Zadnje objave Sodišča Evropske unije v Uradnem listu Evropske unije

(2019/C 319/01)

Zadnja objava

UL C 312, 16.9.2019

Prejšnje objave

UL C 305, 9.9.2019

UL C 295, 2.9.2019

UL C 288, 26.8.2019

UL C 280, 19.8.2019

UL C 270, 12.8.2019

UL C 263, 5.8.2019

Ta besedila so na voljo na:

EUR-Lex: http://eur-lex.europa.eu

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 29. julija 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Oberlandesgericht Düsseldorf – Nemčija) – Fashion ID GmbH & Co.KG/Verbraucherzentrale NRW eV

(Zadeva C-40/17) (1)

(Predhodno odločanje - Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov - Direktiva 95/46/ES - Člen 2(d) - Pojem „upravljavec“ - Upravljavec spletnega mesta, ki je na to spletno mesto vključil socialni vtičnik, ki omogoča posredovanje osebnih podatkov obiskovalca tega mesta ponudniku navedenega vtičnika - Člen 7(f) - Zakonitost obdelave podatkov - Upoštevanje interesa upravljavca spletnega mesta ali interesa ponudnika socialnega vtičnika - Člen 2(h) in člen 7(a) - Privolitev posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki - Člen 10 - Zagotavljanje informacij posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki - Nacionalna ureditev, na podlagi katere je združenjem za varstvo interesov potrošnikov dovoljeno vložiti tožbo)

(2019/C 319/02)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Oberlandesgericht Düsseldorf

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Fashion ID GmbH & Co.KG

Tožena stranka: Verbraucherzentrale NRW eV

ob udeležbi: Facebook Ireland Ltd, Landesbeauftragte für Datenschutz und Informationsfreiheit Nordrhein-Westfalen

Izrek

1.

Člene od 22 do 24 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, na podlagi katere je združenjem za varstvo interesov potrošnikov dovoljeno vložiti tožbo zoper domnevnega kršitelja varstva osebnih podatkov.

2.

Upravljavec spletnega mesta, kot je družba Fashion ID GmbH & Co. KG, ki na navedeno spletno mesto vstavi socialni vtičnik, ki brskalniku obiskovalca tega mesta omogoča, da zahteva vsebine ponudnika navedenega vtičnika in da temu ponudniku v ta namen posreduje osebne podatke obiskovalca, se lahko šteje za upravljavca v smislu člena 2(d) Direktive 95/46. Vendar je ta odgovornost omejena na postopek ali niz postopkov obdelave osebnih podatkov, za katere dejansko določa namene in sredstva, in sicer zbiranje in posredovanje s prenosom zadevnih podatkov.

3.

V položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem upravljavec spletnega mesta na navedeno mesto vstavi socialni vtičnik, ki brskalniku obiskovalca tega mesta omogoča, da zahteva vsebine ponudnika navedenega vtičnika in da temu ponudniku v ta namen posreduje osebne podatke obiskovalca, je potrebno, da si ta upravljavec spletnega mesta in ta ponudnik s temi postopki obdelave oba prizadevata za zakoniti interes v smislu člena 7(f) Direktive 95/46, da bi bili ti postopki glede na to določbo upravičeni.

4.

Člen 2(h) in člen 7(a) Direktive 95/46 je treba razlagati tako, da mora v položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem upravljavec spletnega mesta na to mesto vstavi socialni vtičnik, ki brskalniku obiskovalca tega mesta omogoča, da zahteva vsebine ponudnika navedenega vtičnika in da temu ponudniku v ta namen posreduje osebne podatke obiskovalca, ta upravljavec spletnega mesta privolitev iz teh določb pridobiti samo v zvezi s postopkom ali nizom postopkov obdelave osebnih podatkov, za katere navedeni upravljavec spletnega mesta določi namene in sredstva. Poleg tega je treba člen 10 te direktive razlagati tako, da v takem primeru za navedenega upravljavca spletnega mesta prav tako velja obveznost zagotavljanja informacij, določena v tej določbi, pri tem pa mora zadnjenavedeni posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, obvestiti le o postopku ali nizu postopkov obdelave osebnih podatkov, za katere določi namene in sredstva.

---

(1)  UL C 112, 10.4.2017.

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 29. julija 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Cour constitutionnelle – Belgija) – Inter-Environnement Wallonie ASBL, Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen ASBL/Conseil des ministres

(Zadeva C-411/17) (1)

(Predhodno odločanje - Okolje - Konvencija iz Espooja - Aarhuška konvencija - Ohranjanje naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst - Direktiva 92/43/EGS - Člen 6(3) - Pojem „projekt“ - Presoja vplivov na zadevno območje - Člen 6(4) - Pojem „nujni razlogi prevladujočega javnega interesa“ - Ohranjanje prostoživečih ptic - Direktiva 2009/147/ES - Presoja vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje - Direktiva 2011/92/EU - Člen 1(2)(a) - Pojem „projekt“ - Člen 2(1) - Člen 4(1) - Presoja vpliva na okolje - Člen 2(4) - Izjema od presoje - Postopno opuščanje uporabe jedrske energije - Nacionalna zakonodaja, ki na eni strani določa ponovni zagon dejavnosti komercialne proizvodnje električne energije v nedelujoči jedrski elektrarni za obdobje skoraj desetih let, s čimer se datum, ki ga je nacionalni zakonodajalec prvotno določil za njeno ustavitev obratovanja in prenehanje dejavnosti, preloži za deset let, in na drugi strani preložitev, prav tako za deset let, roka za ustavitev obratovanja in prenehanje komercialne proizvodnje električne energije v delujoči elektrarni, ki ga je prvotno določil isti zakonodajalec - Neobstoj presoje vplivov na okolje)

(2019/C 319/03)

Jezik postopka: francoščina

Predložitveno sodišče

Cour constitutionnelle

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeči stranki: Inter-Environnement Wallonie ASBL, Bond Beter Leefmilieu Vlaanderen ASBL

Tožena stranka: Conseil des ministres

ob udeležbi: Electrabel SA

Izrek

1.

Člen 1(2)(a), prva alinea, člen 2(1) in člen 4(1) Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje je treba razlagati tako, da sta ponovni zagon komercialne proizvodnje električne energije v nedelujoči jedrski elektrarni za obdobje skoraj desetih let, zaradi česar se za deset let preloži datum, ki ga je nacionalni zakonodajalec prvotno določil za njeno ustavitev obratovanja in konec njene dejavnosti, in ravno tako desetletno podaljšanje roka, ki ga je isti zakonodajalec določil za ustavitev obratovanja in prenehanje komercialne proizvodnje električne energije v delujoči elektrarni, kar sta ukrepa, ki zajemata posodobitvena dela na zadevnih elektrarnah, ki lahko spremenijo fizično stvarnost območja, „projekt“ v smislu te direktive, ki mora biti načeloma in s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, predmet presoje vplivov na okolje pred sprejetjem teh ukrepov. Okoliščina, da so za izvajanje teh ukrepov potrebni naknadni akti, kot je izdaja novega posamičnega dovoljenja za proizvodnjo električne energije za komercialne namene za eno od dveh zadevnih elektrarn, v zvezi s tem ni odločilna. Tudi dela, ki so neločljivo povezana s tema ukrepoma, morajo biti predmet take presoje pred sprejetjem teh ukrepov, če, kar mora preveriti predložitveno sodišče, sta njihova narava in njihov potencialni vpliv na okolje v tej fazi dovolj opredeljiva.

2.

Člen 2(4) Direktive 2011/92 je treba razlagati tako, da državi članici dovoljuje, da projekt, kot je ta iz postopka v glavni stvari, izvzame iz presoje vplivov na okolje, da bi se zagotovila zanesljivost njene oskrbe z električno energijo, le v primeru, da ta država članica dokaže, da je tveganje za zanesljivost te oskrbe razumno verjetno in da je zadevni projekt tako nujen, da bi lahko upravičil neobstoj take presoje, ter če so obveznosti, ki jih določa člen 2(4), drugi pododstavek, točke od (a) do (c) te direktive, spoštovane. Vendar taka možnost izjeme ne vpliva na obveznosti, ki jih ima zadevna država članica na podlagi člena 7 navedene direktive.

3.	Člen 1(4) Direktive 2011/92 je treba razlagati tako, da nacionalna zakonodaja, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ni posebni predpis zakonodaje v smislu te določbe, ki je na podlagi te določbe izključen iz področja uporabe te direktive.

4.

Člen 6(3) Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst je treba razlagati tako, da so ukrepi, kot so ti iz postopka v glavni stvari, skupaj s posodobitvenimi deli in deli za uskladitev z veljavnimi varnostnimi standardi projekt, ki je predmet ustrezne presoje njegovih vplivov na zadevna zavarovana območja. Ti ukrepi morajo biti predmet take presoje, preden jih zakonodajalec sprejme. Okoliščina, da izvajanje navedenih ukrepov vključuje naknadne akte, kot je izdaja novega posamičnega dovoljenja za proizvodnjo električne energije za komercialne namene za eno od zadevnih elektrarn, v zvezi s tem ni odločilna. Tudi dela, ki so neločljivo povezana s temi ukrepi, morajo biti predmet take presoje pred njihovim sprejetjem, če so, kar mora preveriti predložitveno sodišče, njihova narava in potencialni vplivi na zavarovana območja v tej fazi dovolj opredeljivi.

5.

Člen 6(4), prvi pododstavek, Direktive 92/43 je treba razlagati tako, da je cilj, da se vedno zagotavlja zanesljivost oskrbe z električno energijo države članice, nujni razlog prevladujočega javnega interesa v smislu te določbe. Člen 6(4), drugi pododstavek, te direktive je treba razlagati tako, da če so na zavarovanem območju, na katero bi lahko vplival projekt, prednostni naravni habitatni tipi ali prednostne vrste, kar mora preveriti predložitveno sodišče, lahko v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, le potreba po preprečitvi dejanske in resne grožnje prekinitve oskrbe z električno energijo zadevne države članice pomeni razlog javne varnosti v smislu te določbe.

6.

Pravo Unije je treba razlagati tako, da lahko nacionalno sodišče, če to dopušča nacionalno pravo, izjemoma ohrani učinke ukrepov, kot so ti iz postopka v glavni stvari, ki so bili sprejeti s kršitvijo obveznosti, določenih v direktivah 2011/92 in 92/43, če to ohranitev upravičujejo nujni razlogi, povezani s potrebo odprave dejanske in resne grožnje prekinitve oskrbe z električno energijo zadevne države članice, ki je ni mogoče odpraviti z drugimi sredstvi in alternativami, zlasti v okviru notranjega trga. Ta ohranitev lahko zajema le obdobje, ki je nujno potrebno za odpravo te nezakonitosti.

---

(1)  UL C 300, 11.9.2017.

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 29. julija 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Bundesgerichtshof – Nemčija) – Funke Medien NRW GmbH/Bundesrepublik Deutschland

(Zadeva C-469/17) (1)

(Predhodno odločanje - Avtorska pravica in sorodne pravice - Direktiva 2001/29/ES - Informacijska družba - Harmonizacija nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic - Člen 2(a) - Pravica reproduciranja - Člen 3(1) - Priobčitev javnosti - Člen 5(2) in (3) - Izjeme in omejitve - Obseg - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah)

(2019/C 319/04)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Bundesgerichtshof

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Funke Medien NRW GmbH

Tožena stranka: Bundesrepublik Deutschland

Izrek

1.

Člen 2(a) in člen 3(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi je treba razlagati tako, da pomenita ukrepa popolne harmonizacije vsebine pravic, ki jih vsebujeta. Točko (c), drugi primer, in točko (d) odstavka 3 člena 5 te direktive je treba razlagati tako, da ne pomenita ukrepov popolne harmonizacije obsega izjem ali omejitev, ki jih vsebujeta.

2.

Svoboda obveščanja in svoboda medijev, ki sta priznani v členu 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – zunaj okvira izjem in omejitev, določenih v členu 5(2) in (3) Direktive 2001/29 – ne moreta upravičiti odstopanja od izključnih pravic avtorja do reproduciranja in priobčitve javnosti iz člena 2(a) in člena 3(1) te direktive.

3.

Nacionalno sodišče se mora v okviru vzpostavitve ravnotežja, ki ga mora ob upoštevanju vseh okoliščin zadevnega primera zagotoviti med izključnimi pravicami avtorja iz člena 2(a) in člena 3(1) Direktive 2001/29 na eni strani ter pravicami uporabnikov varovanih predmetov, navedenimi v določbah o odstopanju iz člena 5(3)(c), drugi primer, in (d) te direktive na drugi, opreti na tako razlago teh določb, ki je ob spoštovanju njihovega besedila in ob ohranitvi njihovega polnega učinka povsem v skladu s temeljnimi pravicami, zagotovljenimi z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

---

(1)  UL C 382, 13.11.2017.

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 29. julija 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Bundesgerichtshof – Nemčija) – Pelham GmbH, Moses Pelham, Martin Haas/Ralf Hütter, Florian Schneider-Esleben

(Zadeva C-476/17) (1)

(Predhodno odločanje - Avtorska pravica in sorodne pravice - Direktiva 2001/29/ES - Informacijska družba - Harmonizacija nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic - Vzorčenje (sampling) - Člen 2(c) - Proizvajalec fonogramov - Pravica reproduciranja - „Delno“ reproduciranje - Člen 5(2) in (3) - Izjeme in omejitve - Obseg - Člen 5(3)(d) - Citati - Direktiva 2006/115/ES - Člen 9(1)(b) - Pravica distribuiranja - Temeljne pravice - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah - Člen 13 - Svoboda umetnosti)

(2019/C 319/05)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Bundesgerichtshof

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeče stranke: Pelham GmbH, Moses Pelham, Martin Haas

Toženi stranki: Ralf Hütter, Florian Schneider-Esleben

Izrek

1.

Člen 2(c) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi je treba ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da izključna pravica, ki je s to določbo podeljena proizvajalcu fonogramov, da dovoli ali prepove reproduciranje svojega fonograma, temu proizvajalcu omogoča, da nasprotuje temu, da tretja oseba uporabi zvočni vzorec – četudi zelo kratek – iz njegovega fonograma, da bi ta vzorec vključila v drug fonogram, razen če je ta vzorec vanj vključen v spremenjeni in pri poslušanju neprepoznavni obliki.

2.

Člen 9(1)(b) Direktive 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine je treba razlagati tako, da fonogram, ki vsebuje glasbene vzorce, prenesene iz drugega fonograma, ne pomeni „kopije“ tega fonograma v smislu te določbe, če tega fonograma ne prevzema v celoti ali v bistvenem delu.

3.	Država članica v svojem nacionalnem pravu ne more določiti druge izjeme ali omejitve pravice proizvajalca fonograma iz člena 2(c) Direktive 2001/29 poleg tistih, ki so določene v členu 5 te direktive.

4.	Člen 5(3)(d) Direktive 2001/29 je treba razlagati tako, da pojem „citati“ iz te določbe ne zajema položaja, v katerem ni mogoče prepoznati dela, na katero se nanaša zadevno citiranje.

5.	Člen 2(c) Direktive 2001/29 je treba razlagati tako, da pomeni ukrep popolne harmonizacije vsebine pravice, ki jo ta člen vsebuje.

---

(1)  UL C 347, 16.10.2017.

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 29. julija 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Bundesgerichtshof – Nemčija) – Spiegel Online GmbH/Volker Beck

(Zadeva C-516/17) (1)

(Predhodno odločanje - Avtorska pravica in sorodne pravice - Direktiva 2001/29/ES - Informacijska družba - Harmonizacija nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic - Člen 5(3) - Izjeme in omejitve - Obseg - Člen 5(3)(c) in (d) - Poročanje o aktualnih dogodkih - Citati - Uporaba hiperpovezav - Zakonito dajanje na voljo javnosti - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah - Člen 11 - Svoboda izražanja in obveščanja)

(2019/C 319/06)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Bundesgerichtshof

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Spiegel Online GmbH

Tožena stranka: Volker Beck

Izrek

1.

Točko (c), drugi primer, in točko (d) odstavka 3 člena 5 Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi je treba razlagati tako, da ne pomenita ukrepov popolne harmonizacije obsega izjem ali omejitev, ki jih vsebujeta.

2.

Svoboda obveščanja in svoboda medijev, ki sta priznani v členu 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – zunaj okvira izjem in omejitev, določenih v členu 5(2) in (3) Direktive 2001/29 – ne moreta upravičiti odstopanja od izključnih pravic avtorja do reproduciranja in priobčitve javnosti iz člena 2(a) in člena 3(1) te direktive.

3.

Nacionalno sodišče se mora v okviru vzpostavitve ravnotežja, ki ga mora ob upoštevanju vseh okoliščin zadevnega primera zagotoviti med izključnimi pravicami avtorja iz člena 2(a) in člena 3(1) Direktive 2001/29 na eni strani in pravicami uporabnikov varovanih predmetov, navedenimi v določbah o odstopanju iz člena 5(3)(c), drugi primer, in (d) te direktive na drugi, opreti na tako razlago teh določb, ki je ob spoštovanju njihovega besedila in ob ohranitvi njihovega polnega učinka povsem v skladu s temeljnimi pravicami, zagotovljenimi z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

4.

Člen 5(3)(c), drugi primer, Direktive 2001/29 je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu pravilu, s katerim je uporaba izjeme oziroma omejitve iz te določbe omejena na primere, v katerih predhodna prošnja za dovoljenje za uporabo varovanega dela za namene poročanja o aktualnih dogodkih ni razumno mogoča.

5.	Člen 5(3)(d) Direktive 2001/29 je treba razlagati tako, da pojem „citati“ iz te določbe zajema napotitev – prek hiperpovezave – na datoteko, do katere je mogoče dostopati samostojno.

6.	Člen 5(3)(d) Direktive 2001/29 je treba razlagati tako, da je bilo delo že zakonito dano na voljo javnosti, če je v svoji konkretni obliki že prej postalo dostopno javnosti z dovoljenjem imetnika pravice ali na podlagi prisilne licence oziroma na podlagi zakonskega dovoljenja.

---

(1)  UL C 392, 20.11.2017.

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 29. julija 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Pécsi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság – Madžarska) – Alekszij Torubarov/Bevándorlási és Menekültügyi Hivatal

(Zadeva C-556/17) (1)

(Predhodno odločanje - Skupna politika na področju azila in subsidiarne zaščite - Skupni postopki za priznanje mednarodne zaščite - Direktiva 2013/32/EU - Člen 46(3) - Podrobna in ex nunc presoja - Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah - Pravica do učinkovitega pravnega sredstva - Obseg pristojnosti prvostopenjskega sodišča - Neobstoj reformatoričnega pooblastila - Zavrnitev pristojnega upravnega ali parasodnega organa, da se uskladi z odločbo tega sodišča)

(2019/C 319/07)

Jezik postopka: madžarščina

Predložitveno sodišče

Pécsi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Alekszij Torubarov

Tožena stranka: Bevándorlási és Menekültügyi Hivatal

Izrek

Člen 46(3) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari – v katerih je prvostopenjsko sodišče, potem ko je opravilo podrobno in ex nunc presojo vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov, ki jih je predložil prosilec za mednarodno zaščito, ugotovilo, da je treba temu prosilcu na podlagi meril iz Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite priznati tako zaščito iz razloga, na katerega se sklicuje v utemeljitev svoje prošnje, vendar je upravni ali parasodni organ pozneje sprejel nasprotno odločitev, ne da bi v zvezi s tem navedel nastanek novih okoliščin, ki bi upravičevale novo presojo potreb po mednarodni zaščiti navedenega prosilca – navedeno sodišče spremeniti to odločbo, ki ni v skladu z njegovo prejšnjo sodbo, in jo nadomestiti s svojo odločbo glede prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer po potrebi ne uporabi nacionalne ureditve, ki mu tako ravnanje prepoveduje.

---

(1)  UL C 5, 8.1.2018.

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 29. julija 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Tribunal Superior de Justicia de Cataluña – Španija) – Prenatal S.A./Tribunal Económico Administrativo Regional de Cataluña (TEARC)

(Zadeva C-589/17) (1)

(Predhodno odločanje - Uvoz tekstilnih izdelkov, ki so bili napačno deklarirani, kot da so jamajškega porekla - Naknadna izterjava uvoznih dajatev - Zahteva za odpust dajatev - Uredba (EGS) št. 2913/92 - Carinski zakonik Skupnosti - Člen 220(2)(b) in člen 239 - Zavrnilna odločba Evropske Komisije v posebnem primeru - Veljavnost)

(2019/C 319/08)

Jezik postopka: španščina

Predložitveno sodišče

Tribunal Superior de Justicia de Cataluña

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Prenatal S.A.

Tožena stranka: Tribunal Económico Administrativo Regional de Cataluña (TEARC)

Izrek

Pri preučitvi odločbe Komisije C(2008) 6317 final z dne 3. novembra 2008, v kateri je bilo ugotovljeno, da je treba naknadno vknjižiti uvozne dajatve in da odpust teh dajatev v posebnem primeru ni upravičen (zadeva REM 03/07) na podlagi člena 220(2)(b) in člena 239 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 2700/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2000, ni bi ugotovljen noben element, ki bi vplival na veljavnost te odločbe.

---

(1)  UL C 22, 22.1.2018.

Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 29. julija 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Székesfehérvári Törvényszék – Madžarska) – – Hochtief Solutions AG Magyarországi Fióktelepe/Fővárosi Törvényszék

(Zadeva C-620/17) (1)

(Predhodno odločanje - Javna naročila - Revizijski postopki - Direktiva 89/665/EGS - Direktiva 92/13/EGS - Pravica do učinkovitega sodnega varstva - Načeli učinkovitosti in enakovrednosti - Predlog za obnovo postopka sodnih odločb, s katerimi se krši pravo Unije - Odgovornost držav članic zaradi kršitev prava Unije, ki jih storijo nacionalna sodišča - Ocena škode, ki jo je treba povrniti)

(2019/C 319/09)

Jezik postopka: madžarščina

Predložitveno sodišče

Székesfehérvári Törvényszék

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Hochtief Solutions AG Magyarországi Fióktelepe

Tožena stranka: Fővárosi Törvényszék

Izrek

1)

Odgovornost države članice za škodo, ki je nastala z odločbo nacionalnega sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, s katero je bilo kršeno pravno pravilo Unije, urejajo pogoji, ki jih je Sodišče določilo med drugim v točki 51 sodbe z dne 30. septembra 2003, Köbler (C 224/01, EU:C:2003:513), ne da bi bilo pri tem izključeno, da je mogoče odgovornost te države na podlagi nacionalnega prava vzpostaviti pod manj omejevalnimi pogoji. Ta odgovornost ni izključena z dejstvom, da je ta odločba postala pravnomočna. V okviru izvajanja te odgovornosti mora nacionalno sodišče, ki odloča o odškodninski tožbi, ob upoštevanju vseh elementov, ki opredeljujejo zadevni položaj, presoditi, ali je nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, storilo dovolj resno kršitev prava Unije s tem, da je očitno kršilo veljavno pravo Unije, vključno z upoštevno sodno prakso Sodišča. Pravo Unije pa nasprotuje nacionalnemu pravilu, ki v takem primeru iz škode, ki je lahko predmet odškodninskega zahtevka, na splošno izključuje stroške, ki so stranki nastali z nezakonito odločbo nacionalnega sodišča.

2)

Pravo Unije – zlasti Direktivo Sveta z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (89/665/EGS), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2007/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2007, in Direktivo Sveta 92/13/EGS z dne 25. februarja 1992 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o uporabi pravil Skupnosti za oddajo javnih naročil podjetij na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2007/66, ter načeli enakovrednosti in učinkovitosti – je treba razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi države članice, ki ne dopušča obnove postopka pravnomočne sodne odločbe sodišča navedene države članice, ki je odločalo o ničnostni tožbi zoper akt naročnika, ne da bi obravnavalo vprašanje, katerega preučitev je bila predvidena v prejšnji sodbi Sodišča, izrečeni v odgovor na predlog za sprejetje predhodne odločbe, vložen v okviru postopka v zvezi s to ničnostno tožbo. Če pa veljavna nacionalna pravila vsebujejo možnost, da nacionalno sodišče pravnomočno sodno odločbo spremeni, da bi se položaj, ki je nastal s to sodno odločbo, uskladil s prejšnjo nacionalno dokončno sodno odločbo, s katero so bili sodišče, ki je navedeno sodno odločbo izdalo, in stranke v zadevi, v kateri je bila ta izdana, že seznanjeni, mora ta možnost v skladu z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti v enakih okoliščinah prevladati, da se položaj uskladi s pravom Unije, kakor ga je razlagalo Sodišče s prejšnjo sodbo.

---

(1)  UL C 22, 22.1.2018.

Sodba Sodišča (peti senat) z dne 29. julija 2019 – Bayerische Motoren Werke AG/Evropska komisija, Freistaat Sachsen

(C-654/17 P) (1)

(Pritožba - Državne pomoči - Regionalne pomoči za naložbe - Pomoč za velik naložbeni projekt - Z notranjim trgom delno nezdružljiva pomoč - Člen 107(3) PDEU - Nujnost pomoči - Člen 108(3) PDEU - Uredba (ES) št. 800/2008 - Pomoč, ki presega prag za posamično priglasitev - Priglasitev - Obseg skupinske izjeme - Nasprotna pritožba - Dopustitev intervencije pred Splošnim sodiščem Evropske unije - Dopustnost)

(2019/C 319/10)

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Pritožnik: Bayerische Motoren Werke AG (zastopniki: M. Rosenthal, G. Drauz in M. Schütte, Rechtsanwälte)

Drugi stranki v postopku: Evropska komisija (zastopniki: F. Erlbacher, A. Bouchagiar in T. Maxian Rusche, agenti), Freistaat Sachsen (zastopnik: T. Lübbig, Rechtsanwalt)

Izrek

1.	Glavna in nasprotna pritožba se zavrneta.

2.	Družbi Bayerische Motoren Werke AG se naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške, ki so Evropski komisiji nastali v zvezi z glavno pritožbo.

3.	Freistaat Sachsen nosi svoje stroške v zvezi z glavno pritožbo.

4.	Evropski komisiji se naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške, ki so družbi Bayerische Motoren Werke AG in Freistaat Sachsen nastali v zvezi z nasprotno pritožbo.

---

(1)  UL C 94, 12.3.2018.

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 29. julija 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Corte suprema di cassazione – Italija) – Istituto nazionale della previdenza sociale (INPS)/Azienda Napoletana Mobilità SpA

(Zadeva C-659/17) (1)

(Predhodno odločanje - Državne pomoči - Pomoči za zaposlovanje - Oprostitev plačila prispevkov za socialno varnost, povezanih s pogodbami o poklicnem usposabljanju in zaposlitvi - Sklep 2000/128/ES - Sheme pomoči v zvezi z ukrepi za zaposlovanje, ki jih izvaja Italija - Pomoči, ki so delno nezdružljive z notranjim trgom - Uporaba Sklepa 2000/128/ES za podjetje, ki izključno opravlja storitve lokalnega javnega prevoza, ki mu jih neposredno dodeli občina - Člen 107(1) PDEU - Pojem „izkrivljanje konkurence“ - Pojem „vpliv na trgovino“ med državami članicami)

(2019/C 319/11)

Jezik postopka: italijanščina

Predložitveno sodišče

Corte suprema di cassazione

Stranki v postopku v glavni stvari

Pritožnik v postopku s kasacijsko pritožbo: Istituto nazionale della previdenza sociale (INPS)

Nasprotna stranka v postopku s kasacijsko pritožbo: Azienda Napoletana Mobilità SpA

Izrek

S pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, je treba Sklep Komisije 2000/128/ES z dne 11. maja 1999 o shemah pomoči, ki jih izvaja Italija in se nanašajo na ukrepe za zaposlovanje, razlagati tako, da se uporablja za podjetje, kakršno je to v postopku v glavni stvari, ki je – na podlagi neposredne dodelitve s strani občine in izključno – opravljalo storitve lokalnega javnega prevoza in so mu bila odobrena znižanja prispevkov za socialno varnost na podlagi nacionalne ureditve, ki je bila s tem sklepom razglašena za delno nezdružljivo s prepovedjo iz člena 107(1) PDEU.

---

(1)  UL C 52, 12.2.2018.

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 29. julija 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Rechtbank Den Haag, zittingsplaats Utrecht – Nizozemska) – Sumanan Vethanayagam, Sobitha Sumanan, Kamalaranee Vethanayagam/Minister van Buitenlandse Zaken

(Zadeva C-680/17) (1)

(Predhodno odločanje - Območje svobode, varnosti in pravice - Vizumski zakonik Skupnosti - Uredba (ES) št. 810/2009 - Člen 5 - Država članica, pristojna za obravnavo vloge za izdajo vizuma in odločitev o njej - Člen 8 - Sporazum o zastopanju - Člen 32(3) - Pritožba zoper odločitev o zavrnitvi izdaje vizuma - Država članica, ki je v primeru sporazuma o zastopanju pristojna za odločanje o pritožbi - Upravičenci do pritožbe)

(2019/C 319/12)

Jezik postopka: nizozemščina

Predložitveno sodišče

Rechtbank Den Haag, zittingsplaats Utrecht

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeče stranke: Sumanan Vethanayagam, Sobitha Sumanan, Kamalaranee Vethanayagam

Tožena stranka: Minister van Buitenlandse Zaken

Izrek

1.

Člen 32(3) Uredbe (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 610/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013, je treba razlagati tako, da referenčni osebi ne dovoljuje, da zoper odločitev o zavrnitvi izdaje vizuma vloži pritožbo v svojem imenu.

2.

Člen 8(4)(d) in člen 32(3) Uredbe št. 810/2009, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 610/2013, je treba razlagati tako, da morajo v primeru obstoja dvostranskega sporazuma o zastopanju, ki določa, da so konzularni organi države članice zastopnice pooblaščeni za sprejetje odločitve o zavrnitvi izdaje vizuma, pristojni organi te države odločiti tudi o pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi izdaje vizuma.

3.	Razlaga člena 8(4)(d) v povezavi s členom 32(3) Uredbe št. 810/2009, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 610/2013, v skladu s katero je treba pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi izdaje vizuma vložiti zoper državo zastopnico, je v skladu s temeljno pravico do učinkovitega sodnega varstva.

---

(1)  UL C 63, 19.2.2018.

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 29. julija 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Tribunale di Bari –Italija) – kazenski postopek zoper Massima Gambina, Shpetima Hykaja

(Zadeva C-38/18) (1)

(Predhodno odločanje - Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah - Direktiva 2012/29/EU - Minimalni standardi na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj - Člena 16 in 18 - Zaslišanje žrtve pred kazenskim sodiščem prve stopnje - Sprememba sestave senata - Ponovitev zaslišanja žrtve na predlog ene od strank v postopku - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah - Člena 47 in 48 - Pravica do poštenega sojenja in pravica do obrambe - Načelo neposrednosti - Obseg - Pravica žrtve do zaščite med kazenskim postopkom)

(2019/C 319/13)

Jezik postopka: italijanščina

Predložitveno sodišče

Tribunale di Bari

Stranki v postopku v glavni stvari

Massimo Gambino, Shpetim Hyka

Ob udeležbi: Procura della Repubblica presso il Tribunale di Bari, Ernesta Lappostata, Banca Carige SpA – Cassa di Risparmio di Genova e Imperia

Izrek

Člena 16 in 18 Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero mora biti žrtev kaznivega dejanja, če je bila prvič zaslišana pred senatom prvostopenjskega kazenskega sodišča in je bila sestava tega senata pozneje spremenjena, načeloma ponovno zaslišana pred novo sestavo senata, če ena od strank postopka zavrne, da bi se navedeni senat oprl na zapisnik prvega zaslišanja navedene žrtve.

---

(1)  UL C 142, 23.4.2018.

Sodba Sodišča (deseti senat) z dne 29. julija 2019 – Red Bull GmbH/Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), Marques, Optimum Mark sp. z o.o.

(Zadeva C-124/18 P) (1)

(Pritožba - Znamka Evropske unije - Uredba (ES) št. 207/2009 - Člen 4 in člen 7(1)(a) - Absolutni razlog za zavrnitev - Postopek za ugotovitev ničnosti - Kombinacija dveh barv - Neobstoj sistematične razporeditve, ki barvi združuje vnaprej določeno in nespremenljivo)

(2019/C 319/14)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožnika: Red Bull GmbH (zastopnika: A. Renck, Rechtsanwalt, S. Petivlasova, abogada)

Druge stranke v postopku: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) (zastopnika: A. Folliard-Monguiral in D. Botis, agenta), Marques (zastopnika: R. Mallinson, solicitor, in T. Müller, Rechtsanwalt), Optimum Mark sp. z o.o. (zastopniki: R. Skubisz, J. Dudzik in M. Mazurek, adwokaci, in E. Jaroszyńska-Kozłowska, advocate)

Izrek

1.	Pritožba se zavrne.

2.	Družbi Red Bull GmbH se naloži plačilo stroškov.

---

(1)  UL C 200, 11.6.2018.

Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 29. julija 2019 – Evropska komisija/Republika Avstrija

(Zadeva C-209/18) (1)

(Neizpolnitev obveznosti države - Kršitev Direktive 2006/123/ES ter členov 49 in 56 PDEU - Omejitve in zahteve v zvezi s krajem sedeža, pravno obliko, udeležbo v kapitalu in multidisciplinarnimi dejavnostmi za družbe gradbenih inženirjev, družbe patentnih zastopnikov in veterinarske družbe)

(2019/C 319/15)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: G. Braun in H. Tserepa-Lacombe, agenta)

Tožena stranka: Republika Avstrija (zastopnik: G. Hesse, agent)

Intervenient v podporo tožene stranke: Zvezna republika Nemčija (zastopniki: sprva T. Henze in D. Klebs, nato D. Klebs, agenti)

Izrek

1.

Republika Avstrija s tem, da je ohranila zahteve v zvezi s krajem sedeža za družbe gradbenih inženirjev in patentnih zastopnikov, zahteve v zvezi s pravno obliko in udeležbo v kapitalu za družbe gradbenih inženirjev, družbe patentnih zastopnikov in veterinarske družbe ter omejitev opravljanja multidisciplinarnih dejavnosti za družbe gradbenih inženirjev in patentnih zastopnikov, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 14, točka 1, člena 15(1), (2)(b) in (c) ter (3) ter člena 25 Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu.

2.	Republika Avstrija poleg svojih stroškov nosi stroške Evropske komisije.

3.	Zvezna republika Nemčija nosi svoje stroške.

---

(1)  UL C 190, 4.6.2018.

Sodba Sodišča (osmi senat) z dne 29. julija 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunalul Bacău – Romunija) – Radu Lucian Rusu, Oana Maria Rusu/SC Blue Air - Airline Management Solutions Srl

(Zadeva C-354/18) (1)

(Predhodno odločanje - Uredba (ES) št. 261/2004 - Zračni promet - Zavrnitev vkrcanja - Pojma „odškodnina“ in „dodatna odškodnina“ - Vrsta škode, ki se lahko povrne - Premoženjska ali nepremoženjska škoda - Odštetje - Dodatna odškodnina - Pomoč - Obveščanje potnikov)

(2019/C 319/16)

Jezik postopka: romunščina

Predložitveno sodišče

Tribunalul Bacău

Stranke v postopku v glavni stvari

Pritožnika, tožeči stranki na prvi stopnji: Radu Lucian Rusu, Oana Maria Rusu

Pritožnica, tožena stranka na prvi stopnji: SC Blue Air - Airline Management Solutions Srl

Izrek

1.

Prvič, člen 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 je treba razlagati tako, da namen zneska iz te določbe ni povračilo škode, kot je izguba dogodka, drugič, ta škoda lahko spada v okvir dodatne odškodnine iz člena 12(1) Uredbe št. 261/2004 ter, tretjič, predložitveno sodišče mora na ustrezni pravni podlagi določiti in presoditi različne sestavne elemente te škode in obseg odškodnine.

2.

Uredbo št. 261/2004, zlasti njen člen 12(1), drugi stavek, je treba razlagati tako, da pristojnemu nacionalnemu sodišču omogoča, da odškodnino, ki je odobrena v skladu s to uredbo, odšteje od dodatne odškodnine, vendar ga k temu ne zavezuje, pri čemer navedena uredba za pristojno nacionalno sodišče ne predpisuje pogojev, na podlagi katerih bi to sodišče lahko to odštetje izvedlo.

3.

Člen 4(3) Uredbe št. 261/2004 v povezavi s členom 8(1) te uredbe je treba razlagati tako, da dejanskemu letalskemu prevozniku nalaga dolžnost podati zadevnim potnikom celovite informacije o vseh možnostih, ki so določene v drugi od teh določb, zadevni potniki pa nimajo nobene obveznosti dejavno prispevati k iskanju informacij v ta namen.

4.	Člen 8(1)(b) Uredbe št. 261/2004 je treba razlagati tako, da za namene te določbe dokazno breme, da je bila sprememba poti izvedena v najkrajšem možnem času, nosi dejanski letalski prevoznik.

---

(1)  UL C 294, 20.8.2018.

Sodba Sodišča (osmi senat) z dne 29. julija 2019 – Evropska agencija za zdravila/Shire Pharmaceuticals Ireland Ltd, Evropska komisija

(Zadeva C-359/18 P) (1)

(Pritožba - Uredba (ES) št. 141/2000 - Zdravila sirote - Člen 5 - Vloga za določitev nekega zdravila kot „zdravila sirote“ - Potrditev - Obstoj prejšnjega dovoljenja za promet za isto zdravilo)

(2019/C 319/17)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožnik: Evropska agencija za zdravila (zastopniki: sprva S. Marino, S. Drosos, T. Jabłoński in A. Spina, agenti, nato S. Marino, S. Drosos in T. Jabłoński, agenti)

Drugi stranki v postopku: Shire Pharmaceuticals Ireland Ltd (zastopniki: G. Castle, solicitor, D. Anderson, QC, M. Birdling, barrister, S. Cowlishaw, solicitor), Evropska komisija (zastopnika: K. Petersen in A. Sipos, agenta)

Izrek

1.	Pritožba se zavrne.

2.	Evropska agencija za zdravila (EMA) nosi svoje stroške in stroške družbe Shire Pharmaceuticals Ireland Ltd.

3.	Evropska komisija nosi svoje stroške.

---

(1)  UL C 294, 20.8.2018.

Sodba Sodišča (deseti senat) z dne 29. julija 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Bundesfinanzhof – Nemčija) – Finanzamt A/B

(Zadeva C-388/18) (1)

(Predhodno odločanje - Obdavčitev - Harmonizacija davčne zakonodaje - Direktiva 2006/112/ES - Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) - Člen 288, prvi odstavek, točka 1, in člen 315 - Posebna ureditev za mala podjetja - Posebna ureditev za obdavčljive preprodajalce - Obdavčljivi preprodajalec, za katerega se uporablja maržna ureditev - Letni promet, ki določa uporabo posebne ureditve za mala podjetja - Razlika v ceni ali prejeta plačila)

(2019/C 319/18)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Bundesfinanzhof

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka in nasprotna stranka v revizijskem postopku: Finanzamt A

Tožena stranka in predlagateljica revizije: B

Izrek

Člen 288, prvi odstavek, točka 1, Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji ali nacionalni upravni praksi, v skladu s katero se promet, ki je osnova za uporabo posebne ureditve za mala podjetja za davčnega zavezanca, za katerega velja posebna maržna ureditev za obdavčljive preprodajalce, izračuna v skladu s členom 315 te direktive tako, da se upošteva samo dosežena razlika v ceni. Ta promet mora biti določen na osnovi vseh zneskov brez davka na dodano vrednost, ki jih je prejel ali jih bo prejel ta obdavčljivi preprodajalec, ne glede na to, na kakšen način bodo ti zneski dejansko obdavčeni.

---

(1)  UL C 328, 17.9.2018.

Sodba Sodišča (deseti senat) z dne 29. julija 2019 – Shanxi Taigang Stainless Steel Co. Ltd/Evropska komisija, Eurofer, Association Européenne de l'Acier, ASBL

(Zadeva C-436/18 P) (1)

(Pritožba - Damping - Uvedba dokončne protidampinške dajatve na nekatere izdelke s poreklom s Kitajske - Izvedbena uredba (EU) 2015/1429 - Uredba (ES) št. 1225/2009 - Člen 2(7)(a) - Normalna vrednost - Določitev na podlagi cene v tretji državi s tržnim gospodarstvom - Izbira primerne tretje države - Tretja država s tržnim gospodarstvom, ki je predmet iste preiskave - Prilagoditve)

(2019/C 319/19)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožnik: Shanxi Taigang Stainless Steel Co. Ltd (zastopnika: E. Vermulst in J. Cornelis, advocaten)

Druge stranke v postopku: Evropska komisija (zastopnika: J.-F. Brakeland in A. Demeneix, agenta), Eurofer, Association Européenne de l’Acier, ASBL (zastopniki: J. Killick, barrister, ter G. Forwood in C. Van Haute, odvetnika)

Izrek

1.	Pritožba se zavrne.

2.	Družbi Shanxi Taigang Stainless Steel Co. Ltd se naloži plačilo stroškov.

---

(1)  UL C 341, 24.9.2018.

Sodba Sodišča (šesti senat) z dne 29. julija 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Győri Ítélőtábla – Madžarska) – Tibor-Trans Fuvarozó és Kereskedelmi Kft./DAF TRUCKS N.V.

(Zadeva C-451/18) (1)

(Predhodno odločanje - Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah - Uredba (EU) št. 1215/2012 - Posebne pristojnosti - Člen 7, točka 2 - Zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti - Kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka - Kraj nastanka škode - Zahteva za povrnitev škode, povzročene z omejevalnim sporazumom, za katerega je bilo ugotovljeno, da je v nasprotju s členom 101 PDEU in členom 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru)

(2019/C 319/20)

Jezik postopka: madžarščina

Predložitveno sodišče

Győri Ítélőtábla

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka in pritožnica: Tibor-Trans Fuvarozó és Kereskedelmi Kft.

Tožena stranka in nasprotna stranka v postopku s pritožbo: DAF TRUCKS N.V.

Izrek

Člen 7, točka 2, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da se v okviru tožbe za povrnitev škode, povzročene s kršitvijo na podlagi člena 101 PDEU, ki je med drugim posledica tajnih dogovorov o določitvi cen in zvišanju bruto cen tovornjakov, „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, nanaša na kraj trga, ki je bil s to kršitvijo prizadet, in sicer kraj, kjer so bile cene na trgu izkrivljene in na katerem naj bi oškodovancu nastala ta škoda, tudi če je tožba vložena zoper udeleženca zadevnega omejevalnega sporazuma, s katerim ta oškodovanec ni v pogodbenem razmerju.

---

(1)  UL C 319, 10.9.2018.

Sodba Sodišča (šesti senat) z dne 29. julija 2019 – Evropska komisija/Republika Italija

(Zadeva C-481/18) (1)

(Neizpolnitev obveznosti države - Direktiva 2012/39/EU - Tehnične zahteve za testiranje človeških tkiv in celic - Nesporočitev ali neizvršitev prenosa v predpisanem roku)

(2019/C 319/21)

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnici: A. Szmytkowska in C. Sjödin, agentki)

Tožena stranka: Republika Italija (zastopnici: G. Palmieri, agentka, skupaj s C. Colelli, avvocato dello Stato)

Izrek

1.

Italijanska republika s tem, da ni sprejela zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev z Direktivo Komisije 2012/39/EU z dne 26. novembra 2012 o spremembi Direktive 2006/17/ES o nekaterih tehničnih zahtevah za testiranje človeških tkiv in celic v predpisanem roku in s tem, da Evropski komisiji ni sporočila besedila določb, sprejetih za zagotovitev prenosa Direktive 2012/39, ni izpolnila obveznosti iz člena 2(1) te direktive.

2.	Italijanski republiki se naloži plačilo stroškov.

---

(1)  UL C 328, 17.9.2018.

Sklep Sodišča (osmi senat) z dne 15. julija 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Tribunal Arbitral Tributário (Centro de Arbitragem Administrativa – CAAD) – Portugalska) – Galeria Parque Nascente-Exploração de Espaços Comerciais SA/Autoridade Tributária e Aduaneira

(Zadeva C-438/18) (1)

(Predhodno odločanje - Člen 99 Poslovnika Sodišča - Skupni sistem obdavčitve za združitve, delitve, delne delitve, prenose sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družb iz različnih držav članic - Direktiva 90/434/EGS - Člena 4 in 11 - Direktiva 2009/133/ES - Člena 4 in 15 - „Obratna“ združitev - Sistem za obdavčitve, ki povzroči, da se v primeru „obratne združitve“ stroški, ki so nastali matični družbi v zvezi s posojilom, ki ga je ta najela za nakup delnic hčerinske družbe, katero je prevzela, in ki jih ta matična družba lahko odbije, štejejo za stroške, ki jih ta hčerinska družba ne more odbiti)

(2019/C 319/22)

Jezik postopka: portugalščina

Predložitveno sodišče

Tribunal Arbitral Tributário (Centro de Arbitragem Administrativa - CAAD)

Stranki

Tožeča stranka: Galeria Parque Nascente-Exploração de Espaços Comerciais SA

Tožena stranka: Autoridade Tributária e Aduaneira

Izrek

Direktivo Sveta z dne 23. julija 1990 o skupnem sistemu obdavčitve za združitve, delitve, prenose sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družb iz različnih držav članic in za prenos statutarnega sedeža SE ali SCE med državami članicami, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2006/98/ES z dne 20. novembra 2006 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki povzroči položaj, v katerem se stroški za prevzemno družbo, ki so se pred združitvijo teh družb lahko odbili in ki bi se lahko odbili, če ne bi prišlo do te združitve, ne štejejo kot stroški, ki bi jih prevzemna družba lahko odbila.

---

(1)  UL C 319, 10.9.2018.

Sklep Sodišča (osmi senat) z dne 10. julija 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Tribunalul Ilfov –Romunija) – EP/FO

(Zadeva C-530/18) (1)

(Predhodno odločanje - Člen 99 Poslovnika Sodišča - Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah - Pristojnost v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo - Uredba (ES) št. 2201/2003 - Člen 15 - Prenos pristojnosti na sodišče, ki je bolj primerno za odločanje o zadevi - Izjema od pravila o splošni pristojnosti sodišča kraja običajnega prebivališča otroka - Posebna povezava z drugo državo članico - Elementi, ki omogočajo določitev bolj primernega sodišča - Obstoj različnih pravnih pravil - Otrokova korist)

(2019/C 319/23)

Jezik postopka: romunščina

Predložitveno sodišče

Tribunalul Ilfov

Stranki

Tožeča stranka:EP

Tožena stranka: FO

Izrek

1.

Člen 15 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 je treba razlagati tako, da določa izjemo od splošnega pravila iz člena 8 Uredbe 2201/2003, v skladu s katerim se pristojnost sodišč držav članic določi na podlagi običajnega prebivališča otroka v trenutku, ko so ta sodišča začela postopek.

2.

Člen 15 Uredbe št. 2201/2003 je treba razlagati tako, da pristojno sodišče, če je izpolnjen eden ali več od petih alternativnih pogojev, ki jih ta člen za preučitev obstoja posebne povezave otroka z drugo državo članico, ki ni država članica, v kateri ima običajno prebivališče, navaja izčrpno, v skladu s členom 8 te uredbe zadevo lahko prenese na sodišče, za katero šteje, da je bolj primerno za odločanje o sporu, ki ga obravnava, vendar mu tega ni treba storiti. Če je pristojno sodišče ugotovilo, da so vezi med zadevnim otrokom in državo članico njegovega običajnega prebivališča močnejše od vezi med njim in drugo državo članico, ta ugotovitev zadostuje, da se člen 15 navedene uredbe ne uporabi.

3.

Člen 15 Uredbe št. 2201/2003 je treba razlagati tako, da obstoj razlik med pravnimi pravili, zlasti postopkovnimi, države članice, katere sodišče je pristojno za vsebinsko odločanje o zadevi, in druge države članice, s katero je zadevni otrok posebej povezan, kot so preučitev zadev za zaprtimi vrati in pri specializiranih sodiščih, na splošno in abstraktno ne more biti upoštevno merilo glede otrokove koristi za preučitev, ali so sodišča te druge države članice bolj primerna za odločanje o tej zadevi. Pristojno sodišče lahko te razlike upošteva le, če lahko prinesejo dejansko in konkretno dodano vrednost pri sprejetju odločbe v zvezi s tem otrokom na drugo možnost, ko bi zadevo še naprej obravnavalo pristojno sodišče.

---

(1)  UL 2018, C 399, 5.11.2018.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de lo Contencioso-Administrativo no 24 de Madrid (Španija) 11. februarja 2019 – Sindicato Único de Sanidad e Higiene de la Comunidad de Madrid in Sindicato de Sanidad de Madrid de la CGT/Consejería de Sanidad de la Comunidad de Madrid

(Zadeva C-103/19)

(2019/C 319/24)

Jezik postopka: španščina

Predložitveno sodišče

Juzgado de lo Contencioso-Administrativo no 24 de Madrid

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeči stranki: Sindicato Único de Sanidad e Higiene de la Comunidad de Madrid in Sindicato de Sanidad de Madrid de la C.G.T.

Tožena stranka: Consejería de Sanidad de la Comunidad de Madrid

Vprašanja za predhodno odločanje

1.

Ali je v skladu z okvirnim sporazumom, ki je priloga k Direktivi 1999/70/ES (1), in sicer z njeno določbo 5, njenima splošnima ugotovitvama 6 in 8 ter samimi parametri, določenimi v sodbi Sodišča (deseti senat) z dne 14. septembra 2016 (ECLI:EU:C:2016:679), zakonodaja, ki je predmet tožbe, in sicer odredba ministra za zdravje 406/2017 z dne 8. maja, ki po podaljšanju zaporednih imenovanj za določen čas v sektorju javnega zdravja, ki so imenovanja, ki temeljijo na določbah nacionalnega prava in so omogočala podaljšanja za pokrivanje in zagotavljanje začasnega, občasnega ali izrednega dela, medtem ko so se v resnici z njimi pokrivale stalne in trajne potrebe, določa ukrep, s katerim se spremeni narava 9 126 delovnih mest, in sicer občasni javni uslužbenec (personal estatutario temporal eventual) postane prehodni javni uslužbenec (personal estatutario temporal interino), pri čemer je izid tega postopka, da se ta delovna mesta vključijo v kadrovski načrt in s tem delavcu, zaposlenem za določen čas, preneha delovno razmerje?

2.

Ali je pravilna razlaga tega sodišča, v skladu s katero oblika izvajanja člena 9(3) kadrovskih predpisov, ki je opisano, z odredbo ministra za zdravje 406/2017 z dne 8. maja, ni v skladu z določbo 5, s splošnima ugotovitvama 6 in 8 niti s samimi parametri, ki jih določa sodba Sodišča (deseti senat) z dne 14. septembra 2016 (ECLI:EU:C:2016:679), saj po zlorabi zaposlitve za določen čas za pokrivanje stalnih potreb in priznanju strukturnega pomanjkanja omogoča, da se te zlorabe nikoli ne kaznuje, s tem pa se ne upoštevajo cilji Direktive, javni uslužbenci, zaposleni za določen čas, pa so še naprej v neugodnem položaju?

3.

Ali je pravilna razlaga, ki jo to sodišče podaja v zvezi z določbo 5 ter splošnima ugotovitvama 6 in 8 okvirnega sporazuma in samimi parametri, ki jih določa sodba Sodišča (deseti senat) z dne 14. septembra 2016 (ECLI:EU:C:2016:679), ki so določeni v tej zadevi in na podlagi katerih je treba šteti, da odredba ministra za zdravje 406/2017 z dne 8. maja ni v skladu s členom 2, prvi odstavek, Direktive 1999/70, ker španska država na zagotavlja rezultatov, določenih v Direktivi, kar pomeni, da ob nastanku zlorabe zaposlovanja za določen čas ne ponudi učinkovitih in ustreznih jamstev za varstvo delavcev, da bi se navedena zloraba ustrezno kaznovala in odpravile posledice kršitve prava Unije, zlorabe ne kaznuje in torej dopušča, da se v zdravstvenem sektorju direktiva Skupnosti ne uporablja?

4.

Ali je glede na to, da nacionalna zakonodaja v javnem sektorju absolutno prepoveduje, da bi se veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas preoblikovalo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ali da bi se delavcu, ki je bil žrtev zlorabe, zagotovila stabilnost, in ker v tej nacionalni zakonodaji ne obstaja drug učinkovit ukrep za preprečevanje in po potrebi kaznovanje zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, pravilna razlaga tega sodišča, da odredbe ministra za zdravje 406/2017 z dne 8. maja (s katero se z zamudo izvaja člen 9(3) kadrovskih predpisov) in poznejšega javnega natečaja, ki se ga lahko udeležijo tudi zunanji kandidati, ni mogoče šteti za učinkovita ukrepa, s katerima se preprečuje in po potrebi kaznuje zloraba veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj se s tem – kot meni in poudarja to sodišče – izogiba izvajanju in uresničevanju ciljev, določenih s samo direktivo Skupnosti?

5.

Ali je treba odredbo ministra za zdravje 406/2017 z dne 8. maja, ki omejuje svoje področje uporabe izključno na občasne javne uslužbence, uprava pa v zvezi z ostalimi delavci, zaposlenimi za določen čas, ki so v delovnem razmerju z upravo predolgo časa, v roku, ki ga določa nacionalna določba, ne opravi študije o razlogih za taka razmerja, da bi po potrebi presodila, ali je treba ustvariti strukturno delovno mesto v kadrovskem načrtu, tako da negotov položaj delavcev dejansko postane stalen, pri tem pa se te zlorabe ne kaznujejo, se v zvezi z njimi ne sprejme nobenega ukrepa, ki bi ponujal učinkovita in ustrezna jamstva za njihovo varstvo, z namenom ustreznega kaznovanja navedene zlorabe in odprave posledic kršitve prava Unije, razlagati tako, da se z njo ne upoštevajo zahteve, ki izhajajo iz sodbe Sodišča (deseti senat) z dne 14. septembra 2016 (ECLI:EU:C:2016:679), ker se ustvarja zgoraj opisani položaj in se s tem krši predpis Skupnosti?

---

(1)  Direktiva Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368).

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Rejonowy w Koszalinie (Poljska) 21. februarja 2019 – V. C. Sp. z o.o./P. K.

(Zadeva C-150/19)

(2019/C 319/25)

Jezik postopka: poljščina

Predložitveno sodišče

Sąd Rejonowy w Koszalinie

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: V. C. Sp. z o.o.

Tožena stranka: P. K.

S sklepom z dne 4. junija 2019 je Sodišče Evropske unije odločilo, da se zadeva C-150/19 izbriše iz vpisnika Sodišča.

Pritožba, ki jo Evropska centralna banka vložila 22. maja 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 13. marca 2019 v zadevi T-730/16, Espírito Santo Financial Group/Evropska centralna banka

(Zadeva C-396/19 P)

(2019/C 319/26)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Pritožnik: Evropska centralna banka (zastopniki: F. Malfrère, M. Ioannidis, agenti, H.-G. Kamann, Rechtsanwalt)

Druga stranka v postopku: stečajna masa Espírito Santo Financial Group SA

Predlog

Pritožnik Sodišču predlaga, naj:

—	razveljavi točko 1 izreka sodbe Splošnega sodišča z dne 13. marca 2019, stečajna masa Espírito Santo Financial Group SA proti Evropski centralni banki (T-730/16);

—	tožbo zavrne v delu, v katerem se nanaša na zavrnitev ECB, da razkrije znesek kredita, navedenega v odlomkih zapisnika, ki vsebuje sklep Sveta ECB z dne 28. julija 2014;

—	alternativno, zadevo vrne Splošnemu sodišču Evropske unije v ponovno odločanje;

—	tožeči stranki v postopku na prvi stopnji in pritožnici naloži plačilo dveh tretjin stroškov pritožbenega postopka, ECB pa plačilo tretjine stroškov postopka.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Edini pritožbeni razlog: kršitev člena 10.4 Statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (Statut) ter člena 4(1)(a), prva alinea, Sklepa 2004/258 (1).

ECB trdi, da je Splošno sodišče napačno razlagalo in uporabilo člen 10.4 Statuta in člen 4(1)(a), prva alinea, Sklepa 2004/258, s tem ko je v izpodbijani sodbi, zlasti pa v točkah 39, od 53 do 63, ter v točkah 111 in 138 odločilo, da mora biti presoja Sveta ECB glede razkritja njegovih zapisnikov izvedena v skladu s Sklepom 2004/258 (točka 60), kar v posameznem primeru pomeni, da je ECB zavezana k temu, da pojasni kako razkritje informacij, vsebovanih v zapisniku z razprave glede sklepov Sveta ECB, specifično in dejansko ogrozi javni interes glede zaupnosti postopkov organov ECB (točka 61).

Člen 10.4 Statuta določa splošno pravno načelo, da mora informacija, ki je del razprave Sveta ECB, ostati zaupna, da se zaščiti neodvisnost in učinkovitost ECB. To načelo primarnega prava, od katerega se ne more odstopati s sekundarnim pravom, se uporabi tudi za dele zapisnikov razprave glede sklepov Sveta ECB. Ponovljeno je v členu 4(1)(a), prvi alineji, Sklepa 2004/258, ki ga je zato vedno treba razlagati skupaj s členom 10.4 Statuta. Iz splošnega načela zaupnosti razprav Sveta ECB, vključno s sklepi, kot je določeno v členu 10.4 Statuta, izhaja, da ECB njenega sklepa, da objavi odločitve njenih posvetovanj, ni treba podrediti istim vsebinskim in postopkovnim standardom iz Sklepa 2004/258. Zlasti ji svoje odločitve ni treba utemeljiti s sklicevanjem na to zakaj bi razkritje zapisnika Sveta ECB specifično in dejansko ogrozilo javni interes kar zadeva zaupnost razprav Sveta ECB.

---

(1)  Sklep 2004/258 Evropske centralne banke z dne 4. marca 2004 o dostopu javnosti do dokumentov Evropske centralne banke (UL 2004, L 80, str. 42).

Pritožba, ki so jo Islamic Republic of Iran Shipping Lines, Hafize Darya Shipping Lines (HDSL), Safiran Payam Darya Shipping Lines (SAPID), Khazar Sea Shipping Lines Co., Rahbaran Omid Darya Ship Management Co., Irinvestship Ltd in IRISL Europe GmbH vložile 2. julija 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 8. maja 2019 v zadevi T-434/15, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet

(Zadeva C-506/19 P)

(2019/C 319/27)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožniki: Islamic Republic of Iran Shipping Lines, Hafize Darya Shipping Lines (HDSL), Safiran Payam Darya Shipping Lines (SAPID), Khazar Sea Shipping Lines Co., Rahbaran Omid Darya Ship Management Co., Irinvestship Ltd and IRISL Europe GmbH (zastopnika: M. Taher, Solicitor, R. Blakeley, Barrister)

Druga stranka v postopku: Svet Evropske unije

Predlogi

Pritožniki Sodišču predlagajo, naj:

—	razveljavi sodbo Splošnega sodišča;

—	ugotovi, da je Svet z navedbo pritožnikov dovolj resno kršil načelo vladavine prava, katerega namen je podelitev pravic posameznikom;

—	zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, ki naj odloči o morebitnih preiskovalnih ukrepih, vsebovanih v pritožbi, in nato o vprašanjih glede vzročne zveze in glede obsega škode; ter

—	Svetu naloži plačilo stroškov, ki so jih pritožniki imeli v zvezi s pritožbo in v zvezi s postopkom pred Splošnim sodiščem.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Splošno sodišče je petkrat napačno uporabilo pravo, zaradi česar je treba sodbo razveljaviti, in sicer:

1.	napačna uporaba ugotovitve, da Svet ni imel diskrecijske pravice;

2.	napačna uporaba razlogovanja iz sodbe IRISL o razglasitvi ničnosti [iz leta 2013] pri preizkusu zadostne resnosti kršitve;

3.	neobstoj pravne podlage za razlikovanje med „neobstojem dokazov“ in „neprimernosti dokazov“, ki ga v nobenem primeru ni bilo mogoče uporabiti;

4.	neobstoj pravne podlage pri odločitvi glede opiranja na dokaze, ki Splošnemu sodišču niso bili predloženi; in

5.	napačna uporaba prava pri uporabi sodbe HTTS in sklicevanju na načeli estoppel in res iudicata.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Areios Pagos (Grčija) 4. julija 2019 – AB/Olympiako Athlitiko Kentro Athinon - Spyros Louis

(Zadeva C-511/19)

(2019/C 319/28)

Jezik postopka: grščina

Predložitveno sodišče

Areios Pagos

Stranki v postopku v glavni stvari

Pritožnica: AB

Nasprotna stranka: Olympiako Athlitiko Kentro Athinon - Spyros Louis

Vprašanja za predhodno odločanje

A)

Ali gre za posredno diskriminacijo zaradi starosti v smislu člena 2(1) in (2)(b) ter člena 3(1)(c) Direktive 2000/78 (1), če država članica sprejme ureditev, ki jo uporabljajo država, lokalni organi in pravne osebe javnega prava ter na splošno vsi subjekti širšega javnega sektorja (subjekti zasebnega prava) kot delodajalci, kakršna je tista iz člena 34(1)(c), (3) prvi odstavek, in (4) zakona št. 4024/2011, na podlagi katere se za delavce zgoraj navedenih subjektov s pogodbo o zaposlitvi zasebnega prava uporablja sistem rezervne delovne sile za obdobje največ štiriindvajset (24) mesecev, katerega edino bistveno merilo je bližina izpolnitve pogojev za starostno pokojnino, in sicer petintrideset (35) let plačanih prispevkov v obdobju od 1. januarja 2012 do 31. decembra 2013, tudi ob upoštevanju dejstva, da je takrat veljavna upoštevna ureditev s področja zavarovanja poleg drugih primerov, ki niso pomembni za obravnavano zadevo, za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi zaposlitve zahtevala (vsaj) 10 500 delovnih dni (35 let) zavarovalne dobe pri IKA ali drugi zavarovalnici za zaposlene delavce, delavec pa je moral dopolniti (vsaj) 58 let, pri čemer glede na posamezen primer ni izključevala, da se lahko zavarovalna doba (35 let) dopolni pri drugačni starosti?

B)

Ali je v primeru pritrdilnega odgovora na vprašanje pod A) sprejetje sistema rezervne delovne sile mogoče objektivno in razumno utemeljiti v smislu člena 2(2)(b)(i) in člena 6(1)(a) direktive s takojšnjo potrebo po zagotavljanju organizacijskih, operativnih in proračunskih rezultatov in zlasti z nujno potrebo po zmanjševanju javnih izdatkov za doseganje določenih kvantitativnih ciljev do konca leta 2011, ki so navedeni v obrazložitvenem memorandumu zakona, kot je določeno v srednjeročnem proračunskem okviru, da se izpolnijo zaveze, ki jih je država sprejela v razmerju do svojih partnerjev-upnikov za boj proti hudi in dolgotrajni gospodarski in finančni krizi, ki je zajela državo, hkrati pa racionalizira in omeji širitev javnega sektorja?

C)

V primeru pritrdilnega odgovora na vprašanje pod B): 1) Ali je sprejetje ukrepa, kakršen je ta iz člena 34(1)(c) zakona št. 4024/2011, ki določa drastično zmanjšanje plač zaposlenih, za katere se uporablja sistem rezervne delovne sile, za 60 % osnovne plače, ki so jo prejemali ob vključitvi v navedeni sistem rezervne delovne sile, ne da bi morali zadevni zaposleni delati za zadevni organ javnega sektorja, in ki (de facto) pomeni izgubo morebitnega povečanja plače in napredovanja v obdobju od vključitve v sistem rezervne delovne sile do prekinitve delovnega razmerja zaradi starostne upokojitve, primerno in nujno za doseganje zgoraj navedenega cilja v smislu člena 2(2)(b)(i) in člena 6(1)(a) direktive v okoliščinah, ko hkrati: a) ti zaposleni ohranijo možnost, da poiščejo drugo zaposlitev (v zasebnem sektorju) ali opravljajo svobodni poklic v času, ko so vključeni v sistem rezervne delovne sile, ne da bi izgubili pravico do prejemanja zgoraj navedenega zneska osnovne plače, razen če plača ali dohodek iz novega dela ali zaposlitve presegata plačo, ki so jo prejemali pred vključitvijo v sistem rezervne delovne sile, pri čemer se v takem primeru zgoraj navedeni znesek osnovne plače zmanjša za presežek – člen 34(1)(f); b) organ javnega sektorja kot delodajalec, in v primeru njegove ukinitve, OAED, prevzame odgovornost plačevanja prispevkov za socialno varnost zadevni zavarovalnici do upokojitve zaposlenega, in sicer tako prispevkov delodajalca kot tudi delavca, ki se nanašajo na glavno pokojnino, dopolnilno pokojnino ter socialne in zdravstvene storitve, na podlagi plač, ki jih je prejemal pred vključitvijo v sistem rezervne delovne sile – člen 34(1)(d); c) so predvidena odstopanja od sistema rezervne delovne sile za ranljive družbene skupine, ki potrebujejo varstvo (zakonec osebe, vključene v sistem rezervne delovne sile, zakonec ali otrok z vsaj 67-odstotno invalidnostjo, ki živi v skupnem gospodinjstvu in je odvisen od delavca, delavec z vsaj 67-odstotno invalidnostjo, velike družine, starši samohranilci, ki živijo v skupnem gospodinjstvu in so odvisni od delavca) – člen 34(1)(b); d) se navedenim delavcem prednostno ponudi možnost premestitve na druga prosta delovna mesta v javnih organih na podlagi objektivnih in meritokratskih meril z vključitvijo na lestvice ASEP – člen 34(1)(a) – čeprav je ta možnost dejansko omejena zaradi drastičnega zmanjšanja zaposlovanja v različnih organih javnega sektorja, ki je posledica potrebe po zmanjševanju stroškov; e) se zagotovi sprejetje ukrepov za povračilo posojil, ki so jih delavci, vključeni v sistem rezervne delovne sile, prejeli od hranilnice in posojilnice, in za sklenitev sporazuma med grško državo in združenjem grških bank za olajšanje vračanja posojil, ki so jih navedeni delavci prejeli od drugih bank, sorazmerno z njihovim skupnim družinskim dohodkom in premoženjskim stanjem – člen 34(10) in (11); f) nedavno sprejet zakon (člen 1(15) zakona št. 4038/2012 – uradni list serije A', št. 14) določa sprejetje uredbe o pokojninah in o vrstnem redu plačil za delavce iz točk b) in c) absolutno prednostno in v vsakem primeru največ štiri mesece od prekinitve delovnega razmerja in vložitve zadevne dokumentacije za priznanje pokojnine; g) se zgoraj navedena izguba napredovanja in povečanja plače za obdobje, ko so delavci s pogodbo o zaposlitvi zasebnega prava vključeni v sistem rezervne delovne sile, ter do prekinitve delovnega razmerja zaradi starostne upokojitve v večini primerov, tudi v obravnavanem primeru, ne bo zgodila, ker je delavec zaradi dolgotrajne zaposlitve v organu javnega sektorja že izčrpal plačno lestvico in/ali možnosti napredovanja, določene v veljavni zakonodaji za njegovo napredovanje? 2) Ali je sprejetje ukrepa, kakršen je ta iz člena 34(1)(e) zakona št. 4024/2011, ki v smislu člena 8(b) zakona št. 3198/1955 v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ali delavca zaradi izpolnitve pogojev za starostno pokojnino pomeni izgubo celotnega (ali analogno) nadomestila v višini 40 % odpravnine, ki je določena za delavce z dodatnim zavarovanjem (ki v primeru organov javnega sektorja, ki opravljajo javno službo ali jih subvencionira država, kot je pritožnica, ki je pravna oseba zasebnega prava, ne sme presegati najvišjega zneska v višini 15.000,00 EUR), z nadomestitvijo te odpravnine z nižjimi plačami, prejetimi v času, ko je delavec vključen v sistem rezervne delovne sile, primerno in nujno za doseganje zgoraj navedenega cilja v smislu člena 2(2)(b)(i) in člena 6(1)(a) direktive, glede na to, da bi ti delavci v vsakem primeru pridobili navedeno zmanjšano odpravnino v skladu z zgoraj navedeno veljavno zakonodajo o delu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako s strani delavca kot s strani organa, pri katerem je bil delavec zaposlen?

---

(1)  Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79)

Pritožba, ki jo je Deutschen Lufthansa AG vložila 2. avgusta 2019 zoper sklep Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 17. maja 2019 v zadevi T-764/15, Deutsche Lufthansa AG/Evropska komisija

(Zadeva C-594/19 P)

(2019/C 319/29)

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Pritožnik: Deutsche Lufthansa AG (zastopnik: A. Martin-Ehlers, odvetnik)

Drugi stranki v postopku: Evropska komisija, Land Rheinland-Pfalz

Predlogi

Pritožnik Sodišču predlaga, naj:

—	razveljavi sklep Splošnega sodišča z dne 17. maja 2019 v zadevi T-764/15,

—	ugodi predlogu iz prvega tožbenega razloga in razglasi za ničen sklep Komisije SA.32833 z dne 1. oktobra 2014 (1), ki služi kot podlaga,

—	podredno, zadevo vrne v ponovno odločanje Splošnemu sodišču in

—	Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnik v bistvu navaja te pritožbene razloge:

—

Tožeča stranka je že od sodbe v zadevi Montessori (2) aktivno legitimirana za vložitev tožbe. To izhaja iz tega, da je treba dodelitev posojila iz fonda likvidnostnih sredstev v višini 45 milijonov EUR v korist letališča Flughafen Frankfurt-Hahn GmbH šteti za shemo pomoči. Poleg tega so šla sredstva iz tega posojila dokazano družbi Ryanair.

—

Če bi se upoštevala sodna praksa iz zadeve Mory (3), potem bi bilo treba uporabiti prvo alternativo. Komisija ni upoštevala bistvenih elementov dejanskega stanja in dodatnih ugodnosti. Ker je tožeči stranki kršila postopkovne pravice, Komisija ne more trditi, da je postopek preiskave izpeljala pravilno. Tudi v tem primeru je v zvezi s tožečo stranko podano posamično nanašanje, zaradi česar je aktivno legitimirana za vložitev tožbe.

—

Podredno je treba ugotoviti, da je tožba dopustna tudi če se uporabi drugo alternativo iz sodne prakse Mory, v skladu s katero mora tožeča stranka dokazati, da pomoč znatno vpliva na njen položaj na trgu. V tem primeru pride namreč do prevalitve ali vsaj olajšanja dokaznega bremena v korist tožeče stranke, ker Komisija samovoljno ni upoštevala dejanskega stanja, s katerim je bila seznanjena in je bilo pomembno za sprejetje odločitve. Zgolj podredno je treba ugotoviti, da je tožeča stranka tak znaten vpliv tudi dokazala. Drugačna pravna presoja Splošnega sodišča je v nasprotju s sodno prakso Splošnega sodišča in temelji na napačnem razumevanju upoštevnega trga. Splošno sodišče je v zvezi s tem izkrivilo in skrajšalo navedbe tožeče stranke v zvezi z dejanskim stanjem, spremenilo vsebino izpodbijanega sklepa in prekršilo pravila o dokaznem bremenu.

---

(1)  Sklep Komisije (EU) 2016/788 z dne 1. oktobra 2014 o državni pomoči SA.32833 (11/C) (ex 11/NN), ki jo je Nemčija izvedla v zvezi z ureditvijo financiranja letališča Frankfurt Hahn, uvedeno v letih od 2009 do 2011 (UL 2016, L 134, str. 1).

(2)  Sodba Sodišča z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori Srl in drugi (od C-622/16 P do C-624/16 P, EU:C:2018:873).

(3)  Sodba Sodišča z dne 17. septembra 2015, Mory SA in drugi/Evropska komisija (C-33/14 P, EU:C:2015:609).

Tožba, vložena 19. julija 2019 – VDV eTicket Service/Komisija in INEA

(Zadeva T-516/19)

(2019/C 319/30)

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Tožeča stranka: VDV eTicket Service GmbH & Co. KG (Köln, Nemčija) (zastopnik: A. Bartosch, odvetnik)

Toženi stranki: Evropska komisija in Izvajalska agencija za inovacije in omrežja (INEA)

Predlogi

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	v skladu s členom 272 PDEU ugotovi, da to, da z dopisom, ki je predmet te tožbe, niso bili priznani stroški v višini 407 443,04 EUR, ni zakonito,

—	podredno, izpodbijani sklep v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU razglasi za ničen,

—	Komisiji naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožba je vložena zoper Sklep Izvajalske agencije za inovacije in omrežja (INEA) ARES(2019)3151305 z dne 13. maja 2019 v delu, v katerem je bilo z njim za stroške tožeče strank v višini 407 443,04 EUR v okviru okvirnega programa Obzorje 2020 – projekt: 636126 – European Travellers Club razglašeno, da se ne povrnejo.

V utemeljitev tožbe sta navedena dva tožbena razloga.

1.

Prvi tožbeni razlog: zloraba pravice zaradi nujne seznanjenosti z napačno razporeditvijo stroškov — Toženi stranki naj bi zlorabili pravice s tem, da na eni strani nista priznali nekaterih stroškov podizvajanja, ki so nastali tožeči stranki, na drugi strani pa bi morali ob tem iz več dokumentov ugotoviti, da so bili stroški tožeče stranke, povezani s podizvajanjem, znatno višji od tistih, ki so bili navedeni v prilogi 2 k zadevnemu sporazumu o dodelitvi nepovratnih sredstev.

2.	Drugi tožbeni razlog: kršitev načela zaupanja v pravo — Toženi stranki naj bi iz enakih razlogov, kot so navedeni v okviru prvega tožbenega razloga, kršili tudi načelo zaupanja v pravo.

Tožba, vložena 5. avgusta 2019 – Global Steel Wire in drugi/Komisija

(Zadeva T-545/19)

(2019/C 319/31)

Jezik postopka: španščina

Stranke

Tožeče stranke: Global Steel Wire, SA (Cerdanyola del Vallés, Španija), Moreda-Riviere Trefilerías, SA (Gijón, Španija), Global Special Steel Products, SA (Corrales de Buelna, Španija) (zastopniki: F. González Díaz, J. Blanco Carol in B. Martos Stevenson, odvetniki)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlogi

Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

—	ugotovi, da je ta tožba dopustna;

—	razglasi ničnost sklepa Evrospke komisije z dne 24. maja 2019 in

—	Evropski komisiji naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Ta tožba, ki se nanaša na vlogo plačilne nezmožnosti, vložene februarja 2000 v okviru zadeve COMP/38.344 – Jeklo za prednapenjanje, je vložena zoper Sklep Evropske komisije, s katerim je bila zavrnjena prošnja za odlog plačila ob upoštevajnu finančnega stanja tožečih strank 20. decembra 2018.

Tožeče stranke v utemeljitev tožbe navajajo pet tožbenih razlogov.

1.	Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do obrambe, ker je bil izpodbijani sklep sprejet, ne da bi bila tožečim strankam dana možnost, da izrazijo svoje stališče v zvezi s tem.

2.	Drugi tožbeni razlog se nanaša na neobrazložitev zavrnitve vloge tožečih strank.

3.	Tretji tožbeni razlog se nanaša napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo prava, ki naj bi ju zagrešila Komisija pri oceni finančnega stanja tožečih strank in njihovi plačilni zmožnosti za izpolnitev obveznosti plačila globe.

4.	Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev splošnega načela kolegialnosti, ki naj bi jo Komisija storila pri sprejetju izpodbijanega sklepa, kar pomeni tudi prekoračitev pristojnosti.

5.	Peti tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela sorazmernosti.

Tožba, vložena 9. avgusta 2019 – Španija/Komisija

(Zadeva T-554/19)

(2019/C 319/32)

Jezik postopka: španščina

Stranki

Tožeča stranka: Kraljevina Španija (zastopnica: M. García-Valdecasas Dorrego, agentka)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	obvestilo razglasi za nično in

—	Evropski komisiji naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Ta tožba se nanaša na obvestilo o javnih razpisih za upravne uslužbence (AD 7) EPSO/AD/374/19 na teh področjih: 1. Konkurenčno pravo, 2. Finančno pravo, 3. Pravo ekonomske in monetarne unije, 4. Finančna pravila, ki se uporabljajo za proračun EU, 5. Zaščita eurokovancev pred ponarejanjem (1).

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev členov 1 in 2 Uredbe 1/58 (2), člena 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in člena 1d Kadrovskih predpisov, ker je ureditev komunikacije med EPSO in kandidatom omejena na angleščino, francoščino, nemščino oziroma italijanščino in ker so omejeni tudi jeziki, ki jih je mogoče uporabiti pri izpolnitvi talent screenerja na prijavnem obrazcu.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev členov 1 in 6 Uredbe št. 1/58, člena 22 Listine in člena 1d(1) in (6) ter členov 27 in 28(f) Kadrovskih predpisov, ker je izbira drugega jezika neupravičeno omejena le na štiri jezike (francoščino, angleščino, nemščino in italijanščino), izključeni pa so ostali uradni jeziki Evropske unije.

3.	Tretji tožbeni razlog: izbira angleščine, francoščine, nemščine in italijanščine je arbitrarna in pomeni diskriminacijo na podlagi jezika, ki je v nasprotju s členom 1d(1) in (6) ter s členoma 27 in 28(f) Kadrovskih predpisov.

4.

Četrti tožbeni razlog: v obvestilu ni izrecno navedeno, da mora biti jezik 1 tisti, ki ga kandidati obvladajo vsaj na stopnji C 1, kar pomeni dvojno diskriminacijo, in sicer na podlagi državljanstva in na podlagi „govorjenega“ jezika, s čimer so kršeni člen 1d(1) in (6) ter člena 27 in 28(f) Kadrovskih predpisov.

---

(1)  UL C 191 A, 2019, str. 1.

(2)  Uredba št. 1 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 3).

Tožba, vložena 13. avgusta 2019 – Luz Saúde/EUIPO – Clínica La Luz (HOSPITAL DA LUZ LEARNING HEALTH TRAINING, RESEARCH & INNOVATION CENTER)

(Zadeva T-558/19)

(2019/C 319/33)

Jezik, v katerem je bila tožba vložena: portugalščina

Stranke

Tožeča stranka: Luz Saúde, SA (Lizbona, Portugalska) (zastopnik: G. Moreira Rato, odvetnik)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

Druga stranka pred odborom za pritožbe: Clínica La Luz, SL (Madrid, Španija)

Podatki o postopku pred EUIPO

Prijavitelj sporne znamke: tožeča stranka pred Splošnim Sodiščem

Zadevna sporna znamka: prijava figurativne znamke Evropske unije HOSPITAL DA LUZ LEARNING HEALTH TRAINING, RESEARCH & INNOVATION CENTER – Zahteva za registracijo št. 16 433 823

Postopek pred EUIPO: postopek z ugovorom

Izpodbijana odločba: odločba četrtega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 1. julija 2019 v zadevi R 2239/2018-4

Tožbena predloga

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	izpodbijano odločbo razveljavi;

—	EUIPO naloži plačilo stroškov.

Navajan tožbeni razlog

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.