—

razveljavi sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 5. marca 2019 v zadevi T-169/17;

—

razglasi za nično odločbo izvršnega direktorja pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) PERS-AFFECT-16-134 o premestitvi in odredi povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki je nastala z nezakonito premestitvijo;

—

podredno, sodbo razglasi za nično in zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

1.

Kršitev člena 7 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (Kadrovski predpisi) (1) in člena 36 Statuta Sodišča Evropske unije

Pritožnik trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo člen 7 Kadrovskih predpisov. Premestitev iz delovnega mesta vodje ene od glavnih enot na nižje delovno mesto administratorja brez kariernih možnosti brez kakršnega koli postopka ocenjevanja ali disciplinskega postopka, v katerem bi se upoštevale pravice pritožnika, ni zakonita premestitev, temveč nezakonita premestitev na nižje delovno mesto. S spremembo Kadrovskih predpisov leta 2014 je bilo napredovanje vodij enot v nazivu nad AD 12 oblikovano v pričakovalno pravico. Organ za imenovanja te pričakovalne pravice brez ustreznega postopka ocenjevanja ali disciplinskega postopka ne more enostransko odvzeti. Od leta 2014 de lege ni več mogoče šteti, da sta delovno mesto vodje enote in delovno mesto administratorja brez možnosti napredovanja enakovredni.

Splošno sodišče je poleg tega navedlo sodno prakso, ki se nanaša na premestitev in enakovrednost delovnih mest na podlagi člena 7 Kadrovskih predpisov, vendar pa je na tej podlagi sprejelo napačne ugotovitve.

Nazadnje naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in kršilo postopek s tem, da ni v celoti odločilo o drugem tožbenem razlogu, to je o nezakoniti odstavitvi pritožnika 10. oktobra 2016, ne da bi se hkrati odločilo o dodelitvi novega delovnega mesta, kar se je zgodilo šele 17. oktobra 2016. Ravno zaradi tega ne more iti za premestitev v smislu člena 7 Kadrovskih predpisov (točke od 49 do 106 sodbe).

2.

Izkrivljanje dejanskega stanja

Splošno sodišče je izpodbijano sodbo oprlo na dejstva, ki ne izhajajo iz spisa, poleg tega pa tudi na dejstva, ki so drugačna od teh, ki izhajajo iz spisa.

V tem primeru je poleg tega razvidno, da Splošno sodišče ni opravilo presoje dokazov. Pri presoji dokazov bi moralo Splošno sodišče oceniti dokazno vrednost izjav nasprotne stranke v postopku s pritožbo.

Poleg tega bi, če bi se upoštevalo stališče, ki ga je Splošno sodišče zavzelo glede ravnanj pritožnika v povezavi z njegovo dolžnostjo, da naznani očitno nezakonite ukrepe, to členu 21a(1) in členu 22a Kadrovskih predpisov odvzelo kakršenkoli praktičen učinek.

3.

Nezakonita presoja dolžnosti skrbnega ravnanja in očitka psihičnega nasilja ter člena 36 Statuta Sodišča Evropske unije

Splošno sodišče je očitek, da je šlo pri ukrepih izvršnega direktorja med 10. oktobrom 2016 in 17. oktobrom 2016 za psihično nasilje, zavrnilo s trditvijo, da gre za kršitev trenutno veljavnega prava. Dolžnost skrbnega ravnanja in očitek psihičnega nasilja je nerazdružljivo povezana z nezakonitimi odločbami o odstavitvi in dodelitvi novega delovnega mesta, sprejetimi med 10. oktobrom 2016 in 17. oktobrom 2016. V nasprotju z navedbami Splošnega sodišča pogoj za obstoj psihičnega nasilja v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov ni „celota odnosov“. Poleg tega se Splošno sodišče ni opredelilo glede kršitve dolžnosti skrbnega ravnanja, ki je razvidna iz javnega obrekovanja v zvezi s poklicnimi dosežki pritožnika ob njegovi premestitvi.

—

sodba Splošnega sodišča Evropske unije (prvi senat) z dne 2. aprila 2019 v zadevi T-492/17 v celoti razveljavi;

—

odločba direktorja direkcije za kadrovske zadeve Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) v njegovi funkciji organa, pristojnega za sklepanje pogodb o zaposlitvi, z dne 19. septembra 2016, s katero je 19. junija 2017 prenehala pritožnikova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, razglasi za nično in ESZD naloži povrnitev nepremoženjske škode, nastale z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi;

—

podredno, sodba razveljavi in zadeva vrne Splošnemu sodišču v ponovno odločanje;

—

ESZD naloži plačilo stroškov na obeh stopnjah.

1.

Ali se okvirni sklep (1) uporablja v položaju, ko je bila zahtevana oseba obsojena na zaporno kazen v tretji državi, vendar je bila v skladu z dvostransko pogodbo med zadevno tretjo državo in odreditveno državo sodba iz tretje države priznana v odreditveni državi ter izvršena v skladu z zakoni odreditvene države?

2.

Če je to tako, kako naj izvršitveni pravosodni organ v okoliščinah, ko je izvršitvena država članica v svoji nacionalni zakonodaji uporabila razloge za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, določene v členu 4(1) in členu 4(7)(b) okvirnega sklepa, sprejme odločitev v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega se navaja, da je bilo storjeno v tretji državi, vendar pa okoliščine zadevnega kaznivega dejanja kažejo na to, da so se pripravljalna dejanja zgodila v odreditveni državi?

1.

Ali je treba člene 19(1), drugi pododstavek, 2, 4(3) in 6(3) PEU v povezavi s členom 47 Listine o temeljnih pravicah ter členom 267, tretji odstavek, PDEU razlagati tako, da lahko sodišče države članice, ki odloča na zadnji stopnji, v postopku za ugotovitev neobstoja službenega razmerja odloči, da ni sodnik tisti, ki mu je bil vročen akt o imenovanju v sodniško funkcijo na tem sodišču, izdan na podlagi predpisov, ki kršijo načelo učinkovitega sodnega varstva, ali na način, ki ni v skladu s tem načelom, če se je preizkus tega vprašanja sodišču namenoma onemogočil pred vročitvijo tega akta?

2.

Ali je treba člene 19(1), drugi pododstavek, 2 in 4(3) PEU ter člen 47 Listine o temeljnih pravicah v povezavi s členom 267 PDEU razlagati tako, da gre za kršitev načela učinkovitega sodnega varstva, če se vroči akt o imenovanju v sodniško funkcijo po tem, ko je nacionalno sodišče predložilo vprašanje v predhodno odločanje v zvezi z razlago prava Unije, od odgovora na katero je odvisno, ali je mogoče nacionalne predpise, ki so omogočili vročitev teh aktov, šteti za skladne s pravom Unije?

3.

Ali je treba člene 19(1), drugi pododstavek, 2, 4(3) in 6(3) PEU ter člen 47 Listine o temeljnih pravicah razlagati tako, da gre za kršitev načela učinkovitega sodnega varstva, če se ne zagotovi pravice do dostopa do sodišča, če je bil akt o imenovanju v sodniško funkcijo na sodišču države članice vročen na podlagi postopka imenovanja, ki je bil izveden s kršitvijo predpisov te države članice?

4.

Ali je treba člene 19(1), drugi pododstavek, 2 in 4(3) PEU ter člen 47 Listine o temeljnih pravicah v povezavi s členom 267, tretji odstavek, PDEU razlagati tako, da gre za kršitev načela učinkovitega sodnega varstva, če je nacionalni zakonodajalec v okviru sodišča države članice, ki odloča na zadnji stopnji, ustanovil organizacijsko enoto, ki ni sodišče v smislu prava Unije?

5.

Ali je treba člene 19(1), drugi pododstavek, 2 in 4(3) PEU ter člen 47 Listine o temeljnih pravicah v povezavi s členom 267, tretji odstavek, PDEU razlagati tako, da o tem, ali je oseba, ki ji je bil vročen akt o imenovanju v sodniško funkcijo na sodišču države članice, ki odloča na zadnji stopnji, v službenem razmerju kot sodnik in ima status sodnika, ne odloča organizacijska enota, ki je pristojna v skladu z nacionalno zakonodajo in v katero je bila imenovana zadevna oseba ter ki jo sestavljajo izključno osebe, katerih akti o imenovanju imajo napake, navedene v vprašanjih od 2 do 4, in ki zato ni sodišče v smislu prava Unije, temveč lahko o tem odloča druga organizacijska enota tega sodišča, ki izpolnjuje zahteve prava Unije glede sodišča?

—

razglasi ničnost Sklepa Sveta (SZVP) 2019/806 z dne 17. maja 2019 o spremembi Sklepa 2013/255/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Siriji v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

—

razglasi ničnost Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2019/798 z dne 17. maja 2019 o izvajanju Uredbe (EU) št. 36/2012 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

—

Svetu naloži plačilo vseh stroškov in izdatkov postopka, vključno s stroški, ki jih je priglasila tožeča stranka.

1.

Prvi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji dejstev. Po mnenju tožeče stranke je Svet storil očitno napako pri presoji s tem, da je ukrepe, sprejete v zvezi z njo, utemeljil z obrazložitvijo, da naj bi bila domnevno „v Siriji delujoč vodilni poslovnež“ v smislu členov 27.2(a) in 28.2(a) Sklepa 2013/255/SZVP. Oporeka tej opredelitvi „vodilnega poslovneža“ in izpodbojni domnevi o povezavi s sirskim režimom, ki izhaja iz izpodbijanih aktov. Tožeča stranka trdi, da nikakor ni povezana s sirskim režimom.

Poleg tega tožeča stranka skuša v skladu s členoma 27.3 in 28.3 Sklepa 2013/255/SZVP ovreči izpodbojno domnevo, določeno s členoma 27.2(a) in 28.2(a) tega sklepa, s spontanim dokazovanjem, (i) da ni ali ni več povezan s sirskim režimom, (ii) da nima vpliva na sirski režim in (iii) da ne pomeni resnične nevarnosti za izogibanje omejevalnim ukrepom, ki jih je Svet sprejel glede na razmere v Siriji.

Po mnenju tožeče stranke Svet s tem, da ni upošteval ovrženja te domneve, še naprej očitno napačno presoja dejstva.

2.

Drugi tožbeni razlog: nesorazmerna kršitev lastninske pravice in pravice do opravljanja poklicne dejavnosti. Tožeča stranka meni, da je Svet s sprejetimi sankcijami gotovo posegel v njeno lastninsko pravico in njeno pravico do opravljanja poklicne dejavnosti, s čimer pa naj bi bil kršen Prvi dodatni protokol Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po navedbah tožeče stranke se ji ne more preprečiti, da nemoteno uživa svojo lastnino in gospodarsko svobodo, kar je razlog za to, da je izpodbijane ukrepe treba razglasiti za nične v delu, v katerem se nanašajo nanjo.

—

razglasi ničnost implicitne zavrnitve Sveta Evropske unije z dne 3. julija 2019, da bi bilo priznano nedelovanje, kar zadeva molk v zvezi z predlogom z dne 3. maja 2019 za preložitev evropskih volitev iz konca maja 2019;

—

razsodi, da je Svet ravnal nezakonito, ko ni preložil evropskih volitev in tako spremenil datumov, določenih v Sklepu Sveta (EU, Euratom) 2018/767 z dne 22. maja 2018, da bi lahko tožeče stranke, ki so britanski državljani, aktivno sodelovale na evropskih volitvah leta 2019, kar bi bilo nujno zlasti zaradi ratifikacije eventualnega sporazuma med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom o izstopu;

—

ugotovi to nedelovanje;

—

naloži Svetu Unije, da vsaki od tožečih strank plača znesek 1 500 EUR iz naslova njihovih stoškov obrambe.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice tožečih strank voliti na evropskih volitvah, ki se varuje s pravom Unije. V okviru tega tožbenega razloga tožeče stranke navajajo zlasti, da:

2.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na trikratni odvzem pravice voliti na evropskih volitvah zaradi nezakonitega nedelovanja Sveta. V okviru tega tožbenega razloga tožeče stranke zlasti menijo, da:

3.

Tretji tožbeni razlog: ugovor nezakonitosti zavrnitve Sveta Unije za ugotovitev nedelovanja in za preložitev evropskih volitev. Ta zavrnitev temelji na Sklepu Sveta (EU, Euratom) z dne 22. maja 2017 o pooblastilu za začetek pogajanj z Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske o sporazumu o podrobnostih njegovega izstopa iz Evropske unije (dokument XT 21016/17), vključno s Prilogo k temu sklepu, v kateri so določene pogajalske smernice za navedeni sporazum (dokument XT 21016/17 ADD 1 REV 2), ki ga tožeče stranke ocenjujejo za nezakonitega.

—

tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno, ter posledično:

—

razglasi ničnost sklepa z dne 3. maja 2019, ki ga je tožeči stranki 6. maja istega leta vročil [X] „Senior Legal Counsellor“ pri Svetu in ki ga je sprejel [Y] kot OI, v katerem je določeno, da „1. se za tožečo stranko, rojeno 25. marca 1956 [zaupno] (1) na delovnem mestu uradnika z nazivom AST 7 določi dopust v interesu službe v skladu s členom 42c Kadrovskih predpisov in da je ta upravičena do finančnih prejemkov iz navedenega člena. 2. Datum začetka učinkovanja tega sklepa je 31. december 2015.“;

—

Svetu naloži, naj tožeči stranki iz naslova premoženjske škode in škodovanja njeni karieri plača 151 101,72 EUR, pri čemer se lahko ta znesek med postopkom poveča ali zmanjša;

—

Svetu naloži, naj tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode in škodovanja njenemu ugledu plača 70 000 EUR, pri čemer se lahko ta znesek med postopkom poveča ali zmanjša;

—

Toženi stranki vsekakor naloži plačilo vseh stroškov v skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča Evropske unije.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 266 PDEU tre temeljnih in splošnih načel prava Unije, zlasti načel varstva legitimnih pričakovanj, dobrega upravljanja, dobre vere in pravne varnosti ter sorazmernosti.

Tožeča stranka glede tega meni, da je organ za imenovanja (v nadaljevanju: OI) očitno napačno uporabil in razlagal zgoraj navedene določbe in načela, ker ni sprejel ukrepov za izvršitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 14. decembra 2018, FV/Svet (T-750/16, EU:T:2018:972), o razglasitvi ničnosti. Meni tudi, da je OI kršil načelo, na podlagi katerega mora uprava izdati odločbo, ki ni nesorazmerna, torej ki je potrebna za uresničitev ciljev, kar pomeni, da morata biti vsebina in oblika odločbe usklajena z želenim ciljem. Nazadnje, tožeča stranka zatrjuje obstoj kršitve legitimnega pričakovanja, da bo OI pravilno in skrbno izvršil zgoraj navedeno sodbo T-750/16, in sicer tako, da bo pravilno uporabil člen 266 PDEU, in brez retroaktivnega učinka.

2.

Drugi tožbeni razlog: na eni strani naj z izpodbijanim sklepom ne bi bili spoštovani pogoji iz člena 42c Kadrovskih predpisov in Sporočila zaposlenim 71/15 z dne 23. oktobra 2015, zaradi česar naj bi bilo kršeno načelo, ki upravi nalaga, da sprejme odločbo samo na podlagi dokazov, ki so dopustni v skladu z zakonom, torej ki so upoštevni in pri katerih ni bila storjena očitna napaka pri presoji, ni bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje ali pravo ni bilo napačno uporabljeno, na drugi strani pa naj bi bilo podano izkrivljanje postopka.

Tožeča stranka glede tega meni, da je OI s sprejetjem izpodbijanega sklepa v teh okoliščinah očitno napačno uporabil in razlagal zgoraj navedene določbe Kadrovskih predpisov in Sporočila zaposlenim, ker je svojo odločitev utemeljil na razlogih, ki so pravno in dejansko netočni. Meni, da Svet ni upravičil interesa službe, ki naj bi mu sledil z uporabo člena 42c za tožečo stranko, niti ni opredelil dejanskih organizacijskih potreb, ki bi zahtevale zatrjevano pridobitev novih znanj, ki jih tožeča stranka ne more pridobiti, poleg tega pa naj bi OI očitno uporabil člen 42c namesto disciplinskega postopka.

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja. Tožeča stranka glede tega meni, da OI s sprejetjem izpodbijanega sklepa v teh okoliščinah ni spoštoval ravnovesja, na podlagi katerega mora institucija upoštevati vse elemente, ki lahko vplivajo na njeno odločitev, in upoštevati tako interes službe kot interes zadevnega uradnika.

—

Sklep C(2019)4027 final z dne 23. maja 2019 razglasi za delno ničen, in sicer:

—

Komisiji naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: napačna uporaba pooblastila Komisije, da izračuna znesek, ki ga morata plačati sklada, in kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznost obrazložitve iz člena 296, drugi odstavek, PDEU in načela dobrega upravljanja

—

izpodbijano odločbo v celoti razveljavi; tako da pritožbi ugodi in ugovor v celoti zavrne;

—

toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov, ki izhajajo oziroma so povezani s postopkom pred oddelkom za ugovore, odborom za pritožbe in tem postopkom pred Splošnim sodiščem.

—

kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

kršitev člena 94(1) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

kršitev člena 95(1) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

izpodbijani sklep razglasi za ničen;

—

Evropski komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: v izpodbijanem sklepu naj bi bilo s tem, da naj bi bili pri razlagi pojma „zadovoljiva metoda“ v smislu člena 3(1)(b) Uredbe (ES) št. 141/2000 (2) v nasprotju s to določbo zahtevani podatki v zvezi z zdravilom Trecondi v primerjavi z neodobrenimi indikacijami melfalana in ciklofosfamida, očitno napačno uporabljeno pravo.

2.

Drugi tožbeni razlog: to naj bi poleg tega pomenilo zlorabo pooblastil, ker naj bi bilo upoštevanje neodobrenih indikacij v nasprotju z veljavnim Obvestilom Komisije o uporabi členov 3, 5 in 7 Uredbe (ES) št. 141/2000 o zdravilih sirotah z dne 18. novembra 2016 (UL 2016, C 424, str. 3). (3)

3.

Tretji tožbeni razlog: poleg tega naj bi bili z izpodbijanim sklepom kot izvedeni obliki zlorabe pooblastil storjeni kršitvi načela enakega obravnavanja in načela varstva zaupanja v pravo, ker Komisija kot merilo za presojo obstoječih zadovoljivih metod v smislu člena 3(1)(b) Uredbe (ES) št. 141/2000 med potekom postopka ni več uporabljala terapije za kondicioniranje pred presaditvijo matičnih celic, temveč zdravljenje pri presaditvi matičnih celic samo po sebi.

4.

Četrti tožbeni razlog: prav tako naj bi bila zlorabljena pooblastila s tem, da pri oceni, ali bo zdravilo Trecondi „pomembno koristilo“ v smislu člena 3(1)(b) Uredbe št. 141/2000, ob napačni uporabi prava v presojo niso bili vključeni vsi podatki, saj klinični podatki, ki so bili pridobljeni na podlagi posrednih primerjav, kot metodološko neustrezni podatki pri tej oceni niso bili upoštevani.

5.

Peti tožbeni razlog: nazadnje naj bi bilo z izpodbijanim sklepom kršeno načelo enakega obravnavanja, kar naj bi pomenilo posebno izvedeno obliko zlorabe pooblastil, ker posredni primerjalni podatki iz metodološkega vidika niso bili sprejeti, čeprav naj bi bili v preteklosti posredni primerjalni podatki, ki so temeljili na primerljivih metodologijah, v primerljivih primerih sprejeti.

—

razveljavi izpodbijano odločbo;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov postopka pred Splošnim sodiščem in EUIPO.

—

Kršitev člena 94(1) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta in člena 296 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

—

kršitev člena 72(6) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

kršitev člena 7(1)(c) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

kršitev člena 7(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

ugotovi, da je Evropska komisija s tem, da ni ukrepala in v postopku na podlagi zaščitne klavzule, ki ga je Nemčija 7. januarja 1998 uvedla v zvezi z medicinskim pripomočkom „Inhaler Broncho-Air“, označenim z oznako CE, ni sprejela nobenega sklepa na podlagi člena 8(2) Direktive 93/42/EGS (1), kršila obveznosti, ki jih ima na podlagi Pogodbe;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: Evropska komisija krši člen 8(2) Direktive 93/42/EGS, ker od uvedbe postopka na podlagi zaščitne klavzule za medicinski pripomoček „Inhaler Broncho-Air“, označen z oznako CE, to je od 7. januarja 1998, ni sprejela nobenega sklepa, pri čemer ni imela pri tem nobenega polja proste presoje.

2.

Drugi tožbeni razlog: ker Evropska komisija ni sprejela nobenega sklepa (nedelovanje), s tem krši člen 34 PDEU in pravico do prostega pretoka blaga za medicinski pripomoček „Inhaler Broncho-Air“.

3.

Tretji tožbeni razlog: Evropska komisija zaradi nedelovanja krši člen 47 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije (v nadaljevanju: Listina), ker sta bili tožeči stranki s tem odvzeti možnosti preizkusa odločbe in uveljavljanja pravice do obrambe pred zakonitim sodnikom oziroma Sodiščem.

4.

Četrti tožbeni razlog Evropska komisija krši člen 41 Listine, ker se doslej ni posvetovala osebami, na katere se nanaša nacionalna odločba o prepovedi dajanja na trg, in v razumnem roku kljub določbam prava Unije, vsebovanim v členu 8(2) Direktive 93/42/EWG, ni sprejela nobenega sklepa.

5.

Peti tožbeni razlog: Evropska komisija zaradi nedelovanja krši lastninsko pravico tožeče stranke iz člena 17 Listine, saj tožeča stranka zaradi tega svojega pripomočka „Inhaler Broncho-Air“ ni mogla dati da trg.

6.

Šesti tožbeni razlog: Evropska komisija zaradi nedelovanja krši tudi člen 20 Listine, to je načelo enakosti pred zakonom, ker je v primerljivih položajih sprejela sklepe. To hkrati krši načelo prepovedi diskriminacije iz člena 21 Listine.

7.

Sedmi tožbeni razlog: zaradi nedelovanja Evropske komisije tožeča stranka že več kot 20 let ne more izvrševati svoje pravice, da bi delala v poklicu, ki si ga je svobodno izbrala, kot izumitelj pripomočka „Inhaler Broncho-Air“, s čimer Evropska komisija krši člen 15 Listine.

—

razveljavi izpodbijano odločbo;

—

naloži tožeči stranki plačilo stroškov postopka pri Splošnem sodišču in pri EUIPO.

—

kršitev člena 94(1) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta ter člena 296 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

—

kršitev člena 72(6) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

kršitev člena 7(1)(c) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

kršitev člena 7(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

izpodbijano odločbo razveljavi.

—

Bistvena kršitev postopka (pravica do obrambe, pravica dostopa do sodišča);

—

kršitev člena 58(1)(a) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

spremeni izpodbijano odločbo, tako da: (i) dopusti pritožbo tožeče stranke; (ii) v celoti zavrne zahtevi vložnikov ICD 10292 in ICD 10689 za razglasitev ničnosti zadevnega modela Skupnosti; (iii) vložnikoma zahtev za razglasitev ničnosti naloži plačilo stroškov tožeče stranke, nastalih pred odborom za pritožbe in oddelkom za ničnost; (iv) podredno, zadevo vrne oddelku za ničnost v obravnavo glede na člen 4(1) Uredbe št. 6/2002;

—

toženi in drugima strankama naloži plačilo stroškov tožeče stranke.

—

Kršitev člena 8(1) in uvodne izjave 10 Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002.

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

odločbo tožene stranke z dne 16. januarja 2019 razveljavi v delu, v katerem za modele Skupnosti št. 5807179-0001-0012 ni bila priznana prednostna pravica; uveljavljano prednostno pravico z dne 26. oktobra 2017 prizna in odredi popravljeno objavo modelov Skupnosti ob navedbi prednostne pravice;

—

ji povrne pristojbino za pritožbo;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov;

—

podredno, izvede obravnavo.

—

Kršitev člena 41(1) Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 o modelih Skupnosti.

—

naj se izpodbijana odločba razveljavi v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba za razveljavitev znamke Evropske unije št. 8 435 695 za proizvode „strojna oprema, zlasti za kazinoje in igralnice, za igre na srečo, igralne avtomate, igralne avtomate za video loterijo prek spleta; igralniške igre, avtomati za igre na srečo, zlasti za komercialno uporabo v kazinojih in igralnicah z ali brez denarne nagrade ali igre na srečo prek spleta; igralni avtomati in/ali elektronske naprave za igre na srečo z ali brez možnosti nagrade; elektronske ali elektrotehnične naprave za igre na srečo, avtomati za igre na srečo, igralni avtomati, ki delujejo na kovance, žetone, bankovce, kartice ali preko elektronskega, magnetnega ali biometričnega medija, zlasti za komercialno uporabo v kazinojih in igralnicah z ali brez denarne nagrade; ohišja za igralne avtomate, naprave za igre na srečo in avtomate za igro na srečo; električne, omrežene ali neomrežene elektronske ali elektromehanične naprave za prirejanje bingo iger, loterije ali video loterije in za stavnice; elektropneumatski in električni stroji za vlečenje (igralni avtomati)“, in spremeni tako, da se predlog za izbris druge stranke zavrne in da se drugi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka in postopka za izbris;

—

podredno: naj se izpodbijana odločba razveljavi v delu, v katerem se je z njo zavrnila pritožba, ki se nanaša na razveljavitev znamke Evropske unije št. 8 435 695 za zgoraj navedene proizvode, in naj se zadeva v delu, ki se nanaša na ta del odločbe, vrne EUIPO;

—

naj se EUIPO naloži plačilo stroškov.

—

kršitev člena 58(1)(a) in (2) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

kršitev člena 94(1)(1) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

kršitev člena 94(1)(2) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

razveljavi izpodbijano odločbo;

—

zavrne ugovor družbe Aldi Einkauf GmbH & Co. OHG;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.