1.

Ali je treba člen 16 Uredbe št. 659/1999/ES z dne 22. marca 1999 (1), ki se uporablja ratione temporis in določa, da lahko Komisija „[b]rez poseganja v člen 23 […] v primerih zlorabe pomoči sproži formalni postopek preiskave na podlagi člena 4(4). Členi 6, 7, 9 in 10, člen 11(1) ter členi 12, 13, 14 in 15 se uporabljajo smiselno“, razlagati tako, da mora Evropska komisija predhodno odločbo o vračilu sprejeti tudi v primerih zlorabe pomoči (brez poseganja v pristojnost Komisije, da v skladu s členom 23 Uredbe št. 659/1999/ES zadevo predloži neposredno Sodišču Evropske Unije)?

Če je odgovor na prejšnje vprašanje nikalen, ali je treba ugotoviti, da je člen 16 Uredbe št. 659/1999/ES z dne 22. marca 1999 neveljaven zaradi kršitve člena 108(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (prej člen 88(2) Pogodbe ES)?

2.

Ali je treba člen 9(1) in (2) Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 (o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999) (2), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 271/2008 z dne 30. januarja 2008 (3), razlagati tako, da se obrestna mera, ki je v tem členu določena za vračilo nezdružljive in nezakonite državne pomoči, uporablja tudi v primeru vračila državne pomoči, ki je bila odobrena s pogojno odločbo in v zvezi s katero je zaradi nastopa določenega pogoja prišlo do zlorabe?

1.

Ali člen 12(1)(a) Direktive 2002/20/ES (1) nasprotuje nacionalnemu predpisu, ki pooblaščene subjekte v smislu direktive bremeni za vse upravne stroške, ki jih ima nacionalni regulativni organ za organizacijo in izvajanje vseh funkcij, vključno s funkcijami regulativne dejavnosti, nadzora, reševanja sporov in izrekanja sankcij, ki jih izvaja nacionalni regulativni organ v evropskem okviru elektronskih komunikacij (iz direktiv 2002/19/ES (2), 2002/20/ES, 2002/21/ES (3) in 2002/22/ES (4)); oziroma ali dejavnosti, navedene v členu 12(1)(a) Direktive 2002/20/ES, pomenijo samo „regulativno dejavnost ex ante“, ki jo izvaja nacionalni regulativni organ?

2.

Ali je treba člen 12(2) Direktive 2002/20/ES razlagati tako, da letni obračun upravnih stroškov nacionalnega regulativnega organa in zbranih pristojbin: a) se lahko objavi po zaključku proračunskega leta, v katerem so bile zbrane upravne pristojbine, v skladu z nacionalno zakonodajo s področja javnega računovodstva; b) omogoča NRO „ustrezne popravke“ tudi za proračunska leta, ki niso neposredno zaporedna?

—

izpodbijano sodbo razveljavi;

—

posledično, pritožnicama ugodi glede njunih predlogov na prvi stopnji in torej razveljavi odločbo, ki jo je Parlament sprejel 19. marca 2015 o oddaji javnega naročila gradenj za „načrt širitve in posodobitve stavbe Konrad Adenauer v Luxembourgu“ v zvezi s sklopom 73 (centralna energija), referenca INLO-D-UPIL-T-14-A04, združenju Association Momentanée ENERGIE-KAD (sestavljeno iz družb MERSCH, SCHMITZ PRODUCTION SARL in ENERGOLUX S.A.) in torej o neizbiri ponudbe pritožnic;

—

Parlementu naloži plačilo stroškov.

—

Sodba Splošnega sodišče z dne 4. aprila 2018 v zadevi T-61/18 naj se razglasi za nično v delu, v katerem je bil z njo zavrnjen zahtevek za povračilo nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožeča stranka.

—

Komisiji naj se naloži, naj kot odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo tožeči stranki plača pavšalno določeni znesek 100 000 EUR.

—

Komisiji naj se naloži plačilo stroškov.

1.

2.

Ali je državni tožilec pri arrondissementsparket Amsterdam (okrožno državno tožilstvo v Amsterdamu, Nizozemska), ki izvaja člen 14 nizozemskega Wet van 29 april 2004 tot implementatie van het kaderbesluit van de Raad van de Europese Unie betreffende het Europees aanhoudingsbevel en de procedures van overlevering tussen de lidstaten van de Europese Unie (zakon z dne 29. aprila 2004 o izvajanju Okvirnega sklepa Sveta Evropske unije o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami Evropske unije (zakon o predaji)), izvršitveni pravosodni organ v smislu člena 6(2) Okvirnega sklepa, ki je predal zahtevano osebo in ki lahko poda soglasje v smislu člena 27(3)(g) in (4) Okvirnega sklepa?

—

razveljavi sodbo Splošnega sodišča z dne 23. maja 2019 v zadevi T-222/17 v delu, v katerem je z njo potrjena globa, ki je bila pritožnicam naložena s spornim sklepom (1), in je pritožnicam naloženo plačilo stroškov;

—

sporni sklep razglasi za ničen v delu, v katerem je z njim pritožnicam naložena globa 26 739 000 EUR;

—

globo, ki je bila naložena pritožnicam, zmanjša na 5 877 732 EUR na podlagi vseh treh pritožbenih razlogov, ali vsaj na 17 679 141 EUR na podlagi zgolj prvega pritožbenega razloga, na 13 305 478 EUR na podlagi zgolj drugega pritožbenega razloga, na 19 099 565 EUR na podlagi zgolj tretjega pritožbenega razloga, na 8 228 824 EUR na podlagi prvega in drugega pritožbenega razloga, na 12 627 958 EUR na podlagi prvega in tretjega pritožbenega razloga ali na 9 503 913 EUR na podlagi drugega in tretjega pritožbenega razloga; in

—

Komisiji naloži plačilo stroškov tega postopka, vključno s stroški postopka pred Splošnim sodiščem.

1.

V izpodbijani sodbi je pravo napačno uporabljeno, ker, prvič, njena obrazložitev ni dosledna in jasna, kar zadeva pravni test, ki se uporabi za priznanje delne imunitete, in drugič, ker so v izpodbijani sodbi pri uporabi pravnega testa očitno izkrivljeni dokazi in neupoštevana pravila o dokaznem bremenu.

2.

V izpodbijani sodbi je pravo napačno uporabljeno, ker so pravila o delni imuniteti iz tretjega odstavka točke 26 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2006 napačno razlagana in uporabljena.

3.

V izpodbijani sodbi je pravo napačno uporabljeno, kar zadeva uporabo oddelka III obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2006, ker je ugotovljeno, da podjetje, ki drugo predloži dokaze z znatno dodano vrednostjo, ne more stopiti na mesto podjetja, ki je prvo predložilo takšne dokaze, a ne izpolnjuje pogojev za zmanjšanje svoje globe.

—

razveljavi sodbo Splošnega sodišča z dne 22. maja 2019 v zadevi T-604/15;

—

izpodbijano odločbo (1) razglasi za nično in potrdi status MSP (mikro, malo in srednje podjetje) pritožnice; in

—

Komisiji naloži plačilo stroškov tega postopka in postopka pred Splošnim sodiščem.

1.

V izpodbijani sodbi je bilo napačno uporabljeno pravo s tem, da je bilo ugotovljeno, da se (i) točki 1.2.6 in 1.2.7 Priloge k Sklepu 2012/838/EU (2) z dne 18. decembra 2012 o sprejetju pravil za zagotovitev doslednega preverjanja obstoja in pravnega statusa ter poslovnih in finančnih sposobnosti udeležencev pri posrednih ukrepih, ki prejemajo podporo v obliki donacij v okviru sedmega okvirnega programa Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti ter sedmega okvirnega programa Evropske skupnosti za atomsko energijo za dejavnosti na področju jedrskih raziskav in usposabljanj in (ii) člen 22 Uredba Sveta (ES) št. 58/2003 (3) z dne 19. decembra 2002 o statutu izvajalskih agencij, pooblaščenih za izvajanje nekaterih nalog pri upravljanju programov Skupnosti nanašajo na različni pravni sredstvi.

2.

V izpodbijani sodbi je napačno uporabljeno in kršeno Priporočilo MSP (4) ter kršeni temeljni pravni načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj (in torej napačno uporabljeno pravo) s tem, da je bilo ugotovljeno, da je pravno dopustno pritožnici zavrniti status MSP na podlagi „cilja in namena“ Priporočil MSP, kljub temu, da pritožnica formalno izpolnjuje merila iz Priporočila MSP (čemur se v izpodbijani sodbi ne oporeka).

3.

Izpodbijana sodba vsebuje očitno napako pri presoji in je z materialnega vidika neveljavna v delu, v katerem je ugotovljeno, da se pritožnica „ni soočala z ovirami, s katerimi se MSP-ji navadno soočajo“ (in da zato pritožnica ni MSP v smislu „cilja in namena“ Priporočila MSP).

—

ugotovi in razglasi nezakonitost odločbe Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2015 o zavrnitvi dodatnega plačila invalidnim pripravnikom iz člena 24(9) notranjih predpisov, ki urejajo pripravništva in študijske obiske na sekretariatu Evropskega parlamenta;

—

posledično ugotovi, da je treba tožeči stranki priznati pravico do dodatnega plačila iz člena 29(9) predpisov, ki urejajo pripravništvo na Evropskem parlamentov, ker je invalidnost tožeče stranke 70-odstotna;

—

Evropskemu parlamentu naloži, naj tožeči stranki izplača dodatek, določen v predpisih, ki se uporabljajo, skupaj z obrestmi in ob upoštevanju revalvacije od dneva vložitve upravne zahteve do dejanskega izplačila. Naloži naj se mu tudi plačilo stroškov.

1.

Priznanje dodatnega plačila invalidnim osebam, ki je določeno v členu 24(9) notranjih predpisov, ki urejajo pripravništva in študijske obiske na sekretariatu Evropskega parlamenta, naj ne bi moglo biti predmet diskrecijske pravice Parlamenta.

2.

Uradni zdravnik Evropskega parlamenta potrdi oziroma določi odstotek invalidnosti glede na to, ali ta odstotek temelji na nacionalnem potrdilu ali na podrobnem mnenju osebnega zdravnika pripravnika, pri čemer uporabi „evropske smernice za oceno telesnih in duševnih prizadetosti v medicinske namene“.

3.

Evropski parlament je diskrecijsko pravico, ki jo v obravnavani zadevi sicer ima, neutemeljeno prekoračil. V zvezi s tem tožeča stranka pojasnjuje, da navedeni predpisi razlikujejo med primerom, v katerem invalidnost temelji na potrdilu nacionalnega organa, kot v obravnavani zadevi, in v katerem zdravnik Evropskega parlamenta to invalidnost potrdi, in drugačnim primerom, v katerem ta invalidnost temelji na mnenju osebnega zdravnika pripravnika. Zdravnik Evropskega parlamenta lahko samo v zadnjenavedenem primeru določi odstotek invalidnosti.

—

Sklep Evropske komisije C(2019) 2526 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: Komisija je pri izbiri referenčnega okvira za analizo sistema obdavčitve napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija bi morala kot referenčni okvir obravnavati sistem davka od dohodkov pravnih oseb Združenega kraljestva in ne le sistem nadzorovanih tujih družb.

2.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je napačno pristopila k analizi sistema nadzorovanih tujih družb, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 (zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010) Združenega kraljestva napačno opredelila kot obliko odstopanja od splošne obdavčitve iz poglavja 5 navedenega zakona.

3.

Tretji tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, ker so bila podjetja v dejansko in pravno primerljivem položaju obravnavana različno, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

4.

Četrti tožbeni razlog: 75-odstotna oprostitev iz člena 371ID zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 je utemeljena z naravo in splošno strukturo sistema obdavčitve.

5.

Peti tožbeni razlog: s tem, da bi se nadzorovanim tujim družbam, ki izpolnjujejo pogoje za oprostitev iz poglavja 9 dela 9A zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010, kot kategoriji naložilo davčno breme, bi se v nasprotju s členom 49 PDEU kršila pravica tožeče stranke do ustanavljanja.

6.

Šesti tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji ali oceni v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in vprašanjem fiksnega razmerja.

7.

Sedmi tožbeni razlog: Sklep Komisije ni v skladu s splošnim načelom prava Unije o prepovedi diskriminacije oziroma o enakosti.

8.

Osmi tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo s tem, da je določbe Direktive Sveta (EU) 2016/1164 (1), ki jih ratione temportis ni mogoče uporabiti, uporabila po analogiji oziroma se nanje neupravičeno uprla.

9.

Deveti tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točki 176 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da obstaja kategorija upravičencev (ki vključuje tožečo stranko) in da je tožeča stranka prejela kakršno koli pomoč, ki jo je bilo treba izterjati na podlagi člena 2(1) izpodbijanega sklepa, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

—

Sklep Evropske komisije C(2019) 2526 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: Komisija je pri izbiri referenčnega okvira za analizo sistema obdavčitve napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija bi morala kot referenčni okvir obravnavati sistem davka od dohodkov pravnih oseb Združenega kraljestva in ne le sistem nadzorovanih tujih družb.

2.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je napačno pristopila k analizi sistema nadzorovanih tujih družb, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 (zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010) Združenega kraljestva napačno opredelila kot obliko odstopanja od splošne obdavčitve iz poglavja 5 navedenega zakona.

3.

Tretji tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, ker so bila podjetja v dejansko in pravno primerljivem položaju obravnavana različno, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

4.

Četrti tožbeni razlog: „popolna“ oprostitev iz člena 371IB zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 je utemeljena z naravo in splošno strukturo sistema obdavčitve.

5.

Peti tožbeni razlog: 75-odstotna oprostitev iz člena 371ID zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 je utemeljena z naravo in splošno strukturo sistema obdavčitve.

6.

Šesti tožbeni razlog:: očitna napaka pri presoji ali oceni v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in vprašanjem fiksnega razmerja.

7.

Sedmi tožbeni razlog: Sklep Komisije ni v skladu s splošnim načelom prava Unije o prepovedi diskriminacije oziroma o enakosti.

8.

Osmi tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo s tem, da je določbe Direktive Sveta (EU) 2016/1164 (1), ki jih ratione temportis ni mogoče uporabiti, uporabila po analogiji oziroma se nanje neupravičeno uprla.

9.

Deveti tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točki 176 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da obstaja kategorija upravičencev (ki vključuje tožečo stranko) in da je tožeča stranka prejela kakršno koli pomoč, ki jo je bilo treba izterjati na podlagi člena 2(1) izpodbijanega sklepa, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

—

Sklep Evropske komisije C(2019) 2526 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: Komisija je pri izbiri referenčnega okvira za analizo sistema obdavčitve napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija bi morala kot referenčni okvir obravnavati sistem davka od dohodkov pravnih oseb Združenega kraljestva in ne le sistem nadzorovanih tujih družb.

2.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je napačno pristopila k analizi sistema nadzorovanih tujih družb, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 (zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010) Združenega kraljestva napačno opredelila kot obliko odstopanja od splošne obdavčitve iz poglavja 5 navedenega zakona.

3.

Tretji tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, ker so bila podjetja v dejansko in pravno primerljivem položaju obravnavana različno, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

4.

Četrti tožbeni razlog: 75-odstotna oprostitev iz člena 371ID zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 je utemeljena z naravo in splošno strukturo sistema obdavčitve.

5.

Peti tožbeni razlog: oprostitev na podlagi „ujemanja obresti“ iz člena 371IE zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 je utemeljena z naravo in splošno strukturo sistema obdavčitve.

6.

Šesti tožbeni razlog: s tem, da bi se nadzorovanim tujim družbam, ki izpolnjujejo pogoje za oprostitev iz poglavja 9 dela 9A zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010, kot kategoriji naložilo davčno breme, bi se v nasprotju s členom 49 PDEU kršila pravica tožečih strank do ustanavljanja.

7.

Sedmi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji ali oceni v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in vprašanjem fiksnega razmerja.

8.

Osmi tožbeni razlog: Sklep Komisije ni v skladu s splošnim načelom prava Unije o prepovedi diskriminacije oziroma o enakosti.

9.

Deveti tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo s tem, da je določbe Direktive Sveta (EU) 2016/1164 (1), ki jih ratione temportis ni mogoče uporabiti, uporabila po analogiji oziroma se nanje neupravičeno uprla.

10.

Deseti tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točki 176 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da obstaja kategorija upravičencev (ki vključuje tožeče stranke) in da so tožeče stranke prejele kakršno koli pomoč, ki jo je bilo treba izterjati na podlagi člena 2(1) izpodbijanega sklepa, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

—

Sklep Evropske komisije C(2019) 2526 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: Komisija je pri izbiri referenčnega okvira za analizo sistema obdavčitve napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija bi morala kot referenčni okvir obravnavati sistem davka od dohodkov pravnih oseb Združenega kraljestva in ne le sistem nadzorovanih tujih družb.

2.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je napačno pristopila k analizi sistema nadzorovanih tujih družb, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 (zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010) Združenega kraljestva napačno opredelila kot obliko odstopanja od splošne obdavčitve iz poglavja 5 navedenega zakona.

3.

Tretji tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, ker so bila podjetja v dejansko in pravno primerljivem položaju obravnavana različno, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

4.

Četrti tožbeni razlog: „popolna“ oprostitev iz člena 371IB zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 je utemeljena z naravo in splošno strukturo sistema obdavčitve.

5.

Peti tožbeni razlog: 75-odstotna oprostitev iz člena 371ID zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 je utemeljena z naravo in splošno strukturo sistema obdavčitve.

6.

Šesti tožbeni razlog: oprostitev na podlagi „ujemanja obresti“ iz člena 371IE zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 je utemeljena z naravo in splošno strukturo sistema obdavčitve.

7.

Sedmi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji ali oceni v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in vprašanjem fiksnega razmerja.

8.

Osmi tožbeni razlog: Sklep Komisije ni v skladu s splošnim načelom prava Unije o prepovedi diskriminacije oziroma o enakosti.

9.

Deveti tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo s tem, da je določbe Direktive Sveta (EU) 2016/1164 (1), ki jih ratione temportis ni mogoče uporabiti, uporabila po analogiji oziroma se nanje neupravičeno uprla.

10.

Deseti tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točki 176 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da obstaja kategorija upravičencev (ki vključuje tožečo stranko) in da je tožeča stranka prejela kakršno koli pomoč, ki jo je bilo treba izterjati na podlagi člena 2(1) izpodbijanega sklepa, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

—

Sklep Evropske komisije C(2019) 2526 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: Komisija je pri izbiri referenčnega okvira za analizo sistema obdavčitve napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija bi morala kot referenčni okvir obravnavati sistem davka od dohodkov pravnih oseb Združenega kraljestva in ne le sistem nadzorovanih tujih družb.

2.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je napačno pristopila k analizi sistema nadzorovanih tujih družb, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 (zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010) Združenega kraljestva napačno opredelila kot obliko odstopanja od splošne obdavčitve iz poglavja 5 navedenega zakona.

3.

Tretji tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, ker so bila podjetja v dejansko in pravno primerljivem položaju obravnavana različno, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

4.

Četrti tožbeni razlog: 75-odstotna oprostitev iz člena 371ID zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 je utemeljena z naravo in splošno strukturo sistema obdavčitve.

5.

Peti tožbeni razlog: s tem, da bi se nadzorovanim tujim družbam, ki izpolnjujejo pogoje za oprostitev iz poglavja 9 dela 9A zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010, kot kategoriji naložilo davčno breme, bi se v nasprotju s členom 49 PDEU kršila pravica tožečih strank do ustanavljanja.

6.

Šesti tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji ali oceni v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in vprašanjem fiksnega razmerja.

7.

Sedmi tožbeni razlog: Sklep Komisije ni v skladu s splošnim načelom prava Unije o prepovedi diskriminacije oziroma o enakosti.

8.

Osmi tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo tudi s tem, da je določbe Direktive Sveta (EU) 2016/1164 (1), ki jih ratione temportis ni mogoče uporabiti, uporabila po analogiji oziroma se nanje neupravičeno uprla.

9.

Deveti tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točki 176 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da obstaja kategorija upravičencev (ki vključuje tožeče stranke) in da so tožeče stranke prejele kakršno koli pomoč, ki jo je bilo treba izterjati na podlagi člena 2(1) izpodbijanega sklepa, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

—

Sklep Evropske komisije C(2019) 2526 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: Komisija je pri izbiri referenčnega okvira za analizo sistema obdavčitve napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija bi morala kot referenčni okvir obravnavati sistem davka od dohodkov pravnih oseb Združenega kraljestva in ne le sistem nadzorovanih tujih družb.

2.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je napačno pristopila k analizi sistema nadzorovanih tujih družb, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 (zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010) Združenega kraljestva napačno opredelila kot obliko odstopanja od splošne obdavčitve iz poglavja 5 navedenega zakona.

3.

Tretji tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, ker so bila podjetja v dejansko in pravno primerljivem položaju obravnavana različno, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

4.

Četrti tožbeni razlog: 75-odstotna oprostitev iz člena 371ID zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 je utemeljena z naravo in splošno strukturo sistema obdavčitve.

5.

Peti tožbeni razlog: s tem, da bi se nadzorovanim tujim družbam, ki izpolnjujejo pogoje za oprostitev iz poglavja 9 dela 9A zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010, kot kategoriji naložilo davčno breme, bi se v nasprotju s členom 49 PDEU kršila pravica tožečih strank do ustanavljanja.

6.

Šesti tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji ali oceni v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in vprašanjem fiksnega razmerja.

7.

Sedmi tožbeni razlog: Sklep Komisije ni v skladu s splošnim načelom prava Unije o prepovedi diskriminacije oziroma o enakosti.

8.

Osmi tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo tudi s tem, da je določbe Direktive Sveta (EU) 2016/1164 (1), ki jih ratione temportis ni mogoče uporabiti, uporabila po analogiji oziroma se nanje neupravičeno uprla.

9.

Deveti tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točki 176 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da obstaja kategorija upravičencev (ki vključuje tožeče stranke) in da so tožeče stranke prejele kakršno koli pomoč, ki jo je bilo treba izterjati na podlagi člena 2(1) izpodbijanega sklepa, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

—

Sklep Evropske komisije C(2019) 2526 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: Komisija je pri izbiri referenčnega okvira za analizo sistema obdavčitve napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija bi morala kot referenčni okvir obravnavati sistem davka od dohodkov pravnih oseb Združenega kraljestva in ne le sistem nadzorovanih tujih družb.

2.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je napačno pristopila k analizi sistema nadzorovanih tujih družb, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 (zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010) Združenega kraljestva napačno opredelila kot obliko odstopanja od splošne obdavčitve iz poglavja 5 navedenega zakona.

3.

Tretji tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, ker so bila podjetja v dejansko in pravno primerljivem položaju obravnavana različno, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

4.

Četrti tožbeni razlog: „popolna“ oprostitev iz člena 371IB zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 je utemeljena z naravo in splošno strukturo sistema obdavčitve.

5.

Peti tožbeni razlog: 75-odstotna oprostitev iz člena 371ID zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 je utemeljena z naravo in splošno strukturo sistema obdavčitve.

6.

Šesti tožbeni razlog: oprostitev na podlagi „ujemanja obresti“ iz člena 371IE zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 je utemeljena z naravo in splošno strukturo sistema obdavčitve.

7.

Sedmi tožbeni razlog: s tem, da bi se nadzorovanim tujim družbam, ki izpolnjujejo pogoje za oprostitev iz poglavja 9 dela 9A zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010, kot kategoriji naložilo davčno breme, bi se v nasprotju s členom 49 PDEU kršila pravica tožečih strank do ustanavljanja.

8.

Osmi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji ali oceni v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in vprašanjem fiksnega razmerja.

9.

Deveti tožbeni razlog: Sklep Komisije ni v skladu s splošnim načelom prava Unije o prepovedi diskriminacije oziroma o enakosti.

10.

Deseti tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo tudi s tem, da je določbe Direktive Sveta (EU) 2016/1164 (1), ki jih ratione temportis ni mogoče uporabiti, uporabila po analogiji oziroma se nanje neupravičeno uprla.

11.

Enajsti tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točki 176 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da obstaja kategorija upravičencev (ki vključuje tožeče stranke) in da so tožeče stranke prejele kakršno koli pomoč, ki jo je bilo treba izterjati na podlagi člena 2(1) izpodbijanega sklepa, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

—

Sklep Evropske komisije C(2019) 2526 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: Komisija je pri izbiri referenčnega okvira za analizo sistema obdavčitve napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija bi morala kot referenčni okvir obravnavati sistem davka od dohodkov pravnih oseb Združenega kraljestva in ne le sistem nadzorovanih tujih družb.

2.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je napačno pristopila k analizi sistema nadzorovanih tujih družb, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 (zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010) Združenega kraljestva napačno opredelila kot obliko odstopanja od splošne obdavčitve iz poglavja 5 navedenega zakona.

3.

Tretji tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, ker so bila podjetja v dejansko in pravno primerljivem položaju obravnavana različno, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

4.

Četrti tožbeni razlog: 75-odstotna oprostitev iz člena 371ID zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 je utemeljena z naravo in splošno strukturo sistema obdavčitve.

5.

Peti tožbeni razlog: s tem, da bi se nadzorovanim tujim družbam, ki izpolnjujejo pogoje za oprostitev iz poglavja 9 dela 9A zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010, kot kategoriji naložilo davčno breme, bi se v nasprotju s členom 49 PDEU kršila pravica tožečih strank do ustanavljanja.

6.

Šesti tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji ali oceni v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in vprašanjem fiksnega razmerja.

7.

Sedmi tožbeni razlog: Sklep Komisije ni v skladu s splošnim načelom prava Unije o prepovedi diskriminacije oziroma o enakosti.

8.

Osmi tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo tudi s tem, da je določbe Direktive Sveta (EU) 2016/1164 (1), ki jih ratione temportis ni mogoče uporabiti, uporabila po analogiji oziroma se nanje neupravičeno uprla.

9.

Deveti tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točki 176 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da obstaja kategorija upravičencev (ki vključuje tožeče stranke) in da so tožeče stranke prejele kakršno koli pomoč, ki jo je bilo treba izterjati na podlagi člena 2(1) izpodbijanega sklepa, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

—

Sklep Evropske komisije C(2019) 2526 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Komisija je pri izbiri referenčnega okvira za analizo sistema obdavčitve napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija bi morala kot referenčni okvir obravnavati sistem davka od dohodkov pravnih oseb Združenega kraljestva in ne le sistem nadzorovanih tujih družb.

2.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je napačno pristopila k analizi sistema nadzorovanih tujih družb, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 (zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010) Združenega kraljestva napačno opredelila kot obliko odstopanja od splošne obdavčitve iz poglavja 5 navedenega zakona.

3.

Tretji tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, ker so bila podjetja v dejansko in pravno primerljivem položaju obravnavana različno, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

4.

Četrti tožbeni razlog: 75-odstotna oprostitev iz člena 371ID zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 je utemeljena z naravo in splošno strukturo sistema obdavčitve.

5.

Peti tožbeni razlog: s tem, da bi se nadzorovanim tujim družbam, ki izpolnjujejo pogoje za oprostitev iz poglavja 9 dela 9A zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010, kot kategoriji naložilo davčno breme, bi se v nasprotju s členom 49 PDEU kršila pravica tožečih strank do ustanavljanja.

6.

Šesti tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji ali oceni v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in vprašanjem fiksnega razmerja.

7.

Sedmi tožbeni razlog: Sklep Komisije ni v skladu s splošnim načelom prava Unije o prepovedi diskriminacije oziroma o enakosti.

8.

Osmi tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo s tem, da je določbe Direktive Sveta (EU) 2016/1164 (1), ki jih ratione temportis ni mogoče uporabiti, uporabila po analogiji oziroma se nanje neupravičeno uprla.

9.

Deveti tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točki 176 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da obstaja kategorija upravičencev (ki vključuje tožečo stranko) in da je tožeča stranka prejela kakršno koli pomoč, ki jo je bilo treba izterjati na podlagi člena 2(1) izpodbijanega sklepa, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

—

Sklep Evropske komisije C(2019) 2526 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: Komisija je pri izbiri referenčnega okvira za analizo sistema obdavčitve napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija bi morala kot referenčni okvir obravnavati sistem davka od dohodkov pravnih oseb Združenega kraljestva in ne le sistem nadzorovanih tujih družb.

2.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je napačno pristopila k analizi sistema nadzorovanih tujih družb, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 (zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010) Združenega kraljestva napačno opredelila kot obliko odstopanja od splošne obdavčitve iz poglavja 5 navedenega zakona.

3.

Tretji tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, ker so bila podjetja v dejansko in pravno primerljivem položaju obravnavana različno, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

4.

Četrti tožbeni razlog: „popolna“ oprostitev iz člena 371IB zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 je utemeljena z naravo in splošno strukturo sistema obdavčitve.

5.

Peti tožbeni razlog: 75-odstotna oprostitev iz člena 371ID zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 je utemeljena z naravo in splošno strukturo sistema obdavčitve.

6.

Šesti tožbeni razlog: s tem, da bi se nadzorovanim tujim družbam, ki izpolnjujejo pogoje za oprostitev iz poglavja 9 dela 9A zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010, kot kategoriji naložilo davčno breme, bi se v nasprotju s členom 49 PDEU kršila pravica tožečih strank do ustanavljanja.

7.

Sedmi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji ali oceni v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in vprašanjem fiksnega razmerja.

8.

Osmi tožbeni razlog: Sklep Komisije ni v skladu s splošnim načelom prava Unije o prepovedi diskriminacije oziroma o enakosti.

9.

Deveti tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo s tem, da je določbe Direktive Sveta (EU) 2016/1164 (1), ki jih ratione temportis ni mogoče uporabiti, uporabila po analogiji oziroma se nanje neupravičeno uprla.

10.

Deveti tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točki 176 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da obstaja kategorija upravičencev (ki vključuje tožeči stranki) in da sta tožeči stranki prejeli kakršno koli pomoč, ki jo je bilo treba izterjati na podlagi člena 2(1) izpodbijanega sklepa, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

—

Sklep Evropske komisije C(2019) 2526 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: napačna uporaba prava, očitne napake pri presoji in neustrezna obrazložitev pri opredelitvi referenčnega sistema v izpodbijanem sklepu.

2.

Drugi tožbeni razlog: napačna uporaba prava, očitne napake pri presoji in neustrezna obrazložitev, do katerih je v izpodbijanem sklepu prišlo z napačno opredelitvijo izjeme pri financiranju skupin kot odstopanja od navadnega delovanja referenčnega sistema.

3.

Tretji tožbeni razlog: napačna uporaba prava in očitne napake pri presoji, storjene z ugotovitvijo v izpodbijanem sklepu, da izjema pri financiranju skupin diskriminira nekatere gospodarske subjekte.

4.

Četrti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in očitne napake pri presoji v izpodbijanem sklepu, storjene z ugotovitvijo, da izjema pri financiranju skupin ni utemeljena z naravo in splošno strukturo referenčnega sistema.

—

Sklep Evropske komisije C(2019) 2526 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: Komisija je pri izbiri referenčnega okvira za analizo sistema obdavčitve napačno uporabila člen 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija bi morala kot referenčni okvir obravnavati sistem davka od dohodkov pravnih oseb Združenega kraljestva in ne le sistem nadzorovanih tujih družb.

2.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je napačno pristopila k analizi sistema nadzorovanih tujih družb, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU in/ali storila očitno napako pri presoji ali oceni. Komisija je v točkah od 124 do 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa določbe poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 (zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010) Združenega kraljestva napačno opredelila kot obliko odstopanja od splošne obdavčitve iz poglavja 5 navedenega zakona.

3.

Tretji tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je v točkah od 127 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je bilo merilo selektivnosti izpolnjeno, ker so bila podjetja v dejansko in pravno primerljivem položaju obravnavana različno, napačno uporabila pravo pri uporabi člena 107(1) PDEU.

4.

Četrti tožbeni razlog: 75-odstotna oprostitev iz člena 371ID zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 je utemeljena z naravo in splošno strukturo sistema obdavčitve.

5.

Peti tožbeni razlog: s tem, da bi se nadzorovanim tujim družbam, ki izpolnjujejo pogoje za oprostitev iz poglavja 9 dela 9A zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010, kot kategoriji naložilo davčno breme, bi se v nasprotju s členom 49 PDEU kršila pravica tožečih strank do ustanavljanja.

6.

Šesti tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji ali oceni v zvezi s 75-odstotno oprostitvijo in vprašanjem fiksnega razmerja.

7.

Sedmi tožbeni razlog: Sklep Komisije ni v skladu s splošnim načelom prava Unije o prepovedi diskriminacije oziroma o enakosti.

8.

Osmi tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo s tem, da je določbe Direktive Sveta (EU) 2016/1164 (1), ki jih ratione temportis ni mogoče uporabiti, uporabila po analogiji oziroma se nanje neupravičeno uprla.

—

ugotovi, da ni bilo nezakonitih državnih pomoči, in (i) člen 1 Sklepa Evropske komisije C(2019) 2526 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen v delu, v katerem je ugotovljeno, da gre za nezakonite državne pomoči, in (ii) odpravi obveznost Združenega kraljestva, da od tožečih strank izterja domnevno nezakonito državno pomoč, ki jo je prejela v tem okviru (člena 2 in 3 izpodbijanega sklepa);

—

podredno, člena 2 in 3 izpodbijanega sklepa razglasi za nična v delu, v katerem je Združenemu kraljestvu naloženo, da od tožečih strank izterja domnevno državno pomoč;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: izpodbijani sklep vsebuje očitne napake pri presoji upoštevnih dejstev in predpisov.

2.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je napačno ugotovila, da so pravila o nadzorovanih tujih družbah ukrep pomoči v smislu člena 107(1) PDEU in da se tako s temi pravili nekaterim gospodarskim subjektom dodeljuje selektivna prednost.

3.

Tretji tožbeni razlog: tudi če se predpostavi, da so zadevni ukrepi v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, je v izpodbijanem sklepu napačno ugotovljeno, da z ničemer ni mogoče utemeljiti združljivosti zadevnih ukrepov s pravili EU o državnih pomočeh. Poleg tega je izpodbijani sklep nelogičen in nedosleden, ker je Komisija pravilno sprejela, da je poglavje 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 (zakon Združenega kraljestva o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010) utemeljeno v primerih, v katerih je edini razlog za uporabo dajatve za nadzorovane tuje družbe preizkus „povezanega kapitala Združenega kraljestva“, ker je v praksi uporaba tega preizkusa pretirano otežena, hkrati in brez ustrezne obrazložitve pa Komisija trdi, da navedeno poglavje 9 ni nikoli utemeljeno v primerih, v katerih preizkus funkcij osebja, pristojnega za odločanje povzroči, da se uporabi dajatev za nadzorovane tuje družbe. Dejansko je uporaba preizkusa funkcij osebja, pristojnega za odločanje, v praksi pretirano otežena, tako da bi Komisija morala šteti, da je navedeno poglavje 9 utemeljeno tudi v okviru tega preizkusa in zato ugotoviti, da ni bilo državne pomoči.

4.

Četrti tožbeni razlog: če izpodbijani sklep ostane v veljavi, bodo z njegovo izvršitvijo z izterjavo domnevne državne pomoči od tožečih strank kršena temeljna načela prava EU, vključno s svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev, ker se v primeru tožečih strank zadevne nadzorovane tuje družbe nahajajo v drugih državah članicah.

5.

Peti tožbeni razlog: odreditev vračila, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa ni utemeljena in je v nasprotju s temeljnimi načeli prava Unije.

6.

Šesti tožbeni razlog: Komisija ni zadostno obrazložila bistvenih elementov izpodbijanega sklepa, kot je ugotovitev, da bi se dajatev za nadzorovane tuje družbe iz poglavja 5 dela 9A zakona Združenega kraljestva o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 lahko uporabila brez težav ali nesorazmernega bremena z uporabo preizkusa funkcij osebja, pristojnega za odločanje.

7.

Sedmi tožbeni razlog: izpodbijani sklep krši tudi načelo dobrega upravljanja, ki Komisijo zavezuje, da so njeni upravni postopki pregledni in predvidljivi in da svoje odločitve sprejema v razumnem roku. Ni razumno, da je Komisija potrebovala več kot štiri leta, da je izdala sklep o začetku preiskave v tej zadevi in da je o zadevi odločila več kot šest let po začetku veljavnosti spornih ukrepov.

—

Sklep Evropske komisije C(2019) 2526 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen v delu, ki se nanaša na tožeče stranke;

—

če se izpodbijani sklep ne razglasi za ničnega v celoti, naj se pri določitvi zneska pomoči, ki ga je treba vrniti, upoštevajo izgube, olajšave ali oprostitve, ki so bile vlagatelju na voljo, ko je vložil zahtevo za izjemo pri financiranju skupin, ali bi mu bile na voljo takrat, če ne bi uveljavljal izjeme pri financiranju skupin, tudi če se je rok za dostop do uveljavljanja teh izgub, olajšav ali oprostitev zdaj po pravu Združenega kraljestva že iztekel;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: tožena stranka ni dokazala, da izjema pri financiranju skupin pomeni prednost. Tožeče stranke trdijo, da tožena stranka ni izkazala, da obstaja prednost v vsakem primeru, v katerem je bila uveljavljana izjema pri financiranju skupin. Poleg tega vsaka od tožečih strank trdi, da se je odločila vložiti zahtevo za izjemo pri financiranju skupin ne da bi razmislila, ali bi lahko bila njena obveznost nižja, če bi opravila analizo, ki temelji na preizkusu funkcije osebja, pristojnega za odločanje, iz člena 371EB poglavja 5 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 (zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010).

2.

Drugi tožbeni razlog: ni bilo nobenega posredovanja države ali iz državnih sredstev. Tožeče stranke trdijo, da tožena stranka ni dokazala, da je uveljavljanje izjeme pri financiranju skupin zagotovo privedlo do zmanjšanja obveznosti plačila davka od dohodkov pravnih oseb v Združenem kraljestvu.

3.

Tretji tožbeni razlog: izjema pri financiranju skupin ne daje prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga. Tožeče stranke trdijo, da je tožena stranka napravila napako s tem, (i) da je referenčni sistem opredelila preozko kot pravila iz dela 9A zgoraj navedene zakonodaje in ne kot širši sistem obdavčitve dohodkov pravnih oseb; (ii) da ni razumela, da poglavje 9 navedenega dela 9A ne pomeni odstopanja od poglavja 5 istega dela; in (iii) da ni ugotovila, da je, tudi, če navedeno poglavje 9 pomeni odstopanje od poglavja 5, to odstopanje utemeljeno z naravo ali splošno shemo dela 9A zadevne zakonodaje.

4.

Četrti tožbeni razlog: izjema pri financiranju skupin ne vpliva na trgovino med državami članicami. Tožeče stranke trdijo, da je tožena stranka napačno ugotovila, da izjema pri financiranju skupin lahko vpliva na odločitve multinacionalnih skupin glede lokacije finančnih funkcij skupine in njihovega sedeža v Uniji.

5.

Peti tožbeni razlog: izjema pri financiranju skupin ne izkrivljala konkurence oziroma ne pomeni tveganja izkrivljanja konkurence. Tožeče stranke trdijo, da tožena stranka ni dokazala, da je uveljavljanje izjeme pri financiranju skupin zagotovo privedlo do zmanjšanja obveznosti plačila davka od dohodkov pravnih oseb v Združenem kraljestvu.

6.

Šesti tožbeni razlog: zagotovitev vračila domnevne državne pomoči bi bilo v nasprotju s splošnimi načeli prava Unije. Tožeče stranke trdijo, da preizkusu funkcij osebja, pristojnega za odločanje, manjka pravna varnost, da je Združeno kraljestvo imelo diskrecijsko pravico za odpravo te negotovosti in da je tožena stranka kršila svojo dolžnost, da opravi popolno analizo vseh relevantnih dejavnikov. Tožeča stranka je s tem, da je odredila zagotovitev vračila pomoči, ravnala v nasprotju s členom 16(1) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 (1), ki prepoveduje zagotovitev vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Unije.

7.

Sedmi tožbeni razlog: selektivna prednost bi bila odpravljena in nikakršna zagotovitev vračila ne bi bila potrebna, če bi Združeno kraljestvo izjemo pri financiranju skupin retroaktivno razširila na posojila družbe družbenikom in posojila tretjih oseb. Tožeče stranke trdijo, da tožena stranka ni upoštevala, da bi sprejem takega ukrepa odpravil vsakršno selektivno prednost (če se zdaj predpostavi, da ta obstaja) v takem primeru pa ne bi bilo nezakonite državne pomoči, ki jo je treba vrniti na podlagi prava Unije.

8.

Osmi tožbeni razlog: pri določitvi zneska pomoči, za katerega je treba zagotoviti vrnitev, bi bilo treba upoštevati izgube, olajšave ali oprostitve, ki so bile vlagatelju na voljo, ko je vložil zahtevo za izjemo pri financiranju skupin, ali bi mu bile na voljo takrat, če ne bi uveljavljal izjeme pri financiranju skupin, tudi če se je rok za dostop do uveljavljanja teh izgub, olajšav ali oprostitev zdaj po pravu Združenega kraljestva iztekel. Tožeče stranke trdijo, da je to pravilna razlaga točke 203 obrazložitve izpodbijanega sklepa, če pa to ne drži pa je izpodbijani sklep napačen, ker bi neupoštevanje takih izgub, olajšav ali oprostitev privedlo do previsoko izračunanega zneska pomoči, kar bi povzročilo izkrivljanje na notranjem trgu.

—

Sklep Evropske komisije C(2019) 2526 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, v celoti ali v delu razglasi za ničen;

—

vsekakor Komisiji naloži plačilo stroškov tožečih strank v zvezi s tem postopkom.

1.

Prvi tožbeni razlog: Komisija ni podala zadostne obrazložitve in je napačno uporabila pravo pri ugotovitvi, da so pravila o nadzorovanih tujih družbah ustrezen referenčni sistem.

2.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila pravo ter ni podala zadostne obrazložitve pri ugotovitvi, da izjema pri financiranju skupin pomeni odstopanje.

3.

Tretji tožbeni razlog: Komisija je storila očitno napako pri presoji in ni podala zadostne obrazložitve pri ugotovitvi, da izjema pri financiranju skupin – v delu, v katerem se nanaša na funkcije osebja, pristojnega za odločanje v Združenem kraljestvu – ni utemeljena in da je zato selektivna.

4.

Četrti tožbeni razlog: Komisija je napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila pravo ter ni podala ustrezne obrazložitve pri ugotovitvi, da izjema pri financiranju skupin pomeni prednost za namene člena 107(1) PDEU.

5.

Peti tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo s tem, da je ugotovila, da so nekatere osebe, ki so upravičene do izjeme pri financiranju skupin, prejele prednost v primerjavi s položajem, v katerem se izjema pri financiranju ne uporabi.

6.

Šesti tožbeni razlog: Komisija ni podala ustrezne obrazložitve in je storila očitno napako pri presoji pri ugotovitvi, da je „dajatev za nadzorovane tuje družbe“, ki je naložena podjetjem, ki imajo dejanski sedež v Uniji, v skladu z načelom svobode ustanavljanja.

—

Sklep Evropske komisije C(2019) 2526 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, v celoti razglasi za ničen;

—

podredno, izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, ki se nanaša ali bi se lahko nanašal na nadzorovane tuje družbe, ki so dejansko ustanovljene in dejansko izvajajo gospodarsko dejavnost v drugi državi članici;

—

podredno, izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, v katerem ne zagotavlja dovolj podatkov, da bi lahko upravičenec brez pretiranih naporov izračunal točen znesek pomoči, ki ga je treba vrniti;

—

podredno, izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, za katerega Splošno sodišče presodi, da je ustrezen; in

—

vsekakor Komisiji naloži plačilo stroškov tožečih strank v zvezi s tem postopkom.

1.

Prvi tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo in ni podala zadostne obrazložitve pri ugotovitvi, da izjema pri financiranju skupin pomeni prednost, ker je za nadzorovane tuje družbe, ki imajo dejanski sedež v drugi državi članici, učinek sodbe v zadevi Cadbury Schweppes (1) ta, da njihove matične družbe ne bi smele biti obdavčene s kakršno koli dajatvijo za nadzorovane tuje družbe (niti z znižano dajatvijo, odmerjeno zaradi delne izjeme pri financiranju skupin).

2.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo, storila očitno napako pri presoji in podala zadostne obrazložitve pri ugotovitvi, da izjema pri financiranju skupin ni bila utemeljena z zagotovitvijo skladnosti s svobodo ustanavljanja.

3.

Tretji tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo in storila očitno napako pri presoji s tem, da je ugotovila, da izjema pri financiranju skupin ne pomeni utemeljenega odstopanja, ki temelji na potrebi po izognitvi zapleteni in nesorazmerno obremenjujoči dodelitvi dobička za funkcije osebja, pristojnega za odločanje, ki temelji na pristopu OECD glede dodeljevanja dobička stalnim poslovnim enotam.

4.

Četrti tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo s tem, da ni zagotovila dovolj podatkov glede parametrov vračila.

—

Sklep Komisije C(2019) 2526 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin, razglasi za ničen v delu, ki se nanaša na tožečo stranko;

—

če se izpodbijani sklep ne razglasi za ničnega v celoti, (a) naj se razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na izjemo ujemanja obresti iz poglavja 9 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 (zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010), in (b) naj se pri določitvi zneska pomoči, za katerega je treba zagotoviti vračilo, upoštevajo izgube, olajšave ali oprostitve, ki so bile vlagatelju na voljo, ko je vložil zahtevo za izjemo pri financiranju skupin, ali bi mu bile na voljo takrat, če ne bi uveljavljal izjeme pri financiranju skupin, tudi če se je rok za dostop do uveljavljanja teh izgub, olajšav ali oprostitev zdaj po pravu Združenega kraljestva že iztekel;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov tožeče stranke.

1.

Prvi tožbeni razlog: tožena stranka ni dokazala, da izjema pri financiranju skupin pomeni prednost v vsakem primeru, v katerem je bila uveljavljana izjema pri financiranju skupin. Poleg tega tožeča stranka trdi, da se je odločila vložiti zahtevo za izjemo pri financiranju skupin – pri čemer je sprava razmišljala o 75-odstotni oprostitvi – ne da bi razmislila, ali bi lahko bila njena obveznost nižja, če bi opravila analizo, ki temelji na preizkusu funkcije osebja, pristojnega za odločanje, iz člena 371EB poglavja 5 dela 9A Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 (zakon o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010).

2.

Drugi tožbeni razlog: ni bilo nobenega posredovanja države ali iz državnih sredstev. Tožeča stranka trdi, da tožena stranka ni dokazala, da je uveljavljanje izjeme pri financiranju skupin zagotovo privedlo do zmanjšanja obveznosti plačila davka od dohodkov pravnih oseb v Združenem kraljestvu.

3.

Tretji tožbeni razlog: izjema pri financiranju skupin ne daje prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga. Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka napravila napako s tem, (i) da je referenčni sistem opredelila preozko kot pravila iz navedenega dela 9A in ne kot širši sistem obdavčitve dohodkov pravnih oseb Združenega kraljestva; (ii) da ni razumela, da poglavje 9 dela 9A zakona o obdavčenju (mednarodne in druge določbe) iz leta 2010 ne pomeni odstopanja od poglavja 5 istega dela; in (iii) da ni ugotovila, da je, tudi če navedeno poglavje 9 pomeni odstopanje od poglavja 5, to odstopanje utemeljeno z naravo ali splošno shemo dela 9A zakona.

4.

Četrti tožbeni razlog: izjema pri financiranju skupin ne vpliva na trgovino med državami članicami. Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka napačno ugotovila, da izjema pri financiranju skupin lahko vpliva na odločitve multinacionalnih skupin glede lokacije finančnih funkcij skupine in njihovega sedeža v Uniji, zlasti glede na neobstoj enakih konkurenčnih pogojev in pravil o nadzorovanih tujih družbah v 15 drugih državah članicah pred letom 2016.

5.

Peti tožbeni razlog: izjema pri financiranju skupin ne izkrivljala konkurence oziroma ne pomeni tveganja izkrivljanja konkurence. Tožeča stranka trdi, da tožena stranka ni dokazala, da je uveljavljanje izjeme pri financiranju skupin zagotovo privedlo do zmanjšanja obveznosti plačila davka od dohodkov pravnih oseb v Združenem kraljestvu in da izjema pri financiranju skupin ne izkrivlja konkurence ob upoštevanju trditev, navedenih v četrtem tožbenem razlogu.

6.

Šesti tožbeni razlog: zagotovitev vračila domnevne državne pomoči bi bilo v nasprotju s splošnimi načeli prava Unije. Tožeča stranka trdi, da preizkusu funkcij osebja, pristojnega za odločanje, manjka pravna varnost, da je Združeno kraljestvo imelo diskrecijsko pravico za odpravo te negotovosti in da je tožena stranka kršila svojo dolžnost, da opravi popolno analizo vseh relevantnih dejavnikov. Tožeča stranka je s tem, da je odredila zagotovitev vračila pomoči, ravnala v nasprotju s členom 16(1) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 (1), ki prepoveduje zagotovitev vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Unije.

7.

Sedmi tožbeni razlog: selektivna prednost bi bila odpravljena in nikakršna zagotovitev vračila ne bi bila potrebna, če bi Združeno kraljestvo izjemo pri financiranju skupin retroaktivno razširila na posojila družbe družbenikom in posojila tretjih oseb. Tožeča stranka trdi, da tožena stranka ni upoštevala, da bi sprejem takega ukrepa odpravil vsakršno selektivno prednost (če se zdaj predpostavi, da ta obstaja) v takem primeru pa ne bi bilo nezakonite državne pomoči, ki jo je treba vrniti na podlagi prava Unije.

8.

Osmi tožbeni razlog: pri določitvi zneska pomoči, za katerega je treba zagotoviti vrnitev, bi bilo treba upoštevati izgube, olajšave ali oprostitve, ki so bile vlagatelju na voljo, ko je vložil zahtevo za izjemo pri financiranju skupin, ali bi mu bile na voljo takrat, če ne bi uveljavljal izjeme pri financiranju skupin, tudi če se je rok za dostop do uveljavljanja teh izgub, olajšav ali oprostitev zdaj po pravu Združenega kraljestva iztekel. Tožeča stranka trdi, da je to pravilna razlaga točke 203 obrazložitve izpodbijanega sklepa, če pa to ne drži, pa je izpodbijani sklep napačen, ker bi neupoštevanje takih izgub, olajšav ali oprostitev privedlo do previsoko izračunanega zneska pomoči, kar bi povzročilo izkrivljanje na notranjem trgu.

9.

Deveti tožbeni razlog: tožena stranka ni utemeljila svojih stališč v zvezi z izjemo ujemanja obresti in ni opravila popolne analize vseh relevantnih dejavnikov. Tožeča stranka trdi, da tožena stranka ni razlikovala med tremi ločenimi izjemami iz člena 9, ki so medsebojno neodvisne in ni razumela, da izjema ujemanja obresti ni nadomestek za preizkus funkcij osebja, pristojnega za odločanje, in da obstoj izjeme ujemanja obresti (ki je neločljivo povezana s pravili, ki omejujejo odbitnost odhodkov za obresti) iz navedenega poglavja 9 kaže, da je tožena stranka naredila napako s tem, da je referenčni sistem opredelila ozko kot pravila iz dela 9A zakona in ne kot širši sistem obdavčitve dohodkov pravnih oseb Združenega kraljestva.

—

Primarno, izpodbijani sklep razglasi za ničen;

—

Podredno,

—

V vsakem primeru Enotnemu odboru za reševanje naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 12(2) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/63 (1)

2.

Drugi tožbeni razlog, podredno: ugovor nezakonitosti v skladu s členom 277 PDEU, naj Splošno sodišče ugotovi, da se zaradi kršitve člena 103(2) in (7) Direktive 2014/59/EU (2) ne uporabita člena 12 in 14 Delegirane uredbe.

—

razglasi ničnost sklepa izvršilnega odbora ECB L/LDG/19/182 z dne 29. maja 2019, s katerim je bil zavrnjen dostop do odločbe ECB o tem, da se Banca Carige S.p.A. s sedežem v Genovi da v izredno upravljanje, in do spisa te zadeve, ter toženi stranki naloži, naj v postopku razkrije in predloži navedeno odločbo, skupaj z vsemi prejšnjimi, pripravljalnimi, povezanimi in poznejšimi akti;

—

toženi strani naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 4 odločbe ECB 2004/3 in na napačno uporabo izjeme glede zaupnosti informacij, ki je kot taka varovana s pravom Unije.

2.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na neobstoj obrazložitve o zaupnosti zahtevanega dokumenta.

3.

Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev členov 7(1) in 8(1) odločbe ECB 2004/3 in na neobstoj obrazložitve.

4.

Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev temeljne človekove pravice do učinkovitega sodnega varstva (člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah) ter členov 7(3) in 8(2) odločbe ECB 2004/3.

—

najprej ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit in naj ga nato razglasi za ničnega;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov; in

—

kot ukrep procesnega vodstva naloži predložitev celotne izpodbijane odločbe in celotne odločbe o podaljšanju.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti, kršitev členov 28 in Direktive 2014/59/EU (2) in členov 69m in naslednjih TUB.

2.

Drugi tožbeni razlog: pomanjkljiva obrazložitev v zvezi z zahtevama po sorazmernosti in postopnosti, ki sta naloženi s celotnim sistemom ukrepov za zgodnje posredovanje.

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 29, zadnji stavek, Direktive 2014/59/EU in kršitev načela dobrega upravljanja.

4.

Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 70 TUB o zlorabi pooblastil in pomanjkanju obrazložitve.

5.

Peti tožbeni razlog: kršitev predpisov o pravicah delničarjev iz Direktive (EU) 1132/2017 (3) in italijanskega civilnega zakonika, ki pomenijo tudi izvajanje temeljnih načel iz Litine Evropske unij o temeljnih pravicah, Evropske konvencije o človekovih pravicah in italijanske ustave s področja varstva lastnine, prihrankov in zasebne gospodarske pobude ter samoodločanja državljanov pri osebnih odločitvah.

—

na podlagi členov 256 in 263 PDEU razglasi za ničen sklep ECB-SSM-2019-FRCAG-39, ki ga je ECB sprejela 3. maja 2019, v delu v katerem je bil z njim zavrnjen predlog tožeče stranke, naj se ji dovoli, da iz izračuna količnika finančnega vzvoda izključi 34 % svoje izpostavljenosti do CDC;

—

ECB naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 266 PDEU in načela pravnomočnosti odločb Splošnega sodišča. Tožeča stranka meni, da je Evropska centralna banka s tem, da je svoj sklep oprla na razloge, ki jih je Splošno sodišče v sodbi z dne 13. julija 2018, Crédit agricole/ECB (T-758/16, EU:T:2018:472) že preučilo in zavrnilo, in s tem, da se je vztrajno sklicevala na obstoj teoretičnega tveganja plačilne nesposobnosti države Francije in obstoj tveganja, da bo treba sredstva nujno prodati, ne da bi dokazala verjetnost teh trditev, kršila člen 266 PDEU in načelo pravnomočnosti.

2.

Drugi tožbeni razlog: prvič, kršitev člena 429(14) in člena 400(1)(a) Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2013, L 176, str. 1) in, drugič, prekoračitev pooblastil s strani ECB. Tožeča stranka meni, da je ECB s tem, ko je svoj sklep, s katerim je zavrnila možnost, da bi se izpostavljenost banke Crédit Lyonnais (v nadaljevanju: LCL) do CDC v celoti izključila iz njenega količnika finančnega vzvoda, oprla na obstoj tveganja koncentracije pri Caisse des dépôts et consignations (v nadaljevanju: CDC), LCL naložila bonitetno zahtevo v zvezi s koncentracijo izpostavljenosti nasproti državi, ki je v skladu s členom 400(1)(a) Uredbe (EU) št. 575/2013 ne bi smela naložiti, in da je pooblastila iz člena 429(14) iste uredbe za uporabila namene, ki v tem členu niso določeni.

3.

Tretji tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji, ki naj bi jo ECB storila s tem, da je vztrajala, da ne bo upoštevala posebne narave reguliranih prihrankov, s čimer je kršila svojo obveznost, da skrbno in nepristransko preizkusi vse upoštevne elemente v posamezni zadevi in na podlagi tega sprejme ugotovitve, ki jih je treba sprejeti. Tožeča stranka meni, da je ECB s tem storila tudi očitno napako pri presoji bonitetnih tveganj, ki izhajajo iz reguliranih prihrankov.

—

razglasi za nično odločbo PMO.4 z dne 21. septembra 2018, s katero se prenos pogodbe tožeče stranke pri EFSA in EASA šteje kot nova pogodba o zaposlitvi in se zanjo ne uporabijo prehodni ukrepi, določeni v členih 21 in 22 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev členov 21 in 22 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom Evropske unije, ker je Komisija napačno razlagala pojem nastopa dela.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev členov 10 in 12 splošnih izvedbenih določb, ker so bile te določbe sprejete za spodbujanje mobilnosti med agencijami, kar potrjuje možnost evropske poklicne poti v agencijah.

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev načel pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti. Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da njena odločitev, da v letu 2017 še naprej opravlja svoje naloge v EASA, temelji na tem, da je služba za človeške vire EASA potrdila, da ji ta neprekinjenost poklicne poti zagotavlja tudi nadaljevanje pogojev za pokojninske pravice, pridobljene v EFSA.

4.

Četrti tožbeni razlog: kršitev načela neprekinjenosti poklicne poti in zaposlitve začasnih uslužbencev. Tožeča stranka trdi, da Komisija ne sme zavrniti uporabe členov 10 in 12 splošnih izvedbenih določb, saj je ona sama določila načelo skupne neprekinjene analize zaposlitve začasnega uslužbenca v agencijah.

5.

Peti tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja. Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da na nobeni podlagi ni mogoče utemeljiti različnega obravnavanja uradnika in uslužbenca glede pokojninskih pravic v Uniji.

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov.

—

Kršitev člena 95(2) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

kršitev člena 58(1)(a) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta v povezavi s pravilom 40(5) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 v povezavi s pravilom 22(3) in (4) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95.

—

izpodbijano odločbo v celoti razveljavi.

—

toženi stranki naloži, da tožeči stranki plača stroške, povezane in nastale s to tožbo, vključno s stroški, ki jih je tožeča stranka imela pred odborom za pritožbe; ali, v primeru, da druga stranka v izpodbijani odločbi nastopi kot intervenientka, toženi stranki in drugi stranki v izpodbijani odločbi naloži solidarno plačilo stroškov, povezanih in nastalih s to tožbo, vključno s stroški, ki jih je tožeča stranka imela pred odborom za pritožbe.

—

Direktivo (EU) 2019/692 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o spremembi Direktive 2009/73/ES o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom razglasi za nično v delu, v katerem člen 1(9) te direktive določa, da se v Direktivo 2009/73 vstavi člen 49a(3), prvi stavek, ki določa, da se „[o]dločitve na podlagi odstavkov 1 in 2 […] sprejmejo do 24. maja 2020“.

—

Evropskemu parlamentu in/ali Svetu Evropske unije naloži plačilo stroškov tožeče stranke.

1.

S prvim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je rok za dosego morebitnih odločb o odstopanju na podlagi novo vstavljenega člena 49a Direktive 2009/73 prekratek, s čimer je kršeno splošno načelo sorazmernosti, določeno v členu 5(4) PEU.

2.

Z drugim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je treba direktivo o spremembi razglasiti za delno nično zaradi kršitve člena 296 PDEU, ker je zaradi pomanjkljive obrazložitve uvedbe prekratkega roka v izpodbijani odločbi nezakonita.

3.

S tretjim tožbenim razlogom se zatrjuje, da izpodbijana določba krši načelo upravičenega pričakovanja, ker se z novovsavljenim členom 49a Direktive 2009/73 neupravičeno omejuje možnost odstopanj. Možnost koriščenja takih odstopanj je pravno nujna za varovanje upravičenega pričakovanja upravljavcev morskih plinovodov tretjih držav, ki so bili dokončani in so obratovali, ko je direktiva o spremembi začela veljati.

—

izpodbijano odločbo razveljavi v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba v zvezi s tem blagom in storitvami:

—

EUIPO naloži plačilo stroškov.

—

Kršitev člena 7(1)(c) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

Kršitev člena 7(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

široka uporaba v Evropski uniji.

—

tej tožbi v celoti ugodi

—

izpodbijano odločbo v celoti razveljavi;

—

izpodbijano odločbo spremeni na podlagi razlogov, navedenih v tej tožbi, in ugodi zahtevi za registracijo znamke Evropske unije št. 11 943 588 sflooring;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov tožeče stranke, vključno s stroški, nastalimi v postopku pred EUIPO;

—

drugi stranki naloži plačilo stroškov tožeče stranke, nastalimi v postopku pred EUIPO.

—

nezadostni dokazi o resni in dejanski uporabi prejšnje znamke T-FLOORING.

—

kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) št. 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

odloči, da je tožba dopustna in utemeljena;

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

EUIPO naloži plačilo vseh stroškov tožeče stranke.

—

Bistvena kršitev postopka, ker je zahteva za ugotovitev ničnosti, vložena pri oddelku za izbris, vsebovala nepravilnosti.

—

Kršitev člena 60(1)(c) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta v povezavi z njenim členom 8(4).