21.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 66/1

21.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 66/2

—

ob upoštevanju člena 228 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju člena 81(3) PDEU,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti člena 24,

—

ob upoštevanju členov 8 in 20 Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, v katerih je poudarjena obveznost vlad, da zaščitijo identiteto otrok, vključno z njihovimi družinskimi odnosi,

—

ob upoštevanju Dunajske konvencije o konzularnih odnosih iz leta 1963, zlasti člena 37(b),

—

ob upoštevanju Haaške konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah z dne 29. maja 1993,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (1) (Bruselj IIa),

—

ob upoštevanju Agende EU za otrokove pravice (COM(2011)0060),

—

ob upoštevanju smernic iz dokumenta za razmislek, pripravljenega za 9. forum za otrokove pravice,

—

ob upoštevanju popisa sistemov za zaščito otrok, ki ga izvaja Agencija za temeljne pravice,

—

ob upoštevanju številnih peticij o praksah organov za socialno varstvo otrok in varovanju otrokovih pravic, skrbništvu nad otroki, ugrabitvah otrok in otroškem varstvu, ki jih je Odbor za peticije v zadnjih letih prejel iz različnih držav članic EU, ter priporočil, ki jih je podal v poročilih o obiskih za ugotavljanje dejstev v Nemčiji (23. in 24. novembra 2011) (Jugendamt), na Danskem (20. in 21. junija 2013) (socialne službe) in v Združenem Kraljestvu (5. in 6. novembra 2015) (posvojitve brez privolitve staršev),

—

ob upoštevanju vloge in dejavnosti mediatorja Evropskega parlamenta za mednarodne starševske ugrabitve otrok,

—

ob upoštevanju člena 216(2) Poslovnika,

A.

ker mora biti pri sprejemanju vseh odločitev o vprašanjih otroškega varstva na vseh ravneh otrokova korist vedno na prvem mestu;

B.

ker lahko EU sprejme ukrepe s področja družinskega prava s čezmejnimi posledicami (člen 81(3) PDEU), tudi za področje posvojitev;

C.

ker zaradi večje mobilnosti znotraj EU narašča število čezmejnih vprašanj v zvezi z zaščito otrok, ki vključujejo odvzem skrbništva;

D.

ker vprašanja v zvezi s skrbništvom nad otroki močno vplivajo na življenje vseh vpletenih posameznikov in na družbo v celoti, ker so v uredbi Bruselj IIa vrzeli ter ker se bliža njena revizija, ki je dobra priložnost za izboljšanje njenih določb,

E.

ker uveljavljanje temeljne pravice, kot je svoboda gibanja in prebivanja, ne bi smelo huje ogroziti pravice otroka do družinskega življenja;

F.

ker imajo v skladu s členom 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah otroci, katerih starši uveljavljajo pravico do prostega gibanja, pravico, da redno vzdržujejo osebni odnos in neposredne stike z obema staršema, če to ni v nasprotju z njihovimi koristmi;

1.

opozarja, da veliko število peticij, ki jih je Parlament prejel o zadevah, povezanih z otroki, kaže na resen problem pri izvajanju uredbe Bruselj IIa;

2.

meni, da bi bilo treba v sistemih za zaščito otrok vzpostaviti nadnacionalne in čezmejne mehanizme, ki bi upoštevali posebnosti čezmejnih konfliktov;

3.

poziva države članice, naj vzpostavijo sisteme spremljanja in vrednotenja (z ustreznimi socialno-ekonomskimi statistikami, ločenimi po državah) znotraj nacionalnega usklajevalnega okvira za čezmejne primere, povezane z otroki; priporoča, da Komisija usklajuje prenos informacij med zadevnimi organi držav članic;

4.

poziva Svet, naj poroča o posebnih ukrepih, ki jih izvajajo države članice, da bi se oblikovale sinergije med 28 nacionalnimi sistemi za zaščito otrok;

5.

poziva k oblikovanju jasne opredelitve običajnega prebivališča v revidirani uredbi Bruselj IIa;

6.

opozarja na obveznost nacionalnih organov, določeno v uredbi Bruselj IIa, da priznajo in izvršijo sodne odločbe sodišč drugih držav članic v zadevah, povezanih z otroki; poziva države članice, naj okrepijo in izboljšajo sodelovanje svojih pravosodnih organov v zadevah, v katere so vpleteni otroci;

7.

poziva Komisijo in države članice, naj sofinancirajo in spodbujajo vzpostavitev platforme, ki bo državljanom EU, ki niso državljani zadevne države, nudila pomoč v družinskih postopkih, in zgolj ene evropske telefonske linije za pomoč v primeru ugrabitev ali zlorab otrok, ter svetovanje o postopkih skrbništva in posvojitev;

8.

poziva Komisijo, naj pripravi jasen in lahko dostopen vodnik za državljane EU s praktičnimi informacijami o institucionalnih ureditvah za zaščito otrok, pri tem pa naj se posebej osredotoči na posvojitve ali namestitve brez privolitve staršev in na starševske pravice v različnih državah članicah;

9.

poziva države članice, naj sprejmejo preventiven pristop ter zagotovijo ustrezno politiko z zadostnimi viri, ki bo, kolikor je mogoče, preprečevala začetek postopkov za skrbništvo, in sicer naj uvedejo postopke za zgodnje opozarjanje in nadzorne mehanizme ter nudijo ustrezno podporo družinam kot primarnim skrbnikom, zlasti v ranljivih skupnostih, v katerih obstaja tveganje za socialno izključenost;

10.

poudarja, da rezi v proračune, ki so posledica varčevalnih ukrepov, ne bi smeli negativno vplivati na ustrezne ocene individualnih primerov v družinskih zadevah, zlasti kadar gre za kakovost socialnih služb;

11.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo specializirano usposabljanje in izobraževanje socialnim delavcem ter drugim strokovnim delavcem, ki se ukvarjajo s čezmejnimi primeri, povezanimi z otroki;

12.

poziva, naj pristojni organi države članice, ki namerava socialne delavce napotiti v drugo državo članico zaradi preiskave primera posvojitve ali namestitve, obvestijo organe druge države članice, da bodo opravili tako preiskavo;

13.

poziva države članice, naj imenujejo posebne senate v okviru družinskih sodišč ali organov za čezmejno mediacijo, ki bodo obravnavali čezmejne zadeve, povezane z otroki; poudarja, da je bistven ustrezen nadzor razmer po izdaji sodne odločbe, tudi kadar gre za stike s starši;

14.

poziva države članice, naj sistematično izvajajo določbe Dunajske konvencije iz leta 1963 in zagotovijo, da bodo veleposlaništva ali konzularna predstavništva od začetka obveščena o vseh postopkih, povezanih z otroškim varstvom, v katere so vpleteni državljani njihovih držav, in da bodo imela popoln dostop do ustreznih dokumentov; priporoča, da se konzularnim organom omogoči prisotnost v vseh fazah postopka;

15.

poziva države članice, naj staršem zagotovijo pravico do rednih obiskov, razen ko bi ta lahko ogrožala otrokovo korist, in naj staršem omogočijo, da med obiski z otrokom govorijo v svojem maternem jeziku;

16.

priporoča, naj države članice že od začetka postopkov, povezanih z otroki, in nato v vseh fazah staršem zagotovijo popolne in jasne informacije o postopkih in njihovih morebitnih posledicah; poziva jih tudi, naj starše obvestijo o pravilih o pravni podpori in pomoči, na primer s seznamom dvojezičnih odvetnikov, specializiranih za to področje, in z nudenjem tolmačenja, da bi se izognili primerom, kjer starši izrazijo privolitev, ne da bi v celoti razumeli, k čemu so se zavezali; priporoča tudi, da se staršem, ki imajo težave s pismenostjo, nudi ustrezna podpora;

17.

priporoča določitev minimalnih standardov za razgovor z otrokom v nacionalnih civilnih postopkih v skladu s členom 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah;

18.

priporoča, naj sodniki, strokovnjaki ali socialni delavci vodijo ločene razgovore s starši in otroci, da se na otroke ne bi vplivalo oziroma da ne bi postali žrtve konflikta lojalnosti;

19.

priporoča, da se določi najdaljše trajanje vsake faze v čezmejnih postopkih v zvezi z otroškim varstvom, da bi imeli člani razširjene otrokove družine dovolj časa, da se pojavijo in oddajo vlogo za posvojitev otroka, ali da bi lahko starši svoje težave rešili in predlagali vzdržne alternative preden se sprejme dokončna odločitev o posvojitvi; meni, da bi bilo treba pred odločitvijo o vsaki trajni rešitvi, kot je posvojitev, opraviti ustrezno ponovno oceno razmer v biološki družini;

20.

poziva države članice, naj staršem, odvisnim od alkohola ali drog, dajo na voljo razumno obdobje, v katerem bodo imeli resnično možnost za ozdravitev, preden sodišče sprejme dokončno odločitev o posvojitvi za njihove otroke;

21.

poziva Komisijo, naj posebno skrb nameni priporočilom o čezmejni mediaciji, ki jih je prejela od vseh ustreznih deležnikov na nacionalni in evropski ravni;

22.

ugotavlja, da v EU ni mehanizma, ki bi omogočal samodejno priznavanje nacionalnih nalogov za posvojitve, ki se izdajo v drugih državah članicah; poziva države članice in Komisijo, naj zakonsko uredijo priznavanje nacionalnih posvojitev, pri tem pa upoštevajo otrokovo korist in ustrezno spoštujejo načelo nediskriminacije;

23.

poziva države članice, naj države, ki niso pogodbenice, spodbudijo k pridružitvi Haaški konvenciji iz leta 1993, s čimer bi vsem otrokom zagotovili enake standarde in se tako izognili vzporednim sistemom z manj zaščitnimi ukrepi; poziva države članice, naj se v postopkih priznavanja mednarodnih posvojitev, ki jih je druga država članica EU že priznala, izogibajo zapleteni birokraciji;

24.

poudarja, da je otrokom v vseh postopkih reje ali posvojitve, treba omogočiti namestitev, kjer bodo imeli najboljše možnosti za ohranjanje stikov s svojim kulturnim okoljem in učenje ter rabo maternega jezika; poziva organe držav članic, vključene v postopke o otroškem varstvu, naj si v največji možni meri prizadevajo, da ne ločijo sorojencev;

25.

poziva države članice, naj namenijo posebno skrb in podporo tistim staršem, zlasti ženskam, ki so bili kot otroci ali odrasli žrtve nasilja v družini, da ne bi s samodejnim odvzemom skrbništva nad otroki postali ponovne žrtve;

26.

poziva Komisijo, naj objavi rezultate, dosežene s spodbujanjem čezmejnega sodelovanja v primerih ugrabitev otrok, ki ji je razglasila za prednostno nalogo v Agendi EU o pravicah otrok;

27.

poziva Svet, naj poroča o rezultatih, ki jih je dosegel pri vzpostavljanju sistemov za opozarjanje v primerih ugrabitev otrok s čezmejnimi posledicami, ter naj podpiše ustrezne sporazume o sodelovanju, ki bodo obravnavali primere čezmejnih ugrabitev na podlagi smernic Komisije;

28.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

21.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 66/6

—

ob upoštevanju poročila Evropske investicijske banke (EIB) o dejavnostih za leto 2014,

—

ob upoštevanju finančnega poročila EIB za leto 2014 in statističnega poročila EIB za leto 2014,

—

ob upoštevanju poročila o vzdržnosti za leto 2014, poročila o oceni na podlagi treh stebrov za operacije EIB znotraj EU za leto 2014 in poročila o rezultatih EIB zunaj EU za leto 2014,

—

ob upoštevanju letnih poročil revizijskega odbora EIB za leto 2014,

—

ob upoštevanju letnega poročila skupine EIB o dejavnostih na področju boja proti goljufijam za leto 2014,

—

ob upoštevanju operativnega načrta skupine EIB za obdobje 2014–2016 (17. december 2013), poslovnega načrta Evropskega investicijskega sklada (EIF) za obdobje 2014–2016 (december 2013) in operativnega načrta skupine EIB za obdobje 2015–2017 (21. april 2015),

—

ob upoštevanju poročila o izvajanju politike preglednosti EIB v letu 2014,

—

ob upoštevanju poročila o dejavnostih urada glavne osebe, odgovorne za varovanje zakonitosti poslovanja EIB, za leto 2014;

—

ob upoštevanju členov 3 in 9 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—

ob upoštevanju členov 15, 126, 174, 175, 208, 209, 271, 308 in 309 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in njenega Protokola št. 5 o statutu EIB,

—

ob upoštevanju poslovnika Evropske investicijske banke,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2014 o letnem poročilu Evropske investicijske banke za leto 2012 (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 30. aprila 2015 o Evropski investicijski banki – letno poročilo 2013 (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. februarja 2014 o dolgoročnem financiranju evropskega gospodarstva (3) in sporočila Komisije z dne 27. marca 2014 o dolgoročnem financiranju evropskega gospodarstva (COM(2014)0168),

—

ob upoštevanju Sklepa št. 1080/2011/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zunanjem mandatu EIB 2007–2013 in Sklepa št. 466/2014/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o odobritvi jamstva EU Evropski investicijski banki za izgube pri financiranju v podporo naložbenim projektom zunaj Unije,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 670/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2012 o spremembi Sklepa št. 1639/2006/ES o ustanovitvi okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013) ter Uredbe (ES) št. 680/2007 o določitvi splošnih pravil za dodelitev finančne pomoči Skupnosti na področju vseevropskih prometnih in energetskih omrežij (glede pilotne faze pobude za projektne obveznice Evropa 2020),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta iz oktobra 2014, ki se izrecno sklicujejo na sodelovanje EIB pri novem skladu za naložbe, ki so namenjene izboljšanju energetske učinkovitosti in posodobitvi energetskih sistemov v državah članicah z nižjimi dohodki,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. novembra 2014 o naložbenem načrtu za Evropo (COM(2014)0903),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2015/1017 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. junija 2015 o Evropskem skladu za strateške naložbe, Evropskem svetovalnem vozlišču za naložbe in Evropskem portalu naložbenih projektov ter o spremembi uredb (EU) št. 1291/2013 in (EU) št. 1316/2013 (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. julija 2015 o skupnih prizadevanjih za rast in delovna mesta: vloga nacionalnih spodbujevalnih bank pri podpori naložbenega načrta za Evropo (COM(2015)0361),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor in mnenj Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za proračun, Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter Odbora za regionalni razvoj (A8-0050/2016),

A.

ker je glavna naloga EIB kot banke EU zagotavljanje finančne podpore za projekte v interesu Unije, ki prispevajo k uravnoteženemu razvoju notranjega trga ter socialni, ekonomski in teritorialni koheziji, s čimer krepijo evropsko integracijo ter prispevajo k večjemu zaposlovanju in konkurenčnosti Unije;

B.

ker morajo biti vse dejavnosti, ki jih financira EIB, v skladu s pogodbami EU ter splošnimi cilji in prednostnimi področji EU, kot je določeno v strategiji Evropa 2020 in programu za rast in zaposlovanje;

C.

ker EIB za izpolnjevanje svojih nalog odobrava posojila in zagotavlja jamstva, ki olajšujejo financiranje projektov v vseh gospodarskih sektorjih, pri čemer deluje na neprofitni osnovi;

D.

ker je finančna, gospodarska in socialna kriza iz leta 2008 povzročila hudo naložbeno vrzel in zelo visoko brezposelnost, zlasti med mladimi, pričakuje pa se tudi dolgotrajna stagnacija evropskega gospodarstva;

E.

ker se sedaj tako posamezne države članice kot EU v celoti soočajo z ogromnim izzivom, ki v vsej zgodovini EU nima primere, saj morajo upravljati množični pritok migrantov iz različnih regij sveta;

F.

ker je v sedanjih okoliščinah osrednja vloga EIB povezana s kvalitativno novo stopnjo nujnosti pri učinkovitem izvajanju naložbenega načrta za Evropo ter pri učinkovitem delovanju Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) kot poglavitnega instrumenta za krepitev rasti, ustvarjanje dostojnih delovnih mest ter premostitev socialnih in teritorialnih razdelitev znotraj Unije;

G.

ker ima Evropski investicijski sklad (EIF) pomembno vlogo pri odzivanju skupine EIB v okviru obravnavanja dolgoročnih posledic krize ter s podporo malim in srednjim podjetjem tudi prispeva k okrevanju evropskega gospodarstva;

H.

ker bi EIB morala biti ne samo finančna institucija, ampak tudi banka znanja in dobre prakse, ki bi državam članicam in gospodarskim deležnikom svetovala in pomagala, da bi se dodana vrednost sredstev EU čim bolj povečala;

I.

ker naj bi EIB s financiranjem operacij zunaj EU podpirala cilje zunanjega delovanja EU v skladu z vrednotami Unije in na podlagi spoštovanja trajnostnih socialnih in okoljskih standardov;

J.

ker se mora EIB zaradi obsega in zapletenost nalog, ki jih trenutno opravlja, ponovno zavezati doslednemu izogibanju financiranja projektov, ki kršijo osnovne standarde dobrega finančnega poslovodenja in tako škodijo verodostojnosti EIB kot javne finančne institucije z bonitetno oceno AAA in utrjenim ugledom;

1.

pozdravlja letno poročilo EIB za leto 2014 in v njem predstavljene dosežke ter odločno spodbuja EIB, naj nadaljuje svoja prizadevanja in poveča nizko raven naložb v EU;

2.

pozdravlja zlasti dejstvo, da je EIB leta 2014 financirala 285 000 malih in srednjih podjetij, s čimer je zaščitila 3,6 milijona delovnih mest, ter podpisala pogodbe za skupno 413 projektov znotraj EU, ki so vredne 69 milijard EUR, in 92 novih projektov izven EU za skupno 7,98 milijarde EUR; prav tako pozdravlja, da je istega leta EIF prek svojih lastniških in jamstvenih dejavnosti namenil 3,3 milijarde EUR za manjša podjetja, s čimer je uspešno izvedel enega od najbolj ambicioznih poslovnih načrtov EIB v skupni vrednosti 80,3 milijarde EUR sredstev skupine EIB; pozdravlja dejstvo, da je obseg sklenjenih operacij, ki ga je EIB dosegala v letu 2014, največji po letu 2009, vendar poudarja, da ga je mogoče še povečati; podpira povečanje kapitala EIB za 10 milijard EUR, o katerem so se leta 2012 dogovorile vse države članice;

3.

vendar ugotavlja, da je bilo leta 2014 59,4 % vseh projektov, ki jih je podpisala EIB, dodeljenih petim glavnim gospodarstvom EU, delež ostalih 23 držav članic pa je predstavljal zgolj 30,3 %; spodbuja EIB, naj glede na velikost tako sedanjih kot dolgoročnih izzivov Unije izvaja bolj uravnoteženo posojilno politiko do držav članic;

4.

poziva EIB, naj za države članice, ki imajo nižjo stopnjo uspešnosti pri odobritvah projektov, zagotovi večjo tehnično podporo v fazi pred odobritvijo, in jo spodbuja, naj olajša izmenjavo primerov najboljše prakse med državami članicami v zvezi z uspešno pripravo projektov;

5.

poziva EIB, naj se osredotoči na naložbe v realno gospodarstvo, da bi spodbudila ustvarjanje delovnih mest in rast v EU;

6.

opozarja na izjemno visoko stopnjo brezposelnosti v številnih državah članicah, zlasti med mladimi, in poziva EIB, naj te razmere upošteva pri izvajanju svojih politik;

7.

poudarja, da je treba ob upoštevanju razpoložljivosti sredstev operacije usmeriti v ustvarjanje naložb, ki bodo spodbujale gospodarsko okrevanje in ustvarjale delovna mesta, ob tem pa je treba državam članicam zagotoviti trdno podporo, ki bo namenjena povečanju absorpcijskih zmogljivosti tam, kjer je potrebno, in si stalno prizadevati za izogibanje nevarnosti teritorialne razdrobljenosti;

8.

ugotavlja, da nezadostna zmogljivost za ustvarjanje projektov v javnem in zasebnem sektorju ter nizke ravni kreditne sposobnosti v nekaterih državah članicah skupaj z veljavnimi tržnimi pogoji pomenijo velik izziv za posojilni program EIB; zato poziva EIB, naj močno okrepi svojo tehnično pomoč in finančno svetovanje na vseh ključnih področjih delovanja, da bodo lahko dostopni in na voljo za vse države članice, s čimer bo dosežena dosti večja zmogljivost za ustvarjanje rasti;

9.

pozdravlja, da EIB uporablja tristebrni okvir za oceno in okvir za merjenje rezultatov za predhodno oceno pričakovanih rezultatov naložbenih projektov, tako znotraj kot zunaj EU;

10.

poziva EIB, naj pri ocenjevanju in bonitetnem ocenjevanju projektov nameni odločilno prednost dolgoročnim učinkom naložb, pri čemer naj ne upošteva samo finančnih kazalnikov, ampak tudi in predvsem prispevek k trajnostnemu razvoju in višji kakovosti življenja, in sicer z nadaljnjimi izboljšavami na področjih zaposlovanja, socialnih standardov in okolja;

11.

poudarja, da bi morala odobritev financiranja projektov temeljiti na ustrezni finančni analizi in analizi tveganj, finančni vzdržnosti in dobrem upravljanju proračuna; meni, da bi morali projekti, odobreni za financiranje EIB, prinašati jasno dodano vrednost evropskemu gospodarstvu;

12.

obžaluje, da v poročilu o oceni na podlagi treh stebrov ni informacij – niti na osnovi ocene na podlagi treh stebrov niti na podlagi drugih ustreznih orodij– o dejanskih rezultatih, doseženih pri operacijah, ki so bile izvedene znotraj EU leta 2014 (v nasprotju z rezultati, doseženimi izven EU), kljub temu, da je bila ocena na podlagi treh stebrov zasnovana s specifičnim namenom povečanja sposobnosti EIB za spremljanje izvajanja s sledenjem učinkov v vsem ciklu projekta; pričakuje, da bo kot rezultat potekajoče harmonizacije med oceno na podlagi treh stebrov in merjenem rezultatov na začetku leta 2016 vzpostavljen nov harmoniziran okvir, ki bo primernejši za naknadne ocene in poročanje o rezultatih projekta tako znotraj kot zunaj EU in popolnoma v skladu s pregledom operacij Evropskega sklada za strateške naložbe ter se bo uporabljal za poročanje EIB leta 2015; poziva, naj se ocene posameznih projektov sistematično objavljajo;

13.

je seznanjen z operativnim načrtom EIB za obdobje 2015–2017; pozdravlja, da EIB v načrtu priznava, da države članice okrevajo različno hitro, in da ekonomsko in socialno kohezijo obravnava kot medsektorski politični cilj;

14.

upošteva dejstvo, da je EIB prestrukturirala razvrstitev glavnih ciljev javne politike za skupino EIB za obdobje 2015–2017 (inovacije in človeški kapital, financiranje malih in srednjih podjetij ter podjetij s srednje veliko tržno kapitalizacijo, dobro delujoča infrastruktura in okolje), tako da se razlikuje od navedenih glavnih ciljev javne politike za obdobje 2014–2016 (povečati potencial za rast in zaposlovanje, okoljska trajnost, gospodarska in socialna kohezija ter konvergenca, podnebni ukrepi); ugotavlja, da so bili cilji javne politike usklajeni s spremenjenimi gospodarskimi razmerami, in v zvezi s tem poziva EIB, naj zagotovi dodatno okrepitev medsektoskih ciljev v zvezi z ekonomsko in socialno kohezijo v EU ter podnebnimi ukrepi, pa tudi predvidenega deleža podpisov, ki k tem ciljem prispeva;

15.

vendar meni, da predstavitev dejavnosti EIB v poročilu o dejavnostih za leto 2014 ni v celoti skladna s cilji javne politike za leto 2014; poleg tega obžaluje pomanjkanje informacij o rezultatih, ki so bili doseženi z različnimi finančnimi instrumenti in pobudami EIB leta 2014; priporoča EIB, naj se pri obveščanju o svojih dejavnostih prvenstveno ne osredotoča na obseg naložb, temveč zlasti na njihov učinek;

16.

pričakuje, da bo EIB prispevala k vmesnemu pregledu strategije Evropa 2020 s predložitvijo informacij o svojih dejavnostih in njihovem prispevku k doseganju ciljev strategije;

17.

poziva EIB, naj razmisli o tem, da bi leta 2015 oblikovala bolj izčrpno in analitično poročilo o svojih letnih dejavnostih, ki bi primerno povzelo informacije iz tematskih poročil in bi bolj upoštevalo zahteve iz člena 9 statuta EIB;

18.

pozdravlja nove informacije iz delovnega dokumenta o finančnih instrumentih, ki je bil priložen predlogu proračuna; vendar obžaluje odsotnost splošnega pregleda letnih obveznosti in plačil EIB ter pričakuje dodatne podrobnosti;

19.

poudarja, da morajo biti naložbe, strukturne reforme in preudarne proračunske politike del splošne strategije;

20.

pozdravlja izvajanje pobude EIB „Znanja in spretnosti ter delovna mesta – naložbe v mlade“ iz leta 2014 in spodbuja EIB, naj še naprej vlaga v izobraževanje, razvoj znanja in spretnosti ter delovna mesta za mlade; poziva EIB, naj celovito poroča o rezultatih, doseženih s to pobudo, med drugim z uporabo kazalnikov, npr. trajnostnega zaposlovanja kot rezultata posebnih operacij;

21.

pozdravlja, da se je leta 2014 začela izvajati nova vrsta produktov v okviru InnovFin – financiranje EU za inovatorje, ki so na voljo za inovatorje vseh velikosti, pa tudi tudi svetovalne storitve InnovFin za velike projekte na področju raziskav in razvoja; prav tako ugotavlja, da se je leta 2014 začel izvajati nov mandat skupine EIB za izboljšanje upravljanja tveganj;

22.

je seznanjen, da je EIB leta 2014 podpisala skupaj 225 operacij znotraj EU za spodbujanje inovacij ter znanja in spretnosti (62 operacij na področju inovacij, raziskav in razvoja v vrednosti 9,6 milijarde EUR ter 25 operacij na področju izobraževanja ter znanja in spretnosti v vrednosti 4,4 milijarde EUR) ter za mala in srednja podjetja ter podjetja s srednje veliko tržno kapitalizacijo (138 operacij v vrednosti 22,2 milijarde EUR);

23.

je seznanjen, da se je leta 2014 kapital EIF povečal za 1,5 milijarde EUR ter da je EIF izvedel rekordne naložbe za financiranje tveganja v višini 3,3 milijarde EUR za mala in srednja podjetja in z učinkom vzvoda mobiliziral 14 milijard EUR naložb kapitala; poziva, naj se v letno poročilo EIB vključi celovit in pregleden pregled operacij EIF;

24.

ugotavlja, da skupina EIB usmerja sredstva za mala in srednja podjetja ter podjetja s srednje veliko tržno kapitalizacijo prek številnih finančnih posrednikov, da bi izboljšala pogoje za dostop do sredstev in ga olajšala; v skladu s tem poziva EIB, naj tesneje sodeluje s svojimi finančnimi posredniki v državah članicah in naj jih pozove k ustreznemu obveščanju potencialnih upravičencev, da bi ustvarili podjetnikom prijazno okolje, ki bi malim in srednjim podjetjem omogočilo lažji dostop do financiranja;

25.

ugotavlja, da se mala in srednja podjetja v številnih delih Evrope soočajo z ogromnimi težavami pri dostopu do potrebnih finančnih sredstev; v zvezi s tem pozdravlja, da EIB namenja večji poudarek podpiranju malih in srednjih podjetij; poudarja, da EIB pomembno prispeva k oblikovanju partnerstev in krepi podporne instrumente za financiranje dejavnosti mikro, malih in srednjih podjetij ter novoustanovljenih inovativnih podjetij; poziva EIB, naj tesneje sodeluje z regionalnimi javnimi institucijami, da bi optimizirala možnosti financiranja za mala in srednja podjetja;

26.

pozdravlja programe EIB za olajševanje trgovine, zlasti mehanizem za financiranje trgovine za mala in srednja podjetij, ki ponuja jamstvo tujim bankam, ki financirajo trgovino teh podjetij in tako prispevajo k ponovni vzpostavitvi trgovinskih tokov ter blažijo omejitve v zvezi z gotovinskim zavarovanjem, pa tudi druge nove projekte za financiranje trgovine v državah, ki jih je močno prizadela gospodarska kriza, in prilagojene finančne rešitve, kot je evropski mikrofinančni instrument Progress, namenjen finančnemu vključevanju;

27.

poziva EIB, naj v okviru svoje svetovalne vloge razvije učinkovito komunikacijsko politiko, usmerjeno v potencialne zasebne upravičence; spodbuja EIB, naj okrepi in razširi svojo mrežo pisarn znotraj EU;

28.

obžaluje, da v poročilu o dejavnostih za leto 2014 ni informacij o izvajanju sporazuma iz julija 2014 med Komisijo in EIF v okviru programa EU za konkurenčnost podjetij ter mala in srednja podjetja (COSME);

29.

je seznanjen, da so od 84 okoljskih projektov, podpisanih leta 2014 znotraj EU v skupni vrednosti 12,6 milijarde EUR, projekti za trajnostni promet predstavljali 5,1 milijarde EUR, projekti za obnovljivo energijo in energetsko učinkovitost 3,7 milijarde EUR, projekti za varstvo okolja pa 3,8 milijarde EUR; seznanjen je tudi, da so podpisane operacije za medsektorski cilj podnebnih ukrepov znašale 16,8 milijarde EUR oziroma 24 % vsega financiranja EIB znotraj EU;

30.

ugotavlja, da je bila podpora EIB za razvoj zmogljivosti proizvodnje obnovljive energije v letu 2014 osredotočena predvsem na pet največjih gospodarstev v EU, pri čemer je bilo 42 milijonov EUR od 4,5 milijarde EUR namenjenih za projekte obnovljive energije v EU-28, ki so potekali v 13 novih državah članicah; dodaja, da je bila ugotovljena podobna koncentracija v sektorju energetske učinkovitosti, kjer je bilo od 2 milijard EUR samo 148 milijonov EUR dodeljenih 13 novim državam članicam; poziva, naj se delež naložb v razvoj zmogljivosti obnovljive energije in v sektor energetske učinkovitosti v novih državah članicah v prihodnosti postopoma poveča, da bi do leta 2020 dosegel 30 % vseh naložb na teh področjih; poziva k večjim prizadevanjem za zagotovitev dodatne tehnične pomoči za nacionalne in regionalne organe, da bi povečali njihovo zmogljivost za pripravo izvedljivih projektov, ki bodo omogočili več naložb v energetski sektor;

31.

pozdravlja, da so se leta 2014 začeli izvajati novi inovativni instrumenti v podporo podnebnim ukrepom, kot sta instrument zasebnega financiranja za energetsko učinkovitost in mehanizem financiranja za naravni kapital, in pričakuje, da bo EIB v svojih prihodnjih poročilih o dejavnostih poročala o njihovem izvajanju;

32.

spodbuja zavezo EIB, da bo podpirala pobude, ki pomagajo EU pri ohranjanju vodilne vloge in izpolnjevanju svojih dolgoročnih ambicij na trgu ogljika v okviru podnebne in energetske politike do leta 2030, nizkoogljične strategije do leta 2050 in pogajanj o podnebju na ravni OZN za določitev novega globalnega sporazuma; poziva k pregledu deleža naložb EIB v podnebne ukrepe, saj je bil delež 25 % že dosežen;

33.

opaža zagon pri razvoju trga zelenih obveznic in vodilno vlogo EIB s svojimi lastnimi zelenimi obveznicami in „obveznicami podnebne ozaveščenosti“, kar kaže, da so vlagatelji zainteresirani za finančne produkte, namenjene trajnostni in nizkoogljični rasti, ki bo odporna na podnebne spremembe; poziva EIB, naj leta 2016 v luči nizkoogljične strategije EU do leta 2050 pregleda svoj emisijski standard;

34.

pozdravlja, da sta bila septembra 2015 objavljena podnebna strategija EIB – mobilizacija sredstev za prehod na nizkoogljično in na podnebne spremembe odporno gospodarstvo ter zbirno poročilo o oceni operacij EIB za financiranje podnebnih ukrepov (blaženje) v EU v obdobju 2010–2014; poziva, naj se do leta 2017 v specifičnih akcijskih načrtih, sprejetih na podlagi podnebne strategije EIB, uporabi pristop SMART (specifičen, merljiv, dosegljiv, realističen in pravočasen);

35.

ugotavlja, da je bilo 19,9 milijarde EUR oziroma 29 % vsega financiranja EIB znotraj EU v letu 2014 namenjenih za operacije, ki podpirajo kohezijo; vendar obžaluje, da ni informacij o številu projektov, ki jih je skupina EIB podprla v zadevnih sektorjih, oziroma o finančnih instrumentih ali izvedenih pobudah, povezanih s tem medsektorskim političnim ciljem;

36.

poudarja odločilno vlogo kohezijske politike pri zmanjševanju neravnovesij med evropskimi regijami in pri krepitvi evropskega vključevanja ter v zvezi s tem poudarja ključen pomen pristopa na podlagi rezultatov; odločno poziva EIB, naj v prihodnja letna poročila vključi podrobne informacije o prispevku in rezultatih, ki so bili doseženi pri izvajanju ciljev kohezijske politike v okviru dejavnosti EIB;

37.

pozdravlja večjo vlogo, ki jo bo imela skupina EIB pri izvajanju kohezijske politike v programskem obdobju 2014–2020; meni, da je to korak v pravo smer, ki bo izboljšal sinergije med EIB ter evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi; poziva k izboljšanju dejavnosti v skladu s Protokolom št. 29 PDEU o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji; meni, da je treba okrepiti sodelovanje med Komisijo, EIB ter lokalnimi in regionalnimi organi, da se zagotovi učinkovita uporaba finančnih instrumentov za spodbuditev teritorialnega razvoja in kohezije; pozdravlja partnerstvo med Komisijo in EIB pri vzpostavitvi svetovalne platforme fi-compass; je trdno prepričan, da je treba poenostaviti pravila glede podpore, ki jo evropski strukturni in investicijski skladi v okviru EIB nudijo finančnim instrumentom;

38.

pozdravlja zlasti dejavnosti financiranja EIB v podporo projektov na področju infrastrukture in prometa v evropskih regijah; poudarja, da tovrstna finančna podpora veliko prispeva k razvojnemu potencialu trgovine, saj spodbuja rast in konkurenčnost, zlasti na območjih, ki imajo zaradi naravnih geografskih značilnosti omejene možnosti;

39.

ugotavlja, da je EIB leta 2014 znotraj EU odobrila 104 projekte za razvoj socialne in gospodarske infrastrukture v skupni vrednosti 20,2 milijarde EUR, pri čemer so bili strateški projekti v prometu (vključno s TEN-T) vredni 8,2 milijarde EUR, projekti za konkurenčno in zanesljivo oskrbo z energijo 7,5 milijarde EUR ter projekti za prenovo mest (vključno z zdravjem) 4,5 milijarde EUR;

40.

poudarja, da so naložbe v trajnostne infrastrukturne projekte ključne za izboljšanje konkurenčnosti in ponovno rast ter ustvarjanje delovnih mest v Evropi; zato poziva, naj EIB financiranje nameni za območja, ki jih je najbolj prizadela visoka stopnja brezposelnosti, in za večje število projektov na področju socialne infrastrukture; poudarja, da bi morala EIB financiranje usmeriti zlasti v tiste države, ki zaostajajo z vidika kakovosti in razvoja infrastrukture, pri čemer pa je treba upoštevati načela dobrega finančnega poslovodenja in izvedljivost projektov;

41.

z zaskrbljenostjo opaža pogosto financiranje infrastruktur, kot so avtoceste, ki spodbujajo uporabo fosilnih goriv, kar je v nasprotju z dolgoročnimi cilji Unije, da bi se približali gospodarstvu brez ogljika; poziva EIB, naj v postopek izbiranja projektov, ki bodo prejeli sredstva znotraj in zunaj Unije, vključi obvezno predhodno oceno okoljske, ekonomske in socialne dodane vrednosti, ter naj vse predhodne in naknadne ocene izvede ob aktivnem sodelovanju deležnikov, lokalnih, regionalnih in nacionalnih organov ter predstavnikov civilne družbe; poleg tega poziva, naj se rezultati teh ocen in informacije o uporabljenih kazalnikih dajo v celoti na voljo javnosti;

42.

poudarja, da financiranje velikih projektov pogosto omogoča infiltracijo podjetij, povezanih z organiziranim kriminalom; obžaluje, da je EIB financirala avtocestni odsek Passante di Mestre, v zvezi s katerim poteka preiskava o morebitni davčni goljufiji; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da EIB v zvezi s tem ni odgovorila na zahteve iz poročila o letnem poročilu 2013 o zaščiti finančnih interesov EU – boj proti goljufijam; ponovno poziva EIB, naj ukine vse oblike financiranja za ta projekt;

43.

poudarja, kako pomemben je regionalni razvoj, in poziva EIB, naj okrepi dialog in sodelovanje z regionalnimi in lokalnimi organi, bankami in agencijami; meni, da bi bilo treba v tem okviru podpirati tudi čezmejno sodelovanje;

44.

poziva EIB, naj okrepi podporo za projekte, zajete v makroregionalnih strategijah EU; poudarja, kako pomembno je v EU še naprej podpirati trajnostne inovativne gospodarske sektorje, pa tudi tradicionalne; poudarja, da je treba Evropo medsebojno povezati z intermodalnim prometom, pa tudi lokalno usmerjenimi naložbami; prav tako poziva k vzpostavitvi finančnih in naložbenih platform, s katerimi bi omogočili združevanje sredstev iz različnih virov in mobilizacijo naložb, potrebnih za tovrstne makroregionalne projekte;

45.

pozdravlja novi Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI); poudarja, da mora EFSI delovati na učinkovit, povsem pregleden in pošten način v skladu z merili svojega mandata in uredbe, in priporoča, naj operacije EFSI v tesnem sodelovanju pregledujeta Parlament in Evropsko računsko sodišče; poudarja, da bi bilo treba pri sredstvih tega sklada zagotavljati dodatnost glede na običajne operacije, ki jih financira EIB; opozarja, da mora tudi EFSI prispevati h koheziji, ter poziva EIB, naj zagotovi usklajenost in dopolnjevanje ukrepov z naložbami iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter drugih javnih sredstev; poziva EIB, naj v tesnem sodelovanju s sozakonodajalcema izvaja in dodatno razvija dejavnosti EFSI, tudi s pravočasno in obvezno sklenitvijo še nesklenjenega sporazuma med Parlamentom in EIB;

46.

pričakuje, da bodo cilji EFSI v skladu s cilji javne politike EIB in da bodo ravni naložb EIB za leto 2016 prilagojene tako, da bodo odražale tudi operacije EFSI;

47.

poudarja, da bi moral biti EFSI v korist vsem državam članicam brez vnaprejšnjega razporejanja po sektorjih ali regijah, poleg tega pa bi moral biti usklajen tudi s potekajočimi regionalnimi oziroma lokalnimi naložbenimi pobudami; poudarja, da bi morala biti sredstva EFSI namenjena tudi malim projektom;

48.

se zaveda izzivov, povezanih z vzpostavljanjem in čimprejšnjim začetkom uporabe seznama strateških projektov v okviru EFSI; pozdravlja, da je EIB vzpostavila Evropsko svetovalno vozlišče za naložbe, katerega namen je zagotavljanje tehnične pomoči in strokovnega znanja potencialnim nosilcem projektov; pričakuje, da bo mehanizem tehnične pomoči učinkovito deloval na lokalni in regionalni ravni;

49.

priporoča, naj države članice določijo nacionalne spodbujevalne banke, EIB pa naj tesneje sodeluje z njimi, finančnimi institucijami ter naložbenimi platformami, da bi združili in delili strokovno znanje in izkušnje ter bolje uskladili ukrepe EIB s političnimi prednostnimi nalogami držav članic; želi spomniti, da sta pri udeležbi teh bank in institucij v projektih EFSI potrebni popolna preglednost in osredotočenost na rezultate;

50.

poziva EIB, naj zagotovi, da sklada EFSI ne bo posredno uporabljala kot sredstva za povečanje svojega kapitala; zato poziva EIB, naj redno pregleduje svojo udeležbo v skladu EFSI in dokaže, da so izpolnjeni pogoji glede dodatnosti iz člena 5(1) Uredbe (EU) 2015/1017 in zlasti da ni prišlo do izpodrivanja zasebnih virov financiranja;

51.

je zaskrbljen, da bi lahko številni projekti, izbrani med fazo skladiščenja, pridobili dostop do sredstev pod običajnimi pogoji in ne izpolnjujejo zahtev glede dodatnosti; želi spomniti, da je bilo jamstvo EFSI zasnovano tako, da bi EIB omogočilo sprejeti večje tveganje in vseeno ohraniti bonitetno oceno AAA; poudarja, da bo zelo pozoren pri spremljanju skladnosti s tem merilom;

52.

pričakuje, da bo skupina EIB še zlasti pozorna na skladnost s členom 140(6) finančne uredbe, ki določa, naj finančni instrumenti „ne ustvarijo neupravičenih prednosti, zlasti v obliki neupravičenih dividend ali dobička za tretje osebe“, saj zaradi izkušenj s financiranjem projektov, kot sta španski Castor in italijanski avtocestni odsek Passante di Mestre, obstaja bojazen, da bi lahko EFSI povzročil „podružbljenje tveganj in privatizacijo dobičkov“;

53.

meni, da je treba skrbno oceniti finančni, socialni in okoljski učinek pobude za projektne obveznice; poziva Komisijo, naj vzpostavi vključujoč in odprt postopek posvetovanja na ravni EU – in sicer z dejavno udeležbo predstavnikov Evropskega parlamenta – glede prihodnosti projektnih obveznic za obdobje 2016–2020 pred popolnim zaključkom sedanje pilotne faze pobude za projektne obveznice;

54.

pozdravlja podaljšani mandat EIB za zunanja posojila za obdobje 2014–2020, ki zagotavlja jamstvo EU za zunanje operacije EIB do 30 milijard EUR, pa tudi njegove ključne cilje, namreč razvoj lokalnega zasebnega sektorja, razvoj socialne in gospodarske infrastrukture, prilagajanje na podnebne spremembe in njihovo blaženje;

55.

poziva EIB, naj posveti pozornost tretjim države in regijam zunaj EU, ki so prizadete zaradi konflikta in skrajne revščine, pri čemer naj bo glavni cilj zmanjšati razvojni razkorak med EU in temi regijami ter prispevati k programom podpore za mala in srednja podjetja v državah trgovinskih partnericah, tudi v obliki zadostnega financiranja za vzpostavitev poglobljenega in celovitega območja proste trgovine (DCFTA) za mala in srednja podjetja, s posebnim poudarkom na južnih sredozemskih in vzhodnoevropskih sosednjih državah; poziva EIB, naj sodeluje z Afriško razvojno banko pri financiranju dolgoročnih naložb v gospodarskem razvoju; pozdravlja, da so subvencije EU vse bolj povezane s posojili EIB, da bi dosegli boljše rezultate projektov v partnerskih državah EU;

56.

poziva EIB, naj še naprej dejavno spodbuja trajnostno rast v razvitih državah in v državah v razvoju, da bi prispevala k trajnostnemu razvoju po svetu; poudarja, da mora EIB kot finančna veja Unije odigrati svojo vlogo pri uresničevanju ciljev OZN za trajnostni razvoj; poziva, naj se pri pregledu srednjeročnega mandata EIB za zunanja posojila v letu 2016 nameni posebna pozornost razvojnemu programu po letu 2015;

57.

želi spomniti, da je Evropska investicijska banka največja tuja financerka v Turčiji in da je ob začetku pristopnih pogajanj leta 2004 okrepila dajanje posojil tej državi, ki so v zadnjem desetletju znašala 23 milijard EUR; obžaluje, da je kljub trajajoči gospodarski krizi v EU Turčija leta 2015 prejela približno 3,5 % vseh posojil EIB in je tako med njenimi največjimi državami prejemnicam zunaj EU; poziva k strožjemu pogojevanju financiranja, povezanemu s spoštovanjem človekovih pravic in svobodo izražanja;

58.

spodbuja EIB, naj razvije in uporabi celovit pristop, potreben za odziv na številne resne izzive, ki jih je povzročil dotok migrantov v Evropo, vključno z okrepljenimi operacijami v državah izvora teh tokov kot tudi v državah, ki neposredno mejijo nanje;

59.

poziva jo, naj se v zvezi s tem osredotoči na potrebne naložbe v mestno, zdravstveno, izobraževalno in socialno infrastrukturo, da bo spodbudila gospodarske dejavnosti in prek tega ustvarjanje novih delovnih mest ter čezmejno sodelovanje med državami članicami in tretjimi državami;

60.

poudarja, da je EIB pomemben akter pri spodbujanju prednostnih nalog in ciljev zunanje politike EU; priporoča boljše usklajevanje in sodelovanje med EIB ter službami in instrumenti zunanje politike EU; poziva k nadaljevanju in izboljšanju sistematičnega predhodnega in naknadnega ocenjevanja gospodarskega, družbenega in okoljskega vpliva projektov, ki jih je podprla EIB, glede na cilje Evropske službe za zunanje delovanje in splošna načela zunanjega delovanja Unije, kot je navedeno v členu 21 PEU ter strateškem okviru in akcijskem načrtu EU za človekove pravice; v zvezi z naložbami zunaj EU poziva k poglobljenemu poročilu o morebitnih izgubah in o tem, v katerih primerih in kako je bil uporabljen jamstveni instrument; pozdravlja dejstvo, da je EIB organizirala vrsto seminarjev o podjetništvu in človekovih pravicah;

61.

poziva EIB, naj Parlamentu in javnosti predstavi podrobne informacije o svojem financiranju varuha pravic podjetij v Ukrajini in o njegovem delovanju;

62.

pozdravlja rešitev, ki je bila najdena skupaj s Svetovno banko in na podlagi katere bo EIB lahko prispevala k lažjemu ukrajinskemu nakupu plina;

63.

izraža namero, da bo pozorno spremljal izvajanje zunanjega mandata EIB pred vmesnim pregledom, pri čemer bo upošteval tudi morebitno sprostitev dodatnih 3 milijard EUR; se ponovno zavezuje, da bo pozorno preučil prva poročila o zaključku projektov, ki bodo objavljena v okviru mandata EIB za zunanja posojila za obdobje 2014–2020; poziva Evropsko računsko sodišče, naj pripravi posebno poročilo o uspešnosti zunanjih posojilnih dejavnosti EIB in njihovi usklajenosti s politikami EU;

64.

pozdravlja visoko kakovost sredstev EIB, saj je delež oslabljenih posojil v njenem celotnem portfelju posojil blizu 0 % (0,2 %), in njeno preudarno upravljanje likvidnosti; meni, da mora EIB nujno obdržati bonitetno oceno AAA, da bo ohranila dostop do mednarodnih kapitalskih trgov po najboljših pogojih financiranja;

65.

predlaga, naj EIB okrepi svoje zmogljivosti za sektorske analize in objavi skupne statistične podatke ter informacije o podprojektih ter tako spodbuja ciljno usmerjeni pristop k nekaterim sektorjem ali vrstam malih in srednjih podjetij; poudarja, da je treba v letna poročila EIB vključiti popolnejšo in podrobnejšo analizo naložbenih potreb po sektorjih v EU, da bi odkrili morebitna področja, na katerih naložb primanjkuje glede na potrebe za izvajanje prednostnih nalog EU; meni, da bi morala EIB oceniti, ali s svojimi naložbenimi instrumenti lahko ta primanjkljaj odpravi;

66.

poudarja, da EIB velik pomen namenja svoji politiki nične tolerance do goljufij, korupcije in nedovoljenega dogovarjanja ter da je zavezana močni integriteti in etičnim pravilom; v zvezi s tem pozdravlja, da je svet EIB odobril posodobljeno politiko boja proti goljufijam, in letno poročilo skupine EIB o dejavnostih na področju boja proti goljufijam za leto 2014; pričakuje, da bo EIB ustavila izplačila v okviru posojil projektom, ki so predmet nacionalnih ali evropskih preiskav v zvezi s korupcijo;

67.

pozdravlja, da je skupina EIB julija 2014 sprejela spremenjeni okvir za preprečevanje pranja denarja in boj proti financiranju terorizma; spodbuja EIB, naj nadaljuje dialog s civilno družbo o izboljšavah svoje politike glede nekooperativnih jurisdikcij; poziva EIB, naj oblikuje novo politiko odgovorne obdavčitve, začne pa naj s pregledom svoje politike glede nekooperativnih jurisdikcij leta 2016; poziva EIB, naj zagotovi, da bo neposredno financiranje in financiranje prek posrednikov odvisno od razkritja podatkov, povezanih z davki, po posameznih državah v skladu z določbami CRD IV za kreditne institucije ter razkritja informacij o dejanskem lastništvu;

68.

poziva EIB, naj v zvezi s predhodno oceno podjetij, ki so predmet sodne preiskave, posodobi svoje politike o preprečevanju pranja denarja in boju proti financiranju terorizma in organiziranega kriminala;

69.

je seznanjen s poročilom o izvajanju politike preglednosti EIB v letu 2014; vztraja, da je treba doseči najvišjo stopnjo preglednosti in institucionalne odgovornosti z zagotavljanjem proaktivnega javnega razkritja izčrpnih in zanesljivih proračunskih informacij ter dostopa do finančnih podatkov o projektih, ki jih financira EIB;

70.

poziva, naj se zagotovita največja možna preglednost in dostop javnosti do informacij v zvezi s sistemi oddaje naročil izvajalcem in podizvajalcem, Parlamentu pa naj se dostop do informacij in finančne dokumentacije zagotovi v vsakem primeru;

71.

spodbuja EIB, naj dosledno spoštuje zahteve, povezane z javnim registrom okoljskih dokumentov v okviru Aarhuške uredbe (Uredba (ES) št. 1367/2006), in naj še naprej redno poroča o svojih posojilnih dejavnostih zunaj EU v skladu s standardi mednarodne pobude za preglednost pomoči (IATI);

72.

ponavlja, da bi morala EIB okrepiti svoje dejavnosti potrebne skrbnosti, da bi izboljšala kakovost informacij o končnih upravičencih in učinkoviteje preprečevala transakcije s finančnimi posredniki z negativnimi referencami glede preglednosti, goljufij, korupcije, organiziranega kriminala, pranja umazanega denarja, socialnih učinkov ali vplivov na okolje oziroma s tistimi, ki so registrirani v off-shore finančnih centrih ali davčnih oazah in uporabljajo agresivno davčno načrtovanje; poziva EIB, naj pobude za projektne obveznice ne uporabi za financiranje dejavnosti, povezanih z organiziranim kriminalom; ponovno poudarja, da mora EIB v sodelovanju s Komisijo pripraviti strog javni seznam meril za izbor finančnih posrednikov;

73.

poziva EIB, naj oblikuje strožja pravila glede navzkrižja interesov ter jasna, stroga in pregledna merila za javno-zasebna partnerstva, ki prejemajo sredstva, s čimer bi zagotovili, da med javne in zasebne partnerje ne bo pravično porazdeljen le naložbeni del projektov, ampak tudi tveganja, prisotna pri naložbah, da bi zaščitili javni interes; poziva EIB, naj okrepi strokovno znanje za sodelovanje vlad, regij in občin v javno-zasebnih partnerstvih, med drugim s pripravo smernic zanje;

74.

poziva EIB, naj od podjetij, ki sodelujejo v projektih, ki jih sofinancira, zahteva spoštovanje načela enakega plačila in preglednosti plač ter načela enakosti spolov, kot določa Direktiva 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu; poudarja tudi, da bi morala EIB pri izbiri projektov, ki jih bo financirala, upoštevati ukrepe za družbeno odgovornost v podjetjih, ki kandidirajo za sredstva;

75.

meni, da bi bilo koristno redno obveščanje o stroških upravljanja in provizijah, ki jih je izplačala EIB, in o učinku financiranih projektov na zaposlovanje in dodano gospodarsko vrednost;

76.

priporoča, naj EIB na svojem spletišču objavi dokumente, ki niso zaupni, kot so korporativni operativni načrti za prejšnja leta, medinstitucionalni sporazumi in memorandumi ter drugi ustrezni sporazumi, poleg tega pa naj redno objavlja zapisnike sej vodstvenih organov EIB redno, začenši z januarjem 2016; meni, da je večji javni dostop do dokumentov ključen za preglednost, odgovornost in verodostojnost institucije;

77.

pozdravlja proces pregleda politike EIB glede mehanizma za pritožbe, ki se je začel septembra 2015, in javno posvetovanje, odprto za ustrezne deležnike; pričakuje, da bo potekajoči pregled mehanizma za pritožbe izboljšal njegovo neodvisnost in učinkovitost ter prispeval tudi k večji učinkovitosti in uspešnosti urada za pritožbe; poziva upravni odbor EIB, naj upošteva priporočila tega urada in mnenja evropske varuhinje človekovih pravic; poziva k stalnemu pretoku informacij med uradom EIB za pritožbe ter svetom direktorjev EIB; meni, da je treba memorandum o soglasju med EIB in evropskim varuhom človekovih pravic posodobiti, da bi lahko varuh človekovih pravic bolj dejavno izvajal zunanji nadzor nad EIB ter izboljšal postopke spremljanja in prevzemanje odgovornost EIB;

78.

pozdravlja letna poročila revizijskega odbora EIB za proračunsko leto 2014 in poziva pristojne organe EIB, naj zagotovijo popolno spoštovanje najboljših bonitetnih bančnih praks na področjih, kjer leta 2014 ni bilo doseženo; je seznanjen, da namerava vodstvo EIB reorganizirati nadzorne funkcije banke; podpira zahtevo revizijskega odbora za ustrezen izvedbeni načrt, pa tudi njegovo namero, da bo pozorno spremljal nadaljnji razvoj v zvezi s tem; odobrava, da je revizijski odbor upravo EIB in njene službe opozoril, da bi morala banka ohraniti svojo zmogljivost, hkrati pa ne oslabiti sedanjega okvira notranjega nadzora;

79.

meni, da bi se morala EIB v letnih poročilih bolj osredotočiti na rezultate zaključenih projektov; v zvezi s tem poziva EIB, naj v sodelovanju s projektnimi partnerji pripravi nabor rezultatov vsakega zaključenega projekta, v katerem bo ocenjena učinkovitost financiranja EIB;

80.

je seznanjen, da bo 27. oktobra 2015 potekel tristranski sporazum iz člena 287(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki ureja sodelovanje med EIB, Komisijo in Računskim sodiščem glede načinov, na katere Računsko sodišče nadzira dejavnosti EIB v okviru upravljanja sredstev Unije in držav članic; vse tri institucije poziva k sodelovanju v procesu prenove in posodobitve tega sporazuma; poziva jih tudi, naj zagotovijo, da bo prenovljeni sporazum pokril vse obstoječe in nove instrumente oziroma pobude EIB, ki zadevajo javna sredstva iz EU ali Evropskega razvojnega sklada; v zvezi s tem poziva k podelitvi večjih pristojnosti Evropskemu računskemu sodišču, da bi lahko temeljiteje ocenjevalo in poročalo o posojilnih dejavnostih, instrumentih in pobudah EIB, ko so te neposredno povezane z uporabo proračunskih sredstev EU;

81.

meni, da je zaradi vedno večje zahtevnosti in obsega dejavnosti EIB, skupaj s stalnimi negotovostmi na finančnih trgih, še toliko bolj nujno najti rešitve za vzpostavitev učinkovitega bonitetnega nadzora EIB; zato obžaluje, da niti Komisija niti EIB nista upoštevali predlogov, ki jih je v preteklosti predstavil Parlament, za uvedbo regulativnega zunanjega bonitetnega nadzora;

82.

spodbuja prizadevanja strani, ki sodelujejo pri pripravi medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom in EIB, ki bo zagotovil okrepljeno sodelovanje med institucijama; poziva k rednemu strukturiranemu dialogu med predsednikom EIB in Evropskim parlamentom, da bi zagotovili večji parlamentarni nadzor nad dejavnostmi EIB; poleg tega poziva EIB, naj v okviru tega medinstitucionalnega sporazuma podpiše sporazum s Parlamentom, na podlagi katerega bodo lahko poslanci Evropskega parlamenta naslavljali vprašanja neposredno na njenega predsednika, pri čemer bo rok za odgovor dogovorjen, kar se že izvaja s predsednikom ECB;

83.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, Evropski investicijski banki ter vladam in parlamentom držav članic.

21.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 66/17

—

ob upoštevanju ženevskih konvencij in drugih pravnih instrumentov mednarodnega humanitarnega prava,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter drugih instrumentov Organizacije Združenih narodov (OZN) o človekovih pravicah,

—

ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 10. in 11. decembra 2015 o pripravah na svetovni humanitarni vrh,

—

ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije o usklajenosti politik za razvoj,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 8. decembra 2009 o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava,

—

ob upoštevanju Posodobljenih smernic Evropske unije o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava (1),

—

ob upoštevanju načel partnerstva (kot jih je podprla svetovna platforma za humanitarno pomoč) z dne 12. julija 2007,

—

ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja OZN za svetovni humanitarni vrh z dne 2. februarja 2016One humanity, shared responsability (Eno človeštvo, skupna odgovornost),

—

ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 1998, sprejete dne 12. julija 2011, in resolucije št. 2143, sprejete dne 7. marca 2014, o zaščiti otrok, prizadetih v oboroženih spopadih,

—

ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 64/290 z dne 9. julija 2010 o pravici do izobraževanja v izrednih razmerah,

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 25. februarja 2016 o humanitarnih razmerah v Jemnu (2), z dne 4. februarja 2016 o sistematičnih množičnih pobojih verskih manjšin, ki jih izvaja ISIS (3), z dne 26. novembra 2015 o izobraževanju otrok v izrednih razmerah in dolgotrajnih krizah (4), z dne 27. februarja 2014 o uporabi oboroženih brezpilotnih letal (5), in z dne 16. decembra 2015 o pripravah na svetovni humanitarni vrh: izzivi in priložnosti za humanitarno pomoč (6),

—

ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 1502 (2003) o nasilju nad humanitarnimi delavci in resolucije št. 2175 (2014) o zaščiti civilistov v oboroženih spopadih,

—

ob upoštevanju deklaracije o varnih šolah iz maja 2015, pripravljene za sprejetje na konferenci o varnih šolah v Oslu, ki jo je maja 2015 sklicalo norveško ministrstvo za zunanje zadeve, in z njo povezanih smernic za zaščito šol in univerz pred uporabo za vojaške namene med oboroženimi spopadi,

—

ob upoštevanju navodil o napadih na šole in bolnišnice, ki jih je v pomoč vsem, ki so vključeni v spremljanje, poročanje in zastopanje interesov, 21. maja 2014 izdala posebna predstavnica generalnega sekretarja OZN za otroke v oboroženih spopadih,

—

ob upoštevanju resolucije 32. mednarodne konference Rdečega križa in Rdečega polmeseca z dne 10. decembra 2015 o krepitvi spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava,

—

ob upoštevanju poročila Mednarodnega odbora Rdečega križa o projektu o ogroženosti zdravstvenega varstva in poročila o nasilju nad zdravstvenimi objekti in osebjem,

—

ob upoštevanju členov 128(5) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker je mednarodna skupnost zadnja leta priča grozljivemu trendu napadov na bolnišnice in šole v oboroženih spopadih po vsem svetu, nazadnje na zdravstvene centre Zdravnikov brez meja (MSF) v afganistanskem Kunduzu 3. oktobra 2015, jemenskem Razahu 10. januarja 2016 in v številnih sirskih mestih ves čas trajanja konfliktov; ker smo priča doslej največjemu zavračanju in preprečevanju dostopa do humanitarne pomoči, usmrtitvam civilistov in humanitarnih delavcev, pridržanju v izredno slabih razmerah ter zajetju talcev in prisili civilistov v suženjstvo; ker so vse večje potrebe in izzivi, neizpolnjene zaveze ter rastoči stroški humanitarne pomoči prispevali k temu, da je sedanji humanitarni sistem dosegel svoje meje, in ker so številne organizacije zaradi tega prisiljene začasno prekiniti pomoč v hrani, nudenje zatočišč in druge humanitarne operacije, ki rešujejo življenja;

B.

ker bo 23. in 24. maja 2016 v Istanbulu potekal prvi svetovni humanitarni vrh; ker generalni sekretar OZN v svojem poročilu za ta vrh z naslovom Eno človeštvo, skupna odgovornost opozarja na po njegovem brezsramno in kruto erozijo spoštovanja mednarodnih človekovih pravic in humanitarnega prava v oboroženih spopadih, ki bi lahko povzročila vrnitev v obdobje „vojne brez meja“; ker v poročilu navaja, da k tej eroziji prispeva neuspeh pri zahtevanju in spoštovanja skupnih norm in pri podpori obstoječim mehanizmom izvrševanja, spremljanja in odgovornosti;

C.

ker je mednarodno humanitarno pravo, znano tudi kot pravo oboroženih spopadov, namenjeno lajšanju posledic oboroženih spopadov z zaščito tistih, ki ne sodelujejo v spopadih, ter z urejanjem sredstev in metod vojne;

D.

ker ima varnostni svet OZN jasno vlogo pri zagotavljanju spoštovanja mednarodnega prava v zvezi z zaščito vseh humanitarnih delavcev;

E.

ker je treba okrepiti zaščito humanitarnih delavcev ter zagotoviti enako raven varnostnih ukrepov za mednarodno in lokalno osebje;

F.

ker naraščanje števila nedržavnih akterjev, terorističnih skupin in drugih subjektov v oboroženih spopadih otežuje izvajanje mednarodnega humanitarnega prava; ker morajo vse strani v spopadu, tudi državne in nedržavne oborožene sile, humanitarnim delavcem zagotoviti potreben dostop, da lahko pomagajo ranljivemu in zaradi spopadov prizadetemu civilnemu prebivalstvu;

G.

ker morajo biti v središču vseh humanitarnih ukrepov humanitarna načela človečnosti, nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti ter osnovna pravila mednarodnega humanitarnega prava in človekovih pravic iz ženevskih konvencij in njenih protokolov; ker je treba zaščititi razseljene ljudi in ker mora prevladati neodvisnost pomoči;

H.

ker so bolnišnice in zdravstveno osebje izrecno zaščiteni z mednarodnim humanitarnim pravom in ker so namerni napadi na civiliste ali civilno infrastrukturo po tem pravu jasno prepovedani in veljajo za njegovo resno kršitev;

I.

ker so napadi na humanitarne delavce v Rimskem statutu opredeljeni kot vojno hudodelstvo; ker statut kot vojno hudodelstvo označuje tudi namerne napade na stavbe, namenjene izražanju vere, izobraževanju, umetnosti, znanosti ali dobrodelnim dejavnostim, ter zgodovinske spomenike;

J.

ker prostori in sredstva OZN, vključno s šolami in zdravstvenimi centri, nedotakljivi in zaščiteni v skladu s Konvencijo o privilegijih in imunitetah Združenih narodov iz leta 1946;

K.

ker je Mednarodni odbor Rdečega križa izjavil tudi, da je dolžnost preiskovanja domnevnih vojnih hudodelstev običajno pravilo mednarodnega humanitarnega prava, ki velja tako pri mednarodnih oboroženih spopadih kot tistih, ki niso mednarodnega značaja;

L.

ker nekatere oborožene skupine nasprotujejo laičnemu izobraževanju in izobraževanju deklet ali temu, da dekleta obravnava moško zdravstveno osebje, in zato ovirajo dostop do teh storitev; ker splošno ozračje negotovosti, ki je posledica spopadov, otrokom, učiteljem in zdravstvenemu osebju preprečuje tudi, da bi obiskovali šolo ali poiskali zdravniško pomoč; ker so ženske in otroci v večji meri izpostavljeni nevarnostim zaradi razselitve in razpada običajne zaščite in podpornih struktur; ker mednarodno humanitarno pravo zahteva, da se dekletom in ženskam, ki so bile žrtev posilstva med vojno, brez diskriminacije zagotovi vsa potrebna zdravstvena oskrba; ker je na seznamu Svetovne zdravstvene organizacije splav v nevarnih razmerah zapisan kot eden od treh glavnih vzrokov za smrtnost mater; ker so zdravje mater, psihološka pomoč ženskam, ki so bile žrtve posilstva, ter izobraževanje in šolanje razseljenih otrok najpomembnejši izzivi v begunskih taboriščih;

M.

ker je 52 držav, vključno z nekaterimi, vendar ne vsemi državami članicami EU, na dan 14. marca 2016 podprlo deklaracijo o varnih šolah s konference o varnih šolah v Oslu, ki je potekala maja 2015;

N.

ker je Svet za zunanje zadeve pri sprejemanju smernic EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava poudaril, da je pomembno učinkovito obravnavati posledice resnih kršitev s podpiranjem ustreznih mehanizmov odgovornosti ter da bi lahko v primerih, ko prizadeta država ali države ne morejo oziroma ne želijo izvrševati svoje sodne pristojnosti, imelo ključno vlogo Mednarodno kazensko sodišče; ker so v skladu s smernicami EU ustrezne delovne skupine Sveta dolžne spremljati razmere, za katere bi lahko veljalo mednarodno humanitarno pravo, ter v teh primerih priporočati ukrepe za spodbujanje skladnosti z njim (odstavek 15(a));

O.

ker je Mednarodni odbor Rdečega križa med letoma 2012 in 2015 organiziral obsežen posvetovalni postopek o tem, kako okrepiti pravno varstvo žrtev oboroženih spopadov in povečati učinkovitost mehanizmov za spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava;

P.

ker se posodobljene smernice EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava nanašajo na različne načine ukrepanja, ki jih ima EU v odnosih s tretjimi državami na voljo v zvezi s tem, vključno s političnim dialogom, splošnimi javnimi izjavami, omejevalnimi ukrepi, sodelovanjem z drugimi mednarodnimi organi, operacijami na področju kriznega upravljanja, individualno odgovornostjo, usposabljanjem in nadzorom nad izvozom orožja;

Q.

ker se države udeleženke 32. mednarodne konference Rdečega križa in Rdečega polmeseca decembra 2015 na koncu niso mogle dogovoriti o novem mehanizmu, ki sta ga Mednarodni odbor Rdečega križa in švicarska vlada predlagala za okrepitev spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava; ker so se države udeleženke dogovorile, da bodo sprožile nov medvladni postopek, v katerem naj bi poiskali načine za okrepitev izvajanja mednarodnega humanitarnega prava, in da bodo rezultat predstavile na naslednji mednarodni konferenci leta 2019;

R.

ker poglavje za humanitarno pomoč EU, ki je v letu 2015 znašalo 909 milijonov EUR, predstavlja manj kot 1 % skupnega proračuna EU; ker bi sedanjo vrzel med obsežnimi humanitarnimi potrebami in razpoložljivimi viri lahko zmanjšali tudi tako, da bi bolje povezali nujno in dolgoročno pomoč;

1.

ponovno poudarja, da mednarodno humanitarno pravo odločilno prispeva k sodobni zgodovini človeštva, in poziva vse države članice EU, naj izkoristijo priložnost svetovnega humanitarnega vrha, da bi ponovno potrdile osrednji pomen mednarodnega humanitarnega prava in zaščite, ki jo zagotavlja;

2.

močno obžaluje, da se mednarodno humanitarno pravo ne spoštuje, ter izraža pretresenost in globoko zaskrbljenost zaradi smrtonosnih napadov na bolnišnice, šole in druge civilne tarče, ki se zaskrbljujoče vse pogosteje dogajajo med oboroženimi spopadi po svetu in pri katerih so tarče in žrtve bolniki, študenti, zdravstveno in pedagoško osebje, humanitarni delavci, otroci in družinski člani; izraža mnenje, da morajo obsodbi mednarodne skupnosti slediti neodvisne preiskave in da je treba odgovorne dejansko poklicati na odgovornost; poziva države članice, institucije EU in podpredsednico/visoko predstavnico, naj priznajo resnične razsežnosti tega velikega problema in uporabijo vsa sredstva, ki jih imajo na razpolago za njegovo reševanje;

3.

obsoja napade na bolnišnice in šole, ki so po mednarodnemu pravu prepovedani, in priznava, da takšna dejanja verjetno predstavljajo grobe kršitve ženevskih konvencij iz leta 1949 in vojna hudodelstva po Rimskem statutu Mednarodnega kazenskega sodišča; izraža prepričanje, da je treba zagotoviti, da bodo zdravstvene in izobraževalne ustanove med oboroženimi spopadi tudi v prihodnje nevtralni, zaščiteni kraji, in sicer s preglednimi, neodvisnimi in nepristranskimi preiskavami krutih napadov in tako, da se vse vpletene strani dejansko pokliče na odgovornost za storjena hudodelstva; poudarja, da je pomembno ohraniti ločnico med humanitarnimi in vojaškimi akterji ter da se humanitarnega ukrepanja ne sme izkoriščati za vojaške ali politične namene, kar spodkopava in ogroža resnične humanitarne operacije in njihovo osebje;

4.

obsoja, da udeleženci v oboroženih spopadih uporabljajo bolnišnice in šole ter jih napadajo; opozarja, da tisti, ki uporabljajo ljudi ali lastnino kot človeški ščit ali za kamuflažo, kršijo mednarodno humanitarno pravo;

5.

poziva sprte strani v konfliktih, naj spoštujejo temeljna načela mednarodnega humanitarnega prava in naj ne napadajo namerno civilne infrastrukture; poudarja, da je treba izboljšati varnost humanitarnih delavcev, da bi se lahko učinkoviteje odzivali na napade; zato zahteva, da EU in njene države članice pozovejo OZN in varnostni svet OZN, naj zagotovita zaščito lokalnih in mednarodnih humanitarnih delavcev;

6.

izreka priznanje mednarodnemu in lokalnemu zdravstvenemu osebju, učiteljem in humanitarnim delavcem, ki delajo na konfliktnih območjih, za njihov občudovanja vredni pogum in predanost;

7.

poudarja, da je pravica do zdravja človekova pravica, ter poziva strani, ki so udeležene v oboroženih spopadih, naj med njihovim trajanjem zagotovijo razpoložljivost, dostopnost, sprejemljivost in kakovost zdravstvenih storitev; poziva h globalni zavezi za zagotovitev, da bodo ženske in deklice varne od začetka vsakih izrednih razmer ali krize z obravnavanjem tveganja spolnega nasilja ali nasilja na podlagi spola, z dvigovanjem ozaveščenosti, z zagotavljanjem kazenskega pregona storilcev tovrstnega nasilja in z zagotavljanjem, da imajo ženske in deklice dostop do vseh spolnih in reproduktivnih zdravstvenih storitev, tudi varnih splavov, v humanitarnih krizah, ne pa da se ponavlja to, kar bi lahko označili kot nehumano ravnanje, torej v skladu z zahtevami mednarodnega humanitarnega prava in kot je predvideno v ženevskih konvencijah in njihovih dodatnih protokolih;

8.

poudarja, da je potrebno večje dopolnjevanje med humanitarno in razvojno pomočjo, da bi rešili vprašanje učinkovitosti in zapolnili vrzeli v humanitarnem financiranju, ter da bi moralo biti to dopolnjevanje tesno povezano z večjo razvojno pomočjo in humanitarnim financiranjem; poziva EU, njene države članice in druge mednarodne donatorje, naj se na svetovnem humanitarnem vrhu v celoti zavežejo vsem predlaganim temeljnim obveznostim iz agende za človeštvo, ki se osredotoča na zmanjševanje učinka sovražnosti na humanitarne dejavnosti in omogočanje humanitarnih ukrepov;

9.

poziva EU in njene države članice, naj od varnostnega sveta OZN zahtevajo, da uporabi vse razpoložljive instrumente, kot so ciljno usmerjeni ukrepi in vzpostavitev misij za ugotavljanje dejstev ali preiskovalnih komisij, in pravosodne mehanizme, kot je napotitev na Mednarodno kazensko sodišče; zahteva, da se pri odločitvah varnostnega sveta o vprašanjih, povezanih s humanitarnim ukrepanjem, ne uporablja pravica do veta, da se okrepi spoštovanje norm mednarodnega prava, ki se nanašajo na zaščito humanitarnih delavcev, da se zagotovi sistematična preiskava dejanj, ki bi lahko pomenila kršitev teh predpisov, in da se osumljenci za ta dejanja privedejo pred sodišče;

10.

obžaluje, da so številni partnerji EU in njenih držav članic vpleteni v resne kršitve mednarodnega humanitarnega prava; poziva EU, naj izkoristi vsa razpoložljiva dvostranska orodja za učinkovito spodbujanje svojih partnerjev k spoštovanju tega prava, tudi v okviru političnega dialoga, ter razmisliti o drugih ukrepih v skladu s smernicam EU za spodbujanje skladnosti z mednarodnim humanitarnim pravom, če dialog ne bo prinesel rezultatov;

11.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj poda pobudo za uvedbo embarga EU na prodajo orožja državam, ki so odgovorne za resne kršitve mednarodnega humanitarnega prava, zlasti za namerno napadanje civilne infrastrukture; poudarja, da je nadaljnje izdajanje dovoljenj za prodajo orožja tem državam v nasprotju s Skupnim stališčem Sveta 2008/944/SZVP z dne 8. decembra 2008 (7);

12.

poziva Svet za zunanje zadeve in podpredsednico/visoko predstavnico, naj zahtevata, da vodje misij EU in ustrezni predstavniki EU (vodje civilnih operacij EU, poveljniki vojaških operacij EU in posebni predstavniki EU) poročajo o primerih hudih kršitev mednarodnega humanitarnega prava;

13.

poziva EU in njene države članice, naj v celoti podprejo poziv generalnega sekretarja OZN, da morajo vse države članice OZN izkoristiti priložnost svetovnega humanitarnega vrha, da bi se ponovno zavezale zaščiti civilistov in človekovih pravic vseh, in sicer s spoštovanjem, izvajanjem in spodbujanjem pravil, o katerih so se že dogovorile; poudarja pomen, ki ga generalni sekretar OZN pripisuje krepitvi mednarodnih preiskovalnih in pravosodnih sistemov, vključno z Mednarodnim kazenskim sodiščem, da bi dopolnili nacionalne okvire in dokončno odpravili nekaznovanje za kršitve mednarodnega humanitarnega prava;

14.

priznava pomen smernic EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava, saj nobena druga država ali organizacija ni sprejela enakovrednega dokumenta; poziva EU in njene države članice, naj jih dejansko izvajajo;

15.

poziva Svet za zunanje zadeve in podpredsednico/visoko predstavnico, naj zagotovita skladen in učinkovit razvoj politik in ukrepov EU, povezanih z mednarodnim humanitarnim pravom, ter poskrbita za to, da bo za izvajanje smernic o njem prvenstveno pristojna delovna skupina Sveta za javno mednarodno pravo, ki jo vodi predsedstvo Sveta; v zvezi s tem poudarja, da so ustrezne delovne skupine Sveta v skladu s smernicami EU dolžne spremljati razmere, za katere bi lahko veljalo mednarodno humanitarno pravo, in v teh primerih priporočati ukrepe za spodbujanje njegovega spoštovanja; poziva EU in njene države članice, naj podrobneje poročajo o izvajanju smernic v posameznih konfliktnih situacijah, zlasti v letnem poročilu EU o človekovih pravicah in demokraciji;

16.

želi spomniti na stališče, izraženo v smernicah EU, da se bodo, kadar je primerno, upoštevale storitve Mednarodne humanitarne komisije za ugotavljanje dejstev, ustanovljene v skladu s prvim dopolnilnim protokolom k ženevskim konvencijam iz leta 1949, ki lahko pomaga pri spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava prek svoje zmogljivosti ugotavljanja dejstev in posredniške funkcije; obžaluje, da storitve Mednarodne humanitarne komisije za ugotavljanje dejstev doslej niso bile uporabljene, in poziva udeležene strani, naj razmislijo o njihovi uporabi; poziva vse države članice, naj priznajo pristojnost te komisije;

17.

poziva k povečanju institucionalnega manevrskega prostora, da bo mednarodna skupnost lahko obravnavala skupne pomisleke v zvezi z izvajanjem mednarodnega humanitarnega prava; pozdravlja zavezo EU in njenih držav članic Mednarodnemu odboru Rdečega križa, da bodo odločno podprle ustanovitev učinkovitega mehanizma za krepitev skladnosti z mednarodnim humanitarnim pravom, vendar poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj mu poroča o svojih ciljih in strategiji za uresničitev te obljube v naslednjem medvladnem postopku, da bi našli način za izboljšanje izvajanja mednarodnega humanitarnega prava, kot je bilo dogovorjeno decembra 2015 na 32. mednarodni konferenci Rdečega križa in Rdečega polmeseca;

18.

pozdravlja podajanje zavez EU in njenih držav članic na konferencah Mednarodnega odbora Rdečega križa; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj redno poroča o izvajanju teh zavez, zlasti z vključitvijo podrobnega dela v poglavje o mednarodnemu humanitarnemu pravu v letnem poročilu Sveta o človekovih pravicah;

19.

poziva OZN in EU, naj spodbujata kampanje za zagotovitev, da se bodo vsi akterji, vključno z nedržavnimi oboroženimi skupinami, zavedali svojih obveznosti po mednarodnem pravu in izpolnjevali svoje obveznosti glede omogočanja humanitarne pomoči in zaščite ljudi pod njihovim vplivom;

20.

poziva države članice, naj bodo za zgled in naj izpolnijo svoje zaveze o ratificiranju poglavitnih instrumentov mednarodnega humanitarnega prava in drugih ustreznih pravnih instrumentov, ki vplivajo na mednarodno humanitarno pravo;

21.

ponovno izraža globoko zaskrbljenost zaradi uporabe oboroženih brezpilotnih letal zunaj mednarodnega pravnega okvira ter vztraja, naj Svet sprejme skupno stališče EU o njihovi uporabi;

22.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju OZN, predsedniku generalne skupščine OZN in vladam držav članic OZN.

21.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 66/23

—

ob upoštevanju členov 1, 10, 11 in 16 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 15 in 298 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju členov 41 in 42 Listine EU o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v institucijah in organih Skupnosti (2),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 15. decembra 2011 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (prenovitev) (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2014 o dostopu javnosti do dokumentov (člen 104(7)) v obdobju 2011–2013 (4),

—

ob upoštevanju sodbe z dne 17. oktobra 2013 v zadevi C-280/11 P, Svet Evropske unije proti Access Info Europe,

—

ob upoštevanju svežnja o boljši pripravi zakonodaje, ki ga je Komisija predstavila maja 2015,

—

ob upoštevanju političnih smernic za Komisijo predsednika Jean-Clauda Junckerja,

—

ob upoštevanju poročil Komisije, Sveta in Parlamenta o uporabi Uredbe (ES) št. 1049/2001 v letih 2013 in 2014,

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije iz leta 2007 o dostopu javnosti do dokumentov, ki jih hranijo institucije Evropske skupnosti,

—

ob upoštevanju letnega poročila o dejavnostih Evropskega varuha človekovih pravic za leto 2014,

—

ob upoštevanju člena 52 ter člena 116(7) Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in mnenja Odbora za pravne zadeve (A8-0141/2016),

A.

ker je popolna preglednost temelj zaupanja državljanov v institucije EU, prispeva k razumevanju pravic, ki izhajajo iz pravnega reda Unije, in ozaveščenosti in poznavanju postopka odločanja EU, vključno s pravilnim izvajanjem upravnih in zakonodajnih postopkov;

B.

ker je pravica dostopa do dokumentov temeljna pravica, ki je zaščitena z Listino o temeljnih pravicah in Pogodbama ter v nacionalno zakonodajo prenesena z Uredbo (ES) št. 1049/2001, zlasti da se zagotovi čim lažje uveljavljanje te pravice ter spodbuja primere dobre prakse glede upravnih postopkov za dostop do dokumentov, tako da se zagotovi demokratični nadzor nad dejavnostmi institucij in da le-te ravnajo v skladu s predpisi, določenimi v Pogodbah;

1.

poudarja, da tri institucije niso sprejele ustreznih nadaljnjih ukrepov za mnoga priporočila iz njegove resolucije o javnem dostopu do dokumentov za leta 2011–2013; zlasti obžaluje dejstvo, da institucije in organi EU niso v svoji vodstveni strukturi določile pooblaščenca za preglednost, ki bi bil odgovoren za spoštovanje predpisov in izboljšanje prakse; poziva institucije, naj to čim prej storijo;

2.

opozarja, da morajo institucije EU pri svojih dejavnostih in politikah delovati na temelju predstavniške demokracije, kot je določeno v členu 10(1) PEU, in s tem zagotavljati spoštovanje načel popolne preglednosti, souporabe ter pravilnega in hitrega obveščanja državljanov; poudarja, da člen 10(3) PEU priznava participativno demokracijo kot enega od glavnih demokratičnih načel EU, s tem pa poudarja, da je treba odločitve sprejemati čim bliže državljanom; poudarja, da če državljani v postopku odločanja sodelujejo v obliki javnih posvetovanj, potem morajo institucije upoštevati rezultat teh posvetovanj;

3.

opozarja, da morata biti v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001 preglednost in popoln dostop do dokumentov, ki jih hranijo institucije, pravilo in da si je treba, kakor določa stalna praksa Sodišča EU, izjeme iz te uredbe ustrezno razlagati, ob upoštevanju prevladujočega javnega interesa za razkritje, načela demokracije, tudi tesnejšega sodelovanja državljanov v postopku odločanja, legitimnosti uprave ter učinkovitosti in odgovornosti do državljanov;

4.

meni, da institucije, agencije in drugi organi Evropske unije pri izvajanju Uredbe (ES) št. 1049/2001 še vedno ne upoštevajo in izvajajo dosledno določb in sprememb iz Lizbonske pogodbe in Listine temeljnih pravic, zlasti v zvezi s participativno demokracijo; pozdravlja nedavne sodbe velikega senata Sodišča v zadevah Digital Rights Ireland (5) in Schrems (6), v katerih se je Sodišče ob razveljavitvi direktive o hrambi podatkov (7) in odločbe o varnem pristanu (8) sklicevalo na Listino temeljnih pravic; poudarja, da mora dejanski javni dostop do dokumentov in upravljanje registrov dokumentov temeljiti na standardih, ki ustrezno upoštevajo člena 41 in 42 Listine temeljnih pravic;

5.

poudarja, da je treba spoštovati zasebnost in varstvo podatkov, obenem pa zagotoviti preglednost;

6.

opozarja, da morajo vse odločitve za zavrnitev dostopa javnosti do dokumentov temeljiti na jasno in strogo opredeljenih pravnih izjemah, spremljati pa jih mora utemeljena in specifična obrazložitev, da bodo državljani lahko razumeli zavrnitev dostopa in učinkovito uporabili razpoložljiva pravna sredstva;

7.

opozarja, da imajo državljani za zagotavljanje odgovornosti in legitimnosti demokratičnega političnega sistema, ki spoštuje pravno državo, pravico poznati in nadzorovati:

zato meni, da je treba objaviti elektronski register, v katerem bodo zabeležene vse zgoraj navedene točke;

8.

poziva Komisijo, naj imenuje komisarja, ki bo pristojen za preglednost in dostop javnosti do dokumentov; poziva podpredsednico Komisije, naj medtem nemudoma predstavi smel akcijski načrt na področju preglednosti in dostopa javnosti do dokumentov, saj je preglednost temelj boljše zakonodaje;

9.

obžaluje, da je za državljane dostop do podatkov, ki jih hranijo institucije EU, še vedno težak, ker ni skupnega pristopa med institucijami, ki bi bil usmerjen v omogočanje lažjega dostopa do dokumentov za državljane in bi temeljil na popolni in resnični preglednosti, komunikaciji in neposredni demokraciji; spodbuja EU institucije, organe, urade in agencije naj nadalje razvijejo bolj proaktiven pristop k preglednosti in proaktivno razkrijejo čim več dokumentov, ki jih imajo v posesti, na čim bolj enostaven in javnosti dostopen način, ter naj zagotovijo prevod v vse uradne jezike EU ter določijo ustrezne, enostavne in cenovno ugodne načine dostopa do informacij, vključno z digitalnim in elektronskim, ki bodo upoštevali potrebe invalidov; zlasti meni, da je treba dostop do informacij izboljšati z omogočanjem lažje uporabe vmesnikov in sistemov iskanja, ki so enostavni za uporabo; poziva k razvoju skupne točke za dostop do portalov vseh treh institucij na podlagi pilotnega projekta za spletno platformo za proaktivno objavljanje dokumentov institucij EU in k uskladitvi iskalnih portalov med institucijami in oddelki iste institucije (predvsem med generalnimi direktorati Komisije); prav tako poziva institucije, naj nadaljujejo in okrepijo prizadevanja za širjenje zakonodaje in politik EU; meni, da bi morala EU v celoti izkoristiti možnosti, ki jih ponujajo nove tehnologije (družabna omrežja, aplikacije za pametne telefone itd.), da bi zagotovili celovit in preprost dostop do informacij;

10.

obžaluje, da je stopnja tajnosti uradnih dokumentov pogosto prestrogo določena; ponavlja svoje stališče, da bi bilo treba vzpostaviti jasna in enotna pravila za določanje stopnje tajnosti dokumentov; obžaluje, da institucije zahtevajo seje brez navzočnosti javnosti brez ustrezne utemeljitve; ponovno poziva institucije, naj zahteve za seje brez navzočnosti javnosti ocenijo in utemeljijo v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001; meni, da bi moral Parlament zahteve za seje brez navzočnosti javnosti v Parlamentu oceniti za vsak primer posebej; meni, da bi moral postopek določanja stopnje tajnosti dokumentov nadzorovati neodvisen nadzorni organ;

11.

poziva institucije, organe in agencije EU, naj sprejmejo postopke za obravnavo pritožb proti zavrnitvi dostopa, ki bodo hitrejši, manj zapleteni in bolj dostopni; meni, da bi bolj proaktiven pristop pomagal zagotoviti učinkovito preglednost in preprečevati nepotrebne pravne spore, ki lahko povzročijo nepotrebne stroške in obremenijo tako institucije kot tudi državljane;

12.

poziva vse institucije, da Uredbo (ES) št. 1049/2001 izvajajo ob upoštevanju sprememb, ki jih prinašata Lizbonska pogodba in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah skladu s črko in duhom uredbe ter naknadno sodno prakso, dokler ne bo opravljena želena revizija; zlasti poziva Svet in njegova pripravljalna telesa, da ob upoštevanju zadeve Access Info Europe, objavijo zapisnike sestankov delovnih skupin Sveta ter drugih dokumentov, imena sodelujočih držav članic in njihove predloge; poziva Parlament, naj v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001 omogoči dostop do dnevnih redov in povratnih informacij s sej koordinatorjev odborov, predsedstva in konference predsednikov, načeloma pa tudi vseh dokumentov, omenjenih v teh dnevnih redih tako, da jih objavi na spletnem mestu Parlamenta;

13.

poziva vse institucije, naj uporabijo strožje določbe o preglednosti iz Uredbe (ES) št. 1367/2006, kadar se zahtevane informacije nanašajo na okolje, ter naj spoštujejo svoje obveznosti proaktivnega objavljanja informacij, ki se nanašajo na okolje;

14.

poziva vse institucije, naj ocenijo in po potrebi pregledajo svojo notranjo ureditev poročanja o nepravilnostih, ter poziva k zaščiti prijaviteljev nepravilnosti; zlasti poziva Komisijo, naj Parlamentu poroča o svojih izkušnjah z novimi pravili o prijavljanju nepravilnosti, ki so bila sprejeta za osebje EU leta 2012, in z njihovimi izvedbenimi ukrepi;

15.

opozarja, da po uveljavitvi PEU in PDEU za vse institucije, organe in agencije EU velja pravica dostopa do dokumentov; zato meni, da je nujno treba Uredbo (ES) št. 1049/2001 posodobiti in bistveno spremeniti, ob upoštevanju določb pogodb in sodne prakse Sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice; meni, da je zlasti pomembno razširiti njeno področje uporabe tako, da bodo vključene vse evropske institucije, ki še niso zajete, kot so Evropski svet, Evropska centralna banka, Sodišče Evropske unije, ter vsi organi in agencije EU;

16.

obžaluje, da je postopek pregleda Uredbe (ES) št. 1049/2001 obstal v Svetu in Svet in upa, da bo čim prej dosežen napredek; poziva Svet, naj ob upoštevanju stališča zgoraj navedenega stališča Evropskega parlamenta, sprejetega v prvi obravnavi dne 15. decembra 2011 z namenom sprejetja uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o opredelitvi splošnih načel in omejitev, ki urejajo pravico do dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij Unije;

17.

priporoča, naj se ustvarijo, tudi na podlagi Uredbe (ES) št. 1367/2006 in Uredba (ES) št. 1049/2001, enotna načela, ki bodo urejala dostop do dokumentov, da bi omogočili več jasnosti za državljane;

18.

obžaluje, da je bilo doseženo le malo napredka pri izvajanju Uredbe (ES) št. 1049/2001 kar zadeva obveznosti institucij, agencij in drugih organov, da vodijo popolne registre dokumentov, kot je določeno v njenih členih 11 in 12 ter nazadnje v Lizbonski pogodbi in Listini o temeljnih pravicah; poziva k vzpostavitvi skupnega pristopa k registrom in poziva institucije EU, ki tega še niso naredile, naj vzpostavijo register dokumentov in izvajajo ukrepe za poenotenje klasifikacije in prikaz dokumentov različnih institucij; s tem v zvezi ponovno poziva, da se poleg vzpostavitve skupne točke za dostop do dokumentov EU prek portalov treh institucij, uvedejo tudi enotni postopki in merila za evidentiranje in dodelitev medinstitucionalne oznake za vsak posamezni dokument, kar bi lahko omogočilo končno vzpostavitev skupnega medinstitucionalnega registra, vključno s posebno skupno zbirko podatkov o trenutnem stanju zakonodajnih zadev;

19.

želi opomniti, da morajo institucije v skladu s členoma 1(c) in 15(1) Uredbe (ES) št. 1049/2001 spodbujati dobro upravno prakso pri dostopu do dokumentov in razviti učinkovito upravno prakso, da bi omogočile uresničevanje pravice do dostopa, ki jo zagotavlja uredba; poudarja, da je preglednost v skladu s členom 298 PDEU in členom 41 Listine o temeljnih pravicah tesno povezana s pravico do dobre uprave, ter ponovno poziva k sprejetju uredbe o upravnem postopku za upravo EU (9);

20.

opozarja, da je bilo z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe odpravljeno sklicevanje na učinkovitost postopka odločanja v zvezi z zakonodajnimi akti;

21.

opozarja, da je preglednost zakonodajnega postopka za državljane zelo pomembna; poziva institucije, naj dajo na voljo dokumente, ki so del zakonodajnega postopka ali so z njim povezani; zlasti meni, da bi morale institucije javnosti omogočiti dostop do čim večjega števila dokumentov prek svojih spletnih mest in razmisliti o uporabi portala Tvoja Evropa kot enotnega, javnosti dostopnega portala EU, ki bi olajšal uporabo;

22.

je seznanjen s preiskavo varuhinje človekovih pravic za spremljanje prakse trialogov, ki predstavljajo ustaljen postopek za sprejemanje večine zakonodaje EU; v zvezi s tem jo spodbuja, naj v okviru svojih pristojnosti iz Pogodb in v skladu s statutom varuha človekovih pravic v celoti izkoristi pristojnosti za preiskavo;

23.

opozarja, da je postala praksa trialogov, ki sicer niso uradno prevideni s Pogodbami, priznan način za doseganje soglasja med sozakonodajalcema in pospešitev zakonodajnega postopka iz Pogodbe; ugotavlja, da se posledično postopek v spravnih odborih uporablja le v tretji obravnavi in kot skrajno sredstvo;

24.

obžaluje, da državljani nimajo možnosti nadzora nad pogajanji v trialogih; je zaskrbljen zaradi morebitnih zlorab pri tovrstni zakonodajni praksi, zlasti v zvezi z uvajanjem novih elementov zakonodaje med trialogi, ki ne temeljijo na predlogu Komisije ali predlogu spremembe Parlamenta, z njimi pa bi lahko zaobšli redni zakonodajni postopek in javni nadzor;

25.

obžaluje, da imajo dobro obveščene in povezane interesne skupine zaradi razkrivanja formalnih in neformalnih dokumentov iz trialogov neenak dostop do dokumentov in posledično tudi do zakonodajnega postopka; ugotavlja, da bi se dokumenti redkeje razkrivali, če bi dokumente iz trialogov proaktivno in nemudoma objavljali na lahko dostopni platformi;

26.

želi opomniti, da sodna praksa Sodišča Evropske unije priznava tveganje zunanjega pritiska, ki je lahko legitimen razlog za omejitev dostopa do dokumentov v zvezi s postopkom sprejemanja odločitev pod pogojem, da se z gotovostjo potrdi obstoj takšnega pritiska in predloži dokaz o razumno predvidljivem tveganju, da bi ta zunanji pritisk bistveno vplival na sprejetje odločitve (10); je zaskrbljen, da se v okviru sedanje prakse pri dostopu do odločilnih faz zakonodajnega postopka daje večjo prednost lobistom kot splošni javnosti;

27.

poudarja, da so trialogi pomembni in učinkoviti, vendar sedanji postopki, ki se zanje uporabljajo, zbujajo pomisleke glede odprtosti zakonodajnega postopka; poziva sodelujoče institucije, naj zagotovijo več preglednosti v neformalnih trialogih za krepitev demokracije s tem, da državljanom omogočijo nadzor nad vsemi informacijami, ki so bile podlaga za zakonodajni akt (kot je Sodišče določilo v združeni zadevi Švedska in Turco proti Svetu), obenem pa sozakonodajalcema zagotovijo zadosten prostor za razmislek; poziva institucije EU, naj povečajo poročanje v pristojnem parlamentarnem odboru o stanju pogajanj v okviru trialogov; meni, da dokumenti, ustvarjeni v okviru trialogov, kot so dnevni redi, povzetki izidov, zapisnikov in splošnih pristopov Sveta, kadar so na voljo, zadevajo zakonodajne postopke in se načeloma ne morejo obravnavati drugače kot drugi zakonodajni dokumenti; meni, da bi moral biti seznam trialogov in takšnih prej naštetih dokumentov neposredno dostopen na spletni strani Parlamenta; želi opomniti, da bo prihodnji medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje v primeru sprejetja obravnaval tudi ustrezni potek trialogov;

28.

obžaluje, da je javnost pri predlogih sprememb za plenarno zasedanje, ki jih podpiše vsaj 40 poslancev, seznanjena z imeni le nekaterih sopodpisnikov; meni, da bi morala biti vsa imena sopodpisnikov javna;

29.

poziva Komisijo, naj brez odlašanja predloži svoj predlog za medinstitucionalni sporazum za vzpostavitev obveznega medinstitucionalnega registra interesnih skupin, lokalnih organov in regionalnih organov pri institucijah, in poziva, naj bo to prednostna naloga; poziva, naj se v ta register vključijo podrobne informacije o tem, kdo zastopa katero interesno skupino, s kakšnim ciljem ter s katerimi sredstvi in finančnimi sredstvi;

30.

spodbuja poslance Evropskega parlamenta in predstavnike Sveta, naj sledijo zgledu, ki ga je postavila Komisija s sklepom z dne 25. novembra 2014, in sicer o objavi informacij o srečanjih med njo ali njenimi uslužbenci ter deležniki in civilno družbo;

31.

poziva Parlament, naj v zvezi s tem kot prvi korak poslancem Parlamenta, ki želijo poročati o svojih stikih z lobisti, omogoči obrazec za poročevalce, ki ga lahko priložijo svojemu poročilu, obenem pa na spletnem mestu Parlamenta na straneh, ki so namenjene posameznim poslancem, omogočijo dovolj prostora za tovrstne informacije;

32.

opozarja, da je treba v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001 in za zagotavljanje popolnega parlamentarnega nadzora dovoliti dostop tudi do dokumentov, ki nastanejo v okviru postopka delegiranja pristojnosti (delegirani akti), ki je pomemben del evropske zakonodaje in za katerega bi bilo treba v celoti zagotoviti ustrezen in pregleden parlamentarni in demokratični nadzor; v zvezi s tem zlasti obsoja nepreglednost evropskih nadzornih organov (EBA, EIOPA, ESMA), saj ne vključujejo sozakonodajalcev; z obžalovanjem ugotavlja, da še ni bil oblikovan enotni register zakonodaje na drugi stopnji, in poziva Komisijo, naj ga nemudoma pripravi;

33.

opozarja na zavezujoč učinek in posledice mednarodnih sporazumov za zakonodajo EU ter vztraja pri tem, da je treba zagotoviti preglednost pogajanj med celotnim postopkom, kar pomeni, da morajo institucije objaviti pogajalski mandat, ki je dodeljen pogajalcu EU, ne da bi pri tem oslabile pogajalsko pozicijo EU; meni, da bi morali biti dokumenti, povezani z mednarodnimi sporazumi načeloma javni, brez poseganja v upravičene izjeme in ne da bi ogrozili potrebno zaupanje med sodelujočimi stranmi, da bi tako dosegli učinkovita pogajanja; obžaluje, da Komisija in Svet vse dokumente, povezane s pogajanji, rutinsko označujeta kot zaupne in da državljani nimajo dostopa do nobene informacije; vztraja, da ima javnost dostop do ustreznih pogajalskih dokumentov, vključno z dokumenti, o katerih so strani že dosegle dogovor, razen tistih, za katere se meni, da so občutljivi, kar mora biti utemeljeno za vsak primer posebej v skladi s členom 9 Uredbe (ES) št. 1049/2001;

34.

opozarja Komisijo, da mora v skladu s členom 218 PDEU Parlament v celoti in nemudoma obveščati o vseh fazah tekočih pogajanj; poziva Komisijo, naj v vsaki fazi presodi, katere dokumente in informacije je mogoče proaktivno objaviti;

35.

opozarja, da preglednost krepi načelo dobrega upravljanja iz člena 41 Listine in člena 298 PDEU ter prispeva k njegovemu izvrševanju; zato poziva institucije EU, naj zagotovijo, da bodo njihovi notranji upravni postopki dosegali ta cilj;

36.

poziva institucije EU, naj opredelijo skupna pravila o izvedbi upravnih postopkov in o tem, kako se upravni dokumenti prikažejo, razglasijo za tajne in kako se tajnost odpravi, kako se registrirajo ter kako se razkrijejo; si želi, da bi bil takšen zakonodajni predlog kmalu pripravljen;

37.

obžaluje nepreglednost postopkov za opominjanje in ugotavljanje kršitev držav članic; zlasti poziva k temu, da bi bili dokumenti, ki se pošljejo Komisiji in državam članicam v okviru tovrstnih postopkov, ter zadevni odgovori dostopni javnosti; poziva tudi, naj se proaktivno javno objavijo informacije v zvezi z izvajanjem sodb Sodišča;

38.

poziva države članice, naj zagotovijo popolno dostopnost in dejansko preglednost informacij o pogajanjih o nacionalnih in regionalnih operativnih programih;

39.

meni, da sta za preprečevanje zlorab in boj proti njim bistvenega pomena popolna preglednost in dostopnost podatkov; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo objava podatkov o vseh prejemnikih sredstev iz strukturnih skladov, vključno s podizvajalci, obvezna; ponovno poudarja, da je popolna preglednost javnih izdatkov v EU bistvena za zagotavljanje odgovornosti in boj proti korupciji;

40.

poziva Komisijo, naj spremlja spoštovanje obveznosti obveščanja in sporočanja iz Uredbe (EU) št. 1303/2013 v državah članicah ter naj po potrebi naloži sankcije, ki so predvidene v primeru neizpolnjevanja omenjenih obveznosti;

41.

poudarja, da je treba kljub doseženemu napredku pri zagotavljanju informacij na spletni strani Parlamenta v zvezi z različnimi dodatki, do katerih so upravičeni poslanci, in predpisi, ki te dodatke urejajo, omenjena prizadevanja nadaljevati ob upoštevanju zgledov dobre prakse nacionalnih parlamentov in ukrepov, ki so jih sprejeli posamezni poslanci; zato spodbuja vse poslance, naj pri tem, tako da prostovoljno objavijo informacije, ki se nanašajo na njihove specifične dejavnosti in porabo sredstev, da bo Parlament še naprej ostal v ospredju prizadevanj za zagotavljanje preglednosti in odprtosti v EU ter za zagotovitev večje javne odgovornosti;

42.

je seznanjen s spremembo politike preglednosti, ki jo je izvedla ECB, ki zdaj objavlja zapisnike sej Sveta ECB, vendar obžaluje, da na tem področju ECB še precej zaostaja za drugimi centralnimi bankami po svetu; pričakuje izvajanje drugih ukrepov, ki jih je treba sprejeti za izboljšanje preglednosti komunikacijskih kanalov ECB;

43.

si želi tudi, da bi se v prihodnje objavljali vsi dokumenti v zvezi z odločitvami, ki se sprejmejo v okviru postopka pregleda kakovosti sredstev, da bi zagotovili enake pogoje na evropski ravni; želi si tudi, da se zahteve glede preglednosti uporabljajo tudi v okviru prihodnjega enotnega mehanizma za reševanje, v skladu z zadevnimi določbami enotnega mehanizma za reševanje, ki je začel delovati 1. januarja 2016;

44.

poziva medinstitucionalni odbor, ustanovljen s členom 15(2) Uredbe (ES) št. 1049/2001, k dejavnejšemu delu in poročanju pristojnim odborom o obravnavanih vprašanjih; ga poziva, naj se redneje srečuje, notranje razprave in posvetovanja pa naj odpre tudi civilni družbi, Evropskemu varuhu človekovih pravic in Evropskemu nadzorniku za varstvo podatkov, katerih prispevke naj tudi obravnava; poziva ga, naj nujno obravnava vprašanja, navedena v tej resoluciji;

45.

meni, da je ključnega pomena, da agencije EU izvajajo skupno politiko na področju navzkrižja interesov; ugotavlja, da so v nekaterih primerih v politikah, ki so se do sedaj izvajale, predvidene določbe, ki se nanašajo na objavo življenjepisov in izjav o interesih direktorja in drugih vodstvenih delavcev; vseeno z zaskrbljenostjo ugotavlja, da obveznost objave življenjepisov in izjav o interesih ne velja za strokovnjake; poziva agencije, naj to obveznost razširijo tudi na strokovnjake;

46.

poziva Komisijo in generalnega sekretarja Evropskega parlamenta, naj Parlament obveščata o izvajanju priporočil iz te resolucije;

47.

poziva Komisijo, naj uskladi merila za objavo upravičencev do strukturnih skladov;

48.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, Evropskemu varuhu človekovih pravic, Evropskemu nadzorniku za varstvo podatkov, Svetu Evrope ter vladam in parlamentom držav članic.

21.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 66/30

—

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji, zlasti njene preambule ter členov 3 in 6,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 1, 3, 5, 27, 31, 32, 33 in 47,

—

ob upoštevanju konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini in boju proti njima,

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (ECHR), zlasti člena 4(1), ki prepoveduje suženjstvo in prisilno delo, ter člena 14, ki prepoveduje diskriminacijo,

—

ob upoštevanju konvencije Združenih narodov z dne 18. decembra 1979 o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk,

—

ob upoštevanju Evropske socialne listine z dne 3. maja 1996, zlasti njenega dela I in člena 3 dela II,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. junija 2014 o strateškem okviru EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2014–2020 (COM(2014)0332),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. oktobra 2010 o negotovem položaju delavk (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2010 o netipičnih pogodbah, zanesljivih poklicnih poteh, prožni varnosti in novih oblikah socialnega dialoga (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. septembra 2001 o trpinčenju na delovnem mestu (3),

—

ob upoštevanju poročila Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) iz leta 2013 z naslovom „Ženske, moški in delovne razmere v Evropi“,

—

ob upoštevanju poročil Eurofounda iz leta 2008 z naslovom „Ukrepi za preprečevanje neprijavljenega dela v Evropski uniji“ in iz leta 2013 z naslovom „Tackling undeclared work in 27 EU Member States and Norway: Approaches and measures since 2008“ (Preprečevanje neprijavljenega dela v 27 državah članicah EU in na Norveškem: pristopi in ukrepi od leta 2008)

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2007 o spodbujanju dostojnega dela za vse (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. maja 2006 z naslovom „Spodbujanje dostojnega dela za vse – prispevek Unije k izvajanju agende za dostojno delo po svetu“ (COM(2006)0249),

—

ob upoštevanju poročila Agencije za temeljne pravice iz leta 2015 z naslovom „Severe labour exploitation: workers moving within or into the European Union. States' obligations and victims' rights“ (Hude oblike izkoriščanja delovne sile: delavci, ki se gibljejo znotraj Evropske unije in prihajajo v Evropsko unijo. Obveznosti držav članic in pravice žrtev),

—

ob upoštevanju poročila Agencije za temeljne pravice iz leta 2011 z naslovom „Migrants in an irregular situation employed in domestic work: Fundamental rights challenges for the European Union and its Member States“ (Migranti v nezakonitem položaju, ki opravljajo delo v gospodinjstvu: izzivi EU in držav članic na področju temeljnih pravic),

—

ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (5),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 16. oktobra 2014 o razvijanju storitev za družine, da bi povečali stopnjo zaposlenosti in spodbujali enakost spolov pri delu,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2015 o strategiji EU za enakost žensk in moških po letu 2015 (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2015 o napredku pri doseganju enakosti med ženskami in moškimi v Evropski uniji leta 2013 (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. novembra 2008 s priporočili Komisiji o uporabi načela enakega plačila za moške in ženske (8),

—

ob upoštevanju poročila Eurofounda iz leta 2007 z naslovom Delovne razmere v Evropski uniji: vidik spola;

—

ob upoštevanju poročila Eurofounda iz leta 2014 z naslovom „Residential care sector: Working conditions and job quality“ (Nega na domu: delovne razmere in kakovost delovnih mest),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2014 o priseljenkah brez dokumentov v Evropski uniji (9),

—

ob upoštevanju mednarodne konvencije z dne 18. decembra 1990 o varstvu pravic delavcev migrantov in članov njihovih družin,

—

ob upoštevanju evropske konvencije z dne 24. novembra 1977 o pravnem položaju delavcev migrantov,

—

ob upoštevanju dunajske konvencije z dne 18. aprila 1961 o diplomatskih odnosih,

—

ob upoštevanju konvencije Združenih narodov z dne 13. decembra 2006 o pravicah invalidov,

—

ob upoštevanju poročila Eurofounda iz leta 2011 z naslovom „Pobude podjetij za delavce, ki skrbijo za invalidne otroke ali odrasle“,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2011 o razmerah žensk, ki se približujejo upokojitveni starosti (10),

—

ob upoštevanju skupnega poročila Odbora za socialno zaščito in Komisije z dne 10. oktobra 2014 z naslovom „Adequate social protection for long-term care needs in an ageing society“ (Ustrezno socialno varstvo za potrebe po dolgotrajni negi v starajoči se družbi),

—

ob upoštevanju poročila Eurofounda iz leta 2015 z naslovom „Working and caring: Reconciliation measures in times of demographic change“ (Delo in nego: usklajevanje poklicnega in družinskega življenja v času demografskih sprememb),

—

ob upoštevanju mnenja strokovne skupine za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo pri Evropskem ekonomsko-socialnem odboru z dne 26. maja 2010 z naslovom „The professionalisation of domestic work“ (Profesionalizacija gospodinjskega dela) (11),

—

ob upoštevanju konvencije Mednarodne organizacije dela št. 189 in njenega priporočila št. 201 o dostojnem delu za delavce v gospodinjstvu, ki sta bila sprejeta 16. junija 2011 na mednarodni konferenci dela Mednarodne organizacije dela,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2014/51/EU o pooblastitvi držav članic, da v interesu Evropske unije ratificirajo Konvencijo Mednarodne organizacije dela o dostojnem delu za delavce v gospodinjstvu iz leta 2011 (Konvencija št. 189) (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2011 o predlagani konvenciji Mednarodne organizacije dela, dopolnjeni s priporočilom o delavcih v gospodinjstvu (13),

—

ob upoštevanju poročil IV(1) in IV(2) Mednarodne organizacije dela z naslovom „Dostojno delo za delavce v gospodinjstvu“, pripravljenih za 99. zasedanje Mednarodne konference dela junija 2010, ter poročil IV(1) in IV(2) (objavljeno v dveh delih) z naslovom „Dostojno delo za delavce v gospodinjstvu“, pripravljenih za 100. zasedanje Mednarodne konference dela junija 2011,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov in mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A8-0053/2016),

A.

ker je v skladu s konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 189 „delavec v gospodinjstvu“ vsaka oseba, ki opravlja delo v gospodinjstvu v okviru delovnega razmerja, bodisi za eno ali več gospodinjstev, oseba, ki to delo opravlja le priložnostno oziroma občasno ter nepoklicno, pa ni delavec v gospodinjstvu;

B.

ker „nega“ pomeni delo, ki se opravlja v javnih ali zasebnih ustanovah v enem ali več zasebnih gospodinjstvih za nego otrok, starejših, bolnih ali invalidov; ker nego lahko izvajajo poklicni negovalci, ki jih lahko zaposlijo javni ali zasebni subjekti ali družine oziroma so samozaposleni, lahko pa jo izvajajo tudi nepoklicni negovalci, ki so običajno družinski člani;

C.

ker izraz „delavci v gospodinjstvu in negovalci“ zajema različne skupine delavcev, ki med drugim vključujejo v gospodinjstvu živeče delavce, zunanje delavce, urne delavce v več gospodinjstvih, družinske delavce, dnevne ali nočne negovalce, varuške, varuške au pair in vrtnarje, katerih resničnost in pogoji se lahko občutno razlikujejo;

D.

ker je bilo leta 2010 po podatkih Mednarodne organizacije dela na svetovni ravni v sektorju dela v gospodinjstvu zaposlenih več kot 52 milijonov ljudi, h katerim je treba prišteti še 7,4 milijona delavcev v gospodinjstvu, mlajših od 15 let, kar predstavlja med 5 % in 9 % vseh delovnih mest v industrializiranih državah; ker je po podatkih Mednarodne organizacije dela večina delavcev, zaposlenih v tem sektorju, žensk, leta 2010 so na svetovni ravni namreč predstavljale 83 % delavcev v gospodinjstvu, v EU pa bilo v tem sektorju zaposlenih 2,5 milijona ljudi, od tega 88 % žensk; ker je za ta sektor značilna izrazita feminizacija; ker delavci v gospodinjstvu in negovalci ogromno pripomorejo k uresničevanju ciljev o enakosti spolov iz strategije Evropa 2020, saj številnim družinam v EU omogočajo učinkovito strukturo za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja;

E.

ker profesionalizacija pomeni, da se delavcem določenega sektorja priznajo pravice iz delovnega razmerja in pravice socialnega varstva; ker je sektor dela v gospodinjstvu in nege mogoče profesionalizirati s kombiniranjem javnega financiranja (davčne olajšave), socialne pomoči (družinski dodatki, pomoč podjetjem, družbe za vzajemno zavarovanje in zavarovalnice, delavski sveti itd.) in zasebnega financiranja (posamezniki, ki za storitve plačujejo);

F.

ker sta v obeh sektorjih močno razširjena zaposlovanje na črno in izkoriščanje;

G.

ker je za delo v gospodinjstvu in nego značilno zlasti naslednje: negotovost zaposlitve, geografska mobilnost, prožni delovni čas, sezonsko in izmensko delo, pomanjkanje varnosti zaposlitve, občasna zaposlitev in večinoma neprijavljeno delo;

H.

ker je po podatkih Mednarodne organizacije dela 29,9 % delavcev povsem izključenih iz nacionalne delovne zakonodaje ker delo delavcev v gospodinjstvu in negovalcev v EU tudi dandanes večinoma ni urejeno oziroma ga države članice različno urejajo, zaradi česar se delavci v gospodinjstvu pogosto ne obravnavajo kot običajni delavci ali prijavljeni delavci in zato uživajo zelo omejene pravice, ki izhajajo iz zaposlitve, in socialno varstvo (14);

I.

ker delavcem v gospodinjstvu in negovalcem, ki so izključeni iz delovnega prava, ni mogoče zagotoviti varnega in zdravega delovnega okolja in so zelo diskriminirani, kar zadeva raven pravic in zaščite, ki jo uživajo v primerjavi s splošnim standardom v državi; ker poleg tega nimajo pravice do sodelovanja v sindikatih ali drugače sodelovati pri kolektivnih pogajanjih, ali pa ne vedo, kako bi to lahko storili, ali pa imajo težave pri tem, zaradi česar so še posebej ranljivi, zlasti zaradi omejenega socialnega varstva (zlasti v zvezi z nadomestilom v primeru brezposelnosti, bolezni in nezgode ter v zvezi s porodniškim in starševskim dopustom ter drugimi dopusti, povezanimi z nego), in ker so te osebe pogosto izključene iz zaščite pred odpuščanjem;

J.

ker sta upoštevanje in izvajanje veljavne nacionalne zakonodaje za varstvo delavskih pravic delavcev v gospodinjstvu in negovalcev v nekaterih državah članicah še vedno nerešeni vprašanji;

K.

ker bi ustrezna ureditev tega sektorja pripomogla k boju proti neprijavljenemu delu;

L.

ker so se nekateri sektorski podporni ukrepi, kot so davčne olajšave za delo v gospodinjstvu na Švedskem, „boni za uporabo storitev“ v Franciji ali „storitveni boni“ v Belgiji, izkazali za učinkovito sredstvo za zmanjševanje obsega neprijavljenega dela, izboljševanje delovnih razmer in zagotavljanje rednih delavskih pravic delavcem v gospodinjstvu in negi;

M.

ker po ocenah delo na področju nege v EU trenutno večinoma opravljajo neformalni in neplačani negovalci, ki bi lahko bili sami obravnavani kot ranljiva skupina zaradi vse večjega pritiska po zagotavljanju bolj sofisticirane in tehnično naprednejše nege; ker je 80 % vseh negovalcev žensk in ker to vpliva na stopnjo zaposlenosti žensk, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, enakost spolov in na zdravo staranje;

N.

ker delo v gospodinjstvu, v katerem je večina delavcev žensk, zagotavlja ugodne pogoje za izkoriščanje delavcev; ker takšno izkoriščanje pomeni hudo kršitev temeljnih pravic, pred katero je treba obvarovati tako delavce brez dokumentov kot državljane EU;

O.

ker Agencija za temeljne pravice meni, da je sektor dela v gospodinjstvu in nege eden od sektorjev, kjer je tveganje za hude oblike izkoriščanja delovne sile v EU visoko; ker se to izkoriščanje pogosto kaže v tem, da ne obstaja uradna pogodba ali pa obstajajo pogodbe, ki ne ustrezajo dejanskim nalogam, kaže se tudi v obliki nizkega in nerednega plačila, v številnih primerih celo neplačila, prekomernega delovnega časa, pomanjkanja dopusta ter spolnih, rasnih in/ali seksističnih zlorab;

P.

ker se od delavcev v gospodinjstvu pogosto zahteva, da delajo dlje od običajnega delovnega časa, in ker 45 % od njih ni upravičenih do tedenskega dopusta ali plačanega letnega dopusta (15); ker imajo zlasti v gospodinjstvu živeči delavci v gospodinjstvu in negovalci obveznosti in naloge, ki jim ne omogočajo ustreznega zaporednega počitka;

Q.

ker več kot tretjina delavk v gospodinjstvu ni upravičenih do porodniškega dopusta ter z njim povezanih pravic in nadomestil (16) in ker v nekaterih državah članicah delavci v gospodinjstvu in negovalci niso upravičeni do nadomestila za brezposelnost;

R.

ker so številna delovna mesta v zdravstvenem sektorju in sektorju nege v nekaterih državah članicah še vedno slabo plačana in pogosto ne omogočajo uradnih pogodb ali drugih osnovnih pravic delavcev ter ker zaradi visoke izpostavljenosti telesnemu in čustvenemu stresu, tveganja za izčrpanost in pomanjkanja priložnosti za poklicni razvoj niso privlačna; ker ta sektor omogoča le malo možnosti za usposabljanje, poleg tega pa med zaposlenimi v tem sektorju prevladujejo starejši, ženske in delavci migranti;

S.

ker delavci v gospodinjstvu pogosto delajo v zelo slabih ali nevarnih razmerah ali pa niso ustrezno usposobljeni za opravljanje specifičnih nalog, zaradi česar lahko pride do poškodb na delovnem mestu; ker bi morale enake določbe o zdravju in varnosti pri delu veljati za vse delavce v gospodinjstvu in negovalce, ne glede na obliko njihove zaposlitve, tj. za uradno zaposlene delavce in za delavce, neposredno zaposlene v zasebnih gospodinjstvih;

T.

ker kraj, kjer te osebe opravljajo svoje delo, delodajalca ne odvezuje od obveznosti, da izpolnjuje zahteve glede zdravja, varnosti in preprečevanja tveganj ali od spoštovanja zasebnosti tistih, ki pri njem prenočijo;

U.

ker so varuške au pair skupina delavcev v gospodinjstvu, ki pogosto niso obravnavane kot prijavljene delavke; ker številna poročila navajajo, da lahko to privede do zlorab, na primer tako da se varuške au pair prisili, da delajo dlje od običajnega delovnega časa; ker morajo varuške au pair uživati enako zaščito kot delavci v gospodinjstvu,

V.

ker delo v gospodinjstvu in na področju nege večinoma opravljajo migrantke, ki so v veliki večini primerov v nezakonitem položaju, in številni mladoletniki ali priložnostni delavci, katerih pravice in kvalifikacije niso priznane in ki se pogosto ne zavedajo svojih pravic, imajo omejen dostop do javnih storitev ali se pri dostopanju do njih soočajo s težavami, imajo omejeno znanje jezika države gostiteljice ter niso dovolj vključene v družbo;

W.

ker so lahko delavci migranti, na primer kot delavci v gospodinjstvu, izpostavljeni večplastni diskriminaciji in so še posebej izpostavljeni oblikam nasilja in diskriminacije na podlagi spola, saj pogosto delajo v slabih razmerah in so v nezakonitem položaju; ker bi si bilo treba konkretno prizadevati za preprečevanje slabega ravnanja z delavci migranti, njihovega nerednega plačevanja in neupravičenega odpuščanja ter nasilnih dejanj zoper njih ali njihove spolne zlorabe;

X.

ker je pri migrantih brez dokumentov, ki opravljajo delo v gospodinjstvu, tveganje, da postanejo žrtve diskriminacije in da bodo izkoriščani, še posebej veliko; ker jih dejstvo, da nimajo dokumentov, odvrača od tega, da bi se postavili zase in poiskali pomoč, saj se bojijo, da bi jih odkrili in izgnali; ker to stanje izkoriščajo brezobzirni delodajalci;

Y.

ker so delavke migrantke brez dokumentov izpostavljene skrb vzbujajoči diskriminaciji in zaradi nepoznavanja svojih pravic, ovir (na primer jezikovnih) ali strahu, da bi bile pridržane ali izgubile zaposlitev, ne prijavijo zlorab, neupravičene odpustitve, neizplačila plač, nasilja;

Z.

ker se migrantke pogosto odločijo ali se jih prepriča, da iščejo zaposlitev kot delavke v gospodinjstvu ali negovalke, saj se ta delovna mesta dojemajo kot začasna delovna mesta, za katere zadostuje nizka raven kvalifikacij;

AA.

ker je vse večje povpraševanje po pomoči v gospodinjstvu in negi invalidov in starejših privedlo do vse večje feminizacije migracij v Evropo;

AB.

ker so migrantke pogosto prisiljene delati na črno;

AC.

ker so posredniške agencije včasih povezane s trgovino z ženskami in mrežami prisilnega dela ali drugimi kriminalnimi dejavnostmi, ki vključujejo nezakonito zaposlovanje žensk in različne načine njihovega izkoriščanja; ker podatki Eurostata kažejo, da je 80 % zabeleženih žrtev trgovine z ljudmi žensk, med katerimi jih je 19 % žrtev izkoriščanja delovne sile, tudi za namene dela v gospodinjstvu;

AD.

ker je treba v sektorju dela v gospodinjstvu posebno pozornost nameniti delu otrok, nadlegovanju in hudemu kratenju pravic delavcev;

AE.

ker je vključenost migrantov na trg dela pomemben korak na poti k socialni in kulturni vključenosti;

AF.

ker so ženske veliko bolj obremenjene z odgovornostjo za gospodinjsko delo kot moški, njegova vrednost pa tudi ni priznana v denarnem smislu ali v smislu priznanja njegove vrednosti; ker je stopnja zaposlenosti žensk povezana z njihovimi družinskimi obveznostmi; ker več kot 20 milijonov Evropejcev (od tega dve tretjini žensk) neguje odrasle vzdrževane osebe, kar jim onemogoča, da bi se zaposlili s polnim delovnim časom, kar privede do povečanja razlike v plačah med spoloma, med ženskami, ki se približujejo upokojitvi, pa do povečanega tveganja za revščino v starosti;

AG.

ker kljub znanemu trendu, po katerem je skoraj 20 % evropskega prebivalstva starejšega od 65 let, ter kljub oceni, da bo ta stopnja do leta 2050 dosegla 25 %, približno 80 % časa za nego starejših ali invalidov (na primer nekaj dni na teden ali vsak dan) še vedno namenijo neformalni in/ali družinski negovalci, poleg tega so kljub naraščajočemu številu negovalcev v EU na področju neformalne nege večinoma dejavne ženske (običajno so to žene ali pa hčerke ali snahe srednjih let), stare med 45 in 75 let;

AH.

ker se je zaradi krize, zmanjšalo javno vlaganje v sektor nege, kar je veliko ljudi, zlasti žensk, prisililo, da so začeli delati s krajšim delovnim časom ali se vrnili domov, da bi skrbeli za vzdrževane osebe, starejše, bolne ali otroke;

AI.

ker naraščanje števila starejših, upadanje števila delovno sposobnih oseb in javnoproračunske omejitve močno vplivajo na socialne storitve in ker bo to vplivalo tudi na ljudi, ki bodo morali pogosto v težavnih razmerah uskladiti delo in obveznosti za nego;

AJ.

ker so finančna in socialna kriza močno prizadeli njene državljane in prebivalce, povečali negotovost zaposlitve, revščino, brezposelnost in socialno izključenost ter privedli do omejenega oziroma sploh nobenega dostopa do javnih storitev in storitev socialnega varstva;

AK.

ker v večini držav članic sedanji modeli politik za dolgoročno nego niso primerni za zadostitev potrebam naših starajočih se družb in ker večina držav članic v svojih političnih pobudah doslej ni obravnavala demografskih sprememb;

AL.

ker so se navade, običaji in oblike družin precej spremenili, zaradi česar je v sektorju dela v gospodinjstvu potrebnih več delavcev in so bile neizogibne nove potrebe po negi in pomoči v sodobnih gospodinjstvih, zlasti v primeru žensk, ki delajo zunaj doma, in enostarševskih družin;

AM.

ker številne vzdrževane osebe poleg tega pogosto živijo na območjih, kjer ni javnih storitev, ki so izolirane ali jih zaznamujejo druge okoliščine, kar jim otežuje dostop do poklicnih negovalcev ali javnih oziroma zasebnih ustanov za nego, in ker utegnejo za te vzdrževane osebe skrbeti le nepoklicni negovalci, ki so zelo pogosto, ne pa vedno, družinski člani;

AN.

ker v več državah članicah ni kakovostnih storitev na področju nege, ki bi bile dostopne vsem, ne glede na dohodek, tj. storitve morajo biti dostopne in cenovno dosegljive za vse uporabnike in njihove družine;

AO.

ker se s podaljševanjem čakalnih dob za podporne storitve in storitve na področju nege povečuje odvisnost od delavcev v gospodinjstvu in negovalcev, zaradi česar so tisti, ki so odvisni od teh storitev, pogosto obsojeni na revščino in socialno izključenost;

AP.

ker je ustrezno varstvo invalidov, starejših, bolnih in vzdrževanih oseb ter mladoletnikov temeljno načelo EU in ker je sektor dela v gospodinjstvu in nege bistven za zagotovitev spoštovanja tega načela;

AQ.

ker je pravica do vrste oblik pomoči na domu in do drugih oblik javnih podpornih storitev, vključno z osebno pomočjo, zagotovljena s členoma 19 in 26 konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov;

AR.

ker imajo cenovno dostopne storitve delavk v gospodinjstvu in negovalk pomembno vlogo tako z gospodarskega kot socialnega vidika, saj s tem predvsem drugim ženskam omogočijo, da se posvetijo svoji poklicni poti in uživajo svoje družbeno življenje, delodajalcem teh delavk in negovalk omogočajo boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, hkrati pa tako številni ljudje dobijo priložnost za zaposlitev;

AS.

ker je ta sektor gospodarsko pomemben in velikemu deležu delovne sile, zlasti nizkokvalificirani, zagotavlja zaposlitev;

AT.

ker sektor dela v gospodinjstvu in nege ustvarja delovna mesta; ker morajo biti ta delovna mesta visokokakovostna, saj prav delo, ki ga opravljajo delavci v tem sektorju, številnim ljudem omogoča, da so ekonomsko in družbeno aktivni zunaj doma;

AU.

ker se delavce v gospodinjstvu in negovalce v nekaterih državah članicah pogosto zaposli prek dvostranskih sporazumov med delavcem in lastnikom gospodinjstva ali vzdrževano osebo, in ne po uradni poti, na primer prek državnih struktur ali družb in podjetij;

AV.

ker imajo delavci v gospodinjstvu in negovalci pravico do dostojnega življenja ter do tega, da se upošteva njihova potreba po ustrezni usklajenosti poklicnega, družinskega in zasebnega življenja, kar velja zlasti za v gospodinjstvu živeče delavce v gospodinjstvu, hkrati pa morajo uživati enake socialne pravice in pravice, ki izhajajo iz zaposlitve, kot drugi delavci;

AW.

ker konvencija Mednarodne organizacije dela št. 189 in njeno priporočilo št. 201 o dostojnem delu za delavce v gospodinjstvu predstavljata zgodovinski sklop mednarodnih standardov za izboljšanje delovnih razmer za več deset milijonov delavcev v gospodinjstvu po svetu; ker je večina delavcev v gospodinjstvu žensk in ker so novi standardi iz konvencije Mednarodne organizacije dela št. 189 pomemben korak k enakosti spolov pri delu in k zagotovitvi enakih pravic in zakonske zaščite za ženske; ker pa je med 22 državami, ki so konvencijo doslej ratificirale, le šest držav članic (Belgija, Finska, Nemčija, Irska, Italija in Portugalska);

AX.

ker je namen konvencije Mednarodne organizacije dela št. 189 zagotoviti pravno priznanje dela v gospodinjstvu, razširiti pravice na vse delavce v gospodinjstvu ter preprečiti kršitve in zlorabe;

AY.

ker je 48 držav Mednarodno konvencijo o varstvu pravic delavcev migrantov in članov njihovih družin (1990) že ratificiralo, 18 drugih jo je podpisalo, nobena država članica EU pa je doslej ni niti podpisala niti ratificirala;

AZ.

ker delavci v gospodinjstvu in negovalci pomembno prispevajo k sistemu socialnega varstva, a njihova vloga pogosto ni ustrezno priznana, je napačno razumljena ali pa je sploh nimajo ali pa se pri razpravah o reformah na tem področju ignorira;

BA.

ker se pogoji, pod katerimi so delavci v gospodinjstvu in negovalci zaposleni, med državami članicami zelo razlikujejo – od premalo plačanih, neprijavljenih delavcev migrantov in delavcev migrantov brez dokumentov in brez pogodbe do dela v gospodinjstvu in negi, ki se opravlja kot javna socialna storitev ali kot zasebna socialna storitev, ki jo izvajajo podjetja, agencije, združenja in zadruge, ali kot neposredna zaposlitev pri zasebnih subjektih;

BB.

ker tudi moški delajo v sektorju dela v gospodinjstvu, zlasti kot negovalci v EU, in ker jim je zato treba zagotoviti enako raven zaščite in pomoči, da bi se preprečila vsakršna oblika diskriminacije na podlagi spola in zagotovile enake možnosti na trgu dela, tako kot je določeno v členih 19 in 153 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

BC.

ker zasebniki, ki zaposlujejo delavce v gospodinjstvu, večinoma ne poznajo svojih obveznosti in pravic;

BD.

ker delovna inšpekcija pogosto ne pokriva sektorja dela v gospodinjstvu, saj se ta sektor v večini držav članic ne nadzoruje;

BE.

ker so pri kršitvah delovnega prava pravosodni mehanizmi pogosto težko dostopni, kar velja tudi za žrtve zlorab ali izkoriščanja; ker so lahko izolacija na delovnem mestu in težave pri dostopanju do pravne pomoči odločilne ovire za delavce v gospodinjstvu in negovalce, ki so migranti v nezakonitem položaju;

BF.

ker veljavna direktiva o varnosti in zdravju pri delu (Direktiva 89/391/EGS) obravnava uradno zaposlene delavce v gospodinjstvu in negovalce, z izjemo delavcev, ki jih neposredno zaposlijo zasebna gospodinjstva;

1.

meni, da je na ravni EU potrebno skupno priznanje poklica in vrednosti dela v gospodinjstvu in nege kot pravega dela, saj bi se s priznanjem tega poklicnega sektorja verjetno zmanjšal obseg neprijavljenega dela in spodbujala socialna vključenost, zato poziva EU in države članice, naj določijo skupna pravila za delo v gospodinjstvu in nego;

2.

poziva Komisijo, naj za delo v gospodinjstvu in nego pripravi sklop političnih instrumentov, s katerimi bo za oba sektorja pripravila smernice za kakovost; meni, da bi morale biti te pobude osredotočene na:

3.

pozdravlja zavezanost Komisije pobudi za nov začetek za zaposlene starše in negovalce;

4.

poziva države članice, naj za dela v gospodinjstvu (nega starejših, otrok in invalidov), za katera so potrebne posebne spretnosti, zahtevajo ustrezne poklicne kvalifikacije;

5.

meni, da je v okviru sektorja dela v gospodinjstvu in nege in njegove profesionalizacije mogoče ustvarjati delovna mesta in rast ter da je zato treba zagotoviti pravično plačilo; meni, da bi rešitve lahko bile del modela socialnih inovacij;

6.

meni tudi, da se bo s profesionalizacijo gospodinjskih storitev povečala privlačnost sektorja in kakovost nudenih storitev, hkrati pa spodbujalo dostojno in priznano delo;

7.

poudarja pomen spodbujanja poklicnega priznavanja spretnosti in kvalifikacij delavcev v gospodinjstvu in negovalcev v tem sektorju, da se jim zagotovijo boljše možnosti za poklicni razvoj ter posebno usposabljanje za posameznike, ki delajo s starejšimi in otroki, da se ustvarijo kakovostna delovna mesta, ki bodo privedla do kakovostnega zaposlovanja in boljših delovnih razmer, vključno z zagotavljanjem uradnih pogodb, dostopom do usposabljanja in večjim družbenim priznavanjem; priznava, da je pomembno zagotoviti potrditev in certifikacijo pridobljenih spretnosti, kvalifikacij in izkušenj ter spodbujati poklicni razvoj; meni, da je za uresničitev tega cilja zelo pomembno uvesti tečaje poklicnega usposabljanja in izpopolnjevanja;

8.

poziva Komisijo, naj spodbuja države članice, da bodo uvedle sisteme za profesionalizacijo, usposabljanje, stalen razvoj spretnosti in priznavanje kvalifikacij delavk v gospodinjstvu in negovalk, po potrebi tudi opismenjevanje, ter tako povečale možnosti za njihov osebni in poklicni razvoj;

9.

poziva države članice, naj medtem uredijo vsa delovna razmerja med gospodinjstvi, ki delujejo kot delodajalci, in zaposlenimi/delavci, ki v gospodinjstvu delodajalca opravljajo plačljive storitve;

10.

poziva države članice, naj vzpostavijo poseben pravni okvir, ki bo omogočal zakonito in organizirano zaposlovanje delavcev v gospodinjstvu in negovalcev in v katerem bodo določene pravice in obveznosti zadevnih oseb, da se zagotovi pravna varnost tako za delavce v tem sektorju kot za njihove potencialne delodajalce; prosi, naj se ustrezno upoštevajo posebnosti delovne pogodbe ter dejstvo, da so med delodajalci številne fizične osebe, ki so jim pravne formalnosti morda tuje;

11.

poziva države članice, naj sprejmejo odločne ukrepe v sektorju dela v gospodinjstvu in nege, ki bodo gospodarstvu prinesli dodano vrednost, tako da to delo priznajo kot zaposlitev z vsemi pravicami ter delavcem v gospodinjstvu in negovalcem na podlagi delovne zakonodaje ali kolektivnih pogodb zagotovijo dejanske pravice delavcev in socialno varstvo;

12.

podpira konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 189 o dostojnem delu za delavce v gospodinjstvu, ki jo dopolnjuje priporočilo št. 201, saj se na splošno ravna po tem, da mora za delavce veljati delovno pravo, in zahteva socialne pravice, nediskriminacijo in enako obravnavanje;

13.

spodbuja vse države članice, naj nujno ratificirajo konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 189 in poskrbijo za to, da se bo dosledno izvajala, za izboljšanje delovnih razmer, hkrati pa naj zagotovijo skladnost s členi omenjene konvencije Mednarodne organizacije dela in njenim priporočilom št. 201 iz leta 2011; opozarja, da morajo vlade v skladu z ustavo Mednarodne organizacije dela konvencijo in priporočilo predložiti nacionalnim zakonodajnim organom, da se spodbudijo ukrepi za izvajanje teh instrumentov, in da je v primeru konvencije postopek predložitve namenjen tudi temu, da se spodbudi ratifikacija;

14.

meni, da bi ratifikacija v vseh državah članicah pomembno prispevala k spodbujanju in varovanju človekovih pravic in bi predstavljala močno politično sporočilo proti vsem oblikam zlorab, nadlegovanja in nasilja nad vsemi delavci, zlasti pa delavkami v gospodinjstvu;

15.

poziva države članice, naj delavce v gospodinjstvu in negovalce vključijo v vsa področja nacionalne delovne in zdravstvene zakonodaje, zakonodaje s področja socialnega varstva ter zavarovalniške in protidiskriminacijske zakonodaje in tako priznajo njihov doprinos h gospodarstvu in družbi; zato poziva Komisijo, naj razmisli o reviziji vseh direktiv EU, ki delavcem v gospodinjstvu in negovalcem ne priznavajo pravic, ki jih druge kategorije delavcev uživajo;

16.

je seznanjen s tem, da nekatere države članice niso naklonjene sprejemanju zakonodaje na področju zasebnega življenja, a kljub temu meni, da bo neukrepanje družbo in zadevne delavce drago stalo; poudarja, da je ta zakonodaja glede na napovedano rast povpraševanja po negovalcih, zlasti v zasebnih gospodinjstvih, nujna za popolno zaščito teh delavcev; zato poziva države članice, naj skupaj s socialnimi partnerji sprejmejo ukrepe za izvajanje ustreznega in primernega inšpekcijskega sistema, skladnega s členom 17 konvencije Mednarodne organizacije dela št. 189, ter za določitev ustrezne kazni v primeru kršitve zakonov in predpisov o varnosti in zdravju pri delu;

17.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo in izvajajo ustrezno raven zdravja in varnosti pri delu, na primer varstvo materinstva, ter naj sprejmejo ukrepe za preprečevanje nesreč pri delu in tveganj za delovne poškodbe in bolezni; poudarja, da je treba za tiste, ki že delajo v tem sektorju, s pomočjo usposabljanj, usmerjenih v prakso, in programov izpopolnjevanja izboljšati standarde; meni, da bi moralo takšno usposabljanje obsegati obvladovanje tveganj v zvezi z izvajanjem nalog, povezanih z držo in gibanjem, ter bioloških in kemičnih tveganj, pa tudi usposabljanje za uporabo podporne tehnologije;

18.

meni, da se je nujno treba boriti proti negotovemu in neprijavljenemu delu, saj ta pojav močno vpliva na delavce v gospodinjstvu, še posebej pa na delavke migrantke, s čimer se njihov že tako ranljiv položaj še poslabšuje; poudarja pomen odpravljanja in pregona teh praks, vključno z delom otrok; v zvezi s tem podpira boj proti negotovemu položaju delavcev v gospodinjstvu in negovalcem v okviru evropske platforme za boj proti neprijavljenemu delu; opozarja, da jih neprijavljeno delo prikrajša za socialno varnost ter negativno vpliva na njihovo zdravje in varnost pri delu; zato pričakuje, da ga bo evropska platforma za boj proti neprijavljenemu delu preprečevala in odvračala od njega, saj siva ekonomija ogroža varnost zaposlitve, vpliva na kakovost nege in delovnih razmer številnih negovalcev, ki delajo na črno, ogroža vzdržnost sistema socialne varnosti in zmanjšuje davčni priliv v državno blagajno;

19.

poziva države članice, naj več vlagajo v številnejše in boljše načine preprečevanja, odkrivanja in odpravljanja pogostega pojava neprijavljenega dela v sektorju dela v gospodinjstvu in nege, zlasti v zvezi s primeri trgovanja z ljudmi in zlorabe delovne sile ter primeri, ki vključujejo podjetja, ki za nudenje gospodinjskih storitev in storitev na področju nege uporabljajo sistem neprijavljene in lažne samozaposlitve, da bi tako zaščitile delavce in s pomočjo boljše zaščite ter prek izboljšanih in učinkovitejših mehanizmov delovnega nadzora in inšpekcijskih pregledov spodbudile prehod z neprijavljenega na prijavljeno delo;

20.

poziva države članice, naj zagotovijo razpoložljivost zakonitih poti za migracije v EU in uvedejo ciljno usmerjene programe za zakonite migracije; poudarja, da morajo države članice vzpostaviti dvostranske sporazume z državami, za katere statistični podatki kažejo, da so države pošiljateljice delavcev v gospodinjstvu in negovalcev, da bi uravnavali tok poslanih in sprejetih oseb in s tem podprli boj proti mrežam trgovine z ljudmi in prisilnega dela, a hkrati tudi odvračali od pojava socialnega dampinga; poziva države članice, naj ratificirajo Mednarodno konvencijo o varstvu pravic delavcev migrantov in članov njihovih družin, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov sprejela 18. decembra 1999;

21.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo vzpostavitev sistemov pravne ureditve, ki temeljijo na spoznanjih iz preteklih izkušenj, ter tako zagotovijo, da bodo delavci migranti v nezakonitem položaju v čim manjši meri izpostavljeni izkoriščanju in zlorabi; poziva države članice, naj podprejo in zaščitijo delavce v gospodinjstvu in negovalce, ki delajo na črno, ko se le-ti odločijo izstopiti iz začaranega kroga „skritega“ dela;

22.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo preiskave primerov trgovanja z ljudmi za namene njihovega izkoriščanja, zlasti za področje dela v gospodinjstvu, za izboljšanje mehanizmov za identifikacijo in zaščito teh žrtev, v proces odkrivanja trgovine z ljudmi in pojava hudega izkoriščanja pa naj vključijo nevladne organizacije, sindikate, javne organe in vse državljane;

23.

poziva Komisijo in države članice, naj razširijo instrumente in mehanizme za reševanje vprašanja trgovine z ljudmi, kot so mehanizmi napotitve ali dovoljenje za začasno prebivanje, in naj jih pregledajo, da bi njihovo področje uporabe lahko razširili na primere hude oblike izkoriščanja delovne sile, ki ne vključujejo trgovine z ljudmi;

24.

poziva države članice, naj v skladu s členom 17 konvencije Mednarodne organizacije dela št. 189 sprejmejo učinkovit in dostopen mehanizem za pritožbe in pravna sredstva za zagotavljanje skladnosti z nacionalno zakonodajo in predpisi o zaščiti delavcev v gospodinjstvu; nadalje poziva države članice, naj ob upoštevanju nacionalnih zakonov in predpisov ter ob ustreznem spoštovanju posebnih značilnosti dela v gospodinjstvu razvijejo in izvajajo ukrepe za delovno inšpekcijo, izvajanje in kaznovanje; poziva, naj se s temi ukrepi, v kolikor je to skladno z nacionalnimi zakoni in predpisi, določi, pod katerimi pogoji je ob spoštovanju zasebnosti dostop do gospodinjstva dovoljen; poziva države članice, naj v skladu z nacionalnimi predpisi preučijo možnost vzpostavitve mehanizmov za učinkovito obravnavo zlorab, kot so hišne preiskave, kjer obstaja sum za zlorabo;

25.

izraža zaskrbljenost, ker se ne izvajajo inšpekcijski pregledi, s katerimi bi preverili, spremljali in nadzorovali, kako podjetja ali agencije za zaposlovanje zaposlujejo delavke v gospodinjstvu in negovalke, in ponavlja, da je treba povečati število javnih inšpektorjev in inšpekcij za zagotovitev skladnosti z zakonodajo;

26.

poziva države članice, naj si prizadevajo za povečanje števila inšpekcijskih pregledov ter poiščejo inovativne metode nadzora, s katerimi bo spoštovana zasebnost, zlasti kar zadeva zasebna stanovanja, v katere inšpektorji ne smejo vstopiti brez sodnega naloga, ter ustrezno informirajo in usposabljajo inšpektorje za odpravo slabega ravnanja z delavci v gospodinjstvu, njihovega izkoriščanja, vključno s finančnim, in nasilnih dejanj nad njimi ali njihove spolne zlorabe;

27.

poziva države članice, naj organizirajo kampanje za izboljšanje prepoznavnosti prednosti pravno urejenega dela v gospodinjstvu in nege ter njunega boljšega razumevanja v splošni javnosti in zasebnih ustanovah, da bi se bo delo delavk v gospodinjstvu in negovalk ustrezno upoštevalo in priznalo kot pomemben doprinos k delovanju družbe; hkrati poziva države članice, naj z določitvijo cilja nične strpnosti za izkoriščanje teh delavcev ozaveščajo o tem, da v zasebnih gospodinjstvih prihaja do hudih oblik njihovega izkoriščanja;

28.

poziva države članice, naj začnejo kampanje za ozaveščanje o pravicah in obveznostih delavcev in delodajalcev v gospodinjstvu in negi ter tveganjih in posledicah izkoriščanja v sektorju dela v gospodinjstvu, pa tudi za spodbujanje priznavanja dela v gospodinjstvu in negi; predlaga državam članicam, da oblikujejo programe napredka;

29.

poziva države članice, naj v sodelovanju s socialnimi partnerji vzpostavijo in izboljšajo kanale za informiranje o pravicah delavcev v gospodinjstvu ter negovalcev ter naj zagotovijo najvišjo raven dostopnosti informacij za vse; zato priporoča, naj se v državah članicah uvedejo informacijske točke na regionalni in lokalni ravni, telefonske številke in spletna mesta za pomoč in obveščanje delavcev v gospodinjstvu in negovalcev, tudi v obliki kampanj, o njihovih pravicah v posameznih državah članicah, v njihovem in drugih primernih jezikih; poudarja, da bi moralo biti tudi organizacijam civilne družbe, kot so organizacije za pomoč ženskam in migrantom, omogočeno, da zagotavljajo te informacije; poudarja, da je treba ta orodja razvijati tako, da bodo primeri najboljše prakse, ustrezni nasveti in smernice lahko posredovani morebitnim delodajalcem, tudi družinam in agencijam, ter da bi morali biti dostopni vzorci pogodb o zaposlitvi, da se zagotovi, da bodo delodajalci izpolnjevali svoje obveznosti;

30.

poziva, naj se v vseh sektorjih odločno ukrepa proti podjetjem, katerih poslovni model temelji na izkoriščanju nezakonitih delavcev, da bi čim bolj znižali stroške poslovanja, čim bolj povečali dobiček in iz sektorja izrinili podjetja, ki poslujejo zakonito;

31.

poudarja, kako pomembno vlogo lahko imajo sindikati pri organiziranju in seznanjanju delavcev z njihovimi pravicami in obveznostmi; ugotavlja, da so lahko delavci v gospodinjstvu na ta način enotno zastopani, se kolektivno pogajajo o svojih pogodbah ter branijo svoje pravice in interese;

32.

poziva k dobri zastopanosti socialnih partnerjev na evropski in nacionalni ravni, zlasti sindikatov, da v skladu z nacionalno prakso okrepijo kolektivna sektorska pogajanja, da bi učinkovito izboljšali in uveljavili dostojne delovne razmere v teh sektorjih; nadalje poziva k dobri zastopanosti poklicnih organizacij, organizacij, ki delajo z delavci v gospodinjstvu in negovalci ter v njihovem imenu, in drugih ustreznih organizacij civilne družbe ter naj se zagotovi, da se popolnoma zavedajo izzivov, ki jih predstavlja ščitenje delavskih pravic delavk v gospodinjstvu in negovalk;

33.

obžaluje, da so delavke v gospodinjstvu in negovalke še vedno slabo zastopane v sindikalnih organizacijah različnih držav članic, in poudarja, da je treba spodbujati njihovo udeležbo v sindikatih;

34.

poudarja tudi pomen povezovanja delodajalcev v združenja ali druge oblike organizacij na nacionalni ravni, saj meni, da bodo prizadevanja za legitimacijo dela v gospodinjstvu in nege ter izboljšanje delovnih razmer in povečanje privlačnosti tovrstnih delovnih mest brez teh organizacij delodajalcev zaman;

35.

ugotavlja, da imajo zasebni delodajalci ključno vlogo pri spoštovanju pravičnih delovnih standardov in pravic; poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo imeli delodajalci in delojemalci dostop do ustreznih informacij;

36.

poziva Komisijo, naj sprejme potrebne ukrepe za boljše spremljanje in dokumentiranje ogroženega in podcenjenega poklica delavcev v gospodinjstvu in negovalcev ter predlaga ukrepe za spopadanje s tem pojavom;

37.

poziva Komisijo in pristojne evropske agencije, naj izvedejo študijo, v kateri bodo primerjale različne sisteme pravne ureditve dela v gospodinjstvu, in zberejo podatke v zvezi s stanjem v državah članicah; meni, da bi bilo treba te podatke uporabiti pri izmenjavi primerov dobre prakse med državami članicami, zlasti zato, da bi optimirali boj proti izkoriščanju delavcev v gospodinjstvu; nadalje poziva Komisijo, naj izvede študijo o doprinosu negovalcev in delavcev v gospodinjstvu v sisteme socialnega varstva držav članic in h gospodarstvu;

38.

spodbuja izmenjavo primerov najboljše prakse med državami članicami za izboljšanje ukrepov in učinkov;

39.

meni, da bi lahko sprejemanje in prilagajanje primerov najboljše prakse iz določenih držav članic privedlo do rednih oblik zaposlitve za delavce v gospodinjstvu in negovalce;

40.

poziva Komisijo in države članice, naj zbirajo, analizirajo in objavljajo zanesljive statistične podatke, ločene glede na starost, spol in državljanstvo, s čimer bi omogočile ozaveščeno razpravo pri iskanju najboljših rešitev glede profesionalizacije dela v gospodinjstvu, ter prosi, naj bosta Eurofound in Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu zadolžena za oblikovanje metod za zagotavljanje zaščite, vlaganje pritožb in ozaveščanje;

41.

poziva Komisijo, naj v program Odbora za zaposlovanje vključi razprave o položaju delavcev v gospodinjstvu in negovalcev;

42.

poziva Komisijo in države članice, naj pri pregledovanju in predlaganju zakonodajnih aktov oziroma nacionalne zakonodaje zagotovijo, da se ob spoštovanju nacionalnih pristojnosti upoštevajo interesi delavcev v gospodinjstvu in negovalcev;

43.

priznava ogromen socialni in ekonomski prispevek družinskih članov, ki opravljajo vlogo negovalcev in prostovoljcev (neformalna nega), in vse več obveznosti, ki se jim naložene zaradi krčenja obsega dostopnih storitev ali naraščanja cen teh storitev;

44.

ugotavlja, da se je povečalo število ljudi v dolgoročni institucionalni negi, invalidi v EU pa so bili še bolj odrinjeni na rob družbe, kar je neposredna kršitev zavez EU po konvenciji Združenih narodov o pravicah invalidov in evropske strategije o invalidnosti za obdobje 2010–2020;

45.

meni, da bi bilo treba spodbujati razvoj subvencionirane nege na domu, ki bo invalidom omogočala samostojno življenje, poleg tega pa bodo lahko izbrali kvalificirane strokovnjake, ki jih bodo negovali na domu, zlasti v primeru hujše invalidnosti;

46.

poudarja, da morajo države članice s pomočjo ustreznega financiranja zagotoviti širši dostop do zlahka in cenovno dostopnih visokokakovostnih in vključujočih zmogljivosti na področju otroškega varstva ter nege invalidov in starejših ter tako kar najbolj omejiti razloge za neformalne ali negotove oblike zaposlitve na tem področju in izboljšati priznavanje vrednosti dela, ki ga opravljajo poklicni negovalci; poudarja, da morajo države članice razviti storitve, s katerimi bodo podprle družinske, formalne in neformalne negovalce;

47.

poziva države članice, naj spodbujajo zaposlovanje v storitvah socialnega varstva in naj si prizadevajo za povečanje privlačnosti sektorja kot realne karierne možnosti;

48.

poziva države članice, naj vlagajo v ustvarjanje stabilnih in visokokakovostnih delovnih mest v sektorju dela v gospodinjstvu in nege, tudi z uporabo skladov EU, kot sta Evropski socialni sklad (ESS) in program EU za zaposlovanje in socialne inovacije (EaSI);

49.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo in podpirajo inovativne rešitve ter vlaganje v socialne in zdravstvene storitve, ki imajo velik potencial za ustvarjanje delovnih mest, so ključne za obravnavanje potreb naših starajočih se družb in demografskih sprememb na splošno, pa tudi nujne za preprečitev negativnih socialnih posledic krize;

50.

poziva Komisijo, naj izmenjuje informacije in primere najboljše prakse združenj in zadrug delavcev v gospodinjstvu in negovalcev, uvrščenih v modele socialnega gospodarstva v EU;

51.

poziva države članice, naj spodbujajo ustanavljanje delavskih zadrug v sektorju nege in gospodinjskih storitev, pri tem pa naj posebno pozornost namenijo podeželju, saj bo to pozitivno vplivalo na ustvarjanje kakovostnih in trajnostnih delovnih mest, zlasti za tiste delavce, ki imajo težave pri vključevanju na trg dela;

52.

poziva države članice, naj zagotovijo, da mladi delavci v gospodinjstvu ne bodo opustili šolanja, da bi začeli delati;

53.

poziva Komisijo, naj pregleda Direktivo 2006/54/ES o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu; poleg tega poziva države članice, naj to direktivo dosledno izvajajo;

54.

poziva države članice, naj preučijo možnost oblikovanja spodbud, s katerimi bi spodbudili uporabo storitev prijavljenih delavcev v gospodinjstvu in negovalcev; spodbuja države članice, naj vzpostavijo preproste sisteme prijavljanja dela za odvračanje od neprijavljenega dela in boj proti njemu, kot to priporoča Evropski ekonomsko-socialni odbor v svojem mnenju o razvoju družinskih storitev za večjo stopnjo zaposlenosti in več enakopravnosti med moškimi in ženskami pri delu (SOC/508); priporoča Komisiji, naj spodbuja izmenjavo primerov najboljše prakse med državami članicami na podlagi uspešnih zgledov, ki so pozitivno vplivali na ta sektor tako na socialnem področju kot na področju dela, na primer „bone za storitve“, ki so jih uvedli v Belgiji, ali „bone za uporabo univerzalnih storitev“, ki so jih uvedli v Franciji;

55.

meni, da je koristno prilagoditi zakonodajo in s tem ustvariti prožnapogodbena pravila med delavci v gospodinjstvu in negovalci ter gospodinjstvi, da bi tako obema stranema omogočili najbolj prikladno uporabo/nudenje gospodinjskih storitev glede na lastne potrebe, ob hkratnem zagotavljanju zaščite delavcev;

56.

svetuje državam članicam, naj jasne predpise glede zakonitega zaposlovanja delavcev v gospodinjstvu in negovalcev podprejo s spodbudami za delavce v gospodinjstvu in za njihove potencialne delodajalce, da se bodo odločili za zakonito obliko zaposlitve; poleg tega poziva države članice, naj odpravijo pravne ovire, zaradi katerih se družine trenutno le redko odločijo za prijavljeno in neposredno zaposlitev delavca;

57.

ponavlja poziv Parlamenta k nujni vzpostavitvi strukturiranega sektorskega dialoga v sektorju nege (17);

58.

poziva države članice, naj varuškam au pair iz EU in iz tretjih držav omogočijo enakopraven položaj, tako da jim izdajo kombinirano dovoljenje za prebivanje in delo, v katerem bodo določeni delovni čas, vrsta pogodbe in plačilni pogoji; poziva države članice, naj ratificirajo sporazum Sveta Evrope o zaposlitvi au pair; zahteva, da države članice izboljšajo akreditacijski sistem in mehanizme nadzora za posredniške agencije za varuške au pair;

59.

želi spomniti, da je treba v skladu z Evropskim sporazumom o zaposlitvi au pair uradno priznati delo varušk au pair in da je treba povečati število inšpekcijskih pregledov, da ne bodo postale neformalna in poceni nadomestitev za delavce v gospodinjstvu in negovalce;

60.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo delavci v gospodinjstvu in negovalci v Evropi obravnavani kot ljudje in da jim je omogočeno usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, kar vključuje tudi, da so zajeti z direktivo o delovnem času (2003/88/ES), da bodo imeli zaposleni nujno obdobje počitka in da ne bi bili prisiljeni delati dlje od običajnega delovnega časa;

61.

poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, kar bo pripomoglo k temu, da bodo ženske še naprej opravljale plačano zaposlitev in da bo njihova pokojninska vrzel kasneje manjša;

62.

poziva države članice, naj zagotovijo, da se bodo za delavce v gospodinjstvu in negovalce plačevali pokojninski prispevki v skladu z nacionalno zakonodajo;

63.

poziva države članice z nacionalno minimalno plačo, naj zagotovijo, da bodo vsi delavci v gospodinjstvu in negovalci prejemali vsaj to plačo;

64.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter Mednarodni organizaciji dela.

21.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 66/44

—

ob upoštevanju člena 2 in drugega pododstavka člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter člena 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju člena 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih leta 1995 na četrti svetovni konferenci o ženskah, zlasti pa dela o ženskah in medijih,

—

ob upoštevanju sklepnega dokumenta 23. posebnega zasedanja generalne skupščine Združenih narodov leta 2000, v katerem so informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) priznane kot dosežek, ki prinaša nove priložnosti za krepitev vloge žensk, hkrati pa tudi potencialna tveganja,

—

ob upoštevanju deklaracije o načelih in ženevskega akcijskega načrta, sprejetega v prvi fazi Svetovnega vrha o informacijski družbi, ki je leta 2003 potekal v Ženevi,

—

ob upoštevanju tuniške obveze in tuniške agende za informacijsko družbo, ki določa finančne in mednarodne mehanizme za izvajanje agend Svetovnega vrha o informacijski družbi, ki so bile med 16. in 18. novembrom 2005 sprejete v Tunisu v drugi fazi tega vrha,

—

ob upoštevanju navedb o pravicah žensk in enakosti spolov v izjavi o izvajanju sklepov Svetovnega vrha o informacijski družbi in z njimi povezane vizije Svetovnega vrha o informacijski družbi + 10 za ta vrh po letu 2015,

—

ob upoštevanju sklepov foruma Svetovnega vrha o informacijski družbi, ki je med 25. in 29. majem 2015 potekal v Ženevi, in sicer na temo „skupne inovacije: omogočanje IKT za trajnostni razvoj“, na katerem je sodelovala delegacija Odbora za pravice žensk in enakost spolov,

—

ob upoštevanju smernic za ukrepe s Svetovnega vrha o informacijski družbi, ki so bile združene s cilji trajnostnega razvoja, da bi se do leta 2030 okrepila sinergija med globalnimi strategijami, vključno z ukrepom za krepitev vloge in spodbujanje socialne, ekonomske in politične vključenosti za vse osebe, ne glede na njihovo starost, invalidnost, genetske značilnosti, spol, spolno usmerjenost, spolno identiteto, raso, socialno ali etnično poreklo, vero ali prepričanje ali ekonomski ali drugi položaj;

—

ob upoštevanju strategije Komisije za enakost žensk in moških 2010–2015 (SEC(2010)1079), ki zajema vrsto ukrepov, povezanih z ženskami in internetom, zlasti kar zadeva informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, in vmesnega pregleda te strategije,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2015 o strategiji EU za enakost žensk in moških po letu 2015 (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 o opolnomočenju deklic v Evropski uniji z izobraževanjem (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020: Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov iz junija 2014 o ženskah in gospodarstvu: ekonomski neodvisnosti z vidika dela s krajšim delovnim časom in samozaposlitve, v katerih je navedeno, da strategija Evropa 2020 opredeljuje številna prednostna področja rasti, vključno z belo ekonomijo ter sektorjem znanosti in tehnologije. Da bi lahko v celoti izkoristili potencial Evrope za rast na teh področjih, je pomembno odpraviti spolne stereotipe in se boriti proti segregaciji na področju izobraževanja in zaposlovanja,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. oktobra 2015 o uporabi Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. maja 2012 s priporočili Komisiji o uporabi načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2013 o odpravi stereotipov o spolih v EU (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2013 o digitalni agendi za rast, mobilnost in zaposlovanje (6), zlasti pa velike koalicije za digitalne kompetence in delovna mesta,

—

ob upoštevanju ukrepa št. 60 digitalne agende o spodbujanju žensk, da se odločijo za poklicno pot na področju IKT, in povečanju deleža žensk v sektorju IKT,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Strategija za enotni digitalni trg za Evropo (COM(2015)0192),

—

ob upoštevanju drugega stebra strategije Komisije za enotni digitalni trg, ki je namenjen ustvarjanju ustreznih pogojev in enakih konkurenčnih pogojev in okolja za razvoj digitalnih omrežij in inovativnih storitev, in tretjega stebra, ki podpira vključujočo digitalno družbo, v kateri imajo državljani prave spretnosti, da lahko izkoristijo priložnosti, ki jih prinaša internet, in povečajo svoje možnosti za zaposlitev,

—

ob upoštevanju študije tematskega sektorja C Evropskega parlamenta z naslovom „Study on Empowering women on the Internet“ (Študija o krepitvi vloge žensk na internetu), ki je bila objavljena leta 2015,

—

ob upoštevanju člena 7 Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 (7), ki se nanaša na spodbujanje enakosti moških in žensk ter nediskriminacijo,

—

ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini in boju proti njima (Carigrajska konvencija),

—

ob upoštevanju pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje in zlasti njihovih ciljev v zvezi z ženskami in mediji, na podlagi katerih je treba povečati udeležbo žensk in njihov dostop do izražanja in odločanja prek medijev in novih komunikacijskih tehnologij, pa tudi spodbujati uravnoteženo in nestereotipno prikazovanje žensk v medijih,

—

ob upoštevanju evropskega kodeksa najboljše prakse za ženske ter informacijsko in komunikacijsko tehnologijo (IKT), ki ga je leta 2013 izdala Komisija,

—

ob upoštevanju svoje poglobljene analize iz leta 2012 o ženskah v IKT,

—

ob upoštevanju poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice z naslovom „Violence against women – an EU-wide survey. Main results“ (Nasilje nad ženskami – evropska raziskava. Glavni rezultati), objavljenega marca 2014,

—

ob upoštevanju Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ (8),

—

ob upoštevanju strategije EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016, ki jo je oblikovala Komisija, in vmesnega poročila o njenem izvajanju,

—

ob upoštevanju cikla politik EU za boj proti hudim oblikam organiziranega kriminala, ki se je začel leta 2014, in prednostnega področja trgovine z ljudmi,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov ter mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A8-0048/2016),

A.

ker je digitalizacija korenito spremenila način, kako ljudje dostopajo do informacij in jih zagotavljajo, kako komunicirajo, se družijo, študirajo in delajo, saj ustvarja nove priložnosti za sodelovanje v javnih in političnih razpravah ter udeležbo v izobraževanju in na trgu dela, odpira nove možnosti za samoodločanje in ima velik gospodarski potencial za Evropsko unijo in za države zunaj nje; ker digitalizacija ne vpliva zgolj na trge, temveč na celotno družbo;

B.

ker informacijska družba, ki temelji na informacijskih in komunikacijskih tehnologijah (IKT), prinaša velike priložnosti za ustvarjanje in porazdelitev bogastva in znanja, kot se je izkazalo na primer z brezplačno in odprtokodno programsko opremo, ki je spremenila način, kako se programska oprema izdeluje, distribuira, podpira in uporablja, in je pripomogla k obsežnejši digitalni vključenosti; ker digitalizacija poleg tega omogoča prožnejšo in bolj raznoliko uporabo časa in prostora ter s tem prehod na pravičnejše družbene modele; ker lahko obenem digitalizacija trga dela ustvari novo razsežnost izključenosti, na primer tveganje ekonomske, socialne, kulturne in spolne segregacije;

C.

ker je le 9 % razvijalcev v Evropi žensk, med šefi v sektorju IKT in komunikacijskem sektorju jih je le 19 % (v primerjavi z drugimi storitvenimi sektorji, kjer je ta delež 45 %) in ker znaša delež žensk med podjetniki le 19 % (v primerjavi s 54 % v drugih sektorjih) (9);

D.

ker ta razvoj nudi velik potencial za krepitev vloge žensk, saj jim omogoča dostop do informacij in znanja, ki presega običajne načine, in zagotavlja platformo za izražanje, ki lahko druge spodbudi k ukrepanju, odpira nove priložnosti za sodelovanje in zavzemanje za pravice in svoboščine žensk, deklet in oseb LGBTI, pa tudi oseb s posebnimi potrebami, na primer invalidov; ker aktivna udeležba žensk v informacijski družbi ni le vprašanje pravičnosti in enakosti, temveč bo prispevala tudi k izboljšanju socialnih in gospodarskih pogojev v družbi in konkurenčnosti EU;

E.

ker je velika razlika med spoloma pri dostopu do poklicnih in izobraževalnih možnosti na področju informacijske in komunikacijske tehnologije ter računalniškega znanja; ker digitalizacija močno vpliva na uporabo in distribucijo medijev, kar je še bolj opazno med mlajšimi uporabniki, saj odpira nove poti in manj hierarhično medijsko okolje; ker lahko digitalizacija sicer omogoči krepitev vloge žensk, zaradi širjenja negativne, ponižujoče in stereotipne podobe žensk pa ustvarja tudi nove izzive;

F.

ker so digitalni komunikacijski kanali in družabna omrežja še posebej pomembni za starše na starševskem dopustu in osebe, ki delajo od doma;

G.

ker digitalizacija zelo močno vpliva na trg dela, saj se z njo spreminjajo vrednostne verige in ustvarjajo nove zaposlitvene možnosti in prožnejše oblike dela; ker so lahko možnosti za prožno ureditev dela in delo na daljavo, ki jih prinaša digitalizacija, pomembno orodje za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja žensk in moških; ker lahko te prožne ureditve dela pozitivno prispevajo k vključevanju prikrajšanih skupin žensk na trg dela; ker so vseeno mogoče negativne posledice, ki lahko prizadenejo zlasti ženske, kot so zmanjšanje pravic delavcev in omejeni delovni čas ter omejitve, ki se nanašajo na poklicne in nepoklicne naloge, s čimer se lahko okrepijo slabo plačane in manj varne oblike zaposlitve;

H.

ker je izboljšanje digitalnih veščin in računalniške pismenosti edinstvena priložnost za večjo vključenost žensk in deklet, pa tudi ljudi s posebnimi potrebami, kot so invalidi, na trg dela; ker lahko povečanje števila žensk v sektorju IKT, ki sodi med sektorje z najbolje plačanimi delovnimi mesti, prispeva k njihovemu boljšemu finančnemu položaju in finančni neodvisnosti in torej k zmanjšanju razlike v plačilu med spoloma;

I.

ker na digitaliziranem trgu dela odgovornost v vse večji prehaja od gospodarske družbe k posamezniku, kar spreminja pogoje članstva v sistemu socialne varnosti za samozaposlene in samostojne delavce; ker so na te spremembe očitno vplivale politične odločitve;

J.

ker je v primeru več posameznih pogodb v različnih družbah in institucijah še toliko težje spremljati spoštovanje načela enakega plačila za enako delo na enakem delovnem mestu, ki je nadvse pomembno za resnično enakopravno družbo;

K.

ker bi vstop večjega števila žensk v sektor IKT spodbudil trg, za katerega se predpostavlja pomanjkanje delovne sile in za katerega bi enaka udeležba žensk pomenila letni dobiček v višini okrog 9 milijard EUR za BDP EU; ker so ženske še vedno veliko premalo zastopane v študijskih programih na področju IKT, na katerem je le približno 20 % diplomantov, od tega le 3 % diplomantk; ker se ženske srečujejo s številnimi težavami pri vključevanju v sektor IKT in vztrajanju v njem; ker pretežno moško delovno okolje v tem sektorju, v katerem je med zaposlenimi le 30 % žensk, prispeva k trendu, da številne ženske ta sektor zapustijo nekaj let po tem, ko zaključijo univerzitetno izobrazbo;

L.

ker je študija o aktivnih ženskah v sektorju IKT pokazala, da bo v Evropi v tem sektorju do leta 2020 približno 900 000 prostih delovnih mest; ker ta sektor hitro raste in ustvarja približno 120 000 novih delovnih mest na leto;

M.

ker je za sektor IKT značilna precej izrazita vertikalna in horizontalna segregacija, pa tudi razkorak med pridobljeno izobrazbo žensk in njihovim položajem v tem sektorju; ker je v sektorju IKT manj kot 20 % podjetnic; ker večina žensk (54 %), zaposlenih v tem sektorju, zaseda slabo plačana nizko kvalificirana delovna mesta, visoko kvalificirana mesta programerjev pa jih zaseda le majhen delež (8 %); ker so ženske v tem sektorju nezadostno zastopane tudi pri odločanju, le 19,2 % delavcem v sektorju IKT je nadrejena ženska, za razliko od 45,2 % delavcev v drugih sektorjih;

N.

ker so ženske v starosti 55 let in več še posebej izpostavljene tveganju brezposelnosti in neaktivnosti na trgu dela EU, pri čemer znaša povprečna stopnja zaposlenosti žensk, starih od 55 do 64 let, v EU le 42 %, v primerjavi s 58 % pri moških; ker je to tveganje še večje zaradi nizke ravni računalniške pismenosti in digitalnih kompetenc; ker bi se z izboljšanjem digitalnih kompetenc žensk, starih 55 let in več, in vlaganjem vanje močno povečale njihove zaposlitvene možnosti in raven zaščite pred izključenostjo s trga dela;

O.

ker seksizem in spolni stereotipi ovirajo enakost žensk in moških in zavirajo gospodarski razvoj in konkurenčnost EU ter še dodatno povečujejo že tako izrazito digitalno vrzel med spoloma na področju IKT, medijev in s tem povezane industrije; ker ženske zaradi obstoječih spolnih stereotipov težje razvijejo vse svoje sposobnosti kot uporabnice, inovatorke in ustvarjalke; ker so potrebni jasna politična volja, konkretni ukrepi in sodelovanje civilne družbe, da se to spremeni;

P.

ker sta izobraževanje in usposabljanje ključnega pomena za krepitev vloge žensk v digitalni dobi in s tem za uspešno prihodnost družbe; ker 60 % učencev in dijakov v EU v razredu nikoli ne uporablja digitalne opreme; ker se je že tako majhen delež diplomantk na področju IKT zmanjšal; ker so ženske zelo slabo zastopane na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter približno polovica diplomantk s teh področij ne nadaljuje te poklicne poti; ker so žensk na splošno še vedno premalo zastopane v pobudah, kot so evropski teden programiranja, IKT za boljše izobraževanje, „Startup Europe Leaders Club“ in velika koalicija za digitalna delovna mesta, katerih cilj je nadalje spodbujati e-izobraževanje in digitalne kompetence;

Q.

ker ima spodbujanje digitalnih tehnologij ter informacijskih in komunikacijskih tehnologij v skladu s cilji trajnostnega razvoja pomembno vlogo v politiki razvojnega sodelovanja EU, zlasti za krepitev socialnega in ekonomskega položaja žensk in deklet ter njihov izhod iz revščine;

R.

ker digitalizacija podpira spodbujanje neposredne demokracije prek spleta, kar ženskam omogoča več sodelovanja v politiki in boljši dostop do informacij;

S.

ker povezanost digitalizacije in neposredne demokracije ženskam daje več možnosti za neposredno sodelovanje zunaj tradicionalnih političnih sistemov ter za polno in celovito udeležbo;

T.

ker se lahko informacijske in komunikacijske tehnologije – tako kot vse tehnologije – uporabijo in zlorabijo za ogrožanje žensk, njihovih pravic in svoboščin, v končni fazi pa tudi za ogrožanje krepitve njihove vloge, na primer z ustrahovanjem na spletu, spletnim zalezovanjem, trgovino z ljudmi prek interneta, sovražnim govorom, spodbujanjem sovraštva, diskriminacijo in kršenjem temeljnih pravic; ker anonimnost na internetu prispeva k širjenju teh oblik nasilja nad ženskami; ker morajo oblikovalci politik, pa tudi podjetja, gospodarske družbe in organizacije civilne družbe te nove izzive in tveganja ustrezno opredeliti in odpraviti, obenem pa omogočati izmenjavo informacij na internetu;

U.

ker se nove informacijske in komunikacijske tehnologije uporabljajo za ustvarjanje kanalov in platform, ki omogočajo nekatere oblike spolnega izkoriščanja žensk, tudi mladoletnic; ker se digitalne platforme uporabljajo tudi za komercializacjo ženskega telesa; ker se morajo ustrezni strokovnjaki s področja odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj seznaniti s tem, kako so se ta kazniva dejanja zaradi digitalizacije spremenila; ker je treba pedagoške delavce ozavestiti o teh novih oblikah digitalne nevarnosti ter zagotoviti sredstva EU in držav članic za spodbujanje izobraževanja o varni in spoštljivi uporabi interneta in o nevarnosti spletnega nasilja na podlagi spola za fante in dekleta, poleg tega je treba moške in fante vključiti v boj proti nasilju nad ženskami in dekleti;

V.

ker so digitalni načini komunikacije prispevali k razširjenosti sovražnega govora in groženj zoper ženske, in sicer je 18 % žensk v Evropi od svoje mladosti že doživelo katero od oblik nadlegovanja s strani znancev na internetu, poleg tega je v Evropi devet milijonov žrtev spletnega nasilja; ker se je število groženj zoper ženske, vključno z grožnjami s smrtjo, povečalo; ker družba, in sicer tako širša javnost kot tudi ustrezni strokovnjaki, kot so uslužbenci organov pregona in učitelji, še vedno ni dovolj ozaveščena o digitalnih oblikah nasilja, da bi lahko zagotovili njihovo ustrezno preprečevanje in spremljanje ter pomoč žrtvam; ker se razne oblike spletnega nasilja v kazenskem pravu še ne upoštevajo v celoti, prav tako se ne upoštevajo v nekaterih načinih in postopkih pregona v vseh državah članicah; ker pravosodni sistem ni dovolj odziven; ker se storilci zlorab in kaznivih dejanj iz sovraštva zelo redko prijavijo, preiskujejo, sodno preganjajo in obsodijo; ker je treba na ravni EU priznati morebitne čezmejne posledice zlorab in nasilja na internetu;

W.

ker sta lahko priprava proračuna ob upoštevanju enakosti spolov in vključevanje načela enakosti spolov orodji za krepitev enakosti spolov; ker bi bilo treba v vseh fazah dela Komisije na področju digitalizacije v Evropi upoštevati vidik spola, da bi zagotovili, da ženske ne bi zgolj sodelovale v digitalnem razvoju, temveč bi prevzele vodilno vlogo na tem področju;

X.

ker je nizka udeležba žensk in deklet v izobraževanju s področja IKT in poznejši zaposlitvi na tem področju posledica zapletenega medsebojnega delovanja spolnih stereotipov, ki se začne že zgodaj v življenju in izobraževanju ter se nadaljuje na poklicni poti; ker dejavniki, ki ženske in deklice omejujejo pri vključevanju v izobraževanje in zaposlovanje na področju IKT, vključujejo: ohranjanje stereotipov vse življenje, ločevanje na „tipično ženske in moške“ dejavnosti, konjičke in igrače, ki se začne že s predšolsko vzgojo, sorazmerno pomanjkanje vzornic v sektorju IKT ter omejena prepoznavnost žensk v tem sektorju, zlasti na vodilnih položajih;

1.

poziva Komisijo in Svet, naj v celoti izkoristita potencial, ki ga za spodbujanje krepitve vloge žensk, njihovih pravic in svoboščin ter za enakost spolov nudijo informacijska družba, informacijska in komunikacijska tehnologija in internet ne glede na starost, invalidnost, genetske značilnosti, spol, spolno usmerjenost, spolno identiteto, raso, socialno ali etnično poreklo, vero ali prepričanje ali ekonomski položaj;

2.

poudarja, da dostop do interneta predstavlja nove bistvene storitve, potrebne za ves svet, moške, ženske, fante in dekleta, saj je internet postal ključno orodje za vsakodnevno življenje posameznikov v družinskem, poklicnem, študijskem in učnem okolju, za upravljanje v podjetjih, javnih organih, ustanovah in organizacijah ter za delovanje družabnih omrežij in spodbujanje enakih možnosti;

3.

poziva Komisijo, naj izkoristi digitalno agendo in strategijo za enotni digitalni trg ter ju bolj ciljno naravna in naj odpravi veliko vrzel med spoloma v sektorju IKT ter spodbudi polno vključevanje žensk v ta sektor, zlasti kar zadeva tehnične in telekomunikacijske poklice, podpira izobraževanje in usposabljanje žensk in deklet na področju IKT ter naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, poveča prepoznavnost žensk na digitalnem prizorišču in prispeva k večji enakosti spolov in udeležbi žensk z boljšim dostopom do financiranja, poleg tega naj pri svojem delu v zvezi z digitalno agendo in strategijo za enotni digitalni trg sistematično izvaja ocene učinka na enakost spolov in upošteva enakosti spolov v okviru priprave proračuna, da bo mogoče temeljno evropsko načelo enakosti žensk in moških ustrezno vključiti, in naj podpre civilno družbo in organizacije žensk pri pripravi vključujočega interneta;

4.

poziva institucije EU in države članice, naj vidik enakosti spolov vključijo v vse digitalne pobude in naj prepoznajo, da digitalna moč omogoča nov, močnejši val osveščenosti o vprašanjih, vezanih na spol, in enakosti spolov; želi spomniti Komisijo na učinkovitost interneta, kot sredstva za kampanje, forume in večjo prepoznavnost vzornic, kar prispeva k hitrejšemu doseganju enakosti spolov; zato poziva Komisijo, naj razmisli o tem, da bi v ospredje svoje digitalne agende postavila žensko, da bo lahko nova digitalna doba gonilna sila pri spodbujanju enakosti spolov;

5.

poziva Komisijo, naj v prihodnjo strategijo za enakost žensk in moških 2016–2020 vključi posebne ukrepe v podporo vključevanju in udeležbi žensk v informacijski družbi in za odločno spodbujanje ženskih omrežij na spletu, saj so odraz samoorganiziranega pristopa h krepitvi vloge žensk od spodaj navzgor in bi morala prejeti vso podporo, ki jo potrebujejo za to, da postanejo dolgoročna;

6.

je seznanjen s sporočilom Komisije o strategiji za enotni digitalni trg za Evropo, a obžaluje, da zaradi njene ozke usmeritve ni dovolj upoštevan velik potencial, ki ga lahko ima digitalizacija za vključujočo, enakopravno in participativno družbo, in da priložnosti, ki jih nudita usmerjena podpora in financiranje infrastrukture za krepitev vloge žensk, niso priznane v zadostni meri;

7.

poziva, naj se v sektorju IKT in na digitalnem trgu močnejši poudarek nameni brezplačni in odprtokodni programski opremi; meni, da je brezplačna in odprtokodna programska oprema ključno sredstvo za spodbujanje enakosti spolov in demokratizacije na digitalnem trgu in sektorju IKT; poudarja, da je treba tudi sektor odprtokodne programske opreme ozavestiti o enakosti spolov;

8.

poziva EU in države članice, naj oblikujejo, podpirajo in izvajajo ukrepe, ki jih spodbujajo OZN in njegovi organi, zlasti v okviru pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje ter svetovnih vrhov o informacijski družbi, da bi si za krepitev vloge žensk v digitalni dobi prizadevali tako na evropski kot na svetovni ravni; poziva države članice, naj si med seboj izmenjujejo informacije in zglede najboljše prakse za spodbujanje enake udeležbe žensk v digitalnem razvoju v Evropi;

9.

poziva države članice, naj z namenom doseganja enakosti spolov v informacijski družbi in na področju IKT pripravijo večletne akcijske načrte, katerih cilj je: krepitev dostopa žensk do informacijske družbe, izboljšanje in povečanje uporabe informacijske in komunikacijske tehnologije, povečanje vloge žensk v sektorju IKT, spodbujanje znanja na področju IKT med ženskami, in sicer prek izobraževanja in usposabljanja, spodbujanje zaposlovanja in podjetniškega duha med ženskami z redno uporabo interneta in digitalnih storitev, razvoj spletnih vsebin, ki spodbujajo enakost spolov, omogočanje stalne izmenjave in širjenja informacij ter posredovanja vrednot o enakosti spolov, spodbujanje dostopa do informacijske in komunikacijske tehnologije in njihove uporabe kot orodja za boj proti diskriminaciji in nasilju na podlagi spola, spodbujanje mednarodnega sodelovanja, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter oblikovanje, izvajanje, razširjanje in vrednotenje politik in načrtov na področju enakosti spolov;

10.

poziva Komisijo in države članice, naj bolje izkoristijo velik potencial digitalizacije na vseh ravneh politične udeležbe in pri vključevanju žensk v postopke odločanja, na primer s pomočjo elektronskega glasovanja; poudarja velike priložnosti digitalizacije in pobud v zvezi z e-upravo za dostop do informacij, preglednost in večjo odgovornost; poleg tega poudarja, da lahko informacijske in komunikacijske tehnologije zelo povečajo možnosti žensk za sodelovanje v anketah in razpravah ter za vlaganje pritožb in anonimnih prijav;

11.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo digitalizacijo v politiki in s tem neposredno demokracijo, saj to omogoča dejavnejšo udeležbo vseh državljanov in odpravlja zastarele sisteme in ovire, zaradi katerih se ženske in nezadostno zastopane skupine težje uveljavijo v volilnem in institucionalnem okolju; poziva jih tudi, naj preučijo in nadalje razvijejo spletne načine glasovanja na volitvah ter tako odpravijo ovire, ki pogosto prizadenejo predvsem ženske;

12.

poziva Komisijo, naj v celoti izkoristi program Evropa za državljane in se osredotoči zlasti na organizacije civilne družbe in ženske organizacije, ki delujejo na področju digitalizacije in IKT, ter tako izboljša pogoje za državljansko in demokratično udeležbo žensk, pri prihodnjih ocenah izvajanja pa naj posebno pozornost nameni ciljem, vezanim na posamezni spol;

13.

poudarja, kako pomembno vlogo lahko imajo nove oblike medijev pri krepitvi udeležbe žensk v demokratičnih procesih; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo polno udeležbo žensk v medijih, vključno z vodstvenimi položaji, in v regulativnih in nadzornih organov in si v boju proti stereotipom in nezadostni zastopanosti žensk prizadevajo za večjo enakost spolov v medijskih hišah; poleg tega poziva Komisijo, naj spodbuja oblikovanje omrežij med organizacijami civilne družbe in profesionalnimi medijskimi organizacijami, da se okrepi moč žensk za njihovo dejavno udeležbo in se priznajo njihove posebne potrebe v medijih;

14.

poudarja ključno vlogo mednarodne civilne družbe na področju upravljanja interneta, in sicer prek forumov, kot je globalni internetni forum; poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo z organizacijami digitalne civilne družbe na lokalni in mednarodni ravni in jih podprejo ter naj okrepijo udeležbo in zastopanost žensk in deklet v vseh teh forumih in omrežjih;

15.

meni, da bi lahko ženske bolje izkoristile digitalne možnosti ter bi imele boljši dostop do trga dela, če bi imeli vsi, vsaj na javnem mestu, brezplačen dostop do širokopasovne internetne povezave, kar pa bi prispevalo tudi k večji socialni vključenosti in bi pozitivno vplivalo na razvoj v zvezi z okoljskimi in gospodarskimi zadevami; poziva Komisijo, naj prepozna pomen širitve digitalne agende na podeželska območja, da ne bo noben državljan, zlasti pa ne nobena ženska, izključen in izoliran, in bodo digitalne možnosti vsem na razpolago;

16.

poziva Komisijo, države članice in socialne partnerje, naj spodbujajo enakost spolov v podjetjih s področja IKT in v ustreznih drugih industrijskih panogah, predstavniških organih in ustanovah za usposabljanje, vključno z vodstvom, in naj pozorno nadzorujejo in spremljajo doseženi napredek ter si izmenjajo najboljšo prakso na tem področju;

17.

poziva Komisijo in države članice, naj obravnavajo očitno nezadostno zastopanost žensk v sektorju IKT, zlasti na višjih položajih in v izvršnih odborih; poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo, da osnutek direktive o zagotavljanju uravnotežene zastopanosti spolov med neizvršnimi direktorji družb, ki kotirajo na borzi, in s tem povezanih ukrepih predstavlja resnično priložnost za spremembo kulture v podjetjih, kar bi vplivalo na vse ravni hierarhije, in zato poziva, naj se postopek o tej direktivi ne blokira v Svetu; vztrajno opozarja Komisijo na njeno odgovornost, da sprejme vse ukrepe, ki bi lahko prispevali k prekinitvi zastoja v Svetu glede zakonodaje EU, ki obravnava preglednost in bolj uravnoteženo zastopanost pri zaposlovanju na položaje odločanja;

18.

poziva države članice, naj obravnavajo razlike med spoloma v sektorju IKT, tako da poudarjajo poslovno prednost raznolikosti in ustvarijo številnejše in bolj prepričljive spodbude za podjetja in ženske, kot so vzornice in poklicno usmerjanje, da bi tako povečali prepoznavnost žensk;

19.

poziva Komisijo in države članice, naj zaščitijo temeljne pravice delavcev in njihovo socialno varstvo ter se borijo proti prekarnim delovnim pogojem; poziva Komisijo, naj predlaga nove mehanizme za varstvo, prilagojene delovnim in poklicnim vzorcem, ki so se izoblikovali z digitalizacijo, države članice pa naj te mehanizme nadalje razvijajo, pri čemer naj posebno pozornost namenijo položaju žensk; poudarja, da so kolektivna pogajanja na vseh ravneh, zlasti na področjih, na katera digitalizacija močno vpliva, pomembna, da se zagotovi spoštovanje načela enakega plačila za enako delo ter ohrani kakovost in varnost delovnega okolja v dobi digitalizacije; poudarja, da je treba določiti pogoje za splošni okvir, ki so potrebni za zagotovitev varstva osebnih podatkov zaposlenih;

20.

spodbuja Komisijo in države članice, naj priznajo vse možnosti za prožnost pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, ki jih ponuja digitalizacija, obenem pa je treba poudariti, da digitalizacija trga dela zahteva prilagoditev politik trga dela in osnovnih sistemov socialne varnosti; poziva Komisijo in države članice, naj v zvezi z načrtom Komisije o novem začetku za izzive pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, s katerimi se soočajo delovno aktivne družine, prepoznajo priložnosti in izzive digitalizacije, kar zadeva delovne pogoje, in potrebo po prilagajanju delovnih mest, razvoju spretnosti ter možnostih za vseživljenjsko učenje, zlasti za delavce, ki so odgovorni za nego; poziva države članice in Komisijo, naj poleg tega usmerjeno vlagajo v digitalne načine dela za izboljšanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja za vse;

21.

poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo vseživljenjsko učenje in usposabljanje ter programe, ki omogočajo večjo prilagodljivost ali pripravljenost na morebitno spremembo poklicne poti zaradi vse večjega povpraševanja po digitalnih kompetencah v številnih sektorjih, pri čemer naj posebno pozornost namenijo ženskam, starim 55 let ali več, da bi jih obvarovali pred izključitvijo s trga dela;

22.

poziva, naj bodo pri vseh ukrepih na tem področju upravne ovire za podjetja čim manjše; poudarja, da lahko pretirana birokracija ogrozi sprejemljivost in povzroči izgube ali selitve delovnih mest; pozdravlja izvedljive partnerske kompromise socialnih partnerjev v številnih državah članicah z močno tradicijo soodločanja; meni, da je soodločanje zgled najboljše prakse za evropsko gospodarstvo;

23.

ugotavlja, da so razlike v plačilu med spoloma še vedno eden glavnih problemov v zvezi z razlikami med spoloma v sektorju IKT, zato poziva države članice, naj končno začnejo dejavno izvajati priporočilo Komisije o krepitvi načela enakega plačila za moške in ženske s pomočjo preglednosti in stalnih pozitivnih ukrepov, po možnosti z zakonodajo, in naj uvedejo ukrepe za preglednost plač in ocene dela, ki bodo nevtralne glede na spol; poziva Komisijo, naj v pobudah o novem začetku za zaposlene starše v okviru delovnega programa za leto 2016 obravnava enako plačilo, saj se s starševstvom razlike v plačah še povečajo;

24.

poudarja, da razlike v plačilu med spoloma povzročajo še večje razlike v pokojninah med spoloma; poudarja, da je treba spoštovati načelo enakega plačila za enako delo na enakem delovnem mestu, na podlagi katerega se zagotavljajo pravične in poštene plače, kot je tudi poudaril predsednik Komisije Jean-Claude Juncker;

25.

spodbuja države članice, naj zagotovijo, da v njihovih davčnih sistemih in sistemih socialnih prejemkov ne bo ovir za to, da bi prejemniki drugega dohodka v gospodinjstvu delali ali delali več, saj so to običajno ženske, pri čemer imajo veliko vlogo delovna mesta na področju IKT;

26.

poudarja, da še vedno obstajajo razlike v plačilu med spoloma in pri poklicnem napredovanju za ženske, ki so zaposlene v sektorju IKT; poudarja, da se izpodbija načelo enakega plačila za enako delo na enakem delovnem mestu, na podlagi katerega se zagotavljajo pravične in poštene plače, medtem ko je to načelo eden od temeljnih stebrov socialne pravičnosti na trgu delu, ki jo je treba v prvi vrsti zaščititi; poudarja, da se te neenakosti ne bi smele zakoreniniti v digitalnem gospodarstvu, kar zadeva enako plačilo in poklicno napredovanje; poudarja, da bodo večja udeležba žensk na trgu dela in s tem povezane naložbe v politike socialnega vključevanja pripomogle k zmanjšanju razlike v plačilu med spoloma; poudarja, da so kolektivna pogajanja pomembna tudi v digitalnem tržnem gospodarstvu, da se ohranijo kakovost in varnost delovnih mest v dobi digitalizacije;

27.

pozdravlja številne priložnosti in večjo prožnost, ki jih digitalna doba ponuja zaposlenim in samozaposlenim, tudi možnosti za boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, zlasti glede na razmere na trgu dela za starše majhnih otrok in invalide; poziva Komisijo in države članice, naj obravnavajo razmere v zvezi s prožnim delom in varnostjo zaposlitve v sektorju IKT, obenem pa opozarja na nove izzive, povezane s tem razvojem, in poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo veljala primerna pravila za socialno varnost; se zavzema za pravico delavcev, da so zunaj dogovorjenega delovnega časa „nedosegljivi“;

28.

opozarja, da lahko prožni načini dela, ki jih omogoča digitalizacija, privedejo tudi do nestalnih oblik zaposlitve; poudarja, da težave z duševnim zdravjem, povezane z delom, denimo izgorelost, katerih vzrok je nenehna razpoložljivost, predstavljajo veliko tveganje; zato se zavzema za popolno spoštovanje predpisanega počitka za delavce in poudarja, da je treba v okviru delovnih pogodb s prožnim delovnim časom spoštovati delovnik, da se ohranijo omejitve delovnega časa, opredeljene v delovni zakonodaji posameznih držav članic;

29.

poudarja, da je treba zagotoviti vključevanje načela enakosti spolov na področju izobraževanja, in sicer s spodbujanjem digitalne pismenosti in udeležbe žensk in deklet v izobraževanju in usposabljanju na področju IKT, tako da se kodiranje, novi mediji in tehnologije vključijo v učne načrte na vseh stopnjah, tudi pri zunajšolskih dejavnostih, neformalnem in priložnostnem izobraževanju ter pri vseh vrstah izobraževanja in usposabljanja, tudi za pedagoge, da bi dekleta in mlade ženske spodbudili, da bi se odločile za poklicno pot na področju znanosti in IKT; v zvezi s tem poudarja pomen prosto dostopnih učnih virov, ki zagotavljajo boljši dostop do izobraževanja za vse, in pomen izmenjave najboljše prakse za vključevanje načela enakosti spolov na področju IKT;

30.

spodbuja države članice, naj uvedejo starosti primerno izobraževanje na področju IKT v zgodnjih fazah šolanja, s posebnim poudarkom na spodbujanju deklet, da pridobijo interes in razvijejo talent na digitalnem področju, ter poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo izobraževanje na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike za deklice že v zgodnji starosti, saj deklice zaradi spolnih stereotipov v zvezi s temi predmeti, pomanjkanja vzornic ter ločevanja dejavnosti in igrač zgodaj v izobraževalni poti izgubijo zanimanje za to področje, kar je povzročilo nezadostno zastopanost žensk na teh področjih na univerzi, to pa se prenaša tudi na delovna mesta; zato poudarja, da bi bilo treba obravnavati spolne stereotipe in digitalno usposabljanje, kar bi bilo treba začeti že v okviru osnovnošolskega izobraževanja in nato nadaljevati na vseh stopnjah izobraževanja do izobraževanja odraslih in usposabljanja ljudi, izključenih s trga dela;

31.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo izobraževanje in vseživljenjsko učenje, posebej namenjeno starejšim ženskam v času njihove delovne dobe in pozneje in zlasti tistim, ki skrbijo za druge družinske člane, in ženskam, ki so prekinile poklicno pot ali se vračajo na delovno mesto, da bi zagotovili, da ne bodo zaostajala v tem vse hitrejšem prehodu na digitalizacijo;

32.

ugotavlja, da je izobraževanje na področju digitalne tehnologije, IKT in kodiranja v zgodnjem otroštvu še posebej pomembno za opolnomočenje deklic in spodbujanje njihovega zanimanja za ta področja ter premagovanje stereotipov, povezanih s spolom; poudarja, da povečanje zastopanosti žensk v visokošolskem izobraževanju na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ključnega pomena za njihovo večjo zastopanost v digitalnem sektorju;

33.

poziva države članice, naj obravnavajo razlike med spoloma v sektorju IKT ter naj zato ustvarijo več spodbud in podpornih struktur za ženske, denimo v obliki vzornic, mentorskih programov in poklicnega usmerjanja, da bodo ženske bolj prepoznavne; zato poziva države članice, naj po potrebi prilagodijo izobraževalne sisteme, da bi spodbujali poučevanje predmetov s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter zanimanje zanje na splošno, zlasti pa med dijakinjami in študentkami;

34.

poudarja vrednost informacijske in komunikacijske tehnologije ter še posebej spletnih tečajev usposabljanja, zlasti za dekleta in ženske, pa tudi za ljudi s posebnimi potrebami, kot so invalidi, in za prebivalce na podeželju in oddaljenih območjih, ter možnosti za delo na daljavo, da se izboljša izobraževanje teh skupin ter se poveča njihova možnosti za finančno neodvisnost;

35.

ugotavlja, da imajo umetnost in likovno izobraževanje, in sicer formalno, neformalno in priložnostno, ustvarjalna industrija in kulturni sektor pomembno vlogo in velik potencial pri krepitvi vloge žensk in deklet ter njihovega spodbujanja v digitalni sektor; zato poudarja pomen povezovanja področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter gospodarskih sektorjev prek izobraževanja in umetnosti, da se bo to področje preoblikovalo v področje naravoslovja, tehnologije, inženirstva, umetnosti in matematike;

36.

poziva Komisijo, naj v okviru vseživljenjskega učenja spodbuja digitalne tehnologije, saj te zmanjšujejo ovire za vstop na trg dela, in določi merila EU za javne in zasebne naložbe v spretnosti kot odstotek BDP;

37.

spodbuja države članice in Komisijo, naj zlasti z informacijskimi kampanjami in kampanjami za ozaveščanje spodbujajo udeležbo žensk v gospodarskih sektorjih, ki stereotipno veljajo za „moške“, kot je na primer digitalni sektor; poudarja, da je treba organizirati kampanje ozaveščanja, usposabljanja in vključevanja načela enakosti spolov za vse akterje v politiki digitalizacije;

38.

pozdravlja evropski kodeks najboljših praks za ženske in IKT ter poziva k njegovemu obširnem in dejavnemu izvajanju; pozdravlja ustanovitev vseevropske „velike koalicije za digitalna delovna mesta“ ter spodbuja sodelujoča podjetja, naj posebno pozornost namenijo zaposlovanju žensk in njihovim enakim poklicnim možnostim;

39.

poziva Komisijo in države članice, naj izvajajo programe, namenjene staršem, da jih seznanijo z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, ki jo uporabljajo njihovi otroci, s čemer se bo izboljšala ozaveščenost odraslih o možnih stikih in odnosih, ki se lahko razvijejo na spletu, in se bo zmanjšala generacijska vrzel, kar zadeva sektor IKT;

40.

poudarja, da je treba izboljšati digitalne spretnosti in pismenost, da se ženskam, ki iz različnih razlogov nimajo teh posebnih spretnosti, omogoči vstop v podjetja IKT; poudarja, da bodo ženske v primeru neuspeha v tem pogledu še težje vstopale v ta sektor; opozarja, da lahko Evropski socialni sklad sodeluje pri financiranju tega usposabljanja.

41.

poudarja, da je treba kodiranje, nove medije in tehnologije vključiti v izobraževalne programe na vseh stopnjah ter da lahko digitalne spretnosti izboljšajo dostop do trga dela; poudarja pomen stalnega dialoga s socialnimi partnerji za premostitev razlik med spoloma na tem področju.

42.

poziva Komisijo, naj v okviru strategije za enotni digitalni trg in zlasti ob upoštevanju navedb o oblikovanju vključujoče e-družbe poveča prepoznavnost žensk na področju IKT in oblikuje pilotni projekt o evropski spletni univerzi s poudarkom na področju IKT in tehničnega inženiringa ter uvede program štipendij na področju IKT in novih medijev, ki bo namenjen ženskam;

43.

poziva Komisijo in države članice ter podjetja, naj spodbujajo enakost spolov na področju IKT in naj zberejo podatke, razčlenjene po spolu, o uporabi te tehnologije, oblikujejo cilje, kazalnike in merila za spremljanje napredka pri dostopu žensk do informacijskih in komunikacijskih tehnologij in naj spodbujajo primere najboljše prakse med podjetji IKT;

44.

poziva Komisijo in države članice, naj v okviru razvojnega sodelovanja in zunanjih odnosih EU povečajo podporo za krepitev vloge žensk v digitalnem sektorju in sektorju IKT, in sicer s spodbujanjem digitalnega izobraževanja in omogočanjem podjetništva žensk prek različnih orodij, vključno s programi mikrofinanciranja in podpornimi mrežami;

45.

poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo finančna sredstva, izboljšajo dostop do razpoložljivih sredstev in po potrebi zagotovijo finančna sredstva za podjetnice, da bodo lahko ustanavljale podjetja na področju IKT in digitalna zagonska podjetja, pa tudi mreže za ženska mentorstva in vzajemno izmenjavo ter naj spodbujajo inovacije in naložbe v EU; spodbuja države članice, naj zagotovijo ustrezno finančno podporo in usposabljanje za ženske, ki se odločijo za poklicno pot na področju digitalizacije, in tako spodbudijo žensko podjetništvo v tem sektorju;

46.

meni, da je treba dostop žensk do financiranja in finančnih storitev posebej obravnavati, zlasti glede na cilj strategije za enotni digitalni trg o oblikovanju ustreznih pogojev za inovativno in konkurenčno okolje na področju IKT in zagotavljanju boljših možnosti financiranja za mala in srednja podjetja ter zagonska podjetja; ugotavlja, kako pomemben je dostop do mikrofinanciranja za žensko podjetništvo;

47.

poziva Komisijo, naj v zvezi z digitalno agendo temeljito spremlja in ocenjuje vključevanje načela enakosti spolov in upoštevanje tega načela pri pripravi proračuna v okviru skladov EU na podlagi člena 7 uredbe o skupnih določbah (Uredba (EU) št. 1303/2013 z dne 17. decembra 2013), poleg tega poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo za vključitev ženskih organizacij v odbore za spremljanje programov financiranja in tako zagotovijo, da se bodo ciljni ukrepi za krepitev vloge žensk na področju IKT izvajali; želi spomniti na zavezo Komisije glede priprave proračuna ob upoštevanju vidika enakosti spolov;

48.

poziva Komisijo, naj pri analizi partnerskega sodelovanja v zvezi z digitalno agendo in poročanju o njem upošteva vidik enakosti spolov;

49.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju z Evropsko investicijsko banko uvede podporne programe v zvezi z naložbami v IKT v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov, vključno z ugodnimi kreditnimi pogoji in posojili za podjetja, organizacije civilne družbe in zagonska podjetja v sektorju IKT, v katerih je med zaposlenimi 40 % žensk;

50.

poziva Komisijo, naj podpira in spodbuja digitalno podjetniško kulturo za ženske, spodbuja in finančno podpira evropsko platformo za mreženje in mentorstvo za ženske in dodatno okrepi vlogo žensk v obstoječih programih; spodbuja države članice, pa tudi podjetja, naj oblikujejo politiko raznolikosti, ki se ne osredotoča zgolj na zaposlovanje žensk, da bi spodbudili trajnostni gospodarski razvoj in vodilno vlogo;

51.

poudarja vlogo socialnega podjetništva in alternativnih poslovnih modelov, kot so vzajemne družbe in zadruge, pri krepitvi vloge žensk v digitalnem podjetništvu in njihovi večji zastopanosti v digitalnem sektorju; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo pobude za socialna podjetja, ki so namenjene krepitvi vloge žensk in deklet na področju IKT;

52.

poziva Komisijo, države članice in vse deležnike, naj veliko koalicijo za digitalna delovna mesta bolje izkoristijo v podporo ukrepom za izboljšanje digitalnih spretnosti med ženskami in dekleti, spodbujanje zaposlovanja žensk v sektorju IKT ter širjenje različnih razpoložljivih možnosti izobraževanja in poklicnega usposabljanja;

53.

poziva k opredelitvi težav, ki se pojavljajo, ker se informacijski in komunikacijska tehnologija ter internet zlorabljajo za kazniva dejanja, grožnje ali izvajanje nasilja nad ženskami zaradi sovraštva do žensk, homofobije ali transfobije ali drugih oblik diskriminacije; poziva oblikovalce politik, naj ta vprašanja ustrezno obravnavajo, pri čemer naj upoštevajo posebne skupine žensk z večplastno ranljivostjo ter zagotovijo okvir, ki omogoča, da organi pregona učinkovito obravnavajo digitalna kazniva dejanja ob upoštevanju izzivov, povezanih s spletno anonimnostjo, in možnosti čezmejne narave teh kaznivih dejanj in zlorab; poziva države članice, naj dodelijo potrebna sredstva za kazenski pregon, tj. izvajanje veljavnih zakonov proti spletnemu nasilju, ustrahovanju, nadlegovanju in zalezovanju ter sovražnemu govoru;

54.

poziva Komisijo, naj od držav članic zahteva, da si bolj prizadevajo za pregon morebitnih homofobnih in transfobnih kaznivih dejanj v spletnem okolju, in ustrezno uporabljajo veljavno zakonodajo EU v zvezi s tem in v zvezi s pravicami žrtev;

55.

poziva Komisijo, naj v okviru prenovljene direktive o enakem obravnavanju naslovi problem seksizma in spolnih stereotipov v izobraževalnem sistemu in medijih;

56.

poziva Komisijo, naj razvije kodeks ravnanja za svojo komunikacijo in komunikacijo agencij EU za spodbujanje krepitve vloge žensk in za preprečevanje stereotipov in seksizma ter nezadostne zastopanosti žensk in neustreznega prikazovanja žensk;

57.

poziva Komisijo in države članice, naj pri izvajanju prihodnje zakonodaje EU o varstvu podatkov upoštevajo, da se je položaj žensk in deklet zaradi digitalizacije spremenil; poudarja, da lahko upravljavci podatkov občutljive podatke uporabljajo le za omejene namene in jih v nobenem primeru ne smejo posredovati naprej;

58.

poziva Komisijo in države članice, naj dajo na voljo potrebna sredstva za zagotovitev spoštovanja predpisov glede zaščite občutljivih podatkov iz spletnega komuniciranja;

59.

poziva Komisijo, naj poveča finančno pomoč za infrastrukturo digitalnih storitev za varnejši internet, ki se financirajo iz instrumenta za povezovanje Evrope, in države članice, naj povečajo sredstva za podporo žrtvam kibernetskega ustrahovanja; poudarja, da je pri deklicah dvakrat večja verjetnost, da postanejo žrtve, kot pri dečkih;

60.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za zaščito deklet pred oglaševanjem v digitalnem okolju, ki lahko dekleta spodbudi k škodljivemu vedenju za njihovo fizično in duševno zdravje; poziva Komisijo, naj obnovi in razširi programa za varnejši internet, pri čemer naj posebno pozornost nameni vprašanju enakosti spolov, saj gre za enega od ukrepov, potrebnih za izboljšanje varnosti deklet na spletu;

61.

poziva Komisijo, naj uvede in podpre programe za e-pismenost in usposabljanje, pa tudi kampanje ozaveščanja, ter tako ustrezne strani, kot so učenci, dijaki in študenti na vseh stopnjah izobraževanja, učitelji in pedagogi ter delavci s področja odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ozavešča o morebitnih tveganjih digitalnega sveta in o tem, kako se spopasti z njimi; poziva Komisijo, naj spodbuja kampanje proti seksizmu in spolnim stereotipom v družbenih in digitalnih medijih ter izkoristiti potencial digitalnih medijev za odpravo stereotipov;

62.

pozdravlja predlog Komisije o vključitvi določb o preprečevanju, podpori žrtvam, varni vrnitvi in ponovni vključitvi ter o vlogi interneta v strategijo o trgovini z ljudmi za obdobje po letu 2016; poudarja, da bi bilo treba obravnavati tudi spletno nadlegovanje in zalezovanje;

63.

poziva EU in države članice, naj Evropskemu inštitutu za enakost spolov (EIGE) namenijo dovolj virov in finančnih sredstev, da bo lahko izvajal raziskave in zbiral podatke o tem, kako bi lahko digitalne storitve bolje izkoristili v korist žensk in enakosti spolov;

64.

poziva institucije, agencije in organe EU ter države članice in njihove organe kazenskega pregona, naj sodelujejo in konkretno usklajujejo svoje ukrepe za boj proti uporabi informacijske in komunikacijske tehnologije za kazniva dejanja v zvezi s trgovino z ljudmi, spletnim nadlegovanjem in zalezovanjem, saj je pri teh kaznivih dejanjih pogosta čezmejna narava in je za pregon teh dejanj nadvse pomembno usklajevanje na ravni EU; poziva države članice, naj pregledajo in morebiti popravijo svoje kazensko pravo ter zagotovijo, da bodo nove oblike digitalnega nasilja jasno opredeljene in priznane ter bodo na voljo ustrezni načini za njihov pregon; poziva države članice, naj sprejmejo portale za prijavo, da bodo državljani imeli na voljo zaupno in varno spletno mesto, kjer bodo lahko prijavili nadlegovanje uporabnikov interneta; poziva, naj se ta vprašanja obravnavajo v okviru strategije EU za kibernetsko varnost in Europolovega centra za boj proti kibernetski kriminaliteti; poziva Komisijo, naj spodbuja usposabljanje policijskih in pravosodnih organov in razvoj njihovih zmogljivosti za podporo žrtvam pri digitalnih zadevah ter za psihološko podporo v sodnih zadevah, povezanih s tem področjem;

65.

poziva Komisijo, naj čim prej pripravi potrebne ukrepe za ratifikacijo konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima, in sicer brez poseganja v pristojnosti EU, da preuči vse potrebne ukrepe za odpravo in preprečevanje nasilja nad ženskami v vseh državah članicah, ter poziva države članice, naj ratificirajo Carigrajsko konvencijo, ki je bistvenega pomena za izkoreninjenje nasilja nad ženskami, vključno z digitalnimi oblikami nasilja, saj uvaja harmonizirane pravne opredelitve in načine pregona kaznivih dejanj, kot so trgovina z ljudmi in zalezovanje, ki jih omogočajo nove komunikacijske tehnologije;

66.

poziva Komisijo, naj čim prej predlaga evropsko strategijo proti nasilju na podlagi spola, ki naj vključuje zakonodajni instrument in obravnava nove oblike nasilja nad ženskami in dekleti, kot so spletno ustrahovanje, uporaba ponižujočih slik na spletu, širjenje zasebnih fotografij in videoposnetkov prek družbenih medijev brez soglasja udeleženih oseb itd.;

67.

poziva Komisijo in države članice, naj poostrijo spremljanje spletnega navezovanja stikov s terorističnimi skupinami, ki novačijo mlade ženske in jih prisilijo v poroko ali prostitucijo v tretjih državah;

68.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

21.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 66/57

—

ob upoštevanju zahteve za odvzem imunitete Bolesławu G. Piechi, ki jo je dne 29. oktobra 2015 posredoval generalni državni tožilec Republike Poljske v zvezi s postopkom v teku pred poljskim generalnim inšpektorjem za cestni promet (Główny Inspektor Transportu Drogowego) (pod št. CAN-PST-SCW.7421.653220.2014.13.A.0475) in ki je bila razglašena na plenarnem zasedanju 23. novembra 2015,

—

ob upoštevanju dejstva, da se je v skladu s členom 9(5) Poslovnika Bolesław G. Piecha odrekel pravici do zagovora,

—

ob upoštevanju člena 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije ter člena 6(2) Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. septembra 1976,

—

ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije z dne 12. maja 1964, 10. julija 1986, 15. in 21. oktobra 2008, 19. marca 2010, 6. septembra 2011 in 17. januarja 2013 (1),

—

ob upoštevanju členov 105(2) in 108 ustave Republike Poljske ter členov 7b(1) in 7c(1) poljskega zakona o opravljanju dolžnosti poljskega poslanca in senatorja z dne 9. maja 1996,

—

ob upoštevanju člena 5(2), člena 6(1) in člena 9 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0152/2016),

A.

ker je generalni državni tožilec Republike Poljske posredoval zahtevo poljskega generalnega inšpektorja za cestni promet za odvzem imunitete na Poljskem izvoljenemu poslancu Evropskega parlamenta Bolesławu G. Piechi v zvezi s prekrškom po členu 92(a) zakona o prekrških z dne 20. maja 1971 v povezavi s členom 20(1) poljskega zakona o cestnem prometu z dne 20. junija 1997; ker domnevni prekršek zadeva prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti v naseljenem območju;

B.

ker člen 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije določa, da poslanci Evropskega parlamenta uživajo na ozemlju svoje države članice imunitete, priznane poslancem parlamenta te države;

C.

ker člena 105(2) in 108 ustave Republike Poljske določata, da poslanec ali senator ne more biti kazensko odgovoren brez privolitve poljskega sejma ali senata;

D.

ker lahko zgolj Evropski parlament sprejme odločitev o tem, ali se bo Bolesławu G. Piechi odvzela imuniteta ali ne;

E.

ker je bil domnevni prekršek storjen, preden je Bolesław G. Piecha postal poslanec Evropskega parlamenta; ker je bil domnevni prekršek storjen v času, ko je bil Bolesław G. Piecha poljski senator; ker torej omenjeni prekršek nima neposredne ali očitne zveze z opravljanjem dolžnosti Bolesława G. Pieche kot poslanca Evropskega parlamenta;

F.

ker je Bolesław G. Piecha poljskemu generalnemu inšpektoratu za cestni promet kot odgovor na zapisnik generalnega inšpektorja poslal izjavo, v kateri je pristal na plačilo kazni, povezane s prekrškom iz člena 92(a) zakona o prekrških; ker je v tem primeru težko najti dokaz za fumus persecutionis, torej dovolj resen in utemeljen sum, da je bila zahteva podana z namenom, da bi se škodovalo politični dejavnosti poslanca;

1.

se odloči, da odvzame imuniteto Bolesławu G. Piechi;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep in poročilo pristojnega odbora nemudoma posreduje pristojnemu organu Republike Poljske in Bolesławu G. Piechi.

21.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 66/59

—

ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (12227/2014),

—

ob upoštevanju osnutka Protokola (12226/2014),

—

ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 100(2) in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0035/2015),

—

ob upoštevanju prvega in tretjega pododstavka člena 99(1), člena 99(2) in člena 108(7) Poslovnika,

—

ob upoštevanju priporočila Odbora za promet in turizem (A8-0128/2016),

1.

odobri sklenitev sporazuma;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Gruzije.

21.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 66/60

—

ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (12265/2014),

—

ob upoštevanju osnutka Protokola (12264/2014),

—

ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 100(2) in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0102/2015),

—

ob upoštevanju prvega in tretjega pododstavka člena 99(1), člena 99(2) in člena 108(7) Poslovnika,

—

ob upoštevanju priporočila Odbora za promet in turizem (A8-0129/2016),

1.

odobri sklenitev Protokola;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Države Izrael.

21.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 66/61

—

ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (COM(2015)0556),

—

ob upoštevanju člena 3(4) in (5) Akta o pristopu Republike Hrvaške, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0376/2015),

—

ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A8-0054/2016),

1.

odobri priporočilo Komisije;

2.

poziva Svet, naj obvesti Parlament, če namerava odstopati od besedila, ki ga je odobril Parlament;

3.

poziva Svet, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava bistveno spremeniti besedilo, ki ga je odobril Parlament;

4.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

21.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 66/62

—

ob upoštevanju stališča Sveta v prvi obravnavi (10578/1/2015 – C8-0415/2015),

—

ob upoštevanju obrazloženih mnenj litovskega parlamenta, romunskega senata in švedskega parlamenta v okviru Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerih izjavljajo, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 11. julija 2013 (1),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 8. oktobra 2013 (2),

—

ob upoštevanju svojega stališča v prvi obravnavi (3) o predlogu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2013)0027),

—

ob upoštevanju člena 294(7) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 76 Poslovnika,

—

ob upoštevanju priporočila za drugo obravnavo Odbora za promet in turizem (A8-0073/2016)

1.

odobri stališče Sveta v prvi obravnavi;

2.

se seznanja z izjavama Komisije, priloženima tej resoluciji;

3.

ugotavlja, da je akt sprejet v skladu s stališčem Sveta;

4.

predlaga, da se akt navaja kot „Uredba Zīle-Matīss o Agenciji Evropske unije za železnice in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 881/2004“ (4);

5.

naroči svojemu predsedniku, naj skupaj s predsednikom Sveta podpiše akt na podlagi člena 297(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

6.

naroči svojemu generalnemu sekretarju, naj, potem ko je bilo preverjeno, da so bili vsi postopki pravilno zaključeni, podpiše akt in ga v soglasju z generalnim sekretarjem Sveta da objaviti v Uradnem listu Evropske unije;

7.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.