Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Stroški nepriseljevanja (in nevključevanja)

(mnenje na lastno pobudo)

(2019/C 110/01)

Poročevalec:	Pavel TRANTINA
Soporočevalec:	José Antonio MORENO DÍAZ

Sklep plenarne skupščine	15. 2. 2018
Pravna podlaga	člen 29(2) poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	7. 11. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 12. 2018
Plenarno zasedanje št.	539
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	149/09/13

1.   Povzetek sklepov in priporočil

1.1

EESO meni, da priseljevanje pozitivno vpliva na rast prebivalstva in delovne sile. Če naravni prirast prebivalstva postane negativen, lahko priseljevanje prispeva k ohranjanju nespremenjenega števila celotnega prebivalstva in delovne sile. Priseljevanje sicer ni dokončna rešitev za spopadanje s posledicami staranja prebivalstva v Evropi, bi pa bilo mogoče z njim reševati tudi težave s pomanjkanjem delovne sile ter spretnosti in znanj, ki niso povezane z demografskimi procesi.

1.2

Nepriseljevanje bi za Evropo imelo naslednje posledice: — Gospodarstva držav članic bi utrpela veliko škode; trgi dela bi se znašli pod morda neznosnim pritiskom, propadli bi celotni industrijski sektorji, zmanjšala bi se kmetijska proizvodnja, gradbeništvo ne bi zmoglo pokriti povpraševanja. — Povečali bi se demografski izzivi; pokojninski sistemi bi morda postali nevzdržni, zdravstvo in sektor dolgotrajne oskrbe bi se lahko zlomila, določena območja bi naglo izgubljala prebivalce; dejansko bi bila ogrožena socialna kohezija. — Popolna prepoved zakonitega priseljevanja bi neizogibno pripeljala do številnejših poskusov nezakonitega priseljevanja, kar bi vodilo v pretirane varnostne in policijske ukrepe ter preveliko zatiranje, s čimer bi nastali velikanski stroški; okrepili bi se črni trg dela, izkoriščanje in sodobno suženjstvo, priča pa bi bili tudi obupanim poskusom združitve družine. — Rasizem in ksenofobija bi se še bolj razcvetela, že ustaljeni prebivalci migrantskega izvora, celo druge ali tretje generacije, bi postali tarče nezaupanja in ogorčenja javnosti.

1.3

Nasprotno pa lahko države gostiteljice z migracijami zapolnijo prosta delovna mesta in odpravijo pomanjkanje strokovno usposobljene delovne sile, ohranjajo gospodarsko rast in vzdržujejo storitve za starajoče se prebivalstvo, kadar v določenem lokalnem okolju primanjkuje mladih. Pokojninsko vrzel je mogoče odpraviti s prispevki novih mladih delavcev migrantov. Priseljenci prinašajo energijo in inovacije, države gostiteljice pa obogati kulturna in etnična raznolikost. Priseljevanje lahko prispeva k oživitvi območij, ki izgubljajo prebivalstvo, vključno s šolami, ki lahko dobijo novo življenje. Države izvora imajo koristi od nakazil (denarja, ki ga migranti pošiljajo domov), katerih zneski presegajo zneske zunanje pomoči. Migranti, ki se vrnejo v države izvora, s seboj prinesejo prihranke, spretnosti in znanja ter mednarodna poznanstva.

1.4

Za uresničitev vseh priložnosti, ki jih prinašajo migracije, je potreben pristop, ki med drugim omogoča boljše izkoriščanje spretnosti in znanj migrantov. EESO je prepričan, da je treba to podpirati z ustreznimi politikami in mehanizmi potrjevanja spretnosti in znanj ter poziva EU in države članice, naj podprejo njihovo čimprejšnje oblikovanje. Ustrezno izvajanje partnerstev za znanja in spretnosti z državami nečlanicami EU bi poleg tega prineslo vzajemne koristi tako EU kot državam izvora migrantov.

1.5

EU bi morala sprejeti politike in ukrepe, ki podpirajo varne, urejene in redne migracije, ter okrepiti vključevanje in socialno kohezijo.

1.6

Nevključevanje prinaša gospodarska, socialno-kulturna in politična tveganja in stroške. Zato so naložbe v vključevanje migrantov najboljši način za preprečevanje morebitnih prihodnjih stroškov, težav in napetosti. Z javnimi politikami bi morali odpravljati bojazni, pomisleke in skrbi ljudi iz različnih delov družbe EU, da bi preprečili govor, ki je sovražen do EU in do tujcev. V ta namen bi morale ustrezne politike vključevati jasen, dosleden in utemeljen nabor obveznosti za same migrante, hkrati pa tudi dosledno obsodbo protimigrantske retorike in ravnanj.

1.7

EESO poudarja, da je spodbujanje vključevanja bistveno za krepitev temeljnih vrednot in načel EU, med katerimi so ključne raznolikost, enakopravnost in nediskriminacija. Vključevanje zadeva celotno družbo, vključno z migranti, ki se naselijo v državi gostiteljici, ne glede na njihov status ali izvor. Kljub temu so za posebej ranljive skupine ljudi (kot so begunci) potrebne posebne politike. Najboljših rezultatov pa ni mogoče doseči s pavšalno rešitvijo, temveč s pristopom, ki temelji na skupnosti ter zagotavlja prilagojeno in usmerjeno podporo. Zato je nujno, da se države članice EU učijo druga od druge in si iskreno prizadevajo za vzpostavitev okolja, v katerem je mogoče doseči vključevanje migrantov in preprečiti tveganja.

2.   Ozadje in cilji mnenja

2.1

Največji tokovi migracij, kar jih je Evropa doživela od druge svetovne vojne, so med državljani sprožili zaskrbljenost glede nadaljnjih nekontroliranih tokov migracij in poudarili pomen skupnega pristopa v boju proti nedovoljeni migraciji in zagotovitve zmožnosti EU za ukrepanje. Države članice EU se soočajo z izzivi glede upravljanja in financiranja migracij in komuniciranja o njih ter s povezanimi bojaznimi državljanov. Nekateri politiki so te razmere sicer zlorabili, EESO pa je prepričan, da je nujno treba spremeniti diskurz o migracijah in se vrniti k razumni razpravi na podlagi dejstev. Begunci in migranti ne bi smeli veljati za nevarnost, temveč za priložnost za evropski gospodarski in socialni model.

2.2

Sedanje politike, ki nadzor nad migracijami uvrščajo med najpomembnejše prednostne naloge zunanje politike, slabijo položaj EU v zunanjih odnosih, zaradi česar je podvržena izsiljevanju in izgubi verodostojnosti, kar zadeva človekove pravice. EESO je prepričan, da morajo EU in države članice preseči sedanji model in zagotoviti, da se spodbujajo zakoniti načini vstopa na ozemlje EU, ki olajšujejo urejen postopek migracije in uspešno vključevanje. Z varnimi in zakonitimi potmi je mogoče ublažiti pritisk na azilni sistem EU.

2.3

Dokler bodo trgi EU spodbujali povpraševanje po delovni sili, bo prihajalo tudi do migracij: regularnih ali drugačnih. Vsaj za nekatere poklice bo povpraševanje naraščalo (sektor oskrbe, delo v gospodinjstvu, socialne storitve, gradbeništvo ipd.) (1).

2.4

Visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federica Mogherini je v osrednjem govoru na dnevih civilne družbe junija leta 2017 spregovorila o globalni Evropi ter njeni vlogi v zvezi z mirom in stabilnostjo (2). Dejala je, da Evropa potrebuje migracije iz gospodarskih in kulturnih razlogov. Predlagala je, naj EESO pripravi študijo ali poročilo o ceni nepriseljevanja, saj je imela občutek, da bi nekateri evropski gospodarski sektorji propadli, če bi nekega dne vsi migranti izginili. V poročilu bi ekonomski in socialni akterji predstavili svoje mnenje o tem, kakšna bi bila Evropa brez migrantov. To mnenje na lastno pobudo je odgovor na predlog visoke predstavnice.

2.5

Migracije imajo več obrazov – lahko so regularne, nedovoljene ali humanitarne. Slednje se pojavljajo v zadnjih treh letih kot posledica vojne v Siriji in drugih delih sveta. Migracijski tokovi so tudi mešani in delovne migracije lahko vključujejo sezonske, fizične ali visoko usposobljene delavce. Ta dokument se osredotoča predvsem na varne, urejene delovne migracije (in z njimi povezano združitev družine), ki jih podpira EU; obravnava pa tudi druge oblike priseljevanja v EU in morebitni prispevek migrantov, ki pridejo v Evropo v okviru (začasnih) humanitarnih migracij (prosilci za azil) in neregularnih migracij.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Demografska gibanja – staranje in upadanje prebivalstva v EU

3.1.1

Evropa se na začetku 21. stoletja spopada s staranjem prebivalstva, stagnacijo ali celo zmanjševanjem števila domačega prebivalstva, visoko brezposelnostjo, v nekaterih ključnih državah pa tudi z nizko gospodarsko rastjo. Hkrati je Evropa še vedno ena od glavnih destinacij migrantov (3).

3.1.2

Spremembe v velikosti delovne sile so eden od glavnih izzivov v Evropski uniji. Čeprav se ponudba delovne sile (velikost delovne sile) ne razvija neodvisno od povpraševanja po delovni sili, je mogoče njeno prihodnje gibanje oceniti s kombinacijo različnih scenarijev udeležbe na trgu dela in napovedi gibanja števila prebivalstva, kot so ugotovili avtorji publikacije European Demographic Data Sheet 2018 (evropski demografski podatki za leto 2018) (4). Delovna sila v Evropski uniji trenutno vključuje okrog 245 milijonov delavcev. Za oceno prihodnje ponudbe delovne sile do leta 2060 so avtorji opredelili tri scenarije udeležbe na trgu dela, po katerih naj bi bilo v Evropski uniji 214, 227 oziroma 245 milijonov delavcev.

3.1.3

Po drugih napovedih, na primer tisti, ki jo je Evropska komisija predstavila v svojem informativnem pregledu za socialni vrh v Göteborgu leta 2017, naj bi bilo leta 2060 razmerje med starejšim prebivalstvom in delovno sposobnim prebivalstvom le še ena proti dve, medtem ko je danes ena proti štiri. To močno ogroža ohranitev evropskega socialnega modela, kakršnega poznamo danes.

3.1.4

Priseljevanje pa pozitivno vpliva na rast prebivalstva in delovne sile. Če naravni prirast prebivalstva postane negativen, lahko priseljevanje prispeva k ohranjanju nespremenjenega števila celotnega prebivalstva in delovne sile. Priseljevanje bi bilo lahko tudi rešitev za pomanjkanje delovne sile ter spretnosti in znanj, ki ni povezano z demografskimi procesi. Vendar, kot v svojem poročilu o stroških in koristih priseljevanja v Evropo (5) utemeljuje inštitut Hamburg Institute of International Economics (HWWI), priseljevanje ni dokončna rešitev za spopadanje s posledicami staranja prebivalstva v Evropi (saj se starajo tudi priseljenci).

3.2   Potencial delovne migracije iz tretjih držav

Migracije imajo lahko naslednje učinke (6):

3.2.1

Učinki na države gostiteljice: — Zapolniti je mogoče prosta delovna mesta in odpraviti pomanjkanje strokovno usposobljene delovne sile. — Ohranjati je mogoče gospodarsko rast. — Vzdrževati je mogoče storitve za starajoče se prebivalstvo, kadar v lokalnem okolju primanjkuje mladih. — Pokojninsko vrzel je mogoče odpraviti s prispevki novih mladih delavcev migrantov, ki prav tako plačujejo davke. — Priseljenci prinašajo energijo in inovacije. — Države gostiteljice obogati kulturna in etnična raznolikost. — Priseljevanje lahko prispeva k oživitvi območij, ki se spopadajo z upadanjem števila prebivalcev, vključno s šolami, v katerih se število učencev zmanjšuje.

3.2.2

Učinki na izvorne države: — Države v razvoju imajo koristi od nakazil (denarja, ki ga migranti pošiljajo domov), katerih zneski danes pogosto presegajo zneske zunanje pomoči (7), pa tudi od kulturne izmenjave. — Brezposelnost se zmanjša, mladi migranti pa si izboljšajo možnosti za življenje. — Migranti, ki se vrnejo v države izvora, s seboj prinesejo prihranke, spretnosti in znanja ter mednarodna poznanstva.

4.   Stroški nepriseljevanja

4.1   Ohranjanje gospodarske rasti in izpolnjevanje potreb trga dela

4.1.1

Priseljevanje iz tretjih držav neposredno in posredno vpliva na gospodarsko rast: kaže se jasna povezava med rastjo delovne sile s priseljevanjem in rastjo skupnega BDP. Švedska je denimo v zadnjih letih dodelila več tisoč delovnih dovoljenj razvijalcem informacijskih tehnologij, obiralcem jagod in kuharjem. Priseljevanje delavcev precej prispeva v švedsko gospodarstvo: podjetja, ki zaposlujejo priseljene delavce, rastejo hitreje od primerljivih podjetij. Priseljeni delavci iz držav, ki niso članice EU ali Evropskega gospodarskega prostora, letno k švedskemu BDP prispevajo več kot 1 milijardo EUR in ustvarijo za več kot 400 milijonov EUR prihodkov od davkov (8).

4.1.2

Migranti so med letoma 2004 in 2014 prispevali 70 % k povečanju delovne sile v Evropi (9). Učinek tako velikega pomanjkanja delovne sile v evropskem gospodarstvu in posameznih državah članicah je težko določiti. Poleg tega se v tujini rojeni prebivalci ponavadi vključijo v tržne niše (segmentacija), ki bodisi hitro rastejo bodisi upadajo, kar zagotavlja večjo prožnost pri odzivanju na potrebe trga dela EU.

4.1.3

Migrantsko prebivalstvo tudi soustvarja razmere glede zaposlovanja v posamezni državi, saj prispeva k potrošnji in ustvarjanju novih delovnih mest. Podjetniki z migrantskim ozadjem prispevajo h gospodarski rasti in zaposlovanju, pogosto oživijo zapostavljene obrti in rokodelstvo ter so vse bolj udeleženi pri zagotavljanju blaga in storitev z dodano vrednostjo (10). EESO zato priporoča, da se okrepita „ustvarjalnost in inovativnost“ migrantov podjetnikov, na ravni EU ter nacionalni in lokalni ravni pa sprejmejo posebni ukrepi. Tako bi odpravili diskriminacijo in ustvarili enake pogoje za vse, da bi lahko prispevali k vključujoči rasti in kakovostnim delovnim mestom (11).

4.1.4

EESO tudi meni, da bi lahko socialna podjetja glede na svojo pretežno usmerjenost v sektor oskrbe in dejavnosti s področja ekonomije delitve in krožnega gospodarstva spodbujala in podpirala ne samo ustvarjanje novih delovnih mest, temveč tudi podjetništvo in dostop migrantov iz tretjih držav do gospodarskih dejavnosti (12).

4.1.5

Merjenje fiskalnega učinka priseljevanja je zapleteno. OECD kljub temu trdi (13), da je bil skupni fiskalni učinek migrantov v zadnjih petdesetih letih nevtralen, tj. da so se vsi stroški, ki so morda nastali zaradi njih, izravnali s prihodki iz pobranih davkov in dajatev.

4.1.6

Iz zaključkov raziskovalne študije, ki jo je opravilo podjetje Oxford Economics (14), izhaja, da so delavci migranti prispevali k ohranjanju ponudbe delovne sile na ustrezni ravni, kar je omogočilo gospodarski razcvet v obdobju 2004–2008. Razpoložljivost migrantskega dela je, kot kaže, pomembno vplivala na to, da so nekatera podjetja preživela ali da jim proizvodnje ni bilo treba preseliti v tujino (avtorji omenjene študije navajajo anketo, v kateri je 31 % od 600 sodelujočih podjetij navedlo, da so migranti pomembno prispevali k preživetju njihove organizacije, pri čemer je ta delež v zdravstvenem sektorju, sektorju socialnega varstva in kmetijskem sektorju znašal 50 %).

4.1.7

Jasno je, da je priseljevanje lahko gospodarsko koristno tako za države izvora kot za države gostiteljice, pri čemer pa imajo ob sedanjih gospodarskih in trgovinskih strukturah od njega največ koristi bogate in močne države. Migracije lahko prispevajo tudi h kulturnemu zbliževanju narodov in spodbujanju medsebojnega razumevanja, vendar se pojavijo napetosti, če si hkrati ne prizadevamo, da bi ovrgli nesporazume, predsodke in mite, ki jih ima lokalno prebivalstvo, pa tudi migrantske skupnosti.

4.2   Odpravljanje pomanjkanja strokovno usposobljene delovne sile

4.2.1

Po podatkih študije, ki jo je po naročilu EESO opravil Institute for Market Economics (IME) (15) in je bila objavljena 24. julija 2018, je na splošno evropsko gospodarstvo zaradi neskladja med znanji in spretnostmi delavcev ter potrebami trga dela vsako leto za dobrih 5 % manj produktivno, kot bi lahko bilo sicer. Študija navaja, da se na vsako opravljeno uro dela ustvari izguba v višini 80 eurocentov. Glede tega so najbolj prizadeti poklici na področju informacijske tehnologije in komunikacij, zdravniški poklic ter drugi poklici na področju znanosti, tehnologije in inženiringa. Ta pojav vpliva tudi na učitelje, medicinske sestre in babice. Po trditvah avtorjev se ta trend poslabšuje zaradi zmanjševanja števila prebivalstva in tehnološkega razvoja. Pomanjkanje strokovno usposobljene delovne sile bi lahko delno odpravili z delovno migracijo.

4.2.2

Za uresničitev vseh možnosti, ki jih na tem področju prinašajo migracije, pa je potreben pristop, ki med drugim omogoča boljše izkoriščanje spretnosti in znanj ter kvalifikacij migrantov. Priseljenci so običajno preveč kvalificirani za ponujena delovna mesta (16).

4.2.3

Pomanjkanje strokovno usposobljene delovne sile je mogoče delno odpraviti le s potrjevanjem spretnosti in znanj ter kvalifikacij priseljencev. Vendar pa so mehanizmi EU za potrjevanje še vedno v fazi razvoja in odvisni od držav članic. Države članice in akterji na terenu še ne uporabljajo dovolj orodja EU za profiliranje znanj in spretnosti. Kljub temu obstajajo nevladne pobude, kot so kartice kompetenc ali ocenjevanje poklicnih izkušenj prek spleta organizacije Bertelsmann Stiftung (17).

4.2.4

Ustrezno izvajanje partnerstev za znanja in spretnosti z državami nečlanicami EU bi prineslo vzajemne koristi tako EU kot državam izvora migrantov.

4.3   Podpiranje sektorja oskrbe

4.3.1

Primanjkljaj delovne sile v zdravstvu je tempirana bomba. Stanje je kritično (18) in pomanjkanje delovne sile se bo še povečalo, če ne bo ustreznih političnih odzivov. Evropska komisija je že leta 1994 oskrbo opredelila kot strateški sektor, leta 2010 pa je opozorila, da bo do leta 2020 primanjkovalo že dva milijona zdravstvenih delavcev, če ne bodo sprejeti nujni ukrepi za odpravo pomanjkanja do milijona delavcev v sektorju dolgotrajne oskrbe (19).

4.3.2

V mnogih državah članicah močno primanjkuje delovne sile na področju oskrbe. Zaposlovanje tako negovalcev z dokumenti kot negovalcev brez dokumentov blaži to pomanjkanje. Zlasti južnoevropski sistemi oskrbe so v veliki meri odvisni od negovalcev, ki živijo z oskrbovancem. V Italiji, na primer, približno tri četrtine delovne sile za oskrbo na domu sestavljajo priseljenski oskrbovalci, ki živijo z uporabnikom (20).

4.3.3

Delovne sile v sektorju oskrbe primanjkuje tudi v državah srednje in vzhodne Evrope, na kar vpliva še vse večje povpraševanje po teh storitvah v zahodni Evropi. Iz Poljske na primer v druge države prihaja zelo veliko negovalcev, čeprav teh delavcev na Poljskem močno primanjkuje. Primanjkljaj se nadomešča z delavci, ki na Poljsko prihajajo iz Ukrajine in drugih držav zunaj EU (21).

4.3.4

Pomembno je tudi omeniti velik gospodarski prispevek, ki ga s plačanim delom družinam in skupnostim ustvarjajo migrantke, in nujnost odpravljanja neenake obravnave žensk in moških na trgu dela (22). Raziskave kažejo, da je večina delavk migrantk zaposlena v poklicih storitvenega sektorja (kot so gostinske storitve, pomoč v gospodinjstvu in zdravstvo). K slabšemu položaju migrantk na trgih dela v EU prispevajo nezakonito delo, podzaposlenost in zaposlenost za določen čas, zato je treba sprejeti nadaljnje ukrepe, ki bodo zagotovili enako obravnavo in zaščitili ranljive osebe.

4.4   Upadanje števila prebivalcev na podeželskih in oddaljenih območjih

4.4.1

Prebivalstvo na podeželskih, gorskih in otoških območjih upada, zaradi česar se nezadržno slabšajo gospodarske in socialne razmere, kar se z dodatnim odseljevanjem ljudi v mesta še stopnjuje. Z upadom prebivalstva se zmanjša količina denarja v obtoku znotraj skupnosti, kar vpliva na obstoj lokalnih podjetij, trgovin in prometnih povezav, pa tudi na obseg osnovnih objektov in storitev, ki so na voljo.

4.4.2

Ponekod, na primer na Irskem ali v Brandenburgu, problem upadanja števila prebivalcev rešujejo z naseljevanjem migrantov. Kar zadeva kmetijstvo, je denimo migrantsko delo na Severnem Irskem odločilno prispevalo k preživetju sektorja, ki se spopada z resnimi težavami, povezanimi s ponudbo in staranjem delovne sile. Migrantsko prebivalstvo je pripravljeno sprejeti dela s plačami in pogoji, ki so jih lokalni prebivalci zavrnili, in živeti v vaseh, ki so izpostavljene velikemu tveganju upada števila prebivalstva, kljub dejstvu, da gre morda za zaposlitve v zelo nereguliranem sektorju, v katerem obstaja tveganje izkoriščanja delovne sile (23).

4.4.3

Politika EU za razvoj podeželja ponuja vrsto možnosti, ki lahko podeželskim skupnostim pomagajo pri prihodu migrantov. Več organizacij za razvoj podeželja je opozorilo na možno pomoč, ki jo lahko podeželje uporabi za migrante, katerih prihod lahko prispeva k oživitvi območij z malo prebivalci oziroma propadajočim gospodarstvom. Evropski parlament je leta 2017 v študiji poudaril pomen pomoči za vključevanje migrantov v družbo in na trg dela (24).

4.5   Vprašanje kulturne raznolikosti

4.5.1

Nezadostno število migrantskega prebivalstva bi negativno vplivalo na raznolikost v državah EU, zaradi česar bi se uveljavil ksenofobičen in samozadosten diskurz, ki je v nasprotju z vodilnimi načeli EU. Poleg tega bi izgubili njihov prispevek k širitvi vrednot, kot sta enaka obravnava in nediskriminacija, saj je vidnost prebivalcev z migrantskim poreklom prispevala k doseganju napredka v zadnjih letih.

4.6

Na podlagi navedenega je treba možnost nepriseljevanja v EU zavrniti kot nerealno, neizvedljivo in izjemno škodljivo.

5.   Stroški nevključevanja (in kako se jim izogniti)

5.1

Da bi uresničili vse možnosti, ki jih prinašajo migracije v Evropo, kot je navedeno zgoraj, ter hkrati čim bolj zmanjšali s tem povezana in dolgotrajna tveganja ter socialno-ekonomske stroške, ki se jim je mogoče izogniti, je bistveno vzpostaviti pogoje za uspešno vključevanje migrantov.

5.2

Glavne točke, relevantne za to, kako EU razume ta pojem, so navedene v skupnih osnovnih načelih politike vključevanja priseljencev v EU, ki jih je Svet sprejel leta 2004 (25). V teh načelih se vključevanje razume kot dinamičen, dvosmeren proces vzajemnega prilagajanja vseh priseljencev in rezidentov v državah članicah. To je v nasprotju s splošno razširjeno zmotno predstavo o vključevanju kot asimilaciji, tj. enosmernem procesu, v katerem se posamezniki odpovedo svojim nacionalnim in kulturnim značilnostim ter prevzamejo nacionalne in kulturne značilnosti svoje nove države prebivanja (26). Bistveni element življenja in udejstvovanja v EU pa je razumevanje in sprejemanje njenih temeljnih vrednot, kot je bilo znova poudarjeno v akcijskem načrtu EU za vključevanje državljanov tretjih držav iz leta 2016 (27).

5.3

Poudariti je treba, da vključevanje zadeva vse migrante, ki se naselijo v državi gostiteljici, ne glede na njihov status ali izvor. Kljub temu so za posebej ranljive skupine ljudi (kot so begunci) potrebne posebne politike, najboljših rezultatov pa ni mogoče doseči s pavšalno rešitvijo, temveč s pristopom, ki temelji na skupnosti.

5.4

Zaposlovanje je ključni del procesa vključevanja. Države članice ter gospodarski in socialni partnerji zato vključevanje migrantov na trg dela obravnavajo kot prednostno nalogo. Povpraševanje po delavcih migrantih pa je dejansko še naprej eden od ključnih dejavnikov spodbujanja priseljevanja.

5.5

Druge bistvene spremenljivke, ki določajo vključevanje migrantov na strani države sprejema, so med drugim: gotovost in predvidljivost priseljenskega statusa, možnosti in ovire za pridobitev državljanstva, možnosti za združitev družine, razpoložljivost jezikovnih tečajev, zahteve glede znanja jezika in poznavanja kulture, politične pravice ter splošna odprtost posamezne družbe in njena pripravljenost sprejeti migrante, jim pomagati in vzpostaviti odnose z njimi (in obratno).

5.6

Poleg tega je vključevanje migrantov tesno povezano s številnimi politikami, povezanimi z varstvom na delovnem mestu, stanovanji, zdravstvenim varstvom, izobraževanjem, pravicami žensk, enakopravnostjo in nediskriminacijo.

5.7

Za merjenje politik, oblikovanih na tem področju, je bil uveden indeks politike vključevanja priseljencev (MIPEX – Migrant Integration Policy Index), na podlagi katerega je mogoče dobiti primerljive podatke o državah članicah EU in več drugih državah (28). Njegovi rezultati potrjujejo obstoječe razlike med državami članicami, vključno s trdovratno razliko med vzhodom in zahodom.

5.8

Če vključevanja migrantov ni, lahko pričakujemo naslednja tveganja in/ali stroške:

5.8.1   Gospodarske posledice:

—	izključitev migrantov iz formalnega trga dela (in porast neprijavljenega dela),

—	večji stroški reševanja socialnih problemov, potem ko se pojavijo, namesto njihovega preprečevanja,

—	nezmožnost migrantov, da bi v celoti uresničili svoj potencial (kar se pogosto prenese na naslednje generacije).

5.8.2   Družbeno-kulturne posledice:

—	migranti se ne poistovetijo z vrednotami in normami države gostiteljice ter jih ne sprejemajo,

—	povečanje družbeno-kulturnih razlik med migrantskimi skupnostmi in skupnostjo države gostiteljice,

—	strukturna diskriminacija migrantov, vključno s pomanjkanjem ustreznega dostopa do storitev,

—	porast ksenofobije in medsebojnega nezaupanja,

—	povečevanje jezikovnih ovir,

—	prostorska segregacija, ki vodi vse do getoizacije,

—	razpad splošne socialne kohezije.

5.8.3   Posledice na področju varnosti:

—	porast sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva,

—	upad kazenskega pregona in morebitno povečanje stopnje kriminala, zlasti na socialno izključenih območjih,

—	potencialna radikalizacija in večja podpora skrajnim ideologijam (s strani migrantskih skupnosti in družbe gostiteljice).

5.9

Glede na navedeno so naložbe v vključevanje migrantov najboljši način za preprečevanje morebitnih prihodnjih stroškov, težav in napetosti.

5.10

Ustrezne politike bi morale vključevati jasen, dosleden in utemeljen nabor obveznosti za same migrante, hkrati pa tudi dosledno obsodbo protimigrantske retorike in ravnanj.

5.11

Zato je nujno, da se države članice učijo druga od druge in si iskreno prizadevajo za vzpostavitev okolja, v katerem je mogoče doseči vključevanje migrantov in preprečiti omenjena tveganja.

5.12

Povsem odkrito je treba povedati, da so vladna prizadevanja za kriminalizacijo ali drugačno marginalizacijo migrantov, podžiganje etničnega nacionalizma in zmanjševanje financiranja ukrepov vključevanja (vključno s tem, da se sredstva, ki jih daje na voljo EU, ne razdelijo), kar se v zadnjem času dogaja v nekaterih državah članicah, v neposrednem nasprotju s temi cilji in lahko dolgoročno povzročijo nepopravljivo škodo.

5.13

Navsezadnje je spodbujanje vključevanja bistveno za krepitev temeljnih vrednot in načel EU, med katerimi so ključne raznolikost, enakopravnost in nediskriminacija.

---

(1)  Ocenjuje se, na primer, da je bilo med 4,3 milijona priseljencev v EU leta 2016 2 milijona državljanov tretjih držav, 1,3 milijona državljanov drugih držav članic EU, približno 929 000 ljudi, ki so se priselili v državo članico EU, katere državljani so (npr. državljani, ki se vračajo, ali državljani, ki so bili rojeni v tujini), ter približno 16 000 ljudi brez državljanstva.

(2)  Osrednji govor Federice Mogherini na dnevih civilne družbe leta 2017.

(3)  Migration data portal (portal s podatki o migracijah).

(4)  European Demographic Data Sheet 2018.

(5)  The costs and benefits of European immigration (Stroški in koristi priseljevanja v Evropo), Econstor.

(6)  Na podlagi sklepov, predstavljenih na spletni strani združenja Embrace The pros and cons of Migration (Prednosti in slabosti migracij).

(7)  Perspectives on Global Development 2017, OECD.

(8)  DAMVAD Analytics (2016): Labour immigration contributes to Swedish economic development (Priseljevanje delavcev prispeva k švedskemu gospodarskemu razvoju).

(9)  OECD (2014): Is migration good for the economy? (Ali so migracije dobre za gospodarstvo?) Razprave o migracijski politiki.

(10)  Rath, J., Eurofound (2011), Promoting ethnic entrepreneurship in European cities (Spodbujanje etničnega podjetništva v evropskih mestih), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(11)  UL C 351, 15.11.2012, str. 16.

(12)  UL C 283, 10.8 2018, str. 1.

(13)  International Migration Outlook 2013, OECD.

(14)  Nekdanji oddelek severnoirske pokrajinske vlade za zaposlovanje in učenje, Združeno kraljestvo: The Economic, Labour Market and Skills Impacts of Migrant Workers in Northern Ireland (Vpliv delavcev migrantov na gospodarstvo, trg dela ter spretnosti in znanja na Severnem Irskem).

(15)  EESO (2018): Skills Mismatches – An Impediment to the Competitiveness of EU Businesses (Neskladje v znanju in spretnostih – ovira za konkurenčnost podjetij v EU) (ISBN: 978-92-830-4159-7).

(16)  LABOUR-INT: Integration of migrants and refugees in the labour market through a multi-stakeholder approach (Vključevanje migrantov in beguncev na trg dela s pristopom z več deležniki).

(17)  Meine Berufserfahrung zählt.

(18)  UNI Europa UNICARE (2016).

(19)  Evropska komisija (2013).

(20)  Služba Evropskega parlamenta za raziskave (2016).

(21)  UL C 487, 28.12.2016, str. 7.

(22)  Poročilo Migrant women in the EU labour force. Summary of findings (Migrantke v delovni sili EU, povzetek ugotovitev), Evropska komisija.

(23)  Nori, M. (2017): The shades of green: migrants' contribution to EU agriculture: context, trends, opportunities, challenges (Odtenki zelene: prispevek migrantov h kmetijstvu EU: ozadje, trendi, priložnosti, izzivi).

(24)  EU rural development policy and the integration of migrants (Politika EU za razvoj podeželja in vključevanje migrantov), Evropski parlament.

(25)  Common Basic Principles for Immigrant Integration Policy in the EU (Skupna osnovna načela politike vključevanja priseljencev v EU).

(26)  Več o tej pojmovni razliki je npr. v članku Assimilation vs integration (Asimilacija v primerjavi z vključevanjem), Centre for the Study of Islam in the UK (Center za islamske študije v Združenem kraljestvu), RE teachers Resource Area.

(27)  Akcijski načrt za vključevanje državljanov tretjih držav.

(28)  Migrant Integration Policy Index 2015: How countries are promoting integration of immigrants (Kako države spodbujajo vključevanje priseljencev).

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Trajnostno vključujoče biogospodarstvo – nove priložnosti za evropsko gospodarstvo

(mnenje na lastno pobudo)

(2019/C 110/02)

Poročevalec:

Mindaugas MACIULEVIČIUS

Soporočevalka:

Estelle BRENTNALL

Sklep plenarne skupščine	15. 2. 2018
Pravna podlaga	člen 29(2) poslovnika mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI)
Datum sprejetja mnenja komisije CCMI	25. 9. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 12. 2018
Plenarno zasedanje št.	539
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	205/3/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Uvedba dolgoročnega, usklajenega in preglednega okvira politike in spodbud za podporo biogospodarstva. Za obravnavo mnogih horizontalnih družbenih izzivov so potrebna močna politična prizadevanja in politično okolje EU bi lahko bolje spodbujalo inovativne proizvode na biološki osnovi ter trajnostno proizvedene surovine v EU. S finančnimi ali davčnimi spodbudami bi lahko pospešili potrebne naložbe, saj so za ta področja pristojne države članice in regije, ne EU. Organizacije grozdov, ki združujejo mala in srednja podjetja (MSP), pa tudi primarni proizvajalci trajnostne biomase, imajo ključno vlogo pri razvoju odnosov med akterji v dobavni verigi. S stalnim, posodobljenim evidentiranjem (1) ter ukrepi za merjenje učinkov biogospodarstva bi lahko opredelili obstoječe grozde, dejavne na področju proizvodov na biološki osnovi. Prav tako bi morali sprejeti ukrepe, s katerimi bi olajšali razvoj novih grozdov na evropski, regionalni in nacionalni ravni, kjer je to potrebno.

1.2

Vloga kmetov, lastnikov gozdov ter njihovih zadrug je ključna pri zagotavljanju učinkovitega izkoriščanja naravnih virov in prispevka h krožnemu biogospodarstvu. Z močnim večletnim finančnim okvirom, skupno kmetijsko politiko in evropsko strategijo za gozdove je treba podpreti svetovalne službe, usposabljanje in izmenjavo znanja, da se bolje zadosti potrebam kmetov in kmetijskih zadrug. Spodbujati je treba konkretne primere za krepitev ozaveščanja in ponazoritev koristi biogospodarstva za celotno vrednostno verigo. To bo privabilo mlade kmete in novince, da bodo na tem področju ustanovili podjetja. Tudi organizacije proizvajalcev in zadruge bi morali spodbujati kot pomembne instrumente za povečanje mobilizacije in dodane vrednosti obstoječe biomase v EU. Zato je nujno treba podpirati kmetijstvo in gozdarstvo EU, da se nadaljujejo naložbe in inovacije na področju trajnostne proizvodnje biomase.

1.3

Podpora oblikovanju trga ter omogočanje potrošnikom in javnosti, da se ozaveščeno odločajo za proizvode in industrijo, ki jih podpirajo z vsakodnevnimi nakupi. Evropska unija mora za boljšo ozaveščenost potrošnikov ter usklajeno in točno sporočanje o proizvodih na biološki osnovi pripraviti komunikacijsko strategijo, v katero bodo vključeni vsi partnerji vrednostne verige in vsi ostali deležniki. Pomemben prvi korak je bila vzpostavitev jasnih vseevropskih standardov za proizvode na biološki osnovi, ki lahko utrejo pot uvedbi ukrepov za oblikovanje trga, da se med potrošniki in javnimi naročniki nadalje spodbudi uporaba proizvodov na biološki osnovi, proizvedenih v EU.

1.4

Zagotavljanje vzdržne donosnosti naložb s skladom, ki nudi vse na enem mestu. Pametno urejanje s predpisi in usklajeno izvajanje na več ravneh po vsej EU bi morala biti prednostna naloga, da se odpravijo ovire in zmanjša upravno breme, hkrati pa se zagotovi trajnost. S spletnim orodjem bi na primer lahko ugotovili, kakšno financiranje je na voljo in ali prosilec izpolnjuje merila upravičenosti do tega mehanizma. Sistem bi prav tako zagotavljal povezave in vire, ki so potrebni za neposredno zaprosilo za sredstva iz mehanizma financiranja. To bi lahko bil trg, ki bi nudil informacije o financiranju ter iskalce sredstev povezoval s potencialnimi financerji (na primer po vzoru spletišča za množično financiranje). Skupno podjetje za industrijske panoge, ki temeljijo na rabi biomase, bi moralo delovati tudi po izteku sedanjega večletnega finančnega okvira. To je nujno, da se podprejo nove in obstoječe vrednostne verige proizvodov na biološki osnovi, okrepi konkurenčnost obstoječih proizvodnih obratov ter prispeva k razvoju podeželja, ustvarjanju delovnih mest ter spodbujanju podjetij.

1.5

V okviru politike EU za regionalni razvoj po letu 2020 bi bilo treba zagotoviti dovolj sredstev za nadaljnji razvoj podeželja. Osredotočiti bi se morali predvsem na podporo naložb v infrastrukturo in storitev, potrebnih za učinkovita in trajnostna podeželska podjetja na področju biogospodarstva.

1.6

Izkoriščanje znanstvenih priložnosti in podpora prevzemanju inovacij s prožnim, sorazmernim in trdnim pravnim okvirom. Raziskave so ključne za omogočanje, izvajanje in ocenjevanje inovacij v biogospodarstvu. Komercialno izkoriščanje je odvisno ne le od kakovostnih raziskav, ampak tudi ustreznega strateškega, pravnega in družbenega okvira za zagotavljanje hitrega prenosa znanja v industrijo. Vodilnim akterjem bi bilo treba zagotoviti prostor in podporo, ki sta potrebna za razvoj inovacij in napredek znotraj zakonskih okvirov. V primerih, ko je s predpisi bolje mogoče podpreti razvoj celotnega biogospodarstva in so potrebne domiselne rešitve, bi bilo treba z deležniki skleniti dogovore o inovacijah in zelene dogovore. Inovacije so tudi ključnega pomena pri krepitvi trajnostne proizvodnje biomase v EU.

1.7

Okrepitev programov izobraževanja, usposabljanja in pridobivanja spretnosti za nove talente in sedanje delavce. Z izkoriščanjem potenciala biogospodarstva bi lahko ustvarili nova delovna mesta. Vendar uvedba novih tehnologij prinaša pomembne izzive glede organizacije dela ter znanj in spretnosti, ki jih potrebujejo delavci. Zato sta izjemno pomembna stalen razvoj in prilagajanje znanj in spretnosti posameznikov skozi celo življenje. Izjemno pomembno je, da si vsi deležniki – proizvajalci biomase, ponudniki izobraževanja, podjetja, sindikati, zavodi za zaposlovanje in vlade – prizadevajo za izboljšanje kakovosti in odzivnosti izobraževanja in poklicnega usposabljanja, da se z večjo povezanostjo sistemov izobraževanja in trgov dela zmanjša neskladje med ponudbo znanj in spretnosti ter povpraševanjem po njih. Splošni razvoj spretnosti in znanj ter usklajevanje njihove ponudbe in povpraševanja bi morala biti sestavni del širšega svežnja ukrepov, ki vključujejo politiko za zaposlovanje, industrijo, inovacije in okolje.

1.8

Preučevanje možnosti uporabe biomase. Učinkovitejša uporaba obstoječe zaloge biomase mora biti prednostna naloga, da se zadosti vse večjemu povpraševanju po surovinah. Izboljšati je treba tudi kakovost in količino obdelovalnih kmetijskih površin in spodbuditi uporabo opuščenih, manjvrednih ali premalo izkoriščenih zemljišč. Pri razvoju biogospodarstva imajo lahko ključno vlogo proizvajalci surovin, zlasti kmetje in lastniki gozdov. Zato je treba ozaveščati o morebitnih možnostih (uporabe različnih kmetijskih rastlin) in razviti infrastrukturo za zbiranje, shranjevanje in prevoz biomase. Ključno vlogo imajo lahko tudi manj zapleteni sistemi poročanja o trajnosti, bolj raznolika proizvodnja biomase in večje predelovalne zmogljivosti. Odpadki in ostanki kot alternativni viri biomase ter trajnostno gospodarjenje z evropskimi gozdovi prinašajo priložnosti za biogospodarstvo in bioenergijo. Treba je oceniti trajnostne tokove odpadkov, potrebne pa so tudi nadaljnje naložbe v izkoriščanje lesa in ostankov. Poleg tega je treba razviti tehnologije, ki bodo kos raznolikosti, ki je značilna za te proizvode. Ponekod bo morda treba prilagoditi nacionalno politiko, da bo dopuščala uporabo odpadkov v proizvodih na biološki osnovi.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

Biogospodarstvo zajema proizvodnjo obnovljivih bioloških virov ter njihovo pretvorbo v hrano, krmo, proizvode na biološki osnovi in bioenergijo. Zajema kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo, živilsko industrijo, proizvodnjo celuloze in papirja ter dele kemične, biotehnološke in energetske industrije. V tem mnenju ne obravnavamo posebej raziskav genomov, celičnih procesov in bioinformatike. Cilj strategije EU za biogospodarstvo iz leta 2012 je bil „zagotoviti pogoje za bolj inovativno in konkurenčno družbo, ki gospodarno izkorišča vire in v kateri je prehranska varnost usklajena s trajnostno rabo bioloških obnovljivih virov za industrijske namene, hkrati pa je zagotovljeno varstvo okolja“. Komisija je leta 2017 pregledala svojo strategijo EU za biogospodarstvo iz leta 2012 in ugotovila, da so se cilji strategije izkazali za relevantne ter da se v Evropi in širše vse bolj priznava pomen priložnosti, ki jih ponuja biogospodarstvo.

2.2

Kljub temu, da so cilji strategije EU za biogospodarstvo iz leta 2012 še vedno aktualni za soočanje z izzivi prehranske in hranilne varnosti in da so bili doseženi zadani cilji spremljajočega akcijskega programa, je treba zaradi najnovejšega razvoja politike – med drugim ciljev trajnostnega razvoja ZN in Okvirne konvencije o spremembi podnebja (zaveze COP21) – preusmeriti ukrepe in oceniti obseg strategije. Število svetovnega prebivalstva bo po pričakovanjih do leta 2050 naraslo na skoraj 10 milijard, zato je treba učinkoviteje izkoriščati biološke vire, da bosta na voljo varna, hranljiva, visokokakovostna in cenovno dostopna hrana za več ljudi – pri čemer bo okoljski in podnebni vpliv na proizvodno enoto manjši – in zadostna količina obnovljivega biološkega materiala za proizvodnjo pomembnega deleža energije, ki jo sedaj pridobivamo iz fosilne surove nafte, in sicer skupaj z vetrno, sončnično in drugimi obnovljivimi viri energije.

2.3

Trajnostno biogospodarstvo je horizontalni gospodarski sektor in tvori jedro trajnostnih gospodarskih strategij po vsem svetu. Biogospodarstvo ima lahko glavno vlogo pri evropski konkurenčnosti. Sedaj je pomembno, da se opredelijo in izkoristijo njegove možnosti, tako na evropski ravni kot tudi na ravni držav članic in regij. Ostale države, kot so ZDA, so z vodenjem od zgoraj navzdol razvile biogospodarstvo, ki ustvarja skoraj 400 milijard USD ter neposredno, posredno in inducirano podpira več kot štiri milijone delovnih mest (2).

2.4

Biogospodarstvo nudi rešitve za zmanjšanje emisij CO2 in odvisnosti od uvoza fosilnih virov. Gozdovi v EU na primer vežejo količino ogljika, ki predstavlja 10-odstotni delež letnih emisij v EU, hkrati pa so trajnostni in stalni vir biomase za obnovljivo energijo. Poleg tega bi po ocenah 100 000 kemikalij, ki se trenutno proizvajajo, v teoriji lahko pridobivali iz obnovljivih surovin. To ne pomeni, da bi se morale vse pridobivati iz obnovljivih surovin, vendar pa je teoretično to mogoče. Tako bomo lahko vsakodnevne gospodinjske artikle proizvajali lokalno in iz obnovljivih virov, hkrati pa bomo s tem pripomogli k ustvarjanju delovnih mest in rasti v Evropi, ki ima še vedno veliko tehnološko prednost.

2.5

Vendar pa na poti k večjim inovacijam v biogospodarstvu EU ostajajo pomembne ovire. Ena od njih je cenovna konkurenčnost proizvodov, tako v primerjavi s fosilnimi alternativami kot tudi s podobnimi proizvodi od drugod po svetu. Na stroškovno učinkovitost vplivajo mnogi dejavniki, vključno s stopnjo zrelosti tehnologije, stroški dela, subvencijami za fosilna goriva in amortizacijo, pa tudi nizko stopnjo tržne podpore za proizvode na biološki osnovi. Problemu konkurenčnosti je treba prišteti še težave pri dostopu do financiranja za inovativne projekte in proizvodne enote, pogosto pomanjkljivo ozaveščenost končnih uporabnikov o proizvodih na biološki osnovi in pomanjkanje znanj in spretnosti ter odnosov na operativni ravni, ki so potrebni za razvoj sektorja. Poleg tega so postopki za odobritev novih projektov na področju materialov biološkega izvora vse daljši in težavnejši, kar povzroča precejšnjo pravno negotovost in finančna tveganja za gospodarske akterje.

3.   Posebne ugotovitve

3.1

Sektorji biogospodarstva v EU po ocenah ustvarjajo letni promet v višini približno 2 bilijona EUR in zaposlujejo okoli 19,5 milijona ljudi (3), večinoma na podeželskih in obalnih območjih, kar je približno 8,5 % delovne sile EU28. Razvoj biosektorja v vsej EU naj bi kmetijstvu, gozdarstvu in podeželskim skupnostim prinesel koristi v obliki delovnih mest in ustvarjanja prihodka. Predelava biomase in proizvodnja proizvodov na biološki osnovi prinašata nove poslovne priložnosti na področju gojenja in trženja različnih kmetijskih rastlin. Skupaj s konvencionalnimi poljščinami, kot so žita, oljnice, krompir in sladkorna pesa, nove poljščine, kot so trava, gozdarski pridelki, morske alge in mikroalge veljajo za potencialne vire prihodkov na podeželskih in obalnih območjih v prihodnosti.

3.2

Obstoječe biorafinerije so za družine in skupnosti na podeželju že zdaj vir za preživljanje in krepitev gospodarskega položaja. Biorafinerije – tovarne, ki uporabljajo obnovljive surovine (tj. biomaso, stranske proizvode in soproizvode ter odpadke) namesto fosilnih virov – so jedro biogospodarstva: nahajajo se na podeželskih in obalnih območjih, blizu obnovljivih surovin, ki jih predelujejo, v središču proizvodnje hrane in krme, industrijske proizvodnje ter proizvodnje lesa in energije.

3.3

Biorafinerije izkoriščajo vse dele rastline, ki jo predelujejo, in pri tem proizvajajo minimalno količino odpadkov. Biorafinerije v EU z učinkovito in inovativno tehnologijo proizvajajo širok nabor proizvodov, kot so živila, krma, kemikalije, vlakna in goriva, ki so obnovljivi, znova uporabni, jih je mogoče reciklirati, kompostirati ali so biološko razgradljivi. Ker so proizvodi in sestavine na biološki osnovi tako vsestranski, je njihova uporaba zelo široka, na primer za krmo za akvakulturo, gradnjo, kozmetiko, karton, čistila, goriva, maziva, barve, papir, farmacevtske izdelke, plastiko in druge industrijske izdelke. Tako sestavine fosilnega izvora nadomeščajo obnovljive sestavine.

3.4

Postavitev novih ter razvoj in razširitev obstoječih biorafinerij je naložba v prvovrstni obrat. Biorafinerije so kapitalsko intenzivne, imajo dolgo amortizacijsko dobo in so izpostavljene tehnološkim in tržnim tveganjem. Zato je pomemben jasen, stabilen in podporen regulativni in finančni ovir za spodbujanje teh naložb v Evropi. Danes je na voljo vrsta instrumentov, med drugim Obzorje 2020 (predlagana nova zakonodaja o Obzorju Evropa je dobrodošel, ambiciozen program za inovacije in raziskave) in Skupno podjetje za industrijske panoge, ki temeljijo na rabi biomase, evropski strukturni in investicijski skladi, Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja, InnovFin – finančna sredstva EU za inovatorje, Evropski sklad za strateške naložbe in nenazadnje Evropska investicijska banka za posojila in jamstva. Vendar pa dostop do njih ni vselej enostaven. Ta ozka grla bi lahko odpravili z enotnim okencem za podjetja za dostop do izčrpnih informacij po meri, ki ustrezajo njihovim potrebam.

3.5

V tem smislu je nujno potrebno sodelovanje s civilno družbo, med drugim s kmeti, lastniki gozdov in industrijo, da se spodbudi razprava o bolj konkurenčnem biogospodarstvu za Evropo, ki prinaša koristi za vse. Za spremembo modela v smeri nizkoogljičnega gospodarstva, ki temelji na obnovljivih virih energije, bo nujno obveščanje o koristih biogospodarstva. V tem smislu bi bile pri vzpostavljanju trajnostne in zanesljive industrije biogospodarstva lahko pomembno orodje sheme certificiranja in označevanja, ki dajejo zaupanje industrijskim odjemalcem, javnim naročnikom in potrošnikom.

3.6

EU, države članice in regionalne oblasti lahko pomembno prispevajo k rasti biogospodarstva s spodbujanjem tržnega povpraševanja po obnovljivih in pametnih izdelkih in storitvah, ki so gospodarni z viri. Države članice bi v prihodnje strateške načrte SKP morale vključiti konkretne ukrepe za razvoj in/ali nadaljnjo podporo naložb ter spodbujanje trajnostnih rešitev za kmete, lastnike gozdov in njihove zadruge v EU, da se poveča njihova konkurenčnost in učinkovitost. Kjer je z izdelki na biološki osnovi mogoče trajnostno nadomestiti enake izdelke iz virov na podlagi fosilnega ogljika, bi bilo to treba omogočiti s pripravo nove zakonodaje, kot je sveženj o krožnem gospodarstvu, in z morebitno revizijo obstoječe relevantne zakonodaje, da se spodbudi zamenjava tradicionalnih proizvodov na podlagi fosilnega ogljika, s proizvodi na biološki osnovi. Poleg tega se lahko uporabijo obstoječa standardizacija, kot je TC411, in obstoječe sheme certificiranja in/ali nove prostovoljne sheme označevanja, kot je shema „biobased%“.

3.7

Javni naročniki na nacionalni in regionalni ravni bi se morali pogosteje sklicevati na tovrstna verodostojna potrdila in oznake o vsebnosti materialov biološkega izvora. Nizozemski organ za standardizacijo NEN je leta 2016 na primer uvedel novo shemo certificiranja „biobased%“ (http://www.biobasedcontent.eu/). Z njo se ugotavlja količina biomase, ki jo vsebuje proizvod. Tako pomaga podjetjem, da nudijo pregledne in verodostojne informacije o vsebnosti materialov biološkega izvora v izdelku, tako v komunikaciji med podjetji kot v komunikaciji med podjetji in potrošniki. Temelji na evropskem standardu EN 16785-1:2015 (ki zagotavlja metodo za ugotavljanje vsebnosti materialov biološkega izvora v trdnih, tekočih in plinskih proizvodih z uporabo radiokarbonske in elementne analize). Skladnost ugotavljajo certifikacijski organi, ki so z NEN sklenili sporazum. Po uvedbi tega certificiranja sta sedaj pomembna ozaveščanje in spodbujanje uporabe obnovljivih surovin v veljavni in prihodnji evropski zakonodaji.

3.8

V gozdarstvu imajo sheme certificiranja pomembno vlogo pri zagotavljanju trajnostnega izkoriščanja biomase. Šestdeset odstotkov gozdov v EU ima certifikat Programa za potrjevanje certificiranja gozdov (PEFC) in/ali Sveta za nadzor gozdov (FSC). Poleg tega gozdarstvo EU deluje v skladu z najvišjimi svetovnimi okoljskimi standardi, zapisanimi v zakonodaji, kot so uredba EU o lesu, predpisi o rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu (LULUCF), direktivi o pticah in habitatih ter sveženj o krožnem gospodarstvu.

3.9

Zato je izjemno pomembno, da se izboljša komunikacija med podjetji ter med podjetji in potrošniki. Bistveno je, da se na podlagi točnih, pomembnih in dostopnih informacij okrepi ozaveščanje javnosti za zagotavljanje razvoja pametnega, trajnostnega in vključujočega biogospodarstva, za oblikovanje trga za trajnostne proizvode na biološki osnovi in spodbujanje bolj trajnostne potrošnje in proizvodnje. Zlasti na regionalni in lokalni ravni so potrebne kampanje ozaveščanja javnosti, vključno z nagradami ali priznanji ter razstavami o vlogi tehnologije in znanosti v biogospodarstvu.

3.10

Tako je zelo pomembno, da se poskrbi za jasna in točna sporočila javnosti. Ker biogospodarstvo nudi številne možnosti za reševanje družbenih problemov, ga je treba meriti s celovito ekonomsko oceno, s katero se bodo pridobile informacije o velikosti biogospodarstva v vseh sektorjih, njegovem prispevku h gospodarski rasti in povezanimi učinki na trgu dela. V tem pogledu ima osrednjo vlogo znanost, zato je nujno, da se ohranijo naložbe v interdisciplinarne in temeljne raziskave, da bo EU izkoristila svoj potencial, da bo prispevala k svetovnim raziskavam in inovacijam na področju prehranske in hranilne varnosti, konkurenčnosti in na znanju temelječega biogospodarstva. Bistveno je, da se zakonodajno stališče EU v celoti opira na napredne znanstvene ugotovitve in izkušnje z vsega sveta ter da so postopki odločanja o regulativnem nadzoru pregledni.

3.11

Izjemno pomembno je izobraževanje v osnovnih in srednjih šolah, da se vzgoji generacija, ki bo razumela izzive in izkoristila priložnosti, ki jih ponuja biogospodarstvo. S poučevanjem o načelih krožnosti, hkratnem delovanju na globalni in lokalni ravni ter zbujanjem zanimanja za raziskovanje bomo novo generacijo pripravili na to, da bo našla pravo pot. Univerze so že pripravile nove učne načrte, ki na primer združujejo biološke vede, tehniške vede in trženje. S takim interdisciplinarnim pristopom in okoljem, ki spodbuja zagonska podjetja, se študente lahko spodbuja, da postanejo podjetniki v biogospodarstvu. Poklicno usposabljanje je treba razvijati, da bo ustrezalo potrebam po znanju in spretnostih v primarni proizvodnji, predelavi, prometu in drugih relevantnih sektorjih. Tudi kasneje v življenju morajo delavci nadgrajevati svoja znanja in spretnosti ter kompetence. To lahko podprejo programi vseživljenjskega učenja, ki povezujejo ponudnike izobraževanja s proizvajalci, delodajalci in delavci, raziskovalci ter inovatorji.

---

(1)  https://biconsortium.eu/news/mapping-european-biorefineries

(2)  Glej informativni dokument ameriškega ministrstva za kmetijstvo (USDA) Fact Sheet: An Economic Impact Analysis of the U.S. Biobased Products Industry: 2016 Update: https://www.biopreferred.gov/BPResources/files/BiobasedProductsEconomicAnalysis2016FS.pdf.

(3)  Vsi navedeni podatki so vzeti iz Znanstvenega in političnega poročila Skupnega raziskovalnega središča: Poročilo o biogospodarstvu za leto 2016, na voljo na http://publications.jrc.ec.europa.eu/repository/bitstream/JRC103138/kjna28468enn.pdf.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Lažji dostop nedržavnih akterjev do podnebnega financiranja

(mnenje na lastno pobudo)

(2019/C 110/03)

Poročevalec:

Cillian LOHAN (IE-III)

Pravna podlaga	člen 29(2) poslovnika
	mnenje na lastno pobudo
Sklep plenarne skupščine	15. 2. 2018
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	27. 11. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 12. 2018
Plenarno zasedanje št.	539
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	114/6/7

1.   Sklepi in priporočila

1.1

V sporazumih o podnebnem financiranju so bila sicer obljubljena znatna finančna sredstva, vendar želi Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) opozoriti na težave, ki jih imajo majhni nedržavni akterji, ki delujejo na področju podnebnih sprememb, pri dostopu do finančnih sredstev, s katerimi se lahko podprejo in izvajajo potencialno transformativne pobude.

1.2

Tokove podnebnega financiranja v Evropski uniji je treba nujno spremljati in beležiti. To bo olajšalo merjenje učinka za nedržavne podnebne akterje in zagotovilo možnost ocenjevanja napredka pri širšem preoblikovanju gospodarstva v model z nizkimi emisijami ogljika.

1.3

Viri financiranja se razlikujejo, razlikujejo pa se tudi pobude na lokalni ravni, ki potrebujejo dostop do financiranja. Trenutno ne obstajajo mehanizmi za odpravo tega neskladja. V ta namen bi bilo treba na ravni EU vzpostaviti vključujoč forum za podnebno financiranje.

1.4

EESO predlaga forum za podnebno financiranje, ki bi obravnaval ključna vprašanja in povezal ključne deležnike, da se ugotovijo ovire, oblikujejo rešitve in določijo najučinkovitejši mehanizmi za boljšo porazdelitev financiranja, vključno s storitvijo posredovanja, ki bi projekte povezovala z ustreznimi viri podnebnega financiranja.

1.5

Vzpostaviti (in nato učinkovito promovirati) bi bilo treba mehanizem, ki bi dosegel pobude, ki potrebujejo manjše zneske, in bi imel naslednje značilnosti: — poenostavljen postopek vlaganja vlog, — poenostavljene zahteve glede poročanja, — ujemajoče financiranje, — podpora projektom v fazi zasnove, pred vložitvijo vloge za pridobitev sredstev, — podpora za krepitev zmogljivosti, mreženje, izmenjavo in razvoj platform na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni.

1.6

Osredotočanje na financiranje podnebnih ukrepov ne bi smelo pomeniti zanemarjanja odgovornosti pri financiranju na drugih področjih. Pri vsem financiranju bi bilo treba preveriti skladnost s podnebnimi ukrepi, da izplačila zunaj podnebnega financiranja ne bi negativno vplivala na zaveze in cilje na področju podnebja. Pri tem je treba upoštevati člen 2(1)(c) Pariškega sporazuma, po katerem je treba finančne tokove uskladiti z razvojnimi usmeritvami, ki vodijo v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in v večjo odpornost družbe proti spremembi podnebja.

1.7

Razviti je treba nabor orodij z jasno komunikacijsko strategijo, ki bo nedržavnim akterjem na vseh ravneh omogočil razumevanje in dostop do podnebnega financiranja. Ta orodja bi morala razvijalcem projektov olajšati zasnovo projektov, ki bodo prispevali k nizkoogljičnemu gospodarstvu, odpornemu na podnebne spremembe.

2.   Uvod

2.1

To mnenje temelji na prejšnjih mnenjih EESO o vzpostavitvi koalicije za uresničitev zavez iz Pariškega sporazuma (1) in o prispevku nedržavnih akterjev h krepitvi podnebnih ukrepov (2) ter nedavni študiji EESO (3), v kateri so obravnavane ovire, ki preprečujejo večje vključevanje nedržavnih akterjev v ukrepanje proti podnebnim spremembam.

2.2

Leta 2018 je EESO pozval k evropskemu dialogu o ukrepih nedržavnih akterjev za boj proti podnebnim spremembam, da bi okrepili in povečali področje uporabe in obseg podnebnih ukrepov nedržavnih akterjev v Evropi. Ob tem je navedel, da dialog ne bi smel biti namenjen zgolj poudarjanju in predstavljanju ukrepov, temveč tudi navdihovanju novih partnerstev med državnimi in nedržavnimi akterji ter odzivanju na potrebe slednjih. Prav tako bi morali pospešiti vzajemno učenje, usposabljanje in izmenjavo izkušenj med nedržavnimi akterji; povečati razpoložljiva finančna sredstva in olajšati dostop do njih.

2.2.1

Z izrazom nedržavni akterji poimenujemo akterje, ki niso podpisniki Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC). To široko pojmovanje vključuje različne vrste podjetij, tudi mala in srednja ter mikropodjetja, vlagatelje, zadruge, mesta in regije, sindikate, skupnosti in skupine državljanov, verske organizacije, mladinske skupine ter druge nevladne organizacije.

2.2.2

Predlagani proces evropskega dialoga o ukrepih nedržavnih akterjev za boj proti podnebnim spremembam bi moral olajšati dostop do financiranja za nedržavne ukrepe. To bi moralo vključevati: — pregled možnosti financiranja, — svetovanje glede načrtov, ki jih je mogoče financirati, — preverjanje, kako obstoječa finančna vrednostna veriga (tako javna kot zasebna) zagotavlja financiranje za načrtovane podnebne naložbe nedržavnih akterjev, — analizo možnosti za učinkovito financiranje/porazdelitev financiranja za manjše projekte s transformativnim potencialom, — analizo sedanjih postopkov dialoga in posvetovanja z nedržavnimi akterji, da bi vzpostavili nove tehnike in dobre prakse za povečanje uporabe obstoječih evropskih in mednarodnih skladov, — zavzemanje za to, da bi prihodnji večletni finančni okvir EU služil ambicioznejšim ciljem nedržavnih akterjev na področju podnebne politike in spodbujal njihove ukrepe, — iskanje inovativnih načinov financiranja (vzajemno financiranje, množično financiranje, mikrofinanciranje, zelene obveznice itd.).

2.3

Podnebno financiranje je mogoče razlagati na različne načine, vendar ga stalni odbor za finance okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) opredeljuje kot „financiranje, ki je namenjeno zmanjševanju emisij in spodbujanju ponorov toplogrednih plinov, njegov cilj pa je zmanjšati ranljivost in ohraniti odpornost človeških in ekoloških sistemov na negativne učinke podnebnih sprememb“.

2.4

To mnenje obravnava podnebno financiranje v povezavi z državami članicami EU in akterji v teh državah, ki niso pristopili k UNFCCC, da se organizacijam civilne družbe, občinam in organom lokalne samouprave omogoči dostop do finančnih instrumentov, s katerimi se lahko podpre zasnova in izvajanje projektov, pobud in dejavnosti, ki prispevajo k zmanjšanju emisij ter krepijo odpornost skupnosti na podnebne spremembe.

2.5

Namen tega mnenja je v smislu podnebne pravičnosti (4) zagotoviti, da se s stroški podnebnih ukrepov nesorazmerno ne obremenijo najrevnejši in najbolj ranljivi člani družbe.

2.6

Financiranje prvih korakov prehoda na nizkoogljično gospodarstvo ter prilagajanja podnebnim spremembam in njihove blažitve je ključnega pomena za zagotovitev pravičnega prehoda in pospešitev ukrepov na lokalni ravni.

2.7

Mikro projekti in manjši projekti imajo pogosto težave pri dostopu do zneskov v višini od 2 000 EUR to 250 000 EUR. Z učinkovitimi mehanizmi bi bilo treba zagotoviti, da manjši ukrepi, ki jih vodi skupnost, niso izključeni iz transformativnega potenciala podnebnega financiranja.

2.8

EU je v zadnjem desetletju uspešno razvila vrsto mehanizmov za financiranje, ki so prilagojeni tem potrebam – evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR), globalno zavezništvo o podnebnih spremembah (GCCA), finančne instrumente za sofinanciranje nevladnih organizacij in decentralizirano sodelovanje – ki bi lahko spodbudili razvoj ustreznih instrumentov za boj proti podnebnim spremembam.

3.   Ugotovljene težave

Ozadje

3.1

EESO odločno podpira agendo Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 in Pariški sporazum. A če bomo nadaljevali po sedanji poti, bomo zvišanje temperature v najboljšem primeru omejili na 3 oC ali več, kar je precej pod cilji, predvidenimi v Pariškem sporazumu. Za prehod na trajnost so potrebna velika prizadevanja in znatne naložbe. V skladu s posebnim poročilom Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) o posledicah globalnega segrevanja za 1,5 oC nad predindustrijsko ravnjo se ocenjuje, da bodo skupne letne energetske naložbe s ciljem blažitve posledic in omejitve segrevanja na 1,5 oC v obdobju od 2015 do 2050 v povprečju znašale približno 900 milijard USD.

3.2

Za obvladovanje podnebnih sprememb so sicer potrebne obsežne naložbe, vendar ne v obsegu naložb, ki so bile v preteklih letih potrebne za reševanje finančnega sektorja pred zlomom. V ta namen so bile uporabljene naložbe v višini 2,5 bilijona EUR. Morebitni zlom ekosistemov, od katerih je odvisno naše življenje, upravičuje odziv v vsaj enakem obsegu.

3.3

Razprava o financiranju boja proti podnebnim spremembam se prepogosto osredotoča na oblikovanje novih izrecnih proračunskih vrstic, medtem ko Pariški sporazum poziva k uskladitvi vseh finančnih tokov z razvojnimi usmeritvami, ki vodijo v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in v večjo odpornost družbe proti spremembi podnebja.

3.4

Marakeško partnerstvo in svetovni program za ukrepanje proti podnebnim spremembam ponujata možnosti za vključitev nedržavnih akterjev v formalni proces okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja. Zajemanje ukrepov v EU in financiranje teh ukrepov, da se čim bolj okrepi njihov potencialni učinek, nista v središču pozornosti pri zasnovi finančnih svežnjev.

3.5

Čeprav je bil dosežen napredek pri financiranju boja proti globalnemu segrevanju in njegovim posledicam, pa ta še ni zadosten. V zadnjem poročilu Medvladnega panela za podnebne spremembe (5) je jasno navedeno, da smo v kritičnem obdobju in da bodo v naslednjem desetletju potrebni radikalni ukrepi za omejitev učinkov na obvladljive ravni. Trajnostnim financam in gospodarstvu je treba dati politično prednost, zlasti z jasno in stabilno zakonodajo, ki zagotavlja spodbude.

3.6

Ni dovolj, da se določen odstotek proračuna nameni za podnebno financiranje, če se drug del proračuna porabi za dejavnosti, ki podnebju škodujejo. Pri vsaki porabi sredstev je treba opraviti presojo o njenem vplivu na podnebje. Po ocenah delovnega dokumenta Mednarodnega denarnega sklada se na svetovni ravni fosilni energiji letno nameni 5,3 bilijona USD neposrednih in posrednih subvencij, kar pomeni več kot 15 milijard USD na dan. Niti s predvidenim Zelenim podnebnim skladom v višini 100 milijard USD letno ni mogoče izravnati negativnih posledic teh subvencij.

3.7

Energetski prehod ne bo izveden uspešno, pravočasno in v skladu z zavezami EU v okviru Pariškega sporazuma, če bo politika zanemarjala vprašanje energetske revščine. Potrebna je pravična porazdelitev finančnih in socialnih stroškov in koristi, povezanih s trajnostnim energetskim prehodom v Evropi, med vsemi ravnmi upravljanja in tržnimi akterji, vključno z državljani. Iz znanstvene študije, opravljene v okviru projekta za razvoj nizkoogljičnega ogrevanja in hlajenja v Evropi (Heat Roadmap Europe) (6), je razvidno, da lahko Evropa z obstoječimi tehnologijami ter na cenovno sprejemljiv in stroškovno učinkovit način do leta 2050 svoje emisije toplogrednih plinov zmanjša za 86 % v primerjavi z letom 1990.

3.8

Pri raziskavah, opravljenih za pripravo tega mnenja, se je pokazalo pomanjkanje informacij o tokovih namenskih sredstev za podnebne ukrepe v državah članicah. Težko je presoditi, ali se razpoložljiva sredstva razdelijo, da se omogoči več dostopnih financiranj v manjšem obsegu, in kakšen je transformativni učinek financiranja. Pomanjkljivo spremljanje in poročanje povečujeta nejasnost zaznanih težav ter ovirata razvoj najbolj učinkovitih rešitev.

Dostop za podjetja, tudi mala in srednje velika

3.9

Dostop do financiranja ostaja glavni izziv za vse vrste nedržavnih akterjev, vključno z različnimi izzivi za MSP in večja podjetja. Ta izziv ne zadeva le razpoložljivosti več in dodatnih sredstev, temveč tudi jasnost obstoječih mehanizmov financiranja.

3.10

Poleg tega je težko opredeliti, kaj pomenijo „zelene naložbe“. Vlagatelji se v prvi vrsti ukvarjajo s tveganjem in donosom ter težko ocenijo potencialni učinek predlaganega projekta na podnebje in izmerijo njegove možnosti za uspeh. Zasebni posojilodajalci ne bodo naklonjeni financiranju projekta brez jasnega razumevanja naložbenih tveganj in mehanizmov za zmanjšanje tveganja – drugače povedano brez jamstev.

Dostop lokalnih in regionalnih oblasti

3.11

Dejavniki, ki omejujejo dostop do financiranja za organe na podnacionalni ravni, vključujejo: slabe bonitetne ocene; omejene zmogljivosti za mobilizacijo zasebnega financiranja zaradi nezadostnega obsega naložb v nizkoogljično infrastrukturo in neprivlačnih profilov tveganja in donosa; državne omejitve, ki so jih določile nacionalne vlade glede tega, če in v kakšni višini lahko organ na podnacionalni ravni najame posojilo iz zasebnega sektorja.

Dostop za skupnostne pobude

3.12

Trenutno je v Evropi na lokalni ravni več tisoč pobud na temo podnebnih sprememb in trajnosti. Te pobude pomembno prispevajo k ciljem EU na področju podnebja, energije in trajnosti, vendar so večinoma odvisne od prostovoljcev, pri razvoju in rasti pa jih ovira pomanjkanje finančnih sredstev in strokovne podpore. Pogosto so potrebna zelo skromna finančna sredstva; brez njih pobude le s težavo napredujejo in uvajajo projekte. Transformativni potencial teh pobud trenutno ni izkoriščen.

3.13

V številnih primerih pobude na lokalni ravni težko dostopajo do običajnih virov financiranja. Pogosto je minimalni znesek finančnih sredstev, za katerega se lahko zaprosi, previsok in znatno presega potrebe ali sposobnost upravljanja manjših lokalnih pobud. Zahteve glede sofinanciranja ustvarjajo dodatne ovire.

3.14

Med težavami, ki jih imajo manjše skupine pri dostopu do financiranja, so izpolnjevanje zahtev glede ujemajočega financiranja, prekomerna birokracija in zapleteni postopki. Čeprav so tovrstni projekti/pobude posamično majhni, je njihov skupni učinek lahko velik. Poleg tega zadostno financiranje majhnih skupnostnih programov na lokalni ravni prinaša številne posredne prednosti in koristi.

3.15

Financiranje je vedno ali vsaj večinoma usmerjeno v projekte in ne obravnava potrebe po sredstvih v podporo procesom na različnih ravneh, od skupnostne organizacije in krepitve zmogljivosti na lokalni ravni do mreženja, izmenjave in razvoja platform na regionalni, nacionalni in evropski ravni. Finančna podpora na tem področju bi pomembno prispevala h krepitvi angažmaja državljanov in skupnosti pri podnebnih ukrepih ter pripomogla k zagotavljanju zadostne organizacije in sodelovanja v podporo širitvi projektov in razvoju politik.

Dostop za financiranje inovacij

3.16

Tudi mladi podjetniki se soočajo s številnimi izzivi, ki zadevajo dostop do financiranja, pomanjkljivo znanje in izkušnje, dostop do trgov in širitev po zagonski fazi. Financiranje inovacij je ključni del rešitve za podnebno krizo, vendar je inovativnost potrebna tudi pri mehanizmih financiranja in njihovi uporabi. Pobude, kot je skupnost znanja in inovacij za podnebne spremembe v okviru Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo, si prizadevajo za spopadanje s temi izzivi z vključevanjem vidikov podnebja na finančnih trgih, demokratizacijo informacij o podnebnih tveganjih in podpiranjem naložb v inovativna zagonska podjetja.

4.   Predlagane rešitve

4.1

EESO predlaga, da se na ravni EU ustanovi forum za podnebno financiranje z decentraliziranim omrežjem. To bi povezalo vse zadevne strani in omogočilo usklajen odziv na težave, opredeljene v tem mnenju. Forum bi lahko razvijal potrebne mehanizme, opisane v tem mnenju.

4.2

Forum za podnebno financiranje bi moral biti med drugim platforma za dialog, ki bo pomagala povezati posebej obetavne in učinkovite rešitve nedržavnih akterjev z zasebnimi in institucionalnimi vlagatelji. Poleg tega je za kar največji učinek v državah članicah EU in tretjih državah potrebna močna osredotočenost na potencial za širitev in posnemanje. EESO bi s svojo mrežo organizirane civilne družbe po vsej Evropi lahko kot glasnik lokalnih pobud, ki potrebujejo dostop do finančnih sredstev, pomembno prispeval v okviru foruma za podnebno financiranje.

4.3

Učinkovito komuniciranje bo bistven del vsake uspešne strategije za reševanje težav, povezanih s podnebnim financiranjem. Komunikacija mora potekati v vse smeri, pri čemer je treba jasno opredeliti občinstvo ter o možnostih in pogojih za dostop do financiranja komunicirati v učinkovitem, natančnem in primernem jeziku.

4.4

Evropska komisija in druge institucije EU bi za nedržavne akterje morale pripraviti smernice za uporabo obstoječih mehanizmov financiranja. Potreben je sistem za opredelitev, analizo, sintezo in razširjanje informacij o različnih virih financiranja, ki so na voljo za podnebne ukrepe nedržavnih akterjev. To lahko temelji na delu, ki ga opravlja Evropski odbor regij, ki opredeljuje ukrepe za razvoj nabora orodij, vključno z lahko razumljivimi informacijami za lokalne in regionalne oblasti o financiranju, ki je na voljo za podnebne ukrepe.

4.5

Poleg tega je potreben mehanizem za spremljanje, ki bo omogočil jasno beleženje tokov podnebnega financiranja ter tako pripomogel k opredelitvi ovir, z osredotočanjem na praktične rešitve pa tudi k njihovi odpravi. To je nujen prvi korak. S postopkom sistematičnega beleženja bi lahko tudi pomembno prispevali k razumevanju ovir, s katerimi se soočajo manjši nedržavni akterji pri dostopu do financiranja. Z beleženjem financiranja bi lahko tudi opredelili vrzeli pri zajemanju pozitivnih podnebnih ukrepov, ki bi morali biti del svetovnega programa za ukrepanje proti podnebnim spremembam.

4.6

EESO EU poziva, naj bo v svetu zgled za to, kako zajeti prispevek nedržavnih akterjev za uresničitev podnebnih ciljev. Evropski nedržavni akterji, ki delujejo na področju podnebnih sprememb, zlasti manjši, od evropskih institucij pričakujejo pomoč pri mobilizaciji namenskih sredstev za podnebne ukrepe ter boljši dostop do financiranja prek preprostejših postopkov in poročanja. Tako bi se lahko zajeli številni ukrepi, ki so v boju proti podnebnim spremembam trenutno prezrti. Za projekte pod določenim finančnim pragom, na primer 50 000 EUR, bi se za vložitev vloge in poročanje na primer lahko uvedel poenostavljen enostranski obrazec.

4.7

Obstaja potreba po dodatnem financiranju v obliki nepovratnih sredstev v manjšem obsegu s poenostavljenimi postopki vložitve vloge in poročanja, ki bi bilo zlasti namenjeno lokalnim ukrepom v zvezi s podnebnimi spremembami in trajnostjo, ter brez zahtev glede nedosegljivih stopenj sofinanciranja. Z mehanizmi, ki omogočajo združevanje projektov, bi lahko izboljšali učinek financiranja in olajšali dostop do njega. Te instrumente je treba nujno razviti.

4.8

Razviti bi bilo treba podporni mehanizem, ki bi projektom omogočal uporabo strokovnega znanja v fazi pred vložitvijo vloge za financiranje, da bi bili projekti učinkovito in ustrezno zasnovani.

4.9

Na ravni EU je potreben splošen razmislek o inovativnih mehanizmih financiranja. Nedržavni akterji bi morali biti vključeni v to razpravo od začetka, da se zagotovita preprostost in jasnost meril za dodeljevanje sredstev.

4.10

Na splošno bi bilo treba vzpostaviti tesnejše sodelovanje med obstoječimi skladi in finančnimi programi za podnebje in trajnost na eni strani ter mrežami nedržavnih akterjev na drugi. Pri tem gre za vprašanje izmenjave znanja, komunikacije in dialoga. To lahko olajša forum za podnebno financiranje.

4.11

Finančni ukrepi bi lahko spodbujali tudi ukrepe ali okolju prijazno ravnanje nedržavnih akterjev. Z davčnimi olajšavami na nacionalni ravni bi na primer lahko pripomogli k nizkoogljični proizvodnji in spodbudili sodelovanje nedržavnih akterjev pri podnebnih ukrepih.

4.12

Pri določitvi novega večletnega finančnega okvira EU bi se morda lahko omogočili podnebni ukrepi nedržavnih akterjev, ki nastanejo od spodaj navzgor, da bi lahko učinkovito prispevali k uresničevanju podnebnih zavez EU iz Pariškega sporazuma. V zvezi s tem se EESO zavzema za vsaj 40-odstotno povečanje izdatkov EU za uresničevanje podnebnih ciljev (7). Poleg tega EESO poziva k hitremu opuščanju subvencij za fosilna goriva ter k nefinanciranju (neposrednemu ali posrednemu) energije iz fosilnih goriv iz evropskih sredstev.

4.13

Razviti je treba orodje za preverjanje skladnosti s podnebnimi ukrepi, da se zagotovi, da se z javnimi izdatki ne podpirajo dejavnosti, ki zaostrujejo podnebno krizo. To bi moralo veljati tudi za zasebne programe financiranja. Če se v okviru proračuna določen del sredstev nameni za podnebno financiranje, to ne bi smelo pomeniti, da se drugi deli proračuna ali financiranja lahko dodelijo dejavnostim, ki ovirajo doseganje podnebnih ciljev. Izpolniti je treba cilj iz člena 2(1)(c) Pariškega sporazuma.

4.14

Glavni finančni instrument EU v podporo lokalnemu razvoju od spodaj navzgor je pristop lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost. Ta pristop je najprimernejši za podporo teh pobud od spodaj navzgor, saj ponuja možnost zagotavljanja nepovratnih sredstev in podpore, ki so prilagojeni lokalnim okoliščinam. EESO je decembra 2017 sprejel mnenje o prednostih pristopa v obliki lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, za celostni lokalni razvoj in razvoj podeželja (8), v katerem je Evropsko komisijo pozval, naj preuči in podrobno analizira možnosti, da se na ravni EU oblikuje rezervni sklad za lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost. Poleg tega je v mnenju priporočil, da Evropska komisija ne glede na to poskrbi, da bodo imele vse države članice državni sklad za lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, s prispevki iz vseh štirih skladov ESI (EKSRP, ESRR, ESS in ESPR). Struktura lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, bi lahko bila ena od možnosti za podporo mikro in malih projektov iz točke 2.7.

4.15

Da bi bila celotna finančna vrednostna veriga bolj trajnostna, EESO podpira načrt o financiranju trajnostne rasti (9), ki ga je Komisija sprejela marca 2018. EESO je v svojih mnenjih (10) pripravil konkretna priporočila v zvezi s tem akcijskim načrtom.

---

(1)  Mnenje EESO Vzpostavitev koalicije za uresničitev zavez iz Pariškega sporazuma (UL C 389, 21.10.2016, str. 20).

(2)  Mnenje EESO Prispevek nedržavnih akterjev h krepitvi podnebnih ukrepov (UL C 227, 28.6.2018, str. 35).

(3)  Študija EESO o zbirki orodij za večstranska partnerstva na področju podnebja – politični okvir za spodbujanje podnebnih ukrepov od spodaj navzgor.

(4)  Mnenje EESO Podnebna pravičnost (UL C 81, 2.3.2018, str. 22).

(5)  Posebno poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) o posledicah globalnega segrevanja za 1,5 oC nad predindustrijsko ravnijo (oktober 2018).

(6)  Projekt je financiral program za raziskave in inovacije Obzorje 2020 v okviru sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev št. 695989 – Heat Roadmap Europe.

(7)  Mnenje EESO Evropski finančno-podnebni pakt (UL C 62, 15.2.2019, str. 8).

(8)  Mnenje EESO Prednosti pristopa v obliki lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost (UL C 129, 11.4.2018, str. 36).

(9)  Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropski centralni banki, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Akcijski načrt: financiranje trajnostne rasti.

(10)  Mnenja EESO Akcijski načrt za trajnostno financiranje (UL C 62, 15.2.2019, str. 73), Financiranje trajnostne rasti: taksonomija in referenčne vrednosti (UL C 62, 15.2.2019, str. 103), Dolžnosti institucionalnih vlagateljev in upraviteljev premoženja v zvezi s trajnostjo (UL C 62, 15.2.2019, str. 97).

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Položaj romskih žensk

(raziskovalno mnenje na zaprosilo Evropskega parlamenta)

(2019/C 110/04)

Poročevalec:

Ákos TOPOLÁNSZKY

Zaprosilo	Evropski parlament, 30. 5. 2018
Pravna podlaga	člen 304(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	7. 11. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 12. 2018
Plenarno zasedanje št.	539
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	196/2/5

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Velik delež romskih žensk (in deklet) je izpostavljen večplastni in presečni diskriminaciji, zaradi česar ne morejo v celoti uveljavljati svojih pravic. Romske ženske so najranljivejša manjšina v EU, zato je odprava takšnih razmer izredno pomembna naloga in obveznost evropskih demokracij.

1.2

EESO se zahvaljuje številnim romskim ženskam, ki se borijo ali so se borile proti diskriminatornim strukturam in institucionalnemu nasilju, da bi dosegle svobodno sobivanje v Evropi brez diskriminacije.

1.3

Nemudoma bi bilo treba odpraviti ločeno izobraževanje, katerega slabo kakovost je mogoče pripisati prav diskriminaciji, ter zagotoviti, da bi imela tudi romska dekleta dostop do vseh vidikov kakovostnega javnega izobraževanja. Čim prej bi bilo treba natančno pregledati ureditev za šole s prilagojenim programom in postopke usmerjanja.

1.4

EESO pričakuje, da si bodo države članice prednostno prizadevale za odpravo zdravstvene prakse, ki krši standarde storitev, da bodo spoštovale razumne etične zahteve in zakonodajo, sprejeto na tem področju, ter da bodo nezakonito prakso, kot je prisilna sterilizacija, zavračanje zdravstvene oskrbe na podlagi etnične pripadnosti ali opravljanje storitev slabše kakovosti, opredelile za kaznivo dejanje.

1.5

Države članice bi morale nemudoma odpraviti diskriminatorne oblike in načine zaposlovanja ter začeti izvajati strukturirano politiko, s katero bi izboljšale možnosti romskih žensk za zaposlitev.

1.6

Opredeliti in sprejeti je treba najnižji sprejemljiv standard za bivališča in javne storitve ter ga spoštovati kot temeljno pravico in ga po potrebi vključiti v ustavo držav članic.

1.7

Odločno in nediskriminatorno bi bilo treba ukrepati proti vsem oblikam trgovine z ljudmi in kaznivim dejanjem iz sovraštva, katerih žrtve so Romi, zlasti ženske, ki pripadajo tej skupnosti.

1.8

Romske ženske imajo zelo malo možnosti za oblikovanje in ocenjevanje politike, ki bi lahko vplivala na njihovo usodo, zato bi bilo treba zagotoviti, da bi bile v takih programih ustrezno zastopane.

1.9

V nasprotju s sedanjim dogajanjem v večini držav članic bi bilo treba v strategijah za izboljšanje stanja po letu 2020 nameniti posebno pozornost pomislekom in interesom romskih žensk.

2.   Položaj romskih žensk v Evropski uniji

2.1

Velik delež romskih žensk (in deklet) je izpostavljen večplastni in presečni diskriminaciji, zaradi česar še vedno težko uveljavljajo svoje pravice. Romske ženske so najranljivejša manjšina v EU. To je treba obravnavati kot sistemsko kršitev demokracije, pravne države in temeljnih pravic, ki močno slabi evropsko idejo, temelječo na vrednotah, zapisanih v členu 2 Pogodbe o Evropski uniji (1) in v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (2). V zadnjih letih je bil na tem področju dosežen le manjši napredek.

2.2

Čeprav v večini držav članic niso na voljo podatki, razčlenjeni glede na etnično pripadnost ali spol, Agencija Evropske unije za temeljne pravice jasno opozarja na neugoden položaj romskih žensk (zlasti v raziskavi EU-MIDIS II (3)). Zdi se, da so romske ženske v vseh sektorjih družbe v slabšem položaju tako v primerjavi s splošnim prebivalstvom kot tudi z romskimi moškimi.

2.3

EESO je prepričan, da je evropska ideja močna toliko, kolikor imajo lahko od nje koristi najšibkejši državljani EU. Zato sprejetje potrebnih ukrepov za izboljšanje položaja romskih žensk in deklet ter spodbujanje njihovega opolnomočenja ni le dolžnost institucij in držav članic EU, temveč je tudi preskus kakovosti njihove demokratične ureditve in zrelosti njihove pravne države.

3.   Splošne pripombe

3.1

V členu 2 Pogodbe o Evropski uniji sta med glavnimi vrednotami, na katerih temelji evropska ideja, med drugim navedena enakost in spoštovanje človekovih pravic, med njimi pravic pripadnikov manjšin. O resničnem uveljavljanju teh pravic je mogoče govoriti le, če se zagotovijo konkretne spremembe tudi v korist najbolj marginaliziranih in diskriminiranih družbenih skupin, saj gre pri diskriminaciji, segregaciji in anticiganizmu za očitno zanikanje teh vrednot.

3.2

Za krepitev ekonomskega položaja romskih žensk ter uveljavljanje njihovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, do katerih so upravičene na politični, ekonomski, družbeni, kulturni in civilni ravni ter ki morajo biti zagotovljene z ustavo, je potrebna enakost pravic romskih moških in žensk.

3.3

V zvezi s tem EESO v skladu s svojimi prejšnjimi mnenji (4) podpira cilje okvirne strategije EU, pri čemer opozarja zlasti na potrebo po skladnem izvajanju in na nezadosten napredek.

3.4

Poleg tega ugotavlja, da je anticiganizem navzoč na skoraj vseh ravneh delovanja držav članic, in sicer na upravni in institucionalni ravni, s čimer se Romom onemogoča pravičen dostop do javnih storitev, hkrati pa, da bi uveljavljali enake pravice in bili deležni obveznega enakega obravnavanja, da bi bili pri sprejemanju političnih odločitev o vprašanjih, ki se nanašajo nanje, zastopani sorazmerno s svojim deležem v celotnem prebivalstvu in da bi bili zaščiteni pred posledicami diskriminacije. To zlasti velja za romske ženske.

3.5

Da bi vodili evidenco o sistematičnih kršitvah pravic romskih žensk, Odbor poziva, naj se v sodelovanju z neodvisnimi in verodostojnimi organizacijami iz romske skupnosti, s katerimi bi se posvetovali in jih uradno priznali, pripravijo bele knjige, s čimer bi postavili temelje za zgodovinsko spravo.

3.6

EESO se zahvaljuje številnim romskim ženskam, ki se borijo ali so se borile proti diskriminatornim strukturam in institucionalnemu nasilju, da bi dosegle svobodno sobivanje v Evropi brez diskriminacije.

4.   Posamezna področja javne politike (5)

4.1   Izobraževanje

4.1.1

Ločeno izobraževanje je vedno nezakonito, zato so tudi njegovi rezultati neizogibno slabši. Negativne posledice segregacije v šolah še posebej prizadenejo romske deklice in jim zapirajo možnosti za družbeno mobilnost. Zato je treba uporabiti vsa pravna sredstva in ciljno usmerjeno pomoč javne politike ter kriti potrebne dodatne izdatke, da bi v skladu s pričakovanji EU odpravili slabo kakovost ločenega izobraževanja, ki je posledica diskriminacije. Hkrati je treba romskim deklicam zagotoviti dostop do vseh delov kakovostnega javnega izobraževanja. Vlade morajo poskrbeti, da bodo na voljo ustrezni človeški viri, usposabljanje in učni programi.

4.1.2

Neutemeljene diagnoze duševne prizadetosti in segregacijo v šolah, katerih žrtve so lahko romski otroci, je treba šteti za eno od najhujših kršitev njihovih pravic, ker je s tem ogrožena njihova prihodnost, zato bi jih morale redno preverjati neodvisne specializirane institucije. Zagotoviti je treba, da se lahko postopek preverjanja neovirano začne na zahtevo katere koli zainteresirane strani, zlasti starša ali skrbnika in tudi šole.

4.1.3

V primeru suma ponavljajočih se napak pri presoji, zlasti sistematičnih, katerih namen ali rezultat je segregacija, je treba zagotoviti, da bodo države članice čim prej opravile temeljito preiskavo vzrokov, objavile njene ugotovitve, jih ocenile v okviru nacionalnih mehanizmov za boj proti segregaciji ter sprejele ustrezne zakonodajne in izvedbene ukrepe.

4.1.4

Ob tem je treba poskrbeti za približevanje učne ravni razredov s prilagojenim programom splošni ravni v rednem izobraževanju, tako da ne bi šlo več zgolj za pedagoško slepo ulico.

4.1.5

EESO priporoča, naj se državam, kjer se segregacija v šolah ne zmanjšuje ali se celo povečuje, omejijo ali zamrznejo evropska sredstva, v primeru sistematičnih težav pa odvzamejo. Upa, da se bodo v takih primerih hitro in učinkovito začeli izvajati mehanizmi Evropske unije za pravno varstvo (člen 7 in mehanizem za zaščito pravne države).

4.1.6

Da bi imele romske ženske večje možnosti za izobraževanje in da bi zmanjšali tveganje njihovega osipa, je treba zanje oblikovati vrsto programov, s katerimi bodo dobile drugo priložnost za usposabljanje in nadaljevalno izobraževanje ter s tem dostop do drugih zaposlitev, ne samo do zaposlitev, ki jih subvencionirajo javne oblasti, ter drugorazrednih zaposlitev, ki niso v celoti prijavljene ali so atipične, kar jim onemogoča družbeno mobilnost.

4.2   Zdravje

4.2.1

Romske ženske, ki pogosto živijo v getih ali na težko dostopnih območjih, so pri zdravstveni oskrbi pogosto tarča zavrnitve, obrekovanja ter fizičnega in psihičnega nasilja. Na področju reproduktivnega zdravja imajo na splošno zelo omejen dostop do svojih pravic. EESO odločno poziva države članice, naj za skupine prebivalstva, ki živijo ločeno, nemudoma vzpostavijo in začnejo uporabljati mobilne enote z ustrezno opremo in zmogljivostmi. Zahteva tudi, naj se pregleda izvajanje storitev v zvezi z materinstvom in nosečnostjo ter naj se uvedejo potrebne izboljšave.

4.2.2

Od držav članic pričakuje, da bodo prednostno obravnavale odpravo primerov zdravstvene prakse, s katerimi se kršijo razumni etični standardi in ustrezna zakonodaja, ter da bodo po potrebi sistematično uvedle kazenski pregon. Zagotoviti bi bilo treba brezplačna in lahko dostopna pravna sredstva za uveljavljanje pravic do zdravstvenega varstva ter posebne storitve, ki bi odražale dejanske potrebe oseb, kot so vzpostavitev informacijskih točk o zdravju, usposabljanje in napotitev zastopnikov pacientovih pravic ali izvajanje javnozdravstvenih pobud za ločene skupine prebivalstva.

4.2.3

Nujno je, da se vlade jasno in javno zavežejo načelu enakega dostopa do zdravstvenega varstva in njegovemu izvajanju v praksi ter se borijo proti praksi, ki je v nasprotju s tem, in da pripravijo programe za ozaveščanje vseh ustreznih oseb. Sprejeti je treba zakonodajne ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da bodo romske ženske in otroci, ki nimajo osnovnega zdravstvenega zavarovanja, tega deležni.

4.3   Prisilna sterilizacija

4.3.1

V več državah, kjer so v preteklosti sistematično kršili reproduktivne pravice žensk in množično izvajali prisilno in obvezno sterilizacijo ter jo uporabljali kot politično orodje države, se politične oblasti niso nikoli opravičile ali prevzele odgovornosti, kjer pa so to storile, ni prišlo do sodnega epiloga ali denarne odškodnine. Odbor predlaga, naj si evropski zakonodajalec čim bolj prizadeva, da bi države članice v okviru harmonizacije evropske kazenske zakonodaje znatno podaljšale ali celo povsem odpravile rok zastaranja za tovrstna kazniva dejanja, ki so po vsebini podobna kaznivim dejanjem zoper človečnost, in sprejele posebno zakonodajo, da bi lahko žrtve prejele dejansko odškodnino in finančno nadomestilo.

4.3.2

Te razmere je treba v celoti in na pošten način osvetliti ter zagotoviti popolno preglednost, da bi spodbudili spravo in onemogočili vse prihodnje kršitve javnih organov. EESO zato priporoča, naj odbori neodvisnih zgodovinarjev v sodelovanju z žrtvami in njihovimi predstavniki v omenjenih državah članicah obravnavajo kršitve, ki so bile na tem področju storjene v preteklosti, ter objavijo rezultate v okviru družbene sprave, kot je bilo storjeno na Švedskem z belo knjigo.

4.4   Zaposlovanje

4.4.1

Položaj romskih žensk na trgu dela je veliko slabši kot položaj romskih moških, pri čemer vsi zaposlitveni kazalniki kažejo, da je stopnja zaposlenosti romskih žensk kritično nizka.

4.4.2

EESO poziva države članice, naj sprejmejo ciljno usmerjene in splošne ukrepe, ki so potrebni, da bi okrepile ekonomski položaj romskih žensk ter da bi jim v ta namen zagotovile potrebna znanja in spretnosti. Spodbujanje socialnih podjetij, oblikovanje programov mikrokreditov ter zagotavljanje prostega in nediskriminatornega dostopa do ugodnosti, povezanih s trgom dela, so izredno pomembni v boju proti revščini in socialni izključenosti.

4.4.3

Podjetniki so postali pomembni pri ustvarjanju delovnih mest in imajo glavno vlogo pri blaginji lokalnih in regionalnih skupnosti. To je zlasti pomembno za romske skupnosti. V okviru politike, povezane s potrebami romskih podjetnic ter malih in srednjih podjetij, je treba sprejeti posebne ukrepe, s katerimi bi opolnomočili romske ženske, poleg tega pa bi podprli pobude v zvezi s projekti skupnosti in ustanavljanjem podjetij. Ker večina držav članic takšne politike, namenjene podpori romskih žensk, ne izvaja, jih EESO poziva, naj izkoristijo vse njene možnosti.

4.4.4

Odbor poziva javne oblasti na vseh ravneh družbe, naj organizirajo usposabljanje na trgu dela ter ustvarijo delovna mesta in zadostno število subvencioniranih oblik zaposlitve. Poskrbeti morajo za kritje potnih stroškov in pomoč za nadaljevalno usposabljanje in poklicno izpopolnjevanje ter z orodji ciljno usmerjene javne politike omogočiti romskim ženskam v ranljivem položaju usklajevanje poklicnega in družinskega življenja.

4.4.5

Države članice morajo storiti vse, kar je v njihovi moči, da odpravijo ranljiv položaj romskih žensk na trgu dela ter različne oblike (tako rekoč) prisilnega dela, dela v sivi ekonomiji in nezakonitega dela, katerega žrtve so.

4.4.6

Glede na to, kako pomembno je vključevanje romskih žensk na trg dela, je treba oblikovati programe druge priložnosti na področju zaposlovanja, predvideti pa je treba tudi pomoč mediatorjev ter kritje potnih stroškov in pomoč za usposabljanje. Poleg tega je treba storiti vse, kar je mogoče, za odpravo diskriminacije na delovnem mestu in ozaveščanje podjetnikov.

4.5   Nastanitev, javne storitve

4.5.1

Katastrofalne posledice segregacije v vsakdanjem življenju najbolj občutijo ženske in otroci. EESO zato poudarja, da je treba tudi na teh območjih vzpostaviti najnižji sprejemljiv standard za bivališča, javne storitve in infrastrukturo, ki bi ga bilo treba uveljavljati kot temeljno pravico in bi bil po možnosti vključen v ustavo držav članic.

4.5.2

EESO predlaga, naj bo izpolnjevanje teh potreb (na primer oskrba s pitno vodo in električno energijo, odvajanje ali čiščenje odpadnih voda, asfaltiranje cest, zbiranje odpadkov, dostopnost javnih storitev itd.) osnovni pogoj za dodatne naložbe v urbani razvoj ter za pridobitev in uporabo subvencij.

4.5.3

Odpraviti je treba neupravičene in nezakonite postopke deložacije ter zagotoviti, da bodo lahko romske ženske, ki so žrtve teh postopkov, deležne posebnega, razpoložljivega in dostopnega pravnega varstva. Ženskam, ki so žrtve prisilnih izselitev, je treba zagotoviti odškodnino.

4.6   Odprava struktur nasilja

4.6.1

Romske ženske in dekleta so v primerih diskriminacije in segregacije posebej ranljive ter zlahka postanejo žrtve kaznivih dejanj in nasilja. Nesorazmerno pogosto so žrtve vseh znanih oblik izkoriščanja in trgovine z ljudmi.

4.6.2

Odbor se strinja, da sta trgovina z ljudmi in nasilje nad romskimi ženskami očitni kršitvi temeljnih človekovih pravic, ki sta izrecno prepovedani z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, in da bi morale države članice na podlagi tega ukrepati (6). Tem hudim kaznivim dejanjem, ki temeljijo na povpraševanju in so se v zelo različnih oblikah izkazala kot zelo donosna za mednarodni organizirani kriminal, so romske ženske in otroci nesorazmerno izpostavljeni.

4.6.3

EESO upa, da bodo države članice v svoje nacionalne sisteme kazenskega prava nemudoma vključile kazni za te nove vrste kaznivih dejanj, ki se stalno razvijajo, da bodo zoper njih sprejele usklajene in ciljno usmerjene sodne ukrepe ter da bodo prekinile ali čim bolj odpravile načine za pridobivanje dobička pod prisilo. Obravnavati je treba širše družbenoekonomske okoliščine, v katerih so ta kazniva dejanja storjena, prepoznati revščino, diskriminacijo in ranljivost ter skladno oblikovati (strateške, zakonodajne, finančne, izobraževalne, raziskovalne in druge) instrumente socialne politike, s katerimi jih bo mogoče odpraviti.

4.6.4

Nasilje nad romskimi ženskami lahko izvira tako iz družbe na splošno kot iz njihove lastne skupnosti. Vsekakor je treba odločno ukrepati proti vsem osamljenim primerom nasilja in njegovim organiziranim oblikam kot del pristopa, usmerjenega v žrtve ter vezanega na spol, pri katerem se upoštevata posebna ranljivost žensk in otrok ter posebna zaščita, do katere morajo biti upravičeni.

4.6.5

Obenem se mora ta pristop osredotočati na človekove pravice. Odbor pozdravlja dejstvo, da je EU s podpisom Evropske komisije postala pogodbenica Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, znane pod imenom Istanbulska konvencija. Vse države članice EU poziva, naj konvencijo ratificirajo ter jo brez pridržka in odločno začnejo izvajati, pri čemer je treba upoštevati posebno izpostavljenost romskih žensk na tem področju.

4.6.6

Romske ženske in dekleta so poleg tega nesorazmerno tarče in žrtve kaznivih dejanj iz sovraštva in zlasti sovražnega govora. Sprejeti je treba ukrepe, s katerimi bi jim olajšali dostop do pravnega varstva, ter s pomočjo organizacij civilne družbe oblikovati orodja, s katerimi bi ljudi ozavestili za prepoznavanje tovrstnih kaznivih dejanj.

4.6.7

EESO podpira geografsko širitev in izvajanje programa JUSTROM, ki je skupni program Sveta Evrope in Evropske komisije, njegov cilj pa je zagotoviti dostop romskih žensk do pravnega varstva.

4.6.8

Odbor opozarja, da je tudi vse institucionalne oblike anticiganizma in segregacije mogoče šteti za obliko hudega kaznivega dejanja. Poudarja, da je pomembno zagotoviti zaščito pred tovrstnimi kaznivimi dejanji pri institucionalnih storitvah, ki jih financira država (zavodi za zaščito otrok, socialne službe in zdravstveno varstvo), ter v državnih strukturah za ohranjanje javnega reda in s tem povezanih organizacijah (policija, kazenskopravni sistem in zapori), kjer je ranljivost romskih žensk posebno velika. Odbor opozarja, da je v teh primerih pomembno zagotoviti brezplačen in preprost dostop do pravnega varstva.

4.6.9

V nacionalnem in mednarodnem pravu je treba pojem pod prisilo sklenjene zgodnje zakonske zveze opredeliti kot obliko trgovine z ljudmi in ustrezno ukrepati. Žrtvam prisilnih otroških porok je treba dati na voljo vsa orodja in programe za preprečevanje in zaščito, ki so na voljo v okviru boja proti trgovini z ljudmi.

4.7   Vključevanje in sodelovanje

4.7.1

Romske ženske imajo zelo malo možnosti za oblikovanje in ocenjevanje politike, ki bi lahko vplivala na njihovo lastno usodo. EESO zato poudarja, da jih je treba na podlagi načela „ničesar o nas brez nas“ na ustrezni ravni nujno vključiti v oblikovanje, načrtovanje, izvajanje in ocenjevanje vseh programov, ki so namenjeni njim ali njihovim skupnostim, in sicer bi morala pri teh dejavnostih v zvezi s programi, posebej namenjenimi romskim ženskam, sodelovati vsaj večina romskih žensk, pri tistih, namenjenih romski skupnosti, pa vsaj 30 % romskih žensk. Vzpostaviti bi bilo treba sistem ocenjevanja, ki bi omogočal zanesljive meritve teh deležev.

4.7.2

EESO predlaga, naj se ti deleži sodelovanja preverljivo uporabijo v organizacijah, ki so pristojne za nacionalno in regionalno politiko vključevanja (nacionalni, regionalni in okrožni usklajevalni odbori, odbori za boj proti segregaciji itd.).

4.7.3

Vlade in oblasti poziva, naj s predstavniki romskih žensk začnejo dejanski in vsebinski politični dialog na vseh družbenih ravneh ter zanj oblikujejo institucionalni okvir. Predlaga, naj se v ta namen ustanovijo posebne pravne institucije, na primer odbori žensk v okviru nacionalnih platform za Rome, v katerih bodo romske ženske ciljno zastopane, ali neodvisni varuh človekovih pravic romskih žensk.

4.7.4

Odbor poudarja, da v sedanji evropski okvirni strategiji in nacionalnih strategijah za vključevanje Romov stališče romskih žensk pogosto ni izraženo ali je slabo zastopano. Mnenju predstavnikov romskih žensk je treba nameniti veliko več pozornosti tako v okviru procesov po letu 2020 kot pri pripravi prihodnjih strategij za socialno vključevanje.

---

(1)  https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A12012M%2FTXT

(2)  https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:12012P/TXT&from=sl

(3)  http://fra.europa.eu/en/project/2015/eu-midis-ii-european-union-minorities-and-discrimination-survey/publications

(4)  UL C 248, 25.8.2011, str. 16, UL C 67, 6.3.2014, str. 110, UL C 11, 15.1.2013, str. 21.

(5)  Med mnogimi predlogi, ki so jih doslej oblikovali romske skupnosti, organizacije civilne družbe, ki se zavzemajo za pravice Romov, znanstvene skupnosti, mednarodne organizacije in EESO, bodo v tem mnenju omenjeni le tisti, ki so posebej pomembni za uveljavljanje pravic romskih žensk.

(6)  Člen 5(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Enakost spolov na evropskih trgih dela

(raziskovalno mnenje na zaprosilo Evropskega parlamenta)

(2019/C 110/05)

Poročevalka:

Helena DE FELIPE LEHTONEN

Zaprosilo	Evropski parlament, 3. 5. 2018
Pravna podlaga	člen 29(1) poslovnika
Sklep plenarne skupščine	…
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	7. 11. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 12. 2018
Plenarno zasedanje št.	539
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	151/2/4

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Za večjo enakost spolov na trgih dela je treba po mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) oblikovati celostno in ambiciozno evropsko strategijo , s katero bi odpravili sistemske in strukturne ovire ter na njeni podlagi sprejeli ustrezne politike, ukrepe in programe financiranja EU za izboljšanje enakosti spolov ter tako spodbujali „enakopravnejšo ekonomsko neodvisnost žensk in moških“. S tem bi prispevali tudi k izvajanju evropskega stebra socialnih pravic.

1.2

V tem mnenju je ponovno poudarjeno, da je treba še naprej obravnavati nekatere dobro opredeljene izzive, kot sta razlika v plačilu med spoloma ter usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, o katerih je EESO že podal mnenji (1).

1.3

EESO meni, da so potrebna nadaljnja prizadevanja za odpravo razlik v plačilu med spoloma, ki še vedno obstajajo. V celoti podpira cilje mednarodnega zavezništva za enako plačilo, da si je treba prizadevati za odpravo razlik v plačilu med spoloma do leta 2030. Obžaluje nizko stopnjo izvajanja priporočila Evropske komisije o preglednosti plač (iz leta 2014) ter poziva države članice in EU k sprejetju ustreznih ukrepov za njegovo pospešitev.

1.4

EESO opozarja, da ima preglednost plač pomembno vlogo v boju proti razlikam v plačilu med spoloma (2). Kot sredstvo za spodbujanje nepristranskosti pri plačah in zaposlovanju priporoča spolno nevtralni plačni sistem.

1.5

EESO se strinja, da je treba okrepiti ukrepe za zmanjšanje horizontalne spolne segregacije v izobraževanju, usposabljanju in na trgu dela. Za preprečevanje spolnih stereotipov ter segregacije pri izobraževanju, usposabljanju in poklicnih izbirah bi bilo treba izvajati kampanje za ozaveščanje in druge ukrepe, pri tem pa v celoti izkoristiti nove tehnologije. Izboljšanje delovnih pogojev in plač v sektorjih, v katerih prevladujejo ženske, bi lahko spodbudilo več moških, da bi se odločili za te poklice.

1.6

Potrebnih bi bilo več prizadevanj za vključevanje žensk na trg dela in krepitev vloge žensk v ranljivih skupinah, in sicer ob upoštevanju medsektorskega pristopa (3).

1.7

EESO ceni prizadevanja Komisije za natančnejše spremljanje otroškega varstva in dolgotrajne oskrbe v okviru evropskega semestra. To bi morala biti srednje- in dolgoročna prednostna naloga tudi v prihodnje. EESO podpira uvedbo novega razmisleka z državami članicami o barcelonskih ciljih iz leta 2002 glede otroškega varstva, da bi cilji postali bolj ambiciozni in da bi ta pristop razširili na oskrbo drugih vzdrževanih oseb.

1.8

EESO poziva Parlament in Svet, naj v prihodnjih evropskih strukturnih skladih uvedeta nove in ustrezne kazalnike za boljše spremljanje finančnega prispevka EU za različne storitve oskrbe in za enakost med spoloma.

1.9

EESO pozdravlja novi predlog ESS+ v okviru večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027, ki je usmerjen v podpiranje enakosti spolov in spodbujanje udeležbe žensk na trgu dela z ukrepi za izboljšanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter dostopa do otroškega varstva ter drugih storitev oskrbe. Vendar meni, da bi morali biti pri razdeljevanju sredstev EU bolj pozorni na razlike med spoloma in da bi morala biti enakost med spoloma samostojen cilj, raje kot da se povezuje z bojem proti diskriminaciji in bojem proti rasizmu.

1.10

EESO pozdravlja tudi program InvestEU za obdobje 2021–2027, ki podpira naložbe v socialno infrastrukturo. Parlament in Svet poziva, naj to novo priložnost odločno podpreta, da bi spodbudili potrebne naložbe v otroško varstvo (tudi varstvo po pouku).

1.11

Podjetništvo med ženskami ni tako razširjeno kot med moškimi in ga je treba spodbujati, da bi izkoristili ogromen potencial digitalnega gospodarstva in tehnoloških inovacij. Izboljšati je treba dostop do financiranja in olajšati prehajanje med zaposlitvenimi statusi.

2.   Ozadje in izzivi

2.1

Mnenje EESO je bilo pripravljeno kot odgovor na zaprosilo Evropskega parlamenta za raziskovalno mnenje o enakosti spolov na evropskih trgih dela. Na zaprosilo Evropskega parlamenta so v mnenju obravnavani učinki ukrepov, predvidenih v Priporočilu Komisije o krepitvi načela enakega plačila za ženske in moške s preglednostjo in potreba po nadaljnjem delovanju na področju odpravljanja razlik v plačilu med spoloma.

2.2

V členih 2 in 3(3) PEU ter Listini Evropske unije o temeljnih pravicah je zapisano, da je pravica do enakosti spolov ena od temeljnih vrednot Unije in kot taka predstavlja pomembno nalogo. Evropski steber socialnih pravic določa enakost spolov in pravico do enakega plačila za delo enake vrednosti kot eno od 20 načel, ki so nujna za poštene in dobro delujoče trge dela ter sisteme socialnega varstva.

2.3

Evropska unija in države članice spodbujajo enakost spolov na trgu dela s kombinacijo zakonodajnih in nezakonodajnih instrumentov, priporočili, smernicami za politiko in finančno podporo. Evropska komisija je v svojem delovnem dokumentu z naslovom Strategic Engagement for Gender Equality 2016–2019 (Strateška prizadevanja za enakost spolov 2016–2019), potrdila prednostne naloge, ki jih je treba izvajati: enaka ekonomska neodvisnost žensk in moških; enako plačilo za delo enake vrednosti; enakost pri odločanju; dostojanstvo, integriteta in odprava nasilja na podlagi spola ter spodbujanje enakosti spolov zunaj meja EU.

2.4

V letu 2017 se je stopnja zaposlenosti žensk še naprej počasi, a neprekinjeno zviševala skladno s stopnjo zaposlenosti moških, pri čemer je dosegla rekordnih 66,5 %, medtem ko je stopnja zaposlenosti moških znašala 78,1 %. Razlika v zaposlenosti med spoloma, ki znaša 11,5 odstotne točke, pa se od leta 2013 ni spremenila. Poleg tega cilj EU, po katerem naj bi bilo do leta 2020 zaposlenih 75 % žensk in moških, verjetno ne bo izpolnjen. Vrednost indeksa enakosti spolov Evropskega inštituta za enakost spolov se je z 62 točk leta 2005 zvišala na 65 točk leta 2012 in le na 66,2 točki leta 2015, kar je delno posledica krize. V več državah članicah pri ukrepih za spopadanje s krizo ni bil ustrezno upoštevan negativni vpliv na enakost spolov.

2.5

Kljub splošnemu napredku na področju enakosti spolov na evropskih trgih dela še vedno obstajajo neenakosti med ženskami in moškimi. Horizontalna in vertikalna segregacija je pomemben dejavnik, ki prispeva k neprilagojeni razliki v bruto plačilu na uro med spoloma, ki trenutno znaša okrog 16 %. Ta razlika je še večja zaradi prevlade žensk v zaposlitvah s krajšim delovnim časom ter v slabše plačanih sektorjih, kakor tudi večjega deleža različnih oblik starševskega dopusta med ženskami, kar povzroča prekinitve poklicne poti, manj napredovanj in manj pridobljenih pokojninskih pravic.

2.6

Sedanja razlika v zaposlenosti med spoloma pomeni za EU pomembno gospodarsko in družbeno izgubo, ki po ocenah znaša 370 milijard EUR na leto. Zaradi demografskega izziva in zmanjševanja števila delovno sposobnega prebivalstva mora Evropa v celoti izkoristiti potencial vseh žensk na trgu dela ter upoštevati, da lahko njihovo udeležbo na trgu dela posebej ovira prekrivanje rase, etnične pripadnosti, družbenega razreda, starosti, spolne usmerjenosti, narodnosti, vere, spola, invalidnosti ter statusa begunke ali migrantke.

2.7

Medtem ko običajno velja, da so ženske večinoma zaposlene na slabše plačanih in nižje kvalificiranih delovnih mestih ter v sektorjih, kot so zdravstvo, socialne storitve, izobraževanje, javna uprava in trgovina na drobno, so moški bolj zastopani v inženirstvu, gradbeništvu in prometu. Moških je v poklicih na področju izobraževanja, zdravstva in socialnih storitev vse manj, k čemur dodatno prispeva tudi pomanjkanje vzornikov, pogosto pa tudi manj privlačni delovni pogoji in plača. Enako velja za ženske, ki so premalo zastopane v poklicih na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike. Leta 2016 je bilo od vseh strokovnjakov s področja IKT v EU le 17 % žensk.

2.8

Medtem ko v Svetu EU poteka razprava o novi zakonodaji EU (direktivi o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja) so ženske pri delu še vedno „kaznovane“ zaradi materinstva, tudi med nosečnostjo in po porodu, kar je v mnogih državah članicah še vedno problem. Vrzel v stopnji zaposlenosti je še posebno velika pri materah in ženskah, odgovornih za varstvo ali oskrbo. Leta 2016 je bilo več kot 19 % neaktivnih žensk neaktivnih zato, ker so morale skrbeti za otroke ali odrasle. Povprečna stopnja zaposlenosti žensk z otrokom, mlajšim od šestih let, je za 9 odstotnih točk nižja od stopnje zaposlenosti žensk brez otrok, v nekaterih državah pa ta razlika znaša kar 30 odstotnih točk.

2.9

EESO je resno zaskrbljen zaradi obsežnosti spolnega nadlegovanja žensk na delovnem mestu, kakor tudi zaradi vse pogostejšega kibernetskega nadlegovanja žensk. Opozarja na potrebo po boljšem izvrševanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4), ki prepoveduje nadlegovanje in diskriminacijo na delovnem mestu (5).

2.10

EESO poziva tudi k sprejetju splošnih in posebnih ukrepov v korist žensk iz ranljivih skupin, ki imajo pogosto večje težave pri vstopanju na trg dela. Poudarja potrebo po medsektorskem pristopu, da bi povečali možnosti žensk, ki se soočajo z številnimi vrstami diskriminacije, na trgu dela.

2.11

Podjetništvo med ženskami je še vedno premalo razvito. Ženske predstavljajo 52 % celotnega evropskega prebivalstva, vendar le 34,4 % samozaposlenih in 30 % novih podjetnikov v EU. Samozaposlene ženske so v slabšem položaju kot samozaposleni moški. 76,3 % samozaposlenih žensk v EU-28 ne zaposluje drugih, medtem ko je samozaposlenih moških brez zaposlenih 69 %. Moški so tako pogosteje lastniki podjetij z zaposlenimi, medtem ko so ženske pogosteje samozaposlene brez zaposlenih in zato izpostavljene večjemu tveganju, da bodo njihovi dohodki nizki. Ustvarjalnost in podjetniški potencial žensk sta premalo izkoriščena vira gospodarske rasti in delovnih mest, ki bi ju bilo treba dodatno razviti z namenom ustvarjanja uspešnih podjetij.

2.12

Delo s krajšim delovnim časom je lahko za moške in ženske dragocen način za izboljšanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Vendar ženske pogosteje delajo s krajšim delovnim časom kot moški (več kot 70 % jih ima krajši delovni čas), zabeleženo pa je bilo tudi povečanje slabše plačanih delovnih mest (prodaja na drobno, čiščenje in pomoč). Stopnje neprostovoljnega dela s krajšim delovnim časom so tako med ženskami kot med moškimi še vedno zaskrbljujoče. Cilj 75-odstotne zaposlenosti v EU do leta 2020 bo mogoče doseči le s celostno strategijo, ki jo sestavljajo skladna kombinacija politik ter ukrepi za spodbujanje udeležbe na trgu dela, kakovostnih zaposlitev, zagotavljanje enakega obravnavanja pri zaposlovanju in spodbujanje bolj uravnotežene porazdelitve odgovornosti za varstvo med staršema in za oskrbo med oskrbovalci drugih oskrbovanih sorodnikov.

3.   Področja, na katerih je potrebno dodatno ukrepanje, da bi dosegli enakost spolov na evropskih trgih dela

3.1   Obravnavanje preglednosti plač za odpravo razlik v plačilu med spoloma

3.1.1

Razlika v plačilu med spoloma je ena najbolj trdovratnih ovir za enakost spolov na trgu dela in v družbi ter za gospodarsko rast. EESO v celoti podpira mednarodno zavezništvo za enako plačilo (EPIC), ki je svetovna pobuda v okviru MOD, Agencije ZN za ženske in OECD, vključuje tudi vlade, delodajalce, sindikate in civilno družbo, njen cilj pa je, da bi razlike v plačah odpravili do leta 2030. EESO poziva EU, naj okrepi prizadevanja za odpravo razlik v plačah med spoloma v EU do leta 2030.

3.1.2

EESO ponavlja svoja priporočila glede akcijskega načrta EU za spoprijemanje z razliko v plačilu med spoloma (6). Priznava tudi, da sta bila prenovljena direktiva o enakosti spolov 2006/54/ES ter priporočilo Komisije državam članicam o krepitvi načela enakega plačila za ženske in moške (2014/124/EU) ključna pri odpravljanju razlike v plačilu med spoloma in sta še vedno veljavna. Vendar so potrebna še večja prizadevanja. Komisija v svojem poročilu o izvajanju Direktive 2006/54/ES iz leta 2013 ugotavlja, da je eden najbolj problematičnih vidikov direktive praktično izvajanje določb o enakem plačilu v državah članicah.

3.1.3

Zavezništvo EPIC je ugotovilo, da pomanjkanje preglednosti plačil pomembno vpliva na razlike v plačah med moškimi in ženskami in da večja preglednost plač lahko prispeva k zmanjšanju razlike v plačilu med spoloma. Preglednost plačil ima pomembno vlogo v boju proti morebitni plačni diskriminaciji. EESO izraža zaskrbljenost zaradi nizke stopnje izvajanja priporočila o preglednosti plačil iz leta 2014. Čeprav večina držav članic izvaja določene ukrepe s ciljem povečanja preglednosti plač, v tretjini držav članic taki ukrepi sploh ne obstajajo. EESO poziva države članice, naj za spodbuditev poštenega pristopa k zaposlovanju in plačevanju pospešijo izvajanje priporočila, na primer s predvidevanjem možnosti, da posamezniki zahtevajo podatke glede višine plačil ali da delodajalci v podjetjih določene velikosti poročajo o plačah ali izvajajo revizije plač. Upoštevati je treba tudi potrebo po popolnem spoštovanju zasebnosti (podatkov o) zaposlenih ter splošnih odnosov med delodajalci in delojemalci.

3.1.4

Za uveljavitev načela enakosti plač in odpravo razlik v plačah med spoloma je treba izboljšati sinergijo med različnimi razpoložljivimi ukrepi. Med temi se močno priporočajo spolno nevtralni plačni sistemi, saj spodbujajo nepristranski pristop do zaposlovanja in plač.

3.1.5

Socialni partnerji lahko najbolje ponovno presodijo vrednost znanj in spretnosti ter poklicev. Za dosego tega cilja in odpravo razlike v plačilu med spoloma so bistveni socialni dialog in kolektivna pogajanja.

3.1.6

Na evropski ravni se razlika v plačilu obravnava tudi v okviru evropskega semestra. Leta 2017 je bila razlika v plačilu med spoloma poudarjena v devetih poročilih za posamezne države, na 12 držav članic pa so bila naslovljena priporočila za posamezne države, osredotočena na naložbe v zmogljivosti otroškega varstva in na odvračalne davčne ter druge ukrepe, povezane z razliko v plačilu med spoloma.

3.1.7

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti ozaveščanju o nezavedni pristranskosti ali povečevanju razlike v plačilu pri zaposlovanju ali napredovanju. Za zmanjševanje razlike v plačah med spoloma sta pomembna tudi podpora poslovnih organizacij ter sodelovanje med socialnimi partnerji, oblastmi in organi za enakost pri iskanju ustreznih rešitev.

3.2   Izobraževanje, segregacija in stereotipi

3.2.1

S še vedno obstoječo segregacijo v izobraževanju, usposabljanju in na trgu dela, ki jo spodbujajo stereotipi in ovire na trgu dela, se je treba spopadati od zgodnjega otroštva. Takšna segregacija je močno povezana z razliko v plačilu med spoloma. Jasneje bi bilo treba opozoriti na težnjo po podcenjevanju nekaterih poklicev, med drugim tudi na vodstvenih delovnih mestih. Boljše plače in delovne razmere v sektorjih, v katerih prevladujejo ženske, bi lahko delovale kot spodbuda, da bi se za te poklice odločalo več moških, tako bi se tudi lažje spopadli z vprašanjem segregacije med spoloma na delovnem mestu.

3.2.2

Čeprav so ženske pri izobraževanju uspešnejše, se pri opravljanju svojega poklica v nekaterih sektorjih, v katerih prevladujejo moški, kot je IKT, srečujejo s številnimi ovirami. Tudi če se nekatera dekleta odločijo za izobraževanje na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, ta področja za svojo poklicno pot nato izbere le 10 % žensk. Zato je treba odpravljanju segregacije in stereotipov v izobraževanju dati večji poudarek ter omenjene sektorje med ženskami bolje promovirati.

3.2.3

Pomanjkanje moških v sektorjih izobraževanja, zdravstva in socialnih storitev dosega skrb vzbujajoče razsežnosti. EESO poleg tega poziva, naj se s kampanjami za ozaveščanje in spodbujanjem vzornic na ravni EU in nacionalni ravni med ženskami spodbujajo poklici na področjih IKT ter naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, med moškimi pa poklici na področju izobraževanja, zdravstva in socialnih storitev.

3.3   Storitve oskrbe za izboljšanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja

3.3.1

Usklajevanje poklicnega, zasebnega in družinskega življenja je eden od glavnih izzivov za starše in druge ljudi, ki so odgovorni za oskrbo. Ženske so nesorazmerno prizadete, saj ponavadi skrbijo za oskrbovane sorodnike. Boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja je še posebej izziv za starše samohranilce in ljudi iz ranljivih skupin. EESO je pozdravil pobudo Evropske komisije za večjo udeležbo staršev z otroki na trgu dela in pomoč staršem pri doseganju boljšega ravnovesja med zasebnim in poklicnim življenjem.

3.3.2

Porazdelitev starševskih odgovornosti in odgovornosti za oskrbo je pomembna za zagotavljanje enake udeležbe na trgu dela (7). Delež očetov, ki izkoristijo očetovski in starševski dopust, je na splošno majhen, očetje pa ga običajno izkoristijo le, kadar je plačan. Nujno je sprejeti ukrepe, s katerimi bi moške spodbudili, da bolj sodelujejo v družinskem življenju, pri čemer bi morali upoštevati morebitne stroške in organizacijsko delo za podjetja, zlasti mala in mikro podjetja.

3.3.3

Ker so obveznosti oskrbe eden od glavnih razlogov za nizko udeležbo žensk na trgu dela, sta barcelonska cilja bistvenega pomena, vendar nista bila zadostno izpolnjena. Dokazana je pozitivna povezava med otroškim varstvom in stopnjo zaposlenosti žensk. EESO obžaluje, da je barcelonske cilje več kot 15 let po njihovem sprejetju doseglo tako malo držav, ter poziva k morebitni reviziji, s katero bi določili ambicioznejše cilje kot spodbudo za pospeševanje enakosti spolov.

Cenovna dosegljivost in dostopnost otroškega varstva in drugih storitev oskrbe ostaja izziv, zlasti za družine z nižjimi dohodki. Zato je zelo pomembna dobra kombinacija kakovostnih javnih in zasebnih ustanov za oskrbo. Poleg tega je delovni čas otroškega varstva še vedno dejanska ovira za zaposlene starše.

3.3.4

EESO opozarja tudi, da morajo biti zaposlenim staršem na voljo ustanove za zunajšolsko varstvo njihovih otrok. Te bi morale biti na voljo v državah, v katerih se šolski dan konča zgodaj, starši pa se navadno odločijo za zaposlitev s krajšim delovnim časom, da bi premostili to časovno vrzel. Da bi razumeli razsežnost in posledice te strukturne težave za enakost spolov na trgu dela, bi moralo biti na voljo več podatkov.

3.3.5

Rasti sektorja oskrbe, ki ponuja pomemben neizkoriščen potencial za delovna mesta, je treba zaradi vztrajne spolne segregacije ter številnih primerov slabih delovnih razmer in nizkih plač nameniti posebno pozornost. Kot je EESO že zahteval, bi bilo treba zbrati ustrezne podatke o različnih vidikih sistemov plačane oskrbe in preferencah na tem področju v Evropi. Vključevati bi morali hitro razvijajoče se storitve nege na domu in poseben primer negovalcev, ki živijo z oskrbovancem (8), od katerih mnogi uporabljajo mobilnost v EU ali pa so migranti iz tretjih držav, ki poročajo o slabih delovnih pogojih in plačilu. EESO poziva Komisijo, naj sprejme celostne ukrepe za sektor oskrbe.

3.3.6

EESO ceni prizadevanja Komisije za natančnejše spremljanje otroškega varstva in dolgotrajne oskrbe v okviru evropskega semestra in priporočil za posamezne države, naslovljenih na države članice.

3.4   Financiranje enakosti spolov: večletni finančni okvir

3.4.1

EESO pozdravlja novi predlog ESS+ v okviru večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027, ki bo usmerjen v podpiranje enakosti spolov, enakih možnosti in nediskriminacije ter v spodbujanje udeležbe žensk na trgu dela z ukrepi za izboljšanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter dostopa do otroškega varstva. EESO spodbuja institucije EU in države članice, naj izvajajo njegovo priporočilo glede ESS+ in podpore za enakost spolov (9).

3.4.2

EESO meni, da bi morali biti pri razdeljevanju sredstev EU bolj pozorni na razlike med spoloma. EESO skrbi, da spajanje ciljev glede enakosti spolov ter ciljev glede boja proti diskriminaciji in rasizmu v en sam cilj zmanjšuje njihovo preglednost in jasnost glede zneskov, dodeljenih za posamezne cilje. Razmisliti bi bilo treba, kako bi bilo to najbolje obravnavati.

3.4.3

EESO poudarja, da je treba vlagati v visokokakovostne, cenovno dosegljive in dostopne storitve in zmogljivosti oskrbe za vse. Predlog Komisije glede ESS+ je korak v pravo smer pri povečanju naložb v otroško varstvo. Takšno financiranje bi bilo treba dodatno spodbujati, pri tem pa graditi na primerih dobre prakse, ki jih bo zbrala Komisija.

3.4.4

EESO pozdravlja tudi program InvestEU kot del večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 in njegovo prednostno nalogo spodbujanja naložb v socialno infrastrukturo, ki bi lahko pozitivno vplivala na enakost spolov.

3.4.5

EESO je zaskrbljen, ker trenutno nimamo nobene ocene o tem, kako so države članice uporabile sredstva EU za podporo zagotavljanju storitev zdravstvenega varstva. S tem se je treba spopasti v naslednjih programih financiranja, tako da se v prihodnje strukturne sklade, med njimi ESS+, vključi ustrezne kazalnike za države članice, da bi lahko boljše spremljali finančni prispevek EU k različnim storitvam oskrbe ter enakost med spoloma.

3.5   Davčni sistemi in sistemi prejemkov

3.5.1

Iz razpoložljivih dokazov je razvidno, da se ženske, kadar vstopajo na trg dela ali želijo delati več, spopadajo z močnimi ekonomskimi dejavniki, ki jih odvračajo od dela. Sistemi davčnih olajšav so urejeni tako, da lahko prejemnike drugega dohodka v gospodinjstvu, ki so najpogosteje ženske, odvračajo od zaposlitve. Neposredna posledica tega je, da so vplačani prispevki v pokojninske sisteme nižji oziroma teh prispevkov sploh ni, kar pozneje pomeni nižje pokojnine in celo revščino.

3.5.2

V okviru evropskega semestra je bilo že poudarjeno, da je treba sisteme davčnih olajšav prilagoditi in tako preprečiti močne odvračalne dejavnike za prejemnike drugega dohodka v gospodinjstvu, ki se želijo zaposliti ali delati več. Razvoj na tem področju v državah članicah bo treba natančno spremljati.

3.6   Podjetništvo med ženskami

3.6.1

Podjetništvo je lahko s kakovostnimi delovnimi mesti in uspešnimi poklicnimi potmi priložnost za ekonomsko neodvisnost žensk, saj ženskam lahko pomaga iz revščine in socialne izključenosti ter prispeva k bolj uravnoteženi zastopanosti spolov pri odločanju. Žensko podjetništvo je treba podpreti z izboljšanjem kakovosti ukrepov socialnega varstva in dostopa do njih (10) ter vključevanjem podjetniškega izobraževanja v izobraževanje in usposabljanje.

3.6.2

Kar zadeva samozaposlitev, so ženske pogosteje samozaposlene brez zaposlenih in se soočajo z večjim tveganjem, da bodo revne, medtem ko je med lastniki podjetij z zaposlenimi več moških. Ženske se prav tako spopadajo z več strukturnimi ovirami pri dostopu do financiranja, s stereotipi in pomanjkanjem zaupanja. Te ovire je treba odpraviti, k čemur lahko pripomorejo mentorstvo, poslovni angeli in nove oblike financiranja. Obstoječe mreže v poslovnih organizacijah bi bilo treba dejavneje spodbujati in širiti.

3.7   Digitalno gospodarstvo

3.7.1

Spremembe na trgu dela, ki jih povzročajo globalizacija, tehnološki razvoj in demografske spremembe, prinašajo nove obete tako za zaposlene kot tudi za podjetja. Novi in rastoči sektorji (npr. IKT, zeleno gospodarstvo, industrija 4.0 in elektronsko trgovanje) ponujajo ženskam številne priložnosti na dobro plačanih delovnih mestih. EESO je izpostavil tudi problem digitalnega razkoraka med spoloma ter številne izzive, s katerimi se je treba spopasti. Podal je tudi priporočila za odpravo neravnovesij, povezanih z izobraževalnimi sistemi in trgom dela (11).

3.7.2

Da bi lahko ženske in moški v digitalnem gospodarstvu delovali samozavestno, mora biti njihov položaj na nacionalni ravni glede pravic, socialne varnosti in obveznosti pri delu in v pogodbah med podjetji jasneje opredeljen. Izobraževanje in usposabljanje bi morala imeti osrednje mesto v strategijah za spodbujanje poklicev na področjih IKT, naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter zelenih poklicev med ženskami, vidik spola pa bi bilo treba vključiti v strategijo za enotni digitalni trg.

3.8   Okrepljeno sodelovanje med vsemi akterji

3.8.1

Vloga socialnih partnerjev pri pogajanjih o kolektivnih pogodbah je pomembna za obravnavanje številnih razsežnosti enakosti spolov in enakega plačila na evropskih trgih dela. Na ravni EU so socialni partnerji za obravnavanje vlog spolov, spodbujanje žensk pri odločanju, podpiranje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter odpravljanje razlike v plačilu med spoloma leta 2005 sprejeli okvir ukrepov za enakost spolov, čemur so sledili skupni ukrepi na nacionalni ravni. Leta 2008 so revidirali svoj sporazum o starševskem dopustu iz leta 1996 (Direktivo 2010/18/EU (12)), leta 2012 pa razvili nabor orodij za povečevanje enakosti spolov v praksi.

3.8.2

Tudi organizacije civilne družbe lahko koristno pripomorejo k spodbujanju enakosti spolov na trgu dela, zlasti ko gre za ranljive skupine.

3.8.3

EESO se zavzema za novo in ambiciozno strategijo EU za doseganje enakosti med spoloma na evropskih trgih dela, ki bi jo bilo treba skladno vnesti v vse prihodnje evropske strategije zaposlovanja, evropski steber socialnih pravic in evropsko razsežnost agende ZN za trajnostni razvoj do leta 2030.

---

(1)  UL C 129, 11.4.2018, str. 44, UL C 262, 25.7.2018, str. 101.

(2)  UL C 129, 11.4 2018, str. 44.

(3)  UL C 367, 10.10 2018, str. 20.

(4)  UL L 204, 26.7.2006, str. 23.

(5)  UL C 351, 15.11.2012, str. 12, UL C 242, 27.7.2015, str. 9, UL C 367, 10.10.2018, str. 20.

(6)  UL C 262, 25.7 2018, str. 101.

(7)  UL C 129, 11.4 2018, str. 44.

(8)  UL C 487, 28.12.2016, str. 7.

(9)  Glej mnenje EESO o Evropskem socialnem skladu+ (UL C 62, 15.2.2019, str. 165).

(10)  UL C 173, 31.5.2017, str. 45.

(11)  UL C 440, 6.12. 2018, str. 37.

(12)  UL L 68, 18.3.2010, str. 13.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Izvajanje okoljske zakonodaje EU na področjih kakovosti zraka, vode in odpadkov

(raziskovalno mnenje)

(2019/C 110/06)

Poročevalec:

Arnaud SCHWARTZ

Zaprosilo	Evropski parlament, 3. 5. 2018
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
	raziskovalno mnenje
Sklep predsedstva	17. 4. 2018 (v pričakovanju zaprosila)
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne komisije	27. 11. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 12. 2018
Plenarno zasedanje št.	539
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	117/2/6

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja cilj pregleda izvajanja okoljske politike, da se izvede jasen pregled stanja v vseh državah članicah, ki bi razkril njihove glavne pomanjkljivosti pri izvajanju prava EU na področju okolja, ter da se državam članicam, ki so pri izvajanju tega prava v zaostanku, priporočijo ukrepi za odpravo teh pomanjkljivosti in zagotovi podpora, zlasti z novim orodjem za medsebojno tehnično pomoč.

1.2

EESO v svojem mnenju (1) o tem vprašanju ugotavlja, da pregled izvajanja okoljske politike EU razkriva, da je slabo, razdrobljeno in neenakomerno izvajanje okoljske zakonodaje EU resna težava v številnih državah članicah EU. Zdi se, da je tako v preteklosti kot tudi danes med temeljnimi vzroki za slabo izvajanje, ugotovljenimi v okviru pregleda izvajanja okoljske politike, pomanjkanje politične volje številnih vlad držav članic, da bi korenite izboljšave opredelile kot politično prednostno nalogo in v ta namen zagotovile zadostna sredstva (npr. v okviru večletnega finančnega okvira). Zato EESO poudarja, da je pravilno izvajanje okoljskega pravnega reda EU v interesu evropskih državljanov ter da prinaša realne gospodarske in družbene koristi.

1.3

EESO v omenjenem mnenju (2) tudi poudarja, da je učinkovito izvajanje ukrepov za varstvo okolja delno odvisno od tega, ali se civilni družbi (zaposlenim, delavcem in drugim predstavnikom družbe) omogoči dejavna vloga. Poleg tega EESO ponovno poziva k dejavnejšemu in strukturiranemu vključevanju civilne družbe, s katerim bi lahko okrepili preglede izvajanja okoljske politike. Po mnenju EESO je treba organizacijam civilne družbe na nacionalni ravni omogočiti, da prispevajo svoje strokovno znanje in vpogled tako v poročilih za posamezne države kot tudi v strukturiranih dialogih v državah in pri nadaljnjih ukrepih. Zato je EESO še naprej pripravljen spodbujati dialog s civilno družbo na ravni EU v okviru resnično trajnostnega in krožnega gospodarstva.

1.4

EESO v svojem mnenju o akcijskem načrtu EU za izboljšanje okoljske skladnosti in upravljanja (3) ponovno poudarja, da sedanje pomanjkljivosti spodkopavajo zaupanje državljanov v učinkovitost zakonodaje EU, ter ponovno poziva države članice in Komisijo, naj namenijo precejšnja sredstva za zaposlitev dodatnega osebja, da se bo lahko spremljalo izvajanje okoljskega upravljanja in zakonodaje.

1.5

EESO poudarja, da so v nekaterih primerih potrebne tudi okoljske naložbe, ozaveščanje javnosti ali močne verige za izvrševanje zakonodaje in da, četudi inšpektorji za okolje že obstajajo, EU in države članice potrebujejo tudi specializirane sodnike in tožilce.

1.6

EESO tudi opozarja, kot je že navedel v svojem mnenju (4), da se morajo poleg ukrepov v zvezi z zadevnimi državami članicami in javnostjo, namenjenih obveščanju in ozaveščanju o pravilih, ki jih je treba spoštovati, sprejeti tudi ukrepi za spremljanje in izvrševanje zakonodaje na ravni EU, kar naj bi počela Komisija kot „varuhinja Pogodb“. V akcijskem načrtu (5) namreč niso posebej omenjeni razlogi za neizpolnjevanje pravil, kot sta oportunizem in pomanjkanje politične volje. Čeprav je podpora državam članicam potrebna, EESO ponovno poudarja, da nezavezujoči ukrepi iz tega akcijskega načrta ne morejo biti edina strategija za izboljšanje okoljske skladnosti.

1.7

Cikel pregleda izvajanja okoljske politike in akcijskega načrta traja dve leti, pri čemer EESO poudarja, da bi moral imeti dejavno vlogo pri spremljanju in rednem razvoju njune vsebine, da bi se v tem procesu rednih izboljšav okoljske politike Evropske unije upoštevalo tudi mnenje civilne družbe.

1.8

EESO prav tako poziva EU, naj v tekoče spremljanje in ocenjevanje izvajanja okoljske zakonodaje vključi civilno družbo, saj številni dokumenti Evropske komisije kažejo, da so mnoge pomanjkljivosti posledica pomanjkanja sodelovanja med različnimi ravnmi oblasti (nacionalno, regionalno, lokalno) pri odzivanju na to izvajanje.

1.9

Državljani Unije menijo, da je varstvo okolja izjemnega pomena, toda večina jih meni, da EU in nacionalne vlade ne naredijo dovolj za zaščito okolja. Svet, Parlament in Komisija bi morali ob podpori EESO tesneje sodelovati pri izpolnjevanju pričakovanj državljanov. Konkretno: EESO bi lahko zaprosili za pripravo raziskovalnega mnenja o možnih načinih za večji prispevek civilne družbe k oblikovanju in izvajanju okoljske zakonodaje EU.

1.10

EESO poziva Komisijo, naj nemudoma objavi seznam vseh pomanjkljivosti pri izvajanju okoljske zakonodaje EU na področju kakovosti zraka, vode in odpadkov v državah članicah, ki so bile ugotovljene pri pregledu izvajanja okoljske politike. Seznam bi moral deloma temeljiti na navedbah, predloženih Komisiji, in na posvetovanju z organizirano civilno družbo. Poleg tega poziva Komisijo, naj opredeli in nato sprejme ukrepe za odpravo teh pomanjkljivosti. EESO je v mejah svojih sredstev in strokovnega znanja pripravljen prispevati k tej opredelitvi in sodelovati pri ocenjevanju prihodnjega izvajanja teh ukrepov.

1.11

EESO meni, da Komisija ne bi smela le predlagati zakonodaje, temveč bi morala tudi olajšati in podpirati njeno izvajanje ter zagotoviti večjo skladnost med veljavnimi besedili in jih bolj prilagoditi znanstvenemu napredku in mednarodnim zavezam na področju varovanja javnega zdravja in ponovne vzpostavitve pravilnega delovanja ekosistemov. Brez teh ekosistemov ne bo mogoče doseči ne gospodarskega razvoja ne socialne pravičnosti. Zlasti je izvajanje okoljske zakonodaje bistvenega pomena za doseganje ciljev trajnostnega razvoja OZN in dejansko uresničevanje podnebnih sporazumov. Zato EESO pristojne organe opozarja na različne primere izboljšav okoljske zakonodaje na področju kakovosti zraka, vode in odpadkov, ki so navedeni v tem mnenju.

1.12

Na koncu je treba omeniti, da se glede na nedavni predlog direktive o plastičnih proizvodih za enkratno uporabo zdi jasno, da je široko sprejemanje predlaganih ukrepov rezultat obveščanja in medijskih kampanj o onesnaževanju oceanov s plastiko, s čimer se je povečala raven ozaveščenosti državljanov o tem vprašanju. EESO meni, da to velja tudi za številne druge ukrepe, ki bi lahko ljudem, ki živijo v EU, zagotovili zdravo okolje za življenje in prilagajanje podnebnim motnjam ter zaustavili upad biotske raznovrstnosti. EESO v zvezi s tem poudarja, da so za ozaveščanje javnosti o teh velikih izzivih 21. stoletja potrebni dejavna udeležba civilne družbe pri izobraževanju prebivalstva in pričakovana povečana prizadevanja evropskih, nacionalnih in lokalnih organov, v sodelovanju z javnimi in zasebnimi snovalci odločitev (zlasti malimi in srednjimi podjetji ter malo in srednjo veliko industrijo).

2.   Splošne ugotovitve

2.1

EESO pozdravlja pripravljenost za sodelovanje, ki jo je Evropski parlament izrazil z zaprosilom za to raziskovalno mnenje o izvajanju okoljske zakonodaje Evropske unije na področju kakovosti zraka, vode in odpadkov.

2.2

Izvajanje evropske okoljske zakonodaje na področju kakovosti zraka, vode in odpadkov je povezano zlasti z varstvom ekosistemov, poleg tega pa utira pot za nove gospodarske priložnosti in pozitivne spremembe za zdravje Evropejcev. Izvajanje zakonodaje ne sproža le vprašanja prenosa direktiv v nacionalno zakonodajo, kar je le prvi korak, temveč vključuje tudi ustanovitev potrebnih javnih organov ali nudenje obstoječih sredstev na področju človeških virov, znanja in odgovornosti, strokovnega znanja in izkušenj ter finančnih sredstev. V številnih primerih so potrebne (javne in/ali zasebne) okoljske naložbe (na primer za čiščenje vode in obdelavo odpadkov), v drugih primerih pa je treba pravno urediti dejavnosti, ki negativno vplivajo na okolje (npr. za ohranitev kakovosti zraka).

2.3

Izboljšano izvajanje okoljske zakonodaje EU bi moralo v vseh državah članicah postati prednostna naloga, zato je treba okrepiti javne organe, pristojne za ta vprašanja. EESO je v več svojih predhodnih mnenj že vključil priporočila v zvezi s tem in širše tudi v zvezi z izvajanjem obstoječe okoljske zakonodaje EU na področju kakovosti zraka, vode in odpadkov. EESO se bo zato na vseh teh področjih, torej na področju zraka (6), vode (7) in odpadkov (8), skliceval na ta mnenja.

2.4

Poleg mnenj o posameznih področjih je treba izpostaviti tudi splošnejša mnenja EESO, ki prav tako vsebujejo priporočila, pomembna za sedanje vprašanje, kot so mnenja o dostopu do pravnega varstva (9) ali o sedanjem izvajanju zakonodaje in upravljanju (10) ter o varstvu kolektivnih interesov potrošnikov (11), strateška mnenja (12) ter mnenja, ki zajemajo geografski okvir, širši od Evropske unije, in obravnavajo cilje trajnostnega razvoja (13), sporazume o prosti trgovini (14) ali podnebne spremembe (15).

2.5

Poleg izvajanja veljavne zakonodaje, ki spodbuja vzpostavitev enotnega trga za svobodno in neizkrivljeno konkurenco, vrednega zaupanja državljanov, tako proizvajalcev kot potrošnikov – zakonodaje, ki zagotavlja visoke standarde kakovosti in varnosti na področju varstva prebivalstva in njihovega okolja – se zdi bistveno odpraviti njene pomanjkljivosti, obenem pa doseči, da Unija v okviru dvostranskih in večstranskih trgovinskih pogajanj sistematično zagotovi spoštovanje enakovrednih socialnih in okoljskih predpisov za uvožene izdelke.

2.6

Zato je treba vse ugotovitve, priporočila in sklepe iz tega raziskovalnega mnenja namesto kot tveganje obravnavati kot priložnost za usmerjanje naših dejavnosti, tako da bi ustvarili prednosti v smislu konkurence ali sodelovanja, ki bi zagotovile smisel in prihodnost na gospodarski, socialni in okoljski ravni.

2.7

Na koncu je treba opozoriti, da je treba na vseh treh področjih – zrak, voda in odpadki – preprečiti razlike med državami članicami pri uporabi evropskega prava, saj bi te lahko povzročile izkrivljanje konkurence, okoljsko in socialno neenakost ali nastajanje umetnih meja, ki bi ovirale upravljanje virov, ki so skupni in že po naravi čezmejni. Za okrepitev vseh obstoječih in prihodnjih ukrepov bi morali najti načine za uskladitev davkov na onesnaževanje in virov ter bolje prilagoditi obstoječa orodja glede na zunanje učinke, ki morajo biti zajeti. Okoljske politike se ne bi več smele uporabljati kot prilagodljive spremenljivke, temveč bi morale postati glavni vzvod za strateško preusmeritev človeških, obrtnih, kmetijskih in industrijskih dejavnosti v EU ter se na podlagi pozitivnega zgleda uveljaviti tudi v drugih regijah, kjer se nahajajo njeni politični in trgovinski partnerji.

3.   Posebne ugotovitve

3.1   Izvajanje okoljske zakonodaje EU na področju kakovosti zraka

Kakovost zraka je poleg vode, narave in odpadkov eden od sektorjev, kjer prihaja do največjega števila kršitev. Komisija je maja 2018 okrepila izvrševalne ukrepe proti šestim državam članicam, ki so kršile pravila EU o kakovosti zraka, in jih privedla pred Sodišče (16). EESO je seznanjen, da Komisija trenutno izvaja preverjanje ustreznosti direktive o kakovosti zraka, pri čemer ocenjuje uspešnost direktiv o kakovosti zunanjega zraka v obdobju 2008–2018. Prizadevanja za ustreznejše izvajanje zakonodaje o kakovosti zunanjega zraka bi zlasti prispevala k uresničevanju cilja trajnostnega razvoja 11 o trajnostnih mestih.

Pri kakovosti zraka je treba upoštevati, da ima onesnaženost zraka trojni učinek, in sicer na:

1.

zdravje, do tolikšne mere, da ostaja onesnaževanje zunanjega zraka in zraka v zaprtih prostorih velik dejavnik tveganja v Evropski uniji (17) in drugod. Je celo glavno tveganje za zdravje in okolje na svetovni ravni (18), saj povzroči 6,5 milijona prezgodnjih smrti na leto in pomeni visoke stroške za družbo, zdravstvene sisteme, gospodarstvo in vse tiste, katerih zdravje je prizadeto. V nedavnem poročilu Evropskega računskega sodišča o onesnaženosti zraka je bilo ocenjeno, da znaša število prezgodnjih smrti približno 400 000 letno, pri čemer je bilo ugotovljeno, da zdravje evropskih državljanov ni vedno dovolj zaščiteno in da ukrepanje EU ni prineslo pričakovanih učinkov;

2.	biotsko raznovrstnost (učinki na rastline, gozdove itd.);

3.	stavbe, med njimi seveda zgodovinske, ki so povezane s turizmom.

3.1.1   Zrak v zaprtih prostorih

(a)

Da bi izboljšali kakovost zraka v zaprtih prostorih, je treba potrošnikom na oznakah kupljenih izdelkov, kot so gradbeni material, dekorativni izdelki, pohištvo ali gospodinjski izdelki, zagotoviti informacije o emisijah. V ta namen bi morala EU na podlagi primerjave zakonodaj držav članic oblikovati usklajen okvir, ki bi temeljil na sedanjih dobrih praksah.

(b)	Uvesti je treba obveznost rednega vzdrževanja in nadzora nad kakovostjo prezračevanja po izgradnji in izročitvi stavbe v uporabo. Dolgoročno spremljanje stavb bi nedvomno pozitivno vplivalo na zdravje, pa tudi na porabo energije.

(c)	Da bi zaščitili ranljive skupine prebivalstva, tudi tiste, katerih dihalni sistemi je oslabljen ali se še vedno razvija in zato potrebujejo boljšo kakovost zraka, je treba temu namenjene akcijske načrte izvajati v ustanovah, ki so odprte za javnost in v katere prihajajo zlasti majhni otroci.

(d)

Kot zadnje bi bilo koristno uskladiti prakse čiščenja zraka. EU bi morala opredeliti merila za merjenje njihove učinkovitosti in varnosti, zlasti da se preprečijo morebitne poslovne nepravilnosti ali celo nepravilnosti na področju zdravja, ki bi bile lahko posledica sedanjega sorazmernega pomanjkanja pravil.

3.1.2   Zrak zunaj

(a)

Za boljšo kakovost zraka in za večje zaupanje med državljani in evropskimi institucijami ne zadostuje le doslednejše izvajanje veljavnih pravil in strožje kaznovanje njihovih kršitev, temveč bi bilo treba v določbah evropskih direktiv končno upoštevati tudi manjkajoča priporočila Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), kadar ta zagotavljajo višjo raven varstva za zdravje prebivalstva.

(b)

Zdaj se merita le kazalca PM10 in PM2,5 (mikrometrska lestvica), čeprav imajo nekateri izredno majhni delci z zdravstvenega vidika veliko večji učinek na zdravje (nanometrična lestvica), ker prodrejo globlje v človeško telo in se lahko kopičijo v vitalnih organih. Evropska zakonodaja bi ta dejstva morala upoštevati in zagotoviti merjenje teh delcev, da bi se tudi njihova prisotnost v zraku postopno zmanjševala.

(c)

Enaki ukrepi so potrebni za policiklične aromatske ogljikovodike in različna druga onesnaževala, ki se jih še ne spremlja, med njimi tista, ki so povezana s sežigalnicami, ladijskim prevozom, kopenskimi vozili, gradbenimi stroji itd., zlasti ker bi nenehni napredek na področju znanosti in tehničnih zmogljivosti že zdaj omogočal boljše varovanje zdravja in ekosistemov.

(d)

Direktiva o nacionalnih zgornjih mejah emisij (19) ima ključno vlogo pri zmanjševanju emisij onesnaževal zraka v državah članicah, vendar v skladu z načelom subsidiarnosti predlaga le okvirne ukrepe za izpolnjevanje zavez držav članic glede zmanjšanja emisij. Ureditev je prešibka, ker omogoča preveč prožnosti pri izvajanju.

(e)	Mogoče so tudi druge izboljšave, saj v direktivi ni predlagan cilj zmanjšanja emisij metana, ki je kot predhodnik ozona in zelo močan toplogredni plin ključni vir onesnaževanja zraka.

(f)

Za zagotovitev skladnosti med različnimi evropskimi zakonodajami bi bilo treba v okviru skupne kmetijske politike (SKP) opredeliti cilje na področju onesnaževanja zraka v kmetijskem sektorju. Ta je na primer odgovoren za več kot 95 % emisij amoniaka, onesnaževala, ki je obravnavano v direktivi o nacionalnih zgornjih mejah emisij. Zagotoviti je treba ustrezna orodja v okviru skupne kmetijske politike, da bi države članice dosegle svoje cilje glede zmanjšanja emisij na tem področju.

(g)

Na koncu je treba opozoriti, da količinska opredelitev onesnaževal zdaj temelji na njihovi teži (v μg/m3), čeprav toksikologi na znanstvenih srečanjih že več let poudarjajo, da bi jih bilo ustrezneje opredeliti glede na število delcev. Ta pristop je bolj smiseln tudi zato, ker gre za izredno majhne delce, ki jih vdihavamo ljudje (20).

3.2   Izvajanje okoljske zakonodaje EU na področju upravljanja voda

Pri vprašanju vode je treba opozoriti, da se okvirna direktiva kljub splošni ustreznosti še vedno premalo izvaja, saj večini držav članic ni uspelo vzpostaviti dobrega okoljskega stanja, kot je bilo predvideno za leto 2015. Enako velja za Naturo 2000 zaradi splošnega neuspeha pogodbenega instrumenta. Uvesti je mogoče različne izboljšave in novosti, zlasti na podlagi znanstvenega napredka na področju delovanja tal ter razpršitve in medsebojnega delovanja nekaterih onesnaževal. To vprašanje je obravnavano v nadaljevanju. Napredek pri izvajanju zakonodaje EU o vodi bi pripomogel k uresničitvi več ciljev, povezanih s ciljem trajnostnega razvoja 6 o dostopu do čiste vode in sanitarij.

Eno od najpomembnejših področij, povezanih z vodo, je izvajanje direktive o čiščenju komunalne odpadne vode, pri katerem so med državami članicami velike razlike glede skladnosti zaradi prepletenosti vprašanj upravljanja in financiranja. Čeprav je Komisija v tem mandatu vložila veliko naporov v obravnavo tega vprašanja, so potrebe po financiranju na tem področju še vedno velike, rešiti pa je treba tudi težave, povezane z upravljanjem. Na podlagi dokazanih izkušenj ravnanja s trdnimi odpadki bi bilo treba razviti nove načine, da bi postali proizvajalci odgovorni za financiranje dodatnega čiščenja odpadnih voda, s katerim bi skušali zajeti nova onesnaževala, kot so farmacevtski izdelki in mikroplastika.

3.2.1   Dovodni lovilniki

(a)

Da bi se izboljšalo stanje površinskih voda ter preprečilo nazadovanje okoljske zakonodaje in upravljanja, je treba opredeliti nekatere pojme, kot so ekološka kontinuiteta, vodotok in mokrišče. Bistveno je na primer, da so pravila o opredelitvi mokrišč določena na evropski ravni, saj je pristop, ki temelji izključno na zaščiti, preveč zapleten, da bi ga bilo mogoče ustrezno prenesti v nacionalno pravo, vsaj v nekaterih državah članicah.

(b)	Prav tako bi bilo koristno oblikovati enoten okvir za ocenjevanje, ki bi bil jasen in skupen vsem zainteresiranim stranem, ki sodelujejo pri izvajanju zakonodaje na tem področju.

(c)

Ne glede na to, ali govorimo o nanodelcih, na primer v tekstilni in agroživilski industriji, ali endokrinih motilcih, kot so tisti v farmacevtski industriji in kmetijstvu, je treba njihovo širjenje v okolju zmanjšati pri viru in določiti omejitve, ki v površinskih in podzemnih vodah ne smejo biti presežene zaradi njihovega vpliva na ekosisteme, zlasti v prehranskih verigah, ki vključujejo ljudi. V ta namen bi bilo treba končno zagotoviti sredstva, da se dolgoročno določijo tudi pragovi za učinek „koktajla“ teh snovi, različnih snovi, ki se že spremljajo, in njihovih stranskih proizvodov razgradnje.

3.2.2   Podzemne vode

(a)

Na področju zakonodaje o vodah so določbe iz Direktive o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (21), ki urejajo povračilo stroškov za različne kategorije uporabnikov, internalizacijo zunanjih učinkov in določanje cen na podlagi stroškov, premalo zavezujoče in natančne, da bi lahko zagotovile zadosten učinek.

(b)

S podnebnimi spremembami se lahko pojavijo težave s podzemnimi vodami, saj na nekaterih mestih urbanistično načrtovanje in kmetijske prakse povzročijo neželeno prekinitev vodnega kroga, povezano s pozidavo tal ali šibko biološko aktivnostjo tal, kar namesto naravnega pronicanja, čiščenja in skladiščenja vode pospešuje površinsko odtekanje vode, erozijo in blatne plazove. Da se prepreči nadaljnje poslabšanje teh pojavov, bi morala EU končno sprejeti zakonodajo za spodbujanje živih tal, katerih prednost bi bila tudi sočasno odzivanje na probleme, povezane s kakovostjo in količino razpoložljive vode za ekosisteme, prehrano ljudi ter kmetijske in industrijske dejavnosti.

(c)

Zaradi vloge pri ustvarjanju padavin z evapotranspiracijo ter pri filtriranju, čiščenju in skladiščenju vode v tleh in podtalnici bi bilo treba gozdovom, živim mejam ter v manjši meri trajnim travinjem in površinam, ki se dolgoročno obdelujejo brez oranja, nameniti več pozornosti in zagotoviti, kolikor je to mogoče, da bodo take površine prisotne in razpršene po vsej Evropi. To je še toliko bolj pomembno, ker v veliki meri pomagajo tudi drugim živim bitjem, med njimi številnim spremljevalcem kultur, pri soočanju z vročinskimi valovi ter drugimi skrajnimi in vse pogostejšimi vremenskimi pojavi.

3.2.3   Direktiva o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike

Zaradi boljšega izvajanja okvirne direktive o vodah bi bilo treba njeno besedilo o nekaterih vidikih, ki so delno obravnavani zgoraj, spremeniti v skladu z naslednjimi točkami:

(a)	Status vode v preambuli „voda ni kot ostali tržni proizvodi“ je treba nadomestiti z „voda ni tržni proizvod“.

(b)	Glede na stanje voda v Evropi je treba na podlagi preventivnega in previdnostnega načela odpraviti vse izjeme, na primer v členih 4(5) ali 7(4).

(c)	Zaradi stanja voda je treba za vse projekte, ki bi lahko vplivali na vodo in vodno okolje, zahtevati presojo vplivov na okolje. Zato je treba črtati „poenostavljeni postopek presoje tveganja“ (člen 16).

(d)

Pregledati je treba načelo „onesnaževalec plača“, zlasti njegove načine uporabe, in sicer: — s spremembo člena 9: namesto „Države članice upoštevajo načelo povračila stroškov storitev za rabo vode, skupaj z okoljskimi stroški in stroški virov, ob upoštevanju ekonomske analize, izvedene po Prilogi III, in zlasti skladno z načelom ‚plača povzročitelj obremenitve‘“ bi bilo treba zapisati: „Države članice uveljavijo povračilo neposrednih in posrednih stroškov v zvezi z vplivom človekovega delovanja na vodo v skladu z načelom ‚plača povzročitelj obremenitve‘“, — s črtanjem izjem iz člena 9(4), — z vključitvijo vseh sektorjev, in sicer z natančnejšo opredelitvijo treh področij (kmetijstvo, industrija, gospodinjstva), za katere države članice določijo pravila za preprečevanje eksternalizacije stroškov. V letnem poročilu bi se po sektorjih opredelili pogoji za izvajanje tega procesa.

(e)	Tudi vse izraze tipa „zagotovijo, da“ ali „omogočijo“ je treba nadomestiti z dejansko obveznostjo (na primer v členu 11(5) ali členu 14(1)).

(f)	Prav tako je treba znižati mejne vrednosti onesnaževal, tudi v kombinaciji z drugimi direktivami (na primer o nitratih, kemikalijah itd.), in posodobiti prednostne snovi (na primer z vključitvijo perfluoriranih spojin, nanotehnologije itd.).

(g)	Izboljšati je treba udeležbo javnosti (člen 14), zlasti pri načrtovanju. Sodelovanje javnosti je treba razširiti na programe osnovnih in dopolnilnih ukrepov ter na vse predhodne upravne nadzore.

(h)	V zvezi s spori (člen 23) je treba dodati, da morajo države članice v skladu z Aarhuško konvencijo uvesti pravila in postopke, ki bodo javnosti zagotavljala pravna sredstva v sporih glede vode.

3.3   Izvajanje okoljske zakonodaje Evropske unije na področju odpadkov

V oceni učinka nedavno sprejete zakonodaje o odpadkih je bilo opredeljenih več težav z izvajanjem: pravna/regulativna vprašanja in tudi vprašanja povezana z upravljanjem in krepitvijo ozaveščenosti. Pomanjkljivosti pri izvajanju okvirne direktive o odpadkih so pogosto posledica pomanjkanja gospodarskih instrumentov, npr. takih, s katerimi bi recikliranje postalo privlačnejše od odlaganja odpadkov. Vendar lahko vzpostavitev takih gospodarskih instrumentov povzroči težave občinam. Lokalni organi pogosto nimajo zmogljivosti za prenos evropskih ukrepov in instrumentov na lokalno raven, kar kaže na problem upravljanja. Izvrševanje je prav tako velik problem v več državah članicah. EESO priznava, da si je Komisija v zadnjih letih skupaj z državami članicami prizadevala za obravnavo pomanjkljivosti pri izvajanju, na primer z zagotavljanjem tehnične podpore in posebnih smernic o tem, kaj bi bilo treba spremeniti, prek ukrepov za spodbujanje skladnosti, izvedenih v letih 2012 in 2015.

Nedavno sprejeti zakonodajni predlogi o odpadkih bi morali rešiti nekatere težave pri izvajanju in prispevati k uresničevanju cilja trajnostnega razvoja 12 o trajnostni potrošnji in proizvodnji, vendar je treba vprašanja v zvezi z upravljanjem in izvrševanjem še vedno reševati na nacionalni ravni. EESO je skupaj s Komisijo vzpostavil evropsko platformo deležnikov za krožno gospodarstvo, ki je že dosegla pomembne rezultate, in sicer olajšanje zbiranja odpadkov ter izmenjavo in razširjanje strokovnega znanja in izkušenj ter dobrih praks med različnimi zainteresiranimi stranmi. Ta platforma je ključno orodje, ki ga je treba še bolj izkoristiti za spodbujanje izvajanja zakonodaje EU na tem področju.

3.3.1   Preprečevanje nastajanja odpadkov

(a)

Nedavni pregled politike o odpadkih (22) je priložnost za močno podporo ukrepom za zmanjšanje naših potreb pri viru (tudi naše povpraševanje po surovinah in sekundarnih surovinah) ter nastajanja novih odpadkov, zlasti tistih, ki so nevarni za ekosistem in človekovo zdravje. To pomeni, da moramo razmisliti o naših potrebah ter o stvareh, ki jih proizvedemo, in njihovi zasnovi, da bodo uporabne dlje in jih bo mogoče preoblikovati z najmanjšo možno izgubo materiala, kar bo na splošno vplivalo na okolje, energetsko neodvisnost in gospodarsko vzdržnost.

(b)	Že pri zasnovi naših izdelkov je treba izločiti strupene in nevarne sestavine, ki lahko otežijo prihodnje recikliranje, da bi tako „odpadke“ nadomestili s „trajnostnimi materiali“ in krožnim gospodarstvom.

(c)	V zvezi z embalažo bi morala prevladovati zmernost, poleg tega pa bi bile koristne čim večje, postopne in obvezne spremembe, da se prepreči izkrivljanje konkurence na področju različnih sistemov vračanja in ponovne uporabe, ki že obstajajo oziroma bodo še razviti.

(d)	Preprečevanje nastajanja odpadkov je odvisno tudi od tega, ali je družba sposobna zagotoviti ponovno uporabo in popravilo izdelkov. Zato je potrebna ambiciozna zakonodaja EU, ki ne bo omejena na prostovoljne ukrepe, temveč bo določala zavezujoče cilje, ki jih je treba izpolniti.

(e)	EU si mora zadati bolj ambiciozne cilje za povečanje učinkovitosti rabe virov v naših proizvodnih sistemih, da bi gospodarski razvoj ločili od porabe naravnih virov in posledičnih vplivov na okolje.

3.3.2   Ravnanje z odpadki

(a)

Za vzpostavitev in ohranitev zaupanja prebivalstva, tako proizvajalcev kot potrošnikov, je treba zlasti s stalnim upoštevanjem najnovejših znanstvenih spoznaj v prihodnje preprečiti kakršen koli škandal v zvezi s krožnim gospodarstvom, zlasti na področju zdravja, ki bi lahko bil povezan s koncentracijo ali razpršitvijo onesnaževal v recikliranih materialih (na primer brom ali endokrini motilci) ali v okolju (nanomateriali ali mikroplastika).

(b)	Tak pristop bo toliko bolj verodostojen in učinkovitejši, če bo za izboljšanje stopnje recikliranja vseh vrst materialov sledljivost njihovih sestavin vzpostavljena že v fazi njihove proizvodnje in če bo zagotovljena čim večja preglednost na poti do njihovega prvega stika s potrošnikom.

(c)

To pomeni, da je treba v Evropski uniji tako za reciklirane kot za neobdelane materiale zagotoviti enako raven varstva zdravja ljudi in okolja. Pri recikliranih materialih ne sme biti dovoljena uporaba nevarnih kemikalij v višjih koncentracijah. Zato bi morala Evropska agencija za kemikalije pri omejevanju in določanju mejnih vrednosti za kemikalije v skladu z uredbo REACH (23) določiti enake omejitve za reciklirane materiale. Pri materialih, ki ne izpolnjujejo teh omejitev, je treba snov odstraniti ali jo opredeliti kot neprimerno za ponovno uporabo in recikliranje.

(d)	Poleg okoljsko primerne zasnove, ki bi morala veljati za pametne telefone ter druge električne in elektronske izdelke, bi morala EU oblikovati in tudi sprejeti ustrezno politiko ravnanja z odpadki na svojem ozemlju, namesto da dopušča njihov odvoz v tujino.

(e)

V skladu z analizo življenjskega kroga so vse možnosti recikliranja boljše od sežiganja (zlasti zaradi sive energije, na primer v plastiki), z izjemo lesa v nekaterih posebnih primerih in nekaterih nevarnih odpadnih proizvodov/materiala. Tako kot odlaganje je treba tudi sežiganje postopno odpraviti in določiti ambiciozne cilje na tem področju.

---

(1)  Mnenje o pregledu izvajanja okoljske politike EU (UL C 345, 13.10.2017, str. 114).

(2)  Glej opombo 1.

(3)  Mnenje o ukrepih EU za izboljšanje okoljske skladnosti in upravljanja (UL C 283, 10.8.2018, str. 83).

(4)  Glej opombo 3.

(5)  COM(2018) 10 final.

(6)  Mnenji Čist zrak za Evropo (UL C 451, 16.12.2014, str. 134) in Odprava azbesta v EU (CCMI/130) (UL C 251, 31.7.2015, str. 13).

(7)  Mnenja Akcijski načrt za naravo, ljudi in gospodarstvo (UL C 129, 11.4.2018, str. 90), Mednarodno upravljanje oceanov: prispevek EU k odgovornemu upravljanju oceanov (UL C 209, 30.6.2017, str. 60) in Kakovost vode, namenjene za prehrano ljudi (UL C 367, 10.10.2018, str. 107).

(8)  Mnenja Omejevanje uporabe nekaterih nevarnih snov (UL C 345, 13.10.2017, p. 110); Možnosti za rešitev vprašanja stičišča med zakonodajo o kemikalijah, proizvodih in odpadkih (UL C 283, 10.8.2018, str. 56); Evropska strategija za plastiko v krožnem gospodarstvu (vključno z obdelavo odpadkov z ladij) (UL C 283, 10.8.2018, str. 61); Vloga pridobivanja energije iz odpadkov v krožnem gospodarstvu (UL C 345, 13.10.2017, str. 102); Sveženj o krožnem gospodarstvu (UL C 264, 20.7.2016, str. 98).

(9)  Mnenje o dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (UL C 129, 11.4.2018, str. 65).

(10)  Glej opombi 1 in 3.

(11)  Mnenje Nov dogovor za potrošnike (UL C 440, 6.12.2018, str. 66).

(12)  Mnenji Prehod na bolj trajnostno evropsko prihodnost (UL C 81, 2.3.2018, str. 44) in Novi trajnostni ekonomski modeli (UL C 81, 2.3.2018, str. 57).

(13)  Mnenji Agenda 2030 – Evropska unija, ki si prizadeva za cilje trajnostnega razvoja na svetovni ravni (sprejeto 20. oktobra 2016) (UL C 34, 2.2.2017, str. 58), in Osrednja vloga trgovine in naložb pri uresničevanju in izvajanju ciljev trajnostnega razvoja (UL C 129, 11.4.2018, str. 27).

(14)  Mnenje Poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju v sporazumih EU o prosti trgovini (UL C 227, 28.6.2018, str. 27).

(15)  Mnenji Pariški protokol – načrt za obravnavo svetovnih podnebnih sprememb po letu 2020 (UL C 383, 17.11.2015, str. 74) in Podnebna pravičnost (UL C 81, 2.3.2018, str. 22).

(16)  http://europa.eu/rapid/press-release_IP-18-3450_sl.htm

(17)  Po navedbah Evropske agencije za okolje.

(18)  Po navedbah SZO.

(19)  Direktiva o nacionalnih zgornjih mejah emisij.

(20)  https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0048969711005730?via%3Dihub

(21)  Okvirna direktiva o vodah.

(22)  http://ec.europa.eu/environment/waste/target_review.htm

(23)  Uredba REACH – Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 396, 30.12.2006, str. 1, kot je bila spremenjena z UL L 136, 29.5.2007, str, 3).

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Evropski maloprodajni sektor, primeren za 21. stoletje

(COM(2018) 219 final)

(2019/C 110/07)

Poročevalec:	Ronny LANNOO
Soporočevalec:	Gerardo LARGHI

Zaprosilo	Evropska komisija, 18. 6. 2018
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	21. 11. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 12. 2018
Plenarno zasedanje št.	539
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	171/3/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja sporočilo Komisije o posodobitvi maloprodajnega sektorja. Odbor ponovno poudarja gospodarski in družbeni pomen maloprodajnega sektorja za vse deležnike in družbo kot celoto (1). EESO poudarja, da je že v prejšnjih mnenjih priporočil vzpostavitev odprtega gospodarskega okolja, namenjenega zagotavljanju poštene konkurence, s čimer bi ustvarili pogoje za pozitiven soobstoj velikih, srednjih, malih in mikro trgovcev na drobno ter sodelovanje med njimi.

1.2

Ohranjanje in spodbujanje raznolikosti v maloprodajnem sektorju sta ključna za izpolnjevanje potreb potrošnikov ter za zaščito in spodbujanje evropskega proizvodnega sistema. EESO zato meni, da treba doseči ravnotežje med ukrepi, ki so v korist velikim trgovcem na drobno in so v obravnavanem sporočilu zelo jasno določeni, ter ustreznimi ukrepi, s katerimi se izpolnjujejo potrebe mikro in malih podjetij.

1.3

EESO ugotavlja, da se Komisija v svojem predlogu preveč osredotoča na ceno kot vidik, ki je za potrošnike najbolj zanimiv, zanemarja pa druge ključne vidike, kot so informacije, kakovost in personalizacija izdelkov, bližina, mobilnost, krožno gospodarstvo, trajnost, razmerje med kakovostjo in ceno ter predprodajne in poprodajne storitve. Komisija bi morala diverzifikacijo izdelkov ustrezno zaščititi v korist vseh strani.

1.4

Odbor meni, da bi bilo treba pravico do ustanavljanja obravnavati v skladu z načelom subsidiarnosti in da je mogoče potrebe vseh vključenih deležnikov najbolje obravnavati z doseganjem soglasja na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

1.5

EESO zlasti meni, da nekatere ovire za svobodo ustanavljanja in nekatere omejitve opravljanja dejavnosti, kot trenutno obstajajo v nekaterih državah članicah, ovirajo ustanavljanje novih podjetij, vendar popolna liberalizacija ne zagotavlja potrebnega ravnotežja med velikimi, malimi in družinskimi podjetji.

1.6

EESO meni, da so nacionalni predpisi o odpiralnem času trgovin in delovnem času ključnega pomena pri zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev med podjetji različnih velikosti, predvsem pa pri zagotavljanju ustrezne socialne zaščite tako zaposlenim kot samozaposlenim, ob hkratnem upoštevanju spremenjenih potrošniških navad.

1.7

EESO ponavlja, da je doseganje soglasja na nacionalni ali podnacionalni ravni najboljši način za določanje odpiralnega časa ter za zadovoljevanje potreb potrošnikov po dostopu do določenih izdelkov in storitev ter želje nekaterih podjetij, da imajo trgovine odprte ob nedeljah in praznikih, pri čemer je treba zagotoviti tudi, da lahko podjetniki in zaposleni usklajujejo delo in družinsko življenje ter določen čas namenijo usposabljanju.

1.8

EESO v skladu z evropskim stebrom socialnih pravic poudarja tudi, da je treba vsem delavcem v sektorju, bodisi v spletni trgovini ali trgovini zunaj spleta, zagotoviti pošteno plačilo in kakovost dela. Zlasti opozarja na pogodbe o zaposlitvi več tisoč zaposlenih pri spletnih podjetjih, ki še vedno niso predmet kolektivnih pogajanj, ter pogodbe, ki jih s svojimi zaposlenimi sklepajo veliki trgovci na drobno in katerih edini namen je zagotovitev dodatne delovne sile ob koncih tedna, ko v trgovine pride več kupcev (zaradi česar se poveča število pogodb o občasnem delu) ali po katerih delo ob koncu tedna ali nočno delo ne šteje za nadurno delo. EESO prav tako meni, da bi se z vzpostavitvijo učinkovitega mehanizma socialnega dialoga, v katerem sodelujejo tudi mala in mikro podjetja, podjetjem zagotovile boljše razvojne priložnosti, delavcem pa boljši sistem zaščitnih ukrepov.

1.9

Odbor se strinja s Komisijo, da je treba dolgoročno spodbujati in podpirati inovacije v maloprodajnem sektorju, vseživljenjsko učenje delodajalcev in delavcev ter promocijo izdelkov. Vseeno meni, da bi moral poleg predloga Komisije ta proces v zvezi z digitalnim prehodom spremljati tudi poseben časovni načrt, za katerega bi moralo biti zagotovljeno ustrezno financiranje, poseben poudarek pa bi moral biti namenjen malim in mikro podjetjem v sodelovanju z organizacijami, ki zastopajo mala in srednja podjetja.

1.10

EESO poziva oblasti na vseh ravneh, naj v tesnem sodelovanju z vsemi deležniki pripravijo poseben akcijski načrt za prihodnost evropskega sektorja maloprodaje v 21. stoletju (tj. obveščanje, usposabljanje, financiranje, dobre prakse itd.).

2.   Kratka vsebina dokumenta Komisije

2.1

Cilj obravnavanega sporočila je z opredelitvijo dobrih praks prispevati k sprostitvi potenciala maloprodajnega sektorja za gospodarstvo EU. Zato si morajo institucije EU in države članice prizadevati za podporo konkurenčnosti sektorja v času, ko se ta spreminja zaradi hitre rasti elektronskega trgovanja in spreminjanja potrošniških navad.

2.2

Za uspešno delovanje enotnega trga je treba sprejeti ustrezne ukrepe na vseh ravneh. Maloprodajni sektor EU po produktivnosti zaostaja za drugimi sektorji, kar je posledica kopičenja davčnih predpisov na vseh ravneh in zamude pri prehodu na digitalni trg.

2.3

Trgovci na drobno se pri ustanavljanju trgovin in opravljanju dejavnosti srečujejo s številnimi omejitvami, od katerih so mnoge utemeljene z legitimnimi cilji javne politike, vendar lahko ustvarijo tudi ovire za zagonska podjetja in produktivnost.

2.4

Odpiranje novih trgovin je ključno za uspešno delovanje sektorja. Pomembno je, da lahko trgovci v zvezi z dostopom na trg izvajajo strategije, ki združujejo spletno prisotnost in prisotnost zunaj spleta. S preprostimi, preglednimi in učinkovitimi postopki ustanavljanja lahko maloprodajni sektor izboljša svojo produktivnost.

2.5

Komisija priporoča, naj države članice ocenijo in po potrebi posodobijo svoje regulativne okvire, pri čemer naj se, kjer je to ustrezno, zgledujejo po dobrih praksah, razvitih v drugih državah članicah.

2.6

Omejitve opravljanja dejavnosti običajno vplivajo predvsem na trgovce na drobno s fizičnimi prodajalnami. Javni organi bi morali oceniti usklajenost, sorazmernost in učinkovitost teh omejitev, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje kot za elektronsko trgovanje.

2.7

Stroški izpolnjevanja obveznosti znašajo od 0,4 % do 6 % letnega prometa trgovcev na drobno, kar je težko breme zlasti za mikro podjetja. Za spodbujanje razvoja maloprodajnega sektorja v končno korist potrošnikom je potreben širok pristop: poenostavitev regulativnih okvirov in zagotavljanje, da so primerni za večkanalno okolje, ter zmanjšanje preveč obremenjujočih in dragih ukrepov ter postopkov, ki veljajo za trgovce na drobno, da se zagotovi skladnost s temi pravili.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja prizadevanja Komisije za posodobitev maloprodajnega sektorja z namenom reševanja novih izzivov, povezanih z digitalizacijo in elektronskim trgovanjem.

3.2

Odbor je že v svojih prejšnjih mnenjih, zlasti v mnenju INT/682 o evropskem akcijskem načrtu za maloprodajni sektor (2), priporočil, naj se vzpostavi odprto ekonomsko okolje, ki bi zagotavljalo pošteno konkurenco med poslovnimi subjekti enake velikosti. EU bi zlasti morala vzpostaviti pogoje za raznolikost, pozitiven soobstoj in sodelovanje med velikimi, srednjimi, malimi in mikro trgovci na drobno na spletu in zunaj njega. Spodbujanje raznolikosti v maloprodajnem sektorju EU je odličen način za odzivanje na različne potrebe potrošnikov, pa tudi za zaščito in spodbujanje evropskega proizvodnega sistema.

3.3

EESO ugotavlja, da se Komisija preveč osredotoča na ceno kot vidik, ki je za potrošnike najbolj zanimiv, medtem ko bi moral biti glavni cilj zagotavljanje natančnih informacij za potrošnike (ozaveščenost potrošnikov). Potrošniki bi morali imeti možnost, da pri nakupu izdelka upoštevajo tudi druge vidike, kot so njegova kakovost, personalizacija, trajnost, mobilnost potrošnikov, bližina, razmerje med kakovostjo in ceno, predprodajne in poprodajne storitve, učinek na krožno gospodarstvo in okoljska merila. Diverzifikacija izdelkov pomeni dodano vrednost za proizvodni in maloprodajni sektor EU, zato bi jo Komisija morala ustrezno zaščititi (3).

3.4

EESO meni, da je pristop Komisije pristranski v korist velikih trgovcev na drobno in da ga je treba uravnotežiti s potrebami malih in mikro podjetij. Odbor tako meni, da je treba zagotoviti soobstoj velikih podjetij ter mikro in družinskih podjetij.

3.5

EESO se strinja, da bi lahko nekatere omejitve pravice do ustanavljanja in omejitve opravljanja dejavnosti, ki veljajo v nekaterih državah članicah, ovirale ustanavljanje in širitev novih podjetij. Kljub temu meni, da popolna liberalizacija pravice do ustanavljanja ne bi bila vsestranska rešitev. Poleg tega bi bilo treba v zvezi s tem upoštevati načelo subsidiarnosti ter doseči soglasje na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, da bi se lahko ustrezno odzvali na lokalne potrebe in potrebe vseh deležnikov.

3.6

EESO se ne strinja z negativno razlago Komisije glede sodbe v zadevi Visser. Po mnenju Odbora ta sodba potrjuje namen zakonodajalca glede direktive o storitvah, saj kodificira sodno prakso Sodišča Evropske unije v zvezi s svobodo ustanavljanja in prepoveduje le nekatere zahteve, kot je preverjanje gospodarskih potreb, hkrati pa priznava, da „cilj varstva mestnega okolja […] lahko […] pomeni nujni razlog v splošnem interesu, ki upravičuje ozemeljsko omejitev“. Te potrebe je treba uravnotežiti v skladu z načeloma sorazmernosti in subsidiarnosti.

3.7

V zvezi s tem se lahko v procesu oblikovanja enotnega evropskega trga stori veliko, da bi se poenostavili postopki za ustanovitev podjetja ter da bi bili ti postopki pregledni in enotni, pri čemer bi se upoštevale upravičene obstoječe ozemeljske omejitve, določene v skladu z načelom subsidiarnosti.

3.8

Po mnenju EESO je izredno pomembno, da se nekatera posebna ekonomska okolja ohranijo in zaščitijo, zlasti kadar so povezana z ohranjanjem nacionalne zgodovinske in umetnostne dediščine ter uresničevanjem ciljev socialne in kulturne politike; drugačen pristop bi lahko negativno vplival na lokalne skupnosti in potrošnike (4).

3.9

EESO na splošno meni, da bilo treba čezmejno širitev, razširitev in elektronsko trgovanje obravnavati kot resno možnost, podjetja v dogovoru z njihovimi združenji pa v tem procesu podpirati. Vendar to v skladu z glavnim interesom potrošnikov (večkanalna distribucija in storitve) ne more veljati za obveznost ali edini način za rast vseh podjetij. Zato je bistveno dolgoročno spodbujati in podpirati inovacijske procese, usposabljanje in promocijo izdelkov, vključno z ustreznim financiranjem malih in mikro podjetij ter organizacij, ki jih zastopajo.

3.10

Za učinkovito politiko na področju maloprodaje je treba vzpostaviti ravnotežje med dobičkonosnostjo in učinkovitostjo glede na lokacijo. Dolgoročne (srednjeročne) vidike je treba upoštevati zlasti glede fizičnih prodajaln ter njihove povezave z obstoječimi in morebitnimi prihodnjimi gradnjami (stanovanji, razpoložljivimi storitvami ipd. in s tem z obstoječimi mestnimi središči in soseskami). EESO meni, da bi morala Komisija v sodelovanju z ustreznimi nacionalnimi in regionalnimi organizacijami svoj predlog dopolniti z uvedbo strukturnih ukrepov, namenjenih vključitvi dejavnikov teritorialnega razvoja za lokalne skupnosti in mestna središča (turistična območja, lokalno prostorsko načrtovanje, gradbeni predpisi in pogoji ipd.).

3.11

EESO meni, da imajo nacionalni predpisi o odpiralnem času trgovin in delovnem času v skladu z novimi tehnološkimi rešitvami ključno vlogo pri zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev med podjetji različnih velikosti ter ustrezne socialne zaščite za zaposlene in samozaposlene, predvsem pa so ključno orodje za socialno zaščito samozaposlenih in zaposlenih.

3.12

EESO ponavlja, da je doseganje soglasja na nacionalni ali podnacionalni ravni z zadevnimi organizacijami najboljši način za določanje odpiralnega časa. Dejansko je izredno pomembno, da se zadovoljijo potrebe potrošnikov po dostopu do določenih izdelkov in storitev ter želja nekaterih podjetij, da imajo trgovine odprte ob praznikih ali zvečer, ter potrebe lastnikov mikro podjetij in njihovih zaposlenih po počitku, s čimer se zagotavlja tudi, da lahko usklajujejo delo in družinsko življenje ter določen čas namenijo usposabljanju.

3.13

EESO v skladu z evropskim stebrom socialnih pravic poudarja tudi, da je treba vsem delavcem v sektorju, bodisi v spletni trgovini ali trgovini zunaj spleta, zagotoviti pošteno plačilo in kakovost dela. Zlasti opozarja na pogodbe o zaposlitvi več tisoč zaposlenih pri spletnih podjetjih, ki še vedno niso predmet kolektivnih pogajanj, ter pogodbe, ki jih s svojimi zaposlenimi sklepajo veliki trgovci na drobno in katerih edini namen je zagotovitev dodatne delovne sile ob koncih tedna, ko v trgovine pride več kupcev (zaradi česar se poveča število pogodb o občasnem delu) ali po katerih delo ob koncu tedna ali nočno delo ne šteje za nadurno delo. EESO prav tako meni, da bi se z vzpostavitvijo učinkovitega mehanizma socialnega dialoga, ki vključuje tudi mala in mikro podjetja, podjetjem zagotovile boljše razvojne priložnosti, delavcem pa boljši sistem zaščitnih ukrepov.

3.14

EESO pozdravlja priporočilo, naj javni organi malim podjetjem olajšajo uvajanje digitalnih tehnologij. Vendar to ne sme biti edina možnost. Tradicionalne trgovine ostajajo ključne ne le za rast v EU, temveč tudi zaradi socialne kohezije, zlasti v lokalnih skupnostih in za potrošnike, ki se ne znajdejo v digitalnem okolju. Zato bi morala trgovanje na spletu in trgovanje zunaj spleta soobstajati. V zvezi s tem EESO meni, da Komisija podcenjuje težave, s katerimi se pri elektronskem trgovanju in tovrstnem ustvarjanju dobička spopadajo mala in mikro podjetja.

3.15

EESO se strinja s Komisijo, da je treba delodajalcem, ki se želijo ukvarjati z elektronskim trgovanjem, omogočiti kakovostno usposabljanje. Kljub temu meni, da je položaj bolj zapleten ter da se mala in srednja podjetja, zlasti mala in mikro podjetja, spopadajo z več izzivi, kot so a) spreminjanje in prilagajanje njihove notranje organizacije, b) znanje tujih jezikov, c) pridobivanje in razumevanje pravnih in upravnih informacij, d) vzpostavitev učinkovitega in konkurenčnega sistema dostave ter e) odpravljanje davčnega in socialnega dampinga na ravni EU (goljufije na področju DDV, ponarejanje ipd.). EESO zato poziva Komisijo in države članice, naj mala in srednja podjetja ter njihova združenja vseskozi podpirajo pri prehodu na elektronsko trgovanje s širokim pristopom, ki upošteva vse pogoje, potrebne za ustanavljanje uspešnih spletnih podjetij.

3.16

EESO meni, da je elektronsko trgovanje za številna mala in srednja podjetja lahko pomembna priložnost. Poleg tega opozarja, da je Komisija pred kratkim objavila prvi predlog za ureditev razmerij med platformami in podjetji na digitalnem trgu. Ukrep je osredotočen na preglednost, vendar ne odpravlja nekaterih pogostih zlorab, ki ovirajo pošteno konkurenco med komercialnimi uporabniki in velikimi spletnimi platformami (npr. klavzule o pariteti cen, davčni damping, različno obdavčenje) (5). Odbor zato priporoča, naj Komisija ustvari enake konkurenčne pogoje, kar zadeva pošteno konkurenco na digitalnem trgu.

3.17

Po mnenju EESO je treba za zagotovitev pogojev za odpravljanje neskladnosti v znanju in spretnostih v maloprodajnem sektorju, zlasti za mikro, mala in srednja podjetja, ki neto ustvarijo največ delovnih mest, sprejeti različne ukrepe, in sicer izboljšati prepoznavanje in predvidevanje potreb po znanjih in spretnostih, vključno z usmerjanjem, izboljšati rezultate izobraževanja in usposabljanja glede na potrebe trga dela, vključno s spodbujanjem poklicnega in strokovnega izobraževanja in usposabljanja, izboljšati okvirne pogoje za učinkovitejše usklajevanje ponudbe in povpraševanja ter zagotoviti boljšo podporo za potrebe mikro, malih in srednjih podjetij po usposabljanju.

3.18

EESO pozdravlja, da Komisija namenja pozornost stroškom izpolnjevanja obveznosti, zlasti za mala podjetja, in da opozarja na premajhno ozaveščenost o posebnostih sektorja.

4.   Posebne ugotovitve

4.1

EESO Komisijo poziva k obravnavi vse večjega problema devitalizacije mestnih središč ter posledic, ki jih ima ta za družbo in okolje. Prijetnost življenja v velikih in majhnih mestih, je zlasti odvisna od preživetja številnih malih in mikro podjetij (lokalnih trgovin), ki izpolnjujejo potrebe številnih potrošnikov, vendar tvegajo, da jih bo izrinila vse večja koncentracija velikih skupin trgovcev na drobno.

4.2

EESO obžaluje, da v sporočilu nista omenjena trajnostni maloprodajni sektor ter potencialna vloga malih in mikro trgovcev na drobno v tem procesu. Vendar je potreben ugodnejši okvir, da bi ta podjetja seznanili s povezavo med trajnostnimi izbirami in konkurenčnostjo ter jim zagotovili prilagojene informacije, tehnično pomoč in potrebne kreditne sheme za izvedbo možnih izboljšav. Ker lahko mali in mikro trgovci na drobno le malo vplivajo na potrošnike in proizvajalce, jim izbir ne bi smeli vsiljevati.

4.3

V sporočilu niso obravnavane napetosti v pogodbenih razmerjih med podjetji, npr. neuravnotežene franšizne pogodbe, zamude pri plačilih in nepoštene trgovinske prakse. Zlasti vse večja koncentracija moči med velikimi trgovci v Evropi pomeni resne izzive (6). Da bi odpravili izkrivljeno konkurenco in ohranili konkurenčnost, bi moralo sporočilo obravnavati obe navedeni vprašanji.

4.4

EESO priporoča Komisiji, kot je že poudaril v mnenju „Nov dogovor za potrošnike“, naj opredeli in začne izvajati učinkovit sistem reševanja sporov, ki bo omogočal obvladovanje zlorab gospodarske moči in praks, ki izkrivljajo konkurenco.

---

(1)  Promet v letu 2016: 9 864 468,4 milijona EUR; število podjetij (v letu 2015): 6 205 080; vrednost proizvodnje (v letu 2015): 2 687 115 milijonov EUR. Leta 2016 je bilo v tem sektorju zaposlenih 33 399 447 ljudi, od tega 27 892 082 uslužbencev.

(2)  UL C 327, 12.11.2013, str. 20.

(3)  UL C 440, 6.12.2018, str. 165.

(4)  Glej opombo 2.

(5)  UL C 440, 6.12.2018, str. 177.

(6)  Glej opombo 3.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Poročilo o politiki konkurence za leto 2017

(COM(2018) 482 final)

(2019/C 110/08)

Poročevalka:

Baiba MILTOVIČA

Zaprosilo	Evropska komisija, 5. 9. 2018
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	21. 11. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 12. 2018
Plenarno zasedanje št.	539
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	188/1/9

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO izraža zadovoljstvo z zgoščenostjo in osredotočenostjo poročila za leto 2017, ki ga spremlja obsežen delovni dokument služb Komisije. Učinkovita in udejanjena politika konkurence je temelj trajnostnega tržnega gospodarstva, saj lahko zagotovi enake konkurenčne pogoje za proizvajalce izdelkov in ponudnike storitev, zaupanje potrošnikov in spodbujanje konkurence ter uresničuje temeljne socialne cilje, kot je potrošnikova svoboda izbire, pa tudi politične cilje, kot sta dobrobit evropskih državljanov in spodbujanje povezovanja evropskega trga. Pomembno vlogo ima tudi v odnosih s tretjimi državami, saj spodbuja pozitivno dinamiko na poslovnem, okoljskem in socialnem področju mednarodne politike.

1.2

V poročilu za leto 2017 je velik poudarek namenjen skladnosti s predpisi in izvrševanju, poleg tega pa so v njem predstavljeni primeri odločnega ukrepanja Komisije. Potrošniki ter mala in srednja podjetja so pogosto v slabšem položaju, ker morda velika podjetja zlorabljajo svoj prevladujoči položaj na trgu, zato so ukrepi za odpravo protikonkurenčnih praks nadvse dobrodošli.

1.3

Zaradi naraščanja protikonkurenčne dejavnosti na trgih EU so organi držav članic, pristojni za konkurenco, vse bolj pomembni za dosledno izvajanje konkurenčnega prava. Z direktivo o Evropski mreži za konkurenco plus (ECN+), ki naj bi organom držav članic, pristojnim za konkurenco, omogočila večjo učinkovitost, se krepijo nacionalne zmogljivosti na tem področju.

1.4

Okrepitev avtonomnosti nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, in zagotavljanje ustreznih sredstev sta bistvenega pomena. Za učinkovito delo so potrebni dejanska neodvisnost, strokovno znanje in usposabljanje, zato je treba uporabo direktive ECN+ pozorno spremljati, da se to doseže. Spodbujati je treba preventivne ukrepe za preprečevanje protikonkurenčnega ravnanja in povečati kazni, da bodo od njega učinkovito odvračale.

1.5

EESO se strinja s Komisijo glede področja zasebnopravnega uveljavljanja pravil varstva konkurence in je mnenja, da bi morali pravni sistemi vseh držav članic omogočati skupinske tožbe. Komisija bi morala še naprej spremljati učinkovitost kolektivnih pravnih sredstev pri kršitvah konkurenčnega prava v različnih državah članicah in po potrebi sprejeti nadaljnje ukrepe. V zvezi s tem predlog Komisije o zastopniških tožbah, vključen v sveženj o novem dogovoru za potrošnike, vzbuja razočaranje.

1.6

Upoštevati je treba nadaljnje predloge o franšizingu, ki jih je treba vključiti v uredbo o skupinskih izjemah (1) za ponovno vzpostavitev poslovnega in pogodbenega ravnovesja med franšizojemalci in franšizodajalci.

1.7

Preučiti je treba morebitne primere obsežnih parakomercialnih dejavnosti lokalnih oblasti, ki morda dobivajo javne subvencije in s tem omogočajo nepošteno konkurenco, da se ugotovi, ali je treba prilagoditi pravila o državni pomoči ali druge instrumente.

1.8

Glede direktive o zaščiti žvižgačev se priporoča, naj se pri njenem prenosu in izvajanju v okviru nacionalne zakonodaje zagotovi, da imajo žvižgači stalen dostop do predstavnikov sindikatov in v vseh okoliščinah popolno zaščito.

1.9

V povezavi z izvrševanjem konkurenčnega prava se predlaga, da bi se s podrobno analizo praks energetskih regulatorjev v vseh državah članicah, ki bi jo v sodelovanju s CEER in ACER izvedla Komisija, lahko opredelili ukrepi za odpravo omejevalnih praks, ki še naprej škodujejo potrošnikom.

1.10

Z novim pregledom delovanja verige distribucije živil v prihodnjih poročilih o politiki konkurence se lahko ugotovijo in predlagajo rešitve glede ukrepanja proti nadaljnjemu in morda neustreznemu uveljavljanju tržne moči prevladujočih trgovcev na drobno.

1.11

V digitalnem gospodarstvu obstaja vrsta protikonkurenčnih praks, nenehno pa se porajajo tudi nove. Odbor je zaskrbljen, da za spremljanje tega naglo razvijajočega se in finančno živahnega sektorja ni na voljo dovolj sredstev, zato poziva, da se v okviru večletnega finančnega okvira temu namenijo posebna sredstva.

1.12

Tudi izven neposrednega področja politike konkurence je več dejavnikov, ki povzročajo zaskrbljenost zaradi možnosti izkrivljanja trga: gre za velike razlike med državami članicami glede politike obdavčitve dohodka pravnih oseb, zaposlovalne prakse, znane kot socialni damping, prakse iz gospodarstva priložnostnih del ter vprašanja, povezana s krožnim gospodarstvom in globalno gospodarsko vzdržnostjo. Odbor poziva Komisijo, naj uporabi vsa svoja pooblastila in zmogljivosti ter zagotovi, da se ta siva področja, kjer obstajajo protikonkurenčna ravnanja, po možnosti spremljajo, razčistijo in odpravijo.

1.13

Konkurenčno pravo je eden od najstarejših delov pravnega reda EU, ni pa vedno kos izzivom tega stoletja. Obsežen in sistematičen pregled konkurenčnega prava EU bi zlasti koristil umetnemu ločevanju trga od socialnega in okoljskega področja, pri čemer bi bilo treba upoštevati gospodarske, okoljske in socialne cilje.

2.   Kratka vsebina poročila o politiki konkurence za leto 2017

2.1

Politika konkurence je osnova enotnega trga ter je v veljavi od Rimske pogodbe in ustanovitve Evropske unije, kot jo poznamo danes. Vzpostavljena je bila z okvirom, določenim v členih 101 in 102 PDEU, v katerih sta pojasnjena njena vsebina in obseg.

2.2

Leta 2017 so bili izvedeni posebni ukrepi v korist potrošnikov in evropske industrije na ključnih področjih: digitalno gospodarstvo, energija, farmacevtski in agrokemijski sektor, mrežne gospodarske panoge in finančni trgi. V tem povzetku so poudarjene glavne točke poročila, ki je povzetek obsežnega dela v več gospodarskih sektorjih.

2.3

Politiko je treba zapisati v pravilih, pravila pa je treba izvajati. Evropska komisija je ustanovni član Mednarodne mreže za konkurenco in je dejavna tudi v okviru vseh mednarodnih organizacij, ki delujejo na področju konkurence, vključno z OECD, UNCTAD, STO in Svetovno banko. Komisija zlasti tesno sodeluje z nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco, in je predlagala nova pravila v obliki direktive (2), da bodo lahko učinkoviteje izvajali protimonopolna pravila EU.

2.4

Pomembno je, da imajo posamezniki, ki vedo za obstoj ali delovanje kartela ali druge vrste kršitev protimonopolnih pravil, možnost, da tovrstne prakse prijavijo. Zdaj je žvižgačem na voljo novo orodje za anonimno prijavo, ki to olajša in se aktivno uporablja.

2.5

Poenostavljene so bile zahteve glede obveščanja o ukrepih manjših in manj problematičnih državnih pomoči ter uvedene oprostitve, 24 držav članic pa se je pridružilo platformi Transparency Award Module (modul za preglednost dodeljevanja državne pomoči), ki zagotavlja informacije o državnih pomočeh.

2.6

Na koncentriranih trgih se strogo izvajajo pravila konkurence. Komisija je v farmacevtskem sektorju opravila prvo preiskavo v zvezi s pomisleki o praksah oblikovanja previsokih cen v farmacevtski industriji; pregledala je več združitev v agrokemijskem sektorju in prepovedala združitev v cementni industriji, s katero bi se zmanjšala konkurenca.

2.7

V energetskem sektorju so bili sprejeti izvršilni ukrepi glede državne pomoči in mehanizmov zmogljivosti, preiskava poslovnih praks podjetja Gazprom v Srednji in Vzhodni Evropi pa se nadaljuje s predhodno ugotovitvijo, da gre za kršitev protimonopolnih pravil EU.

2.8

Na področju prometa so bili pregledani prevzemi v letalskem sektorju, pri čemer so bila ugotovljena protikonkurenčna ravnanja v železniškem prometu v Litvi, čemur so sledile kazni in popravni ukrepi, zagotovitev državne pomoči v prometnem sektorju v Grčiji in Bolgariji pa je bila odobrena. Pri podjetju Scania je bil izveden protikartelni ukrep glede cestnega prevoza blaga, več podjetij v sektorju avtomobilskih delov pa je prejelo visoke kazni.

2.9

Z razširitvijo uredbe o splošnih skupinskih izjemah na letališča in pristanišča se je olajšala zagotovitev ustrezne državne pomoči.

2.10

Komisija je v svoji preiskavi predlagane združitve med Deutsche Börse in London Stock Exchange Group ugotovila, da bi se s tem ustvaril monopol, zato jo je prepovedala.

2.11

Politika konkurence EU se bo morala konstruktivno in ustvarjalno odzvati na izziv, ki ga prinaša izstop Združenega kraljestva iz EU. V skladu z navodili Evropskega sveta mora vsak prihodnji trgovinski sporazum zagotoviti enake konkurenčne pogoje, zlasti v smislu konkurence in državne pomoči.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO pozdravlja poročilo za leto 2017, ki vsebuje več primerov osredotočanja Komisije na koristi in varstvo potrošnikov. Posledica tega pristopa ni le krepitev povezovanja enotnega trga, temveč tudi krepitev gospodarskega razvoja in povezanih ciljev socialne politike.

3.2

V zadnjem letu je bil v mnenjih EESO pogosto poudarjen pomen učinkovite in uporabne politike konkurence. Merila za dobrobit in koristi potrošnikov, skupaj z ohranitvijo učinkovite strukture konkurence, zagotavljajo podlago za obravnavo izkoriščanja, izključevalnih ravnanj in omejevalnih sporazumov. S spodbujanjem dobre gospodarske prakse trdna politika konkurence spodbuja krepitev evropskih podjetij na konkurenčnih svetovnih trgih in se zavzema za socialne cilje, na katerih temelji.

3.3   Emisije iz vozil

3.3.1

EESO v svojem mnenju o ukrepih EU za izboljšanje okoljske skladnosti in upravljanja (3) ugotavlja, da nezadostno spoštovanje mehanizmov za zagotavljanje okoljske skladnosti in upravljanja žal povzroča nelojalno konkurenco in gospodarsko škodo. Odbor ugotavlja, da sta skladnost in spoštovanje pravne države bistvenega pomena za močno politiko konkurence.

3.3.2

V zvezi s tem je Odbor zadovoljen, da je predhodna preiskava Komisije v zvezi z morebitnim kartelom, ki vključuje podjetja BMW, Daimler, Volkswagen, Audi in Porsche, in sicer glede tega, ali so podjetja omejila razvoj sistemov selektivne katalitične redukcije in filtrov za delce, s čimer so morda omejila uvajanje okolju prijaznejših tehnologij, ekipo za protikonkurenčna ravnanja spodbudila k uvedbi uradne preiskave.

3.4   Kolektivna pravna sredstva

3.4.1

Odbor je seznanjen s končnim prenosom direktive o odškodninskih tožbah (4), ki delno obravnava vprašanje vzpostavitve pravnega mehanizma za kolektivne tožbe. Vendar umik predloga direktive, ki ga je pripravil GD za konkurenco v letu 2009, skupaj s predlogom, pred kratkim vključenim v sveženj o novem dogovoru za potrošnike, kaže na pomanjkanje politične volje za sprejetje pomembnih ukrepov za vzpostavitev resnično učinkovitega okvira za zastopniške tožbe na evropski ravni. EESO zato poziva Komisijo, naj še naprej spremlja učinkovitost mehanizmov kolektivnih tožb za kršitve konkurenčnega prava v različnih državah članicah in naj po potrebi sprejme nadaljnje ukrepe.

3.5   Franšizing v maloprodajnem sektorju

3.5.1

EESO ugotavlja, da vse večji problem predstavljajo franšizne pogodbe v maloprodajnem sektorju, kar ima lahko resne posledice za konkurenco. Zaradi večjega spora med nizozemskim franšizodajalcem HEMA in več franšizojemalci glede obstoječih pogodb in dela zaslužka od internetne prodaje je na primer prišlo do odpovedi franšiznih pogodb. Odbor poziva Komisijo, naj preuči ta primer in predstavi dodatne predloge o franšizingu, ki bi jih bilo mogoče vključiti v uredbo o skupinskih izjemah za ponovno vzpostavitev poslovnega in pogodbenega ravnotežja med franšizojemalci in franšizodajalcem.

3.6   Subvencije na ravni lokalnih oblasti

3.6.1

V več državah članicah lokalne oblasti za razvoj poslovnih dejavnosti uporabljajo sredstva ali objekte v javni lasti. Če je prisoten element subvencije, lahko to povzroči nelojalno konkurenco. Mala in srednja podjetja v gostinskem in turističnem sektorju se na primer srečujejo s subvencioniranimi dejavnostmi v menzah športnih klubov, rekreacijskih centrov itd. Lokalne oblasti imajo v lasti klube in društva ali jim ponujajo javna sredstva, pri čemer so ti subjekti pogosto oproščeni plačila DDV in so upravičeni do socialnih premij, kot je prostovoljno delo. Te parakomercialne dejavnosti so pogosto organizirane (v smislu prometa in prihodkov) kot običajne poslovne dejavnosti. Odbor poziva Komisijo, naj ta pojav spremlja in preveri, ali se pravila o državni pomoči lahko prilagodijo ali drugi instrumenti razvijejo na ravni EU, da bi uredili te lokalne dejavnosti, ki so v nekaterih primerih celo subvencionirane s sredstvi EU.

3.7   Informacije o državni pomoči

3.7.1

Razpoložljivost in uporaba platforme Transparency Award Modul (modul za preglednost dodeljevanja državne pomoči) je posebej dobrodošla, saj zainteresiranim stranem (Komisiji, konkurentom in širši javnosti) omogoča preverjanje skladnosti državne pomoči s pravili. Doslej je bilo objavljenih približno 30 000 dodelitev pomoči.

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Direktiva ECN+

4.1.1

EESO je zadovoljen, da je v poročilu poseben poudarek namenjen izvrševanju, in ob tej priložnosti ponovno izraža svoje mnenje (5) o direktivi (6) ECN+, ki omogoča večjo učinkovitost organov, pristojnih za konkurenco.

4.1.2

Odbor je že izrazil svoje mnenje, da bi bila na tem področju uredba lahko učinkovitejši zakonodajni instrument, vendar priznava potrebo po sorazmernosti. Poleg tega mora politika konkurence zagotavljati enake možnosti, organi, pristojni za konkurenco, pa morajo imeti na razpolago pravne ukrepe in instrumente, ki so potrebni za boj proti skrivnim kartelom.

4.1.3

Čeprav bi morala direktiva ECN+ zagotoviti neodvisnost, sredstva in učinkovito zbirko orodij za izvrševanje, vprašanja o avtonomiji in zmogljivostih organov, pristojnih za konkurenco, ostajajo nerešena. Za učinkovito delo so potrebni resnična neodvisnost, strokovno znanje in usposabljanje. Spodbujati je treba preventivne ukrepe za preprečevanje protikonkurenčnega ravnanja in povečati kazni, da bodo od njega učinkovito odvračale. Organi, pristojni za konkurenco, morajo prav tako imeti pravico, da sami sprožijo sodne postopke.

4.2   Zaščita žvižgačev

4.2.1

Glede obveščanja javnosti o pravilih konkurence je potrebno še nekaj dela. Tako se bo povečala učinkovitost novih orodij, ki so na voljo za poročanje o kršitvah, kot je orodje za žvižgače. Čeprav EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da se to orodje redno uporablja, ima veliko pomislekov v zvezi s predlagano direktivo, katere cilj je okrepiti zaščito žvižgačev (7).

4.2.2

EESO želi Komisijo opozoriti na svoje mnenje o tej direktivi (8), v katerem priporoča, da področje uporabe te direktive ne sme biti omejeno na skladnost s pravom EU, temveč mora biti precej širše in mora vključevati skladnost z nacionalnim pravom.

4.2.3

Prav tako je pomembno omeniti vključitev pravic delavcev ter kot primer pravnih oseb omeniti predstavnike sindikatov in nevladnih organizacij. Žvižgači morajo imeti dostop do predstavnikov sindikatov v vseh fazah postopka.

4.3   Digitalno gospodarstvo

4.3.1

EESO ugotavlja, da je bila konec leta 2017 sprejeta nova uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov (9), ki bi morala zagotoviti boljše usklajevanje med potrošniškimi mrežami, da bi se lahko izvrševali ukrepi preprečevanja čezmejnih protikonkurenčnih praks. Uredba na primer določa prakse geografskega blokiranja v sektorju elektronskega trgovanja, ki je po svoji naravi čezmejno vprašanje. Evropski potrošniški centri so to vprašanje obravnavali več let, pri čemer so zbirali čezmejne primere in prakse. Skupaj z Evropsko mrežo za konkurenco in mrežo za sodelovanje na področju varstva potrošnikov se zdaj pričakujejo bolj usklajeni izvršilni ukrepi.

4.3.2

Na naglo rastočem področju digitalnega gospodarstva se nenehno porajajo najrazličnejše druge protikonkurenčne prakse. Z uporabo zapletenih algoritmov, na primer, se lahko cena prilagodi glede na podatke o potencialnem kupcu, zbrane iz različnih spletnih virov, podjetja pa se lahko z njihovo pomočjo tudi lotevajo nedovoljenega spletnega dogovarjanja. Komisija mora imeti na voljo ustrezne proračunske vire, da bo lahko te prakse spremljala in jih preprečevala.

4.4

EESO meni, da bi bilo boljše sodelovanje med organi, pristojnimi za konkurenco, in potrošniškimi organizacijami koristno za obe strani, zlasti ker imajo nacionalne potrošniške organizacije zelo dobro izhodišče za obveščanje organov, pristojnih za konkurenco, o domnevnih kršitvah. Dejansko lahko na podlagi lastne obravnave pritožb oblastem zagotovijo dragocene podatke.

4.5

Energetska unija lahko spodbudi stalen proces zagotavljanja lojalne konkurence v energetskem sektorju EU, ki je še vedno območje s širokim razponom cen za potrošnike in industrijo, kjer je mogoče omejiti tržne možnosti. EESO meni, da bo podrobna analiza regulativnih praks, ki se zelo razlikujejo med državami članicami, podlaga za konstruktiven dialog pri reševanju neskladij, pri čemer morajo to analizo skupaj izvesti organi za varstvo konkurence, nacionalni energetski regulatorji in Komisija. Pri tem se bodo lahko ugotovili pomanjkanje izbire in omejevalna ravnanja, na primer v sistemih daljinskega ogrevanja.

4.6

Stalen problem je neustrezno uveljavljanje tržne moči v maloprodajnem živilskem sektorju. Komisija postavlja vprašanje, ali so verige velikih trgovcev na drobno pridobile preveliko pogajalsko moč (v dvostranskih pogajanjih z dobavitelji) in kupno moč (na splošno na trgu) zaradi svoje dvojne vloge kupcev in konkurentov (z zasebnimi znamkami) (10). Odbor poziva k ukrepanju v skladu z nedavnim mnenjem o tej temi (11) in ponavlja svoje priporočilo, da naj Komisija v prihodnja poročila o politiki konkurence vključi spremljanje delovanja verige distribucije živil.

4.7   Konkurenčno pravo in širši javni interes

4.7.1

Izkrivljanje trga lahko povzroči tudi vrsta dejavnikov, ki ne sodijo na ozko področje politike konkurence. Gre za velike razlike med državami članicami glede politike obdavčitve dohodka pravnih oseb, zaposlovalne prakse, znane kot socialni damping, prakse iz gospodarstva priložnostnih del ter vprašanja, povezana s krožnim gospodarstvom in globalno gospodarsko vzdržnostjo.

4.7.2

Konkurenčno pravo, ki izvira iz ekonomskih perspektiv iz sredine 20. stoletja, mora zdaj biti kos izzivom 21. stoletja. Začeti bi morali obsežen in sistematičen pregled konkurenčnega prava EU, da bi se preseglo umetno ločevanje trga od socialnega in okoljskega področja, pri čemer je treba upoštevati gospodarske, okoljske in socialne cilje.

4.7.3

EESO je prepričan, da je treba kot cilje javnega interesa pri izvajanju konkurenčnega prava poleg interesov potrošnikov upoštevati tudi zaveze EU glede ciljev trajnostnega razvoja in Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah.

4.7.4

Priznati je treba posledice koncentracij na trgu na prihodnje rodove potrošnikov in proizvajalcev. Presoditi bi bilo treba različne modele izračunavanja škodljivih dolgoročnih posledic, kot se na primer že izvaja pri javnem naročanju z izračunom stroškov v življenjski dobi.

4.8

EESO je v več nedavnih mnenjih (12) pozval h krepitvi ukrepov za pravično obdavčitev, ki jih izvaja Evropska komisija (glede multinacionalk in posameznikov), saj veliko vprašanj ostaja nerešenih, med drugim v zvezi z bojem proti davčnim goljufijam, davčnimi oazami, agresivnim davčnim načrtovanjem in nepošteno davčno konkurenco med državami članicami.

4.9

Še naprej prihaja do znatnega izkrivljanja trga, ki je posledica zelo različnih sistemov obdavčitve dohodkov pravnih oseb med državami članicami, pri čemer stopnja obdavčitve dohodkov pravnih oseb znaša med 9 in 35 %, v nekaterih državah pa v kategorijah, kot so pravice intelektualne lastnine, obstajajo celo nižje stopnje obdavčitve. Ker je davčna politika v nacionalni pristojnosti, bo EU s politiko konkurence vedno težko zmanjševala povzročena izkrivljanja.

4.10

Direktiva proti izogibanju davkom, ki se mora s prenosom v nacionalno pravo držav članic začeti izvajati s 1. januarjem 2019, določa pravila proti praksam izogibanja davkom, ki neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga in vsebuje elemente, ki naj bi preprečevali nekatere različne nacionalne pristope, kar je treba pozdraviti.

---

(1)  Uredba Komisije (EU) št. 330/2010 (UL L 102, 23.4.2010, str. 1).

(2)  http://ec.europa.eu/competition/antitrust/proposed_directive_sl.pdf.

(3)  UL C 283, 10.8.2018, str. 69.

(4)  Direktiva 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil (UL L 349, 5.12.2014, str. 1).

(5)  UL C 345, 13.10.2017, str. 70.

(6)  Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o krepitvi vloge organov držav članic, pristojnih za konkurenco, da bodo učinkoviteje izvajali pravila konkurence in zagotavljali pravilno delovanje notranjega trga (COM(2017) 142 final).

(7)  Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije (COM(2018) 218 final).

(8)  Mnenje EESO o krepitvi zaščite žvižgačev na ravni EU. Poročevalka: Franca Salis-Madinier (UL C 62, 15.2.2019, str. 155).

(9)  Uredba (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 345, 27.12.2017, str. 1).

(10)  Delovni dokument služb Komisije, SWD(2018) 349 final.

(11)  UL C 283, 10.8.2018, str. 69.

(12)  UL C 262, 25.7.2018, str. 1; UL C 197, 8.6.2018, str. 29; UL C 81, 2.3.2018, str. 29.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Sveta o spremembi Uredbe Sveta (EU) 2015/1588 z dne 13. julija 2015 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije za določene vrste horizontalne državne pomoči

(COM(2018) 398 final – 2018/0222 (NLE))

(2019/C 110/09)

Poročevalec:

Jorge PEGADO LIZ

Zaprosilo	Evropska komisija, 12. 7. 2018
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	21. 11. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 12. 2018
Plenarno zasedanje št.	539
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	205/3/4

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO je seznanjen s predlogom uredbe o spremembi Uredbe (EU) 2015/1588 z dne 13. julija 2015 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije za določene vrste horizontalne državne pomoči (COM(2018) 398 final), katere cilj je dodati dve novi vrsti pomoči v pooblastitveno uredbo, kar Komisiji omogoča, da sprejme skupinske izjeme (Uredba Sveta (EU) 2015/1588 (1) z dne 13. julija 2015).

1.2

EESO meni, da je ta predlog v okviru vrste novih predlogov, ki se nanašajo zlasti na naslednji večletni finančni okvir, potreben in pravočasen ter da je bistvenega pomena za učinkovito delovanje številnih ukrepov, predvidenih v teh novih pobudah. Predlog zagotavlja, da bo imela Komisija pomembno vlogo pri izboru s finančno pomočjo podprtih projektov v skladu s skupnim interesom Unije ter da bo javna podpora dopolnjevala zasebne naložbe in bo pregledna.

1.3

EESO se strinja s tem novim predlogom Komisije in ga podpira. Meni tudi, da je primerno spodbujati ustrezne deležnike, naj upoštevajo smernice iz kodeksa najboljših praks.

2.   Predlog Komisije

2.1

Komisija je 6. junija 2018 v okviru vrste novih predlogov, ki se nanašajo zlasti na naslednji večletni finančni okvir (2), predstavila predlog uredbe o spremembi Uredbe (EU) 2015/1588 z dne 13. julija 2015 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije za določene vrste horizontalne državne pomoči (3).

2.2

Glede na to, da je cilj tega predloga izboljšati prepletanje nekaterih programov financiranja EU, zlasti v okviru programov COSME in Obzorje Evropa ali programa za digitalno Evropo, novega sklada InvestEU in podpore evropskemu teritorialnemu sodelovanju s pravili o državni pomoči, bo moral omogočiti ciljne spremembe sedanjih pravil o državni pomoči, da bo mogoče čimbolj nemoteno kombinirati javno financiranje držav članic, vključno s sredstvi iz evropskega strukturnega in investicijskega sklada, ki se upravljajo na nacionalni ravni, in sredstva skladov EU, ki jih centralno upravlja Komisija, ne da bi pri tem izkrivljali konkurenco na trgu EU.

2.3

Namen predloga je vključiti dve novi vrsti pomoči v pooblastitveno uredbo, kar Komisiji omogoča, da sprejme skupinske izjeme, in sicer na podlagi opredelitve jasnih meril združljivosti (Uredba (EU) 2015/1588 z dne 13. julija 2015), pri čemer zagotovi, da je vpliv na konkurenco in trgovino med državami članicami omejen. S sprejetjem tovrstnih skupinskih izjem bi bilo mogoče znatno poenostaviti upravne postopke za države članice in Komisijo na podlagi jasno opredeljenih predhodnih pogojev združljivosti.

2.4

Na kratko, Komisija torej predlaga, da se členu 1(1)(a) Uredbe (EU) 2015/1588 dodata naslednji točki: „(xv) financiranje, usmerjeno ali podprto s finančnimi instrumenti ali proračunskimi jamstvi EU, ki se centralno upravljajo, kadar je pomoč v obliki dodatnega financiranja iz državnih virov; (xvi) projekte, ki prejemajo sredstva iz programov evropskega teritorialnega sodelovanja EU.“

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO je v nedavno sprejetih mnenjih podprl nove programske pobude Komisije, zlasti v okviru svojih mnenj: (a) InvestEU (4); (b) Obzorje Evropa (5); (c) Umetna inteligenca za Evropo (6); (d) Obnovljeni evropski načrt za raziskave in inovacije (7); (e) Evropski sklad za regionalni razvoj in Kohezijski sklad (8); (f) Uredba o evropskem teritorialnem sodelovanju za obdobje 2021–2027 (9); (g) Instrument za povezovanje Evrope (10); (h) Izvajanje projektov TEN-T (11); (i) Povezana in avtomatizirana mobilnost (12); (j) Program za digitalno Evropo (13).

3.2

Ta predlog Komisije je potreben za učinkovito delovanje več ukrepov, predvidenih v teh novih pobudah, katerih seznam je predložen v informativne namene, saj razprave med sozakonodajalcema še vedno potekajo, in odločilno prispeva k vodilni vlogi Komisije pri izbiri s pomočjo podprtih projektov in shem v skladu s skupnim interesom Unije in k temu, da bo javna podpora dopolnjevala zasebne naložbe in bo pregledna.

3.3

Členi 107, 108 in 109 v poglavju z naslovom Skupna pravila o konkurenci so matrične določbe temeljnega zakonodajnega akta EU (PDEU), ki urejajo državne pomoči.

3.4

Zaradi uporabe Uredba (EU) 2015/1588 z dne 13. julija 2015 določa uporabo členov 107 in 108 PDEU za določene vrste horizontalne državne pomoči, ne glede na to, ali so to naložbe ali državna poroštva.

3.5

To uredbo je treba prilagoditi, da se lahko dosežejo cilji iz predloga Komisije, ki jih EESO v celoti podpira.

3.6

EESO se zato strinja s spremembami, ki jih je treba uvesti v Uredbi (EU) 2015/1588, kot so določene v predlogu Komisije, saj so po njegovem mnenju bistvene za uresničevanje navedenih ciljev.

3.7

Poleg tega je EESO zadovoljen, da je Komisija nekaj dni po objavi obravnavanega predloga objavila tudi Kodeks najboljših praks pri izvajanju postopkov za nadzor državne pomoči (14), ki razveljavlja kodeks, objavljen leta 2009, in vključuje sporočilo o poenostavljenem postopku (15).

3.8

EESO pozdravlja to pobudo, da bi se čim bolj izkoristila posodobljena pravila o državni pomoči, kot so tista iz tega predloga, da bi državam članicam, prejemnikom pomoči in deležnikom zagotovili smernice o delovanju postopkov v zvezi z državnimi pomočmi v praksi in „da bi postopki državne pomoči postali čim bolj pregledni, enostavni, jasni, predvidljivi in pravočasni“.

3.9

Kodeks najboljših praks iz leta 2018 ni mišljen kot izčrpen in ne ustvarja novega prava. V njem je opisan postopek in podane smernice v zvezi z obravnavano tematiko. V skladu z besedilom ga je treba brati v povezavi z vsemi drugimi besedili, sprejetimi pred njim.

3.10

Njegov glavni cilj je spodbujati sodelovanje deležnikov s Komisijo med kontrolami ter uvesti postopek, ki bo za podjetja in države lažje razumljiv.

3.11

Izboljšuje tudi postopek obravnavanja pritožb v zvezi z državno pomočjo, tako da od pritožnikov zahteva, da dokažejo interes takoj po vložitvi pritožbenega obrazca, in določa okvirne roke za obravnavanje pritožb.

---

(1)  UL L 248, 24.9.2015, str. 1.

(2)  COM(2018) 321 final z dne 2. aprila 2018.

(3)  COM(2018) 398 final.

(4)  ECO/474 (UL C 62, 15.2.2019, str. 131).

(5)  INT/858 (UL C 62, 15.2.2019, str. 33).

(6)  UL C 440, 6.12.2018, str. 51.

(7)  UL C 440, 6.12.2018, str. 73.

(8)  ECO/462 (UL C 62, 15.2.2019, str. 90).

(9)  UL C 440, 6.12.2018, str. 116.

(10)  UL C 440, 6.12.2018, str. 191.

(11)  TEN/669 (UL C 62, 15.2.2019, str. 269).

(12)  TEN/673 (UL C 62, 15.2.2019, str. 274).

(13)  TEN/677 (UL C 62, 15.2.2019, str. 292).

(14)  Sporočilo Komisije C(2018) 4412 final z dne 16. julija 2018.

(15)  UL C 136, 16.6.2009, str. 13.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih Unije po njenem pristopu k Ženevskemu aktu Lizbonskega sporazuma o označbah porekla in geografskih označbah

(COM(2018) 365 final – 2018/0189 (COD))

(2019/C 110/10)

Poročevalec:

Arnold PUECH d’ALISSAC

Zaprosilo	Evropski parlament, 10. 9. 2018 Svet, 17. 10. 2018
Pravna podlaga	člen 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	21. 11. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 12. 2018
Plenarno zasedanje št.	539
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	208/1/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Geografske označbe so edinstven in dragocen vir za proizvajalce iz Evropske unije na vse bolj liberaliziranem in konkurenčnem svetovnem trgu.

1.2

Evropska komisija bi morala vedno delovati tako, da bi zaščitila proizvodne modele in sheme kakovosti, ki slovijo po svetu zaradi svoje trajnosti, kar koristi potrošnikom in proizvajalcem.

1.3

Posebnost označb je, da poudarjajo lokalno razsežnost proizvoda, tj. lokalne kulturne vidike in znanje, ozemlje in njegove kmetijsko-ekološke posebnosti. Te značilnosti je treba ohraniti.

1.4

Opažamo, da se je na svetovni ravni razmahnilo uradno označevanje kakovosti in porekla.

1.5

EESO poudarja ta pozitiven vidik in pozdravlja predlog Evropske komisije za mednarodno zaščito registriranih označb porekla in geografskih označb v okviru Ženevskega sporazuma in njegove pravne prakse ter meni, da si je treba prizadevati za oblikovanje harmoniziranega okvira za zaščito oznak kakovosti na mednarodni ravni in pri tem delovati celovito, tako da bi v celoti zaščitili in spodbujali sistem označevanja kakovosti.

1.6

Predlagati bi bilo treba sistem, ki bi zagotavljal pravično obravnavo vseh evropskih proizvajalcev, ki želijo, da bi bile njihove geografske označbe priznane tudi na mednarodni ravni.

1.7

EESO meni, da bi bilo treba pravice, pridobljene z geografskimi označbami, ki so že registrirane in zaščitene na evropski ravni, ohraniti, da bi preprečili kazni in neenako obravnavo.

2.   Predlog uredbe

2.1

Namen predloga Komisije je zagotoviti pravni okvir za učinkovito sodelovanje Evropske unije v Lizbonski uniji o označbah porekla in geografskih označbah v okviru Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), ko bo Evropska unija postala pogodbenica Ženevskega akta.

2.2

Ženevski akt določa zavezo vsake pogodbenice, da na svojem ozemlju zaščiti registrirane označbe porekla in geografske označbe v okviru svojega pravnega sistema in prakse. Vsaka pogodbenica tako zaščiti registrirane označbe porekla in geografske označbe, razen če to zavrne.

2.3

Evropska komisija predlaga, naj Evropska unija, ko bo postala pogodbenica Ženevskega akta, predloži seznam geografskih označb (o katerem se dogovori z državami članicami), ki jih želi zaščititi v okviru sistema Lizbonskega sporazuma. Po pristopu Evropske unije k Lizbonski uniji bo zahtevke za mednarodno registracijo dodatnih geografskih označb, zaščitenih in registriranih v Uniji, mogoče vložiti na pobudo Komisije ali na zahtevo države članice ali zainteresirane skupine proizvajalcev.

2.4

Vzpostaviti bi bilo treba ustrezne postopke, s katerimi bi lahko Komisija presojala označbe porekla in geografske označbe s poreklom iz tretjih pogodbenic, ki so registrirane v mednarodnem registru. Unija bo morala spoštovati označbe porekla in geografske označbe iz tretjih pogodbenic, registriranih v mednarodnem registru skladno s poglavjem III Ženevskega akta.

2.5

Akt zahteva zlasti, da vsaka pogodbenica zagotovi učinkovita pravna sredstva za zaščito registriranih označb porekla in registriranih geografskih označb (glej člen 14 Ženevskega akta Lizbonskega sporazuma (1)).

2.6

Sedem držav članic Evropske unije je članic Lizbonske unije, s čimer so sprejele zaščito imen tretjih držav. Da bi jim zagotovili sredstva za izpolnjevanje njihovih mednarodnih obveznosti, ki so jih sprejele pred pristopom Evropske unije k Lizbonski uniji, bi bilo treba opredeliti prehodno ureditev, ki bi imela učinke samo na nacionalni ravni in ne bi vplivala na trgovino v Uniji ali mednarodno trgovino.

2.7

Pristojbine, ki jih je treba plačati v skladu z Ženevskim aktom in Skupnim pravilnikom za vložitev zahtevka za mednarodno registracijo označbe porekla ali geografske označbe, krije država članica, iz katere je označba porekla ali geografska označba (glej člen 11 Ženevskega akta Lizbonskega sporazuma (2)).

2.8

Unija je vzpostavila enotne in izčrpne sisteme zaščite geografskih označb. Zaščitena imena proizvodov, zajeta v teh sistemih, so v vsej Uniji celovito zaščitena na podlagi enotnega postopka za vložitev zahtevka. Predlog je skladen s splošno politiko Unije za spodbujanje in krepitev zaščite geografskih označb v okviru dvostranskih, regionalnih in večstranskih sporazumov.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO pozdravlja predlog Evropske komisije za mednarodno zaščito registriranih označb porekla in geografskih označb v okviru Ženevskega sporazuma in njegove pravne prakse. V okolju, ki postaja vse bolj globalizirano, zlasti v trgovini z agroživilskimi proizvodi, si je treba prizadevati za oblikovanje harmoniziranega okvira za zaščito oznak kakovosti na mednarodni ravni.

3.2

Evropska komisija bi morala vedno delovati tako, da bi zaščitila svoje proizvodne modele in sheme kakovosti, ki slovijo po svetu, ker so koristni za zdravje potrošnikov ter gospodarsko in okoljsko vzdržni.

3.3

Geografske označbe so dragocen in edinstven vir (5,7 % prodaje v agroživilski industriji oz. 54 milijard EUR leta 2010 (3)) za proizvajalce iz Evropske unije na vse bolj liberaliziranem svetovnem trgu. Prizadevanje, da bi bili konkurenčni na področju kakovosti, pa je brezplodno, če glavno orodje, ki se uporablja za naše kakovostne proizvode, tj. geografske označbe, ni dovolj zaščiteno na mednarodnih trgih.

3.4

EESO poudarja, da je z geografskimi označbami mogoče jasno razlikovati konkurenčne proizvode in obveščati potrošnike o poreklu proizvoda. V nasprotju z blagovnimi znamkami je namen geografskih označb poudariti povezavo med proizvodom in njegovim ozemljem porekla. Njihova posebnost je, da poudarjajo lokalno razsežnost proizvoda, tj. lokalne kulturne vidike in znanje, ozemlje in njegove kmetijsko-ekološke posebnosti. Te značilnosti je treba ohraniti.

3.5

EESO je že leta 2008 v svojem mnenju o geografskih označbah in označbah porekla (4) poudaril, da se „v evropski civilni družbi […] ozaveščenost potrošnikov o značilnostih kmetijsko-živilskih proizvodov že nekaj časa stalno izboljšuje, kar ustvarja povpraševanje po kakovostnih proizvodih“. To velja danes bolj kot kadar koli prej, saj evropski potrošniki vedno bolj povprašujejo po kakovostnih proizvodih iz nekega ozemlja, območja ali države, katerih kakovost, sloves in druge značilnosti so tesno povezani z geografskim poreklom (5).

3.6

Francoski ekonomski, socialni in okoljski svet v svojem nedavnem mnenju z naslovom Les signes officiels de qualité et d’origine des produits alimentaires (Uradne označbe kakovosti in porekla živil) ugotavlja, da se je na svetovni ravni zelo povečalo uradno označevanje kakovosti in porekla. Geografskih označb je vse več, da bi zadostili čedalje večjemu povpraševanju potrošnikov in poudarili zgodovino, dediščino in podedovano znanje na nekem območju.

3.7

EESO želi spomniti, da je po ugotovitvah organizacije FAO (6) opaziti zelo pozitiven učinek geografskih označb na cene ne glede na vrsto proizvoda, regijo porekla ali trajanje registracije.

3.8

Vidiki, povezani z zaščito geografskih označb, so v dvostranskih sporazumih, ki so že sklenjeni ali o njih potekajo pogajanja, vse bolj osrednjega pomena. EESO želi poudariti ta pozitiven vidik, vendar hkrati meni, da je treba delovati celovito, tako da bi v celoti zaščitili in spodbujali sistem označevanja kakovosti.

3.9

EESO meni, da bi bilo treba zato ponovno razmisliti o predlogu, v skladu s katerim bi na ravni EU uvedli pozitiven seznam, kar ni v skladu z zahtevo po celoviti zaščiti sistema geografskih označb. Predlagati bi bilo treba sistem, ki bi zagotavljal pravično obravnavo vseh evropskih proizvajalcev, ki želijo, da bi bile njihove geografske označbe priznane tudi na mednarodni ravni. To še toliko bolj drži, saj se pri izbranih merilih ne upoštevajo druga bistvena socialno-ekonomska merila za razvoj gospodarstva nekaterih območij Evropske unije. V povezavi z geografskimi označbami se pogosto razvije lokalno gospodarstvo, ki ustvarja delovna mesta, pomembno vpliva na druge gospodarske sektorje, kot je turizem, in je koristno za načrtovanje rabe zemljišč.

3.10

EESO poziva Komisijo, naj upošteva posledice prihodnjih novih odnosov med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom ter vpliv, ki bi ga lahko imelo oblikovanje pozitivnega seznama na potekajoča pogajanja, na katerih bi morali v celoti zaščititi sistem kakovosti Evropske unije. Združeno kraljestvo bo moralo tudi po izstopu iz EU spoštovati geografske označbe, ki so zaščitene s sistemom, ki ga je uporabljalo doslej.

3.11

EESO poudarja, da evropski agroživilski sektor močno ogroža ponarejanje proizvodov. Evropska komisija v poročilu (7), ki ga je nedavno objavila, ugotavlja, da se najpogosteje ponarejajo prav agroživilski proizvodi.

3.12

EESO želi spomniti, da je sedem držav EU že dejanskih članic Lizbonskega sporazuma (Bolgarija, Francija, Madžarska, Italija, Portugalska, Češka in Slovaška) in da je z njim doslej registriranih več kot 1 000 geografskih označb, za katere je z enotnim postopkom registracije zagotovljena mednarodna zaščita zaščitenih označb porekla (ZOP) in zaščitenih geografskih označb (ZGO).

3.13

EESO meni, da bi bilo treba pravice, pridobljene z geografskimi označbami, ki so že registrirane in zaščitene na evropski ravni, ohraniti, da bi preprečili kazni in neenako obravnavo.

3.14

EESO na koncu opozarja na študijo iz leta 2012 o tržni vrednosti geografskih označb v Uniji (8), ki je doslej edina na voljo, a se stopnja povečanja vrednosti zaradi geografskih označb (angl. value premium rate) od takrat očitno ni bistveno spremenila.

---

(1)  http://www.wipo.int/edocs/pubdocs/en/wipo_pub_239.pdf

(2)  Prav tam.

(3)  Glej povabilo k oddaji ponudb št. AGRI-2011-EVAL-04.

(4)  UL C 204, 9.8.2008, str. 57.

(5)  Uredba (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 343, 14.12.2012, str. 1), https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?qid=1540542863415&uri=CELEX:32012R1151.

(6)  Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo.

(7)  https://ec.europa.eu/taxation_customs/sites/taxation/files/report_on_eu_customs_enforcement_of_ipr_2017_en.pdf (zaenkrat je na voljo samo v angleščini).

(8)  https://ec.europa.eu/agriculture/external-studies/value-gi_en (zaenkrat je na voljo samo v angleščini).

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Spremenjeni predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ), Uredbe (EU) št. 1094/2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine), Uredbe (EU) št. 1095/2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za vrednostne papirje in trge), Uredbe (EU) št. 345/2013 o evropskih skladih tveganega kapitala, Uredbe (EU) št. 346/2013 o evropskih skladih za socialno podjetništvo, Uredbe (EU) št. 600/2014 o trgih finančnih instrumentov, Uredbe (EU) 2015/760 o evropskih dolgoročnih investicijskih skladih, Uredbe (EU) 2016/1011 o indeksih, ki se uporabljajo kot referenčne vrednosti v finančnih instrumentih in finančnih pogodbah ali za merjenje uspešnosti investicijskih skladov, Uredbe (EU) 2017/1129 o prospektu, ki se objavi ob ponudbi vrednostnih papirjev javnosti ali njihovi uvrstitvi v trgovanje na reguliranem trgu, in Direktive (EU) 2015/849 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma

(COM(2018) 646 final – 2017/0230 (COD))

(2019/C 110/11)

Glavni poročevalec:

Petr ZAHRADNÍK

Zaprosilo	Evropski parlament, 4. 10. 2018 Svet Evropske unije, 12. 11. 2018
Pravna podlaga	člen 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	12. 12. 2018
Plenarno zasedanje št.	539
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	121/0/4

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) ceni prožnost, s kakršno se Evropska komisija odziva na nastale težave v bančnih in finančnih institucijah ter sprejema dodatne ukrepe za izkoreninjenje praks pranja denarja in financiranja terorizma.

1.2

Hkrati meni, da bi tesnejše usklajevanje in racionalizacijo postopkov med nadzornimi organi moralo spremljati tudi usklajevanje dejavnosti z drugimi ustreznimi subjekti, da bi bilo mogoče ta zelo nevarni problem učinkovito obravnavati.

1.3

EESO opozarja, da tehnološke in komunikacijske možnosti ne le omogočajo oblikovanje inovativnih finančnih produktov v korist imetnikov vlog in vlagateljev, temveč so hkrati velika skušnjava za storilce kaznivih dejanj na področju pranja denarja in financiranja terorizma. Zato poziva, naj bodo sprejete rešitve čim bolj usmerjene v odpravo prihodnjih tveganj.

1.4

EESO poudarja vse večji pomen tega problema v odnosih s tretjimi državami glede na zaostrovanje geopolitičnih, varnostnih in političnih tveganj, ter opozarja na potrebo po čim večji pripravljenosti EU za odpravo pranja denarja in financiranja terorizma ter preprečevanje zlorabe finančnega trga in finančnih institucij v EU.

1.5

EESO priznava in spoštuje to, da so predlagani ukrepi sicer pomembni, vendar le delni koraki glede usklajevanja, organizacije in pristojnosti, na katere se mora navezati dodaten sklop ukrepov, da se problem uspešno reši. Hkrati se strinja z Evropsko komisijo, da je za izvedljivost in vzdržnost izbranega pristopa bolj priporočljivo ravnati bolj postopno, da to ne bi občutno ogrozilo stabilnosti in delovanja obstoječega sistema.

1.6

EESO je prepričan, da je v okviru novega ravnovesja pristojnosti nadzornih organov zaželeno najti uravnoteženo razmerje med Evropskim bančnim organom (EBA) z novimi, okrepljenimi pristojnostmi in nacionalnimi nadzornimi organi, da bodo lahko vsi zadevni subjekti optimizirali uporabo svojih zmogljivosti za želeno rešitev problema.

1.7

EESO poudarja pomen, ki ga ima za izpolnitev cilja predlaganih ukrepov notranje in zunanje komuniciranje na temo pranja denarja in financiranja terorizma. Pri notranjem komuniciranju je ključnega pomena optimizirati in ohraniti pretok informacij med pristojnimi nadzornimi organi; pri zunanjem komuniciranju gre za obveščenost in ozaveščanje zainteresirane javnosti kot obliko preprečevanja in pripravljenosti na možnost pojava tega kaznivega dejanja.

1.8

EESO zanima, na podlagi katerih dokumentov je bil bančni sektor označen kot najbolj izpostavljen zlorabam kaznivega dejanja pranja denarja ter financiranja terorizma, zaradi česar so se okrepili položaj in pristojnosti Evropskega bančnega organa, ne pa tudi preostalih dveh nadzornih organov EU.

1.9

Veselilo bi ga, da bi natančneje opredelili nove odnose glede usklajevanja in sinergij na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma med Evropskim bančnim organom in drugimi evropskimi in nacionalnimi nadzornimi organi ter zlasti nadzornimi organi tretjih držav.

2.   Splošno ozadje predloga in ključna dejstva

2.1

Od leta 2011 je v EU v veljavi novi sistem nadzora finančnega trga, ki je občutno prispeval k njegovi stabilnosti in omejevanju tveganja ter privedel k uskladitvi pravil finančnih trgov v EU in k zbliževanju dejavnosti nadzora nad njimi. Vendar pa se je zaradi nadaljnjega razmaha tehnoloških in finančnih inovacij razširil tudi razpon kriminalnih dejavnosti, ki izkoriščajo finančni sektor za spodbujanje kaznivih dejanj in za legalizacijo prihodkov od njih. Obe vrsti teh dejavnosti sta seveda ne le močno družbeno nezaželeni in nesprejemljivi, temveč hkrati izkrivljata delovanje in učinkovitost finančnih trgov, ker njun glavni cilj ni čim večji donos na podlagi objektivnih možnosti razvoja posameznih sredstev in njihovo plemenitenje, pač pa utaja, prikrivanje in nerazkritje; to ravnanje pa je povezano s tem, da finančna sredstva niso nujno dodeljena optimalno.

2.2

Namen predlaganih ukrepov tako ni le preprečiti ali omejiti možnosti storitve kaznivega dejanja ali legalizacije njegovih rezultatov, temveč tudi ohranjanje zdravja finančnih institucij, ki se zlorabljajo pri tem kaznivem dejanju, njihove stabilnosti in varnosti za stranke in vlagatelje. S tem se omejijo tudi politična tveganja in tveganja za ugled tako posameznih držav članic kot tudi EU kot celoto.

2.3

Glede na to da so finančni trgi danes mednarodni in medsebojno povezani kot še nikoli prej, je za namene tega predloga zelo pomembno vzpostaviti sistem, ki izpolnjuje svojo funkcijo v čezmejnem okolju, saj empirične analize kažejo, da so tovrstna kazniva dejanja čedalje pogosteje čezmejna, med drugim s sodelovanjem subjektov iz tretjih držav. Še tako dobro organiziran boj proti tej kriminalni dejavnosti zgolj na ravni ene države je torej za končni uspeh teh prizadevanj nezadosten. Zato je nadvse pomembno učinkovito sodelovanje med nacionalnimi nadzornimi organi na področju preprečevanja pranja denarja oziroma nacionalnimi organi nadzora nad finančnim trgom ter organi EU s tega področja pa tudi z nadzornimi organi tretjih držav.

2.4

Predlagani ukrep, ki je predmet tega mnenja, je le delni ukrep v teh prizadevanjih. Da bi bila prizadevanja uspešna, je bistvena koordinacija z drugimi elementi, ki skupaj sestavljajo sistematičen in dosleden pristop, ki bo storilcem čim bolj oteževal ta kazniva dejanja.

2.5

Predlog se osredotoča predvsem na: — optimizacijo uporabe strokovnega znanja in virov s centralizacijo nalog pri Evropskem bančnem organu, povezanih s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma ter bojem proti njima, na celotnem finančnem trgu, — pojasnitev obsega in vsebine nalog, povezanih s preprečevanjem pranja denarja, za katere je pooblaščen Evropski bančni organ, — krepitev orodij za izvajanje nalog preprečevanja pranja denarja, — krepitev usklajevalne vloge Evropskega bančnega organa za mednarodna vprašanja v zvezi s preprečevanjem pranja denarja.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO meni, da je boj proti pranju denarja in financiranju terorizma čedalje pomembnejša tema ne le zaradi dinamičnih tehnoloških sprememb in finančnih inovacij, pač pa tudi zaradi številnih nedavno odkritih primerov, v katerih je bil bančni in finančni sistem v več državah članicah EU zlorabljen v kaznive namene. V zvezi s tem je pomembno tudi povečano geopolitično tveganje, vključno s terorističnim delovanjem.

3.2

EESO je zaskrbljen, ker ta problem še otežuje dejstvo, da k tem kaznivim dejanjem in prizadevanjem za legalizacijo prihodkov od njih, ki nastanejo s posredovanjem finančnega sektorja, prihaja ne samo na čezmejni podlagi znotraj EU, temveč tudi v povezavi s kriminalnimi dejavnostmi, ki segajo v tretje države. Veseli ga, da si predlog Evropske komisije dejavno prizadeva za rešitev tega problema.

3.3

V zvezi s tem ugotavlja, da je, čeprav je bil pregled Evropskega sistema finančnega nadzora obravnavan v letu 2017 (1) in je EESO o njem že izdal mnenje (2), sprejeto na plenarnem zasedanju 15. februarja 2018, zaradi novih izkušenj in okoliščin treba predlog spremeniti in vanj vključiti dodatne elemente za izboljšanje njegove učinkovitosti. Vsebina navedenega mnenja ostaja še naprej aktualna in popolnoma relevantna. Hkrati Odbor odobrava prožen odziv Evropske komisije na vrsto bančnih škandalov v različnih državah EU, ki je potrdila, da so storilci kaznivih dejanj sposobni izkoriščati tako tehnološka in komunikacijska orodja kot veljavno zakonodajo. Pri tem razkrivajo slabosti ureditve EU na področju pranja denarja.

3.4

EESO ugotavlja, da so novi elementi predloga predvsem tehnične in organizacijske narave, čeprav bi morale biti rešitve za izboljšanje sedanjih razmer širše in celovitejše. Ob tem dodaja, da se predlog nanaša le na ozek nabor vprašanj, ki zadevajo razširitev pooblastil Evropskega bančnega organa in okrepitev njegovega usklajevanja z nacionalnimi nadzornimi organi s področja boja proti pranju denarja (nadzorniki za preprečevanje pranja denarja) in v nekaterih pogledih in nekaterih primerih tudi določen nadzor nad njimi. Po drugi strani ne obravnava denimo dejavnosti finančnih obveščevalnih enot (FIU). Predlog se nanaša na usklajevanje dejavnosti in postopkov na splošno, ne pa na konkretno vsebino boja proti pranju denarja.

3.5

EESO opozarja in poudarja, da pranje denarja omogoča legalizacijo prihodkov iz dejavnosti, ki so nezdružljive z zakonodajo in kaznive, hkrati pa vodi v nerazumno dodeljevanje sredstev, saj je glavni namen teh dejavnosti „ne biti odkrit“ in „oprati“ vložena sredstva ali jih prenesti na mesto, kjer bo storjeno še eno kaznivo dejanje, ne pa nujno zaslužiti. Pri tem spoštuje in hkrati poudarja dejstvo, da se predlagana novela ne ukvarja z analizo novih trendov in okoliščin, v katerih danes prihaja do pranja denarja. Na področju izkoreninjenja te nepoštene prakse se predlog strogo in ozko osredotoča na izbrana področja, med katerimi prevladujeta okrepitev vloge Evropskega bančnega organa med evropskimi nadzornimi organi na področju problematike boja proti pranju denarja in financiranju terorizma ter njegovo boljše usklajevanje in komuniciranje z nacionalnimi nadzornimi organi za preprečevanje pranja denarja, ki so večinoma del organov nadzora nad bančnim oziroma finančnim trgom.

3.6

EESO meni, da je v tem pogledu ključna ustrezna porazdelitev pristojnosti med Evropskim bančnim organom in nacionalnimi organi, pri čemer je treba spoštovati načelo subsidiarnosti. Krepitev pristojnosti Evropskega bančnega organa pri reševanju čezmejnih poslov je nujna, legitimna in upravičena, po drugi strani pa EESO dodaja, da pri reševanju izključno nacionalnih primerov, ki jih Evropski bančni organ ni zmožen v celoti prepoznati, nujno pristojnost ohraniti v rokah nacionalnih organov.

3.7

Glede na to da je tema pranja denarja in financiranja terorizma bistvenega pomena za zagotavljanje zdravega gospodarskega in finančnega okolja po vsej EU, se EESO sprašuje, ali ne bi bilo primerno oblikovati posebne organizacije v okviru izvršne veje EU, na primer novega generalnega direktorata za to področje. Glede na oblikovanje nove Komisije jeseni 2019 ta tema pridobiva še večji pomen.

3.8

EESO se prav tako sprašuje, na podlagi česa se predlaga, da bi ključno usklajevalno vlogo pri obravnavanju tega problema imel Evropski bančni organ. Ali to pomeni, da Evropska komisija meni, da največje možnosti za pranje denarja in financiranje terorizma v EU obstajajo v bančnem sektorju?

3.9

EESO podpira, da bi se v okviru tega predloga zagotovilo učinkovito komuniciranje o obravnavanem problemu, ki bi moralo biti usmerjeno ne le v učinkovit prenos sporočil med vsemi vpletenimi nadzornimi organi (notranjo komunikacijo), temveč tudi v zagotavljanje ustrezne obveščenosti javnosti (strank finančnega sektorja in širše javnosti).

4.   Posebne ugotovitve

4.1

EESO se zavzema, da bi predlog zelo konkretno opredelil področja in povezave, v katerih si bo Evropski bančni organ zagotovil prevladujoč položaj nad preostalimi nadzornimi organi EU na področju boja proti pranju denarja in financiranju terorizma v obliki bolj celovitega pooblastila za celoten finančni trg.

4.2

V istem duhu poziva, naj se natančneje pojasnijo pogoji, pod katerimi lahko Evropski bančni organ izvaja nadzor nad postopki državnih organov nadzora ali neposredno izdaja sklepe posameznim gospodarskim subjektom v finančnem sektorju.

4.3

Hkrati ga zelo zanima način sodelovanja z nadzornimi organi v tretjih državah.

4.4

EESO poziva tudi k pojasnitvi, kako bodo centralizirane vse ustrezne informacije v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma, ki jih predložijo nacionalni organi, če gre za tajne ali strogo tajne vire, in kako bodo ti zaščiteni.

---

(1)  Izvirni zakonodajni predlog COM(2017) 536 final z dne 20. septembra 2017. Njegov cilj je bilo okrepiti zmogljivosti evropskih nadzornih organov pri zagotavljanju usklajenega in učinkovitega nadzora nad finančnim trgom, ni pa se izrecno posvečal okrepitvi pooblastil organov na področju boja proti pranju denarja in financiranja terorizma.

(2)  UL C 227, 28.6.2018, str. 63.