1.

Ali je treba člen 3(2), prvi stavek, Uredbe (ES) št. 967/2006 (1) razlagati tako, da rok iz tega člena velja tudi za spremembo pravočasnega obvestila o prelevmanu, ki je posledica spremembe količine upoštevnega presežnega sladkorja na podlagi izvedenega nadzora iz člena 10 Uredbe (ES) št. 952/2006 (2), ugotovljene po izteku roka?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:

Ali v takšnem primeru, če gre za spremembo pravočasnega obvestila, izdanega na podlagi ugotovitev nadzora, predpostavke za prekoračitev roka za obvestilo iz člena 3(2) Uredbe (EGS) št. 2670/81, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 3559/91 (3), iz sodbe Sodišča z dne 10. januarja 2002 v zadevi British Sugar, C-101/99, ECLI:EU:C:2002:7, veljajo tudi za prekoračitev roka za obvestilo na podlagi člena 3(2) Uredbe št. 967/2006?

3.

Ali je v primeru, če se člen 3(2), prvi stavek, Uredbe (ES) št. 967/2006 ne uporablja za spremenjena obvestila na podlagi nadzorov (glej prvo vprašanje), ali če so izpolnjene predpostavke za prekoračitev roka (glej drugo vprašanje), za določitev roka, v katerem je treba posredovati obvestilo o spremembi prelevmana, upošteven naslednji 1. maj, ali pa se uporablja nacionalno pravo?

4.

Če je odgovor na tretje vprašanje, da ni upošteven niti naslednji 1. maj niti se ne uporablja nacionalno pravo:

Ali je združljivo s splošnimi načeli prava Skupnosti, med katere sodijo tudi načela sorazmernosti, pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj, če se v primeru, kakršen je obravnavani, zaradi trajanja postopka nadzora, izdelave poročila o nadzoru in njegove analize, obvestilo o prelevmanu za tržno leto 2007/2008 posreduje 20. oktobra 2010 oziroma 27. oktobra 2011? Ali je v tej zvezi upoštevno, da je proizvajalec sladkorja zoper ugotovljene presežke vložil ugovor?

1.

Ali je ustrezna razlaga Okvirnega sporazuma, priloženega k Direktivi 1999/70/ES (1), kakor jo je podalo to sodišče in v skladu s katero se šteje, da gre pri zaposlitvi tožečih strank za določen čas za zlorabo, ker javni delodajalec uporablja različne oblike zaposlitve, ki so vse za določen čas, za stalno in nespremenljivo opravljanje vsakdanjih nalog, ki so običajne za uslužbence, zaposlene za nedoločen čas, za pokrivanje strukturnih pomanjkljivosti in potreb, ki dejansko niso začasne, temveč stalne in nespremenljive? Ali zato opisano zaposlovanje za določen čas ni upravičeno v smislu določbe 5(1)(a) okvirnega sporazuma z objektivnim razlogom, saj je taka uporaba pogodb o zaposlitvi za določen čas v neposrednem nasprotju z drugim odstavkom preambule k okvirnemu sporazumu ter točkama 6 in 8 splošnih ugotovitev navedenega sporazuma, saj niso podane okoliščine, ki bi upravičevale te pogodbe o zaposlitvi za določen čas?

2.

Ali je ustrezna razlaga Okvirnega sporazuma, priloženega k Direktivi 1999/70/ES, kakor jo je podalo to sodišče in v skladu s katero se šteje, da običajni razpis javnega natečaja z opisanimi značilnostmi ni enakovreden ukrep niti ga ni mogoče šteti za sankcijo, saj ni sorazmeren s storjeno zlorabo, njegova posledica pa je prenehanje delovnega razmerja delavca, zaposlenega za določen čas, s čimer se kršijo cilji Direktive in ohranja neugodni položaj uslužbencev, zaposlenih za določen čas, niti ga ni mogoče šteti za učinkovit ukrep, saj nikakor ni v škodo delodajalca, prav tako pa nima nobene odvračilne funkcije in zato ni v skladu s členom 2, prvi odstavek, Direktive 1999/70, saj ne zagotavlja, da bo španska država dosegla rezultate, določene v njej?

3.

Ali je ustrezna razlaga člena 2, prvi odstavek, Direktive 1999/70 in sodbe Sodišča Evropske unije z dne 14. septembra 2016 v zadevi C-16/15 (2), ki jo je podalo to sodišče in v skladu s katero se šteje, da razpis javnega natečaja, ki se ga lahko udeležijo tudi zunanji kandidati, ni ustrezna sankcija za sankcioniranje zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj v španski zakonodaji ni mehanizma učinkovite in odvračilne sankcije, ki bi preprečila zlorabo pri imenovanju javnih uslužbencev, zaposlenih za določen čas, ta zakonodaja pa ne omogoča, da bi ta ustvarjena strukturna delovna mesta zasedli zaposleni, ki so bili žrtve zlorabe, tako da ti delavci ostajajo v negotovem položaju?

4.

Ali je ustrezna razlaga tega sodišča, v skladu s katero sprememba delavca, zaposlenega za določen čas, ki je bil žrtev zlorabe, v „delavca, zaposlenega za nedoločen čas, a ne za stalno“, ni učinkovita sankcija, če je mogoče, da tako opredeljenemu delavcu preneha delovno razmerje bodisi, ker se njegovo delovno mesto zasede na podlagi javnega natečaja bodisi se delovno mesto ukine, in zato ni v skladu z okvirnim sporazumom za namene preprečitve zlorabe pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj se krši člen 2, prvi odstavek, Direktive 1999/70, ker ne zagotavlja, da bo španska država dosegla rezultate, določene v njej?

Glede na te okoliščine je v opisani zadevi nujno ponoviti naslednja vprašanja, ki so bila postavljena v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je 30. januarja 2018 v skrajšanem postopku 193/2017 vložilo Juzgado de lo Contencioso-Administrativo no 8 de Madrid (upravno sodišče št. 8 v Madridu). (3)

5.

Ali je treba določbo 5 okvirnega sporazuma, ki je priloga k Direktivi 1999/70/ES – če nacionalno sodišče ugotovi zlorabo veriženja pogodb o zaposlitvi javnega uslužbenca, zaposlenega prehodno za določen čas (empleado público estatutario temporal interino) pri SERMAS [Servicio Madrileño de la Salud de la Comunidad de Madrid (madridska zdravstvena služba avtonomne skupnosti Madrid)], s katerim naj bi se pokrivale stalne in strukturne potrebe, ki izhajajo iz dela uslužbencev, zaposlenih za nedoločen čas, in ker ni nobenega učinkovitega sankcijskega niti odvračilnega ukrepa v nacionalnem pravnem redu za sankcioniranje take zlorabe in za odpravo posledic kršitve predpisa Unije – razlagati tako, da nacionalnemu sodišču nalaga, da sprejme učinkovite in odvračilne ukrepe, ki zagotavljajo polni učinek okvirnega sporazuma in torej da sankcionira navedeno zlorabo ter odpravi posledice kršitve navedenega evropskega predpisa, tako da ne uporabi nacionalne določbe, ki to preprečuje?

Če bi bil odgovor pritrdilen in kot ugotavlja Sodišče Evropske unije v točki 41 sodbe z dne 14. septembra 2016, zadevi C-184/15 in C-197/15. (4)

Ali bi bila kot ukrep za preprečevanje in sankcioniranje zlorabe veriženja delovnih razmerij za določen čas in za odpravo posledice kršitve prava Unije v skladu s cilji Direktive 1999/70/ES sprememba javnopravnega delovnega razmerja uslužbenca, zaposlenega za določen čas prehodno/občasno/zaradi nadomeščanja (relación estatutaria temporal interina/eventual/sustituta), v stalno javnopravno delovno razmerje bodisi kot javni uslužbenec za nedoločen čas bodisi za nedoločen čas[, a ne za stalno,] z enako stabilnostjo zaposlitve kot primerljivi javni uslužbenci, zaposleni za nedoločen čas, in sicer na podlagi tega, da je v nacionalni zakonodaji absolutno prepovedano spremeniti zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v javnem sektorju, ker ne obstaja drug učinkovit ukrep za preprečevanje in po potrebi sankcioniranje zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas?

6.

Ali je mogoče v primeru zlorabe veriženja pogodb za določen čas spremembo prehodnega delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas oziroma za nedoločen čas[, a ne za stalno,] razumeti tako, da izpolnjuje cilje Direktive 1999/70/ES in okvirnega sporazuma samo, če javni uslužbenec, zaposlen za določen čas, ki ga je zloraba prizadela, uživa enake pogoje zaposlitve kot uslužbenci, zaposleni za nedoločen čas (na področju socialnega varstva, napredovanja, zapolnjevanja prostih delovnih mest, poklicnega usposabljanja, odsotnosti z dela, upravnega statusa, dopusta iz drugih razlogov, pasivnih pravic in prenehanja delovnega razmerja ter sodelovanje na javnih natečajih, razpisanih za zapolnitev prostih delovnih mest in napredovanje), v skladu z načeloma stalnosti in varnosti zaposlitve z vsemi s tem povezanimi pravicami in obveznostmi, enako kot uslužbenci, zaposleni za nedoločen čas?

7.

Ali bi bila – v primeru obstoja zlorabe zaposlitve za določen čas, namenjene temu, da se izpolnijo dolgoročne potrebe, ne da bi obstajal objektivni razlog, to je kadar zaposlitev ne izhaja iz nujne in neodložljive potrebe, ki bi jo upravičevala, in glede na neobstoj učinkovitih sankcij ali omejitev v nacionalnem pravu – skladna s cilji Direktive 1999/70/ES odškodnina, primerljiva z odškodnino za nezakonito odpoved, kot sredstvo za preprečitev zlorabe in odpravo posledice kršitve prava Unije, če delodajalec delavcu ne zagotovi stabilnosti, in tako kot ustrezna, sorazmerna, učinkovita in odvračilna sankcija?

1.

Ali ima pristojni organ, College voor de toelating van gewasbeschermingsmiddelen en biociden (Ctgb), pooblastilo za to, da po izdaji odločbe o ponovni registraciji referenčnega sredstva po potrebi po uradni dolžnosti spremeni veljavnost dovoljenja za vzporedno trgovanje v smislu člena 52 Uredbe (ES) št. 1107/2009 (1), ki je bilo izdano pred odločbo o ponovni registraciji, glede na – poznejši – datum veljavnosti, ki se nanaša na odločbo o ponovni registraciji referenčnega sredstva?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je sprememba veljavnosti dovoljenja za vzporedno trgovanje avtomatična posledica – ki sama po sebi izhaja iz Uredbe (ES) št. 1107/2009 – odločbe o ponovni registraciji referenčnega sredstva? Ali je zato vpis novega datuma veljavnosti dovoljenja za vzporedno trgovanje v bazo podatkov pristojnega organa zgolj upravna formalnost ali pa je treba o tem odločiti po uradni dolžnosti ali na zahtevek?

3.

Če je odgovor na drugo vprašanje, da je treba izdati odločbo, ali se pri tem uporabi člen 52 Uredbe (ES) št. 1107/2009, zlasti odstavek 3 tega člena?

4.

Če je odgovor na tretje vprašanje nikalen, katera določba (katere določbe) se potem uporabi(jo)?

5.

Ali je mogoče za fitofarmacevtsko sredstvo šteti, da ni identično v smislu člena 52 Uredbe št. 1107/2009, že če referenčno sredstvo ne izvira (več) iz istega podjetja? Sodišče se naproša, naj pri odgovoru na to vprašanje obenem preuči, ali je mogoče tudi povezano podjetje ali podjetje, ki deluje na podlagi licence, šteti za podjetje, ki – ob soglasju imetnika pravice – proizvaja sredstvo po istem receptu. Ali je pri tem pomembno, ali proizvodni postopek, po katerem se proizvajata referenčno sredstvo in sredstvo, ki se bo vneslo, poteka – kar zadeva aktivne snovi – v istem podjetju?

6.

Ali je zgolj sprememba kraja proizvodnje referenčnega sredstva upoštevna za presojo vprašanja, ali je sredstvo identično?

7.

Če je odgovor na peto in/ali šesto vprašanje pritrdilen, ali je mogoče ugotovitev, ki jo je treba iz tega izpeljati („ni identično“), omajati z dejstvom, da je pristojni organ že ugotovil, da se sestava sredstva ni spremenila ali da so spremembe le majhne?

8.

Kdo in v kolikšni meri nosi dokazno breme za to, da so izpolnjeni pogoji iz člena 52(3) Uredbe št. 1107/2009, če se imetnika registracije vzporednega sredstva in referenčnega sredstva glede tega ne strinjata?

—

odbitek za tvegani kapital zmanjša za znesek odbitka od tveganega kapitala, ki se izračuna kot pozitivna razlika med neto knjigovodsko vrednostjo sredstev stalne poslovne enote in vsemi obveznostmi, ki ne spadajo v lastni kapital družbe in ki jih je mogoče pripisati stalni poslovni enoti, in

—

se zgoraj navedeno zmanjšanje ne uporabi, če je znesek zmanjšanja nižji od dobička te stalne poslovne enote,

1.

Ali je treba besedni zvezi „osebje, ki je vključeno v uradne nadzore“ iz točke 1 Priloge VI k Uredbi št. 882/2004 (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (Uredba št. 882/2004) in „osebje, ki je vključeno v uradne nadzore“ iz točke 2 Priloge VI k Uredbi št. 882/2004 razlagati tako, da so lahko stroški (plač), ki se lahko upoštevajo pri izračunu pristojbin za uradne nadzore, izključno stroški (plač) uradnih veterinarjev in uradnih asistentov, ki opravljajo uradne inšpekcijske preglede, ali pa so lahko v to vključeni tudi stroški (plač) drugega osebja, zaposlenega pri Nederlandse Voedsel- en Warenautoriteit (nizozemski uprava za varnost hrane in živil, v nadaljevanju: NVWA) ali družbe z omejeno odgovornostjo Kwaliteitskeuring Dierlijke Sector (nadzor kakovosti v živinorejskem sektorju, v nadaljevanju: KDS)?

2.

Če je odgovor na vprašanje 1 pritrdilen, torej, da so lahko z besednima zvezama „osebje, ki je vključeno v uradne nadzore“ iz točke 1 Priloge VI k Uredbi št. 882/2004 in „osebje, ki je vključeno v uradne nadzore“ iz točke 2 Priloge VI k Uredbi št. 882/2004, zajeti tudi stroški (plač) drugega osebja, zaposlenega pri NVWA ali KDS, v kakšnih okoliščinah in v kakšnih mejah je še mogoče govoriti o takšnem odnosu med stroški za to dodatno osebje in uradnim nadzorom, da lahko plačilo stroškov (plač) temelji na členu 27(4) Uredbe št. 882/2004 in Prilogi VI, točki 1 in 2, k tej uredbi?

3.

4.

Ali je treba določbe iz člena 27(4), uvodni del in točka (a), Uredbe št. 882/2004 in Priloge VI, točki 1 in 2, te uredbe razlagati tako, da navedeni člen 27(4) nasprotuje temu, da bi se klavnicam zaračunavala povprečna tarifa za dela ki jih za potrebe uradnih nadzorov opravijo veterinarji, zaposleni pri NVWA in (manj plačani) najeti veterinarji, tako da se klavnicam zaračuna višja tarifa od tiste, ki je bila plačana najetim veterinarjem?

5.

Ali je treba določbe iz členov 26 in 27(4), uvodni del in točka (a), Uredbe št. 882/2004 in Priloge VI, točki 1 in 2, k tej uredbi razlagati tako, da se pri izračunu pristojbin za uradne nadzore lahko upoštevajo stroški za vzpostavitev rezerve za odpornost družbe z omejeno odgovornostjo (KDS), pri kateri pristojni organi najemajo uradne asistente, in se ta rezerva za odpornost lahko v primeru krize uporabi za plačilo plač in stroškov usposabljanja za osebje, ki dejansko izvaja uradne nadzore, kot tudi za osebje, ki omogoča izvajanje uradnih nadzorov?

6.

Če je odgovor na [peto] vprašanje pritrdilen: do kakšnega zneska se sme taka rezerva za odpornost povečevati in kako dolgo sme biti obdobje, ki ga ta rezerva za odpornost pokriva?

1.

Ali je treba besedni zvezi „osebje, ki je vključeno v uradne nadzore“ iz točke 1 Priloge VI k Uredbi (ES) št. 882/2004 (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (Uredba št. 882/2004) in „osebje, ki je vključeno v uradne nadzore“ iz točke 2 Priloge VI k Uredbi št. 882/2004 razlagati tako, da so lahko stroški (plač), ki se lahko upoštevajo pri izračunu pristojbin za uradne nadzore, izključno stroški (plač) uradnih veterinarjev in uradnih asistentov, ki opravljajo uradne inšpekcijske preglede, ali pa so lahko v to vključeni tudi stroški (plač) drugega osebja, zaposlenega pri Nederlandse Voedsel- en Warenautoriteit (nizozemska uprava za varnost hrane in živil, v nadaljevanju: NVWA) ali družbe z omejeno odgovornostjo Kwaliteitskeuring Dierlijke Sector (nadzor kakovosti v živinorejskem sektorju, v nadaljevanju: KDS)?

2.

Če je odgovor na vprašanje 1 pritrdilen, torej, da so lahko z besednima zvezama „osebje, ki je vključeno v uradne nadzore“ iz točke 1 Priloge VI k Uredbi št. 882/2004 in „osebje, ki je vključeno v izvajanje uradnih nadzorov“ iz točke 2 Priloge VI k Uredbi št. 882/2004, zajeti tudi stroški (plač) drugega osebja, zaposlenega pri NVWA ali KDS, v kakšnih okoliščinah in v kakšnih mejah je še vedno mogoče govoriti o takšnem odnosu med stroški za to dodatno osebje in uradnim nadzorom, da lahko plačilo stroškov (plač) temelji na členu 27(4) Uredbe št. 882/2004 in Prilogi VI, točki 1 in 2, k tej uredbi?

3.

Ali je treba določbe iz člena 27(4), uvodni del in točka (a), Uredbe št. 882/2004 in Priloge VI, točki 1 in 2, k tej uredbi razlagati tako, da navedena člen 27(4) in Priloga VI, točki 1 in 2, nasprotujeta temu, da bi se klavnicam zaračunavale pristojbine za uradni nadzor za tiste četrturne enote, ki so jih klavnice pri pristojnih organih naročile zaradi uradnega nadzora, ki pa dejansko ni bil izveden?

1.

Tožba se zavrne.

2.

Vincentu Villeneuveu se naloži plačilo stroškov.

—

razglasi ničnost odločbe EIB z dne 4. aprila 2018 o odpustitvi tožeče stranke;

—

odredi toženi stranki, naj tožeči stranki povrne premoženjsko škodo, ki trenutno znaša 2 240,31 EUR, in nepremoženjsko škodo, ki je ocenjena na 50 000 EUR, ter

—

naloži plačilo stroškov v zvezi s tožbo toženi stranki.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

2.

Drugi tožbeni razlog: očitne napake pri presoji

—

Evropski centralni banki naloži, naj povrne škodo, ki so jo utrpele, in ki je za vsako od teh strank natančneje določena v tožbi, škodo ki znaša 83,77 EUR na delež zadruge, pomnoženo s številom deležev katerih lastnik je vsaka tožeča stranka, kot fizična ali pravna oseba;

—

ECB naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: dejanske okoliščine, kazenski spis ter nacionalno pravo.

2.

Drugi tožbeni razlog: člen 340 PDEU.

3.

Tretji tožbeni razlog: sodna praksa Splošnega sodišča

—

tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno. Posledično,

—

Sklep Komisije C(2018) 2075 final z dne 10. aprila 2018 v zadevi SA.46897 (2018/NN) – France Aide présumée – CACES razglasi za ničen;

—

Komisiji naloži plačilo stroškov.

1.

S prvim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev pojma „pripisljivost“ iz člena 107 PDEU, ker povrnitev stroškov za izobraževanje o varnem upravljanju z gradbenimi stroji, ki jo izvedejo skupni organi za zbiranje, ki jih odobri država (organismes paritaires collecteur agréés par l’État, OPCA), pomeni uporabo državnih sredstev, kar je posledica ukrepa, ki ga je mogoče pripisati državi. Tožeči stranki tako trdita, da sklep, katerega razglasitev ničnosti zahtevata, ne upošteva sodbe Pearle (sodba z dne 15. julija 2004, Pearle in drugi, C-345/02, EU:C:2004:448).

2.

Z drugim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev pojma „prednost“ iz člena 107 PDEU, ker ukrepi, ki jih je v obravnavanem primeru sprejela francoska država, dajejo prednost podjetjem, ki zagotavljajo izobraževanja „CACES®“ (Certificat d’Aptitude à la Conduite En Sécurité, potrdilo o varnem upravljanju z vozili), v primerjavi s podjetji, ki zagotavljajo „PCE®“ (Permis à la Conduite d’Engins, dovoljenje za upravljanje s stroji).

3.

S tretjim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev pojma „selektivnost“ iz člena 107 PDEU, ker so sprejeti ukrepi selektivni. Ta tožbeni razlog je razdeljen na tri dele:

—

Razglasitev ničnosti odločb z dne 6. novembra 2017 in 4. decembra 2017, s katerima je bila tožeča stranka obveščena o tem, da ni upravičena do nekaterih dodatkov (gospodinjski dodatek, otroški dodatki, dodatki za šolanje in dodatek za predšolsko izobraževanje);

—

posledično odredba plačila zneskov od zahtevanih datumov z zamudnimi obrestmi (po obrestni meri ECB + 2 točki). Upošteva naj se, da se v skladu z Uredbo (EGS, Euratom, ESPJ) št. 260/68 (1) davek na naknadna plačila, ki se ne nanašajo na mesec, v katerem so izplačana, obračuna na način, ki bi se bil uporabil, če bi bila izplačana v mesecu, na katerega se nanašajo;

—

po potrebi razglasitev ničnosti sklepa z dne 5. junija 2018 o zavrnitvi pritožbe, ki jo je tožeča stranka vložila 29. marca 2018;

—

po potrebi razglasitev ničnosti odločb z dne 2. februarja 2018 o zavrniti zahteve tožeče stranke po upravnem pregledu z dne 15. decembra 2017;

—

naložitev vseh stroškov toženi stranki.

1.

Prvi tožbeni razlog: pogoji ECB za zaposlitev za določen čas in njena pravila o zaposlitvi za določen čas so nezakoniti (ugovor nezakonitosti)

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev kolektivnih pravic zaradi neobstoja ustreznih posvetovanj z odborom uslužbencev ECB pri sprejemanju pogojev ECB za zaposlitev za določen čas in njenih pravil o zaposlitvi za določen čas

—

razveljavi izpodbijano odločbo;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov, vključno s stroški pred odborom za pritožbe.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) Evropskega parlamenta in Sveta 2017/1001.

—

razveljavi izpodbijano odločbo;

—

razveljavi odločbo oddelka za ugovore;

—

zavrne prijavljeno znamko;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) Evropskega parlamenta in Sveta 2017/1001.

—

razveljavi izpodbijano odločbo;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov.

—

Kršitev člena 18(1)(a) Uredbe (EU) Evropskega parlamenta in Sveta 2017/1001;

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) Evropskega parlamenta in Sveta 2017/1001.

—

tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno;

—

razglasi ničnost odločbe z dne 3. julija 2018, ki jo je sprejel(-a) [zaupno] (1) Evropska komisija, da se potrdi zavrnitev dostopa tožeče stranke do prostorov Komisije;

—

Komisiji naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: nepristojnost izdajatelja izpodbijanega akta.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 3 Sklepa Komisije (EU, Euratom) 2015/443 z dne 13. marca 2015 o varnosti v Komisiji (UL 2015, L 72, str. 41) (v nadaljevanju: Sklep 2015/443) in neobstoj pravne podlage izpodbijanega akta.

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev temeljnih pravic tožeče stranke, zlasti kršitev člena 67 PDEU, člena 6 PEU, člena 3 Sklepa 2015/443 in členov 6, 7, 8, 15, 27, 31, 41, 42, 47, 48 in 49 Listine o temeljnih pravicah. Ta tožbeni razlog je razdeljen na tri dele:

4.

Četrti tožbeni razlog, uveljavljan podredno: kršitev člena 296 PDEU, člena 41(2) Listine o temeljnih pravicah ter načela formalne in vsebinske obrazložitve enostranskih aktov. Ta tožbeni razlog je razdeljen na dva dela:

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

subsidiarno, izpodbijano odločbo spremeni in odloči, da se ugovor vrne v odločanje oddelku za ugovore, da ta ponovno odloči o ugovoru;

—

naloži EUIPO plačilo stroškov tožeče stranke, ki so ji nastali s to tožbo, in stroške postopka pred odborom za pritožbe. Subsidiarno, če druga stranka intervenira pred odborom za pritožbe, potem EUIPO in intervenientka solidarno plačata stroške tožeče stranke, ki so ji nastali s to tožbo, in stroške postopka pred odborom za pritožbe.

—

kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

za nična razglasi ukrepa iz leta 2018 v delu, v katerem se uporabljata za K. Kaddourja; in

—

Svetu naloži, da K. Kaddourju plača stroške te tožbe.

1.

Prvi tožbeni razlog je, da je pri ukrepih iz leta 2018 podana očitna napaka pri presoji.

2.

Drugi tožbeni razlog je, da je tožeča stranka upravičena do uporabe členov 27 in 28(2) Sklepa Sveta 2013/255/SZVP, kakor sta bila spremenjena s Sklepom Sveta (SZVP) 2015/1836 (3), in člena 15(1b) Uredbe Sveta (EU) št. 36/2012, kakor je bil spremenjen z Uredbo Sveta (EU) 2015/1828 (4).

3.

Tretji tožbeni razlog je, da ukrepa iz leta 2018 kršita temeljne pravice tožeče stranke, kot jih varuje Listina Evropske unije o temeljnih pravicah in/ali Evropska konvencija o človekovih pravicah, kar zadeva pravici tožeče stranke do spoštovanja njenega ugleda in mirnega uživanja njene lastnine ter načelo sorazmernosti.

—

razveljavi izpodbijano odločbo;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov.