Zadnje objave Sodišča Evropske unije v Uradnem listu Evropske unije

(2019/C 148/01)

Zadnja objava

UL C 139, 15.4.2019

Prejšnje objave

UL C 131, 8.4.2019

UL C 122, 1.4.2019

UL C 112, 25.3.2019

UL C 103, 18.3.2019

UL C 93, 11.3.2019

UL C 82, 4.3.2019

Ta besedila so na voljo na:

EUR-Lex: http://eur-lex.europa.eu

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 7. marca 2019 – Balázs-Árpád Izsák, Attila Dabis/Evropska komisija, Madžarska, Helenska republika, Romunija, Slovaška republika

(Zadeva C-420/16 P) (1)

(Pritožba - Pravo institucij - Državljanska pobuda - Uredba (EU) št. 211/2011 - Registracija predloga državljanske pobude - Člen 4(2)(b) - Pogoj, da predlog ni očitno zunaj okvira, v katerem ima Evropska komisija pristojnost za predložitev predlogov pravnih aktov Unije za namen izvajanja Pogodb - Dokazno breme - Ekonomska, socialna in teritorialna kohezija - Člen 174 PDEU - Državljanska pobuda „Kohezijska politika za enakost regij in ohranitev regionalnih kultur“ - Zahteva za registracijo - Zavrnitev Komisije)

(2019/C 148/02)

Jezik postopka: madžarščina

Stranke

Pritožnika: Balázs-Árpád Izsák, Attila Dabis (zastopnik: D. Sobor, ügyvéd)

Druge stranke v postopku: Evropska komisija, (zastopniki: K. Banks, K. Talabér-Ritz, H Krämer in B.-R. Killmann, agenti), Madžarska (zastopnik: M. Z. Fehér, agent), Helenska republika, Romunija, (zastopniki: R. H. Radu, C. R. Canțăr, C.-M. Florescu, L. Lițu in E. Gane, agenti), Slovaška republika (zastopnica: B. Ricziová, agentka)

Izrek

1.	Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 10. maja 2016, Izsák in Dabis/Komisija (T-529/13, EU:T:2016:282), se razveljavi.

2.	Sklep Komisije C(2013) 4975 final z dne 25. julija 2013 o zahtevi za registracijo evropske državljanske pobude „Kohezijska politika za enakost regij in ohranitev regionalnih kultur“ se razglasi za ničen.

3.	Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.

4.	Madžarska, Romunija in Slovaška republika nosijo svoje stroške.

---

(1)  UL C 392, 24.10.2016.

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 5. marca 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Tallinna Ringkonnakohus – Estonija) – Eesti Pagar AS/Ettevõtluse Arendamise Sihtasutus, Majandus- ja Kommunikatsiooniministeerium

(Zadeva C-349/17) (1)

(Predhodno odločanje - Državne pomoči - Uredba (ES) št. 800/2008 (Uredba o splošnih skupinskih izjemah) - Člen 8(2) - Pomoči, ki imajo spodbujevalni učinek - Pojem „začetek izvajanja projekta“ - Pristojnosti nacionalnih organov - Nezakonita pomoč - Neobstoj odločbe Evropske komisije ali nacionalnega sodišča - Obveznost nacionalnih organov, da na lastno pobudo izterjajo nezakonito pomoč - Pravna podlaga - Člen 108(3) PDEU - Splošno načelo varstva legitimnih pričakovanj, določeno s pravom Unije - Odločba pristojnega nacionalnega organa o dodelitvi pomoči na podlagi Uredbe št. 800/2008 - Seznanjenost z okoliščinami, zaradi katerih je izključena upravičenost prošnje za pomoč - Nastanek legitimnega pričakovanja - Neobstoj - Zastaranje - Pomoči, ki so sofinancirane iz strukturnega sklada - Ureditev, ki se uporablja - Uredba (ES, Euratom) št. 2988/95 - Nacionalna ureditev - Obresti - Obveznost zahtevati obresti - Pravna podlaga - Člen 108(3) PDEU - Ureditev, ki se uporablja - Nacionalna ureditev - Načelo učinkovitosti)

(2019/C 148/03)

Jezik postopka: estonščina

Predložitveno sodišče

Tallinna Ringkonnakohus

Stranke v postopku v glavni stvari

Pritožnica: Eesti Pagar AS

Nasprotni stranki v postopku s pritožbo: Ettevõtluse Arendamise Sihtasutus, Majandus- ja Kommunikatsiooniministeerium

Izrek

1.

Člen 8(2) Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov [107 PDEU in 108 PDEU] (Uredba o splošnih skupinskih izjemah) je treba razlagati tako, da se je „izvajanje projekta ali dejavnosti“ v smislu te določbe začelo, ko je bilo prvo naročilo opreme za ta projekt ali za to dejavnost dano s sprejetjem nepogojne in pravno zavezujoče zaveze pred vložitvijo prošnje za pomoč, in sicer ne glede na morebitne stroške odstopa od te zaveze.

2.	Člen 108(3) PDEU je treba razlagati tako, da se s to določbo od nacionalnega organa zahteva, da na lastno pobudo izterja pomoč, ki jo je dodelil na podlagi Uredbe št. 800/2008, če pozneje ugotovi, da pogoji, ki so določeni s to uredbo, niso bili izpolnjeni.

3.	Pravo Unije je treba razlagati tako, da nacionalni organ, če pomoč dodeli ob napačni uporabi Uredbe št. 800/2008, v korist prejemnika pomoči ne more ustvariti legitimnih pričakovanj glede zakonitosti te pomoči.

4.

Pravo Unije je treba razlagati tako, da je, če je nacionalni organ pomoč dodelil iz strukturnega sklada ob napačni uporabi Uredbe št. 800/2008, zastaralni rok, ki se uporabi za izterjavo nezakonite pomoči, štiriletni zastaralni rok, določen v členu 3(1) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, če so izpolnjeni pogoji za uporabo te uredbe, v nasprotnem primeru pa rok, ki je določen z veljavnim nacionalnim pravom.

5.

Pravo Unije je treba razlagati tako, da mora nacionalni organ, kadar na lastno pobudo začne izterjavo pomoči, ki jo je napačno dodelil na podlagi Uredbe št. 800/2008, od prejemnika te pomoči zahtevati obresti v skladu s pravili veljavnega nacionalnega prava. V zvezi s tem člen 108(3) PDEU zahteva, da ta pravila omogočajo celovito izterjavo nezakonite pomoči in da se zato prejemniku te pomoči naloži plačilo obresti za celotno obdobje, v katerem je imel na voljo to pomoč, in sicer po obrestni meri, ki ustreza tisti, ki bi se uporabila, če bi si moral znesek zadevne pomoči v navedenem obdobju izposoditi na trgu.

---

(1)  UL C 269, 14.8.2017.

Sodba Sodišča (šesti senat) z dne 7. marca 2019 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Supremo Tribunal Administrativo – Portugalska) – Suez II Water Technologies & Solutions Portugal, Unipessoal Lda, nekdanja GE Power Controls Portugal Unipessoal, Lda/Fazenda Pública

(Zadeva C-643/17) (1)

(Predhodno odločanje - Carinska unija - Uredba (EGS) št. 2913/92 - Člen 37 - Carinski zakonik Skupnosti - Uredba (EGS) št. 2454/93 - Člen 313 - Carinski status blaga - Domneva skupnostnega statusa blaga)

(2019/C 148/04)

Jezik postopka: portugalščina

Predložitveno sodišče

Supremo Tribunal Administrativo

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Suez II Water Technologies & Solutions Portugal, Unipessoal Lda, nekdanja GE Power Controls Portugal Unipessoal, Lda

Tožena stranka: Fazenda Pública

Izrek

Člen 313 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 75/98 z dne 12. januarja 1998, je treba razlagati tako, da je za blago, kakršno je obravnavano v postopku v glavni stvari, ki so ga družbe s sedežem v tretji državi dostavile in zanj izstavile račun družbi s sedežem na carinskem območju Evropske unije z namenom tamkajšnje uporabe, treba šteti, da je bilo vneseno na to carinsko območje v smislu člena 37 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 82/97 z dne 19. decembra 1996, in da zato zanj velja izjema iz člena 313(2)(a) Uredbe št. 2454/93, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 75/98, pri čemer se status skupnostnega blaga prizna samo blagu, za katero se predloži dokaz, da je bilo predmet postopkov sprostitve v prosti promet na carinskem območju Unije.

---

(1)  UL C 52, 12.2.2018.

Sodba Sodišča (deseti senat) z dne 6. marca 2019 – BMB sp. z o.o./Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), Ferrero SpA

(Zadeva C-693/17 P) (1)

(Pritožba - Model Skupnosti - Uredba (ES) št. 6/2002 - Člen 25(1)(e) - Postopek za ugotovitev ničnosti - Model, ki predstavlja posode za sladkarije - Razglasitev ničnosti)

(2019/C 148/05)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožnica: BMB sp. z o.o. (zastopnik: K. Czubkowski, radca prawny)

Drugi stranki v postopku: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (zastopnika: S. Hanne in D. Walicka, agenta), Ferrero SpA (zastopnik: M. Kefferpütz, Rechtsanwalt)

Izrek

1.	Pritožba se zavrne.

2.	BMB sp. z o.o. se naloži plačilo stroškov.

---

(1)  UL C 142, 23.4.2018.

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 7. marca 2019 – Evropska komisija/Alain Laurent Brouillard

(Zadeva C-728/17 P) (1)

(Pritožba - Javni uslužbenci - Zaposlovanje - Javni natečaj - Pogoji za pripustitev k natečaju - Diplome in zahtevana stopnja izobrazbe - Javni natečaj EPSO/AD/306/15 - Predizbor kandidatov na podlagi prijav - Stopnja izobrazbe, ki ustreza popolni pravni izobrazbi, pridobljeni v belgijski, francoski ali luksemburški visokošolski ustanovi - Magisterij dveletnega študijskega programa prava, ekonomije, managementa, smer zasebno pravo, specializacija pravnik lingvist - Izdaja po „potrditvi pridobljenih izkušenj“ - Zavrnitev prijave)

(2019/C 148/06)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Pritožnica: Evropska komisija (zastopniki: P. Mihaylova in G. Gattinara, agenta)

Druga stranka v postopku: Alain Laurent Brouillard (zastopnik: H. Brouillard, avocat)

Izrek

1.	Pritožba se zavrne.

2.	Evropski Komisiji se naloži plačilo stroškov.

---

(1)  UL C 112, 26.3.2018.

Pritožba, ki jo je Mauro Bettani vložil 13. junija 2018 zoper sklep Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 24. aprila 2018 v zadevi T-80/18, Bettani/Komisija

(Zadeva C-392/18 P)

(2019/C 148/07)

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Pritožnik: Mauro Bettani (zastopnik: M. Bettani, avvocato)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Sodišče (šesti senat) je s sklepom z dne 7. marca 2019 zavrglo pritožbo in odločilo, da Mauro Bettani nosi svoje stroške.

Pritožba, ki jo je M-Sansz Kereskedelmi, Termelő és Szolgáltató Kft. (M-Sansz Kft.) vložila 3. decembra 2018 zoper sklep Splošnega sodišča (sedmi senat) z dne 28. septembra 2018 v zadevi T-709/17, M–Sansz/Komisija

(Zadeva C-757/18 P)

(2019/C 148/08)

Jezik postopka: madžarščina

Stranki

Pritožnica: M-Sansz Kereskedelmi, Termelő és Szolgáltató Kft. (M-Sansz Kft.) (zastopnik: L. Ravasz, odvetnik)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predlog

Družba M-Sansz Kft. Sodišču s pritožbo predlaga, naj:

—

sklep Splošnega sodišča (sedmi senat) z dne 28. septembra 2018, M–Sansz/Komisija, T-709/17, razveljavi ter s sodbo ugovor izpodbojnosti tožene stranke zavrne in tožbenemu zahtevku ugodi tako, da glede sklepov Komisije SA.29432 [CP 290/2009] in SA.45498 [FC/2016] primarno ugotovi, da se z navedenima sklepoma ne ugotavlja združljivost državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, podredno pa, da izpodbijana sklepa v zvezi s sporom, ki se pod opravilno številko 23.P.25.843/2016 vodi pri Fővárosi Törvényszék (sodišče v glavnem mestu, Madžarska) ne štejeta za pravno zavezujoča akta za tožečo stranko, zaradi česar tožeča stranka ni stranka, na katero se ta predpisa neposredno in posamično nanašata, saj odškodninski zahtevek utemeljuje na tem, da državna pomoč krši člen 107(1) PDEU, ne pa člen 107(3) PDEU. Če, nasprotno, izpodbijana sklepa v zvezi s sporom, ki temelji na členu 107(1) PDEU, veljata za pravno zavezujoča akta za tožečo stranko, tožbenemu zahtevku ugodi tako, da ugotovi, da sta izpodbijana sklepa nična, ker državna pomoč, ki so jo dodelili madžarski organi, krši člen 107(1) PDEU (razglasitev ničnosti);

—	če ne vidi možnosti za meritorno odločitev, navedeni sklep Splošnega sodišča razveljavi in zadevo s sklepom vrne v ponovno odločanje Splošnemu sodišču kot prvostopenjskemu sodišču;

—	če bi v zadevi odločilo tako, da ugodi predlogom iz prve alinee, toženi stranki naloži, da nosi svoje stroške, ki so ji nastali na prvi in drugi stopnji.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Kršitev člena 263 PDEU ter predpisov in sodne prakse, ki so poudarjeni z debelo, kot sledi:

Madžarsko podjetje, ki je tožeča stranka, je postopka v zvezi s sklepoma SA.29432 y SA.45498 sprožila s pritožbama. V pritožbah je trdila, da je bila državna pomoč protipravna in da je bil krog subjektov, v katerega je zajeto tudi tožeče podjetje, diskriminatorno obravnavan, ker tako podjetja, ki so bila deležna prednosti, kot podjetja, ki so utrpela diskriminacijo, izvajajo enake dejavnosti, imajo sedež v isti madžarski županiji in zaposlujejo invalidne delavce; znesek prepovedane državne pomoči je tudi očitno in protipravno visok. Po mnenju tožeče stranke Komisija v teh postopkih ni sprejela sklepov, zagotovo ne takih, ki bi glede nje ustvarili pravne posledice. V madžarskem sporu, ki je naveden v tožbenem zahtevku (postopek 23.P.25.843/2016 pri Fővárosi Törvényszék (sodišče v glavnem mestu)), je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode, ki jo je utrpela zaradi prepovedane državne pomoči, zato bo izid tega postopka nedvomno vplival na odločitev, ki bo sprejeta v navedenem sporu. Pomembno je, da se v nacionalnem sporu ne odloči na podlagi aktov, ki v pravnem pomenu ne štejeta za sklepa Komisije. S tema sklepoma ni bila ugotovljena združljivost državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU in v razmerju do tožeče stranke ne štejeta za pravna akta, ki ustvarjata pravne posledice, zato tožeča stranka ni stranka, na katero se neposredno in posamično nanašata, saj je odškodninski zahtevek vložila zaradi tega, ker državna pomoč krši člen 107(1) PDEU, ne pa člen 107(3) PDEU.

Tožeča stranka v obravnavani zadevi izpolnjuje pogoj iz sodbe z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija (25/62, EU:C:1963:17). Tožeča stranka je dokazala, da je zainteresirana stranka v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, člena 108(2) PDEU in člena 1(h) Uredbe 2015/1589 (1), pri čemer je Sodišče v zadevi Komisija/Kronoply in Kronotex (sodba z dne 24. maja 2011, C 83/09 P, EU:C:2011:341) ugotovilo, da se za opredelitev kot konkurent ne zahteva izvajanje iste dejavnosti.

Kršitev postopkovnih pravic (kršitev odebeljenih določb), kot sledi:

Dalje, če Splošnemu sodišču, ki je odločalo na prvi stopnji, za dokaz statusa zainteresirane stranke niso zadostovale tabela iz priloge ali druga pojasnila, bi moralo uporabiti člen 83, od (1) do (3), člen 88(1), člen 89(1), (2), od (a) do (c), (3)(a) in (d), (4) ter člen 92(1) Poslovnika Splošnega sodišča in tožečo stranko v zvezi s tem obvestiti oziroma ji poslati zahtevo za informacije. Kršitev je nastala, ker Splošno sodišče ni ravnalo po uradni dolžnosti; tudi poročilo Sargentini, v katerem je prav tako preučeno zadevno obdobje, je Madžarsko obsodilo v zvezi z uveljavljanjem vrednot pravne države, vključno z gospodarskimi vidiki pravne države (točke 12, 13, 22 in 23).

---

(1)  Uredba Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL 2015, L 248, str. 9).

Pritožba, ki jo je Urad Evropske unije za intelektualno lastnino vložil 20. decembra 2018 zoper sodbo Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 15. oktobra 2018 v zadevi T-7/17, John Mills/EUIPO

(Zadeva C-809/18 P)

(2019/C 148/09)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Pritožnik: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (zastopnica: A. Lukošiūtė, agentka)

Druga stranka v postopku: John Mills Ltd, Jerome Alexander Consulting Corp.

Predlogi

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

—	razveljavi izpodbijano sodbo;

—	družbi John Mills Ltd naloži plačilo stroškov Urada.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Kršitev člena 8(3) Uredbe 207/2009 (1)

—	Splošno sodišče je napačno razlagalo določbe člena 8(3) Uredbe 207/2009 s tem, da je omejilo njegovo področje uporabe na pojem „enakosti“ znakov in členu 8(1)(a) Uredbe 207/2009 podelilo lasten pomen.

—

Splošno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo namena člena 8(3) Uredbe 207/2009, in sicer preprečiti izkrivljanje znamke s strani posrednika njenega imetnika, ker lahko posrednik izkoristi znanje in izkušnje, pridobljene v poslovnem razmerju z imetnikom in se tako neupravičeno okoristi na podlagi prizadevanj in investicij samega imetnika znamke, z dajanjem prednosti sporni dobesedni razlagi. Vendar pa sodišče Unije konstantno uporablja teleološki pristop k razlagi prava znamk EU.

—

Dobesedna razlaga prav tako ne vodi k sklepu, da se člen 8(3) Uredbe 207/2009 uporabi le za enake znamke. Zato zadostuje, če zadevni znaki sovpadajo v elementih, v katerih je bistvo razlikovalnega značaja prejšnje znamke. Na tej podlagi je treba za analizo spornih znamk v skladu s členom 8(3) Uredbe 207/2009 ugotoviti ali prijava znamke EU ponovi bistvene elemente prejšnje znamke na tak način, da je očitno, da si prijavitelj prilašča pravice legitimnega imetnika na podlagi lastne znamke. Nelojalen posrednik bi bil v položaju, da ne le prepreči vsako kasnejšo registracijo prejšnje znamke s strani izvirnega imetnika v EU – temveč tudi vsakršno rabo prejšnje znamke s strani prvotnega imetnika znotraj EU.

Kršitev člena 36 Statuta Sodišča

—

Izpodbijano sodbo zaznamujejo protislovna sklepanja do te mere, da meni, da sta znaka enaka, na eni strani, kadar eden povzame drugega brez vsakršne spremembe ali dodatka, in, na drugi strani, da sta enaka tudi kadar so izvedene variacije brez spremembe razlikovalnega značaja (glej točke od 38 do 40 izpodbijane sodbe). Takšno razlogovanje je protislovno, saj se sam pojem „enakosti“ uporabi v primeru različnih pravnih in dejanskih položajev in se mu napačno pripisujeta dva različna pomena.

—	Splošno sodišče ni pojasnilo zakaj se sporne znamke ne uvrščajo v okvir člena 8(3) Uredbe 207/2009 po testu, ki je bil uveden v točki 39 izpodbijane sodbe.

---

(1)  Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL 2009, L 78, str. 1).

Pritožba, ki jo je The Yokohama Rubber Co. Ltd vložila 21. decembra 2018 zoper sodbo Splošnega sodišča (sedmi razširjeni senat) z dne 24. oktobra 2018 v zadevi T-447/16, Pirelli Tyre/EUIPO

(Zadeva C-818/18 P)

(2019/C 148/10)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožnica: The Yokohama Rubber Co. Ltd (zastopnika: D. Martucci, F. Boscariol de Roberto, avvocati)

Drugi stranki v postopku: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino, Pirelli Tyre SpA

Predlogi

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

—	izpodbijano sodbo razveljavi;

—	po potrebi sodbo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču;

—	družbi Pirelli Tyre S.p.A. naloži plačilo stroškov, ki so nastali v postopkih pred Splošnim sodiščem in odborom za pritožbe.

Pritožbena razloga in bistvene trditve

Prvi del prvega pritožbenega razloga: ali je znamka sestavljena iz oblike blaga v smislu člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94? (1)

Splošno sodišče je navedlo, da družba Pirelli, čeprav iz grafičnega prikaza, ki tvori sporni znak, ni razviden nikakršen obris, in k temu znaku ni priložen noben dodatni opis, ni izpodbijala, da je v nekaterih njenih modelih pnevmatik na tekalni površini utor v obliki, ki ga prikazuje sporni znak. Poleg tega je bila možnost, ki jo ima pristojni organ, da upošteva elementov, ki so koristni za opredelitev bistvenih značilnosti tridimenzionalnega spornega znaka, razširjena na preizkus dvodimenzionalnih znakov. Splošno sodišče je svojo obrazložitev zaključilo z ugotovitvijo, da: „je treba ugotoviti, da sporna znamka, če je objektivno in dejansko analizirana, ne prikazuje tekalne plasti. Upodablja kvečjemu samostojen utor v tekalni plasti“. Sodišče je večkrat opozorilo, da sodna praksa, razvita v zvezi s tridimenzionalnimi znamkami, ki imajo videz samega blaga, velja tudi, kadar je – kot v obravnavanem primeru – prijavljena znamka figurativna znamka v obliki dvodimenzionalne predstavitve tega blaga ali dela tega blaga. V takem primeru znamka prav tako ni sestavljena iz znaka, neodvisnega od videza blaga, ki jih označuje. Grafični prikaz izpodbijane znamke natančno ponazarja obliko blaga (to je vzorec), ki naj bi ga označeval, ali blaga, na katerega se želi navezovati iz tehničnih razlogov. Obrazložitev, ki jo je navedlo Splošno sodišče, v skladu s katero znak ni pomemben del blaga, je samovoljna in v nasprotju s sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča. Ni vprašanje, ali je znak pomemben del blaga, temveč ali je znak del blaga.

Drugi del prvega pritožbenega razloga: ali je odbor za pritožbe obliki dodal elemente, ki niso sestavni del znaka in ki so zato zunanji in tuji?

Splošno sodišče navaja, da odbor za pritožbe ni upošteval oblike, ki jo prikazuje sporni znak, in je navedeno obliko spremenil. Povedano drugače, odbor za pritožbe je spremenil naravo znaka s tem, da je navajal ali domneval zunanje in tuje posebnosti oziroma lastnosti. Odbor za pritožbe dejansko znaku ni dodal elementov, temveč je preučil obliko dejanskega blaga, in ne abstraktne oblike. Če je znak, kot je navedlo Splošno sodišče, realistični prikaz dela blaga, na katerega se znak nanaša, je treba lastnosti oblike, ki je razvidna iz grafičnega prikaza, analizirati z vidika funkcije zadevnega blaga. Menimo, da se zdi, da je Splošno sodišče ugotovilo, da je EUIPO poskušal najti skrite lastnosti, ki niso razvidne iz prikazane oblike. Čeprav bi morala biti ta presoja nedvomno prima facie omejena na analizo oblike, kot je bila prijavljena, je za razmerje med obliko (utor) in funkcijo blaga (pnevmatika) potrebno upoštevati dodatne informacije. Menimo, da je analiza znaka, kot je bil prijavljen, precej enostavna, saj je znamka na blagu podana kot serijska reprodukcija znaka. Zato je vprašanje: „ali je upodobitev nedvomno prikaz uporabnega elementa dela blaga“ in nasprotno od ugotovitve Splošnega sodišča ne, „ali je upodobitev nedvomno prikaz pomembnega dela ali malega odseka blaga“.

Drugi pritožbeni razlog: izkrivljanje dejstev

Splošno sodišče je naredilo napako pri presoji vseh dejstev in dokumentov, ki jih je predložila družba Yokohama. V naši zadevi smo natančno navedli dokaze, za katere trdimo, da jih je Splošno sodišče izkrivilo, in prikazali napake pri presoji, ki so po našem mnenju povzročili izkrivljanje. Tako izkrivljanje je očitno iz dokumentov iz spisa Sodišča, ne da bi bila potrebna ponovna presoja dejstev in dokazov.

---

(1)  Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146).

Pritožba, ki jo je Mamas and Papas Ltd vložila 28. decembra 2018 zoper sodbo Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 23. oktobra 2018 v zadevi T-672/17, Mamas and Papas/EUIPO

(Zadeva C-825/18 P)

(2019/C 148/11)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Pritožnica: Mamas and Papas Ltd (zastopniki: S. Malynicz QC, B. Whitehead, J. Dainty, Solicitors)

Druga stranka v postopku: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

Predlogi

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

—	razveljavi sodbo Splošnega sodišča v Zadevi T-672/17, Mamas and Papas Ltd proti EUIPO;

—	razsodi o predhodnem razkritju;

—	vrne zadevo v odločanje Splošnemu sodišču Evropske unije glede preostalih pritožbenih razlogov, ki so bili vloženi pri Splošnem sodišču, vendar to sodišče o njih ni odločilo;

—	Uradu in intervenientu naloži, naj nosita svoje stroške in plačata stroške pritožnice.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Prvič, Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo glede pooblastil EUIPO, da na podlagi člena 63(1) CDR (1) preuči dejstva v zvezi z razkritjem prejšnjega modela. Kadar imetnik modela izrecno trdi, da je prišlo do prejšnjega razkritja, EUIPO v zvezi s tem ne more priti do drugačnega sklepa.

Drugič, vsekakor, kar zadeva njegovo presojo dokazov predhodnega razkritja, naj bi Splošno izkrivilo dokaze in nepravilno presodilo dejstva, njegova odločitev pa naj bi vsebovala vsebinsko nepravilnost glede ugotovitev, ki izhajajo iz dokumentov, ki so mu bili predloženi, kar je jasno razvidno iz spisa v zadevi.

---

(1)  Uredba Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 27, str. 142).

Pritožba, ki jo je Urad Evropske unije za intelektualno lastnino vložil 4. januarja 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (sedmi razširjeni senat) z dne 24. oktobra 2018 v zadevi T-447/16, Pirelli Tyre/EUIPO

(Zadeva C-6/19 P)

(2019/C 148/12)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Pritožnik: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (zastopnik: J. Ivanauskas, agent)

Druga stranka v postopku: Pirelli Tyre SpA, The Yokohama Rubber Co. Ltd

Predlogi

Pritožnik Sodišču predlaga, naj:

—	razveljavi izpodbijano sodbo,

—	družbi Pirelli Tyre SpA naloži plačilo stroškov, ki so nastali Uradu.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Urad uveljavlja en pritožbeni razlog in sicer kršitev člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 (1).

—	Splošno sodišče je z zahtevo, da mora znak, ki predstavlja del proizvoda, da bi zanj veljal člen 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94, količinsko in kakovostno pomeniti znaten del tega proizvoda, napačno razlagalo pogoje za ta zavrnitveni razlog;

—

Splošno sodišče je nepravilno ugotovilo, da s posameznim utorom, ki je upodobljen s spornim znakom, ni mogoče doseči tehničnega učinka v smislu člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94, ker se utor v tekalni plasti pnevmatike pojavlja skupaj z drugimi elementi. Prvič, člen 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 zahteva, da se preuči tehnični učinek, dosežen z lastnostjo proizvoda, upodobljenega v zadevnem znaku, in ne tehnični učinek, ki ga doseže celotni proizvod. Drugič, za namene člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 40/94 ni pomembno, ali je posamezni utor, upodobljen v spornem znaku, kombiniran z drugimi elementi tekalne plasti pnevmatike, ker sam utor dosega tehnični učinek in prispeva k delovanju te tekalne plasti pnevmatike;

—

Splošno sodišče je napačno presodilo, da bi lahko registracija posameznega utora, upodobljenega v spornem znaku, konkurentom družbe Pirelli preprečila izdelovanje in trženje pnevmatik, ki bi vključevale enake ali podobne utore. Čeprav je tekalna plast pnevmatike sestavljena iz kombinacije in součinkovanja različnih elementov, bi vsaj del javnosti lahko opredelil različne vrste utorov na tekalni plasti pnevmatike.

---

(1)  Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146).

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Audiencia Provincial de Zaragoza (Španija) 19. januarja 2019 – Ibercaja Banco, S.A./TJ in UK

(Zadeva C-13/19)

(2019/C 148/13)

Jezik postopka: španščina

Predložitveno sodišče

Audiencia Provincial de Zaragoza

Stranki v postopku v glavni stvari

Pritožnica: Ibercaja Banco, S.A.

Nasprotna stranka v postopku s pritožbo: TJ in UK

Vprašanja za predhodno odločanje

1.	Ali je glede na člen 3 Direktive 93/13 (1) spremembo klavzule o minimalni obrestni meri v obliki, v kateri je bila sklenjena pogodba, kakor je opisano v dejanskem stanju, mogoče opredeliti kot splošni pogodbeni pogoj?

2.	Ali je mogoče v enakih okoliščinah odpoved uveljavljanju tožbenih zahtevkov proti banki opredeliti kot splošni pogodbeni pogoj, če je mogoče pogodbeno določilo, ki ga napiše ponudnik ali prodajalec na splošno in vsebina katerega potrošniku ni pojasnjena, opredeliti kot splošni pogodbeni pogoj?

3.	Ali bi bile v teh okoliščinah, ko ima navedeni splošni pogoj pomembne posledice za potrošnika, izpolnjene zahteve po jasnosti, preglednosti, dejanskem razumevanju finančnega bremena, obveščenosti pred sklenitvijo pogodbe in posamičnem dogovoru, ki jih zahtevata člena 3 in 4 Direktive 93/13?

4.

Ali je treba zahtevati enako ali celo več informacij pred sklenitvijo pogodbe, da bi se ugotovila nepoštenost pogodbene klavzule (člena 4 in 5 Direktive [93/13]), če se sklepa pogodba o spremembi morebiti ničnega pogoja (konkretne finančne posledice spremembe, opozorilo na sodno prakso, ki je bila sprejeta v zvezi s tem, in njene konkretne učinke itd.).

5.	Ali kopija, ki jo je ročno napisal potrošnik in z njo potrdil spremembo potencialno nične klavzule, zadostuje za izpolnitev zahtev po obveščenosti pred sklenitvijo pogodbe in jasnosti, ki se zahtevata s členoma 4 in 5 Direktive [93/13], da se spremeni morebiti nična klavzula?

6.	Ali je treba dejstvo, da je pobudo tako za spremembo oziroma poravnavo kot za prepoved, da se dokument odnese iz banke, razen če ga je potrošnik podpisal, dala banka, še posebej upoštevati, ko se presoja morebitna nepoštenost klavzule o spremembi (člena 4 in 5 Direktive [93/13])?

7.	li je mogoče klavzulo, ki je zaradi nepoštenosti morda nična, spremeniti (načelo nezavezujoče klavzule)?

8.	Ali je v zvezi s klavzulo, ki je zaradi nepoštenosti do potrošnika morda nična, [dopustna] odpoved tožbenim zahtevkom s strani potrošnika (člen 3 Direktive [93/13] v povezavi s prilogo k Direktivi 93/13, točka 1(q), in načelom nezavezujoče klavzule iz člena 6 Direktive)?

9.	V primeru pritrdilnega odgovora, ali mora biti obveščenost pred sklenitvijo pogodbe enaka ali večja od tiste, ki se zahteva ob sklenitvi prvotne pogodbe?

10.	Ali se glede na zahtevo po obveščenosti pred sklenitvijo pogodbe (člena 4 in 5 Direktive [93/13]) klavzule o odpovedi uveljavljanju tožbenih zahtevkov ne sme obravnavati kot sekundarni in postranski dokument (členi 3, 4 in 5 Direktive [93/13])?

11.	Ali bi bili veljavnost spremembe morebiti ničnih klavzul in odpoved tožbenemu zahtevku, s katerim bi se predlagalo, naj se ugotovijo njihova ničnost in učinki, v nasprotju z odvračilnim učinkom v razmerju do ponudnika ali prodajalca (člen 7 Direktive [93/13] in sodba z dne 21. decembra 2016 (2))?

12.

Ali lahko pogodbena klavzula, ki je na podlagi členov 3 in 4 Direktive 93/13 zaradi nepoštenosti morda nična, zavezuje potrošnika, ki ga zadeva, na podlagi tega, da se banka po sklenitvi pogodbe, ki vsebuje navedeno klavzulo, s stranko dogovori o tem, da prodajalec ali ponudnik ne bo uporabil nepoštenega pogoja v zameno za drugačno plačilo s strani potrošnika? Povedano drugače, ali se nični klavzuli prizna učinek s tem, da se s potrošnikom dogovori, da se jo nadomesti z drugo, ki je zanj ugodnejša. Ali je lahko tovrstni dogovor v nasprotju s členom 6(1) Direktive [93/13]?

13.	Ali ravnanje banke, kakršno je opisano v dejanskem stanju, krši prepoved nepoštenega ravnanja in nepoštene poslovne prakse v razmerju do potrošnikov, ki je določena v uvodni izjavi 14 ter členih 6 in 7 Direktive 2005/29 (3)?

---

(1)  Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, str. 29).

(2)  Sodba z dne 21. decembra 2016 v zadevi Gutiérrez Naranjo in drugi, (C-154/15, C-307/15 in C-308/15, EU:C:2016:980).

(3)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL L 149, 11.6.2005, str. 22).

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof (Nemčija) 25. januarja 2019 – X-GmbH/Finanzamt Z

(Zadeva C-48/19)

(2019/C 148/14)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Bundesfinanzhof

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka in revidentka: X-GmbH

Tožena stranka in nasprotna stranka v revizijskem postopku: Finanzamt Z

Vprašanji za predhodno odločanje

1.

Ali se telefonsko svetovanje o različnih zdravstvenih težavah in boleznih, ki ga davčni zavezanec izvaja za zavarovance v imenu nosilcev zdravstvenega zavarovanja, v okoliščinah, kakršne so v sporu o glavni stvari, šteje za dejavnost, ki spada na področje uporabe člena 132(1)(c) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (1)

2.

Ali za opravljanje storitev, opisanih v okviru prvega vprašanja, kot tudi transakcij v okviru „spremljevalnih programov za paciente“, v okoliščinah, kakršne so v sporu o glavni stvari, kot dokaz ustrezne strokovne usposobljenosti zadošča, če telefonsko svetovanje izvajajo „coachi za zdravje in dobro počutje“ (usposobljeni zdravstveni delavci, medicinske sestre), ki v približno tretjini primerov sodelujejo z zdravnikom?

---

(1)  UL 2006, L 347, str. 1.

Pritožba, ki jo je RFA International, LP vložila 25. januarja 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 15. novembra 2018 v zadevi T-113/15, RFA International/Komisija

(Zadeva C-56/19 P)

(2019/C 148/15)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Pritožnica: RFA International, LP (zastopniki: B. Evtimov, адвокат, M. Krestiyanova, avocate, D. O'Keeffe, Solicitor, N. Tuominen, E. Borovikov, avocats)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predlogi

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

—	izpodbijano sodbo razveljavi;

—	dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje;

—	podredno, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču;

—	Komisiji naloži plačilo stroškov postopka pred Sodiščem in stroškov postopka pred Splošnim sodiščem.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožba je omejena na izpodbijanje ugotovitev Splošnega sodišča v zvezi z drugim tožbenim razlogom pritožnice na prvi stopnji.

Splošno sodišče je pri svojih ugotovitvah naredilo napako pri pravni razlagi člena 11(9) in (10) osnovne uredbe (1) in pri preširoki opredelitvi dopustnega obsega diskrecijske pravice Komisije pri presoji kompleksnih položajev v skladu s temi določbami. Pritožnica Sodišču s spoštovanjem predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo iz naslednjih razlogov.

Splošno sodišče je v zvezi z razlago osnovne uredbe naredilo dve napaki pri uporabi prava.

a)

Prvič, Splošno sodišče je napačno razlagalo člen 11(9) osnovne uredbe. V skladu s členom 11(9) osnovne uredbe Komisija pri vseh preiskavah, povezanih z ustreznim pregledom, pod pogojem, da se okoliščine ne spremenijo, uporabi isto metodologijo kakor pri preiskavi, na osnovi katere je bila dajatev določena, in sicer ob ustreznem upoštevanju člena 2 te uredbe. Komisija pa pri presoji, ali so protidampinške dajatve vplivale na cene nadaljnje prodaje, tega ni storila glede na cene nadaljnje prodaje, ugotovljene v preiskavi, po kateri je bila sprejeta prvotna uredba, temveč glede na takratne stroške proizvodnje v Rusiji. To pomeni spremembo metodologije v smislu člena 11(9) osnovne uredbe. Komisija je navedla, da so se okoliščine bistveno spremenile od prvotne preiskave in natančneje, da so se stroški proizvodnje ruskih izvoznikov povečali za približno 100 %. Vendar pa je povečanje stroškov že bilo prisotno in poznano v obdobjih preiskave, povezane z ustreznimi vračili denarja, med letoma 2008 in 2010.

b)

Drugič, Splošno sodišče je s tem, da je uporabilo napačno pravno merilo, napačno razlagalo člen 11(10) osnovne uredbe. S pravnim merilom, ki ga je oblikovalo Splošno sodišče, se zahteva, da je mogoče vključitev protidampinških dajatev v izvozne cene dokazati le s podatkih o cenah DDP (2) in s tem, da v novo ceno niso bile vključene le protidampinške dajatve, temveč tudi celota vseh nastalih stroškov proizvodnje. Niti člen 11(10) osnovne uredbe niti Obvestilo Komisije o vračilu protidampinških dajatev (3) ne vsebuje take zahteve.

Nazadnje, Splošno sodišče je vsebinsko zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da:

a)

so se povečanja stroškov proizvodnje pojavila šele med prvim in drugim obdobjem preiskave, povezane z ustreznim vračilom denarja, zaradi česar so pomenila spremembo okoliščin, ki utemeljuje spremembo metodologije. Komisija naj bi dejansko vedela za ta povečanja stroškov že v obdobju prvotne preiskave in v obdobju preiskav, povezanih z ustreznimi vračili denarja, med letoma 2008 in 2010.

b)	je bila sprememba metodologije upravičena, da se ustvarijo enaki konkurenčni pogoji in da se izogne diskriminatornemu obravnavanju gospodarskih subjektov, za katere bi se uporabili isti ukrepi. Dejansko bi vsi ruski proizvajalci utrpeli ista povečanja stroškov.

---

(1)  Uredba Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 2009, L 343, str. 51).

(2)  „Dobavljeno ocarinjeno“.

(3)  UL 2014, C 164, str. 9.

Pritožba, ki jo je Evropska komisija vložila 25. januarja 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (tretji razširjeni senat) z dne 15. novembra 2018 v zadevi T-793/14, Tempus Energy in Tempus Energy Technology/Komisija

(Zadeva C-57/19 P)

(2019/C 148/16)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožnica: Evropska komisija (zastopnika: É. Gippini Fournier, P. Němečková, agenta)

Drugi stranki v postopku: Tempus Energy Ltd, Tempus Energy Technology Ltd, Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska

Predlogi

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

—	razveljavi sodbo Splošnega sodišča (tretji razširjeni senat) z dne 15. novembra 2018, ki je bila Komisiji vročena naslednji dan, v zadevi T-793/14, Tempus Energy Ltd in Tempus Energy Technology Ltd/Evropska komisija; in

—	zavrne tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2014) 5083 final (1) z dne 23. julija 2014 o nenasprotovanju shemi pomoči glede trga zmogljivosti proizvodnje v Združenem kraljestvu;

podredno,

—	razveljavi sodbo Splošnega sodišča (tretji razširjeni senat) z dne 15. novembra 2018, ki je bila Komisiji vročena naslednji dan, v zadevi T-793/14, Tempus Energy Ltd in Tempus Energy Technology Ltd/Evropska komisija;

—	zadevo vrne Splošnemu sodišču v razsojanje glede drugega tožbenega razloga, navajanega na prvi stopnji;

v vsakem primeru tožeči stranki na prvi stopnji naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožba temelji na enem razlogu: Splošno sodišče je napačno razlagalo člen 108(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije in člen 4(2) in (3) Uredba Sveta (EU) 2015/1589 (2) z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije, z ugotovitvijo, da priglašen ukrep pomoči poraja resne dvome kar zadeva njegovo združljivost z notranjim trgom.

Glede na to, da se je Splošno sodišče oprlo na vrsto indicev glede resnih težav, je edini pritožbeni razlog razdeljen na dva dela glede dveh vrst indicev, ki so obravnavani v izpodbijani sodbi:

—	Prvi del: Splošno sodišče je storilo napako, ko je kot glavni indic dvoma upoštevalo dolžino in okoliščine kontaktov pred priglasitvijo in kompleksnost ter novost ukrepa.

—	Drugi del: Splošno sodišča je storilo napako, ko je Komisijo okrivilo za neizvedbo ustrezne preiskave glede nekaterih vidikov trga zmogljivosti proizvodnje v Združenem kraljestvu.

---

(1)  Odobritev državne pomoči v skladu s členoma 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije — Primeri, v katerih Komisija ne vloži ugovora (UL 2014, C 348, str. 5).

(2)  UL 2015, L 248, str. 9.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Judicial da Comarca de Lisboa - Juízo Local Cível de Lisboa – Juiz 18 (Portugalska) 31. januarja 2019 – LE/Transportes Aéreos Portugueses, SA

(Zadeva C-74/19)

(2019/C 148/17)

Jezik postopka: portugalščina

Predložitveno sodišče

Tribunal Judicial da Comarca de Lisboa - Juízo Local Cível de Lisboa – Juiz 18

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: LE

Tožena stranka: Transportes Aéreos Portugueses, SA

Vprašanja za predhodno odločanje

1.

Ali pojem „izredne razmere“ iz uvodne izjave 14 Uredbe (ES) št. 261/2004 (1) zajema okoliščino, da potnik med letom ugrizne druge potnike in napade kabinsko osebje, ki ga poskuša pomiriti, s posledico, da je po mnenju kapitana upravičeno, da se letalo preusmeri na najbližje letališče, zato da se navedeni potnik izkrca in se raztovori njegova prtljaga, zaradi česar ima to letalo zamudo pri prihodu na končni namembni kraj?

2.	Ali je letalska družba lahko oproščena odgovornosti za zamudo pri odhodu letala na povratnem letu, na katerega se vkrca potnik (sedaj tožeča stranka), zaradi „izrednih razmer“, ki so nastale na odhodnem letu, izvedenem neposredno pred tem z istim letalom?

3.

Ali je letalska družba (sedaj tožena stranka) z analizo in odločitvijo, da napotitev drugega letala ne bo preprečila že izkazane zamude, in s premestitvijo potnika (sedaj tožeča stranka) po njegovem vmesnem postanku na let, izveden naslednjega dne, ker letalska družba na končni namembni kraj potnika leti le enkrat na dan, sprejela vse ustrezne ukrepe v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004, čeprav tudi tako zamude ni bilo mogoče preprečiti?

---

(1)  Uredba (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 10).

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (Litva) 4. februarja 2019 – E. E.

(Zadeva C-80/19)

(2019/C 148/18)

Jezik postopka: litovščina

Predložitveno sodišče

Lietuvos Aukščiausiasis Teismas

Stranke v postopku v glavni stvari

Pritožnik: E. E.

Drugi stranki v postopku s kasacijsko pritožbo: Kauno miesto 4-ojo notaro biuro notarė, K.-D. E.

Vprašanja za predhodno odločanje

1.

Ali je treba položaj, kakršen je tu obravnavani – v katerem je litovska državljanka, katere običajno prebivališče je bilo na dan njene smrti morda v drugi državi članici, vendar pa nikoli ni pretrgala vezi s svojo domovino, in ki je pred svojo smrtjo med drugim v Litvi napisala oporoko in pustila vse svoje premoženje svojemu dediču, litovskemu državljanu, ob uvedbi dedovanja pa je bilo ugotovljeno, da je celotna zapuščina obsegala nepremičnino, ki je samo v Litvi, državljan te druge države članice, ki je preživeli zakonec, pa je nedvomno izrazil svojo namero, da se odpoveduje vsem zahtevkom do zapuščine umrle osebe, se ni udeležil sodnega postopka, ki se je začel v Litvi, in je privolil v pristojnost litovskih sodišč ter uporabo litovskega prava – obravnavati kot dedovanje s čezmejnimi posledicami v smislu Uredbe št. 650/2012 in je zanj treba uporabiti to uredbo?

2.

Ali je treba litovskega notarja, ki uvede dedovanje, izda potrdilo o dedovanju ter izvrši druga potrebna opravila, da lahko dedič uveljavlja svoje pravice, šteti za „sodišče“ v smislu člena 3(2) Uredbe št. 650/2012 (1), pri čemer je treba upoštevati dejstvo, da pri svoji dejavnosti notarji upoštevajo načeli nepristranskosti in neodvisnosti, da njihove odločitve zavezujejo njih same ali pravosodne organe, njihova dejanja pa so lahko predmet sodnega postopka?

3.	Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, ali je treba potrdila o dedovanju, ki jih izdajo litovski notarji, šteti za odločbe v smislu člena 3(1)(g) Uredbe št. 650/2012 in je zato treba določiti pristojnost za namene njihove izdaje?

4.

Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen, ali je treba določbe členov 4 in 59 Uredbe št. 650/2012 (skupaj ali posebej, vendar ne omejeno na ta člena) razlagati tako, da imajo litovski notarji pravico izdati potrdila o dedovanju, ne da bi upoštevali splošna pravila o pristojnosti, in da se bodo taka potrdila štela za javne listine, ki imajo pravne posledice tudi v drugih državah članicah?

5.	Ali je treba člen 4 Uredbe št. 650/2012 (ali druge njene določbe) razlagati tako, da je običajno prebivališče umrle osebe mogoče določiti samo v eni državi članici?

6.

Ali je treba določbe členov 4, 5, 7 in 22 Uredbe št. 650/2012 (skupaj ali posebej, vendar ne omejeno na te člene) razlagati in uporabiti tako, da je treba v tej zadevi glede na dejstva, opisana v prvem vprašanju, ugotoviti, da sta se zadevni stranki strinjali, da so pristojna sodišča v Litvi in da je treba uporabiti litovsko pravo?

---

(1)  Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (UL L 201, str. 107).

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Monomeles Protodikeio Serron (Grčija) 8. februarja 2019 – WP/Trapeza Peiraios AE

(Zadeva C-105/19)

(2019/C 148/19)

Jezik postopka: grščina

Predložitveno sodišče

Monomeles Protodikeio Serron (Grčija)

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: WP

Tožena stranka: Trapeza Peiraios AE

Vprašanja za predhodno odločanje

1.

Ali je treba člen 6(1) Direktive 93/13 (1) razlagati tako, da določa procesno pravilo javnega reda, ki nacionalnim sodiščem nalaga, da po uradni dolžnosti, tudi v fazi, v kateri morajo izdati plačilni nalog, ugotavljajo nepoštenost pogoja, dogovorjenega med dobaviteljem in potrošnikom, ob upoštevanju tega: v grški ureditvi v skladu s členi 623, 624, 628 in 629 zakonika o pravdnem postopku (kodikas politikis dikonomias) taka obveznost ne obstaja in se plačilni nalog izda v nekontradiktornem postopku po formalnem pregledu dokumentov, med katerimi je tudi kreditna pogodba; za izdajo plačilnega naloga so pristojna sodišča Grške države; plačilni nalog je takojšnji izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko dobavitelj v treh (3) dneh začne postopek izvršbe, ki je ni mogoče odložiti?

2.

Ali je treba člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da določa procesno pravilo javnega reda, ki nacionalnim sodiščem nalaga, da ne izdajo plačilnega naloga, kadar je z dokaznimi listinami pred sodiščem, ki izda plačilni nalog, dokazano, da kredit izhaja iz splošnih pogodbenih pogojev (SPP), ki so bili že razglašeni za nične, ker so nepošteni, s pravnomočnimi sodbami na področju opustitvenih tožb, ki so jih združenja potrošnikov vložila zoper dobavitelje, ki so naštete v sklepu ministrstva Z1-798/25-06-2008 (FEK B 1353/11-07-2008), ki zajema nacionalni register nepoštenih pogojev [kakor je bil spremenjen in dopolnjen s sklepom ministrstva Z1-21/17-01-2011 in ki ga je državni svet (Symvoulio tis Epikrateias) razglasil za zakonitega s sodbo št. 1210/2010, pri čemer je upošteval, prvič, sodbe kasacijskega sodišča (Areios Pagos) št. 1219/2001 in 430/2005, sodbe pritožbenega sodišča v Atenah (Efeteio Athinon) št. 5253/2003 in 6291/2000, sodbe sodišča prve stopnje v Atenah (Polymeles Protodikeio Athinon) št. 1119/2002 in 1208/1998, ki so že pravnomočne, ter sodbo istega Polymeles Protodikeio Athinon št. 961/2007 v delu, ki je že pravnomočen, in drugič, dejstvo, da so učinki pravnomočnosti, ki velja za te sodne odločbe, v večjem javnem interesu za dobro delovanje trga in varstvo potrošnikov (člen 10(2) zakona 2251/1994); z navedenim ministrskim sklepom je bila urejena „prepoved vključitve splošnih pogodbenih pogojev, ki so bili že razglašeni za nepoštene s pravnomočnimi sodnimi odločbami v okviru opustitvenih tožb združenj potrošnikov, v pogodbe, sklenjene med kreditnimi institucijami in potrošniki, v njem pa so navedeni tudi SPP, ki so bili že razglašeni za nične, ker so nepošteni, na podlagi kolektivnih tožb združenj potrošnikov proti bankam kot ponudnicam], ob upoštevanju, da so v Grčiji za izdajo plačilnega naloga pristojna sodišča, natančneje Eirinodikeia (mirovni sodniki) in Protodikeia (prvostopenjska sodišča), in da je plačilni nalog takojšnji izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko dobavitelj v treh (3) dneh začne postopek izvršbe, ki je ni mogoče odložiti?

3.

Ali je treba člen 6(1), člen 7(1) in člen 8 Direktive 93/13 razlagati tako, da pravnomočnost sodb, s katerimi je bilo ugodeno tožbam, ki so jih vložila združenja potrošnikov proti dobaviteljem, kot dodatni pogoj, da bi sodbe učinkovale erga omnes (v skladu s členom 10(2) zakona 2251/1994) zahteva identiteto strank, identiteto dejanskih in pravnih elementov – kakor v nacionalnem procesnem pravu določa člen 324 zakonika o pravdnem postopku (kodikas politikis dikonomias) – tako da je mogoče, da pravnomočnost sodb, s katerimi je bilo ugodeno kolektivnim opustitvenim tožbam ne more veljati in se ne more uporabiti v vsaki zadevi, v kateri nacionalno sodišče odloča o tožbi potrošnika proti dobavitelju?

---

(1)  Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour administrative (Luksemburg) 12. februarja 2019 – Luxaviation SA/Ministre de l'Environnement

(Zadeva C-113/19)

(2019/C 148/20)

Jezik postopka: francoščina

Predložitveno sodišče

Cour administrative

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Luxaviation SA

Tožena stranka: Ministre de l'Environnement

Vprašanja za predhodno odločanje

1.

Ali je treba člen 12(3) Direktive 2003/87/ES (1), ki določa, da morajo države članice zagotoviti, da njihovi upravljavci predajo svoje pravice, razlagati v povezavi s členom 41 Listine, ki določa načelo dobrega upravljanja, in sicer tako, da je pristojnemu nacionalnemu organu naložena obveznost izvajanja posamičnega spremljanja obveznosti predaje pred skrajnim rokom, to je 30. aprilom zadevnega leta, če je ta uprava pristojna za nadzor nad majhnim številom gospodarskih subjektov, v obravnavani zadevi 25 upravljavci na nacionalni ravni?

2.

(a) Ali je treba nedokončani postopek predaje pravic, kakršen je ta iz obravnavane zadeve, ko se je upravljavec zanašal na prejem elektronskega potrdila, s katerim je bilo potrjeno dokončanje postopka prenosa, razlagati tako, da je lahko pri dobrovernem upravljavcu razumno ustvaril legitimna pričakovanja, zaradi katerih je ta verjel, da je dokončal postopek predaje iz člena 6(2)(e) Direktive 2003/87/ES? (b) Ob upoštevanju odgovora na drugo vprašanje: ali je mogoče legitimnost teh pričakovanj dobrovernega upravljavca šteti za bolj dokazano, če je nacionalna uprava v predhodnem obdobju predaje na svojo pobudo navezala stik z njim, da ga je nekaj dni pred iztekom rokov iz člena 6(2)(e) Direktive 2003/87/ES opozorila, da postopek predaje pravic še ni dokončan, in je zato lahko razumno predpostavil – ker ista uprava naslednje leto ni neposredno navezala stika z njim –, da je izpolnil obveznosti predaje za tekoče leto? (c) Ob upoštevanju odgovora na predhodni vprašanji ne glede na to, ali se analizirata ločeno ali skupaj: ali je mogoče načelo varstva legitimnih pričakovanj razlagati tako, da pomeni primer višje sile, zaradi katere bi bilo mogoče dobrovernega upravljavca delno ali v celoti oprostiti plačila sankcije, določene s členom 16(3) Direktive 2003/87/ES?

3.

(a) Ali člen 49(3) Listine, ki določa načelo sorazmernosti, nasprotuje naložitvi pavšalne kazni za nepredajo pravic do emisije, določene s členom 16(3) Direktiva 2003/87/ES, če ta določba ne omogoča naložitve sankcije, sorazmerne s kršitvijo upravljavca? (b) V primeru nikalnega odgovora na predhodno vprašanje: ali je treba načelo enakosti, določeno s členom 20 Listine, [ter] splošni načeli dobre vere in fraus omnia corrumpit razlagati tako, da glede pavšalne sankcije, ki jo je treba izreči na podlagi člena 16(3) Direktive 2003/87, ob kateri se samodejno izvede še objava, določena s členom 20(7) [zakona z dne 23. decembra 2004], nasprotujejo temu, da se dobroverni gospodarski subjekt, ki mu je mogoče očitati le malomarnost in ki je poleg tega verjel, da je na določeni datum izteka roka, to je 30. aprila ustreznega leta, izpolnil svoje obveznosti predaje pravic do emisije, obravnava enako kot upravljavec, ki je ravnal goljufivo? (c) V primeru nikalnega odgovora na predhodno vprašanje: ali se uporaba pavšalne sankcije, ki je razen v primerih višje sile ni mogoče spremeniti, [in] samodejna sankcija objave skladata s členom 47 Listine, ki zagotavlja obstoj učinkovitega pravnega sredstva? (d) V primeru nikalnega odgovora na predhodno vprašanje: ali potrditev nespremenljive denarne kazni, ki izhaja iz tako izražene volje evropskega zakonodajalca, [in] samodejna sankcija objave, ne da bi se – razen v ozko določenih primerih višje sile – pri tem upoštevalo načelo sorazmernosti, ne pomenita uklonitve nacionalnega sodišča domnevni volji evropskega zakonodajalca in neupravičenega neobstoja sodnega nadzora z vidika členov 47 in 49(3) Listine? (e) Ob upoštevanju odgovora na predhodno vprašanje: ali neobstoj sodnega nadzora s strani nacionalnega sodišča, kar zadeva pavšalno sankcijo, določeno s členom 16(3) Direktive 2003/87/ES, [in] samodejno sankcijo objave, določeno s členom 20(7) [zakona z dne 23. decembra 2004], ne pomeni prekinitve večinoma uspešnega dialoga med Sodiščem in nacionalnimi vrhovnimi sodišči pod vplivom vnaprej določene rešitve, ki jo je potrdilo Sodišče – razen v ozko določenih primerih višje sile –, kar bi bilo enako nezmožnosti učinkovitega dialoga s strani nacionalnega vrhovnega sodišča, ki mu, potem ko je v obravnavani zadevi višja sila izključena, preostane le še potrditev sankcije?

4.

Ob upoštevanju odgovorov na predhodna vprašanja: ali je mogoče pojem višje sile razlagati tako, da se z njim upoštevajo bistveno otežene okoliščine dobrovernega upravljavca, če plačilo pavšalne sankcije iz člena 16(3) Direktive 2003/87/ES [in] samodejna sankcija objave, določena s členom 20(7) [zakona z dne 23. decembra 2004], pomenita precejšnje finančno tveganje in izgubo zaupanja, kar bi lahko privedlo do odpuščanja zaposlenih in celo njegovega stečaja?

---

(1)  Direktiva 2003/87/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 7, str. 631).

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Mokestinių ginčų komisija prie Lietuvos Respublikos vyriausybės (Litva) 15. februarja 2019 – AB „Linas Agro“/Muitinės departamentas prie Lietuvos Respublikos finansų ministerijos

(Zadeva C-117/19)

(2019/C 148/21)

Jezik postopka: litvanščina

Predložitveno sodišče

Mokestinių ginčų komisija prie Lietuvos Respublikos vyriausybės

Stranki v postopku v glavni stvari

Pritožnica: AB „Linas Agro“

Nasprotna stranka: Muitinės departamentas prie Lietuvos Respublikos finansų ministerijos

Vprašanja za predhodno odločanje

1.

Ali so navedbe iz preambule Uredbe št. 945/2005 (1), zlasti v uvodnih izjavah od 20 do 23, in sicer, da v primeru, „če delež dušika v zadevnem izdelku presega 28 mas. % ta posledično vedno vsebuje delež amonijevega nitrata, ki presega 80 mas. %“, domneva, na podlagi katere je mogoče sklepati, da je delež amonijevega nitrata (AN) vedno večji od 80 %, če zadevni izdelek (gnojilo iz amonijevega nitrata) vsebuje 28 % dušika (N) ali več?

2.

Ali se ta domneva uporablja za nove vrste zadevnih izdelkov, specificiranih v Uredbi št. 945/2005, tj. za gnojila NPK, katerih delež dušika (N) je enak ali presega 28 mas. %, katerih razmerje med amonijevim in dušikovim nitratom znaša približno 1: 1 ter katerih delež fosforja (P) in/ali kalija (K) ne presega 12 mas. %, denimo v gnojilu NPK 30-4-4, obravnavanem v tem sporu?

3.

Če je odgovor na zgornji vprašanji pritrdilen, ali je zgoraj omenjena domneva v Uredbi št. 945/2005 pravno zavezujoča, tj. se je nanjo mogoče sklicevati pri uvrščanju gnojil NPK, navedenih v točki 17 odločbe Komisije za reševanje davčnih sporov, pod oznake TARIC in v skladu s tem za namene uporabe veljavnih ukrepov (protidampinške dajatve), čeprav člen 1(1) in člen 1(3) Uredbe št. 945/2005 (in skladno s tem člen 1(1) in člen 1(2)(c) Uredbe št. 999/2014 (2), ki je veljala v času zaključka obravnavanih uvoznih postopkov), naložitev dokončne protidampinške dajatve ne vežeta na delež kemijskega elementa dušika (N) v izdelku, temveč na delež kemijske spojine amonijevega nitrata (AN) ter delež fosforja in kalija v izdelku?

4.

Ali se je za namene uvrstitve gnojil NPK iz točke 17 odločbe komisije za reševanje davčnih sporov pod oznake TARIC in skladno s tem za namene uporabe veljavnih ukrepov (protidampinške dajatve) – ob upoštevanju ciljev, določenih v uvodnih izjavah 35 in 36 Uredbe št. 945/2005, da se veljavni ukrepi uporabijo za nove vrste izdelkov na podlagi načela sorazmernosti, da se carinski postopek poenostavi in da se uporabijo ustrezne stopnje dajatev glede na delež izdelka, ki ga vsebuje sestavljeno gnojilo – pri izračunu (določitvi) deleža amonijevega nitrata v takih gnojilih mogoče sklicevati na domnevo, navedeno v točki 16 odločbe komisije za reševanje davčnih sporov? Z drugimi besedami, ali se po določitvi deleža dušika (N) v gnojilih NPK iz točke 17 odločbe komisije za reševanje davčnih sporov (na podlagi dokumentacije, ki jo je predložil uvoznik v času carinjenja ali v okviru laboratorijskih preiskav), delež amonijevega nitrata izračuna (določi) ob upoštevanju razmerja med deležem amonijevega nitrata (AN) in deležem dušika (N), ki je opredeljen v uvodni izjavi 20 Uredbe št. 945/2005 in ki je odvisen od atomske mase elementov ter znaša 2,86, ne da bi bile opravljene kakršne koli dodatne laboratorijske preiskave za določitev točnega deleža amonijevega nitrata?

---

(1)  Uredba Sveta (ES) št. 945/2005 z dne 21. junija 2005 o spremembi Uredbe (ES) št. 658/2002 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve za uvoz amonijevega nitrata s poreklom iz Rusije in Uredbe (ES) št. 132/2001 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve za uvoz amonijevega nitrata s poreklom med drugim iz Ukrajine na podlagi opravljenega delnega vmesnega pregleda v skladu s členom 11(3) Uredbe (ES) št. 384/96 (UL L 160, str. 1).

(2)  Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 999/2014 z dne 23. septembra 2014 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz amonijevega nitrata s poreklom iz Rusije po pregledu zaradi izteka ukrepa v skladu s členom 11(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 (UL L 280, str. 19).

Tožba, vložena 15. februarja 2019 – Evropsko računsko sodišče/Karel Pinxten

(Zadeva C-130/19)

(2019/C 148/22)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropsko računsko sodišče (zastopniki: C. Lesauvage, E. von Bardeleben, J. Vermer, agenti)

Tožena stranka: Karel Pinxten

Predlogi

—	Ugotovi naj se, da K. Pinxten ne izpolnjuje več obveznosti, ki izhajajo iz njegovega položaja na podlagi členov 285 in 286 PDEU, ter pravil, sprejetih na podlagi teh členov;

—	zato naj se izreče sankcija iz člena 286(6) PDEU, pri čemer Računsko sodišče Sodišču prepušča presojo o obsegu te sankcije;

—	K. Pinxtenu naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Računsko sodišče K. Pinxtenu očita, da je:

—	prvič, zlorabil sredstva Računskega sodišča za financiranje dejavnosti, ki niso povezane ali ki niso združljive z njegovimi nalogami člana;

—	drugič, zlorabil in nezakonito uporabil davčne ugodnosti;

—	tretjič, zavarovalnici lažno prijavljal škodo v okviru domnevnih nesreč, v katere naj bi bilo vpleteno službeno vozilo, ki mu je bilo dano na voljo;

—	četrtič, opravljal dejavnost vodenja gospodarske družbe in intenzivno politično dejavnost v okviru politične stranke, medtem ko je bil v funkciji Računskega sodišča;

—	petič, s tem, da je dal ponudbo za opravljanje storitev odgovorni osebi revidiranega subjekta, ustvaril položaj navzkrižja interesov.

Pritožba, ki jo je Lupin Ltd vložila 20. februarja 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 12. decembra 2018 v zadevi T-680/14, Lupin/Komisija

(Zadeva C-144/19 P)

(2019/C 148/23)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Pritožnica: Lupin Ltd (zastopniki: S. Smith, A. White, solicitor, M. Hoskins, QC, in V. Wakefield, barrister)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predlog

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

—	razveljavi ugotovitev Splošnega sodišča glede razlike pri obravnavanju med družbama Lupin in Krka in

—	v skladu s členom 61 Statuta dokončno odloči o sporu tako, da odpravi ali zmanjša globo, ki jo je naložila Komisija.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

1.

Prvi pritožbeni razlog: Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je potrdilo, da je sporazum o poravnavi patentnega spora, ki sta jo 30. januarja 2007 sklenili družbi Lupin in Servier, omejitev zaradi cilja iz člena 101(1) PDEU. Zlasti: a. Splošno sodišče je storilo napako glede pravnih meril, ki se uporabljajo za ugotovitev kršitve zaradi cilja, zlasti glede na pravna načela, potrjena v zadevi C-67/13 P, CB/Komisija. b. Splošno sodišče ni ugotovilo, da učinek določb o prepovedi konkurence in o neizpodbijanju iz sporazuma o poravnavi patentnega spora na konkurenco je enak, ne glede na obstoj kakršne koli spodbude. c. Splošno sodišče ni preizkusilo ali pojasnilo razlike med upravičenimi in neupravičenimi obrnjenimi plačili, kar je v nasprotju z načelom pravne varnosti. d. Splošno sodišče je napačno ugotovilo, da obstoj „spodbude“ za generično družbo utemeljuje ugotovitev o omejitvi zaradi cilja. Pridobitev „koristi“ s strani generične družbe prav tako ne more utemeljiti take ugotovitve. e. Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da je treba dvoumno besedilo omejitev v sporazumu razlagati kot, da se razširjajo na proizvode, ki niso vključeni na področje uporabe patenta, ki je sporen med strankama. Neobstoj omejitve zaradi posledic

2.

Splošno sodišče je presodilo, da tožbeni razlog, ki ga je družba Lupin uveljavljala zoper ugotovitev Komisije o omejitvi zaradi posledic, ni upošteven, ker je potrdilo ugotovitev Komisije o omejitvi zaradi posledic. Z drugim pritožbenim razlogom družba Lupin zatrjuje, da mora Sodišče, če bo zavrnilo to ugotovitev v zvezi s ciljem, dokončno odločiti o pritožbi družbe Lupin in razveljaviti ugotovitev Komisije o omejitvi zaradi posledic. Zlasti: a. Komisija je napačno uporabila pravo s tem, da se je oprla na obrnjena plačila in/ali na občutno spodbudo. b. Komisija bi morala preučiti vprašanje omejitve zaradi posledic s sklicevanjem na teorijo o pomožnih omejitvah in/ali s sklicevanjem na načela, priznana v zadevi C-309/99, Wouters, in/ali člen 102 PDEU. c. Komisija je v okviru presoje o položaju družbe Servier na trgu za namene člena 101(1) PDEU neposredno prenesla svoje ugotovitve glede dominantnega položaja iz člena 102 PDEU, ki so bile razveljavljene (zadeva T-691/14, Servier/Komisija). Globa

3.	Tretji pritožbeni razlog: Splošno sodišče je storilo napako v zvezi z globo v okviru svoje presoje nove narave zatrjevane kršitve.

4.	Četrti pritožbeni razlog: Splošno sodišče je storilo napako v zvezi z obveznostjo hkratnega upoštevanja resnosti in trajanja zatrjevane kršitve pri določitvi globe.

5.	Peti pritožbeni razlog: Splošno sodišče je storilo napako s tem, da ni upoštevalo vrednosti patentnih prijav, ki jih je družba Servier prenesla na družbo Lupin, pri določitvi globe.

6.

Šesti pritožbeni razlog: S tem pritožbenim razlogom, ki je odvisen od uspeha Komisije z njenimi zahtevki v okviru pritožbe v sodbi Splošnega sodišča v zadevi Krka, T-684/14, pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je storilo napako s tem, da je potrdilo, da Komisija z obravnavanjem družbe Lupin v primerjavi z družbo Krka ni kršila načela enakega obravnavanja.

Pritožba, ki jo je Mohamed Hosni Elsayed Mubarak vložil 20. februarja 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (peti senat) z dne 12. decembra 2018 v zadevi T-358/17, Mubarak/Svet

(Zadeva C-145/19 P)

(2019/C 148/24)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Pritožnik: Mohamed Hosni Elsayed Mubarak (zastopniki: D. Anderson QC, B. Kennelly QC, J. Pobjoy, barrister, G. Martin, C. Enderby Smith, F. Holmey, solicitors)

Druga stranka v postopku: Svet Evropske unije

Predlogi

Pritožnik Sodišču predlaga, naj:

1.	izpodbijano sodbo razveljavi;

2.	samo dokončno odloči v tej zadevi, tako da za nične razglasi izpodbijane akte v delu, v katerem se nanašajo na pritožnika;

3.	podredno, zadevo vrne Splošnemu sodišču v razsojanje v skladu s pravno presojo Sodišča; in

4.	Svetu naloži, naj pritožniku plača stroške postopka pred Sodiščem in Splošnim sodiščem.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Prvi pritožbeni razlog: Splošno sodišče je storilo napako z ugotovitvijo, da Svet ni bil dolžan preveriti, ali so egiptovski organi spoštovali temeljne pravice pritožnika na podlagi prava Unije.

Drugi pritožbeni razlog: Splošno sodišče je storilo napako z ugotovitvijo, da Svet ni bil dolžan preveriti, ali so sodni postopki in preiskave v zvezi s pritožnikom zadevali akte, ki so taki, da v Egiptu ogrožajo vladavino prava.

Tretji pritožbeni razlog: Splošno sodišče je storilo napako z ugotovitvijo, da Svet ni storil očitne napake pri presoji s sklicevanjem na zadevo št. 8897 (zadeva, ki se nanaša na obnovo zasebne rezidence).

Četrti pritožbeni razlog: Splošno sodišče je storilo napako z ugotovitvijo, da Svet ni storil očitne napake pri presoji s sklicevanjem na zadevo št. 756 (očitek, ki se nanaša na prejem darila od Al-Ahram Establishmenta) in zadevo št. 53 (očitek, ki se nanaša na prejem darila od Dar El Tahrira).

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo 21. februarja 2019 Vrhovno sodišče Republike Slovenije – SCT, d.d, v stečaju/Republika Slovenija

(Zadeva C-146/19)

(2019/C 148/25)

Jezik postopka: slovenščina

Predložitveno sodišče

Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: SCT, d.d, v stečaju

Tožena stranka: Republika Slovenija

Vprašanja za predhodno odločanje

1)

Ali je drugi odstavek 90. člena Direktive o DDV mogoče razumeti tako, da dopušča izjemo od pravice do zmanjšanja osnove za DDV tudi v primeru dokončnega neplačila, če je to dokončno neplačilo posledica opustitve dolžnega ravnanja davčnega zavezanca, na primer z opustitvijo prijave terjatev v stečajnem postopku zoper njegovega dolžnika kot v predmetni zadevi?

2)

Ali je tudi v primeru, da je taka izjema od pravice do zmanjšanja davčne osnove za DDV dopustna, pravica do zmanjšanja davčne osnove za DDV zaradi neplačila vseeno podana, če davčni zavezanec dokaže, da tudi če bi prijavil terjatve v stečajnem postopku, te ne bi bile poplačane oziroma, da so za njegovo opustitev obstajali razumni razlogi?

3)	Ali ima prvi odstavek 90. člena Direktive o DDV neposredni učinek tudi v primeru, ko je zakonodajalec države članice presegel okvir dopustnega urejanja izjem, ki jih določa drugi odstavek 90. člena Direktive o DDV?

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Okresný súd Bratislava V (Slovaška republika) 22. februarja 2019 – kazenski postopek proti R.B.

(Zadeva C-149/19)

(2019/C 148/26)

Jezik postopka: slovaščina

Predložitveno sodišče

Okresný súd Bratislava V

Stranka v postopku v glavni stvari

R. B.

Vprašanji za predhodno odločanje

1.

Ali je okoliščina, da nacionalni organi osebi, ki ji je bila odvzeta prostost, med njenim priporom ne pisno sporočijo vseh (oziroma ne popolnih) informacij iz člena 4(2) Direktive 2012/13/EU (1) (natančneje pravica dostopa do spisa) niti ne odobrijo izpodbijanja take opustitve informacij v smislu člena 8(2) Direktive 2012/13/EU skladna s členom 4 in členom 8(2) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (v nadaljevanju: Direktiva 2012/13/EU), pravico do svobode in varnosti iz člena 6 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), pravico do obrambe iz člena 48(2) Listine ter pravico do nepristranskega sodišča iz člena 47 Listine? Če je odgovor na to vprašanje nikalen, ali taka kršitev prava Evropske unije v kateri koli fazi kazenskega postopka vpliva na zakonitost odvzema prostosti s prijetjem in priporom ter na zakonitost podaljšanja pripora?

2.

Ali je nacionalna določba, kot je člen 172(4) slovaškega kazenskega zakonika, ki določa naložitev kazni za nedovoljen promet s prepovedanimi drogami in v skladu s katerim sodišče ne more naložiti manj kot 20-letne zaporne kazni, pri čemer ni mogoče upoštevati načela individualizacije kazni, skladna s členom 4 Okvirnega sklepa Sveta 2004/757/PNZ (2) z dne 25. oktobra 2004 o opredelitvi minimalnih določb glede elementov kaznivih dejanj in kazni na področju nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami, načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji in členom 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije, členoma 82 in 83 Pogodbe o delovanju Evropske unije, pravico do poštenega sojenja iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, načelom sorazmernosti kazni iz člena 49(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter načeli sorazmernosti, enotnosti, učinkovitosti in prevlade prava Unije? Ali je za odgovor na to vprašanje pomembno dejstvo, da nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami ni izvajala hudodelska združba v smislu prava Evropske unije?

---

(1)  UL 2012, L 142, str. 1.

(2)  UL 2004, L 335, str. 8.

Pritožba, ki jo je Evropska komisija vložila 21. februarja 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 12. decembra 2018 v zadevi T-684/14, Krka/Komisija

(Zadeva C-151/19 P)

(2019/C 148/27)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Pritožnica: Evropska komisija (zastopniki: B. Mongin, F. Castilla Contreras, C. Vollrath, agenti, D. Bailey, barrister)

Druga stranka v postopku: Krka Tovarna Zdravil d.d.

Predlog

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

—	razveljavi točke od 1 do 4 izreka sodbe Splošnega sodišča Evropske unije v zadevi T-684/14;

—	zadevo vrne Splošnemu sodišču Evropske unije v skladu s členom 61 Statuta;

—	družbi Krka naloži plačilo stroškov Komisije.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Prvi pritožbeni razlog: Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo z ugotovitvijo, da družba Krka v času sklenitve zadevnih pogodb ni vršila konkurenčnega pritiska na družbo Servier.

Drugi pritožbeni razlog: Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo pri oceni vsebine in ciljev licenčne pogodbe kot spodbude za družbo Krka, da sprejme omejitve sporazuma o poravnavi.

Tretji pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri uporabi pojma omejitev konkurence zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU.

Četrti pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri analizi Splošnega sodišča glede ciljev strank za namene uporabe člena 101 PDEU.

Peti tožbeni razlog: Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je upoštevalo pozitivne učinke licence za konkurenco na trgih, ki niso zajeti s kršitvijo člena 101(1) PDEU, ki je bila ugotovljena v odločbi.

Šesti pritožbeni razlog: Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo pri oceni cilja pogodbe o prenosu.

Sedmi pritožbeni razlog: Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo pri uporabi pojma omejitev konkurence zaradi posledic v smislu člena 101(1) PDEU.

Tožba, vložena 22. februarja 2019 – Evropska komisija/Republika Avstrija

(Zadeva C-161/19)

(2019/C 148/28)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: C. Hermes in M. Noll-Ehlers, agenta)

Tožena stranka: Republika Avstrija

Predlog tožeče stranke

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

—	ugotovi, da Republika Avstrija s tem, da dovoljuje spomladanski lov na gozdne sloke v zvezni deželi Spodnji Avstriji, ni izpolnila obveznosti iz člena 7(4) Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (1);

—	naloži plačilo stroškov postopka Republiki Avstriji.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Ta tožba se nanaša na dovoljenje za spomladanski lov na gozdne sloke (Scolopax rusticola) v Spodnji Avstriji. Tam je lov na samce gozdne sloke mogoč od 1. marca do 15. aprila med dvorjenjem, in sicer je maksimalno število za odstrel do 1410 gozdnih slok (od februarja 2017: 759).

Po mnenju Komisije sporna ureditev krši prepoved spomladanskega lova iz člena 7(4) Direktive 2009/147.

Republika Avstrija trdi, da ureditev spada pod izjemo iz člena 9(1)(c) Direktive 2009/147. V skladu z njo lahko države članice, kadar ni na voljo druge zadovoljive rešitve, odstopajo med drugim od člena 7(4) Direktive zaradi dopustitve ujetja, posedovanja ali druge sprejemljive oblike uporabe določenih ptic v majhnem številu pod strogo nadzorovanimi pogoji in na selektivni podlagi. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča morajo izpolnitev za to določenih pogojev dokazati države članice.

Po mnenju Komisije Republika Avstrija ni dokazala niti da ni na voljo druge zadovoljive rešitve v smislu uvodnega stavka iz člena 9(1) niti da dovoljeno maksimalno število za odstrel izpolnjuje zahtevo po majhnem številu iz člena 9(1)(c) Direktive. Jesenski lov se zdi zadovoljiva alternativa, ker je gozdna sloka na loviščih v Spodnji Avstriji prisotna tudi jeseni v nezanemarljivem številu. Republika Avstrija za svojo trditev, da je spomladanski lov bolj prizanesljiv do populacije gozdne sloke kot jesenski lov, ni predložila dokazov. Poleg tega je izračun „majhnega števila“ napačen, ker so avstrijski organi izhajali iz napačnih referenčnih populacij.

---

(1)  UL 2010, L 20, str. 7.

Pritožba, ki jo je Niche Generics Ltd vložila 22. februarja 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 12. decembra 2018 v zadevi T-701/14, Niche Generics/Komisija

(Zadeva C-164/19 P)

(2019/C 148/29)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Pritožnica: Niche Generics Ltd (zastopniki: F. Carlin, barrister, M. Healy, solicitor, B. Hoorelbeke, advocaat, S. Mobley, solicitor, H. Sheraton, solicitor, A. Robertson QC)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predlog

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

—	izpodbijano sodbo v celoti razveljavi;

—	razglasi ničnost spornega sklepa v delu, v katerem se nanaša na družbo Niche, in

—	Komisiji naloži plačilo lastnih stroškov in stroškov družbe Niche, povezanih s tem postopkom in s postopkom pred Splošnih sodiščem.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Družba Niche trdi, da je Splošno sodišče:

—	prvič, napačno uporabilo pravo, ker ni uporabilo merila objektivne nujnosti iz sodbe BAT;

—	drugič, napačno uporabilo pravo – če sporazumi o poravnavi spadajo na področje uporabe člena 101 PDEU – ker je sporazum o poravnavi družbe Niche opredelilo kot kršitev „po predmetu“;

—	tretjič, kršilo obveznost obrazložitve iz člena 36 Statuta Sodišča, ker je zavrnilo razlago družbe Niche glede sporazuma o poravnavi, ne da bi odgovorilo na njene pravne argumente;

—	četrtič, napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da je družba Niche potencialni konkurent družbe Servier;

—	petič, kršilo temeljno načelo enakega obravnavanja s tem, da je družbo Niche obravnavalo drugače od ostalih družb, ki proizvajajo generična zdravila in ki so v podobnem položaju, ter sporazum o poravnavi družbe Niche napačno opredelilo kot kršitev člena 101(1) PDEU „po predmetu“;

—	šestič, napačno uporabilo pravo, ker ni priznalo, da sporazum o poravnavi izpolnjuje merila za izvzetje iz člena 101(3) PDEU;

—	sedmič, napačno uporabilo pravo, ker ni pravilno uporabilo pravnih meril za ugotovitev obstoja kršitve pravice družbe Niche do obrambe in/ali načela dobrega upravljanja;

—	osmič, kršilo splošno pravno načelo Evropske unije o sorazmernosti s tem, da je potrdilo višino globe, ki ni bila sorazmerna s finančno zmogljivostjo družbe Niche.

Pritožba, ki jo je družba Slovak Telekom a.s.vložila 22. februarja 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (deveti razširjeni senat) z dne 13. decembra 2018 v zadevi Slovak Telekom/Komisija, T-851/14

(Zadeva C-165/19 P)

(2019/C 148/30)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Pritožnica: Slovak Telekom, a.s. (zastopnika: D. Geradin, Rechtsanwalt, R. O'Donoghue, QC)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija, Slovanet, a.s.

Predlog

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

—	razveljavi sodbo Splošnega sodišča delno ali v celoti;

—	razglasi ničnost sklepa v delu ali v celoti;

—	podredno, odpravi ali še bolj zniža globe, naložene družbi Slovak Telekom; in

—	Komisiji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka in postopka pred Splošnim sodiščem.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

—

Prvi pritožbeni razlog – napačna uporaba prava in/ali očitna napaka ali neobstoj obrazložitve o zavrnitvi prodaje: — Prvi del: družba Slovak Telekom navaja, da ugotovitve Splošnega sodišča, da ob obveznosti dostopa, ki jo nalaga ureditev ex ante, pogoji iz sodbe Bronner na področju zavrnitve dostopa v smislu člena 102 PDEU ne veljajo, niso pravilne. Poleg tega je bilo z ugotovitvijo Splošnega sodišča, da ni treba izpolniti pogoja iz sodbe Bronner v zvezi z „nujnostjo“, ker je ureditev ex ante že priznala „potrebo po dostopu do krajevne znamke tožeče stranke“, in da zato Komisiji ni bilo treba (ponovno) preučiti „nujnosti“ glede na člen 102 PDEU, napačno uporabljeno pravo. — Drugi del: družba Slovak Telekom trdi, da je bilo z ugotovitvijo Splošnega sodišča, da sodba Sodišča, izdana v zadevi TeliaSonera, potrjuje trditev, da zavrnitev prodaje s strani tožeče stranke ne zahteva dokaza, da so pogoji iz sodbe Bronner izpolnjeni, napačno uporabljeno pravo. — Tretji del: družba Slovak Telekom trdi da je bilo z ugotovitvami Splošnega sodišča, da se njen primer razlikuje od primera, ki je bil podlaga za izdajo sodbe Splošnega sodišča v zadevi Clearstream, ker drugače od zadeve pritožnice, ta zadeva ni vključevala prejšnjega državnega monopola ali obveznosti dostopa, ki jo nalaga ureditev ex ante, napačno uporabljeno pravo. — Četrti del: družba Slovak Telekom navaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in/ali storilo očitno napako pri obrazložitvi oziroma ni podalo obrazložitve, ker je ugotovilo, da je zavrnilna odločba o dostopu na podlagi molka organa manj resna kot dejanska zavrnitev in da je treba presojo opraviti v vsakem posameznem primeru. — Peti del: družba Slovak Telekom navaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in/ali storilo očitno napako pri obrazložitvi, ker je ugotovilo, da je to, da je bila tožeča stranka nekdanji državni monopolist, pravna podlaga za neupoštevanje pogojev iz sodbe Bronner v obravnavani zadevi.

—

Drugi pritožbeni razlog – družba Slovak Telekom trdi, da gre za napačno uporabljeno pravo pri ugotovitvah Splošnega sodišča, da Komisija ni kršila njene pravice do obrambe, ker ji ni sporočila metodologije, načel in podatkov v zvezi z izračunom dolgoročnih povprečnih inkrementalnih stroškov (DPIS) pritožnice in ji ni dovolila predložitve pripomb pred sprejetjem izpodbijanega sklepa v roku, ki bi pritožnici omogočil uresničevaje njene pravice do obrambe.

—	Tretji pritožbeni razlog – družba Slovak Telekom trdi, da je bilo pri razlogih Splošnega sodišča za zavrnitev njenih prilagoditev „optimizaciji“ napačno uporabljeno pravo, ker odražajo napačno uporabo pojma enako učinkovitega operaterja v posebnem okviru te zadeve.

Pritožba, ki jo je Unichem Laboratories Ltd vložila 22. februarja 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 12. decembra 2018 v zadevi T-705/14, Unichem Laboratories/Komisija

(Zadeva C-166/19 P)

(2019/C 148/31)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Pritožnica: Unichem Laboratories Ltd (zastopniki: F. Carlin, barrister, M. Healy, Solicitor, B. Hoorelbeke, advocaat, S. Mobley, solicitor, H. Sheraton, solicitor, A. Robertson QC)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predlogi

Pritožnica Sodišču predlaga naj:

—	izpodbijano sodbo v celoti razveljavi;

—	izpodbijani sklep v celoti razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na družbo Unichem; in

—	Komisiji naloži, da nosi svoje stroške in stroške družbe Unichem, povezane s temi postopki in postopki pred Splošnim sodiščem.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Družba Unichem navaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo:

—

Prvič, Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da je Komisija pristojna, da družbi Unichem izda sklep na podlagi člena 101(1) PDEU: Splošno sodišče je napačno uporabilo pravno merilo za ugotovitev obstoja enega samega gospodarskega subjekta; in Splošno sodišče je napačno ugotovilo, da je družba Unichem neposredno odgovorna kot sopodpisnica sporazuma o poravnavi.

—	Drugič, Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da ni uporabilo merila objektivne nujnosti, ki izhaja iz sodbe BAT.

—	Tretjič, če sporazumi o poravnavi spadajo v člen 101 PDEU, je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je sporazum družbe Niche o poravnavi opredelilo kot kršitev „zaradi cilja“.

—	Četrtič, Splošno sodišče je kršilo obveznost obrazložitve iz člena 36 Statuta Sodišča s tem, da je razlago, ki jo je družba Unichem podala v zvezi s sporazumom o poravnavi, zavrnilo, ne da bi obravnavalo njene pravne trditve.

—	Petič, Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da sta družbi Niche in Unichem potencialni konkurentki družbe Servier.

—	Šestič, Splošno sodišče je kršilo temeljno načelo enakega obravnavanja s tem, da je družbi Unichem in Niche obravnavalo različno od drugih družb, ki proizvajajo generična zdravila, ter da je sporazum družbe Niche o poravnavi opredelilo kot kršitev zaradi cilja v okviru člena 101(1) PDEU.

—	Sedmič, Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da ni ugotovilo, da sporazum o poravnavi izpolnjuje merila za uporabo izjeme iz člena 101(3) PDEU.

—	Osmič, Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je napačno uporabilo pravno merilo pri ugotavljanju, ali sta bila družbama Unichem in Niche kršeni pravica do obrambe in/ali načelo dobrega upravljanja.

Pritožba, ki sta jo 25. februarja 2019 vložili Scandlines Danmark ApS in Scandlines Deutschland GmbH zoper sklep Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 13. decembra 2018 v zadevi T-890/16, Scandlines Danmark in Scandlines Deutschland/Komisija

(Zadeva C-173/19 P)

(2019/C 148/32)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožnici: Scandlines Danmark ApS in Scandlines Deutschland GmbH (zastopnik: L. Sandberg-Mørch, advokat)

Drugi stranki v postopku: Evropska komisija, Kraljevina Danska

Predloga

Pritožnici Sodišču predlagata, naj:

—	razveljavi sklep Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2018 v zadevi T-890/16 v delu, v katerem je v nasprotju s sodbo Splošnega sodišča v zadevi T-630/15 glede narave Sklepa Komisija kot potrditvenega ukrepa v zvezi z dodatnimi gradbenimi ukrepi.

—	Nasprotni stranki naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške pritožnic.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnici v utemeljitev pritožbe navajata dva razloga:

—	Prvi pritožbeni razlog: Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je sprejelo izpodbijani sklep na podlagi stališča, ki je v popolnem nasprotju s stališčem iz njegove sodbe v zadevi T-630/15.

—	Drugi pritožbeni razlog: Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa protislovna.

Pritožba, ki sta jo Scandlines Danmark ApS in Scandlines Deutschland GmbH vložili 25. februarja 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 13. decembra 2018 v zadevi T-630/15, Scandlines Danmark in Scandlines Deutschland/Komisija

(Zadeva C-174/19 P)

(2019/C 148/33)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožnici: Scandlines Danmark ApS in Scandlines Deutschland GmbH (zastopnik: L. Sandberg-Mørch, advokat)

Druge stranke v postopku: Evropska komisija, Kraljevina Danska, Föreningen Svensk Sjöfart, Naturschutzbund Deutschland (NABU) eV

Predloga

Pritožnici Sodišču predlagata, naj:

—

razveljavi sodbo Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2018 v zadevi T-630/15 v delu, v katerem je zavrnilo predloge pritožnic, da pomeni ukrep, ki je bil odobren družbi A/S Femern Landanlæg, pomoč; da stroški v zvezi s povezavami zaledja države z vidika združljivosti odobrene pomoči družbi Femern A/S niso upravičeni stroški; da ukrepi, odobreni družbi Femern A/S, nimajo spodbujevalnih učinkov; da je analiza nasprotnih dejstev nezakonita; da ukrepi, odobreni družbi Femern A/S, ne pomenijo nedovoljenega izkrivljanja konkurence; in da so bili novi tožbeni predlogi pritožnic nedopustni.

—	nasprotni stranki naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške pritožnic.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnici zoper izpodbijano sodbo navajata sedem razlogov:

—

Prvi pritožbeni razlog: Splošno sodišče je kršilo člena 107(1) in 108(2) PDEU s tem, da je sklenilo, da Komisija ni napačno uporabila prava in ni imela resnih težav pri ugotovitvi, da zaradi državnih poroštev in posojil, odobrenih družbi A/S Femern Landanlæg za železniške povezave z zaledjem države na Danskem, ni prišlo do izkrivljanja konkurence, ker zadevni trg ni bil odprt za konkurenco. Pritožnici trdita, da temelji napačna ugotovitev Splošnega sodišča na štirih napakah pri uporabi prava, ki pomenijo štiri dele prvega pritožbenega razloga: a) Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da zaradi državnih poroštev in posojil, odobrenih družbi A/S Femern Landanlæg, ni prišlo izkrivljanja konkurence, čeprav so stalna povezava (ki jo izvaja družba Femern A/S) in železniške povezave z zaledjem države na Danskem (ki jih izvaja družba Femern Landanlæg) en celovit projekt in je bilo za državna poroštva in posojila, odobrena družbi Femern A/S, že ugotovljeno, da izkrivljajo konkurenco. b) Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da trg upravljanja železniške infrastrukture na Danskem de lege ni odprt za konkurenco. c) Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da trg upravljanja železniške infrastrukture na Danskem de facto ni odprt za konkurenco. d) Trga izgradnje in vzdrževanja železniške infrastrukture, ki sta odprta za konkurenco, sta ločena od trga upravljanja in izvajanja v ožjem pomenu železniške infrastrukture.

—

Drugi pritožbeni razlog: Splošno sodišče je kršilo člena 107(1) in 108(2) PDEU s tem, da je ugotovilo, da Komisija ni napačno uporabila prava in ni imela resnih težav pri ugotovitvi, da državna poroštva in posojila, odobrena A/S Femern Landanlæg za financiranje železniške povezave z zaledjem države na Danskem, niso vplivala na trgovino med državami članicami.

—

Tretji pritožbeni razlog: Splošno sodišče je kršilo člena 107(3)(b) in 108(2) PDEU s tem, da je ugotovilo, da je mogoče stroške za povezave z zaledjem države vključiti v izračun največje dovoljene intenzivnosti pomoči za stalno povezavo (v okviru analize združljivosti), čeprav financiranje povezav z zaledjem države po mnenju Splošnega sodišča ne pomeni državne pomoči.

—	Četrti pritožbeni razlog: Splošno sodišče je kršilo člena 107(3)(b) in 108(2) PDEU s tem, da je ugotovilo, da Komisija ni napačno uporabila prava in ni imela resnih težav pri ugotovitvi, da je imela pomoč družbi Femern A/S spodbujevalni učinek;

—	Peti pritožbeni razlog: Splošno sodišče je kršilo člena 107(3)(b) in 108(2) PDEU s tem, da je ugotovilo, da Komisija ni napačno uporabila prava in ni imela resnih težav pri ugotovitvi, da so danski organi predložili primeren scenarij nasprotnih dejstev pri oceni nujnosti pomoči.

—	Šesti pritožbeni razlog: Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da zaradi pomoči, odobrene družbi Femern A/S, ni prišlo do nezakonitega izkrivljanja konkurence.

—	Sedmi pritožbeni razlog: Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je zavrnilo predložitev novih tožbenih razlogov pritožnic v zvezi z dodatnimi gradbenimi ukrepi, ker naj ti v skladu s Sklepom Komisije z dne 23. julija 2015, ne bi bili dopustni.

Pritožba, ki jo Stena Line Scandinavia AB vložila 25. februarja 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 13. decembra 2018 v zadevi T-631/15, Stena Line Scandinavia/Komisija

(Zadeva C-175/19 P)

(2019/C 148/34)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožnica: Stena Line Scandinavia AB (zastopnika: L. Sandberg-Mørch, advokat, P. Alexiadis, Solicitor)

Druge stranke v postopku: Evropska komisija, Kraljevina Danska, Föreningen Svensk Sjöfart

Predloga

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

—

razveljavi sodbo Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2018 v zadevi T-630/15 v delu, v katerem je zavrnilo prvi in tretji predlog pritožnice v zvezi z ukrepi, odobrenimi družbi Femern Landanlæg; njena drugi in tretji predlog v zvezi s trditvami, da je Komisija napačno uporabila pravo oziroma imela resne težave v zvezi s spodbujevalnim učinkom pomoči, scenarijem nasprotnih dejstev, na katerega se je Komisija oprla pri oceni nujnosti pomoči, in ugotovitvijo, da pomoč, odobrena družbi Femern A/S, ni povzročila nezakonitega izkrivljanja konkurence;

—	nasprotni stranki naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške pritožnice.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica zoper izpodbijano sodbo navaja šest razlogov:

—

Prvi pritožbeni razlog: Splošno sodišče je kršilo člena 107(1) in 108(2) PDEU s tem, da je sklenilo, da Komisija ni napačno uporabila prava in ni imela resnih težav pri ugotovitvi, da zaradi državnih poroštev in posojil, odobrenih družbi A/S Femern Landanlæg za železniške povezave z zaledjem države na Danskem, ni prišlo do izkrivljanja konkurence, ker zadevni trg ni bil odprt za konkurenco. Pritožnica trdi, da temelji napačna ugotovitev Splošnega sodišča na štirih napakah pri uporabi prava, ki pomenijo štiri dele prvega pritožbenega razloga: a) Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da zaradi državnih poroštev in posojil, odobrenih družbi A/S Femern Landanlæg, ni prišlo izkrivljanja konkurence, čeprav so stalna povezava (ki jo izvaja družba Femern A/S) in železniške povezave z zaledjem države na Danskem (ki jih izvaja družba Femern Landanlæg) en celovit projekt in je bilo za državna poroštva in posojila, odobrena družbi Femern A/S, že ugotovljeno, da izkrivljajo konkurenco. b) Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da trg upravljanja železniške infrastrukture na Danskem de lege ni odprt za konkurenco. c) Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da trg upravljanja železniške infrastrukture na Danskem de facto ni odprt za konkurenco. d) Trga izgradnje in vzdrževanja železniške infrastrukture, ki sta odprta za konkurenco, sta ločena od trga upravljanja in izvajanja v ožjem pomenu železniške infrastrukture;

—

Drugi pritožbeni razlog: Splošno sodišče je kršilo člena 107(1) in 108(2) PDEU s tem, da je ugotovilo, da Komisija ni napačno uporabila prava in ni imela resnih težav pri ugotovitvi, da državna poroštva in posojila, odobrena A/S Femern Landanlæg za financiranje železniške povezave z zaledjem države na Danskem, niso vplivala na trgovino med državami članicami.

—

Tretji pritožbeni razlog: Splošno sodišče je kršilo člena 107(3)(b) in 108(2) PDEU s tem, da je ugotovilo, da je mogoče stroške za povezave z zaledjem države vključiti v izračun največje dovoljene intenzivnosti pomoči za stalno povezavo (v okviru analize združljivosti), čeprav financiranje povezav z zaledjem države po mnenju Splošnega sodišča ne pomeni državne pomoči.

—	Četrti pritožbeni razlog: Splošno sodišče je kršilo člena 107(3)(b) in 108(2) PDEU s tem, da je ugotovilo, da Komisija ni napačno uporabila prava in ni imela resnih težav pri ugotovitvi, da je imela pomoč družbi Femern A/S spodbujevalni učinek;

—	Peti pritožbeni razlog: Splošno sodišče je kršilo člena 107(3)(b) in 108(2) PDEU s tem, da je ugotovilo, da Komisija ni napačno uporabila prava in ni imela resnih težav pri ugotovitvi, da so danski organi predložili primeren scenarij nasprotnih dejstev pri oceni nujnosti pomoči.

—	Šesti pritožbeni razlog: Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da zaradi pomoči, odobrene družbi Femern A/S, ni prišlo do nezakonitega izkrivljanja konkurence.

Pritožba, ki jo je Fruits de Ponent, S.C.C.L. vložila 22. februarja 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (tretji senat) z dne 13. decembra 2018 v zadevi T-290/16, Fruits de Ponent/Komisija

(Zadeva C-183/19 P)

(2019/C 148/35)

Jezik postopka: španščina

Stranki

Pritožnica: Fruits de Ponent, S.C.C.L. (zastopniki: M. Roca Junyent, R. Vallina Hoset in A. Sellés Marco, abogados)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predlogi

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

—	razveljavi sodbo tretjega senata Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2018 v zadevi T-290/16, Fruits de Ponent/Komisija (1);

—	primarno, v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, če meni, da stanje postopka to dovoljuje, (i) odloči o tožbi, vloženi na prvi stopnji, in ugodi zahtevkom te stranke ter (ii) Komisiji naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah; ali

—	podredno, če meni, da stanje postopka ne dovoljuje, da samo odloči o zadevi, (i) vrne zadevo v razsojanje Splošnemu sodišču in (ii) pridrži odločitev o stroških.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

1.

Na prvem mestu, pritožnica trdi, da se z izpodbijano sodbo krši člen 39 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) (2) v delu, v katerem: (i) so bila pri presoji obstoja dovolj resne kršitve uporabljena nerelevantna ali neupoštevna merila; (ii) je zavrnjeno, da bi morali cilji Komisije, ko deluje v primerih hudih motenj na trgu v okviru SKP, zajemati ohranitev življenjske ravni kmetov (člen 39(1)(b) PDEU); (iii) je zavrnjeno, da bi Komisija morala zbirati podatke, ki niso določeni v uredbah, in (iv) je navedeno, da Komisiji ni treba zbirati informacij o cenah, ki jih prejmejo kmetje.

2.

Na drugem mestu, pritožnica trdi, da se z izpodbijano sodbo: (i) izkrivlja dejansko stanje z očitno napačno presojo predloženih dokazov; (ii) kršijo načela, ki urejajo dokazno breme, s tem, da se v njej določena dejstva štejejo za dokazana, čeprav iz predloženih dokazov izhaja nasprotno; in (iii) krši načelo venire contra factum propium non valet s tem, da se v njej trditve Komisije, ki so v nasprotju z odgovori, ki jih je dala ta institucija državljanom v okviru načela preglednosti, štejejo za upoštevne.

3.

Na tretjem mestu, pritožnica trdi, da se z izpodbijano sodbo kršita člen 296 PDEU in člen 47 Listine s tem, da (i) niso upoštevani argumenti pritožnice v zvezi s tem, da bi Komisija morala zbirati informacije za dosego cilja ohranitve življenjske ravni proizvajalcev, in (ii) niso upoštevane in so izkrivljene trditve pritožnice v zvezi s tem, da bi cilj Komisije moral biti zagotavljanje življenjske ravni kmetov, s čimer ji je bilo tako onemogočeno pridobiti odgovor na svoje argumente pred sodiščem.

4.	Na četrtem mestu, pritožnica meni, da sta bila v obravnavanem primeru kršena člen 39 PDEU in člen 219 Uredbe 1308/2013 (3), ker ima v kriznem primeru odgovornost za sprožitev izrednega kriznega mehanizma izključno Komisija in ne vlagatelji zahtevkov ali združenja proizvajalcev.

---

(1)  ECLI:EU:T:2018:934.

(2)  UL 2012, C 326, str. 1.

(3)  Uredba (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007 (UL 2013, L 347, str. 671).

Sodba Splošnega sodišča z dne 7. marca 2019 – Tweedale/EFSA

(Zadeva T-716/14) (1)

(Dostop do dokumentov - Uredba (ES) št. 1049/2001 - Dokumenti v zvezi s študijami toksičnosti, izvedenimi v okviru obnovitve odobritve aktivne snovi glifosat - Delna zavrnitev dostopa - Izjema v zvezi z varstvom poslovnih interesov - Prevladujoč javni interes - Uredba (ES) št. 1367/2006 - Pojem informacije, ki se nanašajo na emisije v okolje)

(2019/C 148/36)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeča stranka: Anthony C. Tweedale (Bruselj, Belgija) (zastopnik: B. Kloostra, odvetnik)

Tožena stranka: Evropska agencija za varnost hrane (zastopniki: D. Detken, J. Tarazona, C. Pintado in B. Vagenende, agenti, sprva skupaj z R. van der Houtom in A. Köhlerjem, nato z R. van der Houtom in C. Wagnerjem, odvetniki)

Intervenientka v podporo tožeče stranke: Kraljevina Švedska (zastopniki: sprva A. Falk, C. Meyer-Seitz, U. Persson, N. Otte Widgren, E. Karlsson in L. Swedenborg, nato A. Falk, C. Meyer-Seitz, H. Shev, L. Swedenborg in F. Bergius, agenti)

Predmet

Predlog na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev delne ničnosti odločbe EFSA z dne 16. oktobra 2017 o razglasitvi ničnosti in nadomestitvi odločbe z dne 30. julija 2014 in o odobritvi delnega dostopa do dveh študij toksičnosti aktivne snovi glifosat, izvedenih v okviru postopka za podaljšanje odobritve te aktivne snovi, v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet in razveljavitvi direktiv Sveta 79/117/EGS in 91/414/EGS (UL 2009, L 309, str. 1).

Izrek

1.

Odločba Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) z dne 16. oktobra 2017 o razglasitvi ničnosti in nadomestitvi odločbe z dne 30. julija 2014 in o odobritvi delnega dostopa do dveh študij toksičnosti aktivne snovi glifosat, izvedenih v okviru postopka za podaljšanje odobritve te aktivne snovi, se razglasi za nično v delu, v katerem je EFSA zavrnila razkritje obeh študij v celoti, razen imen in podpisov oseb, ki so v njiju navedene.

2.	EFSA nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil Anthony Tweedale.

3.	Kraljevina Švedska nosi svoje stroške.

---

(1)  UL C 448, 15.12.2014.

Sodba Splošnega sodišča z dne 12. marca 2019 – Italija/Komisija

(Zadeva T-135/15) (1)

(EKJS - Odhodki, izključeni iz financiranja - Odhodki Italije - Začasna shema za prestrukturiranje industrije sladkorja - Uredba (ES) št. 320/2006 - Uredba (ES) št. 968/2006 - Uredba (ES) št. 1290/2005 - Rok 24 mesecev - Pojem „večletni ukrepi“ - Pogoji za podelitev pomoči za prestrukturiranje - Pojem „proizvodni obrat“ - Opredelitev silosov - Pojem „popolna odstranitev“ - Priloga 2 k dokumentu VI/5330/97 - Težave pri razlagi ureditve Unije - Lojalno sodelovanje - Legitimno pričakovanje - Ne bis in idem - Premije za zakol - Ukrepi za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo - Prepozno plačilo - Dokaz o obstoju posebnih pogojev upravljanja - Enako obravnavanje - Napaka v prevodu jezikovne različice uredbe Unije - Naložitev finančnega popravka državi članici)

(2019/C 148/37)

Jezik postopka: italijanščina

Stranke

Tožeča stranka: Italijanska republika (zastopnika: G. Palmieri, agentka, skupaj s C. Colelli, avvocato dello Stato)

Tožena stranka: Evropska komisija (zastopniki: sprva D. Bianchi, P. Ondrůšek in I. Galindo Martín, agenti, nato D. Bianchi in P. Ondrůšek, agenta)

Intervenientki v podporo tožeče stranke: Francoska republika (zastopnika: D. Colas in S. Horrenberger, agenta) in Madžarska (zastopnika: M.Z. Fehér in G. Koós, agenta)

Predmet

Predlog na podlagi člena 263 PDEU za delno razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa Komisije (EU) 2015/103 z dne 16. januarja 2015 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije (UL 2015, L 16, str. 33) v delu, v katerem se nanaša na nekatere odhodke Italijanske republike.

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	Republika Italija nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.

3.	Francoska republika in Madžarska nosita svoje stroške.

---

(1)  UL C 155, 11.5.2015

Sodba Splošnega sodišča z dne 12. marca 2019 – Madžarska/Komisija

(Zadeva T-139/15) (1)

(EKUJS - Jamstveni oddelek - EKJS - Sladkor - Začasna shema za prestrukturiranje industrije sladkorja v Evropski skupnosti - Uredba (ES) št. 320/2006 - Uredba (ES) št. 968/2006 - Odhodki, izključeni iz financiranja - Odhodki Madžarske - Pogoji za podelitev pomoči za popolno odstranitev in pomoči za delno odstranitev - Pojem „proizvodne zmogljivosti“ - Presoja uporabe silosov ob vložitvi prošnje za pomoč - Pojem „popolna odstranitev“ - Priloga 2 k Dokumentu VI/5330/97 - Težave pri razlagi ureditve Unije - Lojalno sodelovanje)

(2019/C 148/38)

Jezik postopka: madžarščina

Stranke

Tožeča stranka: Madžarska (zastopniki: M. Fehér, G. Koós in A. Pálfy, nato M. Fehér, G. Koós, Z. Biró-Tóth in E. Tóth, agenti)

Tožena stranka: Evropska komisija (zastopnik: P. Ondrůšek in B. Béres, agenta)

Intervenientki v podporo tožeče stranke: Francoska republika (zastopnik: D. Colas, agent), Italijanska republika (zastopnika: G. Palmieri, agentka, skupaj s C. Colelli, avvocato dello Stato)

Predmet

Predlog na podlagi člena 263 PDEU za delno razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa Komisije (EU) 2015/103 z dne 16. januarja 2015 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije (UL 2015, L 16, str. 33) v delu, v katerem je znesek 11 709 400 EUR izključen iz financiranja pomoči za prestrukturiranje v sektorju sladkorja, ki jih je dodelila Madžarska, kot ga zagotavlja EKJS.

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	Madžarska nosi svoje stroške in polovico stroškov, ki jih je priglasila Evropska komisija.

3.	Komisija nosi polovico svojih stroškov.

4.	Francoska republika in Italijanska republika nosita svoje stroške.

---

(1)  UL C 190, 8.6.2015.

Sodba Splošnega sodišča z dne 12. marca 2019 – Francija/Komisija

(Zadeva T-165/15) (1)

(EKJS in EKSRP - Odhodki, izključeni iz financiranja - Odhodki Francije - Shema pomoči na površino - Procesna jamstva - Uredba (ES) št. 885/2006 - Pojem „trajni pašnik“ - Uredba (ES) št. 1120/2009 - Nacionalni kontrolni sistem, ki temelji na neskladni opredelitvi krmnih površin - Izključitev vseh odhodkov - Sorazmernost - Program razvoja podeželja v celinski Franciji - Ukrepi podpore za razvoj podeželja - Območja z omejenimi naravnimi možnostmi - Uredba (ES) št. 1975/2006 - Uredba (EU) št. 65/2011 - Pavšalni finančni popravek - Pregledi na kraju samem - Merilo obremenitve - Štetje živali - Začasna shema za prestrukturiranje industrije sladkorja - Uredba (ES) št. 320/2006 - Uredba (ES) št. 968/2006 - Pogoji za odobritev pomoči za prestrukturiranje - Pojem „proizvodna zmogljivost“ - Presoja uporabe silosov na dan vložitve prošnje za odobritev pomoči - Pojem „popolna odstranitev“ - Sorazmernost - Enako obravnavanje - Priloga 2 k dokumentu VI/5330/97)

(2019/C 148/39)

Jezik postopka: francoščina

Stranke

Tožeča stranka: Francoska republika (zastopniki: sprva F. Alabrune, G. de Bergues, D. Colas in C. Candat, nato G. de Bergues, D. Colas, F. Fize in A. Daly ter nazadnje D. Colas, S. Horrenberger, R. Coesme, E. de Moustier in A.-L. Desjonquères, agenti)

Tožena stranka: Evropska komisija (zastopnika: A. Bouquet et D. Triantafyllou, agenta)

Intervenientki v podporo tožeče stranke: Italijanska republika (zastopnici: G. Palmieri, agentka, skupaj s C. Colelli, avvocato dello Stato) in Madžarska (zastopnika: M. Fehér in G. Koós, agenta)

Predmet

Tožba na podlagi člena 263 PDEU, s katero se predlaga razglasitev delne ničnosti Izvedbenega sklepa Komisije (EU) 2015/103 z dne 16. januarja 2015 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije (UL 2015, L 16, str. 33).

Izrek

1.

Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2015/103 z dne 16. januarja 2015 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije se razglasi za ničen v delu, v katerem so iz financiranja Evropske unije izključeni vsi odhodki Francoske republike v departmaju Haute-Corse iz naslova neposrednih pomoči na površino iz 1. stebra v zvezi z letoma zahtevkov 2011 in 2012.

2.	V preostalem se tožba zavrne.

3.	Evropska komisija in Francoska republika nosita vsaka svoje stroške.

4.	Italijanska republika in Madžarska nosita vsaka svoje stroške.

---

(1)  UL C 190, 8.6.2015.

Sodba Splošnega sodišča z dne 13. marca 2019 – Espírito Santo Financial Group/ECB

(Zadeva T-730/16) (1)

(Dostop do dokumentov - Sklep 2004/258/ES - Dokumenti v zvezi s sklepom ECB z dne 1. avgusta 2014 v zvezi z družbo Banco Espírito Santo, SA - Delna zavrnitev dostopa - Izjema v zvezi z zaupnostjo razprave organov odločanja ECB - Izjema v zvezi s finančno, denarno in ekonomsko politiko Unije ali države članice - Izjema v zvezi s stabilnostjo finančnega sistema v Uniji ali v državi članici - Izjema v zvezi z varstvom poslovnih interesov - Izjema v zvezi z dokumenti za notranjo rabo - Obveznost obrazložitve)

(2019/C 148/40)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Espírito Santo Financial Group SA (Luxembourg, Luksemburg) (zastopniki: R. Oliveira, S. Estima Martins in D. Duarte de Campos, odvetniki)

Tožena stranka: Evropska centralna banka (zastopniki: F. von Lindeiner in S. Lambrinoc, agenta, skupaj s H.-G. Kamannom, odvetnikom)

Predmet

Predlog na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa ECB z dne 31. avgusta 2016 o delni zavrnitvi dostopa do nekaterih dokumentov v zvezi z njenim sklepom z dne 1. avgusta 2014 v zvezi z Banco Espírito Santo SA.

Izrek

1.

Sklep Evropske centralne banke (ECB) z dne 31. avgusta 2016 o delni zavrnitvi dostopa do nekaterih dokumentov v zvezi z njenim sklepom z dne 1. avgusta 2014 glede Banco Espírito Santo SA se razglasi za ničen v delu, v katerem je bil z njim zavrnjen dostop do zneska kredita, navedenega v odlomkih zapisnika, ki vsebuje sklep Sveta ECB z dne 28. julija 2014, in do prikritih informacij iz predlogov Izvršilnega odbora ECB z dne 28. julija in dne 1. avgusta 2014.

2.	V preostalem se tožba zavrne.

3.	Družba Espírito Santo Financial Group SA in ECB nosita vsaka svoje stroške.

---

(1)  UL C 462, 12.12.2016.

Sodba Splošnega sodišča z dne 12. marca 2019 – Xiaomi/EUIPO – Dudingen Develops (MI)

(Zadeva T-799/16) (1)

(Znamka Evropske unije - Postopek z ugovorom - Prijava figurativne znamke Evropske unije MI - Prejšnja figurativna znamka Evropske unije MI - Relativni razlog za zavrnitev - Člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009 (postal člen 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001) - Obveznost obrazložitve - Člen 75 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 94 Uredbe 2017/1001))

(2019/C 148/41)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeča stranka: Xiaomi Inc. (Peking, Kitajska) (zastopnika: T. Raab in C. Tenkhoff, odvetnika)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (zastopnica: M. Rajh, agentka)

Druga stranka pred odborom za pritožbe, intervenientka v postopku pred Splošnim sodiščem: Dudingen Develops, SL (Leganés, Španija)

Predmet

Tožba zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 5. septembra 2016 (zadeva R 337/2016-4) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama Xiaomi in Dudigen Develops.

Izrek

1.

Odločba četrtega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 5. septembra 2016 (zadeva R 337/2016-4) se razveljavi v delu, v katerem je bila z njo zavrnjena pritožba zoper odločbo oddelka za ugovore o zavrnitvi ugovora zoper registracijo figurativnega znaka MI kot znamko Evropske unije za „material za električno napeljavo [kabli]“, „kabli, električni“, „izolirani električni kabli“, „priključni kabli“, „konektorji kablov“, „pretvorniki“, „električni pretvorniki“, „potovalni pretvorniki za električne vtičnice“, „pretvorniki za priključitev telefonov na slušne aparate“ in „podaljševalni kabli“ iz razreda 9 in za „nahrbtniki“, „majhni nahrbtniki“ in „torbe za plezalce“ iz razreda 18.

2.	V preostalem se tožba zavrne.

3.	Xiaomi Inc. nosi dve tretjini svojih stroškov in dve tretjini stroškov, ki jih je priglasil EUIPO.

4.	EUIPO nosi tretjino svojih stroškov in tretjino stroškov, ki jih je priglasila družba Xiaomi.

---

(1)  UL C 22, 23.1.2017.

Sodba Splošnega sodišča z dne 7. marca 2019 – Švedska/Komisija

(Zadeva T-837/16) (1)

(REACH - Sklep Komisije o avtorizaciji uporabe svinčevega sulfokromata rumenega in svinčevega kromata molibdata sulfata rdečega - Člen 60(4) in (5) Uredbe (ES) št. 1907/2006 - Preizkus nerazpoložljivosti alternativ - Napačna uporaba prava)

(2019/C 148/42)

Jezik postopka: švedščina

Stranke

Tožeča stranka: Kraljevina Švedska (zastopnice: sprva A. Falk in F. Bergius, nato A. Falk, C. Meyer-Seitz, H. Shev in J. Lundberg, agentke)

Tožena stranka: Evropska komisija (zastopniki: R. Linderthal, K. Mifsud-Bonnici, K. Simonsson in G. Tolstoy agenti)

Intervenienti v podporo tožeče stranke: Kraljevina Danska (zastopniki: sprva C. Thorning in M. Wolff, nato M. Wolff in J. Nymann-Lindegren, agenti), Republika Finska (zastopnik: S. Hartikainen, agent) in Evropski parlament (zastopnika: A. Neergaard in A. Tamás, agenta)

Intervenientka v podporo tožene stranke: Evropska agencija za kemikalije (zastopniki: M. Heikkilä, W. Broere in C. Schultheiss, agenti)

Predmet

Predlog na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa Komisije C (2016) 5644 final z dne 7. septembra 2016 o avtorizaciji nekaterih uporab svinčevega sulfokromata rumenega in svinčevega kromata molibdata sulfata rdečega na podlagi Uredbe (ES) št. 1907/2006.

Izrek

1.	Izvedbeni sklep Komisije C (2016) 5644 final z dne 7. septembra 2016 o avtorizaciji nekaterih uporab svinčevega sulfokromata rumenega in svinčevega kromata molibdata sulfata rdečega na podlagi Uredbe (ES) št. 1907/2006 se razglasi za ničen.

2.	Predlog Komisije, da se v primeru razglasitve ničnosti Izvedbenega sklepa C(2016) 5644 final z dne 7. septembra 2016 učinki tega sklepa ohranijo, dokler ne bi mogla ponovno preučiti vloge za avtorizacijo, se zavrne.

3.	Komisija nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Kraljevina Švedska.

4.	Kraljevina Danska, Republika Finska in Evropski parlament nosijo svoje stroške.

---

(1)  UL C 38, 6.2.2017.

Sodba Splošnega sodišča z dne 7. marca 2019 – L/Parlament

(Zadeva T-59/17) (1)

(Javni uslužbenci - Akreditirani parlamentarni pomočnik - Odpoved pogodbe - Izguba zaupanja - Zunanje dejavnosti - Očitna napaka pri presoji - Odškodninski zahtevek)

(2019/C 148/43)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: L (zastopnik: I. Coutant Peyre, odvetnik)

Tožena stranka: Evropski parlament (zastopnici: Í. Ní Riagáin Düro in M. Windisch, agentki)

Predmet

Predlog na podlagi člena 270 PDEU za odpravo sklepa Parlamenta z dne 24. junija 2016 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot akreditirani parlamentarni pomočnik tožeči stranki in, drugič, odškodninski zahtevek za povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi domnevno nastala tožeči stranki.

Izrek

1.	Sklep Parlamenta z dne 24. junija 2016 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot akreditirani parlamentarni pomočnik osebi L se odpravi.

2.	V preostalem se tožba zavrne.

3.	Evropskemu parlamentu se naloži plačilo stroškov.

---

(1)  UL C 221, 10.7.2017.

Sodba Splošnega sodišča z dne 7. marca 2019 – Hautala in drugi/EFSA

(Zadeva T-329/17) (1)

(Dostop do dokumentov - Uredba (ES) št. 1049/2001 - Dokumenti v zvezi s študijami rakotvornosti, izvedenimi v okviru obnovitve odobritve aktivne snovi glifosat - Delna zavrnitev dostopa - Izjema v zvezi z varstvom poslovnih interesov - Prevladujoč javni interes - Uredba (ES) št. 1367/2006 - Pojem informacije, ki se nanašajo na emisije v okolje)

(2019/C 148/44)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeče stranke: Heidi Hautala (Finska), Benedek Jávor (Madžarska), Michèle Rivasi (Francija), Bart Staes (Belgija) (zastopnica: B. Kloostra, odvetnica)

Tožena stranka: Evropska agencija za varnost hrane (zastopniki: D. Detken, J. Tarazona, F. Volpi in B. Vagenende, agenti, skupaj z R. van der Houtom in C. Wagnerjem, odvetnikoma)

Intervenientke v podporo tožene stranke: Cheminova A/S (Harboøre, Danska) (zastopnik: C. Mereu, odvetnik); Monsanto Europe (Antwerp, Belgija); in Monsanto Company (Wilmington, Delaware, Združene države) (zastopniki: sprva M. Pittie, P. Honoré in N. Callens, nato P. Honoré, N. Callens in A. Helfer, odvetniki)

Predmet

Predlog na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev delne ničnosti odločbe EFSA z dne 14. marca 2017 v delu, v katerem je ta delno zavrnila dostop do dvanajstih študij rakotvornosti v zvezi z aktivno snovjo glifosat, ki so bile izvedene v okviru postopka obnovitve odobritve te aktivne snovi na podlagi Uredbe (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet in razveljavitvi direktiv Sveta 79/117/EGS in 91/414/EGS (UL 2009, L 309, str. 1).

Izrek

1.	Odločba Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) z dne 14. marca 2017 se razglasi za nično v delu, v katerem je EFSA zavrnila dostop do delov „Snovi, preskusni pogoji in metode“ ter „Rezultati in analize“ dvanajstih študij rakotvornosti v zvezi z aktivno snovjo glifosat.

2.	EFSA nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov Heidi Hautale, Michèle Rivasi, Benedeka Jávorja in Barta Staesa.

3.	Cheminova A/S, Monsanto Europe in Monsanto Company nosijo vsaka svoje stroške.

---

(1)  UL C 249, 31.7.2017.

Sodba Splošnega sodišča z dne 12. marca 2019 – TK/Parlament

(Zadeva T-446/17) (1)

(Javni uslužbenci - Začasni uslužbenci - Sprememba dodeljenih nalog - Pojem razporeditve - Povabilo na razgovor - Pojem postopka - Zatrjevanje psihičnega nasilja - Prošnja za pomoč - Odgovornost - nepremoženjska škoda)

(2019/C 148/45)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: TK (zasotpnik: L. Levi, odvetnik)

Tožena stranka: Evropski parlament (zastopniki: sprva E. Taneva in M. Rantala, agenta, nato E. Taneva, C. González Argüelles in D. Boytha, agenti)

Predmet

Predlog na podlagi člena 270 PDEU za razglasitev ničnosti sklepa predsednika

Parlamenta z dne 26. avgusta 2016, s katerim so bile zavrnjene prošnje tožeče stranke z dne 28. aprila 2016, in povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka, ter razglasitev ničnosti sklepa generalnega sekretarja Parlamenta z dne 26. aprila 2017 v delu, v katerem se ta nanaša na zavrnitev predloga za povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka, in povračilo te škode.

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	TK nosi svoje stroške in plača stroške, ki jih je priglasil Evropski parlament.

---

(1)  UL C 357, 23.10.2017.

Sodba Splošnega sodišča z dne 12. marca 2019 – De Masi in Varoufakis/ECB

(Zadeva T-798/17) (1)

(Dostop do dokumentov - Sklep 2004/258/ES - Dokument z naslovom „Odgovori na vprašanja v zvezi z razlago člena 14.4 Protokola o Statutu ESCB in ECB“ - Zavrnitev dostopa - Izjema v zvezi z varstvom pravnih nasvetov - Izjema v zvezi z varstvom dokumentov za notranjo uporabo - Prevladujoč javni interes)

(2019/C 148/46)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Fabio De Masi (Hambourg, Nemčija) in Yanis Varoufakis (Atene, Grčija) (zastopnik: A. Fischer-Lescano, profesor)

Tožena stranka: Evropska centralna banka (zastopniki: T. Filipova in F. von Lindeiner, agenta, skupaj s H.-G. Kamannom, odvetnikom)

Predmet

Predlog na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa ECB z dne 16. oktobra 2017, s katerim je bil tožečima strankama zavrnjen dostop do dokumenta z dne 23. aprila 2015, naslovljenega „Odgovori na vprašanja v zvezi z razlago člena 14.4 Protokola o Statutu ESCB in ECB“.

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	Fabio De Masi in Yanis Varoufakis poleg svojih stroškov nosita stroške Evropske centralne banke (ECB).

---

(1)  UL C 42, 5.2.2018.

Sodba Splošnega sodišča z dne 12. marca 2019 – Francija/Komisija

(Zadeva T-26/18) (1)

(EKJS in EKSRP - Odhodki, izključeni iz financiranja Evropske unije - Odhodki Francije - Enkratni in pavšalni finančni popravki - Shema pomoči na površino - Identifikacijski sistem za zemljišča - Določitev upravičenih površin - Ohranjanje kmetijskih zemljišč v dobrih kmetijskih in okoljskih pogojih - Krajinske značilnosti - Resave - Nacionalni nadzorni sistem, ki temelji na neskladni opredelitvi upravičenih površin - Sorazmernost - Obveznost obrazložitve - Potrditev skladnosti - Najverjetnejša stopnja napake - Napačna uporaba prava)

(2019/C 148/47)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Francoska republika (zastopniki: F. Alabrune, D. Colas, A.-L. Desjonquères in S. Horrenberger, agenti)

Tožena stranka: Evropska komisija (zastopnika: A. Lewis in D. Triantafyllou, agenti)

Predmet

Predlog na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev delne ničnosti Izvedbenega sklepa Komisije (EU) 2017/2014 z dne 8. novembra 2017 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije (UL 2017, L 292, str. 61).

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	Francoski republiki se naloži plačilo stroškov.

---

(1)  UL C 112, 26.3.2018.

Sodba Splošnega sodišča z dne 7. marca 2019 – Laverana/EUIPO – Agroecopark (VERA GREEN)

(Zadeva T-106/18) (1)

(Znamka Evropske unije - Postopek z ugovorom - Prijava besedne znamke Evropske unije VERA GREEN - Prejšnja besedna znamka Evropske unije LAVERA - Relativni razlog za zavrnitev - Neobstoj verjetnosti zmede - Člen 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001)

(2019/C 148/48)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeča stranka: Laverana GmbH & Co.KG (Wennigsen, Nemčija) (zastopniki: sprva J. Wachinger, M. Zöbisch in R. Drozdz, nato N. Schmitz in J. Bittner, odvetniki)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (zastopnik: L. Rampini, agent)

Druga stranka pred odborom za pritožbe pri EUIPO, intervenientka v postopku pred Splošnim sodiščem: Agroecopark, SL (Majadahonda, Španija) (zastopnika: E. Seijo Veiguela in C. Serrano Rodríguez, odvetnika)

Predmet

Tožba zoper odločbo petega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 18. decembra 2017 (zadeva R 982/2017-5) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama Laverana in Agroecopark.

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	Družba Laverana GmbH & Co. KG nosi stroške postopka.

---

(1)  UL C 142, 23.4.2018.

Sodba Splošnega sodišča z dne 13. marca 2019 – Wirecard Technologies/EUIPO – Striatum Ventures (supr)

(Zadeva T-297/18) (1)

(Znamka Evropske unije - Postopek za ugotovitev ničnosti - Besedna znamka Evropske unije supr - Prejšnja besedna znamka Beneluksa Zupr - Relativni razlog za zavrnitev - Verjetnost zmede - Podobnost znakov - Člena 60(a) in 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001)

(2019/C 148/49)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeča stranka: Wirecard Technologies GmbH (Aschheim, Nemčija) (zastopnik: A. Bayer, odvetnik)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (zastopnika: S. Bonne in H. O’Neill, agenta)

Druga stranka pred odborom za pritožbe, intervenientka v postopku pred Splošnim sodiščem: Striatum Ventures BV ('s-Hertogenbosch, Nizozemska) (zastopnik: G. Van den Hout, odvetnik)

Predmet

Tožba zoper odločbo petega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 20. februarja 2018 (zadeva R 2028/2017-5) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbama Striatum Ventures in Wirecard Technologies.

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	Wirecard Technologies GmbH se naloži plačilo stroškov.

---

(1)  UL C 240, 9.7.2018.

Sodba Splošnega sodišča z dne 12. marca 2019 – Novartis/EUIPO (SMARTSURFACE)

(Zadeva T-463/18) (1)

(Znamka Evropske unije - Prijava besedne znamke Evropske unije SMARTSURFACE - Absolutni razlog za zavrnitev - Opisnost - Člen 7(1)(c) Uredbe (EU) 2017/1001 - Neobstoj razlikovalnega učinka - Člen 7(1)(b) Uredbe 2017/1001)

(2019/C 148/50)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Novartis AG (Basel, Švica) (zastopnica: L. Junquera Lara, odvetnica)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (zastopnika: S. Bonne in H. O’Neill, agenta)

Predmet

Tožba zoper odločbo drugega odbora EUIPO za pritožbe z dne 25. maja 2018 (zadeva R 1765/2017-2) v zvezi z zahtevo za registracijo besednega znaka SMARTSURFACE kot znamke Evropske unije.

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	Družbi Novartis AG se naloži plačilo stroškov.

---

(1)  UL C 352, 1.10.2018.

Sklep Splošnega sodišča z dne 8. marca 2019 – Herrero Torres/EUIPO – DZ Licores (CARAJILLO LICOR 43 CUARENTA Y TRES)

(Zadeva T-326/18) (1)

(Znamka Evropske unije - Postopek z ugovorom - Prijava figurativne znamke Evropske unije CARAJILLO LICOR 43 CUARENTA Y TRES - Prejšnja nacionalna figurativna znamka Carajillo - Relativni razlog za zavrnitev - Verjetnost zmede - Člen 8(1)(b) Uredbe 2017/1001 - Tožba, ki je očitno brez pravne podlage)

(2019/C 148/51)

Jezik postopka: španščina

Stranke

Tožeča stranka: José-Ramón Herrero Torres (Castellón de la Plana, Španija) (zastopnik: J. Gil Martí, odvetnik)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (zastopnika: S. Palmero Cabezas in H. O’Neill, agenta)

Druga stranka pred odborom za pritožbe, intervenientka v postopku pred Splošnim sodiščem: DZ Licores, SLU (Cartagena, Španija) (zastopnika: A. Vela Ballesteros in B. Lamas Begué, odvetnika)

Predmet

Tožba zoper odločbo petega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 13. marca 2018 (zadeva R 2104/2017-5) v zvezi s postopkom z ugovorom med J-R. Herrerom Torresom in družbo DZ Licores.

Izrek

1.	Tožba se zavrne.

2.	José-Ramónu Herreru Torresu se naloži plačilo stroškov.

---

(1)  UL C 249, 16.7.2018.

Tožba, vložena 20. februarja 2019 – Clem & Jo Optique/EUIPO – C&A (C&J)

(Zadeva T-125/19)

(2019/C 148/52)

Jezik, v katerem je bila tožba vložena: francoščina

Stranke

Tožeča stranka: Clem & Jo Optique SARL (Cormicy, Francija) (zastopnica: N. Hausmann, odvetnica)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

Druga stranka pred odborom za pritožbe: C&A AG (Zug, Švica)

Podatki o postopku pred EUIPO

Prijavitelj: tožeča stranka

Zadevna sporna znamka: prijava besedne znamke Evropske unije C&J – zahteva za registracijo št. 15 912 041

Postopek pred EUIPO: postopek z ugovorom

Izpodbijana odločba: odločba četrtega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 19. decembra 2018 v zadevi R 1252/2018-4

Tožbeni predlog

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi.

Navajani tožbeni razlog

—	tožeča stranka zatrjuje neobstoj verjetnosti zmede med znamkama C & A in C & J.

Tožba, vložena 21. februarja 2019 – Krajowa Izba Gospodarcza Chłodnictwa i Klimatyzacji/Komisija

(Zadeva T-126/19)

(2019/C 148/53)

Jezik postopka: poljščina

Stranki

Tožeča stranka: Krajowa Izba Gospodarcza Chłodnictwa i Klimatyzacji (Varšava, Poljska) (zastopnik: A. Galos, odvetnik)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlogi

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	člen 16 Uredbe (EU) št. 517/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o fluoriranih toplogrednih plinih, ki je pravna podlaga izpodbijanega sklepa, razglasi za neveljaven in zato ugotovi, da je v izpodbijanem sklepu v zvezi s tem storjena napaka;

—	Komisiji naloži plačilo stroškov.

Tožbena razloga in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga.

1.

Prvi tožbeni razlog: tožeča stranka na podlagi člena 277 PDEU trdi, da člen 16 Uredbe (EU) št. 517/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o fluoriranih toplogrednih plinih in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 842/2006, ki je pravna podlaga izpodbijanega sklepa, ni veljaven, ker sistem dodelitve kvot opira na referenčne vrednosti, ki naj bi izhajale iz podatkov za fluorirane pline, sporočenih v preteklosti, ki so bili dani na trg od leta 2009 do 2012, saj naj bi šlo pri tem za diskriminatorno in samovoljno razdelitev gospodarskih subjektov glede na njihovo preteklo dejavnost na skupnem trgu, in zato zatrjuje, da je bila v izpodbijanem sklepu v zvezi s tem storjena napaka.

2.

Drugi tožbeni razlog: tožeča stranka navaja bistveno kršitev postopka in kršitev Pogodbe zaradi nezadostne obrazložitve za uvedbo sistema razdelitve podjetij, dejavnih na trgu fluoriranih plinov, na podlagi vrednosti za fluorirane pline, ki so bili v skladu s členom 16(1) Uredbe (EU) št. 517/2014 dani na trg v preteklosti, od leta 2009 do 2012.

Tožba, vložena 25. februarja 2019 – Oosterbosch/Parlament

(Zadeva T-131/19)

(2019/C 148/54)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Marc Oosterbosch (Bruselj, Belgija) (zastopnik: M. Casado García-Hirschfeld, odvetnik)

Tožena stranka: Evropski parlament

Predlogi

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	ugotovi, da je ta tožba dopustna in utemeljena;

in zato:

—	razglasi za nično „izpodbijano odločbo“, ki je sestavljena iz plačilnih listov za mesece marec, april in junij 2018;

—	po potrebi razglasi za nično odločbo z dne 6. novembra 2018 o zavrnitvi pritožbe;

—	toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja en tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načel zakonitosti in pravne varnosti ter na ugovor nezakonitosti: izpodbijana odločba naj bi bila sprejeta na podlagi notranjih pravil in izvedbenih določb, ki so nezakonita.

Tožba, vložena 26. februarja 2019 – Ashworth/Parlament

(Zadeva T-132/19)

(2019/C 148/55)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Richard Ashworth (Lingfield, Združeno kraljestvo) (zastopnika: A. Schmitt in A. Waisse, odvetnika)

Tožena stranka: Evropski parlament

Predlogi

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	to zadevo združi z zadevo, ki jo je predložil Salvador Garriga Polledo in 45 drugih zoper Evropski parlament 19. februarja 2019 (zadeva T-102/19), na podlagi člena 68 Poslovnika Splošnega sodišča zaradi povezanosti obeh zadev;

—

po potrebi kot ukrep procesnega vodstva ali pripravljalni ukrep Evropskemu parlamentu naloži, naj predloži mnenja, ki naj bi jih izdala pravna služba Evropskega parlamenta 16. julija 2018 in 3. decembra 2018, ne glede na točen datum, vendar vsekakor pred sprejetjem Sklepa predsedstva Evropskega parlamenta z dne 10. decembra 2018 o spremembi Izvedbenih ukrepov v zvezi s Statutom poslancev Evropskega parlamenta (UL 2018, C 466, str. 8, v nadaljevanju: Izvedbeni ukrepi);

—

razglasi ničnost zgoraj navedenega sklepa, ki ga je sprejelo predsedstvo Parlamenta 10. decembra 2018 o spremembi Izvedbenih ukrepov v zvezi s Statutom poslancev Evropskega parlamenta v delu, v katerem je spremenjen člen 76 Izvedbenih ukrepov (uvodni izjavi 5 in 6, člen 1(7) in člen 2 v delu, v katerem se nanaša na člen 76 Izvedbenih ukrepov, zgoraj navedenega sklepa) oziroma v delu, v katerem je določena dajatev v višini 5 % od pokojnine, ki se začne izplačevati 1. januarja 2019, oziroma če ni mogoče šteti, da se zgoraj navedene elemente lahko loči od ostalega izpodbijanega akta, razglasi ničnosti zgoraj navedenega sklepa v celoti;

—	Parlamentu naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet tožbenih razlogov.

1.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na nepristojnost ratione materiae predsedstva. — prvič, izpodbijani akt je bil sprejet v nasprotju s Statutom poslancev Evropskega parlamenta, ki je bil sprejet s Sklepom Evropskega parlamenta z dne 28. septembra 2005, 2005/684/ES, Euratom (UL 2005, L 262, str. 1) (v nadaljevanju: Statut). Izpodbijani akt je med drugim v nasprotju z določbami člena 27 Statuta, ki nalaga ohranitev „pridobljenih pravic“ in „pravic, ki se pridobivajo“; — drugič, izpodbijani akt uvaja davek z določitvijo posebne dajatve v višini 5 % nominalnega zneska pokojnine, čeprav uvedba davka na podlagi člena 223(2) PDEU ne spada v pristojnost predsedstva.

2.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev postopka. — prvič, predsedstvu se očita, da je izpodbijani akt sprejel brez upoštevanja pravil, ki kih določa člen 223 PDEU; — drugič, izpodbijani akt ni zadostno obrazložen in je v nasprotju tako z obveznostjo obrazložitve iz člena 296, drugi odstavek, PDEU in členom 41(2)(c) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

3.

Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev pridobljenih pravic in pravic, ki se pridobivajo, ter načela legitimnih pričakovanj. — prvič, izpodbijani akt krši pridobljene pravice in pravice, ki se pridobivajo, ki izhajajo iz splošnih pravnih načel in iz Statuta, ki izrecno določa, da se ohranijo „v polnem obsegu“ (člen 27); — drugič, izpodbijani akt je v nasprotju z načelom legitimnih pričakovanj.

4.

Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev načel sorazmernosti, enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije. — prvič, poseg v pravice tožečih strank ni sorazmeren glede na cilje izpodbijanega akta; — drugič, izpodbijani akt je treba razglasiti za ničen zaradi kršitve načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije.

5.

Peti tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela pravne varnosti in neobstoj prehodnih določb. — prvič, izpodbijani akt je v nasprotju z načelom pravne varnosti, ker ima neupravičeno tudi retroaktivne učinke; — drugič, z izpodbijanim aktom je kršeno načelo pravne varnosti, ker niso bili sprejeti prehodni ukrepi.

Tožba, vložena 1. marca 2019 – Corporació Catalana de Mitjans Audiovisuals/EUIPO – Dalmat (LaTV3D)

(Zadeva T-135/19)

(2019/C 148/56)

Jezik, v katerem je bila tožba vložena: angleščina

Stranke

Tožeča stranka: Corporació Catalana de Mitjans Audiovisuals, SA (Barcelona, Španija) (zastopnik: J. Erdozain López, odvetnik)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

Druga stranka pred odborom za pritožbe: Stéphane Dalmat (Pariz, Francija)

Podatki o postopku pred EUIPO

Prijavitelj sporne znamke: druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe

Zadevna sporna znamka: prijava besedna znamke Evropske unije LaTV3D – zahteva za registracijo št. 15 630 833

Postopek pred EUIPO: postopek z ugovorom

Izpodbijana odločba: odločba drugega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 13. decembra 2018 v zadevi R 874/2018-2

Tožbena predloga

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	izpodbijano odločbo razveljavi;

—	EUIPO naloži plačilo stroškov.

Navajani tožbeni razlog

—	Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

Tožba, vložena 28. februarja 2019 – Souruh/Svet

(Zadeva T-137/19)

(2019/C 148/57)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Souruh SA (Damask, Sirija) (zastopnik: E. Ruchat, odvetnik)

Tožena stranka: Svet Evropske unije

Predlogi

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	ugotovi, da je tožba tožeče stranke dopustna in utemeljena;

—	posledično, Evropski uniji naloži povračilo celotne škode, ki jo je utrpela tožeča stranka v znesku, ki ga pravično določi Splošno sodišče;

—	podredno, sprejme sklep o imenovanju izvedenca za ugotovitev obsega celotne škode, ki je nastala tožeči stranki;

—	Svetu Evropske unije naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja glavni in podredni tožbeni razlog, ki sta v bistvu enaka ali podobna kot tožbena razloga, navedena v okviru zadeve T-55/19, Cham Holding in Bena Properties/Svet.

Tožba, vložena 14. februarja 2019 – WH/EUIPO

(Zadeva T-138/19)

(2019/C 148/58)

Jezik postopka: španščina

Stranki

Tožeča stranka: WH (zastopnik: E. Fontes Vila, odvetnik)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino

Predlog

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj ugotovi neobstoj razloga za zavrnitev tožbe in ji retroaktivno z vsemi učinki prisodi zasluženo napredovanje.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Ta tožba je vložena zoper odločbo tožene stranke o nenapredovanju tožeče stranke v okviru napredovalnega obdobja za leto 2018.

V utemeljitev tožbe tožeča stranka kot edini razlog navaja kršitev njene pravice do obrambe, saj se ni imela možnosti braniti.

Tožba, vložena 4. marca 2019 – Sabo in drugi/Parlament in Svet

(Zadeva T-141/19)

(2019/C 148/59)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeča stranka: Peter Sabo (Tulčik, Slovaška) in šest drugih tožečih strank (zastopnik: R. Smith, solicitor)

Toženi stranki: Evropski parlament, Svet Evropske unije

Predlogi

Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj za nične razglasi določbe Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (1), s katerimi se omogoča, da se energijo, pridobljeno iz gozdne biomase, upošteva za namene člena 29(1), in sicer a) prispevati k skupnemu cilju za leto 2030, b) ocenjevanje izpolnjevanja obveznosti glede energije iz obnovljivih virov in c) upravičenost do finančne podpore.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga.

1.

S prvim tožbenim razlogom se zatrjuje, da Direktiva 2018/2001 krši člen 191 PDEU, in sicer ker ne prispeva k ohranjanju, varstvu in izboljšanju kakovosti okolja, varovanju človekovega zdravja ali k skrbni in preudarni rabi naravnih virov. Njen cilj ni doseči visoko raven varstva, škode ne odpravlja pri viru in ne temelji na previdnostnem načelu oziroma ne uveljavlja načela, da mora plačati povzročitelj obremenitve. Prav tako ne upošteva razpoložljivih znanstvenih podatkov o vplivu izgorevanja gozdne biomase na okolje.

2.

Z drugim tožbenim razlogom se zatrjuje, da Direktiva 2018/2001 krši številne pravice tožečih strank (kot jih priznavajo členi 7, 10, 14, 17, 22, 24, 35 in 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah), ki so univerzalne in jih je treba spoštovati tako glede tožečih strank, ki so državljani Unije, kot glede tožečih strank, ki niso državljani Unije. Teh kršitev ni mogoče upravičiti, saj sporne določbe izpodbijane direktive niso nujno ali racionalno povezane s cilji Unije glede varovanja okolja Unije, ki jim nasprotujejo.

---

(1)  Direktiva (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (UL L 328, 21.12.2018, str. 82).

Tožba, vložena 1. marca 2019 – Nosio/EUIPO – Passi (PASSIATA)

(Zadeva T-142/19)

(2019/C 148/60)

Jezik, v katerem je bila tožba vložena: angleščina

Stranke

Tožeča stranka: Nosio SpA (Mezzocorona, Italija) (zastopnika: J. Graffer in A. Ottolini, odvetnika)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

Druga stranka pred odborom za pritožbe: Passi AG (Rothrist, Švica)

Podatki o postopku pred EUIPO

Prijavitelj sporne znamke: tožeča stranka pred Splošnim sodiščem

Zadevna sporna znamka: prijava besedne znamke Evropske unije PASSIATA – prijava št 14 593 123

Postopek pred EUIPO: postopek z ugovorom

Izpodbijana odločba: odločba drugega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 23. novembra 2018 v zadevi R 927/2018-2

Tožbena predloga

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	razveljavi izpodbijano odločbo;

—	naloži nasprotnim strankam plačilo stroškov tega postopka.

Navajani tožbeni razlog

—	Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

Tožba, vložena 2. marca 2019 – Solar Ileias Bompaina/Komisija

(Zadeva T-143/19)

(2019/C 148/61)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Solar Ileias Bompaina AE (Atene, Grčija) (zastopnika: A. Metaxas in A. Bartosch, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predloga

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—

izpodbijana akta Komisije, in sicer Sklep C(2018) 6777 final z dne 10. oktobra 2018 v delu, v katerem so bile z njim zavrnjene pritožbe, vložene pri Komisiji v zadevi SA.41794, natančneje zgolj točke od 111 do 121 tega sklepa, in poznejši sklep z dne 8.2.2019 (B.2 VI/MJ/mkl D*2019/019026), razglasi za nična;

—	Komisiji naloži naj krije stroške, ki so nastali tožeči stranki.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v podporo tožbi navaja en tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev njenih procesnih pravic zaradi neopredelitve upoštevnega referenčnega sistema, kar je predpostavka za oceno materialne selektivnosti izpodbijanega ukrepa, nepravilne presoje dejstev, ki jih je Komisija predstavila med upravnim postopkom v zvezi s kompatibilnostjo proizvajalcev energije iz obnovljivih virov in dobaviteljev energije, napačne pravne analize merila primerljivosti, ki ga je treba uporabiti pri presoji materialne selektivnosti izpodbijanega ukrepa, nezadostne obrazložitve, ki je posledica očitne nezadostne presoje, in napačne presoje predmeta zaradi nepravilne uporabe sodne prakse, ki je bila navedena.

Tožba, vložena 6. marca 2019 – Flovax/EUIPO – Dagniaux in Gervais Danone (GLACIER DAGNIAUX DEPUIS 1923)

(Zadeva T-147/19)

(2019/C 148/62)

Jezik, v katerem je bila tožba vložena: francoščina

Stranke

Tožeča stranka: Flovax Sàrl (Doncols, Luksemburg) (zastopnik: C.-S. Marchiani, odvetnik)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

Druga stranka pred odborom za pritožbe: Dagniaux (Roubaix, Francija), Compagnie Gervais Danone (Pariz, Francija)

Podatki o postopku pred EUIPO

Prijavitelj: druga stranka pred odborom za pritožbe, Compagnie Gervais Danone

Zadevna sporna znamka: figurativna znamka Evropske unije GLACIER DAGNIAUX DEPUIS 1923 „besedilo in barva: Pantone modra št. 302; ozadje: Pantone št. 1205c (kremna)“– znamka Evropske unije št. 896 480

Postopek pred EUIPO: postopek za ugotovitev ničnosti

Izpodbijana odločba: Odločba prvega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 18. maja 2018 v zadevah R 2210/2016-1 in R 2211/2016-1

Tožbeni predlogi

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	spremeni odločba prvega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino z dne 18. maja 2018 v zadevah R 2210/2016-1 in R 2211/2016-1;

—	za dopustno razglasi tožbo R2211/2016-1, ki jo je FLOVAX vložil pri odboru za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino,

—	za nično razglasi odločbo oddelka za izbris št. 10417 C, sprejeto na podlagi člena 55(1) Uredbe št. 2017/1001, in sicer po predlogu za razveljavitev družbe Compagnie Gervais Danone z dne 22. oktobra 2015, s katero je bila v celoti zavrnjen navedeni predlog za razveljavitev;

—	družbi Compagnie Gervais Danone naloži, da imetniku znamke plača pristojbino za razglasitev ničnosti in stroške zastopanja, določene na podlagi najvišje pristojbine, navedene v členu 94 Uredbe št. 2017/1001.

Navajani tožbeni razlogi

—	Kršitev člena 70 Uredbe št. 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—	kršitev načela kontradiktornosti;

—	odbor za pritožbe je napačno uporabil pravo pri presoji pogojev za ugotovitev nedopustnosti tožbe, ki je bila vložena pri njem.

Tožba, vložena 12. marca 2019 – Koenig & Bauer/EUIPO (we’re on it)

(Zadeva T-156/19)

(2019/C 148/63)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Tožeča stranka: Koenig & Bauer AG (Würzburg, Nemčija) (zastopniki: B. Reinisch, B. Sorg in M. Ringer, odvetniki)

Tožena stranka: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

Podatki o postopku pred EUIPO

Zadevna sporna znamka: prijava znamke Evropske unije we’re on it – prijava št. 16 983 066

Izpodbijana odločba: odločba prvega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 16. januarja 2019 v zadevi R 1027/2018-1

Tožbena predloga

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—

izpodbijano odločbo razveljavi in spremeni tako, da se odločba EUIPO z dne 23. aprila 2018, s katero je bila zavrnjena prijava znamke Evropske unije št. 16 983 066, razveljavi, postopek registracije znamke Evropske unije št. 16 983 066 nadaljuje in tožeči stranki (prijaviteljici) vrne pristojbina za pritožbo;

—	EUIPO naloži plačilo stroškov.

Navajani tožbeni razlogi

—	Kršitev člena 7(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—	kršitev člena 94(1), prvi stavek, Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—	kršitev člena 94(1), drugi stavek, Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

Sklep Splošnega sodišča z dne 1. marca 2019 – Baradel in drugi/FEI

(Zadeva T-507/16) (1)

(2019/C 148/64)

Jezik postopka: francoščina

Predsednik devetega senata je odredil izbris zadeve.

---

(1)  UL C 226, 3.8.2013 (zadeva prvič registrirana pri Sodišču za uslužbence Evropske unije pod številko F-51/13 in prenesena na Splošno sodišče Evropske unije dne 1.9.2016).

Sklep Splošnega sodišča z dne 15. februarja 2019 – Intercontinental Exchange Holdings/EUIPO – New York Mercantile Exchange (NYMEX BRENT)

(Zadeva T-760/18) (1)

(2019/C 148/65)

Jezik postopka: angleščina

Predsednik osmega senata je odredil izbris zadeve.

---

(1)  UL C 93, 11.3.2019.