SPOROČILO KOMISIJE

Obvestilo Komisije (1) o spremljanju ekosistemov na podlagi člena 9 Direktive (EU) 2016/2284 Evropskega parlamenta in Sveta o zmanjšanju nacionalnih emisij za nekatera onesnaževala zraka (direktiva NEC) in Priloge V k Direktivi

(2019/C 92/01)

1.   Uvod in pravna podlaga

Namen teh smernic je obravnavati ključna vprašanja, ki jih imajo lahko države članice v zvezi s praktičnimi vidiki vzpostavitve in delovanja mreže mest spremljanja, ki izpolnjujejo zahteve iz člena 9 Direktive (EU) 2016/2284 (direktiva NEC) (2). Ker ta dokument vsebuje smernice, ni pravno zavezujoč, države članice pa imajo možnost, da vzpostavijo svoje mreže, ki so ustrezne in praktične glede na njihove notranje okoliščine, dokler zagotavljajo spremljanje vplivov onesnaženosti zraka skladno z zahtevami iz člena 9. Države članice so pozvane, da pri poročanju o svojih mrežah predložijo dokument, v katerem obrazložijo, kako se pri razvoju teh mrež izpolnjujejo zahteve iz direktive NEC.

Namen Direktive 2001/81/ES (3) (prejšnje direktive NEC) in Direktive (EU) 2016/2284 (direktive NEC) je izboljšati zdravje ljudi in tudi stanje ekosistemov v vsej EU. Program „Čist zrak za Evropo“ (4) poleg cilja zmanjšanja vplivov na zdravje v Uniji vključuje tudi cilj, da se do leta 2030 območje ekosistemov, obremenjenih z evtrofikacijo, v primerjavi z letom 2005 zmanjša za 35 %.

Določitev obsega vplivov onesnaženosti zraka na ekosisteme v EU temelji na preseganju kritičnih obremenitev ter ravni žvepla, dušika in ozona na podlagi prevladujočega prenosa onesnaževal na velike razdalje. Izračun teh pragov za učinke temelji na delu Delovne skupine za učinke v okviru Göteburškega protokola h Konvenciji o onesnaževanju zraka na velike razdalje prek meja (Konvencija LRTAP (5)), vključno z delom koordinacijskega centra za učinke (CCE), mednarodnih programov sodelovanja (MPS) na področju voda, gozdov, vegetacije in celostnega spremljanja (6) ter mrež za spremljanje, ki so za ta namen vzpostavljene na območju sodelujočih podpisnic Göteburškega protokola.

Glede na osrednji pomen tega dela za ekosistemske cilje politike EU o zraku in da bi se ocenila učinkovitost nacionalnih zavez za zmanjšanje emisij, sta sozakonodajalca v direktivo NEC vključila določbe, ki zahtevajo spremljanje vplivov onesnaženosti zraka na ekosisteme. Namen obveznega spremljanja je poleg tega tudi povečati obstoječa prizadevanja v okviru Konvencije LRTAP.

Glavne obveznosti držav članic na podlagi direktive NEC so:

—

zagotoviti spremljanje negativnih vplivov onesnaženosti zraka na ekosisteme na podlagi mreže mest spremljanja, ki je reprezentativna za sladkovodne ter negozdne naravne in polnaravne habitate in tudi gozdne ekosistemske tipe, in sicer v skladu z načeli stroškovne učinkovitosti in na podlagi pristopa, ki temelji na tveganju (prvi pododstavek člena 9(1)),

—	do 1. julija 2018, nato pa vsaka štiri leta sporočiti Komisiji in Evropski agenciji za okolje lokacijo mest spremljanja in s tem povezane kazalnike, uporabljene za spremljanje vplivov onesnaženosti (člen 10(4)(a)),

—	do 1. julija 2019 in nato vsaka štiri leta sporočiti Komisiji in Evropski agenciji za okolje podatke spremljanja iz člena 9 (člen 10(4)(b)).

Komisija:

—	do 1. aprila 2020 in nato vsaka štiri leta poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o napredku pri doseganju ciljev Unije na področju zaščite biotske raznovrstnosti in ekosistemov v skladu s sedmim okoljskim akcijskim programom (7) (člen 11(1)(a)(iii)) (podrobnosti so na voljo v oddelku 2).

Postopno je treba izboljšati vzpostavljanje v celoti delujoče mreže za spremljanje vplivov onesnaženosti zraka. Te smernice so osredotočene na vprašanja, ključna za prvi krog poročanja (v letih 2018 in 2019). Komisija bo v svojem poročilu, ki bo objavljeno leta 2020 v skladu s členom 11 direktive NEC, na podlagi informacij, ki jih sporočijo države članice v skladu s členom 10, ocenila, v kolikšni meri bi bilo treba že vzpostavljene mreže za spremljanje okrepiti, da bi se izpolnile zahteve iz člena 9. V skladu s to oceno in vsemi drugimi vprašanji ali novimi spoznanji, ki se bodo pojavila v postopku izvajanja, se bo ocenilo, ali so potrebne nadaljnje izboljšave na področju spremljanja. Te bi bilo nato treba v največji možni meri opraviti, da bi se vključile v drugi krog poročanja (v letih 2022 in 2023).

Te smernice so strukturirane na naslednji način:

—	Oddelek 2: Cilji spremljanja ekosistemov na podlagi direktive NEC

—	Oddelek 3: Obseg in zasnova mreže za spremljanje ekosistemov

—	Oddelek 4: Povezava z drugimi dejavnostmi spremljanja

—	Oddelek 5: Poročanje

—	Oddelek 6: Podpora izvajanju

—	Oddelek 7: Študiji primerov

2.   Cilji spremljanja ekosistemov na podlagi direktive NEC

Cilj sheme spremljanja ekosistemov je zagotoviti bazo znanja za oceno učinkovitosti direktive NEC na področju varstva okolja. V zvezi z varstvom okolja se Direktiva (v členih 1 in 11) sklicuje na „doseganj[e] ciljev Unije na področju zaščite biotske raznovrstnosti in ekosistemov v skladu s sedmim okoljskim akcijskim programom“, ki se v zvezi z onesnaženostjo zraka glasijo: „onesnaževanje zraka in njegovi vplivi na ekosisteme in biotsko raznovrstnost se dodatno zmanjšajo, da se doseže dolgoročni cilj nepreseganja kritičnih obremenitev in ravni“ (8).

Namen je torej okrepiti mrežo za spremljanje ekosistemov, da bi se določilo dolgoročno stanje kopenskih in sladkovodnih ekosistemov ter napovedale spremembe znotraj njih ob upoštevanju vpliva žveplovih oksidov (SOX), dušikovih oksidov (NOX), amoniaka (NHy) in prizemnega ozona (tj. zakisljevanja, evtrofikacije, ozonskih poškodb ali sprememb biotske raznovrstnosti). Končni cilj spremljanja je torej izboljšati obveščanje o vplivih onesnaženosti zraka na kopenske in sladkovodne ekosisteme, vključno z obsegom vseh vplivov in časom, potrebnim za obnovitev ekosistemov po zmanjšanju vplivov, ter prispevati k pregledu kritičnih obremenitev in ravni.

Države članice se v prizadevanjih za uresničitev teh ciljev usklajujejo z drugimi programi spremljanja na svojem ozemlju in v Evropski uniji ter po potrebi tudi v okviru Konvencije LRTAP. Spremljanje ekosistemov, ki se trenutno izvaja na podlagi direktive o pticah (9), direktive o habitatih (10) in okvirne direktive o vodah (11), vključuje obsežno mrežo za poročanje o splošnem stanju ekosistemov, vendar pa se v okviru teh direktiv ne spremljajo vplivi onesnaženosti zraka. Zato bodo podatki v zvezi s stanjem ekosistemov, zbrani na podlagi teh obsežnih ocen, samo delno uporabni za cilje iz člena 9 (ta težava je podrobneje obravnavana v oddelku 4 spodaj z naslovom „Povezava z drugimi dejavnostmi spremljanja“). Zaradi boljšega razumevanja vključenih mehanizmov, obsega vplivov in možnosti za obnovitev izhaja spremljanje na podlagi direktive NEC iz spremljanja učinkov na podlagi Konvencije LRTAP, saj je posebej povezano s preiskavo vplivov onesnaženosti zraka na obremenitev ekosistemov. Spremljanje ekosistemov na podlagi Konvencije LRTAP je torej neposredno povezano s cilji direktive NEC.

3.   Obseg in zasnova mreže za spremljanje ekosistemov

3.1    Pomembni vplivi

Vplivi onesnaženosti zraka, pomembni za spremljanje ekosistemov, so predvsem vplivi, povezani s snovmi, za katere so obveznosti zmanjšanja določene v Prilogi II k Direktivi (tj. SO2, NOX, NMVOC, NH3 in PM2,5): zakisljevanje, evtrofikacija ter ocena ozonskih poškodb pri rasti vegetacije in biotski raznovrstnosti. Čeprav je treba preučiti tudi vplive drugih onesnaževal (npr. težkih kovin), je ustrezen postopen pristop, zato se predlaga, da se prva faza spremljanja osredotoči na navedene tri vplive.

3.2    Ekosistemski tipi

Člen 9(1) direktive NEC določa, da morajo države članice izvajati spremljanje na podlagi: „mreže mest spremljanja, ki je reprezentativna za sladkovodne ter naravne in polnaravne habitate kot tudi gozdne ekosistemske tipe, in sicer v skladu z načeli stroškovne učinkovitosti in na podlagi pristopa, ki temelji na tveganju“.

Po vsej Evropi so razporejeni številni ekosistemski tipi (12), vendar so v številu ekosistemskih tipov med posameznimi državami članicami bistvene razlike. Medtem ko mora biti pokritost mreže reprezentativna za ekosisteme na njihovih ozemljih, bi morale države članice pri izbiri števila in lokacij mest spremljanja ter vrsti kazalnikov spremljanja izvajati stroškovno učinkovit pristop, ki temelji na tveganju, kot je določeno v členu 9(1) direktive NEC.

Izhodišče za določitev reprezentativnega števila ekosistemov in njihovih habitatov, ki jih je treba spremljati, je število biogeografskih regij v vsaki državi članici. Zadnja razvrstitev biogeografskih regij EU vključuje enajst območij (alpsko, anatolsko, arktično, atlantsko, črnomorsko, borealno, celinsko, makaronezijsko, sredozemsko, panonsko in stepsko), prikazanih na sliki 1 spodaj.

V najboljšem primeru bi bilo treba za vsak ekosistemski tip v biogeografski regiji vzpostaviti vsaj eno mesto spremljanja.

Slika 1

Biogeografske regije v Evropi (1)

(1)	https://www.eea.europa.eu/data-and-maps/data/biogeographical-regions-europe-3

Znotraj vsake biogeografske regije je glavne ekosisteme in pomembne habitate mogoče razvrstiti v skladu s sistemoma razvrstitve MAES (13) in EUNIS (14). Delež območja, ki ga pokriva vsak ekosistemski tip iz razvrstitve MAES, se znotraj posamezne države in v celotni EU močno razlikuje (slika 2), velike razlike pa so tudi med državami.

Slika 2

Območje in odstotek kopenskih in sladkovodnih ekosistemov tipov MAES v EU-28 (MAES, 2016 (1))

(1)	MAES Technical Report 2016-095 „Mapping and assessing the condition of Europe's ecosystems: Progress and challenges“ (Strokovno poročilo MAES 2016-095: „Kartiranje in ocenjevanje stanja ekosistemov Evrope: napredek in izzivi“), tretje poročilo – končno, marec 2016.

Nekateri ekosistemski tipi znotraj sistema razvrstitve MAES očitno niso pomembni za namene direktive NEC (predvsem mestni ekosistemi ter večina redko poraščenih ali neporaščenih območij). Kar zadeva njivske površine, je obremenitev s hranili zaradi onesnaženosti zraka manj pomembna v primerjavi z gnojenjem in drugimi ukrepi, vendar pa spremljanje upravičuje dejstvo, da so poljščine občutljive na ozon.

Na tej podlagi je za direktivo NEC pomembnih šest glavnih kategorij ekosistemov: travišča, njivske površine ter gozdovi in gozdnate pokrajine, resave in grmičevje, mokrišča ter reke in jezera, kot je prikazano na preglednici 1. Te kategorije MAES se lahko enostavno povežejo z razredi habitatov EUNIS (ravni 1 in 2) in razredi zbirke podatkov o pokrovnosti tal, t. i. Corine Land Cover (15) (raven 3), na ustrezni ravni razpoložljivih informacij, ki segajo od splošne ravni 1 do podrobnejše ravni 3 ali višje. Določeni ekosistemi in habitati posebnega ali visokega pomena in vrednosti se lahko vključijo v program spremljanja ter se pri tem povežejo z navedenimi kategorijami.

Preglednica 1

Pregled ekosistemov in habitatov ter povezava med ekosistemskimi tipi MAES, razredi habitatov EUNIS in razredi Corine Land Cover

Ekosistemski tipi MAES	Razredi habitatov EUNIS Raven 1	Razredi habitatov EUNIS Raven 2	Razredi Corine Land Cover (CLC) Raven 3
Njivske površine	I Redno ali nedavno obdelani kmetijski, hortikulturni in domači habitati	I1 Orno zemljišče in vrtovi za tržno pridelavo I2 Obdelane površine vrtov in parkov	2.1.1 Nenamakano orno zemljišče 2.1.2 Trajno namakano zemljišče 2.1.3 Riževa polja 2.2.1 Vinogradi 2.2.2 Sadovnjaki in nasadi jagodičja 2.2.3 Nasadi oljk 2.4.1 Enoletne poljščine, povezane s trajnimi nasadi 2.4.2 Kompleksni vzorci pridelave 2.4.3 Zemljišče, ki je predvsem namenjeno kmetijstvu, z večjimi območji naravne vegetacije 2.4.4 Kmetijsko-gozdarska območja
Travišča	E Travišča in zemljišča, na katerih prevladujejo zeli, mahovi ali lišaji	E1 Suha travišča E2 Mezofilna travišča E3 Sezonsko poplavljena in poplavljena travišča E4 Alpska in subalpska travišča E5 Obrobja gozdnatih pokrajin, čistine in sestojev visokih zeli E6 Stepe na slanih tleh v celinskih predelih E7 Travišča z redkimi drevesi	2.3.1 Pašniki 3.2.1 Naravna travišča
Gozdnate pokrajine in gozdovi	G Gozdnata pokrajina, gozd in druga gozdnata zemljišča	G1 Gozdnata pokrajina s širokolistnimi listopadnimi drevesi G2 Gozdnata pokrajina s širokolistnimi zimzelenimi drevesi G3 Gozdnata pokrajina z iglavci G4 Gozdnata pokrajina z mešanimi drevesi G5 Vrste dreves, majhne gozdnate pokrajine, nedavno posekana gozdnata pokrajina, mlada gozdna zemljišča, panjevski gozd	3.1.1 Listopadni gozd 3.1.2 Iglasti gozd 3.1.3 Mešani gozd 3.2.4 Prehodna gozdnata pokrajina/grmičevje
Resave in grmičevje	F Resave, grmišče in tundra	F1 Tundra F2 Arktično, alpsko in subalpsko grmišče F3 Grmišče v zmernih in sredozemsko-gorskih predelih F4 Grmičevje in resave v zmernih predelih F5 Makija, drevesasti matoral in grmičevje v toplem sredozemskem pasu F6 Gariga F7 Bodičaste sredozemske resave F8 Kserofiti v toplem atlantskem pasu F9 Rečna grmičevja in grmičevja v nizkem barju FA Žive meje FB Nasadi grmičevja	3.2.2 Barjanske pokrajine in resave 3.2.3 Sklerofilna vegetacija
Mokrišča	D Barja, visoka in nizka barja	D1 Visoka barja in barja na velikih površinah D2 Dolinska barja, neporaščena nizka barja in prehodna barja D3 Barja aapa, palsa in polygon D4 Nizka barja z bogato podlago in karbonatna barja z izviri D5 Šašje in trstičje, navadno brez prosto stoječe vode D6 Celinska slana in slankasta močvirja in trstičja	4.1.1 Celinska močvirja 4.1.2 Šotišča
Reke in jezera	C Celinske površinske vode	C1 Površinske stoječe vode C2 Površinske tekoče vode C3 Obalno območje celinskih površinskih vodnih teles	5.1.1 Vodotoki 5.1.2 Vodna telesa
Vir: http://ec.europa.eu/environment/nature/knowledge/ecosystem_assessment/pdf/MAESWorkingPaper2013.pdf

3.3    Izbira, število in gostota mest

Glede na različna stanja zaradi obremenitve z onesnaženostjo zraka ter bioloških, kemijskih in fizikalnih značilnosti vsakega ekosistemskega tipa v EU se ta oddelek osredotoča na določanje kvalitativnih meril za izbiro mest, ki so ustrezna za vsak ekosistemski tip. Ta merila bi morala biti podlaga za izbiro mest ter določanje njihovega števila in gostote, da se zagotovi zadostna in dosledna mreža za spremljanje, ki bo ustrezala okoliščinam v posameznih državah članicah. Treba je upoštevati, da je izbira mest postopek, ki temelji na več merilih in se lahko razlikuje med državami članicami.

Kjer je mogoče, bi morala izbrana mesta izpolnjevati naslednja načela:

—	morala bi biti značilna za ekosistemski tip, ki ga je treba spremljati,

—	morala bi omogočati ločevanje vplivov usedlin iz zraka od drugih obremenitev,

—	morala bi biti občutljiva na zadevno obremenitev, da bi bilo mogoče takoj prepoznati vse morebitne vplive.

Pri izbiri mest spremljanja so lahko koristni zemljevidi območij, občutljivih na določene vplive.

Drugo merilo izbire mest spremljanja bi morala biti biotska raznovrstnost, da se omogoči obravnavanje vzročno-posledičnih razmerij med onesnaženjem in biotsko raznovrstnostjo. Čeprav ni nujno potrebno, da je vsako mesto velikega pomena za ohranjanje biotske raznovrstnosti, bi mreža morala v celoti zagotoviti ustrezno reprezentativnost mest, na katere ravnanje minimalno vpliva in ki so po možnosti bogata z vrstami, kar je na primer mogoče najti na območjih Natura 2000, območjih, določenih na nacionalni ravni (CDDA), ali drugih zavarovanih območjih.

Na splošno sta zahtevana število in gostota mest odvisna od občutljivosti ekosistemov, prizadetih ekosistemskih tipov, števila različnih ekosistemskih tipov v različnih biogeografskih regijah (glej oddelek 3.2 zgoraj) in od intenzivnosti obremenitev zaradi onesnaženosti zraka. Nacionalna mreža bi morala omogočati analizo prostorskih gradientov in razumevanje vzročno-posledičnih razmerij ter zagotoviti podatke za kartiranje in modeliranje kritičnih obremenitev ter ravni in preseganj. Pomembneje je imeti mesta v več regijah kot več mest v vsaki regiji. Na bolj neokrnjenih območjih je potrebnih manj mest, kadar v teh regijah ni pričakovati nobenih večjih sprememb, vendar pa jih kljub temu ne bi smeli izpustiti.

V zvezi z naravnimi okoljskimi pogoji bi mreža morala vključevati najpomembnejše gradiente v državah članicah. Ključni gradienti podnebnih parametrov (padavine, temperatura), hidroloških parametrov in bazičnosti tal (npr. vrednost pH) bi se morali sistematično razlikovati. Ta podatek je delno povezan z zadevnimi biogeografskimi regijami (glej oddelek 3.2) in ga je mogoče dodatno opredeliti z zemljevidi z natančnejšo razvrstitvijo okoljskih plasti (npr. Metzger et. al., 2005 (16)).

V zvezi s parametri onesnaženosti zraka bi morala vsaka država članica vključiti vsaj območja z visokimi ravnmi usedlin onesnaženosti s snovmi, ki povzročajo zakisljevanje in evtrofikacijo (na nacionalni ravni), ter visokimi ravnmi koncentracije ozona. Za dolgotrajne primerjave bi bilo treba izbrati tudi referenčna mesta z nizkimi vrednostmi usedlin onesnaženosti/koncentracij. Priporočena je uporaba obstoječih zemljevidov preseganja kritične obremenitve/ravni za izbrano mesto.

V zvezi z ekosistemskimi tipi bi morala vsaka država članica znotraj svojega ozemlja izbrati mesta v skladu z njihovo reprezentativnostjo (glej preglednico 1). Pri izbiri habitatov glede na njihov pomen se lahko uporabi tudi Priloga I k direktivi o habitatih (92/43/EGS).

Ob upoštevanju razporeditve občutljivih ekosistemov in virov, potrebnih za izvajanje potrebnih meritev za oceno vplivov onesnaženosti zraka, je morda ustrezen stopenjski pristop z obsežnim spremljanjem razmeroma enostavnega sklopa parametrov (raven I), ki je nato okrepljen z bolj usmerjenim in temeljitim spremljanjem manjšega sklopa naprednejših parametrov (raven II). Za določene ekosisteme je lahko ustrezna uporaba minimalne gostote mest za spremljanje na ravni I (npr. mreža za spremljanje na ravni I v okviru „MPS gozdovi“ temelji na merilni mreži velikosti 16 x 16 km). Kjer je ustrezno, je taka razlika v ravneh navedena v spodnjih priporočilih o parametrih in pogostosti spremljanja.

3.4    Parametri, ki jih je treba spremljati, in pogostost spremljanja

Ta oddelek smernic obravnava parametre, ki bi bili ustrezni za spremljanje, pri čemer se upoštevajo parametri iz Priloge V k direktivi NEC, ki določa izbirne kazalnike za spremljanje vplivov onesnaženosti zraka. Vsebuje priporočila za spremljanje zakisljevanja in evtrofikacije na podlagi izkušenj in prejšnjih dejavnosti MPS na področju gozdov in gozdnatih pokrajin ter sladkovodnih ekosistemov kot tudi za spremljanje ozonskih poškodb v vseh kopenskih ekosistemih. Obravnava tudi celovita mesta spremljanja MPS, ki zagotavljajo informacije o vplivih, značilnih za posamezen ekosistem, in ločevanju učinkov onesnaženosti zraka od drugih vplivov, zlasti v primeru kopenskih ekosistemov. Večinoma temelji na sorodnih navodilih MPS in Konvencije LRTAP, ki priznavajo uporabljene in znanstveno dokazane metode ter dolgoročne izkušnje pri spremljanju vpliva onesnaženosti, ki jih je dodatno pregledala strokovna skupina, ustanovljena na podlagi direktive NEC. Vendar pa bi bilo treba v poročila vključiti tudi ekosisteme, ki se do zdaj še niso spremljali v okviru MPS, tj. zlasti travišča, resave in druge naravne ali polnaravne ekosisteme visokega pomena. Celovit seznam predlaganih parametrov, ki jih je treba upoštevati za spremljanje na podlagi člena 9 direktive NEC, je naveden v predlogi za poročanje z dne 1. julija 2018 in v ustreznih dokumentih (17).

Naslednji oddelki 3.4.1 do 3.4.4 vsebujejo kratke preglede ustreznih parametrov, pri čemer izhajajo iz obstoječih sistemov spremljanja MPS, razvitih na podlagi Konvencije LRTAP. Z vidika zakisljevanja in evtrofikacije so bili ti sistemi do zdaj razviti samo za gozdove in gozdnate pokrajine ter sladkovodne ekosisteme. Spremljanje vplivov ozona je večinoma osredotočeno na njivske površine.

Ti oddelki, ki so do neke mere pregledani in prilagojeni, se lahko uporabljajo kot smernice za spremljanje drugih ekosistemov in habitatov v skladu z zahtevami iz člena 9 direktive NEC, kot so travišča, resave in drugi naravni ali polnaravni ekosistemi. Vključijo se lahko tudi naravni in polnaravni ekosistemi na posebnih območjih, kot so mestna in primestna ali obalna območja, saj so posebnega pomena za sorodne politike držav članic.

Kot je nadalje opisano v oddelku 4, se lahko vključijo podatki in informacije iz drugih mrež za spremljanje, da se izboljša stroškovna učinkovitost in prepreči vzporedno delo. Ukrep 5 iz Strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020, MAES (Kartiranje in ocenjevanje ekosistemov in njihovih storitev), zlasti v petem poročilu o strategiji (18), vsebuje dodatne informacije o tem, kako meriti in oceniti stanja ekosistemov, ter povezane kazalnike, ki se lahko uporabijo.

3.4.1   Kopenski ekosistemi: gozdovi in gozdnate pokrajine v okviru MPS

V preglednici 2 spodaj so določeni parametri in pogostost njihovega spremljanja na vrstah parcel ravni I in II (19) za gozdne ekosisteme v skladu s pristopom „MPS gozdovi“ ter ob upoštevanju Priloge V k direktivi NEC. Podroben opis vseh metod, uporabljenih pri spremljanju stanja gozdnih ekosistemov na ravneh intenzivnosti I in II, je naveden v obsežnem priročniku (20), sklicevanja na ustrezne oddelke pa so navedena v spodnji preglednici, pri čemer so upoštevani tudi podatki, ki bi jih bilo treba sporočiti. Pregled raziskav, opravljenih v okviru „MPS gozdovi“, in ustrezni parametri celotnega programa so na voljo v navedenem priročniku in na spletu (http://icp-forests.net/).

Preglednica 2

Izbrani kompleksi kazalnikov, parametri in viri za metode iz „MPS gozdovi“ dopolnjujejo izbirne kazalnike iz Priloge V k direktivi NEC

Meritve (kompleks kazalnikov)	Parametri	Pogostost	Metode
Kislost tal v trdnem stanju	Koncentracije elementov (bazičnih kationov itd.) Ca, Mg, K, Na, Alex, Nskupaj in razmerja C/N	Vsakih 10–15 let na parcelah ravni I in II	Del X
Kislost tal v talni raztopini	Vrednost pH, [SOx] (*1), [NO3], [bazični kationi (Ca, Mg, K, Na)], [Alex]	Vsake štiri tedne na parcelah ravni II	Del XI
Izcejanje nitratov v tleh, v talni raztopini	[NO3+] v najgloblji plasti tal (40–80 cm); za izračun tokov je treba uporabiti model toka vode skozi tla (model vodnega ravnovesja)	Vsake štiri tedne na parcelah ravni II	Del X, model vodnega ravnovesja, prim. del IX
Razmerje X/N + skupni N v tleh v trdnem stanju	Czaloga/Nzaloga, razmerje C/N	Vsakih 10–15 let na parcelah ravni I in II	Del X
Ravnovesje hranil v listih	[N], [P], [K], [Mg] in razmerja z [N]	Vsaki dve leti na ravni II, vsakih 10–15 let na parcelah ravni I	Del XII

Dodatni parametri, ki zajemajo druge pomembne lastnosti gozdnih ekosistemov, kot so starost sestoja, vrste dreves ter sestava in raznolikost talne vegetacije, stanje krošenj, indeks listne površine, kemijska sestava prepuščenih padavin, količina in kemijska sestava rastlinskega odpada ali sestava epifitskih lišajev (na deblih), so pomembni ter lahko dopolnjujejo izbirne kazalnike, določene v Prilogi V k direktivi NEC. V ustreznih delih priročnika za „MPS gozdovi“ so navedene tudi ustrezne metode.

Na nekaterih mestih „MPS gozdovi“, pa tudi na drugih mestih gozdnih in kopenskih ekosistemov, se koncentracija dušika v mahu spremlja vsakih pet let (poleg težkih kovin in izbranih obstojnih organskih onesnaževal), nato pa se sporoči „MPS vegetacija“ (priročnik je na voljo na http://icpvegetation.ceh.ac.uk).

3.4.2   Sladkovodni ekosistemi: reke in jezera v okviru MPS

Površinske vode, kot so reke in jezera, so v mnogih primerih prvi medij v ekosistemu, ki reagira na zakisljevanje in evtrofikacijo. Povodja, občutljiva na kislino, s tanko, visoko silikatno plastjo tal ter majhno sposobnostjo zadrževanja sulfatov in nitratov, so prisotna na gorskih območjih v mnogih delih Evrope. V zadnjih 100 letih so populacije rib in drugih vodnih organizmov utrpele resno škodo. Staleži rib so izgubljeni v mnogih rekah in jezerih zaradi čezmejne onesnaženosti zraka. Sulfati, nitrati, bazičnost, vrednost pH in ravni aluminija v občutljivih vodah se hitro odzivajo na spremembe v emisijah, kar vpliva na občutljive organizme in s tem na celoten ekosistem. Taki učinki so očitni na razdaljah, ki so razmeroma blizu in hkrati daleč od glavnih emisij. Ko so se emisije v 80. letih prejšnjega stoletja začele zmanjševati, so kemijski kazalniki za vodo začeli hitro kazati znake obnovitve, biološka obnovitev pa je zaostajala. Pred kratkim se je pokazalo tudi, da imajo usedline dušika lahko učinek gnojenja (evtrofikacija) v nekaterih površinskih vodah na neokrnjenih območjih, daleč od neposrednega človekovega vpliva. Večanje obremenitve z atmosferskim dušikom bi torej lahko spremenilo delovanje vodne prehranjevalne mreže, kar bi lahko imelo resne posledice. Kemijska in biološka sestava vode v površinskih vodah spadata med najboljše kazalnike učinkov onesnaženosti zraka in ukrepov za njegovo zmanjševanje v ekosistemih v Evropi.

Program, namenjen spremljanju učinkov usedlin žvepla in dušika v sladkovodnih virih, bi moral vključevati najmanj parametre iz preglednice 3. Pogostost vzorčenja bi morala upoštevati časovne spremembe na mestu, kjer se izvaja spremljanje. Mesta, na katerih se voda hitro izmenjuje, se bodo na spremembe v usedlinah odzivala hitreje. „MPS vode“ priporoča, da se hitro odtekajoča jezera in reke vzorčijo vsaj enkrat mesečno („MPS vode“, 2010). Četrtletno ali sezonsko vzorčenje je lahko primerno v jezerih, kjer je teoretični čas zadrževanja vode daljši od nekaj mesecev. Močno se priporoča biološko spremljanje občutljivih vrst ali skupnosti na vsaj nekaterih izbranih mestih (preglednica 4).

Drugi fizikalni in kemijski parametri, kot so temperatura, vodni pretok, frakcije aluminija, skupni dušik in fosfor, zagotavljajo dopolnilne podatke, ki so odvisno od lokalnih razmer lahko koristni na primer za razlago bioloških učinkov onesnaženosti zraka.

Preglednica 3

Reke in jezera: priporočeni minimalni parametri, kemijska sestava v okviru „MPS vode“

Podrobnosti in dodatna pojasnila so na voljo v priročniku za „MPS vode“ iz leta 2010. Navedeni sklici se nanašajo na poglavja v priročniku.

Meritve	Parametri	Pogostost	Metoda	Podatki, ki se sporočajo
Občutljivost jezera in hidrokemijski učinki onesnaženosti zraka (zakisljevanje)	Bazičnost, sulfati, nitrati, kloridi, vrednost pH, kalcij, magnezij, natrij, kalij, raztopljen organski ogljik in specifična prevodnost	Sezonsko/četrtletno do letno, odvisno od stopnje pretoka	Zajemanje vzorcev v zgornji plasti (0,1–1 m) ali pri izlivu vode iz jezera; opisano v poglavju 3	Večji ioni (mg/l), nitrat (μg N/L), vrednost pH, raztopljen organski ogljik (mg C/l), bazičnost (μeq/L), prevodnost pri 25 °C (μS/cm)
Občutljivost rek/potokov in hidrokemijski učinki onesnaženosti zraka (zakisljevanje)	Bazičnost, sulfati, nitrati, kloridi, vrednost pH, kalcij, magnezij, natrij, kalij, raztopljen organski ogljik in specifična prevodnost	Mesečno	Zajemanje vzorcev; opisano v poglavju 3	Večji ioni (mg/l), nitrat (μg N/L), vrednost pH, raztopljen organski ogljik (mg C/l), bazičnost (μeq/L), prevodnost pri 25 °C (μS/cm)

Preglednica 4

Reke in jezera: priporočeni dodatni parametri, biološka sestava v skladu z „MPS vode“

Podrobnosti in dodatna pojasnila so na voljo v priročniku za „MPS vode“. Navedeni sklici se nanašajo na poglavja v priročniku.

Meritve	Parametri	Pogostost	Metoda	Podatki, ki se sporočajo
Biološki kazalniki onesnaženosti zraka (zakisljevanje); bentoški nevretenčarji v rekah in jezerih	Prisotnost/odsotnost ali ustrezna številčnost določene skupine/vrste	Sezonsko do letno	Vzorčenje z brcanjem, vzorčenje na obalnem območju ali vzorci jeder; glej poglavje 4; metode iz okvirne direktive o vodah temeljijo na standardih CEN in ISO ter so ustrezne	Kvalitativni ali kvantitativni podatki; http://www.icp-waters.no/data/submit-data/
Kot biološki indikatorji zakisljevanja se lahko uporabijo tudi druge skupine, kot so ribe, kremenaste alge in perifiton.

3.4.3   Kopenski ekosistemi: ozonske poškodbe na podlagi MPS

Spremljanje ozonskih poškodb predstavlja izzive, značilne prav za to onesnaževalo. Sladkovodni in kopenski ekosistemi zadržujejo usedline žveplovih in dušikovih spojin v vegetaciji in tleh v določeni kemijski obliki, ki jo je mogoče spremljati, vključno s koncentracijami v rastlinah in mahu (glej preglednici 3 in 4). Poleg tega žveplove in/ali dušikove usedline povzročajo tudi zakisljevanje sladkovodnih virov in tal, ki se lahko spremlja. Nasprotno se ozon ne kopiči v vegetaciji ali tleh, poškodbe povzročajo razgradni produkti ozona v rastlinah in reakcije rastlin na te produkte.

Predolga izpostavljenost prizemnemu ozonu ima škodljive učinke za številne vrste vegetacije, saj negativno vpliva na kopenske ekosisteme in njihove storitve (npr. zagotavljanje hrane in lesa, skladiščenje ogljika, kakovost zraka in uravnavanje podnebja). Učinki na vrste, ki so občutljive na ozon, vključujejo vidno škodo na listih, manjšo rast, kakovost in količino pridelka pri poljščinah, število cvetov in proizvodnjo semen ter večjo ranljivost na abiotski stres, kot je zmrzal ali suša, in biotski stres, kot so škodljivci in bolezni.

Edina vidna poškodba v kopenskih ekosistemih, ki jo je mogoče pripisati neposredno ozonu, je škoda na listih. Ta škoda, ki je značilna za ozon, nastane na vrstah, občutljivih na ozon, v dnevih, ko so koncentracije prizemnega ozona visoke. Vendar pa ni jasnega razmerja med škodo na listih zaradi ozona in vplivom na pomembne vegetacijske parametre, kot je rast (npr. rast dreves) ali pridelek (v primeru poljščin). Pri listnati zelenjavi se ob prisotnosti vidne škode na listih zmanjša njena tržna vrednost. Na podlagi eksperimentalnih podatkov so bile kritične ravni ozona določene za parametre, kot sta drevesna biomasa in pridelek poljščin, saj ti predstavljajo kumulativne učinke sezonske izpostavljenosti ozonu.

Kritične ravni ozona so opredeljene kot kumulativna izpostavljenost ali kumulativni stomatalni tok atmosferskih onesnaževal, nad katerimi lahko glede na dosedanja dognanja pride do neposrednih negativnih učinkov na občutljivo vegetacijo. Kritične ravni ozona in ciljne ravni, določene za zaščito vegetacije v evropski zakonodaji (Direktiva 2008/50/ES (21)), temeljijo na kumulativni koncentraciji ozona. Nedavne raziskave so pokazale, da so ciljne vrednosti, ki temeljijo na kumulativnem stomatalnem toku ozona (npr. kazalnik fitotoksičnosti ozona), biološko pomembnejše od ciljnih vrednosti, ki temeljijo na koncentracijah (npr. AOT40), saj zagotavljajo oceno količine ozona, ki vstopa skozi listne pore (stomati) in povzroča poškodbe v rastlini (Mills et al., 2011a, b). Metodologija za izračun fitotoksičnosti ozona je bila razvita in uporabljena v „MPS vegetacija“ z uporabo modela DO3SE. Z urnim spremljanjem koncentracij ozona in meteoroloških parametrov (preglednica 5) se lahko izračunajo kumulativni stomatalni tokovi za določene rastlinske vrste. Preseganje kritičnih ravni stomatalnega toka je znak tveganja vpliva ozona na vrste, ki so občutljive na ozon, na tem mestu. Podrobnosti o izračunu fitotoksičnosti ozona in njegovi uporabi so na voljo v priročniku o metodologijah in merilih za modeliranje in kartiranje kritičnih obremenitev in ravni ter učinkov, tveganj in trendov onesnaženosti zraka (22).

Preglednica 5

Kazalniki za oceno ozonskih poškodb vegetacije v skladu s Prilogo V k direktivi NEC

Podrobnosti in dodatna pojasnila so na voljo v navedenih priročnikih za MPS.

Kazalnik	Meritve	Pogostost	Predlog za metodologijo in sporočanje podatkov
Škoda na listih dreves zaradi ozona	Vidni znaki škode na listih drevesnih vrst in drevesih ter lesnatih rastlinah na „mestih vzorčenja, izpostavljenih svetlobi“; rast premera dreves	Vidni znaki ozona: letno na parcelah ravni II; rast premera: vsakih pet let	Del VIII (vidni znaki ozona) in del V (rast premera) priročnika za „MPS gozdovi“
Škoda na listih zaradi ozona na poljščinah in nedrevesnih vrstah	Vidni znaki ozona na listih; poljščine: pospravljen pridelek	Vidni znaki ozona: najmanj letno v rastni sezoni, v najboljšem primeru takoj po izpostavljenosti ozonu (1) (3–7 dni); pridelek poljščin: letno	http://icpvegetation.ceh.ac.uk; revidirati podatke iz preteklih priročnikov, da bodo ustrezali direktivi NEC (vključno s seznami vrst, občutljivih na ozon)
Preseganje kritičnih ravni ozona na podlagi toka	Koncentracija ozona (2), meteorologija (3) (temperatura, relativna vlažnost, osvetlitev, padavine, hitrost vetra, atmosferski tlak) in vrsta tal (peščena, glinasta ali ilovnata) na mestu spremljanja ali v bližini (4); model DO3SE, ki temelji na toku, se lahko uporabi za izračun toka ozona in preseganje kritičnih ravni	Vsako leto: podatki za vsako uro v rastni sezoni (5)	Method in Modelling and Mapping Manual LRTAP Convention, Chapter 3 – „Mapping critical levels for vegetation“ (Metoda iz priročnika za modeliranje in kartiranje, poglavje 3 Konvencije LRTAP) (http://icpvegetation.ceh.ac.uk, vključno s povezavo do spletne različice modela DO3SE (6))

3.4.4   Celovito spremljanje sladkovodnih in kopenskih ekosistemov v okviru MPS

Celovito spremljanje ekosistemov se nanaša na temeljito, simultano merjenje fizikalnih, kemijskih in bioloških lastnosti povodij skozi čas in po kompartmentih. Zaradi kompleksnosti cilj celovitega spremljanja ni zajeti velika prostorska območja, temveč izboljšati razumevanje vzrokov povezav med zrakom, tlemi, vodo in biološkim odzivom, predvsem v gozdnih ekosistemih. Ta območja spremljanja bi tako lahko po eni strani zagotovila podatke, značilne za določen ekosistem, na primer gozdni ali sladkovodni, po drugi strani pa omogočila boljše razlikovanje med vplivi, povezanimi z onesnaženostjo zraka, v primerjavi z drugimi možnimi viri onesnaženja. Države članice imajo na splošno nekaj lokacij, na katerih se izvaja to podrobno spremljanje. Priporoča se jim, da določijo najmanj dve mesti, ki vključujeta podnebni gradient in gradient usedlin. Mesta za celovito spremljanje bi morala biti majhna, natančno določena povodja na naravnih ali polnaravnih območjih. Meritve vključujejo meteorologijo, mokre in suhe usedline, prepuščene padavine, kemijsko sestavo tal (v trdni in tekoči fazi), kemijsko sestavo vode in podtalnice ter biološki odziv (tj. vegetacija in drugi biološki elementi). Cilj je spremljati in oceniti biogeokemijske trende in biološke odzive, ločiti hrup in naravna nihanja od znakov človekovega vpliva s spremljanjem naravnih gozdnih ekosistemov ter razviti in uporabiti orodja, na primer modele, za regionalno ocenjevanje in napovedovanje dolgoročnih učinkov.

Preglednica 6 vsebuje spremenljivke, ki so ustrezne v skladu s Prilogo V k direktivi NEC, in učinke onesnaženosti zraka na ekosisteme. Podroben opis potrebne opreme, zasnove in metodologije je na voljo v priročniku za „MPS celostno spremljanje“ (23). Celovit program merjenja omogoča tudi podrobno modeliranje, analizo vzrokov in učinkov ter raziskavo interakcij s procesi podnebnih sprememb (24) (25) (26).

Preglednica 6

Parametri in pogostost za mesta v okviru „MPS celostno spremljanje“.

Podroben opis in metodologija sta na voljo v priročniku za „MPS celostno spremljanje“  (27).

Meritve (kompleks kazalnikov)	Parameter	Pogostost	Metoda
Meteorologija	Padavine, temperatura zraka, temperatura tal, relativna vlažnost, hitrost vetra, smer vetra, globalno sevanje/neto sevanje	Mesečno	Del 7.1
Kemijska sestava zraka	Žveplov dioksid, dušikov dioksid, ozon, sulfatni delci, nitrati v aerosolih in v obliki plina, dušikova kislina, amoniak in amoniak v aerosolih	Mesečno	Del 7.2
Kemijska sestava padavin (priročnik EMEP)	Sulfati, nitrati, amoniak, klorid, natrij, kalij, kalcij, magnezij in bazičnost	Mesečno	Del 7.3
Prepuščene padavine	Sulfati, nitrati, amoniak, skupni dušik, klorid, natrij, kalij, kalcij, magnezij, raztopljeni organski ogljik in močna kislina (po vrednosti pH)	Tedensko do mesečno	Del 7.5
Kemijska sestava tal	Vrednost pH (CaCl2), skupno žveplo, skupen fosfor, skupen dušik, izmenljiv kalcij, izmenljiv magnezij; izmenljiv kalij, izmenljiv natrij, izmenljiv aluminij, skupni organski ogljik, izmenljiva titracijska kislost (H+Al)	Vsako peto leto	Del 7.7
Kemijska sestava vode v tleh	Vrednost pH, električna prevodnost, bazičnost, Granova metoda, skupen dušik, amoniak, nitrati, skupen fosfor, Ca, Mg, K, Na, skupen aluminij, aluminij (labilen)	Štirikrat letno	Del 7.8
Kemijska sestava odtekajoče vode	Bazičnost, sulfati, nitrati, kloridi, raztopljen organski ogljik, vrednost pH, kalcij, magnezij, natrij, kalij, anorganski aluminij (labilen), skupen dušik, amoniak, odtekajoča voda potokov, specifična prevodnost	Mesečno	Del 7.10
Kemijska sestava listja	Ca, K, Mg, Na, N, P, S, Cu, Fe, Mn, Zn in skupni organski ogljik	Vsako peto leto	Del 7.12
Kemijska sestava rastlinskega odpada	Ca, K, Mg, Na, N, P, S, Cu, Fe, Mn, Zn in skupni organski ogljik	Letno	Del 7.13
Vegetacija (intenzivna parcela)	Pritalna vegetacija, vegetacija na polju, grmičevje in drevesna vegetacija, zlasti cevnice, briofiti in lišaji kot ustvarjalci prsti; premer drevesa, struktura krošenj	Tri leta	Del 7.17
Epifitne rastline na deblih	Vrste lišajev, ki rastejo na deblih živih dreves	Vsako peto leto	Del 7.20
Zračne zelene alge	Število vej, najmlajši poganjki z algami, najdebelejša plast alg na drevo, število letnih poganjkov z več kot 50 % preostalih iglic, število letnih poganjkov z več kot 5 % preostalih iglic	Letno	Del 7.21

4.   Povezava z drugimi dejavnostmi spremljanja

Člen 9 direktive NEC zahteva, da: „se države članice usklajujejo z drugimi programi spremljanja, vzpostavljenimi v skladu z zakonodajo Unije, vključno z Direktivo 2008/50/ES, Direktivo 2000/60/ES […] in Direktivo Sveta 92/43/EGS ter po potrebi Konvencijo LRTAP, in po potrebi uporabijo podatke, ki se zberejo v okviru navedenih programov“.

Cilj teh določb je povečati uporabo podatkov, zbranih v okviru obstoječih sistemov, da se prepreči podvajanje in izkoristijo sinergije. Kljub temu je pomembno opredeliti ekosistemske tipe, mesta in parametre iz oddelka 3 zgoraj, da bi bilo spremljanje ustrezno za namene direktive NEC.

4.1    Povezava s spremljanjem na podlagi zakonodaje/pobud EU

Obsežno spremljanje sladkovodnih teles se izvaja na podlagi okvirne direktive o vodah (2000/60/ES), spremljanje številnih habitatov pa na podlagi direktive o habitatih (92/43/EGS). Podatki, ki so sporočeni EU, so na voljo v ustreznih zbirkah podatkov Eionet (28), ki jih upravlja Evropska agencija za okolje.

Glede na cilj in zahteve v zvezi z izbiro mest za spremljanje v skladu z direktivo NEC bo za sedanje namene verjetno ustrezen samo podsklop mest na podlagi okvirne direktive o vodah. Da bi se kakovost vode lahko pripisala vplivom onesnaženosti zraka, so pomembna predvsem mesta v bližini izvirov in obdana z naravnimi območji. Študija primera o vključevanju spremljanja na podlagi okvirne direktive o vodah v mrežo za spremljanje, osredotočeno na vplive onesnaženosti zraka na Finskem, je na voljo v oddelku 7.2.

Drugi pomembni viri podatkov, ki jih je mogoče vključiti v spremljanje, povezano s členom 9, se lahko povzamejo iz raziskave LUCAS (raziskovanje rabe in pokrovnosti tal) (29), na primer o vsebnosti ogljika in dušika v tleh. Pobuda EU za opraševalce (30) ter posamezni projekti EU o spremljanju ekosistemov in biotske raznovrstnosti lahko zagotovijo dodatne možnosti za uskladitev, vključevanje in povečanje učinkovitosti zbiranja podatkov znotraj programov spremljanja.

4.2    Povezava s spremljanjem v okviru pobud Konvencije LRTAP

Dejavnosti spremljanja ekosistemov v okviru Delovne skupine za učinke pri Konvenciji LRTAP so neposredno pomembne za izvajanje direktive NEC, saj imajo iste cilje, v dvajsetih letih njihovega izvajanja pa se je razvilo tudi obsežno strokovno referenčno gradivo.

To dolgoročno spremljanje na podlagi Konvencije LRTAP posledično zagotavlja obsežne nize preteklih podatkov, spremljanih v skladu z odobrenimi metodologijami, tj. z doslednim vzorčenjem in analizami, in s pogostostjo.

Mreže za intenzivno spremljanje, ki ga izvaja delovna skupina za oceno učinkov, temeljijo na ekosistemih, so usmerjene na težavo (onesnaženost zraka) in so dolgoročne. Te značilnosti omogočajo odkrivanje sprememb v ekosistemih, ocenjevanje dejavnikov, ki k tem spremembam prispevajo, ter opredelitev posledic teh sprememb, s čimer oblikovalce politik seznanjajo s stanjem in napovedujejo spremembe v prihodnosti.

Cilji spremljanja ekosistemov na podlagi direktive NEC so torej popolnoma enaki ciljem obstoječih mrež za spremljanje v okviru Konvencije LRTAP, zato bi to spremljanje moralo biti v celoti koristno za namene direktive NEC, saj:

—	vključuje spremljanje kazalnikov zakisljevanja, evtrofikacije in vplivov ozona na ekosisteme (skoraj vsi parametri iz Priloge V),

—	odkriva spremembe v ekosistemih,

—	opredeljuje stopnjo spremembe ali trend (časovni okvir), obseg spremembe (prostorski okvir) in intenziteto sprememb (obseg učinka),

—	omogoča razumevanje, kako bi spremembe vplivale na stanje ekosistemov,

—	omogoča napoved in opredelitev teh sprememb, povezanih z naravnimi procesi in človeškimi dejavnostmi,

—	omogoča lažje modeliranje dinamike ekosistemov in sorodnih procesov,

—	omogoča napovedovanje potencialno negativnih učinkov in zato zagotavlja „zgodnje opozarjanje“,

—	omogoča ocenjevanje učinkovitosti politike.

Pomembno je tudi poudariti, da spremljanje, usmerjeno na problem, v okviru Konvencije LRTAP združuje nevarnosti zaradi onesnaženosti zraka in učinke spremljanja, da bi se dosegla zadostna raven predvidljivosti in s tem bolje usmerilo ukrepanje politike. Sočasno spremljanje trendov obremenitev ekosistema (onesnaženost zraka) in učinkov ekosistema omogoča boljšo razlago rezultatov.

4.3    Povezava z drugimi mrežami za spremljanje

Za spremljanje ekosistemskih tipov, ki niso zajeti v MPS, je mogoče preučiti možnost uporabe mreže LTER-Europe (Long Term Ecosystem Research Europe). LTER-Europe je evropska krovna organizacija in raziskovalna infrastruktura za raziskovalna mesta in postaje, ki izvajajo spremljanje in raziskave na področju okolja in ekosistemov (31). Eden od glavnih ciljev je organizirati vsa taka evropska mesta, da se vzpostavi baza znanja, ki bo izboljšala razumevanje strukture in funkcije ekosistemov ter njihov dolgoročni odziv na okoljske, družbene in gospodarske dejavnike.

Glavni cilji mreže LTER-Europe so:

—	opredeliti dejavnike sprememb ekosistemov po evropskih okoljskih in gospodarskih gradientih,

—	raziskati odnose med temi dejavniki, odzivi in razvojnimi spremembami v okviru skupnega raziskovalnega programa ter s sklicevanjem na usklajene parametre in metode,

—	razviti merila za mesta LTER in platforme LTSER (32), da bi se podprla vrhunska znanost z edinstveno infrastrukturo na kraju samem,

—	izboljšati sodelovanje in sinergije med različnimi akterji, interesnimi skupinami, mrežami itd.

LTER-Europe si prizadeva za uresničitev teh ciljev z zagotavljanjem okvira za razvoj projektov, konceptualno delo, izobraževanje, izmenjavo strokovnega znanja, sporočanje in povezovanje institucij. Nekateri parametri, ki so koristni za spremljanje na podlagi člena 9 direktive NEC, se že spremljajo v okviru LTER-Europe, države članice pa bodo morda želele raziskati, ali in kako bi bilo sistem mogoče dopolniti, da bi vključil še druge parametre (33).

Poleg tega se lahko uporabijo podatki iz nacionalnih gozdnih inventarjev in drugih nacionalnih dejavnosti spremljanja. Raziskovalni projekti so lahko še en vir ustreznih podatkov, na primer podatkov na podlagi daljinskega zaznavanja, ki zagotavljajo prostorsko eksplicitne informacije o vplivih onesnaženosti zraka na stanje rastlin (npr. Cotrozzi et al. (2018) (34)).

5.   Poročanje

5.1    Poročanje o mestih spremljanja in kazalnikih od 1. julija 2018 in nato vsaka štiri leta

Pri poročanju o lokacijah mest spremljanja in s tem povezanih kazalnikih, uporabljenih za spremljanje vplivov onesnaženosti zraka, je treba v skladu s členom 10(4)(a) direktive NEC sporočiti:

—	koordinate in višino mesta, ime in habitatni/ekosistemski tip ter kratek opis mesta,

—	podrobnosti o tem, kateri parametri se spremljajo na vsakem mestu.

Tem informacijam bi bilo treba priložiti obrazložitev o tem, kako je bila mreža zasnovana ob upoštevanju zahtev iz člena 9 direktive NEC.

5.2    Poročanje o tokovih podatkov od 1. julija 2019 in nato vsaka štiri leta

Pri sporočanju podatkov spremljanja iz člena 9 direktive NEC v skladu s členom 10(4)(b) je treba upoštevati naslednja načela:

—	poročanje mora biti standardizirano in mora, kolikor je to mogoče, upoštevati obstoječe tokove podatkov,

—	upoštevati je treba skladnost z infrastrukturo INSPIRE (35),

—	izhajati mora iz programov poročanja, določenih v okviru MPS.

Komisija in Evropska agencija za okolje sta na tej podlagi pripravili predlogo (36), ki upošteva te zahteve za poročanje ter katere uporaba je zelo priporočljiva za zagotovitev primerljivosti in doslednosti podatkov ter njihovo lažjo analizo.

6.   Podpora izvajanju

Izmenjave informacij o praksah držav članic, ki so prispevale k razvoju teh smernic, so bile zelo koristne. V tem okviru vzajemno orodje, razvito na podlagi pregleda izvajanja okoljske politike, ki ga je opravila Komisija, zagotavlja možnost za organizacijo dodatne vzajemne podpore ali izmenjave med večjimi skupinami držav članic na področju izvajanja in dobre prakse. Orodje uporablja uveljavljen instrument Komisije TAIEX, ki lahko na zahtevo javnega organa države članice (nacionalnega, regionalnega, lokalnega itd.) organizira misije strokovnjakov iz javnih okoljskih organov za izmenjavo strokovnega znanja, študijske obiske osebja v drugo državo članico za namene vzajemnega učenja in delavnice v eni ali več državah. Več informacij, elektronska prijava in registracija strokovnjakov je na voljo na spletnem mestu:

http://ec.europa.eu/environment/eir/p2p/index_en.htm.

MPS organizirajo tudi letna srečanja, ki se jih lahko udeležijo nacionalni strokovnjaki, da bi izvedeli več o spremljanju in izmenjali izkušnje na področju upravljanja mest spremljanja. Informacije so na voljo na spletnem mestu:

https://www.unece.org/environmental-policy/conventions/envlrtapwelcome/meetings-and-events.html#/.

7.   Študiji primerov

7.1    Spremljanje ozona v Združenem kraljestvu

Združeno kraljestvo ima mesto za intenzivno spremljanje ozona, ki ga upravlja koordinacijski center „MPS vegetacija“ (ICP Vegetation Programme Coordination Centre). Na tem mestu se spremljajo urne koncentracije ozona in meteorološki podatki za izračun stomatalnega toka ozona v rastni sezoni pri različnih vrstah rastlin (poljščinah, drevesih, (pol)naravni vegetaciji). Tako je mogoče izračunati preseganje kritičnih ravni ozona na podlagi toka. Redno se spremlja tudi škoda na listih pri vrstah, občutljivih na ozon, ki pa se pogosto ne opazi zaradi na splošno nizkih ambientalnih koncentracij ozona na mestu spremljanja. Združeno kraljestvo ima podeželsko mrežo približno dvajsetih mest spremljanja, na katerih se beležijo urne koncentracije ozona. Ko se ti podatki združijo z modeliranimi meteorološkimi podatki, je mogoče izračunati preseganje kritičnih ravni ozona na podlagi toka. Škoda na listih zaradi ozona se na teh mestih trenutno ne spremlja.

7.2    Vključitev spremljanja površinskih voda na Finskem na podlagi okvirne direktive o vodah, MPS v okviru Konvencije LRTAP in direktive NEC

Okvirna direktiva o vodah (2000/60/ES) od držav članic zahteva, da izvajajo program nadzornega spremljanja stanja ter tako zagotovijo informacije na primer za ocenjevanje dolgoročnih sprememb naravnih razmer in dolgoročnih sprememb, nastalih zaradi široko razširjenih (globalnih) človekovih dejavnosti. Da bi se uresničili ti cilji glede nadzora, je treba spremljanje ekološkega stanja in kemijskega stanja površinskih voda običajno izvajati v vodnih telesih, ki predstavljajo naravne ali polnaravne referenčne razmere in/ali visoko/dobro ekološko stanje. Spremljanje onesnaženosti zraka in s tem vpliva žvepla in dušika na vodne ekosisteme v okviru Konvencije LRTAP vključuje v glavnem iste cilje in oblikovanje nadzora, zato je spremljanje vodnih ekosistemov v okviru MPS iz Konvencije LTRAP pomembno za spremljanje na referenčnih mestih na podlagi okvirne direktive o vodah (in obratno). Cilji teh programov spremljanja so pomembni tudi za spremljanje ekosistemov na podlagi direktive NEC.

Spremljanje na referenčnih mestih na Finskem na podlagi okvirne direktive o vodah (kemijsko in biološko) se izvaja predvsem v jezerih in potokih, ki ležijo na zaščitenih ali oddaljenih območjih, ali na povodjih, ki ležijo na drugih območjih, kjer ni neposrednega človekovega vpliva ali je ta vpliv majhen. Na splošno so te vrste sladkovodnih virov na Finskem oligotrofne ali distrofne, kopenska povodja so večinoma gozdnata, za kemijsko sestavo voda pa je značilna nizka ali zmerna ionska jakost. Ta vodna telesa so zato dovzetna za vplive onesnaženosti zraka. Za spremljanje ekološkega stanja in kemijskega stanja jezer in rek na podlagi okvirne direktive o vodah tipologija, reprezentativna za sladkovodne vire ter njihove naravne in polnaravne habitate na Finskem, vsebuje naslednje vrste jezer in rek (preglednica 8):

Preglednica 8

Tipologija finskih sladkovodnih teles

(http://www.ymparisto.fi/en-US/Waters/State_of_the_surface_waters/Typology_of_surface_waters)

Vrste jezer	Vrste rek
Mala in srednje velika jezera z malo humusa	Male šotne reke
Mala humusna jezera	Male reke v regijah z mineralnimi tlemi
Srednje velika humusna jezera	Male reke v regijah z glinastimi tlemi
Velika jezera z malo humusa	Srednje velike šotne reke
Velika humusna jezera	Srednje velike reke v regijah z mineralnimi tlemi
Jezera, bogata s humusom	Srednje velike reke v regijah z glinastimi tlemi
Plitva jezera z malo humusa	Velike šotne reke
Plitva humusna jezera	Velike reke v regijah z mineralnimi tlemi
Plitva jezera, bogata s humusom	Velike reke v regijah z glinastimi tlemi
Jezera z zelo kratkim zadrževanjem vode	Zelo velike šotne reke
Jezera na severnem Laponskem	Zelo velike reke v regijah z mineralnimi tlemi
Jezera, naravno bogata s hranili in kalcijem

Od tega 12 vrst jezer za spremljanje na podlagi okvirne direktive o vodah, vrste „mala z malo humusa“ ali „mala humusna jezera“ (vključno s plitvimi jezeri) vključujejo mala (A < 1 km2) gozdna izvirska jezera, ki so pogosta v borealnih regijah v iglastih gozdovih in na šotiščih ter številčna na Finskem, pokazalo pa se je tudi, da so občutljiva na onesnaženost zraka in tudi dober kazalnik vplivov onesnaženosti zraka. Vrsta „jezera na severnem Laponskem“ vključuje tudi občutljiva jezera na gozdnih in gorskih območjih na severu Finske s kemijsko sestavo, za katero sta značilni nizka ionska moč in majhna količina hranil. Ustrezno temu vrste rek „male šotne reke“ in „male reke v regijah z mineralnimi tlemi“ vključujejo male potoke na gozdnih ali gorskih območjih, med katerimi so mnogi občutljivi in hkrati tudi dobri kazalniki vplivov onesnaženosti zraka.

Spremljanje vplivov onesnaženosti zraka na jezera in potoke na gozdnih in gorskih referenčnih območjih na Finskem se izvaja na podlagi Konvencije LRTAP („MPS vode“ in „MPS celostno spremljanje“) ter nacionalnih programov spremljanja. Redno spremljanje se je na večini mest začelo leta 1990 in se trenutno izvaja na 34 mestih, ki geografsko pokrivajo celotno državo. V dopolnitev spremljanju na podlagi okvirne direktive o vodah na referenčnih mestih je bilo 18 od 34 mest MPS/nacionalnih mest vključenih v spremljanje/poročanje na podlagi navedene direktive, da bi se tako zagotovile informacije o dolgoročnih spremembah naravnih razmer in dolgoročnih spremembah, ki so rezultat globalnih obremenitev, predvsem zaradi atmosferskih usedlin in podnebnih sprememb. V zameno spremljanje na podlagi okvirne direktive o vodah zagotavlja biološke podatke za zahteve glede ocenjevanja na podlagi Konvencije LRTAP. Ocenjevanja na podlagi Konvencije LRTAP in nacionalnih programov spremljanja, primernih za ocenjevanje učinkov onesnaženosti zraka, izpolnjujejo zahteve za kemijske analize za okvirno direktivo o vodah, vključno z vrednostjo pH, bazičnostjo, glavnimi anioni in kationi, hranili in raztopljenim organskim ogljikom. Cilje spremljanja, oblikovanje nadzora (kot so določitev/izbira mesta, vzorčenje in kemijske analize) in skupno zbirko podatkov usmerja vladni okoljski urad, vključno s finskim inštitutom za okolje ter 13 centri za gospodarstvo, razvoj, promet in okolje. V nacionalno spremljanje na podlagi okvirne direktive o vodah je vključen tudi vladni Inštitut za naravne vire Finske (Luke), ki zagotavlja pooblastila in strokovno znanje v zvezi s spremljanjem rib. Centralizirane dejavnosti omogočajo prožen stroškovno učinkovit pristop na podlagi tveganja pri spremljanju in poročanju v okviru različnih mednarodnih programov ter pri načrtovanju in izvajanju novih programov spremljanja, kot je spremljanje na podlagi direktive NEC.

---

(1)  Izjava o omejitvi odgovornosti: Namen teh smernic je pomagati nacionalnim organom pri uporabi Direktive (EU) 2016/2284. V njih so izražena stališča Evropske komisije in kot take niso pravno zavezujoče. Zavezujoča razlaga zakonodaje EU je v izključni pristojnosti Sodišča Evropske unije. Stališča, izražena v teh smernicah, ne morejo prejudicirati stališča, ki bi ga Komisija morda zastopala pred Sodiščem.

(2)  Direktiva (EU) 2016/2284 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2016 o zmanjšanju nacionalnih emisij za nekatera onesnaževala zraka, spremembi Direktive 2003/35/ES in razveljavitvi Direktive 2001/81/ES (UL L 344, 17.12.2016, str. 1).

(3)  Direktiva 2001/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2001 o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala zraka (UL L 309, 27.11.2001, str. 22).

(4)  Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Program „Čist zrak za Evropo“ (COM(2013) 918 final).

(5)  https://www.unece.org/env/lrtap/welcome.html

(6)  Polno ime: MPS za oceno in spremljanje učinkov onesnaženosti zraka na reke in jezera; MPS za oceno in spremljanje učinkov onesnaženosti zraka na gozdove; MPS za oceno učinkov onesnaženosti zraka na naravno vegetacijo in poljščine; MPS za oceno in celostno spremljanje učinkov onesnaženosti zraka na ekosisteme.

(7)  Sklep št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“ (UL L 354, 28.12.2013, str. 171).

(8)  Točka 28(d) sedmega okoljskega akcijskega programa.

(9)  Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L 20, 26.1.2010, str. 7).

(10)  Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206, 22.7.1992, str. 7).

(11)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L 327, 22.12.2000, str. 1).

(12)  Glej na primer Prilogo 1 k Direktivi 92/43/EGS o habitatih.

(13)  Kartiranje in ocenjevanje ekosistemov in njihovih storitev – MAES: http://ec.europa.eu/environment/nature/knowledge/ecosystem_assessment/pdf/MAESWorkingPaper2013.pdf.

(14)  Evropski informacijski sistem o naravi – EUNIS: https://www.eea.europa.eu/data-and-maps/data/eunis-habitat-classification.

(15)  Razredi Corine Land Cover.

(16)  Metzger, M. J., Bunce, R. G. H, Jongman, R. H. G, Mücher, C. A., Watkins, J. W., 2005. A climatic stratification of the environment of Europe (Podnebna stratifikacija okolja Evrope). Global Ecology and Biogeography 14: 549–563. Povezava DOI: http://dx.doi.org/10.1111/j.1466-822x.2005.00190.x.

(17)  Glej http://ec.europa.eu/environment/air/reduction/ecosysmonitoring.htm, zlasti http://ec.europa.eu/environment/air/pdf/Technical%20Specifications%20NEC%20Article%209%20location%20and%20indicators%20final.docx in http://ec.europa.eu/environment/air/pdf/template%20NEC%20Article%209%20location%20and%20indicators%20for%2001%20July%202018%20final.xlsx.

(18)  Maes, J., et al., 2018. Analytical framework for mapping and assessing of ecosystem condition (Analitični okvir za kartiranje in oceno stanja ekosistemov), http://ec.europa.eu/environment/nature/knowledge/ecosystem_assessment/pdf/Brochure%20MAES.pdf.

(19)  V MPS se namesto pojma „mesto“ uporablja pojem „parcela“.

(20)  UNECE ICP Forests Programme Co-ordinating Centre 2016, http://www.icp-forests.org/Manual.htm.

(*1)  []: koncentracije.

(21)  Direktiva 2008/50/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo (UL L 152, 11.6.2008, str. 1).

(22)  https://icpvegetation.ceh.ac.uk/publications/thematic; zlasti https://www.icpmapping.org/Latest_update_Mapping_Manual, poglavje 3: Kartiranje kritičnih ravni za vegetacijo, Konvencija LTRAP, 2017.

(1)  Opredelitev obdobja izpostavljenosti ozonu je na voljo na https://www.eea.europa.eu/themes/air/air-quality/resources/glossary/ozone-episode.

(2)  Treba je navesti podatek o višini meritve.

(3)  Če izmerjeni podatki niso na voljo, bi se lahko uporabili modelirani podatki za vsako uro.

(4)  Treba je navesti podatke o širini in višini mesta ter biogeografskega območja, na katerem je to mesto (glej sliko 1).

(5)  Treba je navesti izmerjene urne koncentracije ozona in meteorološke podatke za izračun stomatalnega toka ozona. Izračun tokov na podlagi ocenjenih urnih koncentracij ozona z uporabo pasivnih vzorčevalnikov (kopičenje ozona v obdobju 1–2 tednov) je povezan z visoko ravnjo negotovosti.

(6)  https://www.sei-international.org/do3se.

(23)  www.syke.fi/nature/icpim.

(24)  Holmberg, M., Vuorenmaa, J., Posch, M., Forsius, M., et al., 2013. Relationship between critical load exceedances and empirical impact indicators at Integrated Monitoring sites across Europe (Razmerje med preseganjem kritične obremenitve in kazalniki empiričnega vpliva na mestih za celovito spremljanje po Evropi). Ecological Indicators 24, 256–265.

(25)  Dirnböck, T., Grandin, U., Bernhardt-Römermann, M., Beudert, B., Canullo, R., Forsius, M., Grabner, M.-T., Holmberg, M., Kleemola, S., Lundin, L., Mirtl, M., Neumann, M., Pompei, E., Salemaa, M., Starlinger, F., Staszewski, T., Uziębło, A. K., 2014. Forest floor vegetation response to nitrogen deposition in Europe (Odziv vegetacije na gozdnih tleh na dušikove usedline v Evropi). Global Change Biology 20, 429–440.

(26)  Vuorenmaa, J., Augustaitis, A., Beudert, B., Clarke, N., de Wit, H. A., Dirnböck, T., Frey, J., Forsius, M., Indriksone, I., Kleemola, S., 2017. Long-term sulphate and inorganic nitrogen mass balance budgets in European ICP Integrated Monitoring catchments (Dolgoročne masne bilance sulfata in anorganskega dušika v evropskih povodjih v okviru „MPS celostno spremljanje“) (1990–2012). Ecological Indicators 76, 15–29.

(27)  UNECE ICP Integrated Monitoring Programme Manual 2017, http://www.syke.fi/en-US/Research__Development/Ecosystem_services/Monitoring/Integrated_Monitoring/Manual_for_Integrated_Monitoring.

(28)  https://bd.eionet.europa.eu/activities/Reporting/Article_17, http://cdr.eionet.europa.eu/help/WFD/WFD_521_2016.

(29)  https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/LUCAS_-_Land_use_and_land_cover_survey.

(30)  http://ec.europa.eu/environment/nature/conservation/species/pollinators/index_en.htm.

(31)  www.lter-europe.net.

(32)  Long-Term Socio-Economic Research (dolgoročne socialno-ekonomske raziskave).

(33)  Mesta LTER in njihovi programi merjenja so na voljo na strani https://data.lter-europe.net/deims/.

(34)  Cotrozzi, L., Townsend, P. A., Pellegrini, E., Nali, C., Couture, J. J., 2018, Reflectance spectroscopy: a novel approach to better understand and monitor the impact of air pollution on Mediterranean plants (Odbojna spektroskopija: nov pristop k boljšemu razumevanju in spremljanju vpliva onesnaženosti zraka na sredozemske rastline); https://doi.org/10.1007/s11356-017-9568-2.

(35)  https://inspire.ec.europa.eu/

(36)  http://ec.europa.eu/environment/air/reduction/ecosysmonitoring.htm