2.3.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 81/1

Poročevalec:

Dimitris DIMITRIADIS

1.1

EESO je v več mnenjih vedno izrazil zadovoljstvo nad politikami EU za podporo malih in srednjih podjetij (1). Vendar pa so mala in srednja podjetja izjemno raznolika skupina, zato si je treba posebej prizadevati, da bi ustrezno obravnavali posamezne podskupine ter še zlasti mala družinska in tradicionalna podjetja.

1.2

Pomen te podskupine podjetij je v tem, da nudijo veliko večino delovnih mest v regijah EU. EESO želi, ob poudarjanju svojih prejšnjih sklepov in navajanju priporočil iz svojih prejšnjih mnenj (2), podrobno preučiti in analizirati izzive, s katerimi se srečujejo mala družinska in tradicionalna podjetja. S tem želi konstruktivno vplivati na oblikovanje politik tako na ravni EU kot na nacionalni in regionalni ravni.

1.3

EESO poziva Evropsko komisijo, naj preuči možnosti za podporo tem podjetjem in njihovo promoviranje, saj predstavljajo ključni dejavnik pri ustvarjanju novih dejavnosti in dohodka na območjih z omejenimi viri. Pri regionalnem razvoju ustvarjajo dodano vrednost, zlasti v manj razvitih regijah, saj so globoko zakoreninjena v lokalnem gospodarstvu, v katerega vlagajo in v njem ohranjajo delovna mesta.

1.4

Odbor meni, da pri mnogih regijah, ki v razvoju še zmeraj zaostajajo, obstaja velik potencial, ki ga je mogoče uresničiti prek lokalnih malih družinskih in tradicionalnih podjetij. To ne bi smel biti izziv le za Evropsko komisijo, temveč tudi za druge akterje, ki bi morali pri tem aktivno sodelovati, med njimi lokalne oblasti in lokalni posredniki, kot so podjetniške organizacije in finančne institucije.

1.5

EESO poziva Komisijo, naj bo pozorna na dejstvo, da so nedavne gospodarske in industrijske spremembe in trendi malim družinskim in tradicionalnim podjetjem škodovali. Postajajo namreč manj konkurenčna in se pri svojih dejavnostih srečujejo z vse večjimi težavami.

1.6

EESO je zaskrbljen, ker se v instrumentih podporne politike ne osredotoča na mala družinska in tradicionalna podjetja, tako da je malo verjetno, da bodo ta imela od njih večjo korist. Na splošno je podpora za mala in srednja podjetja usmerjena v povečanje njihovega obsega raziskav in inovacij ter v zagonska podjetja. EESO ne dvomi v pomen te politike, vendar želi poudariti, da ima od nje korist zelo majhno število malih in srednjih podjetij, med katerimi običajno ni malih družinskih in tradicionalnih podjetij. EESO pozdravlja pobudo Evropske komisije, da bi spremenila opredelitev malih in srednjih podjetij, kot je to predlagal GD GROW in je predvidoma načrtovano za začetek leta 2019 (3).

1.6.1

Sedanja opredelitev malih in srednjih podjetij je že zastarela, zato Odbor meni, da bi bila načrtovana sprememba dobrodošla, saj bi omogočila boljše razumevanje značaja malih in srednjih podjetij in bi za njih lahko oblikovali boljše politike. EESO poziva Evropsko komisijo, naj v postopek posvetovanja vključi oceno o uporabi sedanje opredelitve pri izvajanju političnih ukrepov v zvezi z malimi in srednjimi podjetji na ravni EU ter na nacionalni in regionalni ravni, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti malim družinskim in tradicionalnim podjetjem.

1.6.2

EESO meni, da bi morali pri spremembi opredelitve storiti vsaj naslednje:

1.7

EESO meni, da je pomembno mala družinska in tradicionalna podjetja priznati kot posebno podskupino, saj običajno utrpijo največ škode v primeru nedelovanja trga. Zato Odbor priporoča, da se prav za njih oblikujejo posebne podporne politike. Za rešitev najbolj perečih težav morajo te politike vsebovati vsaj:

2.1

Pri oblikovanju politike EU je sedaj v ospredju več aktualnih sprememb in trendov na področju industrije – digitalizacija, industrija 4.0, hitro spreminjajoči se poslovni modeli, globalizacija, ekonomija delitve in bolj inovativni viri konkurenčne prednosti. Obenem se je treba zavedati, da morajo imeti ljudje možnost, da živijo kjer koli v Evropski uniji, tudi na številnih območjih, ki jih industrija 4.0 ne bo z lahkoto dosegla.

2.2

Čeprav so novi trendi pomembni in je treba podpreti politična prizadevanja za njihovo spodbujanje, je treba znova opozoriti, da trenutno velik delež delovnih mest v Evropski uniji zagotavljajo zelo tradicionalna mala in srednja podjetja (6) ter mala družinska podjetja (7). Večina teh ima dolgo zgodovino ter tradicije, izkušnje in številne pretekle zgodbe o uspehu. Ta skupina podjetij običajno vključuje sledeče podskupine:

2.3

Kot je EESO že dejal, so mala družinska in tradicionalna podjetja steber številnih gospodarstev po svetu, njihov razvoj pa je zelo hiter. So zelo pomembna za lokalni in regionalni razvoj ter igrajo posebno in konstruktivno vlogo v lokalnih skupnostih. Družinska podjetja lažje premostijo težave v obdobju recesije in stagnacije. Za njih je značilno posebno vodstvo, saj si njihovi lastniki zelo prizadevajo za dolgoročen uspeh, v veliki meri zato, ker so od njih odvisni finančni položaj, ugled in prihodnost družine. Za tovrstna vodstva so značilna neobičajna prizadevanja za nadaljnje delovanje podjetja, velik trud pri razvijanju odnosov z zaposlenimi ter ustvarjanje tesnejših vezi s strankami za ohranjanje podjetja. EESO je že pozval Evropsko komisijo k izvajanju aktivne strategije za spodbujanje najboljše prakse med družinskimi podjetji v državah članicah (8).

2.4

V zadnjih letih se številna mala družinska in tradicionalna podjetja soočajo z vedno večjimi težavami pri svojem delovanju, kajti:

2.5

V Evropski uniji je malo manj kot 23 milijonov malih in srednjih podjetij, pri čemer je večji delež teh, v primerjavi s celotnim številom podjetij, v južnih državah članicah EU (10). Poleg tega, da mala in srednja podjetja predstavljajo 99,8 % celotnega števila podjetij v nefinančnem poslovnem sektorju EU (11), zaposlujejo skoraj 67 % vseh zaposlenih in ustvarjajo skoraj 58 % celotne dodane vrednosti v nefinančnem poslovnem sektorju (12). Mikropodjetja, vključno s samozaposlenimi, so daleč najpogostejša med podjetji.

3.1

Splošno pravilo je, da je podpora malim in srednjim podjetjem povečini namenjena povečanju njihovega obsega raziskav in inovacij ter razvoja (13). Čeprav sta zmožnost inovacij in zmožnost „prodora v svet“ dva najpomembnejša motorja rasti, so mala in srednja podjetja na teh dveh področjih običajno šibka (14). Pri polovici opredeljenih tipologij instrumentov med zadnjim finančnim obdobjem se cilji skoraj izključno nanašajo na inovacije. To so instrumenti, ki podpirajo tehnološke in netehnološke inovacije, ekološke inovacije, ustanavljanje inovativnih podjetij, raziskovalne in razvojne projekte ter prenos znanja in tehnologije.

3.2

Med obdobjem 2007–2013 (15) je „podpora ESRR za mala in srednja podjetja znašala približno 47,5 milijarde EUR (76,5 % za podporo podjetjem in 16 % vseh skupnih sredstev ESRR za to obdobje)“. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je bilo izmed 18,5 milijona podjetij upravičencev okoli 246 000 malih in srednjih podjetij. Primerjava med številom upravičencev in skupnim številom podjetij jasno kaže, da je ta znesek popolnoma nezadosten in da EU te zelo pomembne skupine podjetij ni uspešno podprla. Evropska komisija tega zelo pomembnega vprašanja ne obravnava zaradi pomanjkanja virov in velike raznolikosti v značilnostih teh podjetij.

3.3

V istem obdobju je bilo uporabljenih sorazmerno veliko število političnih instrumentov, pri čemer so bile med njimi velike razlike, saj so zajemali od enega do 8 000–9 000 upravičencev. Jasno je, da je oblikovanje instrumentov, ki se nanašajo na zelo nizko število upravičencev, neučinkovito. Pri tem se zastavlja vprašanje, ali je smiselno oblikovati tako veliko število instrumentov. Nadalje je treba presoditi njihovo uspešnost in učinkovitost, in sicer je treba morebitni končni učinek primerjati s človeškimi in finančnimi viri, ki so bili potrebni za njihovo oblikovanje. Hkrati so študije primerov izpostavile proces samoizbire ali „mehkega usmerjanja“, pri katerem se je samo oblikovanje določenega političnega instrumenta nanašalo na posebno skupino upravičencev (za katero je bila na splošno značilna večja zmožnost črpanja).

3.4

Iz obsežnega pregleda (16) skupno 670 političnih instrumentov iz 50 operativnih programov, ki so se izvajali v programskem obdobju, je razvidno, da so bili neenakomerno porazdeljeni med posamezne politike. Razvidno je, da je bilo manj kot 30 % vseh političnih instrumentov usmerjenih v potrebe tradicionalnih podjetij. EESO je že izrazil podporo inovativnim in hitro rastočim podjetjem (17). Vendar hkrati obžaluje, da so v primeru malih in srednjih podjetij politični instrumenti nesorazmerno in povečini namenjeni inovacijam. Večina teh podjetij v EU namreč nima in v bližnji prihodnosti tudi ne bo imela zmožnosti za razvoj inovacij, ki za osrednji del njihovega delovanja niti niso potrebne. Res je, da je inovativne izdelke mogoče razviti z zelo nizkimi stroški, hkrati pa imajo veliko možnosti za rast. Vendarle gre pri tovrstni rasti v primeru družinskih in tradicionalnih podjetij, ki imajo popolnoma drugačno filozofijo, vsekakor za izjemo in ne za normo. Določena mera inovacij je mogoča in dobrodošla, pri čemer novosti uvajajo nove generacije, saj so bolj odprtega duha. Vendar so te inovacije povečini le razdrobljene in ne predstavljajo osrednje poslovne dejavnosti teh podjetij (18).

3.5

Mala družinska in tradicionalna podjetja niso v ospredju instrumentov podporne politike, na kar kaže tudi dejstvo, da jim je namenjeno majhno število instrumentov (le 7 % vseh skupnih javnih prispevkov) v posameznih sektorjih, med katerimi je najbolj pogost sektor turizma. To se kaže tudi v dejstvu, da prihaja približno 54 % malih in srednjih podjetij, ki so upravičenci, iz sektorjev proizvodnje ter informacijske in komunikacijske tehnologije (10 %), le 16 % pa iz veleprodaje in maloprodaje ter 6 % iz gostinstva, pri čemer slednji veljajo za tradicionalne sektorje. Položaj je še slabši glede na dejstvo, da je bila v zadnjem programskem obdobju podpora malim in srednjim podjetjem oblikovana v luči globoke gospodarske krize, ob upoštevanju potrebe, da je treba vire z inovacij preusmeriti k bolj splošni rasti.

3.6

Hkrati podatki kažejo, da je v petih letih po začetku krize leta 2008 število malih in srednjih podjetij naraslo, medtem ko sta obseg dodane vrednosti in število zaposlenih padala (19). Iz statističnih podatkov je razvidno, da je v tem obdobju „podjetništvo iz nujnosti“ vodilo pred „podjetništvom zaradi priložnosti“. Ljudje so očitno poskušali najti pot iz krize, podjetja pa so poskušala preživeti, vendar podpora ni bila zadostna ali ustrezna (20).

3.7

Številne nedavne študije so jasno pokazale, da so med potrebami malih in srednjih podjetij v severni in južni Evropi precejšnje razlike, te pa so tudi na nacionalni ravni. To stališče je v celoti podprto tudi v letnem poročilu Evropske komisije o evropskih malih in srednjih podjetjih 2014/2015, v katerem je navedeno, da najnižje vrednosti dosegajo predvsem države južne Evrope. Te države beležijo izjemno nizko stopnjo uspešnosti projektov, med drugim v delu programa Obzorje 2020, namenjenem malim in srednjim podjetjem.

3.8

Dodaten resen izziv pri nudenju učinkovite podpore malim družinskim in tradicionalnim podjetjem je dejstvo, da so politike podpore povečini oblikovane na podlagi velikosti podjetij in ne na podlagi bolj bistvenih značilnosti, ki imajo večji vpliv na njihovo delovanje. Ta pristop je morda zastarel in preveč splošen ter ne upošteva različnih potreb posameznih skupin, kot so mala družinska in tradicionalna podjetja. EESO zato v svojih mnenjih neprestano poudarja potrebo po bolj ciljno usmerjenih in natančneje opredeljenih podpornih politikah za mala in srednja podjetja v Evropi ter po posodobitvi opredelitve malih in srednjih podjetij, da bi ta bolje odražala njihovo raznolikost (21).

3.9

EESO je zaskrbljen nad dejstvom, da je doslej le mali delež podpore ERDF zabeležil učinek (22) in dokazal, da dejansko vpliva na gospodarstvo. Zaradi tega se poraja vprašanje, kolikšen je resnični učinek sredstev, namenjenih za podporo malim in srednjim podjetjem. EESO vztraja, da je treba izvesti dejansko oceno učinka, vključno z analizo podpore, namenjene malim družinskim in tradicionalnim podjetjem.

3.10

ESRR ni edini vir podpore za mala družinska in tradicionalna podjetja. Podporo malim in srednjim podjetjem nudijo tudi drugi viri, kot so Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo (EMFF) (23), Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP) (24) ali Evropski socialni sklad (ESS) (25). Uporabljati jih je mogoče ločeno ali s pomočjo teritorialnih instrumentov (lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, in celostnih teritorialnih naložb). Vendar pa niso namenjena malim družinskim in tradicionalnim podjetjem, za katera gre zelo nizek delež njihovih sredstev. Po navedbah predstavnikov malih družinskih in tradicionalnih podjetij se njihovih potreb ne razume dobro in nanje ni ustreznega odgovora.

3.10.1

To je mogoče pojasniti z dejstvom, da so tvorci politik in uprave na ravni EU ter na nacionalni in lokalni ravni na nekaterih področjih oblikovanja politike preveč okoreli ter ne upoštevajo stališč podjetij in socialnih partnerjev, da bi lahko bolje razumeli resnične potrebe malih in zelo malih podjetij.

3.10.2

Krivde seveda ne gre pripisati le upravam, temveč tudi posredniškim organizacijam, ki niso uspešno posredovale informacij o resničnih potrebah malih in srednjih podjetij. Dober primer tega je, da so, kot kaže, med malimi in srednjimi podjetji najbolj priljubljena nepovratna sredstva, medtem ko se v razpravi o politiki vse bolj poudarjajo lastniško financiranje, vračljiva podpora in neposredna pomoč.

3.10.3

Prav tako se zdi, da so partnerstva med podjetji in raziskovalnimi centri ter uporaba posrednikov za pomoč malim in srednjim podjetjem manj razširjeni, kot je bilo načrtovano, kljub temu da je tem vidikom namenjeno veliko pozornosti. Deloma se razloge za to pripisuje krizi, vendar bi lahko tvorci politik za pomoč lokalnemu gospodarstvu v težkem položaju v času gospodarske recesije izbrali bolj „tradicionalne“ instrumente politike.

3.10.4

Predvsem mala družinska in tradicionalna podjetja skoraj nimajo možnosti uporabe različnih specifičnih finančnih instrumentov, saj jih je težko izvajati, prav tako pa nimajo izkušenj in znanja.

4.1

Delež izvoza v prometu je v malih podjetjih praviloma nižji kot v srednjih in velikih podjetjih, iz česar je mogoče sklepati, da obstaja sorazmerje med velikostjo podjetij in njihovimi izvoznimi zmožnostmi.

4.2

Za mala in srednja podjetja ter zagonska podjetja je resna težava dostop do financiranja. EESO je v informativnem poročilu opozoril na dejstvo, da dejavnosti malih in srednjih podjetij že od leta 2008 omejuje pomanjkanje ustreznega financiranja (26). Čeprav so se razmere nedavno izboljšale, je napredek počasnejši pri manjših podjetjih, pri čemer se spet pokaže pomen velikosti podjetij za njihove potrebe in uspešnost. Nadalje se mala in srednja podjetja pri svojem financiranju opirajo predvsem na bančna posojila, vendar pa jim bančni sistem ni ustrezno prikrojen, še zlasti ne malim družinskim in tradicionalnim podjetjem.

4.3

Finančna pomoč v zadnjem času je bila večinoma osredotočena na zagonska podjetja, ki predstavljajo zelo majhen delež malih in srednjih podjetij v EU. Pereča potreba po kapitalu za financiranje podjetij v fazi širitve pa medtem še ni bila ustrezno obravnavana, kar velja tudi za veliko večino tradicionalnih podjetij, ki potrebujejo sredstva že za samo financiranje svojega rednega poslovanja, ki ga je prizadela nedavna kriza. Poroča se o bančnih zlomih, ko nekatera mala podjetja nehajo poslovati, ker imajo preprosto težave z likvidnostjo.

4.4

Druga resna težava, s katero se soočajo mala in srednja podjetja v nasprotju z velikimi podjetji, je dostop do informacij in novih trgov. Težje jim je tudi zaposliti in obdržati visoko usposobljeno delovno silo ter izpolnjevati naraščajoče zakonske in upravne zahteve. V še toliko slabšem položaju so mala in srednja podjetja v manj razvitih regijah EU, ki v okviru svoje vrednostne verige nimajo možnosti za sodelovanje z večjimi družbami, nimajo toliko priložnosti, da bi sodelovala v konkurenčnih grozdih, ne prejemajo dovolj javnih dobrin, nimajo dostopa do velikega števila zmogljivosti in ustanov za podporo, pogosto pa se soočajo z upadanjem števila strank. Zaradi vseh teh dejavnikov imajo lahko tudi višje stroške pri vključevanju svojih izdelkov na trg.

4.5

Za tradicionalna mala in srednja podjetja ter tista s sedežem v manj razvitih regijah EU zato niso ključnega pomena politični instrumenti, osredotočeni na spodbujanje inovativnosti, dostop do novih trgov, internalizacijo, dostop do kapitalskih trgov itd., temveč tisti, ki prispevajo k izboljšanju podjetij in doseganju boljših rezultatov pri njihovih temeljnih dejavnostih, kot je omogočanje boljšega dostopa do običajnega bančnega financiranja, informacij, usposobljene delovne sile in takojšnjih poslovnih priložnosti (izboljšanje dnevnega poslovanja). Za ta podjetja prav tako kratkoročno ni smiselno spreminjati vedenja, saj je najprej treba spremeniti splošni okvir, v katerem delujejo.

4.6

Medtem ko v nekaterih državah podjetniški inkubatorji nemoteno delujejo, pa so v drugih njihovi pozitivni učinki zelo omejeni. Ključni dejavniki za uspeh so izmenjava operativnih sredstev in podpornih mrež, ki v manj razvitih regijah EU načeloma niso dobro razviti.

4.7

Vse večji pomen proizvodnje na znanju temelječih vsebin kot konkurenčne prednosti ustvarja dodatne razlike med malimi in srednjimi podjetji. Povzroča razkorak med podjetji z visoko rastjo in tistimi, katerih razvoj je otežen zaradi ovir, ki so običajno povezane z njihovo majhnostjo, lokacijo in bazo strank.

4.8

EESO poziva Evropsko komisijo, naj podpre pristop „najprej deluj za male“ ter pri oblikovanju političnih instrumentov malim družinskim in tradicionalnim podjetjem nameni posebno pozornost.

4.9

Pred 30 ali 40 leti je bilo v Evropi veliko regij, ki so zaostajale za drugimi, ker so bile zaradi geografske lege ali po funkcionalnosti odmaknjene od motorjev gospodarske rasti. Nekatere izmed njih so sedaj uspešne zahvaljujoč odprtim, odgovornim in neskorumpiranim lokalnim oblastem, učinkovitem delovanju podjetniških organizacij in vzpostavitvi dobro delujočih lokalnih poslovnih mrež.

5.1

Dostop do financiranja je pereč problem. V primerjavi z večjimi podjetji beležijo mala družinska in tradicionalna podjetja več nihanj pri svojih dobičkih, obstoju in rasti, zaradi česar se srečujejo s posebnimi težavami pri financiranju. Mala in srednja podjetja se običajno soočajo z višjimi obrestnimi merami ter kreditnimi omejitvami, ki so posledica pomanjkanja zavarovanja. Težave pri financiranju se precej razlikujejo med podjetji, ki rastejo počasi, in tistimi, ki se hitro povečujejo.

5.2

Dostop nekaterih skupin malih in srednjih podjetij do tveganega kapitala se je izboljšal s širitvijo skladov tveganega kapitala, trgov zasebnih lastniških vrednostnih papirjev – vključno z neuradnimi trgi in poslovnimi angeli – in množičnega financiranja ter z razvojem unije kapitalskih trgov na splošno. Vendar pa mala družinska in tradicionalna podjetja od teh trendov verjetno ne bodo imela večje koristi in bodo še naprej ostala zelo odvisna od tradicionalnih bančnih posojil. Tudi inovativna podjetja, zagonska podjetja in srednja podjetja se pri uporabi teh instrumentov včasih srečujejo s težavami, med državami pa ostajajo velike razlike zaradi različnih ravni razvoja lokalnih kapitalskih trgov in pomanjkanja ustrezne zakonodaje.

5.3

Politika Evropske komisije za olajšanje dostopa do financiranja z zagotavljanjem jamstev je dobrodošla. Vendar pa se zdi, da se pri izbrani shemi pojavljajo izkrivljanja na trgu jamstev in navsezadnje nenačrtovane posledice za dejavnosti jamstvenih institucij. Na voljo so empirični dokazi (v tem primeru Španija), da komercialne banke izrecno predlagajo, da njihovi obstoječi posojilojemalci prosijo za jamstvo – ki naj jim ga neposredno izda EU v obliki neposrednega jamstva –, zato da je banka z jamstvom sposobna kriti trenutna tveganja, ne da bi ji bilo treba povišati razred tveganja. Iz tega pa so izločena mala in srednja podjetja v slabšem položaju, torej tista, ki težko pridobijo posojilo. Učinkovitost uporabe javnega denarja in učinek finančnega vzvoda na trgu in v širšem gospodarstvu se bosta povečala z obsežnejšo razdelitvijo javnega denarja preko posrednih osebnih jamstev.

5.4

Za mala družinska in tradicionalna podjetja ostajajo velika ovira evropska in lokalna zakonska bremena, saj običajno nimajo ustreznih sredstev za soočanje s težavami, ki nastajajo zaradi čezmerne regulacije. Zato bi morali tem podjetjem olajšati dostop do informacij o predpisih ter zagotoviti, da so bolje informirana o tehničnih in okoljskih standardih. Tvorci politik morajo zagotoviti, da postopki za ugotavljanje skladnosti ne bodo po nepotrebnem dragi, zapleteni in dolgi. Prav tako bi morala ustrezna lokalna poslovna združenja izvajati sistematičen in skrben nadzor nad novimi predpisi in njihovim izvajanjem.

5.5

Potreben je dostop do boljših informacij, in to ne le v zvezi z regulativnimi zahtevami. Tradicionalna in družinska podjetja prav tako nujno potrebujejo informacije o lokalnem poslovnem okolju in o tržnih priložnostih na regionalni ravni. S sodobnimi tehnologijami je mogoče zelo znižati informacijsko vrzel, če so oblikovane na uporabniku prijazen način. Zelo bi pomagalo, če bi vzpostavili sistem „vse na enem mestu“, kjer bi bile na enem mestu dostopne vse informacije, ki vplivajo na strategije in odločitve podjetij, kot to že obstaja v nekaterih državah. Z ukrepi za spodbujanje informacijskih mrež je treba prilagoditi podatkovne zbirke in se izogniti preobilju informacij.

5.6

Nedavni ukrepi za olajšanje dostopa do trgov so usmerjeni predvsem na mednarodne trge. Politika na tem področju si prizadeva za odpravljanje pomanjkljivosti, s katerimi se srečujejo mala in srednja podjetja, ker nimajo dostopa do človeških virov, zunanjih trgov in tehnologije. Vendar pa, kot je že bilo obravnavano prej v besedilu, za mala družinska in tradicionalna podjetja to pogosto ne igra nobene vloge. Zaradi tega bi bilo treba napore usmeriti v boljše usklajevanje med organizatorji trgovinskih misij na regionalni ravni in v nudenje boljše pomoči pri iskanju zanesljivih poslovnih partnerjev. Še ena možnost na tem področju je okrepitev prizadevanj za povečanje deleža malih podjetij pri sklepanju pogodb o javnih naročilih.

5.7

Zelo specifičen problem, s katerim se v zadnjem času soočajo mala družinska in tradicionalna podjetja, je dostop do usposobljene delovne sile. Demografska slika na oddaljenih območjih in v številnih regijah, ki zaostajajo v razvoju, je vse slabša, posledično pa v številnih krajih zelo primanjkuje usposobljene delovne sile. Zato je treba podjetjem pomagati pri prepoznavanju in privabljanju človeških virov kot tudi pri usposabljanju zanje. Programi usposabljanja bi morali biti prilagojeni in bi morali potekati izven glavne sezone. Prav tako bi moral obstajati sistem za njihovo redno organiziranje, saj se lahko zgodi, da se mala podjetja soočajo z visoko stopnjo odpovedi.

5.8

V družinskih podjetjih je pogosto, da otroci, ki prihajajo iz iste družine ali pa tudi ne, delajo za podjetje. To je običajno in je dobro za poslovanje, saj omogoča nemoten prehod podjetja z ene generacije na drugo oziroma seznanitev s prihodnjim delom. V takih primerih bi morali lastniki/direktorji vedno upoštevati, da morajo biti delovni pogoji v skladu s konvencijama MOD št. 182 in št. 138 o delu otrok.

5.9

Usposabljanje je potrebno, vendar ne le za zaposlene v malih družinskih in tradicionalnih podjetjih. Bančni uslužbenci in združenja delodajalcev na podeželskih in oddaljenih območjih pogosto nimajo znanja o različnih programih in možnostih, ki jih ponuja Evropska komisija, ter z njimi povezanih dokumentih in postopkih. Ta mreža posrednikov je izjemo pomembna za učinkovito pomoč malim družinskim in tradicionalnim podjetjem. Spodbujati je treba informativne programe in izmenjavo najboljših praks med posredniki. Prav tako bi bilo treba organizirati točko „vse na enem mestu“ za vse vrste financiranja in programov.

5.10

Pomemben politični ukrep bi moral biti izboljšanje kakovosti dela lastnikov/direktorjev malih družinskih in tradicionalnih podjetij, saj je s tem neposredno povezano vse v podjetjih. To je mogoče storiti s spodbujanjem izobraževanja in/ali omogočanjem lahkega dostopa do svetovalnih storitev. Korak v pravo smer bi lahko bil spodbujanje vseživljenjskega učenja – spletnih učnih orodij v zvezi s področji, kot so poslovno načrtovanje, proizvodni standardi, potrošniška zakonodaja ali drugi predpisi.

5.11

Še en ukrep bi lahko bil, da se mala družinska in tradicionalna podjetja spodbuja k temu, da svoje dobičke ponovno vložijo v naložbe. Če se bo podjetja k temu spodbujalo, bodo postala stabilnejša in manj odvisna od bančnih posojil ter tako manj ranljiva v primeru krize.

5.12

Zelo koristno bi bilo zbrati primere najboljše prakse iz različnih držav v sektorjih, kjer je veliko malih družinskih in tradicionalnih podjetij, kot so turizem, kmetijstvo, ribištvo itd., in jih predstaviti državam članicam.

2.3.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 81/9

Poročevalec:

Jean-Marc ROIRANT

1.1

Organizacije civilne družbe imajo pomembno vlogo pri spodbujanju aktivnega državljanstva v Evropi. V participativni demokraciji so potrebni posredniški organi, ki bodo pripomogli k vključevanju državljanov ter spodbujali njihovo delovanje v celotnem državljanskem prostoru. Organizirana, vplivna, neodvisna in raznolika civilna družba zahteva ustrezno javno financiranje.

1.2

Oženje državljanskega prostora v nekaterih državah EU je poleg vedno težjega dostopa do javnih sredstev največja nevarnost za delovanje organizacij civilne družbe in za evropsko demokracijo.

1.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da bi bilo treba na evropski in nacionalni ravni vzpostaviti politični in zakonodajni okvir, da bi spodbudili razvoj evropske civilne družbe, katere dejavnosti so sestavni del vrednot, vpetih v temeljne pravice.

1.4

Tako kot nekatere države članice, ki so na nacionalni ravni sprejele t. i. listine o vzajemnem sodelovanju oziroma pakte, bi se lahko tudi institucije EU zavzele za resnični evropski civilni dialog. Znova je treba začeti razpravo o statutu za evropska združenja in evropskem statutu za fundacije ter zagotoviti izvajanje člena 11 PEU o strukturiranem dialogu s civilno družbo.

1.5

EU bi morala spodbuditi države članice, naj ohranijo ali oblikujejo davčne spodbude za zasebne donacije, del svojih davčnih prihodkov pa porazdelijo med organizacije civilne družbe. V EU bi bilo treba prav tako odpraviti ovire za čezmejne donacije z uskladitvijo davčne zakonodaje in postopkov ter vlagati v razvoj dobrodelnih dejavnosti po vsej EU.

1.6

Institucije EU bi morale spodbujati pozitivno podobo organizacij civilne družbe in si prizadevati za ohranitev njihove neodvisnosti, zlasti z okrepitvijo njihovih zmogljivosti za delovanje in sodelovanje na področju socialnih inovacij in državljanske udeležbe.

1.7

EESO poziva k pripravi strategije za neoviran razvoj močne in neodvisne civilne družbe v Evropi ter k imenovanju varuha človekovih pravic v EU za področje državljanskih svoboščin, kateremu bi nevladne organizacije poročale o incidentih, ki so povezani s kakršnim koli motenjem ali omejevanjem njihovega delovanja.

1.8

EESO v zvezi s prihodnjim večletnim finančnim okvirom poziva proračunske organe, naj povečajo pomoč organizacijam civilne družbe, zlasti s subvencijami za delovanje in večletnim financiranjem.

1.9

EESO poziva Komisijo, naj predlaga vzpostavitev evropskega sklada za demokracijo, človekove pravice in vrednote v EU (1), ki bi mu bila dodeljena precejšnja proračunska sredstva in bi bil neposredno na voljo organizacijam civilne družbe iz vse Evrope, upravljali pa bi ga neodvisno, podobno kot Evropsko ustanovo za demokracijo (2), pri čemer bi sodelovali tudi predstavniki EESO.

1.10

Da bi spodbudili participativno demokracijo, je EESO mnenja, da bi bilo treba za program Evropa za državljane v skladu s predlogom Evropskega parlamenta v naslednjem finančnem okviru nameniti proračun v višini 500 milijonov EUR (3). Podobno bi bilo treba povečati tudi obseg dejavnosti v zvezi s civilno družbo v okviru programa Erasmus+.

1.11

EESO poziva Komisijo, naj spremlja izvajanje kodeksa za partnerstvo s civilno družbo v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov. Komisija bi morala prav tako pozvati nacionalne in regionalne oblasti, naj uporabijo določbe glede tehnične pomoči, ki naj bi spodbudile razvoj zmogljivosti, v organizacijah civilne družbe.

1.12

EESO se zavzema za bolj poglobljeno razpravo o tem, kako spodbujati povezave med raziskovalci in civilno družbo ter predlaga vključitev novega sklopa o državljanski udeležbi in demokraciji v okviru stebra družbeni izzivi v prihodnji okvirni raziskovalni program.

1.13

V prihodnji večletni finančni okvir bi bilo treba vključiti cilje trajnostnega razvoja in prednostne naloge na področju enakosti spolov.

1.14

EU bi morala ohranjati in še okrepiti svojo vlogo največje donatorke humanitarne pomoči ter vodilno vlogo na področju mednarodnega sodelovanja.

1.15

EESO pozdravlja predlog o pregledu finančne uredbe, v katerem je Komisija predlagala, da se porabljeni čas prostovoljcev upošteva kot upravičen strošek (neposreden odziv na mnenje EESO Statistična orodja za merjenje prostovoljnih dejavnosti (4)) pa tudi da se lahko kot sofinanciranje upoštevajo prispevki v naravi. Pozitivno ocenjuje tudi poročilo Parlamenta, ki krepi te določbe, ter poziva k poenostavljenemu nadzoru nad sredstvi, na primer z opiranjem na ocene in revizije ter s hitrejšim odzivanjem na prošnje in podpisovanjem pogodb ter plačili. EESO poziva institucije EU, naj se sporazumejo o predlaganem besedilu, ki bo omogočilo pošteno vrednotenje porabljenega časa prostovoljcev.

1.16

Civilno družbo bi bilo mogoče okrepiti tudi z boljšim dostopom do financiranja za najmanjše organizacije ter za najbolj prikrajšane dele družbe. Zato bi morala Komisija poskrbeti za različne načine financiranja ter še bolj poenostaviti upravne postopke, zagotoviti usposabljanje in smernice v zvezi z izvajanjem pogodb in izpolnjevanjem finančnih obveznosti, hkrati pa poskrbeti za dosledno razlago uredbe o finančnih pravilih v vseh svojih službah.

1.17

EESO poziva Evropsko komisijo, naj se nemudoma odzove z ustreznimi ukrepi, vključno s postopki za ugotavljanje kršitev proti državam članicam, v katerih nacionalne upravne ali pravne določbe omejujejo dostop nacionalnih organizacij civilne družbe do sredstev EU, zlasti če zanje veljajo pogoji financiranja, ki omejujejo njihovo zagovorniško vlogo.

2.1

EESO je v več mnenjih obravnaval vprašanje civilnega dialoga in participativne demokracije, opredelitev teh pojmov, zastopanost različnih akterjev in ukrepe, ki jih je treba sprejeti na evropski ravni. Zlasti v mnenju o členu 11 PEU (5) je poudaril, da je uveljavitev tega člena ključni izziv EU pri povečanju demokratične legitimnosti v očeh njenih državljanov.

2.2

Vendar pa EESO doslej še ni pripravil posebnega mnenja o tem, kako lahko financiranje prispeva k spodbujanju aktivnega državljanstva in participativne demokracije.

2.3

Nujno je treba analizirati, kako poteka dodeljevanje sredstev EU na tem področju in kako učinkovito je, medtem ko se institucije EU pripravljajo na razpravo o predlogu večletnega finančnega okvira za obdobje po letu 2020 in začenjajo postopek odločanja o pregledu finančne uredbe.

2.4

Z vprašanjem financiranja je povezano tudi priznanje vloge in položaja različnih akterjev evropskega civilnega dialoga. EESO je že večkrat opozoril na potrebo po sprejetju statuta za evropska združenja (6).

2.5

V tem mnenju se izraz organizacije civilne družbe uporablja za nevladne oziroma neprofitne organizacije, ki so neodvisne od javnih institucij in poslovnih interesov ter s svojim delovanjem prispevajo k uresničevanju ciljev Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kot so socialna vključenost, aktivna udeležba državljanov, vsi vidiki trajnostnega razvoja, izobraževanje, zdravje, zaposlovanje, pravice potrošnikov, pomoč beguncem in migrantom, temeljne pravice itd. (7).

3.1

Angažirana, pluralistična in neodvisna civilna družba ima bistveno vlogo pri spodbujanju aktivne udeležbe državljanov v demokratičnem procesu ter pri upravljanju in preglednosti na ravni EU in na nacionalni ravni. Prav tako lahko prispeva tudi k bolj pravičnim in učinkovitim politikam ter se zavzame za trajnostni razvoj in vključujočo rast (8). Organizacije civilne družbe omogočajo večjo udeležbo in prispevajo k določanju evropskih politik, saj lahko dosežejo najbolj revne in prikrajšane skupine prebivalstva ter tistim, ki nimajo dovolj možnosti, da bi izrazili svoje mnenje, daje to možnost (9).

3.2

Nekatere organizacije civilne družbe poleg svojih družbenih in socialnih funkcij izvajajo tudi dejavnosti v t. i. sektorju socialnega in solidarnostnega gospodarstva ter celo bistveno prispevajo k ustvarjanju novih delovnih mest.

3.3

Za organizacije civilne družbe je značilno, da pri različnih projektih združujejo večinoma izjemno motivirane prostovoljce in predane zaposlene. Za prostovoljne dejavnosti kot izraz dejavne državljanske udeležbe, ki utrjuje skupne evropske vrednote, kot sta solidarnost in socialna kohezija, bi bilo treba ustvariti ugodno okolje (10).

3.4

Za resnično participativno demokracijo so potrebni posredniški organi (sindikati, organizacije delodajalcev ter malih in srednjih podjetij, nevladne organizacije ter drugi neprofitni akterji itd.), ki bodo pripomogli k vključevanju državljanov in spodbujali k ozaveščanju javnosti in državljanov o evropskih izzivih ter oblikovanju bolj pravične, vključujoče in solidarne Evrope. Vplivna in raznolika organizirana civilna družba terja ustrezno javno financiranje in okvir, ki omogoča dostop do različnih oblik zasebnega financiranja.

4.1

Na ravni EU obstajajo številni programi na različnih področjih (izobraževanje, kultura, sociala, državljanstvo, okolje, temeljne pravice, raziskave, mednarodno sodelovanje, humanitarna pomoč, zdravje itd.), ki vključujejo specifične cilje glede udeležbe civilne družbe, zlasti v obliki projektov. Institucije so uvedle tudi subvencije za delovanje, namenjene predvsem mrežnemu povezovanju različnih nacionalnih organizacij, ki delujejo na različnih področjih in se ukvarjajo z različnimi družbenimi vprašanji. Ta finančna podpora tako prispeva k oblikovanju evropskega javnega mnenja.

4.2

EU je v zvezi s širitvijo in zunanjo politiko, zlasti kar zadeva mednarodno sodelovanje in humanitarno pomoč, razvila proaktivno politiko za spodbujanje popolnoma delujoče civilne družbe, med drugim s specifičnimi ukrepi. Je tudi ena največjih donatork razvojne in humanitarne pomoči na svetu, pri čemer ima veliko zaslombo pri evropskih državljanih (11).

4.3

Toda kar zadeva notranjo politiko, od objave prvega dokumenta Komisije za razpravo leta 2000 v okviru upravne reforme, v katerem je bilo poudarjeno, da je treba ohraniti visoko raven javne pomoči za spodbujanje vloge nevladnih organizacij, opredelitev usklajenega pristopa v službah Komisije in izboljšanje upravljanja nepovratnih sredstev, ni bilo nobene nadaljnje ocene odnosov med EU in organizacijami civilne družbe (še zlasti ne v okviru člena 11 PEU).

4.4

Financiranje organizacij civilne družbe je osredotočeno predvsem na področje humanitarne pomoči in mednarodnega sodelovanja. Po podatkih iz leta 2015 je bilo za njihovo financiranje dodeljene 1,2 milijarde EUR (približno 15 % v okviru razdelka Evropa v svetu) (12), medtem ko so bila sredstva za organizacije civilne družbe na drugih področjih dokaj omejena: 0,08 % v okviru razdelka Trajnostna rast in naravni viri, 2,5 % v okviru razdelka Varnost in državljanstvo ter manj kot 0,009 % v okviru razdelka Pametna in vključujoča rast. Zato je nujno potrebno preučiti te zneske pa tudi učinkovitost predvidenih ukrepov.

5.1

Nedavne študije in raziskave ter ukrepi, ki so jih sprejeli v nekaterih državah EU, kažejo tudi, da se državljanski prostor v nekaterih državah članicah na nacionalni ravni oži (13). Pri pregledu finančnega okvira za obdobje po letu 2020 in sedanjih programov financiranja bi bilo treba to novo dejstvo nujno upoštevati.

5.2

Evropska komisija, Evropski parlament in Svet Evrope so obsodili nedavni madžarski zakon, sprejet junija 2017, o preglednosti organizacij, ki prejemajo sredstva iz tujine. To je razlog, zakaj bi morala Komisija zagotoviti, da ukrepi za boj proti financiranju terorizma in pranju denarja ne bodo imeli nenamernih posledic za organizacije civilne družbe pri dostopu do financiranja in posojil.

5.3

V več evropskih državah so bili sprejeti ukrepi o pogojenosti subvencij za organizacije civilne družbe. To omejuje njihovo zagovorniško vlogo in njihovo sposobnost biti stranka v sodnem postopku (14).

5.4

Zaradi finančne in gospodarske krize je bilo javno financiranje za organizacije civilne družbe v številnih državah omejeno oziroma so bila sredstva preusmerjena v kratkoročne subvencije. Oblike financiranja, ki temeljijo predvsem na projektih, lahko organizacije civilne družbe prisilijo, da prilagodijo svoje prednostne naloge in se oddaljijo od svojega prvotnega cilja in potreb družbe. Oblasti v nekaterih državah podpirajo organizacije, ki sledijo njihovi strateški usmeritvi, ter s tem ustvarjajo vzdušje politične klike, kar pa škodi drugim organizacijam, zato je dodeljevanje sredstev vse bolj nepregledno.

5.5

EESO poziva Komisijo, naj skrbno spremlja izvajanje predhodne pogojenosti pri oceni programov in tudi v zvezi s partnerskimi sporazumi, zlasti glede zaposlovanja, socialne vključenosti in nediskriminacije, okolja, enakosti spolov in pravic invalidov, vključevanja in krepitve institucionalnih zmogljivosti organizacij civilne družbe (15) ter preglednosti postopkov oddaje javnih naročil, in začasno ustavi plačila, če se ta pogojenost ne spoštuje. Hkrati jo opozarja, naj spremlja izvajanje člena 125 zvezi z obveznostjo organa upravljanja, da uporablja izbirne postopke in merila, ki so pregledni in nediskriminatorni. EESO poziva Evropsko računsko sodišče, naj v svojem prihodnjem poročilu oceni skladnost s temi določbami glede izbirnih postopkov za nevladne organizacije.

5.6

Širjenje ekstremizma in populizma ter vse oblike protidemokratičnega ravnanja ogrožajo demokratični pravni red in ustvarjajo sovražno okolje za posredniške organe. Zato je treba potrditi pomen vloge organizacij civilne družbe in jim nameniti večjo finančno pomoč EU.

5.7

EESO poziva k imenovanju varuha človekovih pravic v EU za področje svoboščin v državljanskem prostoru, kateremu bi nevladne organizacije poročale o incidentih, ki so povezani s kakršnim koli motenjem ali omejevanjem njihovega delovanja.

6.1

EESO meni, da bi bilo treba na evropski in nacionalni ravni vzpostaviti politični in zakonodajni okvir, s čimer bi spodbudili razvoj raznolike evropske civilne družbe, katere dejavnosti so sestavni del vrednot, vpetih v temeljne pravice.

6.2

Institucije EU bi morale spodbujati pozitivno podobo organizacij civilne družbe in si prizadevati za ohranitev njihove neodvisnosti, zlasti z okrepitvijo njihovih zmogljivosti za delovanje in sodelovanje na področju socialnih inovacij in državljanske udeležbe, kar je pogosto povezano s financiranjem.

6.3

Tako kot nekatere države članice, ki so na nacionalni ravni sprejele t. i. listine o vzajemnem sodelovanju oziroma pakte, bi lahko tudi institucije EU sprejele ukrepe za priznavanje in vzpostavitev partnerstev s predstavniškimi organi civilne družbe ter s tem vzpostavile pogoje za resnični evropski civilnodružbeni dialog in izvajale člen 11 PEU in druge ustrezne mednarodne obveznosti (16).

6.4

Nujno je treba tudi znova začeti razpravo o statutu za evropska združenja, ki ga je Komisija predlagala leta 1992 (17), in evropskem statutu za fundacije; s tem bi spodbudili priznavanje organizacij civilne družbe in sodelovanje med njimi na evropski ravni ter tako dopolnili statut evropske družbe, sprejet leta 2004 (18).

6.5

EESO meni, da bi morala EU spodbuditi države članice k ohranitvi sedanjih in oblikovanju dodatnih davčnih spodbud za zasebne donacije ter k porazdelitvi dela prihodkov iz davkov organizacijam civilne družbe, odpravi ovir za čezmejne donacije z uskladitvijo davčne zakonodaje in postopkov ter k vlaganju v razvoj dobrodelnih dejavnosti po vsej EU.

6.6

EESO v zvezi s prihodnjim večletnim finančnim okvirom poziva proračunske organe, naj povečajo financiranje za organizacije civilne družbe, med drugim s subvencijami za delovanje in večletnim financiranjem, ter s tem spodbudijo razvoj dolgoročnih pobud.

6.7

Države članice EU od sprejetja Listine o temeljnih pravicah še niso oblikovale pravega programa za spodbujanje civilne družbe na ravni človekovih pravic. Precejšnja pomoč, ki jo je civilna družba v državah srednje in vzhodne Evrope prejela ob njihovem pristopu k EU, se ni nadaljevala prek drugih mehanizmov financiranja. Nedavni dogodki, povezani s širjenjem terorizma in skrajnih in/ali populističnih gibanj, kažejo, da so potrebna večja vlaganja v civilno družbo, pri njenem razvoju pa je treba poskrbeti, da bodo države med seboj usklajene.

6.8

EESO poziva Komisijo, naj predlaga vzpostavitev evropskega sklada za demokracijo, človekove pravice in vrednote v EU (19), ki bi mu bila dodeljena precejšnja proračunska sredstva in bi bil neposredno na voljo organizacijam civilne družbe iz vse Evrope, vključno z borci za človekove pravice, njegov cilj pa bi bil promoviranje in varovanje temeljnih vrednot EU. Iz sklada bi krili stroške delovanja ter sodnih postopkov in nadzora, upravljali pa bi ga neodvisno, podobno kot Evropsko ustanovo za demokracijo (20), pri čemer bi sodelovali tudi predstavniki EESO.

6.9

Program Evropa za državljane je edini evropski program, ki izrecno prispeva k zmanjševanju demokratičnega primanjkljaja, saj vsem evropskim državljanom omogoča, da neposredno sodelujejo pri evropskem povezovanju, vendar pa ima na voljo premalo sredstev. V sedanjih negotovih razmerah za evropske vrednote in demokracijo je EESO mnenja, da bi bilo treba za ta program v naslednjem finančnem okviru nameniti proračun v višini 500 milijonov EUR, v skladu s predlogom Evropskega parlamenta (21). Podobno bi bilo treba povečati tudi obseg dejavnosti v zvezi s civilno družbo v okviru programa Erasmus+.

6.10

Večina organizacij civilne družbe ima težave pri dostopu do strukturnih skladov, zlasti zaradi zahtev glede sofinanciranja. Določbe glede tehnične pomoči, ki naj bi spodbudile razvoj zmogljivosti, so zato premalo izkoriščene in jih pogosto uporabljajo zgolj javne uprave. Kodeks za partnerstvo s civilno družbo, ključni instrument, se v večini držav ne uporablja pravilno (22). Tudi kadar so organizacije civilne družbe povabljene k sodelovanju v nadzornih odborih, je njihova vloga omejena.

6.11

EESO poziva Evropsko komisijo, naj se nemudoma odzove z ustreznimi ukrepi, vključno s postopki za ugotavljanje kršitev proti državam članicam, v katerih nacionalne upravne ali pravne določbe omejujejo dostop nacionalnih organizacij civilne družbe do sredstev EU, zlasti če zanje veljajo pogoji financiranja, ki omejujejo njihovo zagovorniško vlogo.

6.12

Organizacije civilne družbe se zaradi povezav in nenehnega stika z državljani in dejavnostmi na terenu zavedajo izzivov in potreb v družbi, kljub temu pa na področju raziskav nimajo velike vloge. Tudi program EU za zaposlovanje in socialne inovacije vključuje ovire za dostop organizacij civilne družbe. EESO se zavzema za bolj poglobljeno razpravo o tem, kako spodbujati povezave med raziskovalci in civilno družbo ter predlaga vključitev novega sklopa o državljanski udeležbi in demokraciji v okviru stebra družbeni izzivi v prihodnji okvirni raziskovalni program.

6.13

Brezposelnost mladih je še vedno velika in predstavlja enega najbolj perečih problemov, s katerimi se sooča EU, pri čemer vse več mladim grozi socialna izključenost. Zato bi morali z evropskimi sredstvi v večji meri podpreti organizacije civilne družbe, ki vlagajo v razvoj znanj in spretnosti ter kompetenc mladih prek neformalnega učenja.

6.14

Večji del financiranja v sektorju kulture ni prilagojen potrebam organizacij civilne družbe, ki delujejo na tem področju, zaradi česar so prikrajšane za dostop do različnih finančnih instrumentov, kot so posojila. Nihče se v resnici ne ukvarja z evropsko razsežnostjo kulture, medtem pa se vse bolj širijo ideološka in populistična stališča. EU bi morala prav tako še naprej podpirati neodvisno kulturno produkcijo ter vlagati v razvoj in trajnost neprofitnih lokalnih medijev skupnosti, predvsem s programom Ustvarjalna Evropa.

6.15

EU bi morala na področju razvojnega sodelovanja več vlagati v pobude sodelovanja s poudarkom na ljudeh, vključno z vidiki enakosti spolov, upravljanja, človekovih pravic, okoljskih pravic, odpornosti proti podnebnim spremembam, izobraževanja in socialne zaščite, zlasti s tematskim pristopom glede na posamezne države, pri čemer bi morala zagotoviti tesno sodelovanje civilne družbe.

6.16

Pri zasnovi prihodnjega večletnega finančnega okvira bi bilo treba upoštevati tudi cilje trajnostnega razvoja in prednostne naloge enakosti spolov.

6.17

Civilno družbo bi bilo mogoče okrepiti tudi z boljšim dostopom do financiranja za najmanjše organizacije ter za najbolj prikrajšane dele družbe. Evropska komisija bi morala zato poskrbeti za različne načine financiranja ter se bolj posvetiti poenostavitvi upravnih postopkov. Bolj sistematično bi bilo treba zagotavljati mehanizme za decentralizirano financiranje (ali kaskadno financiranje), tako kot se uporabljajo v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice ali pri financiranju v okviru EGP; sredstva bi moral dodeljevati neodvisni nacionalni subjekt na podlagi razpisov (23).

6.18

Organizacije civilne družbe v srednje- in vzhodnoevropskih državah imajo še vedno sorazmerno omejen dostop do finančnih sredstev. Komisija bi morala izboljšati obveščanje o različnih skladih, ki so na voljo organizacijam civilne družbe, in se bolj zavzeti za partnerstva med organizacijami.

6.19

Koristna bi bila tudi bolj sistematično spremljanje organizacij upravičenk in različnih generalnih direktoratov, pristojnih za izvajanje finančne uredbe, ter podpora tem organizacijam in direktoratom prek usposabljanja o pogodbenih obveznostih in reviziji.

6.20

Zbirke podatkov z opisi projektov, ki so bili že izvedeni, in primeri dobrih praks bi morali biti na voljo potencialnim kandidatom za spodbujanje inovacij in partnerstev. Komisija bi si morala še naprej prizadevati za zmanjšanje upravnega bremena v postopku prijave in pri finančnem poslovanju, med drugim z uvedbo enotnega postopka prijave prek spleta za različne programe.

6.21

Ocenjevanje programov, ki jih neposredno upravlja Komisija, bi moralo biti bolj pregledno, pa tudi natančnejše, saj je vlog za evropsko financiranje izjemno veliko, postopek pa le redko uspešno izpeljan. Povratne informacije bi poleg tega organizacijam civilne družbe, ki so bile s prijavo neuspešne, omogočile, da se izboljšajo, povečalo pa bi se tudi zaupanje v izbirni postopek.

6.22

Roki za objavo obvestil o priglasitvi pogodb, podpis pogodb in izvedbo plačila bi morali biti precej krajši, da bi s tem omejili potrebo po jemanju bančnih posojil zaradi pomanjkanja denarja.

6.23

EESO tudi poziva Komisijo, naj ponovno oceni zneske sofinanciranja, predvsem za zelo majhne organizacije, ki imajo velike težave pri pridobivanju drugih virov financiranja, in zagovorniške organizacije, kot so na primer organizacije za varstvo potrošnikov, okoljevarstvena združenja, organizacije za varstvo človekovih pravic in organizacije za spodbujanje državljanstva. To je še zlasti pomembno zato, ker pravila o sofinanciranju povečujejo upravno breme za organizacije civilne družbe pa tudi tveganja, ki jih za donatorje predstavljajo različna pogodbena in finančna pravila.

6.24

EESO toplo pozdravlja tudi predlog o pregledu uredbe o finančnih pravilih (24), v katerem je Komisija predlagala, da se porabljeni čas prostovoljcev upošteva kot upravičen strošek pa tudi da se lahko kot sofinanciranje upoštevajo prispevki v naravi. Ta predlog je neposreden odziv na poziv EESO iz mnenja Statistična orodja za merjenje prostovoljnih dejavnosti (25). Pozitivno ocenjuje tudi poročilo Parlamenta pa tudi predlog Sveta o uvedbi izjeme od pravila neprofitnosti za neprofitna združenja. EESO poziva institucije EU, naj se sporazumejo o predlaganem besedilu, ki bo omogočilo pošteno vrednotenje porabljenega časa prostovoljcev.

6.25

Z opredelitvijo jasnih smernic glede nadzora, ki ga izvaja Komisija, bi bilo treba izboljšati preglednost pri dostopu in finančnem nadzoru, pri tem pa upoštevati predhodne ocene in izbor partnerjev pa tudi naknadni nadzor in revizijo, ki ju izvajajo drugi donatorji.

6.26

Potrebna je tudi reforma sistema finančne preglednosti Komisije, saj je javnosti treba omogočiti lažji dostop do zneskov in namena financiranja. To bi moralo vključevati letna plačila namesto večletnih obveznosti, večjo zanesljivost pa bi morali doseči s standardizacijo zbirk podatkov različnih programov. Nevladne organizacije bi morale poleg tega pri prostovoljnem poročanju še naprej upoštevati najvišje standarde preglednosti.

6.27

Komisija bi morala vzpostaviti konstruktiven dialog med različnimi generalnimi direktorati in organizacijami civilne družbe ter določiti nadaljnje ukrepe, da bi preučili dobre in slabe prakse ter oblikovali enotnejši pristop.

2.3.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 81/16

Poročevalec:

Tom JONES

1.1

EESO meni, da je kljub vse manj uravnoteženi starostni strukturi prebivalstva in upadanju tradicionalne gospodarske dejavnosti v številnih vaseh in manjših krajih dovolj primerov dobre prakse, da smo lahko optimistični glede trajnostne prihodnosti v številnih, če ne celo vseh podeželskih naseljih. Takšna naselja lahko sprožijo prenovo in trajnostni razvoj celotnega podeželja.

1.2

Vendar je ta optimizem odvisen od nenehnega in vsestranskega prizadevanja, ki vključuje ljudi in finančna sredstva na vseh ravneh upravljanja in v vseh treh sektorjih: zasebnem, javnem in civilnem.

1.3

EESO v celoti podpira pobudo Evropske komisije za pametne vasi, zlasti zaradi obljube glede sodelovanja med posameznimi generalnimi direktorati Komisije. Nacionalni in regionalni programi za razvoj podeželja, ki jih vodi GD AGRI skupaj z državami članicami, so bistvenega pomena, vendar ta sredstva nikakor ne zadoščajo brez drugih nacionalnih, regionalnih in lokalnih javnih naložb. EESO podpira tudi mnenje, ki ga pripravlja Odbor regij o pametnih vaseh (1).

1.4

Hitre širokopasovne povezave (mobilne in fiksne) so ključnega pomena za kakršen koli gospodarski in družbeni razvoj pametno razvitih vasi in mest, zato morajo biti v celoti dostopne, kakor je bilo zagotovljeno v okviru preverjanja učinkov ukrepov na podeželje v deklaraciji iz Corka 2.0 iz leta 2016.

1.5

Javne storitve v izobraževanje, usposabljanje, zdravje, socialno in otroško varstvo bi morale biti dostopne, povezane in inovativne pri uporabi tehnološkega napredka.

1.6

Organi za načrtovanje na podeželskih območjih bi morali spodbujati prenovo praznih stavb v vaseh in manjših krajih ter zagotavljati nizke stroške za zagonska podjetja in kompenzacijske prispevke od maloprodajnih projektov na obrobju teh krajev. Pri omogočanju uporabe takšnih obnovljenih stavb je treba upoštevati potrebe lokalnih nevladnih organizacij ter javnega in zasebnega sektorja.

1.7

Slabe prometne povezave so ravno tako problem in priporoča se souporaba vozil – javnih avtobusov in avtomobilov, če zasebni sektor teh storitev ne opravlja več.

1.8

Delodajalce bi bilo treba spodbujati, naj podpirajo delo na daljavo, kjer je to mogoče, in izkoristijo potencialne koristi partnerstva med mesti in podeželjem. Prispevek kmečkega in podeželskega turizma, dejavnosti, povezanih z zdravjem, in trženje lokalnih kmetijskih in obrtnih proizvodov ter povečanje ponudbe kulturnih in zgodovinsko obarvanih dogodkov so pri tem zelo pomembni. S podporo za razvoj podeželja bi lahko podjetniki privabljali tuje naložbe ter razvijali in tržili proizvode z dodano vrednostjo.

1.9

Upravljanje na čim nižji ravni je v nacionalni ali regionalni pristojnosti. Vasi in manjši kraji pa potrebujejo več pristojnosti in več finančnih sredstev za vodenje in uresničevanje pričakovanj svojih volivcev.

1.10

Program LEADER in lokalne akcijske skupine bi bilo treba v celoti podpreti pri prizadevanjih za lokalni razvoj s spodbujanjem podjetij, tako zasebnih kot neprofitnih, pri njihovem ustanavljanju in rasti ter za zagotavljanje aktivne udeležbe in podpore skupnosti. Z izboljšanim sodelovanjem bi lahko ta prizadevanja razširili prek lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost.

1.11

Predvsem pa bi se morali ljudje v vaseh in manjših krajih zavezati svoji skupnosti, pri čemer bi spodbujali vodstvo od znotraj. Šole in lokalni mentorji bi morali spodbujati idejo vodenja. Novi voditelji potrebujejo polno podporo svetovalnih agencij in nevladnih organizacij, ki imajo dostop do najboljših praks in ustreznih podobnih projektov.

1.12

Nove pametno razvite vasi bi morale biti predstavljene kot zgled na regionalni in nacionalni ravni ter ravni EU. Institucije EU in njihovi deležniki bi morali vsako leto organizirati poseben dan za spodbujanje uspešnih in povezanih vasi in manjših krajev.

1.13

Za krepitev in razvoj resničnega občutka partnerstva med mesti in večjimi kraji ter njihovim zaledjem EESO podpira priporočila iz dokumenta R.E.D. (2) iz leta 2016 Making Europe Grow with its Rural Territories ter pilotni projekt pobratenih mest Carnegie Trust. Mestno-podeželska partnerstva bi morala temeljiti na načelih trajnostnega razvoja in krožnega gospodarstva.

1.14

EESO se strinja s pozivom iz evropskega podeželskega manifesta, sprejetega na 2. zasedanju evropskega podeželskega parlamenta novembra 2015, da je potrebno „močnejše sodelovanje med skupnostmi, organizacijami in oblastmi na podeželju in v mestih, da bi v celoti izkoristili družbene, kulturne in gospodarske vezi, ki jih takšno sodelovanje lahko prinaša“, in da so potrebne „resne izmenjave idej in primerov dobre prakse med akterji na podeželju in v mestih“.

1.15

EESO priporoča, naj Evropska investicijska banka oblikuje prilagojene podporne sheme za mala podeželska podjetja, tako zasebna kot socialna, vključno z zadrugami, kakor je obljubila v svojem programu za obdobje 2017–2019.

1.16

Evropski svet mladih kmetov (CEJA) in drugi predstavniški organi mladih bi morali dobiti podporo za oblikovanje forumov za mlade v lokalnih skupnostih, ki bodo spodbudili ukrepe v odgovor na njihove potrebe in želje. Potrebujejo namreč močnejšo vlogo pri iskanju rešitev za gospodarske in družbene probleme, njihovo usposabljanje in finančna podpora pa morata ustrezati njihovim potrebam.

1.17

Cilj št. 11 s seznama ciljev trajnostnega razvoja ZN se nanaša na mesta in skupnosti. Trajnostne vasi in kraje je treba vključiti pod „skupnosti“.

1.18

Kulturne vrednote vasi in manjših krajev bi morale imeti pomembno mesto v okviru informacij in pobud v zvezi z letom 2018, letom evropske kulturne dediščine. Starejši prebivalci vasi bi lahko imeli pomembno vlogo pri spodbujanju tradicije in kulture, zato bi bilo treba ustvarjati pogoje za njihovo aktivno udeležbo na tem področju.

1.19

EESO priporoča, da se „dobre prakse“ delijo na vseh ravneh. Primer za to so ENRD, ELARD, Ecovast in ERP, kar je mogoče najti v publikaciji Najboljša vas na svetu  (3).

2.1

Podeželje je pomembno za Evropo, saj zagotavlja dve ključni panogi: kmetijstvo in gozdarstvo. Skupnosti v manjših krajih in vaseh so del teh podeželskih območij, kjer ljudje že od nekdaj živijo in delajo.

2.2

Manjši kraji na podeželju so središče okoliškim vasem in zaselkom, hkrati pa ležijo v zaledju velikih mestnih območij. Vsa ta naselja živijo v medsebojni odvisnosti. So ključni partnerji v okviru partnerstev med mesti in podeželjem (koncept, ki ga spodbujata GD REGIO (4) in OECD), kjer imata oba partnerja enak položaj glede upravljanja in načrtovanja svoje prihodnosti. Vasi in manjši kraji po Evropi se soočajo s številnimi spremembami, tako gospodarskimi kot družbenimi, in morajo se nenehno prilagajati novim okoliščinam.

2.3

Skupaj s kmetijstvom in gozdarstvom so vasi in manjši kraji „hrbtenica“ podeželja in zagotavljajo delovna mesta, storitve in izobraževanje, tako zase kot za vasi in zaselke v zaledju. Po drugi strani pa so manjši kraji del zaledja večjih mest. To ustvarja razmerje med podeželskimi in mestnimi območji, kar je značilno za vse regije. Mestna in podeželska območja si vzajemno nudijo storitve: mestna območja so odvisna od podeželja z vidika oskrbe z živili, hkrati pa so že razvit trg za proizvode s podeželja, medtem ko podeželje ponuja možnosti za rekreacijo in mir mestnim prebivalcem.

2.4

V številnih podeželskih krajih obstaja močna tradicija občutka pripadnosti skupnosti. Ta tradicija izginja, v številnih oddaljenih podeželskih krajih pa je opaziti tudi zapuščanje in propad naselij.

3.1

Podeželske skupnosti se v zadnjih nekaj desetletjih soočajo z izzivi zaradi želje po centralizaciji številnih storitev, da bi dosegli ekonomijo obsega, ter zaradi sprememb na področju prometa in potovanja ter načina življenja ljudi v sodobnem času. Lokalna storitvena podjetja se selijo s podeželja, zapirajo se številne trgovine, banke, pošte in manjše vaške šole.

3.2

Na podeželju je brezposelnost prikrita, saj je po podatkih nizka v primerjavi z brezposelnostjo v mestih, v resnici pa imajo ljudje tu še dodatne težave z dostopanjem do pomoči centrov za delo, ki so v mestih, pogosto pa so vse slabše tudi javne prometne povezave. Brezposelnost je morda nizka, ker so številni mladi odšli v šolo ali poiskat usposabljanje ali zaposlitev, tisti pa, ki so ostali, delajo za nizke plače.

3.3

Zahteve po javnih sredstvih, ki so tako pomembna za podporo podeželskih skupnosti, so vse večje zaradi splošnega dviga življenjskih stroškov in stroškov zagotavljanja storitev.

3.4

Naložbe v gradnjo cest in avtocest spodbujajo uporabo zasebnih avtomobilov, kar je najlažji način za dostop do službe. Danes so se ljudje veliko bolj pripravljeni peljati daleč, hkrati pa to pomeni, da so manj odvisni od zaposlitve in storitev v svoji lokalni skupnosti.

3.5

Nakupovalni vzorci ljudi so se tudi spremenili. Pogosto nakupujejo tam, kjer delajo, kar je običajno v velikem mestu, ne pa na vasi ali v majhnem mestu. Poleg tega kupujejo tudi prek spleta, blago pa je dostavljeno na dom. Vse to je prispevalo k propadu lokalnih trgovin.

3.6

Mladi zapuščajo podeželje, saj iščejo usposabljanje, šolanje in delo v mestih. Brez ohranjanja delovnih mest na podeželju jih je težko privabiti nazaj v podeželske skupnosti. Nujno je treba upoštevati glas mladih, da bo imel osrednjo vlogo v demokraciji na lokalni ravni. Mladinske predstavniške organizacije bi bilo treba podpirati, da bi jih spodbudili k sodelovanju pri upravljanju. Prav tako bi morale gospodarske in socialne ustanove svoje svetovanje in finančno podporo zagotavljati tudi mladim.

3.7

Medgeneracijska povezanost je ogrožena zaradi številčnega neravnovesja med starostnimi skupinami. Prilagojeni ukrepi za zaposlovanje, šole in otroško varstvo ter cenovno dostopna stanovanja na podeželskih območjih so ključnega pomena, da bi mladi in družine z otroki ostali na podeželju ali se tja vrnili. Znotraj posamezne skupnosti imajo ljudje včasih različne poglede na lokalno gospodarsko dejavnost. Da bi se potreba po miru uskladila z ustreznimi pobudami za ustvarjanje delovnih mest, sta potrebna dialog in razumevanje.

4.1

Pobuda Evropske komisije za pametne vasi je ključnega pomena zlasti zaradi obljube glede sodelovanja med direktorati. Iz naslova programa GD AGRI za razvoj podeželja v to pobudo ni mogoče nameniti zadostnih sredstev brez pomoči drugih GD ter nacionalnih, regionalnih ali lokalnih javnih naložb. To pilotno pobudo je treba oceniti, nato pa vključiti v vse prihodnje programe skupne kmetijske politike in regionalne programe ter dopolniti, da bo vključevala manjše kraje kot del oživitve podeželja.

4.2

Širokopasovna infrastruktura je bistvenega pomena za vsa podeželska območja. Izboljšanje širokopasovnih povezav, tako mobilnih kot stacionarnih, lahko pripomore k najrazličnejšim dejavnostim, tako k razvoju podjetij in možnostim za delo od doma, kot tudi h kakovosti vsakodnevnega življenja ljudi. S tem bi se omogočilo spletno učenje, dostop do boljših zdravstvenih storitev in trženje storitev na spletu. Obstajajo primeri dobre prakse, kjer imajo podeželske skupnosti korist od boljšega dostopa do interneta. Zagotoviti pa je treba usposabljanje starejših o osnovah uporabe interneta.

4.3

Delodajalce bi bilo treba spodbujati, naj podpirajo delo na daljavo, kjer je to mogoče, in izkoristijo potencialne koristi partnerstva med mesti in podeželjem. Na podlagi programa za razvoj podeželja lahko podjetniki privabljajo tuje naložbe ter razvijajo in tržijo proizvode z dodano vrednostjo na področju živilskega sektorja, naravne in zgodovinske dediščine ter dejavnosti, povezanih s kulturo, zdravjem in rekreacijo, hkrati pa zagotavljajo kontinuiteto obrti in skrbi za okolje na podeželju.

4.4

Javne storitve v izobraževanje, usposabljanje, zdravje in socialno varstvo bi morale biti povezane, združene in inovativne pri uporabi tehnološkega napredka, da bi se izognili vsakršni diskriminaciji in izključenosti zlasti starejših in najstnikov na podeželju. Geografsko razpršeni vladni uradi bi lahko bili zgled za zmanjšanje zasičenosti in onesnaženosti mest, hkrati pa bi spodbujali občutek pravičnosti na podeželju. Lokalne oblasti imajo ključno vlogo tudi pri načrtih za podeželska območja in zagotavljanju pozitivnih ukrepov v podeželskih skupnostih za spodbujanje in podporo njihove prihodnosti. V isti stavbi se lahko ponuja več storitev, v prazne stavbe pa bi se lahko naselila nova podjetja, ki bi ustvarila nova delovna mesta in s tem priložnosti za večjo gospodarsko dejavnost. Pri omogočanju uporabe takšnih obnovljenih stavb je treba upoštevati potrebe lokalnih nevladnih organizacij ter javnega in zasebnega sektorja.

4.5

Prizadevati si je treba za razvoj pravega partnerstva med mesti oziroma večjimi kraji in njihovo okolico, da bi dosegli vzajemen občutek pripadnosti, skupno blagovno znamko in skupne naložbe. Leta 2016 je združenje R.E.D. skupaj z drugimi organizacijami predlagalo evropsko politično strategijo za podeželje do leta 2030 (5). Drug primer je pilotni projekt pobratenih mest sklada Carnegie Trust. Mestno-podeželska partnerstva bi morala temeljiti na načelih trajnostnega razvoja in krožnega gospodarstva.

4.6

Na 2. zasedanju evropskega podeželskega parlamenta novembra 2015 je bil sprejet evropski podeželski manifest. Mreža evropskega podeželskega parlamenta si skupaj s partnerji v 40 evropskih državah prizadeva za uresničenje tem, opredeljenih v manifestu. Evropski podeželski parlament si prizadeva za „močnejše sodelovanje med skupnostmi, organizacijami in oblastmi na podeželju in v mestih, da bi v celoti izkoristili družbene, kulturne in gospodarske vezi, ki jih takšno sodelovanje prinaša“ ter za „resne izmenjave idej in primerov dobre prakse med akterji na podeželju in v mestih“. V praksi se projekti posameznih partnerjev nanašajo na vprašanja, kot so majhna mesta, trajnostne storitve in infrastruktura ter integriran razvoj podeželja, LEADER in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, na podlagi česar bo pripravljeno poročilo, ki bo predstavljeno na 3. zasedanju evropskega podeželskega parlamenta oktobra 2017 v Venhorstu na Nizozemskem.

4.7

Evropska investicijska banka bi morala oblikovati prilagojene podporne sheme za mala podeželska podjetja, tako zasebna kot socialna, vključno z zadrugami, v skladu s svojo obljubo v programu za obdobje 2017–2019, kar se odraža v njeni podpori podjetju Niki’s Sweets v Agrosu (gorovje Troodos na Cipru).

4.8

Prostovoljski sektor je zelo dejaven na podeželju, kjer sodeluje pri usklajevanju ukrepov in pomaga ljudem, da delajo skupaj. Socialna podjetja in podjetja na ravni skupnosti, kot je 300 socialno-ekonomskih podjetij na Danskem, ki lahko uporabljajo oznako RSV, tj. registrirane socialno-ekonomske družbe (Virksomhed), ali Cletwr cafe sredi Walesa, vse bolj prispevajo k nadomestitvi izgubljenih javnih in zasebnih storitev. Njihovo delo je v skladu z idejo družbene odgovornosti podjetij. Pomembna sta podpora in svetovanje organizacij, kot je Plunkett Foundation, glede ustanavljanja in vzdržnosti socialnih in skupnostnih podjetij.

4.9

V vaseh in manjših krajih živijo ljudje iz vseh družbenih slojev in vsi potrebujejo svojega zastopnika na ravni lokalne skupnosti. Najnižje ravni javne uprave – krajevne in vaške skupnosti ter občine – bi morale biti vključene v odločanje na lokalni ravni, za kar jih je treba okrepiti in jim omogočiti potrebne vire. Ljudje so ponosni na svoje lokalne skupnosti, kar je lahko sredstvo za spodbujanje drugih k sodelovanju. Upokojeni podjetniki in uradniki imajo številna znanja in spretnosti, ki bi jih bilo mogoče uporabiti. V okviru evropskih in lokalnih programov so nastali projekti, ki so spodbudili nastanek lokalnih partnerstev v vaseh in manjših krajih, delovati pa so začeli tudi številni lokalni podjetniki v najrazličnejših sektorjih, ki so postali ambasadorji svojih skupnosti.

4.10

Vasi in manjši kraji imajo pomembno mesto v evropski kulturi. Pogosto ohranjajo svoje lokalne običaje in navade. Ta podeželska naselja so običajno „zgodovinska“, njihova arhitektura pa odraža lokalne gradbene materiale in način gradnje skozi stoletja. V središču majhnih krajev je običajno ostalo več lokalnih podjetij in v njih ni toliko standardnih fasad, ki jih zahtevajo trgovske verige v večjih mestih. Mala podeželska naselja so tesno povezana tudi s samo krajino, kar se močno odraža v življenju samih vasi in majhnih krajev in priča o njihovem različnem nastanku: obrambna lega na vrhu hriba, ob prehodu reke, vzdolž potokov, ob jezerih, na otokih, ob obali itd. Kulturne vrednote vasi in manjših krajev bi morale imeti pomembno mesto v okviru obveščanja in pobud v zvezi z letom 2018, evropskim letom kulturne dediščine. Starejši prebivalci vasi bi lahko imeli pomembno vlogo pri spodbujanju tradicije in kulture, zato bi bilo treba ustvarjati pogoje za njihovo aktivno udeležbo na tem področju.

4.11

Te vasi in kraji imajo dragoceno premoženje, na katerem je mogoče graditi za ohranitev ali okrepitev lokalnega gospodarstva. To je povezano z lokalnim kmetijstvom, gozdarstvom, proizvodnjo energije, kmečkim in podeželskim turizmom in turizmom, povezanim z zdravjem, kulturnimi festivali, varstvom okolja in izobraževanjem. V Evropi je na stotine primerov za to, kot sta Kozard na Madžarskem in Alston Manor v Angliji, ki bi jih lahko uporabili kot zgled za druge. Poročilo Ecovast o pomenu manjših krajev je ravno tako dragocen prispevek k opisu in razumevanju pomembne vloge vasi in manjših krajev.

4.12

Na konferenci septembra 2016 v Corku (Cork 2.0) je bilo z velikim zanosom sklenjeno, da se bo v okviru prihodnjih politik za razvoj podeželja državam članicam in regijam pomagalo razviti podporne programe za podeželje in spodbujati projekte v okviru evropskih programov. Preverjanje učinkov ukrepov na podeželje (angl. rural proofing), opisano v deklaraciji iz Corka 2.0, je bistvenega pomena za EU, države članice in regije.

4.13

Metodologija evropskega programa LEADER in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, zagotavljata možnosti za pomoč pri izboljšanju in krepitvi vloge podeželskih skupnosti. Program LEADER in lokalne akcijske skupine lahko podprejo lokalna prizadevanja za razvoj podjetij, tako zasebnih kot neprofitnih, pri njihovem ustanavljanju in rasti ter za zagotavljanje aktivne udeležbe in podpore skupnosti. Do leta 2014 se je program LEADER financiral iz naslova Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, od leta 2015 pa lahko tudi drugi strukturni in investicijski skladi prispevajo k izvajanju metodologije z večstranskim financiranjem v okviru lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost. To zahteva boljše usklajevanje, dobri primeri tega pa so IRD Duhallow in SECAD v okrožju Cork in PLANED v Walesu, kjer se lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, izvaja od spodaj navzgor že več let.

4.14

V okviru evropskih programov je veliko podeželskih projektov, ki kažejo na veliko raznolikost dobrih praks v manjših krajih in vaseh. Dobre prakse kažejo tudi na potrebo po posrednikih in njihov pomen pri podpori podjetnikov in manjših skupin.

2.3.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 81/22

Poročevalec:

Cillian LOHAN

1.1

Pojem podnebne pravičnosti svetovne podnebne spremembe obravnava kot politično in etično vprašanje, ne le kot strogo okoljsko vprašanje. Ponavadi se umešča v globalni kontekst prostorske in časovne soodvisnosti ter se opira na ugotovitev, da najbolj ranljive in najrevnejše družbene skupine pogosto trpijo najhujše posledice podnebnih sprememb, kljub temu, da so ravno one najmanj odgovorne za emisije, ki povzročajo podnebno krizo. V tem mnenju se podnebna pravičnost razume splošneje in priznava potrebo po obravnavi pravičnosti pogosto nesorazmernih posledic podnebnih sprememb za državljane in skupnosti tako gospodarstev v razvoju kot tudi razvitih gospodarstev.

1.2

EESO meni, da imajo vsi državljani pravico do zdravega in čistega okolja ter do tega, da od vlad pričakujejo prevzem odgovornosti za nacionalne zaveze in nacionalno določene prispevke v okviru Pariškega sporazuma v zvezi z vzroki in grožnjami podnebnih sprememb, pri čemer se upoštevajo ne le očitnejši okoljski in gospodarski vidiki, temveč tudi družbene posledice.

1.3

EESO predlaga, naj se začne razprava o Listini podnebnih pravic EU, ki bi zajemala pravice državljanov EU in narave v okviru izzivov, ki jih prinaša svetovna kriza podnebnih sprememb. EESO priznava vodilno vlogo EU v prizadevanjih za trdno in pravično mednarodno podnebno ureditev ter spodbuja institucije EU in nacionalne vlade, naj proučijo uporabo načel podnebne pravičnosti na vseh ravneh: svetovni, evropski, nacionalni in lokalni. Kot orodje za uresničevanje tega cilja bi lahko uporabili postopek evropskega semestra. Podnebna pravičnost se nanaša na pravičnost tako za ljudi kot tudi za okolje, od katerega smo odvisni: oboje je povezano. V zvezi s tem želi EESO izpostaviti dve dokaj novi pobudi: Globalni pakt za okolje in projekt Splošna deklaracija o pravicah človeštva.

1.4

Sistemi proizvodnje in potrošnje se morajo spremeniti, tako da se bodo prilagodili podnebnim spremembam in jih omilili. Ta prehod bo moral potekati na svetovni ravni in ob upoštevanju ustreznih sektorjev; EU ima lahko pri tem vodilno vlogo. Treba je opredeliti najranljivejše gospodarske sektorje in delavce ter jim ponuditi ustrezno podporo. V prehodu je treba podpreti zlasti prehranske sisteme in njihove deležnike. S trajnostno porabo živil je treba začeti na začetku proizvodne verige, pri pripravi zemlje in upravljanju naravnih sistemov, da se zagotovi podlaga za proizvodnjo živil. EU bi morala prevzeti jasno vodilno vlogo pri spodbujanju trajnostnega upravljanja in varovanja tal.

1.5

Moč potrošnikov pri dosegu prehoda je mogoče izkoristiti le, če imajo potrošniki na izbiro trajnostno in etično alternativo, ki ne zmanjšuje bistveno priročnosti ali kakovosti storitve, uporabe ali dostopnosti. Ustrezne alternative za potrošnike se lahko razvijejo prek novih gospodarskih modelov, kot so digitalno, sodelovalno in krožno gospodarstvo ter prek mednarodnega sodelovanja v okviru svetovnega sektorskega prehoda na te modele.

1.6

Podporne mehanizme, vključno z javnimi sredstvi, gospodarskimi instrumenti in spodbudami, bi bilo treba uporabiti za zagotavljanje infrastrukture in ustrezne podpore potrošnikom, ki se želijo odločiti za nizkoogljični življenjski slog, med drugim za pomoč pri kritju višjih stroškov etičnega in trajnostnega blaga in storitev z dolgo življenjsko dobo. Hkrati bi bilo treba zagotoviti, da to ne spodkopava konkurenčnosti.

1.7

Izpodrivanje delovnih mest v nizkoogljičnem gospodarstvu je treba evidentirati ter čim prej opredeliti priložnosti. Tako bo mogoče zasnovati in izvajati najučinkovitejše politike, s čimer se bodo zaščitili delavci in ohranila kakovost življenja v pravičnem prehodu.

1.8

EESO znova poziva k ustanovitvi evropskega centra za spremljanje energijske revščine (1), ki bi združeval vse deležnike, s katerimi bi opredelili evropske kazalnike energijske revščine. Pravičnost za vse državljane pomeni zagotavljanje dobave čiste, cenovno sprejemljive in dostopne energije za vse.

1.9

EESO poziva k ukinitvi subvencij za fosilna goriva in premiku k podpiranju prehoda na obnovljive vire energije.

1.10

Da bodo politike trajnosti učinkovite, je treba podporo za prehod jasno opredeliti, določiti kot prednostno nalogo in ustrezno financirati. Hkrati mora EU začeti zelo obsežna mednarodna pogajanja za dosego svetovnega sporazuma, s katerim bi ublažili vzroke podnebnih sprememb ter podprli bolj trajnostni svetovni gospodarski model.

2.1

To mnenje na lastno pobudo je pripravljeno v okviru delovnega programa opazovalne skupine za trajnostni razvoj za leto 2017. Podnebna pravičnost je tema, ki nas vse zadeva, kljub temu pa je na ravni EU na tem področju premalo ukrepanja. To je priložnost za EESO, da prevzame vodilno vlogo in predstavi prve predloge, zlasti v zvezi z Evropo. O mnogih vidikih podnebne pravičnosti je potrebna še poglobljena razprava, na primer o vprašanju globalne in individualne porazdelitve pravic do emisij.

2.2

EESO želi zavzeti institucionalno stališče, s katerim bi podal mnenje organizirane civilne družbe EU v razpravi o posledicah podnebnih sprememb in o tem, kako jih najbolje obravnavati na pošten in pravičen način.

2.3

Glede na mednarodno sprejete cilje trajnostnega razvoja ZN, Pariški sporazum in dejstvo, da se posledice podnebnih sprememb že čutijo, se je treba bolj zavedati nujnosti zagotavljanja podnebne pravičnosti s konkretnimi ukrepi.

3.1

Pojem podnebne pravičnosti svetovne podnebne spremembe obravnava kot politično in etično vprašanje, ne le kot strogo okoljsko vprašanje. Priznava, da najbolj ranljive in najrevnejše družbene skupine pogosto utrpijo najhujše posledice podnebnih sprememb. Pojem se običajno obravnava v globalnem kontekstu prostorske in časovne soodvisnosti, pri čemer je v središču odgovornost tistih držav, ki so se razvijale na podlagi izkoriščanja naravnih virov.

3.2

Cilji trajnostnega razvoja presegajo svoje predhodnike (razvojne cilje tisočletja) in priznavajo skupno obveznost, odgovornost, kolektivno ukrepanje in potrebo po vključujočih participativnih procesih. EESO priznava vodilno vlogo EU v prizadevanjih za trdno in pravično mednarodno podnebno ureditev ter spodbuja institucije EU in nacionalne vlade, naj sprejmejo ukrepe podnebne pravičnosti na vseh ravneh: svetovni, evropski, nacionalni in lokalni. Kot orodje za uresničevanje tega cilja bi lahko uporabili postopek evropskega semestra. V tem mnenju se v okviru podnebne pravičnosti priznava, da je treba obravnavati pravičnost pogosto nesorazmernih posledic podnebnih sprememb za državljane in skupnosti tako gospodarstev v razvoju kot tudi razvitih gospodarstev.

3.3

Kot problem je treba izpostaviti, da se politike podnebnih sprememb soočajo z odporom, saj se jih kljub koristim, ki jih prinašajo, dojema kot kaznovanje povprečnega državljana, določenih sektorjev (npr. agroživilstva ali prometa) ali skupnosti in posameznikov, odvisnih od fosilnih goriv.

3.4

Različne politične pobude se osredotočajo na sektorje in področja, na katere močno vplivajo podnebni izzivi, kot so zdravje, promet, kmetijstvo in energetika. Podnebna pravičnost lahko ponudi krovni celostni pristop, da se zagotovi pravičen in enakopraven prehod k nizkoogljičnemu gospodarstvu.

3.5

Treba je poudariti, da pri podnebni pravičnosti ne gre le za tiste, ki so neposredno prizadeti zaradi posledic podnebnih sprememb, temveč tudi za tiste, ki so prizadeti zaradi vzrokov podnebnih sprememb, saj so odvisni od blaga, storitev in načina življenja, povezanih z velikimi emisijami in majhno učinkovitostjo pri uporabi virov.

4.1.1

EESO meni, da imajo vsi državljani pravico do zdravega in čistega okolja ter do tega, da od vlad pričakujejo prevzem odgovornosti za nacionalne zaveze in nacionalno določene prispevke v okviru Pariškega sporazuma v zvezi z vzroki in grožnjami podnebnih sprememb, pri čemer se upoštevajo ne le očitnejši okoljski in gospodarski vidiki, temveč tudi družbene posledice.

4.1.2

Evropski steber socialnih pravic mora biti vodilo za obnovljeno konvergenco na poti k boljšim delovnim in življenjskim pogojem v državah članicah. Temelji na dvajsetih načelih, na mnoga od katerih bodo bodisi neposredno vplivale podnebne spremembe bodisi jih bo posredno prizadela potreba po prehodu na nove gospodarske modele.

4.1.3

EESO v okviru človekovih in socialnih pravic predlaga, naj se začne razprava o pripravi Listine podnebnih pravic, ki bi zajemala pravice državljanov in narave v okviru izzivov, ki jih prinaša kriza podnebnih sprememb. V zvezi s tem želi EESO izpostaviti Splošno deklaracijo o pravicah človeštva, ki jo je pripravila Corinne Lepage v povezavi s pariško konferenco o podnebnih spremembah leta 2015.

4.1.4

Nekatere države po svetu v zakonodajnih postopkih že priznavajo pravice narave. Na Nizozemskem je leta 2015 nevladna organizacija Urgenda Foundation dobila tožbo s področja podnebja proti vladi. Nizozemsko vrhovno sodišče je potrdilo načelo, da je vlada pravno odgovorna, ker ni sprejela zadostnih ukrepov za preprečitev predvidljive škode zaradi podnebnih sprememb. Podobne tožbe se pripravljajo v Belgiji in na Norveškem. Poleg tega pobude, kot je Globalni pakt za okolje, predstavljen 24. junija 2017, obravnavajo potrebo po pravičnem svetovnem okoljskem upravljanju z dopolnitvijo pravic tretje generacije s splošnim, krovnim, univerzalnim referenčnim instrumentom.

4.1.5

Zagotoviti je treba, da najbolj ranljive družbene skupine ne nosijo nepravičnega bremena in da se stroški prehoda na gospodarski model, ki upošteva podnebje, v družbi pravično porazdelijo. Načelo onesnaževalec plača bi bilo na primer treba uporabiti na ravni tistih, ki onesnaževanje povzročajo in imajo od tega koristi, ne pa na ravni končnih uporabnikov v primerih, ko ni ustreznih alternativ. Skrbna in ustrezna uporaba tega pomembnega načela je tema, ki jo je EESO že preučil (2).

4.1.6

Zaradi razseljenih oseb se bodo povečale vse vrste migracij (tudi podnebni begunci) (3). Že zdaj se je pokazalo, kako slabo smo v EU pripravljeni na soočanje s tem in da so države članice nesorazmerno obremenjene. EESO je že poudaril, da lahko neuravnoteženi gospodarski procesi v tem kontekstu povečajo destabilizacijo (4).

4.1.7

Na ravni EU ni posebnega instrumenta, ki bi se uporabljal za „posameznike, razseljene zaradi okoljskih razmer“, kakor je ugotovila nedavna študija Evropskega parlamenta o podnebnih beguncih. Direktiva o začasni zaščiti je politično okoren instrument za obravnavo množičnega razseljevanja. EESO podpira stališče, da Lizbonska pogodba zagotavlja dovolj širok mandat za revizijo politike priseljevanja, da se uredi status „posameznikov, razseljenih zaradi okoljskih razmer“.

4.2.1

Sistemi proizvodnje hrane in prehrana ljudi se bodo spremenili, tako da se bodo prilagodili podnebnim spremembam in jih omilili. Vsi državljani so odvisni od kmetijsko-živilske industrije (npr. kmetje, družine, udeleženci oskrbovalne verige, potrošniki), zato bi pri prehodu na nizkoogljično družbo morali zagotoviti, da so prizadeti deležni pomoči in podpore pri spremembah. Ta prehod po poleg tega moral potekati na svetovni ravni in ob upoštevanju ustreznih sektorjev; EU ima lahko pri tem vodilno vlogo.

4.2.2

Podnebne spremembe prinašajo ogromne izzive za evropsko kmetijstvo, ki ne le prispeva k podnebnim spremembam, ampak je tudi panoga, ki jo posledice najbolj prizadenejo.

4.2.3

Panogo je treba ponovno opredeliti z vidika njenega prispevka k sistemom naravne absorpcije, kot so ekosistemske storitve, ki lahko ublažijo nekatere posledice podnebnih sprememb. Te bi bilo treba priznati in javno financiranje prek SKP usmeriti v podporo teh storitev kmetijstva v povezavi s ciljem proizvodnje hrane. Ta splošni koncept podpira nedavno sprejeto mnenje (5).

4.2.4

Trajnostna poraba živil se mora začeti na začetku proizvodne verige, pri pripravi zemlje in upravljanju naravnih sistemov, da se zagotovi podlaga za proizvodnjo živil. EESO poudarja, da je treba začeti razpravo o potrebi po okvirni direktivi o tleh in zagotoviti jasno vodstvo glede pomena spodbujanja trajnostnega upravljanja in varovanja tal (6). Varovanje tal in njegova vloga v ekosistemskih storitvah je ena od osrednjih tem aktualnega estonskega predsedstva Svetu EU (7).

4.2.5

EESO podpira koncept trajnostne proizvodnje in porabe. Če želimo doseči dogovor o potrebi po spremembi odnosa do uživanja mesa, bo treba opredeliti priložnosti in podpore, ki jih za pravičen prehod potrebujejo tisti, ki so odvisni od tega sektorja kmetijsko-živilske industrije.

4.2.6

Na sektor vplivajo tudi dejavniki, ki povzročajo podnebne spremembe, zlasti njegova odvisnost od fosilnih goriv vse od pridelave hrane do predelave, prevoza in pakiranja. Oblikovati je treba politike, ki bodo priznavale naravo zaprtosti sedanjega kmetijsko-živilskega modela in začrtale uresničljivo pot k trajnostni in podnebju prijazni prihodnosti za kmete.

4.2.7

Okoljske politike niso nujno v nasprotju z neposrednimi potrebami kmetijskega sektorja, če se obravnavajo kot oblika podpore za lajšanje prehoda na nizkoogljično družbo.

4.3.1

Moč potrošnikov pri dosegu prehoda je mogoče izkoristiti le, če imajo potrošniki na izbiro trajnostno in etično alternativo, ki ne zmanjšuje bistveno priročnosti ali kakovosti storitve, uporabe ali dostopnosti. Ustrezne alternative za potrošnike se lahko razvijejo prek novih gospodarskih modelov, kot so digitalno, sodelovalno in krožno gospodarstvo, ter prek mednarodnega sodelovanja v okviru svetovnega sektorskega prehoda na te modele.

4.3.2

Vse prepogosto se načelo onesnaževalec plača uporablja napačno in se dajatve vsiljujejo potrošnikom, čeprav ti nimajo na voljo ustrezne alternative. Potrošniki morajo imeti na voljo alternativo, preden se oblikovanje cen lahko uporabi kot učinkovit instrument za usmerjanje vedenjskih sprememb v želeno smer.

4.3.3

Davek na plastične vrečke je dober primer, ko se potrošniki soočajo z nizkim davkom, hkrati pa imajo na voljo druge možnosti, namreč lahko uporabijo svojo vrečko ali pa škatlo, ki jo dobijo pri trgovcu. Na ta način se lahko dosežejo velike vedenjske spremembe.

4.3.4

Po drugi strani pa obdavčenje fosilnih goriv (na primer bencina) na ravni potrošnika lahko povzroči nezadovoljstvo in preusmeritev razpoložljivega dohodka v nakup goriva. Poleg tega lahko spodbuja sekundarni nezakoniti trg, medtem ko proizvajalec onesnaževala ohranja dobiček. Situacija je še toliko slabša, ker prihodki od davkov v večini primerov niso namensko vezani. Državljani imajo občutek, da so podnebni ukrepi povezani z nepravičnim kaznovanjem tistih, ki nimajo druge možnosti, kot da delujejo v okviru gospodarstva, oprtega na fosilna goriva.

4.3.5

Podporne mehanizme, vključno z javnimi sredstvi in gospodarskimi instrumenti, bi morali uporabiti za zagotavljanje infrastrukture in ustrezne podpore potrošnikom, ki se želijo odločiti za nizkoogljični življenjski slog, med drugim za kritje višjih stroškov etičnega in trajnostnega blaga in storitev z dolgo življenjsko dobo. To ima lahko obliko javno-zasebnih partnerstev. Avtomobilska industrija je dober delujoč primer načrtov financiranja proizvajalca, ki izboljšujejo dostop do novih avtomobilov za potrošnike. Podobne podporne sisteme bi lahko ponujali tudi v drugih sektorjih, na primer pri beli tehniki ali modernizaciji stanovanj ali podjetij.

4.3.6

Protislovno je, da se javna sredstva uporabljajo za podporo in naložbe v sisteme in infrastrukturo, ki povečujejo odvisnost končnih uporabnikov od dejavnikov, ki povzročajo podnebne spremembe, hkrati pa potekajo prizadevanja za omejevanje in obvladovanje posledic podnebnih sprememb. Potrošniki so tem učinkom najbolj izpostavljeni. Nepravično je, da se jim ponuja izbira med višjo ceno za tisto, kar onesnažuje, ali odrekanjem.

4.3.7

Obstaja vtis, da so trajnostni način življenja in trajnostne potrošniške izbire združljive le z visokim razpoložljivim dohodkom. Etična, podnebju prijazna in trajnostna izbira ni v enaki meri dostopna vsem. Oblikovanje cen z vključevanjem podnebnih stroškov blaga in storitev (kot je intenzivnost rabe virov) bi moral podpirati politični okvir, ki odpravlja ta vtis in povečuje dostopnost za vse potrošnike.

4.3.8

Zakonodaja EU o varstvu potrošnikov je bila pripravljena pred letom 1999, ko je bila trajnostna potrošnja v ZN priznana kot temeljna pravica potrošnikov, zato te ne omenja (8). EESO znova poziva k oblikovanju politike za trajnostno potrošnjo. Ta je zlasti pomembna v kontekstu ciljev trajnostnega razvoja in pobude o krožnem gospodarstvu.

4.3.9

Brez alternative potrošnik nima izbire in je prisiljen v revščino/slabe odločitve/nezdravo izbiro/netrajnostno izbiro ter razvije odpor do „okoljskih“ politik, ki očitno kaznujejo končnega uporabnika. Medtem pa tisti, ki jim ta sistem prinaša dobiček, ne plačajo nič, ampak kujejo še večji dobiček, s tem pa se neenakost še povečuje, in sicer pod krinko okoljske politike, ki je v nasprotju z načeli trajnosti.

4.4.1

V prehodu je nujno treba zaščititi vse delavce, tako nizkokvalificirane ali tiste z neprenosljivimi spretnostmi in znanji kot tudi visokokvalificirane. Treba je opredeliti najranljivejše sektorje in delavce ter jim ponuditi ustrezno podporo. Avtomatizacija delovnih mest v okviru nizkoogljičnega gospodarstva bo morda privedla do odprave nekaterih delovnih mest (9).

4.4.2

Delavci se lahko med drugim zaščitijo s preusposabljanjem in izobraževanjem. Delavci, katerih delovna mesta izginjajo zaradi podnebnih sprememb ali zato, ker je treba prekiniti odvisnost od dejavnikov, ki podnebne spremembe povzročajo, ne bi smeli plačevati cene za te spremembe.

4.4.3

Del rešitve je v zgodnji opredelitvi spretnosti in znanj, potrebnih za polno udeležbo v teh novih gospodarskih modelih, vendar jih je treba popisati v okviru obstoječih zaposlitev in odvisnosti od sedanjega netrajnostnega modela.

4.4.4

Pomembno je, da se zaščitijo in ohranijo skupnosti, če je le mogoče, in pospeši prehod s čim manjšim učinkom na blaginjo prizadetih, tako socialno kot gospodarsko.

4.4.5

V predlaganih novih gospodarskih modelih, kot so funkcionalno, sodelovalno in krožno gospodarstvo, so jasno razvidne nove priložnosti. V zvezi s tem bi EU morala začeti potrebna mednarodna pogajanja za dosego svetovnega gospodarskega modela.

4.5.1

Podnebne spremembe in njihovi vzroki povzročajo zdravstvene stroške. Ti se lahko merijo na primer v številu smrti in bolezni, povezanih z onesnaženjem zraka, ter pomenijo ceno, ki jo plača družba, kot tudi ceno, ki jo poravnajo sistemi javnega zdravstva. Sistemi javnega zdravstva morajo upoštevati vlogo, ki jo imajo v tem sektorju podnebne spremembe in dejavniki, ki jih povzročajo.

4.5.2

Zdravje in dobro počutje sta povezana z dostopom do narave (IEEP). Mnoge države članice se soočajo z zdravstvenimi in družbenimi izzivi, kot so debelost, težave z duševnim zdravjem, socialna izključenost, obremenitev s hrupom in onesnaženje zraka, ki nesorazmerno prizadenejo socialno-ekonomsko zapostavljene in ranljive skupine.

4.5.3

Podnebnih sprememb ne moremo obravnavati zgolj z vlaganjem v naravo (s prenehanjem uporabe onesnaževal), temveč je potrebno tudi vlaganje v shranjevanje ogljika v naravne ekosisteme. To prinaša dvojno zdravstveno korist: preprečevanje vse slabšega zdravja in spodbujanje aktivnega načina življenja, ki izboljšuje zdravstveno stanje prebivalcev in skupnosti. S priznavanjem tega vidika bodo politične odločitve uravnotežene, dobro premišljene in empirično podprte.

4.6.1

Delež energije, proizvedene iz obnovljivih virov, pri porabi električne energije se je v EU med letoma 2004 in 2015 več kot podvojil (s 14 % na 29 %). Vendar pa je povpraševanje po energiji za ogrevanje, stavbe, industrijo in promet še vedno izredno veliko. Do napredka prihaja izjemno počasi. Delež obnovljive energije pri porabi goriva v prometu se je na primer v navedenem obdobju povečal z 1 na 6 %.

4.6.2

Energijska revščina je problem v celotni Evropi. Čeprav se njena opredelitev in kontekst razlikujeta od države do države, je to še en primer, ki nakazuje, da je treba podnebno politiko usmeriti v zaščito najbolj ranljivih prebivalcev.

4.6.3

EESO znova poziva k ustanovitvi evropskega centra za spremljanje energijske revščine (10), ki bi združeval vse deležnike, s katerimi bi opredelili evropske kazalnike energijske revščine. Pravičnost za vse državljane pomeni zagotavljanje dobave čiste, cenovno sprejemljive in dostopne energije za vse.

4.6.4

Politike, ki prispevajo k reševanju problema energijske revščine v EU, so lahko tudi rešitev za vzpostavljanje infrastrukture za čisto energijo in oskrbo s čisto energijo, s preusmeritvijo subvencij in usklajevanjem politične volje.

4.6.5

Politike, ki neposredno ali posredno podpirajo subvencije za fosilna goriva, preobračajo načelo onesnaževalec plača: onesnaževalec v teh primerih prejme plačilo. Končni uporabniki mnogih od teh subvencij ne opazijo, vendar pa se te zagotavljajo z javnimi sredstvi. V nedavnem mnenju (11) smo že predstavili argumente za ukinitev okolju škodljivih subvencij v EU, v mnenju o pregledu politik EU o trajnostnem razvoju (12) pa poudarili potrebo po izvajanju obstoječih zavez za odpravo teh subvencij in močno podporo reformi okoljskega davka.

4.6.6

Podpora bi morala biti na voljo za vse, subvencije bi morale biti usmerjene v obnovljive vire energije, medtem ko bi morali subvencije za povzročitelje podnebnih sprememb postopoma, a nujno, ukiniti, izjeme pa bi morali uporabljati pravičneje, in sicer nikoli pri tistih, ki si plačilo lahko najbolj privoščijo, in tistih, ki z onesnaževali kujejo dobiček. Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada subvencije za fosilna goriva na svetovni ravni trenutno znašajo 10 milijonov USD na minuto. Njihova odprava bi za 3,6 % svetovnega BDP povečala državne prihodke, za več kot 20 % zmanjšala emisije, za več kot polovico zmanjšala število prezgodnjih smrti zaradi onesnaženja zraka in za 1,8 bilijona USD (2,2 % svetovnega BDP) povečala svetovno gospodarsko blaginjo. Ta številka ponazarja nepravičnost sedanjega sistema.

4.6.7

Da bodo politike trajnosti učinkovite, je treba podporo za prehod vselej jasno opredeliti, določiti kot prednostno nalogo in ustrezno financirati.

2.3.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 81/29

Poročevalec:

Alfred GAJDOSIK

Soporočevalec:

Thomas WAGNSONNER

1.1

EESO podpira razvojno politiko, ki je zasnovana kot proces enakopravnega sodelovanja med državami članicami in temelji na spoštovanju ter suverenem odločanju. Za financiranje in uresničitev ciljev Združenih narodov (ZN) glede trajnostnega razvoja so potrebna prizadevanja, usklajena na svetovni ravni. Poudariti je treba, da bi ekonomsko-socialni svet ZN kot forum, ki je primeren za obravnavanje davčnih vprašanj, lahko imel še pomembnejšo vlogo. S tem bi bili zagotovljeni usmeritev Agende 2030 v cilje trajnostnega razvoja ter enakopravna udeležba vseh držav.

1.2

Glede na mednarodne sporazume o reformi mednarodnega davčnega prava, npr. akcijski načrt OECD za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička (BEPS), bi bilo treba oceniti posledice teh mednarodnih reformnih prizadevanj na cilje trajnostnega razvoja in jih pri nadaljnjem razvoju mednarodnih davčnih politik tudi bolj upoštevati. EESO poudarja, da so za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja potrebna finančna sredstva. Toda mnogo držav se pri zagotavljanju javnih prihodkov iz davkov sooča z velikimi izzivi. Razlog v državah v razvoju so ureditve glede dohodnine in prometnega davka, ki jih je težko izvajati, pa tudi svetovna konkurenca na področju davka od dohodkov pravnih oseb ter konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Prišteti je treba še omejene zmogljivosti in premalo informacij.

1.3

EESO izrecno poudarja, da so si Evropska unija in njene države članice v okviru mednarodne reforme močno prizadevale za odpravo slabosti v mednarodnem davčnem sistemu. Ta prizadevanja je treba pozdraviti, jih podpreti in učinkovito prenesti v prakso ter jih tudi redno spremljati. Gonilna sila reform so predvsem velike industrijske države v okviru OECD. Preveriti bi bilo treba, ali ne bi bili ZN zaradi mednarodnega članstva, zlasti ker so članice tudi države v razvoju, primernejši kot forum za razvoj mednarodne davčne politike na svetovni ravni. EESO se seveda zaveda, da odbor ZN za davčne zadeve nima dovolj virov in osebja, zato bi bilo treba ZN dati na voljo zadostna sredstva.

1.4

Ukrepi EU za večjo mednarodno davčno preglednost in akcijski načrt BEPS bodo imeli posledice tudi za države v razvoju. EESO izraža zadovoljstvo, ker sta Evropski parlament in Evropska komisija že podala stališče o vprašanjih, pri katerih se davčna in razvojna politika prepletata. Tudi platformo Evropske komisije za dobro davčno upravljanje je treba pozdraviti. Orodje, ki je na platformi predstavljeno kot delovni dokument o učinkih prelivanja konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja, je za države članice priporočljiva podlaga za razmislek o reviziji teh konvencij, sklenjenih z državami v razvoju.

1.5

EESO ugotavlja, da je Evropski parlament v poročilu iz leta 2015 pozval k vrsti izboljšav, ki pa še niso bile izvedene. EESO glede tega opozarja na svoja prejšnja mnenja, v katerih je navedel ugotovitve predvsem o poročilih po posameznih državah ter boju proti pranju denarja in priporočila glede javnih registrov lastništva. EESO ugotavlja, da je v pripravi seznam jurisdikcij, ki v davčnih zadevah ne sodelujejo. Odbor poziva k okrepljenim prizadevanjem za uresničitev zahtev Evropskega parlamenta in priporoča, naj se obravnavajo kritična stališča, ki so jih izrazile nevladne organizacije. Smiselno bi bilo spodbujati uvajanje teh ukrepov na svetovni ravni prek mednarodnih davčnih sporazumov, da se izboljšajo informacije, ki jih imajo na voljo davčni organi v državah v razvoju. Cilj bi morali biti enaki standardi na svetovni ravni, pri njihovem določanju pa bi enakopravno sodelovale tudi države v razvoju.

1.6

EESO poziva k uskladitvi mednarodnih davčnih politik držav članic s cilji razvojne politike, da se preprečijo neskladja med davčnimi politikami posameznih držav ter skupnimi prednostnimi nalogami na področju razvoja.

1.7

EESO meni, da bi bilo treba z ocenami učinka mednarodnih davčnih politik držav članic preverjati posledice, ki jih imajo konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja in davčne spodbude za države v razvoju. Tovrstne ocene bi bilo treba spodbujati in morale bi postati splošna praksa. V primeru potencialnega neskladja z evropskimi razvojnimi politikami bi jih morala pripravljati tudi Evropska unija. Sklenjene konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja bi bilo treba preveriti, nove, o katerih se je treba še pogajati, pa bi bilo treba skleniti ob upoštevanju teh razmislekov.

1.8

Vzorčna konvencija OECD o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki se trenutno najbolj uporablja, je bila pripravljena predvsem z vidika interesov industrijskih držav. Zato EESO državam članicam EU priporoča, naj v pogajanjih o konvencijah o izogibanju dvojnega obdavčevanja bolj upoštevajo potrebe držav v razvoju. EESO ugotavlja, da je bil na podlagi sporazuma OECD pripravljen tudi vzorčni sporazum ZN, ki ureja obdavčitev med državami v razvoju in industrijskimi državami ter državam izvora daje več pravic do obdavčitve.

1.9

EESO podpira zasebne naložbe za spodbujanje razvoja, če so v skladu s cilji trajnostnega razvoja ter temeljnimi ekonomskimi, okoljskimi in socialnimi pravicami, glavnimi konvencijami Mednarodne organizacije dela ter agendo za dostojno delo. Pravna varnost je pomemben dejavnik pri podpori poslovnemu okolju, ki spodbuja naložbe in je tako ugodno tudi za neposredne tuje naložbe. Ker so davčna vprašanja povezana s cilji trajnostnega razvoja, bi morala podjetja davke ustrezno plačevati tam, kjer ustvarjajo dobiček na podlagi dodane vrednosti (npr. s proizvodnjo, pridobivanjem surovin).

1.10

EESO ugotavlja, da so se EU in države članice v okviru novega evropskega soglasja o razvoju zavezale sodelovanju s partnerskimi državami pri spodbujanju progresivne obdavčitve, ukrepov za boj proti korupciji, prerazporeditvenih politik in boja proti nezakonitim finančnim tokovom. Vendar pa bi morala davčna politika postati še pomembnejši element evropske razvojne politike. EESO pozdravlja prizadevanja Evropske komisije v zvezi z regionalnimi forumi in organizacijami civilne družbe, ki so v državah v razvoju dejavni na davčnem področju. Organizacije civilne družbe v državah v razvoju imajo funkcijo nadzora in podpore, tudi na davčnem področju, zato bi jih bilo treba bolj pritegniti k sodelovanju in jih podpreti. Podpora ustreznim ukrepom za krepitev zmogljivosti na davčnem področju, med drugim vzajemnemu učenju in sodelovanju jug-jug, bi trajno vplivala na razvojne projekte.

1.11

Dobro davčno upravljanje bi bilo treba v okviru obveznosti poročanja podjetij obravnavati kot del njihove družbene odgovornosti.

1.12

EESO priporoča, naj se v vse sporazume med EU in tretjimi državami ali regijami vključijo klavzule o dobrem davčnem upravljanju, z namenom spodbujati trajnostni razvoj.

1.13

EESO priporoča, naj se pri sklepanju novih ali revidiranih prostotrgovinskih sporazumov med EU in državami v razvoju analizirajo tudi dvostranski davčni sporazumi, v kar je treba vključiti še oceno učinka mednarodnih davčnih politik držav članic na cilje trajnostnega razvoja.

2.1

Rezultati več študij (1) so pokazali, da so mednarodne davčne politike držav članic, zlasti mnoge določbe v dvostranskih konvencijah o izogibanju dvojnega obdavčevanja, morebiti v nasprotju s cilji evropske razvojne politike. Poleg tega so države v razvoju neto izvoznice kapitala v industrijske države, kar je v precejšnji meri posledica kapitalskih tokov, ki se izogibajo plačilu davkov. To najbolj vpliva ravno na države v razvoju z najnižjimi dohodki, saj v teh skoraj ni domačih virov financiranja.

2.2

EU in njene države članice skupaj so največje donatorke razvojne pomoči in pomembno sooblikujejo mednarodne davčne sporazume. Zavezale so se uresničitvi ciljev trajnostnega razvoja, čeprav je le malo držav članic doseglo cilj glede tuje pomoči v višini 0,7 % BDP. Posledice brexita za prihodnje financiranje evropskega razvojnega sodelovanja so nejasne. Načrtujejo se okrepljeni ukrepi za spodbuditev zasebnih naložb, povezanih s cilji razvojne politike. Sredstva za uradno razvojno pomoč so odvisna od politike donatork.

2.3

Cilji trajnostnega razvoja za države v razvoju med drugim vključujejo mobilizacijo domačih virov, mednarodno podporo za krepitev zmogljivosti za pobiranje davkov, zmanjšanje nezakonitih finančnih tokov ter udeležbo v globalnih institucijah upravljanja. Iz tega sledi, da so stabilna osnova za javne prihodke, prizadevanja za boj proti nezakonitemu odtoku sredstev ter enakopravnost vseh držav pri pripravi globalnih davčnih pravil pomembni stebri trajnostnega razvoja. Razvoj v državah članicah zlasti koristi otrokom, ženskam in drugim ranljivim skupinam v družbi (2).

2.4

Sredstva uradne razvojne pomoči ne zadoščajo za financiranje ciljev trajnostnega razvoja. Za uresničitev ciljev so potrebni domači viri; tako je bilo že pri razvojnih ciljih tisočletja (3). Za mobilizacijo teh virov je treba izboljšati pobiranje davkov in zagotoviti večje davčne prihodke na podlagi trajnostne gospodarske rasti ter širše davčne osnove.

3.1

Obdavčevanje je stabilnejši vir financiranja kot druge vrste prihodkov, vendar pa mnoge države v razvoju težje ustvarjajo zadostne davčne prihodke kot pa razvite države.

3.2

V zadnjih desetletjih so potekala močna prizadevanja za liberalizacijo svetovne trgovine z zmanjšanjem uvoznih in izvoznih tarif s ciljem spodbuditi gospodarski razvoj, naložbe in blaginjo prebivalstva na splošno. Ti učinki, ki so načeloma pozitivni, če jih davčne uprave lahko izkoristijo, omogočajo tudi razširitev davčne osnove. Vendar pa so se v tem času zmanjšali tudi prihodki držav v razvoju iz pomembnih in lahko dostopnih virov. Rast in naložbe pa se morajo odražati tudi v strukturi prihodkov držav članic.

3.3

Za nadomestitev izgube prihodka države v razvoju pogosto uvajajo prometni davek, ki pa ima lahko regresiven učinek. Davčni sistem, ki temelji na različnih vrstah davka, zmanjša odvisnost od posameznih vrst davkov in zagotavlja stabilne domače prihodke.

3.4

Obdavčitev zemlje in lastništva je v državah v razvoju pogosto težko izvajati. Davek od dohodkov prinaša sorazmerno malo davčnih prihodkov, saj so dohodki mnogih prebivalcev prenizki. Dohodnino plačujejo predvsem zaposleni v javnem sektorju in osebe, ki delajo v mednarodnih podjetjih. K tem težavam je treba prišteti še pogosto zelo razširjeno sivo ekonomijo.

3.5

V poročilu Mbeki se prihodki, nastali z izogibanjem davkom, štejejo za nezakonite finančne tokove (4). Zdi se, da so višji od pritoka sredstev iz razvojnega sodelovanja (5). Za zajezitev teh finančnih odlivov so pomembni večje mednarodno sodelovanje med organi za večjo preglednost ter krepitev zakonodajnih in regulativnih ukrepov. Pomemben korak za preprečevanje odtoka kapitala je tudi krepitev lastniških pravic v državah v razvoju.

3.6

Davek od dohodkov pravnih oseb je v strukturi davčnih prihodkov držav v razvoju pomembnejši kot v industrijskih državah, zato strategije izogibanja davkom prve močneje prizadenejo. Hkrati se tako nominalne kot dejanske stopnje davka od dohodkov pravnih oseb od osemdesetih let po vsem svetu znižujejo zaradi privabljanja naložb. Davek od dohodkov pravnih oseb je za podjetje pomemben kazalnik investicijskega ozračja. Tako je nastala mednarodna konkurenca na davčnem področju, ki je za države v razvoju zaradi njihove strukture davčnih prihodkov bolj problematična kot za industrijske države. T. i. učinki prelivanja davčne konkurence so vprašanje, ki ga je že obravnaval Mednarodni denarni sklad (6). Poleg tega se mnoge države v razvoju soočajo z naložbami majhnega števila velikih podjetij, ki predstavljajo pomemben delež celotnih prihodkov iz davka od dohodkov pravnih oseb.

3.7

Izračun transfernih cen čezmejnih transakcij med podjetji ene skupine na podlagi neodvisnih tržnih načel (angl. arm’s length principle) je za davčne organe težaven. Zmogljivosti v državah v razvoju so omejene in manipulacije transfernih cen, ki so posledica obdavčitve, so še naprej velik problem.

3.8

Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja določajo pravice držav pogodbenic do obdavčitve, urejajo izmenjavo informacij med davčnimi organi in tako zagotavljajo pravno varnost. Za podjetja lahko pomenijo spodbudo za neposredne tuje naložbe, s čimer konec koncev pospešujejo rast. Te konvencije pa lahko vplivajo tudi na pravice držav izvora do obdavčitve. Stopnje odtegnjenega davka za dividende, obrestne mere in licenčnine so običajno nižje od davčnih stopenj v državi. Pravice do obdavčitve lahko zmanjšajo tudi nekatere določbe, na primer restriktivna opredelitev stalne poslovne enote. Države v razvoju so seveda zainteresirane za obsežnejše naložbe, vendar lahko izgubijo pravice do obdavčitve. Sporazumi o izmenjavi davčnih informacij so lahko tukaj boljša možnost, če si država predvsem prizadeva pridobiti davčne informacije od drugih sodnih oblasti.

3.9

Kot izhodišče za pogajanja se najpogosteje uporablja vzorčna konvencija OECD, ki je bolj prilagojena interesom industrializiranih držav (7). Vzorčni sporazum ZN naj bi bila alternativa za države v razvoju, saj bolj upošteva njihove interese (8). Na splošno predvideva več pravic do obdavčitve za državo izvora kot pa za domačo državo podjetja, ki proizvaja.

3.10

Države v razvoju lahko ostanejo brez davčnih prihodkov, če podjetja v različnih državah ustanavljajo „posebne“ podružnice, z namenom izkoristiti več konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja in zmanjšati davke. Lahko se tudi izkaže, da države izvora na podlagi določb iz konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja težko obdavčijo storitve in posredni prenos sredstev. Upoštevati bi bilo treba željo po ugodnih možnostih za prenos tehnologije za namene spodbujanja trajnostne rasti v državah v razvoju.

3.11

Izvedene so bile študije o izgubah prihodkov za države članice. Nizozemska nevladna organizacija SOMO ocenjuje, da letne izgube prihodkov iz davčnih odtegljajev za obrestne mere in dividende, ki nastanejo na podlagi konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, sklenjene med Nizozemsko in 28 državami v razvoju, znašajo 554 milijonov EUR (9). V študiji, pripravljeni v Avstriji, pa je bilo ugotovljeno, da bi bilo treba izvajati ocene učinka konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja, saj lahko te konvencije povzročijo izgube prihodkov celo, če se naložbe povečujejo (10). Po ocenah Konference ZN za trgovino in razvoj (Unctad), navedenih v poročilu o svetovnih naložbah za leto 2015, multinacionalna podjetja v proračune držav v razvoju vplačajo približno 730 milijard USD. Kljub temu poročilo hkrati navaja, da države v razvoju letno izgubijo približno 100 milijard USD davčnih prihodkov pri izvajanju vhodnih investicij prek naložbenih vozlišč offshore (11). Takšne izgube prihodkov pa so v nasprotju z zgoraj navedenimi cilji trajnostnega razvoja.

4.1

Prizadevanja za pomoč državam v razvoju na davčnem področju, npr. z davčno pobudo iz Adis Abebe, so se okrepila. Za mednarodne davčne politike so pristojne države članice. Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja se sklepajo dvostransko, zakonodajne pobude EU pa so v bistvu omejene na instrumente za dokončanje notranjega trga. Evropska unija in njene države članice sodelujejo glede skladnosti politik za razvoj (angl. Policy Coherence for Development) (12). Tudi Evropska komisija priznava, da ima mednarodni davčni sistem posledice za razvoj, in to vprašanje obravnava (13). Za zagotovitev usklajenosti razvojne politike je treba preučiti posledice davčnih politik v EU za države v razvoju, ki so v nasprotju s cilji razvojne politike, ter po potrebi ustrezno ukrepati.

4.2

Na ravni ZN poteka delo v zvezi z vprašanji obdavčevanja, in sicer v okviru procesa Financiranje za razvoj, ekonomskega in socialnega sveta ZN ter odbora ZN za davčna vprašanja, pa tudi v specializiranih agencijah, kot je Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj (Unctad). Na zahtevo skupine G20 je bil v okviru OECD sklenjen dogovor o daljnosežnih reformah na podlagi projekta BEPS. Glavne naloge pri tem so odprava izbiranja najugodnejšega sporazuma, odprava škodljivih davčnih praks, ki jih uporabljajo vlade (kot so posebna ureditev za obdavčitev intelektualne lastnine (angl. patent box) in nepregledne sodbe (angl. opaque rulings), hibridna neskladja pri davčni obravnavi dolga ter neučinkovite transferne cene in poročanje. Glede na pomen prihodkov iz davka od dohodka pravnih oseb v državah v razvoju se pričakuje, da jim bo akcijski načrt na področju BEPS prinesel pozitivne učinke.

4.3

Mnoge države, ki niso članice OECD, tudi afriške države, so se pridružile obsežnemu okviru akcijskega načrta OECD na področju erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička. 103 držav sodeluje pri pripravi novega večstranskega sporazuma BEPS, ki je bil sprejet junija 2017 in je poenotil tolmačenje dvostranskih davčnih sporazumov v smislu akcijskega načrta BEPS. Združeni narodi, OECD, Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka so vzpostavili platformo za sodelovanje v davčnih vprašanjih, da bi okrepili mednarodno sodelovanje na tem področju. Ta pobuda lahko prispeva k večji usklajenosti med delom OECD in forumi ZN; ali prinaša pričakovani učinek, pa bo treba še preveriti.

4.4

EESO se zaveda prizadevanj OECD za nadaljnji razvoj boljšega mednarodnega davčnega sistema. Vendar pa so organizacije civilne družbe kritične glede dejstva (14), da države v razvoju v OECD nimajo glasovalnih pravic. K sodelovanju so bile povabljene šele po pripravi akcijskega načrta BEPS. Podobno pripombo je podal tudi Evropski parlament, ki je pozval k okrepitvi pristojnih teles ZN, da bi omogočili pripravo in reformo mednarodne davčne politike na enakopravni osnovi (15). V delovnem dokumentu Mednarodnega denarnega sklada pa so strokovnjaki izrazili pomisleke glede posledic akcijskega načrta BEPS za države v razvoju (16).

4.5

Za oceno in po potrebi prilagoditev reformnih ukrepov bi bilo treba okrepiti ustrezna telesa ZN, zlasti odbor za davčne zadeve, in jim dati na voljo več virov. Evropska komisija bi morala v vsakem primeru spremljati izvajanje večstranske konvencije BEPS, podpisane junija 2017, ter nadaljevati prizadevanja za tesnejše mednarodno sodelovanje pri davčnih vprašanjih med ZN, OECD in mednarodnimi finančnimi institucijami.

4.6.1

Sveženj ukrepov proti izogibanju davkom obravnava vprašanja, povezana z mednarodno davčno politiko, tj. politiko, ki presega meje EU (17). Informacije, ki naj bi jih po navodilih EU, skupine G20 in OECD vsebovala poročila za posamezne države (18), so za davčne uprave pomembno orodje. Objava informacij za posamezne države na svetovni ravni lahko širši javnosti, torej tudi delojemalcem in odgovornim vlagateljem, omogoči boljšo oceno, ali podjetja plačujejo davke tam, kjer ustvarjajo dobiček. EESO ugotavlja, da je Evropski parlament v poročilu iz leta 2015 pozval k vrsti izboljšav, ki pa še niso bile izvedene. Pri tem želi opozoriti na svoja prejšnja mnenja, v katerih je navedel ugotovitve predvsem o poročilih po posameznih državah ter boju proti pranju denarja in priporočila glede javnih registrov lastništva. EESO ugotavlja, da je v pripravi seznam jurisdikcij, ki v davčnih zadevah ne sodelujejo, in poziva k okrepljenim prizadevanjem za uresničitev zahtev Evropskega parlamenta, Priporoča tudi, naj se obravnavajo kritična stališča, ki so jih izrazile nevladne organizacije. Smiselno bi bilo spodbujati uvajanje teh ukrepov na svetovni ravni prek mednarodnih davčnih sporazumov, da se izboljšajo informacije, ki jih imajo na voljo davčni organi v državah v razvoju. Cilj bi morali biti enaki standardi na svetovni ravni, pri njihovem določanju pa bi enakopravno sodelovale tudi države v razvoju.

4.6.2

Samodejna izmenjava informacij o davčnih zadevah je bila v Evropski uniji vzpostavljena s spremembami direktive o vzajemni pomoči (19). Države v razvoju pa morajo še naprej sklepati dvostranske sporazume o vzajemni pomoči z državami članicami. V ta namen sta potrebni izmenjava in varnost podatkov, kar je v državah v razvoju pogosto problem, povezan z zmogljivostmi.

4.6.3

Evropska komisija v sporočilu o zunanji strategiji za učinkovito obdavčenje (20) obravnava vprašanja iz tega mnenja. Trenutno je v pripravi skupen seznam EU jurisdikcij, ki v davčnih zadevah ne sodelujejo (21); EESO takšen seznam podpira, nevladne organizacija pa so glede tega bolj skeptične (22). Tudi EP je pozval k svetovni opredelitvi davčnih oaz, ki bi vključevala države članice EU in njihova čezmorska ozemlja (23).

4.6.4

Priporočilo o davčnih sporazumih (24) obravnava pomembna vprašanja v zvezi s konvencijami o izogibanju dvojnega obdavčevanja in države članice poziva, naj v svoje sporazume vključijo strožje klavzule za preprečitev zlorabe takšnih sporazumov in izbiranja sporazuma, ki je najugodnejši (ang. treaty abuse and treaty shopping). Vendar pa priporočilo ne predvideva nobene ocene učinka konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja, zlasti njihovih posledic za usklajenost razvojne politike ali učinkov prelivanja. V okviru platforme Evropske komisije za dobro davčno upravljanje, ki jo je treba pozdraviti in ki v sodelovanju z organizacijami civilne družbe obravnava vprašanja mednarodne obdavčitve, je bil predložen delovni dokument o takšnih učinkih prelivanja (25). To bi morale države članice upoštevati.

4.6.5

Strategije izogibanja davkom so pogosto povezane z nepreglednimi lastniškimi razmerji. Vendar pa s spremembo četrte direktive o pranju denarja (26) niso bili uvedeni javno dostopni registri lastništva skladov in drugih podjetij, ki izvajajo naložbe. Takšni registri bi državam v razvoju pomagali preučevati primere suma pranja denarja in davčnih goljufij.

4.6.6

Predloge o skupni (konsolidirani) osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb (C(C)CTB) obravnava drugo mnenje EESO (27). Sporazum o takšni osnovi in informacije, ki bi bile tako zagotovljene, bi lahko z vidika udeležbe pri mednarodnih davčnih sporazumih in zaradi njihovega pomena za davčne uprave držav v razvoju služili kot zgled, ki bi vplival na konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja s tretjimi državami. Podatki za območje Evrope bi tudi zagotovili oporne točke za podobne izračune v državah v razvoju. Cilj bi morali biti enaki standardi na svetovni ravni, pri njihovem določanju pa bi morale enakopravno sodelovati tudi države v razvoju.

4.6.7

EESO priporoča, naj se v vse sporazume med EU in tretjimi državami ali regijami vključijo klavzule o dobrem davčnem upravljanju, z namenom spodbujati trajnostni razvoj.

4.6.8

EESO priporoča, naj se pri sklepanju novih ali revidiranih prostotrgovinskih sporazumov med EU in državami v razvoju analizirajo tudi dvostranski davčni sporazumi, v kar je treba vključiti še oceno učinka mednarodnih davčnih politik držav članic na cilje trajnostnega razvoja. S tem bi lahko prispevali k uresničitvi zahtev iz poročila Evropskega parlamenta.

5.1

V skladu s svežnjem proti izogibanju davkom in zaradi skladnosti politik držav članic in EU za razvoj (PCD) je treba redno pripravljati ocene učinka mednarodne davčne politike in konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja držav članic (28). Za boljšo usklajenost razvojne politike EU in davčnih politik držav članic bi morala Evropska komisija zagotoviti, da države članice, ki se z državo v razvoju pogajajo o konvenciji o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ustrezno upoštevajo usklajene razvojne politike EU. V tem smislu Odbor pozdravlja Priporočilo Komisije o izvajanju ukrepov za preprečevanje zlorab davčnih sporazumov (29). Zaradi uresničitve razvojnih ciljev bi bilo treba bolj upoštevati potrebe držav v razvoju. Pri tem bi bilo treba okrepiti prizadevanja EU na ravni ZN, namreč v zvezi z odborom ZN za davčne zadeve, ter spodbujati okrepitev zmogljivosti v globalnem forumu ob enakopravnem vključevanju vseh držav.

5.2

Določiti je treba prehodna obdobja, ki bi državam v razvoju omogočila sodelovanje pri ukrepih za samodejno izmenjavo informacij, medtem ko še razvijajo svoje zmogljivosti.

5.3

V okviru obveznosti poročanja podjetij bi bilo treba dobro davčno upravljanje obravnavati kot del njihove družbene odgovornosti.

5.4

Zaradi načrtovanega tesnejšega vključevanja zasebnih vlagateljev v evropsko razvojno politiko vprašanje davčnih olajšav za razvojne projekte postaja pomembnejše (30). Ker so davčna vprašanja povezana s cilji trajnostnega razvoja, bi morala podjetja davke ustrezno plačevati tam, kjer ustvarjajo dobiček na podlagi dodane vrednosti (31). To bi moralo biti zagotovljeno pri spodbujanju udeležbe zasebnega sektorja.

5.5

Poleg tega je treba na splošno paziti, da se z odobravanjem davčnih olajšav ne spodkopa izvajanja ciljev trajnostnega razvoja.

5.6

EESO opozarja na svoje ugotovitve o javnem registru dejanskih lastnikov bančnih računov, podjetij in skladov ter upravičencev pri transakcijah (32) in meni, da bi bilo treba na svetovni ravni spodbujati uvedbo teh ukrepov v okviru mednarodnih davčnih sporazumov. Te ukrepe bi bilo treba zlasti upoštevati v prizadevanjih za krepitev zmogljivosti, da se podpre boj proti nezakonitim davčnim tokovom iz držav v razvoju. Bati se je, da mnoga evropska podjetja, ki poslujejo v državah v razvoju, ne sodijo v področje uporabe, ki ga zajemajo poročila po posameznih državah, zato EESO opozarja na svoje ugotovitve o tem vprašanju (33) in priporoča tudi oceno učinka drugih zadevnih ureditev na države v razvoju, zlasti ureditev, katerih uporaba je odvisna od obsega letnega prometa.

5.7

EU in države članice so se v okviru novega evropskega soglasja o razvoju zavezale sodelovanju s partnerskimi državami pri spodbujanju progresivne obdavčitve, ukrepov za boj proti korupciji, prerazporeditvenih politik in boja proti nezakonitim finančnim tokovom (34). Medtem ko se v državah v razvoju vzpostavljajo tehnične in kadrovske zmogljivosti, potrebne za polno sodelovanje pri mednarodnih sporazumih, bi bilo treba že sedaj omogočiti vzajemno izmenjavo informacij, da se s soglasjem uresničijo dogovorjeni cilji. Prizadevanja Evropske komisije (35), da prek odbora ZN za davčne zadeve spodbuja regionalne forume (36), se priznavajo in bi jih bilo treba še okrepiti. Zagotoviti je treba, da so v te forume tesno vključene zainteresirane strani in da so uvedeni trdni postopki posvetovanj. Organizacije civilne družbe v državah v razvoju imajo funkcijo nadzora in podpore, tudi na davčnem področju, zato bi jih bilo treba podpreti.

5.8

Pri razvojnem sodelovanju bi bilo treba bolj upoštevati davčni sistem države. V državah prejemnicah bi bilo treba krepiti zmogljivosti in jim tako omogočiti, da si bodo lahko bolje same pomagale, da bodo povečale učinkovitost davčnih sistemov ter legitimnost države. Posebno dobre so izkušnje z neposredno izmenjavo med davčnimi upravami, ki se soočajo s podobnimi izzivi (t. i. peer-learning), ter s sodelovanjem med državami s podobnimi pogoji za razvoj (npr. sodelovanje jug–jug). Omogočajo vzajemno usklajevanje glede podobnih izzivov in izmenjavo primerov najboljše prakse, prilagojenih zmogljivostim.

5.9

EESO meni, da je usklajevanje razvojnih politik na davčnem področju nujno, saj imajo ukrepi, ki jih sprejema EU, posledice za države v razvoju na mednarodni ravni, ki jih je treba upoštevati, prizadete države v razvoju pa je treba vključiti v procese.

2.3.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 81/37

Poročevalka:

Helena DE FELIPE LEHTONEN

1.1

Gospodarske in družbene organizacije ter civilna družba na splošno so že v barcelonski deklaraciji (1) iz leta 1995 izpostavljene kot nujen dejavnik za spodbujanje postopnega oblikovanja območja miru in stabilnosti v Sredozemlju, skupne blaginje in dialoga med kulturami in civilizacijami med različnimi sredozemskimi državami, družbami in kulturami. Organizacije civilne družbe v Sredozemlju so danes prostor vključevanja, sodelovanja in dialoga z javnimi organi, tudi lokalnimi, s ciljem spodbujati ekonomske, socialne in kulturne pravice v sredozemski regiji. EESO meni, da je treba okrepiti vlogo ekonomsko-socialnih svetov, kjer obstajajo, in spodbujati njihovo ustanovitev v državah, kjer so izginili ali se niso ustanovili, da se okrepijo sinergije med različnimi udeleženimi akterji. Ekonomsko-socialni sveti ter gospodarske in družbene organizacije morajo vzpostaviti partnerstva za spodbujanje navedenih pravic, njihovo uveljavitev in večjo učinkovitost.

1.2

Ženske so žrtve spolnih stereotipov, ki ustvarjajo politične, ekonomske in izobraževalne ovire z resnimi posledicami za razvoj družbe. EESO poziva k zmanjšanju velikega razkoraka med zakonodajnimi določbami in stvarnostjo. V ta namen je treba zagotoviti sredstva za usposabljanje in ozaveščanje skupin, odgovornih za zagotavljanje učinkovitega izvajanja te zakonodaje. EESO za krepitev pravic priporoča, naj se lokalne oblasti povežejo z organizacijami, gospodarskimi in družbenimi akterji, civilno družbo in civilnodružbenimi platformami na področju enakosti spolov, ki so dejavne na različnih področjih v družbi. Ta prizadevanja bi bilo treba podkrepiti tudi s prispevki univerz in raziskovalnih centrov.

1.3

V boju proti grožnji nasilnega ekstremizma je treba obravnavati različne vzroke, tudi zunaj varnostnega področja. Pri tem morajo gospodarske in družbene organizacije imeti vodilno vlogo v sodelovanju z institucijami in mrežami za medkulturni in medverski dialog, da bi dosegle večji učinek in med svoje dejavnosti vključile kulturno dediščino, umetniško izražanje in ustvarjalni sektor. EESO poziva Evropsko komisijo in države članice Unije za Sredozemlje, naj te dejavnosti medkulturnega dialoga spodbujajo tudi med socialnimi partnerji in s tem okrepijo specializirane organizacije, ki so že več let dejavne v Sredozemlju, kot je na primer Fundacija Anne Lindh (2). Glede dediščine EESO poziva k boljšemu sodelovanju pri varstvu kulturne dediščine, ki jo danes ogrožajo oboroženi spopadi in nasilne organizacije.

1.4

Ekonomske, delovne in socialne pravice so nujne za gospodarski razvoj demokratične družbe. Med njimi so osrednjega pomena podjetniška svoboda, svoboda združevanja in pravica do kolektivnih ukrepov, kolektivna pogajanja ter socialna varnost na področjih, kot so zdravje, izobraževanje in staranje. Mednarodna organizacija dela (MOD) je že ob svoji ustanovitvi in v filadelfijski deklaraciji opozorila, da je organizacijo gospodarstva treba podrediti socialni pravičnosti in da mora ta biti glavni cilj vse nacionalne in mednarodne politike. V filadelfijski deklaraciji je navedeno, da sta gospodarstvo in finance sredstvi, ki ju je treba uporabiti v korist ljudem.

1.5

Mediji imajo ključno vlogo pri oblikovanju vizij in vzajemnih predstav in so bistvenega pomena za izboljšanje medkulturnega dialoga in spodbujanje spoštovanja, strpnosti in medsebojnega poznavanja. Zato EESO pozdravlja uvedbo projektov, ki zagotavljajo spoštovanje raznolikosti in spodbujajo obveščanje brez predsodkov, stereotipov in izkrivljenih predstav. Obenem poziva k povečanju prizadevanj teh instrumentov za spremljanje, usposabljanje in ozaveščanje proti rasizmu in islamofobiji v medijih ter k spodbujanju mehanizmov sodelovanja in skupnih platform za poklicni razvoj, ki so etični in varujejo svobodo izražanja.

1.6

Izobraževanje je glavni dejavnik družbenoekonomske mobilnosti, zato lahko pripomore k izboljšanju kakovosti življenja. Nasprotno pa neenakost možnosti v izobraževanju ogroža stabilnost in varnost v regiji. Zato EESO poziva k skupnim prizadevanjem za izboljšanje kakovosti osnovnega, srednješolskega in visokošolskega izobraževanja ter poklicnega usposabljanja z izmenjavo izkušenj pri razvijanju učnih načrtov in metodoloških inovacij. Poleg tega EESO meni, da je treba premostiti razkorak v znanju med obema obalama Sredozemlja, in v ta namen predlaga spodbujanje mrež znanja in skupnih raziskav, ki bi omogočale prenos in pretok znanja, mobilnost profesorjev, študentov, akademikov in raziskovalcev ter podporo prevodom njihovih del, zlasti iz arabščine in v arabščino.

1.7

Neformalno izobraževanje je potrebna dopolnitev, saj oblikuje bolj vključujočo in pluralistično družbo. EESO meni, da je treba okrepiti sinergije med formalnim in neformalnim izobraževanjem in spodbujati tovrstno izobraževanje kot orodje za krepitev kulture miru in vseživljenjskega učenja. Zato EESO poziva k povečanju sredstev za neformalno izobraževanje ter k spodbujanju prenosa izkušenj in znanja med Evropo in južnim Sredozemljem.

1.8

Za spodbujanje vključujočega in konkurenčnega gospodarstva je treba podpreti digitalno in tehnološko vključenost ljudi. V ta namen EESO poudarja, da je treba spodbuditi regionalne in lokalne projekte za usposabljanje državljanov za uporabo novih tehnologij, podjetništvo in digitalizacijo ter okrepiti pobude za državljansko udeležbo, spodbujanje pridobivanja digitalnih spretnosti in ustvarjanje dostojnih delovnih mest, kot so mestne pobude za družbene in digitalne inovacije (Labs).

2.1

Upanje arabske mladine na spremembe je leta 2011 pretreslo in nepričakovano postavilo pod vprašaj nekatere politične sisteme. Po odstavitvi političnih voditeljev v Tuniziji, Egiptu, Libiji in Jemnu so konkretne politične okoliščine povzročile, da so te države ubrale zelo različne poti: od vztrajne tunizijske tranzicije, ki jo je podprla dinamična civilna družba, prek odprtih spopadov v Libiji in Jemnu do spremembe režima v Egiptu. Sirijo je zajela krvava vojna, ki je danes dosegla regionalno in mednarodno razsežnost. Tako je prišlo do tragičnega izseljevanja prebivalstva in največjih migracijskih gibanj doslej, ki so destabilizirala celotni evro-sredozemski prostor.

2.2

S spremembami se ni želelo doseči zgolj spremembe režima, temveč vzpostaviti tudi bolj pravičen in vključujoč sistem, politične svoboščine, socialno pravičnost, priložnosti in dostojanstvo. Pričakovanja se niso izpolnila, saj se spremembe niso odrazile na socialnem področju, k čemur so prispevale tudi konkretne politične okoliščine zunaj in znotraj teh držav. Šest let kasneje upravičene zahteve po ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ostajajo neuresničene in so lahko vir nestabilnosti v regiji.

2.3

Zato EESO meni, da sta dosega miru in demokracije v vsej regiji ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin vseh njenih državljanov najpomembnejša prednostna naloga.

2.4

Temeljne pravice: neodpovedljive in neodtujljive

2.4.1

EESO poziva vse države južnega in vzhodnega Sredozemlja, naj pristopijo k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah (3) in Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (4). Obenem poudarja pomen sekularnih načel in vrednot ter varstva pravic pripadnikov narodnih ali etničnih, verskih in jezikovnih manjšin (5).

2.4.2

EESO poudarja osrednji pomen varovanja ravni kakovosti dostojnega življenja vseh ljudi. Opozarja, da je treba zagotoviti dostop do pitne vode in hrane v zadostnih količinah ter po dostopnih cenah, zadosten dostop do energije, da bi preprečili energetsko izključenost posameznika in skupnosti, in razvoj zdravstva ter se zavzemati za dostojno okolje.

2.4.3

Zaradi posebnih okoliščin, s katerimi se sooča ta regija, je treba na nacionalni in mednarodni ravni zagotoviti tudi pravico do dostojnega bivališča ali, če to ni mogoče, do dostojnega pribežališča/zatočišča za posameznike in družine. EESO prav tako meni, da je primerno zagotoviti pravico do vključujoče in dostojne obnove območij, ki so jih prizadele naravne nesreče ali oboroženi spopadi.

2.5

Pravica do dostojnega dela: dejavnik socialne stabilnosti in napredka

2.5.1

EESO meni, da so v družbah sosednjih držav potrebna skupna prizadevanja za večjo vključenost in kohezijo. Poleg tega je treba uvesti reforme in obnoviti njihova gospodarstva, s čimer bi ustvarili dostojna delovna mesta kot temeljni dejavnik trajnostnega razvoja.

2.5.2

EESO prav tako poudarja, da je treba zagotoviti pravice, na katerih bi temeljila ta načela. V tem smislu je treba v teh državah zagotoviti pravico do dostojnega dela ne glede na status, versko ali nacionalno pripadnost.

2.5.3

EESO meni, da je kot osnovo za preprečevanje revščine treba nujno sprejeti ukrepe za spodbujanje dostojnega dela kot dejavnika socialne stabilnosti v skladu z Deklaracijo Mednarodne organizacije dela o temeljnih načelih in pravicah pri delu ter dopolnilnega dokumenta (6) in Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (7), ter poziva k podpisu teh dokumentov. Zato je treba nujno ohraniti temeljne pravice delavcev, kot so pravica do združevanja in ustanavljanja sindikatov ali pridruževanja sindikatu po svoji izbiri, pravica do stavke, učinkovito priznavanje pravice do sodelovanja v kolektivnih pogajanjih, zagotavljanje varnosti in ustreznih higienskih pogojev pri delu in plače.

2.5.4

V skladu s predlogom Mednarodne organizacije dela je treba prav tako razviti pravico do stanovanja, da se zaščitijo vsi prebivalci, še zlasti pa najbolj ranljive skupine prebivalstva. Bistvenega pomena sta tudi boj proti kršitvam temeljnih pravic, npr. izkoriščanju otrok in prisilnemu delu, ter spodbujanje dostopa do dela za ženske ali invalide.

2.6

Podjetništvo: ključna gonilna sila gospodarskega razvoja

2.6.1

Evropska unija meni, da je naslednjih pet dejavnikov ključnih za mir, stabilnost, varnost in blaginjo v evro-sredozemskem območju: gospodarski razvoj z modernizacijo in diverzifikacijo gospodarstva, krepitev poslovnega okolja in inovativnega podjetništva, ustvarjanje delovnih mest s strokovnim usposabljanjem, zlasti za mlade, razvoj zasebnega sektorja, zlasti malih in srednjih podjetij, ter energetska in okoljska trajnost (8). Ustvarjanje kakovostnih delovnih mest je temelj gospodarske blaginje. Na obeh straneh Sredozemlja je treba krepiti žensko podjetništvo ter podjetniške sinergije.

EESO meni, da so ti dejavniki neločljivo povezani z družbenim razvojem. Stabilnost, varnost in blaginja vselej temeljijo na vključevanju in socialnih koheziji.

2.6.2

Skupno sporočilo navaja, da je odločilni dejavnik za razvoj teh gospodarstev potreba po omogočanju in zagotavljanju enakopravnega uveljavljanja zasebne podjetniške pobude. Zato je treba zagotoviti pravni okvir, ki bo zagotavljal pravno jamstvo za pravico do zasebne lastnine in njeno nedotakljivost.

2.6.3

EESO tudi meni, da morajo javni organi varovati svobodno in pošteno konkurenco gospodarstva, ki bi zagotovila enakopravno podjetništvo. Zato je treba nujno zagotoviti enako obravnavo pri dostopu do financiranja in razpoložljivosti mikrofinančnih storitev ter nekoruptivno javno upravo, ki zagotavlja javne storitve.

2.7

Pravica do ustvarjalnosti in inovativnosti: zagotovilo za diverzificirano gospodarstvo z dodano vrednostjo

2.7.1

Ministrska izjava Unije za Sredozemlje o digitalnem gospodarstvu (9) izpostavlja spodbujanje vključujočega in horizontalnega učinka novih tehnologij na kulturnem, socialnem, ekonomskem, vladnem in varnostnem področju.

2.7.2

EESO prav tako podpira pristop skupnega sporočila o potrebi po trajnostni in vključujoči diverzifikaciji in razvoju gospodarstev v sredozemski regiji.

2.7.3

V zvezi z načrtovanjem novih programov EESO meni, da mora EU pripraviti programe za evro-sredozemsko regijo za razvoj inovacij, ki bo omogočila gospodarski razvoj v regiji ob ohranitvi individualne in kolektivne pravice do ustvarjanja in inovacij. Ta pravica vključuje priznanje pravice do intelektualne lastnine, pravice do izmenjave in širjenja teh inovacij ter pravice do dostopa do novih tehnologij.

2.7.4

EESO priznava, da sta digitalna vključenost in prost dostop do interneta individualni in kolektivni pravici, ki sta neločljivo povezani z ustvarjanjem inovacij.

2.8

Pravica do kakovostnega izobraževanja: temelj človekovega razvoja

2.8.1

Izobraževanje je glavni dejavnik družbeno- ekonomske mobilnosti in lahko pripomore k izboljšanju kakovosti življenja. Program Združenih narodov za razvoj (10) poudarja, da je kakovost izobraževanja slaba, čeprav je v nekaterih državah v regiji osnovnošolsko izobraževanje doseglo univerzalne standarde in je bil znaten napredek dosežen tudi v srednjih šolah. Svetovna banka je v sodelovanju z drugimi agencijami razvila program za to regijo in bilo bi primerno, da bi bila tudi Komisija dejavna na tem področju. Prav tako poudarja, da se z znatno neenakostjo možnosti za izobraževanje v arabskih državah krši družbena pogodba.

2.8.2

Časovni načrt Unije za Sredozemlje (11) poudarja, da je treba okrepiti izobraževanje kot ključni dejavnik za ustvarjanje trajnih in kvalificiranih delovnih mest, zlasti med mladimi, ki so brezposelni in pogosto podležejo slabim delovnim praksam, za raziskave in inovacije kot podlago za modernizacijo gospodarstva ter trajnost kot horizontalni element za zagotavljanje vključujočega socialnega in gospodarskega razvoja.

2.8.3

Krepitev socialnega kapitala je ključnega pomena za stabilnost in varnost v regiji. Zato je treba omogočiti osnovno- in srednješolsko izobraževanje, visokošolsko izobraževanje, dostop do znanosti in znanstvenih spoznanj, zaposljivost, zdravstvo, krepitev vloge in mobilnost mladih, enakost spolov, forume za razpravo ter spodbujanje socialne vključenosti.

2.8.4

Kljub nekaterim težavam pri dostopu do izobraževanja in doseganju njegove univerzalnosti ter potrebi po izboljšanju kakovosti osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja je glavni izziv premostitev vrzeli med usposabljanjem in zaposlovanjem. V tem smislu je treba nujno spodbujati strukture, ki povezujejo trg dela in izobraževalni sistem, s čimer bi zagotovili polno vključitev mladih v družbo. Zato EESO meni, da je treba spodbujati izmenjavo izkušenj pri razvijanju učnih načrtov in metodoloških inovacij ter prenos izkušenj in praks za doseganje usposobljenosti in spretnosti, ki ustrezajo trgu dela, ter spodbujati in prevrednotiti izobraževanje in poklicno usposabljanje, da bi v naslednjem desetletju v arabskih državah ustvarili 60 milijonov delovnih mest.

2.8.5

Socialni partnerji ter druge specializirane organizacije so poudarili osrednjo vlogo neformalnega izobraževanja kot ključnega orodja in rešitve na dolgi rok za boj proti radikalizaciji in ekstremizmu, ki prispeva k vključevanju ranljivih skupin, zlasti mladih in žensk.

2.8.6

EESO pozdravlja priznavanje pomena neformalnega izobraževanja kot dopolnitve formalnega izobraževanja in poziva h krepitvi sinergij med njima. Zato meni, da je treba povečati politično zavezanost neformalnemu izobraževanju in mu nameniti večjo finančno podporo, saj omogoča proces razvijanja in družbenega vključevanja mladih z izobraževanjem o dejavni udeležbi in oblikovanju demokratičnih vrednot ter je dobro orodje za spodbujanje kulture miru.

2.9

Mobilnost na akademskem in izobraževalnem področju: odpravi razkoraka v znanju naproti

2.9.1

Mobilnost mladih je ključni del odziva na izzive, s katerimi se sooča Sredozemlje. Migracije v arabskih državah so znak socialne izključenosti visokokvalificiranih mladih. Zato je treba spodbujati migracije, ki bi koristile tako državam izvora kot ciljnim državam. To vključuje večje priznavanje kvalifikacij in diplom, omogočanje akademske mobilnosti ter izboljšanje pravnih okvirov pogojev za vstop in prebivanje v EU, veljavnih za državljane sosednjih držav, za namene raziskovanja, študija, izmenjav učencev, usposabljanja in prostovoljnega dela.

2.9.2

Ena izmed največjih vrzeli med obema obalama Sredozemlja je tudi razkorak v znanju, zato EESO meni, da je treba sprejeti ukrepe za spodbujanje pridobivanja in pretoka znanstvenega in akademskega znanja, ter predlaga vzpostavitev in spodbujanje mrež znanja in skupnih raziskav evro-sredozemske regije. Prav tako meni, da je spodbujanje prevodov teh akademskih in znanstvenih del, zlasti iz arabskega jezika in vanj, ključnega pomena.

2.9.3

EESO želi tudi poudariti, da je spodbujanje mobilnosti študentov, profesorjev, raziskovalcev, akademikov in znanstvenikov z bivanjem v tujini, izmenjavami in pripravništvi ključni element za spodbujanje akademske kakovosti in zaposljivosti mladih (z okrepitvijo dejanskega izvajanja in doseganja rezultatov programa Erasmus+ v državah evro-sredozemske regije) kot tudi za pretok znanja in medkulturni dialog.

2.10

Mediji in medkulturni dialog: ključi do strpnosti

2.10.1

Pluralizem, neodvisnost in profesionalnost lokalnih medijev zagotavljajo družbeni napredek in prispevajo k spodbujanju sprememb v sosednjih državah.

2.10.2

EESO poudarja, da je treba spodbujati dialog in sodelovanje medijev evro-sredozemskega prostora, s čimer bi izboljšali in okrepili profesionalne standarde in njihove zakonodajne okvire. Zagotoviti in zaščititi je treba tudi svobodo tiska in svobodo izražanja.

2.10.3

Medijem je treba nujno priznati njihovo vlogo pri izboljševanju medkulturnega dialoga in spodbujanju spoštovanja, strpnosti in medsebojnega poznavanja. V sedanjih razmerah krepitve protizahodnega diskurza na jugu in populističnega in ksenofobičnega diskurza v Evropi si je treba bolj kot kadar koli prej prizadevati za boj proti takšnim vsebinam, s čimer bi se uprli viziji, ki narode, kulture in religije manihejsko ločuje na dva izključujoča se svetova.

2.10.4

V tem smislu EESO pozdravlja uvedbo projektov, ki zagotavljajo spoštovanje obstoječe raznolikosti v Evropi in spodbujajo strpnost in obveščanje brez predsodkov, stereotipov in izkrivljenih predstav, kot je Center za spremljanje islamofobije v medijih v Španiji (12), ki spodbuja obveščanje brez rasizma. Prav tako spodbuja k izvajanju medsektorskih projektov v ta namen.

2.10.5

Pomanjkanje priložnosti, zlasti za mlade, presega varnostno področje in je eden od virov nestabilnosti in vzrokov za procese radikalizacije. S spodbujanjem medkulturnega dialoga je treba preprečevati ekstremizem in rasizem in se boriti proti njima. Zato morajo institucije in mreže za medkulturni in medverski dialog okrepiti svoje sinergije in se še bolj dopolnjevati, da bi dosegle večji učinek.

2.10.6

V preprečevanje radikalizacije in nasilnega ekstremizma je treba vključiti ekonomsko-socialne svete v Sredozemlju, gospodarske in družbene akterje ter civilno družbo na splošno. V ta namen so potrebni mehanizmi za izmenjavo in sodelovanje, podprti s proračunskimi sredstvi, prav tako pa je treba v okviru širših prizadevanj za deradikalizacijo, ki vključuje tudi spodbujanje medkulturnega dialoga, obravnavati vprašanja o pravosodju, neenakosti spolov, sovražnem govoru, brezposelnosti mladih in nepismenosti. V zvezi s tem je treba poudariti prizadevanja Omrežja za ozaveščanje o radikalizaciji (13) in njegovega centra odličnosti.

2.10.7

EESO meni, da je krepitev izmenjav intelektualcev, umetnikov in kulturnih akterjev regije s spodbujanjem skupnih projektov, ki bi pripomogli k medsebojnemu dialogu in poznavanju, ključnega pomena, saj so ti glavni pobudniki družbenih sprememb. Prav tako poziva k večji usklajenosti in sodelovanju pri varstvu kulturne dediščine ter pri promociji in vrednotenju različnih kulturnih in umetniških disciplin in izrazov, ki sobivajo v evro-sredozemskem prostoru, kot dragocenega dejavnika povezovanja in vzajemnega poznavanja.

2.11

Civilna družba in sinergije med družbenimi akterji: prostori vključevanja in razprave

2.11.1

Gospodarska kriza in ksenofobija na severni obali ter zahteva po svobodi izražanja in boj za človekove pravice v državah južne obale so elementi, ki močno vplivajo na doseganje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic v družbah evro-sredozemskih držav.

2.11.2

V zvezi s tem poročilo Evropskega parlamenta o spodbujanju človekovih pravic iz novembra 2015 (14) navaja, da je treba civilni družbi nameniti večjo podporo. Kljub temu je prepoznavnost organizacij civilne družbe v državah na jugu še vedno premajhna glede na njihov trud in v nekaterih primerih prevzemanje tveganja ter njihovo vlogo pri spodbujanju družbenih sprememb. Ekonomsko-socialni sveti v Sredozemlju bi lahko v tem smislu delovali kot platforme za razširjanje informacij, srečevanje in razpravo.

2.11.3

EESO meni, da so združenja prostor, ki prispeva k vključevanju. Prav tako meni, da mora Evropska komisija povečati podporo projektom strukturirane civilne družbe, ki jo sestavljajo gospodarske in družbene organizacije, združenja in mreže, ter okrepiti partnerstva in sinergije med različnimi udeleženimi akterji.

2.11.4

EESO meni, da bi ministri evro-sredozemskih držav morali sodelovati pri konkretnih projektih z evro-sredozemskim vrhom ekonomsko-socialnih svetov in podobnih institucij, ne da bi to vplivalo na podporo civilnim in kulturnim združenjem.

2.12

Ženske: jedro ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic

2.12.1

Na treh evro-sredozemskih ministrskih konferencah o krepitvi vloge žensk v družbi, ki so potekale v Istanbulu (15) (2006), Marakešu (16) (2009) in Parizu (17) (2013), so se vlade zavezale k izvajanju sprejetih obveznosti, kot so enake pravice žensk in moških pri udeležbi v političnem, gospodarskem, civilnem in družbenem življenju, boj proti vsem oblikam nasilja in diskriminacije žensk in deklet ter prizadevanje za spreminjanje odnosa in vedenja, s čimer bi dosegli enakost spolov in spodbudili krepitev vloge žensk ne le na področju pravic, ampak tudi v praksi.

2.12.2

Čeprav so države južnega Sredozemlja uvedle zakonodajne spremembe, Program Združenih narodov za razvoj meni, da so še vedno daleč od enakosti žensk pri uživanju ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic.

2.12.3

EESO ugotavlja, da je razlika med uradnimi izjavami, predlogi institucij in celo veljavno zakonodajo ter dejanskim vsakdanjim življenjem žensk v njihovih skupnostih velika, in opozarja, da je treba uskladiti nacionalne zakonodaje z ustavami in dopolniti pravne vrzeli, ki še vedno dopuščajo diskriminacijo žensk.

2.12.4

V zvezi s tem EESO poudarja, da je treba zagotoviti sredstva za usposabljanje in ozaveščanje skupin, odgovornih za zagotavljanje učinkovitega izvajanja zakonodaje – sodstva, varnostnih sil, podjetij, pedagogov, medijev, institucij, kot so ekonomsko-socialni sveti itd.

2.12.5

EESO za krepitev pravic in izboljšanje rezultatov priporoča povezanost lokalnih oblasti in organizacij civilne družbe na področju enakosti spolov, saj imajo slednje najboljše podatke o težavah in zahtevah prebivalstva. Ta skupna prizadevanja različnih akterjev se lahko podkrepijo z akademskimi prispevki (prispevki univerz in centrov za študije s tega področja). Tak primer je Evro-sredozemska fundacija za ženske (18), ki je skupaj z Zvezo združenj za pravice žensk, marakeško regionalno oblastjo, Univerzo Kadi Ajad, regionalno komisijo za človekove pravice in drugimi lokalnimi organizacijami izvedla kampanjo ozaveščanja proti prezgodnjim porokam.

2.12.6

Zato EESO poziva ministre držav članic Unije za Sredozemlje, naj na naslednji ministrski konferenci upoštevajo ta vprašanja ter navedenim ukrepom in kampanjam namenijo finančna sredstva.

2.12.7

EESO meni, da ima neupoštevanje naštetih točk pomembne posledice. Prezgodnje poroke, predčasna prekinitev izobraževalnega procesa in posledično razvrednotenje žensk na trgu dela in pri politični zastopanosti so nekateri elementi, ki negativno vplivajo na uresničevanje pravic, zlasti žensk in deklet.

2.3.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 81/44

Poročevalka:

Brenda KING

Soporočevalec:

Lutz RIBBE

1.1

Tako kot vsi drugi deli sveta se tudi Evropa spoprijema s tremi velikimi problemi: (1) siromašenjem naravnih virov planeta, skupaj s podnebnimi spremembami in izgubo biotske raznovrstnosti, (2) socialnimi neenakostmi, skupaj z brezposelnostjo mladih in zapostavljenimi ljudmi v regijah v industrijskem upadu ter (3) nezaupanjem javnosti v organe oblasti, politične strukture ter EU in njene strukture upravljanja ter druge institucije.

1.2

Te tri glavne probleme je treba obravnavati ob upoštevanju splošnega trenda digitalizacije in globalizacije, ki sta že do zdaj občutno vplivali na evropske trge dela, v prihodnje pa bo njun vpliv še veliko večji. Zlasti digitalizacija lahko prispeva k reševanju teh treh problemov ali pa jih še zaostri. Pozitivni ali negativni vpliv digitalizacije je odvisen od tega, kako je politično vodena.

1.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poziva Komisijo, naj na podlagi temeljite analize soodvisnosti med temi tremi glavnimi problemi in digitalizacijo predstavi dolgoročno strategijo za trajnostni razvoj Evrope, katere namen je spodbujati ukrepe za okrepitev evropskega gospodarstva, da bo prinašalo družbene in okoljske koristi. V mnenju želi predstaviti probleme in ugotovitve, ki bi jih bilo treba upoštevati pri pripravi dolgoročne strategije.

Nekateri ljudje se upirajo spremembam. V obdobju nenehnega tehnološkega napredka imajo nekateri osebne razloge za ohranjanje trenutnega stanja, druge je morda strah prilagajanja na spremembe v družbi, tretjim pa se te zdijo še prepočasne (npr. zagovornikom „zelene“ energije). Snovalci politike bi morali te strahove upoštevati in jih obravnavati neposredno, namesto da se oklepajo obstoječega stanja. Najprej bi morali začeti odprto razpravo o teh problemih in okrepiti participativno demokracijo, z evropsko državljansko pobudo vred.

1.4

„Neukrepanje“ tu ne pride v poštev. Za spremembe v pravo smer je potrebna politična volja, poleg tega pa tudi tesnejše povezave med gospodarskim razvojem, varstvom okolja in socialnimi politikami. EESO meni, da bodo izvajanje in uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja ter Pariškega sporazuma ter dobro voden prehod na nizkoogljično in digitalno gospodarstvo rešili glavne probleme, s katerimi se sooča Evropa, tako da bo iz te nove industrijske revolucije lahko izšla kot zmagovalka. EESO priporoča, naj Komisija nujno oblikuje politike, opisane v njenem delovnem dokumentu o „novih ukrepih“ (1), ter se bolj usmeri v celovito vključevanje ciljev trajnostnega razvoja in Pariškega sporazuma v okvir evropske politike in sedanje prednostne naloge Komisije, s ciljem začrtati vizijo za pošteno in konkurenčno Evropo do leta 2050.

1.5

Potreba po močnem političnem prispevku se ne sme razumeti napačno. Čeprav je za prehod na trajnostni razvoj sicer nujno potreben ustrezen regulativni okvir, Evropa potrebuje načrt, ki bo obravnaval družbo kot celoto s prizadevanjem za: pošteno globalizacijo, izboljšanje konkurenčnosti in prvo mesto v svetu na področju novih tehnologij, priznavanje pravic vseh, izkoreninjenje revščine in vzpostavitev okolja, v katerem se bo obnovilo zaupanje ljudi v politične sisteme in večstranske sisteme vodenja (2). Poleg usmerjanja različnih področij politik mora biti zato cilj političnih pristopov tudi spodbujanje velikega potenciala civilne družbe. Socialno podjetništvo, državljanske pobude in družbenokoristna dela so le nekateri primeri tega, kako je mogoče doseči trajnostni razvoj prek pristopa od spodaj navzgor, zlasti ko gre za nujni prehod na nizkoogljično ali krožno gospodarstvo. Najboljše merilo v zvezi s tem so decentralizirani obnovljivi viri energije.

1.6

V bližnji prihodnosti bi bilo potrebno nadaljnje sodelovanje Komisije in EESO na ključnih strateških področjih politik, obravnavanih v tem mnenju, na primer:

1.7

Za uresničitev te kombinacije politik je potrebna celovita in usklajena strategija. EESO priporoča, da naj bo taka strategija zastavljena dolgoročno in da naj bo nedvoumna, horizontalno in vertikalno povezana, obvladljiva in naj spodbuja sodelovanje. Zato se mu zdi bistveno zagotoviti, da bo prehod k letu 2050 načrtovan in voden v tesnem sodelovanju s predstavniki civilne družbe. Za okrepitev participativne demokracije bi morala Komisija razmisliti o svoji pravici do zakonodajnega monopola.

(1)

Kako obravnavati omejitve planeta in splošne ekološke izzive, vključno s podnebnimi spremembami in izgubo biotske raznovrstnosti?

(2)

Kako se odzvati na vse večje družbene neenakosti v globaliziranem svetu?

(3)

Kako preprečiti zmanjševanje javne podpore vladam in institucijam?

3.1.1

Gospodarstvo platform, umetna inteligenca, robotika in internet stvari – ta področja doživljajo obsežen in vse hitrejši razvoj na svetovni ravni, kar bo prej ali slej vplivalo na vsa področja gospodarstva in družbe. Velik del družbe ima na voljo digitalno tehnologijo, vendar pa nekatere skupine prebivalstva nimajo dostopa do teh izredno zmogljivih digitalnih orodij.

3.1.2

Preplet digitalnih tehnologij z nanotehnologijo, biotehnologijo, vedo o materialih, proizvodnjo in shranjevanjem energije iz obnovljivih virov ter kvantnim računalništvom lahko izzove novo industrijsko revolucijo (4). Da bi Evropa lahko prevzela vodilni položaj v novi svetovni tehnološki in gospodarski tekmi, so potrebne ogromne naložbe in nove pobude.

3.1.3

Digitalizacija ima številne prednosti, omogoča nastanek novih izdelkov in storitev, ki koristijo potrošnikom. Poleg tega lahko prispeva k doseganju nekaterih ciljev trajnostnega razvoja, in sicer tako, da se zvišajo svetovne ravni dohodkov, izboljša kakovost življenja, povečajo priložnosti za bolj vključujoče demokratične modele in število kakovostnih delovnih mest ter stopnjuje splošna konkurenčnost EU, kot se je zgodilo po prejšnjih industrijskih revolucijah. Vendar pa ne prinaša zgolj koristi – študije opozarjajo, da bi utegnila ukiniti veliko več delovnih mest kot jih ustvariti.

3.1.4

Z digitalno tehnologijo se bosta močno zbližali proizvodnja in poraba, s čimer se bo čezmerna proizvodnja znižala, zato bi se lahko zmanjšal tudi okoljski odtis EU. Neposredno trgovanje z gospodarskimi dobrinami lahko vodi do zmanjšanja porabe virov, ne glede na to, ali poteka v obliki medsebojnih transakcij ali ekonomije delitve. Digitalna tehnologija na primer podpira širjenje storitev souporabe vozil in vozil brez voznika, s katerimi se lahko izboljša okoljska trajnost naših sistemov mobilnosti.

3.1.5

Digitalizacija pa ni trajnostna sama po sebi. Državljanom lahko izkoriščanje njenih možnosti preprečijo ovire za vstop na trg in ekonomije obsega. Digitalizacija bi lahko povečala neenakosti, zlasti zato, ker lahko povzroči motnje na trgu dela in ustvari polarizacijo, saj so številna nizko- in srednjekvalificirana delovna mesta na udaru avtomatizacije. Robotizacija in gospodarstvo platform lahko resno ogrozita številna evropska delovna mesta in povzročita nova tveganja, saj večina tehnologij deluje na podlagi podatkov, predvsem osebnih podatkov.

3.1.6

Nove priložnosti za ustvarjanje bogastva pogosto koristijo le nekaterim skupinam ljudi, in sicer visoko izobraženim, ki imajo dobre socialne veščine in so pripravljeni veliko tvegati. Največ koristi od digitalnih inovacij imajo običajno ponudniki intelektualnega, finančnega in fizičnega kapitala – inovatorji, delničarji, vlagatelji in visokokvalificirani delavci. Bati se je, da bo digitalna tehnologija postala eden glavnih razlogov za stagniranje ali celo zniževanje dohodkov.

3.1.7

Za izkoriščanje priložnosti, ki jih prinaša digitalizacija, je v zvezi s prej opisanimi tremi glavnimi problemi potrebna aktivna in vključujoča politika. Poleg tega je treba spremljati in obvladovati tveganja, ki izhajajo iz digitalizacije. EESO bi se moral še naprej dejavno posvečati tem problemom.

3.2.1

Evropa, ki je predana boju proti podnebnim spremembam na svetovni ravni (tj. Pariškemu sporazumu) in se zavzema za ohranjanje naravnih virov, mora nujno korenito zmanjšati okoljski odtis svojega gospodarstva. Okoljska kriza nas je že prizadela. Zaradi rasti svetovnega prebivalstva, dolgoročne gospodarske rasti, ki temelji na fosilnih gorivih, ter netrajnostne uporabe virov in zemljišč je okolje pod čedalje večjim pritiskom. Eden ključnih izzivov, ki se kaže tudi v ciljih trajnostnega razvoja, je zagotoviti, da se pri gospodarskem razvoju in rasti upoštevajo omejitve našega planeta, bodisi z vidika varstva podnebja, rabe virov in gospodarjenja z njimi ter kakovosti zraka in vode bodisi z vidika zaščite kopenske in pomorske biotske raznovrstnosti.

3.2.2

Da bi dosegli temeljito razogljičenje gospodarstva, je nujno preoblikovanje številnih gospodarskih sektorjev. Za prehod s fosilnih goriv na obnovljive vire sta potrebna večja energetska prilagodljivost in znanje. Pomemben in trajnosten del energetske politike EU (5) bi moral biti tudi splošni razvoj modela proizvajalcev-odjemalcev energije (6). V sisteme prevoza je treba uvesti strukturne spremembe z elektrifikacijo in souporabo vozil, stanovanjske objekte in infrastrukturo pa prenoviti. Napredno biogospodarstvo lahko postane pomemben dejavnik, ki bo spodbujal ekologizacijo gospodarstva.

3.2.3

Evropa mora s trenutnega linearnega ekonomskega modela „vzemi, naredi, porabi in zavrzi“ preiti na krožni model, ki je zasnovan obnovitveno, po možnosti uporablja obnovljive naravne vire ter čim dlje ohranja vrednost izdelkov, materialov in virov v gospodarstvu. Digitalizacija ima lahko pri tem pomembno vlogo (glej točko 3.1.4).

3.2.4

Prehod na nizkoogljično, krožno in okolju prijazno gospodarstvo Uniji ponuja priložnost, da poveča svojo konkurenčnost in odpornost, izboljšata pa se lahko tudi kakovost življenja in blaginja njenih državljanov, zmanjša odvisnost od uvoza fosilnih goriv in nujno potrebnih surovin ter ustvari stabilna podlaga za gospodarsko blaginjo.

3.2.5

Vendar pa razogljičenje in ekologizacija prinašata socialne izzive (7), saj se bo zmanjšalo število delovnih mest v industrijskih panogah z velikim okoljskim odtisom. Izkoriščenje vsega njunega potenciala za ustvarjanje novih delovnih mest in izboljšanje socialne varnosti je treba uvrstiti med strateške politične naloge, tako da bo končni izkupiček čim bolj ugoden.

3.2.6

Premik k nizkoogljičnemu in krožnemu gospodarstvu temelji na pobudah od spodaj navzgor, ki jih vodijo državljani, lokalne oblasti, potrošniki in inovativna podjetja, povezane pa so z energijo ali hrano. Toda namesto da bi spodbujali ustrezne pobude in dosegli kritično maso v Evropi, kar bi ugodno vplivalo na trg dela in socialno varnost, upravni in regulativni sistemi pogosto upočasnjujejo nadaljnji napredek. Premalo se zavedamo, da so lahko pobude od spodaj navzgor učinkovit način za premagovanje družbenih problemov razogljičenja in ekologizacije. Da bi prepoznali ta potencial, je treba odpraviti strukturne ovire, ki ljudem z omejenimi viri preprečujejo dostop do virov, ki jih potrebujejo (zlasti kapitala in ustreznih informacij).

3.3.1

Čeprav sta se zaradi globalizacije in tehnološkega napredka močno povečala svetovna trgovina in svetovno bogastvo, je globalizacija v povezavi s tehnološkim napredkom prispevala tudi k povečanju (družbenih in okoljskih) neenakosti. Po podatkih organizacije Oxfam ima samo osem posameznikov, vsi so moški, v lasti toliko premoženja kot najrevnejša polovica svetovnega prebivalstva.

3.3.2

V Evropi se neenakosti večajo. Po podatkih nedavne raziskave OECD je dohodkovna neenakost v Evropi še vedno na najvišji ravni doslej. V 80. letih prejšnjega stoletja je bil povprečni dohodek najbogatejših desetih odstotkov družbe sedemkrat višji od dohodka najrevnejših desetih odstotkov. Danes je devetinpolkrat višji. Porazdelitev bogastva je še bolj neenakomerna: 10 % najbogatejših gospodinjstev ima v lasti 50 % skupnega bogastva, medtem ko ga ima 40 % najmanj bogatih nekaj več kakor 3 % (8).

3.3.3

Eden od razlogov za vse večjo neenakost v Evropi je ločevanje rasti od čistega dohodka. Medtem ko se je BDP euroobmočja med letoma 2008 in 2015 povečal za več kot 16 % (in za več kot 17 % v EU-28), je neto razpoložljivi dohodek gospodinjstev ostal tako rekoč na isti ravni in se v EU-28 povečal le za 2 %.

3.3.4

V 24 državah OECD se je produktivnost od leta 1995 povečala za 27 %, medtem ko je rast povprečne urne postavke z 22 % zaostajala. Kar je še huje, dohodek od dela se je precej manj povečal v družbeni skupini z nižjimi neto plačami. Ta plačna neenakost se je v zadnjih dvajsetih letih povečala v vseh evropskih državah razen Španije, najbolj izrazito na Madžarskem, Poljskem, Češkem in v Združenem kraljestvu (9).

3.3.5

Obstaja nevarnost, da se bo s spreminjanjem narave dela razkorak še poglobil, saj bi se denimo zaradi avtomatizacije zapletenih industrijskih postopkov z robotiko lahko zmanjšalo povpraševanje po srednjekvalificiranih delavcih in celo nižjih stopnjah visokokvalificiranih uslužbencev, ki zdaj izvajajo te zapletene naloge. To utegne prispevati k nadaljnji polarizaciji na trgu dela, saj se bodo novoustvarjena delovna mesta uvrščala v (še) višjekvalificirano skupino (razvoj in vzdrževanje teh izdelkov ali storitev) ali bolj storitveno naravnano nizkokvalificirano skupino. OECD navaja, da 9 % delovnih mest ogroža avtomatizacija, za dodatnih 25 % pa se bodo naloge bistveno spremenile.

3.3.6

Pristop vlad k digitalizaciji največkrat ni proaktiven, pač pa se nanjo zgolj odzivajo in skušajo pretežno ublažiti njene stranske posledice, ne pa izkoristiti prednosti, ki jih prinaša. V svojih pristopih morajo zato bolje upoštevati zastopanost in udeležbo delavcev, saj je ta pomemben vidik naložb v človeški kapital na razvijajočem se trgu dela. EESO bi lahko še naprej poglobljeno analiziral vpliv digitalizacije na naravo dela.

3.4.1

Zaradi vse večje neenakosti, ki le delno izhaja iz globalizacije in tehnološkega napredka, se je skrhalo zaupanje v vlade, politične institucije, mednarodne organizacije, institucije in globalno upravljanje, to pa je spodbudilo rast populističnih gibanj in upad tradicionalnih političnih strank. Skrb vzbuja še zlasti volilna neudeležba med mladimi (da niti ne omenjamo glasov proti sistemu), saj se je leta 2015 volitev udeležilo le 63 % Evropejcev, starih od 15 do 30 let (10).

3.4.2

Številni evropski državljani se počutijo odrinjene od političnega odločanja na nacionalni in evropski ravni. Menijo, da jim tradicionalni demokratični postopki ne omogočajo, da bi vplivali na bistvene odločitve. Pristop z več deležniki (npr. v okviru agende ZN za trajnostni razvoj do leta 2030) kot vključujoč demokratični model ponuja način za premostitev tega nezaupanja.

3.4.3

Preobrazba v trajnostno družbo ne more in ne sme biti vsiljena „od zgoraj“, ampak bo uspešna le, če bo temeljila na širokem soglasju in dejavnem sodelovanju večine podjetij, lokalnih in regionalnih oblasti, delavcev ter državljanov. Temeljiti mora na sodelovanju „od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol“. Pri dogovarjanju o agendi za trajnostni razvoj do leta 2030 so bila uporabljena večstranska zavezništva, ki se oblikujejo tudi na področju podnebnih ukrepov (11). Uporabijo se lahko kot zgled za vključujoč model demokratičnega upravljanja, ki bi se lahko izvajal v vseh sektorjih politike ter olajšal korenite spremembe in inovacije.

3.4.4

Zlasti mlajša generacija namesto konvencionalnih političnih strank in organov zahteva alternativne oblike politične udeležbe, kakršne ponujajo energetske skupnosti, partnerstva med državljani in občinami za spodbujanje energijske učinkovitosti (npr. s pogodbenimi modeli) ali ravnanja z odpadki, pobude za tranzicijska mesta, kmetijstvo, ki ga podpira skupnost, politični blogi in druge spletne oblike ali celo pobude za lokalno valuto. Te zanesljivo ne bodo nadomestile tradicionalnega političnega delovanja, lahko pa bistveno prispevajo k politični socializaciji in vključevanju v družbo.

3.4.5

Uporaba možnosti, ki jih ponuja internet, je še en obetaven pristop k odpravi političnih zastojev. Še nikoli ni bilo prosto dostopnih več informacij kot v decentraliziranem omrežju brez klasičnega vratarja, kar prinaša nove izzive za družbo, kot se je pokazalo s pojavom postfaktičnih ali lažnih novic. Obenem smo priča razcvetu alternativnih, nehierarhičnih oblik aktivizma ter zelo razširjeni uporabi spletnih družbenih omrežij med državljani, zlasti mladimi.

3.4.6

E-uprava lahko omogoči modele upravljanja z zdaleč najvišjo ravnjo udeležbe javnosti pri oblikovanju politike. EU bi se morala zgledovati po državah, kot je Estonija, ki so že dosegle precejšen napredek. Digitalizacija državljanom omogoča, da z razmeroma nizkimi stroški sodelujejo v postopkih odločanja, vendar pa se po dokazih sodeč tudi pri e-udeležbi kaže „prevlada srednjega razreda“ (večja zastopanost pripadnikov srednjega razreda v sodelovalnih forumih). Zaradi svoje vloge je EESO zelo primeren za sodelovanje v dialogu o tem vprašanju na ravni civilne družbe.

—

izkoristiti vse prednosti digitalne revolucije za oblikovanje novega, konkurenčnega in trajnostnega gospodarstva,

—

preiti k nizkoogljičnemu, krožnemu in do okolja prijaznemu gospodarstvu, pri tem pa zagotoviti, da bo prehod pravičen za vse,

—

oblikovati odporen evropski socialni model,

—

zagotoviti bolj decentraliziran demokratični sistem, ki ga usmerjajo državljani, ob tem pa izkoristiti prednosti pravičnega gospodarskega sodelovanja na svetovni ravni.

4.1

EESO meni, da bodo cilji trajnostnega razvoja skupaj s Pariškim sporazumom (COP 21) oživili vizijo „Evrope, kakršne si želimo“ (12)  (13). Komisija mora utreti pot izvajanju teh sporazumov z razvojem politik, opisanih v sporočilu o „novih ukrepih“, ter njihovo vključitvijo v okvir evropske politike in med svoje prednostne naloge. „Evropa, kakršne si želimo“ tako kot Agenda 2030 (tj. cilji trajnostnega razvoja) v središče družbe in gospodarstva postavlja posameznika ter vsakomur omogoča, da sam izbere, kako želi izpolniti svoje potrebe v skladu z družbenim in naravnim okoljem. Ta koncept ni utopičen. V resnici ima Evropa danes tehnološke in ekonomske zmožnosti za uresničitev te vizije: internet stvari in velepodatke, nadzor nad zapletenimi procesi prek mobilnih aplikacij, koncept „proizvajalcev-odjemalcev“ z omejevanjem proizvodnje in zmanjševanjem stroškov proizvodnje (npr. obnovljivi viri energije, 3D-tiskanje), nove transakcije in načine plačila (blokovne verige, bitcoini in pametne pogodbe), sodelovalne platforme in ekonomijo delitve kot nove poslovne koncepte in druge novosti.

4.2

Vse te novosti bi lahko omogočile, da vizija postane resničnost, vendar je za to potrebna strategija, ki ponuja rešitve za tri izzive, povezane z inovacijami. Ta vključuje nov pojem blaginje, ki presega BDP ter vključuje enovita prizadevanja za gospodarsko blaginjo, vključujočo družbo, okoljsko odgovornost in krepitev vloge državljanov.

4.3

„Neukrepanje“ tu ne pride v poštev: če EU ni pripravljena ali zmožna razviti in izvajati celovite strategije, ne bo izpolnila ciljev agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in vizije „Evrope, kakršne si želimo“. Brez ukrepanja poleg tega tvega, da ji bo spodletelo pri vseh bistvenih izzivih: porušen bo red na področju dela v Evropi, razogljičenje in zaščita virov bosta onemogočena zaradi previsokih socialnih stroškov ekologizacije, povečali se bodo socialne neenakosti in odtujevanje, kar bo ogrozilo demokracijo.

4.4

Nujno je, da strategija zajema natančna priporočila glede politike, da bo lahko v pomoč pri spoprijemanju s tremi glavnimi evropskimi izzivi, in bo tako omogočila, da „Evropa, kakršne si želimo“ postane resničnost.

—

inovacije,

—

predpisi in upravljanje,

—

socialna politika,

—

odprt dostop,

—

izobraževanje in usposabljanje,

—

raziskave.

5.1.1

Inovacije: nova industrijska revolucija je priložnost za Evropo, da prevzame vodilno mesto na področju tehnologije in postane bolj konkurenčna na globaliziranem trgu. Ustvarjanje ekonomske vrednosti brez visokih zunanjih stroškov mora postati običajen poslovni model. Potrebujemo inovativna in donosna podjetja, ki bodo vlagala v trajnostno proizvodnjo, ponujala kakovostna delovna mesta in ustvarjala ekonomske temelje blaginje. Če želimo, da inovacije prispevajo k bolj trajnostni Evropi, je treba razviti okvir, ki nagrajuje gospodarske dejavnosti brez zunanjega odtisa, z bistveno zmanjšanim odtisom ali z omejeno porabo virov. To bo trajnostnim inovatorjem (pa naj bodo to državljani, podjetja, mesta ali regije) omogočilo, da učinkovito tekmujejo s poslovnimi modeli, za katere je značilno obsežno izkoriščanje virov ali velik okoljski odtis. Proaktivno podporo – mikrokreditiranje za mala in srednja podjetja (MSP), državljane, gospodinjstva, pobude skupnosti ter socialna in mikropodjetja – je treba zagotoviti tudi inovatorjem, ki ponujajo nove rešitve za okoljske in socialne izzive in so med prvimi, ki jih tudi uvajajo (14). K temu bi lahko prispeval enotni evropski patent, če tega seveda ne bi onemogočali stroški njegove pridobitve (15). V zvezi z MSP je treba pregledati ukrepe za ponovno priložnost, da se zmanjša izjemna nenaklonjenost tveganjem, ki prevladuje v EU (16). Politika mora poleg tega omogočiti uvajanje eksperimentov po vsej Evropi, zlasti na področju mobilnosti, odpadkov, energije, kmetijstva, izobraževanja in zdravja. Treba je najti nove trge s prehodom javnega naročanja na digitalne, nizkoogljične, krožne in do okolja prijazne storitve, ki se izvajajo na socialno vključujoč način.

5.1.2

Predpisi: regulativni okvir mora izpolnjevati tri cilje. Prvič, čim natančneje je treba oceniti stroške zunanjih učinkov, da se lahko razvijejo poslovni modeli, ki prispevajo k uresničitvi ciljev trajnostnega razvoja (17). Drugič, predpisi morajo zagotavljati, da se dobro razvita digitalna infrastruktura uvede po vsej Evropi, tudi na podeželju, in da imajo vsi dostop do nje (vključno s pametnim ogrevanjem, pametnimi električnimi omrežji in omrežji električne mobilnosti). Pravno gledano bi morala imeti status javne službe. Tretjič, ker gre digitalizacija v smeri platform, obstaja nevarnost monopolov na večjih digitalnih trgih. Zato so nujne dejavne protimonopolne politike (18). EESO je predlagal tudi, naj Komisija prouči možnosti, kako bi lahko evropske platforme spodbudili tako, da bi dodana vrednost ostala v lokalnih gospodarstvih (19). Pri uravnavanju njihove tržne moči bi lahko imela pomembno vlogo neodvisna evropska bonitetna agencija za digitalne platforme z enakimi pristojnostmi v vseh državah članicah, ki bi presojala upravljanje teh platform, kar zadeva konkurenco, zaposlovanje in obdavčitev (20).

5.1.3

Socialna politika: spremembe, ki jih prinašata razogljičenje in digitalizacija (glej oddelek 3), sisteme socialne varnosti postavljajo pred izziv obvladovanja problema izgube delovnih mest in zmanjšanja davčnih prihodkov. Zato bi bilo treba preučiti nove pristope in modele, da bi zagotovili vzdržnost sistemov socialne varnosti v državah članicah, se odzivali na različne okoliščine prihodnjega dela in podpirali delavce in skupnosti v sektorjih in regijah, na katere bo prehod vplival. EESO je izzive dela v prihodnosti obravnaval v mnenju o evropskem stebru socialnih pravic in se zavzel za skladno evropsko strategijo zaposlovanja, ki bi se med drugim nanašala na naložbe in inovacije, zaposlovanje in ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, poštene delovne pogoje za vse, pravičen in nemoten prehod ob podpori aktivnih politik trga dela ter vključevanje vseh deležnikov, zlasti socialnih partnerjev. Javne naložbe bi morale prav tako podpirati skupnosti, regije in delavce v sektorjih, ki jih je ta prehod že prizadel, pa tudi predvideti in omogočiti nadaljnje prestrukturiranje in prehod na bolj zeleno in trajnostno gospodarstvo (21).

5.1.4

Odprt dostop: da bi izkoristili vse možnosti, ki jih za zeleno in pravično gospodarstvo ponuja digitalizacija, je potrebna predvsem splošna odprtost gospodarstva, ki ljudem omogoča, da dejavno sodelujejo pri tehnološkem napredku in izkoristijo priložnosti, ki jih ponuja (npr. združitev podatkov digitalne energije z decentralizirano proizvodnjo energije). Zato je izjemno pomembno, da se odpravijo ovire za udeležbo v gospodarstvu prek odprtih trgov, odprtih podatkov, odprtokodnih modelov ter odprtih standardov, ki morajo hkrati postati vodila programov politike v strateških sektorjih energije, prometa, logistike in proizvodnih postopkov. Treba je razviti pojem suverenosti podatkov in ga uveljaviti v evropskem pravu: evropski državljani morajo imeti pravico, da svoje podatke uporabljajo za lastne namene, da odločajo, katere osebne podatke uporabljajo tretje osebe in na kakšen način, da so seznanjeni z uporabo podatkov in imajo popoln nadzor nad njo ter da svoje podatke izbrišejo.

5.1.5

Izobraževanje in usposabljanje: zeleno in digitalno gospodarstvo zahtevata posebna znanja in spretnosti, saj bodo v prihodnosti zlasti digitalne tehnologije pomembno sredstvo za razogljičenje evropskega gospodarstva (glej točki 3.1.4 in 3.2.3). Usposabljanje za pridobivanje potrebnih formalnih in neformalnih znanj in spretnosti, tudi na področjih, kot so sodelovalno in družbenokoristno delo ter podjetništvo (22), mora biti vključeno v splošne politike izobraževanja in vseživljenjskega učenja. Treba je nadaljevati dialog v zvezi s tem in opraviti dodatne analize. Da bi učinkovito podprli premoščanje obstoječe vrzeli v okolju prijaznih in digitalnih znanjih in spretnostih, zlasti v regijah v prehodu in tistih, na katere bo ta vplival v prihodnosti, se priporoča ciljno naravnana poraba sredstev strukturnih skladov. Vire v evropskih izobraževalnih sistemih bo treba usmeriti v razvoj izobraževanja ter znanj in spretnosti na področjih, na katerih človeških znanj in spretnosti in znanj ni mogoče nadomestiti s sistemi umetne inteligence ali kjer jih je treba dopolniti z ljudmi (npr. naloge, pri katerih je nujna človeška interakcija, pri katerih človek in stroj sodelujeta ali ki naj jih še naprej opravljajo ljudje) (23).

5.1.6

Raziskave: digitalno, zeleno in pravično gospodarstvo bo izhodišče za prihodnosti prilagojene ekonomske modele. Prava pot v to gospodarstvo bo ciljno naravnana raziskovalna politika, ki temelji na analizi okoljskega in družbenega vpliva inovacij, zlasti digitalnih. Pri tem morajo biti razvojno-raziskovalna sredstva na voljo inovatorjem, ki razvijajo nove digitalne tehnologije in storitve v odgovor na okoljske ali družbene izzive. Njim v podporo pa je treba razviti tudi mrežo inkubatorjev.

5.2.1

Inovacije: udeležba je ključen del demokracije. Ena od njenih oblik so volitve in predstavniški sistem, a potrebni so novi, inovativni pristopi, z e-udeležbo vred. Tradicionalno politiko je treba razširiti na nehierarhične, socialno neomejene in manj formalne oblike političnega delovanja ter spodbujati civilnodružbene pobude in pobude, ki prihajajo z lokalne ravni.

5.2.2

Upravljanje: spremembe narekujejo pregleden in prosto dostopen dialog med različnimi deležniki na ravni EU in na lokalni ravni pri vseh zakonodajnih postopkih EU. „Civilna družba“ ne bi smela biti omejena na organizirano civilno družbo, temveč bi morala vključevati vse državljane. Nova zavezništva so zlasti pomembna pri podnebnih ukrepih in ohranjanju naravnih virov (24). Za okrepitev participativne demokracije je treba odpraviti tako rekoč dejanski monopol Evropske komisije v zvezi s pravico do zakonodajne pobude v korist pobud Evropskega parlamenta in zakonodajnih pobud od spodaj navzgor, na primer z odpravo tehničnih, pravnih in birokratskih ovir za evropsko državljansko pobudo (25).

5.2.3

Odprt dostop: uporaba metod črpanja iz množic za vso zakonodajo EU je primeren pristop za premagovanje strukturnih ovir, zaradi katerih je oteženo sodelovanje državljanov v postopku odločanja EU. Pri zasnovi tega pristopa bi bilo treba posebno pozornost nameniti dostopnosti, možnosti vključevanja in odgovornosti. Prost dostop do politik in političnega delovanja je mogoče še povečati z uporabniku prijazno spletno objavo vseh dejavnosti in podatkov EU.

5.2.4

Usposabljanje in izobraževanje: za premagovanje „prevlade srednjega razreda“ so potrebni programi za krepitev vloge državljanov (glej točko 3.4.6). Ti bi morali biti pritegniti tiste dele prebivalstva, ki običajno niso aktivno udeleženi v politiki, gospodarstvu in družbi. V splošnem izobraževanju je treba opozarjati, da je udeležba temeljno načelo demokracije in katere so priložnosti zanjo. Poudariti je treba, da aktivna udeležba v postopkih oblikovanja politične volje vzajemno koristi družbi in posamezniku, čigar interesi in stališča se upoštevajo. Potrebnih je več finančnih sredstev za organizacije civilne družbe, ki se posvečajo tem pasivnim delom prebivalstva in uresničujejo cilje trajnostnega razvoja.

5.2.5

Raziskave: družboslovje se mora bolj osredotočati na alternativne demokratične postopke. Primer tega je možna uporaba metodologije prototipov v politiki. S tem pristopom bi bile politične rešitve oblikovane v krajšem času, nato uvedene na „preskusnem trgu“ in kmalu po tem ocenjen njihov vpliv na podlagi povratnih informacij od državljanov in drugih deležnikov. Na podlagi ocene učinka bi politične rešitve ustrezno prilagodili, preden bi jih širše uveljavili.

5.2.6

Bolj na splošno pa so potrebne nadaljnje raziskave o tem, kako preoblikovati povezavo med (znanstvenim) strokovnim znanjem in oblikovanjem politik in kako vključitev povsem preglednega, neodvisnega strokovnega znanja v oblikovanje politik povezati s potrebo po tesnejšem sodelovanju civilne družbe.

5.3.1

Inovacije: za digitalno, zeleno in pravično gospodarstvo bodo potrebne obsežne naložbe tako v zasebne obrate (npr. obrate za pridobivanje energije iz obnovljivih virov ali polnilnice električnih vozil) in tudi v javno infrastrukturo (npr. v digitalizacijo elektroenergetskih sistemov in sistemov mobilnosti). Finančni sektor bo tako moral prevzeti osrednjo vlogo pri uresničevanju teh inovacij. Finančne vire, vključno z javnimi viri, je treba dodeliti naložbam, ki podpirajo trajnostno preobrazbo. Da bi bilo mogoče uresničiti cilje v zvezi s podnebjem in energijo, je potrebno stabilno in predvidljivo naložbeno okolje, pri čemer morajo inovativni finančni instrumenti usmerjati zasebna finančna sredstva v naložbe, ki sicer ne bi bile mogoče (26)  (27).

5.3.2

Predpisi: politika si mora prizadevati oblikovati bolj trajnosten zasebni finančni sistem, tako da se v oceno finančnega tveganja vključijo dejavniki trajnosti, odgovornost finančnih institucij razširi na nefinančne učinke odločitev o naložbah ter poveča preglednost njihovih okoljskih in socialnih učinkov (28). Politike bi morale poleg tega vlagatelje spodbujati, naj sprejmejo prostovoljne zaveze za naložbe v objekte, ki upoštevajo načela trajnosti. Za preusmeritev zasebnega financiranja s konvencionalnih naložb v nizkoogljične naložbe, na katere podnebne spremembe ne vplivajo, je zato nujna ekologizacija bančnih standardov. Centralne banke bi morale usmerjati dodeljevanje kapitala z monetarnimi ter mikro- in makrobonitetnimi politikami, vključno s trajnostnimi standardi.

5.3.3

Socialna politika: zaradi digitalizacije in razogljičenja se bo povečal pritisk na gospodinjstva, zato je pomembna temeljita fiskalna reforma, da se poveča razpoložljivi dohodek gospodinjstev in ta cilj poveže z zahtevami razogljičenja. EESO poziva k fiskalnemu sistemu, ki bi temeljil na internalizaciji okoljskih stroškov in uporabi dodatnih prihodkov za zmanjšanje davčne obremenitve dela. Preusmeritev obdavčitve z dela na uporabo virov prispeva k odpravi nedelovanja trga, ustvarjanju novih trajnostnih in lokalnih delovnih mest, povečanju razpoložljivega dohodka gospodinjstev ter spodbujanju naložb v ekološke inovacije (29).

5.3.4

Raziskave: za zdaj je vpliv digitalizacije in zmanjšanja rabe fosilnih goriv na javne finance (davčno zlorabo) še vedno precejšnja neznanka. Raziskave bi se morale usmeriti na ta vidik ter na splošni prispevek strateške finančne politike k trajnostnemu razvoju.

5.4.1

Inovacije in poslovne priložnosti: zaradi globalne razsežnosti treh glavnih problemov ne bo zadoščalo, da z jasno inovacijsko politiko Evropa postane bolj trajnostno naravnana. V sodelovanju s trgovinskimi partnerji mora razviti koncepte inovacij, ki jih je mogoče prenesti v druge dele sveta. Pri tem se lahko opira na trgovino, dokler so vidiki trajnosti ključna merila v mednarodni trgovinski politiki, z večstranskimi in dvostranskimi trgovinskimi sporazumi vred. Posebno vlogo bi morala dobiti Svetovna trgovinska organizacija (STO), ki bi morala bolj upoštevati mednarodno okoljsko politiko, denimo Pariški sporazum ali cilje biotske raznovrstnosti iz Aičija. Ko bodo uveljavljeni ustrezni standardi, bodo lahko evropska podjetja, državljani, pobude skupnosti, občine in regije razvijali pomembne inovacije (proizvode in storitve), ki jih bo mogoče izvažati v odziv na potrebo po razogljičenju in z uporabo možnosti, ki jih ponuja splošni trend digitalizacije: te imajo potencial, da postanejo izvozne uspešnice. Predvsem pa bi si morala Evropska komisija skupaj s Svetovno trgovinsko organizacijo in njenimi ključnimi partnerji prizadevati, da bi spodbudili določanje cen CO2 in drugih zunanjih vplivov, ki škodijo trajnostnim inovacijam, prek trgovinskih sporazumov.

5.4.2

Predpisi: eden od vzrokov za večji okoljski odtis naših gospodarstev je povečevanje razdalje med kraji proizvodnje, preoblikovanja, porabe in včasih tudi odstranjevanja ali predelave izdelkov. Da bi postala mednarodna trgovina združljiva s trajnostnim razvojem, je potreben pameten zakonodajni pristop k liberalizaciji, pri katerem se upoštevajo in krepijo lokalni mali proizvodni sistemi. S spodbujanjem in podporo politik na področju krožnega gospodarstva bi morali zagotoviti, da bodo sistemi trajni, majhni, lokalni in čisti. Za nekatere industrijske dejavnosti so lahko značilne velike zanke (30). V predpisih je treba to težavo odpraviti z dvostranskimi in večstranskimi trgovinskimi sporazumi.

5.4.3

EU bi morala Svetovno banko in Mednarodni denarni sklad pozvati, naj prevzameta pomembno vlogo pri spodbujanju reform davčnega in finančnega sistema, da se ustvari okolje, v katerem bodo lahko države v razvoju pritegnile več lastnih sredstev. To bi moralo vključevati davčne reforme na nacionalni ravni pa tudi spodbujanje mednarodne skupnosti k skupnemu boju proti davčnim utajam, pranju denarja in nezakonitim kapitalskim tokovom, zaradi česar iz držav v razvoju prihaja več denarja od tistega, ki se vanje steka v okviru uradne razvojne pomoči. Evropska komisija bi morala zlasti 17 ciljev trajnostnega razvoja Agende 2030 uporabiti kot osnovo za vse zunanje politike in programe, ki jih financira EU (31).

5.4.4

Socialna politika: eden od načinov za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja in spodbujanje postopne trgovinske politike, ki koristi vsem, je pristop k odgovornemu poslovanju z več deležniki. Pri tem podjetja, nevladne organizacije, sindikati in vlade skupaj opredelijo, kako je odgovornost spoštovanja človekovih pravic mogoče uresničiti v praksi. Vse namreč bolj skrbijo kršitve človekovih pravic v dobavnih verigah, zlasti „konfliktnih rudnin“, kot je kobalt, ki se uporablja za izdelavo akumulatorskih baterij za prenosne telefone, prenosne računalnike, električna vozila, zrakoplove in električno orodje. Glede na zavezanost prehodu na gospodarstvo z nizkimi emisijami CO2, nadaljnjo digitalizacijo in zapletenost odgovornega poslovanja v mednarodnih dobavnih verigah je sodelovanje ključnega pomena. EESO je zato naklonjen in se pridružuje pobudi nizozemske vlade za ozaveščanje o tem, kako lahko ukrepi več deležnikov izboljšajo razumevanje o pomenljivem in odgovornem poslovanju, zlasti v zapletenih dobavnih verigah, v katerih se surovine pridobivajo z delom otrok, prisilnim delom ali delom v nevarnih razmerah.

5.4.5

Odprt dostop: novi trgovinski sporazumi morajo temeljiti na odobravanju, doseženem z novimi demokratičnimi postopki z vse večjo udeležbo državljanov pri soodločanju. Poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju v obstoječih trgovinskih sporazumih EU niso optimalna. Prvič, vključevati bi morala globalne večstranske sporazume (agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 in Pariški sporazum). Drugič, treba bi bilo okrepiti civilnodružbene mehanizme za spremljanje in vključiti analizo z vidika civilne družbe. Tretjič, mehanizmi izvrševanja morajo veljati tudi za sama poglavja o trgovini in trajnostnem razvoju (32).

5.4.6

Raziskave: potrebnih je več empiričnih dokazov za oceno vpliva hitrega pojava novih načinov porabe in proizvodnje v mednarodni trgovini, ki se postopoma širijo na čezmejne storitve, zlasti kar zadeva njihov vpliv na nadnacionalno obdavčenje. Na podlagi tega bi bilo treba sprejeti odločitev, ali naj se vključijo v splošna pravila STO ali v dvostranske in regionalne sporazume tako kot pri agendi za dostojno delo.

5.4.7

EESO Komisijo opominja na svoje priporočilo, naj najprej izvede celovito oceno možnih učinkov izvajanja ciljev trajnostnega razvoja in Pariškega sporazuma na kmetijstvo in trgovinsko politiko EU.

6.1

V oddelku 5 je bilo opredeljenih nekaj področij, na katerih so potrebni politični ukrepi za oblikovanje bolj trajnostne Evrope v družbenoekonomskem okviru, ki se korenito spreminja. Opredeliti je mogoče štiri merila za evropsko strategijo trajnostnega razvoja, in sicer mora biti:

Ta štiri merila so podrobneje obravnavana v nadaljevanju.

6.2.1

Strateško razmišljanje pomeni, da je treba razviti dolgoročen pogled na podlagi vizije Evrope, kakršne si želimo, ki je opisana v oddelku 4, in opredeliti, kateri poti mora slediti Evropa, da bi vizijo uresničila. Nekatere družbene spremembe, ki jih bodo prinesli globalni problemi in splošni trend digitalizacije iz oddelka 3, se bodo pokazale šele po treh desetletjih. Za mnoge pomembne odločitve, vključno z naložbenimi, je potreben čas. Tri desetletja se zato zdijo primeren časovni okvir za evropsko strategijo trajnostnega razvoja. Cilji in ustrezni ukrepi politike morajo tako biti začrtani v tem obdobju (33). Tak retrospektivni pristop pomeni, da se za izhodišče vzame najugodnejši scenarij za leto 2050 in na podlagi tega opredeli, kateri koraki so potrebni za njegovo uresničitev. Tako je mogoče slediti pozitivnim korakom. Premik z visokoogljičnega gospodarstva z visoko porabo virov in centralizirane družbe dvajsetega stoletja ne sme obveljati za kazen ali konec napredka, ampak za začetek nove, pozitivne dobe, ki državljanom ponuja privlačne priložnosti.

6.3.1

Dolgoročna naravnanost trajnostne strategije ne sme pomeniti, da kratkoročno ni treba sprejeti nobenih političnih ukrepov. Njen osrednji del bi moral namreč biti razvoj niza političnih ukrepov, potrebnih za doseganje predvidenih ciljev za leto 2050. Začeti bi bilo treba s političnimi programi, ki imajo dolgoročni učinek, političnimi načrti s srednjeročnimi učinki in posebnimi kratkoročnimi ukrepi. Da bi dosegli kar največjo učinkovitost, je treba jasno določiti hierarhijo programov, načrtov in ukrepov politik. V prejšnjih pristopih k trajnosti, zlasti tistih, ki so bili razviti v okviru lizbonske strategije in strategije Evropa 2020, je bilo očitno preveč nejasnosti v zvezi s konkretnimi ukrepi politik. V zvezi s tem bi bilo treba kot referenčno točko za strategijo za trajnostno Evropo uporabiti göteborško strategijo za trajnostni razvoj (34), saj je ta jasno osredotočena na politične ukrepe, kar je Komisija ponovno potrdila v svojem sporočilu o izhodiščih za ukrepanje (35).

6.4.1

Pri uresničevanju političnih pristopov, opisanih v oddelku 5, in izvajanju različnih ukrepov iz oddelka 5 je treba nekaj jemati zelo resno: tesno prepletenost treh globalnih problemov in splošnega trenda digitalizacije. Uspešna strategija se mora zato izogniti ozki miselnosti in biti horizontalno povezana ter zajemati vseh šest področij politike. Taka celovita dolgoročna strategija bi lahko postala naslednica sedanje strategije Evropa 2020 in bi združevala izvajanje 17 univerzalnih ciljev trajnostnega razvoja, ki zrcalijo odločno zavezanost pariškemu podnebnemu sporazumu, s prednostnimi nalogami dela Evropske komisije (36).

6.4.2

Uspešna politika trajnosti mora biti tudi vertikalno povezana. Za trajnostni razvoj je potrebna podpora na vseh ustreznih političnih ravneh (lokalni, regionalni, nacionalni, evropski in globalni), zato je treba jasno opredeliti, na katerih političnih ravneh je treba izvesti ustrezne ukrepe, določene v strateškem okviru. EESO v dopolnitev strategiji priporoča vzpostavitev okvira upravljanja in usklajevanja, da bi zagotovili skladnost centraliziranih in decentraliziranih ukrepov ter vključitev organizirane civilne družbe na nacionalni in regionalni ravni. Evropski semester bi bilo treba še razviti in vanj vključiti mehanizem za vertikalno usklajevanje ciljev trajnostnega razvoja.

6.5.1

Za trajnostni razvoj je potrebno politično vodenje. Na podlagi merljivih ciljev do leta 2050 (glej točko 6.2) bi bilo treba določiti vmesne cilje, ki bi se uporabljali kot mejniki. Potrebno je stalno vrednotenje, da bi spremljali, ali niz nedvoumnih političnih ukrepov (glej točko 6.3) prinaša predvidene rezultate. Če rezultati zaostajajo za cilji, mora biti poskrbljeno za takojšnjo prilagoditev političnih ukrepov.

6.5.2

Da se oceni napredek v zvezi z dolgoročnim strateškim okvirom in najugodnejšim scenarijem za leto 2050, je potreben obsežen sistem kazalnikov, ki povzema zapleten večsektorski pristop, opisan v mnenju. Ta sistem bi moral vključevati kazalnike z vseh šestih področij politike, da bi izražal medsebojno povezanost treh globalnih problemov in splošnega trenda digitalizacije, opisanih v oddelku 2. Resničen strateški pristop k trajnosti bo mogoč le, če se ustrezni kazalniki določijo izjemno analitično in se vključijo v celovit sistem kazalnikov. Upravljati je treba tudi vertikalno in horizontalno usklajevanje politike trajnosti (glej točko 6.4). Za te tri naloge (spremljanje in vrednotenje, prilagajanje političnih ukrepov ter usklajevanje horizontalne in vertikalne povezanosti) so potrebni upravni organi, ki prevzamejo odgovornost. Možna rešitev so generalni direktorat na ravni EU in primerljivi organi na nacionalni ravni.

6.5.3

EESO tudi priznava, da je treba v svetu, ki se hitro spreminja, skupnosti vrednotiti z drugimi kazalniki, ne le z gospodarsko rastjo, zato je predlagal novo merilo, in sicer napredek družb. Ta pri oceni napredka skupnosti upošteva druge dejavnike, ne gospodarsko rast. Napredek družb bi moral veljati za merilo, ki dopolnjuje merilo gospodarske rasti in omogoča širši pogled na položaj v skupnosti (37).

2.3.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 81/57

Poročevalka:

Anne CHASSAGNETTE

Soporočevalec:

Carlos TRIAS PINTÓ

1.1

Zaradi številnih gospodarskih, socialnih in okoljskih izzivov v Evropi se pod vprašaj postavlja ekonomski model, ki temelji na konceptu „pridobi, proizvedi, poseduj in zavrzi“.

1.2

Nastaja neke vrste hibridna ekonomija, v kateri so se poleg tradicionalne tržne strukture začeli pojavljati številni novi modeli, ki spreminjajo razmerja med proizvajalci, distributerji in potrošniki.

1.3

Poleg gospodarske donosnosti skušajo – tako se vsaj trdi – nekateri od teh novih modelov, kot so funkcionalna ekonomija, ekonomija delitve in ekonomija odgovornega financiranja, upoštevati druge odločilne izzive za ljudi in naš planet, ki so hkrati tudi ključni za trajnostni razvoj, med drugim:

1.4

Evropska unija ima priložnost, da s spodbujanjem teh inovacij prevzame vodilno vlogo pri inovativnih ekonomskih modelih, ki neločljivo povezujejo pojme gospodarske blaginje, kakovostne socialne zaščite in okoljske trajnosti ter opredeljujejo „evropsko blagovno znamko“. EU bi morala zato pri tem vprašanju pokazati ambicioznost.

1.5

V tem mnenju je 10 priporočil za dosego tega cilja:

1.5.1

V EU bi bilo treba poskrbeti za boljše usklajevanje prizadevanj na področju trajnostnega gospodarstva z oblikovanjem stalne strukture za novo trajnostno gospodarstvo. Ta struktura mora imeti sredstva za ocenjevanje in komuniciranje, da bi lahko spremljala razvoj novih ekonomskih modelov s potencialom za trajnostni razvoj in izvajanje priporočil, predstavljenih v tem dokumentu. Takšna struktura bi olajšala dialog med različnimi deležniki na evropski ravni. EESO bi lahko k tem prizadevanjem prispeval z oblikovanjem opazovalne skupine za novo gospodarstvo, kakor je že predlagal v vrsti mnenj.

1.5.2

1.5.3

Prepričati se je treba, da ti novi modeli dejansko ustrezajo merilom trajnosti. V okviru koncepta novega trajnega gospodarstva nekateri akterji razvijajo modele, ki niso nujno v celoti trajnostni. Komisija mora upoštevati ne samo priložnosti, ampak tudi morebitna tveganja in posledice, ki bi jih lahko imeli nekateri novi ekonomski modeli, zlasti na področju socialnih vprašanj, delovne zakonodaje in nepoštene davčne konkurence.

1.5.4

EU mora spodbujati in podpirati izobraževanje, usposabljanje in obveščanje, da bi bili vsi akterji bolje seznanjeni z novimi ekonomskimi modeli in vlogo vzdržnega financiranja. Gre za to, da se izpostavijo združljivost ter morebitne napetosti in kompromisi med izzivi trajnosti na eni strani in gospodarsko donosnostjo na drugi.

1.5.5

Komisija bi morala preučiti in dopolniti (ne pa nadomestiti) zasebne pobude za izmenjavo dobrih praks in izkušenj med inovatorji prek omrežij, spletnih platform, konferenc ipd. EESO že podpira takšne pobude, saj z Evropsko komisijo skrbi za novo platformo za krožno gospodarstvo.

1.5.6

Javni organi v EU morajo zagotoviti, da bodo imeli nosilci novih resnično trajnostnih ekonomskih modelov dostop do financiranja tako na začetku razvoja svoje dejavnosti kot tudi v kasnejših fazah. Oblikovati je treba orodja in opredelitve, da bodo lahko imeli prednostni dostop do instrumentov javnega financiranja oziroma jih bodo družbeno odgovorni vlagatelji lažje financirali.

1.5.7

Evropska komisija bi lahko preizkušanje novih modelov spodbujala s financiranjem prek sklada za inovacije, ki bi bil namenjen trajnostnim modelom in odprt za javno-zasebna partnerstva. EESO zato priporoča vzpostavitev pilotnih projektov, ki bi lahko ustvarili skupno vrednost in uporabili mreže novega gospodarstva.

1.5.8

Javni organi v EU bi morali nosilce teh novih ekonomskih modelov vključiti v obstoječe sektorske politike EU, da bi dobili večjo prepoznavnost in s tem ustvarili učinek vzvoda, ki bi spodbujal njihovo uporabo. V svežnju o mobilnosti, ki je v pripravi, bi lahko na primer podprli nove modele skupne vožnje oziroma souporabe avtomobila, s katerimi bi lahko dopolnili ponudbo javnega prevoza.

1.5.9

1.5.10

Na novo bi bilo treba zastaviti način delovanja finančnega sektorja, da bi postal trajnosten, in drugače opredeliti pojem tveganja: vanj bi bilo treba vključiti dolgoročna, okoljska in socialna vprašanja ter vprašanja mikro- in makroupravljanja. V tej prenovi morajo sodelovati vsi akterji finančne vrednostne verige (potrošniki, banke, vlagatelji, regulativni organi, vlade). Tako bo mogoče bolje uskladiti rezultate glede naložb in posojil na eni strani ter pričakovanja odgovornih potrošnikov na drugi. EESO predlaga oblikovanje platforme (vozlišča), prek katere bi potrošniki dobili objektivne informacije o teh vprašanjih in smernice.

2.

2.1

Vse pogosteje se pojavljajo vprašanja o trajnosti našega ekonomskega modela: ali lahko zadovolji potrebe sedanjih generacij, ne da bi ogrozil zmožnosti prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe (2)?

2.2

Na gospodarski ravni je množična brezposelnost, ki je še vedno prisotna v nekaterih državah, razkrila težave, s katerimi se srečujejo skupine prebivalstva pri dostopanju do trga dela, ki se naglo spreminja. S padcem kupne moči in šibko rastjo v nekaterih razvitih državah se zastavljajo vprašanja glede ciljev našega ekonomskega modela.

2.3

Na socialni ravni se zaradi poglabljanja neenakosti pojavljajo vprašanja o razporeditvi in pravični razdelitvi virov (ekonomskih in naravnih). Ker del družbe nima koristi od rasti, je treba pregledati naše modele upravljanja, da bi vzpostavili bolj vključujoč in participativen ekonomski model.

2.4

Na okoljski ravni se zaradi tveganj, povezanih s podnebnimi spremembami, pojavljajo vprašanja v zvezi z našo odvisnostjo od energije iz virov z največ emisijami CO2. Linearnost naših sistemov proizvodnje in potrošnje povzroča prekomerno izkoriščanje naravnih virov in zmanjševanje biotske raznovrstnosti. Onesnaževanje, ki ga povzročajo naše gospodarske dejavnosti, vpliva na okolje in dobro počutje državljanov.

2.5

2.5.1

Ti novi modeli, ki se lahko opirajo na nove tehnologije, zlasti digitalno tehnologijo, spreminjajo razmerja med proizvajalci, distributerji in potrošniki, ki včasih postanejo proizvajalci-odjemalci. Pretresli so nekatere tradicionalne koncepte, kot je zaposlitev, saj ponujajo bolj prožne in deljene oblike dela. Pravimo jim sicer „novi“ modeli, vendar gre v resnici lahko za ponovni pojav starih praks.

2.5.2

V tem mnenju so obravnavani vsi novi ekonomski modeli, ki naj bi poleg gospodarske donosnosti upoštevali – ali se trdi, da upoštevajo – tudi druge glavne izzive trajnostnega razvoja, kot so:

2.5.3

Inovativni podjetniki, ki uvajajo nove ekonomske modele, ki naj bi bili bolj trajnostni, se povezujejo na podlagi številnih konceptov, kot so krožno gospodarstvo, funkcionalna ekonomija, ekonomija delitve, gospodarstvo za skupno dobro, odgovorno financiranje itd. S tem bogatijo že ustaljen ekosistem podjetnikov, socialno ekonomijo, ki se pri svojem delovanju osredotoča predvsem na vprašanja upravljanja ter socialne in ekološke koristi. Čeprav socialne ekonomije ni mogoče obravnavati kot „novega trajnostnega“ ekonomskega modela, se pod vplivom teh inovatorjev prenavlja. Ti novi modeli nimajo vedno istih ciljev (nekateri se osredotočajo na okoljske, drugi na socialne vidike), vendar pa je njihov namen ustvarjanje več vrednosti (ekonomske, socialne, okoljske), zato jih ne bi smeli obravnavati ločeno.

2.6

EU bi morala izkoristiti priložnost, da prevzame vodilno vlogo pri uvajanju trajnostnega ekonomskega modela. Evropski ekonomski model bi se moral še naprej spreminjati, da bi vključeval dolgoročne izzive in ekonomsko blaginjo neločljivo povezal s konceptom trajnosti.

2.6.1

Evropski potrošniki se vse bolj zavedajo socialnih in okoljskih posledic svoje potrošnje. Pojav proizvajalca-odjemalca, zlasti na področju energije iz obnovljivih virov, prispeva k spreminjanju novih razmerij v vrednostni verigi in med proizvajalci, distributerji in potrošniki. To se dogaja tudi znotraj gospodarskih akterjev. V finančnem sektorju, na primer, se je pojem tveganja razširil, da bi zajel tudi „nefinančna“merila, predvsem za vrednotenje sredstev. Nekateri upravljavci sredstev želijo tako spodbuditi podjetja, da bi – poleg svojih zakonskih obveznosti – natančno določila nekatere elemente družbene in okoljske odgovornosti. Takšna dinamika, ki je zdaj šele v zametkih, bi se morala nadaljevati in okrepiti na podlagi dejanske odgovornosti (3). Razvoj vzdržnega financiranja je najboljši način za preusmeritev evropskega finančnega sistema, da cilj ne bo več zgolj kratkoročna stabilizacija, temveč ga bo vodilo razmišljanje o dolgoročnejšem učinku.

2.6.2

Evropa bi lahko imela veliko koristi od prevzema vodilnega položaja v tem novem gospodarstvu.

2.6.3

EU bi lahko v novih ekonomskih modelih našla rešitve za konkretne probleme. Souporaba avtomobila, ki je spremenila naš način prevoza, lahko spodbuja bolj vključujočo in bolj ekološko mobilnost. Poslovni modeli, ki so namenjeni vključevanju oseb v težkem položaju, delu prebivalstva omogočajo boljši dostop do trga dela.

2.6.4

2.6.5

EU ima možnosti za razvoj evropskih vodilnih podjetij na teh področjih. Nekatera podjetja so se odločila za poslovni model, ki kombinira gospodarsko donosnost s trajnostnimi merili, s čimer pridobivajo oziroma so že pridobila resnično primerjalno prednost pri uveljavljanju na novih trgih.

2.6.6

Z določitvijo trajnosti kot osrednjega elementa načrtovanja posodobitve gospodarstva in reševanja političnih težav lahko EU države članice po pretresu zaradi brexita znova navduši za projekt povezovanja in človeka postavi nazaj v središče evropskega projekta.

3.

3.1

Funkcionalna ekonomija, na primer, je pojem prodaje blaga zamenjala s pojmom uporabe blaga. Posamezni potrošnik ne kupi avtomobila, temveč prek ponudnika poišče storitev mobilnosti. Z vidika trajnosti prehod z lastnine na uporabo med drugim: spodbuja ponudnike storitev, da optimizirajo vzdrževanje proizvodov, podaljšajo njihovo življenjsko dobo, zagotovijo okoljsko primerno zasnovo in jih reciklirajo; omogoča, da več potrošnikov skupaj uporablja isti proizvod in tako poveča uporabo nekaterih že narejenih proizvodov, ki niso vedno polno izkoriščeni; omogoča dostop do proizvodov po nižjih cenah, kot so cene za njihovo posedovanje.

3.2

Ekonomija delitve je pojem, ki še ni dokončno opredeljen (4). Na splošno se uporablja za podjetnike, ki razvijajo digitalne platforme, preko katerih lahko fizične osebe izmenjujejo izdelke in storitve: souporaba avtomobila, najem izdelkov, nakup rabljenih izdelkov, izposoja, darila itd. Vendar pa je ta opredelitev še sporna, saj nekateri vključujejo tudi sisteme za izmenjavo med fizičnimi osebami, ki ne temeljijo na digitalnih platformah, drugi podjetja, ki dajejo svoje izdelke v najem, tretji pa izključujejo vse pobude s strani podjetij, katerih cilj je ustvarjanje dobička.

3.3

Krožno gospodarstvo se je oblikovalo kot nasprotje linearnemu modelu (5). Temelji na ustvarjanju „pozitivnih vrednostnih zank“, ki omogočajo ponovno uporabo proizvodov in materialov na koncu njihove življenjske dobe v proizvodnem ciklu. V popolnem krožnem modelu imajo izdelki okoljsko primerno zasnovo, pri njihovi proizvodnji se uporabljajo obnovljivi ali reciklirani viri in odpadki iz drugih sektorjev, izdelki se ponovno uporabljajo, popravljajo in nadgrajujejo, na koncu pa reciklirajo. Prednosti krožnega gospodarstva so omejitev tveganj, zmanjšanje stroškov, dodana vrednost, zvestoba potrošnikov in motiviranost zaposlenih.

3.4

Novi ekonomski modeli, ki se imajo za trajnostne, ne nastajajo samo v okviru naštetih treh konceptov. Vendar pa ti omogočajo vsaj to, da se poudari nejasnost nekaterih pojmov, ki se uporabljajo za opisovanje novih ekonomskih modelov, na primer razhajanja pri opredelitvi ekonomije delitve ali njej sorodnega pojma sodelovalnega gospodarstva. Nekateri pojmi se lahko tudi prekrivajo: funkcionalna ekonomija in ekonomija delitve se lahko tako štejeta za člena v krožnem gospodarstvu.

3.5

Poudariti je treba tudi razlike med podjetniki, ki razvijajo te nove ekonomske modele: poleg velikih podjetij, ki se prenavljajo, se pojavljajo zagonska podjetja, ki si prizadevajo za eksponentno rast, socialna podjetja, ki so lahko vključena v socialno ekonomijo, skupine prostovoljcev in državljanske pobude.

3.6

Nekateri podjetniki si hkrati prizadevajo za gospodarsko donosnost in doseganje okoljskih, socialnih ali upravljavskih ciljev, trajnost umeščajo v jedro svojega projekta ter ocenjujejo svoje rezultate, da bi jih izboljšali, drugi pa ne sprejemajo tega „namena“ glede trajnosti. Prizadevajo si predvsem za donosnost in menijo, da njihov ekonomski model pozitivno vpliva na družbo, čeprav teh učinkov ne preverjajo in jih ne poskušajo izboljšati.

3.7

Cilj novih modelov ni nujno trajnost na vseh področjih. Podjetja, ki razvijajo ekonomske modele na podlagi krožnega gospodarstva, se pri svojih projektih osredotočajo na primer bolj na okoljska vprašanja in poskušajo čim bolj varčevati z viri. Za trajnost sistema tudi na socialni ravni pa je treba zagotoviti, da je krožni model potrošnikom dosegljiv in cenovno dostopen. Čeprav so lahko proizvodne povezave popolnoma lokalne narave, da podpirajo lokalne vire in delovna mesta, ni izključeno, da se viri, ki se uporabljajo kot reciklirani materiali, kljub temu prevažajo na dolge razdalje. Po drugi strani pa je lahko osnovni cilj ekonomije delitve razširitev dostopa uporabnikov do proizvoda brez kakršnihkoli okoljskih zahtev.