14.11.2019

Uradni list Evropske unije

C 386/2

Seznam EU z jurisdikcijami, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene – Poročilo Skupine za kodeks ravnanja (obdavčitev podjetij) s predlogom sprememb prilog k sklepom Sveta z dne 12. marca 2019, vključno z umikom ene jurisdikcije s seznama

(2019/C 386/02)

Prilogi I in II k sklepom Sveta z dne 12. marca 2019 o posodobljenem seznamu EU z jurisdikcijami, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene (1), kakor sta bili spremenjeni 22. maja 2019 (2), 21. junija 2019 (3) in 17. oktobra 2019 (4), se z učinkom od dneva objave v Uradnem listu Evropske unije nadomestita z naslednjima novima prilogama I in II:

„PRILOGA I

Seznam EU z jurisdikcijami, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene

1. Ameriška Samoa

Ameriška Samoa ne izvaja nikakršne avtomatične izmenjave finančnih informacij, ni podpisala in ratificirala – niti prek jurisdikcije, od katere je odvisna – večstranske konvencije OECD o medsebojni upravni pomoči, kakor je bila spremenjena, se ni zavezala, da bo uporabljala minimalne standarde za preprečevanje BEPS, in se ni zavezala, da bo ta vprašanja rešila.

2. Fidži

Fidži še ni spremenil ali odpravil svojih škodljivih preferenčnih davčnih režimov.

Njegova zaveza, da do konca leta 2019 izpolni merila 1.2, 1.3 in 3.1, bo spremljana.

3. Guam

Guam ne izvaja nikakršne avtomatične izmenjave finančnih informacij, ni podpisal in ratificiral – niti prek jurisdikcije, od katere je odvisen – večstranske konvencije OECD o medsebojni upravni pomoči, kakor je bila spremenjena, se ni zavezal, da bo uporabljal minimalne standarde za preprečevanje BEPS, ter se ni zavezal, da bo ta vprašanja rešil.

4. Oman

Oman ne izvaja nikakršne avtomatične izmenjave finančnih informacij, ni podpisal in ratificiral večstranske konvencije OECD o medsebojni upravni pomoči, kakor je bila spremenjena, in teh vprašanj še ni rešil.

5. Samoa

Samoa ima škodljiv preferenčni davčni režim in se ni zavezala, da bo to vprašanje rešila.

Poleg tega se je zavezala, da bo do konca leta 2018 izpolnila merilo 3.1, vendar pa tega vprašanja še ni rešila.

6. Trinidad in Tobago

Svetovni forum za transparentnost in izmenjavo podatkov za davčne namene je Trinidad in Tobago ocenil kot „neskladen“, kar zadeva izmenjavo informacij na zahtevo.

Njegova zaveza, da do konca leta 2019 izpolni merila 1.1, 1.2, 1.3 in 2.1, bo spremljana.

7. Ameriški Deviški otoki

Ameriški Deviški otoki ne izvajajo nikakršne avtomatične izmenjave finančnih informacij, niso podpisali in ratificirali – niti prek jurisdikcije, od katere so odvisni – večstranske konvencije OECD o medsebojni upravni pomoči, kakor je bila spremenjena, imajo škodljive preferenčne davčne režime, se niso zavezali, da bodo uporabljali minimalne standarde za preprečevanje BEPS, in se niso zavezali, da bodo ta vprašanja rešili.

8. Vanuatu

Vanuatu spodbuja strukture in ureditve off-shore, katerih namen je pritegovanje dobička brez prave gospodarske vsebine, in tega vprašanja še ni rešil.

„PRILOGA II

Trenutno stanje glede sodelovanja z EU na področju zavez, sprejetih za izvajanje načel dobrega davčnega upravljanja

1. Preglednost

1.1 Zaveza k izvajanju avtomatične izmenjave informacij, bodisi na podlagi podpisa večstranskega sporazuma med pristojnimi organi bodisi na podlagi dvostranskih sporazumov

Naslednje jurisdikcije so se zavezale, da bodo do konca leta 2019 uvedle avtomatično izmenjavo informacij:

Palau in Turčija

1.2 Članstvo v Svetovnem forumu za transparentnost in izmenjavo podatkov za davčne namene (Svetovni forum) ter zadovoljiva ocena skladnosti, kar zadeva izmenjavo informacij na zahtevo

Naslednji jurisdikciji, ki sta se zavezali, da bosta do konca leta 2018 imeli zadostno oceno skladnosti, čakata na dodatni pregled s strani Svetovnega foruma:

Angvila, Marshallovi otoki in Curaçao

Naslednje jurisdikcije so se zavezale, da bodo do konca leta 2019 postale članice Svetovnega foruma in/ali da bodo do takrat imele zadostno oceno skladnosti:

Jordanija, Palau, Turčija in Vietnam

1.3 Podpis in ratifikacija večstranske konvencije OECD o medsebojni upravni pomoči ali vzpostavitev mreže sporazumov, ki zajema vse države članice EU

Naslednje jurisdikcije so se zavezale, da bodo do konca leta 2019 podpisale in ratificirale konvencijo o medsebojni upravni pomoči ali da bodo do takrat vzpostavile mrežo sporazumov, ki zajema vse države članice EU:

Armenija, Bocvana, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Esvatini, Jordanija, Maldivi, Mongolija, Namibija, Palau, Tajska, Vietnam ter Zelenortski otoki

2. Pravična obdavčitev

2.1 Obstoj škodljivih davčnih režimov

Naslednja jurisdikcija, ki se je zavezali, da bo do konca leta 2018 spremenila ali odpravila svoje škodljive davčne režime, ki zajemajo proizvodne dejavnosti in podobne, ne zelo mobilne dejavnosti, in ki je v letu 2018 dokazala, da je pri sprožitvi tozadevnih reform dosegla konkreten napredek, ima do konca leta 2019 čas, da prilagodi svojo zakonodajo:

Maroko

Naslednje jurisdikcije, ki so se zavezale, da bodo do konca leta 2018 spremenile ali odpravile svoje škodljive davčne režime, vendar tega zaradi dejanskih institucionalnih ali ustavnih problemov kljub konkretnemu napredku, ki je bil dosežen v letu 2018, niso storile, imajo do konca leta 2019 čas, da prilagodijo svojo zakonodajo:

Cookovi otoki in Maldivi.

Naslednje jurisdikcije so se zavezale, da bodo do konca leta 2019 spremenile ali odpravile škodljive davčne režime:

Antigva in Barbuda, Avstralija, Belize, Curaçao, Maroko, Namibija, Saint Kitts in Nevis, Sveta Lucija ter Sejšeli

Naslednja jurisdikcija se je zavezala, da bo do konca leta 2020 spremenila ali odpravila svoj škodljiv davčni režim:

Jordanija

2.2 Obstoj davčnih režimov, ki spodbujajo strukture off-shore, ki pritegujejo dobiček, ki ne odseva dejanske gospodarske dejavnosti

Naslednje jurisdikcije, ki so se zavezale, da bodo obravnavale pomisleke v zvezi z gospodarsko vsebino pri kolektivnih naložbenih skladih, ki so s Svetovnim forumom vzpostavile konstruktiven dialog in so še vedno pripravljene sodelovati, imajo do konca leta 2019 čas, da prilagodijo svojo zakonodajo:

Bahami, Bermudi, Britanski Deviški otoki in Kajmanski otoki

Naslednja jurisdikcija se je zavezala, da bo problematična vprašanja glede gospodarske vsebine odpravila do konca leta 2019:

Barbados

3. Ukrepi za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička (BEPS)

3.1 Članstvo v vključujočem okviru za preprečevanje BEPS ali zaveza k izvajanju minimalnih standardov OECD za preprečevanje BEPS

Naslednje jurisdikcije so se zavezale, da bodo do konca leta 2019 postale članice vključujočega okvira za preprečevanje BEPS ali da bodo do takrat začele izvajati minimalne standarde OECD za preprečevanje BEPS:

Jordanija in Črna gora

Naslednje jurisdikcije so se zavezale, da bodo postale članice vključujočega okvira za preprečevanje BEPS ali da bodo začele izvajati minimalne standarde OECD za preprečevanje BEPS, če in ko bo to postalo relevantno:

Nauru, Niue in Palau

“

(1) UL C 114, 26.3.2019, str. 2.

(2) UL C 176, 22.5.2019, str. 2.

(3) UL C 210, 21.6.2019, str. 8.

(4) UL C 351, 17.10.2019, str. 7.

14.11.2019

Uradni list Evropske unije

C 386/6

Obvestilo Komisije

Smernice o izvozu, ponovnem izvozu in uvozu rogov nosorogov ter trgovini z njimi znotraj Unije

(2019/C 386/04)

1. Osnovne informacije o ohranjanju nosoroga ter nevarnostih zaradi divjega lova in nezakonite trgovine

Vse vrste nosorogov so vključene v Dodatek I h Konvenciji o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (v nadaljnjem besedilu: CITES), izjema pa so populacije južnega belega nosoroga (Ceratotherium simum simum) iz Južne Afrike in Kraljevine Esvatini, ki so navedene v Dodatku II.

Divji lov na nosoroge v Afriki je šest zaporednih let v obdobju 2009–2015 naraščal in leta 2015 dosegel vrh pri skoraj 3,7 nosoroga na dan, čeprav se je naraščanje v obdobju 2013–2015 upočasnjevalo (1). Čeprav so se evidentirane ravni divjega lova od leta 2015 znižale, je divji lov še vedno pogost, s približno 3,1 nezakonito ulovljenega nosoroga na dan v letu 2017. Videti je, da se je upad divjega lova, ki se je začel leta 2015, nadaljeval tudi leta 2018, saj je bilo v prvih osmih do devetih mesecih še naprej malo oziroma manj prijav divjega lova v številnih državah razširjenosti vrste (2). Preteklo povečanje populacij belega in črnega nosoroga (Ceratotherium simum in Diceros bicornis), ki je bilo rezultat okrepljenih ohranitvenih ukrepov v državah razširjenosti vrste v zadnjih desetletjih, predvsem v Južni Afriki, je torej ogroženo zaradi divjega lova na nosoroge in nezakonite trgovine z rogovi nosorogov.

Tudi v EU so dejavne organizirane kriminalne združbe, ki se ukvarjajo s pridobivanjem rogov nosorogov in trgovino z njimi. Čeprav vnos nosorogov in iz njih pridobljenih izdelkov v EU ni dovoljen za komercialne namene, se lahko odobri pod določenimi pogoji, npr. kot vnos lovskih trofej (3). Lovske trofeje se na podlagi člena 57 Uredbe Komisije (ES) št. 865/2006 (4) štejejo za osebne in gospodinjske predmete. Ni jih dovoljeno prodati ali kako drugače uporabiti v komercialne namene in po uvozu morajo ostati v lasti lovca. V zadnjih letih določbe o trgovini z lovskimi trofejami osebkov nosorogov namenoma zlorabljajo mreže, ki lovcem plačujejo, da se odpravijo na lovski safari za lov na nosoroge, npr. v Južno Afriko. Preiskave v nekaterih državah članicah in tretjih državah so pokazale, da ta način delovanja z najemanjem lažnih lovcev ali celo dobrovernih lovcev na veliko uporabljajo kriminalne mreže, ki delujejo v EU. Te mreže po uvozu trofeje rogove prevzamejo v svojo posest in jih pretihotapijo v Azijo.

Več držav članic je pred sprejetjem prve različice teh smernic februarja 2011 opazilo povečanje trgovine znotraj EU in ponovnega izvoza rogov nosorogov, predstavljenih kot „starine“ ali „obdelani osebki“. V številnih primerih so preiskave razkrile, da dejanski motiv kupcev ni imel veliko skupnega z umetniško naravo predmetov. To je bilo razvidno iz dejstva, da so bile cene takih izdelkov odvisne predvsem od njihove teže in ne od njihove umetniške vrednosti.

Dve državi članici sta leta 2010 sprejeli ozko razlago zakonodaje Unije o ponovnem izvozu izdelkov iz nosorogov. Druge države članice so zatem prejele vloge za ponovni izvoz ali prošnje po informacijah o tem, kako bi obravnavale take vloge. To je pomenilo, da so nekateri trgovci poskušali zaobiti navedeni ureditvi in poiskati druge načine za ponovni izvoz predmetov iz EU.

Čeprav se je število kraj rogov nosorogov iz muzejev, dražbenih hiš, starinarnic ali delavnic za nagačenje v zadnjem času precej zmanjšalo, pa dejstvo, da je bil marca 2017 prvič zaradi rogov ubit nosorog v evropskem živalskem vrtu, dokazuje, da grožnje ne pojenjujejo (5).

Zelo verjetna je domneva, da se lahko s ponovnim izvozom rogov nosorogov iz EU spodbuja povpraševanje po njih v Aziji, predvsem v medicinske namene, in ohranjajo ali celo še zvišujejo njihove visoke cene. Zdi se, da si v številnih državah članicah nekateri trgovci usklajeno prizadevajo pridobiti rogove nosorogov, da bi jih izvozili ali ponovno izvozili v Azijo. Hkrati pa tako veliko povpraševanje po izdelkih visoke vrednosti pomeni tudi donosen trg, ki je zelo privlačen za divje lovce, kar spodbuja nezakonito trgovino in kriminalne dejavnosti. To še dodatno ogroža ohranjanje preostalih populacij nosorogov.

2. Namen in status tega dokumenta

Regulativni okvir Unije o trgovini s prostoživečimi vrstami je treba razlagati glede na njegove cilje in previdnostno načelo ter ob ustreznem upoštevanju najnovejšega razvoja dogodkov. Države članice morajo še naprej izvrševati zakonodajo EU o trgovini s prostoživečimi vrstami tako, da prispevajo k varstvu in ohranjanju vrst.

Smernice so potrebne za zagotovitev, da vse države članice uporabljajo skupni pristop glede izvoza in ponovnega izvoza izdelkov iz nosoroga (oddelek 3.a), glede trgovine z rogovi nosorogov znotraj EU (oddelek 3.b), glede uvoza izdelkov iz nosoroga, prijavljenih kot „lovske trofeje“, v EU (oddelek 4) ter glede drugega uvoza obdelanih in surovih osebkov rogov nosoroga v EU za osebno nekomercialno uporabo (oddelek 5).

Te smernice so pripravile službe Komisije, osnutek pa je potrdil Odbor za trgovino s prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, ustanovljen v skladu s členom 18 Uredbe Sveta (ES) št. 338/97 (6) (v nadaljnjem besedilu: osnovna uredba), tako da so ga potrdili tudi pristojni organi držav članic.

Namen teh smernic je pomagati nacionalnim organom pri uporabi Uredbe (ES) št. 338/97. Smernice niso pravno zavezujoče; njihov edini namen je zagotoviti informacije o nekaterih vidikih Uredbe (ES) št. 338/97 in Uredbe (ES) št. 865/2006 ter o ukrepih, ki se štejejo za dobre prakse. Smernice ne nadomeščajo, dopolnjujejo ali spreminjajo določb prava Unije, ki se uporablja. Prav tako se ta dokument ne bi smel obravnavati ločeno, temveč ga je treba uporabljati v povezavi z zakonodajo, vključno z drugo zadevno zakonodajo o uvozu proizvodov živalskega izvora, in ne kot samostojno referenco. Za uradno razlago prava Unije je pristojno samo Sodišče Evropske unije.

Službe Komisije bodo ta dokument objavile v elektronski obliki, objavijo pa ga lahko tudi države članice. Odbor Unije za trgovino s prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami ga bo pravočasno pregledal.

3. Smernice o razlagi pravil EU o izvozu in ponovnem izvozu rogov nosorogov ter njihovi trgovini znotraj EU

Pravne akte Unije je treba razlagati v skladu z njihovimi cilji. Člen 1 Uredbe (ES) št. 338/97 določa, da je cilj Uredbe „varovati prosto živeče živalske in rastlinske vrste ter zagotoviti njihovo ohranitev, tako da se […] zakonsko uredi trgovina z njimi“. Zato je treba določbe Uredbe razlagati v skladu z navedenim ciljem.

Poleg tega člen 191(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije določa, da mora okoljska politika Unije temeljiti na previdnostnem načelu. To pomeni, da kadar obstaja tveganje, da bo nek ukrep ali politika povzročila resno ali nepopravljivo škodo javnosti ali okolju, nepopolna znanstvena gotovost ne bi smela biti razlog za odlaganje stroškovno učinkovitih ukrepov za preprečitev take škode. Namen tega načela je zagotoviti višjo raven varstva okolja s preventivnim odločanjem v primeru takih tveganj.

V skladu z uveljavljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije se previdnostno načelo med drugim uporablja pri razlagi in uporabi pravnega reda Unije na področju okolja ter s tem tudi pri razlagi in uporabi osnovne uredbe. Države članice EU bi morale previdnostno načelo uporabljati pri izvajanju svoje diskrecijske pravice na podlagi osnovne uredbe (7).

(a) Vloge za izdajo dovoljenj ali potrdil na podlagi člena 5 Uredbe (ES) št. 338/97 (izvoz in ponovni izvoz)

V skladu s členom 5(2)(d) osnovne uredbe se morajo upravni organi držav članic pri presoji vlog za izvoz in ponovni izvoz rogov nosorogov „po posvetovanju s pristojnim strokovnim organom prepriča[ti], da ni drugih dejavnikov, povezanih z ohranitvijo vrste, ki bi preprečevali izdajo izvoznega dovoljenja“ (poudarek dodan). Ta določba se nanaša na vloge za izvozna dovoljenja ter – v skladu s členom 5(3) – tudi na potrdila za ponovni izvoz osebkov vrst iz prilog A in B. Ta pogoj se uporablja za vse osebke rogov nosoroga, ne glede na to, ali se štejejo za „obdelane osebke“ ali ne (8).

Države članice bi morale v sedanjih okoliščinah in če ne bodo predloženi trdni znanstveni dokazi o nasprotnem, v skladu s previdnostnim načelom upoštevati, da obstajajo resni dejavniki v zvezi z ohranitvijo vrst nosorogov, ki preprečujejo izdajo izvoznih dovoljenj in potrdil za ponovni izvoz.

Zato se šteje, da lahko države članice zagotovijo, da se kot začasni ukrep za rogove nosorogov ne izda nobeno izvozno dovoljenje ali potrdilo za ponovni izvoz, razen če se upravni organ prepriča, da bo dovoljenje ali potrdilo uporabljeno v zakonite namene, kot na primer:

(i)	če je predmet del dejanske izmenjave kulturnih ali umetniških del med uglednimi ustanovami (tj. muzeji);

(ii)	če je predmet priznano umetniško delo in je upravni organ prepričan, da njegova vrednost zagotavlja, da se ne bo uporabil za druge namene;

(iii)

če predmet ni bil prodan in je družinska dediščina, ki se premešča zaradi selitve družine ali kot del zapuščine, ali

(iv)	če je predmet del dobronamernega raziskovalnega projekta.

Upoštevati bi bilo treba tudi strožje ukrepe tretjih držav, ki lahko vključujejo splošno prepoved uvoza rogov nosorogov. V tem smislu bi morala zadevna država članica pred izdajo potrdila o ponovnem izvozu ali izvoznega dovoljenja pod pogoji, določenimi v tem oddelku, o poslu obvestiti organe CITES namembne države in jih prositi, naj potrdijo, da se strinjajo z uvozom zadevnega osebka.

V vsakem primeru je treba preveriti in evidentirati identiteto izvoznika in uvoznika (npr. s hrambo kopij njunih identifikacijskih dokumentov).

(b) Vloge za izdajo potrdil na podlagi člena 8(3) Uredbe (ES) št. 338/97 (trgovina znotraj EU)

Komercialna trgovina znotraj EU z osebki iz Priloge A je prepovedana na podlagi člena 8(1) osnovne uredbe. Člen 8(3) navedene uredbe določa izjemo, s katero je državam članicam dovoljeno odstopanje od te prepovedi, če so izpolnjeni nekateri pogoji (navedeni v pododstavkih (a) do (h)) (9). Uporaba izraza „lahko“ v členu 8(3) (10) pomeni, da države članice na splošno niso dolžne izdati potrdila za trgovino znotraj EU, tudi če so navedeni pogoji izpolnjeni, razen če pravo Unije ne določa drugače. Povedano drugače: člena 8(3) ni mogoče razumeti, kot da vložniku podeljuje pravico do pridobitve potrdila za trgovino znotraj EU. Države članice lahko zavrnejo izdajo potrdila, če je to ustrezno za zaščito vrste ali zagotovitev njene ohranitve ter če zavrnitev ne presega tega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja. Službe Komisije in Odbor Unije za trgovino s prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami menijo, da se bo tako ravnalo, kadar vložnik ne bo prepričljivo dokazal zakonitosti in skladnosti posla s cilji osnovne uredbe.

Zaradi okoliščin, opisanih v prvem oddelku tega dokumenta, bi morale države članice kot začasni ukrep na podlagi člena 8(3) načeloma zavrniti vse izdaje potrdil za trgovino z rogovi nosorogov znotraj EU.

Kadar z določbami nacionalne zakonodaje države članice njenim organom ni dovoljena zavrnitev vlog za izdajo potrdil za komercialno trgovino z rogovi nosorogov znotraj EU na podlagi člena 8(3), kot je priporočeno zgoraj, in kadar se z osebki trguje znotraj EU za nekomercialne namene (sprememba lastništva zaradi donacije ali dedovanja zasebnemu ali javnemu subjektu, kot je na primer muzej), bi moral upravni organ CITES države članice uporabiti pristop na podlagi tveganja in zagotoviti, da se vloge za izdajo potrdil za trgovino znotraj EU obravnavajo čim skrbneje.

Če se izda potrdilo za trgovino znotraj EU, bi moral biti zadevni predmet v njem opisan dovolj podrobno za zagotovitev, da ga je mogoče uporabiti samo za zadevni osebek in ne za „pranje“ drugih osebkov. Poleg tega lahko države članice, kadar jim zakonodaja to omogoča, razmislijo o primerjanju, preverjanju in evidentiranju identitete vložnika in kupca (npr. s hrambo kopij njunih identifikacijskih dokumentov).

Nazadnje, potrdila za trgovino znotraj EU bi se morala izdati za posamezni posel – tako da se dovoli samo en posel – s čimer se zagotovi, da je potrdilo veljavno samo za imetnika, navedenega v polju 1 potrdila. To priporočilo temelji na drugem pododstavku člena 11(3) Uredbe (ES) št. 865/2006, ki državam članicam dovoljuje „izdajo potrdil o določenih poslih prenosa tudi, kadar se šteje, da obstajajo drugi dejavniki, povezani z ohranitvijo vrst, ki preprečujejo izdajo potrdila za določene osebke“.

4. Smernice o razlagi pravil EU o uvozu „lovskih trofej“ nosorogov v EU na podlagi člena 57 Uredbe (ES) št. 865/2006

Projektna skupina za izvajanje CITES v zvezi z nosorogi je za rešitev težave namernega zlorabljanja določb o trgovini z lovskimi trofejami priporočila „izvajanje zakonodaje in nadzora nad izvrševanjem, da se rogovi, ki so del zakonito pridobljenih trofej, ne uporabijo za druge namene kot za lovske trofeje in da te trofeje ostanejo v lasti svojih lastnikov v skladu z namenom, navedenim v izvoznem dovoljenju CITES“ (11).

V okviru tega se priporoča, da države članice pri obravnavi vloge za uvoz lovskih trofej osebkov nosoroga:

(i)	kot vedno preverijo, ali so strokovni organi ugotovili, da bi vnos v EU škodljivo vplival na ohranjanje vrste; v takem primeru niso potrebni nobeni nadaljnji ukrepi in vlogo je treba zavrniti, če ni mogoče dokazati, da škodljivega vpliva ne bi bilo;

(ii)	posebno pozornost namenijo lovskim izkušnjam vložnika;

(iii)

obvestijo vložnika, da se lahko uvoz v EU odobri samo za osebno uporabo in da lastniki lovskih trofej ne morejo pridobiti potrdila za komercialne namene znotraj Unije na podlagi člena 8(3)(c);

(iv)	po potrebi stopijo v stik z upravnim organom CITES države izvoza in zagotovijo, da je ta seznanjen z načrtovanim lovom in izvozom ter da nima informacij, ki bi preprečevale izdajo uvoznega dovoljenja;

(v)

ob izdaji uvoznega dovoljenja (potem ko so ustrezno preverile izpolnitev vseh pogojev v skladu z osnovno uredbo in povezanimi uredbami Komisije) v dovoljenje vključijo naslednje besedilo: „Ta lovska trofeja se uvozi samo za osebno uporabo. Predmet ostane v lasti imetnika tega dovoljenja. Na zahtevo se predloži pristojnim organom.“;

(vi)	kadar nacionalna zakonodaja to omogoča, na podlagi tveganja preverijo uvoznike lovskih trofej nosorogov, uvoženih po letu 2009 (12), da bi ugotovile, ali imajo trofeje še vedno v posesti. Rezultate takih preverjanj je treba sporočiti drugim državam članicam, Evropski komisiji in sekretariatu CITES.

Če se ugotovi povečano tveganje, da bo lovska trofeja pozneje zlorabljena v nezakoniti trgovini, lahko države članice izdajo uvozno dovoljenje za lovsko trofejo ob pogoju, da ta ne vsebuje roga nosoroga (tako da je ta na primer nadomeščen z umetnim nadomestkom).

5. Smernice o razlagi pravil EU o uvozu obdelanih in surovih osebkov rogov nosoroga v EU za druge vrste osebne nekomercialne uporabe

Države članice bi morale biti še posebej pozorne in pazljive pri vseh vlogah za uvoz osebkov rogov nosoroga – obdelanih in surovih osebkov, ki niso lovske trofeje – za osebne namene. Pri ugotavljanju, kako je treba razlagati pravila, ki se uporabljajo za uvoz osebkov iz Priloge A, in za katere „druge namene“ se še lahko šteje, da ne škodujejo ohranjanju vrste, bi bilo treba upoštevati smernice strokovnega organa (13).

(1) Emslie, R., Milliken, T., in Talukdar, B. (2016). African and Asian Rhinoceroses – Status, Conservation and Trade (Afriški in azijski nosorogi: status, ohranjanje in trgovina). Na voljo na: https://rhinos.org/wp-content/uploads/2015/07/final-cop16-rhino-rpt.pdf.

(2) Rhinoceroses (Rhinocerotidae spp.) – Report of the Standing Committee and the Secretariat (Nosorogi (Rhinocerotidae spp.) – poročilo stalnega odbora in sekretariata), 18. zasedanje konference pogodbenic CITES, dokument št. 83.1, na voljo na: https://cites.org/sites/default/files/eng/cop/18/doc/E-CoP18-083-01.pdf.

(3) „Lovska trofeja“ je opredeljena v členu 1(4b) Uredbe Komisije (ES) št. 865/2006.

(4) UL L 166, 19.6.2006, str. 1.

(5) Glej: https://www.bbc.com/news/world-europe-39194844.

(6) UL L 61, 3.3.1997, str. 1.

(7) Več o uporabi previdnostnega načela je navedeno v Sporočilu Komisije o previdnostnem načelu z dne 2. februarja 2000 (COM(2000) 1): https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=celex%3A52000DC0001.

(8) Glej Obvestilo Komisije – Smernice o obdelanih osebkih na podlagi uredb EU o trgovini s prostoživečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami (UL C 154, 17.5.2017, str. 15–26): https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:52017XC0517(02)&from=EN.

(9) Glej odstavek 34 sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-510/99: „Z navedeno določbo so dovoljene izjeme od prepovedi, ki jo določa, vendar uporaba teh izjem ni obvezna“.

(10) Člen 8(3) Uredbe (ES) št. 338/97 se glasi: „V skladu z zahtevami druge zakonodaje Skupnosti o ohranjanju prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst lahko upravni organ države članice, kjer so osebki, odobri izjeme za prepovedi iz odstavka 1, tako da za vsak primer posebej izda potrdilo v ta namen, kadar gre za osebke […].“

(11) Glej: http://cites.org/sites/default/files/notif/E-Notif-2014-006A.pdf.

(12) Za lovske trofeje nosorogov, uvožene pred začetkom veljavnosti zahteve po uvoznem dovoljenju, bi moralo biti mogoče od držav izvoza na zahtevo pridobiti informacije o vložnikih, ki so pridobili dovoljenje za lovske trofeje nosorogov.

(13) http://ec.europa.eu/environment/cites/pdf/srg/guidelines.pdf, str. 11 in 12.

PRILOGA

Zadevni sklepi in priporočila CITES

Na konferenci pogodbenic CITES leta 2017 je bila spremenjena resolucija konference 9.14 (Rev. CoP17) (1) in vse pogodbenice so bile pozvane:

„(1)

(a)

k sprejetju in izvajanju celovitega nadzora nad zakonodajo in njenim izvrševanjem, vključno z omejitvami notranje trgovine in sankcijami v zvezi z njo:

(i)	katerega cilj je zmanjšati nezakonito trgovino z deli nosoroga in izdelki iz njega, vključno z osebki, za katere je iz spremnega dokumenta, embalaže, oznake ali etikete oziroma katerih koli drugih okoliščin razvidno, da so del nosoroga ali izdelek iz njega;

[…]

(i)	k premisleku o uvedbi strožjih nacionalnih ukrepov za zakonsko ureditev ponovnega izvoza izdelkov iz rogov nosorogov iz katerega koli vira.“

Na 17. zasedanju konference pogodbenic CITES je bil sprejet tudi Sklep 17.133 (2), v skladu s katerim bi morale pogodbenice:

„preveriti svoje izvajanje resolucije konference 9.14 (Rev. CoP17) o ohranjanju afriških in azijskih nosorogov ter trgovini z njimi, pa tudi strategij in predlaganih ukrepov, ki jih je pripravila projektna skupina za izvajanje CITES v zvezi z nosorogi in so vključeni v Prilogo k Obvestilu pogodbenicam št. 2014/006 z dne 23. januarja 2014, da se doseže ustrezno izvajanje resolucije, strategij in predlaganih ukrepov ter da se izboljša učinkovitost odziva organov za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj na divji lov nosorogov in nezakonito trgovino z rogovi nosorogov.“

V skladu s strategijami in predlaganimi ukrepi, ki jih je pripravila projektna skupina za izvajanje CITES v zvezi z nosorogi (3):

„1.

Vse pogodbenice bi morale: […]

(k)	izvajati ukrepe za ustrezno spremljanje dejavnosti dražbenih hiš, dražiteljev in trgovine s starinami, da se prepreči nezakonita trgovina z rogovi nosorogov;“

[…]

Vse države, ki so vključene v nezakonito trgovino z rogovi nosorogov kot države razširjenosti vrste, tranzitne ali namembne države, bi morale:

(g)	izvajati zakonodajo in nadzor nad izvrševanjem, da se rogovi, ki so del zakonito pridobljenih trofej, ne uporabijo za druge namene kot za lovske trofeje in da te trofeje ostanejo v posesti svojih lastnikov v skladu z namenom, navedenim v izvoznem dovoljenju CITES“.

(1) Glej: https://www.cites.org/sites/default/files/document/E-Res-09-14-R17.pdf.

(2) Glej: https://cites.org/eng/dec/valid17/81850.

(3) Glej: http://cites.org/sites/default/files/notif/E-Notif-2014-006A.pdf.

14.11.2019

Uradni list Evropske unije

C 386/12

OBVESTILO KOMISIJE

Smernice v zvezi z uporabo izvzetij na podlagi direktive o presoji vplivov na okolje (Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/52/EU) – členi 1(3), 2(4) in 2(5)

(2019/C 386/05)

Kazalo

Stran

Uvod

Obramba in odziv na civilne nesreče – člen 1(3) direktive o presoji vplivov na okolje

Izjemni primeri – člen 2(4) direktive o presoji vplivov na okolje

Določbe direktive

Prenos

Pomen izjemnih primerov

Omejitve zaradi zaupnosti

Izpolnjevanje ciljev Direktive

Preučitev drugih oblik presoje in vključevanje javnosti

Obveznost glede obveščanja Komisije

Zakonodajni akti – člen 2(5) direktive o presoji vplivov na okolje

Opredelitev projektov, sprejetih z nacionalnim zakonodajnim aktom

Sodni nadzor za projekte, sprejete z nacionalnim zakonodajnim aktom

Povzetek glavnih točk

1. Uvod

1.1

Ta dokument zagotavlja najnovejše informacije v zvezi z uporabo člena 1(3) ter člena 2(4) in (5) Direktive 2011/92/EU o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/52/EU (direktiva o presoji vplivov na okolje). V teh členih so določena izvzetja iz direktive o presoji vplivov na okolje. Prejšnji dokument Komisije z naslovom „Pojasnilo uporabe člena 2(3) direktive o presoji vplivov na okolje“ je vključen v te smernice in po potrebi posodobljen.

1.2

V členu 1(3) direktive o presoji vplivov na okolje so določene možnosti izvzetja projektov ali delov projektov s področja uporabe Direktive, če je njihov edini namen obramba ali odziv na civilne nesreče. Če so pogoji navedene določbe izpolnjeni, državam članicam ni treba uporabiti Direktive.

1.3

V skladu s členom 2(4) direktive o presoji vplivov na okolje lahko države članice v izjemnih primerih in pod pogojem, da so izpolnjeni cilji Direktive, posamezne projekte izvzamejo iz določb Direktive, če bi njihova uporaba negativno vplivala na namen projekta. Direktiva o presoji vplivov na okolje določa postopke, ki jih morajo uporabiti države članice in Komisija v primeru sklicevanja na izvzetje iz presoje vplivov na okolje na podlagi člena 2(4). Vendar Direktiva ne določa, kako bi bilo treba razlagati pojem „izjemni primeri“, izkušnje pa kažejo, da se lahko pojavijo dvomi o tem, kdaj je lahko sklicevanje na določbe tega člena legitimno. Pri uporabi tega izvzetja morajo biti izpolnjeni drugi pogoji (brez poseganja v člen 7 in ob upoštevanju potrebe po izpolnjevanju ciljev Direktive).

1.4

V skladu s členom 2(5) direktive o presoji vplivov na okolje je mogoče izvzeti projekt iz določb o javnem posvetovanju, kadar je projekt sprejet s posebnim aktom nacionalne zakonodaje. Kot pri izvzetjih na podlagi člena 2(4) morajo biti pri uporabi tega izvzetja izpolnjeni drugi pogoji (brez poseganja v člen 7 in ob upoštevanju potrebe po izpolnjevanju ciljev Direktive).

1.5

Namen tega obvestila je pomagati nacionalnim organom pri uporabi direktive o presoji vplivov na okolje. Za uradno razlago prava EU je pristojno samo Sodišče Evropske unije (SEU).

1.6

Da bi se lahko države članice zanašale na ta izvzetja, morajo ustrezne določbe Direktive v celoti prenesti v nacionalno zakonodajo.

2. Obramba in odziv na civilne nesreče – člen 1(3) direktive o presoji vplivov na okolje

Člen 1(3) Direktive 2011/92/EU, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/52/EU

Člen 1(3) – Če je tako določeno v nacionalnem pravu, se države članice lahko odločajo za vsak primer posebej, da se ta direktiva ne uporablja za projekte ali dele projektov, katerih edini namen je obramba, ali projekte, katerih edini namen je odziv na civilne nesreče, če ocenijo, da bi takšna uporaba škodljivo vplivala na navedene namene.

* Podčrtano besedilo izraža spremembe, uvedene z Direktivo 2014/52/EU

2.1

V skladu s členom 1(3) Direktive lahko države članice izključijo projekte ali dele projektov s področja uporabe Direktive in s tem iz postopka presoje vplivov na okolje. Ta izključitev se uporablja samo za projekte ali dele projektov, katerih edini namen je obramba ali odziv na civilne nesreče. Država članica, ki uporabi to izključitev, mora dokazati, da bi uporaba direktive o presoji vplivov na okolje škodljivo vplivala na doseganje zadevnih namenov.

2.2

V prejšnjih različicah direktive o presoji vplivov na okolje (Direktiva 85/337/EGS, kakor je bila kodificirana z Direktivo 2011/92/EU) so že bila dovoljena izvzetja v primeru omogočanja obrambe. V Direktivi 2014/52/EU je pojasnjeno, da lahko država članica izvzetje uporabi le, kadar je obramba edini namen projekta. Namen te omejitve je, da bi se preprečile težave pri razlagi (projekti mešane narave še naprej spadajo na področje uporabe Direktive (1)) in zagotovilo usklajeno izvajanje izvzetja. Pojem „obramba“ vključuje projekte, povezane z dejavnostmi zavezniških sil na ozemlju držav članic v skladu z mednarodnimi obveznostmi (glej uvodno izjavo 19 Direktive 2014/52/EU).

2.3

Področje uporabe člena 1(3) je bilo razširjeno na odziv na civilne nesreče (2). Ta sprememba je temeljila na izkušnjah z izvajanjem, vendar pa je namenjena tudi uskladitvi direktive o presoji vplivov na okolje z Direktivo 2001/42/ES (3) o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (direktiva o strateški presoji vplivov na okolje). Tako kot v primeru obrambe lahko zadevna država članica projekt izvzame s področja uporabe Direktive na podlagi člena 1(3) samo, če je edini namen projekta odziv na civilno nesrečo.

2.4

V preteklosti so imele države članice možnost izvzetja projektov v zvezi s civilnimi nesrečami v izjemnih primerih v skladu s členom 2(4) Direktive 2011/92/EU. Prenos te možnosti na člen 1(3) pomeni, da državam članicam ni treba opraviti postopka obveščanja ali izpolniti ciljev direktive o presoji vplivov na okolje, če projekt izpolnjuje pogoje iz člena 1(3).

2.5

Vendar ustaljena sodna praksa SEU v zvezi z izvzetji kaže, da bi bilo treba določbo razlagati restriktivno. V zadevi C-435/97, Bolzano, je Sodišče v zvezi s členom 1(4) (nacionalna obramba) Direktive 85/337/EGS navedlo: „S tako izključitvijo se uvede izjema od splošnega pravila iz Direktive, da je treba vplive na okolje presoditi vnaprej, v skladu s tem pa jo je treba razlagati restriktivno.“

2.6

Izvzetje torej zajema samo projekte za odziv na civilne nesreče, ne pa tudi projekte, s katerimi se uvedejo ukrepi za preprečevanje takih civilnih nesreč. Na splošno bi bilo utemeljeno samo, če nesreče, zaradi katere je nastal projekt, ni bilo mogoče predvideti ali če jo je bilo mogoče predvideti, vendar projekta ni bilo mogoče izvesti prej. Na primer projekt za preprečitev poplavljanja se lahko šteje za ukrep za odziv na morebitno nesrečo, ki je dovolj nujen, da utemeljuje izvzetje, ki se zahteva, samo, če ga ni bilo mogoče izvesti prej. Če pa je poplava večkrat prizadela isti kraj, projekt pa je zapoznel ukrep za preprečitev morebitne prihodnje nesreče, izvzetje verjetno ni utemeljeno. Po drugi strani bi bilo mogoče nekatere nesreče, vključno z nekaterimi naravnimi nesrečami, predvideti, ne pa tudi preprečiti, in se zaradi njih izvedejo projekti (kot so nujna/takojšnja obnovitvena dela ali dela za preprečitev dodatne škode), ki lahko izpolnjujejo pogoje za izvzetje.

2.7

Komisija je za javne organe držav članic zbrala ključne sodbe SEU na tem področju (4).

3. Izjemni primeri – člen 2(4) direktive o presoji vplivov na okolje

Člen 2(4) Direktive 2011/92/EU, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/52/EU

Brez poseganja v člen 7 lahko države članice v izjemnih primerih posamezen projekt izvzamejo iz določb te direktive, če bi njihova uporaba negativno vplivala na namen projekta, pod pogojem, da so izpolnjeni cilji te direktive.

V tem primeru države članice:

(a)	preučijo, ali bi bila primerna druga oblika presoje;

(b)	omogočijo zadevni javnosti dostop do podatkov, pridobljenih z drugimi oblikami presoje iz točke (a), podatkov, ki se nanašajo na odločitev o odobritvi izvzetja, ter razlogov za njegovo odobritev;

(c)	pred izdajo soglasja obvestijo Komisijo o razlogih, ki utemeljujejo odobreno izvzetje, in ji zagotovijo podatke, ki so, kadar je primerno, na razpolago njihovim državljanom.

Komisija nemudoma posreduje prejete dokumente drugim državam članicam.

Komisija letno poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o uporabi tega odstavka.

* Podčrtano besedilo izraža spremembe, uvedene z Direktivo 2014/52/EU

Določbe direktive

3.1

V členu 2(4) direktive o presoji vplivov na okolje (prejšnji člen 2(3) Direktive 85/337/EGS) sta določeni možnost, da države članice v „izjemnih primerih“ izvzamejo posamezen projekt iz zahtev Direktive, in možnost, da v takih primerih uporabijo alternativno obliko presoje. Zato bi se tako izvzetje uporabljalo za vsak primer posebej, pri čemer na primer izvzetje celotne kategorije projektov ne bi bilo mogoče. Določeni so postopkovni koraki, ki jih je treba sprejeti v primeru uporabe izvzetja. Poleg tega mora Komisija vsako leto poročati Evropskemu parlamentu in Svetu o tem, kako se je uporabljala določba. Člen 2(3) je bil nekoliko spremenjen z Direktivo 97/11/ES, pri čemer je bilo dodano besedilo „[b]rez poseganja v člen 7“ (čezmejne določbe), v členu 2(3)(c) pa je bilo besedilo „kjer je primerno“ nadomeščeno z besedilom „kjer se lahko uporabi“. Dodatno je bil spremenjen z Direktivo 2003/35/ES, ki je začela veljati 25. junija 2005, da bi se upoštevale določbe Aarhuške konvencije o udeležbi javnosti in dostopu do pravnega varstva. Glavni učinek te spremembe je bila odprava diskrecijske pravice držav članic v zvezi z vprašanjem, ali je treba javno objaviti informacije o drugih oblikah presoje. Z Direktivo 2014/52/EU sta bili dodani dve zahtevi za uporabo člena 2(4): izvzetje se lahko uporabi, če bi „uporaba [določb Direktive] negativno vplivala na namen projekta“, in „pod pogojem, da so izpolnjeni cilji te direktive“.

Prenos

3.2

V skladu s členom 2(4) imajo države članice možnost prenesti določbo. Če to možnost uporabijo, bi moralo biti besedilo zakonodaje za prenos zaradi pravne varnosti čim bolj usklajeno z besedilom Direktive, da bi se preprečilo odstopanje od pogojev Direktive.

Pomen izjemnih primerov

3.3

V prejšnjih različicah direktive o presoji vplivov na okolje člen 2(4) ne vsebuje opredelitve pojma „izjemni primeri“ niti primerov, ki bi lahko spadali na njegovo področje uporabe.

3.4

Stališče SEU je, da je za „pojme določbe prava Skupnosti, ki ne vsebuje izrecnega sklica na pravo držav članic zaradi določitve njenega pomena in področja uporabe, običajno potrebna avtonomna in enotna razlaga po vsej Skupnosti, pri čemer je treba upoštevati ozadje določbe in namen zadevne zakonodaje“ (glej sodbo v zadevi C-201/02 (Delena Wells), točka 37).

3.5

SEU razlaga pojem „izjemni primeri“ ozko ter je uporabilo ta pristop v zvezi z izvzetji iz člena 1(4) (nacionalna obramba) in člena 1(5) (projekti, sprejeti s posebnim aktom nacionalne zakonodaje) Direktive 85/337/EGS. V zadevi Linster (zadeva C-287/98, točka 49) je Sodišče navedlo, da bi bilo treba „[č]len 1(5) Direktive […] razlagati ob upoštevanju ciljev Direktive in dejstva, da ga je treba razlagati restriktivno, saj je določba, ki omejuje področje uporabe Direktive“. Besedilo Direktive 2014/52/EU jasno izraža, da zgolj zato, ker je mogoče dokazati, da je primer izjemen, izvzetje na podlagi člena 2(4) ni utemeljeno. Uporaba izvzetja v primeru, ko dejavniki, zaradi katerih je izjemen, ne preprečujejo popolne skladnosti z Direktivo, ne bi bila razumna. Povedano drugače, izvzetje mora biti povezano z nezmožnostjo izpolnitve vseh zahtev Direktive brez ogrožanja namena projekta.

3.6

Sodišče Evropske unije je v svoji nedavni sodbi v zadevi Doel (C-411/17, točki 97 in 101) navedlo, da ni mogoče izključiti, da je lahko nujnost zagotavljanja zanesljivosti oskrbe z električno energijo „izjemen primer“. Po mnenju Sodišča Evropske unije člen 2(4) državam članicam nalaga, da morajo dokazati, da je tako tveganje za zanesljivo oskrbo z energijo „razumno verjetno“ (5), načrtovani projekt pa mora biti dovolj nujen, da se upraviči neizvedba ocene. Poleg tega je mogoče na podlagi izkušenj Komisije z obvestili o izvzetju na podlagi člena 2(4) ugotoviti primere situacij, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot „izjemne primere“. Med letoma 2014 in 2017 je Evropska komisija prejela številna obvestila, ki so spadala v kategorijo izjemnih primerov. Čeprav se je večina primerov nanašala na odziv na civilne nesreče, za katerega v skladu s členom 2(4) Direktive 2014/52/EU ni potreben postopek obveščanja, so bili nekateri izjemne narave zaradi drugačnih razlogov.

3.7

Izvzetje na podlagi člena 2(4) v zvezi z „izjemnimi primeri“ se je med letoma 2014 in 2017 uporabilo v treh primerih. V enem izmed teh primerov je bila potreba po zagotovitvi oskrbe s plinom, v drugem potreba po tem, da projekt izpolni strateški interes v zvezi z energijo iz obnovljivih virov, v tretjem pa potreba po izvedbi projekta po tem, ko so javni organi sprejeli politične zaveze na visoki ravni zaradi krepitve zaupanja med skupnostmi v okviru širših pogajanj o spravi. V vseh teh primerih je bila potreba po projektu tako nujna, da bi bila njegova neizvedba v nasprotju z javnim interesom ter bi ogrozila politično, upravno ali ekonomsko stabilnost in varnost. V takih primerih so na voljo nekatere, četudi omejene, možnosti za uporabo tega izvzetja, če so izpolnjeni vsi pogoji.

3.8

Kot je navedeno zgoraj, morajo biti okoliščine izjemnega primera take, da bi bila izpolnitev vseh zahtev Direktive nemogoča ali neizvedljiva ter bi negativno vplivala na doseganje namena projekta. Na primer, lahko bi se zgodilo, da bi bilo treba izvedbo odobriti in končati tako hitro, da ne bi bilo dovolj časa za pripravo vseh informacij o okolju, potrebnih v skladu s členom 5(1), ali za izvedbo javnega posvetovanja pred odločitvijo o izvedbi. V skladu s členom 2(4) Direktive od določb člena 7 o čezmejnih posvetovanjih ni mogoče odstopati niti v izjemnih primerih (6).

Omejitve zaradi zaupnosti

3.9

V nekaterih okoliščinah razkritje informacij o okolju morda ne bi bilo v javnem interesu ali bi lahko celo posegalo v interese, ki naj bi jih varovala direktiva o presoji vplivov na okolje. Na primer, ko je zaradi zaščite habitata potrebna tajnost njegove lokacije. V takih primerih je pomemben člen 10. V njem je navedeno, da določbe Direktive ne vplivajo na obveznost pristojnih organov, da „spoštujejo omejitve, ki jih postavljajo nacionalni zakoni in drugi predpisi ter sprejete pravne prakse glede poslovne in industrijske zaupnosti, vključno z intelektualno lastnino in varovanjem javnega interesa“. V zvezi s tem obstaja korelacija z ukrepi, kot so tisti za izvedbo Direktive 2003/4/ES (7) o dostopu javnosti do informacij o okolju; V skladu s členom 4 navedene direktive lahko države članice zavrnejo zahtevo za informacije o okolju, med drugim, če bi razkritje informacij negativno vplivalo na „varstvo okolja, na katero se te informacije nanašajo, kot so kraji z redkimi vrstami“. V nadaljevanju je poudarjeno, da je treba v vsakem posameznem primeru tehtati med javnim interesom, ki mu služi razkritje, in interesom, ki mu služi zavrnitev. Kolikor bi bilo mogoče zavrniti razkritje informacij o okolju na podlagi skupnega učinka člena 10 direktive o presoji vplivov na okolje in člena 4 Direktive 2003/4/ES o dostopu javnosti do informacij, ne bi bilo potrebe po sklicevanju na izvzetje na podlagi člena 2(4).

Izpolnjevanje ciljev Direktive

3.10

Kot je navedeno v točkah 1.4 in 3.1 zgoraj, je eden od pogojev, ki jih morajo izpolniti države članice za uporabo izvzetja na podlagi člena 2(4), zagotovitev, da so cilji direktive o presoji vplivov na okolje izpolnjeni. Tako je državam članicam zagotovljena določena stopnja proste presoje, saj lahko izvzamejo posamezne projekte iz določb direktive o presoji vplivov na okolje. Ta prožnost ne sme ogrožati temeljnega cilja iz člena 2(1) direktive o presoji vplivov na okolje.

3.11

Temeljni cilj direktive o presoji vplivov na okolje, kot je določen v členu 2(1), je: zagotoviti, da so pred izdajo soglasja za izvedbo projekti, ki bodo verjetno pomembno vplivali na okolje, predmet zahteve za izdajo soglasja za izvedbo in presojo njihovih vplivov. To vključuje postopek, sestavljen iz minimalnega sklopa zahtev, ki jih je treba izpolniti za dosego navedenega cilja. Med temi zahtevami so priprava okoljskega poročila, zagotovitev informacij, izvedba posvetovanj, upoštevanje rezultatov presoje vplivov na okolje, sporočanje informacij o odločitvi, sprejeti na koncu ocenjevanja, in zagotovitev dostopa do pravnega varstva. Glede na to, da obstajajo izjemni primeri, ko navedenega minimalnega sklopa zahtev ni mogoče izpolniti na podlagi člena 2(4), morajo države članice izpolniti pogoje na podlagi člena 2(4)(a) do (c) o preučitvi druge oblike presoje. Prav tako morajo obveščati javnost in Komisijo, da zagotovijo spoštovanje temeljnega cilja iz člena 2(1). Kot je Sodišče potrdilo v zadevi Doel (C-411/17, točka 99), te [obveznosti] niso zgolj formalnost, ampak pogoji, katerih namen je zagotoviti, da se, kolikor je mogoče, spoštujejo cilji Direktive o PVO.

Preučitev drugih oblik presoje in vključevanje javnosti

3.12

Država članica, ki se sklicuje na izvzetje na podlagi člena 2(4), mora preučiti, ali je ustrezno, da se opravi druga oblika presoje. Kot je pojasnjeno zgoraj, je treba pri ugotavljanju, ali je druga oblika presoje ustrezna, upoštevati cilje Direktive. Kadar je druga oblika presoje možna in velja za ustrezno, je treba zadevni javnosti zagotoviti pridobljene informacije ter jo obvestiti o odločitvi o odobritvi izvzetja in razlogih za njegovo odobritev. Zaradi podobnosti s členom 6(3) direktive o presoji vplivov na okolje bi morale države članice preučiti možnost, da enako dajo na voljo vse informacije o okolju, pridobljene z drugo presojo. Vendar uporaba te določbe ne posega v obveznosti glede presoje na podlagi drugih direktiv (npr. člena 6(3) in (4) direktive o habitatih (8) ali člena 4(7) okvirne direktive o vodah (9)).

3.13

Ocene imajo lahko številne različne oblike. Na primer, kadar je projekt sestavljen iz več faz, je morda ustrezno, da se opravi delna presoja vplivov na okolje, ki zajema le nekatere od njih. Medtem ko zaradi nujnosti projekta v prvi fazi morda ni mogoče izpolniti zahtev direktive o presoji vplivov na okolje, je lahko njihova izpolnitev povsem izvedljiva v poznejših fazah. To bi bil sorazmeren odziv na izjemni primer, s čimer bi se zagotovilo, da se zahteve Direktive upoštevajo, kolikor je mogoče.

3.14

Delna presoja vplivov na okolje je morda ustrezna, kadar na primer zaradi izjemnih okoliščin ni mogoče vključiti vseh elementov Priloge IV k Direktivi v poročilo o presoji vplivov na okolje. Tak primer se lahko pojavi, kadar je na začetku mogoče pridobiti le nekatere podatke, potrebne za opredelitev in presojo glavnih verjetnih vplivov projekta na okolje (na primer, kadar bi bile za ugotavljanje morebitne navzočnosti zaščitenih vrst potrebne raziskave, ki bi trajale najmanj eno leto, vendar je treba zaradi dokazane nujnosti projekta delo začeti v krajšem obdobju). Drug primer je lahko pojav nepričakovane in nujne potrebe po odstranitvi nevarnih odpadkov, pri čemer je treba hitro opredeliti najprimernejše odlagališče izmed velikega števila potencialnih odlagališč, ni pa dovolj časa za izvedbo popolne presoje vsakega posameznega odlagališča. Čeprav je treba opraviti čim bolj podrobno presojo vplivov na okolje, je v takem primeru morda ustrezna presoja najnujnejših okoljskih vidikov (kot so vplivi na podzemno vodo) na posameznih odlagališčih.

Obveznost glede obveščanja Komisije

3.15

V skladu s členom 2(4)(c) mora država članica, ki uporabi izvzetje, Komisijo obvestiti pred izdajo soglasja za projekt. Komisiji je treba predložiti razloge, ki utemeljujejo izvzetje, in ji po potrebi poslati informacije, ki so bile zagotovljene javnosti.

3.16

Ker se izvzetje pogosto uporablja v okoliščinah, zaradi katerih je potrebno nujno ukrepanje, se priporoča, da države članice oblikujejo notranje postopke, po možnosti tudi standardne obrazce, za zagotovitev, da se ta zahteva za obveščanje ne spregleda. Pri razlogih, ki utemeljujejo izvzetje, bi bilo treba navesti, zakaj je stanje izjemno ali nujno, in tudi razloge za nezmožnost izpolnitve zahtev direktive o presoji vplivov na okolje. Ker je treba Komisiji to poslati pred izdajo soglasja za projekt, morajo države članice ukrepati hitro. Priporoča se, da poleg uradnega dopisa, poslanega Komisiji, uporabijo tudi elektronsko obveščanje.

3.17

Priporoča se, da države članice navedejo vrsto izvzetega projekta s sklicevanjem na ustrezno prilogo k direktivi o presoji vplivov na okolje.

3.18

Na podlagi zahteve iz člena 2(4)(c) mora Komisija posredovati prejete dokumente drugim državam članicam. Posebne določbe za pripombe drugih držav članic glede dokumentov ni. V praksi Komisija obvesti skupino nacionalnih strokovnjakov za presojo vplivov na okolje/strateško presojo vplivov na okolje po elektronski pošti in pošlje uradno obvestilo stalnim predstavništvom držav članic pri Evropski uniji.

4. Zakonodajni akti – člen 2(5) direktive o presoji vplivov na okolje

Člen 2(5) Direktive 2011/92/EU, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/52/EU

Kadar je projekt sprejet s posebnim aktom nacionalne zakonodaje, lahko države članice brez poseganja v člen 7 ta projekt izvzamejo iz določb v zvezi z javnim posvetovanjem, določenim v tej direktivi, če so izpolnjeni cilji te direktive.

Države članice obvestijo Komisijo o vsakem izvzetju iz prvega pododstavka vsaki dve leti od 16. maja 2017.

* Nov člen, uveden z Direktivo 2014/52/EU

4.1

V skladu s tem členom lahko države članice izvzamejo projekte iz določb o javnem posvetovanju, ki jih vsebuje direktiva o presoji vplivov na okolje, če so sprejeti s posebnim aktom nacionalne zakonodaje in če nacionalni zakonodajni postopek izpolnjuje cilje Direktive. To izvzetje je utemeljeno s tem, da so cilji, povezani z javnim posvetovanjem, doseženi prek zakonodajnega postopka (glej uvodno izjavo 24 Direktive 2014/52/EU). To izvzetje ne posega v obveznost države članice, da po potrebi zagotovi čezmejno posvetovanje v skladu s členom 7. Države članice, ki uporabijo člen 2(5), obvestijo Komisijo o vsaki uporabi izvzetja vsaki dve leti od 16. maja 2017.

4.2

Določbo o izključitvi projektov, sprejetih z akti nacionalne zakonodaje, je pred tem vseboval člen 1(4) Direktive 2011/92/EU (oziroma člen 1(5) Direktive 85/337/EGS). Obveznost je bila splošna, take projekte pa je bilo mogoče v celoti izključiti s področja uporabe Direktive. Z direktivo o presoji vplivov na okolje, kakor je bila revidirana z Direktivo 2014/52/EU, se je vsebina te izključitve spremenila in se zdaj nanaša samo na postopek javnega posvetovanja. Zato je treba izpolniti vse obveznosti v zvezi z obveščanjem javnosti in posvetovanji z organi za okolje ali regionalnimi/lokalnimi organi (glej člen 6(1) Direktive).

Opredelitev projektov, sprejetih z nacionalnim zakonodajnim aktom

4.3

Za pravilno uporabo izvzetja v skladu s členom 2(5) direktive o presoji vplivov na okolje je treba upoštevati zahteve, s katerimi je opredeljen poseben akt nacionalne zakonodaje, in postopke za njegovo sprejetje, kot je določeno v obstoječih sodbah SEU v zvezi s tem vprašanjem (10).

4.4

Kar zadeva stopnjo natančnosti, ki se zahteva za zakonodajni akt, mora biti jasno, da gre za poseben akt za sprejetje podrobnosti projekta na podlagi zakonodajnega postopka. Poleg tega mora besedilo zadevnega akta dokazovati, da so bili cilji Direktive glede javnega posvetovanja doseženi v zvezi z zadevnim projektom.

4.5

Opozoriti je treba, da zgolj obstoj upravnega postopka ne more samodejno pomeniti, da se projekt šteje za projekt, katerega podrobnosti so sprejete s posebnim zakonodajnim aktom v skladu s členom 2(5). Zakonodajni organ, na primer nacionalni ali regionalni parlament, bi moral po javni parlamentarni razpravi sprejeti ukrep. Hkrati mora njegovo sprejetje izpolnjevati naslednja pogoja:

Prvi pogoj je, da se podrobnosti projekta sprejmejo s posebnim zakonodajnim aktom. Opozoriti je treba, da sta pojma „projekt“ in „soglasje za izvedbo“ opredeljena v členu 1(2) direktive o presoji vplivov na okolje. Zato mora biti zakonodajni akt za sprejetje projekta specifičen in izražati enake značilnosti kot tovrstno soglasje za izvedbo, da lahko spada na področje uporabe člena 2(5) direktive o presoji vplivov na okolje. Zlasti mora nosilec projekta z njim pridobiti pravico do izvedbe projekta, ne da bi bilo treba sprejeti druge ukrepe, da bi bil nosilec projekta upravičen do njegove izvedbe.

V skladu z drugim pogojem morajo biti cilji Direktive (11), vključno s ciljem zagotavljati informacije, doseženi prek zakonodajnega postopka. Zato mora imeti nacionalni zakonodajalec na voljo zadostne informacije, ko se sprejema projekt, te informacije pa morajo biti enakovredne informacijam, ki bi se predložile pristojnemu organu v okviru rednega postopka za izdajo soglasja za projekt v skladu s členom 5(1) direktive o presoji vplivov na okolje in Prilogo IV k Direktivi.

4.6

Zakonodajni akt, s katerim se le potrdi že obstoječi upravni akt, tako da so samo ugotovljeni nujni razlogi v splošnem interesu, ne da bi se opravil materialni zakonodajni postopek in ne da bi bila izpolnjena pogoja, opisana v prejšnjem delu, se ne more šteti za posebni zakonodajni akt v smislu določbe člena 2(5).

Sodni nadzor za projekte, sprejete z nacionalnim zakonodajnim aktom

4.7

Drugi pomemben vidik v zvezi z uporabo izključitev na podlagi člena 2(5) je osnovni pogoj, da se zagotovi, da je mogoče izpodbijati vsebinsko ali postopkovno zakonitost vsakega tovrstnega zakonodajnega akta v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili pred nacionalnim sodiščem ali drugim neodvisnim in nepristranskim organom, vzpostavljenim z zakonom, v skladu s členom 11 direktive o presoji vplivov na okolje.

4.8

Če revizijski postopek za tak akt ni na voljo, je katero koli nacionalno sodišče, ki odloča v okviru svoje pristojnosti, pristojno za tovrsten nadzor in za to, da po potrebi oblikuje sklepe tako, da navedenega zakonskega akta ne uporabi (12).

5. Povzetek glavnih točk

—	Izvzetja iz splošnih pravil je treba razlagati in uporabljati restriktivno;

—	obramba ali odziv na civilne nesreče iz člena 1(3) mora biti edini namen zadevnega projekta, da se lahko uporabi splošno izvzetje s področja uporabe Direktive;

—	izključitev ob sklicevanju na „odziv na civilne nesreče“ verjetno ni utemeljena v primeru stanja, ki ga je mogoče predvideti in preprečiti;

—	pojem „izjemni primeri“ v členu 2(4) je treba razlagati restriktivno; da bi primer štel za „izjemnega“, mora država članica pokazati, da je z njim povezano tveganje (npr. za zanesljivost oskrbe z električno energijo) „razumno verjetno“ in da je načrtovani projekt dovolj nujen;

—	pomembno merilo za utemeljitev uporabe člena 2(4) je nezmožnost popolne skladnosti z Direktivo, ne le izjemna narava primera;

—	pri preučitvi možnosti uporabe člena 2(4) bi bilo treba preučiti izvedbo delne presoje ali druge oblike presoje, pri čemer morajo biti cilji Direktive izpolnjeni;

—	države članice morajo ukrepati hitro (pred izdajo soglasja), da Komisiji predložijo razloge, ki utemeljujejo izvzetje;

—	izvzetje na podlagi člena 2(5) se nanaša samo na zahteve glede javnega posvetovanja;

—	v primeru uporabe izvzetja morajo države članice še vedno zagotoviti, da so izpolnjene druge obveznosti na podlagi Direktive (npr. čezmejno posvetovanje, določbe v zvezi z dostopom do pravnega varstva) ali zahteve drugih direktiv.

(1) Sodišče Evropske unije (SEU) je odločilo, da je treba člen 1(4) Direktive 85/337/EGS razlagati tako, da letališče, ki se lahko sočasno uporablja za civilne in vojaške namene, vendar se uporablja predvsem za komercialne namene, spada na področje uporabe Direktive (C-435/97, WWF in drugi, točke 65–67).

(2) Pojem „civilna nesreča“ je bil uveden z Direktivo 2014/52/EU na podlagi izkušenj z izvajanjem. Te izkušnje so pokazale, da ima skladnost z Direktivo 2011/92/EU pri projektih, katerih edini namen je odziv na civilno nesrečo, lahko negativne učinke, med drugim tudi na okolje. Direktiva ne vsebuje opredelitve pojma „civilna nesreča“. Nekateri primeri dogodkov, ki bi lahko povzročili civilno nesrečo, so navedeni v delovnem dokumentu služb Komisije z naslovom „Overview of Natural and Man-made Disaster Risks the European Union may face“ (Pregled tveganj naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, s katerimi se lahko sooči Evropska unija). Ti vključujejo poplave, potrese in industrijske nesreče.

https://ec.europa.eu/echo/sites/echo-site/files/swd_2017_176_overview_of_risks_2.pdf.

(3) Člen 3(8) direktive o strateški presoji vplivov na okolje vključuje izvzetje za načrte in programe, ki so namenjeni izključno civilnim nesrečam. Čeprav sta ozadji direktive o presoji vplivov na okolje in direktive o strateški presoji vplivov na okolje različni, sta direktivi povezani, saj se zadnjenavedena uporablja za načrte in programe v osrednjih sektorjih, ki določajo okvir za soglasje za razvoj projektov v prihodnosti na podlagi direktive o presoji vplivov na okolje.

(4) Sodbe Sodišča EU: http://ec.europa.eu/environment/eia/pdf/EIA_rulings_web.pdf, str. 26

(5) Glej sodbo v zadevi C-411/17, točka 101

(6) Glej sodbo v zadevi C-411/17, točka 101.

(7) Direktiva 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS

https://eur-lex.europa.eu/legal-content/sl/TXT/?qid=1558533359746&uri=CELEX:32003L0004.

(8) UL L 206, 22.7.1992, str. 7.

(9) UL L 327, 22.12.2000, str. 1.

(10) Leta 2017 so službe Komisije izdale dokument, v katerem je povzeta sodna praksa SEU in ki med drugim vsebuje oddelek, namenjen konceptu sprejemanja projektov z zakonodajnim aktom v zvezi z Direktivo 2011/92/EU o presoji vplivov na okolje (oziroma Direktivo 85/337/EGS), saj je bila ta določba predmet številnih sodb SEU. Čeprav se sodbe nanašajo na določbe pred spremembo direktive o presoji vplivov na okolje, uvedeno z Direktivo 2014/52/EU, so splošna načela še naprej relevantna. Za oddelek o zakonodajnih aktih glej str. 33–35. http://ec.europa.eu/environment/eia/pdf/EIA_rulings_web.pdf. Poleg tega je Sodišče nedavno potrdilo svojo sodno prakso v zadevi Doel (C-411/17, točke 104–111).

(11) V skladu s členom 2(1) direktive o presoji vplivov na okolje je temeljni cilj zagotoviti, da so pred izdajo soglasja za izvedbo projekti, ki bodo verjetno pomembno vplivali na okolje, med drugim zaradi svoje narave, velikosti ali lokacije, predmet zahteve za izdajo soglasja za izvedbo in presojo njihovih vplivov na okolje.

(12) Zadeva C-128/09, Boxus in drugi, točke 52–55, 57; zadeva C-182/10, Solvay in drugi, točka 52.

14.11.2019

Uradni list Evropske unije

C 386/24

Povzetek Sklepa Komisije

z dne 9. julija 2019

v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije ter člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru

(Zadeva AT.40432 – Trgovsko blago z liki)

(notificirano pod dokumentarno številko C(2019) 5087 final)

(Besedilo v angleškem jeziku je edino verodostojno)

(Besedilo velja za EGP)

(2019/C 386/08)

Komisija je 9. julija 2019 sprejela sklep v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije ter člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru. Komisija v skladu z določbami člena 30 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 (1) v tem povzetku objavi imena strani in glavno vsebino sklepa, vključno z vsemi naloženimi sankcijami, ob upoštevanju pravnega interesa podjetij do varovanja poslovnih skrivnosti.

1. UVOD

(1)

Sklep je naslovljen na podjetje Sanrio Company, Ltd., in na njegovi evropski odvisni podjetji Sanrio GmbH in Mister Men Limited (v nadaljnjem besedilu: Sanrio) zaradi kršitve člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Pogodba) ter člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljnjem besedilu: Sporazum EGP).

(2)

Sanrio, ki med svoje lastne like vključuje Hello Kitty, oblikuje, izdaja licence, proizvaja in prodaja izdelke, ki se osredotočajo na japonski umetniški in kulturni slog „kawaii“. Od 5. decembra 2011 je Sanrio tudi dajatelj licence za like Mister Men. Podjetje Sanrio je med 1. januarjem 2008 in 21. decembrom 2018 sodelovalo pri enotni in trajajoči kršitvi, ki je vključevala izvajanje in izvrševanje več praks na območju EGP, ki so omejevale aktivno, pasivno in spletno čezmejno prodajo licenciranega blaga.

2. OPIS ZADEVE

2.1 Zadevni izdelki

(3)

Sklep se nanaša na dejavnosti podjetja Sanrio kot dajatelja licence za svoje lastne like. Podjetje Sanrio izda licence za svoje like drugim podjetjem, ki proizvajajo in distribuirajo različne izdelke, vključno z licenciranimi liki. Sklep zadeva različne izdelke, na primer pisalne potrebščine, šolske potrebščine, darila in dodatke, ki se prodajajo zlasti otrokom, vendar ne izključno njim.

(4)

Podjetje Sanrio običajno izda licence za svoje lastne like neposredno ali prek zastopnika. Ne glede na sistem, ki se uporablja za podeljevanje licenc, sporazumi z imetniki licence običajno vključujejo tudi določbe, ki urejajo distribucijo izdelkov, za katere se bo uporabljala licencirana pravica intelektualne lastnine. Drugi elementi, ki so stalno prisotni v sporazumih podjetja Sanrio o trženju, vključujejo:

(a)	Ozemeljsko področje uporabe: podjetje Sanrio na splošno podeli vse licence v EGP za eno ali več določenih držav na neizključni podlagi.

(b)	Finančno nadomestilo, ki ga mora plačati imetnik licence: licenčni sporazumi, ki jih je izdal Sanrio, ki od imetnikov licenc zahtevajo, da podjetju Sanrio plačajo določen znesek v zameno za podelitev licence za pravice intelektualne lastnine.

(5)

Sklep je osredotočen na te licenčne sporazume in v širšem smislu na odnose, ki temeljijo na teh sporazumih.

2.2 Postopek

(6)

Komisija je septembra 2016 opravila nenapovedane inšpekcijske preglede v pisarni Sanrio GmbH v Milanu v Italiji.

(7)

Komisija je s sklepom z dne 14. junija 2017 začela postopek v skladu s členom 2(1) Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 zoper podjetje Sanrio Company, Ltd. in vse pravne subjekte, ki jih ta neposredno ali posredno obvladuje, vključno s Sanrio GmbH. Namen začetka postopka je bil ugotoviti, ali je podjetje Sanrio sklenilo sporazume in/ali uporabilo prakse, ki bi preprečevale ali omejevale prodajo licenciranega blaga v EGP. Komisija je 29. maja 2019 sprejela nadaljnji sklep o začetku postopka v skladu s členom 2(1) navedene uredbe zoper podjetje Mister Men Limited.

(8)

Podjetje Sanrio je nato predložilo uradno ponudbo za sodelovanje, da bi se sprejel sklep v skladu s členoma 7 in 23 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 (v nadaljnjem besedilu: vloga za poravnavo).

(9)

Komisija je 29. maja 2019 sprejela obvestilo o nasprotovanju, naslovljeno na podjetje Sanrio. Podjetje Sanrio je 11. junija 2019 predložilo svoj odgovor na obvestilo o nasprotovanju.

(10)

Svetovalni odbor za omejevalna ravnanja in prevladujoče položaje je 5. julija 2019 izdal pozitivno mnenje.

(11)

Pooblaščenec za zaslišanje je 8. julija 2019 izdal končno poročilo o zadevi.

(12)

Komisija je ta sklep sprejela 9. julija 2019.

2.3 Povzetek kršitve

(13)

V celotnem trgovskem poslovanju podjetja Sanrio je bila vzpostavljena vrsta praks, ki omejujejo aktivno in pasivno čezmejno prodajo licenciranega trgovskega blaga. Te prakse se nanašajo na prodajo licenciranih izdelkov na spletu in tudi drugod v celotnem EGP. Sklep zajema naslednje glavne vrste omejitev:

(a)

neposredne ukrepe, ki omejujejo imetnike licenc pri prodaji zunaj ozemlja, kot so (i) prepovedi pasivne prodaje zunaj ozemlja; (ii) prepovedi aktivne prodaje zunaj ozemlja; (iii) prepovedi spletne prodaje zunaj ozemlja; (iv) obveznosti posredovanja naročil za prodajo zunaj ozemlja podjetju Sanrio; (v) uporaba jezikovnih zahtev za omejitev prodaje zunaj ozemlja;

(b)	posredni ukrepi, ki imetnikom licenc omejujejo prodajo zunaj ozemlja: včasih je bila izvedena tudi vrsta ukrepov kot posreden način za spodbujanje spoštovanja omejitve prodaje zunaj ozemlja. Ti ukrepi so vključevali izvajanje revizij in neobnovitev pogodb.

(14)

S temi praksami je podjetje Sanrio omejilo sposobnost imetnikov licenc pri čezmejni prodaji licenciranega blaga. Ta enotna in trajajoča kršitev je prispevala k ponovni vzpostavitvi razlik med nacionalnimi trgi in je morda privedla do zmanjšanja izbire, ki je bila na voljo potrošnikom, ter do višjih cen, ki so bile neposredna posledica nižje stopnje konkurence. V smislu člena 101(1) Pogodbe in člena 53(1) Sporazuma EGP to ravnanje že po svojem cilju in naravi pomeni omejitev konkurence.

(15)

Sklep tudi ugotavlja, da ravnanje ne izpolnjuje pogojev za izjemo iz člena 101(3) Pogodbe in člena 53(3) Sporazuma EGP.

2.4 Naslovniki in trajanje

(16)

Sklep je naslovljen na podjetje Sanrio Company, Ltd., ki je končno matično podjetje skupine podjetij Sanrio, ter na določeni njegovi odvisni podjetji, vključeni v trgovsko poslovanje: Sanrio GmbH in Mister Men Limited.

(17)

Enotna in trajajoča kršitev traja od 1. januarja 2008 do 21. decembra 2018, ko je podjetje Sanrio poslalo zadnji sklop dopisov, s katerim je svoje imetnike licenc obvestilo, da se v njegovih sporazumih ne uporablja nobena omejitev zunaj ozemlja.

2.5 Pravna sredstva in globe

(18)

Sklep ugotavlja, da je podjetje Sanrio prenehalo s kršitvijo 21. decembra 2018 in od njega zahteva, da se vzdrži vsakršnega sporazuma ali usklajenih praks, ki bi lahko imele enak ali podoben cilj ali učinek. Komisija prav tako meni, da je bila kršitev storjena namerno, ali pa vsaj iz malomarnosti, ter da je treba naložiti globo.

2.5.1 Osnovni znesek globe

(19)

Za izračun globe se v sklepu uporablja znesek licenčnin, ki jih je podjetje Sanrio zbralo v zadnjem celem letu kršitve (2017). Vrednost prodaje temelji na licenčninah, ki jih je podjetje Sanrio prejelo od svojih imetnikov licenc za prodajo licenciranih izdelkov v EGP. Te licenčnine (vključno z minimalnimi jamstvi) predstavljajo prihodke podjetja Sanrio iz njegovega licenciranega trgovskega poslovanja in se plačajo podjetju Sanrio v zameno za uporabo licenciranih pravic intelektualne lastnine.

(20)

Že sama narava omejevanja prodaje zunaj ozemlja omejuje konkurenco v smislu člena 101(1) Pogodbe. Vendar so vertikalne omejitve na splošno manj škodljive od horizontalnih. „Odstotek resnosti kršitve“ je določen na 8 % vrednosti prodaje podjetja Sanrio.

2.5.2 Oteževalne in olajševalne okoliščine

(21)

V tej zadevi ni bilo oteževalnih ali olajševalnih okoliščin.

2.5.3 Odvračanje

(22)

Komisija ne uporablja odvračalnega množitelja, ker ravni prometa podjetja Sanrio na svetovni ravni tega ne upravičujejo.

2.5.4 Uporaba meje v višini 10 % prometa

(23)

Izračunana globa ne presega 10-odstotnega prometa podjetja Sanrio na svetovni ravni.

2.5.5 Znižanje globe zaradi sodelovanja

(24)

V zameno za njegovo sodelovanje se v skladu s točko 37 Smernic o globah odobri znižanje globe za 40 %. Podjetje Sanrio je v svoji vlogi za poravnavo priznalo dejstva, pravno kvalifikacijo in odgovornost za kršitev, kot je opisana. Podjetje Sanrio je v zgodnji fazi pokazalo zanimanje za sodelovanje, pri čemer je skrbno sodelovalo v celotnem postopku in predložilo dodatne dokaze, ki so omogočili podaljšanje trajanja kršitve.

3. SKLEPNE UGOTOVITVE

(25)

Podjetje Sanrio je kršilo člen 101(1) Pogodbe in člen 53 Sporazuma EGP, ker je sodelovalo v enotni in trajajoči kršitvi v zvezi z licenciranim blagom. Kršitev je zajemala celotni Evropski gospodarski prostor in je vključevala izvajanje in izvrševanje več sporazumov in praks, katerih cilj je bil omejitev čezmejne prodaje licenciranega blaga na spletu in drugod.

(26)

Končni znesek globe, ki se naloži podjetju Sanrio v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe (ES) št. 1/2003, znaša 6 222 000 EUR.

(27)

Podjetji Sanrio Company, Ltd. in Sanrio GmbH bi morali biti solidarno odgovorni za skupni znesek te globe, medtem ko bi podjetje Mister Men Limited moralo biti solidarno odgovorno samo za 3 993 000 EUR, sorazmerno z delom zadevnega obdobja, ki se je začelo 5. decembra 2011, ko ga je kupilo podjetje Sanrio Company, Ltd.

(1) UL L 1, 4.1.2003, str. 1. Uredba, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 411/2004 (UL L 68, 6.3.2004, str. 1).

		ISSN 1977-1045
Uradni list Evropske unije		C 386

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Letnik 62 14. november 2019

Vsebina		Stran
	II Sporočila
	SKUPNE IZJAVE
	Svet
2019/C 386/01	Skupna izjava Evropskega parlamenta in Sveta	1

	V Objave
	POSTOPKI V ZVEZI Z IZVAJANJEM POLITIKE KONKURENCE
	Evropska komisija
2019/C 386/09	Predhodna priglasitev koncentracije (Zadeva M.9567 – PGGM/Macquarie/Genesee &Wyoming Australia) Zadeva, primerna za obravnavo po poenostavljenem postopku ( 1 )	28
2019/C 386/10	Predhodna priglasitev koncentracije (Zadeva M.9580 – Permira/Smith & Wiliamson) Zadeva, primerna za obravnavo po poenostavljenem postopku ( 1 )	30
2019/C 386/11	Predhodna priglasitev koncentracije (Zadeva M.9611 — Pavilion Energy/Iberdrola Group (European LNG Asset Portfolio)) Zadeva, primerna za obravnavo po poenostavljenem postopku ( 1 )	32

	Valuta	Menjalni tečaj
USD	ameriški dolar	1,1006
JPY	japonski jen	119,79
DKK	danska krona	7,4725
GBP	funt šterling	0,85760
SEK	švedska krona	10,7353
CHF	švicarski frank	1,0894
ISK	islandska krona	137,70
NOK	norveška krona	10,1390
BGN	lev	1,9558
CZK	češka krona	25,591
HUF	madžarski forint	334,75
PLN	poljski zlot	4,2874
RON	romunski leu	4,7633
TRY	turška lira	6,3316
AUD	avstralski dolar	1,6127
CAD	kanadski dolar	1,4592
HKD	hongkonški dolar	8,6204
NZD	novozelandski dolar	1,7228
SGD	singapurski dolar	1,5000
KRW	južnokorejski won	1 288,15
ZAR	južnoafriški rand	16,4441
CNY	kitajski juan	7,7281
HRK	hrvaška kuna	7,4415
IDR	indonezijska rupija	15 522,75
MYR	malezijski ringit	4,5713
PHP	filipinski peso	56,025
RUB	ruski rubelj	70,8149
THB	tajski bat	33,277
BRL	brazilski real	4,6017
MXN	mehiški peso	21,3723
INR	indijska rupija	79,3190

	IV Informacije
	INFORMACIJE INSTITUCIJ, ORGANOV, URADOV IN AGENCIJ EVROPSKE UNIJE
	Svet
2019/C 386/02	Seznam EU z jurisdikcijami, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene – Poročilo Skupine za kodeks ravnanja (obdavčitev podjetij) s predlogom sprememb prilog k sklepom Sveta z dne 12. marca 2019, vključno z umikom ene jurisdikcije s seznama	2
	Evropska komisija
2019/C 386/03	Menjalni tečaji eura — 13. november 2019	5
2019/C 386/04	Obvestilo Komisije Smernice o izvozu, ponovnem izvozu in uvozu rogov nosorogov ter trgovini z njimi znotraj Unije	6
2019/C 386/05	Obvestilo Komisije Smernice v zvezi z uporabo izvzetij na podlagi direktive o presoji vplivov na okolje (Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/52/EU) – členi 1(3), 2(4) in 2(5)	12
2019/C 386/06	Mnenje Svetovalnega odbora za omejevalna ravnanja in prevladujoče položaje s sestanka dne 5. julija 2019 v zvezi z osnutkom sklepa o zadevi AT.40432 – Trgovsko blago z liki Država poročevalka: Slovenija ( 1 )	21
2019/C 386/07	Končno poročilo pooblaščenca za zaslišanje Zadeva AT.40432 – Trgovsko blago z liki ( 1 )	22
2019/C 386/08	Povzetek Sklepa Komisije z dne 9. julija 2019 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 Pogodbe o delovanju Evropske unije ter člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (Zadeva AT.40432 – Trgovsko blago z liki) (notificirano pod dokumentarno številko C(2019) 5087 final) ( 1 )	24