19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/2

P8_TA(2016)0371

Prihodnost odnosov AKP-EU po letu 2020

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. oktobra 2016 o prihodnosti odnosov AKP-EU po letu 2020 (2016/2053(INI))

(2018/C 215/01)

Evropski parlament,

—

ob upoštevanju Sporazum o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega 23. junija 2000 v Cotonouju (v nadaljnjem besedilu: Sporazum iz Cotonouja), in njegovih revizij iz leta 2005 in 2010 (1),

—	ob upoštevanju Sporazuma iz Georgetowna o ustanovitvi skupine AKP iz leta 1975 in njegove revizije iz leta 1992 (2),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. oktobra 2003 z naslovom „Na poti do polne vključitve sodelovanja z državami AKP v proračun EU“ (COM(2003)0590),

—	ob upoštevanju skupnega posvetovalnega dokumenta Evropske komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 6. oktobra 2015 z naslovom „Za novo partnerstvo med Evropsko unijo in afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami po letu 2020“ (JOIN(2015)0033),

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o odnosih AKP-EU, zlasti z dne 11. februarja 2015 o delu skupne parlamentarne skupščine AKP-EU (3), z dne 13. junija 2013 (4) o drugi spremembi Sporazuma iz Cotonouja z dne 23. junija 2000, z dne 5. februarja 2009 o vplivih sporazumov o gospodarskem partnerstvu na razvoj (5) ter z dne 1. aprila 2004 o vključitvi Evropskega razvojnega sklada v proračun (6),

—	ob upoštevanju prejšnjih resolucij skupne parlamentarne skupščine AKP-EU, zlasti resolucije z dne 9. decembra 2015 o štiridesetih letih partnerstva: ocena vpliva na trgovino in razvoj držav AKP in obeti za trajne odnose med državami AKP in Evropsko unijo (7),

—	ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o usklajenosti politik za razvoj,

—	ob upoštevanju skupne izjave sopredsednikov skupne parlamentarne skupščine AKP-EU z dne 9. decembra 2015 o prihodnosti odnosov AKP-EU (8),

—	ob upoštevanju globalne strategije EU za zunanjo in varnostno politiko, ki je bila Evropskemu svetu predložena na zasedanju 28. in 29. junija 2016,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Evropske Komisije in Visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 21. marca 2012 z naslovom „Prenovljenemu razvojnemu partnerstvu med EU in Pacifikom naproti“ (JOIN(2012)0006),

—	ob upoštevanju skupnega sporočila Evropske Komisije in Visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 26. junija 2012 z naslovom „Skupna strategija za partnerstvo med EU in Karibi“ (JOIN(2012)0018),

—	ob upoštevanju skupne strategije EU-Afrika, ki so jo afriški in evropski predsedniki držav in vlad sprejeli 9. decembra 2007 na vrhunskem srečanju v Lizboni (9),

—	ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2015 o vlogi lokalnih organov v državah v razvoju pri razvojnem sodelovanju (10),

—	ob upoštevanju skupne izjave AKP-EU z dne 20. junija 2014 o agendi za obdobje po letu 2015 (11),

—	ob upoštevanju deklaracije iz Sipopa, sprejete na 7. vrhunskem srečanju voditeljev držav in vlad AKP, ki je 13. in 14. decembra 2012 potekalo pod naslovom „Prihodnost skupine AKP v spreminjajočem se svetu: izzivi in priložnosti“ (12),

—	ob upoštevanju tretje mednarodne konference o financiranju za razvoj, ki je potekala od 13. do 16. julija 2015, ter akcijske agende iz Adis Abebe, ki jo je 27. julija 2015 podprla generalna skupščina OZN (13),

—	ob upoštevanju vrhunskega srečanja Združenih narodov o trajnostnem razvoju in končnega dokumenta, ki ga je generalna skupščina sprejela 25. septembra 2015, z naslovom „Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030“ (14),

—	ob upoštevanju 41. kroga zasedanj skupnega sveta ministrov AKP-EU, ki je potekal 28. in 29. aprila 2016 v Dakarju (Senegal),

—

ob upoštevanju 8. vrhunskega srečanja voditeljev držav in vlad AKP v Port Moresbyju, na Papui Novi Gvineji 31. maja in 1. junija 2016, kjer sta bila sprejeta sporočilo Waigani o prihodnjih perspektivah skupine držav AKP in izjava iz Port Moresbyja o sprejetju končnega poročila skupine uglednih osebnosti o prihodnosti skupine AKP,

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenj Odbora za zunanje zadeve, Odbora za mednarodno trgovino ter Odbora za proračun (A8-0263/2016),

ker moč in pravni red Sporazuma iz Cotonouja temeljita na vrsti edinstvenih značilnosti; gre za pravno zavezujoči dokument, ki ga je podpisalo neprimerljivo število držav (79+28), trije stebri razvojnega, političnega ter gospodarskega in trgovinskega sodelovanja mu zagotavljajo celovitost, temelji na skupnem institucionalnem okviru ter razpolaga z obsežnim proračunom v obliki Evropskega razvojnega sklada;

ker je krovni cilj Sporazuma iz Cotonouja, „da se v skladu s cilji trajnostnega razvoja in postopnega vključevanja držav AKP v svetovno gospodarstvo […] zmanjša in sčasoma izkorenini revščina“ (člen 1); ker partnerstvo temelji na osnovnih vrednotah in načelih, kot so spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracija, osnovana na načelih pravne države, ter pregledno in odgovorno upravljanje;

C.	ker je več kot 80 % najmanj razvitih držav na svetu iz regij AKP, zaradi česar je partnerstvo EU-AKP še posebej umestno;

D.	ker so se politične in gospodarske razmere v skupini AKP in Evropski uniji od podpisa Sporazuma iz Cotonouja do danes spremenile;

E.	ker bi morali prihodnji odnosi med državami AKP in EU temeljiti na novem razmisleku o možnostih in ovirah za sodelovanje med državami AKP in EU;

F.	ker se številčnost držav članic AKP in EU v svetovnih forumih ni v zadostni meri pretvorila v skupne ukrepe;

G.	ker je do sedaj partnerstvo AKP-EU odigralo pomembno vlogo pri izpolnjevanju razvojnih ciljev novega tisočletja (RCNT);

ker so po drugi strani rezultati pri ciljih izkoreninjenja revščine in vključevanja držav AKP v svetovno gospodarstvo nezadostni, glede na to, da je polovica držav članic AKP še vedno med najmanj razvitimi državami in države AKP skupaj predstavljajo manj kot 5 % svetovne trgovine in približno 2 % svetovnega BDP;

I.	ker trgovinski odnosi tvorijo drugi steber Sporazuma iz Cotonouja in ker sporazumi o gospodarskem partnerstvu omogočajo krepitev teh odnosov;

ker so sporazumi o gospodarskem partnerstvu v členu 36 Sporazuma iz Cotonouja opredeljeni kot razvojni instrumenti s ciljem pospešiti nemoteno in postopno integracijo držav AKP v svetovno gospodarstvo, zlasti s polnim izkoristkom regionalne integracije in trgovine jug-jug“; ker se s tem, da so sporazumi o gospodarskem partnerstvu vključeni v Sporazum iz Cotonouja, spodbuja skladnost politike za razvoj;

K.	ker Sporazum iz Cotonouja upošteva naraščajoči pomen regionalnega povezovanja držav AKP in sodelovanja med AKP in EU, pa tudi njegovo vlogo pri spodbujanju miru, varnosti in rasti ter pri reševanju čezmejnih izzivov;

L.	ker Sporazum iz Cotonouja obravnava nove globalne izzive, povezane s podnebnimi spremembami, migracijami, mirom in varnostjo (na primer boj proti terorizmu, ekstremizmu in mednarodnemu kriminalu), vendar je doprinesel k le malo konkretnim rezultatom na teh področjih;

M.	ker so srečanja skupnih institucij AKP-EU, in zlasti skupnega sveta ministrov, zaenkrat prinesli le malo konkretnih rezultatov, pa tudi udeležba na njih je bila precej maloštevilna in na nizki stopnji;

N.	ker Evropska unija financira približno 50 % stroškov sekretariata AKP; ker določeno število države AKP ne plačuje polne članarine;

O.	ker je politični dialog o bistvenih elementih, kakor je opredeljeno v členih 8 in 96 Sporazuma iz Cotonouja, konkreten in zakonit način ohranjanja skupnih vrednot partnerstva AKP-EU ter spodbujanja demokracije in človekovih pravic, ki so izjemnega pomena za trajnostni razvoj;

P.	ker je očitna potreba po tem, da se ohrani pogojevanje s človekovimi pravicami, in se v novem sporazumu okrepi politični dialog;

ker je sodelovanje nacionalnih parlamentov, lokalnih organov, civilne družbe in zasebnega sektorja v političnem dialogu dokaj omejeno, čeprav se njihov pomen priznava; ker je bila vloga skupine AKP kot take omejena na primere uporabe člena 96; ker se je do sedaj politični dialog, zlasti pa člen 96, uporabljal predvsem v poznejših fazah političnih kriz, ne pa za njihovo preprečevanje;

R.	ker Sporazumu iz Cotonouja po reviziji iz leta 2010 sicer jasno priznava vlogo nacionalnih parlamentov, lokalnih organov, civilne družbe in zasebnega sektorja, a je njihova udeležba v posvetovanjih o politikah in dejavnostih EU omejena;

S.	ker se organizacije civilne družbe soočajo z vse bolj restriktivno zakonodajo in drugimi ovirami, ki omejujejo njihovo delovanje in prostor;

ker regijo AKP sestavlja določeno število čezmorskih držav in ozemelj, ki jih z Evropsko unijo vežejo posebne vezi, zaradi katerih bi se veljalo odmakniti od tradicionalne razvojne pomoči in v večji meri upoštevati njihovo pripadnost evropski družini; ker sicer čezmorske države in ozemlja uživajo poseben status, pa kljub temu še vedno prejemajo finančna sredstva iz 11. evropskega razvojnega sklada na enak način kot države AKP;

ker se Evropski razvojni sklad financira z neposrednimi prispevki držav članic EU in zanj ne veljajo običajna proračunska pravila EU; ker Parlament nima nobenega vpliva na proračun tega sklada, razen da podeli razrešnico za že opravljena izplačila, kot tudi nima formalne pravice do nadzora nad njegovimi programi;

V.	ker je v okviru 11. evropskega razvojnega sklada za mirovno pomoč Afriki rezerviranih približno 900 milijonov EUR, 1,4 milijarde EUR iz rezerve sklada pa bo uporabljene za skrbniški sklad EU za Afriko;

W.	ker bi lahko domači viri držav AKP, skupaj z nakazili diaspore, odigrali ključno vlogo pri financiranju razvoja;

ker bi vključitev Evropskega razvojnega sklada v proračun EU omogočila izvajanje demokratičnega nadzora, prispevala bi k njegovi večji prepoznavnosti in bi zagotovila boljšo preglednost nad porabo sredstev EU za razvoj; ker se po drugi strani programi sklada načrtujejo v večletnem okviru, zaradi česar so viri vnaprej predvidljivi in bi torej vključitev sklada v proračun EU lahko pomenila manj sredstev za razvoj v državah AKP v korist drugih prednostnih nalog zunanje politike, kar bi lahko oslabilo privilegirano partnerstvo EU-AKP; ker bi bilo lahko zaradi vključitve sklada v proračun EU ogroženo financiranje mirovne pomoči za Afriko, pa tudi druge pomembne pobude, kot je skrbniški sklad za Afriko, razen če ne bi prišlo do vzpostavitve posebnega instrumenta za financiranje varnosti, povezane z razvojnim sodelovanjem;

potrjuje, da je sodelovanje AKP-EU dragocen in edinstven dosežek, ki je v zadnjih 40 letih okrepil vezi med narodi, državami ter parlamenti AKP in EU; glede na to, da so države AKP jasno pokazale željo po sprejemanju skupnih ukrepov, poudarja, da je za učinkovitejše sodelovanje in prilagajanje na nove izzive nujno potrebna nova struktura, ki bo ohranila tiste dele pravnega reda AKP-EU, ki so po naravi univerzalni, kot so zavezanost človekovim pravicam in enakosti spolov, človeškemu razvoju, dobremu upravljanju in demokraciji, izpolnjevanju načel pravne države in izmenjavi primerov najboljše prakse v skupnem okviru, medtem ko je treba glavnino dela opraviti v skladu z načelom subsidiarnosti, kar pomeni, da mora potekati preko regionalnih sporazumov, prilagojenih specifičnim regionalnim potrebam ter vzajemnim interesom EU in posameznih regij;

poudarja, da bi morali biti skupni okvir, pa tudi regionalni sporazumi pravno zavezujoči; poudarja, da bi bilo treba za njihovo večjo učinkovitost, omejitev podvajanja in preprečitev prekrivanja političnih okvirov, regionalne sporazume z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami zastaviti tako, da bodo upoštevali obstoječe regionalne in podregionalne organizacije, npr. Afriško unijo in regionalne gospodarske skupnosti, pa tudi regionalne strategije ali sporazume, kot so sporazumi o gospodarskem partnerstvu, prav tako pa bi morali omogočati vključevanje novih držav, na primer severnoafriških, ali povezovanje držav v skupine glede na njihove posebne interese ali potrebe (npr. razvojni status v primeru najmanj razvitih držav ali geografske posebnosti v primeru majhnih otoških držav v razvoju);

Cilji, načela in pogoji sodelovanja

poziva, naj se agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 in cilji trajnostnega razvoja postavijo v središče novega sporazuma, in meni, da je treba zagotoviti močne nadzorne mehanizme, s katerimi bi zagotovili, da bo izvajanje sporazuma prispevalo k ciljem trajnostnega razvoja in jih spodbujalo;

poziva k vzpostavitvi mehanizma AKP-EU za medsebojne preglede, odgovornost in pregled, ki bi omogočal stalni nadzor nad uresničevanjem ciljev trajnostnega razvoja v državah članicah, pri čemer bi predstavniki držav AKP in EU iz vladnih institucij, pa tudi iz parlamentov, regionalnih in lokalnih organov, civilne družbe in znanstvenih krogov pripravljali letne zaključke in priporočila za nacionalne, regionalne in globalne postopke pregleda nadaljnjo obravnavo;

poleg tega poudarja, da bi bilo treba pri načrtovanju, sprejemanju in izvajanju javnih sektorskih politik iz novega sporazuma v celoti upoštevati ukrepe, temelječe na znanju;

poziva, naj boj proti revščini in neenakosti ter njuno dokončno izkoreninjenje, pa tudi spodbujanje trajnostnega razvoja ostane krovni cilj sodelovanja AKP-EU; vztraja pa, da bi moral biti novi sporazum v prvi vrsti politični projekt, osnovan na načelu odgovorne soudeležbe in bi bilo treba dokončno opustiti miselnost razmerja med donatorji in prejemniki; meni, da bi moralo sodelovanje potekati na področjih skupnega interesa, kjer bi bilo mogoče pričakovati vzajemno korist, ne le z ekonomskega vidika, temveč tudi v zvezi z mirom in varnostjo, človekovimi pravicami in načeli pravne države, dobrim upravljanjem in demokracijo, migracijami, okoljem, podnebnimi spremembami in drugimi področji, povezanimi z blaginjo prebivalcev držav AKP in EU;

poudarja, da je usklajenost politik za razvoj ključni element za uresničevanje nove agende trajnostnega razvoja; meni, da celovita narava Sporazuma iz Cotonouja spodbuja usklajenost politik za razvoj, zato bi jo bilo treba ohraniti tudi v novem sporazumu; poudarja, da je treba v okviru novega sporazuma ohraniti posebne določbe o usklajenosti politik za razvoj in krepitev dialoga o sorodnih vprašanjih; želi spomniti na svoj predlog za vzpostavitev funkcije stalnega poročevalca za usklajenost politik za razvoj v okviru skupne parlamentarne skupščine;

meni, da je za izpolnitev agende 2030 ključno spoštovanje mednarodno dogovorjenih načel o učinkovitosti pomoči, in meni, da bi bilo treba to zapisati v prihodnji sporazum;

poziva, naj osrednji elementi Sporazuma iz Cotonouja v zvezi s človekovimi pravicami, demokratičnimi načeli in načeli pravne države ostanejo temeljne vrednote novega sporazuma; poziva, naj se med osrednje elemente doda še dobro upravljanje, kar bo v skladu z novim ciljem trajnostnega razvoja št. 16, ki obravnava mir, pravičnost in učinkovite institucije; poudarja pomen celovitega izvajanja člena 9 Sporazuma iz Cotonouja;

10.

poudarja, da je politični dialog bistven del Sporazuma iz Cotonouja in da sta člena 8 in 96 konkreten in zakonit način ohranjanja temeljnih elementov v odnosih AKP-EU, čeprav njuna uporaba v preteklosti ni bila zmeraj učinkovita; poziva, naj ostane politični dialog osrednji in pravni steber krovnega okvira in regionalne ravni novega sporazuma; poziva, naj se politični dialog uporablja bolj učinkovito, sistematično in proaktivno, da bi preprečili politične krize;

11.

poudarja, da člen 97 Sporazuma iz Cotonouja določa postopek posvetovanja in ustrezne ukrepe za obravnavo resnih primerov korupcije, in meni, da je obžalovanja vredno, da je bil ta člen do sedaj uporabljen le enkrat; poziva, naj se ta postopek v novem sporazumu o partnerstvu med EU in državami AKP okrepi, da bo v celoti operativen;

12.

v zvezi s tem poudarja, da je politični dialog dragocena podlaga za izboljševanje razmer, v katerih živijo prebivalci partnerskih držav; obžaluje, da se ta instrument doslej ni uporabljal v zadostni meri, prav tako pa je bil dokaj neučinkovit; zato poziva k natančnejšemu spremljanju stanja človekovih pravic in drugih osrednjih in temeljnih elementov sporazuma, poudarja, da morajo biti v spremljanje vključene vse strani, poziva pa tudi k rednim dvo- ali večletnim ocenjevalnim in skupnim poročilom o spoštovanju teh elementov v vseh državah članicah AKP-EU, da bi lahko na tej osnovi poimensko izpostavili dobre in slabe primere; poziva, naj bodo ugotovitve teh poročil predstavljene na plenarnih srečanjih AKP-EU in se uporabljajo kot podlaga za politični dialog, služijo pa naj tudi kot vir podatkov med nacionalnimi, regionalnimi in svetovnimi pregledi izpolnjevanja ciljev trajnostnega razvoja;

13.

poziva, naj bodo nacionalni parlamenti ter regionalni in lokalni organi tako držav AKP kot držav članic EU tesneje vključeni v vse faze politik in dejavnosti AKP-EU, od načrtovanja in oblikovanja programov do izvajanja, ocenjevanja in spremljanja, zlasti z vidika načela subsidiarnosti;

14.

poziva vse strani, naj v okviru novega sporazuma omogočijo, da bo lokalno in regionalno upravljanje bolj avtonomno, temu ustrezno naj krepijo njegove zmogljivosti, da bo učinkovitejše pri svojih dolžnostih in bo odigralo pomembno vlogo pri razvoju držav AKP;

15.

poziva, naj se v politični dialog, načrtovanje in izvajanje ter podporo za izgradnjo zmogljivosti dosledneje vključuje civilna družba, predvsem ko gre za lokalne skupine, ki jih politike neposredno zadevajo; v zvezi s tem poudarja, da se v nekaterih državah nevarno zmanjšuje prostor za delovanje civilne družbe, ter opominja, da je treba vključiti skupine, npr. manjšine, mlade in ženske, ki ne zmorejo organizirati svojih interesov ali jih njihove vlade kljub upravičenim demokratičnim interesom ne priznavajo;

16.

meni, da lahko izjemno pomembno vlogo v razvojnem procesu odigra zasebni sektor, ki lahko prispeva k financiranju razvoja, seveda če se pri naložbah spoštujejo prebivalci, tradicionalno lastništvo ali uporaba in okolje, pač v skladu z vodilnimi načeli OZN o podjetništvu in človekovih pravicah; zato poziva, naj se pod okriljem Evropske investicijske banke (EIB) podpirajo zasebne naložbe, če so v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom ter pravili za socialno zaščito in varstvo okolja; poudarja, da bi moralo novo partnerstvo prednost nameniti malim proizvajalcem in malim kmetom ter zagotoviti ugodno okolje za mikro-, mala in srednja podjetja; prav tako poziva, da je treba med pripravo politik ter pri njihovem načrtovanju in izvajanju prisluhniti lokalnemu in nacionalnemu zasebnemu sektorju;

Prihodnje institucije AKP-EU

17.

poziva, naj se na zasedanjih skupnega sveta AKP-EU obravnavajo tematske in nujne politične zadeve, tudi občutljiva vprašanja, da bi bilo mogoče zanje sprejeti skupne sklepe; poziva ustrezna ministrstva držav članic AKP in EU, naj okrepijo sodelovanje na ministrski ravni, da bi zasedanjem dali potrebno politično legitimnost in načelu partnerstva zagotovili potrebno prepoznavnost;

18.

poziva, naj se novemu sporazumu o sodelovanju doda močna parlamentarna razsežnost v obliki skupne parlamentarne skupščine, ki bo omogočila odprt demokratični in celoviti parlamentarni dialog, tudi o težavnih in občutljivih zadevah, pospešila izvajanje skupnih (regionalnih) političnih projektov in jim z udeležbo raznolikih deležnikov zagotovila demokratično podlago, nadzirala delo izvršilnih organov in razvojno sodelovanje, spodbujala demokracijo in človekove pravice ter tako pomembno prispevala k enakopravnemu partnerstvu AKP-EU; poudarja pomen tega, da se skupna parlamentarna skupščina že v zgodnji fazi vključi v vse razprave o partnerstvu AKP-EU po letu 2020;

19.

je prepričan, da bi morala skupna parlamentarna skupščina zagotoviti, da so v njenih razpravah ustrezno demokratično in sorazmerno zastopane in udeležene vse politične sile; zato poziva, naj se v nacionalne delegacije v skupni parlamentarni skupščini vključijo parlamentarni predstavniki celotnega nacionalnega političnega spektra, tudi opozicije;

20.

poziva, naj se skupna parlamentarna skupščina prilagodi novi regionalni strukturi in naj svoje delo na regionalnih forumih osredotoči na zadeve regionalnega pomena, vanj pa tesno vključi nacionalne in regionalne parlamente, medtem ko naj redna zasedanja skupnega sveta AKP-EU prireja redkeje; se zavzema za pripravo tematskih srečanj s civilno družbo, lokalnimi organi in zasebnim sektorjem, ki naj se vključijo na dnevni red zasedanj skupne parlamentarne skupščine z namenom nadgradnje in širjenja razprave o temah, povezanih z agendo skupne parlamentarne skupščine;

21.

poziva predsedstvo skupne parlamentarne skupščine, naj pripravi bolj strateško usmerjen delovni program; poziva, da je treba v prihodnjih poročilih odborov skupne parlamentarne skupščine vzpostaviti očitno navezavo na 17 ciljev trajnostnega razvoja, saj bo to omogočilo redno spremljanje vsakega med njimi; poziva, naj se v okviru splošnega foruma AKP-EU uskladijo skupne resolucije o nujnih mednarodnih temah, zamudah pri temah v zvezi s cilji trajnostnega razvoja in kršitvah človekovih pravic, prav tako pa se naj v okviru regionalnih ali drugih ustreznih srečanj uskladijo resolucije o aktualnih temah in nujnih vprašanjih, ki zadevajo posamezno regijo ali določeno skupino; ob tem podpredsednico/visoko predstavnico opozarja na politični pomen tega, da se zasedanj skupne parlamentarne skupščine Svet udeležuje na ministrski ravni; poziva, naj se na zasedanja skupnega sveta vsakič povabita tudi sopredsednika skupne parlamentarne skupščine AKP-EU, saj bi to prispevalo k učinkovitemu in vzajemnemu pretoku informacij ter k boljšemu institucionalnemu sodelovanju;

22.

poziva k nadaljnjim prizadevanjem za večji nadzor skupne parlamentarne skupščine nad razvojnimi programi, ob upoštevanju načel razvojne učinkovitosti in nadaljnjega spremljanja tega nadzora; poziva Komisijo in vlade, naj spodbujajo udeležbo nacionalnih parlamentov, lokalnih in regionalnih organov, civilne družbe, zasebnega sektorja in izseljenskih skupnosti v različnih fazah nadzora nad razvojnim načrtovanjem, nacionalnim parlamentom v pomoč pri njihovem opravljanju demokratičnega nadzora pa naj pravočasno in pregledno zagotovijo vse razpoložljive informacije;

23.

meni, da bi se moralo partnerstvo med EU in AKP poglobiti tako, da bi se, kjer je to le mogoče, vzpostavilo tesnejše sodelovanje z drugimi partnerji na globalni ravni (kot sta Afriška unija in OZN) in drugimi mednarodnimi silami, da bi prišlo do večje usklajenosti in tesnejšega sodelovanja pri spoprijemanju z izzivi vojn, notranjih konfliktov, negotovosti, nestabilnosti in tranzicije, brez podvajanja dela ali misij;

Financiranje v prihodnje

24.

je prepričan, da je sočasni iztek veljavnosti Sporazuma iz Cotonouja in večletnega finančnega okvira Unije priložnost, da se končno sprejme odločitev o vključitvi Evropskega razvojnega sklada v proračun Unije, s čimer bi se izboljšala učinkovitost, uspešnost, preglednost, demokratični nadzor, odgovornost ter prepoznavnost in skladnost razvojnega financiranja EU; vseeno poudarja, da bi morala biti vključitev razvojnega sklada v proračun EU pogojena s, prvič, zajamčeno omejitvijo razvojnih sredstev, da bi ohranili stopnjo financiranja držav v razvoju in, drugič, s trajno rešitvijo za financiranje varnostnih odhodkov EU, povezanih in usklajenih z razvojnim sodelovanjem; poudarja, da je bi moral razvojni sklad tudi v primeru, če bo vključen v proračun EU, vključevati merila, ki so usklajena z razvojnim sodelovanjem EU; poziva obe strani, naj kjer le to le mogoče posodobita instrumente financiranja in spodbujata splošno in sektorsko proračunsko podporo;

25.

poudarja, da proračun Unije že vsebuje instrumente, namenjene posameznim partnerjem, in da bi bilo mogoče vključitev Evropskega razvojnega sklada v proračun izpeljati tako, da bi se odražalo in spodbujalo privilegirano razmerje AKP-EU ter bi se spodbujal trajnostni razvoj; poziva Komisijo, naj pred pripravo potrebnih predlogov za naslednji večletni finančni okvir pripravi načrt, v katerem bo obravnavala zgoraj omenjena vprašanja;

26.

opozarja, da prihodnji odnosi AKP-EU ne bi smeli pomeniti zgolj razmerja med donatorji in prejemniki, temveč bi morali biti politične narave in bi si bilo treba torej na različnih mednarodnih forumih prizadevati za skupne politične projekte; zato poudarja, da je treba načela razvojne pomoči EU enakopravno uveljavljati za vse države v razvoju in da je treba za napredne države AKP postopoma ukiniti razvojno pomoč EU in zanje začeti uveljavljati enake pogoje kot za države, ki niso iz skupine AKP; meni, da bi bila višja stopnja samofinanciranja s strani držav AKP v skladu z njihovimi prizadevanji za tem, da bi bile avtonomni akter, in v zvezi s tem poudarja, da je treba v novi sporazum vključiti izboljšana orodja za krepitev zmogljivosti držav AKP za financiranje ključnih gospodarskih sektorjev; poziva strani, naj podvojijo prizadevanja za izgradnjo zmogljivosti v državah AKP ter za razvoj in učinkovito uporabo domačih virov, zlasti s krepitvijo davčnih sistemov, za boljše upravljanje naravnih virov ter za spodbujeno industrializacijo in predelavo surovin za lokalne, regionalne in svetovne trge;

27.

poudarja, da je 11. evropski razvojni sklad glavni vir financiranja mirovne pomoči za Afriko, čeprav je bil ob vzpostavitvi te pomoči leta 2003 predviden zgolj kot začasna rešitev; poziva, naj se vzpostavi namenski instrument za financiranje varnostnih odhodkov, povezanih z razvojnim sodelovanjem;

28.

je seznanjen s sporočilom Komisije z dne 7. junija 2016 o vzpostavitvi novega okvira za partnerstvo s tretjimi državami v sklopu Evropske agende o migracijah; ugotavlja, da je prispevek iz proračuna EU in Evropskega razvojnega sklada, namenjen svežnju v višini 8 milijard EUR, sestavljen izključno iz že načrtovane pomoči; poziva, naj se ne ogrozi razvojna pomoč za upravičence in naj se pobude, povezane z migracijami, financirajo s svežimi sredstvi;

29.

poziva k uvedbi posebnega instrumenta za vse čezmorske države in ozemlja, ki bo ustrezal njihovemu posebnemu položaju in bo v skladu z njihovo pripadnostjo evropski družini; poziva k tesnejšemu sodelovanju med državami AKP in čezmorskimi državami in ozemlji, da se na ta način spodbudi vključujoč in trajnosten razvoj tamkajšnjih regij in se čezmorske države in ozemlja celoviteje vključijo v regionalno okolje;

Trgovinska razsežnost: sporazumi o gospodarskem partnerstvu

30.

poudarja, da so sporazumi o gospodarskem partnerstvu osnova regionalnega sodelovanja in da morajo biti instrumenti za razvoj in regionalno vključevanje; zato opozarja na pomen pravno zavezujočih trajnih določb (o človekovih pravicah ter socialnih in okoljskih standardih) v vseh sporazumih o gospodarskem partnerstvu in poudarja, kako pomembno je oblikovati učinkovite nadzorne sisteme, v katere je vključena široka paleta deležnikov civilne družbe, saj to prispeva k ugotavljanju in preprečevanju negativnih učinkov liberalizacije trgovine;

31.

se zavzema za to, da bo naslednik Sporazuma iz Cotonouja politično krovni sporazum, ki bo opredeljeval minimalne zahteve za sporazume o gospodarskem partnerstvu in bo povzel s sedanjim sporazumom vzpostavljene trajnostne določbe o dobrem upravljanju, spoštovanju človekovih pravic, tudi med najbolj ranljivimi skupinami, ter o spoštovanju socialnih in okoljskih standardov, saj bi kot tak zagotovil ustrezen okvir za trajnostni razvoj in usklajenost politik; se zavzema za skupni parlamentarni nadzor in proces spremljanja učinka sporazuma o gospodarskem partnerstvu ter za strukturirane mehanizme spremljanja s strani civilne družbe;

o o

32.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Svetu AKP, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter predsedstvu skupne parlamentarne skupščine AKP-EU.

(1) http://www.europarl.europa.eu/intcoop/acp/03_01/pdf/mn3012634_en.pdf

(2) http://www.epg.acp.int/fileadmin/user_upload/Georgetown_1992.pdf

(3) UL C 310, 25.8.2016, str. 19.

(4) UL C 65, 19.2.2016, str. 257.

(5) UL C 67 E, 18.3.2010, str. 120.

(6) UL C 103 E, 29.4.2004, str. 833.

(7) http://www.europarl.europa.eu/intcoop/acp/2015_acp2/pdf/101905en.pdf

(8) http://www.europarl.europa.eu/intcoop/acp/2015_acp2/pdf/1081264en.pdf

(9) http://www.africa-eu-partnership.org/sites/default/files/documents/eas2007_joint_strategy_en.pdf

(10) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0336.

(11) http://www.acp.int/content/acp-eu-stand-together-post-2015-development-agenda

(12) http://www.epg.acp.int/fileadmin/user_upload/Sipopo_Declaration.pdf

(13) Resolucija generalne skupščine OZN A/RES/69/313.

(14) Resolucija Generalne skupščine OZN A/RES/70/1.

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/10

P8_TA(2016)0375

Svetovni cilji in zaveze EU o zanesljivi preskrbi s hrano in prehranski varnosti v svetu

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. oktobra 2016 o naslednjih korakih k uresničevanju svetovnih ciljev in zavez EU o zanesljivi preskrbi s hrano in prehranski varnosti v svetu (2016/2705(RSP))

(2018/C 215/02)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948, zlasti člena 25, ki pravico do hrane priznava kot del pravice do ustreznega življenjskega standarda,

—	ob upoštevanju Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, zlasti člena 11, ki priznava pravico do ustreznega življenjskega standarda, vključno z ustrezno prehrano ter temeljno pravico do varstva pred lakoto,

—	ob upoštevanju Izbirnega protokola k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, sprejetega leta 2008, s katerim je pravica do hrane postala izvršljiva na mednarodni ravni,

—	ob upoštevanju rimske izjave o prehranski varnosti v svetu, ki jo je Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) sprejela na svetovnem vrhu o hrani v Rimu leta 1996,

—	ob upoštevanju smernic o pravici do hrane, ki jih je leta 2004 sprejela FAO, ki državam dajejo napotila, kako naj izpolnjujejo svoje obveznosti glede pravice do hrane,

—	ob upoštevanju študije FAO z naslovom Svetovne izgube hrane in živilski odpadki (Global food losses and food waste), objavljene leta 2011, ki določa natančne informacije o letni količini zavržene in izgubljene hrane,

—	ob upoštevanju druge mednarodne konference o prehrani v Rimu od 19. do 21. novembra 2014 in njenih sklepnih dokumentov – rimske izjave o prehrani in okvira za ukrepanje za prehransko varnost in prehrano v dolgotrajnih krizah,

—	ob upoštevanju pobude skupine G8 za prehransko varnost, ki je bila sprejeta leta 2009 v L'Aquili,

—	ob upoštevanju gibanja za povečanje stopnje prehranjenosti (gibanje SUN), ki želi izkoristiti zmožnost in pripravljenost mednarodnih deležnikov za podporo pobudam in prednostnim nalogam, s katerimi želijo nacionalne vlade obravnavati podhranjenost,

—	ob upoštevanju resolucije 65.6 o celostnem izvedbenem načrtu za prehranjenost mater, dojenčkov in majhnih otrok, ki jo je leta 2012 sprejela Svetovna zdravstvena skupščina,

—

ob upoštevanju pobude, poimenovane Izziv izkoreninjenja lakote (Zero Hunger Challenge), ki jo je generalni sekretar Združenih narodov predlagal na srečanju Rio+20 in v kateri poziva vlade, civilno družbo, verske skupnosti, zasebni sektor in raziskovalne institucije k sodelovanju za odpravo lakote in izkoreninjenje najhujših oblik podhranjenosti,

—

ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov A/RES/70/259 z dne 1. aprila 2016 z naslovom Desetletje ukrepanja Združenih narodov na področju prehrane (2016-2025), ki ima za cilj sprožiti odločnejše ukrepe za odpravo lakote in izkoreninjenje podhranjenosti po vsem svetu ter zagotoviti univerzalni dostop do bolj zdrave in trajnejše prehrane za vse ljudi, ne glede na to, kdo so ali kje živijo,

—	ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov A/RES/70/1 z dne 25. septembra 2015 z naslovom „Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030“,

—

ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja ter njihove medsebojne povezanosti in celovitosti, predvsem ciljev 1 (revščino odpraviti povsod in v vseh oblikah), 2 (končati lakoto, zagotoviti prehransko varnost in izboljšano prehrano ter spodbujati trajnostno kmetijstvo) in 12 (zagotoviti trajnostne vzorce potrošnje in proizvodnje),

—

ob upoštevanju partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana, sklenjenega 1. decembra 2011 (1), zlasti odstavka 32 tega dokumenta, ki navaja, da je treba priznati osrednjo vlogo zasebnega sektorja pri spodbujanju inovacij, ustvarjanju blaginje, prihodkov in delovnih mest, mobilizaciji domačih virov in s tem pri zmanjševanju revščine (cilj trajnostnega razvoja 1),

—	ob upoštevanju člena 21 Pogodbe o Evropski uniji, ki določa, da mora zunanje delovanje EU prispevati k ciljem trajnostnega razvoja, človekovim pravicam in enakopravnosti med spoloma,

—	ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki potrjuje, da mora Unija upoštevati cilj razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju,

—	ob upoštevanju Konvencije o podpori pri preskrbi s hrano, ki jo je Evropska unija ratificirala 13. novembra 2013,

—	ob upoštevanju svetovnega pakta Prehrana za rast, ki je bil sprejet na vrhunskem srečanju v zvezi s prehrano za rast 8. junija 2013 v Londonu,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. oktobra 2012 z naslovom „Pristop EU k odpornosti: izkušnje s krizami prehranske varnosti“ (COM(2012)0586),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. marca 2013 z naslovom „Krepitev prehrane mater in otrok v zunanji pomoči: okvir politike EU“ (COM(2013)0141) ter sklepov Sveta o prehranski varnosti in zagotavljanju zadostne hranilne vrednosti živil v okviru zunanje pomoči z dne 28. maja 2013,

—	ob upoštevanju akcijskega načrta za prehrano, ki ga je leta 2014 sprejela Komisija in s katerim želi do leta 2025 (SWD(2014)0234) za 7 milijonov zmanjšati število otrok, mlajših od pet let, z motnjami v razvoju,

—	ob upoštevanju prvega poročila o napredku v zvezi z akcijskim načrtom Komisije za prehrano,

—	ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 2. decembra 2014 z naslovom „Izvajanje zavez politike EU na področju prehranske in hranilne varnosti: prvo dvoletno poročilo“ (COM(2014)0712),

—	ob upoštevanju skupne globalne ocene, ki so jo EU, FAO in Svetovni program za hrano objavili marca 2016 in nosi naslov „Globalna analiza razmer na področju prehranske in hranilne varnosti v žariščih kriz zaradi prehranske varnosti“,

—	ob upoštevanju prostovoljnih smernic Odbora za svetovno prehransko varnost z 11. maja 2012 za odgovorno upravljanje posesti zemlje, ribištva in gozdov v kontekstu nacionalne prehranske varnosti,

—	ob upoštevanju okvira za ukrepanje za prehransko varnost in prehrano v dolgotrajnih krizah (2),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2016 o novem zavezništvu za prehransko varnost in prehrano (3),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2011 o okviru politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano (4),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. novembra 2014 o podhranjenosti in nedohranjenosti otrok v državah v razvoju (5),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 30. aprila 2015 o Expu 2015 v Milanu: Nahranimo planet – energija za življenje (6),

—

ob upoštevanju Milanskega pakta mest o prehranski politiki z dne 15. oktobra 2015 (7), ki ga je pripravil milanski mestni svet in podpisalo 113 mest po vsem svetu, nato pa je bil posredovan generalnemu sekretarju OZN Ban Ki Munu, in ki ponazarja ključno vlogo mest pri oblikovanju politike na področju hrane,

—	ob upoštevanju vprašanja za Komisijo o naslednjih korakih k uresničevanju svetovnih ciljev in zavez EU o zanesljivi preskrbi s hrano in prehranski varnosti v svetu (O-000099/2016 – B8-0717/2016),

—	ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za razvoj,

—	ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

ker se želi s ciljem trajnostnega razvoja 2 in z njim povezanimi cilji do leta 2030 odpraviti lakoto in podhranjenost, zlasti z zagotavljanjem priložnosti za male kmetije in povečanjem njihove produktivnosti ter trajnostnim in na podnebne spremembe odpornim kmetijstvom in prehranskimi sistemi, ki bodo omogočili prehraniti svetovno prebivalstvo, ki bo pričakovano doseglo 8,5 milijard, obenem pa zaščititi biotsko raznovrstnost, okolje ter interese in blaginjo malih kmetij;

B.	ker so male kmetije s svojimi naložbami in proizvodnjo največji zasebni akter na področju kmetijstva, prehranske varnosti in prehrane;

ker je mogoče človekovo pravico do hrane v celoti zagotoviti le, če se korenito zmanjšata revščina in neenakost, zagotovi enakost in okrepi odpornost na pretrese, zlasti z vzpostavitvijo na pravicah temelječih socialnih varnostnih mrež in zagotavljanjem polne udeležbe ranljivih skupin in zagotavljanjem, da imajo male kmetije pašniški skupnosti dostop do zemlje in nadzor nad njo ter da lahko upravljajo vire in druga proizvodna sredstva;

ker je industrijska kmetijska proizvodnja vodila k povečanju emisij toplogrednih plinov, razširitvi monokultur in s tem k znatni izgubi kmetijske biotske raznovrstnosti in hitrejši eroziji tal, pri čemer so družinske in male kmetije dokazale, da so sposobne zagotoviti raznolike proizvode in povečati trajnost proizvodnje hrane s kmetijsko-ekološkimi praksami;

E.	ker je bil dosežen napredek pri zmanjšanju podhranjenost, a ta ostaja prepočasen in neenak, in ker 795 milijonov ljudi po svetu trenutno ne dobi dovolj hrane, da bi živeli dostojno in aktivno življenje; ker se vsak tretji človek tako ali drugače slabo prehranjuje;

ker je Svetovna zdravstvena organizacija leta 2012 podprla šest ciljev v zvezi s prehrano na svetovni ravni do leta 2025, in sicer 40-odstotno zmanjšanje števila otrok, mlajših od pet let, z motnjami v razvoju, 50-odstotno zmanjšanje anemije pri ženskah v reproduktivni starosti, 30-odstotno zmanjšanje nizke porodne teže, preprečevanje povečanja prekomerne telesne teže v otroštvu, povečanje stopnje izključnega dojenja v prvih šestih mesecih za vsaj 50 % ter zmanjšanje deleža otrok, ki izgubljajo telesno težo, na manj kot 5 %;

G.	ker je dojenje najbolj naraven in najboljši način prehranjevanja za novorojenčke in majhne otroke, zlasti v državah v razvoju, vendar so nepoznavanje te prakse in kulturni zadržki še vedno razlog, da se doji premajhno število majhnih otrok;

H.	ker se je EU na vrhunskem srečanju v zvezi s prehrano za rast leta 2013 zavezala do leta 2025 zmanjšati število motenj v razvoju za vsaj 7 milijonov in temu cilju v obdobju 2014–2020 namenila 3,5 milijarde EUR;

ker ima nezadostno uživanje hrane v prvih 1 000 dneh otrokovega življenja bistvene zdravstvene, socialne in ekonomske posledice in ker ima vsak šesti otrok v svetu prenizko telesno težo, 41 milijonov otrok, mlajših od pet let, ima prekomerno telesno težo ali so debeli, in ker je v taisti starostni skupini podhranjenost vzrok za približno 45 % smrti, kar pomeni, da se vsako leto po nepotrebnem izgubijo 3 milijoni mladih življenj; ker približno 161 milijonov otrok po svetu trpi zaradi kronične podhranjenosti;

J.	ker so ženske pogosto bolj ranljive z vidika pomanjkljive prehrane, kar ima več hudih posledic, med katere sodijo ogrožanje njihove produktivnosti in sposobnosti preživljanja svojih družin, tako pa se nadaljuje medgeneracijski začarani krog podhranjenosti;

K.	ker se pričakuje, da bo svetovno prebivalstvo do leta 2030 doseglo 8,5 milijarde;

L.	ker so učinkoviti ukrepi za preprečevanje prilaščanja zemlje v državah v razvoju, tudi konkretne možnosti za zagotavljanje varnosti zemljiške posesti, bistveni za uresničevanje globalnih ciljev in zavez EU na področju zanesljive preskrbe s hrano in prehranske varnosti v svetu;

M.	ker sta podhranjenost in neustrezna prehrana daleč največja dejavnika tveganja, odgovorna za svetovno breme bolezni;

ker je treba za boj proti podhranjenosti razviti trajnostno kmetijsko politiko, ki bo dajal prednost diverzifikaciji pridelkov in tako zagotavljala hranljivo hrano in raznoliko prehrano; ker so zato nadzor nad semeni, njihovo lastništvo in njihova dostopnost bistveni za odpornost prehranske varnosti malih in družinskih kmetij;

O.	ker je uresničevanje pravice do hrane med drugim odvisno o dostopa do zemlje in drugih proizvodnih virov;

ker utegnejo naložbeni trgovinski sporazumi škodljivo vplivati na prehransko varnost in podhranjenost, če zaradi dajanja v najem ali odprodaje ornih zemljišč zasebnim vlagateljem lokalno prebivalstvo ne bo imelo dostopa do proizvodnih virov, ki jih nujno potrebuje za preživetje, ali če privedejo do tega, da se bodo velike količine hrane izvozile in prodale na mednarodnih trgih, zaradi česar bo država gostiteljica oziroma izvoznica bolj odvisna od nihanja cen blaga na mednarodnih trgih in jim bo bolj izpostavljena;

Q.	ker je proizvodnja biogoriv v svetovni prehranski sistem vpeljala nove pritiske, saj je konkurent za zemljo in vodo;

R.	ker netrajnostna pridelava mesa negativno vpliva na prehransko varnost; ker se tretjina svetovnega žita porabi za živalsko krmo, medtem pa je širjenje pašnikov in poljščin za prehrano eden od poglavitnih vzrokov za krčenje gozdov, zlasti v Južni Ameriki (8);

S.	ker 240 milijonov ljudi v 45 državah z nizkim dohodkom in/ali državah, prizadetih zaradi konfliktov, trpi pomanjkanje hrane in vode, 80 milijonov pa krizo zaradi pomanjkanja hrane, vključno z 41,7 milijona ljudi, ki jih je leta 2016 prizadel vremenski pojav El Nino, najhujši v zadnjih desetletjih;

T.	ker UNICEF navaja, da vsak dan umre 2 000 otrok, mlajših od pet let, zaradi bolezni, ki so posledica onesnaženja vode, in ker polovico bolnišničnih postelj na svetu zasedajo ljudje, ki trpijo zaradi bolezni, ki so posledica slabe kakovosti pitne vode;

U.	ker bo 70 % svetovnega prebivalstva do leta 2050 živelo v mestih, zato bo združen svetovni in lokalni pristop k prehrani pomembnejši kot kdajkoli prej;

ker je zanesljiva preskrba s hrano bistveni pogoj za trajnostno in vključujočo rast, saj lahko gospodarske posledica podhranjenosti predstavljajo izgube v višini približno 10 % BDP na leto, in ker Organizacijo Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) v svojem svetovnem poročilu o prehrani za leto 2015 navaja, da se vsak dolar, porabljen za ukrepe za izboljšanje prehrane, šestnajstkratno povrne;

W.	ker privatizacija semen s klavzulami o pravicah intelektualne lastnine in gensko spremenjenimi organizmi ogroža neodvisnost držav z vidika preskrbe s hrano;

znova potrjuje, kako pomembni so usklajeni in pospešeni ukrepi svetovnih, nacionalnih, lokalnih, vladnih, nevladnih in zasebnih akterjev, vključno z organi znanstvenih in industrijskih raziskav, ter donatorjev pri obravnavi nedohranjenosti za izpolnitev ciljev agende 2030 in uresničitev cilja trajnostnega razvoja 2 glede odprave lakote; poziva mednarodno skupnost, EU in države v razvoju, naj se vzdržijo priprave prehranskih strategij, ki bi temeljile zgolj na vnosu kalorij in predpisovanju zdravil (kot so prehranske tablete), ampak naj obravnavajo temeljne vzroke lakote in nedohranjenosti; v zvezi s tem poudarja povezave med kmetijstvom, načini prehranjevanja in zdravjem;

ugotavlja, da je za otroke, ki so jih njihove matere dojile, 15-krat manj verjetno, da bodo umrli zaradi pljučnice, in 11-krat manj verjetno, da bodo umrli zaradi driske, kot za otroke, ki niso bili dojeni;

poziva Komisijo, Svet, države članice in mednarodno skupnost, pa tudi vlade držav v razvoju, naj nemudoma zagotovijo dolgoročne finančne naložbe za prehransko in hranilno varnost ter trajnostno kmetijstvo, prav tako pa naj povečajo prehransko varnost z boljšim upravljanjem in večjo odgovornostjo, sistemskimi politikami o prehrani in hranilni vrednosti, ki bodo temeljile na pravicah, ter naj upoštevajo tako vidik spola, trajnostno kmetijstvo, rabo naravnih virov in dostop do njih, javno vodo, javne sanitarne in higienske storitve, kot tudi oblikovanje in razširitev vključujočih, na pravicah temelječih socialnih varnostnih mrež, namenjenih predvsem najranljivejšim in marginalnim skupinam;

poudarja, da je treba obravnavati sistemske težave, ki so odgovorne za slabo prehranjenost v vseh oblikah; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je v preteklosti spodbujanje v izvoz usmerjenega kmetijstva potekalo v škodo družinskih kmetij, ki pridelujejo hrano za lokalno porabo; meni, da je ponovno vlaganje v lokalno proizvodnjo hrane, zlasti s poudarkom na malih proizvajalcih hrane in agroekoloških praksah, ključen pogoj za uspeh prehrambnih strategij; meni, da je enako pomembno vzpostaviti sheme socialnega varstva, da bi zagotovili, da bodo imeli vsi posamezniki stalen dostop do hrane z visoko hranilno vrednostjo;

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se tretjina vse hrane, proizvedene na svetu – približno 1,3 milijarde ton – zavrže; ugotavlja, da se največja količina zavrže v Severni Ameriki in Oceaniji, kjer se zavrže skoraj 300 kg hrane na osebo; ugotavlja, da se v EU zavrže 88 milijonov ton hrane letno, pri čemer je po vsem svetu lačnih 842 milijonov ljudi – 12 % svetovnega prebivalstva; poudarja, da je treba prilagoditi vse prehrambne sisteme, da bi odpravili izgubo ali tratenje hrane;

poziva Komisijo in države članice, naj pri svojih dejavnostih pozornost namenijo usklajenosti politik za razvoj in ustrezno razmislijo o spremembah svojih politik o trgovini, kmetijstvu, energiji itd. v prid svetovni prehranski varnosti;

globoko obžaluje prilaščanje zemljišč, ki ga izvajajo tuji vlagatelji in prizadene lokalne male kmete ter prispeva k lokalni, regionalni in nacionalni neustrezni prehranski varnosti ter revščini;

poziva mednarodno skupnost in EU, naj sodelujeta z državami, da bi podprli opredelitev in izvajanje kontekstu prilagojenih, izvedljivih in odpornih nacionalnih prehrambnih ciljev v skladu s cilji trajnostnega razvoja, da bi zmanjšali število motenj v razvoju in nedohranjenost; poziva Komisijo in delegacije EU, naj spodbujajo usklajene strategije in pristope pod vodstvom držav glede prehrane in prehranske varnosti ter spodbujajo izboljšanje spremljanja in odgovornosti teh strategij s strani partnerskih držav;

poziva EU in mednarodno skupnost, naj spodbujata svetovno „pravico do dojenja“, in izpostavlja pomen dojenja v informacijskih kampanjah o zdravju mater in otrok;

10.

poziva države članice in institucije EU, naj si po najboljših zmožnostih prizadevajo za čim večjo ozaveščenost evropske javnosti o trdovratnem svetovnem problemu podhranjenosti, ki zlasti vpliva na otroke in ženske;

11.

poudarja, da bi bilo treba pri ukrepih proti podhranjenosti prednost nameniti lokalni pridelavi hrane, in poudarja, kako pomembno je podpirati male kmete in kmetice kot pridelovalce hrane; poziva EU, naj v okviru svoje globalne prehrambne strategije državam v razvoju in malim kmetom pomaga pri razvoju lokalnih trgov, lokalnih vrednostnih verig in lokalnih obratov za predelavo hrane ter dostopu do njih, v povezavi s trgovinskimi politikami, ki bodo podprle takšna prizadevanja;

12.

poudarja, da je v razmerah, kjer je konvencionalno kmetovanje zaznamovano z monokulturami, prehod s sistemov raznolikih poljščin na poenostavljene sisteme, ki temeljijo na žitaricah, prispeval k nedohranjenosti z mikrohranili v mnogih državah v razvoju; poziva EU, naj se v skladu s priporočili posebnega poročevalca OZN za pravico do hrane zaveže k temeljnemu premiku k agroekologiji kot metodi, s katero se lahko države same prehranjujejo in izboljšajo prehranjevanje, hkrati pa rešujejo težave, ki jih povzročata podnebje in revščina; zlasti poziva EU in vlade držav v razvoju, naj podpirajo genetsko raznolikost poljščin, npr. z vzpostavitvijo lokalnih sistemov za izmenjavo semen, in ureditve glede semen, ki bodo skladne z mednarodno pogodbo o rastlinskih genskih virih za prehrano in kmetijstvo, ter naj vlagajo v najrazličnejše hranilne, lokalne in sezonske poljščine, ki ustrezajo kulturnim vrednotam;

13.

poudarja, da je prilaščanje zemlje, ki je posledica obsežnih nakupov zemljišč v državah v razvoju, nova grožnja prehranski varnosti in prehranjevanju; poziva Komisijo, naj sprejme konkretne ukrepe za boj proti prilaščanju zemlje in pripravo akcijskega načrta za boj proti prilaščanju zemlje ter zagotovi učinkovito izvajanje smernic FAO o lastništvu posesti;

14.

poziva EU, naj v skladu z načelom usklajenosti politik za razvoj ukine javne pobude za proizvodnjo biogoriv, ki temeljijo na poljščinah;

15.

poudarja, da je raven naložb v prehrano nezadostna, saj je bilo ukrepom v zvezi s prehrano v letu 2014 v svetovnem merilu namenjenih zgolj 0,57 % uradne razvojne pomoči, ki je zadoščala zgolj za 1,4 % skupnih potreb;

16.

pričakuje od Komisije, da bo izpolnila svojo zavezo in vložila 3,5 milijarde EUR, da bi do leta 2025 zmanjšala motnje v razvoju otrok za vsaj 7 milijonov; poudarja, da je od skupaj zbranih 3,5 milijarde EUR zgolj 400 milijonov EUR namenjenih podpori ukrepom v zvezi s prehrano, preostalih 3,1 milijarde EUR pa predvidenih za ukrepe, ki sicer obravnavajo s prehrano povezana vprašanja, kot so kmetijstvo, prehranska varnost, spol, voda, sanitarne in higienske storitve ter izobraževanje, vendar ni nujno, da obravnavajo neposredne vzroke podhranjenosti otrok;

17.

poudarja, da so motnje v razvoju, ki se kažejo v tem, da je otrok prenizek za svojo starost, in se pojavijo, kadar kronična nezadostna prehrana in ponavljajoča se vnetja v prvih 1 000 dneh življenja preprečijo normalno rast in razvoj, ena največjih ovir za človekov razvoj;

18.

poziva Komisijo in Svet, naj zagotovita politično vodstvo EU ter na svetovni in regionalni ravni spodbujata izpolnitev mednarodno dogovorjenih prehrambnih ciljev, ki bodo jasni in ambiciozni; poziva delegacije EU in Komisijo, naj spodbujajo usklajene strategije pod vodstvom držav glede prehrane in prehranske varnosti ter v sodelovanju s partnerskimi državami vključijo svetovne cilje glede prehrane v vse ustrezne razvojne programe in državne strategije;

19.

poziva EU, naj zagotovi sisteme za trajnostno proizvodnjo hrane in uveljavi odporne kmetijske prakse, ki bodo povečale produktivnost in proizvodnjo, prepreči izkrivljanje trgovine na svetovnih kmetijskih trgih v skladu z mandatom kroga pogajanj o razvoju iz Dohe ter vključi najbolj prizadete države v svetovni trgovinski trg, da bi obravnavala neustrezno prehransko varnost;

20.

meni, da bi bilo treba pri pregledu finančnega okvira EU upoštevati, da bosta varnost hrane in prehranska varnost izziva v prihodnjih letih, saj je pritisk na vire vedno večji; poudarja, da bi bilo to mogoče uporabiti za obravnavo trendov nedohranjenosti v državah izven EU, pa tudi v državah članicah;

21.

priznava, da je treba ob motnjah v razvoju s trajnostnimi kmetijskimi politikami in zdravstvenimi sistemi obravnavati tudi druge pokazatelje nedohranjenosti, kot sta hiranje (nizka teža glede na višino) in pomanjkanje mikrohranil; poudarja, da je pojav hiranja v Južni Aziji s skoraj 15 % tako hud, da se že približuje ravni kritičnega problema javnega zdravja;

22.

poudarja, da je treba humanitarno pomoč, s katero se bo obravnavala problematika hiranja, dopolniti s strategijami Komisije, ki bi povezovale humanitarne in razvojne ukrepe; poziva Komisijo, naj takoj in učinkovito opredeli prispevek iz razvojnih programov za pravkar sprejete zaveze in cilj obravnave hiranja otrok, mlajših od pet let;

23.

poudarja pomen spodbujanja programov izobraževanja o prehrani v šolah in lokalnih skupnostih;

24.

poziva Komisijo, naj vzpostavi jasen politični okvir za povečanje podpore nacionalnim socialnim varnostnim mrežam, skladnim z nacionalnimi, regionalnimi in mednarodnimi zavezami, ki so se v številnih državah izkazale kot ključno sredstvo za povečevanje odpornosti in zmanjševanje podhranjenosti;

25.

poudarja, da bi bilo treba dojenje kot najbolj naraven in najboljši način prehranjevanja za novorojenčke in majhne otroke zagotoviti prek pristne podpore za ženske, in sicer z zagotavljanjem dobre stopnje prehranjenosti, dobrih delovnih pogojev in omrežij socialne in družinske podpore, pa tudi s pravico do plačanega porodniškega dopusta;

26.

poudarja, da so, če želimo izpolniti svetovne cilje glede motenj v razvoju pri otrocih, anemije žensk in dojenja, po ocenah potrebne dodatne naložbe v višini 7 milijard USD letno, ki pa bi v primerjavi z letom 2015 rešile življenje 3,7 milijona otrokom, zmanjšale število otrok z motnjami v razvoju za 65 milijonov, število žensk, ki trpijo za anemijo, pa za 265 milijonov;

27.

poziva Komisijo, naj prevzame vidnejšo vlogo na področju prehranske varnosti in prehranjevanja ter sprejme dodatne obveznosti v višini 1 milijarde EUR za obravnavo s prehrano povezanih ukrepov, da bi izpolnila cilje Svetovne zdravstvene organizacije in glede prehrane in cilje trajnostnega razvoja, prav tako pa naj pripravi jasno strategijo o tem, kako namerava te cilje izvesti in jih vključiti v svoje načrte in politike, ter predstavi jasen načrt za dodelitev zbranih sredstev v obdobju 2016–2020;

28.

poziva Komisijo in donatorje za povečanje stopnje prehranjenosti (SUN), naj še naprej redno poročajo o doseženem napredku v okviru zavez prehrane za rast, in sicer z uporabo skupnega metodološkega pristopa o sledenju virov, o katerem je bil dosežen dogovor na srečanju mreže SUN leta 2013 v Lusaki;

29.

poudarja, da morajo biti vse politike EU usklajene z načelom usklajenosti politike za razvoj; zato poziva, naj trgovinska in razvojna politika EU spoštujeta politični in gospodarski prostor politike držav v razvoju, da bodo te države lahko vzpostavile potrebne politike za spodbujanje trajnostnega razvoja in dostojanstva za svoje prebivalce, vključno s prehransko neodvisnostjo, ob upoštevanju pravice lokalnih pridelovalcev hrane do nadzora nad svojo zemljo, semeni in vodo ter zavračanju privatizacije naravnih virov;

30.

poziva, naj se oblikujejo posebni kazalniki za izvajanje akcijskega načrta EU, tudi kazalniki za spremljanje porabe za prehrano in s prehrano povezana vprašanja, pri čemer je treba izboljšati načrt odbora OECD za razvojno pomoč (DAC) v zvezi z osnovno prehrano in oblikovati označevalec DAC za ukrepe, povezane s prehrano; v zvezi s tem vztraja, da je treba določiti stroge ukrepe spremljanja in odgovornosti in s tem zagotoviti preglednost in učinkovito spremljanje napredka;

31.

poziva komisijo, naj podpira male kmete pri preizkušanju in sprejemanju bolj odpornih in produktivnih kmetijskih praks (tistih, ki izpolnjujejo merilo, da so podnebno ozaveščene in agroekološko vzdržne), ki pomagajo pri zaustavitvi propadanja okolja ter povečujejo zanesljivost in ustreznost kmetijskega načina preživljanja, kar je nujen pogoj za večjo prehransko varnost in boljšo prehrano;

32.

poudarja, da je pravica do vode neločljiva od pravice do hrane in da resolucija OZN iz leta 2010 še ni privedla do odločnih ukrepov, da bi se pravica do vode uveljavila kot človekova pravica;

33.

poudarja, kako pomembno je sodelovati s kmeti pri zagotovitvi cenovno dostopnih, lokalno prilagojenih in izboljšanih sort poljščin ter vzpostaviti odporno in odzivno zmogljivost za proizvodnjo semen v domači lasti, ki bi bila samozadostna in ne bi bila odvisna od financiranja donatorjev;

34.

poziva EU in njene države članice, naj ne podpirajo gensko spremenjenih poljščin, kadar izpolnjujejo svoje zaveze glede prehrane in zanesljive preskrbe s hrano v svetu;

35.

poziva Komisijo ter druge donatorje in organe, naj izboljšajo zbiranje razčlenjenih in izčrpnih podatkov v zvezi s prehrano, da bo mogoče bolje načrtovati prihodnje ukrepe;

36.

vztraja, da je treba sprejeti celosten pristop k izzivu podhranjenosti, ki zahteva ukrepe v številnih gospodarskih in družbenih sektorjih; zato poudarja pomen partnerstev z več deležniki in bistveno vlogo zasebnega sektorja pri izboljšanju prehranske varnosti in okrepitvi s prehrano povezanih ukrepov, zlasti z inovacijami in naložbami v trajnostno kmetijstvo ter izboljšanjem družbenih, gospodarskih in okoljskih praks v kmetijstvu in prehranskih sistemih;

37.

poziva Komisijo, naj še naprej ohrani vodilno vlogo med donatorji pri izkoreninjanju nedohranjenosti, tako da pospeši svoje ukrepe za izpolnitev svojih zavez ter zagotovi pomoč in podporo, da bi tako preverili napredek, dosežen glede na zaveze pakta Prehrana za rast iz leta 2013, ter sprejeli nove zaveze, da bi tako zapolnili vrzel pri financiranju na področju prehrane;

38.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Afriški uniji, Organizaciji Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo ter Svetovni zdravstveni organizaciji.

(1) http://www.oecd.org/development/effectiveness/49650173.pdf

(2) FAO (2015), Framework for Action for Food Security and Nutrition in Protracted Crises (FFA).

(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0247.

(4) UL C 56 E, 26.2.2013, str. 75.

(5) UL C 289, 9.8.2016, str. 71.

(6) UL C 346, 21.9.2016, str. 88..

(7) http://www.foodpolicymilano.org/wp-content/uploads/2015/10/Milan-Urban-Food-Policy-Pact-EN.pdf

(8) Viri: Poročilo posebnega poročevalca o pravici do hrane Olivierja De Schutterja, 24. januar 2014: http://www.srfood.org/images/stories/pdf/officialreports/20140310_finalreport_en.pdf

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/21

P8_TA(2016)0377

Potreba po evropski politiki za ponovno industrializacijo glede na nedavna primera Caterpillar in Alstom

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. oktobra 2016 o potrebi po evropski politiki za ponovno industrializacijo glede na nedavna primera Caterpillar in Alstom (2016/2891(RSP))

(2018/C 215/04)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti členov 9, 151, 152, 153(1) in (2) ter 173 Pogodbe,

—	ob upoštevanju členov 14, 27 in 30 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—	ob upoštevanju Direktive Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti (1),

—	ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti člena 5(3) PEU, ter Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 31. marca 2005 z naslovom Prestrukturiranje in zaposlovanje: Predvidevanje in spremljanje prestrukturiranja za razvoj delovnih mest: vloga Evropske unije (COM(2005)0120) in mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 14. decembra 2005,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. novembra 2010 z naslovom Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta: evropski prispevek k polni zaposlenosti (COM(2010)0682),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1309/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem skladu za prilagoditev globalizaciji (2014–2020) in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1927/2006 (2),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2013 s priporočili Komisiji o obveščanju zaposlenih in posvetovanju z njimi ter predvidevanju in upravljanju prestrukturiranja (3),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. decembra 2013 z naslovom Okvir kakovosti EU za predvidevanje sprememb in prestrukturiranje (COM(2013)0882),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2014 o ponovni industrializaciji Evrope za spodbujanje konkurenčnosti in trajnosti (4),

—	ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 18. aprila 2012 z naslovom Izkoriščanje zaposlitvenega potenciala zelene rasti (SWD(2012)0092),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. januarja 2014 z naslovom Za oživitev evropske industrije (COM(2014)0014),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. oktobra 2015 z naslovom Trgovina za vse – Za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko (COM(2015)0497),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. oktobra 2012 z naslovom Močnejša evropska industrija za rast in oživitev gospodarstva (COM(2012)0582) in cilja 20-odstotne ponovne industrializacije,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2015 o razvoju trajnostne evropske industrije navadnih kovin (5),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2016 o konkurenčnosti evropske železniške dobavne industrije (6),

—	ob upoštevanju členov 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.	ker je izjemno pomembno zagotoviti skladnost med različnimi politikami EU, da bi opredelili dejansko industrijsko politiko, zlasti glede na primera družb Caterpillar in Alstom;

B.	ker je 2. septembra 2016 družba Caterpillar napovedala obsežen načrt prestrukturiranja po vsem svetu, tudi v obratu Gosselies, ki je moral zapreti svoja vrata, zaradi česar je bilo odpuščenih 2 500 tam neposredno zaposlenih, ogrožena pa so delovna mesta še nadaljnjih 4 000 podizvajalcev;

ker so proizvodi obrata zaradi zmanjšanja proizvodnih stroškov med letoma 2013 in 2015 postali zanimivejši od proizvodov, ki prihajajo iz držav zunaj EU; ker se je družba Caterpillar odločila obrat zapreti zaradi preusmeritve proizvodnje v druge obrate z nižjimi socialno in okoljevarstvenimi standardi, kot veljajo za evropsko industrijo;

D.	ker se je Komisija zaradi pomena in evropske razsežnosti tega primera odločila ustanoviti projektno skupino, v kateri bodo zbrane pristojne službe in ki bo delovala kot sogovornik v postopku zaprtja tovarne Caterpillar;

E.	ker ta dva proizvodna obrata nista edina, ki jima grozi prestrukturiranje; do odpuščanja naj bi prišlo tudi v drugih obratih družbe Alstom v Španiji in Italiji, pa tudi v Caterpillarjevem obratu na Severnem Irskem;

ker je železniška industrija steber evropske industrializacije z več kot 175 leti zgodovine; ker naj bi letna rast dostopnih trgov železniške dobavne industrije znašala 2,8 % do leta 2019; ker evropska železniška dobavna industrija neposredno zaposluje 400 000 ljudi v EU, mnoge od njih v malih in srednjih podjetjih; ker je močna in inovativna evropska železniška dobavna industrija bistvenega pomena za prehod na železnice, ki je potreben za uresničitev podnebnih in energetskih ciljev EU;

G.	ker 65 % odhodkov podjetij za raziskave in razvoj prihaja iz predelovalne industrije in je zato okrepitev naše industrijske osnove bistvena za ohranjanje strokovnega znanja in izkušenj v EU; ker je za digitalni razvoj, prednostno nalogo Junckerjevega načrta, potrebna močna industrijska osnova;

ker ima evropska industrija, kot sta družbi Alstom in Caterpillar, visoko dodano vrednost s priznanim strokovnim znanjem in izkušnjami; ker se ta osrednja in strateška industrija EU trenutno sooča z močno svetovno konkurenco iz držav, ki izvažajo proizvode nižje cene na evropski trg in izvajajo agresivno politiko hitre širitve na vseh celinah, pogosto s politično in finančno podporo njihovih vlad;

ker bo Komisija zaradi nedavnega primera Alstom izvedla 15-letno študijo (2030) o možnostih razvoja železniške infrastrukture v Evropi, ki bo zajemala različne scenarije okoljskih ciljev držav članic EU, skupaj s študijo o vplivu različnih scenarijev na delovna mesta, poklice ter spretnosti in znanja; ker mora Komisija hitro ukrepati v skladu s priporočili iz resolucije Parlamenta o železniški dobavni industriji EU, da bi zagotovila varna in trajnostna delovna mesta in vključujočo rast; ker je treba kakršne koli ukrepe olajšati s stalnim dialogom z deležniki in vključiti vsa poglavja te resolucije;

ker se je Komisija zavezala, da bo v letu 2013 pripravila celovito poročilo o izvajanju kakovostnega okvira; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj po posvetovanju z ustreznimi socialnimi partnerji pripravi predlog zakonodajnega akta o obveščanju delavcev in posvetovanju z njimi ter predvidevanju in upravljanju prestrukturiranja;

K.	ker mora evropska industrija ohraniti svojo konkurenčnost in zmogljivosti za naložbe v Evropi in ker se prav tako sooča s socialnimi in okoljskimi izzivi, ki jih mora obravnavati, obenem pa mora ostati zgled ostalemu svetu pri socialni in okoljski odgovornosti;

L.	ker nekatera podjetja izvajajo strategije, ki se osredotočajo le na kratkoročne finančne donose na škodo inovacij, naložb v raziskave in razvoj, zaposlovanja ter obnavljanja znanj in spretnosti;

M.	ker bo ambiciozna inovacijska politika, ki je naklonjena proizvodnji visokokakovostnih, inovativnih in energijsko učinkovitih izdelkov ter spodbuja trajnostne procese, omogočila EU, da bo samostojna v vse bolj konkurenčnem svetu;

N.	ker je trgovino z gradbeno mehanizacijo v EU v zadnjih letih pretreslo več hudih motenj, povezanih z zmanjšanjem javnih in zasebnih naložb, pa tudi zaradi povečanja proizvodnih stroškov zaradi višje cene surovin;

ker mora pravična trgovina z industrijskimi proizvodi spoštovati temeljne pravice delavcev in okoljske predpise; ker so naložbe v obnovljivo energijo in energetsko učinkovitost pomembno gonilo za naložbe v industrijske proizvode, ki lahko ustvarjajo pozitivne cikle; ker so inovacije in naložbe v raziskave in razvoj, delovna mesta in obnavljanje znanj in spretnosti bistvenega pomena za trajnostni razvoj;

P.	ker se je pokazalo, da imajo inovacije in proizvodnja pozitiven učinek na rast delovnih mest na vseh stopnjah industrijskega gospodarskega cikla; ker lahko udeležba delavcev pri inovativnih ukrepih in oblikovanju strategij znatno okrepi gospodarski uspeh;

Q.	ker ima naprednejši in trajnostni del jeklarskega sektorja, ki proizvaja tehnološke proizvode visoke vrednosti, spoštuje zdravje delavcev in okoliških prebivalcev ter upošteva stroge okoljske standarde, pomembno vlogo za evropsko industrijsko strategijo;

R.	ker je zaradi izgube znanja in spretnosti delavcev očitno, da mora Evropa ohraniti svoje industrijske zmogljivosti, da bi zadovoljila svoje potrebe, ne da bi bila odvisna od proizvajalcev iz tretjih držav;

izraža globoko solidarnost in podporo vsem delavcem družb Caterpillar in Alstom in njihovim družinam ter podizvajalcem in obžaluje škodljive posledice, ki jo ima takšno zaprtje za lokalno gospodarstvo in skupnosti; poziva k sprejetju ukrepov za podporo tem delavcev in njihovim lokalnim gospodarstvom ter pomoč regijam pri premagovanju teh težkih gospodarskih in socialnih razmer;

je prepričan, da bi bilo treba evropsko industrijo obravnavati kot strateško prednost za konkurenčnost in trajnost EU; poudarja, da bodo samo trdna in odporna gospodarstva ter v prihodnost usmerjene industrijske politike Evropski uniji omogočali, da se spopade z različnimi izzivi, ki jo čakajo, vključno z njeno ponovno industrializacijo, prehodom na trajnost in ustvarjanje kakovostnih delovnih mest; poudarja, da morajo Komisija in države članice biti bolje pripravljene na takšne socialno-ekonomske razmere ter zagotoviti konkurenčnost našega industrijskega omrežja;

želi spomniti, da je Evropa socialno tržno gospodarstvo, katerega cilj je doseči trajnostno gospodarsko in vključujočo rast; obžaluje pomanjkanje resnične industrijske politike EU, ki bi ščitila delavce EU; poziva Komisijo, naj zato vzpostavi resnično dolgoročno evropsko industrijsko strategijo, da bi dosegli cilj 20 % bruto domačega proizvoda iz industrije, kot je zapisano v strategiji Evropa 2020;

poziva države članice, naj prek zakonodaje ali kolektivnih pogodb zagotovijo ustrezno socialno varstvo, delovne pogoje in dostojne plače ter v primeru odpuščanj učinkovito varstvo pred neupravičenim odpuščanjem;

opozarja, da je gospodarska kriza v Evropi pokazala, da so najbolj odporne tiste industrije, ki največ vlagajo v inovacije, raziskave in razvoj, energetsko učinkovitost, krožno gospodarstvo itd.; v zvezi s tem poudarja negativni učinek, ki ga imata zmanjšanje javnih in zasebnih naložb ter upad domače porabe, zato bilo treba za spodbujanje rasti spodbujati javne in zasebne naložbe ter domačo porabo;

meni, da morajo biti ključni elementi politike EU za ponovno industrializacijo zmanjšanje upravnih bremen in stroškov zaradi spoštovanja predpisov za podjetja ter razveljavitev nepotrebne zakonodaje ob nadaljnjem zagotavljanju visokih standardov na področju varstva potrošnikov, zaposlenih, zdravja in okolja;

poziva, naj ta industrijska politika EU temelji na jasnih ciljih in kazalnikih – vključno z ambicioznimi cilji glede energetske učinkovitosti, virov in podnebja – ter pristopu življenjskega cikla in krožnega gospodarstva; poudarja, da bi morala zajemati pametno kombinacijo ukrepov glede ponudbe na eni in povpraševanja na drugi strani, namenjeni pa bi morali biti vrnitvi evropskega gospodarstva na lokalno raven ter okrepitvi njegove odpornosti in zmanjšanju odvisnosti od virov; nadalje poudarja, da bi bilo treba s pomočjo te politike naložbe usmerjati v ustvarjalnost, znanja in spretnosti, inovacije in trajnostne tehnologije ter spodbujati modernizacijo evropske industrijske osnove s politiko, ki bo upoštevala pomen vrednostne verige ter zajemala osnovne industrijske panoge, pa tudi njihove regionalne in lokalne akterje; meni, da bi lahko tak pristop evropski industriji in celotnemu evropskemu gospodarstvu prinesel stroškovno učinkovite koristi;

poudarja, da dolgoletna podpora bankam in kapitalskim trgom v EU ni niti prispevala k zaposlovanju niti izboljšala gospodarskih obetov; meni, da bi bilo treba javno intervencijo s prekomernega spodbujanja ponudbe preusmeriti v usklajene davčne politike, katerih cilj je spodbujanje povpraševanja, tudi s fiskalnimi ukrepi in zagotavljanjem povečevanja plač;

Trgovinska politika – bistven element za enake konkurenčne pogoje

poudarja, da je EU sicer v številnih gospodarskih sektorjih odprta za konkurenco iz tretjih držav, vendar je v tretjih državah v veljavi mnogo preprek, ki diskriminirajo evropske družbe; poudarja, da se tekmeci iz tretjih držav, zlasti iz Kitajske, hitro in agresivno širijo v Evropo in druge svetovne regije, pogosto z močno politično in finančno podporo svoje države izvora; poudarja, da lahko takšna praksa pomeni nepošteno konkurenco in ogroža delovna mesta v Evropi; poudarja, da Kitajska ne izpolnjuje petih meril, s katerimi je EU opredelila status tržnega gospodarstva;

10.

poziva Komisijo, naj oblikuje trgovinsko politiko EU, ki bo usklajena z industrijskimi cilji ter upoštevala, da je treba zavarovati delovna mesta v evropski industriji in da ne sme prihajati do novih selitev in nadaljnje deindustrializacije; poziva Komisijo, naj poskrbi za enake konkurenčne pogoje za udeležence na trgu iz Evrope in tretjih držav, s čimer bi zagotovila pravično konkurenco za vse;

11.

opozarja, da je treba doseči hiter dogovor o reviziji uredb o instrumentih za zaščito trgovine, da bi jih z izboljšanjem njihove odzivnosti in učinkovitosti močno okrepili; poziva Komisijo, naj upošteva, kakšne socialne in gospodarske vplive bi lahko imelo priznanje statusa tržnega gospodarstva državno vodenim ali drugim netržnim gospodarstvom na konkurenčnost industrijskih panog EU;

12.

poudarja, da je treba trgovinski politiki EU preprečiti, da bi spodbujala protikonkurenčno prakso, tudi okoljski damping, zlasti damping cenenih proizvodov in proizvodov nizke kakovosti, ki ogrožajo evropske standarde in vplivajo na industrijo s sedežem v EU; poziva Komisijo, naj pri oblikovanju politik za uresničitev strategije Evropa 2020 preuči mejne prilagoditvene ukrepe, da bi zagotovila enake konkurenčne pogoje ter preprečila okoljski damping, izkoriščanje delavcev in nepošteno konkurenco;

13.

poziva Komisijo in države članice, naj izvedejo študije o komercialnih pogajanjih, pri tem pa uporabijo regionalni in sektorski pristop, ki bi moral prav tako izboljšati razumevanje učinkov na zaposlovanje in evropske industrijske panoge;

14.

opozarja na najnovejši razvoj, ko družbe svojo proizvodnjo in storitve selijo nazaj v Evropo ter na možnosti za rast in nova delovna mesta, ki jih ta prinaša; poziva Komisijo, naj preuči, kako lahko EU ustvari gostoljubno okolje, da bi podjetjem pomagali izkoristiti možnosti, ki jih prinaša vrnitev proizvodnje;

Politika konkurence – izjemno pomemben element za industrijske panoge EU

15.

poziva Komisijo, naj razvije navzven usmerjen in konkurenčen evropski okvir, da bi pritegnili in obdržali zasebne naložbe, ohranili močne verige dodane vrednosti v EU in ustvarili kakovostna delovna mesta, s tem pa državljanom EU zagotovili oprijemljive koristi;

16.

ugotavlja tudi, da bi bilo treba bolje prilagoditi pravila za državno pomoč, da bi zagotovili inovacije in trajnost ter uresničili cilje spodbujanja visoke stopnje zaposlenosti in socialnih politik v skladu s členom 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

17.

poudarja, da je evropska industrija izpostavljena svetovni konkurenci, zato odločno spodbuja Komisijo, naj čim prej sprejme svetovni trg kot referenco pri opredeljevanju geografskih trgov v svojih analizah, teh analiz pa naj ne omejuje le na nacionalne trge ali notranji trg, saj bo evropski industriji le tako omogočila vzpostavljanje partnerstev na področju raziskav in razvoja ali strateških zavezništev; v zvezi s tem poziva, naj se omogoči prestrukturiranje velikih evropskih proizvajalcev, da bi zagotovili razvoj subjektov z zadostno kritično maso za soočanje z mednarodno konkurenco;

Javna naročila – orodje, ki ga je treba izboljšati

18.

poziva Komisijo, naj bolje izvaja predpise EU o javnih naročilih; opozarja, da določbe EU omogočajo zavrnitev ponudb, ki so neobičajno nizke ali v katerih se več kot 50 % vrednosti ustvari zunaj EU;

19.

meni, da so javna naročila in okoljsko označevanje pomembni pri uporabi trajnostnih proizvodov, storitev in inovacij, pa tudi za trdno industrijsko bazo v Evropi; poziva k skupnim prizadevanjem držav članic in Komisije, s katerimi bi zagotovili, da bodo naročniki sprejemali odločitve glede razpisov na podlagi načela ekonomsko najugodnejše ponudbe;

Boljša uporaba skladov EU, raziskav in razvoja ter inovacij – način spodbujanja nove industrijske politike

20.

poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami oblikuje strategijo Unije za skladno in celovito industrijsko politiko, usmerjeno v ponovno industrializacijo Evrope, ki bo med drugim temeljila na digitalizaciji (zlasti vključevanju pametnih tehnologij in robotike v industrijske vrednostne verige), trajnosti, energetski učinkovitosti in ustreznih virih; v ta namen poziva k tesnejšemu sodelovanju in večji konvergenci med državami članicami v fiskalnih, socialnih in proračunskih zadevah, da bi spodbudili nastajanje skupnih industrijskih projektov; meni, da bi moral evropski regulativni okvir industrijskim panogam omogočiti, da se prilagodijo spremembam, ki jih zadevajo, in predhodno ukrepajo, kar bi pripomoglo k ustvarjanju delovnih mest, rasti in regionalni konvergenci;

21.

opozarja Komisijo, naj sodeluje z različnimi sektorji industrije, da bi zagotovila čim boljše izkoriščanje evropskih strukturnih in investicijskih skladov, zlasti sklada za regionalni razvoj, za podporo raziskovalno-razvojnim projektom na regionalni ravni;

22.

meni, da skladi EU ponujajo imenitno priložnost za financiranje trajnostnih naložb v energetsko infrastrukturo in infrastrukturo javnega prevoza, pa tudi za pametno uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij; poziva k boljšemu izvajanju različnih meril, zlasti zaposlitvenih, okoljskih in socialnih, pri uporabi skladov EU in vseh finančnih instrumentov, ki jih upravlja Evropska investicijska banka;

23.

poziva k agendi EU za pametno specializacijo in dajanju prednosti raziskavam in razvoju v tistih sektorjih, kjer ima lahko EU vodilno vlogo; poziva k sprejetju konkretnih instrumentov, ki bodo EU in državam članicam omogočali združevanje prizadevanj na področju raziskav in razvoja ter uporabo rezultatov v lokalnem gospodarstvu; meni, da je povezanost raziskav in industrije bistvena za večjo konkurenčnost industrije EU; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj dejavno krepijo in spodbujajo tesnejše sodelovanje med raziskovalnimi centri, univerzami in podjetji; poziva, naj se izboljša raziskovalno okolje s povečanjem proračuna za raziskave, razvoj in inovacije ter boljšimi povezavami med različnimi programi financiranja EU in nacionalnimi programi financiranja;

24.

poziva Komisijo in Evropsko investicijsko banko, naj se zlasti usmerita v regije, ki jih je deindustrializacija najbolj prizadela, in naj obvezno okrepita podporo za projekte v teh regijah, obenem pa zagotovita, da se bodo podpirali s finančnega vidika smiselni in izjemno kakovostni projekti; verjame, da je treba nadalje preučiti možnosti za vse bolj strateško in namensko dodeljevanje posojil Evropske investicijske banke za projekte na področju inovacij in industrijskega prestrukturiranja, zlasti v proizvodnem sektorju in z njim povezanih storitvah; poziva Komisijo in države članice, naj podjetjem v EU, zlasti mikropodjetjem in MSP, zagotovijo boljši dostop do finančnih sredstev, s čimer se bodo okrepile njihove zmogljivosti za oblikovanje projektov, prav tako pa naj poskrbijo za boljše svetovalne storitve in tehnično podporo;

25.

poziva Komisijo, naj v usklajevanju z državami članicami preuči, kako bi bilo mogoče zagotoviti nadomestno gospodarsko uporabo ter obenem zagotoviti, da bodo podjetja v celoti prevzela okoljsko odgovornost, spoštovala okoljsko zakonodajo ter spoštovala visoke okoljske standarde; zahteva, da družbe v razumnem roku očistijo zaprte obrate in lokalnim organom olajšajo njihov prevzem;

26.

poziva Komisijo, naj razmisli o poenostavitvi izmenjave najboljše prakse med državami članicami v zvezi s tem, kako se najbolje spoprijeti z zaprtjem družb in jih spodbuditi k temu, da bi si ogledale primere v pravnih določbah ter, če je to smiselno, poskusile organizirati iskanje kupca ali prodajo obrata, da bi ohranile delovanje tovarn, čeprav so prvotni lastniki sklenili opustiti dejavnost;

27.

meni, da bi bilo treba preprečevati izogibanje plačilu davkov, tudi s prenosom opredmetenih sredstev, neopredmetenih sredstev ali storitev med družbami po neustreznih cenah (transferne cene), in poudarja, da gre za posledico pomanjkanja evropskega usklajevanja v davčnih in trgovinskih zadevah; poziva k tesnejšemu sodelovanju in večji konvergenci med državami članicami v fiskalnih, socialnih in proračunskih zadevah;

Družbeno odgovorno prestrukturiranje in ustvarjanje kakovostnih delovnih mest v sektorjih, usmerjenih v prihodnost

28.

pozdravlja pobudo nekaterih lokalnih oblasti, da bi podobno kot v primeru Alstom skupaj s socialnimi partnerji spodbudile poskusne projekte za delavce in družbe v postopku prestrukturiranja, da bi jim s poklicnim usposabljanjem in ukrepi zagotovili poklicno pot in ohranitev kakovostne zaposlitve;

29.

poudarja, kako pomembno je razvijati tehnična znanja, zlasti v proizvodnem sektorju; poudarja, da je treba krepiti pomen usposobljenih tehnikov; meni, da je treba obstoječi delovni sili nujno zagotoviti prave priložnosti za pridobitev novih znanj in spretnosti, potrebnih za krožno gospodarstvo, če naj se v čim večji meri izkoristi potencial zelenega gospodarstva za odpiranje delovnih mest; opozarja, da je kvalificirana delovna sila pomembna za donosnost proizvodnje; poudarja pomen spodbujanja boljših sinergij med izobraževalnimi sistemi, univerzami in trgom dela, kar vključuje seznanjanje z delovnim mestom in sodelovanje s podjetji pri ustvarjanju inovativnih grozdov;

30.

poziva vse ustrezne organe, naj zagotovijo, da bodo vse udeležene strani v celoti spoštovale nacionalne in evropske predpise o obveščanju zaposlenih in posvetovanju z njimi, zlasti med prestrukturiranji, ter zagotovijo tudi varstvo okolja in varnost na delovnem mestu;

31.

poudarja, da morajo družbe izpolnjevati svoje pravne obveznosti iz nacionalnega in evropskega prava, z dajanjem prednosti obveščanju zaposlenih in posvetovanju z njimi ter možnosti pregleda alternativnih rešitev, ki jih predlagajo socialni partnerji;

32.

meni, da bi bilo treba po potrebi vsako prestrukturiranje obrazložiti in utemeljiti deležnikom, tudi ko gre za izbiro ukrepov, predvidenih v zvezi s cilji, in morebitne nadomestne možnosti; poziva k lokalnemu dialogu, v okviru katerega bi vsi deležniki razpravljali o najboljših rešitvah za prestrukturiranje;

33.

poudarja pomen trajnostnega socialnega dialoga na vseh ravneh, ki bi temeljil na vzajemnem zaupanju in delitvi odgovornosti, kot enega najboljših instrumentov za iskanje sporazumnih rešitev in skupnih pogledov pri predvidevanju, preprečevanju in upravljanju procesa prestrukturiranja;

34.

poudarja, da je treba pri prestrukturiranju zaščititi delavce, in sicer v smislu zdravja in delovnih pogojev, socialne varnosti, prekvalifikacije in ponovne vključitve na trg dela;

35.

ugotavlja, da prestrukturiranje ne vpliva zgolj na gospodarsko družbo samo, temveč ima širše in nepredvidljive posledice za skupnosti ter gospodarsko in socialno strukturo držav članic;

36.

poziva Komisijo, naj se glede na primerov Caterpillar in Alstom s socialnimi partnerji posvetuje o učinkovitosti zakonodaje o kolektivnih odpuščanjih;

37.

obžaluje postopno financializacijo realnega gospodarstva, osredotočeno na kratkoročne finančne obete namesto ohranjanja inovativnega industrijskega potenciala, s pomočjo katerega bi lahko zagotovili trajnostna in kakovostna delovna mesta ter dolgoročne koristi za družbo; obžaluje, da je ta pristop privedel do izgube številnih delovnih mest v proizvodnem sektorju; poziva Komisijo, naj se posvetuje s socialnimi partnerji o priložnosti za revizijo obstoječe zakonodaje o kolektivnih odpuščanjih, pri čemer naj upošteva značilnosti primerov Caterpillar in Alstom, zlasti pa udeležbo vseh delavcev in podizvajalcev v postopku, pa tudi učinkovite ukrepe za preprečevanje nezakonitega kolektivnega odpuščanja, ki ne temelji na dejanskih gospodarskih vzrokih, vključno z možnostjo sankcij, na primer ukinitvijo dostopa do programov, ki jih financira EU, ali zahtevo za vračilo dodeljene javne pomoči;

38.

poziva projektno skupino Komisije, naj preišče, kako je potekal postopek posvetovanja z evropskim svetom delavcev; poziva Komisijo, naj glede na preiskavo razmisli o potrebi po reviziji direktive o evropskem svetu delavcev;

39.

ugotavlja, da je ESPG v dobi globalizacije eno bistvenih orodij EU za podporo državam članicam pri ukrepih poklicne prekvalifikacije delavcev ter za ponovno vzpostavitev gospodarske strukture v regijah, kjer so delavce prizadeli negativni učinki globalizacije ali gospodarske krize; opozarja, kako pomembna so priporočila, ki jih je Parlament podal v resoluciji z dne 15. septembra 2016 o dejavnostih, učinku in dodani vrednosti Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji med letoma 2007 in 2014 (7),

40.

vseeno poudarja, da je ESPG orodje, ki se uporabi le, kadar pride do odpuščanj, ter da so potrebna večja prizadevanja držav članic in EU za oblikovanje pravega gospodarskega in zakonodajnega okolja, da bi spodbudili konkurenčnost in dolgoročno ustvarili trajnostna delovna mesta;

41.

poziva Komisijo, naj Parlament obvesti o svoji strategiji v zvezi z najpomembnejšimi industrijskimi sektorji v Evropi, zlasti sektorjem železniške oskrbe in sektorjem mehanizacije, da bi poskrbela za ugodnejše tržno okolje, ter o tem, kaj namerava storiti, da bi kakovostna delovna mesta, znanje in naložbe obdržala v Evropi;

42.

ugotavlja, da pri prestrukturiranju mlajši in starejši delavci pogosteje izgubijo službo kot pripadniki drugih starostnih skupin; poudarja, da morajo delodajalci v primeru odpuščanja spoštovati protidiskiminacijsko zakonodajo, zlasti v zvezi z diskriminacijo na podlagi starosti;

43.

ugotavlja, da ima prehod na zeleno gospodarstvo velik potencial za ustvarjanje lokalnih delovnih mest, ki jih ni mogoče preseliti, ter na področjih, ki jih ni mogoče prenesti v tujino; ugotavlja, da obstajajo trdni dokazi, da bo prehod na zeleno gospodarstvo na splošno pozitivno vplival na zaposlovanje, kar odraža dejstvo, da so trajnostne gospodarske dejavnosti, na primer varčevanje z energijo, bolj delovno intenzivne kot dejavnosti, ki jih nadomeščajo, in bi utegnile regijam omogočiti, da postanejo bolj samozadostne;

o o

44.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji in Svetu.

(1) UL L 225, 12.8.1998, str. 16.

(2) UL L 347, 20.12.2013, str. 855.

(3) UL C 440, 30.12.2015, str. 23.

(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0032.

(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0460.

(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0280.

(7) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0361.

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/29

P8_TA(2016)0378

Ruanda in zadeva Victoire Ingabire

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o Ruandi, primer Victoire Ingabire (2016/2910(RSP))

(2018/C 215/05)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2013 o Ruandi: primer Victoire Ingabire (1),

—	ob upoštevanju Afriške listine človekovih pravic in pravic ljudstev,

—	ob upoštevanju Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju,

—	ob upoštevanju načel in smernic za pravico do poštenega sojenja in pravne pomoči v Afriki,

—	ob upoštevanju Konvencije OZN proti mučenju in drugemu nečloveškemu ter ponižujočemu ravnanju in kaznovanju,

—	ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki ga je Ruanda ratificirala leta 1975,

—	ob upoštevanju izida rednega splošnega pregleda razmer v Ruandi iz leta 2015 in sklepnih ugotovitev odbora OZN za človekove pravice iz leta 2016;

—	ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja,

—	ob upoštevanju izjave visoke predstavnice Federice Mogherini v imenu EU o ustavnem pregledu v Ruandi, opravljenem 3. decembra 2015,

—	ob upoštevanju skupne lokalne izjave EU z dne 18. decembra 2015 o referendumu o osnutku ustave v Ruandi,

—	ob upoštevanju sporočila za javnost, ki ga je 16. marca 2016 podala stranka Združenih demokratičnih sil o pritožbenem postopku politične zapornice Victoire Ingabire Umuhoza,

—	ob upoštevanju poročila organizacije Freedom House o Ruandi iz leta 2015,

—	ob upoštevanju poročila organizacije Amnesty International o posamezni državi z naslovom Ruanda 2015/2016,

—	ob upoštevanju poročila organizacije Amnesty International o ogroženosti pravice in prvostopenjskem sojenju proti Victoire Ingabire iz leta 2013,

—	ob upoštevanju odgovora podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Catherine Ashton z dne 4. februarja 2013 na pisno vprašanje E-010366/2012 o Victoire Ingabire,

—	ob upoštevanju poročila organizacije Human Rights Watch z naslovom Ruanda: pogrešana opozicijska aktivistka z dne 29. septembra 2016,

—	ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca Združenih narodov o Ruandi, zlasti o pravici do mirnega zbiranja in združevanja iz leta 2014,

—	ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.	ker je Ruanda ena od maloštevilnih afriških držav, ki so uspešne pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja, zlasti pri vprašanjih, kot so enakost spolov, krepitev moči žensk, zagotavljanje splošne osnovne izobrazbe, smrtnost otrok in mater, razširjenost virusa HIV in okoljska trajnost;

B.	ker je močno gospodarsko rast spremljalo precejšnje izboljšanje življenjskih standardov, katerega rezultat sta dvotretjinsko zmanjšanje umrljivosti otrok in skoraj vsesplošen vpis otrok v osnovno šolo;

C.	ker smo priča gospodarskim in političnim prizadevanjem za izboljšanje gospodarstva države, povečanje industrializacije in večjo usmerjenost k storitvam;

ker je bila Victoire Ingabire, predsednica stranke Združenih demokratičnih sil (UDF), 30. oktobra 2012 obsojena na 8 let zapora zaradi zarote, saj naj bi na podlagi odnosov z Demokratičnimi silami za osvoboditev Ruande (FDLR) s teroristično dejavnostjo ogrožala oblasti in omalovaževala genocid iz leta 1994;

ker je bil delegaciji Evropskega parlamenta septembra 2016 onemogočen dostop do zaprte opozicijske voditeljice Victoire Ingabire; ker je kljub temu, da je bil namen obiska vloga žensk v družbi in krepitev njihove vloge, minister za zunanje zadeve in sodelovanje ni videl nobenega posebnega razloga, da bi obsojenka Victoire Ingabire, za katero veljajo smernice in pravila nacionalnih zaporov, sprejela obisk poslancev parlamenta Evropske unije, ki so bili na uradni misiji;

ker je v poročilu o misiji zapisano, da v zvezi s tem ostajajo pomembni izzivi, zlasti dostop do izobraževanja na podeželskih območjih, enake lastninske pravice, boljši dostop do nekmetijskih delovnih mest ter razmere na področju človekovih pravic, saj sta zlasti politična udeležba in svoboda izražanja v Ruandi še vedno zaskrbljujoči, neodvisna civilna družba pa je še vedno zelo šibka;

ker so številne organizacije za človekove pravice obsodile sojenje Victoire Ingabire na prvi stopnji, saj so bile opažene resne nepravilnosti in nepravično ravnanje z obtoženko; ker organizacija Amnesty International v svojem poročilu opozarja na javne izjave, škodljive za običajen potek postopka, ki jih je pred sojenjem podal ruandski predsednik, ter na zanašanje na priznanja zapornikov v vojaškem taboru Kami, kjer naj bi uporabljali mučenje; ker so štiri priče tožilstva in soobtožena oseba po tem, ko so pred ruandskim višjim sodiščem leta 2012 pričali proti Victoire Ingabire, maja 2013 vrhovnemu sodišču povedali, da je bilo njihovo pričanje prikrojeno;

H.	ker je Evropski parlament 13. septembra 2012 Victoire Ingabire Umuhoza skupaj z dvema drugima ruandskima politikoma, Bernardom Ntagando in Deogratiasom Mushyayidijem, nominiral za nagrado Saharova Evropskega parlamenta za svobodo misli za leto 2012;

ker je leta 2015 Victoire Ingabire vložila pritožbo na Afriškem sodišču za človekove pravice in pravice ljudstev, v kateri ruandski vladi očita kršenje njenih pravic; ker se je Ruanda marca 2015 umaknila iz jurisdikcije Afriškega sodišča s trditvijo, da so ruandska sodišča zmožna obravnavati vse lokalne zadeve; ker je 29. februarja 2016 ruandska vlada umaknila svojo deklaracijo, ki posameznikom omogoča, da vlagajo pritožbe neposredno na Afriškem sodišču za človekove pravice in pravice ljudstev, in to le nekaj dni preden naj bi sodniki obravnavali tožbo, ki jo je Victoire Ingabire vložila zoper ruandsko vlado;

J.	ker so se po besedah predstavnikov stranke UDF-Inkingi razmere, v katerih Victoire Ingabire prestaja kazen, od aprila 2016 znatno poslabšale; ker ji ne omogočijo prejemanja hrane od zunaj in posebnih dietnih jedi in ker so razveljavili njeno zdravstveno spričevalo;

K.	ker se njena stranka UDF-Inkingi med drugim ni mogla zakonito registrirati kot politična stranka, več njenim članom pa so grozili, jih prijeli in pridržali;

ker so številni člani opozicijske stranke v zaporu; ker je Illuminée Iragena, ki je medicinska sestra in politična aktivistka, povezana s stranko FDU-Inkingi, pogrešana že zadnjih pet mesecev in se bojijo za njeno varnost; ker je bila blagajničarka te stranke, Léonille Gasengayire, 23. avgusta 2016 aretirana in obtožena napeljevanja k vstaji;

ker je Ruanda po svetovnem indeksu svobode tiska med 180 državami na 161. mestu; ker se svoboda tiska še naprej poslabšuje, saj so neodvisni novinarji pogosto tarča nadlegovanja, groženj in aretacij; ker so novinarji v izgnanstvu in tuji novinarji vedno pogosteje tarča protipravnega ustrahovanja, nasilja in prisilnih izginotij, ker pri svojem poročanju kritično obravnavajo funkcionarje;

N.	ker je vlada oktobra 2014 za nedoločen čas prekinila oddajanje radijske postaje BBC v jeziku kinyarwanda po tem, ko je bil predvajan kontroverzni televizijski dokumentarni film BBC o ruandskem genocidu leta 1994;

O.	ker je nadvse pomembno utrjevati demokracijo, vključno z zagotavljanjem neodvisnosti sodstva in participacije opozicijskih strank, zlasti ker naj bi bile leta 2017 predsedniške volitve

P.	ker ruandski pravosodni sistem ni več zmožen obravnavati odmevnih političnih primerov, odkar so se v kazenskem postopku zoper Victoire Ingabire pokazale njegove pomanjkljivosti;

ker je Ruanda ključna akterka v regiji Velikih jezer in lahko odigra osrednjo vlogo v procesu stabilizacije, tudi z bojem proti nezakoniti trgovini z rudninami in drugimi naravnimi viri; ker skupina strokovnjakov OZN v svojem poročilu o Demokratični republiki Kongo iz leta 2015 priporoča, naj ruandska vlada preišče in sodno preganja vpletene v nezakonito trgovino s kositrom, tantalom in volframom, pa tudi v zamegljevanje porekla rudnin iz Demokratične republike Kongo v Ruandi;

odločno obsoja politično motivirana sojenja, sodno preganjanje političnih nasprotnikov in poseganje v izide sojenj; poziva vlado Ruande, naj gospodarski in socialni napredek razširi na področje človekovih pravic, da bi se država zares pomaknila proti sodobni in vključujoči demokraciji; poziva ruandske oblasti, naj zagotovijo, da bo pritožbeni postopek Victoire Ingabire pošten in da bo izpolnjeval standarde ruandskega in mednarodnega prava; poudarja, da sojenj in obtožnic ni mogoče utemeljevati na nejasnih in nenatančnih zakonih ter na zlorabi napačni uporabi zakonov, kot se dogaja v zadevi Victoire Ingabire;

izraža globoko zaskrbljenost, ker je ruandsko vrhovno sodišče Victoire Ingabire obsodilo na 15 let zapora in zavrnilo pritožbo na sodbo, pa tudi nad vedno slabšimi razmerami njenega pridržanja; meni, da pritožbeni postopek, ki je potekal v Ruandi, ni izpolnjeval mednarodnih standardov, med drugim domneve o nedolžnosti;

poudarja, da je bil umik Ruande iz pristojnosti Afriškega sodišča za človekove pravice in pravice ljudstev marca 2016, torej le nekaj dni pred obravnavo pritožbe v zadevi Victoire Ingabire, povezan s to zadevo in naj bi s tem omejili neposreden dostop posameznikov in nevladnih organizacij do tega sodišča;

želi spomniti ruandske oblasti, da je EU izrazila zaskrbljenost glede spoštovanja človekovih pravic in pravice do poštenega sojenja v okviru uradnega političnega dialoga z Ruando na podlagi člena 8 Sporazuma iz Cotonouja; poziva k hitri in nepristranski reviziji zadeve Victoire Ingabire, in sicer na podlagi dejstev in v skladu s zakonom ter brez vsakršnih omejitev, neprimernih vplivov, pritiskov ali groženj; poziva, naj se v zaporu spoštujejo pravice Victoire Ingabire, vključno z dostopom do pravnega zastopanja ter primerne prehrane in zdravljenja;

obsoja vsakršno ustrahovanje, aretacije, pridržanja in sodni pregon voditeljev, članov in aktivistov opozicijskih strank ter novinarjev in drugih, ki se jih dojema kot kritike ruandske vlade izključno zaradi izražanja stališč; v zvezi s tem poziva ruandske oblasti, naj pregledajo in prilagodijo nacionalno pravo, da bi zagotovile svobodo izražanja, zlasti člena 463 in 451 kazenskega zakonika, ki jo omejujeta;

poziva ruandsko vlado, naj pokaže pripravljenost za preiskavo domnevnih zlorab, uperjenih proti opozicijskim aktivistom in novinarjem, ter naj zagotovi, da bodo vojaški centri za pridržanje skladni z ruandskimi zakoni in mednarodnimi standardi; poziva ruandske oblasti, naj nemudoma izpustijo vse posameznike in druge aktiviste, ki so bili pridržani ali obsojeni izključno zaradi uveljavljanja svoje pravice do svobode izražanja, združevanja in mirnega zbiranja, in naj zagotovijo ločitev upravne, zakonodajne in sodne oblasti, še posebej neodvisnost sodstva;

poziva ruandske oblasti, naj okrepijo prizadevanja za preiskavo primerov Illuminée Iragena, Johna Ndabarasa, Léonille Gasengayire in drugih posameznikov, za katere obstaja bojazen, da so izginili pod prisilo, naj razkrijejo, kje so, ter jih izpustijo ali jim sodijo, če so pridržani; poziva jih tudi, naj zagotovijo pravično sojenje dejanskim ali domnevnim nasprotnikom vlade, tudi Franku Rusagari, Joelu Mutabaziju, Kizitu Mihigu in njihovim soobtožencem;

poziva ruandske oblasti, naj leta 2017 zagotovijo mirne, verodostojne in pregledne volitve, in poziva vlado, naj sodeluje z opozicijo v pripravah nanje; izraža podporo dolgoročni misiji EU za opazovanje predsedniških volitev leta 2017, ki naj bo osredotočena na politični prostor in temeljne svoboščine;

opominja ruandske oblasti, da demokracija temelji na pluralistični vladi, delujoči opoziciji, neodvisnih medijih in sodstvu, spoštovanju človekovih pravic ter spoštovanju svobode izražanja in združevanja; v zvezi s tem poziva Ruando, naj odpre svoj politični prostor, spoštuje te standarde in izboljša razmere na področju človekovih pravic; pričakuje, da bo Ruanda izvajala priporočila posebnega poročevalca OZN o svobodi zbiranja in združevanja (2014);

10.

poziva ruandske oblasti, naj takoj dokončajo revizijo svoje deklaracije, ki posameznikom in nevladnim organizacijam dovoljuje, da se pritožijo pred Afriškim sodiščem za človekove pravice in pravice ljudstev, ter jo obnovijo in ponovno uveljavijo;

11.

poziva Evropsko unijo in njene mednarodne partnerje, naj še naprej podpirajo ruandsko ljudstvo pri njegovih prizadevanjih za izgradnjo miru in stabilnosti v državi in vsej regiji;

12.

poziva Evropsko komisijo, naj še naprej redno ocenjuje podporo Evropske unije institucijam ruandske vlade in tako zagotovi, da ta podpora celovito spodbuja spoštovanje človekovih pravic, svobodo izražanja in združevanja, politični pluralizem in neodvisno civilno družbo;

13.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Federici Mogherini, varnostnemu svetu OZN, generalnemu sekretarju OZN, institucijam Afriške unije, Vzhodnoafriški skupnosti, Skupni parlamentarni skupščini AKP-EU, državam članicam EU, zagovornikom Victoire Ingabire in predsedniku Ruande.

(1) UL C 55, 12.2.2016, str. 127.

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/33

P8_TA(2016)0379

Sudan

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o Sudanu (2016/2911(RSP))

(2018/C 215/06)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Sudanu,

—	ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

—

ob upoštevanju skupne izjave Evropske unije, predstavnikov trojke (Norveška, Združeno kraljestvo in Združene države) in Nemčije z dne 8. avgusta 2016, ki so pozdravili, da so popisnice izjave „sudanski poziv“ podpisale časovni načrt izvedbene skupine AU za Sudan in Južni Sudan na visoki ravni (AUHIP),

—	ob upoštevanju poročila neodvisnega strokovnjaka o stanju na področju človekovih pravic v Sudanu z dne 28. julija 2016 in poročila posebnega poročevalca o negativnem vplivu enostranskih prisilnih ukrepov na uživanje človekovih pravic o njegovi misiji v Sudanu z dne 4. avgusta 2016,

—	ob upoštevanju izjave tiskovne predstavnice podpredsednice Komisije/visoke predstavnice z dne 27. junija 2016 o napovedi sudanske vlade, da bo za štiri mesece enostransko prekinila sovražnosti,

—	ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta ZN št. 2296 o Sudanu, sprejete na njegovem 7728. zasedanju dne 29. junija 2016,

—	ob upoštevanju sporočila mirovnega in varnostnega sveta Afriške unije z dne 13. junija 2016 o razmerah v Darfurju,

—	ob upoštevanju člena 5 Splošne deklaracije o človekovih pravicah in člena 7 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki oba določata, da se nikogar ne sme mučiti ali z njim surovo, nečloveško ali ponižujoče ravnati;

—	ob upoštevanju izjave visoke predstavnice v imenu Evropske unije z dne 9. aprila 2015 o nespodbudnih razmerah pred volitvami v Sudanu aprila 2015,

—	ob upoštevanju izjave „sudanski poziv“ o vzpostavitvi države državljanov in demokracije,

—	ob upoštevanju Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) z dne 18. decembra 1979;

—	ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

ker spor v Darfurju traja že 13 let in je zahteval več kot 300 000 žrtev, sudanske vladne sile pa še vedno napadajo civiliste, zlasti v Džebel Mari; ker je neselektivno bombardiranje civilistov, vključno z nezakonitimi napadi sudanskih sil na vasi v Južnem Kordofanu, ob Modrem Nilu in v Darfurju, zahtevalo smrtne žrtve in povzročilo uničenje civilne infrastrukture;

B.	ker je zakon o državni varnosti iz leta 2010 sudanski vladi dal široka pooblastila, da lahko ljudi rutinsko in brez obtožnice ter za daljše obdobje zapre v samico, in ker so nekatere organizacije prisilno zaprli in preiskali;

C.	ker splošni redni pregled ZN z dne 21. septembra 2016 navaja, da je Sudan potrdil svojo zavezo, da bo pristopil Konvenciji proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in Mednarodni konvenciji o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem;

ker kršitve in zlorabe človekovih pravic v Darfurju naraščajo, zlasti v Južnem Kordofanu in ob Modrem Nilu, vključno z zunajsodnimi usmrtitvami, prekomerno uporabo sile, ugrabitvami civilistov, spolnim nasiljem in nasiljem na podlagi spola nad ženskami, nasiljem nad otroki in njihovo zlorabo ter samovoljnimi aretacijami in pridržanji;

ker je družbeni prostor za opozicijske politične stranke, civilno družbo in zagovornike človekovih pravic v Sudanu omejen; ker poročajo, da nacionalna obveščevalna in varnostna služba (NISS) neprestano nadleguje, napada in preganja zagovornike človekovih pravic, študente aktiviste in politične nasprotnike, ker izvajajo svoje zakonite dejavnosti; ker so letos samovoljno pridržali že številne družbene aktiviste, med njimi štiri predstavnike sudanske civilne družbe, ki so jih pripadniki varnostnih sil prestregli na mednarodnem letališču v Kartumu, ko so potovali na srečanje z diplomati na temo človekovih pravic na visoki ravni 31. marca 2016 v Ženevi;

ker so skupine za človekove pravice razkrile verodostojne dokaze, da so sudanske vladne sile s kemičnim orožjem napadle civiliste, saj so vaščani iz darfurske regije Džebel Mara razkrili srhljive posledice domnevnih napadov s kemičnim orožjem, zadnji je bil 9. septembra 2016 v vasi Gamarah; ker so poročali tudi o napadih sil za hitro podporo (RSF), kar so sudanske vojaške enote, sestavljene iz nekdanjih provladnih milic pod poveljstvom sudanske nacionalne obveščevalne in varnostne službe (NISS);

ker je ta služba 29. februarja 2016 brutalno napadla Center za usposabljanje in človeški razvoj (TRACKS), ki je organizacija civilne družbe, pri čemer so bili aretirani direktor Khalfálah Alafif Muktar in aktivisti Arwa Ahmed Elrabie, Al-Hassan Kheiry, Imani-Leyla Raye, Abu Hureira Abdelrahman, Al-Baqir Al-Afif Mukhtar, Midhat Afifadeen in Mustafa Adam ter obtoženi oblikovanja hudodelske združbe in spodkopavanja državne ureditve, za kar je predpisana smrtna kazen; ker naj bi bil direktor v slabem zdravstvenem stanju in mu obiski družine niso dovoljeni;

ker sudanske oblasti strogo omejujejo svobodo veroizpovedi; ker v zadnjih letih vse pogostejše grozijo cerkvenim voditeljem in ustrahujejo krščansko skupnost; ker so češki krščanski humanitarni delavec Petr Jašek, sudanska pastorja Hasan Abdurahem Kodi Taur in Kuva Šamal ter darfurski podiplomski študent Abdulmonem Abdumavla Isa Abdumavla zaprti že devet mesecev in jim grozi sojenje zaradi izpostavljanja domnevnega trpljenja kristjanov na vojnih območjih v Sudanu; ker se je v zadnjih letih povečalo število sodnih postopkov zaradi verskega odpadništva in s tem povezanih smrtnih kazni;

ker bile na sudansko severno mejo pred kratkim napotene sile za hitro podporo, da bi preprečile tok nezakonitih migrantov; ker je 31. avgusta 2016 poveljnik teh sil izjavil, da patruljirajo ob meji z Egiptom in Libijo, in trdil, da se Sudan v imenu EU bori proti nezakoniti migraciji; ker je delegacija EU v Sudanu dne 6. septembra 2016 zanikala to podporo;

J.	ker so 48 potencialnih sudanskih prosilcev za azil 24. avgusta 2016 deportirali iz Italije v Sudan; ker so sudanske oblasti maja 2016 deportirale več kot 400 Eritrejcev, ki so bili aretirani na poti v Libijo;

K.	ker sudanske oblasti nesorazmerno obsojajo ženske in dekleta zaradi slabo opredeljenih kaznivih dejanj; ker so ženske zaradi nejasno opredeljenih kršitev pravil oblačenja izpostavljene sistemski diskriminaciji ter telesnemu kaznovanja in bičanju;

ker so sopodpisniki „Sudanskega poziva“ (predstavniki političnih in oboroženih opozicijskih strank, tudi Nacionalne stranke Umma, Sil nacionalnega konsenza in Sudanske revolucionarne fronte) zavezani prizadevanjem za končanje sporov v različnih regijah Sudana ter institucionalnim in gospodarskim reformam;

ker je Mednarodno kazensko sodišče leta 2009 in 2010 izdalo dva zaporna naloga za predsednika Al Baširja, ki je obtožen odgovornosti za vojna hudodelstva, hudodelstva proti človečnosti in dejanja genocida, ker je bila kljub temu, da Sudan ni podpisnik Rimskega statuta, z resolucijo Varnostnega sveta št. 1593 (2005) izražena zahteva, da mora sodelovati z Mednarodnim kazenskim sodiščem, kar pomeni, da mora upoštevati zaporni nalog tega sodišča;

N.	ker so junija 2008 zunanji ministri EU na seji Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose sklenili, da je Svet pripravljen preučiti ukrepe proti posameznikom, odgovornim za nesodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem;

O.	ker EU trenutno s Sudanom izvaja projekt za boljše obvladovanje migracij;

obžaluje, da je sudanska vlada proti civilistom na območju Džebel Mare v Darfurju uporabila kemično orožje, in poudarja, da je to huda kršitev mednarodnih predpisov in vojno hudodelstvo; želi spomniti, da je Sudan podpisnik Konvencije o kemičnem orožju, in poziva k mednarodni preiskavi teh obtožb pod vodstvom Organizacije za prepoved kemičnega orožja; želi opomniti sudanske oblasti, da so odgovorne za varstvo človekovih pravic;

je še vedno zelo zaskrbljen zaradi nadaljevanja nezakonitih ubojev, ugrabitev ter nasilja na podlagi spola in spolnega nasilja na konfliktnih območjih, zlasti v Darfurju, južnem Kordofanu in regiji Modri Nil, pa tudi zaradi resnih izrednih humanitarnih razmer ob množičnih notranjih razselitvah; poziva sudanske sile, naj nemudoma prenehajo zračne bombne napade na civiliste;

obsoja samovoljne aretacije in pridržanje aktivistov ter pridržanje zagovornikov človekovih pravic in novinarjev v Sudanu; poziva sudansko vlado, naj zagotovi mirno uresničevanje svobode izražanja, združevanja in zbiranja; poudarja, da bo nacionalni dialog uspešen le, če bo potekal v ozračju, kjer bodo zagotovljene svoboda izražanja, medijev, združevanja in zbiranja;

poziva Afriško unijo in sudansko vlado, naj nemudoma raziščeta vse obtožbe o mučenju, slabem ravnanju, samovoljnem pridržanju in prekomerni uporabi sile in vse storilce privedeta pred sodišče, kjer jim bodo pravično sodili in jim ne bodo izrekali smrtnih kazni; poziva sudansko vlado, naj nemudoma izda moratorij za vse usmrtitve ter odpravi smrtno kazen in vse oblike telesnega kaznovanja;

je posebej zaskrbljen zaradi omejitev dostopa, ki še vedno veljajo za mednarodne humanitarne agencije in organizacije; poziva sudansko vlado, naj si v skladu s svojimi zavezami v okviru splošnega rednega pregleda z vsemi močmi prizadeva za večji dostop mednarodnih humanitarnih agencij do vseh, ki potrebujejo humanitarno pomoč; poziva jo tudi, naj začne nemudoma konstruktivno sodelovati z organizacijami civilne družbe, da bi spodbudila ozaveščenost o človekovih pravicah v Sudanu;

znova potrjuje, da je svoboda veroizpovedi, vesti ali prepričanja splošna človekova pravica, ki jo je treba varovati povsod in za vsakogar; poziva sudansko vlado, naj razveljavi pravne določbe, v skladu s katerimi so posamezniki kaznovani ali diskriminirani zaradi verskega prepričanja, zlasti v primeru verskega odpadništva ter v primerih češkega krščanskega humanitarnega delavca Petra Jaška, sudanskih pastorjev Hassana Abduraheema Kodija Taoura in Kuwaja Shamala ter darfurskega dodiplomskega študenta Abdulmonema Abdumawlaja Issaja Abdumawlaja;

je zaskrbljen, ker sudanske obveščevalne in varnostne službe grobo zatirajo aktiviste civilne družbe, in poziva Sudan, naj takoj in brezpogojno izpusti pridržane osebe ter nemudoma preneha izvajati samovoljna pridržanja, umakne vse obtožbe, uperjene proti njihovim miroljubnim dejavnostim, in pusti, da bodo nevladne organizacije, na primer osebje organizacije TRACKS, njihove podružnice in študenti aktivisti opravljali delo brez strahu pred povračilnimi ukrepi;

je seznanjen, da je Sudan sprejel priporočila, naj ratificira Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju in okrepi prizadevanja za preprečevanje mučenja in nečloveškega ravnanja; vseeno poziva sudansko vlado, naj nujno pregleda zakon o državni varnosti, ki omogoča pridržanje osumljencev vse do štirih mesecev in pol brez kakršnega koli sodnega pregleda, in v skladu z mednarodnimi standardi s področja človekovih pravic izvede reformo pravnega sistema;

poziva sudansko vlado, naj razveljavi široko imuniteto, določeno v sudanski zakonodaji, objavi ugotovitve treh državnih preiskovalnih komisij in javno prizna obseg pobojev ob grobem zatrtju protestov proti varčevalnim ukrepom septembra 2013 ter zagotovi pravico žrtvam;

10.

želi spomniti na sklepe, ki jih je junija 2008 sprejel Svet za splošne zadeve in zunanje odnose o tem, da sudanska vlada še vedno ne sodeluje z Mednarodnim kazenskim sodiščem, čeprav je to dolžna pa tudi zmožna storiti, in poudarja, da bi bilo treba spoštovati zaporne naloge, ki jih to sodišče izda; poziva Omarja Al Baširja, naj spoštuje mednarodno pravo in stopi pred Mednarodno kazensko sodišče za vojna hudodelstva, hudodelstva proti človečnosti in genocid;

11.

poziva države članice Afriške unije, zlasti tiste, ki so gostile predsednika Al Baširja (Demokratično republiko Kongo, Čad, Južno Afriko, Ugando in Džibuti), naj ravnajo v skladu z Rimskim statutom in sklepi Mednarodnega kazenskega sodišča;

12.

poziva EU, naj uvede ciljno usmerjene kazenske sankcije proti vsem, ki so odgovorni za še vedno trajajoča vojna hudodelstva in nesodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj nemudoma pripravi seznam oseb, proti katerim bodo te sankcije uvedene;

13.

je seznanjen, da je sudanska vlada 16. marca 2016 podpisala sporazum o časovnem načrtu, nato pa pojasnila svojo zavezo, da bo v nacionalni dialog vključila druge ustrezne deležnike in da bo še naprej podpirala sklepe, ki so jih dosegli opozicijski podpisniki in usmerjevalni odbor za nacionalni dialog (mehanizem 7 + 7); vztraja, da morajo vse strani izpolnjevati svoje zaveze, in poziva k trajnemu dialogu za dokončno premirje; poziva EU in njene države članice, naj ostanejo zavezane podpori prizadevanjem Afriške unije, da Sudanu in sudanskemu ljudstvu pri prehodu v notranje reformirano demokracijo prinese mir;

14.

poziva misijo Združenih narodov in Afriške unije v Darfurju (UNAMID), naj zagotovi stalno prisotnost v Džebel Mari; poziva jo, naj nemudoma preišče kršitve človekovih pravic in mednarodnega prava, ki naj bi jih na tem območju zagrešili pripadniki sil sudanske vlade in opozicijskih sil;

15.

poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pozorno spremlja razvojno pomoč EU v Sudanu, da bi preprečila vsakršno neposredno ali posredno podporo lokalnim milicam, in naj zagotovi, da se sile sudanske vlade, ki patruljirajo na meji z Egiptom in Libijo, ne bodo pretvarjale, da se v imenu EU borijo proti nezakoniti migraciji;

16.

poziva Komisijo in zadevne države članice, naj zato pri projektu s Sudanom za boljše upravljanje migracij zagotovijo popolno preglednost, tudi glede vseh načrtovanih dejavnosti in upravičencev do sredstev EU in nacionalnih sredstev, in naj pripravijo celovito poročilo o obisku tehnične delegacije EU v Sudanu maja 2016;

17.

poziva EU in njene države članice, naj Parlament redno izčrpno obveščajo o dialogu, vzpostavljenem v okviru procesa iz Kartuma, in zagotovijo, da se bodo dejavnosti, ki so financirane iz Skrbniškega sklada EU za Afriko, zlasti za izgradnjo zmogljivosti sudanske vlade, izvajale povsem v skladu z veljavnimi sporazumi, in da bo izpolnjevanje mednarodnih obveznosti in zakonov za državljane in civilno družbo v EU in Sudanu popolnoma pregledno;

18.

je zaskrbljen zaradi neprestanih in pogostih kršitev človekovih pravic v Sudanu, zlasti člena 152 kazenskega zakonika, in poziva sudanske oblasti, naj hitro podpišejo in ratificirajo Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk;

19.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladi Sudana, Afriški uniji, generalnemu sekretarju Združenih narodov, sopredsedujočima skupni parlamentarni skupščini AKP-EU in vseafriškemu parlamentu ter Organizaciji za prepoved kemičnega orožja.

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/46

P8_TA(2016)0383

Konferenca OZN o podnebnih spremembah leta 2016 v Marakešu v Maroku (COP 22)

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o izvajanju Pariškega sporazuma ter konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2016 v Marakešu v Maroku (COP 22) (2016/2814(RSP))

(2018/C 215/10)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC) in Kjotskega protokola k tej konvenciji,

—	ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sklepa 1/CP.21, ter 21. konference pogodbenic (COP 21) UNFCCC in 11. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 11), ki sta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu v Franciji,

—

ob upoštevanju 18. konference pogodbenic (COP 18) UNFCCC in osme konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 8), ki sta potekali od 26. novembra do 8. decembra 2012 v Dohi v Katarju, in sprejetja spremembe protokola, s katero je bilo vzpostavljeno drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola, in sicer od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2020,

—

ob upoštevanju, da je bil Pariški sporazum 22. aprila 2016 odprt za podpis na sedežu Organizacije združenih narodov v New Yorku in da bo ostal odprt do 21. aprila 2017, in tega, da ga je podpisalo 180 držav in da je 27 držav, ki v ozračje skupaj prispevajo 39,08 % odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, deponiralo listine o njegovi ratifikaciji (stanje z dne 7. septembra 2016),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. oktobra 2015 z naslovom Na poti k novemu mednarodnemu podnebnemu sporazumu v Parizu (1),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. marca 2016 z naslovom Po pariški konferenci: ocena vpliva Pariškega sporazuma (COM(2016)0110),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. aprila 2013 z naslovom Strategija Evropske unije za prilagajanje podnebnim spremembam (COM(2013)0216) in priloženih delovnih dokumentov služb Komisije,

—	ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 23. in 24. oktobra 2014,

—	ob upoštevanju dokumenta o načrtovanih, nacionalno določenih prispevkih EU in njenih držav članic, ki sta ga Latvija in Evropska komisija 6. marca 2015 predložili UNFCCC,

—	ob upoštevanju 5. ocenjevalnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) in njegovega zbirnega poročila,

—	ob upoštevanju zbirnega poročila Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) iz novembra 2014 z naslovom The Emissions Gap Report 2014 (Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2014) in poročila UNEP o vrzelih pri prilagajanju za leto 2014,

—

ob upoštevanju deklaracije voditeljev, sprejete na vrhunskem srečanju skupine G-7 v dvorcu Elmau v Nemčiji, ki je potekalo 7. in 8. junija 2015, z naslovom Think ahead. Act together (Predvidevajmo. Ukrepajmo skupaj), v kateri so ponovno poudarili, da nameravajo spoštovati zavezo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 40 do 70 % do leta 2050 glede na leto 2010, pri čemer bi morali zagotoviti, da bo zmanjšanje bližje 70 % kot 40 %,

—	ob upoštevanju izjave voditeljev, sprejete 26. in 27. maja 2016 na vrhunskem srečanju skupine G-7 v Ise-Šimi na Japonskem, v kateri so vse pogodbenice pozvali k prizadevanjem, da bi Pariški sporazum začel veljati leta 2016,

—	ob upoštevanju poročila Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB) iz februarja 2016 z naslovom Too late, too sudden: Transition to a low-carbon economy and systemic risk (Prepozno, preveč nenadno: prehod na nizkoogljično gospodarstvo in sistemsko tveganje),

—	ob upoštevanju enciklike „Laudato Si’“,

—	ob upoštevanju 10 ključnih sporočil o podnebnih spremembah, ki jih je mednarodni forum za vire objavil decembra 2015,

—	ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.	ker bo Pariški sporazum začel veljati 30. dan po datumu, ko bo vsaj 55 pogodbenic konvencije, ki po oceni v ozračje skupaj prispevajo vsaj 55 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, deponiralo svoje listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu k OZN;

B.	ker načrt zmanjšanja, predstavljen v predlogih Komisije za okvir podnebne politike do leta 2030, ni v skladu s cilji, določenimi v Pariškem sporazumu; ker bi bilo treba najprej cilje znova prilagoditi v smeri zgornjega dela razpona do leta 2050, tj. 95 % do leta 2050;

C.	ker prizadevanj za blažitev globalnega segrevanja ne bi smeli razumeti kot oviro za gospodarsko rast, temveč – ravno nasprotno – kot gonilo pri doseganju nove in trajnostne gospodarske rasti ter zaposlovanja;

ker lahko podnebne spremembe zaostrijo tekmovanje za vire, kot so hrana, voda in pašniki, poglobijo gospodarske težave in politično nestabilnost ter bi lahko postale glavni vzrok za preseljevanje prebivalstva znotraj in zunaj nacionalnih meja, in to v ne zelo daljni prihodnosti; ker bi zato morali migracije, ki so posledica podnebnih sprememb, obravnavati kot eno od najpomembnejših vprašanj na mednarodni ravni;

ker bodo zaradi podnebnih sprememb najbolj prizadete države v razvoju, zlasti najmanj razvite države in majhne otoške države v razvoju, ki nimajo dovolj virov, da bi se pripravile na prihajajoče spremembe in se jim prilagodile; ker Medvladni odbor za podnebne spremembe navaja, da je zlasti Afrika ranljiva za izzive, ki jih to predstavlja, ter tako še posebej izpostavljena motnjam pri oskrbi z vodo, skrajnim vremenskim pojavom in neustrezni prehranski varnosti, ki je posledica suše in dezertifikacije;

ker so EU in njene države članice 6. marca 2015 dokument o svojih načrtovanih, nacionalno določenih prispevkih posredovale UNFCCC, ki zavezuje k obvezujočemu cilju vsaj 40 % domačega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 glede na ravni iz leta 1990, kot je določeno v sklepih Evropskega sveta z dne 23. oktobra 2014 o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030;

Podnebni ukrepi na trdni znanstveni podlagi

želi spomniti, da na podlagi znanstvenih dognanj, predstavljenih v petem ocenjevalnem poročilu Medvladnega foruma za podnebne spremembe iz leta 2014, podnebne spremembe potekajo, človekove dejavnosti pa so od srede 20. stoletja glavni vzrok opaženega segrevanja; je zaskrbljen, ker so obsežne in pomembne posledice podnebnih sprememb že vidne v naravnih in človeških sistemih na vseh celinah in v vseh oceanih;

je seznanjen z ugotovitvami sekretariata UNFCCC, da bomo z nadaljevanjem sedanjih ravni globalnih emisij toplogrednih plinov v naslednjih petih letih porabili „ogljični proračun“, ki zadostuje za ohranjanje globalnega povprečnega povišanja temperature za največ 1,5 oC; poudarja, da bi morale vse države pospešiti prehod na nično stopnjo neto emisij toplogrednih plinov in odpornost na podnebne spremembe, kot je bilo dogovorjeno v okviru Pariškega sporazuma, da bi preprečili najhujše posledice globalnega segrevanja;

poziva razvite države, zlasti EU, naj korenito zmanjšajo svoje emisije toplogrednih plinov, in sicer bolj, kot so se zavezale, da bi se v čim večji meri izognili potrebi po obsežnih „negativnih emisijah“, saj ta tehnologija še ni uspešna, družbeno sprejemljiva, stroškovno učinkovita ali varna;

Nujnost ratifikacije in izvajanja Pariškega sporazuma

pozdravlja Pariški sporazum o podnebnih spremembah kot pomemben mejnik v boju proti podnebnim spremembam in v večstranskem sodelovanju; meni, da je sporazum ambiciozen, uravnotežen, pravičen in pravno zavezujoč ter da sprejetje sporazuma in skupna razglasitev načrtovanih, nacionalno določenih prispevkov 187 pogodbenic pred koncem konference COP 21 pomenita pomembno prelomnico za celovito in skupno globalno ukrepanje, sporazum pa bo, ko bo uresničen, dokončno in nepovratno pospešil prehod na podnebno nevtralno svetovno gospodarstvo, ki bo odporno na podnebne spremembe;

toplo pozdravlja zavezo vseh držav, da bodo povišanje povprečne globalne temperature ohranile pod 2 oC glede na predindustrijske ravni in da si bodo hkrati prizadevale za omejitev tega povišanja na 1,5 oC, pa tudi cilj, da bi v drugi polovici tega stoletja dosegli ravnotežje med emisijami, katerih viri so antropogeni, in odstranitvijo toplogrednih plinov v ponorih (nična stopnja neto emisij), in sicer na podlagi enakosti;

želi spomniti, da omejitev povišanja globalne temperature precej pod 2 oC ne zagotavlja, da bomo preprečili znatne negativne podnebne učinke; priznava, da je treba najprej jasno razumeti, kaj prinašajo posebne politike za omejitev povišanja globalne temperature na povprečno 1,5o C; zato pozdravlja, da bo Medvladni forum o podnebnih spremembah leta 2018 v ta namen pripravil posebno poročilo; poudarja, da ne smemo precenjevati potenciala ponorov kot prispevka k nevtralnosti emisij;

želi spomniti, da je za omejitev povišanja globalne povprečne temperature pod 2 oC ob hkratnem prizadevanju za omejitev tega povišanja na 1,5 oC potrebno zgodnje razogljičenje, globalne emisije toplogrednih plinov pa bi morale svoj vrh doseči čim prej; želi spomniti, da naj bi globalne emisije odpravili do leta 2050 ali kmalu po tem; poziva vse strani, ki to zmorejo, naj dosežejo svoje nacionalne cilje in izvedejo svoje nacionalne strategije glede razogljičenja tako, da dajo prednost odpravi emisij premoga, ki je vir energije, ki najbolj onesnažuje, EU pa poziva, naj v ta namen sodeluje z mednarodnimi partnerji, tako da ponudi primere dobre prakse;

poudarja, da pravno zavezujoč Pariški sporazum in začrtana pot k razogljičenju dajeta zanesljive smernice za odločanje in da bosta preprečila drago vezavo na visokoogljične naložbe, prinesla gotovost in predvidljivost za podjetja in vlagatelje, pa tudi spodbudila premik od naložb v fosilna goriva k nizkoogljičnim naložbam;

poudarja, da je tudi brez znanstvenih dokazov o tem, kaj omejitev globalnega segrevanja na 1,5 oC pomeni za vsak posamezni sektor in regijo, jasno, da sedanja prizadevanja držav niso dovolj, da bi dosegli te mejne vrednosti, ki so še varne za najranljivejše države; poziva vse države, zlasti razvite, naj okrepijo skupna prizadevanja in v okviru spodbujevalnega dialoga leta 2018 povečajo svoje nacionalno določene prispevke; poziva EU, naj se v zvezi s tem v svojih nacionalno določenih prispevkih za leto 2030 zaveže nadaljnjemu zmanjšanju emisij; opozarja, da ukrepi zgolj v Evropski uniji ne bodo zadostovali, zato poziva Svet in Komisijo, naj okrepita dejavnosti spodbujanja drugih partneric, da bi storile enako;

10.

pozdravlja zavezo iz Pariškega sporazuma glede zmanjšanja globalnih emisij na nično stopnjo neto v drugi polovici stoletja; priznava, da to pomeni, da mora večina sektorjev v EU nično stopnjo emisij doseči bistveno prej; poudarja, da mora EU izvajati pritisk na pogodbenice, ki niso na poti, skladni s Pariškim sporazumom;

11.

se zavzema za zgodnji začetek veljavnosti Pariškega sporazuma ter poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo zgodnjo in hitro ratifikacijo, da ne bi zakasnili njegovega začetka veljavnosti; zato poziva Komisijo, naj Parlamentu in pristojnim odborom redno poroča o napredku pri postopkih ratifikacije in še posebej o razlogih za morebitne ovire, ki bi se še pojavljale; pozdravlja, da je več držav članic že začelo nacionalni postopek ratifikacije in da so ga nekatere že tudi dokončale;

12.

obžaluje pa, da vsota vseh načrtovanih, nacionalno določenih prispevkov sveta nikakor ne bo približala cilju 2 oC; opozarja, da so potrebne dodatne ambicije, in poziva k skupnemu ukrepanju EU in drugih večjih onesnaževalk, da bi načrtovane, nacionalno določene prispevke bolj uskladili z zavezami Pariškega sporazuma; poudarja, kako nujno in izredno pomembno je, da vse strani, tudi EU, v svojih nacionalno določenih prispevkih vsakih pet let v skladu z mehanizmom ambicij iz Pariškega sporazuma povečajo svoje zaveze glede zmanjšanja emisij; meni, da so nacionalno določeni prispevki ključno orodje pri nacionalnem razvojnem načrtovanju v sinergiji s trajnostnimi razvojnimi cilji;

13.

poudarja, da je pomembno, da EU pokaže svojo zavezanost Pariškemu sporazumu, tudi s pregledom lastnih srednje- in dolgoročnih ciljev in instrumentov politike, in da ta proces čim prej začne ter tako omogoči celovito razpravo, v kateri bi moral imeti Evropski parlament ključno vlogo, in sicer v partnerstvu s predstavniki nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, pa tudi civilne družbe in poslovnega sektorja; poziva Evropsko komisijo, naj za EU pripravi strategijo ničnih emisij do sredine stoletja, ki bo vključevala stroškovno učinkovit način za izpolnitev cilja nične stopnje neto emisij, sprejetega v Pariškem sporazumu;

Konferenca pogodbenic COP 22 v Marakešu

14.

meni, da bi morali na pogajanjih doseči napredek glede ključnih delov Pariškega sporazuma, kar zajema okrepljeni okvir preglednosti, podrobnosti o globalnem pregledu stanja, nadaljnje smernice o načrtovanih, nacionalno določenih prispevkih, dogovor glede diferenciacije, izgube in škode, podnebno financiranje in podporo za namene zmogljivosti, vključujoče upravljanje na več ravneh, pa tudi mehanizem za spodbujanje izvajanja in skladnosti; odločno poziva Komisijo in države članice, naj spoštujejo zaveze, dogovorjene v okviru Pariškega sporazuma, zlasti glede prispevka EU k blaženju in prilagajanju, pa tudi glede njene podpore na področjih financ, prenosa tehnologij in gradnje zmogljivosti, ne glede na morebitne spremembe statusa držav članic EU;

15.

poudarja, da je pri skupnih prizadevanjih za boj proti podnebnim spremembam in za upoštevanje Pariškega sporazuma čas bistvenega pomena; poudarja, da je EU zmožna in dolžna biti zgled drugim in da bi morala svoje podnebne in energetske cilje takoj začeti usklajevati z dogovorjenim mednarodnim ciljem glede omejitve povišanja globalne povprečne temperature pod 2 oC ter si hkrati prizadevati za omejitev povišanja na 1,5 oC;

16.

spodbuja EU in države članice, naj nadaljujejo z dejavno udeležbo v tako imenovani koaliciji ambicioznih in se zavežejo, da bodo pospešile napredek pri pogajanjih in podpirale maroško predsedstvo pri njegovih prizadevanjih za prispevek obnovljivih virov energije in ukrepe prilagoditve v svetovnem boju proti podnebnim spremembam;

17.

poudarja, da je treba začeti razpravljati o obliki „spodbujevalnega dialoga“ leta 2018, ki bo glede na sedanje načrtovane, nacionalno določene prispevke ključna priložnost za odpravo dolgotrajne vrzeli v blažilnih ukrepih; meni, da bi morala imeti EU proaktivno vlogo v tem prvem spodbujevalnem dialogu, v okviru katerega bi ocenili skupne ambicije in napredek pri izpolnjevanju zavez; poziva Komisijo in države članice, naj dovolj pred začetkom spodbujevalnega dialoga predložijo zaveze za nadaljnje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki bodo večje od sedanjih zavez na podlagi Pariškega sporazuma in s katerimi bomo v skladu z zmogljivostmi EU ustrezno prispevali k odpravi vrzeli v blažilnih ukrepih;

18.

želi spomniti, da je povečanje obsega blažilnih ukrepov v obdobju pred letom 2020 nujen prvi pogoj, če želimo izpolniti dolgoročne cilje iz Pariškega sporazuma, in ključen element za oceno uspešnosti konference pogodbenic COP 22 v Marakešu;

Ambicije za obdobje do leta 2020 in Kjotski protokol

19.

ugotavlja, da je EU že na dobri poti, da do leta 2020 preseže zastavljene cilje glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in izpolni cilj glede obnovljivih virov energije do leta 2020, ter da so bile z energijsko učinkovitejšimi stavbami, izdelki, industrijskimi procesi in vozili dosežene pomembne izboljšave glede energetske intenzivnosti, hkrati pa je evropsko gospodarstvo od leta 1990 realno zraslo za 45 %; vendar poudarja, da je potrebnih več ambicij in ukrepov, da bi ohranili zadostne spodbude za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki je potrebno za izpolnitev podnebnih in energetskih ciljev EU do leta 2050; poudarja, da v sektorjih prometa in kmetijstva glede na cilje za leto 2020 ni bil dosežen zadosten napredek pri zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in da je treba okrepiti prizadevanja v zvezi s prispevkom teh sektorjev k zmanjšanju emisij do leta 2030;

20.

poudarja, da so bili cilji 20-20-20 na področju emisij toplogrednih plinov, energije iz obnovljivih virov in prihrankov energije ključni dejavniki tega napredka, bistveno pa so prispevali tudi k ohranjanju več kot 4,2 milijona delovnih mest v različnih ekoloških panogah, ki so v času krize dosegale nepretrgano rast;

21.

želi pojasniti, da bi bilo treba drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola kljub njegovemu omejenemu obsegu obravnavati kot zelo pomemben vmesni korak, in zato poziva pogodbenice, vključno z državami članicami EU, naj čim prej zaključijo postopek ratifikacije; ugotavlja, da je Parlament z odobritvijo opravil svoj del naloge, in izreka pohvalo državam članicam, ki so že zaključile svoje notranje postopke;

Skupno prizadevanje vseh sektorjev

22.

pozdravlja razvoj sistemov trgovanja z emisijami v svetu, vključno s 17 tovrstnimi sistemi, ki delujejo na štirih celinah in predstavljajo 40 % svetovnega BDP in ki na stroškovno učinkovit način pomagajo zmanjševati emisije v svetovnem merilu; poziva Komisijo, naj spodbuja povezovanje med sistemom EU za trgovanje z emisijami in drugimi tovrstnimi sistemi, da bi ustvarili mednarodne mehanizme za trg ogljika in tako povečali ambicije glede podnebnih ciljev, hkrati pa bi se zaradi izenačevanja konkurenčnih pogojev zmanjšala nevarnost selitve virov CO2; poziva k odločnim prizadevanjem, da države članice s spremenjenim statusom ostanejo v sistemu EU za trgovanje z emisijami; poziva Komisijo, naj uvede varovala, da bodo povezave s sistemom EU za trgovanje z emisijami trajno prispevale k blaženju podnebnih sprememb in ne bodo škodovale uresničevanju cilja EU glede domačih emisij toplogrednih plinov;

23.

poudarja, da imajo emisije zaradi uporabe zemljišč (kmetijskih, pašnih, gozdnih in ostalih) po ugotovitvah Medvladnega foruma o podnebnih spremembah velik potencial za stroškovno učinkovito blaženje podnebnih sprememb in povečanje odpornosti ter da je za boljše ocenjevanje in povečanje potenciala emisij zaradi uporabe zemljišč za zajemanje ogljikovega dioksida in za zagotovitev varne in trajne sekvestracije CO2 potrebno okrepljeno delovanje EU in mednarodno sodelovanje; se zaveda posebnih priložnosti, ki jih v tem pogledu ponuja kmetijsko-gozdarski sektor; poudarja pomen dogovora o posredni spremembi rabe zemljišč, doseženega na začetku parlamentarnega obdobja, in upa, da bo prispevek Parlamenta k pogajanjem lahko pomenil podlago za ambiciozno rešitev pri prihodnjem pregledu pravil;

24.

se zaveda, da zaradi krčenja in uničevanja gozdov nastane 20 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, ter poudarja vlogo gozdov in aktivnega gospodarjenja z njimi pri blažitvi podnebnih sprememb ter to, da je treba povečati prilagodljivost in odpornost gozdov na podnebne spremembe; poudarja, da se je treba pri prizadevanjih za blažitev posledic osredotočiti na sektor tropskega gozda (REDD+); poudarja, da se bo brez teh prizadevanj za blažitev podnebnih sprememb verjetno izkazalo, da je cilj omejitve globalnega segrevanja na manj kot 2 oC nedosegljiv; poleg tega poziva EU, naj okrepi mednarodno financiranje za zmanjšanje krčenja gozdov v državah v razvoju;

25.

poudarja, da je človekove pravice pomembno ohraniti v središču podnebnih ukrepov, ter vztraja, naj Komisija in države članice zagotovijo, da se bo pri pogajanjih o prilagoditvenih ukrepih upoštevala potreba po spoštovanju, varstvu in spodbujanju človekovih pravic, vključno z enakostjo spolov, polno in enakopravno udeležbo žensk ter aktivnim spodbujanjem pravičnega prehoda delovne sile z ustvarjanjem dostojnega dela in kakovostnih delovnih mest za vse;

26.

poziva, da se sektor LULUCF vključi v podnebni in energetski okvir EU do leta 2030, saj je treba te emisije upoštevati ločeno, da ponor LULUCF v EU ne bo izrabljen za krčenje blažilnih ukrepov v drugih sektorjih;

27.

želi spomniti, da je prometni sektor drugi največji sektor po emisijah toplogrednih plinov; obžaluje, da v pariškem sporazumu sektorja mednarodnega letalskega in ladijskega prevoza nista omenjena; vztraja, da je treba sprejeti vrsto strategij, namenjenih zmanjšanju emisij tega sektorja; ponovno poudarja, da si morajo pogodbenice UNFCCC prizadevati za učinkovito regulacijo in omejitev emisij v mednarodnem letalskem in ladijskem prometu v skladu s potrebami in nujnostjo; poziva vse pogodbenice, naj si prek Mednarodne organizacije civilnega letalstva in Mednarodne pomorske organizacije prizadevajo razviti svetovni okvir politik, ki bo omogočal učinkovit odziv, ter do konca leta 2016 sprejmejo ukrepe za določitev ustreznih ciljev za doseganje potrebnega zmanjšanja precej pod ciljem 2 oC;

28.

želi spomniti, da so bile emisije toplogrednih plinov iz letalstva 1. januarja 2012 vključene v sistem EU za trgovanje z emisijami, s čimer so vsi letalski prevozniki v okviru tega sistema dolžni pridobiti pravice do ogljikovih emisij; je seznanjen z odločitvama o začasni zaustavitvi vključitve v sistem („Stop-the-Clock“) iz leta 2013 in 2014, s čimer se je začasno zmanjšalo področje uporabe sistema EU za trgovanje z emisijami, in sicer niso bili vključeni mednarodni leti, namen tega pa je bil omogočiti Mednarodni organizaciji civilnega letalstva dovolj časa za razvoj globalnega tržnega ukrepa za zmanjšanje emisij iz mednarodnega letalstva, in tudi s tem, da bo ta izjema od leta 2017 prenehala veljati;

29.

poziva, naj se v okviru potekajočega 39. zasedanja skupščine Mednarodne organizacije civilnega letalstva vzpostavi pošten in trden globalni tržni ukrep, ki naj se na mednarodni ravni izvaja od leta 2020; izraža veliko razočaranje zaradi predloga, o katerem zdaj razpravljajo v Mednarodni organizaciji civilnega letalstva, in želi spomniti, da je o spremembi obstoječe zakonodaje o vključitvi letalstva v sistem EU za trgovanje z emisijami mogoče razmišljati samo, če bo globalni tržni ukrep ambiciozen, ter da bodo v vsakem primeru notranji evropski leti še naprej vključeni v sistem EU za trgovanje z emisijami;

30.

opominja na opozorilo Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB), da je treba pravočasno spoznati, kako pomembno je nadzorovati emisije, sicer bi utegnilo priti do nenadnega količinskega omejevanja pri uporabi virov energije, bogatih z ogljikom, stroški prehoda pa bi bili temu ustrezno višji, z morebitnimi posledicami za gospodarske dejavnosti in finančne ustanove; poziva Komisijo, naj natančneje oceni morebitna sistemska tveganja nenadnega prehoda in po potrebi predlaga zahteve in politike za preglednost finančnih trgov, da bi sistemska tveganja čim bolj omejila;

31.

poudarja, da bo krožno gospodarstvo odigralo osrednjo vlogo pri prehodu v nizkoogljično gospodarstvo; opozarja, da ukrepi, ki bodo osredotočeni samo na zmanjšanje emisij, ne bodo pa upoštevali prispevka obnovljivih virov energije in učinkovite rabe virov, ne bodo izpolnili svojih ciljev; meni, da je treba na konferenci COP 22 glede na emisije toplogrednih plinov zaradi izkoriščanja surovin in ravnanja z odpadki ustrezno obravnavati prehod v svetovno krožno gospodarstvo;

32.

poudarja celovito, sistemsko perspektivo pri oblikovanju in izvajanju politik za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, pri tem pa opozarja predvsem na ločitev gospodarske rasti in dobrobiti ljudi od porabe virov, saj učinkovita raba virov zmanjšuje tako emisije toplogrednih plinov kot tudi druge vrste obremenitve okolja in virov, obenem pa olajša trajnostno rast, politika, ki se osredotoča zgolj na zmanjševanje toplogrednih plinov, pa po drugi strani ne zagotavlja tudi preudarne rabe virov; poudarja, da učinkovita raba virov zagotavlja ekonomski in ekološki dobiček; poudarja tudi, da je lahko krožno gospodarstvo in posledično smotrna raba naravnih virov osrednji vzvod pri vprašanju podnebnih sprememb; tako je velik delež energetske porabe neposredno povezan s pridobivanjem, predelavo, prevozom, pretvorbo, uporabo in odstranjevanjem virov; povečanje storilnosti na področju virov z večjo učinkovitostjo in manjšim tratenjem virov s ponovno uporabo, predelavo in recikliranjem prav tako bistveno zmanjšuje porabo virov in emisije toplogrednih plinov; v zvezi s tem opozarja na delo medvladnega foruma za vire;

Zmanjšanje emisij, ki niso emisije CO2

33.

pozdravlja izjavo voditeljev, sprejeto na vrhunskem srečanju skupine G-7 26. in 27. maja 2016 v Ise-Šimi na Japonskem in v kateri je poudarjen pomen zmanjšanja emisij neobstojnih onesnaževalcev ozračja, vključno s črnim ogljikom, fluoriranimi ogljikovodiki in metanom, s čimer bi pomagali upočasniti stopnjo kratkoročnega segrevanja;

34.

poziva k sprejetju ambiciozne postopne globalne odprave uporabe fluoriranih ogljikovodikov v okviru Montrealskega protokola; opozarja, da je EU sprejela ambiciozno zakonodajo za njihovo postopno zmanjšanje za 79 % do leta 2030, saj so okolju prijazne alternative široko dostopne in bi bilo treba v celoti izkoristiti njihov potencial; ugotavlja, da postopno opuščanje uporabe fluoriranih ogljikovodikov ponuja priložnost, ki je ni težko izkoristiti, za blažilne ukrepe v EU in zunaj nje;

Industrija in konkurenčnost

35.

poudarja, da je boj proti podnebnim spremembam prednostna naloga, za katero bi si bilo treba prizadevati po vsem svetu, pri tem za zagotavljati energetsko varnost ter razvoj trajnostne gospodarske rasti in delovnih mest;

36.

poudarja, da s podnebjem povezane naložbe zahtevajo stabilen in predvidljiv pravni okvir in jasne politične signale;

37.

odobrava, da Kitajska in druge večje tekmice energetsko intenzivnih panog v EU uvajajo trgovanje z emisijami in druge mehanizme za oblikovanje cen; meni, da bi morala EU ohraniti ustrezne in sorazmerne ukrepe, da bi zagotovila konkurenčnost svoje industrije, dokler ne bodo doseženi enaki tržni pogoji, ter po potrebi preprečiti selitev virov CO2, ob upoštevanju, da so energetska, industrijska in podnebna politika tesno povezane;

38.

poudarja, kako pomembno je bolje uporabiti obstoječe programe in instrumente, kot je Obzorje 2020, ki se jih lahko udeležijo tudi tretje države, zlasti na področjih energije, podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja, pa tudi vključiti trajnost v ustrezne programe;

Energetska politika

39.

poziva EU, naj mednarodno skupnost pripravi k takojšnjemu sprejetju konkretnih ukrepov – vključno s časovnim razporedom – za postopno odpravo okolju ali gospodarstvu škodljivih subvencij, med drugim za fosilna goriva;

40.

poudarja, da bi ambicioznejši cilj za energetsko učinkovitost v Evropski uniji lahko prispeval k doseganju ambicioznega podnebnega cilja, hkrati pa zmanjšal tveganje selitve virov CO2;

41.

poudarja, da so energijska učinkovitost in obnovljivi viri energije pomembni za zmanjšanje emisij, pa tudi za ekonomske prihranke, energetsko varnost ter preprečevanje in blaženje energijske revščine, da se pomaga ranljivim in revnim gospodinjstvom in se jih zaščiti; poziva k zavzemanju za ukrepe za energijsko učinkovitost in razvoj obnovljivih virov energije (tj. s spodbujanjem lastne proizvodnje in porabe teh virov) po vsem svetu ter opominja, da sta to dva glavna cilja energetske unije EU;

Raziskave, inovacije in digitalne tehnologije

42.

poudarja, da so raziskave in inovacije na področju politik glede podnebnih sprememb in prilagoditve nanje ter z viri gospodarne tehnologije z nizkimi emisijami ključne v boju proti podnebnim spremembam na stroškovno učinkovit način, poleg tega pa zmanjšujejo odvisnost od fosilnih goriv in bi morale spodbujati rabo sekundarnih surovin; zato poziva k svetovnim zavezam za okrepitev in osredotočenje naložb na to področje;

43.

želi spomniti, da je področje raziskav, inovacij in konkurenčnosti eden od petih stebrov strategije EU za energetsko unijo; je seznanjen, da je EU odločena ohraniti vodilno vlogo v svetu na teh področjih, pri tem pa razviti tesno znanstveno sodelovanje z mednarodnimi partnerji; poudarja pomen izgradnje in ohranjanja trdnih zmogljivosti za inovacije, tako v razvitih državah kot v državah v vzponu, za uvedbo čistih in trajnostnih energetskih tehnologij;

44.

želi spomniti na pospeševalno vlogo, ki jo lahko imajo digitalne tehnologije pri preoblikovanju energetskega sistema; poudarja, kako pomembno je razviti tehnologije za shranjevanje energije, ki bodo prispevale k razogljičenju sektorjev pridobivanja energije ter ogrevanja in hlajenja gospodinjstev;

45.

poudarja pomen povečanja števila kvalificiranih delavcev, dejavnih v industriji, ter podpiranja znanja in dobre prakse za spodbuditev ustvarjanja kakovostnih delovnih mest ob hkratnem podpiranju prehoda delovne sile, kjer je to potrebno;

46.

poziva k boljši uporabi tehnologije, kot so vesoljski sateliti, za natančno zbiranje podatkov o emisijah, temperaturi in podnebnih spremembah; zlasti opozarja na prispevek programa Copernicus; poziva tudi k preglednemu sodelovanju in izmenjavi informacij med državami ter odprtosti podatkov za znanstveno skupnost;

Vloga nedržavnih akterjev

47.

poudarja, da si vse več nedržavnih akterjev prizadeva za razogljičenje in povečanje odpornosti na podnebne spremembe; poudarja pomen strukturiranega in konstruktivnega dialoga med vladami, poslovnim svetom, vključno z malimi in srednjimi podjetji, mesti, regijami, mednarodnimi organizacijami, civilno družbo ter akademskimi ustanovami, pa tudi zagotovitve njihove udeležbe pri načrtovanju in izvajanju podnebnih ukrepov, da bi na svetovni ravni odločno ukrepali v smeri nizkoogljičnih in odpornih družb; pozdravlja oblikovanje svetovnega programa za ukrepanje proti podnebnim spremembam, ki je nadgradnja akcijskega programa Lima-Pariz in v katerem je zajetih 70 pobud več deležnikov v različnih sektorjih;

48.

poudarja, da bi bilo treba platformo nedržavnih akterjev za podnebne ukrepe (NAZCA) v celoti vključiti v okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC); ugotavlja, da lokalni in regionalni organi največ prispevajo k akcijskemu programu Lima-Pariz in platformi NAZCA ter da so že izkazali zavezanost uresničevanju pariškega sporazuma, kar zadeva blaženje in prilagajanje, horizontalno usklajevanje in vključevanje podnebne politike, krepitev vpliva lokalnih skupnosti in državljanov ter spodbujanje družbenih sprememb in inovacij, zlasti prek pobud, kot sta svetovna konvencija županov in memorandum o soglasju o omejitvi segrevanja na manj kot 2 oC;

49.

poziva EU in njene države članice, naj skupaj z vsemi akterji civilne družbe (institucijami, zasebnim sektorjem, nevladnimi organizacijami in lokalnimi skupnostmi) razvijejo pobude v poglavitnih sektorjih (energetika, tehnologija, mesta, promet in drugo) ter pobude za prilagoditev in večjo odpornost na podnebne spremembe, da bi se odzvali na izzive prilagajanja, npr. kar zadeva dostop do vode, zanesljivo oskrbo s hrano ali preprečevanje tveganj; poziva vse vlade in vse akterje civilne družbe, naj podprejo to agendo ukrepov;

50.

meni, da je pomembno zagotoviti, da bo za legitimno lobiranje med pogajanji o prihodnji konferenci COP 22 značilna kar največja preglednost ter da bodo vsi uradno priznani deležniki uživali enak dostop do vseh potrebnih informacij;

51.

opozarja pogodbenice in OZN, da so individualni ukrepi enako pomembni kot vladni in institucionalni ukrepi; zato poziva k prizadevanjem v smislu kampanj in ukrepov za ozaveščanje in obveščanje javnosti o majhnih in velikih dejanjih, ki lahko prispevajo k boju proti podnebnim spremembam v razvitih državah in v državah v razvoju;

Odpornost na podnebne spremembe prek prilagajanja

52.

poudarja, da so prilagoditveni ukrepi neizogibni za vse države, če želijo čim bolj zmanjšati negativne učinke in izkoristiti priložnosti za rast in trajnostni razvoj, ki bosta odporna na podnebne spremembe; poziva, naj se v skladu s tem določijo dolgoročni cilji za prilagajanje; želi spomniti, da so države v razvoju, zlasti najmanj razvite države in male otoške države v razvoju, ki so najmanj odgovorne za podnebne spremembe, najbolj dovzetne za njihove škodljive učinke in imajo najmanj zmogljivosti za prilagajanje nanje;

53.

poziva Komisijo, naj pregleda strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam, sprejeto leta 2013; prosi jo tudi, naj predlaga pravno zavezujoče instrumente, če bo ocenila, da ukrepi držav članic ne zadostujejo;

54.

opozarja na hude in pogosto nepopravljive posledice nedejavnosti ter spominja, da podnebne spremembe na različne, a vedno zelo škodljive načine, vplivajo na vse regije po svetu ter povzročajo migracijske tokove in smrt, pa tudi gospodarske, ekološke in socialne izgube; poudarja, da so za uresničitev naših podnebnih ciljev ter za spodbujanje rasti bistvenega pomena politično in finančno usklajena globalna prizadevanja za raziskave, razvoj in inovacije na področju čistih in obnovljivih energetskih tehnologij in energetske učinkovitosti;

55.

poziva, da se je treba resno zavedati problematike podnebnih beguncev in njenega obsega, ki je posledica podnebnih katastrof, te pa povzroča globalno segrevanje; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je moralo zaradi poplav, neurij, potresov in drugih nesreč med letoma 2008 in 2013 dom zapustiti 166 milijonov ljudi; posebej opozarja, da bi lahko zaradi dogajanja v nekaterih delih Afrike in Bližnjega vzhoda, ki je povezano s podnebjem, prišlo do politične nestabilnosti, gospodarske stiske in stopnjevanja begunske krize v Sredozemlju;

56.

pozdravlja prizadevanja varšavskega mednarodnega mehanizma za izgubo in škodo, ki bo pregledan na COP 22; poziva ta mehanizem, naj še naprej raziskuje in poglablja strokovno znanje o tem, kako posledice podnebnih sprememb vplivajo na migracijske vzorce, razseljevanje in mobilnost ljudi, ter spodbuja uporabo teh dognanj in strokovnega znanja;

57.

poziva EU in vse druge države, naj obravnavajo socialne učinke podnebnih sprememb in njihov vpliv na človekove pravice, naj zagotovijo varstvo in spodbujanje človekovih pravic in solidarnosti ter podprejo revnejše države, katerih zmogljivosti so zaradi podnebnih sprememb izčrpane;

Podpora državam v razvoju

58.

poudarja, da so pri uresničevanju ciljev Pariškega sporazuma pomembno vlogo odigrale tudi države v razvoju ter da je treba tem državam pomagati pri uresničevanju njihovih podnebnih načrtov s celovitim izkoriščanjem sinergij med ustreznimi cilji trajnostnega razvoja v okviru sprejetih podnebnih ukrepov, akcijskim programom iz Adis Abebe in Agendo 2030;

59.

poudarja, da je treba spodbujati univerzalni dostop do trajnostne energije v državah v razvoju, zlasti v Afriki, z obsežnejšim uvajanjem obnovljivih virov energije, saj ima Afrika na voljo ogromno naravnih virov, s katerimi si lahko zagotovi zanesljivo oskrbo z energijo; poudarja, da bi lahko sčasoma – če bi bile uspešno vzpostavljene elektroenergetske povezave – del evropske energije prihajal iz Afrike;

60.

poudarja, da ima EU izkušnje, zmogljivosti in vpliv po vsem svetu, zato lahko ima vodilno vlogo pri gradnji pametnejše, čistejše in odpornejše infrastrukture, ki je potrebna za zagotovitev svetovnega prehoda, ki ga je spodbudil Pariz; poziva EU, naj podpira prizadevanja držav v razvoju pri prehodu na nizkoogljične družbe, ki bodo bolj vključujoče, socialno in okoljsko trajnostne, uspešne in varnejše;

Financiranje podnebnih ukrepov

61.

ugotavlja, da so potrebna dodatna prizadevanja za zagotovitev uporabe financiranja podnebnih ukrepov, da bi dosegli cilj 100 milijard USD do leta 2020; pozdravlja nadaljevanje financiranja do leta 2025; poziva EU in vse pogodbenice, ki to lahko storijo, naj izpolnijo svoje obveznosti za zagotavljanje financiranja odločnejših ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in prilagajanje podnebnim spremembam glede na obseg in nujnost izziva; se zaveda, da bo zmanjšanje nevarnih podnebnih učinkov zahtevalo precej večje naložbe v nizkoogljične, na podnebne spremembe odporne projekte ter prizadevanja za postopno odpravo subvencij za fosilna goriva; poudarja, kako pomembno je spodbuditi širše finančne tokove z oblikovanjem cen ogljikovih emisij in javno-zasebnimi partnerstvi;

62.

poziva h konkretnim zavezam EU in mednarodne skupnosti za zagotavljanje dodatnih virov podnebnega financiranja, vključno s sprejetjem davka na finančne transakcije, namenitvijo nekaterih pravic do emisije iz sistema EU za trgovanje z emisijami v obdobju 2021–2030 in dodeljevanjem prihodkov iz ukrepov na ravni EU in mednarodni ravni glede emisij letalstva in ladijskega prometa za mednarodno podnebno financiranje in Zeleni podnebni sklad, med drugim za projekte tehnoloških inovacij;

63.

pozdravlja zavezo iz pariškega sporazuma o prilagoditvi finančnih tokov, da bodo prispevali k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in k razvoju, odpornemu na podnebne spremembe; meni, da mora zato EU nemudoma omejiti finančne tokove za fosilna goriva in visokoogljično infrastrukturo;

64.

se veseli spodbujevalnega dialoga, da bi opredelili priložnost za okrepitev finančnih virov in podpore, s čimer bi vse pogodbenice dosegle večjo ublažitev; priznava odgovornost vseh pogodbenic, donatorjev in prejemnikov, da sodelujejo za povečanje podpore in za zagotovitev, da bo bolj dostopna in učinkovita;

65.

poziva Komisijo, naj opravi celovito oceno morebitnih učinkov pariškega sporazuma na proračun EU ter razvije poseben, samodejen finančni mehanizem EU, ki bo dodatno in ustrezno prispeval k pravičnemu deležu EU pri uresničevanju mednarodnega cilja za financiranje podnebnih ukrepov v višini 100 milijard USD;

66.

poziva, naj široko zastavljeno določanje cen ogljika postane splošno veljaven instrument za obvladovanje emisij in dodeljevanje prihodkov od trgovanja z emisijami naložbam na področju podnebnih sprememb pa tudi prihodkov iz zaračunavanja za emisije ogljika goriv v mednarodnem prometu; prav tako poziva k delni uporabi kmetijskih subvencij za zagotavljanje naložb za proizvodnjo in uporabo energije iz obnovljivih virov na kmetijah; poudarja pomen mobilizacije kapitala zasebnega sektorja in sproščanja nujnih naložb v nizkoogljične tehnologije; poziva k ambiciozni zavezi vlad, javnih in zasebnih finančnih ustanov, vključno z bankami, pokojninskimi skladi in zavarovalnicami, za usklajevanje posojilnih in naložbenih praks s ciljem o zvišanju temperature za manj kot 2 oC in prenehanjem uporabe fosilnih goriv, vključno s postopno odpravo izvoznih kreditov za naložbe v fosilna goriva; poziva k posebnim državnim jamstvom v korist zelenim naložbam, oznakam in davčnim ugodnostim za zelene investicijske sklade in za izdajo zelenih obveznic;

67.

poudarja, kako pomembno je izmenjevati izkušnje z vključevanjem vprašanj o trajnosti v finančne sektorje, tako na mednarodni kot na evropski ravni, in meni, da je treba razmisliti o označevanju finančnih produktov na osnovi ocene in poročila o njihovi izpostavljenosti tveganjem, povezanim s podnebnimi spremembami, pa tudi o njihovem prispevku k prehodu na nizkoogljično gospodarstvo, da bi vlagateljem posredovali zanesljive in točne informacije o nefinančnih vprašanjih;

Podnebna diplomacija

68.

pozdravlja nenehno osredotočenost EU na podnebno diplomacijo, ki je bistvena za večjo prepoznavnost podnebnih ukrepov v partnerskih državah in za svetovno javno mnenje; poudarja dejstvo, da imajo EU, njene države članice in Evropska služba za zunanje delovanje ogromne zmogljivosti za zunanjo politiko in morajo prevzeti vodilno vlogo na podnebnih forumih; poudarja, da morajo ambiciozno in nujno podnebno ukrepanje ter uresničitev zavez s konference COP 21 ostati ena od prednostnih nalog EU v dvostranskih in medregionalnih pogovorih na visoki ravni s partnerskimi državami, s skupinama G-7 in G-20, OZN in z drugimi mednarodnimi forumi;

69.

poziva EU, naj svoja prizadevanja pri podnebni diplomaciji osredotoči na zagotovitev odporne strukture Pariškega sporazuma;

Evropski parlament

70.

se zavezuje, da bo čim prej ratificiral Pariški sporazum, da bi izkoristil svojo mednarodno vlogo in članstvo v mednarodnih parlamentarnih mrežah, kjer si bo nenehno prizadeval za napredek pri hitri ratifikaciji in izvajanju tega sporazuma;

71.

meni, da mora biti Parlament primerno vključen v delegacijo EU, saj je za vsak mednarodni sporazum potrebna njegova odobritev; zato pričakuje, da bo lahko navzoč na usklajevalnih sestankih EU v Marakešu in da mu bo od začetka faze pogajanj zagotovljen dostop do vseh pripravljalnih dokumentov.

o o

72.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter sekretariatu UNFCCC s prošnjo, naj jo posreduje tudi vsem pogodbenicam, ki niso članice EU.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0359.

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/57

P8_TA(2016)0384

Izvajanje uredbe o materialih, namenjenih za stik z živili

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o izvajanju Uredbe (ES) št. 1935/2004 o materialih, namenjenih za stik z živili (2015/2259(INI))

(2018/C 215/11)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1935/2004 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, in o razveljavitvi direktiv 80/590/EGS in 89/109/EGS (1),

—	ob upoštevanju Uredbe Komisije (ES) št. 2023/2006 z dne 22. decembra 2006 o dobri proizvodni praksi za materiale in izdelke, namenjene za stik z živili (2),

—	ob upoštevanju Uredbe Komisije (EU) št. 10/2011 z dne 14. januarja 2011 o polimernih materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili (3),

—	ob upoštevanju ocene izvajanja Uredbe (ES) št. 1935/2004 o materialih, namenjenih za stik z živili, ki jo je maja 2016 izvedel generalni direktorat za parlamentarne raziskovalne storitve (4),

—

ob upoštevanju zbornika z delavnice „Food Contact Materials – How to Ensure Food Safety and Technological Innovation in the Future?“ (Materiali, namenjeni za stik z živili – kako v prihodnosti zagotoviti varnost hrane in tehnološke inovacije?), ki je potekala 26. januarja 2016 v Evropskem parlamentu (5),

—	ob upoštevanju študije Komisije z naslovom State of Art Report on Mixture Toxicity (Poročilo o trenutnem stanju na področju toksičnosti mešanic) (6),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu z naslovom Učinki kombinacij kemikalij – Mešanice kemikalij (COM(2012)0252),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta ministrov za okolje z dne 22. decembra 2009 o učinkih kombinacij kemikalij (7),

—

ob upoštevanju Sklepa št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“ (8), v katerem je med drugim ugotovljeno, da mora EU obravnavati skupne učinke kemikalij in vprašanja varnosti glede endokrinih motilcev v vsej ustrezni zakonodaji Unije,

—	ob upoštevanju ocene z naslovom State of the science of endocrine disrupting chemicals – 2012 (Stanje znanosti o endokrinih motilcih – 2012), ki je bila pripravljena za Program Združenih narodov za okolje (UNEP) in Svetovno zdravstveno organizacijo (SZO) (9),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) ter o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije in o spremembi Direktive 1999/45/ES ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (10) (v nadaljnjem besedilu: uredba REACH),

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0237/2016),

ker Uredba (ES) št. 1935/2004 (v nadaljnjem besedilu: okvirna uredba) določa splošne varnostne zahteve za vse materiale in izdelke, namenjene za neposreden ali posreden stik z živili, da bi preprečili prehajanje snovi v živila v količinah, ki bi lahko ogrožale zdravje ljudi ali povzročale nesprejemljive spremembe v sestavi živil oziroma poslabšanje njihovih organoleptičnih lastnosti;

B.	ker je v Prilogi I k okvirni uredbi naštetih 17 materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili, za katere lahko veljajo posebni ukrepi;

C.	ker posebni ukrepi EU veljajo samo za 4 izmed teh 17 materialov: plastiko (tudi reciklirano), keramiko, regenerirano celulozo ter aktivne in inteligentne materiale;

D.	ker je revizija nekaterih posebnih ukrepov EU, zlasti Direktive Sveta 84/500/EGS o keramiki, nujna;

E.	ker lahko države članice za ostalih 13 materialov s seznama v Prilogi I sprejmejo nacionalne predpise;

ker so številne države članice že uvedle oz. pripravljajo različne ukrepe za preostale posamezne materiale in izdelke, namenjene za stik z živili; ker na področju teh nacionalnih ukrepov načelo vzajemnega priznavanja ne deluje, zato učinkovito delovanje internega trga in visoka stopnja varovanja zdravja, ki ju določa okvirna pogodba, ne moreta biti zagotovljena;

ker lahko materiali, ki jih ne regulirajo posebni ukrepi EU, pomenijo tveganje za javno zdravje, spodkopavajo zaupanje potrošnikov ter povzročajo pravno negotovost in višje stroške skladnosti za nosilce dejavnosti – ki se pogosto prenesejo na potrošnike nižje v dobavni verigi –, s tem pa tudi zmanjšanje konkurenčnosti in inovativnosti; ker generalni direktorat za parlamentarne raziskovalne storitve v oceni izvajanja iz maja 2016 navaja, da vsi deležniki soglašajo, da je pomanjkanje enotnih ukrepov škodljivo za javno zdravje, varstvo okolja in nemoteno delovanje notranjega trga;

H.	ker zaradi načel boljšega pravnega urejanja nikakor ne bi smeli odlašati z ukrepi, katerih namen je preprečevanje ali zmanjševanje potencialno resnih ali nepopravljivih posledic za zdravje ljudi in/ali okolje, kot to nalaga previdnostno načelo iz ustanovnih pogodb;

ker so v materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, za javno zdravje in okolje še posebej problematični endokrini motilci in genotoksične snovi; ker teh lastnosti snovi trenutno ni mogoče zanesljivo napovedati iz kemične sestave, zato bi bilo treba spodbujati biološke preskuse kot neobvezen zgodnji ukrep za zagotavljanje varnosti kemično zapletenih materialov, namenjenih za stik z živili; ker je treba spodbujati raziskave na področju razvoja analitičnega in toksikološkega preskušanja, da bi zagotovili zanesljive in stroškovno učinkovite ocene varnosti materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili, kar bo pozitivno vplivalo na potrošnike, okolje in proizvajalce;

J.	ker škodljivi mikroorganizmi (patogeni ali kvarljivci), ki so lahko prisotni kot onesnaževalci materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili, in biocidi, ki se lahko posledično uporabljajo za zmanjšanje njihovega števila, prav tako predstavljajo tveganje za javno zdravje;

K.	ker so nekatera živila dolgo v stiku z zelo raznolikimi embalažnimi materiali;

L.	ker bi z večjo usklajenostjo vseh predpisov, ki urejajo področje ravnanja z materiali in izdelki, namenjenimi za stik z živili, lahko okrepili varovanje zdravja potrošnikov, vplivi teh materialov in izdelkov na okolje, zlasti embalažnih materialov, pa bi bili manjši;

M.	ker bi večja usklajenost vseh predpisov, ki urejajo področje materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili, vključno z uredbo REACH, prispevala k učinkovitejšemu krožnemu gospodarstvu;

N.	ker bi morali posebni ukrepi temeljiti na znanstvenih dokazih; ker je še vedno več znanstvenih neznank, zato je potrebnih več raziskav;

ker nanotehnologija in nanomateriali po podatkih Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) predstavljajo nov tehnološki razvoj in se nanomateriali med drugim uporabljajo tudi v sektorju materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili; ker lahko posebne lastnosti nanomaterialov vplivajo na njihove toksikokinetične in toksikološke profile, v zvezi s temi vidiki pa je na voljo le malo informacij; ker obstajajo tudi negotovosti zaradi težav pri karakterizaciji, odkrivanju in merjenju nanomaterialov v živilih in bioloških matricah ter zaradi omejene razpoložljivosti podatkov o toksičnosti in preskusnih metod;

P.	ker je ocenjevanje tveganja za zdravje in okolje na ravni EU zaenkrat omejeno na oceno posamičnih snovi in ne upošteva dejanskega pojava kombinirane in kumulativne izpostavljenosti pri različnih poteh izpostavljenosti in vrstah proizvodov, ki je znan tudi kot učinek „koktajla“ ali „mešanice“;

ker morajo biti v oceni izpostavljenosti v skladu s priporočilom Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO)/Svetovne zdravstvene organizacije (2009) (11) zajete splošna populacija in kritične skupine, ki so ranljive ali so po pričakovanjih bolj izpostavljene kot splošna populacija (npr. novorojenčki, otroci);

R.	ker bi bilo treba sledljivost materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili, zagotoviti na vseh stopnjah oskrbovalne verige, da bi se olajšal nadzor, umik neustreznih proizvodov, obveščanje potrošnikov in ugotavljanje odgovornosti;

S.	ker je označevanje zelo neposredno in učinkovito orodje za obveščanje potrošnikov o značilnostih proizvoda;

T.	ker se s horizontalnim pristopom k snovem v vseh gospodarskih sektorjih zagotavljata doslednost zakonodaje in predvidljivost za podjetja;

U.	ker bi razvoj enotnih metod preskušanja na ravni EU za vse materiale, namenjene za stik z živili, prispeval k višji ravni zdravja in varstva okolja po vseh EU;

V.	ker bi lahko posebne ukrepe dopolnili z uvedbo varnostnega preverjanja za končne izdelke, namenjene za stik z živili;

Izvajanje zakonodaje EU na področju materialov, namenjenih za stik z živili: uspehi in vrzeli

priznava, da je okvirna uredba trdna pravna podlaga, katere cilji so še vedno ustrezni;

poudarja, da bi se sicer bilo treba osredotočiti na sprejetje posebnih ukrepov za 13 materialov, ki še niso regulirani na ravni EU, da pa vsi deležniki izpostavljajo, da obstajajo pomanjkljivosti tudi pri izvajanju in izvrševanju veljavne zakonodaje;

z zanimanjem pričakuje prihodnji pregled Skupnega raziskovalnega središča Komisije o nacionalnih predpisih, ki so jih za neharmonizirane materiale sprejele države članice; poziva Komisijo, naj ta pregled uporabi kot izhodišče za pripravo potrebnih ukrepov;

odločno poziva Komisijo, naj pri pripravi potrebnih ukrepov upošteva oceno izvajanja na evropski ravni, ki jo je opravil generalni direktorat za parlamentarne raziskovalne storitve, ter nacionalne ukrepe, ki so že bili sprejeti ali so v fazi priprave;

meni, da bi morala Komisija glede na razširjenost omenjenih materialov na trgu EU in tveganje, ki ga predstavljajo za zdravje ljudi, ter da bi ohranila enotni trg tako za materiale in izdelke, namenjene za stik z živili, kot za same živilske proizvode, prednostno pripraviti posebne ukrepe EU za papir, lepenko, lake in premaze, kovine in zlitine, tiskarske barve in lepila;

poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti tistim materialom, namenjenim za neposreden ali posreden stik z živili, pri katerih obstaja tveganje za migracijo, kot so materiali, ki obdajajo tekočine in živila z visoko vsebnostjo maščobe, ter materialom, ki so v dolgotrajnem stiku z živili;

meni, da bi s sprejetjem posebnih ukrepov na ravni EU nosilce dejavnosti spodbudili, da bi razvijali materiale in izdelke, namenjene za stik z živili, ki bi bili varni, primerni za ponovno uporabo in reciklirani, s čimer bi prispevali k prizadevanjem EU za vzpostavitev bolj učinkovitega krožnega gospodarstva; poudarja, da bi bila pogoj za to boljša sledljivost in postopna opustitev snovi, ki so v materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, in ki bi lahko ogrožale zdravje ljudi;

v zvezi s tem meni, da uporaba in ponovna uporaba materialov in izdelkov za stik z živili, narejenih iz recikliranih proizvodov, ne bi smeli privesti do tega, da bi bilo v končnemu proizvodu večje število onesnaževal in/ali njihovih ostankov;

je prepričan, da bi bilo treba glede na osredotočenost EU na prehod v krožno gospodarstvo razviti boljše sinergije med okvirno uredbo o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, in krožnim gospodarstvom, kar bi moralo vključevati tudi posebne ukrepe na ravni EU za reciklirani papir in lepenko; opozarja, da obstajajo omejitve glede tega, kolikokrat se recikliran papir in lepenka lahko ponovno uporabita, zaradi česar je potrebna stalna dobava svežih lesnih vlaken;

10.

glede na tveganje za migracijo mineralnih olj v živila iz materialov in izdelkov, ki so namenjeni za stik z živili in so narejeni iz papirja in lepenke, podpira, da se do sprejetja posebnih ukrepov in morebitne prepovedi mineralnih olj v črnilih opravijo dodatne raziskave, namenjene preprečevanju tovrstne migracije;

11.

podpira, da je Komisija v predlogu direktive, ki spreminja Direktivo 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (COM(2015)0596), povečala cilje glede recikliranja i ponovne uporabe za vse materiale; kljub temu Komisijo opozarja, da morajo cilje glede recikliranja in ponovne uporabe spremljati ustrezni nadzorni ukrepi, da bi zagotovili varnost materialov, namenjenih za stik z živili;

12.

poudarja težak položaj malih in srednjih podjetij v proizvodni verigi, ker v primeru odsotnosti zakonskih določb ne morejo prejeti in naprej posredovati informacij, ki zagotavljajo varnost njihovih proizvodov;

13.

meni, da bi morale države članice v postopek, v katerem so predlagane posebne varnostne zahteve za materiale in izdelke, namenjene za stik z živili, nujno vključiti vse deležnike;

14.

priznava, da sedanja paradigma za ocenjevanje varnosti materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili, ni dovolj, saj na splošno podcenjuje vlogo teh materialov in izdelkov pri onesnaževanju hrane, poleg tega pa je premalo informacij o izpostavljenosti ljudi;

Ocena tveganja

15.

se zaveda pomembne vloge Evropske agencije za varnost hrane pri oceni tveganja snovi, ki se uporabljajo v materialih in izdelkih za stik z živili, za katere veljajo posebni ukrepi; priznava, da ocena tveganja posamezne snovi pomeni stroške in da so viri Evropske agencije za varnost hrane omejeni; zato poziva Komisijo, naj ji poveča raven financiranja, glede na dodatno delo zaradi večje potrebe po ocenjevanju tveganja, kot je podrobno opisano spodaj;

16.

poziva Evropsko agencijo za varnost hrane in Evropsko agencijo za kemikalije (ECHA) k okrepljenemu sodelovanju in usklajevanju, da bosta razpoložljiva sredstva učinkovito uporabili za pripravo celovitih ocen;

17.

priznava, da je treba za ustrezno oceno tveganja materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili, upoštevati snovi, ki se uporabljajo pri njihovi izdelavi in obdelavi, ter nenamerno dodane snovi, tudi nečistoče v namerno dodanih snoveh, in druge snovi, ki izvirajo iz kemičnih reakcij; se strinja, da morajo biti v ta namen izhodne snovi jasno sporočene Evropski agenciji za varnost hrane in ustreznim organom v državah članicah; v skladu s tem poudarja, da je pomembno sodelovanje med znanstvenimi institucijami/laboratoriji, ter pozdravlja namero Evropske agencije za varnost hrane, da se bo bolj osredotočila na končne materiale in izdelke ter postopek izdelave namesto na uporabljene snovi;

18.

poudarja, da so nadaljnje raziskave nenamerno dodanih snovi pomembne in da je – drugače kot znanih nevarnih snoveh – pogosto neznano, kaj so in kakšna je njihova struktura;

19.

poziva Komisijo, naj pregleda dokaze za: (i) trenutne predpostavke glede migracije snovi preko funkcionalnih ovir; (ii) zgornjo mejo vsebnosti v višini 10 delcev na milijardo za snovi, ki prehajajo v živila, ki jo nekatere družbe in pristojni organi uporabljajo pri odločanju, za katere kemikalije naj ocenijo tveganje; (iii) obseg, v katerem funkcionalne ovire po daljših obdobjih hrambe postanejo manj učinkovite, saj morda le upočasnijo migracijo; (iv) trenutne predpostavke glede molekularne velikosti, ki vpliva na kemično absorpcijo skozi črevesje;

20.

poziva Evropsko agencijo za varnost hrane in Komisijo, naj v opredelitev ranljivih skupin vključita tudi nosečnice in doječe matere, v merila za oceno tveganja pa potencialne učinke izpostavljenosti nizkim odmerkom in nelinearna razmerja med odmerkom in odzivom;

21.

obžaluje, da Evropska agencija za varnost hrane v svojem sedanjem postopku ocene tveganja ne upošteva tako imenovanega učinka koktajla, pri katerem gre za večkratno sočasno in kumulativno izpostavljenost materialom in izdelkom za stik z živili ter drugim virom in ki je lahko škodljiv, tudi če so ravni posamezne snovi v mešanici nizke, ter poziva agencijo, naj to v prihodnje stori; prav tako poziva Komisijo, naj ta učinek upošteva pri določanju mejnih vrednosti migracije, ki veljajo za varne za zdravje ljudi;

22.

poziva k nadaljnjim znanstvenim raziskavam o medsebojnem učinkovanju različnih kemikalij;

23.

obžaluje tudi, da Evropska agencija za varnost hrane še ne upošteva možnosti škodljivih mikroorganizmov v materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili; zato poziva njen odbor za biološka tveganja (odbor BIOHAZ), naj preuči vprašanje mikroorganizmov v teh materialih in izdelkih in pripravi mnenje agencije v zvezi s tem;

24.

opozarja, da so materiali in izdelki, namenjeni za stik z živili, zajeti v področju uporabe Uredbe (EU) št. 528/2012 (12) (v nadaljnjem besedilu: uredba o biocidnih proizvodih), saj so biocidi lahko prisotni v materialih, namenjenih za stik z živili, ker preprečujejo kontaminacijo površine teh materialov z mikrobi (razkužila) in prispevajo h konzerviranju živil (konzervansi); opozarja pa, da različne vrste biocidov v materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, regulirajo različni pravni okviri, pri čemer mora oceno tveganja izvesti Evropska agencija za kemikalije, Evropska agencija za varnost hrane ali obe agenciji, odvisno od vrste biocida;

25.

poziva Komisijo, naj zagotovi skladnost uredbe o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, in uredbe o biocidnih proizvodih ter pojasni vlogi Evropske agencije za kemikalije in Evropske agencije za varnost hrane v zvezi s tem; poleg tega poziva Komisijo, naj si prizadeva za harmoniziran in konsolidiran pristop k splošni oceni in odobritvi snovi, ki se uporabljajo kot biocidi, v materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, da bi se preprečila prekrivanja, pravna negotovost in podvajanje dela;

26.

poziva Evropsko agencijo za varnost hrane, naj upošteva, da je Znanstveni odbor za nastajajoča in na novo ugotovljena zdravstvena tveganja (ZONNUZT) leta 2009 obrate za proizvodnjo živil uvrstil med ključne kraje, ki so ugodni za razvoj bakterij, odpornih na antibiotike in biocide; zato lahko tudi materiali in izdelki, ki so namenjeni za stik z živili in vsebujejo biocide, prispevajo k pojavu bakterij, ki so odporne na antibiotike, pri ljudeh;

27.

poudarja, da so materiali in izdelki, namenjeni za stik z živili, pomemben vir izpostavljenosti ljudi kritičnim kemikalijam, vključno s perfluoriranimi spojinami in endokrinimi motilci, kot so ftalati in bisfenoli, v zvezi s katerimi je bila ugotovljena povezava s kroničnimi boleznimi, pa tudi reproduktivnimi težavami, motnjami presnove, alergijami in motnjami nevrološkega razvoja; ugotavlja, da je migracija tovrstnih kemikalij zlasti zaskrbljujoča v zvezi z materiali in izdelki, namenjenimi za stik z živili, saj so lahko škodljivi tudi v izjemno majhnih odmerkih;

28.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da imajo snovi, ki se uporabljajo v materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, lahko vse večji vpliv na zdravje dojenčkov in majhnih otrok;

29.

poziva Komisijo, naj zapolni vrzel v oceni varnosti med zakonodajo o registraciji, ocenjevanju in avtorizaciji kemikalij (REACH) in zakonodajo o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, tako da zagotovi, da bodo podjetja izvajala ocene varnosti kemikalij, ki se uporabljajo v teh materialih in izdelkih, med proizvodnjo, uporabo in distribucijo; meni, da bi bilo treba to pojasniti v Uredbi (ES) št. 1935/2004;

30.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bosta zakonodaja REACH in zakonodaja o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, bolje usklajeni, zlasti kar zadeva snovi, ki so po zakonodaji REACH opredeljene kot rakotvorne, mutagene ali strupene za razmnoževanje (CMR) (skupine 1A, 1B in 2) ali kot snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost (SVHC), ter da bodo škodljive snovi, ki se postopno opuščajo na podlagi zakonodaje REACH, postopno opuščene tudi v okviru zakonodaje o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili; poudarja, da je treba preprečiti ogrožanje javnega zdravja in da mora zato Komisija redno in sprotno obveščati Parlament in Svet, če snovi, ki zbujajo skrb (kot so snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, snovi, ki so rakotvorne, mutagene ali strupene za razmnoževanje, snovi, ki se kopičijo v organizmu in nekatere skupine endokrinih motilcev) in ki so prepovedane ali se postopno odpravljajo na podlagi zakonodaje REACH ali katere druge zakonodaje, še vedno uporabljajo v materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili; poziva Komisijo, naj preuči možnost uvrstitve bisfenola A (BPA) med snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost;

31.

je seznanjen, da je Komisija 15. junija 2016 objavila znanstvena merila za odkrivanje lastnosti, ki povzročajo endokrine motnje, v aktivnih snoveh, ki se uporabljajo v biocidnih proizvodih in fitofarmacevtskih sredstvih; kljub temu poudarja, da so potrebna horizontalna merila za vse proizvode, tudi za materiale in izdelke, namenjene za stik z živili, in poziva Komisijo, naj jih brez odlašanja predstavi; poziva, naj se ta merila po njihovi uvedbi upoštevajo v postopku ocene tveganja pri materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili;

32.

ugotavlja, da je Komisija na podlagi nedavno podanega mnenja Evropske agencije za varnost hrane končno napovedala, da namerava uvesti mejno vrednost migracije v višini 0,05 mg/kg za bisfenol A v plastični embalaži in posodah ter v lakih in premazih, ki se uporabljajo za kovinske posode; vendar zaradi večkrat ponovljenih ocen te agencije v zadnjem desetletju, pri katerih niso bile učinkovito obravnavane vse zdravstvene težave, ter dejstva, da bo agencija tveganje bisfenola A znova ocenila (13) leta 2017, potem ko je bilo objavljeno poročilo, ki opozarja, da trenutno sprejemljivi dnevni vnos pred učinki bisfenola A na imunski sistem ne varuje zarodkov in dojenčkov, in priporoča, naj se potrošniku svetuje zmanjšanje izpostavljenosti tej snovi v hrani in drugih virih, poziva k prepovedi bisfenola A v vseh materialih, namenjenihza stik z živili;

33.

na podlagi poročila o znanosti in politiki Skupnega raziskovalnega središča Komisije iz leta 2015 je seznanjen s problematiko težkih kovin, ki prehajajo v živila; se zaveda, da Komisija pregleduje mejne vrednosti za svinec in kadmij v okviru Direktive Sveta 84/500/EGS o keramičnih izdelkih; odločno poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajni predlog z nižjimi mejnimi vrednostmi za prehajanje svinca in kadmija, ter obžaluje, da Parlament in Svet še nista razpravljala o reviziji Direktive 84/500/EGS;

34.

podpira pobude za raziskave in inovacije za razvoj novih snovi, namenjenih uporabi v materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, ki so dokazano varni za zdravje ljudi; vendar poudarja, da zaenkrat kakršne koli varnejše alternative ne bi smele vključevati bisfenola S (BPS) kot nadomestka za bisfenol A (BPA), saj bi bisfenol S utegnil imeti podoben toksikološki profil kot bisfenol A (14);

35.

podpira nadaljnje raziskave nanomaterialov, saj še vedno obstaja znanstvena negotovost v zvezi z vplivi in zmožnostjo migriranja teh materialov ter njihovim učinkom na zdravje ljudi; zato je prepričan, da bi bilo treba za uporabo nanomaterialov zahtevati odobritev ne le pri plastičnih materialih, ampak tudi pri vseh materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, in da se ne bi smeli ocenjevati le v predhodnem stanju;

36.

opozarja, da ovire na trgu in zlasti dejstvo, da se vloge za odobritev vlagajo v skladu z različnimi nacionalnimi predpisi, zmanjšujejo možnosti za večjo varnost hrane na podlagi inovacij;

Sledljivost

37.

meni, da je izjava o skladnosti lahko učinkovito orodje za zagotavljanje skladnosti materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili, z ustreznimi pravili, in priporoča, naj se vsem materialom in izdelkom, namenjenim za stik z živili, tako harmoniziranim kot neharmoniziranim, priložita izjava o skladnosti in ustrezna dokumentacija, kot trenutno velja za te materiale in izdelke, za katere so bili sprejeti posebni ukrepi; meni, da bi morali biti v izjavi o skladnosti bolje predstavljeni pogoji uporabe;

38.

hkrati obžaluje, da izjave o skladnosti, tudi kadar so obvezne, niso vedno na voljo za namene izvrševanja, kadar pa so na voljo, njihova kakovost ni vedno zadostna, da bi bile zanesljiv vir dokumentacije o skladnosti;

39.

poziva, naj se izboljšata sledljivost in skladnost materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili, uvoženih iz tretjih držav, tako da se zahtevajo ustrezni in popolni identifikacijski dokumenti in izjave o skladnosti; vztraja, da morajo uvoženi materiali in izdelki, namenjeni za stik z živili, ustrezati standardom EU, da bi zaščitili javno zdravje in zagotovili pošteno konkurenco;

40.

poziva Komisijo, naj uvede obvezno označevanje načrtovane vsebnosti nanomaterialov v materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, ter obvezno označevanje sestave tovrstnih materialov in izdelkov, ki se uporabljajo za ekološke proizvode in proizvode, namenjene kritičnim skupinam;

Skladnost, izvrševanje in nadzor

41.

izraža zaskrbljenost, ker je raven izvrševanja zakonodaje o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, v EU zelo različna; poudarja, da je pomembno razviti smernice EU za te materiale in izdelke, s katerimi bi olajšali harmonizirano in enotno izvajanje in boljše izvrševanje v državah članicah; v zvezi s tem poudarja pomembnost izmenjave podatkov med državami članicami; meni, da bi morale druge nezakonodajne možnosti politike, kot je sektorsko samoocenjevanje, dopolnjevati ukrepe za izboljšanje izvajanja okvirne uredbe o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili;

42.

meni, da bi se z nadaljnjo harmonizacijo materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili, lahko dosegla enotno visoka raven varovanja zdravja ljudi;

43.

priporoča uvedbo enotnega standarda EU za analitične preskuse posameznih skupin materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili, da bi podjetja in pristojni organi v vsej EU pri preskusih uporabljali isto metodo; opozarja, da bi z uvedbo enotnih metod preskušanja zagotovili enako obravnavo materialov in izdelkov na vsem notranjem trgu, s čimer bi zagotovili izboljšana merila nadzora in višjo raven zaščite;

44.

poudarja, da je za izvajanje nadzora nad podjetji, ki proizvajajo ali uvažajo materiale in izdelke, namenjene za stik z živili, odgovorna vsaka država članica; hkrati obžaluje, da nekatere države članice od podjetij ne zahtevajo, da registrirajo svojo poslovno dejavnost, s tem pa jim omogočajo, da se izognejo nadzoru skladnosti; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo na podlagi revizije Uredbe (ES) št. 882/2004 države članice, ki tega še niso storile, vsem podjetjem, ki proizvajajo ali uvažajo materiale ali izdelke, namenjene za stik z živili, naložile obveznost, da svojo poslovno dejavnost uradno registrirajo; priznava, da v več državah članicah obstajajo ustrezni mehanizmi za registracijo, ki se lahko obravnavajo kot zgled dobre prakse;

45.

poziva države članice, naj uradni nadzor izvajajo pogosteje in bolj učinkovito, in sicer na podlagi tveganja neupoštevanja predpisov in s tem povezanih tveganj za zdravje, pri čemer naj upoštevajo količino živil, katerim potrošnikom so namenjena in kako dolgo so v stiku s posameznim materialom oz. izdelkom, pa tudi vrsto materiala oz. izdelka, namenjenega za stik z živili, temperaturo in morebitne druge pomembne dejavnike;

46.

vztraja, da bi morale države članice na podlagi revizije Uredbe (ES) št. 882/2004 zagotoviti zadostno osebje in opremo za izvajanje enotnega, močnega in sistematičnega nadzora, pa tudi sistem odvračilnih kazni v primeru neupoštevanja predpisov;

47.

poziva k boljšemu sodelovanju in usklajevanju med državami članicami ter Komisijo v zvezi s sistemom hitrega obveščanja za živila in krmo, da bi lahko hitro in učinkovito ukrepali proti tveganjem za javno zdravje;

48.

poziva Komisijo, naj dodatno preuči možnost varnostnega preverjanja za končne izdelke, namenjene za stik z živili, ali druge postopke odobritve za izdelke, namenjene za stik z živili;

49.

pozdravlja platformo Komisije „Boljše usposabljanje za varnejšo hrano“; poziva, naj se njene dejavnosti razširijo;

o o

50.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 338, 13.11.2004, str. 4;

(2) UL L 384, 29.12.2006, str. 75.

(3) UL L 12, 15.1.2011, str. 1.

(4) PE 581.411

(5) PE 578.967

(6) Kortenkamp 2009. http://ec.europa.eu/environment/chemicals/effects/pdf/report_mixture_toxicity.pdf

(7) http://register.consilium.europa.eu/doc/srv?l=EN&f=ST%2017820%202009%20INIT

(8) Sedmi okoljski akcijski program EU: UL L 354, 28.12.2013, str. 171,http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:32013D1386.

(9) http://www.who.int/ceh/publications/endocrine/en/

(10) UL L 396, 30.12.2006, str. 1.

(11) Recent developments in the risk assessment of chemicals in food and their potential impact on the safety assessment of substances used in food contact materials (Najnovejši razvoj na področju ocene tveganja pri kemikalijah v živilih in njihov morebiten vpliv na oceno varnosti snovi, ki se uporabljajo v materialih, namenjenih za stik z živili), EFSA Journal 2016; 14(1): 4357 (28 str.); https://www.efsa.europa.eu/en/efsajournal/pub/4357.

(12) UL L 167, 27.6.2012, str. 1.

(13) https://www.efsa.europa.eu/en/press/news/160426a?utm_content=hl&utm_source=EFSA+Newsletters&utm_campaign=3bd764133f-HL_20160428&utm_medium=email&utm _term=0_7ea646dd1d-3bd764133f-63626997

(14) Odbor za socialno-ekonomsko analizo (SEAC), Mnenje o dokumentaciji iz Priloge XV o predlogih mejnih vrednosti za bisfenol A, str. 13. http://www.echa.europa.eu/documents/10162/13641/bisphenol_a_seac_draft_opinion_en.pdf.

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/65

P8_TA(2016)0385

Spremljanje uporabe prava Unije – Letno poročilo 2014

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o spremljanju uporabe prava Unije – Letno poročilo 2014 (2015/2326(INI))

(2018/C 215/12)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju 32. letnega poročila o spremljanju uporabe prava Unije (2014) (COM(2015)0329),

—	ob upoštevanju ocenjevalnega poročila Komisije o sistemu „EU pilot“ (COM(2010)0070),

—	ob upoštevanju drugega ocenjevalnega poročila Komisije o sistemu „EU pilot“ (COM(2011)0930),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. marca 2002 o odnosih s pritožnikom v zvezi s kršitvami prava Skupnosti (COM(2002)0141),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. aprila 2012 z naslovom Posodobitev načina urejanja odnosov s pritožnikom glede uporabe prava Unije (COM(2012)0154),

—	ob upoštevanju okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo,

—	ob upoštevanju medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o boljši pripravi zakonodaje,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. septembra 2015 o 30. in 31. letnem poročilu Komisije o nadzoru uporabe prava EU (2012-2013) (1),

—	ob upoštevanju členov 52 in 132(2) Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter Odbora za peticije (A8-0262/2016),

A.	ker člen 17 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) opredeljuje temeljno vlogo Komisije kot „varuhinje Pogodb“;

B.	ker ima Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanjem besedilu: Listina) v skladu s členom 6(1) PEU enako pravno vrednost kot Pogodbi in se uporablja za institucije, organe, urade in agencije EU, ko izvajajo pravo Unije (člen 51(1) Listine);

C.	ker Komisija v skladu s členom 258(1) in (2) PDEU poda državi članici obrazloženo mnenje, če meni, da ni izpolnila obveznosti iz Pogodb, in lahko zadevo predloži Sodišču, če zadevna država članica ne ravna v skladu z mnenjem v roku, ki ga določi Komisija;

ker Okvirni sporazum o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo določa, da je treba dati na razpolago informacije v zvezi z vsemi postopki za ugotavljanje kršitev, ki temeljijo na uradnem opominu, kar pa ne zajema neformalnega postopka v sistemu EU Pilot, ki se izvede pred začetkom formalnih postopkov za ugotavljanje kršitev;

E.	ker se Komisija sklicuje na člen 4(3) PEU in načelo lojalnega sodelovanja med Unijo in državami članicami, da bi izvršila svojo dolžnost uveljavljanja diskrecije v razmerju do držav članic v postopkih EU Pilot;

F.	ker so ti postopki namenjeni tesnejšemu in bolj usklajenemu sodelovanju med Komisijo in državami članicami, da se čimprej odpravijo kršitve prava EU, tako po možnosti ne bo treba začeti uradnega postopka za ugotavljanje kršitev;

G.	ker je Komisija leta 2014 prejela 3 715 pritožb o morebitnih kršitvah prava EU, in sicer je bilo največ pritožb zoper Španijo (553), Italijo (475) in Nemčijo (276);

H.	ker je Komisija leta 2014 začela 893 novih postopkov za ugotavljanje kršitev, pri čemer so Grčija (89), Italija (89) in Španija (86) države članice z najvišjim številom nerešenih zadev;

ker člen 41 Listine opredeljuje pravico do dobrega upravljanja kot pravico vsakogar, da institucije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku, in ker v skladu s členom 298 PDEU institucije, organe, urade in agencije Unije pri izvajanju njihovih nalog podpira odprta, učinkovita in neodvisna evropska uprava;

opozarja, da je Komisija v skladu s členom 17 PEU pristojna za uporabo prava Unije, tudi Listine (člen 6(1) PEU), katere določbe se uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije ter za države članice, ko izvajajo pravo Unije;

se zaveda, da so za pravilno izvajanje in uporabo prava EU odgovorne predvsem države članice, vendar poudarja, da to ne pomeni, da institucije EU pri pripravi sekundarne zakonodaje EU niso dolžne spoštovati primarne zakonodaje EU;

poudarja, da Komisija, s tem ko nadzoruje uporabo prava EU ter Evropskemu parlamentu in Svetu predloži svoje letno poročilo, opravlja pomembno nalogo; poziva Komisijo, naj še naprej dejavno sodeluje pri razvijanju različnih orodij za izboljšanje izvajanja in izvrševanja prava EU in skladnosti z njim v državah članicah, hkrati pa naj v svoje naslednje letno poročilo poleg podatkov o izvajanju direktiv EU vključi tudi podatke o izvajanju uredb EU;

se zaveda, da so za pravilno izvajanje in uporabo prava EU odgovorne predvsem države članice, in poudarja, da morajo države članice pri izvajanju prava EU spoštovati vse temeljne vrednote in pravice, določene v Pogodbah in Listini EU o temeljnih pravicah; želi spomniti, da Komisija spremlja in ocenjuje izvajanje prava EU; zato odločno poziva države članice k sistematični uporabi korelacijskih tabel, vendar poudarja, da to ne pomeni, da institucije EU pri pripravi sekundarne zakonodaje EU niso dolžne spoštovati primarne zakonodaje EU; je seznanjen s tem, da je treba v zvezi s sektorsko zakonodajo uporabiti poročila o izvajanju;

priznava, da ima tudi Evropski parlament nadvse pomembno vlogo v zvezi s tem, saj politično nadzoruje, kako Komisija izvršuje ukrepe, preučuje letna poročila o spremljanju izvajanja prava EU in sprejema ustrezne parlamentarne resolucije; meni, da bi lahko dodatno prispeval k pravočasnemu in pravilnemu prenosu zakonodaje EU, tako da bi prek vzpostavljenih stikov z nacionalnimi parlamenti delil svoje strokovno znanje o zakonodajnem postopku odločanja;

ugotavlja, da bi si morale države članice kot prednostno nalogo zadati pravočasen in pravilen prenos prava EU v nacionalno zakonodajo ter vzpostavitev jasnega nacionalnega zakonodajnega okvira, da bi se izognile kršitvam prava EU, fizičnim osebam in podjetjem pa zagotovile koristi, ki naj bi jih dosegli z učinkovito in uspešno uporabo prava EU;

poudarja, da imajo socialni partnerji, organizacije civilne družbe in drugi deležniki pomembno vlogo pri oblikovanju zakonodaje ter spremljanju in poročanju o neizpolnjevanju obveznosti glede prenosa in uporabe prava EU s strani držav članic; ugotavlja, da je Komisija priznala vlogo deležnikov s tem, ko je leta 2014 uvedla nova orodja, ki spodbujajo ta proces; poziva deležnike, naj bodo tudi v prihodnje v zvezi s tem pozorni;

priznava vpliv učinkovite uporabe prava EU na krepitev verodostojnosti institucij EU; ceni pomen, ki ga Komisija v letnem poročilu pripisuje peticijam, ki jih vlagajo državljani, podjetja in organizacije civilne družbe, gre namreč za temeljno pravico, zagotovljeno z Lizbonsko pogodbo, pomemben element Evropskega državljanstva in pomembno sekundarno sredstvo za spremljanje uporabe prava EU in ugotavljanje morebitnih vrzeli v njem, s pomočjo katerega lahko državljani – poleg primarnega načina za demokratično izražanje volje (tj. poleg volitev in referendumov) – izrazijo svoje mnenje in opišejo svoje izkušnje;

meni, da lahko nerealistični roki za uveljavitev zakonodaje povzročijo, da so države članice nezmožne ravnati skladno s pravili, kar zagotavlja tiho odobritev za odložitev uporabe; poziva evropske institucije, naj se dogovorijo in določijo bolj realistični časovni načrt za izvajanje uredb in direktiv ter pri tem ustrezno upoštevajo čas, ki je potreben za nadzor in posvetovanje; meni, da bi morala Komisija poročila, preglede in zakonodajne revizije pripraviti do datumov, ki sta jih določila sozakonodajalca in so navedeni v ustrezni zakonodaji;

10.

pozdravlja, da novi medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje vsebuje določbe za boljše izvajanje in uporabo prava EU ter bolj strukturirano sodelovanje na tem področju; podpira poziv iz tega sporazuma, da je treba bolje opredeliti nacionalne ukrepe, ki niso povezani samo z zakonodajo Unije (t. i. čezmerno prenašanje); poudarja, da morajo države članice izboljšati prenos in obveščati o nacionalnih ukrepih, ki dopolnjujejo evropske direktive, in jih izrecno opisati; poudarja, da države članice pri uporabi zakonodaje EU ne bi smele tej zakonodaji dodajati nepotrebnih obremenitev, saj to prispeva k napačnemu dojemanju zakonodajne dejavnosti EU in neutemeljenemu evroskepticizmu med državljani; vseeno poudarja, da to nikakor ne vpliva na pravico držav članic, da na nacionalni ravni sprejmejo višje socialne in okoljske standarde od tistih, ki so bili dogovorjeni na ravni EU;

11.

poudarja, da bi moral imeti Parlament večjo vlogo pri analizi, kako države pristopnice in države s pridružitvenimi sporazumi z Evropsko unijo izpolnjujejo pravo EU; zato predlaga, da se tem državam zagotovi ustrezna pomoč v obliki stalnega sodelovanja z njihovimi parlamenti na področju spoštovanja in uporabe prava EU;

12.

predlaga, da bi v odgovor na letna poročila o napredku v državah kandidatkah, ki jih izda Komisija, pripravljal prava poročila o vseh teh državah, ne pa zgolj resolucij, da bi lahko vsi odbori, ki jih to zadeva, podali svoje mnenje; meni, da bi morala Komisija še naprej izdajati poročila o napredku v vseh državah evropskega sosedstva, ki so podpisale pridružitveni sporazum, da bi lahko Parlament pripravil resno in sistematično oceno napredka glede izvajanja pravnega reda EU v teh državah, povezano s pridružitveno agendo;

13.

pozdravlja 32. letno poročilo Komisije o spremljanju uporabe prava EU in ugotavlja, da so bili okolje, promet, notranji trg in storitve tista področja iz leta 2013, na katerih je v letu 2014 ostalo največ nedokončanih postopkov za ugotavljanje kršitev; ugotavlja tudi, da je bilo leta 2014 na področjih politike okolja, zdravja, varstva potrošnikov, mobilnosti in prometa največ novih postopkov za ugotavljanje kršitev; spodbuja Komisijo, naj za zagotovitev medinstitucionalne preglednosti Parlamentu omogoči boljši dostop do zadev, ki vključujejo kršitve prava EU;

14.

ugotavlja, da se je po navedbah letnega poročila število uradnih postopkov za ugotavljanje kršitev v zadnjih petih letih zmanjšalo, kar po mnenju Komisije kaže na učinkovitost strukturiranega dialoga z državami članicami v okviru sistema EU Pilot; vseeno meni, da je to zmanjšanje v zadnjih letih, ki naj bi se nadaljevalo tudi v naslednjih letih, v glavnem posledica stalnega zmanjšanja števila novih zakonodajnih predlogov Komisije; želi spomniti, da Komisija ne izvaja postopkov v okviru sistema EU Pilot v primeru prepoznega prenosa direktiv;

15.

opozarja, da ta ocena ne odpravlja dolžnosti Komisije, da učinkovito in pravočasno spremlja uporabo in izvajanje prava EU, in ugotavlja, da bi lahko Parlament prek nadzora nad Komisijo pomagal pri pregledu izvajanja zakonodaje;

16.

je seznanjen s tem, da se je v obravnavanem obdobju število novih zadev v okviru sistema EU Pilot povečalo, število zadev v postopku za ugotavljanje kršitev pa zmanjšalo, kar po ugotovitvah iz letnega poročila kaže na to, da je ta sistem uporaben in prinaša dobre rezultate, saj spodbuja učinkovitejše izvrševanje prava EU; vendar poudarja, da izvrševanje prava EU ni dovolj pregledno ter da pritožniki in zainteresirane strani nad tem nimajo dejanskega nadzora, zato obžaluje, da Parlament še vedno nima ustreznega dostopa do informacij o postopku v sistemu EU Pilot in odprtih zadevah, čeprav je to že večkrat zahteval; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj zagotovi večjo preglednost, kar zadeva informacije o postopku v sistemu EU Pilot in odprtih zadevah;

17.

meni, da bi morale biti finančne kazni v primeru neupoštevanja zakonodaje EU učinkovite, sorazmerne in odvračilne, da bi bilo treba upoštevati ponavljajoče neizpolnjevanje obveznosti na enakem področju in da je treba spoštovati zakonodajne pravice držav članic;

18.

opozarja, da je treba v Evropski uniji, ki temelji na načelu pravne države ter pravni varnosti in predvidljivosti, prvenstveno državljanom pravno omogočiti, da se jasno, brez težav, pregledno in pravočasno (tudi prek interneta in drugih sredstev) seznanijo s tem, ali so bili s prenosom zakonodaje EU sprejeti nacionalni predpisi in kateri predpisi so to ter kateri nacionalni organi so pristojni za njihovo pravilno izvajanje;

19.

poziva Komisijo, naj poveže vse portale, točke dostopa in spletna mesta z informacijami v enoten portal, prek katerega bodo lahko državljani enostavno dostopali do spletnih pritožbenih obrazcev in uporabniku prijaznih informacij o postopkih za ugotavljanje kršitev; poziva jo tudi, naj v svoje naslednje poročilo o spremljanju vključi podrobnejše informacije o uporabi teh portalov;

20.

poudarja, da imata Komisija in Parlament oba obveznost, da lojalno sodelujeta med seboj; zato poziva k reviziji okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo, da se omogoči obveščanje o postopkih EU Pilot v obliki (zaupnega) dokumenta, ki bi se predložil parlamentarnemu odboru, pristojnemu za razlaganje in uporabo prava Unije;

21.

opozarja, da je Parlament v svoji resoluciji z dne 15. januarja 2013 (2) pozval k sprejetju uredbe EU o zakonu Evropske unije o upravnem postopku v skladu s členom 298 PDEU, vendar pa kljub temu, da je bila resolucija sprejeta z veliko večino (572 glasov za, 16 proti, 12 vzdržanih), zahtevi Parlamenta ni sledil predlog Komisije; poziva Komisijo, naj ponovno preuči resolucijo Parlamenta in pripravi predlog zakonodajnega akta o upravnem postopku;

22.

zlasti obžaluje, da njegovi zahtevi po zavezujočih pravilih v obliki uredbe, ki bi določala različne vidike postopka za ugotavljanje kršitev in predhodnega postopka, med katerimi so obvestila, zavezujoči roki, pravica do zaslišanja, dolžnost obrazložitve in pravica vsake osebe do vpogleda v svoj spis, niso sledili nadaljnji ukrepi, da bi okrepili pravice državljanov in zagotovili preglednost;

23.

pri tem opozarja, da je Odbor za pravne zadeve ustanovil novo delovno skupino za upravno pravo, ki je sklenila, da bo kot navdih za Komisijo pripravila konkreten predlog uredbe o upravnem postopku za upravo EU, in to ne zato, ker bi dvomila v pravico Komisije do pobude, temveč da bi dokazala smiselnost in izvedljivost takšne uredbe;

24.

meni, da namen tega osnutka uredbe ni nadomestiti obstoječo zakonodajo EU, temveč jo dopolniti tam, kjer se ugotovijo pomanjkljivosti ali težave pri razlagi, in tako v dobro državljanov, podjetij, upravnih organov in njihovih uslužbencev prispevati k razumljivejši, jasnejši in bolj usklajeni razlagi veljavnih predpisov;

25.

zato znova poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajni predlog zakona Evropske unije o upravnem postopku, pri čemer naj upošteva ukrepe, ki jih je na tem področju doslej sprejel Parlament;

26.

opozarja, da Pogodbi in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah institucije EU zavezujejo, tudi kadar nastopajo kot članice skupin mednarodnih posojilodajalcev (t. i. trojk);

27.

poziva Komisijo, naj skladnost s pravom EU obravnava kot resnično prednostno politično nalogo, ki jo je treba izvajati v tesnem sodelovanju s Parlamentom, katerega dolžnost je (a) zagotavljati politično odgovornost Komisije in (b) si kot sozakonodajalec zagotavljati polno obveščenost, da lahko tako ves čas izboljšuje svoje zakonodajno delo;

28.

podpira uvedbo procesa v Evropskem parlamentu za spremljanje uporabe prava EU v državah članicah, na podlagi katerega bo mogoče proučevati vprašanje neizpolnjevanja obveznosti za vsako državo posebej in v katerem se bo upoštevalo, da ustrezni stalni odbori Evropskega parlamenta na svojih področjih pristojnosti spremljajo uporabo prava EU.

29.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Odboru regij, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter nacionalnim parlamentom.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0322.

(2) UL C 440, 30.12.2015, str. 17.

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/86

P8_TA(2016)0402

Strategija EU do Irana po jedrskem sporazumu

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o strategiji EU do Irana po jedrskem sporazumu (2015/2274(INI))

(2018/C 215/18)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju skupne izjave, ki sta jo podpredsednica Evropske komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federica Mogherini in iranski minister za zunanje zadeve Mohamad Džavad Zarif podala 16. aprila 2016 v Teheranu,

—	ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta Združenih narodov št. 2231 (2015), sprejete 20. julija 2015,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. julija 2015 o dogovoru o iranskem jedrskem programu,

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Iranu, zlasti tistih z 10. marca 2011 o pristopu EU v odnosih z Iranom (1), s 14. junija 2012 o položaju etničnih manjšin v Iranu (2), s 17. novembra 2011 o Iranu – nedavni primeri kršitev človekovih pravic (3) in s 3. aprila 2014 o strategiji EU do Irana (4),

—	ob upoštevanju strateškega okvira EU in akcijskega načrta za človekove pravice in demokracijo; ob upoštevanju letnih poročil EU o človekovih pravicah,

—	ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o letnih poročilih EU o človekovih pravicah,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. oktobra 2015 o smrtni kazni (5),

—

ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca Združenih narodov z dne 10. marca 2016 o položaju človekovih pravic v Islamski republiki Iran in njegovih nedavnih izjav z dne 20. maja in 8. junija 2016, v katerih izraža zaskrbljenost zaradi odvzema prostosti zagovornikom človekovih pravic in nedavnega vala spodbujanja sovraštva do bahajske skupnosti, ter poročila generalnega sekretarja Združenih narodov z dne 3. marca 2016 o položaju človekovih pravic v Islamski republiki Iran,

—	ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov A/RES/70/173 o položaju človekovih pravic v Islamski republiki Iran, ki je bila sprejeta 17. decembra 2015,

—	ob upoštevanju izjav podpredsednice/visoke predstavnice Federice Mogherini z dne 14. oktobra 2015 o usmrtitvi mladoletnega prestopnika v Iranu in z dne 20. maja 2016 o obsodbi iranske zagovornice človekovih pravic Narges Mohamadi,

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za mednarodno trgovino (A8-0286/2016),

A.	ker sta jedrski dogovor z Iranom in notranjepolitično dogajanje v Iranu omogočila reforme v državi in izboljšanje njenih odnosov z Evropsko unijo;

Odnosi med EU in Iranom

Politični dialog

meni, da je bil celoviti skupni načrt ukrepanja, poznan tudi kot jedrski dogovor z Iranom, še posebej lep dosežek multilateralne diplomacije in še posebej evropske diplomacije, ki bi moral ne samo občutno izboljšati odnose med EU in Iranom, ampak tudi spodbujati stabilnost v celotni regiji; meni, da so sedaj vse strani odgovorne za zagotavljanje doslednega in celovitega izvajanja tega dogovora; pozdravlja ustanovitev skupne komisije, sestavljene iz predstavnikov Irana in E3/EU+3 (Kitajske, Francije, Nemčije, Ruske federacije, Združenega kraljestva in ZDA skupaj z podpredsednico/visoko predstavnico); popolnoma podpira visoko predstavnico Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko v njeni vlogi koordinatorke skupne komisije, ustanovljene v okviru celovitega skupnega načrta ukrepanja, ter meni, da je še vedno bistvenega pomena dosledno in celovito izvajanje tega načrta;

pozdravlja obisk podpredsednice/visoke predstavnice Federice Mogherini skupaj s sedmimi evropskimi komisarji 16. aprila 2016 v Iranu kot pomemben mejnik na poti k oblikovanju ambicioznega programa za dvostranske odnose med EU in Iranom na področjih v obojestranskem interesu; ugotavlja, da so bile številne izjave Komisije in delegacije EU v Iranu – med katerimi je zadnja vključevala podpredsednico/visoko predstavnico in sedem komisarjev – osredotočene na trgovino in gospodarske vezi;

želi spomniti, da sklep Sveta o odpravi vseh z jedrsko energijo povezanih sankcij zoper Islamsko republiko Iran na podlagi izvajanja obveznosti iz skupnega celovitega načrta ukrepanja omogoča ponovno sodelovanje z Iranom in bo ustvarila priložnosti in koristi za obe strani, saj bo zagotovila potencial za ponovno odprtje iranskega trga evropskim podjetjem; opozarja, da ima Iran številčno, sorazmerno visoko izobraženo in mlado prebivalstvo ter eno najbolj raznolikih sestav BDP v regiji, potrebuje naložbe in je potencialni trg za visoko kakovostno evropsko blago;

pozdravlja odprtost v odnosih z Iranom; poudarja, da bi moral razvoj odnosov med EU in Iranom napredovati vzporedno z izvajanjem jedrskega sporazuma/celovitega skupnega načrta ukrepanja; opozarja, da sporazum določa, da lahko njegovo neizpolnjevanje s strani Irana privede do ponovne uvedbe sankcij; poziva k obnovitvi odnosov med EU in njenimi državami članicami ter Iranom, pri čemer morata obe strani tesno sodelovati pri dvostranskih in večstranskih vprašanjih, da bi povečali stabilnost regije in učinkovito izvajanje jedrskega dogovora; meni, da bi bilo treba odnose med EU in Iranom razvijati z večplastnim dialogom, ki bi zajemal politične, diplomatske, gospodarske, akademske, tehnične in medčloveške stike ter vključeval akterje civilne družbe, nevladne organizacije in zagovornike človekovih pravic; podpira odpiranje odnosov med EU in Iranom v vzajemno korist obeh strani na podlagi realističnih ocen skupnih interesov in razlik, da bi se spodbudila postopna širitev sodelovanja v ozračju krepitve zaupanja, predvsem v korist iranskega naroda in narodov EU; v zvezi s tem podpira zavezo EU glede obnovljenih stikov z Iranom, ki naj bi temeljili na štirih plateh dialoga: dialog bo vseobsegajoč; dialog bo usmerjen v sodelovanje na področjih, kjer imata Iran in EU obojestranske interese; dialog bo kritičen, odprt in iskren na področjih, kjer se Iran in EU ne strinjata, a iščeta skupne točke; dialog bo po svojem tonu in v praksi na splošno konstruktiven;

pozdravlja institucionalne spremembe v Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD), ki odražajo rezultate celovitega skupnega načrta ukrepanja, zlasti ustanovitev iranske projektne skupine znotraj ESZD, katere namen je usklajevati različna področja delovanja v zvezi z vsemi vprašanji, povezanimi z Iranom; pozdravlja korake, ki jih je napravila ESZD za vzpostavitev delegacije EU v Teheranu, k čemur je pozval Evropski parlament v svojih prejšnjih resolucijah, saj bo EU omogočila sodelovanje z iranskimi oblastmi ter s tem boljše poznavanje EU v javnosti v tej državi in tako preprečevala nesporazume in gradila rastoče sodelovanje med EU in Iranom; v zvezi s tem poudarja, da je za trgovino in naložbe pristojna EU ter da bi vzpostavitev delegacije EU v Teheranu olajšala sodelovanje med EU in Iranom na področju trgovine, izobraževanja, kulture, človekovih pravic in okoljske trajnosti ter tako močno prispevala k izpolnitvi pričakovanj obeh strani; poudarja, da bi moral biti televizijski program Euronews v jeziku farsi v prihodnosti pomemben medijski most med EU in perzijsko govorečim občinstvom;

želi spomniti, da sta se EU in Iran odločila, da bosta vprašanja v skupnem interesu obravnavala konstruktivno; poziva, naj strategija EU za obnovljene stike z Iranom najprej temelji na ukrepih za krepitev zaupanja na tehničnih področjih, ki bi ustvarili pozitivne vzorčne primere za skupno delo EU in Irana ter omogočili pomembnejše dolgoročno sodelovanje;

vztraja, da je pomembno razvijati parlamentarno razsežnost odnosov med EU in Iranom, ki naj bo del strategije za ponovno vzpostavljanje medsebojnega zaupanja; glede tega ponovno izraža svojo podporo predlogu – o katerem sta razpravljala Evropski parlament in iranski parlament (madžlis) – o medparlamentarnem dialogu o boju proti terorizmu, ki bo pomenil priznanje skupnih izzivov radikalizacije v Iranu, na Bližnjem vzhodu in tudi v EU; pozdravlja obnovljeni politični dialog med EU in Iranom, tudi o človekovih pravicah; spodbuja, naj se v prihodnosti razvije dialog o človekovih pravicah, ki bo vključeval predstavnike sodstva, varnostnih organov in civilne družbe; priznava, da je na obeh straneh resda še vedno najti sumničavost in nezaupanje, a številne države članice in Iran druži dolga zgodovina in Iran si prizadeva, da bi z EU gojil dobre odnose, kar nudi možnosti za odnose, ki bodo temeljili na medsebojnem zaupanju in spoštovanju; priznava zapletenost iranske notranje politike in ponovno poudarja, da se EU ne poskuša vmešavati v notranjepolitične izbire te države, niti katere druge, si pa prizadeva za sodelovanje, ki temelji na obojestranskem spoštovanju mednarodnih standardov in načel; meni, da lahko pride do popolne normalizacije odnosov le vzporedno s stalnim izvajanjem celovitega skupnega načrta ukrepanja prek rednega in trajnega dialoga ter da bi morala biti nujna prednostna naloga razširitev odnosov med EU in Iranom na področja, za katera obstaja obojestransko soglasje za to; vseeno je prepričan, da mora biti končni cilj vzpostavitev partnerstva med Iranom in EU;

ponovno izraža odločno, načelno in dolgotrajno nasprotovanje EU smrtni kazni v vseh primerih in v vseh okoliščinah ter še enkrat poudarja, da je odprava smrtne kazni eden od ključnih ciljev politike EU na področju človekovih pravic in njene zunanje politike; ostaja zelo kritičen do pogoste uporabe smrtne kazni v Iranu; meni, da je glavni cilj političnega dialoga zmanjšati uporabo smrtne kazni; poziva k takojšnjemu moratoriju na izvrševanje smrtne kazni v Iranu; je seznanjen, da do večine usmrtitev pride zaradi kaznivih dejanj, povezanih z drogami; razume izzive, s katerimi se sooča Iran kot država na eni od glavnih tranzitnih poti za droge na svetu, saj je 86 % opija, ki se zaseže po svetu, zaseženega na njegovem ozemlju; vseeno meni, da bi skupen program za obravnavo tega vprašanja lahko ponudil dialog o vprašanjih v zvezi s smrtno kaznijo, kot je uporaba smrtne kazni za kazniva dejanja, povezana z drogami, in za posameznike, mlajše od 18 let, kar krši prostovoljne mednarodne zaveze Irana po pravu človekovih pravic in humanitarnem pravu; poziva poslance iranskega parlamenta, naj kot prvi korak spremenijo člen 91 kazenskega zakonika iz leta 2013, da bi odpravili smrtno kazen za osebe, mlajše od 18 let; je seznanjen, da je bil iranskemu parlamentu predložen predlog zakona, ki bi – če bi bil sprejet – za nenasilna kazniva dejanja, povezana z drogami, spremenil kazen iz smrtne kazni v dosmrtno zaporno kazen; opaža, da bi se s sprejetjem tega predloga lahko občutno zmanjšalo število usmrtitev v Iranu;

poudarja, da bi odprava smrtne kazni za kazniva dejanja, povezana z drogami, občutno zmanjšala število usmrtitev (po iranskih ocenah do 80 %); poziva k sodelovanju med EU in Iranom v boju proti nezakoniti trgovini z drogami, da bi to postalo eden od načinov za obravnavo vprašanja usmrtitev v državi ob upoštevanju standardov s področja človekovih pravic; poziva Komisijo, naj zagotovi tehnično pomoč in krepitev upravnih zmogljivosti v podporo pravni državi v Iranu, tudi s spodbujanjem reforme pravosodnega sistema, da bi se povečala odgovornost in zagotovile alternativne možnosti za zaporno in smrtno kazen; poziva Komisijo, naj zagotovi, da se nobena tehnična ali druga pomoč, ki se ponudi Iranu, ne bo uporabila za kršenje človekovih pravic;

Trgovinske in gospodarske zadeve

10.

je seznanjen s ciljem, ki si ga je zadal Iran, da bi dosegel letno stopnjo rasti 8 %; meni, da so evropske naložbe bistvene, da bi Iran dosegel ta cilj; poudarja, da Evropska unija ne nasprotuje dovoljeni poslovni dejavnosti z Iranom in mednarodnim podjetjem ali finančnim institucijam ne bo preprečevala sodelovanja z Iranom, če bodo spoštovali vse veljavne zakone; poudarja, da bo moral Iran, če bo želel uresničiti svoj gospodarski potencial, narediti korake v smeri oblikovanja preglednega gospodarskega okolja, ki bo privlačno za mednarodne naložbe, in sprejeti ukrepe za boj proti korupciji na vseh ravneh, zlasti kar zadeva upoštevanje priporočil projektne skupine za finančno ukrepanje o vprašanjih, kot je prenehanje finančnih tokov za teroristične organizacije; poziva EU, naj v celoti podpira prizadevanja Irana v tem procesu, zlasti s podporo prizadevanjem za sklenitev dvostranske pogodbe o naložbah med EU in Iranom;

11.

poudarja, da utegneta biti trgovina in obnovljen dostop do svetovnega trgovinskega sistema, temelječega na pravilih, način za odpravo osamitve Irana ter da bi lahko bila trgovina pomembno orodje za okrepitev političnega dialoga in spodbuditev sodelovanja med državami v regiji, da bi se tako povečali regionalni razvoj, zaposlenost in stabilnost v širši regiji;

12.

ugotavlja, da je Iran drugo največje gospodarstvo na Bližnjem vzhodu z ocenjenim nominalnim BDP leta 2015 v višini 397 milijard USD; prav tako je seznanjen, da vrednost trgovine EU z Iranom znaša približno 8 milijard USD in naj bi se v naslednjih dveh letih povečala za štirikrat; želi spomniti, da je bila EU včasih glavna trgovinska partnerica Irana, in meni, da bi si morala za cilj postaviti vrnitev na ta položaj; podpira širjenje trgovskih odnosov EU z Iranom in poziva EU, naj razvija trgovinsko, finančno in gospodarsko sodelovanje z Iranom, da bi izboljšala življenjske razmere in zaposlovanje Irancev ter okrepila regionalni razvoj; meni, da bi lahko razširitev trgovine in naložb z Iranom dolgoročno prispevala k spodbujanju miru in stabilnosti v širši regiji, če bo EU našla priložnosti za regionalne naložbene sheme, na primer v zvezi z energetsko in prometno povezljivostjo;

13.

meni, da Iran kljub temu, da so bile z evropskimi podjetji podpisane številne pogodbe, ni zmožen izpolniti svojih obveznosti zaradi pomanjkanja likvidnosti, kar pomeni, da je proces odpiranja Irana ujet v začaran krog;

14.

je seznanjen, da je Iran največje gospodarstvo na svetu izven Svetovne trgovinske organizacije; podpira prošnjo Irana za članstvo v tej organizaciji; ugotavlja, je sedanji mandat EU za pogajanja o sporazumu o trgovini in sodelovanju z Iranom zastarel; poziva Komisijo, naj razišče možnosti za okrepitev trgovinskih in naložbenih vezi, da bi se tako povečala usklajenost Irana s predpisi STO in zaščitile evropske naložbe; poudarja, da bi formalni pogajalski okvir EU omogočil uporabo celotnega vpliva največjega povezanega trga in gospodarskega bloka ter vzpostavitev foruma za izmenjavo in dialog; poziva EU, naj preuči možnost ponovnega začetka pogovorov za pristop Irana k Svetovni trgovinski organizaciji (STO), saj bi članstvo v njej dodatno liberaliziralo gospodarstvo Irana, to pa bi spodbudilo gospodarsko rast, vključilo državo v svetovni sistem, temelječ na pravilih, zagotovilo mehanizem za podporo potrebnim reformam v Iranu ter zagotovilo odgovornost te države glede mednarodnih obveznosti; poziva Komisijo, naj ta pogajanja izkoristi za spodbujanje ključnih reform na področju pravic delavcev na podlagi temeljnih konvencij Mednarodne organizacije dela; je zaskrbljen zaradi zamude pri imenovanju predsednika delovne skupine Svetovne trgovinske organizacije za pristop Irana; poziva Komisijo, naj uporabi ves svoj vpliv za takojšnjo odpravo te ovire in začne postopek pristopa Irana k Svetovni trgovinski organizaciji; meni, da bi bilo treba za sklenitev postopka pristopa Iran odstraniti s seznama iz javne izjave projektne skupine za finančno ukrepanje;

15.

meni, da pomanjkanje svobode izražanja prek spleta, sistematični nadzor in spremljanje spletnega prometa ter pomanjkanje digitalnih svoboščin ovirajo trgovino z Iranom ter kršijo človekove pravice in svoboščine; poudarja potencial odprtega in varnega interneta v Iranu za digitalno gospodarstvo; ponovno poziva k učinkovitemu režimu za nadzor evropskega izvoza, s katerim bi preprečili zlorabo blaga in tehnologij z dvojno rabo za kršitve človekovih pravic in proti EU;

16.

poudarja tudi, kako pomembno je za Iran, da razvije gospodarske in trgovinske odnose z regionalnimi akterji ob ustreznem upoštevanju predpisov STO, da bi oblikoval enoten gospodarski in trgovinski blok; poudarja, da lahko EU zagotovi svoje strokovno znanje in podporo za razvoj in vzpostavitev tega regionalnega dialoga;

17.

meni, da je umik z jedrsko energijo povezanih gospodarskih in finančnih sankcij s strani EU in mednarodne skupnosti, kot je določen v celovitem skupnem načrtu ukrepanja, pomemben del dokazovanja, da je EU izpolnila svoje zaveze v odnosu do Irana, ponuja pa tudi dokaz pripravljenosti za krepitev gospodarskega sodelovanja v obojestranske gospodarske koristi; ugotavlja, da je bila večina gospodarskih in finančnih sankcij sicer umaknjena, vendar se nekatere še vedno uporabljajo, jedrski dogovor pa se nanje ne nanaša; poziva EU, naj spodbudi podjetja s sedežem v EU k zagotovitvi popolne preglednosti svojih dejavnosti v Iranu; poziva, naj se poudarek nameni kakovosti in količini naložb ter naj se oblikuje pobuda za oceno, ali nove naložbe upoštevajo vodilna načela ZN o podjetništvu in človekovih pravicah, podobno kot v primeru umika sankcij proti Mjanmaru/Burmi; ugotavlja, da je učinkovito izvajanje smernic za družbeno odgovornost gospodarskih družb nujno, če želimo, da bodo imeli tesnejši trgovinski odnosi med EU in Iranom pozitiven učinek na celotno iransko družbo;

18.

opozarja na pravno negotovost, ki jo primarne sankcije ZDA in dejstvo, da se transakcije opravljajo v dolarjih, ustvarjajo za podjetja iz EU, ki so pripravljena vlagati v Iran, to pa ogroža uresničevanje pričakovanih gospodarskih koristi celovitega skupnega načrta ukrepanja za Irance; vztraja, da je treba v skladu s priporočili projektne skupine za finančno ukrepanje obravnavati te in druge finančne zadeve, da bi ustvarili potrebno jasnost in pravno varnost za delovanje podjetij iz EU v Iranu; poziva k spremembi pristopa do trgovanja z Iranom; poziva, naj bo valuta pri transakcijah z Iranom euro, da bi tako oblastem ZDA preprečili nalaganje kazni, kot so jih v preteklosti naložile nekaterim evropskim bankam; je naklonjen tesnemu dialogu z Združenimi državami, da bi zagotovili kontinuiteto trgovine in evropskih naložb v Iranu;

19.

hkrati poudarja, da lahko Iran uresniči svoj gospodarski potencial le z večjimi prizadevanji za zagotovitev okolja, ki bo privlačno za mednarodne naložbe; v zvezi s tem poziva Iran, naj zagotovi preglednost svojega finančnega sektorja ter se bori proti korupciji in pranju denarja v skladu s priporočili projektne skupine za finančno ukrepanje; pozdravlja akcijski načrt iranske vlade v povezavi s priporočili projektne skupine za finančno ukrepanje ter tehnične sestanke, ki so 12. julija potekali med EU in iranskimi uradniki, da bi izvedli potrebne reforme v zvezi s tem;

20.

pozdravlja, da je celoviti skupni načrt ukrepanja že ustvaril pozitivne rezultate, kot je 43-odstotno povečanje trgovine med Iranom in EU v prvih šestih mesecih leta 2016 v primerjavi z istim obdobjem leta 2015, da se je 30 iranskih bank ponovno povezalo s sistemom SWIFT ter da je celoviti skupni načrt ukrepanja pozitivno vplival na okrepitev trenda zmanjševanja inflacije in obrestnih mer v Iranu; pozdravlja, da v Iranu posluje vse več majhnih evropskih bank, ki malim in srednjim podjetjem olajšujejo dostop do posojil; poziva, naj se posebna pozornost nameni vlogi malih in srednjih podjetij iz EU in Irana pri krepitvi trgovinskih odnosov;

21.

pozdravlja, da želi iranska vlada privabiti tuje naložbe, saj so neposredne tuje naložbe potrebne v vseh glavnih gospodarskih sektorjih; ugotavlja, da bodo morale v naslednjih 10 letih naložbe v infrastrukturo, ki bodo zagotovile priložnosti evropskim podjetjem, tudi v energetskem, avtomobilskem in letalskem proizvodnem sektorju, verjetno znašati več kot 1 bilijon USD; pozdravlja dejstvo, da je od podpisa celovitega skupnega načrta ukrepanja Teheran obiskalo 180 trgovinskih delegacij, tudi iz 15 držav članic EU, kar kaže na vse večje zanimanje za gospodarske odnose z Iranom; poziva EU in njene države članice, naj preučijo uporabo poroštev za izvozne kredite za okrepitev trgovine, financiranja projektov in naložb v Iranu; podpira pozitivno sklenitev sporazumov med iransko vlado ter Airbusom in Boeingom, ki dodatno povečuje zaupanje po sprejetju celovitega skupnega načrta ukrepanja;

Medpanožno sodelovanje

22.

je seznanjen, da ima Iran druge največje rezerve zemeljskega plina in četrte največje rezerve nafte na svetu; meni, da ima sodelovanje na področju energetike lahko pomembno vlogo pri diverzifikaciji virov za oskrbo EU z energijo in zmanjšanju energetske odvisnosti držav članic od enega samega dobavitelja, s čimer se prispeva k energetski varnosti EU; meni, da lahko umik gospodarskih sankcij omogoči porabo precejšnjih sredstev za industrijo zemeljskega plina in nafte ter druge gospodarske sektorje, ki bi jim koristile naložbe in dostop do nove tehnologije; poziva evropska podjetja, naj vlagajo v iranski energetski sektor; zlasti poziva EU, naj podpira razvoj tehnologije utekočinjenega zemeljskega plina v Iranu; meni, da morajo biti naložbe v Iranu popolnoma skladne z dolgoročnimi zavezami EU za razogljičenje;

23.

je seznanjen, da se trenutno z zemeljskim plinom krije več kot polovica energetskih potreb iranskih gospodinjstev; poudarja velik potencial razvijanja obnovljivih virov energije v Iranu, kjer je v povprečju 300 sončnih dni na leto, ocenjene proizvodne zmogljivosti pa so enakovredne 13–kratniku celotne iranske porabe energije; poziva Komisijo, naj podpira razvoj obnovljivih virov energije v Iranu, kar bi prispevalo k diverzifikaciji mešanice energijskih virov v državi;

24.

poziva Iran, naj pristopi k pobudi za preglednost v ekstraktivni industriji (EITI), ter poziva, naj sodelovanje med EU in Iranom na področju energetike nenehno temelji na cilju izboljšanja okoljskih in socialnih, pa tudi gospodarskih koristi ljudi v Iranu in EU;

25.

poudarja, da se Iran sooča s številnimi okoljskimi vprašanji, tudi pomanjkanjem vode in degradacijo tal, in da bi morala EU z izkoriščanjem polnega potenciala poslovnega sodelovanja sodelovati z Iranom, da bi okrepila varstvo okolja in spodbudila okoljsko trajnostni razvoj; poziva k okoljskemu sodelovanju na področjih upravljanja varovanja voda, tudi s podpiranjem Irana pri ohranjanju jezera Urmia, boja proti dezertifikaciji in potresnega nadzora ter boja proti onesnaženju zraka in ravnanja z odpadki; v zvezi s tem izraža posebno zaskrbljenost zaradi ravni onesnaženosti Kaspijskega morja ter poziva EU in države članice, naj dejavno podpirajo prizadevanja iranske vlade za odpravo tega hudega uničenja; pozdravlja, da so iranske okoljske nevladne organizacije razvile partnerstva z drugimi nevladnimi organizacijami v regiji; pozdravlja njihovo sodelovanje pri Mednarodni zvezi za ohranjanje narave (IUCN) in Ramsarski konvenciji; poziva Komisijo, naj pomaga iranskim nevladnim organizacijam pri razvoju projektov participativnega upravljanja;

26.

verjame, da sta regionalni dialog in sodelovanje pri okoljskih vprašanjih med Iranom in njegovimi sosedami nepogrešljiva za obravnavo vprašanj, kot so onesnaženost zraka, pomanjkanje vode in dezertifikacija; poudarja, da bi morala EU olajšati takšno regionalno sodelovanje kot pomemben ukrep za izgradnjo zaupanja in pri tem izhajati iz pripravljenosti regionalnih akterjev imeti korist od evropskega strokovnega znanja na tem področju;

27.

je seznanjen s študijami, ki dvomijo v konkurenčnost jedrske energije v Iranu zaradi majhnih rezerv urana in stroškov njegovega pridobivanja; vseeno poziva Komisijo, naj preuči možnosti za civilno jedrsko sodelovanje z Iranom v skladu z zavezami iz celovitega skupnega načrta ukrepanja ter naj spodbuja Iran k podpisu Konvencije o jedrski varnosti; pozdravlja predlog nekaterih iranskih uradnikov o vzpostavitvi regionalnega dialoga o varnosti in varovanju civilnih jedrskih programov;

28.

poudarja potencial sodelovanja na področju varnosti v letalstvu, saj bi se z zagotavljanjem tehnične pomoči in dostopa do potrebnih delov iranske družbe umaknile z evropskega črnega seznama;

29.

je seznanjen z dejstvom, da Iran gosti tri milijone afganistanskih državljanov, od katerih jih ima le 950 000 formalni pravni status beguncev, Iran pa je tako ena od držav z največjim številom beguncev; pozdravlja dodatnih 6,5 milijona EUR finančne podpore EU Iranu za izobraževanje in zdravstveno oskrbo afganistanskega prebivalstva v tej državi; poudarja, da je treba sprejeti konkretne ukrepe, ki bodo ščitili človekove pravice afganistanskih migrantov in beguncev v Iranu, vključno z njihovo pravico do dolžnega pravnega postopanja in enakosti pred zakonom; verjame, da lahko sodelovanje med EU in Iranom pri upravljanju begunskega vprašanja izboljša medsebojno razumevanje, spodbuja boljše spoštovanje mednarodnega prava ter človekovih pravic samih prosilcev za azil in beguncev, lahko pa tudi prispeva k reševanju konfliktov, da bi se zmanjšali vzroki za sedanja in prihodnja gibanja beguncev; verjame, da bi moralo sodelovanje med EU in Iranom pri upravljanju begunskega vprašanja izboljšati dobro počutje beguncev v Iranu in preprečevati trgovino z ljudmi; meni, da bi moralo sodelovanje med EU in Iranom vključevati tudi obsežen dialog o migraciji, zlasti o političnih in zakonodajnih pristopih ter prednostnih nalogah v zvezi z zakonito in nedovoljeno migracijo, prosilcih za azil in beguncih, in sicer na nacionalni in regionalni ravni;

30.

priznava, da lahko mlado, izobraženo in tehnološko napredno prebivalstvo v Iranu, kjer se ocenjuje, da je 60 % prebivalcev mlajših od 30 let, ter živahnost iranske družbe ponudita posebne priložnosti za napredek stikov z EU na medčloveški ravni na podlagi načel vzajemnosti in obojestranskega spoštovanja; meni, da programi izmenjave mladih spadajo med najuspešnejše dejavnosti za zbliževanje družb in kultur; zato pozdravlja povečanje števila študentov, ki v okviru programa Erasmus Mundus iz Irana prihajajo na evropske univerze, in sicer kot sredstvo za premagovanje zmotnih prepričanj in stereotipov; poziva, naj se s povečanjem izmenjav študentov in raziskovalcev, tudi s sodelovanjem med univerzami, razširi sodelovanje na področjih izobraževanja, raziskav in inovacij, med drugim pa tudi na področjih okolja, obnovljivih virov energije, pravosodja, človekovih pravic ter dobrega upravljanja; poziva Komisijo, naj poveča proračunska sredstva za študente programa Erasmus Mundus iz Irana; pozdravlja delavnice, ki so nedavno potekale na teheranski univerzi, da bi se povečala ozaveščenost o potencialnih koristih sodelovanja v programu Obzorje 2020 za iranske univerze; poziva iransko vlado, naj imenuje nacionalnega koordinatorja za program Obzorje 2020, ki bo iranskim univerzam zagotavljal tehnično pomoč in svetovanje pri prijavljanju projektov v okviru programa Obzorje 2020; poziva Komisijo, naj preuči možnosti, kako iranskim akademikom in raziskovalcem olajšati študij in usposabljanje na evropskih univerzah; poziva k vzpostavitvi programa EU za združevanje raziskovalcev in študentov iz Irana, držav Sveta za sodelovanje v Zalivu in Evrope, da bi preučevali pridobljene izkušnje in spoznanja iz regionalnega povezovanja v Evropi;

31.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi pridržanja ljudi z dvojnim državljanstvom EU in Irana ob vstopu v Iran ter poudarja, da ta pridržanja ovirajo možnosti medčloveških stikov; poziva iranske oblasti, naj iranski diaspori iz Evrope omogočijo varno potovanje v državo rojstva;

Varnost v regiji

32.

poudarja že več tisoč let trajajoč pomemben vpliv različnih iranskih ljudstev in kultur, tudi na Evropo; je seznanjen, da je Iran zaradi geostrateške lokacije, velikosti prebivalstva in gospodarstva, rezerv nafte in zemeljskega plina ter vpliva v regiji pomemben akter na Bližnjem vzhodu in v zalivski regiji; poudarja, da bo mogoče iranske strateške interese najbolje uresničevati z obnovljeno regionalno stabilnostjo, zasledovanje teh interesov pa ne gre in ne bi smelo iti na račun drugih pomembnih akterjev v tej regiji;

33.

meni, da jedrski dogovor odpira možnosti za sodelovanje pri reševanju varnostne krize v regiji; meni, da lahko Iran v regiji odigra vlogo tistega, ki prispeva k stabilizaciji, in da bi takšno vlogo moral odigrati; meni, da lahko normalizacija odnosov z Iranom koristi celotni regiji; ocenjuje, da bi moral status Irana kot pomembnega regionalnega akterja državo voditi k temu, da prispeva k stabilizaciji v tej regiji; poudarja, da pregled evropske sosedske politike, ki je bil predstavljen 18. novembra 2015, vključuje načrte, da se v okvire razširjenega sodelovanja vključijo tretje države, ki so sosede držav partneric EU iz njenega sosedstva; spodbuja torej oblikovanje tematskih okvirov, na podlagi katerih bi se predlagalo sodelovanje med Unijo, državami partnericami južnega sosedstva in glavnimi regionalnimi akterji, kot je Iran, pri regionalnih vprašanjih, kot so varnost, energija ali celo upravljanje beguncev;

34.

poziva vse države v regiji, zlasti Saudovo Arabijo in Iran, naj se vzdržijo sovražne retorike, ki podžiga konflikte, in naj ne delujejo sovražno oziroma ne podpirajo sovražnih oboroženih skupin v regiji, vključno z vojaškim krilom Hezbolaha in Al Nusro; izraža zaskrbljenost zaradi rastoče militarizacije v širši regiji in podpira prizadevanja za večji nadzor orožja in njegovo neširjenje ter za boj proti terorizmu, obenem pa priznava legitimne obrambne interese, a v kontekstu poskusov spodbujanja popolnega spoštovanja suverenosti vseh držav v regiji; je zaskrbljen zaradi razvoja poskusov iranskih balističnih raket, ki sicer ne predstavljajo kršenja določb celovitega skupnega načrta ukrepanja, a niso v skladu z duhom resolucije varnostnega sveta Združenih narodov št. 2231 (2015);

35.

meni, da bi bilo treba v političnem dialogu med EU in Iranom slednjega in druge velike akterje v regiji pozvati, naj prevzamejo konstruktivno vlogo pri reševanju političnih kriz v Iraku, Jemnu, Siriji, Libanonu in Afganistanu, in sicer na podlagi spoštovanja mednarodnega prava in suverenosti teh držav; poziva, naj EU svoje diplomatske poteze raje oblikuje na podlagi političnih prioritet in ne verskih identitet ter na načelu zagotavljanja spoštovanja, varnosti in zaščite narodov v vseh državah na Bližnjem vzhodu, vključno z Izraelom in palestinskim narodom, da bi podpirala bolj stabilen in harmoničen Bližnji vzhod; meni, da je sodelovanje med EU in Iranom v boju proti terorizmu in nasilnemu ekstremizmu v regiji pomemben del političnega dialoga;

36.

meni, da konfliktov na Bližnjem vzhodu, v severni Afriki in v zalivski regiji ni mogoče rešiti, če pri tem ne sodelujejo vsi akterji; zato pozdravlja sodelovanje Irana v sirskih mirovnih pogajanjih prek njegove udeležbe v mednarodni podporni skupini za Sirijo; vseeno obžaluje, da iranski prispevek doslej ni pripeljal do občutnega izboljšanja razmer, in državo poziva, naj prispeva vsaj k dodatnemu olajšanju dostave humanitarne pomoči za izboljšanje zaščite civilnega prebivalstva pred napadi in k stalnemu iskanju dolgoročne rešitve konflikta; v zvezi s tem ugotavlja, da je Asadov režim v Siriji za preživetje vedno bolj odvisen od Irana, zato poziva iranske oblasti, naj uporabijo svoj vpliv, da bi sirski konflikt pripeljale k mirnemu zaključku;

37.

pozdravlja pripravljenost Irana, da podpira sedanja prizadevanja za stabilizacijo Iraka, ga poziva, naj prevzame pomembno vlogo pri končanju sektaškega nasilja, in poziva k dodatnim prizadevanjem, da bi vse milice, ki delujejo v Iraku, privedli pod poveljstvo tamkajšnje vlade, da bi zastopala vse interese; poudarja, da se EU in Iran soočata s skupnimi sovražniki, kot so ISIS/Daiš, Al Kaida, Al Nusra in podobne organizacije, ki jih varnostni svet ZN označuje kot teroristične, ter se navdihujejo pri skrajnih sprevrženih razlagah islama; pozdravlja prispevek Irana k boju proti ISIS/Daišu, tudi njegovo zgodnjo podporo za kurdsko regionalno vlado v Erbilu, in priznava njegov odločilni prispevek v Iraku, s katerim je zaustavil napredovanje ISIS/Daiša in povrnil ozemlja, ki so bila pod nadzorom džihadističnega terorizma; izraža pa zaskrbljenost, ker se vedno znova pojavljajo poročila o osvoboditvah pripadnikov Al Kaide; je seznanjen s sporazumom med Iranom in Avstralijo o izmenjavi obveščevalnih podatkov za boj proti ISIS/Daišu;

38.

meni, da so regionalna rivalstva dejavnik, ki je v ozadju konfliktov v več državah v regiji; je zelo zaskrbljen zaradi porasta sektaškega nasilja v regiji in poudarja, da je potrebno stalno in celovito diplomatsko udejstvovanje EU, da bi temeljno dinamiko konflikta obravnavali z dolgoročno podporo za spravo med etnijami in sektami; je zaskrbljen zaradi vedno hujšega boja za prevlado na političnem in verskem področju med Iranom in Savdsko Arabijo ter opozarja na posledice tega boja za reševanje konfliktov in varnost na Bližnjem vzhodu in drugje; meni, da sta politika zbliževanja med Iranom in Saudovo Arabijo ter njuno konstruktivno sodelovanje bistvena za sprostitev regionalnih napetosti, kot način iskanja konca oboroženih konfliktov v Iraku, Siriji in Jemnu ter migracijskih tokov, ki so posledica teh konfliktov, in za obravnavanje temeljnih vzrokov terorizma in ekstremizma, ki predstavljata grožnjo za regijo, pa tudi za Evropsko unijo in druga območja; poziva diplomacijo EU, naj poskuša zmanjšati napetosti med Teheranom in Riadom, tudi s krepitvijo zaupanja, dvotirno diplomacijo in ukrepi za zmanjšanje napetosti, namenjenimi nadaljevanju diplomatskih odnosov med Saudovo Arabijo in Iranom kot prvemu koraku, v okviru normalizacije odnosov; poziva EU, naj pri tem sodeluje z ZDA in Rusijo ter še posebej pri podpori razvoju nove regionalne varnostne infrastrukture, ki bo upoštevala, kako Iran in Saudova Arabija dojemata grožnje, pa tudi njune legitimne varnostne interese, ter bo jamčila za zagotavljala jamstva z vidika varnosti tako Iranu kot državam Sveta za sodelovanje v Zalivu; poudarja, da bi bilo lahko sodelovanje na področju pomorske varnosti v Perzijskem zalivu, vključno s podpisom listine o prosti plovbi, prvi ukrep za krepitev zaupanja pri razvoju regionalnega zaupanja in sodelovanja;

39.

ostro obsoja večkratne pozive iranskega režima k uničenju Izraela in njegovo politiko zanikanja holokavsta;

Družbeno–ekonomska vprašanja, pravna država, demokracija in človekove pravice

40.

meni, da revolucionarna dediščina Irana in njegova ureditev Islamske republike, pa tudi večje razlike med Iranom in EU, kar zadeva politično-institucionalne sisteme, ne smejo predstavljati ovire za odprt, iskren in neposreden dialog ter za iskanje skupnih točk pri zadevah, povezanih z demokracijo, pravno državo in človekovimi pravicami; poziva Islamsko republiko, naj razširi prostor za politični pluralizem; poudarja, da je iranski parlament naklonjen reformam in Evropi, obenem pa meni, da rezultati volitev v parlament in skupščino strokovnjakov februarja 2016 odražajo voljo iranskega ljudstva ter ponujajo priložnost za nadaljnje sodelovanje z Evropsko unijo in njenimi državami članicami, kar bi moralo voditi v konstruktivne odnose ter nuditi možnost notranjih gospodarskih, političnih in družbenih reform; poziva Iran, naj v celoti omogoči svobodne in poštene volitve v skladu z mednarodnimi standardi;

41.

ugotavlja, da se je Iran odprl, ker potrebuje pomoč, da zadovolji potrebe svojih državljanov ter v državi zadrži mlade in visoko izobražene, kar je pomembno za njegovo stabilnost;

42.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ima Iran najvišjo stopnjo usmrtitev na prebivalca na svetu; poudarja, da bi ukinitev smrtne kazni za kazniva dejanja, povezana z drogami, občutno zmanjšala število usmrtitev; v zvezi s tem pozdravlja možnost, da novoizvoljeni iranski parlament razmišlja o sprejetju zakonodaje, s katero bi bila nekatera kazniva dejanja, povezana z drogami, izključena s seznama kaznivih dejanj, za katera je zagrožena smrtna kazen;

43.

ugotavlja, da sprejetje islamskega kazenskega zakonika leta 2013 daje večjo diskrecijsko pravico sodnikom in da iranska ratifikacija Konvencije OZN o otrokovih pravicah prepoveduje usmrtitve otrok in omogoča ponovno sojenje mladoletnim storilcem kaznivih dejanj, ki so bili obsojeni na smrt pred letom 2013; poziva Iran, naj zagotovi celovito izvajanje te prepovedi in da so vsi storilci kaznivih dejanj, ki jih to zadeva, seznanjeni s to pravico; poziva Iran, naj razglasi moratorij na smrtno kazen;

44.

nadalje spodbuja Iran, naj v celoti sodeluje z vsemi mehanizmi ZN na področju človekovih pravic in s tem, da mednarodnim organizacijam za človekove pravice omogoči izvajanje njihovih misij, deluje v smeri izvajanja priporočil, podanih v tem okviru, tudi v splošnem rednem pregledu; takšen razvoj dogodkov bi izboljšal podobo Irana v evropskem javnem mnenju; poudarja, da iranska vlada z dialogom čedalje tesneje sodeluje pri posebnih postopkih ZN; poziva iransko vlado, naj obravnava pereča vprašanja, navedena v poročilih posebnega poročevalca ZN in generalnega sekretarja ZN o razmerah na področju človekovih pravic v Iranu, pa tudi posebne pozive k ukrepanju v resolucijah generalne skupščine ZN;

45.

poziva ESZD in Komisijo, naj podpirata vzpostavljanje okolja, ki bo omogočalo ustrezno in neodvisno delovanje civilnodružbenih organizacij; poudarja pomen uveljavljanja smernic EU o človekovih pravicah, tudi o zagovornikih človekovih pravic, v kontekstu odnosov med EU in Iranom;

46.

poziva Iran, naj spoštuje, varuje in izpolnjuje svoje zaveze iz ustave Islamske republike Iran, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Konvencije o otrokovih pravicah in Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, in sicer s spoštovanjem pravice do svobode izražanja, tako na spletu kot sicer, mnenja, združevanja in miroljubnega zbiranja, misli, vesti, veroizpovedi ali prepričanja ter tako, da v pravu in praksi zagotavlja, da njegovi državljani uživajo pravice posameznikov ter socialne in politične pravice, brez diskriminacije ali preganjanja na podlagi spola, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja, narodnostnega, etničnega ali socialnega porekla, spolne usmerjenosti ali drugega statusa, kot je določeno v teh pravnih instrumentih; poudarja, da to vključuje temeljno pravico do enakosti pred zakonom, pa tudi pravico do enakopravnega dostopa do izobraževanja, zdravstvenega varstva in poklicnih priložnosti;

47.

pozdravlja reforme novega zakonika o kazenskem postopku, vendar izraža resne pomisleke, da zakonik ne zagotavlja vseh varoval iz mednarodnih postopkovnih standardov; poziva Iran, naj spremeni zakonik o kazenskem postopku iz leta 2014 ter poskrbi, da bo vključeval jamstva za pošteno sojenje; poziva Iran, naj pregleda in spremeni zakonodajo, da bo zagotovil, da se izjave, podane na podlagi mučenja, zlorab ali drugih načinov izsiljevanja, v kazenskih postopkih ne bodo upoštevale kot dokazno gradivo, in da bodo organi samodejno preiskali vse pritožbe zaradi mučenja ali drugih vrst slabega ravnanja, o katerih se jih bo obvestilo;

48.

poziva k izpustitvi vseh političnih zapornikov; poziva Iran, naj iz zapora izpusti državljane EU, pridržane ali obsojene v sodnih procesih, ki niso izpolnjevali mednarodnih standardov, med drugim: Nazak Afšar (58 let, v zaporu od marca 2016), Kamala Foroughija (76 let, v zaporu od maja 2011), Homo Hoodfar (65 let, v zaporu od junija 2016) ter Nazanin Zaghari-Ratcliffe (37 let, v zaporu od aprila 2016);

49.

priznava, da v Iranu obstaja veliko število različnih ver in prepričanj; ugotavlja, da ustava Islamske republike Iran formalno varuje nekatere verske manjšine in njihove temeljne verske svoboščine; je vseeno zaskrbljen, ker se je povečalo število zaprtih posameznikov iz manjšinskih verskih skupnosti oziroma posameznikov, ki so zaprti zaradi svojih prepričanj; poziva iranske oblasti, naj zagotovijo, da se bodo pravice verskih in etničnih manjšin v celoti spoštovale in da bodo zaščitene z zakonom, ter naj razširijo versko svobodo;

50.

je seznanjen z napredkom iranskih žensk na področju izobraževanja, znanosti in raziskav, ki ga ponazarja dejstvo, da je večina študentov na iranskih univerzah žensk; poziva EU in države članice, naj v dvostranskih odnosih z iranskimi oblastmi še naprej opozarjajo na vprašanje enakosti spolov; poziva k popolni enakopravnosti med spoloma prek ukrepov za odpravo obstoječe pravne in praktične diskriminacije žensk ter zagotavljanju enakopravne udeležbe žensk na trgu dela in pri vseh vidikih ekonomskega, kulturnega, družbenega in političnega življenja; pozdravlja poskuse priprave zakona o zaščiti žensk pred nasiljem in upa, da bo novoizvoljeni parlament obravnaval zakonodajo, ki v celoti kriminalizira nasilje nad ženskami, tudi nasilje v družini in posilstvo v zakonski zvezi;

51.

pozdravlja obljubo, ki jo je dal predsednik Rohani med svojo kampanjo, da bo predložil listino državljanskih pravic, in njegove izjave o spodbujanju pravic etničnih manjšin; meni, da bi morala listina sloneti na mednarodnih obveznostih Irana na področju človekovih pravic ter biti povsem v skladu z njimi; poudarja pomen spoštovanja pravne države in neodvisnosti sodstva pri zagotavljanju pravne varnosti, ki je potrebna za pritok neposrednih tujih investicij, pri čemer pa je treba v prvi vrsti upoštevati interese iranskega ljudstva; poziva sodstvo, naj spoštuje pošteno sojenje in dolžno pravno postopanje ter osumljencem omogoči dostop do odvetnika; poziva ESZD in Komisijo, naj sodelujeta z iranskimi oblastmi na področjih, kot so reforma pravosodja in reforma zaporniškega sistema, vključno z razmerami v zaporih, odgovornost vlade, spoštovanje pravne države, svoboda govora, univerzalne človekove pravice in temeljne svoboščine državljanov ter boj proti korupciji;

o o

52.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje vladi in parlamentu Irana, Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici ter Evropski službi za zunanje delovanje.

(1) UL C 199 E, 7.7.2012, str. 163.

(2) UL C 332 E, 15.11.2013, str. 102.

(3) UL C 153 E, 31.5.2013, str. 157.

(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0339.

(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0348.

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/96

P8_TA(2016)0403

Boj proti korupciji in nadaljnji koraki na podlagi resolucije odbora CRIM

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o boju proti korupciji in nadaljnjih korakih na podlagi resolucije odbora CRIM (2015/2110(INI))

(2018/C 215/19)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji, člena 67 in členov 82–89 Pogodbe o delovanju Evropske unije ter Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 5, 6, 8, 17, 32, 38 in 41, členov 47–50 in člena 52,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta PNZ z dne 16. junija 2015 o prenovljeni strategiji notranje varnosti za Evropsko unijo 2015–2020,

—	ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 25. in 26. junija 2015 v zvezi z varnostjo,

—	ob upoštevanju ustreznih konvencij Združenih narodov, zlasti Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu in Konvencije Združenih narodov proti korupciji (MKZNPK),

—

ob upoštevanju Kazenskopravne konvencije o korupciji in Civilnopravne konvencije o korupciji Sveta Evrope, ki sta v Strasbourgu na voljo za podpis od 27. januarja 1999 oziroma 4. novembra 1999, ter resolucij (98) 7 in (99) 5 o ustanovitvi Skupine držav proti korupciji (GRECO), ki ju je 5. maja 1998 oziroma 1. maja 1999 sprejel Odbor ministrov Sveta Evrope,

—	ob upoštevanju Priporočila CM/Rec(2014) 7 o zaščiti informatorjev, ki ga je 30. aprila 2014 sprejel Odbor ministrov Sveta Evrope,

—	ob upoštevanju Konvencije OECD o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju, ki je v Parizu na voljo za podpis od 17. decembra 1997, priporočil, ki jo dopolnjujejo, in najnovejših poročil o spremljanju po državah,

—	ob upoštevanju Direktive 2013/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. avgusta 2013 o napadih na informacijske sisteme in razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2005/222/PNZ (1),

—	ob upoštevanju Direktive 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji (2),

—	ob upoštevanju Direktive 2014/41/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah (3),

—	ob upoštevanju Direktive 2014/62/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o kazenskopravni zaščiti eura in drugih valut pred ponarejanjem ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2000/383/PNZ (4),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (5),

—	ob upoštevanju Direktive 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja (6),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) 2015/847 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o informacijah, ki spremljajo prenose sredstev, in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1781/2006 (7),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 513/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o vzpostavitvi instrumenta za finančno podporo na področju policijskega sodelovanja, preprečevanja kriminala in boja proti njemu ter obvladovanja kriz v okviru Sklada za notranjo varnost in o razveljavitvi Sklepa Sveta 2007/125/PNZ (8),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) 2015/2219 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o Agenciji Evropske unije za usposabljanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (CEPOL) ter nadomestitvi in razveljavitvi Sklepa Sveta 2005/681/PNZ (9),

—	ob upoštevanju Sklepa Sveta 2007/845/PNZ z dne 6. decembra 2007 o sodelovanju med uradi za odvzem premoženjske koristi držav članic na področju sledenja in identifikacije premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ali drugega premoženja, povezanega s kaznivimi dejanji (10),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 1142/2014 Evropskega parlament in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o spremembi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 glede financiranja evropskih političnih strank (11),

—

ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ (12),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (13),

—	ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku (14),

—	ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava (COM(2012)0363),

—	ob upoštevanju predloga uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva (COM(2013)0534),

—	ob upoštevanju sodbe Sodišča v zadevi C-105/14 (Tarrico in drugi) (15), v kateri je Sodišče navedlo, da pojem „goljufija“, kot je opredeljen v členu 1 Konvencije o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, zajema prihodke iz naslova DDV,

—	ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Agenciji Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (Eurojust) (COM(2013)0535),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. aprila 2015 o predlogu uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva (16),

—	ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o boju proti terorizmu in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/475/PNZ o boju proti terorizmu (COM(2015)0625),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o Agenciji Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) ter nadomestitvi in razveljavitvi sklepov Sveta 2009/371/PNZ, 2009/934/PNZ, 2009/935/PNZ, 2009/936/PNZ in 2009/968/PNZ (17),

—	ob upoštevanju poročila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom Poročilo o boju proti korupciji v EU z dne 3. februarja 2014 (COM(2014)0038),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Evropska agenda za varnost z dne 28. aprila 2015 (COM(2015)0185),

—	ob upoštevanju Europolovega poročila SOCTA (ocena nevarnosti organiziranega kriminala) iz marca 2013 in poročila IOCTA (ocena nevarnosti internetnega organiziranega kriminala) z dne 30. septembra 2015,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2015 o Evropski agendi za varnost (18),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2013 o organiziranem kriminalu, korupciji in pranju denarja: priporočila za ukrepe in pobude, ki bi jih bilo treba sprejeti (končno poročilo) (19),

—	ob upoštevanju študij službe Evropskega parlamenta za raziskave o stroških v primeru neukrepanja EU proti organiziranemu kriminalu in korupciji,

—	ob upoštevanju člena 52 svojega poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za proračunski nadzor (A8-0284/2016),

A.	ker organiziran kriminal pomeni grožnjo in zahteva skupen in usklajen odziv EU in njenih držav članic;

B.	ker se še vedno povsem ne zavedamo zapletenosti pojava organiziranega kriminala in nevarnosti, povezanih z vdiranjem kriminalnih združb v družbene, gospodarske, poslovne, politične in institucionalne strukture držav članic;

ker organizirane kriminalne združbe z veliko lahkoto spreminjajo svoje dejavnosti in se prilagajajo različnim ozemeljskim, gospodarskim in socialnim območjem ter izkoriščajo njihove pomanjkljivosti in slabosti tako, da sočasno delujejo na različnih trgih in izkoriščajo različne zakonodaje posameznih držav članic za razvoj svoje dejavnosti in povečanje dobička;

D.	ker so hudodelske združbe spremenile svoj način delovanja, pri čemer so jim pomagali strokovnjaki, banke, uradniki in politiki, ki – čeprav sami niso člani hudodelske združbe – njene dejavnosti podpirajo na različnih ravneh;

E.	ker so hudodelske združbe zelo prilagodljive, kar dokazujejo tudi z izkoriščanjem prednosti novih tehnologij;

ker nevarnost zastraševanja, ki izhaja izključno iz pripadnosti kriminalni združbi, ne predstavlja prednostne naloge v primerjavi s tako imenovanimi končnimi kaznivimi dejanji in ker je zaradi tega nastala regulativna in operativna praznina na evropski ravni, ki omogoča mednarodne dejavnosti organiziranih kriminalnih združb;

ker poleg tipičnih oblik nasilja hudodelskih združb, ki so najbolj očitna nevarnost za javni red in socialno varnost, povzroča enako resne težave tudi vdor v zakonito gospodarstvo in s tem povezano podkupovanje javnih uslužbencev in posledično infiltracijo organiziranega kriminala v institucije in javno upravo;

H.	ker se nezakoniti prihodki iz kaznivih dejanj, ki so jih storile hudodelske združbe, v veliki meri operejo v zakonitem evropskem gospodarstvu; ker tovrsten kapital, ko je ponovno vložen v zdravo gospodarstvo, zaradi resnih izkrivljanj zelo ogroža svobodo gospodarske dejavnosti in konkurenčnosti;

ker kriminalne združbe z dostopom do političnega in upravnega življenja izkoriščajo finančna sredstva, s katerimi razpolaga javna uprava, in s pomočjo politikov, uradnikov in podjetnikov vplivajo na dejavnosti; ker se vplivanje na politični in upravni aparat kaže predvsem na področjih javnih naročil in zaposlovanja pri izvedbi javnih del, javnega financiranja, odstranjevanja ostankov in odpadkov ter neposredno sklenjenih pogodb za nakup blaga vseh vrst in izvajanje storitev;

J.	ker je glavni cilj organiziranega kriminala dobiček, kazenski pregon pa mora torej imeti možnost, da izpostavi njegovo financiranje, ki je pogosto neločljivo povezano s korupcijo, goljufijami, ponarejanjem in tihotapljenjem;

ker imajo prijavitelji nepravilnosti osrednjo vlogo v boju proti korupciji, saj lahko razkrijejo primere goljufij, ki bi sicer ostali skriti; ker prijava nepravilnosti velja za enega izmed najučinkovitejših načinov za odpravo in preprečevanje nezakonitega ravnanja ali razkrivanje že storjenih nezakonitih dejanj;

L.	ker se z evropsko zakonodajo ne sme omejevati dejavnosti prijaviteljev nepravilnosti;

ker organizirani kriminal, korupcija in pranje denarja resno ogrožajo gospodarstvo EU, s tem ko bistveno zmanjšujejo davčne prihodke držav članic in EU kot celote, ogrožajo pa tudi zaupanje v javne projekte, ki jih financira EU, saj hudodelske združbe delujejo v različnih sektorjih, pri čemer so številni med njimi pod vladnim nadzorom;

N.	ker je bilo leta 2014 zabeleženih 1 649 goljufij v zvezi z evropskim proračunom v višini 538,2 milijona EUR, tako v kategoriji stroškov kot v kategoriji prihodkov, ni pa uradnih podatkov, kakšen delež teh goljufij je mogoče pripisati organiziranemu kriminalu;

Uvod

ponovno potrjuje vsebino in priporočila iz svoje resolucije z dne 23. oktobra 2013 o organiziranem kriminalu, korupciji in pranju denarja; zlasti ponovno poziva k sprejetju evropskega akcijskega načrta za izkoreninjenje organiziranega kriminala, korupcije in pranja denarja, za uspešnost tega načrta pa bi bilo treba zagotoviti ustrezna finančna sredstva in usposobljeno osebje;

pozdravlja 18-mesečni program Sveta EU za nizozemsko, slovaško in malteško predsedstvo, v katerem je velik poudarek na celovitemu in povezanemu pristopu k organiziranemu kriminalu; poudarja, da mora biti boj proti goljufijam, korupciji in pranju denarja ena od političnih prednostnih nalog institucij EU, zato je bistvenega pomena politično in pravosodno sodelovanje med državami članicami;

se želi osredotočiti zlasti na določena prednostna področja ukrepanja ob upoštevanju sedanjih okoliščin;

Zagotovitev pravilnega prenosa obstoječih pravil, spremljanje njihovega izvajanja in ocenjevanje njihove učinkovitosti

poudarja, da bi morale države članice sprejeti in uporabljati obstoječe instrumente na evropski in mednarodni ravni na področju boja proti organiziranemu kriminalu, korupciji in pranju denarja;

poziva Komisijo, naj čim prej zaključi ocenjevanje ukrepov za prenos teh instrumentov, izčrpno obvesti Parlament o rezultatih in po potrebi začne postopke za ugotavljanje kršitev; zlasti poziva Komisijo, naj pripravi poročilo o oceni prenosa Okvirnega sklepa Sveta 2008/841/PNZ o boju proti organiziranemu kriminalu in Direktive 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja;

poziva države članice, naj ustrezno prenesejo direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah, ki je ključni instrument za poglobitev policijskega in pravosodnega sodelovanja v Evropski uniji;

spodbuja države članice, naj v svoje zakonodaje čim prej prenesejo četrto direktivo o preprečevanju pranja denarja;

priporoča, naj Evropska unija postane polnopravna članica skupine GRECO; zahteva, da se Evropska unija vključi v Partnerstvo za odprto vlado, izpolni svoje obveznosti glede poročanja v skladu s Konvencijo Združenih narodov proti korupciji, katere pogodbenica je, in podpre tehnično pomoč, ki jo v skladu z omenjeno konvencijo zagotavlja Urad Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC); poziva Komisijo, naj Parlamentu čim prej predloži poročilo o napredku pri pripravah na vključitev EU v skupino GRECO, skupaj z analizo pravnih izzivov in možnih rešitvah zanje;

obžaluje, da Evropska komisija še ni objavila svojega drugega poročila o boju proti korupciji, ki bi moralo biti objavljeno leta 2016; poziva Komisijo, naj omenjeno poročilo predloži čim prej; meni, da se poročila o boju proti korupciji ne bi smela omejevati na razmere v državah članicah, ampak bi morala vključevati tudi razdelek o institucijah Evropske unije; zato poziva Komisijo, naj poišče ustrezen način za nadzor nad korupcijo v institucijah, organih in agencijah EU;

10.

poziva Komisijo, naj prouči, kako bi lahko različne mehanizme za spremljanje na ravni Unije, vključno z mehanizmom sodelovanja in preverjanja, poročilom o boju proti korupciji v EU in pregledom stanja na področju pravosodja v EU, združili v širši okvir spremljanja pravne države, ki bi se lahko uporabljal za vse države članice ter institucije, organe in agencije EU; v zvezi s tem meni, da bi morale institucije EU postaviti zgled s spodbujanjem najvišjih standardov preglednosti in zagotoviti odvračilne in učinkovite sankcije za kršitelje; poziva Evropsko komisijo, naj uredi dejavnost lobiranja in sankcionira navzkrižja interesov;

11.

opozarja, da je za preprečevanje organiziranega kriminala in učinkovit boj proti njemu potreben multidisciplinaren pristop; poudarja, da ima pri tem pomembno vlogo Evropska mreža za preprečevanje kriminala in da jo je treba finančno podpirati;

12.

priporoča, da Komisija izvede študija najnaprednejših nacionalnih zakonodaj na področju boja proti organiziranemu kriminalu in korupciji, da bi oblikovali učinkovito in prodorno evropsko zakonodajo; Komisijo poziva, naj pripravi študijo v zvezi s preiskovalnimi praksami, ki se v državah članicah uporabljajo za boj proti organiziranemu kriminalu, zlasti kar zadeva uporabo orodij, kot so na primer prestrezanje telefonskih pogovorov, elektronsko opazovanje, postopki preiskovanja, odloženo prijetje, odložen zaseg predmetov, tajne operacije in nadzorovane pošiljke;

13.

poziva države članice, naj okrepijo naložbe v kulturo zakonitosti, zlasti glede na to, da prva in najučinkovitejša oblika preprečevanja vključuje izobraževanje novih generacij državljanov EU, zlasti s spodbujanjem posebnih ukrepov v šolah;

Prednostne naloge in operativna struktura v boju proti organiziranemu kriminalu in korupciji

14.

meni, da mora biti v trenutnem političnem ciklu Unije na področju boja proti organiziranemu kriminalu poudarek na boju proti kaznivim dejanjem v okviru hudodelske združbe in ne zgolj na boj proti kaznivim dejanjem, zaradi katerih je bila združba ustvarjena; zlasti meni, da je treba kot kaznivo dejanje opredeliti članstvo v hudodelski združbi, in sicer neodvisno od izvršitve kaznivega dejanja, zaradi katerega je bila združba ustanovljena; ponovno izjavlja, da bi morale biti prednostne naloge tega političnega cikla v okviru evropske strategije za boj proti korupciji zajemati tudi boj proti pranju denarja, korupciji in trgovini z ljudmi;

15.

poziva, naj se prednostne naloge opredelijo v skladu s politiko EU za preprečevanje kriminala ter v skladu z gospodarsko, socialno in izobraževalno politiko in politiko zaposlovanja, Evropski parlament pa mora biti v ta proces v celoti vključen;

16.

poziva k oblikovanju posebne enote Europola za boj proti organiziranim kriminalnim združbam, ki istočasno delujejo v različnih sektorjih; meni, da bi morale države članice znotraj obstoječega institucionalnega okvira vzpostaviti varen in učinkovit mehanizem, ki bi zagotavljal usklajeno izvajanje preiskovalnih dejavnosti na področju organiziranega kriminala ter spodbujal vzajemno zaupanje med organi kazenskega pregona v državah članicah;

Močnejši zakonodajni okvir

17.

poziva Komisijo, naj na podlagi ocene prenosa in izvajanja veljavnih pravil predlaga zakonodajo, s katero bi zapolnili morebitne vrzeli v boju proti organiziranemu kriminalu in korupciji ter izboljšali čezmejno pravosodno sodelovanje, še zlasti jo poziva k:

(a)

reviziji veljavne zakonodaje, da bi uvedli učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni ter pojasnili skupne opredelitve kaznivih dejanj, vključno z članstvom v hudodelski ali kriminalni združbi, ki se lahko opredeli kot strukturirana združba dveh ali več oseb, ki deluje usklajeno, da bi neposredno ali posredno nezakonito pridobila finančne in/ali premoženjske koristi, in resno ogroža ekonomsko in socialno kohezijo EU in njenih držav članic;

(b)

predložitvi revidiranega zakonodajnega predloga za boj proti kaznivim dejanjem zoper okolje, da bi okrepili kazenski pregon nezakonitega sežiganja odpadkov in da bi nezakoniti izpust novih onesnaževal v okolje obravnavali kot kaznivo dejanje, ki se kaznuje s kazenskimi sankcijami na enak način, kot se kaznujejo kazniva dejanja iz Direktive 2008/99/ES;

18.

poziva Komisijo, naj oblikuje minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij, še zlasti pa poziva k:

(a)

splošni opredelitvi pojmov javnega uslužbenca, kaznivih dejanj goljufije in korupcije, ki se bo uporabljala horizontalno; želi opomniti, da bo opredelitev teh pojmov vključena v pogajanja o direktivi o zaščiti finančnih interesov, vendar le za namene slednje; ugotavlja, da so bila ta pogajanja v Svetu prekinjena, in poziva, naj se nemudoma nadaljujejo;

(b)

predložitvi novega zakonodajnega predloga o hudodelskih združbah, katerih člani izrabljajo ustrahovalno moč združbe ter posledični podredni položaj in molčečnost za storitev kaznivih dejanj, namenjenih neposrednemu ali posrednemu prevzemu vodstva ali vsaj nadzora nad gospodarskimi dejavnostmi, koncesijami, dovoljenji, javnimi naročili in javnimi storitvami ali za pridobitev nezakonitega dobička ali koristi zase ali za druge;

(c)	predložitvi zakonodajnega predloga za uvedbo evropskega programa za zaščito žrtev in posameznikov, ki sodelujejo s pravosodnimi organi, s tem ko prijavijo hudodelske združbe in združbe, navedene v točki (b);

(d)	sprejetju zakonodajnega predloga za opredelitev in vzpostavitev skupnih pravil za zaščito prijaviteljev nepravilnosti oziroma žvižgačev; poziva k predložitvi tega predloga do konca leta 2017;

(e)

sprejetju dodatnih zakonodajnih pobud za krepitev procesnih pravic osumljenih ali obdolženih oseb v kazenskih postopkih, med drugim v zvezi s pridržanjem pred sojenjem, da bi zagotovili pravico do poštenega sojenja, kot jo priznavata Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina EU o temeljnih pravicah;

(f)

sprejetju posebne zakonodaje za boj proti izvozu radioaktivnih materialov in nevarnih odpadkov ter nezakoniti trgovini z živalmi in rastlinami, saj po mnenju združenj in nevladnih organizacij za varstvo okolja kazniva dejanja na področju prostoživečih živali in gozdov ter trgovina z radioaktivnimi materiali in nevarnimi odpadki in njihov izvoz v tretje države znatno prispevajo k financiranju organiziranega kriminala;

Učinkovitejše pravosodno in policijsko sodelovanje na ravni EU

19.

ugotavlja, da imajo pojavi organiziranega kriminala, korupcije in pranja denarja običajno čezmejno razsežnost, kar zahteva tesno sodelovanje med pristojnimi nacionalnimi organi ter med nacionalnimi organi in ustreznimi agencijami EU;

20.

meni, da je policijsko in pravosodno sodelovanje z izmenjavo informacij med nacionalnimi organi ključno za sprejetje učinkovitih ukrepov za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu;

21.

poziva Komisijo, naj začne izvajati konkretne ukrepe za boljšo evropsko sodelovanje v boju proti organiziranemu kriminalu, korupciji in pranju denarja ter za večjo ozaveščenost glede škode za ljudi, družbo in gospodarstvo, ki jo ti povzročajo;

22.

obžaluje, da so za čezmejno policijsko in pravosodno sodelovanje značilni dolgotrajni birokratski postopki, ki ovirajo in ogrožajo učinkovitost boja proti organiziranemu kriminalu, korupciji in pranju denarja na ravni EU; poziva države članice, naj okrepijo in pospešijo izvajanje ter učinkovitost čezmejnega policijskega in pravosodnega sodelovanja ter izmenjavo informacij med temi organi, kot tudi v okviru Europola in Eurojusta, ter naj poskrbijo za ustrezno usposabljanje in tehnično podporo, vključno v okviru agencije CEPOL in Evropske mreže institucij za izobraževanje v pravosodju, da bi spodbujale vzajemno dopustnost dokazov med državami članicami, zagotovijo pa naj tudi večjo uporabo skupnih preiskovalnih enot;

23.

poziva države članice, naj sistematično zagotavljajo, uporabljajo in izmenjujejo vse potrebne in ustrezne podatke v obstoječih evropskih bazah podatkov o osebah, ki so bile obsojene zaradi storitve kaznivih dejanj, povezanih z organiziranim kriminalom, agenciji Europol in Eurojust pa naj pozovejo k spodbujanju te izmenjave podatkov; v zvezi s tem poziva tudi k izboljšanju delovanja infrastrukture, da bi zagotovili varno komunikacijo, in k učinkovitemu izkoriščanju vseh obstoječih instrumentov Europola, pri čemer je treba dosledno spoštovati evropsko zakonodajo o varstvu podatkov;

24.

poudarja, da je treba nujno oblikovati učinkovitejši sistem za komunikacijo in izmenjavo informacij med pravosodnimi organi v EU in po potrebi zamenjati tradicionalne instrumente za medsebojno pravno pomoč v kazenskih zadevah; poziva Komisijo, naj oceni, ali so na tem področju potrebni zakonodajni ukrepi, ter naj vzpostavi ustrezen sistem EU za izmenjavo podatkov med pravosodnimi organi EU;

25.

poziva države članice, naj si sistematično izmenjujejo vse potrebne in ustrezne informacije iz evidence podatkov o potnikih glede oseb, ki so povezane z organiziranim kriminalom;

Odvzem premoženja hudodelskih združb in spodbujanje njegove ponovne uporabe v korist družbe

26.

meni, da ima lahko skupni postopek za zaseg premoženja hudodelskih združb v EU odvračilni učinek na storilce kaznivih dejanj; poziva države članice, naj hitro prenesejo Direktivo 2014/42/EU o odvzemu predmetov, pridobljenih s kaznivimi dejanji; poziva Komisijo, naj čim prej predloži zakonodajni predlog za zagotovitev vzajemnega priznavanja odredb o zasegu in zaplembi, povezanih z nacionalnimi ukrepi za zaščito premoženja;

27.

poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo ukrepe EU za:

(a)

sledenje, začasno zavarovanje in zaplembo predmetov, ki so bili pridobljeni s kaznivimi dejanji, denimo z inkriminacijo prenosa lastništva kapitala ali premoženja, da bi se izognili ukrepom začasnega zavarovanja ali odvzema ter sprejemu lastništva ali razpoložljivosti tega kapitala, ali z zaplembo predmetov, dokler se ne razglasi dokončna obsodba;

(b)	spodbujanje ravnanja z začasno zavarovanim in zaplenjenim premoženjem ter njihove ponovne uporabe v korist družbe in kot odškodnine za družine žrtev in podjetja, ki so bili žrtve oderuških obresti in izsiljevanja;

(c)	oblikovanje upravnega, policijskega in pravosodnega sodelovanja, da bi izsledili premoženje, pridobljeno s kaznivimi dejanji, po vsej Evropi ter ga zasegli in zaplenili, in naj izboljšajo delovanje uradov za odvzem premoženjske koristi, ki bi jim bilo treba zagotoviti ustrezna sredstva;

28.

poziva države članice, naj okrepijo sodelovanje in izmenjavo dobre prakse na tem področju v okviru obstoječih oblik srečanj, kot so Svetovalni odbor za usklajevanje preprečevanja goljufij (COCOLAF) in druge;

Preprečitev vdora organiziranega kriminala in korupcije v zakonito gospodarstvo

29.

poudarja, da je korupcija sredstvo za vdor organiziranega kriminala v zakonito gospodarstvo, zlasti na področju javnih naročil in javno-zasebnih partnerstev;

30.

poziva k izvajanju celovitega sistema elektronskega javnega naročanja po vsej Evropski uniji, da bi zmanjšali tveganje korupcije pri javnih naročilih;

31.

poziva države članice in evropske institucije, naj vzpostavijo instrumente za spremljanje postopkov javnega naročanja, oblikujejo črne sezname podjetij, ki so dokazano vpletena v organizirani kriminal in/ali korupcijo, in jim onemogočijo gospodarsko sodelovanje z javno upravo ter črpanje sredstev iz skladov EU; poziva države članice, naj ustanovijo specializirane organe na nacionalni ravni za odkrivanje hudodelskih združb in naj iz javnih razpisov izključijo subjekte, ki so vpleteni v korupcijo ali pranje denarja; poudarja, da lahko uvrstitev na „črni seznam“ učinkovito odvrača podjetja od sodelovanja v koruptivnih dejavnostih in je dobra spodbuda za izboljšanje in utrjevanje notranjih postopkov za integriteto; poziva države članice, naj oblikujejo certifikat „brez povezav z organiziranim kriminalom“ za podjetja in v zvezi s tem samodejno izmenjujejo informacije na evropski ravni;

32.

opozarja, da enaindvajset držav članic še vedno ni preneslo vseh direktiv o javnih naročilih; pravila o javnih naročilih so ključna za zagotavljanje preglednosti in odgovornosti na enem od področij, ki so najbolj izpostavljena korupciji;

33.

opozarja, da je treba zagotoviti pregledna računovodska pravila in nadzor nad njihovim izpolnjevanjem ne le na ravni centralne uprave, temveč tudi na regionalni in lokalni ravni v vseh državah članicah;

34.

izraža zaskrbljenost, ker kriminalne družbe, vpletene v pranje denarja, na javnih natečajih za velika gradbena dela pogosto oddajajo dampinške ponudbe; poziva Komisijo, naj pri izvajalcih in podizvajalcih javnih naročil vključi ekonomsko oceno predlogov;

35.

poudarja, da se lahko s pranjem denarja prek zapletenih struktur podjetij ter vključevanjem teh struktur v zakonito gospodarsko dejavnost ogrozi javni red države; poziva države članice, naj brez nepotrebnega obremenjevanja malih in srednjih podjetij uvedejo ukrepe za večjo preglednost denarnih transakcij in boljšo sledljivost transakcij do fizičnih oseb, da bi izsledili financiranje kriminala in terorizma (načelo „sledenja denarju“); poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe, s katerimi bodo otežile oblikovanje kompleksnih in zgoščenih struktur medsebojno povezanih podjetij, ki se lahko zaradi njihove pogoste nepreglednosti zlorabijo za financiranje kriminalnih ali terorističnih dejavnosti in drugih hudih kaznivih dejanj;

36.

poziva Komisijo in države članice, naj pred sklenitvijo pogodbe zahtevajo, da pogodbeniki razkrijejo svojo celotno korporacijsko strukturo in dejanske lastnike, da bi preprečili podpiranje podjetij, ki izvajajo agresivno davčno načrtovanje, davčne goljufije in utaje ter korupcijo;

37.

ugotavlja, da se nakup nepremičnin v državah članicah EU uporablja za pranje prihodkov iz kriminalne dejavnosti, s čimer storilci kaznivih dejanj prek tujih navideznih podjetij ščitijo svoje končno dejansko lastništvo; poziva države članice, naj zagotovijo, da vsaka tuja družba, ki bo želela pridobiti lastninsko pravico nad nepremičnino na njenem ozemlju, izpolnjuje enake standarde preglednosti, kot se zahtevajo za gospodarske družbe, ki so pod njihovo jurisdikcijo;

38.

opozarja, da finančna kriza pomeni dodaten pritisk na evropske vlade; pri soočanju s sedanjimi gospodarskimi izzivi je treba okrepiti integriteto in transparentnost javne porabe;

39.

poziva države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za zagotavljanje transparentnosti odločb o odobritvah in dovoljenjih na področju urbanističnega načrtovanja na regionalni in lokalni ravni;

40.

ugotavlja, da so države članice in Komisija v skladu s členom 325 PDEU pravno zavezane k boju proti goljufijam, in pozdravlja vključitev določb o boju proti goljufijam v zakonodajne predloge s finančnimi posledicami;

41.

izraža zaskrbljenost zaradi naraščanja goljufij v zvezi z DDV, zlasti s pomočjo t. i. davčnega vrtiljaka; poziva vse države članice, naj sodelujejo na vseh področjih dejavnosti v okviru EUROFISC, da bi spodbudili izmenjavo informacij, pomembnih za boj proti tovrstnim goljufijam;

42.

poziva države članice, naj sprejmejo posebno zakonodajo in ustrezne ukrepe za preprečevanje in zmanjšanje dejavnosti strokovnjakov, bank, državnih uradnikov in politikov na vseh ravneh, ki podpirajo dejavnosti hudodelskih združb na različnih ravneh, čeprav niso njihovi člani; v zvezi s tem

(a)	priporoča državam članicam in evropskim institucijam, da zaradi preprečevanja korupcije in vdora organiziranega kriminala spodbujajo izmenjavo uradnikov;

(b)

poziva k sprejetju obveznih predpisov za določitev, da osebe, ki so bile pravnomočno obsojene ali vpletene v organizirani kriminal, pranje denarja, korupcijo ali druga huda kazniva dejanja ter obsojene zaradi kaznivih dejanj proti javni upravi ali kaznivih dejanj združevanja ali korupcije, ne morejo kandidirati na volitvah ali delati v javni upravi oziroma zanjo, tudi v institucijah, organih in agencijah EU;

(c)	poziva k uvedbi kazni za upravitelje in banke, ki se jim dokaže vpletenost v pranje velikih količin denarja; poziva Komisijo, naj pripravi predlog za popolno preglednost bančnih tokov ne le za fizične osebe, ampak tudi za pravne osebe in sklade (truste);

43.

meni, da je treba na evropski ravni oblikovati pravila za preverjanje in nadzor nad vsemi viri financiranja političnih strank, da se zagotovi njihova zakonitost;

44.

meni, da je treba okrepiti zakonodajne določbe, na podlagi katerih se zagotavlja večja preglednost in sledljivost denarnih tokov, zlasti pri upravljanju skladov EU, vključno s predhodnim in končnim preverjanjem njihove pravilne uporabe; poziva države članice, naj predložijo nacionalne izjave o vzpostavljenih nadzornih sistemih; poziva Komisijo, naj

(a)	popravi plačila v primeru nepravilnosti pri uporabi finančnih sredstev EU s strani držav članic;

(b)	začasno prepove dostop do financiranja s finančnimi sredstvi EU ustanovam in podjetjem, katerim je bila dokazana krivda v zvezi z zlorabo finančnih sredstev EU zaradi goljufije;

(c)	natančno spremlja uporabo finančnih sredstev EU in o tem redno poroča Evropskemu parlamentu;

45.

meni, da bi morala Komisija v postopkih javnega naročanja za izvajanje projektov, ki jih financira EU, zahtevati najvišjo raven integritete; opozarja, da sta spremljanje rezultatov projektov v sodelovanju z organizacijami civilne družbe in odgovornost lokalnih oblasti ključni za ugotavljanje, ali se sredstva EU ustrezno uporabljajo in da se obravnava problem korupcije;

46.

opozarja, da je najučinkovitejše sredstvo v boju proti zlorabam in goljufijam transparentnost; poziva Komisijo, naj izboljša ureditev na tem področju ter naj uvede obvezno objavo podatkov o upravičencih do sredstev iz evropskih skladov, vključno s podatki o podizvajalcih;

47.

poziva Komisijo k zakonodajnemu ukrepanju, ki bi poenostavilo birokratske postopke na administrativni ravni, s čimer bi se izboljšala preglednost in boj proti korupciji

48.

poziva Evropsko komisijo, naj spremlja delež uporabe neposredne oddaje javnih naročil v državah članicah in pravne okoliščine, v katerih jih nacionalne uprave najpogosteje uporabljajo, in o tem poroča Parlamentu;

49.

priporoča, da si države članice prizadevajo za učinkovite mehanizme za preglednost, nadzor in odgovornost pri svoji uporabi finančnih sredstev EU; glede na to, da je pozitivni vpliv finančnih sredstev EU pri zagotavljanju preglednosti, učinkovitega nadzora in odgovornosti odvisen od postopkov na nacionalni in evropski ravni, bi bilo treba razmisliti o tem, kako bi poleg naknadnih postopkov oblikovali tudi istočasne postopke spremljanja in ocenjevanja; meni, da bi bilo treba v zvezi s tem okrepiti vlogo Računskega sodišča;

50.

meni, da bi bilo treba opredeliti primerljive kvalitativne in kvantitativne in količinske kazalnike, na podlagi katerih bi ugotovili učinek skladov EU in prispevali k oceni, ali so ti skladi dosegli svoje cilje, ter da bi bilo treba sistematično zbirati in objavljati številčne podatke;

Evropsko javno tožilstvo

51.

meni, da bi moralo imeti Evropsko javno tožilstvo osrednjo vlogo v boju proti korupciji v Evropski uniji; ponovno poziva k ustanovitvi učinkovitega Evropskega javnega tožilstva, ki bo neodvisno od nacionalnih vlad in institucij EU ter zaščiteno pred političnimi vplivi in pritiskom;

52.

ponavlja, da so dobro opredeljene pristojnosti in pooblastila nacionalnih tožilcev in prihodnjega Evropskega javnega tožilstva ter Eurojusta in urada OLAF pomembne za preprečevanje prekrivanja pristojnosti; poziva, naj se prihodnjemu Evropskemu javnemu tožilstvu dodelijo ustrezni finančni in človeški viri za izvajanje njegovih nalog; meni, da bi moralo biti Evropsko javno tožilstvo pristojno za preganjanje vseh kaznivih dejanj zoper finančne interese, vključno z goljufijami na področju DDV; v zvezi s tem poziva države članice, naj spoštujejo sodbo Sodišča v zadevi Tarrico (C-105/14) in naj čim prej ponovno odprejo pogajanja v Svetu o direktivi o zaščiti finančnih interesov;

53.

obžaluje, da se s pogajanji v Svetu ogroža glavni postulat neodvisnega in učinkovitega Evropskega javnega tožilstva;

54.

poziva Evropsko komisijo, naj oceni, ali je treba spremeniti mandat bodočega Evropskega javnega tožilstva, da bi ga okrepili s pristojnostmi na področju boja proti organiziranemu kriminalu;

Posebna področja ukrepanja

Ponarejanje

55.

obsoja čedalje večjo razširjenost ponarejanja blaga, zdravil in kmetijsko-živilskih proizvodov v Evropski uniji, ki vključuje distribucijske mreže, s katerimi upravljajo mednarodne organizirane kriminalne združbe; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za preprečevanje ponarejanja blaga, zdravil in kmetijsko-živilskih proizvodov ter boja proti temu pojavu; poziva jih tudi, naj sistematično zbirajo podatke o primerih goljufij in ponarejanja, da bi razpolagale s podatki o njihovi razširjenosti ter izmenjavale najboljšo prakso za odkrivanje tega pojava in boj proti njemu;

56.

poziva Komisijo in države članice, naj proučijo druge metode, namenjene preprečevanju goljufij s hrano ali odvračanju od njih, kot je objavljanje imen obsojenih nepoštenih nosilcev živilske dejavnosti in proizvodnje zdravil v evropskem registru;

57.

zahteva nadaljnji razvoj sedanjih sistemov sledljivosti in dosledno izvajanje neposredne sledljivosti, predvidene v osnovni Uredbi (ES) št. 178/2002, ki zajema živila in krmila, živali, namenjene za proizvodnjo hrane, ter vse druge temu namenjene snovi, od katerih se lahko pričakuje, da se bodo uporabljale v proizvodnji živil ali krme;

Nedovoljen promet s prepovedanimi drogami

58.

opozarja, da je nedovoljen promet s prepovedanimi drogami velik posel za hudodelske združbe, proti kateremu se je treba boriti s kazenskim pregonom in preventivnimi ukrepi; poziva države članice in pristojne institucije, naj odpravijo povezave med trgom z drogami in drugimi kriminalnimi dejavnostmi ter njihov vpliv na zakonito gospodarstvo in trgovino, kar je razvidno iz poročila o trgih z drogami za leto 2016, ki sta ga pripravila Europol in Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami;

59.

opozarja Komisijo, da mora oceniti dosežen napredek pri izvajanju akcijskega načrta EU za boj proti drogam 2013–2016; poziva Komisijo, naj na tej podlagi predlaga nov akcijski načrt za obdobje 2017–2020;

60.

ugotavlja, da je ovrednotenje novih politik o mehkih drogah prednostna naloga, ter meni, da bi bilo treba preučiti strategije za dekriminalizacijo/legalizacijo kot sredstvo za učinkovit boj proti hudodelskim združbam; poziva EU, naj to vprašanje vključi v svoje notranje in zunanje politike, tako da k politični razpravi pritegne vse ustrezne agencije EU in mednarodne agencije ter institucije vseh vpletenih držav;

Igre na srečo in prirejanje izidov tekem

61.

opozarja, da hudodelske združbe za pranje denarja pogosto uporabljajo zakonite in nezakonite igre na srečo in prirejanje izidov tekem; obsoja kriminalne interese na tem področju ter poziva Komisijo in države članice, naj ohranijo ali uvedejo zakonodajo za preprečevanje tega pojava in boj proti njemu, tako da prikrojevanje športnih rezultatov opredelijo kot kaznivo dejanje; poziva države članice, naj pregledno in učinkovito sodelujejo s športnimi organizacijami, ter poglobijo komunikacijo in sodelovanje z Eurojustom in Europolom za boj proti tem pojavom;

Davčne oaze

62.

poudarja, da EU vsako leto zaradi davčnih utaj in izogibanja davkom izgubi bilijon EUR; poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti davčnim oazam in državam z netransparentnimi ali škodljivimi davčnimi praksami, ki predstavljajo ogromen problem, ki zadeva vsakega evropskega državljana;

63.

pozdravlja mednarodni sporazum v okviru skupine G20 o uporabi novega svetovnega standarda za večjo davčno preglednost v skladu z visokimi standardi, ki jih uporablja EU; poziva k njegovemu hitremu izvajanju in učinkovitemu mednarodnemu spremljanju davčnih goljufij in utaj; pozdravlja sporazume o izmenjavi davčnih informacij z državami, kot so Andora in Monako, ki jih je Komisija podpisala februarja 2016, že leta 2015 pa je podpisala sporazume s Švico, Lihtenštajnom in San Marinom;

64.

opozarja na odgovornost EU, da se bori proti davčnim pravilom, ki nadnacionalnim korporacijam in posameznikom omogočajo izogibanje davkom, in pomaga tretjim državam pri povrnitvi nezakonitih sredstev ter pregonu storilcev; poudarja, da mora EU v vseh ustreznih mednarodnih forumih spodbujati boj proti davčnim oazam, bančni skrivnosti in pranju denarja, odpravo pretirane poklicne skrivnosti, javno poročanje multinacionalk po državah in javne registre dejanskih lastnikov družb; poudarja, da so davčne oaze kraji za privilegirano zbiranje in pranje denarja, pridobljenega s kriminalnimi dejavnostmi, zato na ravni EU potrebujemo usklajen pristop;

65.

poziva Komisijo, naj ozavešča o resnih posledicah, ki jih ima omogočanje korupcije, obravnava možnost obsežnega načrta, s katerim bi odvračali od prenosa sredstev v države nečlanice EU, ki ščitijo anonimnost skorumpiranih posameznikov, in ponovno preuči svoje gospodarske in diplomatske vezi s temi državami;

Okoljska kazniva dejanja

66.

izraža zaskrbljenost zaradi povečanja nezakonitih okoljskih dejavnosti, ki so povezane ali izhajajo iz organiziranih kriminalnih dejavnosti, podobnih mafijskim, kot so nezakonito trgovanje z odpadki, tudi s strupenimi, in nezakonito odlaganje teh odpadkov ter uničevanje naravne dediščine; želi spomniti na svoje priporočilo v zvezi z razvojem skupnega akcijskega načrta za preprečevanje in boj proti tem kaznivim dejanjem; poudarja, da je treba izvrševati veljavna pravila o ohranjanju in varstvu narave, med drugim z opravljanjem preiskav glavnih izvajalcev in podizvajalcev velikih javnih infrastrukturnih naročil, ki se financirajo iz proračuna EU, glede njihove morebitne vpletenosti v kazniva dejanja;

67.

poziva Komisijo, naj spremljajo in ocenijo izvajanje Direktive 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja za zagotovitev, da države članice z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kazenskimi sankcijami kaznujejo vse oblike nezakonitega ravnanja, ki ogrožajo zdravje ljudi ali okolje; poziva mrežo Evropske unije za izvajanje in uveljavljanje okoljskega prava (IMPEL), naj ga redno obvešča o ukrepih držav članic pri izvajanju zgoraj navedene direktive;

68.

poudarja, da organizirane kriminalne združbe uporabljajo gradbena podjetja, ki so specializirana za zemeljska dela, za pranje denarja in nezakonito odlaganje strupenih snovi, ki onesnažujejo okolje; poziva Komisijo, naj pri velikih javnih infrastrukturnih naročilih, ki se financirajo iz proračuna EU, izvede preiskavo glavnih izvajalcev in podizvajalcev glede morebitne vpletenosti v kazniva dejanja, da se prepreči tovrstna praksa;

Kibernetska kriminaliteta

69.

opozarja, da se kibernetska kriminaliteta pogosto uporablja pri pranju denarja in ponarejanju in je pomemben vir dohodka za številne hudodelske združbe, zato je treba poostriti zakonodajo EU in sodelovanje med državami članicami in z agencijami Unije na tem področju; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so hudodelske združbe z goljufijami pri uporabi interneta v nezakonite namene, na primer za spodbujanje nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami in trgovine z ljudmi, povečale obseg svoje nezakonite trgovine;

Organizirani kriminal in terorizem

70.

opozarja, da vse večje zbliževanje in povezovanje organiziranega kriminala in terorizma ter hudodelskih in terorističnih organizacij vse bolj ogrožata varnost Unije; poziva države članice, naj zagotovijo, da bo financiranje in podpiranje terorizma s pomočjo organiziranega kriminala opredeljeno kot kaznivo dejanje in da bodo organi držav članic, ki sodelujejo v kazenskem postopku, izrecno upoštevali medsebojno povezanost organiziranega kriminala, terorističnih dejanj in financiranja terorizma;

71.

poudarja, da sta postala nezakonita trgovina s strelnim orožjem, nafto, drogami in prostoživečimi živalmi ter tihotapljenje migrantov, cigaret in ponarejenega blaga, umetniških del in drugih predmetov kulturne dediščine, ki ju izvajajo mreže organiziranega kriminala, zelo donosen način financiranja terorističnih skupin; je seznanjen, da je Komisija predložila akcijski načrt za boj proti trgovini s strelnim orožjem in eksplozivi ter njihovi nezakoniti uporabi, in meni, da ga je treba začeti čim prej izvajati; poziva države članice, naj s sprejetjem potrebnih ukrepov brez nepotrebnega upravnega obremenjevanja gospodarskih subjektov zagotovijo, da teroristične organizacije in kriminalne mreže ne bodo imele koristi od trgovine z blagom;

72.

opozarja, da je lahko vpletenost v kazniva dejanja povezana terorističnimi kaznivimi dejanji; opozarja, da so po podatkih Urada Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC), nedovoljen promet s prepovedanimi drogami, premiki nezakonitega strelnega orožja, mednarodni organizirani kriminal in pranje denarja postali sestavni del terorizma; meni, da učinkovit boj proti terorizmu zahteva okrepitev zakonodaje EU na področju boja proti organiziranemu kriminalu, tudi z obravnavo obstoječih povezav med teroristi in organiziranimi kriminalnimi skupinami na podlagi vzajemne koristi;

Organizirani kriminal ter tihotapljenje ljudi in trgovina z njimi

73.

je zaskrbljen zaradi vse večje profesionalizacije tihotapljenja ljudi in s tem povezanih vse večjih gospodarskih koristi za združbe za nezakonito priseljevanje, kar je posledica nenehnih tokov beguncev v Evropo; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo napredek pri mednarodnem sodelovanju v boju proti trgovini z ljudmi, da bi preprečili tihotapljenje ljudi in zmanjšali vpliv tihotapskih mrež;

74.

opozarja, da ima Evropska unija v zvezi s trgovino z ljudmi poseben pravni in politični okvir za povečanje sodelovanja in določitev te trgovine za prednostno nalogo organov in agencij, kot sta Europol in Eurojust; pozdravlja ugotovitve prvega poročila o doseženem napredku pri boju proti trgovini z ljudmi; poziva Komisijo, naj na tej podlagi čim prej oblikuje strategijo za obdobje po letu 2016;

75.

obsoja vdor organiziranega kriminala na področje upravljanja skladov, namenjenih sprejemu migrantov, in spodbuja posebne ukrepe za preprečevanje tihotapljenja z ljudmi in trgovine z njimi, ki ju izvajajo zapletene mreže kriminalnih združb, ki se nahajajo v izvornih, tranzitnih in namembnih državah žrtev;

76.

poudarja, da je nujno treba obravnavati hude oblike izkoriščanja delavcev migrantov v Uniji; priznava, da sta pomanjkanje dovoljenih migracijskih poti in oviran dostop do pravnega varstva med glavnimi razlogi za trgovino z ljudmi; poleg tega ugotavlja, da direktiva o sankcijah zoper delodajalce vključuje pomembne določbe za obravnavo izkoriščanja delovne sile državljanov tretjih držav, ki nimajo dovoljenja za prebivanje, vendar so te določbe odvisne od obstoja poštenih, učinkovitih in dostopnih mehanizmov za pritožbe na nacionalni ravni in se še vedno izvajajo v minimalnem obsegu;

Zunanja razsežnost

77.

poziva EU, naj še naprej podpira konsolidacijo javne uprave in sprejetje primernih protikorupcijskih zakonodajnih okvirov v vseh državah, zlasti v pokonfliktnih državah in državah v tranziciji, kjer so državne ustanove šibke; vztraja, da je treba vselej v okviru meril, ki zagotavljajo primerne standarde za varstvo podatkov in zasebnosti, krepiti regionalna in specializirana policijska in pravosodna omrežja v državah v razvoju ter širiti najboljšo prakso, znanje in veščine Europola, Eurojusta in Evropske pravosodne mreže; poudarja, da je treba za to, da bi bili kršitelji spoznani za odgovorne, izboljšati pravno ureditev in kazenski pregon ter spodbujati zaščito prijaviteljev nepravilnosti ter v EU in zunaj nje vzpostaviti ustrezen sistem za njihovo zaščito; poudarja predvsem, da je potreben mehanizem neposrednega poročanja za državljane v državah prejemnicah pomoči EU, ki opozarjajo na nepravilnosti v programih, ki se financirajo s pomočjo EU;

78.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da najpomembnejše mednarodne konvencije in pobude za boj proti korupciji in nezakonitim finančnim tokovom niso dale konkretnih rezultatov na stopnji izvajanja; opozarja, da je oblikovanje zunanjepolitične protikorupcijske strategije bistveno za učinkovit boj proti korupciji in finančnemu kriminalu; poziva Evropsko unijo, naj kot prednostno nalogo svoje zunanje politike spodbuja pravilen prenos in izvajanje Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu ter vseh drugih ustreznih mednarodnih instrumentov, katerih cilj je boj proti korupciji in pranju denarja;

79.

poziva Komisijo, naj s stalnim spremljanjem zagotovi, da pomoč EU ne bi neposredno ali posredno prispevala h korupciji; meni, da bi morala biti pomoč bolje usklajena z absorpcijsko zmogljivostjo države gostiteljice in njenimi splošnimi razvojnimi potrebami, da se preprečita pretirano zapravljanje in korupcija virov pomoči; poziva EU, naj korupcijo obravnava neposredno s programskimi dokumenti in strateškimi dokumenti držav, proračunsko podporo pa poveže z jasnimi protikorupcijskimi cilji; poudarja, da je treba v ta namen vzpostaviti stabilen mehanizem za spremljanje izvajanja; poziva Komisijo, naj oblikuje močno, celostno in celovito strategijo za upravljanje tveganja korupcije v državah v razvoju in z njo prepreči, da bi razvojna pomoč prispevala h korupciji, ter v celoti izvaja leta 2013 sprejeto strategijo boja proti goljufijam, zlasti pri izvajanju pomoči EU v vseh njenih oblikah, vključno z Evropskim razvojnim skladom ter skrbniškimi skladi, ter pri prenosu razvojnih projektov na tretje strani; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da pristop EU h korupciji v državah AKP ne zagotavlja dovolj strateških smernic, da bi se v teh državah okrepili sistemi njenega preprečevanja in nadzora; meni, da je potrebna boljša usklajenost med Evropsko službo za zunanje delovanje in Generalnim direktoratom za mednarodno sodelovanje in razvoj pri njunem pristopu k učinkovitemu zatiranju korupcije v državah v razvoju;

80.

opozarja na pomen usklajenosti notranjih in zunanjih politik EU ter poudarja, da je treba boj proti organiziranemu kriminalu vključiti v razvojne in varnostne strategije, s čimer bi ponovno vzpostavili stabilnost v državah v razvoju;

81.

poudarja, da je v boju proti kaznivim dejanjem, ki povzročajo lakoto in revščino, ključno spoštovanje pravice ljudi in vlad do odločanja o svojih prehranskih in kmetijskih sistemih; poziva mednarodno skupnost, naj se dejavno sooči s finančnimi špekulacijami z živili, kot so nakupi po nizkih cenah na velikih kmetijskih površinah ter prilaščanje zemljišč s strani velikih multinacionalnih kmetijskih družb, pri čemer je treba upoštevati škodljive posledice za majhne proizvajalce;

82.

države v razvoju poziva, naj kot del svoje protikorupcijske agende povečajo preglednost in odgovornost v pogodbah o virih, finančnem poročanju in revizijah družb ter pobiranju in dodeljevanju dohodkov;

83.

poziva EU, naj poveča pomoč, da bi državam, ki so bogate z viri, pomagala izvajati načela iz pobude za preglednost v ekstraktivni industriji o večji preglednosti in odgovornosti v naftnem, plinskem in rudarskem sektorju; močno spodbuja k vzpostavitvi učinkovitega pravnega okvira, ki bi družbe, ki sodelujejo v dobavnih verigah v naftnem, plinskem in rudarskem sektorju, podpiral pri pravilnem izvajanju pobude za preglednost v ekstraktivni industriji;

84.

naroča svojemu Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, naj nadaljuje s spremljanjem priporočil iz njegovih resolucij o boju proti korupciji; poziva ga, naj ob upoštevanju zgoraj omenjenih priporočil v dveh letih oceni zakonodajne ukrepe, ki jih je na tem področju sprejela Evropska komisija;

o o

85.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 218, 14.8.2013, str. 8.

(2) UL L 127, 29.4.2014, str. 39.

(3) UL L 130, 1.5.2014, str. 1.

(4) UL L 151, 21.5.2014, str. 1.

(5) UL L 141, 5.6.2015, str. 73.

(6) UL L 328, 6.12.2008, str. 28.

(7) UL L 141, 5.6.2015, str. 1.

(8) UL L 150, 20.5.2014, str. 93.

(9) UL L 319, 4.12.2015, str. 1.

(10) UL L 332, 18.12.2007, str. 103.

(11) UL L 317, 4.11.2014, str. 28.

(12) UL L 119, 4.5.2016, str. 89.

(13) UL L 119, 4.5.2016, str. 1.

(14) UL L 65, 11.3.2016, str. 1.

(15) ECLI:EU:C:2015:555.

(16) UL C 346, 21.9.2016, str. 27.

(17) UL L 135, 24.5.2016, str. 53.

(18) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0269.

(19) UL C 208, 10.6.2016, str. 89.

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/111

P8_TA(2016)0404

Človekove pravice in migracije v tretjih državah

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o človekovih pravicah in migracijah v tretjih državah (2015/2316(INI))

(2018/C 215/20)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948, zlasti člena 13,

—	ob upoštevanju Konvencije o statusu beguncev iz leta 1951 in njenega dodatnega protokola,

—	ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966 in Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966 ter njunih dodatnih protokolov,

—	ob upoštevanju Konvencije o statusu oseb brez državljanstva iz leta 1954 in Konvencije o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva iz leta 1961,

—	ob upoštevanju Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije iz leta 1966,

—	ob upoštevanju Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979 in njenega protokola,

—	ob upoštevanju Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju iz leta 1984 in njenega protokola,

—	ob upoštevanju Konvencije o otrokovih pravicah iz leta 1989 in njenih protokolov,

—	ob upoštevanju Mednarodne konvencije o varstvu pravic delavcev migrantov in članov njihovih družin iz leta 1990,

—	ob upoštevanju Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem iz leta 2006,

—	ob upoštevanju Konvencije o pravicah invalidov iz leta 2006 in njenega protokola,

—	ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja Združenih narodov z dne 3. avgusta 2015 o spodbujanju in varstvu človekovih pravic, vključno z načini in sredstvi za spodbujanje človekovih pravic migrantov,

—	ob upoštevanju resolucije 69/167 o zaščiti migrantov, ki jo je 18. decembra 2014 sprejela Generalne skupščine Združenih narodov,

—	ob upoštevanju dela različnih mednarodnih mehanizmov za človekove pravice, vključno z različnimi poročili Françoisa Crépeauja, posebnega poročevalca Združenih narodov o človekovih pravicah migrantov, in drugih posebnih poročevalcev, splošnega rednega pregleda in dela drugih organov iz pogodb,

—	ob upoštevanju dela in poročil Urada visokega komisarja za človekove pravice (OHCHR), med drugim priporočenih načel in smernic o človekovih pravicah na mednarodnih mejah ter poročila o položaju migrantov v tranzitu,

—	ob upoštevanju vodilnih načel Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah,

—	ob upoštevanju načel za migracijo z dostojanstvom iz Dake,

—	ob upoštevanju člena 21 Pogodbe o Evropski uniji,

—	ob upoštevanju poročil Agencije Evropske unije za temeljne pravice,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. novembra 2011 z naslovom Globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti (COM(2011)0743),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. maja 2015 z naslovom Evropska agenda o migracijah (COM(2015)0240),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. oktobra 2015 z naslovom Obvladovanje begunske krize: stanje izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracijah (COM(2015)0510),

—	ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 20. oktobra 2015 o vzpostavitvi skrbniškega sklada Evropske unije za nujne primere, namenjenega stabilnosti in odpravljanju temeljnih vzrokov za nedovoljene migracije in razseljevanje v Afriki (C(2015)7293),

—	ob upoštevanju sklepov zasedanja Evropskega sveta z dne 25. in 26. junija 2015 in 15. oktobra 2015,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta o akcijskem načrtu za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019, ki so bili sprejeti 20. julija 2015,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 9. novembra 2015 o ukrepih za reševanje begunske in migracijske krize,

—	ob upoštevanju akcijskega načrta in politične izjave, ki sta bila sprejeta na vrhu v Valletti 11. in 12. novembra 2015,

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o vprašanjih, povezanih z migracijami, zlasti resolucije z dne 17. decembra 2014 o razmerah v Sredozemlju in potrebi po celostnem pristopu EU k migraciji (1), resolucije z dne 29. aprila 2015 o nedavnih tragičnih dogodkih v Sredozemlju in politiki EU na področju migracij in azila (2) ter resolucije z dne 12. aprila 2016 o razmerah v Sredozemlju in potrebi po celostnem pristopu EU k migraciji (3),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 o opolnomočenju deklic v Evropski uniji z izobraževanjem (4),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2016 o položaju begunk in prosilk za azil v EU (5),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2016 o boju proti trgovini z ljudmi v zunanjih odnosih EU (6),

—	ob upoštevanju sklepne izjave z drugega vrha predsednikov parlamentov parlamentarne skupščine Unije za Sredozemlje na temo priseljevanja, azila in človekovih pravic v evro-sredozemski regiji, ki je bila sprejeta 11. maja 2015 (7),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2015 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2014 in politiki Evropske unije na tem področju (8),

—	ob upoštevanju resolucije skupne parlamentarne skupščine AKP-EU z dne 9. decembra 2015 o migracijah, človekovih pravicah in humanitarnih beguncih (9),

—	ob upoštevanju različnih poročil organizacij civilne družbe o položaju človekovih pravic migrantov,

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za razvoj (A8-0245/2016),

A.	ker človekove pravice pripadajo vsem ljudem, brez izjeme;

ker so migracije svetoven in večrazsežnosten pojav, ki ga povzročajo najrazličnejši dejavniki, kot so ekonomske razmere, (vključno s spremembami v porazdelitvi bogastva, regionalna in svetovna gospodarska integracija), socialne in politične razmere, delovni pogoji, nasilje in varnostne razmere, postopno slabšanje okolja in pogostost naravnih nesreč, in ker se migracije zaradi globalne soodvisnosti povečujejo in postajajo vse bolj raznolike; ker je treba ta pojav obravnavati na dosleden in uravnotežen način, s celovitim pristopom, ki upošteva človeško razsežnost, vključno z njegovim pozitivnim vidikom v zvezi z demografskimi spremembami in gospodarskim razvojem;

C.	ker so migracijske poti zelo kompleksne, in ne potekajo samo med regijami, temveč pogosto znotraj ene same regije; in ker se po podatkih OZN obseg mednarodnih migracij kljub svetovni gospodarski krizi povečuje; ker trenutno skoraj 244 milijonov ljudi velja za mednarodne migrante;

D.	ker so pravice, zapisane v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in drugih mednarodnih konvencijah, splošne in nedeljive;

E.	ker so migracije prav tako posledica čedalje večje globalizacije in soodvisnosti trgov;

F.	ker različni dejavniki, ki vplivajo na migracije, določajo njene učinke, in ker je zaradi tega nujno sprejeti ustrezne politike;

G.	ker imajo spremembe v migracijskih tokovih, zlasti v obdobjih kriz, obsežne ekonomske, socialne in politične posledice tako za države izvora migrantov kot tudi za njihove namembne države;

H.	ker je treba imeti učinkovite načine spremljanja in preverjanja vstopa in izstopa tujih državljanov, skupaj z analizami in napovedmi o učinkih migracij, da bi pripravili potrebno podlago za oblikovanje vseh politik za upravljanje migracij;

ker so vzroki migracij postali raznoliki in so lahko večplastni ter temeljijo na gospodarskih, okoljskih, kulturnih, političnih družinskih ali osebnih razlogih; ker je čedalje večje število migrantov deležno prisilne razselitve in potrebuje posebno zaščito, saj med drugim beži pred nestabilnostjo držav, konflikti, verskimi ali političnimi preganjanji;

J.	ker je razlikovanje med begunci, prosilci za azil in migranti vedno težje, med drugim zato, ker mnoge države nimajo primernih instrumentov ter pravnih in institucionalnih okvirov;

K.	ker je pomembno, da so organi in sprejemni centri v državah tranzita in namembnih državah ozaveščeni in pripravljeni zagotavljati različno in prožno obravnavanje migrantov in prosilcev za azil;

L.	ker so se migracije globalizirale in regionalizirale, in ker migracijski tokovi na osi jug-jug, od katerih jih 80 % poteka med državami s skupnimi mejami, ki imajo le malo razlik v dohodkih, zdaj nekoliko presegajo tokove na osi jug-sever;

ker je Evropa vedno bila tako ciljna regija kot vir migracije; ker so Evropejci poleg sodobnih izseljencev iz višjih družbenih razredov v tujino odhajali tudi zaradi slabih gospodarskih razmer, konfliktov ali političnega preganjanja; ker so se številni Evropejci izselili zaradi sedanje gospodarske in finančne krize, med drugim v gospodarstva v vzponu južnih držav;

ker je med migranti, še bolj pa med begunci, vedno več žensk in otrok; ker je med migranti in begunci vedno več diplomantov in ker je bilo po ocenah že leta 2010 59 milijonov primerov bega možganov; ker je ta pojava najpogostejši na azijski celini, najbolj pa je prizadeta afriška celina, saj je diplomiranih samo 4 % ljudi, od katerih jih je 31 % migrantov (10);

O.	ker so po podatkih Urada Visokega komisarja Združenih narodov za begunce nestabilnost v nekaterih regijah in konflikti povzročili humanitarno krizo, ki je prizadela več kot 65 milijonov beguncev in razseljenih oseb, zlasti v državah v razvoju;

P.	ker Visoki komisariat Združenih narodov za begunce navaja, da je brez državljanstva najmanj 10 milijonov oseb;

Q.	ker je v členu 13 Splošne deklaracije o človekovih pravicah zapisano, da ima vsakdo pravico do svobodnega gibanja in izbire prebivališča znotraj meja določene države, in tudi pravico zapustiti katerokoli državo, vključno s svojo lastno, in se vrniti v svojo državo;

R.	ker sta sodelovanje in posredovanje informacij in primerov dobre prakse med državami izvora, tranzita in cilja bistvena za preprečevanje in obvladovanje nezakonitih migracij in trgovine z ljudmi, saj omogočata opredeljevanje skupnih pomislekov in interesov;

S.	ker se je treba s celostnim pristopom k migracijam spopasti s svetovnimi izzivi razvoja, svetovnega miru, človekovih pravic in podnebnih sprememb, s posebnim poudarkom na izboljšanju humanitarnih razmer v državah izvora, da bo lahko tamkajšnje prebivalstvo živelo na varnejših območjih;

T.	ker je treba upoštevati pravice beguncev, ki so opredeljene v Ženevski konvenciji in njenih protokolih;

U.	ker se v številnih begunskih taboriščih na Bližnjem vzhodu in v Afriki življenjske razmere slabšajo, tudi zdravstvene, in ker v njih varnost beguncev pogosto ni zagotovljena, zlasti ko gre za ranljive osebe, še posebej ženske in mladoletnike;

V.	ker so po podatkih Svetovne banke nakazila mednarodnih migrantov v letu 2013 znašala več kot 550 milijard USD, od tega 414 milijard USD v države v razvoju;

W.	ker so se v državah AKP močno povečali ksenofobija, diskriminacija, nasilje in čustva, usmerjeni proti migrantom, sovražni govori in zločini iz sovraštva;

ker konkreten, dobro organiziran in primeren odgovor na migracijska vprašanja pomeni priložnost za posameznike in države; ker je treba tak odgovor podkrepiti z načeli boja proti revščini, spodbujanja trajnostnega razvoja pa tudi spoštovanja pravic in dostojanstva migrantov in beguncev; ker bi moral odgovor temeljiti na tesnem sodelovanju med državami izvora, tranzita in namembnimi državami;

Y.	ker so migracije pomemben dinamični element, ki se lahko zoperstavi demografski krizi in upadu deleža delovnega prebivalstva v nekaterih državah;

ker je težko oceniti število migrantov z neurejenim statusom, kar ne lajša oblikovanja kazalnikov o njihovih življenjskih in delovnih pogojev, medtem ko so oni tisti, ki najbolj potrebujejo varstvo, saj so še posebej izpostavljeni zlorabam, izkoriščanju in kršenju najbolj osnovnih človekovih pravic;

AA.	ker je mogoče z mednarodnimi migracijami odpraviti pomanjkanje specifične delovne sile na trgu dela;

AB.

ker migranti prispevajo k povečanju raznolikosti in kulturnega bogastva držav gostiteljic; ker jih je treba v celoti vključiti v gostiteljske družbe, da bodo lahko te izkoristile njihov ekonomski, socialni in kulturni potencial; ker morajo tisti, ki sprejemajo politične odločitve, nujno obveščati javnost o pozitivnih ekonomskih, kulturnih in socialnih vplivih, ki jih imajo migranti za družbo, s čimer bi preprečili ksenofobična in diskriminatorna čustva;

AC.	ker ustrezne politike sprejemanja in vključevanja zagotavljajo, da migranti ne trpijo prekomernih ali daljših posledic travm, s katerimi so se številni srečali;

AD.

ker je socialno-kulturni razvoj odvisen od vključevanja, za katerega so potrebna odločna prizadevanja tako migrantov, ki si morajo želeti prilagoditi se gostiteljski družbi, ne da bi morali pri tem nujno opustiti svojo prvotno kulturno identiteto, kakor tudi institucij in skupnosti v državah gostiteljicah, ki morajo biti pripravljene sprejemati migrante in izpolnjevati njihove potrebe;

Izzivi in tveganja na področju spoštovanja pravic migrantov

izraža solidarnost z osebami, ki so med drugim prisiljene zapustiti svoje države zaradi konfliktov, preganjanja, kršenja človekovih pravic in skrajne revščine; je zelo zaskrbljen zaradi hudih kršitev človekovih pravic, ki so jih deležni številni migranti v mnogih državah tranzita in namembnih državah; poudarja, da je treba spoštovati dostojanstvo in človekove pravice migrantov;

poudarja, da morajo Unija in njene države članice dajati zgled pri zagotavljanju spodbujanja in varovanja človekovih pravic migrantov, predvsem znotraj lastnih meja, če želijo pri razpravah o migracijah in človekovih pravicah v tretjih državah delovati verodostojno;

opozarja, da večino beguncev in migrantov po svetu sprejmejo države v razvoju; priznava prizadevanja tretjih držav pri sprejemanju migrantov in beguncev; poudarja, da se sistemi pomoči v teh državah soočajo z večjimi izzivi, ki bi utegnili resno ogroziti zaščito čedalje večjega števila razseljenih oseb;

želi opomniti, da ima vsak pravico zapustiti katero koli državo, vključno z lastno, in se vrniti v svojo državo (11); poudarja, da socialni status in državljanstvo zadevnega posameznika v nobenem primeru ne smeta ogroziti pravice posameznika, da migrira in pri tem ohrani dostojanstvo; poziva vse vlade, naj se posvetijo vrzelim v varstvu človekovih pravic, s katerimi se soočajo migranti; poziva nacionalne vlade in parlamente, naj odpravijo kaznovalne pravne okvire, ki migracijo opredeljujejo kot kaznivo dejanje, in izvajajo kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne ukrepe za zagotovitev varnosti migrantov; obsoja vse primere omejitve ali prepovedi izstopa iz nekaterih držav oziroma vrnitve vanje ter posledice za osebe brez državljanstva v zvezi z dostopom do pravic;

ugotavlja, da je naraščajoče število beguncev po svetu neprimerljivo z veliko večjim številom notranje razseljenih oseb; opozarja, da te osebe ne bi smele biti diskriminirane samo zato, ker so morale poiskati varnost, ne da bi prečkale mednarodne meje, zato poudarja, da bi bilo treba spoštovati njihove pravice, med drugim tudi pravico do zdravstva in izobraževanja;

poudarja, da je pomembno poiskati osebe brez državljanstva, da bi jim zagotovili zaščito, ki je predvidena v skladu z mednarodnim pravom; nemudoma poziva države, naj v zvezi s tem sprejmejo postopke za identifikacijo oseb brez državljanstva in si izmenjujejo primere dobre prakse, tudi glede zakonodaje in praks za preprečevanje novih primerov otrok brez državljanstva;

opozarja, da mora Unija v okviru svoje politike na področju zunanjih odnosih še naprej obravnavati problematiko apatridnosti, zlasti ker je to glavni vzrok za prisilno razselitev; želi spomniti na zavezo iz strateškega okvira in akcijskega načrta Evropske unije na področju človekovih pravic in demokracije, ki je bila objavljena leta 2012, in sicer, da „je treba razviti skupni okvir Komisije in ESZD za obravnavo vprašanj oseb brez državljanstva in samovoljnega pridržanja migrantov v razpravah s tretjimi državami“;

je zaskrbljen zaradi dejstva, da so migranti in begunci samovoljno pridržani in se z njimi slabo ravna, ter opozarja, da je treba pridržanje omejiti na najnujnejše primere, vsekakor pa morajo biti zagotovljeni ustrezni zaščitni ukrepi, vključno z dostopom do primernih sodnih postopkov;

poziva države, naj priznajo svoje obveznosti po mednarodnem pravu v zvezi z azilom in migracijami ter sprejmejo nacionalne zakone, ki so potrebni za učinkovito uresničevanje teh obveznosti, vključno z dopuščanjem možnosti za vložitev prošnje za mednarodno zaščito; poziva, naj ti zakoni upoštevajo stopnjo in naravo pregona in diskriminacije, s katerimi so bili migranti soočeni;

10.

opozarja, da imajo migranti pravico do nevračanja v državo, v kateri obstaja tveganje za slabo ravnanje in mučenje; opozarja, da sta kolektivni izgon in vračanje prepovedana v skladu z mednarodnim pravom; izraža zaskrbljenost zaradi obravnavanja migrantov, ki so napoteni v državo izvora ali tretjo državo, pri čemer se njihov položaj ne spremlja na ustrezen način, in poziva, da se v vsakem primeru upoštevajo težave, s katerimi se soočajo pri vrnitvi v te države;

11.

predlaga, da se oblikujejo programi ponovnega vključevanja migrantov, ki se vrnejo v državo izvora;

12.

poudarja, da je ne glede na status migrantov pomembno spoštovati njihove pravice, zahtevati dostop do pravnega varstva in učinkovitega pravnega sredstva, ne da bi se pri tem migranti morali bati prijav priseljenskim organom, pridržanja in izgona; izraža zaskrbljenost, ker v številnih državah ne obstajajo mehanizmi za nadzor in spremljanje postopkov v zvezi s kršitvami pravic migrantov ter mehanizmi za zagotavljanje kakovosti v zvezi z informacijami in pravno pomočjo za migrante; priporoča, da osebje, ki pride v stik z osebami, ki iščejo mednarodno zaščito, prejme ustrezno usposabljanje, da se upoštevajo splošne in osebne okoliščine ter vidik spola, ki jih vsebujejo vloge za zaščito;

13.

prav tako poziva Komisijo in ESZD, naj izboljšata izmenjavo primerov dobre prakse s tretjimi državami, predvsem z usposabljanjem humanitarnih delavcev na področju učinkovitejšega prepoznavanja različnih značilnosti, ozadja in izkušenj migrantov, zlasti najranljivejših, da bi jim zagotovili boljšo zaščito in pomoč v skladu z njihovimi potrebami;

14.

poudarja, da pojma varnih držav in varnih držav izvora ne bi smela preprečevati individualne obravnave prošenj za azil; zahteva, da se migrantom, ki potrebujejo mednarodno zaščito, vloga vedno upošteva, in vztraja, da morajo biti deležni ustreznih zaščitnih ukrepov na področju nevračanja in imeti dostop do mehanizma za pritožbe;

15.

opozarja na fizično in psihično nasilje in na potrebo po priznavanju posebnih oblik nasilja in preganjanja, katere žrtve so ženske in otroci migranti, kot so trgovina z ljudmi, prisilna izginotja, spolne zlorabe, pohabljanje spolnih organov, zgodnje oziroma prisilne poroke, nasilje v družini, suženjstvo, zločini iz časti in diskriminacija na podlagi spola; opozarja, da je število žrtev spolnega nasilja in posilstev, tudi kot orožja v vojni, tako visoko kot še nikoli doslej;

16.

je zaskrbljen zaradi prakse novačenja otrok v oborožene skupine; poudarja, da je treba spodbujati ukrepe za njihovo razorožitev, rehabilitacijo in ponovno vključitev v družbo;

17.

poudarja, da so v primeru ločitve družinskih članov, tudi v primeru pridržanja, ženske in otroci izpostavljeni večjim tveganjem;

18.

poudarja, da so ženske in dekleta brez spremstva, matere samohranilke, nosečnice ter invalidne in starejše osebe še posebej ranljive; poudarja, da so dekleta, ki bežijo pred konflikti in preganjanjem, izpostavljena večjemu tveganju, da bodo žrtve posilstva, spolnih in fizičnih zlorab, prostitucije, zgodnjih ali prisilnih porok ter prezgodnjega rojevanja otrok, tudi takrat, ko naj bi bile že na varnem; glede tega zahteva posebno zaščito in pomoč med bivanjem v sprejemnih centrih, zlasti v zvezi s sanitarnimi zahtevami;

19.

priporoča, naj se vidik spola vključi v migracijske politike, tudi za preprečevanje in kaznovanje trgovine z ljudmi ter vseh drugih oblik nasilja in diskriminacije žensk; poziva k polnemu de jure in de facto izvajanju enakosti spolov, saj gre za osrednji element pri preprečevanju tovrstnega nasilja, da bi se omogočilo samostojnost in neodvisnost žensk;

20.

izraža zaskrbljenost zaradi številnih poročil in pričevanj, ki izpostavljajo porast nasilja nad otroki migranti, vključno z mučenjem in pridržanjem ter celo izginotjem; v skladu z mnenjem odbora Združenih narodov za pravice otrok poudarja, da je pridržanje otrok samo zato, ker so migranti ali so migranti njihovi starši, kršenje njihovih pravic in nikoli ne more biti v njihovem interesu;

21.

opozarja, da so posebej ranljivi otroci migranti, zlasti tisti brez spremstva, ki imajo pravico do mednarodne zaščite, ki temelji na otrokovi koristi v skladu s pravili mednarodnega prava; poudarja, da je treba vključiti vprašanje mladoletnikov brez spremstva v razvojno sodelovanje, pri čemer je treba dati prednost njihovemu vključevanju v državah, kjer so nameščeni, predvsem z omogočanjem dostopa do izobraževanja in oskrbe, ter preprečevanju nevarnosti nasilja, zlorabe, izkoriščanja in zanemarjanja;

22.

izraža zaskrbljenost glede težav pri registraciji otrok, rojenih zunaj njihove države izvora, saj lahko povzročijo povečano tveganje apatridnosti; v zvezi s tem zahteva, da se njihovo rojstvo registrira ne glede na priseljenski status njihovih staršev;

23.

poziva Unijo, naj tesno sodeluje z Unicefom, Uradom Visokega komisarja Združenih narodov za begunce in vsemi pristojnimi mednarodnimi institucijami in organizacijami ter si po najboljših močeh prizadeva za povečanje zmogljivosti za varstvo otrok migrantov in njihovih družin, ne glede na njihov priseljenski status, na vseh etapah, s financiranjem prilagojenih programov, zlasti na področju izobraževanja in zdravstva, z nudenjem posebnih prostorov za otroke in psihološke podpore, zagotavljanjem identifikacije družinskih vezi in ponovne združitve otrok brez spremstva oziroma otrok, ločenih od svojih družin, ter z uporabo načel nediskriminacije, neinkriminacije, nepridržanja, nevračanja, neuporabe neupravičenih kazni, združitve družine, fizične in pravne zaščite ter pravice do identitete;

24.

opozarja, da kriminalne mreže izkoriščajo neobstoj zakonitih migracijski poti, regionalno nestabilnost in konflikte, pa tudi ranljivost žensk, mladih deklet in otrok na begu, ki so zaradi tega žrtve trgovine z ljudmi in spolnega izkoriščanja;

25.

opozarja na posebne vrste nasilja in posebne oblike preganjanja, katerih žrtve so migranti LGBTI; poziva k podpori pri izvajanju posebnih socialno-pravnih mehanizmov varstva za migrante in prosilce za azil LGBTI, da bi zagotovili upoštevanje njihove ranljivosti in zagotoviti, da se njihove prošnje za zaščito dosledno obravnavajo tudi v pritožbenem postopku;

26.

opozarja, da so ekonomske, socialne in kulturne pravice, zlasti pravica do zdravja, izobraževanja, bivališča, temeljne človekove pravice, do katerih je treba migrantom, zlasti otrokom, zagotoviti dostop ne glede na njihov priseljenski status;

27.

je zaskrbljen zaradi kršitev delovnega prava pri migrantih in zaradi njihovega izkoriščanja; poudarja potrebo po boju proti vsem oblikam prisilnega dela migrantov in zlasti obsoja vsako obliko izkoriščanja otrok;

28.

izraža zaskrbljenost zaradi diskriminacije, katere žrtve so prepogosto pripadniki socialno-kulturnih, jezikovnih in verskih manjšin, kar prispeva k neenakostim pri dostopu do pravic migrantov;

29.

poziva države gostiteljice, naj zaščitijo pravico migrantk glede dostopa do spolnega in reproduktivnega zdravja;

30.

opozarja, da se je treba izogibati ustvarjanju posebnih migrantskih četrti ter spodbujati vključevanje in omogočati uporabo vseh možnosti za življenje v družbi;

31.

meni, da pravica do izobraževanja in pravica do dela spodbujata samostojnost in vključevanje migrantov pa tudi pravico do družinskega življenja in združitve družine; vztraja, da je pomembno zagotoviti socialno zaščito za delavce migrante in njihove družine; ugotavlja, da mora učinkovito vključevanje migrantov temeljiti na podrobni oceni trga dela in njegovega prihodnjega potenciala, boljši zaščiti človekovih pravic in delavskih pravic delavcev migrantov ter stalnem dialogu z deležniki na trgu dela;

32.

poudarja, da je mogoče z znanjem jezika države gostiteljice bistveno izboljšati kakovost življenja migrantov ter njihovo ekonomsko in kulturno neodvisnost, prav tako pa je mogoče laže pridobiti informacije o njihovih pravicah v družbi gostiteljici; meni, da morajo izobraževanje zagotoviti organi države gostiteljice; priporoča, da so migranti vključeni v vse postopke odločanja tako v družbi kot v politiki;

33.

meni, da so dostop do trga dela, usposabljanja in neodvisnega statusa ključni elementi za vključevanje in opolnomočenje migrantk; poziva, da se v tem smislu okrepi prizadevanja za migrantke, ki so pogosto premalo zastopane, da bi premagali velike ovire do njihove vključevanje in opolnomočenja;

34.

poudarja, da morajo države gostiteljice pomagati pri opolnomočenju migrantov, zlasti migrantk, pri tem pa jim v okviru pristopa, usmerjenega v družbeno in kulturno vključevanje, omogočati dostop do znanja in potrebnih socialnih veščin, predvsem v zvezi s strokovnim in poklicnim usposabljanjem ter učenjem jezika;

35.

meni, da bi morali vsi delavci prejeti pogodbo v jeziku, ki ga razumejo, in da jih je treba zaščititi pred nadomestnimi pogodbami; poudarja, da bi bilo treba v dvostranskih sporazumih med državami izvora in namembnimi državami okrepiti varstvo človekovih pravic;

36.

meni, da je treba na vseh etapah migracijskega procesa vzpostaviti skladne in celovite nacionalne migracijske politike, ki upoštevajo razlike med spoloma, so usklajene na ravni vlade in nastajajo ob širokem posvetovanju z nacionalnimi institucijami za človekove pravice, zasebnim sektorjem, organizacijami delodajalcev in delavcev, civilno družbo in samimi migranti ter ob podpori mednarodnih organizacij;

37.

opozarja, da ima vsak pravico do varnih in pravičnih delovnih razmer in doslednega spoštovanja delovnih pravic v skladu z mednarodnimi standardi in instrumenti na področju človekovih pravic in temeljnimi konvencijami Mednarodne organizacije dela;

38.

poudarja, da negotova delovna mesta, ki jih običajno zasedajo migranti, predvsem pa migrantke, v državah gostiteljicah, povečujejo njihovo ranljivost; želi opomniti, da je delovno izkoriščanje pogosto posledica trgovine z ljudmi oziroma tihotapljenja ljudi, lahko pa se zgodi tudi brez nje; glede tega izraža zaskrbljenost zaradi nekaznovanja številnih delodajalcev v državah gostiteljicah, ki kršijo mednarodne standarde s področja delovnega prava v odnosu do delavcev migrantov; je zaskrbljen, da zakonodaja na področju delovnega prava v nekaterih državah omogoča prakse, ki kršijo mednarodne standarde; meni, da je treba v boju proti delovnemu izkoriščanju migrantov zagotoviti učinkovit pregon delodajalcev, ki storijo kršitve, in obenem zaščititi žrtve tega izkoriščanja;

39.

opozarja, da je treba priznati kvalifikacije, ki so jih migranti dobili v državi izvora, saj bo to pripomoglo k njihovi neodvisnosti in vključenosti v različne sektorje družbe, zlasti na trg dela; poudarja, da je treba migrantom omogočiti, da se pridružijo organizacijam za varovanje pravic delavcev, vključno s sindikati, in te strukture tudi priznati;

40.

spodbuja podjetja k izvajanju vodilnih načel Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah, da bi preprečili, da bi njihove dejavnosti imele škodljive posledice za človekove pravice in jih tudi obravnavali, če se zgodijo, ter si prizadevali preprečiti ali zmanjšati škodljive posledice na človekove pravice, ki so neposredno povezane z njihovimi dejavnostmi;

41.

poziva Unijo, naj nadaljuje skupna diplomatska prizadevanja z ZDA in drugimi mednarodnimi partnerji za dejavno sodelovanje s tretjimi državami, da se nemudoma poišče skupna strategija za trenutni svetovni migracijski izziv;

42.

nujno poziva visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj si konkretno prizadeva pridobiti učinkovito in uspešno sodelovanje vpletenih tretjih držav;

43.

poudarja, da mora Unija okrepiti zunanjo politiko in prinesti mir in stabilnost na območja, v katerih zaradi vojn in konfliktov prihaja do obsežnih migracijskih tokov v smeri Unije;

44.

opozarja, da imajo Evropska unija in njene države članice obveznost pozitivnega ukrepanja za odpravo temeljnih vzrokov teh kriz, ki povzročajo te množične migracije;

45.

poziva k izboljšanju humanitarnih razmer v državah izvora in tranzita, da bodo lahko lokalni prebivalci in begunci živeli na varnejših območjih;

46.

poziva sprte strani, naj ustavijo napade na civiliste, jih zaščitijo in jim omogočijo, da varno zapustijo območja nasilja ali prejmejo pomoč humanitarnih organizacij;

47.

poudarja, da je množični pritok zakonitih prosilcev za azil in migrantov brez urejenega statusa posledica Islamske države in njenega razvoja; priznava, da imajo pri odpravljanju temeljnih vzrokov za migracije poglavitno vlogo varnostne in protiteroristične politike;

48.

opozarja na izjavo, ki jo je pred kratkim podal Urad Visokega komisarja Združenih narodov za begunce, da so številni migranti žrtve terorizma in resnih kršitev človekovih pravic, in bi jih bilo treba zato ustrezno obravnavati;

49.

želi opomniti, da so programi za preselitev pod okriljem Urada Visokega komisarja Združenih narodov za begunce dobro uveljavljen instrument, v okviru katerega lahko poteka urejen prihod oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito; poudarja, da je treba v primeru, da preselitev ni izvedljiva, vse države spodbuditi k uvedbi in izvajanju programov humanitarnega sprejema oziroma vsaj k vzpostavitvi pogojev, ki bi beguncem omogočili, da ostanejo v bližini svoje države izvora;

50.

opozarja na naraščajoče potrebe in stalne vrzeli v financiranju na področju humanitarne pomoči, ki se pošilja v države v bližini Sirije, ki so Svetovni programa za hrano privedle do tega, da zmanjšuje obroke hrane za begunce; poziva države članice Združenih narodov, Evropsko unijo in njene države članice, naj izpolnijo vsaj svoje finančne obveznosti; poudarja, da je pomembno usmeriti pomoč beguncem v sosednjih državah na zagotavljanje sredstev za preživljanje, varnost beguncev, njihov dostop do temeljnih pravic, vključno z dostopom do zdravstvenih storitev in izobraževanja, v tesnem sodelovanju z Uradom Visokega komisarja Združenih narodov za begunce, Svetovnim programom za hrano in pristojnimi organi;

51.

opozarja, da so migracije in razvoj povezani ter da je razvojno sodelovanje na področju izobraževanja, zdravja, delovnega prava, zmanjševanja revščine, človekovih pravic, demokratizacije in obnove po konfliktih ter boj proti neenakosti, posledic podnebnih sprememb in korupcije ključni dejavnik za preprečevanje prisilnih migracij; ugotavlja, da prilaščanje zemljišč in virov močno vpliva na humanitarne krize ter, da družbene, politične in humanitarne krize silijo ljudi v migracijo; meni, da se migracija v svetu priznava kot močan instrument za trajnostni in vključujoč razvoj;

52.

poziva Unijo in mednarodno skupnost, naj opredelita posebne pobude, s katerimi lahko vlade okrepijo potencial zakonitih migracij kot dejavnika za razvoj; poudarja, da sta zlasti v namembnih državah potrebna politično vodstvo in odločno zavzemanje za boj proti ksenofobiji in enostavnejše vključevanje migrantov v družbo;

53.

meni, da ima migracija (predvsem ekonomske, politične, socialne in okoljske) temeljne vzroke; meni, da bi morala razvojna pomoč učinkovito obravnavati te vzroke, in sicer z izboljšanjem vzpostavljanja zmogljivosti, s podporo reševanju konfliktov in spodbujanjem spoštovanja človekovih pravic; poudarja, da so ti vzroki povezani s porastom konfliktov in vojn, kršitvami človekovih pravic in pomanjkanjem dobrega upravljanja;

54.

poudarja, da bi moralo upravljanje migracij obvezno temeljiti na regionalnem in lokalnem sodelovanju ter udeležbi civilne družbe;

Pristop, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic

55.

nemudoma poziva vse akterje, ki sodelujejo pri pripravi politik in odločanju o azilu in migraciji, naj ne dovolijo, da bi se opredelitvi migrantov in beguncev spojili; opozarja, da je treba posebno pozornost nameniti beguncem, ki bežijo pred konflikti ali preganjanjem in imajo v zvezi s tem pravico do azila, vsaj dokler se ne morejo vrniti v svojo državo izvora; opozarja, da se večina beguncev zateče v države in regije v bližini svoje države izvora; glede tega meni, da bi bilo treba v okviru zunanje politike Unije uporabiti celostni pristop;

56.

poziva države, naj ratificirajo vse mednarodne pogodbe in konvencije ter uporabijo standarde v zvezi s pravicami migrantov iz različnih pravnih instrumentov, vključno z glavnimi mednarodnimi instrumenti za človekove pravice ter drugimi instrumenti, ki obravnavajo vprašanja v zvezi z migracijo, kot sta konvenciji Združenih narodov za begunce iz leta 1951 in njeni protokoli ter Mednarodna konvencija o varstvu pravic delavcev migrantov in članov njihovih družin; glede tega meni, da bi države članice Unije, s tem ko ne bi ratificirale te konvencije, škodile politikam na področju človekovih pravicah in izraženi zavezi o nedeljivosti teh pravic;

57.

opozarja, da je odprtje varnih in zakonitih migracijskih poti najboljši način za boj proti tihotapljenju ljudi in proti trgovini z ljudmi in da bi morale razvojne strategije priznavati migracije in mobilnost kot gonilo razvoja, saj se prek nakazil in naložb spodbuja razvoj tako v državi gostiteljici kot v državi izvora; v zvezi s tem poziva Unijo in najbolj razvite tretje države k sodelovanju, da bi odprle zakonite migracijske poti in vzpostavile protokole za sodelovanje med državami izvora in namembnimi državami, da se razvijejo učinkoviti sistemi začasne migracije, pri čemer je treba upoštevati najboljše prakse nekaterih držav, zlasti za spodbujanje združitve družine in mobilnosti, tudi zaradi ekonomskih razlogov, in sicer na vseh ravneh, vključno z nizko kvalificiranimi migranti, da se spopademo z nezakonitim delom;

58.

pozdravlja posebne določbe za migrante, prosilce za azil, razseljene osebe in osebe brez državljanstva iz evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice za obdobje 2014–2020; poziva Komisijo, naj nadaljuje razmislek o tem, da bi varstvo in spodbujanje pravic migrantov in beguncev v okviru vmesnega pregleda instrumenta za človekove pravice 2017–2018 opredelili kot prednostno nalogo; poziva ESZD in države članice, naj upoštevajo zaveze, sprejete julija 2015 v okviru akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo, ter naj vključijo in izboljšajo zagotavljanje človekovih pravic v vse sporazume, postopke in programe s tretjimi državami na področju migracije; meni, da bi bilo treba za vse sporazume oziroma programe izvesti tudi neodvisne ocene na področju človekovih pravic in zagotoviti njihovo redno ocenjevanje; zato priporoča, da se izvajajo komunikacijske kampanje in kampanje ozaveščanja, s katerimi lahko izboljšamo način, na katerega prebivalstvo vidi migrante, in okrepimo priložnosti, ki jih lahko migranti prinesejo družbi tako v državah izvora kot v državah gostiteljicah; v zvezi s tem opozarja, da bi moral evropski instrument za demokracijo in človekove pravice še naprej financirati projekte za okrepitev boja proti rasizmu, diskriminaciji, ksenofobiji in drugim oblikam nestrpnosti, vključno z versko nestrpnostjo, in sprejeti programe;

59.

poziva Unijo, naj sprejme posebne smernice na področju pravic migrantov, tako da dopolni svoje smernice o človekovih pravicah, ter v zvezi s tem izvede ocene učinka ter določi mehanizme za spremljanje razvojnih in migracijskih politik, da bi zagotovila učinkovitost javnih politik v odnosu do migrantov; poudarja pomen vključevanja spoštovanja človekovih pravic v vse politike, ki so povezane z migracijo v zunanjih odnosih Unije, še zlasti pri zunanjih zadevah, razvoju in humanitarni pomoči; opozarja na potrebo po spoštovanju človekovih pravic v vseh zunanjih politikah Unije, zlasti politikah na področju trgovine, razvoja, okolja in migracij, da se dosežejo cilji, določeni v členu 21 Pogodbe o Evropski uniji, in izvajajo klavzule o človekovih pravicah v vseh sporazumih Unije, vključno s trgovinskimi sporazumi; zato zahteva, da vsako sodelovanje s tretjimi državami na področju migracij spremlja ocena njihovih sistemov pomoči migrantom ter njihove sposobnosti in pripravljenosti za boj proti tihotapljenju ljudi in trgovini z ljudmi; poziva EU in njene države članice, naj posnemajo države, kot je Kanada, in izvajajo učinkovite politike ponovne naselitve; poudarja, da se nobena politika na tem področju ne sme uporabljati v škodo politikam razvojne pomoči;

60.

nagovarja k temu, naj se svoboda gibanja ter pravica do izobraževanja, zdravstvenega varstva in dela vključijo kot prednostne naloge v instrumente financiranja na področju zunanjega sodelovanja Unije, in poziva, naj se države v razvoju podpre pri sprejemanju dolgoročnih politik, ki upoštevajo te pravice; poziva Komisijo in ESZD, naj namenita posebno pozornost pravicam migrantov v okviru strategij za posamezne države na področju človekovih pravic;

61.

želi, da so pravice migrantov in beguncev kot posebna točka vključene v dnevni red dialogov Unije s tretjimi državami, ki jih to zadeva, ter da postane evropsko financiranje projektov za zaščito ranljivih oseb in nevladnih organizacij, zagovornikov človekovih pravic, novinarjev in pravnikov, ki se borijo za zaščito pravic migrantov, prednostna naloga;

62.

v zvezi s tem poziva države, naj zagotovijo dostop neodvisnih opazovalcev, nevladnih organizacij ter nacionalnih in mednarodnih organizacij in medijev v vse sprejemne centre in centre za pridržanje migrantov; spodbuja delegacije Unije in veleposlaništva držav članic, pa tudi vse delegacije, ki so na obisku v Evropskem parlamentu, naj spremljajo razmere migrantov v teh centrih in posredujejo pri pristojnih nacionalnih organih, da bi zagotovili spoštovanje pravic migrantov in preglednost v odnosu do javnosti;

63.

navaja, da trgovci z ljudmi številnim beguncem prikazujejo popačeno sliko; poudarja, kako pomembno se je boriti proti trgovini z ljudmi, ukiniti denarni tok in razbiti mreže, saj bo to pozitivno vplivalo na človekove pravice beguncev v tretjih državah, ki nameravajo ubežati vojni in terorju;

64.

se zavzema za tesno sodelovanje na področju varovanja pravic migrantov s pristojnimi mednarodnimi organizacijami in drugimi institucijami in organizacijami, ki se ukvarjajo z upravljanjem migracij, predvsem v najbolj prizadetih državah, da se jim pomaga pri sprejemu migrantov na dostojen način in pri spoštovanju njihovih pravic;

65.

poudarja, da je treba pri preprečevanju tihotapljenja migrantov in trgovine z ljudmi povečati sodelovanje s temi organizacijami, in v ta namen okrepiti usposabljanje, ukrepe za izgradnjo zmogljivosti in mehanizme za izmenjavo informacij, tudi z oceno učinka mrež uradnikov za zvezo za priseljevanje in ratifikacijo Palermskih protokolov na tem področju, da bi spodbudili sodelovanje v kazenskih zadevah, identificirali osumljence in v partnerstvu z nacionalnimi organi pomagali pri kazenskih preiskavah;

66.

poziva, da mora biti Evropski parlament bolj vključen v izvajanje medsektorskega pristopa k človekovim pravicam v migracijskih politikah ter da bi bilo treba ta vprašanja vključiti v letno poročilo Unije o človekovih pravicah in demokraciji v svetu, tudi v del o pristopu po posameznih državah; zahteva natančnejši parlamentarni nadzor nad delovnimi dogovori, sklenjenimi s tretjimi državami, ter nad dejavnostmi na področju zunanjega sodelovanja ustreznih agencij Unije; zahteva večje upoštevanje strokovnih poročil in podatkov, ki jih zbere Evropski azilni podporni urad v državah izvora beguncev;

67.

priznava vlogo in prispevek civilne družbe v okviru političnega dialoga; poudarja pomen posvetovanja s civilno družbo v vseh zunanjih politikah Unije, s posebnim poudarkom na polnem sodelovanju, preglednosti in primernem širjenju informacij v vseh politikah in procesih, povezanih z migracijo; poudarja, da je treba povečati udeležbo ženskih organizacij pri reševanju konfliktov na ravni sprejemanja odločitev in tudi potrebo, da begunke, razseljenke in migrantke ustrezno sodelujejo pri odločitvah, ki jih zadevajo; poziva Komisijo in ESZD, naj okrepita zmogljivosti nacionalnih institucij za človekove pravice v tretjih državah, da bodo okrepile svoja prizadevanja za varstvo pravic migrantov in boj proti nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, sovražnemu govoru proti migrantom, kot je zapisano v beograjski deklaraciji, ki jo je sprejelo 32 varuhov človekovih pravic in nacionalnih institucij za človekove pravice;

68.

poziva države gostiteljice, naj posvetijo več pozornosti združenjem migrantov, ki bi jih bilo treba neposredno vključiti v razvojne programe v okviru skupnosti;

69.

poziva države članice, naj izvajajo svojo zavezo, da bodo 0,7 % svojega bruto nacionalnega dohodka (BND) namenile razvojni pomoči; zahteva, da ta pomoč ne sme biti pogojena s sodelovanjem na področju migracij, in poziva Unijo in njene države članice, naj v razvojno pomoč ne vključijo financiranja, ki se uporablja za sprejem beguncev;

70.

poudarja, da se programov razvojne pomoči ne bi smelo uporabljati izključno za obvladovanje migracij in upravljanje meja; poziva, naj se pri evropskih razvojnih projektih, namenjenih migrantom in prosilcem za azil, upošteva načelo, po katerem ni nihče zapostavljen, pri čemer se je treba osredotočiti na dostop do osnovnih socialnih storitev, zlasti zdravstvenega varstva in izobraževanja, in nameniti posebno pozornost ranljivim osebam in skupinam, kot so ženske, otroci, manjšine in avtohtoni prebivalci, osebe LGBT ter invalidi;

71.

priznava pozitivne vidike migracije za razvoj držav izvora migrantov, kot so nakazila migrantov, ki lahko pomembno prispevajo k razvoju družine in skupnosti; poziva države, naj zmanjšajo stroške pošiljanja nakazil;

72.

poziva Unijo in njene države članice, naj zagotovijo učinkovito in uspešno usklajenost politik za razvoj ter namenijo prednost spoštovanju človekovih pravic v migracijski politiki do tretjih držav;

73.

nemudoma poziva Unijo, naj vključi razsežnost migracij v okvir za obdobje po izteku sporazuma iz Cotonouja, s katerim se bodo opredelili prihodnji odnosi med Unijo in državami AKP; ugotavlja, da bi tesnejše sodelovanje tretjih držav pri oblikovanju instrumentov globalnega pristopa k vprašanju migracij in mobilnosti ter pogajanjih o njih izboljšalo partnersko naravo teh instrumentov ter povečalo lokalno lastništvo in njihovo učinkovitost;

74.

poziva k odpisu dolga osiromašenih držav, da bi jim pomagali oblikovati javne politike, ki zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic; vztraja pri tem, da je treba trajnostne rešitve glede dolga, vključno s standardi odgovornega dajanja in jemanja posojil, poenostaviti z večstranskim pravnim okvirom za postopke prestrukturiranja državnega dolga, da bi odpravili breme, ki ga povzročajo dolgovi, in preprečili neobvladljivo zadolževanje, s tem pa ustvarili pogoje za dolgoročno varstvo človekovih pravic;

75.

pozdravlja vključitev migracije med cilje trajnostnega razvoja (v 10. cilj trajnostnega razvoja), ki opredeljujejo okvir svetovne razvojne politike do leta 2030; spominja, da so se države zavezale k mednarodnemu sodelovanju, da bi zagotovile varne, urejene in zakonite migracije, pri katerih bi se v celoti spoštovale človekove pravice in zagotavljala humana obravnava migrantov ne glede na njihov status migranta, begunca ali razseljene osebe; ugotavlja, da prisilna razselitev ni zgolj humanitarno vprašanje, temveč tudi razvojni izziv, zato je potrebno boljše usklajevanje med humanitarnimi in razvojnimi akterji; meni, da izvajanje ciljev trajnostnega razvoja ponuja priložnost za okrepitev na pravicah temelječega pristopa v azilnih in migracijskih politikah ter za vključitev migracijskih smernic v razvojne strategije; poziva mednarodno skupnost, naj sprejme merljive kazalnike ciljev trajnostnega razvoja na področju migracij ter zbira in objavlja razčlenjene podatke o dostopu migrantov do dostojnega dela, zdravstvenega varstva in izobraževanja, zlasti v namembnih državah v razvoju, da bi izboljšali upravljanje migracij;

76.

poudarja, da morajo Unija in njene države članice podpreti najmanj razvite države v boju proti podnebnim spremembam, da bi preprečili zaostrovanje revščine v teh državah in povečanje števila oseb, razseljenih zaradi okoljskih razlogov;

77.

poziva Unijo, naj dejavno sodeluje pri razpravi o pojmu „podnebni begunec“ in njegovi morebitni opredelitvi glede na mednarodno pravo;

78.

poudarja potrebo po učinkovitejšem usklajevanju in ocenjevanju izvajanja, vpliva in neprekinjenosti zagotavljanja različnih finančnih instrumentov, ki so za migracije na voljo tretjim državam na ravni Evropske unije ter pokrivajo področja migracijske politike, mednarodnega razvojnega sodelovanja, zunanje politike, sosedske politike in humanitarne pomoči, v letih 2004 in 2014 pa so za več kot 400 projektov zagotovili več kot milijardo EUR;

79.

poudarja učinke instrumentov Unije za sodelovanje na področju priseljevanja, azila in varstva človekovih pravic; je seznanjen z vzpostavitvijo nujnega skrbniškega sklada za stabilnost in odpravljanje temeljnih vzrokov za nedovoljene migracije in pojava razseljenih oseb v Afriki, zahteva, da se opravi ocena in spremljanje tega sklada in sporazumov iste narave, kot so izjave EU in Turčije ter proces iz Kartuma in proces iz Rabata;

80.

poudarja, da bi se bilo treba v sporazumih s tretjimi državami osredotočiti na reševanje družbenih, gospodarskih in političnih kriz, ki povzročajo migracije;

81.

poudarja, kako pomembno je tesnejše sodelovanje Evropske unije s tretjimi državami na področju instrumentov globalnega pristopa k vprašanju migracij in mobilnosti, da bi tako okrepili partnersko naravo teh instrumentov ter povečali njihovo učinkovitost in prispevek k reševanju migracijskih izzivov;

82.

meni, da je treba izboljšati usklajenost skupnega pristopa k vprašanju migracije in mobilnosti, vključiti stroge mehanizme spremljanja in pregledovanja spoštovanja človekovih pravic v vse zunanje sporazume in dati prednost projektom, ki potekajo v državah izvora in tranzita ter so namenjeni izboljšanju človekovih pravic migrantov;

83.

spodbuja Unijo, naj s svojimi najbližjimi partnerji podpiše partnerstva za mobilnost;

84.

poziva Komisijo in države članice, naj se odločijo za politike vračanja migrantov le v države, ki jih lahko sprejmejo popolnoma varno, brez tveganja in ob popolnem spoštovanju njihovih temeljnih in postopkovnih pravic, in v zvezi s tem poziva, naj dajejo prednost prostovoljnemu vračanju pred prisilnim vračanjem; poudarja, da morajo sporazumi, sklenjeni v okviru teh politik s tretjimi državami, vsebovati zaščitne klavzule, ki zagotavljajo, da migranti, ki so vrnjeni v svojo državo, ne doživljajo kršitev svojih pravic oziroma jim ne grozi preganjanje; priznava pomen rednega ocenjevanja, da se izključijo taki sporazumi z državami, ki ne spoštujejo mednarodnih standardov na področju človekovih pravic;

85.

zahteva ukrepe za odkrivanje tihotapskih mrež in zaustavitev trgovine z ljudmi; poziva k vzpostavitvi zakonitih in varnih poti, vključno prek humanitarnih koridorjev, za osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito; zahteva, da se oblikujejo programi za redno in obvezno preselitev in da se dodelijo humanitarnimi vizumi za osebe, ki bežijo s konfliktnih območij, vključno zato, da imajo možnost vstopa v tretjo državo, kjer lahko zaprosijo za azil; poziva k vzpostavitvi zakonitih poti in pripravo splošnih pravil, ki urejajo vstop in bivanje, da se migrantom omogoči delo in iskanje zaposlitve;

86.

vztraja, da je treba ustvariti in bolje izvajati okvire zaščite za migrante v stiski in v tranzitu ter na mejah Unije;

87.

pozdravlja operacije zoper tihotapce in trgovce z ljudmi ter podpira okrepitev upravljanja zunanjih meja Unije; poudarja potrebo po celovitem in konkretnem akcijskem načrtu, ki bi dosegel hitro in dolgoročno ukrepanje s sodelovanjem tretjih držav, da bi se zoperstavili organiziranim kriminalnim združbam tihotapcev ljudi;

88.

poudarja, da je tihotapljenje migrantov povezano s trgovino z ljudmi in predstavlja resno kršitev človekovih pravic; opozarja, da izvajanje misij, kot je operacija EUNAVFOR MED, omogoča konkreten boj proti tihotapljenju migrantov; poziva Unijo, naj še naprej izvaja in krepi tovrstne operacije;

89.

meni, da je treba razmisliti o krepitvi varnosti in o ukrepih na mejah, pa tudi o tem, kako izboljšati prihodnjo vlogo agencije Frontex in Evropskega urada za podporo azilu; poziva k solidarnosti in obvezam v obliki zadostnih prispevkov za proračun in dejavnosti teh agencij;

90.

poudarja, da je treba izboljšati delovanje žariščnih in vstopnih točk na zunanjih mejah Unije;

91.

poziva Unijo, naj varstvo podatkov vključi v sporazume o souporabi in izmenjavi informacij na mejah in na migracijskih poteh;

92.

poziva Evropsko unijo in države gostiteljice, naj oblikujejo učinkovita orodja za usklajevanje informacijskih tokov ter zbiranje, navzkrižno povezovanje in analizo podatkov;

o o

93.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic, OZN, Svetu Evrope, Afriški uniji, Organizaciji ameriških držav in Arabski ligi.

(1) UL C 294, 12.8.2016, str. 18.

(2) UL C 346, 21.9.2016, str. 47.

(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0102.

(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0312.

(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0073.

(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0300.

(7) http://apum.parlement.ma/Future_Meetings/Docs/IISummit-of-Speakers_Lisbon-11MAY2015/DeclaracaoCimeira_EN.pdf

(8) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0470.

(9) UL C 179, 18.5.2016, str. 40.

(10) Poročilo OZN o mednarodni migraciji za leto 2015, dostopno na povezavi http://www.un.org/en/development/desa/population/migration/publications/migrationreport/docs/MigrationReport2015_Highlights.pdf

(11) Člen 13(2) Splošne deklaracije o človekovih pravicah.

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/125

P8_TA(2016)0405

Odgovornost gospodarskih družb za hude kršitve človekovih pravic v tretjih državah

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o odgovornosti gospodarskih družb za hude kršitve človekovih pravic v tretjih državah (2015/2315(INI))

(2018/C 215/21)

Evropski parlament,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter drugih pogodb in instrumentov Združenih narodov o človekovih pravicah, zlasti Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki sta bila sprejeta 16. decembra 1966 v New Yorku,

—	ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah,

—	ob upoštevanju člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—	ob upoštevanju členov 2, 3, 8, 21 in 23 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—	ob upoštevanju členov 81, 82, 83, 114, 208 in 352 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—	ob upoštevanju strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo, ki ga je Svet za zunanje zadeve sprejel 25. junija 2012 (1), ter akcijskega načrta za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019, ki ga je Svet sprejel 20. julija 2015 (2),

—	ob upoštevanju smernic Evropske unije o človekovih pravicah,

—	ob upoštevanju svojih resolucij o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in pravne države,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2015 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2014 in politiki Evropske unije na tem področju (3),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2015 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013 ter politiki Evropske unije na tem področju (4),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. oktobra 2013 o korupciji v javnem in zasebnem sektorju: vpliv na človekove pravice v tretjih državah (5),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. februarja 2013 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb: upravičljivo, pregledno in odgovorno poslovno ravnanje in trajnostna rast (6),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. februarja 2013 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb: spodbujanje interesov družbe in pot k trajnostnemu in vključujočemu okrevanju (7),

—

ob upoštevanju resolucije Sveta Združenih narodov za človekove pravice št. 26/9 z dne 26. junija 2014, v kateri je sklenil ustanoviti odprto medvladno delovno skupino, zadolženo za pripravo mednarodnega pravno zavezujočega instrumenta o nadnacionalnih družbah in drugih podjetjih v zvezi s človekovimi pravicami,

—

ob upoštevanju vodilnih načel Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah, revidiranih smernic Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) za večnacionalna podjetja, tristranske deklaracije Mednarodne organizacije dela o načelih za večnacionalna podjetja in socialno politiko, okvira Mednarodnega sveta za celovito poročanje (IIRC), desetih načel globalnega dogovora Združenih narodov in standarda ISO 26000 Mednarodne organizacije za standardizacijo, ki zagotavlja smernice za družbeno odgovornost, ter navodil za evropska mala in srednja podjetja glede standarda ISO 26000 – smernice za družbeno odgovornost Evropskega urada obrti ter malih in srednje velikih podjetij za standardizacijo,

—	ob upoštevanju projekta o uresničevanju dolgoročne vrednosti podjetij in vlagateljev, ki se izvaja v okviru pobude Združenih narodov za uveljavitev načel za odgovorno vlaganje in globalnega dogovora Združenih narodov,

—	ob upoštevanju priporočila Sveta Evrope državam članicam o človekovih pravicah in podjetništvu, ki je bilo sprejeto 2. marca 2016,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o obnovljeni strategiji EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–2014 COM(2011)0681) in njene zelene knjige z naslovom „Promoting a European framework for corporate social responsibility (Spodbujanje evropskega okvira za družbeno odgovornost gospodarskih družb)“(COM(2001)0366) ter opredelitve družbene odgovornosti gospodarskih družb v njej, pa tudi nadaljnjih sporočil iz leta 2006 in 2011,

—	ob upoštevanju ekstrateritorialnih obveznosti, ki jih državam članicam nalagajo maastrichtska načela,

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0243/2016),

A.	ker EU temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin, in ker jo pri njenem delovanju na mednarodni ravni (vključno s trgovinsko politiko) „vodijo [ta] načela“;

ker se vodilna načela Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah uporabljajo za vse države in vsa podjetja, bodisi nadnacionalna ali druga, ne glede na njihovo velikost, sektor, lokacijo, lastništvo in strukturo, vendar pri izvajanju teh načel na svetovni ravni še vedno ne obstajajo učinkovite kontrole in sankcije; ker je Evropski parlament v resoluciji z dne 6. februarja 2013 opozoril na posebne značilnosti malih in srednjih podjetij, ki bi jih bilo treba v politiki družbene odgovornosti podjetij ustrezno upoštevati, pristop k tej odgovornosti pa bi moral biti prilagodljiv in ustrezati njihovemu potencialu;

ker globalni dogovor Združenih narodov (8), ki ga sestavlja deset načel, od gospodarskih družb zahteva, naj v svojem vplivnem območju sprejmejo, podpirajo in uresničujejo sklop temeljnih vrednot s področja človekovih pravic, delavskih standardov, okolja in boja proti korupciji, h katerim naj se prostovoljno zavežejo in jih vključijo v svoje poslovno delovanje;

ker družbe sodijo med glavne akterje v gospodarski globalizaciji in mednarodni trgovini ter morajo upoštevati vse veljavne zakone in mednarodne sporazume ter spoštovati človekove pravice; ker se trgovina in človekove pravice medsebojno krepijo in ker lahko tudi poslovna skupnost, ki je obvezana spoštovati človekove pravice, odigra pomembno vlogo pri pozitivnih spodbudah za podpiranje človekovih pravic, demokracije, okoljskih standardov in odgovornosti gospodarskih družb;

E.	ker lahko ta podjetja občasno povzročijo kršitve človekovih pravic ali prispevajo k njim in vplivajo na pravice ranljivih skupin, kot so manjšine, avtohtoni prebivalci, ženske in otroci, ali prispevajo k okoljskim problemom;

F.	ker so kršitve človekovih pravic s strani gospodarskih družb svetovni problem in ker bi morale vse gospodarske družbe na svetu te pravice spoštovati, hkrati pa je glavna dolžnost evropskih institucij, da odgovornost tistih družb, ki so povezane z EU, uredijo z zakoni in predpisi;

ker ima veliko mednarodno aktivnih evropskih in neevropskih družb, ki opravljajo dejavnost v tretjih državah, sedež v Evropi ali tam opravijo veliko poslov, so v lasti evropskih družb, imajo premoženje ali blago v Evropi ali pa nadzorujejo druge družbe v Evropi oziroma prejemajo naložbe ali uporabljajo finančne storitve institucij v Evropi; ker sta globalizacija in razvoj tehnologije privedla do tega, da gospodarske družbe dejavnosti prepuščajo lokalnim dobaviteljem ali v svojih proizvodnih in dobavnih verigah uporabljajo proizvode ali storitve, ki so jih proizvedle ali opravile druge gospodarske družbe iz različnih držav in s tem jurisdikcij z drugačnim pravnim sistemom, ravnjo varstva človekovih pravic in standardi ter drugačnim obsegom izvrševanja;

ker mora biti varstvo človekovih pravic prednostna naloga držav članic in Unije; ker je EU igrala vodilno vlogo pri pogajanjih o številnih pobudah za svetovno odgovornost, ki so povezane s spodbujanjem in spoštovanjem mednarodnih standardov, pa tudi pri njihovem izvajanju; ker kršitve človekovih pravic zahtevajo učinkovita pravna sredstva; ker je treba tako z nacionalno kot z mednarodno zakonodajo zagotoviti pravičnejši in učinkovitejši sistem pravnih sredstev za obravnavanje kršitev človekovih pravic, ki so jih zagrešila podjetja;

ker še vedno ni celovitega svetovnega pristopa k odgovornosti gospodarskih družb za kršitve človekovih pravic; ker se žrtve kršenja človekovih pravic, v katero so vpletena mednarodna podjetja, soočajo s številnimi ovirami pri dostopu do pravnih sredstev, vključno s postopkovnimi ovirami glede dopustnosti in razkritja dokazov, pogosto previsokimi stroški sodnih postopkov, pomanjkanjem jasnih standardov glede odgovornosti za vpletenost družb v kršenje človekovih pravic in pomanjkanjem jasnosti o uporabi pravil EU glede mednarodnega zasebnega prava v nadnacionalnih civilnih sporih;

Gospodarske družbe in človekove pravice

ugotavlja, da bo zaradi vse večje globalizacije in internacionalizacije poslovnih dejavnosti in dobavnih verig vloga gospodarskih družb pri spoštovanju človekovih pravic vse bolj pomembna, mednarodne norme, pravila in sodelovanje pa bodo ključnega pomena za preprečevanje kršitev človekovih pravic v tretjih državah; je močno zaskrbljen zaradi kršitev človekovih pravic v tretjih državah, med drugim zaradi odločitev vodstva nekaterih gospodarskih družb in podjetij iz EU, pa tudi posameznikov, nedržavnih akterjev in držav; opozarja družbe, da so odgovorne za spoštovanje človekovih pravic pri svojem delovanju po svetu, ne glede na to, kje so njihovi uporabniki in ali država gostiteljica izpolnjuje svoje obveznosti s področja človekovih pravic;

ugotavlja, da hiter tehnološki napredek zahteva takojšnjo pozornost in ustrezen pravni okvir;

ponovno potrjuje, da so nujno potrebni stalni, učinkoviti in dosledni ukrepi na vseh ravneh, tudi na nacionalni, evropski in mednarodni, da bi lahko učinkovito obravnavali kršitve človekovih pravic s strani mednarodnih družb in pravna vprašanja, ki izhajajo iz ekstrateritorialne razsežnosti podjetij in njihovega ravnanja, ter z njimi povezano negotovost v zvezi s tem, kdo je odgovoren za kršitve človekovih pravic;

Mednarodni okvir

pozdravlja sprejetje vodilnih načel Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah in odločno podpira njihovo izvajanje po vsem svetu; poudarja, da so Združeni narodi ta načela sprejeli soglasno in s popolno podporo držav članic EU, Mednarodne organizacije dela in Mednarodne trgovinske zbornice, ki so podprle tudi pojem premišljene kombinacije regulativnega in prostovoljnega ukrepanja; poziva, naj se predstavniki EU pri dialogih o človekovih pravicah s tretjimi državami dosledno sklicujejo na ta načela in druge mednarodne standarde družbene odgovornosti gospodarskih družb; podjetja poziva, naj ta načela izvajajo, tudi s sprejetjem politike potrebne skrbnosti in oblikovanjem zaščitnih ukrepov za upravljanje tveganja ter z zagotavljanjem učinkovitih protiukrepov v primeru, da so njihove dejavnosti povzročile negativne učinke na področju človekovih pravic ali prispevale k njim;

priznava globalni dogovor Združenih narodov, standard ISO 26000 o družbeni odgovornosti, tristransko deklaracijo Mednarodne organizacije dela o načelih za večnacionalna podjetja in socialno politiko ter smernice OECD za večnacionalna podjetja kot orodja, ki lahko vzpostavijo odgovornost v poslovnih dejavnostih podjetij;

Pozivi gospodarskim družbam in njihova dolžnost spoštovanja človekovih pravic

poziva podjetja, tako evropska kot preostala, naj izvajajo primerno skrbnost na področju človekovih pravic in svoje ugotovitve vključijo v politike in postopke z ustrezno dodeljenimi sredstvi in pooblastili; poudarja, da je za to treba dodeliti dovolj finančnih sredstev; poudarja, da sta preglednost in obveščanje o ukrepih, sprejetih za preprečevanje kršitev človekovih pravic v tretjih državah, ključnega pomena, če želimo omogočiti ustrezen demokratični nadzor in potrošnikom dovoliti sprejemanje odločitev na podlagi dejstev;

priznava, kako pomembna je družbena odgovornost gospodarskih družb, in pozdravlja vse večjo uporabo instrumentov, ki temeljijo na družbeni odgovornosti in samoobvezi družb; vseeno odločno poudarja, da je spoštovanje človekovih pravic moralna in pravna obveznost podjetij in njihovega vodstva in bi jo bilo treba vključiti v dolgoročno gospodarsko perspektivo, ne glede na kraj poslovanja, velikost ali industrijski sektor; meni, da bi bilo treba specifične pravne obveznosti gospodarskih družb prilagoditi njihovi velikosti in zmogljivostim, EU in države članice pa bi si morale prizadevati za čim boljšo zaščito človekovih pravic z najučinkovitejšimi ukrepi, ne pa s pretiranimi upravnimi in birokratskimi formalističnimi pravili;

izraža prepričanje, da mora izvajanje smernic glede družbene odgovornosti gospodarskih družb zagotavljati dovolj prožnosti za posebne potrebe vsake posamezne države članice in regije, zlasti pa z vidika zmogljivosti malih in srednjih podjetij; pozdravlja, da Komisije dejavno sodeluje s Parlamentom in Svetom ter drugimi mednarodnimi organi, da bi dolgoročno dosegli temeljno konvergenco pobud s področja družbene odgovornosti gospodarskih družb ter izmenjali in spodbudili dobro prakso družb v zvezi z družbeno odgovornostjo, pa tudi promovirali smernice iz mednarodnega standarda ISO 26000, da bi zagotovili enotno svetovno, skladno in pregledno opredelitev družbene odgovornosti gospodarskih družb; poziva Komisijo, naj učinkovito prispeva k usmerjanju in usklajevanju politik držav članic EU in s tem zmanjša tveganje, da bi podjetja, ki poslujejo v več kot eni državi članici, zaradi različnih določb bremenili dodatni stroški;

ponavlja, da je treba pozornost nameniti posebnim lastnostim malih in srednjih podjetij, ki predvsem delujejo na lokalni in regionalni ravni v specifičnih sektorjih; zato meni, da je bistveno, da politike Unije na področju družbene odgovornosti gospodarskih družb, vključno z nacionalnimi akcijskimi načrti na tem področju, ustrezno upoštevajo posebne potrebe malih in srednjih podjetij in da so skladne z načelom, po katerem je treba „najprej razmišljati v majhnem merilu“, ter da priznavajo neformalni in intuitivni pristop teh podjetij do družbene odgovornosti; znova zavrača vse ukrepe, ki utegnejo privesti do dodatnih upravnih ali finančnih bremen za mala in srednja podjetja, in podpira pa tiste ukrepe, ki bodo slednjim omogočali izvajanje skupnih dejavnosti;

10.

opozarja, da morajo podjetja, če se ugotovi, da so povzročila škodo ali prispevala k njej, prevzeti moralno in pravno odgovornost ter zagotoviti učinkovita pravna sredstva za prizadete posameznike in skupnosti ali sodelovati pri tem; ugotavlja, da to vključuje vračilo, odškodnino, rehabilitacijo in jamstvo, da se zadeva ne bo ponovila;

11.

pozdravlja prakso vključevanja odgovornosti za spoštovanje človekovih pravic v zavezujoče pogodbene zahteve med podjetji ter njihovimi poslovnimi in zasebnimi strankami in dobavitelji; ugotavlja, da je mogoče te zahteve v večini primerov izvrševati s pravnimi sredstvi;

Pozivi državam članicam in njihova dolžnost varovanja človekovih pravic

12.

toplo pozdravlja priprave na zavezujočo pogodbo Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah; obžaluje, da nekateri ta proces ovirajo, ter poziva EU in države članice, naj konstruktivno sodelujejo v pogajanjih;

13.

opozarja na različni, vendar dopolnjujoči se vlogi držav in podjetij v zvezi z varstvom človekovih pravic; opozarja, da so države na območju svoje jurisdikcije dolžne varovati človekove pravice, tudi pred kršitvami, ki jih zagrešijo podjetja, čeprav dejavnosti opravljajo v tretjih državah; odločno opozarja, da morajo države žrtvam kršitev človekovih pravic omogočiti dostop do učinkovitih pravnih sredstev; v zvezi s tem ponavlja, da je spoštovanje človekovih pravic v tretjih državah, vključno z učinkovitimi pravnimi sredstvi za ljudi, ki so v njihovi sodni pristojnosti, bistven element zunanjih odnosov EU s temi državami;

14.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo skladnost politike o podjetništvu in človekovih pravicah na vseh ravneh: v različnih institucijah EU, med institucijami ter med EU in njenimi državami članicami, še zlasti pa v zvezi s trgovinsko politiko Unije; poziva Komisijo in države članice, naj to načelo izrecno vključijo v vse sporazume, ki jih podpišejo, saj je to v skladu z mednarodnimi obveznostmi, ki so jih prevzele v zvezi s človekovimi pravicami; ugotavlja, da bo za to potrebno intenzivno sodelovanje med različnimi generalnimi direktorati Komisije in Evropsko službo za zunanje delovanje;

15.

poziva EU, države članice, tretje države in vse državne in mednarodne organe, naj čim hitreje in čim širše sprejmejo zavezujoče instrumente za učinkovito varstvo človekovih pravic na tem področju in poskrbijo, da se bodo v celoti izvrševale vse državne in mednarodne obveznosti, ki izhajajo iz zgoraj omenjenih mednarodnih pravil; upa, da bodo evropska prizadevanja za družbeno odgovornost gospodarskih družb zgled za druge države; je prepričan, da morajo nacionalne razvojne banke dajati zgled pri preverljivem spoštovanju človekovih pravic;

16.

poziva vse države, med drugim EU in njene države članice, naj hitro in odločno izvedejo vodilna načela Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah na vseh področjih, ki spadajo v okvir njihove pristojnosti, tudi z razvojem akcijskih načrtov; obžaluje, da so kljub sporočilu Komisije iz leta 2011 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb le nekatere države članice sprejele izjave o družbeni odgovornosti ali politike, ki zadevajo človekove pravice, ali objavile svoje načrte na področju podjetništva in človekovih pravic, in poziva EU, naj objavi svoj načrt; poziva države članice, naj pripravijo ali pregledajo nacionalne akcijske načrte v skladu s smernicami delovne skupine OZN za podjetništvo in človekove pravice; poziva, naj se ti načrti pripravijo na podlagi izhodiščnih ocen, s katerimi se ugotavljajo vrzeli v zakonih, ter naj se vzpostavijo mehanizmi za spremljanje izvajanja in uspešnosti načrtov, politik in prakse, med drugim prek plodnega sodelovanja deležnikov;

17.

poziva države članice, naj sprejmejo skladno, celovito, učinkovito in zavezujočo zakonodajo, da bodo lahko izpolnile svojo dolžnost glede preprečevanja, preiskovanja, kaznovanja in obravnavanja kršitev človekovih pravic, ki so jih zagrešile družbe, ki opravljajo dejavnosti v njihovi jurisdikciji, tudi tistih, neposredno ali posredno zagrešenih v tretjih državah;

18.

poziva EU in države članice, naj določijo jasna pravila, da morajo podjetja, ki imajo sedež na njihovem ozemlju in/ali na območju njihove jurisdikcije, spoštovati človekove pravice pri vseh svojih dejavnostih, v vseh državah, na vseh področjih in v vseh poslovnih odnosih, tudi zunaj EU; meni, da bi morala podjetja, ki poslujejo v tretjih državah, tudi banke ter druge finančne ustanove in posojilnice, v skladu s svojo velikostjo in zmogljivostmi poskrbeti za to, da imajo vzpostavljene sisteme za ocenjevanje tveganj in blaženje morebitnih negativnih učinkov, povezanih s človekovimi pravicami, delom, varstvom okolja ter vidiki njihovih dejavnosti in vrednostnih verig; poziva države članice, naj redno ocenjujejo ustreznost zakonodaje na tem področju in odpravijo morebitne pomanjkljivosti;

19.

želi spomniti, da so nedavne zakonodajne novosti na nacionalni ravni, kot sta določba o preglednosti v dobavnih verigah iz zakona Združenega kraljestva o modernem suženjstvu ter francoski zakon o dolžnosti skrbnega ravnanja, pomembni koraki k obvezni skrbnosti pri človekovih pravicah in da je EU že sprejela ukrepe v tej smeri (uredba EU o lesu, direktiva EU o nefinančnem poročanju, predlog Komisije za uredbo o sistemu Unije za samopotrjevanje potrebne skrbnosti odgovornih uvoznikov v oskrbovalni verigi, ki uvažajo kositer, tantal in volfram, njihove rude in zlato z območij, prizadetih zaradi konfliktov, in območij z visokim tveganjem); poziva Komisijo in države članice, pa tudi vse druge države, naj se seznanijo s tem modelom za uvedbo primerne skrbnosti pri človekovih pravicah;

20.

poudarja, da bi morala obvezna primerna skrbnost pri človekovih pravicah slediti ukrepom, ki se zahtevajo pri vodilnih načelih OZN, voditi pa bi jo morala nekatera krovna načela, povezana s proaktivno opredelitvijo tveganj za človekove pravice, pripravo strogih in otipljivih akcijskih načrtov za preprečevanje ali blaženje teh tveganj, ustreznim odzivom na znane kršitve in preglednostjo; poudarja, da bi bilo treba v politikah upoštevati velikost podjetij in zmogljivosti, ki jih zato imajo, s posebnim poudarkom na mikro-, malih in srednjih podjetjih; poudarja, da bi bilo treba v vseh fazah zagotoviti posvetovanje z ustreznimi akterji, pa tudi razkritje vseh ustreznih informacij o projektih ali informacij, povezanih z naložbami, prizadetim deležnikom;

21.

poziva vse države, zlasti EU in države članice, naj namenijo prednost takojšnjim ukrepom za uvedbo obvezne primerne skrbnosti pri človekovih pravicah za podjetja, ki so v lasti države ali jih ta nadzira oziroma prejemajo znatno podporo in storitve od državnih agencij ali evropskih institucij, pa tudi za podjetja, ki dobavljajo blago ali storitve po pogodbah o javnih naročilih,

22.

poziva EU in države članice, naj podjetja, ki v okviru trenutnega zakonodajnega postopka uporabljajo surovine ali blago, ki bi lahko izviralo s konfliktnih območij (na primer tako imenovane konfliktne minerale), pozovejo, naj z označevanjem izdelkov razkrijejo izvor in uporabo takih materialov ter posredujejo celovite informacije o vsebini in poreklu izdelkov, ki so jih dobila od svojih ponudnikov, evropskih in neevropskih; poziva k podpori za tako imenovano obvezno primerno skrbnost uvoznikov mineralov in kovin (tantala, volframa in zlata) na podlagi smernic OECD o primerni skrbnosti za odgovorne verige oskrbovanja z minerali z območij, prizadetih zaradi konfliktov, in območij z visokim tveganjem; poziva, da se razmisli o vključitvi primerne skrbnosti v dobavni verigi v ta proces;

23.

z zadovoljstvom ugotavlja, da bodo morala velika podjetja in skupine zaradi revizije veljavne računovodske direktive (2014/95/EU) glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti od leta 2017 razkrivati informacije o politikah, tveganjih in rezultatih v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic in s tem povezanih vprašanjih; poziva države članice, naj v predvidenem roku v celoti prenesejo revidirano računovodsko direktivo, vključno z uvedbo ustreznih in učinkovitih mehanizmov, ki bodo zagotovili, da podjetja spoštujejo zahteve za poročanje; poziva Komisijo, naj oblikuje jasna navodila za podjetja, kar zadeva nove zahteve o nefinančnem poročanju; priporoča, da bi morala ta navodila vključevati in podrobneje pojasnjevati minimalne ključne elemente za natančno in celovito razumevanje poglavitnih tveganj in učinkov, ki jih imajo za človekove pravice dejavnosti podjetja in njegova svetovna vrednostna veriga;

Dostop do učinkovitih pravnih sredstev

24.

poziva Komisijo, naj ob posvetovanju z deležniki, med drugim s civilno družbo in podjetji, temeljito preuči obstoječe ovire pri dostopu do sodnega varstva v primerih, ki jih obravnavajo sodišča v državah članicah zaradi domnevnih kršitev človekovih pravic, ki so jih podjetja iz EU zagrešila v tujini; vztraja, da bi morala biti ta ocena usmerjena v prepoznavanje in spodbujanje sprejemanja učinkovitih ukrepov, s katerimi se odpravijo ali zmanjšajo te ovire;

25.

poziva države članice, naj v sodelovanju z mednarodnimi partnerji sprejmejo ustrezne ukrepe, da bodo prizadetim osebam v primeru kršitev človekovih pravic s sodnimi, upravnimi, zakonodajnimi ali drugimi ustreznimi sredstvi zagotovile dostop do učinkovitih pravnih sredstev, kadar ima družba s sedežem v neki državi v lasti podjetja, ki so odgovorna za kršitve človekovih pravic v drugih državah, oziroma jih upravlja ali nadzira; poziva države članice, naj s sprejetjem ustreznih ukrepov odpravijo pravne, praktične in druge ovire, ki bi lahko povzročile zavrnitev dostopa do pravnih sredstev, in vzpostavijo ustrezne postopke, ki bodo žrtvam iz tretjih držav omogočile uporabo civilnih in kazenskih pravnih sredstev; v zvezi s tem jih še poziva, naj razkrijejo pravno osebnost družb v primerih, ko prikriva dejansko lastništvo nekaterih podjetij;

26.

poziva EU in vse države, zlasti države članice, naj odpravijo finančna in postopkovna bremena v pravdnih postopkih; pozdravlja priporočilo Komisije št. 2013/396/EU, sprejeto 11. junija 2013 (9), in spodbuja vse države članice, naj ga upoštevajo; meni, da bi lahko mehanizem, predlagan v tem priporočilu, znižal pravdne stroške, ki jih imajo žrtve kršitev človekovih pravic; spodbuja uporabo tega pravnega sredstva za vse žrtve kršitev človekovih pravic, tudi v tretjih državah, in poziva k skupnim standardom, da bodo lahko predstavniška združenja vlagala tožbe v imenu domnevnih žrtev;

Pozivi Komisiji

27.

se zaveda, da „odgovornost gospodarskih družb“ ni samostojno vprašanje, temveč vprašanje, ki se dotika širokega razpona različnih pravnih in političnih področij;

28.

pozdravlja nezavezujoče pobude za odgovorno upravljanje dobavne verige za zasebni sektor, ki so jih uvedle službe Komisije, vendar poudarja, da te pobude ne zadostujejo; poziva, da je nujno treba sprejeti zavezujoča in izvršljiva pravila ter določiti z njimi povezane sankcije in neodvisne mehanizme spremljanja;

29.

pozdravlja novo uredbo o splošni shemi preferencialov (GSP+), ki je začela veljati 1. januarja 2014 (10), kot ključni instrument trgovinske politike EU za spodbujanje človekovih pravic in pravic delavcev, varstva okolja in dobrega upravljanja v ranljivih državah v razvoju; zlasti pozdravlja strog in sistematičen mehanizem za spremljanje GSP+ ter poziva, naj se pozornost usmeri v učinkovito izvajanje konvencij, navedenih v konvenciji, na nacionalni ravni;

30.

poudarja, da morajo EU in njene države članice varovati človekove pravice; ugotavlja, da lahko trgovinski sporazumi na splošno prispevajo h krepitvi svetovnega trgovinskega sistema, ki temelji na pravilih, ter da morajo trgovino spremljati vrednote, kot je nedavno poudarila Komisija v svoji novi trgovinski strategiji „Trgovina za vse“; opozarja, da je treba oceniti morebiten vpliv trgovinskih in naložbenih sporazumov na človekove pravice ter na tej podlagi vključiti vse potrebne klavzule in jamstva o človekovih pravicah, ki bodo lahko zmanjšala in odpravila ugotovljena tveganja učinkov na človekove pravice; zahteva, da Komisija naredi vse potrebne in mogoče korake, da bi ravnala celovito in skladno, ter odločno poziva, naj se v trgovinske in naložbene sporazume sistematično vključujejo pravila o odgovornosti gospodarskih družb za kršitve človekovih pravic, ki jih je treba izvajati na nacionalni ravni, ter sklici na mednarodno priznana načela in smernice;

31.

poziva Komisijo, naj čim prej pripravi zakonodajni predlog o nadzoru izvoza blaga z dvojno rabo, saj se tehnologije evropskih podjetij še vedno uporabljajo za kršenje človekovih pravic po vsem svetu;

32.

poziva k oblikovanju dosledne zakonodaje, vključno s pravili, ki urejajo dostop do pravnega varstva, pristojnost, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, pravo, ki se uporablja, in pravno pomoč v čezmejnih primerih, ki vključujejo tretje države;

33.

spodbuja k razmisleku o tem, da bi se pravila o sodni pristojnosti iz uredbe Bruselj I (11) razširila na tožene stranke iz tretjih držav v sodnih postopkih zoper podjetja, ki imajo jasne povezave z eno od držav članic – ker imajo tam sedež ali tam poteka velik del njihovih poslovnih dejavnosti oziroma je EU njihov glavni kraj poslovanja –, in podjetja, za katere je EU bistven trg;

34.

poziva k večji dostopnosti dokazov z izboljšavami postopkov za razkritje dokaznega gradiva;

35.

opozarja, da so lahko kršitve človekovih pravic, ki jih zagrešijo družbe, povezane z osebno kazensko odgovornostjo, in poziva, da se odgovorne za ta kazniva dejanja preganja na ustrezni ravni; poziva države članice, naj se spoprimejo s pravnimi, postopkovnimi in praktičnimi ovirami, ki organom pregona preprečujejo preiskave in kazenski pregon družb in/ali njihovih predstavnikov, vpletenih v kazniva dejanja, povezana s kršitvami človekovih pravic;

36.

poziva Svet in Komisijo, naj v skladu s členom 83 PDEU določita minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na področju posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami, kamor sodijo hude kršitve človekovih pravic v tretjih državah, ki so jih zagrešila podjetja, zaradi narave ali učinkov teh dejanj in posebne potrebe po skupnem boju proti njim;

37.

poudarja, da je polno spoštovanje človekovih pravic v proizvodni verigi temeljna pravica, in ne vprašanje izbire potrošnika; kljub temu poziva, naj se za večjo odgovornost proizvajalcev in potrošnikov na ravni EU prostovoljno oblikuje oznaka za proizvode, izdelane brez zlorab, pri čemer bi nadzor izvajal neodvisen organ, ki bi upošteval stroga pravila in ki bi bil pooblaščen za izvajanje pregledov, namenjenih preverjanju in potrjevanju, da na nobeni stopnji v verigi proizvodnje blaga ni prišlo do zlorab; je prepričan, da bi morale EU in države članice to blagovno oznako promovirati; priporoča, da se izdelkom, ki pridobijo oznako, da so izdelani brez zlorab, dodelijo posebne ugodnosti;

38.

odločno poziva Komisijo, naj začne s kampanjo v EU za uvedbo in promocijo oznake za izdelke, izdelane brez zlorab, ter naj evropske potrošnike pozove k izbiranju izdelkov in podjetij, ki pridobijo to oznako, vse gospodarske družbe in podjetja pa naj pozove k sprejetju najboljše prakse na področju spoštovanja človekovih pravic in s tem povezanih vprašanj;

39.

poziva Komisijo in države članice, naj redno poročajo o svojih korakih za zagotavljanje učinkovitega varstva človekovih pravic v kontekstu poslovnih dejavnosti, o doseženih rezultatih, o preostalih vrzelih na področju varstva in priporočenih prihodnjih ukrepih za odpravljanje teh vrzeli;

o o

40.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice ter Evropski službi za zunanje delovanje.

(1) http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-11855-2012-INIT/sl/pdf

(2) http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-10897-2015-INIT/sl/pdf

(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0470.

(4) UL C 316, 30.8.2016, str. 141.

(5) UL C 181, 19.5.2016, str. 2.

(6) UL C 24, 22.1.2016, str. 28.

(7) UL C 24, 22.1.2016, str. 33.

(8) https://www.unglobalcompact.org/what-is-gc/mission/principles

(9) UL L 201, 26.7.2013, str. 60.

(10) http://ec.europa.eu/trade/policy/countries-and-regions/development/generalised-scheme-of-preferences/

(11) http://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=URISERV%3Al33054

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/133

P8_TA(2016)0406

Strategija EU za utekočinjeni zemeljski plin in skladiščenje plina

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o strategiji EU za utekočinjeni zemeljski plin in skladiščenje plina (2016/2059(INI))

(2018/C 215/22)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. februarja 2016 o strategiji EU za utekočinjeni zemeljski plin in skladiščenje plina (COM(2016)0049),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. februarja 2015 z naslovom Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost (COM(2015)0080), in njegovih prilog,

—	ob upoštevanju energetske strategije do leta 2030, kot je predstavljena v sporočilu Komisije z dne 22. januarja 2014 z naslovom Okvir podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030 (COM(2014)0015),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. julija 2014 z naslovom Energijska učinkovitost in njen prispevek k energetski varnosti ter okviru podnebne in energetske politike za leto 2030 (COM(2014)0520),

—	ob upoštevanju 5. ocenjevalnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) – poročilo delovne skupine I z naslovom Climate Change 2013: The Physical Science Basis (Podnebne spremembe 2013: fizikalno-znanstveni temelji)

—	ob upoštevanju Direktive 2014/94/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva (1),

—	ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sklenjenega decembra 2015 na 21. konferenci pogodbenic (COP 21) Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. decembra 2011 z naslovom Energetski načrt za leto 2050 (COM(2011)0885),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. marca 2011 z naslovom Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050 (COM(2011)0112),

—	ob upoštevanju tretjega energetskega svežnja,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. februarja 2016 z naslovom Strategija EU za ogrevanje in hlajenje (COM(2016)0051),

—	ob upoštevanju Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES,

—	ob upoštevanju posebnega poročila Računskega sodišča št. 16/2015 z naslovom Izboljšanje zanesljivosti oskrbe z energijo s pomočjo razvoja notranjega energetskega trga: potrebnih je več prizadevanj,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2015 z naslovom Evropski energetski uniji naproti (2),

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za zunanje zadeve, Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za promet in turizem (A8-0278/2016),

ker utegne imeti plin v naslednjih desetletjih še naprej pomembno vlogo v energetskem sistemu EU, in sicer pri industrijski proizvodnji, kot vir toplote v stavbah in kot podpora obnovljivim virom, medtem ko naj bi EU uresničila svoje cilje glede emisij toplogrednih plinov, energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije ter prešla na nizkoogljično gospodarstvo, v katerem bodo plin postopoma nadomestili čisti energetski viri;

ker je zemeljski plin fosilno gorivo, ki lahko v svojem življenjskem ciklu (pri proizvodnji, prevozu in porabi) sprosti velike količine metana, če se z njim ne ravna ustrezno; ker je toplogredni potencial metana v dvajsetletnem obdobju občutno višji kot potencial CO2, tako da pomembno vpliva na podnebne spremembe;

C.	ker se je Evropska unija zavezala, da bo do leta 2050 zmanjšala raven emisij toplogrednih plinov iz leta 1990 za 80 do 95 %;

D.	ker naj bi se evropska odvisnost od uvoza plina v naslednjih letih povečala, v nekaterih državah članicah pa je že dosegla 100 % v primerih, ko ni alternativnih dobaviteljev ali dobavnih poti ali pa jih je malo;

ker utekočinjeni zemeljski plin pomeni priložnost za Evropo, saj se z izvajanjem pritiska za nižanje cen zemeljskega plina povečuje konkurenčnost, pa tudi v smislu večje zanesljivost oskrbe; ker je zemeljski plin tudi prilagodljiv rezervni vir za obnovljive vire energije pri proizvodnji električne energije;

F.	ker bi uporaba zemeljskega plina v prometu (stisnjeni zemeljski plin in utekočinjeni zemeljski plin), kakor je določeno v Direktivi 2014/94/EU o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva, prinesla velike koristi za okolje;

G.	ker bi si EU morala aktivno prizadevati za razvoj domačih konvencionalnih virov plina, kot so viri, ki so jih odkrili na Cipru;

H.	ker je EU druga največja uvoznica utekočinjenega zemeljskega plina na svetu in bi morala zato na energetskem področju imeti bolj proaktivno vlogo v diplomaciji v mednarodnem prostoru;

I.	ker je pomembno spodbujati celovit predlog za uporabo domačih virov energije, kot so nahajališča zemeljskega plina v ciprski izključni ekonomski coni, in podpreti izgradnjo terminala za utekočinjeni zemeljski plin na Cipru tudi za izkoriščanje nahajališč na sosednjih območjih;

J.	ker EU še vedno ni zmožna v celoti izkoristiti prednosti integriranega notranjega energetskega trga, in sicer tako zaradi nezadostnih povezav in usklajenosti kot zaradi nepopolnega izvajanja tretjega energetskega svežnja;

ker je v okvirni strategiji za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost, določenih pet tesno povezanih vidikov, ki se medsebojno krepijo: energetska varnost; povsem integriran evropski energetski trg; energijska učinkovitost; razogljičenje gospodarstva; raziskave, inovacije in konkurenčnost; ker bi morala strategija poleg tega spodbujati dostopne cene energije za vse;

Uvod

pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom Strategija EU za utekočinjeni zemeljski plin in skladiščenje plina; meni, da bo notranji energetski trg, ki bo v celoti vključeval utekočinjeni zemeljski plin in skladiščenje plina, imel pomembno vlogo pri doseganju končnega cilja trdne energetske unije;

želi spomniti, da je strategija EU za utekočinjeni zemeljski plin in skladiščenje plina eden od elementov energetske unije, katere namen je hiter prehod EU na trajnosten, zanesljiv in konkurenčen energetski sistem, odpravila pa naj bi tudi odvisnost od zunanjih dobaviteljev plina; poudarja, da je eden od ciljev energetske unije, da bi EU postala vodilna v svetu na področju energije iz obnovljivih virov;

ker je treba potrebe politike na področju plina v skladu s Pariškim sporazumom konference COP 21 prilagoditi sprejetemu cilju, da se globalno segrevanje omeji na 1,5 oC nad predindustrijsko ravnjo; ker naj bi imel plin pomembno vlogo v energetskem sistemu EU vse do leta 2050, ko bi morali v skladu s Pariškim sporazumom in energetskim načrtom EU za leto 2050 zmanjšati emisije toplogrednih plinov na vrednost 80–90 % predindustrijske ravni, zlasti v industrijski proizvodnji in kot vir toplote v stavbah; ker se bo pomen plina zmanjševal in ga je treba dolgoročno postopno odpraviti, da bo EU uresničila svoje ambiciozne cilje v zvezi s toplogrednimi plini, energijsko učinkovitostjo in obnovljivimi viri energije ter prešla v trajnostno gospodarstvo;

meni, da lahko energetsko varnost najučinkoviteje zagotovimo z boljšim usklajevanjem nacionalnih energetskih politik, vzpostavitvijo prave energetske unije z enotnim energetskim trgom, s skupno energetsko politiko in sodelovanjem med državami članicami na tem področju v skladu z načeli solidarnosti in zaupanja; v zvezi s tem meni, da bi moralo biti nadaljnje povezovanje energetske politike v korist državam članicam, v skladu s cilji EU, mednarodnimi obveznostmi in zastavljenimi cilji ter ne bi smela škoditi interesom držav članic in njihovih državljanov; podpira prizadevanja za oblikovanje skupnega stališča EU v večstranskih energetskih ustanovah in okvirih;

meni, da morajo imeti vsi državljani EU dostop do varne in cenovno dostopne oskrbe z energijo; glede tega opozarja na sedanji razvoj dogodkov na svetovnih trgih utekočinjenega zemeljskega plina, kjer so se zaradi presežkov znižale cene, to pa je priložnost, da bi potrošnikom EU zagotovili razmeroma cenejšo oskrbo s plinom in s tem nižje stroške energije; poudarja, da je varna, dostopna in trajnostna energija osrednja gonilna sila evropskega gospodarstva in bistvenega pomena za industrijsko konkurenčnost; poziva EU in njene države članice, naj v okviru energetske strategije EU dajo prednost odpravljanju energetske revščine, oskrbo z energijo pa naj izboljšajo z izmenjavo primerov dobre prakse na ravni EU;

poudarja, da mora biti strategija EU za utekočinjeni zemeljski plin skladna z okvirno strategijo za trdno energetsko unijo in da mora torej podpirati večjo zanesljivost oskrbe z energijo, razogljičenje, dolgoročno trajnost gospodarstva ter zagotavljanje dostopnih in konkurenčnih cen energije;

se strinja z oceno Komisije, da so države članice v regiji Baltskega morja ter v srednji in jugovzhodni Evropi in Irska – kljub velikim prizadevanjem za razvoj infrastrukture v nekaterih med njimi – še vedno močno odvisne od enega samega dobavitelja in so izpostavljene pretresom pri oskrbi in motnjam;

priznava, da bi se z razpoložljivostjo utekočinjenega zemeljskega plina v teh državah članicah, med drugim tudi s podporo za plinovodno infrastrukturo, sedanje razmere glede zanesljivosti oskrbe znatno izboljšale, in sicer ne le v fizičnem, ampak tudi v gospodarskem smislu, saj bi to prispevalo k bolj konkurenčnim cenam energije;

poziva Komisijo in države članice, naj podprejo in spodbujajo učinkovitejšo in boljšo uporabo obstoječe infrastrukture, vključno s skladiščenjem plina;

10.

opozarja na potencial tehnologije za pretvorbo energije v plin za skladiščenje energije iz obnovljivih virov in njeno izkoriščanje za ogljično nevtralen plin za prevoz, ogrevanje ter proizvodnjo energije;

11.

poudarja, da mora plinski sistem EU postati bolj raznolik in prožen, kar bi prispevalo h ključnemu cilju energetske unije, torej zanesljivi, odporni in konkurenčni oskrbi s plinom; poziva Komisijo, naj razvije strategijo za dolgoročno zmanjšanje odvisnosti EU od uvoza plina, ki bo odražala njeno zavezo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 80–95 % do leta 2050 glede na ravni leta 1990, ter v zvezi s tem poudarja, da bi odvisnost EU od uvoženih fosilnih goriv znatno zmanjšali, če bi energetsko učinkovitost obravnavali kot osnovno načelo in postopno ukinili subvencije za fosilna goriva;

12.

želi spomniti, da je Parlament večkrat pozval k zavezujočim podnebnim in energetskim ciljem za leto 2030, in sicer najmanj 40-odstotnemu zmanjšanju domačih emisij toplogrednih plinov, najmanj 30-odstotnemu deležu obnovljivih virov energije in 40-odstotnemu izboljšanju energetske učinkovitosti, ki bi jih uresničili prek ciljev posameznih držav;

13.

poudarja, da je treba pred podpiranjem novih terminalov za ponovno uplinjanje spodbujati uporabo obstoječih terminalov za utekočinjeni zemeljski plin, ki je najučinkovitejša iz čezmejnega vidika, da bi preprečili vezanost na določeno tehnologijo ali nasedle naložbe v infrastrukturo za fosilna goriva in zagotovili, da potrošnikom ne bo treba nositi stroškov morebitnih novih projektov; meni, da bi morala Komisija natančno pregledati svojo analizo povpraševanja ter ocene tveganj in potreb;

Dograditev manjkajoče infrastrukture

Infrastruktura za utekočinjeni zemeljski plin

14.

opozarja, da je v EU kot celoti dovolj terminalov za ponovno uplinjanje utekočinjenega zemeljskega plina, in priznava, da je bila zaradi nizkega notranjega povpraševanja po plinu v zadnjih letih ter relativno visoke svetovne cene utekočinjenega zemeljskega plina izkoriščenost teh terminalov v EU nizka; poudarja, da bi morale imeti dostop do utekočinjenega zemeljskega plina vse države članice, zlasti tiste, ki so odvisne od enega samega dobavitelja, bodisi neposredno bodisi posredno prek drugih držav članic;

15.

poudarja, da je treba v večini primerov dati prednost tržnim rešitvam in uporabi obstoječe infrastrukture za utekočinjeni zemeljski plin na regionalni ravni; vendar ugotavlja, da se rešitve lahko razlikujejo glede na nacionalne posebnosti in posebnosti trga, na primer glede na raven povezanosti, razpoložljivih možnosti za skladiščenje in strukturo trga;

16.

poudarja, da bi morali zato, da bi se izognili nasedlim naložbam, pred odločitvijo o uvajanju nove infrastrukture skrbno proučiti alternativne možnosti in rešitve za oskrbo z utekočinjenim zemeljskim plinom z regionalnega vidika in z vidika okoljske trajnosti, pri tem pa bi morali upoštevati podnebne in energetske cilje Unije ter načelo geografske uravnoteženosti, da bi povečali energetsko varnost in zagotovili čim učinkovitejšo rabo obstoječe infrastrukture;

17.

poudarja pomen regionalnega sodelovanja pri gradnji novih terminalov in povezav za utekočinjeni zemeljski plin ter opozarja, da bi morale države članice z dostopom do morja tesno sodelovati z neobalnimi državami, da bi se izognile čezmernim naložbam v nepotrebne in negospodarne projekte; poudarja, da bi bilo možnih več rešitev za oskrbo z utekočinjenim zemeljskim plinom z bolj optimalno uporabo koridorjev sever-jug in zahod-vzhod ter izboljšano zmogljivostjo povratnega toka; meni, da bi lahko skupaj razvijali znanje in pridobivali informacije o vprašanjih, kot so zmogljivosti skladiščenja energije ter postopki javnega naročanja za utekočinjeni zemeljski plin in povezovalne plinovode; je trdno prepričan, da mora EU s svojo strategijo zagotoviti, da bo utekočinjeni zemeljski plin dostopen na regionalni ravni v vsej Evropi;

18.

poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo strategije za podporo obratom, ki bi jih bilo mogoče v prihodnje uporabiti za upravljanje prenosa in skladiščenja obnovljivega zemeljskega plina.

19.

poudarja, da bi morala strategija vključevati tudi uporabo utekočinjenega zemeljskega plina kot alternative razvoju infrastrukture za distribucijo in prenos plina na območjih, kjer trenutno ni stroškovno učinkovita; opozarja, da lahko mali obrati za utekočinjeni zemeljski plin zagotovijo optimalno infrastrukturo za večjo uporabo zemeljskega plina na območjih, kjer naložbe v plinsko infrastrukturo niso donosne, med drugim tudi za večjo uporabo plina pri proizvodnji toplote, s čimer se zmanjšajo emisije iz virov, ki so bližje tlom;

20.

poziva Komisijo in države članice, naj v celoti izvajajo ključne projekte skupnega interesa ter prednostno obravnavajo predvsem ekonomsko in okoljsko uspešne projekte, določene v treh regionalnih skupinah na visoki ravni; poudarja, da gradnja terminalov za utekočinjeni zemeljski plin, ki so potrebni za izpolnitev povpraševanja po plinu in usklajeni z njim, ni dovolj in da je nujna podporna plinovodna infrastruktura z ustreznimi tarifami, da bi imele koristi tudi države, ki niso prejemnice;

21.

pozdravlja, da se pomembni projekti v zvezi z utekočinjenim zemeljskim plinom (na primer koridor sever-jug) opredeljujejo kot projekti skupnega interesa; poziva Komisijo, naj v načrtovanje nadaljnje obnove plinovoda in vseevropskega energetskega omrežja (TEN-E) v celoti vključi balkanske države, da bi zagotovili ključno vlogo energetskega sektorja EU v regiji;

22.

podpira predlog Komisije v okviru potekajoče revizije uredbe za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe, da bi pregledali veljavna izvzetja glede povratnega toka za povezovalne daljnovode, in podpira okrepljeno vlogo Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) v tem procesu; opozarja, da ima ta agencija na voljo premalo osebja in virov; poudarja, da je treba agenciji zagotoviti potrebne vire, zlasti dovolj osebja, da bi lahko izpolnjevala naloge, ki so ji določene z zakonodajo.

Infrastruktura za skladiščenje

23.

želi spomniti, da je geologija med pomembnimi odločilnimi dejavniki pri gradnji novih skladišč za plin, in opozarja na sedanje presežne zmogljivosti v evropskih skladiščih za plin; poudarja, da bi lahko z regionalnim sodelovanjem in ustrezno ravnjo plinskih poveza, pa tudi z odpravo notranjih ozkih grl, lahko pomembno izboljšali izkoriščenost obstoječih skladišč plina; poudarja, da je treba pri načrtovanju, gradnji in uporabi utekočinjenega zemeljskega plina zagotoviti spoštovanje najvišjih okoljskih standardov;

24.

poudarja, da je čezmejni dostop do skladišč plina eno glavnih orodij za izvajanje načela energetske solidarnosti v primeru pomanjkanja plina ali v izrednih razmerah;

25.

poudarja, da bo širša uporaba zmogljivosti za skladiščenje v Ukrajini možna le, če bo v tej državi zagotovljen ustrezen in stabilen gospodarski in pravni okvir ter celovitost infrastrukture za oskrbo ter če bo vzpostavljena zadostna raven plinskih povezav, da bo lahko čezmejni pretok energije prost in brez fizičnih ovir; poleg tega poudarja, da bo ukrajinski industrijski sektor, ki je odvisen od plina, kmalu spet začel rasti in da bo zato potreben uvoz dodatnih količin plina; meni, da bi morala EU Ukrajino podpreti pri prehodu od odvisnosti od ruskega zemeljskega plina na utekočinjeni zemeljski plin;

Povezovanje utekočinjenega zemeljskega plina in skladišč s trgi

26.

poudarja, kako pomembno je delo regionalnih skupin na visoki ravni, kot so skupina na visoki ravni za plinske povezave v srednji in jugovzhodni Evropi (CESEC), načrt povezovanja baltskega energetskega trga (BEMIP) in skupina za jugozahodno Evropo; meni, da je tovrstno prostovoljno regionalno sodelovanje zelo uspešno in pozdravlja podporno vlogo Komisije v njem; poudarja, da je treba odobrene akcijske načrte pragmatično in pravočasno izvajati in poziva k skrbnemu spremljanju izvajanja;

27.

poudarja, da je treba poiskati stroškovno učinkovite in okoljsko trajnostne rešitve za oskrbo z energijo, da bi povečali dolgoročno zanesljivost oskrbe za Iberski polotok, srednjo in jugovzhodno Evropo, baltske države in Irsko, saj te regije niso dovolj povezane in/ali integrirane z notranjim energetskim trgom in si zaslužijo popolno podporo EU v imenu načela solidarnosti; poudarja tudi, da je treba podpreti najbolj ranljive države, ki so še vedno energetsko izolirane, kot sta Ciper in Malta, pri diverzifikaciji njihovih virov in poti za oskrbo z energijo; v zvezi s tem poudarja, da morata utekočinjeni zemeljski plin in skladiščenje plina prispevati k odpravi vsakršne energetske izolacije držav članic in regij v EU;

28.

poziva k proizvodnji plina v Sredozemlju ter v Črnem in Kaspijskem morju, neobalne države v srednji in jugovzhodni Evropi pa naj se povežejo s temi novimi zmogljivostmi, da bi v teh regijah dosegli diverzifikacijo virov oskrbe; opozarja, da bo to omogočilo konkurenco med različnimi viri plina in nadomestilo uvoz zemeljskega plina na podlagi pogodb z indeksacijo nafte, s čimer se bo povečala pogajalska moč držav članic; poudarja, da z enim samimi virom energije nikoli ne bo mogoče izpolnjevati potreb EU po energiji ter da je raznolikost tako na domačih kot na tujih trgih bistvenega pomena; zato meni, da bi si bilo treba dejavno prizadevati za razvoj domačih konvencionalnih virov plina, ki so jih odkrili na Cipru;

29.

podpira namero Komisije, da bo nosilcem projektov zagotovila več informacij in pomoči v zvezi z različnimi možnostmi financiranja projektov, na primer v okviru Evropskega sklada za strateške naložbe, instrumenta za povezovanje Evrope in evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter v zvezi z različnimi tehničnimi rešitvami;

30.

opozarja, da bi morali kot ključno načelo pri doseganju optimalne rešitve na regionalni ravni in ravni EU najti stroškovno učinkovite in trajnostne okoljske rešitve, in poziva Komisijo, države članice in nacionalne regulativne organe, naj omejena razpoložljiva sredstva dodelijo razvoju kritične infrastrukture, da bi pritegnili zasebne naložbe v infrastrukturo in povezovalne daljnovode za utekočinjeni zemeljski plin;

31.

izraža zaskrbljenost, ker je bil uvoz plina iz Rusije v letu 2015 za 7 % višji kot leta 2014 in ker je v istem letu 41 % plina, uvoženega iz držav zunaj EU, izviralo iz Rusije; opozarja, da imata pri zmanjševanju odvisnosti od ruskega plina poleg povečane učinkovitosti in uporabe obnovljivih virov energije pomembno vlogo tudi utekočinjeni zemeljski plin in skladiščenje plina;

32.

izraža zaskrbljenost zaradi predlagane podvojitve zmogljivosti plinovoda Severni tok ter neželenega učinka, ki bi ga imela na energetsko varnost in diverzifikacijo virov ter na načelo solidarnosti med državami članicami; opozarja na geopolitične posledice projekta in temeljna načela v celoti povezane, varne, konkurenčne in trajnostne energetske unije in poudarja, da projekt ne bi smel biti upravičen do finančne podpore EU ali do odstopanj od prava EU; poudarja, da bi s podvojitvijo zmogljivosti plinovoda Severni tok eno podjetje zavzelo prevladujoč položaj na evropskem trgu plina, čemur bi se morali izogniti;

33.

meni, da če bi bil v nasprotju z evropskimi interesi plinovod Severni tok 2 zgrajen, bi bilo nujno treba oceniti dostopnost do terminalov za utekočinjeni zemeljski plin in podrobno preučiti stanje v zvezi s plinskim koridorjem sever-jug;

Dokončanje notranjega trga plina: gospodarski, pravni in regulativni vidiki

EU kot privlačen trg za utekočinjeni zemeljski plin

34.

poziva države članice, naj v celoti izvajajo tretji energetski sveženj in kodekse plinskih omrežij;

35.

poudarja, da imajo na trgih plina pomembno vlogo dobro povezana vozlišča za utekočinjeni plin in da bi ta zagotovila integriran enotni trg, ki bi omogočil prost čezmejni pretok plina v skladu s cenovnimi signali trga;

36.

poudarja, da velike rezerve plina v severnoafriških državah in nedavna odkritja nahajališč v vzhodnem Sredozemlju ponujajo tej regiji možnost, da postane dinamično središče omrežja plinovodov, ki bi dobavljalo plin v Evropo; meni, da bi nova zmogljivost utekočinjenega zemeljskega plina, ki se razvija v Sredozemlju, lahko bila podlaga za infrastrukturno vozlišče;

37.

vztraja, da bi dokončanje notranjega trga plina ter odprava regulativnih ovir bistveno izboljšala likvidnost trgov plina; poziva deležnike, naj čim prej dokončajo kodeks omrežij o pravilih za harmonizirane tarifne strukture za prenos plina;

38.

opozarja, da je pri čezmejnih naložbah potrebno aktivno sodelovanje med vladami, nacionalnimi regulativnimi organi in glavnimi deležniki, pri tem pa je treba poleg nacionalnih interesov vedno upoštevati evropsko perspektivo;

Skladiščenje plina na notranjem trgu

39.

poudarja, da je treba vzpostaviti harmonizirane tarifne strukture po vsej EU in povečati preglednost glede določitve tarif, da bi dosegli višjo izkoriščenost obstoječih skladišč za plin; meni, da bi bilo treba v kodeksu omrežij o pravilih za harmonizirane tarifne strukture za prenos plina upoštevati potrebo po harmonizaciji;

40.

podpira predlog Komisije, naj se omogoči uporaba biometana in drugih obnovljivih plinov, ki so v skladu z ustreznimi standardi EU za kakovost prenosa, distribucije in skladiščenja plina; priporoča, naj se pri tem upoštevajo tehnični parametri, kakovost plina, stroškovna učinkovitost, ekonomija obsega in možne rešitve v zvezi z lokalnimi ali regionalnimi omrežji;

41.

poziva države članice, naj začnejo v celoti izvajati tretji energetski sveženj, zlasti v zvezi z določbami o omogočanju dostopu biometana do omrežja in zmogljivosti za skladiščenje; v zvezi s tem opozarja na Direktivo 2009/73/ES, v skladu s katero bi morale države članice ob upoštevanju zahtev glede potrebne kakovosti zagotoviti, da bi imeli bioplin in plin, pridobljen iz biomase, in druge vrste plina nediskriminatoren dostop do plinskega sistema, če je takšen dostop trajno združljiv s tehničnimi pravili in varnostnimi standardi;

42.

spodbuja upravljavce skladišč in nacionalne regulativne organe za utekočinjeni zemeljski plin, naj ob upoštevanju veljavne zakonodaje EU razvijajo nove prilagodljive proizvode in storitve, da bi bilo ponovno uplinjanje in skladiščenje utekočinjenega zemeljskega plina privlačnejše in da bi se čim bolj povečala izkoriščenost obstoječih obratov in skladišč;

Optimizacija skladiščenja za zanesljivost oskrbe s plinom

43.

poudarja, da v nekaterih državah članicah skladiščenje plina omogoča takojšnje in zelo prilagodljive storitve, in opozarja, da je vloga skladiščenja pri motnjah v oskrbi drugačna kot pri utekočinjenem zemeljskem plinu, kjer se zaradi logistike v oskrbovalni verigi težko zagotovi enaka odzivnost;

44.

poudarja, da je pomembno odpraviti regulativne ovire za razvoj konceptov regionalnega skladiščenja; meni, da bi lahko nekatera skladišča ponujala mednarodne storitve po meri, tj. storitve skladiščenja skupaj s čezmejnim prevozom; predlaga, naj regionalne skupine na visoki ravni tesneje sodelujejo pri iskanju inovativnih rešitev za učinkovito uporabo strateško pomembnih sredstev na regionalni in evropski ravni;

EU kot akter na mednarodnih trgih utekočinjenega zemeljskega plina

45.

je seznanjen z globalnim trendom povečevanja zmogljivosti za utekočinjanje in njegovim potencialnim učinkom na evropske trge plina;

46.

meni, da lahko EU, ki se razvija v pomemben trg, prispeva k oblikovanju pravil za trgovanje s plinom, da bi dosegli večjo prožnost in konvergenco svetovnih trgov plina;

47.

podpira Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje pri njunem aktivnem prizadevanju v energetski diplomaciji, s čimer spodbujata oblikovaje preglednega in dobro delujočega svetovnega trga plina, ki bo deloval po pravilih;

48.

poudarja, da je zaradi skladnosti z ustanovnimi vrednotami EU in zaradi učinkovitosti zunanjega delovanja EU pomembno zmanjšati ali odpraviti odvisnost EU od uvoza plina in nafte iz avtoritarnih režimov, ki kršijo človekove pravice;

49.

poziva k večjemu zbliževanju in sinergiji institucij, zlasti k temu, da bi se prednostne naloge glede zunanje energetske varnosti bolj upoštevale v politikah, ki jih vodi podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, in da bi podpredsednica/visoka predstavnica in pristojni komisarji delovali bolj usklajeno; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj skupaj z državami članicami okrepi obstoječe energetsko sodelovanje s sedanjimi dobavitelji in vzpostavi novo sodelovanje s potencialnimi dobavitelji ter tranzitnimi državami in drugimi ključnimi akterji; v zvezi s tem poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj Parlament redno obvešča o izvajanju akcijskega načrta EU za diplomacijo na energetskem področju;

50.

poudarja, da je treba odpraviti vse ovire za prosto svetovno trgovino z utekočinjenim zemeljskim plinom, pri čemer mora biti njegova proizvodnja trajnostna; v zvezi s tem poziva oblikovalce politike v ZDA, naj okrepijo gotovost pri naložbah z uvedbo jasnih meril in rokov v postopku odobritve za izvoz plina v države zunaj območja proste trgovine;

51.

poudarja, da je treba ozaveščati o okoljskih in podnebnih vplivih ter socialnih učinkih uvoženega utekočinjenega zemeljskega plina; zlasti pa poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo ubežne emisije metana čim nižje;

52.

poudarja, da bi se z uporabo utekočinjenega zemeljskega plina lahko tudi zmanjšale emisije toplogrednih plinov iz pomorskega in cestnega prometa, pod pogojem, da bi sprejeli vse učinkovite ukrepe za zmanjšanje emisij metana v vsem življenjskem ciklu goriva, vključno v fazah proizvodnje, distribucije in zgorevanja; zato poziva, naj se sprejmejo ustrezni ukrepi, da bi emisije metana z uporabo najboljših razpoložljivih tehnologij v vsej verigi za oskrbo z utekočinjenim zemeljskim plinom zmanjšali na najnižjo možno raven, v ta namen pa naj se tudi zagotovi ustrezno financiranje raziskav in razvoja;

53.

poudarja, da ima trgovina osrednjo vlogo pri energetski varnosti in da so ključno orodje za to močna energetska partnerstva, okrepljena z vključitvijo poglavij o energiji v trgovinske sporazume EU; meni, da je izjemno pomembno, da se s trgovinsko politiko EU diverzificira oskrba energije v Uniji in državah članicah in tako zmanjša njihova odvisnost od uvožene energije, ki prihaja od premajhnega števila dobaviteljev; poudarja, da bi morala EU raziskati možnosti za nova partnerstva, pregledati obstoječa in voditi posebne energetske pogovore z drugimi partnerji na območjih, kot so osrednja Azija, severna Afrika in obe Ameriki, pa tudi drugje; meni, da bi morala EU zavzeti bolj proaktivno vlogo v mednarodni diplomaciji na energetskem področju; poziva k večji usklajenosti trgovinske in energetske politike EU; poudarja, da je treba povečati preglednost v mednarodnih pogajanjih o utekočinjenem zemeljskem plinu; meni, da bi morala sedanja in prihodnja pogajanja s partnerji, kot so ZDA in Avstralija, vsebovati močan energetski del; meni, da bi morala EU tesno sodelovati z mednarodnimi partnerji, da bi oblikovali konkurenčen in pregleden svetovni trg utekočinjenega zemeljskega plina;

54.

opozarja, da morajo EU in njene države članice za uspešno spoprijemanje s sedanjimi izzivi in za uresničevanje energetskih in podnebnih ciljev glede na globalne omejitve na teh področjih skupaj ukrepati tudi na mednarodnem prizorišču (na podlagi veljavnih pravnih okvirov in večstranskih konvencij), in sicer z odpiranjem vprašanj energetske varnosti in trajnosti v okviru mednarodnih trgovinskih forumov, med drugim tudi s partnerskimi državami, ki so odvisne od uvoza plina; poudarja, da bi morala EU hkrati tudi podpirati in spodbujati energetsko učinkovitost;

55.

meni, da je še posebej pomembno, da trgovinska politika zagotovi dovolj možnosti za zasebna in javna podjetja držav članic EU na področju čiste, varne in energetsko učinkovite tehnologije, zlasti glede na vse večje svetovno povpraševanje po energiji; poziva, naj se v pobudi za okolju prijazno blago močno znižajo tarife za čisto tehnologijo, enako tudi v sporazumih EU o prosti trgovini, kjer je treba odpraviti netarifne ovire za trgovino z viri energije;

56.

poudarja, da je v sporazumu o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP) v poglavju „Energija in surovine“ pomemben del o energetski varnosti EU; pozdravlja prizadevanja Komisije za odpravo omejitev pri izvozu plina iz ZDA v EU;

57.

meni, da 12,2 milijarde kubičnih metrov na leto, ki jih leta 2016 dal na trg obrat Sabine Pass LNG na vzhodni obali ZDA, skupaj z morebitnimi dodatnimi zmogljivostmi različnih ameriških projektov v obsegu 74 milijard kubičnih metrov pred letom 2020 pomenijo veliko priložnost za Evropo, da okrepi svoje energetske trgovinskih vezi z ZDA; meni, da bo zaključek dela na poglavju o energiji in surovinah v sporazumu TTIP znatno povečal možnosti za oskrbo EU s plinom;

58.

poudarja, da bi morali evropskim podjetjem na energetskih trgih tretjih držav zagotoviti delovanje pod enakimi pogoji, kot jih imajo domača podjetja; poudarja, da morajo podjetja tretjih držav, ki delujejo na evropskih energetskih trgih, delovati v skladu z evropskim pravom; poudarja, da morajo imeti ti subjekti pregledno strukturo, da je mogoče ugotoviti, kdo so njihovi delničarji.

59.

poudarja, da je treba pri načrtovanju, gradnji in uporabi utekočinjenega zemeljskega plina ter pri izkoriščanju domačih zalog in virov zagotoviti najvišje okoljske standarde, obenem pa spoštovati mednarodne delovne standarde o zdravju in varnosti pri delu; poudarja, da je treba ozaveščati o okoljskih in podnebnih vplivih in socialnih učinkih uvoženega utekočinjenega zemeljskega plina; ponovno poudarja, da je treba vključiti lokalne skupnosti in se opreti na realne ocene o porabi in – v primeru gradnje – načrtovanju nove infrastrukture; poudarja, da bi lahko s prehodom na utekočinjeni zemeljski plin odpravili odvisnost pomorskega prometa od premoga; poziva EU, naj za tovrstne evropske projekte zagotovi finančno podporo;

60.

opozarja, da bi lahko glede na napovedi o rasti ponudbe utekočinjenega zemeljskega plina v naslednjih letih to strategijo dopolnili z oceno potreb po plovilih za prevoz utekočinjenega zemeljskega plina in ukrepi, s pomočjo katerih bi ladjedelništvo EU lahko izkoristilo to priložnost in tako prispevalo k cilju, da bi delež industrije do leta 2020 znašal 20 % BDP; poziva k določitvi varnostnih standardov, na podlagi katerih bi lahko nadzirali prevoz utekočinjenega zemeljskega plina in po potrebi zanj uvedli strožje pogoje v okviru ukrepov za preprečevanje terorizma;

Trajnost in uporaba utekočinjenega zemeljskega plina kot alternativnega goriva na področju prometa, ogrevanja in električne energije

61.

priznava potencial utekočinjenega zemeljskega plina kot alternativnega goriva v cestnem in pomorskem prometu; poudarja, da bi širša uporaba utekočinjenega zemeljskega plina pri prevozu blaga, zlasti širša uporaba motorjev na utekočinjen zemeljski plin v pomorskem prometu, lahko prispevala k zmanjšanju svetovnih emisij CO2, SOx in NOx;

62.

poudarja, da je omrežje oskrbovalne infrastrukture osnovni pogoj za izdatno uvajanje utekočinjenega zemeljskega plina kot alternativnega goriva v prometnem sektorju; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo popolno izvajanje Direktive 2014/94/EU o alternativnih gorivih, vključno z vzpostavitvijo oskrbovalnih mest za utekočinjeni zemeljski plin v koridorjih vseevropskega prometnega omrežja (TEN-T) ter v pomorskih in celinskih pristaniščih, da bi ta plin zamenjal konvencionalna goriva, ki bolj onesnažujejo; poudarja pa, da utekočinjeni zemeljski plin ne bi smel nadomestiti obnovljivih virov energije, da bi zagotovili usklajenost s cilji glede trajnosti;

63.

poziva k vzpostavitvi pomorskih poti, zlasti v Azorskem otočju, ki bi lahko glede na svojo zemljepisno lego postalo ključna gorivna postaja za čezatlantske poti utekočinjenega zemeljskega plina; poziva Komisijo, naj v ta namen zagotovi sredstva za podporo evropskih projektov;

64.

Komisijo tudi poziva, naj skupaj z državami članicami in njihovimi regijami pripravi skupni projekt „modrih koridorjev utekočinjenega zemeljskega plina za otoke“ za pomorski sektor, vključno s pristanišči v vsem vseevropskem prometnem omrežju, da bi vzpostavili potrebno infrastrukturo za ta plin in to omrežje povezali z osrednjim delom vseevropskega prometnega omrežja;

65.

poziva države članice, naj poleg tega zagotovijo izvajanje Direktive 2014/94/EU v zvezi z vzpostavitvijo oskrbovalnih mest za stisnjeni zemeljski plin, da bodo motorna vozila, ki uporabljajo to gorivo, lahko vozila v mestnih/primestnih naseljih in drugih gosto poseljenih območjih ter vsaj znotraj obstoječega osrednjega dela vseevropskega prometnega omrežja in da bodo tako lahko krožila po vsej Uniji;

66.

poudarja, da je treba določiti skupne tehnične specifikacije za oskrbovalna mesta za utekočinjeni zemeljski plin za morske ladje, plovila za celinsko plovbo in motorna vozila, kot določa Direktiva 2014/94/EU; zahteva uvedbo strogih in usklajenih varnostnih predpisov in usposabljanja na področju skladiščenja utekočinjenega zemeljskega plina, oskrbovanja z njim in njegove uporabe na krovu v vsej Uniji ter da se omogoči tudi sočasno oskrbovanje z gorivom in pretovarjanje; ugotavlja, da bi bilo treba to delo izvajati v tesnem sodelovanju z Mednarodno pomorsko organizacijo (IMO) in Evropsko agencijo za pomorsko varnost (EMSA);

67.

poudarja, da je treba zagotoviti ustrezno financiranje raziskav in razvoja, da bi razvili boljše tehnologije za plovila za celinsko plovbo, morske ladje in motorna vozila s ciljem hitrega prehoda na floto z nižjimi emisijami ogljika, pa tudi za razvoj sistemov brez osebja za postavitev oskrbovalnih mest za utekočinjeni zemeljski plin; prav tako poziva Komisijo in države članice, naj ustvarijo spodbude za razvoj plovil in motornih vozil na utekočinjeni zemeljski plin ali za njihovo naknadno opremljanje, da bi namesto konvencionalnega goriva uporabljala ta plin;

68.

poziva Komisijo in države članice, naj ustvarijo spodbude za prevoz utekočinjenega zemeljskega plina po železnici, ker bi s tem razbremenili cesti promet in hkrati prispevali k okolju prijaznem in varnem prevozu goriva z nizkimi emisijami onesnaževal;

69.

poziva Komisijo, naj po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi oceni možnost, da bi poleg Uredbe (ES) št. 443/2009, ki določa standarde emisijskih vrednosti CO2 za nove osebne avtomobile, uvedla ekvivalent CO2 za emisije ogljikovodikov, tudi za namene obveščanje potrošnikov;

70.

ugotavlja, da bi uporaba tehnologije manjšega obsega za utekočinjenje zemeljskega plina na nekaterih področjih, na primer pri prevozu na velike razdalje ali pri industrijskih procesih visoke zmogljivosti, lahko ne le prispevala k ciljem podnebne politike, ampak bi lahko pomenila tudi pomembno poslovno prednost;

71.

ugotavlja, da je utekočinjeni zemeljski plin, zlasti stisnjeni zemeljski plin, izvedljiva rešitev tudi za javni promet, ki je že na voljo in ki lahko pomaga zmanjšati onesnaževanje zraka in onesnaževanje s hrupom, kar lahko izboljša življenjske pogoje, zlasti v mestnih naseljih;

72.

ugotavlja, da sta lahko utekočinjeni zemeljski plin in stisnjeni zemeljski plin sicer izvedljivi prehodni rešitvi za zmanjšanje vpliva prevoza na okolje, vendar bodo njune dolgoročne koristi uresničene samo, če bomo hkrati spodbujali nemoten prehod na uporabo utekočinjenega bioplina in drugih oblik obnovljivih virov energije, in sicer tako, da se zagotovi tudi interoperabilnost sistemov na utekočinjeni zemeljski plin in na utekočinjeni bioplin; poudarja, da mora biti strategija EU za utekočinjeni zemeljski plin del širših evropskih podnebnih in energetskih ciljev in prednostnih nalog ter skladna s sporazumom COP 21, pri čemer naj bi bil poudarek na zmanjšanju povpraševanja, izboljšanju energetske učinkovitosti in postopni ukinitvi fosilnih goriv;

73.

poudarja, da je učinkovito omrežje oskrbovalne infrastrukture osnovni pogoj za izdatno uvajanje utekočinjenega zemeljskega plina kot alternativnega goriva v prometnem sektorju; poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo spodbude za razvoj tovrstne infrastrukture, da bi odpravili obstoječe vrzeli pri oskrbi in vzpostavili oskrbovalno omrežje na celotnem ozemlju;

74.

poudarja pomen infrastrukture za utekočinjeni zemeljski plin v morskih in rečnih pristaniščih za spodbujanje večmodalnosti, saj jo lahko uporabljajo tako morske ladje, plovila za celinsko plovbo in tovornjaki za nadaljnji prevoz po kopnem; poziva nacionalne in regionalne akterje, naj tesno sodelujejo, da bi okrepili večfunkcionalnost in možnosti izkoriščanja infrastrukture;

75.

meni, da je spodbujanje uporabe zemeljskega plina kot alternativnega goriva v prometu pomemben globalni izziv in poziva k sprejetju zaveze o doseganju zmanjšanja emisij v okviru Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO) in Mednarodne pomorske organizacije (IMO);

o o

76.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, državam članicam, sekretariatu Energetske skupnosti in pogodbenicam Energetske skupnosti.

(1) UL L 307, 28.10.2014, str. 1.

(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0444.

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/143

P8_TA(2016)0407

Kako poenotiti nadzor ribištva v Evropi

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o tem, kako poenotiti nadzor ribištva v Evropi (2015/2093(INI))

(2018/C 215/23)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju člena 3(3) Pogodbe o Evropski Uniji, ki določa, da si Unija „prizadeva za trajnostni razvoj Evrope“, vključno z določbo o prizadevanju „za visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja“, ter Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 11, 43 in 191,

—	ob upoštevanju člena 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—	ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—	ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike (v nadaljnjem besedilu: uredba o nadzoru),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o skupni ribiški politiki, zlasti členov 15 in 36,

—	ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 768/2005 o ustanovitvi Agencije Skupnosti za nadzor ribištva,

—	ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1010/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1005/2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova,

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) 2015/812 Evropskega parlamenta in Sveta glede obveznosti iztovarjanja, zlasti členov 7 in 9,

—	ob upoštevanju Izvedbene uredbe Konisije (EU) št. 404/2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike,

—	ob upoštevanju svojega stališča z dne 5. februarja 2014 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike (1),

—	ob upoštevanju svojega stališča z dne 6. julija 2016 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 768/2005 o vzpostavitvi Evropske agencije za nadzor ribištva (2),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2016 o sledljivosti ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva v restavracijah in prodaji na drobno (3),

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A8-0234/2016),

A.	ker je področje uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti Evropska unija;

B.	ker inšpekcijski obrazci v različnih inšpekcijskih poročilih iz Izvedbene uredbe (EU) št. 404/2011 niso usklajeni, saj se v njih iste zadeve različno poimenujejo, kar povzroča težave pri prenosu informacij med organi;

C.	ker so bili zadnji protokoli za izmenjavo podatkov, ki so bistveni za izpolnjevanje elektronskih ladijskih dnevnikov, končani julija 2010, in ker so elektronski ladijski dnevniki obvezni od januarja 2010;

D.	ker dejansko obstaja ali ker ribiči občutijo neenakost glede rednosti, pogostosti, trajanja, strogosti, temeljitosti, učinkovitosti in metod izvajanja nadzora ribištva v Evropi, ter potrebo po enakem in nediskriminatornem obravnavanju;

E.	ker bi morala prizadevanja za nadzor ribištva neizogibno računati na popolno in aktivno sodelovanje ribiškega sektorja;

F.	ker se s sistemom, ki temelji na točkah, kaznujejo ribiška plovila – in ne lastniki ladij – ribiči ali drugi udeleženci v proizvodni verigi;

G.	ker je ribiški sektor med veliki deležniki pri trajnostnem upravljanju morja in oceanov;

ker poleg možnih regionalnih različic obstajajo velike razlike pri izvajanju evropskih predpisov v državah članicah, zlasti uredbe o nadzoru, in ker imajo države članice svoj pravni sistem ter različno upravno in pravosodno strukturo, ki se neizogibno odraža v sistemih za upravne in/ali kazenske sankcije za neskladnost s pravili skupne ribiške politike, ti sistemi pa povzročajo razhajanja in nepoštenost med državami članicami;

I.	ker je bilo ugotovljeno, da nacionalni inšpekcijski organi nimajo vedno dostopa do ustreznih podatkov za dejanski pregled tujega plovila, in ker različni pristopi k nadzoru in sankcijam predstavljajo problem za države članice, ko se obrnejo na države zastave zaradi ugotovljenih kršitev;

J.	ker je treba strožje pregledati proizvode, ki prihajajo v EU od nezakonitega, neprijavljenega in zakonsko neurejenega ribolova, in ker je treba zagotoviti enak nadzor na tovrstnim ribolovom v vseh državah članicah;

K.	ker so države članice odgovorne za izvajanje Uredbe (ES) št. 1224/2009 in ustreznih sankcij;

L.	ker v nekaterih državah članicah primanjkujejo enote specializiranih ribiških inšpektorjev;

M.	ker je Evropska agencija za nadzor ribištva (EFCA), ki je bila ustanovljena za spodbujanje višjih skupnih nadzornih standardov v okviru skupne ribiške politike, učinkovita pri poenotenju izvajanja nadzornega sistema, kljub omejenim sredstvom, ki jih ima na voljo;

N.	ker lahko Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo, zlasti s proračunskima postavkama 11 06 62 02 (nadzor in izvajanje skupne ribiške politike in integrirane pomorske politike) in 11 06 64 (EFCA), prispeva k izboljšanju in posodobitvi ribiškega nadzora;

ker se izvaja prepoved zavržkov in je v praksi to nepošteno do ribičev, ki, čeprav uporabljajo orodje in instrumente, ki jih zakonodaja EU dovoljuje, in se po najboljših močeh trudijo, da bi se izognili naključnemu ulovu, so lahko kaznovani zgolj zaradi dejstva, da ta ulov presega omejitev, ki jo določa zakonodaja EU in nacionalne zakonodaje;

P.	ker so se ribolovne tehnike in oprema spremenile in izboljšale, nadzorne sisteme in tehnike pa je treba posodobiti, da bodo učinkoviti; opozarja, da se lahko Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo izkoristi za ta namen;

Q.	ker je obveznost iztovarjanja ključni element pri nadzoru, na katero morajo biti zakonodajalci in organi, odgovorni za nadzor, posebej pozorni;

R.	ker nizkocenovne tehnologije za sledenje, kot je sistem samodejnega prepoznavanja (AIS), omogočajo prostovoljni nadzor in lahko olajšajo spremljanje ter povečajo varnost ribičev;

S.	ker je nezakoniti, neprijavljeni in zakonsko neurejeni ribolov ter trgovanje s tako pridobljenim ulovom kriminalna dejavnost v svetovnem merilu;

T.	ker imajo ribje dražbe pomembno vlogo v industriji z morsko hrano in pri nadzorovanju iztovorjenega ulova;

U.	ker imajo države članice različne pravne sisteme in ker morajo biti zbrani dokazi dopustni in uporabni v različnih sistemih, ki so specifični za državo, ki toži;

V.	ker so najboljši zavezniki izvajanja uredbe o nadzoru dobro usposobljeni in opogumljeni ribiči, ki razumejo koristi od takšnega nadzora in ga dejansko spoštujejo;

I – Ovire za usklajevanje

poudarja, da je treba zagotoviti dejanski nadzor nad ribiškimi dejavnostmi, da se zajamči trajnostna uporaba živih morskih virov in ohranijo enaki pogoji za vse flote EU; poziva države članice, naj zagotovijo učinkovito izvajanje uredbe o nadzoru;

poudarja, da bi moral ambiciozen boj EU proti nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu po svetu sovpadati z učinkovitim izvajanjem uredbe o nadzoru v njenih vodah;

poudarja, da so področja uporabe in kraji nadzora različni, rezultat tega pa je diskriminacija pri ribiškem nadzoru, saj nekatere države članice nadzorujejo dobavno verigo od ribolovnega orodja do krožnika, druge pa samo nekatere njene dele ter izključujejo na primer prevoz ulova ali gostinske obrate;

ugotavlja, da je prišlo do pomembnega izboljšanja nadzornega sistema, zahvaljujoč se uredbi o nadzoru, v kombinaciji z uredbo o nezakonitem, neprijavljenem in zakonsko neurejenem ribolovu, in to zaradi konsolidacije mnogih predhodnih, ločenih uredb, uvedbe možnosti uporabe novih tehnologij, predhodnih korakov za harmonizacijo sankcij, pojasnila o vlogi Komisije in držav članic, izboljšanja sledljivosti in drugih izboljšav;

opozarja, da ribiči sprejemajo pravila, če menijo, da je njihov učinek pravičen, če menijo, da so smiselna ter združljiva s tradicionalnimi ribolovnimi vzorci in praksami;

meni, da je treba pojasniti, klasificirati in določiti standarde za ribolov na različnih morskih območjih;

ugotavlja, da je nadzor različno organiziran, saj ga v nekaterih državah izvajajo različne uprave, v drugih pa le en upravni organ, različni pa so tudi instrumenti, orodja ter človeški, logistični in finančni viri, ki se uporabljajo za izvajanje nadzora; prav tako ugotavlja, da je zaradi tega težko zagotavljati preglednost upravlja in dostop do informacij;

poudarja, da se učinkovitost nadzora prav tako razlikuje zaradi zelo velikih razlik med ribolovnimi območji v EU, ki gredo od ozkih, omejenih območij, kjer si ribolovne vire največkrat delijo sosedske države članice, do zelo oddaljenih in odročnih območij; meni, da posebnosti najbolj oddaljenih regij, s prostranimi in pretežno oceanskimi izključnimi ekonomskih conah, skupaj z izkoriščanimi vrstami ribjih staležev (predvsem globokomorske vrste in izrazito selivske pelagične ribe) ter pomanjkanjem alternativnih virov zagotovo upravičujejo strožje nadzorne ukrepe v teh regijah, ki so pretežno odvisne od ribolova in so izredno občutljive na veliko škodo, ki jo povzročajo flote, znane po tem, da kršijo pravila SRP;

spodbuja države članice, naj v celoti in ustrezno izvajajo uredbo o nadzoru, da bi bilo bolj jasno, katera poglavja je treba izboljšati pri prihodnji reviziji, da se za prihodnost zagotovi funkcionalna uredba, enostavna za uporabo;

10.

ugotavlja, da obstajajo razlike v pristopu med nadzorom, ki temelji na oceni tveganja, in naključnimi pregledi ribolovne dejavnosti in tržnih kanalov ulova;

11.

ugotavlja, da zapletenost veljavnih tehničnih ukrepov in veliko število določb, včasih celo protislovnih, pa številna odstopanja in izjeme, določbe, ki se nahajajo v vrsti različnih pravnih besedil, otežujejo ne le razumevanje, ampak tudi nadzor in izvrševanje;

12.

opozarja, da se večji del naključnih pregledov izvaja v času iztovarjanja, inšpekcijski pregledi na morju pa razkrivajo navidezno višjo stopnjo kršitev kot pregledi na kopnem, saj temeljijo na oceni tveganja;

13.

opozarja, da je obveznost iztovarjanja temeljna sprememba v ribištvu, zato uredba omnibus ((EU) 2015/812) omogoča dvoletno obdobje prilagajanja, preden bo kršitev obveznosti iztovarjanja postala resna kršitev; poziva, naj se to obdobje po potrebi podaljša;

14.

ugotavlja, da države članice, včasih pa tudi regije, zaradi velikega števila neobveznih določb v Uredbi Sveta (ES) št. 1224/2009 na različne načine prenašajo predpise v nacionalno in regionalno zakonodajo; poudarja, da je težko v praksi izvajati nekatere od teh določb, bodisi zaradi slabe prilagodljivosti predpisov realnosti (na primer zaradi opredelitve značilnosti ribiškega sektorja (flota, ribolovno orodje, ribolovna območja in ciljne vrste), ki se zelo spreminja od enega morskega bazena, države članice in ribištva do drugega), bodisi zaradi protislovij, ki lahko inšpektorje vodijo v številne različne razlage;

15.

ugotavlja, da se stopnja kršitev razlikuje po posameznih državah članicah ter da so lahko sankcije za enako kršitev upravne ali kazenske; meni, da sistem licenc, ki temelji na točkah, ki se odštevajo zaradi neskladnosti, je koristen evropski instrument za zagotavljanje okvira za sankcije zaradi hudih kršitev, vendar brez potrebne enotnosti poslabša že tako nepravično stanje med različnimi izvajalci v državah članicah; zahteva, da se te razlike v sankcijah odpravijo;

16.

ugotavlja, da je pomanjkanje zaupanja in preglednosti med državami članicami ključni dejavnik, da se ne izmenjujejo podatki glede predpisov; spodbuja, naj se to stanje odpravi, da se zagotovijo enaki pogoji vsem ribičem;

17.

želi opomniti, da EFCA skrbi za uporabo skupnih standardov glede nadzora, inšpekcijskih pregledov in spremljanja ter omogoča operativno sodelovanje med državami članicami prek skupnih načrtov uporabe; poudarja, da je pomembno, da se EFCA okrepi mandat in vzpostavi skupni nadzor nad ribiškimi operacijami ter omogoči učinkovito in usklajeno delovanje številnih lokalnih, regionalnih in nacionalnih organov ter agencij EU, ki opravljajo naloge obalne straže na ravni EU; poziva EFCA, naj poveča vire za te dejavnosti;

18.

meni, da je izvajanje osnovnega učnega načrta EFCA za usposabljanje ribiških inšpektorjev bistveno za poenotenje usposabljanja inšpektorjev in nadzornih postopkov, ter poziva države članice, naj ga uporabljajo; ugotavlja, da države članice nimajo enakih standardov za usposabljanje, razen če se zato odločijo prostovoljno, zato se vsebina spričeval, načini zaposlovanja in naloge med njimi razlikujejo;

19.

ugotavlja, da so ribiči v državah članicah različno usposobljeni in obveščeni ter da ni bilo vzpostavljeno nobeno orodje za poenostavitev in dostopnost do vsebine in ciljev uredbe o nadzoru; meni, da te razmere omogočajo pomanjkanje ozaveščenosti, kar je velika ovira za zaželeno usklajeno uporabo zakonodaje; močno spodbuja čimprejšnjo uporabo tega orodja;

20.

ugotavlja, da so skozi leta potrošniki postali bolj ozaveščeni o izvoru in oznaki tega, kar kupujejo, zahvaljujoč se kampanjam Komisije za dvig ozaveščenosti, a vendar ti isti potrošniki ne morejo dobiti ustreznih informacij o ribjih proizvodih, ki se strežejo v restavracijah, saj to ni obvezna zahteva v tem zadnjem členu komercialne verige;

21.

poudarja, da je uporaba novih tehnologij za spremljanje in sprotni prenos podatkov ter komunikacijo bistvena za izboljšanje pomorskega nadzora; poziva, naj bodo instrumenti, ki se uporabljajo v državah članicah, med seboj tehnično združljivi, ter naj se podatkovne baze, povezane z nadzorom, delno souporabljajo, da se zmanjša neenakost in poveča učinkovitost;

22.

poudarja, da ni bilo ocene dejanske neizvršljivost nekaterih pravil zaradi različnih tehnoloških ravni plovil, logistike na obali in organizacije sektorja v različnih pristaniščih;

23.

poudarja vlogo Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, zlasti njegovega proračuna, namenjenega nadzoru ciljev SRP, ki za obdobje 2014–2020 znaša 580 milijonov EUR;

24.

poudarja, da je treba zagotoviti skladnost enotnega trga ter v vseh državah članicah enako spoštovanje zahtev za nadzor, z enotno kakovostno ravnjo pri notranjem in zunanjem nadzoru v državah članicah, ne glede na meje, kjer proizvodi vstopajo v EU;

II – Predlogi za izboljšave

25.

se strinja s poenostavitvijo in izboljšanjem evropske zakonodaje ter s ponovno uvedbo upravnih bremen za boljše sprejemanje zakonodaje, zlasti prek omejene in ciljno usmerjene revizije Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009, predvidene in pričakovane najkasneje v letu 2017, hkrati pa je treba ohraniti učinkovita pravila za preprečevanje, ugotavljanje in kaznovanje kršitev SRP ter se osredotočiti predvsem na boljše izvajanje pravil v različnih državah članicah, zlasti prek večje harmonizacije, pod pogojem, da poenostavitev temelji na močnem veljavnem nadzornem okviru in ne pomeni zmanjšanja visokih zaščitnih standardov na področju dela, okolja, sindikatov ali družbe;

26.

meni, da je za regionalizacijo, predvideno v novi SRP, potreben premišljen in harmoniziran nadzorni sistem; ostro nasprotuje temu, da se zmanjša pomen uredbe o nadzoru, ter meni, da države članice že lahko uporabljajo fleksibilnost, ki jo omogoča veljavni okvir;

27.

poziva, naj pri tem pregledu evropske institucije sodelujejo z ribiškim sektorjem, zlasti na področju malega priobalnega ribolova, ki bi ga morala vsaka nova zakonodaja ščititi in spodbujati;

28.

poudarja, da so pri oblikovanju ali reviziji pravnih instrumentov potrebne razprave z različnimi nacionalnimi in regionalnimi organi ter najbolj oddaljenimi regijami;

29.

meni, da bi bilo tesnejše sodelovanje med državami članicami način za nadaljnjo harmonizacijo nadzora; v zvezi s tem poudarja pomen skupine strokovnjakov za spoštovanje obveznosti iz sistema Unije za nadzor ribištva;

30.

opozarja Komisijo, da je treba pred izvajanjem obveznih pravil ustvariti pravno in operativno okolje, da bi se tako izognili paradoksalnim situacijam;

31.

meni, da mora Komisija zagotoviti enoten in dosleden prenos ter preveriti izvajanje obstoječe zakonodaje, na primer z določitvijo minimalnega odstotka pošiljk, ki jih vsaka država članica preveri; poleg tega verjame, da morajo biti nadzorni postopki pregledni, uravnoteženi in standardizirani, ki naj državam članicam omogočajo enakopraven položaj v zvezi z nadzorovanjem njihovih ribičev, ter da bi morala biti pravila preprostejša, celovitejša in skladnejša;

32.

zagovarja okrepitev nadzora, da se prepreči uvoz rib od nezakonitega, neprijavljenega in zakonsko neurejenega ribolova; med drugimi ukrepi predlaga ustanovitev nacionalnih obveščevalnih ekip, ki bi jih sestavljali specializirani ribiški inšpektorji, ki so najboljše kvalificirani za zaznavanje tveganj, ter določitev minimalnega odstotka pošiljk, ki jih mora vsaka država članica preveriti;

33.

meni, da je za nadzor in oceno učinkovitosti izvajanja obveznosti iztovarjanja in uskladitev zbiranja podatkov z zahtevami revidirane SRP potrebno zbiranje, upravljanje in uporaba kakovostnih podatkov o obveznosti iztovarjanja;

34.

poziva države članice in njihove pomorske ribiške nadzorne organe, naj ustanovijo ekipe specializiranih ribiških inšpektorjev; podpira in poziva k večjemu sodelovanju med državami članicami z izmenjavami inšpektorjev, metod nadzora, podatkov, posredovanjem analiz tveganja in informacij o kvotah plovil, ki plujejo pod določeno zastavo;

35.

opozarja, da so države članice odgovorne za izvajanje uredbe o nadzoru; poziva države članice, naj izpolnjujejo obveznosti in tesno sodelujejo druga z drugo, naj si izmenjujejo dobre prakse in podatke in naj omogočijo interoperabilnost nadzornih sistemov;

36.

meni, da bi enotno in predvidljivo izvajanje različnih vrst možnih inšpekcij, s pomočjo natančne opredelitve, harmonizacije in razlage teh inšpekcij, omogočilo potrebne enotne pogoje za vsa ribištva v EU;

37.

poudarja, da se v nekaterih regijah bazeni upravljajo skupaj z državami zunaj EU, ter poziva, naj se okrepi sodelovanje med državami članicami in nečlanicami;

38.

verjame, da morajo države članice, Evropska agencija za nadzor ribištva in Komisija tesneje sodelovati in se usklajevati;

39.

poziva, naj EFCA in institucije za usposabljanje v državah članicah izvajajo enoten evropski učni načrt za usposabljanje ribiških inšpektorjev, ki naj temelji na enotnih predmetnikih in standardnih pravilih, financira pa se lahko delno s sredstvi Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo;

40.

poziva, naj se s pomočjo Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo osnovni učni načrt EFCA prevede in posreduje, na primer prek usposabljanja članov nacionalnih organov; predlaga, naj se priročnik dopolni s primeri dobre prakse inšpektorjev;

41.

poudarja, da je pomembno oceniti in preveriti pobude za usposabljanje za nadzor, ki jih ponujajo zunanji izvajalci;

42.

predlaga izboljšanje usposabljanja in obveščanja ribičev, za kar bi lahko poskrbele njihove strokovne organizacije in obalne akcijske skupine, za boljše razumevanje smisla in splošnega pomena pravil ter vcepljanje kulture razumevanja in spoštovanja; v ta namen priporoča učinkovito sodelovanje s svetovalnimi sveti; predlaga, naj se ustvarijo spletne podatkovne baze za dokumente in informacije o ribištvu (vključno s sistemom kazenskih točk), kolikor to omogočajo veljavne določbe o varstvu podatkov, da bodo predpisi vsem dostopni za branje in razumevanje; poziva Komisijo, naj oceni obstoječe tečaje za usposabljanje bodočih ribičev v Evropi ter naj sporoči svoje zaključke;

43.

predlaga, naj se preuči zamisel o elektronskem registru EFCA (enotno okence EFCA), z obrazci, pripravljenimi za tiskanje, ali elektronskimi obrazci za inšpekcije in za zbiranje inšpekcijskih poročil; ugotavlja, da bi se lahko elektronski register EFCA uporabljal za sprejemanje in zbiranje potrdil o ulovu, ki bi jih izdajale države članice in tretje države;

44.

predlaga, naj se izboljšajo sistemi za javno komunikacijo, ki jih uporabljajo nadzorne agencije, ter poudarja, da je pomembno občasno poročati o opravljenem delu ter o doseženih rezultatih, redno pa je treba poročati o pravilih, ki veljajo za ribje vire, kot je na primer najmanjša velikost ter o časovnih in prostorskih zaporah;

45.

poudarja, da je treba okrepiti vlogo EFCA, zlasti njen proračun, kompetenc in človeške vire; predlaga revizijo pogojev za posredovanje iz členov 94 in 95 Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009, zlasti glede pravice za posredovanje v primeru ribjih virov, ki se prekomerno izkoriščajo, in tistih, ki še niso dosegli največji trajnostni donos;

46.

poudarja pomen okrepitve in poostritve nadzora, zlasti v državah članicah, ki slabo izvajajo uredbo o nadzoru, za preprečevanje nezakonitega ribolova, delovanje v skladu s pravili SRP in za boljšo kakovost pridobljenih podatkov;

47.

opozarja, da je pomembno pravočasno posredovanje podatkov, zlasti v času nadzornih operacij, ki jih opravi agencija v sodelovanju z državami članicami, agencija pa jih tudi usklajuje na podlagi skupnih načrtov uporabe;

48.

poudarja pomen večje prisotnosti EFCA v državah članicah, tudi v najbolj oddaljenih regijah;

49.

predlaga, naj se vsaj dva predstavnika Evropskega parlamenta pridružita upravnemu odboru agencije, v katerem je že šest predstavnikov Komisije in po en predstavnik vsake države članice; sestava naj bo enakopravna (enako število žensk in moških), ki jih med svojimi člani izbere Odbor Parlamenta za ribištvo;

50.

priporoča, naj se nadzor razširi na celotno proizvodno verigo (naj se na primer razširi spremljanje), odgovornost za nadzor na morju pa dodeli enemu samemu upravnemu organu, s čimer bi se preprečilo podvajanje nadzora, kar je potratno z vidika človeških, logističnih in finančnih virov, povzroča zmedo in ustvarja nepotreben pritisk na delavce v ribiškem sektorju; poleg tega poziva k uradnemu sodelovanju med institucijami držav članic, da se tako lahko nadzoruje celotna ribja proizvodna veriga;

51.

poziva Komisijo, naj ugotovi, ali je povezovanje kazenskih točk z dovoljenji za ribolov ustrezno; poudarja, da se v primeru prodaje plovila sistem s točkami prenese z dovoljenjem, kar lahko v nekaterih primerih zniža vrednost plovila ali prepreči preprodajo, na primer mladim ribičem, ki bi želeli začeti z dejavnostjo;

52.

priporoča sprejetje posebnih ukrepov za bolj ozaveščeno in odgovorno porabo v restavracijah, pri tem pa naj se ne izključi obveznost gostinca, da posreduje osnovne informacije o proizvodu in tako potrošniku omogoči posredni nadzor;

53.

predlaga, naj skupnosti ali regije samostojno nadzorujejo celinske vode, nacionalne inšpekcije morski ribolov do 12 navtičnih milj in inšpekcije EU vse druge vode;

54.

ocenjuje, da bi moral nadzor na osnovi ocene tveganja temeljiti na seznamu preglednih, specifičnih in izmerljivih meril, opredeljenih na evropski ravni;

55.

poziva k poenotenju sankcij, ki pa naj bodo sorazmerne, nediskriminatorne in odvračilne; daje prednost ekonomskim sankcijam pred kazenskimi (na primer začasno prenehanje dejavnosti), vendar meni tudi, da je treba v skladu s členom 17 Uredbe (EU) št. 1380/2013 dati prednost spodbudam za ribiče, ki spoštujejo pravila SRP, da se preprečijo kršitve;

56.

opozarja, da je odgovornost na državah članicah in da Evropska unija nima pravne podlage, da bi vsilila poenotenje na podlagi Uredbe (ES) št. 1224/2009; vendar poudarja, da je sistem, ki temelji na točkah, pomemben okvir za sankcije, in poziva države članice, naj prevzamejo pobudo za široko poenotenje sankcij, zlasti kazenskih, da se odpravijo sedanje neenakosti;

57.

meni, da sistem prilova vodi v objektivno in popolno odgovornost ribičev, ki morajo odgovarjati, tudi če so v celoti upoštevali zakone in bili skrajno previdni, da bi se izognili naključnemu ulovu;

58.

trdi, da so splošna načela prava Evropske unije neskladna s sistemom, kjer mora posameznik odgovarjati za nekaj, kar ni naredil iz malomarnosti ali namenoma;

59.

poziva Komisijo in države članice, naj preučijo možnost vzpostavitve harmonizirane kazni na najnižji ravni za primere hudih kršitev in/ali ponavljajočega se nezakonitega delovanja;

60.

zagovarja uvedbo strožjih sankcij za nezakonit, neprijavljen in zakonsko neurejen ribolov;

61.

poziva k uvedbi mehanizma za opozarjanje na dobre primere, da se poveča spoštovanje pravil;

62.

meni, da razlaga nekaterih določb, na podlagi katere se kaznujejo presežki naključnega ulova, ne da bi se upoštevala odsotnost malomarnosti ali nenamernost pri opravljanju zakonitih dejavnosti, je očitno v nasprotju s temeljnimi načeli Evropske unije, kot jih določa člen 6 PEU, ki je del primarne zakonodaje;

63.

poziva Komisijo, naj določi smernice, enostavne za izvajanje in razumljive, da se prepreči neenaka obravnava držav članic, zlasti ko ribiči prostovoljno poročajo o naključnem ulovu in tako dokažejo dobro vero in nenamernost ulova;

64.

meni, da bo pomoč izvajalcem za vlaganje v moderno tehnologijo in opremo, skladno s tisto v drugih državah članicah in enostavno za posodabljanje, omogočila bolj pošten, uravnotežen in učinkovit nadzor;

65.

spodbuja vzpostavitev finančnega mehanizma za povečanje uporabe nizkocenovnih tehnologij za prostovoljni nadzor, boljše spremljanje in večjo varnost ribičev, zlasti v malem, priobalnem, obrtnem ribolovu;

66.

poudarja pomen elektronskih tehnologij (elektronsko poročanje in elektronski sistem za spremljanje), ki so lahko stroškovno učinkovito sredstvo za razširitev opazovanja dejavnosti na morju;

67.

nasprotuje vsakršnemu obveznemu sistemu za videonadzor na krovu;

68.

opozarja Komisijo, da bi uporaba novih tehnologij za opazovanje Zemlje, na primer satelitov Sentinel, koristila ribiškemu nadzoru;

69.

priporoča, naj se enak nadzor izvaja za uvožene ribiške proizvode, ribolov brez plovil in rekreativni ribolov ter za floto EU, ki lovi v vodah zunaj EU, in floto tretjih držav, ki lovi v vodah EU, da se za ves evropski trg zagotovi enakovreden dostop; predlaga, naj bo izmenjava podatkov v zvezi z nezakonitim, neprijavljenim in zakonsko neurejenim ribolovom obvezna;

70.

se zavzema, da bi bila proračunska sredstva, ki so na voljo, zlasti v okviru Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, stvarna, stalna in zadostna za uresničevanje ciljev nadzora;

71.

priporoča, naj se zagotovi stalnost ribjih dražb, zlasti prek Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, ki so ključne za območje, saj prispevajo k preglednosti in sledljivosti ter omogočajo ribiški nadzor;

72.

podpira vključitev učinka rekreativnega ribolova v revidirano uredbo o nadzoru;

73.

poziva, naj se vzpostavi sistem za spremljanje, prenos informacij in analizo podatkov, ki bo združljiv v vsej EU; prav tako poziva Komisijo, naj določi okvir za izmenjavo informacij in podatkov v skladu z veljavnimi določbami o varstvu podatkov; poudarja, da je pregleden okvir za izmenjavo podatkov in informacij ključni element za ugotavljanje, ali obstajajo enaki pogoji za vse;

74.

poudarja, da mora biti pri nadzoru izvajanja obveznega iztovarjanja prisotna ustrezna fleksibilnost, saj je treba upoštevati bistvene spremembe, ki jih ta obveznost nalaga ribolovu, zlasti ko gre za mešan ulov; poudarja pomen postopnega uvajanja sankcij in sistema, ki temelji na točkah, v primeru velikih kršitev zaradi neupoštevanja obveznosti iztovarjanja, v skladu z Uredbo (EU) 2015/812 glede obveznosti iztovarjanja;

75.

poudarja, da morajo biti deležnikom in javnosti na voljo informacije o tem, če in kako države članice sankcionirajo različne vrste kršitev in ali se sankcije izvajajo dosledno, ne glede na zastavo, pod katero pluje plovilo, vendar je treba ob tem v celoti spoštovati zasebnost vpletenih subjektov;

o o

76.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0083.

(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0307.

(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0222.

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/152

P8_TA(2016)0408

Izboljševanje povezanosti in dostopnosti prometne infrastrukture v srednji in vzhodni Evropi

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o izboljševanju povezanosti in dostopnosti prometne infrastrukture v srednji in vzhodni Evropi (2015/2347(INI))

(2018/C 215/24)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 o izvajanju bele knjige o prometu iz leta 2011: ocena in pot naprej proti trajnostni mobilnosti (1),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. decembra 2015 o trajnostni mobilnosti v mestih (2),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2012 o prihodnosti regionalnih letališč in storitev zračnega prevoza v EU (3),

—	ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 170,

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1315/2013 (4),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1316/2013 (5),

—	ob upoštevanju poročila z naslovom Road Safety in the European Union (Varnost v cestnem prometu v Evropski uniji), ki ga je Komisija objavila marca 2015 (6),

—	ob upoštevanju sklepov s srečanja ministrov podonavskih držav z dne 3. decembra 2014 o učinkovitih sanaciji in vzdrževanju infrastrukture na Donavi in njenih plovnih pritokih (7),

—	ob upoštevanju izjave iz Łańcuta z dne 3. marca 2016 o okrepitvi sodelovanja na področju prometa v Karpatih in nadaljevanju razvoja povezave Via Carpatia (8),

—	ob upoštevanju berlinskega procesa, konference zahodnobalkanskih držav iz leta 2014, dunajskega vrha iz leta 2015 ter pariške konference iz leta 2016,

—	ob upoštevanju akcijskega načrta k strategiji Evropske unije za Podonavje (SEC(2010)1489),

—	ob upoštevanju akcijskega načrta k strategiji Evropske unije za Baltik (SWD(2015)0177),

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem ter mnenja Odbora za regionalni razvoj (A8-0282/2016),

ker povezanost in dostopnost prometne infrastrukture močno vplivata na gospodarsko rast in konkurenčnost gospodarstva ter na zaposlovanje in teritorialno kohezijo v EU in njenih regijah; ker sta srednja in vzhodna Evropa pomemben del enotnega evropskega trga in lahko privabita naložbe in prispevata h gospodarski rasti v celotni EU in ker bi bilo treba v okviru vseh načinov prevoza, brez izjeme, prispevati h krepitvi konkurenčnosti, intermodalnosti in k ekološkemu prehodu, da bi se bolj podprl razvoj enotnega trga;

B.	ker je izboljšanje povezanosti in dostopnosti prometne infrastrukture v srednji in vzhodni Evropi eden od načinov za uresničitev ciljev kohezijske politike, zlasti kar zadeva želeni gospodarski razvoj obmejnih regij;

ker je prometna infrastruktura v večini regij osrednjega in vzhodnega dela EU v primerjavi z drugimi evropskimi regijami še vedno manj razvita in ker slabo razvita prometna infrastruktura v srednji in vzhodni Evropi obstaja vzporedno z omrežji osrednje Evrope, ki veljajo za najbolj gosta in razvita omrežja na svetu; ker državljani pričakujejo, da si bodo države članice ob podpori EU skupaj prizadevale za izboljšanje infrastrukture;

ker so evropski strukturni in investicijski skladi (skladi ESI) glavni vir naložb v javni prevoz v srednji in vzhodni Evropi in ker je instrument za povezovanje Evrope (IPE) pomemben instrument financiranja nadaljnjega razvoja prometne infrastrukture v regiji, ki je del koridorjev osrednjega omrežja TEN-T; ker je lahko upravna nezmogljivost na nacionalni, regionalni in lokalni ravni vzrok za slabo črpanje sredstev EU in države članice srednje in vzhodne Evrope, pa tudi v drugih delih EU iz takšnih ali drugačnih razlogov (med drugim zaradi nezadostne priprave in učinkovitosti) niso vedno najbolje izkoristile finančnih virov EU; ker bi bilo okrepiti zmogljivosti in tehnično pomoč, da se spodbudi priprava več dobrih projektov in da se javne uprave podprejo pri upravljanju sredstev EU;

ker bi intenzivnejše delo na pomembnih projektih, kot sta Via Carpatia in Rail Baltica, ter vzpostavitev koridorja Orient/vzhodno Sredozemlje in baltsko-jadranskega koridorja osrednjega omrežja, jadransko-jonskega koridorja in koridorja Evropa-Kavkaz-Azija (TRACECA) prinesla pomembno spodbudo za izboljšanje povezanosti in dostopnosti prometne infrastrukture v tem delu EU; ker bo podpora tesnejšim stikom med sosednjimi tretjimi državami ter državami članicami srednje in vzhodne Evrope, tudi na področju železniškega prometa in infrastrukture, pripomogla k izboljšanju železniških povezav med Evropsko unijo, njenimi sosednjimi državami in regijami ter Azijo;

ker so dobro razvite čezmejne prometne povezave bistvene za regionalno konkurenčnost in za spodbujanje razvoja malih in srednjih podjetij na obmejnih območjih in – predvsem v zvezi z javnim prevozom – za podporo socialnemu vključevanju ekonomsko ranljivih skupin prebivalstva; ker v veliko državah članicah srednje in vzhodne Evrope še vedno ni dobrih čezmejnih prometnih povezav, zlasti ne železniških; ker zaradi neučinkovitih povezav med različnimi načini prevoza in pomanjkanja povezav med elementi osnovnega in splošnega prevoza ni dovolj interoperabilnosti med različnimi načini prevoza, pri čemer bi ta interoperabilnost pripomogla k znižanju cen potniškega in tovornega prevoza ter povečala prožnost prevoznih storitev, hkrati pa bi pripomogla tudi k obravnavanju okoljskih in socialnih vprašanj;

G.	ker bi lahko usklajene izboljšave prometne infrastrukture pozitivno vplivale na okolje in energetsko učinkovitost prometa;

Horizontalni vidiki

poudarja, da je treba izboljšati povezanost in dostopnost infrastrukture za prevoz do osrednjega in vzhodnega dela EU, iz njih in znotraj njih, ob tem pa upoštevati potrebe gospodarstva in načela trajnostnega razvoja; ponovno poudarja, da je namen omrežja TEN-T vzpostaviti manjkajoče povezave, odpraviti ozka grla in zagotoviti nemotene povezave za prevoz na dolge razdalje in regionalni promet, zlasti v čezmejnih regijah, in to za potniški in tovorni promet; meni, da je treba sredstva EU uporabljati glede na realne potrebe po naložbah, da se do leta 2030 dokončno vzpostavi osrednje omrežje TEN-T; ugotavlja, da mora EU vlagati v razvoj nove infrastrukture, pa tudi v posodobitev in dokončanje že obstoječe prometne infrastrukture;

poudarja, da je pomembno, da države članice same pa tudi skupaj usklajeno načrtujejo projekte in pri tem v največji možni meri upoštevajo nacionalne osrednje načrte za promet in usklajevanje z državami kandidatkami, obenem pa opravijo realistično oceno prometnih potreb v skladu z belo knjigo EU o prometu, vključno z analizo stroškov in koristi ter posvetovanjem z deležniki; ugotavlja, da je predhodna pogojenost pri pripravi osrednjih načrtov za promet državam članicam v pomoč pri razvrščanju prometnih naložb po pomembnosti; meni, da morajo pristojne službe Komisije te osrednje načrte oceniti in določiti nadaljnje ukrepanje ter tako zagotoviti, da bodo ti načrti tudi skladni s cilji in prednostnimi nalogami EU;

toplo priporoča, naj se obstoječe politike in instrumenti za regionalno sodelovanje, kot so evropsko teritorialno sodelovanje, Interreg in zlasti evropska združenja za teritorialno sodelovanje, bolje izkoristijo za okrepitev čezmejnega prometa med regijami in za odpravo ozkih grl;

meni, da makroregionalne strategije EU, kot so tiste, ki že obstajajo za baltsko, podonavsko in jadransko-jonsko regijo, ter morebitna prihodnja strategija za karpatsko in črnomorsko regijo, nudijo inovativen okvir upravljanja za reševanje izzivov prometne politike, ki jih države članice same ne morejo rešiti, da se zagotovijo boljši prevozni pogoji;

pozdravlja, da so bili začetni delovni načrti za osrednje koridorje omrežja TEN-T leta 2015 dokončani in da so bile sprejeti novi načrti za širitev tega omrežja tudi v zahodnobalkanske države; poudarja, da bi morala izvedba osrednjega omrežja spodbuditi tudi razvoj celovitega omrežja, zlasti za povezave, ki so čezmejnega pomena in pomagajo konsolidirati koridorje; poudarja pomen urbanih vozlišč in njihovo vlogo pri izboljševanju prometnih tokov za potniški in tovorni promet;

poudarja, da je mogoče razlike v razvoju infrastrukture in njeni kakovosti med srednje- in vzhodnoevropsko regijo ter preostalim delom Evrope zmanjšati samo z jasno, konkretno in integrirano vseevropsko strategijo;

želi spomniti Komisijo na njeno obveznost iz bele knjige o prometu do leta 2020, ki jo je sprejela leta 2011 in v kateri je določila načrt za izvajanje 40 posebnih ukrepov za razvoj konkurenčnega in z viri gospodarnega evropskega prometnega sistema; opozarja, da je eden od njenih dolgoročnih ciljev, da bi 30 % cestnega prometa na razdaljah nad 300 km do leta 2030 prestavili na železniški ali vodni promet, do leta 2050 pa več kot 50 %, s čimer bi bistveno zmanjšali promet v srednji in vzhodni Evropi;

meni, da je razvoj prometnih vozlišč osrednji element za medsebojno povezovanje prometa na dolge razdalje, regionalnega in mestnega prometa, saj se s tem spodbuja učinkovitost, intermodalnost in regionalni razvoj podjetij, pri čemer ne smemo pozabiti, da lahko digitalizacija zelo izboljša delovanje celotne logistične verige, saj med drugim omogoča, da so vsem deležnikom na voljo podatki (souporaba podatkov) za razvoj novih storitev in praks;

poudarja, da bi bilo treba pri izgradnji in posodabljanju cestne infrastrukture v srednji in vzhodni Evropi upoštevati potrebe kolesarjev, kadar je to ustrezno; poudarja, kako pomembno je razviti kolesarsko infrastrukturo v državah članicah srednje in vzhodne Evrope, saj se bo s tem povečala varnost, zmanjšalo število žrtev nesreč v cestnem prometu ter izboljšala kakovost življenja in zdravja ljudi v EU; poudarja, da kolesarska mreža EuroVelo, zlasti pot št. 13 (Pot ob železni zavesi), Vzhodnoevropska pot in pot Atlantski ocean-Črno morje, v kombinaciji z železniškimi povezavami ponuja zanimive priložnosti za mala in srednja turistična podjetja v srednje- in vzhodnoevropskih makroregijah, zato jo je treba spodbujati;

10.

poudarja, da so za večjo usklajenost gospodarskega razvoja držav članic v zahodnem, osrednjem in vzhodnem delu EU potrebne velike naložbe; poudarja, da se morajo evropski in nacionalni organi bolje usklajevati, zlasti pri uresničevanju osrednjega dela omrežja TEN-T; hkrati pa želi spomniti, da je treba pri usklajevanju na evropski ravni upoštevati posebne izzive v državah članicah in razlike v njihovem gospodarstvu, sistemih socialne varnosti ter kakovosti infrastrukture, pa tudi demografske spremembe; poudarja potencial za delovna mesta v bolje delujočem železniškem sektorju; poziva k odpravi vseh arbitrarnih ovir za prosti pretok blaga in storitev ter vztraja, da se države vzdržijo uvajanja takih ovir;

11.

poziva države članice in Komisijo, naj pri izvajanju projektov prometne infrastrukture v srednji in vzhodni Evropi zagotovijo sinergijo in medsebojno dopolnjevanje sredstev iz instrumenta za povezovanje Evrope, evropskih strukturnih in investicijskih skladov, instrumenta za predpristopno pomoč ter instrumentov Evropske investicijske banke in Evropske banke za obnovo in razvoj, da se bosta bistveno izboljšali njihova uporaba in diverzifikacija; poudarja, da sta za pripravo in uporabo projektov, če se ti financirajo prek različnih instrumentov (t. i. združevanje sredstev), potrebna izmenjava in širjenje izkušenj in znanja; opozarja, da je za spodbujanje komercialno vzdržnih tržnih projektov pomembno, da se sredstva Evropskega sklada za strateške naložbe pravočasno uporabijo; poziva Komisijo, Evropsko investicijsko banko in Evropsko svetovalno vozlišče za naložbe, naj okrepijo svoje sodelovanje z nosilci projektov v srednji in vzhodni Evropi in tako zagotovijo, da se bodo sredstva Evropskega sklada za strateške naložbe uporabljala za kakovostne infrastrukturne projekte za inovativne in trajnostne načine prevoza; poudarja pomen Evropskega sklada za strateške naložbe pri razvijanju vseh vrst projektov za prometno infrastrukturo; poudarja, da je večina infrastrukturnih projektov, ki naj bi se financirali s sredstvi tega sklada, v zahodni Evropi; zato poziva Komisijo, naj v zvezi z Evropskim skladom za strateške naložbe vlagatelje spodbuja k temu, da podprejo projektne platforme s poudarkom na srednje- in vzhodnoevropskih prometnih projektih; poudarja, kako pomembno je financiranje v okviru kohezijske politike za razvoj prometne infrastrukture v državah srednje in vzhodne Evrope, ki je pogosto veliko manj kakovostna od prometnih omrežij v zahodni Evropi, in zato poziva, naj se v naslednjem večletnem finančnem okviru zagotovijo potrebna sredstva in raven financiranja;

12.

opozarja, da se je iz kohezijskega sklada v instrument za povezovanje Evrope preneslo 11 305 500 000 EUR, da bi jih porabili za prometni sektor v državah članicah, upravičenih do podpore iz kohezijskega sklada; poudarja, da mora – zlasti glede na sedanjo stopnjo črpanja – uporaba vseh že razpoložljivih sredstev imeti prednost pred udeležbo tretjih strani pri naložbah, pri katerih so v ozadju politični razlogi in ne poslovni interesi;

13.

poziva države članice srednje in vzhodne Evrope, naj zagotovijo visoko raven preglednosti in strog nadzor nad uporabo sredstev EU ter naj v najkrajšem možnem času objavijo informacije o njihovi dodelitvi;

14.

opozarja na priložnosti, ki jih ponujajo hibridni projekti javno-zasebnega partnerstva, saj povezujejo vire financiranja infrastrukturnih naložb z nepovratnimi sredstvi EU (do 85 % skupnih upravičenih stroškov), z javnimi sredstvi v obliki sofinanciranja, ki ga mora zagotoviti upravičenec, in s sredstvi zasebnega sektorja; obenem poudarja, da sredstva EU in proračunska sredstva prispevajo k večji zanesljivosti naložb, saj zmanjšujejo tveganje za zasebni sektor; poleg tega opozarja, da stalne dolgoročne pogodbe, ki niso odvisne od gospodarskih, političnih in proračunskih nihanj v državah, koristijo zasebnemu sektorju; zato spodbuja države članice, naj, kadar je to ustrezno, izkoristijo javno-zasebna partnerstva, ki so lahko dober način vlaganja v infrastrukturo, zlasti kar zadeva izvajanje kompleksnih infrastrukturnih projektov, pri katerih so na eni strani izdatki zelo visoki, donos pa nizek, na drugi strani pa so potrebni, če želimo dejansko zagotoviti kakovostne javne storitve; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj državam članicam v srednji in vzhodni Evropi zagotovi tehnično pomoč, saj imajo nekatere od njih malo praktičnih izkušenj s finančnimi instrumenti in vključevanjem zasebnega sektorja v večje projekte; jo poleg tega poziva, naj v sodelovanju z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi upravami redno pripravlja splošni pregled prometnih projektov, ki se sofinancirajo iz različnih skladov EU, skupaj z ustreznimi zneski;

15.

poziva Komisijo in države članice, naj racionalizirajo in poenostavijo postopke za oddajo javnih naročil, pripravijo smernice za projekte javno-zasebnih partnerstev, zagotovijo ustrezen okvir državne pomoči ter naj poenostavijo postopke za izdajo dovoljenj, s čimer bi pospešili izvajanje prometnih projektov, zlasti čezmejnih;

16.

poudarja, da je mogoče evropske strukturne in investicijske sklade uporabiti pri vzpostavljanju manjkajočih povezav na mejnih območjih v srednji in vzhodni Evropi in pri konsolidaciji obstoječe infrastrukture, s čimer bi zagotovili popoln dostop do enotnega trga ter dodatno spodbudili gospodarsko rast; v zvezi s tem poudarja, da je promet ključnega pomena za regionalni razvoj, zato je primerna in ustrezno financirana lokalna infrastruktura osnovna in neobhodna zahteva pri uresničevanju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije;

17.

opozarja, da je evropske strukturne in investicijske sklade mogoče uporabiti tudi za povečanje upravne zmogljivosti posredniških organov in upravičencev, kar bi sicer lahko ogrozilo podporo EU naložbam v promet v regiji; ugotavlja, da se je doslej kot velika pomoč izkazal zlasti mehanizem pomoči JASPERS, zato bi lahko poleg preproste ohranitve mehanizma preučili tudi trajnejši, institucionalen okvir; poudarja, da bi morala tehnična podpora, nudena prek Evropskega svetovalnega vozlišča za naložbe, nosilcem javnih in zasebnih projektov omogočati, da imajo stalen portfelj premišljenih in dobro strukturiranih projektov, da bodo finančne instrumente tako lahko dolgoročno koristili; opozarja, da imajo evropski koordinatorji za koridorje osrednjega omrežja sicer politični mandat, a nimajo zadostnih upravnih zmogljivosti; poziva države članice in Komisijo, naj pripravijo ukrepe za poenostavitev javnega upravljanja teh virov, da bi se izognili nepotrebni upravni obremenitvi;

18.

poziva Komisijo in Evropsko investicijsko banko, naj bolje sodelujeta in usklajujeta svoja prizadevanja, da bi zagotovili široko posvetovanje z vsemi deležniki o financiranju prometne infrastrukture, izmenjavo primerov najboljše prakse, spodbujanje finančnih instrumentov in zgodnje načrtovanje možnih projektov, hkrati pa naj Parlament redno obveščata o tem; poudarja, da bi bilo treba vse ukrepe, povezane s projekti za izboljšanje povezanosti in dostopnosti prometne infrastrukture, sprejeti čim prej;

19.

spodbuja regije in države članice, naj sprejmejo oz. še naprej izvajajo ukrepe za prehod na okolju bolj prijazne oblike prevoza; spodbuja k temu, da se evropski strukturni in investicijski skladi uporabijo za projekte, s katerimi bi ustvarili povpraševanje po javnih in bolj trajnostnih oblikah prevoza, na primer s preprostejšim izdajanjem čezmejnih vozovnic ter naložbami v sisteme električnih polnilnih postaj;

20.

poudarja, da je treba v okviru omrežja TEN-T enako pozornost nameniti prometnim koridorjem vzhod-zahod in sever-jug, kar bi lahko prispevalo h gospodarskemu razvoju sodelujočih držav, saj bi s tem nastale nove možnosti za zaposlovanje v malih in srednjih podjetjih in zagonskih podjetjih, podprli bi trgovinsko izmenjavo ter znanost, raziskave in tehnologijo, hkrati pa tudi izboljšali varnost v cestnem prometu in zmanjšali stroške prevoza; poudarja, kako pomembne so multimodalnost in inovacije na področju prometa za razvoj trgovine in turizma, pa tudi zaradi varstva okolja, ter podpira vključitev celinskih vodnih poti v multimodalno logistično verigo, saj bi s povezovanjem vseh načinov prevoza zagotovili gospodarski razvoj na danem območju in hkrati zmanjšali število ozkih grl v prometnem sistemu;

21.

pozdravlja širitev omrežja TEN-T na zahodnobalkanske države; poziva Komisijo, naj zagotovi vključitev zahodnobalkanskih držav pristopnic v omrežje TEN-T, glede prometnih povezav pa tudi sodelovanje z Ukrajino, Moldavijo in drugimi sosednjimi državami, vključno s tistimi, ki so del koridorja TRACECA; poudarja, da je treba sprejeti finančna merila, da bodo lahko države pristopnice in države kandidatke v večjem obsegu izkoristile finančne instrumente, zlasti za čezmejne projekte; poudarja, da bi bilo treba naložbe, zlasti prek instrumenta za predpristopno pomoč in naložbenega okvira za Zahodni Balkan, in ukrepe za optimizacijo prometa usklajevati na regionalni ravni, da bodo prispevali k širitvi osrednjega omrežja v regiji;

22.

meni, da so izboljšave na področju prometne infrastrukture in povezanosti v srednji in vzhodni Evropi pomembno orodje za krepitev stabilnosti, gospodarskega razvoja, regionalnega sodelovanja in varnosti na vzhodni meji Unije in na Zahodnem Balkanu, hkrati pa tudi podpirajo navzgor usmerjeno konvergenco prevoznih pogojev na notranjem trgu; v zvezi s tem poudarja pomen koridorja Orient/vzhodno Sredozemlje;

23.

poudarja, da je za učinkovit in stroškovno učinkovit prometni sistem v EU, temelječem na prostem pretoku blaga, storitev in oseb na notranjih mejah, nujno treba ohraniti schengenski sistem; želi spomniti, da je Komisija že junija 2011 vse države članice pozvala, naj sprejmejo odločitev o vključitvi Bolgarije in Romunije v schengensko območje;

24.

meni, da je treba izboljšati povezanost in dostopnost prometne infrastrukture za spodbujanje razvoja turističnega sektorja v EU; vztraja, da je razširjeno in učinkovito evropsko prometno omrežje bistvenega pomena za turistični sektor, saj regije zaradi njega postanejo bolj privlačne za turiste; meni, da imajo države v srednji in vzhodni Evropi ogromen potencial za razvoj svojega turističnega sektorja, ki pa bi ga lahko bolje izkoriščali, če bi bila prometna infrastruktura še bolj razvita;

25.

poudarja pozitivne okoljske in gospodarske vidike sinergije pri povezovanju različnih načinov prevoza za boljše izkoriščanje danih prednosti posameznega načina;

26.

poudarja, da je za razvoj kombiniranega prevoza v srednji in vzhodni Evropi treba izboljšati značilnosti železniških koridorjev za tovorni promet in povečati podporo pri gradnji javno dostopnih intermodalnih terminalov;

27.

meni, da lahko mednarodni infrastrukturni projekti, kot je nova svilena pot, zelo pripomorejo k temu, da bosta srednja in vzhodna Evropa bolje izkoriščali možnosti globalnega gospodarstva; meni tudi, da lahko srednja in vzhodna Evropa zaradi svoje ugodne geografske lege postaneta pomemben logistični center in komunikacijsko vozlišče med Evropo in Azijo;

28.

poudarja, da bodo dostopnejši prevoz v srednji in vzhodni Evropi in naložbe, ki so za to potrebne, spodbudili razvoj lokalnih podjetij; poudarja, da bi morali biti razpisni postopki in izvajanje projektov malim in srednjim podjetjem prijazni; poziva Komisijo, naj večjo pozornost nameni problemu, ko glavni izvajalci in podizvajalci pri projektih sklepajo nepoštene oblike sodelovanja, katerih žrtve so zelo pogosto nizkokvalificirani delavci;

29.

vztraja, da je treba pri načrtovanju infrastrukturnih rešitev v srednji in vzhodni Evropi upoštevati potrebe prebivalcev redko poseljenih in težko dostopnih regij, kot so gorska območja; vztraja tudi, da lahko pomanjkanje dostopa do prevoza povzroči socialno izključenost, in poziva Komisijo, naj upošteva potrebe uporabnikov lokalnih prevoznih poti; poudarja, da dobičkonosnost prometnih povezav ne more biti edino merilo pri ocenjevanju njihove uporabnosti;

Cestni prevoz

30.

želi spomniti, da je razvoj čezmejnih cest bistven za lažje sodelovanje med prebivalci in podjetji v obmejnih regijah; poziva države članice, naj še naprej posodabljajo ceste, še naprej vzpostavljajo manjkajoče povezave, gradijo varna in dostopna parkirišča ter krepijo regionalne in lokalne povezave z omrežjem TEN-T, saj je vključevanje v to omrežje pomembna osnova za gospodarsko rast regionalnih centrov;

31.

poudarja, da je treba v EU zagotoviti pravične cestninske sisteme; poudarja tudi, da je treba pri vzpostavljanju teh sistemov ohraniti določeno mero prožnosti za države članice zaradi njihovih posebnosti, hkrati pa ohraniti tehnično interoperabilnost na ustrezni ravni; meni, da je treba te sisteme oblikovati v sodelovanju s poslovno skupnostjo in gospodarskimi uporabniki cest ter da se od slednjih ne bi smelo zahtevati plačila dodatnih ali nesorazmerno visokih stroškov, zaradi česar bi bile njihove poslovne dejavnosti manj donosne;

32.

poziva Komisijo in države članice, naj se lotijo nujno potrebne okrepitve cestnega infrastrukturnega omrežja vzdolž vzhodne meje EU, ki se začne v Estoniji, prehaja skozi Latvijo, Litvo, Poljsko, Slovaško, Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo in se konča v Grčiji; meni, da bi morala ta prizadevanja temeljiti na načrtih, ki so bili že pred časom sprejeti v okviru projekta Via Carpatia, o katerem so predstavniki posameznih držav 3. marca 2016 v Varšavi podpisali izjavo o nadaljnjem sodelovanju na področju razvoja koridorja in posodobitve ceste; meni tudi, da bodo obrobne regije EU z vzpostavitvijo povezave Via Carpatia dobile možnost za pospešeni razvoj in priložnost, da se hitreje približajo stopnji razvoja bolj razvitih regij EU; opozarja, da bo izgradnja ceste obenem spodbudila naložbe in rast podjetij ter izboljšala vsesplošno varnost EU kot celote, zlasti ob upoštevanju oboroženih spopadov v Ukrajini; meni, da bi bilo treba izkoristiti možnost uvedbe koridorja Ren–Donava na severu EU prek trase Via Carpatia; meni tudi, da bi bilo treba projektu Via Carpatia dodeliti ustrezna finančna sredstva; zato poziva, naj se ta projekt vključi v osrednje omrežje TEN-T, da bi zagotovili ustrezno financiranje s sredstvi EU; hkrati spodbuja države članice, naj vzpostavijo financiranje tega projekta z uporabo vseh možnih finančnih instrumentov, kot sta instrument za povezovanje Evrope in Evropski sklad za strateške naložbe;

33.

poudarja, da kakovost cestne infrastrukture neposredno vpliva na varnost v cestnem prometu; zato meni, da bi bilo treba pri gradnji cestne infrastrukture izvesti tudi oceno varnosti v cestnem prometu; je zaskrbljen, ker število smrtnih žrtev in hudih telesnih poškodb v prometu v mnogih državah članicah srednje in vzhodne Evrope ostaja relativno visoko; poudarja, da bi bilo treba na ravni držav članic in EU še naprej spodbujati ukrepe za izboljšanje prometne varnosti; meni, da je treba zagotoviti ustrezna finančna sredstva za projekte sanacije infrastrukture v državah članicah srednje in vzhodne Evrope;

34.

poudarja, da sta varnost in trajnost prometnega sektorja glavni prednostni nalogi pri razvoju infrastrukture; zato poziva Komisijo in države članice, naj še naprej spodbujajo digitalizacijo in avtomatizacijo pri vseh načinih prevoza; poziva, naj infrastrukturni naložbeni projekti vključujejo prometne rešitve, s katerimi bi zmanjšali tveganje smrti ali resnih poškodb v cestnoprometnih nesrečah, ter naj se v teh projektih upoštevajo potrebe ljudi, ki živijo v bližini zelo prometnih cest;

Železniški prevoz

35.

poudarja, da so izgradnja, posodobitev in vzdrževanje železniških prog bistvenega pomena za skladno, trajnostno rast in kohezijo v železniškem prometu v osrednjem in vzhodnem delu EU; poudarja, da imajo železnice pomembno vlogo pri zmanjševanju učinka na podnebje, onesnaževanja zraka in števila prometnih nesreč, in pričakuje, da bodo ta prizadevanja pozitivno vplivala na industrijski razvoj, logistiko tovornega prometa, kakovost javnih storitev in zanesljivo mobilnost potnikov; poziva države članice, naj odpravijo čezmejna in nacionalna ozka grla ter povečajo operativne zmogljivosti, da bi uresničile cilje iz bele knjige o prometu iz leta 2011 glede modalnega prehoda do let 2030 in 2050;

36.

poudarja, da v nekaterih delih srednje in vzhodne Evrope obstajajo obsežna železniškega omrežja, ki pa bi jih bilo treba nujno posodobiti, preden se dodatno poslabšajo in ne bodo več delovala; kritizira, da se premalo vlaga v čezmejne železniške proge in da je raven storitev železniškega potniškega prometa na številnih obmejnih območjih tako nizka; poziva države članice, naj vzpostavijo oz. ponovno vzpostavijo manjkajoče povezave in odstranijo ozka grla; predlaga, da se s pomočjo metodologije načrtovanja za celovito in osrednje omrežje TEN-T opravi pregled železniškega omrežja, da bi ugotovili morebitne dodatne manjkajoče povezave, zlasti čezmejne, tako med državami članicami EU kot s sosednjimi državami nečlanicami EU; spodbuja države članice, naj razvijejo tesno in konstruktivno sodelovanje, da bi te vrzeli zapolnile, hkrati pa izboljšale ozemeljsko povezovanje in teritorialno kohezijo; poziva Komisijo, naj vsa takšna prizadevanja učinkovito finančno podpre;

37.

ponovno izraža podporo vzpostavitvi evropskega sistema za upravljanje železniškega prometa (ERTMS) na vseh koridorjih osrednjega omrežja TEN-T; meni, da mora biti celovito in hitro izvajanje sistema ERTMS absolutna prednostna naloga EU, da bi ustvarili povsem interoperabilen, delujoč, učinkovit in privlačen evropski železniški prostor, ki bo lahko konkurenčen drugim načinom prevoza;

38.

poziva države članice, naj sprejmejo jasne dolgoročne razvojne strategije za železniški promet ter odstranijo ovire za železniške projekte, katerih izvajanje se financira s sredstvi EU;

39.

poudarja, da je treba okrepiti naložbe v izboljševanje kakovosti železniškega prometa, da bo postal bolj dostopen in privlačen tako na področju potniškega kot tovornega prometa, ter povečati njegov delež v strukturi načinov prevoza, kar ustreza cilju št. 3 o prehodu na druge načine prevoza iz bele knjige EU o prometu;

40.

je seznanjen s pomanjkanjem cestno-železniških povezav s pristanišči; poudarja, da je večina letališč v vzhodni Evropi v bližini železniške infrastrukture in da je njihovo povezovanje tehnično še vedno izvedljivo; poziva Komisijo, naj v celoti podpre nadaljnje vključevanje multimodalnih prometnih povezav (cesta-železnica-letališče) v srednji in vzhodni Evropi;

41.

poziva Komisijo, naj še naprej podpira naložbe v tirna vozila v državah članicah srednje in vzhodne Evrope, saj bo tako lahko obnovljen potencial železnice v okviru sistemov javnega prevoza teh držav;

42.

poudarja, da se trajnostni razvoj evropske železniške infrastrukture ne sme končati po sami vzpostavitvi omrežja, temveč mora zajemati tudi vzdrževalne ukrepe, da bo dolgoročno stroškovno učinkovit; meni, da bi bilo treba vzdrževalnim ukrepov – glede na to, kako pomembni so – nameniti velik del finančnih sredstev;

43.

poudarja splošne prednosti povezave Rail Baltica kot enega od prednostnih projektov v koridorju Severno morje–Baltik in njegovo pomembno strateško vlogo za vse sodelujoče države članice, pa tudi za celotno regijo od Finske (z morebitno razširitvijo Botnijskega koridorja), prek Estonije, Latvije, Litve in Poljske vse do Nemčije, Nizozemske in južne Evrope; pozdravlja napredek, dosežen pri izgradnji in pripravi projekta v zvezi s povezavo Rail Baltica, in poudarja, da je dobro sodelovanje med zainteresiranimi in sodelujočimi državami bistvenega pomena za napredek pri uresničevanju tega projekta brez nadaljnjih zamud in zaostankov ter za to, da se prepreči, da dodeljena finančna sredstva ne bi bila namenjena temu projektu; poudarja, da bo izgubljeno sofinanciranje EU v višini približno 85 %, pogoji financiranja v prihodnosti pa ne bodo več tako ugodni, kot so zdaj, če pravila Evropske komisije ne bodo spoštovana; poziva sodelujoče države, naj priznajo in okrepijo vlogo skupnega železniškega podjetja Rail Baltica kot optimalni organ za upravljanje čezmejnega projekta takšnega obsega, za vlaganje skupnih vlog za pridobitev sredstev EU, nadaljnjo izvajanje skupnih in nacionalnih javnih naročil, usklajevanje del v okviru projekta in ne nazadnje za to, da dokaže, da sodelujoče države članice lahko sodelujejo;

44.

glede na to, da delež železniškega prometa na evropskih trgih potniškega in tovornega prometa stagnira, poudarja pomen pobude Shift2Rail, zlasti na področju tovornega prometa, za povečanje konkurenčnosti in učinkovitosti; meni, da bi treba vlagati v izboljševanje kakovosti železniškega tovornega prometa; pozdravlja skupne mednarodne pobude držav članic v regiji za razvoj in posodobitev železniške infrastrukture, kot je novi železniški koridor št. 11 za tovorni promet, tako imenovani jantarni koridor, ki povezuje trgovinska in industrijska središča Poljske, Slovaške, Madžarske in Slovenije, ki skupaj dodeljujejo prometne zmogljivosti za mednarodne tovorne vlake; poudarja, da takšni projekti spodbujajo železnico kot sredstvo za mednarodni tovorni promet in konkurenčnost železniškega prometa ter zagotavljajo boljšo uporabo obstoječih mednarodnih zmogljivosti za tovorni promet;

45.

ugotavlja, da v okviru različnih programov EU obstajajo številni viri financiranja za železniški sektor; meni, da sta črpanje in učinkovita uporaba teh virov financiranja bistvenega pomena, saj je znesek javnih sredstev, ki ga nacionalne vlade lahko vložijo v železnice, zaradi finančnih omejitev zelo omejen;

46.

opozarja na običajna doplačila za čezmejni regionalni železniški potniški promet v srednji in vzhodni Evropi, ki jih železniška podjetja pogosto zahtevajo kot del cene za mednarodne železniške vozovnice, s čimer postane uporaba čezmejnih železniških povezav manj privlačna;

47.

poudarja, da je treba poskrbeti za to, da bodo države srednje in vzhodne Evrope povezane z železniškim omrežjem za visoke hitrosti v zahodni Evropi, da se bo povečala konkurenčnost sektorja železniškega prometa in podprla gospodarska rast v regiji; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo čezmejne projekte na področju visokohitrostnih železniških povezav v vseh koridorjih omrežja TEN-T;

48.

poudarja, da je treba podpreti skupne projekte in naložbe z državami nečlanicami EU ter tako utreti pot dodatnemu izkoriščanju potenciala železniških koridorjev, ki so bili posodobljeni s sredstvi EU, na primer povezave med EU in azijskimi državami;

Celinske plovne poti

49.

poudarja, da je plovba po celinskih plovnih poteh pomembna kot stroškovno učinkovit in trajnosten način multimodalnega prevoza in logistike po vsej EU; meni, da je treba zato posodobiti infrastrukturo za plovbo po celinskih plovnih poteh za prevoz potnikov ali blaga ter izboljšati interoperabilnost z drugimi načini prevoza;

50.

ugotavlja, da imata srednja in vzhodna Evropa precejšen razvojni potencial pri celinskih plovnih poteh ter rečnih in morskih pristaniščih; meni, da se lahko ta potencial izkoristi samo ob spoštovanju pravnega reda Unije o varstvu okolja, biotske raznovrstnosti in vode ter da bi večji poudarek na uporabi pristanišč in železnic lahko prispeval k cilju izboljšanja multimodalnega prevoza v regiji;

51.

pozdravlja oblikovanje programa NAIADES in nadaljevanje programa NAIADES II do leta 2020 ter poudarja pomen evropske strategije in akcijskega načrta za celinske plovne poti;

52.

meni, da je izkoriščanje multimodalnosti pristanišč na celinskih plovnih poteh bistvenega pomena za njihov gospodarski potencial; poudarja, da je za privabljanje uporabnikov pomemben ustrezen dostop na zadnjem delu poti in železniške povezave med medsebojno povezano železniško infrastrukturo in terminali na celinskih plovnih poteh ter gravitacijskimi območji pristanišč;

53.

posebej opozarja na vlogo Donave kot ključne prometne plovne poti v podonavski makroregiji; ugotavlja, da bi bilo treba potencial regije za plovbo po celinskih plovnih poteh dodatno izkoristiti, zato opozarja tudi na to, da morajo države članice ohraniti delovanje celinskih plovnih poti, ki so v njihovi pristojnosti; poziva donavske obrežne države, naj zagotovijo stalno plovnost te reke in izvajajo svoj osrednji načrt za sanacijo in vzdrževanje plovnih poti, sprejet leta 2014, obenem pa upoštevajo okoljske vidike in posebno skrb namenijo ohranjanju naravnih habitatov, okolja, biotske raznovrstnosti in vode ter tako ohranijo in spodbujajo trajnostno kmetijstvo, ribištvo in mala in srednja podjetja na področju turizma; poudarja, da bi lahko povezava med Odro, Elbo in Donavo spodbudila prevozne in komunikacijske zmogljivosti celotne regije na osi sever-jug, kar bi privedlo do ustvarjanja delovnih mest in razvoja malih in srednjih podjetij;

54.

spodbuja države članice, naj si še bolj prizadevajo za posodobitev in dosežejo pogoje za plovbo razreda IV na drugi infrastrukturi celinskih plovnih poti, zlasti na rečnih odsekih osrednjega omrežja TEN-T; poudarja, da je treba izboljšati plovnost reke Labe, da bi omogočili popolno plovnost, ki je bistvena za koridor Orient/vzhodno Sredozemlje; poudarja, da je treba izboljšati plovnost reke Odre na razred IV; poudarja tudi pomen mednarodnih plovnih poti E40 in E70 za izboljšanje povezanosti držav srednje in vzhodne Evrope z vseevropskimi kopenskimi prometnimi potmi; poudarja, da bi bila vzpostavitev dobrih multimodalnih povezav med temi plovnimi potmi in koridorjem osrednjega omrežja TEN-T med Baltikom in Jadranom velika spodbuda naložbenemu potencialu vzhodnih regij v EU;

Morska pristanišča in letališča

55.

poudarja, da bi lahko v okviru koncepta „pomorskih avtocest“ še bolj povečali privlačnost prevoza do pristanišč v Baltskem, Črnem in Jadranskem morju; poudarja, da je treba povečati zmogljivosti na področju energetike, vključno s trajnostnimi gorivi v ladijskem prometu, in zagotoviti učinkovite železniške povezave do zaledja pristanišč;

56.

poudarja, da druga podmorska infrastruktura ne sme ovirati trajnostnega razvoja pristanišč v Baltskem, Jadranskem in Črnem morju; je zaskrbljen, ker lahko projekti, kot je Severni tok, ogrozijo in onemogočijo naložbe v tej regiji, zlasti v Baltiku; vztraja, da je treba pri vseh podmorskih plinovodih spoštovati zahteve glede ugreza ob vhodih v pristanišča;

57.

meni, da bi morska pristanišča in letališča najbolje služila razvoju gospodarstva v srednji in vzhodni Evropi, če bi postala vozlišča za integriran multimodalni prometni sistem, ki je povezan z visoko zmogljivo železniško infrastrukturo;

58.

poudarja, da morajo severnojadranska pristanišča okrepiti medsebojno sodelovanje prek regionalnega usklajevanja za skupno spodbujanje prometnih tokov za pomorsko trgovino v severnem Jadranskem morju in za popolno integracijo italijanskih pristanišč s slovenskim pristaniščem Luka Koper in hrvaškim pristaniščem Luka Reka; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj reško pristanišče vključi v koridor Baltik–Jadran, da bi omogočili polno prometno povezavo pristanišč severnega Jadrana z osrednjo Evropo in Baltskim morjem;

59.

opozarja, da je Komisija v nedavno pripravljeni letalski strategiji za Evropo izpostavila vprašanje vrzeli v povezanosti; hkrati pa ugotavlja, da imajo rešitve, ki jih je predlagala le omejen potencial, in jo poziva, naj spremlja letalske povezave v EU, zlasti v srednje- in vzhodnoevropski regiji, in pripravi nadaljnje predloge za odpravo te vrzeli pri dostopu do storitev zračnega prevoza; meni, da je treba zračne povezave v tem delu EU še bolj razviti, saj je v EU-13 povezanost 7,5-krat nižja kot v EU-15 (9); je zaskrbljen, ker je – čeprav se letališka infrastruktura v tej regiji nenehno posodablja – velika večina novih letalskih linij usmerjena samo proti zahodu; poziva Komisijo, naj analizira, ali je veljavna zakonodaja ustrezna, in po potrebi predlaga nove pobude za zagotovitev zadostne povezanosti obrobnih in osrednjih območij Evrope;

60.

poudarja, da je za srednje- in vzhodnoevropsko regijo značilno, da ima v primerjavi z zahodnim delom Evrope manj in kakovostno slabše letalske povezave; poudarja, da je te vrzeli v povezanosti razkrila neodvisna analiza, ki je bila izvedena na zahtevo Komisije;

61.

poziva Komisijo, naj preuči letalske povezave v državah članicah in med njimi ter sprejme ukrepe, s katerimi bo izboljšala kakovost storitev zračnega prevoza za potrošnike;

62.

ugotavlja, da imajo mala in srednja letališča ogromen potencial za izboljšanje prometne dostopnosti srednje in vzhodne Evrope, zlasti za poslovne potnike in turiste; ponavlja, da so bila v zadnjih letih v srednji in vzhodni Evropi zgrajena in posodobljena številna regionalna letališča, a se njihov potencial zaradi pomanjkanja ustreznih povezav z večjimi prometnimi potmi ne izkorišča dovolj; poudarja, da je treba ta letališča učinkoviteje izkoristiti, tako da se zgradijo nove cestne in železniške povezave;

63.

priznava, da imajo regionalna in lokalna letališča različne vloge pri razvoju regij v srednji in vzhodni Evropi ter pri spodbujanju gospodarske rasti, trgovine, konkurenčnosti, vključujoče mobilnosti in turizma, pa tudi pri omogočanju neoviranega dostopa invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo; poudarja, da regionalna letališča prispevajo k večji privlačnosti teh regij; meni, da je treba pri vseh novih zmogljivostih skrbno oceniti prometno povpraševanje in potencial ter uporabo sredstev EU strogo omejiti na ekonomsko izvedljive in trajnostne projekte; poudarja, da bi bilo zato treba odobriti finančno podporo za razvoj obstoječih zmogljivosti; meni, da se bo vloga regionalnih letališč okrepila, če bodo imela moderno infrastrukturo in omrežje prometnih povezav (zlasti železniških), ki bo dobro povezano z regijo in državo, s čimer bodo lahko hitro dostopna iz različnih predelov bližnjih mest; poudarja, kako pomembno je razvijati obstoječa in nova regionalna in lokalna letališča, ki prispevajo h gospodarski rasti, tudi v turističnem sektorju, v manj razvitih in izoliranih regijah, in sicer z izboljševanjem dostopnosti in povezanosti, s čimer postanejo bolj privlačne za naložbe in konkurenčna, to pa pospeši njihov družbeno-gospodarski razvoj; predlaga, da Komisija preuči vzpostavitev omrežja letališč na regionalni ravni, da bi zagotovili boljšo povezanost tudi v državah članicah in med njimi;

o o

64.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter Odboru regij.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0310.

(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0423.

(3) UL C 261 E, 10.9.2013, str. 1.

(4) UL L 348, 20.12.2013, str. 1.

(5) UL L 348, 20.12.2013, str. 129.

(6) http://ec.europa.eu/transport/road_safety/pdf/vademecum_2015.pdf.

(7) http://ec.europa.eu/transport/modes/inland/news/2014-12-04-danube-ministrial-meeting/conclusions.pdf.

(8) http://mib.gov.pl/files/0/1796967/deklaracjalancucka.pdf.

(9) Delovni dokument služb Komisije, ki spremlja sporočilo Komisije z naslovom Letalska strategija za Evropo (SWD(2015)0261).

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/162

P8_TA(2016)0409

Mehanizem EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 s priporočili Komisiji o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice (2015/2254(INL))

(2018/C 215/25)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—	ob upoštevanju preambule k Pogodbi o Evropski uniji (PEU), zlasti druge, četrte, pete in sedme uvodne izjave,

—	ob upoštevanju zlasti člena 2, člena 3(1), drugega pododstavka člena 3(3) ter členov 6, 7 in 11 PEU,

—	ob upoštevanju členov Pogodbe o delovanju Evropske Unije (PDEU), ki se nanašajo na spoštovanje, spodbujanje in zaščito demokracije, pravne države in temeljnih pravic v Uniji, vključno s členi 70, 258, 259, 260, 263 in 265 PDEU,

—	ob upoštevanju člena 4(3) in člena 5 PEU, člena 295 PDEU ter Protokola št. 1 o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji in Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki sta priložena PEU in PDEU;

—	ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina),

—	ob upoštevanju Evropske socialne listine Sveta Evrope, zlasti člena E,

—	ob upoštevanju københavnskih meril in sklopa predpisov EU, ki jih mora država kandidatka izpolnjevati, če želi pristopiti k Uniji (pravni red Unije), zlasti poglavij 23 in 24,

—	ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, konvencij, priporočil, resolucij in poročil Parlamentarne skupščine, Sveta ministrov, komisarja za človekove pravice in Beneške komisije Sveta Evrope,

—	ob upoštevanju priporočila Sveta Evrope št. R(2000)21 z dne 25. oktobra 2000 in osnovnih načelih OZN o vlogi odvetnika iz leta 1990, ki države pozivata, naj zagotovijo svobodno in neodvisno pravno stroko,

—	ob upoštevanju Memoranduma o soglasju med Svetom Evrope in Evropsko unijo z dne 23. maja 2007,

—	ob upoštevanju Okvirne konvencije Sveta Evrope o zaščiti narodnih manjšin,

—	ob upoštevanju Evropske listine Sveta Evrope o regionalnih ali manjšinskih jezikih;

—	ob upoštevanju Seznama meril za pravno državo, ki ga je Beneška komisija sprejela na svojem 106. plenarnem zasedanju 18. marca 2016,

—	ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

—	ob upoštevanju pogodb OZN o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter sodne prakse pogodbenih organov OZN,

—	ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk,

—	ob upoštevanju pristopa OZN k pomoči za pravno državo iz aprila 2008,

—	ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja OZN, zlasti cilja 16,

—	ob upoštevanju 25. polletnega poročila Konference parlamentarnih odborov za zadeve Unije o trendih v postopkih in praksah parlamentarnega pregleda v Evropski uniji z dne 18. maja 2016,

—

ob upoštevanju publikacij Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA), vključno z evropskim informacijskim sistemom temeljnih pravic (EFRIS), ki ga je agencija predlagala 31. decembra 2013 v svojem dokumentu z naslovom „Temeljne pravice v prihodnosti pravosodja in notranjih zadev Evropske Unije“,

—	ob upoštevanju mnenja FRA o razvoju celovitega orodja objektivnih kazalnikov temeljnih pravic, s katerimi se bo lahko merila skladnost s skupnimi vrednotami iz člena 2 PEU na podlagi obstoječih virov informacij, z dne 8. aprila 2016,

—	ob upoštevanju pisma nemškega, danskega, finskega in nizozemskega ministra za zunanje zadeve predsedniku Komisije z dne 6. marca 2013,

—	ob upoštevanju dopisa italijanskega predsedstva z dne 15. novembra 2014 o zagotavljanju spoštovanja pravne države v Evropski uniji,

—	ob upoštevanju sklepov s srečanja Sveta in držav članic na Svetu z dne 16. decembra 2014 o zagotavljanju spoštovanja pravne države,

—	ob upoštevanju prvega in drugega dialoga Sveta o pravni državi v času luksemburškega in nizozemskega predsedovanja Svetu 17. novembra 2015 in 24. maja 2016,

—	ob upoštevanju smernic o metodoloških fazah, ki so potrebne za preverjanje združljivosti predlogov pripravljalnih teles Sveta s temeljnimi pravicami, z dne 19. decembra 2014,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. oktobra 2010 z naslovom „Strategija za učinkovito izvajanje Listine o temeljnih pravicah v Evropski uniji“,

—	ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 6. maja 2011 z naslovom „Operativne smernice o upoštevanju temeljnih pravic v oceni učinka Komisije“,

—	ob upoštevanju obstoječega mehanizma za spremljanje in obstoječih orodij za redno ocenjevanje Komisije, vključno z mehanizmom za sodelovanje in preverjanje, pregledom stanja na področju pravosodja, poročili o boju proti korupciji in orodjem za spremljanje medijev,

—	ob upoštevanju letnega kolokvija o temeljnih pravicah Komisije,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. marca 2014 z naslovom „Novi okvir EU za krepitev načela pravne države“ (COM(2014)0158),

—	ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje,

—	ob upoštevanju Kodeksa dobrih praks Sveta Evrope za sodelovanje civilne družbe v procesih odločanja z dne 1. oktobra 2009,

—	ob upoštevanju pregleda stanja na področju pravosodja za leto 2016 in poročila Komisije z dne 15. julija 2016 z naslovom „Spremljanje uporabe prava Evropske unije – Letno poročilo 2015“,

—	ob upoštevanju ocene oddelka Parlamenta za evropsko dodano vrednost iz aprila 2016 z naslovom „Mehanizem EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice“,

—	ob upoštevanju členov 46 in 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za ustavne zadeve (A8-0283/2016),

A.	ker Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin, ki so vključene med njena osrednja načela in cilje v prvih členih PEU in v merila za članstvo v Uniji;

ker bi morale institucije in organi Unije ter države članice spoštovati obveznosti in biti za zgled pri njihovem izpolnjevanju ter si prizadevati za skupno kulturo pravne države kot univerzalne vrednote v 28 državah članicah in v institucijah Unije, ki bi jo morale vse zadevne osebe uresničevati nepristransko, saj je popolno spoštovanje in spodbujanje teh načel bistven predpogoj za legitimnost evropskega projekta kot celote in temeljni pogoj za vzpostavitev zaupanja državljanov v Unijo;

ker so v skladu z mnenjem 2/13 Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) z dne 18. decembra 2014 (1) in ustrezno sodno prakso Sodišča temeljne pravice, priznane z Listino, v središču pravne strukture Unije in ker je spoštovanje navedenih pravic pogoj za zakonitost aktov Unije, zato ukrepi, nezdružljivi z navedenimi pravicami, v Uniji niso sprejemljivi;

D.	ker ima Unija v skladu s členom 2, členom 3(1) in členom 7 PEU možnost ukrepanja za zaščito svojega ustavnega jedra in skupnih vrednot, na katerih je bila osnovana;

E.	ker je pravna država temelj evropske liberalne demokracije in eno od temeljnih načel Unije, ki izvira iz skupnih ustavnih tradicij vseh držav članic;

F.	ker so vse države članice, institucije, organi, uradi in agencije Unije in države kandidatke dolžni spoštovati, varovati in spodbujati ta načela in vrednote ter lojalno sodelovati;

ker države članice, vključno z nacionalnimi sodišči, med drugim v skladu s Protokolom št. 24 o azilu za državljane držav članic Evropske Unije, ki je priložen PEU in PDEU, uvodno izjavo 10 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ (2) ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (denimo M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, sodba z dne 21. januarja 2011) in Sodišča (denimo N.S. in M.E, sodba z dne 21. decembra 2011 (3), in Aranyosi in Căldăraru, sodba z dne 5. aprila 2016 (4)), ne smejo izvajati prava Unije v zvezi z drugimi državami članicami, če v teh državah obstaja očitno tveganje hude kršitve ali huda in vztrajna kršitev pravne države in temeljnih pravic;

ker je spoštovanje pravne države v Uniji predpogoj za varstvo temeljnih pravic in spoštovanje vseh pravic in obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb in mednarodnega prava, ker je tudi predpogoj za vzajemno priznavanje in zaupanje ter glavni dejavnik na področjih politik, kot so notranji trg, rast in zaposlovanje, boj proti diskriminaciji, socialna vključenost, policijsko in pravosodno sodelovanje, schengensko območje ter azilne in migracijske politike, posledično pa krnitev pravne države, demokratičnega upravljanja in temeljnih pravic resno ogroža stabilnost Unije, monetarne unije, območja svobode, varnosti in pravice ter blaginjo Unije;

I.	ker ima način uresničevanja pravne države v državah članicah osrednjo vlogo pri zagotavljanju vzajemnega zaupanja med državami članicami in njihovimi pravnimi sistemi, zato je izredno pomembno, da se vzpostavi območje svobode, varnosti in pravice brez notranjih meja;

ker Unija temelji na skupnem sklopu temeljnih vrednot in načel ter ker je opredelitev teh temeljnih vrednot in načel, ki omogočajo razmah demokracije in zagotavljajo varstvo temeljnih pravic, živ in trajen proces, vrednote in načela pa se lahko razvijajo postopoma, pri čemer jih je treba zaščititi in bi morali biti podlaga za politične odločitve, neodvisne od različnih političnih večin, in se upirati začasnim spremembam, zato ima ključno vlogo neodvisno, nepristransko sodstvo, ki je odgovorno za njihovo razlago;

K.	ker se državljani in prebivalci Unije ne zavedajo vedno dovolj vseh svojih pravic, ki jih imajo kot Evropejci; ker bi morali biti sposobni skupaj oblikovati temeljne vrednote in načela Unije ter predvsem prevzeti odgovornost zanje;

ker mora v skladu s členom 4(2) PEU Unija spoštovati enakost držav članic pred Pogodbama in ker spoštovanje kulturne raznolikosti in nacionalnih tradicij v državah članicah in med njimi ne bi smelo ovirati enotne in visoke ravni varstva demokracije, pravne države in temeljnih pravic v vsej Uniji; ker je načelo enakosti in nediskriminacije univerzalno načelo in skupna nit vseh politik in dejavnosti Unije;

ker ima zaščita pravne države in učinkovitih neodvisnih pravosodnih sistemov ključno vlogo pri ustvarjanju pozitivnega političnega okolja, s katerim se lahko povrne zaupanje v institucije, ter tako tudi za naložbam prijazno okolje in zagotavljanje večje regulativne predvidljivosti in trajnostne rasti;

ker je izboljšanje učinkovitosti pravosodnih sistemov v državah članicah ključen vidik pravne države, ker je bistveno za zagotavljanje enakega obravnavanja, sankcioniranje vladnih zlorab in preprečevanje arbitrarnosti ter ker ga je Komisija opredelila kot enega od glavnih elementov strukturnih reform v evropskem semestru, letnem ciklu za usklajevanje ekonomskih politik na ravni Unije; ker je neodvisna pravna stroka eden od temeljev svobodne in demokratične družbe;

O.	ker se v smernicah generalnega sekretarja OZN z naslovom „Pristop OZN k pomoči za pravno državo“ priporoča, da bi morala pravna država vključevati javno in civilno družbo, ki prispeva h krepitvi pravne države ter zahteva odgovornost javnih uslužbencev in institucij;

ker se v študiji Službe Evropskega parlamenta za raziskave z naslovom „Stroški v primeru neukrepanja Unije na področju organiziranega kriminala in korupcije“ ocenjuje, da bi z vključitvijo obstoječih mehanizmov Unije za spremljanje, kot so mehanizem za sodelovanje in preverjanje, pregled stanja na področju pravosodja in poročil o boju proti korupciji, v širši okvir spremljanja pravne države letno prihranili 70 milijard EUR;

Q.	ker demokratično in pravno upravljanje Unije nima tako trdne pravne podlage kot njeno gospodarsko upravljanje in kar je Unija manj nepopustljiva in odločna pri uveljavljanju svojih temeljnih vrednot kot pri zagotavljanju pravilnega izvajanja svojih gospodarskih in davčnih pravil;

R.	ker se v primeru, da država kandidatka ne izpolnjuje zahtevanih standardov, vrednot in demokratičnih načel, odloži njen pristop k Uniji, dokler standardov ne izpolnjuje v celoti, v primeru, da teh standardov ne izpolnjuje država članica ali institucija Unije, pa ima to v praksi le malo posledic;

ker obveznosti, ki zavezujejo države kandidatke v okviru københavnskih meril, skladno s členom 2 PEU in načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4 PEU veljajo za države članice tudi po njihovem pristopu k Uniji in ker bi bilo zato treba vse, ne le novejše, temveč tudi starejše države članice redno ocenjevati, da bi preverili njihovo stalno upoštevanje skupnih vrednot, na katerih je Unija osnovana, v njihovih zakonodajah in praksah;

ker približno 8 % državljanov Unije pripada narodni manjšini, približno 10 % pa jih govori regionalni ali manjšinski jezik; ker ni pravnega okvira Unije, ki bi jim zagotavljal pravice kot manjšini; ker je izredno pomembno, da se vzpostavi učinkovit mehanizem za spremljanje njihovih pravic v Uniji; ker je razlika med varstvom manjšin in politikami za boj proti diskriminaciji; ker je enako obravnavanje temeljna pravica vseh državljanov in ne privilegij;

U.	ker sta skladnost in doslednost politike na področjih notranje in zunanje demokracije, pravne države in temeljnih pravic ključni za verodostojnost Unije;

V.	ker je na voljo le malo instrumentov za zagotavljanje skladnosti zakonodajnih in izvedbenih političnih odločitev institucij Unije s temeljnimi načeli in vrednotami Unije;

ker je Sodišče pred kratkim izdalo več sodb, s katerimi je razglasilo za neveljavne določeno zakonodajo Unije, odločitve Komisije ali zakonodajne prakse, ker so v nasprotju z Listino ali načeli Pogodb o preglednosti dokumentov in dostopu do njih, institucije Unije pa v več primerih kljub temu ne upoštevajo v celoti besedila in duha teh sodb;

X.	ker je pristop Unije k EKČP obveznost iz Pogodb v skladu s členom 6(2) PEU;

Y.	ker so spodbujanje in varstvo pluralistične demokracije, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravna država, politično in pravno sodelovanje, socialna kohezija ter kulturna izmenjava bistvo sodelovanja med Svetom Evrope in Unijo;

Z.	ker sta Svet in Komisija prepoznala potrebo po učinkovitejših in bolj zavezujočih mehanizmih za zagotavljanje popolne uporabe načel in vrednot iz Pogodb ter sta te prenesla v prakso z vzpostavitvijo okvira EU za krepitev načela pravne države v Komisiji in dialoga o pravni državi v Svetu;

AA.

ker ima Unija na voljo številne instrumente in postopke za zagotovitev popolne in ustrezne uporabe načel in vrednot iz Pogodb, vendar se institucije Unije ne odzivajo hitro in učinkovito; ker bi bilo treba obstoječe instrumente izvrševati, ovrednotiti in dopolniti v okviru mehanizma pravne države, da bi bili ustrezni in učinkoviti, ne pa jih obravnavati kot politično motivirane ali samovoljne in nepravično usmerjene v nekatere države;

AB.	ker je število sodb Sodišča, pri katerih je navedena Listina, naraslo s 43 leta 2011 na 210 leta 2014;

AC.	ker bo skladnost med institucijami in državami članicami v zvezi s spoštovanjem demokracije, pravne države in temeljnih pravic prinesla očitne koristi, kot so cenejši sodni postopki, več jasnosti za državljane Unije in njihove pravice ter več gotovosti za države članice glede izvajanja;

AD.	ker nekatere vlade držav članic zanikajo, da je spoštovanje načel in vrednot Unije obveznost iz Pogodb ali da je Unija pristojna za zagotavljanje skladnosti;

AE.	ker imajo Unija in države članice v primerih, ko država članica ne zagotavlja več spoštovanja demokracije, pravne države in temeljnih pravic, ali v primerih kršitve pravne države, dolžnost, da ščitijo integriteto in uporabo Pogodb in da varujejo pravice vseh oseb v pristojnosti Unije;

AF.	ker ima civilna družba pomembno vlogo pri gradnji in krepitvi demokracije, spremljanju in omejevanju pooblastil države ter spodbujanju dobrega upravljanja, preglednosti, učinkovitosti, odprtosti, odzivnosti in odgovornosti;

AG.	ker se ni dovoljeno sklicevati na načelo subsidiarnosti pri zavračanju posredovanja Unije, ki bi zagotovilo, da država članica spoštuje načela in vrednote iz Pogodbe;

AH.	ker so ukrepi Unije za zagotovitev, da države članice in institucije spoštujejo vrednote, na katerih je osnovana in iz katerih izhajajo pravice Evropejcev, ključni pogoj za njihovo sodelovanje v evropskemu projektu;

AI.

ker so sedanji evropski proces povezovanja in nedavni dogodki v nekaterih državah članicah pokazali, da se nespoštovanja pravne države in temeljnih vrednot ne preprečuje dovolj ter da je nujno treba pregledati in povezati obstoječe mehanizme ter vzpostaviti učinkovit mehanizem za odpravo preostalih vrzeli in zagotoviti, da se načela in vrednote iz Pogodb spoštujejo, ščitijo in spodbujajo v vsej Uniji;

AJ.

ker bi bilo treba vzpostaviti nov pakt EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, ki bi moral temeljiti na dokazih, biti objektiven in ne pod zunanjim vplivom, zlasti političnim, nediskriminatoren in bi moral ocenjevati enakopravno, spoštovati načela subsidiarnosti, nujnosti in sorazmernosti, veljati za države članice in institucije Unije ter temeljiti na stopenjskem pristopu, vključno s preventivnim in korektivnim delom;

AK.	ker bi moral biti cilj pakta EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice zagotavljati enoten, skladen okvir, ki gradi na obstoječih instrumentih in mehanizmih in jih povezuje ter ki odpravlja preostale vrzeli;

AL.	ker vzpostavitev pakta EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice ne bi smel posegati v neposredno uporabo člena 7(1) in (2) PEU;

do morebitne spremembe Pogodb priporoča ustanovitev celovitega mehanizma Unije za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, ki bi vključeval vse ustrezne deležnike, zato prosi Komisijo, naj do septembra 2017 na podlagi člena 295 PDEU predloži predlog za sklenitev pakta EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice v obliki medinstitucionalnega sporazuma o določitvi ureditve, ki bi omogočala lažje sodelovanje institucij Unije in njenih držav članic v okviru člena 7 PEU, ter povezala, uskladila in dopolnila obstoječe mehanizme, pri tem pa naj upošteva podrobna priporočila iz Priloge in vključi možnost, da se paktu EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice pridružijo vse institucije in organi EU, ki to želijo;

poziva Komisijo, naj vzpostavi konstruktivni dialog s civilno družbo in zagotovi, da so prispevki in vloga civilne družbe upoštevani v predlogu medinstitucionalnega sporazuma;

zlasti priporoča, da pakt EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice vključuje preventivne in korektivne elemente ter da velja za vse države članice in tri glavne institucije Unije enako, pri čemer se spoštujejo načela subsidiarnosti, nujnosti in sorazmernosti;

meni, da bi kljub temu, da je glavni namen pakta EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice preprečiti in odpraviti kršitve vrednot Unije, pakt moral vključevati tudi možne sankcije, ki lahko imajo vlogo učinkovitega odvračanja;

meni, da so ugotovitve in mnenja FRA ter sodna praksa Sodišča dobra osnova za razlago člena 2 PEU in področje uporabe pravic iz Listine;

opozarja, da mora Komisija kot varuhinja pogodb spremljati in oceniti pravilno izvrševanje prava Unije ter spoštovanje načel in ciljev iz Pogodb s strani držav članic ter vseh institucij in organov EU; zato priporoča, da se pri oceni skladnosti Komisije z demokracijo, pravno državo in temeljnimi pravicami v okviru političnega cikla za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice upošteva ta naloga Komisije;

poziva Komisijo, naj od leta 2018 naprej pripravlja sveženj svojih ustreznih letnih tematskih poročil ter rezultatov obstoječih mehanizmov za spremljanje in orodij za redno ocenjevanje, da bi se predložili vsi na isti dan ter prispevali v politični cikel za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice;

meni, da je pomembno spodbujati stalen dialog in si prizadevati za večje soglasje med Unijo in državami članicami, da bi spodbujali in varovali demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, s tem pa pregledno in stvarno zaščitili skupne vrednote, kot so določene v Pogodbah in Listini; je prepričan, da ne more biti kompromisov pri temeljnih pravicah in vrednotah, določenih v Pogodbah in Listini;

poudarja, da bi Parlament in nacionalni parlamenti morali imeti osrednjo vlogo pri ocenjevanju napredka in spremljanju spoštovanja skupnih vrednot Unije, kot določa člen 2 PEU; ugotavlja, da ima Parlament pomembno vlogo pri ohranjanju potrebne stalne razprave v okviru skupnega soglasja Unije o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah ter ob upoštevanju sprememb v naši družbi; meni, da mora izvajanje teh vrednot in načel temeljiti tudi na učinkovitem nadzoru spoštovanja temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino;

10.

priporoča, da pri vsaki medparlamentarni razpravi o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah sodeluje civilna družba, ter meni, da je treba državljansko udeležbo in vpliv civilne družbe upoštevati kot kazalnika demokracije;

11.

poziva Komisijo, naj do junija 2017 predstavi nov osnutek sporazuma za pristop Unije k EKČP, da se izpolni obveznost iz člena 6 PEU, ob upoštevanju mnenja 2/13 Sodišča; poleg tega poziva Svet Evrope, naj omogoči podpis Evropske socialne listine tretjim stranem, da bi Komisija lahko začela pogajanja za pristop Unije k tej listini;

12.

poziva Evropskega varuha človekovih pravic, naj ob upoštevanju stališč družbe v sklopu svojega letnega poročila izpostavi in v posebnem poglavju zbere primere, priporočila in sklepe v zvezi s temeljnimi pravicami državljanov ter načeloma demokracije in pravne države; poziva Komisijo, naj preuči navedena konkretna priporočila;

13.

poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za zagotovitev splošnega dostopa posameznikov in organizacij do pravne pomoči v skladu s členom 47 Listine, ko gre za sodne postopke v zvezi s kršitvami demokracije, pravne države in temeljnih pravic s strani nacionalnih vlad ali institucij Unije, ki bodo po potrebi dopolnjevali nacionalne programe in direktivo o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje;

14.

pozdravlja reformo Sodišča za postopno povečanje števila sodnikov na Sodišču, da bi lahko obvladali delovno obremenitev in skrajšali trajanje postopkov;

15.

priporoča, da skupina strokovnjakov za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, določena v medinstitucionalnem sporazumu, prav tako izvede oceno dostopa do sodnega varstva na ravni Unije, vključno z vidiki, kot so neodvisnost in nepristranskost sodišč in sodnikov, neodvisna pravna stroka, pravila o aktivni legitimaciji, trajanje in stroški sodnih postopkov, ustreznost in učinkovitost sistema brezplačne pravne pomoči ter obstoj zanj potrebnih sredstev, izvrševanje sodnih odločb, obseg sodnega nadzora in pravnih sredstev, ki so na voljo državljanom, ter možnosti za čezmejna kolektivna pravna sredstva; v zvezi s tem meni, da je treba pozornost nameniti členu 298(1) PDEU in pravici državljanov Unije do odprte, učinkovite in neodvisne evropske uprave;

16.

poziva Komisijo, naj v partnerstvu s civilno družbo oblikuje in izvaja kampanjo za večjo ozaveščenost, ki bi zagotavljala zlasti informacije o pravicah državljanov do sodnega varstva in sodnih postopkih v primerih, povezanih s kršitvami demokracije, pravne države in temeljnih pravic s strani nacionalnih vlad ali institucij Unije, da se bodo lahko državljani in prebivalci Unije popolnoma seznanili s pravicami, ki jim pripadajo na podlagi Pogodb in Listine (npr. svoboda izražanja, svoboda zbiranja in volilna pravica);

17.

poziva, naj se pripravi denarna subvencija za organizacijo za dodeljevanje nepovratnih sredstev v zvezi z demokracijo, ki bi podpirala lokalne akterje, ki v Uniji spodbujajo demokracijo, pravno državo in temeljne pravice;

18.

poudarja, da mora Unija, ki v svojih mednarodnih sporazumih določa zahteve po spoštovanju in spodbujanju človekovih pravic, zagotavljati tudi, da institucije in vse države članice ravnajo v skladu s pravno državo in spoštujejo temeljne pravice;

19.

priporoča tudi, naj pakt EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice vključuje redno spremljanje združljivosti mednarodnih sporazumov, ki so jih ratificirale države članice in Unija, s primarno in sekundarno zakonodajo Unije;

20.

poleg tega meni, da bi lahko, če se bo v prihodnje obravnavalo spreminjanje Pogodb, prišlo do naslednjih sprememb:

—	člen 2 PEU in Listina postaneta pravna podlaga za zakonodajne ukrepe, sprejete v skladu z rednim zakonodajnim postopkom;

—	nacionalna sodišča lahko v skladu s členom 2 PEU in Listino pred Sodiščem sprožijo postopek v zvezi z zakonitostjo ukrepov držav članic;

—

člen 7 PEU se spremeni tako, da določa ustrezne in uporabljive sankcije zoper katero koli državo članico, pri tem pa se določijo pravice (poleg glasovalne pravice v Svetu), ki jih je mogoče začasno odvzeti odgovornim državam članicam, npr. finančne sankcije ali prekinitev financiranja s strani Unije;

—	tretjina evropskih poslancev lahko po sprejetju in pred začetkom izvajanja posameznega zakonodajnega akta Unije le-tega predloži Sodišču;

—	fizične in pravne osebe, ki jih ukrep neposredno in posamično zadeva, lahko sprožijo postopek pred Sodiščem, če institucija Unije ali država članica domnevno krši Listino, in sicer na podlagi spremembe členov 258 in 259 PDEU;

—	člen 51 Listine se črta, Listina pa se spremeni v listino pravic Unije;

—	zahteva za soglasje na področjih, povezanih s spoštovanjem, varstvom in spodbujanjem temeljnih pravic, na primer v zvezi z enakostjo in nediskriminacijo, se ponovno pregleda;

21.

potrjuje, da priporočila spoštujejo temeljne pravice in načelo subsidiarnosti;

22.

meni, da je treba vse finančne posledice zahtevanih predlogov za proračun Unije kriti z dodelitvijo obstoječih proračunskih sredstev; poudarja, da bi sprejetje in izvajanje teh predlogov za Unijo, njene države članice in državljane lahko pomenilo znatni prihranek stroškov in časa ter spodbujalo zaupanje in vzajemno priznavanje odločb in ukrepov držav članic in Unije, kar bi bilo koristno tako na gospodarskem kot na družbenem področju;

23.

naroči svojemu predsedniku, naj posreduje to resolucijo in priložena podrobna priporočila Komisiji in Svetu ter parlamentom in vladam držav članic, pa tudi Odboru regij, z namenom razdelitve podnacionalnim parlamentom in svetom.

(1) ECLI:EU:C:2014:2454.

(2) Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL L 190, 18.7.2002, str. 1).

(3) ECLI:EU:C:2011:865.

(4) ECLI:EU:C:2016:198.

PRILOGA

Podrobna priporočila za osnutek medinstitucionalnega sporazuma o ureditvi v zvezi s postopki spremljanja razmer in nadaljnjega ukrepanja na področju demokracije, pravne države in temeljnih pravic v državah članicah in institucijah EU

OSNUTEK MEDINSTITUCIONALNEGA SPORAZUMA

PAKT EVROPSKE UNIJE ZA DEMOKRACIJO, PRAVNO DRŽAVO IN TEMELJNE PRAVICE

Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija so se –

ob upoštevanju preambule k Pogodbi o Evropski uniji (PEU), zlasti druge, četrte, pete in sedme uvodne izjave,

ob upoštevanju zlasti člena 2, člena 3(1), drugega pododstavka člena 3(3) ter členov 6, 7 in 11 PEU,

ob upoštevanju členov Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki se nanašajo na spoštovanje, spodbujanje in zaščito demokracije, pravne države in temeljnih pravic v Uniji, vključno s členi 70, 258, 259, 260, 263 in 265 PDEU,

ob upoštevanju člena 4(3) in člena 5 PEU, člena 295 PDEU ter Protokola št. 1 o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji in Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki sta priložena PEU in PDEU;

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina),

ob upoštevanju Evropske socialne listine Sveta Evrope, zlasti člena E o nediskriminaciji,

ob upoštevanju københavnskih meril in sklopa predpisov Unije, ki jih mora država kandidatka izpolnjevati, če želi pristopiti k Uniji (pravni red Unije), zlasti poglavij 23 in 24,

ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, konvencij, priporočil, resolucij in poročil Parlamentarne skupščine, Sveta ministrov, komisarja za človekove pravice in Beneške komisije Sveta Evrope,

ob upoštevanju Seznama meril za pravno državo, ki ga je Beneška komisija sprejela na svojem 106. plenarnem zasedanju 18. marca 2016,

ob upoštevanju Memoranduma o soglasju med Svetom Evrope in Evropsko unijo z dne 23. maja 2007,

ob upoštevanju Okvirne konvencije Sveta Evrope o zaščiti narodnih manjšin,

ob upoštevanju Evropske listine Sveta Evrope o regionalnih ali manjšinskih jezikih;

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

ob upoštevanju pogodb OZN o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter sodne prakse pogodbenih organov OZN,

ob upoštevanju pristopa OZN k pomoči za pravno državo iz aprila 2008,

ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja OZN, zlasti cilja 16,

ob upoštevanju 25. polletnega poročila Konference parlamentarnih odborov za zadeve Unije o trendih v postopkih in praksah parlamentarnega pregleda v Evropski uniji z dne 18. maja 2016,

ob upoštevanju pisma nemškega, danskega, finskega in nizozemskega ministra za zunanje zadeve predsedniku Komisije z dne 6. marca 2013,

ob upoštevanju mnenja FRA o razvoju celovitega orodja objektivnih kazalnikov temeljnih pravic, s katerimi se bo lahko merila skladnost s skupnimi vrednotami iz člena 2 PEU na podlagi obstoječih virov informacij z dne 8. aprila 2016,

ob upoštevanju dopisa italijanskega predsedstva z dne 15. novembra 2014 o zagotavljanju spoštovanja pravne države v Evropski uniji,

ob upoštevanju sklepov s srečanja Sveta in držav članic na Svetu z dne 16. decembra 2014 o zagotavljanju spoštovanja pravne države,

ob upoštevanju smernic Sveta o metodoloških fazah, ki so potrebne za preverjanje združljivosti predlogov pripravljalnih teles Sveta s temeljnimi pravicami, z dne 19. decembra 2014,

ob upoštevanju prvega in drugega dialoga Sveta o pravni državi v času luksemburškega in nizozemskega predsedovanja Svetu 17. novembra 2015 in 24. maja 2016,

ob upoštevanju obstoječega mehanizma za spremljanje in obstoječih orodij za redno ocenjevanje Komisije, vključno z mehanizmom za sodelovanje in preverjanje, pregledom stanja na področju pravosodja, poročili o boju proti korupciji in orodjem za spremljanje medijev,

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. oktobra 2010 z naslovom „Strategija za učinkovito izvajanje Listine o temeljnih pravicah v Evropski uniji“,

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 6. maja 2011 z naslovom „Operativne smernice o upoštevanju temeljnih pravic v oceni učinka Komisije“,

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. marca 2014 z naslovom „Novi okvir EU za krepitev načela pravne države“,

ob upoštevanju letnega kolokvija Komisije o temeljnih pravicah,

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje,

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 27. februarja 2014 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji v letu 2012 (1),

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 8. septembra 2015 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji (2013–2014) (2),

(1)	ker obstaja potreba po mehanizmu za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, ki je objektiven in nepristranski, ki temelji na dokazih ter se enako in pravično uporablja za vse države članice in institucije Unije ter vključuje preventivno in korektivno razsežnost;

(2)

ker bi moral biti glavni cilj tega mehanizma preprečevanje kršitev in neupoštevanja demokracije, pravne države in temeljnih pravic, hkrati pa bi moral zagotavljati orodja, ki bi omogočila delovanje preventivnih in korektivnih delov člena 7 PEU ter drugih instrumentov, določenih v Pogodbah, v praksi;

(3)	ker bi bilo treba preprečiti nepotrebno ustvarjanje novih struktur ali podvajanje ter prednost dati povezovanju in vključevanju obstoječih instrumentov;

(4)	ker priprava opredelitev, standardov in referenčnih meril glede demokracije, pravne države in temeljnih pravic ni enkratna odločitev, ampak trajen in interaktiven proces, ki temelji na obsežni javni razpravi in posvetovanju, rednem pregledovanju ter izmenjavi najboljših praks;

(5)	ker je lahko učinkovit le mehanizem, ki ima široko podporo državljanov Unije in jim omogoča, da proces vzamejo za svojega;

(6)

ker so države članice v prvi vrsti odgovorne za spoštovanje skupnih standardov, ko tega ne storijo, pa je Unija dolžna posredovati, da bi zaščitila svoje ustavno jedro in poskrbela, da so vrednote iz člena 2 PEU in Listine zagotovljene vsem državljanom in prebivalcem Unije na njenem celotnem ozemlju;

(7)	ker je za zgodnje ugotavljanje morebitnih sistemskih nevarnosti za pravno državo in izboljšanje njene zaščite pomembno, da vse ravni upravljanja tesno sodelujejo na podlagi svojih pristojnosti in odgovornosti;

(8)

ker je na voljo več instrumentov za obravnavo tveganja za resno kršitev vrednot Unije, vendar je treba razviti jasna in objektivna referenčna merila, da bodo ti instrumenti dovolj strogi in odvračilni, da bi preprečili kršitve pravne države in temeljnih pravic; ugotavlja, da Unija nima veljavnega pravno zavezujočega mehanizma, s katerim bi redno spremljali, kako države članice in institucije Unije spoštujejo vrednote in temeljne pravice Unije;

(9)

ker v skladu s členom 295 PDEU ta medinstitucionalni sporazum določa le lažje sodelovanje Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, v skladu s členom 13(2) pa vsaka institucija deluje v mejah pristojnosti, ki so ji dodeljene s Pogodbama, in v skladu s postopki, pogoji in cilji, ki jih določata Pogodbi; ker ta medinstitucionalni sporazum ne posega v pravice Sodišča, da avtentično razlaga pravo Unije –

DOGOVORILI O NASLEDNJEM:

Člen 1

Temeljne vrednote in ustanovna načela Unije, in sicer demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, se spoštujejo v vsej Uniji v okviru pakta Unije za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, ki določa opredelitev, razvoj, spremljanje in izvrševanje teh vrednot in načel ter ki naslavlja tako države članice kot institucije Unije.

Člen 2

Pakt Evropske unije za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice sestavljajo:

—	letno poročilo o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah (evropsko poročilo o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah) s priporočili za posamezne države, ki vključuje poročanje FRA, Sveta Evrope in drugih ustreznih organov na tem področju,

—	letna medparlamentarna razprava na podlagi tega evropskega poročila,

—	ukrepi za odpravo možnih tveganj in kršitev, kot je določeno v Pogodbah, vključno z uveljavljanjem preventivnih in korektivnih delov člena 7 PEU,

—	politični cikel za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice v institucijah Unije.

Člen 3

V Pakt EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice se vključita okvir za pravno državo Komisije ter dialog o pravni državi Sveta, ki tako tvori enoten instrument Unije.

Člen 4

Komisija ob posvetovanju s skupino neodvisnih strokovnjakov (skupina strokovnjakov za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice) iz člena 8 pripravi evropsko poročilo o stanju na področju demokracije, pravne države in temeljnih pravic v državah članicah. Komisija evropsko poročilo o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah posreduje Evropskemu parlamentu, Svetu in nacionalnim parlamentom. Evropsko poročilo o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah se objavi.

Evropsko poročilo o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah vsebuje splošni del in priporočila za posamezne države.

Če Komisija pravočasno ne sprejme evropskega poročila, skupaj s priporočili za posamezne države, lahko pristojni odbor Evropskega parlamenta pozove Komisijo, da poda pojasnilo za zamudo in čim prej sprejme poročilo, da se prepreči nadaljnja zamuda.

Člen 5

Evropsko poročilo o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah vključuje in dopolnjuje obstoječe instrumente, med njimi pregled stanja na področju pravosodja, orodje za spremljanje medijskega pluralizma, poročilo o boju proti korupciji in postopke medsebojnega strokovnega pregleda, ki temeljijo na členu 70 PDEU, ter nadomešča mehanizem sodelovanja in preverjanja za Bolgarijo in Romunijo.

Člen 6

Evropsko poročilo o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah se pripravi ob uporabi različnih virov in obstoječih orodij za ocenjevanje in spremljanje dejavnosti držav članic ter poročanje o njih, kot so:

—	prispevki organov držav članic v zvezi s spoštovanjem demokracije, pravne države in temeljnih pravic;

—	FRA, zlasti evropski informacijski sistem temeljnih pravic (EFRIS);

—	druge specializirane agencije Unije, zlasti Evropski nadzornik za varstvo podatkov, Evropski inštitut za enakost spolov, Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) in Eurostat;

—	strokovnjaki, akademiki, organizacije civilne družbe, strokovna in panožna združenja sodnikov, pravnikov, novinarjev in drugih.;

—	obstoječi indeksi in referenčna merila, ki so jih razvile mednarodne in nevladne organizacije;

—	Svet Evrope, zlasti Beneška komisija, Skupina držav proti korupciji (GRECO) in Kongres lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope ter Evropska komisija za učinkovitost pravosodja;

—	mednarodne organizacije, kot so Organizacija Združenih narodov (OZN), Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD);

—	sodna praksa Sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice ter drugih mednarodnih sodišč in organov za spremljanje izvajanja pogodb;

—	vse resolucije ali drugi ustrezni prispevki Evropskega parlamenta, vključno z letnim poročilom o razmerah na področju temeljnih pravic v Uniji;

—	prispevki institucij Unije.

Vsi prispevki iz virov, omenjenih v tem členu, ter osnutek evropskega poročila o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah, ki ga pripravi skupina strokovnjakov za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, vključno s priporočili za posamezne države, se objavijo na spletišču Komisije.

Člen 7

Evropsko poročilo o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah je predstavljeno v harmonizirani obliki, spremljajo ga priporočila za posamezne države in je sestavljeno s posebnim poudarkom na naslednjih vidikih:

—	delitev oblasti;

—	nepristranskost države;

—	reverzibilnost političnih odločitev po volitvah;

—	obstoj institucionalnih zavor in ravnovesij, ki zagotavljajo, da nepristranskost države ni postavljena pod vprašaj;

—	stalnost države in institucij, ki temelji na nespremenljivosti ustave;

—	svoboda in pluralizem medijev;

—	svoboda izražanja in svoboda zbiranja;

—	spodbujanje državljanskega prostora in učinkovitih mehanizmov za civilni dialog;

—	pravica do aktivne in pasivne demokratične udeležbe na volitvah in v sodelovalni demokraciji;

—	integriteta in odsotnost korupcije;

—	preglednost in odgovornost;

—	zakonitost;

—	pravna varnost;

—	preprečevanje zlorabe pooblastil;

—	enakost pred zakonom in nediskriminacija;

—	dostop do sodnega varstva: neodvisnost in nepristranskost, pošteno sojenje, ustavnosodno varstvo, kadar je to primerno, in neodvisna pravna stroka;

—	posebni izzivi za pravno državo: korupcija, nasprotje interesov, zbiranje osebnih podatkov in nadzor;

—	naslovi I do IV Listine;

—	EKČP in njeni protokoli.

Člen 8

Oceno stanja na področju demokracije, pravne države in temeljnih pravic v državah članicah ter pripravo osnutkov priporočil za posamezne države izvaja reprezentativna skupina neodvisnih strokovnjakov (v nadaljnjem besedilu: skupina strokovnjakov za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice), pri tem pa se nanaša na kvantitativen in kvalitativen pregled podatkov in informacij, ki so na voljo.

8.1.

Skupina strokovnjakov za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice je sestavljena iz naslednjih članov:

—	en neodvisni strokovnjak, ki ga imenuje parlament vsake države članice in ki je usposobljen sodnik ustavnega ali vrhovnega sodišča, ki ni aktivno zaposlen;

—

deset strokovnjakov, ki jih imenuje Evropski parlament z dvotretjinsko večino in ki so izbrani s seznama, ki ga pripravijo:

(i)	Zveza evropskih akademij (ALLEA);

(ii)	Evropska mreža nacionalnih institucij za človekove pravice (ENNHRI);

(iii)

Svet Evrope, vključno z Beneško komisijo, GRECO in komisarjem Sveta Evrope za človekove pravice;

(iv)	Evropska komisija za učinkovitost pravosodja (CEPEJ) in Svet odvetniških združenj Evrope (CCBE);

(v)	OZN, OVSE in OECD.

8.2.	Skupina strokovnjakov za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice predsednika izvoli izmed svojih članov.

8.3.

Da bi Komisija omogočila lažjo pripravo osnutka evropskega poročila o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah ter osnutka priporočil za posamezne države, skupini strokovnjakov za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice zagotovi sekretariat, ki ji omogoča učinkovito delovanje, zlasti z zbiranjem podatkov in informacijskih virov, ki jih je treba pregledati in oceniti, ter z administrativno podporo med postopkom priprave.

Člen 9

Skupina strokovnjakov oceni vsako od držav članic glede na vidike iz člena 7 in opredeli morebitna tveganja in kršitve. Vsak član skupine opravi to oceno anonimno in neodvisno, s čimer se zaščiti neodvisnost skupine strokovnjakov za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice ter objektivnost poročila o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah. Člani skupine strokovnjakov za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice se lahko vseeno posvetujejo med seboj, da bi razpravljali o metodah in dogovorjenih standardih.

Skupina strokovnjakov za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice vsako leto pregleda metode ocenjevanja, po potrebi pa se te še dodatno razvijejo, dodelajo, dopolnijo in spremenijo, s skupnim dogovorom med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo ter po posvetovanju z nacionalnimi parlamenti, strokovnjaki in civilno družbo.

Člen 10

Ko Komisija sprejme evropsko poročilo o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah, se začne medparlamentarna razprava in razprava v Svetu, katerih cilj je obravnavati rezultate evropskega poročila in priporočil za posamezne države v naslednjih korakih:

—

Evropski parlament organizira medparlamentarno razpravo na podlagi evropskega poročila o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah ter sprejme resolucijo. Ta razprava bi morala biti pripravljena tako, da bi določili merila in cilje, ki jih je treba doseči, ter zagotovili metode za ocenjevanje sprememb iz leta v leto v okviru obstoječega soglasja Unije o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah. Pospešiti bi bilo treba ustrezne postopke za določitev teh metod, kar ne bo omogočalo le takojšnjega in učinkovitega spremljanja letnih sprememb, ampak bo zagotavljalo tudi izpolnjevanje obveznosti vseh ustreznih strani.

—	Letna medparlamentarna razprava je del večletnega strukturiranega dialoga med Evropskim parlamentom, Svetom, Komisijo in nacionalnimi parlamenti in vključuje tudi civilno družbo, FRA in Svet Evrope.

—	Svet izvede letno razpravo, ki temelji na dialogu o pravni državi in evropskem poročilu o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah, ter sprejme sklepe Sveta, pri tem pa nacionalne parlamente pozove, naj se odzovejo na evropsko poročilo, predloge ali reforme.

—	Komisija lahko na podlagi evropskega poročila o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah odloči, da bo v skladu s členom 2 PEU in členom 258 PDEU začela izvajati ukrep „sistemskih kršitev“, ki združuje več primerov kršitev.

—

Komisija lahko na podlagi evropskega poročila o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah po posvetovanju z Evropskim parlamentom in Svetom odloči, da bo v skladu s členom 70 PDEU predložila predlog za oceno izvajanja politik Unije na področju svobode, varnosti in pravice s strani držav članic.

10.1	Če država članica na podlagi evropskega poročila o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah ravna skladno z vsemi vidiki iz člena 7, niso potrebni nadaljnji ukrepi.

10.2

Če država članica na podlagi evropskega poročila o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah prejme neustrezno oceno glede enega ali več vidikov iz člena 7, Komisija nemudoma začne dialog s to državo članico in pri tem upošteva priporočila za posamezno državo.

10.2.1

Če priporočilo za posamezno državo o državi članici vključuje oceno skupine strokovnjakov, da obstaja jasno tveganje za hudo kršitev vrednot iz člena 2 PEU in da obstajajo zadostni razlogi za uporabo člena 7(1) PEU, Evropski parlament, Svet in Komisija zadevo nemudoma obravnavajo in sprejmejo obrazloženo odločitev, ki se javno objavi.

10.3.

Če priporočilo za posamezno državo o državi članici na podlagi evropskega poročila o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah vključuje oceno skupine strokovnjakov, da obstaja huda in trajna kršitev vrednot iz člena 2 PEU (tj. kršitev, ki postaja čedalje hujša ali ki se ni spremenila že vsaj dve leti) in da obstajajo zadostni razlogi za uporabo člena 7(2) PEU, Evropski parlament, Svet in Komisija zadevo nemudoma obravnavajo in vsaka institucija sprejme obrazloženo odločitev, ki se javno objavi.

Člen 11

Temeljne pravice se v skladu s členom 25 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje vključijo kot del ocene učinka za vse zakonodajne predloge Komisije.

Skupina neodvisnih strokovnjakov iz člena 8 oceni spoštovanje načel demokracije, pravne države in temeljnih pravic v Evropskem parlamentu, Svetu in Komisiji.

Člen 12

Oblikuje se medinstitucionalna delovna skupina za oceno učinka (v nadaljnjem besedilu: delovna skupina), katere namen je izboljšati medinstitucionalno sodelovanje pri oceni učinka ter ustvariti kulturo spoštovanja temeljnih pravic in pravne države. Delovna skupina se v začetni fazi posvetuje z nacionalnimi strokovnjaki, da bi bolje predvidela izzive pri izvajanju v državah članicah ter pomagala odpraviti različne razlage in razumevanja s strani različnih institucij Unije glede učinka temeljnih pravic in načela pravne države na pravne akte Unije. Delovna skupina gradi na smernicah Sveta o metodoloških fazah, ki so potrebne za preverjanje združljivosti predlogov pripravljalnih teles Sveta s temeljnimi pravicami, na strategiji Komisije za učinkovito izvajanje Listine o temeljnih pravicah v Evropski uniji, operativnih smernicah Komisije o upoštevanju temeljnih pravic v ocenah učinka, orodju št. 24 iz gradiva za boljše pravno urejanje in na členu 38 Poslovnika Evropskega parlamenta, da zagotovi spoštovanje in spodbujanje demokracije, pravne države in temeljnih pravic.

Člen 13

Naslednja letna poročila Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije o izvrševanju in spoštovanju pravne države in temeljnih pravic s strani institucij Unije se vključijo v letni politični cikel evropskega poročila o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah:

—	letno poročilo o uporabi Listine,

—	letno poročilo o uporabi prava Unije,

—	letno poročilo o uporabi Uredbe (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (3).

Člen 14

Ta sporazum začne veljati …

V Bruslju,

Za Evropski parlament

Predsednik

Za Svet Evropske unije

Predsednik

Za Evropsko komisijo

Predsednik

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0173.

(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0286.

(3) Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, 31.5.2001, str. 43).

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/178

P8_TA(2016)0412

Vmesna revizija večletnega finančnega okvira

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. oktobra 2016 o vmesni reviziji večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 (2016/2931(RSP))

(2018/C 215/26)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju členov 311, 312 in 323 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—	ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 (1), zlasti člena 12,

—	ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) 2015/623 z dne 21. aprila 2015 o spremembi Uredbe (EU, Euratom) št. 1311/2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 (2),

—	ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju (3),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2016 o pripravah na povolilno revizijo večletnega finančnega okvira 2014–2020: prispevek Parlamenta pred predložitvijo predloga Komisije (4),

—	ob upoštevanju predloga Komisije z dne 14. septembra 2016 za uredbo Sveta, ki spreminja Uredbo (EU, Euratom) št. 1311/2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 (COM(2016)0604), in priloženega dokumenta SWD(2016)0299,

—	ob upoštevanju predloga Komisije z dne 14. septembra 2016 za spremembo Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju COM(2016)0606,

—	ob upoštevanju izjave Komisije z dne 25. oktobra 2016 o vmesni reviziji večletnega finančnega okvira,

—	ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za proračun,

—	ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

poudarja nenehno zaskrbljenost Evropskega parlamenta, ker v sedanjem večletnem finančnem okviru ni na voljo zadostnih sredstev; opozarja na številne nove krize in prednostne naloge, ki so se pojavile v zadnjih letih, zlasti migracijsko in begunsko krizo, izredne razmere zunaj EU, notranje varnostne probleme, kmetijsko krizo, financiranje Evropskega sklada za strateške naložbe in trajno visoko raven brezposelnosti, zlasti med mladimi; opozarja tudi, da je EU nedavno ratificirala sporazum o podnebnih spremembah;

poudarja, da je po opravljenem pregledu delovanja večletnega finančnega okvira v prvi polovici sedanjega programskega obdobja, ki ga je predstavil v resoluciji z dne 6. julija 2016, za ustrezen odziv na te izzive potrebnih precej dodatnih sredstev iz proračuna EU, ki jih ni bilo mogoče v celoti nameniti v prvih letih sedanje perspektive zaradi omejenih finančnih virov, ki so na voljo v sedanjem večletnem finančnem okviru; poudarja, da mora proračun EU ustrezati političnim zavezam in strateškim ciljem Evropske unije; s tem v zvezi opozarja, da člen 311 PDEU določa, da si Unija za doseganje svojih ciljev in izvajanje svojih politik zagotovi potrebna sredstva;

meni, da je revizija večletnega finančnega okvira enkratna priložnost za odziv na proračunske težave, ki trenutno postavljajo verodostojnost Evropske unije pod vprašaj; zato poziva Svet, naj prevzame odgovornost, uskladi svoje besede in dejanja in zagotovi realističen, verodostojen, skladen in trajnosten proračun EU za preostala leta sedanje perspektive; meni, da bi moral biti cilj revizije zagotoviti ravnovesje med izpolnjevanjem dolgoročnih političnih prednostnih nalog Unije in odzivanjem na nove izzive; ponavlja svoje načelno stališče, da nove politične pobude ne bi smele biti financirane na škodo obstoječih programov in politik EU; poudarja, da potrebujemo bolj pregleden proračun EU, ki ga bodo evropski državljani lažje razumeli, da bi ponovno vzpostavili zaupanje;

Okvir za hitra pogajanja o reviziji večletnega finančnega okvira

opozarja, da je bila povolilna revizija večletnega finančnega okvira ena od glavnih zahtev Parlamenta v pogajanjih za vzpostavitev sedanjega finančnega okvira; zato pozdravlja odločitev Komisije, da predlaga revizijo uredbe o večletnem finančnem okviru in medinstitucionalnega sporazuma, potem ko je pregledala delovanje večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020, kot je določeno v členu 2 uredbe o večletnem finančnem okviru; meni, da je ta predlog dobro izhodišče za pogajanja;

potrjuje, da je resolucija o večletnem finančnem okviru z dne 6. julija 2016 njegov mandat za prihodnja pogajanja o večletnem finančnem okviru, vključno z vsemi vidiki vmesne revizije večletnega finančnega okvira ter pomembnimi elementi v zvezi z večletnim finančnim okvirom za obdobje po letu 2020;

poudarja, da bo treba vse spremembe, dogovorjene med revizijo večletnega finančnega okvira, nemudoma izvesti in vključiti že v proračun EU za leto 2017; poziva Svet, da se konstruktivno in hitro odzove na predlog Komisije ter svojemu predsedstvu brez odlašanja podeli pogajalski mandat; je pripravljen nemudoma začeti vsebinska pogajanja s Svetom o vmesni reviziji večletnega finančnega okvira v sklopu usklajevalnega postopka o proračunu za leto 2017, na podlagi soglasno sprejetega koledarja in posebnih pogojev za ta pogajanja; obžaluje, da Svet še ni pripravljen začeti pogajanj o večletnem finančnem okviru, čeprav se bo proračunsko usklajevanje začelo kmalu; potrjuje, da namerava dogovor o obeh zadevah doseči do konca leta 2016;

Odgovor Parlamenta na predlog Komisije: na poti k ambicioznemu dogovoru glede revizije večletnega finančnega okvira

je naklonjen predlaganim spremembam svežnja večletnega finančnega okvira, zlasti glede prilagodljivosti; vendar obžaluje, da Komisija ni predlagala povišanja zgornjih mej večletnega finančnega okvira, kar bi omogočilo jasno in trajno rešitev za financiranje ocenjenih potreb politik EU do konca tega obdobja; opozarja na stališče Parlamenta, da zgornje meje razdelkov 1a (Konkurenčnost za rast in delovna mesta), 1b (Ekonomska, socialna in teritorialna kohezija), 3 (Varnost in državljanstvo) in 4 (Evropa v svetu) niso zadostne in da bi jih bilo treba povišati, da se bo lahko Unija soočila z izzivi in izpolnila svoje politične cilje;

zlasti opozarja na zahteve Parlamenta, da se rezi sredstev za program Obzorje 2020 in instrument za povezovanje Evrope zaradi sklada EFSI v celoti izravnajo, da se pobuda za zaposlovanje mladih nadaljuje z enako letno ravnjo odobrenih sredstev kot v letih 2014 in 2015 ter da se znatno povečajo razpoložljiva sredstva v razdelkih 3 in 4 za reševanje migracijske in begunske krize; je naklonjen celotnemu svežnju dodatnih usmerjenih okrepitev, ki jih predlaga Komisija in ki jih je mogoče financirati iz razpoložljive razlike do zgornjih meja do konca sedanjega obdobja, vendar poudarja, da ta predlog pričakovanj Parlamenta na teh področjih ne izpolnjuje v celoti;

ugotavlja, da je predlog Komisije glede zneskov, ocenjen na 12,8 milijarde EUR, sestavljen iz različnih delov; še posebej opozarja na dodatna sredstva za programe Obzorje 2020 in IPE-Promet (vsak po 0,4 milijarde), Erasmus+ in COSME (vsak po 0,2 milijarde) in pobudo za zaposlovanje mladih (1 milijarda), kar skupaj znaša 2,2 milijarde EUR novih odobrenih sredstev; ugotavlja, da zneski iz številnih zakonodajnih predlogov, ki jih je Komisija predstavila vzporedno z vmesno revizijo večletnega finančnega okvira (razširitev dejavnosti EFSI, načrt za zunanje naložbe skupaj z okvirom za partnerstvo na področju migracij, Wifi4EU), predstavljajo nadaljnjih 1,6 milijarde EUR; opozarja, da je Komisija v predloga proračuna za leto 2017 že predvidela dodatna sredstva za migracije v višini 1,8 milijarde EUR in v svojem finančnem načrtu v razdelku 3 dodala 2,55 milijarde EUR zaradi zakonodajnih postopkov, ki potekajo; opozarja tudi na to, da je predlagano finančno povišanje v razdelkih 1a in 4 delno že vključeno v dopolnilno pismo št. 1/2017; končno ugotavlja še, da je tehnična prilagoditev finančnih sredstev za kohezijsko politiko v višini 4,6 milijarde EUR rezultat tehničnega postopka Komisije in je že bila sprejeta kot del tehnične prilagoditve finančnega okvira za leto 2017;

10.

meni, da je mobilnost mladih bistvena za krepitev evropske zavesti in identitete, zlasti zaradi groženj populizma in širjenja napačnih informacij; meni, da so nadaljnje naložbe v evropsko mladino prek proračuna EU politično nujne; zagovarja izvajanje novih pobud, kot je nedavno predlagani program „vozovnica Interrail za Evropo za 18. rojstni dan“, po katerem bi vsak evropski državljan prejel brezplačno vozovnico Interrail, ko bi dopolnil 18 let; zahteva, da se pri vmesni reviziji večletnega finančnega okvira zagotovi ustrezno financiranje tega predloga;

11.

je odločen, da bo na nedvoumen način rešil vprašanje vključevanja plačil iz posebnih instrumentov večletnega finančnega okvira v proračun; opozarja na nerešen spor zaradi različnih razlag Komisije in Parlamenta na eni strani ter Sveta na drugi, ki je bil v ospredju vseh letnih proračunskih pogajanj v sedanjem večletnem finančnem okviru; znova izraža prepričanje, da odobrenih plačil, ki so posledica uporabe odobrenih sredstev za prevzem obveznosti za posebne instrumente, ne bi smeli šteti k letnim zgornjim mejam za plačila v večletnem finančnem okviru; meni, da je glede na analizo in napoved Komisije mogoče obdržati zgornje meje plačil sedanjega večletnega finančnega okvira le, če bo vprašanje rešeno v tem duhu;

12.

je močno zaskrbljen zaradi zamud pri izvajanju programov EU z deljenim upravljanjem, kar se je pokazalo zlasti v predlogu spremembe proračuna št. 4/2016, s katerim je bila v proračunu predvidena raven plačil za leto 2016 zmanjšana za 7,3 milijarde EUR, pričakuje, da bodo takšne zamude proti koncu sedanjega večletnega finančnega okvira privedle do precejšnjega kopičenja zahtevkov za plačila; opozarja, da so se neporavnane obveznosti iz proračunskega leta 2015 ponovno povzpele na visoko raven in so se zneski, ki naj bi bili financirani iz prihodnjih proračunov, povečali na 339 milijard EUR; je trdno prepričan, da bi bilo treba storiti vse, da se prepreči kopičenje zaostankov pri neplačanih računih in nova plačilna kriza, podobna tisti, ki je nastala v prejšnjem obdobju; v ta namen se odločno zavzema za nov, obvezujoč načrt plačil za obdobje 2016–2020, ki bi ga oblikovale in se o njem dogovorile vse tri institucije; poleg tega meni, da je uporaba celotne skupne razlike do zgornje meje za plačila brez letnega omejevanja nujen pogoj za soočenje s tem izzivom;

13.

ponovno poudarja svoje dolgoletno stališče, da bi morali vse presežke, ki so posledica nezadostnega izvrševanja proračuna EU ali glob, vključiti v proračun EU kot dodaten prihodek brez ustrezne prilagoditve prispevkov iz bruto nacionalnega dohodka (BND); obžaluje, da Komisija tega elementa ni vključila v svoj predlog za vmesno revizijo večletnega finančnega okvira;

14.

poudarja, da so se določbe o prožnosti v prvih letih sedanjega večletnega finančnega okvira izkazale za nujne pri financiranju odziva na migracijsko in begunsko krizo in novih političnih pobud, ki jih ob strogem spoštovanju zgornjih meja večletnega finančnega okvira ne bi bilo mogoče izvesti; zato pozdravlja predlog Komisije, da bi te določbe še razširili; zlasti podpira odpravo omejitev glede višine in obsega skupne razlike za obveznosti, kar je zahteval tudi sam; ugotavlja, da so novi predlagani letni zneski za instrument prilagodljivosti in rezervo za nujno pomoč blizu dejanskim zneskom iz leta 2016 zaradi prenosov, medtem ko je Parlament zahteval dvakrat višje zneske (2 milijardi EUR namesto 1 milijarde EUR);

15.

poudarja, da je uspešno izvrševanje proračuna EU za Parlament najpomembnejša prednostna naloga; zlasti pozdravlja predlog Komisije, da bi v proračun EU spet uvedli sredstva, za katera so bile prevzete obveznosti sproščene zaradi neizvajanja ukrepov, katerim je bil denar prvotno namenjen, ter poudarja, da je bila to ena od glavnih zahtev Parlamenta v resoluciji z dne 6. julija 2016 o večletnem finančnem okviru; poudarja, da je proračunski organ ta sproščena sredstva v bistvu odobril z namenom, da bodo v celoti porabljena, zato jih ni mogoče obravnavati kot novo ali dodatno obremenitev državnih zakladnic;

16.

podpira predlog Komisije za ustanovitev krizne rezerve EU kot instrumenta za hitro odzivanje na krize in na dogodke s hudimi humanitarnimi ali varnostnimi posledicami; meni, da bo uporaba tega posebnega instrumenta v primeru krize jasna in uspešna rešitev za zagotavljanje dodatnih potrebnih finančnih sredstev; se strinja s predlogom Komisije glede uporabe sredstev, za katera so bile prevzete obveznosti sproščene, vendar meni, da ta sredstva ne morejo biti edini vir financiranja tega instrumenta;

17.

ponovno poudarja temeljno načelo enotnosti proračuna EU, ki ga ogroža naraščajoče število večnacionalnih skladov; zato poziva, naj se to načelo hitro uporabi, medtem pa se Evropskemu parlamentu omogoči, da bo izvajal potreben parlamentarni nadzor nad temi skladi;

18.

meni, da je potekajoča revizija medinstitucionalnega sporazuma odlična priložnost za poenotenje in uskladitev glasovalnih zahtev za uporabo posebnih instrumentov večletnega finančnega okvira s tistimi, ki se uporabljajo za sprejetje splošnega proračuna Unije; zahteva, da se ustrezne določbe primerno prilagodijo;

Vzporedni zakonodajni predlogi

19.

se popolnoma strinja z namenom Komisije poenostaviti finančne predpise in meni, da je ta element pomemben del vmesne revizije večletnega finančnega okvira; v zvezi s tem se seznanja s predlogom Komisije za popolno revizijo finančne uredbe ter za dopolnitve 15 sektorskih uredb; poudarja, da bi se morala poenostavitev usmeriti v izboljšanje in racionalizacijo izvajalskega okolja za upravičence; se zavezuje, da si bo v tem duhu prizadeval za uspešen rezultat v ustreznem časovnem okviru;

20.

ugotavlja, da bosta Parlament in Svet o zakonodajnih predlogih o razširitvi dejavnosti EFSI, načrtu za zunanje naložbe (skupaj z okvirom za partnerstvo na področju migracij) in Wifi4EU, ki jih je Komisija predstavila hkrati s predlogi o vmesni reviziji večletnega finančnega okvira, odločala v rednem zakonodajnem postopku;

Večletnemu finančnemu okviru za obdobje po letu 2020 naproti

21.

poudarja, da bi morala biti vmesna revizija večletnega finančnega okvira tudi začetek procesa za dosego soglasja o večletnem finančnem okviru za obdobje po letu 2020; poudarja, da bi bilo treba s tem v zvezi sprejeti trdne zaveze, zlasti glede reforme sistema lastnih sredstev, vključno z uvedbo novih virov lastnih sredstev, ki bodo občutno zmanjšali delež prispevkov v proračun EU na osnovi BND, in postopnim opuščanjem vseh oblik rabatov, pa tudi glede uskladitve večletnega finančnega okvira s političnimi cikli institucij;

o o

22.

poziva Komisijo, naj proračunskemu organu preskrbi vse potrebne informacije o proračunskih posledicah, ki jih bo za sedanji večletni finančni okvir imel referendum, ki je 23. junija 2016 potekal v Združenem kraljestvu, in nato umik Združenega kraljestva iz Evropske unije, brez poseganja v rezultate prihajajočih pogajanj med obema stranema;

23.

poudarja, da sta mir in stabilnost osrednji vrednoti, ki ju mora Unija ohranjati; meni, da je treba zaščititi Velikonočni sporazum, ki se je izkazal kot ključen za mir in spravo; poudarja, da je treba s posebnimi ukrepi in programi zagotoviti pomoč regijam, ki bodo v primeru izstopa iz EU po pogajanjih in v skladu s členom 50 Lizbonske pogodbe posebej prizadete;

24.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, drugim institucijam in organom, ki jih to zadeva, ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 884.

(2) UL L 103, 22.4.2015, str. 1.

(3) UL C 373, 20.12.2013, str. 1.

(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0309.

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/182

P8_TA(2016)0416

Evropski semester za usklajevanje ekonomskih politik: izvajanje prednostnih nalog za leto 2016

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. oktobra 2016 o evropskem semestru za usklajevanje gospodarskih politik: izvajanje prednostnih nalog za leto 2016 (2016/2101(INI))

(2018/C 215/27)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti člena 121(2) in člena 136,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. maja 2016 o priporočilih za posamezne države za leto 2016 (COM(2016)0321),

—	ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 28. in 29. junija 2016 (EUCO 26/16),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. februarja 2016 o evropskem semestru za usklajevanje ekonomskih politik: letni pregled rasti za leto 2016 (1),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. aprila 2016 z naslovom Evropski semester 2016: Ocena napredka pri strukturnih reformah in preprečevanju in odpravljanju makroekonomskih neravnotežij ter rezultati poglobljenih pregledov v skladu z uredbo (EU) št. 1176/2011 (COM(2016)0095),

—

ob upoštevanju poročil Komisije z naslovi Letni pregled rasti za leto 2016 (COM(2015)0690), Poročilo o mehanizmu opozarjanja 2016 (COM(2015)0691) ter Osnutek skupnega poročila Komisije in Sveta o zaposlovanju (COM(2015)0700), priporočila Komisije za Priporočilo Sveta o ekonomski politiki euroobmočja (COM(2015)0692) ter predloga Komisije z dne 26. novembra 2015 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi programa za podporo strukturnim reformam za obdobje 2017–2020 (COM(2015)0701),

—	ob upoštevanju poročila petih predsednikov z dne 22. junija 2015 z naslovom Dokončanje evropske ekonomske in monetarne unije,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. junija 2015 o pregledu okvira za gospodarsko upravljanje: ocena stanja in izzivi (2),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. decembra 2011 o evropskem semestru za usklajevanje gospodarskih politik (3),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. januarja 2015 z naslovom Kako čim bolje izkoristiti prožnost v okviru obstoječih pravil pakta za stabilnost in rast (COM(2015)0012),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2015/1017 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. junija 2015 o Evropskem skladu za strateške naložbe, Evropskem svetovalnem vozlišču za naložbe in Evropskem portalu naložbenih projektov ter o spremembi uredb (EU) št. 1291/2013 in (EU) št. 1316/2013 – Evropski sklad za strateške naložbe (4),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. novembra 2014 z naslovom Naložbeni načrt za Evropo (COM(2014)0903),

—	ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 18. februarja 2015 z naslovom „Oblikovanje unije kapitalskih trgov“ (COM(2015)0063),

—	ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 17. junija 2015 z naslovom Pravičen in učinkovit sistem obdavčevanja dohodkov pravnih oseb v Evropski uniji: pet ključnih področij za ukrepanje (COM(2015)0302),

—	ob upoštevanju svojih resolucij z dne 5. februarja 2013 (5) in 15. septembra 2016 (6) o boljšem dostopu do finančnih sredstev za mala in srednja podjetja,

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, Odbora za regionalni razvoj in Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0309/2016),

A.	ker naj bi po podatkih iz spomladanske napoved Komisije iz leta 2016 stopnja rasti v letu 2016 v evroobmočju znašala 1,6 %, v EU pa 1,8 %;

B.	ker se Evropa še vedno sooča z velikim naložbenim primanjkljajem, zato je treba povečati notranje povpraševanje in odpraviti makroekonomska neravnotežja, hkrati pa povečevati naložbe v EU;

ker brezposelnost na splošno (in zlasti strukturna brezposelnost) v EU ostaja eden glavnih izzivov, s katerimi se srečujejo države članice, saj je trenutno zelo velika (10,5 milijona dolgotrajno brezposelnih v EU); ker sta se stopnji brezposelnosti mladih in splošne brezposelnosti na obrobju EU sicer nekoliko znižali v primerjavi s prejšnjimi leti, a sta še vedno precej višji od povprečja v EU na splošno;

D.	ker kaže, da sta znižanje cen nafte in počasna gospodarska rast v začetku leta 2016 prispevala k znižanju stopnje inflacije na raven pod nič;

E.	ker se je negotovost še povečala zaradi političnih dogodkov, kot so izid referenduma v Združenem kraljestvu, odnosi z Rusijo in negotovosti pri razvoju gospodarstva na svetovni ravni, in še dodatno zavira naložbe;

F.	ker so zaradi pritoka beguncev v države članice omejene tudi naložbe v teh državah;

G.	ker je stopnja upoštevanja priporočil državam članicam v okviru evropskega semestra podobna kot pri enostranskih priporočilih OECD (29 % oz. 30 % v letu 2014);

ker je Evropski parlament v svoji resoluciji o letnem pregledu rasti za leto 2016 poudaril, da je treba posebno pozornost nameniti euroobmočju, pozdravil pa je izboljšano kombinacijo politik; poudaril je tudi pomen večjih naložb, trajnostne reforme in fiskalne odgovornosti pri nadaljnjem spodbujanju višjih stopenj rasti in okrevanja v Evropi;

Evropski izzivi v okolju upočasnjene svetovne gospodarske rasti

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bo gospodarska rast EU nižja, kot je bilo pričakovati na podlagi spomladanske gospodarske napovedi za Evropo iz leta 2016, saj se bo BDP v euroobmočju po napovedih povečal samo za 1,6 % in do leta 2017 dosegel 1,8 %;

poudarja, da so izzivi v EU povezani s slabšanjem mednarodnega okolja, neizvajanjem trajnostnih reform ter razlikami v gospodarski in socialni uspešnosti v posameznih delih Unije; poudarja potrebo po izboljšanju rasti, kohezije, produktivnosti in konkurenčnosti; meni, da zaradi pomanjkanja trajnostnih naložb ter pomanjkljivosti pri dokončanju enotnega trga EU ne more v celoti izkoristiti svojega potenciala za rast;

pozdravlja, da se Komisija v svojih priporočilih za posamezne države za leto 2016 osredotoča na tri glavne prednostne naloge za nadaljnje povečanje gospodarske rasti: podpiranje naložb za inovacije, rast in ustvarjanje delovnih mest, socialno uravnotežene strukturne reforme in odgovorne javne finance; poudarja pa, da bi morala Komisija storiti več, da bi okrepila fiskalno vzdržnost v skladu s Paktom za stabilnost in rast, hkrati pa v celoti izkoristiti njegove določbe o prožnosti v skladu s sporočilom Komisije z dne 13. januarja 2015 (COM(2015)0012);

priznava, da morajo biti instrumenti kohezijske politike usklajeni s širšim okvirom gospodarskega upravljanja, da bi podprli prizadevanja za okrevanje, ki so potrebna za doseganje skladnosti s pravili evropskega semestra; priznava pa, da legitimnost kohezijske politike sloni na Pogodbah in da je ta politika izraz evropske solidarnosti, njen glavni namen pa je krepitev gospodarske, socialne in teritorialne kohezije v EU z zmanjševanjem razlik med regijami v razvitosti, in sicer s financiranjem naložb, povezanih s cilji strategije Evropa 2020, ter s približevanjem Unije državljanom; zato meni, da bi bilo treba ukrepe, ki povezujejo učinkovitost evropskih strukturnih in investicijskih skladov z dobrim gospodarskih upravljanjem, uporabljati preudarno, uravnoteženo in le v skrajni sili ter da bi bilo treba o njihovih učinkih poročati; poleg tega opozarja, da je treba pri uporabi teh ukrepov vedno upoštevati socialne in ekonomske razmere v posamezni državi članici, da ne bi omejevali regionalnih in lokalnih naložb, ki so za gospodarstvo držav članic nujno potrebne, zlasti za mala in srednja podjetja, saj povečujejo rast in ustvarjanje delovnih mest ter spodbujajo konkurenčnost in produktivnost, še posebno ob velikem pritisku na javno porabo; v primeru dveh držav članic, o katerih je Svet 12. julija 2016 sprejel sklepe, kar je sprožilo sankcije v okviru postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem na podlagi člena 126(8) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), želi spomniti na predlog Komisije z dne 27. julija 2016 in z njim povezani sklep Sveta z dne 8. avgusta 2016, da se odpravi morebitne naložene globe, ob upoštevanju utemeljenih zahtevkov teh držav članic, težavnih gospodarskih razmer, njunih prizadevanj za reforme in njune zaveze o spoštovanju pravil Pakta za stabilnost in rast; glede tega meni, da bi bilo treba pri predlogu o začasni ustavitvi dela obveznosti za evropske strukturne in investicijske sklade za leto 2017 v okviru ukrepov, ki povezujejo učinkovitost z dobrim gospodarskim upravljanjem, upoštevati mnenja Parlamenta, ki bodo med drugim izražena v strukturiranem dialogu;

pozdravlja nadaljnji pristop Komisije za omejitev števila priporočil in njeno prizadevanje za poenostavitev semestra, tako da bi pri določanju ciljev politik za naslednjih 18 mesecev zajela predvsem ključna prednostna področja, ki so pomembna v makroekonomskem in socialnem smislu; ponovno poudarja, da se s tem olajša izvajanje priporočil glede na obširen in pomemben niz gospodarskih in socialnih meril; poudarja, da bi zmanjšanje števila priporočil moralo privesti tudi do boljše tematske osredotočenosti; poudarja, da je treba zmanjšati gospodarske razlike in doseči konvergenco navzgor med državami članicami;

v celoti podpira prizadevanja za večjo nacionalno odgovornost pri oblikovanju in izvajanju priporočil za posamezne države kot proces reforme, ki je v teku; meni, da bi morala biti ta priporočila razumljiva in temeljiti na jasno opredeljenih in strukturiranih prednostnih nalogah na evropski ravni, pri katerih bi morali po potrebi sodelovati nacionalni parlamenti ter lokalni in regionalni organi, da bi povečali nacionalno lastništvo in spodbujali učinkovito izvajanje priporočil za posamezne države ob upoštevanju dejstva, da morajo lokalne in regionalne oblasti izvajati več kot polovico teh priporočil; poudarja, da bi se glede na delitev oblasti in pristojnosti v posameznih državah članicah izvajanje priporočil za posamezne države lahko izboljšalo z dejavnim sodelovanjem lokalnih in regionalnih organov, ter v ta namen podpira predlog kodeksa ravnanja za vključevanje lokalnih in regionalnih organov v evropski semester, kot je predlagal Odbor regij; poziva države članice, naj v svojih nacionalnih parlamentih zagotovijo ustrezen demokratični nadzor nad nacionalnimi programi reform in njihovo odobritev;

poudarja, da je dolga evropska gospodarska kriza pokazala, kako pomembno je spodbujati naložbe na področjih, kot so izobraževanje, inovacije, raziskave in razvoj, hkrati pa povečati konkurenčnost EU z izvajanjem vzdržnih strukturnih reform, da bi spodbudili ustvarjanje kakovostnih delovnih mest ter izvajanje odgovorne fiskalne politike za ustvarjanje boljšega okolja za delovna mesta, podjetja (zlasti MSP) in naložbe; je seznanjen z učinkom Evropskega sklada za strateške naložbe po enem letu delovanja; poudarja, da je treba povečati uporabo Evropskega sklada za strateške naložbe v manj razvitih regijah in regijah v prehodu, da imajo naložbe tega sklada resnično dopolnilni značaj ter da je treba hkrati pospešiti prizadevanja za razvoj naložbenih platform, tudi na regionalni ravni;

poudarja, da so stopnje brezposelnosti še vedno previsoke, zlasti med mladimi, kar kaže, da so zmogljivosti za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest v več državah članicah še vedno omejene, ter poudarja, da so potrebni nadaljnji ukrepi v posvetovanju s socialnimi partnerji in v skladu z nacionalnimi praksami, da bi povečali naložbe v znanja in spretnosti, oblikovali bolj vključujoče trge dela ter zmanjšali socialno izključenost in vse večje neenakosti pri prihodkih in premoženju, pri tem pa ohranili dobro proračunsko upravljanje; ugotavlja, da so za učinkovito odpravljanje visoke brezposelnosti v več državah članicah potrebni podporni ukrepi, povezani z lažjim dostopom do financiranja, zlasti za mala in srednja podjetja;

poudarja, da je treba glede na trenutne gospodarske razmere, za katere so značilni likvidnostni presežek pri obrestnih merah na ničelni spodnji meji („zero lower bound“), slabi obeti glede povpraševanja ter omejene naložbe in poraba gospodinjstev in podjetij, izvajati prenovljeno kombinacijo politik, ki jo je predlagala Komisija, če naj se ustvari rast; ugotavlja, da ob pomanjkanju naložb in vzdržnih strukturnih reform monetarna politika ne zadostuje za spodbujanje rasti;

Prednostne naloge in cilji priporočil za leto 2016

10.

poudarja priporočilo Komisije trem državam članicam, naj zaključijo postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem; se strinja s Komisijo, da veliki in stalni presežki tekočega računa kažejo na potrebo po spodbujanju povpraševanja in naložb, zlasti dolgoročnih, da bi lahko obvladovali prihodnje izzive na področjih prometa in komunikacij, digitalnega gospodarstva, izobraževanja, inovacij in raziskav, podnebnih sprememb, energetike, varstva okolja ter staranja prebivalstva; poziva Komisijo, naj še naprej spodbuja odgovorne in trajnostne proračunske politike, ki omogočajo rast in okrevanje v vseh državah članicah z večjim poudarkom na naložbah in učinkoviti javni porabi, ter podpirajo trajnostne in socialno uravnotežene strukturne reforme;

11.

ugotavlja, da so potrebni nadaljnji ukrepi za povečanje možnosti financiranja, zlasti za mala in srednja podjetja, in zmanjšanje slabih posojil v euroobmočju v skladu z zakonodajo EU, da se bodo izboljšale bilance stanja bank in se bo na ta način povečala sposobnost bank, da posojajo realnemu sektorju; poudarja, da je pomembno postopno dokončati in izvajati bančno unijo ter razviti unijo kapitalskih trgov, da bi ustvarili stabilno okolje za naložbe in rast in preprečili razdrobljenost finančnega trga euroobmočja;

12.

poudarja, da so bile naložbe doslej premalo učinkovite in niso povzročile trajnostne in vključujoče rasti v EU ter niso pripomogle k izboljšanju poslovnega okolja; meni, da morajo monetarno politiko spremljati ustrezne fiskalne politike za povečanje rasti v EU, in sicer v skladu s pravili Pakta za stabilnost in rast, vključno z določbami o prožnosti; ugotavlja, da so se v zadnjih letih močno zmanjšale naložbe na podnacionalni ravni upravljanja, vendar vseeno predstavljajo približno 60 % javnih naložb v EU; poudarja, da je treba instrumente naložbene politike, kot sta EFSI in ESIF, uravnoteženo kombinirati in medsebojno dopolnjevati, da bi povečali dodano vrednost porabe Unije s privabljanjem dodatnih sredstev zasebnih vlagateljev; zato poudarja, da bi moral program za podporo strukturnim reformam pri oblikovanju teh projektov strukturnih reform vključevati tudi lokalne in regionalne organe;

Odzivi politik in sklepi

13.

poudarja, da je treba izboljšati splošno sposobnost EU za rast ter ustvarjanje in ohranjanje delovnih mest, s čimer bi rešili vprašanje visoke stopnje brezposelnosti, in sicer z vzpostavitvijo regulativnega okvira, ki podpira rast; meni, da lahko migracije prispevajo k izravnavanju negativnih učinkov staranja prebivalstva, kar pa je odvisno od zmožnosti držav članic za boljše izkoriščanje znanj in spretnosti migrantov in prilagoditev sistemov upravljanja delovnih migracij potrebam trga dela;

14.

poudarja pomen vključujočih izobraževalnih sistemov, ki spodbujajo inovacije in ustvarjalnost in ki učijo znanja in spretnosti, potrebne na trgu dela, s posebnim poudarkom na poklicnem izobraževanju; ugotavlja, da je treba ohranjati ustrezno ravnotežje med gospodarskimi, družbenimi in človeškimi stroški v skladu z evropskimi vrednotami solidarnosti in subsidiarnosti, tako da se prepreči tekmovanje v zniževanju standardov pri plačah in zaposlovanju, pri tem pa ohraniti osredotočenost na naložbe v človeški kapital, raziskave in razvoj ter izboljšanje izobraževalnih sistemov in poklicnega izobraževanja, vključno z vseživljenjskim učenjem; meni, da so za spodbujanje inovacij, raziskav in razvoja potrebne dobro zasnovane politike, ki bi spodbudile produktivnost, ustvarile stabilno in trajno rast ter pripomogle k odpravi sedanjih strukturnih izzivov, s čimer bi na področju inovativnosti dohiteli druga gospodarstva;

15.

poziva Komisijo, naj da prednost ukrepom za zmanjšanje ovir za večje naložbene tokove in trgovino, ki se pojavijo na ravni EU zaradi nejasnosti glede strategij, ki jih je treba izvajati, zlasti na naslednjih področjih: energija, promet, komunikacije in digitalno gospodarstvo; ugotavlja, da zapleteni pravni sistemi, korupcija, nepreglednosti v finančnem sektorju, zastarela birokracija, neustrezna digitalizacija javnih storitev, neustrezno razporejanje virov, ovire za notranji trg v bančnem in zavarovalniškem sektorju, izobraževalni sistemi, ki niso v skladu z zahtevami trga dela, in dokončanje enotnega trga vplivajo na posojanje bank po sprejetju bančne unije ter na nacionalni ravni;

16.

obžaluje, da cilj zmanjšanja stopnje revščine v Uniji iz strategije Evropa 2020, s katero je boj proti revščini prvič postal del programa EU, ne bo dosežen; meni, da bi moral biti boj proti revščini vključen že pri začetku oblikovanja politik EU;

17.

poudarja, da se je treba izogniti visoki davčni obremenitvi dela, saj ta zmanjšuje spodbude za ponovno zaposlitev nedejavnih oseb, brezposelnih, prejemnikov drugega dohodka v gospodinjstvu in prejemnikov nizkih dohodkov;

18.

ugotavlja, da potekajo razprave med Komisijo in državami članicami o metodologiji za izračun proizvodne vrzeli;

19.

poudarja, da bi si morali prizadevati za odpravo preostalih ovir za naložbe v državah članicah in omogočiti ustreznejšo kombinacijo politik v smeri spodbujanja trajnostne rasti, vključno z resnično osredotočenostjo na porabo za raziskave in razvoj; meni, da je javna in zasebna podpora raziskovanju in visokošolskim ustanovam ključni dejavnik za bolj konkurenčno evropsko gospodarstvo ter da so nekatere države zaradi šibkosti ali pomanjkanja te infrastrukture v bistveno slabšem položaju; poudarja, da ni enega samega idealnega recepta za inovacijsko politiko EU, da pa so za odpravo razlike v inovacijski zmogljivosti v EU priporočljive dovolj raznolike inovacijske politike v državah članicah na podlagi že realiziranih uspešnih modelov;

20.

pozdravlja dogovor, sprejet na konferenci o podnebnih spremembah (COP 21) v Parizu decembra 2015, ter poziva države članice in Komisijo, naj ga udejanjijo.

Sektorski prispevek k evropskemu semestru 2016

Zaposlovanje in socialna politika

21.

meni, da bi si morala Svet in Komisija prizadevati, da bodo postopke fiskalne konsolidacije spremljali ukrepi za zmanjšanje neenakosti, ter poudarja, da bi moral proces evropskega semestra pomagati poiskati odgovore na obstoječe in nastajajoče socialne izzive in tako zagotoviti učinkovitejše gospodarstvo; poudarja, da morajo biti socialne naložbe v človeški kapital osnovni dodatni ukrep, saj je človeški kapital eden od dejavnikov za rast ter gonilo za konkurenčnost in razvoj; zahteva, da se vzporedno z večjimi strukturnimi reformami na podlagi priporočil za posamezne države članice opravi ocena socialnega učinka njihovih kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih posledic, da bi bolje razumeli socialne, ekonomske in zaposlitvene posledice, zlasti učinek na ustvarjanje delovnih mest in gospodarsko rast;

22.

poudarja, da je brezposelnost, zlasti brezposelnost mladih, še vedno prevladujoč evropski družbeni problem in da se po podatkih Komisije brezposelnost sicer postopno zmanjšuje, vendar je še vedno višja kot leta 2008 (aprila 2016 je bilo brezposelnih 21,2 milijona ljudi), pri čemer obstajajo velike razlike med državami članicami; izpostavlja potrebo po kvalitativni in kvantitativni oceni ustvarjenih delovnih mest, da bi se izognili povečanju stopnje zaposlenosti, ki bo zgolj posledica prekarnih zaposlitev ali zmanjšanja delovne sile; ugotavlja, da sistemi izobraževanja in usposabljanja v nekaterih državah članicah sicer dajejo rezultate na področju znanja in spretnosti, vendar niso mednarodno uspešni in da obstaja čedalje večje pomanjkanje spretnosti, kar prispeva k temu, da ima 39 % podjetij še vedno težave s pridobivanjem delavcev s potrebnimi znanji in spretnostmi; vztraja, da se je treba v priporočilih za posamezne države bolj osredotočiti na premagovanje strukturnih neravnovesij na trgu dela, vključno z dolgoročno brezposelnostjo in neusklajenostjo med ponudbo spretnosti in njihovim povpraševanjem, in poudarja, da je treba v sisteme izobraževanja in usposabljanja še naprej vlagati in jih razvijati, da se bo družba lahko prilagodila novim zahtevam na trgu dela;

23.

poudarja, da se je med leti 2008 in 2014 število ljudi v EU, ki jim grozi revščina in socialna izključenost, povečalo za 4,2 milijona na skupaj več kot 22 milijonov (22,3 %); ugotavlja, da se po navedbah Komisije večina držav članic še vedno sooča s hudimi socialnimi posledicami krize; poziva Komisijo in države članice, naj si bolj prizadevajo za zmanjšanje revščine, socialne izključenosti in vse večje neenakosti, da bi odpravili gospodarske in socialne razlike med državami članicami in znotraj družb; meni, da mora biti boj proti revščini in socialni izključenosti ter zmanjševanje neenakosti najpomembnejša prednostna naloga, kar bi se moralo odražati v priporočilih za posamezne države, saj je bistvena za doseganje dolgotrajne gospodarske rasti in socialno trajnostnega ritma izvajanja;

24.

želi opomniti, kot je Parlament že izjavil, da morajo družbeno odgovorne reforme temeljiti na solidarnosti, vključevanju, socialni pravičnosti in pošteni porazdelitvi bogastva, saj je to model, ki zagotavlja enakost in socialno zaščito, ščiti ranljive skupine in izboljšuje življenjski standard vseh državljanov;

25.

meni, da bi morala gospodarska rast imeti pozitiven socialni učinek; pozdravlja uvedbo treh novih zaposlitvenih kazalcev v makroekonomski preglednici; ponovno poziva, naj bodo ti kazalniki izenačeni z obstoječimi ekonomskimi kazalniki, da bodo notranja neravnovesja bolje ocenjena, strukturne reforme pa učinkovitejše; v zvezi s tem poziva, naj se za preprečitev selektivne uporabe omogoči izvedba poglobljenih analiz s pomočjo teh kazalnikov ter poziva k boljšemu razumevanju vzročne povezave med politikami in ukrepi; predlaga, da se v priporočila za posamezne države vključi postopek za spremljanje družbenih neravnovesij, da bi preprečili tekmovanje v zniževanju socialnih standardov ter učinkovito uporabili socialne in zaposlitvene kazalnike pri makroekonomskem nadzoru; meni, da bi morala izenačitev zaposlitvenih in ekonomskih kazalnikov sovpadati z okrepitvijo vloge, ki jo ima Svet EPSCO v okviru evropskega semestra;

26.

meni, da je uvedba treh zaposlitvenih kazalnikov pokazala, da ima evropska strategija zaposlovanja, vključno s smernicami za zaposlovanje, pomembno vlogo v procesu gospodarskega upravljanja v EU, vendar so potrebna dodatna prizadevanja, zlasti z uvedbo socialnih kazalnikov;

27.

priznava, da je Komisija začela z vzpostavitvijo evropskega stebra socialnih pravic, vendar opozarja, da je treba predstaviti rezultate postopka posvetovanja ter preiti na nove učinkovite ukrepe za bolj poglobljeno in pravičnejšo EU in ki bi imeli pomembno vlogo pri odpravljanju neenakosti; v zvezi s tem izpostavlja poročilo petih predsednikov, ki poziva k večji ekonomski in socialni konvergenci, vendar priznava, da ni enotnih rešitev za vse; zato meni, da bi bilo treba vsako skupno politiko prilagoditi vsaki državi članici; meni, da bi morali evropski ukrepi obravnavati tudi neenakosti in razlike v dohodkih znotraj držav članic in ne le poskrbeti za tiste, ki najbolj potrebujejo pomoč;

28.

priznava, da evropski semester zdaj daje večji poudarek uspešnosti na področju zaposlovanja in socialnem področju; spoštuje pristojnosti držav članic, vendar jih poziva, naj sprejmejo nujne ukrepe za zagotavljanje dostojnega dela za dostojno plačo, dostopa do ustreznega minimalnega dohodka in socialne zaščite (kar je že zmanjšalo stopnjo revščine s 26,1 % na 17,2 %) in kakovostnih javnih storitev, ter zagovarja razvoj in vzpostavitev ustreznega trajnostnega sistema socialnega varstva; poziva Komisijo, naj ponudi pomoč in si izmenjuje primere dobre prakse z državami članicami ter tako izboljša upravne zmogljivosti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, kar je ključni izziv za oživitev dolgoročnih naložb in zagotavljanje ustvarjanja delovnih mest in trajnostne rasti;

29.

poudarja, da je zagotavljanje in upravljanje sistemov socialne varnosti v pristojnosti držav članic in da Unija te sisteme usklajuje, vendar jih ne harmonizira;

30.

priznava, da so za določanje plač pristojne posamezne države članice, kar je treba spoštovati v skladu z načelom subsidiarnosti;

31.

je seznanjen s tem, da se je stopnja brezposelnosti mladih znižala, vendar opozarja, da je še vedno zelo visoka, saj je v EU več kot štiri milijone brezposelnih do 25 let, od tega 2 885 000 v euroobmočju; obžaluje, da so več kot tri leta po začetku izvajanja pobude za zaposlovanje mladih rezultati izvajanja jamstva za mlade neenakomerni in deloma neučinkoviti; poziva Komisijo, naj oktobra 2016 predloži temeljito analizo izvajanja te pobude, kar bo osnova za nadaljevanje programa;

32.

opozarja, da je nadomestilo za brezposelnost v mnogih državah članicah iz leta v leto nižje, med drugim zaradi dolgotrajne brezposelnosti, zato vse več ljudi živi pod pragom revščine in socialne izključenosti; poziva k zagotavljanju ustreznih nadomestil za brezposelnost, da bi ljudem omogočili dostojno življenje, in k sprejetju ukrepov za vključitev teh oseb na trg dela;

33.

poudarja, da so neravnovesja v pokojninskih sistemih predvsem posledica brezposelnosti, devalvacije plač in prekarizacije dela; zato poziva k reformam, ki bodo zagotovile ustrezno financiranje za trden prvi pokojninski steber za zagotovitev dostojnih pokojnin, ki bodo presegale vsaj prag revščine;

34.

ponovno opozarja, da je prosti pretok ljudi bistvenega pomena za večjo konvergenco in povezovanje med evropskimi državami;

35.

ugotavlja, da se je povečalo število priporočil (za pet držav članic) glede sistemov minimalnega dohodka; ob upoštevanju, da velike dohodkovne neenakosti ne škodijo samo socialni koheziji, ampak tudi trajnostni gospodarski rasti (kot sta nedavno izjavila tako MDS kot OECD), poziva Komisijo, naj izpolni obljubo, ki jo je predsednik Juncker dal v svojem nastopnem govoru, in sicer, da bodo imeli vsi Evropejci prek evropskega okvira za minimalni dohodek zagotovljen ustrezen dohodek za kritje osnovnih življenjskih stroškov, ob upoštevanju nacionalnih praks in načela subsidiarnosti;

36.

izraža zaskrbljenost zaradi povečanja dohodkovnih neenakosti, ki so delno povezane z neučinkovitimi reformami trga dela; poziva Komisijo in države članice, naj izvajajo ukrepe za izboljšanje kakovosti delovnih mest, da bi zmanjšali razdrobljenosti trga dela, hkrati pa tudi ukrepe za zvišanje minimalnih plač na dostojno raven ter ukrepe za krepitev kolektivnih pogajanj in položaja delavcev v sistemih določanja plač, da bi zmanjšali razpršenost plač; opozarja, da so v zadnjih desetletjih uprave družb prejemale večji del ekonomskih koristi, medtem ko so plače delavcev stagnirale ali pa so se znižale; meni, da ta prekomerna razpršenost plač povečuje neenakosti ter škoduje produktivnosti in konkurenčnosti podjetij;

37.

je zaskrbljen, ker je dolgotrajna brezposelnost še vedno visoka in znaša 10,5 milijona v EU, ter opozarja, da je vključevanje dolgotrajno brezposelnih na trg dela bistvenega pomena za zagotovitev vzdržnosti sistemov socialne zaščite ter za njihovo samozavest; zato obžaluje, da države članice še niso sprejele ukrepov glede izvajanja priporočila Sveta o vključevanju dolgotrajno brezposelnih na trg dela; ponovno poziva Komisijo, naj podpre prizadevanja za to, da se ustvarijo priložnosti za vključujoče vseživljenjsko učenje za delavce in iskalce zaposlitve vseh starosti, in naj čim prej sprejme ukrepe za izboljšanje dostopa do financiranja EU in, kadar je to mogoče, zagotovi dodatna sredstva;

38.

meni, da je socialna zaščita, vključno s pokojninami in storitvami, kot so zdravstveno in otroško varstvo ter dolgotrajna oskrba, še vedno pomembna za uravnoteženo in vključujočo rast, podaljševanje delovne dobe, ustvarjanje delovnih mest in zmanjševanje neenakosti; zato poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo politike, s katerimi bodo zagotovile zadostnost, ustreznost, učinkovitost in kakovost sistemov socialne zaščite skozi življenjski krog posameznika ter tako zagotovijo dostojno življenje, se borijo proti neenakostim in spodbujajo vključevanje, da bi izkoreninile revščino, zlasti med tistimi, ki so izključeni s trga dela, ter najranljivejšimi skupinami;

39.

ponovno opozarja na fizične in digitalne ovire in prepreke, s katerimi se še vedno srečujejo invalidi; upa, da bo akt o dostopnosti, ki ga je predlagala Komisija, začel čim prej veljati ter da se bo učinkovito osredotočil na konkretne ukrepe za spodbujanje vključenosti in dostopnosti;

Notranji trg

40.

pozdravlja številna priporočila za posamezne države, ki podpirajo dobro delujoč in integriran enotni trg, vključno s finančnimi in naložbenimi priložnostmi v podporo podjetjem, zlasti malim in srednjim, ki tudi prispevajo k ustvarjanju novih delovnih mest, e-upravi, javnim naročilom in vzajemnemu priznavanju, vključno z vzajemnim priznavanjem kvalifikacij; poudarja, da je izvrševanje odločilnega pomena, če želimo, da bi bil učinek na teh področjih opazen; glede tega meni, da bi morala Komisija v okviru priporočil za posamezne države posvetiti vso pozornost uvedbi dolgoročnih reform z znatnim vplivom, zlasti na področju socialnih naložb, zaposlovanja in usposabljanja;

41.

zatrjuje, da je enotni trg temelj gospodarstva EU, in poudarja, da je vključujoč enotni trg z okrepljenim upravljanjem, ki daje prednost boljši pripravi zakonodaje in konkurenci, ključni instrument za izboljšanje rasti, zaposlovanja in konkurenčnosti ter da se ohrani zaupanje poslovnega sektorja in potrošnikov; zato poziva Komisijo, naj spremlja napredek držav članic, in ponavlja, kako pomembno je formalno vključiti steber enotnega trga v evropski semester ter tako omogočiti neprekinjeno spremljanje kazalnikov enotnega trga, na podlagi katerih bi se lahko sistematično spremljal in ocenjeval napredek držav članic pri izvajanju priporočil za posamezne države;

42.

pozdravlja, da je Komisija odločena odpraviti premajhno davčno usklajenost v EU, zlasti težave, s katerimi se zaradi zapletenosti različnih nacionalnih ureditev za DDV spoprijemajo mala in srednja podjetja; poziva Komisijo, naj oceni izvedljivost nadaljnjega usklajevanja, zlasti pa možnost poenostavljenega pristopa k DDV na enotnem digitalnem trgu;

43.

kritizira, da dobro delovanje in povezanost enotnega trga še vedno ovirajo že obstoječe ali novonastale prepreke; opozarja zlasti na delni prenos in izvajanje direktive o storitvah v mnogih državah članicah ter poziva Komisijo, naj učinkoviteje izvršuje zaveze, ki so jih države članice sprejele z evropsko zakonodajo; želi spomniti na obljubo Komisije, da bo po potrebi uporabila postopke za ugotavljanje kršitev in tako zagotovila popolno izvajanje zakonodaje o enotnem trgu proizvodov in storitev ter enotnem digitalnem trgu;

44.

želi spomniti, da sistem priznavanja poklicnih kvalifikacij temelji na načelih vzajemnega zaupanja med pravnimi sistemi in skupnega preverjanja kakovosti kvalifikacij; ugotavlja, da so potrebni nadaljnji ukrepi za boljše izvajanje vzajemnega priznavanja poklicnih kvalifikacij; poudarja, da je enotni trg razdrobljen, kar ustvarja ovire v gospodarskih dejavnostih in pri potrošniški izbiri, zato sta pravilno izvrševanje in boljša ureditev bistvenega pomena in morata zajeti vse poslovne sektorje ter veljati tako za obstoječo kot za prihodnjo zakonodajo; pozdravlja evidentiranje reguliranih kvalifikacij, na podlagi katerega bo oblikovana interaktivna javna zbirka podatkov, ki bo lahko podpirala nacionalne akcijske načrte držav članic;

45.

obžaluje, da priporočila za posamezne države še naprej kažejo na pomanjkljivosti pri javnih naročilih, na primer premajhno konkurenco in preglednost, saj 21 držav članic ni v celoti preneslo zakonodajnega svežnja, kar povzroča izkrivljanje trga; poziva Komisijo, naj nemudoma ukrepa, da bodo države članice izpolnile svoje pravne obveznosti, tako da začne potrebne postopke za ugotavljanje kršitev; poziva Komisijo, naj učinkovito, pregledno in sistematično nadzoruje, da upravni postopki ne bodo nesorazmerno obremenjevali malih in srednjih podjetij ali jim onemogočali potegovanje za javna naročila;

46.

podpira države članice pri njihovem prizadevanju za posodobitev javnih upravnih storitev, zlasti z e-upravo, ter poziva k boljšemu čezmejnemu sodelovanju, poenostavitvi upravnih postopkov in interoperabilnosti javnih uprav v korist vseh podjetij in državljanov, obenem pa poziva Komisijo, naj v primerih, ko se digitalizacija javnih storitev financira iz proračuna EU, učinkoviteje nadzira, ali se sredstva porabljajo pregledno in ustrezno;

o o

47.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsednikom Sveta, Komisije, Euroskupine in ECB ter nacionalnim parlamentom.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0058.

(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0238.

(3) UL C 165 E, 11.6.2013, str. 24.

(4) UL L 169, 1.7.2015, str. 1.

(5) UL C 24, 22.1.2016, str. 2.

(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0358.

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/190

P8_TA(2016)0417

Transmaščobne kisline

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. oktobra 2016 o transmaščobnih kislinah (2016/2637(RSP))

(2018/C 215/28)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom (1), zlasti člena 30(7),

—	ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 3. decembra 2015 o transmaščobah v živilih in splošni prehrani prebivalstva Unije (COM(2015)0619),

—	ob upoštevanju poročila Skupnega raziskovalnega središča z naslovom Trans fatty acids in Europe: where do we stand? A synthesis of the evidence: 2003-2013 (Transmaščobne kisline v Evropi: kakšno je stanje? Povzetek dokazov v obdobju 2003–2013),

—	ob upoštevanju znanstvenega mnenja Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) iz leta 2009, ki vsebuje priporočila glede uživanja transmaščobnih kislin,

—

ob upoštevanju publikacij Svetovne zdravstvene organizacije The effectiveness of policies for reducing dietary transfat: a systematic review of the evidence (2) (Učinkovitost politik za zmanjševanje prehranskih transmaščobnih kislin: sistematični pregled dokazov), Eliminating trans fats in Europe – A policy brief (3) (Odpravljanje transmaščobnih kislin v Evropi – Poročilo o politikah) in Effect of trans-fatty acid intake on blood lipids and lipoproteins: a systematic review and meta-regression analysis (Učinek vnosa transmaščobnih kislin na krvne lipide in lipoproteine: sistematični pregled in metaregresijska analiza) (4),

—	ob upoštevanju vprašanj Svetu in Komisiji o transmaščobnih kislinah (O-000105/2016 – B8-1801/2016 in O-000106/2016 – B8-1802/2016),

—	ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,

—	ob upoštevanju členov 128(5) in 123(2) Poslovnika,

A.	ker so transmaščobne kisline posebna vrsta nenasičenih maščob;

ker so transmaščobne kisline naravno prisotne v živilih, pridobljenih iz prežvekovalcev, kot so mlečni proizvodi in meso, nekaterih rastlinah in izdelkih rastlinskega izvora (por, grah, vrtna solata, repično olje), najdemo pa jih zlasti v industrijsko proizvedenih delno hidrogeniranih rastlinskih oljih (rastlinska olja, ki so spremenjena z dodanimi vodikovimi atomi in se uporabljajo za cvrtje in pečenje ter v predelanih živilih za podaljšanje roka uporabe);

ker je zato vnos transmaščobnih kislin večinoma povezan z uživanjem industrijsko proizvedenih delno hidrogeniranih olj, ki jih industrija uporablja v številnih živilskih proizvodih in pijačah (predpakirana živila in živila, ki niso predpakirana, npr. živila, ki se prodajajo v razsutem stanju, pripravljena in dostavljena hrana ter hrana v gostinskih storitvah);

D.	ker je Evropska agencija za varnost hrane leta 2010 ugotovila, da imajo transmaščobne kisline, pridobljene iz prežvekovalcev, podobne učinke kot tiste iz industrijskih proizvodov;

E.	ker maščobe, pridobljene iz prežvekovalcev, vsebujejo od 3 do 6 odstotkov transmaščobnih kislin;

F.	ker ljudje na splošno užijejo malo naravnih transmaščobnih kislin iz prežvekovalcev in ker Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da te v današnji prehrani zaradi sorazmerno majhne količine vnosa verjetno ne predstavljajo tveganja za zdravje;

G.	ker se ta resolucija nanaša le na industrijsko proizvedene maščobne kisline;

H.	ker v številnih restavracijah in lokalih s hitro hrano transmaščobne kisline uporabljajo za cvrtje hrane, saj so poceni in se lahko v industrijskih cvrtnikih večkrat uporabijo;

I.	ker se pri pripravi nekaterih živil (na primer piškotov, tort, slanih prigrizkov in pri cvrtju) uporabljajo dodatne transmaščobne kisline ali pa pri njej nastanejo;

ker je bilo ugotovljeno, da je pogosto uživanje industrijsko proizvedenih delno hidrogeniranih rastlinskih olj povezano z večjim tveganjem bolezni srca in ožilja (bolj kot kateri koli drug dolgoročni dejavnik), neplodnosti, endometrioze, žolčnih kamnov, Alzheimerjeve in sladkorne bolezni, čezmerne debelosti ter nekaterih vrst raka;

K.	ker bi morali evropski organi sprejeti vse potrebne ukrepe za odpravo vzrokov za čezmerno debelost;

L.	ker visok vnos transmaščobnih kislin povečuje tveganje koronarne srčne bolezni (bolj kot katero koli drugo hranilo z vidika kalorične vrednosti), za katero po previdnih ocenah v EU vsako leto umre okrog 660 000 oseb, kar pomeni približno 14 % skupne smrtnosti;

M.	ker je Evropska agencija za varnost hrane priporočila, naj bi v okviru hranilno ustrezne prehrane uživali čim manj transmaščobnih kislin (5);

N.	ker Svetovna zdravstvena organizacija natančneje priporoča, naj bo delež zaužitih transmaščobnih kislin manjši od enega odstotka dnevnega energijskega vnosa (6);

O.	ker je ameriška agencija Food and Drug Administration junija 2015 ugotovila, da delno hidrogenirana olja na splošno niso priznana kot varna za prehrano ljudi;

ker je razpoložljivost podatkov za vso EU omejena, kljub temu pa iz nedavne študije, v kateri so zbrani podatki iz devetih držav EU, izhaja, da je povprečno dnevno zaužitje transmaščobnih kislin nižje od enega odstotka dnevnega energijskega vnosa, v posameznih skupinah prebivalstva v nekaterih od teh držav članic pa je višje (7);

ker analiza najnovejših javno dostopnih podatkov potrjuje, da je kljub temu, da naj bi se vsebnost transmaščobnih kislin v nekaterih živilih zmanjšala, na nekaterih živilskih trgih EU še vedno veliko živil z visokimi ravnmi teh kislin, tj. nad 2 g na 100 g maščobe (na primer piškoti ali pokovka s približno 40 do 50 g transmaščobnih kislin na 100 g maščobe, in živila, ki niso predpakirana, kot so pekovski izdelki);

R.	ker mednarodne študije kažejo, da si politike za zmanjšanje vsebnosti transmaščobnih kislin v živilih prizadevajo za zmanjšanje ravni teh kislin, ne da bi se povečala skupna vsebnost maščob; ker so te politike izvedljive in bodo najbrž pozitivno vplivale na javno zdravje;

S.	ker žal le eden od treh potrošnikov v EU pozna transmaščobne kisline, to pa kaže, da ukrepi za označevanje vsebnosti teh kislin niso bili učinkoviti in da je treba sprejeti ukrepe za ozaveščanje v izobraževalnem sistemu in medijskih kampanjah;

T.	ker zakonodaja EU ne ureja vsebnosti transmaščobnih kislin v živilih in ne zahteva njenega označevanja;

U.	ker imajo Avstrija, Danska, Latvija in Madžarska zakonodajo, ki omejuje vsebnost transmaščobnih kislin v živilih, večina držav članic pa se je odločila za prostovoljne ukrepe, kot so samourejanje, prehranska priporočila ali merila za sestavo posameznih tradicionalnih proizvodov;

ker je dokazano, da so bile pravne omejitve za industrijske transmaščobne kisline, ki jih je uvedla Danska leta 2003 in v skladu s katerimi so vsebnost transmaščobnih kislin v oljih in maščobah omejili na dva odstotka, uspešne, saj se je število smrti zaradi bolezni srca in ožilja znatno zmanjšalo (8);

ker lahko potrošniki ugotovijo, ali proizvodi vsebujejo transmaščobne kisline, le tako, da na seznamu sestavin predpakiranih živil preverijo vsebnost delno hidrogeniranih olj; ker jim po sedanjih pravilih EU morda ni jasna razlika med delno hidrogeniranimi olji (ki med drugimi maščobnimi kislinami vsebujejo transmaščobne kisline) in polno hidrogeniranimi olji (ki vsebujejo samo nasičene maščobne kisline, ne pa transmaščobnih kislin), podatki o katerih morajo biti v skladu z Uredbo (EU) št. 1169/2011 navedeni na seznamu sestavin predpakiranih živil;

X.	ker so nedavne študije pokazale, da se ljudje z višjim socialno-ekonomskim statusom bolj zdravo prehranjujejo kot tisti z nižjim, ta vrzel pa se še povečuje vzporedno s povečanjem socialnih neenakosti;

Y.	ker se transmaščobne kisline običajno uporabljajo v cenejših živilih, cenejšim živilom z visoko vsebnostjo teh kislin pa so bolj izpostavljeni ljudje z nižjimi dohodki, zato je verjetno, da to povečuje neenakost na področju zdravja;

Z.	ker bi bilo treba na ravni EU sprejeti ustrezne odločitve za zmanjšanje uživanja industrijskih transmaščobnih kislin;

AA.

ker so zdravstvene organizacije, skupine potrošnikov, združenja zdravstvenih delavcev in živilska podjetja Komisijo pozvala (9), naj pripravi zakonodajni predlog o omejitvi količine industrijskih transmaščobnih kislin v živilih na podobno raven, kot so jo določili danski organi (tj. 2 g transmaščobnih kislin na 100 g maščobe);

želi spomniti, da je za Parlament vprašanje transmaščobnih kislin prednostno, in ponovno izraža zaskrbljenost zaradi tveganj, ki jih te kisline pomenijo za zdravje ljudi;

poudarja, da so ZDA že napovedale, da bodo morali proizvajalci živil od sredine leta 2018 odpraviti delno hidrogenirana olja v proizvodih, ki se prodajajo na njihovem notranjem trgu, saj je bilo leta 2015 ugotovljeno, da transmaščobne kisline na splošno niso varne;

želi spomniti, da je dokazano, da ima lahko omejitev vsebnosti transmaščobnih kislih hitre in znatne koristi za zdravje; v zvezi s tem opozarja na uspešno izkušnjo na Danskem, kjer so leta 2003 vsebnost transmaščobnih kislin v oljih in maščobah omejili na dva odstotka;

poudarja, da večina prebivalcev EU, zlasti najranljivejši, ni seznanjena s transmaščobnimi kislinami in njihovimi posledicami za zdravje, zaradi tega pa se morda ne morejo premišljeno odločati o njihovem uživanju;

je zaskrbljen, ker so ranljive skupine, vključno z državljani z nižjo izobrazbo in socialno-ekonomskim statusom ter otroki, bolj nagnjeni k uživanju živil z višjo vsebnostjo transmaščobnih kislin;

priznava, da so vse obstoječe strategije za zmanjšanje transmaščobnih kislin povezane z občutnim zmanjšanjem njihovih ravni v živilih, in obžaluje, da na ravni EU ni harmoniziranega pristopa k tem kislinam; poudarja, da bo s posameznimi ukrepi držav članic nastal mozaik predpisov, ki bodo v različnih državah članicah morda imeli različne posledice za zdravje, poleg tega pa bo to oviralo nemoteno delovanje enotnega trga in inovacije v živilski industriji;

zato meni, da ukrepanje na nacionalni ravni ni dovolj in da so za občutno zmanjšanje uživanja transmaščobnih kislin potrebni ukrepi na ravni EU;

poudarja, da bi bil po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije (10) verjetno najdražji ukrep uvedba učinkovitega izvajanja politike označevanja vsebnosti transmaščobnih kislin, v državah, kjer že velja prepoved transmaščobnih kislin, pa je to imelo s finančnega vidika minimalne posledice, saj so stroški izvajanja in nadzora nizki;

meni, da je zaradi neozaveščenosti potrošnikov glede škodljivega učinka transmaščobnih kislin na zdravje obvezno označevanje njihove vsebnosti pomembno orodje, a da bi dosegli zmanjšanje uživanja teh kislin pri državljanih EU, to ni dovolj, pač pa bi bile potrebne obvezne omejitve;

10.

v zvezi s tem poudarja tudi, da se strategija označevanja vsebnosti transmaščobnih kislin nanaša le na nekatera živila in ne zadeva nepakiranih živil ali živil v restavracijah;

11.

poziva Komisijo, naj čim prej določi zakonske omejitve EU glede vsebnosti industrijskih maščobnih kislin (tako za sestavine kot za končne proizvode), da bi se zmanjšalo njihovo uživanje med vsemi skupinami prebivalstva;

12.

zahteva, da se tak predlog vloži v dveh letih;

13.

zahteva, da se predlogu priloži ocena učinka, v kateri naj se ocenijo stroški spremembe sestave za industrijo, ki bi nastali zaradi obvezne omejitve, in možnost, da bi se ti stroški prenesli na potrošnike;

14.

v zvezi s tem je seznanjen z napovedjo Komisije, da bo opravila temeljito oceno učinka, da bi ocenila stroške in koristi pri različnih možnih pragovih, in Komisijo poziva, naj še zlasti upošteva učinek na mala in srednja podjetja;

15.

poziva živilsko industrijo, naj da prednost alternativnim rešitvam, ki bodo skladne z zdravstvenimi in okoljskimi standardi, na primer uporabi izboljšanih olj, novim postopkom pretvorbe maščob ali kombinaciji nadomestkov za transmaščobne kisline (vlaknine, celuloza, škrob, beljakovinske mešanice itd.);

16.

nadalje poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami poskrbi za večjo prehransko pismenost, potrošnike pa naj spodbuja in poskrbi, da se bodo zmožni pri hrani bolj zdravo odločati, poleg tega pa naj sodeluje z industrijo in jo spodbudi, da bi zagotovila bolj zdravo sestavo svojih proizvodov;

17.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 304, 22.11.2011, str. 18.

(2) Zbirka informacij Svetovne zdravstvene organizacije, 2013; 91: 262–269H.

(3) http://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0010/288442/Eliminating-trans-fats-in-Europe-A-policy-brief.pdf?ua=1

(4) http://apps.who.int/iris/bitstream/10665/246109/1/9789241510608-eng.pdf

(5) EFSA Journal. 2010; 8(3):1461.

(6) http://apps.who.int/iris/bitstream/10665/42665/1/WHO_TRS_916.pdf?ua=1 pg89, WHO/FAO technical report series 916

(7) Mouratidou idr., Trans Fatty acids in Europe: where do we stand? (Transmaščobne kisline v Evropi: kakšno je stanje?), Znanstvena in politična poročila Skupnega raziskovalnega središča, 2014, doi: 10.2788/1070.

(8) Brandon J. idr., Denmark’s policy on artificial trans fat and cardiovascular disease (Danska politika o umetnih transmaščobnih kislinah in bolezni srca in ožilja, Am J Prev Med, 2015.

(9) http://www.beuc.eu/publications/open_letter_industrially_produced_tfas_freeeu.pdf

(10) Eliminating trans fats in Europe: A policy brief (Odprava transmaščobnih kislin v Evropi – poročilo o politikah), str. 6.

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/194

P8_TA(2016)0422

Razmere v severnem Iraku/Mosulu

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. oktobra 2016 o razmerah v severnem Iraku/Mosulu (2016/2956(RSP))

(2018/C 215/29)

Evropski parlament,

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 27. februarja 2014 o razmerah v Iraku (1), z dne 18. septembra 2014 o razmerah v Iraku in Siriji ter ofenzivi Islamske države, vključno s preganjanjem manjšin (2), z dne 12. februarja 2015 o humanitarni krizi v Iraku in Siriji, zlasti v zvezi z Islamsko državo, z dne 12. marca 2015 o nedavnih napadih in ugrabitvah, zlasti Asircev (3), ki jih izvaja ISIS/Daiš na Bližnjem vzhodu (4), in z dne 4. februarja 2016 o sistematičnih množičnih pobojih verskih manjšin, ki jih izvaja t. i. ISIS/Daiš (5),

—

ob upoštevanju Sklepov Sveta z dne 23. maja 2016 o regionalni strategiji EU za Sirijo in Irak ter za odziv na grožnjo skupine ISIS/Daiš, z dne 14. decembra 2015 o Iraku, z dne 16. marca 2015 o regionalni strategiji EU za Sirijo in Irak ter za odziv na grožnjo skupine ISIS/Daiš, z dne 20. oktobra 2014 o krizi v zvezi z ISIS/Daiš v Siriji in Iraku, z dne 30. avgusta 2014 o Iraku in Siriji, z dne 14. aprila 2014 in 12. oktobra 2015 o Siriji ter z dne 15. avgusta 2014 o Iraku,

—	ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o Iraku in Siriji,

—	ob upoštevanju resolucije št. 2091 (2016) o tujih borcih v Siriji in Iraku, ki jo je 27. januarja 2016 sprejela parlamentarna skupščina Sveta Evrope,

—

ob upoštevanju srečanja ministrov za stabilizacijo Mosula, ki je potekalo 20. oktobra 2016 v Parizu, na katerem se je zbralo 22 držav, OZN, EU in Arabska liga, in ki sta mu skupaj predsedovala Francija in Irak, da bi oblikovali načrt za zaščito civilistov, razdelili pomoč in obravnavali vprašanja o upravljanju z območji, osvobojenimi izpod nadzora ISIS/Daiš,

—	ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča iz leta 1998 in njegovih določb o jurisdikciji za genocid, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva in agresijo,

—	ob upoštevanju Ustanovne listine Združenih narodov,

—	ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

ker je iraška vojska ob podpori svetovne koalicije za boj proti ISIS/Daišu, pešmerg kurdske regionalne vlade in sil paravojaške organizacije Ljudska mobilizacija začela operacijo, da bi Mosul, drugo največje mesto v Iraku, ter številna mesta in vasi v mosulskem koridorju osvobodili izpod oblasti ISIS/Daiša;

B.	ker je ISIS/Daiš v Mosulu vsilil krut režim; ker prebivalci, ki jim je nedavno uspelo pobegniti iz mesta, poročajo, da ljudje v mestu stradajo in obupano čakajo na osvoboditev;

ker so Ninivska nižina, Tal Afar in Sindžar, pa tudi širša regija, domovina prednikov kristjanov (Kaldejcev, sirskih kristjanov in Asircev), jazidov, sunitov in šiitskih Arabcev, Kurdov, Šabakov, Turkmencev, kakajcev, sabejcev in mandejcev, pa tudi drugih, kjer so vse do začetka tega stoletja in okupacije ISIS/Daiša, ki je leta 2014 zavzel skoraj vso regijo, ter kljub obdobjem zunanjega nasilja in preganjanja, stoletja živeli v duhu splošnega pluralizma, stabilnosti in sodelovanja skupnosti;

ker je bil Mosul večetnično mesto, v katerem so večinski arabski suniti sobivali s pripadniki kaldejske/sirske/asirske krščanske skupnosti ter kurdske, jazidske, šabaške, kakajske in turkmenske skupnosti (šiiti in suniti); ker je bila tudi za območja v okolici mesta v preteklosti značilna etnično-verska raznolikost, s koncentracijo kristjanov v Ninivski nižini, jazidov okrog gore Sindžar in muslimanskih Turkmenov v Tal Afarju; ker je bilo leta 2003 v Iraku 1,5 milijona kristjanov, danes pa se je njihovo število skrčilo na 200 000–350 000 in mnogi živijo v revščini; ker je prisotnost kristjanov in drugih manjšin v Iraku tradicionalno pomembna za družbo, saj je precej prispevala k politični stabilnosti, in ker bo izginotje teh manjšin imelo dodaten destabilizacijski učinek na regijo;

ker so se Evropskemu parlamentu, ki je 4. februarja 2016 ugotovil, da ISIS/Daiš izvaja genocid nad kristjani in jazidi ter drugimi verskimi in etničnimi manjšinami, pridružili Svet Evrope, zunanje ministrstvo in kongres ZDA, parlament Združenega kraljestva, avstralski parlament ter druge države in institucije v ugotovitvi, da grozodejstva, ki jih ISIS/Daiš izvaja nad verskimi in etničnimi manjšinami v Iraku, vključujejo vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost in genocid;

ker je bilo po podatkih Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) od leta 2014 približno 3,3 milijona Iračanov prisiljenih zapustiti domove zaradi vojne, v Mosulu pa je več kot 1,5 milijona ljudem grozi skorajšnja razselitev, kar je neposredna posledica operacije za ponovno zavzetje območja;

ker ima urad UNHCR odprtih pet taborišč in lahko nudi zatočišče 45 000 ljudem, ki bežijo iz Mosula in z okoliških območij, organizacija pa namerava imeti v prihodnjih tednih odprtih 11 taborišč z zmogljivostjo za 120 000 oseb, če bo mogoče za to nameniti območje v varnem predelu, daleč od frontne črte; ker ima urad UNHCR za odziv na razmere v Mosulu trenutno nekaj čez 38 % potrebnih sredstev; ker je financiranje nujno ne le za začetne priprave, ampak tudi za odzivanje na obsežno razseljevanje, ki bi lahko trajalo vso zimo;

H.	ker bi bilo treba zagotoviti ustrezne varnostne razmere za vse, ki so bili prisiljeni zapustiti svojo domovino ali bili prisilno razseljeni, da čim prej uveljavijo svojo pravico do vrnitve v domovino;

ker se je Svet za sodelovanje v okviru sporazuma med EU in Irakom o partnerstvu in sodelovanju drugič sestal 18. oktobra 2016 v Bruslju, da bi razpravljal o nujnih izzivih glede humanitarnih razmer in stabilizacije v Iraku; ker je EU Iraku do sedaj zagotovila 134 milijonov EUR v humanitarni pomoči, od tega 50 milijonov EUR za Mosul;

J.	ker je treba zagotoviti varnost za vse skupnosti, vključno s Kaldejci, sirskimi kristjani, Asirci in drugimi ogroženim prebivalci Ninivske nižine;

K.	ker člen 2 iraške ustave zagotavlja polne verske pravice vseh posameznikov do svobode verskega prepričanja in prakse;

ker člen 125 iraške ustave zagotavlja upravne, politične, kulturne in izobraževalne pravice različnih narodnosti, kot so Turkmenci, Kaldejci, Asirci in vse druge skupine; ker je iraški predsednik vlade Haider Al Abadi 15. aprila 2015 izjavil, da bo država razpadla, če ne bo prišlo do decentralizacije, in da po njegovem mnenju za to ni omejitev;

M.	ker bi čim večja samostojnost in neodvisnost ter varnostna zaščita skupnosti v Ninivski nižini ter v Tal Afarju in Sindžarju v okviru zvezne republike Irak ponovno vzpostavila in ohranjala temeljne človekove pravice, tudi lastninske pravice, avtohtonih prebivalcev te regije;

odločno podpira operacijo, ki jo je Irak sprožil za osvoboditev Mosula izpod nadvlade ISIS/Daiša; meni, da ima ta operacija odločilno vlogo pri sedanjih prizadevanjih na svetovni ravni za trajni poraz ISIS/Daiša; je prepričan, da bo Irak v boju proti skupnemu sovražniku zmagal ter Mosul in druge dele države dokončno osvobodil ISIS/Daiša;

ponovno potrjuje, da popolnoma podpira neodvisnost, ozemeljsko celovitost in suverenost Iraka ter njegovo pravico, da sprejme ukrepe, ki so potrebni za njihovo ohranitev;

je zaskrbljen zaradi nedavnih napetosti med regionalnimi akterji; poziva k popolnemu spoštovanju ozemeljske celovitosti in suverenosti Iraka in neizvajanju vojaških ukrepov v Iraku brez soglasja iraške vlade; poudarja, da je treba spodbujati dialog med Irakom in drugimi državami v regiji, da bi vzpostavili varnejši Bližnji vzhod;

želi spomniti, da morajo iraški organi sprejeti konkretne ukrepe za zaščito civilistov med kampanjo, vključno z učinkovitim vodenjem in nadzorom milic in vsemi izvedljivimi varnostnimi ukrepi za preprečitev civilnih žrtev in kršitev človekovih pravic med napadi; poudarja, da morajo sile na terenu med operacijami spoštovati mednarodno humanitarno pravo in pravo o človekovih pravicah;

podpira Republiko Irak in njene prebivalce pri priznavanju politično, socialno in gospodarsko uspešne in trajnostne province na območju Ninivske ravnine, Tal Afarja in Sindžarja, ki bo skladna z zakonitim izrazom regionalne avtonomije staroselskega prebivalstva na tem območju;

poudarja, da bi morala biti prednostna naloga iraške vlade uresničiti pravico do vrnitve razseljenih staroselskih prebivalcev, od katerih so mnogi razseljeni po Iraku, v domovino prednikov na Ninivski nižini, v Tal Afarju in Sindžarju, kar bi morala podpreti tudi EU, vključno z njenimi državami članicami, in mednarodna skupnost; poudarja, da bi bilo treba ob podpori iraške vlade in kurdske regionalne vlade tem prebivalcem znova v celoti priznati temeljne človekove pravice, vključno z lastninsko pravico, ki bi jo lahko prednostno uveljavljali;

poudarja, da imajo staroselske skupnosti Ninivske ravnine, Tal Afarja in Sindžarja, tj. kristjani (Kaldejci, sirski kristjani in Asirci), jazidi, Turkmenci in drugi, pravico do varnosti, zaščite in regionalne avtonomije v okviru zvezne strukture iraške republike;

ostro obsoja nasilje in množične usmrtitve, ki jih v Iraku izvaja ISIS/Daiš; je zelo zaskrbljen zaradi stalnih poročil o tem, da ISIS/Daiš uporablja otroke, ostarele, ženske in ranljive osebe kot ščit v sedanji operaciji za osvoboditev severnega Iraka;

je seznanjen s pozivom humanitarnega koordinatorja OZN glede pomanjkanja ustreznega financiranja v primeru morebitne humanitarne stiske neslutenih razsežnosti kot posledice ofenzive na Mosul; pozdravlja delovanje EU v Iraku, zlasti njena pretekla prizadevanja za zagotovitev humanitarne pomoči in odstranitev improviziranih eksplozivnih naprav, saj bodo bistvenega pomena za hitro vrnitev beguncev in notranje razseljenih oseb; kljub temu nujno poziva EU in njene države članice, naj okrepijo prizadevanja za stabilizacijo osvobojenih ozemelj;

10.

poziva iraško vlado in njene mednarodne partnerje, naj si za prednostno nalogo zastavijo mirno rešitev vprašanj, povezanih s spornimi notranjimi mejami v Republiki Irak;

11.

poziva vse strani v konfliktu, naj v času sovražnosti in po tem spoštujejo mednarodno humanitarno pravo, v času konflikta pa načela sorazmernosti, razlikovanja in previdnosti; poziva vse strani v konfliktu, naj vzpostavijo humanitarne koridorje, da bodo civilisti lahko ubežali konfliktu in da se jim pri tem pomaga, da se prepreči, da bi ostali ujeti v Mosulu in bi jih ISIS/Daiš uporabil kot živi ščit, da se zagotovi dostop do varnosti in humanitarne pomoči ter da se v skladu z nacionalnimi in mednarodnimi standardi civilistom med postopkom varnostnega preverjanja zagotovita pomoč in zaščita, predvsem pa poskrbi za to, da družine ne bodo ločene, otroci pa ne ogroženi, jih nadalje poziva, naj vzpostavijo mehanizem Združenih narodov za zunanji nadzor; zlasti poziva, naj se sprejmejo vsi previdnostni ukrepi, ki so potrebni za zagotovitev, da bodo otroci in njihove družine zaščiteni pred bombardiranjem, da bo smrtnih žrtev čim manj in da bo zaščitena civilna infrastruktura, predvsem šole in bolnišnice;

12.

poziva vse akterje, ki se v Iraku borijo proti ISIS/Daišu, naj oblikujejo trajno, dolgoročno in vključujoče politično sodelovanje in dialog, da bi Iraku zagotovili temelje brez radikalnih in ekstremističnih gibanj; poziva EU in njene države članice, svetovno koalicijo za boj proti ISIL, mednarodno skupnost in mednarodne akterje, naj sodelujejo z nacionalnimi in regionalnimi vladami Republike Irak za trajno varnostno rešitev v Ninivski ravnini, Tal Afarju in Sindžarju;

13.

poziva Evropsko unijo, Organizacijo združenih narodov in vso mednarodno skupnost, naj sodelujejo z nacionalnimi in regionalnimi vladami Republike Irak pri spremljanju ponovnega vključevanja vseh razseljenih Iračanov ter etničnih in verskih manjšin;

14.

poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in mednarodno skupnost, naj praktično in diplomatsko podprejo trajnostno in vključujočo strukturo regije po konfliktu, zlasti glede možnosti avtonomne province, vključno z Ninivsko nižino, Sindžarjem in Tal Afarjem, ki jo bodo politično predstavljali staroselski prebivalci regije; ponavlja, kako pomembno je, da se v usklajeno humanitarno dejavnost vključijo verske organizacije za pomoč, zlasti za razseljene etnične in verske manjšine;

15.

spodbuja EU in njene države članice ter mednarodno skupnost, naj iraški vladi nudijo tehnično pomoč pri izvajanju odločitve o vzpostavitvi pokrajine Ninivske nižine, v skladu s sklepom vlade z dne 21. januarja 2014, in pri nadaljnji decentralizaciji z vzpostavitvijo pokrajin Tal Afar in Sindžar, ter podprejo uprave novih pokrajin pri uresničevanju njihovega polnega potenciala;

16.

poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v pogajanjih po osvoboditvi mesta ponudi svoje dobre usluge regionalni vladi Kurdistana in iraški vladi, da bi etničnim manjšinam v regiji, predvsem kristjanom (Kaldejcem/sirskim kristjanom/Asircem), jazidom, Turkmencem, Šabakom in kakajcem, zagotovili legitimne pravice in jih vključili v novi upravni ustroj, v upanju, da bi preprečili izbruh novih konfliktov;

17.

spodbuja države članice EU, naj v sodelovanju z iraško vlado na seznam sil, ki lahko prejemajo pomoč, vključijo tudi lokalne varnostne sile; meni, da bi morale slednje vključevati lokalne sile, ki si prizadevajo za zaščito zelo ranljivih etničnih in verskih manjšinskih skupnosti v Ninivski nižini, Tal Afarju in Sindžarju, pa tudi drugod, pred grožnjo salafističnega džihadizma;

18.

želi spomniti, da je reševanje življenj civilistov in spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava pomemben politični temelj za spravo in razvoj, edini način za končanje sovraštva in delitve, in da je bistvenega pomena ne povzročiti dodatnih napetosti med skupnostmi, pa tudi postaviti temelje za stabilen in uspešen Irak;

19.

poziva vojaško koalicijo pod vodstvom Iraka, naj sprejme vse ukrepe, ki so potrebni za hrambo dokazov o vojnih hudodelstvih in hudodelstvih zoper človečnost, ki jih je storil ISIS/Daiš, ter tako zagotovi, da bodo storilci za svoja dejanja odgovarjali;

20.

poudarja, kako pomembno je pravočasno in učinkovito poskrbeti za varnost, in sicer prek resnično varnih poti, na katerih je mogoče zagotavljati varnost, tudi z odstranitvijo min in ponovno vzpostavitvijo pravne države, pa tudi osnovnih storitev na osvobojenih območjih, kot so zdravstvena oskrba, elektrika in izobraževanje; opozarja, da bi se lahko – če ne bodo zagotovljene osnovne storitve, varnost in dolgoročna strategija za odpravo temeljnih vzrokov in če ne bo prizadevanj za socialno kohezijo – ponovno pojavile ekstremistične sile; zato poziva k močni povezavi med humanitarno pomočjo in razvojnim sodelovanjem, da bi zagotovili kontinuiteto humanitarne pomoči za stabilizacijo, odpornost in razvoj Iraka;

21.

poudarja pomen Mosula za ves Irak ter poziva k zastopanosti manjšin v novi upravi Mosula; poudarja, da imajo etnične in verske manjšine legitimno pravico do sodelovanja v političnem življenju in da se jim morajo vrniti lastninske pravice; poziva k mirnemu sobivanju in polnemu spoštovanju pravic pripadnikov različnih etničnih in verskih manjšin, ki so, zgodovinsko gledano, močno zastopani in drug z drugim mirno sobivajo, zlasti jazidi v gorovju Sindžar, Kaldejci, sirski kristjani in Asirci v Ninivski ravnini ter Turkmenci v Tel Afaru in v nekaterih delih guvernata Kirkuk; poziva pa tudi k ukrepom za varen povratek razseljenih beguncev;

22.

poziva iraško vlado, naj s podporo EU in njenih držav članic zagotovi sredstva za odstranitev min na področjih, ki jih je prej zasedal ISIS/Daiš, in sodeluje z lokalnimi sveti, ki zastopajo manjšine, da bi zagotovili delujoče usklajevanje in se izognili zamudam, ki bi preprečile vračanje beguncev in notranje razseljenih oseb;

23.

poudarja, da se je treba – tudi po osvoboditvi Mosula – še naprej boriti proti nadaljnjemu širjenju islamistično-džihadističnih ideologij v tej regiji in drugod, vključno s salafističnim džihadizmom, s pomočjo katerega ISIS/Daiš teološko in politično napeljuje k hudodelstvom; poziva države članice EU, naj si prizadevajo, da bodo genocid, vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost, ki jih je ISIS/Daiš storil v Iraku, Siriji, Libiji in drugod, obravnavani pred Mednarodnim kazenskim sodiščem;

24.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0171.

(2) UL C 234, 28.6.2016, str. 25.

(3) UL C 316, 30.8.2016, str. 113.

(4) UL C 310, 25.8.2016, str. 35.

(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0051.

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/202

P8_TA(2016)0424

Jedrska varnost in neširjenje jedrskega orožja

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. oktobra 2016 o jedrski varnosti in neširjenju jedrskega orožja (2016/2936(RSP))

(2018/C 215/31)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. januarja 2013 o priporočilih konference za pregled pogodbe o neširjenju jedrskega orožja glede vzpostavitve območja brez orožja za množično uničevanje na Bližnjem vzhodu (1),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2010 o pogodbi o neširjenju jedrskega orožja (2),

—	ob upoštevanju seminarjev EU o neširjenju orožja in razoroževanju ter rednih sej konzorcija EU za neširjenje orožja,

—	ob upoštevanju strategije EU proti širjenju orožja za množično uničevanje, ki jo je Evropski svet sprejel 12. decembra 2003,

—	ob upoštevanju, da se na konferenci za pregled pogodbe o neširjenju jedrskega orožja leta 2015 niso uspeli dogovoriti o končnem dokumentu,

—	ob upoštevanju sklepov Sveta o deveti konferenci za pregled pogodbenic pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (8079/15),

—	ob upoštevanju dokumentov, sprejetih na vrhu o jedrski varnosti v Washingtonu spomladi 2016,

—	ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta Združenih narodov št. 2310 (2016) o 20. obletnici Pogodbe o celoviti prepovedi jedrskih poskusov (CTBT),

—	ob upoštevanju izjave iz Tbilisija iz leta 2016, ki jo je soglasno sprejela parlamentarna skupščina Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE),

—	ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 66/61 z dne 13. decembra 2011 o vzpostavitvi območja brez jedrskega orožja v regiji Bližnjega vzhoda,

—	ob upoštevanju Sklepa Sveta 2012/422/SZVP z dne 23. julija 2012 o podpori procesu kot podlagi za vzpostavitev območja brez jedrskega orožja in drugega orožja za množično uničevanje na Bližnjem vzhodu (3),

—	ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 70/33 z dne 7. decembra 2015 o nadaljevanju večstranskih pogajanj o jedrski razorožitvi in poročila odprte delovne skupine OZN generalni skupščini OZN, ki je bilo sprejeto 19. avgusta 2016 (A/71/371),

—	ob upoštevanju členov 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.	ker se je svetovno varnostno okolje in še posebej varnostno okolje EU zelo poslabšalo ter postalo bolj nestabilno in negotovo ter manj predvidljivo; ker so grožnje konvencionalne, nekonvencionalne in hibridne ter jih ustvarjajo tako državni kot nedržavni regionalni in svetovni akterji;

ker različni dogodki, tudi slabšanje odnosov med državami z jedrsko oborožitvijo – kot med Rusko federacijo in Združenimi državami Amerike ter Indijo in Pakistanom – in nadaljnji razvoj jedrskih zmogljivosti Demokratične ljudske republike Koreje (Severne Koreje), resno ogrožajo mednarodni mir, varnost in stabilnost;

ker se širjenje bioloških in kemičnih oblik orožja za množično uničevanje zmanjšuje in postopoma ustavlja z učinkovitim mednarodnim izvajanjem prepovedi in obveznosti iz Konvencije o biološkem in toksičnem orožju (BTWC) iz leta 1972 ter Konvencije o kemičnem orožju (CWC); ker širjenje jedrskega orožja za množično uničevanje in njegovih nosilcev ostaja eden izmed najbolj resnih razlogov za zaskrbljenost v svetovni skupnosti;

D.	ker je januarja 2016 devet držav – Združene države Amerike, Rusija, Združeno kraljestvo, Francija, Kitajska, Indija, Pakistan, Izrael in Severna Koreja – skupaj razpolagalo z okoli 15 395 kosi jedrskega orožja, v letu 2015 pa je bilo teh kosov približno 15 850;

E.	ker med prednostne naloge sodi preprečevanje terorističnim organizacijam ali dodatnim državam, da bi pridobile ali uporabile jedrsko orožje, ter zmanjšanje in uničenje vseh jedrskih arzenalov in napredovanje v smeri sveta brez jedrskega orožja;

F.	ker že obstaja več pogodb o območjih brez jedrskega orožja v nekaterih regijah sveta, in sicer v Latinski Ameriki in na Karibih, v južnem Tihem oceanu, jugovzhodni Aziji, Afriki in srednji Aziji;

ker se je konferenca za pregled pogodbe o neširjenju jedrskega orožja leta 2010 znova osredotočila na humanitarne posledice jedrskega orožja, za kar so poskrbele norveška, mehiška in avstrijska vlada z več zaporednimi konferencami o humanitarnih posledicah jedrskega orožja ter svojimi poročili, pa tudi mednarodna humanitarna zaveza, katere pobudnica je Avstrija in ki je bila predstavljena na konferenci za pregled pogodbe o neširjenju jedrskega orožja leta 2015, ki jo je potrdilo 127 držav članic ZN;

ker je treba dodatno krepiti osrednje cilje neširjenja orožja in razoroževanja v okviru treh stebrov pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, in sicer neširjenja jedrskega orožja, razoroževanja in sodelovanja pri miroljubni uporabi jedrske energije; ker države, ki imajo jedrsko orožje in so podpisnice pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, posodabljajo in krepijo svojo jedrsko oborožitev in odlašajo z ukrepi za zmanjšanje ali uničenje svojega jedrskega orožja ter se ne odrečejo vojaški doktrini odvračanja z jedrskim orožjem;

ker so vrhovna srečanja o jedrski varnosti, ki so potekala v okviru dopolnilnega postopka k pogodbi o neširjenju jedrskega orožja in so prispevala k njeni krepitvi s povečanjem verodostojnosti komponente v pogodbi, ki zadeva neširjenje orožja, uradno sicer dosegla napredek glede zaščite civilnih cepljivih snovi, vendar nedavna zavrnitev sodelovanja s strani Rusije ter poslabšanje njenih odnosov z ZDA ogrožata nadaljnja prizadevanja za zaščito in zmanjšanje količin cepljivih snovi;

J.	ker je konvencija o fizičnem varovanju jedrskega materiala pravno zavezujoč mednarodni instrument na področju fizičnega varovanja jedrskega materiala, ki določa ukrepe v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in kaznovanjem prekrškov v zvezi z jedrskim materialom;

ker Rusija in ZDA še naprej izvajata novo pogodbo o omejevanju strateškega orožja (START), ki bo prenehal veljati leta 2021, razen če ga obe strani podaljšata; ker je predsednik ZDA Barack Obama v svojem govoru leta 2013 v Berlinu predstavil pomemben predlog o zmanjšanju števila jedrskih bojnih konic, ki ga je ponovil leta 2016 v Washingtonu; ker se Ruska federacija ni odzvala na te predloge za začetek pogajanj za oblikovanje dogovora, ki bi nasledil novi START, in doslej še ni bilo pogajanj o ureditvi, ki bi nasledila novo pogodbo START, za zmanjšanje števila nestrateškega in strateškega jedrskega orožja s ciljem njihovega uničenja;

ker poskusne eksplozije jedrskega orožja in/ali vse druge jedrske eksplozije ogrožajo mednarodni mir in varnost ter svetovno jedrsko razoroževanje in neširjenje jedrskega orožja; ker je pogodba o celoviti prepovedi jedrskih poskusov najučinkovitejši način za prepoved poskusov jedrskega orožja; ker je bila pogodba o celoviti prepovedi jedrskih poskusov na voljo za podpis 24. septembra 1996, torej leta 2016 od tega mineva dvajset let;

M.	ker do decembra 2012 ni bila sklicana konferenca o vzpostavitvi območja brez jedrskega orožja in drugega orožja za množično uničevanje na Bližnjem vzhodu, kar bi bilo v skladu s soglasnim dogovorom držav podpisnic pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, doseženim na konferenci za pregled leta 2010;

ker zveza Nato v strateškem konceptu iz leta 2010 in v pregledu stališč glede obrambe in odvračanja iz leta 2012 navaja ustvarjanje pogojev za svet brez jedrskega orožja; ker je na podlagi sporazumov zveze Nato o souporabi jedrskega orožja in njegovih dvostranskih sporazumov v petih državah članicah zveze Nato, ki so države brez jedrskega orožja (Belgija, Nemčija, Italija, Nizozemska in Turčija), še vedno nameščenih okoli 150 do 200 nevodenih jedrskih bomb kratkega dosega, ki so last ZDA in štejejo za taktično ali podstrateško jedrsko orožje, in ker je to orožje nameščeno v skladu s sedanjo Natovo politiko;

O.	ker se zaradi oboroženega konflikta v Siriji, ki poteka v bližini letalskega oporišča Incirlik, in dogodkov v okolici tega oporišča med neuspelim poskusom državnega udara 15. julija 2016 in po njem veliko pozornosti namenja varnosti in zaščiti jedrskega orožja ZDA, ki je nameščeno v Turčiji;

ker je 5. decembra 2015 minilo 20 let od podpisa memoranduma iz Budimpešte; ker Ukrajina spoštuje vse njegove določbe in je sprejela proaktivna stališča do vprašanj jedrskega razoroževanja in neširjenja jedrskega orožja, za razliko od Ruske federacije, ki je kršila svoje zaveze z zasedbo dela ukrajinskega ozemlja (Krim) in oboroženo agresijo na vzhodu Ukrajine; ker je to privedlo do nevarnega precedensa, saj je država, ki je v odziv na odločitev Ukrajine, da pristopi k pogodbi o neširjenju jedrskega orožja kot država brez jedrskega orožja, jamčila za njeno varnost, kršila ukrajinsko suverenost in ozemeljsko celovitost ter ogrozila verodostojnost in na splošno resno škodila instrumentu negativnih varnostnih jamstev, ki jih nudi država z jedrsko oborožitvijo, škodovala pa je tudi pogodbi o neširjenju jedrskega orožja in ideji nadaljevanja svetovnega jedrskega razoroževanja in neširjenja jedrskega orožja na podlagi mednarodnega prava in večstranskih pogodb; je globoko zaskrbljen zaradi grozečih izjav visokih ruskih uradnikov, da ima Rusija pravico razmestiti in imeti jedrsko orožje na Krimu, saj bi to imelo svetovne posledice; je zaskrbljen nad novo rusko vojaško doktrino iz decembra 2014, ki dovoljuje uporabo jedrskega orožja proti državi, ki takega orožja nima;

ker je Rusija v Kaliningradu namestila rakete kratkega dosega Iskander z jedrsko zmogljivostjo, izvaja vojaške vaje in prelete s sistemi z jedrsko zmogljivostjo in ker se je zaradi izjav ruskega vodstva o pomenu jedrskega odvračanja ter odločitve Rusije, da preneha izvajati sporazum o odstranjevanju plutonija in njegovem upravljanju, ki ga je leta 2000 sklenila z ZDA, povečala zaskrbljenost, da se Rusija bolj opira na jedrsko orožje;

R.	ker ima EU pomembno vlogo kot stranka pri celovitem načrtu ukrepanja, ki je bil sklenjen z Iranom, med drugim je polnopravna članica skupne komisije, ki nadzira izvajanje sporazuma;

ker je Severna Koreja 9. septembra 2016 opravila peti jedrski poskus, le nekaj mesecev po poskusu 6. januarja 2016; ker je bil ta poskus, za katerega ta država trdi, da je bil uspešen preizkus vodikove bombe, v očitnem nasprotju z njenimi obveznostmi na podlagi resolucij varnostnega sveta ZN in s skupno medkorejsko izjavo iz leta 1992 o denuklearizaciji, v kateri obe Koreji izjavljata, da ne bosta razvijali jedrskega orožja ali ga posedovali; ker vsako širjenje orožja za množično uničevanje, še zlasti pa jedrskega orožja in njegovih nosilcev, pomeni grožnjo mednarodnemu miru in varnosti; ker je Severna Koreja leta 2003 napovedala, da bo odstopila od pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, od leta 2006 izvaja jedrske poskuse in je leta 2009 uradno izjavila, da je razvila jedrsko orožje za odvračanje, kar pomeni, da sedaj občutno bolj ogroža svoje sosede v severovzhodni Aziji ter regionalni in mednarodni mir in varnost;

ker je v evropski varnostni strategiji iz leta 2003 navedeno, da je širjenje orožja za množično uničevanje morda največja grožnja naši varnosti, vključno z možnostjo tekme v oboroževanju z orožjem za množično uničevanje, ter da se EU zavezuje doseganju univerzalnega spoštovanja večstranskih pogodbenih režimov in krepitvi pogodb in njihovih določb o preverjanju; ker v globalni strategiji EU nikjer niso omenjeni orožje za množično uničevanje, neširjenje in nadzor orožja;

ker se EU med pripravami na konferenco za pregled pogodbe o neširjenju jedrskega orožja leta 2015 na žalost ni mogla dogovoriti o skupnem stališču glede jedrske razorožitve in je prvič priznala, da so bili izraženi „različni pogledi“ glede posledic jedrskega orožja; ker tej konferenci ni uspelo sprejeti končnega dokumenta zaradi nesoglasij pri regionalnih prizadevanjih, da bi se na Bližnjem vzhodu vzpostavilo območje brez orožja za množično uničevanje;

ker se je Evropska unija obvezala, da bo uporabila vse razpoložljive instrumente za preprečevanje, odvračanje, ustavitev in, če bo mogoče, ukinitev programov širjenja jedrskega orožja, ki povzročajo zaskrbljenost na svetovni ravni, ter to jasno izrazila v svoji strategiji proti širjenju orožja za množično uničevanje, ki jo je Evropski svet sprejel 12. decembra 2003, in ker je zagotovila tesnejše sodelovanje evropskih možganskih trustov za neširjenje orožja v okviru konzorcija EU za neširjenje orožja;

W.	ker je pomembno, da se na pregleden način podpira in krepi sodelovanje civilne družbe v mednarodnem procesu;

izraža globoko zaskrbljenost zaradi poslabšanja varnostnih razmer v Evropski uniji in v širšem sosedstvu, kar bi lahko povzročilo ponoven pojav jedrskega orožja kot sredstva za aktivno odvračanje in njegovo morebitno širjenje med državnimi in nedržavnimi akterji, zaskrbljen pa je tudi zaradi neučinkovitega razoroževanja in ukrepov za neširjenje;

poziva vse države z jedrskim orožjem, naj sprejmejo konkretne začasne ukrepe za zmanjšanje nevarnosti detonacij jedrskega orožja, med drugim omejijo njegov operativni status, že nameščeno jedrsko orožje uskladiščijo, skrčijo njegovo vlogo v vojaških doktrinah in hitro zmanjšajo količino vseh vrst jedrskega orožja;

izraža globoko zaskrbljenost zaradi morebitnih kršitev pogodbe o jedrskem orožju srednjega dosega;

je močno zaskrbljen, ker je jedrska grožnja zaradi ruskih stališč vse večja in vpliva na varnost, stabilnost in predvidljivost na svetovni ravni in ker so odnosi z Natom vse slabši, vključno z morebitnimi kršitvami pogodbe o jedrskem orožju srednjega dosega, izjavami glede večje pripravljenosti za uporabo jedrskega orožja ter izjavami, ki kažejo na morebitno namestitev jedrskega orožja na nova območja v Evropi; opozarja na ruske vojaške vaje, ki simulirajo uporabo jedrskega orožja proti Poljski, in izraža globoko zaskrbljenost zaradi uporabe raketnih sistemov Iskander z jedrsko zmogljivostjo v Kaliningrajski oblasti, ki meji na Poljsko in Litvo, državi članici EU; želi opozoriti, da je Meddržavno sodišče v svetovalnem mnenju iz leta 1996 razsodilo, da v okviru veljavnega mednarodnega prava ni moglo sprejeti dokončne odločitve o tem, ali je zakonito ali nezakonito, če država v izrednih okoliščinah samoobrambe uporabi jedrsko orožje;

podpira vrh o jedrski varnosti leta 2016, priznava, da nedovoljena trgovina z jedrskim materialom in njegova uporaba pomenita neposredno in hudo grožnjo za svetovno varnost, in zanimanjem pričakuje uvedbo popolne sledljivosti in fizičnega varovanja vseh materialov za izdelavo jedrskega orožja;

pozdravlja, da je odprta delovna skupina OZN končala delo glede nadaljevanja večstranskih pogajanj o jedrskem razoroževanju v skladu z resolucijo generalne skupščine OZN št. 70/33; pozdravlja priporočilo generalni skupščini OZN iz končnega poročila odprte delovne skupine (A/71/371), ki je bilo s široko podporo sprejeto 19. avgusta 2016, in sicer da bi leta 2017 sklicali konferenco, ki bi bila odprta za vse države in kjer bi se pogajali o pravno zavezujočem instrumentu za prepoved jedrskega orožja, ki bo vodila k njegovi popolni odpravi; se zaveda, da bo to okrepilo cilje neširjenja orožja in razoroževanja ter obveznosti iz pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, pa tudi prispevalo k ustvarjanju ustreznih razmer za svetovno varnost in svet brez jedrskega orožja;

poziva države članice EU, naj podprejo sklic takšne konference leta 2017 in naj konstruktivno sodelujejo pri njenem delu; poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Federico Mogherini in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj konstruktivno prispevata k poteku pogajalske konference leta 2017;

želi spomniti, da je preteklo 20 let, odkar se je 24. septembra 1996 začelo podpisovanje pogodbe o celoviti prepovedi izvajanja jedrskih poskusov, in poudarja, da je univerzalna, mednarodna in dejansko preverljiva tovrstna pogodba najučinkovitejši način za prepoved poskusnih eksplozij jedrskega orožja in drugih jedrskih eksplozij;

poziva preostale države iz priloge II k tej pogodbi, katerih ratifikacija je potrebna za začetek veljavnosti, naj se znova zavejo nujnosti in jo podpišejo in/ali ratificirajo, da bo ta ključni mednarodni instrument brez odlašanja postal v celoti veljaven; v zvezi s tem pozdravlja sprejetje resolucije varnostnega sveta OZN št. 2310(2016);

10.

izraža pohvalo za znaten napredek, ki ga je dosegla pripravljalna komisija za pogodbo o celoviti prepovedi jedrskih poskusov pri dopolnjevanju in izvajanju učinkovitega mednarodnega sistema spremljanja, ki prispeva k regionalni stabilnosti in je pomemben ukrep za povečanje zaupanja, utrjuje režim neširjenja jedrskega orožja in razorožitve ter prinaša dodatne znanstvene in civilne koristi, četudi pogodba ne bo začela veljati; je prepričan, da se bo pripravljalna komisija za pogodbo o celoviti prepovedi jedrskih poskusov za nemoteno delovanje sistema spremljanja še naprej zanašala na finančne prispevke držav;

11.

obžaluje, da se jedrsko orožje kljub pričakovanjem vrača v strateško načrtovanje držav z jedrskim orožjem; poziva k poglobitvi dialoga z vsemi državami z jedrskim orožjem, da bi skupaj oblikovali časovni načrt za postopno zmanjšanje zalog jedrskih bojnih konic; zlasti podpira ukrepe ZDA in Rusije za zmanjšanje že nameščenega jedrskega orožja, kot je dogovorjeno v novi pogodbi START;

12.

obžaluje, da od začetka veljavnosti nove pogodbe START v letu 2011 ni bilo nadaljnjih pogajanj o nujno potrebnem zmanjšanju števila nameščenih in nenameščenih jedrskih bojnih konic, vključno z ukrepi za zmanjšanje in odpravo jedrskega orožja kratkega dosega in taktičnega jedrskega orožja, ki šteje za podstrateško oziroma nestrateško jedrsko orožje, kar je bilo med ZDA in Rusijo v preteklosti že dogovorjeno;

13.

priznava, da bi lahko vzajemna in sočasna odstranitev bojnih konic jedrskega orožja kratkega dosega, taktičnega in podstrateškega jedrskega orožja z evropskega ozemlja pozitivno prispevala k ustvarjanju ugodnih razmer za vzpostavljanje dodatnih območij brez jedrskega orožja, kar bi pripomoglo k izpolnjevanju obveznosti o neširjenju in razoroževanju iz pogodbe o neširjenju jedrskega orožja ter služilo tudi kot zgled za nadaljnje jedrsko razoroževanje;

14.

pozdravlja vzpostavitev območij brez jedrskega orožja, kar je pozitiven korak v smeri sveta brez jedrskega orožja; v zvezi s tem meni, da bi bilo območje brez jedrskega orožja na Bližnjem vzhodu na osnovi prostovoljnih dogovorov bistvenega pomena za trajen in celovit mir v tej regiji; glede tega izraža globoko razočaranje, da leta 2012 ni bilo konference o vzpostavitvi območja brez orožja za množično uničevanje na Bližnjem vzhodu, ki naj bi izhajala iz pogodbe o neširjenju jedrskega orožja;

15.

podpira nadaljnja prizadevanja za okrepitev mandata Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA), tudi tako, da dodatni protokoli k sporazumom o nadzornih ukrepih te agencije dobijo splošno veljavnost in se sprejmejo drugi ukrepi za krepitev zaupanja; si prizadeva zagotoviti, da bi agenciji dali na voljo dovolj sredstev, da bo lahko izpolnjevala svoje pomembno poslanstvo pri zagotavljanju varnih jedrskih dejavnosti; poziva k napredku glede pripravljalne komisije pogodbe o neširjenju jedrskega orožja leta 2017 in glede konference na visoki ravni o jedrski razorožitvi leta 2018;

16.

pozdravlja dogovor med skupino P5+1 in Iranom o njegovih jedrskih ambicijah ter spodbuja nadaljnje sodelovanje obeh strani, da bi zagotovili polno izvajanje skupnega celovitega načrta ukrepanja; meni, da je bil celoviti skupni načrt ukrepanja, znan tudi kot jedrski dogovor z Iranom, še posebej lep dosežek večstranske diplomacije, zlasti evropske, in bi moral ne samo občutno izboljšati odnose med EU in Iranom, ampak tudi spodbujati stabilnost v vsej regiji; meni, da so zdaj za zagotavljanje doslednega in celovitega izvajanja tega dogovora odgovorne vse strani; pozdravlja ustanovitev skupne komisije, sestavljene iz predstavnikov Irana in E3/EU+3 (Kitajske, Francije, Nemčije, Ruske federacije, Združenega kraljestva in ZDA skupaj s podpredsednico Komisije/visoko predstavnico); popolnoma podpira podpredsednico Komisije/visoko predstavnico v njeni vlogi koordinatorice skupne komisije, ustanovljene v okviru celovitega skupnega načrta ukrepanja, ter meni, da je dosledno in celovito izvajanje tega načrta še vedno bistvenega pomena;

17.

obsoja najnovejše jedrske poskuse v Severni Koreji in njeno zavrnitev različnih resolucij varnostnega sveta OZN, vključno z najnovejšo z dne 2. marca 2016 (2070); poziva Severno Korejo, naj se vzdrži nadaljnjih provokativnih ukrepov in naj popolnoma, preverljivo in nepovratno ustavi svoje jedrske in balistične programe, opusti vse s tem povezane dejavnosti ter naj nemudoma izpolni vse svoje mednarodne obveznosti, vključno z resolucijami varnostnega sveta OZN in sveta guvernerjev IAEA in drugimi mednarodnimi standardi za razoroževanje in neširjenje orožja, ter naj se vrne za pogajalsko mizo; poziva jo tudi, naj nemudoma podpiše in ratificira pogodbo o celoviti prepovedi izvajanja jedrskih poskusov; ponovno izraža željo, da bi jedrsko vprašanje Severne Koreje rešili po diplomatski in politični poti, ter podpira obnovitev šeststranskih pogovorov; poziva Kitajsko, naj poveča pritisk na Severno Korejo;

18.

pozdravlja vključitev klavzul o neširjenju orožja za množično uničevanje v sporazume med EU in tretjimi državami ter v akcijske načrte; poudarja, da je treba take ukrepe brez izjeme izvajati v vseh državah partnericah EU;

19.

pozdravlja predstavitev globalne strategije EU ter poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj kot spremljevalni ukrep posodobi in razširi strategijo EU iz leta 2003 proti širjenju orožja za množično uničevanje in nove smernice za ukrepanje iz leta 2009, ob upoštevanju zgoraj opisanih vprašanj in težav, s čimer naj bi EU postala gonilna sila pri krepitvi in nadaljevanju večstranskih sporazumov o jedrskem razoroževanju in neširjenju orožja;

20.

pozdravlja redno obravnavo teh tem v konzorciju EU za neširjenje orožja in drugih organizacijah civilne družbe in možganskih trustih ter poziva omenjeni konzorcij, ki ga vodi glavni svetovalec in posebni odposlanec EU za neširjenje orožja in razoroževanje, naj razširi svoj program in vanj vključi tudi razoroževanje;

21.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje državam članicam, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, generalnemu sekretarju OZN, visokemu komisarju OZN za razorožitev, Organizaciji pogodbe o celoviti prepovedi jedrskih poskusov, generalnemu direktorju Mednarodne agencije za atomsko energijo ter parlamentom petih stalnih članic varnostnega sveta OZN.

(1) UL C 440, 30.12.2015, str. 97.

(2) UL C 349 E, 22.12.2010, str. 77.

(3) UL L 196, 24.7.2012, str. 67.

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/208

P8_TA(2016)0425

Evropska prostovoljska služba

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. oktobra 2016 o Evropski prostovoljski službi in spodbujanju prostovoljstva v Evropi (2016/2872(RSP))

(2018/C 215/32)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju Odločbe Sveta z dne 27. novembra 2009 o evropskem letu prostovoljnih dejavnosti za spodbujanje aktivnega državljanstva (2011) (1),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2011 o politikah EU in prostovoljstvu: priznavanje in spodbujanje čezmejnih prostovoljnih dejavnosti v EU (COM(2011)0568),

—	ob upoštevanju politične agende zavezništva za evropsko leto prostovoljstva 2011 na področju prostovoljstva v Evropi,

—	ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 20. decembra 2012 o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja (2),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. decembra 2013 o prostovoljstvu in prostovoljnih dejavnostih v Evropi (3),

—	ob upoštevanju opredelitve prostovoljnega dela, ki jo je predlagala Mednarodna organizacija dela v svojem priročniku o merjenju prostovoljnega dela (2011),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. junija 2012 o priznavanju in spodbujanju čezmejnih prostovoljnih dejavnosti v EU (4),

—	ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 22. aprila 2008 o prispevku prostovoljstva h gospodarski in socialni koheziji (5),

—	ob upoštevanju Evropske listine o pravicah in odgovornostih prostovoljcev (6),

—	ob upoštevanju vprašanja Komisiji o prostovoljstvu in Evropski prostovoljski službi (O-000107/2016 – B8-1803/2016),

—	ob upoštevanju členov 128(5) in 123(4) Poslovnika,

A.	ker v letu 2016 Evropska prostovoljska služba praznuje 20. obletnico delovanja in ker je v teh dvajsetih letih nudila podporo 100 000 prostovoljcem;

ker je bilo evropsko leto prostovoljstva 2011 ob močni podpori Evropskega parlamenta velika politična priložnost, da poudarimo dodano vrednost prostovoljstva v Evropi, in ker bi moral Evropski parlament zdaj, pet let pozneje, razmisliti o tem, kakšen učinek je imelo evropsko leto v smislu dodane vrednosti za razvoj politike in za vključenost prostovoljstva v ključne evropske programe, kot sta Erasmus+ in Evropska prostovoljska služba;

C.	ker je evropsko leto prostovoljstva 2011 dalo zagon in podlago za vzpostavitev in/ali pregled številnih nacionalnih zakonodajnih okvirov za prostovoljstvo v vsej Evropi; ker Evropa še vedno nima usklajene politike na področju prostovoljstva in enotne kontaktne točke v institucijah EU;

D.	ker se ljudje odločijo za prostovoljstvo po svoji svobodni volji in izbiri, brez pričakovanja finančnih koristi; ker se prostovoljstvo lahko opredeli kot solidarnostna dejavnost ter način, kako se spopadati s človeškimi, družbenimi in okoljskimi potrebami in vprašanji;

E.	ker je prostovoljstvo pomemben vidik dejavnega državljanstva in demokracije ter osebnega razvoja, ki pooseblja evropske vrednote, kot sta solidarnost in nediskriminacija, poleg tega pa pomaga spodbujati participativno demokracijo in človekove pravice v EU in zunaj nje;

ker ima prostovoljstvo vrednost in pomen kot eden od najvidnejših izrazov solidarnosti, ki spodbuja in omogoča socialno vključenost, ustvarja družbeni kapital in omogoča preobrazbo družbe, in ker prispeva k razvoju aktivne civilne družbe, ki lahko ponudi ustvarjalne in inovativne rešitve za skupne izzive, ter h gospodarski rasti, zaradi česar je treba o njem presojati s posebnimi merili, glede na ekonomski in socialni kapital;

G.	ker je ozračje naklonjenosti ključno za vključevanje več evropskih državljanov v prostovoljske dejavnosti, s čimer se zagotavlja pravično financiranje prostovoljske infrastrukture, vključno z organizacijami, ki vključujejo prostovoljce, v korist prostovoljcev samih in njihovih dejavnosti;

H.	ker prostovoljstvo zahteva kombinacijo podpornih mehanizmov in/ali ustreznih organizacijskih struktur, v katereih bodo opredeljene pravice in dolžnosti prostovoljcev in prostovoljstva;

ker imajo vsi ljudje enako pravico do dostopa do prostovoljskih priložnosti in zaščite pred vsemi oblikami diskriminacije in ker bi bilo treba vsem zagotoviti pravico, da uskladijo svojo prostovoljsko dejavnost z zasebnim in poklicnim življenjem, kar bi jim omogočilo določeno mero prožnosti v času opravljanja prostovoljske dejavnosti;

J.	ker je priznanje družbene in gospodarske vrednosti prostovoljstva ključno tudi za to, da se podprejo ustrezne spodbude za vse deležnike in se s tem poveča obseg, kakovost in vpliv prostovoljstva;

K.	ker natečaj za evropsko prestolnico prostovoljstva priznava dosežke občin po vsej Evropi v zvezi s priznavanjem in podporo prizadevanj prostovoljcev na svojih področjih;

ker novi program Erasmus+ še vedno nudi priložnosti za financiranje in podporo prostovoljskih projektov, zlasti prek programa Evropska prostovoljska služba, in ker je GD ECHO začel izvajati program prostovoljne pomoči EU, ki nudi praktično podporo projektom humanitarne pomoči; ker novi večletni finančni okvir EU za obdobje 2014–2020 zagotavlja prostovoljnim dejavnostim določena sredstva, zlasti s programom Evropa za državljane, ki ga upravlja Generalni direktorat za migracije in notranje zadeve (GD HOME), za katerega je prostovoljstvo prednostna naloga; ker imajo prostovoljske organizacije še vedno sila omejen dostop do drugih večjih evropskih skladov, na primer evropskih strukturnih in investicijskih skladov;

M.	ker je odziv EU na sedanjo begunsko krizo dober primer in viden pokazatelj pomena prostovoljcev in načina, kako predstavljajo evropske vrednote, prispevajo k vzdržljivosti in so pripravljeni nuditi fleksibilne in praktične rešitve za skupne izzive;

se zaveda, da je prostovoljstvo izraz solidarnosti, svobode in odgovornosti, ki pomaga krepiti aktivno državljanstvo in pripomore k osebnemu človekovemu razvoju ter da je pomembno orodje za socialno vključevanje in kohezijo, pa tudi za usposabljanje, izobraževanje in medkulturni dialog, ter tehtno prispeva k širjenju evropskih vrednot; poudarja, da se koristi prostovoljstva kot strateškega orodja za spodbujanje medsebojnega razumevanja in medkulturnih odnosov kažejo tudi pri prostovoljnem delu, ki se izvaja v sodelovanju s tretjimi državami;

poudarja, kako pomembno je zagotoviti evropski okvir za prostovoljske dejavnosti, ki opredeljuje pravice in odgovornosti ter spodbuja mobilnost in priznavanje znanj in spretnosti; spodbuja države članice, ki še morajo določiti pravno okolje za prostovoljce, naj uporabijo priporočila iz Agende za prostovoljsko politiko v Evropi ter Evropsko listino o pravicah in odgovornostih prostovoljcev;

spodbuja države članice, naj izvajajo konkretne postopke potrjevanja v okviru priporočila Sveta iz leta 2012, da bi zagotovile boljše razumevanje in primerljivost znanj in spretnosti ter izkušenj; poziva, naj se v vseh bodočih pobudah v okviru evropskega potnega lista znanj in spretnosti in Europassa bolj prizna pomen prostovoljstva v smislu priložnostnega in neformalnega učenja; opozarja, da prostovoljstvo ljudem pomaga pridobiti znanja in spretnosti, ki jim lahko olajšajo vstop na trga dela; poudarja, da niti pomisliti ne bi smeli, da bi prostovoljce uporabili kot nadomestne delavce, kaj šele, da bi to res storili;

ugotavlja, da je v Evropi skoraj 100 milijonov državljanov vseh starosti dejavnih v prostovoljstvu, njihovo delo pa ustvari približno 5 % njenega BDP; poziva Komisijo, naj upošteva ekonomsko vrednost dobrin in storitev, ki jih zagotavljajo prostovoljci, in sicer tako, da bi oblikovanje politik bolj usmerili k prostovoljstvu;

predlaga, naj se podpre in izvede zamisel o sofinanciranju prostovoljskega dela s subvencijami EU, kot je nedavno predlagala Komisija v predlogu za novo finančno uredbo;

poziva Eurostat, naj pri tem podpira države članice, da se v Evropi zagotovi zbiranje primerljivih podatkov ter razvoj skupnih kazalnikov in metodologij za merjenje socialnega učinka prostovoljstva v vsej EU; poziva države članice, naj sprejmejo sistem za merjenje ekonomske vrednosti prostovoljstva, ki ga je razvila Mednarodna organizacija dela;

spodbuja države članice, ki še niso ustanovile ustrezno financiranih nacionalnih shem za prostovoljsko službo, naj to storijo in izboljšajo dostop do kakovostnih informacij o možnostih za prostovoljstvo na nacionalni in lokalni ravni, zlasti prek obstoječih informacijskih mrež in vzajemnega obveščanja, poleg tega pa naj ustvarijo nacionalna središča za civilno službo, ki bodo oglaševala tudi mednarodne možnosti prostovoljstva za ljudi vseh starosti;

poziva Komisijo, naj spodbudi pripravo bolj usklajene evropske politike prostovoljstva z vzpostavitvijo enotne kontaktne točke v okviru Komisije, ki bi povezovala posamezne pobude in programe ter izboljšala dostop do programov prostovoljstva;

poziva Komisijo, naj izvede študijo o programih nacionalnih prostovoljskih služb, o civilnih službah in solidarnostnih organih ter o sedanjih pogojih za prostovoljstvo v državah članicah, da se omogoči medsebojno razumevanje in širjenje primerov dobre prakse ter preveri možnost za ustanovitev evropske civilne službe, ki bi dopolnjevala obstoječe priložnosti za prostovoljstvo – vse z namenom krepitve evropskega državljanstva;

10.

je seznanjen z zamislijo Komisije o oblikovanju nove evropske mladinske prostovoljske pobude, imenovane „solidarnostne enote EU“; poziva Komisijo, naj oceni dodano vrednost te pobude, da bi pomagala pri delu, ki ga je že opravila civilna družba, ter zagotovila vključitev prostovoljskih organizacij v njeno zasnovo; poudarja tudi, da je treba zagotoviti, da izvajanje pobude ne bo spodjedalo proračunov, ki so že dodeljeni drugim programom;

11.

podpira Komisijo in države članice pri praznovanju 20. obletnice Evropske prostovoljske službe; vztraja, da program Evropske prostovoljske službe koristi sodelujočim posameznikom in organizacijam in vsej družbi ter da bi morala Evropska prostovoljska služba okrepiti državljansko razsežnost programa Erasmus+; poudarja pomen promoviranja Evropske prostovoljske službe med mladimi, zlasti med tistimi, ki še niso pokazali zanimanja za prostovoljstvo in mobilnost, da se jih tako motivira in spremeni njihov odnos, pri tem pa se ne smejo izključiti starejše generacije, saj lahko mnogo prispevajo, na primer z mentorstvom;

12.

spodbuja države članice, naj v svojih izobraževalnih in univerzitetnih sistemih promovirajo Evropsko prostovoljsko službo kot orodje za izobraževanje mlajše generacije o solidarnosti in državljanskem udejstvovanju;

13.

opozarja, da Evropska prostovoljska služba temelji na kakovostni ponudbi prostovoljskih dejavnosti in upošteva listino o prostovoljstvu ter načela listine kakovosti za učno mobilnost ter da bi morala Evropska prostovoljska služba temeljiti na strukturi, ki bi spodbujala prostovoljske organizacije, da bi postale gostiteljice, zato bi jim bilo treba nuditi ustrezna sredstva in usposabljanje, hkrati pa bi morala okrepiti vlogo organizacij, ki usklajujejo in podpirajo številne gostiteljske organizacije, na primer pri administraciji in usposabljanju;

14.

opozarja, da bi morala Evropska prostovoljska služba omogočati hiter in enostaven dostop do tega programa, zato poziva k poenostavitvi sedanjega prijavnega sistema;

15.

poudarja, da je treba okrepiti nadaljevanje dela in lokalno razsežnost po prostovoljski izkušnji v tujini z zagotavljanjem podpore ne samo pred odhodom, ampak tudi po vrnitvi, v obliki usposabljanja po že opravljeni usmeritvi in po ponovni vključitvi v skupnost;

16.

poziva nacionalne, regionalne in lokalne organe, naj zagotovijo ustrezno financiranje, poenostavijo upravne postopke in zagotovijo davčne spodbude za prostovoljske organizacije in mreže, zlasti za manjše organizacije z omejenimi sredstvi;

17.

vztraja, da bi bilo treba nuditi mentorstvo ves čas trajanja procesa, z odgovornim vodenjem prostovoljcev in usposabljanjem za prevzem odgovornosti do organizacije in skupnosti;

18.

poziva Komisijo, naj izboljša in preoblikuje strategijo komuniciranja o Evropski prostovoljski službi s poudarjanjem socialne, človeške in državljanske vrednosti prostovoljstva;

19.

poudarja, da ima v prostovoljstvu pomembno vlogo tudi aktivno staranje, saj podpira tako vlogo mladih kot starejših v državljanskem udejstvovanju – opira pa se na zagon, ki sta ga prinesli evropsko leto prostovoljstva (2011) in evropsko leto aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami (2012);

20.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 17, 22.1.2010, str. 43.

(2) UL C 398, 22.12.2012, str. 1.

(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0549.

(4) UL C 332 E, 15.11.2013, str. 14.

(5) UL C 259 E, 29.10.2009, str. 9.

(6) http://ec.europa.eu/citizenship/pdf/volunteering_charter_en.pdf

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/212

P8_TA(2016)0426

Strategija EU za mlade 2013-2015

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. oktobra 2016 o oceni strategije EU za mlade 2013-2015 (2015/2351(INI))

(2018/C 215/33)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju členov 165 in 166 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—	ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 14, 15, 21, 24 in 32,

—	ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1288/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o uvedbi programa „Erasmus+“, programa Unije za izobraževanje, usposabljanje, mladino in šport, ter o razveljavitvi sklepov št. 1719/2006/ES, 1720/2006/ES in 1298/2008/ES (1),

—	ob upoštevanju resolucije Sveta o delovnem načrtu Evropske unije za mladino za obdobje 2016-2018 (2) in resolucije Sveta z dne 20. maja 2014 o delovnem načrtu Evropske unije za mladino za obdobje 2014-2015 (3),

—	ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 22. aprila 2013 o vzpostavitvi jamstva za mladino (4),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 7. in 8. februarja 2013 o ustanovitvi pobude za zaposlovanje mladih (5),

—	ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 27. novembra 2009 o prenovljenem okviru za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010-2018) (6),

—	ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju („ET 2020“) (7),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. aprila 2016 o programu Erasmus+ in drugih instrumentih za spodbujanje mobilnosti pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju – pristop do vseživljenjskega učenja (8),

—	ob upoštevanju pariške deklaracije o spodbujanju državljanstva in skupnih vrednot svobode, strpnosti in nediskriminacije prek izobraževanja, ki je bila sprejeta 17. marca 2015 v Parizu na neformalnem srečanju ministrov EU za izobraževanje,

—	ob upoštevanju skupnega poročila Sveta in Komisije za leto 2015 o izvajanju prenovljenega okvira za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010-2018), ki ga je Svet sprejel 23. novembra 2015,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. septembra 2015 z naslovom Osnutek skupnega poročila Sveta in Komisije za leto 2015 o izvajanju prenovljenega okvira za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010–2018) (COM(2015)0429) in delovnih dokumentov služb Komisije, ki sta priložena sporočilu Komisije, o rezultatih odprte metode koordinacije na področju mladine s posebnim poudarkom na drugem ciklu (2013-2015) (SWD(2015)0168) in o položaju mladih v EU (SWD(2015)0169),

—	ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 20. decembra 2012 o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. avgusta 2015 z naslovom Osnutek skupnega poročila Sveta in Komisije za leto 2015 o izvajanju strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020). Nove prednostne naloge za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (COM(2015)0408),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020: Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010)2020),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2013 o izvajanju strategije EU za mlade za obdobje 2010-2012 (9) in z dne 18. maja 2010 o strategiji EU za mlade – vlaganje v mlade ter krepitev njihove vloge in položaja (10),

—	ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah,

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. aprila 2016 o učenju o EU v šolah (11),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. septembra 2015 o spodbujanju podjetništva mladih prek izobraževanja in usposabljanja (12),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. aprila 2015 o pregledu izvajanja bolonjskega procesa (13),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o vlogi medkulturnega dialoga, kulturne raznolikosti in izobraževanja pri spodbujanju temeljnih vrednot EU (14),

—	ob upoštevanju vzporednega poročila o mladinski politiki, ki ga je objavil Evropski mladinski forum,

—	ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 10. marca 2014 o okviru za kakovost pripravništev,

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje ter mnenj Odbora za proračunski nadzor in Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A8-0250/2016),

A.	ker bi morali mladi dejavno sodelovati pri načrtovanju, razvijanju, izvajanju, spremljanju in ocenjevanju vseh mladinskih politik;

ker bi bilo treba mladim pomagati in jih opolnomočiti za reševanje hudih težav, s katerimi se trenutno soočajo, in za spopadanje z izzivi, s katerimi se bodo soočali v prihodnosti, z bolj ustreznimi, učinkovitimi in usklajenimi mladinskimi politikami ter ciljno usmerjenim izkoriščanjem ekonomskih, zaposlovalnih in socialnih politik ter virov na regionalni in nacionalni ravni ter na ravni EU;

ker je treba okrepiti vključevanje mladinske politike, medsektorsko sodelovanje in socialne ukrepe znotraj EU, pa tudi sinergijo med evropsko strategijo za mlade in drugimi evropskimi strategijami, kot so tiste s področja izobraževanja, usposabljanja, zdravja in zaposlovanja, s čimer bi zagotovili, da bodo s sedanjimi in prihodnjimi politikami uspešno obravnavane razmere in potrebe mladih, ki se soočajo s hudimi gospodarskimi, zaposlitvenimi in družbenimi problemi, in ker je ob upoštevanju tega ključnega pomena, da mladinske organizacije sodelujejo pri oblikovanju politik;

D.	ker se po zgledu evropskega sodelovanja na področju zaposlovanja tudi na področju mladine uporablja odprta metoda koordinacije;

ker je eden od splošnih ciljev programa Erasmus+ prispevati k uresničevanju prenovljenega okvira za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010–2018); ker je treba v zvezi s tem zagotoviti dostop mladinskih organizacij do nepovratnih sredstev v okviru prenovljenega programa Erasmus+ ter odpravo ovir za upravičenost malih projektov;

ker ima strategija EU za mlade (2010–2018) osem glavnih področij ukrepanja, na katerih bi bilo treba sprejeti pobude, ta področja so: izobraževanje in usposabljanje, zaposlovanje in podjetništvo, zdravje in dobro počutje, sodelovanje, prostovoljske dejavnosti, socialna vključenost, mladi po svetu ter ustvarjalnost in kultura;

G.	ker bodo v ospredju tretjega in zadnjega triletnega cikla strategije EU za mlade (2010-2018) socialna vključenost vseh mladih, zlasti tistih iz prikrajšanih okolij, večja udeležba v demokratičnem in državljanskem življenju in lažji prehod na trg dela;

H.	ker je v strategiji EU za mlade (2010-2018) poudarjeno, da mora med odločevalci ter mladimi in mladinskimi organizacijami stalno potekati strukturiran dialog; ker pa 57 % mladinskih organizacij v EU meni, da se strokovno znanje mladih pri oblikovanju mladinskih politik ne upošteva;

I.	ker bi morala mladinska politika temeljiti na pravicah in podpirati razvoj vseh mladih, zagotoviti uresničitev njihovih pravic in njihovega potenciala, hkrati pa preprečiti stigmatizacijo nekaterih skupin;

J.	ker je treba poudariti, da so mladi politično dejavni na različne načine, njihova udeležba na volitvah pa se zmanjšuje;

ker je pomembno zagotoviti, da bodo imeli vsi mladi dostop do kakovostnega izobraževanja (tako formalnega kot neformalnega) in usposabljanja, saj se evropska mladina danes v številnih državah članicah sooča z visokimi stopnjami brezposelnosti, negotovimi službami ter povečanim tveganjem revščine in socialne izključenosti, to velja zlasti za mlade z nizko stopnjo izobrazbe in tiste, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET), tiste s posebnimi potrebami in tiste iz socialno-ekonomsko prikrajšanih okolij, kot so pripadniki etničnih manjšin, begunci, migranti in prosilci za azil, za katere je verjetneje, da bodo brezposelni in marginalizirani;

L.	ker si je treba stalno prizadevati za povečanje udeležbe mladih žensk na trgu dela, zlasti po porodniškem dopustu in mater samohranilk, ter mladih migrantov, mladih, ki so zgodaj opustili izobraževanje, nizkokvalificiranih mladih, mladih invalidov in vseh mladih, ki jim grozi diskriminacija;

ker lahko izobraževanje in usposabljanje prispevata k boju proti družbeni neangažiranosti, marginalizaciji in radikalizaciji mladih ter k reševanju problema brezposelnosti mladih in h krepitvi zavesti mladih o pomenu temeljnih vrednot EU; ker sta medkulturni in medverski pristop ključnega pomena za izgradnjo medsebojnega spoštovanja in vključitev mladih v izobraževanje in družbeno življenje, pa tudi za odpravljanje predsodkov in nestrpnosti;

N.	ker posebna narava športnih dejavnosti in njihov prispevek k socialni vključenosti prikrajšanih mladih, zlasti beguncev in migrantov, pripomore k preseganju ksenofobije in rasizma;

O.	ker so mladi prihodnost in bi jih bilo treba obravnavati kot vir izjemnega potenciala za prihodnost evropskih družb;

ker je ključnega pomena, da se v mladinske politike vključi vidik spola, ki v vseh fazah političnega procesa upošteva posebne okoliščine in izzive, s katerimi se soočajo mlade ženske in dekleta; ker je treba v mladinsko politiko vključiti posebne ukrepe, ki upoštevajo enakost spolov, na primer za boj proti nasilju nad ženskami in dekleti, spolno vzgojo in vzgojo o medčloveških odnosih in izobraževanje na področju enakosti spolov;

Q.	ker je treba pri oblikovanju in izvajanju mladinskih politik posebno pozornost nameniti potrebam mladih, ki se soočajo z večplastno diskriminacijo, vključno z mladimi invalidi ali mladimi z duševnimi boleznimi ter mladimi, ki se opredeljujejo kot osebe LGBTI;

ker morata biti socialna vključenost in socialna mobilnost osrednji prednostni nalogi strategije EU za mlade, ki mora zato biti usmerjena predvsem v mlade iz ranljivih skupin, kot so mladi, ki se soočajo z revščino in socialno izključenostjo, mladi z odročnih podeželskih območij ali mladi iz marginaliziranih skupin, kot so etnične manjšine ali begunci in prosilci za azil;

Splošna priporočila

pozdravlja poročilo EU o mladih z dne 15. septembra 2015, ki temelji na sporočilu Komisije o izvajanju prenovljenega okvira za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010-2018) in vsebuje glavne rezultate zadnjega triletnega cikla strategije EU za mlade, predlagane pa so tudi prednostne naloge za naslednji cikel (COM(2015)0429); priporoča, naj organi na ravni EU ter nacionalni, regionalni in lokalni ravni v odziv na nove potrebe glede prihodnjih družbenih in izobraževalnih izzivov zagotovijo dobro obveščanje o različnih programih na ravni EU, v ospredju katerih so mladinske politike, ter njihovo dobro izvajanje in usklajevanje;

meni, da je odprta metoda koordinacije sicer primerno, a še vedno nezadostno sredstvo za oblikovanje mladinskih politik, in da jo morajo dopolnjevati drugi ukrepi; ponovno poziva k tesnejšemu sodelovanju in izmenjavi primerov najboljše prakse glede vprašanj, povezanih z mladimi, na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ter na ravni EU; poziva države članice, naj se dogovorijo o jasnih kazalnikih in referenčnih merilih, da bi omogočili spremljanje doseženega napredka;

poudarja, da je vključevanje mladih invalidov na trg dela nujno, da bi lahko živeli samostojno in bili v celoti vključeni v družbo kot njeni dejavni udeleženci, ki k njej resnično prispevajo;

poudarja, kako pomemben je strukturiran dialog kot sredstvo, s katerim je mogoče vključiti mlade (tako v okviru mladinskih organizacij kot izven njih); v zvezi s tem poudarja, da je treba povečati in izboljšati domet, prepoznavnost in kakovost procesa in posebno pozornost nameniti vključevanju ranljivih in marginaliziranih skupin, za učinkovitejše oblikovanje, izvajanje in ocenjevanje mladinskih politik na vseh ravneh in spodbujanje dejavnega državljanstva med mladimi; poziva k okrepitvi strukturiranega dialoga kot kakovostnega participativnega orodja za mlade pri prihodnjem okviru za sodelovanje na področju mladine;

je seznanjen z učinkom drugega cikla strategije EU za mlade (2013-2015) pri poudarjanju pomena prilagodljivega pristopa k mladinski politiki z medsektorskim sodelovanjem in sodelovanjem na več ravneh; ceni strukturiran dialog z mladinskimi organizacijami v zvezi s tem; poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo dostop mladih do visokokakovostnega izobraževanja in usposabljanja ter zaposlovanja; želi spomniti na osem področij ukrepanja, ki jih spodbuja strategija EU za mlade;

poudarja, kako pomembna je strategija EU za mlade v luči zaskrbljujoče visoke stopnje brezposelnosti mladih v EU, visokih in zelo različnih deležev mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, in izzivov v zvezi z revščino mladih in njihovo socialno izključenostjo; poudarja tudi, da bi moral naslednji cikel (2016–2018) prispevati k ciljema strategije EU za mlade, in sicer z opredelitvijo in odpravo vzrokov za brezposelnost mladih (npr. osipa), pa tudi s spodbujanjem podjetništva med mladimi, z vlaganjem v izobraževanje, pripravništva, vajeništva in poklicno usposabljanje za pridobitev znanj in spretnosti, ki bodo prilagojeni možnostim, potrebam in razvoju na trgu dela, ter z olajšanjem prehoda na trg dela s pomočjo ukrepov za zagotavljanje boljšega usklajevanja izobraževalnih programov, politike zaposlovanja in povpraševanja na trgu dela; poudarja, da je treba akterje na trgu dela podpreti pri njihovih prizadevanjih za izvajanje jamstva za mlade, da bi tako zagotovili, da bodo mladi najpozneje štiri mesece po končanju šolanja bodisi zaposleni, se izobraževali ali poklicno usposabljali bodisi v postopku prekvalifikacije;

poudarja, da bi moralo biti učinkovito izvajanje strategije EU za mlade tesno povezano z uresničevanjem krovnih ciljev strategije Evropa 2020, zlasti s ciljem glede 75-odstotne zaposlenosti prebivalcev, starih od 20 do 64 let, ter s ciljem glede rešitve čim večjega števila mladih iz primeža revščine in socialne izključenosti; ugotavlja, da se je od leta 2013 stopnja brezposelnosti mladih v nekaterih državah članicah sicer znižala, da pa ostaja resnično skrb zbujajoče, da je še vedno skoraj dvakrat tolikšna kot stopnja splošne brezposelnosti, približno 8 milijonov mladih Evropejcev je namreč še vedno brezposelnih; zato poudarja, kako pomembno je geografsko neusklajenost med ponudbo delovnih mest in povpraševanjem po njih v državah članicah in med njimi obravnavati s pomočjo prenovljenega Evropskega portala za zaposlitveno mobilnost (EURES) za izboljšanje zaposlitvenih možnosti mladih in večjo socialno kohezijo;

poudarja, da je bistvenega pomena, da naslednji cikel strategije EU za mlade v svojih ciljih vključuje mlade begunce in prosilce za azil ter da jim zagotavlja enako in nediskriminatorno obravnavo, dostop do izobraževanja, usposabljanja in zaposlitve ter socialno vključenost, da bi si lahko zgradili svojo identiteto v državi gostiteljici in v celoti izkoristili svoje talente in potencial ter da bi preprečili, da bi bili marginalizirani in razočarani;

je zaskrbljen zaradi bega možganov in z njim povezanih tveganj za nekatere države članice, zlasti tiste, ki se soočajo s težavami in so vključene v programe za prilagoditev, kjer je vse večje število diplomantov zaradi množične brezposelnosti prisiljeno oditi v tujino, zadevne države pa so tako prikrajšane za svoje najbolj dragocene in produktivne človeške vire;

10.

poudarja potencial za stik z mladimi, ki ga nudijo nove tehnologije, in poziva EU in države članice, naj prednosti teh tehnologij izkoristijo za krepitev dialoga z mladimi in njihove zmogljivosti za sodelovanje v družbi;

11.

poudarja pomen vključitve mladih in mladinskih organizacij v določitev prednostnih nalog in pripravo novega okvira EU za sodelovanje na področju mladine po letu 2018;

12.

priporoča, da države članice in EU izvedejo oceno učinka politik, ki so usmerjene v mlade;

13.

meni, da so izmenjava primerov najboljše prakse, z dokazi podprto oblikovanje politik, strokovne skupine, dejavnosti vzajemnega učenja in medsebojni strokovni pregledi pomembna orodja pri ciljno usmerjenem medsektorskem sodelovanju za podporo mladim; poudarja, kako pomembno je širjenje rezultatov teh dejavnosti za čim večji učinek;

14.

poudarja pomen, ki ga ima medsektorsko sodelovanje na vseh ravneh, zlasti med različnimi strategijami EU, ki zadevajo mlade (sedanje in prihodnje strategije EU za mlade, izobraževanje in usposabljanje ter za zdravje in zaposlovanje ipd.);

15.

poudarja, kako pomembni in potrebni sta krepitev in nadgradnja strategij in pobud za preprečevanje nasilja in ustrahovanja v šolah;

16.

poudarja, kako pomembno je visokokakovostno in potrebam posameznega otroka ali mladostnika prilagojeno sodelovanje, tudi sodelovanje med družinami, verskimi skupnostmi in šolami, lokalnimi skupnostmi, mladinskimi organizacijami, mladinskimi delavci ter akterji formalnega, neformalnega ali priložnostnega učenja, ko gre za usmerjanje in podporo mladih na poti k njihovi polni vključitvi v družbo, tako da se jim zagotovi varno okolje, v katerem se bodo lahko razvijali in učili;

17.

predlaga, da se v zvezi z mladinsko politiko vključi lokalne in regionalne organe, zlasti v tistih državah članicah, v katerih imajo pristojnosti na tem področju;

18.

poudarja, kako pomembno vlogo ima spodbujanje zdravega življenjskega sloga pri preprečevanju bolezni, in meni, da je treba mladim zagotoviti ustrezne informacije in podporo v zvezi z resnimi duševnimi težavami, kot so uporaba tobaka ter uživanje alkohola in drog ter zasvojenost s temi substancami;

19.

opozarja, kako pomembna je vključitev medgeneracijske razsežnosti v mladinske politike; opozarja tudi, da je treba izboljšati dialog med različnimi generacijami;

20.

poudarja pomen obravnavanja revščine mladih iz socialno-ekonomsko prikrajšanih okolij ali mladih, katerih starši so brezposelni ter ki jim ni uspelo izstopiti iz socialno-ekonomskega kroga njihove družine;

21.

poziva države članice, naj zagotovijo učinkovito usposabljanje v nacionalnem jeziku, ki bo v skladu z načeloma večjezičnosti in nediskriminacije in bo temeljilo na nacionalni zakonodaji in evropskih načelih, ter naj bolj podpirajo izobraževalne ustanove, v katerih se poučuje v maternem jeziku narodnih ali jezikovnih manjšin;

22.

želi spomniti na krovni cilj strategije Evropa 2020, da mora biti delež osipnikov iz izobraževanja in usposabljanja nižji od 10 %; poudarja, da se je treba proti osipu kot dejavniku, ki prispeva k brezposelnosti, boriti z dialogom med izobraževalnim sektorjem, javnimi zavodi za zaposlovanje in socialnimi partnerji, tako da se ugotovijo pomanjkljivosti šolskega sistema in družbe, dijake in študente pa podpre pri iskanju njihovih lastnih učnih metod, z izvajanjem ustreznih in zanimivih učnih načrtov in vzpostavitvijo močnega, dobro pripravljenega in prilagojenega sistema usmerjanja z visokokakovostnimi storitvami svetovanja in usmerjanja za vse dijake in študente, zlasti ob prvih znakih osipa dijakov in študentov, tako da se jih ustrezno obvešča o prihodnjih možnostih na trgu dela in poklicnih poteh, vključno s tehničnimi in obrtniškimi delovnimi mesti, da se jim zagotavlja izobraževanje na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter dualnega izobraževanja, pa tudi kakovostna vajeništva, pripravništva in delovne prakse, ter tako da se jim ponudi druga priložnost v obliki poklicnega usposabljanja;

23.

poziva države članice, naj izdajo na znanju in dokazih temelječa poročila o socialnih in življenjskih razmerah mladih ter pripravijo nacionalne akcijske načrte in jih dosledno izvajajo;

24.

poudarja, da bi bilo treba v središče uresničevanja ciljev strategije EU za mlade postaviti spodbujanje več in enakih možnosti za vse mlade prek spodbujanja socialne vključenosti, enakosti spolov in solidarnosti ter boja proti vsem oblikam diskriminacije v zvezi z mladimi, zlasti na podlagi spola, rase ali narodnosti ali pa invalidnosti;

25.

ugotavlja, da je treba mladinske politike in nacionalne strategije za mlade zasnovati skupaj z mladimi in zanje;

26.

zlasti pozdravlja koristnost okvira za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010-2018) pri izboljševanju sodelovanja med državami članicami in Evropsko unijo ter ustvarjanju in razvijanju priložnosti in prednosti, ki jih projekt evropskega povezovanja nudi za mlade, zato poziva Komisijo, naj okvir ohrani tudi po letu 2018 in ga tudi po tem obdobju nadalje razvije;

27.

poziva države članice, naj vzpostavijo izobraževalne strukture, ki so potrebne za vključevanje mladih beguncev in s pomočjo katerih se bodo lahko naučili jezika države, v kateri jim je bil priznan status begunca, pa tudi zaključili svojo začeto izobraževanje ali svoja že pridobljena znanja in spretnosti prilagodili evropski ravni, da bi tako olajšali njihovo vključitev na trg dela in v evropsko družbo;

28.

poziva k sprejetju ciljnih ukrepov, v ospredju katerih bodo osipniki, ki potrebujejo usmerjanje, izpopolnjevanje in usposabljanje, ter k vzpostavitvi učinkovitega sistema za zgodnje izobraževanje, s pomočjo katerega bo ugotovljeno, pri katerih posameznikih obstaja tveganje, da postanejo osipniki ali mladi, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, da se jim bo lahko pomagalo že od otroštva dalje in preprečilo, da bi se sploh znašli v tem položaju;

29.

spodbuja države članice, naj v svoje pokojninske politike vključijo načelo medgeneracijske solidarnosti ter upoštevajo posledice, ki jih te politike imajo in bodo imele za mlade;

30.

pozdravlja svojo resolucijo z dne 12. aprila 2016 o učenju o EU v šolah in v zvezi z njo poziva države članice, naj preko formalnega, neformalnega in priložnostnega učenja spodbujajo bolj celovito znanje o EU, zlasti na podlagi sodelovanja ponudnikov formalnega, neformalnega in priložnostnega učenja, kar je mogoče doseči v okviru stalne strategije EU za mlade;

31.

poziva države članice, naj zlasti na lokalni ravni v izvajanje bolj vključijo neodvisne organizacije in naj v strategiji za po letu 2018 bolj uskladijo obstoječe postopke (npr. s sodelovanjem v odborih za pomoč mladim po vsej EU), da se bo strategija EU za mlade uporabljala tudi v prihodnosti;

32.

poudarja, da je treba mlade opremiti z dobrim poznavanjem in razumevanjem EU, tudi tako da se učijo o temeljnih vrednotah EU ter postopkih upravljanja in odločanja v EU, da bodo lahko sodelovali pri kritičnem razmisleku o EU in postali odgovorni in dejavni evropski državljani; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za spodbujanje evropske razsežnosti v izobraževanju ter učence tako pripravijo na življenje in delo v vse bolj kompleksni in povezani Uniji, ki jo lahko sooblikujejo in se to od njih tudi pričakuje;

Zaposlovanje in izobraževanje

33.

poziva države članice, naj čim bolje izkoristijo razpoložljive politike EU in nacionalne politike ter finančne okvire za spodbujanje ustreznih naložb v mlade in ustvarjanje kakovostnih in varnih delovnih mest; vztraja na programih mobilnosti na vseh ravneh, s pomočjo katerih bodo mladi izboljšali svoja znanja in spretnosti ter kompetence, postali bolj samozavestni, vedoželjni in se začeli zanimati za druge načine učenja in sodelovanje v družbi; toplo priporoča, da se ta znanja in spretnosti, ki so bili v okviru mobilnosti okrepljeni, priznajo in ovrednotijo; poziva EU in države članice, naj mladim zagotovijo boljši dostop do informacij o vseh programih in pobudah, pri katerih lahko sodelujejo;

34.

poziva države članice, naj v celoti izvajajo program Erasmus+, zlasti kar zadeva vajeništva, in med mladimi tako spodbujajo nadaljnje čezmejno usposabljanje ter poklicno mobilnost in mobilnost delovne sile in jih opremijo z znanji in spretnostmi ter kompetencami za življenje, vključno z jezikovnimi znanji in spretnostmi, hkrati pa jim omogočijo tudi več priložnosti in možnosti za udeležbo na trgu dela in v družbi, ne glede na njihovo izobrazbo, znanja in spretnosti ali stopnjo izobrazbe; je zaskrbljen, ker še ni bila dosežena želena raven mobilnosti vajencev, in poziva Komisijo, države članice, podjetja in šole, naj poiščejo poti za odpravo preostalih ovir, ki vajencem otežujejo mobilnost; ob upoštevanju dejavnika starosti in njihovega finančnega položaja, ki je pogosto nestabilen, poudarja, kako pomembno je podpirati mlade pri njihovi mobilnosti, tudi tako, da se odpravijo nekatere posredne ovire za mobilnost, kot so težave v zvezi z nastanitvijo in prevozom;

35.

poziva, naj se dijakom in študentom v poklicnem izobraževanju in usposabljanju omogočijo boljše možnosti za opravljanje delovne prakse v sosednjih državah in tako omogoči boljše razumevanje praks drugih držav članic s področja dela in usposabljanja, na primer s povračilom potnih stroškov dijakom in študentom, ki še naprej živijo v svoji matični državi; poudarja, da je mobilnost v okviru usposabljanja pomembna prednost pri vstopanju na trg dela, pa tudi za razumevanje evropskega projekta in vključevanje vanj, tako da se ga živi; nadalje poudarja, kako pomembno je izvajanje evropskega okvira za spodbujanje mobilnosti kot dela vajeništva in poklicnega usposabljanja; poleg tega poziva države članice, naj mrežo EURES v celoti izkoristijo za spodbujanje mobilnosti mlade delovne sile znotraj EU, tudi mobilnosti v okviru vajeništev;

36.

poudarja pomen poučevanja in učenja splošnih osnovnih znanj in spretnosti, kot so informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), matematika, kritično razmišljanje, tuji jeziki, mobilnost itd., ki bodo mladim omogočili, da se bodo lahko zlahka prilagodili spreminjajočemu se družbenemu in gospodarskemu okolju;

37.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo usposabljanje na področju IKT, da bi vse mlade opremili z ustreznimi digitalnimi znanji in spretnostmi, ki jim bodo koristili na trgu dela, na primer tako da prerazporedijo finančna sredstva v okviru pobude za zaposlovanje mladih;

38.

poudarja, da imajo IKT pomembno vlogo pri osebnemu in poklicnemu razvoju mladih, ter priznava njihov potencial za opolnomočenje mladih, saj se lahko z njihovo pomočjo skupaj odzovejo na socialne težave ter povežejo, tako da premostijo geografske, socialne, verske, spolne in gospodarske ovire; zato poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe, s katerimi bodo zagotovile, da bodo vsi mladi dobro opremljeni z najnovejšimi IKT znanji in spretnostmi ter kompetencami;

39.

poziva Komisijo in države članice, naj razvijajo programe za mlade in izobraževalne programe, ki bodo opolnomočili mlade ženske in dekleta in jim omogočali dostop do tradicionalno moških sektorjev, kjer so premalo zastopane, kot so podjetništvo, IKT ter na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike;

40.

ponovno opozarja na ogromen potencial, ki ga imajo sinergije med področji naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike in IKT-sektorji ter področji umetnosti in oblikovanja in ustvarjalne industrije za preoblikovanje področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike na način, da bi zajemalo tudi umetnost, in poudarja potencial, ki ga prinašajo takšne sinergije za pritegnitev več mladih, zlasti žensk in deklet, na področje naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike;

41.

poziva države članice, naj spodbujajo ženske, da se odločijo za usposabljanje in poklic na področjih, kjer so premalo zastopane, na primer na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ali informacijskih tehnologij;

42.

poudarja, da je mladim treba omogočiti, da pridobijo vsaj osnovna digitalna znanja in spretnosti ter da pridobijo znanje in razumevanje medijev, da bodo lahko delali, se učili in dejavno sodelovali v sodobni družbi;

43.

ugotavlja, da tudi v primeru, da mladi premagajo velik izziv in najdejo zaposlitev, to v številnih državah članicah ne pomeni nujno, da jim bo ta zagotavljala zadostna sredstva za življenje nad pragom revščine;

44.

poziva k nadaljnjemu izvajanju pobude za zaposlovanje mladih; poziva tudi, naj se pozneje predlagajo prilagoditve predpisov in sredstev, da bi tako do konca sedanjega finančnega okvira odpravili obstoječe ovire pri izvajanju;

45.

poziva, naj se učni načrti in programi usposabljanja na vseh stopnjah bolje uskladijo s potrebami spreminjajočih se trgov dela; poziva tudi, naj se zavoljo izpolnjevanja ciljev politike EU glede ekonomske, socialne in teritorialne kohezije in ob upoštevanju trajnih neenakosti med mesti, predmestji in podeželjem v vseh splošnih in poklicnih izobraževalnih ustanovah v EU pripravijo obveščevalne kampanje, kampanje za ozaveščanje in v podporo programom mobilnosti; hkrati pa poudarja, kako pomembno je ohranjati vrednost znanja in prizadevanja za zagotavljanje povsem zaokroženega izobraževanja in trdne akademske podlage; spodbuja krepitev dialoga in sodelovanja med gospodarstvom in univerzami, da bi razvili izobraževalne programe, v katerih bi mlade opremili z ustreznim naborom spretnosti, znanj in kompetenc; v zvezi s tem poziva k tesnejšemu sodelovanju med izobraževalnimi ustanovami, podjetji, zlasti MSP, ter zavodi za zaposlovanje; predlaga, naj si države članice izmenjajo primere najboljše prakse v zvezi s tem;

46.

poudarja, da je celosten in vključujoč pristop k izobraževanju bistvenega pomena, da se bodo vsi učenci, dijaki in študenti počutili dobrodošle in vključene ter soodgovorne za odločanje o svoji izobrazbi; opozarja, da je opustitev šolanja brez pridobljene izobrazbe eden največjih izzivov za našo družbo, saj vodi v socialno izključenost, in da je odpravljanje tega pojava eden naših glavnih ciljev; poudarja, da je treba za tiste, ki imajo največje težave, poleg prilagojenih sistemov usposabljanja uvesti tudi posebne ukrepe; želi spomniti, da bi morala pripravništva in vajeništva pripeljati do zaposlitve in da bi morali delovni pogoji in dodeljene naloge pripravnikom in vajencem omogočiti, da pridobijo praktične izkušnje ter znanja in spretnosti, ki so potrebni za vstop na trg dela; meni, da je za odpravo brezposelnosti mladih bistvenega pomena, da se regionalne in lokalne javne pa tudi zasebne deležnike vključi v oblikovanje in izvajanje kombinacije ustreznih politik;

47.

poziva države članice, naj izvajajo ukrepe za olajšanje prehoda mladih iz izobraževanja v zaposlitev, tudi z zagotavljanjem kakovostnih pripravništev in vajeništev, v okviru katerih bodo mladim priznane jasno določene pravice, vključno z dostopom do socialne zaščite, pisnimi in zavezujočimi pogodbami in poštenim plačilom, s čimer bi zagotovili, da mladi pri vstopanju na trg dela ne bodo diskriminirani, ter z ustreznim seznanjanjem dijakov in študentov s prihodnjimi možnostmi na trgu dela;

48.

poudarja, da se stopnja brezposelnosti občutno zniža, ko se raven dosežene izobrazbe zviša, in da je zato treba spodbujati možnosti za višjo izobrazbo mladih v EU in vanjo vlagati;

49.

hkrati poudarja tudi, da naj bi izobraževanje ne le zagotavljalo znanja in spretnosti ter kompetence, ki jih narekujejo potrebe na trgu dela, temveč tudi prispevalo k osebnemu razvoju in rasti mladih, da bi postali proaktivni in odgovorni državljani; zato poudarja, da je v celotnem (tako formalnem kot neformalnem) izobraževalnem sistemu potrebna državljanska vzgoja;

50.

poziva države članice, naj mladim, ki so nadarjeni za šport, omogočijo, da imajo vzporedni karieri, da bodo na eni strani lahko razvijali svoje talente kot športniki, na drugi pa se izobraževali;

51.

poudarja, da je treba na vseh stopnjah izobraževanja in usposabljanja vključiti elemente učenja podjetništva, saj je zgodnje spodbujanje podjetniškega duha med mladimi učinkovit način boja proti brezposelnosti mladih; v zvezi s tem poziva k dejavnemu dialogu in sodelovanju med univerzami in gospodarstvom, da bi razvili izobraževalne programe, v katerih bi mlade opremili s potrebnimi znanji in spretnostmi ter kompetencami; nadalje poudarja, da je treba za razvoj podjetništva med mladimi spodbujati in podpirati politike, zlasti v kulturnem in ustvarjalnem sektorju ter na področju športa za zagotovitev varnih in kakovostnih delovnih mest ter za spodbujanje socialnega razvoja in kohezije med skupnostmi; prav tako poudarja potencial, ki ga ima prostovoljstvo pri pridobivanju znanj in spretnosti, krepitvi osebnostnega razvoja in omogočanju mladim, da najdejo svoj poklic;

52.

poudarja, da je za podjetnost treba razviti prečne spretnosti, kot so ustvarjalnost, kritično razmišljanje, skupinsko delo in samoiniciativnost, ki prispevajo k osebnemu in poklicnemu razvoju mladih in jim olajšajo prehod na trg dela; meni, da je zato treba olajšati in spodbujati sodelovanje podjetnikov pri izobraževalnem procesu;

53.

poudarja, da je treba več vlagati v zagonska podjetja in mlade, ki začenjajo svojo podjetniško pot, ter olajšati njihov dostop do začetnega kapitala in vozlišč z izkušenimi poslovnimi mentorji;

54.

želi spomniti, da sta zaposlovanje in podjetništvo ena od osmih prednostnih nalog, opredeljenih v strategiji EU za mlade (2010–2018); poudarja, da imata mladinsko delo in neformalno učenje – zlasti v okviru združenj mladih podjetnikov in mladinskih organizacij, ki mladim omogočajo, da razvijajo inovativne projekte in pridobivajo podjetniške izkušnje ter sredstva in samozavest, ki so potrebni za ustanovitev lastnega podjetja – ključno vlogo pri razvijanju kreativnega in inovativnega potenciala mladih, vključno z njihovim podjetniškim duhom ter podjetniškimi in državljanskimi znanji in spretnostmi; nadalje poudarja, da je treba za zaposlovanje mladih v Evropi ustvariti okolje, ki bo ugodno za podjetništvo in inovativna zagonska podjetja; poudarja, da je treba odpraviti vse ovire, ki mladim onemogočajo, da bi uresničili svoje zamisli, potencial in talente;

55.

priporoča, naj bo večji poudarek strategije EU za mlade na podjetništvu kot bistvenemu elementu za spodbujanje gospodarske rasti; ugotavlja, da je leta 2014 samo eden od petih mladih Evropejcev želel ustanoviti svoje lastno podjetje, za kar še vedno menijo, da je težko; se zavzema za prednostno obravnavo razvijanja podjetniške kulture od mladih nog, prožne delovne ureditve, ki omogoča združevanje dela in študija, dualnega izobraževanja in dostopa do financiranja;

56.

poudarja, da ustvarjalna industrija sodi med najbolj podjetniške in najhitreje rastoče sektorje in da se pri umetniškem izobraževanju razvijajo prenosljivi znanja in spretnosti, med drugim ustvarjalno razmišljanje, reševanje problemov, skupinsko delo in iznajdljivost; priznava, da sta umetniški sektor in sektor medijev za mlade še posebej privlačna;

57.

poudarja pomen socialnega podjetništva kot gonilne sile za inovacije, socialni razvoj in zaposlovanje in zato poziva EU in države članice, naj ga bolje promovirajo in okrepijo njegovo vlogo;

58.

spodbuja države članice, naj sprejmejo ukrepe za spodbujanje podjetništva, tako da ustvarijo okolje, ki bo bolj ugodno za podjetnike in ustvarjanje zagonskih podjetij, ti ukrepi pa lahko vključujejo sheme in ukrepe za lažji dostop do bančnih kreditov, poenostavljeno pravno ureditev ter davčne olajšave in ukrepe, s pomočjo katerih bodo mladi lahko uresničili svoje poslovne ideje; se zavzema za metode usposabljanja, ki spodbujajo podjetniško in ustvarjalno miselnost, in zaposlovanje diplomantov kot mladih podjetnikov;

59.

poudarja, da države članice za odpravo brezposelnosti mladih potrebujejo dobro usposobljeno osebje za poklicno usmerjanje, ki je seznanjeno tako s priložnostmi na področju visokošolskega kot poklicnega izobraževanja in pozna trenutno stanje trga dela, verjetne razvojne trende v državah članicah in nove sektorje njihovega gospodarstva;

60.

spodbuja države članice, naj mlade podprejo pri osamosvajanju in pri tem, da si ustvarijo lastno družino, in sicer v obliki stanovanjskih dodatkov, preferencialnega režima in nižje dohodnine, poleg tega pa naj študentom zagotovijo preferenčna posojila;

61.

poudarja pomen vzajemnega priznavanja in potrjevanja spretnosti, kompetenc in znanj, pridobljenih s priložnostnim, neformalnim in vseživljenjskim učenjem, saj je njihovo potrjevanje ključnega pomena za zagotovitev prepoznavnosti in ovrednotenje raznolikega in bogatega učenja posameznikov, zlasti tistih z manj priložnostmi; poudarja, da potrjevanje znanj in spretnosti prispeva k povečanju dostopa do formalnega izobraževanja in novih poklicnih priložnosti, hkrati pa krepi samozavest in motivacijo mladih za učenje ter spodbuja razvoj vrednot, sposobnosti ter znanj in spretnosti pri njih, pa tudi za učenje o državljanstvu in demokratični udeležbi; poziva države članice, naj si v tesnem sodelovanju z vsemi ustreznimi deležniki, vključno z mladinskimi organizacijami, bolj prizadevajo za vzpostavitev celovitih mehanizmov za potrjevanje do leta 2018, kot je bilo zahtevano v priporočilu Sveta z dne 20. decembra 2012 o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja;

62.

poudarja, kako pomembno je formalno, priložnostno in neformalno učenje, tudi prek združenj, za razvoj vrednot, sposobnosti ter znanj in spretnosti pri mladih, kot tudi za učenje o državljanstvu in demokratični udeležbi; opozarja na različne možnosti in modele usposabljanja v državah članicah, še zlasti pa na dualno izobraževanje, ki lahko olajša prehod iz izobraževanja ali usposabljanja v zaposlitev; podpira izvajanje vseživljenjskega učenja; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo usklajeno, veljavno in vseevropsko priznavanje znanj in spretnosti ter kompetenc, pridobljenih v okviru formalnega, priložnostnega in neformalnega učenja in pripravništev, da bi na evropskem trgu dela odpravili pomanjkanje znanj in spretnosti in neusklajenost med ponudbo znanj in spretnosti ter povpraševanjem po njih; jih nadalje poziva, naj takšne dejavnosti podprejo prek ustreznih programov EU; poleg tega poziva, naj se poklicno izobraževanje in usposabljanje bolj osredotoči na jezike, zlasti jezike sosednjih držav, da bi izboljšali položaj in zaposljivost zadevnih dijakov in študentov na čezmejnem trgu dela;

63.

ugotavlja, da se zaradi trenutnega vala digitalizacije in zaradi novih trendov na trgu dela vse več mladih srečuje z novimi oblikami zaposlitve, ki usklajujejo prožnost in varnost; poudarja pomen ustreznega izobraževanja mladih, pri katerem je v ospredju vloga socialne zaščite pri poklicnem razvoju;

64.

meni, da bi z zgodnjim ukrepanjem in proaktivnimi politikami trga dela prešli z zdravljenja simptomov večgeneracijske prikrajšanosti na prepoznavanje in obvladovanje tveganj v rani mladosti, da bi preprečili brezposelnost in olajšali ponovno vključitev; posebej opozarja na položaj tistih, ki so najbolj marginalizirani in jim najbolj grozi brezposelnost;

65.

poudarja, da so za delo z mladimi iz manj spodbudnih okolij pomembni odprti in nizko pragovni programi;

66.

poudarja, kako pomembni so vseživljenjsko učenje in izboljševanje izobraževalnih in zaposlitvenih priložnosti za mlade ter zagotavljanje vzajemnega čezmejnega priznavanja in združljivosti kvalifikacij in visokošolskih diplom za krepitev sistema za zagotavljanje kakovosti; poziva, naj se vzajemno čezmejno priznavanje kvalifikacij in diplom še naprej povečuje, vrednoti in prilagaja spreminjajočim se potrebam po usposabljanju, in ugotavlja, da bi bilo to treba zagotoviti na evropski ravni in v vseh državah, ki so se pridružile evropskemu visokošolskemu prostoru, in tistih, ki so naštete v evropskem ogrodju kvalifikacij;

67.

v zvezi s tem poudarja, kako pomembno vlogo imata neformalno in priložnostno učenje, pa tudi sodelovanje pri športnih in prostovoljskih dejavnostih pri spodbujanju razvoja državljanskih, socialnih in medkulturnih kompetenc ter znanj in spretnosti; poudarja, da so nekatere države dosegle pomemben napredek pri razvoju ustreznega pravnega okvira, medtem ko imajo druge težave pri oblikovanju celovitih strategij za potrjevanje; zato poudarja, da je treba razviti celovite strategije, s katerimi bo potrjevanje mogoče;

68.

poudarja, da je treba obravnavati pomanjkanje znanj in spretnosti ter neusklajenost med ponudbo znanj in spretnosti ter povpraševanjem po njih, tako da se z boljšo uporabo vseh orodij in programov EU spodbuja in omogoča mobilnost učencev in pedagoškega osebja; poudarja, da je mobilnost pri izobraževanju pomembna prednost pri vstopanju na trg dela; poziva k sprejetju ukrepov za zagotovitev usklajevanja, dopolnjevanja in skladnosti strukturnih skladov za mobilnost, npr. Evropskega socialnega sklada (ESS), in drugih programov, kot je Erasmus+; v zvezi s tem poudarja pomembno vlogo, ki jo imajo programi mobilnosti, kot je Erasmus+, pri spodbujanju razvoja horizontalnih znanj in spretnosti ter kompetenc ter pri medkulturnih izmenjavah med mladimi; pozdravlja preoblikovanje obstoječega spletnega mesta evropske panorame spretnosti;

69.

poudarja, da je treba okrepiti vlogo programa Erasmus za mlade podjetnike pri doseganju dolgoročne kakovostne zaposlitve; meni, da je za izkoriščanje potenciala mladih potrebna poklicna mobilnost; ugotavlja, da je trenutno v EU zaposlenih 217,7 milijona ljudi, od tega jih 7,5 milijona (3,1 %) dela v drugi državi članici; dodaja, da je po podatkih iz raziskav EU bolj verjetno, da so mladi mobilni in se bodo domov vrnili z novimi znanji in spretnostmi ter kvalifikacijami;

70.

poziva Komisijo, naj krepi in podpira mobilnost dijakov in študentov na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja, tako da promovira program Erasmus za vajence;

71.

poziva države članice, naj v celoti izkoristijo prednosti sedanje reforme mreže EURES in podprejo mobilnost mlade delovne sile v EU, tudi z mobilnostjo pri vajeništvih in pripravništvih; poziva države članice, naj redno posodabljajo obvestila o prostih delovnih mestih in življenjepise; poziva Komisijo, naj izboljša storitve mreže EURES glede usklajevanja ponudbe delovnih mest in povpraševanja po njih in tako zagotovi, da bodo mladi pridobili ustrezne in visokokakovostne ponudbe v skladu s svojim življenjepisom;

72.

spodbuja države članice, naj v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi gospodarskimi akterji po izmenjavi primerov najboljše prakse in v skladu s specifično naravo posameznih izobraževalnih sistemov vzpostavijo sisteme dualnega izobraževanja in usposabljanja, da bi premostili sedanjo in prihodnjo neusklajenost med ponudbo znanj in spretnosti ter povpraševanjem po njih;

73.

poziva države članice in Komisijo, naj uvedejo inovativna in prilagodljiva nepovratna sredstva za razvijanje talenta ter umetniških in športnih sposobnosti na področju kulture, izobraževanja in usposabljanja; podpira države članice, ki skušajo uvesti programe štipendiranja za tiste z dokazanimi izobraževalnimi, športnimi in umetniškimi sposobnostmi;

74.

ugotavlja, da sta osip in opustitev šolanja brez pridobljene izobrazbe eden največjih izzivov za našo družbo, saj vodita v prekarnost in socialno izključenost, in da je odpravljanje teh pojavov eden naših glavnih ciljev; opozarja, da lahko mobilnost, prilagoditev izobraževalnih sistemov in izvajanje individualiziranih ukrepov nudijo rešitev za najbolj prikrajšane ljudi, da bi znižali stopnjo osipa pri izobraževanju in usposabljanju;

75.

poudarja, da je treba oblikovati sporazum s študenti, ki bo študentom v univerzitetnem izobraževanju in poklicnem usposabljanju omogočal usklajevanje študija z delom, po možnosti na področju, na katerem se usposabljajo, z zagotovilom, da bodo začeti študij zaključili;

76.

poudarja, da si je treba še naprej prizadevati za zmanjšanje osipa in spodbujanje izobraževanja prikrajšanih mladih;

77.

ugotavlja, da je brezposelnost mladih v EU – čeprav se je v večini držav članic po tem, ko je leta 2013 dosegla vrhunec, zmanjšala – še vedno zaskrbljujoča tema, saj približno osem milijonov mladih Evropejcev ne more najti zaposlitve, delež dolgotrajno brezposelnih ali tistih, ki se neprostovoljno zaposlijo s krajšim delovnim časom oziroma delo opravljajo v okviru prakse, pa je še vedno visok;

Finančni viri

78.

poudarja, kako pomembne so strateške naložbe, tudi iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, zlasti Evropskega socialnega sklada, za regionalni razvoj, konkurenčnost in ustvarjanje visokokakovostnih pripravništev, vajeništev in trajnostnih delovnih mest; ugotavlja, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti mladim, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo;

79.

ugotavlja, da je trajalo nekaj mesecev, preden se je začelo izvajati programsko obdobje 2014-2020, in da v prvi oceni politik Unije v tem obdobju, zlasti na področju politike za mlade, ni mogoče v celoti predstaviti njihovega dejanskega učinka;

80.

poudarja, da je Računsko sodišče v predhodnem programskem obdobju ocenilo, da je stopnja napake za transakcije v okviru programa vseživljenjsko učenje in programa Mladi v akciji znašala več kot 4 %; pričakuje, da bo Komisija te napake pri izvajanju programa Erasmus+ odpravila;

81.

pozdravlja 100-odstotno stopnjo izvrševanja proračuna za programsko obdobje 2007–2013, zlasti za programe vseživljenjsko učenje, Kultura, MEDIA in Mladi v akciji; vendar meni, da zgolj stopnja izvrševanja ni bistven kazalec učinkovitosti programov za ocenjevanje njihove uspešnosti;

82.

je zaskrbljen, ker je bilo ob koncu leta 2013 zaradi neusklajenosti med odobritvami za prevzem obveznosti in odobritvami plačil premalo sredstev za plačila (v primeru programa Erasmus+ je bilo denimo 202 milijona EUR premalo), kar je imelo negativne posledice za naslednje leto; poziva Komisijo, naj poskrbi, da se to pri novih programih ne bo ponovilo;

83.

želi spomniti, da je tudi nepripravljenost mladih za ustanovitev lastnega podjetja eden od vzrokov za počasno gospodarsko rast v Evropi, zato meni, da je treba mladim pri tem pomagati;

84.

pozdravlja, da je v novem programskem obdobju za boj proti brezposelnosti mladih iz Evropskega socialnega sklada in iz pobude za zaposlovanje mladih namenjenih več kot 12,4 milijarde EUR;

85.

z zadovoljstvom ugotavlja, da je leta 2014 pri ukrepih, ki so se financirali v okviru pobude za zaposlovanje mladih, sodelovalo 110 300 brezposelnih mladih; pozdravlja odločitev voditeljev držav in vlad EU, da bodo za jamstvo za mlade namenili 6,4 milijarde EUR sredstev Unije (3,2 milijarde EUR iz Evropskega socialnega sklada in 3,2 milijarde EUR iz nove proračunske vrstice); vseeno poudarja, da imajo nekatere države članice pri izvajanju jamstva za mlade in pobude za zaposlovanje mladih še vedno težave;

86.

poziva EU in države članice, naj si bolj prizadevajo za to, da preprečijo, da bi se vajeništvo in pripravništvo uporabilo kot oblika negotove zaposlitve in nadomestilo dejanska delovna mesta, hkrati pa naj zagotovijo, da delavci uživajo vse pravice iz socialnega varstva, tudi glede plačila in drugih finančnih pravic;

87.

poziva k ciljno usmerjenim in poenostavljenim ukrepom, s pomočjo katerih bi države članice lahko bolje izkoristile sredstva, ki so jim na voljo v okviru evropskih strukturnih skladov, Evropskega socialnega sklada, Evropskega sklada za regionalni razvoj, Kohezijskega sklada, Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI), pobude za zaposlovanje mladih ter programov Mladi in mobilnost, tvoja prva zaposlitev EURES in Obzorje 2020 ter programov in ukrepov na področju državljanstva;

88.

poziva Komisijo in države članice, naj poenostavijo upravne postopke za dodeljevanje finančnih sredstev mladinskim organizacijam, saj te pogosto nimajo zmogljivosti za sodelovanje v zapletenih postopkih prijave za pridobitev sredstev iz različnih programov EU;

89.

spodbuja države članice, naj v celoti izkoristijo program Erasmus+, tako da se bolje usmerijo v osebe na vseh stopnjah izobraževanja, da bi izboljšale zaposlitvene obete mladih ter spodbujale čezmejne kariere in pravično mobilnost delovne sile; podpira medkulturno učenje, evropsko državljanstvo in izobraževanje mladih na področju demokracije in vrednot, zato poziva Komisijo, naj pri opravljanju vmesnega pregleda poišče in odpravi ovire v postopku financiranja, zaradi katerih so ti cilji težko uresničljivi, da bi povečali učinek programa Erasmus+ na tem področju;

90.

pozdravlja, da je v programu Erasmus sodelovalo že več kot tri milijone študentov, tako da je bil prag uspešnosti za ta program presežen; ugotavlja, da je ta vodilni program Unije že vse od svojega začetka uspešen, in meni, da ga je treba še naprej podpirati;

91.

obžaluje, da med številom študentov, ki jih posamezne države v okviru programa Erasmus pošljejo, in številom, ki jih sprejmejo, prihaja do velikih razlik; priporoča bolj odločne obveščevalne kampanje in poenostavitev predpisov;

92.

opozarja države članice, da bi se morale zavezati povečanju obsega nacionalnega financiranja, s čimer bi dopolnile sredstva iz Evropskega socialnega sklada in pobude za zaposlovanje mladih ter tako spodbudile zaposlovanje mladih; pri tem meni, da morajo uporabljeni instrumenti ter dodeljena nepovratna sredstva omogočati dostojno življenje; zato poziva, naj se ocenijo ravni nepovratnih sredstev na podlagi dejanskih življenjskih stroškov v posameznih državah članicah;

93.

poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe, ki so potrebni za izvajanje jamstva za mlade; poziva k nadaljnji politični zavezanosti jamstvu za mlade v obliki dolgoročne in strukturne reforme, ki bo zagotovila trajnostno vključitev na trg dela prek visokokakovostne ponudbe;

94.

poziva države članice, naj na podlagi tesnega sodelovanja med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi, izobraževalnimi ustanovami in zavodi za zaposlovanje v celoti izvajajo jamstvo za mlade; poudarja, da bi bilo treba jamstvo za mlade v celoti vključiti v nacionalne načrte za zaposlovanje ter v načrtovanje mladinske in izobraževalne politike ter z njim širše seznaniti vse mlade; poudarja tudi, da je vključitev mladinskih organizacij v seznanjanje z jamstvom za mlade, pa tudi v njegovo ocenjevanje in izvajanje ključnega pomena za njegovo uspešnost;

95.

opozarja, da se mlade ženske in moški iz različnih socialno-ekonomskih okolij v različnih starostnih obdobjih soočajo z različnimi pogoji na trgu dela; poziva Komisijo in države članice, naj pri oblikovanju in izvajanju mladinskih politik in politik trga dela, kot je jamstvo za mlade, upoštevajo tovrstne vidike spola in socialno-ekonomske vidike;

96.

meni, da zlasti visoka raven negotovosti delovnih mest med mladimi in starajoče se evropsko prebivalstvo pomenita velik izziv za trajnost, zadostnost in ustreznost pokojninskih sistemov in resno ogrožata solidarnost med generacijami; zato poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, da preprečijo zlorabe vsaj pri nepovratnih sredstvih, pridobljenih prek jamstva za mlade, in pri pogodbah dajejo prednost vsaj pogodbam, sklenjenim prek jamstva za mlade, ki mladim omogočajo vplačevanje prispevkov v nacionalne sisteme socialne varnosti;

97.

poziva države članice, naj v celoti izvajajo jamstvo za mlade in spremljajo njegovo uspešnost, tako da v celoti izkoristijo sredstva, ki jim jih zagotavlja EU za izvajanje ukrepov za spodbujanje zaposlovanja mladih, z vključitvijo mladih – vključno s tistimi, ki so invalidi – na trg dela prek zaposlitve, vajeništva ali pripravništva v štirih mesecih po zaključku šolanja ali izgubi zaposlitve, na primer s pomočjo vzpostavitve sistemov za vseživljenjsko poklicno usmerjanje po meri, uradov za registracijo, informacijskih točk in metod zbiranja podatkov, pa tudi s spodbujanjem brezposelnih k registraciji, da bi lahko dobili pregled nad dejanskim stanjem glede brezposelnosti mladih in izboljšali storitve, ki jih zavodi za zaposlovanje nudijo mladim iskalcem zaposlitve;

98.

poziva države članice, naj nemudoma začnejo obravnavati ključne dejavnike za uspešno izvajanje evropskega jamstva za mlade, kot so kakovost ponujenih zaposlitev in njihova trajnost, nadaljnje izobraževanje in usposabljanje, socialno vključevanje, sinergije z drugimi področji politike (v zvezi z izobraževalnimi sistemi, trgom dela, socialnimi storitvami in mladino) ter sodelovanje med vsemi zadevnimi deležniki, da bi mlade vključili na trg dela, zmanjšali stopnjo njihove brezposelnosti in dosegli dolgoročno pozitiven učinek glede preprečevanja tega, da bi bili mladi ob prehodu iz šole na trg dela socialno izključeni in izključeni s trga dela;

99.

poziva, naj se poudarek v okviru evropskega jamstva za mlade glede izobraževanja in usposabljanja za nekvalificirane ali nizko kvalificirane brezposelne mlade razširi tudi na mlade diplomante in tiste, ki so zaključili poklicno usposabljanje; poziva tudi k dvigu starostne meje jamstva za mlade s 25 na 29 let, kar bi odražalo dejstvo, da so številni diplomanti in novinci na trgu dela v poznih dvajsetih;

100.

poziva države članice in regije, naj si izmenjujejo primere dobre prakse in se učijo druga od druge; opozarja, da je pomembno izvesti oceno izvajanja pobude za zaposlovanje mladih v državah članicah za leti 2014 in 2015; poudarja, da je pomembno oceniti srednjeročno uspešnost jamstva za mlade, zlasti glede tega, ali je mladim omogočilo pridobitev znanj in spretnosti ter zaposlitve; poudarja tudi, da je treba to pobudo še naprej izvajati; poleg tega poudarja, da je za uspeh jamstva za mlade ključnega pomena vključitev mladinskih organizacij v njegovo ocenjevanje in izvajanje;

101.

z zanimanjem pričakuje celovito poročilo o izvajanju jamstva za mlade, ki ga bo Komisija predstavila pozneje letos;

102.

ugotavlja, da bo poročilo Računskega sodišča o izvajanju jamstva EU za mlade v državah članicah, ki naj bi bilo dokončano na začetku leta 2017, zagotovilo jasnejšo oceno rezultatov programa; meni, da bi morala biti v poročilo med drugim vključena analiza njegove učinkovitosti in dolgoročnih rezultatov;

103.

želi spomniti Komisijo, da je pomembno poskrbeti za visoko ozaveščenost mladih o programih in možnostih za sodelovanje, pa tudi zagotoviti visokokakovostne informacije o programih, in sicer s pomočjo merljivih kazalnikov (npr. odziv in vključitev ciljne skupine);

104.

poziva Komisijo in države članice, naj izvajajo ekspanzivne ekonomske politike, ki v večji meri omogočajo prilagoditve na področju javnih naložb v izobraževanje, usposabljanje in visokokakovostna vajeništva;

105.

poziva države članice, naj vlagajo več in naj ne zmanjšajo nacionalnih proračunskih sredstev za mladinske politike, umetnost, kulturo, izobraževanje ter zdravstvene in socialne storitve; prav tako poziva države članice, naj usmerijo naložbe v vključujoče izobraževanje, ki se odziva na družbene izzive, da bi zagotovili enak dostop in priložnosti za vse, tudi za mlade z različnim socialno-ekonomskim ozadjem ter ranljive in prikrajšane skupine;

106.

priporoča, naj se podjetništvo mladih vključi v večletni finančni okvir, države članice naj si prizadevajo za razvoj nacionalnih strategij za doseganje sinergije med programom Erasmus+, Evropskim socialnim skladom, evropsko pobudo za mlade in programom Erasmus za mlade podjetnike, Komisija pa naj državam članicam zagotovi jasne smernice za oceno učinka;

107.

poziva Komisijo, naj začne izvajati shemo celovitega spremljanja programov za mlade, ki bo združevala načrtovane kazalnike rezultatov, konkretne rezultate in dolgoročne učinke;

108.

poudarja, da se je treba osredotočiti na uspešnost in rezultate, ter z zadovoljstvom ugotavlja, da novi regulativni okvir za evropske strukturne in investicijske sklade za programsko obdobje 2014–2020 vsebuje določbe za poročanje držav članic o rezultatih;

109.

želi spomniti, da se 68 % proračunskih sredstev Evropskega socialnega sklada nameni za projekte, pri katerih bi lahko bili mladi ena od ciljnih skupin;

110.

poudarja, da je treba spodbujati stanovanjske subvencije za kritje potreb, ki nastanejo, kadar študenti poklicnega usposabljanja ali univerzitetnega študija ne morejo opravljati v svojem domačem kraju ali kraju prebivališča ali v manj kot 50 km oddaljenem kraju;

Udeležba pri odločanju

111.

poziva k okrepitvi partnerstev med mladinskimi organizacijami in javnimi organi, da bi povečali možnosti za sodelovanje mladih in njihovih organizacij pri oblikovanju politik; meni, da imajo mladinske, umetniške in športne organizacije še posebej pomembno vlogo pri razvijanju participativnih spretnosti mladih ter pri izboljševanju kakovosti postopka odločanja, s posebnim poudarkom na tem, da mladi prispevajo k družbi in nudijo tudi rešitve za sodobne izzive, s katerimi se sooča evropska družba; opozarja na edinstveno vlogo, ki jo imajo mladinske organizacije pri razvijanju občutka državljanstva glede uresničevanja demokratičnih vrednot in procesov;

112.

poudarja pomen mladinskih organizacij kot ponudnikov državljanske vzgoje in izobraževanja o demokratičnih vrednotah, znanjih in spretnostih ter kompetencah, ter priznava njihov prispevek k izboljševanju udeležbe mladih v demokratičnih procesih;

113.

poudarja odločilno vlogo priložnostnega in neformalnega učenja, umetniških, športnih, prostovoljskih in družabnih dejavnosti pri spodbujanju udeležbe mladih in socialni koheziji, in sicer kot orodij, ki lahko močno vplivajo na lokalne skupnosti in pomagajo pri reševanju številnih družbenih izzivov;

114.

poziva države članice, naj pri delu z mladimi dosledno spoštujejo načela vključevanja, s posebnim poudarkom na mladih invalidih;

115.

poudarja, da je treba intenzivno razvijati državljansko zavest, medijsko in digitalno pismenost, kritično razmišljanje in medkulturno razumevanje, in sicer z uporabo širokega spektra orodij, ki so mladim blizu (na primer družabna omrežja); poudarja, da imajo tovrstni programi in izobraževanje pomembno vlogo pri preprečevanju radikalizacije mladih;

116.

poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo nove oblike ekonomskega vključevanja mladih, kot je vse večji trend med mladimi glede uporabe orodij ekonomije delitve;

117.

poudarja, da bi bilo treba podpirati prostovoljske politične, socialne, kulturne in športne dejavnosti mladih na lokalni, regionalni in nacionalni ravni in v večji meri priznati njihovo vlogo v smislu pomembne oblike neformalnega učenja, ki prispeva k razvoju ključnih kompetenc za življenje in spodbujanju vrednot, kot so sodelovanje, solidarnost, enakost in pravičnost; poudarja pa tudi, da to, da so mladi pripravljeni sodelovati pri prostovoljskih dejavnostih, navsezadnje ne sme biti možno poceni nadomestilo za storitve, za katere bi morala poskrbeti država članica; poziva, naj se prostovoljske dejavnosti v celoti priznajo ali potrdijo;

118.

poziva države članice, naj spodbujajo demokratično udeležbo mladih študentov in naj mladim, ki se izobražujejo, pomagajo pri tem, da sodelujejo pri svojem izobraževanju in k temu procesu prispevajo prek članstva v študentski organizaciji;

119.

poudarja, da je boljše razumevanje vrednot EU, delovanja EU in evropske raznolikosti bistvenega pomena za spodbujanje sodelovanja na področju demokracije in dejavnega državljanstva med mladimi;

120.

poziva Komisijo, naj kar najbolje izkoristi nova digitalna orodja in možnosti, ki jih ponujajo družabni mediji pri izobraževanju in usposabljanju, da bi zagotovila usmerjeno visokokakovostno usposabljanje na področju medijev za spodbujanje razvoja medijske pismenosti in kritičnega razmišljanja, ter naj promovira in spodbuja sodelovanje mladih pri odločanju ter v državljanskem, kulturnem in socialnem življenju družbe, da bi povečala zaposljivost in okrepila podjetništvo, inovacije in kulturo; poleg tega priznava potencial, ki ga imajo digitalna orodja za uporabo kot učinkovito sredstvo za boj proti ustrahovanju, sovražnemu govoru in radikalizaciji;

o o

121.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam držav članic.

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 50.

(2) UL C 417, 15.12.2015, str. 1.

(3) UL C 183, 14.6.2014, str. 5.

(4) UL C 120, 26.4.2013, str. 1.

(5) EUCO 37/13.

(6) UL C 311, 19.12.2009, str. 1.

(7) UL C 119, 28.5.2009, str. 2.

(8) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0107.

(9) UL C 93, 9.3.2016, str. 61.

(10) UL C 161 E, 31.5.2011, str. 21.

(11) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0106.

(12) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0292.

(13) UL C 346, 21.9.2016, str. 2.

(14) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0005.

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/228

P8_TA(2016)0427

Kako je mogoče s skupno kmetijsko politiko povečati ustvarjanje delovnih mest na podeželju

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. oktobra 2016 Kako je mogoče s skupno kmetijsko politiko povečati ustvarjanje delovnih mest na podeželju (2015/2226(INI))

(2018/C 215/34)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju sporočila Komisije o zaposlenosti na podeželskih območjih: zapolnjevanje vrzeli v zaposlovanju (COM(2006)0857),

—	ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja in mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0285/2016),

A.	ker podeželje predstavlja več kot 77 % ozemlja EU in ker so tam številna delovna mesta, ki jih pogosto ni mogoče preseliti in so povezana s kmetijstvom in živilskopredelovalno industrijo;

B.	ker kmetijstvo in kmetijsko-živilska industrija skupaj predstavljata 6 % BDP Evropske unije, 15 milijonov podjetij in 46 milijonov delovnih mest;

ker se je število kmetov na podeželju v zadnjih nekaj desetletjih v mnogih evropskih državah drastično zmanjšalo, zmanjšuje pa se tudi dohodek kmetov in drugih kmetijskih delavcev, število delovnih mest v kmetijstvu pa je še naprej upadalo; ker je vložek dela v kmetijstvu v EU-28 med letom 2005 in 2014 upadel za skoraj četrtino (-23,6 %) (1);

ker je kmetijstvo sicer še vedno najbolj razširjena oblika rabe tal v Evropi, a dandanes zaposluje le majhen delež aktivnega prebivalstva, ki živi na podeželju; ker je diverzifikacija rabe tal na podeželju, ki funkcijo ustvarjanja gospodarskih dejavnosti združuje s funkcijami zagotavljanja življenjskega prostora in rekreativnih dejavnosti ter varstva in ohranjanja narave, velik izziv v smislu razvoja in zaposlovanja v različnih podeželskih regijah Unije; ker se, kar zadeva upadanje števila prebivalcev, na nekaterih območjih sicer že nekaj let kaže demografski preobrat in se povečuje pritok ljudi, ki želijo živeti na podeželju, kar najpogosteje spremlja pojav naseljevanja na primestnih območjih, ker pa je hkrati opazna tudi težnja k upadanju v veliko manj razvitih regijah, kjer je problem oddaljenost, podpiranje razvoja in zaposlovanja pa je težje;

ker se na mnogih podeželskih območjih srečujejo z vrsto izzivov, kot so nizki dohodki, negativna stopnja rasti prebivalstva, pomanjkanje delovnih mest in visoka stopnja brezposelnosti, počasen razvoj v terciarnem sektorju, pomanjkanje predelovalnih zmogljivosti za živila, skromne spretnosti ter omejen kapital;

F.	ker več kot devet od desetih Evropejcev meni, da sta kmetijstvo in podeželje pomembna za njihovo prihodnost;

G.	ker je dohodek na enoto dela za kmetijske dejavnosti relativno nizek, kar je zaskrbljujoče;

H.	ker je gospodarska kriza prizadela vse dele Evrope, a nobenega bolj kot podeželje;

ker je Evropska unija v luči sedanje gospodarske krize delovna mesta – zlasti prek Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) – uvrstila med svoje ključne prednostne naloge in ker mora SKP v zvezi s tem postati učinkovitejša, njeno legitimnost PA je treba ponovno potrditi kot eno glavnih orodij za ukrepanje EU, namenjeno ohranjanju in ustvarjanju delovnih mest in konkurenčnosti na podeželju, zlasti v kmetijskem sektorju; ker je treba v zvezi s tem oceniti, v kolikšni meri SKP vpliva na ustvarjanje in ohranjanje delovnih mest na podeželju;

ker je nujno treba ohraniti strukturo dveh stebrov v skupni kmetijski politiki, saj prvi steber preprečuje odseljevanje z malih in družinskih kmetij iz tega sektorja in ohranja delovna mesta v kmetijskem sektorju, medtem kot finančna sredstva iz drugega stebra zagotavljajo ustvarjanje delovnih mest v drugih panogah, kot so turizem, predelava hrane in drugi povezani sektorji;

ker se evropsko kmetijstvo sooča z vrsto izzivov v zvezi s pridelavo hrane in prehransko varnostjo, okoljem, biotsko raznovrstnostjo, trajnostjo, energetskim preobratom in podnebnimi spremembami in ker je bistvenega pomena okrepiti vez med družbo in kmetijstvom, razviti inovativne rešitve za soočanje s temi izzivi, da se zagotovi odpornost in konkurenčnost sektorja, in ponovno preučiti cilje resnično javne politike, ki je v interesu vseh, saj je to eden najpomembnejših vidikov evropskega povezovanja;

ker preusmeritev težišča kmetijstva k njegovi reteritorializaciji (v skladu s katero bi morala biti proizvodnja in zaposlovanje zakoreninjeni na določenem območju) predolgo ni bila deležna ustrezne pozornosti in ker je naša dolžnost, da ohranimo kmetijstvo kot ključno dejavnost moških in žensk na območjih, na katerih živijo, da bi poskrbeli za to, da bo podeželje živahno območje z veliko možnostmi za zaposlitev; ker bo s to preusmeritvijo težišča zagotovljeno tudi zdravo ravnotežje med razvojem mest in podeželja;

M.	ker se povečuje vloga mestnega in predmestnega kmetijstva ter zanimanje zanju, obenem pa se spreminja model potrošnje, ki združuje različne dejavnike, tudi minimalni okoljski odtis, visokokakovostno lokalno proizvodnjo in priznavanje vrednosti dela, ki ga opravljajo mali in regionalni proizvajalci;

N.	ker so elementi, na katerih temelji zadnja reforma SKP, omogočili preusmeritev in pravičnejšo porazdelitev pomoči med države članice in posamezne kmetijske sektorje ter so potrdili gospodarsko in družbeno-stabilizacijsko vlogo SKP za kmetije in podeželje;

ker so študije pokazale, da neposredna plačila prek prvega stebra sicer neposredno ne ustvarjajo delovnih mest, da pa imajo pomembno vlogo pri ohranjanju delovnih mest in ohranjanju kmetov na podeželju; ker bi 30 % evropskih kmetov moralo prenehati s svojo dejavnostjo in se moralo umakniti iz kmetijskega sektorja, če bi bil ta podporni ukrep ukinjen; ker ta plačila ohranjajo male kmete in podeželje pri življenju;

ker je podpora v obliki neposrednih plačil za kmete na obrobnih območjih, ki kmetujejo na slabših kmetijskih zemljiščih ali na manjvrednih kmetijskih zemljiščih, bistvena pri zagotavljanju, da ti kmetje ostanejo na podeželju in se lahko dostojno preživljajo, pa tudi pri zagotavljanju, da ta zemljišča ostanejo zaščitena in prispevajo k privabljanju turizma na ta območja;

Q.	ker je glavni cilj prvega stebra prenovljene SKP zanesljiva preskrba s hrano, ki pripomore k ohranjanju sedanje ravni zaposlenosti v kmetijstvu, in ker je treba za kar najbolj pozitiven vpliv te podpore zagotoviti bolj pošteno porazdelitev plačil iz prvega stebra;

ker so sodeč po izkušnjah na terenu mogoče druge vrste kmetijskega razvoja, ki zagotavljajo boljše rezultate v smislu kakovosti hrane ter agronomske, okoljske in družbeno-gospodarske uspešnosti, ki je pomembna za podporo in spodbujanje raznolikosti kmetijskih sistemov, male in srednje velike kmetije pa so na splošno bolj raznolike, inovativne in zelo prožne, pogosto so dobro organizirane v smislu oblikovanja skupin proizvajalcev in zadrug in koristijo skupnostim, v katerih se nahajajo, s tem pa podpirajo podeželsko gospodarstvo, ki je ključnega pomena za razvoj evropskega kmetijstva;

S.	ker sedanja kriza dokazuje, da je treba v okviru tržno usmerjene SKP nujno ohraniti skupno organizacijo kmetijskih trgov in opredeliti nove prilagojene regulativne instrumente, da bi zagotovili stabilnost cen ter ohranili delovna mesta in dohodek v kmetijstvu;

T.	ker evropski kmetje delujejo na vse bolj globaliziranem trgu in so zato bolj izpostavljeni nestanovitnosti cen kot drugi sektorji;

U.	ker sedanji plačilni sistem v prehranski verigi ne zagotavlja trajnostne porazdelitve dodane vrednosti, pogosto pa tudi določa dohodke primarnih proizvajalcev, ki ne zadostujejo niti za kritje njihovih stroškov;

V.	ker je za podeželje v primerjavi z mestnimi območji po navadi značilna statistično višja stopnja brezposelnosti in znatno nižji dohodki prebivalcev, manj privlačna infrastruktura in slabši dostop do storitev, ki jih je zaradi manjše gostote prebivalstva in dostopnosti dražje zagotavljati;

ker mora ustvarjanje delovnih mest na podeželju potekati v okviru trajnostne politike, ki je prilagojena posebnim ozemljem ter vključuje ohranjanje in razvoj kmetijskih dejavnosti in dejavnosti, ki so posredno povezane s kmetijstvom in gozdarstvom, pa tudi dejavnosti na podeželju, ki ustvarjajo socialne vezi med različnimi deležniki in krepijo solidarnost med njimi, hkrati pa izboljšujejo okolje;

ker prihodnost podeželja ni odvisna samo od razvoja kmetijskega sektorja, temveč je povezana tudi z diverzifikacijo in ohranjanjem drugih gospodarskih dejavnosti, kot so na primer gozdarstvo, obrt in razvoj malih in srednjih podjetij in integriranih proizvodnih zmogljivosti, kmečki turizem, rekreativne, izobraževalne in športne dejavnosti (npr. jahanje) in trajnostna raba kmetijskih in gozdnih virov (vključno z odpadki) pri proizvodnji energije iz obnovljivih virov ali organskih snovi in proizvodov na osnovi ekoloških procesov; ker sta potrebna decentralizirana in celostna lokalna politika, vezana na družbeno-gospodarske vidike ter na identiteto in kulturo podeželja, in resnično teritorialni sistem, s katerim se skušajo ustvariti sinergije in s skupnimi in medsektorskimi pristopi skupaj graditi na podeželskih virih, vključno z uporabo drugih skladov EU za spodbujanje razvoja podeželja in zaposlovanja, pri čemer je treba hkrati zagotoviti, da je na voljo podeželska infrastruktura;

ker se je zaradi tega nujno treba osredotočiti na to, da so številna delovna mesta povezana z določenim krajem in da določenih kmetijskih dejavnosti (npr. gozdarstvo) ni mogoče preseliti in vključujejo živilske in neživilske storitve, kot so ohranjanje krajine in vodnih virov, pa tudi upravljanje z njimi;

ker je treba podpirati zlasti majhne družinske kmetije, tj. posamezne kmete, ki svojo kmetijo – sami ali skupaj z drugimi – vodijo odgovorno, neodvisno in učinkovito in ki so zmožni morebitne težave rešiti tako, da v odziv na stalne strukturne spremembe v kmetijskem sektorju prilagodijo svojo proizvodnjo in/ali metode proizvodnje ter svoje dejavnosti po potrebi diverzificirajo;

AA.

ker bi bilo treba potencial žensk, ki delajo in/ali vodijo podjetje na kmetijskih in podeželskih območjih, analizirati, evidentirati in spodbujati z vsemi politikami EU, zaradi nobene od teh politik pa ne bi smele biti prikrajšane, saj bo to ženskam omogočilo, da postanejo gonilo razvoja in inovacij, s tem pa bodo celotnemu sektorju pomagale pri izhodu iz krize; ker bi morale biti ženske udeležene pri razvojnih načrtih za ta sektor na lokalni in regionalni ravni, da bi bile vanje vključene potrebe, izkušnje in vizije žensk, ki bi morale biti opremljene s spretnostmi, potrebnimi za aktivno sodelovanje pri oblikovanju teh načrtov;

AB.	ker je bilo leta 2010 le 7,5 % kmetov mlajših od 35 let in je danes več kot 4,5 milijona tistih, ki vodijo kmetijo, starejših od 65 let in so v členih 50 in 51 Uredbe (EU) št. 1307/2013 v zvezi s SKP določbe za podporo generacijske prenove v kmetijstvu;

AC.

ker imajo ženske na podeželju v številnih državah članicah omejen dostop do zaposlitve v kmetijstvu in v drugih sektorjih trga dela, plačna vrzel pa je večja kot na drugih področjih, čeprav so ženske izjemno pomembne za razvoj podeželja in socialno življenje na podeželju, zlasti na kmetijah, ki izvajajo diverzifikacijo svojih dejavnosti (kmečki turizem, visokokakovostni proizvodi, rekreativne, izobraževalne in športne dejavnosti ter druge storitve); ker je lahko žensko podjetništvo s socialnega, gospodarskega in ekološkega vidika pomemben steber trajnostnega razvoja na podeželju; ker je neenak dostop do zemljišč dejavnik, ki omejuje možnosti žensk, da bi ustanovile podjetje v kmetijskem sektorju; ker v Evropi v povprečju 29 % kmetij vodijo ženske;

AD.	ker se industrijsko goji le malo sort poljščin; ker lokalne pasme in sorte pomagajo ohranjati biotsko raznovrstnost in načine preživljanja ljudi v posamezni regiji, pa tudi lokalno proizvodnjo;

AE.	ker mora podeželje postati privlačnejše za nove generacije, in sicer s spodbujanjem izobraževanja, usmerjenega v inovacije ter modernizacijo poklica in tehnologij;

AF.	ker upošteva splošni okvir za oceno trajnosti sistemov za prehrano in kmetijstvo, ki ga je razvila organizacija FAO;

AG.	ker se lahko Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP) uporabi za poklicno usposabljanje in pridobivanje spretnosti na različnih področjih dejavnosti na podeželju;

V okviru sedanje SKP

poziva vse države članice, naj mladim kmetom nudijo dolgoročne možnosti za obravnavanje vprašanja odseljevanja s podeželja, naj uvedejo celovito strategijo generacijske prenove in v ta namen v celoti izkoristijo možnosti za podporo mladim kmetom in novim kmetom, tudi zunaj družinskega okvira, ki so na voljo v novi SKP, predvsem s podpornimi ukrepi za mlade kmete iz prvega ali drugega stebra, novim kmetom, starejšim od 40 let, pa naj olajšajo ustanovitev kmetije in izvajanje njihovih dejavnosti; ugotavlja tudi, da morajo tudi te ukrepe dopolnjevati določbe nacionalnih politik (o rabi zemljišč, obdavčevanju in socialni varnosti itd.), s katerimi se morajo tudi skladati, .), kar velja tudi za podporo v skladu s členoma 50 in 51 Uredbe (EU) št. 1307/2013;

ugotavlja, da veliko večino neposrednih plačil SKP prejmejo najbogatejše kmetije, pri čemer je v letu 2014 le 13 % upravičencev prejelo kar 74 % neposrednih plačil SKP; meni, da to ne pripomore k ustvarjanju delovnih mest v kmetijstvu, saj so majhne kmetije bolj delovno intenzivne in 53 % kmetijskih delavcev dela na kmetijah, ki so po gospodarski velikosti klasificirane kot male; poziva k boljši porazdelitvi plačil SKP za male kmete;

spodbuja države članice, naj okrepijo podporo malim in srednjim kmetijam, zlasti z večjo uporabo prerazporeditvenega plačila; jih nadalje poziva, naj ustvarijo spodbude za učinkovito organizirana podjetja in za tista, ki uporabljajo pravne instrumente za povezovanje podjetij;

meni, da je treba v okviru SKP bolj upoštevati geografsko prikrajšana območja (kot so gorska območja, čezmorska ozemlja, najbolj oddaljena območja in občutljiva naravna območja), saj je tam ohranitev kmetijstva bistvenega pomena za gospodarski, socialni in okoljski razvoj, pri katerem je v ospredju zaposlovanje; dodaja pa tudi, da je treba pri tej politiki upoštevati novo dinamiko naseljevanja na primestnih območjih, katerim je treba pomagati pri premoščanju težav, povezanih z njihovimi posebnostmi;

opozarja, da države članice na veliko uporabljajo možnost dodelitve vezane pomoči (ki zagotavlja delovna mesta na območjih z omejenimi možnostmi, s tem ko omogoča razvoj in ohranitev proizvodnje na določenem območju), ter jih poziva, naj povečajo delež tovrstne pomoči za aktivne kmete, poskrbijo za to, da bo bolj prožna, in je več predvidijo za povečanje proizvodnje rastlinskih beljakovin v EU, ki je trenutno odvisna od uvoza te surovine iz tretjih držav; poleg tega predlaga, da bi lahko raven prostovoljnih vezanih plačil prilagodili v skladu s stopnjo zaposlenosti v pridelavi posamezne kulture, s čimer bi dodatno podprli kulture, za proizvodnjo katerih je potrebno največ delovne sile;

poudarja, da v veljavnem programskem obdobju in v skladu s programom za razvoj podeželja obstaja možnost usmerjene pomoči za gojenje lokalnih sort in rejo lokalnih pasem ter s tem spodbujanje regionalnega zaposlovanja in ohranjanje biotske raznovrstnosti; poziva države članice, naj uvedejo mehanizme, s katerimi bodo skupinam in organizacijam proizvajalcev in rejcev, ki gojijo lokalne sorte in redijo lokalne pasme, omogočile prejemanje usmerjene pomoči;

opozarja, da je treba uveljaviti okoljsko razsežnost neposredne pomoči ter da mora to potekati v okviru zagotavljanja trajnosti in vzdržnosti kmetij in prispevati k ustvarjanju novih delovnih mest, med drugim na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti, kmečkega turizma in upravljanja krajine, na primer prek podeželskih posestev in zgodovinskih rezidenc; poziva EU, naj poskrbi za poenostavitev in za to, da bo izvajanje okoljskih predpisov enostavno, razumljivo in brez težav; opozarja, da okoljska razsežnost ne sme privesti do zmanjšanja ali opustitve kmetijske proizvodnje, kar je še posebej občutljivo v gorskih in obrobnih območjih;

meni, da bi morala Unija – zaradi visoke umrljivosti čebel v več državah članicah EU in njihove bistvene vloge kot opraševalcev za prehransko varnost in gospodarstvo številnih poljedelskih sektorjev – temu sektorju nuditi večjo pomoč, tako da sprejme resnično evropsko strategijo za obnovo populacije čebel; dodaja, da za to ne bi bile potrebne velike naložbe, bi pa bilo ustvarjenih veliko delovnih mest, bodisi prek diverzifikacije dejavnosti na že obstoječih kmetijah bodisi z ustanovitvijo novih specializiranih kmetij, za vzdržnost katerih je po mnenju strokovnjakov potrebnih 200 panjev, njihov glavni namen pa bi bil vzreja določenih matic in rojev, kasneje pa tudi pridelava medu, ki ga je v EU veliko premalo; poudarja, da je ta pristop, ki temelji na različnih evropskih strategijah (za inovacije, socialno vključevanje in ustvarjanje delovnih mest), popolnoma skladen z željo po preusmeritvi skupne kmetijske politike ter z razvojem kmetijstva v smeri večje trajnosti;

ugotavlja, da bo treba za ohranitev delovnih mest na kmetijah v sektorju začeti uporabljati nova orodja za upravljanje s tveganji in bolj uporabljati orodja, kot so organizacije proizvajalcev v okviru enotne skupne ureditve trgov (SUT) in drugega stebra, da bi se lahko bolje odzivali na nestanovitnost in zahteve globalnega trga; meni, da je treba tržne ukrepe ter izredne krizne ukrepe in ukrepe za upravljanje s tveganji, predvidene z enotno skupno ureditvijo trgov in drugim stebrom, izvajati veliko hitreje in bolj proaktivno, pri čemer je treba proračunsko podporo EU po potrebi prilagoditi posebnemu položaju najbolj oddaljenih regij, gorskih regij in drugih regij, ki se soočajo z izzivi, povezanimi s konkurenčnostjo, da bi omejili negativne posledice padajočih cen na dohodke iz kmetijstva; opozarja, da pri izvajanju izrednih kriznih ukrepov zastavljeni cilji niso bili povsem uresničeni in da bi bilo treba pri njihovem izvajanju bolj upoštevati že obstoječo infrastrukturo in zmogljivosti držav članic; poziva Komisijo, naj v luči nedavnih kriz oblikuje hitrejše in učinkovitejše intervencijske sisteme, s pomočjo katerih bo mogoče preprečiti najhujše posledice;

10.

poziva Komisijo, naj v celoti izkoristi potencial izrednih ukrepov iz členov 219 do 122 Uredbe (EU) št. 1308/2013;

11.

meni, da je treba intervencijske cene redno prilagajati spremembam v stroških proizvodnje, če naj bi delovale kot varnostne mreže, s čimer bi lahko neposredno vplivali na dohodke proizvajalcev in nadaljevanje njihove proizvodne dejavnosti, pa tudi na zaposlovanje; poziva EU, naj v vseh velikih proizvodnih sektorjih vzpostavi preventivne instrumente, kot je opazovalna skupina za mleko, da bi zagotovili spremljanje trgov ter s tem omogočili usmerjanje proizvodnje in posredovanje v kriznih obdobjih na podlagi prožnih in odzivnih instrumentov za upravljanje trga, ki bi se uporabljali po potrebi;

12.

priznava, da lahko kratke dobavne verige, ki kmete povezujejo z lokalnimi pridelovalci spodbudijo ustvarjanje delovnih mest na podeželju, in poudarja, da sheme kakovosti, geografske označbe in ekološko kmetovanje predstavljajo priložnost za razvoj kmetijsko-živilskega sektorja ter lahko ustvarjajo delovna mesta na podeželju, zato bi jih morali ne samo zaščiti, temveč tudi razvijati, da bi ustvarili nova delovna mesta in ohranili regionalno kulturo in identiteto; poudarja, da je treba zagotoviti boljši dostop teh proizvodov do večjih trgov ter uvesti ukrepe za kakovost, promocijo in zaščito, s čimer bi izboljšali njihovo trženje ter vključitev v splošno ponudbo turističnih proizvodov na danem geografskem območju; glede na zakonodajne predloge, o katerih se razpravlja, opozarja, da ta pozitiven vpliv na gospodarstvo temelji na zaupanju potrošnikov, ki ga ne bi smele omajati spremembe, ki bi jih potrošniki lahko zaznali kot znižanje kakovosti teh proizvodov; nadalje poudarja, da so postopki za dosego teh standardov kakovosti lahko obremenjujoči in bi jih bilo treba poenostaviti;

13.

priporoča, da države članice bolj uporabljajo šesto prednostno področje drugega stebra, ki zadeva ohranjanje in ustvarjanje delovnih mest, prenos znanja ter ukrepe poklicnega in nadaljnjega usposabljanja (vključno s pripravništvom in usposabljanjem na delovnem mestu in prekvalifikacijo kmetijskih delavcev), da bi jih lahko prerazporedili za opravljanje drugih dejavnosti na podeželju, pa tudi ukrepe svetovanja in pomoči pri upravljanju za izboljšanje gospodarske in okoljske uspešnosti kmetij; poziva Komisijo in države članice, naj dodelijo pomoč za usposabljanje, da bodo kmetje, kmetijski in podeželski delavci lahko postali bolj vsestranski ter da bodo lahko razširili svoje dejavnosti in pobude in postali bolj inovativni;

14.

ugotavlja, da so sedanji programi za razvoj podeželja veliko manj usmerjeni v socialne projekte za zaščito delovnih mest kot programi v prejšnjem programskem obdobju (2007–2013), kar je posledica ukrepov, ki so jih zbrale države članice v okviru svojih programov za razvoj podeželja, in manj sredstev, predvidenih za zaposlitvene ukrepe; zato poziva k večji prožnosti pri izvajanju politike za razvoj podeželja;

15.

meni, da je treba poenostaviti izvajanje politike za razvoj podeželja, sprejeti skladnejše pristope (po modelu več skladov) in končati prakso podrobnega upravnega in finančnega nadzora, ki ga predpisujejo države članice in Komisija;

16.

poziva države članice, naj bolje oglašujejo potencial drugega stebra SKP za diverzifikacijo dejavnosti na podeželju (npr. kmečki turizem, proizvodnjo energije iz obnovljivih virov);

17.

poudarja, da se dejavnik tveganja, ki je neločljivo povezan z inovacijami, v okviru nacionalnih politik in politik Unije ne upošteva ustrezno, kar ovira inovacije in ustvarjanje delovnih mest, zlasti za številne deležnike, ki nimajo dovolj finančne moči za uspešno izvedbo inovativnih projektov;

18.

poudarja, da sta razvoj podeželja in ustvarjanje delovnih mest tesno povezana, zato poziva države članice in njihove regije, naj lokalnim in regionalnim organom, ki najbolje poznajo izzive in možnosti svojega območja, omogočijo čim več možnosti za uresničitev ciljev drugega stebra in ravnanje v skladu s prednostnimi nalogami SKP, vključno s spodbujanjem socialne vključenosti, zmanjševanjem revščine in gospodarskim razvojem; opozarja na možnost usmeritve programov za razvoj podeželja in operativnih programov na ustvarjanje in ohranjanje delovnih mest ter na izboljšanje storitev na podeželju ter poziva Komisijo, naj državam članicam in njihovim regijam pomaga pri uresničevanju tega cilja; poudarja, da je treba na podeželju prilagoditi modele ekonomije delitve, da bi tako spodbudili zaposlovanje, izboljšali učinkovitost kmetijskih dejavnosti in zmanjšali stroške;

19.

poziva Komisijo in države članice, naj podprejo podjetja in zadruge socialnega gospodarstva, vključno s socialnim kmetijstvom (2), da bi spodbudili socialno vključevanje in ustvarjanje delovnih mest na podeželju; je seznanjen z ukrepi, sprejetimi v okviru pobude za socialno podjetništvo, in poziva Komisijo, naj okrepi prispevek socialnega gospodarstva k razvoju podeželja, na primer prek akcijskega načrta za socialno gospodarstvo;

20.

poudarja, da je ukrepanju v podporo demografskemu razvoju in prijaznosti do družin na podeželju treba posvetiti več pozornosti, da bi podprli družine in jim omogočili lažje usklajevanje družinskega in poklicnega življenja, tudi v zvezi z vprašanji, ki zadevajo trg dela in gospodarski razvoj na podeželju;

21.

poudarja, da je treba podpreti aktivne ukrepe in politike, ki poudarjajo pozitivno vlogo priseljevanja pri spodbujanju gospodarske rasti in socialne kohezije na podeželju;

22.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo politike, ki bodo z razvojem turizma promovirale podeželje, saj lahko turizem, če je ustrezno strukturiran in podprt s spodbudami, prispeva h kulturni, socialni in gospodarski rasti območij z znatnimi naravnimi, krajinskimi, kulturnimi in kmetijsko-živilskimi viri; poudarja, da tudi turistični razvoj podeželja in diverzifikacija kmetijskih dejavnosti (da bodo vključene izobraževalne, kulturne in rekreativne dejavnosti) spodbujata mlade k temu, da v duhu prevzemanja pobude in podjetnosti, usmerjenim v inovacije in promocijo tradicionalnih proizvodov, prevzamejo aktivno vlogo na kmetijah;

23.

poudarja, da je za spopadanje z izzivom zagotavljanja delovnih mest na podeželju in zagotovitev tega, da se kmetijstvo ponovno prizna kot ključni dejavnik teritorialnega razvoja, bistvenega pomena, da se s pomočjo sklada EKSRP in drugih evropskih skladov med različnimi področji politik ustvarijo sinergije; ugotavlja, da se lahko sredstva iz drugega stebra uporabijo kot dinamično finančno orodje za ustvarjanje večjih sinergij z alternativnimi viri in programi financiranja, da bodo na voljo na podeželju in povečali povezanost, konkurenčnost in gospodarsko diverzifikacijo, pa tudi za podporo podjetništva, pri čemer je treba upoštevati ohranjanje podeželske kulture in identitete;

24.

opozarja, da vlagatelji z nakupom kmetijskih zemljišč vse bolj ogrožajo male kmetije, ki jih vodijo lastniki; poudarja, da sta ohranitev obdelovalnih zemljišč in dostop do zemljišč ključnega pomena za vzpostavitev in razširitev kmetijskih gospodarstev ter ključnega pomena za ohranitev delovnih mest na podeželju; poudarja, da je poročilo Komisije o potrebah mladih kmetov iz novembra 2015 pokazalo, da je razpoložljivost zemljišč za nakup in najem največja težava, s katero se soočajo mladi kmetje in novi udeleženci v kmetijski panogi; zato poziva države članice, naj si izmenjujejo primere dobre prakse in razvijejo instrumente, ki bodo omogočili dostop do zemljišč na podeželskih območjih z visoko stopnjo brezposelnosti, na primer prek participativne rabe in upravljanja zemljišč v skladu z nacionalnimi praksami ali vzpostavitve sistemov za upravljanje in zagotavljanje informacij o neuporabljenih zemljiščih ali zemljiščih, ki bi se lahko uporabljala za kmetijstvo, pri katerih bi imeli mladi kmetje in ženske prednostno pravico do uporabe;

25.

meni, da je pomembno, da programi za razvoj podeželja bolj prispevajo k izboljšanju odnosa med podeželjem in mesti, da se spodbudi sodelovanje in se podjetjem s podeželja zagotovijo priložnosti, ki so nadvse pomembne za razvoj podeželja in ustvarjanje delovnih mest; meni tudi, da so vasi zelo pomembne za odnose med mesti in podeželjem, saj prebivalcem okoliških podeželskih območjih omogočajo dostop do osnovnih storitev, in da bi zato morale države članice v okviru svojih teritorialnih politik spodbujati tudi storitve v vaseh;

26.

poziva, naj se v prehranski verigi vzpostavijo zavezujoča pravila o pravičnem plačilu med proizvajalci hrane, trgovci na debelo in predelovalci, da bi kmetom tako zagotovili ustrezen delež dodane vrednosti, ki jim bo omogočal izvajanje trajnostnih načinov kmetovanja;

27.

poudarja, da je gozdarski sektor, ki se v Evropi trenutno premalo izkorišča, pomemben vir delovnih mest, ki bi jih bilo treba v različnih oblikah v celotni verigi proizvodnje lesa bolj spodbujati; dodaja, da je trenutno v Uniji velik primanjkljaj v dobavni verigi lesa in da je zato treba vlagati v infrastrukturo, ki je potrebna za razvoj tega sektorja;

28.

poudarja, da je dostop do zemljišč nujen pogoj za vzpostavitev in razširitev kmetijskega gospodarstva; poudarja tudi, da je dostop do zemljišč največji problem, s katerim se soočajo mladi kmetje, ki želijo vzpostaviti kmetijsko gospodarstvo;

V okviru prihodnje SKP po letu 2020

29.

poudarja, da je treba poenostaviti postopke SKP in da morajo biti sredstva zanjo tudi v prihodnje vsaj na sedanji ravni, kar bi odražalo znatno evropsko dodano vrednost te politike, da bo lahko – v okviru raznolikega evropskega kmetijskega in gozdarskega sektorja – učinkovito in dolgoročno spodbujala zaposlovanje ter trajnostni razvoj in privlačnost podeželja; poudarja, da bi bilo treba politiko za razvoj podeželja – ki omogoča bolj neposredno in učinkovitejše ukrepanje za zmanjšanje socialne izključenosti med prebivalci podeželja ter spodbujanje zaposlovanja in dinamike na podeželju – postopoma okrepiti, pri čemer pa ne bi smeli ogroziti podpore iz prvega stebra, ki ga je treba reorganizirati, da se med drugim zagotovita boljše delovanje in večja stabilnost trgov, saj je to nadvse pomembno za ohranitev dohodkov iz kmetijstva, evropskega modela kmetijstva in varnosti preskrbe s hrano, pa tudi za zagotovitev, da bo podeželje ohranilo svojo privlačnost (s poudarkom na kakovosti življenja) v primerjavi z mestnimi območji;

30.

poudarja, da bi morali imeti v SKP pomembno vlogo instrumenti za modernizacijo in naložbe, ki na trajnosten način in v skladu z okoljskimi predpisi zagotavljajo konkurenčnost gospodarskih sektorjev na podeželju (vključno s kmetijsko-živilskim, energetskim, predelovalnim in storitvenim sektorjem ter socialnim sektorjem), s čimer zagotavljajo ohranjanje delovnih mest; opozarja, da bodo ti instrumenti omogočili tudi premostitev vrzeli na področju razvoja kmetijstva in podeželja med državami članicami in med regijami;

31.

poudarja pomen sektorja turizma kot vira dohodka za kmete (npr. počitnikovanje na kmetiji); poziva države članice in Komisijo, naj pripravijo programe v podporo naložbam in podjetništvu; meni, da je pomembno, da se zadevne kmetije podpre s pomočjo turističnih kampanj;

32.

je seznanjen z ukrepi za poenostavitev SKP, ki so bili izvedeni do sedaj, vendar poziva Komisijo, naj še naprej oblikuje in izvaja ukrepe, s katerimi bi, kar zadeva zmanjševanje upravne obremenitve SKP in povečevanje kmetijske produktivnosti, uvedla sorazmernost in prožnost;

33.

poudarja, da obstajajo omejitve glede tega, kaj je mogoče doseči v okviru SKP, saj je njen glavni cilj zanesljiva preskrba s hrano, in da je za učinkovito rešitev številnih izzivov, ki vplivajo na ustvarjanje in ohranjanje delovnih mest na podeželju potreben širši in medsektorski pristop tako na regionalni ravni kot na ravni držav članic;

34.

poziva Komisijo, naj podpre konkurenčen in trajnosten evropski kmetijski model, temelječ na družinskem, raznolikem in večnamenskem kmetijstvu, pri katerem bo imelo ohranjanje delovnih mest na podlagi načela teritorialnosti in pošteno plačanih delovnih mest prednost, s posebnim poudarkom na območjih, ki se soočajo s posebnimi omejitvami, kot so priznana v členu 349 PDEU, in – pri proizvodnji živilskih in neživilskih proizvodov – na zagotavljanju zanesljive preskrbe s hrano ter varnosti hrane, da se zagotovi varovanje zdravja;

35.

poziva države članice, naj razvijejo orodja za spremljanje in urejanje zemljišč, da bodo bolj seznanjene z zemljiškim trgom in bodo ustavile razširjen pojav koncentracije oz. prilaščanja zemljišč in proizvodnih orodij;

36.

poudarja, da je treba spodbujati razvoj, trženje in prodajo visokokakovostnih kmetijskih proizvodov; poziva k pobudam za odpiranje novih trgov ter uvedbo operativnih programov za proizvode in trženjskih kampanj, da bi zagotovili diverzifikacijo proizvodov in konkurenčnost evropske prehranske verige;

37.

meni, da je treba v okviru SKP upoštevati vse oblike evropskega kmetijstva in vsa podeželska območja, vključno z najbolj prikrajšanimi in najranljivejšimi med njimi (kot so gorska območja in najbolj oddaljene regije), da se zagotovi čim boljše izkoriščanje vseh virov; nadalje meni, da sem sodi tudi ponovna uporaba zapuščenih kmetijskih zemljišč;

38.

poudarja, da diverzifikacija kmetijstva in regionalni nišni trgi povečujejo in zagotavljajo zaposlenost na podeželju; poziva k pobudam za spodbujanje diverzifikacije kmetij (npr. neposredno trženje kmetijskih proizvodov) in podeželskega gospodarstva na splošno (npr. z lajšanjem prehoda s kmetijske dejavnosti na druga zaposlitvena področja);

39.

meni, da bi moralo biti možno s sredstvi prihodnje SKP zagotoviti večjo podporo za upočasnitev izginjanja malih in srednjih kmetij in podjetij, združenih v organizacije proizvajalcev, ki so uspešnejša pri ustvarjanju dodane vrednosti in delovnih mest na podlagi načela teritorialnosti, ker so na splošno bolj raznolika, gospodarna in samostojna ter lažje prenosljiva, hkrati pa so tudi pomemben gospodarski in socialni steber v zadevnih regijah, meni tudi, da bi bilo treba še naprej posebej podpirati ozemlja s posebnimi omejitvami, kot so priznana v členu 349 PDEU;

40.

poudarja, da bi morali neposredna plačila SKP dodeljevati le osebam, katerih glavno področje dejavnosti je kmetijstvo;

41.

poudarja, da je v najbolj oddaljenih regijah iskanje rešitev na področju zaposlovanja v primeru upočasnitve gospodarske rasti zaradi pomanjkljive medsebojne povezanosti oteženo, glede na pomen kmetijstva v teh regijah pa tudi meni, da bi morali ta ozemlja s posebnimi omejitvami, kot so priznana v PDEU, pri sredstvih v okviru prihodnje SKP pozitivno diskriminirati, saj bi to imelo multiplikacijski učinek na spodbujanje drugih sorodnih dejavnosti, na primer živilsko-predelovalne industrije, turizma, varstva narave, proizvodnje energije in krožnega gospodarstva, in sicer na način, ki bi dopolnil strategijo financiranja iz več skladov; poudarja, da bi morala ta strategija upoštevati dejavnike pozitivne diferenciacije, opredeljene za najbolj oddaljene regije, ki bi lahko predstavljale laboratorij za izvirne in inovativne rešitve v kmetijstvu, ki bi jih nato lahko uporabljali v drugih, manj skrajnih in celovitejših kontekstih v zvezi s strukturo kmetijskih gospodarstev, prstjo in podnebnimi razmerami ter značilno biotsko raznovrstnostjo;

42.

meni, da bi bilo treba spodbujati in finančno podpirati skupinsko kmetovanje, saj omogoča zmanjšanje stroškov pridelave, zlasti stroškov za stroje, obenem pa spodbuja solidarnost med kmeti, prenos inovacij, znanja in primerov dobre prakse ter ustvarja ugodno dinamiko za razvoj in zaposlovanje;

43.

poziva Komisijo, naj spodbuja diverzifikacijo in konkurenčnost malih kmetijskih gospodarstev, tudi v smislu socialnega kmetijstva in kmetijstva, usmerjenega v storitveno dejavnost;

44.

poudarja, kako pomembno je, da SKP zagotovi večjo podporo za pozitivne učinke kmetijstva v smislu zaposlovanja in okolja ter da bolj uspešno podpira ekološko in biodinamično kmetovanje in vse druge trajnostne načine pridelave, vključno s trajnostnim kmetovanjem in gozdnim kmetijstvom v okviru agroekologije, za to pa bo treba poenostaviti sedanje predpise in sprejeti predpise, ki jih bo mogoče enostavno, razumljivo in brez težav izvajati; meni, da je vrednost teh pozitivnih učinkov v smislu zaposlovanja in okolja, ki so pomembni za vso družbo, element, ki bi ga bilo treba vključiti v dohodke iz kmetijstva;

45.

opozarja na pozitiven primer „eko-okrožij“, tj. območij, kjer se z usklajenimi ukrepi spodbujajo lokalni kmetijski in živinorejski, ekološko pridelani proizvodi ter vse gospodarstvo, ki je z njimi povezano (kmetijsko-živilski, gastronomski in turistični sektor), saj dokazano dvigujejo lokalni dohodek in z ohranjanjem okolja in lokalne proizvodnje spodbujajo zaščito ozemlja;

46.

poudarja potencial trajnostnega kmetovanja in trajnostnih prehranskih sistemov, zlasti ekološkega kmetovanja, ter trajnostnega upravljanja s prstjo, vodo, biotsko raznovrstnostjo in podeželsko infrastrukturo za ohranjanje in ustvarjanje dostojnih delovnih mest v kmetijstvu in uspešnih podeželskih gospodarstev;

47.

meni, da mora zagotovitev prehranske varnosti v Evropski uniji ostati glavno vodilo pri ukrepanju v okviru prihodnje SKP, pri čemer se ne smejo zapostavljati trgi zunaj EU; v zvezi s tem meni, da lahko trgovinski sporazumi predstavljajo resnično tveganje, a hkrati tudi priložnost za evropsko kmetijstvo, nadalje meni, da prostotrgovinski sporazumi ne bi smeli povzročiti nelojalne konkurence za male in srednje kmetije oz. ogrožati lokalna gospodarstva in delovna mesta;

48.

meni, da bi morali za izboljšanje sedanje neustrezne organizacije v sektorju sadja in zelenjave ponovno uvesti podporo EU za projekte novonastalih združenj pridelovalcev sadja in zelenjave;

49.

poudarja, da mora EU glede na veliko negotovost glede prihodnosti z nizkimi in nestabilnimi cenami kmetijskih proizvodov doseči cilje Pogodbe za SKP, in sicer z večjim prizadevanjem za odpravo nepredvidljivih učinkov trgov, kadar niso uspešni, ter zagotoviti odpornost in konkurenčnost kmetijskega sektorja, tako da vzpostavi učinkovite varnostne mreže ter sisteme za preprečevanje in upravljanje krize, da se doseže ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem, pa tudi tako, da oblikuje orodja za upravljanje s tveganji, ki bodo temeljila na novih in inovativnih sistemih ter kmete vključili v financiranje; meni, da bi bilo treba povečati delež sredstev za ukrepe za stabilizacijo kmetijskih trgov in da bi bilo treba v okviru SKP zlasti okrepiti tudi zavarovalne sheme za zaščito kmetov pred različnimi tveganji, povezanimi s podnebjem, zdravjem in gospodarstvom; meni tudi, da mora Unija glede na tveganja, povezana z globalnim segrevanjem, storiti vse, kar je v njeni moči, da okrepi pozitivno vlogo, ki jo lahko ima kmetijstvo, in sicer v obliki ukrepov agronomije in boljšega upravljanja tal za boljše zajemanje ogljika, in da je treba kmetom zagotoviti tehnično in finančno podporo, da bodo lahko postopno spremenili svojo prakso in uvajali inovacije;

50.

poudarja tudi, da bi morali neposredna plačila kot instrument SKP ohraniti tudi po letu 2020, da bi podprli in stabilizirali dohodke kmetij in nadomestili stroške zaradi upoštevanja visokih standardov EU (na področju načinov proizvodnje in zlasti okoljskih zahtev) ter ohranili kmetijsko proizvodnjo v najbolj zapostavljenih regijah; poudarja, da bi morali neposredna plačila zato nameniti zagotavljanju ekonomsko stabilnega kmetovanja ter prehranske in okoljske varnosti; v zvezi s tem opozarja, da je bistveno uskladiti stopnje neposrednih plačil, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje na enotnem trgu EU, kot tudi trajnostno izkoriščanje kmetijskih virov na ravni EU;

51.

meni, da bi morala SKP celovito spodbujati sodelovanje med kmeti, zlasti v proizvodnem in predelovalnem sektorju, saj se stopnja sodelovanja med kmeti v posameznih državah članicah zelo razlikuje, pomanjkanje sodelovanja pa negativno vpliva na zmožnost kmetov, da se zoperstavijo kriznim razmeram in tržnim pritiskom;

52.

poziva države članice, naj v okviru drugega stebra SKP prednostno obravnavajo evropsko partnerstvo za inovacije; poziva Komisijo, naj prednostno obravnava program Obzorje 2020 in kmetom zagotovi boljši dostop do možnosti financiranja EIB, podpore za inovativne, trajnostne kmetijske in gozdarske modele za proizvodnjo hrane in drugih živilskih in neživilskih dobrin in storitev (obnovljivi viri energije, bioekonomija, podeželski turizem in nove možnosti za kmete za dobavo surovin v industrijski dobi brez nafte), hkrati pa naj zagotovi tudi razvoj virov posameznega podeželskega območja;

53.

trdno verjame, da bo tudi v prihodnje treba spodbujati nadaljnje poklicno usposabljanje kmetov in kmetijskih delavcev ter zagotoviti razširjanje znanstvenih spoznanj in inovacij, da bi zagotovili prilagodljivost spreminjajočemu se okolju ter olajšali opravljanje gospodarskih dejavnosti;

54.

meni, da so pristopi od spodaj navzgor k lokalnemu razvoju, kot sta pobuda Leader in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, dokazali svojo učinkovitost z vidika števila ustvarjenih delovnih mest in z vidika nizkih javnih izdatkov za posamezno ustvarjeno delovno mesto, zato meni, da bi jih bilo treba v vseh državah članicah še okrepiti, spodbujati in izvajati s pomočjo pristopov, ki vključujejo več skladov, in prek okrepitve vloge lokalnih in regionalnih organov; zlasti poudarja vlogo predstavnikov lokalnih akcijskih skupin pri tehnični podpori in podpornih storitvah za pobude za zagon zaposlovanju prijaznih projektov; poziva tudi, naj bodo takšne lokalne akcijske skupine čim bolj avtonomne, da bodo kar najbolj učinkovite; dodaja, da bi bilo treba vzpostaviti mehanizme za zagotavljanje smotrnega vključevanja socialnih partnerjev, in poziva Komisijo, naj pripravi modele primerov dobre prakse v zvezi z nadnacionalnimi projekti Leader II;

55.

ugotavlja, da težave pri dostopanju do informacij v zvezi z ustreznim načrtovanjem programov in financiranjem na nacionalni ravni in na ravni EU ovirajo razvoj podeželskega gospodarstva;

56.

poziva, naj se pri razvrščanju naložb prek politike za razvoj podeželja v podporo zaposlovanju na podeželju prednost da delovnim mestom, spremembam v zvezi z brezposelnostjo, učinkovitosti podjetij, ki prejmejo sredstva, ter oblikovanju spodbud za zaposlovanje delavcev, in priporoča, da programi za razvoj podeželja vključujejo okrepljeno mikrofinanciranje, saj je to še zlasti koristna pomoč pri ustanavljanju kmetijskih in nekmetijskih podjetij;

57.

poudarja, da bi lahko okrepili pomen drugega stebra za ustvarjanje delovnih mest, če bi dovolili veliko večjo prožnost glede na potrebe posamezne regije;

58.

meni, da je treba tudi v prihodnosti razvijati visokokakovostne teritorialne prehranske sisteme, ki bodo zagotavljali nepredelana ali predelana živila, in sicer s spodbujanjem individualne odgovornosti in udeležbe deležnikov – bodisi v obliki združenih proizvajalcev, predelovalcev, distributerjev in potrošnikov bodisi skupnosti proizvajalcev in potrošnikov ali pa tako, da se povežejo vsi gospodarski akterji v kmetijsko-živilskem sektorju in sektorju kulinaričnega turizma – pri kvalitativnih in pogodbenih dejavnostih za zagotavljanje varne preskrbe s hrano in varnosti hrane, pa tudi poštenega dohodka, da se bodo kmetje lahko dostojno preživljali, pa tudi ohranili zaposlenost na svojih kmetijah; ugotavlja, da lahko imajo ti prehranski sistemi zlasti, a ne izključno, obliko kratkih oskrbovalnih verig in/ali lokalnih trgov; meni, da bi bilo treba v prihodnje več sredstev EU nameniti razvoju in delovanju določenih posebnih sistemov kakovosti živil in nadaljnjemu razvoju svetovno znane evropske gastronomije; meni, da je za to treba bolje prilagoditi zakonodajo s področja javnih razpisov, da bodo lokalni organi lahko spodbujali lokalno proizvodnjo;

59.

opozarja, da je treba dodatno podpreti kmetijstvo in ustvariti delovna mesta v kmetijstvu na območjih z omejenimi možnostmi in območjih na zunanjih mejah EU;

60.

meni, da je treba podpirati kolektivne oblike, ki bi v partnerskem odnosu povezovale kmete in druge deležnike na podeželju, saj omogočajo razvoj številnih dejavnosti, ki neposredno in posredno ustvarjajo delovna mesta, kot sta oblikovanje lokalnih prehranskih in neprehranskih verig in zagotavljanje različnih storitev (kmečki turizem, vzdrževalna dela na zasebnih in javnih površinah itd.);

61.

meni, da bi morale Komisija in države članice kmete prek SKP in drugih politik spodbujati k temu, da diverzificirajo svoje vire dohodkov in se tako zaščitijo pred negativnimi trendi na trgu; meni tudi, da bi ta diverzifikacija lahko vključevala ekoturizem, razvoj energije iz obnovljivih virov, npr. vetrno in sončno, dodajanje vrednosti kmetijskim pridelkom s pomočjo predelave in kmetijske trgovine;

62.

poziva Komisijo, naj lokalne zadruge bolj podpre pri ponovnem prevzemanju nadzora nad njihovimi cenami in proizvodi;

63.

ugotavlja, da turistični sektor nudi pomembne priložnosti za dohodek ter neposredno in posredno zaposlovanje v kmetijstvu in na podeželju, pa tudi da omogoča krepitev zgodovinske, kulturne, gastronomske, krajinske in okoljske dediščine posameznih regij; ugotavlja tudi, da privlačnost regije za turiste ne temelji zgolj na njeni zgodovini, temveč vse bolj tudi na kakovosti njenih živil, krajine ter okolja; meni, da je zaradi vseh teh razlogov treba turistični sektor še bolj podpreti s politiko razvoja podeželja;

64.

poudarja, da so zaradi izzivov na področju podnebnih sprememb in okolja potrebne znatne javne in zasebne naložbe, namenjene ustvarjanju delovnih mest, s podporo pojava novih poklicev, da bi se zagotovilo vzdrževanje in ohranjanje virov na podeželju, obnovitev kakovosti degradiranih ekosistemov, učinkovitejši boj proti poplavam in požarom ter boljše varovanje kakovosti vode, prsti, zraka in biotske raznovrstnosti; ugotavlja, da je za to sicer potrebno sodelovanje med kmetijstvom in drugimi deležniki na podeželju, da pa zlasti ponuja nove priložnosti za diverzifikacijo dohodkov v kmetijstvu;

65.

poziva Komisijo, naj oceni socialne posledice te krize v kmetijstvu, zlasti v smislu izgube delovnih mest, predvsem na podeželju; poziva države članice, naj preučijo, kako bi lahko izboljšali konkurenčnost kmetijstva, da bi sektor lahko ustvarjal delovna mesta in dodano vrednost, ki je pravično porazdeljena v kmetijstvu in kmetijsko-živilski industriji, da se zagotovi poštena konkurenca in zmanjša škoda, ki jo povzročajo socialni damping ter negotovi in netipični zaposlitveni pogoji, ki nesorazmerno prizadenejo nekatere skupine; ugotavlja, da družinski člani na mnogih družinskih kmetijah nimajo socialnega statusa oz. pravnega priznanja oz. niso vključeni v noben sistem socialnega zavarovanja; poudarja, da morajo kmetijska gospodarstva upoštevati nacionalno zakonodajo na področju zaposlovanja in sociale; meni, da bi se z uvedbo dodatnih pogojev za plačila prvega stebra SKP znatno povečala upravno obremenitev kmetov, njihov potencial za ustvarjanje delovnih mest pa bi bil omejen; poziva k večji vlogi socialnih partnerjev ter organov upravljanja in poziva države članice, naj priznajo in zagotavljajo socialne pravice kmetov, tako da poskrbijo za to, da bodo vsi delavci v kmetijstvu (s krajšim ali polnim delovnim časom) vključeni v sisteme socialnega zavarovanja; poziva države članice, naj v nacionalno zakonodajo prenesejo Direktivo 2014/36/EU o sezonskih delavcih; poziva, naj se nacionalnim zdravstvenim in varnostnim organom namenijo sredstva za razširjanje informacij o varnosti na kmetiji;

66.

poziva Komisijo, naj uvede kazalnike, ki jih je predlagala organizacija FAO v svoji oceni trajnosti sistemov za prehrano in kmetijstvo, zlasti na področju zaposlovanja in socialne blaginje;

67.

želi opomniti, da ima evropski kmet v povprečju v lasti zgolj dvanajst hektarov zemlje in da je površina 70 % kmetijskih gospodarstev manjša od petih hektarov; ugotavlja, da si kmetijska gospodarstva zaradi svoje velikosti in sestave ne morejo vedno privoščiti, da bi zaposlila delavce s polnim delovnim časom ali visokokvalificirane delavce; zato spodbuja Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za spodbujanje združenj delodajalcev;

68.

meni, da je nujno treba zagotoviti, da so na voljo javne in zasebne storitve, s čimer bi zagotovili privlačnost podeželja in omogočili, da se zaposlovanje tam ohrani in razvija; meni tudi, da imajo prebivalci podeželja pravico do enakega dostopa do kakovostnih javnih storitev, kot so izobraževanje ter socialno in zdravstveno varstvo; meni, da je bistvenega pomena, da si vsi – lokalna vlada, regionalna vlada (če obstaja) in lokalni zasebni sektor – skupaj prizadevajo za spodbujanje naložb in zagotovitev, da imajo podeželska in oddaljena območja osnovno infrastrukturo, kot so javne in zasebne prometne povezave, zanesljivo oskrbo z energijo ter zanesljivo in hitro širokopasovno tehnologijo ter finančne in kreditne sheme za podeželske podjetnike, mikropodjetja in MSP, brez česar bodo podeželska podjetja in gospodinjstva stalno prikrajšani, preseljevanje na mestna območja pa se bo nadaljevalo;

69.

meni, da je v luči nedavnih živalskih epidemij in nedavnih škandalov v zvezi z varnostjo hrane (na primer izbruh bakterije E. coli leta 2011, škandal s konjskim mesom leta 2013 in sedanji škandal s ponarejenim medom) treba občutno povečati financiranje prehranske in krmne varnosti, kot je določeno v tretjem razdelku večletnega finančnega okvira, saj je dodeljenih 1,93 milijarde EUR za sedanje obdobje sedmih let povsem nezadostnih;

70.

poudarja, da se kmetje zelo pogosto soočajo z upravnimi stroški, povezanimi s SKP, in da se ti stroški med posameznimi državami članicami močno razlikujejo; poziva Komisijo in države članice, naj zmanjšajo upravno obremenitev, tako da skrajšajo upravne postopke in poenostavijo SKP, pa tudi zagotovijo njen stroškovno učinkovit prenos;

71.

poudarja, da sta dostop do osnovnih storitev, kot so izobraževanje, zdravstveno varstvo in stanovanja, ter vzdržnost teh storitev nujno potrebna za okolje, ki bo ugodno za ustvarjanje delovnih mest in uresničevanje življenjskih potreb prebivalcev podeželja;

72.

meni, da je javne organe nujno treba pozvati k temu, da vzpostavijo svetovalne in podporne službe za vodenje kmetij na podeželju, da se evropsko kmetijstvo posodobi;

73.

poziva Komisijo in države članice, naj v skladu z načelom enakosti in nediskriminacije iz politik in programov EU spodbujajo in olajšajo enakopravnost žensk na trgu dela ter združljivost poklicnega in zasebnega življenja na podeželju, zlasti pri plačah ter socialnih in pokojninskih pravicah, spodbujanju pridobivanja novih kvalifikacij in zagotavljanju možnosti in priložnosti za zaposlitev žensk v kmetijstvu in izven njega; jih poziva tudi, naj bolje izkoristijo priložnosti za ciljne spletne informacijske platforme, ukrepe in podporo za nove in že etablirane kmetice ter ženske na podeželju, zlasti v okviru sklada EKSRP in drugih skladov EU, ki spodbujajo razvoj projektov, ter naj prispevajo k ohranitvi bistvene infrastrukture in storitev, ki so pomembne za vsakdan na podeželju, ter tako pripomorejo k zajezitvi odseljevanja žensk s podeželja; nadalje opozarja, da je treba – zlasti za podeželje – oblikovati trajnostne strategije za ohranitev, spodbujanje in podpiranje mrež in organizacij žensk ter njihove vloge pri odločanju v kmetijstvu in na podeželju; poleg tega poziva k lažjemu dostopu do izobraževanja, finančnih sredstev in informacij za spodbujanje podjetniških pobud žensk (npr. s pomočjo e-poslovanja) ter njihovega lastništva kmetijskih gospodarstev in razvijanja le-teh;

74.

poziva države članice, naj okrepijo vlogo socialnih partnerjev in organizacij za socialno varstvo, ki skupaj z organi nadzorujejo skladnost z zakonodajo na področju zaposlovanja, se borijo proti neprijavljenemu delu, nadzorujejo spoštovanje socialnih in varnostnih standardov, ki spodbujajo socialno in ekonomsko vključevanje priseljenih delavcev, vključno s sezonskimi delavkami, migrantkami in begunkami; poziva k vzpostavitvi ureditve, ki bi ženskam omogočala udeležbo v vseh fazah procesa;

75.

opozarja, da so kmetijska zemljišča v EU iz leta v leto manjša; poudarja, da je za ohranitev delovnih mest na podeželju nujno treba ohraniti tudi obdelovalne površine; poziva države članice, naj spodbujajo boljši dostop do zemljišč na območjih z visoko stopnjo brezposelnosti, v zvezi s tem poziva k sprejetju ukrepov za zagotovitev, da imajo mlade kmetice dostop do posojil ter lahko sodelujejo pri upravljanju zemljišč;

76.

opozarja na to, da ženske predstavljajo 45 % kmetijskih delavcev; poziva Komisijo, naj pregleda opredelitev družinskih kmetij, da bi se olajšal dostop žensk do usposabljanja in poklicnega svetovanja ter do kapitala in ugodnosti;

77.

poziva pristojne nacionalne, regionalne in lokalne organe, naj spodbujajo sodelovanje žensk v lokalnih akcijskih skupinah ter razvoj lokalnih partnerstev v okviru programa Leader ter naj zagotovijo po spolu uravnoteženo sodelovanje v njihovih upravnih odborih;

o o

78.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Eurostat, 2016.

(2) Gl.: http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.nat-opinions.25458

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/272

P8_TA(2016)0400

Pravni okvir Unije za carinske kršitve in sankcije ***I

Spremembe Evropskega parlamenta, sprejete 25. oktobra 2016 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravnem okviru Unije za carinske kršitve in sankcije (COM(2013)0884 – C8-0033/2014 – 2013/0432(COD)) (1)

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

(2018/C 215/55)

Sprememba 1

Predlog direktive

Navedba sklicevanja 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 33 Uredbe ,	ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti členov 33 in 114 Pogodbe ,

Sprememba 2

Predlog direktive

Uvodna izjava 1 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(1a)	Ta direktiva bi morala biti skladna z Uredbo (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (2) .

Sprememba 3

Predlog direktive

Uvodna izjava 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(2)	Carinske kršitve in sankcije tako ureja 28 različnih sklopov pravnih predpisov. Zato kršitev carinske zakonodaje Unije ni enako obravnavana po vsej Uniji, pri čemer se sankcije, ki se lahko določijo v posameznem primeru, razlikujejo v naravi in resnosti glede na državo članico, ki jih določi.

(2)

Carinske kršitve in sankcije ureja 28 različnih sklopov pravnih predpisov. Zato kršitev carinske zakonodaje Unije ni enako obravnavana po vsej Uniji, pri čemer se sankcije, ki se lahko določijo v posameznem primeru, razlikujejo v naravi in resnosti glede na državo članico, ki jih določi , kar lahko povzroči izpad prihodkov za države članice in izkrivljanje trgovine .

Sprememba 4

Predlog direktive

Uvodna izjava 3

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(3)	Ta neusklajenost pravnih sistemov držav članic ne vpliva le na optimalno upravljanje carinske unije, ampak tudi preprečuje vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev za gospodarske subjekte v carinski uniji, saj vpliva na njihov dostop do carinskih poenostavitev in olajšav.

(3)

Ta neusklajenost pravnih sistemov držav članic ne vpliva le na optimalno upravljanje carinske unije in preglednost, ki je potrebna za zagotovitev pravilnega delovanja notranjega trga glede tega, kako različni carinski organi obravnavajo kršitve , ampak tudi preprečuje vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev za gospodarske subjekte v carinski uniji , za katere že veljajo različna pravila znotraj Unije , saj vpliva na njihov dostop do carinskih poenostavitev in olajšav.

Sprememba 5

Predlog direktive

Uvodna izjava 6

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(6)

Sestaviti bi bilo treba seznam ravnanj, ki jih je treba šteti za kršitve carinske zakonodaje Unije in sankcionirati. Zadevne carinske kršitve morajo v celoti temeljiti na obveznostih, ki izhajajo iz carinske zakonodaje, in vključevati neposredna sklicevanja na Zakonik. V tej direktivi ni določeno, ali morajo države članice v zvezi z zadevnimi carinskimi kršitvami uporabiti upravne ali kazenske sankcije.

(6)

S to direktivo bi bilo treba vzpostaviti seznam ravnanj, ki jih je treba šteti za kršitve carinske zakonodaje Unije in sankcionirati. Zadevne carinske kršitve morajo v celoti temeljiti na obveznostih, ki izhajajo iz carinske zakonodaje, in vključevati neposredna sklicevanja na Zakonik. Ta direktiva določa, da bi morale države članice v zvezi s carinskimi kršitvami uporabiti nekazenske sankcije. Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da v skladu z nacionalnim pravom in pravom Unije določijo in naložijo kazenske sankcije namesto nekazenskih sankcij, kadar to zahtevata narava in teža zadevne carinske kršitve, da bi bile naložene sankcije odvračilne, učinkovite in sorazmerne.

Sprememba 6

Predlog direktive

Uvodna izjava 7

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(7)

Prva kategorija ravnanj bi morala vključevati carinske kršitve na podlagi objektivne odgovornosti, ki ne zahteva nobenega elementa krivde, pri čemer se upoštevata objektivna narava zadevnih obveznosti in dejstvo, da osebe, ki so jih dolžne izpolnjevati, teh obveznosti in njihovega zavezujočega značaja ne morejo prezreti.

črtano

Sprememba 7

Predlog direktive

Uvodna izjava 8

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(8)	Druga in tretja kategorija ravnanj bi morali vključevati carinske kršitve, povzročene zaradi malomarnosti ali naklepno, pri čemer je za nastanek odgovornosti potreben subjektivni element.

črtano

Sprememba 8

Predlog direktive

Uvodna izjava 10

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(10)	Za zagotovitev pravne varnosti bi bilo treba določiti, da se kakršno koli dejanje ali opustitev dejanja, ki je posledica napake carinskih organov, ne sme obravnavati kot carinska kršitev.

(10)	Za zagotovitev pravne varnosti bi bilo treba določiti, da se kakršno koli dejanje ali opustitev dejanja, ki je posledica napake carinskih organov, kakor je navedeno v Zakoniku, ne bi smelo šteti za carinsko kršitev.

Sprememba 9

Predlog direktive

Uvodna izjava 12

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(12)

Zaradi približevanja nacionalnih sistemov držav članic za sankcioniranje bi bilo treba oblikovati lestvice sankcij, ki bi izražale različne kategorije carinskih kršitev in njihovo težo . Da bi se uporabile učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije, bi morale države članice tudi zagotoviti, da njihovi pristojni organi pri določanju vrste in ravni sankcij, ki se bodo uporabile, upoštevajo posebne obremenilne ali olajševalne okoliščine.

(12)

Zaradi približevanja nacionalnih sistemov držav članic za sankcioniranje bi bilo treba oblikovati lestvice sankcij, ki bi izražale težo carinskih kršitev. Da bi se uporabile učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije, bi morale države članice tudi zagotoviti, da njihovi pristojni organi pri določanju vrste in ravni sankcij, ki se bodo uporabile, upoštevajo posebne obremenilne ali olajševalne okoliščine.

Sprememba 10

Predlog direktive

Uvodna izjava 12 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(12a)

Carinski organi bi morali naložene sankcije utemeljiti na vrednosti blaga le v primerih, ko se hujše kršitve ne nanašajo na utajene dajatve, temveč na vrednost zadevnega blaga, na primer v primeru kršitev, povezanih s pravicami intelektualne lastnine ali z blagom, za katerega veljajo prepovedi ali omejitve.

Sprememba 11

Predlog direktive

Uvodna izjava 13

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(13)

Zastaralni rok postopkov v zvezi s carinskimi kršitvami bi bilo treba določiti na štiri leta od dneva, na katerega je bila carinska kršitev storjena, oziroma v primeru trajnih ali ponavljajočih se kršitev na štiri leta od dneva, na katerega se je ravnanje, ki se šteje za kršitev, prenehalo. Države članice bi morale zagotoviti, da dejanje, povezano s preiskavo ali pravnimi postopki v zvezi s carinsko kršitvijo, prekine zastaralni rok. Države članice lahko določijo primere, v katerih se zastaralni rok zadrži. Začetek ali nadaljnje izvajanje teh postopkov bi bilo treba preprečiti po preteku osmih let, medtem ko bi moral biti zastaralni rok za izvršitev sankcije tri leta.

(13)

Zastaralni rok postopkov v zvezi s carinskimi kršitvami bi bilo treba določiti na štiri leta od dneva, na katerega je bila carinska kršitev storjena, oziroma v primeru trajnih ali ponavljajočih se kršitev na štiri leta od dneva, na katerega se je ravnanje, ki se šteje za kršitev, prenehalo. Države članice bi morale zagotoviti, da dejanje, povezano s preiskavo ali pravnimi postopki v zvezi z isto carinsko kršitvijo, ali dejanje osebe, odgovorne za kršitev, prekine zastaralni rok. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo primere, v katerih se zastaralni rok zadrži. Vsi postopki bi morali zastarati, ne glede na vse prekinitve zastaralnega roka, po preteku osmih let, medtem ko bi moral biti zastaralni rok za izvršitev sankcije tri leta.

Sprememba 12

Predlog direktive

Uvodna izjava 14

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(14)

Kadar so kazenski postopki sproženi zoper isto osebo v zvezi z istimi dejstvi, bi bilo treba zagotoviti zadržanje upravnih postopkov v zvezi s carinskimi kršitvami. Nadaljnje izvajanje upravnih postopkov po zaključitvi kazenskih postopkov bi moralo biti mogoče le ob popolni usklajenosti z načelom ne bis in idem.

(14)

Sprememba 13

Predlog direktive

Uvodna izjava 15 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(15a)

Splošni cilj te direktive je zagotoviti učinkovito izvrševanje carinske zakonodaje Unije. Vendar pravni okvir, ki ga določa ta direktiva, ne dopušča celovitega pristopa k izvrševanju, vključno z nadzorom, kontrolo in preiskavami. Komisija bi morala zato predložiti Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o teh vidikih, vključno z izvajanjem skupnega okvira obvladovanja tveganj, da bi ocenili, ali je potrebna dodatna zakonodaja.

Sprememba 14

Predlog direktive

Uvodna izjava 18 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

(18a)

Namen te direktive je okrepiti carinsko sodelovanje s približevanjem nacionalne zakonodaje o carinskih sankcijah. Ker se pravni običaji v državah članicah močno razlikujejo, popolna harmonizacija ni mogoča.

Sprememba 15

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
1. Ta direktiva vzpostavlja okvir za kršitve carinske zakonodaje Unije in določa sankcije za te kršitve .	1. Namen te direktive je okrepiti pravilno delovanje notranjega trga in določiti okvir za kršitve carinske zakonodaje Unije ter določa naložitev nekazenskih sankcij zanje s približevanjem določb, ki jih predpisujejo zakonodaja, pravna ureditev in upravni ukrepi držav članic .

Sprememba 16

Predlog direktive

Člen 1 – odstavek 2 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	2a. Ta direktiva zajema obveznosti držav članic do trgovinskih partnerjev Evropske unije ter do Svetovne trgovinske organizacije in Svetovne carinske organizacije, da bi vzpostavili homogen in učinkovit notranji trg, obenem pa olajšali trgovino in zagotavljali varnost.

Sprememba 17

Predlog direktive

Člen 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Člen 2

Carinske kršitve in sankcije

Splošna načela

Države članice določijo pravila o sankcijah za carinske kršitve iz členov 3 do 6.

1. Države članice določijo pravila o sankcijah za carinske kršitve iz členov 3 in 6 ob strogem upoštevanju načela ne bis in idem .

Države članice zagotovijo, da se dejanja ali opustitve dejanj iz členov 3 in 6 štejejo za carinske kršitve, kadar so storjena iz malomarnosti ali z naklepom.

Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da v skladu z nacionalnim pravom in pravom Unije določijo in naložijo kazenske sankcije namesto nekazenskih sankcij, če tako zahtevata narava in teža zadevne carinske kršitve, da bi bile naložene sankcije odvračilne, učinkovite in sorazmerne.

2. Za namene te direktive:

(a)

carinski organi ugotovijo, ali je bila kršitev storjena iz malomarnosti, kar pomeni, da odgovorna oseba ni razumno skrbno nadzirala svojih dejavnosti, ali da je sprejela ukrepe, ki očitno ne zadostujejo, da bi preprečili nastanek okoliščin, iz katerih izhaja kršitev, kadar je mogoče razumno predvideti tveganje, da bo do kršitve prišlo.

(b)	carinski organi ocenijo, ali je bila kršitev storjena z naklepom, kar pomeni, da je dejanje ali opustitev dejanja storila odgovorna oseba ob vedenju, da gre pri njenem dejanju ali opustitvi dejanja za kršitev, ali z naklepnim in zavestnim namenom, da krši carinsko zakonodajo;

(c)	pisne napake ali napake ne pomenijo carinske kršitve, razen če okoliščine jasno kažejo, da so bile storjene iz malomarnosti ali naklepno;

Sprememba 18

Predlog direktive

Člen 2 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	Člen 2a
	Pospeševanje trgovine
	Da bi izpolnili obveznosti Unije v okviru sporazuma STO o pospeševanju trgovine, države članice sodelujejo pri vzpostavitvi sistema sodelovanja, ki vključuje vse države članice. Sistem je namenjen usklajevanju ključnih kazalnikov uspešnosti carinskih sankcij (analiza števila pritožb, stopnje ponavljanja kršitev itd.); izmenjava najboljše prakse med carinskimi službami (uspešnost nadzora in sankcij, zmanjševanje upravnih stroškov itd.); posredovanje izkušenj gospodarskih subjektov in ustvarjanje povezav med njimi; spremljanje načina, kako carinske službe izvajajo svoje dejavnosti; in zbiranje statističnih podatkov o kršitvah, ki jih storijo podjetja iz tretjih držav. V okviru sistema sodelovanja se vse države članice nemudoma uradno obvesti o preiskavah v zvezi s carinskimi kršitvami in o ugotovljenih kršitvah, da se pospeši trgovina, prepreči vnos nezakonitega blaga na notranji trg in izboljša učinkovitost pregledov.

Sprememba 19

Predlog direktive

Člen 3

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Člen 3

Carinske kršitve z objektivno odgovornostjo

Carinske kršitve

Države članice zagotovijo, da se naslednja dejanja ali opustitve dejanj štejejo za carinske kršitve , ne glede na kakršen koli element krivde :

Države članice zagotovijo, da se naslednja dejanja ali opustitve dejanj štejejo za carinske kršitve:

(a)

oseba, ki vloži carinsko deklaracijo, deklaracijo za začasno hrambo, vstopno skupno deklaracijo, izstopno skupno deklaracijo, deklaracijo za ponovni izvoz ali obvestilo o ponovnem izvozu, v deklaraciji, obvestilu ali zahtevku ne zagotovi pravilnih in popolnih informacij v skladu s členom 15(2 )(a ) Zakonika;

(a)

(b)	oseba, ki vloži carinsko deklaracijo, deklaracijo za začasno hrambo, vstopno skupno deklaracijo, izstopno skupno deklaracijo, deklaracijo za ponovni izvoz ali obvestilo o ponovnem izvozu, ne zagotovi pristnosti, pravilnosti in veljavnosti vseh spremnih listin v skladu s členom 15(2 )(b ) Zakonika;

(b)

oseba, ki vloži carinsko deklaracijo, deklaracijo za začasno hrambo, vstopno skupno deklaracijo, izstopno skupno deklaracijo, deklaracijo za ponovni izvoz ali obvestilo o ponovnem izvozu, ne zagotovi pristnosti, pravilnosti in veljavnosti vseh spremnih listin v skladu s točko (b) člena 15(2) Zakonika;

(c)

oseba ne vloži vstopne skupne deklaracije v skladu s členom 127 Zakonika, obvestila o prihodu morskega plovila ali zrakoplova v skladu s členom 133 Zakonika, deklaracije za začasno hrambo v skladu s členom 145 Zakonika, carinske deklaracije v skladu s členom 158 Zakonika, obvestila o dejavnostih v prostih conah v skladu s členom 244(2) Zakonika, predodhodne deklaracije v skladu s členom 263 Zakonika, deklaracije za ponovni izvoz v skladu s členom 270 Zakonika, izstopne skupne deklaracije v skladu s členom 271 Zakonika ali obvestila o ponovnem izvozu v skladu s členom 274 Zakonika;

(c)

(d)	gospodarski subjekt ne hrani dokumentov in informacij v zvezi z dovršitvijo carinskih formalnosti na kakršen koli dostopen način in za obdobje, ki ga zahteva carinska zakonodaja, v skladu s členom 51 Zakonika;

(d)	gospodarski subjekt ne hrani dokumentov in informacij v zvezi z dovršitvijo carinskih formalnosti na kakršen koli dostopen način in za obdobje, ki ga zahteva carinska zakonodaja, v skladu s členom 51 Zakonika;

(e)	umik blaga, vnesenega na carinsko območje Unije, iz carinskega nadzora brez dovoljenja carinskih organov, kar je v nasprotju s prvim in drugim pododstavkom člena 134(1) Zakonika;

(e)	umik blaga, vnesenega na carinsko območje Unije, iz carinskega nadzora brez dovoljenja carinskih organov, kar je v nasprotju s prvim in drugim pododstavkom člena 134(1) Zakonika;

(f)	umik blaga iz carinskega nadzora v nasprotju s četrtim pododstavkom člena 134(1) ter členom 158(3) in členom 242 Zakonika;

(f)	umik blaga iz carinskega nadzora v nasprotju s četrtim pododstavkom člena 134(1) ter členom 158(3) in členom 242 Zakonika;

(g)	oseba, ki vnese blago na carinsko območje Unije, ne izpolnjuje obveznosti v zvezi s prevozom blaga na ustrezen kraj v skladu s členom 135(1) Zakonika ali ne obvesti carinskih organov o nezmožnosti izpolnjevanja obveznosti v skladu s členom 137(1) in (2) Zakonika;

(g)

oseba, ki vnese blago na carinsko območje Unije, ne izpolnjuje obveznosti v zvezi s prevozom blaga na ustrezen kraj v skladu s členom 135(1) Zakonika ali brez odlašanja ne obvesti carinskih organov o nezmožnosti izpolnjevanja obveznosti v skladu s členom 137(1) in (2) Zakonika ter o kraju, kjer se blago nahaja ;

(h)	oseba, ki vnese blago v prosto cono, če je prosta cona tik ob kopenski meji med državo članico in tretjo državo, blaga v to prosto cono ne vnese neposredno brez prehajanja nekega drugega dela carinskega območja Unije v skladu s členom 135(2) Zakonika;

(h)	oseba, ki vnese blago v prosto cono, če je prosta cona tik ob kopenski meji med državo članico in tretjo državo, blaga v to prosto cono ne vnese neposredno brez prehajanja nekega drugega dela carinskega območja Unije v skladu s členom 135(2) Zakonika;

(i)	deklarant za začasno hrambo ali za carinski postopek ne predloži dokumentacije carinskim organom, kadar tako zahteva zakonodaja Unije ali kadar je to potrebno zaradi carinskih kontrol, v skladu s členoma 145(2) in 163(2) Zakonika;

(i)	deklarant za začasno hrambo ali za carinski postopek ne predloži dokumentacije carinskim organom, kadar tako zahteva zakonodaja Unije ali kadar je to potrebno zaradi carinskih kontrol, v skladu s členoma 145(2) in 163(2) Zakonika;

(j)	gospodarski subjekt , odgovoren za neunijsko blago, ki je v začasni hrambi, tega blaga ne da v carinski postopek ali ga ne izvozi ponovno v roku iz člena 149 Zakonika;

(j)	deklarant za začasno hrambo ali oseba, ki hrani blago v primerih, ko je shranjeno na drugih krajih, ki jih določijo ali odobrijo carinski organi , odgovoren za neunijsko blago, ki je v začasni hrambi, tega blaga ne da v carinski postopek ali ga ne izvozi ponovno v roku iz člena 149 Zakonika;

(k)	deklarant za carinski postopek ob vložitvi carinske deklaracije ali dopolnilne deklaracije nima v lasti in na razpolago za carinske organe spremnih listin, potrebnih za uporabo zadevnega postopka, v skladu s členom 163(1) in drugim pododstavkom člena 167(1) Zakonika;

(k)	deklarant za carinski postopek ob vložitvi carinske deklaracije ali dopolnilne deklaracije nima v lasti in na razpolago za carinske organe spremnih listin, potrebnih za uporabo zadevnega postopka, v skladu s členom 163(1) in drugim pododstavkom člena 167(1) Zakonika;

(l)	deklarant za carinski postopek v primeru poenostavljene deklaracije v skladu s členom 166 Zakonika ali vpisa v evidence deklaranta v skladu s členom 182 Zakonika ne vloži dopolnilne deklaracije pri pristojnem carinskem uradu in v določenem roku v skladu s členom 167(1) Zakonika;

(l)	deklarant za carinski postopek v primeru poenostavljene deklaracije v skladu s členom 166 Zakonika ali vpisa v evidence deklaranta v skladu s členom 182 Zakonika ne vloži dopolnilne deklaracije pri pristojnem carinskem uradu in v določenem roku v skladu s členom 167(1) Zakonika;

(m)	odstranitev ali uničenje sredstev za identifikacijo, ki so jih carinski organi pritrdili na blago, embalažo ali prevozno sredstvo, brez predhodne odobritve carinskih organov v skladu s členom 192(2) Zakonika;

(m)	odstranitev ali uničenje sredstev za identifikacijo, ki so jih carinski organi pritrdili na blago, embalažo ali prevozno sredstvo, brez predhodne odobritve carinskih organov v skladu s členom 192(2) Zakonika;

(n)	imetnik postopka aktivnega oplemenitenja carinskega postopka ne zaključi v roku iz člena 257 Zakonika;

(n)	imetnik postopka aktivnega oplemenitenja carinskega postopka ne zaključi v roku iz člena 257 Zakonika;

(o)	imetnik postopka pasivnega oplemenitenja pomanjkljivega blaga ne izvozi v roku iz člena 262 Zakonika;

(o)	imetnik postopka pasivnega oplemenitenja pomanjkljivega blaga ne izvozi v roku iz člena 262 Zakonika;

(p)	gradnja objekta v prosti coni brez odobritve carinskih organov v skladu s členom 244(1) Zakonika;

(p)	gradnja objekta v prosti coni brez predhodne odobritve carinskih organov v skladu s členom 244(1) Zakonika;

(q)	oseba, ki je zavezana plačilu uvoznih ali izvoznih dajatev, teh dajatev ne plača v roku iz člena 108 Zakonika.

(q)	oseba, ki je zavezana plačilu uvoznih ali izvoznih dajatev, teh dajatev ne plača v roku iz člena 108 Zakonika;

(qa )

gospodarski subjekt carinskim organom na zahtevo ne zagotovi potrebnih dokumentov in informacij v ustrezni obliki in razumnem času ter vse potrebne pomoči za dokončanje carinskih formalnosti ali kontrol v skladu s členom 15(1) Zakonika;

(qb)	imetnik odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz te odločbe, v skladu s členom 23(1) Zakonika;

(qc)	imetnik odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje ne obvesti nemudoma carinskih organov o vseh dejavnikih, ki so se pojavili po sprejetju odločbe s strani teh organov ter vplivajo na njeno nadaljnje izvajanje ali vsebino, v skladu s členom 23(2) Zakonika;

(qd)	imetnik postopka tranzita Unije namembnemu carinskemu uradu ne predloži nepoškodovanega blaga v predpisanem roku v skladu s točko (a) člena 233(1) Zakonika;

(qe)	raztovarjanje ali pretovarjanje blaga s prevoznega sredstva, na katerem se nahaja, brez dovoljenja carinskih organov ali na krajih, ki jih ti organi niso določili ali odobrili, v skladu s členom 140 Zakonika;

(qf)	hramba blaga v prostorih za začasno hrambo ali carinskih skladiščih brez pridobitve dovoljenja carinskih organov v skladu s členoma 147 in 148 Zakonika;

(qg)	imetnik dovoljenja ali postopka ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz hrambe blaga, zajetega v postopku carinskega skladiščenja, v skladu s točkama (a) in (b) člena 242(1) Zakonika.

(qh)	predložitev napačnih informacij in dokumentov, ki jih zahtevajo carinski organi, v skladu s členom 15 ali 163 Zakonika;

(qi)

gospodarski subjekt uporablja netočne ali nepopolne informacije ali neverodostojne, netočne ali neveljavne dokumente, da bi od carinskih organov pridobil dovoljenje:

(i)	za status pooblaščenega gospodarskega subjekta v skladu s členom 38 Zakonika,

(ii)	za uporabo poenostavljene deklaracije v skladu s členom 166 Zakonika,

(iii)

za uporabo drugih carinskih poenostavitev v skladu s členi 177, 179, 182 in 185 Zakonika, ali

(iv)	za predložitev blaga v posebne postopke v skladu s členom 211 Zakonika;

(qj)	vnos blaga na carinsko območje Unije ali izstop blaga z njega, ne da bi se blago predložilo carinskim organom v skladu s členoma 139 in 245 ali členom 267(2) Zakonika;

(qk)	predelava blaga v carinskem skladišču brez pridobitve dovoljenja carinskih organov v skladu s členom 241 Zakonika;

(ql)	pridobitev blaga ali razpolaganje z blagom, povezanim s katero koli od carinskih kršitev iz točk (qd) in (qj) tega člena.

Sprememba 20

Predlog direktive

Člen 4

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Člen 4

črtano

Carinske kršitve, povzročene zaradi malomarnosti

Države članice zagotovijo, da se naslednja dejanja ali opustitve dejanj štejejo za carinske kršitve, kadar so povzročene zaradi malomarnosti:

(a)	gospodarski subjekt, odgovoren za neunijsko blago, ki je v začasni hrambi, tega blaga ne da v carinski postopek ali ga ne izvozi ponovno v roku iz člena 149 Zakonika;

(b)	gospodarski subjekt carinskim organom ne zagotovi vse potrebne pomoči za dokončanje carinskih formalnosti ali kontrol v skladu s členom 15(1) Zakonika;

(c)	imetnik odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz te odločbe, v skladu s členom 23(1) Zakonika;

(d)	imetnik odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje ne obvesti nemudoma carinskih organov o vseh dejavnikih, ki so se pojavili po sprejetju odločbe s strani teh organov ter vplivajo na njeno nadaljnje izvajanje ali vsebino, v skladu s členom 23(2) Zakonika;

(e)	gospodarski subjekt carinskim organom ne predloži blaga, vnesenega na carinsko območje Unije, v skladu s členom 139 Zakonika;

(f)	imetnik postopka tranzita Unije namembnemu carinskemu uradu ne predloži nedotaknjenega blaga v predpisanem roku v skladu s členom 233(1)(a) Zakonika;

(g)	gospodarski subjekt carinskim organom ne predloži blaga, vnesenega v prosto cono, v skladu s členom 245 Zakonika;

(h)	gospodarski subjekt carinskim organom ob izstopu ne predloži blaga, ki se iznese s carinskega območja Unije, v skladu s členom 267(2) Zakonika;

(i)	raztovarjanje ali pretovarjanje blaga s prevoznega sredstva, na katerem se nahaja, brez dovoljenja carinskih organov ali na krajih, ki jih ti organi niso dovolili ali odobrili, v skladu s členom 140 Zakonika;

(j)	hramba blaga v prostorih za začasno hrambo ali carinskih skladiščih brez pridobitve dovoljenja carinskih organov v skladu s členoma 147 in 148;

(k)	imetnik dovoljenja ali postopka ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz skladiščenja blaga, zajetega v postopku carinskega skladiščenja, v skladu s členom 242(1)(a) in (b) Zakonika.

Sprememba 21

Predlog direktive

Člen 5

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Člen 5

črtano

Carinske kršitve, povzročene naklepno

Države članice zagotovijo, da se naslednja dejanja ali opustitve dejanj štejejo za carinske kršitve, kadar so povzročene naklepno:

(a)	predložitev napačnih informacij in dokumentov, ki jih zahtevajo carinski organi, v skladu s členom 15 ali 163 Zakonika;

(b)

gospodarski subjekt uporablja lažne izjave ali kakršne koli druge nepravilne načine, da bi od carinskih organov pridobil dovoljenje:

(i)	za status pooblaščenega gospodarskega subjekta v skladu s členom 38 Zakonika,

(ii)	za uporabo poenostavljene deklaracije v skladu s členom 166 Zakonika,

(iii)

za uporabo drugih carinskih poenostavitev v skladu s členi 177, 179, 182 in 185 Zakonika,

(iv)	za predložitev blaga v posebne postopke v skladu s členom 211 Zakonika;

(c)	vnos blaga na carinsko območje Unije ali izstop blaga z njega, ne da bi se blago predložilo carinskim organom v skladu s členoma 139 in 245 ali členom 267(2) Zakonika;

(d)	imetnik odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz te odločbe, v skladu s členom 23(1) Zakonika;

(e)	imetnik odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje ne obvesti nemudoma carinskih organov o vseh dejavnikih, ki so se pojavili po sprejetju odločbe s strani teh organov ter vplivajo na njeno nadaljnje izvajanje ali vsebino, v skladu s členom 23(2) Zakonika;

(f)	predelava blaga v carinskem skladišču brez pridobitve dovoljenja carinskih organov v skladu s členom 241 Zakonika;

(g)	pridobitev blaga ali razpolaganje z blagom, povezanim s katero koli od carinskih kršitev iz člena 4(f) in točke (c) tega člena.

Sprememba 22

Predlog direktive

Člen 6

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Člen 6	Člen 6
Spodbujanje, pomoč, napeljevanje in poskus	Spodbujanje, pomoč, napeljevanje in poskus
1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se spodbujanje k dejanju ali pomoč pri dejanju in napeljevanje k dejanju ali opustitvi dejanja iz člena 5 šteje za carinsko kršitev.	1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da spodbujanje k dejanju ali pomoč pri dejanju in napeljevanje k dejanju ali opustitvi dejanja iz člena 8b(2) predstavlja carinsko kršitev.
2. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se poskus dejanja ali opustitve dejanja iz člena 5 ( b ) ali (c) šteje za carinsko kršitev.	2. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da poskus dejanja ali opustitve dejanja iz točk ( qi ) ali (qj) člena 3 predstavlja carinsko kršitev.

Sprememba 23

Predlog direktive

Člen 7

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Člen 7	Člen 7
Napaka carinskih organov	Napaka carinskih organov
Dejanja ali opustitve dejanj iz členov 3 do 6 ne pomenijo carinskih kršitev, če so posledica napake carinskih organov.	Dejanja ali opustitve dejanj iz členov 3 in 6 ne pomenijo carinskih kršitev, če so posledica napake carinskih organov , v skladu s členom 119 Zakonika, če pa zaradi napake nastane škoda, odgovornost zanjo nosijo carinski organi .

Sprememba 24

Predlog direktive

Člen 8 – odstavek 1 – uvodni del

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
1. Države članice zagotovijo, da se pravne osebe obravnavajo kot odgovorne za carinske kršitve, ki jih je v njihovo korist povzročila katera koli oseba, ki deluje samostojno ali kot del organa pravne osebe in ima v okviru pravne osebe vodilni položaj, na podlagi katere koli od naslednjih funkcij:	1. Države članice zagotovijo, da se pravne osebe obravnavajo kot odgovorne za carinske kršitve iz členov 3 in 6 , ki jih je v njihovo korist povzročila katera koli oseba, ki deluje samostojno ali kot del organa pravne osebe in ima v okviru pravne osebe vodilni položaj, na podlagi katere od naslednjih funkcij:

Sprememba 25

Predlog direktive

Člen 8 – odstavek 2

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
2. Države članice tudi zagotovijo, da se pravne osebe obravnavajo kot odgovorne, če je bilo zaradi pomanjkljivega nadzora ali kontrole s strani osebe iz odstavka 1 mogoče, da je oseba, ki je podrejena osebi iz odstavka 1, povzročila carinsko kršitev v korist zadevne pravne osebe.	(Ne zadeva slovenske različice.)

Sprememba 26

Predlog direktive

Člen 8 – odstavek 3 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	3a. V tej direktivi „pravna oseba“ pomeni vsak subjekt, ki ima v skladu z veljavnim pravom status pravne osebe, razen državnih organov ali organov javne uprave, ki izvršujejo državno oblast, in javnih mednarodnih organizacij.

Sprememba 27

Predlog direktive

Člen 8 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Člen 8a

Dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju, ali gre za manjšo kršitev

1. Države članice pri določanju, ali je kršitev iz člena 3 manjša kršitev, vse od začetka postopka, torej že med določanjem, ali je bila povzročena carinska kršitev, zagotovijo, da njihovi pristojni organi upoštevajo vse pomembne okoliščine, vključno z naslednjimi dejavniki:

(a)	kršitev je bila povzročena iz malomarnosti;

(b)	za blago, ki je povezano s kršitvijo, ne veljajo prepovedi ali omejitve iz drugega stavka člena 134(1) Zakonika in iz točke (e) člena 267(3) Zakonika;

(c)	kršitev le malo ali sploh ne vpliva na znesek carine, ki ga je treba plačati;

(d)	oseba, odgovorna za kršitev, dejansko sodeluje s pristojnim organom v postopku;

(e)	oseba, odgovorna za kršitev, prostovoljno razkrije kršitev, če kršitev še ni predmet preiskovalne dejavnosti, o kateri je oseba, odgovorna za kršitev, obveščena;

(f)	oseba, odgovorna za kršitev, lahko dokaže, da si zelo prizadeva za ravnanje v skladu s carinsko zakonodajo Unije, in pokaže visoko raven nadzora nad svojim poslovanjem, na primer s pomočjo sistema skladnosti;

(g)	oseba, odgovorna za kršitev, je malo ali srednje podjetje, ki nima predhodnih izkušenj s carinskimi zadevami;

2. Pristojni organi obravnavajo kršitev kot manjšo le v primeru, kadar glede kršitve ne obstajajo obteževalne okoliščine iz člena 8b;

Sprememba 28

Predlog direktive

Člen 8 b (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Člen 8b

Dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju, ali gre za hujšo kršitev

1. Države članice pri določanju, ali je kršitev iz člena 3 ali 6 hujša kršitev, vse od začetka postopka, torej že med določanjem, ali je bila povzročena carinska kršitev, zagotovijo, da pristojni organi upoštevajo vse naslednje okoliščine:

(a)	kršitev je bila povzročena naklepno;

(b)	kršitev je trajala dalj časa, kar odraža naklep, da bi se ohranila;

(c)	podobna ali povezana kršitev traja ali se ponavlja, t.j. je povzročena več kot enkrat;

(d)	kršitev pomembno vpliva na znesek utajenih uvoznih ali izvoznih dajatev;

(e)	za blago, ki je povezano s kršitvijo, veljajo prepovedi ali omejitve iz drugega stavka člena 134(1) Zakonika in iz točke (e) člena 267(3) Zakonika;

(f)	oseba, odgovorna za kršitev, zavrne sodelovanje ali polno sodelovanje s pristojnim organom;

(g)	oseba, odgovorna za kršitev, je v preteklosti že povzročila kršitve;

2. Kršitve iz točk (f), (g), (p), (qi) in (qj) člena 3 po svoji naravi predstavljajo hujše kršitve.

Sprememba 29

Predlog direktive

Člen 9

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Člen 9

Sankcije za carinske kršitve iz člena 3

Nekazenske sankcije za manjše carinske kršitve

Države članice zagotovijo, da se v okviru naslednjih omejitev za carinske kršitve iz člena 3 uporabijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije:

1. Države članice zagotovijo, da se za carinske kršitve iz člena 3 , ki v skladu s členom 8a štejejo za manjše, poleg vračila utajenih dajatev uporabijo učinkovite, sorazmerne, odvračilne in nekazenske sankcije , in sicer v okviru naslednjih omejitev :

(a)	denarna kazen od 1 % do 5 % vrednosti blaga , če se carinska kršitev nanaša na določeno blago ;

(a)	denarna kazen do 70 % zneska utajenih dajatev , če se carinska kršitev nanaša na utajene dajatve ;

(b)	denarna kazen od 150 EUR do 7 500 EUR, če se carinska kršitev ne nanaša na določeno blago .

(b)	denarna kazen do 7 500 EUR, če se carinska kršitev ne nanaša na utajene dajatve .

2. Države članice zagotovijo, da se pri določanju ravni sankcij, ki se uporabijo v mejah, določenih v odstavku 1 tega člena, upoštevajo vse pomembne okoliščine iz člena 8a.

Sprememba 30

Predlog direktive

Člen 10

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Člen 10

črtano

Sankcije za carinske kršitve iz člena 4

Države članice zagotovijo, da se v okviru naslednjih omejitev za carinske kršitve iz člena 4 uporabijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije:

(a)	denarna kazen do 15 % vrednosti blaga, če se carinska kršitev nanaša na določeno blago;

(b)	denarna kazen do 22 500 EUR, če se carinska kršitev ne nanaša na določeno blago.

Sprememba 31

Predlog direktive

Člen 11

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Člen 11

Sankcije za carinske kršitve iz členov 5 in 6

Nekazenske sankcije za hujše carinske kršitve

Države članice zagotovijo, da se v okviru naslednjih omejitev za carinske kršitve iz členov 5 in 6 uporabijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije:

1. Države članice zagotovijo, da se za carinske kršitve iz členov 3 in 6 , ki v skladu s členom 8a štejejo za hujše, poleg vračila utajenih dajatev uporabijo učinkovite, sorazmerne, odvračilne in nekazenske sankcije , in sicer v okviru naslednjih omejitev :

(a)	denarna kazen do 30 % vrednosti blaga , če se carinska kršitev nanaša na določeno blago ;

(a)	denarna kazen med 70 % in 140 % zneska utajenih dajatev , če se carinska kršitev nanaša na utajene dajatve ;

(aa)	denarna kazen med 15 % in 30 % vrednosti blaga, če se carinska kršitev ne nanaša na utajene dajatve, temveč na vrednost blaga;

(b)	denarna kazen do 45 000 EUR, če se carinska kršitev ne nanaša na določeno blago .

(b)	denarna kazen med 7 500 in 45 000 EUR, če se carinska kršitev ne nanaša niti na utajene dajatve niti na vrednost blaga .

2. Države članice zagotovijo, da se pri določanju ravni sankcij, ki se uporabijo v mejah, določenih v odstavku 1 tega člena, upoštevajo vse pomembne okoliščine iz členov 8a in 8b(1).

Sprememba 32

Predlog direktive

Člen 11 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Člen 11a

Druge nekazenske sankcije za hujše kršitve

1. Države članice lahko poleg sankcij, navedenih v členu 11, in v skladu z Zakonikom, za hujše kršitve uporabijo naslednje nedenarne sankcije:

(a)	stalni ali začasni odvzem blaga;

(b)	začasni odvzem izdanega dovoljenja.

2. Države članice v skladu z Zakonikom določijo, da se v primeru hujše ali ponavljajoče se kršitve sklepi o podelitvi statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta prekličejo.

Sprememba 33

Predlog direktive

Člen 11 b (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	Člen 11b
	Pregled
	1. Pet let po …[datum začetka veljavnosti te direktive] Komisija skupaj s pristojnimi organi držav članic pregleda zneske denarnih kazni, ki se lahko uporabijo v skladu s členoma 9 in 11. Namen postopka pregleda je zagotoviti večjo skladnost zneskov denarnih kazni, naloženih v okviru carinske unije, da bi bilo njeno delovanje harmonizirano.
	2. Komisija vsako leto objavi podrobnosti o sankcijah, ki so jih države članice naložile za carinske kršitve iz členov 3 in 6.
	3. Države članice zagotovijo skladnost s carinsko zakonodajo v smislu točke (2) člena 5 Uredbe (EU) št. 952/2013 ter Uredbe (EU) št. 978/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (3) .

Sprememba 34

Predlog direktive

Člen 11 c (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	Člen 11c
	Poravnava
	Države članice zagotovijo možnost poravnave kot postopka, ki pristojnim organom omogoča, da z osebo, odgovorno za carinsko kršitev, sklenejo poravnavo glede kršitve carinske zakonodaje, namesto da bi začeli ali nadaljevali sodni postopek, v zameno za to, da ta oseba sprejme takoj izvršljivo sankcijo.
	Če sodni postopek že poteka, lahko pristojni organi dosežejo poravnavo le s soglasjem sodnega organa.
	Komisija zagotovi smernice za postopke poravnave, s katerimi zagotovi, da se osebam, odgovornim za carinsko kršitev, ponudi možnost za poravnavo, ki je v skladu z načelom enakega obravnavanja in pregledna, ter da se izidi vseh sklenjenih poravnav objavijo.

Sprememba 35

Predlog direktive

Člen 12

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Člen 12

črtano

Učinkovita uporaba sankcij in izvajanje pooblastil za naložitev sankcij s strani pristojnih organov

Države članice zagotovijo, da pristojni organi pri določanju vrste in ravni sankcij za carinske kršitve iz členov 3 do 6 upoštevajo vse pomembne okoliščine, po potrebi vključno z:

(a)	težo in trajanjem kršitve;

(b)	dejstvom, da je oseba, ki je odgovorna za kršitev, pooblaščeni gospodarski subjekt;

(c)	zneskom neplačane uvozne ali izvozne dajatve;

(d)	dejstvom, da za blago, ki je povezano s kršitvijo, veljajo prepovedi ali omejitve iz drugega stavka člena 134(1) Zakonika in iz člena 267(3)(e) Zakonika ali da predstavlja tveganje za javno varnost;

(e)	ravnjo sodelovanja osebe, odgovorne za kršitev, s pristojnim organom;

(f)	prejšnjimi kršitvami osebe, odgovorne za kršitev.

Sprememba 36

Predlog direktive

Člen 12 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	Člen 12a
	Skladnost
	Države članice poskrbijo, da so smernice in publikacije o zagotavljanju skladnosti in nadaljevanju zagotavljanja skladnosti s carinsko zakonodajo Unije zainteresiranim stranem na voljo v zlahka dostopni, razumljivi in posodobljeni obliki.

Sprememba 37

Predlog direktive

Člen 13

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Člen 13	Člen 13
Zastaranje	Zastaranje
1. Države članice zagotovijo, da je zastaralni rok za postopke v zvezi s carinsko kršitvijo iz členov 3 do 6 štiri leta in začne teči na dan povzročitve carinske kršitve.	1. Države članice zagotovijo, da je zastaralni rok za začetek postopka v zvezi s carinsko kršitvijo iz členov 3 in 6 štiri leta in da začne teči na dan povzročitve carinske kršitve.
2. Države članice zagotovijo, da začne zastaralni rok v primeru trajnih ali ponavljajočih se kršitev teči na dan, na katerega se preneha dejanje ali opustitev dejanja, ki se šteje za carinsko kršitev.	2. Države članice zagotovijo, da začne zastaralni rok v primeru trajnih ali ponavljajočih se kršitev teči na dan, na katerega se preneha dejanje ali opustitev dejanja, ki se šteje za carinsko kršitev.
3. Države članice zagotovijo, da kakršno koli dejanje pristojnega organa, ki se sporoči zadevni osebi in je povezano s preiskavo ali pravnimi postopki v zvezi s carinsko kršitvijo, prekine zastaralni rok. Zastaralni rok začne teči na dan prekinitve z dejanjem.	3. Države članice zagotovijo, da kakršno koli dejanje pristojnega organa, ki se sporoči zadevni osebi in je povezano s preiskavo ali pravnimi postopki v zvezi s carinsko kršitvijo, ali dejanje osebe, odgovorne za kršitev, prekine zastaralni rok. Zastaralni rok začne znova teči na dan , ko se prekinitev s tem dejanjem konča .
4. Države članice zagotovijo, da se po preteku osmih let od dneva iz odstavka 1 ali 2 prepreči začetek ali nadaljnje izvajanje kakršnih koli postopkov v zvezi s carinskimi kršitvami iz členov 3 do 6 .	4. Brez poseganja v člen 14(2) države članice zagotovijo, da vsi postopki v zvezi s carinskimi kršitvami iz člena 3 ali 6 zastarajo, ne glede na vse prekinitve zastaralnega roka iz odstavka 3 tega člena, po preteku osmih let od dneva iz odstavka 1 ali 2 tega člena .
5. Države članice zagotovijo, da je zastaralni rok za izvršitev odločbe o uporabi sankcije tri leta. Ta rok začne teči na dan, na katerega odločba postane dokončna.	5. Države članice zagotovijo, da je zastaralni rok za izvršitev odločbe o uporabi sankcije tri leta. Ta rok začne teči na dan, na katerega odločba postane dokončna.
6. Države članice določijo primere, v katerih se zastaralni roki iz odstavkov 1, 4 in 5 zadržijo.	6. Države članice določijo primere, v katerih se zastaralni roki iz odstavkov 1, 4 in 5 zadržijo.

Sprememba 38

Predlog direktive

Člen 16 – odstavek 1

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Sprememba

Države članice sodelujejo in si izmenjujejo kakršne koli informacije, ki so potrebne za postopke v zvezi z dejanjem ali opustitvijo dejanja, ki pomeni carinsko kršitev iz členov 3 in 6, zlasti v primerih, ko je postopke zoper isto osebo v zvezi z istimi dejstvi začela več kot ena država članica. Namen sodelovanja med državami članicami je povečati učinkovitost carinskih pregledov blaga in harmonizirati postopke znotraj Unije.

Sprememba 39

Predlog direktive

Člen 16 – odstavek 1 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	Komisija nadzoruje sodelovanje med državami članicami za oblikovanje ključnih kazalnikov uspešnosti za carinske kontrole in sankcije, širjenje najboljše prakse in usklajevanje usposabljanja za carinske uradnike.

Sprememba 40

Predlog direktive

Člen 17

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
Člen 17	Člen 17
Zaseg	Zaseg
Države članice zagotovijo, da lahko pristojni organi začasno zasežejo kakršno koli blago, prevozna sredstva in druge instrumente, ki so se uporabili pri povzročitvi carinskih kršitev iz členov 3 do 6.	Države članice zagotovijo, da lahko pristojni organi začasno zasežejo vse blago, prevozna sredstva ali druge instrumente, ki so se uporabili pri povzročitvi carinskih kršitev iz členov 3 in 6. Če država članica po naloženi sankciji to blago trajno zaseže, ga lahko uniči, ponovno uporabi ali reciklira, kakor je primerno.

Sprememba 41

Predlog direktive

Člen 18 – odstavek 1 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	Komisija do 31. decembra 2017 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o drugih elementih izvajanja carinske zakonodaje Unije, kot so nadzor, kontrola in preiskave, ki mu po potrebi priloži zakonodajni predlog v dopolnitev te direktive.

Sprememba 42

Predlog direktive

Člen 18 a (novo)

Besedilo, ki ga predlaga Komisija	Sprememba
	Člen 18a
	Poročanje držav članic
	Države članice pošljejo Komisiji statistične podatke o kršitvah in naloženih sankcijah zanje ter ji tako omogočijo, da oceni uporabo te direktive. Te informacije se pošiljajo vsako leto po začetku veljavnosti te direktive. Komisija lahko te podatke uporabi pri reviziji te direktive, da bi bolje približala nacionalne sisteme sankcij.

(1) Zadeva je bila v skladu z drugim pododstavkom člena 61(2) Poslovnika vrnjena pristojnemu odboru v ponovno obravnavo (A8-0239/2016).

(2) Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L 269, 10.10.2013, str. 1).

(3) Uredba (EU) št. 978/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 732/2008 (UL L 303, 31.10.2012, str. 1).

19.6.2018

Uradni list Evropske unije

C 215/301

P8_TA(2016)0411

Splošni proračun Evropske unije za proračunsko leto 2017 – vsi oddelki

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. oktobra 2016 o stališču Sveta o predlogu splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2017 (11900/2016 – C8-0373/2016 – 2016/2047(BUD))

(2018/C 215/58)

Evropski parlament,

—	ob upoštevanju člena 314 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—	ob upoštevanju člena 106a Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo,

—	ob upoštevanju Sklepa Sveta 2014/335/EU, Euratom z dne 26. maja 2014 o sistemu virov lastnih sredstev Evropske unije (1),

—	ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (2),

—	ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 (3) (v nadaljnjem besedilu: uredba o večletnem finančnem okviru),

—	ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju (4) (v nadaljnjem besedilu: medinstitucionalni sporazum),

—	ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o vmesnem pregledu/reviziji večletnega finančnega okvira 2014–2020 (COM(2016)0603),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2016 o splošnih smernicah za pripravo proračuna za leto 2017, oddelek III – Komisija (5),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. aprila 2016 o načrtu prihodkov in odhodkov Evropskega parlamenta za proračunsko leto 2017 (6),

—	ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2016 o pripravah na povolilno revizijo večletnega finančnega okvira 2014–2020: prispevek Parlamenta pred predložitvijo predloga Komisije (7),

—	ob upoštevanju predloga splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2017, ki ga je Komisija sprejela 18. julija 2016 (COM(2016)0300),

—	ob upoštevanju stališča o predlogu splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2017, ki ga je Svet sprejel 12. septembra 2016 in ga 14. septembra 2016 posredoval Evropskemu parlamentu (11900/2016 – C8-0373/2016),

—	ob upoštevanju člena 88 Poslovnika,

—	ob upoštevanju poročila Odbora za proračun in mnenj drugih zadevnih odborov (A8-0287/2016),

A.	ker bi bilo treba v razmerah, ko sredstev ni veliko, večji pomen pripisati proračunski disciplini ter učinkoviti in uspešni porabi finančnih sredstev;

B.	ker bi moral dialog med Parlamentom in Komisijo iz člena 318 PDEU spodbujati k v uspešnost usmerjeno kulturo v Komisiji, vključno s povečano preglednostjo in okrepljeno odgovornostjo;

Oddelek III

Splošni pregled

poudarja, da je treba proračun za leto 2017 obravnavati v širšem kontekstu vmesne revizije večletnega finančnega okvira; poudarja, da je treba zagotoviti ravnovesje med dolgoročnimi prednostnimi nalogami ter novimi izzivi, zato meni, da mora biti proračun za leto 2017 v skladu s cilji EU do leta 2020, ki ponujajo osrednjo usmeritev in glavne prednostne naloge;

ponovno izraža trdno prepričanje, da pobude Komisije, kot je ukinitev financiranja iz skladov ESI, kakor določa člen 23(15) Uredbe (EU) št. 1303/2013 (uredba o skupnih določbah) (8), zlasti v sedanjih posebnih okoliščinah niso zgolj nepravične in nesorazmerne, pač pa tudi politično nevzdržne;

ugotavlja, da je Parlament pri obravnavi proračuna za leto 2017 v celoti upošteval politične prednostne naloge, sprejete z veliko večino v navedeni resoluciji z dne 9. marca 2016 o splošnih smernicah in v navedeni resoluciji z dne 6. julija 2016 o pripravah na povolilno revizijo večletnega finančnega okvira 2014–2020: prispevek Parlamenta pred vložitvijo predloga Komisije;

poudarja, da sta mir in stabilnost osrednji vrednoti, ki ju mora Unija ohranjati; meni, da je treba zaščititi Velikonočni sporazum, ki se je izkazal kot izjemno pomemben za mir in spravo na Severnem Irskem; poudarja, da je treba s posebnimi ukrepi zagotoviti podporo regijam, ki bodo še posebej oškodovane, če bo Velika Britanija po pogajanjih izstopila iz Unije, potem ko bo v skladu z izraženo voljo državljanov aktivirala člen 50 PEU;

poudarja, da se Unija trenutno sooča s številnimi resnimi težavami in novimi izzivi, ki jih ob pripravi večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 ni bilo mogoče predvideti; je prepričan, da je treba v proračunu Unije sprostiti več finančnih sredstev, da bi odgovorili na politične izzive ter Uniji omogočili nujno in prednostno obravnavanje te krize in učinkovito odzivanje nanjo; meni, da so potrebne trdne politične zaveze, da bo mogoče v letu 2017 in do izteka programskega obdobja poiskati dodatna proračunska sredstva v ta namen;

poudarja, da mora proračun za leto 2017 izpolniti potrebe migracijskega izziva in počasne gospodarske rasti po gospodarski krizi; ugotavlja, da je treba okrepiti financiranje projektov na področju raziskav in infrastrukture, pa tudi projektov za spoprijemanje z brezposelnostjo mladih;

spominja, da je Parlament sicer nemudoma odobril dodatna sredstva, potrebna za obvladovanje trenutnih begunskih in migracijskih izzivov, pri tem pa še naprej podpiral cilje trajnostnega razvoja, vendar je ves čas opozarjal, da to vprašanje ne sme potisniti na stranski tir drugih pomembnih politik Unije, predvsem ustvarjanja dostojnih in kakovostnih delovnih mest ter oblikovanja podjetij in podjetništva za pametno, trajnostno in vključujočo rast; ugotavlja, da je zgornja meja v razdelku 3 občutno prenizka, zato ni mogoče zagotoviti dovolj finančnih sredstev za notranjo razsežnost trenutne migracijske in begunske krize, in vztraja, da je treba sprejeti celovit in na človekovih pravicah temelječ pristop, s katerim bi povezali migracije z razvojem ter zagotovili vključevanje delavcev migrantov, prosilcev za azil in beguncev, pa tudi prednostne programe, kot so kulturni; poudarja, da je Komisija želela zagotoviti potrebna dodatna sredstva na tem področju, zato je v predlogu proračuna za leto 2017 prvič v zgodovini predlagala uporabo posebnih instrumentov v večletnem finančnem okviru, vključno s polno uporabo instrumenta prilagodljivosti, pa tudi precejšnjo uporabo varnostne rezerve, namenjene skrajnim primerom, Svet pa je njeno namero podprl;

ponavlja svoje stališče, da zahtevam za dodatno financiranje ukrepov za obravnavo trenutnih begunskih in migracijskih izzivov ne bi smeli zadostiti v škodo obstoječih zunanjih ukrepov Unije, vključno z razvojno politiko; ponavlja, da instrumenta za begunce v Turčiji, skrbniških skladov in drugih priložnostnih instrumentov ne bi smeli financirati z zmanjševanjem sredstev za druge obstoječe instrumente; je zaskrbljen zaradi uvajanja ad hoc instrumentov, ki niso del proračuna Unije, saj bi lahko ogrozili njegovo enotnost in obšli redni proračunski postopek, ki terja udeležbo in nadzor Evropskega parlamenta; močno dvomi, da zgornja meja v razdelku 4 (Evropa v svetu) zadošča za trajnostno in učinkovito odzivanje na trenutne zunanje izzive, vključno z migracijskimi in begunskimi izzivi;

znova izraža prepričanje, da bi bilo treba v proračunu Unije poiskati načine za financiranje novih pobud, ki ne bodo škodovali obstoječim programom in politikam Unije, in poziva, naj se poiščejo trajnostna sredstva za financiranje teh pobud; je zaskrbljen, da se bo pripravljalni ukrep za obrambne raziskave, za katerega bo v naslednjih treh letih namenjenih 80 milijonov EUR, financiral iz že tako premajhnega proračuna večletnega finančnega okvira; je prepričan, da dodatne operacije, upravni stroški, pripravljalni ukrepi in pilotni projekti v zvezi s skupno varnostno in obrambno politiko zahtevajo dodatna sredstva iz držav članic, saj v proračunu Unije že zdaj primanjkuje denarja; meni, da bi morale države članice to vprašanje urediti med vmesnim pregledom/revizijo večletnega finančnega okvira; poudarja, da je treba pojasniti dolgoročno financiranje skupnih obrambnih raziskav;

10.

opozarja, da je Unija ratificirala sporazum COP 21 in da mora del finančnih sredstev nameniti spoštovanju mednarodnih zavez; ugotavlja, da se bo v skladu s poročilom o načrtovanih prihodkih in odhodkih za proračunsko leto 2017 temu cilja iz proračuna namenilo 19,2 % odhodkov; odločno spodbuja Komisijo, naj nadaljuje po tej poti, da bo v skladu s svojo zavezo o vključitvi ukrepov za boj proti podnebnim spremembam v sedanji večletni finančni okvir uresničila cilj 20 %;

11.

poziva Komisijo, naj v sklopu proračuna za leto 2017 predstavi pobudo, ki bi imela na razpolago ustrezna sredstva, njen cilj pa bi bil mladim Evropejcem, izbranim z natečajem, podeliti kupone za javni promet; osrednji cilj te pobude bi bil oceniti izvedljivost in morebitne posledice bolj generalizirane sheme, s katero bi se zagotavljala predvsem mobilnost mladih, povečevala prepoznavnost EU med mladino ter spodbujale enake možnosti;

12.

obnavlja vse zneske, ki jih je Svet v predlogu proračuna zmanjšal; ne razume razlogov za predlagane reze in nasprotuje nameri Sveta, da znova oblikuje umetne razlike do zgornje meje v nekaterih razdelkih, kot sta podrazdelek 1a (Konkurenčnost za rast in delovna mesta) in razdelek 4 (Evropa v svetu), zlasti ker bi bile te razlike v vsakem primeru premajhne za odzivanje na nepredvidene okoliščine in krize;

13.

ugotavlja, da Svet v obravnavi proračuna že zadnjih pet let ni uspel napovedati točnega izvrševanja proračuna Unije in da je bilo, če upoštevamo vse spremembe proračuna, v vseh končnih proračunih potrebnih precej več sredstev; zato poziva Svet, naj spremeni svoje stališče v spravnem odboru, da bo za proračun za leto 2017 že od vsega začetka mogoče zagotoviti dovolj sredstev;

14.

napoveduje, da bo Parlament zaradi zelo majhnih razlik do zgornjih meja v proračunu za leto 2017 podprl povečanje predloga proračuna z izkoristkom vseh razpoložljivih razlik do zgornjih meja in večjo uporabo varnostne rezerve, da bo mogoče ustrezno zadostiti najnujnejšim potrebam;

15.

znova v celoti obnavlja sredstva za instrument za povezovanje Evrope in Obzorje 2020, ki so bila zmanjšana zaradi Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI), za skupni znesek 1 240 milijonov EUR v obveznostih za leto 2017, in sicer z novimi proračunskimi sredstvi, ki bodo zagotovljena pri vmesni reviziji večletnega finančnega okvira; vztraja, da se je treba učinkovito odzvati na brezposelnost mladih v vsej Uniji; zato pobudi za zaposlovanje mladih namenja dodatnih 1 500 milijonov EUR v sredstvih za prevzem obveznosti, da jo bo mogoče še naprej izvajati; meni, da bi se bilo treba o primernih dodatnih sredstvih za te pomembne programe Unije odločiti med vmesno revizijo večletnega finančnega okvira;

16.

pričakuje, da se bo Svet strinjal s tem pristopom in da bo v spravnem postopku zlahka dosežen dogovor, kar bo Uniji omogočilo, da bo kos prihodnjim izzivom in se bo nanje učinkovito odzvala;

17.

določa, da skupna raven proračunskih sredstev za leto 2017 znaša 160,7 milijarde EUR v obveznostih in 136,8 milijarde EUR v plačilih;

Podrazdelek 1a – Konkurenčnost za rast in delovna mesta

18.

ugotavlja, da je Svet ponovno korenito zmanjšal podrazdelek 1a, saj je 52 % celotnega zmanjšanja sredstev za prevzem obveznosti opravil v tem razdelku; zato dvomi, da je Svet v obravnavi proračuna namenil posebno pozornost zaposlovanju in rasti, ki naj bi bila politična prednostna naloga Sveta;

19.

odločno nasprotuje tem rezom v razdelku, ki simbolizira evropsko dodano vrednost ter prinaša rast in delovna mesta za državljane; zato je sklenil obnoviti vse zneske, ki jih je Svet zmanjšal;

20.

je sklenil v celoti obnoviti prvotni vrstici Obzorja 2020 in instrumenta za povezovanje Evrope, ki sta bili zmanjšani zaradi ustanovitve jamstvenega sklada za EFSI, s čimer je izpolnil zavezo iz junija 2015, da bo čim bolj zmanjšal proračunske učinke uvedbe EFSI na Obzorje 2020 in instrument za povezovanje Evrope v letnih proračunskih postopkih; poudarja, kako pomemben je največji program Unije za raziskave in inovacije Obzorje 2020, ki pretvarja odlične zamisli v proizvode in storitve, s tem pa spodbuja gospodarsko rast in zaposlovanje; zahteva, da se zagotovijo ustrezne dodatne proračunske obveznosti v višini 1,24 milijarde EUR, vendar ne iz trenutnega predloga proračuna; pričakuje, da bo v sklopu vmesne revizije večletnega finančnega okvira dosežen skupni dogovor o tem perečem vprašanju; poudarja, da bi bilo treba izboljšati EFSI, da bo povsem učinkovit in uspešen, pri tem pa zagotoviti, da se bo spoštovalo načelo dodatnosti, izboljšati geografsko in sektorsko ravnovesje ter povečati preglednost pri procesu sprejemanja odločitev;

21.

v skladu s svojima stalnima prednostnima nalogama zaposlovanja in rasti ter po temeljiti oceni dosedanje zmogljivosti črpanja predlaga selektivno povečanje za programe COSME, Progress, Marie Curie, Evropski raziskovalni svet, Eures in Erasmus+, pri čemer ta sredstva ne bodo izvirala iz obstoječega predloga proračuna; ugotavlja, da je mogoče takšna povečanja sredstev financirati iz rezerve, ki je na voljo za ta podrazdelek;

22.

zato znesek obveznosti v podrazdelku 1a povečuje za 45 milijonov EUR glede na predlog proračuna (EFSI, pilotni projekti in pripravljalni ukrepi so izključeni);

Podrazdelek 1b – Ekonomska, socialna in teritorialna kohezija

23.

poudarja, da je približno tretjina letnega proračuna Unije namenjena gospodarski, socialni in ozemeljski koheziji; poudarja, da je kohezijska politika glavno orodje Unije za naložbe in zmanjšanje razlik med regijami Unije in da ima pomembno vlogo pri uresničevanju strategije Evropa 2020 za pametno, trajno in vključujočo rast;

24.

nasprotuje predlogu Sveta za zmanjšanje v višini 3 milijonov EUR v obveznostih in, še pomembneje, 199 milijonov EUR v plačilih v podrazdelku 1b, vključno z vrsticami za podporo; poziva Svet, naj pojasni, kako je to zmanjšanje združljivo z njegovim ciljem, da bo zagotovil potrebna sredstva za nemoteno izvajanje novih programov v četrtem letu večletnega finančnega okvira 2014–2020; opozarja, da je stopnja plačil, ki jo v tem razdelku predlaga Komisija, že 23,5 % nižja kot v proračunu za leto 2016; v zvezi s tem poudarja, da ni mogoče upravičiti ali sprejeti dodatnega zmanjšanja sredstev za plačila;

25.

poziva, naj se na podlagi poročil o ocenah učinka oceni učinek politik Unije, da bi ugotovili, v kolikšnem obsegu je bilo mogoče z njimi med drugim zmanjšati ekonomske razlike, oblikovati konkurenčna in raznolika regionalna gospodarstva ter spodbuditi trajnostno rast in zaposlovanje;

26.

je zaskrbljen zaradi precejšnjih zamud pri izvajanju cikla evropskih strukturnih in investicijskih skladov, ki bodo bržkone zelo slabo vplivale na pravočasno doseganje rezultatov na terenu, obstaja pa tudi tveganje, da se bodo zato v drugi polovici sedanjega večletnega finančnega okvira znova nakopičili neporavnani računi; poziva države članice, ki jih to zadeva, naj hitro imenujejo še preostale upravljavske in plačilne organe ter organe za potrjevanje in odpravijo vse druge razloge za zamude pri izvajanju programov; je seznanjen s predlogi Komisije za nadaljnjo poenostavitev na tem področju in meni, da morajo države članice storiti vse, kar je v njihovi moči, da se bodo lahko programi začeli izvajati brez ovir; zato poziva k večji sinergiji in dopolnjevanju med politikami javnih naložb iz proračuna držav članic in proračuna Unije ter politikami spodbujanja rasti in trajnostnega zaposlovanja, kar je tudi bistveno za Unijo;

27.

je seznanjen s predlogom Komisije o uvedbi programa za podporo strukturnim reformam s proračunom 142 800 000 EUR in poudarja, da je treba ta sredstva dodeliti tako, da se poveča gospodarska, socialna in ozemeljska kohezija;

28.

obžaluje, da Komisija za leto 2017 ni predlagala sredstev za obveznosti za pobudo za zaposlovanje mladih, saj je bila večina teh sredstev na voljo že v začetku obdobja, v letih 2014 in 2015; poudarja, da odločno podpira nadaljnje izvajanje pobude za zaposlovanje mladih; v skladu z uredbo o Evropskem socialnem skladu (9), ki predvideva takšno nadaljevanje, sklene v prvi fazi pobudi za zaposlovanje mladih nameniti dodatnih 1 500 milijonov EUR v sredstvih za prevzem obveznosti in 500 milijonov EUR v sredstvih za plačila, da se bo mogoče primerno odzvati na brezposelnost mladih, pri tem pa se opirati na rezultate ocene izvajanja te pobude, ki jo je opravila Komisija; ugotavlja, da bi bilo treba v skladu z zahtevami Parlamenta v sklopu prihajajoče vmesne revizije večletnega finančnega okvira doseči skupni dogovor o primernem dodatnem financiranju pobude za zaposlovanje mladih v preostanku programskega obdobja; poziva države članice, naj naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi pospešile izvajanje te pobude na terenu, kar bo neposredno koristilo mladim Evropejcem;

29.

je sklenil obnoviti tako zneske obveznosti kot zneske plačil iz predloga proračuna v vrsticah, ki jih je Svet zmanjšal; se je odločil, da bo v podrazdelku 1b povečal obveznosti za pobudo za zaposlovanje mladih za 1 500 milijonov EUR glede na predlog proračuna, plačila pa za 500 milijonov EUR, medtem ko bo sredstva Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim povišal za 4 milijone EUR v obveznostih in 2 milijona EUR v plačilih, s čimer bo zgornjo mejo za obveznosti presegel za 1,57 milijarde EUR;

30.

poudarja, da je raven neporavnanih obveznosti najvišja v podrazdelku 1b, saj je v začetku septembra 2016 znašala 151 119 milijonov EUR in bi utegnila ogroziti izvajanje novih programov;

31.

poudarja, da kohezijska politika pomembno prispeva k učinkoviti pripravi proračuna ob upoštevanju enakosti spolov; poziva Komisijo, naj podpre ukrepe za uvedbo ustreznih orodij za doseganje enakosti spolov, kot so pobude, ki strukturne sklade uporabljajo za spodbujanje priprave nacionalnih proračunov ob upoštevanju enakosti spolov;

Razdelek 2 – Trajnostna rast: naravni viri

32.

ugotavlja, da je Svet proračunska sredstva v razdelku 2 zmanjšal za 179,5 milijona EUR v obveznostih in 198 milijonov EUR v plačilih, in sicer v vrsticah za upravno podporo, vrsticah za operativno tehnično pomoč (na primer za Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo ter program LIFE), operativnih vrsticah v okviru Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS), ki je bistvenega pomena za ohranjanje kmetijstva v poseljenih območjih, in vrsticah decentraliziranih agencij; ugotavlja, da so bila najbolj zmanjšana plačila za razvoj podeželja; meni, da bi moralo dopolnilno pismo ostati podlaga za vsako zanesljivo spremembo proračunskih sredstev za EKJS; ustrezno obnavlja ravni iz predloga proračuna;

33.

meni, da mora proračun Unije dati prednost pobudam, ki bodo omogočile resnično zeleno gospodarstvo;

34.

pričakuje predložitev dopolnilnega pisma za sveženj nujne pomoči, zlasti za sektor mlečnih izdelkov, in sklene izraziti odločno podporo kmetijskemu sektorju v Uniji; zato povečuje sredstva iz predloga proračuna za 600 milijonov EUR, da bi se bilo mogoče spopasti z učinki krize v mlečnem sektorju in posledicami ruskega embarga za ta sektor;

35.

pozdravlja dodelitev sredstev za raziskave in inovacije na področju kmetijstva v programu Obzorje 2020, da se zagotovi zadostna dobava varne in visokokakovostne hrane ter drugih ekoloških proizvodov; poudarja, da je treba dati prednost projektom, v katerih sodelujejo primarni proizvajalci;

36.

poudarja, da sredstev SKP ne bi smeli uporabljati za podpiranje reje ali vzreje bikov, ki se uporabljajo za bikoborbe; poziva Komisijo, naj brez nadaljnjega odlašanja predloži potrebne zakonodajne spremembe za uresničitev te zahteve, že izražene v splošnem proračunu Evropske unije za proračunsko leto 2016;

37.

poudarja, da je za izvajanje nove skupne ribiške politike potrebna sprememba paradigme pri upravljanju ribištva, tako na ravni držav članic kot pri ribičih, in glede tega opozarja na težave v preteklih proračunskih letih, ko so se odobrena proračunska sredstva zmanjševala;

38.

sicer pozdravlja povečanje sredstev za prevzem obveznosti za program LIFE za 30,9 milijona EUR v predlogu proračuna za leto 2017, vendar glede na omenjeno vseeno obžaluje, da skupna sredstva za ta program v znesku 493,7 milijona EUR tudi letos predstavljajo zgolj 0,3 % celotnega predloga proračuna za leto 2017;

39.

opozarja na dosedanje težave zaradi pomanjkanja sredstev za plačila za program LIFE, ki so ovirale in upočasnile ustrezno izvajanje;

40.

v skladu s cilji EU2020 in mednarodnimi zavezami za boj proti podnebnim spremembam sklene povečati sredstva za program LIFE+ iz predloga proračuna;

41.

zato povečuje sredstva za prevzem obveznosti za 619,8 milijona EUR in sredstva za plačila za 611,3 milijona EUR (brez pilotnih projektov in pripravljalnih ukrepov), tako da bo razlika do zgornje meje za obveznosti v razdelku 2 znašala 19,4 milijona EUR;

Razdelek 3 – Varnost in državljanstvo

42.

poudarja, da so trenutni izzivi v zvezi z migracijami še vedno najpomembnejše vprašanje za Parlament; pozdravlja predlog Komisije, da se za obvladovanje migracijskih izzivov v Uniji nameni dodatnih 1,8 milijarde EUR, poleg zneska, ki je bil prvotno načrtovan za leto 2017; ugotavlja, da veliko odstopanje od prvotnih načrtov priča o tem, da je treba povečati zgornjo mejo razdelka 3; poudarja, da Komisija predlaga financiranje tega povečanja predvsem z uporabo instrumenta prilagodljivosti (za 530 milijonov EUR, s čimer bodo v celoti izkoriščeni vsi finančni viri, razpoložljivi v tem letu) in varnostne rezerve (v znesku 1 160 milijonov EUR); glede na to, da je financiranje odhodkov za migracije doseglo raven brez primere (v razdelkih 3 in 4 ter z uporabo Evropskega razvojnega sklada v letu 2017 znašajo skupaj 5,2 milijarde EUR), in glede na predloge za uporabo instrumenta prilagodljivosti, ki so bili že vloženi, dodatno povečanje za politike, povezane z migracijami, ni potrebno; hkrati namerava nasprotovati vsem poskusom, da bi se zmanjšalo financiranje ukrepov Unije na tem področju;

43.

znova poudarja, da ima proračunska prilagodljivost svoje meje in da je lahko samo kratkoročna rešitev; je trdno prepričan, da je v prihodnost usmerjen in pogumen odgovor na te dolgoročne migracijske in begunske izzive, ki so zajeli vso celino in ne kažejo znamenj umiritve, zahteva povišanje zgornjih meja v razdelku 3; meni, da vse proračunske odločitve za zagotovitev novih sredstev na tem področju dejansko kažejo, da je treba spremeniti zgornjo mejo;

44.

v okviru trenutnih varnostnih in migracijskih izzivov pozdravlja povečanje sredstev za Sklad za azil, migracije in vključevanje (1,6 milijarde EUR) ter Sklad za notranjo varnost (0,7 milijarde EUR); meni, da se je zaradi povečanja sredstev za Sklad za azil, migracije in vključevanje dodatno okrepila potreba po pošteni in pregledni porazdelitvi letnih sredstev med različne programe in cilje skladov, pa tudi po preglednosti porabe teh sredstev;

45.

ugotavlja, da je bil 15. marca 2016 sprejet nov instrument za nujno pomoč v Uniji z okvirnim proračunom 700 milijonov EUR v obdobju treh let (2016–2018), ki je že prinesel neposredne rezultate na terenu v obliki ukrepov za nujno pomoč za humanitarne potrebe velikega števila beguncev in migrantov, ki so prispeli v države članice; vseeno pa ponavlja, da bi bilo treba v prihodnje oblikovati trajnejši pravni in proračunski okvir za uporabo humanitarne pomoči v Uniji; vztraja pri rednem dialogu s Komisijo o sedanjem in prihodnjem delovanju in financiranju tega instrumenta na osnovi povsem preglednih informacij in poročil o ocenah učinka;

46.

zaradi povečane stopnje ogroženosti v več državah članicah, izzivov pri upravljanju migracij, boja zoper terorizem in organizirani kriminal ter potrebe po usklajenem evropskem odzivu poziva k financiranju dodatnih kadrovskih virov Europola, da bi vzpostavili enoto za boj proti terorizmu, ki bi bila v nenehni pripravljenosti in bi pristojnim organom držav članic zagotavljala obveščevalne podatke; meni, da bi tako povečanje izboljšalo tudi boj proti trgovini z ljudmi (s posebnim poudarkom na mladoletnikih brez spremstva), boju proti kibernetski kriminaliteti (novo osebje EC3) ter okrepitvi kadrovskih virov na žariščnih točkah v Italiji in Grčiji; opozarja, da ima Europol trenutno na voljo zgolj tri zaposlene, ki bodo napoteni na osem stalnih in več dodatnih začasnih žariščnih točk samo v Italiji; meni, da je to število premajhno, da bi lahko Europol izpolnil svoje naloge na področju boja proti trgovini z ljudmi, terorizmu in drugim resnim oblikam čezmejnega kriminala;

47.

pozdravlja oblikovanje nove proračunske vrstice za zagotavljanje sredstev žrtvam terorizma; podpira sredstva, ki so bila sproščena za obravnavo široke palete potreb žrtev, vključno s psihološko terapijo, psihološko-socialnimi storitvami in finančno podporo; meni, da se pri predlaganju ukrepov za obravnavo terorističnih groženj potrebe nedolžnih žrtev terorizma prepogosto pozabljajo ali postavljajo v drugi plan;

48.

obsoja, da je Svet zmanjšal proračun za številne programe na področju kulture, medijev, državljanstva, temeljnih pravic in javnega zdravja za skupaj 24,3 milijona EUR v obveznostih; meni, da je slabo znamenje, da je Svet zmanjšal sredstva za kulturne programe, da bi jih namenil za trenutne begunske in migracijske izzive; obžaluje, da so številni izmed teh rezov naključni in niso upoštevali odlične stopnje izvrševanja; meni, da bi lahko že majhni rezi ogrozili doseganje rezultatov programov in nemoteno izvajanje ukrepov Unije; zato obnavlja vse zmanjšane zneske iz predloga proračuna;

49.

vztraja, da je treba povečati financiranje za številne ukrepe programov „Ustvarjalna Evropa“ in „Evropa za državljane“, ki že dolgo ne prejemajo dovolj denarja; je trdno prepričan, da so ti programi pomembnejši kot kdaj prej, saj lahko kulturni in ustvarjalni sektor spodbudijo k zaposlovanju in rasti, državljane pa k dejavni udeležbi pri oblikovanju in izvajanju politik Unije; ne razume, kako lahko Svet upraviči zmanjšanje proračunskih sredstev za mala in srednja podjetja v kulturnem in ustvarjalnem sektorju, saj se je jamstveni instrument za kulturni in ustvarjalni sektor, katerega financiranje je bilo enkrat že odloženo, začel izvajati šele junija 2016 in je izjemna inovativna rešitev za hudo nedelovanje trga, saj ponuja večje zmogljivosti in zavarovanje kreditnega tveganja finančnim posrednikom, ki posojajo kulturnemu in ustvarjalnemu sektorju;

50.

poudarja, da programi Unije na področju kulture, izobraževanja, mladine in državljanstva prinašajo jasno evropsko dodano vrednost, ponujajo dodatne priložnosti in ustvarjajo sinergije s politikami vključevanja priseljencev in beguncev; zato poziva institucije Unije, naj ustrezno povečajo financiranje neposredno upravljanih programov, kot je „Ustvarjalna Evropa“, pa tudi ustreznih proračunskih vrstic strukturnih in investicijskih skladov;

51.

ugotavlja, da je treba predvideti ustrezna proračunska jamstva za priprave na leto 2018, ki bo evropsko leto kulturne dediščine.

52.

opozarja, da je mehanizem Unije na področju civilne zaščite eden od temeljev solidarnosti Unije; poudarja, da Unija igra vlogo „pospeševalca“ pri podpiranju, usklajevanju in dopolnjevanju ukrepov držav članic za preprečevanje nesreč ter pripravljenost in odzivanje nanje; je seznanjen s skromnim povečanjem sredstev za prevzem obveznosti za ta program;

53.

pozdravlja uvedbo proračunske vrstice za sklad EU za iskanje in reševanje, iz katerega se bodo financirale dejavnosti iskanja in reševanja, zlasti v Sredozemlju, ki jih izvajajo države članice, usklajujejo pa se na ravni EU; meni, da bi bila uvedba posebnega sklada boljša rešitev kot nenehno povečevanje proračunov Frontexa in novoustanovljene evropske mejne in obalne straže;

54.

pozdravlja oblikovanje proračunske vrstice v podporo evropski državljanski pobudi, ki je novoustanovljen instrument, katerega cilj je državljane vključiti v procese sprejemanja odločitev Unije in poglobiti evropsko demokracijo; meni, da je raven sredstev za prevzem obveznosti v predlogu proračuna prenizka; sklene povečati sredstva v tej proračunski vrstici;

55.

pozdravlja povečanje financiranja za komuniciranje predstavništev Komisije, dialog z državljani in ukrepe partnerstva, pri čemer proračunska sredstva za leto 2017 znašajo 17,036 milijona EUR za prevzem obveznosti in 14,6 milijona EUR za plačila, saj bo ta denar porabljen za pobude za približevanje evropskim državljanom, pridobivanje njihovega zaupanja ter njihovo seznanjanje s politikami Unije;

56.

poudarja, da je treba sekretariatu skupnega registra za preglednost nameniti zadostne in ustrezne upravne in finančne vire, da bo lahko po sprejetju novega medinstitucionalnega sporazuma o registru za preglednost opravljal svoje naloge;

57.

ugotavlja, da njegova različica proračuna (brez pilotnih projektov in pripravljalnih ukrepov) presega zgornjo mejo razdelka 3 za 71,28 milijona EUR v obveznostih, plačila pa so večja za 1 857,7 milijona EUR; glede na to, da je bila razlika do zgornje meje porabljena že v predlogu proračuna, predlaga, da se to povečanje financira še v okviru zgornje meje, za številne nujne odhodke v zvezi z migracijami pa se uporabi varnostna rezerva;

Razdelek 4 – Evropa v svetu

58.

ugotavlja, da se zaradi begunskih in migracijskih izzivov, ki se še nadaljujejo, Unija na področju zunanjega delovanja sooča z vse večjimi finančnimi potrebami, ki korenito presegajo trenutni razdelek 4; zato močno dvomi, da zgornja meja v razdelku 4 zadošča za zagotavljanje primernih finančnih sredstev za zunanjo razsežnost begunskih in migracijskih izzivov; obžaluje, da je Komisija v predlogu proračuna zmanjšala sredstva za programe, kot sta instrument razvojnega sodelovanja ter instrument za stabilnost in mir, da bi financirala nove pobude, kot je instrument za begunce v Turčiji; poudarja, da do tega ne bi smelo prihajati na račun politik na drugih področjih; se je zato odločil v veliki meri zmanjšati prenos pomembnih finančnih sredstev iz instrumentov, ki med drugim obravnavata temeljne vzroke migracijskih tokov; opozarja, da mora glavni cilj razvojne politike Unije ostati zmanjšanje revščine; obžaluje, da so proračunska sredstva za humanitarno pomoč in za sredozemsko vejo evropskega instrumenta sosedstva nižja kot tista, odobrena v proračunu za leto 2016, čeprav sta pomembni pri soočanju s številnimi zunanjimi izzivi; obžaluje neupravičena zmanjšanja sredstev, ki jih je opravil Svet;

59.

je zato sklenil, da obnovi vse zneske v razdelku 4, ki jih je Svet zmanjšal; se je prav tako odločil, da proračunska sredstva za sredozemsko vejo evropskega instrumenta za sosedstvo in humanitarno pomoč obnovi na raven iz leta 2016; ublažiti namerava tudi reze Komisije za instrument razvojnega sodelovanja in instrument za stabilnost in mir; meni, da je bistveno ohraniti osrednjo vlogo Unije in raven sredstev pri podpiranju mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu, Palestinske oblasti in agencije UNRWA, pa tudi vrstic, v evropskem instrumentu sosedstva namenjenih vzhodnemu partnerstvu; poudarja pomen evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice;

60.

je sklenil povečati makrofinančno pomoč, ki je bila v primerjavi z letom 2016 korenito zmanjšana; je prepričan, da bo potrebno več sredstev, kot je predlagano, da bo mogoče ugoditi vsem prihodnjim prošnjam za posojila;

61.

v celoti podpira instrument za begunce v Turčiji in predlaga, da se del prispevka iz proračuna Unije, načrtovanega za leto 2017, prenese v leto 2016 zaradi dobrega izvrševanja in precejšnje razlike do zgornje meje, ki ostaja v proračunu za leto 2016; zato poziva k povečanju financiranja za instrument predpristopne pomoči IPA II za 400 milijonov EUR s spremembo proračuna za leto 2016 in k ustrezni uporabi varnostne rezerve; ta znesek v proračunu za leto 2017 prenaša v rezervo, dokler ne bo dosežen celovit dogovor o nadomestnem financiranju instrumenta za begunce v Turčiji, da se razbremeni druge instrumente za zunanje financiranje, ki so pod pritiskom brez primere;

62.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so skrbniški skladi EU in instrument za pomoč beguncem v Turčiji kljub tematski naravi in precejšnji velikosti v proračunu Unije praktično nevidni; poziva, da se jih vključi na bolj pregleden način, ki bo bolj spoštoval enotnost proračuna Unije in pristojnosti proračunskega organa, ter v ta namen uvaja novo proračunsko vrstico; poziva Komisijo, naj predloži dokaze, da uporaba finančnih instrumentov v okviru skrbniških skladov ne povzroča preusmerjanja proračunskih sredstev od ciljev, ki jih določa prvotna pravna podlaga teh instrumentov; ugotavlja, da so se poskusi, da bi prispevek iz proračuna Unije deloval kot vzvod za dodatne nacionalne prispevke, doslej povsem izjalovili; glede na to poudarja, da bo Parlament pozive k prispevku iz proračuna Unije za skrbniške sklade v prihodnje podprl samo, če bodo države članice že prej plačale primerljiv znesek; zato poziva države članice, naj čim prej izpolnijo svoje zaveze;

63.

ugotavlja, da jamstveni sklad za zunanje ukrepe, ki krije izpade iz posojil in jamstev za posojila, odobrena državam nečlanicam ali za projekte v državah nečlanicah, po podatkih iz poročila Komisije o jamstvih, ki jih krije splošni proračun (COM(2016)0576), potrebuje dodatna sredstva, da bo dosegel ciljni znesek, zaradi česar so bile v predlog proračuna vnesene rezervacije v višini 228,04 milijona EUR; je zaskrbljen, da bodo te zahteve povzročile dodatno obremenitev za že tako tesno odmerjeno zgornjo mejo v razdelku 4;

64.

pozdravlja proračunska predloga Komisije o novem okviru za partnerstvo na področju migracij in načrtom za zunanje naložbe; vendar izraža zaskrbljenost zaradi oblikovanja morebitnih novih „satelitov“ zunaj proračuna Unije; poudarja, da je treba ohraniti popoln parlamentarni nadzor nad proračunom Unije; odločno meni, da je treba spoštovati načelo enotnosti proračuna; je prepričan, da nove prednostne naloge ne bi smeli financirati na račun obstoječih projektov Unije; meni, da bi bilo treba poskrbeti za dodatno prilagodljivost ter zagotoviti ambiciozen okvir z zadostnimi, novimi sredstvi, s katerim bi spodbujali naložbe v Afriko in sosedstvo EU;

65.

znova poziva, naj se proračunska vrstica za posebne predstavnike EU na proračunsko nevtralen način prenese iz proračuna SZVP v upravni proračun ESZD, da bi dodatno utrdili diplomatske dejavnosti Unije;

66.

zato znesek obveznosti v razdelku 4 povečuje za 499,67 milijona EUR glede na predlog proračuna, znesek plačil pa za 493,2 milijona EUR (pilotni projekti in pripravljalni ukrepi so izključeni, upoštevan pa je prenos posebnih predstavnikov EU v proračun ESZD);

67.

meni, da je treba povečati proračunska sredstva v vrstici turške skupnosti na Cipru (+ 3 milijone EUR), kar bo odločilno prispevalo k nadaljevanju in okrepitvi misije ciprskega odbora za pogrešane osebe ter podprlo tehnični odbor za kulturno dediščino, ki ga sestavljata obe skupnosti, s tem pa spodbudilo zaupanje in spravo med skupnostma;

Razdelek 5 – uprava; drugi razdelki – odhodki za upravno podporo in podporo raziskovalnim dejavnostim

68.

meni, da so rezi Sveta neupravičeni in škodljivi, zato obnavlja zneske iz predloga proračuna za vse upravne odhodke Komisije, vključno z odhodki za upravno podporo in podporo raziskovalnim dejavnostim v razdelkih 1 do 4;

69.

glede na nedavna razkritja in v želji, da bi znova pridobil zaupanje državljanov Unije in povrnil ugled institucijam Unije, je sklenil 20 % proračunskih sredstev za začasna nadomestila nekdanjim članom prenesti v rezervo, dokler Komisija ne bo začela izvajati strožjega kodeksa ravnanja za komisarje, da bi preprečila navzkrižje interesov in izmenično zaposlovanje uradnikov v zasebnem in javnem sektorju („vrtljiva vrata“);

70.

meni, da je medinstitucionalno upravno sodelovanje vir učinkovitosti, saj je mogoče strokovno znanje, zmogljivosti in vire, razvite za posamezno institucijo, dati na razpolago tudi drugim; zato poziva, naj se vzpostavi sistem, ki bi omejil upravno breme na potrebni minimum, poskrbel za ustrezno kakovost storitev, glavnim pristojnim institucijam zagotovil potrebna proračunska sredstva in spodbudil sodelovanje drugih institucij z omejitvijo njihovega deleža stroškov, ki nastajajo pri sodelovanju, s tem pa uskladil odločitve o dobrem finančnem poslovodenju na ravni institucij s skupnim dobrim finančnim poslovodenjem v zvezi s proračunom;

Agencije

71.

v splošnem sprejema napovedi Komisije glede proračunskih potreb agencij; ugotavlja, da je Komisija že občutno zmanjšala začetne zahteve večine agencij; zato meni, da bi nadaljnji rezi, ki jih predlaga Svet, ogrozili pravilno delovanje agencij in jim onemogočili opravljanje nalog, ki jim jih je naložil zakonodajni organ;

72.

pozdravlja povečanje proračunov agencij na področju pravosodja in notranjih zadev, zlasti tistih, ki se ukvarjajo z migracijami in varnostjo; poudarja, da te agencije potrebujejo ustrezna sredstva (vključno z naložbami v nove tehnologije) in osebje, če se njihove naloge povečajo;

73.

glede na sedanje varnostne izzive in nujnost usklajenega evropskega odziva meni, da nekatera povečanja sredstev ne zadoščajo, zato se je odločil povečati proračunska sredstva za Evropski policijski urad (Europol), Urad Evropske unije za pravosodno sodelovanje, Evropsko agencijo za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov (EU-LISA) ter Agencijo Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA);

74.

podrobno poudarja, da je treba zagotoviti dovolj kadrovskih in materialnih virov za Europolov novoustanovljeni evropski center za boj proti terorizmu, EC3 in IRU, tudi ko gre za skupno operativno načrtovanje in ocenjevanje groženj, da bi okrepili usklajen pristop držav članic pri boju proti organiziranemu kriminalu, kibernetski kriminaliteti in internetnemu kriminalu, terorizmu in drugim resnim oblikam kriminala; zahteva dodatna sredstva za skupne preiskovalne ekipe;

75.

spominja na načrtovano izboljšanje in medoperabilnost različnih informacijskih sistemov na področju pravosodja in notranjih zadev, ki ju je najavila Komisija v sporočilu z dne 6. aprila 2016„o prihodnjem okviru za močnejše in pametnejše informacijske sisteme za upravljanje meja in notranjo varnost“; poziva, naj se upošteva potreba po ustreznih virih, da bo mogoče te tehnične rešitve hitro in učinkovito prenesti v uporabo;

76.

je zadovoljen, da je bilo v proračun za leto 2017 vključenih dovolj sredstev za podporo dolgoročni preobrazbi agencije Frontex v Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo ter preoblikovanju EASO v pravo azilno agencijo; poudarja, da ima Evropska agencija za mejno in obalno stražo trenutno sicer dovolj proračunskih sredstev, da pa bo treba njene potrebe po operativnih sredstvih in osebju natančno spremljati, zato da bo agencija tudi v prihodnje kos svojim nalogam;

77.

je glede na vse slabše humanitarne razmere v evropskem južnem sosedstvu, vse številnejše prosilce za azil in predvsem namero še bolj okrepiti njegov mandat, kot pa je predlagala Komisija, sklenil povečati tudi proračunska sredstva za Evropski azilni podporni urad za leto 2016;

78.

znova izraža nestrinjanje s pristopom Komisije in Sveta do zaposlovanja v agencijah, zato je spremenil znatno število kadrovskih načrtov; ponovno poudarja, da bi morale vse agencije število delovnih mest zmanjšati za 5 % v petih letih, kot je bilo dogovorjeno v medinstitucionalnem sporazumu, vendar je treba za nova delovna mesta, potrebna za izvajanje novih nalog zaradi spremenjenih političnih razmer in nove zakonodaje od leta 2013, zagotoviti dodatna sredstva, prav tako pa jih ne bi smeli upoštevati pri kadrovskih rezih v skladu z medinstitucionalnim sporazumom; zato znova opozarja, da nasprotuje zamisli o rezervi za prerazporeditve med agencijami, vendar potrjuje, da je pripravljen sprejeti sprostitev delovnih mest s povečevanjem učinkovitosti agencij, ki bo mogoče s tesnejšim upravnim sodelovanjem ali celo združitvami, kjer je to ustrezno, in z združevanjem nekaterih funkcij s Komisijo ali drugo agencijo;

79.

poudarja, da bi lahko ustvarili ogromne prihranke pri operativnih in kadrovskih stroških, če bi imele agencije, ki delujejo v različnih krajih (ENISA, eu-LISA, ERA), en sam sedež; meni, da trenutne operativne potrebe teh agencij takšno spremembo omogočajo; poudarja, da bi selitev Evropskega bančnega organa (EBA) iz Londona in njegova spojitev z vsaj enim ali dvema drugima nadzornima organoma občutno zmanjšala stroške teh agencij; poziva Komisijo, naj pripravi predlog o tem;

Pilotni projekti in pripravljalni ukrepi

80.

na podlagi temeljite analize predloženih pilotnih projektov in pripravljalnih ukrepov – pri tem je bil upoštevan uspeh projektov in ukrepov, ki se že izvajajo, izključene so bile pobude, ki so že krite z obstoječimi pravnimi podlagami, prav tako pa je bila v celoti upoštevana ocena izvedljivosti projektov, ki jo je pripravila Komisija – sklene sprejeti kompromisni sveženj omejenega števila pilotnih projektov in pripravljalnih ukrepov, pri tem pa upoštevati tudi omejene rezerve in razpoložljive razlike do zgornje meje;

Posebni instrumenti

81.

opominja, da je rezerva za nujno pomoč zelo pomembna za hitro odzivanje na posebne potrebe po pomoči ob nepredvidenih dogodkih v tretjih državah in da je že prej pozval k precejšnjemu povečanju finančnih sredstev zanjo med revizijo večletnega finančnega okvira; ugotavlja, da je bila poraba te rezerve v letu 2016 zelo velika in da bo najverjetneje v celoti izčrpana, tako da prenos v naslednje leto ne bo mogoč, to pa je znamenje, da bo ta posebni instrument nezadosten za dodatne potrebe v letu 2017; zato povečuje proračunska sredstva zanj, tako da bo letni prispevek znašal 1 milijardo EUR, medtem ko čaka na odločitev o letni dodelitvi sredstev rezervi za nujno pomoč, ki bo sprejeta v sklopu vmesne revizije večletnega finančnega okvira;

82.

obnavlja zneska rezerve za Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji in Solidarnostni sklad Evropske unije iz predloga proračuna, da bi olajšal uporabo teh posebnih instrumentov;

Plačila

83.

je zaskrbljen zaradi korenitega zmanjšanja sredstev za plačila v predlogu proračuna v primerjavi s proračunom za leto 2016; ugotavlja, da to priča o zamudah pri izvrševanju, kar ni skrb zbujajoče samo zaradi uresničevanja politik Unije, temveč prinaša tudi tveganje, da se bodo ob koncu tekočega programskega obdobja znova nakopičili neporavnani računi; meni, da bi bilo treba to vprašanje obravnavati med revizijo večletnega finančnega okvira; obžaluje tudi, da je Svet plačila zmanjšal, čeprav je bila na voljo dovolj velika razlika do zgornje meje;

84.

poudarja, da je bil na zahtevo Parlamenta dosežen dogovor o plačilnem načrtu, da bi zmanjšali zaostanke pri neporavnanih zahtevkih za plačila, povezanih s kohezijsko politiko, za obdobje 2007–2013 na „običajno“ raven 2 milijardi EUR do konca leta 2016; poudarja, da so neplačani računi za obdobje 2007–2013 na področju kohezijske politike ob koncu leta 2015 znašali 8,2 milijarde EUR, ta znesek pa naj bi se do konca leta 2016 zmanjšal na manj kot 2 milijardi EUR; meni, da bi morale vse tri institucije oblikovati skupen plačilni načrt za obdobje 2016–2020 in o njem sprejeti dogovor; vztraja, da bi se moral novi plačilni načrt opirati na dobro finančno poslovodenje in ponuditi jasno strategijo za izpolnitev vseh plačilnih potreb v vseh razdelkih do konca sedanjega večletnega finančnega okvira, poleg tega pa bi moral preprečiti skrite zaostanke, ki jih poleg umetne upočasnitve pri izvajanju nekaterih večletnih programov povzroča tudi drugi blažilni ukrepi, kot je zmanjšanje stopenj prehodnega financiranja;

85.

je sklenil obnoviti zneske plačil iz predloga proračuna v vseh vrsticah, ki jih je Svet zmanjšal, in povečati plačila v vseh tistih vrsticah, v katerih so bile spremenjene obveznosti;

Oblikovanje proračuna glede na uspešnost

86.

spominja, da se je Parlament v resoluciji z dne 3. julija 2013 o integriranem okviru notranje kontrole (10) strinjal s stališčem Računskega sodišča, da nima nobenega smisla, da se meri uspešnost, če pri pripravi proračuna niso bili upoštevani kazalniki uspešnosti (11), in poziva k načrtovanju javnega proračuna na osnovi uspešnosti, pri katerem so za vsako proračunsko vrstico določeni cilji in rezultati, ki jih je mogoče meriti s kazalniki uspešnosti;

87.

pozdravlja izjave o operativnih odhodkih za programe, priložene predlogu proračuna, saj delno izpolnjujejo zahtevo Parlamenta glede ciljev, rezultatov in kazalnikov; ugotavlja, da te izjave običajno metodo priprave proračuna po dejavnostih le dopolnjujejo z nekaterimi podatki o uspešnosti;

88.

vztraja, da bi se morali generalni direktorji Komisije pri sprejemanju načrtov upravljanja in letnih poročil o dejavnostih držati političnih ciljev in kazalnikov iz izjav o operativnih odhodkih za programe, Komisija pa bi morala na tej osnovi pripraviti tudi ocenjevalno poročilo v skladu s členom 318 PDEU, da bi tako poenostavila svoja notranja upravljavska orodja;

Drugi oddelki

Oddelek I – Evropski parlament

89.

ohranja nespremenjen skupni proračun za leto 2017, kot je bil sprejet na plenarnem zasedanju 14. aprila 2016 in znaša 1 900 873 000 EUR; vključuje proračunsko nevtralne tehnične prilagoditve, da bodo v proračunu upoštevani nedavni sklepi, in sprošča rezervo v proračunski vrstici za transport poslancev, drugih oseb in blaga;

90.

potrjuje spremembe svojega kadrovskega načrta in prilagoditev ustreznih proračunskih sredstev, da bo mogoče zadostiti dodatnim potrebam političnih skupin; to povečanje v celoti izravnava z zmanjšanjem proračunskih sredstev za rezervo za nepredvidene izdatke in opremo prostorov;

91.

spominja na svojo politično odločitev, da bodo politične skupine izvzete iz cilja 5-odstotnega zmanjšanja števila delovnih mest, kot je poudaril v resolucijah o proračunu za leto 2014 (12), 2015 (13) in 2016 (14);

92.

kadrovski načrt svojega generalnega sekretariata (15) za leto 2017 zmanjšuje za 60 delovnih mest (enoodstotno ciljno zmanjšanje števila zaposlenih) v skladu s sporazumom o splošnem proračunu Evropske unije za proračunsko leto 2016, ki ga je 14. novembra 2015 dosegel s Svetom; spominja, da je bil proračunski vpliv tega ukrepa že upoštevan v načrtu prihodkov in odhodkov;

93.

svoj kadrovski načrt zmanjšuje za nadaljnjih 20 delovnih mest, ki so bila prenesena v skladu s sporazumom o sodelovanju z Evropskim ekonomsko-socialnim odborom in Odborom regij; poudarja, da stroški teh delovnih mest v proračunu niso bili predvideni, zato Parlamentu ni treba zmanjšati proračunskih sredstev;

94.

spodbuja generalne sekretarje Evropskega parlamenta, Odbora regij in Evropskega ekonomsko-socialnega odbora, naj sodelujejo na področju morebitne prihodnje ureditve za souporabo internih služb med tremi institucijami; poziva generalne sekretarje, naj prav tako pripravijo študijo o tem, ali je mogoče sinergijo internih služb doseči tudi med Parlamentom, Komisijo in Svetom;

95.

v svojem kadrovskem načrtu za leto 2017 ohranja 35 novih delovnih mest, zahtevanih v predlogu spremembe proračuna št. 3/2016 za izboljšanje varnosti institucij; ta delovna mesta izvzema iz cilja petodstotnega zmanjšanja števila zaposlenih, saj so povezana z novimi dejavnostmi Parlamenta;

96.

poudarja, da petodstotno zmanjšanje števila zaposlenih ne bi smelo ogrožati pravilnega delovanja Parlamenta in izvajanja njegovih glavnih pristojnosti, poleg tega pa ne bi smelo vplivati na njegovo zakonodajno odličnost ali kakovost delovnih pogojev poslancev in zaposlenih;

97.

glede na več težav v letošnjem notranjem proračunskem postopku meni, da je nujno treba spremeniti poglavje 9 in ustrezne dele drugih poglavij Poslovnika, da bi izpolnili poziv Evropskega parlamenta iz resolucije z dne 14. aprila 2016 o načrtu prihodkov in odhodkov Parlamenta za proračunsko leto 2017, in sicer „da bi bilo treba v vseh fazah proračunskega postopka vse pomembne in ustrezno razčlenjene informacije pravočasno, na razumljiv način in dovolj podrobno predstaviti članom predsedstva in Odboru za proračun, da bodo lahko predsedstvo, Odbor za proračun in politične skupine resnično razpravljali in odločitve utemeljili na celoviti podobi stanja in potreb proračuna Parlamenta“;

98.

v skladu z odstavkom 15 zgoraj navedene resolucije z dne 14. aprila 2016 o načrtu prihodkov in odhodkov Parlamenta za proračunsko leto 2017 zahteva, da se v proračunskem postopku za proračunsko leto 2018 prvič uporabi metoda določanja proračuna Parlamenta na podlagi aktualnih potreb, in ne na podlagi sistema količnikov;

99.

spominja, da se je uprava zavezala srednje- in dolgoročnemu proračunskemu načrtovanju, vključno z jasnim razlikovanjem med naložbami in operativnimi odhodki, povezanimi z delovanjem institucije in njenimi zakonskimi obveznostmi; zato pričakuje, da bo predhodni načrt prihodkov in odhodkov za leto 2018 pripravljen v enaki obliki;

100.

spominja na Fox-Häfnerjevo poročilo (16), v katerem so ocenjeni stroški geografske razpršitve dela Parlamenta znašali med 156 in 204 milijone EUR, kar je 10 % proračuna Parlamenta; ugotavlja, da je 78 % vseh službenih poti statutarnih uslužbencev Parlamenta neposredna posledica geografske razpršitve; poudarja, da poročilo ocenjuje tudi okoljske posledice geografske razpršitve, ki znašajo med 11 000 in 19 000 ton izpustov CO2; opozarja na negativno podobo v javnosti, ki jo povzroča ta razpršitev, zato poziva, naj se oblikuje načrt za en sam sedež in zmanjšajo sredstva v ustreznih proračunskih vrsticah;

101.

obžaluje, da kljub večkratnim pozivom Odbora za proračun še vedno ni na voljo srednjeročne in dolgoročne strategije za stavbe Parlamenta, na podlagi katerih bi lahko odbori sprejemali obveščene odločitve;

Oddelek IV – Sodišče Evropske unije

102.

obžaluje, da je Svet standardni pavšalni odbitek povečal z 2,5 % na 3,8 %, kar ustreza zmanjšanju za 3,4 milijona EUR in je v nasprotju z zelo visoko zasedenostjo delovnih mest na Sodišču Evropske unije (98 % ob koncu leta 2015); zato standardni pavšalni odbitek popravlja na raven iz predloga proračuna, kar bo Sodišču Evropske unije omogočilo, da izpolni svoje poslanstvo ob nenehnem povečevanju števila sodnih zadev;

103.

je sklenil obnoviti tudi predlog proračuna za dodatnih šest proračunskih postavk v naslovih I in II Sodišča Evropske unije, ki jih je Svet zmanjšal, saj bi imelo to zelo slabe posledice za prednostne naloge Sodišča na jezikovnem in varnostnem področju;

104.

izraža nezadovoljstvo z enostransko izjavo Sveta in povezanim dodatkom o petodstotnem zmanjšanju števila zaposlenih iz stališča Sveta o predlogu proračuna za leto 2017, v skladu s katerim mora Sodišče Evropske unije svoj kadrovski načrt zmanjšati za dodatnih 19 delovnih mest; poudarja, da teh 19 delovnih mest ustreza 12 in 7 delovnim mestom, ki sta jih Parlament in Svet utemeljeno odobrila v proračunskih postopkih za leti 2015 in 2016 zaradi novih potreb, zato vztraja, da bi jih bilo treba ohraniti, saj je Sodišče že doseglo zahtevano zmanjšanje kadrovskega načrta za 5 % z ukinitvijo 98 delovnih mest v obdobju 2013–2017;

Oddelek V – Računsko sodišče

105.

obnavlja standardni pavšalni odbitek na prvotno raven 2,6 %, da bo lahko Računsko sodišče zadostilo svojim kadrovskim potrebam;

106.

obnavlja zneske v dodatnih petih proračunskih postavkah, ki jih je Svet zmanjšal, da bo lahko Računsko sodišče izvedlo svoj delovni program in pripravilo načrtovana revizijska poročila;

107.

delno obnavlja zneske iz predloga proračuna v treh proračunskih postavkah v skladu s predlogi za prihranke, ki jih je podalo Računsko sodišče;

Oddelek VI – Evropski ekonomsko-socialni odbor

108.

obnavlja standardni pavšalni odbitek na prvotno raven 4,5 %, da bo lahko Evropski ekonomsko-socialni odbor zadostil svojim potrebam in se soočil z zmanjševanjem števila zaposlenih na osnovi sporazuma o sodelovanju s Parlamentom in Odborom regij iz februarja 2014;

109.

obnavlja 12 delovnih mest in povezana proračunska sredstva, ki jih je Komisija v skladu z omenjenim sporazumom izbrisala že v predlogu proračuna, saj je bilo takšno dejansko število delovnih mest, prenesenih iz Evropskega ekonomsko-socialnega odbora v Parlament;

110.

je sklenil nadalje prilagoditi postavko z dodatnimi storitvami za prevajalsko službo na raven, ki jo je zahtevala institucija, s čimer bo delno izravnan prenos 36 delovnih mest iz Evropskega ekonomsko-socialnega odbora v Parlament v skladu s sporazumom o sodelovanju;

Oddelek VII – Odbor regij

111.

obnavlja osem delovnih mest in povezana proračunska sredstva, ki jih je Komisija v skladu s sporazumom o sodelovanju izbrisala že v predlogu proračuna, saj je bilo takšno dejansko število delovnih mest, prenesenih iz Odbora regij v Parlament;

112.

obnavlja tudi proračunska sredstva za pisarniške izdatke in nadomestila za IT članov Odbora regij, ki jih je Komisija v predlogu proračuna zmanjšala, na raven, ki jo je zahteval Odbor regij, da bi bilo financiranje omenjenih izdatkov zadostno;

113.

obžaluje, da je Komisija v predlogu proračuna zmanjšala proračunsko postavko za opremo prostorov, in obnavlja znesek, ki ga je v ta namen zahteval Odbor regij, da se bo mogoče odzvati na povečane varnostne potrebe, ustrezno vzdrževati stavbe v skladu z zakonskimi obveznostmi in povečati energetsko učinkovitost;

114.

obnavlja tudi proračunska sredstva za komunikacijske dejavnosti političnih skupin, ki jih je Komisija v predlogu proračuna zmanjšala, da bo lahko Odbor regij te dejavnosti ustrezno financiral;

Oddelek VIII – Evropski varuh človekovih pravic

115.

ugotavlja, da je Svet predlog proračuna urada varuhinje zmanjšal za 195 000 EUR; poudarja, da bi to zmanjšanje nesorazmerno obremenilo že zelo omejen proračun te institucije in močno vplivalo na njeno zmožnost, da učinkovito služi evropskim državljanom; zato obnavlja vse proračunske vrstice, ki jih je Svet zmanjšal, da bo varuhinja lahko izpolnila svoje poslanstvo in zaveze;

Oddelek IX – Evropski nadzornik za varstvo podatkov

116.

z obžalovanjem ugotavlja, da je Svet predlog proračuna nadzornika za varstvo podatkov zmanjšal za 395 000 EUR; poudarja, da je to v velikem navzkrižju z dodatnimi nalogami, ki sta jih tej instituciji naložila Parlament in Svet, ter bo ogrozilo njeno sposobnost, da učinkovito služi evropskim državljanom; zato obnavlja vse proračunske vrstice, ki jih je Svet zmanjšal, da bo lahko nadzornik izpolnil svoje obveznosti in zaveze;

Oddelek X – Evropska služba za zunanje delovanje

117.

obnavlja vse vrstice, ki jih je Svet zmanjšal;

118.

prav tako uvaja proračunsko postavko za zmogljivost strateškega komuniciranja v skladu s sklepi Evropskega sveta iz marca 2015, ESZD pa dodeljuje zadostne kadrovske vire in orodja, da se bo lahko soočila z dezinformacijami tretjih držav in nedržavnih akterjev;

119.

pozdravlja pisno zavezo visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, da bo odpravila obstoječa neravnovesja v kadrovskem načrtu ESZD, kar zadeva delež diplomatov iz držav članic in statutarnih uslužbencev EU na nekaterih položajih, ter v letu 2017 opravila pregled kadrovske politike ESZD; visoko predstavnico poziva, naj Parlament najpozneje spomladi 2017, še pred začetkom naslednjega proračunskega postopka, obvesti o sprejetih ukrepih;

o o

120.

je prepričan, da lahko proračun Unije prispeva k učinkoviti obravnavi posledic, pa tudi temeljnih vzrokov kriz, s katerimi se trenutno sooča Unija; vendar meni, da bi se bilo treba z nepredvidenimi dogodki, ki prizadenejo vso Unijo, spoprijeti s skupnimi močmi in dodatnimi sredstvi na ravni Unije, ne pa z dvomi o preteklih zavezah ali z zatekanjem k utvari, da so mogoče izključno nacionalne rešitve; zato poudarja, da so določbe o prilagodljivosti namenjene prav skupnemu in hitremu odzivanju ter da bi jih morali uporabiti v celoti, da bi ublažili hude omejitve zaradi zgornjih meja večletnega finančnega okvira;

121.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo skupaj z dopolnitvami predloga splošnega proračuna posreduje Svetu, Komisiji, drugim zadevnim institucijam in organom ter nacionalnim parlamentom.

(1) UL L 168, 7.6.2014, str. 105.

(2) UL L 298, 26.10.2012, str. 1.

(3) UL L 347, 20.12.2013, str. 884.

(4) UL C 373, 20.12.2013, str. 1.

(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0080.

(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0132.

(7) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0309.

(8) Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (UL L 347, 20.12.2013, str. 320).

(9) Uredba (EU) št. 1304/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1081/2006 (UL L 347, 20.12.2013, str. 470).

(10) UL C 75, 26.2.2016, str. 100.

(11) Prispevek Kersti Kaljulaid na predstavitvi integriranega okvira notranje kontrole, ki jo je Odbor za proračunski nadzor organiziral 22. aprila 2013.

(12) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0437.

(13) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0036.

(14) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0376.

(15) Ugotavlja, da se na osnovi politične odločitve o izključitvi političnih skupin iz tega izračuna to zmanjšanje uveljavlja samo za kadrovski načrt generalnega sekretariata.

(16) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0498.

		ISSN 1977-1045
Uradni list Evropske unije		C 215

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Letnik 61 19. junij 2018

	II Sporočila
	SPOROČILA INSTITUCIJ, ORGANOV, URADOV IN AGENCIJ EVROPSKE UNIJE
	Evropski parlament
	Torek, 4. oktober 2016
2018/C 215/35	Sklep Evropskega parlamenta z dne 4. oktobra 2016 o zahtevi za odvzem imunitete Giorgosu Grammatikakisu (2016/2084(IMM))	241
	Torek, 25. oktober 2016
2018/C 215/36	Sklep Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o zahtevi za odvzem imunitete Jean-Marieju Le Penu (2016/2108(IMM))	243
2018/C 215/37	Sklep Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o zahtevi za zaščito privilegijev in imunitete Jane Collins (2016/2087(IMM))	245
2018/C 215/38	Sklep Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o zahtevi za zaščito privilegijev in imunitete Maria Borghezia (2016/2028(IMM))	247

	III Pripravljalni akti
	EVROPSKI PARLAMENT
	Torek, 4. oktober 2016
2018/C 215/39	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. oktobra 2016 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Pariškega sporazuma, sprejetega na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, v imenu Evropske unije (12256/2016 – C8-0401/2016 – 2016/0184(NLE))	249
2018/C 215/40	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. oktobra 2016 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi Solidarnostnega sklada Evropske unije (COM(2016)0462 – C8-0283/2016 – 2016/2165(BUD))	250
2018/C 215/41	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. oktobra 2016 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (vloga, ki jo je podala Finska – EGF/2016/001 FI/Microsoft) (COM(2016)0490 – C8-0348/2016 – 2016/2211(BUD))	252
2018/C 215/42	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. oktobra 2016 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (vloga, ki jo je podala Švedska – EGF/2016/002 SE/Ericsson) (COM(2016)0554 – C8-0355/2016 – 2016/2214(BUD))	256
2018/C 215/43	P8_TA(2016)0368 Brezplačna pravna pomoč za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje ***I Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. oktobra 2016 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o začasni brezplačni pravni pomoči za osumljene ali obdolžene osebe, ki jim je bila odvzeta prostost, ter osebe v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje (COM(2013)0824 – C7-0429/2013 – 2013/0409(COD)) P8_TC1-COD(2013)0409 Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 4. oktobra 2016 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2016/… Evropskega parlamenta in Sveta o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje	260
2018/C 215/44	P8_TA(2016)0369 Trgovina z določenim blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne kazni, mučenje ali drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje ***I Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. oktobra 2016 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1236/2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne kazni, mučenje ali drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje (COM(2014)0001 – C7-0014/2014 – 2014/0005(COD)) P8_TC1-COD(2014)0005 Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 4. oktobra 2016 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2016/… Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1236/2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne kazni, mučenje ali drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje	261
2018/C 215/45	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. oktobra 2016 o osnutku izvedbenega sklepa Sveta o odobritvi sklenitve sporazuma o strateškem sodelovanju med Ministrstvom za javno varnost Ljudske republike Kitajske in Evropskim policijskim uradom (Europol) s strani Europola (08364/2016 – C8-0217/2016 – 2016/0808(CNS))	262
	Sreda, 5. oktober 2016
2018/C 215/46	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. oktobra 2016 o predlogu sklepa Sveta o pooblastilu Republiki Avstriji in Romuniji, da v interesu Evropske unije sprejmeta pristop Peruja k Haaški konvenciji iz leta 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok (COM(2016)0367 – C8-0234/2016 – 2016/0168(NLE))	263
2018/C 215/47	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. oktobra 2016 o predlogu sklepa Sveta o pooblastilu nekaterim državam članicam, da v interesu Evropske unije sprejmejo pristop Kazahstana k Haaški konvenciji iz leta 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok (COM(2016)0368 – C8-0232/2016 – 2016/0169(NLE))	264
2018/C 215/48	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. oktobra 2016 o predlogu sklepa Sveta o pooblastilu nekaterim državam članicam, da v interesu Evropske unije sprejmejo pristop Republike Koreje k Haaški konvenciji iz leta 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok (COM(2016)0372 – C8-0233/2016 – 2016/0173(NLE))	265
	Torek, 25. oktober 2016
2018/C 215/49	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o osnutku izvedbenega sklepa Sveta o začetku avtomatizirane izmenjave podatkov o DNK na Danskem (11219/2016 – C8-0340/2016 – 2016/0813(CNS))	266
2018/C 215/50	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o osnutku izvedbenega sklepa Sveta o začetku avtomatizirane izmenjave daktiloskopskih podatkov na Danskem (11220/2016 – C8-0341/2016 – 2016/0814(CNS))	267
2018/C 215/51	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi sporazuma med Evropsko unijo in Ljudsko republiko Kitajsko o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike diplomatskih potnih listov v imenu Evropske unije (15470/2015 – C8-0110/2016 – 2015/0293(NLE))	268
2018/C 215/52	P8_TA(2016)0394 Države članice, ki imajo ali jim grozijo resne težave v zvezi z njihovo finančno stabilnostjo ***I Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 1303/2013 glede nekaterih določb o finančnem upravljanju za nekatere države članice, ki imajo ali jim grozijo resne težave v zvezi z njihovo finančno stabilnostjo (COM(2016)0418 – C8-0238/2016 – 2016/0193(COD)) P8_TC1-COD(2016)0193 Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 25. oktobra 2016 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2016/… Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 1303/2013 glede nekaterih določb o finančnem upravljanju za nekatere države članice, ki imajo ali jim grozijo resne težave v zvezi z njihovo finančno stabilnostjo	269
2018/C 215/53	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o stališču Sveta v prvi obravnavi z namenom sprejetja uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 91/2003 o statistiki železniškega prevoza glede zbiranja podatkov o blagu, potnikih in nesrečah (10000/1/2016 – C8-0365/2016 – 2013/0297(COD))	270
2018/C 215/54	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o stališču Sveta v prvi obravnavi z namenom sprejetja Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1365/2006 o statistiki prevoza blaga po celinskih plovnih poteh glede prenosa delegiranih in izvedbenih pooblastil na Komisijo za sprejetje nekaterih ukrepov (09878/1/2016 – C8-0358/2016 – 2013/0226(COD))	271
2018/C 215/55	Spremembe Evropskega parlamenta, sprejete 25. oktobra 2016 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravnem okviru Unije za carinske kršitve in sankcije (COM(2013)0884 – C8-0033/2014 – 2013/0432(COD))	272
2018/C 215/56	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o stališču Sveta o predlogu spremembe proračuna Evropske unije št. 3/2016 za proračunsko leto 2016: varnost institucij (12600/2016 – C8-0409/2016 – 2016/2121(BUD))	297
	Sreda, 26. oktober 2016
2018/C 215/57	Sklep Evropskega parlamenta o nenasprotovanju delegirani uredbi Komisije z dne 4. oktobra 2016 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi o tehnikah zmanjševanja tveganj za pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih OTC brez kliringa prek centralne nasprotne stranke (C(2016)06329 – 2016/2930(DEA))	299
2018/C 215/58	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. oktobra 2016 o stališču Sveta o predlogu splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2017 (11900/2016 – C8-0373/2016 – 2016/2047(BUD))	301
2018/C 215/59	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. oktobra 2016 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (vloga Estonije – EGF/2016/003 EE/petroleum and chemicals) (COM(2016)0622 – C8-0389/2016 – 2016/2235(BUD))	316
2018/C 215/60	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. oktobra 2016 o stališču Sveta v prvi obravnavi z namenom sprejetja Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja (09389/1/2016 – C8-0360/2016 – 2012/0340(COD))	320
2018/C 215/61	Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. oktobra 2016 o stališču Sveta v prvi obravnavi z namenom sprejetja Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih varstva pred škodljivimi organizmi rastlin, spremembi uredb (EU) št. 228/2013, (EU) št. 652/2014 in (EU) št. 1143/2014 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi direktiv Sveta 69/464/EGS, 74/647/EGS, 93/85/EGS, 98/57/ES, 2000/29/ES, 2006/91/ES in 2007/33/ES (08795/2/2016 – C8-0364/2016 – 2013/0141(COD))	321

Vsebina		Stran

	EVROPSKI PARLAMENT ZASEDANJE 2016–2017 Seje: 3.–6. oktober 2016 Zapisnik sej je bil objavljen v UL C 314, 21.9.2017 . SPREJETA BESEDILA Seje: 24.–27. oktober 2016 Zapisnik sej je bil objavljen v UL C 326, 28.9.2017 . Sprejeta besedila z dne 27. oktobra 2016 o razrešnici za proračunsko leto 2014 so bila objavljena v UL L 333, 8.12.2016 . SPREJETA BESEDILA	1

	I Resolucije, priporočila in mnenja
	RESOLUCIJE
	Evropski parlament
	Torek, 4. oktober 2016
2018/C 215/01	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. oktobra 2016 o prihodnosti odnosov AKP-EU po letu 2020 (2016/2053(INI))	2
	Sreda, 5. oktober 2016
2018/C 215/02	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. oktobra 2016 o naslednjih korakih k uresničevanju svetovnih ciljev in zavez EU o zanesljivi preskrbi s hrano in prehranski varnosti v svetu (2016/2705(RSP))	10
2018/C 215/03	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. oktobra 2016 o Evropskem javnem tožilstvu in Eurojustu (2016/2750(RSP))	18
2018/C 215/04	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. oktobra 2016 o potrebi po evropski politiki za ponovno industrializacijo glede na nedavna primera Caterpillar in Alstom (2016/2891(RSP))	21
	Četrtek, 6. oktober 2016
2018/C 215/05	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o Ruandi, primer Victoire Ingabire (2016/2910(RSP))	29
2018/C 215/06	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o Sudanu (2016/2911(RSP))	33
2018/C 215/07	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o Tajski, zlasti o primeru Andyja Halla (2016/2912(RSP))	37
2018/C 215/08	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o mednarodnih standardih računovodskega poročanja: MSRP 9 (2016/2898(RSP))	40
2018/C 215/09	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o Siriji (2016/2894(RSP))	44
2018/C 215/10	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o izvajanju Pariškega sporazuma ter konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2016 v Marakešu v Maroku (COP 22) (2016/2814(RSP))	46
2018/C 215/11	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o izvajanju Uredbe (ES) št. 1935/2004 o materialih, namenjenih za stik z živili (2015/2259(INI))	57
2018/C 215/12	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o spremljanju uporabe prava Unije – Letno poročilo 2014 (2015/2326(INI))	65
2018/C 215/13	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o osnutku izvedbenega sklepa Komisije o dajanju semen gensko spremenjene koruze Bt11 (SYN-BTØ11-1) v promet za gojenje (D046173/01 – 2016/2919(RSP))	70
2018/C 215/14	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o osnutku izvedbenega sklepa Komisije o dajanju semen gensko spremenjene koruze 1507 (DAS-Ø15Ø7-1) v promet za gojenje (D046172/00 – 2016/2920(RSP))	73
2018/C 215/15	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o osnutku izvedbenega sklepa Komisije o obnovitvi odobritve za dajanje na trg za gojenje semen gensko spremenjene koruze MON 810 (MON-ØØ81Ø-6) (D046170/00 – 2016/2921(RSP))	76
2018/C 215/16	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o osnutku izvedbenega sklepa Komisije o odobritvi za dajanje na trg proizvodov iz gensko spremenjene koruze MON 810 (MON-ØØ81Ø-6) v skladu z Uredbo (ES) št. 1829/2003 Evropskega parlamenta in Sveta (D046169/00 – 2016/2922(RSP))	80
2018/C 215/17	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. oktobra 2016 o osnutku izvedbenega sklepa Komisije o odobritvi dajanja na trg proizvodov, ki vsebujejo gensko spremenjeni bombaž 281-24-236 × 3006-210-23 × MON 88913 (DAS-24236-5×DAS-21Ø23-5×MON-88913-8), so iz njega sestavljeni ali proizvedeni, v skladu z Uredbo (ES) št. 1829/2003 Evropskega parlamenta in Sveta (D046168/00 – 2016/2923(RSP))	83
	Torek, 25. oktober 2016
2018/C 215/18	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o strategiji EU do Irana po jedrskem sporazumu (2015/2274(INI))	86
2018/C 215/19	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o boju proti korupciji in nadaljnjih korakih na podlagi resolucije odbora CRIM (2015/2110(INI))	96
2018/C 215/20	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o človekovih pravicah in migracijah v tretjih državah (2015/2316(INI))	111
2018/C 215/21	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o odgovornosti gospodarskih družb za hude kršitve človekovih pravic v tretjih državah (2015/2315(INI))	125
2018/C 215/22	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o strategiji EU za utekočinjeni zemeljski plin in skladiščenje plina (2016/2059(INI))	133
2018/C 215/23	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o tem, kako poenotiti nadzor ribištva v Evropi (2015/2093(INI))	143
2018/C 215/24	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 o izboljševanju povezanosti in dostopnosti prometne infrastrukture v srednji in vzhodni Evropi (2015/2347(INI))	152
2018/C 215/25	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 s priporočili Komisiji o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice (2015/2254(INL))	162
	Sreda, 26. oktober 2016
2018/C 215/26	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. oktobra 2016 o vmesni reviziji večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 (2016/2931(RSP))	178
2018/C 215/27	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. oktobra 2016 o evropskem semestru za usklajevanje gospodarskih politik: izvajanje prednostnih nalog za leto 2016 (2016/2101(INI))	182
2018/C 215/28	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. oktobra 2016 o transmaščobnih kislinah (2016/2637(RSP))	190
	Četrtek, 27. oktober 2016
2018/C 215/29	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. oktobra 2016 o razmerah v severnem Iraku/Mosulu (2016/2956(RSP))	194
2018/C 215/30	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. oktobra 2016 o položaju novinarjev v Turčiji (2016/2935(RSP))	199
2018/C 215/31	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. oktobra 2016 o jedrski varnosti in neširjenju jedrskega orožja (2016/2936(RSP))	202
2018/C 215/32	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. oktobra 2016 o Evropski prostovoljski službi in spodbujanju prostovoljstva v Evropi (2016/2872(RSP))	208
2018/C 215/33	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. oktobra 2016 o oceni strategije EU za mlade 2013-2015 (2015/2351(INI))	212
2018/C 215/34	Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. oktobra 2016 Kako je mogoče s skupno kmetijsko politiko povečati ustvarjanje delovnih mest na podeželju (2015/2226(INI))	228