1.

Ali je treba člen 49 PDEU, in odvisno od primera, v povezavi s členom 56 PDEU, s členoma 15 in 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in z načelom enakosti, razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki osebe ali podjetja, ki želijo v belgijskem pristanišču opravljati dejavnosti dela v pristaniščih v smislu zakona o delu v pristaniščih z dne 8. junija 1972 – vključno z dejavnostmi, ki niso povezane z natovarjanjem in raztovarjanjem ladij v strogem smislu – obvezuje, da morajo uporabiti samo priznane pristaniške delavce?

2.

Ali sme Grondwettelijk Hof, če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, posledice spornih členov 1 in 2 zakona o delu v pristaniščih z dne 8. junija 1972 začasno ohrani z namenom preprečevanja pravne negotovosti in socialnih nemirov in da zakonodajalcu omogoči, da jih uskladi z obveznostmi, ki izhajajo iz prava Evropske unije?

1.

Ali so v okviru pravnega razmerja, nastalega na podlagi sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev, organi ali posredniški organi držav članic, ki so pristojni za izvedbo postopka zaradi nepravilnosti na prvi ali drugi stopnji, upravičeni, da v okviru postopka, ki ga vodijo, neposredno na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (1) z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 (v nadaljevanju: Uredba) – zlasti v okviru mehanizma spremljanja iz členov 60, 70 in 98 te uredbe – preučijo katero koli kršitev, iz katere izvira ali bi lahko izvirala škoda za finančne interese proračuna Evropske unije, in ali morajo po potrebi izvesti finančni popravek?

2.

Ali postopkovno pravilo države članice ali sodna praksa, s katero se to pravilo razlaga, ki v primeru sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev ugotovitev kršitve tega sporazuma, ki zajema kršitev pravil o javnem naročanju (nepravilnost), in uveljavljanje katerega koli civilnopravnega zahtevka, ki temelji na tej kršitvi, dovoljuje le, če je arbitražna komisija za javno naročanje ali sodišče – v okviru odločanja o pritožbi zoper odločbo te arbitražne komisije –pravnomočno ugotovilo kršitev, dovolj učinkovito zagotavlja varstvo finančnih interesov Unije?

3.

Ali je sodišče, ki odloča o civilnopravnih zahtevkih v zvezi z izpolnitvijo sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev, če kršitev pravil o javnem naročanju pomeni nepravilnost, vendar ni bil sprožen postopek pred arbitražno komisijo za javno naročanje, upravičeno, da nepravilnost pri javnem naročilu preuči v okviru kršitve sporazuma?

1.

Ali je treba pri odločanju o vprašanju, ali se Palestincu brez državljanstva ne nudi več zaščite ali pomoči UNRWA v smislu člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95/EU (1), prostorsko gledano upoštevati le posamično območje delovanja UNRWA (Gaza, Jordanija, Libanon, Sirija, Zahodni breg), v katerem je imela oseba brez državljanstva ob zapustitvi ozemlja pod mandatom UNRWA svoje dejansko prebivališče (tukaj: Sirija), ali pa tudi druga območja delovanja pod mandatom UNRWA?

2.

V kolikor ni treba upoštevati le posamičnega območja delovanja ob zapustitvi: Ali je treba vedno in neodvisno od nadaljnjih pogojev upoštevati vsa območja delovanja ozemlja pod nekim mandatom? Če to ni tako: Ali je treba nadaljnja območja delovanja upoštevati le, kadar je bila oseba brez državljanstva s tem območjem delovanja vsebinsko (teritorialno) povezana? Ali je za takšno zvezo potrebno običajno prebivališče, ki je obstajalo v času zapustitve ali prej? Ali je treba ob preizkusu vsebinske (teritorialne) povezanosti upoštevati še druge okoliščine? Če je to tako: Katere? Ali je to odvisno od tega, ali je za osebo brez državljanstva v trenutku zapustitve ozemlja pod mandatom UNRWA vstop na zadevno ozemlje delovanja mogoč in sprejemljiv?

3.

Ali je oseba brez državljanstva, ki zapusti ozemlje pod mandatom UNRWA, ker je na območju delovanja, kjer ima svoje dejansko prebivališče, v zelo negotovem osebnem položaju in je za UNRWA neizvedljivo, da bi ji tam zagotovila zaščito ali pomoč, samodejno upravičena do ugodnosti iz Direktive v smislu člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95/EU upravičena tudi v primeru, če je pred tem vstopila na to območje delovanja, ne da bi bila na ozemlju predhodnega prebivališča v zelo negotovem osebnem položaju in glede na razmere v času prestopa ni mogla pričakovati, da bo na območju delovanja, na katerega vstopa, s strani UNRWA deležna zaščite in pomoči in tudi ne, da se bo v doglednem času lahko vrnila na območje delovanja, na katerem je bilo njeno dotedanje prebivališče?

4.

Ali je za odločanje o vprašanju, ali osebi brez državljanstva zato, ker so po zapustitvi ozemlja pod mandatom UNRWA odpadle predpostavke po členu 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95/EU ni mogoče priznati statusa ipso facto-begunca, upoštevno zgolj območje delovanja, na katerem je bilo zadnje običajno prebivališče? Če to ni tako: Ali je treba upoštevati tudi območja, ki jih je treba upoštevati po št. 2 v času zapustitve? Če to ni tako: Po katerih kriterijih je treba določiti območja, ki jih je treba upoštevati v času odločanja o prošnji? Ali predpostavke za uporabo člena 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95/EU niso več izpolnjene, če so (državne ali kvazi državne) službe na zadevnem območju delovanja osebo brez državljanstva (zopet) pripravljene sprejeti?

5.

V primeru, da je v zvezi s izpolnjenostjo ali pomanjkanjem predpostavk po členu 12(1)(a), drugi stavek, Direktive 2011/95/EU pomembno območje delovanja, na katerem je bilo (zadnje) običajno prebivališče: Kateri kriteriji so za opredelitev običajnega prebivališča merodajni? Ali je potrebno zakonito prebivališče, ki ga država prebivanja odobri? Če to ni tako: Ali je potrebno vsaj zavestno dopuščanje prebivanja te osebe brez državljanstva s strani odgovornih služb območja delovanja? Če je to tako: Ali mora biti odgovornim službam navzočnost posamezne osebe brez državljanstva konkretno znana ali pa zadostuje zavestno dopuščanje prebivanja kot članu večje skupine ljudi? Če to ni tako: Ali zadostuje zgolj daljše dejansko prebivanje?

1.

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje, da obravnavana prepoved vstopa spada na področje uporabe Direktive 2008/115/ES:

—

Ugotovi se naj, da Kraljevina Španija s tem, da ni sprejela potrebnih ukrepov, da bi preprečila poslabšanje stanja teles podzemne vode na območju Doñana, da ni dodatno opredelila, katera območja so ogrožena, pri čemer ni niti sprejela potrebnih ukrepov, in s tem, da v program ukrepov Plan Hidrológico de la Demarcación Hidrográfica del Guadalquivir (načrt upravljanja povodja za vodno območje Guadalquivirja) ni vključila ustreznih osnovnih in dopolnilnih ukrepov, ni izpolnila obveznosti iz člena 4(1)(b) v povezavi s členom 1(1) in točko 2.1.2 Priloge V; člena 5 v povezavi s točko 2.2 Priloge II; in člena 11(1), (3)(a), (c) in (e) ter (4) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (1);

—

ugotovi se naj, da Kraljevina Španija s tem, da ni sprejela potrebnih ukrepov, da bi preprečila poslabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst, za katere so bila določena zadevna območja varstva (ZEPA/LIC ES0000024 Doñana, ZEPA/LIC ES6150009 Doñana Norte y Oeste in ZEPA ES6150012 Dehesa del Estero y Montes de Moguer), ni izpolnila obveznosti iz člena 6(2) v povezavi s členom 7 Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (2);

—

Kraljevini Španiji naj se naloži plačilo stroškov.

1)

Neizpolnitev obveznosti iz člena 4(1)(b) Direktive 2000/60/ES v povezavi s členom 1(a) te direktive in točko 2.1.2. Priloge V k isti direktivi

S členom 4(1)(b) Direktive 2000/60/ES je državam članicam naložena obveznost, da preprečijo poslabšanje stanja vseh teles podzemne vode. To določbo je treba brati v povezavi s členom 1(a) iste direktive, ki določa okoljske cilje, ki jih morajo države članice dosegati v zvezi s podzemnimi vodami, in v povezavi s točko 2.1.2. Priloge V k tej direktivi, ki opredeljuje dobro količinsko stanje podzemne vode. Komisija meni, da Kraljevina Španija ni sprejela potrebnih ukrepov, da bi preprečila poslabšanje zaradi prekomernega izkoriščanja teles podzemne vode na območju Doñana. Komisija zato ugotavlja, da Kraljevina Španija ni izpolnila obveznosti iz člena 4(1)(b) Direktive 2000/60/ES v povezavi s členom 1(1) te direktive in s točko 2.1.2. Priloge V k isti direktivi.

2)

Neizpolnitev obveznosti iz člena 5 Direktive 2000/60/ES v povezavi s točko 2.2 Priloge II k isti direktivi

Člen 5 Direktive 2000/60/ES določa postopek za vodna območja, pri čemer za vsak primer nalaga analizo značilnosti območja, pregled vplivov človekovega delovanja na stanje površinskih voda in podzemne vode ter ekonomsko analizo rabe vode. Če se po začetni opredelitvi ugotovi, da je neko telo podzemne vode ogroženo, morajo države članice v skladu s točko 2.2 Priloge II k Direktivi izvesti dodatno opredelitev. Komisija meni, da Kraljevina Španija ni pravilno prenesla člena 5(1) Direktive 2000/60/ES v povezavi s točko 2.2 Priloge II k isti direktivi, ker ni dodatno opredelila teles podzemne vode, za katera je bila ugotovljena ogroženost na območju Doñana, prav tako pa ni sprejela potrebnih ukrepov. Komisija zato ugotavlja, da Kraljevina Španija ni izpolnila obveznosti iz člena 5 Direktive 2000/60/ES v povezavi s točko 2.2 Priloge II k isti direktivi.

3)

Neizpolnitev obveznosti iz člena 11(1), (3)(a), (c) in (e) ter (4) Direktive 2000/60/ES

Člen 11(1) Direktive 2000/60/ES določa, da država članica „zagotovi za vsako vodno območje ali del mednarodnega vodnega območja na njenem ozemlju uvedbo programa ukrepov, ob upoštevanju rezultatov analiz, ki jih predpisuje člen 5, da se dosežejo cilji, določeni po členu 4“. V odstavku 3, točke (a), (c) in (e), so navedeni nekateri osnovni ukrepi, ki jih je treba vključiti v navedeni program ukrepov. Odstavek 4 tega člena se nanaša na dopolnilne ukrepe, ki so ukrepi, ki se oblikujejo in izvajajo poleg osnovnih ukrepov. Komisija meni, da Kraljevina Španija v načrt upravljanja povodja za vodno območje Guadalquivirja ni vključila ustreznih osnovnih in dopolnilih ukrepov, zaradi česar ni izpolnila obveznosti iz člena 11(1), (3)(a), (c) in (e) ter (4) Direktive 2000/60/ES.

4)

Neizpolnitev obveznosti iz člena 6(2) v povezavi s členom 7 Direktive 92/43/EGS

Člen 6(2) Direktive 92/43/EGS v skladu s previdnostnim načelom določa splošno obveznost varstva, v skladu s katero morajo države članice preprečiti slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena, kolikor bi tako vznemirjanje lahko imelo občutne posledice, ki so v nasprotju s ciljem te direktive. V skladu s členom 7 te direktive ta obveznost varstva zajema tudi posebna varstvena območja za ptice (PVO) v skladu z Direktivo Sveta z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (79/409/EGS). (3) Komisija meni, da Kraljevina Španija s tem, da ni sprejela potrebnih ukrepov, da bi preprečila slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst, za katere so bila določena območja ZEPA/LIC ES0000024 Doñana, ZEPA/LIC ES6150009 Doñana Norte in Oeste y ZEPA ES6150012 Dehesa del Estero y Montes de Moguer, ni izpolnila obveznosti iz člena 6(2) v povezavi s členom 7 Direktive 92/43/EGS.

—

razveljavi sodbo Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 27. junija 2019 v zadevi T-20/17, Madžarska/Komisija.

—

zavrne drugi in tretji tožbeni razlog iz tožbe, ki jo je Madžarska vložila pri Splošnem sodišču, s katero Madžarska očita kršitev obveznosti obrazložitve in zlorabo pooblastil, in Madžarski naloži plačilo vseh stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.

—

podredno, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da izda novo sodbo, s katero odloči o razlogih, ki še niso bili preučeni, pri čemer pridrži odločitev o stroških postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.

—

Prvič, Splošno sodišče je v točkah od 78 do 83 izpodbijane sodbe napačno navedlo, da je Komisija, ko je opredelila referenčni sistem, napačno izključila progresivne stopnje madžarskega davka na oglaševanje. V nasprotju s tem, kar je razsodilo Splošno sodišče, je pristop, ki ga je predlagala Komisija v svoji odločbi, združljiv s sodno prakso. Posledično je Splošno sodišče pri določanju referenčnega sistema napačno uporabilo pravo.

—

Drugič, Splošno sodišče je v točkah od 84 do 90 izpodbijane sodbe napačno navedlo, da je Komisija napačno opredelila cilj davka na oglaševanje, ob upoštevanju katerega je treba preučiti primerljivost. Glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča je z vidika presoje primerljivosti upošteven le cilj davka, na katerega se nanaša ukrep, torej davčni cilj ukrepa, določen z obdavčljivim dogodkom. Drugi cilji, na primer zmožnost prispevanja, so upoštevni le z vidika presoje, ali je kakršna koli diferenciacija davka lahko objektivno upravičena, pod pogojem, da so ti cilji značilni za naravo davka. Zato je Splošno sodišče s tem, da se je za presojo primerljivosti sklicevalo na domnevni cilj prerazporeditve davka na oglaševanje, napačno uporabilo pravo.

—

Tretjič, stališče Splošnega sodišča, izraženo v točkah od 91 do 105 izpodbijane sodbe, da je Komisija napačno ugotovila, da cilj prerazporeditve ne opravičuje progresivne narave davka, ki temelji na prihodkih, ni pravilno. Trditev Splošnega sodišča, da madžarski davek na oglaševanje ni diskriminatoren in da se z njim uresničuje prerazporeditveni namen, temelji na zmotni domnevi, da imajo podjetja z visokim prometom nujno več koristi kot podjetja z manjšim prometom. Na podlagi te zmotne domneve je Splošno sodišče s tem, da je za utemeljitev diferenciacije davka sprejelo cilj, ki ni del narave navedenega davka, napačno uporabilo pravo. Poleg tega je Splošno sodišče s priznanjem te zmotne domneve neupravičeno obrnilo dokazno breme in prisililo Komisijo, da dokaže, da davčnih stopenj, določenih z madžarskim davkom na oglaševanje, ni mogoče utemeljiti z njegovim domnevnim redistribucijskim ciljem.

1.

Ali se Direktiva 2012/29/EU (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj (predvsem glede pravice dejavnega sodelovanja v kazenskem postopku in zahtevka za povračilo škode v kazenskem postopku), ki po svoji naravi ne pripadajo samo fizični osebi kot čutečemu bitju, uporablja tudi za pravne osebe in državo ali državne organe, če se jim v skladu z določbami nacionalnega prava prizna status oškodovancev v kazenskem postopku?

2.

Ali sta v skladu s členom 17 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, členom 325 Pogodbe o delovanju Evropske unije in členom 38(1)(h) Uredbe Sveta (ES) št. 1260/99 (2) z dne 21. junija 1999 v povezavi z Uredbo Komisije (ES) št. 1681/94 (3) z dne 11. julija 1994, zakonodaja in praksa odločanja (4), v skladu s katerima država v kazenskem postopku ne more ukrepati v zvezi s plačilom povračila za škodo, ki ji je bila povzročena zaradi goljufivega ravnanja obtoženca, posledica česar je odtujitev proračunskih sredstev Evropske unije, in ne more v skladu s členom 256(3) zakonika o kazenskem postopku izpodbijati sklep, s katerim je sodišče odločilo, da ne dovoli, oziroma da upravi, ki jo zastopa, ne dovoli, da na glavni obravnavi kot glavni oškodovanec zahteva plačilo odškodnine, niti nima na voljo druge vrste postopka, na podlagi katerega bi lahko uveljavljala svojo pravico zoper obtoženca, s tem pa ji ni mogoče zagotoviti pravice do povračila škode zoper lastnino in premoženjske pravice obdolženca v skladu s členom 50 zakonika o kazenskem postopku, saj bi ta pravica postala de facto neizterljiva?

3.

Ali se pojem „isto podjetje“ v skladu s členom 2 Uredbe Sveta (ES) št. 994/98 (5) z dne 7. maja 1998 v povezavi s členom 2(2) Uredbe Komisije (ES) št. 69/2001 (6) z dne 12. januarja 2001 razlaga samo formalno, v smislu, da je treba določiti in zadostno ugotoviti, ali imajo zadevne družbe samostojno pravno osebnost na podlagi nacionalnega pravnega reda, tako da je mogoče vsakemu od teh podjetij odobriti znesek državne pomoči v višini do 100 000 EUR, ali je odločilno merilo dejanski način delovanja in upravljanja teh podjetij, ki so v lasti istih oseb in so prek njih medsebojno povezana, kot sistem podružnic, ki jih upravlja matična družba, tudi kadar ima vsako podjetje lastno pravno osebnost po nacionalnem pravu, tako da je treba šteti, da tvorijo „isto podjetje“ in kot en sam subjekt lahko prejmejo državno pomoč v višini do 100 000 EUR samo enkrat?

4.

Ali v smislu Konvencije o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (7) z dne 26. julija 1995 izraz „škoda“ [za poplačilo] pomeni samo tisti del nezakonito pridobljenih sredstev, ki so neposredno vezana na goljufivo dejanje, ali pomeni tudi dejansko nastale in zvesto dokumentirane stroške ter porabo pomoči, če dokazi kažejo, da so bili izdatki potrebni za prikritje goljufivega dejanja, odložitev odkritja goljufivega ravnanja in doseganje celotnega zneska dodeljene državne pomoči?

1.

Ali je treba člen 4(2) Direktive 93/13 (1) razlagati tako, da so glavni predmet kredita, izraženega v tuji valuti in vračljivega v domači valuti, pogoji, ki jih ni mogoče obravnavati ločeno in ki določajo vračilo v fiksnih obrokih, ki se jim prednostno pripišejo obresti, ter ki določajo podaljšanje trajanja pogodbe in povečanje plačil za plačilo preostalega zneska računa, pri čemer se [lahko] ta preostali znesek zaradi sprememb menjalnega tečaja bistveno poveča?

2.

Ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da pogoji, ki določajo plačila v fiksnih obrokih, ki se jim prednostno pripišejo obresti, ter ki določajo podaljšanje trajanja [pogodbe] in povečanje plačil za plačilo preostalega zneska računa, ki se lahko zaradi sprememb menjalnega tečaja znatno poveča, ustvarjajo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, zlasti ker potrošnika izpostavljajo nesorazmernemu tečajnemu tveganju?

3.

Ali je treba člen 4 Direktive 93/13 razlagati tako, da se morata v skladu z njim jasnost in razumljivost pogojev kreditne pogodbe, v kateri je kredit izražen v tuji valuti in vračljiv v domači valuti, presojati tako, da se ob sklenitvi pogodbe nanašata na predvidljive gospodarske razmere, v obravnavanem primeru na posledice gospodarskih težav v letih od 2007 do 2009 za spremembe menjalnih tečajev, pri čemer se upoštevajo strokovnost in znanje poklicnega kreditodajalca ter njegova dobra vera?

4.

Ali je treba člen 4 Direktive 93/13 razlagati tako, da se morata v skladu z njim jasnost in razumljivost pogojev kreditne pogodbe, v kateri je kredit izražen v tuji valuti in vračljiv v domači valuti, presojati tako, da se preuči, ali je kreditodajalec, ki ima poklicno strokovnost in znanje, potrošniku sporočil izključno objektivne in abstraktne – predvsem številčne – informacije, v katerih se ne upoštevajo gospodarske razmere, ki lahko vplivajo na spremembe menjalnih tečajev?

—

Sodba Splošnega sodišča v zadevi T-64/18 (1) naj se razveljavi;

—

Sklep Komisije C(2017) 8839 final z dne 13. decembra 2017 naj se razglasi za ničen;

—

Evropski komisiji naj se naloži plačilo vseh stroškov.

—

razveljavi sodbo Splošnega sodišča (drugi razširjeni senat) z dne 18. junija 2019 v združenih zadevah T-624/15, T-694/15 in T-704/15, European Food in drugi/Komisija (1);

—

zavrne prvi del prvega pritožbenega razloga in prvi del drugega pritožbenega razloga v zadevi T-704/15;

—

zavrne prvi in drugi del drugega pritožbenega razloga v zadevah T-624/15 in T-694/15;

—

združene zadeve T-624/15, T-694/15 in T-704/15 se vrnejo v razsojanje Splošnemu sodišču, da ponovno obravnava razloge, ki še niso bili preučeni; in

—

pridrži odločitev o plačilu stroškov postopka na prvi in pritožbeni stopnji.

—

Komisija prvič, trdi, da je Splošno sodišče napačno odločilo, da je bil z ukrepom, s katerim je Romunija dodelila pomoč I. in V. Micula, vlagateljema, ki sta državljana Švedske, in trem romunskim podjetjem, nad katerimi imata nadzor (v nadaljevanju, skupaj: brata Micula) 22. februarja 2005 ukinjena shema spodbud. Prav z izplačilom nadomestila zaradi ukinitve te sheme, do česar je prišlo po pristopu Romunije k Uniji, je namreč Romunija bratoma Micula dodelila pomoč.

—

Komisija podredno trdi, da tudi če je Splošno sodišče pravilno odločilo, da je ukrep dodelitve pomoči ukinitev sheme spodbude s strani Romunije (quod non), je bila Komisija še vedno pristojna za sprejetje izpodbijanega sklepa na podlagi Priloge V, poglavje 2, k Aktu o pristopu Romunije k Uniji.

—

prvič, Komisija trdi, da je Splošno sodišče napačno odločilo, da se pravo EU ni uporabilo za dodeljeno nadomestilo na podlagi tega, da so vsi dogodki, zaradi katerih je bilo dodeljeno nadomestilo, nastali pred pristopom. Dodelitev nadomestila pa v resnici pomeni bodoči učinek na položaj, ki je nastal pred pristopom v smislu pravil o uporabi prava EU ratione temporis.

—

podredno Komisija trdi, da tudi če je Splošno sodišče pravilno odločilo, da dodelitev nadomestila ni ustvarila bodočih učinkov na položaj, ki je nastal pred pristopom (quod non), se za dodeljeno nadomestilo vseeno uporablja pravo EU, ker se je Evropski sporazum iz leta 1995, ki je del prava EU, uporabljal za vse dogodke, zaradi katerih je bilo dodeljeno to nadomestilo, kar se je zgodilo pred pristopom.

—

prvič, Splošno sodišče je napačno odločilo, da Komisija ni bila pristojna za sprejetje izpodbijanega sklepa in da se pravo EU ni uporabilo za dodeljeno nadomestilo.

—

drugič, Splošno sodišče ni obravnavalo vseh trditev, ki so bile navedene v izpodbijanem sklepu, s katerim je bilo ugotovljeno, da je Romunija dala prednost bratom Micula. Trditve, ki niso bile obravnavane, same po sebi zadostujejo za ugotovitev obstoja prednosti.

—

sklepa ESZD z dne 31. avgusta 2019 in 10. januarja 2019 o izvajanju obvestila zdravstvene službe z dne 30. avgusta 2018, z zmanjšanjem bolniškega staleža, razglasi za nična;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja zaradi pretirane ocene stroškov, ki vodi do neupravičenega pripisovanja odgovornosti tožeči stranki za neprihod na zdravstveni pregled v Bruslju.

2.

Drugi tožbeni razlog: zloraba pooblastil z namigovanjem naklepnega škodovanja tožeči stranki zaradi osebne pristranskosti.

3.

Tretji tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji v zvezi z vprašanjem, ali se je pravni položaj tožeče stranke spremenil, ter neizvedba temeljite preučitve zakaj je bila odgovornost za neprihod na zdravstveni pregled pripisana tožeči stranki.

—

Sklep Evropske komisije z dne 22. julija 2019, s katerim je bila delno zavrnjena prošnja tožečih strank, da se rok za predložitev pripomb v okviru formalnega postopka preiskave v zadevi SA. 39078 (2019/C) (ex 2014/N) – Financiranje projekta fiksne povezave pasu Fehmarn podaljša do 5. septembra 2019 ali vsaj do konca meseca avgusta 2019, razglasi za ničen;

—

Komisiji naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: Komisija je kršila obveznost obrazložitve odločitve, da ne odobri podaljšanja zadevnega roka do 5. septembra 2019 ali 31. avgusta 2019, ker izpodbijani sklep ne vsebuje nobenega razloga za utemeljitev te zavrnitve oziroma vsekakor obrazložitev ni zadostna.

2.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je kršila člen 6(1) postopkovne uredbe (1) in s tem tudi pravico tožečih strank kot zainteresiranih strank, da učinkovito sodelujeta v formalnem postopku preiskave v zvezi z državno pomočjo SA.39078, saj je bila njuna zahteva ustrezno obrazložena, utemeljena in sorazmerna.

—

izpodbijano odločbo delno razveljavi, in sicer v delu, v katerem se nanaša na razlog za ugovor na podlagi člena 8(1)(b) Uredbe o blagovni znamki Evropske unije;

—

odobri registracijo prijave znamke Evropske unije št. 11 853 389;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

razveljavi izpodbijano odločbo;

—

razveljavi odločbo oddelka za izbris z dne 23. novembra 2017 v zadevi za izbris št. 11921 C, ki se je nanašala na Znamko Evropske unije za sušilne stroje, pralne stroje, pomivalne stroje in kuhalnike;

—

odloči, da znamka Evropske unije ostane registrirana za sušilne stroje, pralne stroje, pomivalne stroje in kuhalnike;

—

toženi stranki naloži plačilo svojih stroškov in stroškov tožeče stranke.

—

odbor za pritožbe je napačno uporabil pravo s tem, da je ugotovil, da uporaba znamke Evropske Unije, kot je dokazana s prodajo sušilnih strojev, pralnih strojev, pomivalnih strojev in kuhalnikov, ki jih je tožeča stranka prodajala vojaškim bazam ZDA v Nemčiji in Belgiji, ne pomeni uporabe znamke Evropske unije za namene člena 58 Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

odbor za pritožbe je napačno uporabil člen 58 Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta s tem, da pri presoji skupne uporabe znamke Evropske unije za sušilne stroje, pralne stroje, pomivalne stroje in kuhalnike s strani tožeče stranke ni upošteval njenih dokazov uporabe v okviru prodaje družbi Johann Fouquet GmbH;

—

odbor za pritožbe je napačno uporabil člen 58 Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta s tem, da pri presoji skupne uporabe znamke Evropske unije za sušilne stroje, pralne stroje, pomivalne stroje in kuhalnike s strani tožeče stranke ni upošteval njenih dokazov uporabe v okviru družbenih omrežij.