5.7.2019

Uradni list Evropske unije

C 228/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Digitalna zdravstvena pismenost – državljanom prijazno zdravstvo v Evropi v času demografskih sprememb

(mnenje na lastno pobudo)

(2019/C 228/01)

Poročevalka: Renate HEINISCH

Sklep plenarne skupščine	20.9.2018
Pravna podlaga	člen 32(2) Poslovnika mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	7.3.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	21.3.2019
Plenarno zasedanje št.	542
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	153/0/2

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira prizadevanja Evropske komisije, da se digitalni zdravstveni pismenosti v okviru agende e-zdravje nameni pomembna prednostna vloga. EESO priporoča oblikovanje krovne strategije EU, ki bo natančno spremljala jasne cilje zdravstvene pismenosti, da bi podprli pravice ljudi na področju zdravja in preprečili neenakosti zaradi digitalnih naprav.

1.2

EESO podpira rezultate projekta IC-Health (1), pri čemer še posebej poudarja priporočila, da bi v prizadevanja vključili aktivne državljane. Priporoča nadaljnje izvajanje projekta, da bi zaključili programe spletnega usposabljanja, ki že potekajo.

1.3

EESO poudarja, da različne generacije potrebujejo različne pristope za izboljšanje digitalne zdravstvene pismenosti, odvisno od tega, koliko uporabljajo digitalna orodja v vsakdanjem življenju. V razvoj digitalnih informacijskih virov je treba vključiti državljane vseh starostnih skupin, kultur in različnih vrst invalidnosti ter migrante. Osredotočiti bi se bilo treba na ljudi starejše generacije, katerih dobro počutje in zdravstveno varstvo se vse pogosteje obravnavata.

1.4

EESO priporoča, naj prizadevanja vključujejo tudi digitalne informacije o zdravilih in medicinskih pripomočkih ter naj se k sodelovanju pritegnejo vse organizacije, ki bi lahko k temu prispevale. Poleg tega priporoča, naj se povežejo prizadevanja Evropske agencije za zdravila (EMA), vodij agencij za zdravila (HMA) in Evropske komisije.

1.5

EESO podpira stališče, da bi bilo treba rešitve e-zdravja uporabiti kot stroškovno učinkovito orodje v sistemih zdravstvenega varstva. Privlačna digitalna orodja bi lahko povečala dojemljivost ljudi za uporabo digitalnih medijev.

1.6

EESO vseeno poudarja, da bo prednosti digitalnih storitev mogoče v celoti izkoristiti le, če bodo ljudje sposobni dostopati do informacij in jih ustrezno presojati. Bralne spretnosti in osnovno znanje matematike sta glavna pogoja za zdravstveno pismenost državljanov, kar morajo doseči že med šolanjem, da bodo ustrezno usposobljeni.

1.7

EESO poudarja, da je treba v akcijskem načrtu za e-zdravje spodbujati obsežno sodelovanje in zajeti celotno življenjsko dobo ljudi. Na lokalni ravni so izhodiščna točka za zagotavljanje digitalne zdravstvene pismenosti vrtci in šole. Vzgojitelji, učitelji, starši in stari starši bi morali skupaj z ustreznim osebjem v zdravstvenih službah (npr. zdravniki, babicami, medicinskimi sestrami, farmacevti in oskrbovalci) oblikovati pobude za izboljšanje digitalne zdravstvene pismenosti. Zdravstveno pismenost pacientov je mogoče povečati zlasti s tesnim sodelovanjem med zdravniki (splošnimi zdravniki) in farmacevti. Te izkušnje je treba vključiti v nadaljnji razvoj akcijskega načrta. Države članice morajo pripraviti in izvajati akcijski načrt za izboljšanje digitalne zdravstvene pismenosti.

2. Uvod

2.1

Digitalne informacije imajo vse pomembnejšo vlogo v družbi. Digitalna zdravstvena pismenost državljanov je bistvena za uspešno uvajanje e-zdravja. Zdravstvena pismenost pomeni sposobnost poiskati, razumeti, oceniti in uporabiti informacije v zvezi z zdravstvenim varstvom, preprečevanjem bolezni in spodbujanjem zdravja. Za to so potrebne tako osebne kompetence kot ugodni okvirni pogoji, na primer zagotavljanje informacij v razumljivem jeziku. To so začetni koraki, uporaba interneta v ta namen pa zahteva dodatna znanja in spretnosti.

2.2

Digitalno zdravstveno pismenost je mogoče opisati na zelo pragmatičen način: ne gre toliko za to, da poiščemo informacije v zvezi z zdravjem, kot za to, da vemo, kje jih poiskati in ali znamo v virih, ki so nam dostopni, najti ustrezne in koristne ter zanesljive informacije (2).

2.3

„Digitalna zdravstvena orodja“ se nanašajo na digitalne storitve, ki uporabnikom nudijo splošne zdravstvene informacije, zdravstvene aplikacije (nadaljnje ukrepanje in spremljanje zdravljenja), orodja, ki bodo ljudem pomagala, da ostanejo doma (spremljanje na daljavo za starejše), skupne zdravstvene kartoteke, digitalna orodja za zdravstvene delavce (storitev varnega sporočanja, telemedicina, strokovno mnenje na daljavo) in splošne digitalne zdravstvene informacije.

2.4

Leta 2012 je Evropska komisija objavila akcijski načrt, v katerem je navedla ovire za polno uporabo digitalnih rešitev v evropskih zdravstvenih sistemih. Izvaja se pod naslovom Akcijski načrt za e-zdravje za obdobje 2012–2020 – Inovativno zdravstveno varstvo za 21. stoletje (3).

2.5

Cilji tega akcijskega načrta za e-zdravje so bili aprila 2018 dopolnjeni s Sporočilom o omogočanju digitalne preobrazbe zdravstva in zdravstvenega varstva na enotnem digitalnem trgu; krepitev vloge državljanov in oblikovanje bolj zdrave družbe (4).

2.6

V tem sporočilu je navedeno poročilo o zdravstvenem stanju v EU (5), ki ugotavlja, da lahko samo s temeljitim premislekom o prenovi naših zdravstvenih sistemov in sistemov oskrbe zagotovimo, da bodo še naprej ustrezali namenu. Eden od stebrov je uvajanje digitalnih rešitev za zdravje in oskrbo. Ta digitalna orodja omogočajo, da se znanstvena spoznanja uporabijo kot pomoč državljanom, da ostanejo zdravi.

2.7

EU finančno podpira raziskave in inovacije na področju digitalnih rešitev za zdravstvo in zdravstveno varstvo prek programa Obzorje 2020 (6) in javno-zasebnih partnerstev. Komisija je v vmesnem pregledu izvajanja strategije za enotni digitalni trg (7) napovedala, da namerava sprejeti nadaljnje ukrepe na treh področjih:

—	varen dostop državljanov do svojih podatkov in izmenjava zdravstvenih podatkov prek meja,

—	boljši podatki za napredek pri raziskovanju, preprečevanju bolezni in personaliziranem zdravstvenem varstvu ter oskrbi,

—	digitalna orodja za večjo vlogo državljanov in oskrbo, osredotočeno na posameznika.

Poleg tega je treba države članice spodbujati, da razvijejo mehanizme za prepoznavanje in, kolikor je to mogoče, odstranjevanje spletnih strani z napačnimi informacijami oziroma zagotavljanje, da se bodo zaupanja vredne spletne strani v iskalniku prikazale najprej.

2.8

Evropski urad Svetovne zdravstvene organizacije je v svojem poročilu HEN-57 (8) objavil zelo obsežen pregled projektov in njihovih rezultatov. Avtorji v zaključku navajajo, da je za zdravstveno pismenost bistvenega pomena pridobivanje znanj in spretnosti v vseh življenjskih obdobjih, tudi pri predšolski vzgoji, šolskem izobraževanju in izobraževanju odraslih. Priporočajo politične pobude, s katerimi bi v državah članicah spodbujali oblikovanje celostne politike zdravstvene pismenosti ter razvoj, izvajanje in dosledno ocenjevanje dejavnosti, ki so z njo povezane, ter tako državljanom in družbi prikazali njene koristi.

2.9

Evropska komisija je vključila programe za večjo digitalno zdravstveno pismenost v svoje raziskovalne strategije, poleg tega pa je financirala pomembne projekte v okviru sedmega okvirnega programa in programa Obzorje 2020 (9).

2.10

Znano je, da so starejši ljudje in/ali ljudje z nižjo izobrazbo manj digitalno pismeni na področju zdravja. To vpliva na njihovo sodelovanje pri lastnem zdravstvenem varstvu in zmožnost iskanja zdravstvenih informacij. Rešitve za starejše generacije zagotavlja projekt IROHLA (10). EESO (11) je že obravnaval mnoge vidike e-vključevanja (v skladu z izjavo iz Rige (12)).

2.11

V projektu IC-Health (13) je zajeto veliko analiz in virov o digitalni zdravstveni pismenosti. Projekt je namenjen ustvarjanju niza množičnih odprtih spletnih tečajev (MOOC) za izboljšanje digitalne zdravstvene pismenosti evropskih državljanov ter za spodbujanje njenega razumevanja in tega, kako se lahko uporabi za izboljšanje rezultatov na področju zdravja. Povzetek rezultatov projekta je v pripravi.

3. Splošne ugotovitve

3.1

Ob priznanem družbenem izzivu, ki ga prinašajo demografske spremembe, se vse pogosteje zastavlja vprašanje spodbujanja pismenosti ter znanj in spretnosti. Zaradi hitrega staranja družbe in da bi ohranili vzdržnost sistemov zdravstvenega varstva in oskrbe, je treba spodbujati digitalno pismenost vsega prebivalstva, poleg tega pa zagotoviti dodatno usposabljanje zdravstvenih delavcev in oskrbovalcev, da bodo njihova znanja in spretnosti skladna z novimi potrebami, ter najustreznejše upravljanje odhodkov za zdravstvo.

3.2

EESO podpira dejavnosti Komisije za krepitev vloge državljanov, ki so osredotočene na preoblikovanje zdravstvenega sistema. Vendar meni, da je treba državljanom hkrati omogočiti, da bodo ta digitalna orodja znali uporabljati. V vseh državah članicah je treba izvajati akcijski načrt za izboljšanje zdravstvene pismenosti in digitalne zdravstvene pismenosti.

3.3

Nekatere evropske države, ki so zaskrbljene nad rezultati primerjalne študije OECD (14), so izvedle svoje študije. V Franciji je bilo med letoma 2004–2005 3,1 milijona odraslih oseb, ki so sodile v skupino funkcionalno nepismenih (9 % delovno aktivnega prebivalstva). V študiji, opravljeni v Združenem kraljestvu leta 2011, je bilo ugotovljeno, da je 14,9 % (več kot 5 milijonov) britanskih državljanov funkcionalno nepismenih. Študija v Nemčiji je pokazala, da je 4,5 % ljudi v starostni skupini od 18 do 64 let popolnoma nepismenih, pri čemer je v tej starostni skupini funkcionalno nepismenih 10 % ljudi. Skupno število popolnoma oziroma funkcionalno nepismenih prebivalcev znaša 7,5 milijona (15). Ta dejstva je treba upoštevati v razpravi o digitalni zdravstveni pismenosti.

3.4

EESO poudarja, da je treba zagotoviti sodelovanje vseh poklicev s področja izobraževanja, raziskav in zdravja. Člani EESO bi morali to sodelovanje spodbujati prek svojih organizacij. Cilj vseh prizadevanj mora biti povečati ozaveščeno in ustrezno uporabo digitalnih orodij v vseh delih družbe.

3.5

EESO priporoča, naj se pri nadaljnjem izvajanju prednostnih nalog Evropske komisije za e-zdravje, katerega namen je doseči večjo ozaveščenost o rešitvah e-zdravja, ki so bile objavljene v sporočilu iz aprila 2018 (16), opre na rezultate projekta IC-Health. Ukrepe in zaključke tega projekta ter izkušnje, pridobljene pri spletnih tečajih MOOC, bi bilo treba upoštevati v programu Obzorje 2020 (17).

3.6

Pomembno je, da so v postopke v zvezi z digitalno zdravstveno pismenostjo vključeni državljani vseh starostnih skupin, kultur in različnih vrst invalidnosti. EESO poleg tega priporoča, naj se v razvoj novih digitalnih orodij vključijo tudi zdravstveni delavci in delavci na domu, da bi jih pridobili za spremembe v njihovem delovnem okolju in upoštevali njihove potrebe. To vključuje tudi usposabljanje in nadaljnje izobraževanje medicinskih sester.

3.7

EESO podpira pobudo organizacije Friends of Europe, da bi razmislili o prenovi zdravstvenega sistema v Evropi in razvili zamisli za „pametne (ne)naložbene izbire v zdravstvu“ (18). Njen namen je, da bi prepoznali in odpravili neučinkovite ukrepe v sistemu zdravstvenega varstva ter tako zagotovili, da bodo dodatna sredstva, ki so na voljo, prispevala k še boljšim rezultatom na področju zdravja.

3.8

EESO podpira zamisel organizacije Friends of Europe, da bi ustanovili delovno skupino za vzgojo zdravih državljanov vseh starostnih skupin v skladu s priporočili Evropskega sveta iz leta 2018 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje (19). Vsakdo mora poznati „elemente zdravega duha, telesa in življenjskega sloga“, kar je dobra podlaga za sodelovanje in aktiviranje državljanov. Države članice bi morale to obravnavati kot medsektorsko prednostno nalogo, ki bi zajemala izobraževanje, zdravstvo, socialno politiko in politiko zaposlovanja, ter kot ključni mehanizem za zmanjšanje stroškov zdravstvenega varstva in izboljšanje rezultatov na področju zdravja. Čeprav se na primer ob zaprtju bolnišnice vedno pojavi določena mera kritik, je zaprtje včasih potrebno, če institucija ni več stroškovno učinkovita ali ne zagotavlja obljubljene oskrbe. Z avtomatizacijo se postopek organizacije oskrbe lahko poenostavi. Na primer, v nedavnem pilotnem projektu, ki je potekal v treh bolnišnicah v Združenem kraljestvu, so bili virtualni pomočniki, ki so delovali s pomočjo umetne inteligence, pri upravljanju rutinskih napotitev in rezultatov testov osemkrat bolj produktivni kot pa bolnišnično administrativno osebje.

3.9

Informirani državljani si prizadevajo za izboljšanje svojega zdravja. To vodi do bolj zdravega načina življenja, bolj množičnega cepljenja, zdravega staranja, večjega upoštevanja navodil zdravljenja, večje uporabe storitev za preprečevanje tveganega vedenja. Digitalna orodja bi bila lahko koristna na področju terapevtskega izobraževanja, saj bi se ljudje s kroničnimi boleznimi bolj zavedali, kako poteka njihovo zdravljenje.

3.10

EESO (20) je že poudaril pomen digitalne zdravstvene pismenosti na področju cepljenja, ki omogoča dostop do digitalnih informacij o cepivih in njihovo razumevanje.

3.11

Digitalne storitve lahko pomagajo zlasti nizko usposobljenim ljudem, ki so na primer nepismeni ali imajo težave z branjem, in slabovidnim, če se informacije posredujejo prek videoposnetkov ali podcastov. Na ta način bi lahko podprli tudi programe za migrante z omejenim znanjem jezika države gostiteljice. Predvideti bi bilo treba ustrezne ukrepe in vire, ki bi tem skupinam omogočili dostop do digitalnih zdravstvenih orodij.

3.12

Ljudje, ne glede na starost in stanje, morajo biti sposobni uporabljati tovrstne digitalne vire (spletišča, aplikacije) za iskanje odgovorov na svoja vprašanja in za upravljanje lastnih zdravstvenih podatkov (npr. receptov, ki jih nadzirajo zdravstveni delavci, digitalnih zdravstvenih podatkov, digitalnih informacij o zdravilih, ki jih jemljejo, itd.). Zdravstvene zavarovalnice bi morale na primer sistematično izobraževati osebe, ki so pri njih zavarovane. V pobudi EESO (21) so obravnavani nadaljnji ukrepi v zvezi z zdravstvenim zavarovanjem.

3.13

V šolskih programih in drugih oblikah izobraževanja za otroke in mladostnike bi bilo treba spodbujati tudi dialog med generacijami. Pri tem bi bilo treba predstaviti projekte, kot je nemška bralna ustanova (22).

3.14

EESO predlaga razpravo o tem, ali bi se lahko splošne informacije o zdravju razširjale prek delodajalcev. Ljudje pogosto na delovnem mestu uporabljajo digitalna orodja. Usposabljanje o preprečevanju nesreč na delovnem mestu je postalo nekaj običajnega in bi se lahko razširilo tudi na informacije o zdravju.

3.15

EESO ponavlja svoje stališče, da je zelo pomembno usposabljati paciente o tem, kako dostopajo do svojih podatkov, ki so zdaj v številnih primerih „zaseženi“ v zdravstvenih informacijskih sistemih, in kako jih uporabljajo, kar je bilo še okrepljeno s splošno uredbo o varstvu podatkov (23), ter da je bistvenega pomena, da se znanje o e-zdravju vključi v načrte usposabljanja za zdravstvene delavce (24).

4. Posebne ugotovitve

4.1 Infrastruktura

4.1.1

Evropska komisija je uvedla več programov za izboljšanje tehnične infrastrukture in omogočanje čezmejnega sodelovanja.

4.1.2

Rezultati raziskave v okviru projekta IC-Health so na primer ponekod pokazali, da mladi in ljudje, ki so manj pismeni, raje uporabljajo mobilne naprave kot spletne vire na računalniku. EESO predlaga, da se ti vidiki nadalje preučijo in vključijo v ugotovitve, na katerih bodo temeljili prihodnji programi.

4.2

Evropska komisija, Evropska agencija za zdravila in vodje agencij za zdravila so začeli postopek, na podlagi katerega bodo opredelili temeljna načela za elektronske informacije o zdravilih (25). V številnih državah članicah že obstajajo podatkovne zbirke z elektronskimi informacijami o zdravilih, ki so pacientom prijazne in jih je potrdil regulativni organ. EESO je podrobno predstavil pomen zanesljivih elektronskih informacij o zdravilih že v mnenju o temi „Na poti k digitalnemu zdravstvu – elektronske informacije za varno uporabo zdravil“ (26). Ta pristop in pozornost, usmerjena v zanesljivost digitalnih informacij, bi morala veljati tudi za medicinske pripomočke.

4.3

EESO meni, da se lahko te informacije poleg že obravnavanih virov uporabijo za izboljšanje zdravstvene pismenosti. Uporabili bi lahko na primer informacije o zdravilih, ki jih je odobril regulativni organ. Tako bi imeli vedno na voljo najnovejše informacije o zdravilih in oblikah zdravljenja. EESO meni, da je na ta način mogoče zagotoviti varno in učinkovito uporabo zdravil, večje upoštevanje navodil zdravljenja in njegov optimalen izid.

4.4 Potreba po nadaljnjih raziskavah

4.4.1 Tehnične raziskave in tehnični razvoj

4.4.1.1

EESO priporoča, naj se sinergija doseže z dodatnimi javno-zasebnimi partnerstvi, ki bodo vključevala ljudi vseh starosti iz različnih okolij, da bi oblikovali privlačne digitalne informacijske vire in druga digitalna orodja, ki bodo sledila komercialnim digitalnim informacijskim virom, družbenim medijem in digitalni zabavi ter se bodo, na primer, lahko uporabljala pri izvajanju ukrepov, ki jih predlaga Evropska komisija. Partnerstva morajo delovati v skladu z listino o zanesljivosti podatkov in pri njih ne sme priti do navzkrižja interesov.

4.4.2 Izobraževalni vidiki

4.4.2.1

Uporaba interneta se med različnimi družbenimi in starostnimi skupinami zelo razlikuje. Veliko jih uporablja družbena omrežja, virov informacij pa ne. Malo jih je, ki nikoli ne uporabljajo interneta. V skladu s prejšnjimi pobudami EESO (27) bi bilo treba začeti raziskave, da bi odgovorili na naslednja vprašanja:

—

Kako lahko spodbujamo stalno aktivno učenje o tem, kako poiskati informacije in kako razlikovati med zanesljivimi in nezanesljivimi digitalnimi viri (npr. s spodbujanjem množičnih odprtih spletnih tečajev v okviru projekta IC-Health)? Za reševanje tega vprašanja so potrebni ukrepi za množično podporo in usposabljanje, saj 47 % delovne sile v EU nima dovolj digitalnega znanja in spretnosti (28).

—	Kako lahko zagotovimo vire (npr. razvedrilne metode), ki bodo povečali zanimanje ljudi za uporabo zanesljivih digitalnih virov informacij?

—

Kako lahko podpremo prenos uspešnih programov? Primer je inovativno zdravstveno zavarovanje v Franciji, imenovano „Sophia“ (29), ki je namenjeno bolnikom s sladkorno boleznijo ali kronično obstruktivno pljučno boleznijo in temelji na zdravstvenem mentorstvu. Program Sophia se zgleduje po tujih poskusih na področju upravljanja bolezni, ki so bili opravljeni v ZDA, Nemčiji in Združenem kraljestvu (30).

—

Kakšno vlogo imajo lahko različne izobraževalne ustanove (univerze, centri za izobraževanje odraslih ipd.) pri utrjevanju raznolikih znanj in spretnosti, ki so potrebni, npr. sposobnosti za delo z novimi tehnologijami, za vključevanje in upravljanje lastnega zdravja na način, ki koristi družbi, ter za posredovanje socialnega in tehničnega strokovnega znanja?

—	Kako se lahko uporabi obstoječe gradivo (npr. podatki o zdravilih, ki jih je odobril regulativni organ)?

—	Kako lahko spodbujamo izmenjavo znanja in izkušenj o zdravstveni pismenosti in digitalnih spretnostih med generacijami?

4.4.2.2

S projektom IC Health je bil oblikovan nov pristop k učenju in poučnemu razvedrilu: da bi razumeli, kako prihaja do sprememb v odnosu in vedenju, je očitno, da je treba izvajati bolj nadzorovane poskuse za odkrivanje kognitivnih in/ali afektivnih dejavnikov, s katerimi se dosežejo učinki poučnega razvedrila, in opredeliti okoliščine, kjer to lahko prinese rezultate.

4.4.3

Potreba po širši strategiji zdravstvene pismenosti:

—	Zdravstvena pismenost se nanaša na posebno ozadje in vsebino. Zaželeno je, da bi sprejeli strategijo zdravstvene pismenosti v Evropi, s katero bi podprli pravice državljanov na področju zdravja in se pri tem osredotočili tudi na digitalno zdravstveno pismenost v njihovem celotnem življenju.

—	Digitalna zdravstvena pismenost združuje digitalne spretnosti in zdravje, za oboje pa je potrebno posebno izobraževanje in usposabljanje.

—	Sprejeti je treba strategijo in izvedbeni načrt.

4.4.4

Potreba po enakem dostopu do interneta:

—

Digitalni svet je dostopen samo tistim, ki imajo dostop do interneta. Kako lahko odpravimo digitalni razkorak v Evropi, ko nekatere regije, otoki in podeželje nimajo dostopa do interneta, kar pomeni, da ljudje v prihodnosti ne bodo imeli dostopa do digitalnega zdravstvenega varstva? Evropa in države članice morajo izvesti obsežne naložbe, s katerimi bi vsem zagotovili dostop do interneta, da bodo tako vsi lahko imeli koristi od razvoja.

—	Veliko javnih storitev je samo na spletu in so za njihovo uporabo potrebna posebna znanja, spretnosti in viri. Digitalna razkorak lahko poveča neenakosti v evropskih socialnih družbah.

—	Okolica, življenjsko okolje, skupnosti in mesta lahko državljanom olajšajo odprt in brezplačen dostop do interneta ter jim tako omogočijo aktivno sodelovanje v družbi.

—	Ustanovitev javno-zasebnega partnerstva bi lahko prispevala k temu, da bi imeli vsi v Evropi brezplačen dostop do interneta.

—	Dostop do interneta je človekova pravica, kadar se vlade tako močno opirajo na digitalne storitve.

V Bruslju, 21. marca 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Obzorje 2020 na podlagi sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev št. 727 474.

(2) https://ichealth.eu/wp-content/uploads/2018/10/ICH-FC_Final-Presentation_allDay.pdf

(3) COM(2012) 736 final.

(4) COM(2018) 233 final.

(5) State of Health in the EU, spremljevalno poročilo za leto 2017, https://ec.europa.eu/health/state/summary_sl.

(6) COM(2011) 808 final.

(7) COM(2017) 228 final.

(8) http://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0006/373614/Health-evidence-network-synthesis-WHO-HEN-Report-57.pdf?ua=1

(9) UL L 347, 20.12.2013, str. 104.

(10) https://www.age-platform.eu/project/irohla

(11) UL C 318, 29.10.2011, str. 9.

(12) EU, ministrska izjava o IKT za vključujočo družbo, Riga, Latvija, 11. junij 2006, točka 4.

(13) https://ichealth.eu/

(14) http://www.oecd.org/skills/piaac/newcountryspecificmaterial.htm

(15) https://ec.europa.eu/epale/fr/node/40675

(16) COM(2018) 233 final.

(17) COM(2018) 435 final.

(18) https://www.friendsofeurope.org/event/smart-disinvestment-choices-healthcare

(19) https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32018H0604(01)&rid=7

(20) UL C 440, 6.12.2018, str. 150.

(21) UL C 434, 15.12.2017, str. 1.

(22) https://www.stiftunglesen.de/

(23) UL L 119, 4.5.2016, str. 1.

(24) UL C 271, 19.9.2013, str. 122.

(25) https://www.ema.europa.eu/SL/events/european-medicines-agency-ema-heads-medicines-agencies-hma-european-commission-ec-workshop

(26) UL C 13, 15.1.2016, str. 14.

(27) UL C 13, 15.1.2016, str. 14.

(28) UL C 13, 15.1.2016, str. 161.

(29) Ime skupnega nadzornega organa za zdravstveno zavarovanje.

(30) https://www.oecd.org/governance/observatory-public-sector-innovation/innovations/page/sophia.htm

5.7.2019

Uradni list Evropske unije

C 228/7

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Zaposlitvene priložnosti za ekonomsko neaktivne osebe

(mnenje na lastno pobudo)

(2019/C 228/02)

Poročevalec: José CUSTÓDIO LEIRIÃO (Pt-III)

Sklep plenarne skupščine	15. 2. 2018
Pravna podlaga	člen 29(2) poslovnika mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	13. 2. 2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	20. 3. 2019
Plenarno zasedanje št.	542
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	99/20/6

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) ugotavlja, da še vedno obstaja velik del prebivalstva, ki ni zaposlen in ni vključen v statistiko brezposelnosti, vendar pa se v njem skriva velik potencial za zaposlovanje in ustvarjanje bogastva. Komisijo in države članice poziva, naj na vrh svojih prednostnih nalog uvrstijo strategijo za obravnavo vprašanja velikega števila oseb, ki so „ekonomsko neaktivne“.

1.2

V času vse večjega oživljanja gospodarstva v Evropi EESO meni, da bi morale tako Komisija kot države članice svoja prizadevanja usmeriti v politike ponovnega aktiviranja in politike ustvarjanja delovnih priložnosti za vse, zlasti pa za tiste ljudi, ki so najbolj izključeni s trga dela ter si želijo in so sposobni delati.

1.3

Glede na to, da je bilo splošno priporočilo o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela, objavljeno leta 2008 (1), in da bi se izognili nesistematičnemu pristopu, EESO Komisiji priporoča, naj oceni doseženi napredek in po potrebi sprejme novo, celovito strategijo, ki jo bodo spremljali akcijski načrti in cilji za države članice za vsako podskupino ekonomsko neaktivnih oseb. Strategija mora vključevati več socialnih inovacij, natančneje določati politike za doseganje rezultatov in izražati močnejšo voljo, da se na trg dela vključujejo osebe, ki želijo delati.

1.4

EESO priporoča Evropski komisiji, naj države članice spodbudi k večji učinkovitosti njihovih aktivnih politik trga dela in zagotovi, da bodo lahko njihove javne službe za zaposlovanje sposobne nuditi bolj usmerjeno pomoč ljudem, ki se želijo vključiti na trg dela, ob upoštevanju njihovih sposobnosti in ambicij.

1.5

Za zagotovitev politik, ki bodo temeljile na empiričnih podatkih, EESO državam članicam priporoča tudi zbiranje in analizo informacij o tej populaciji, vključno z različnimi lastnostmi njenih podskupin, motivacijo teh ljudi za delo, vrsto dela, ki ga želijo delati, in njihovimi sposobnostmi, da bo lažje uskladiti ponudbo in povpraševanje ter izpolniti želje vsake podskupine ekonomsko neaktivnega prebivalstva, ki je pripravljena delati.

1.6

Če vzamemo podskupino invalidov in pogledamo njihov položaj na socialnem področju in glede zaposlovanja, je med letoma 2011 in 2016 zaznati določeno izboljšanje, ki pa jim še vedno ni preprečilo, da se ne bi srečevali s preprekami in znatno nazadovali, tako na poklicnem področju kot glede kakovosti življenja. EESO meni, da so potrebna usklajena prizadevanja, zlasti na področju dostopa do visokošolske izobrazbe in posebnih določb glede zdravstvenih storitev, da bi spodbudili možnosti zaposlovanja za slabo izobražene invalide. EESO poleg tega poziva države članice EU, naj vzpostavijo sistem kvot za zaposlovanje invalidov v javnih institucijah/podjetjih ter v zasebnih podjetjih, ob upoštevanju njihovega obsega zaposlitev in ustvarjenega prometa.

1.7

Glede na velike razlike med neaktivnimi osebami in številne ovire, s katerimi se srečujejo, je njihova (ponovna) vključitev na trg dela izziv, s katerim se morajo spoprijeti vse države članice. EESO meni, da bi pri pripravi javnih politik ali drugih pobud za uspešno reševanje teh izzivov (na primer s povečanjem razpoložljivosti otroškega varstva, kar je predpogoj, da so zainteresirani razbremenjeni nalog oskrbe v družini in se lahko vključijo na trg dela) oblikovalci politik v vsaki državi članici morali nujno zelo dobro poznati in razumeti te ovire ter posebnosti vsake podskupine, obenem pa upoštevati vidik uravnoteženosti spolov.

1.8

Poleg tega je po mnenju EESO ključno, da države članice izboljšajo usklajevanje med lokalnimi službami za zaposlovanje, občinami in službami za socialno varnost, da bi lažje dosegli to prebivalstvo in ga uspeli spodbuditi in pritegniti k vključitvi na trg dela.

1.9

EESO priporoča, da države članice v okviru lokalnih javnih služb (občin) po potrebi uvedejo posebne dejavnosti za nadgrajevanje in posodabljanje znanja in spretnosti ter kompetenc ekonomsko neaktivnega prebivalstva in drugih izključenih oseb, da se jih lahko vključi na trga dela ob upoštevanju njihovih sposobnosti.

1.10

Glede na to, da ekonomsko neaktivni del prebivalstva zajema ogromno ljudi, ki se jih lahko po običajni poti vključi na trg dela, EESO poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo posebne in ugodne spodbude za podjetja, ki zaposlujejo takšne ekonomsko neaktivne osebe. To bi bilo mogoče doseči z uvedbo zakonodajnih in nezakonodajnih ukrepov, s katerimi bi zagotovili, da celotne stroške usposabljanja teh ljudi krije Evropski socialni sklad in da se s tem podjetjem omogoči, da jih zaposlijo. Obenem je bistveno, da Evropska unija spodbuja države članice, naj s krepitvijo privlačnih delovnih pogojev, dostojnih plač in sistemov socialne varnosti neaktivno prebivalstvo spodbudijo k sodelovanju na trgu dela in pri ustvarjanju bogastva ter ekonomske, socialne in okoljske blaginje.

1.11

Zaupanje v Evropsko unijo in občutek pripadnosti sta odvisna tudi od sposobnosti institucij EU, da učinkovito spodbujajo vključevanje in blaginjo vseh državljanov, hkrati pa spoštujejo njihovo raznolikost.

1.12

EESO poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo politike v okviru Industrije 4.0 in razvoj novih tehnologij upoštevali spremembe v svetu dela ter koristili tako delavcem kot podjetjem.

1.13

EESO predlaga zmanjšanje tedenskega števila delovnih ur za vsakega zaposlenega, začenši z zaposlenimi v javnih službah, s čimer bi odprli več zaposlitvenih možnosti za vse.

2. Uvod

2.1

V skladu z opredelitvijo Mednarodne organizacije dela (MOD) so ekonomsko neaktivne osebe tiste, ki „ne delajo, ne iščejo dela ali niso na voljo za delo“. Namen tega mnenja je opozoriti Komisijo in države članice na posebne potrebe teh ljudi, ki so jih oblikovalci politik potisnili na rob, izključili in pozabili pri pripravi aktivnih politik zaposlovanja, čeprav si želijo, da bi se s svojim delom vključili v družbo in prispevali k ustvarjanju bogastva ter ekonomske, socialne in okoljske blaginje.

2.2

Tako države kot podjetja, združenja delodajalcev, sindikati in ustanove za izobraževanje in usposabljanje se trudijo razvijati partnerstva, da bi ustvarili vključujoč trg dela ter raven spretnosti prilagodili tehnološkim spremembam. Kljub vsemu pa njihova prizadevanja niso dosegla želenih rezultatov, kar dokazuje več tisoč delovnih mest, ki zaradi vrzeli med ponudbo in povpraševanjem ostajajo nezapolnjena, kar povzroča velika neravnovesja na trgu dela. Ta neusklajenost negativno vpliva na produktivnost, konkurenčnost in potencial rasti. Istočasno so se začele pojavljati ovire za zaposlovanje, zaradi katerih je bilo postopoma izključenih več tisoč državljanov. V zvezi s tem je treba poudariti na primer dolgotrajno brezposelnost mladih, zaradi katere ima veliko število ljudi vseh starosti zelo šibko povezavo s trgom dela in s tem prispevajo k povečanju števila ekonomsko neaktivnih ljudi, med katerimi so tudi tisti, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo.

2.3

Več kot ena od štirih oseb v starosti med 15 in 64 let je v EU uvrščena med neaktivne (2). Te niso vključene v uradne statistike zaposlovanja in so pogosto na ekonomskem ali socialnem robu, zato nimajo potrebnih sredstev ali priložnosti za polno sodelovanje v družbi, čeprav jih velika večina želi delati. (3)

3. Splošne ugotovitve

3.1

Povečanje stopnje zaposlenosti in ustvarjanje več in boljših delovnih mest ostajata ključna cilja EU. Vse države članice podpirajo evropsko strategijo zaposlovanja, ki se izvaja v okviru evropskega semestra, letnega procesa, ki spodbuja tesno usklajevanje politik med državami članicami in institucijami EU. (4) Oblikovalci politik so popolnoma upravičeno namenili veliko pozornosti osebam, ki so izgubile zaposlitev zaradi finančne krize, tako da so si prizadevali za oblikovanje jasnih smernic za ustvarjanje delovnih mest. Komisija se je osredotočila zlasti na pobude za mlade, kot so jamstvo za mlade (2013) (5), pobuda za zaposlovanje mladih (2015) (6) in nova strategija za mlade 2019–2027 (2018) (7). Še ena drzna pobuda je pripeljala do priporočila Sveta z dne 15. februarja 2016 o vključevanju dolgotrajno brezposelnih na trg dela (8). EESO podpira in pozdravlja te pobude, ki so v skladu z evropskim stebrom socialnih pravic.

3.2

Vprašanja o ponudbi delovnih mest in povpraševanju po njih ter o zaposlenih ali začasno brezposelnih osebah so bila že večkrat predmet obravnave, kar je prispevalo k nastanku različnih razmislekov in strategij na področju aktivnih politik zaposlovanja, medtem ko je bilo študij in raziskav o neaktivnem prebivalstvu bistveno manj. Eden prvih dokumentov Komisije, ki izrecno obravnava osebe v tem položaju, je bilo njeno Priporočilo 2008/867/ES državam članicam o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela , v katerem jim Komisija svetuje, naj pripravijo različne strategije za vključevanje teh oseb na trg dela. Aprila 2017 je objavila delovni dokument služb Komisije (9), ki vsebuje analizo o tem, v kolikšni meri so posamezne države članice razvile celovitejši pristop na področju aktivnih politik vključevanja. Ugotovljeno je bilo, da se je napredek pri izvajanju priporočil med državami razlikoval, da so se nacionalne strategije v veliki meri razhajale in da je izvajanje prineslo zelo skromne rezultate. Po letu 2008 Komisija tej posebni skupini prebivalstva ni namenila nobene druge pobude več. EESO priporoča, naj Komisija objavi novo celovito strategijo, skupaj z akcijskimi načrti in cilji za posamezne države članice in vsako podskupino ekonomsko neaktivnih ljudi.

3.3 Značilnosti neaktivnega prebivalstva

3.3.1

Neaktivne osebe tvorijo zelo številno skupino, kar pomeni, da v večini držav članic EU obstaja precejšen del prebivalstva, ki nima zaposlitve in ni vključen v statistiko brezposelnosti, čeprav se v njem dejansko skriva potencial za zaposlovanje. Čeprav se aktivne politike zaposlovanja v EU večinoma osredotočajo na začasno brezposelne osebe, EESO meni, da si je treba bolj prizadevati za oblikovanje politik zaposlovanja, ki bodo izrecno usmerjene v neaktivno prebivalstvo.

3.3.2

Neaktivno prebivalstvo je raznoliko. Eurofund (10) je preučil zlasti štiri glavne podskupine: ljudi, ki poročajo, da se izobražujejo (kot so mladi), osebe, ki se ukvarjajo z gospodinjskimi opravili, upokojence in invalide. Te različne marginalizirane podskupine se močno razlikujejo po lastnostih in ovirah, s katerimi se srečujejo, ki so povezane z zdravjem, zasebnim življenjem, ravnjo izobrazbe in usposobljenosti, potrebo po poklicnem usmerjanju ali delovni praksi. Pomanjkanje delovnih izkušenj je najpogostejša skupna točka med mladimi in osebami, ki se ukvarjajo z gospodinjskimi opravili, manj pogosta pa med invalidi in upokojenci v delovno aktivni starosti. Po drugi strani pa so za ti dve skupini pogosteje značilne zdravstvene težave in visoka stopnja izključenosti, tako kot za dolgotrajno brezposelne. Neaktivne osebe se pogosto srečujejo z mnogimi ovirami pri iskanju zaposlitve. Mnogi bi želeli najti neko obliko dela: približno štirje od petih so navedli, da bi želeli delati vsaj nekaj ur na teden, približno polovica pa bi na teden želela delati 32 ur ali več (11). Iz tega je mogoče sklepati, da ekonomsko neaktivne osebe iščejo primerno in ustrezno vrsto zaposlitve, ki bi obsegala več kot le nekaj (redkih) ur dela na teden, kar lahko tudi nakazuje, da so lahko v finančno negotovem položaju. EESO meni, da bi morala ta pozitivna želja po delu oblikovalce politik spodbuditi k oblikovanju ukrepov in pobud, ki bodo učinkovito upoštevale značilnosti vsake od podskupin.

3.3.3

Pojasniti je treba tudi položaj neaktivnih oseb, kadar uveljavljajo svojo pravico do mobilnosti. Po podatkih Evropske komisije iz leta 2014 je od celotnega evropskega prebivalstva, ki uveljavlja svojo pravico do mobilnosti v EU (14,3 milijonov), približno 3,7 milijonov ljudi ekonomsko neaktivnih. Približno 80 % ekonomsko neaktivnih državljanov uživa enake pravice (prebivališče) in druge ugodnosti kot ekonomsko aktivni člani njihove družine, s katerimi prebivajo v državi članici gostiteljici, in so upravičeni do enake obravnave kot družinski člani domačih delavcev. Preostalih 20 % pa trpi zaradi pomanjkanja jasnosti in preglednosti, kar zadeva njihovo pravico, da zahtevajo določene socialne prejemke v državi EU, ki je njihova gostiteljica. EESO poziva Komisijo, naj nujno obravnava to vrzel na področju socialne podpore in pripravi zakonodajo za odpravo te pomanjkljivosti.

4. Ozadje mnenja

4.1

Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer v poročilu o raziskavi „Reaktiviranje: zaposlitvene možnosti za ekonomsko neaktivne ljudi“ (12) poudarja nekatere glavne ovire, s katerimi se srečujejo štiri obravnavane podskupine neaktivnega prebivalstva (ljudje, ki poročajo, da se izobražujejo (kot so mladi), osebe, ki se ukvarjajo z gospodinjskimi opravili, upokojenci v delovno aktivni starosti in invalidi). Najpogostejši razlog za neaktivnost mladih in oseb, ki se ukvarjajo z gospodinjskimi opravili, je pomanjkanje delovnih izkušenj, kar je manjša težava za invalide in upokojence v delovno aktivni starosti, ki kot razlog običajno navajajo svoje zdravstvene težave. Približno polovica oseb iz podskupine invalidov omenja visoko stopnjo socialne izključenosti, kar je pogosto v številnih državah članicah, kjer se veliko število ekonomsko neaktivnih oseb sooča s številnimi ovirami pri vstopu na trg dela, zaradi česar postane izvajanje aktivnih politik zaposlovanja težje in bolj zapleteno.

4.2

Poleg tega ni gotovo, da so ekonomsko neaktivne osebe registrirane pri lokalnih službah za zaposlovanje, zato imajo te organizacije veliko težav pri njihovem iskanju in ponujanju zaposlitvenih možnosti zanje. EESO podpira vse pobude za spodbujanje teh oseb, naj se registrirajo pri lokalnih zavodih za zaposlovanje. Priporoča, da se znotraj javnih služb vzpostavi posebna struktura za usklajevanje in lajšanje spremljanja neaktivnega prebivalstva ter njihove registracije pri lokalnih zavodih za zaposlovanje, ki bi predlagala ukrepe in privlačne programe, prilagojene posebnim potrebam teh ljudi. Lokalne službe se nedvomno soočajo z izredno težkimi izzivi zaradi zapletenosti trgov dela, ki dolgotrajno brezposelnim osebam še vedno ponujajo le omejene možnosti za delo. Zaradi teh splošnih razmer so zelo obremenjene z delom in pod velikim pritiskom.

4.3

Tudi oblikovalci politik v državah članicah bi morali upoštevati težave, ki jih imajo lokalne službe za zaposlovanje pri navezovanju stika z ekonomsko neaktivnim prebivalstvom, izpolnjevanju njegovih zapletenih potreb in upoštevanju njegovih številnih ranljivih točk. Za vsako podskupino je treba oblikovati strategijo in z njo povezane akcijske načrte, da bi lahko uspešno zagotovili delovna mesta za ljudi, ki iščejo zaposlitev in želijo delati ter prispevati k ustvarjanju bogastva ter socialne in okoljske blaginje v družbi.

4.4

Med glavnimi izzivi, s katerimi se je treba spopasti, lahko navedemo zlasti:

pomanjkanje javnih storitev za pomoč otrokom in odvisnim osebam, ki bi olajšale dostop do trga dela ljudem, ki so vpeti v gospodinjska opravila, to pa so v glavnem ženske;

(a)	ekonomsko neaktivne osebe bi morale imeti dostop do nadaljnjega usposabljanja in projektov za preusposabljanje, medtem ko prejemajo nadomestilo za brezposelnost;

(b)	s posebnimi in učinkovitimi ukrepi je treba olajšati, spodbujati in podpirati vključevanje invalidov, ki potrebujejo bolj specifične načrte za vključevanje v zaposlitev in posebne vrste podpore;

(c)	posebno pozornost je treba nameniti tudi drugim ranljivim skupinam, kot so migranti ali osebe, vključene v program za Rome;

(d)	jasno je, da so številne osebe iz različnih razlogov odnehale in se ne obračajo več na službe za zaposlovanje, da bi se pri njih registrirale, zato se je treba z njimi nujno ponovno povezati in jim tako ponovno omogočiti dostop do zaposlitve;

(e)

čeprav je treba v državah članicah nedvomno okrepiti in izboljšati delo javnih služb za zaposlovanje, je jasno, da številne med njimi nimajo dovolj sredstev za to nalogo, zato je treba nujno zaposliti uradnike, ki so za to posebej usposobljeni, da bi na tem področju dosegli rezultate, kar pomeni, da bi zagotovili zaposlitev vsakomur, ki želi delati;

(f)	pri reševanju teh težav bo na ravni Unije gotovo mogoče najti dobro prakso v nekaterih državah članicah, ki jo je treba prenesti na celotno ozemlje EU;

(g)	prav tako je v Evropski uniji nujno potrebno zvišanje plač na dostojne ravni.

4.5

Trgi dela se spreminjajo, saj so njihove strukturne reforme povzročile veliko diverzifikacijo in pojav novih oblik dela. Netipični delavci dobijo slabše zaposlitve in jih kljub zaposlenosti bolj ogroža revščina (13). Leta 2017 je bilo 13,7 % delavcev v EU samozaposlenih (14), 11,3 % je bilo začasno zaposlenih (15), 18,7 % pa jih je bilo zaposlenih za krajši delovni čas (16). Na podlagi ustreznih podpornih programov Evropske unije bi morale države članice povečati svoje naložbe v izobraževanje, ki bi morale biti kakovostne in ustvarjati multiplikacijski učinek v gospodarstvu, tako da bi izboljšale izobraževanje na področju naravoslovja, inženirstva, tehnologij in matematike, in sicer na podlagi temeljnih vrednot in pravic, ki jih je ponovno uvedel evropski steber socialnih pravic. Da bi te spremembe uspešno sprejeli in izvedli, je treba ekonomsko neaktivno prebivalstvo vključiti, mu pomagati in ga zaščititi, ob upoštevanju posebnih potreb vseh podskupin. EESO priporoča oblikovanje trga dela, ki bo dejansko bolj vključujoč.

4.6 Ovire za zaposlovanje za ekonomsko neaktivno prebivalstvo

4.6.1

Delovno sposobne osebe (v starosti 15–64 let), ki nimajo povezave s trgom dela ali pa je ta povezava zelo šibka, se pri dostopu do zaposlitve srečujejo z različnimi ovirami, ki jim preprečujejo celostno vključitev v poklicne dejavnosti. Natančno in temeljito razumevanje teh ovir je pogoj za oblikovanje in izvajanje ustreznih aktivnih politik trga dela, ki bodo pravilno usmerjene in dobro prilagojene posebnostim svojih ciljnih skupin. V nadaljevanju so navedeni nekateri izzivi pri odkrivanju ovir za zaposlovanje. Za razumevanje teh ovir je potrebno imeti natančne in točne informacije in analize, kar je trenutno praktično nemogoče iz naslednjih razlogov:

(a)	sedanji skupni kazalniki trga dela vsebujejo le malo pomembnih informacij, ki poleg tega niso jasno povezane z ekonomsko neaktivnim prebivalstvom ali težavami, ki jih je treba obravnavati, in večinoma temeljijo na posamezniku in ne na družinskem okolju;

(b)	glavni poudarek je izključno na registriranih brezposelnih;

(c)	informacije o zdravstvenih težavah, obveznostih oskrbe družinskih članov ali spodbudah so zelo omejene.

4.6.2

Najpogostejše ovire so:

(a)	nobenih nedavnih delovnih izkušenj;

(b)	nizka stopnja izobrazbe in usposobljenosti;

(c)	malo ali nič delovnih izkušenj;

(d)	zdravstvene omejitve;

(e)	odgovornost za pomoč družinskim članom;

(f)	majhne možnosti zaposlitve;

(g)	nobenih izkušenj s plačanim delom;

(h)	diskriminacija zaradi starosti, spola, invalidnosti itd. ter kadrovske politike nekaterih podjetij.

4.6.3

Sprejeti je treba instrumente za povečanje prepoznavnosti in motivacije iskalcev zaposlitve, ki bi jim pomagali pri iskanju zaposlitve, kot so na primer:

(a)	poklicno svetovanje;

(b)	spletni portal za obvestila o prostih delovnih mestih in zaposlitvenih možnostih;

(c)	reference in informacije, poslane neposredno zainteresiranim osebam;

(d)	pripomočki za podporo pri mobilnosti;

(e)	programi poklicnega usposabljanja;

(f)	morebitne subvencije za delodajalce.

4.7

Pri pojasnjevanju posameznih situacij in težav na trgu dela države članice pogosto uporabljajo močna statistična orodja, ki opredelijo osebni profil iskalcev zaposlitve na podlagi administrativnih podatkov. Ta orodja so uporabna za prilagajanje in nudenje programov za spodbujanje zaposlovanja posameznikom, registriranim v centrih za iskanje zaposlitve. Pri tem so odvisna od kakovosti teh administrativnih podatkov, ki zagotavljajo nekatere prednosti, vendar pa običajno zajemajo le en sloj brezposelnih oseb, kot so registrirani iskalci zaposlitve. Zato zapleteni sistemi, ki izdelujejo profile na podlagi teh podatkov, na splošno niso uporabni za oblikovanje širšega pogleda na ovire pri zaposlovanju, s katerimi se srečujejo osebe, ki nimajo nobene povezave s trgom dela ali pa je njihova povezava zelo šibka.

4.8

Razumevanje ovir za zaposlovanje ni pomembno le za usklajevanje storitev različnih institucij, ključnega pomena je tudi pri opredeljevanju, katere skupine lahko izkoristijo programe zaposlovanja in ugodnosti, ki so povezane z njimi, in ki trenutno ne štejejo za „odjemalce“, ko gre za ponudbo delovnih mest ali ugodnosti, ki jih nudijo te institucije. Zato EESO poziva Komisijo, naj v sodelovanju z OECD ali samostojno razvije statistične modele, ki bodo upoštevali posebne lastnosti ekonomsko neaktivnega prebivalstva, da bi ga bilo mogoče uspešno vključiti v aktivne politike zaposlovanja.

5. Skupna evropska strategija za obravnavanje tehnoloških sprememb in spodbujanje bolj vključujoče družbe, ki združuje vse evropske državljane, vključno z ekonomsko neaktivnimi osebami

5.1

Komisija in države članice bi morale skušati predvideti vse ukrepe, ki bi jih bilo treba izvajati, da bi dosegli boljšo vključitev vsake od podskupin ekonomsko neaktivnih oseb (17) na trg dela, ne le ukrepov, ki so povezani z usposabljanjem in spretnostmi, kot na primer:

(a)

razvoj zadostnih javnih storitev za nudenje kakovostne podpore, ki bi zadovoljila zlasti potrebe po oskrbi otrok in starejših, s čimer bi razbremenili ljudi, ki iščejo zaposlitev, predvsem ženske. S tem bi jim omogočili, da se temu posvetijo brez skrbi, česar trenutno zaradi družinskih obveznosti ne morejo (18);

(b)

učinkovito spremljanje in ocenjevanje učinka politik ponovnega aktiviranja ekonomsko neaktivnega prebivalstva, na primer na naslednjih področjih:

1.	zbiranje konkretnih podatkov za popis vseh ovir in priprava njihovega pregleda v povezavi z obstoječimi politikami;

2.	izvajanje, da bi se lahko soočili z izzivi izvajanja ali olajšali usklajevanje in sodelovanje med zainteresiranimi stranmi;

3.	politika spremljanja in ocenjevanja: merjenje kratkoročnih in dolgoročnih učinkov, analiza rezultatov onkraj verjetnosti za zaposlitev in tudi upoštevanje kakovosti zadevnih delovnih mest ali ugotavljanje, kateri elementi delujejo dobro in za katere upravičence;

(c)	povečevanje vključujoče rasti in dobrega počutja, s tem da se pri razvoju trga dela upoštevajo naslednje razsežnosti: številnejša delovna mesta boljše kakovosti, vključevanje, odpornost in sposobnost prilagajanja;

(d)

sprejemanje načel politike „treh P-jev“ v Komisiji in državah članicah:

1.	promoviranje okolja, v katerem se lahko množijo kakovostne zaposlitve;

2.	preprečevanje izključevanja s trga dela in zaščita posameznikov pred tveganji tega trga;

3.	priprava na prihodnja tveganja in priložnosti na trgu dela;

(e)	ustvarjanje delovnih mest v občinah, ki bodo prilagojena kvalifikacijam ekonomsko neaktivnih lokalnih delavcev, tj. ustvarjanje delovnih mest, ki ustrezajo znanjem in spretnostim ekonomsko neaktivnih oseb in povečujejo njihovo uspešnost s pomočjo tečajev ustreznega usposabljanja;

(f)	ustvarjanje ugodnega okolja za krepitev socialnega dialoga (socialni partnerji) na vseh ustreznih ravneh, ob upoštevanju avtonomije socialnih partnerjev in kolektivnih pogajanj, kakor tudi dialoga z drugimi ustreznimi organizacijami civilne družbe (19).

5.2

Ne smemo dovoliti, da bi strategija koristila le tistim, ki že imajo zaposlitev, temveč je treba posebno pozornost nameniti mladim, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, ter vsem drugim ekonomsko neaktivnim osebam, saj je njihov položaj zaskrbljujoč z dveh vidikov: po eni strani so socialni problem, po drugi strani pa prispevajo k pomanjkanju kvalificiranih delavcev, saj brez zaposlitve nimajo priložnosti za pridobivanje praktičnih izkušenj, brez izobraževanja pa ne morejo pridobiti ustreznejših akademskih kvalifikacij, tako da tvegajo popolno izključitev s trga dela. Paradoksalno je, da najbolj izobražene generacije doslej niso nujno tudi najbolje pripravljene na zadovoljevanje potreb trga dela svojega časa. Evropska unija in njene države članice ne smejo pustiti ob robu najbolj izobražene generacije v zgodovini.

5.3

Delodajalci poročajo o težavah pri iskanju kvalificiranih delavcev, kar ogroža potencial rasti in nove naložbe v industrijo, posledično pa se še naprej zmanjšuje konkurenčnost evropskih podjetij in povečuje njihov zaostanek (20): pomanjkanje usposobljene delovne sile za zadovoljevanje sedanjega povpraševanja lahko privede do zmanjšanja povpraševanja po mladih kvalificiranih delavcih v prihodnosti.

5.4

Vzpostaviti je treba povezave za boljše usklajevanje izobraževanja in usposabljanja ter pridobivanja znanja in spretnosti (21) s sedanjimi in prihodnjimi realnimi potrebami na trgu dela, da bi premostili današnjo strukturno vrzel. To vključuje naslednje ukrepe:

(a)	spodbujanje prenosljivega znanja;

(b)	izboljšanje povezav med ustanovami za izobraževanje in usposabljanje, delodajalci in sindikati;

(c)	brezposelne osebe, ki jih je prizadelo pomanjkanje dela, je treba ne glede na njihovo starost seznaniti z možnostmi, ki se jim lahko odpirajo na trgu dela, in z njimi povezanimi zahtevami;

(d)	spodbujanje partnerstev med ustanovami za izobraževanje in usposabljanje, podjetji, delodajalci, javnim sektorjem, sindikati in mladimi, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, ter drugimi ekonomsko neaktivnimi skupinami (vključno z migranti (22));

(e)	razvoj posebnega akcijskega načrta za vsako od podskupin ekonomsko neaktivnega prebivalstva ter spremljanje in ocenjevanje njegovega izvajanja, s tem da se odpravijo morebitne nepravilnosti;

(f)	zmanjšanje števila delovnih ur na teden, začenši z javnimi storitvami, in ustvarjanje zaposlitvenih možnosti za vse.

5.5

Četrta industrijska revolucija in digitalizacija sta za Evropsko unijo morda zadnja priložnost, da z naložbami, strategijami in premišljenimi akcijskimi načrti zmanjša zaostanek za glavnimi konkurenti in se dokončno preoblikuje v gospodarstvo, ki temelji na znanju in polni zaposlenosti, kot je bilo predvideno v lizbonski strategiji (iz leta 2000). Če ne izvedemo teh ukrepov, se bomo morda morali soočiti s propadom različnih ravni družbe in proizvodne infrastrukture Evrope, pa tudi temeljnih vrednot, ki jih gotovo želimo vsi ohraniti.

5.6

Za doseganje tega cilja je treba skleniti kompromis, tj. neke vrste sodelovanje, ki bo vključevalo vse institucije EU, države članice, nacionalne in lokalne javne organe, sindikate in združenja delodajalcev ter podjetja in druge organizacije civilne družbe, tako da bodo vsi udeleženci prevzeli svoje odgovornosti in postali gonilna sila pri prizadevanjih, da bi imel vsak državljan priložnost delati in prispevati k ustvarjanju bogastva ter ekonomske, socialne in okoljske blaginje. Na koncu EESO poziva vse institucije (in sicer evropske, javne, vladne, občinske in zasebne), naj izvajajo javne politike, ki so vključujoče, ne pa restriktivne, kot v zadnjih dvajsetih letih, kar je povzročilo izključitev več milijonov ekonomsko neaktivnih oseb v razvoju dogodkov, ki so prispevali k odtujitvi civilne družbe od evropskih institucij in ogrozili prihodnost Evrope.

V Bruslju, 20. marca 2019

Predsednik Evropskega

ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Priporočilo Komisije 2008/867/ES z dne 3. oktobra 2008 o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela (UL L 307, 18.11.2008, str. 11).

(2) Po podatkih Eurostata iz januarja 2019 je bilo v tretjem četrtletju leta 2018 neaktivnih 26 % prebivalstva (EU-28), starega med 15 in 64 let.

(3) Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (2017), Reaktiviranje: zaposlitvene možnosti za ekonomsko neaktivne ljudi, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(4) Glej spletno stran Evropske komisije o evropski strategiji zaposlovanja.

(5) UL C 271, 19.9.2013, str. 101.

(6) UL C 268, 14.8.2015, str. 40.

(7) COM(2018) 269 final, mnenje Nova strategija EU za mlade, UL C 62, 15.2.2019, str. 142.

(8) UL C 67, 20.2.2016, str. 1.

(9) COMMISSION STAFF WORKING DOCUMENT on the implementation of the 2008 Commission Recommendation on the active inclusion of people excluded from the labour market [Delovni dokument služb Komisije o izvajanju priporočila Komisije iz leta 2008 o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela] (SWD(2017) 257 final).

(10) Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (2017), Reaktiviranje: zaposlitvene možnosti za ekonomsko neaktivne ljudi, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(11) Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (2017), Reaktiviranje: zaposlitvene možnosti za ekonomsko neaktivne ljudi, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(12) Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (2017), Reaktiviranje: zaposlitvene možnosti za ekonomsko neaktivne ljudi, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(13) Osnutek skupnega poročila Komisije in Sveta o zaposlovanju k sporočilu Komisije o letnem pregledu rasti za leto 2019 (COM(2018) 761 final).

(14) Starost 15–64; podatki iz Osnutka skupnega poročila Komisije in Sveta o zaposlovanju COM(2018) 761 final.

(15) Starost 20–64; podatki Eurostata, februar 2019.

(16) Starost 20–64; podatki Eurostata, februar 2019.

(17) UL C 237, 6.7.2018, str. 1, UL C 125, 21.4.2017, str. 10.

(18) UL C 129, 11.4.2018, str. 44, mnenje Enakost spolov na evropskih trgih dela (UL C 110, 22.3.2019, str. 26).

(19) Mnenje SOC/577 Socialni dialog za inovacije v digitalnem gospodarstvu, še ni objavljeno v UL (UL C 125, 21.4.2017, str. 10).

(20) Študija o neskladju v znanju in spretnostih kot oviri za konkurenčnost podjetij v EU.

(21) UL C 125, 21.4.2017, str. 10, mnenje Izobraževalni sveženj (SOC/588) (UL C 62, 15.2.2019, str. 136), UL C 81, 2.3.2018, str. 167, UL C 440, 6.12.2018, str. 37, UL C 173, 31.5.2017, str. 45, UL C 173, 31.5.2017, str. 1.

(22) Informativno poročilo SOC/574 Stroški nepriseljevanja in nevključevanja (UL C 264, 20.7.2016, str. 19).

PRILOGA

Naslednji amandmaji, ki so bili med razpravo zavrnjeni, so prejeli vsaj četrtino glasov (člen 59(3) poslovnika):

Točka 5.4

Alineja (f) se črta:

5.4

A Vzpostaviti je treba povezave za boljše usklajevanje izobraževanja in usposabljanja ter pridobivanja znanja in spretnosti (1) s sedanjimi in prihodnjimi realnimi potrebami na trgu dela, da bi premostili današnjo strukturno vrzel. To vključuje naslednje ukrepe:

(…)

f) zmanjšanje števila delovnih ur na teden, začenši z javnimi storitvami, in ustvarjanje zaposlitvenih možnosti za vse.

Obrazložitev

Zmanjšanje števila delovnih ur na teden ni niti pravi način za reševanje vprašanja zaposlitvenih možnosti niti ni v prihodnost usmerjen pristop. Svet dela se v 21. stoletju spreminja. Tehnološke spremembe in nove oblike dela ponujajo nove možnosti in načine za vključevanje delovno neaktivnih oseb v trg dela. Poleg tega je razprava v strokovni skupini SOC pokazala, da so države članice, ki so uvedle ta ukrep, imele tudi negativne izkušnje.

Rezultat glasovanja

Za: 42

Proti: 63

Vzdržani: 5

Točka 1.4

Spremeni se tako:

1.4

EESO priporoča Evropski komisiji, naj države članice spodbudi k večji učinkovitosti njihovih aktivnih politik trga dela in zagotovi, da bodo njihove javne službe za zaposlovanje sposobne nuditi bolj usmerjeno pomoč ljudem, ki se želijo vključiti na trg dela, ob upoštevanju njihovih sposobnosti, in ambicij in trenutnih potreb po delovni sili.

Obrazložitev

Vloga ciljno usmerjene pomoči je govoriti s posamezniki o njihovih sposobnostih in ambicijah, obenem pa jim pojasniti, kakšne so razmere na trgu dela, in poudariti, kakšne so njihove najboljše možnosti za usposabljanje ali prekvalifikacijo.

Rezultat glasovanja

Za: 28

Proti: 66

Vzdržani: 6

(1) UL C 125, 21.4.2017, str. 10, mnenje Izobraževalni sveženj (UL C 62, 15.2.2019, str. 136), UL C 81, 2.3.2018, str. 167, UL C 440, 6.12.2018, str. 37, UL C 173, 31.5.2017, str. 45, UL C 173, 31.5.2017, str. 1.

5.7.2019

Uradni list Evropske unije

C 228/16

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Ustrezni izobraževalni sistemi za odpravo neskladja v znanju in spretnostih – kakšen prehod je potreben?

(mnenje na lastno pobudo)

(2019/C 228/03)

Poročevalka: Milena ANGELOVA

Sklep plenarne skupščine	15.2.2018
Pravna podlaga	člen 29(2) poslovnik mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	13.2.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	21.3.2019
Plenarno zasedanje št.	542
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	130/0/2

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) ceni večjo osredotočenost na izobraževanje, usposabljanje ter razvoj in uporabo znanj in spretnosti v EU, ki je ponovno poudarjena v nedavnih pobudah Evropske komisije (EK) (1). Ob upoštevanju dejstva, da sta izobraževanje in usposabljanje med osnovnimi pristojnostmi držav članic, poudarja, da sta ti področji strateško pomembni za prihodnost Evrope v smislu gospodarske blaginje, boljše povezanosti in demokratičnega življenja, pa tudi za odziv „na pričakovanja državljanov in njihove skrbi glede prihodnosti v hitro spreminjajočem se svetu“ (2).

1.2

EESO je zaskrbljen zaradi precejšnjih strukturnih težav na trgih dela, ki jih povzroča neskladje med ponudbo znanj in spretnosti ter povpraševanjem po njih; ponekod je neusklajenost posledica tehnoloških in demografskih dejavnikov. Zato poziva k takojšnemu oblikovanju in izvajanju ciljno usmerjenih političnih ukrepov, ki jih morajo spremljati pobude in zbirke najboljše prakse za države članice, da bi slednje podprli pri izvajanju uspešnih in koristnih prilagoditev njihovih izobraževalnih sistemov in sistemov usposabljanja, kjer so te potrebne, in se s tem izognili neskladju v znanju in spretnostih ter zapravljanju talentov.

1.3

EESO verjame, da se je možno ustrezno in trajnostno spopasti z današnjimi in prihodnjimi neskladji v znanju in spretnostih le, če Evropska komisija in države članice oblikujejo ciljne politike in sprejmejo konkretne ukrepe za izboljšanje ter ustrezno prilagoditev svojih sistemov izobraževanja in usposabljanja, ob zavezanosti upravljanju talentov ter celostnim sistemom upravljanja znanja in spretnosti. Zato jih poziva, naj to storijo hitro in učinkovito. Vse to mora biti usmerjeno v podporo vključujočemu in stalnemu prilagajanju delovne sile novemu gospodarskemu okolju.

1.4

EESO poziva Evropsko komisijo, naj okrepi širjenje najboljših praks glede programov kvalifikacij ter poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Zagotoviti je treba tudi pravo kombinacijo spodbud za vse udeležence v procesu izobraževanja in usposabljanja, da bi ohranili pravico do ustreznega usposabljanja za vse (3). EESO v skladu s svojim prejšnjim mnenjem (4) poudarja pomen evropskega visokošolskega prostora. Meni tudi, da je treba dodatno nadgraditi in nenehno izboljševati znanja in spretnosti učiteljev in vodij usposabljanj na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja.

1.5

EESO priznava, da bodo nekateri elementi neskladja v znanju in spretnostih vedno prisotni, izobraževalni sistemi pa ljudi nikoli ne morejo popolnoma pripraviti na vse okoliščine. Kljub temu so sedanji trendi zaskrbljujoči in ustvarjajo ovire za gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest, saj državljanom preprečujejo, da bi v celoti izkoristili ustvarjalni potencial, podjetjem pa, da bi izkoristila vse inovacijske zmogljivosti, ki jih omogočajo znanja in spretnosti kadra. Zato bi morali vlade, socialni partnerji in civilna družba pri reševanju teh težav združiti moči in s potrebnimi nasveti in smernicami državljanom pomagati, da bodo lahko sprejemali prave odločitve ter nenehno razvijali svoje znanje in spretnosti v korist družbe. Za boljše predvidevanje potreb po znanju in spretnostih ter odziv nanje so potrebni celoviti in celostni pristopi (5).

1.6

Za zmanjšanje neskladja v znanju in spretnostih so nedvomno ključna zanesljiva predvidevanja ponudbe in povpraševanja po znanjih in spretnostih ter prihodnje strukture trga dela EU. Univerze, znanstvena središča in druge raziskovalne institucije bi zato morali začeti raziskovati to vprašanje v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji in ustreznimi upravnimi organi držav članic. Izkušnje, ki jih je v zadnjih letih zbrala agencija Cedefop, bodo zelo koristne, vendar jih je treba nadalje razvijati po državah članicah in vsako državo posebej podrobneje obravnavati.

1.7

Vlade, podjetja in delavci bi morali izobraževanje in usposabljanje dojemati kot naložbo. Davčne spodbude za tovrstno naložbo bi lahko delodajalce in delojemalce spodbudile, da bi vlagali še več. V kolektivnih pogodbah se lahko priznajo nekatere pravice in obveznosti delodajalcev in delojemalcev v zvezi z izobraževanjem in usposabljanjem. Spodbujati bi bilo treba najboljše prakse za izpopolnjevanje in preusposabljanje, da bi ljudem pomagali do ponovne zaposlitve.

1.8

Veliko je neformalnega in priložnostnega učenja, na primer v mladinskih organizacijah ali od vrstnikov, saj številnih znanj in spretnosti, ki so potrebna na delovnem mestu, ni mogoče pridobiti s formalnim izobraževanjem v šoli (6). Zato EESO spodbuja države članice, naj poiščejo načine za potrditev ustreznih kvalifikacij, pridobljenih v takih primerih. Eden od načinov za doseganje tega je dopolnitev in pravilna uporaba njihovih nacionalnih sistemov kvalifikacij, vključno z uporabo platform, ki nudijo standardizirane ocene ravni znanj in spretnosti, ne glede na to, kako so jih ljudje pridobili. S tem bi ustvarili dodatno možnost za seznanjanje podjetij s potencialom, ki ga imajo posamezniki, zlasti odrasli, pri čemer bi prišle do izraza spretnosti, ki niso razvidne iz dokumentov o formalni izobrazbi, so pa lahko kljub vsemu dragocene.

1.9

Vseživljenjsko učenje, izpopolnjevanje in preusposabljanje so skupna odgovornost države, delodajalcev in delojemalcev. Za uspešno poklicno pot je treba ljudi dejavno podpirati in jim svetovati, tudi s pomočjo metod usmerjanja, konzultacij, svetovanja, inštrukcij in mentorstva, da se lahko zavestno odločijo za usposabljanje in učenje, s katerim bi si pridobili znanja, spretnosti in kompetence v skladu z zahtevami trga dela. Socialni partnerji bi morali imeti dejavno vlogo z ozaveščanjem o tipičnih težavah in s predlaganjem možnih rešitev. Preden ljudje začno trošiti svoj čas in denar za usposabljanje, morajo vedeti, katera znanja in spretnosti so koristni ter kako bodo programi izobraževanja in usposabljanja vplivali na njihovo poklicno pot. Želijo si tudi pridobiti kvalifikacijo ali potrdilo, ki bo priznano.

2. Neskladje v znanjih in spretnostih danes in jutri

2.1

Prihodnost je tukaj – resničnost postane hitreje, kot ji lahko sledimo in jo napovemo. Prihodnost z novimi poslovnimi modeli prinaša velike izzive za podjetja in javne uprave, od delavcev pa zahteva nova znanja, spretnosti in kompetence, pri čemer je večino teh težko napovedati že danes. Družba kot celota se mora zato pravočasno prilagajati hitrim spremembam. Da bi bil ta prehod uspešen, moramo ostati povezani, pripravljeni na takojšnji odziv, združiti moči, da bi predvideli, kaj prihaja, ter v dobro naše družbe proaktivno upravljati sedanje revolucionarne spremembe odnosov med ljudmi, robotiko, umetno inteligenco in digitalizacijo.

2.2

Neskladje med ponudbo znanj in spretnosti ter povpraševanjem po njih je eden največjih izzivov, ki trenutno ogroža rast in preprečuje ustvarjanje trajnostnih delovnih mest v EU. Po ocenah nekaterih študij (7) znašajo stroški tega pojava 2 % BDP EU. Po podatkih Evropske komisije kar 70 milijonov Evropejcev ne zna dovolj dobro brati in pisati, še več pa je takih, ki niso dovolj računsko in digitalno podkovani. Nedavna študija (8) je pokazala, da delež delavcev, ki nimajo ustreznih kvalifikacij, v EU v povprečju ostaja okoli 40 %, kar je v skladu s splošno oceno agencije Cedefop. Ustrezno usposobljeni delavci so ključnega pomena za konkurenčnost podjetja. Zato je izjemno pomembno, da ima današnja in jutrišnja delovna sila znanje, spretnosti in kompetence, ki ustrezajo spreminjajočim se potrebam sodobnega gospodarstva in trga dela. Nihče ne bi smel biti zapostavljen (9) in preprečiti bi morali izgubljanje talentov. Za dosego teh ciljev so potrebni visokokvalificirani učitelji in izvajalci usposabljanja ter ustrezna podpora za udeležbo v vseživljenjskem učenju.

2.3

EESO je v svojih prejšnjih mnenjih (10) poudaril učinek digitalizacije, robotizacije ter novih gospodarskih modelov, kot so industrija 4.0, krožno gospodarstvo in ekonomija delitve, na nove zahteve po znanjih in spretnostih. Izrazil je tudi svoje stališče glede potrebe po uvedbi bolj inovativnih rešitev na področju izobraževanja ter razvoja znanj in spretnosti. Evropa namreč potrebuje resno spremembo paradigme glede ciljev in delovanja izobraževalnega sektorja ter razumevanje njegovega mesta in vloge v družbi (11). Iz ocene Cedefop (12) je razvidno, da so obstoječa znanja in spretnosti delovne sile EU za približno petino manjši, kot bi jih delavci potrebovali za izvajanje nalog na najvišji ravni storilnosti. Zato je potrebno usklajeno ukrepanje, da bi se dodatno spodbujalo izobraževanje odraslih v Evropi.

2.4

Zaradi okrevanja evropskega gospodarstva ter spreminjajočih se potreb po znanjih in spretnostih sta se v zadnjem desetletju precej povečala povpraševanje po delovni sili in pomanjkanje ustrezno usposobljene delovne sile. Stopnja brezposelnosti v EU se znižuje (z 10,11 % v letu 2014 na 7,3 % v letu 2018), odstotek prostih delovnih mest pa se je podvojil (z 1,1 % v letu 2009 na 2,2 % v letu 2018) (13).

2.4.1

S to težavo se soočajo vse države članice, čeprav v različnem obsegu in iz različnih razlogov. Iz raziskave na svetovni ravni (14) je razvidno, da je v številnih državah članicah stopnja delodajalcev, ki imajo težave pri zaposlovanju, zaskrbljujoče visoka. Deset držav članic je nad svetovnim povprečjem, ki je 45 %, pri čemer je stopnja najvišja v Romuniji (81 %), Bolgariji (68 %) in Grčiji (61 %). Manj težav, ki pa so še vedno precejšnje, imajo na drugem koncu lestvice Irska (18 %), Združeno kraljestvo (19 %) in Nizozemska (24 %).

2.4.2

Približno tretjina delodajalcev je kot glavni razlog, da prosta delovna mesta ostajajo nezapolnjena, navedla pomanjkanje kandidatov. Drugih 20 % je dejalo, da kandidati nimajo potrebnih izkušenj. Ker se družbe digitalizirajo, avtomatizirajo in preoblikujejo, je iskanje kandidatov s pravo kombinacijo tehničnih in mehkih veščin pomembnejše kot kadar koli prej, vendar je 27 % delodajalcev navedlo, da kandidati nimajo potrebnih znanj in spretnosti. Na svetovni ravni je več kot polovica (56 %) delodajalcev navedla, da pri ljudeh najbolj cenijo njihove pisne in ustne komunikacijske spretnosti, takoj za sposobnostjo sodelovanja in reševanja težav.

2.5

Iz rezultatov programa za mednarodno ocenjevanje kompetenc odraslih (PIAAC) ter raziskave o evropskih znanjih in spretnostih ter delovnih mestih (ESJS), pa tudi iz znanstvenih raziskav (15), je razvidno, da je velik delež neskladja posledica previsoke ravni znanj in spretnosti ali izobrazbe. Povprečno štirje od desetih odraslih zaposlenih menijo, da njihova znanja in spretnosti niso dovolj izkoriščeni, približno tretjina terciarno izobraženih pa je preveč kvalificirana za svoje delovno mesto. To je posledica neučinkovite razporeditve virov (ki vodi do premajhne izkoriščenosti sedanje zaloge znanj in spretnosti) ter splošnih neravnovesij med znanji in spretnostmi delovne sile ter povpraševanjem na trgu dela (16).

2.6

Neskladje v znanju in spretnostih negativno vpliva na gospodarstva in celotno družbo, kajti:

—	državljanom onemogoča zadovoljstvo z njihovimi poklici in poklicnimi potmi ter zmanjšuje njihov občutek, da so cenjeni, lahko pa tudi znižuje njihove plače,

—	ovira osebno rast in razvoj ter izkoriščenost posameznikovih zmogljivosti in potenciala,

—	vodi v manjšo storilnost delovne sile – iz nekaterih ocen je razvidno, da izguba storilnosti (17) zaradi neskladja v znanju in spretnostih v EU znaša približno 0,8 EUR na uro dela (18),

—	zmanjšuje konkurenčnost podjetij z upočasnjevanjem in dražitvijo postopka zaposlovanja ter z ustvarjanjem potrebe po dodatnih stroških za usposabljanje.

2.7

Zaradi hitrih sprememb so neskladju v znanju in spretnostih izpostavljeni tako visoko kot nizko usposobljeni delavci, pa tudi poklici, za katere so običajno potrebne visoke stopnje izobrazbe in znanja. Delodajalci trenutno med drugim najbolj povprašujejo po električarjih, mehanikih, varilcih, inženirjih, voznikih, strokovnjakih za informacijsko tehnologijo, specializiranih socialnih delavcih in prodajnih zastopnikih.

2.8

Za konkurenčnost podjetij in izkoriščanje storilnosti delavcev so vedno bolj ključna znanja in spretnosti na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter digitalna znanja in spretnosti. Pomen znanja in spretnosti na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike tudi presega vsebino učnega načrta za naravoslovje, tehnologijo, inženirstvo in matematiko, učencem in študentom pa omogoča pridobivanje širokega razpona znanj, spretnosti in kompetenc, kot sta sistemsko in kritično mišljenje. Pri podpiranju teh sklopov znanj in spretnosti je bistveno tudi, da imajo ljudje dobre temelje za osnovna in podjetniška znanja in spretnosti. Spretnosti na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike se lahko pridobijo s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem ter splošnim izobraževanjem. Zlasti je treba spodbujati več žensk k študiju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, hkrati pa ustrezno obravnavati digitalni razkorak med spoloma (19). Najti je treba različne načine za popularizacijo naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, zlasti v regijah, saj so ti predmeti običajno skoncentrirani v velikih mestih (20). Radar digitalnih strateških kompetenc je koristno orodje za povezovanje mladih z vzorniki ali mentorji, da pridobijo znanje o zahtevanih kompetencah za določena delovna mesta (21).

2.9

Da bi preprečili, da se neskladje med ponudbo znanj in spretnosti ter povpraševanjem po njih še poglobi, potrebujemo dobro zasnovane politične ukrepe. Zaradi revolucionarnih sprememb tehnologije in poslovnih modelov se pogosto, neprimerljivo in skoraj nepredvidljivo spreminjajo pričakovanja potrošnikov in narava dela. Kot je EESO že poudaril (22), je skoraj polovico obstoječih delovnih mest mogoče avtomatizirati, zato bodo avtomatizacija in roboti bistveno vplivali na prihodnost dela. To lahko povzroči vse večja neskladja med potrebami podjetij ter kvalifikacijami, znanji, spretnostmi in kompetencami delavcev v prihodnosti ter predstavlja izziv za izvajalce izobraževanja in usposabljanja. To kaže tudi na vse večji pomen mehkih, prečnih, pa tudi drugih znanj in spretnosti, ki se pogosto pridobijo s priložnostnim učenjem, in sproža vprašanja, povezana s priznavanjem in potrjevanjem priložnostnega izobraževanja in usposabljanja.

2.10

EU bi morala države članice spodbujati in jim pomagati, da bodo hitro obravnavale ta strukturni izziv trga dela ter odpravile neskladja v znanju in spretnostih, ki ustvarjajo ozka grla za rast, s posebnim poudarkom na znanjih in spretnostih na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter digitalnih znanjih in spretnostih. Socialni partnerji morajo imeti pomembno vlogo pri opredelitvi in, kadar je mogoče, predvidevanju znanj, spretnosti, kompetenc in kvalifikacij, ki so potrebni v novih in nastajajočih poklicih (23), da bi se med izobraževanjem in usposabljanjem potrebe podjetij in delavcev bolje obravnavale. Digitalizacija je priložnost za vse, vendar le, če bo potekala pravilno in bo doseženo novo razumevanje dela in delovne sile (24). Pomembno je tudi, da socialni partnerji sodelujejo pri razlagi podatkov, ki jih zberejo statistični uradi in vladne agencije, saj lahko delodajalci in sindikati zagotovijo ključne vpoglede, ki se sicer morda ne bi upoštevali. Evropski socialni sklad (ESS) ima lahko nepogrešljivo vlogo, saj podpira pobude, vključno s skupnimi ukrepi socialnih partnerjev.

2.11

Iz znanstvene raziskave o neskladju v znanjih in spretnostih je razvidno, da obstajajo precejšnje razlike pri vzrokih, obsegu, posledicah in gospodarskih stroških številnih različnih vrst neskladja v znanju in spretnostih. Zato univerzalne politike verjetno ne bodo učinkovite, saj se države članice soočajo z različnimi oblikami težave. Vendar je jasno, da se lahko z izvajanjem relevantnih ukrepov politike, namenjenih zmanjšanju neskladja v znanju in spretnostih, zagotovi veliko večja učinkovitost. Zato EESO poudarja, kako pomembno je celostno učenje, ki spoštuje in bogati kulturno raznolikost in občutek pripadnosti (25).

2.12

Evropski potni list znanj in spretnosti ima lahko pomembno vlogo pri predstavljanju kvalifikacij, spretnosti in kompetenc osebe, saj omogoča boljše usklajevanje njenih sposobnosti s profilom delovnega mesta.

3. Izzivi za sisteme izobraževanja in usposabljanja

3.1 Splošne ugotovitve

3.1.1

Da bi EU svojim državljanom zagotovila najboljše možnosti za uspešnost in izboljšala svojo konkurenčnost, mora države članice spodbuditi k razvijanju političnega okolja, ki zagotavlja na poklicno pot osredotočeno začetno izobraževanje in usposabljanje ter omogoča nadaljnje priložnosti za vseživljenjsko učenje v celotnem delovnem življenju ljudi.

3.1.2

Sistemi izobraževanja in usposabljanja so v številnih državah članicah osredotočeni na dolgo obdobje formalnega učenja, ki mu sledi poklicna pot na delovnem mestu. Povezava med učenjem in zaslužkom običajno sledi preprostemu razmerju: višja kot je formalna izobrazba, višje bodo nagrade. Iz ekonomskih študij je razvidno, da je vsako dodatno leto šolanja povezano s povprečno 8–13 % višjimi zaslužki. Res je tudi, da univerzitetna diploma ni več jamstvo za zaposlitev po koncu študija. Delodajalcev danes ne zanimajo le kvalifikacije, ki jih ima oseba, temveč tudi spretnosti in kompetence, ki jih je ta oseba pridobila med izobraževanjem, in v kolikšni meri so te pomembne na trgu dela. Glede na nove izzive pa ta model ne more več biti priporočljiv. Prihodnji izobraževalni sistemi bi morali izobraževanje in zaposlovanje povezati na nove načine, in sicer tako z olajšanjem vstopa posameznikov v delovno silo kot z omogočanjem prožnega pridobivanja novih znanj in spretnosti v celotnem poklicnem življenju.

3.1.3

Zavzemanje za zgolj več izobraževanja in usposabljanja ni pravilen odgovor, saj več ni nujno bolje. Za ustrezen odziv morajo biti sistemi izobraževanja in usposabljanja usmerjeni k dejanskim potrebam družbe in gospodarstva, zmožni preprečiti napačno razporeditev virov in ljudem zagotavljati možnost ciljno usmerjenega vseživljenjskega učenja. Da bi spodbudili enako in vključujoče zaposlovanje, se je treba z ustreznimi ukrepi spopasti z razliko v plačilu med spoloma.

3.1.4

Zaradi interneta ni več treba poznati in si zapomniti pomembnih dejstev in podrobnosti, saj ta zagotavlja takojšen dostop do znanja s samo enim klikom. S tem se spreminjajo temeljna načela humanistike ter odpravlja potreba, da bi si študenti morali na pamet zapomniti vse informacije. Namesto tega jih je treba naučiti, kako naj se učijo in se seznanijo z osnovno, konceptualno sliko zadevnih predmetov, da lahko nato poiščejo in obdelajo informacije ter uspešno opravijo dano nalogo ali poiščejo rešitev za dano težavo.

3.1.5

Tehnološke spremembe so tako hitre, da so zaradi njih vsebine nekaterih študijskih področij zastarele celo med ciklom visokošolskega izobraževanja študentov. To je izziv za tradicionalni kurikulum, zlasti kar zadeva tako imenovani osnovni del, saj se povečuje pomen izobraževanja na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter razvoja mehkih veščin, kot so kritično mišljenje, reševanje težav, součenje in sodelovanje. Enako pomembno je, da se težave na področju interakcije ljudi in strojev dobro rešujejo.

3.1.6

Razvoj novih tehnologij je resen izziv tudi za praktični del izobraževanja in usposabljanja, ker sta v večini držav članic oblikovanje in uradna potrditev novih programov dolgotrajna, zato so neprožni in jih ni mogoče hitro prilagoditi razvoju v praksi. Za obravnavanje navedenega je potrebna močnejša povezava med vsemi ravnmi izobraževanja in potrebami trga dela. Največji izziv je pravočasna posodobitev učnega načrta, kar poudarja vlogo odzivnega poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter vajeništva.

3.1.7

Za vsa delovna mesta je poglavitno, da imajo ljudje nekaj tehničnih in specifičnih znanj in spretnosti, ki temeljijo na znanju in izkušnjah iz določene industrije. Vendar je vse pomembneje, da imajo tudi temeljna znanja in spretnosti, kot sta ustvarjalnosti in reševanje težav, pa tudi socialne veščine in empatija.

3.1.8

Ker uveljavljena znanja in spretnosti vse hitreje zastarajo, je poglavitno nova znanja in spretnosti pridobivati hitreje. Posledica je tudi vse večje povpraševanje po novi kombinaciji znanj in spretnosti, kar je odziv na tako imenovana hibridna delovna mesta, ki združujejo različne vrste nalog. Povpraševanje po znanjih in spretnostih programiranja zdaj na primer nikakor ni več omejeno tehnološki sektor, poleg tega pa je iz objavljenih oglasov za prosta delovna mesta mogoče ugotoviti, da se v tretjini do polovici oglasov za mesta z najvišjimi plačami zahtevajo tovrstna znanja in spretnosti.

3.1.9

Zaradi nedavnih hitrih sprememb sestave novih delovnih mest je potreben večji poudarek na učenju kot samostojni spretnosti. Najboljši način premagovanja izziva nepredvidljivo spreminjajoče se tehnologije in hibridizacije delovnih mest je sposobnost hitrega pridobivanja novih znanj in spretnosti ter stalnega učenja. Ta vidik bi bilo treba obravnavati s potrebno skrbnostjo, da se prikrajšane skupine, kot so dolgotrajno brezposelni, zelo nizko usposobljeni, invalidi in manjšine, ne oddaljijo od trga dela. V zvezi s tem je pomembno okrepiti sodelovanje med socialnimi partnerji in oblikovalci aktivnih politik trga dela.

3.1.10

Da bi navedeni cilj dosegli, je pomembno, da države članice najdejo načine za motiviranje mladih, naj ne opuščajo šolanja v zgodnjih fazah, saj so mladi, ki zgodaj opustijo šolanje, običajno med tistimi z nizko usposobljenostjo in nizkimi plačami. Posebno pozornost je pri usposabljanju treba posvetiti materam z majhnimi otroki, da bodo lahko svoja znanja in spretnosti posodobile v skladu s hitrimi spremembami v poklicih.

3.1.11

EESO močno priporoča širše spodbujanje in uporabo modularnega in spletnega učenja, na primer prosto dostopnih učnih virov in množičnih odprtih spletnih tečajev (26).

3.2 Sekundarno izobraževanje

3.2.1

Da bi dijake opremili s temeljnimi znanji in spretnostmi za prihodnost, kot so npr. radovednost, iskanje zanesljivih informacij, zmožnost stalnega učenja, ustvarjalnost, reševanje težav in zmožnost skupinskega dela, mora sekundarno izobraževanje preiti od zahtev po pomnjenju in ponavljanju k pristopu, ki temelji na projektih in reševanju težav.

3.2.2

Dualni sistem poklicnega izobraževanja in usposabljanja, v katerem učenci del časa preživijo v učilnici in del v podjetju, zlasti vajeništvo, je močno orodje za pridobivanje spretnosti za posamezna delovna mesta in prečnih (mehkih) spretnosti, spodbuja pa tudi uspešen prehod iz šolanja v zaposlitev. Zato bi bilo treba njegovo uporabo v državah članicah dejavneje spodbujati, pri tem pa upoštevati dobre prakse vodilnih držav, v katerih tretjina do polovica vseh dijakov sledi tej vrsti izobraževanja. Pripravništva imajo tudi pomembno vlogo, saj mladim pomagajo pri pridobivanju praktičnih delovnih izkušenj. Pripravništvo poteka v glavnem med procesom izobraževanja in usposabljanja. Lahko pa poteka tudi na prostem trgu, ko je oseba že zaključila izobraževanje ali usposabljanje. Pravila glede pripravništva in pogoji, pod katerimi se izvaja, se določijo na nacionalni ravni in upoštevajo obstoječe predpise, odnose med delodajalci in delojemalci ter izobraževalno prakso. Lahko se zgledujejo po priporočilu Sveta o okviru za kakovost pripravništev (27).

3.2.3

Vendar bi bilo treba ta dualni sistem prilagoditi novim realnostim, med drugim s pravočasno posodobitvijo učnega načrta, da bi se oblikovalo podporno učno okolje, v katerem se lahko znanja in spretnosti razvijejo in nadgrajujejo v celotnem ciklu poklicne poti.

3.2.4

Zmogljivost in kompetence učiteljev so ključne za visokokakovostni dualni sistem in bistvenega pomena za kombinacijo praktičnih izkušenj in teoretičnega znanja. Zato je pomembno, da države članice ohranijo sistem stalnega usposabljanja učiteljev in vodij usposabljanj ter si skupaj s socialnimi partnerji prizadevajo za iskanje načinov za njihovo motivacijo.

3.3 Univerzitetno izobraževanje

3.3.1

EESO meni, da je glavni izziv v zvezi z univerzitetnim izobraževanjem v številnih državah članicah potreba po okrepitvi tistih delov učnega načrta, ki temeljijo na delovnem usposabljanju, da bi študenti pridobili prečna in tematsko specifična praktična znanja in spretnosti, ki jih zahtevajo delodajalci. Zato je treba socialne partnerje bolje vključiti v načrtovanje in izvajanje izobraževanje in usposabljanja.

3.3.2

Vedno je treba upoštevati, da univerzitetno izobraževanje ni cilj sam po sebi. Vsa delovna mesta so pomembna, saj ljudje v vseh poklicih in na vseh delovnih mestih prispevajo h gospodarskemu in socialnemu razvoju družbe, zato mora univerzitetno izobraževanje ostati možnost, ne pa obveznost ali oznaka kakovosti za ljudi.

3.3.3

Univerzitetna diploma na začetku poklicne poti ne pomeni, da ni potrebno stalno pridobivanje novih znanj in spretnosti, zlasti ker se poklicne poti daljšajo. Univerze bi morale priznati nov družbeni cilj zagotavljanja prožnega vseživljenjskega učenja (učenje na daljavo, večerna predavanja itd.) ter svoje strukture in načrte ustrezno prilagoditi.

3.3.4

Socialne veščine so zaradi svoje vloge pri odnosih na delovnem mestu, delitvi in vodenju nalog ter ustvarjanju in ohranjanju učinkovitega in storilnega okolja čedalje pomembnejše za različna delovna mesta. Zato bi bilo za univerze priporočljivo, da svoje tradicionalne učne načrte na specializiranih področjih dopolnijo z dodatnimi predavanji s področja upravljanja, komunikacij itd. Poleg tega morajo univerze porušiti zid med izobraževalnimi področji in poudariti interdisciplinarne pristope. Prihodnost dela za visokokvalificirane poklice bo neizogibno povezana s potrebo po interdisciplinarnih znanjih in spretnostih.

3.3.5

Informacije o strategijah za učinkovito učenje se lahko tudi prilagodijo posamezniku. Ljudi je lažje spodbujati k učinkovitejšemu učenju, ki ima boljše rezultate, če se bolj zavedajo svojega miselnega procesa. Z nedavnim porastom spletnega učenja se zdaj več ve tudi o samih tehnikah učenja, zato je posameznikom lahko bolj jasno, kateri so najboljši načini učenja zanje. S takimi pristopi bodo študenti verjetneje pridobili nova znanja in spretnosti pozneje v življenju, tistim, ki so vključeni v oblike učenja na daljavo, pa se bo lahko zagotovila individualizirana vsebina.

3.3.6

Glede na visoke stroške visokošolskega izobraževanja in dokaze, da je na tem področju veliko neučinkovito razporejenih virov, bi bilo treba države članice spodbujati, naj v skladu s priporočilom Sveta o spremljanju diplomantov (28) uvedejo sisteme spremljanja, ki bi lahko zagotavljali informacije o dejanskem stanju na trgu dela.

3.4 Sistem poklicnega izobraževanja in usposabljanja

3.4.1

EESO je pozdravil cilj, predstavljen v evropskem okviru za kakovostna in učinkovita vajeništva, da bi bilo treba vsaj pol vajeništva opraviti na delovnem mestu. Nacionalni sistemi so zelo raznoliki, zato je cilj postopoma doseči, da se večina vajeništva opravi na delovnem mestu (29).

3.4.2

EESO pozdravlja cilj Evropske komisije, da postane poklicno izobraževanje in usposabljanje prvovrstna izbira za učence. Poudarja pomen spodbujanja prehodnosti med poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem ter visokošolskim izobraževanjem, da bi se odprle možnosti in odpravile stigme, povezane s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem (30).

3.4.3

Delodajalci imajo v okviru vajeništva jasno vlogo zagotavljanja z delom povezanih delov usposabljanja, zato lahko ta del usposabljanja prilagodijo trendom in potrebam po znanju in spretnostih na trgu dela.

3.4.4

Tako začetno kot vseživljenjsko poklicno usposabljanje, ki ni del sekundarnega in visokošolskega izobraževanja, mora tudi imeti svojo vlogo pri zapolnjevanju neskladja v znanju in spretnostih. V svetu stalnih prekvalifikacij in vse pogostejšega samozaposlovanja bodo ljudje potrebovali pomoč pri prehajanju z enega delovnega mesta na drugo (31). Zato je treba razviti različne načine svetovanja za zagotavljanje informacij o poklicnih poteh, povprečnih finančnih pogojih pri različnih poklicih in delovnih mestih, o tem, kako dolgo bodo določena znanja in spretnosti uporabna itd. (32)

3.4.5

Nove tehnologije, kot so virtualna in nadgrajena resničnost, lajšajo učenje, ga naredijo učinkovitejšega in bi lahko temeljito izboljšale strokovno usposabljanje, tehnike velepodatkov pa ponujajo priložnosti za posamezniku prilagojeno usposabljanje. Da bi se te priložnosti izkoristile, je priporočljivo, da se razvijejo ustrezne platforme, ki zagotavljajo poceni in takojšnje povezave, ter oblikujejo knjižnice s tečaji na zahtevo. Take platforme poleg vseh drugih prednosti rešujejo tudi težavo velikih razdalj, s katero se soočajo osebe v oddaljenih regijah. Ta vidik poklicnega izobraževanja in usposabljanja zdaj v primerjavi z univerzitetnim izobraževanjem še ni dovolj razvit in ga je treba okrepiti.

3.4.6

Notranje usposabljanje v podjetjih je še en način izboljšanja znanj in spretnosti ter prispevanja k večji storilnosti delavcev in njihovemu poklicnemu razvoju, splošni poslovni uspešnosti in dobremu počutju zaposlenih na delovnem mestu. Poleg tega jih motivira in jim omogoča napredovanje na poklicni poti in boljši zaslužek. Usposabljanje zaposlenih je zato skupni interes in skupna odgovornost delodajalcev in delojemalcev, ki prispeva k nadgrajevanju znanja in spretnosti ter prekvalifikaciji, to pa vodi do uspešnih podjetij in ustrezno usposobljene delovne sile.

3.4.7

Obstajajo številni nacionalni zakoni, pravila in pristopi za organizacijo in izvajanje usposabljanja zaposlenih. Nekatere države članice imajo obsežne in trdne politike poklicnega usposabljanja določene v zakonodaji. V drugih državah so pravila za usposabljanje določena s kolektivnimi pogodbami na različnih ravneh ali pa se o njih neposredno dogovorijo delojemalci in delodajalci na delovnem mestu. Priložnosti za dostop do usposabljanja so lahko odvisne tudi od velikosti podjetja ali delovnega okolja. Dostop do učinkovitega usposabljanja zaposlenih bi bilo treba olajšati ob upoštevanju raznolikosti in prožnosti sistemov, ki se razlikujejo glede na različne prakse odnosov med delodajalci in delojemalci.

3.4.8

Države članice in socialni partnerji bi morali sodelovati ter izkoristiti ves potencial dvo- in tripartitnega socialnega dialoga, da bi okrepili dostop zaposlenih do usposabljanja in udeležbo v njem. To bi bilo treba doseči na način, ki bi koristil vsem delavcem in podjetjem ali delovnim okoljem, v okviru pristopa vseživljenjskega učenja, ki temelji na potencialnih in dejanskih potrebah raznolike delovne sile tako v javnem kot v zasebnem sektorju ter v malih, srednjih in velikih podjetjih ter delovnih okoljih.

3.4.9

O načinu organizacije in izvajanja usposabljanja na delovnem mestu se morajo skupaj dogovoriti delodajalci in delojemalci z različnimi kolektivnimi in individualnimi sporazumi. To vključuje usposabljanje, ki se po možnosti izvaja med delovnim časom, in, kadar je ustrezno, zunaj delovnega časa (zlasti usposabljanje, ki ni povezano s podjetjem). Delodajalci bi morali k usposabljanju zaposlenih pristopati pozitivno. Kadar pa delavec prosi za usposabljanje ali je do njega upravičen, bi morali imeti delodajalci pravico o taki prošnji razpravljati in se prepričati, da usposabljanje podpira zaposljivost delavca na način, ki je tudi v interesu podjetja.

3.4.10

Poklicno usposabljanje ni samo za zaposlene. Velika podjetja višjemu vodstvu običajno zagotavljajo specializirana usposabljanja. Vendar to ne velja za MSP ter zlasti mala tradicionalna in družinska podjetja. Njihova blaginja je skoraj popolnoma povezana z lastniki/vodstvom. Kratka usposabljanja ter dostop do svetovalnih storitev in konzultacij ter video tečajev – osredotočenih na pravne zahteve, predpise, varstvo potrošnikov, tehnične standarde itd. – bi lahko izboljšali uspešnost teh podjetij.

3.4.11

Evropska komisija bi morala spodbujati države članice, naj preučijo pozitivne izkušnje v državah EU, ki imajo dobro delujoče sisteme poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ter razmisliti o možnosti, da bi razvila programe za lajšanje takšnih izmenjav.

V Bruslju, 21. marca 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Novi program znanj in spretnosti za Evropo, 2016, Evropski izobraževalni prostor, 2018. Dobrodošli so tudi projekt generalnega direktorata za notranji trg, industrijo, podjetništvo ter mala in srednja podjetja imenovan „Načrt za sektorsko sodelovanje na področju spretnosti“, čeprav je njegovo področje uporabe precej omejeno, ter različni projekti EASME/COSME, npr. 2017/001, 004, 007 ter 2016/033 in 034.

(2) COM(2018) 268 final.

(3) UL C 237, 6.7.2018, str. 8.

(4) UL C 62, 15.2.2019, str. 136.

(5) To je priznala Evropska komisija (GD EMPL) ter finančno in drugače podprla državne projekte, ki so v okviru nacionalne strategije za znanje in spretnosti pod vodstvom OECD potekali v več državah članicah, vključno s Portugalsko, Italijo, Španijo, Slovenijo in belgijsko Flandrijo. V zadnjih letih je tudi agencija Cedefop izvajala namenske programe za podporo državam članicam (Grčiji, Bolgariji, Slovaški, Estoniji, Malti) pri izboljšanju njihove sposobnosti predvidevanja znanja in spretnosti in usklajevanja infrastrukture:https://www.cedefop.europa.eu/en/events-and-projects/projects/assisting-eu-countries-skills-matching.

(6) UL C 13, 15.1.2016, str. 49.

(7) https://www.eesc.europa.eu/en/news-media/press-releases/skills-mismatches-eu-businesses-are-losing-millions-and-will-be-losing-even-more

(8) Neskladje v znanju in spretnostih – ovira za konkurenčnost podjetij v EU, EESO.

(9) UL C 62, 15.2.2019, str. 136.

(10) UL C 237, 6.7.2018, str. 8, UL C 367 10.10.2018, str. 15.

(11) UL C 173, 31.5.2017, str. 45. 40 % odraslih zaposlenih ima občutek, da njihova znanja in spretnosti niso v celoti izkoriščeni: https://www.cedefop.europa.eu/en/publications-and-resources/publications/3075.

(12) Insights into skill shortages and skill mismatch. Learning from Cedefop’s European skills and jobs survey, Evropski center za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop), 2018. Tudi: evropska panorama znanj in spretnosti ter Europass.

(13) Statistični podatki o brezposelnosti, statistični podatki o prostih delovnih mestih, Eurostat.

(14) Solving the Talent Shortage, raziskava družbe ManpowerGroup o obetih na področju zaposlovanja, 2018. Nekateri dvomijo v zanesljivost te študije – npr. Cappelli (2014): https://www.nber.org/papers/w20382.

(15) Skills Mismatches – An Impediment to the Competitiveness of EU Businesses, študija inštituta IME po naročilu skupine delodajalcev EESO.

(16) Prav tam.

(17) Drugo je enako.

(18) Prav tam.

(19) UL C 440, 6.12. 2018, str. 37.

(20) UL C 440, 6.12.2018, str. 37 in primeri dobre prakse, ki jih najdemo v Nemčiji – kjer znanja in spretnosti na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike krepijo ob podpori „Hiše malih raziskovalcev v mestu“: https://www.bertelsmann-stiftung.de/en/publications/publication/did/leitfaden-berufsorientierung-1/.

(21) Zaključki evropske konference fundacije BMW.

(22) UL C 367, 10.10.2018, str. 15.

(23) https://www.cedefop.europa.eu/en/events-and-projects/projects/big-data-analysis-online-vancancies. Glej tudi: Pregled nacionalnih strategij o delu 4.0 – celovita analiza vloge socialnih partnerjev, https://www.eesc.europa.eu/en/our-work/publications-other-work/publications/overview-national-strategies-work-40-coherent-analysis-role-social-partners-study.

(24) https://twentythirty.com/how-digitization-will-affect-the-world-of-work

(25) UL C 62, 15.2.2019, str. 136.

(26) S temi orodji bi omogočili dostop do popolnih diplom, krajših tečajev in specializacij, pa tudi nano diplom; zagotovili bi prožno organizacijo z razčlenitvijo diplom na module, module pa na tečaje ali celo manjše enote; ponudili priložnosti starejšim delavcem, da študirajo v poznejših fazah poklicnih poti; zmanjšali stroške in skrajšali čas učenja ter ponudili boljše ravnovesje med delom, študijem in družinskim življenjem; zagotovili bi hitrejše in prožnejše odzive na vse večje povpraševanje trga delovne sile po osebah z želenimi kvalifikacijami, znanji in spretnostmi; ustvarili zaupanje in delodajalcem pomagali pridobiti informacije o potencialnih delojemalcih, ki jih zagotovijo ugledne izobraževalne ustanove.

(27) https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52013PC0857

(28) https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32017H1209(01)&qid = 1539864657635&from = EN

(29) UL C 262, 25.7.2018, str. 41.

(30) https://www.ceemet.org/positionpaper/10-point-plan-competitive-industry

(31) UL C 434, 15.12.2017, str. 36.

(32) https://www.bertelsmann-stiftung.de/en/publications/publication/did/leitfaden-berufsorientierung-1/

5.7.2019

Uradni list Evropske unije

C 228/24

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Močna in raznolika civilna družba za odporno demokracijo

(mnenje na lastno pobudo)

(2019/C 228/04)

Poročevalec: Christian MOOS

Zaprosilo	12.7.2018
Pravna podlaga	člen 29(2) poslovnika mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	6.3.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	20.3.2019
Plenarno zasedanje št.	542
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	145/5/2

1. Sklepi in priporočila

1.1

Znatne politične sile v Evropi, zlasti (vendar ne izključno) desničarska ekstremistična gibanja in stranke, med katerimi so nekatere celo že del vlad, ogrožajo liberalno demokracijo in hočejo uničiti Evropsko unijo.

1.2

Pluralistična civilna družba se kot eden od zaščitnih znakov liberalne demokracije zanaša na državljanske svoboščine, ki jih ogrožajo avtoritarne težnje, in ima ključno vlogo pri ohranjanju liberalne demokracije v Evropi.

1.3

Za liberalno demokracijo so med drugim potrebni zajamčene temeljne pravice, neodvisno sodstvo, delujoč sistem zavor in ravnotežja, javna uprava brez korupcije in z dobro vodenimi storitvami splošnega pomena ter dinamična civilna družba.

1.4

Neodvisna civilna družba je ključen demokratični nadzorni subjekt in šola demokracije ter krepi socialno kohezijo. Vendar lahko te funkcije opravlja le, če to dopuščajo socialni, politični in pravni okvir. Poskusi oviranja financiranja iz nedržavnih virov omejujejo svobodo združevanja in delovanje demokracije.

1.5

Civilna družba in demokracija se srečujeta z izzivi na številnih področjih. Desničarski populisti izražajo dvome o dosežkih emancipacije žensk.

1.6

Polarizacija družbe se odraža tudi v pojavu t. i. necivilne družbe. Populistični način razmišljanja vse bolj prevzemajo tudi uveljavljeni akterji v nacionalnih in nadnacionalnih institucijah.

1.7

Avtoritarni elementi, tudi iz tretjih držav, podpirajo ta trend v smeri „neliberalne demokracije“, kar vodi k omejevanju svobode medijev in porastu korupcije v Evropi.

1.8

EU še vedno nima ustreznega mehanizma za zagotavljanje učinkovitega ohranjanja demokracije in pravne države v državah članicah.

1.9

EESO poziva vse države članice, naj se vzdržijo vseh poskusov vzpostavljanja „neliberalne demokracije“. Če bi nekatere države članice podlegle avtoritarnosti, mora EU v celoti izkoristiti mehanizme iz Pogodbe.

1.10

Stranke, ki obrnejo hrbet liberalni demokraciji, bi bilo treba izključiti iz političnih strank na evropski ravni in političnih skupin v Evropskem parlamentu.

1.11

EESO znova poziva k semestru za demokracijo in evropskemu mehanizmu za nadzor delovanja pravne države in spoštovanja temeljnih pravic ter k pregledu stanja na področju demokracije.

1.12

EESO meni, da bi bilo treba v primeru nespoštovanja člena 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) razmisliti o korektivnih gospodarskih ukrepih.

1.13

Kar zadeva zaščito proračuna EU pred primanjkljajem pravne države, rezi ne smejo imeti negativnega učinka na prejemnike pomoči iz civilne družbe.

1.14

EESO predlaga, naj bo novi večletni finančni okvir dovolj prožen, da se omogoči večja podpora organizacijam civilne družbe, če nacionalne vlade zmanjšajo ali prekinejo njihovo financiranje iz političnih razlogov.

1.15

Poudarja, da se morajo organizacije in pobude civilne družbe, ki prejemajo podporo EU v okviru novega večletnega finančnega okvira, jasno zavezati evropskim vrednotam.

1.16

Zakonodajalca EU poziva, naj dodatno zmanjšata upravno breme, zlasti za pobude in organizacije majhnega obsega.

1.17

Komisijo poziva k večjim naložbam v krepitev zmogljivosti civilne družbe, da se okrepijo mreže čezmejnega sodelovanja in zagotovijo boljše informacije o obstoječih podpornih instrumentih. Komisija bi morala predlagati minimalne standarde za združevanje poklicnih dejavnosti in prostovoljstva pri dejavnostih civilne družbe.

1.18

EESO podpira poziv Parlamenta Komisiji, naj predstavi predlog za oblikovanje evropskega statuta za vzajemne družbe, združenja in fundacije, oziroma predlaga, da se kot prvi korak vzpostavi alternativni sistem uradne medinstitucionalne akreditacije.

1.19

Poleg tega meni, da bi bilo dobro raziskati, zakaj to vprašanje ostaja nerešeno, in obenem razmisliti o pripravi medinstitucionalnega dovoljenja, ki bo neke vrste certifikat za nevladne organizacije. EESO bi moral preučiti to možnost.

1.20

Države članice poziva, naj sprejmejo ukrepe v podporo organizacijam civilne družbe, ne da bi pri tem posegale v javne storitve in davčno pravičnost.

1.21

Institucije EU poziva k nadaljnji krepitvi participativne demokracije.

1.22

EESO pričakuje, da si bodo vsi akterji prizadevali, da bi evropske politike dosegle konkretne izboljšave v življenjih ljudi.

1.23

Nacionalni in evropski oblikovalci politik morajo obravnavati pereča socialna vprašanja in zagotoviti socialno trajnost z vključujočimi izobraževalnimi sistemi, vključujočo rastjo, konkurenčnimi in inovativnimi gospodarskimi sektorji, dobro delujočimi trgi dela, pošteno in pravično obdavčitvijo ter učinkovitimi javnimi storitvami in sistemi socialne varnosti.

1.24

Za obrambo temeljnih evropskih vrednot so potrebni močni socialni partnerji in civilna družba v vsej svoji raznolikosti.

2. Opredelitev pojmov

2.1

„Liberalne demokracije“so sistemi upravljanja, ki združujejo demokracijo z ustavnim liberalizmom, kar omejuje moč vladajoče večine z zagotavljanjem posameznih političnih svoboščin. To so predstavniške demokracije z večstrankarskim sistemom in pluralno civilno družbo, v katerih sistem zavor in ravnotežja, vključno z neodvisnim sodstvom, zagotavlja nadzor nad izvršilno oblastjo in svobodo medijev. Pravna država v enaki meri velja za vse fizične in pravne osebe. Liberalne demokracije spoštujejo in varujejo manjšine, jamčijo državljanske pravice (zlasti pravico voliti in biti voljen na volitvah), državljanske svoboščine (npr. svobodo združevanja), človekove pravice in temeljne svoboščine.

2.2

Dobro delujoča liberalna demokracija je politični sistem, ki omogoča trajno terjanje odgovornosti javnih organov, sistem, ki spodbuja izražanje in sodelovanje državljanov ter njihovih posredniških organov v vseh državljanskih prostorih.

2.3

Za „participativno demokracijo“, ki dopolnjuje predstavniško demokracijo, so potrebni posredniški organi (sindikati, nevladne organizacije, poklicne mreže, združenja, povezana z določenim vprašanjem itd.), ki bodo pripomogli k vključevanju državljanov ter spodbujali k ozaveščanju javnosti in civilne družbe o evropskih vprašanjih ter oblikovanju bolj pravične, solidarne in vključujoče Evrope.

2.4

„Neliberalne demokracije“so politični sistemi, v katerih sicer potekajo volitve, vendar ustavni liberalizem ni uveljavljen. Demokratično izvoljeni voditelji omejujejo državljanske pravice in svoboščine ter varstvo manjšin. Poskušajo se oslabiti sistem zavor in ravnotežja, neodvisno sodstvo in neodvisni mediji, da bi se tako absolutna moč vladajoče večine osvobodila ustavnih omejitev in nadzora.

2.5

Pluralna „civilna družba“, ki spoštuje načeli demokracije in ustavnega liberalizma, je ključen element liberalnih demokracij. Posamezni državljani, ki javno sodelujejo v organizacijah civilne družbe ali neformalnih oblikah participacije, predstavljajo civilno družbo, ki deluje kot posrednica med državo in ljudmi. Civilna družba poleg izražanja interesov državljanov, zagotavljanja tehničnega strokovnega znanja med zakonodajnimi postopki in zahtevanja odgovornosti nosilcev odločanja prispeva h gradnji skupnosti ter ima povezovalno funkcijo s krepitvijo socialne kohezije in ustvarjanjem identitete. Poleg tega se veliko raznolikih organizacij civilne družbe, zlasti socialnih partnerjev, posveča praktičnemu nekomercialnemu delu ter služi dobrodelnim ali drugim ciljem v splošnem interesu, vključno z oblikami vzajemne samopomoči.

2.6

Dinamična civilna družba je ključna za delujoče liberalne demokracije. Njeni nasprotniki pa se tudi politično udejstvujejo v formalnih organizacijah ali neformalnih oblikah participacije. Taka „necivilna družba“ne spoštuje načel demokracije in ustavnega liberalizma, ampak zagovarja koncept „neliberalne demokracije“. Pravice do politične udeležbe uporablja za to, da bi odpravila uveljavljen sistem zavor in ravnotežja, vladavino prava in neodvisno sodstvo ter omejila svobodo medijev. Njen cilj je omejiti državljanske pravice, državljanske svoboščine in varstvo manjšin. Necivilna družba ne povezuje družbe in ne krepi socialne kohezije, ampak spodbuja izključujočo nacionalistično razumevanje družbe, ki izključuje številne državljane, zlasti manjšine.

2.7

„Populizem“je trhla ideologija, ki trdi, da obstaja homogeno ljudstvo s skupno voljo, populisti pa naj bi bili edini in resnični predstavniki te volje. Populizem nima jasne opredelitve ljudstva, vendar razglaša sovražnike in nasprotnike ljudstva, npr. elito, in trdi, da ovirajo resnično voljo ljudstva. Populisti vnašajo čustva v politične razprave, da bi netili strah.

3. Ozadje mnenja

3.1

Demokracijo ogroža populizem, trenutno zlasti s strani ekstremnih desničarskih strank in gibanj. Te stranke in gibanja spodkopavajo liberalno demokracijo, temeljne pravice in pravno državo, vključno z varstvom manjšin, sistem vzajemnega nadzora in ravnotežja ter jasnimi omejitvami politične moči.

3.2

V nekaterih državah članicah te sile že sodelujejo v vladi. Povsod trdijo, da predstavljajo „resnično“voljo ljudstva proti „elitam“. Dajejo lažne obljube, zanikajo politične izzive, kot so podnebne spremembe, ter hočejo uničiti evropski projekt in njegove dosežke.

3.3

EESO opozarja, da se nekateri državljani obrnejo k populistom in ekstremistom, ker so razočarani, in političnih programov populistov ne podpirajo nujno v celoti. Vse večja premoženjska in dohodkovna neenakost ter revščina desničarskim skupinam nudijo plodna tla za pozivanje k nacionalizmu kot odzivu na globalizacijo.

3.4

Evropa je kljub avtoritarnim in gospodarskim izzivom, kot je neenakost, še vedno vodilna sila liberalne demokracije na svetu, ki jo občudujejo številni, ki živijo v avtokratskih sistemih.

3.5

Pluralistična civilna družba je eden od zaščitnih znakov liberalne demokracije ter podlaga za vsako ustavno ureditev, ki temelji na državljanskih svoboščinah in vladavini prava. EESO je za obrambo teh načel ustanovil skupino za temeljne pravice in pravno državo (FRRL), saj meni, da avtoritarne težnje ogrožajo odprto civilno družbo in državljanske svoboščine. Svoboda in odprta civilna družba namreč nista združljivi z idejo neliberalne ali vodene demokracije.

3.6

EESO meni, da ima civilna družba ključno vlogo pri ohranjanju liberalne demokracije v Evropi. Le močna in raznolika civilna družba lahko brani demokracijo in svobodo ter Evropo ščiti pred skušnjavo avtoritarnosti.

3.7

Močna in pluralna neodvisna civilna družba je v vseh demokracijah vrednota sama po sebi. Organizacije civilne družbe imajo ključno vlogo pri spodbujanju evropskih vrednot, pri pomoči skupnostim pri samoorganizaciji in mobiliziranju državljanov za javno dobro.

3.8

EESO opaža trend vse manjšega zaupanja v EU po vsej celini, ki v nekaterih državah sovpada z naraščajočimi napetostmi v odnosu do manjšin, ksenofobijo, vse večjimi ravnmi korupcije, nepotizmom in šibkimi demokratičnimi institucijami. Nevladne organizacije so pri tem pogosto edini akterji, ki se zavzemajo za in spodbujajo ključne vrednote evropskega projekta, kot so spoštovanje človekovih pravic, svoboda, strpnost in solidarnost.

3.9

Člen 11 PEU evropske institucije poziva, naj vzdržujejo odnose z akterji civilne družbe, zlasti s predstavniškimi združenji.

3.10

Številčnost združenj in njihova relevantnost v državljanskem dialogu sta kazalnika kakovosti demokratičnega življenja v kateri koli državi. Socialne in državljanske funkcije združenj so bistvene za popolnoma delujočo demokracijo, zlasti v tem obdobju, ki ga zaznamuje razočaranje.

3.11

EESO poudarja, da oblike državljanske udeležbe, ki zlorabljajo pravice do politične participacije, da bi odpravili demokracijo, jamstva, ki jih zagotavlja pravna država, in neodvisno sodstvo, niso del civilne družbe.

4. Prispevek civilne družbe k demokraciji

4.1

Državljani EU lahko svojo pravico do demokratične participacije izvajajo prek svoje aktivne in pasivne volilne pravice, pa tudi prek dejavnosti civilne družbe. Njihovi glavni predstavniški forumi na ravni EU so posredniške organizacije EESO in evropske mreže organizacij civilne družbe, kot je Civil Society Europe.

4.2

Le jamstvo posameznih svoboščin, zlasti svobode izražanja, obveščanja, zbiranja in združevanja, ter njihovo uveljavljanje lahko zagotavljata temelj za pluralistično demokracijo in politično participacijo posameznikov.

4.3

Neodvisnost sodstva jamči pravno državo, temeljne in človekove pravice ter pravico do politične participacije, vendar je v nekaterih delih Evrope ogrožena. Trenutno potekajo sodni postopki proti Poljski in Madžarski zaradi kršenja načela pravne države (1).

4.4

Neodvisno sodstvo je del sistema zavor in ravnotežja, ki preprečuje, da bi v katerem koli delu družbe stalno prevladovala ena politična skupina. Zlasti pravila političnega odločanja ne smejo biti spremenjena tako, da bi bili kateri koli posamezniki trajno izključeni iz postopkov odločanja.

4.5

Na enak način je civilna služba brez korupcije z dobro vodenimi storitvami splošnega pomena, ki spoštuje in upošteva temeljne pravice in v kateri imajo uradniki pravico do izpodbijanja nezakonitih navodil, ključna za kakršno koli ustavno ureditev, ki temelji na svobodi in pravni državi.

4.6

Za delujočo liberalno demokracijo so potrebni tudi državljani, ki v okviru svoje državljanske participacije prispevajo k družbi, ki temelji na strpnosti, nediskriminaciji, pravičnosti in solidarnosti. Za to je potrebna dinamična civilna družba, v kateri se državljani prostovoljno državljansko udejstvujejo. Njihovo prostovoljno delo temelji na pravicah iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Obenem zagotavljajo vrednote iz Listine.

4.7

V liberalnih demokracijah je neodvisna civilna družba ključna za nadzorovanje in ohranjanje odgovornosti političnih institucij ter za zagotavljanje, da politični akterji ustrezno utemeljujejo svoje odločitve. Civilna družba s kritičnim spremljanjem postopkov odločanja in ocenjevanjem izvajanja političnih odločitev ter javne politike na splošno ustvarja preglednost in s svojim strokovnim znanjem prispeva k boljšemu upravljanju.

4.8

Civilna družba je šola demokracije ter omogoča politično participacijo in državljansko izobraževanje, ki dopolnjuje javno izobraževanje.

4.9

Obenem ima javno izobraževanje tudi ključno vlogo pri poučevanju o demokratičnih vrednotah in pri civilnem izobraževanju, kar mladim državljanom omogoča sodelovanje v civilni družbi in uveljavljanje svojih državljanskih pravic in državljanskih svoboščin.

4.10

Civilna družba izvaja funkcijo gradnje skupnosti in povezovanja s krepitvijo socialne kohezije in oblikovanjem identitete. Zlasti mora opolnomočiti državljane, da bodo izkoristili svoje pravice in tako prispevali k evropski skupnosti državljanov.

4.11

EESO poudarja, da lahko organizacije in pobude civilne družbe te funkcije opravljajo le, če to dopuščajo socialni, politični in pravni okvir.

5. Trenutne grožnje

5.1

EESO meni, da ekstremistične politične skupine trenutno predstavljajo izziv za evropsko civilno družbo na številnih področjih. Rezultati volitev v praktično vseh državah članicah jasno nakazujejo, da jim podpora vse bolj narašča, nekateri državljani pa izgubljajo zaupanje v demokratične institucije.

5.2

Populistične in ekstremistične skupine na skrajni desnici političnega spektra pridobivajo moč in si vse uspešneje zavzemajo za sprejemljivost rasizma in ksenofobije v Evropi ter uničenje socialne kohezije.

5.3

Desničarski populisti in ekstremisti izražajo dvome o dosežkih emancipacije žensk s sklicevanjem na nazadnjaško podobo družine. Nasprotujejo enakosti spolov in spodbujajo homofobijo.

5.4

Polarizacija družbe se odraža tudi v pojavu t. i. necivilne družbe. Vse večje število nevladnih organizacij in oblik državljanske participacije poziva k izključevanju delov družbe. Namesto evropskih vrednot iz člena 2 PEU, med katerimi so najpomembnejše človekove pravice in pravna država, se zavzemajo za alternativni, nedemokratični politični red.

5.5

Kultura politične in družbene razprave se zaradi anonimnosti interneta in družbenih medijev ter dezinformacijskih kampanj spreminja ter postaja vse bolj groba, napadalna in polarizirajoča. Na tej podlagi so bila prizadevanja proevropskih akterjev pri posredovanju evropskih vrednot javnosti razmeroma neuspešna pri odpravljanju komunikacijske krize evropskega projekta.

5.6

Zmerni politiki razmišljajo vse bolj populistično, kot je pokazal izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije. Predstavniki neliberalne demokracije imajo vse večji dostop do nacionalnih in nadnacionalnih institucij. To jim zagotavlja platformo za še uspešnejše širjenje svojih zamisli.

5.7

Avtoritarne vlade iz tretjih držav podpirajo razvoj populističnih in ekstremističnih akterjev v Evropi ter spodbujajo spremembo kulture razprave v tradicionalnih medijih in prek spleta s financiranjem in usmerjenimi dezinformacijami, namenjenimi spodkopavanju stabilnosti EU.

5.8

EESO je globoko zaskrbljen, da se je začela preobrazba političnih sistemov v Evropi s trendom usmerjanja k neliberalni demokraciji. Reforme v nekaterih državah članicah so namenjene oviranju efektivnega sodelovanja vseh državljanov pri političnih odločitvah, zakonsko zagotovljeni okvirni pogoji za delovanje civilne družbe pa se slabšajo.

5.9

Da bi civilna družba lahko opravljala svojo funkcijo kot nadzorni subjekt za politične institucije, mora imeti potrebna sredstva. Poskusi oviranja financiranja iz nedržavnih virov omejujejo svobodo združevanja in delovanje demokracije.

5.10

Zlasti zaskrbljujoč je negativen trend v smeri omejevanja svobode medijev, ki je bil zabeležen v Evropi v zadnjih petih letih. Šibke ekonomske podlage neodvisnih medijev, odprava institucionalne avtonomije javnih radiotelevizij ali dopuščanje ustanavljanja zasebnih medijskih monopolov, zlasti tistih pod nadzorom vladnih politikov, so ogrozile četrto vejo oblasti.

5.11

Medsebojno prepletanje političnih in poslovnih interesov zlasti povečuje tveganje, ki ga za demokracijo pomeni korupcija. Morali bi biti kritični do pomanjkanja napredka v boju proti korupciji v Evropi, razmere pa se zaostrujejo zaradi znatnega poslabšanja v nekaterih državah članicah.

5.12

Pomena EU za liberalno demokracijo ni mogoče zanikati. V združeni Evropi je načelo moči nadomestilo načelo pravne države. EU še vedno nima ustreznega mehanizma za zagotavljanje učinkovitega vzdrževanja demokracije in pravne države v državah članicah. Kljub tej pomanjkljivosti ali morda prav zaradi nje je EU prva obrambna linija liberalne demokracije v Evropi.

6. Priporočila za ukrepe za krepitev odporne civilne družbe v Evropi

EESO spodbuja vse države članice, naj spoštujejo vrednote EU, določene v členu 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), in naj ne poskušajo vzpostaviti neliberalne demokracije. Pluralistična in odporna civilna družba lahko obstaja in ima vlogo pri varovanju demokracije le, če politična participacija ne ogroža državljanov. Če bi države članice podlegle avtoritarnosti, pa mora EU v celoti izkoristiti vsa obstoječa pravne instrumente, kot so postopki za ugotavljanje kršitev in okvir za krepitev načela pravne države iz leta 2014.

6.1

Državam članicam je treba zelo jasno sporočiti, da opustitev demokracije in pravne države v EU ni sprejemljiva.

6.2

EESO opozarja na postopek iz člena 7 PEU, ki Svetu v primeru resne kršitve vrednot iz člena 2 PEU s strani države članice omogoča, da tej državi članici odvzame glasovalne pravice v Svetu.

6.3

EESO skupaj z Evropskim parlamentom znova poziva k semestru za demokracijo in evropskemu mehanizmu za nadzor delovanja pravne države in spoštovanja temeljnih pravic (2). Predlaga tudi uvedbo pregleda stanja na področju demokracije, ki bi med drugim odražal okvirne pogoje za dejavnost civilne družbe in zagotovil specifična priporočila za reforme.

6.4

Stranke, ki obrnejo hrbet demokraciji, bi bilo treba izključiti iz političnih strank na evropski ravni in političnih skupin v Evropskem parlamentu.

6.5

EESO meni, da bi bilo treba razmisliti o mehanizmu, v skladu s katerim bi lahko zaradi neizvajanja priporočil za reforme uvedli korektivne gospodarske ukrepe.

6.6

EESO pozdravlja predlog Komisije za okrepitev zaščite proračuna EU pred finančnimi tveganji, povezanimi s splošnim primanjkljajem pravne države v državah članicah, kot korak v pravo smer (3).

6.7

Sredstva v okviru novega mehanizma ne smejo biti zadržana na račun prejemnikov pomoči iz civilne družbe, ki bi morali podporo prejemati neposredno z ravni EU.

6.8

EESO je kljub temu kritičen do izključne usmeritve mehanizma na dobro finančno poslovodenje. Poziva k določbam, ki bi omogočale začetek postopkov v primeru pomanjkljivosti na področju demokracije in pravne države, ki niso neposredno povezane z dobrim finančnim poslovodenjem.

6.9

EESO pozdravlja predlog Evropske komisije, da bi v naslednjem večletnem finančnem okviru ustvarili nov sklop za naložbe v ljudi, socialno kohezijo in vrednote kot prispevek h krepitvi odpornosti evropske civilne družbe. Zlasti pozdravlja vzpostavitev novega sklada za pravosodje, pravice in vrednote, o katerem je pripravil mnenje (4).

6.10

EESO predlaga tudi, da bi moral novi večletni finančni okvir omogočati zadostno prožnost, da lahko Komisija poveča podporo organizacijam civilne družbe, če nacionalne vlade zmanjšajo ali prekinejo njihovo financiranje iz političnih razlogov. To dodatno financiranje na dolgi rok ne bi smelo nadomestiti nacionalnega financiranja, vendar bi ga moralo, če je mogoče, spremljati izravnalno zmanjšanje podpore zadevni državi članici na drugih področjih.

6.11

EESO poudarja tudi, da se morajo organizacije in pobude civilne družbe, ki prejemajo financiranje EU v okviru novega večletnega finančnega okvira, jasno zavezati evropskim vrednotam iz člena 2 PEU. Organizacije, ki podpirajo odpravo demokracije ali pravne države, rasizem ali ksenofobijo, ne bi smele več prejemati podpore.

6.12

EESO v zvezi s spreminjajočim se vedenjem državljanov, kar zadeva participacijo, in vse večjim številom neformalnih in spontanih pobud poziva zakonodajne organe EU, naj dodatno zmanjšajo upravno breme, povezano s postopki prijave, izvajanja in računovodstva za projekte, ki jih podpira EU, ter za pobude in organizacije majhnega obsega zagotovijo posebne podporne instrumente.

6.13

EESO poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi boljše informacije o obstoječih podpornih instrumentih za civilno družbo. Zagotoviti bi jih bilo treba zlasti deležnikom in oddaljenim regijam držav članic.

6.14

EESO poziva Evropsko komisijo, naj okrepi naložbe v gradnjo zmogljivosti za civilno družbo, da bi povečali skladnost akterjev civilne družbe s pogoji upravičenosti za podporo in načeli dobrega finančnega poslovodenja.

6.15

EESO predlaga vzpostavitev ali okrepitev instrumentov civilne družbe za čezmejno mreženje.

6.16

Države članice poziva, naj sprejmejo ukrepe v podporo organizacijam civilne družbe, ne da bi pri tem posegale v javne storitve in davčno pravičnost. Tak ukrep je na primer uvedba omejene davčne olajšave za članarine in donacije ob upoštevanju prispevne zmožnosti nevladnih organizacij.

6.17

EESO poziva Komisijo, naj poda predloge za boljše izvajanje direktive o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev (5), da bi ovrednotili prostovoljske dejavnosti in državljansko participacijo v poklicnem življenju.

6.18

EESO podpira poziv Parlamenta Komisiji, naj predstavi predlog za oblikovanje evropskega statuta za vzajemne družbe, združenja in fundacije (6). Dodatni evropski pravni statut ali, kot prvi korak, alternativni sistem uradne medinstitucionalne akreditacije bi bil v pomoč organizacijam civilne družbe, ki v svoji državi članici niso več ustrezno pravno zaščitene.

6.19

6.20

EESO poziva institucije EU k izvajanju določb člena 11 PEU in nadaljnji krepitvi participativne demokracije na ravni Unije z udeležbo predstavniških združenj in civilne družbe, in sicer od posvetovanja do pristnega dialoga.

6.21

Da državljani ne bi izgubili zaupanja v evropske institucije, mora evropska politika doseči konkretne izboljšave v vsakdanjem življenju ljudi in poskrbeti, da se ljudje tega zavedajo.

6.22

Za odporno civilno družbo je potrebno stabilno socialno okolje. Oblikovalci politik na nacionalni in evropski ravni morajo to obravnavati in zagotoviti družbeno trajnost z vključujočimi izobraževalnimi sistemi, vključujočo rastjo, konkurenčnimi in inovativnimi gospodarskimi panogami, dobro delujočimi trgi dela, pravično obdavčitvijo ter učinkovitimi javnimi storitvami in sistemi socialne varnosti. V nasprotnem primeru bodo državljanski nemiri in neglasovanje ali naraščajoč ekstremizem spodkopali temelje liberalne demokracije. Socialnih in ekonomskih pravic ni mogoče ločiti od državljanskih in političnih pravic.

6.23

Močni socialni partnerji so stebri, na katerih temelji civilna družba, zato so ključnega pomena pri stabiliziranju evropskih demokracij, vendar je za obrambo temeljnih evropskih vrednot potrebna civilna družba v vsej svoji raznolikosti.

V Bruslju, 20. marca 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Npr. zadeva C-619/18, Evropska komisija proti Republiki Poljski; zadeva C-78/18, ki še poteka, Evropska komisija proti Madžarski.

(2) UL C 34, 2.2.2017, str. 8.

(3) UL C 62, 15.2.2019, str. 173.

(4) UL C 62, 15.2.2019, str. 178.

(5) COM(2017) 253; UL C 129, 11.4.2018, str. 44.

(6) Izjava Evropskega parlamenta, 10. marec 2011.

5.7.2019

Uradni list Evropske unije

C 228/31

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Pot belega goloba – predlog globalne strategije za utrjevanje miru pod vodstvom EU

(mnenje na lastno pobudo)

(2019/C 228/05)

Poročevalka: Jane MORRICE

Sklep plenarne skupščine	15.2.2018
Pravna podlaga	člen 29(2) poslovnika mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zunanje odnose
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	15.1.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	20.3.2019
Plenarno zasedanje št.	542
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	160/3/2

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropska unija je bila ustanovljena z namenom zagotavljanja trajnega miru. Resda je prejela Nobelovo nagrado za mir, vendar ne more počivati na lovorikah. Kot največji projekt miru v sodobni zgodovini mora zavzeti vodilno mesto v svetu ter biti zgled pri zagotavljanju miru v Evropi in po svetu. V času, ko se Evropa sooča z resnimi eksistencialnimi izzivi ter celovito prenovo institucij EU, in 100 let po koncu prve svetovne vojne je najprimernejši trenutek v zgodovini evropske integracije, da EU prevzame vodilno vlogo in začrta novo smer za zagotavljanje miru po vsem svetu.

1.2

Pot belega goloba je metaforičen in obenem dejanski načrt poti naprej. V njem je predlagana dinamična nova globalna strategija za utrjevanje miru pod vodstvom EU, ki se osredotoča na preprečevanje konfliktov, vključevanje civilne družbe in učinkovito komunikacijo prek izobraževanja in obveščanja, pa tudi na vzpostavitev evropske poti miru, ki bi segala od Severne Irske do Nikozije, da bi se državljani lahko fizično vključili v evropski proces utrjevanja miru in tako prispevali k uresničevanju tega cilja.

1.3

V ta namen EESO poziva, da se v proračunu EU znatno povečajo sredstva za preprečevanje konfliktov v vseh programih za mir v okviru zunanjih odnosov EU, poziva pa tudi k večji skladnosti in povezanosti politik na področjih notranje in zunanje trgovine, razvojne pomoči, razvoja in varnosti.

1.4

EESO odločno zagovarja večjo vključenost civilne družbe v proces odločanja, podobno kot pri pobudah EU za utrjevanje miru po svetu, kot je program EU PEACE na Severnem Irskem, pri katerih ima pomembno vlogo dejavna udeležba podjetij, sindikatov in prostovoljskih organizacij.

1.5

EESO na podlagi uspeha programa Erasmus poziva k resnim prizadevanjem na področju komunikacije, da se okrepi vloga izobraževanja in obveščanja pri širjenju sporočila EU o utrjevanju miru, spodbudi izmenjava znanja med notranjimi in zunanjimi nevladnimi organizacijami ter oblikuje blagovna znamka „Beli golob“ za mirovne projekte EU, s čimer bi se povečala njihova prepoznavnost doma in v tujini.

1.6

Za dejavno udeležbo državljanov EESO predlaga oblikovanje poti miru od Severne Irske do Nikozije, ki bo tako povezovala dva razdeljena otoka na nasprotnih koncih Evrope. Kot je razvidno iz uspeha kulturnih poti, kot je Jakobova pot (Camino de Santiago), se popotniki na tako popotovanje odpravijo kot na romanje ali pa zato, da bi s pogovori in srečanji ob poti izvedeli več o različnih kulturah. Na Poti belega goloba bodo izvedeli več tudi o zapuščini miru, h kateremu je pripomogla Evropska unija.

1.7

„Beli golob“ je prevod imena Kolumban, ki je bilo ime irskega romarja, ki velja za zavetnika evropske enotnosti. Kolumban je tudi zavetnik motoristov. Pot belega goloba bo sledila njegovi prvotni poti z Irske v Francijo, Švico, Avstrijo in Italijo ter pri tem prečkala kraje nekdanjih vojn in konfliktov, kot so zahodna fronta, Južna Tirolska in Balkan. Obstajala bo tudi kot virtualna pot, ki bo ponujala visokotehnološki zgodovinski učbenik o poti, ki jo je Evropa prehodila od vojne do miru, ter spodbujala način življenja in učenja, ki temelji na vrednotah EU, kot so spoštovanje, strpnost in vzajemno razumevanje.

1.8

EESO poziva EU, naj oblikuje novo globalno strategijo za utrjevanje miru, ki bo vključevala tri sklope:

Sklop 1 – Preprečevanje konfliktov, civilna družba, skladnost

—	podvojitev sredstev za utrjevanje miru v vseh povezanih politikah EU, pri čemer se je treba zlasti osredotočiti na preprečevanje konfliktov, spravo in medkulturni dialog za spodbujanje strpnosti in spoštovanja doma in v tujini;

—	strukturirano vključevanje civilne družbe na vseh ravneh odločanja v politikah in programih EU na področju zunanjih odnosov v povezavi z zagotavljanjem miru;

—	večja skladnost in povezanost med strategijami EU na področju obrambe, razvojne pomoči, trgovine in reševanja konfliktov v vseh državah po svetu, v katerih je EU navzoča;

—	vključevanje elementov, povezanih z zagotavljanjem miru, evropskim državljanstvom, vzajemnim spoštovanjem in strpnostjo, v programe za mlade, kot sta Erasmus in evropska solidarnostna enota;

—	večje usklajevanje med organizacijami in med državami ter izmenjava izkušenj z lokalnimi, nacionalnimi in mednarodnimi državnimi in nedržavnimi mirovnimi organizacijami na terenu;

Sklop 2 – Obveščanje, komunikacija, izobraževanje

—	usposabljanje za mediacijo, pogajanja in dialog za lokalne, nacionalne in mednarodne nevladne mirovne organizacije;

—	spodbude za spodbujanje učenja in poučevanja o evropskem povezovanju, utrjevanju miru in državljanski udeležbi v osnovnošolskem, srednješolskem in visokošolskem izobraževanju po vsej EU;

—	ustanovitev evropskih centrov za utrjevanje miru v Belfastu in Nikoziji ter učnih središč, ki bodo povezovala strateške kraje ob Poti belega goloba;

—	uradno priznanje simbola belega goloba s strani EU kot zaščitnega znaka za vse mirovne projekte EU in večja zavezanost projektov glede obveščanja o podpori EU;

—	večja prizadevanja Evropske komisije za oglaševanje mirovnih projektov EU z uporabo zaščitnega znaka belega goloba;

Sklop 3 – Evropska pot miru

Ustanovitev projektne skupine na ravni EU, ki bo uvedla in podpirala:

—	posvetovanje z lokalnimi sveti, regionalnimi organi, drugimi uveljavljenimi potmi, kot je pot po zahodni fronti, muzeji in kulturnimi znamenitostmi, ki jih povezuje Pot belega goloba;

—	sodelovanje z mednarodnimi organizacijami, kot so OZN, Unesco, OVSE in Svet Evrope;

—	mreženje s športno-rekreacijskimi dogodki, kot so maraton, hoja, kolesarjenje in motociklizem, ter drugimi državljanskimi pobudami;

—	zaprosilo skupine „Friends of Columbanus“ (prijatelji Kolumbana) pri Svetu Evrope za uradno priznanje kot evropske kulturne poti, ki bi bila ena od povezav v okviru Poti belega goloba;

—	pripravo logistike za ureditev poti, ki bo povezovala Irsko s Ciprom prek nekdanjih konfliktnih območij s stranskimi potmi do krajev, ki so bistveno prispevali k miru, kot so skandinavske države ter srednja in vzhodna Evropa;

—	finančno in tehnično podporo za virtualno Pot belega goloba, ki se bo po vsej Evropi uporabljala v srednjih in osnovnih šolah kot visokotehnološki zgodovinski učbenik prihodnosti;

—	podporo za interaktivno spletno različico Poti belega goloba, ki bo povezovala kraje in središča za utrjevanje miru, vključno s pripovedovanjem zgodb, za tiste, ki se na pot ne morejo odpraviti peš.

2. Ozadje mnenja

2.1

Resni izzivi, s katerimi se danes sooča EU, ogrožajo samo bistvo evropskega ideala. Skokovit porast beguncev in priseljevanja, posledice finančne krize, varčevalni ukrepi, ekstremizem, varnostne grožnje, vse večja politična polarizacija in učinki brexita so zamajali temelje Evropske unije. Najdaljše obdobje miru v Evropi bomo ohranili le, če se bo EU znala ustrezno odzvati – kar ji doslej ni uspelo. V teh negotovih razmerah se mora EU odzvati s pozitivnim, ambicioznim, ustvarjalnim in konstruktivnim ukrepanjem ter vizijo, ki bo odražala osnovno poslanstvo evropskega projekta: spodbujanje in ohranjanje miru.

2.2

Zaradi uspeha mirovnega projekta EU nove generacije Evropejcev nimajo neposredne izkušnje vojne. EU bo z osveževanjem spomina državljanov na njene začetke obnovila povezovalni ideal ter tako povečala svojo verodostojnost in verodostojnost svojega poslanstva. V ta namen mora okrepiti svoja mirovna prizadevanja ne le po svetu, temveč tudi znotraj Evrope. EU lahko z izmenjavo izkušenj z reševanjem sporov od spodaj navzgor, sklepanjem kompromisov in doseganjem soglasja med različnimi kulturami, skupnostmi in državami okrepi ter doma in po svetu promovira svoje temeljne vrednote: svobodo, pravico, enakost, strpnost, solidarnost in demokracijo.

2.3

„Zunanji svet“ bi moral EU videti kot globalnega zagovornika miru, demokracije in človekovih pravic. Vendar moramo zaradi konfliktov v Siriji, Afganistanu, Jemnu in drugod kritično obravnavati odziv EU na humanitarne krize, ki sledijo vojaškim spopadom. Če želi EU uresničiti cilje in načela, ki jih zagovarja, ima moralno obveznost, neodvisno od geopolitičnih in gospodarskih interesov, da zaščiti življenja nedolžnih žrtev, ujetih v konfliktih, zlasti otrok. Sredstva EU lahko znatno prispevajo k izboljšanju življenja na teh območjih, vendar so rezultati omejeni. Z osredotočenjem na preprečevanje konfliktov na območjih, kjer sta ogrožena mir in varnost, in s tesnim sodelovanjem s civilno družbo lahko EU zagotovi večjo vključenost od spodaj navzgor in poveča možnosti za trajni mir.

2.4

Na podlagi premise, da se z vsakim eurom, namenjenim miru, prihrani sedem eurov za obrambo, EESO poziva EU, naj v svojih predlogih za novi proračun EU (večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027) da prednost krepitvi miru. Evropski mirovni instrument z 10 milijardami EUR, ki ga je predlagala Evropska komisija, bi moral imeti resnični mirovni element, ki bi dejavno vključeval lokalne in mednarodne deležnike civilne družbe, medsebojno izmenjavo izkušenj, središča za prenos znanja in strategijo za širjenje svojega sporočila po vsem svetu. EESO se zavzema tudi za celovito izvajanje globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko iz leta 2016 – preprečevanje konfliktov, zavzemanje za varnost ljudi, odpravljanje temeljnih vzrokov nestabilnosti in prizadevanja za varnejši svet.

3. Kontekst: spomniti se, proslaviti, sporočati

3.1

V letu, ko smo obeležili 100. obletnico konca prve svetovne vojne, se državljani EU niso le spominjali padlih, ampak so razmišljali tudi o strašni ceni vojne. Z razumevanjem poti, ki je vodila do miru, se oblikovalci politik učijo iz zgodovine in spoznavajo, kako so se utrdili procesi, ki so pripeljali do miru. Z obeleževanjem odločilnih obdobij miru se oživlja spomin na zapuščino vojne in duh solidarnosti, ki prevladuje po njenem koncu. V prihodnjih letih bomo obeležili obletnice več prelomnih dogodkov: 30 let od padca berlinskega zidu in miru v Libanonu (2019), 25 let od podpisa daytonskega mirovnega sporazuma (2020). V letu 2018 pa obeležujemo tudi 20. obletnico sklenitve velikonočnega sporazuma ali sporazuma iz Belfasta in drugo obletnico kolumbijskega mirovnega sporazuma. EU s podporo tem sporazumom promovira vrednost svojih prizadevanj po vsem svetu.

3.2

Ker letos obeležujemo evropsko leto kulturne dediščine, bi morali poskusi, da se evropske izkušnje iz preteklih konfliktov uporabijo v dobro vseh, vključevati pomembno novo kulturno komponento. Visoka predstavnica Unije Federica Mogherini je poudarila pomen kulturne diplomacije in jo opisala kot ključen instrument EU v mednarodnih diplomatskih odnosih. Primeri, ki obsegajo vse od varstva območij kulturne dediščine do krepitve kulturnih identitet in jezika, pomagajo pri vzpostavitvi stabilne politične ureditve, v kateri se različne etične, nacionalne, verske in jezikovne skupnosti počutijo varno in so bolj pripravljene med seboj miroljubno sodelovati. V zunanjih odnosih se sicer priznava vrednost kulturne diplomacije, ob vse večji polarizaciji znotraj Evrope pa bi se ta koncept lahko uporabil tudi za reševanje nesoglasij v EU. Kolumban (1), irski romar iz šestega stoletja, ki velja za zavetnika združene Evrope, predstavlja duhovno zapuščino, zgodbo in kulturno povezavo za novo globalno strategijo EU za spodbujanje skupnega razumevanja in miroljubnega delovanja. Zato ta pobuda v svojem imenu vključuje belega goloba kot mednarodni simbol miru.

4. Pot belega goloba

Pot belega goloba z združevanjem sodobnih metod družbene interakcije in starodavnega ustnega izročila predlaga novo smer za EU s povezovanjem njene preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

4.1 Utiranje poti – vključitev vodstva EU v globalna mirovna prizadevanja

Z dejavno podporo oblikovanju stabilnih, pravičnih, poštenih in uspešnih družb po svetu si EU prizadeva za več kot le za mir. EU v svojih prizadevanjih morda sicer ni vedno tako uspešna, kot bi si želeli, vendar s promocijo svojih vrednot spodbuja države, v katerih divja državljanska vojna, naj presežejo nasilje. Uspeh njenih prizadevanj lepo ponazarjata program EU PEACE na Severnem Irskem in podpora EU kolumbijskemu mirovnemu procesu. Med drugimi zgledi sodelovanja je strategija EU za mlade iz leta 2015, katere cilj je preprečevati marginalizacijo mladih v EU. Poleg tega bi EU z večjo skladnostjo in povezanostjo med svojimi strategijami za kulturo, obrambo, razvojno pomoč, trgovino in reševanje sporov ter v sodelovanju z mednarodnimi organizacijami lahko prevzela vodilno vlogo pri vzpostavljanju miru po svetu.

4.2 Pokazati pot – z obveščanjem, komunikacijo in izobraževanjem

S svojim zgledom ter promocijo svojih temeljnih vrednot lahko EU pokaže pot, pri čemer lahko bolj izvirno uporabi metode obveščanja, izobraževanja in komunikacije. Bistvena je izmenjava izkušenj med mirovniki na lokalni ravni v Evropi in zunaj nje. Pri tem sta ključnega pomena ustanovitev evropskih mirovnih centrov za usposabljanje na področju mediacije, pogajanj, dialoga in doseganja soglasja, kot je bilo predlagano v predhodnih mnenjih (2), in sodelovanje z mirovniki iz civilne družbe. EU z ustrezno financiranimi in ciljno usmerjenimi programi za izobraževanje in obveščanje o svojem delu povečuje razumevanje svoje vloge in upravičuje svoja prizadevanja med državljani, tako da jim prikazuje vrednost večkulturnega sodelovanja in pomaga obnoviti njihovo zaupanje v izvor evropskega projekta.

4.3 Slediti poti – vsem dostopna kulturna pot

4.3.1

Stalna pot miru od Severne Irske do Nikozije bo tako fizično kot v mislih povezala ljudi iz vseh družbenih slojev ter jih spodbudila, da sklenejo nova prijateljstva in se srečajo z ljudmi, ki so pripravljeni spregovoriti o svoji izkušnji s konflikti. Ta 5 000 kilometrov dolga kulturna pot, ki se bo raztezala prek Evrope in sledila stopinjam Kolumbana, bo segala onkraj njegove romarske poti od Irske do Italije, mimo krajev, ki so jih globoko zaznamovali vojne in konflikti, kot so zahodna fronta, Južna Tirolska in Balkan, ter povezovala ljudi in kraje ob poti. Popotniki bodo lahko ob poti prisluhnili zgodbam o trajnih posledicah konfliktov. Najpomembneje pa je, da bodo spoznali tudi mehanizme, ki prinesejo mir. Ob Poti belega goloba bodo vzpostavljeni učna središča ter povezave s severno, vzhodno, srednjo in južno Evropo, pohodniki pa si bodo lahko po lastni presoji izbirali poti in kraje, ki jih želijo obiskati. Pot belega goloba bi vabila na tovrstne stranpoti tako znotraj meja EU kot zunaj njih, s čimer se ne bi priznal le pomen fizičnih poti, temveč tudi kulturnih stikov, na primer s Škotsko, zlasti otokom Iona, ter povezav za utrjevanje miru, na primer v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu. Prav tako bi lahko našli načine za povezavo z drugimi, že utečenimi potmi, kot je Jakobova pot.

4.3.2

Vzpostavljen bo tudi spletni portal, ki bo ponujal navidezno in interaktivno doživetje z avdiovizualnimi elementi iz vsakega kraja in pripovedmi, ki jih bo mogoče slišati ob poti, da jim bodo lahko prisluhnili tudi tisti, ki se zaradi omejene mobilnosti na Pot belega goloba ne morejo odpraviti. Virtualna pot naj bi se uporabljala tudi kot izobraževalni pripomoček za poučevanje o utrjevanju miru v šolah ter za nadaljnji razvoj ustvarjalnosti in razumevanja na podlagi lokalne zgodovine in možnih povezav s potjo za širše prevzemanje odgovornosti po vsej EU in onstran njenih meja. Na podlagi tehnologije, ki se v vojaških šolah uporablja za usposabljanje o civilni zaščiti in preprečevanju konfliktov, bi ustvarila virtualno izkušnjo konflikta in utrjevanja miru. Kot nekakšen tehnološki učbenik bi izpolnjevala pedagoške zahteve digitalne dobe ter dopolnjevala starodavne metode poučevanja, ki se bolj kot na zagovornike miru osredotočajo na tiste, ki se vojskujejo.

5. Spodbujanje miru in vključevanje civilne družbe v novem proračunu EU (v novem večletnem finančnem okviru)

5.1

Čeprav pri iskanju rešitev za utrjevanje miru ni enostavnih odgovorov, obstajajo možnosti za spremembo strategij in prednostnih nalog, da se ublažijo najtežje posledice konfliktov. V zvezi s tem obnovitev proračuna EU ponuja odlično priložnost, da se vzpostavijo „skladnost, usklajevanje in dopolnjevanje“ med mirovnimi politikami EU in tudi znotraj Evropske komisije, kjer zapletenost struktur otežuje praktično usklajevanje med ESZD in drugimi službami. Obenem je treba zagotoviti skladnost med politikami EU na področju trgovine, razvojne pomoči, varnosti in razvoja ter prepoznati potrebo po uskladitvi politik in praks med institucijami EU, državami članicami in drugimi večjimi donatorji.

5.2 Poudarek na preprečevanju konfliktov

V novih predlogih proračuna EU za obdobje 2021–2027, ki se nanašajo na zunanje delovanje, je treba dati prednost utrjevanju miru. Ti predlogi vključujejo 40-odstotno povečanje sredstev za varnost na 4,8 milijarde EUR, nov Evropski obrambni sklad v obsegu 13 milijard EUR, 6,5 milijarde EUR za vojaško mobilnost v okviru instrumenta za povezovanje Evrope in sredstva za zunanje delovanje, ki so bila povečana za 26 % in sicer na 120 milijard EUR. Ključen je predlog Evropske komisije, da se 10,5 milijarde EUR nameni izvenproračunskemu evropskemu mirovnemu instrumentu za skupno delovanje v tretjih državah, kar je najboljši način za zagotovitev, da bodo ukrepi EU resnično namenjeni preprečevanju konfliktov. EU je leta 2017 sprejela uredbo, s katero je vzpostavila novo podporo v okviru instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru, namenjeno krepitvi zmogljivosti vojaških akterjev – pobuda za krepitev zmogljivosti v podporo varnosti in razvoju. Evropski urad za zvezo za izgradnjo miru je v zvezi s tem že večkrat izrazil svoje pomisleke in opozoril, da bi morala imeti civilna družba pri tem več besede.

5.3 Vključevanje civilne družbe – poudarek na ženskah in mladih

Vse bolj se uveljavlja prepričanje, da je civilna družba ključna pri zagotavljanju učinkovitosti in dolgoročne trajnosti vsake strategije za zagotavljanje miru. Sodelovanje z lokalnimi akterji ne služi le boljšemu razumevanju konflikta od spodaj navzgor, marveč zagotavlja tudi poistovetenje lokalnih prebivalcev s procesom, saj prispeva k utrjevanju miru, ki upošteva naravo konflikta, pomeni pa tudi pozitivno okrepitev teh prizadevanj. Resolucija OZN št. 2419 poudarja vlogo mladih pri pogajanjih o mirovnih sporazumih in njihovem izvajanju, podobno pa velja za resolucijo OZN št. 1325 o vlogi žensk. Pri mobilizaciji civilne družbe imajo pomembno vlogo dejavnosti sindikatov, pa tudi podjetja, tako velika kot mala. Zagotoviti je treba strokovno pomoč ranljivim skupinam, zlasti žrtvam, pomemben pa je tudi pristop, ki temelji na dobrih sosedskih odnosih v skupnosti in na delovnem mestu. Tudi v okviru strukturiranega dialoga med EU in civilno družbo se oblikujejo prelomni in trajni odnosi, kar je EESO pokazal v odnosih s sosedami EU in državami v Afriki, Aziji ter drugod.

5.4 Dejavnosti ozaveščanja EU

Državljani vedo le malo o prizadevanjih EU na področju utrjevanja miru, zato je treba v novem proračunu več poudarka nameniti strategijam obveščanja, izobraževanja in komunikacije, zlasti uporabi tradicionalnih in družbenih medijev. Čeprav obstajajo pomisleki glede nevarnosti, povezanih z družbenimi mediji, in glede morebitne grožnje, ki jo pomenijo za demokracijo, jih premalo izkoriščamo za spodbujanje pozitivnih sprememb. V novem proračunu EU bi bilo treba nameniti več sredstev za mirovno novinarstvo, kulturno diplomacijo in medkulturni dialog. Pomembno vlogo ima tudi izobraževanje; otroke in mlade je treba naučiti, da morajo drugačnost ne le dopuščati, temveč tudi spoštovati. Zgled na tem področju sta pokazala organ za posebne programe EU ter gibanje za integrirano izobraževanje (Integrated Education Movement) na Severnem Irskem.

5.5 Izmenjava dobre prakse

EU ima veliko izkušenj z območij, kot so jugovzhodna Azija, Bližnji vzhod, Srednja Amerika, Balkan in podsaharska Afrika. Ponekod je bila zelo uspešna, drugod manj. EU mora na podlagi izkušenj in spoznanj iz preteklosti spoštovati in se zavzemati za etični pristop k ukrepanju, kot je ponazorjeno v pobudi za preglednost v ekstraktivni industriji (3), ki s spodbujanjem celovitih participativnih procesov, ki vključujejo civilno družbo, prispeva k boju proti izkoriščanju in korupciji ter k dobremu upravljanju. Pri oblikovanju politik je treba upoštevati te izkušnje in spoznanja – tako dobra kot slaba. Ni sicer univerzalne rešitve, obstajajo pa temeljna načela, ki so skupna konfliktnim območjem in jih ni mogoče spregledati. Izmenjava izkušenj bi se morala bolje uveljaviti, zlasti med notranjim in zunanjim delovanjem EU, saj je doslej manjkal sistematičen pristop k izmenjavi izkušenj. To je zamujena priložnost in velika politična napaka, ki jo je treba odpraviti.

5.6 Nadaljnji koraki

Stoletnica spomina na vojno ter praznovanje miru in kulturne dediščine je odlična priložnost za EU, da ponovno dokaže svojo vrednost v svetu, ne le kot gospodarska velesila, temveč kot vodilna v svetu na področju izgradnje, zagotavljanja in spodbujanja miru. Če se spričo terorističnih groženj doma in v tujini osredotoči na mir, lahko svojo izkušnjo uporabi kot zgled, kaj je mogoče doseči, če se to nenehno neguje za spodbujanje medkulturnega dialoga, strpnosti, solidarnosti in vzajemnega spoštovanja.

Pot belega goloba bi z načrtom za globalno strategijo za izgradnjo miru pod vodstvom EU, dopolnjeno z dejansko in virtualno potjo za pohodnike, ponudila zgled za način življenja, učenja in povezovanja v vse bolj globaliziranem svetu. Mladi in stari iz različnih socialno-ekonomskih skupin, generacij, veroizpovedi, kultur in skupnosti bodo prišli z različnih koncev EU in sveta, da bi skupaj izvedeli več o različnih kulturah in tradicijah ter zgradili nove mostove na podlagi boljšega razumevanja evropskih vrednot.

S simbolom belega goloba, ki bi se uporabljal tudi kot kažipot, Pot belega goloba ne bi bila le pomnik mirovnim prizadevanjem po vsem svetu, temveč tudi izraz nove vizije za EU in sporočilo upanja v vse težavnejših časih.

Če je v politiki utrjevanja miru volja, je tudi pot – Pot belega goloba.

V Bruslju, 20. marca 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Robert Schuman, eden od ustanoviteljev EU, je irskega romarja iz šestega stoletja opisal kot „zavetnika vseh tistih, ki si prizadevajo zgraditi združeno Evropo“.

(2) Mnenje EESO o vlogi EU v severnoirskem mirovnem procesu, 23.10.2008 (UL C 100, 30.4.2009, str. 100).

Mnenje EESO o vlogi EU pri zagotavljanju miru v okviru zunanjih odnosov: dobre prakse in pogled v prihodnost, 19.1.2012, (UL C 68, 6.3.2012, str. 21).

(3) Kot je navedeno v mnenju EESO o zagotavljanju uvoza pomembnih dobrin za EU v okviru obstoječe trgovinske politike in sorodnih politik EU, 16.10.2013 (UL C 67, 6.3.2014, str. 47).

5.7.2019

Uradni list Evropske unije

C 228/37

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Prisluhniti državljanom Evrope za trajnostno prihodnost (do Sibiua in naprej)

(2019/C 228/06)

Poročevalci: Vladimíra DRBALOVÁ

Peter SCHMIDT

Yves SOMVILLE

Sklep predsedstva	16.10.2018
Pravna podlaga	člen 29(2) poslovnika
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	20.3.2019
Plenarno zasedanje št.	542
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	217/6/8

Prisluhniti državljanom Evrope za trajnostno prihodnost

1. Uvod

1.1

EESO zaradi raznolikosti svojih članov deluje kot most med institucijami in državljani EU, zato želi predlagati svojo ambiciozno vizijo za prihodnost, po kateri bi Evropa postala svetovna vodilna sila na področju trajnostnega razvoja.

1.2

Ustanovitev Evropske unije je eden od najuspešnejših mirovnih, družbenih in gospodarskih projektov v evropski zgodovini. Naša Evropa temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, nediskriminacije, strpnosti, pravičnosti, solidarnosti, enakosti spolov, demokracije, pravne države ter spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin (1). Te vrednote morajo biti še naprej v središču prihodnjega razvoja in politik EU.

1.3

Sedem desetletij miru in stabilnosti v Evropi je zgodovinski in izjemen dosežek. Omogočila sta ga evropski projekt in ustanovitev Evropske unije, s čimer je bila vzpostavljena zveza med narodi Evrope, evropske države pa so se sčasoma povezale, da bi dosegle skupni cilj. To je razlog, zaradi katerega je EU za države kandidatke in države, ki sodelujejo v sosedski politiki EU, še vedno privlačen projekt. Vendar pa mora biti Evropa pripravljena na soočenje z novimi geopolitičnimi dogodki. EESO bi moral sodelovati pri ozaveščanju o dejstvu, da mir ne bo vedno samoumeven.

1.4

Enotni trg je s svojo gospodarsko, družbeno in okoljsko razsežnostjo v središču evropskega povezovanja. Zato bi moral biti zmožen ustvariti trajnostno rast in inovacije, privabiti naložbe ter spodbujati trajnostno konkurenčnost svojih podjetij na globaliziranem trgu. Vendar je treba tudi priznati, da pozitivni učinek enotnega trga ni enakomerno porazdeljen in da nimajo vsi državljani koristi od njegovega bogastva.

1.5

Trajnostna rast pomeni, da rast ne bi smela temeljiti le na količini, ampak tudi – pravzaprav še bolj – na kakovosti, kar pomeni (i) odsotnost izkoriščanja okolja ali delovne sile, (ii) pravične življenjske razmere, (iii) gospodarsko rast, ki se ne meri le z letnim tokom, ampak tudi z ravnmi bogastva in njegovo porazdelitvijo, (iv) izpolnjevanje potreb vseh v okviru zmogljivosti planeta, (v) razvoj gospodarstev, ki omogočajo blaginjo, ne glede na to, ali se povečujejo, ter (vi) zaprt tok kroženja prihodkov med gospodinjstvi, podjetji, bankami, vladami in trgom, ki deluje socialno in ekološko. V sedanji model niso vključeni energija, snovi, narava, družba, moč in bogastvo, ki so skupni vsem. Spregledano je neplačano delo negovalcev, predvsem žensk, čeprav nobeno gospodarstvo ne bi moglo delovati brez njih (2).

1.6

Trajnostna konkurenčnost pa je model, pri katerem se poskuša najti ravnotežje med gospodarsko blaginjo, okoljskimi vprašanji in družbeno vključenostjo. V tem smislu mora indeks svetovne konkurenčnosti, prilagojen trajnosti, upoštevati dve novi razsežnosti – okoljsko in družbeno (3).

1.7

Bistvo Evrope so štiri svoboščine, tj. prost pretok blaga, državljanov, storitev in kapitala, ki skupaj omogočajo razvoj trgovine in gospodarski razvoj, zaposlovanje, ustvarjalnost in inovacije, izmenjavo znanj in spretnosti ter razvoj infrastrukture na oddaljenih območjih. Dobro delujoče gospodarske svoboščine in pravila konkurence gredo z roko v roki s temeljnimi socialnimi pravicami in jih ne smejo ogrožati.

1.8

Kljub temu se EU še vedno sooča z izjemnimi notranjimi in zunanjimi gospodarskimi, družbenimi, okoljskimi in političnimi izzivi (4), ki ogrožajo njen obstoj: protekcionizmom na enotnem trgu, družbenimi neenakostmi, populizmom, nacionalizmom in ekstremizmom (5), pa tudi s pomembnimi spremembami v geopolitičnem prostoru ter velikimi tehnološkimi spremembami.

1.9

Pomembna grožnja za prebivalstvo, gospodarstvo in ekosisteme Evrope so tudi hitreje spreminjajoče se podnebje, uničevanje biotske raznovrstnosti, druga okoljska tveganja ter skupna nezmožnost zagotovitve uspešnih politik. Zato je potrebna trdna strategija EU za izvajanje agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030. Enakopravnejše družbe namreč dosegajo boljše okoljske rezultate in imajo več možnosti, da postanejo vse bolj trajnostne.

1.10

Jasno je, da je treba obravnavati povpraševanje po kakovostnih delovnih mestih, ki jih zahtevajo državljani po vsej Evropi, zlasti v regijah z visoko brezposelnostjo, še posebej med mladimi, ali v regijah, ki se soočajo s strukturnimi spremembami. Zato morajo vsi – institucije, vlade, socialni partnerji in druge organizacije civilne družbe – na novo opredeliti trajnostno Evropo, ki bo spodbujala ustvarjanje kakovostnih delovnih mest.

1.11

Nujno je treba okrepiti dostop do trgov dela, in sicer s povezavo med ustvarjanjem kakovostnih delovnih mest ter izboljšanim izobraževalnim sistemom, v katerem bodo zagotovljena ustrezna znanja in spretnosti, na primer z dualnim sistemom.

1.12

Družbena in okoljska razsežnost se prepletata, gospodarstvo pa mora omogočati družbeno, gospodarsko in kulturno prenovo, med drugim s spodbujanjem in razvojem ključnih znanj in spretnosti ter večjo diverzifikacijo. Agenda OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 mora zasebni sektor spodbuditi, da bo prispeval k doseganju trajnostnih gospodarskih, družbenih in okoljskih ciljev, s čimer se bo spodbudilo uravnoteženo in trajnostno izboljšanje splošnega dobrega počutja ter varstvo socialnih in človekovih pravic ter pravic delavcev (6).

1.13

V vseh politikah EU je treba v celoti priznati tudi kulturno razsežnost evropskega projekta v vsej njeni raznolikosti. To pomeni razumevanje in spodbujanje kulturne dediščine, vključevanje kulturne in ustvarjalne razsežnosti v izobraževanje ter podpiranje sodobnega ustvarjanja kot gonilne sile kohezije in razvoja.

1.14

Trajnost je v prihodnost usmerjen proces, ki mora temeljiti na močni politični volji in odločenosti, da se trajnostna Evropska unija oblikuje tako, da naša gospodarstva postanejo odporna, sodelujoča, gospodarna z viri, nizkoogljična in socialno vključujoča (7), pri čemer bodo vlade, podjetja, delavci, državljani in potrošniki vplivali na gospodarstvo, okolje in družbo z odgovornim vedenjem, ukrepi in odločitvami.

—	EESO najprej poziva h krovni strategiji za trajnost pri izvajanju Agende 2030, za katero bo zagotovljen ambiciozen proračun EU.

—

Konkurenčnost in trajnost nista protislovni, dokler so družbeni in okoljski vidiki sestavni del opredelitve konkurenčnosti. Konkurenčnost ne sme biti opredeljena le s količino in določanjem cen, ampak po možnosti tudi ob upoštevanju evropskih vrednot, kakovosti in trajnosti, kot del popolnoma razvitega in dobro delujočega enotnega trga.

—	Evropa potrebuje nov model rasti, ki se po kakovosti razlikuje od dosedanjih modelov, je bolj socialno vključujoč in ekološko trajnosten ter zmožen spodbujati in spremljati zbliževanje digitalnih in ekoloških prehodov v naših državah in družbah.

—

Trajnostne naložbe so ključni instrument za usmerjanje in spodbujanje procesa krepitve vodilne vloge Evrope pri doseganju trajnostne družbe. Spodbujati morajo ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, energijo iz obnovljivih virov, izobraževalne sisteme, cenovno ugoden in dostopen okolju prijazen javni promet, okoljsko primerno zasnovano digitalno tehnologijo, raziskave in inovacije.

—	Evropska podjetja morajo izpolniti svojo vlogo in odgovornosti, preostali svet pa jih mora videti kot vodilno silo, da se bosta konkurenčnost in gospodarska trajnost evropskega sistema na novo opredelili glede na meje našega edinega planeta.

2. Evropa državljanov

2.1

Evropski državljani Evropo vse redkeje dojemajo kot rešitev in vse pogosteje kot težavo. Aktualni grožnji sta nacionalizem in protekcionizem. Evropa, ki se sooča z izgubo identitete in vrednot ter zanemarja kulturno razsežnost evropskega projekta, neuspešno išče odgovore, ki bi ustrezali ravni lokalnih in globalnih vprašanj.

2.2

Zelo pomembno je priznati upravičene pomisleke državljanov in krepiti njihovo demokratično udeležbo, zlasti mladih. Bistvenega pomena pa je izboljšati in reformirati obstoječe mehanizme sodelovanja in posvetovalne procese EU. Mladinska vprašanja so med drugim vključena v evropski steber socialnih pravic, agendo OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in njene cilje trajnostnega razvoja.

—	Strukturiran civilni dialog mora postati dejansko orodje demokratične udeležbe, kakor je določeno v členu 11(1) in (2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) (8).

—	EESO bo kot institucionalni predstavnik organizirane civilne družbe še naprej aktivno prispeval k pripravi politik.

—

Nadalje je treba podpreti in izboljšati tudi evropsko državljansko pobudo, kakor je določena v členu 11(4) PEU, kot prvo nadnacionalno sodelovalno orodje na svetu. EESO si je prizadeval za enostavnejši in razumljivejši sklop pravil za njeno izvajanje (9), zlasti z organizacijo letne konference ob dnevu evropske državljanske pobude ter zagotavljanjem pomoči in podpore organizatorjem evropske državljanske pobude pa povezuje Komisijo in državljane.

—

Mlade je treba spodbuditi k sodelovanju in udeležbi v evropskem političnem procesu (10), in sicer s spodbujanjem širšega angažiranja državljanov, med drugim pri volitvah, prostovoljskih dejavnostih, mladinskih organizacijah, demokraciji na delovnem mestu in socialnem dialogu (11). EESO bo mlade spodbujal, naj se udeležijo njegovih dejavnosti, ter organiziral dogodke, namenjene mladim, kot sta Vaša Evropa, vaš glas! in nagrada za mlade podjetnike.

—

Da bi pridobili podporo državljanov, bi bilo treba sprejeti ukrepe za zagotovitev večje odgovornosti in transparentnosti odločanja institucij EU ter nacionalnih vlad, kar vključuje tudi regionalno in lokalno raven, na primer reformo načinov dela Sveta za povečanje transparentnosti in razrešitev vprašanj glede odgovornosti in transparentnosti, povezanih z razširjeno uporabo zaprtih „trialogov“pred sprejetjem aktov med prvim in drugim branjem v okviru rednega zakonodajnega postopka (12) (13).

—

Vzpostaviti bi bilo treba institucionalne mehanizme, s katerimi bi se povečal vpliv mnenj EESO pri oblikovanju politik in procesih odločanja EU, na primer z okrepljenim nadzorom ukrepov spremljanja mnenj Odbora in sklenitvijo sporazuma o sodelovanju s Svetom EU, da bi se med drugim zagotovilo sistematično posredovanje informacij o mnenjih Odbora delovnim skupinam Sveta.

—	Za nov socialni dogovor je bistveno pridobiti javno podporo izvajanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030.

3. Socialna Evropa

3.1

Evropski socialni model bi moral vsem državljanom zagotoviti zanesljivo in pošteno zaščito, hkrati pa zmanjševati revščino in zagotoviti priložnosti, ki bi vsem omogočale uspeh. Z dostojnimi dohodki bi se morale zmanjšati razlike med bogatimi in prikrajšanimi ter zagotoviti kakovostno življenje. Od dostojnih delovnih standardov, enakosti, večje blaginje in manjših razlik na področju zdravja v državah in med njimi ter med posameznimi generacijami bi morali imeti koristi vsi. Glavna načela, na katerih temeljijo nacionalni in evropski politični programi, morajo biti socialna vključenost in zaščita, kakovostna delovna mesta, enakost spolov, kakovostna, cenovno ugodna in dostopna javno zdravstvo in zdravstveno varstvo, dostop do cenovno ugodne in kakovostne nastanitve, okoljska pravičnost, kakovostno javno izobraževanje ter enak dostop do kulture.

—	Nujen je nov socialni dogovor, ki bo vsem državljanom zagotavljal bolj pošteno in enakopravnejšo družbo. Zato EESO poziva k akcijskemu programu socialnih ukrepov, s katerim bi se agenda OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 prenesla na vse ravni.

—

EESO poziva k splošnemu izboljšanju izobraževalnih sistemov in povečanju naložb vanje ter podpira pravico do vseživljenjskega učenja za vse, ki ljudem omogoča pridobivanje znanj in spretnosti, prekvalifikacijo in izpopolnjevanje, povečanje naložb v institucije, politike in strategije, ki bodo ljudem pomagale pri prihodnjih prehodih med delovnimi mesti, ter izvajanje preobrazbene in merljive agende za enakost spolov, kar bi moralo uživati široko podporo (14).

—

Z javnimi politikami in zakonodajnimi ukrepi je treba zagotoviti, da bodo vsi evropski državljani in prebivalci uživali enako raven zaščite ter da bodo lahko uveljavljali svoje temeljne pravice in svoboščine. EU mora svoje politike in ukrepe izboljšati, da bi zagotovila enakost spolov, vsem, ki se soočajo z več oblikami diskriminacije, pa enake možnosti v družbi.

—

Glede na vse večje pomisleke zaradi razlik pri napredku držav članic bi bili ukrepi za zagotovitev minimalne plače in minimalnega dohodka v okviru socialne konvergence v EU lahko pomemben element socialne zaščite. To bi lahko prispevalo k doseganju dostojnega življenjskega standarda v vseh državah ter k podpiranju rasti in krepitvi konvergence v EU oziroma preprečevanju razlik (15).

—	Za trajnostni prehod so potrebne naložbe v učinkovite in celostne sisteme socialne zaščite, ki ponujajo kakovostne storitve (16).

—	Kot ključna orodja bi morali prevladovati socialni dialog in trdni sistemi kolektivnih pogajanj med socialnimi partnerji, da bi lahko predvideli in upravljali prehode ter spremembe.

—	Zgornji ukrepi bi morali prispevati k enakim konkurenčnim pogojem, da se olajša polno delovanje enotnega trga.

4. Trajnostno okolje

4.1

Okoljska tveganja so glede na rezultate letne raziskave dojemanja tveganj na svetovni ravni še vedno med najpogosteje omenjenimi. Letos so predstavljala tri od prvih petih tveganj v smislu verjetnosti in štiri v smislu vpliva. Največjo zaskrbljenost so povzročali ekstremni vremenski dogodki, anketiranci pa so vse bolj zaskrbljeni zaradi neuspešne okoljske politike. Odgovor „neuspešna blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje“je bil po konferenci v Parizu manj pogost, letos pa se je v smislu vpliva ponovno uvrstil na drugo mesto (17).

4.2

Na mrtvem planetu ne bo ne življenja, ne zaposlovanja in ne podjetništva. Uničevanje biotske raznovrstnosti in podnebne spremembe torej pomenijo, da mora EU nujno ustvariti kakovostna delovna mesta (18) ter zagotoviti rešitev, od katere bodo imeli koristi delodajalci, delavci in predstavniki civilne družbe. Z zavlačevanjem prilagajanja ali neukrepanjem se lahko bistveno zvišajo skupni stroški podnebnih sprememb (19) ter poveča njihov uničujoč vpliv na biotsko raznovrstnost, vključno s človeštvom.

4.3

Osnutek evropskega finančno-podnebnega pakta se obravnava že več let. Pakt bi EU omogočil, da ohrani vodilno vlogo na področju trajnostnega razvoja in boja proti podnebnim spremembam (20).

—

Ta strategija mora zagotoviti, da se bo vsaj Pariški sporazum v celoti in takoj izvajal ter odražal v uskladitvi ciljev zmanjšanja emisij EU za leti 2030 in 2050 z obveznostjo omejitve zvišanja temperature na največ 1 °C, pa tudi v drzno zastavljenih podnebnih politikah EU, med drugim v hitrem postopnem opuščanju vseh fosilnih goriv in prehodu z energetske učinkovitosti na absolutno zmanjšanje porabe energije. EU bi morala pospešiti pravičen in trajen prehod na čim višjo (21) oskrbo z energijo iz obnovljivih virov, ki je čista, dostopna, podpira lastništvo skupnosti in ne povzroča energetske revščine ali ogroža trajnostne konkurenčnosti evropskih podjetij na svetovni ravni.

—	Finančno-podnebni pakt mora zajemati vse vidike politike na področju podnebnih sprememb, na primer pravičen prehod za ublažitev posledic sprememb ter nadomeščanje škode in izgub, pa tudi resnične politike za prilagajanje podnebnim spremembam.

—

EESO ponovno poziva k oblikovanju celostne prehranske politike (22) v EU, da bi zagotovili zdrave načine prehranjevanja iz trajnostnih prehranskih sistemov, povezali kmetijstvo s prehrano in ekosistemskimi storitvami ter vzpostavili dobavne verige, ki bodo varovale javno zdravje celotne evropske družbe. Bistvena je pravična porazdelitev dodane vrednosti po prehranski verigi.

—	Kmetijstvo bi lahko bilo del rešitve na področju blažitve podnebnih sprememb (krožno gospodarstvo, shranjevanje CO2 itd.), saj je zanj namenjen velik del evropskega ozemlja. Poleg tega ima trajnostno kmetijstvo pomembno vlogo pri ohranjanju družbenogospodarskega tkiva na podeželskih območjih.

—	EU mora linearno gospodarstvo preoblikovati v krožno, brezogljično gospodarstvo. Politike na področju krožnega gospodarstva bi morale zagotavljati dolgotrajno, lokalno in okolju prijazno kroženje v manjšem obsegu. Za nekatere posebne industrijske dejavnosti so lahko značilne velike zanke (23).

—

Vzpostaviti bi bilo treba skupne standarde, z njihovim izvrševanjem pa zagotoviti čist zrak in vodo ter zaščito oceanov. Da bi ustavili krčenje gozdov in izgubljanje biotske raznovrstnosti v Evropi in po svetu ter končali netrajnostno izkoriščanje naravnih virov, med drugim na svetovnem jugu, je treba izvajati drzne ukrepe. Sprejeti bi bilo treba ukrepe, s katerimi bi se evropske ravni potrošnje uskladile z zmogljivostjo Zemlje za proizvodnjo, med drugim z izvajanjem strategij za zadostnost (24).

5. Evropska podjetja kot močnejša vodilna sila na področju trajnostnega razvoja

5.1

Podjetja omogočajo družbeni in okoljski razvoj, trajnostna konkurenčnost pa je pogoj, ki ga morajo izpolnjevati, da bi lahko imela svojo vlogo v družbi. Podjetja na podlagi lastnih specifičnih okoliščin in sredstev ter v sodelovanju z deležniki, ki spremljajo in ocenjujejo varstvo družbe, okolja in potrošnikov ter učinke njihovega poslovanja na človekove pravice in poročajo o njih, poslujejo vse bolj trajnostno. Evropa mora zato v svojih politikah uporabiti pristop, ki je usklajen z njeno drzno željo, da bi postala svetovna vodilna sila na področju trajnostnega razvoja. Nekatera podjetja v Evropi že imajo vodilni položaj, vendar morajo biti ambicioznejša in to trajnostno miselnost razširiti po vrednostnih verigah, s tem pa spodbuditi zlasti mala in srednja podjetja.

5.2

Zaradi številnih novih modelov se preoblikujejo razmerja med proizvajalci, distributerji in potrošniki. Nekateri od teh novih modelov (kot so funkcionalno gospodarstvo, ekonomija delitve in odgovorno financiranje) so namenjeni obravnavi drugih ključnih izzivov, s katerimi se soočajo ljudje in planet, ki so bistveni za trajnostni razvoj, kot so socialna pravičnost, participativno upravljanje ter ohranjanje virov in naravnega kapitala.

—

S sedanjo četrto industrijsko revolucijo se korenito spreminja svetovno gospodarstvo, zlasti storitve, povezane s proizvodnjo in industrijo. Evropa potrebuje resnično digitalno preobrazbo, da bi ponovno postala trajnostno konkurenčna na svetovni ravni ter zagotavljala trajnostno rast in delovna mesta. Da bi postala najbolj dinamična digitalna regija na svetu, je potreben krovni prehod, ki bo upošteval svetovno naravo digitalnega gospodarstva in vključitev podjetij v globalne vrednostne verige.

—	Evropska unija ima priložnost, da s spodbujanjem teh inovacij prevzame vodilno vlogo pri inovativnih ekonomskih modelih, ki neločljivo povezujejo pojme gospodarske blaginje, kakovostne socialne zaščite in okoljske trajnosti ter opredeljujejo „evropsko blagovno znamko“.

—

Evropska podjetja morajo ostati vodilna na področju inovacij in ustvarjalnosti ter spoštovati visoke standarde v zvezi z delom, potrošniki in okoljem po vsej Evropi. Priprava pametnih politik in dobro upravljanje imata velik pomen pri opredeljevanju pravega okvira, podjetja s svojimi delavci pa so tista, ki se v tesnem sodelovanju z znanstveniki in raziskovalci odzovejo na potrebe družbe z inovacijami in rešitvami.

—	Poslovno okolje, ki bo pomagalo pripravljati na prihodnost, temelji na odprtih trgih in pošteni konkurenci, pri čemer so del njegove opredelitve družbeni in okoljski vidiki, ter zagotavlja pogoje, ki poslovanje omogočajo in ga podpirajo.

—

Da bi lahko vsa podjetja ter zlasti mala in srednja podjetja sprejela digitalizacijo ter z ozaveščanjem, spodbujanjem financiranja, podporo raziskavam in razvoju ter naložbami v ustrezna znanja in spretnosti preusmerila neustrezne trende na področju naložb v tehnologijo in inovacije, morajo imeti na voljo smernice in podporo.

6. Prosta in pravična trgovina

6.1

Trgovinska politika EU je ključni dejavnik, ki se uporablja za EU kot celoto in dejansko združuje vse države članice. Trgovinske menjave z najrazličnejšimi partnerji so EU pomagale povečati blaginjo. Danes je EU vodilna sila na svetovnem trgu, saj je več kot 30 milijonov njenih delovnih mest povezanih z mednarodno trgovino (25), ima pomembno vlogo v trgovini s storitvami, pa tudi znatne trgovinske presežke v trgovini z blagom, na primer z ZDA (več kot 107,9 milijarde EUR v prvih 11 mesecih 2018). Hkrati EU pooseblja in s trgovino spodbuja vrednoti socialne vključenosti in varstva okolja, ki sta bistveni za oblikovanje trajnostne globalizacije. To je vrsta globalizacije, ki ne bo prinašala koristi le velikim podjetjem in vlagateljem, temveč tudi običajnim ljudem, delavcem, kmetom, potrošnikom ter malim in srednjim podjetjem.

6.2

EU namerava večstransko, dvostransko in enostransko spodbujati vizijo trgovinske politike, ki tradicionalen merkantilističen pristop k dostopu do trga (s tarifami ali brez njih) združuje s cilji trajnostnega razvoja v skladu z bojem proti podnebnim spremembam.

6.3

S trgovinsko politiko EU se je zaradi prispevkov notranjih svetovalnih skupin okrepila vloga civilne družbe tako v fazi pogajanj kot v fazi izvajanja. EESO podpira profesionalizacijo vseh organizacij, ki zagotavljajo državljanom večji vpliv na določanje vsebine trgovinskih sporazumov ter večji nadzor nad tem, ali trgovinski partnerji izpolnjujejo zaveze in standarde v zvezi s kakovostjo (26).

—

Tako kot diplomatska in sosedska politika EU mora tudi njena trgovinska politika, ki je vodilna na svetu na področju trajnosti, izražati njene notranje vrednote ter biti skladna z njimi. EU bi morala biti zmožna ohraniti svojo konkurenčnost in upravljati zavezništva s ključnimi partnerji ter hkrati ohranjati, krepiti in izboljševati svoj model visokih okoljskih in socialnih standardov.

—	EESO poziva zlasti k drznemu načrtu za trgovinsko politiko na vseh treh ravneh, tj. enostranski, dvostranski in večstranski ravni, s katero se bodo ob spodbujanju na pravilih temelječe trgovinske politike na svetovni ravni ustvarjali rast in delovna mesta v EU.

—	EU bi morala enostransko posodobiti in izboljšati splošno shemo preferencialov in sporazum „Vse razen orožja“, da bi spodbudila razvoj najmanj razvitih držav in držav v razvoju.

—	Dvostransko bi morala še naprej odpirati nove trge ter z več partnerji povečati poslovne priložnosti in zadovoljstvo potrošnikov, hkrati pa zagotoviti visoke socialne in okoljske standarde na področju kmetijstva, industrije in storitev.

—

Na večstranski ravni bi morala imeti vodilno vlogo pri reformi STO, da bi preprečila ohromitev pritožbenega organa Organa za reševanje sporov. EESO je nedavno sprejel drzen in v prihodnost usmerjen sklop predlogov za kratko- in srednjeročno reformo (27). Z njimi želi zagotoviti, da bo STO, ki je edina varuhinja mednarodne trgovine, bistveno prispevala k doseganju ciljev trajnostnega razvoja, ohranila skladnost med trgovinskimi pravili in mednarodnimi standardi dela ter spodbujala izpolnjevanje zavez iz Pariškega sporazuma.

—	Za trgovinsko odprtost so potrebni učinkoviti instrumenti trgovinske zaščite in operativen mehanizem pregledovanja za neposredne tuje naložbe v strateške sektorje EU. Namenjeni so seveda zaščiti EU ter njenih potrošnikov, delavcev in podjetij pred nepoštenimi ter oderuškimi trgovinskimi praksami.

—	Da bi učinkovito obravnavali svetovne izzive, vključno s podnebnimi spremembami, revščino, goljufijami, utajo davkov in kibernetskimi napadi, je bistveno poglobiti mednarodno sodelovanje z vsemi ustreznimi organizacijami (OECD, UN/ECE, MOD, STO itd.).

7. Javne dobrine in storitve

7.1

V skladu z načelom 20 evropskega stebra socialnih pravic ima „[v]sakdo […] pravico dostopa do kakovostnih osnovnih storitev, vključno z vodo, sanitarijami, energijo, prevozom, finančnimi storitvami in digitalnimi komunikacijami“ (28). Teh storitev ni mogoče opravljati le v skladu s skupnimi pravili konkurence in tržnimi pravili, ampak so za zagotovitev, da ima vsak državljan cenovno ugoden dostop do teh storitev, ki se štejejo za osnovne ter so priznane kot skupne vrednote Unije, bistvena posebna pravila (29).

—	Javni organi si morajo za doseganje ciljev trajnostnega razvoja prizadevati s pogodbami o javnih naročilih, tako da proaktivno uporabljajo okoljska in socialna merila za javna naročila, kot je opredeljeno v novi evropski zakonodaji o javnih naročilih.

—	Osnovne javne storitve (30), kot so izobraževanje, zdravstvo, otroško varstvo in javni prevoz, ter javne dobrine, kot so čista pitna voda, čist zrak, neonesnažena tla itd., morajo biti vsem dostopne, tudi finančno.

8. Pravična obdavčitev

8.1

Davčna politika v EU ima dva elementa: neposredno obdavčitev, ki ostaja v izključni pristojnosti držav članic, in posredno obdavčitev, ki vpliva na prost pretok blaga in svobodo opravljanja storitev na enotnem trgu. V zvezi z neposredno obdavčitvijo je EU kljub temu določila nekatere usklajene standarde za obdavčitev podjetij in posameznikov, medtem ko so države članice sprejele skupne ukrepe za preprečevanje izogibanja davkom in dvojnega obdavčevanja. Kljub temu mora EU še naprej spodbujati pravičen davčni sistem, ki od posameznikov in pravnih subjektov zahteva sorazmerno plačilo davka od dohodka in dobička. EU v zvezi s posredno obdavčitvijo usklajuje in harmonizira zakonodajo o davku na dodano vrednost (DDV) in trošarinah. Zagotavlja, da se konkurenca na notranjem trgu ne izkrivlja zaradi razlik med stopnjami posredne obdavčitve in sistemi, ki dajejo podjetjem v eni državi nepošteno prednost pred drugimi.

8.2

Pomanjkanje transparentnosti, diskriminacija, izkrivljanje konkurence in škodljive davčne prakse povečujejo gospodarske neenakosti ter zmanjšujejo naložbe in število delovnih mest, kar povzroča nezadovoljstvo v družbi, nezaupanje in demokratični primanjkljaj. Zato bi bilo treba pravično davčno politiko EU izvajati tako, da bo ostala usklajena – ne v nasprotju – s splošno strategijo trajnosti, da bi spodbudili ekonomsko in socialno konvergenco, socialno kohezijo in naložbe v trajnostni razvoj.

—	Potrebna reforma EMU bi morala vključevati večje davčno usklajevanje med članicami in enotno zastopanje eura v mednarodnih organizacijah.

—	EESO podpira pravično obdavčitev in boj proti goljufijam, davčnim utajam, pranju denarja in finančnim praksam davčnih oaz. Skupni cilj institucij EU, vlad in podjetij mora biti sodelovanje, da se vzpostavijo učinkoviti mehanizmi, kot sta direktivi proti izogibanju davkom (31).

—

Usklajevanje na področju boja proti davčnim goljufijam in davčnim utajam bi moralo vključevati ukrepe proti eroziji davčne osnove družb in preusmerjanju dobička: Evropska komisija je ocenila, da je to pomenilo 50 do 70 milijard EUR letno pred začetkom izvajanja teh ukrepov. Ocenjuje se, da nepobrani DDV v regiji vsako leto znaša 150 milijard EUR.

—	EU mora sodelovati z drugimi gospodarskimi regijami, da bi bil boj proti korupciji in davčnim utajam učinkovit po vsem svetu in da bi zagotovili jasnost, transparentnost, objektivnost in predvidljivost mednarodnih pravil o davku od dohodkov pravnih oseb.

—	Javnost vse bolj zahteva, da se obdavčitev uporabi za zagotavljanje socialne kohezije, boj proti globalnemu segrevanju in spodbujanje trajnostne rasti.

—

EESO poziva k sprejetju učinkovitih in usklajenih davčnih ukrepov, s katerimi bi zagotovili, da bodo vsa podjetja plačala svoj delež davkov in prispevala k nacionalnim in evropskim javnim proračunom, da bodo vlade lahko izpolnile svoje socialne pravice (32). EESO podpira predlog Komisije o uvedbi skupne konsolidirane osnove za davek od dohodkov pravnih oseb (CCCTB) (33).

—

Novi poslovni modeli z uporabo spletnih platform in drugih digitalnih orodij so privedli do tega, da se podjetja manj opirajo na fizično prisotnost v določeni državi. EESO meni, da je zelo pomembno razviti nova načela o tem, kako v dialogu s trgovinskimi partnerji pripisati dobiček podjetij državi EU in jih obdavčiti, ter aktivno sodelovati v tekočih razpravah na ravni OECD/G20 o globalnem sporazumu o digitaliziranem gospodarstvu, da bi preprečili stopnjevanje napetosti na področju trgovine in davkov med svetovnimi gospodarskimi velesilami (34).

9. Upravljanje

9.1

Za prehod na trajnostni razvoj so pri sprejemanju in izvajanju politik EU potrebni nov pristop k upravljanju ter nova pravila in instrumenti. Za trajnostni razvoj je potreben celovit medsektorski pristop k politikam, da se zagotovi povezana obravnava gospodarskih, socialnih in okoljskih izzivov.

—	EU mora zagotoviti, da bodo vse njene notranje in zunanje politike skladne in usklajene s cilji trajnostnega razvoja ter bodo ustrezno upoštevale načela učinkovitosti, sorazmernosti in trajnosti.

—

Nadaljnje vključevanje trajnostnega razvoja v evropske politike je mogoče zagotoviti tudi z uporabo orodij Evropske komisije za boljše pravno urejanje. Komisija mora v vseh ocenah učinka proučiti okoljske, podnebne, socialne in gospodarske vplive ob ustreznem upoštevanju trajnosti. Tudi pri naknadnih ocenah je treba analizirati vse tri razsežnosti v okviru odločnega celostnega pristopa. Glede na določbe Pogodbe, v skladu s katerimi so potrebna posebna posvetovanja z delavci in vodstvom o zakonodaji na področju socialnih vprašanj (člen 154(2)), so za izpolnitev zahteve glede vključenosti, ki je v središču Agende 2030, potrebna tudi posvetovanja s socialnimi partnerji ter posvetovanja z Evropskim ekonomsko-socialnim odborom, Evropskim odborom regij in nacionalnimi parlamenti iz drugega dela orodij za boljše pravno urejanje.

—

Ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja morajo platforma REFIT ter ocene učinka in vrednotenja pomagati zagotoviti, da bo zakonodaja koristila podjetjem in državljanom. V okviru teh orodij bi bilo treba v prihodnosti še naprej uporabljati vsa razpoložljiva sredstva, vključno s civilno družbo, da bi se ocenilo, kako izboljšati učinkovitost in uspešnost zakonodaje EU glede na njene cilje. Ta orodja bi morala prispevati k obsežnemu regulativnemu izboljšanju vseh razsežnosti trajnostnega razvoja, pri tem pa ne le poenostaviti in zmanjšati nepotrebna bremena ter zagotoviti učinkovito doseganje zakonodajnih ciljev, ne da bi jih znižala, ampak tudi prispevati k pregledu, potrjevanju, spreminjanju, krepitvi ali boljšemu izvrševanju veljavne zakonodaje.

—

Evropski semester je kot okvir EU za ekonomsko upravljanje delno osredotočen na zaposlovanje in socialno uspešnost, vendar pomanjkljivo obravnava nevarnosti, ki jih predstavljajo podnebne spremembe, in napredek EU pri doseganju pariških ciljev, kot je navedeno v letnem pregledu rasti za leto 2019 (35). EESO poziva, naj se v prihodnost usmerjena strategija trajnostnega razvoja na podlagi dopolnilnih socialnih, gospodarskih in okoljskih kazalnikov ter ciljev vključi v cikel trajnostnega razvoja.

—

Socialni dialog je treba priznati kot instrument za izvajanje razvojne agende, zanj pa sta potrebna ugodno okolje in učinkovit institucionalni okvir. Začne se s spoštovanjem svobode združevanja in pravico do kolektivnih pogajanj. EU bi si morala skupaj s socialnimi partnerji prizadevati za spodbujanje trdnih praks v odnosih med delodajalci in delojemalci ter nemoteno delovanje uradov za delo.

—

Evropska unija bi morala okrepiti svoje vezi z državami članicami in ponovno pridobiti zaupanje državljanov, in sicer z dobrim izvajanjem pristopa lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, ki omogoča celosten lokalni razvoj ter vključevanje državljanov in njihovih organizacij na lokalni ravni. EESO je prepričan, da bi imel lahko lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, kot uspešno evropsko orodje za lokalni razvoj veliko prednosti (36).

10. Celovita obravnava migracijske politike

10.1

V razpravi o prihodnosti trajnostne Evrope ni mogoče prezreti njenega pristopa k migracijam. Iz demografskega razvoja je razvidno, da bo Evropa potrebovala migrante, njihov talent, znanja in spretnosti ter podjetniški potencial. Na podlagi tesnejšega sodelovanja s tretjimi državami je nujno treba spremeniti stališče do migracij in migracijsko politiko, da bi zagotovili razumno razpravo, ki bo temeljila na dejstvih. Begunci in migranti ne bi smeli veljati za nevarnost, temveč za priložnost za evropski gospodarski in socialni model (37). Zato potrebujemo celosten pristop in strategijo v zvezi z migracijami.

—	EU bi morala sprejeti politike in ukrepe, ki podpirajo varne, urejene in redne migracije, ter okrepiti vključevanje in socialno kohezijo. Komisija bi morala pri programih za delovne migracije in vključevanje tesneje sodelovati z MOD.

—

EESO poziva, naj bodo poti, po katerih begunci prihajajo v EU, varne in zakonite. Potreben je usklajen pristop vseh držav članic ter evropskih in nacionalnih deležnikov, ki temelji na skupni odgovornosti, pravični dodelitvi, konvergenci in spoštovanju temeljnih pravic, da bi se povečale možnosti za ponovno združitev, premestitev in ponovno naselitev družin.

—	Nevključevanje prinaša gospodarska, socialno-kulturna in politična tveganja in stroške. Zato so naložbe v vključevanje migrantov najboljši način za preprečevanje morebitnih prihodnjih stroškov, težav in napetosti.

—

Vključevanje je dvosmerno. Pravice in obveznosti imajo tako gostiteljska skupnost kot migranti, zato si morajo deliti odgovornost. Ni pravično in ni mogoče resno pričakovati, da se bodo prišleki vključili brez pomoči, saj se soočajo s precejšnjimi socialnimi, kulturnimi in ekonomskimi ovirami. Da bi jim to olajšali, bi morali z javnimi politikami odpravljati bojazni, pomisleke in skrbi ljudi iz različnih delov družbe EU, da bi preprečili govor, ki je sovražen do EU in do tujcev. V ta namen bi morale ustrezne politike vključevati jasen, dosleden in utemeljen nabor obveznosti, hkrati pa tudi dosledno obsodbo protimigrantske retorike in ravnanj.

—

Zaradi vojne, podnebnih sprememb in slabih obetov za prihodnost v tretjih državah bi se lahko prihod beguncev in migrantov nadaljeval ali celo povečal. Omejitev dejavnikov, ki spodbujajo k migraciji, je načeloma svetovni izziv. Zaradi vse obsežnejšega pojava razseljenih ljudi se bodo povečevale migracije vseh vrst (vključno s podnebnimi begunci). Zato mora biti EU bolje pripravljena na usklajevanje njihove porazdelitve med državami članicami. EESO je že poudaril, da lahko neuravnoteženi gospodarski procesi v tem kontekstu povečajo destabilizacijo. Zato se strinja z mnenjem, da Lizbonska strategija zagotavlja ustrezno široka pooblastila za revizijo politike priseljevanja, s katero bi se zakonsko uredil status okoljsko razseljenih posameznikov.

11. Proračun EU

11.1

EESO priznava visoko evropsko dodano vrednost programov, pri katerih je Komisija v predlogih večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 predvidela največje povečanje odhodkov (raziskave, razvoj in inovacije ter Erasmus+). Vendar se mu zdi vprašljivo, da gre to povečanje na račun znatnega krčenja sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), kohezijsko politiko in skupno kmetijsko politiko (SKP) zaradi prizadevanj za zmanjšanje proračuna EU s sedanjega 1,16 % bruto nacionalnega dohodka (BND) EU-27 na zgolj 1,11 % v večletnem finančnem okviru za obdobje po letu 2020.

11.2

EESO ima pomisleke glede predlaganega zmanjšanja načrtovanih obveznosti za skupno kmetijsko politiko, saj bo onemogočilo izvajanje modela trajnostnega razvoja podeželja, ki je splošni cilj nove reforme skupne kmetijske politike, in drugih ciljev iz nedavnega sporočila Komisije o prihodnosti preskrbe s hrano in kmetijstva.

11.3

Žal se zdi, da je predlog Komisije preveč usmerjen k ohranjanju sedanjega stanja, pri čemer EESO obžaluje pomanjkanje usklajenosti med obsegom in zahtevnostjo novih izzivov in ambicioznostjo EU ter razpoložljivimi viri za njihovo uresničitev.

11.4

Nezaupanje ljudi v nacionalne in evropske demokratične institucije podžiga razmah političnih gibanj, ki dvomijo o demokratičnih vrednotah in načelih ter EU kot taki. Nekatera od teh političnih gibanj so zdaj del vlad držav članic EU.

—

EU v tem politično odločilnem trenutku potrebuje znatna sredstva EU, da bi lahko izpolnjevala nove ter obstoječe gospodarske, socialne in okoljske prednostne naloge. Predlog Komisije za večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 je skromen in neambiciozen. EESO tako kot Evropski parlament in Evropski odbor regij poziva, naj sredstva znašajo 1,3 % BND, prihodki pa naj izhajajo predvsem iz lastnih sredstev EU, s čimer se bodo določile vrednosti davka, kot jih je predlagala skupina na visoki ravni za lastna sredstva, ki ji predseduje Mario Monti (38).

—	Po mnenju EESO je treba sredstva v države članice prenesti v skladu z merili pravičnosti pri delitvi, da bi se vrnili na pot gospodarske in socialne konvergence, s katere smo skrenili zaradi krize (39).

—

EESO meni, da je treba v naslednjem večletnem finančnem okviru povečati financiranje, da bi (i) lahko države članice izvajale deklaracijo iz Göteborga o evropskem stebru socialnih pravic in s tem spodbudile ustvarjanje kakovostnih delovnih mest v smislu trajnostnega razvoja ter da bi se (ii) omogočilo uresničevanje agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in (iii) izvajanje Pariškega sporazuma, ki spodbuja pravičen prehod na ekološke in digitalizirane družbe.

—

EU potrebuje drzno zastavljene proračune, ki so instrumenti politik in sledijo jasni strategiji za krepitev Unije, z večjo povezanostjo, več demokracije, večjo podporo za organizacije civilne družbe v EU in zunaj nje, z večjo podporo za podjetja, ki obravnavajo izzive digitalizacije in okolja, močnejšo socialno razsežnostjo in večjo podporo za podeželje. Le tako lahko EU omeji in preseže notranje centrifugalne sile ter obvlada zunanja geopolitična tveganja.

—	EESO podpira predlog, po katerem bi bilo pridobivanje sredstev EU pogojeno s spoštovanjem načela pravne države v državah članicah, ki je glavni steber vrednot Unije v skladu s členom 2 PEU.

12. Komuniciranje

12.1

Še tako drzno zastavljeni politični koncepti in programi na ravni EU ne bodo prispevali k odpravi obstoječe vrzeli med Unijo in njenimi državljani, če ne bodo ustrezno predstavljeni.

12.2

Neusklajenost med pobudami, dejavnostmi in odločitvami na ravni EU ter njihovem dojemanju pri državljanih vodi v začaran krog neobveščenih ali napačno obveščenih državljanov, posledica pa je naraščanje populizma v večini držav članic. Hkrati je pri nekaterih prebivalcih mogoče opaziti pojav protievropskega razpoloženja, ki ogroža nenehna prizadevanja za vzpostavitev evropskega projekta.

12.3

Zato je za boj proti temu pomanjkanju informacij ter proti namerno zavajajočim informacijam nujno potrebna celostna skupna komunikacijska strategija za vse institucije EU na vseh ravneh, tudi za vse akterje civilne družbe.

12.4

Učinkovita komunikacijska politika mora imeti obliko pravega dialoga med ponudniki in prejemniki informacij, da se prepreči pristop od zgoraj navzdol.

12.5

Trajnostne, verodostojne in aktualne informacije o evropskih temah prispevajo k ozaveščanju in ustvarjajo zanimanje za evropske zadeve.

12.6

EESO bi moral kot most med EU in njenimi državljani s svojimi 350 člani prispevati k izvajanju takih usklajenih ukrepov. Raznolikost članov EESO je velika prednost, saj omogoča vzpostavitev stikov s kar največjim številom državljanov povsod po Evropi. Več pozornosti bi bilo treba nameniti zlasti mladim.

—	EU mora ključno vlogo EESO pri zapolnjevanju vrzeli med Evropo in njenimi državljani bolje upoštevati in jo podpreti.

—	Poleg tega mora decentralizirati dialog z državljani, da bodo lahko občine in regije začele razvijati skupno evropsko poslanstvo in identiteto.

—	Politike EU bi se morale veliko bolj odzivati na predloge državljanov, skupnosti in organizacij civilne družbe ter jim dati razlog za sodelovanje.

—	EESO bi moral vsako leto na podlagi ciljev politike, določenih v tem mnenju, oceniti izvajanje politik EU v državah članicah, da bi državljanom predstavil konkretne primere, kako članstvo v EU vpliva na njihovo vsakodnevno življenje.

V Bruslju, 20. marca 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Pogodba o Evropski uniji, člen 2.

(2) Ta opredelitev pojma trajnostne rasti temelji na opredelitvi Kate Raworth z inštituta za okoljske spremembe na univerzi Oxford in njenem konceptu „ekonomije ameriškega krofa“, ki je prelomna alternativa ekonomiji rasti in nov trajnostni ekonomski model za 21. stoletje, ki bi lahko prispeval k odpravi neenakosti – https://www.kateraworth.com/doughnut/

(3) Ta opredelitev temelji na delu Stena Thora in Ruzanne Tarverdyan o trajnostni konkurenčnosti: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0040162516000664?via%3Dihub

(4) Mnenje EESO z dne 18. oktobra 2017Prehod na bolj trajnostno evropsko prihodnost (UL C 81, 2.3.2018, str. 44).

(5) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2018 o porastu neofašističnega nasilja v Evropi.

(6) Mnenje EESO z dne 7. decembra 2017Osrednja vloga trgovine in naložb pri uresničevanju in izvajanju ciljev trajnostnega razvoja (UL C 129, 11.4.2018, str. 27).

(7) Mnenje EESO z dne 21. septembra 2016Trajnostni razvoj: pregled notranjih in zunanjih politik EU (UL C 487, 28.12.2016, str. 41).

(8) Mnenje EESO z dne 14. novembra 2012 o načelih, postopkih in ukrepih za izvajanje člena 11(1) in (2) Lizbonske pogodbe (UL C 11, 15.1.2013, str. 8).

(9) Mnenje EESO z dne 13. julija 2016 o evropski državljanski pobudi (revizija) (UL C 389, 21.10.2016, str. 35).

(10) Resolucija Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, o delovnem načrtu Evropske unije za mladino za obdobje 2016–2018,

Strategija Eurochild Child Participation Strategy (Strategija mreže Eurochild za udeležbo otrok) z dne 5. aprila 2017,

Program OZN za mlade – Youth Participation in Development – Summary Guidelines for Development Partners (Udeležba mladih pri razvoju – povzetek smernic za razvojne partnerje).

(11) Mnenje EESO z dne 18. oktobra 2018Angažiranje, povezovanje in opolnomočenje mladih: nova strategija EU za mlade (UL C 62, 15.2.2019, str. 142).

(12) Mnenje EESO z dne 17. septembra 2015 o izboljšanju Lizbonske pogodbe (UL C 13, 15.1.2016, str. 183).

(13) Resolucija EESO z dne 5. julija 2017Bela knjiga Komisije o prihodnosti Evrope in širše (UL C 345, 13.10.2017, str. 11).

(14) MOD, Globalna komisija za prihodnost dela – Work for a brighter future (Delo za svetlejšo prihodnost), 22. januar 2019.

(15) Mnenje EESO z dne 20. februarja 2019 o sporočilu Komisije Letni pregled rasti za leto 2019: Za močnejšo Evropo kljub svetovni negotovosti (UL C 190, 5.6.2019, str. 24).

(16) Dokument Evropske komisije o razmisleku z dne 30. januarja 2019 Towards a Sustainable Europe by 2030 (Za trajnostno Evropo do leta 2030).

(17) The Global Risk Report 2019 (Poročilo o globalnih tveganjih za leto 2019) za Svetovni gospodarski forum – povzetek.

(18) Mnenje EESO z dne 25. januarja 2017Evropski steber socialnih pravic (UL C 125, 21.4.2017, str. 10).

(19) OECD, poročilo The economic consequences of Climate Change (Ekonomske posledice podnebnih sprememb) z dne 2. septembra 2016.

(20) Mnenje EESO z dne 17. oktobra 2018Evropski finančno-podnebni pakt ( UL C 62, 15.2.2019, str. 8 ).

(21) Mnenje EESO z dne 2. julija 2015 Pariški protokol – načrt za obravnavo svetovnih podnebnih sprememb po letu 2020 (UL C 383, 17.11.2015, str. 74).

(22) Mnenje EESO z dne 6. decembra 2017 Prispevek civilne družbe k oblikovanju celostne prehranske politike v EU (UL C 129, 11.4.2018, str. 18).

(23) Mnenje EESO z dne 27. aprila 2016 o svežnju o krožnem gospodarstvu (UL C 264, 20.7.2016, str. 98).

(24) Manifesto for a Sustainable Europe for its Citizens (Manifest za trajnostno Evropo za njene državljane) z dne 28. septembra 2018.

(25) Sporočilo Komisije z dne 14. oktobra 2015 Trade for All (Trgovina za vse).

(26) Mnenje EESO z dne 23. januarja 2019Vloga notranjih svetovalnih skupin pri spremljanju izvajanja prostotrgovinskih sporazumov (UL C 159, 10.5.2019, str. 28).

(27) Mnenje EESO z dne 23. januarja 2019Reforma STO zaradi prilagoditve razvoju svetovne trgovine (UL C 159, 10.5.2019, str. 15).

(28) Storitve, ki jih Komisija opisuje kot osnovne storitve in katerih seznam v načelu 20 ni izčrpen, se uvrščajo med storitve splošnega pomena, za katere se uporabljajo obveznosti javne službe. Pojem osnovne storitve v pravu EU ne obstaja, saj to pravo obravnava le javne storitve (prevoz) in storitve splošnega pomena (gospodarske, negospodarske).

(29) EESO v okviru prispevka k vrhu v Sibiuu in po njem pripravlja osnutek mnenja na lastno pobudo Za boljše izvajanje socialnega stebra, ki spodbuja osnovne storitve.

(30) Mnenje EESO z dne 17. oktobra 2018Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem socialnem skladu plus (ESS+) (UL C 62, 15.2.2019, str. 165).

(31) Mnenje EESO z dne 20. septembra 2017Davčni sistem za spodbujanje poštene konkurence in rasti (UL C 434, 15.12.2017, str. 18).

(32) Glej opombo 31.

(33) Mnenje EESO z dne 20. septembra 2017 o skupni (konsolidirani) osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb (UL C 434, 15.12.2017, str. 58).

(34) Mnenje EESO z dne 12. julija 2018 o obdavčitvi dobička multinacionalnih družb v digitalnem gospodarstvu (UL C 367, 10.10.2018, str. 73).

(35) Glej opombo 22.

(36) Mnenje EESO z dne 7. decembra 2017Prednosti pristopa v obliki lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, za celostni lokalni razvoj in razvoj podeželja (UL C 129, 11.4.2018, str. 36).

(37) Mnenje EESO z dne 12. decembra 2018Stroški nepriseljevanja in nevključevanja (UL C 110, 22.3.2019, str. 1).

(38) Prihodnje financiranje EU. Končno poročilo in priporočila skupine na visoki ravni za lastna sredstva, december 2016.

(39) Mnenje EESO z dne 19. septembra 2018Večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 (UL C 440, 6.12.2018, str. 106).

PRILOGA

Naslednji amandmaji, ki so bili med razpravo zavrnjeni, so prejeli vsaj četrtino glasov (člen 59(4) poslovnika):

(a) Točka 1.5

Spremeni se tako:

Trajnostna rast pomeni, da rast ne bi smela temeljiti ne le na količini, ampak tudi – pravzaprav še bolj – na kakovosti, kar pomeni (i) odsotnost izkoriščanja okolja ali delovne sile, (ii) pravične življenjske razmere, (iii) gospodarsko rast, ki se ne meri le z letnim tokom, ampak tudi z ravnmi bogastva in njegovo porazdelitvijo, (iv) izpolnjevanje potreb vseh v okviru zmogljivosti planeta, (v) razvoj gospodarstev, ki omogočajo blaginjo, ne glede na to, ali se povečujejo, ter (vi) zaprt tok kroženja prihodkov med gospodinjstvi, podjetji, bankami, vladami in trgom, ki deluje socialno in ekološko. V sedanji model niso vključeni energija, snovi, narava, družba, moč in bogastvo, ki skupni vsem. Spregledano je neplačano delo negovalcev, predvsem žensk, čeprav nobeno gospodarstvo ne bi moglo delovati brez njih. Pojem trajnostne rasti se nanaša na rast, ki poleg gospodarskih upošteva tudi socialne in okoljske vidike. V zadnjih letih so bili predstavljeni različni gospodarski modeli, na primer „ekonomija ameriškega krofa“ (doughnut economics), katere cilj je zadostiti osnovne potrebe vseh (na podlagi dvanajstih „socialnih temeljev“) v okviru omejitev planeta (opredeljenih v devetih „omejitvah planeta“).Zato so bili podani predlogi za merjenje rasti s kazalniki, ki niso omejeni zgolj na BDP.

Obrazložitev

Cilj je pojasniti dejstvo, da črtano besedilo ni splošno sprejeta opredelitev trajnostne rasti, temveč se nanaša na gospodarski model, ki ga je predstavila Kate Raworth in je naveden v opombi. Besedilo pravzaprav ne opisuje osnovne ideje tega modela „ameriškega krofa“, temveč meša pogoje, značilnosti, posledice in vidike merjenja, povezane z njim.

Rezultat glasovanja

Za	:	75
Proti	:	132
Vzdržani	:	11

(b) Točka 1.6

Spremeni se tako:

Zasnova Trajnostna trajnostne konkurenčnosti pa je model, pri katerem se poskuša najti ravnotežje med gospodarsko blaginjo, okoljskimi vprašanji in družbeno vključenostjo. V tem smislu mora To se kaže na primer v indeks indeksu svetovne konkurenčnosti Svetovnega gospodarskega foruma, prilagojene prilagojenemu trajnosti, upoštevati dve novi razsežnosti – okoljsko in družbeno.

Obrazložitev

Indeks konkurenčnosti, prilagojen trajnosti, upošteva zlasti okoljsko in socialno razsežnost.

Rezultat glasovanja

Za	:	64
Proti	:	147
Vzdržani	:	13

Spremeni se tako:

Konkurenčnost in trajnost nista protislovni, dokler so družbeni in okoljski vidiki sestavni del vrednotenja izdelkov in storitev na trgih opredelitve konkurenčnosti. Konkurenčnost ne sme biti opredeljena le s količino in določanjem cen, ampak po možnosti tudi ob upoštevanju evropskih vrednot, kakovosti in trajnosti.

Obrazložitev

Konkurenčnost na trgih ni določena z opredelitvami.

Rezultat glasovanja

Za	:	66
Proti	:	148
Vzdržani	:	9

(d) Prvi okvir (za točko 1.14), 5. alinea

Spremeni se tako:

Evropska podjetja, delavci, potrošniki in celotna civilna družba morajo izpolniti svojo vlogo in odgovornosti, preostali svet pa jih mora videti kot vodilno silo na področju trajnosti, da se bosta konkurenčnost in gospodarska trajnost evropskega sistema na novo opredelili glede na meje našega edinega planeta.

Obrazložitev

Vsi akterji civilne družbe morajo izpolniti svoje naloge in pristojnosti. To velja ne glede na opredelitve.

Rezultat glasovanja

Za	:	56
Proti	:	138
Vzdržani	:	9

5.7.2019

Uradni list Evropske unije

C 228/50

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Kohezijska politika v obdobju po letu 2020

(mnenje na lastno pobudo)

(2019/C 228/07)

Poročevalec: Stefano MALLIA

Soporočevalec: Ioannis VARDAKASTANIS

Zaprosilo	romunsko predsedstvo Sveta, 20.9.2018 pismo Victorja NEGRESCUJA, namestnika romunskega ministra za evropske zadeve
Pravna podlaga	člen 304 PDEU
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	8.3.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	20.3.2019
Plenarno zasedanje št.	542
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	71/0/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO meni, da je kohezijska politika eden od temeljev za približevanje EU državljanom in za zmanjšanje razlik med regijami EU ter neenakosti med ljudmi. Trdno je prepričan, da je predlog za zmanjšanje proračuna za kohezijsko politiko v obdobju 2021–2027 nesprejemljiv.

1.2

EESO meni, da je potrebna nova ambiciozna in jasna evropska strategija, ki bo usklajena z agendo ZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in njenimi cilji trajnostnega razvoja ter bo imela močan mehanizem usklajevanja, ki lahko zagotovi trdno kontinuiteto med različnimi političnimi cikli. Kohezijska politika mora biti sestavni del te ambiciozne strategije, zato jo je treba oblikovati tako, da ji bodo na voljo potrebna orodja za soočanje z izzivi prihodnosti, kot so podnebne spremembe, sprejemanje novih tehnologij, doseganje višje ravni konkurenčnosti in upravljanje prehoda k trajnostnemu razvoju ob hkratnem ustvarjanju kakovostnih delovnih mest.

1.3

Pomembno je, da v nujnih prizadevanjih za pripravo kohezijske politike na prihodnost ne pozabimo na današnje izzive, ki še vedno močno vplivajo na družbo. Pri tem gre še posebej za družbene izzive, kot so marginalizacija in diskriminacija manjšin in posameznih etničnih skupin ter nasilje v družini, gospodarske izzive, kot sta dostop do financiranja in strokovno izpopolnjevanje, ter okoljske izzive, kot sta zmanjševanje onesnaženosti zraka in ravnanje z odpadki.

1.4

Kohezijska politika EU mora vsebovati močan teritorialni pristop, njen cilj pa mora biti vsem regijam dati na voljo orodja, ki jih potrebujejo za trajnostno krepitev konkurenčnosti. EESO meni, da morajo biti vse regije upravičene do financiranja, hkrati pa ne more drugače, kot da jasno izrazi razočaranje zaradi slabitve čezmejne dinamike v okviru kohezijske politike.

1.5

Da bi Evropa dosegla naslednjo stopnjo gospodarskega razvoja, mora pristop h kohezijski politiki postajati vse bolj regionalno diferenciran, kar zadeva naložbe in politične odzive. EESO meni, da bi to lahko prispevalo k bolj teritorialno prilagojenemu pristopu, ki bi podpiral razvoj tako najbolj izoliranih in redko poseljenih območij (zelo nizka gostota prebivalstva, otoki, gore itd.) kot tudi „priljubljenih“funkcionalnih mestnih območij, ki se ravno tako soočajo z izzivi.

1.6

EESO pozdravlja tesnejšo povezavo z evropskim semestrom in poziva tudi k povezovanju s priporočili za posamezne države, s katerim bi se spodbujale strukturne reforme. Pričakuje tudi tesnejšo povezavo med naložbeno strategijo na evropski ravni in naložbenimi strategijami držav članic. Pomembno je, da skladi prizadevanj držav članic ne nadomestijo, temveč jih dopolnjujejo. Poleg tega je nujno, da države članice razmislijo o nadaljevanju projektov, ki se izkažejo za uspešne.

1.7

EESO meni, da bi moral biti zakonodajni sveženj precej enostavnejši in bi moral preprečevati mikroupravljanje skladov. Administrativni postopki za operativne programe, ki štejejo za sorazmerno majhne, bi se morali razlikovati od tistih za veliko večje programe. EESO poziva države članice, naj seznanjajo z možnostjo poenostavljenega postopka za dostop do skladov, ki jo za majhne projekte ponuja sedanji zakonodajni okvir, Komisijo pa spodbuja, naj razišče še druge možnosti za lažjo udeležbo manjših akterjev.

1.8

EESO podpira uporabo finančnih instrumentov, vendar Komisijo poziva, naj zagotovi, da se pri njihovem oblikovanju temeljito preizkusi njihova ustreznost, da bodo zagotovo primerni za vse države članice ter da jih bodo lahko uporabljala mala in srednja podjetja ter nevladne organizacije.

1.9

Ena od glavnih težav v zvezi s kohezijsko politiko je, da komuniciranje ni dovolj učinkovito. EESO poziva Komisijo, naj nadaljuje pregled sedanjih obveznosti glede obveščanja javnosti in jih bistveno nadgradi, pri čemer naj upošteva sodobne digitalne komunikacijske kanale.

1.10

Skrajni čas je, da tako Komisija kot države članice prenehajo vidik partnerstva podpirati le navidezno ter se dejansko lotijo zagotavljanja močne in smiselne udeležbe civilne družbe v vseh fazah oblikovanja in izvajanja kohezijske politike. To je treba storiti na podlagi izkušenj z uspešnimi partnerstvi, ki smo jih pridobili na lokalni ravni.

1.11

EESO poudarja, da organizacije civilne družbe na ravni EU niso strukturirano vključene v proces, s katerim se spremlja izvajanje kohezijske politike. Zato Komisiji izrecno priporoča, naj ustanovi forum evropske civilne družbe za kohezijo, pri katerem bodo sodelovali socialni partnerji, organizacije civilne družbe in drugi zainteresirani akterji. V okviru tega foruma bi se Komisija lahko letno posvetovala s socialnimi partnerji in organizacijami civilne družbe o stanju izvajanja kohezijske politike v različnih programskih obdobjih.

2. Splošne ugotovitve

2.1

Poslanstvo kohezijske politike EU, kot je navedeno v členu 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) (1), je krepitev ekonomske in socialne kohezije z zmanjševanjem razlik med stopnjami razvitosti regij. To poslanstvo mora ostati v središču vseh ukrepov, izvedenih v okviru kohezijske politike, Komisija pa ga mora utrjevati skupaj z organi držav članic, pristojnimi za izvajanje kohezijske politike.

2.2

Ob prihajajočih spremembah, ki jih družba že doživlja zaradi globalizacije ter novih in prihodnjih tehnologij, je potreben proces prilagajanja, ki se ga je poglobljeno lotilo le nekaj držav. Pomembno je, da nam uspe prehod na nove ekonomske modele, ki temeljijo na teh novih in prihodnjih tehnologijah. EESO meni, da kohezijska politika lahko prispeva k spopadanju z novimi izzivi ter jo vidi kot enega od temeljev za približevanje EU državljanom in za zmanjšanje razlik med regijami EU ter neenakosti med ljudmi.

2.3

Proračun EU je le majhen del celotnih javnofinančnih odhodkov v EU, saj predstavlja manj kot 1 % prihodkov in le približno 2 % javnofinančnih odhodkov 28 držav članic EU. V obdobju 2014–2020 proračun EU znaša 0,98 % bruto nacionalnega dohodka EU, pri čemer je delež kohezijske politike v celotnem proračunu približno 35 % (2).

2.4

EESO je trdno prepričan, da je predlog za zmanjšanje proračuna za kohezijsko politiko v obdobju 2021–2027 nesprejemljiv. Kohezijska politika je ena najbolj konkretnih politik EU, ki lahko pomembno in neposredno vpliva na življenje državljanov. Ljudi ne moremo prositi, naj podprejo več Evrope, obenem pa zmanjšati proračun tako pomembne politike. Kljub temu je izredno pomembno, da te naložbe ne nadomestijo prizadevanj držav članic, temveč jih dopolnjujejo na nacionalni in regionalni ravni.

2.5

EESO podobno kot Evropski parlament poziva Komisijo, naj predstavi in promovira agendo za močno in učinkovito kohezijsko politiko v obdobju po letu 2020 (3).

2.6

EESO obenem poziva države članice, naj si prizadevajo za dogovor o širšem sistemu lastnih sredstev EU, s katerim bo imel proračun EU zagotovo dovolj sredstev, da se bo v prihodnosti lahko spopadel z večjimi izzivi.

2.7

Čeprav ima kohezijska politika širše gledano sorazmerno majhen proračun, je dokazano, da prinaša jasno dodano vrednost. V obdobju 2014–2020 je bilo z njo mobiliziranih za več kot 480 milijard EUR naložb, zaradi katerih bo na primer več kot milijon podjetij prejelo podporo, 42 milijonov državljanov bo imelo dostop do boljših zdravstvenih storitev, 25 milijonov bo bolje zaščitenih pred poplavami in požari, skoraj 17 milijonov državljanov v EU se bo priklopilo na sisteme za odpadno vodo, 15 milijonov gospodinjstev bo dobilo širokopasovni dostop do interneta, ustvarjenih pa bo tudi več kot 420 000 novih delovnih mest. Poleg tega bo imelo 5 milijonov Evropejcev koristi od usposabljanja in programov vseživljenjskega učenja, 6,6 milijona otrok pa bo imelo dostop do novih in sodobnih šol ter otroškega varstva. Po mnenju EESO mora kohezijska politika graditi na teh lokalnih primerih, pri katerih se vključevanje državljanov šteje za uspešno.

2.8

V več državah članicah se je tudi izkazalo, da je kohezijska politika glavni vir javnih naložb (4). Evropejci imajo prav tako znatne koristi od posrednih učinkov kohezijske politike, ki jih prinesejo izboljšave, zasnovane za izpolnjevanje njenih zahtev (na primer glede preglednosti, odgovornosti ali enakih možnosti).

2.9

Kljub temu pa je Evropa še daleč od uresničitve vsesplošnega skladnega razvoja, čeprav je dosegla velik napredek v smislu razvoja in izvajanja ukrepov za krepitev svoje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, kot je določeno v PDEU.

2.10

Evropa po gospodarski krizi spet doživlja gospodarsko rast, zlasti v državah z nizkimi dohodki, in regionalne razlike v smislu BDP na prebivalca se končno zmanjšujejo (5). Vendar pa so razlike med regijami še vedno velike in se v nekaterih primerih celo povečujejo. Najbolj razvite države beležijo večjo produktivnost ter močno prekašajo manj razvite države članice pri odpornosti in zmožnosti tekmovanja v globaliziranem svetu. Zaradi takih razmer pri prebivalstvu prihaja do razlik na socialnem področju, kot so višja stopnja revščine, število in položaj ljudi na pragu izključenosti ter dostop do socialnega varstva in izobraževanja in njuna kakovost.

2.10.1

EESO zato meni, da je treba za nadaljnje zmanjševanje ekonomskih in socialnih razlik s kohezijsko politiko še naprej vlagati v inovacije, zaposlovanje, socialno vključevanje, okolje, vključujoče izobraževanje, zdravstvene programe in infrastrukturo, vrhunske in dostopne tehnologije ter učinkovita prometna omrežja in infrastrukturo. To je nujno, da se izboljša splošen dostop do trga dela in ustvari enotni trg, ki v vseh regijah spodbuja rast, produktivnost in specializacijo na področjih s primerjalno prednostjo.

2.10.2

V globaliziranem svetu morajo gospodarske družbe tekmovati s podjetji z območij z nizkimi stroški in zelo inovativnimi podjetji. EU mora podpirati reforme, ki spodbujajo naložbam prijazno okolje, v katerem lahko podjetja uspevajo, državljani pa delajo v boljših delovnih razmerah. S kohezijskimi skladi bi morala vzpostaviti boljši okvir za zagonska podjetja, podjetnike in inovativna mala in srednja podjetja ter učinkoviteje podpirati družinska podjetja (6), pa tudi spodbujati raznolikost (v smislu spolov, invalidov, etničnih manjšin itd.), da bi postala bolj konkurenčna in še bolj zavezana družbeni odgovornosti.

2.11

Še vedno je veliko področij, povezanih z okoljskimi cilji (manjša poraba energije in prehod na čistejšo energijo, razvoj učinkovitejše infrastrukture, zmanjševanje onesnaževanja itd.), čezmejno varnostjo, izobraževanjem, socialnim vključevanjem, dostopnostjo za invalide, prometom, javnimi storitvami in drugimi ovirami za prosti pretok blaga, storitev, oseb in kapitala, ki bi jim večja teritorialna kohezija koristila.

2.11.1

EESO zato meni, da morajo biti do financiranja upravičene vse regije. Kohezijska politika EU mora biti sestavni del naložbene strategije EU z močnim teritorialnim pristopom, njen cilj pa mora biti vsem regijam dati na voljo orodja, ki jih potrebujejo za krepitev konkurenčnosti. Voditi mora do ekonomske in strukturne preobrazbe ter v vsaki od regij zagotoviti odporne temelje, ki izhajajo iz njenih prednosti (7).

2.12

Evropsko teritorialno sodelovanje (Interreg), ki je z vsemi svojimi čezmejnimi, nadnacionalnimi in medregijskimi komponentami ter odprtostjo sosednjim državam v središču vzpostavljanja skupnega evropskega prostora, je jedro evropskega povezovanja: pomaga preprečevati, da bi meje postale ovire, povezuje Evropejce, prispeva k reševanju skupnih težav, olajšuje izmenjavo zamisli in virov ter spodbuja strateške pobude glede skupnih ciljev (8). EESO zato meni, da morajo države članice nadaljevati izvajanje skupnih ukrepov ter izmenjavo praks in strategij.

2.12.1

EESO vendarle obžaluje (9), da kohezijska politika še vedno nima celovitih rešitev za izzive, s katerimi se soočajo nekatera strukturno in stalno prikrajšana območja (zelo nizka gostota prebivalstva, otoki, gorske regije itd.), omenjena v členu 174 PDEU. Meni, da bi bilo treba razviti nov mehanizem, ki bi tem območjem omogočil učinkovito obravnavanje posebnih in kompleksnih izzivov. To ne more ostati v izključni pristojnosti nacionalnih organov, zato EESO meni, da mora kohezijska politika spodbujati sodelovanje med Komisijo, državami članicami ter regionalnimi in lokalnimi akterji pri načinu obravnave posameznih območij.

2.13

Pri redko poseljenih in najbolj oddaljenih regijah mora biti za EU prednostna naloga okrepitev vezi, ki regije povezujejo z evropsko celino, in občutka državljanov, da pripadajo evropskemu projektu. Kljub izjemno omejenemu proračunu posebna podpora za redko poseljene in najbolj oddaljene regije ne sme biti odpravljena. Te regije morajo imeti na voljo primerna finančna sredstva, da bi lahko dosegle skupne evropske cilje in premagale posledice ovir, ki jih imajo predvsem zaradi oddaljenosti (10) ali izredno nizke gostote prebivalstva. Zato je treba pri ocenjevanju in odločanju o dodeljevanju sredstev (t. i. berlinski postopek), zahtevah glede tematske osredotočenosti in stopnjah sofinanciranja upoštevati demografske in geografske dejavnike ((1) najbolj razvite regije, (2) regije v prehodu in (3) manj razvite regije). Z vključitvijo teh dejavnikov bi se lahko s primernim obsegom financiranja in prožnim usmerjanjem naložb nadomestile pomanjkljivosti prikrajšanih redko poseljenih in najbolj oddaljenih regij.

2.14

Na mestnih območjih zdaj živi že več kot polovica svetovnega prebivalstva, ta delež pa naj bi se do leta 2050 povečal na 70 % (11). Ta območja so sicer zelo gospodarsko dejavna, nujno pa je, da državljanom zagotavljajo trajnostno, visokokakovostno bivanjsko okolje. EESO zato meni, da jim je treba v okviru kohezijske politike še vedno posvečati pozornost, spodbuja pa tudi njihov razvoj v povezavi z njihovim fizičnim okoljem (policentrični razvoj, povezave med mesti in podeželjem itd.).

3. Trdnejša vizija v jasnejšem, prožnejšem in učinkovitejšem okviru

3.1

EESO meni, da je potrebna nova ambiciozna in jasna evropska strategija, ki je usklajena z agendo ZN za trajnostni razvoj do leta 2030 in njenimi cilji trajnostnega razvoja ter z drugimi globalnimi zavezami EU, kot so mednarodni sporazumi (npr. Pariški sporazum) in konvencije ZN (npr. Konvencija o pravicah invalidov), in ki ima močan mehanizem usklajevanja, s katerim se zagotavlja trdna kontinuiteta med različnimi političnimi cikli. S tega vidika EESO zelo pozdravlja novi dokument Komisije za razmislek o bolj trajnostni Evropi do leta 2030, s katerim se začenja razprava o tej temi.

3.2

Kohezijska politika mora biti sestavni del te ambiciozne strategije, zato mora biti oblikovana tako, da bo pripravljena na prihodnost, tj. da ji bodo na voljo potrebna orodja za soočanje z izzivi prihodnosti, kot so podnebne spremembe, sprejemanje novih tehnologij, doseganje trajnostnega razvoja in ustvarjanje kakovostnih delovnih mest.

3.3

EESO v skladu s prizadevanji za kohezijsko politiko, ki bo pripravljena na prihodnost, poziva Svet in Parlament, naj si še naprej prizadevata za revizijo sistema za dodeljevanje sredstev v okviru kohezijske politike, zlasti da bi se upoštevala še druga merila (poleg BDP). Takšna merila bi morala biti povezana z vprašanji, kot so neenakost, migracije, brezposelnost, tudi med mladimi, konkurenčnost, podnebne spremembe, delovne razmere in demografija.

3.4

3.5

Da bi se izboljšalo strateško načrtovanje in upravljanje Unije, EESO tudi poziva Komisijo, naj pri oblikovanju omenjene strategije vanjo vključi različne strateške elemente, obravnavane v okviru Teritorialne agende EU (12) in Leipziške listine (13), ki je trenutno v postopku prenove pod usklajevalnim vodstvom prihodnjega nemškega predsedstva Sveta EU.

4. Celostno in usklajeno izvajanje

4.1

EESO meni, da si mora Evropa (ne le na ravni Unije, temveč tudi skupaj z državami članicami in v državah članicah) prizadevati za pojasnitev in poenostavitev svojih upravnih pristojnosti, saj se bodo tako lahko učinkoviteje opredelile in spremljale odgovornosti. Ko bo to opravljeno, bodo morale evropske uprave okrepiti sodelovanje in zmogljivosti.

4.1.1

V zvezi s tem EESO pozdravlja tesnejšo povezavo z evropskim semestrom (14) ter poziva tudi k povezovanju s priporočili za posamezne države, s čimer bi se spodbujale strukturne reforme. Strinja se, da je pomembno zagotoviti tudi popolno dopolnjevanje in usklajevanje z novim in izboljšanim programom za podporo reformam, in vztraja, da je nujen izboljšan mehanizem upravljanja, ki vključuje tudi regionalno raven.

4.2

Evropa si mora prizadevati za oblikovanje enostavnejšega, prožnejšega in učinkovitejšega okvira za izvajanje kohezijske politike. Eden od naslednjih ciljev EU mora biti, da bi za različne sklade kohezijske politike (kmetijskega, socialnega, regionalnega itd.) začela veljati enotna pravila, ki bi z enostavnimi rešitvami močno spodbujala celostne naložbe. EESO se zavzema tudi za večjo sinergijo z drugimi programi in instrumenti financiranja ter med njimi, kot sta Obzorje 2020, Instrument za povezovanje Evrope ipd.

4.3

Celostno obravnavanje različnih vidikov nekaterih ključnih (socialnih, okoljskih, ekonomskih itd.) izzivov bolj ustreza realnim potrebam. EESO poziva države članice, naj oblikujejo in izvajajo programe, financirane iz več skladov.

4.4

EESO meni, da je nujno potreben krajevni pristop. Poudarja tudi, da je treba spodbujati in okrepiti pristop z udeležbo partnerjev z lokalne ravni, pri katerem se opredelijo njihov potencial in potrebe ter izvajajo ukrepi v partnerstvu med vsemi lokalnimi akterji, da se izpolnijo ugotovljene konkretne potrebe. Komisija je pravilno poudarila, da naslednje stopnje gospodarskega razvoja ni mogoče doseči z univerzalno politiko, temveč bodo morali biti naložbe in politični odzivi regionalno diferencirani (15).

4.5

EESO poziva, naj se pri ocenjevanju stopenj sofinanciranja in zahtev glede tematske osredotočenosti najbolj razvitih regij in regij v prehodu upoštevajo socialni dejavniki (kot so stopnja neenakosti, revščina, migracije, raven izobrazbe ipd.). Z vključevanjem teh dejavnikov na ravni projektov bi se omogočile naložbe v ukrepe za najbolj ranljive osebe (kot so invalidi, migranti ali mladoletniki brez spremstva); takih ukrepov je nesorazmerno več v najbolj razvitih mestih in regijah EU, zato niso upravičeni do podpore ali pa zanje veljajo pretirano visoke stopnje sofinanciranja.

4.6

EESO meni, da je nujno bolje povezati različne pobude v zvezi s kohezijsko politiko (strategije in programe) različnih teritorialnih ravni, tako horizontalne (npr. makroekonomske regionalne strategije z nadnacionalnimi programi) kot vertikalne (med različnimi teritorialnimi ravnmi).

4.7

Če naj se kohezijska politika še naprej izvaja predvsem prek različnih projektov, je treba tudi poenostaviti pripravo pravnega okolja, v katerem se izvajajo. V skladu s sklepi skupine na visoki ravni za poenostavitev v obdobju po letu 2020 (16) EESO meni, da bi moral biti zakonodajni sveženj precej enostavnejši in bi moral preprečevati mikroupravljanje skladov. EESO priznava, da je možnost povečanja učinkovitosti z bolj centralnim upravljanjem lahko mamljiva, vendar poziva Komisijo, naj tega ne stori in naj zagotovi potrebna orodja, da bi se več skladov upravljalo decentralizirano.

4.8

Opozoriti je treba, da bi lahko bila upravna zmogljivost zlasti manjših držav članic in regij v začetnih fazah programskih obdobij pod precejšnjim pritiskom. EESO meni, da je ključnega pomena bistveno zmanjšati nepotrebno upravno breme za upravičence (od vložitve vloge za projekt vse do končne faze) ter hkrati ohraniti visoko stopnjo zagotavljanja zakonitosti in pravilnosti.

4.9

Izkušnje kažejo, da imajo majhni projekti (v vrednosti pod 100 000 EUR) zelo pogosto lahko velik učinek na najranljivejše družbene skupine. Vendar imajo pogosto ravno te skupine velike težave pri dostopanju do sredstev. Ob upoštevanju tega EESO poziva države članice, naj seznanjajo z možnostjo poenostavljenega postopka za dostop do skladov za majhne projekte, ki jo ponuja sedanji zakonodajni okvir, obenem pa spodbuja Komisijo, naj razišče še druge možnosti za lažjo udeležbo manjših akterjev.

4.10

EESO ugotavlja, da se kot orodje za izvajanje kohezijske politike vedno pogosteje uporabljajo finančni instrumenti. To podpira, vendar Komisijo poziva, naj zagotovi, da se pri oblikovanju takih instrumentov nujno izvede temeljit preizkus ustreznosti, da bodo gotovo primerni 1) za vse države članice ter 2) za mala in srednja podjetja ter nevladne organizacije. Če se v nekem primeru ugotovi, da instrumenti niso ustrezni, je treba uvesti alternativne ali izravnalne ukrepe, s katerimi se zagotovi, da nobena država članica ali subjekt ni prikrajšan.

4.11

EESO meni, da bi se moral javni sektor za izboljšanje kakovosti nekaterih vidikov izvajanja (kot so trženje, tehnične možnosti za organizacijo dogodkov itd.) posvetovati s civilno družbo in zasebnim sektorjem ter tako pri delu črpati iz njihovih praktičnih izkušenj. Morda je neupravičeno pričakovati, da bo splošno usposobljeno osebje v javni upravi razumelo vse vidike tega, kako doseči, da bo „produkt“hkrati priljubljen in koristen.

4.12

EESO meni, da je treba sprejeti nadaljnje ukrepe v zvezi z usklajevanjem kazalnikov na evropski ravni. Nujno je treba razviti sistem spremljanja, s katerim se bodo kompleksni rezultati predstavili na način, ki bo lahko razumljiv tako za nosilce odločanja kot za širšo javnost.

4.13

Kohezijska politika prihodnosti bi morala podpirati tudi nove načine povezovanja podjetništva in pozitivnih socialnih ali okoljskih učinkov. V tem smislu je za Evropsko unijo bistveno, da se poveča podpora za razvoj socialnega gospodarstva.

5. Učinkovitejše splošno komuniciranje

5.1

Ena glavnih težav v zvezi s kohezijsko politiko je, da obveščanje o projektih, financiranih v njenem okviru, zelo pogosto ni učinkovito. EESO se sicer zaveda različnih smernic Komisije o obveščanju, ki so v veljavi, vendar je očitno, da te še zdaleč ne zadoščajo. Pogosto se zelo malo ljudi ali sploh nihče ne zaveda, da se je izvedel nek projekt in/ali da ga je financirala EU, zato kohezijska politika ni oziroma je premalo cenjena. EESO poziva Komisijo, naj nadaljuje prizadevanja za pregled sedanjih obveznosti glede obveščanja javnosti in jih bistveno nadgradi, pri čemer naj upošteva sodobne digitalne komunikacijske kanale. Najboljše projekte bi bilo treba uporabiti kot praktične primere za spodbuditev obsežnejšega in boljšega črpanja sredstev.

5.2

Izboljšati je treba način merjenja učinka kohezijske politike na nekaterih področjih, kot so socialno vključevanje, kakovost življenja in delovne razmere državljanov, povečevanje konkurenčnosti podjetij in nadgrajevanje storitev javne uprave. Državljane EU je treba o tem učinku obveščati, da se bodo lahko seznanili z uspehi in neuspehi politike.

5.3

EESO poziva Komisijo, naj v sodelovanju z vsemi zadevnimi partnerji, tudi organizacijami, ki zastopajo invalide, razvije strateški načrt za obveščanje. Meni tudi, da bi morale biti informacije o primerih najboljše prakse lahko dostopne.

6. Zagotavljanje partnerstva z organizacijami civilne družbe in drugimi zainteresiranimi stranmi

6.1

EESO poudarja pomen upravljanja na več ravneh, s katerim se krepi strukturirano sodelovanje organizacij civilne družbe in drugih zainteresiranih strani v postopku načrtovanja, izvajanja, ocenjevanja in spremljanja uporabe skladov. Skrajni čas je, da tako Komisija kot države članice prenehajo ta vidik podpirati le navidezno ter se dejansko lotijo zagotavljanja močne in smiselne udeležbe civilne družbe v vseh fazah oblikovanja in izvajanja kohezijske politike. Pri tem bo potrebna večja odgovornost nacionalnih organov ter učinkovitejša in bolj smiselna uporaba sredstev.

6.2

EESO se zavzema za prenovo in posodobitev Evropskega kodeksa dobre prakse za partnerstvo v neposrednem posvetovanju z organizacijami civilne družbe in drugimi zainteresiranimi stranmi. Poziva tudi, naj kodeks dobre prakse postane zavezujoč, in meni, da ga je treba popolnoma spoštovati na vseh ravneh ter ga okrepiti s trdnimi jamstvi in ukrepi, da se zagotovi njegovo izvajanje v celoti.

6.3

EESO je prepričan, da bi pristop lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, lahko imel velike prednosti in bil zelo uspešen kot evropsko orodje, ki omogoča celostni lokalni razvoj ter vključevanje državljanov in njihovih organizacij na lokalni ravni (17).

6.4

Da bi se okrepili znanje in spretnosti ter učinkovitost partnerstva, EESO poziva k ukrepom krepitve zmogljivosti in tehnične pomoči za mestne in druge javne organe, ekonomske in socialne partnerje, civilno družbo, organizacije in ustrezne organe, ki jih predstavljajo, okoljske partnerje ter organe, odgovorne za spodbujanje socialnega vključevanja, temeljnih pravic, pravic invalidov in oseb s kroničnimi boleznimi, enakosti spolov in nediskriminacije. Želi si tudi, da bi se z ustreznimi partnerji vzpostavil mehanizem za posvetovanje na letni ravni.

6.5

Glede na to, da lahko imajo majhna in mikro podjetja ter organizacije civilne družbe na splošno težave pri izkoriščanju možnosti, ki jih ponujajo evropski skladi, EESO ponovno poziva k dosledni in znatni podpori za ukrepe, s katerimi bi izboljšali njihov dostop do informacij, jim nudili usposabljanje in mentorstvo ter okrepili njihove zmogljivosti za posredovanje. Pri tem bi bilo treba tudi upoštevati konkretne potrebe najranljivejših ljudi.

V Bruslju, 20. marca 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Člen 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

(2) COM(2017) 358 final: Razmislek o prihodnosti financ EU.

(3) Glej poročilo Evropskega parlamenta.

(4) COM(2017) 358 final: Razmislek o prihodnosti financ EU.

(5) Moja regija, moja Evropa, naša prihodnost: Sedmo poročilo o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji.

(6) UL C 81, 2.3.2018, str. 1.

(7) https://www.businesseurope.eu/sites/buseur/files/media/position_papers/ecofin/2017-06-09_eu_cohesion_policy.pdf.

(8) UL C 440, 6.12.2018, str. 116.

(9) UL C 209, 30.6.2017, str. 9.

(10) UL C 161, 6.6.2013, str. 52.

(11) http://www.un.org/en/development/desa/news/population/world-urbanization-prospects-2014.html.

(12) https://ec.europa.eu/regional_policy/en/information/publications/communications/2011/territorial-agenda-of-the-european-union-2020.

(13) https://ec.europa.eu/regional_policy/archive/themes/urban/leipzig_charter.pdf.

(14) https://www.eesc.europa.eu/sites/default/files/resources/docs/qe-02-17-362-en-n.pdf in https://www.eesc.europa.eu/sites/default/files/resources/docs/qe-01-14-110-en-c.pdf.

(15) Evropska komisija (2017): Competitiveness in low-income and low-growth regions: The lagging regions report (Konkurenčnost v regijah z nizkimi dohodki in nizko rastjo: poročilo o regijah, ki zaostajajo v razvoju), delovni dokument služb Komisije, SWD(2017) 132 final, Bruselj, 10.4.2017.

(16) http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/newsroom/pdf/simplification_proposals.pdf.

(17) https://www.eesc.europa.eu/en/our-work/opinions-information-reports/opinions/advantages-community-led-local-development-clld-approach.

5.7.2019

Uradni list Evropske unije

C 228/57

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Prihodnost EU: koristi za državljane in spoštovanje evropskih vrednot

(raziskovalno mnenje na zaprosilo romunskega predsedstva Sveta Evropske unije)

(2019/C 228/08)

Poročevalec: Mihai IVAȘCU

Soporočevalec: Stéphane BUFFETAUT

Zaprosilo	romunsko predsedstvo Sveta, 20.9.2018
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	pododbor za prihodnost EU: koristi za državljane in spoštovanje evropskih vrednot
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	20.3.2019
Plenarno zasedanje št.	542
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	147/6/9

1. Sklepi in priporočila

1.1

Več kot 60 let po podpisu Rimske pogodbe naj bi države članice maja 2019 v Sibiuu sprejele politično stališče o prihodnosti EU.

1.2

EU je bila zgrajena na vrednotah človekovega dostojanstva in človekovih pravic, demokracije, svobode, socialne pravičnosti, enakosti, delitve oblasti ter pravne države. Te vrednote, o katerih se ni mogoče pogajati, morajo biti izhodišče za reformo EU in politično odločitev v Sibiuu.

1.3

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah je eden najpomembnejših dokumentov, ki ščiti pravice naših državljanov. Zato jo je treba upoštevati pri sprejemanju pomembnih političnih odločitev, kot je izboljšanje Pogodb, in jo vključiti v novo besedilo.

1.4

Evropski projekt je prinesel najdaljše obdobje miru v zgodovini celine, ustvaril regijo doslej največjega bogastva in socialnega razvoja, omogočil prosti pretok oseb, blaga in storitev ter ustvaril največji enotni trg na svetu. Vse to evropskim državljanom zagotavlja znatno višji življenjski standard, socialno blaginjo in več priložnosti v primerjavi z večino ljudi po svetu.

1.5

Te in druge koristi se včasih zdijo samoumevne ali pa njihov pomen poskušajo zmanjšati populistična in evroskeptična gibanja. Ne smemo pozabiti na koristi, ki jih imamo po zaslugi EU:

—	prosti pretok oseb, blaga, kapitala in storitev,

—	največji enotni trg na svetu,

—	večja gospodarska povezanost ter prosta in neovirana trgovina,

—	skupni trgovinski sporazumi za vse države članice, ki so bili izpogajani s stališča moči,

—	visokokakovostna in izboljšana socialna varnost, ki jo usmerja evropski steber socialnih pravic,

—	evropski socialni model,

—	okrepljeno sodelovanje na področju obveščevalnih dejavnosti, vojaških zadev in kazenskega pregona,

—	izboljšanje okoljskih standardov ter kakovosti zraka in vode,

—	varstvo temeljne pravice državljanov do zasebnosti v digitalnem okolju,

—	izboljšani zdravstveni in varnostni standardi,

—	vzajemni zdravstveni sistemi po vsej Uniji,

—	pravila in politike za boj proti diskriminaciji, zlasti glede manjšin in žensk,

—	izjemne možnosti za izobraževanje na podlagi programov izmenjav, kot je Erasmus+,

—

in drugo.

1.6

Unija mora sprejeti ukrepe za povečanje konvergence med regijami in/ali državami članicami. Konvergenca v smislu izboljšanja življenjskih in delovnih pogojev, ki temelji na trajnostni rasti, je bistvena za boljše delovanje enotnega trga in zmanjšanje neenakosti, revščine in socialne izključenosti.

1.7

Državljani EU morajo ponovno dobiti občutek, da delovanje na evropski ravni ne pomeni opuščanja nacionalnih politik, temveč priznanje, da je pri nekaterih projektih mogoče doseči boljše rezultate, če odločitve sprejemamo skupaj. Za vse države članice in državljane bi morali vedno brezpogojno veljati enaka pravila in enake možnosti, pri čemer bi jim morala evropska metoda zagotavljati svobodo in suverenost v globaliziranem svetu.

1.8

Sprejetje eura bi morala biti pri gradnji EU prednostna naloga, saj se lahko celotni potencial euroobmočja uresniči šele, ko bodo k njemu pristopile vse države članice. Nadgrajeni evropski mehanizem za stabilnost lahko skupaj z močno ekonomsko in monetarno unijo pomembneje prispeva k politični odgovornosti in okrepitvi fiskalne odgovornosti. Poleg tega morajo države članice EU takoj in pogumno ukrepati, da bo EU povečala svojo odpornost v primeru ponovne gospodarske in finančne krize.

1.9

EESO meni, da so v svetu, ki se nenehno spreminja, potrebne obsežne naložbe v raziskave in razvoj, ponudbo znanja in spretnosti ter infrastrukturo, da bi EU zagotovili konkurenčno prednost. Evropa se mora soočiti z izzivom krčenja števila prebivalstva in njegovega staranja, saj to vpliva na ponudbo delovne sile. Vendar pa morajo migracijske politike spremljati odločne politike za sprejem in pomoč pri vključevanju, da se preprečijo velike socialne in družbene težave. Če želi EU ostati konkurenčna, se mora spoprijeti s pomanjkanjem delovne sile, pa tudi s pomanjkanjem strokovnega znanja. Evropa potrebuje dobro vodeno migracijsko politiko, da bi delovna sila pridobila znanje in spretnosti, ki so potrebni zaradi novih tehnologij, hkrati pa bi bilo treba podpirati rast in razvoj podjetij. Evropski delavci morajo biti deležni programov usposabljanja, prekvalifikacije, izpopolnjevanja in vseživljenjskega učenja, da bi lahko v celoti izkoristili tehnološke spremembe.

1.10

V zadnjih letih so se pojavila protekcionistična gibanja, povezana z nevarnostjo trgovinskih sporov. EESO meni, da bi morala EU še naprej spodbujati prosto, pravično in trajnostno trgovino v večstranskem sistemu in trgovinskih sporazumih, ki spoštujejo socialne, potrošniške in okoljske pravice ter podpirajo rast in razvoj podjetij. Protekcionizem državljanom ne bi koristil. Poleg tega ima EU pomembno vlogo pri reformi Svetovne trgovinske organizacije.

1.11

Doseči je treba zanesljivo gospodarsko rast s trdno socialno razsežnostjo, pri čemer je evropski steber socialnih pravic ena izmed glavnih gonilnih sil socialne kohezije. Njegovo izvajanje na nacionalni ravni bi bilo treba pospešiti in vanj vključiti vse ustrezne organizacije civilne družbe. Socialni partnerji in druge organizacije civilne družbe so ključni akterji evropskega demokratičnega projekta.

1.12

EESO meni, da bi morali vsi državljani EU imeti enake možnosti in biti na trgu dela enako obravnavani. Ob spodbujanju pravične mobilnosti bi morali državljani imeti tudi možnost kakovostne zaposlitve in dostojnega standarda življenja tam, kjer živijo, da bi se izognili begu možganov in socialnemu dampingu.

1.13

Državljane EU vse bolj skrbijo podnebne spremembe in okoljske zadeve. Iz več mnenj EESO je razvidno, da Evropa lahko in mora uresničiti cilje trajnostnega razvoja. Prav tako je nujno treba spoštovati zaveze iz različnih sporazumov o podnebju, biotski raznovrstnosti in vodi. EU lahko spodbuja ekološki prehod, hkrati pa v okviru pravičnega prehoda ohranja socialno kohezijo in vključenost vseh.

1.14

EESO meni, da imajo dejavni programi, ki omogočajo izobraževanje in vključevanje mladih med delovno silo, pomembno vlogo za prihodnost Evropske unije. Podpirati je treba programe, kot je Erasmus+, da bi mladi pridobili znanje, spretnosti in kompetence. EESO meni, da je treba poleg teh programov nemudoma razviti druge podobne programe za pomoč tistim, ki imajo manj gospodarskih virov. Državljane je treba ozaveščati o teh programih, hkrati pa jih nenehno obveščati o neposrednih koristih članstva v EU. Program Erasmus+ in podobne programe bi poleg tega lahko in morali uporabiti za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu v Afriki, da bodo lahko mladi na obeh celinah pridobili znanje, spretnosti in kompetence.

1.15

Zunanji varnostni izzivi so se znatno povečali, vendar jih posamezne države članice različno obravnavajo, zanje dodeljujejo različna finančna sredstva in imajo različna stališča glede uporabe vojaške sile. EESO meni, da mora EU pripraviti skupen in usklajen odgovor in s tem svojim državljanom dokazati, da učinkovito zagotavlja varnost. Enako pomembni za varnost državljanov so ukrepi, ki preprečujejo kibernetski kriminal v novem digitalnem okolju.

1.16

1.17

Evropskim državljanom se pozitivni učinki članstva v EU pogosto zdijo samoumevni ali pa jih povezujejo z nacionalnimi vladami, medtem ko številne težave pripisujejo evropskim institucijam. EESO meni, da je to posledica nezadostnega obveščanja o tem, kaj članstvo v EU prinaša državljanom, zato bi si morale EU in države članice veliko bolj prizadevati za boljše obveščanje o evropskih politikah in ciljih.

1.18

V prihodnosti je treba zagotoviti več sredstev za komuniciranje, hkrati pa uporabiti vse razpoložljive kanale: na evropski in nacionalni ravni, pa tudi prek socialnih partnerjev in drugih reprezentativnih organizacij civilne družbe. Državljane je treba redno obveščati o prednostih članstva v EU ter jih opozarjati, da je bilo življenje pred Unijo polno vojn, sporov in gospodarskih težav.

1.19

Če se EU želi približati svojim državljanom, jih mora nenehno poslušati in razumeti njihova glavna pričakovanja ter si prizadevati za njihovo uresničitev. Zato EESO meni, da bi bilo treba v vseh državah članicah spodbujati komunikacijo, platforme za sodelovanje in javna posvetovanja ter jih čim pogosteje uporabljati.

1.20

Boj proti lažnim novicam je še en pomemben izziv v svetu, v katerem je vse več napačnih informacij, dezinformacij in zlonamernih informacij. Zato EESO poziva k skupnim in odločnim ukrepom, da bi povečali analitične sposobnosti ljudi, zaščitili svobodo izražanja, preprečili širjenje lažnih novic ter oblikovali orodja za preverjanje dejstev in potrjevanje.

2. Uvod

2.1

Člen 3 Pogodbe o Evropski uniji določa, da je cilj Unije „krepitev miru, njenih vrednot in blaginje njenih narodov“. Evropska unija je nastala kot projekt, katerega cilj je bil zagotoviti mir, in se razvila v največji enotni trg na svetu s prostim pretokom kapitala, blaga, storitev in, kar je najpomembnejše, prostim gibanjem državljanov. Te sanje, zgrajene na ruševinah, ki sta jih za seboj pustili dve svetovni vojni, so zagotovile razvoj po vsej celini in prinesle najdaljše obdobje miru v njeni zgodovini.

2.2

Zdaj, v letu 2019, ki je leto evropskih volitev in ključnih sprememb za Unijo, si morajo vsi evropski akterji odločno prizadevati za enotnost, blaginjo in dobrobit državljanov z zaščito demokracije, človekovih pravic, delitve oblasti, pravne države in evropskega socialnega modela (1).

2.3

V Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (2) so zapisane nekatere politične, socialne in ekonomske pravice državljanov EU. Z njeno ratifikacijo leta 2000 je bil dodan pomemben element, ki pred tem ni bil vključen v Pogodbe, tj. obveznost EU, da deluje in sprejema zakonodajo v skladu s pravicami in vrednotami iz listine, kot so določene v njenih sedmih poglavjih: Dostojanstvo, Svoboščine, Enakost, Solidarnost, Pravice državljanov, Sodno varstvo in Splošne določbe.

2.4

Čeprav so koristi za evropske državljane očitne, nekateri z njimi na žalost niso seznanjeni ali vanje celo dvomijo, v zadnjih letih pa se v državah članicah pojavljajo tudi vse večje napetosti ter različna stališča glede poti naprej. Zato se postavljajo različna vprašanja: Kakšna naj bo prihodnost Evropske unije? Bi bilo treba sodelovanje okrepiti ali omejiti? Kakšno ravnovesje med različnimi projekti sodelovanja bi bilo sprejemljivo za države članice? Različne politične sile, tudi v državah članicah, ki so ustanovile EU, imajo pomisleke glede smeri, upravljanja in celo načela evropskega povezovanja.

2.5

Ta politična prelomna točka sovpada z naraščanjem zaupanja v EU (3) po dolgem trendu nezaupanja v način delovanja evropskih institucij. Nedavni izzivi, kot so finančna kriza in kriza euroobmočja, razmere zaradi migracij in izstop Združenega kraljestva iz EU, so pokazali, kako ranljive so institucije EU, ko gre za prenašanje krivde na nekoga drugega. Evroskeptična gibanja so nedavne dogodke izkoristila za promoviranje svojih načrtov, ne glede na to, ali je bila EU zanje kriva ali ne. Populistične politične stranke, ki so prišle na oblast v več državah članicah, izražajo dvome o koristih EU ali širijo napačne informacije o Uniji.

3. Koristi za evropske državljane

3.1

Zaradi gospodarske povezanosti, večjega družbenega in političnega sodelovanja ter prostega gibanja je grožnja vojne v Evropi preteklost, zato zdaj uživamo najdaljše obdobje miru v zgodovini celine.

3.2

Evropski enotni trg omogoča prosto in neovirano trgovino med državami članicami, kar prispeva h gospodarskemu bogastvu, blaginji in življenjskim standardom, ki so med najvišjimi na svetu. Ne glede na to pa še niso bile odpravljene socialne in teritorialne neenakosti.

3.3

EU je kot enoten gospodarski pogajalec pridobila velik vpliv na mednarodnem prizorišču, kjer se lahko pogaja za sklenitev strateških trgovinskih sporazumov in vpliva na svetovno gospodarsko politiko. Večja povezljivost in manjši stroški delovanja za podjetja omogočajo ustvarjanje delovnih mest.

3.4

Prosto gibanje državljanov po vsej Uniji je prispevalo k odpravi nezaupanja med narodi in nastanku številnih izobraževalnih in poklicnih priložnosti. Državljani lahko delajo, živijo ali se upokojijo v katerikoli državi članici. Tako je na primer državljan Romunije, ki je študiral v Združenem kraljestvu, dela v Belgiji in živi na Nizozemskem, popolnoma običajen pojav.

3.5

Državljani imajo koristi tudi od vzpostavitve območja svobode, varnosti in pravice, saj je bila med evropskimi narodi dosežena določena stopnja vzajemne zaščite. EU zagotavlja raven zaščite, ki lokalnim obveščevalnim službam in organom kazenskega pregona omogoča dostop do boljše izmenjave podatkov in virov.

3.6

EU si je že od svojega nastanka v vseh svojih oblikah prizadevala za izboljšanje okolja. Zaradi usklajenih prizadevanj in zakonodaje na ravni Unije se je od petdesetih let 20. stoletja na primer znatno izboljšala kakovost zraka in vode po vsej celini.

3.7

V digitalni dobi je zasebnost v EU zelo zaščitena, saj je bila nedavno sprejeta splošna uredba o varstvu podatkov. Gre za enega najbolj zanesljivih zakonov o zasebnosti podatkov na svetu, ki varuje temeljno pravico državljanov do zasebnosti.

3.8

EU ima enega najstrožjih režimov za varnost proizvodov in živil na svetu. Nacionalni organi pošljejo informacije o nevarnih proizvodih, najdenih na trgu, v sistem hitrega obveščanja o nevarnih neživilskih proizvodih. EU se prav tako zavzema za odkrivanje nevarnih proizvodov, preden se ti prodajo potrošnikom. Delodajalci v EU morajo poskrbeti za zdravje in varnost delavcev na vseh področjih njihovega dela.

3.9

Državljani EU imajo koristi od vzajemne zdravstvene oskrbe v vseh državah članicah EU. Te pravice veljajo ne glede na to, ali so na začasnih počitnicah ali študiju v tujini, stalno prebivajo v drugi državi članici ali potujejo v drugo državo članico zaradi zdravstvene oskrbe.

3.10

Vsi državljani EU imajo pravico voliti in kandidirati na volitvah v Evropski parlament in/ali lokalnih volitvah v državi članici EU, kjer prebivajo, in sicer pod enakimi pogoji kot državljani te države. Poleg tega so evropski državljani upravičeni do zaposlitve pod enakimi pogoji kot državljani države, v kateri iščejo delo, in se od njih ne sme zahtevati, da izpolnijo dodatne pogoje.

3.11

Evropski državljani lahko v vseh državah članicah EU ter na Islandiji, Norveškem ali v Lihtenštajnu hitro in enostavno registrirajo družbo in ustanovijo podružnico obstoječega podjetja s sedežem v EU. Za podporo zagonskim podjetjem ter malim in srednjim podjetjem obstaja veliko različnih skladov in pobud EU.

3.12

Evropski socialni model prispeva k izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev velikega dela prebivalstva EU, z nedavno uvedbo evropskega stebra socialnih pravic pa naj bi se položaj še izboljšal.

3.13

EU ima vodilno vlogo pri spodbujanju enake ravni ekonomske neodvisnosti žensk in moških. Unija si nenehno prizadeva za napredek v zvezi z enakostjo spolov, odpravo razlik v plačilu ter uvedbo učinkovitih pravil in politik za boj proti diskriminaciji.

3.14

Evropski pristopni proces in možnost pridružitve Uniji sta prispevala k vzpostavitvi uspešnih tržnih gospodarstev in višjih socialnih standardov ter ustvarila trdne demokratične institucije v Evropi.

3.15

Državljani EU imajo pravico do zaščite diplomatskih ali konzularnih organov katere koli druge države članice, kadar so v državi izven EU, v kateri njihova država nima predstavništva. Ta pravica je zapisana v členu 46 Listine o temeljnih pravicah. Na svetu so le tri države, in sicer Združene države Amerike, Kitajska in Rusija, v katerih imajo diplomatska predstavništva vse države članice. V primeru izrednih razmer morajo države članice državljanom EU pomagati pri evakuaciji, kot če bi bili njihovi državljani. Zaščita zajema tudi vsakdanje situacije, kot so ukraden potni list, huda nesreča ali bolezen.

3.16

Izobraževanje se v Evropski uniji močno podpira. Program izmenjave Erasmus+, znan po vsem svetu, nudi študentom in akademikom možnost za izboljšanje spretnosti in zaposlitvenih možnosti tako, da se seznanijo z akademskim življenjem v drugih državah. Od leta 2014 je v programu sodelovalo že več kot tri milijone ljudi. Poleg tega sta izmenjava idej in kulturna izmenjava povezali ljudi, kar je pripomoglo k oblikovanju evropske identitete.

4. Evropske vrednote in temeljne pravice

4.1

Po mnenju EESO je treba za čim boljšo zaščito interesov državljanov v kakršno koli reformo Pogodb vključiti besedilo Listine o temeljnih pravicah, ki jo morajo izvrševati vse države članice brez izjeme. Trenutno se Lizbonska pogodba sklicuje na listino kot na neodvisen dokument, ki ga Združeno kraljestvo in Poljska ne želita sprejeti.

4.2

Čeprav se Evropa srečuje s številnimi izzivi in so vedno potrebne skupne odločitve, se ni mogoče pogajati o vrednotah, na katerih je bila EU zgrajena in so zapisane v Pogodbah, temveč jih je treba uporabiti kot izhodišče za morebitno novo strukturo EU: spoštovanje človekovega dostojanstva in človekovih pravic, demokracija, svoboda, enakost, delitev oblasti in pravna država.

4.3

Čeprav se o enakem obravnavanju in pravilih za državljane EU nikoli ne bi smeli pogajati, je EU v zvezi s tem sprejela pomembne in nepotrebne kompromise: vizumi za ZDA le za nekatere države članice, dvojni standardi na področju kakovosti hrane itd. EU si mora prizadevati, da bo v enaki meri zaščitila interese vseh svojih prebivalcev, ne glede na njihovo državljanstvo.

4.4

EESO meni, da delovanje na evropski ravni ne pomeni odrekanja nacionalnim interesom niti nasprotja med evropskimi in nacionalnimi interesi, temveč da je nekatere cilje bolje uresničevati skupaj. Ne glede na to, v katero smer bo Unija šla, bo morala predvideti pomembne reforme in jasna pravila upravljanja, da bo lahko obvladala obstoječe politične napetosti in vse večjo raznolikost. Gre za evropsko metodo, ki zagotavlja svobodo in suverenost v globaliziranem svetu. Državljani imajo koristi od članstva v EU, saj jim zagotavlja pravni prostor možnosti in enakih pravil za vse, hkrati pa strogo prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi državljanstva.

4.5

Stiska na tisoče migrantov, ki so bežali pred konflikti in revščino ter ob prečkanju Sredozemskega morja tvegali svoja življenja, je bila šokantna. Zaradi političnih posledic tega se je ustvaril napačen vtis, da se EU ne zna spoprijeti s tovrstno krizo. EESO pozdravlja načrt Komisije za uravnoteženo, celovito in skupno migracijsko politiko, ki bo EU pomagala izkoristiti priložnosti, ki jih prinašajo migracije, hkrati pa se spoprijeti z izzivi. Odbor zlasti podpira novo politiko Komisije, v okviru katere bi Evropa še naprej ostala privlačen cilj za migrante v času demografskega upada, hkrati pa bi se zmanjšale spodbude za nedovoljene migracije. To zajema tudi trdne politike glede sprejema in pomoči pri vključevanju.

4.6

Največji izziv EU je ostati unija, ki ščiti, varuje in opolnomoča svoje državljane. Zato mora ponuditi odgovore na vprašanja, ki ljudi resnično skrbijo: „Odbor je še vedno prepričan, da je lahko prihodnost obetavna in da lahko močnejša EU prispeva k boljšemu oblikovanju globalizacije in digitalizacije ter tako ponudi dobre možnosti vsem državljanom.“ (4)

4.7

Ustanovitelji evropskega projekta so priznali, da bodo potrebna še velika prizadevanja, da bi dosegli enako raven legitimnosti kot ustaljene demokracije držav članic. Dosežen je bil pomemben napredek, toda z vsakršno novo pogodbo je treba zagotoviti večjo preglednost in demokratični nadzor, da bi povečali legitimnost Unije v očeh javnosti. Poleg tega je v državah članicah treba zagotoviti večjo skladnost z zakonodajo Evropske unije.

5. Trajnostni gospodarski razvoj

5.1

Evropa je največji enotni trg z drugo najpogosteje uporabljano valuto na svetu. S 16,5-odstotnim deležem svetovnega uvoza in izvoza je največja trgovinska velesila (5) ter najpomembnejša donatorka razvojne in humanitarne pomoči. Evropa je prav tako med vodilnimi na področju inovacij, k čemur med drugim prispeva Obzorje 2020, največji mednarodni raziskovalni program na svetu. Vendar se zdi, da postaja tekmovanje z Združenimi državami Amerike in Azijo vse bolj intenzivno. Jasno je, da nobena država članica ne more sama prevzeti vodilne vloge na svetovnem prizorišču.

5.2

Euro je star skoraj 20 let in lahko v celoti izkoristi svoj potencial šele, ko ga bodo uvedle vse države članice ter bo ekonomska in monetarna unija popolnoma vzpostavljena. S tem bi se vzpostavila jasna pravila, ki bi jih vsi sprejeli in uporabljali, nadgradil evropski mehanizem za stabilnost, da bi imel podobno pomembno vlogo, kot jo ima Mednarodni denarni sklad na mednarodni ravni, ter povečala politična odgovornost in okrepila vloga fiskalnih svetov (6). Uvedba eura bi morala biti prednostna naloga pri izgradnji EU.

5.3

EESO je v preteklosti že opozoril, da se je EU na finančno krizo odzvala počasi ter da so potrebne reforme ekonomske in monetarne unije (EMU) (7). Odtlej so se nenehno spodbujale reforme ter prizadevanja za dokončanje bančne unije in unije kapitalskih trgov. EESO ponovno (8) pozdravlja nadaljnje utrjevanje trga, hkrati pa svari pred preveliko koncentracijo pristojnosti za odločanje v rokah majhnega števila ljudi. Z dokončno vzpostavljeno EMU bi se moralo začeti novo obdobje enotne valute za podjetja in državljane EU, tako da bi se občutno zmanjšali transakcijski stroški in odpravila valutna tveganja ter izboljšala preglednost cen v trgovini ob hkratnem zmanjšanju naložbenih tveganj.

5.4

V svetu, ki se nenehno spreminja, se mora Evropa, če želi izkoristiti svoje konkurenčne prednosti, osredotočiti na področja, kot so raziskave in razvoj, ponudba znanj in spretnosti ter infrastruktura. Soočiti se mora z izzivom krčenja števila prebivalstva in njegovega staranja, saj to vpliva na ponudbo delovne sile. Če želi EU ostati konkurenčna, se mora spoprijeti s pomanjkanjem delovne sile, pa tudi s pomanjkanjem strokovnega znanja. Evropa potrebuje dobro vodeno migracijsko politiko in dolgoročno načrtovanje, da bi delovno silo pripravili na prihodnje izzive, podjetjem pa omogočili, da rastejo in se razvijajo. Vendar morajo migracijske politike spremljati odločne politike za preprečevanje socialnih in družbenih težav.

5.5

EESO je pripravil več mnenj, v katerih je pozval tudi k večjemu številu naložb v infrastrukturo in javne storitve, ki bi prispevale k rasti in blaginji državljanov. EESO je izrazil podporo „skupni konsolidirani osnovi za obdavčitev dohodkov pravnih oseb (CCCTB) kakor tudi obdavčitev finančnih transakcij, goriv in emisij ogljikovega dioksida. Z obdavčitvijo na evropski ravni bi lahko določili čezmejno davčno osnovo in se obenem borili proti globalnim vplivom na okolje“ (9). S tem bi zmanjšali obseg izogibanja davkom in zagotovili enotnost v fiskalni politiki. EESO tudi ugotavlja: „Zdi se, da je Evropa zelo uspešna na področju rastočih inovativnih visokotehnoloških podjetij, vendar ta podjetja običajno propadejo, ko potrebujejo zanesljive kapitalske naložbe.“ (10)

5.6

EU je podpisala celovite trgovinske sporazume, katerih cilj je povečati izmenjavo blaga in storitev, hkrati pa zaščititi in izboljšati pravice delavcev ter upoštevati okoljske izzive. Toda v zadnjih nekaj letih so se pojavila protekcionistična gibanja, povezana z nevarnostjo nastanka trgovinskih sporov. EU mora še naprej spodbujati prosto, pravično in trajnostno trgovino v večstranskem sistemu in trgovinskih sporazumih, ki spoštujejo socialne, potrošniške in okoljske pravice ter podpirajo rast in razvoj podjetij. Protekcionizem državljanom ne koristi. Svetovna trgovinska organizacija bo imela pomembno vlogo, zato je bistveno, da je EU udeležena pri njeni reformi (11). Zapiranje meja in blokiranje trgovine nikakor ne more biti prava pot naprej.

5.7

V svetu, ki so ga prizadele podnebne spremembe, je EESO že večkrat podal priporočila za boljše varstvo biotske raznovrstnosti in osnovnih virov, ki so potrebni za naš obstoj. EESO opozarja, da je varstvo biotske raznovrstnosti enako pomembno kot preprečevanje podnebnih sprememb. Poziva k večji politični volji in zakonodajni doslednosti na tem področju in ob tem priporoča, da se čim prej zagotovijo potrebna sredstva.

5.8

Po mnenju EESO mora politika na področju podnebnih sprememb temeljiti na pravični tranziciji, za kar so potrebni ukrepi za ublažitev posledic podnebnih sprememb, pa tudi za nadomestilo škode in izgube. Modelu krožnega gospodarstva je treba dati čim večjo prednost in izboljšati njegov regulativni okvir. Spodbujati je treba kratke dobavne verige, zlasti v živilskem sektorju, in dokončno preoblikovati politike mobilnosti, da bi bile učinkovitejše in bolj trajnostne. V okviru konference o podnebnih spremembah leta 2015 v Parizu se je EU zavezala, da bo izpolnila cilje za zmanjšanje globalnega segrevanja. EU je že dosegla pomemben napredek in lahko okrepi skupna prizadevanja za izpolnitev zavez, sprejetih na konferenci COP 21, in obravnavo trenutnih vprašanj. Kljub temu pa EESO opozarja na gibanja študentov in mladih v več državah članicah, ki zahtevajo nove ukrepe za varstvo okolja.

6. Socialni napredek in izobraževanje

6.1

„Glede na svetovna merila so evropske družbe uspešne in premožne. Imajo najvišje ravni socialne zaščite na svetu in se tudi glede dobrega počutja, človekovega razvoja in kakovosti življenja uvrščajo med najbolj uspešne države“ (12). Vendar v Uniji naraščajo neenakosti in obstajajo izjemno velike vrzeli na področju socialne kohezije, zato si je treba prizadevati za zmanjšanje razlik med državami članicami. Konvergenca v smislu izboljšanja življenjskih in delovnih pogojev, ki temelji na trajnostni rasti, bo vodila do boljših socialnih pogojev in zmanjšanja neenakosti ter bi morala biti v prihodnje glavni evropski cilj.

6.2

Pomembna gonilna sila socialnega napredka mora biti evropski steber socialnih pravic – pobuda, ki jo EESO močno podpira, v okviru obsežne in krovne strategije za uresničevanje agende za trajnostni razvoj do leta 2030. Da bi zagotovili prihodnjo blaginjo državljanov, EESO ponovno poudarja svojo odločno podporo prizadevanjem, da bi „vzpostavili ‚pošten in resnično vseevropski trg dela‘, dosegli, da bi imela Evropa na področju sociale bonitetno oceno AAA, in postali vodilo za obnovljeno konvergenco“ (13). Izvajanje na nacionalni ravni je treba pospešiti in se pri tem zavedati, da mora zanesljivo gospodarsko rast dopolnjevati trdna socialna razsežnost. Poleg EU in držav članic imajo pomembno vlogo tudi vse ustrezne organizacije civilne družbe. EESO meni, da je za blaginjo državljanov EU pomembno, da EU še naprej spremlja napredek pri izvajanju evropskega stebra socialnih pravic v okviru evropskega semestra s polno udeležbo socialnih partnerjev in drugih organizacij civilne družbe.

6.3

EESO ponovno poudarja: „Evropska unija bi morala v celoti izkoristiti izkušnje in zmogljivosti socialnih partnerjev in drugih organizacij civilne družbe, ki delujejo na lokalni, nacionalni in evropski ravni, in sicer tako, da bi jih skupaj z uporabniki storitev in ob upoštevanju njihovih različnih vlog vključila v načrtovanje, izvajanje, spremljanje in ocenjevanje financiranja EU. Socialni partnerji in druge organizacije civilne družbe so ključni akterji evropskega demokratičnega projekta.“ (14) EU bi morala spodbujati kolektivna pogajanja ter spoštovanje avtonomije socialnih partnerjev.

6.4

V zvezi z digitalizacijo, avtomatizacijo, umetno inteligenco itd. je potreben hiter in trajnostni odziv. Hkrati z nujnimi in obsežnimi naložbami v kakovostno izobraževanje ter raziskave in razvoj, ki jim EU namenja nižji delež BDP od drugih gospodarskih velesil (15), potrebuje gospodarstvo EU delovno silo, ki bo imela znanje in spretnosti za soočanje s spreminjajočim se konkurenčnim okoljem. Zato je v skupnem interesu delodajalcev in delojemalcev ter tudi EU, držav članic, socialnih partnerjev in drugih ustreznih organizacij civilne družbe – hkrati pa je to tudi njihova odgovornost –, da prispevajo k usposabljanju, prekvalificiranju, dodatnem izobraževanju in vseživljenjskem učenju mladih in odraslih, kar bo vodilo do uspešnih podjetij in ustrezno usposobljene delovne sile. Digitalizacija gospodarstva EU bi morala potekati v okviru pravičnega prehoda na tehnološke spremembe, pri čemer mora to prispevati k boljšim življenjskim in delovnim pogojem, vključno z ustvarjanjem kakovostnih delovnih mest ter bolj enakopravne družbe.

6.5

Na podlagi načel evropskega stebra socialnih pravic je bistveno, da se sprejmejo ukrepi za reševanje prihodnjih izzivov na trgu dela. Zato bi moralo biti sprejemanje priložnosti, ki jih omogoča tehnološki napredek, povezano z reševanjem izzivov ob spremembah v industriji in preoblikovanju trga dela. Če ti izzivi ne bodo obravnavani, bo prišlo do velikega odpora do sprememb ali pa bo znaten del prebivalstva prikrajšan za koristi od razvoja novih tehnologij.

6.6

EESO je že pozval vse zainteresirane strani, naj se na vseh ravneh borijo proti vse večjim neenakostim, revščini in socialni izključenosti. V zvezi s tem EESO meni, da so potrebna nadaljnja prizadevanja za opredelitev skupnih načel, standardov, politik in strategij na ustrezni ravni, da bi dosegli večjo konvergenco plač in uvedli minimalno plačo ali jo ustrezno povišali ob polnem upoštevanju avtonomije socialnih partnerjev. Nadalje je treba zagotoviti, da bodo vsi državljani zaščiteni z minimalnim dohodkom. EESO poudarja, da bi bilo treba povečati sredstva za socialno kohezijo in socialne naložbe, da bi se lahko soočili s prihodnjimi izzivi (16).

6.7

6.8

Prihodnost Evropske unije temelji na aktivnih programih za spodbujanje izobraževanja mladih in njihovega vključevanja v delovno silo. Programi, kot sta Erasmus+ in njegov predhodnik Erasmus, so imeli izjemen vpliv na oblikovanje evropske identitete med ljudmi, hkrati pa so mladim zagotovili znanje, spretnosti in kompetence. Namen Komisije, da podvoji njegovo financiranje, je nedvomno korak naprej, EESO pa je oktobra 2018 (17) pozval k še obsežnejšemu financiranju. Ta program je treba še naprej izvajati in ga razširiti, da bo na voljo mladim, ki bi zaradi ekonomskih težav sicer težko dostopali do kakovostnega izobraževanja in medkulturnega povezovanja.

6.9

EESO je že v svojem predhodnem mnenju navedel, da bi morala biti strategija za mlade „bolj povezana z obstoječimi programi EU, kot so Erasmus+, jamstvo za mlade in evropska solidarnostna enota“, ter da bi morala spodbujati „širše angažiranje državljanov, na primer pri volitvah, prostovoljskih dejavnostih, nevladnih organizacijah, ki jih vodijo mladi, demokraciji na delovnem mestu in socialnem dialogu“ (18). Nujno je treba povečati ozaveščanje o teh programih, pri čemer je treba vedno poudariti, da gre za neposredno korist članstva v EU.

6.10

EESO poudarja pomen subsidiarnosti in regionalnega upravljanja pri uresničevanju kohezijskih politik. Glede na velike razlike v blaginji in razvoju med različnimi regijami, celo znotraj posameznih držav članic, je izjemno pomembno, da politike izvajajo tisti, ki najbolje razumejo bistvene težave in so zato najbolj usposobljeni za ukrepanje. Institucije EU morajo še naprej ščititi pred vsemi oblikami diskriminacije, rasizma, ksenofobije in antisemitizma.

6.11

Evropski socialni model je edinstven na svetu in ostaja ena največjih koristi, ki jih uživajo evropski državljani. EU mora skupaj z državami članicami nadgrajevati politike, ki ga varujejo, ščitijo in spodbujajo, ter v še večji meri omogočati gospodarski napredek in socialno kohezijo, pri tem pa upoštevati, da je treba temeljne pravice dopolniti s socialnimi pravicami.

7. Varnost in obramba

7.1

Evropa je območje izjemne svobode in stabilnosti v svetu, polnem nesoglasij in delitev. 15 od 25 najbolj miroljubnih držav je v EU. Toda teroristični napadi, brezvladna in nestabilna območja v Sredozemlju in podsaharski Afriki ter sovražne sile na vzhodu kažejo, da je treba odločno ukrepati za ohranitev miru in varnosti.

7.2

Čeprav so se notranji in zunanji varnostni izzivi dejansko znatno povečali, jih države članice zaradi različnih pogledov na zunanje grožnje različno obravnavajo, dodeljujejo različna finančna sredstva za varnost in obrambo ter imajo različna stališča o uporabi vojaške sile. Ker se soočamo s številnimi grožnjami mednarodnega značaja, EESO meni, da bi morale države članice in EU čim tesneje sodelovati ter si prizadevati za skupen in usklajen odziv, da bi zaveznikom dokazale, da lahko učinkovito zagotavljajo varnost.

7.3

Usklajena prizadevanja za obrambo državam članicam zagotavljajo verodostojno trdo moč, poleg tega pa omogočajo ustvarjanje delovnih mest v visokotehnoloških sektorjih ter spodbujajo inovacije in tehnološki razvoj. EESO poziva države članice in Evropsko komisijo, naj spodbujajo skupne ukrepe na tem področju, pri tem pa upoštevajo že sprejete ukrepe (19).

7.4

Ocenjuje se, da kibernetski napadi svetovno gospodarstvo stanejo 400 milijard EUR letno (20) in resno ogrožajo zasebnost in varnost državljanov. EESO meni, da bi si morala EU prizadevati za okrepitev boja proti kibernetskemu vohunjenju, kibernetskemu terorizmu in drugim oblikam kibernetskega kriminala, uperjenega proti evropskim državljanom in podjetjem.

8. Komuniciranje z državljani

8.1

Evropskim državljanom se zdijo pozitivni učinki članstva v EU pogosto samoumevni ali pa jih povezujejo z nacionalnimi vladami, medtem ko številne težave pripisujejo evropski birokraciji in njenemu prevelikemu vmešavanju. Glavni vzrok za to je slaba komunikacija in pomanjkanje stika s povprečnim državljanom. Zato bi si morale EU in države članice veliko bolj prizadevati za boljše obveščanje o evropskih politikah in ciljih.

8.2

EU mora zagotoviti več sredstev za komuniciranje in uporabiti vse razpoložljive kanale: ne le prek držav članic, temveč tudi prek socialnih partnerjev in drugih reprezentativnih organizacij civilne družbe. EU si mora bolj prizadevati, da bi voditelji in državljani ponovno imeli zaupanje v njeno vlogo pri zagotavljanju miru, gospodarske stabilnosti in socialnega razvoja, ter za obveščanje uporabljati vse uradne jezike Evropske unije.

8.3

EESO je leta 2012 poudaril, da je „neokrnjeno izvajanje člena 11 ključnega pomena za povečanje demokratične legitimnosti Evropske unije v očeh njenih državljanov. Navsezadnje se bo lahko Evropa samo z večjo preglednostjo, odgovornostjo in udeležbo državljanov in organizirane civilne družbe tako na nacionalni kot na evropski ravni izognila ekstremizmu, branila svoje demokratične vrednote in vzpostavila skupnost z isto usodo“ (21).

8.4

Če se EU želi približati svojim državljanom (in če ji to ne uspe, bo propadla), jih mora poslušati in razumeti, kaj si dejansko želijo, ter si prizadevati, da bi to uresničila. Ljudje si želijo zaščite, pravičnih pravil za delavce in podjetja, zdravih življenjskih in delovnih razmer ter jasnega odgovora na zunanje izzive. Da bi to dosegla, mora Evropa še naprej spodbujati gospodarski in socialni razvoj ter demokratično stabilnost ter zagotoviti, da se vsi zavedajo zavezanosti.

8.5

Številni akterji, med njimi države, lobistične skupine, mediji in posamezniki, vse pogosteje uporabljajo napačne informacije, dezinformacije in zlonamerne informacije. Te tehnike so stare, vendar je z razvojem in možnostmi družbenih medijev ta pojav dosegel široko občinstvo. Najboljši način za zoperstavljanje lažnim novicam je predstaviti dejstva in ljudem pomagati pri razvoju sposobnosti za kritično razmišljanje. Vendar je treba ob nenehnem boju proti lažem vedno spoštovati svobodo mnenja in izražanja.

8.6

Spodbujati bi bilo treba platforme za komuniciranje in sodelovanje ter vanje vključiti vse države članice. Kar deluje v eni državi članici, bi lahko delovalo tudi v drugi, kar je raziskala ena država članica, pa lahko druga uporabi ali nadgradi.

V Bruslju, 20. marca 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) UL C 110, 22.3.2019, str. 1.

(2) UL C 326, 26.10.2012, str. 391.

(3) Sporočilo za javnost Evropskega parlamenta, 23. maj 2018.

(4) UL C 81, 2.3.2018, str. 145.

(5) Dejavnosti EU – Trgovina.

(6) Neodvisne fiskalne institucije.

(7) UL C 227, 28.6.2018, str. 1.

(8) UL C 262, 25.7.2018, str. 28.

(9) UL C 81, 2.3.2018, str. 131.

(10) UL C 440, 6.12.2018, str. 79.

(11) UL C 159, 10.5.2019, str. 15.

(12) Razmislek o socialni razsežnosti Evrope.

(13) UL C 125, 21.4.2017, str. 10.

(14) UL C 62, 15.2.2019, str. 165.

(15) Podatki OECD o bruto domači porabi na področju raziskav in razvoja.

(16) UL C 81, 2.3.2018, str. 145.

(17) UL C 62, 15.2.2019, str. 194.

(18) UL C 62, 15.2.2019, str. 142.

(19) UL C 129, 11.4.2018, str. 58.

(20) Reforma kibernetske varnosti v Evropi.

(21) UL C 11, 15.1.2013, str. 8.

PRILOGA

Naslednja amandmaja, ki sta bila med razpravo zavrnjena, sta prejela vsaj četrtino glasov:

Amandma 12

Točka 5.5

Spremeni se tako:

5.5

EESO je pripravil več mnenj, v katerih je pozval tudi k večjemu številu naložb v infrastrukturo in javne storitve, ki bi prispevale k rasti in blaginji državljanov. EESO je izrazil podporo celovitim ukrepom, s katerimi bi multinacionalnim podjetjem preprečili erozijo davčne osnove in preusmerjanje dobička (BEPS) ter bi vključevali skupno konsolidirano osnovo za obdavčitev dohodkov pravnih oseb (CCCTB), in tudi podporo v boju proti goljufijam na področju DDV z vsakodnevnim tesnejšim sodelovanjem med državami članicami„skupni konsolidirani osnovi za obdavčitev dohodkov pravnih oseb (CCCTB) kakor tudi obdavčitev finančnih transakcij, goriv in emisij ogljikovega dioksida. Z obdavčitvijo na evropski ravni bi lahko določili čezmejno davčno osnovo in se obenem borili proti globalnim vplivom na okolje“ (1). S tem bi zmanjšali obseg izogibanja davkom in zagotovili enotnost v fiskalni politiki. EESO tudi ugotavlja: „Zdi se, da je Evropa zelo uspešna na področju rastočih inovativnih visokotehnoloških podjetij, vendar ta podjetja običajno propadejo, ko potrebujejo zanesljive kapitalske naložbe.“ (2)

Obrazložitev

Da bi se izognili nesporazumom, se moramo omejiti na splošne izjave. V okviru EESO še ni bilo razprave niti o obdavčitvi multinacionalnih podjetij kot viru lastnih sredstev niti o morebitni skupni evropski davčni osnovi za goriva in emisije ogljikovega dioksida ali njihovi obdavčitvi. Davek na finančne transakcije bi zmanjšal pokojnine delavcev, dolgoletna razprava v Svetu na podlagi okrepljenega sodelovanja pa je v celoti zastala. Podobna ugotovitev je bila dana o mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Razmisleku o prihodnosti financ EU (COM(2017) 358 final) (3).

Amandma je bil zavrnjen z 98 glasovi proti, 76 glasovi za in 16 vzdržanimi glasovi.

Amandma 11

Točka 5.6

Doda se:

5.6

EU je podpisala celovite trgovinske sporazume, na primer z Japonsko, katerih cilj je povečati izmenjavo blaga in storitev, hkrati pa zaščititi in izboljšati pravice delavcev ter upoštevati okoljske izzive. Toda v zadnjih nekaj letih so se pojavila protekcionistična gibanja, povezana z nevarnostjo nastanka trgovinskih sporov. EU mora še naprej spodbujati prosto, pravično in trajnostno trgovino v večstranskem sistemu in trgovinskih sporazumih, ki spoštujejo socialne, potrošniške in okoljske pravice ter podpirajo rast in razvoj podjetij. Protekcionizem državljanom ne koristi. Svetovna trgovinska organizacija bo imela pomembno vlogo, zato je bistveno, da je EESO udeležen pri njeni reformi (4). Zapiranje meja in blokiranje trgovine nikakor ne more biti prava pot naprej.

Obrazložitev

Izboljšanje berljivosti s konkretnim primerom prostotrgovinskega sporazuma EU, tj. sporazuma med EU in Japonsko.

Kot vemo, je ta začel veljati 1. februarja 2019 in je za obe strani najobsežnejši trgovinski sporazum.

Zajema 640 milijonov prebivalcev EU in Japonske, skoraj tretjino svetovnega BDP in 37 % svetovne trgovine.

Na Japonsko izvaža 74 000 podjetij iz EU in 600 000 delovnih mest je vezanih na izvoz EU na Japonsko. Sporazum bo koristil tudi potrošnikom, saj bo več izbire po nižjih cenah. Poleg tega pomeni jasen signal, da dve od največjih svetovnih gospodarstev podpirata prosto in pravično trgovino, ki temelji na pravilih.

Amandma je bil zavrnjen z 111 glasovi proti, 73 glasovi za in 11 vzdržanimi glasovi.

(1) UL C 81, 2.3.2018, str. 131 .

(2) UL C 440, 6.12.2018, str. 79.

(3) UL C 81, 2.3.2018, str. 131.

(4) UL C 159, 10.5.2019, str. 15.

5.7.2019

Uradni list Evropske unije

C 228/68

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Izobraževanje o Evropski uniji

(raziskovalno mnenje na zaprosilo romunskega predsedstva)

(2019/C 228/09)

Poročevalka: Tatjana BABRAUSKIENĖ

Soporočevalec: Pavel TRANTINA

Zaprosilo romunskega predsedstva Sveta	dopis, 20.9.2018
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije raziskovalno mnenje
Sklep predsedstva	16.10.2018
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	6.3.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	21.3.2019
Plenarno zasedanje št.	542
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	164/2/1

1. Sklepi in priporočila

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO):

1.1

meni, da je vitalnost EU v veliki meri odvisna od močne evropske identitete in identificiranja državljanov z EU ob hkratnem ohranjanju lastne nacionalne identitete ter da uspeh evropskega projekta temelji na vrednotah EU, strpnosti in zavezanosti raznolikosti kultur, verstev in dediščine. Zato je treba med državljani okrepiti poznavanje in razumevanje zgodovine in kulture EU, njenih temeljnih vrednot in pravic, osnovnih načel in odločitev ter postopkov odločanja na ravni EU. Prav tako je treba zagovarjati svetovno državljanstvo in vlogo EU kot svetovne akterke;

1.2

poudarja, da imajo celostno izobraževanje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje bistveno vlogo pri krepitvi identitete EU, občutku pripadnosti skupnosti in odgovornosti državljanov EU ter pri spodbujanju njihove aktivne udeležbe v odločanju o EU; poudarja, da prispevajo k miru, varnosti, svobodi, demokraciji, enakosti, pravni državi, solidarnosti in vzajemnemu spoštovanju, trajnostni gospodarski rasti ter socialni vključenosti in pravičnosti, ob spoštovanju in bogatenju kulturne raznolikosti. Cilje povezovanja EU, njene prednosti in pomanjkljivosti je treba drzno in suvereno obravnavati tako na ravni držav članic kot tudi na ravni EU;

1.3

poudarja, da učenje poteka povsod in neprestano, aktivno in pasivno. Zato izobraževanje o EU ni le naloga formalnega izobraževanja in ni namenjeno le mladim. Podpreti je treba tako vsestransko kot tudi vseživljenjsko učenje, poseben poudarek pa je treba nameniti starejšim generacijam in jim zagotoviti informacije, prilagojene njihovim načinom učenja;

EESO v zvezi z institucijami in politikami na ravni EU:

1.4

poudarja, da je treba izvajati prvo načelo evropskega stebra socialnih pravic, da bi kakovostno in vključujoče izobraževanje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje postala pravica za vse v Evropi;

1.5

predlaga, da bi dali večji poudarek izobraževanju o EU in identiteti EU v vsej njeni raznolikosti kot delu osnovnih spretnosti in ključnih kompetenc, zlasti poznavanja EU, ter opredelili sklop skupnih učnih rezultatov na tem področju (minimalen obseg znanja in spretnosti o EU ter odnosov do nje). Zato potrebujemo boljše empirične podatke o stanju v državah članicah. EESO poziva Evropsko komisijo k posodobitvi svoje študije o tej temi;

1.6

poziva k strateškim ukrepom politike na nacionalni ravni in ravni EU, da bi spodbujali učenje o EU z namenom krepitve občutka identitete in pripadnosti EU ter ponazorili oprijemljive koristi članstva EU za državljane. Prav tako je bistveno, da države članice ustrezno izvajajo Priporočilo Sveta o spodbujanju skupnih vrednot (1) in Pariško deklaracijo iz leta 2015 (2);

1.7

priporoča, da se s prihodnjim povečanim proračunom za program Erasmus+ (2021–2027) spodbuja občutek pripadnosti EU z zagotavljanjem učne mobilnosti za vse, zlasti za ljudi z različnimi socialno-ekonomskimi ozadji, in poziva, naj imajo vsi prihodnji projekti poudarek na učenju o EU, oblikovanju identitete EU, podpiranju medgeneracijskega učenja o EU in učenju jezikov za vse starostne skupine ter na družbenem dialogu z odraslimi;

1.8

pozdravlja 30. leto dejavnosti Jean Monnet v okviru programa Erasmus+ za spodbujanje odličnosti pri poučevanju in raziskavah na področju študij EU po vsem svetu ter poziva, naj se proračun za ta program poveča in razširi na vse izobraževalne sektorje, da bi izboljšali izobraževanje o EU in krepili demokratično državljanstvo;

1.9

poziva k boljši izmenjavi informacij o EU z državljani EU, ki bi bila podprta s strategijami EU in držav članic za obveščanje, komuniciranje in izobraževanje; poudarja, da bi morali imenovati komisarja za komuniciranje;

1.10

meni, da bi morali imeti evropski in nacionalni javni mediji, vključno s kanalom Euronews, strateško vlogo pri obveščanju državljanov o dosežkih EU. Informacijske pisarne EU v državah članicah ter poslanci in drugi predstavniki EP, člani EESO in drugi oblikovalci politike, ki delujejo na evropskem področju, bi prav tako morali prevzeti aktivno vlogo pri podpiranju oblikovanja identitete EU na nacionalni ravni;

1.11

priporoča, naj se ob upoštevanju nacionalnih pristojnosti na področju izobraževanja oblikuje politična strategija na ravni EU, da bi predlagali priporočila o sodelovanju (na primer prek odprte metode koordinacije ali skupine na visoki ravni) med državami članicami za spodbujanje pobud v sistemu izobraževanja ter ukrepov na nacionalni in lokalni ravni v zvezi z izobraževanjem o EU in oblikovanjem identitete EU, v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji in vsemi ustreznimi deležniki. Pri tem bi se morali opreti na najnovejše študije o razmerah na področju izobraževanja o EU;

1.12

priporoča, da se izobraževanje o EU in oblikovanju identitete EU vključi v strategijo EU 2030 in v strateški okvir za izobraževanje in usposabljanje 2030 ter v proces evropskega semestra (med ustrezna priporočila za posamezne države), pod pogojem, da so na voljo točni sistematični podatki;

1.13

poziva k zagotavljanju in spodbujanju centralizirano dostopne platforme z gradivi za učenje in poučevanje, ki bi povezovala različne aktualne pobude in portale v različnih jezikih EU za izobraževalne ustanove in posameznike, ki se želijo učiti o EU, in za oblikovanje identitete EU, pri čemer bi bil poseben poudarek na temeljnih vrednotah EU, demokraciji, sodelovanju pri demokratičnem odločanju, strpnosti in medsebojnem razumevanju;

EESO v zvezi s pobudami na ravni držav članic:

1.14

priporoča oblikovanje nacionalnih strategij za vključitev izobraževanja o vrednotah, zgodovini, dosežkih in sedanjem razvoju EU v učne načrte v vseh sektorjih izobraževanja, pri čemer je treba upoštevati pomembno vlogo priložnostnega in neformalnega učenja;

1.15

predlaga, naj poučevanje o EU v šolah poteka horizontalno kot sestavni del vseh predmetov, pri državljanski vzgoji, zgodovini, geografiji in ekonomiji pa bi se bilo treba osredotočiti na državljanstvo EU in njegove koristi;

1.16

poziva, naj začetno in nadaljnje poklicno usposabljanje vseh učiteljev vključuje izobraževanje o EU ter naj države članice podpirajo kakovostno stalno strokovno izpopolnjevanje učiteljev na tem področju. To usposabljanje bi moralo vključevati kompetence za demokratično kulturo, ki jih je opredelil Svet Evrope (3);

1.17

predlaga, da bi razvili pobude za spodbujanje in podpiranje mednarodne mobilnosti in učenja tujih jezikov za vse pedagoške delavce ter uvedli evropsko nagrado/oznako za poučevanje o EU in oblikovanje identitete EU, in sicer za šole in posameznike;

1.18

priporoča spodbujanje in učinkovito podpiranje deležnikov, vključno s sindikati, organizacijami delodajalcev in podjetji, ter drugih organizacij civilne družbe, dejavnih na področju izobraževanja, usposabljanja ter dela z mladimi in odraslimi, kot so skavti in različne mladinske in študentske organizacije, združenja učiteljev in sindikati ter organizacije staršev, da bi okrepili njihove dejavnosti na področju učenja in poučevanja o EU;

1.19

poziva države članice, naj spodbujajo partnerstva med ponudniki formalnega in neformalnega izobraževanja (tj. med šolami in mladinskimi organizacijami ter/ali univerzami in organizacijami na ravni skupnosti), da bi zagotovili učenje o EU in državljansko vzgojo na splošno. EESO v zvezi s tem priporoča, da se mladinske organizacije vključijo v pripravo učnih načrtov in opredelitev načinov za izvajanje državljanske vzgoje.

1.20

je seznanjen z načrti iz Schumanove deklaracije, ki jo je 9. maja 1950 predstavil Robert Schuman: „Evropa ne bo nastala naenkrat ali v skladu z enotnim načrtom. Gradila se bo s pomočjo konkretnih dosežkov, ki bodo najprej oblikovali dejansko solidarnost.“ (4) EESO predlaga, da bi praznovali dan Evrope (9. maja) ali celo poseben dan izobraževanja o EU v državah članicah, ki bi bil izhodišče za načrtovanje izobraževalnih dejavnosti, povezanih z EU, v šolah in skupnostih.

2. Ozadje

2.1

Za politiko na področju izobraževanja in kulture so predvsem odgovorne države članice. Kljub temu je v preteklih letih EU imela pomembno dopolnilno vlogo. V skupnem interesu vseh držav članic je, da se v celoti izkoristi potencial izobraževanja in kulture kot gonilne sile za ustvarjanje delovnih mest, gospodarske rasti in socialne pravičnosti ter kot sredstva za doživljanje evropske identitete v vsej njeni raznolikosti.

2.2

EESO meni, da je evropski projekt nujno približati ljudem, in sicer s povečanjem njihovega poznavanja zgodovine, dosežkov in pomena EU z vidika evropske zgodovine in pozitivnega učinka EU na vsakodnevno življenje ljudi. EESO poudarja, da je treba poznati in spodbujati temeljne vrednote EU, saj je to bistveno za medsebojno razumevanje, mirno sobivanje, strpnost in solidarnost pa tudi za razumevanje glavnih načel EU.

2.3

Od podpisa Rimske pogodbe je preteklo že 60 let, državljani EU pa še vedno niso v celoti oblikovali svoje identitete EU. Trenutno se 93 % državljanov EU čuti povezanih s svojo državo, od tega 57 % zelo povezanih, 89 % pa se jih čuti povezanih s svojim mestom/krajem/vasjo. Hkrati pa jih le 56 % odgovarja, da se čutijo povezani z EU, in le 14 % se jih počuti zelo povezanih (5). Ti podatki so pomembni glede na bližnje volitve v EP in razprave o prihodnosti Evrope.

2.4

Na zadnjih evropskih volitvah (leta 2014) je bila udeležba spet najvišja med volivci, starimi več kot 55 let (51-odstotna stopnja udeležbe), medtem ko se je volitev udeležilo le 28 % mladih v starostni skupini od 18 do 24 let. Stopnja udeležbe je tesno povezana s socialno-ekonomskim položajem (6). K nezaupanju v demokratične institucije in EU prispevata tudi pomanjkanje medijske pismenosti ter širjenje napačnih informacij in dezinformacij. Zato bi boljše poznavanje EU in demokratičnega državljanstva pripomoglo k izboljšanju na tem področju. To ni le izziv za formalno začetno izobraževanje.

2.5

EESO opozarja, da je v študijah (7) in raziskavah (8) ugotovljena velika vrzel med politiko in prakso na področju državljanske vzgoje ter da skoraj polovica držav članic še vedno nima predpisov ali priporočil v zvezi z državljansko vzgojo v začetnem izobraževanju učiteljev. Državljanstvo se obravnava v stalnem strokovnem izpopolnjevanju učiteljev, ni pa vključeno v stalno strokovno izpopolnjevanje ravnateljev.

2.6

Še en razlog za zaskrbljenost so razlike pri poučevanju državljanske vzgoje v različnih sektorjih izobraževanja. V začetnem poklicnem izobraževanju in usposabljanju v okviru šol je državljanska vzgoja na primer manj obsežna kot v splošnem izobraževanju. To na primer pomeni manj učnih načrtov za poučevanje o državljanstvu, manj navodil za učitelje in manj priporočil glede udeležbe učencev v svetih šol ali zastopanja staršev v svetih staršev.

2.7

Učenje o EU bi se moralo osredotočati tudi na poučevanje o demokraciji (vključno z udeležbo, demokratičnimi politikami in demokratično družbo) in strpnosti (vključno z medosebnimi odnosi, strpnostjo do različnih družbenih in kulturnih skupin ter vključujočo družbo).

2.8

Vzgoja o državljanstvu EU bi morala biti na splošno dinamičen učni proces (9), ki bi bil prilagojen okolju in posameznim učencem, temeljil na vrednotah ter učence, predvsem mlade, opremil z znanjem in razumevanjem, spretnostmi in odnosi, ki jih potrebujejo ne le za uveljavljanje svojih pravic, temveč tudi za prispevanje k skupnosti in družbi ter za empatično in skrbno obnašanje z mislijo na prihodnje generacije. Sodobno razumevanje državljanske vzgoje se počasi, a vztrajno pomika od tradicionalnega pojmovanja, da gre zgolj za posredovanje znanja in razumevanja formalnih institucij in procesov državljanskega življenja (kot je glasovanje na volitvah), v smeri širšega razumevanja, ki vključuje sodelovanje in udeležbo v civilni družbi in družbi državljanov ter večji nabor načinov, ki jih državljani uporabljajo za interakcijo s svojo skupnostjo (vključno s šolami) in družbami ter za njihovo oblikovanje.

2.9

Da bi državljanstvo EU preseglo svojo sedanjo ozko pravno zasnovo ter gradilo in razvijalo zamisel o tem, kaj pomeni biti Evropejec v Evropi, mora imeti naš pristop k državljanski vzgoji jasno evropsko razsežnost. Na podlagi tega bi lahko dosegli bogatejše in bolj politično pojmovanje državljanstva EU, kar bo ključno, če želi EU povečati udeležbo in vključenost državljanov ter okrepiti podporo EU kot socialni in politični – ne le ekonomski – uniji.

3. Splošne ugotovitve

3.1

Zelo pomembno je, da se ljudje učijo in zavedajo svoje vloge in možnosti za sodelovanje v demokratičnih procesih odločanja na lokalni, nacionalni in evropski ravni ter da razumejo institucionalno vodenje. S celostnim izobraževanjem, usposabljanjem in vseživljenjskim učenjem, ki bi imela poseben poudarek na demokratičnem državljanstvu in skupnih evropskih vrednotah ter evropski identiteti, bi pomembno prispevali k miru, varnosti, svobodi, demokraciji, enakosti, pravni državi, solidarnosti, vzajemnemu spoštovanju, trajnostni rasti, socialni vključenosti in pravičnosti, ob upoštevanju in bogatenju kulturne raznolikosti ter občutka pripadnosti EU.

3.2

EESO je v mnenju (10) o evropskem izobraževalnem prostoru (2018) pozdravil pobudo, ki v prihodnjih sistemih izobraževanja predlaga večjo vključenost, in poudarja, da bi bilo treba učenje o EU, demokratičnih vrednotah, strpnosti in državljanstvu šteti kot pravico za vse, tudi kot del izvajanja evropskega stebra socialnih pravic. Dostopno bi moralo biti vsem, še zlasti prikrajšanim družbenim skupinam (11), da bi vsi državljani razumeli svojo participativno vlogo v demokraciji. Bistveno je, da države članice izvajajo Priporočilo Sveta o spodbujanju skupnih vrednot (12).

3.3

Popolno izvajanje prenovljenega priporočila Sveta o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje (2018) (13) še vedno ni vključeno v politične programe številnih držav članic, poleg tega pa je bistveno izboljšati učenje o EU, njenih konkretnih koristih, demokratičnih vrednotah, strpnosti in aktivnemu državljanstvu v okviru opismenjevanja, kompetenc večjezičnosti, osebnostnih in socialnih kompetenc, državljanskih kompetenc ter kulturne zavesti in osebnega izražanja.

3.4

EESO je v mnenju (14) o prihodnjem programu Erasmus+ za obdobje 2021–2027 potrdil, da je predhodni program Erasmus+ (2014–2021) močno podprl izobraževanje in usposabljanje na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni, gojil občutek pripadnosti EU (evropska identiteta v vsej njeni raznolikosti) ter spodbujal medsebojno razumevanje, demokratično državljanstvo in evropsko povezovanje. Pomembno je, da naslednji program Erasmus+ krepi naslednje procese: podpiranje vključevanja in skupnih evropskih vrednot, spodbujanje socialne vključenosti, povečevanje medkulturnega razumevanja in preprečevanje radikalizacije z udejstvovanjem ljudi vseh starosti v demokratičnih procesih, s podpiranjem učne mobilnosti in sodelovanja med evropskimi državljani, izobraževalnimi ustanovami, ustanovami za usposabljanje, organizacijami, deležniki in državami članicami, ki so vsi izjemnega pomena za prihodnost EU.

3.5

EESO ceni prizadevanja pri dejavnostih Jean Monnet v okviru programa Erasmus+, s katerimi se spodbuja odličnost pri poučevanju in raziskavah na področju študij EU po vsem svetu. Pri tem obžaluje, da je predlagani proračun za ta program še vedno nezadosten. Medtem ko se je program doslej osredotočal le na univerze, EESO meni, da bi bilo treba njegov proračun povečati, program pa razširiti na vse sektorje izobraževanja in vse starostne skupine, da bi izboljšali izobraževanje o EU in okrepili demokratično državljanstvo.

3.6

EESO poudarja pomen izvajanja Pariške deklaracije, ki so jo voditelji EU podpisali marca 2015 (15), in opozarja, da je treba skozi vse oblike učenja doseči kritično mišljenje in medijsko pismenost, družbene in državljanske kompetence, medkulturno razumevanje in prizadevanja za preprečevanje diskriminacije.

4. Posebne ugotovitve o formalnem izobraževanju

4.1

EESO ponovno opozarja na pomen podpiranja možnosti vseživljenjskega učenja za vse prek šol in skupnosti, da bi državljani postali demokratično aktivni. Politike vključujočega izobraževanja se lahko izvajajo, če jih podpirajo nacionalni in evropski medijski ter nacionalni politični trendi in dajejo dober zgled demokracije in strpnosti. Sem sodijo pravica do sodelovanja, podpiranje socialnega partnerstva in dialoga s civilno družbo, svoboda govora, preprečevanje lažnih novic, vključujoče delovanje ob hkratnem spoštovanju kulturne raznolikosti znotraj in zunaj meja, zagovarjanje enakosti za vse ter podpiranje migrantov, beguncev in manjšin, da poleg ohranjanja lastne kulturne identitete postanejo tudi aktivni državljani EU in držav članic.

4.2

Učenje o EU, demokratičnih vrednotah, strpnosti in državljanstvu pa tudi o vlogi EU v svetu bi moralo biti horizontalna tema v šolah, ki bi se poučevala v okviru vseh predmetov in projektov, in ne le pri posebnih urah zgodovine ali državljanske vzgoje. Učencem je treba ponazoriti primere aktivne udeležbe v družbenih dejavnostih in prostovoljstvu, zato je treba akterje civilne družbe in sindikate ter predstavnike podjetij povabiti, da predstavijo svoje delo. Učence bi bilo treba spodbujati k sodelovanju v demokratičnih procesih odločanja na lokalni, nacionalni in evropski ravni. Poleg tega bi morali ravnatelji in učitelji vzpostaviti sodelovalno demokratično šolsko kulturo, in sicer s sodelovanjem svetov šole in vključevanjem staršev in učencev v odločanje, ter zagotoviti skupno upravljanje.

4.3

EESO poudarja pomen predpisov in priporočil za razvoj kompetenc državljanske vzgoje za učitelje z začetnim izobraževanjem učiteljev, ki je na voljo v vseh državah članicah, vključno s stalnim strokovnim izpopolnjevanjem učiteljev in ravnateljev (16).

4.4

EESO poziva k uvedbi in spodbujanju centralizirano dostopne platforme z gradivi za učenje in poučevanje , ki bi povezovala različne aktualne pobude in portale (17) v različnih jezikih EU za izobraževalne ustanove in posameznike, ki se želijo učiti o EU, in za oblikovanje identitete EU, pri čemer bi bil poseben poudarek na temeljnih vrednotah EU, demokraciji, sodelovanju pri demokratičnem odločanju, strpnosti in medsebojnem razumevanju. Gradiva za poučevanje in usposabljanje (18), ki so rezultat različnih projektov, ki jih financira EU, bi morali dati na voljo vsem, jih bolj promovirati in uporabljati v šolah in pri drugih dejavnostih, namenjenih učenju o EU.

5. Posebne ugotovitve o neformalnem izobraževanju

5.1

EESO razume državljansko vzgojo kot del vseživljenjske in raznovrstne politike in praktičnega okvira. Za celovit pristop k državljanski vzgoji je potrebno vključevanje tako formalnih kot neformalnih izvajalcev izobraževanja, ki se medsebojno dopolnjujejo glede na vsebino in osredotočenost izobraževalnih programov, pedagoški pristop in vrste priložnosti za sodelovanje.

5.2

Na vzgojo o državljanstvu EU se osredotoča veliko različnih učnih programov v okviru neformalnega učenja. Tak primer so mladinske organizacije, kjer se izobraževalno delo na primer razvija okoli participativnega procesa, ki spodbuja aktivno državljanstvo in širi obzorje mladih. Mladinske organizacije imajo temeljno vlogo kot izvajalke državljanske vzgoje, saj svojim članom in drugim sodelujočim nudijo prostor za socializacijo, interakcijo ter politično in družbeno delovanje.

5.3

Mladinske organizacije izvajajo veliko različnih programov, projektov in dejavnosti, ki so povezani z državljansko vzgojo in pogosto vključujejo evropsko razsežnost. Ti so izbrani na podlagi mandata in ciljne skupine organizacije ter vključujejo na primer prostovoljstvo in mednarodne izmenjave/dogodke, redna srečanja/dejavnosti lokalnih skupin, programe za izmenjavo v okviru šol in za družine gostiteljice, simulacije razprav v institucijah EU, simulacijo volitev itd.

5.4

Zaradi dopolnjujoče narave formalnega in neformalnega izobraževanja je bistveno spodbujati partnerstva med ponudniki obeh vrst izobraževanja, da se pridobi več praktičnih in neposrednih izkušenj z izvajanjem demokracije. Študenti in mladinske organizacije bi morali biti v središču odločanja in imeti na voljo sredstva za neposredno podporo mehanizmov podajanja povratnih informacij in spremljanja. EESO v zvezi s tem priporoča, da se mlade vključi v organe, pristojne za določanje učnega načrta in načinov za izvajanje državljanske vzgoje.

6. Posebne ugotovitve o priložnostnem učenju

6.1

EESO se zaveda, da je veliko informacij o EU mogoče pridobiti s priložnostnim učenjem – prek medijev, razprav z vrstniki itd. Potrebna so usklajena prizadevanja in konkretni ukrepi za celovito „opismenjevanje“o EU za vse državljane vseh starosti, da bi dosegli minimalno raven potrebnega znanja o EU. To bi moralo poleg drugih vidikov vključevati tudi seznanjenost z družbeno in gospodarsko soodvisnostjo držav članic EU in s tem potrebo po odporni evropski družbi, ki bi bila v celoti gospodarsko bolj konkurenčna.

6.2

EESO poziva k boljši izmenjavi informacij o EU z državljani EU, ki bi bila podprta s strategijami EU in držav članic za obveščanje, komuniciranje in izobraževanje, ter opozarja, da je pri tem pomembna podpora Evropske komisije, vključno z morebitnim ponovnim imenovanjem komisarja za komuniciranje.

6.3

Evropski in nacionalni proevropski javni mediji, vključno s kanalom Euronews, bi morali imeti strateško vlogo pri podajanju točnih informacij o EU. Informacijske pisarne EU v državah članicah bi morale imeti aktivno vlogo pri krepitvi identitete EU, pri tem pa bi jih morali podpirati poslanci in drugi predstavniki EP, dejavno vključeni člani EESO in drugi oblikovalci politike, ki delujejo na evropskem področju.

6.4

EESO na podlagi uspeha programa Erasmus+ poziva k povečanju prizadevanj na področju komuniciranja, da bi okrepili vlogo izobraževanja in obveščanja pri nadaljnjem utrjevanju miru EU, spodbujanju učenja med nevladnimi organizacijami v EU in zunaj nje ter oblikovanju znamke Beli golob za mirovne projekte EU, da bi povečali njihovo prepoznavnost doma in v tujini.

6.5

Sedanje udeležence programa Erasmus+ bi morali spodbujati, naj na podlagi svojih izkušenj iz tujine med vrstniki delujejo kot ambasadorji EU in mladim posredujejo informacije o Evropi, medkulturnem učenju in izkustvu drugačne kulture.

6.6

EESO opozarja tudi na lastne projekte, kot je participativni letni dogodek EESO za mlade Vaša Evropa, vaš glas (19). V okviru tega dogodka vsako leto dijaki v starosti od 16 do 18 let iz vseh držav članic EU in držav kandidatk pridejo v Bruselj, kjer se dva dni seznanjajo z EU in skupaj zberejo ideje in pripravijo priporočila, ki se nato posredujejo institucijam EU.

V Bruslju, 21. marca 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Priporočilo Sveta (2018/C 195/01) (UL C 195, 7.6.2018, str. 1).

(2) Pariška deklaracija, 17.3.2015.

(3) Svet Evrope (2016) Kompetence za demokratično kulturo.

(4) Schumanova deklaracija.

(5) Evropska komisija, Standardni Eurobarometer 89, pomlad 2018 – poročilo.

(6) Na podlagi osebnih pogovorov s 27 331 osebami, starimi 18 let in več, v 28 državah članicah EU.

(7) Poročilo Evropskega parlamenta o učenju o EU v šolah (2015/2138(INI)).

(8) Eurydice, Državljanska vzgoja v šolah v Evropi – 2017 (Citizenship Education at School in Europe – 2017).

(9) Evropski mladinski forum, Inspiring! Youth organisations contribution to citizenship education 2016.

(10) UL C 62, 15.2.2019, str. 136.

(11) V skladu z opredelitvijo prikrajšanih skupin, ki jo uporablja Evropski inštitut za enakost spolov.

(12) Priporočilo Sveta (2018/C 195/01).

(13) Priporočilo Sveta (2018/C 189/01) (UL C 189, 4.6.2018, str. 1).

(14) UL C 62, 15.2. 2019, str. 194.

(15) Pariška deklaracija, 17.3.2015.

(16) Skupna izjava o državljanski vzgoji in skupnih vrednotah EU (Joint Statement on Citizenship Education & EU Common Values).

(17) Kot so eTwinning, Open Education Europe itd.

(18) Na primer: https://euhrou.cz/.

(19) https://www.eesc.europa.eu/en/our-work/civil-society-citizens-participation/your-europe-your-say.

5.7.2019

Uradni list Evropske unije

C 228/74

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu o letnem programu dela Unije za evropsko standardizacijo za leto 2019

(COM(2018) 686 final)

(2019/C 228/10)

Poročevalka: Elżbieta SZADZIŃSKA

Zaprosilo	Evropska komisija, 14.12.2018
Pravna podlaga	člen 304 PDEU
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	7.3.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	20.3.2019
Plenarno zasedanje št.	542
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	122/0/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja letni program dela Unije za evropsko standardizacijo za leto 2019, ki v primerjavi s svežnjem iz leta 2011 prinaša veliko izboljšav. Čeprav bo delo v okviru te pobude leta 2019 končano, so v letnem programu predlagana področja, na katera bi se morala sedanja Komisija osredotočiti v zadnjem letu uresničevanja pobude.

1.2

Odbor v obliki mnenja vsako leto poda svoja opozorila in priporočila v zvezi z letnimi programi dela Komisije, pri čemer izpostavi pomen standardov za krepitev konkurenčnosti enotnega trga in pomen razvoja inovativnih proizvodov in storitev ter izboljšanja njihove kakovosti in varnosti v korist potrošnikov, podjetij in okolja (1). To mnenje je povezano z mnenjem o harmoniziranih standardih (2).

1.3

Odbor ocenjuje, da je bil pri zagotavljanju vključujočega in preglednega evropskega sistema standardizacije z aktivnim sodelovanjem organizacij, naštetih v Prilogi III Uredbe (EU) št. 1025/2012, storjen napredek. Sodelovanje predstavnikov civilne družbe v sistemu standardizacije ne bi smelo biti omejeno zgolj na raven Unije in nacionalno raven, temveč bi bilo treba njihovo udeležbo podpreti, razširiti in spodbujati tudi v okviru mednarodne standardizacije.

1.3.1

Odbor ceni dejavnosti Komisije za spodbujanje sodelovanja zainteresiranih strani pri delu na področju standardizacije, zlasti v okviru programa Obzorje 2020. Vendar priporoča okrepitev obstoječega mehanizma in boljše obveščanje o možnostih. Tako bodo lahko mala in srednja podjetja sodelovala ne le pri oblikovanju standardov, temveč tudi pri njihovem izvajanju.

1.3.2

Skladnost med evropskimi in mednarodnimi standardi bo prispevala h krepitvi konkurenčnega položaja evropske industrije v globalni vrednostni verigi. Odbor zato podpira dialog Komisije z mednarodnimi organizacijami za standardizacijo ter Svetovno trgovinsko organizacijo in drugimi mednarodnimi forumi. V tem okviru podpira vsa prizadevanja in pobude Komisije za pospešitev in izboljšanje učinkovitosti postopka standardizacije, da bi višje evropske standarde zaščitili in spodbujali tudi na mednarodni ravni (3).

1.4

Evropski sistem za standardizacijo temelji na javno-zasebnem partnerstvu. V letnem programu dela Komisije so opredeljene ključne usmeritve za njegov nadaljnji razvoj. Odbor upa, da bo v partnerstvo vključenih čim več akterjev.

1.5

Letošnji program dela je bil pripravljen ob upoštevanju medinstitucionalnega dialoga, po mnenju Odbora pa bo nadaljevanje dialoga tudi v prihodnje doprineslo h krepitvi evropskega sistema za standardizacijo. Odbor je že v svojih prejšnjih mnenjih o standardizaciji izrazil pripravljenost, da vzpostavi ad hoc forum, ki bi vključeval širok niz zainteresiranih strani (4).

1.6

V programu so opredeljena pomembna področja z vidika standardizacije: energija, krožno gospodarstvo, obramba, varnost, notranji trg, enotni digitalni trg in mednarodno sodelovanje. Odbor meni, da so izbrana področja primerna.

1.7

Odbor z zanimanjem pričakuje rezultate študije o učinku standardov na gospodarstvo in družbo. Meni, da bi bilo treba v študiji upoštevati tudi posredne učinke standardizacije, na primer na zaposlovanje (5). Poleg tega bi morala biti pri razvoju strategije in programov standardizacije pomembna tudi naknadna ocena.

1.8

Odbor ponovno poziva k pozornem spremljanju prizadevanj glavnih akterjev na področju standardizacije, da bi v evropski sistem za standardizacijo vključili kar najširši niz akterjev. EESO bi lahko prednostno vzpostavil ad hoc forum za njihovo vključevanje v sistem. Ta organ bi bil zadolžen za organizacijo letnega javnega posvetovanja, na katerem bi ocenili napredek na tem področju (6).

2. Predlogi Evropske komisije

2.1

Komisija je v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012 v sporočilu predstavila letni program dela Unije za leto 2019 na področju evropske standardizacije.

2.2

Strateške prednostne naloge za evropsko standardizacijo v podporo zakonodaji in politikam Unije so:

—	ukrepi v podporo strategiji za enotni digitalni trg,

—	ukrepi v podporo energetski uniji in podnebju,

—	ukrepi v podporo akcijskemu načrtu za krožno gospodarstvo,

—	ukrepi v podporo bolj povezanemu in pravičnejšemu notranjemu trgu z okrepljeno industrijsko bazo,

—	ukrepi v podporo evropskemu obrambnemu akcijskemu načrtu,

—	ukrepi v podporo vesoljski strategiji za Evropo,

—	ukrepi v podporo evropski agendi za varnost.

2.3

Poleg tega bo Komisija:

—	nadaljevala sodelovanje z mednarodnimi organi za standardizacijo,

—	razvijala javno-zasebna partnerstva, v katera bo vključen širok niz akterjev,

—	raziskala učinke standardov na gospodarstvo in družbo.

2.4

V skladu s členom 24(3) Uredbe (EU) št. 1025/2012 glede priprave poročila o izvajanju te uredbe bo Komisija začela pregled evropskega sistema za standardizacijo, da bi ovrednotila njegovo delovanje.

2.5

V letu 2019 naj bi bila dokončana skupna pobuda za standardizacijo. Komisija analizira rezultate skupne pobude za standardizacijo v treh kategorijah:

—	ozaveščanje in izobraževanje o evropskem sistemu za standardizacijo ter njegovo razumevanje,

—	usklajevanje, sodelovanje, preglednost in vključevanje širokega niza akterjev,

—	konkurenčnost in mednarodna razsežnost.

3. Splošne ugotovitve

3.1

Prednostne naloge, ki se že izvajajo, so v letnem programu dela 2019 opredeljene natančneje in so dopolnjene. Cilj je evropski sistem standardizacije prilagoditi mednarodnim razmeram, ki se stalno spreminjajo, in izzivom na globalnem trgu.

3.2

Odbor se strinja s stališčem Komisije, da bo standardizacija prispevala k podpiranju strategije za enotni digitalni trg z osredotočanjem na internet stvari, velepodatke, blokovno verigo, inteligentne prometne sisteme in avtonomno vožnjo, pametna mesta, dostopnost, e-upravo, e-zdravje in umetno inteligenco. Poleg tega bi morala biti v skladu z zakonodajo o varstvu osebnih podatkov (splošna uredba o varstvu podatkov) nova standardizacija skladna in interoperabilna (7).

3.2.1

Odbor upa, da bodo v skladu s splošno uredbo o varstvu podatkov vsi udeleženci na enotnem digitalnem trgu uživali visoko raven varstva in varnosti svojih osebnih podatkov.

3.3

Odbor meni, da je treba obstoječe varnostne standarde in predpise na tem področju posodobiti, zlasti zaradi novih tveganj, ki se ob njih pojavljajo. Pričakuje se, da se bo z novimi standardi zmanjšal negativni učinek robotike in umetne inteligence na življenje ljudi (8).

3.4

Z zahtevami glede kibernetske varnosti bi bilo treba zagotoviti, da nove naprave, povezane z umetno inteligenco, uporabnikom ne bi prinašale tveganj, kot so kibernetski napadi velikega obsega, „sledenje“uporabnikom in vdiranje v sistem. Pri doseganju tega cilja bi morala glavno vlogo imeti Agencija Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA) s svojim stalnim mandatom, zlasti z osredotočanjem na standardizacijo na področju kibernetske varnosti (9).

3.5

Odbor podpira predlog za zmanjšanje emisij CO2 v prometnem sektorju, ki bi ga med drugim bilo mogoče doseči z učinkovitejšo porabo goriva in energije pri avtomobilih, kar bi vplivalo tudi na zmanjšanje stroškov za uporabnike. Hkrati bodo zaradi povečanja števila avtomatiziranih vozil potrebni usklajeni predpisi, saj ta vozila prinašajo visoka tveganja (kibernetski napadi, varstvo podatkov, odgovornost v primeru nesreče) (10).

3.5.1

Odbor je že v svojem prejšnjem mnenju podal pozitivno mnenje o tretjem svežnju o mobilnosti kot koraku v smeri trajnostne mobilnosti v Evropi (11).

3.6

Predlogi o označevanju pnevmatik (12), okolju prijaznejšem ladijskem prevozu z uporabo alternativnih goriv ter razširitvi zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov (13) na nove vrste proizvodov – vsi lahko po mnenju Odbora prispevajo k boju proti podnebnim spremembam.

3.7

Odbor podpira razvoj standardov na področju krožnega gospodarstva, saj bodo pripomogli k trajnostni proizvodnji in s tem k ohranjanju naravnih virov (14).

3.8

Tehnični standardi olajšujejo izvajanje inovativnih rešitev v industriji.

3.9

Odbor se strinja s stališčem Komisije, da je treba pri akcijskem načrtu za standardizacijo na področju obrambe, ki ga pripravljajo Evropska obrambna agencija in evropske organizacije za standardizacijo, pomagati zagotoviti odprt in konkurenčen evropski trg za obrambno opremo (15). Podobna prizadevanja bodo potrebna na področju vesolja (16).

3.10

Zagotoviti bi bilo treba skladnost med evropskimi in mednarodnimi standardi ter spodbujati uporabo evropskih standardov izven meja EU. V ta namen bi morala Komisija okrepiti strateški dialog z mednarodnimi organi za standardizacijo in dvostranska pogajanja z državami zunaj Evrope.

3.11

Odbor podpira popolnoma upravičeno namero Komisije, da prikaže, kako ima vključevanje številnih akterjev pozitiven učinek na kakovost standardizacije. Sodelovanje organizacij iz Priloge III pri delu na področju standardizacije ustvarja dodano vrednost, saj krepi konkurenčnost in prinaša koristi celotni družbi.

3.12

V Bruslju, 20. marca 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) UL C 197, 8.6.2018, str. 17; UL C 75, 10.3.2017, str. 40; UL C 34, 2.2.2017, str. 86; UL C 303, 19.8.2016, str. 81.

(2) INT/879 – Harmonizirani standardi, Larghi, 2019 (glej stran 78 tega Uradnega lista).

(3) INT/879 – Harmonizirani standardi, Larghi, 2019 (glej stran 78 tega Uradnega lista).

(4) UL C 303, 19.8.2016, str. 81; UL C 75, 10.3.2017, str. 40; UL C 197, 8.6.2018, str. 17.

(5) UL C 197, 8.6.2018, str. 17.

(6) UL C 197, 8.6.2018, str. 17.

(7) UL C 81, 2.3.2018, str.102.

(8) UL C 288, 31.8.2017, str. 1.

(9) UL C 227, 28.6.2018, str. 86.

(10) UL C 62, 15.2.2019, str. 254; UL C 62, 15.2.2019, str. 274.

(11) UL C 62, 15.2.2019, str. 254.

(12) UL C 62, 15.2.2019, str. 280.

(13) UL C 345, 13.10.2017, str. 97.

(14) UL C 264, 20.7.2016, str. 98; UL C 367, 10.10.2018, str. 97; UL C 283, 10.8.2018, str. 61; UL C 62, 15.2.2019, str. 207.

(15) UL C 288, 31.8.2017, str. 62.

(16) UL C 62, 15.2.2019, str. 1.

5.7.2019

Uradni list Evropske unije

C 228/78

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru – Harmonizirani standardi: krepitev preglednosti in pravne varnosti za popolnoma delujoč enotni trg

(COM(2018) 764 final)

(2019/C 228/11)

Poročevalec: Gerardo LARGHI

Zaprosilo	Evropska komisija, 18.2.2019
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	7.3.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	20.3.2019
Plenarno zasedanje št.	542
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	125/0/2

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira sporočilo Komisije o harmoniziranih standardih, ki je namenjeno izboljšanju preglednosti in pravne varnosti enotnega trga ter zagotavljanju njegovega učinkovitega delovanja. EESO zlasti ponovno poudarja, da povsem podpira načelo harmoniziranih standardov kot ključnega instrumenta za dokončno vzpostavitev enotnega trga, saj ponuja priložnosti za rast podjetij in delavcev, krepi zaupanje potrošnikov v kakovost in varnost izdelkov ter omogoča boljše varstvo okolja.

1.2

EESO meni, da mora učinkovita strategija za harmonizirane standarde temeljiti na hitrejši pripravi in objavi standardov v Uradnem listu EU, pa tudi na krepitvi upravljanja, ki temelji na preglednosti in vključevanju deležnikov, ter na strategiji zaščite evropskih standardov na svetovni ravni, saj so od njih odvisni naš proizvodni sistem, možnosti za rast in zaposlovanje, pa tudi kakovost in varnost izdelkov.

1.3

Glede hitrejše priprave harmoniziranih standardov EESO meni, da gredo ukrepi, ki jih predlaga Komisija, v pravo smer in se je z njimi mogoče v celoti strinjati. V zvezi s preglednostjo in vključevanjem pa bi bilo mogoče narediti še več, glede na to, da je danes še veliko deležnikov, ki so potencialno zainteresirani za sodelovanje, dejansko pa v procesu standardizacije ne sodelujejo. Ta omejitev pa EU očitno otežuje sistematično zagovarjanje lastnih standardov na mednarodni ravni v pogajanjih v okviru Mednarodne organizacije za standardizacijo (ISO).

1.4

Odbor zato ponovno poziva k večji podpori sodelovanju deležnikov, vključno s krepitvijo in izboljšanjem komunikacije o finančnih instrumentih, ki so že na voljo (Obzorje 2020). S tega vidika je omenjeno financiranje treba ohraniti in po možnosti povečati v naslednjem večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027. Enako priporočilo velja za financiranje deležnikov iz Priloge III k Uredbi št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (1). Poleg tega EESO, s ciljem, da se okrepi vključevalnost procesa standardizacije, potrjuje svojo pripravljenost, da bi gostil letni forum več deležnikov, na katerem bi ocenjevali napredek na tem področju ter spodbujali izmenjavo dobrih praks med različnimi proizvodnimi sektorji.

1.5

EESO meni, da pobude, ki jih Komisija že izvaja, da bi nadoknadila zamujeno pri pripravi standardov, dajejo pozitivne signale. Vendar nekateri strateški sektorji, kot je digitalni, očitno še vedno kažejo znake velikih zaostankov pri občutljivih vprašanjih, kot je blokovna veriga, ki vplivajo na življenje vseh državljanov, podjetij in delavcev. Zato EESO poziva Komisijo, naj pripravi konkretnejše delovne programe z jasno opredeljenimi časovnimi okviri. Poleg tega z zanimanjem pričakuje rezultate ocene gospodarskih in socialnih učinkov standardizacije, za katero upa, da bo ustrezno upoštevala tudi posredne vidike, kot sta stopnja zaposlenosti in varnost delavcev.

2. Uvod

2.1

Harmonizirani standardi so posebna skupina evropskih standardov, ki jih na zahtevo Evropske komisije, imenovano pooblastilo, v okviru javno-zasebnega partnerstva pripravi ena od evropskih organizacij za standardizacijo (2). Približno 20 % vseh evropskih standardov je pripravljenih na podlagi zahteve Evropske komisije za standardizacijo. Harmonizirani standardi se lahko uporabijo kot dokaz, da izdelek ali storitev na trgu izpolnjuje tehnične zahteve ustrezne zakonodaje EU.

2.2

Tehnične zahteve, navedene v zakonodaji EU, so obvezne, medtem ko je uporaba harmoniziranih standardov večinoma prostovoljna. Vsekakor je za podjetja, zlasti mala in srednje velika, potrjevanje lastnih alternativnih standardov tako zapleteno, da praktično vsa podjetja dejansko spoštujejo in priznavajo harmonizirane standarde.

2.3

Čeprav je teoretično uporaba harmoniziranih standardov prostovoljna, dejansko predstavljajo pomemben instrument za delovanje in razvoj enotnega trga, saj pomenijo domnevo o skladnosti, ki zagotavlja pravno varnost in možnost dajanja novih izdelkov na trg brez dodatnih stroškov. Razvoj ustreznega sistema harmoniziranih standardov bi torej moral koristiti vsem ter podjetjem in delavcem nuditi priložnost za rast, potrošnikom zagotavljati zdravje in varnost ter prispevati k varstvu okolja v kontekstu krožnega gospodarstva.

2.4

Evropski svet je marca 2018 od Komisije zahteval, naj oceni stanje enotnega trga, pa tudi druge ovire pri njegovem izpopolnjevanju. Komisija se je na to zahtevo odzvala s sporočilom COM(2018) 772 (3). Standardizacija ima v tej oceni pomembno vlogo, saj je ključen dejavnik pri odpravljanju tehničnih ovir v trgovini, zagotavlja interoperabilnost komplementarnih izdelkov in storitev, pospešuje uvajanje inovativnih izdelkov in krepi zaupanje potrošnikov.

2.5

Zaradi hitrega tehnološkega razvoja, digitalizacije in razvoja sodelovalnega gospodarstva mora biti sistem za standardizacijo vse hitrejši, sodobnejši, učinkovitejši in prilagodljivejši. V tem kontekstu so harmonizirani standardi ključni dejavnik. Sodišče je v nedavni sodbi (4) pojasnilo, da so harmonizirani standardi sestavni del prava EU, čeprav jih pripravljajo neodvisne zasebne organizacije in je njihova uporaba neobvezna. Zato mora Komisija spremljati postopek ter zagotoviti hitro pripravo in učinkovito izvajanje.

2.6

Komisija je sporočilo, obravnavano v tem mnenju, objavila, da bi povzela ukrepe, ki so bili na področju harmoniziranih standardov že sprejeti, in dejavnosti, ki jih je treba za celovito izvajanje Uredbe (EU) št. 1025/2012 o evropski standardizaciji še opraviti.

3. Povzetek predloga Komisije

3.1

Predlog Komisije temelji na štirih ukrepih, ki se bodo začeli izvajati takoj, da se doseže nadaljnji napredek na področju vključenosti, pravne varnosti, predvidljivosti in hitrega zagotavljanja koristi harmoniziranih standardov za enotni trg.

3.2 Ukrep 1: Čimprejšnja odprava preostalih zaostankov.

3.2.1

Leta 2017 je platforma REFIT izpostavila velike zamude v postopku standardizacije, o katerih so poročali tudi različni deležniki (5). Te zamude so prisotne zlasti na področjih, na katerih prihaja do digitalne preobrazbe gospodarstva. V sodelovanju z evropskimi organizacijami za standardizacijo je bila zato pripravljena strategija za odpravo zaostankov.

3.3 Ukrep 2: Racionalizacija postopkov za objavo sklicevanj na harmonizirane standarde v Uradnem listu.

3.3.1

Ukrep zajema temeljit pregled delovanja Komisije. Vzpostavljen je bil nabor svetovalcev, zadolženih za čimprejšnjo opredelitev nastajajočih vprašanj v procesu razvoja. Komisija je poleg tega v okviru javno-zasebnega partnerstva izvajala strukturiran dialog in organizirala medinstitucionalni dialog, v katerem so sodelovale glavne evropske institucije (med njimi tudi EESO) in deležniki ter v okviru katerega je bilo določeno, da od 1. decembra 2018 Komisija odločitve o harmoniziranih standardih sprejema po pospešenem pisnem postopku.

3.4

Ukrep 3: Priprava smernic o praktičnih vidikih izvajanja uredbe o standardizaciji.

3.4.1

Cilj smernic je pojasniti vlogo in odgovornosti različnih akterjev v vseh fazah razvoja harmoniziranih standardov. Pojasnjeni bodo zlasti vsebinski in postopkovni vidiki nove oblike zahteve za standardizacijo, ki jo pripravlja Komisija, da bi zagotovila večjo preglednost in predvidljivost pri razvoju standardov. Pojasnjena bo tudi vloga Komisije in njenih strokovnih svetovalcev. Poleg tega bo zagotovila dodatne smernice za izboljšanje doslednosti in hitrosti postopka ocenjevanja harmoniziranih standardov v vseh zadevnih sektorjih.

3.5 Ukrep 4: Krepitev sistema svetovalcev v podporo hitremu in zanesljivemu ocenjevanju harmoniziranih standardov ter pravočasnemu objavljanju sklicevanj nanje v Uradnem listu Evropske unije.

3.5.1

Da bi zagotovila boljše predhodno usklajevanje v postopku ocenjevanja harmoniziranih standardov, ki jih razvijajo evropske organizacije za standardizacijo, se bo Komisija še naprej opirala na znanstveni prispevek Skupnega raziskovalnega središča, obenem pa bo okrepila povezovanje s tehničnimi odbori, ki so odgovorni za razvoj standardov, prek nedavno uvedenega sistema strokovnih svetovalcev. Cilj bo čim bolj povečati hitrost, kakovost in natančnost ocen, da se izboljša kakovost postopka in zagotovi objava sklicevanj na harmonizirane standarde v Uradnem listu v najkrajšem možnem času.

4. Splošne ugotovitve

4.1

EESO podpira sporočilo Komisije o harmoniziranih standardih, ki je namenjeno izboljšanju preglednosti in pravne varnosti enotnega trga ter zagotavljanju njegovega učinkovitega delovanja. Analiza tega predloga se pripravlja skupaj z mnenjem EESO INT/878 (6) o letnem programu za evropsko standardizacijo za leto 2019 (7), in sicer iz očitnih razlogov, povezanih z vsebinsko povezanostjo ter posledično zagotovitvijo enotnega, usklajenega in doslednega odgovora.

4.2

EESO ponovno poudarja, da povsem podpira načelo harmoniziranih standardov kot ključnega instrumenta za izpopolnitev enotnega trga, saj ponuja priložnosti za rast podjetij in delavcev, krepi zaupanje potrošnikov v kakovost in varnost izdelkov ter omogoča boljše varstvo okolja (8). EESO poleg tega meni, da strategije o harmoniziranih standardih ni mogoče ločiti od postopkov, ki se izvajajo na globalni ravni, in da jo je treba s temi postopki ustrezno uskladiti v smislu spoštovanja standardov, določenih na evropski ravni. Vsaka zamuda v postopku evropske standardizacije ali nezagovarjanje evropskih standardov pri pogajanjih v okviru Mednarodne organizacije za standardizacijo lahko dejansko pomeni, da se naši standardi zaobidejo ali da niso združljivi s standardi na mednarodni ravni, kar ustvarja očitno škodo za podjetja in potrošnike.

4.3

EESO pozdravlja pobudo Komisije, da nadoknadi del večletnega zaostanka pri harmoniziranih standardih (9). Vendar za nekatere strateške digitalne sektorje, kot je blokovna veriga, poudarjamo, da je bila šele v teh dneh ustanovljena ad hoc delovna skupina za to vprašanje, kar kaže na znatno zamudo. Ker pa je inovacije zelo težko pravočasno standardizirati, bi bilo treba pripraviti čim bolj jasen in konkreten delovni načrt, ki bi vključeval zanesljive časovne okvire in metode za realizacijo.

4.4

EESO meni, da je racionalizacija notranjih postopkov Komisije za skrajšanje postopkov odločanja in hitrejšo objavo v Uradnem listu nedvomno ustrezna, saj so ti postopki eden od razlogov za zamude, ki so se z leti nakopičile na področju harmoniziranih standardov. Pomembno je zlasti, da je sistem harmoniziranih standardov ustrezen za nove izzive na trgu in tako prepreči prehitro postopanje posameznih držav članic, ki bi lahko privedlo do neskladij med različnimi nacionalnimi predpisi.

4.5

Bistveno je, da se v širšem postopku poenostavitve, ki ga predvideva Komisija, zagotovita preglednost in zlasti vključenost v postopke upravljanja. To pomeni, da morajo biti Evropski ekonomsko-socialni odbor in drugi deležniki tako kot v primeru medinstitucionalnega dialoga, ki je potekal junija 2018, še naprej aktivno prisotni tako na evropski kot na nacionalni ravni (10).

4.6

EESO poudarja, da je dejavno vključevanje deležnikov na nacionalni, evropski in mednarodni ravni dejavnik krepitve in opredelitve standardov, ki ga je treba spodbujati in podpirati. Deležniki se dejansko še vedno soočajo s številnimi težavami pri dostopu do procesov opredeljevanja usklajenih standardov. Poudarjajo zlasti problem obveščanja in zavedanja pomena tega instrumenta, pa tudi načine dostopa, omejevalna merila za udeležbo ter previsoke stroške za majhne organizacije ali podjetja.

4.7

V zvezi s tem Odbor ugotavlja, da sredstva, ki so na voljo v okviru programa Obzorje 2020 za financiranje sodelovanja deležnikov v postopkih standardizacije, niso dobro poznana; morala bi biti lažje dostopna in o njih bi morali biti bolje obveščeni (11). Pomembno je tudi, da se vsa danes predvidena sredstva ohranijo in po možnosti povečajo v naslednjem večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027. Enako priporočilo velja za financiranje deležnikov iz Priloge III k Uredbi št. 1025/2012.

4.8

Za povečanje učinkovitosti podpornih ukrepov za standardizacijo priporočamo, da se pri projektih, ki se financirajo iz programa Obzorje Evropa, predvidi tudi udeležba subjektov, ki sodelujejo pri standardizaciji inovacij na področju dejavnosti razširjanja.

4.9

EESO v skladu s svojimi prejšnjimi mnenji (12) poziva k temeljitemu spremljanju prizadevanj ključnih akterjev na področju standardizacije, da se okrepi razsežnost vključevalnosti evropskega sistema za standardizacijo. Zato bi EESO lahko ustanovil ad hoc forum o vključevalnosti evropskega sistema za standardizacijo. Ta bi bil zadolžen za organizacijo letnega javnega posvetovanja, na katerem bi ocenili napredek na tem področju ter spodbujali izmenjavo dobrih praks med različnimi proizvodnimi sektorji.

5. Posebne ugotovitve

5.1

Odbor ugotavlja, da bi lahko prizadevanja, ki jih Komisija predlaga za poenostavitev notranjih postopkov in povečanje števila svetovalcev, vplivala na več operativnih ravni ter tako na osebje kot na notranjo organiziranost. Prizadevanja za izboljšave so nujna, vendar jih je treba ustrezno financirati. EESO torej poziva Komisijo, naj ta vidik bolje pojasni in opredeli potrebo po dodelitvi sredstev, ki ustrezajo izzivom zadevnega sektorja in ciljem Uredbe (EU) št. 1025/2012 (13).

5.2

EESO ponovno poudarja, da je treba utrditi evropsko kulturo standardizacije prek posebnih kampanj ozaveščanja, ki vključujejo državljane, in sicer vse od otrok do oblikovalcev politike, ter obravnavati standarde v okviru mednarodnih sporazumov (14). Poleg tega bi bilo treba organizirati posebne kampanje ozaveščanja, namenjene MSP in zagonskim podjetjem.

5.3

EESO upa, da bo ocena socialno-ekonomskega učinka sistema za standardizacijo, ki je zajeta v delovnem programu za evropsko standardizacijo za leto 2019, namenila poseben prostor za harmonizirane standarde ter realno obravnavala morebitne ovire in priložnosti tako na ravni notranjega trga kot na globalni ravni. To pomeni, da bi bilo treba pri tej oceni upoštevati tudi posredne učinke standardizacije, kot sta stopnja zaposlenosti in varnost delavcev (15).

V Bruslju, 20. marca 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) UL L 316, 14.11.2012, str. 12.

(2) Evropski odbor za standardizacijo (CEN), Evropski odbor za standardizacijo v elektrotehniki (Cenelec), Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI).

(3) COM(2018) 772 final: Enotni trg v spreminjajočem se svetu. Edinstveno sredstvo, ki potrebuje obnovljeno politično zavezanost.

(4) Sodba v zadevi C-613/14 – James Elliott Construction Limited proti Irish Asphalt Limited.

(5) Mnenje platforme REFIT XXII.2.b.

(6) INT/878, Evropska standardizacija za leto 2019 (glej stran 74 tega Uradnega lista).

(7) COM(2018) 686 final.

(8) UL C 75, 10.3.2017, str. 40.

(9) Podatek Evropske komisije.

(10) UL C 34, 2.2. 2017, str. 86;UL C 75, 10.3.2017, str. 40.

(11) Z delovnim programom Vodilni položaj na področju omogočitvenih in industrijskih tehnologij se v okviru programa Obzorje 2020 financirajo projekti podpore udeležbi deležnikov v procesu standardizacije. Eden od takšnih projektov, namenjen standardizaciji inovacij v sektorju IKT je Standict.eu (www.standict.eu): traja dve leti, proračun zanj znaša 2 milijona EUR in lahko zajame paleto okrog 300 potencialnih upravičencev, ki se izberejo tako, da se redno objavljajo razpisi. V programu Vodilni položaj na področju omogočitvenih in industrijskih tehnologij je za obdobje 2019–2020 predviden podoben razpis, in sicer „ICT-45-2020: Krepitev evropske prisotnosti pri mednarodni standardizaciji IKT: opazovalna skupina za standardizacijo in sredstva za podporo“, s podvojenimi finančnimi sredstvi med 2 in 4 milijone EUR ter trajanjem 2 do 3 leta.

(12) UL C 303 19.8.2016, str. 81; UL C 197, 8.6.2018, str. 17.

(13) UL C 197, 8.6.2018, str. 17.

(14) Glej opombo 10.

(15) Glej opombo 8.

5.7.2019

Uradni list Evropske unije

C 228/83

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Za celovit okvir Evropske unije o endokrinih motilcih

(COM(2018) 734 final)

(2019/C 228/12)

Poročevalec: Brian CURTIS (UK/II)

Zaprosilo	Evropska komisija, 14. 12. 2018
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep predsedstva	10. 7. 2018
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	27. 2. 2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	21. 3. 2019
Plenarno zasedanje št.	542
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	173/0/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja sporočilo Komisije o endokrinih motilcih, katerega namen je bolje zaščititi zdravje ljudi in živali. Zlasti meni, da je treba temeljito preveriti ustreznost veljavne zakonodaje, vključno z njenim socialno-ekonomskim učinkom, da se ugotovi dejansko stanje. Za podporo novi dolgoročni strategiji je odločilnega pomena celostni pristop, ki bo omogočil celostno, dosledno in znanstveno obravnavo endokrinih motilcev. Vendar pa bi strategijo morali okrepiti z realističnim akcijskim načrtom, v katerem bi bili določeni cilji in roki.

1.2

Odbor podpira predlog, s katerim se opredeljuje skladnejši zakonodajni okvir. V njem bosta pomembna spoštovanje načela ena snov, ena toksikologija in utemeljitev nove strategije na podlagi usklajene uporabe previdnostnega načela, v skladu z veljavnimi določbami o biocidih in pesticidih (1). Novo strategijo bi lahko vključili v medsektorsko delovno področje uredbe REACH.

1.3

Upravljanje bi moralo temeljiti na znanstvenih ugotovitvah, da se zagotovi preglednost za državljane in deležnike. Zato bi bilo treba z ustreznim proračunom podpreti javne in neodvisne raziskave. Neodvisne raziskave bi zlasti lahko zagotovile dogovorjena znanstvena merila in/ali metode za obravnavo, podporo in spodbujanje raziskovalnih in inovacijskih dejavnosti in proizvodnje evropske industrije. EESO priporoča, naj ta proračun ne bo manjši od sedanjega proračuna v okviru Obzorja 2020. Zlasti priporoča uvedbo posebne proračunske postavke za zgodnjo opredelitev endokrinih motilcev ter tveganj za zdravje ljudi in živali, pa tudi opredelitev varnih nadomestnih snovi ter sanacijo okolja.

1.4

Prepoved ali omejitev uporabe določene snovi ali izdelka, potem ko se ta prepričljivo prepozna kot endokrini motilec, bi lahko imela pomembne posledice za podjetja in delovna mesta. Zato EESO priporoča, naj Komisija poskrbi za posebni finančni mehanizem, s katerim bi podprli prehod na bolj trajnostno proizvodnjo, da bi izboljšali proizvodno tehnologijo in mehanizme v industriji ter nadgradili znanja in spretnosti delavcev.

1.5

EESO podpira predlog za letno srečanje deležnikov. Kljub temu meni, da bi dialog med deležniki in Evropsko komisijo moral zajemati stalen, strukturiran sistem izmenjave informacij in posvetovanja, da bi bil resnično učinkovit.

1.6

Odbor poziva, naj se za endokrine motilce razvije podoben pristop kot pri obsežni kampanji ozaveščanja o obstojnih organskih onesnaževalih, ki jo bo Komisija organizirala na ravni EU. EESO prav tako ponavlja priporočilo o oblikovanju odprte podatkovne zbirke o obstojnih organskih onesnaževalih in endokrinih motilcih, ki bi bila uporabno orodje za podjetja in potrošnike.

1.7

Odbor je trdno prepričan, da bi evropska strategija o endokrinih motilcih morala vsebovati mednarodno razsežnost, da bi učinkovito zaščitila zdravje državljanov pred potencialno nevarnimi izdelki iz tretjih držav. Zato EESO podpira predlog Komisije o bolj proaktivni vlogi EU na mednarodni ravni ter podpori OECD za izboljšanje njenih testov. EESO poleg tega meni, da bi EU morala v dvo- in večstranskih trgovinskih sporazumih spodbujati trajnost in ohraniti določbe o endokrinih motilcih. V tem okviru bi EU lahko sodelovala s Svetovno zdravstveno organizacijo in Programom Združenih narodov za okolje, da bi prišlo do podpisa mednarodne konvencije o endokrinih motilcih, kot je to že storila za obstojna organska onesnaževala (Stockholmska konvencija), in sicer na podlagi obstoječega seznama Združenih narodov z opredeljenimi oziroma potencialnimi endokrinimi motilci. Te pobude bodo uporabne tudi pri zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev in zaščiti evropskega proizvodnega modela pred nepošteno konkurenco.

1.8

EESO podpira Komisijino uporabo odprte strategije in meni, da bi organizirana civilna družba lahko imela ključno vlogo pri pripravi nacionalnih kampanj ozaveščanja, s katerimi bi širšo javnost seznanili o dejavnostih, ki jih izvaja EU za zaščito zdravja državljanov. Te pobude bi se morale začeti v šolah, da se zmanjša izpostavljenost endokrinim motilcem in spodbuja varno ravnanje. EESO zlasti priporoča, da se pobude za izobraževanje in usposabljanje uskladijo in obravnavajo kot del iste strategije v skladu s pristopom vseživljenjskega učenja. Za vse evropske delavce, ki se pri delu neposredno ali posredno srečujejo z endokrinimi motilci, bi moralo biti na voljo posebno obvezno usposabljanje.

2. Uvod

2.1

Endokrini motilci so sintetične ali naravne kemične snovi, ki spreminjajo delovanje endokrinega sistema ter negativno vplivajo na zdravje ljudi in živali, med drugim na presnovo, rast, spanje in razpoloženje. Vzrok za izpostavljenost endokrinim motilcem so številni različni viri, kot so ostanki pesticidov, kovin ali onesnaževal v hrani in kozmetiki. Nekateri endokrini motilci so snovi, ki so naravno prisotne v okolju. Ljudje in živali so lahko izpostavljeni endokrinim motilcem prek hrane, prahu ali vode, vdihavanja plinov in delcev v zraku ali ob stiku s kožo (izdelki za osebno nego). Včasih se učinki, ki jih povzročajo endokrini motilci, pokažejo šele dolgo časa po izpostavljenosti (2). Treba je poudariti, da so med povzročitelji endokrinih motenj lahko tudi snovi, ki so prisotne v določenih živilih (npr. zelenjavi), nekaterih vitaminih in drugih prehranskih dopolnilih, pa tudi pomembnih zdravilih (npr. za zdravljenje raka ter zlasti v kontracepciji za ženske): prek teh snovi so državljani EU lahko izpostavljeni velikim količinam endokrinih motilcev.

2.2

Zaskrbljenost glede endokrinih motilcev narašča od devetdesetih let. Komisija je decembra 1999 sprejela strategijo Skupnosti za endokrine motilce (3), ki so ji sledili ukrepi na področjih raziskav, zakonske ureditve in mednarodnega sodelovanja. Obsežna študija Svetovne zdravstvene organizacije je izpostavila problem širokega vpliva endokrinih motilcev na veliko število ljudi in živali, zlasti na fetuse in nosečnice (prezgodnji porod in nizka porodna teža, nepravilnosti v razvoju in motnje razvoja živčevja), otroke in mladostnike (nepravilnosti v razvoju in delovanju reproduktivnega sistema, kot so zgodnji razvoj pri dekletih), pa tudi odrasle (neplodnost, debelost, rak) (4).

2.3

Za veliko število sintetičnih in naravnih kemikalij je znano, da povzročajo motnje sinteze hormonov, njihovega delovanja ali presnove, vendar pa je bil le majhen delež teh kemikalij temeljito raziskan z vidika njihovega potenciala povzročanja škodljivih učinkov prek endokrinih mehanizmov, kot je bilo to opisano tudi v nedavnem poročilu Združenih narodov. Glede na hitrost, s katero se v zadnjih desetletjih veča število pojavov bolezni, je mogoče izključiti genetske dejavnike kot edino verjetno razlago. Pri tem imajo vlogo tudi okoljski in drugi dejavniki, ki niso povezani z geni, vključno s prehrano, starostjo matere, virusnimi boleznimi in izpostavljenostjo kemičnim snovem, vendar jih ni vselej enostavno prepoznati (5).

2.4

Pri razumevanju in zakonskem urejanju endokrinih motilcev je bil dosežen pomemben napredek. EU je danes priznana kot eden od vodilnih akterjev v svetu pri obravnavi teh kemikalij, njena zakonodaja pa zagotavlja eno od najvišjih ravni varstva na svetu. Posebne določbe so zdaj vključene v zakonodajo o pesticidih in biocidih, kemikalijah na splošno (uredba REACH), medicinskih pripomočkih in vodah (6). Druga zakonodaja, na primer o materialih, namenjenih za stik z živili, kozmetičnih izdelkih, igračah ali zaščiti delavcev na delovnem mestu (7), ne vsebuje posebnih določb o endokrinih motilcih. Vendar se pri snoveh z lastnostmi endokrinih motilcev regulativno ukrepa za vsak primer posebej na podlagi splošnih zahtev zakonodaje. Zaradi premajhnega usklajevanje je sedanja zakonodaja razdrobljena in mestoma nedosledna (npr. bisfenol A se kot surovina na široko uporablja v številnih proizvodnih sektorjih; njegova uporaba je prepovedana v kozmetiki in stekleničkah za dojenčke, še vedno pa je dovoljena v drugih materialih, namenjenih za stik z živili in krmo ter v termoreaktivnem papirju).

3. Povzetek predloga

3.1

Sporočilo, objavljeno skoraj dvajset let po sprejetju strategije Skupnosti, navaja, da Komisija namerava preveriti ustreznost veljavne zakonodaje, da se ugotovi sedanje stanje. To naj bi bil prvi korak pri posodabljanju zakonodaje EU, katere doslednost in usklajenost naj bi dosegli pri treh ključnih vidikih: opredelitev, prepoznavanje in zakonodajne posledice (zlasti glede zaščitnih ukrepov).

3.2

Enotna opredelitev endokrinih motilcev je izhodišče za horizontalni pristop in ključni element na novi poti. Temeljila bo na opredelitvi endokrinih motilcev, ki jo je določila Svetovna zdravstvena organizacija (8). Enotna opredelitev je potrebna za vzpostavitev usklajene metode za ugotavljanje endokrinih motilcev.

3.3

Pri prepoznavanju si Komisija prizadeva za troje:

—	horizontalni mehanizem za prepoznavanje endokrinih motilcev,

—	posodobitev zahtev glede podatkov v zakonodaji za točnejše prepoznavanje endokrinih motilcev,

—	izboljšanje komunikacije v dobavni verigi v zvezi z endokrinimi motilci v okviru uredbe REACH (varnostni listi).

3.4

Tretji vidik zajema izvajanje istih ukrepov in določb v skladu s previdnostnim načelom, da se zaščiti javnost pred izpostavljenostjo škodljivim snovem, če so znanstvene raziskave pokazale verjetno tveganje. Sem naj bi sodila prepoved proizvodnje tovrstnih snovi z zelo omejenimi možnostmi odstopanj. Zato naj bi se pri pregledu ustreznosti posebna pozornost namenila doslednosti in intenzivnosti ukrepov za zaščito vsega prebivalstva, zlasti ranljivih skupin, ki so še zlasti občutljive na endokrine motilce, ko je njihov endokrini sistem v fazi sprememb, kot so fetusi, mladoletniki in nosečnice.

3.5

V prihodnjem zakonodajnem okviru bodo ključnega pomena raziskave, saj še vedno obstajajo vrzeli v znanju, kot so:

—	kako točno izpostavljenost endokrinim motilcem prispeva k razvoju bolezni,

—	ali je mogoče za endokrine motilce določiti „varno mejno vrednost“, pod katero ni nobenega škodljivega učinka,

—	katera mešanica lahko povzroči „učinek koktajla“in kako mešanice delujejo na splošno,

—	kako povečati učinkovitost metod testiranja.

3.6

Od leta 1999 je bilo s sredstvi okvirnih programov EU za raziskave in razvoj financiranjih več kot 50 projektov o endokrinih motilcih (v višini več kot 150 milijonov EUR (9)). V okviru programa Obzorje 2020 je bilo namenjenih dodatnih 52 milijonov EUR. Novi projekti se bodo financirali v okviru programa Obzorje Evropa (10). Komisija zlasti predlaga naslednja področja raziskovanja:

—	nadaljnji razvoj ocene nevarnosti, ocene tveganja in ravnanja s kemikalijami, vključno v zvezi z učinki koktajla, ter zbiranje, izmenjava in kombinacija zahtevanih podatkov,

—	odprava snovi, ki vzbujajo zaskrbljenost, v fazah proizvodnje in na koncu življenjske dobe; podpora razvoju varnih alternativ ter varnim in stroškovno učinkovitim proizvodnim tehnologijam,

—	ekološke inovacije za preprečevanje okoljskega onesnaževanja z nevarnimi snovmi in kemikalijami, ki vzbujajo zaskrbljenost, ter sanacijo okolja, ob upoštevanju povezav med kemikalijami, izdelki in odpadki.

3.7

Da bi povečala učinkovitost nove strategije, Komisija predvideva bolj proaktivno vlogo EU na svetovni ravni ter odprt dialog z deležniki ter širšo javnostjo. Te dejavnosti se bodo izvajale v sklopu štirih pobud:

—	vsako leto bo organiziran forum o endokrinih motilcih. Ta bo znanstvenikom ter javnim in zasebnim deležnikom omogočil izmenjavo informacij in dobre prakse, opredelitev izzivov in vzpostavitev sinergij, kar bo podpora delu Komisije,

—	okrepitev podpore delu relevantnih mednarodnih organizacij, zlasti podpore Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj pri nadaljnjemu razvoju mednarodno dogovorjenih testnih smernic,

—

preučitev možnosti za vključitev endokrinih motilcev v obstoječi mednarodni sistem za razvrstitev kemikalij. To bi bila rešitev za prepoznavanje endokrinih motilcev na svetovni ravni (podoben sistem že obstaja za druge razrede nevarnosti, kot so mutageni, karcinogeni in snovi, strupene za razmnoževanje),

—	spletni portal o endokrinih motilcih, ki bo posameznikom, podjetjem in deležnikom zagotavljal vse o tej temi na enem mestu. Ker se raven obveščenosti in ozaveščenosti v Evropi razlikuje, se bo države članice spodbujalo k pripravi posebnih kampanj, ki bodo posebej usmerjene v ranljive skupine.

4. Splošne ugotovitve

4.1

EESO pozdravlja sporočilo Komisije o endokrinih motilcih. Zlasti meni, da je treba temeljito preveriti ustreznost veljavne zakonodaje, vključno z njenim socialno-ekonomskim učinkom, da se ugotovi dejansko stanje. Za podporo novi dolgoročni strategiji (11) je odločilnega pomena celostni pristop, ki bo omogočil celostno, dosledno in znanstveno obravnavo endokrinih motilcev.

4.2

Odbor se strinja s Komisijo, da so endokrini motilci snovi, ki vzbujajo posebno zaskrbljenost. Zato podpira predlog o pripravi skladnega zakonodajnega okvira in usklajeni uporabi previdnostnega načela, ki bo v skladu z veljavnimi določbami o biocidih in pesticidih (12).

4.3

EESO meni, da bo za EU glavni izziv skladnost novega zakonodajnega okvira, saj se številne snovi, med drugim bisfenol A, ki se množično uporabljajo kot dodatki v različnih sektorjih, zelo različno obravnavajo. Zato je pomembno, da se upošteva znanstveno načelo ena snov, ena toksikologija (13). To pomeni, da je na vseh regulativnih področjih EU treba uporabljati dosledna in usklajena merila pri prepoznavanju snovi kot endokrinih motilcev. Četudi so dopustne izjeme, bi morale biti regulativne odločitve na splošno dosledne in usklajene. Ne nazadnje bi novo strategijo lahko vključili v medsektorsko delovno področje uredbe REACH, da se zagotovi doslednost.

4.4

V novem kontekstu bi upravljanje moralo temeljiti na znanstvenih ugotovitvah, da se zagotovi preglednost za državljane in deležnike. Zato je pomembno, da se zagotovi ustrezen proračun za podporo javnih in neodvisnih raziskav. EESO meni, da bi lahko dogovorjena znanstvena merila in/ali metode, ki temeljijo na podatkih neodvisnih raziskav, obravnavali, podprli in spodbudili raziskovalne in inovacijske dejavnosti ter proizvodnjo evropske industrije.

4.5

Odbor meni, da bi prepoved ali omejitev uporabe določene snovi ali izdelka, potem ko se ta prepričljivo prepozna kot endokrini motilec, lahko imela pomembne posledice za podjetja in delovna mesta. Zato bi Komisija morala poskrbeti za posebni finančni mehanizem, s katerim bi podprli prehod na bolj trajnostno proizvodnjo, in sicer tako za podjetja, da v proizvodno tehnologijo in mehanizme uvedejo inovacije, kot tudi za delavce, da nadgradijo svoja znanja in spretnosti (14).

4.6

Za izboljšanje in izpopolnitev znanja o endokrinih motilcih so izjemno pomembne neodvisne raziskave. Odbor ugotavlja, da Komisija v predlogu ne navaja natančno, koliko sredstev bo namenila za raziskave in inovacije na področju endokrinih motilcev v programu Obzorje Evropa. EESO priporoča, naj ta proračun ne bo manjši od sedanjega proračuna v okviru Obzorja 2020.

4.7

EESO se strinja s predlogom Komisije o naložbah v raziskave in inovacije, vendar meni, da bodo v prihodnjih letih ključna nekatera druga področja, ki bi jih bilo treba zato financirati:

(a)

zgodnje prepoznavanje endokrinih motilcev. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije obstaja več kot 800 snovi, ki so potencialni endokrini motilci (15). Zaradi njihove široke uporabe je treba vlagati v hitrejše znanstvene metode in mehanizme njihovega razločevanja za analizo podatkov (za boljšo interpretacijo obstoječih podatkov);

(b)

opredelitev varnih nadomestnih snovi in metod. Nov pristop Evropske komisije bi lahko privedel do odkritja mnogih novih endokrinih motilcev. Nekatere od teh snovi so izjemno uporabne v mnogih proizvodnih sektorjih, zato je pomembno, da se vlaga v raziskave varnih nadomestnih snovi in varnih proizvodnih metod. Pomanjkanje podatkov ne pomeni, da je neka snov varna, zato je treba povečati znanstvene raziskave. Prizadevati bi si morali za razširitev seznama ocenjenih snovi, in se ne zgolj osredotočati na snovi, ki so bile že obsežno testirane;

(c)	sanacija okolja. Po prepričljivi identifikaciji novega endokrinega motilca je pomembno, da se uporabi poseben postopek za oceno tveganja in ravnanja s temi snovmi v okolju, da se po potrebi (zlasti zaradi njegove obstojnosti) načrtuje posebna strategija za okoljsko sanacijo.

4.8

4.9

Endokrini motilci in obstojna organska onesnaževala so različne snovi z različnimi vplivi na človeka in okolje, vendar pa so enako nevarne za zdravje in državljanom nepoznane. Ker je strategija EU o obstojnih organskih onesnaževalih z več vidikov podobna sporočilu Komisije o endokrinih motilcih, Odbor predlaga, da se za razvoj obeh strategij uporabi podoben pristop, da se izboljša proces na političnem in znanstvenem področju. EESO zlasti v skladu s svojim mnenjem NAT/719 o prenovitvi uredbe o obstojnih organskih onesnaževalih poziva, naj se v širši kampanji ozaveščanja o obstojnih organskih onesnaževalih, ki naj bi jo pripravila Komisija na ravni EU, posebna pozornost nameni endokrinim motilcem. EESO prav tako ponavlja priporočilo o oblikovanju odprte podatkovne zbirke o obstojnih organskih onesnaževalih in endokrinih motilcih, ki bi bila uporabno orodje za podjetja in potrošnike.

5. Posebne ugotovitve

5.1

EESO meni, da je sporočilo Komisije pomemben korak k večji zaščiti zdravja državljanov z opredelitvijo bolj trajnostnega sistema proizvodnje. Vendar pa bi strategijo morali okrepiti z realističnim akcijskim načrtom, v katerem bi bili določeni cilji in roki.

5.2

Dobro zasnovano krožno gospodarstvo, s posebnim poudarkom na sekundarnih surovinah (16), bi lahko pripomoglo k zmanjšanju izpostavljenosti državljanov EU endokrinim motilcem. Odbor meni, da je treba predlog Komisije jasno in strogo povezati z veljavno zakonodajo, ki je nastala v okviru sedmega okoljskega akcijskega načrta (17) in drugih ključnih političnih pobud za trajnost, kot sta akcijski načrt za krožno gospodarstvo in strategija za plastiko, v skladu s katero naj bi prenehali proizvajati strupene izdelke. To je zelo občutljivo vprašanje, zlasti zaradi učinkov koktajla, ki povzročajo bolezni pri človeku in so škodljivi za okolje.

5.3

EESO poziva Komisijo, naj natančneje opredeli predlog o organizaciji javnega posvetovanja o endokrinih motilcih. Odbor je prepričan, da bi bolj kot posamezniki pomembno vlogo lahko imela organizirana civilna družba, zlasti ker so za podajanje koristnih, zanesljivih in znanstveno utemeljenih nasvetov potrebni posebno znanje in izkušnje (18).

5.4

Odbor je trdno prepričan, da bi evropska strategija o endokrinih motilcih morala vsebovati mednarodno razsežnost in biti pripravljena na mednarodni ravni, da bi učinkovito zaščitila zdravje državljanov pred potencialno nevarnimi izdelki iz tretjih držav. Zato EESO podpira predlog Komisije o bolj proaktivni vlogi EU na mednarodni ravni ter podpori OECD pri izboljšanju testov. EESO poleg tega meni, da bi EU morala v dvo- in večstranskih trgovinskih sporazumih spodbujati trajnost in ohraniti določbe o endokrinih motilcih. Tako bi EU lahko sodelovala s Svetovno zdravstveno organizacijo in Programom Združenih narodov za okolje, da bi prišlo do podpisa mednarodne konvencije o endokrinih motilcih, kot je to že storila za obstojna organska onesnaževala (Stockholmska konvencija), na podlagi obstoječega seznama Združenih narodov z opredeljenimi oziroma potencialnimi endokrinimi motilci (19). Te pobude bodo uporabne tudi pri zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev in zaščiti evropskega proizvodnega modela pred nepošteno konkurenco (20).

5.5

EESO podpira Komisijino uporabo odprte strategije in meni, da bi organizirana civilna družba lahko imela ključno vlogo pri pripravi nacionalnih kampanj ozaveščanja, s katerimi bi širšo javnost seznanili o dejavnostih, ki jih izvaja EU za zaščito zdravja državljanov. Učinkovita kampanja ozaveščanja bi se morala začeti v šolah, da se zmanjša izpostavljenost endokrinim motilcem in spodbuja varno ravnanje (21). EESO zlasti priporoča, da se pobude za izobraževanje in usposabljanje uskladijo in obravnavajo kot del iste strategije v skladu s pristopom vseživljenjskega učenja. Poleg tega meni, da bi moralo biti obvezno posebno usposabljanje, ki bi moralo biti na voljo za vse evropske delavce, ki se pri delu posredno ali neposredno srečujejo z endokrinimi motilci (22).

V Bruslju, 21. marca 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Uredba (EU) št. 528/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 167, 27.6.2012, str. 1); Uredba (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 309, 24.11.2009, str. 1).

(2) Spletno mesto Evropske agencije za kemikalije, https://chemicalsinourlife.echa.europa.eu/endocrine-disrupters-and-our-health. Po široko sprejeti opredelitvi Svetovne zdravstvene organizacije (Mednarodni program za kemijsko varnost) iz leta 2002 je kemična snov, ki moti delovanje endokrinih žlez, „eksogena snov ali zmes, ki spremeni funkcije endokrinega sistema ter posledično škodljivo učinkuje na zdravje neokvarjenega organizma, njegove potomce ali (pod)populacije“.

(3) COM(1999) 706.

(4) Svetovna zdravstvena organizacija, State of the science of endocrine disrupting chemicals (Stanje na področju znanstvenih dognanj o endokrinih motilcih), 2012, str. VII–XII.

(5) https://www.unenvironment.org/explore-topics/chemicals-waste/what-we-do/emerging-issues/scientific-knowledge-endocrine-disrupting.

(6) Uredba (ES) št. 1107/2009; Uredba (EU) št. 528/2012; Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 396, 30.12.2006, str. 1); Uredba (EU) 2017/745 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 117, 5.5.2017, str. 1); Direktiva 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 327, 22.12.2000, str. 1).

(7) Uredba (ES) št. 1935/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 338, 13.11.2004, str. 4); Uredba (ES) št. 1223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 342, 22.12.2009, str. 59); Direktiva 2009/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 170, 30.6.2009, str. 1); Direktiva Sveta 98/24/ES (UL L 131, 5.5.1998, str. 11); Direktiva 2004/37/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 158, 30.4.2004, str. 50).

(8) „Eksogena snov ali zmes, ki spremeni funkcije endokrinega sistema ter posledično škodljivo učinkuje na zdravje neokvarjenega organizma, njegove potomce ali (pod)populacije.“

(9) Podatki Evropske komisije.

(10) COM(2018) 435 final in COM(2018) 436 final – glej zlasti drugi steber o globalnih izzivih in konkurenčnosti industrije, sklop zdravje (s predlaganim proračunom v višini 7,7 milijarde EUR) in nejedrske neposredne ukrepe Skupnega raziskovalnega središča (s predlaganim proračunom v višini 2,2 milijarde EUR).

(11) Mnenje EESO o direktivi o pitni vodi (UL C 367, 10.10.2018, str. 107); mnenje EESO o sedanjem sistemu zagotavljanja varnosti hrane in zanesljive preskrbe s hrano v EU ter možnostih za njegovo izboljšanje (UL C 283, 10.8.2018, str. 83); mnenje EESO o sedanjem sistemu zagotavljanja varnosti hrane in zanesljive preskrbe s hrano v EU ter možnostih za njegovo izboljšanje (UL C 268, 14.8.2015, str. 1); mnenje EESO o varnosti igrač (UL C 77, 31.3.2009, str. 8); mnenje EESO o prispevku civilne družbe k oblikovanju celostne prehranske politike v EU (UL C 129, 11.4.2018, str. 18).

(12) Uredba (EU) št. 528/2012; Uredba (ES) št. 1107/2009; mnenje EESO Biocidni pripravki (UL C 347, 18.12.2010, str. 62).

(13) Scientific principles for the identification of endocrine-disrupting chemicals: a consensus statement, Solecki, 2017. https://link.springer.com/article/10.1007/s00204-016-1866-9.

(14) Mnenje EESO o varovanju delavcev pred nevarnostmi zaradi izpostavljenosti rakotvornim ali mutagenim snovem pri delu (UL C 288, 31.8.2017, str. 56); mnenje EESO o obstojnih organskih onesnaževalih (UL C 367, 10.10.2018, str. 93).

(15) Po podatkih raziskovalnega instituta TEDX (the Endocrine Data Exchange) je na tem seznamu več kot 1 000 snovi.

(16) Mnenje EESO o stičišču med zakonodajo o kemikalijah, proizvodih in odpadkih (UL C 283, 10.8.2018, str. 56).

Mnenje EESO o strategiji za plastiko v krožnem gospodarstvu (vključno z ukrepi glede morskih odpadkov) (UL C 283, 10.8.2018, str. 61).

(17) Sklep št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 354, 28.12.2013, str. 171).

(18) Mnenje EESO o prenovitvi uredbe o obstojnih organskih onesnaževalih (UL C 367, 10.10.2018, str. 93).

(19) OZN je avgusta 2018 objavila seznam 45 kemikalij ali skupin kemikalij, ki so bile opredeljene kot endokrini motilci in potencialni endokrini motilci po temeljiti znanstveni oceni na podlagi opredelitev, ki sta jih Svetovna zdravstvena organizacija in Mednarodni program za kemijsko varnost (IPCS) leta 2002 podala za endokrine motilce in potencialne endokrine motilce. Brez mednarodne konvencije o endokrinih motilcih žal ni mogoče določiti mednarodnega postopka za zaščito zdravja ljudi in živali pred izpostavljenostjo tovrstnim snovem. https://www.unenvironment.org/explore-topics/chemicals-waste/what-we-do/emerging-issues/scientific-knowledge-endocrine-disrupting.

(20) Mnenje EESO o prehodu na bolj trajnostno evropsko prihodnost (UL C 81, 2.3.2018, str. 44).

(21) Npr. dekalog za državljane o endokrinih motilcih. http://old.iss.it/inte/index.php?lang=2&id=289&tipo=29.

(22) Mnenje EESO o prenovitvi uredbe o obstojnih organskih onesnaževalih (UL C 367, 10.10.2018, str. 93).

5.7.2019

Uradni list Evropske unije

C 228/89

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Skupno sporočilo Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Akcijski načrt proti dezinformacijam

(JOIN(2018) 36 final)

(2019/C 228/13)

Poročevalec: Ulrich SAMM

Soporočevalka: Giulia BARBUCCI

Zaprosilo	Evropska komisija, 12.3.2019
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	5.3.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	20.3.2019
Plenarno zasedanje št.	542
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	142/2/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO se skrbno seznanja z opredelitvijo dezinformacij v skladu s to pobudo kot dokazljivo napačnih ali zavajajočih informacij, ki ogrožajo demokracijo in povzročajo javno škodo. Razširjanje dezinformacij je postalo del hibridnega vojskovanja z jasnim političnim ciljem. EESO ob tem poudarja, da – poleg napačnih informacij – tudi zelo selektivne informacije, obrekovanje, povzročanje preplaha in spodbujanje sovraštva pomenijo napad na temeljne pravice (svoboščine) državljanov in pravice manjšin.

1.2

Najučinkovitejše dezinformacije vedno vsebujejo nekaj resnice. Za zagotavljanje kakovostnih informacij in ozaveščanje ljudi so zato potrebni različni ukrepi vseh zainteresiranih strani. EESO v ta namen pozdravlja pobudo za usklajeno ukrepanje, da bi EU, njene institucije in državljane zaščitili pred dezinformacijami, in poudarja, da so tovrstni ukrepi nujni, vendar je zaskrbljen, da bo učinek tega akcijskega načrta omejen, saj se bližajo evropske volitve, ki bodo maja 2019.

1.3

EESO priznava, da dezinformacije prihajajo predvsem iz treh virov, in sicer iz Ruske federacije (kot trdno dokumentira Evropska služba za zunanje delovanje), od gospodarskih subjektov in medijev iz tretjih držav (vključno s Kitajsko in Združenimi državami), iz notranjih virov, tj. iz različnih medijev, ki delujejo v državah Unije, ter iz skrajnodesničarskih organizacij in gibanj. EESO poziva Komisijo, naj ustrezno razširi spremljanje in sprejme protiukrepe.

1.4

EESO poudarja, da morajo države članice nujno sprejeti ukrepe, potrebne za ohranitev celovitosti svojih volilnih sistemov in volilne infrastrukture, ter jih preskusiti v vseh fazah evropskih volitev.

1.5

EESO se strinja s Komisijo, da morajo za celovit odziv na dezinformacije pri tem dejavno sodelovati tudi organizacije civilne družbe. Proaktivno podpira skupna prizadevanja proti dezinformacijam, na primer s svojimi mnenji, posvetovanji, dogodki za delovanje na lokalni ravni („going local“) in številnimi dejavnostmi za medije, ki jih izvaja njegova strokovno podkovana skupina za komuniciranje.

1.6

Krepitev odpornosti pomeni vključevanje vseh sektorjev družbe in zlasti izboljšanje medijske pismenosti državljanov. Ozaveščanje in kritično razmišljanje se začneta že v šoli, krepiti pa ju je treba vse življenje. Za te dejavnosti je treba dodeliti ustrezna sredstva, in sicer takoj in v novem večletnem finančnem okviru.

1.7

Skupna prizadevanja mora podpreti čim več akterjev na ravni EU, v državah članicah in tudi v okviru južnega in vzhodnega partnerstva, med njimi pa morajo biti tako javne kot zasebne organizacije. Ključno vlogo imajo neodvisni preverjevalci dejstev in kakovostno novinarstvo, ki potrebujejo ustrezno financiranje, da bi lahko delovali skoraj v realnem času.

1.8

EESO zlasti podpira, da so bila v okviru programov Obzorje 2020 in Obzorje Evropa dodeljena sredstva za raziskave, ki naj bi privedle do boljšega razumevanja virov dezinformacij ter njihovega namena, orodij in ciljev.

1.9

Projektne skupine za strateško komuniciranje bi morale biti že okrepljene, zato EESO pozdravlja načrt za zagotovitev dodatnega osebja in novih orodij. Glede na precej obsežna sredstva, ki jih nekatere države namenjajo za ustvarjanje dezinformacij, EU očitno potrebuje ustrezen odziv. Zato se lahko predvideno povečanje sredstev za projektne skupine za strateško komuniciranje šteje le za prvi korak k nadaljnji rasti v prihodnjih letih.

1.10

EESO se strinja, da bi bilo treba pregledati drugi dve projektni skupini za strateško komuniciranje (projektno skupino za Zahodni Balkan in za Jug), ter poziva države članice, naj prispevajo k delu projektnih skupin za strateško komuniciranje s pošiljanjem nacionalnih strokovnjakov.

1.11

EESO pozdravlja kodeks ravnanja, s katerim so se platforme družbenih medijev in oglaševalci prostovoljno zavezali k boju proti dezinformacijam, hkrati pa dvomi o učinkovitosti takšnega prostovoljnega ukrepanja. Komisijo poziva, naj predlaga dodatne ukrepe, tudi zakonodajne, kot so sankcije, če bi bilo izvajanje kodeksa ravnanja še naprej nezadovoljivo.

1.12

EESO nujno poziva zasebna podjetja, naj začnejo oglaševanje na spletnih platformah, ki prispeva k razširjanju dezinformacij, obravnavati kot neetično in neodgovorno ter naj sprejmejo ukrepe za preprečitev takšnega ravnanja.

2. Uvod – Dezinformacije kot grožnja za demokratične sisteme Unije

2.1

V okviru te pobude se dezinformacije razumejo kot dokazljivo napačne ali zavajajoče informacije, ki so ustvarjene, predstavljene in se razširjajo za pridobivanje gospodarske koristi ali namerno zavajanje javnosti, zaradi česar lahko povzročijo javno škodo in ogrozijo demokracijo. Pravice se pogosto kršijo z obrekovanjem, povzročanjem preplaha in spodbujanjem sovraštva.

2.2

Osebe, ki razširjajo dezinformacije, se pri tem včasih sklicujejo na svobodo izražanja. Pravica do obveščenosti in svoboda tiska sta res temeljni pravici Evropske unije, vendar se moramo boriti proti vsem vrstam zlorab teh pravic, kadar se dezinformacije namerno uporabljajo za povzročitev škode družbi.

2.3

Dezinformacije je še lažje ustvarjati in razširjati z digitalnimi tehnikami, ki vključujejo:

—	napade trolov na profile družbenih medijev,

—	uporabo avtomatizirane internetne programske opreme (botov),

—	ponarejanje dokumentov,

—	manipulacijo videoposnetkov (globoki ponaredki) in

—	lažne profile na družbenih medijih.

2.4

Družbeni mediji so postali pomembno sredstvo za razširjanje dezinformacij in v nekaterih primerih, kot je Cambridge Analytica, tudi za ciljno usmerjanje vsebin dezinformacij do točno določenih uporabnikov, ki so prepoznani prek nedovoljenega dostopa in uporabe osebnih podatkov, pri čemer je končni cilj vplivanje na izid volitev in s tem ogrožanje demokracije.

Poleg družbenih medijev imajo tudi bolj tradicionalne metode, kot so televizija, časopisi, spletna mesta, verižna e-pošta in sporočila, v številnih regijah še vedno pomembno vlogo. Uporabljena orodja in tehnike se hitro spreminjajo.

2.5

Akterji v ozadju dezinformacij so lahko notranji (znotraj držav članic) ali zunanji, med njimi državni (ki jih finančno podpira vlada) in nedržavni. Sodeč po poročilih več kot 30 držav uporablja dezinformacijske dejavnosti in dejavnosti vplivanja različnih oblik, tudi v lastnih državah.

2.6

Po mnenju hibridne fuzijske celice EU, ki je bila ustanovljena leta 2016 v okviru Evropske službe za zunanje delovanje, so dezinformacije Ruske federacije največja zunanja grožnja EU. Dezinformacije, ki so jih pripravili in/ali razširjali ruski viri, so bile prijavljene v okviru več volitev in referendumov v EU. Dezinformacijske kampanje, povezane z vojno v Siriji, sestrelitvijo letala MH-17 v vzhodni Ukrajini in uporabo kemičnega orožja v napadu v Salisburyju, so dobro dokumentirane. Kljub temu imajo pri dezinformiranju pomembno vlogo še druge tretje države, napačne informacije pa zagotavljajo tudi številni akterji znotraj EU.

2.7

EU je leta 2018 predložila več pobud proti dezinformacijam in nezakonitim vsebinam ter za varstvo podatkov:

—	skupno sporočilo Povečanje odpornosti in krepitev zmogljivosti za obravnavanje hibridnih groženj, JOIN(2018) 16,

—	priporočilo Komisije o ukrepih za učinkovito preprečevanje nezakonitih spletnih vsebin, C(2018) 1177,

—	Uredbo o preprečevanju razširjanja terorističnih spletnih vsebin, COM(2018) 640,

—	Uredbo, kar zadeva postopek preverjanja v zvezi s kršitvami pravil o varstvu osebnih podatkov v okviru volitev v Evropski parlament, COM(2018) 636 (1),

—	spremenjeno Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah (EU) 2018/1808,

—	sporočilo Boj proti nezakonitim spletnim vsebinam – Povečanje odgovornosti spletnih platform, COM(2017) 555 (2),

—	uredbo o vzpostavitvi Evropskega industrijskega, tehnološkega in raziskovalnega strokovnega centra za kibernetsko varnost ter mreže nacionalnih koordinacijskih centrov (3),

—	sporočilo Boj proti dezinformacijam na spletu: evropski pristop, COM(2018) 236 (4), in poročilo o njegovem izvajanju, COM(2018) 794, ter

—	sporočilo Zagotavljanje svobodnih in poštenih evropskih volitev, COM(2018) 637, predstavljeno 19. in 20. septembra 2018 na srečanju voditeljev EU v Salzburgu.

2.8

Zaradi volitev v Evropski parlament leta 2019 in več kot 50 predsedniških, nacionalnih ali lokalnih/regionalnih volitev, ki bodo do leta 2020 potekale v državah članicah, so potrebni nujni in takojšnji usklajeni ukrepi, da se Unija, njene institucije in državljani zavarujejo pred dezinformacijami.

3. Bistvo Akcijskega načrta proti dezinformacijam

3.1

Akcijski načrt JOIN(2018) 36 Komisije in visoke predstavnice Unije je odgovor na poziv Evropskega sveta k pripravi ukrepov, ki bi „zaščitili demokratične sisteme Unije in preprečevali dezinformacije“. Usklajen odziv na dezinformacije temelji na naslednjih štirih stebrih:

3.2

Izboljšanje zmogljivosti institucij Unije za odkrivanje, analiziranje in razkrivanje dezinformacij:

—	krepitev projektnih skupin za strateško komuniciranje in delegacij Unije z dodatnim osebjem in novimi orodji,

—	pregled mandatov projektnih skupin za strateško komuniciranje za Zahodni Balkan in Jug.

3.3

Krepitev usklajenih in skupnih odzivov na dezinformacije:

—	vzpostavitev sistema hitrega opozarjanja za obravnavanje dezinformacijskih kampanj do marca 2019 ob tesnem sodelovanju z obstoječimi mrežami, Evropskim parlamentom, Severnoatlantsko zvezo (NATO) in mehanizmom skupine G7 za hitro odzivanje,

—	okrepitev prizadevanj na področju komuniciranja o vrednotah in politikah Unije,

—	okrepitev strateškega komuniciranja v sosedstvu Unije.

3.4

Vključevanje zasebnega sektorja v boj proti dezinformacijam:

—	kodeks ravnanja za spletne platforme, oglaševalce in oglaševalsko industrijo o dezinformacijah je bil objavljen 26. septembra 2018. Komisija bo zagotavljala tesno in stalno spremljanje njegovega izvajanja.

3.5

Ozaveščanje in izboljšanje družbene odpornosti:

—	ciljno usmerjene kampanje za javnost ter usposabljanja za medije in oblikovalce javnega mnenja v Uniji in njenem sosedstvu z namenom ozaveščanja o negativnih učinkih dezinformacij,

—	nadaljevala se bodo prizadevanja za podporo dela neodvisnih medijev in kakovostnega novinarstva ter raziskave o dezinformacijah,

—

države članice bi morale v sodelovanju s Komisijo podpirati oblikovanje skupin večdisciplinarnih neodvisnih preverjevalcev dejstev in raziskovalcev s posebnim poznavanjem lokalnih informacijskih okolij, ki bi lahko odkrivale in razkrivale dezinformacijske kampanje v različnih družbenih omrežjih in digitalnih medijih,

—	v okviru tedna medijske pismenosti marca 2019 bo Komisija v sodelovanju z državami članicami podprla čezmejno sodelovanje med strokovnjaki za medijsko pismenost,

—	države članice bi morale hitro izvesti določbe Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki obravnavajo medijsko pismenost,

—	Komisija bo natančno spremljala, kako se izvaja volilni sveženj, ter po potrebi zagotovila ustrezno podporo in svetovanje.

4. Splošne ugotovitve

4.1

EESO se skrbno seznanja z opredelitvijo dezinformacij v skladu s to pobudo kot dokazljivo napačnih ali zavajajočih informacij, ki ogrožajo demokracijo in povzročajo javno škodo. Pri tem poudarja, da – poleg napačnih informacij – tudi zelo selektivne informacije, obrekovanje, povzročanje preplaha in spodbujanje sovraštva pomenijo napad na temeljne pravice (svoboščine) državljanov in pravice manjšin. Najučinkovitejše dezinformacije vedno vsebujejo nekaj resnice; da bi zagotovili kakovostne informacije in ozavestili ljudi, so zato potrebni različni ukrepi vseh zainteresiranih strani.

4.2

Razširjanje dezinformacij je postalo del hibridnega vojskovanja z jasnim političnim ciljem. EESO zato pozdravlja to pobudo za usklajeno ukrepanje, da bi EU, njene institucije in državljane zaščitili pred dezinformacijami, in poudarja, da so tovrstni ukrepi nujni, vendar je hkrati zaskrbljen, da bo učinek tega akcijskega načrta omejen, saj se bližajo evropske volitve, ki bodo maja 2019. Kljub temu ni dvoma, da bodo ta skupna prizadevanja proti dezinformacijam dolgoročno ključna za zaščito demokratičnih sistemov Unije.

4.3

4.4

EESO poudarja, da morajo države članice nujno sprejeti ukrepe, potrebne za ohranitev celovitosti svojih volilnih sistemov in volilne infrastrukture, ter jih preskusiti pred evropskimi volitvami, vendar tudi med volilnim postopkom in po njem. Ključno je, da jih Evropska komisija pri tej nalogi podpre. Za vzor bi morala biti izmenjava primerov dobre prakse, kakršna je švedska iz leta 2018.

4.5

EESO podpira stališče Komisije, da morajo za celovit odziv na dezinformacije pri tem dejavno sodelovati tudi organizacije civilne družbe. Krepitev odpornosti zahteva vključevanje vseh sektorjev družbe in zlasti izboljšanje medijske pismenosti državljanov, da bi ti razumeli, kako prepoznati dezinformacije in se ubraniti pred njimi. Ozaveščanje in kritično razmišljanje se začneta že v šoli, krepiti pa ju je treba vse življenje. Za te dejavnosti pa je treba dodeliti ustrezna sredstva, in sicer takoj in v novem večletnem finančnem okviru.

4.6

EESO proaktivno podpira skupna prizadevanja proti dezinformacijam, na primer s svojimi mnenji, posvetovanji, dogodki za delovanje na lokalni ravni („going local“) in številnimi dejavnostmi za medije, ki jih izvaja njegova strokovno podkovana skupina za komuniciranje.

4.7

4.8

Primerna medijska pismenost je dolgoročno bistvena za prihodnost demokracije in Evrope. EESO podpira prizadevanja za boljše razumevanje virov dezinformacij, njihovega namena, orodij in ciljev ter kako in zakaj državljane in včasih celotne skupnosti tako pritegnejo dezinformacijske pripovedi, da postanejo del mehanizmov razširjanja lažnih novic. EESO zlasti pozdravlja finančna sredstva, dodeljena temu cilju v okviru programov Obzorje 2020 in Obzorje Evropa.

5. Posebne ugotovitve in priporočila

5.1

Kot je bilo izraženo že v prejšnjih mnenjih (5), se s krepitvijo projektnih skupin za strateško komuniciranje že zamuja, zato EESO pozdravlja načrt za zagotovitev dodatnega osebja in novih orodij ter se pridružuje pozivu, naj tudi države članice na tem področju po potrebi posodobijo svoje nacionalne zmogljivosti. Glede na precejšnja sredstva, ki se v nekaterih državah zagotavljajo za ustvarjanje dezinformacij, je jasno, da se mora EU ustrezno odzvati; predvideno povečanje sredstev za projektne skupine za strateško komuniciranje se zato lahko šteje le za prvi korak k nadaljnji rasti v prihodnjih letih.

5.2

EESO se strinja, da bi bilo treba ohraniti mandat projektne skupine za strateško komuniciranje East StratCom, drugi dve projektni skupini za strateško komuniciranje (za Zahodni Balkan in Jug) pa pregledati ob upoštevanju naraščajočega obsega in pomena dejavnosti dezinformiranja v teh regijah. EESO poziva države članice, naj prispevajo k delu projektnih skupin za strateško komuniciranje s pošiljanjem nacionalnih strokovnjakov. Šele takrat bo sistem hitrega opozarjanja resnično učinkovit.

5.3

EESO pozdravlja tudi nujno potrebne ukrepe za zagotavljanje svobodnih in poštenih evropskih volitev ter priporočeno uporabo sankcij, kjer je to primerno, tudi za nezakonito uporabo osebnih podatkov za vplivanje na izid volitev. Pozdravlja tudi dobro sodelovanje z ZDA, zvezo NATO in Norveško ter poziva, naj se ohrani pomembna vloga Združenega kraljestva, ne glede na to, ali bo prišlo do brexita ali ne. Države članice se morajo proti dezinformacijam boriti solidarno.

5.4

Akcijskemu načrtu je priloženo poročilo o napredku (6) na področju različnih ukrepov, zlasti pri kodeksu ravnanja kot prostovoljni zavezi za platforme družbenih medijev in oglaševalce. V skladu s tem kodeksom morajo internetna podjetja zmanjšati prihodke od računov in spletnih mest, ki zavajajo z informacijami, odločno ukrepati proti lažnim računom in avtomatizirani internetni programski opremi (botom), opozarjati na zanesljive vire novic in izboljšati preglednost financiranja političnega oglaševanja.

5.5

EESO pozdravlja kodeks ravnanja, hkrati pa dvomi o učinkovitosti takšnih prostovoljnih ukrepov, kar je nedavno izrazila tudi Komisija na predstavitvi prvega poročila podjetij Google, Facebook, Twitter in Mozilla 29. januarja. Komisijo poziva, naj predlaga dodatne ukrepe, tudi zakonodajne, kot je izrekanje sankcij, če se ukrepi proti lažnim računom ne izvajajo dovolj hitro ali če bo izvajanje kodeksa ravnanja še naprej nezadovoljivo.

5.6

EESO nujno poziva zasebna podjetja, naj začnejo oglaševanje na spletnih platformah, ki prispevajo k razširjanju dezinformacij, obravnavati kot neetično in neodgovorno ter naj sprejmejo ukrepe za preprečitev takšnega ravnanja.

V Bruslju, 20. marca 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Mnenje EESO o varstvu osebnih podatkov v zvezi z volitvami v EP (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(2) UL C 237, 6.7.2018, str. 19.

(3) Mnenje EESO o evropskem industrijskem, tehnološkem in raziskovalnem strokovnem centru za kibernetsko varnost ter mreži nacionalnih koordinacijskih centrov (še ni objavljeno v Uradnem listu).

(4) UL C 440, 6.12.2018, str. 183.

(5) UL C 440, 6.12.2018, str. 183.

(6) COM(2018) 794.

5.7.2019

Uradni list Evropske unije

C 228/95

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Skupno sporočilo Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij in Evropski investicijski banki – Povezovanje Evrope in Azije – gradniki strategije EU

(JOIN(2018) 31 final)

(2019/C 228/14)

Poročevalec: Jonathan PEEL

Zaprosilo	Evropska komisija, 14.12.2018
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za zunanje odnose
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	26.2.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	20.3.2019
Plenarno zasedanje št.	542
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	133/2/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja skupno sporočilo z naslovom Povezovanje Evrope in Azije – gradniki strategije EU (1), ki ga je Komisija objavila skupaj z visokim predstavnikom EU 19. septembra 2018.

1.1.1

Pobuda prihaja ob pravem času. Svetovni red se zadnjih skoraj trideset let spreminja tako hitro, kot še nikoli doslej, po vojni vzpostavljena mednarodna trgovinska ureditev se sooča z velikimi izzivi, razmerje moči v svetovnem gospodarstvu se pomika proti vzhodu, globalna kupna moč Azije pa eksponentno narašča.

1.2

Vendar EESO meni, da je bila s tem sporočilom zamujena pomembna priložnost, in z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da ima precej pomembnih strateških pomanjkljivosti. Ključne gospodarske in geopolitične razmere niso bile upoštevane. Poleg tega je sporočilo zastavljeno premalo ambiciozno, primanjkuje pa mu tudi nekonvencionalnega razmišljanja, usmerjenega v prihodnost. Ob tej priložnosti ni bila podana nobena resnično globoka vizija prihodnjega razvoja odnosov in povezljivosti EU z Azijo ali jasno prepoznana velika raznolikost ali kompleksnost teh odnosov.

1.2.1

Sporočilo ne vsebuje niti časovnega načrta niti jasne navedbe strateških ciljev EU, pa naj gre za cilje, ki se med seboj dopolnjujejo, ali cilje, ki so si konkurenčni.

1.2.2

EESO se sprašuje, zakaj so le obrobno, če sploh, obravnavane nedavne in zelo pomembne spremembe, ki vplivajo tako na EU kot na Azijo. Med drugim:

—	ni nobenega poskusa, da bi se opredelili ali preučili kakršni koli večji strateški izzivi, s katerimi se bo Evropa v prihodnje soočala v svojih odnosih z Azijo,

—	ni spodbujanja ali ocene povezljivostnih ali naložbenih projektov, ki jih izvaja Azija ter so pretežno ali delno usmerjeni na Evropo,

—

niso omenjeni pomembni trgovinski sporazumi ali sporazumi o gospodarskem partnerstvu med EU in vodilnimi azijskimi državami – niti sporazumi, ki že veljajo, niti tisti, o katerih pogajanja še potekajo; osupljivo je, da niti z besedo ni omenjen najpomembnejši med njimi, prostotrgovinski sporazum med EU in Japonsko, ki je nedavno začel veljati,

—	v točki Povezljivost med ljudmi ni niti omenjen obstoječ civilnodružbeni dialog med EU in Azijo, zlasti ne osrednji organi civilne družbe za spremljanje, ki so bili vzpostavljeni v okviru teh trgovinskih sporazumov,

—	ni poskusa, da bi se ocenila potencialna vloga civilne družbe, čeprav ta aktivno sodeluje pri spremljanju, zlasti ker na tem področju Azija nima tradicije,

—	ni poskusa, da bi se obravnavala socialna vprašanja, čeprav so ta pogosto osrednja tema takih organov, med drugim izvajanje temeljnih konvencij MOD, spodbujanje enakosti spolov (cilj trajnostnega razvoja št. 5), nenazadnje pa tudi človekove pravice,

—	ni omembe kitajske pobude En pas, ena pot (Belt and Road Initiative) – čeprav ta pobuda ni usmerjena le na Evropo, temveč zadeva tudi vse druge azijske države, in kljub temu, da se v njenem okviru predlagata dejansko spodbujanje trgovine in infrastrukture ter finančna podpora,

—	ni razmisleka o tem, da bi pobuda En pas, ena pot lahko povzročila visoko zadolženost, ne da bi ustvarila veliko novih delovnih mest, niti niso preučene njene morebitne strateške priložnosti ali izzivi za Evropo,

—	ni poskusa, razen bežne omembe, da se preuči strategija EU za srednjo Azijo, in kako nanjo vpliva strateška igra moči v regiji med Kitajsko, Rusijo in mnogimi drugimi, vključno s Turčijo, Iranom in Indijo,

—	ni omembe ali ocene Evrazijske gospodarske unije, ki jo je vzpostavila Rusija ter vključuje evropske in srednjeazijske države in naj bi se v prihodnje še razširila,

—	ni obravnavano upravljanje povpraševanja po energiji, pa tudi ne konkurenčni interesi za velike zaloge ogljikovodikov v Srednji Aziji, razen navedbe, da je treba podpirati „energetsko povezljivost s partnerji v Aziji in med njimi“,

—	ravno tako niso obravnavane sedanje pobude v zvezi s povezljivostjo v prometu ali na področju energije, kot je medvladna komisija za prometni koridor Evropa–Kavkaz–Azija (TRACECA) (2),

—	ni poskusa, da se promet in infrastrukturne potrebe v regiji povežejo na primer s ciljem trajnostnega razvoja št. 9, ki obravnava infrastrukturo,

—	so le obrobno omenjeni izzivi, s katerimi se srečujeta tako EU kot Azija pri doseganju ciljev, ki izhajajo iz pariškega podnebnega sporazuma, predvsem na področju onesnaževanja okolja,

—	ni omembe vse večje nevarnosti oboroženih spopadov, v katerih bi se lahko uporabila tudi vesoljska in digitalna tehnologija, ali potrebe po dialogu z azijskimi državami na tem področju,

—	ni premisleka o tem, kako najbolje sodelovati z azijskimi državami, da bi okrepili mednarodne organizacije, zlasti STO,

—	je le bežno omenjena Indija, kljub njeni velikosti in potencialni moči, Iran, ki ima vse pomembnejšo vlogo v širši regiji, pa je omenjen le enkrat.

1.3

Vendar EESO podpira poudarek, ki se v sporočilu daje trajnostni, celoviti in na pravilih temelječi povezljivosti. Upravičeno je poudarjena nujnost, da „EU spodbuja tudi krožno gospodarstvo, manjše emisije toplogrednih plinov in prihodnost, odporno proti podnebnim spremembam, da bi se dosegli cilji trajnostnega razvoja in cilji iz pariškega podnebnega sporazuma“.

1.4

Po mnenju EESO je izredno pomembno, da se EU uradno odzove na pobudo En pas, ena pot.

1.4.1

Mnogi so pričakovali, da bo obravnavano sporočilo ključni del odziva na to pobudo, vendar ta ni niti omenjena. Prvotno se je pobuda imenovala Gospodarski pas Svilne ceste (Silk Road Economic Belt), pri čemer je s svilno cesto mišljena zgodovinska povezava med EU in Azijo. EU že ima strateško partnerstvo s Kitajsko. Pobuda En pas, ena pot je namenjena izgradnji konkretnih povezav med Azijo in Evropo; sporočilo Komisije je veliko bolj nejasno.

1.4.2

EESO opozarja na posebno povezavo med pobudo En pas, ena pot in pobudo 16 + 1, ki jo je v svojem poročilu izpostavil Odbor EP za zunanje zadeve (3). Pobuda 16 + 1 povezuje Kitajsko ter 16 držav srednje in vzhodne Evrope (vključno z 11 državami članicami). Odbor EP v tem poročilu izraža bojazen, da bi lahko Kitajska s svojo namero, da vloži tri milijarde USD v infrastrukturo teh držav, ustvarila „velike dolgove evropskih vlad kitajskim državnim bankam, […] a zelo malo delovnih mest v Evropi“. Komisija v sporočilu daje velik poudarek finančni uspešnosti in inovativnemu financiranju, vendar zgornje pomisleke ignorira.

1.4.3

Odbor meni, da je treba nujno vzpostaviti formalno povezavo med pobudo En pas, ena pot in cilji trajnostnega razvoja, ki so v sporočilu izpostavljeni. V okviru okrogle mize EU-Kitajska, na kateri sodelujeta EESO in ekonomsko-socialni svet Kitajske, je bila ta povezava na zadnjih sejah dvakrat potrjena.

1.4.4

Pobuda En pas, ena pot mora delovati v obe smeri. EESO se strinja z mnenjem gospodarske zbornice EU na Kitajskem (EUCCC), da je prihodnost pobude odvisna od trgovinskih in investicijskih tokov, ki morajo potekati v obe smeri. V ta namen bo morala Kitajska odpreti svoje trge. Tudi podjetja EU so izrazila zaskrbljenost in pozvala k več informacijam in večji preglednosti, ki jo potrebujejo, preden se lahko vključijo v projekte, ki temeljijo na pobudi. Ti pomisleki so pomembni tudi v vseazijskem kontekstu.

1.5

EESO močno priporoča, da se bistveno večja sredstva namenijo odnosom EU z Azijo, ki je po besedah Evropske službe za zunanje delovanje „dom dvema tretjinama ljudi na svetu, ki živijo v revščini“. V primerjavi z veliko večjim deležem razvojnih proračunskih sredstev, ki jih EU namenja za Afriko in Latinsko Ameriko, so sredstva, namenjena za številne revnejše azijske države, nezadostna.

1.6

Odbor meni, da bi morala Evropska komisija v podporo evropskim podjetjem in zlasti konzorcijem razširiti instrumente zunanje gospodarske politike, ki so že na voljo za Afriko v okviru sklada InvestEU, na Azijo in druge dele sveta. V postopkih javnega naročanja bi se morala taka podpora izvajati ob spoštovanju pravic delavcev tudi v tretjih državah, ki so prejemnice tujih naložb.

1.7

Poglavje o energiji je zelo kratko. EESO izrecno poziva, naj se izkoristi široko strokovno znanje EU pri krepitvi sodelovanja, da se izboljšata energetska učinkovitost in raba obnovljivih virov energije. Opaža tudi, da v sporočilu sploh niso omenjeni različni konkurenčni interesi za ogromne zaloge ogljikovodikov v Srednji Aziji, ter obžaluje, da se ne omenja voda, še ena izredno pomembna, potencialno nevarna in ključna strateška dobrina.

1.8

EESO pozdravlja ugotovitve v sporočilu v zvezi z digitalno povezljivostjo, zlasti pa v njem vsebovan poziv, da bi EU „morala v svojih odnosih z azijskimi državami spodbujati mirno, varno in odprto okolje IKT, hkrati pa obravnavati kibernetske grožnje ter varovati človekove pravice in svoboščine na spletu, vključno z varstvom osebnih podatkov“. Kljub temu je zelo nerazveseljivo, da ni ničesar povedanega o tem, kako ravnati spričo dejstva, da imajo evropske in azijske države zelo različne pristope k tem vprašanjem.

1.9

EESO izraža presenečenje, ker sporočilo navaja zgolj, da bi si EU morala „prizadevati za povezovanje dobro razvitega okvira vseevropskega prometnega omrežja (TEN-T) z omrežji v Aziji“. Ponavlja priporočilo, ki je bilo prvič podano leta 2011 (4), namreč da je treba predlagane prometne koridorje Kitajske in EU po možnosti popolnoma uskladiti, zlasti v železniški infrastrukturi.

1.9.1

EESO ponavlja tudi priporočilo iz leta 2015, da bi EU morala vložiti več truda v pridobivanje rezultatov medvladne komisije za prometni koridor Evropa–Kavkaz–Azija, da se „pospeši razvoj trajnostne infrastrukturne verige in zagotovi večmodalni prevoz (zlasti železniško in cestno infrastrukturo) s povezavo koridorja z vseevropskimi prometnimi omrežji (TEN)“.

2. Ozadje: pomen Azije za EU

2.1

EESO ceni, da je med imenovanimi prejemniki skupnega sporočila z naslovom Povezovanje Evrope in Azije – gradniki strategije EU, ki je bilo objavljeno tik pred 12. vrhom ASEM (5) oktobra 2018 v Bruslju.

2.2

Pobuda za oblikovanje strategije povezljivosti med Evropo in Azijo je zelo aktualna. Svet se sooča s temeljnimi strukturnimi spremembami. Ekonomska in kupna moč Vzhoda nenehno in vse bolj narašča; svetovna trgovinska ureditev se sooča z doslej največjimi izzivi zaradi enostranskih uvoznih dajatev, ki jih je uvedla administracija ZDA, in zaradi kljubovanja ZDA Svetovni trgovinski organizaciji. EU pretresajo notranji izzivi brez primere in številne države se soočajo z velikimi notranjimi spremembami (npr. Združeno kraljestvo in Turčija) ali pa se, kot Rusija ali Iran, na novo uveljavljajo.

2.2.1

Povezljivost med EU in Azijo je stara že tisočletja. Pred odkritjem morske poti leta 1497 sta bili povezani preko poti, ki je danes znana kot Svilna cesta. Ta ni vključevala le trgovine, temveč tudi vse gibanje blaga, zamisli ali ljudi. Segala je od kulturnih, medicinskih in verskih interakcij do dostopa do ključnih virov in tehničnih inovacij. Poti iz Azije proti zahodu so omogočale tudi dostop do Afrike; ta element je mogoče znova najti v kitajski pobudi En pas, ena pot.

2.3

Med desetimi največjimi trgovinskimi partnerji EU so štiri pomembne azijske države – Kitajska, Japonska, Republika Koreja in Indija. Sedem drugih azijskih držav je med najpomembnejšimi tridesetimi državami. Z nekaterimi je EU že sklenila obsežne sporazume o prosti trgovini ali gospodarskem partnerstvu: sporazum z Republiko Korejo (št. 8) je stopil v veljavo leta 2011, z Japonsko (št. 6) je nedavno začel veljati, za sporazuma s Singapurjem (št. 14) in Vietnamom (št. 19) pa je potrebno še soglasje Evropskega parlamenta. Pogajanja o sporazumih EU o prosti trgovini z Indonezijo (št. 29), Malezijo (št. 21), Tajsko (št. 24) in drugimi državami Zveze držav jugovzhodne Azije (ASEAN) potekajo ali so trenutno zastala.

2.3.1

V vseh sklenjenih sporazumih o prosti trgovini ali gospodarskem partnerstvu je obsežno poglavje o trgovini in trajnostnem razvoju, ki vključuje aktivno vlogo civilne družbe pri spremljanju, pri katerem tesno sodeluje EESO (ta tema je bila obsežno obravnavana v drugih nedavnih mnenjih EESO (6)). S Singapurjem in Vietnamom sta bila podpisana tudi ločena sporazuma o zaščiti naložb, z Japonsko pa še ne.

2.3.2

Pogajanja o obsežnem, samostojnem naložbenem sporazumu s Kitajsko (št. 2) so se začela leta 2013, vendar napredujejo počasi: trenutno poteka 20. krog pogajanj. Pogajanja o sporazumu o prosti trgovini z Indijo (št. 9) so se začela leta 2007, vendar so od leta 2013 na mrtvi točki.

2.3.3

EESO s precejšnjim presenečenjem ugotavlja, da ti sporazumi ali pogajanja v sporočilu sploh niso omenjeni.

2.4

V Aziji živi približno 60 % svetovnega prebivalstva, EU vanjo izvozi 35 % vsega blaga in uvozi 45 %. Poleg industrializiranih partnerjev z visokimi prihodki in dinamičnih gospodarstev v vzponu je Azija tudi – kot je navedeno na spletnem mestu (7) Evropske službe za zunanje delovanje – „dom dvema tretjinama ljudi na svetu, ki živijo v revščini“. Po besedah ESZD je v odnosih z Azijo razvojno sodelovanje zato še vedno med prednostnimi nalogami EU; zanj je predvidenih pet milijard EUR, poleg tega se uvajajo skupne politike za obravnavo skupnih izzivov, kot so podnebne spremembe, trajnostni razvoj, varnost in stabilnost, upravljanje, človekove pravice ter preprečevanje naravnih in humanitarnih katastrof in odzivanje nanje. Vendar so zneski, predvideni za Afriko in Latinsko Ameriko, precej večji.

2.5

Za Azijo je značilna velika raznolikost prebivalstva in kultur, zato univerzalne rešitve ni. Poleg tega položaja v EU ni mogoče enostavno preslikati na Azijo. Pri odnosu do človekovih pravic in socialnih vprašanj so znotraj Azije velike razlike. Razen gospodarskih motorjev vzhodne Azije in Indije (kjer gospodarski razvoj zaostaja za pričakovanji) se države med seboj močno razlikujejo. Med članicami zveze ASEAN so tako Singapur kot tri najmanj razvite države – Burma, Laos in Kambodža.

2.6

Odbor je pred kratkim pripravil več mnenj, ki se nanašajo na Azijo in obravnavajo zlasti trgovinska in naložbena pogajanja EU, ter dve mnenji o Srednji Aziji, od teh drugo leta 2015 na zaprosilo takratnega latvijskega predsedstva EU (8).

3. Splošne ugotovitve: gradniki strategije?

3.1

Poudarek na trajnostni, celoviti in na pravilih temelječi povezljivosti v sporočilu je dobrodošel, četudi nekoliko splošen. Sem sodijo tudi varstvo okolja, varnost, socialne pravice in pravice posameznika ter potreba po pošteni in pregledni konkurenci. Poleg tega je poudarjena nujnost, da „EU spodbuja tudi krožno gospodarstvo, manjše emisije toplogrednih plinov in prihodnost, odporno proti podnebnim spremembam, da bi se dosegli cilji trajnostnega razvoja in cilji iz pariškega podnebnega sporazuma“.

3.2

EESO bi bil zelo zaskrbljen, če v sporočilu vse to ne bi bilo omenjeno, tudi zato, ker se te ključne teme poudarjajo in razvijajo vse od leta 2006, ko je Komisija objavila sporočilo o trgovini z naslovom Globalna Evropa, v katerem je navedla, da moramo poskrbeti, „da bodo ugodnosti dosegle državljane. Medtem ko uresničujemo socialno pravičnost in kohezijo doma, si moramo tudi prizadevati, da svoje vrednote, vključno s socialnimi in okoljskimi standardi ter kulturno raznolikostjo, uveljavimo v svetu“ (9). Te teme so bile nadalje obravnavane v sporočilu Trgovina za vse iz leta 2015 (10).

3.3

Zato EESO močno podpira temeljno izhodišče v skupnem sporočilu, ki je svarilno. Kljub temu se zdi, da ni nobene povezave z mnogimi nedavnimi dogodki v Aziji, zlasti tistimi, ki bodo za Evropo sčasoma pomenili strateški izziv. Med te dogodke sodijo med drugim pobuda En pas, ena pot, Šanghajska organizacija za sodelovanje ter povečana povezljivost med Rusijo, Kitajsko, Srednjo Azijo, Turčijo, Iranom in celo Indijo, zlasti na področju energije in prometa.

3.3.1

Zelo nerazveseljivo je, da ob tej priložnosti ni bila podana nobena resnično globoka vizija prihodnjega razvoja odnosa in povezljivosti EU z Azijo. Poleg tega tudi ni bilo preučeno, kaj od EU morda pričakujejo azijske države: naložbe, trge, pomoč pri krepitvi zmogljivosti? Sporočilo se bere bolj kot seznam „gradnikov strategije“, ki so že postavljeni, namesto da bi bili navedeni kakršni koli cilji glede tega, kaj želi EU ustvariti v prihodnje. Svežega razmišljanja, usmerjenega v prihodnost, je bolj malo, zlasti takšnega zunaj okvirov.

Mogoče to nikoli ni bil namen skupnega sporočila, toda po mnenju EESO je bilo izpuščenih veliko ključnih priložnosti, ki so podrobno opisane zgoraj.

4. Povezljivost

4.1

Glavna tema sporočila je povezljivost, kot je bila opredeljena na ministrskem srečanju ASEM novembra 2017. Čeprav naj bi se obravnavala na vrhu leta 2018, pa sporočilo ASEM ne obravnava. Povezljivost zajema zelo široko paleto tem, ki so razdeljene na šest specifičnih področij: železniška, cestna, letalska in pomorska infrastruktura, energetska (elektrika, plin) infrastruktura, IKT, umetna inteligenca, pametna omrežja, trgovinska in naložbena razmerja ter ključna razsežnost povezljivosti med ljudmi.

4.2

Sporočilo trajnostno povezljivost dopolnjuje s finančno uspešnostjo, ki jo obsežno in poglobljeno obravnava v poznejšem poglavju z naslovom Mednarodna partnerstva na področju financiranja. Pri tem je omenjena Azijska banka za investicije v infrastrukturo (AIIB), ki v ZDA ni dobro zapisana, ni pa nobene besede o pomislekih, ki jih je EP (11) izrazil v zvezi s kitajsko pobudo „16 + 1“, ki v Evropi ustvarja visoko zadolženost in le malo delovnih mest, njene posledice pa so in bodo vidne tudi preko meja EU. Ti pomisleki so sledili napovedim Kitajske na vrhu 16 + 1 leta 2017, da bo vložila tri milijarde USD v infrastrukturo teh 16 evropskih držav, pri čemer je EP poudaril, da se ti projekti „ne smejo oddajati na podlagi nepreglednih postopkov javnega naročanja“.

4.2.1

Evropski parlament je držav članice pozval, naj veliko tesneje sodelujejo in zagotovijo, „da ne bodo ogrozile nacionalnih in evropskih interesov v zameno za kratkoročno finančno podporo“. Ta splošna zaskrbljenost je izražena tudi v predlogu EU o okviru za pregled neposrednih tujih naložb v Evropski uniji (12).

4.2.2

Odbor ugotavlja, da za evropska podjetja in konzorcije sicer obstajajo podporni instrumenti EU za Afriko, ne pa za povezave med Azijo in Evropo. Ker so nenazadnje takšna podjetja v slabšem položaju v primerjavi s kitajskimi podjetji, ki prejemajo podporo v okviru pobude En pas, ena pot, Odbor meni, da mora Komisija te ukrepe, ki so na voljo za Afriko, zdaj razširiti, da bo InvestEU kril tudi naložbena tveganja v Aziji in drugod po svetu. V postopkih javnega naročanja bi se morala taka podpora izvajati ob spoštovanju pravic delavcev tudi v tretjih državah, ki so prejemnice tujih naložb.

4.3

Celovita povezljivost vključuje prometno, digitalno in energetsko povezljivost. V zvezi z digitalno povezljivostjo so v točki 3.2 sporočila omenjene visokozmogljive omrežne povezave, univerzalen in cenovno ugoden dostop do interneta ter „mirno, varno in odprto okolje IKT“, pri čemer je treba „obravnavati kibernetske grožnje ter varovati človekove pravice in svoboščine na spletu, vključno z varstvom osebnih podatkov“. Ničesar pa ni mogoče prebrati o tem, kako obravnavati evropske ali azijske države, ki imajo zelo različne pristope k tem vprašanjem.

4.4

Glede prometa sporočilo navaja, da 70 % trgovine poteka po morju in 25 % po zraku, kar je glede na razdalje neizogibno. Kljub temu ugotavljamo, da v zvezi s carinskimi formalnostmi v sporočilu očitno ni upoštevan sporazum STO o olajševanju trgovine, ki je začel veljati februarja 2017.

4.4.1

Sporočilo priznava precejšnji potencial rasti na področju prometa in opozarja, da „železniški prevoz ostaja razmeroma nepomemben“. Pomorski promet je za mnoge azijske države veliko primernejši, saj lahko ladja sprejme do 200-krat več kontejnerjev kot vlak. Pomorski promet pa je svetovno in ne azijsko vprašanje. Sporočilo navaja še, da „je cestni prevoz navadno smiseln na srednje razdalje“ […], in kot sekundarno prometno omrežje“. Zakaj medvladna komisija za prometni koridor Evropa–Kavkaz–Azija (13) sploh ni omenjena?

4.4.2

Eno od ključnih priporočil EESO v mnenju o Srednji Aziji (14) iz leta 2015 je bilo, da bi EU morala vložiti več truda v pridobivanje rezultatov medvladne komisije za prometni koridor Evropa–Kavkaz–Azija, da se „pospeši razvoj trajnostne infrastrukturne verige in zagotovi večmodalni prevoz (zlasti železniško in cestno infrastrukturo) s povezavo koridorja z vseevropskimi prometnimi omrežji (TEN)“.

4.4.3

EESO je poudaril, da „za EU ostaja pomembna tudi pobuda TRACECA, mednarodni program za okrepitev gospodarskih odnosov, blagovne menjave in prometnih povezav med črnomorskim bazenom, Južnim Kavkazom in Srednjo Azijo na podlagi obstoječih prometnih sistemov, s politično voljo in skupnimi težnjami vseh 13 držav članic“. Morebitne primere korupcije je treba obravnavati neposredno.

4.4.4

Poleg tega izraža presenečenje, da sporočilo vsebuje zgolj predlog, naj si EU prizadeva „za povezovanje dobro razvitega okvira vseevropskega prometnega omrežja (TEN-T) z omrežji v Aziji“. V mnenju iz leta 2015 je EESO ponovil „priporočilo iz leta 2011, da je treba predlagane prometne koridorje Kitajske in EU v celoti uskladiti, po možnosti tudi v železniški infrastrukturi“. V letu 2019 EESO to priporočilo znova ponavlja.

4.4.5

To mnenje navaja tudi naslednje: „Izgradnja sodobne interoperabilne cestne in strateške železniške infrastrukture vzdolž Svilne poti je bistvenega interesa za Kitajsko, EU in tudi Rusijo. Uspešna povezava te regije s sodobno in zanesljivo infrastrukturo bi morala biti velika priložnost ne samo za tesnejše gospodarsko povezovanje regije, temveč tudi za spodbujanje mobilnosti ljudi in večkulturne izmenjave, kar bi prispevalo k boljšemu okolju za napredek pravne države in demokracije.“ Z vidika cilja trajnostnega razvoja št. 9 (zgraditi vzdržljivo infrastrukturo, spodbujati trajnostno industrializacijo ter pospeševati inovacije) je to še toliko nujnejše.

4.4.6

EESO obžaluje tudi, da ni ničesar povedanega o širitvi cestnih in železniških povezav proti Indiji in severnovzhodni Aziji, čeprav so v Srednji Aziji in Iranu nedavno potekala obsežna cestna gradbena dela. Odstop ZDA od sporazuma o skupnem celovitem načrtu ukrepanja (JCPOA) (15) je pri tem morebiti odločilen dejavnik.

4.5

Poglavje o energetski povezljivosti (točka 3.3.) je še zlasti kratko. EESO je že priporočil, „naj uspeh povezav EU s precejšnjimi zalogami energentov v Srednji Aziji temelji na praktičnih in ekonomskih razlogih. Dobro je, da EU sodeluje pri razvoju energetskega sektorja v teh državah, tudi zato, ker so njihove zaloge dodatni in dopolnilni (ne alternativni) viri energije za Evropo, čeprav se pojavljajo težave pri tranzitu in prevozu. Vsekakor pa se bo treba izogniti morebitnim nesporazumom s Kitajsko, ki si prav tako prizadeva povečati oskrbo z energijo iz Srednje Azije“.

4.5.1

EESO znova ponavlja priporočilo, naj „se uporabi široko strokovno znanje EU pri krepitvi sodelovanja za večjo energetsko učinkovitost in uporabo obnovljivih virov energije, saj je v regiji še ogromno neizkoriščenih možnosti“.

4.5.2

S presenečenjem ugotavlja, da voda ni omenjena, čeprav je življenjsko pomembna dobrina v večini Azije in lahko resnično sproži konflikte. Gospodarjenje z vodo je tako kot okoljska trajnost odločilnega pomena, zlasti z vidika njene učinkovite rabe in tratenja.

4.5.3

Podnebne spremembe bodo problem pomanjkanja vode še zaostrile. V srednji Aziji že obstajajo nastavki za spore med državami, ki imajo vodo, nimajo pa omembe vrednih virov ogljikovodikov, in državami, ki imajo nafto in plin, ne pa tudi vode. Potencialna zajezitev velikih rek, kot je Mekong, ostaja odprto vprašanje, poseben izziv pa bo po pričakovanjih predstavljalo tudi taljenje t. i. tretjega pola, himalajskega ledenega pokrova.

5. Pobuda En pas, ena pot ter širši premisleki o odnosih med EU in Azijo

5.1

EESO ni edini, ki je presenečen, da v sporočilu pobuda En pas, ena pot ni omenjena; mnogi so pričakovali, da bo sporočilo ključni del odziva Evrope.

5.1.1

Pobudo je prvi uvedel predsednik Xi v Astani leta 2013. Takrat se je imenovala Gospodarski pas Svilne ceste (Silk Road Economic Belt) – svilna cesta je zgodovinska povezava med EU in Azijo.

5.1.2

Prvotno je bilo zanjo namenjenih 16,3 milijarde USD, zdaj pa je ta znesek veliko višji in ponujen v gotovini. Namen pobude je bil ustvariti tesnejše povezave z Evropo, bila pa je tudi del širše vizije o razširitvi regionalnega sodelovanja med Kitajsko in drugimi azijskimi državami ter Afriko, okrepitvi regionalne povezljivosti, poglobitvi trgovinskih in gospodarskih odnosov ter širitvi stikov med ljudmi. Zdaj je njen cilj ustvarjanje trgovinskih in infrastrukturnih kopenskih in pomorskih povezav, ki vključujejo več kot sedemdeset držav in povečujejo naložbe, razvoj ter finančno povezljivost in povezljivost med ljudmi, kar je močan izraz želje Kitajske, da bi imela večjo vlogo na globalni ravni, čeprav imajo mnogi (vključno z Indijo in Japonsko) pomisleke glede s tem povezanih političnih in finančnih zahtev.

5.1.3

Po mnenju EESO je izredno pomembno, da se EU uradno odzove na pobudo En pas, ena pot. Strateško partnerstvo med EU in Kitajsko je pomembno. Namen pobude En pas, ena pot je zagotoviti konkretne infrastrukturne, prometne in trgovinske povezave, obravnavano sporočilo pa je veliko bolj „megleno“. Ali EU želi, da bodo v prihodnosti vse poti namesto v Rim vodile v Peking?

5.2

Pobuda En pas, ena pot je odločilni dejavnik povezljivosti med EU in Azijo. Pomisleki, ki jih je izrazil EP, so bili že omenjeni. Gospodarska zbornica EU na Kitajskem je poudarila, da mora biti pobuda En pas, ena pot dvosmerna in da je njena prihodnost odvisna od tega, ali bodo trgovinski in investicijski tokovi potekali v obe smeri, za kar bo Kitajska morala odpreti svoje trge.

5.2.1

Po mnenju gospodarske zbornice bo pobuda uspešna le, če bo temeljila na odprtih trgih, uravnoteženem trgovanju, preglednosti in vzajemnosti. Zbornica poudarja, da Azija, tako kot preostali svet, potrebuje trdno infrastrukturo, in da lahko izboljšana povezljivost odločilno prispeva h gospodarski rasti, zato je takšen pristop v interesu vseh sodelujočih v tem ambicioznem projektu. Zbornica poziva k uvedbi preglednih postopkov javnega naročanja, ki bodo evropskim in kitajskim podjetjem, zlasti zasebnim, omogočili, da se pod enakimi konkurenčnimi pogoji potegujejo za projekte, ki bodo dodeljeni najboljšim ponudnikom. Če te zahteve ne bodo izpolnjene, bodo sredstva po vsej verjetnosti porabljena brez koristi, projekti pa bodo propadli (16).

5.2.2

Komisija v sporočilu v točki 5.3. obravnava enake konkurenčne pogoje za podjetja. Podjetja EU so izrazila zaskrbljenost in pozvala k večji preglednosti ter tesnejšemu vključevanju podjetij v zgodnejši fazi projektov En pas, ena pot, da se omogočita potrebna skrbnost in ocena tržne uspešnosti ter zagotovijo tržno gospodarstvo, ki temelji na pravilih, ter nediskriminatorni postopki javnega naročanja.

5.3

Sporočilo opozarja na cilje trajnostnega razvoja. Po mnenju EESO je nujno ustvariti formalno povezavo med njimi in pobudo En pas, ena pot. V skupni izjavi okrogle mize EU-Kitajska (17) iz leta 2017 je poudarjeno, da bi moralo izvajanje te pobude prispevati k uresničitvi agende ZN za obdobje do leta 2030 in njenih ciljev trajnostnega razvoja, pa tudi k izvajanju Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah.

5.3.1

V skupni izjavi iz leta 2018 (18) pa je navedeno, da bi morali EU in Ljudska republika Kitajska kot pomembni trgovinski in naložbeni partnerici še naprej usklajevati razvoj in izvajanje večjih infrastrukturnih pobud ter poglobiti sodelovanje med drugim na področju trgovine, lajšanja naložb, e-trgovine, povezljivosti, infrastrukture, IT, energije in stikov med ljudmi. Organi na obeh straneh bi morali zagotoviti, da so vse skupne pobude in projekti finančno in okoljsko vzdržni, s čimer prispevajo k doseganju ciljev trajnostnega razvoja. V izjavi je poudarjeno, da tako agenda do leta 2030 kot Pariški sporazum izpostavljata pereče potrebe po globalni infrastrukturi in da je treba pri pobudi En pas, ena pot ter pri povezljivosti med Evropo in Azijo upoštevati vse cilje trajnostnega razvoja.

5.3.2

Na okrogli mizi je bil podan zaključek, da bodo večji projekti koristili obema stranema le, če bodo ustvarjali vzajemne koristi in bodo pregledni, interoperabilni, vzajemni in trajnostni ter bodo temeljili na posvetovanju, prispevkih in skupnih prednostih.

5.4

Kar zadeva širši premislek o povezljivosti med EU in Azijo, je jasno, da so številna vprašanja, relevantna za pobudo En pas, ena pot, veliko bolj obsežna. Sporočilo na primer poudarja cilje trajnostnega razvoja, vendar jih podrobneje ne obravnava. Med najpomembnejšimi cilji trajnostnega razvoja, ne samo za pobudo En pas, ena pot, temveč za celotno vseazijsko povezljivost, so:

—	cilj št. 6 (čista voda in sanitarna ureditev),

—	cilj št. 7 (vsem zagotoviti dostop do cenovno sprejemljivih, zanesljivih, trajnostnih in sodobnih virov energije),

—	cilj št. 9 (zgraditi vzdržljivo infrastrukturo, spodbujati trajnostno industrializacijo ter pospeševati inovacije),

—	cilj št. 8 (spodbujati vključujočo in trajnostno gospodarsko rast, zaposlovanje in dostojno delo za vse) ter

—	cilj št. 14 (ohranjati in vzdržno uporabljati oceane, morja in morske vire).

5.4.1

Upoštevati pa je treba tudi mnoge druge cilje trajnostnega razvoja, zlasti cilj št. 5 (doseči enakost spolov), cilj št. 11 (trajnostna mesta in skupnosti), cilj št. 12 (zagotoviti trajnostne načine proizvodnje in porabe) ter cilj št. 15 (trajnostno gospodariti z gozdovi, boriti se proti širjenju puščav, preprečiti degradacijo tal in obrniti ta pojav ter preprečiti izgubo biotske raznovrstnosti).

5.5

V sporočilu je utemeljeno velik poudarek na „povezljivosti, ki temelji na pravilih“. Pri tem ima Svetovna trgovinska organizacija pomembno vlogo, ki jo zdaj ogroža Trumpova administracija. Ena od glavnih nalog STO je spodbujanje preglednosti v mednarodni trgovini, zlasti preko sistema vzajemnih strokovnih pregledov, ki omogoča redno pregledovanje trgovinskih praks članic. STO je forum, v katerem bi bilo treba obravnavati pomisleke, kakršne so izrazile ZDA glede Kitajske, vključno z dampinškimi praksami in prikritimi subvencijami.

5.5.1

Zaradi tega in številnih drugih geopolitičnih razlogov bo imela STO ob upoštevanju eksponentne rasti trgovine v številnih azijskih državah močno podporo, poleg tega pa bo azijska stran podprla EU pri zavzemanjih za STO, njeno vlogo in ključne dejavnosti.

5.5.2

Poseben podcilj v okviru cilja št. 17 (oživiti globalno partnerstvo za trajnostni razvoj) je spodbujati vsesplošen, urejen, odprt, nediskriminatoren in enakopraven trgovinski sistem v okviru Svetovne trgovinske organizacije. V ministrski izjavi s konference STO v Nairobiju (19) je navedeno, da lahko mednarodna trgovina pripomore k doseganju trajnostne, trdne in uravnotežene rasti za vse, pri čemer je poudarjeno, da bi bilo to veliko težje doseči brez učinkovitega večstranskega trgovinskega mehanizma.

6. Večja vloga civilne družbe

6.1

Kot že omenjeno, se v vse sporazume EU o prosti trgovini in gospodarskem partnerstvu od leta 2011 vključi obsežno poglavje o trgovini in trajnostnem razvoju, civilna družba pa ima aktivno vlogo pri spremljanju.

6.1.1

Kljub temu sta vloga in pojem civilne družbe v Aziji zelo drugačna kot v Evropi ali drugod. Vzpostavitev učinkovitega foruma civilne družbe v okviru sporazuma o prosti trgovini med EU in Korejo je bila uspešna, čeprav je bila to dolgotrajna naloga. V okviru dolgotrajnih, intenzivnih in plodnih stikov se trenutno podoben mehanizem vzpostavlja med EU in Japonsko. Za Singapur ali Vietnam pa ni mehanizma, na katerega bi se bilo mogoče opreti po ratifikaciji. Verjetno bodo sledile tudi druge države članice združenja ASEAN, zlasti Indonezija. Čeprav je sporočilo vodilni element povezljivosti EU s civilno družbo v Aziji, pa tega vprašanja ne omenja.

6.2

EESO pozdravlja vključitev povezljivosti med ljudmi v sporočilo, ki se nanaša zlasti na „povezljivost in mobilnost med študenti, akademiki in raziskovalci“ (točka 3.4.), ki sta „ključni za medsebojno razumevanje in gospodarsko rast“. Izpostavljeni so tudi progam Erasmus in ukrepi Marie Skłodowska-Curie. Do povezljivosti med ljudmi večinoma prihaja prek trgovine, turizma ali športa, čeprav je EU vzpostavila tudi širok nabor pobud za dialog s Kitajsko, Indijo in drugimi.

6.2.1

Vključevanje mladih, zlasti preko programov izobraževanja in izmenjav, je še posebej pomembno. Revidirani in težko pričakovani program EU Erasmus+ je tukaj ključnega pomena, saj pomaga razvijati tesnejše stike na področju izobraževanja in mobilnost na terciarni ravni, ki bi jih morale spremljati olajšave pri izdajanju vize in oprostitev plačila taks za najbolj nadarjene študente. Vendar pa je ta program globalen in glede na raznolikost Azije ni enostavno ali morda celo zaželeno, da bi pridobil specifičen azijski značaj.

6.2.2

Vendar mora to potekati v obe smeri: tudi v Aziji je veliko vrhunsko usposobljenih strokovnjakov. Številne azijske države se bolj zanimajo za medsebojno priznavanje kvalifikacij, večjo mobilnost delovne sile in enostaven dostop do vizumov, kar je pokazal že zastoj pogajanj z Indijo.

6.3

Na vsak način pa mora EU storiti več, da bi pritegnila ljudi iz Azije. V sporočilu je povedanega zelo malo o človekovih pravicah (morda zaradi velikih razlik v odnosu to tega vprašanja v Aziji), pravni državi, dobrem upravljanju in demokratizaciji, kar je precejšnje razočaranje. EU mora spodbujati krepitev zaupanja. Celotna Azija se namreč še vedno spopada s hudimi izzivi zaradi težkega in obsežnega prehoda s planskega na bolj nacionalno usmerjena tržna gospodarstva, ki ga kot vedno otežujejo še obdobja etničnih, okoljskih in gospodarskih pretresov, če korupcijo pustimo ob strani.

V Bruslju, 20. marca 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) JOIN(2018) 31 final.

(2) www.traceca-org.org/en/traceca/

(3) EP 2017/2274(INI), 11. julij 2018.

(4) Mnenji EESO o prispevku civilne družbe k pregledu strategije EU za Srednjo Azijo (UL C 242, 23.7.2015, str. 1) ter o vlogi EU, njenih odnosih s Srednjo Azijo in prispevku civilne družbe (UL C 248, 25.8.2011, str. 49).

(5) Azijsko-evropsko srečanje, pri katerem sodeluje 30 evropskih in 21 azijskih držav.

(6) Vključno z mnenji (i) Vloga notranjih svetovalnih skupin pri spremljanju izvajanja prostotrgovinskih sporazumov, (ii) Trgovina za vse – Za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko (UL C 264, 20.7.2016, str. 123) ter (iii) Poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju v sporazumih EU o prosti trgovini (UL C 227, 28.6.2018, str. 27).

(7) https://eeas.europa.eu/regions/asia/334/asia_en

(8) Glej opombo pod črto 4.

(9) COM(2006) 567 final, točka 3.1(iii).

(10) COM(2015) 497 final.

(11) Glej opombo pod črto 3.

(12) COM(2017) 487 final.

(13) Glej opombo pod črto 2.

(14) Glej opombo pod črto 4.

(15) Skupni celovit načrt ukrepanja, ki je bil leta 2015 sklenjen z Iranom.

(16) Kot je bilo znova potrjeno 27. maja 2017.

(17) 15. okrogla miza EU-Kitajska.

(18) 16. okrogla miza EU-Kitajska.

(19) Ministrska izjava iz Nairobija.

		ISSN 1977-1045
Uradni list Evropske unije		C 228

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Letnik 62 5. julij 2019

Vsebina		Stran
	I Resolucije, priporočila in mnenja
	MNENJA
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
2019/C 228/01	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Digitalna zdravstvena pismenost – državljanom prijazno zdravstvo v Evropi v času demografskih sprememb (mnenje na lastno pobudo)	1
	MNENJA
2019/C 228/02	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Zaposlitvene priložnosti za ekonomsko neaktivne osebe (mnenje na lastno pobudo)	7
2019/C 228/03	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Ustrezni izobraževalni sistemi za odpravo neskladja v znanju in spretnostih – kakšen prehod je potreben? (mnenje na lastno pobudo)	16
2019/C 228/04	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Močna in raznolika civilna družba za odporno demokracijo (mnenje na lastno pobudo)	24
2019/C 228/05	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Pot belega goloba – predlog globalne strategije za utrjevanje miru pod vodstvom EU (mnenje na lastno pobudo)	31
2019/C 228/06	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Prisluhniti državljanom Evrope za trajnostno prihodnost (do Sibiua in naprej)	37
2019/C 228/07	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Kohezijska politika v obdobju po letu 2020 (mnenje na lastno pobudo)	50
2019/C 228/08	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Prihodnost EU: koristi za državljane in spoštovanje evropskih vrednot (raziskovalno mnenje na zaprosilo romunskega predsedstva Sveta Evropske unije)	57
2019/C 228/09	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Izobraževanje o Evropski uniji (raziskovalno mnenje na zaprosilo romunskega predsedstva)	68

	III Pripravljalni akti
	EVROPSKI EKONOMSKO-SOCIALNI ODBOR
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
2019/C 228/10	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu o letnem programu dela Unije za evropsko standardizacijo za leto 2019 (COM(2018) 686 final)	74
2019/C 228/11	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru – Harmonizirani standardi: krepitev preglednosti in pravne varnosti za popolnoma delujoč enotni trg (COM(2018) 764 final)	78
2019/C 228/12	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Za celovit okvir Evropske unije o endokrinih motilcih (COM(2018) 734 final)	83
2019/C 228/13	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Skupno sporočilo Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Akcijski načrt proti dezinformacijam (JOIN(2018) 36 final)	89
2019/C 228/14	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Skupno sporočilo Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij in Evropski investicijski banki – Povezovanje Evrope in Azije – gradniki strategije EU (JOIN(2018) 31 final)	95
2019/C 228/15	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 1303/2013 glede virov za posebno dodelitev za pobudo za zaposlovanje mladih (COM(2019) 55 final – 2019/0027 (COD))	103

Zaprosilo	Evropski parlament, 11.2.2019 Svet Evropske unije, 19.2.2019
Pravna podlaga	člena 177 in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	20.3.2019
Plenarno zasedanje št.	542
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	132/0/1