21.12.2018

Uradni list Evropske unije

C 463/2

P8_TA(2018)0025

Letno poročilo Evropske centralne banke za leto 2016

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2018 o letnem poročilu Evropske centralne banke za leto 2016 (2017/2124(INI))

(2018/C 463/01)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju letnega poročila Evropske centralne banke za leto 2016,

—	ob upoštevanju člena 284(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—	ob upoštevanju statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (ECB), zlasti členov 3 in 15,

—	ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—	ob upoštevanju poročila skupine na visoki ravni za lastna sredstva (Montijevo poročilo),

—	ob upoštevanju postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji,

—	ob upoštevanju članka iz ekonomskega biltena ECB z naslovom MFI lending rates: pass-through in the time of non-standard monetary policy (Posojilne obrestne mere monetarnih finančnih institucij: izravnave v času nestandardne monetarne politike) (številka 1/2017),

—	ob upoštevanju poročila Evropskega ekonomsko-socialnega odbora za leto 2017 o evropski industrijski in monetarni politiki,

—	ob upoštevanju poročila organizacije Transparency International z naslovom Two sides of the same coin? Independence and accountability of the European Central Bank (Dve plati iste medalje? Neodvisnost in odgovornost Evropske centralne banke),

—	ob upoštevanju informativne strani ECB z naslovom What is money? (Kaj je denar?),

—	ob upoštevanju sporazuma o nujni likvidnostni pomoči ECB, objavljenega 19. junija 2017,

—	ob upoštevanju priporočila Komisije 2010/191/EU z dne 22. marca 2010 o področju uporabe in učinkih zakonitih evrskih bankovcev in kovancev kot plačilnih sredstev (1),

—	ob upoštevanju člena 11 Uredbe Sveta (ES) št. 974/98 z dne 3. maja 1998 o uvedbi eura (2),

—	ob upoštevanju člena 128(1) PDEU o euru kot zakonitem plačilnem sredstvu,

—	ob upoštevanju govora predsednika ECB z dne 6. aprila 2017,

—	ob upoštevanju člena 127(5) PDEU,

—	ob upoštevanju člena 127(2) PDEU,

—	ob upoštevanju povratnih informacij ECB o prispevku Evropskega parlamenta kot dela njegove resolucije o letnem poročilu ECB za leto 2015 (3),

—	ob upoštevanju člena 132(1) Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0383/2017),

ker je Svet ECB na seji 9. in 10. marca 2016 sprejel nadaljnje ukrepe za doseganje prvenstvenega cilja stabilnosti cen in drugotnega cilja podpiranja gospodarstva z monetarno politiko z: 1) znižanjem ključnih obrestnih mer in nižjo obrestno mero za odprto ponudbo mejnega depozita, in sicer -0,4 %, 2) povečanjem nakupov v okviru programa nakupa sredstev na raven 80 milijard EUR na mesec, 3) vključitvijo novega programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja v program nakupa sredstev za nakup dolgoročnih obveznic, izraženih v eurih, ki jih izdajo nebančne družbe, ustanovljene v euroobmočju, in 4) novim sklopom ciljno usmerjenih operacij dolgoročnejšega financiranja z zapadlostjo štirih let;

ker je Svet ECB na seji 7. in 8. decembra 2016 sklenil, da se bo program nakupa sredstev od aprila 2017 do decembra 2017 nadaljeval na ravni, ki je nižja od zdajšnje (z 80 milijard EUR na 60 milijard EUR na mesec), oziroma po potrebi še dlje, vsekakor pa tako dolgo, dokler Svet ECB ne bo zaznala trajnega izboljšanja inflacije, skladnega z inflacijskim ciljem;

C.	ker člani Izvršilnega odbora ECB dosledno poudarjajo pomen izvajanja reform za povečanje produktivnosti v euroobmočju, pa tudi rasti prijaznih fiskalnih politik v okviru Pakta za stabilnost in rast;

D.	ker se po makroekonomski napovedi Eurosistema iz septembra 2017 pričakuje, da bo letna inflacija v euroobmočju na podlagi harmoniziranega indeksa cen življenjskih potrebščin leta 2017 1,5 %, leta 2018 1,2 % in leta 2019 1,5 %;

ker je glavni cilj Evropskega sistema centralnih bank vzdrževanje stabilnosti cen, Svet ECB pa je ta cilj opredelil kot srednjeročno medletno povečanje harmoniziranega indeksa cen življenjskih potrebščin v euroobmočju za manj kot 2 %, vendar blizu te vrednosti; ker ECB v štirih letih od leta 2013 ni dosegla svojega cilja srednjeročne inflacije in predvideva, da cilja ne bo dosegla pred letom 2020;

F.	ker ECB meni, da je slaba dinamika inflacije zlasti posledica počasnejše rasti plač in nižjih cen energije;

G.	ker mora Evropski sistem centralnih bank v skladu s členom 127(5) PDEU prispevati k vzdrževanju stabilnosti cen;

H.	ker je bil leta 2016 neto dobiček ECB 1,19 milijarde EUR v primerjavi z 1,08 milijarde EUR leta 2015;

I.	ker k temu neto dobičku največ prispeva višji neto dohodek od obresti na vrednostne papirje za namene monetarne politike, vključno s portfeljem programa nakupa sredstev in portfeljem vrednostnih papirjev v ameriških dolarjih;

J.	ker sta stopnji rasti in brezposelnosti geografsko precej neenakomerni, kar nevarno slabi gospodarstvo in ogroža dober razvoj;

K.	ker člen 123 PDEU in člen 21 Statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke prepovedujeta denarno financiranje vlad;

L.	ker ima vse večje število finančnotehnoloških podjetij velik potencial za povečanje finančne vključenosti v euroobmočju, kar tudi povečuje potrebo po nadzoru in spremljanju na mikrobonitetni in makrobonitetni ravni;

Splošni pregled

poudarja, da ECB, nacionalne centralne banke in člani njihovih organov odločanja v skladu s členom 7 statuta ECB ne smejo zahtevati ali sprejemati navodil od institucij ali organov Skupnosti, vlad držav članic ali drugih organov: zato poudarja neodvisnost ECB pri njeni vlogi monetarnega organa za euroobmočje, ki je določena v Pogodbi; vendar poudarja, da sta potrebni večja odgovornost in preglednost, sorazmerno z njeno ravnjo neodvisnosti;

priznava tudi zvezni značaj ECB, ki izključuje nacionalni veto in vmešavanje vlad, kar ji je omogočilo odločno ukrepanje pri različnih vprašanjih, na primer pri spoprijemanju s krizo;

ugotavlja, da je spodbujevalna monetarna politika ECB, vključno z nizkimi obrestnimi merami in programom nakupa sredstev, v obdobju 2012–2016 prispevala k cikličnemu gospodarskemu okrevanju in ustvarjanju delovnih mest, tudi s preprečevanjem deflacije, ohranitvijo ugodnih pogojev financiranja za podjetja in gospodinjstva in vzdrževanjem finančne stabilnosti ter ustreznim delovanjem plačilnih sistemov; je kljub temu zaskrbljen zaradi posledic nekonvencionalnih ukrepov v okviru monetarne politike za posamezne varčevalce in za finančno ravnovesje pokojninskih in zavarovalnih sistemov ter zaradi pojava prenapihnjenih cen premoženja, kar bi morala ECB pozorno spremljati in čim bolj zmanjšati;

je zaskrbljen, da banke v euroobmočju niso izkoristile ugodnega okolja, ki ga je ECB ustvarila za krepitev njihovih kapitalskih osnov, saj so po podatkih Banke za mednarodne poravnave izplačale precejšnje dividende, ki so včasih presegle raven zadržanega čistega dobička;

ostaja zaskrbljen zaradi še vedno visoke stopnje netržnega premoženja ter vrednostnih papirjev, kritih s premoženjem, ki se predložijo Eurosistemu kot zavarovanje v okviru njegovih operacij refinanciranja; ponovno poziva ECB, naj predloži informacije o tem, katere centralne banke so sprejele take vrednostne papirje, in razkrije metode vrednotenja v zvezi s takim premoženjem; poudarja, da bi bilo razkritje koristno za parlamentarni nadzor nad nadzornimi nalogami, za katere je pooblaščena ECB;

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se v euroobmočju kljub zmanjšanju tržnih neravnotežij spet povečujejo neravnotežja v sistemu TARGET 2, ki kažejo na stalen odliv kapitala iz obrobnih regij euroobmočja;

Stabilnost cen

opozarja, da je bila po podatkih Eurostata povprečna inflacija v euroobmočju leta 2016 zgolj 0,2 %, medtem ko je bila inflacija brez upoštevanja cen energije 0,9 %; poleg tega ugotavlja, da je v letnem poročilu ECB za leto 2016 navedeno, da je trend rasti osnovne inflacije v letu 2016 še premalo prepričljiv;

ugotavlja, da bo inflacija v euroobmočju po pričakovanjih nižja od 2 % vsaj do leta 2020, kljub zelo spodbujevalni monetarni politiki, ki jo izvaja ECB, kar kaže na to, da gospodarstvo euroobmočja ne deluje s polno zmogljivostjo, nedavna rast tečaja eura pa skupaj z drugimi dejavniki otežuje doseganje stabilnosti cen;

je seznanjen z lastno oceno ECB, da bi bila inflacija brez njenega svežnja politik v povprečju skoraj 0,5 % nižja od zdaj napovedane stopnje za obdobje 2016–2019;

10.

se strinja z ECB, da na ravni držav članic potrebujemo tudi uravnoteženo kombinacijo dobrih in rasti prijaznih fiskalnih politik, ki bodo v celoti upoštevale Pakt za stabilnost in rast, vključno z njemu lastno prožnostjo, pa tudi socialno uravnotežene in ambiciozne reforme za povečanje produktivnosti, da bi se sedanje ciklično okrevanje pretvorilo v trajen, vzdržen in zanesljiv strukturni dolgoročni gospodarski razvoj;

11.

meni, da mora ECB glede na sedanjo neučinkovitost transmisijskih kanalov monetarne politike zagotoviti stabilnost cen, kot jo je opredelil svet guvernerjev ECB, in sicer kot stopnjo inflacije, ki je nižja od 2 %, vendar je blizu te vrednosti; meni, da bi morala ECB vseeno skrbno oceniti prednosti in stranske učinke svoje politike, zlasti glede načrtovanih ukrepov za boj proti deflaciji v prihodnosti; meni, da bi se morala ECB osredotočiti na jasno in jedrnato obveščanje o svojih ukrepih monetarne politike, s čimer bi na finančnih trgih ustvarili gotovost in zaupanje;

12.

meni, da je sedanja kriza opozorila na potrebo po razvejitvi teoretičnega ozadja, na katerem temelji okvir politike centralnih bank; poziva ECB, naj v svojem prihodnjem letnem poročilu analizira vpliv krize na razvoj svojega teoretičnega okvira;

Gospodarska rast in zaposlovanje

13.

opozarja, da mora ECB v skladu s členom 2 svojega statuta ter členom 127 in podrobneje s členom 282 PDEU brez poseganja v primarni cilj stabilnosti cen podpirati splošne gospodarske politike Unije, da bi prispevala k doseganju ciljev Unije, opredeljenih v členu 3 PEU;

14.

ugotavlja, da je rast BDP v euroobmočju stabilna, vendar zmerna, kljub vsemu pa je v primerjavi s preteklimi leti ugodna in se zanesljivo veča, saj je v letu 2015 znašala 2 %, leta 2016 pa 1,8 %; ugotavlja, da je Komisija v svoji gospodarski napovedi iz jeseni 2017 napovedala rast BDP v višini 2,2 % v letu 2017 in 2,3 % v letu 2018;

15.

poudarja, da iz letnega poročila ECB za leto 2016 izhaja, da je bila rast naložb nekoliko počasnejša kot v preteklem letu; poudarja, da prizadevanja monetarne politike ECB še niso dosegla oprijemljivega učinka na področju naložb v gospodarstvu EU; ugotavlja, da to pomanjkanje učinka škodljivo vpliva zlasti na obrobne regije Unije;

16.

z obžalovanjem poudarja, da je proizvodna vrzel v euroobmočju glede na publikacijo Svetovni gospodarski obeti Mednarodnega denarnega sklada iz aprila 2017 leta 2016 znašala -1,2 % potencialnega BDP in naj bi negativna ostala do leta 2019, kar kaže, da BDP v euroobmočju v obdobju, na katerega se nanašajo napovedi, ne bo dosegel svojega potenciala;

17.

ugotavlja, da je ECB mnenja, da je bila njena monetarna politika ključna za ciklično gospodarsko okrevanje v euroobmočju, ki je večinoma temeljilo in še vedno temelji med drugim na domačem povpraševanju, podpirajo pa ga ugodni pogoji financiranja in izboljševanje trgov dela ter reforme za povečanje produktivnosti in konkurenčnosti v nekaterih državah članicah, katerim prav tako koristi zniževanje cen nafte, kar bo k rasti v obdobju 2016–2019 prispevalo 1,7 %;

18.

meni, da, kot je dejal tudi predsednik ECB, monetarna politika ne zadostuje za ohranjanje gospodarskega okrevanja, prav tako pa ne more prispevati k reševanju strukturnih problemov evropskega gospodarstva, če je ne bodo dopolnjevale tudi skrbno zasnovane, socialno uravnotežene in pravične politike dolgoročne rasti in konkurenčnosti na ravni držav članic v kombinaciji z zdravo fiskalno politiko v okviru pakta za stabilnost in rast; se strinja z ECB, da je treba poglobiti institucionalno arhitekturo ekonomske in monetarne unije za podporo zgoraj omenjenim reformam ter za doseganje večje odpornosti euroobmočja na makroekonomske pretrese;

19.

obžaluje, da čeprav se je brezposelnost zmanjšala z 10,5 % decembra 2015 na 9,6 % decembra 2016, številne države euroobmočja še vedno pesti visoka stopnja brezposelnosti, skupno povpraševanje v euroobmočju pa je še vedno šibko, pri čemer je treba upoštevati, da bi trdovratna neenakost v EU lahko bila škodljiva za zanesljiv in vključujoč gospodarski razvoj; zato poziva k izvajanju politik, usmerjenih k povečanju produktivnosti, s poudarkom na znanjih in spretnostih, ki bi še bolj olajšali ustvarjanje kakovostnih delovnih mest ter zvišanje plač;

20.

je seznanjen z analizo distribucijskih posledic politik ECB, ki jo vsebuje letno poročilo ECB; spodbuja ECB, naj še naprej preučuje distribucijski učinek svoje monetarne politike, tudi na dohodkovno neenakost, in naj upošteva rezultate te raziskave pri oblikovanju monetarne politike;

21.

poudarja, da je za zagotovitev polne učinkovitosti monetarne politike treba popraviti neravnotežja na tekočih računih z ustreznimi fiskalnimi in gospodarskimi politikami in reformami za povečanje produktivnosti;

Ponudba kreditov in nadzor bank

22.

poudarja, da se kategorija M3 kljub temu, da se je kategorija M1 leta 2016 povečala za 8,8 %, povečuje za zgolj 5 % na leto, kar kaže, da prenos monetarne politike še ni popolnoma učinkovit ter da so v monetarnem sistemu nepravilnosti in da primanjkuje ustrezne ponudbe kreditov; zato poudarja pomen unije kapitalskih trgov, ki bi lahko ponudila alternativni način financiranja gospodarstva v času bančnih pretresov;

23.

priznava, da je monetarna politika do neke mere zmanjšala stroške posojil in je prispevala k izboljšanju dostopa do financiranja za podjetja in gospodinjstva v euroobmočju, zlasti v nekaterih državah članicah, kot izhaja iz letnega poročila ECB za leto 2016, v katerem je navedeno, da se stroški posojil za gospodinjstva v euroobmočju še naprej razlikujejo od države do države; zato meni, da je učinek te politike omejen zaradi skromnega povpraševanja po posojilih, strukturnih problemov bančnih sistemov v nekaterih državah članicah in pomanjkanja zaupanja med samimi finančnimi institucijami;

24.

spodbuja dodatno izboljšanje dostopa malih in srednjih podjetij do kreditov, s čimer bi se zagotovila vključenost v gospodarski razvoj;

25.

pozdravlja, da se od leta 2015 obresti za zelo majhna posojila še naprej znižujejo hitreje kot obresti za velika posojila, kar prispeva k nadaljnjemu zmanjšanju razlike med zelo majhnimi in velikimi posojili; poleg tega ugotavlja, da je razlika med obrestmi za majhna in velika posojila zdaj v vseh državah euroobmočja podobna;

26.

ugotavlja, da bi daljše obdobje skoraj ravne krivulje donosa obrestnih mer lahko vplivalo na stabilnost in dobičkonosnost bančnega sistema; se vseeno strinja z oceno ECB, da je dobičkonosnost banke ne glede na nizke obrestne mere odvisna od njenega poslovnega modela, strukture in bilance stanja; ugotavlja tudi, da je za bančni sektor EU značilna raznolikost, med drugim tudi zaradi nacionalnih posebnosti, kar prispeva k stabilnosti finančnega sistema;

27.

priznava, da ima sedanja politika nizkih obrestnih mer sicer začasno pozitiven učinek na raven slabih posojil, a da bi bilo treba visoka tveganja, povezana z nedonosnimi posojili, učinkovito obravnavati na strukturiran način; je seznanjen s prizadevanji ECB in enotnega mehanizma nadzora pri nadziranju bank v euroobmočju, da bi zmanjšali izpostavljenost iz naslova slabih posojil, zlasti pa s smernicami ECB za banke glede obravnave slabih posojil iz marca 2017 in njenimi ukrepi v zvezi s posameznimi bankami, pa z tudi akcijskim načrtom, ki ga je Svet ECOFIN odobril 11. julija 2017, brez poseganja v pristojnosti Parlamenta glede zakonodaje na prvi ravni; poudarja, da so za pravilno izvajanje akcijskega načrta Sveta potrebna skupna prizadevanja bank, nadzornikov, regulatorjev in nacionalnih organov; poziva, naj bo pokritost stresnih testov široka in naj bodo metodološko primerni in zanesljivi; priporoča, da se skrbno spremlja razvoj dogodkov na nepremičninskih trgih; meni, da bi morali vsi dodatni ukrepi zagotavljati polno spoštovanje pristojnosti Evropskega parlamenta;

Program nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja

28.

pozdravlja izboljšave, ki jih je ECB dosegla z razkritjem seznama vrednostnih papirjev v lasti Eurosistema v okviru programa ECB za nakup vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja, vendar ugotavlja, da ta program neposredno koristi predvsem velikim podjetjem;

29.

poziva ECB, naj še naprej zagotavlja polno preglednost pri razkrivanju obsega izvedenih nakupov v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja za vsako podjetje posebej, in sicer po preteku razumnega obdobja; poziva jo tudi, naj objavi vse podatke iz programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja v eni, uporabniku prijazni preglednici, s katero se lahko olajša javna odgovornost programa; poudarja, da bi bilo treba po koncu programa v vsakem primeru zagotoviti polno preglednost; poleg tega poziva ECB, naj objavi merila v zvezi z upravičenostjo podjetniških obveznic za nakup v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja, da bi se izognili možnim izkrivljanjem konkurence na trgu; poudarja, da za upravičenost obveznic veljajo merila za obvladovanje tveganja in ne velikost podjetij, ki jih izdajo;

Dodatni izzivi

30.

ugotavlja, da je ECB institucija EU in jo zato zavezuje Pariški sporazum;

31.

se strinja, da bi dobro delujoč, raznolik in povezan kapitalski trg podpiral prenos enotne monetarne politike; meni, da bi morala imeti unija kapitalskih trgov ključno vlogo pri širjenju združenega kapitala v EU; poziva, naj bosta vzpostavitev in izvajanje unije kapitalskih trgov postopna, pravočasna in popolna;

32.

pozdravlja pozitivno mnenje ECB o vzpostavitvi evropskega sistema jamstva za vloge kot tretjega stebra bančne unije; izpostavlja, da ima evropski sistem jamstva za vloge ključno mesto pri krepitvi zaupanja in zagotavljanju enake varnosti vlog v bančni uniji; poudarja, da bi evropski sistem jamstva za vloge lahko pomagal dodatno krepiti in varovati finančno stabilnost; priznava, da je treba tveganja ne samo deliti, temveč tudi zmanjšati;

33.

je seznanjen z razmislekom Komisije o vzpostavitvi resnično evropskih varnih sredstev za bančno unijo euroobmočja;

34.

je seznanjen, da je Svet ECB v zvezi s priporočilom za Sklep Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi člena 22 Statuta ESCB in ECB dne 23. junija 2017 sprejel sklep, s katerim bi zagotovil pravno podlago, da se Eurosistemu omogoči opravljanje vloge centralne banke izdaje v predlagani reformi nadzorne strukture za centralne nasprotne stranke (CNS), s čimer ECB postane pristojna za reguliranje dejavnosti klirinških sistemov, vključno s centralnimi nasprotnimi strankami, s ciljem uspešnega preprečevanja tveganj, ki jih ti sistemi predstavljajo za nemoteno delovanje plačilnih sistemov in izvajanje enotne monetarne politike; trenutno ocenjuje priporočilo in z zanimanjem pričakuje razprave o tem predlogu;

Fizični denar in digitalne valute

35.

se strinja z ECB, da je fizični denar pomembno zakonito plačilno sredstvo, saj je euro edino zakonito plačilno sredstvo v euroobmočju, in opozarja vse države članice euroobmočja, da bi moralo biti sprejemanje evrskih kovancev in bankovcev pravilo pri transakcijah v trgovini na drobno, brez poseganja v pravico teh držav članic, da določijo zgornje meje za gotovinska plačila v okviru boja proti pranju denarja, davčnim goljufijam ter financiranju terorizma in organiziranega kriminala; predlaga, naj Eurosistem izda priložnostne bankovce v počastitev Karla Velikega, ki bi prav tako bili zakonito plačilno sredstvo;

36.

je seznanjen s potekajočo razpravo o digitalni valuti centralne banke oziroma digitalnem primarnem denarju, ki bi bil na voljo številnim nasprotnim strankam, vključno z gospodinjstvi; poziva Komisijo in ECB, naj preučita take sheme s ciljem izboljšati dostop javnosti do drugih plačilnih sistemov poleg fizičnega denarja, pa tudi morebitne izzive, povezane z monopolom ECB nad izdajanjem denarja; poudarja, da napredek na področju digitalnih valut ne sme voditi k omejevanju maloprodajnih gotovinskih plačil ali odpravi gotovine;

37.

poudarja pomen kibernetske varnosti za finančni sektor; pozdravlja delo ECB na tem področju, kot sta začetek delovanja pilotnega sistema za poročanje o pomembnih kibernetskih incidentih februarja 2016 in sodelovanje v okviru G-7;

Odgovornost in preglednost

38.

poziva ECB, naj pri pregledu uspešnega zaključka programa za finančno pomoč še naprej zagotavlja potrebno podporo Grčiji in drugim državam članicam; meni, da bi brez poseganja v njen neodvisni status takšna podpora lahko zajemala vključitev grških državnih obveznic v program nakupov v javnem sektorju na podlagi meril upravičenosti, ki veljajo za vse države članice, in razširitev programa nakupa kritih obveznic 3 na grške pravne subjekte, ki jih urejata javno in zasebno pravo, v skladu z enakimi merili upravičenosti;

39.

poziva ECB, naj v sodelovanju z evropskimi nadzornimi organi oceni vse posledice izstopa Združenega kraljestva iz EU in naj bo pripravljena na selitev bank in njihovih dejavnosti v euroobmočje; meni, da je najbolj pomembno okrepiti nadzor nad eurokliringom zunaj euroobmočja, da bi preprečili vrzeli v nadzoru in težave, povezane s finančno stabilnostjo; je začel razpravo o predlogu Komisije o spremembi uredbe EMIR v zvezi z nadzorom nad CNS, ki ga je podala odboru junija 2017, da bi se dosegla ta okrepitev;

40.

ugotavlja, da je skupina na visoki ravni za lastna sredstva opredelila dobiček ECB od izdajanja denarja kot enega od možnih novih lastnih sredstev za proračun EU; poudarja, da bi bile za pretvorbo tega dobička v lastno sredstvo EU potrebne sprememba statuta ESCB in ECB ter prilagoditve, da bi upoštevali posebni položaj držav članic, ki niso del euroobmočja;

41.

meni, da morata biti neodvisnost ECB in njena raven odgovornosti sorazmerni z njeno pomembnostjo; poudarja, da mora biti ECB zaradi svojih odgovornosti in nalog pregledna za javnost in bolj odgovorna do Parlamenta; poudarja, da je treba predložiti ožji seznam kandidatov, tako da lahko Parlament opravlja svojo institucionalno vlogo pri imenovanju predsednika, podpredsednika in drugih članov Izvršilnega odbora ECB;

42.

opozarja, da je monetarni dialog pomemben instrument, ki Parlamentu in posledično širši javnosti zagotavlja preglednost odločitev monetarne politike; pozdravlja redno prisotnost predsednika ECB ter drugih članov Izvršilnega odbora in dialog z njimi v okviru monetarnega dialoga in drugih oblik dialoga; meni, da bi monetarni dialog lahko še izboljšali, med drugim tako, da bi ga preoblikovali in s tem okrepili osredotočenost, interaktivnost in relevantnost izmenjave mnenj s predsednikom ECB in drugimi člani Izvršilnega odbora ECB v okviru monetarnega dialoga in drugih oblik dialoga, v skladu s priporočili in povratnimi informacijami strokovnjakov monetarnega področja, ki jih je naročil odbor za ekonomske in monetarne zadeve marca 2014; poziva uradnike ECB, naj nadaljujejo z dobrodošlo prakso posredovanja pisnih odgovorov na vprašanja, ki so po izmenjavi mnenj ostala nedorečena;

43.

pozdravlja odločitev ECB iz leta 2016, da v svojem letnem poročilu objavi povratne informacije na prispevek Parlamenta in poziva ECB, naj nadaljuje prizadevanja za preglednost, da bi bolje pojasnila svoje ukrepe monetarne politike; želi spomniti, da je ECB pozval, naj doda poglavje ali prilogo k svojemu letnemu poročilu, v katerem bo celovito podala povratne informacije na letno poročilo Parlamenta iz prejšnjega leta;

44.

poziva ECB, naj zagotovi neodvisnost članov notranjega revizijskega odbora; poziva ECB, naj za člane Sveta ECB objavi izjave o finančnih interesih, da bi preprečili nasprotje interesov; poziva ECB, naj zagotovi, da etičnemu odboru ne bo predsedoval nekdanji predsednik ali kateri drug nekdanji član Sveta ECB, pa tudi nihče, ki bi lahko bil odgovoren za nasprotje interesov; poziva Svet ECB, naj upošteva kadrovske predpise in kodeks ravnanja EU in zahteva da se njegovi člani dve leti po zaključku mandata ne zaposlijo na delovnih mestih, kadar bi lahko prišlo do nasprotja interesov; poudarja, da člani Izvršilnega odbora ECB načeloma ne bi smeli hkrati biti člani forumov ali drugih organizacij, v katere so vključeni vodilni kadri bank pod nadzorom ECB, razen če je tovrstno članstvo splošno v skladu z uveljavljeno prakso in če ECB sodeluje hkrati z drugimi centralnimi bankami, na primer centralna banka ZDA ali Banka Japonske; meni, da bi morala ECB v takih primerih izvesti ustrezne ukrepe, da bi preprečila morebitne interference s svojo nadzorno vlogo, in ne bi smela sodelovati v razpravah o posameznih bankah, ki so pod njenim nadzorom; je seznanjen s priporočili Evropske varuhinje človekovih pravic z dne 15. januarja 2018 v zvezi z udeležbo predsednika Evropske centralne banke in članov njenih organov odločanja v Skupini tridesetih;

45.

poziva ECB, naj sprejme jasno in javno politiko o prijavljanju nepravilnosti;

46.

ugotavlja, da obstoječi sistem zaposlovanja ECB v zvezi z začasnimi delavci, za katerega so med drugim značilne sistematične ali zaporedne začasne pogodbe, lahko ustvari nestabilno delovno okolje in ogroža poklicno kohezijo ECB; je zaskrbljen zaradi domnevnih primerov kronizma in visoke ravni nezadovoljstva med uslužbenci ECB; ugotavlja in pozdravlja pobude ECB za obravnavo teh vprašanj, tudi prek okrepljenega dialoga s predstavniki zaposlenih, in jo spodbuja, naj nadaljuje s temi prizadevanji; poziva ECB, naj zagotovi enako obravnavo in enake priložnosti za vse svoje osebje ter zajamči dostojne delovne pogoje v instituciji;

47.

pozdravlja prizadevanja ECB za povečanje jasnosti in preglednosti v zvezi z zagotavljanjem izredne likvidnostne pomoči in z opredelitvijo njene cene v skladu s sporazumom o izredni likvidnostni pomoči iz maja 2017; poudarja, da bi zagotavljanje likvidnosti centralne banke institucijam v euroobmočju lahko bolje pojasnili;

48.

pozdravlja prakso ECB, da objavlja svoje sklepe za splošno uporabo, uredbe, priporočila in mnenja, s čimer se zmanjšuje število izvzetij iz razkritij; poziva ECB, naj poveča preglednost za javnost, tudi z javnimi posvetovanji, kadar objava ne moti bistveno delovanja trgov;

49.

poudarja, da je treba razlikovati med nadzorno vlogo ECB in njeno vlogo v okviru monetarne politike ter da ti vlogi ne smeta povzročiti nasprotja interesov pri izvajanju njenih glavnih nalog;

o o

50.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in ECB.

(1) UL L 83, 30.3.2010, str. 70.

(2) UL L 139, 11.5.1998, str. 1.

(3) https://www.ecb.europa.eu/pub/pdf/other/20170410_feedback_on_the_input_provided_by_the_european_parliament.en.pdf?384c7fc03ceda115fe0e9aa7cf378e07

21.12.2018

Uradni list Evropske unije

C 463/10

P8_TA(2018)0026

Pospeševanje inovativnosti na področju čiste energije

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2018 o pospeševanju inovativnosti na področju čiste energije (2017/2084(INI))

(2018/C 463/02)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. novembra 2016 z naslovom Pospeševanje inovativnosti na področju čiste energije (COM(2016)0763),

—	ob upoštevanju Pariškega sporazuma, ki je del Okvirne konvencije OZN o podnebnih spremembah in ga je Evropska unija ratificirala 4. oktobra 2016,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. septembra 2015 z naslovom Na poti k celostnemu strateškemu načrtu za energetsko tehnologijo (načrt SET): pospešitev preoblikovanja evropskega energetskega sistema (C(2015)6317),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. februarja 2015 z naslovom Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost (COM(2015)0080), in svoje resolucije z dne 15. decembra 2015 z naslovom Evropski energetski uniji naproti (1),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. decembra 2011 z naslovom Energetski načrt za leto 2050 (COM(2011)0885) in svoje resolucije z dne 14. marca 2013 o energetskem načrtu za leto 2050, prihodnosti z energijo (2),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 30. novembra 2016 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o upravljanju energetske unije (COM(2016)0759), zlasti razsežnosti „raziskave, inovacije in konkurenčnost“ energetske unije, ki je vanjo vključena, ter predvsem člena 22 o celovitem poročanju o raziskavah, inovacijah in konkurenčnosti,

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1291/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi okvirnega programa za raziskave in inovacije – Obzorje 2020 (2014–2020) (3),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. julija 2017 z naslovom Krepitev inovacij v evropskih regijah: strategije za odporno, vključujočo in trajnostno rast (COM(2017)0376),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. novembra 2016 z naslovom Naslednji na čelu Evrope: pobuda za zagon in razširitev podjetij (COM(2016)0733),

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za promet in turizem ter Odbora za regionalni razvoj (A8-0005/2018),

ker so raziskave, razvoj in inovacije posebna razsežnost energetske unije EU, pri čemer so raziskave, razvoj in inovacije na področju energije ključna podlaga za vodilni položaj EU v industriji, za njeno globalno konkurenčnost, trajnostno rast in ustvarjanje delovnih mest ter splošno energetsko varnost držav članic in Unije, saj zmanjšujejo odvisnost od uvoza energije in krepijo učinkovito in trajnostno rabo vseh virov energije;

ker ima EU vodilno vlogo na področju energetskih inovacij z visoko vrednostjo in nizkimi emisijami ter novih čistih tehnologij, kar ji daje trdno podlago za nadaljnji preskok v raziskavah in inovacijah na področju čiste energije, tudi pri razvoju akumulatorjev za e-mobilnost in shranjevanje energije; ker so k temu vodilnemu položaju pripomogle ambiciozne, ciljno usmerjene podnebne in energetske politike, zlasti prek podnebnega in energetskega okvira za leto 2030, pa tudi energetski načrt za leto 2050; ker so se v tem okviru s Pariškim sporazumom precej povečale raven globalnih ambicij in konkretne zaveze podpisnic o blažitvi podnebnih sprememb; ker mora EU še naprej ostati ambiciozna v svojih politikah in instrumentih, da bi oddajala prave naložbene signale in ne bi izgubila vodilnega položaja na svetovnem trgu glede raziskav in inovacij na področju čiste energije;

ker so napredek glede energetske učinkovitosti ter na energiji iz obnovljivih virov temelječe inovacije, raziskave in razvoj ključni za prihodnjo konkurenčnost EU, kar velja tudi za evropsko industrijo; ker bo EU vodilno mesto na področju energije iz obnovljivih virov prevzela samo z uporabo stroškovno učinkovitih inovacij in okrepljenih prizadevanj glede raziskav in razvoja v tem posebnem sektorju; ker je treba izvajanje načela „energetska učinkovitost na prvem mestu“ podkrepiti s čvrsto inovacijsko politiko na evropski ravni, zlasti v zvezi s povezovanjem sistema;

ker je dobro delujoč in konkurenčen notranji trg energije, z ustreznim regulativnim okvirom in infrastrukturo, ključen za nadaljnje spodbujanje raziskav, razvoja in inovacij ter čim širši prodor novih tehnologij na trgih v vseh regijah EU, saj z zagotavljanjem ekonomije obsega ter pravne in naložbene varnosti omogoča, da Unija izkoristi celoten potencial tehnološko nevtralnih inovacij na področju energije, ki podpirajo učinkovitost, trajnostno rabo virov energije in rabo teh virov z nizkimi emisijami ter decentralizirane rešitve in tehnologije glede proizvodnje, shranjevanja in prevoza;

ker bi morali z inovacijami na področju čiste energije prispevati tudi k zagotavljanju cenovno dostopne oskrbe z energijo za evropske potrošnike, tako da bi jim pomagali, da koristijo nižje tarife energije in imajo več nadzora nad svojo porabo in proizvodnjo energije, ter jim ponudili izdelke in storitve, ki porabijo manj energije;

ker bi morali biti energetska politika in finančni instrumenti EU in njenih držav članic, vključno z ustreznimi javnimi naložbami, zasnovani tako, da bi v celoti izkoristili vedno hitrejši tehnološki razvoj, in bi se morali v prvi vrsti osredotočiti na postopen prehod na čiste, visoko učinkovite energetske sisteme z nizkimi emisijami; ker financiranje iz zasebnega sektorja zaradi tržnih, tehnoloških ali znanstvenih negotovosti pogosto ni na voljo ali pa ne zadostuje; ker mora dajati EU močne in enotne signale ter ustvariti spodbude, da bi zagotovila varnost za vlagatelje in spodbudila zasebne naložbe v inovacije, raziskave in razvoj na področju čiste energije in njeno uporabo;

ker do inovacij v prvi vrsti prihaja zaradi inovatorjev in tržnega povpraševanja; ker bi se morala Komisija v svojih prizadevanjih osredotočiti predvsem na vzpostavitev in usposobitev okvira za inovatorje, kar sega vse od poenostavitve dostopa do financiranja za raziskave do spreminjanja znanja v komercialno uspešne izdelke; ker lahko pri tem pomagajo partnerstva med raziskovalci in ustreznimi industrijskimi partnerji;

ker subvencije za energijo vplivajo na tržne cene iz zakrijejo pravo ceno energije iz različnih virov ter pravo cene tehnologij, povezanih z energijo, zato negativno vplivajo na pogoje za raziskave in naložbe v inovacije na področju čiste energije, pa tudi na njeno uporabo; ker bi bilo treba uporabo subvencij postopoma ukiniti, medtem pa omejiti na začasne instrumente, katerih namen je ustvariti enake konkurenčne pogoje in konkurenčen trg ter s tem olajšati uvajanje novih čistih tehnologij, zlasti na področju energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije;

ker je treba oceno življenjskega cikla (LCA) emisij toplogrednih plinov iz virov energije, distribucijskih omrežij in tehnologij upoštevati pri obravnavanju konkretnih politik in spodbud za podpiranje čistih energetsko učinkovitih rešitev in tehnologij z nizkimi emisijami na ravni EU, vključno s trajnostno nabavo surovin in mineralov; ker se je treba osredotočiti na tiste čiste energetske inovacije, ki neposredno vplivajo na državljane in proizvajalce-odjemalce, in njim omogočiti udeležbo v energetskem prehodu ter zagotoviti, da bo sam prehod cenejši;

ker so bile z energijo povezane raziskave in inovacije v sedmem okvirnem programu in Obzorju 2020 priznane kot prednostno področje in bi moralo spričo zavez Unije v okviru energetske unije in na podlagi Pariškega sporazuma tako ostati tudi v devetem okvirnem programu, zato da bi učinkoviteje izkoristili javno in zasebno financiranje raziskav in razvoja ter zmanjšali naložbeno tveganje najobetavnejših naložb v čisto energijo, zlasti v energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije;

K.	ker prometni sektor predstavlja tretjino porabe energije v EU, ima ogromen potencial za energetsko učinkovitost in zmanjšanje ogljikovih emisij ter bi moral zato imeti bistveno vlogo pri prehodu na nove energetske rešitve in nizkoogljično družbo;

pozdravlja dejstvo, da sporočilo Komisije vzpostavlja okvir za pospeševanje inovativnosti EU na področju čiste energije; poudarja potrebo po regulativnem in finančnem okviru za energetske inovacije, ki bo skladen z energetskim načrtom EU za leto 2050 in njenimi zavezami na podlagi Pariškega sporazuma ter ki bo spodbujal učinkovito in trajnostno rabo vseh virov energije, kar bo privedlo do energetskih prihrankov in širših koristi, tudi na področju zdravja, varnosti ter kakovosti zraka in vode, obenem pa zagotovilo industrijsko konkurenčnost Unije, zanesljivost njene oskrbe z energijo ter skladnost z obveznosti iz pogodb EU, pa tudi celovit odziv na okoljske pomisleke; priznava, da je okvir za pospešitev inovacij EU na področju čiste energije sestavni del širšega sklopa zakonodajnih predlogov, določenih v svežnju Čista energija za vse Evropejce, in bi bilo zato treba okrepiti njegove različne elemente, zaveze Unije v skladu s Pariškim sporazumom in širšo zakonodajo in načeli energetske unije, zlasti tiste, ki so zapisani v podnebnem in energetskem načrtu za leto 2030 ter načrtu za leto 2050, obenem pa spoštovati določbe členov 191 in 194 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU);

priznava, da je uspešno uvajanje inovacij na področju energije večplastni izziv, ki zajema vrednostno verigo tako na strani ponudbe kot povpraševanja, človeški kapital, tržno dinamiko, regulacijo, inovacije in vprašanja industrijske politike; poudarja, da je za reševanje tega izziva potrebno sodelovanje državljanov, tako odjemalcev kot proizvajalcev-odjemalcev, ter širokega ekosistema deležnikov, vključno z akademskimi krogi ter raziskovalnimi in tehnološkimi organizacijami, malimi in srednjimi podjetji, zagonskimi podjetji, energetskimi in gradbenimi podjetji, ponudniki prevoza, ponudniki storitev, proizvajalci opreme, informacijskimi in telekomunikacijskimi podjetji, finančnimi institucijami, organi Unije ter nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi, skupnostmi, ki uporabljajo obnovljive vire energije, nevladnimi organizacijami, pedagogi in oblikovalci javnega mnenja; opozarja na vrednost novih poslovnih modelov, ki uporabljajo inovativne digitalne tehnologije, med drugim za optimizacijo lastne proizvodnje, shranjevanja, izmenjave in lastne porabe čiste energije na kraju samem, in povečujejo dostop do obnovljivih virov energije, tudi za gospodinjstva v energijski revščini;

meni, da so za stroškovno učinkovit energetski prehod na okolju prijazne, potrošniško usmerjene ter bolj digitalizirane in decentralizirane sisteme z dejavnimi proizvajalci-odjemalci ter skupnostmi proizvajalcev-odjemalcev potrebne raziskave in uvajanje inovacij v vseh sektorjih energetskega sistema, vključno z rešitvami, ki so sistemske in ne temeljijo na določeni tehnologiji, med drugimi tistimi, ki so namenjene učinkovitosti in decentralizirani proizvodnji energije; ugotavlja, da ta prehod spodbuja nove organizacijske modele, zlasti na področju proizvodnje, prenosa, distribucije in shranjevanja energije, elektromobilnosti, upravljanja podjetij in potreb ter zagotavljanja storitev; priznava potrebo po skupnih standardih, da bi omogočili povezan in digitaliziran energetski sistem; poudarja vlogo, ki bi jo lahko imeli trajnostni obsežni pilotni projekti, tudi tisti, ki temeljijo na skupnosti, pri uvajanju sistemskih inovacij na področju energije;

želi spomniti, da bi morala biti energetska učinkovitost medsektorska horizontalna prednostna naloga v raziskovalni in inovacijski politiki EU, ki bi veljala za vse sektorje in ne bi bila omejena na projekte, povezane z energijo, ter ki bi sistematično uveljavljala in spodbujala oblikovanje energetsko učinkovitejših postopkov, storitev in blaga, ob sočasnem izvajanju načela „energetska učinkovitost na prvem mestu“ po vsej energetski verigi, tudi pri proizvodnji, prenosu, distribuciji in končni porabi energije;

priznava pomen nadaljnje liberalizacije evropskih energetskih trgov, zlasti z odpravo ovir za prosto oblikovanje cen in postopno odpravo subvencij za energijo, da bi omogočili nadaljnje inovacije in uvajanje novih tehnologij, ki bi pripomogle k bolj trajnostni rabi energije in spodbujale razvijajočo se ponudbo energije iz obnovljivih virov, ter ustvarili enake konkurenčne pogoje in konkurenčen trg, ki bo lahko odjemalcem, proizvajalcem-odjemalcem, skupnostim in podjetjem zagotovil boljšo ponudbo;

Skladnost ukrepov EU

ugotavlja, da so raziskave, razvoj in inovacije na področju čiste energije izrazito odvisne od stabilnega trga ter od predvidljivosti in zanesljivosti regulativnega okvira, za kar pa je potrebna ambiciozna in uresničljiva dolgoročna vizija politike, vključno s cilji in zavezami glede energije in podnebja, trajnostnimi ciljno usmerjenimi spodbudami in „potrpežljivim“ lastniškim kapitalom, da bi ustvarili enake konkurenčne pogoje med tehnologijami, s tem pa spodbudili inovacije, olajšali dobavo energije, znižali ovire za vstop na trg ter omogočili, da inovacije na področju čiste energije dosežejo potrebno kritično maso za uporabo na trgu; pozdravlja in spodbuja poudarek na ključnih tehnologijah, ki ga potrjujeta strateški načrt za energetsko tehnologijo (načrt SET) in sporočilo Komisije; ponovno opozarja na določbe člena 194 PDEU in dodaja, da jih je treba upoštevati pri politiki in finančnih instrumentih, ki podpirajo inovacije na področju čiste energije; poudarja pa, da je treba več pozornosti nameniti presečnim medsektorskim sistemskim inovacijam na področju energije, pa tudi spodbujanju izobraževanja in podjetništva, saj inovacij ne pospešuje le tehnologija; poudarja, da mora biti ta sistemski pristop tak, da bo vanj mogoče učinkovito vključiti različne rešitve, ki so na voljo ali ki se še razvijajo, zlasti glede energetske učinkovitosti in vključevanja obnovljivih virov energije; poziva k uporabi evropskih tehnoloških in inovacijskih platform, da bi prepoznali bodoče inovacije na področju čiste energije, ki bi si zaslužile ciljno usmerjeno podporo;

poziva Komisijo in države članice, po potrebi pa tudi regionalne organe, naj vzpostavijo mehanizme za usklajevanje evropskih, nacionalnih in regionalnih programov raziskav in inovacij na področju energije, da spodbudijo sinergije in preprečijo podvajanje, s tem pa čim bolj učinkovito izkoristijo obstoječe vire in infrastrukturo, pa tudi energetske vire, ki so na voljo v državah članicah, da čim bolj povečajo prodor novih tehnologij in inovacij na trg ter podpirajo nove poslovne modele po vsej EU; meni, da bi lahko vključevanje ustreznih informacij v celovite nacionalne energetske in podnebne načrte prispevalo k temu cilju; v zvezi s tem poudarja, da je pomembno spodbujati izmenjavo dobre prakse in informacij, pa tudi racionalizirati pravila o udeležbi v programih za inovacije na področju energije za vse organizacije, podjetja, univerze in inštitute, tako iz EU kot iz tretjih držav;

pozdravlja zavezo Komisije, da bo prek Obzorja 2020 in Evropskega raziskovalnega sveta še naprej financirala temeljne raziskave; poudarja, da je treba nadalje okrepiti financiranje skupnih raziskav v okviru družbenih izzivov programa Obzorje 2020 na področju energije, pa tudi racionalizirati inovacije na področju energije v okviru drugih družbenih izzivov; je seznanjen s predlogom Komisije, da bi okrepili inovacije, ki ustvarjajo nove trge, tako da bi poleg pobude za zagon in razširitev podjetij ustanovili evropski inovacijski svet in s tem prispevali k spodbujanju prelomnih inovacij, ki so zmožne pridobivati in ustvarjati nove trge; meni, da oblikovanje tržnih finančnih instrumentov (kot so posojila in lastniški kapital) ne bi smelo škodovati nepovratnim sredstvom, ki neprofitnim in javnim akterjem, kot so akademski krogi, univerze in civilna družba, omogočajo sodelovanje v nadnacionalnih evropskih projektih visoke vrednosti;

je še vedno zaskrbljen zaradi velikega števila in zapletenosti obstoječih finančnih instrumentov ter poudarja, da je treba bolje uskladiti ustrezne sklade, tudi strukturne sklade, namenjene projektom na področju čiste energije, ter izboljšati poznavanje obstoječih finančnih instrumentov v EU in državah članicah; poziva Komisijo, naj zagotovi pregled nad različnimi oblikami financiranja in finančnimi instrumenti vzdolž vrednostne verige, ter meni, da je treba oceniti možnosti za združevanje različnih instrumentov, pri tem pa paziti, da se ne ogrozi njihova komplementarnost; nadalje meni, da nekatere države članice nimajo zmogljivosti, da bi razvile podporne ukrepe za inovacije, povezane z energijo, zlasti prek nacionalnih shem finančne pomoči, in v zvezi s tem poziva Komisijo, naj nadalje krepi te zmogljivosti, obenem pa zagotovi skladen in poenostavljen okvir financiranja EU za inovacije na področju čiste energije;

10.

poziva Komisijo, naj opravi oceno uspešnosti svojih finančnih instrumentov in skladov, povezanih z energijo, zagotovi hiter odziv za izboljšanje instrumentov, če se pojavijo zastoji, neskladnost ali potreba po izboljšanju, ter omenjene instrumente in sklade prilagodi novim ciljem EU na področju energije;

11.

poziva Komisijo, naj kot del industrijske politike Unije predlaga osredotočeno, dolgoročno in tehnološko nevtralno energetsko razsežnost na podlagi visoke energetske učinkovitosti, nadaljnje liberalizacije trga in večje preglednosti, da se preprečijo nasedle naložbe; poudarja, da bi morala biti ta razsežnost sestavni del strategije Unije na področju industrijske politike ter akcijskega načrta; poudarja vlogo inovativnih procesov in tehnologij pri izboljšanju emisijskih vrednosti energetsko intenzivnih panog; poziva Komisijo, naj pri raziskavah in inovacijah prednost nameni energiji in učinkovitosti virov, ter spodbuja države članice, naj del prihodkov z dražb v okviru sistema za trgovanje z emisijami odgovorno vložijo v energetsko učinkovitost in trajnostne tehnologije z nizkimi emisijami; izpostavlja ustanovitev inovacijskega sklada za podporo inovacijam v nizkoogljičnih tehnologijah in postopkih v četrti fazi sistema za trgovanje z emisijami; meni, da je nadvse pomembno spodbujati sistem odprtih inovacij, kjer industrija in podjetja združijo različna strokovna znanja in skupaj razvijajo visokokakovostne trajnostne rešitve; priznava vlogo foruma o konkurenčnosti industrije na področju čiste energije pri uvedbi ključnih inovacij na področju energije, vključno s fotovoltaično in vetrno, verjetno pa med drugim tudi za rešitve shranjevanja, zajemanje in shranjevanje ogljika ter bioprocese, pri katerih se proizvaja energija; pozdravlja zavezo in podporo Komisije v zvezi s pobudami pod okriljem industrije, s katerimi se spodbuja vodilni položaj EU v svetu na področju čiste energije in tehnoloških rešitev z nizkimi emisijami;

12.

želi spomniti, da mora biti fotovoltaična industrija v osrčju evropske industrijske politike, če želimo izpolniti zahteve naraščajočega svetovnega trga, glede na to, da se danes večina fotovoltaičnih celic in modulov proizvede zunaj Evropske unije, predvsem na Kitajskem; poudarja, da mora biti EU v celoti vključena v novi naložbeni cikel, da bi ohranila vodilni položaj pri raziskavah in razvoju na področju proizvodnih strojev za fotovoltaiko, pa tudi na nekaterih drugih področjih, kot so inverterji, surovine, v stavbe vgrajena fotovoltaika, obratovanje in vzdrževanje, ter ravnovesje sistemov; nadalje poudarja, da mora ohraniti svoje strokovno znanje o vključevanju sistemov, kot so fotovoltaične rešitve malega obsega za države v razvoju;

13.

poziva Komisijo in države članice, naj pri obravnavanju energetike in drugih sorodnih panog okrepijo prizadevanja za podporo inovacijam na področju trajnostne nabave surovin, boljše zasnove izdelkov, recikliranja, ponovne uporabe in kaskadne uporabe kovin in materialov v okviru krožnega gospodarstva in prihrankov energije;

14.

priznava povezavo med digitalizacijo, informacijskimi tehnologijami ter raziskavami in inovacijami na področju energije, zlasti v zvezi z zbiranjem podatkov, interoperabilnostjo, povezano varnostjo podatkov in zagotovili glede zasebnosti; meni, da so lahko tehnologije distribuirane knjige transakcij, na primer sistem veriženja blokov, pomembne pri izboljšanju učinkovitosti z energijo povezanih postopkov in pri spodbujanju udeležbe državljanov v preoblikovanju energetskega sistema, med drugim z medsebojnim trgovanjem na področju energije; v ta namen poziva Komisijo, naj podpre to pobudo, izboljša njen regulativni okvir in zagotovi skladnost med povezanimi vidiki energetske unije, enotnim digitalnim trgom, strategijami za kibernetsko varnost in evropskim okvirom za varstvo podatkov, da bo lahko Unija pri tem novem trendu ostala v ospredju;

15.

poziva Komisijo, naj ustanovi posebno medsektorsko skupino, ki bi med drugim:

(a)	omogočila novo skupno načrtovanje raziskovalne in inovacijske politike, da bi zagotovili skladnost in povezanost ter preprečili pogosto menjavanje prednostnih nalog;

(b)	opredelila ustrezne deležnike na vseh ravneh in po vseh panogah na področju energetskih inovacij, vključno z vetrnimi elektrarnami na morju in drugimi tehnologijami s področja obnovljivih virov energije;

(c)

opredelila obstoječe forume deležnikov za raziskave in inovacije na področju energije, zlasti glede energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije; spodbudila oblikovanje grozdov, povezovanje v mednarodne mreže za ustvarjanje vrednosti, naložbe in inovacije; zagotovila orodja za medsektorske, interdisciplinarne in medregionalne izmenjave, na primer o inovacijskih projektih na področju energije, nacionalnih in lokalnih dolgoročnih politikah za inovacije na področju energije, skupnih naložbenih priložnostih, prevzemanju odgovornosti za energetski prehod s strani državljanov in lokalnih pobudah;

(d)	spodbudila javne organe na vseh ravneh, da razvijejo načrte za zbiranje kapitala, in zagotovila spodbude za inovacije na področju čiste energije, da bi zagotovila zaupanje vlagateljev in sprožila uporabo zasebnega kapitala;

(e)

oblikovala zbirko dobrih praks, političnih in finančnih instrumentov na področju energije, vključno z javno-zasebnimi partnerstvi, javnimi naročili in davčnimi olajšavami, mehanizmov za izmenjavo in obveščanje, komunikacijskih orodij in kampanj ter operativnih smernic in tehnične pomoči o spodbujanju inovacij na področju čiste energije, njenem uvajanju in sodelovanju proizvajalcev-odjemalcev, da se zagotovi ustrezna podpora EU v vseh fazah inovacijskega cikla ter na koncu oblikuje praktični nabor orodij za države članice, lokalne organe in deležnike;

(f)

preučila možnosti za oblikovanje inovacijam prijaznih, poenostavljenih in prožnih pravil o udeležbi v devetem okvirnem programu in uredbah skladov ESI, pri tem pa se osredotočila na doseganje večjega dolgoročnega učinka, zato da bi jih bolje uskladila, preprečila zapravljanje virov vlagateljev vlog in spodbujala odličnost inovacij po vsej Evropi;

(g)	oblikovala mehanizem, s katerim bi podprli nadnacionalni energetski ekosistem za zagonska podjetja, vključno z evropskim inkubatorskim sistemom, da bi zagotovili, da bo uvedba energetskih inovacij in poslovnih modelov na trgu premagala „dolino smrti“ v inovacijskem ciklu;

(h)	povečala sinergije s programom Obzorje 2020 in drugimi pobudami za financiranje, da bi okrepili gradnjo zmogljivosti za raziskave in inovacije regij EU z manjšo uspešnostjo;

(i)	svetovala evropskim institucijam o usklajenih praksah v zvezi z javnimi naročili ter tako spodbujala širše uvajanje inovacij na področju energije; pomagala pri opredelitvi konkretnih ciljev na področju javnih naročil za inovativne rešitve na evropski ravni;

(j)

pripravila konkretne predloge za vzpostavitev učinkovite svetovalne strukture po sistemu vse na enem mestu, kjer se bodo lahko inovatorji seznanili s financiranjem inovacij na področju energije prek skladov in instrumentov, ki so na voljo na ravni EU, držav članic in Evropske investicijske banke, pa tudi iz drugih potencialnih zasebnih virov; okrepila tehnično pomoč z združevanjem informacij o možnostih zasebnega in javnega financiranja ter vodila vlagatelje vlog k najprimernejšemu mehanizmu financiranja, zlasti na področju energetske učinkovitosti, kjer je združevanje malih projektov v širše portfelje nepogrešljivo;

(k)	opredelila načine za vključitev pobud za spodbujanje inovativnih energetskih rešitev v javnem sektorju v zakonodajo EU o javnih naročilih;

16.

poudarja, da so lahko javna naročila gonilo za inovacije, krepijo pa lahko tudi bolj trajnostno rast, kot je priznano v ciljih trajnostnega razvoja; poudarja, da je izbira trajnostnih izdelkov, storitev in javnih gradenj bistvena in lahko privede do nastanka vodilnih ali novih trgov za inovativne izdelke; pozdravlja pobudo Komisije v okviru pobude za zagon in razširitev podjetij, da bi uvedli ukrepe na področju javnih naročil EU, s čimer bi med drugim spodbudili države članice k določitvi ambicioznih nakupnih ciljev s področja inovacij; nadalje poudarja vlogo, ki jo lahko imajo lokalni in regionalni organi pri dajanju dobrega zgleda, na primer pri izmenjavi dobre prakse na forumih, kot je konvencija županov;

17.

poziva Komisijo, naj pri preverjanju konkurenčnosti v ocenah učinka okrepi element inovacijskih zmogljivosti ter pri vseh novih predlogih za politike na področju energije pri pregledu veljavne zakonodaje uporabi orodje za raziskave in inovacije, ne da bi s tem spodkopala veljavnost zakonodaje;

18.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo njeno delo glede inovacij na eni strani ter standardi in interoperabilnost na drugi strani v celoti združeni, zato da bo EU dosegla vodilno mesto v svetu pri določanju standardov na področju čiste energije v sektorjih, ki so povezani z internetom stvari; kot primer tega pozdravlja oblikovanje novega evropskega standarda za pametne aplikacije (Saref), ki bi lahko ustvaril nov referenčni jezik z izvorom v EU za podatke, povezane z energijo, ki bi aparatom omogočil izmenjavo informacij s sistemom upravljanja z energijo;

19.

želi spomniti, da morajo biti politike za inovacije na področju energije v skladu z zavezo EU, da se ohranijo in okrepijo ponori ogljika, ob sočasni ohranitvi biotske raznovrstnosti, zlasti v gozdovih, na kopnem in v morjih;

20.

spodbuja zadevne države članice, naj ustrezno prispevajo k izpolnjevanju cilja EU za raziskave in razvoj, ki je 3 % BDP; ugotavlja, da bi splošno povečanje na 3 % dodatno prineslo več kot 100 milijard EUR na leto za raziskave in inovacije v Evropi; želi spomniti, da naj bi dve tretjini financiranja za raziskave in razvoj prišli iz zasebnega sektorja;

Dolgoročna gotovost v zvezi s financiranjem

21.

ponavlja svojo zahtevo, da se splošni proračun za deveti okvirni program poveča na 120 milijard EUR, in poziva Komisijo, naj delež s tem povezanega financiranja za trajnostne, nizkoemisijske energetske projekte v devetem okvirnem programu poveča za vsaj 50 % glede na ustrezne zneske v okviru pobude Obzorje 2020, da bi zagotovili zadostno financiranje za podporo energetskemu prehodu EU in učinkovitemu izvajanju energetske unije; zlasti poziva k povečanju finančnih virov v devetem okvirnem programu, da bi spodbudili odkritja in inovacije, ki ustvarjajo nove trge, zlasti za mala in srednja ter zagonska podjetja; poudarja pomen trdnih meril odličnosti, da bi EU spremenili v globalno središče za inovacije, raziskave in vodilne tehnologije, vključno z raziskavami brez omejitev in s čim širšim pogledom (t.i. blue skies); opozarja na rezultate vmesne ocene Obzorja 2020, ki kažejo, da program do 1. januarja 2017 ni dosegel načrtovanega cilja glede porabe sredstev na področju podnebnih sprememb in trajnosti; pozdravlja povečanje financiranja v okviru programa Obzorje 2020 za družbeni izziv na področju energije v proračunu za leto 2018, vendar je še vedno globoko zaskrbljen zaradi zmanjšanja sredstev za energetske projekte v okviru instrumenta za povezovanje Evrope, saj meni, da to ni združljivo s cilji energetske unije;

22.

poudarja, da je treba izboljšati kakovost naložb, ki se financirajo iz Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI), in se posebej osredotočiti na spodbude za boljše geografsko dodeljevanje sredstev, ob upoštevanju obstoječega neravnovesja pri geografski pokritosti sklada EFSI in posebnih potreb manj razvitih in tranzicijskih regij; se zaveda, da je potrebno sodelovanje z nacionalnimi promocijskimi investicijskimi bankami, naložbenimi platformami in upravičenimi finančnimi posredniki, morda tudi tako, da se jim podeli dovoljenje za dajanje jamstva EU; poziva k občutnemu povečanju vloge in zmogljivosti Evropskega svetovalnega vozlišča za naložbe, predvsem z lokalnim zastopstvom in proaktivno udeležbo pri pripravi projektov;

23.

meni, da bi morali v okviru devetega okvirnega programa podpreti pobude, kot je 100 % oskrba mest z obnovljivimi viri, ki bi vključevale mesta in lokalne uprave, katerih cilj je znatno povečati zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov za električno energijo, mobilnost, ogrevanje in hlajenje v mestih z inovacijskimi projekti, kar bi lahko vključevalo tudi pametna omrežja, upravljanje energetskih sistemov, dejavnosti, ki omogočajo povezovanje sektorjev in spodbujanje uporabe električnih vozil itd.;

24.

priznava vlogo načrta za strateške energetske tehnologije (načrt SET), skupnosti znanja in inovacij InnoEnergy in pomembnih skupnih tehnoloških pobud za spodbujanje inovacij na področju energije; poudarja, da je treba te različne okvire bolje povezati s programi, kot so pobuda InnovFin, EFSI in predlagani vseevropski sklad skladov tveganega kapitala kot del usklajene in osredotočene strategije za naložbe v inovacije na področju čiste energije, ki bo projektom v zgodnji fazi, zagonskim podjetjem ter malim in srednjim podjetjem dejansko pomagala premostiti obdobje „doline smrti“ in doseči tržno zrelost, potrebno za širitev na globalni ravni; meni, da bi lahko učinkovite spodbude za naložbe v inovacije na področju energije s pomočjo nacionalnih investicijskih skladov in pokojninskih skladov imele ključno vlogo pri mobilizaciji potrebnega lastniškega kapitala;

25.

opozarja, da so projekti, ki so prvi svoje vrste (angl. first of a kind projects (FOAK)), zelo tvegani, zagotovljena raven lastniškega kapitala in dolga pa je precej manjša kot pri financiranju že uveljavljenih nizkoogljičnih tehnologij; zato poziva Komisijo, naj odpravi preostale regulativne ovire in predlaga vzpostavitev sklada lastniškega kapitala za strateške energetske tehnologije, ki so prve svoje vrste (SET-FOAK);

26.

se zaveda, da bi Evropski svet za inovacije mladim podjetjem lahko pomagal pri iskanju finančnih sredstev, in predlaga, naj prevzame vlogo koordinatorja različnih področij skladne strategije naložb v inovacije na področju čiste energije; zahteva več informacij o strukturi Evropskega sveta za inovacije in njegovi skladnosti z obstoječimi instrumenti za podpiranje inovacij;

27.

meni, da inovacije na področju energije, ki jih spodbujajo državljani, zahtevajo zmanjšanje ovir za vstopanje na trg in ponujajo še neizkoriščene možnosti za financiranje inovacij; poziva Komisijo, naj preuči učinkovite načine spodbujanja inovacij na področju energije, med drugim z množičnim financiranjem, ter razmisli o možnosti ustanovitve sklada lastniškega kapitala na podlagi množičnega financiranja za inovacije na področju energije; meni, da bi bilo treba obstoječim virom financiranja dodati nove in raznolike načine, ki bi jih dopolnjevali;

28.

poudarja pomen napredka v tehnologiji pametnih omrežij, pa tudi spodbujanja in vključevanja decentralizirane proizvodnje od spodaj navzgor, tudi prek grozdov in zadrug; poziva Komisijo, naj ta področja inovacij na področju čiste energije podpre s finančnimi mehanizmi, vključno s tistimi, ki zmanjšujejo tveganje za zasebne naložbe in bremena za javne naložbe v posodobitev energetskih sistemov; poleg tega pozdravlja namero Komisije, da poveča uporabo nagrad kot dragoceno orodje za spodbujanje prodornih inovacij od spodaj navzgor;

29.

poudarja, da bi bilo treba pristop od spodaj navzgor za inovacije spodbuditi tako, da se pospeši uvajanje manjših aplikacij (med drugim npr. NegaWatt, proizvodnjo na kraju samem, lokalno shranjevanje) in spodbuja ter podpira njihovo povezovanje v grozde in združevanje, da bi pritegnili več naložb in povečali dostopnost, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti gospodinjstvom z nizkimi prihodki ali večstanovanjskim stavbam;

Vodilna vloga EU na globalni ravni

30.

želi spomniti na cilje Pariškega sporazuma pri spodbujanju svetovnih prizadevanj za pospeševanje inovacij na področju čiste energije; poudarja, da je treba še naprej financirati raziskave in zbiranje podatkov o podnebnih spremembah; poziva Komisijo, naj v skladu s cilji trajnostnega razvoja razišče različne načine, kako pomagati državam v razvoju in državam v gospodarskem vzponu pri energetskem prehodu, med drugim z ukrepi za izgradnjo zmogljivosti, pomočjo pri zmanjševanju kapitalskih stroškov projektov obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti, spodbujanjem morebitnega prenosa tehnologije in oblikovanjem rešitev za razvoj pametnih mest ter oddaljenih in podeželskih skupnosti, s čimer bi okrepili ekosisteme za energetske inovacije v državah v razvoju ter jim pomagali pri izpolnjevanju zavez iz Pariškega sporazuma; v zvezi s tem pozdravlja novo ustanovljeni Evropski sklad za trajnostni razvoj;

31.

poziva Komisijo, naj v celoti izkoristi potencial pobude „Misija: inovativnost“, da bodo njeni člani lahko spoštovali in izpolnjevali svoje zaveze glede podvojitve letne porabe za raziskave in razvoj na področju čiste energije v obdobju 2015– 2020; poudarja, da je treba iskati sinergije z drugimi svetovnimi pobudami, med drugim s prelomno energetsko koalicijo (Breakthrough Energy Coalition) ter z globalnimi skladi zasebnega kapitala in investicijskimi skladi; v zvezi s tem pozdravlja vodilno vlogo Unije v inovacijskem izzivu za pretvarjanje sončne svetlobe ter v inovacijskem izzivu za cenovno dostopno ogrevanje in hlajenje stavb; v zvezi s tem poziva k preučitvi možnosti za usklajeno delitev dela pri energetskih inovacijah na globalni ravni;

32.

poziva Komisijo, naj pripravi celovito izvozno strategijo za trajnostne in čiste tehnologije na področju energije ter sistemske rešitve, vključno z infrastrukturo za namensko podporo in ciljno pomočjo delegacij EU v tretjih državah; v zvezi s tem poudarja vlogo, ki jo lahko imajo poglobljena in celovita prostotrgovinska območja pri izvajanju te strategije;

33.

poziva Komisijo in države članice, naj temeljito preučijo postopke registracije patenta in zahtevajo odpravo nepotrebnih upravnih bremen, ki upočasnjujejo prodor inovativnih proizvodov na trg ter negativno vplivajo na vodilno vlogo EU pri prehodu na čisto energijo;

Inovacije na področju energije, ki jih spodbujajo državljani

34.

meni, da bi za pospeševanje inovacij na področju čiste energije Evropejci morali spremeniti svojo miselnost, da bi presegli preprosto zavedanje o energetskih vprašanjih ter se približali globljemu razumevanju vedenjskih sprememb, zlasti na področju varčevanja z energijo ter novih vzorcev proizvodnje in porabe, potrebnih za reševanje perečih izzivov trajnostne rasti, izkoristili prednosti digitalne revolucije in inovacij na vseh področjih ter tako uspešno izvedli energetski prehod; ugotavlja, da inovacije lahko državljanom omogočijo, da imajo dejavnejšo vlogo pri proizvodnji energije, vključno z dovajanjem energije iz lastne proizvodnje v omrežje, ter da prispevajo k učinkovitejši rabi energije z zmanjševanjem porabe na ravni gospodinjstev, kar zmanjšuje tako emisije kot stroške;

35.

poudarja, da je treba okrepiti evropsko bazo znanja in zmanjšati razdrobljenost s spodbujanjem odličnosti v znanosti in izobraževanju, s ciljem ustvarjanja raziskovalnih središč, ki bodo v mednarodnem merilu v samem vrhu akademske odličnosti; poudarja, da je treba oblikovati strategijo, s katero bo Evropa zagotovila privabljanje tujih talentov, obenem pa ohranjala stike z vodilnimi evropskimi talenti v tujini; priznava, da kvalificirana delovna sila prinaša veliko prednost za Evropo in predstavlja pomembno gonilo pri razvoju naložb v raziskave, razvoj in inovacije;

36.

priznava pomen polne demokratične udeležbe evropskih državljanov in skupnosti kot bistvenega sestavnega dela uspešnega energetskega prehoda; hkrati poudarja, da učinkovito izvajanje teh sprememb zahteva odprtost, preglednost in enake konkurenčne pogoje in mora temeljiti na pošteni konkurenci;

37.

verjame v potencial inovacij na področju čiste energije in energetske učinkovitosti pri ustvarjanju novih in boljših delovnih mest; meni, da je za uresničitev uspešnega prehoda na trajnostno in razogljičeno gospodarstvo treba zagotoviti, da se bodo trgi dela lahko ustrezno odzivali na nove zahteve inovativnih čistih energetskih sistemov;

38.

poziva Komisijo, naj v svojih pobudah na področju raziskav in razvoja nameni večjo pozornost povezavi med inovacijami v energetskih sistemih in novimi strokovnimi profili, potrebami v izobraževanju, delovnimi mesti in zahtevami na področju usposabljanja;

39.

priznava, da bi potrebovali sheme za sistemsko izobraževanje in vključevanje, ki bi bile oblikovane tako, da bi družbi omogočile polno udeležbo pri preoblikovanju energetskega sistema, Evropejcem vseh starosti pa, da bi postopno napredovali iz stopnje zavedanja in razumevanja na stopnjo dejavnega sodelovanja in krepitve vloge; poziva Komisijo, države članice, regionalne in lokalne organe in zasebni sektor, naj spodbujajo informirano izbiro potrošnikov in vključevanje državljanov v zadeve, povezane z energijo, med drugim s kampanjami ozaveščanja, izčrpnimi in dostopnimi informacijami o računih za energijo in orodji za primerjavo cen, spodbujanjem lastne proizvodnje, prilagajanjem odjema, zadružnimi delitvenimi shemami, participativnimi proračuni in množičnim financiranjem za naložbe na področju energije, davčnimi olajšavami in naložbenimi spodbudami ter z usmerjanjem tehnoloških rešitev in inovacij; poziva Komisijo, države članice in ustrezne organe, naj opredelijo najboljšo prakso pri obravnavanju gospodinjstev, ki jih pesti energijska revščina;

40.

meni, da imajo regije in mesta odločilno vlogo pri spodbujanju trajnostnih energetskih modelov; priznava ključno vlogo regij, mest in občin pri spodbujanju odgovornosti za energetski prehod in spodbujanju inovacij na področju podnebnih sprememb in energije od spodaj navzgor; ugotavlja, da so regije in mestna območja najprimernejša za preskušanje in izvajanje celostnih energetskih rešitev z neposrednim vključevanjem državljanov; v zvezi s tem poudarja vlogo konvencije županov, katere cilj je spodbujati globalno izmenjavo najboljše prakse in morebitno združevanje sredstev in naložb; ugotavlja, da podeželska območja zagotavljajo tudi prostor za inovacije, ki lahko premagajo izzive, kot so oddaljenost ali demografske spremembe, pa tudi za zagotavljanje novih storitev;

41.

poziva Komisijo in države članice, naj regionalnim in lokalnim organom pomagajo pri sprejemanju usklajenih ukrepov za spodbujanje energetskih inovacij na lokalni in nadregionalni ravni, da se oblikujejo usklajene strategije; poudarja, da bo energetski prehod korenito vplival na zaposlenost v nekaterih regijah Evropske unije, ter v zvezi s tem izpostavlja, da bi bilo treba v odziv na sklepe držav članic, lokalnih organov, industrije ali druge okoliščine posebno pozornost nameniti regijam, ki se soočajo z izzivi postopne odprave lignita, premoga in ostalih trdnih fosilnih goriv za proizvodnjo energije, pa tudi rudarski industriji; poudarja, da je treba te regije podpirati z oblikovanjem vključujočih, lokalnih in pravičnih strategij prehoda ter z obravnavanjem družbenih, socialno-ekonomskih in okoljskih vplivov in vzporedno preobrazbo industrijskih območij; opozarja na možnosti financiranja za zagotavljanje tovrstne podpore z delno uporabo prihodkov od dražb v okviru sistema trgovanja z emisijami, ter s skladom za modernizacijo, ki naj bi ga ustanovili za obdobje 2021–2030; meni, da bi morali deležniki oblikovati vključujoče strategije, kako čim bolje pritegniti alternativna inovativna podjetja, zagonska podjetja in industrijo z namenom izgradnje trajnostnega regionalnega gospodarstva, krepitve človekovega dostojanstva ter pomoči pri nadomestitvi zmogljivosti za proizvodnjo električne energije z obnovljivimi viri energije ali energetsko učinkovitimi rešitvami; poziva, naj bodo raziskovalne in inovacijske politike osredotočene zlasti na možnosti za ponovno oživitev zadevnih regij, kar zadeva trajnostno zaposlovanje in obete za rast, zlasti tam, kjer je opustitev zmogljivosti za proizvodnjo energije iz lignita, premoga ali drugih trdnih fosilnih goriv povezana z rudarskimi dejavnostmi;

42.

poziva Komisijo, naj pomaga pri krepitvi vloge lokalnih in regionalnih oblasti pri uporabi inovacij na področju čiste energije, kot so pametna mesta, e-mobilnost ter pametna omrežja in mikroomrežja, pa tudi pri prodoru energije iz obnovljivih virov na trg, odvisno od njihove stopnje zrelosti, ustreznim organom pa pri soočanju z izzivi, ki se bodo pojavljali zaradi napredovanja energetskega prehoda, kot je na primer udeležba državljanov; spodbuja izmenjavo najboljše prakse, združevanje naložb in boljše ocenjevanje tega, ali so projekti zanimivi za banke, oblikovanje strategij financiranja, kot so študije poslovne upravičenosti ter uporabo javnih naročil in posojil;

43.

verjame, da ima prometni sektor ogromen potencial in bi moral imeti ključno vlogo v prehodu, zato spodbuja Komisijo, naj podpira obstoječe financiranje za izgradnjo infrastrukture za električna vozila; poziva jo, naj še naprej podpira in nadalje oblikuje pobude, kot sta vseevropska pobuda za elektromobilnost in skupno podjetje za gorivne celice in vodik;

44.

spodbuja Komisijo, naj prizna koristi vodikove mobilnosti in združevanja prometnega sektorja in sektorja električne energije ter pripravi spodbude za nove poslovne modele na podobnih področjih, kot so pametno polnjenje in naprave za povezovanje vozila z omrežjem, ki bi lastnikom električnih avtomobilov omogočili prožno oddajo električne energije v omrežje; poziva Komisijo, naj zagotovi financiranje inovacij, namenjenih razvoju načinov shranjevanja vodika, izpopolnjenih rešitev za dolgoročno shranjevanje za električna vozila, razvoj infrastruktur za polnjenje z vodikom, pa tudi rešitev za infrastrukturo in priklop, vključno z infrastrukturo za polnjenje električnih vozil; spodbuja države članice in lokalne oblasti, naj sprejmejo dodatne pobude, kot so davčne spodbude za uvajanje električnih vozil in vozil na vodikov pogon na trg ter znižanje in oprostitev davkov za lastnike električnih vozil in vozil na vodikov pogon, in različne druge pobude v zvezi s spodbujanjem rabe električnih vozil, kot so znižanje cen, izplačilo dodatkov in premije za kupce električnih vozil, ter uvedba brezplačnih parkirnih mest za električna vozila;

45.

je seznanjen s pomembnimi prizadevanji v okviru programa EU za raziskave in razvoj Obzorje 2020, da bi do leta 2050 dosegli 60-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v prometnem sektorju v primerjavi z ravnjo iz leta 1990 (4); opozarja, da so raziskave in inovacije EU bistvenega pomena za uvajanje inovacij na področju energije in IKT ter inteligentnih prometnih sistemov na trg; poziva Komisijo, naj razpoložljiva finančna sredstva v prihodnje izraziteje usmeri v medsebojno povezane strateške prednostne naloge, kot so mobilnost z nizkimi emisijami, infrastruktura za polnjenje z alternativnimi gorivi in povezan sistem mestnega prometa, pri tem pa naj posebno pozornost nameni vsem onesnažujočim emisijam, zmanjšanju hrupa, cestni varnosti in ozkim grlom, hkrati pa naj sledi načelu tehnološke nevtralnosti; prav tako opozarja na pomen razvoja naprednih biogoriv, povečanja deleža železniškega prometa in kolesarjenja;

46.

odobrava, da bo Komisija podprla uvajanje inovativnih rešitev na področju čiste energije na trg prek javnih naročil in revizije direktive o čistih vozilih, ter priznava morebitne koristi za organe javnega prevoza in prevoznike, izdelovalce avtobusov, dobavitelje v panogi, ponudnike energetskih storitev, nacionalna in mednarodna združenja in raziskovalna središča; poziva Komisijo, naj hitro pripravi predloge v zvezi s tem;

47.

spodbuja oblikovanje strateške agende za raziskave in inovacije na področju prometa, z načrti, pripravljenimi po posvetovanju z državami članicami, Komisijo, pa tudi lokalnimi in regionalnimi organi in operaterji, in ustreznim mehanizmom upravljanja, da bi podprli nujno potrebne raziskave, inovacije in uvedbo novih tehnologij v prometnem sektorju ter spodbudili mobilnost z nizkimi emisijami; poziva, naj se zaključki teh načrtov uvrstijo v letni program dela Evropske komisije;

48.

prav tako poziva, da je treba s celovitim in usklajenim pristopom upoštevati mestno razsežnost politik EU in nacionalnih politik in zakonodaje ter oblikovati načrte za trajnostno mobilnost v mestih, da bi državam članicam omogočili izboljšanje zdravja in kakovosti življenja državljanov ter stanje okolja v mestih ter jih pri tem podprli in spodbujali; spodbuja razvoj kooperativnih inteligentnih prometnih sistemov (C-ITS) in avtonomnih vozil ter vzpostavitev komunikacijske infrastrukture za zagotavljanje visoke zmogljivosti in nizke latence za omrežja 5G; poziva k dejavnim prizadevanjem za zmanjšanje razlik v kakovosti infrastrukture med mesti in podeželjem ter med bolj razvitimi območji in tistimi, ki zaostajajo, ter za izboljšanje sodelovanja med njimi;

49.

priznava pomen novega evropskega soglasja o razvoju, ki je bilo podpisano junija 2017 in v katerem sta določena skupna vizija in okvir delovanja EU in njenih držav članic na področju razvojnega sodelovanja; ugotavlja, da 17 ciljev trajnostnega razvoja in z njimi povezani podcilji, ki naj bi jih dosegli do leta 2030, prvič velja za vse države, saj se je EU zavezala, da bo prevzela vodilno vlogo pri njihovem uresničevanju; ugotavlja, da se je s soglasjem tudi razvojna politika Unije uskladila z agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 in da so bili opredeljeni pomembni ukrepi na področju trajnostne energije in podnebnih sprememb;

50.

želi spomniti, da se po členu 8 uredbe o skupnih določbah cilji evropskih strukturnih in investicijskih skladov uresničujejo v skladu z načelom trajnostnega razvoja, v skladu s ciljem EU, da spodbuja ohranjanje, varstvo in izboljševanje kakovosti okolja, ter v skladu z njenimi zavezami v okviru Pariškega sporazuma;

51.

želi spomniti, da je namen partnerskih sporazumov in programov v okviru uredbe o skupnih določbah spodbujati učinkovito rabo virov, blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter horizontalna načela partnerstva, upravljanja na več ravneh, nediskriminacije in enakosti spolov;

52.

meni, da bi bilo treba sinergijo med politikami EU okrepiti z enotnim in usklajenim stališčem EU do protidampinških ukrepov, da bo predelovalna industrija lahko dodobra izkoristila energetski prehod;

53.

priznava, da imajo regije, mesta in občine po vsem svetu osrednjo vlogo pri spodbujanju odgovornosti za energetski prehod in podpiranju inovacij na področju podnebja in energije; poziva, naj se za vso energetsko tehnologijo, ki vstopa na trg EU, uporabljajo isti standardi okoljske kakovosti; je zaskrbljen glede varovanja zelenih površin v mestih;

o o

54.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam.

(1) UL C 399, 24.11.2017, str. 21.

(2) UL C 36, 29.1.2016, str. 62.

(3) UL L 347, 20.12.2013, str. 104.

(4) Kot je določeno v beli knjigi Komisije z dne 28. marca 2011 z naslovom „Načrt za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu“ (COM(2011)0144).

21.12.2018

Uradni list Evropske unije

C 463/21

P8_TA(2018)0032

Varstvo in nediskriminacija manjšin v državah članicah EU

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. februarja 2018 o varstvu in nediskriminaciji manjšin v državah članicah EU (2017/2937(RSP))

(2018/C 463/03)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju členov 2 in 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—	ob upoštevanju členov 10, 19, 21 in 167 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—	ob upoštevanju členov 20 in 227 PDEU in člena 44 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina),

—	ob upoštevanju členov 21 in 22 Listine,

—	ob upoštevanju preambule PEU,

—	ob upoštevanju Okvirne konvencije Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin, protokola št. 12 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih,

—	ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (1) (direktiva o rasni enakosti),

—	ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (2) (direktiva o enakem obravnavanju pri zaposlovanju),

—

ob upoštevanju Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS (3) (direktiva o prostem gibanju),

—	ob upoštevanju sodbe Splošnega sodišča z dne 3. februarja 2017 (zadeva T-646/13), Minority SafePack – one million signatures for diversity in Europe proti Komisiji (4),

—	ob upoštevanju svojih resolucij o stanju temeljnih pravic v Evropski uniji,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. junija 2005 o varstvu manjšin in protidiskriminacijski politiki v razširjeni Evropi (5),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2013 o ogroženih evropskih jezikih in jezikovni raznolikosti v Evropski uniji (6),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2014 o Poročilu o državljanstvu EU iz leta 2013 – Državljani EU: vaše pravice, vaša prihodnost (7),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2016 o dejavnostih Odbora za peticije za leto 2015 (8),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2017 o vidikih temeljnih pravic pri vključevanju Romov v EU: boj proti anticiganizmu (9),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2017 o poročilu o državljanstvu EU iz leta 2017: krepitev pravic državljanov v Uniji demokratičnih sprememb (10),

—	ob upoštevanju študije iz aprila 2017, ki jo je na zahtevo Odbora za peticije naročil tematski sektor C Evropskega parlamenta, z naslovom Discrimination(s) as emerging from the petitions received (Oblike diskriminacije v prejetih peticijah),

—	ob upoštevanju študije iz avgusta 2017, ki jo je na zahtevo Odbora za državljanske pravice, pravosodje in notranje zadeve naročil tematski sektor C Evropskega parlamenta, z naslovom Towards a comprehensive EU protection system for minorities (Za celovit evropski sistem zaščite za manjšine),

—	ob upoštevanju študije iz maja 2017, ki jo je na zahtevo Odbora za kulturo in izobraževanje naročil tematski sektor B Evropskega parlamenta, z naslovom Minority Languages and Education: Best Practices and Pitfalls (Manjšinski jeziki in izobraževanje: najboljša praksa in pasti),

—	ob upoštevanju javne predstavitve, ki jo je 4. maja 2017 organiziral Odbor za peticije, z naslovom Fighting against discrimination of EU citizens in the EU Member States and the protection of minorities (Boj proti diskriminaciji državljanov EU v državah članicah EU in varstvo manjšin) (11),

—	ob upoštevanju člena 216(2) Poslovnika,

A.	ker je Odbor za peticije prejel številne peticije, v katerih so izraženi pomisleki glede različnih praks, pri katerih se diskriminirajo državljani EU, ki so pripadniki manjšin, in je organiziral predstavitev o različnih vprašanjih, ki jih peticije obravnavajo;

B.	ker so pravice manjšin močno povezane z načelom pravne države; ker so v členu 2 PEU izrecno navedene pravice pripadnikov manjšin in ker si te pravice zaslužijo enako obravnavo kot druge pravice iz Pogodb;

C.	ker je v členu 10 PDEU navedeno, da si Evropska unija pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti prizadeva za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti;

D.	ker mednarodni sporazumi sicer zagotavljajo trden okvir za pravice manjšin, še vedno pa je mogoče precej izboljšati način, kako se varstvo teh pravic v EU izvaja v praksi;

E.	ker imajo vse osebe v EU enako pravico in dolžnost, da postanejo polnopravni, dejavni in vključeni člani družbe;

F.	ker je spoštovanje pravic manjšin bistvena zahteva iz københavnskih meril za države kandidatke;

G.	ker je po podatkih iz najnovejše raziskave Eurobarometra o diskriminaciji diskriminacija na podlagi etničnega porekla najpogostejša oblika diskriminacije, diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti pa je znatno narasla (12);

H.	ker predlog Komisije za direktivo o enakem obravnavanju (COM(2008)0426) vključuje številna področja, kot so izobraževanje, socialno varstvo, dostop do blaga in storitev in preskrba z njimi;

I.	ker bi bilo treba peticije s področja diskriminacije v zvezi s pravicami manjšin, ki jih prejme Odbor za peticije, temeljito preučiti, da bi razumeli skrb državljanov in predlagali rešitve;

J.	ker je iz številnih peticij razvidno, da se manjšine srečujejo z diskriminacijo pri uveljavljanju svojih temeljnih pravic, in ker to povzroča skrb v zvezi z nadaljnjim obstojem manjšinskih skupnosti, zlasti zaradi dejavnosti, pri katerih se onesnažuje okolje;

K.	ker imata zaščita in krepitev kulturne dediščine narodnih manjšin (ki je ključna sestavina kulturne identitete skupnosti, skupin in posameznikov) v državah članicah ključno vlogo pri socialni koheziji;

L.	ker imajo države članice izrecno odgovornost, da sprejmejo popravne ukrepe proti praksam, pri katerih se diskriminirajo pripadniki romske skupnosti, zlasti pri njihovih stikih z regionalnimi in nacionalnimi upravnimi organi;

M.	ker so vlagatelji peticij zaskrbljeni, saj ni celovitega odziva in varstva na ravni EU, kar zadeva njihove jezikovne in druge manjšinske pravice, ki so opredeljene v Listini in uvrščene med splošna načela prava EU, kot je določilo Sodišče Evropske unije;

obžaluje dejstvo, da se pripadniki manjšin še vedno spopadajo z ovirami pri zagotavljanju spoštovanja temeljnih pravic in so žrtve sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva;

meni, da bi morale države članice dosledno spoštovati pravice manjšin in redno ocenjevati, ali se te pravice spoštujejo;

Boj proti diskriminaciji avtohtonih, narodnih in jezikovnih manjšin: nacionalna odgovornost in odgovornost EU

ugotavlja, da vprašanja v zvezi z manjšinami niso dovolj visoko na prednostnem seznamu EU, in podpira celovit pristop k enakosti in nediskriminaciji, da bi zagotovili, da bi države članice ustrezno obravnavale raznolikost ljudi v svojih družbah;

meni, da je EU dolžna varovati in spodbujati pravice manjšin; meni, da je treba izboljšati zakonodajni okvir EU za celovito varstvo pravic pripadnikov manjšin;

poudarja vlogo institucij EU pri ozaveščanju o vprašanjih v zvezi z varstvom manjšin ter pri spodbujanju in podpiranju držav članic pri promociji kulturne raznolikosti in strpnosti, zlasti v okviru izobraževanja;

poudarja, da bi bilo treba morebitne politike v zvezi s kulturno dediščino oblikovati na vključujoč, na skupnosti temelječ in participativen način, vključno s posvetovanjem in dialogom z manjšinskimi skupnostmi, ki jih to zadeva;

ugotavlja, da EU nima učinkovitih orodij za spremljanje pravic manjšin; poziva k učinkovitemu vseevropskemu spremljanju položaja avtohtonih in jezikovnih manjšin; meni, da bi morala Agencija EU za temeljne pravice okrepljeno spremljati diskriminacijo narodnih manjšin v državah članicah;

priznava pomembno vlogo držav članic na področju varstva avtohtonih, narodnih ali jezikovnih manjšin; želi spomniti, da sta varstvo narodnih manjšin in prepoved diskriminacije na podlagi jezika in pripadnosti narodni manjšini določeni v Pogodbah in Listini;

obžaluje, da vprašanja iz resolucije o varstvu manjšin in protidiskriminacijski politiki v razširjeni Evropi še niso rešena;

Pravni okvir EU na področju manjšin: izzivi in priložnosti

10.

poudarja dejstvo, da so pravice narodnih manjšin in njihovo varstvo neločljiv del pravne države, kot to določa københavnski dokument Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, podpisan leta 1990;

11.

poziva države članice, naj poskrbijo, da bo njihov pravni sistem zagotavljal, da pripadniki manjšin ne bodo diskriminirani, in naj sprejmejo ciljno usmerjene zaščitne ukrepe, ki bodo temeljili na ustreznih mednarodnih normah; obsoja vsakršno diskriminacijo pri obravnavi pripadnikov manjšin s strani javnih uslužbencev; predlaga, naj pristojni organi uporabijo ukrepe, ki so na voljo za poročanje, in po potrebi te primere diskriminacije sankcionirajo;

12.

poudarja, da je treba obravnavati položaj in pravni status nedržavljanov s stalnim prebivališčem v državah članicah;

13.

poudarja, da so viri naravne in kulturne dediščine narodnih manjšin ključni stebri socialne kohezije in jih je treba obravnavati kot dobrine, ki se morajo v celoti ohraniti za prihodnje generacije, med drugim s prenehanjem onesnaževanja;

14.

poziva države članice, naj podpišejo, ratificirajo in uveljavijo Okvirno konvencijo Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin, protokol št. 12 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih oziroma naj posodobijo svoje zaveze ustreznim mednarodnim sporazumom; poudarja, da bi bilo treba jezikovne in avtohtone manjšine obravnavati v skladu z načeli iz teh dokumentov;

15.

poziva k reviziji direktive o rasni enakosti in direktive o enakem obravnavanju pri zaposlovanju; globoko obžaluje, ker je bilo malo napredka pri sprejemanju predloga direktive o enakem obravnavanju, in poziva Komisijo in Svet, naj ponovno začneta ustrezna pogajanja, da se bodo ta zaključila pred koncem tega zakonodajnega obdobja;

Varstvo in zaščita manjšinskih jezikov

16.

spodbuja države članice, naj zagotovijo spoštovanje pravice do uporabe manjšinskega jezika in varujejo jezikovno raznolikost v Uniji v skladu s Pogodbama EU;

17.

meni, da je treba spoštovati jezikovne pravice v skupnostih z več kot enim uradnim jezikom, ne da bi pri tem omejevali pravice ene skupnosti v primerjavi z drugo, v skladu z ustavnim redom vsake države članice;

18.

poziva Komisijo, naj še bolj spodbuja poučevanje in uporabo regionalnih in manjšinskih jezikov kot možen način boja proti jezikovni diskriminaciji v EU;

Pravice oseb LGBTI

19.

spodbuja Komisijo, naj odločneje ukrepa v boju proti diskriminaciji oseb LGBTI in homofobiji, vključno s konkretnimi zakonodajnimi ukrepi, pri čemer naj spoštuje pristojnosti držav članic; priporoča, naj se pravice oseb LGBTI spremljajo in naj se zagotovijo jasne in dostopne informacije o priznavanju čezmejnih pravic teh oseb in njihovih družin v EU; meni, da bi morale države članice ustrezno vlagati v zagotavljanje usmerjenega izobraževanja na različnih stopnjah, da bi strukturirano preprečevale trpinčenje in homofobijo;

20.

spodbuja Komisijo, naj zagotovi, da države članice pravilno izvajajo direktivo o prostem gibanju, pri čemer naj med drugim dosledno spoštujejo določbe, ki se nanašajo na družinske člane in prepoved diskriminacije na kateri koli podlagi;

21.

poziva Komisijo, naj ukrepa in zagotovi, da lahko osebe LGBTI in njihove družine uveljavijo svoje pravice do prostega gibanja v skladu s členom 21 PDEU in členom 21 Listine;

o o

22.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 180, 19.7.2000, str. 22.

(2) UL L 303, 2.12.2000, str. 16.

(3) UL L 158, 30.4.2004, str. 77.

(4) ECLI:EU:T:2017:59.

(5) UL C 124 E, 25.5.2006, str. 405.

(6) UL C 93, 9.3.2016, str. 52.

(7) UL C 378, 9.11.2017, str. 146.

(8) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0512.

(9) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0413.

(10) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0487.

(11) http://www.europarl.europa.eu/cmsdata/117287/peti-hearing-programme-20170504-en.pdf

(12) Diskriminacija v EU v letu 2015, http://ec.europa.eu/COMMFrontOffice/publicopinion/index.cfm/Survey/getSurveyDetail/instruments/SPECIAL/surveyKy/2077

21.12.2018

Uradni list Evropske unije

C 463/26

P8_TA(2018)0033

Ničelna strpnost do pohabljanja ženskih spolovil

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. februarja 2018 o ničelni strpnosti do pohabljanja ženskih spolovil (2017/2936(RSP))

(2018/C 463/04)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju členov 8 in 9 direktive o pravicah žrtev (2012/29/EU) z dne 25. oktobra 2012 (1) o obveznem zagotavljanju storitev za podporo žrtvam nasilja, vključno z žrtvami pohabljanja ženskih spolovil,

—	ob upoštevanju členov 11 in 12 direktive o pogojih za sprejem (2013/33/EU) z dne 26. junija 2013 (2), ki izrecno navaja žrtve pohabljanja ženskih spolovil med ranljivimi osebami, ki morajo biti med azilnim postopkom deležne ustreznega zdravstvenega varstva,

—	ob upoštevanju člena 20 direktive o pogojih (2011/95/EU) z dne 13. decembra 2011 (3), v kateri je pohabljanje ženskih spolovil kot težja oblika psihološkega, fizičnega ali spolnega nasilja vključena kot razlog, ki ga je treba upoštevati pri presoji o mednarodni zaščiti,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. februarja 2014 o sporočilu Komisije z naslovom „Za odpravo pohabljanja ženskih spolovil“ (4),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2012 o končanju pohabljanja ženskih spolnih organov (5), v kateri je pozval h končanju te prakse po vsem svetu s preprečevanjem, zaščitnimi ukrepi in zakonodajo,

—	ob upoštevanju letnih poročil EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta iz junija 2014 o preprečevanju vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti, tudi pohabljanja ženskih spolnih organov, in boju proti njim,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta iz marca 2010 o odpravi nasilja nad ženskami v EU,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. novembra 2013 z naslovom Za odpravo pohabljanja ženskih spolovil (COM(2013)0833),

—

ob upoštevanju skupne izjave z dne 6. februarja 2013 ob mednarodnem dnevu boja proti pohabljanju ženskih spolnih organov, v katerem podpredsednica Komisije / visoka predstavnica in pet komisarjev potrjuje zavezo EU, da se bo v svojih zunanjih odnosih zavzemala za boj proti pohabljanju ženskih spolnih organov,

—	ob upoštevanju akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019, zlasti njegovega cilja 14(b),

—	ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030, zlasti cilja 5.3 o odpravi vseh škodljivih praks, kot so poroke otrok, zgodnje in prisilne poroke ter pohabljanje ženskih spolnih organov,

—	ob upoštevanju akcijskega načrta za enakost spolov za obdobje 2016–2020,

—	ob upoštevanju poročila Evropskega inštituta za enakost spolov iz leta 2013 o pohabljanju ženskih spolovil v Evropski uniji in na Hrvaškem,

—	ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope iz leta 2014 o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija),

—	ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 12. septembra 2017 (6) o pristopu k Istanbulski konvenciji o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima,

—	ob upoštevanju Deklaracije odbora ministrov Sveta Evrope iz septembra 2017 o tem, da je treba okrepiti prizadevanja za preprečevanje pohabljanja ženskih spolovil in prisilnih porok v Evropi in boj proti njim,

—	ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN z dne 20. decembra 2012 o okrepitvi mednarodnih prizadevanj za odpravo pohabljanja ženskih spolovil (A/RES/67/146),

—	ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja,

—	ob upoštevanju nove pobude EU in OZN, imenovane Spotlight, o odpravi nasilja nad ženskami in dekleti,

—	ob upoštevanju vprašanja Komisiji o ničelni strpnosti do pohabljanja ženskih spolovil (O-000003/2018 – B8-0005/2018),

—	ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za pravice žensk in enakost spolov,

—	ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.	ker agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 izrecno poziva k odpravi pohabljanja ženskih spolovil poleg drugih škodljivih praks iz cilja 5 – „Doseči enakost spolov ter krepiti vlogo vseh žensk in deklic“;

B.	ker je pohabljanje ženskih spolovil označeno kot praksa, ki ji je treba nameniti posebno pozornost v cilju 14 akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019, namreč „Spodbujanje enakosti spolov, pravic žensk ter krepitve vloge in udeležbe žensk in deklet“;

C.	ker akcijski načrt EU za enakost spolov 2016–2020 (GAP II) v okviru tematske prednostne naloge B: „Telesna in duševna celovitost“ kot kazalnik vsebuje odstotni delež deklet in žensk, starih od 15 do 49 let, ki so bile podvržene pohabljanju ženskih spolovil;

D.	ker je ta kvarna praksa nadnacionalne narave zdaj priznana kot globalni problem in je v agendi OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 opredeljena kot škodljiva praksa, ki jo je treba do takrat odpraviti;

E.	ker je v statističnem poročilu Unicefa iz leta 2016 navedeno, da je po svetu pohabljanju ženskih spolovil podvrženih najmanj 200 milijonov deklic in žensk, dejansko število pa ni znano;

F.	ker ta praksa, ki jo še vedno tradicionalno izvajajo na nekaterih delih afriške celine, pa tudi v delih Bližnjega vzhoda, Azije in Oceanije, povzroča težave tudi v Evropski uniji in ima hude posledice za prizadete ženske in deklice;

G.	ker je bil v zadnjih treh desetletjih dosežen napredek, čeprav neizenačen, saj je stopnja pogostnosti padla za kakih 30 %; ker bi utegnil biti ta napredek izničen zaradi rasti prebivalstva, kar pomeni, da bo temu postopku podvrženo večje število deklic in žensk;

H.	ker imajo lokalne skupnosti pogosto največji posamični vpliv na odločitev staršev, da obrežejo svoje hčerke, ali na to, da se ženske same odločijo za ta poseg;

I.	ker je potrebno, da v gibanju proti temu običaju sodelujejo verski in drugi voditelji, kajti čeprav nobena vera ne zahteva pohabljanja ženskih spolovil, je vera močno prisotna v mnogih skupnostih, kjer izvajajo ta običaj;

J.	ker je treba to prakso vedno proučiti v lokalnem kontekstu, da bi oblikovali ustrezno strategijo za njeno izkoreninjenje;

ker pohabljanja ženskih spolovil ni mogoče ločiti od drugih vprašanj neenakosti spolov in je samo ena od mnogih kršitev pravic žensk, kot so: pomanjkanje dostopa do izobraževanja za deklice, vključno s celovito spolno vzgojo; pomanjkanje dela ali zaposlitve za ženske; nezmožnost, da bi posedovale in dedovale lastnino; prisilne in zgodnje otroške poroke; spolno in telesno nasilje in pomanjkanje kakovostnega zdravstva, tudi storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic;

L.	ker je izhodišče pohabljanja ženskih spolovil in drugih oblik nasilja na podlagi spola nadzor nad ženskim telesom in je s tem kršena pravica žensk do zdravja, varnosti in telesne celovitosti, v nekaterih primerih pa celo njihova pravica do življenja;

ker je preprečevanje sicer bolj zaželena pot do opustitve pohabljanja ženskih spolovil kot sodno preganjanje, saj so kršitelji, pomočniki in napeljevalci pogosto starši žrtve, a je treba vseeno nujno odpraviti ovire za sodno preganjanje v tovrstnih primerih, hkrati pa upoštevati največjo korist otroka;

opaža upad pogostnosti pohabljanja ženskih spolovil zaradi odločnih ukrepov in večje ozaveščenosti ter spodbuja vse akterje, naj si še naprej prizadevajo ohraniti zagon v državah, kjer je to pohabljanje pogosto;

meni, da je ta zagon priložnost za mednarodne organizacije in države, da povečajo svoje prizadevanje, zlasti z oblikovanjem vezi in povezovanja med različnimi regijami, deležniki in sektorji, da bi dejavno sodelovali pri prizadevanjih za opustitev te in drugih praks, ki deklicam škodijo, njihove telesne, duševne in čustvene posledice pa lahko čutijo vse življenje;

priznava, kako neprecenljivo je delo organizacij, ki na terenu tako v EU kot zunaj nje sodelujejo s skupnostmi pri preprečevanju, ozaveščanju in zagovorništvu, ter priznava, da je treba med skupnostmi graditi mostove, če naj postane pohabljanje stvar preteklosti;

poziva Komisijo in države članice, naj vključijo preprečevanje pohabljanja ženskih spolovil na vsa področja, zlasti pa področje zdravja, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem, na področje socialnega dela, azila, izobraževanja, vključno s spolno vzgojo, kazenskega pregona, sodstva, zaščite otrok ter medijev in komuniciranja;

poudarja da imajo države članice po členu 38 Istanbulske konvencije obveznost, da kriminalizirajo pohabljanje ženskih spolovil, pa tudi spodbujanje, prisilo in vplivanje na deklice, da se mu podvržejo, in da ta konvencija ne varuje samo deklic in žensk, ki jim grozi nevarnost pohabljanja, temveč tudi tiste, ki vse življenje trpijo njegove posledice (pri ponovni infibulaciji, razmerah, povezanih z azilom, dostopu do oskrbe itd.); poudarja, da Istanbulska konvencija določa, da nobenega nasilja nad ženskami ni mogoče upravičiti s kulturo, običaji, vero, tradicijo in tako imenovano „častjo“;

poziva EU in tiste države članice, ki doslej še niso ratificirale Istanbulske konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, naj to brez odlašanja storijo, da bodo zaveze EU skladne z mednarodnimi standardi, ki spodbujajo celovit in celosten pristop k nasilju nad ženskami in pohabljanju ženskih spolovil;

z veseljem opaža, da kazensko pravo v vseh državah članicah izrecno ali implicitno varuje deklice in ženske pred pohabljanjem spolovil, je pa izredno zaskrbljen zaradi njegove očitne neučinkovitosti, saj je bil v EU priča zgolj peščici pravnih primerov;

zaskrbljeno ugotavlja, da je izvajanje zakonodaje, zlasti sodno preganjanje, izziv za vse države članice in države izvora; zato poziva Komisijo, naj ustreznim akterjem olajša udeležbo v posebnem usposabljanju o odkrivanju, preiskovanju in sodnem preganjanju pohabljanja ženskih spolovil; poziva države članice, naj bodo bolj čuječne pri odkrivanju, preiskovanju in sodnem preganjanju te prakse;

opaža, da morata hoditi kazensko pravo in posebno usposabljanje vštric s prizadevanji za ozaveščenost, da bi izvajalce te prakse odvrnili od tega, da bi jo še naprej opravljali;

10.

se zaveda, da je pomembna razlika, ki ločuje to pohabljanje od drugih oblik nasilja na podlagi spola, da je dejanje storjeno s slabimi namerami, ter poudarja, da je treba v strategijah za opuščanje te prakse to upoštevati, čeprav nikakor ne sme služiti kot opravičilo;

11.

obžaluje, da v nekaterih državah prihaja do vedno večje medikalizacije, in vztraja, da to ni sprejemljiv odgovor za odpravljanje temeljnih vzrokov, kot sta že ugotovila OZN in Svetovna zdravstvena organizacija; poziva države članice, naj izrecno prepovedo medikalizacijo pohabljanja ženskih spolovil, hkrati pa ozaveščajo zdravstveno osebje o tem problemu;

12.

poudarja, da je pohabljanje ženskih spolovil ena od najbolj predvidljivih oblik nasilja na podlagi spola, in poziva Komisijo in države članice, naj v begunskih taboriščih zagotovijo stroge preprečevalne ukrepe; poziva Komisijo, naj še naprej vključuje preprečevanje pohabljanja ženskih spolovil in druge škodljive prakse v okviru integracije in Sklada za azil, migracije in vključevanje ter prek Agencije EU za azil zagotovi potrebne informacije;

13.

poziva, naj se v okviru reform skupnega evropskega azilnega sistema in pregleda direktiv o azilu ter prek vloge nove Agencije EU za azil uporabijo najvišji standardi varstva za prosilce za azil na podlagi razlogov, povezanih s pohabljanjem ženskih spolovil;

14.

se veseli oblikovanja svetovnega omrežja, ki bo povezovalo ustrezne akterje z vsega sveta, da bi združili ideje in moči; poziva Komisijo, naj temu pomembnemu omrežju zagotovi podporo;

15.

poziva Komisijo, naj se odzove na pozive civilne družbe za dovolj prilagodljivo financiranje, da bodo organizacije na terenu, ki svoje delo opravljajo v skupnostih, lahko zaprosile za financiranje, da bo poleg pohabljanja ženskih spolovil mogoče celostno obravnavati cel niz vprašanj o pravicah deklic in žensk in da se bodo vzpostavile povezave med organizacijami, ki delujejo v EU, in tistimi, ki delujejo v državah, kjer se praksa pohabljanja izvaja; v zvezi s tem pozdravlja delo Evropske mreže za odpravo pohabljanja ženskih spolovil in njihovih članic, tudi prek projekta Change Plus, pri usposabljanju predstavnikov lokalnih skupnosti za spodbujanje ne samo zakonodajnih sprememb, temveč tudi sprememb vedenja v njihovih skupnostih;

16.

poziva Komisijo in države članice, naj hranijo podatke o pogostnosti in vrsti pohabljanja ženskih spolovil ter pritegnejo akademski svet k sodelovanju pri zbiranju podatkov, raziskavah in izobraževanju prihodnjih generacij strokovnjakov o tej problematiki; priznava, da ima lahko pri tem pomembno vlogo Evropska migracijska mreža; meni, da bi skupna razvojna agenda o pohabljanju ženskih spolovil omogočila univerzam na področjih, kjer se ta praksa izvaja, da se povežejo z univerzami v EU, zato da bi organizirale programe izmenjave, izboljšale zbiranje podatkov in zmogljivosti prihodnjih strokovnjakov v različnih sektorjih;

17.

poziva Komisijo in države članice, naj vključijo temeljne informacije o pohabljanju ženskih spolovil in drugih za deklice škodljivih praksah v izobraževalne programe tistih predmetov, ki imajo pomembno vlogo pri preprečevanju pohabljanja;

18.

poudarja, da bi bilo treba pohabljanje ženskih spolovil ne glede na lokalni kontekst obravnavati v okviru nasilja na podlagi spola in kot vprašanje enakosti spolov ter bi se bilo treba z njim spoprijeti celovito, tako da bi preprečili blatenje skupnosti, v katerih se izvaja;

19.

poudarja, kako sta zagotavljanje, da deklice obiskujejo šolo, in razvijanje osnovnih pogojev za gospodarsko krepitev vloge žensk prva koraka k izboljšanju položaja žensk v skupnostih, kjer se izvaja praksa pohabljanja;

20.

opozarja na potencial in moč različnih komunikacijskih poti, kot so umetnost, literatura, novi in lokalni mediji, pri prenosu sporočil ljudem; poudarja, kako pomembno je sodelovanje dečkov in moških za ustvarjanje novega pristopa k enakosti spolov in za boj proti obstoječim strukturam moči prek omrežij, programov medsebojnega izobraževanja, informacijskih kampanj in programov usposabljanja;

21.

poziva Komisijo, naj državam članicam in državam, kjer se izvaja pohabljanje ženskih spolovil, pomaga vzpostaviti omrežje in celovite strategije za njegovo preprečevanje, tudi z usposabljanjem socialnih delavcev, zdravstvenega osebja, voditeljev skupnosti in verskih voditeljev ter uslužbencev policije in sodstva; ugotavlja, da te prakse ne zagovarja nobena vera;

22.

poziva Komisijo, naj vključi vprašanje pohabljanja ženskih spolovil in drugih praks, ki so škodljive za ženske in deklice, v svoje razprave o človekovih pravicah in v diplomatsko navezovanje stikov; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj okrepijo sodelovanje s tretjimi državami, da bi jih spodbudile k sprejetju nacionalne zakonodaje, ki bo prepovedala pohabljanje ženskih spolovil, in naj podprejo organe kazenskega pregona pri njenem izvajanju;

23.

ceni, da imajo delegacije in Evropska služba za zunanje delovanje v okviru usposabljanja o pravicah otrok ali enakosti spolov vsako leto tudi usposabljanje s področja pohabljanja ženskih spolovil, ter poziva Komisijo, naj razširi poznavanje svojih orodij, kakršno je „United to end FGM“ (Skupaj za odpravo pohabljanja ženskih spolovil) za strokovnjake v različnih sektorjih, in jih da na voljo ciljnim populacijam;

24.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji in Svetu Evropske unije.

(1) UL L 315, 14.11.2012, str. 57.

(2) UL L 180, 29.6.2013, str. 96.

(3) UL L 337, 20.12.2011, str. 9.

(4) UL C 93, 24.3.2017, str. 142.

(5) UL C 332 E, 15.11.2013, str. 87.

(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0329.

21.12.2018

Uradni list Evropske unije

C 463/31

P8_TA(2018)0034

Rusija, primer Ojuba Titieva in centra za človekove pravice Memorial

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o Rusiji, primeru Ojuba Titieva in centru za človekove pravice Memorial (2018/2560(RSP))

(2018/C 463/05)

Evropski parlament,

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Rusiji, zlasti resolucij z dne 13. junija 2013 o pravni državi v Rusiji (1), z dne 13. marca 2014 o Rusiji: izrekanje kazni protestnikom, udeleženim v dogodkih na Blatnem trgu (2), z dne 23. oktobra 2014 o razpustitvi nevladne organizacije Memorial (dobitnice nagrade Saharova 2009) v Rusiji (3), z dne 12. marca 2015 o umoru voditelja ruske opozicije Borisa Nemcova in položaju demokracije v Rusiji (4), z dne 24. novembra 2016 o primeru Ildarja Dadina, zapornika vesti v Rusiji (5) in z dne 6. aprila 2017 o Rusiji, aretaciji Alekseja Navalnega in drugih protestnikov (6),

—	ob upoštevanju izjave predsednikov Odbora za zunanje zadeve in Pododbora za človekove pravice z dne 12. januarja 2018, v kateri pozivata k takojšnji izpustitvi zagovornika človekovih pravic Ojuba Titieva,

—

ob upoštevanju člena 5 Splošne deklaracije o človekovih pravicah in člena 7 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki določata, da nihče ne sme biti izpostavljen mučenju ali krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, in katerih pogodbenica je Ruska federacija,

—

ob upoštevanju izjave EU o kršenju človekovih pravic v zvezi s centrom za človekove pravice Memorial v Rusiji z dne 19. januarja 2018 in izjave uradne govorke Evropske službe za zunanje delovanje o pridržanju direktorja centra za človekove pravice Memorial v Republiki Čečeniji Ojuba Titieva z dne 11. januarja 2018,

—	ob upoštevanju obiska odbora Sveta Evrope za preprečevanje mučenja v Republiki Čečeniji Ruske federacije novembra in decembra 2017,

—	ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

—	ob upoštevanju deklaracije OZN o zagovornikih človekovih pravic, ki jo je njena generalna skupščina sprejela 9. decembra 1998,

—	ob upoštevanju sedanjega sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, ki vzpostavlja partnerstvo med Evropskima skupnostma in njunimi državami članicami na eni strani ter Rusko federacijo na drugi, ter začasno ustavljenih pogajanj o novem sporazumu med EU in Rusijo,

—	ob upoštevanju sedmega rednega poročila o Ruski federaciji, ki ga je odbor OZN za človekove pravice obravnaval na 3136. in 3137. seji 16. in 17. marca 2015,

—	ob upoštevanju smernic Evropskega sveta z dne 24. junija 2013 za spodbujanje uresničevanja in varstvo vseh človekovih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev,

—	ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

ker se je Ruska federacija kot polnopravna članica Sveta Evrope ter podpisnica Splošne deklaracije o človekovih pravicah in Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju zavezala načelom demokracije in pravne države ter spoštovanju temeljnih svoboščin in človekovih pravic; ker je Rusija dolžna preiskati kazniva dejanja čečenskih oblasti in ima tudi sredstva za to; ker je Ruska federacija ratificirala 11 od 18 mednarodnih pogodb o človekovih pravicah;

ker je čečenska policija 9. januarja 2018 aretirala Ojuba Titieva, direktorja čečenskega urada organizacije za človekove pravice, ki je leta 2009 dobila nagrado Saharova, centra za človekove pravice Memorial (splošno znanega kot Memorial), in ga obtožila posedovanja mamil; ker je Ojub Titiev obtožbe zanikal, nevladne organizacije in drugi zagovorniki človekovih pravic pa so jih označili za izmišljene;

C.	ker je vrhovno sodišče Republike Čečenije 25. januarja 2018 potrdilo odločitev mestnega sodišča v šalinskem okrožju o dvomesečnem priporu Ojuba Titieva;

D.	ker je bilo kazensko pravo Ruske federacije spremenjeno in je bil uveden nov člen 212(1), ki določa, da je lahko posameznik v primeru kršitve zakona o javnih zborovanjih obtožen, čeprav ta sprememba omejuje svobodo govora in združevanja;

E.	ker so ruske oblasti nagnjene k neupoštevanju pravice do svobodnega zbiranja in so po miroljubnih protestih, ki so potekali 26. marca 2017, samo v Moskvi pridržale več kot 1 000 protestnikov, v drugih mestih Ruske federacije pa še veliko več;

F.	ker se je po podatkih centra za človekove pravice Memorial število političnih zapornikov v državi v zadnjih letih znatno povečalo, in sicer na skupno 102 osebi v letu 2016;

G.	ker zakonodaja o nevladnih organizacijah iz leta 2016 strogo omejuje možnosti tovrstnih organizacij za neodvisno in učinkovito delovanje; ker je po tej zakonodaji rusko ministrstvo za pravosodje označilo center Memorial za „tujega agenta“;

ker je zgodovinar centra Memorial Juri Dmitriev sodeloval v skupini, ki je v Sandarmohu odkrila množično grobišče z več kot 9 000 ljudmi, od katerih so bili mnogi sovjetski razumniki; ker je postal center Memorial v zadnjih letih zadnja preostala neodvisna organizacija za človekove pravice, ki še deluje v Republiki Čečeniji; ker so napadi na zagovornike človekovih pravic v Čečeniji, vključno z izmišljenimi kazenskimi obtožbami proti Ojubu Titievu in požigalskimi napadi v sosednjih republikah, zelo verjetno zrežiran povračilni ukrep za to, ker je center Memorial razkril kršitve človekovih pravic v Čečeniji in skušal zanje poiskati pravico;

I.	ker je Parlament leta 2009 podelil nagrado Saharova za svobodo misli skupini za človekove pravice Memorial;

J.	ker se je glede na kazalnik demokracije za leto 2017, ki ga določa podjetje Economist Intelligence Unit, Rusija uvrstila na 135. mesto med 167 državami, kar pomeni znatno poslabšanje v primerjavi z uvrstitvijo na 102. mesto leta 2006;

ker vlada velika zaskrbljenost zaradi zlorab človekovih pravic oseb LGBTI v Čečeniji; ker je Ruska federacije podpisnica več mednarodnih pogodb o človekovih pravicah in članica Sveta Evrope ter pogodbenica Evropske konvencije o človekovih pravicah in je zato dolžna zagotoviti varnost vsem osebam, ki bi utegnile biti v nevarnosti; ker je Evropska unija večkrat ponudila dodatno pomoč in strokovno znanje, da bi Rusiji pomagala posodobiti in spoštovati njen ustavni in pravni red v skladu s standardi Sveta Evrope; ker je Rusija dolžna preiskati kazniva dejanja čečenskih oblasti in ima tudi sredstva za to; ker je bila homoseksualnost v Ruski federaciji dekriminalizirana leta 1993;

poziva k takojšnji izpustitvi direktorja centra za človekove pravice Memorial v Republiki Čečeniji Ojuba Titieva, ki je bil pridržan 9. januarja 2018, nato pa uradno obtožen in priprt na podlagi neresničnih obtožb o nezakonitem nakupu in posedovanju drog; poziva ruske oblasti, naj zagotovijo popolno spoštovanje človekovih in zakonitih pravic Ojuba Titieva, vključno z dostopom do odvetnika in zdravstvene oskrbe, telesno celovitostjo in dostojanstvom ter varstvom pred sodnim nadlegovanjem, inkriminacijo in samovoljno aretacijo;

obžaluje izjavo čečenskih oblasti, v kateri se obtožuje delo zagovornikov človekovih pravic in organizacij za človekove pravice; zaskrbljeno ugotavlja, da je do te aretacije prišlo kmalu po javnih izjavah Magomeda Daudova, predsednika čečenskega parlamenta, ki dozdevno opravičuje nasilje nad zagovorniki človekovih pravic;

zagovarja mnenje, da je aretacija Ojuba Titieva del zaskrbljujočega trenda aretacij, napadov, zastraševanj in diskreditiranja neodvisnih novinarjev in zagovornikov človekovih pravic, ki delujejo v Čečeniji; poudarja, da so drugi primeri v tem zaskrbljujočem trendu aretacije predsednika skupščine kavkaških ljudstev Ruslana Kutaeva in novinarja Zalaudija Gerieva, ki sta bila obsojena iz sumljivih razlogov, povezanih z drogami, in sicer Kutaev leta 2014 in Geriev leta 2016;

izraža globoko zaskrbljenost, da doslej še nikomur niso sodili za umor predhodnice Ojuba Titieva in zagovornice človekovih pravic v Čečeniji Natalije Estemirove, ki je bila julija 2009 ugrabljena pred svojim domom v Groznem in so jo kasneje isti dan našli ustreljeno blizu vasi Gazi-Jurt v sosednji Ingušetiji; poziva ruske oblasti, naj ta zločin dejansko temeljito preiščejo; v zvezi s tem opozarja, da je bil leta 2009 v središču Moskve ustreljen še en odvetnik za človekove pravice in njihov zagovornik Stanislav Markelov, znan po svojem delovanju v zvezi z zlorabami v Čečeniji;

poziva ruske oblasti, naj nemudoma ustavijo zaskrbljujoči trend aretacij, napadov, zastraševanj in diskreditiranja neodvisnih novinarjev in zagovornikov človekovih pravic, ki delujejo v tej regiji Ruske federacije, saj so s tem kršene njihove pravice do svobode izražanja; obsoja, da čečenske oblasti napadajo zagovornike človekovih pravic, in odločno poziva Moskvo, naj ustavi te napade in spodbuja normalno delovno okolje za zagovornike in organizacije človekovih pravic v Čečeniji in drugih delih Ruske federacije;

izraža globoko zaskrbljenost zaradi vedno slabših razmer za kritične civilnodružbene skupine v Rusiji, zlasti za organizacije, ki delujejo na področju človekovih pravic in demokratičnih svoboščin, ter izraža kritiko državnih politik v zvezi s tem; poudarja, da je dobitnik nagrade Saharova leta 2009, center Memorial, danes še vedno eden od najbolj verodostojnih glasov v zvezi s človekovimi pravicami v Rusiji in da je to edina preostala neodvisna organizacija za človekove pravice, ki še vedno deluje v Republiki Čečeniji, ter izraža solidarnost in močno podporo njegovemu predanemu delu;

poziva ruske oblasti, naj zaščitijo ruske državljane pred nezakonitimi zlorabami; poziva ruske oblasti, naj nemudoma ustavijo zatiranje svobodnega izražanja v Čečeniji ter naj žrtvam in pričam zlorab zagotovijo dejanska varnostna jamstva ter sodijo njihovim storilcem; poudarja, da nosita Rusija in ruska vlada končno odgovornost za preiskovanje teh dejanj, sojenje storilcem in zaščito vseh ruskih državljanov pred nezakonitimi kršitvami;

poudarja, da sta bili še dodatni znamenji preganjanja in nadlegovanja, ki ga doživljajo organizacije za človekove pravice v severnokavkaški regiji, požigalski napad 17. januarja 2018, usmerjen proti prostorom centra Memorial v sosednji Republiki Ingušetiji, in napad 22. januarja 2018, ko so neznani požigalci podtaknili ogenj v avtomobilu, ki je bil last lokalne pisarne centra Memorial v Dagestanu; obsoja ta napada in poziva ruske oblasti, naj učinkovito preiščejo ta in druge napade, usmerjene zoper lastnino centra Memorial, ter grožnje njegovemu osebju, in naj zagotovijo, da bodo storilci za svoja dejanja odgovarjali;

poziva ruske oblasti, naj nujno izvedejo takojšnje neodvisne, objektivne in temeljite preiskave teh obžalovanja vrednih dogodkov v Čečeniji; poziva čečenske oblasti in oblasti v Ruski federaciji, naj spoštujejo domačo zakonodajo in mednarodne obveznosti, podpirajo pravno državo in splošne standarde človekovih pravic ter vsem ljudem, ki bi utegnili biti v nevarnosti, zagotovijo varnost in demokratične svoboščine;

10.

je seznanjen z zahtevo centra Memorial, da se primer Titieva preišče zunaj Čečenije;

11.

obsoja napade na druge skupine civilne družbe in nevladne organizacije v Čečeniji, tudi napade in kampanje blatenja skupne mobilne skupine zagovornikov človekovih pravic v Čečeniji, zaradi katerih se je leta 2016 ta skupina iz varnostnih razlogov umaknila iz Čečenije;

12.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi poročil o samovoljnem pridržanju in mučenju oseb, ki jih dojemajo kot osebe LGBTI, v Republiki Čečeniji; poziva oblasti, naj prekinejo to kampanjo preganjanja, mednarodnim organizacijam za človekove pravice pa dovolijo izvesti verodostojno preiskavo domnevnih kaznivih dejanj; obsoja tudi, da posameznike ubijajo družinski člani v tako imenovanih umorih iz časti, in obžaluje, da čečenske oblasti ta kazniva dejanja podpirajo in spodbujajo;

13.

poziva Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj pomagajo tistim, ki so iz Čečenije pobegnili, in razkrijejo to kampanjo zlorabe; pozdravlja dejstvo, da so številne države članice tem žrtvam podelile azil, in poziva države članice, naj v skladu z evropsko in nacionalno zakonodajo nadaljujejo in pospešijo obravnavo prošenj za azil za žrtve, novinarje in zagovornike človekovih pravic;

14.

poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Evropsko službo za zunanje delovanje, naj zagotovita, da bodo vsi primeri oseb, preganjanih iz političnih razlogov, postavljeni na dnevni red nadaljnjih posvetovanj med EU in Rusijo o človekovih pravicah, ter naj od ruskih predstavnikov na teh posvetovanjih uradno zahtevata odgovore za vsak primer posebej, nato pa o svojih pogovorih z ruskimi oblastmi poročata Parlamentu;

15.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Svetu Evrope, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, predsedniku, vladi in parlamentu Ruske federacije ter čečenskim oblastem.

(1) UL C 65, 19.2.2016, str. 150.

(2) UL C 378, 9.11.2017, str. 250.

(3) UL C 274, 27.7.2016, str. 21.

(4) UL C 316, 30.8.2016, str. 126.

(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0446.

(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0125.

21.12.2018

Uradni list Evropske unije

C 463/35

P8_TA(2018)0035

Usmrtitve v Egiptu

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o usmrtitvah v Egiptu (2018/2561(RSP))

(2018/C 463/06)

Evropski parlament,

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Egiptu, še posebej tiste z dne 10. marca 2016 o Egiptu, zlasti primeru Giulia Regenija (1), tiste z dne 17. decembra 2015 o Ibrahimu Halavi, ki mu grozi smrtna kazen (2), in tiste z dne 15. januarja 2015 o razmerah v Egiptu (3); svojih resolucij z dne 16. februarja 2017 o usmrtitvah v Kuvajtu in Bahrajnu (4) in z dne 8. oktobra 2015 o smrtni kazni (5) ter svoje resolucije z dne 7. oktobra 2010 o svetovnem dnevu boja proti smrtni kazni (6),

—	ob upoštevanju smernic EU o smrtni kazni, mučenju, svobodi izražanja in zagovornikih človekovih pravic,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta EU za zunanje zadeve o Egiptu, sprejetih avgusta 2013 in februarja 2014,

—

ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med EU in Egiptom iz leta 2001, ki je začel veljati leta 2004 in bil okrepljen z akcijskim načrtom leta 2007, tudi ob upoštevanju prednostnih nalog partnerstva EU-Egipt za obdobje 2017-2020, sprejetih 25. julija 2017, in skupne izjave, izdane po srečanju Pridružitvenega sveta EU-Egipt,

—	ob upoštevanju skupne izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini in generalnega sekretarja Sveta Evrope z dne 10. oktobra 2017 ob evropskem in svetovnem dnevu boja proti smrtni kazni,

—	ob upoštevanju skupne izjave strokovnjakov OZN, tudi posebnega poročevalca za mučenje in drugo okrutno, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje Nilsa Melzerja z dne 26. januarja 2018, v kateri so bili egiptovski organi pozvani, naj ustavijo skorajšnje usmrtitve,

—	ob upoštevanju egiptovske ustave, zlasti člena 93 (zavezujoči značaj mednarodnega prava človekovih pravic),

—	ob upoštevanju zaščitnih ukrepov OZN, ki zagotavljajo varstvo pravic oseb, ki jim grozi smrtna kazen,

—	ob upoštevanju afriških načel in smernic v zvezi s pravico do poštenega sojenja in pravne pomoči, ki prepovedujejo vojaško sojenje civilistom v vseh okoliščinah,

—	ob upoštevanju končne izjave, sprejete na 6. svetovnem kongresu proti smrtni kazni, ki je potekal od 21. do 23. junija 2016 v Oslu,

—	ob upoštevanju novega strateškega okvira in akcijskega načrta EU za človekove pravice, katerega namen je postaviti varstvo človekovih pravic in nadzor nad njimi v središče vseh politik EU,

—	ob upoštevanju člena 2 Evropske konvencije o človekovih pravicah in njenih protokolov št. 6 in 13,

—	ob upoštevanju šestih resolucij generalne skupščine OZN za sprejem moratorija za smrtno kazen,

—	ob upoštevanju Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, Konvencije o otrokovih pravicah in Arabske listine o človekovih pravicah, ki jih je ratificiral Egipt,

—	ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je podpisal tudi Egipt, zlasti njegovega člena 18 in drugega izbirnega protokola o smrtni kazni ter člena 14,

—	ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

ker je smrtna kazen najbolj kruta, nečloveška in ponižujoča kazen ter krši pravico do življenja, kot je zapisano v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah; ker Evropska unija odločno in načelno nasprotuje smrtni kazni in podpira vsesplošni moratorij na smrtno kazen pred dokončno odpravo smrtne kazni kot enega od ključnih ciljev politike Unije na področju človekovih pravic;

B.	ker naj bi bilo po poročilih v Egiptu od januarja 2014 na smrt obsojenih vsaj 2 116 oseb; ker nekdanja predsednika Mohamed Mursi in Adli Mansur nista potrdila nobene smrtne kazni; ker je bilo od 1. januarja 2014 izvršenih najmanj 81 usmrtitev;

ker naj bi po poročanjih egiptovska sodišča leta 2017 izrekla vsaj 186 smrtnih kazni, 16 oseb pa je bilo usmrčenih; ker je v zadnjih tednih in od konca decembra 2017 prišlo do zaskrbljujočega povečanja; ker so bile vse nedavne usmrtitve izvršene, ne da bi pred tem obvestili žrtve ali njihove družinske člane; ker kaže, da 24 drugim Egipčanom grozi skorajšnja usmrtitev, saj so izčrpali vse pritožbene postopke;

ker v Egiptu ravno poteka sojenje 891 osebam ali pa čakajo na sojenje na podlagi obtožb, zaradi katerih se lahko izreče smrtna kazen; ker je sojenje vsaj 38 posameznikom, ki so bili v času domnevnega kaznivega dejanja mlajši od 18 let, potekalo skupaj z odraslimi soobotoženci na podlagi obtožb, ki se kaznujejo s smrtno kaznijo; ker so sodišča že od začetka priporočila smrtno obsodbo za vsaj sedem teh posameznikov; ker sta izrek in izvršitev smrtne kazni zoper osebe, ki so mlajše od 18 let, ko storijo kaznivo dejanje, kršitvi mednarodnega prava, vključno s Konvencijo OZN o otrokovih pravicah, pa tudi člena 111 egiptovskega zakona o otrocih; ker je Egipt podpisnik številnih mednarodnih konvencij o političnih in državljanskih pravicah, mučenju, pravicah otrok in mladostnikov, in pravosodju;

ker je v vojaškem zakoniku opredeljenih kot kaznivih s smrtno kaznijo več kaznivih dejanj kot pa v kazenskem zakoniku, z egiptovsko zakonodajo pa je bila pristojnost vojaških sodišč postopoma razširjena; ker je število ljudi, ki so jih egiptovska vojaška sodišča obsodila na smrt, poskočilo s 60 leta 2016 na najmanj 112 leta 2017; ker je bilo v zadnjih mesecih usmrčenih vsaj 23 Egipčanov, od tega so 22 civilistov obsodila vojaška sodišča v postopkih, ko še zdaleč niso izpolnjevali standardov poštenega sojenja; ker naj bi po poročilih od oktobra 2014 do septembra 2017 k vojaškim tožilcem napotili skupno vsaj 15 000 oseb, med njimi tudi na desetine otrok;

ker naj bi zaskrbljujoče število pričevanj in priznanj, ki se uporabljajo v sojenjih, tudi vojaških, pridobili potem, ko so obtožene osebe domnevno prisilno izginile in so jih mučili ali z njimi slabo ravnali; ker je boj proti mučenju dolgoletna prednostna naloga EU na področju človekovih pravic ter skupni cilj Konvencije proti mučenju, ki jo je podpisal Egipt;

ker naj bi vse nedavne in skorajšnje usmrtitve domnevno izhajale iz sojenj, kjer niso spoštovali pravic do poštenega sojenja in dolžnega pravnega postopanja; ker Zaščitni ukrepi Ekonomskega in socialnega sveta Združenih narodov za varstvo pravic oseb, obsojenih na smrtno kazen, strogo prepovedujejo izvrševanje smrtne kazni po nepravičnih sojenjih; ker je več strokovnjakov OZN za človekove pravice po obtožbah o nepoštenih sojenjih Egipt večkrat pozvalo, naj ustavi vse še neizvršene usmrtitve;

ker je treba sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da bodo sojenja potekala v pogojih, kjer bodo zares zagotovljena polna jamstva iz člena 14 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, katerega država pogodbenica je Egipt; ker morajo sojenja v primerih smrtne kazni ustrezati najvišjim standardom poštenosti in dolžnega pravnega postopanja;

I.	ker je Afriška komisija za človekove pravice in pravice ljudstev dne 29. novembra 2017 egiptovsko vlado pozvala, naj nemudoma odloži smrtno kazen v petih različnih primerih; ker so bili dne 2. januarja 2018 obtoženi v eni od teh zadev, v zadevi Kafr El Šejk, kljub temu usmrčeni;

J.	ker je Egipt od revolucije leta 2011 prestal več težkih izzivov in ga mednarodna skupnost podpira pri spopadanju z gospodarskimi, političnimi in varnostnimi izzivi;

ker v Egiptu obstajajo resni varnostni izzivi, zlasti na Sinajskem polotoku, kjer teroristične skupine izvajajo napade na varnostne sile; ker so se v Egiptu zgodili številni zelo hudi teroristični napadi, kakršen je bilo nedavni napad na sufijsko mošejo, v katerem je bilo ubitih vsaj 311 civilistov, 128 pa jih je bilo ranjenih; ker je 9. aprila 2017 v dvojnem samomorilskem bombnem napadu na koptsko cerkev Mar Gerges v Tanti in na koptsko katedralo svetega Marka ubitih najmanj 47 ljudi;

ker v državi že od aprila 2017 vlada izredno stanje, ki je bilo 13. januarja 2018 podaljšano za tri mesece, ki naj bi bilo po poročanju državnih medijev uvedeno v pomoč pri obvladovanju „nevarnosti in financiranja terorizma“ in ogrožanja temeljnih svoboščin, in ki daje predsedniku ter tistim, ki delujejo v njegovem imenu, pooblastila, da v tem obdobju pošljejo civiliste na izredna sodišča za državno varnost;

M.	ker se splošne razmere na področju človekovih pravic v Egiptu še naprej slabšajo; ker egiptovske oblasti zatiranje terorizma uporabljajo kot opravičilo za obsežno represijo;

ker je z zakonom o boju proti terorizmu, sprejetim leta 2015, pod široko opredelitvijo terorizma, ki vključuje „kršitev javnega reda, ogrožanje varovanja, interesov ali varnosti družbe, oviranje določb ustave in zakonov ali škodovanje narodni enotnosti, socialnemu miri ali nacionalni varnosti“, določena smrtna kazen za vse, ki so spoznani za krive vzpostavitve ali vodenja teroristične skupine, s tem pa so vsem civilistom, tudi zagovornikom človekovih pravic, grozi tveganje, da bodo označeni za teroriste in obsojeni na smrt;

ker proti egiptovskim zagovornikom človekovih pravic, ki dokumentirajo in obsojajo smrtne kazni, mučenje in prisilna izginotja, izvajajo ciljno usmerjene represivne ukrepe, kot je bilo zaprtje centra El Nadim leta 2017 in pa poskusi egiptovskih oblasti, da bi zaprli kairski urad egiptovske komisije za pravice in svoboščine; ker Egipt lani začel pravni napad na nevladne organizacije, ko je zahteval, da njihovo tuje ali domače financiranje odobrijo varnostne agencije, s čimer jih je praktično prepovedal; ker bo najvišje pritožbeno sodišče v Egiptu dne 5. aprila 2018 razsodilo v tako imenovani zadevi o tujem financiranju, ki vključuje mednarodne nevladne organizacije;

ker prednostne naloge partnerstva med EU in Egiptom, ki so bile sprejete julija 2017, v novem obdobju 2017–2020 usmerja skupna zavezanost univerzalnim vrednotam demokracije, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, kar je nov okvir za politično ukrepanje in okrepljeno sodelovanje, tudi na področju varnosti, reforme pravosodja in boja proti terorizmu, na podlagi spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin; ker se je pododbor za politične zadeve, človekove pravice in demokracijo pridružitvenega sporazuma med Egiptom in EU 10. in 11. januarja 2018 sestal v Kairu na svojem petem zasedanju, na katerem je obravnaval sodelovanje na področju človekovih pravic, demokracije in pravne države;

ker je EU prva gospodarska partnerica Egipta in glavni vir tujih naložb v državi; ker dvostranska pomoč Evropske unije Egiptu v okviru evropskega instrumenta sosedstva za obdobje 2017–2020 znaša približno 500 milijonov EUR; ker je Svet za zunanje zadeve 21. avgusta 2013 zadolžil visoko predstavnico za pregled pomoči Evropske unije Egiptu; ker se je Svet za zunanje zadeve odločil, da je treba sodelovanje EU z Egiptom prilagajati glede na razvoj razmer v državi;

R.	ker podjetja s sedežem v več državah članicah EU še naprej izvažajo opremo za nadzor in vojaško opremo v Egipt;

odločno obsoja izvrševanje smrtne kazni in poziva k ustavitvi morebitnih bližajočih se usmrtitev v Egiptu; odločno podpira takojšnji moratorij za smrtno kazen v Egiptu kot korak na poti do njene odprave; podobno obsoja vse usmrtitve, kjer koli se izvajajo, in znova poudarja, da se z odpravo smrtne kazni prispeva k izboljševanju človekovega dostojanstva, kakor je opredeljeno v prednostnih nalogah politik EU o človekovih pravicah; poziva egiptovske organe, naj znova preverijo vse smrtne obsodbe, s čimer bi tistim, ki so bili obsojeni v pomanjkljivih postopkih, omogočili pravično vnovično sojenje; opozarja, da se usmrtitve kljub varnostnim izzivom v Egiptu ne bi smele uporabljati kot sredstvo boja proti terorizmu;

poziva egiptovski parlament, naj pregleda kazenski zakonik države, zakon o kazenskem postopku, zakonodajo za boj proti terorizmu in vojaški zakonik, vlado pa poziva, naj pregleda ustrezne odloke ter tako zagotovi, da civilisti, osumljeni kaznivih dejanj, za katera je predvidena smrtna kazen, v nobenem primeru ne bodo predani izrednim ali vojaškim sodiščem, saj ta ne izpolnjujejo standardov poštenega sojenja, ki se jim je Egipt zavezal v mednarodnih sporazumih in jih zagotavlja v ustavi; poziva egiptovske oblasti, naj prenehajo soditi civilistom pred vojaškimi sodišči;

odločno poziva egiptovske organe, naj poskrbijo za telesno in duševno varnost vseh osumljencev v priporu; obsoja mučenje ali slabo ravnanje; poziva egiptovske organe, naj zagotovijo, da bodo priporniki deležni vse potrebne zdravstvene oskrbe; poziva EU, naj začne v celoti izvajati nadzor nad izvozom v Egipt, zlasti ko gre za blago, ki bi ga bilo mogoče uporabljati za mučenje ali izvrševanje smrtne kazni;

poziva Egipt, naj podpiše in ratificira drugi izbirni protokol k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah, katerega cilj je odprava smrtne kazni, in Mednarodno konvencijo o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem; spodbuja egiptovsko vlado, naj izda odprto povabilo ustreznim posebnim poročevalcem OZN za obisk države;

izraža resno zaskrbljenost zaradi množičnih sojenj na egiptovskih sodiščih in številnih smrtnih kazni, ki jih izrekajo; poziva egiptovske pravosodne organe, naj podprejo in spoštujejo Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je podpisal tudi Egipt, predvsem pa člen 14 o pravici do pravičnega in pravočasnega sojenja na podlagi nedvomnih dokazov ter o zagotavljanju spoštovanja pravic obtoženca;

poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj obsodi zaskrbljujoče število nedavnih usmrtitev v Egiptu, Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) in države članice pa, naj se še naprej borijo proti uporabi smrtne kazni; poziva ESZD, naj se posveti nedavnemu razvoju dogodkov v Egiptu ter z vsemi sredstvi vplivanja, ki jih ima na razpolago, ustavi bližajoče se usmrtitve in spodbudi egiptovske oblasti k spoštovanju njihovih zavez v okviru mednarodnih norm in zakonov;

poziva podpredsednico/visoko predstavnico in države članice, naj zagotovijo, da ukrepi obvladovanja migracij ali boja proti terorizmu v okviru prednostnih nalog partnerstva med EU in Egiptom ne bodo spodkopavali človekovih pravic; poudarja, da EU pripisuje velik pomen sodelovanju z Egiptom kot pomembno sosednjo in partnersko državo; odločno poziva Egipt, naj spoštuje zaveze, dane v sklopu prednostnih nalog partnerstva med EU in Egiptom, ki so bile sprejete 27. julija 2017 z namenom spodbujanja demokracije, temeljnih svoboščin in človekovih pravic v skladu z egiptovsko ustavo in mednarodnimi standardi;

obsoja teroristične napade v Egiptu; izreka iskreno sožalje družinam žrtev terorizma; izraža solidarnost z Egipčani in ponovno poudarja zavezanost boju proti širjenju skrajnih ideologij in terorističnih skupin;

spominja egiptovsko vlado, da je dolgoročna blaginja Egipta in njegovega prebivalstva tesno povezana z varstvom splošnih človekovih pravic ter vzpostavitvijo in utrditvijo demokratičnih in preglednih institucij, ki bodo prav tako sodelovale pri varovanju temeljnih pravic državljanov;

10.

podpira težnje večine Egipčanov, ki želijo oblikovati svobodno, stabilno, cvetočo, vključujočo in demokratično državo, v kateri bodo spoštovane nacionalne in mednarodne obveznosti na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

11.

je zelo zaskrbljen zaradi nenehnega omejevanja temeljnih demokratičnih pravic, zlasti svobode izražanja, združevanja in zbiranja, politične pluralnosti in načel pravne države v Egiptu; poziva, naj se nemudoma končajo vsa nasilna dejanja, ščuvanje k nasilju, sovražni govor, nadlegovanje, ustrahovanje ali cenzura političnih nasprotnikov, protestnikov, novinarjev, demonstrantov, blogerjev, sindikalistov, zagovornikov pravic žensk, akterjev civilne družbe in manjšin, tudi Nubijcev, ki jih izvajajo državni organi, varnostne sile in službe ter druge skupine v Egiptu; obsoja pretirano uporabo nasilja nad protestniki; poziva, naj se nemudoma in brezpogojno izpustijo vsi, ki so pridržani zaradi miroljubnega uveljavljanja pravice do svobode izražanja, združevanja in zbiranja, ter zahteva neodvisno in pregledno preiskavo vseh kršitev človekovih pravic;

12.

je še vedno ogorčen zaradi mučenja in uboja italijanskega raziskovalca Giulia Regenija in znova obsoja dejstvo, da ni napredka pri preiskavi tega okrutnega umora; poudarja, da bo še naprej pritiskal na evropske organe, naj sodelujejo z egiptovskimi partnerji, dokler primer ne bo rešen, odgovorni pa privedeni pred sodišče;

13.

poziva predsednika Sisija in njegovo vlado, naj izpolnijo svoje zaveze glede dejanskih političnih reform in spoštovanja človekovih pravic; poudarja, da so verodostojne in pregledne volitve bistvene za demokracijo, kakor jo zagotavlja ustava iz leta 2014, in v skladu z mednarodnimi zavezami Egipta;

14.

poziva EU in njene države članice, naj na prihodnji seji Sveta OZN za človekove pravice zavzamejo jasno, odločno in enotno stališče glede Egipta in ga ne spremenijo, dokler država ne bo pokazala občutnega napredka na področju spoštovanja človekovih pravic;

15.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in parlamentu Egipta.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0084.

(2) UL C 399, 24.11.2017, str. 130.

(3) UL C 300, 18.8.2016, str. 34.

(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0044.

(5) UL C 349, 17.10.2017, str. 41.

(6) UL C 371 E, 20.12.2011, str. 5.

21.12.2018

Uradni list Evropske unije

C 463/40

P8_TA(2018)0036

Suženjstvo otrok na Haitiju

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o suženjstvu otrok na Haitiju (2018/2562(RSP))

(2018/C 463/07)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Haitiju,

—	ob upoštevanju skupne izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter komisarja za razvoj z dne 12. junija 2017 ob svetovnem dnevu boja proti otroškemu delu;

—	ob upoštevanju letnega poročila Sveta OZN za človekove pravice, ki povzema napredek na področju človekovih pravic in izzive na Haitiju v letu 2017;

—	ob upoštevanju študije AKP-EU o trgovini z ljudmi na Haitiju z dne 20. julija 2017, pripravljene v okviru ukrepanja glede migracij;

—	ob upoštevanju poročila o izvajanju na Haitiju, ki ga je Odbor OZN za pravice otrok obravnaval 15. januarja 2016;

—	ob upoštevanju rednega splošnega pregleda UNHCR o razmerah na Haitiju za obdobje med 31. oktobrom in 11. novembrom 2016,

—	ob upoštevanju izbirnega protokola OZN k mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah,

—	ob upoštevanju mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem,

—	ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča,

—	ob upoštevanju konvencije OZN o otrokovih pravicah,

—	ob upoštevanju dopolnilne konvencije OZN o odpravi suženjstva, trgovine s sužnji, ustanov in prakse, podobne suženjstvu, z dne 7. septembra 1956, zlasti člena 1(d);

—	ob upoštevanju konvencij št. 182 in št. 183 Mednarodne organizacije dela o najhujših oblikah otroškega dela in najnižji starosti za zaposlitev;

—	ob upoštevanju 34. zasedanja skupne parlamentarne skupščine AKP-EU decembra 2017 v Port-au-Princeu na Haitiju;

—	ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja,

—	ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja OZN,

—	ob upoštevanju deklaracije OZN o človekovih pravicah,

—	ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.	ker je Haiti ena najrevnejših držav na svetu s hudo korupcijo, slabo infrastrukturo, nezadostnim zdravstvenim varstvom, nizko stopnjo izobraženosti in dolgotrajno politično nestabilnostjo, kar so poglavitni razlogi za obupno revščino;

B.	ker je izkoriščanje otrok za delo v gospodinjstvu – zanje se uporablja kreolski izraz restavek – na Haitiju močno razširjeno, razlog pa so v glavnem slabe gospodarske razmere in kulturni vzorci o otrocih;

ker so restavki žrtve trgovine s služabniki in sodobnega suženjstva, in sicer gre za približno 400 000 haitijskih otrok, od tega 60 % deklic; ker številni haitijski otroci nimajo rojstnega lista in jim zato grozijo trgovina z ljudmi in zlorabe; ker je po podatkih Unicefa izpostavljenost otrok nasilju in zlorabam, vključno s telesnim kaznovanjem in nasiljem na podlagi spola, hud problem; ker četrtina žensk in petina moških še pred 18. letom postane žrtev spolne zlorabe; ker 85 % otrok, starih od 2 do 14 let, trpi grobe disciplinske ukrepe v družini, 79 % telesno kaznovanje, od tega 16 % zelo hudo telesno kaznovanje; ker po ocenah 30 000 otrok živi v približno 750 sirotišnicah, ki so večinoma zasebne in se tudi financirajo z zasebnimi sredstvi;

D.	ker so restavki po navadi otroci revnih podeželskih družin, ki imajo zelo malo ali nič možnosti zaslužka, zato jih prodajo drugim družinam, v zameno za hrano ali denar;

ker si haitijska vlada prizadeva, da bi odpravila izkoriščanje restavkov, na primer sprejela je obsežno zakonodajo o boju proti trgovini z ljudmi, uvedla ukrepe za odkrivanje in pomoč otrokom služabnikom ter poskrbela za ozaveščanje javnosti; ker je država dolžna podpreti starše, da bodo lahko izpolnili svojo dolžnost;

ker sta izobrazba in šolanje številnih haitijskih otrok nezadostna; ker po podatkih Unicefa 18 % haitijskih otrok, starih od 6 do 11 let, ne obiskuje osnovne šole; ker je približno polovica Haitijcev, starih 15 let ali več, nepismenih, saj je 85 % šol zasebnih in so za družine z nizkimi dohodki odločno predrage; ker je orkan Matthew zelo otežil dostop do izobraževanja, saj je na najbolj prizadetih območjih poškodoval 1 633 izmed 1 991 šol;

ker več kot 175 000 ljudi, med drugim na desettisoče otrok, ki so bili razseljeni po pustošenju orkana Matthew oktobra 2016, še vedno živi v izjemno negotovih in nevarnih razmerah; ker je potres leta 2010 zahteval več kot 220 000 življenj, kakih 800 000 otrok pa je bilo razseljenih, zaradi česar jih je bilo veliko pahnjenih v suženjstvo;

H.	ker je Haiti izvorna, tranzitna in ciljna država za prisilno delo otrok in trgovino z njimi; ker ima obstoj restavkov tudi mednarodno razsežnost, saj se veliko haitijskih otrok proda v sosednjo Dominikansko republiko;

I.	ker je imel Haiti zaradi nedavnega volilnega in političnega zastoja po predsedniških volitvah leta 2016 hude težave s sprejemanjem pomembnih zakonov in državnega proračuna, potrebnih za spopadanje z najnujnejšimi družbenimi in gospodarskimi izzivi;

ker je nekaznovanost na Haitiju mogoča zaradi neodgovornosti uradnikov, zlasti pa zato, ker se uporaba sile ter razširjene nezakonite ali samovoljne aretacije s strani policije ne preiskujejo sistematično; ker je Haiti na indeksu korupcije, ki ga objavlja organizacija Transparency International, med 176 državami na 159. mestu;

K.	ker je Haiti na indeksu človekovega razvoja UNDP uvrščen na 163. mesto in nenehno potrebuje humanitarno in razvojno pomoč;

ker je haitijski parlament septembra 2017 odobril državni proračun za leto 2018, ki se napaja z davki, ki nesorazmerno obremenjujejo že tako obubožano prebivalstvo, kar je privedlo do nasilnih protestov in neredov v glavnem mestu Port-au-Prince; ker je minister za gospodarstvo in finance Patrick Salomon pripravil proračun, ki na primer daje prednost čiščenju vladnih poslopij pred programi javnega zdravstva;

M.	ker je Unija iz 11. evropskega razvojnega sklada Haitiju namenila 420 milijonov EUR, s posebnim poudarkom na prehrani in izobraževanju otrok, da bi prispevala k njihovemu razvoju;

ker je Unija leta 2017 objavila javni razpis za spodbujanje otrokovih pravic in zaščito otrok, ki so žrtve izkoriščanja, diskriminacije, nasilja in zanemarjanja (francoski naslov: La promotion des droits des enfants et la protection des enfants victimes d’exploitation, discrimination, violence et abandon), katerega glavni namen je bil vrnitev ujetih otrok biološkim družinam ali njihova oddaja v rejniške družine;

obžaluje, da morajo številni otroci na Haitiju kot restavki pod prisilo zapustiti svoje družine in postanejo žrtve prisilnega dela; poziva k odpravi te prakse;

je globoko zaskrbljen zaradi stalnih kršitev človekovih pravic na Haitiju, med drugim nasilja na podlagi spola, nezakonitega pridrževanja in zasužnjevanja otrok restavkov; poziva haitijsko vlado, naj prednostno sprejme zakonodajne ukrepe, namreč reformo kazenskega zakonika, za spopadanje s temi problemi, hkrati pa naj ponovno vzpostavi osrednje državne institucije, ki so bile ohromljene zaradi nedavnega političnega zastoja, da bo mogoče izvesti nujne reforme;

poziva haitijsko vlado, naj nemudoma sprejme ukrepe za odpravo pomanjkljivosti, ki omogočajo služabništvo otrok, med drugim zaščiti otroke, ki so žrtve zanemarjanja, zlorab, nasilja in otroškega dela;

poziva Unijo in njene države članice, naj Haitiju še bolj pomagajo pri izvajanju ukrepov za zaščito otrok, vključno s programi in partnerstvi za boj proti nasilju, zlorabam in izkoriščanju otrok; poziva haitijsko vlado, naj prednostno uvede postopke za odpravo služabništva otrok in jim nameni dovolj sredstev, med drugim naj usposobi socialno službo, da bo restavke odvzela družinam, v katerih so izpostavljeni zlorabam, ter jim ponudila rehabilitacijo, ustrezno njihovim fizičnim in psihološkim potrebam;

poziva haitijsko vlado, naj vzpostavi upravni sistem, ki bo zagotavljal registracijo vseh novorojencev že ob rojstvu, ter uvede ukrepe za registracijo vseh tistih, ki niso bili registrirani ob rojstvu, in evidentiranje njihovega prebivališča;

spodbuja haitijske organe in donatorje, naj večino sredstev, ki jih trenutno prejemajo drage, vendar nekakovostne sirotišnice, nameni službam v skupnosti, ki bodo družinam in skupnostim pomagale ustrezno skrbeti za lastne otroke;

poziva haitijsko vlado in države članice Unije, ki tega še niso storile, naj brez pridržkov ratificirajo naslednje konvencije, ki so bistvene v boju proti trgovini z otroki in njihovemu suženjstvu:

—	izbirni protokol k mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, pri čemer naj privolijo v preiskave in meddržavne postopke,

—	mednarodno konvencijo o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem,

—	konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju,

—	Rimski statut;

poziva Unijo, naj pri nudenju razvojne pomoči posebno pozornost nameni podpori za nujno reformo pravosodnega sistema ter usposabljanju tožilcev in sodnikov za primere posilstva in spolnega nasilja, da bodo policijski in pravosodni organi usposobljeni za nepristransko obravnavo žensk in deklic, ki prijavijo nasilje na podlagi spola;

je seznanjen, da je haitijski parlament septembra 2017 sprejel letni proračun; poudarja, da je bil nedavno dosežen napredek na področju pravice do izobraževanja, zlasti s programom vsesplošnega, brezplačnega in obveznega izobraževanja, ki pa zahteva tako sistem učinkovitega spremljanja in izvajanja kot trajna finančna sredstva iz haitijskega državnega proračuna in razvojne pomoči Unije; poziva, da se v naslednjem evropskem razvojnem skladu in haitijskem državnem okvirnem programu več pozornosti nameni blaginji in rehabilitaciji restavkov, tudi najbolj prikrajšanih, invalidov, tistih z učnimi težavami in tistih s podeželja, med drugim z rednim skupnim poročanjem o napredku pri sprejemanju ukrepov in njihovi učinkovitosti v boju proti obstoju restavkov;

10.

pričakuje, da bodo Unija in njene države članice, ki so obljubile pomoč Haitiju po orkanu Matthew, svoje zaveze izpolnile in tej državi pomagale pri premagovanju dolgoročnih izzivov;

11.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, državam članicam, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, svetu ministrov AKP-EU, institucijam Cariforuma, vladama in parlamentoma Haitija in Dominikanske republike ter generalnemu sekretarju Združenih narodov.

21.12.2018

Uradni list Evropske unije

C 463/44

P8_TA(2018)0039

Letno poročilo o finančnih dejavnostih Evropske investicijske banke

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o letnem poročilu o finančnih dejavnostih Evropske investicijske banke (2017/2071(INI))

(2018/C 463/08)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju členov 15, 126, 175, 177, 208, 209, 271, 308 in 309 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in Protokola št. 5 o statutu Evropske investicijske banke (EIB),

—	ob upoštevanju poslovnega načrta skupine EIB za obdobje 2017–2019, objavljenega na spletišču EIB,

—	ob upoštevanju poročila EIB o dejavnostih za leto 2016,

—	ob upoštevanju finančnega poročila za leto 2016 in statističnega poročila EIB za leto 2016;

—	ob upoštevanju poročila EIB z naslovom Ocena delovanja Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) iz septembra 2016,

—

ob upoštevanju sporazuma, ki sta ga dne 2. maja 2017 sklenila Evropski parlament in EIB, o informacijah, ki se izmenjujejo na podlagi Uredbe (EU) 2015/1017 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. junija 2015 o Evropskem skladu za strateške naložbe, Evropskem svetovalnem vozlišču za naložbe in Evropskem portalu naložbenih projektov ter o spremembi uredb (EU) št. 1291/2013 in (EU) št. 1316/2013 – Evropski sklad za strateške naložbe (1),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) 2017/2396 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2017 o spremembi uredb (EU) št. 1316/2013 in (EU) 2015/1017 v zvezi s podaljšanjem Evropskega sklada za strateške naložbe ter uvedbo tehničnih izboljšav za ta sklad in Evropsko svetovalno vozlišče za naložbe (2),

—	ob upoštevanju predloga sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Sklepa št. 466/2014/EU o odobritvi jamstva EU Evropski investicijski banki za izgube pri financiranju v podporo naložbenim projektom zunaj Unije (COM(2016)0583),

—	ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES, Euratom) št. 480/2009 o ustanovitvi Jamstvenega sklada za zunanje ukrepe (COM(2016)0582),

—	ob upoštevanju pobude EIB za ekonomsko odpornost,

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) 2017/1601 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. septembra 2017 o vzpostavitvi Evropskega sklada za trajnostni razvoj (EFSD), jamstva EFSD ter jamstvenega sklada EFSD (3),

—	ob upoštevanju prve seje strateškega odbora EFSD v Bruslju 28. septembra 2017,

—	ob upoštevanju socialnega vrha za pravična delovna mesta in rast v Göteborgu 17. novembra 2017 ter evropskega stebra socialnih pravic,

—	ob upoštevanju strategije skupine EIB o enakosti spolov in krepitvi ekonomskega položaja žensk,

—	ob upoštevanju poročila o izvajanju politike preglednosti EIB v letu 2015 in poročila EIB o upravljanju podjetij za leto 2016,

—	ob upoštevanju okoljskega in socialnega priročnika EIB,

—	ob upoštevanju sedanje revizije pritožbenega mehanizma EIB – načela, referenčni pogoji in poslovnik iz leta 2010,

—	ob upoštevanju politike EIB do pomanjkljivo reguliranih, nepreglednih in nekooperativnih jurisdikcij (politika NCJ) z dne 15. decembra 2010 in dodatka k tej politiki z dne 8. aprila 2014,

—	ob upoštevanju dejstva, da je EIB odobrila ratifikacijo Pariškega sporazuma s strani EU z dne 4. oktobra 2016,

—	ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030 ter ciljev trajnostnega razvoja OZN,

—	ob upoštevanju govora predsednika Junckerja o stanju v Uniji na plenarnem zasedanju Parlamenta v Strasbourgu 13. septembra 2017,

—	ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za proračun ter mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in Odbora za regionalni razvoj (A8-0013/2018),

A.	ker Evropska investicijska banka (EIB) velja za finančno vejo EU in glavno institucijo za izvajanje javnih in zasebnih naložb znotraj EU, hkrati pa ima zaradi svojih dejavnosti zunanjega posojanja pomembno vlogo tudi zunaj EU;

B.	ker finančne dejavnosti skupine EIB vključujejo tako posojanje lastnih sredstev kot izpolnjevanje različnih mandatov, za katere je pooblaščena, s podporo proračuna EU in tretjih strani, na primer držav članic EU;

C.	ker bi bilo treba redno spremljati razvoj dobre prakse na področju politike delovanja, vodenja, upravljanja in preglednosti skupine EIB;

D.	ker je EIB v letu 2016 ohranila trden finančni položaj, saj je njen letni neto presežek znašal 2,8 milijarde EUR, kar je bilo skladno z napovedjo;

E.	ker bi morala EIB, da bi se zmanjšale razlike med regijami, še naprej krepiti prizadevanja za učinkovito širitev svojih posojilnih dejavnosti z zagotavljanjem tehnične pomoči in svetovanja, zlasti v regijah z nizko stopnjo naložb, pri tem pa zmanjšati upravno breme za prosilce;

ker bi morala EIB kot institucija, odgovorna za delovanje Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI), še naprej stremeti k visokokakovostnemu, geografsko uravnoteženemu portfelju sredstev, z dolgoročnimi gospodarskimi koristmi, ki ustvarjajo kakovostna delovna mesta, ter to postaviti za svojo glavno prednostno nalogo po celotnem ozemlju EU;

G.	ker bi moral imeti Evropski investicijski sklad ključno vlogo pri dopolnjevanju ukrepov EIB, saj je kot specializirani instrument EU za tvegani kapital in jamstva namenjen predvsem spodbujanju malih in srednjih podjetij ter evropske integracije in ekonomske, socialne in regionalne kohezije;

ker so v pogodbe, sklenjene med skupino EIB in nasprotnimi strankami, vključene pogodbene določbe, ki vsebujejo klavzule proti goljufijam, vključno z davčnimi goljufijami in pranjem denarja, ter proti tveganjem financiranja terorizma; ker bi morala skupina EIB od nasprotnih strank zahtevati, da ravnajo v skladu z vso veljavno zakonodajo; ker bi morala skupina EIB na podlagi rezultatov skrbnega pregleda zahtevati dodatne pogodbene določbe za obravnavo posebnih vprašanj glede preglednosti in integritete;

I.	ker je skupina EIB s Pogodbama obvezana, da z namenskimi naložbenimi instrumenti, kot so posojila, lastniški kapital, jamstva, instrumenti za porazdelitev tveganj in svetovalne storitve, prispeva k povezovanju EU, njeni ekonomski in socialni koheziji ter regionalnemu razvoju;

J.	ker bi morala skupina EIB kot temeljno prednost svojega poslovnega modela ohranjati visoko bonitetno oceno ter visokokakovosten, trden portfelj premoženja, ki zajema pametne naložbene projekte v okviru EFSI in vseh finančnih instrumentov, s katerimi posluje;

Globalni izzivi in glavne politike

poudarja, da je gospodarska kriza znatno oslabila gospodarsko rast v EU in da je med glavnimi posledicami upad naložb v EU; poudarja, da je v državah, ki jih je kriza najbolj prizadela, krčenje javnih in zasebnih naložb doseglo zaskrbljujočo raven, kar je razvidno iz ugotovitev Eurostata; je zaskrbljen zaradi makroekonomskih neravnotežij in stopenj brezposelnosti, ki so v nekaterih državah članicah še vedno visoke;

pričakuje, da bo EIB še naprej sodelovala s Komisijo in državami članicami pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih nekatere regije ali države ne morejo polno izkoriščati dejavnosti financiranja EIB;

pozdravlja pripravljenost skupine EIB, da okrepi konkurenčnost EU, zagotovi dejansko podporo za rast in ustvarjanje delovnih mest ter prispeva k reševanju socialno-ekonomskih izzivov znotraj EU in izven nje z zasledovanjem svojih vsesplošnih ciljev javne politike, povezanih z inovacijami, MSP in podjetji s srednje veliko tržno kapitalizacijo, infrastrukturo, okoljem, gospodarsko in socialno kohezijo ter podnebjem; spominja, da je za te cilje potrebno tudi zagotavljanje javnih dobrin; vztraja, da bi morale biti vse dejavnosti skupine EIB ekonomsko vzdržne ter da bi morale tudi prispevati k pametnejši, bolj zeleni in bolj vključujoči EU, da bi se uspešno dosegli cilji strategije Evropa 2020; v zvezi s tem poziva EIB, naj sodeluje z manjšimi udeleženci na trgu in zadrugami v skupnostih, da bi povezali projekte manjšega obsega na področju obnovljivih virov energije in tako zagotovili, da bi bili primerni za financiranje EIB; poudarja, da morajo biti instrumenti usklajeni, da se ti cilji dosežejo;

v zvezi s tem pozdravlja delo Komisije, ki združuje več virov financiranja, vključno z EFSI, finančnimi instrumenti, ki se upravljajo centralno na ravni EU, programskimi sredstvi Evropskih strukturnih in investicijskih skladov (ESI) ter sredstvi držav članic in nacionalnih spodbujevalnih bank in institucij, in tako omogoča bolj tvegane projekte in tiste, ki imajo omejen dostop do finančnih sredstev, v korist malih in srednjih podjetij;

pozdravlja dejstvo, da je EIB potrdila svojo zavezo, da bo podpirala uresničevanje Pariškega sporazuma; meni, da bo revizija meril za posojila za energetske projekte EIB, načrtovana v letu 2018, za banko priložnost, da oceni podporo, ki jo namenja sektorju fosilnih goriv, ter objavi izčrpne in s tem povezane celovite podatke; v zvezi s tem poziva banko, naj objavi konkretne akcijske načrte, ki izhajajo iz njene podnebne strategije iz leta 2015, ter naj svoj portfelj uskladi s ciljem globalne omejitve rasti povprečne temperature na 1,5 stopinje v skladu s Pariškim sporazumom, in sicer s hitrim in popolnim ukinjanjem projektov na področju fosilnih goriv in z dajanjem prednosti projektom energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije; pozdravlja sklepe Sveta z dne 10. oktobra 2017 o podnebnem financiranju (4) in poudarja, da je treba za trajnostne zelene naložbe, tudi za industrijske panoge, ki temeljijo na rabi biomase (5), zagotoviti dovolj finančnih sredstev; poziva EIB, naj še naprej finančno podpira trajnostne lokalne vire energije, da bi se presegla visoka stopnja odvisnosti Evrope od zunanjih virov energije ter zagotovila zanesljivost oskrbe; poziva EIB, naj preuči sprejetje podnebnih označevalcev OECD iz Ria, ki se uporabljajo za sledenje odhodkom evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter spremljanje teh odhodkov, da bi se pri oceni vloge skladov ESI pri obravnavanju podnebnih sprememb bolje upoštevale dejavnosti EIB v zvezi s kohezijsko politiko;

poudarja, da je EIB na področju ukrepov proti podnebnim spremembam dosegla precej mešane rezultate, čeprav je za las dosegla svoj skupni cilj v višini 25 %; je zaskrbljen, da v 16 državah članicah podpora EIB za boj proti podnebnim spremembam ni dosegla niti 20 % in da so se naložbe v te dejavnosti v letu 2016 opravljale predvsem v močnejših gospodarstvih EU, pri čemer je bilo 70 % podpore EFSI za obnovljive vire energije namenjene zgolj eni državi, Belgiji, 80 % naložb v energetsko učinkovitost iz EFSI pa je bilo namenjenih Franciji, Finski in Nemčiji;

pozdravlja dejstvo, da se je EIB odzvala na krizo tako, da je znatno razširila svoje dejavnosti, tudi v najbolj prizadetih državah; poziva EIB, naj dodatno podpira države EU in tako prispeva k njihovemu gospodarskemu okrevanju;

opozarja, da je nujno treba pojasniti posledice izstopa Združenega kraljestva iz Unije za sedanji proračun EIB in njene dejavnosti, da bi lahko institucija še naprej opravljala svoje naloge; je seznanjen, da je Združeno kraljestvo zagotavljalo 16,11 % kapitala EIB, in sicer 3,5 milijarde EUR vplačanega kapitala in 35,7 milijarde EUR kapitala banke na vpoklic; poudarja, da je pomembno pojasniti, kakšen je znesek, ki ga Združeno kraljestvo prispeva za proračun EIB, in kakšno bo sodelovanje Združenega kraljestva v prihodnosti; poziva države članice, naj zagotovijo, da izstop Združenega kraljestva ne bo ogrozil sposobnosti EIB, da podpira gospodarstvo EU; v zvezi s tem poudarja, da je treba pri projektih v teku, ki jih EIB sofinancira v Združenem kraljestvu, čim prej zagotoviti pravno varnost; meni, da bi bilo treba sicer pri naložbah Združeno kraljestvo do njegovega uradnega izstopa iz Unije obravnavati kot katero koli drugo državo članico, a EIB povsem upravičeno pogojuje naložbe z zagotovili, da bodo merila za upravičenost naložb, zlasti na področju okoljskih standardov, izpolnjena ves čas trajanja zadevnih naložb;

poudarja pomen financiranja EIB za vzhodno in južno sosedstvo v podporo državam, ki izvajajo težke gospodarske in demokratične reforme na poti proti EU; spominja, da bi se morali z glavnimi dejavnostmi financiranja odzivati tako na nujne potrebe kot na dolgoročne izzive, kot so obnova infrastrukture, zagotavljanje ustreznih stanovanj, infrastruktura za ukrepanje v izrednih razmerah in boj proti brezposelnosti mladih; poudarja, da mora EIB izvajati zunanje operacije tako, da bodo njene dejavnosti posebej osredotočene na področja, ki so za EU zelo pomembna; v zvezi s tem opozarja na razširitev mandata EIB za zunanja posojila, s katerim želi banka okrepiti dejavnosti v južnem sosedstvu, Sredozemlju, Latinski Ameriki in Aziji; poudarja tudi, da je v operacijah EIB velik potencial za izboljšanje gospodarskih razmer v regijah, ki so ključnega geopolitičnega pomena, zlasti v Ukrajini, ki se sooča s precejšnjimi gospodarskimi težavami zaradi oboroženega konflikta na vzhodu države, ki še traja;

10.

meni, da mora EIB kot banka EU, ki je ustanovljena in urejena s Pogodbama in ustreznim priloženim protokolom, delovati skladno s tem statusom, ki s seboj prinaša edinstvene pravice in dolžnosti; ugotavlja, da ima EIB ključno vlogo pri izvajanju vse večjega števila finančnih instrumentov, pri katerih se kot vzvod uporabljajo proračunska sredstva EU;

11.

ugotavlja, da v skladu s poslovnim načrtom za obdobje 2017–2019 napovedi kažejo ponovno povečanje vrednosti posojil, ki jih odobri EIB, v letu 2019 (na 76 milijard EUR, po znižanju na 73 milijard EUR leta 2016 s 77 milijard leta 2014); opozarja, da bi morale sedanje razmere banko spodbuditi k sprejetju ambicioznejših ciljev in povečanju zneska posojil, ki jih odobri; želi spomniti, da bi morala imeti EIB ključno vlogo pri izvajanju strategije Evropa 2020 prek instrumentov, kakršna sta Obzorje 2020 in Instrument za povezovanje Evrope;

12.

pozdravlja zavezo EIB, da se bo spoprijela z vzroki migracij ter ukrepala v državah, ki jih je migracijska kriza še posebej prizadela, tudi z okrepitvijo in dopolnjevanjem humanitarne dejavnosti in zagotavljanjem podpore za gospodarsko rast, razvoj in naložbe, ki so potrebne za urbane, zdravstvene, izobraževalne in socialne, moderne in trajnostne infrastrukture, spodbujanjem gospodarskih dejavnosti za ustvarjanje delovnih mest ter spodbujanjem čezmejnega sodelovanja med državami članicami in tretjimi državami; pričakuje, da bo skupina EIB v ta namen okrepila prizadevanja pri usklajevanju svoje pobude za ekonomsko odpornost in spremenjenega mandata za zunanja posojila z Evropskim skladom za trajnostni razvoj (EFSD); poziva k povečanju finančne pomoči za projekte, ki bi pomagali ublažiti ekonomske stroške, povezane z migracijsko krizo, ter bi hkrati pozitivno vplivali na državljane, begunce in ostale migrante v državah članicah, ki sprejmejo največje število beguncev in migrantov;

13.

v zvezi s tem pozdravlja pobudo EIB za krizno odzivanje in odpornost, v okviru katere namerava povečati znesek za pomoč, namenjeno državam v južnem sosedstvu Evrope in na Balkanu za 6 milijard EUR; poziva, naj pobuda ustvari pravo dodatnost glede na sedanje dejavnosti EIB v regiji;

14.

je seznanjen s predlogom EIB, da bi v okviru skupine oblikovala podružnico po vzoru Evropskega investicijskega sklada, ki bi bila namenjena financiranju zunaj Evrope; pričakuje, da bo napredku v zvezi s tem pravočasno obveščen;

15.

pozdravlja strategijo skupine EIB o enakosti spolov in krepitvi ekonomskega položaja žensk, ki je bila objavljena v letu 2017; meni, da bi bilo treba vidik enakosti spolov uporabljati pri vseh finančnih operacijah skupine EIB; pričakuje, da se bo kmalu začel izvajati akcijski načrt za enakost spolov, s katerimi bodo določeni ambiciozni cilji, pospremljen pa bo tudi s konkretnimi kazalniki;

16.

pozdravlja dogovor o podaljšanju in prilagoditvi Evropskega sklada za strateške naložbe in pričakuje, da bosta revidiran sklad ter okrepljeno Evropsko svetovalno vozlišče za naložbe omogočila rešitev težav, ki so se pokazale v sedanji ureditvi, in sicer kar zadeva dodatnost, trajnost, podnebne ukrepe, geografsko uravnoteženost in dejavnosti svetovalnega vozlišča; poudarja, da se je treba pri dejavnosti posojanja EIB izogniti geografskemu neravnovesju, da se zagotovi širše geografsko in sektorsko dodeljevanje finančnih sredstev, ne da bi bila ogrožena kakovost projektov; poziva EIB, naj še okrepi sodelovanje z nacionalnimi spodbujevalnimi bankami in institucijami, da se poveča doseg in se nadalje razvijejo svetovalne dejavnosti in tehnična pomoč za dolgoročno reševanje vprašanja geografskega ravnovesja; je seznanjen z bogatimi izkušnjami s projekti sklada EFSI; podpira in spodbuja nadaljnjo izmenjavo primerov najboljše prakse med EIB in državami članicami, da bi se zagotovila gospodarska učinkovitost Junckerjevega načrta in ustrezni finančni vzvod zanj, kar bo vplivalo na življenja državljanov EU;

17.

opaža, da EIB v socialnem sektorju povprečno na leto posodi milijardo EUR za projekte socialnih stanovanj (ki so se v zadnjih letih občutno povečali, projektanti in posojilodajalci pa so se dodatno diverzificirali), 1,5 milijarde EUR za zdravstveno infrastrukturo in 2,4 milijarde EUR za projekte izobraževalne infrastrukture; poudarja, da bi nadaljnji razvoj financiranja EIB v tem sektorju odražal sedanji napredek v smeri podpiranja evropskega stebra socialnih pravic ter – skladno s pričakovanji – zagotavljal, da skupina EIB namenja prednost projektom, ki najbolj vplivajo na ustvarjanja trajnih lokalnih delovnih mest;

18.

pozdravlja, da je po podatkih iz izjave oddelka EIB za gospodarstvo z dne 28. septembra 2017 skupina EIB v letih 2015 in 2016 odobrila skupne naložbe, ki naj bi do leta 2020 prispevale 2,3 % k BDP EU in 2,25 milijona delovnih mest, kar kaže na precejšen makroekonomski učinek EIB; spodbuja EIB, naj še razširi svoje zmogljivosti za makroekonomske analize, vključno z raziskavami o makroekonomskem učinku njenih dejavnosti ter splošnim analitičnim delom in sektorskimi študijami, ter na poskrbi za več empiričnih člankov in publikacij, tako da bi postala tudi „banka znanja“; poziva EIB, naj še naprej izboljšuje ocenjevanje projektov z uporabo bogatejših, natančnejših in bolj izpopolnjenih kazalnikov učinka;

19.

priznava pomen proticiklične vloge, ki jo je EIB odigrala v zadnjih letih; meni, da bi morala biti ena od ključnih nalog EIB, ko se gospodarstvo vrne na predkrizne ravni naložb, osredotočanje na pomoč pri premoščanju naložbene vrzeli v regijah, kjer trgi niso uspešni, na primer zaradi poudarjanja kratkoročnih rezultatov in nesposobnosti pravilnega določanja cen dolgoročnih eksternalij, da bi se podprli trajnostne naložbe, tehnološki napredek in inovacije, ki vodijo v trajnostno rast; poudarja, da je treba prednost nameniti projektom, ki temeljijo na inovacijah in imajo očitno dodano vrednost za EU, pa tudi projektom, ki podpirajo regionalni razvoj, kot je oživljanje podeželja in drugih manj dostopnih in manj razvitih območij;

20.

poudarja, da EIB ima in bo še imela pozitivno vlogo pri zmanjševanju vrzeli v javnih naložbah; poudarja, da morajo biti naložbe, odgovorne in vzdržne strukturne reforme ter preudarna proračunska politika sestavni del splošne strategije; poziva k uskladitvi dejavnosti EIB v državah članicah ter dejavnosti, politik in ciljev vlad, ki so določeni v nacionalnih reformnih programih in v priporočilih za posamezne države, kadarkoli je takšna uskladitev mogoča;

21.

poudarja, da so na ravni EU pomembni strukturni razlogi za rast vrzeli v naložbah med državami članicami; poziva EIB, naj poveča tehnično pomoč, da bi se rešila težava premajhnih zmogljivosti za ustvarjanje projektov v nekaterih državah članicah; poziva EIB, naj zagotovi podrobnejše informacije o delovnih mestih, ki se neposredno in posredno ustvarijo z vsakim financiranim projektom;

22.

poudarja, da je EIB pogodbeno zavezana, da prispeva k uravnoteženemu in enakomernemu razvoju notranjega trga s svojo primarno posojilno dejavnostjo, da bi podprla projekte za razvoj manj razvitih regij in projekt, ki imajo čezmejno naravo, v sinergiji z evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi; zato poudarja potencial pomembne dopolnilne vloge EIB pri izvajanju kohezijske politike, vloge, ki bi morala vedno temeljiti na uspešnosti in biti usmerjena v rezultate, tudi z preko izvajanja dejavnosti, namenjenih krepitvi zmogljivosti za pripravo projektov, storitvam svetovanja in analiziranja ter posojilom za nacionalno sofinanciranje evropskih strukturnih in investicijskih skladov; poziva Komisijo in EIB, naj bolje uskladita svoja prizadevanja za nadaljnje spodbujanje izmenjave najboljših praks in širjenje priložnosti za naložbe v vseh evropskih regijah, tudi tistih, ki niso vključene v Kohezijski sklad, da bi boljše dosegali cilje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije;

23.

poudarja, da bi morala EIB kot javna finančna institucija, ki financira projekte za uresničevanje politik in prednostnih nalog EU, prispevati k ekonomski, socialni in teritorialni koheziji, tudi v manj razvitih regijah, kot določa Pogodba o delovanju Evropske unije; vendar z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je bilo, kakor je razvidno iz geografske razčlenitve posojil glede na državo, v kateri se ti projekti izvajajo, petim državam članicam, največjim gospodarstvom EU, dodeljenih 54,11 % vseh posojil, odobrenih za leto 2016; poziva EIB in Komisijo, naj preučita razloge, ki so privedli do tega položaja in o tem poročata Parlamentu do sredine leta 2018; poudarja, da je potrebna širša teritorialna razdelitev finančnih sredstev, vključno v zvezi z Evropskim skladom za strateške naložbe, ki bi moral vedno dopolnjevati sklade ESI, da bi dosegli cilj zmanjšanja regionalnih razlik; poudarja, da je treba okrepiti vlogo EIB pri financiranju socialnega podjetništva in zagonskih podjetij, pospeševanju rasti socialne infrastrukture, projektih za energijo iz obnovljivih virov, energijsko učinkovitost in krožno gospodarstvo; v zvezi s tem opozarja, da je EIB tudi velika vlagateljica v državah, ki niso članice EU;

24.

je seznanjen z vmesno oceno vseh finančnih instrumentov Obzorja 2020 (InnovFin), s katerimi upravlja skupina EIB in s 15 priporočili iz te ocene; pričakuje, da bo skupina EIB oblikovala podrobno strategijo o poti, po kateri namerava uresničiti ta priporočila;

Skladnost

25.

ponavlja svoje stališče, da bi moral evropski pravni okvir, vključno s statutom EIB, uredbo o Evropskem skladu za strateške naložbe (EFSI), štirimi uredbami o skupni kmetijski politiki (CAP) in petimi evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi (Evropski sklad za regionalni razvoj, Evropski socialni sklad, Kohezijski sklad, Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja ter Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo) prepovedati financiranje s sredstvi EU tistih končnih upravičencev ali finančnih posrednikov, ki so dokazano vpleteni v utajo davkov ali davčne goljufije;

26.

želi spomniti, da mora biti politika EIB o nekooperativnih jurisdikcijah (politika NCJ) ambiciozna; ugotavlja, da je opiranje na skupni seznam EU, na katerem so jurisdikcije tretjih držav, ki ne izpolnjujejo standardov dobrega davčnega upravljanja, ter ga je 5. decembra 2017 podprl Svet EU, v primeru navzkrižij pa bo imel prednost pred seznami drugih vodilnih organizacij, pozitiven, vendar nezadosten korak, in poziva, da poročanje za vsako državo posebej brez izjem postane del strategije družbene odgovornosti EIB; poziva EIB, naj: upošteva ustrezne standarde in zakonodajo, ki se uporablja na področju preprečevanja pranja denarja, boja proti terorizmu ter davčnim goljufijam in davčnim utajam; ne uporablja struktur za izogibanje davkom niti sodeluje v njih, predvsem ko gre za sisteme ali prakse agresivnega davčnega načrtovanja, ki niso v skladu z merili za dobro davčno upravljanje, kot je določeno v zakonodaji Unije, sklepih Sveta, sporočilih Komisije in drugih formalnih obvestilih Komisije; nima poslovnih odnosov s subjekti, registriranimi ali s sedežem v jurisdikcijah, ki ne sodelujejo z Unijo pri uporabi mednarodno sprejetih davčnih standardov o preglednosti in izmenjavi informacij; poziva EIB, naj po posvetovanju s Komisijo in deležniki revidira in posodobi svojo politiko o nekooperativnih jurisdikcijah ob upoštevanju sprejetja prej omenjenega seznama nekooperativnih jurisdikcij; poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu vsako leto predloži poročilo o izvajanju te politike;

27.

je seznanjen, da je Komisija v preteklosti blokirala nekatere projekte, ki so jih predložile mednarodne finančne ustanove (6), ker so ti vključevali neupravičeno zapletene davčne ureditve zaradi škodljivih ali neobstoječih davčnih režimov v tretjih državah; poziva Komisijo in EIB, naj v letno poročilo vključita informacije o projektih, pri katerih so bila sredstva prenesena v offshore jurisdikcije; poudarja, da morajo mednarodne finančne ustanove odpraviti tveganje, da bi sredstva EU neposredno ali posredno pripomogla k izogibanju davkom in davčnim goljufijam;

28.

ugotavlja, da so bili izraženi pomisleki o projektih, ki jih financira EIB in ki vključujejo offshore strukture in nekooperativne jurisdikcije; poziva Komisijo, naj vsako leto objavi javno poročilo o uporabi sredstev EU v zvezi z offshore strukturami ter prenosi denarja iz Evropske investicijske banke (EIB) in Evropske banke za obnovo in razvoj v te strukture, ki bo vključevalo število in vrsto zaustavljenih projektov, pojasnila o razlogih za njihovo zaustavitev in nadaljnje ukrepe za preprečitev, da bi sredstva EU neposredno ali posredno pripomogla k izogibanju davkom in davčnim goljufijam;

29.

pozdravlja dejstvo, da EIB upošteva vpliv davkov v državah, v katerih vlaga, in načine, na katere te naložbe prispevajo h gospodarskemu razvoju, ustvarjanju delovnih mest in zmanjševanju neenakosti;

30.

meni, da bi morala EIB kot banka Evropske unije okrepiti svoja prizadevanja, da bi zagotovila, da finančni posredniki, s katerimi sodeluje, ne bodo uporabljali struktur za izogibanje davkom in v njih ne bodo sodelovali, predvsem v sistemih agresivnega davčnega načrtovanja ali dejavnostih, ki niso v skladu z načeli o dobrem davčnem upravljanju, kot je določeno v zakonodaji EU, tudi v priporočilih in sporočilih Komisije; poudarja, da bi EIB tudi morala zagotoviti, da finančni posredniki niso vpleteni v korupcijo, pranje denarja, organizirani kriminal ali terorizem;

31.

poudarja, da mora imeti EIB zanesljive in popolne informacije o dejanskem lastništvu končnih prejemnikov sredstev EIB, tudi v primerih, ko se financiranje opira na sklade zasebnega kapitala; zato odločno poziva EIB, naj okrepi svoj postopek primerne skrbnosti in preglednost pri sodelovanju s finančnimi posredniki; meni, da je uporaba meril za izbiro finančnih posrednikov in razpolaganje s posodobljenimi informacijami o dejanskem lastništvu podjetij, vključno s skladi, fundacijami in davčnimi oazami, najboljša praksa, ki jo je treba vedno upoštevati; je seznanjen, da EIB v postopku skrbnega preverjanja ugotavlja, kdo so dejanski lastniki takih podjetij; poziva skupino EIB, naj dodatno okrepi svoje pogodbene pogoje z vključitvijo klavzule o dobrem upravljanju ali s sklicevanjem na dobro upravljanje, da bi ublažila tveganja na ravni integritete in ugleda; vztraja pri tem, da mora EIB izdelati javno dostopen natančen seznam meril za izbor finančnih posrednikov, da se okrepijo prizadevanja EU v boju proti davčnim zlorabam in na najučinkovitejši način prepreči nevarnost korupcije in vključevanja kriminalnih združb;

32.

pozdravlja prizadevanja EIB, da opravi skrbni pregled strani in izvajalcev, s katerimi ima skupina EIB sklenjene pogodbe, vključno z dejavnostmi stalnega spremljanja na nadzora, da bi zagotovila, da EIB ne bi nenamerno spodbujala korupcije, goljufij, nedovoljenega dogovarjanja, prisile, pranja denarja, davčnih goljufij, škodljivih davčnih praks ali financiranja terorizma, zlasti z objavljanjem rednih poročil o dejavnostih urada glavne osebe, odgovorne za varovanje zakonitosti poslovanja (OCCO) in njegovim tesnim sodelovanjem z generalnim inšpektoratom EIB; poziva EIB, naj se uskladi z novim sistemom zgodnjega opozarjanja in izključitve, ki ga pripravlja Komisija;

33.

pozdravlja sodelovanje in izmenjave skupine EIB z različnimi službami Komisije o ukrepih, ki jih vsebuje sveženj proti izogibanju davkom, da bi se pojasnili področje uporabe in ključni elementi zakonodajnega svežnja, vloga in vključenost skupine EIB ter njeno sodelovanje pri dialogu z organizacijami civilne družbe o teh vprašanjih tako na ravni upravnega odbora skupine EIB kot na ravni služb EIB, kot na primer OCCO; poziva EIB, naj v svojih skrbnih preverjanjih bolje obravnava izogibanje davkom;

Odgovornost

34.

meni, da je treba okrepljeno gospodarsko vlogo skupine EIB, njene večje naložbene zmogljivosti in uporabo proračuna EU kot jamstva za njene operacije dopolniti z večjo preglednostjo in okrepljeno odgovornostjo, da bi zagotovili resnični javni nadzor nad njenimi dejavnostmi, izborom projektov in prednostnim financiranjem;

35.

potrjuje, da EIB Parlamentu na leto predloži tri poročila o svojih dejavnostih ter da so predsednik in zaposleni EIB na zahtevo Parlamenta in njegovih odborov redno navzoči na predstavitvah; vseeno spominja na svojo zahtevo, da bi bila EIB v večji meri odgovorna Parlamentu in bolj pregledna; v zvezi s tem ponovno poziva k podpisu medinstitucionalnega sporazuma o izmenjavi informacij med EIB in Parlamentom, v katerem bo opredeljena tudi možnost, da poslanci naslovijo pisna vprašanja na predsednika EIB;

36.

opozarja, da preglednost pri izvajanju politik EU krepi splošne odgovornosti in verodostojnosti skupine EIB z jasnim prikazom vrste finančnih posrednikov in končnih upravičencev ter skupaj s pristopom nične tolerance do goljufij in korupcije v posojilnem portfelju EIB prispeva tudi k večji učinkovitosti in vzdržnosti financiranih projektov;

37.

pozdravlja dejstvo, da politika preglednosti skupine EIB temelji na domnevi razkritja ter da lahko vsakdo dostopa do dokumentov in informacij EIB; opozarja na svoje priporočilo, naj skupina EIB na svojem spletnem mestu objavi dokumente, ki niso zaupni, kot so medinstitucionalni sporazumi in memorandumi, ter poziva skupino EIB, naj se ne zadovolji s tem, temveč naj nenehno išče načine za izboljšave;

38.

predlaga, naj skupina EIB sledi zgledu Mednarodne finančne korporacije iz Skupine Svetovne banke in začela razkrivati informacije o podprojektih z visokim tveganjem, ki jih financira prek komercialnih bank (glavni posredniki/finančni nosilci, ki jih skupina EIB uporablja za financiranje malih in srednjih podjetij);

39.

pozdravlja dejstvo, da skupina EIB na zahtevo razkrije vso projektno dokumentacijo, ki jo hrani; poziva skupino EIB, naj opredeli smernice za informacije, ki niso občutljive narave, in osnovne informacije, ki bi se lahko razkrile v zvezi z zahtevki za proaktivno razkritje na ravni projektov;

40.

poziva, naj politika razkritja skupine EIB zagotavlja vedno višjo raven preglednosti, kar zadeva načela, ki urejajo njeno cenovno politiko in upravne organe; v zvezi s tem pozdravlja razkritje zapisnikov sej upravnega odbora skupine EIB iz januarja 2017, javni register dokumentov in objavo podatkov o projektih prek pobude za preglednost mednarodne pomoči (7); poziva, naj se objavijo zapisniki sej upravljalnega odbora;

41.

je seznanjen z revizijami politike skupine EIB glede razkrivanja nepravilnosti, ki so v teku; poziva skupino EIB, naj poveča neodvisnost, legitimnost, dostopnost, predvidljivost, pravičnost in preglednost svojega pritožbenega mehanizma, tudi z vključitvijo direktorjev in izboljšanjem zaščite vlagateljev pritožb; meni, da so ti ukrepi nedvomno v interesu banke, deležnikov in institucij EU;

42.

ugotavlja, da je 53 % od 120 primerov, ki so bili leta 2016 prijavljeni oddelku generalnega inšpektorata za preiskave goljufij, posredovalo osebje skupine EIB; pozdravlja dejstvo, da je mehanizem za sporočanje goljufij na spletnem mestu EIB sedaj na voljo v 30 jezikih (8); meni, da bi morala EIB pozorno spremljati tekoče delo na področju zaščite prijaviteljev nepravilnosti na ravni EU in posledično še izboljševati zmožnost poročanja;

43.

poziva skupino EIB, naj nenehno poudarja spremljanje uspešnosti na podlagi ocen uspešnosti in dokazanega učinka; spodbuja skupino, naj nadaljuje z izboljšavami svojih kazalnikov spremljanja, natančneje kazalnikov dodatnosti, da bi se čim prej v fazi priprave projektov začelo ocenjevanje učinka in da bi se upravnemu odboru zagotovilo dovolj informacij o predvidenem učinku, zlasti kar zadeva prispevek projektov k politikam EU, na primer njihov učinek na zaposlovanje (med izvajanjem in delovanjem); nadalje opozarja, da uspešnosti financiranja skupine EIB ni mogoče ocenjevati zgolj na podlagi njegovega finančnega učinka, in zato poziva k ohranitvi ustreznega ravnotežja med operativnimi cilji, opredeljenimi kot obseg poslovanja, in nefinančnimi cilji osebja skupine EIB; poziva na primer, naj ocene uspešnosti nujno kažejo, katere specifične cilje v okviru ciljev trajnostnega razvoja zasleduje projekt in v kakšni meri je prispeval k njihovi uresničitvi; meni, da je nujno, da so prebivalci območij v bližini financiranih infrastrukturnih projektov dejavno vključeni v njihovo ocenjevanje;

44.

pozdravlja dejstvo, da EIB še naprej izpopolnjuje svojo metodologijo za poročanje o učinku, da bi denimo natančno zajemalo naložbe, ki so bile mobilizirane prek različnih posredniških posojilniških struktur in novih produktov, ter skupne korake z drugimi multilateralnimi razvojnimi bankami pri usklajevanju ključnih vidikov poročanja o učinku, kot je nedavno pripravljeno poročilo o poročanju o podnebnem financiranju in poročilo o posojili vsem sektorjem, ki pa je še v pripravi;

45.

pozdravlja dejstvo, da merjenje rezultatov (ReM+) postopoma prinaša „spremembo kulture“ v skupini EIB; poziva k harmonizaciji in razširitvi tega postopka, v katerega naj se, kolikor je to mogoče, vključijo tudi kazalniki iz akcijske agende iz Adis Abebe in Pariškega sporazuma; meni, da bi lahko nadaljnja prilagoditev teh kazalnikov z vključitvijo lokalnih pogledov zmanjšala njihovo odmaknjenost, ne da bi vplivala na njihovo neodvisnost;

46.

poziva EIB, naj pri naložbah v tretje države upošteva lokalne razmere; poudarja, da naložbe v tretje države ne smejo temeljiti le na pristopu povečevanja dobička, temveč morajo biti namenjene tudi ustvarjanju dolgoročne trajnostne gospodarske rasti, ki jo spodbuja zasebni sektor, in zmanjšanju revščine z ustvarjanjem delovnih mest in boljšim dostopom do proizvodnih virov;

47.

ugotavlja, da so v številnih državah, v katerih deluje EIB, na različne načine ogrožene človekove pravice, zlasti svoboda izražanja, zbiranja in združevanja, od nasilnega zatiranja protestov in kriminalizacije svobodnega govora, do samovoljnih aretacij, pridržanj zagovornikov človekovih pravic ter omejevanja organizacij civilne družbe; poziva EIB, naj sprejme akcijski načrt za človekove pravice za namene izvajanja ciljev strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo, akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo ter vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, da prepreči morebitne negativne učinke projektov EIB na človekove pravice, zagotovi, da bodo njeni projekti pomagali krepiti in uresničevati človekove pravice, ter da zagotovi pravna sredstva v primeru kršitve človekovih pravic;

48.

pozdravlja objavo metodologije okvira ReM, vendar je prepričan, da bi bilo treba rezultate takšnih ocen razkriti za vse operacije, vključno z oceno vpliva na okolje in družbo na ravni projektov ali podprojektov; pozdravlja vmesni pregled mandata EIB za zunanja posojila, na podlagi katerega bo EIB zdaj na zahtevo Parlament obveščala o dokumentih o merjenju rezultatov za projekte, ki jih krije proračunsko jamstvo EU; vendar poziva EIB, naj objavi dodatne dokumente o merjenju rezultatov za posamezne projekte zunaj EU in o ocenjevanju na podlagi treh stebrov za projekte v EU, da bi okrepila preglednost banke;

49.

poziva EIB, naj objavi vse ustrezne dokumente v zvezi s posojili avtomobilski industriji za razvoj dizelske tehnologije, tudi poročilo Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) o tej temi in njegova priporočila za posojila EIB za Volkswagen, splošneje pa naj razloži, kakšen je bil obseg posojil avtomobilskim podjetjem, ki naj bi prikrojila obseg emisij, ter naj pripravi pregled, koliko teh posojil je štelo kot podnebni ukrepi; v zvezi s tem poziva k pojasnitvi, katera preverjanja in usklajevanja se uporabljajo za zagotovitev resnične usmeritve v čiste tehnologije pri novejših posojilnih pogodbah z avtomobilskimi podjetji, kot so tista, ki podpirajo raziskovalne in razvojne dejavnosti na področju povezljivosti, učinkovitih bencinsko-električnih hibridnih motorjev, električnih vozil z daljšim dometom in naprednih sistemov v pomoč vozniku pri vožnji;

50.

pozdravlja, da je skupina EIB sprejela standarde za visoko raven preglednosti in odgovornosti za svojo dejavnost posojanja malim in srednjim podjetjem ter da bo obvezno poročanjem finančnih posrednikov o vsakem malem in srednjem podjetju, ki je prejelo pomoč EIB, upoštevalo te rezultate pri obravnavi nadaljnjih transakcij z istim posrednikom;

51.

poudarja, da bo Evropsko javno tožilstvo po začetku veljavnosti Direktive (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2017 o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava (9), ter Uredbe Sveta (EU) 2017/1939 z dne 12. oktobra 2017 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva (EJT) (10), preveri dejavnosti EIB v državah članicah, kadar bo nacionalni organi ali OLAF upravičeno sumil, da je bilo v zvezi s tem storjeno kaznivo dejanje;

52.

je seznanjen z omejenimi obstoječimi informacijami o tem, kako posojilne dejavnosti EIB prispevajo k doseganju ciljev kohezijske politike; zato poziva EIB, naj po potrebi predstavi posebna poglavja v svojem letnem poročilu, ki je namenjeno ocenjevanju učinka dejavnosti EIB v podporo izvajanju kohezijske politike, vključno z dejavnostmi v zvezi z Interreg, ter zagotovi podrobne informacije o uporabi posojil v projektih in programih kohezijske politike, pri čemer naj se sklicuje tudi na geografsko porazdelitev podpore, njen dejanski prispevek k ciljem kohezijske politike, vključno s horizontalnimi načeli in cilji strategije Evropa 2020 ter konkretnimi zmogljivostmi za uporabo zasebnih sredstev; v zvezi s tem poudarja odgovornost EIB, da zagotavlja Evropskemu parlamentu, Računskemu sodišču in drugim dovolj podatkov, tudi o stroških in upravljanju svojih proizvodov, in upošteva tudi dodano vrednost skupnih podatkov na ravni EU o združevanju naložb v zvezi s kohezijsko politiko in EIB;

Finančne dejavnosti skupine EIB

53.

poziva skupino EIB, naj dejavno sodeluje s Komisijo v procesu racionalizacije števila in vrst finančnih instrumentov v okviru prihodnjega večletnega finančnega okvira ter naj se na ta postopek vnaprej pripravi, tako da na podlagi svojih izkušenj sprva opozori na morebitna podvajanja ali prekrivanja;

54.

je prepričan, da bi morali finančni instrumenti skupine EIB služiti projektom, izbranim na podlagi njihovih prednosti, njihovega potenciala za ustvarjanje dodane vrednosti za celotno EU ter dejanske dodatnosti, zlasti na območjih, kjer trg ne financira in podpre projektov, ter da bi morali biti ustrezno uravnoteženi med potencialnim višjim tveganjem in temeljno potrebo po ohranjanju visoke bonitetne ocene banke;

55.

glede tega opozarja, da se utegne s tržno usmerjenimi instrumenti pojaviti tveganje, da se bo osredotočenost proračuna EU preusmerila stran od javnega dobrega EU, ter spodbuja skupino EIB, naj okrepi kvalitativni vidik svojega poročanja Komisiji o finančnih instrumentih, ne pa kvantitativnega;

56.

ugotavlja, da je skupina EIB z namenom polnega izkoriščanja dodatne sposobnosti za prevzemanje tveganj razvila različne nove proizvode, ki bodo omogočili prevzemanje večjih tveganj (npr. podrejeni dolg, vlaganje v lastniški kapital, delitev tveganj z bankami), pregledala pa je tudi svojo politiko na področju kreditnega tveganja in merila za izbiro, da bi omogočila večjo prilagodljivost;

57.

poziva skupino EIB, naj dodatno razvije svojo kulturo tveganja, da bi izboljšala svojo učinkovitost ter dopolnjevanje in sinergije med svojimi posredovanji in različnimi politikami EU, zlasti s podpiranjem inovativnih podjetij, infrastrukturnih projektov in MSP, ki prevzemajo tveganja ali se razvijajo v gospodarsko prikrajšanih regijah oziroma regijah, ki niso najbolj stabilne, v skladu s stalnim in dolgoročnim ciljem zagotavljanja lažjega dostopa do financiranja za MSP, a brez popuščanja pri načelih dobrega poslovodenja in brez ogrožanja visoke bonitetne ocene EIB; opozarja, da instrumenti, temelječi na tveganih prenosih, ne morejo biti brez tveganja, če želimo, da prispevajo h gospodarskemu razvoju EU, pa tudi h gospodarski, socialni in teritorialni koheziji; poudarja, da se morajo EIB in njeni deležniki tega v celoti zavedati; spodbuja EIB, naj oceni možnost ponudbe obveznic EIB v neposreden nakup;

58.

ugotavlja, da je leta 2016 pomoč skupine EIB malim in srednjim podjetjem ter podjetjem s srednje veliko tržno kapitalizacijo znašala rekordnih 33,6 milijarde EUR in je podprla odpiranje 4,4 milijona delovnih mest; poudarja, da je pomembno, da skupina EIB s krepitvijo dostopa do financiranja nenehno nudi pomoč malim in srednjim podjetjem ter podjetjem s srednje veliko tržno kapitalizacijo; poudarja, da so mala in srednja podjetja steber evropskega gospodarstva in bi morala ostati glavni cilj posojilnih dejavnosti skupine EIB z nadaljnjo krepitvijo instrumentov financiranja za mala in srednja podjetja ter podjetja s srednje veliko tržno kapitalizacijo;

59.

spominja, da je več kot 90 % malih in srednjih podjetij v EU mikropodjetij, ki zaposlujejo skoraj 30 % delavcev v zasebnem sektorju; poudarja, da so mikropodjetja v gospodarskih pretresih bolj ranljiva kot velika podjetja in lahko ostanejo prikrajšana pri zagotavljanju posojil, še posebej, če so v regijah, v katerih imajo sedež, gospodarske in bančne razmere neugodne; poziva EIB, naj pripravi strategijo za odpravljanje težav, s katerimi se mala in srednja podjetja soočajo pri dostopu do financiranja projektov;

60.

priznava, da je dostop do financiranja še vedno osnovna ovira za rast kulturnega in ustvarjalnega sektorja; poudarja, da so nujno potrebne pobude za financiranje, s katerimi bi okrepili tovrstne sektorje; spominja na potencial, ki ga imata EIB in EFSI pri zagotavljanju podpore ustvarjalnemu sektorju, zlasti s financiranjem malih in srednjih podjetij; poziva EIB, naj preuči, zakaj se kulturni in ustvarjalni sektor ne financira s sredstvi EFSI, in razišče morebitno povezavo s programom Ustvarjalna Evropa;

61.

poziva skupino EIB, naj še bolj izkorišča finančno solidne posrednike, kot so nacionalne spodbujevalne banke in institucije za določene vrste projektov, ki ne bodo ogrozili visoke bonitetne ocene;

62.

meni, da so številna pravila za upravljanje skupine EIB pripravljena tako, da varujejo njeno visoko bonitetno oceno, vendar je na voljo zelo malo informacij o tem, kako blizu je skupina EIB nižji bonitetni oceni;

63.

poudarja, da bi moralo skrbno upravljanje naložbenih projektov, ki jih financira skupina EIB, temeljiti na dejavnikih, povezanih s finančnimi donosi, in dejavnikih, ki niso povezani s finančnimi donosi, temveč z uresničevanjem ciljev drugih vrst, kot sta prispevanje projekta k gospodarski konvergenci navzgor in kohezije v EU ali uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020 oziroma ciljev trajnostnega razvoja; meni, da bi morala skupina EIB ustrezno pojasniti ta nefinančna merila institucionalnim in zasebnim vlagateljem (na primer pokojninskim skladom in zavarovalnicam) ter tako spodbuditi, da se v celotnem finančnem sektorju več pozornosti nameni družbeno-ekonomskim in okoljskim učinkom;

64.

je prepričan, da bi v primerih, ko bi neurejeni pogoji na finančnem trgu preprečevali uresničitev izvedljivega projekta ali bi bilo treba spodbuditi ustanovitev naložbene platforme ali financiranje projektov v sektorjih ali na območjih, kjer je trg zelo neučinkovit ali razmere z vidika naložb niso optimalne, skupina EIB morala izvajati in beležiti spremembe, zlasti pri nadomestilu za jamstvo EU, ki se plačuje EIB, da bi prispevala k zmanjšanju stroškov financiranja operacij, ki jih nosi upravičenec do financiranja skupine EIB prek finančnih instrumentov, ter tako podprla izvedbo projektov; meni, da bi bila potrebna podobna prizadevanja v primerih, ko bi bilo treba zagotoviti podporo finančnih instrumentov za majhne projekte, in da bi bilo treba razmisliti o tovrstnem postopanju tudi v primerih, ko uporaba lokalnih ali regionalnih posrednikov omogoča zmanjšanje stroškov financiranja s finančnimi instrumenti za majhne projekte;

65.

pozdravlja, da nedavno sprejeta strategija kapitalskih naložb vključuje več ocenjevanja operacij v zvezi z lastniškim kapitalom, da bi se obravnavala vrzel v lastniškem financiranju inovacij in na prednostnih infrastrukturnih območjih v EU, zlasti na dveh tržnih območjih: posredno lastniško financiranje (kapitalske naložbe v infrastrukturne sklade in skupne programe naložb) in neposredno financiranje v zvezi z lastniškim kapitalom (posojila z navideznim lastniškim kapitalom za podjetja s srednje veliko tržno kapitalizacijo) z mešanico posrednih in neposrednih instrumentov (kapitalski skladi in konzorcijska posojila);

66.

pozdravlja podporo Evropskega investicijskega sklada, ki je že bila namenjena platformam za množično financiranje v okviru obstoječih dejavnosti, pripravljenost za nadaljnjo podporo platform v okviru področja uporabe ali prek razširitve obstoječih programov ter delo, ki je bilo opravljeno skupaj s Komisijo, na potencialnem pilotnem projektu za dolžniško in investicijsko množično financiranje; predlaga, naj Evropski investicijski sklad najde načine za prepoznavanje in doseganje finančnih posrednikov pod vodstvom FinTech, ki potrebujejo podporo;

67.

poziva Komisijo, naj oceni in pozorno spremlja stroške, povezane s številom mandatov, dodeljenih EIB; spominja, da utegnejo s tem povezani upravni stroški vplivati na splošno uspešnost, glede na sedanjo raven finančnih in človeških virov;

68.

poudarja, da se vloga EIB v kohezijski politiki krepi, zlasti zaradi povečane uporabe finančnih instrumentov skupaj z nepovratnimi sredstvi; vendar poudarja, da je njihova dostopnost za končne prejemnike še vedno zelo nizka in da države članice ter regije kot enega od razlogov za to navajajo zapletenost postopkov, določenih v finančni uredbi in uredbi o skupnih določbah, vključno z nesorazmernimi stroški in pristojbinami ter konkurenco s privlačnejšimi nacionalnimi in regionalnimi instrumenti; v zvezi s tem pozdravlja ustanovitev platforme fi-compass kot enotne kontaktne točke za svetovalne storitve o finančnih instrumentih v okviru kohezijske politike; vendar poziva k nadaljnji tehnični pomoči in poenostavitvi obstoječih postopkov, pa tudi večji osredotočenosti na krepitev zmogljivosti v razmerju do finančnih posrednikov, in opozarja, da je treba bolje povezati stroške upravljanja in provizije z uspešnostjo upravitelja sklada finančnih instrumentov v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov; opozarja pa, da je treba nepovratna sredstva, ki so učinkovita oblika podpore na številnih področjih javnega posredovanja, ohraniti kot glavno orodje kohezijske politike, finančne instrumente pa bi bilo treba osredotočiti le v tistih sektorjih, kjer imajo višjo vrednost kot nepovratna sredstva, o njihovi uporabi pa bi morali še naprej odločati organi upravljanja; poudarja, da je treba spodbujati močnejši okvir za sodelovanje EIB z Evropskim parlamentom, da bi omogočili boljši nadzor nad dejavnostmi EIB;

Komunikacijske in svetovalne dejavnosti skupine EIB

69.

obžaluje, da potencialni upravičenci do financiranja skupine EIB praviloma niso v zadostni meri obveščeni o produktih, ki jih razvija skupina EIB; sprašuje, če je dobavna veriga skupine EIB dovolj raznolika in vključujoča;

70.

meni, da bi bilo treba v sodelovanju z ustreznimi nacionalnimi partnerji izboljšati komuniciranje skupine EIB, da bi ozaveščali mala in srednja podjetja o možnostih financiranja, ki so jim na voljo, in bolje seznanili državljane z lokalnimi in konkretnimi projekti, ki jih financira EU;

71.

v zvezi s tem pozdravlja partnerstva, ki se sklepajo z mednarodnimi in nacionalnimi ustanovami, da bi se zagotovilo dopolnjevanje s svetovalnimi storitvami EIB;

72.

obžaluje pomanjkanje razpoložljivih podatkov o vlogi EIB v vsaki fazi cikla izvajanja kohezijske politike in omejene informacije o tem, kako posojilne dejavnosti EIB prispevajo k ciljem kohezijske politike; poudarja potrebo po prizadevanjih in poziva k njihovi okrepitvi, da bi dosegli boljšo preglednost in boljše komuniciranje ter zagotovili, da informacije dosežejo končne prejemnike na regionalni in lokalni ravni ter povečajo prepoznavnost projektov;

73.

pričakuje, da bodo Komisija, skupina EIB ter nacionalni, regionalni in lokalni organi še naprej sodelovali z nacionalnimi spodbujevalnimi bankami in ustanovami ter to sodelovanje okrepili sodelovanje, da bi ustvarjali več sinergij med skladi ESI in instrumenti financiranja ter posojili EIB, da bi zmanjšali upravna bremena, poenostavili postopke, povečali upravno zmogljivost, spodbudili teritorialni razvoj in kohezijo ter izboljšali razumevanje skladov ESI in financiranja EIB, saj nacionalne spodbujevalne banke in ustanove dobro poznajo svoja ozemlja in so sposobne lokalno izvajati prilagojene finančne instrumente;

o o

74.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, EIB ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 128, 19.5.2017, str. 1.

(2) UL L 345, 27.12.2017, str. 34.

(3) UL L 249, 27.9.2017, str. 1.

(4) http://www.consilium.europa.eu/en/press/press-releases/2017/10/10/conclusions-climate-change/pdf

(5) Na primer preudarni in dobro ocenjeni projekti, ki ne prejemajo financiranja Skupnega podjetja za industrijske panoge, ki temeljijo na rabi biomase.

(6) Evropska investicijska banka, Evropski investicijski sklad in Svetovni sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije.

(7) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. aprila 2016 o Evropski investicijski banki (EIB) – letno poročilo 2014 (Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0200).

(8) http://www.eib.org/attachments/general/reports/ig_fraud_investigations_activity _report_2016_en.pdf

(9) UL L 198, 28.7.2017, str. 29.

(10) UL L 283, 31.10.2017, str. 1.

21.12.2018

Uradni list Evropske unije

C 463/56

P8_TA(2018)0040

Sedanje stanje na področju človekovih pravic v Turčiji

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o sedanjem stanju na področju človekovih pravic v Turčiji (2018/2527(RSP))

(2018/C 463/09)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Turčiji, zlasti z dne 27. oktobra 2016 o položaju novinarjev v tej državi (1),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2017 o poročilu Komisije o Turčiji za leto 2016 (2),

—

ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Federice Mogherini in komisarja za evropsko sosedsko politiko in širitvena pogajanja Johannesa Hahna o najnovejšem razvoju dogodkov v Turčiji z dne 2. februarja 2018, izjav, ki sta jih podala leto dni po poskusu državnega udara v Turčiji 14. julija 2017 in izjav o mnenju Beneške komisije o spremembah turške ustave in nedavnih dogodkih, ki sta jih podala 13. marca 2017,

—

ob upoštevanju izjav uradne govorke Evropske službe za zunanje delovanje z dne 8. junija 2017, da je bil sodeč po poročilih pridržan predsednik organizacije Amnesty International v Turčiji, Taner Kiliç, z dne 8. julija 2017 o pridržanju zagovornikov človekovih pravic na otoku Büyükada v Turčiji in z dne 26. oktobra 2017 o tekočih primerih, povezanih s človekovimi pravicami v Turčiji,

—	ob upoštevanju političnega dialoga na visoki ravni med EU in Turčijo dne 25. julija 2017,

—

ob upoštevanju pisnih ugotovitev, ki jih je komisar Sveta Evrope za človekove pravice 2. novembra 2017 predložil Evropskemu sodišču za človekove pravice o skupini dvanajstih tožb v zvezi s svobodo izražanja in pravico do svobode in varnosti poslancev v Turčiji in z dne 10. oktobra 2017 o skupini desetih tožb v zvezi s svobodo izražanja in pravico do svobode novinarjev v Turčiji,

—	ob upoštevanju resolucije št. 2156 (2017) parlamentarne skupščine Sveta Evrope o delovanju demokratičnih institucij v Turčiji,

—	ob upoštevanju dejstva, da ustanovne vrednote EU zajemajo načeli pravne države in spoštovanja človekovih pravic, ki veljajo tudi za države kandidatke za članstvo v EU,

—	ob upoštevanju Evropske konvenciji o človekovih pravicah in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, katerih podpisnica je tudi Turčija,

—	ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—	ob upoštevanju člena 123(2) in (4) Poslovnika,

ker je Parlament odločno obsodil poskus državnega udara 15. julija 2016; ker je turški parlament 18. januarja 2018 še za tri mesece podaljšal izredno stanje; ker izredne razmere izkoriščajo za utišanje nestrinjanja, pri čemer močno presegajo vse upravičene ukrepe za preprečevanje groženj nacionalni varnosti; ker v mednarodnem pravu velja, da morajo biti izredni ukrepi biti zgolj toliko obsežni, kolikor so potrebni, ter sorazmerni po obsegu in trajanju;

B.	ker je Turčija pomembna partnerica EU in se od nje kot države kandidatke pričakuje spoštovanje najvišjih standardov demokracije, vključno s spoštovanjem človekovih pravic, načela pravne države, temeljnih svoboščin in splošne pravice do poštenega sojenja;

C.	ker 148 podpisnikom peticije „Akademiki za mir“ grozi obtožnica, češ da so širili teroristično propagando, in jih maja 2018 čakajo sodne obravnave;

ker je po podatkih Evropske zveze novinarjev od poskusa državnega udara še vedno v zaporu 148 novinarjev; ker se še vedno nadaljuje zatiranje političnega oporečništva prek družbenih medijev; ker je bilo 449 ljudi pridržanih zaradi objave komentarjev v družbenih medijih, kjer so bili kritični do turškega vojaškega vpada v sirsko enklavo Afrin; ker so turški organi po poročanju organizacije Amnesty International po poskusu državnega udara ukinili na stotine civilnodružbenih organizacij in zaprli sedeže več kot 160 radijskih in televizijskih organizacij, časopisov, revij, založniških hiš in distribucijskih podjetij;

ker turški organi od julija 2016 odločili, da 107 000 ljudi ne sme opravljati svojega poklica; ker je komisija za preiskavo izrednih ukrepov, ki je bila ustanovljena po priporočilu Sveta Evrope, do 18. januarja 2018 prejela 104 789 zahtevkov in je doslej izdala odločitve le v 3 110 zadevah, ki pa niso bile objavljene;

F.	ker smo zadnja leta priča širjenju izvršilnega nadzora nad sodstvom in tožilstvom, obsežnim aretacijam, odpuščanju in samovoljnim premestitvam sodnikov in tožilcev ter ponavljajočim se napadom na odvetnike;

G.	ker je bilo po podatkih Združenja za človekove pravice v prvih 11 mesecih leta 2017 mučenju in slabemu ravnanju izpostavljenih 2 278 oseb;

H.	ker je položaj na jugovzhodu države še vedno zelo zaskrbljujoč; ker je bilo po poročanjih v okviru varnostnih operacij ubitih okoli 2 500 ljudi, približno pol milijona ljudi pa je bilo od julija 2015 razseljenih; ker je še vedno zaprtih 68 kurdskih županov;

I.	ker so med priprtimi novinarji na primer nemško-turški novinar Deniz Yücel, akademik in kolumnist Mehmet Altan in novinar Şahin Alpay; prav tako več novinarjev in uslužbencev dnevnika Cumhuriyet, med drugim tudi Ahmet Şık;

ker so se po odvzemu parlamentarne imunitete velikemu številu poslancev mnogi opozicijski poslanci znašli v sodnih postopkih in priporu; ker je v priporu še vedno deset poslancev Ljudske demokratske stranke (HDP), vključno s sopredsednikoma Figen Yüksekdağ in Selahattinom Demirtaşem ter poslancem Republikanske ljudske stranke (CHP) Enisom Berberoğlujem, in so šestim poslancem odvzeli parlamentarni mandat, tudi dobitnici nagrade Saharova Leyli Zana;

ker turške oblasti julija 2017 aretirale deset zagovornikov človekovih pravic (istanbulska deseterica), ki so jih kasneje proti plačilu varščine izpustili; ker je sodišče v Istanbulu 1. februarja 2018 razveljavilo svojo odločitev o izpustitvi Tanerja Kılıça, predsednika Amnesty International v Turčiji, ter ga za čas trajanja sojenja zadržalo v priporu;

L.	ker je bil eden od osrednjih voditeljev civilne družbe v Turčiji, Osman Kavala, 18. oktobra 2017 aretiran in je še vedno v zaporu na podlagi obtožbe, da je poskušal strmoglaviti vlado, ker je decembra 2013 podprl proteste v parku Gezi;

M.	ker je 19. novembra 2017 urad guvernerja v Ankari odločil, da za nedoločen čas prepove vse dogodke, ki jih priredijo organizacije LGBTI;

ker turška ustava zagotavlja svobodo prepričanja, svobodnega izražanja veroizpovedi in zasebnega širjenja verskih idej ter prepoveduje diskriminacijo na podlagi vere, a verske manjšine še vedno doživljajo verbalne in fizične napade, stigmatizacijo in družbeni pritisk v šolah in javnem življenju, diskriminacijo in težave pri zakonitem ustanavljanju bogoslužnih mest;

ker so bila zaradi razmer v Turčiji na področju demokracije, pravne države, človekovih pravic in svobode tiska njena predpristopna sredstva zmanjšana za 105 milijonov EUR v primerjavi s prvotnim predlogom Komisije v proračunu za leto 2018, nadaljnjih 70 milijonov EUR pa ostaja v rezervi, dokler država na teh področjih ne bo dosegla „izmerljivega zadostnega napredka“;

P.	ker je Parlament novembra 2016 pozval, naj se proces pristopa Turčije k EU zamrzne, julija 2017 pa, naj se prekine, če bi ustavne spremembe izvajali take, kot so;

ponovno ostro obsoja poskus državnega udara z dne 16. julija 2016 in izraža solidarnost s turškimi državljani; priznava pravico in odgovornost turške vlade, da sprejme ukrepe, s katerimi bi ob zagotavljanju spoštovanja načel pravne države in pravice do poštenega sojenja privedla storilce pred sodišče; vseeno poudarja, da turška vlada spodleteli vojaški državni udar uporablja za zatiranje legitimne in miroljubne opozicije ter medijem in civilni družbi z nesorazmernimi in nezakonitimi dejanji odreka miroljubno uveljavljanje pravice do svobode izražanja;

izraža globoko zaskrbljenost zaradi vse slabšega stanja temeljnih pravic in svoboščin ter pravne države v Turčiji, pa tudi zaradi neobstoja neodvisnosti sodstva; obsoja uporabo samovoljnih pridržanj ter pravosodnega in upravnega nadlegovanja za preganjanje desettisočev oseb; nujno poziva turške oblasti, naj nemudoma in brezpogojno izpustijo vse, ki so bili pridržani le zato, ker so legitimno opravljali svoje delo in uveljavljali svojo pravico do svobode izražanja in združevanja, in ki so priprti brez trdnih dokazov o kaznivi dejavnosti; poziva k odpravi izrednih razmer v državi in k razveljavitvi izrednih odredb;

poziva turške oblasti, naj spoštujejo Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, ki vključuje jasno zavrnitev smrtne kazni, in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, vključno z načelom domneve nedolžnosti;

poziva turško vlado, naj vsem osebam, za katere veljajo omejevalni ukrepi, ponudi ustrezna in učinkovita pravna sredstva ter sodni nadzor v skladu z načeli pravne države; poudarja, da je domneva nedolžnosti temeljno načelo v vsaki ustavni državi; poziva Turčijo, naj nujno pregleda komisijo za preiskavo izrednih ukrepov, in sicer tako, da bo postala robustna in neodvisna ter da bo zmožna individualno obravnavati vse primere, učinkovito obdelati ogromno število vlog, ki jih prejema, ter preprečiti neupravičeno odlaganje sodnega nadzora; poziva omenjeno komisijo, naj svoje odločitve objavi; poziva turške organe, naj sindikatom omogočijo izvajanje legitimne sindikalne dejavnosti;

poudarja, da terorizem v Turčiji ostaja neposredna grožnja; vseeno ponavlja, da široko zastavljene protiteroristične turške zakonodaje ne bi smeli uporabljati za kaznovanje državljanov in medijev, ki uveljavljajo svojo pravico do svobode izražanja; glede tega obsoja pridržanje in sojenje najmanj 148 akademikov iz javnih in zasebnih univerz v Istanbulu, ki so podpisali peticijo „Akademiki za mir“, prav tako pa obsoja nedavne aretacije novinarjev, aktivistov, zdravnikov in navadnih državljanov zaradi izražanja nasprotovanja turški vojaški operaciji v Afrinu; je resno zaskrbljen zaradi humanitarnih posledic vojaškega posredovanja v tej regiji z večinsko kurdskim prebivalstvom v Siriji in svari pred nadaljnjimi nesorazmernimi ukrepi;

je globoko zaskrbljen zaradi poročil o slabem ravnanju in mučenju zapornikov in poziva turške organe, naj temeljito raziščejo te obtožbe; ponovno poziva, naj se poročilo odbora Sveta Evrope za preprečevanje mučenja objavi;

odločno obsoja odločitev turškega parlamenta, da brez ustavne podlage odvzame imuniteto velikemu številu poslancev, s čimer je utrl pot nedavnemu pridržanju desetih opozicijskih poslancev, vključno s sopredsednikoma Ljudske demokratske stranke (HDP) Figen Yüksekdağ in Selahattinom Demirtaşem, ter da prekliče mandat 6 opozicijskim poslancem, nazadnje dobitnici nagrade Saharova Leyli Zana; obsoja odvzem prostosti 68 kurdskim županom; obsoja samovoljno zamenjavo izvoljenih lokalnih predstavnikov, ki dodatno spodkopava demokratično strukturo Turčije;

je resno zaskrbljen zaradi zaprtja več kot 160 medijskih hiš z vladno odredbo o izrednih razmerah; obsoja politični pritisk na novinarje; izraža resno zaskrbljenost, ker turški organi nadzorujejo platforme družbenih medijev in ukinjajo uporabniške račune na družbenih omrežjih; poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh, ki so pridržani brez dokazov, vključno z državljani EU, kot sta nemški novinar Deniz Yücel, ki je že leto dni v zaporu, vključno z devetimi meseci samice, čeprav zoper njega ni bila vložena obtožnica; poziva Turčijo, naj umakne obtožbe proti finsko-turški novinarki Alyi Albayrak, ki jo je turško sodišče obsodilo v odsotnosti; pozdravlja, da so nekatere novinarje in osebje opozicijskega dnevnika Cumhuriyet po mesecih zapora izpustili, in poziva k takojšnji izpustitvi še štirih novinarjev tega dnevnika, ki so še za zapahi;

je zelo zaskrbljen zaradi obsežnih represivnih ukrepov zoper organizacije civilne družbe v Turčiji, zlasti zaradi prijetja enega od glavnih voditeljev nevladnih organizacij, Osmana Kavale; nujno poziva turško vlado, naj Kavalo takoj izpusti, saj je njegova aretacija spolitizirana in samovoljna;

10.

zaskrbljeno opaža krhanje sekularnih načel in vrednot, ki jih je Turčija dolgo spoštovala; je resno zaskrbljen zaradi nespoštovanja verske svobode, vključno z vse večjo diskriminacijo kristjanov in drugih verskih manjšin; obsoja zaplembo 50 aramejskih cerkva, samostanov in pokopališč v Mardinu; poziva Komisijo, naj to vprašanje nujno obravnava s turškimi organi; poziva turško vlado, naj izpusti pastorja Andrewa Brunsona in mu omogoči vrnitev domov;

11.

opozarja tudi na načelo nediskriminacije manjšin, vključno z Romi, ki imajo enako pravico do izražanja svoje kulture in dostopa do socialne varnosti;

12.

obsoja izjavo, ki jo je urad guvernerja v Ankari podal 19. novembra 2017 o odločitvi, da uvede neomejeno prepoved vseh dogodkov, ki jih organizirajo organizacije LGBTI, po tem, ko je trikrat zapored prepovedal parado ponosa v Istanbulu; poziva turške organe, naj prekličejo prepoved; pozdravlja izpustitev vodilnega aktivista LGBTI Alija Erola in ob tem poziva turške oblasti, naj izpustijo samovoljno priprte aktiviste LGBTI in naj poskrbijo za dobro počutje Diren Coşkun, ki gladovno stavka;

13.

izraža resno zaskrbljenost zaradi razmer na jugovzhodu Turčije, zlasti na območjih, na katerih velja policijska ura, saj se tam uporabljata prekomerna sila in kolektivno kaznovanje; poziva Turčijo, naj oblikuje načrt za učinkovito ponovno vključitev pol milijona notranje razseljenih oseb; ponovno obsoja, da se Kurdska delavska stranka (PKK), ki je že od leta 2002 na seznamu terorističnih organizacij, ponovno zateka k nasilju, zato jo poziva, naj odloži orožje in uporabi miroljubna in demokratična sredstva za izražanje svojih pričakovanj; opozarja, da je turška vlada dolžna zaščiti vse svoje državljane; obžaluje razširjeno prakso razlastitev, vključno z nepremičninami, ki so v lasti občin; je prepričan, da lahko zgolj pravična politična rešitev kurdskega vprašanja prinese trajno stabilnost in blaginjo regiji in vsej Turčiji, zato obe strani poziva, naj se vrneta k pogajalski mizi;

14.

izraža resno zaskrbljenost glede delovanja pravnega sistema v Turčiji po odločitvi istanbulskega kazenskega sodišča, da morata pridržana novinarja Mehmet Altan in Şahin Alpay ostati v priporu kljub zahtevi ustavnega sodišča, da se jih izpusti, ker so jim bile v priporu kršene pravice; ugotavlja, da gre pri tem za nadaljnje spodkopavanje pravne države; močno obžaluje nedavno ponovno pridržanje predsednika organizacije Amnesty International za Turčijo, Tanerja Kılıça, kjer gre po splošnem mnenju za izkrivljanje pravice, in poziva, naj se obtožbe proti njemu in njegovim soobtožencem (istanbulska deseterica) zavržejo, saj zoper nje še ni bil predložen noben konkretni dokaz;

15.

ponavlja svoje stališče iz novembra 2017, v katerem je pozval k pogojevanju sredstev, namenjenih turškim organom v okviru instrumenta za predpristopno pomoč, z izboljšanjem položaja na področju človekovih pravic, demokracije in pravne države, ter da se ta sredstva, kjer je to mogoče, preusmerijo k civilnodružbenim organizacijam; ponovno poziva Komisijo, naj pri pregledu sredstev iz instrumenta za predpristopno pomoč upošteva razvoj dogodkov v Turčiji, predstavi pa naj tudi konkretne predloge za povečanje podpore turški civilni družbi;

16.

poziva visoko predstavnico, Evropsko službo za zunanje delovanje, Komisijo in države članice, naj s svojimi turškimi sogovorniki nadaljujejo razpravo o položaju zagovornikov človekovih pravic, političnih aktivistov, odvetnikov, novinarjev in akademikov v priporu, ter zagotovijo diplomatsko in politično podporo zanje, vključno z opazovanjem sojenj in spremljanjem zadev;

17.

poziva, naj se ta resolucija prevede v turščino;

18.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter predsedniku, vladi in parlamentu Turčije.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0423.

(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0306.

21.12.2018

Uradni list Evropske unije

C 463/61

P8_TA(2018)0041

Razmere v Venezueli

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o razmerah v Venezueli (2018/2559(RSP))

(2018/C 463/10)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

—	ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, katerega podpisnica je Venezuela,

—	ob upoštevanju venezuelske ustave,

—

ob upoštevanju svojih številnih resolucij o Venezueli, zlasti z dne 27. februarja 2014 o razmerah v Venezueli (1), z dne 18. decembra 2014 o preganjanju demokratične opozicije v Venezueli (2), z dne 12. marca 2015 o razmerah v Venezueli (3), z dne 8. junija 2016 o razmerah v Venezueli (4), z dne 27. aprila 2017 o razmerah v Venezueli (5) in z dne 13. septembra 2017 o političnih odnosih EU z Latinsko Ameriko (6),

—	ob upoštevanju izjave predsednikov Odbora za zunanje zadeve, delegacije Mercosurja in Evro-latinskoameriške parlamentarne skupščine (EuroLat) z dne 12. julija 2017 o trenutnih razmerah v Venezueli,

—	ob upoštevanju medameriške demokratične listine, sprejete 11. septembra 2001,

—	ob upoštevanju izjave visokega komisarja OZN za človekove pravice Zejda Rada Al Huseina z dne 31. marca 2017 o sodbi venezuelskega vrhovnega sodišča, s katero je prevzelo zakonodajne pristojnosti narodne skupščine,

—	ob upoštevanju izjave Sveta OZN za človekove pravice z dne 2. februarja 2018, v kateri obsoja pridržanje Enriqueja Aristeguite,

—

ob upoštevanju opozoril iz poročil Organizacije ameriških držav o Venezueli z dne 30. maja 2016 in 14. marca 2017 in ob upoštevanju pozivov generalnega sekretarja Organizacije ameriških držav k nujnemu sklicu njenega stalnega sveta v skladu s členom 20 medameriške demokratične listine za razpravo o venezuelski politični krizi,

—	ob upoštevanju pisma podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 27. marca 2017 o hudi in čedalje globlji politični, gospodarski in humanitarni krizi v Venezueli,

—	ob upoštevanju izjave Organizacije ameriških držav z dne 13. marca 2017, v kateri je 14 držav članic podpisnic zahtevalo, naj Venezuela med drugim hitro organizira volitve, izpusti politične zapornike in prizna delitev oblasti v skladu z ustavo,

—	ob upoštevanju resolucije stalnega sveta Organizacije ameriških držav z dne 3. aprila 2017 o nedavnih dogodkih v Venezueli,

—	ob upoštevanju izjav skupine iz Lime z dne 23. januarja 2018 o odločitvi nacionalne ustavodajne skupščine, da razpiše predsedniške volitve,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 13. novembra 2017 in 22. januarja 2018 o Venezueli, in sicer da se uvedejo embargo na orožje in sankcije,

—	ob upoštevanju izjave podpredsednice/visoke predstavnice v imenu EU o pridružitvi nekaterih tretjih držav omejevalnim ukrepom glede na razmere v Venezueli z dne 7. decembra 2017,

—	ob upoštevanju izjave podpredsednice/visoke predstavnice v imenu EU z dne 26. januarja 2018 o najnovejših dogodkih v Venezueli, v kateri obsoja odločitev venezuelskih oblasti, da izženejo španskega veleposlanika v Caracasu,

—	ob upoštevanju svoje odločitve, da nagrado Saharova za leto 2017 podeli demokratični opoziciji v Venezueli,

—	ob upoštevanju člena 123(2) in (4) Poslovnika,

ker je nelegitimna narodna ustavodajna skupščina, ki mednarodno ni priznana in katere ne priznava niti EU, pozvala, naj se predsedniške volitve izvedejo pred koncem aprila 2018; ker je v skladu z venezuelsko ustavo za razpis volitev pristojen državni volilni svet; ker je bil nedavno večkrat kršen člen 298 venezuelske ustave, ki jasno določa, da se pravo, ki ureja volilne postopke, nikakor ne sme spreminjati v obdobju med datumom volitev in datumom šest mesecev neposredno pred tem;

ker je bila odločitev sprejeta zunaj nacionalnega dialoga, ki poteka že od decembra 2017, in ne glede na morebiten napredek, dosežen na srečanju med venezuelsko vlado in opozicijo v Santo Domingu; ker sta bila datum in postopek priprave volitev glavni temi pogovorov v Santo Domingu; ker je tak razpis volitev v nasprotju z demokratičnimi načeli in dobro vero, kar zadeva dialog med vlado in opozicijo;

ker je 25. januarja 2018 vrhovno sodišče sklenilo, da bo opozicijsko koalicijo Mesa de la Unidad Democrática (MUD) izločilo iz predsedniških volitev; ker je 4. februarja 2018 državni volilni svet izključil stranko Primero Justicia iz volilnega postopka; ker je voditeljem, kot sta Leopoldo López and Henrique Capriles, prepovedano kandidirati na volitvah; ker se s temi odločitvami hudo krši načelo poštenih volitev, saj se kandidatom opozicije prepoveduje, da svobodno in enakopravno kandidirajo na volitvah;

D.	ker je Parlament koaliciji MUD leta 2017 podelil nagrado Saharova za svobodo misli;

E.	ker sta zaradi neustavnega poziva k predčasnim volitvam Mehika in Čile prekinila sodelovanje v postopku nacionalnih političnih pogajanj med venezuelsko vlado in delom opozicije;

F.	ker je 13. novembra 2017 Svet EU sklenil uvesti embargo na izvoz orožja v Venezuelo in prepoved za sorodni material, ki bi ga bilo mogoče uporabiti za notranjo represijo;

G.	ker je 22. januarja 2018 Svet EU soglasno sklenil, da bo zaradi nespoštovanja demokratičnih načel, pravne države in demokracije sedmim venezuelskim posameznikom, ki zasedajo uradne položaje, naložil sankcije v obliki restriktivnih ukrepov, kot so prepoved potovanja in zamrznitev premoženja;

ker je Venezuela po sprejetju sankcij EU sprejela povračilni ukrep in izgnala španskega veleposlanika v Caracasu, ga razglasila za „persona non grata“ ter Španijo obtožila, da se vmešava v njene notranje zadeve; ker je EU odločno obsodila to potezo, hkrati pa izrazila popolno solidarnost s Španij, saj se odločitve EU na področju zunanje politike, vključno z nalaganjem sankcij, sprejemajo soglasno;

ker so razmere na področju človekovih pravic, demokracije in pravne države v Venezueli vse slabše; ker se Venezuela spopada s politično, družbeno, gospodarsko in humanitarno krizo brez primere, zaradi katere umira veliko ljudi; ker sta organizacija svobodnih in poštenih volitev z vsemi ustreznimi jamstvi in zadostni čas za pripravo bistvena za začetek reševanja številnih težav, s katerimi se država spoprijema; ker je iz države pobegnilo skoraj 2 milijona Venezuelcev; ker so države gostiteljice pod vse večjim pritiskom za zagotavljanje pomoči in storitev novim priseljencem;

J.	ker je bil uporniški pripadnik policije Oscar Pérez zunajsodno ubit, poleg njega pa še šest drugih oseb, čeprav so se pred tem že sami predali;

K.	ker je 2. februarja 2018 ponoči obveščevalna služba ugrabila Enriqueja Aristeguieta Gramcka na njegovem domu, ne da bi posredovala kakršne koli informacije o tem, kje je, naslednji dan pa ga je izpustila;

ker je v Venezueli vse več ljudi, tudi otrok, podhranjenih zaradi omejenega dostopa do kakovostnih zdravstvenih storitev, zdravil in hrane; ker venezuelska vlada žal vztraja pri zanikanju tega problema ter zavrača in otežuje razdelitev mednarodne človekoljubne pomoči; ker si Venezuelci prizadevajo, da bi zaradi hudega pomanjkanja doma kupovali živila in osnovne potrebščine na Karibskih otokih;

obžaluje enostransko odločitev nelegitimne narodne ustavodajne skupščine, ki ni mednarodno priznana niti je ne priznava EU, da razpiše predčasne predsedniške volitve pred koncem aprila 2018; globoko obžaluje nedavno sodbo venezuelskega vrhovnega sodišča, ki predstavnikom koalicije MUD prepoveduje, da bi nastopili na prihodnjih volitvah; poudarja, da številni morebitni kandidati ne bodo mogli sodelovati na volitvah, ker so v izgnanstvu, imajo upravno prepoved oziroma so zaprti ali v hišnem priporu; poudarja, da politične strank ne bi smele imeti nobenih ovir za sodelovanje niti izpolnjevati nobenih pogojev in poziva venezuelske oblasti, naj strankam popolnoma povrnejo upravičenost do sodelovanja;

poudarja, da bodo EU in njene institucije, vključno z Evropskim parlamentom, priznale samo volitve, ki bodo temeljile na izvedljivem volilnem koledarju, bodo dogovorjene v okviru nacionalnega dialoga z vsemi ustreznimi subjekti in političnimi strankami, bodo spoštovale enake, poštene in pregledne pogoje za udeležbo, vključno z odpravo prepovedi kandidiranja za predstavnike opozicije, brez političnih zapornikov in ob zagotovilu, da bo državni volilni svet uravnoteženo sestavljen in nepristranski, ter ob ustreznih jamstvih, vključno z neodvisnim mednarodnim opazovanjem; opozarja, da je pripravljen napotiti misijo za opazovanje volitev, če bodo izpolnjeni vsi potrebni pogoji;

ostro obsoja odločitev venezuelskih oblasti, da izženejo španskega veleposlanika v Caracasu in ga razglasijo za „persona non grata“, ter vztraja, naj venezuelske oblasti nemudoma obnovijo normalne diplomatske odnose s Španijo; želi spomniti, da se vse odločitve EU na področju zunanje politike, tudi glede uvedbe sankcij, sprejemajo soglasno; v zvezi s tem poziva k solidarnosti s Španijo;

meni, da je sklep Sveta EU o uvedbi embarga na orožje in naložitvi sankcij sedmim venezuelskim uradnikom ustrezen odziv na hude kršitve človekovih pravic in demokracije, vendar poziva k razširitvi teh sankcij še na osebe, ki so glavni krivci za zaostritev politične, družbene, gospodarske in humanitarne krize, in sicer predsednika, podpredsednika, obrambnega ministra, člane vrhovnega vojaškega poveljstva in člane ožjega kroga sodelavcev, vključno z družinskimi člani; predlaga, naj se v primeru nadaljnjega slabšanja stanja na področju človekovih pravic preučijo dodatni diplomatski in gospodarski ukrepi, vključno z ukrepi v zvezi z državnim naftnim podjetjem Petróleos de Venezuela, S.A.;

najodločnejše obsoja stalne kršitve demokratičnega reda v Venezueli; ponovno izraža popolno podporo narodni skupščini kot edinemu zakonito sestavljenemu in priznanemu parlamentu v Venezueli ter poziva venezuelsko vlado, naj v celoti obnovi njene ustavne pristojnosti; zavrača vse odločitve, ki jih sprejme narodna ustavodajna skupščina, saj kršijo vse demokratične standarde in pravila; podpira politično rešitev z vsemi ustreznimi subjekti in političnimi strankami; želi spomniti, da je delitev in medsebojno nevmešavanje vej oblasti bistveno načelo demokratičnih držav, ki temeljijo na pravni državi;

poziva tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča, naj v skladu z Rimskim statutom začne preiskavo kršitev človekovih pravic, ki jih je zagrešil venezuelski režim, in poziva EU, naj v zvezi s tem prevzame dejavno vlogo;

ponavlja svoje prejšnje pozive k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh političnih zapornikov, spoštovanju demokratično izvoljenih organov in spoštovanju človekovih pravic;

izraža solidarnost in popolno podporo venezuelskemu narodu, ki ga je prizadela huda humanitarna kriza; poziva k sprejetju takojšnjega dogovora o načrtu dostopa do države zaradi humanitarne krize in poziva venezuelske oblasti, naj brez odlašanja omogočijo neovirano humanitarno pomoč ter dovolijo vstop mednarodnim organizacijam, ki želijo pomagati ljudem; poziva k hitri uvedbi mehanizma kratkoročnega odziva za boj proti podhranjenosti med najranljivejšimi skupinami, kot so otroci; poziva EU, naj pomaga sosednjim državam, zlasti Kolumbiji, pri reševanju položaja venezuelskih beguncev; poziva venezuelske oblasti, naj Venezuelcem v tujini, ki imajo pravico do prejemkov socialne varnosti, omogočijo dostop do pokojnin;

ponavlja zahtevo, da Venezuelo čim prej obišče delegacija Evropskega parlamenta, ki bi čim prej vzpostavila dialog z vsemi sprtimi stranmi;

10.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladi in narodni skupščini Bolivarske republike Venezuele, Evro-latinskoameriški parlamentarni skupščini ter generalnemu sekretarju Organizacije ameriških držav.

(1) UL C 285, 29.8.2017, str. 145.

(2) UL C 294, 12.8.2016, str. 21.

(3) UL C 316, 30.8.2016, str. 190.

(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0269.

(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0200.

(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0345.

21.12.2018

Uradni list Evropske unije

C 463/83

P8_TA(2018)0029

Sestava Evropskega parlamenta

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. februarja 2018 o sestavi Evropskega parlamenta (2017/2054(INL) – 2017/0900(NLE))

(2018/C 463/20)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju člena 14(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—	ob upoštevanju člena 10 PEU (1),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2013 o sestavi Evropskega parlamenta glede na volitve leta 2014 (2),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. novembra 2015 o reformi volilne zakonodaje Evropske unije in priloženega predloga sklepa Sveta o sprejetju določb, ki spreminjajo Akt o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami (3),

—	ob upoštevanju Sklepa Evropskega sveta 2013/312/EU z dne 28. junija 2013 o sestavi Evropskega parlamenta (4),

—	ob upoštevanju Velikonočnega sporazuma z dne 10. aprila 1998,

—	ob upoštevanju členov 45, 52 in 84 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve (A8-0007/2018),

ker mora sestava Evropskega parlamenta izpolnjevati merila iz prvega pododstavka člena 14(2) PEU, in sicer da število predstavnikov državljanov Unije ne preseže števila sedemsto petdeset poleg predsednika, da je zastopanost proporcionalno upadajoča, z najnižjim pragom šestih poslancev na državo članico, in da se nobeni državi članici ne dodeli več kot šestindevetdeset sedežev;

B.	ker člen 14(2) PEU določa, da je Evropski parlament sestavljen iz predstavnikov državljanov Unije;

C.	ker PEU in Pogodba o delovanju Evropske unije poudarjata pomen enakosti in enakega obravnavanja državljanov s strani Evropskih institucij; ker je nujno treba izboljšati enakopravnost zastopanja, da bi povečali legitimnost Evropskega parlamenta kot zakonodajnega organa, ki zastopa državljane Unije;

D.	ker je Evropski parlament preučil številne predloge za stalni sistem razdelitve sedežev na podlagi matematičnih formul, ki jih je naročil in ki so mu bile predložene;

ker je vlada Združenega kraljestva 29. marca 2017 v skladu s členom 50(2) PEU Evropski svet uradno obvestila o svoji nameri, da izstopi iz Evropske unije, in ker se dveletni časovni okvir za pogajanja o sporazumu o izstopu in sklenitev sporazuma zaključi 29. marca 2019, razen če Evropski svet v dogovoru z Združenim kraljestvom soglasno sklene, da bo to obdobje podaljšal;

F.	ker razen v primeru, da se sedanje pravne razmere spremenijo, Združeno kraljestvo v času prihodnjih evropskih volitev leta 2019 ne bo več članica Evropske unije;

ker je nedavno več držav članic podprlo oblikovanje enotnega volilnega okrožja za evropske volitve leta 2019; ker je predpogoj za vzpostavitev enotnega volilnega okrožja sprememba Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami, ki bi jo bilo treba sprejeti vsaj eno leto pred evropskimi volitvami, kot to določa Kodeks dobre volilne prakse Beneške komisije;

ker je Evropski parlament v svojem predlogu sklepa Sveta z dne 11. novembra 2015 o sprejetju določb, ki spreminjajo Akt o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami, zahteval uvedbo obveznega praga za volilna okrožja in države članice z enim volilnim okrožjem, v katerih se uporabi sistem list in ki zajemajo več kot določeno število sedežev; meni, da je treba pri novi razdelitvi sedežev upoštevati ta prag;

ugotavlja, da sedanja razdelitev sedežev v Evropskem parlamentu, kakor je bila določena s Sklepom Evropskega sveta 2013/312/EU, velja le za zakonodajno obdobje 2014-2019; zato poudarja, da je treba sprejeti nov sklep o sestavi Evropskega parlamenta za zakonodajno obdobje 2019-2024;

priznava dejstvo, da sedanja razdelitev sedežev v številnih primerih ne spoštuje načela upadajoče proporcionalnosti, zato jo je treba popraviti za sestavo Evropskega parlamenta po evropskih volitvah leta 2019;

priznava, da številne države članice menijo, da je treba pri odločanju o razdelitvi sedežev v Evropskem parlamentu upoštevati volilni sistem v Svetu;

poudarja, da je kljub temu, da matematične formule ponujajo različne možnosti za stalni sistem razdelitve sedežev v prihodnosti, politično nevzdržno, da bi Parlament v tej fazi predlagal stalni sistem;

priznava, da razen v primeru, da se sedanje pravne razmere spremenijo, Združeno kraljestvo v času prihodnjih evropskih volitev leta 2019 ne bo več država članica;

predlaga, da bi od prihodnjih volitev leta 2019 dalje veljala nova razdelitev sedežev v Parlamentu, ki bi spoštovala merila iz člena 14 PEU; v primeru, da bi se zgoraj omenjene pravne razmere v zvezi z izstopom Združenega kraljestva iz Evropske unije spremenile, meni, da bi se morala uporabiti razdelitev sedežev, ki je bila uporabljena za zakonodajno obdobje 2014-2019, vse dokler izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije ne začne pravno učinkovati;

poudarja, da bodo sedeži, ki se bodo sprostili po izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije, olajšali sprejetje novega sistema razdelitve v Parlamentu, s katerim se bo uveljavilo načelo upadajoče proporcionalnosti; poudarja, da bi predlagana nova razdelitev omogočila, da se velikost Parlamenta zmanjša; ugotavlja, da bi uporaba le dela sedežev, ki jih bo sprostilo Združeno kraljestvo, omogočila, da nobena država članica ne bi izgubila sedeža;

poudarja, da bi z zmanjšanjem velikosti Parlamenta ostalo določeno število sedežev za morebitne prihodnje širitve Evropske unije;

ponovno opozarja, da imajo v skladu z Velikonočnim sporazumom prebivalci Severne Irske neodtujljivo pravico do bodisi britanskega ali irskega državljanstva ali do obojega ter na podlagi irskega državljanstva tudi pravico do državljanstva Unije;

10.

ponovno opozarja, da upadajoča proporcionalnost, kot jo opredeljujejo pogodbe, temelji na številu sedežev na državo članico in ne na nacionalnosti kandidatov;

11.

poziva Svet, naj čim prej spremeni Akt o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami;

12.

poudarja, da bo reforma Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami, ki jo predlaga Evropski parlament, okrepila evropski značaj volitev in prinesla pozitivno sporočilo za prihodnost evropskega projekta;

13.

meni, da predlagana razdelitev, ki temelji na načelih iz Pogodb, ustvarja trdne temelje za prihodnjo metodo dodelitve sedežev, ki bo upoštevala merila iz člena 14 PEU, zlasti načelo upadajoče proporcionalnosti, in bo poštena, pregledna, objektivna, v skladu z najsodobnejšimi demografskimi premiki in razumljiva za evropske državljane;

14.

na podlagi svoje pravice do pobude v skladu s členom 14(2) PEU posreduje Evropskemu svetu priloženi predlog sklepa Evropskega sveta o sestavi Evropskega parlamenta; poudarja, kako nujno je sprejetje navedenega sklepa, ki ga mora Evropski parlament odobriti, da bodo lahko države članice pravočasno uveljavile potrebne nacionalne določbe za izvedbo evropskih volitev za zakonodajno obdobje 2019-2024;

15.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priloženi predlog sklepa Evropskega sveta, skupaj z navedenim poročilom Odbora za ustavne zadeve, posreduje Evropskemu svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) Člen določa, da so „državljani na ravni Unije neposredno zastopani v Evropskem parlamentu“.

(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0082.

(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0395.

(4) UL L 181, 29.6.2013, str. 57.

PRILOGA K RESOLUCIJI EVROPSKEGA PARLAMENTA

Predlog

SKLEPA EVROPSKEGA SVETA

o sestavi Evropskega parlamenta

EVROPSKI SVET JE –

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji in zlasti člena 14(2) Pogodbe,

ob upoštevanju pobude Evropskega parlamenta,

ob upoštevanju odobritve Evropskega parlamenta,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Prvi pododstavek člena 14(2) Pogodbe o Evropski uniji določa merila za sestavo Evropskega parlamenta, in sicer da število predstavnikov državljanov Unije ne preseže števila sedemsto petdeset poleg predsednika, da je zastopanost proporcionalno upadajoča, z najnižjim pragom šestih članov na državo članico, in da se nobeni državi članici ne dodeli več kot šestindevetdeset sedežev.

(2)

Člen 10 Pogodbe o Evropski uniji med drugim določa, da delovanje Unije temelji na predstavniški demokraciji, kjer so državljani na ravni Unije neposredno zastopani v Evropskem parlamentu, države članice pa v Svetu predstavljajo njihove vlade, ki so demokratično odgovorne bodisi svojemu nacionalnemu parlamentu bodisi svojim državljanom. Člen 14(2) Pogodbe o Evropski uniji o sestavi Evropskega parlamenta se zato uporablja v okviru širših institucionalnih ureditev, določenih v Pogodbah, ki vključujejo tudi določbe o sprejemanju odločitev v Svetu.

SPREJEL NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

Ob uporabi določb iz člena 14(2) Pogodbe o Evropski uniji se upoštevajo naslednja načela:

—	pri razdelitvi sedežev v Evropskem parlamentu se v celoti uporablja s Pogodbo o Evropski uniji določeni najnižji in najvišji prag za države članice, s čimer se v največji možni meri odraža velikost posameznega prebivalstva,

—

upadajoča proporcionalnost se opredeli tako: razmerje med prebivalstvom in številom sedežev vsake države članice se pred zaokroženjem na cela števila prilagaja njenemu prebivalstvu, tako da vsak poslanec Evropskega parlamenta iz države članice z več prebivalci predstavlja več državljanov kot poslanec države članice z manj prebivalci in, obratno, kolikor več prebivalcev ima država članica, večja je njena pravica do večjega števila sedežev,

—	razdelitev sedežev odraža demografski razvoj v državah članicah.

Člen 2

Skupno število prebivalcev držav članic izračuna Komisija (Eurostat) na podlagi najsodobnejših podatkov, ki jih posredujejo države članice, v skladu z metodo iz Uredbe (EU) št. 1260/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (1).

Člen 3

1. Za zakonodajno obdobje 2019-2024 se število predstavnikov v Evropskem parlamentu, izvoljenih v vsaki državi članici, določi, kakor sledi:

Belgija	21
Bolgarija	17
Češka	21
Danska	14
Nemčija	96
Estonija	7
Irska	13
Grčija	21
Španija	59
Francija	79
Hrvaška	12
Italija	76
Ciper	6
Latvija	8
Litva	11
Luksemburg	6
Madžarska	21
Malta	6
Nizozemska	29
Avstrija	19
Poljska	52
Portugalska	21
Romunija	33
Slovenija	8
Slovaška	14
Finska	14
Švedska	21

2. Vendar v primeru, da bi bilo Združeno kraljestvo na začetku zakonodajnega obdobja 2019-2024 še vedno država članica Evropske unije, ostane število predstavnikov iz posameznih držav članic v Evropskem parlamentu, ki prevzamejo funkcijo, tisto iz člena 3 Sklepa Evropskega Sveta 2013/312/EU (2), vse dokler izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije ne začne pravno učinkovati.

Ko izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije začne pravno učinkovati, je število predstavnikov v Evropskem parlamentu, izvoljenih v vsaki državi članici, tisto iz odstavka 1 tega člena.

Istočasno prevzamejo svoj sedež v Evropskem parlamentu vsi predstavniki, ki zapolnijo dodatne sedeže, ki izhajajo iz razlike med številom sedežev, dodeljenih v prvem in drugem pododstavku tega odstavka.

Člen 4

Evropski parlament Evropskemu svetu dovolj zgodaj pred začetkom zakonodajnega obdobja 2024-2029 v skladu s členom 14(2) Pogodbe o Evropski uniji poda predlog za posodobljeno razdelitev sedežev.

Člen 5

Ta sklep začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

V …,

Za Evropski svet

Predsednik

(1) Uredba (EU) št. 1260/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o evropski demografski statistiki (UL L 330, 10.12.2013, str. 39).

(2) Sklep Evropskega sveta 2013/312/EU z dne 28. junija 2013 o sestavi Evropskega parlamenta (UL L 181, 29.6.2013, str. 57).

21.12.2018

Uradni list Evropske unije

C 463/89

P8_TA(2018)0030

Revizija Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo

Sklep Evropskega parlamenta z dne 7. februarja 2018 o reviziji Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo (2017/2233(ACI))

(2018/C 463/21)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju sklepa konference predsednikov dne 5. oktobra 2017,

—	ob upoštevanju izmenjave pisem med predsednikom Parlamenta in predsednikom Komisije, zlasti pisma slednjega z dne 2. oktobra 2017, v katerem se strinja s pripravljenimi predlogi, ki jih je predsednik Parlamenta predložil 7. septembra 2017,

—	ob upoštevanju Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo (1) in osnutka njegovih sprememb,

—	ob upoštevanju člena 10(1) in (4) ter člena 17(3) in (7) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter člena 245 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—	ob upoštevanju člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—	ob upoštevanju člena 295 PDEU,

—	ob upoštevanju delovnega programa Komisije za leto 2017 (2),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. novembra 2015 o reformi volilne zakonodaje Evropske unije (3),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. decembra 2016 o izjavah o interesih komisarjev – smernice (4),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o izboljšanju delovanja Evropske unije z izkoriščanjem potenciala Lizbonske pogodbe (5),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2017 o preglednosti, odgovornosti in integriteti v institucijah EU (6),

—	ob upoštevanju osnutka sklepa Komisije z dne 12. septembra 2017 o kodeksu ravnanja za člane Evropske komisije, zlasti člena 10 sodelovanju v evropski politiki v času mandata,

—	ob upoštevanju posodobljene študije Generalnega direktorata za notranjo politiko z naslovom „The Code of conduct for Commissioners – Improving effectiveness and efficiency“ (Kodeks ravnanja komisarjev – izboljšanje uspešnosti in učinkovitosti),

—	ob upoštevanju člena 140(1) Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve (A8-0006/2018),

A.	ker člen 10(1) PEU določa, da delovanje Unije temelji na predstavniški demokraciji, in ker ima Komisija kot izvršilna veja Unije odločilno vlogo pri delovanju Unije;

B.	ker člen 10(3) in člen 11 PEU podeljuje državljanom Unije pravico do sodelovanja v demokratičnem življenju Unije;

ker člen 17(3) PEU določa, da je Komisija je pri izvrševanju svojih obveznosti popolnoma neodvisna, da so člani Komisije izbrani na podlagi svoje splošne usposobljenosti in zavzetosti za Evropo, med osebami, katerih neodvisnost je nedvomna, in ne smejo zahtevati niti sprejemati navodil od posameznih vlad, institucij, organov, uradov ali agencij;

D.	ker je namen osnutka sprememb izvajanje demokratičnih načel pri izvolitvi predsednika Komisije, v skladu s členom 17(7) PEU;

E.	ker osnutek sprememb omogoča, da člani Komisije kandidirajo na evropskih volitvah, ne da bi morali odstopiti;

F.	ker je v državah članicah običajna praksa, da člani vlade kandidirajo na nacionalnih zakonodajnih volitvah, ne da bi jim bilo treba odstopiti;

G.	ker osnutek sprememb tudi omogoča, da evropske politične stranke člane Komisije imenujejo kot vodilne kandidate („Spitzenkandidaten“) za položaj predsednika Komisije;

H.	ker je Parlament v svojem predlogu za revizijo Akta o volitvah članov Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami (7) že podprl postopek vodilnih kandidatov, kot je izrecno določen v Pogodbi;

I.	ker v skladu s členom 10(4) PEU politične stranke na evropski ravni prispevajo k oblikovanju evropske politične zavesti in ker so s členoma 10(3) in 11(1) PEU v to zajeti tudi državljani in predstavniška združenja;

J.	ker osnutek sprememb omogoča tudi potrebne zaščitne ukrepe za varovanje preglednosti, nepristranskosti, zaupnosti in kolegialnosti, ki se vse še naprej uporabljajo za kampanje članov komisije;

ker osnutek sprememb predsednika Komisije zavezuje, da Parlament obvesti o ukrepih, sprejetih za zagotovitev spoštovanja načel neodvisnosti, poštenosti in diskretnosti iz člena 245 PDEU in Kodeksa ravnanja za člane Evropske komisije, ko komisarji kandidirajo v volilnih kampanjah na evropskih volitvah;

L.	ker osnutek sprememb določa, da člani Komisije ne smejo uporabljati človeških ali materialnih virov Komisije za dejavnosti, povezane z volilno kampanjo;

opozarja, da bo predsednika Komisije izvolil Evropski parlament na predlog Evropskega sveta in po ustreznih posvetovanjih, pri čemer se bodo upoštevali izidi evropskih volitev, in da bodo evropske politične stranke tako kot leta 2014 izbrale vodilne kandidate („Spitzenkandidaten“), da bi evropskim državljanom dali možnost izbire predsednika Komisije na evropskih volitvah;

opozarja, da postopek z vodilnimi kandidati odraža medinstitucionalno ravnovesje med Parlamentom in Evropskim svetom, kot je določeno v Pogodbah; poleg tega poudarja, da je ta nadaljnji korak h krepitvi parlamentarne razsežnosti Unije načelo, ki ga ni mogoče spremeniti;

poudarja, da Evropski svet tvega, če ne bo upošteval postopka z vodilnimi kandidati, da bi Parlamentu predlagal v odobritev kandidata za predsednika Komisije, ki ne bi imel dovolj velike parlamentarne podpore;

opozarja, da je Evropski parlament pripravljen zavrniti vsakega kandidata v postopku imenovanja predsednika Komisije, ki v obdobju pred evropskimi volitvami ni bil imenovan za vodilnega kandidata;

meni, da postopek z vodilnimi kandidati tudi prispeva k preglednosti, ker so kandidati za predsednika Komisije znani že pred evropskimi volitvami, namesto po njih, kot je bilo doslej;

poudarja, da postopek z vodilnimi kandidati spodbuja politično ozaveščenost evropskih državljanov pred evropskimi volitvami in krepi politično legitimnost tako Parlamenta kot Komisije z bolj neposredno povezavo med volitvami v oba organa in izbiro volivcev; zato priznava pomembno dodano vrednost načela vodilnih kandidatov pri cilju krepitve politične narave Komisije;

meni, da bi politično legitimnost Komisije še dodatno okrepili, če bo več izvoljenih poslancev Evropskega parlamenta imenovanih za člane Komisije;

opozarja, da so v času pred evropskimi volitvami leta 2014 vse glavne evropske politične stranke sprejele postopek z vodilnimi kandidati in navedle svojega kandidata za predsednika Komisije in da so med kandidati potekale javne razprave, ki so udejanile ustavno in politično prakso, ki odraža medinstitucionalno ravnovesje, določeno v Pogodbah;

meni, da se je postopek z vodilnimi kandidati leta 2014 izkazal za uspešnega in poudarja, da bodo evropske volitve leta 2019 priložnost za utrditev uporabe te prakse;

10.

spodbuja evropske politične stranke, naj imenujejo svoje vodilne kandidate po odprtem, preglednem in demokratičnem postopku;

11.

meni, da je osnutek sprememb v skladu s členoma 10(1) in 17(7) PEU in ga pozdravlja kot napredek k utrjevanju postopka demokratičnih volitev predsednika Komisije;

12.

je seznanjen s tem, da je za člane Evropske komisije začel veljati revidirani kodeks ravnanja, katerega namen je razjasniti obveznosti, ki veljajo za člane Komisije med službenim časom in zunaj njega; želi spomniti na stališča, ki jih je že izrazil Evropski parlament, kar zadeva, med drugim, obdobje mirovanja, ki se uporablja za nekdanje člane Komisije po prenehanju mandata, preglednost, imenovanje neodvisnega odbora za etiko in sodelovanje v evropskih volilnih kampanjah;

13.

meni, da bi bilo treba v Kodeksu ravnanja za člane Komisije določiti visoke standarde preglednosti, nepristranskosti in zaščitne ukrepe, da bi se izognili morebitnemu navzkrižju interesov članov Komisije med kampanjo;

14.

še posebej opozarja na svojo zahtevo po uporabi triletnega obdobja mirovanja za nekdanje člane Komisije po prenehanju mandata;

15.

odobri spremembe Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo, ki so priložene temu sklepu;

16.

naroči svojemu predsedniku, naj podpiše te spremembe skupaj s predsednikom Komisije ter poskrbi za njihovo objavo v Uradnem listu Evropske unije;

17.

naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep in njegovo prilogo posreduje Komisiji ter v vednost Svetu in parlamentom držav članic.

(1) UL L 304, 20.11.2010, str. 47.

(2) Sporočilo Komisije z dne 25. oktobra 2016 z naslovom „Delovni program Komisije za leto 2017 – Za Evropo, ki varuje, opolnomoča in ščiti“ (COM(2016)0710).

(3) UL C 366, 27.10.2017, str. 7.

(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0477.

(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0049.

(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0358.

(7) Akt o volitvah predstavnikov Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami, priložen Sklepu Sveta 76/787/ESPJ, EGS, Euratom (UL L 278, 8.10.1976, str. 1.), kakor je bil spremenjen s Sklepom Sveta 93/81/Euratom, ESPJ, EGS (UL L 33, 9.2.1993, str. 15) in Sklepom Sveta 2002/772/ES, Euratom (UL L 283, 21.10.2002, str. 1).

PRILOGA

Sporazum med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo o spremembi točke 4 Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo

(Besedilo Priloge na tem mestu ni navedeno, saj je enako sporazumu, kot je objavljen v UL L 45 z dne 17. februarja 2018, str. 46.)

		ISSN 1977-1045
Uradni list Evropske unije		C 463

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Letnik 61 21. december 2018

	II Sporočila
	SPOROČILA INSTITUCIJ, ORGANOV, URADOV IN AGENCIJ EVROPSKE UNIJE
	Evropski parlament
	Torek, 6. februar 2018
2018/C 463/14	Sklep Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2018 o zahtevi za odvzem imunitete Steevu Brioisu (2017/2221(IMM))	70

	III Pripravljalni akti
	EVROPSKI PARLAMENT
	Torek, 6. februar 2018
2018/C 463/15	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2018 o osnutku sklepa Sveta o podaljšanju veljavnosti Sporazuma o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju med Evropsko skupnostjo in Federativno republiko Brazilijo (11040/2017 – C8-0320/2017 – 2017/0139(NLE))	72
2018/C 463/16	Sklep Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2018 o ustanovitvi posebnega odbora o postopku Unije za registracijo pesticidov, njegove pristojnosti, številčna sestava in mandat (2018/2534(RSO))	73
2018/C 463/17	P8_TA(2018)0023 Geografsko blokiranje in druge oblike diskriminacije na podlagi državljanstva, prebivališča ali sedeža strank ***I Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o preprečevanju geografskega blokiranja in drugih oblik diskriminacije na podlagi državljanstva, prebivališča ali sedeža strank na notranjem trgu ter o spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES (COM(2016)0289 – C8-0192/2016 – 2016/0152(COD)) P8_TC1-COD(2016)0152 Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 6. februarja 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2018/… Evropskega parlamenta in Sveta o naslovitvi neupravičenega geografskega blokiranja in drugih oblik diskriminacije na podlagi državljanstva, kraja prebivališča ali kraja sedeža strank na notranjem trgu ter o spremembi uredb (ES) št. 2006/2004 in (EU) 2017/2394 ter Direktive 2009/22/ES	76
2018/C 463/18	P8_TA(2018)0024 Stroškovno učinkovito zmanjšanje emisij in nizkoogljične naložbe ***I Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2018 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/87/ES za krepitev stroškovno učinkovitega zmanjšanja emisij in nizkoogljičnih naložb (COM(2015)0337 – C8-0190/2015 – 2015/0148(COD)) P8_TC1-COD(2015)0148 Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 6. februarja 2018 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2018/… Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/87/ES za krepitev stroškovno učinkovitega zmanjšanja emisij in nizkoogljičnih naložb ter Sklepa (EU) 2015/1814	79
	Sreda, 7. februar 2018
2018/C 463/19	Sklep Evropskega parlamenta, da ne nasprotuje delegirani uredbi Komisije z dne 20. decembra 2017 o spremembi Delegirane uredbe (EU) 2017/2358 in Delegirane uredbe (EU) 2017/2359 v zvezi z njunima datumoma začetka uporabe (C(2017)08681 – 2017/3032(DEA))	82
2018/C 463/20	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. februarja 2018 o sestavi Evropskega parlamenta (2017/2054(INL) – 2017/0900(NLE))	83
2018/C 463/21	Sklep Evropskega parlamenta z dne 7. februarja 2018 o reviziji Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo (2017/2233(ACI))	89
2018/C 463/22	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. februarja 2018 o osnutku izvedbenega sklepa Sveta o začetku avtomatizirane izmenjave podatkov iz registrov vozil na Portugalskem (13308/2017 – C8-0419/2017 – 2017/0821(CNS))	93
	Četrtek, 8. februar 2018
2018/C 463/23	P8_TA(2018)0037 Jamstveni sklad za zunanje ukrepe ***I Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES, Euratom) št. 480/2009 o ustanovitvi Jamstvenega sklada za zunanje ukrepe (COM(2016)0582 – C8-0374/2016 – 2016/0274(COD)) P8_TC1-COD(2016)0274 Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 8. februarja 2018 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2018/… Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 480/2009 o ustanovitvi Jamstvenega sklada za zunanje ukrepe	94
2018/C 463/24	P8_TA(2018)0038 Jamstvo EU Evropski investicijski banki za izgube pri financiranju v podporo naložbenim projektom zunaj Unije ***I Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Sklepa št. 466/2014/EU o odobritvi jamstva EU Evropski investicijski banki za izgube pri financiranju v podporo naložbenim projektom zunaj Unije (COM(2016)0583 – C8-0376/2016 – 2016/0275(COD)) P8_TC1-COD(2016)0275 Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 8. februarja 2018 z namenom sprejetja Sklepa (EU) 2018/… Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Sklepa št. 466/2014/EU o odobritvi jamstva EU Evropski investicijski banki za izgube pri financiranju v podporo naložbenim projektom zunaj Unije	95

Vsebina		Stran

	EVROPSKI PARLAMENT ZASEDANJE 2017–2018 Seje: 5.–8. februar 2018 Zapisnik sej je bil objavljen v UL C 254, 19.7.2018 . SPREJETA BESEDILA	1

	I Resolucije, priporočila in mnenja
	RESOLUCIJE
	Evropski parlament
	Torek, 6. februar 2018
2018/C 463/01	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2018 o letnem poročilu Evropske centralne banke za leto 2016 (2017/2124(INI))	2
2018/C 463/02	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2018 o pospeševanju inovativnosti na področju čiste energije (2017/2084(INI))	10
	Sreda, 7. februar 2018
2018/C 463/03	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. februarja 2018 o varstvu in nediskriminaciji manjšin v državah članicah EU (2017/2937(RSP))	21
2018/C 463/04	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. februarja 2018 o ničelni strpnosti do pohabljanja ženskih spolovil (2017/2936(RSP))	26
	Četrtek, 8. februar 2018
2018/C 463/05	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o Rusiji, primeru Ojuba Titieva in centru za človekove pravice Memorial (2018/2560(RSP))	31
2018/C 463/06	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o usmrtitvah v Egiptu (2018/2561(RSP))	35
2018/C 463/07	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o suženjstvu otrok na Haitiju (2018/2562(RSP))	40
2018/C 463/08	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o letnem poročilu o finančnih dejavnostih Evropske investicijske banke (2017/2071(INI))	44
2018/C 463/09	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o sedanjem stanju na področju človekovih pravic v Turčiji (2018/2527(RSP))	56
2018/C 463/10	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o razmerah v Venezueli (2018/2559(RSP))	61
2018/C 463/11	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o stanju v agenciji OZN za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (2018/2553(RSP))	65
2018/C 463/12	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. februarja 2018 o ureditvi spremembe časa (2017/2968(RSP))	67
	MNENJA
	Evropski parlament
	Četrtek, 8. februar 2018
2018/C 463/13	Sklep Evropskega parlamenta, da ne nasprotuje osnutku uredbe Komisije o spremembi Uredbe (ES) št. 1126/2008 o sprejetju nekaterih mednarodnih računovodskih standardov v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s spremembami Mednarodnega standarda računovodskega poročanja 9 (D054380/02 – 2017/3018(RPS))	68