9.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 50/1

9.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 50/2

—

ob upoštevanju člena 325(5) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju svojih resolucij o prejšnjih letnih poročilih Komisije in Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 31. julija 2015 z naslovom „Zaščita finančnih interesov Evropske unije – boj proti goljufijam – letno poročilo 2014“ (COM(2015)0386) in priloženih delovnih dokumentov služb Komisije (SWD(2015)0151, SWD(2015)0152, SWD(2015)0153, SWD(2015)0154, SWD(2015)0155 in SWD(2015)0156),

—

ob upoštevanju letnega poročila urada OLAF za leto 2014,

—

ob upoštevanju poročila o dejavnostih nadzornega odbora urada OLAF za leto 2014,

—

ob upoštevanju letnega poročila Računskega sodišča o izvrševanju proračuna v proračunskem letu 2014, skupaj z odgovori institucij;

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. oktobra 2015 o zaščiti proračuna do konca leta 2014 (COM(2015)0503),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 16. septembra 2015 z naslovom „Boj proti korupciji v EU: odziv na vprašanja podjetij in civilne družbe“ (CCMI/132),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 3. februarja 2014 o boju proti korupciji v EU (COM(2014)0038),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 250/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o uvedbi programa za spodbujanje dejavnosti na področju zaščite finančnih interesov Evropske unije (program Herkul III) in razveljavitvi Sklepa št. 804/2004/ES (1),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 17. julija 2013 za uredbo Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva (COM(2013)0534),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (2),

—

ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2012 o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava, ki ga je podala Komisija (COM(2012)0363),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. septembra 2011 o prizadevanjih EU za boj proti korupciji (4), izjave z dne 18. maja 2010 o prizadevanjih Unije za boj proti korupciji (5) ter sporočila Komisije z dne 6. junija 2011 z naslovom „Boj proti korupciji v EU“ (COM(2011)0308),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (6),

—

ob upoštevanju poročila o vrzeli pri pobiranju DDV za leto 2015, ki ga je naročila Komisija,

—

ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča o javnem naročanju na področju odhodkov EU za kohezijo,

—

ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-105/14 – Taricco in drugi,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor ter mnenj Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za regionalni razvoj, Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za ustavne zadeve (A8-0026/2016),

A.

ker so države članice in Komisija skupaj pristojne za izvrševanje približno 80 % proračuna Unije; ker so države članice v prvi vrsti pristojne za zbiranje lastnih sredstev, med drugim v obliki DDV in carinskih dajatev;

B.

ker bi morali biti smotrna javna poraba in zaščita finančnih interesov EU osrednja elementa politike EU, zato da bi se denar davkoplačevalcev uporabljal smiselno, preudarno in učinkovito in da bi se s tem povečalo njihovo zaupanje; ker bi morali dobro finančno poslovodenje združiti s pristopom, pri katerem bi čim bolje izkoristili vsak evro;

C.

ker je treba za uspešno poslovanje pri revizijah uspešnosti redno ocenjevati vložke, izložke, rezultate in učinke;

D.

ker raznolikost pravnih in upravnih sistemov v državah članicah pomeni okolje, polno izzivov, v katerem je treba odpraviti nepravilnosti in se boriti proti goljufijam, in ker si mora Komisija bolj prizadevati za učinkovit boj proti goljufijam in korupciji, ki bo privedel do oprijemljivejših in bolj zadovoljivih rezultatov;

E.

ker Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) skrbi za zaščito finančnih interesov Unije s preiskovanjem goljufij, korupcije in drugih nezakonitih dejavnosti; ker je bil njegov nadzorni odbor ustanovljen zato, da bi zagotavljal in povečal neodvisnost urada z rednim spremljanjem njegovih preiskovalnih nalog; ker nadzorni odbor glede na informacije, ki jih je posredoval generalni direktor v skladu s členom 7(8) Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013, spremlja zlasti novosti pri uporabi postopkovnih jamstev in trajanje preiskav;

F.

ker so zaradi korupcije prizadete vse države članice, njeni stroški za gospodarstvo EU pa znašajo okrog 120 milijard EUR na leto, kot navaja Komisija v prvem poročilu o protikorupcijski politiki EU, objavljenem februarja 2014;

G.

ker lahko korupcija prispeva k financiranju mrež organiziranega kriminala ali terorističnih mrež v Evropi; ker korupcija tudi spodkopava zaupanje državljanov v institucije in demokratični proces;

H.

ker boj proti goljufijam in korupciji poleg civilizacijskih predpostavk, izhajajočih iz etičnih načel, ki so del pravne države, prispeva h konkurenčnosti Unije v svetovnem gospodarstvu;

1.

je seznanjen s poročilom Komisije z naslovom „Zaščita finančnih interesov Evropske unije – boj proti goljufijam – letno poročilo za leto 2014“; poziva Komisijo, naj v letnih poročilih o zaščiti finančnih interesov Unije hitreje odgovarja na zahteve Parlamenta;

2.

ugotavlja, da je znesek vseh sporočenih nepravilnosti približno 3,24 milijarde EUR; poudarja, da je skupni finančni učinek v letu 2014 sporočenih nepravilnosti, pri katerih je šlo oziroma ni šlo za goljufije, za 36 % večji kot v letu 2013, njihovo število pa se je povečalo za 48 %; poudarja, da se sporočene nepravilnosti v znesku 2,27 milijarde EUR nanašajo na odhodke in predstavljajo 1,8 % vseh plačil;

3.

poudarja, da je šlo pri 1 649 od skupaj 16 473 nepravilnosti, ki so bile v letu 2014 sporočene Komisiji, za goljufije, njihov znesek pa je 538,2 milijona EUR; ugotavlja, da so goljufije pri odhodkih dosegle vrednost 362 milijonov EUR, kar je 0,26 % vseh plačil, medtem ko so goljufije v zvezi s prihodki znašale 176,2 milijona EUR, ker je 0,88 % vseh bruto tradicionalnih lastnih sredstev, zbranih v letu 2014;

4.

poudarja, da je skupni finančni učinek v letu 2014 sporočenih nepravilnosti, ki niso goljufije, za 47 % večji kot v letu 2013, njihovo število pa se je zmanjšalo za 5 %; ugotavlja, da so se takšne nepravilnosti v zvezi z odhodki pojavljale pri 1,54 % vseh plačil, tiste v zvezi s prihodki pa pri 3,66 % vseh tradicionalnih lastnih sredstev, zbranih v letu 2014;

5.

poziva Komisijo, naj prevzame polno odgovornost za izterjavo neupravičeno izplačanih sredstev iz proračuna EU ter za boljše zbiranje lastnih sredstev, prav tako pa naj vzpostavi enotna načela poročanja v vseh državah članicah za zbiranje ustreznih, primerljivih in natančnih podatkov;

6.

poudarja, da so nepravilnosti, ki niso goljufije, pogosto povezane z nezadostnim poznavanjem kompleksnih predpisov in zahtev; meni, da bi poenostavitev pravil in postopkov držav članic in Komisije zmanjšala število tovrstnih nepravilnosti; meni, da boj proti nepravilnostim, vključno z goljufijami, zahteva ozaveščenost vseh institucionalnih organov na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni, pa tudi splošne javnosti; ugotavlja, da je izjemno pomembno v vseh institucijah in organih, ki sodelujejo pri izvrševanju skladov, ustvariti kulturo, ki bo spodbujala preprečevanje goljufij in boj proti njim, in poziva države članice, naj se zavzemajo za izmenjavo dobre prakse;

7.

opozarja, da si države članice stalno prizadevajo za konsolidacijo javnih financ in varčevanje, s čimer naj bi dosegle večjo finančno vzdržnost, in je trdno prepričan, da je treba vsa razpoložljiva sredstva nameniti za naložbe v državah članicah, da bi spodbudili trajnostno gospodarsko rast; meni, da je treba sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi preprečili in ustavili goljufije na področju trgovinske politike in v škodo proračunskih sredstev, ki so ji namenjena, z združevanjem vseh ustreznih instrumentov politike (kot so kazenske preiskave, razvoj zanesljivih modelov analize ter prizadevanja za odpravo slabosti in napak, povezanih s pomanjkljivo politiko Komisije); poziva države članice, naj si še bolj prizadevajo, da se bo denar iz proračuna EU pravilno uporabljal za projekte, ki prispevajo k rasti in novim delovnim mestom v Evropi, pa tudi za izterjavo carinskega dolga po odkritju goljufij; v splošnem poudarja, da bi moral boj zoper nezakonito trgovino in nezakonite finančne tokove ostati pomembna prednostna naloga za EU ter države članice;

8.

je zadovoljen, da je Komisija sprejela večletno strategijo boja proti goljufijam, ki ji bo v pomoč pri odpravljanju precejšnjih razlik v številu nepravilnosti, ki jih sporočajo države članice;

9.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je bil znesek tradicionalnih lastnih sredstev, ki so bila tarča goljufij, za 191 % odstotkov višji kot v letu 2013, znesek nepravilnosti, ki niso goljufije, pa je bil v letu 2014 za 146 % večji kot leto poprej;

10.

je zaskrbljen, ker je povprečna stopnja izterjave tradicionalnih lastnih sredstev na državo članico tako za goljufije kot za nepravilnosti, ki niso goljufije, v letu 2014 znašala 24 % in je nižja kot kdaj prej; poziva države članice, zlasti tiste, ki morajo izterjati največ, naj dolgovane zneske izterjujejo hitreje;

11.

je zaskrbljen zaradi primanjkljaja DDV in ocenjenih izgub pri pobiranju DDV, ki so v letu 2013 znašale 168 milijard EUR; poudarja, da je povprečna ocenjena izguba DDV v 13 izmed 26 držav članic, pregledanih v letu 2014, presegla 15,2 %; opozarja, da Komisija nima dostopa do izmenjave informacij med državami članicami, da bi tako preprečila goljufije „davčnega vrtiljaka“ in se borila proti njim; poziva države članice, naj sodelujejo pri na vseh področjih dejavnosti Eurofisca, da bi olajšale izmenjavo informacij, pomembnih za boj proti goljufijam; poudarja, da je Komisija pristojna nadzirati in spremljati ukrepe, ki jih sprejmejo države članice; poziva Komisijo, naj v celoti izkoristi svoja izvršilna pooblastila za nadzor in pomoč državam članicam v boju proti goljufijam pri plačilu DDV in izogibanju plačilu davkov; je seznanjen, da Komisija za obravnavo množičnih in nepričakovanih goljufij na področju DDV od leta 2013 uporablja mehanizem za hiter odziv;

12.

spodbuja Komisijo, naj razvije mehanizem, ki bo podjetja spodbujal k rednemu plačevanju davkov, namesto da se jim izogibajo;

13.

ugotavlja, da je vse več centrov za usklajevanje deležnih podpore Eurojusta in Europola; pozdravlja rezultate čezmejnih operacij Vertigo 2 in 3 ter učinkovito sodelovanje med organi pregona in pravosodnimi organi iz Nemčije, Poljske, Nizozemske, Združenega kraljestva, Belgije, Španije, Češke republike in Švice, ki je privedlo do razbitja kriminalnih združb, odgovornih za goljufije, vredne približno 320 milijonov EUR davčnih prihodkov, vključno z DDV;

14.

izraža zaskrbljenost v zvezi s carinskimi kontrolami in pobiranjem davkov, ki so lastni vir proračuna Unije; opozarja, da so carinski organi držav članic tisti, ki izvajajo kontrole, da bi ugotovili, ali se spoštujejo predpisi o tarifah in uvozu, ter poudarja, da je Računsko sodišče ugotovilo, da se kakovost teh kontrol razlikuje med državami članicami; poziva Komisijo, naj znova posodobi vodnik za carinsko revizijo, sprejet leta 2014, da bi odpravila pomanjkljivosti, ki jih je ugotovilo Računsko sodišče, kot so vprašanja v zvezi z obravnavo uvoženega blaga, carinjenega v drugih državah članicah;

15.

ugotavlja, da se je število nepravilnosti v zvezi z odhodki, sporočenih kot goljufije, v letu 2014 zmanjšalo zgolj za 4 %, potem ko se je v letu 2013 povečalo za 76 %; poziva pristojne organe, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bi zmanjšali število goljufij, čeprav tega ne smejo storiti na račun standardov nadzora;

16.

je zaskrbljen zaradi stalnega naraščanja števila sporočenih nepravilnosti, ki niso goljufije, v zvezi z neposredno upravljanimi skladi EU, tako glede števila primerov kot glede zneskov; je presenečen, da je bilo število goljufij v letu 2014 štirikrat večje kot v prejšnjih letih, zato od Komisije zahteva podrobno razlago in sprejetje potrebnih ukrepov za spopadanje s tem trendom;

17.

je zaskrbljen, ker je bilo v letu 2014 največ nepravilnosti, ki so bile sporočene kot goljufije, v sektorju razvoja podeželja in ker se je njihova stopnja glede na leto 2013 najbolj povečala; poudarja, da je bilo 71 % vseh sporočenih goljufij v zvezi z naravnimi viri (kmetijstvo, razvoj podeželja in ribištvo) odkritih na Madžarskem, v Italiji, na Poljskem in v Romuniji;

18.

priznava, da je stopnja izterjave za Evropski kmetijski jamstveni sklad (EAGF) v državah članicah pod skupnim povprečjem, do konca leta 2014 pa je bila izterjana manj kot polovica nepravilnosti, odkritih v letu 2009; spominja na precejšnje razlike med sposobnostjo držav članic za izterjavo nezakonito izplačanih zneskov v okviru skupne kmetijske politike ter poziva Bolgarijo, Francijo, Grčijo in Slovaško, naj bistveno izboljšajo svoje rezultate; priznava, da je mehanizem potrjevanja (pravilo 50/50) močna spodbuda za države članice, da čim prej izterjajo neupravičena izplačila iz omenjenega sklada od upravičencev; je zaskrbljen, ker je bilo leto 2014 že tretje leto zapored, v katerem se je število goljufij pri uporabi tega sklada povečalo, in četrto zaporedno leto, v katerem se je povečal tudi znesek sporočenih goljufij na področju razvoja podeželja; poudarja, da mora biti izterjava sredstev hitrejša;

19.

ugotavlja, da so se nepravilnosti v zvezi s skupno ribiško politiko v letu 2014 vrnile na raven, ki je primerljiva z letom 2012, potem ko se je njihov obseg v letu 2013 nenadoma povečal; ugotavlja, da je bila najpogosteje odkrita nepravilnost v obdobju 2010–2014 neupravičenost ukrepa/projekta do pomoči, sledilo pa je kršenje pravil o javnih naročilih;

20.

ugotavlja, da se je v programskem obdobju 2007–2013 število nepravilnosti, sporočenih kot goljufije, na področju kohezijske politike v letu 2014 zmanjšalo za 5 % glede na leto 2013, saj je bilo sporočenih 306 primerov; je resno zaskrbljen, ker se je znesek goljufij v letu 2014 glede na leto 2013 povečal za več kot 115 milijonov EUR (76 %) kar je v glavnem posledica skokovitega povečanja (za 660 %) zneskov iz Kohezijskega sklada; je seznanjen, da so o 61 (82 %) izmed 74 primerov ugotovljenih goljufij na področju kohezijske politike med letoma 2008 in 2014 poročale tri države članice, in sicer Nemčija (42 primerov), Poljska (11 primerov) in Slovenija (8 primerov); je zaskrbljen, da 14 držav članic v tem obdobju ni odkrilo prav nobene goljufije, zaradi česar se zastavlja vprašanje o učinkovitosti njihovih kontrolnih sistemov;

21.

je zaskrbljen tudi zaradi tega, ker se je povprečni časovni zamik med pojavom nepravilnosti, njenim odkritjem in obveščanjem Komisije o tej nepravilnosti na področju kohezije povečal na 3 leta in 4 mesece; opominja, da se po odkritju nepravilnosti začnejo nadaljnji postopki (nalogi za izterjavo, preiskave urada OLAF itd.); poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami poveča učinkovitost pri odkrivanju in poročanju;

22.

pozdravlja skupno zmanjšanje števila sporočenih nepravilnosti za predpristopno pomoč; obžaluje nenehno povečevanje zneskov in števila nepravilnosti pri instrumentu za predpristopno pomoč od leta 2010 naprej, k čemur največ prispeva Turčija, in poziva Komisijo, naj naredi vse, da bi razmere izboljšala, zlasti v sklopu prihodnjih prizadevanj za poglobitev sodelovanja med EU in Turčijo;

23.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so razmere kljub številnim pozivom Parlamenta k uvedbi enotnih načel poročanja v vseh državah članicah še vedno zelo nezadovoljive in da še vedno obstajajo velike razlike v številu goljufij in nepravilnosti, ki ga sporočijo posamezne države članice; meni, da se tako ustvari izkrivljena podoba resničnega stanja na področju kršitev in zaščite finančnih interesov EU; poziva Komisijo, naj si odločno prizadeva, da bi rešila težave zaradi različnih pristopov držav članic pri odkrivanju nepravilnosti in neenotnih razlag pri uporabi pravnega okvira EU;

24.

pozdravlja prizadevanja Komisije, da bi dvakrat letno objavila poročilo EU o boju proti korupciji, in se veseli naslednjega poročila v začetku leta 2016; poziva Komisijo, naj doda poglavje o uspešnosti institucij EU v boju proti korupciji, pri tem pa opravi nadaljnje analize na ravni institucij EU o tem, katere politike se izvajajo, da se opredeli inherentne kritične dejavnike, ranljiva področja in dejavnike tveganja, ki vodijo v korupcijo;

25.

poziva Komisijo, naj uskladi okvir za poročanje o domnevnih goljufijah in določi pravila o poročanju o pravosodnih ukrepih, ki so jih države članice izvedle v zvezi z morebitno goljufivo uporabo sredstev Unije, pri čemer bi bilo treba v poročilih izrecno navesti pravosodne ukrepe na osnovi pravosodnih priporočil urada OLAF;

26.

poziva Komisijo, naj na podlagi zahtev iz stockholmskega programa vzpostavi sistem doslednih kazalnikov in zlahka uporabnih enotnih meril za merjenje ravni korupcije v državah članicah, prav tako pa naj oceni politike boja proti korupciji v državah članicah; je zaskrbljen zaradi zanesljivosti in kakovosti podatkov, ki jih posredujejo države članice; zato poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami zagotovi izčrpne, točne in zanesljive podatke, pri tem pa upošteva, da je cilj polno izvajanje programa enotne revizije; poziva jo, naj oblikuje indeks korupcije, s katerim bi kategorizirala države članice;

27.

poziva Komisijo, naj državam članicam pri letnem ocenjevanju rezultatov boja proti korupciji zagotovi natančne podatke, da bi s tem olajšala postopno in stalno izvajanje obveznosti, ki so jih države sprejele na področju boja proti korupciji;

28.

ponovno poziva Komisijo, naj začne hitro spodbujati zakonodajo o minimalni ravni zaščite za prijavitelje nepravilnosti v EU; poziva evropske institucije, naj spremenijo kadrovske predpise ter zagotovijo, da ti uradnikov ne bodo zgolj formalno zavezovali k sporočanju nepravilnosti, temveč bodo opredeljevali tudi ustrezno zaščito zanje; poziva evropske institucije, ki tega še niso storile, in druge organe, naj začnejo brez odlašanja izvajati člen 22(c) kadrovskih predpisov; odločno zahteva, da vse institucije EU sprejmejo notranja pravila glede poročanja o nepravilnostih s strani zaposlenih in njihovih obveznosti, s poudarkom na zaščiti prijaviteljev nepravilnosti; meni, da bi bilo treba ta pravila izrecno razširiti na prijavitelje nepravilnosti, ki razkrivajo goljufije v zvezi z mednarodnimi sporazumi, tudi trgovinskimi;

29.

poudarja, kako pomembna sta dostop do informacij in preglednost lobiranja, pa tudi uporaba sredstev EU za podporo delu neodvisnih organizacij na tem področju;

30.

meni, da bi preglednost lahko povečali z uvedbo zakonodajne sledi za lobiranje v EU, tako da bi za celotno lobistično dejavnost v vseh institucijah EU namesto zdajšnjega prostovoljnega uporabljali obvezen register EU;

31.

poziva Komisijo, naj ohranja strogo politiko glede prekinitev in ustavitev plačil v skladu z ustrezno pravno podlago; pozdravlja dejstvo, da je Komisija sprejela nov sklep o mehanizmu zgodnjega opozarjanja; se veseli uvedbe celovitega sistema za zgodnje odkrivanje in izključevanje, ki naj bi ga predlagala Komisija; Komisijo še poziva, naj bolje obvešča države članice in lokalne organe o izvajanju svoje politike, pri tem pa upošteva, da tega procesa ne smejo ovirati politični pomisleki;

32.

zato poziva, naj se člen 325 PDEU v vseh politikah EU uporablja horizontalno, ter meni, da se na primere goljufij ni primerno zgolj odzivati, temveč jih je treba tudi preprečevati; poziva k skladnosti s členom 325 PDEU, zlasti z odstavkom 5 o letnih poročilih, ki se trenutno sooča z enoletno zamudo; poziva, naj se poenostavi zlasti uporaba evropskih subvencij v kohezijski politiki; poziva, naj se uporabijo običajni postopki in postopki za ratifikacijo sporazumov med Unijo in tretjimi državami in organizacijami na področju boja proti goljufijam na regionalni in mednarodni ravni; poziva k nadaljnjemu spremljanju priporočil za akcijski načrt iz resolucije Parlamenta z dne 23. oktobra 2013 o organiziranem kriminalu, korupciji in pranju denarja: priporočila za ukrepe in pobude, ki jih je treba sprejeti (7), zlasti priporočil iz odstavka 130 o prepoznavnosti ukrepov, ki jih sprejmejo države članice za boj proti goljufijam in organiziranemu kriminalu, in odstavka 131 o evropskem akcijskem načrtu za obdobje 2014–2019 za izkoreninjenje organiziranega kriminala, korupcije in pranja denarja (točke i–xxi); poziva, da se objavijo prvi rezultati izvajanja direktive o preprečevanju pranja denarja; poziva tudi, naj se podrobneje obvešča o orodjih urada OLAF za boj proti korupciji in o meddržavnem usklajevanju procesa izterjave z goljufijo pridobljenih zneskov;

33.

poziva EU, naj zaprosi za članstvo v Skupini držav proti korupciji (GRECO) pri Svetu Evrope;

34.

pozdravlja dejstvo, da je bilo leta 2014 v uporabi 48 sporazumov o vzajemni upravni pomoči med 71 državami, sočasno pa so potekala pogajanja z dodatnimi 49 državami, vključno z največjimi trgovinskimi partnericami, kot so ZDA in Japonska, in poziva, da mora biti Parlament stalno obveščen o poteku teh pogajanj; poudarja, da je prva prednostna naloga na področju zaščite finančnih interesov EU in učinkovitega boja proti goljufijam zagotoviti, da se zakonodaja uporablja in da vse strani spoštujejo ustrezne mednarodne sporazume na področju boja proti goljufijam in korupciji, vključno z ustreznimi klavzulami o sankcijah; spodbuja Komisijo, naj še naprej sodeluje z drugimi državami pri ukrepih proti goljufijam in uvede nove upravne dogovore o sodelovanju; poziva jo, naj še naprej vključuje določbe o boju proti goljufijam in korupciji v vse mednarodne sporazume EU, da bi utrla pot za okrepljeno sodelovanje v boju proti organiziranemu kriminalu, trgovini z ljudmi in drugi nezakoniti ali nedovoljeni trgovini;

35.

je zadovoljen, da je EU s svojim programom makrofinančne pomoči odigrala osrednjo vlogo pri spodbujanju reform v najbližjih trgovinskih partnericah; zahteva, da Komisija še naprej poroča Parlamentu in državam članicam, saj bo tako zagotovila, da se sredstva porabijo v skladu s temeljno uredbo in na način, ki je v skladu z regionalno kohezijo in spodbujanjem stabilnosti v regiji, ter s tem omejila tveganje zlorabe vračljivih posojil; zahteva dolgoročno presojo vpliva programov makrofinančne pomoči na prizadevanja za boj proti korupciji in goljufijam v državah prejemnicah;

36.

znova poziva računska sodišča v vseh državah članicah, naj objavijo javne izjave o porabi sredstev EU;

37.

poziva Komisijo in države članice, naj na ustrezni ravni oblikujejo med seboj povezane podatkovne zbirke nepravilnosti na področju kohezijske politike, vključno s tistimi pri javnih naročilih, saj so lahko te podatkovne zbirke podlaga za smiselno in celovito analizo pogostosti in resnosti nepravilnosti, vzrokov zanje, pa tudi zneskov, ki so predmet goljufij; poudarja, da morajo države članice poskrbeti, da bodo Komisiji ustrezno in pravočasno posredovale natančne in primerljive podatke, pri čemer ne sme priti do nesorazmernega povečanja upravne obremenitve;

38.

poudarja kompleksno naravo nepravilnosti; meni, da morajo Komisija in države članice sprejeti stroge ukrepe zoper nepravilnosti, pri katerih gre za goljufije; meni, da bi se bilo treba z nepravilnostmi, pri katerih ne gre za goljufije, spopasti z upravnimi ukrepi, predvsem z bolj preglednimi in enostavnimi zahtevami, večjo tehnično pomočjo Komisije za države članice ter boljšimi izmenjavami dobre prakse in izkušenj; je prepričan, da je treba uskladiti metodologijo za izračunavanje stopenj napak na ravni EU in držav članic;

39.

pozdravlja dejstvo, da se pri predhodnih in naknadnih kontrolah Unije odkrije vse več nepravilnosti, zato bi se morali za te kontrole še bolj zavzemati;

40.

poziva ustrezne organe držav članic, naj izvajajo strožji nadzor in upoštevajo vse razpoložljive informacije, da bi preprečili napake in nepravilna izplačila sredstev EU;

41.

spodbuja Komisijo, naj še bolj okrepi svojo nadzorno vlogo z revizijskimi, nadzornimi in inšpekcijskimi dejavnostmi, akcijskimi načrti za popravne ukrepe in zgodnjimi opozorilnimi pismi; poziva države članice, naj okrepijo prizadevanja ter izkoristijo svoj potencial za odkrivanje in odpravljanje napak, preden od Komisije zahtevajo povračilo; v zvezi s tem poudarja posebno vrednost preventivnih ukrepov pri preprečevanju izplačil, tako da pozneje ne bi bilo treba izterjati nezakonito prilaščenih sredstev;

42.

ponovno poziva Komisijo, naj oblikuje sistem izmenjave informacij med pristojnimi organi, da se omogoči navzkrižno preverjanje računovodskih evidenc za transakcije med dvema ali več državami članicami, da bi tako preprečili mednarodne goljufije pri strukturnih in investicijskih skladih, s čimer bi zagotovili horizontalni pristop k zaščiti finančnih interesov Evropske unije;

43.

pozdravlja, da so leta 2014 vse službe Komisije oblikovale in začele izvajati strategije za boj proti goljufijam; poziva agencije EU, izvršilne agencije in skupna podjetja, naj ravnajo enako; poudarja, da imajo službe za usklajevanje boja proti goljufijam (AFCOS) pomembno vlogo pri boju proti goljufijam; pozdravlja dejstvo, da so Bolgarija, Grčija, Hrvaška, Malta in Slovaška sprejele nacionalne strategije za boj proti goljufijam, in poziva države članice, ki še niso predložile nacionalne strategije za boj proti goljufijam, naj to storijo čim prej; poziva Komisijo, naj natančno spremlja izvajanje teh strategij;

44.

si prav tako želi tesnejšega sodelovanja med državami članicami in Komisijo v zvezi z načini upravljanja sredstev; poziva, naj se osebju organov, ki sodelujejo pri upravljanju sredstev, predvsem osebju službe za usklajevanju boja proti goljufijam, zagotovi izčrpno usposabljanje, da bodo lahko organi oblikovali lastne nacionalne strategije boja proti goljufijam;

45.

pozdravlja pozitivne rezultate prvega letnega pregleda programa Herkul III; izraža zaskrbljenost, da bi utegnil biti proračun, namenjen temu programu, premajhen; zahteva dodatne informacije o uspešnosti, zlasti o prispevku 55 konferenc in izobraževalnih tečajev k učinkovitosti ukrepov držav članic v boju proti goljufijam, korupciji in drugim nezakonitim dejavnostim, ki škodujejo finančnim interesom EU;

46.

ponovno poudarja, da v skladu s členom 325(2) PDEU „države članice sprejmejo za preprečevanje goljufij, ki škodijo finančnim interesom Unije, enake ukrepe, kakršne sprejmejo za preprečevanje goljufij, ki škodijo njihovim lastnim finančnim interesom“; meni, da EU ne izpolnjuje te določbe; meni, da bi morala Komisija oblikovati horizontalno politiko za boj proti goljufijam in korupciji; poudarja, da je Komisija odgovorna tudi za učinkovito porabo sredstev, zato jo poziva, naj uvede notranje zahteve glede uspešnosti;

47.

meni, da je treba zagotoviti boljše vključevanje evropskega prebivalstva v fazi načrtovanja in nadzora prek lahko dostopnih informacijskih instrumentov, zlasti v primeru financiranja velikih infrastruktur; poziva Komisijo, naj oceni zamisel o participativnem proračunu, da bi s tem vključili državljane v spremljanje porabe evropskih sredstev in vzpostavili dostopno elektronsko okence za poročanje goljufij;

48.

ugotavlja, da opredeljevanje, razvrščanje, odkrivanje in sporočanje nepravilnosti po državah članicah in znotraj njih še niso poenoteni, večinoma zaradi različnih opredelitev nepravilnosti; meni, da je potrebna dodatna uskladitev, in v zvezi s tem pozdravlja delegirano uredbo Komisije z dne 8. julija 2015 o sporočanju nepravilnosti, ki dopolnjuje uredbo o skupnih določbah; poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo skladne strategije za obravnavo nepravilnosti in boj proti goljufijam v kohezijski politiki; poudarja preventivne in popravne ukrepe, ki jih je Komisija sprejela, da bi preprečila goljufije, vključno s prekinitvijo 193 plačil za kohezijsko politiko;

49.

opominja, da uredba o skupnih določbah od organov upravljanja zahteva, naj uvedejo učinkovite in sorazmerne ukrepe proti goljufijam ter jih vključijo v nacionalne strategije boja proti goljufijam; poziva Komisijo, naj okrepi preventivne ukrepe; v zvezi s tem pozdravlja oblikovanje sistema za zgodnje odkrivanje tveganj in poziva predvsem k okrepitvi tehničnih in upravnih zmogljivosti organov upravljanja, da bi zagotovili zmogljivejše kontrolne sisteme, ki bi lahko zmanjšali tveganje goljufij in izboljšali sposobnosti odkrivanja, tudi v manj razvitih regijah, pri tem pa ne bi povzročali neupravičene finančne in upravne obremenitve; poudarja, da bi moralo preprečevanje zajemati nenehno usposabljanje in podporo za osebje, ki je v pristojnih organih odgovorno za upravljanje skladov in nadzor nad njimi, pa tudi izmenjavo informacij in najboljše prakse; poudarja pomembno vlogo lokalnih in regionalnih organov ter partnerjev pri boju proti goljufijam, zagotavljanju preglednosti in preprečevanje navzkrižja interesov;

50.

ceni odločitev Komisije, da bo leta 2018 pripravila vmesno oceno, da bi ugotovila, ali nova regulativna arhitektura za kohezijsko politiko dodatno preprečuje in zmanjšuje tveganje nepravilnosti, vključno z goljufijami, in z zanimanjem pričakuje podrobne informacije o vplivu novih pravil na upravljavske in kontrolne sisteme, tako v zvezi s tveganjem nepravilnosti in goljufij kot v zvezi s splošnim izvajanjem politike;

51.

poziva Komisijo in Računsko sodišče, naj povečata preglednost revizijskih podatkov, tako da posredujeta podrobnejše informacije o najuspešnejših in najmanj uspešnih državah članicah po področjih politik, da bodo lahko akterji opredelili področja, kjer je pomoč najbolj potrebna, ter načrtovali ustrezne ukrepe;

52.

pozdravlja izjavo Komisije iz letnega poročila o zaščiti finančnih interesov za leto 2014, v kateri opominja, da bi tako direktiva o zaščiti finančnih interesov kot uredba o evropskem javnem tožilstvu dopolnila in utrdila pravni okvir ter občutno okrepila boj proti goljufijam; ponovno izraža stališče, da je treba nujno sprejeti direktivo o zaščiti finančnih interesov, pri čemer bi morala zajemati tudi področje DDV in jasno opredeliti kršitve v zvezi z zaščito finančnih interesov, minimalna pravila za najvišjo kazen odvzema prostosti, ki se uporablja, in minimalna pravila glede zastaranja; spominja na zadevo Taricco, v kateri Sodišče opozarja, da so goljufije na področju DDV omenjene v opredelitvi kršitev v zvezi z zaščito finančnih interesov v konvenciji o zaščiti finančnih interesov iz leta 1995;

53.

poudarja, da bi bilo treba hitro sprejeti tudi uredbo o evropskem javnem tožilstvu, in zahteva, da Svet obrazloži, zakaj zavlačuje s pogajanji;

54.

ugotavlja, da ostaja stopnja nepravilnosti zaradi neupoštevanja pravil javnega naročanja visoka; poziva države članice, naj v nacionalno zakonodajo hitro prenesejo Direktivo 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju (8), ki določa obvezno elektronsko javno naročanje in uvaja obveznosti glede spremljanja in poročanja, s katerim želi zajeziti goljufije in druge resne nepravilnosti pri javnih naročilih; poziva Komisijo, naj uvede obveznost objavljanja vseh dokumentov v zvezi z upravičenci in zlasti s podizvajalci;

55.

poziva Komisijo, naj dosledno uporablja ukrepe, ki se nanašajo na diskrecijo in izključitev v zvezi z javnimi naročili, tako da preveri ozadje vsakega posameznega primera, poleg tega pa naj uporablja merila za izključitev in tako izloči podjetja, ki so v kakršnem koli navzkrižju interesov, kar je bistvenega pomena za zaščito verodostojnosti institucij;

56.

poudarja, da je bilo neupoštevanje pravil javnega naročanja pomemben vir napak v programskem obdobju 2007–2013, tudi izogibanje javnemu naročanju z delitvijo javnih naročil na manjše kose, da ne bi bil presežen prag, ter uporaba neustreznih postopkov; poudarja, da je treba nove direktive o javnem naročanju začeti izvajati do aprila 2016; poudarja, da morajo države članice pravilno izvajati direktive, če želimo zmanjšati pojav nepravilnosti; zato poziva Komisijo, naj pripravi smernice za ustrezno izvajanje direktiv; poziva Komisijo, naj natančno spremlja izvajanje teh strategij; meni, da je mogoče s predhodnim pogojevanjem izboljšati javno naročanje; poudarja, da so potrebna pregledna in dostopna pravila;

57.

je zaskrbljen zaradi nepreglednosti pri financiranju velikih infrastrukturnih projektov; poziva Komisijo, naj razmisli o predlogu o uvedbi obveznosti objavljanja vseh računovodskih poročil in projektov za večja javna dela, vključno z dokumentacijo o podizvajalcih;

58.

poziva Komisijo, naj objavi vso dokumentacijo v zvezi s projektom hitre železniške povezave med Lyonom in Torinom ter njenim financiranjem;

59.

poziva Komisijo, naj vzpostavi podatkovno zbirko nepravilnosti, na podlagi katere bo mogoče smiselno in celovito analizirati pogostost in resnost napak pri javnem naročanju ter vzroke zanje; poziva ustrezne organe v državah članicah, naj vzpostavijo in analizirajo lastne podatkovne zbirke nepravilnosti, tudi tistih, ki se pojavljajo pri javnem naročanju, in naj sodelujejo s Komisijo, da bi ji s posredovanjem teh podatkov v ustrezni obliki in ob ustreznih trenutkih olajšale delo;

60.

dvomi, da pri vse številnejših hudih napakah v postopkih javnih naročil ne gre za goljufije, in poziva Komisijo, naj bo glede tega še posebej previdna, in sicer naj se ne omeji le na dialog z državami članicami z namenom boljšega izvajanja starih in novih direktiv o javnem naročanju, temveč naj ustrezne primere posreduje v obravnavo uradu OLAF;

61.

opozarja, da v izrednih razmerah, kot je uporaba sredstev za begunce, pogosto pride do odstopanj od običajnih postopkov javnega naročanja in se uporablja neposreden dostop do finančnih sredstev; obžaluje, da je zaradi teh razlogov pogosto prišlo do zlorab; poziva Komisijo, naj učinkoviteje spremlja uporabo teh izjem in razširjeno prakso razdelitev javnih naročil na manjše dele, z namenom ne preseči mejnih vrednosti, kar omogoča izogibanje rednim postopkom javnega naročanja;

62.

ugotavlja, da je Računsko sodišče v posebnem poročilu št. 10/2015 z naslovom „Prizadevanja za reševanje problemov pri javnem naročanju na področju odhodkov EU za kohezijo bi bilo treba povečati“ analiziralo postopke, povezane z javnim naročanjem; ugotavlja, da neupoštevanje pravil javnega naročanja povzroča napake, zaradi katerih lahko pride do zamude pri izvajanju in finančnih popravkov; poziva Komisijo in države članice, naj do konca leta 2016 zagotovi popolno skladnost s predhodno pogojenostjo v zvezi z učinkovitim izvajanjem zakona o javnem naročanju; poziva države članice, naj poskrbijo za ustrezen in hiter prenos svežnja direktiv o javnem naročanju iz leta 2014;

63.

poziva države članice in Komisijo, naj pri javnih naročilih v celoti izkoristijo priložnosti, ki jih ponuja informacijska tehnologija, vključno s pripomočki za e-naročanje, izmenjavo dobre prakse in preventivno ocenjevanje tveganja; ceni, da je Komisija razvila spletno orodje za opozarjanje na goljufije Arachne, ki na osnovi niza kazalnikov tveganja poišče najbolj tvegane projekte, in poziva države članice, naj ga uporabljajo;

64.

poudarja, da bi morali biti tisti, ki vodijo, vzor preostalim, in toplo pozdravlja medinstitucionalni pristop k pripravi proračuna na podlagi uspešnosti; poziva Komisijo, naj se pri načrtovanju, izvajanju in nadzoru večletnega finančnega okvira opre na načelo priprave proračuna na podlagi uspešnosti;

65.

ugotavlja, kako pomembni so dodatni in stalni ukrepi za preprečevanje nepravilnosti, pri katerih gre za goljufije, a znova poziva tudi k sprejetju nove metodologije, osredotočene na uspešnost, ne na formalistične ocene programov, v skladu z načelom proračuna EU, usmerjenega v rezultate; poziva Komisijo, naj se bolj zavzame za uporabo kazalnikov uspešnosti in učinkovitosti v vseh svojih programih in naj se ne osredotoča samo na stopnjo napake; poziva jo še, naj se ne ukvarja le s tremi glavnimi kategorijami – namreč gospodarnostjo, uspešnostjo in učinkovitostjo – temveč se usmeri tudi v novo trojico (ekološkost, enakopravnost in etika);

66.

zahteva, da se v postopek izbire projektov, ki se financirajo v Uniji in zunaj nje, obvezno vključi predhodna ocena o okoljski, ekonomski in socialni dodani vrednosti, da se rezultati teh ocen in uporabljeni kazalniki objavijo ter da so v celoti dostopni javnosti;

67.

ugotavlja, da pri poročanju o uspešnosti še obstajajo slabosti in da je treba redno ocenjevati vhodne parametre (finančni, kadrovski, materialni, organizacijski in regulativni viri, potrebni za izvajanje programa), izhodne parametre (izložki programa), rezultate (takojšnje posledice programa) in učinke (dolgoročne spremembe v družbi);

68.

pozdravlja vzpostavitev mreže nacionalnih kontaktnih točk držav članic in vključitev protikorupcijskih ciljev v evropski semester ekonomskega upravljanja;

69.

poziva Komisijo, naj nemudoma objavi oceno vseh sporazumov s tobačnimi podjetji, da bi povečali njihovo učinkovitost pri boju proti goljufijam in dejavnostim ponarejanja, ki vplivajo na finančne interese EU, prav tako pa naj oceni, ali bi bilo ustrezno obnoviti te vrste sporazumov.

70.

izpostavlja vlogo Evropskega računskega sodišča, vrhovnih revizijskih institucij, Evropske komisije in upravnih organov pri nadzoru zakonitosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev; poziva Računsko sodišče in Komisijo, naj še naprej izboljšujeta sodelovanje z vrhovnimi revizijskimi institucijami v državah članicah, da bi razširila obseg in delež sredstev in projektov, zajetih v revizijo;

71.

je zaskrbljen zaradi ugotovitev Evropskega varuha človekovih pravic (9), ki je izjavil, da Komisija z izjemo GD za zdravje ni v celoti izvajala pravil in smernic Svetovne zdravstvene organizacije ZN o preglednosti in lobiranju v zvezi s tobakom; meni, da sta zaradi tega ogroženi verodostojnost in integriteta Komisije;

72.

poziva vse zadevne institucije EU, naj izvajajo člen 5(3) okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije o nadzoru nad tobakom v skladu s priporočili iz smernic konvencije; poziva Komisijo, naj nemudoma objavi sporazume o ocenjevanju, sklenjene s tobačnimi družbami, in oceno učinka v zvezi z izvajanjem okvirne konvencije; poziva jo tudi, naj zagotovi popolno preglednost glede sporazumov s tobačnimi podjetji in njihovega morebitnega podaljšanja, države članice pa prosi, naj redno poročajo o izdatkih, nastalih v povezavi s sredstvi, ki jih prejmejo na osnovi teh sporazumov;

73.

pozdravlja uspešne rezultate številnih skupnih carinskih operacij, pri katerih so urad OLAF in države članice sodelovale z različnimi službami iz tretjih držav, med njimi pa je bilo med drugim zaseženih 1,2 milijona kosov ponarejenega blaga, tudi parfumov, nadomestnih delov vozil, elektronskih naprav in 130 milijonov cigaret; poudarja, da tihotapljenje visoko obdavčenega blaga povzroča hude izgube za proračune EU in držav članic in da neposredne carinske izgube zaradi tihotapljenja cigaret po ocenah znašajo več kot 10 milijard EUR letno; opozarja, da trgovina s ponarejenim blagom povzroča škodo tako blagajnam držav članic kot evropskim podjetjem;

74.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi vse več primerov tihotapljenja in drugih oblik nezakonite in nedovoljene trgovine, ki nimajo posledic samo za pobiranje carin v državah članicah in s tem za proračun EU, temveč so tudi tesno povezane z mednarodnim organiziranim kriminalom, nevarnostmi za potrošnike in negativnim učinkom na delovanje enotnega trga, in ki izničujejo enake konkurenčne pogoje za vsa podjetja, zlasti mala in srednja; zato zahteva tesnejše usklajevanje med OLAF, carinskimi organi in organi za tržni nadzor, saj to ne bo samo olajšalo boja proti omenjenim težavam, temveč bo zajezilo tudi trgovino z izdelki, ki kršijo pravice intelektualne lastnine v EU;

75.

poudarja pomen razlikovanja med zakonitimi generičnimi zdravili in goljufivimi ponarejenimi zdravili, da bi tako preprečili prekinjanje proizvodnje in zakonite trgovine z generičnimi zdravili, ter ponovno poziva vse tiste države članice, ki so podpisale Protokol ZN o odpravi nedovoljene trgovine s tobačnimi izdelki, a ga še niso ratificirale, naj čim prej zaključijo postopek ratifikacije;

76.

je seznanjen z vlogo urada OLAF pri preprečevanju izgub za proračun EU v sklopu različnih skupnih carinskih operacij in ga poziva, naj v prihodnja letna poročila vključi več informacij in konkretnih podatkov o svojem prispevku k zaščiti prihodkov proračuna EU;

77.

pozdravlja letna medinstitucionalna srečanja med Svetom, Komisijo, Parlamentom, Evropskim uradom za boj proti goljufijam in njegovim nadzornim odborom; vztraja, da se mora predsedstvo med tremi evropskimi institucijami menjavati po sistemu rotacije; poziva Komisijo, naj podpre pobudo Parlamenta, Svet pa spodbuja, naj ponovno razmisli o negativnem stališču v zvezi s tem;

78.

ponavlja svoj poziv v zvezi z letnim poročilom za leto 2013 o zaščiti finančnih interesov EU (10) za hitro rešitev preostalih nerešenih vprašanj med uradom OLAF in njegovim nadzornim odborom; poudarja, da ne urad OLAF ne njegov nadzorni odbor ne moreta učinkovito izpolnjevati pravnih obveznosti v sedanjih razmerah omejenega sodelovanja; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ni bilo nikakršnega napredka, zato meni, da so trenutne razmere nesprejemljive; poziva Komisijo, naj opravi svojo nalogo v celoti in si dejavno prizadeva za to, da se čim prej poišče dolgoročna rešitev;

79.

meni, da bi moral nadzorni odbor v skladu s svojim mandatom razpolagati z lastnim osebjem, ki bi delovalo ločeno od uprave urada OLAF in bilo finančno samostojno; poziva urad OLAF, naj nadzornemu odboru omogoči dostop do dokumentov, ki jih ta po svoji presoji potrebuje za opravljanje nalog v skladu s pristojnostmi; poziva Komisijo, naj pripravi predlog za temu ustrezno spremembo uredbe o uradu OLAF;

80.

ugotavlja, da prihaja do razhajanj med informacijami v zvezi z goljufijami, ki jih OLAF pridobi pri javnih in zasebnih virih v državah članicah (poročilo urada za leto 2014), in zelo neenakomernimi finančnimi izterjavami, ki jih urad priporoča državam članicam; poziva Komisijo, naj podpre pobude, namenjene povečanju stopnje izterjav v primerih goljufij;

81.

poziva Komisijo, naj zagotovi popolno preglednost v zvezi z vsemi zahtevami nacionalnih tožilstev za odpravo imunitete zaposlenih v uradu OLAF, vključno z njegovim generalnim direktorjem;

82.

pozdravlja dokazano učinkovitost preiskav urada OLAF o poreklu v zvezi z upravičenostjo preferencialnih tarifnih ukrepov in poziva države članice, naj razmislijo o teh ugotovitvah ter sprejmejo vse potrebne in ustrezne ukrepe v skladu z določbami carinske zakonodaje EU; poziva Komisijo, naj z namenom preprečevanja izgub iz proračuna EU, ki izhajajo iz uvoza blaga, ki ni upravičeno do preferencialne tarifne obravnave na podlagi preferencialnih trgovinskih režimov, še naprej preverja, ali države članice povečujejo uspešnost svojih sistemov za obvladovanje tveganja in strategij kontrole na podlagi sporočil o medsebojni pomoči; poleg tega poziva Komisijo, naj izpolni svojo obveznost izvajanja naknadnih vrednotenj preferencialnih trgovinskih režimov z bistvenimi gospodarskimi, družbenimi in okoljskimi učinki, vključno s sistemom rednih časovnih presledkov za poročanje držav upravičenk o njihovem upravljanju in nadzoru preferencialnega porekla;

83.

ugotavlja, da je obsežen pregon kriminala, vključno z goljufijami, korupcijo, pranjem denarja, s tem povezanim organiziranim kriminalom in drugimi nezakonitimi dejavnostmi, ki vplivajo na finančne interese EU, osnovni pogoj za učinkovito delovanje EU; poudarja, da je potrebna sistematična nadaljnja obravnava priporočil urada OLAF; meni, da nadaljnja obravnava teh priporočil zahteva postopkovne pravice za urad OLAF v nacionalni zakonodaji, s čimer se bo zagotovilo, da bodo nacionalni organi upoštevali in spoštovali priporočila;

84.

poziva Komisijo, naj pojasni glavne razloge, zakaj države članice ne ukrepajo v domnevnih primerih goljufij v škodo finančnih interesov EU, o katerih jih obvesti OLAF;

85.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, Sodišču Evropske unije, Evropskemu računskemu sodišču, Evropskemu uradu za boj proti goljufijam (OLAF) in nadzornemu odboru urada OLAF.

9.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 50/15

—

ob upoštevanju člena 2 in drugega pododstavka člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter člena 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju člena 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP),

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

—

ob upoštevanju pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih 15. septembra 1995 na četrti svetovni konferenci o ženskah, ter poznejših zaključnih dokumentov, sprejetih na posebnih zasedanjih Združenih narodov Peking + 5 (2000), Peking + 10 (2005) in Peking + 15 (2010), ter zaključnega dokumenta konference o pregledu Peking + 20,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. maja 2015 o enakosti spolov pri razvoju,

—

ob upoštevanju skupnega delovnega dokumenta služb Komisije z dne 21. septembra 2015 o enakosti spolov in krepitvi vloge žensk: spreminjanje življenj deklet in žensk prek zunanjih odnosov (2016–2020 (SWD(2015)0182) in sklepov Sveta z dne 26. oktobra 2015 o akcijskem načrtu za enakost spolov za obdobje 2016–2020,

—

ob upoštevanju člena 3 Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima, v katerem je „spol“ opredeljen kot „družbeno oblikovane vloge, vedenje, dejavnosti in lastnosti, ki v posamezni družbi veljajo kot primerni za ženske in moške“,

—

ob upoštevanju Evropskega pakta za enakost spolov (2011–2020), ki ga je marca 2011 sprejel Evropski svet,

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 5. marca 2010 z naslovom Okrepljena zaveza za enakost med ženskami in moškimi. Listina žensk (COM(2010)0078),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. septembra 2010 z naslovom Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015 (COM(2010)0491),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o strateških prizadevanjih za enakost spolov v obdobju 2016–2019 (SWD(2015)0278),

—

ob upoštevanju raziskovalnega poročila Komisije o oceni prednosti in slabosti strategije za enakost žensk in moških za obdobje 2010-2015,

—

ob upoštevanju strategije Sveta Evrope za enakost spolov 2014–2017,

—

ob upoštevanju študije Evropskega inštituta za enakost spolov o spodbujanju krepitve vloge ženske v političnem odločanju – pot naprej, ki je bila objavljena leta 2015,

—

ob upoštevanju sklepov in priporočil iz poročila Evropskega inštituta za enakost spolov o parlamentih, ki upoštevajo različnost spolov: globalni pregled dobre prakse, ki je bil objavljen leta 2011,

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 10. februarja 2010 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2009 (1), z dne 8. marca 2011 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2010 (2), z dne 13. marca 2012 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2011 (3) in z dne 10. marca 2015 o napredku pri doseganju enakosti med ženskami in moškimi v Evropski uniji leta 2013 (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2003 o vključevanju načela enakosti spolov v Evropskem parlamentu (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. januarja 2007 o vključevanju načela enakosti med spoloma v delo odborov (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. aprila 2009 o vključevanju načela enakosti med spoloma v delo odborov in delegacij (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. maja 2009 o vključevanju načela enakosti med spoloma v zunanje odnose EU ter v vzpostavljanje miru in oblikovanje državnih struktur (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2012 o ženskah pri sprejemanju političnih odločitev – kakovost in enakost (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2015 o strategiji EU za enakost žensk in moških po letu 2015 (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. februarja 2016 o novi strategiji za pravice žensk in enakost spolov v Evropi po letu 2015 (11),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. februarja 1996 o vključevanju enakih možnosti za ženske in moške v vse politike in dejavnosti Skupnosti (COM(1996)0067), v katerem se je Komisija zavezala, da bo v vseh svojih dejavnostih in politikah na vseh ravneh spodbujala enakost žensk in moških, s čimer je dejansko opredelila vključevanje načela enakosti spolov,

—

ob upoštevanju študije o oceni strategije za enakost žensk in moških 2010–2015 kot prispevka k uresničitvi ciljev pekinških izhodišč za ukrepanje, ki jo je leta 2014 objavil tematski sektor C Evropskega parlamenta,

—

ob upoštevanju študije o vključevanju načela enakosti spolov v odborih in delegacijah Evropskega parlamenta, ki jo je leta 2014 objavil tematski sektor C Evropskega parlamenta,

—

ob upoštevanju študije o proračunu EU za enakost spolov, ki jo je leta 2015 objavil tematski sektor D Evropskega parlamenta,

—

ob upoštevanju sporočila o smernicah za razvoj enakosti spolov in politik za krepitev vloge žensk, ki ga je maja 2014 objavila Agencija OZN za ženske,

—

ob upoštevanju prispevka z naslovom Advances in EU Gender Equality: Missing the mark? (Napredki na področju enakosti spolov: tarča zgrešena?, ni na voljo v slovenščini, op. prev.), ki ga je leta 2014 objavila mreža European Policy Institutes Network,

—

ob upoštevanju letnega poročila 2014 o človeških virih, ki ga je objavil generalni direktorat Evropskega parlamenta za kadrovske zadeve,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0034/2016),

A.

ker člen 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da je vključevanje načela enakosti spolov horizontalno načelo, člen 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) pa načelo enakosti spolov opredeljuje kot vrednoto Unije;

B.

ker Listina Evropske unije o temeljnih pravicah vsebuje posebne določbe o horizontalnem načelu enakosti spolov, na podlagi člena 6 PEU pa se ji priznava enaka pravna veljavnost kot Pogodbama;

C.

ker je doseganje enakosti spolov bistvenega pomena za varstvo človekovih pravic, delovanje demokracije, spoštovanje načela pravne države ter gospodarsko rast, socialno vključenost in trajnost;

D.

ker napredek pri doseganju enakosti spolov v EU stagnira in ob tem tempu še nekaj časa ne bodo dosežen;

E.

ker se je Komisija v delovnem dokumentu o strateških prizadevanjih za enakost spolov 2016–2019 zavezala, da bo nadaljevala ukrepe za vključevanje načela enakosti spolov, med drugim prek ocenjevanja in spremljanja; ker je Komisija strateška prizadevanja za enakost spolov po letu 2015 znižala na raven delovnega dokumenta svojih služb;

F.

ker je peti cilj v okviru ciljev trajnostnega razvoja doseči enakost spolov do leta 2030;

G.

ker vključevanje načela enakosti spolov pomeni vključevanje vidika spola v vse vidike dejavnosti EU – pripravo, oblikovanje, izvajanje, spremljanje in ocenjevanje politik, pravnih ukrepov ter programov za porabo sredstev – za dosego enakosti med ženskami in moškimi (12);

H.

ker mora vključevanje načela enakosti spolov zajemati pravice, vidike in dobrobit LGBTIQ oseb in ljudi vseh spolnih identitet;

I.

ker bi moralo biti vključevanje načela enakosti spolov proaktivno in odzivno orodje za dosego enakosti spolov;

J.

ker vključevanje načela enakosti spolov samo po sebi ni politični cilj, temveč pomembno sredstvo za dosego enakosti spolov, vedno v povezavi z drugimi specifičnimi ukrepi in politikami, namenjenimi spodbujanju enakosti spolov;

K.

ker je ena od nalog pristojnega odbora, da prispeva k izvajanju in nadaljnjemu razvoju vključevanja načela enakosti spolov v vsa politična področja;

L.

ker večina parlamentarnih odborov na splošno daje prednost vključevanju načela enakosti spolov (na primer pri zakonodajnem delu, delovnih odnosih z Odborom za pravice žensk in enakost spolov in pri pripravi akcijskih načrtov za enakost), medtem ko nekateri odbori tej zadevi skoraj ne posvečajo pozornosti;

M.

ker je pristojni odbor v prejšnjem parlamentarnem obdobju razvil prakso, da ciljno prispeva k poročilom drugih odborov, in sicer v obliki predlogov sprememb za vključitev načela enakosti spolov; ker naj bi se na podlagi študije, objavljene leta 2014 (13), 85 % predlogov sprememb za vključitev načela enakosti spolov, vloženih med julijem 2011 in februarjem 2013, vključilo v končna poročila odborov, ki jim je bila zadeva najprej dodeljena; ker je treba za posodobljeno oceno stanja v zvezi s predlogi sprememb za vključitev načela enakosti spolov v Parlamentu pridobiti podatke za obdobje od februarja 2013 dalje;

N.

ker na podlagi resolucije iz leta 2003 o vključevanju načela enakosti spolov vsak parlamentarni odbor enega svojega člana imenuje za pristojnega za vključevanje načela enakosti spolov, s čimer se vzpostavi „mreža za vključevanje načela enakosti spolov“; ker so poznejše resolucije o tej temi pozivale k nadaljnjemu razvoju te mreže in k vzpostavitvi podobne mreže v medparlamentarnih delegacijah; ker mrežo podpira mreža na ravni uslužbencev v sekretariatih odborov;

O.

ker so člani mreže izpolnili vprašalnik, da bi ocenili stanje glede vključevanja načela enakosti spolov na posameznih političnih področjih;

P.

ker je večletnemu finančnemu okviru priložena skupna izjava treh institucij, ki so se dogovorile, da bodo v letne proračunske postopke, ki se uporabljajo za večletni finančni okvir za obdobje 2014–2020, po potrebi vključile elemente, ki bodo upoštevali enakost spolov, pri čemer se upoštevajo načini, na katere splošni finančni okvir Unije prispeva k večji enakosti spolov (in zagotavlja vključevanje načela enakosti spolov); ker je treba podkrepiti dejansko zavezanost k nadaljnjemu vključevanju načela enakosti spolov in krepitvi vloge žensk, saj so se obstoječe politike izvajale le v manjši meri, poleg tega se je posebej za vprašanja spola namenilo premalo sredstev;

Q.

ker institucije EU pri načrtovanju proračuna niso dosledno upoštevale načela enakosti spolov;

R.

ker je bil Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE) ustanovljen, da bi prispeval k spodbujanju enakosti spolov in ga krepil, vključno z vključevanjem načela enakosti spolov v vse politike EU in iz njih izhajajoče nacionalne politike; ker so pri tem inštitutu razvili platformo za vključevanje načela enakosti spolov ter pripravili glosar in slovar sopomenk, da bi nosilce odločanja, uslužbence v institucijah EU ter vladne organe podprli pri vključevanju vidika enakosti spolov v njihovo delo;

S.

ker vključevanje načela enakosti spolov pomeni vključevanje vidika enakosti spolov v vsebino različnih politik ter obravnavo vprašanja zastopanosti žensk in moških na določenem političnem področju; ker je treba obe razsežnosti upoštevati v vseh fazah procesa oblikovanja politik;

T.

ker bi morale biti vse notranje in zunanje politike EU zasnovane tako, da bi v enaki meri koristile fantom in dekletom, moškim in ženskam, pa tudi vsem osebam z drugimi spolnimi identitetami;

U.

ker je vključevanje načela enakosti spolov navedeno med glavnimi pomanjkljivostmi v oceni strategije za enakost spolov 2010–2015, ki jo je opravila Komisija;

V.

ker ima parlament, ki upošteva različnost spolov, pomembno vlogo pri odpravljanju neuravnotežene zastopanosti spolov, spodbujanju enakopravne gospodarske, socialne in politične udeležbe žensk in moških ter širjenju okvira politike za enakost spolov;

W.

ker je za spodbujanje vidika enakosti spolov na vseh političnih področjih in v vseh fazah poglavitno usposabljanje poslancev in uslužbencev Parlamenta, zlasti tistih na vodstvenih položajih, za vključevanje načela enakosti spolov;

X.

ker je za zagotovitev resničnega napredka pri vključevanju načela enakosti spolov v dejavnosti Parlamenta dodeljeno premalo sredstev in človeških virov;

Y.

ker je sistematično in redno zbiranje podatkov, ločenih po spolu, in statističnih podatkov v ocenah učinka politik in postopkih oblikovanja politik ključnega pomena za analiziranje napredka na področju enakosti spolov; ker je treba v Parlamentu opraviti kvalitativno raziskavo, da se ugotovi pomen in učinek orodij za vključevanje načela enakosti spolov na rezultate politike, resolucije in zakonodajna besedila;

Z.

ker je zastopanost žensk na ključnih položajih odločanja na politični in upravni ravni, tudi v političnih skupinah Parlamenta, še vedno nizka; ker ženske pogosteje predsedujejo odborom, ki so manj povezani z dodeljevanjem virov in ekonomskimi odločitvami; ker mora Parlament za to, da bodo sprejete odločitve kakovostnejše, zagotoviti, da bodo položaji odločanja enakomerneje razporejeni med spoloma; ker se morajo moški zavezati enakosti spolov na vseh področjih in vseh ravneh ter ker je treba poslance Evropskega parlamenta spodbujati k vključevanju načela enakosti spolov v svoje delo;

AA.

ker je Parlament vzpostavil organizacijsko strukturo za spodbujanje vključevanja načela enakosti spolov v svoje dejavnosti, to strukturo pa je treba bolje uskladiti, okrepiti in razširiti ter jo osvežiti s politično in upravno voljo za doseganje večje stopnje vključevanja načela enakosti spolov;

AB.

ker morajo Parlament, Svet in Komisija tesneje sodelovati med seboj in zagotoviti, da se bodo vidiki spola vključili v vse faze političnega cikla, kar bo olajšalo delo Parlamenta na področju vključevanja načela enakosti spolov;

AC.

ker je prispevek zunanjih deležnikov, kot so organizacije civilne družbe, mednarodne institucije, akademiki in nacionalni parlamenti, pomemben, da se izboljšajo postopki Parlamenta za vključevanje načela enakosti spolov in spodbudi vzajemna izmenjava za spodbujanje najboljše prakse;

AD.

ker je Parlament v resoluciji o vključevanju načela enakosti med spoloma, ki jo je sprejel leta 2007, pozival, da se vsaki dve leti opravi ocena o vključevanju načela enakosti spolov v delo Parlamenta;

1.

meni, da bi bilo treba pri vključevanju razsežnosti spola v proces politike upoštevati dva različna vidika: vsebino politike ter zastopanost spolov v upravi in pri odločanju; ugotavlja tudi, da so jasni podatki o učinkih politike nadvse pomembni za nadaljnje izboljšanje enakosti spolov;

2.

ugotavlja, da so znotraj organizacijske strukture Parlamenta različni organi pristojni za to, da razvijajo in izvajajo vključevanje načela enakosti spolov tako na politični ravni kot na ravni poklicnega življenja:

3.

obžaluje, da dejavnosti teh različnih organov, pristojnih za vključevanje načela enakosti spolov, znotraj Parlamenta ali na medinstitucionalni ravni niso usklajene oziroma poenotene (ni mehanizma za medinstitucionalno sodelovanje pri vključevanju načela enakosti spolov); se zavezuje, da bo na podlagi posebnih mehanizmov, kot so spremljanje in povratne informacije o uspešnosti, vzpostavil učinkovito sodelovanje med vsemi akterji v tem institucionalnem okviru;

4.

ponavlja svojo zavezo, da bo redno sprejemal in izvajal akcijski načrt za vključevanje načela enakosti spolov v Parlamentu, s splošnim ciljem spodbujati enakost spolov z učinkovitim vključevanjem vidika spola v politike in dejavnosti, vključno s strukturami odločanja in upravo;

5.

poziva, naj se mreža za vključevanje načela enakosti spolov stalno razvija, da bo predstavljala tako odbore kot medparlamentarne delegacije, ter se v celoti vključi v redno spremljanje stanja glede vključevanja načela enakosti spolov v posamezna politična področja; ugotavlja, da morajo poslanci v večji meri in dejavneje sodelovati v mreži, in poziva, naj se za večjo udeležbo vanjo vključijo še nadomestni poslanci, podobno kot v primeru odborov in delegacij;

6.

poudarja, da je na podlagi omenjene študije iz leta 2014 na to temo najučinkovitejše orodje za vključevanje vidika enakosti spolov v politični proces uporaba postopkov, ki vključujejo sodelovanje z drugimi odbori; poudarja, da morajo drugi odbori podpirati prizadevanja na področju vključevanja načela enakosti spolov in ga v okviru svojih dejavnosti izvajati;

7.

poziva pristojne službe, naj si še naprej prizadevajo za specifične ukrepe za spodbujanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja; obžaluje, da med uradniki Evropskega parlamenta v funkcionalni skupini asistenti (AST) še vedno prevladujejo ženske; poziva, naj se začnejo izvajati letne analize o stanju glede enakosti spolov v Parlamentu, in sicer na podlagi podatkov, ločenih po spolu, na vseh kadrovskih ravneh in vseh ravneh političnih organov, vključno s parlamentarnimi pomočniki, poročilo o tej analizi pa naj se objavi;

8.

poziva, naj se odpravijo strukturne ovire in se ustvari okolje, v katerem se bodo lahko ženske potegovale za položaje odločanja na vseh ravneh, denimo z ukrepi za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja in pozitivnimi ukrepi, s katerimi je mogoče na položajih, na katerih eden od spolov prevladuje, povečati število nezadostno zastopanega spola; poziva politične stranke, naj priznajo svojo odgovornost pri spodbujanju žensk, saj vplivajo na zaposlovanje, izbiro in imenovanje kandidatov;

9.

obžaluje, da cilji za enakost spolov na ravni srednjega in višjega vodstva, ki jih je predsedstvo sprejelo leta 2006 (poročilo Kaufmann), niso bili doseženi niti do zastavljenega roka leta 2009 niti do danes; ugotavlja, da je skupina na visoki ravni za enakost spolov in raznolikost te cilje pozneje potrdila za naslednja leta; poziva, naj se sprejmejo učinkoviti, korektivni in daljnosežni ukrepi, da se bodo cilji na področju enakosti spolov čim prej dosegli;

10.

ugotavlja, da je skupina na visoki ravni za enakost spolov in raznolikost pristojna za sprejetje akcijskega načrta za spodbujanje enakosti in raznolikosti v Parlamentu in za zagotovitev njegove izvedbe; poziva to skupino, naj ob podpori pristojnih služb predloži celovit časovni načrt za enakost spolov in v njem navede, kako bi lahko do leta 2020 povečali zastopanost žensk na položajih srednjega in višjega vodstva na 40 %; poziva generalni direktorat za kadrovske zadeve in politične skupine, naj preučijo možnost, da za prosta delovna mesta za vodjo oddelka predlagajo žensko in moškega;

11.

priporoča, naj stalni poročevalec za vključevanje načela enakosti spolov, ko bo ta položaj uveden, sodeluje s skupino na visoki ravni, da bodo cilji glede vključevanja načela enakosti spolov za sekretariat in uslužbence Parlamenta zagotovo doseženi;

12.

poziva politične skupine, naj razmislijo o tem, da bi za mesto predsednika posameznih odborov in skupin predlagale tako žensko kot moškega;

13.

dodaja, da je zaželena enaka zastopanost spolov v vseh odborih, če to dopuščajo razmere; poziva politične skupine, naj razmislijo o možnosti, da se v vseh odborih usklajeno imenujejo poslanci nezadostno zastopanega spola; poziva politične skupine, naj za člane in nadomestne člane Odbora za pravice žensk in enakost spolov imenujejo enako število poslancev in poslank ter tako spodbudijo udeležbo moških v politiki za enakost spolov;

14.

poudarja, da se je izkazalo, da je praksa vlaganja predlogov sprememb za vključitev načela enakosti spolov učinkovitejša od mnenj, saj so ti predlogi bolj jedrnati in jih je mogoče hitreje vložiti ter zadevajo ključna, specifična in določena vprašanja; ponovno poziva pristojni odbor, naj to prakso predlogov sprememb za vključitev načela enakosti spolov vključi v Poslovnik, pri tem pa upošteva posebno vlogo Odbora za pravice žensk in enakost spolov pri vključevanju načela enakosti spolov kot horizontalnega načela; poziva k tesnejšemu sodelovanju med odbori in učinkovitemu usklajevanju med mrežo za vključevanje načela enakosti spolov in pristojnim odborom na politični in upravni ravni, da se bo v poročila vključila bistvena razsežnost spola; poudarja, kako pomembno vlogo imajo člani mreže v vsakem odboru za lajšanje učinkovitega posredovanja prispevkov pristojnega odbora v obliki predlogov sprememb za vključitev načela enakosti spolov in mnenj, ter poziva k učinkovitemu usklajevanju med pristojnimi člani Odbora za pravice ženski in enakost spolov ter člani mreže v postopku predlogov sprememb za vključitev načela enakosti spolov; ponavlja, da morajo pristojni odbor in odbori, ki jim je bila zadeva najprej dodeljena, pri pripravi predlogov sprememb za vključitev načela enakosti spolov in mnenj tesno sodelovati med seboj in zagotoviti optimalni časovni razpored in načrtovanje, da bodo dejansko prispevali k pripravi poročila odbora, ki mu je bila zadeva najprej dodeljena;

15.

obžaluje, da kljub medinstitucionalni izjavi o zagotavljanju vključevanja načela enakosti spolov, priloženi večletnemu finančnemu okviru, doslej še ni bil sprejet ukrep v zvezi s pripravo proračuna ob upoštevanju vidika spola; v zvezi s tem poudarja, da je treba pozorno spremljati, kako so se načela skupne izjave izvajala v okviru letnih proračunskih postopkov, in poziva, naj se pristojnemu odboru pri pregledu večletnega finančnega okvira podeli formalna vloga;

16.

poudarja, da je priprava proračuna ob upoštevanju vidika spola, in sicer v obliki načrtovanja, programiranja in priprave, ki prispevajo k napredku na področju enakosti spolov in uveljavljanju pravic žensk, eno od glavnih orodij, s katerim lahko oblikovalci politik odpravijo razlike med spoloma; obžaluje, da je priprava proračuna ob upoštevanju vidika spola pokazala, da se vidik spola še zdaleč ne upošteva pri vseh politikah, na vseh ravneh in v vseh fazah oblikovanja politik; ugotavlja, da je v okviru tega še posebej pomembno, da se okrepijo notranje zmogljivosti za pripravo proračuna ob upoštevanju vidika spola in se s tem poveča nadzorna vloga Parlamenta na tem področju; ugotavlja, da posledice odločitev o odhodkih in prihodkih zelo različno vplivajo na ženske in moške, in poudarja, da bi morali poslanci v ustreznih odborih to upoštevati pri pripravi proračuna; poudarja, da priprava proračuna ob upoštevanju vidika spola spodbuja odgovornost in preglednost v zvezi z zavezanostjo Parlamenta enakosti spolov;

17.

je seznanjen s tem, da se je Komisija zavezala, da bo še naprej vključevala načelo enakosti spolov, in sicer v obliki razmisleka o enakosti spolov pri ocenah učinka in presojah vplivov, ki se izvajajo v skladu z načeli boljšega pravnega urejanja, in da razmišlja o tem, da bi leta 2017 izdala poročilo o vključevanju načela enakosti spolov pri Komisiji;

18.

zatrjuje, da je treba tudi na ravni Parlamenta zagotoviti zadostna sredstva za razvoj ocen učinka na enakost spolov in analiz na podlagi spola; poziva Komisijo, naj izvaja sistematične ocene učinka nove zakonodaje ali predlogov politik na enakost spolov, in sicer na podlagi okrepljene ocene njihovega učinka na temeljne pravice, da se zagotovi spoštovanje pravic žensk na ravni EU; poudarja, da je treba pri teh analizah in uporabljenih metodah zbiranja podatkov upoštevati izkušnje oseb LGBTIQ; poudarja, da je treba spodbujati odbore, da izkoristijo notranje strokovno znanje ter strokovno znanje drugih institucij in organov iz javnega ali zasebnega sektorja, ki dejavno spodbujajo vključevanje načela enakosti spolov;

19.

poziva Evropski inštitut za enakost spolov, naj vsem odborom redno posreduje informacije, da se poudari vidik enakosti spolov na vseh področjih politike, in naj v okviru širše krepitve zmogljivosti, namenjene tudi osebju in parlamentarnim pomočnikom, da na voljo podatke in orodja, ki jih je razvil, na primer platformo za vključevanje načela enakosti spolov; poziva raziskovalno službo, naj redno izvaja podrobno kvalitativno in kvantitativno raziskavo o napredku pri vključevanju načela enakosti spolov v Parlamentu in o delovanju temu namenjene organizacijske strukture;

20.

obžaluje, da Evropski inštitut za enakost spolov zaenkrat nima dovolj sredstev, da bi opravil vso delo, ki bi ga moral, zato poudarja, da je treba poskrbeti, da se bo proračun tega inštituta spremenil v skladu z njegovim širokim mandatom;

21.

ugotavlja, da so bila v odgovorih na vprašalnike o trenutnem stanju glede vključevanja načela enakosti spolov v parlamentarnih odborih posebna orodja izpostavljena kot učinkovito sredstvo za vključevanje vidika enakosti spolov, med njimi so:

toplo priporoča, naj se ta orodja nadalje razvijejo in se uporabljajo pri delu Parlamenta;

22.

opozarja, da ocene in programi vključevanja načela enakosti spolov zahtevajo nadaljnje ukrepanje, da se obravnavajo učinkovitost in morebitne težave posameznih dejavnosti; poudarja, da je pomembno po potrebi izvesti popravljalne ukrepe in razviti vključevanje načela enakosti spolov, če se po izvedbi teh ukrepov ne ugotovi napredek;

23.

priporoča, da generalni direktorat za informiranje v poročanje o oblikovanju politike v Parlamentu vključi močnejši vidik spola

24.

izraža vso podporo temu, da se z ustreznimi sredstvi in v skladu s specifičnimi potrebami Parlamenta pripravijo ciljno usmerjena redna usposabljanja o vključevanju načela enakosti spolov, za vodstvene uslužbence na srednji in visoki ravni, zlasti za vodje oddelkov, pa se zagotovi intenzivnejše usposabljanje; poziva, naj se zagotovi usposabljanje o vključevanju načela enakosti spolov za poslance, parlamentarne pomočnike in zaposlene v političnih skupinah; poziva, naj se za ženske organizirajo usposabljanja za vodenje in se jim omogoči, da pridobijo delovne izkušnje na vodstvenih položajih; priporoča, naj usposabljanja vključujejo informacije o večplastnih in presečnih oblikah diskriminacije; poudarja, da je treba zagotoviti, da se bodo vse službe zavedale svoje odgovornosti pri izvajanju vključevanja načela enakosti spolov, tudi službe, ki so pristojne za človeške vire, varnost in infrastrukturo; priporoča uvedbo posebnih smernic za človeške vire, pri katerih se bo dejansko uveljavilo vključevanje načela enakosti spolov za boljše počutje vseh uslužbencev, tudi oseb LGBTIQ, na delovnem mestu;

25.

ponovno poziva k izpolnitvi zaveze o pripravi polletnega poročila o vključevanju načela enakosti spolov v delo Parlamenta; je seznanjen z vlogo, ki jo ima mreža za vključevanje načela enakosti spolov pri ocenjevanju trenutnega stanja glede vključevanja tega načela v posamezna politična področja, in priporoča, da vprašalnik, na katerem temelji omenjeno poročilo, postane metoda letnega spremljanja;

26.

ugotavlja, da so člani mreže na vprašanja iz vprašalnika v glavnem odgovorili, da se v okviru različnih dejavnosti na njihovem političnem področju, na primer v poročilih, predlogih sprememb o enakosti spolov, študijah, predstavitvah, službenih potovanjih in izmenjavah mnenj, upoštevajo s spolom povezane potrebe;

27.

pozdravlja posebne pobude, ki jih je na tem področju sprejelo več odborov; obžaluje, da velika večina odborov ni sprejela akcijskega načrta za enakost spolov, niti o njem ni razpravljala; pozdravlja, kako pomembno je, da pristojni organi sodelujejo z vsemi odbori in delegacijami ter si izmenjajo najboljšo prakso, tudi v okviru mreže za vključevanje načela enakosti spolov, ter uveljavijo jasen postopek sprejemanja akcijskega načrta za enakost spolov v vsakem odboru in delegaciji, ki se bo vključil v Poslovnik Parlamenta; priporoča, da vsak odbor enkrat na dve leti pripravi predstavitev o vključevanju načela enakosti spolov v svoje področje politike, tako da bo ta predstavitev sovpadala s pripravo poročila o vključevanju načela enakosti spolov;

28.

poudarja, da je treba temeljito oceniti delovanje mreže za vključevanje načela enakosti spolov in poiskati načine za zagotovitev tesnejše vključitve članov mreže in večje ozaveščenosti med njimi; priporoča, da se člani in nadomestni člani mreže za vključevanje načela enakosti spolov zavežejo enakosti spolov, vendar poudarja, da ni nujno, da prihajajo iz odbora za pravice žensk in enakost spolov, saj bo to pripomoglo k temu, da se bo več poslancev ukvarjalo z vključevanjem načela enakosti spolov; priporoča, da so člani pristojnega odbora in mreže v rednem stiku in si izmenjujejo mnenje;

29.

priporoča, da mreži za vključevanje načela enakosti spolov sopredseduje pristojni odbor skupaj z drugim članom mreže, ki se izmed različnih odborov imenuje po načelu rotacije, da bi pokazali, da vključevanje načela enakosti spolov zadeva vse odbore;

30.

meni, da je treba ustanoviti notranji nadzorni organ, ki bo spremljal in ocenjeval izvajanje orodij in ukrepov; poziva k oblikovanju opisa posebnih delovnih nalog uslužbencev, ki so pristojni za vključevanje načela enakosti spolov v odborih; poziva pristojne organe, naj vsakih šest mesecev ocenijo napredek pri vključevanju tega načela v odborih in delegacijah;

31.

meni, da bodo okrepljeni medinstitucionalni odnosi pripomogli k bolj uravnoteženi zastopanosti spolov pri oblikovanju politik EU; ugotavlja, da se na področju vključevanja načela enakosti spolov še ni izoblikovalo strukturirano sodelovanje z drugimi institucionalnimi partnerji, kot so Komisija, Svet in Evropski inštitut za enakost spolov; poziva Komisijo, naj predlaga ustrezen okvir za vzpostavitev medinstitucionalnega sodelovanja na področju vključevanja načela enakosti spolov pa tudi za vključitev tudi drugih deležnikov s tega področja;

32.

poziva Komisijo, naj ukrepa glede na rezultate javne razprave in stališča Parlamenta in Sveta ter sprejme sporočilo o novi strategiji za enakost spolov in pravice žensk za obdobje po letu 2015, v katerem bo obravnavala vprašanja enakosti spolov v skladu z mednarodno agendo;

33.

priporoča, da evropski varuh človekovih pravic ob upoštevanju sklepa Evropskega parlamenta o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic, skupini Parlamenta na visoki ravni za enakost spolov in raznolikost vsako leto predloži podatke o pritožbah zaradi nepravilnostih v zvezi enakostjo spolov v Parlamentu;

34.

meni, da se bodo z izmenjavo zgledov najboljše prakse z drugimi organizacijami okrepile zmogljivosti in povečala učinkovitost Parlamenta pri izvajanju vključevanja načela enakosti spolov; poziva, naj se na vseh ravneh organizira izmenjava zgledov najboljše prakse z drugimi institucijami in organizacijami, na primer z Agencijo Združenih narodov za ženske, Svetom Evrope, evropskimi institucijami in deležniki, ki sodelujejo pri spodbujanju enakosti spolov, kot so organi za enakost spolov, socialni partnerji in nevladne organizacije; spodbuja sodelovanje pri specifičnih programih za krepitev zmogljivosti drugih mednarodnih organizacij ter pri pridobivanju njihove podpore za pripravo posebej prilagojenih programov za vključevanje načela enakosti spolov;

35.

zahteva, naj si generalni direktorat za kadrovske zadeve na primer s kongresom ZDA in nacionalnimi organi za enakost spolov izmenja zglede dobre prakse na področju enakosti spolov in raznolikosti ter tehnično pomoč pri spodbujanju nezadostno zastopanih rasnih skupnosti in etničnih manjšin v postopkih zaposlovanja na kratek rok in natečajih EPSO; poziva, naj se pozornost nameni pripravnikom in se oblikujejo pobude in programi za spodbujanje pripravništva za mlade, zlasti ženske ter pripadnike nezadostno zastopanih rasnih skupin in etničnih manjšin;

36.

poudarja, da je treba neprestano voditi odprt dialog z nacionalnimi parlamenti, da se uveljavi redna izmenjava mnenj, novih tehnik in poročanje o ocenah učinka politike in se spodbudi skupni pristop in nadaljnji razvoj najboljše prakse pri doseganju napredka na področju vključevanja načela enakosti spolov; priporoča, da se organizira medparlamentarna seja o vključevanju načela enakosti spolov;

37.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

9.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 50/25

—

ob upoštevanju člena 2 in drugega pododstavka člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—

ob upoštevanju člena 8 in člena 78 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju člena 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju konvencije iz leta 1951 in protokola iz leta 1967 o statusu beguncev,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979 in splošnega priporočila št. 32 Odbora za odpravo diskriminacije žensk z dne 14. novembra 2014 o razsežnosti, vezani na spol, kar zadeva status begunca, azil, državljanstvo in apatridnost žensk,

—

ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini in boju proti njima (Carigrajska konvencija),

—

ob upoštevanju Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih 15. septembra 1995 na četrti svetovni konferenci o ženskah, ter poznejših končnih dokumentov, sprejetih na posebnih zasedanjih OZN Peking + 5, Peking + 10, Peking + 15 in Peking + 20,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. maja 2015 z naslovom Evropska agenda o migracijah COM(2015)0240,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27.5.2015 z naslovom Akcijski načrt EU za boj proti tihotapljenju migrantov (2015–2020) (COM(2015)0285),

—

ob upoštevanju sklepov o migracijah, ki jih je Svet sprejel 12. oktobra 2015, zlasti v njih izražene zavezanosti človekovim pravicam žensk in deklic,

—

ob upoštevanju Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ,

—

ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ,

—

ob upoštevanju Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito,

—

ob upoštevanju Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav,

—

ob upoštevanju Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.

—

ob upoštevanju predloga Komisije za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi skupnega evropskega seznama varnih izvornih držav za namene Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite in o spremembi Direktive 2013/32/EU (COM(2015)0452),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 862/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o statistikah Skupnosti o selitvah in mednarodni zaščiti,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z naslovom Akcijski načrt na področju spolov za obdobje 2016–2020 z dne 26. oktobra 2015,

—

ob upoštevanju skupnega delovnega dokumenta Komisije in visoke predstavnice Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 25. marca 2015 o izvajanju evropske sosedske politike v letu 2014 (SWD(2015)0076),

—

ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta OZN št. 1325 in 1820 o ženskah, miru in varnosti,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. decembra 2015 o posebnem poročilu Evropskega varuha človekovih pravic o preiskavi na lastno pobudo OI/5/2012/BEH-MHZ v zvezi z agencijo Frontex (1),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0024/2016),

A.

ker zaradi potekajočih konfliktov, regionalne nestabilnosti in kršenja človekovih pravic, tudi nasilja na podlagi spola in posilstev kot vojnega orožja, vse več moških, žensk in otrok, toliko kot še nikoli doslej, išče mednarodno zaščito v EU;

B.

ker so pri prosilcih za azil v Evropski uniji precej velike razlike med spoloma; ker je v povprečju tretjina prosilcev za azil žensk; ker je od začetka leta 2015 do novembra tega leta po Sredozemskem morju na evropsko obalo prispelo približno 900 000 ljudi, med katerimi je bilo približno 38 % žensk in otrok; ker naj bi bilo po podatkih za januar 2016 Visokega komisarja OZN za begunce med prosilci za azil, ki so prispeli v Grčijo, 55 % žensk in otrok; ker je na poti v upanju na rešitev že preveč ljudi izgubilo življenje, med njimi je bilo tudi veliko žensk;

C.

ker so ženske in osebe LGBTI žrtve specifičnih oblik preganjanja zaradi spola, ki se še vedno prepogosto ne priznavajo v azilnih postopkih;

D.

ker glavni cilj resolucije varnostnega sveta OZN št. 1325 o ženskah, miru in varnosti, tj. zaščititi ženske in bistveno povečati njihovo udeležbo v postopkih oblikovanja politike in odločanja, ni dosežen;

E.

ker po podatkih Urada Visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) vsako leto približno 20 000 žensk in deklet iz držav, kjer se izvaja pohabljanje ženskih spolovil, zaprosi za azil v državah članicah EU; ker zelo veliko žensk za azil zaprosi zaradi strahu pred pohabljanjem spolovil;

F.

ker naj bi po ocenah UNHCR 71 % prosilk za azil v EU iz držav, kjer se izvaja pohabljanje ženskih spolovil, prestalo tovrstno pohabljanje; ker je Sodišče za človekove pravice izreklo sodbe, s katerimi je zaustavilo izgon deklet, pri katerih je obstajala nevarnost, da jim bodo prisilno pohabili spolovilo, saj bi to povzročilo nepopravljivo škodo za njihovo telesno in duševno zdravje;

G.

ker je treba vse azilne politike in postopke, vključno z ocenjevanjem prošenj za azil, izvajati posamično ob upoštevanju različnosti spolov, saj imajo ženske in dekleta, ki prosijo za azil, posebne potrebe po zaščiti in se soočajo z drugačnimi težavami kot moški; ker bi bilo treba prošnje za azil, ki so povezane z nasiljem, obravnavati tako, da bi bile ženske zaščitene pred sekundarno viktimizacijo v azilnem postopku;

H.

ker so postopek integracije in pravice žensk in deklet ogroženi, če je njihov status odvisen od njihovega partnerja;

I.

ker je treba ustrezne akte, ki tvorijo skupni evropski azilni sistem, prenesti in izvajati v skladu z Ženevsko konvencijo o statusu beguncev in drugimi ustreznimi instrumenti;

J.

ker se ženske in dekleta, ki prosijo za azil, v državah članicah zelo različno obravnavajo in še vedno obstajajo znatne pomanjkljivosti;

K.

ker so begunke in prosilke za azil pogosto žrtve več oblik diskriminacije in so v državah izvora ter tranzitnih in ciljnih državah bolj izpostavljene spolnemu nasilju in nasilju na podlagi spola; ker so ženske in dekleta brez spremstva, ženske na čelu družine, nosečnice, invalidi in starejši še posebej ranljivi;

L.

ker ni ogrožena samo osebna varnost begunk (dolga in nevarna pot v izgnanstvo, nadlegovanje, uradna brezbrižnost ter pogoste spolne zlorabe in nasilje, tudi takrat, ko že prispejo v kraj, ki naj bi bil varen, in njihova stigmatizacija v družbi zaradi tega), temveč te ženske skrbijo tudi za telesno varnost, dobrobit in preživetje svoje družine;

M.

ker so številni begunci, ki so prispeli v Evropo, začasno nastanjeni v begunskih taboriščih ali živijo na ulici, še posebej ranljive pa so ženske in dekleta;

N.

ker kriminalne mreže pomanjkanje varnih poti v EU za prosilce za azil in begunce, regionalno nestabilnost in konflikte ter ranljivost žensk in deklet na begu izkoriščajo za trgovino z ljudmi in spolno izkoriščanje;

O.

ker so ženske, ki so žrtve nasilja in trgovine z ljudmi, bolj izpostavljene tveganju spolno prenosljivih bolezni;

P.

ker je Urad Visokega komisarja Združenih narodov za begunce poročal o primerih nasilja nad begunkami in otroki, zlasti spolnega nasilja, in njihovih zlorab skozi vso potovanje, tudi v prenatrpanih sprejemnih centrih v EU;

Q.

ker ženske in dekleta, ki iščejo zatočišče v EU, pogosto bežijo pred režimom, ki jih zatira in jim ne priznava enakih pravic kot moškim, tolerira nasilje nad ženskami in otroki, njihove zlorabe ter zgodnje in prisilne poroke;

R.

ker v sprejemnih centrih pogosto ni primernih prostorov za matere, nastanjene v njih, ki morajo preživljati svoje otroke in skrbeti zanje; ker tudi službe za pravno pomoč ne dajejo ustrezne podpore pri zagotavljanju informacij in pomoči pri iskanju družinskih članov;

S.

ker v sprejemnih in tranzitnih centrih v Evropski uniji ni poskrbljeno za najosnovnejše potrebe, da bi se preprečilo nasilje na podlagi spola, kot so ločene sanitarije in ločeni spalni prostori;

T.

ker so dekleta, ki bežijo pred konflikti in preganjanjem, izpostavljene večjemu tveganju, da bodo žrtve otroških, prezgodnjih in prisilnih porok, posilstva, spolnih in fizičnih zlorab ter prostitucije;

U.

ker so ženske in otroci zaradi ločitve od družinskih članov izpostavljeni večjemu tveganju;

V.

ker se pravica do združitve družine, čeprav je to osnovna človekova pravica, sistematično priznava z zamudo ali celo krši in ker so ženske in otroci prve žrtve nepriznavanja te pravice oziroma njenega poznega priznavanja;

W.

ker so ženske pogosto prisiljene delati na črno v ponižujočih razmerah, da lahko ostanejo v ciljni državi;

X.

ker je v pekinških izhodiščih za ukrepanje poudarjeno, da je treba povečati udeležbo žensk pri reševanju konfliktov na ravni sprejemanja odločitev ter begunke, razseljenke in migrantke ustrezno vključiti v sprejemanje odločitev, ki vplivajo nanje;

Y.

ker naj bi na podlagi cilja trajnostnega razvoja št. 5 do leta 2030 dosegli enakost spolov in izboljšali življenjske razmere za ženske;

1.

meni, da je treba za večjo varnost in zaščito begunk in begunskih deklet zagotoviti varne in zakonite poti v EU za tiste, ki bežijo pred spopadi in preganjanjem, pri čemer je treba upoštevati spol; zlasti poudarja, da bi moralo več držav članic sodelovati v programih EU za preselitev; meni, da zakonodaja in politika na področju nedovoljenih migracij ne bi smeli ovirati dostopa do azilnih postopkov EU; poudarja, da je pravica do azila zagotovljena s členom 18 Listine EU o temeljnih pravicah;

2.

poudarja, da je nujno treba takoj odpreti varne in zakonite azilne poti in se zoperstaviti tihotapskim mrežam ter ženskam, otrokom in invalidom v večji meri omogočiti pribežališče, ne da bi za to tvegali svoje življenje; je zelo zaskrbljen zaradi smrtnih žrtev, zavračanja vstopa in grobih kršitev človekovih pravic na zunanjih mejah EU; meni, da bi si moralo vseh 28 držav članic deliti odgovornost, stroške in koristi, ne da to nosijo le države prvega prihoda; obžaluje pomanjkanje solidarnosti med državami članicami;

3.

poudarja, kako pomembno je, da se begunke registrirajo posamično in se jim izda dokument, ki jim zagotavlja osebno svobodo, svobodo gibanja in dostop do bistvenih storitev, kakor zahteva UNHCR;

4.

poudarja, da je treba v usklajevalnem odboru in vsakem drugem organu, ki zastopa begunce, naj bo to v mestih ali na podeželju, in v begunskih taboriščih, vključno z območji, kamor se begunci vračajo, upoštevati načelo enakosti spolov in zagotoviti spoštovanje pravic begunk in prosilk za azil ter izpolnjevanje njihovih potreb;

5.

znova poziva vse države članice in Evropsko unijo, naj podpišejo in ratificirajo konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima (Carigrajska konvencija);

6.

poziva vse države članice, naj v sodelovanju z EU zagotovijo strokovno postravmatično svetovanje in psihosocialno oskrbo za ženske, ki so utrpele poškodbe zaradi spola, pri čemer naj neposredno sodelujejo kvalificirane strokovnjakinje s tega področja, to svetovanje in oskrba pa naj bosta na voljo v vseh fazah azilnega postopka;

7.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi poročil, da se ženske in otroci prostituirajo za preživetje, da lahko plačajo tihotapcem in nadaljujejo pot v EU ter tam zaprosijo za azil; ponovno poudarja, da so varne in zakonite poti v Evropo poglavitne za to, da se ta praksa prepreči;

8.

poziva EU, naj pri vzpostavitvi mehanizma za pritožbe v okviru službe uradnika Frontexa za temeljne pravice upošteva različnost spolov in naj obravnava kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili Frontex, države članice in uradniki tretjih držav pri sodelovanju s Frontexsom, kakor se poziva v resoluciji Parlamenta z dne 2. decembra 2015 o posebnem poročilu Evropskega varuha človekovih pravic o preiskavi na lastno pobudo OI/2012/BEH-MHZ v zvezi z agencijo Frontex;

9.

poziva k ciljnim ukrepom, da se zagotovi popolna integracija begunk in prosilk za azil in preprečijo vse oblike izkoriščanja, zlorab, nasilja in trgovine z ljudmi;

10.

poudarja, da bi bilo treba pri načrtovanju, izvrševanju in ocenjevanju vseh migracijskih in azilnih politik in ukrepov EU upoštevati spol;

11.

poziva, naj se kot del širše reforme migracijske in azilne politike, pri kateri se popolnoma upoštevajo socialni, kulturni in politični vidiki preganjanja in ki vključuje integracijske ukrepe, sprejme celovit sklop smernic EU o enakosti spolov;

12.

poudarja, da so lahko ženske tudi v državah, ki veljajo za varne, preganjane na podlagi spola, osebe LGBTI pa so lahko tudi žrtve zlorab, zato je zahteva za njihovo zaščito legitimna; poziva vse države članice, naj sprejmejo azilne postopke in poskusijo razviti programe usposabljanja, ki bodo upoštevali potrebe žensk, ki so žrtve večkratne marginalizacije, vključno s pripadnicami skupnosti LGBTI; poziva vse države članice, naj se borijo proti škodljivim stereotipom glede vedenja in značilnosti pripadnic skupnosti LGBTI ter naj pri obravnavanju prošenj za azil v celoti uporabljajo Listino EU o temeljnih pravicah; poudarja, da so v vseh državah članicah potrebni sprejemni centri, v katerih se bodo upoštevale potrebe oseb LGBTI; poudarja, da je v sprejemnih centrih pogosto nasilje nad temi osebami;

13.

poudarja, da oblike nasilja in diskriminacije na podlagi spola, med drugim posilstvo in spolno nasilje, pohabljanje ženskih spolovil, prisilne poroke, nasilje v družini, t. i. kazniva dejanja iz časti in diskriminacija na podlagi spola, ki jo odobrava država, pomenijo preganjanje in bi morale biti utemeljen razlog za prošnjo za azil v EU, kar bi bilo treba upoštevati v novih smernicah o enakosti spolov;

14.

poziva Komisijo, naj zbere natančne statistične podatke o migraciji in mednarodni zaščiti, da bi vključili več vrst podatkov, razvrščenih po spolu, zlasti v zvezi s fazami azilnega postopka po sprejetju prvotne odločbe;

15.

poziva Komisijo, naj razvije razlagalne smernice o pohabljanju ženskih spolovil, ki bodo v celoti upoštevale smernice UNHCR o preganjanju na podlagi spola in navodila v zvezi s pohabljanjem ženskih spolovil ter bodo vsebovale jasen pregled obveznosti držav članic, in sicer s posebnim poudarkom na identifikaciji ranljivih prosilcev za azil in komuniciranjem z njimi; poudarja, da je nekaterim žrtvam, ki so preživele pohabljanje spolovil, težko govoriti o tej travmatični izkušnji; poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe in zagotovijo, da bo mogoče vse oblike nasilja nad ženskami, tudi pohabljanje ženskih spolovil, priznati kot obliko preganjanja in da bodo žrtve deležne zaščite, ki jo zagotavlja konvencija iz leta 1951 v zvezi s statusom beguncev, v skladu s členom 60 Carigrajske konvencije;

16.

poziva države članice, naj poskrbijo za to, da bodo azilni postopki na mejah skladni s smernicami UNHCR o mednarodni zaščiti, zlasti kar zadeva preganjanje zaradi spola, in smernicami UNHCR o Zahtevkih za status begunca na podlagi spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete, ki jasno opredeljujejo obveznosti držav članic;

17.

poziva Komisijo, naj glede na opisane razmere preuči zvišanje finančnih sredstev za programa Daphne in Odysseus in njuno širše področje uporabe ter naj oceni, ali bi lahko ta programa prilagodili sedanjim razmeram in zaščitili begunke;

18.

je seznanjen s predlogom Komisije za vzpostavitev skupnega seznama varnih držav izvora; zahteva, da se sprejmejo vsi potrebni ukrepi in se zagotovi, da bo ta pristop skladen z načelom nevračanja in da pravice žensk, otrok in drugih ranljivih skupin ne bodo ogrožene; poziva, naj se uporablja razlikovanje glede na spol; meni, da morebiten seznam varnih držav izvora ne bi smel privesti do manj ugodnega obravnavanja postopkovnega obravnavanja žensk, ki za azil prosijo zaradi strahu ali izkušnje nasilja na podlagi spola; poudarja, da se je treba izogniti naglim odločitvam, pri katerih se niso ustrezno upoštevale nevarnosti, celo smrtna nevarnost, ki grozijo ženskam, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, če se njihova prošnja zavrne in se bodo prisiljene vrniti v svojo državo;

19.

poziva k bolj objektivnim pristopom k preverjanju verodostojnosti v vseh državah članicah, pri katerih se upošteva različnost spolov, in okrepljenemu usposabljanju na temo preverjanja verodostojnosti za nosilce odločanja, ki bo vključevalo vidik spola; poudarja, da preverjanje verodostojnosti nikoli ne more biti popolnoma točno in se ne bi smelo uporabljati kot edina podlaga za negativno odločbo o azilu; priporoča, da se pri ocenjevanju ženskih prošenj za azil upoštevajo kulturni, socialni in psihosociološki profili, vključno s kulturnim ozadjem, izobrazbo, travmo, občutkom sramu in/ali kulturnimi neenakostmi med moškimi in ženskami;

20.

poziva države članice, naj navedejo razloge za odobrene odločbe o azilu, da bi zagotovili koristne podatke o obravnavi nasilja na podlagi spola in preglednost v zvezi z razlogi za odobritev prošnje v skladu s konvencijo;

21.

poziva države članice, naj ženskam zagotovijo informacije o azilnih postopkih, njihovih pravicah in posebnih storitvah, ki so jim na razpolago pri vlaganju prošnje za azil; poudarja, da je pravica žensk, da prošnjo vložijo neodvisno od svojega partnerja, poglavitna za njihovo opolnomočenje in načelo nevračanja; poziva države članice, naj vse ženske obveščajo o njihovi pravici, da samostojno zaprosijo za azil, kar pomeni, da lahko zaprosijo za status begunke ali prosilke za azil in ga ohranijo ne glede na položaj drugih družinskih članov;

22.

poziva države članice, naj v celoti izvršujejo Direktivo 2011/36/EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in Direktivo 2012/29/EU o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj;

23.

meni, da bi bilo treba takoj, ko se pojavi sum o nasilju na podlagi spola, ukrepati v smislu humanitarne pomoči, saj so ranljive skupine, kot so ženske in otroci, na nezakonitih poteh migracije, kjer se jim odreka cela vrsta pravic, zelo izpostavljeni raznim oblikam fizičnega nasilja in moralne prisile;

24.

poudarja, da je pri ženskah in dekletih še posebej velika nevarnost, da jih izkoristijo tihotapci; zato poziva države članice, naj okrepijo policijsko in pravosodno sodelovanje, tudi z Europolom, Frontexom, Eurojustom in Evropskim azilnim podpornim uradom, in se učinkovito borijo proti tihotapljenju migrantov in trgovini z njimi;

25.

poudarja, da je treba med preverjanjem in razgovori v azilnem postopku poskrbeti za varstvo otrok in oskrbo vzdrževanih oseb, da bi se zagotovile poštene možnosti v postopku odločanja o prošnji za azil;

26.

poziva države članice, naj prosilke za azil ustrezno obvestijo o njihovih pravicah, zlasti o tem, da imajo pravico zahtevati, da razgovor vodi in tolmači ženska, in pravico do osebnega razgovora, ki poteka ločeno od morebitnih tretjih oseb; poziva države članice, naj za osebe, ki vodijo in tolmačijo razgovore, zagotovijo izčrpno in obvezno usposabljanje o spolnem nasilju, travmatičnih izkušnjah in s tem povezanih spominih; poziva države članice, naj zagotovijo spoštovanje teh pravic; poziva države članice, naj spoštujejo člen 15(3) direktive o azilnih postopkih;

27.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da številni delavci v EU, ki obravnavajo azilne zadeve, niso seznanjeni s pohabljanjem ženskih spolovil; poziva države članice, naj si na nacionalni ravni v sodelovanju z azilnimi organi prizadevajo za uvedbo boljših postopkov za podporo in pomoč ženskam in dekletom, ki so žrtve pohabljanja spolovil ali pri katerih je nevarnost, da postanejo žrtve te prakse;

28.

poziva vse države članice, naj zagotovijo posodobljene in dostopne informacije o azilnem postopku in pravicah, tudi o pravicah, ki jih imajo samo prosilke za azil;

29.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo popoln dostop do spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic, vključno z dostopom do varnega splava, in naj nemudoma dodelijo dodatna sredstva za zdravstveno varstvo;

30.

poziva Komisijo in države članice, naj ženskam v času njihovega bivanja v begunskih taboriščih, pri mejnih kontrolah in seveda po vstopu v EU zagotovijo zaščito in pomoč;

31.

poziva vse države članice, naj podpišejo in ratificirajo konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Carigrajsko konvencijo) ter izvajajo njen člen 59, ki jasno določa, da bi morale pogodbenice sprejeti potrebne ukrepe za ustavitev postopka izgona in/ali izdajo samostojnega dovoljenja za prebivanje razvezanim migrantkam, katerih rezidenčni status je bil odvisen od soproga;

32.

poziva, naj se prosilkam za azil in migrantkam dodeli pravni status, ki je neodvisen od statusa njihovega partnerja, da se prepreči izkoriščanje teh žensk, zmanjša njihova ranljivost in se doseže večja enakost;

33.

poudarja, da bi morale imeti migrantke in migrantska dekleta brez dokumentov dostop do vseh bistvenih temeljnih pravic in da bi bilo treba razviti možnosti za zakonite migracije;

34.

poudarja potrebo po postopkih za združitev družine, da se ženskam in dekletom, ki se želijo pridružiti svoji družini v EU, priznajo individualne pravice, da se jim pri dostopu do zdravstva, izobraževanja ali zaposlitve ne bo treba zanašati na moškega družinskega člana, ki jih morda zlorablja;

35.

odločno obsoja uporabo spolnega nasilja nad ženskami kot vojnega orožja; meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti ženskam in dekletom migrantkam, ki so bile zlorabljene v konfliktih, tako da se jim zagotovi dostop do zdravstvene in psihološke pomoči;

36.

pozdravlja, da je Evropski azilni podporni urad razvil nove module usposabljanja o spolu, spolni identiteti in spolni usmerjenosti; poziva k popolni vključitvi načela enakosti spolov in priprave proračuna ob upoštevanju vidika spola v delo tega urada, in sicer prek kontaktnih točk za enakost spolov in formalne povezave z Evropskim inštitutom za enakost spolov; poziva k informacijam o državah izvora, ki vključujejo položaj žensk, in sicer v pravnem in dejanskem smislu, pa tudi informacije o preganjanju žensk ali njihovi ogroženosti zaradi nedržavnih akterjev;

37.

spodbuja vse države članice, naj v celoti izkoristijo dublinsko uredbo in zagotovijo, da lahko družine ostanejo skupaj in da njihove prošnje za azil obravnava isti organ;

38.

poziva, naj se ukine pridržanje za vse otroke v EU ter naj se staršem omogoči, da med čakanjem na odločitev o azilu živijo s svojimi otroki v temu namenjenih ustanovah;

39.

poudarja, da se je treba izogibati pridržanju prosilcev za azil in ga uporabljati le, kadar se uporablja za zakonit namen in je bilo za vsak posamezen primer ugotovljeno kot potrebno in sorazmerno, nikoli pa ga ni mogoče upravičiti za mlajše od 18 let; meni, da spoštovanje pravice do iskanja azila pomeni ureditev odprtih in humanih sprejemnih zmogljivosti za prosilce za azil, kar vključuje tudi varno, dostojanstveno obravnavo v skladu s človekovimi pravicami; poudarja, da je treba najti alternativne možnosti pridržanju, tudi pristope s poudarkom na vključevanju, kjer bi bile spoštovane potrebe ranljivih skupin;

40.

poudarja, da so mnoge prosilke za azil in begunke izkusile hudo nasilje in da bi pridržanje njihovo travmo lahko še poslabšalo; opozarja, da pridržanje prosilcev za azil zgolj zaradi upravne prikladnosti krši pravico do svobode, zapisano v členu 6 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah; poziva, da se v vseh državah članicah takoj odpravi pridržanje otrok, nosečnic in doječih mater ter žrtev posilstva in trgovine z ljudmi, na voljo pa naj bo ustrezna psihološka podpora;

41.

poziva vse države članice, naj znižajo zgornjo omejitev trajanja pridržanja pred vrnitvijo pod raven, ki jo določa direktiva o vračanju; meni, da dolgotrajno pridržanje nesorazmerno prizadene ranljive skupine;

42.

poziva, naj pridržane prosilke za azil, ki so bile žrtve spolne zlorabe, dobijo ustrezno zdravniško pomoč in svetovanje, tudi v primerih nosečnosti, zagotovi pa naj se jim potrebna telesna in duševna zdravstvena oskrba, podpora in pravna pomoč; zahteva, naj Komisija in države članice nemudoma sprejmejo ukrepe, s katerimi bodo zagotovile varne, humane in ustrezne pogoje sprejema, prehoda in pridržanja z ločeno nastanitvijo in sanitarnimi objekti za ženske in družine; opozarja, da bi moralo biti zagotavljanje ustreznih osnovnih higienskih pripomočkov za vse ženske in dekleta standardna praksa v programih pomoči;

43.

poudarja, da bi z neposrednim in posrednim vključevanjem begunk v vodenje razdeljevanja hrane in drugih potrebščin zagotovili, da te stvari razdeljujejo in neposredno nadzorujejo odrasle ženske v gospodinjstvih, s čimer bi zagotovili pošteno razdeljevanje;

44.

poziva Komisijo in države članice, naj v sprejemnih centrih za begunce in prosilce za azil zagotovijo ustrezne prostore, kjer bodo lahko nudili podporo in varstvo za otroke;

45.

poziva države članice, naj izvajajo ali okrepijo mehanizme za spremljanje prenatrpanih sprejemnih centrov v EU, ki ne dosegajo nujno minimalnih standardov za omilitev nasilja na podlagi spola, s čimer bi preprečili nadaljnje nadlegovanje žensk in otrok tudi v državi prihoda;

46.

opozarja, da bi bilo treba v sprejemnih centrih dati prednost potrebam ranljivih oseb, kot so ženske žrtve nasilja in deklice, zlasti deklice brez spremstva;

47.

poudarja, da je pomembno v sprejemnih zmogljivostih zagotoviti ustrezno pravno pomoč za ženske, s čimer bi jim nudili dragoceno podporo glede informacij in iskanja družinskih članov;

48.

poziva Komisijo in države članice, naj uvedejo ukrepe, s katerimi bi preprečili, da bi ženske in dekleta, ki so dobile status begunke, silili v poroko moški, ki bi se želeli zagotoviti varen dostop, da katerega sicer ne bi bili upravičeni;

49.

poudarja, da so nujno potrebne neodvisne preiskave vseh obtožb tudi o spolni zlorabi in nasilju na podlagi spola v centrih za pridržanje priseljencev ali na mejah in da se omogoči dostop novinarjev in ustreznih organizacij civilne družbe;

50.

meni, da so pri pridržanju prosilk za azil potrebne zmogljivosti in potrebščine za zadostitev posebnih higienskih potreb žensk, da je treba spodbujati namestitev varnostnic in paznic, vse osebje, dodeljeno za delo s pridržanimi ženskami, pa se bi se moralo udeležiti usposabljanja o posebnih potrebah, povezanih s spolom, in človekovih pravicah žensk;

51.

meni, da bi bilo treba pridržanim prosilkam za azil, ki prijavijo zlorabo, takoj zagotoviti zaščito, podporo in svetovanje, njihove trditve pa bi morali preiskati pristojni in neodvisni organi ob polnem spoštovanju načela zaupnosti, tudi kadar so ženske pridržane skupaj z možmi, partnerji oziroma drugimi sorodniki; meni, da bi bilo treba pri teh zaščitnih ukrepih posebej upoštevati možnosti maščevanja;

52.

poziva Komisijo, države članice in lokalne organe, naj sodelujejo z organizacijami civilne družbe in za človekove pravice, da bi olajšali stisko beguncev, ki živijo v zasilnih razmerah, zlasti ranljivih žensk in deklic;

53.

poziva države članice, naj oblikujejo in izvajajo posebne ukrepe za spodbujanje udeležbe begunk in prosilk za azil na trgu dela, tudi s poučevanjem jezika, opismenjevanjem, vseživljenjskim učenjem in usposabljanjem; poziva Komisijo, države članice in lokalne organe, naj begunskim deklicam zagotovijo pravico dostopa do zakonsko določenega izobraževanja; poudarja pomen neformalnega in priložnostnega izobraževanja in kulturne izmenjave pri vključevanju žensk in deklic ter krepitvi njihovega položaja; poudarja, da je treba dostop do visokošolskega izobraževanja omogočiti tudi begunkam; poziva k zanesljivim in preglednim postopkom za priznavanje kvalifikacij, pridobljenih v tujini;

54.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo financiranje in druga sredstva organizacijam civilne družbe in za človekove pravice, ki zagotavljajo pomoč, spodbujajo vključevanje in spremljajo položaj beguncev in prosilcev za azil v EU, zlasti glede odpravljanja ovir in ranljivosti, ki jih doživljajo ženske in otroci;

55.

poziva države članice in Komisijo, naj voditeljicam, ki so žrtve preganjanja v državah izvora in so sedaj begunke, zagotovijo, da bodo lahko v EU varno nadaljevale svoje politične in družbene dejavnosti za pravice žensk ter enakost spolov;

56.

poudarja bistveni pomen, ki ga ima dostopno, kakovostno varstvo otrok in nega drugih vzdrževanih oseb pri krepitvi ekonomskega in socialnega položaja begunk;

57.

spodbuja države članice, naj za spodbujanje vključevanja beguncev na trg dela poleg Sklada za azil, migracije in vključevanje uporabijo strukturne in investicijske sklade, s posebnim poudarkom na varstvu otrok;

58.

poziva k hitrejšim in učinkovitejšim postopkom za ponovno združitev družine in zbiranju podatkov o odločitvah v zvezi s ponovno združitvijo družine, ločenih glede na spol; poudarja pomen dostopa do pravne pomoči v primerih ponovne združitve družine;

59.

meni, da bi medsebojno priznavanje ugodenih odločb o azilu izboljšalo možnosti za zaposlovanje, vključevanje in ponovno združevanje družin;

60.

poudarja, da bi morale države gostiteljice zagotoviti popoln dostop do brezplačnega kakovostnega javnega izobraževanja, zdravstvenih storitev, zlasti tistih, povezanih s spolnim in reproduktivnim zdravjem ter pravicami na tem področju, in do zaposlitve, ki ustreza potrebam in sposobnostim begunk, ter bivališč v skladu s potrebami žensk in deklic begunk; poudarja, da so politike socialnega varstva ključ za vključevanje;

61.

poziva k celovitim programom z ustreznimi sredstvi, s katerimi bi odgovorili na še neobravnavane kratko- in dolgoročne zdravstvene potrebe begunk, skupaj s psihosocialnim svetovanjem in svetovanjem ob travmah;

62.

poudarja pomembno pozitivno vlogo, ki jo lahko imajo socialna podjetja in alternativni poslovni modeli, kot so zadruge in vzajemne družbe, pri krepitvi ekonomskega položaja begunk in njihovega vključevanja na trg dela, pa tudi v socialne in kulturne kroge;

63.

spodbuja izmenjavo dobre prakse med državami članicami o vključenosti množičnih lokalnih organizacij in neposrednem sodelovanju beguncev pri predstavljanju stališč begunk in prosilk za azil oblikovalcem politike;

64.

meni, da imajo lokalni in regionalni organi osrednjo vlogo pri vključevanju begunk in prosilk za azil, zlasti pri njihovem vključevanju na trg dela; te organe spodbuja h krepitvi dialoga in razprave med begunkami ter krajevnimi ženskami;

65.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter Uradu Visokega komisarja Združenih narodov za begunce.

9.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 50/35

—

ob upoštevanju Sporazuma o boju proti tihotapljenju in ponarejanju cigaret in splošnega odpusta z dne 9. julija 2004, sklenjenega med družbo Philip Morris International (v nadaljnjem besedilu: PMI) in njenimi povezanimi družbami ter Unijo in njenimi državami članicami,

—

ob upoštevanju Direktive 2014/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov in razveljavitvi Direktive 2001/37/ES (1),

—

ob upoštevanju Okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom in Protokola za odpravo nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki, sprejetega na peti konferenci pogodbenic Okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom s Sklepom FCTC/COP5(1) 12. novembra 2012,

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 4. maja 2015 za sklep Sveta o sklenitvi Protokola za odpravo nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki k Okvirni konvenciji Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom v imenu Evropske unije, kar zadeva določbe Protokola, ki spadajo pod naslov V dela III Pogodbe o delovanju Evropske unije (COM(2015)0193),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 24. februarja 2016 z naslovom „Technical assessment of the experience made with the Anti-Contraband and Anti-Counterfeit Agreement and General Release of 9 July 2004 among Philip Morris International and affiliates, the Union and its Member States“ (Tehnična ocena izkušenj, pridobljenih s Sporazumom o boju proti tihotapljenju in ponarejanju cigaret in splošnim odpustom z dne 9. julija 2004, sklenjenim med družbo Philip Morris International in njenimi povezanimi družbami ter Unijo in njenimi državami članicami) (SWD(2016)0044),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. oktobra 2007 o posledicah sporazuma med Skupnostjo, nekaterimi državami članicami in podjetjem Philip Morris o stopnjevanju boja proti goljufijam in tihotapljenju cigaret ter napredku, ki je bil dosežen pri izvajanju priporočil parlamentarnega preiskovalnega odbora za tranzitni sistem Skupnosti (2),

—

ob upoštevanju vprašanja Komisiji o tobačnem sporazumu (sporazum z družbo PMI) (O-000010/2016 – B8-0109/2016),

—

ob upoštevanju členov 128(5) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker je zaščita finančnih interesov EU ena od glavnih prednostnih nalog Komisije in ker nacionalni proračuni in proračuni EU zaradi nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki, zlasti tihotapljenja in ponarejanja cigaret, po konservativni oceni izgubijo več kot 10 milijard EU prihodkov letno;

B.

ker je nezakonita trgovina hudo kaznivo dejanje, ki prispeva k financiranju drugih mednarodnih dejavnosti organiziranega kriminala, tudi k trgovini z ljudmi, prepovedanimi drogami in orožjem, v nekaterih primerih pa tudi k financiranju terorističnih skupin;

C.

ker je glavni cilj sporazuma z družbo PMI zmanjšati razširjenost pretihotapljenih tobačnih izdelkov te družbe na nezakonitem trgu tobačnih izdelkov v EU;

D.

ker bo sporazum z družbo PMI prenehal veljati 9. julija 2016;

E.

ker je Komisija v tehnični oceni sporazuma z družbo PMI ugotovila, da je bil glavni cilj dejansko dosežen, vendar dvomi o vzročni povezavi in opozarja, da zmanjšanje števila pretihotapljenih izdelkov te družbe ni privedlo do splošnega zmanjšanja števila prepovedanih izdelkov na trgu EU;

F.

ker je sporazum z družbo PMI javnim blagajnam prinašal finančne koristi v višini približno 1 milijarde EUR letno in 68,2 milijonov EUR za plačila pri zasegu, razdeljenih med Komisijo (približno 10 %) in države članice (približno 90 %); ker ni podatkov o tem, kako so države članice porabile denar, ki so ga prejele v okviru sporazuma;

G.

ker se je od sklenitve sedanjega sporazuma z družbo PMI tržno okolje bistveno spremenilo, saj se je zlasti povečala prisotnost cigaret brez blagovne znamke („cheap whites“), razvilo pa se je tudi novo področje prodaje tekočega nikotina za uporabo v elektronskih cigaretah;

H.

ker Evropsko sodišče trenutno obravnava zadeve C-358/14 Poljska proti Parlamentu in Svetu, C-477/14 Pillbox 38 (UK) Limited in C-547/14 Philip Morris Brands SARL in drugi, ki oporekajo Direktivi 2014/40/EU, omenjeni proizvajalci tobačnih izdelkov pa bi jih morali čim prej umakniti;

I.

ker se je Komisija obvezala k ratifikaciji Protokola za odpravo nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki, kar je pomemben korak h krepitvi pravnega okvira za boj proti nezakoniti trgovini s tobačnimi izdelki; ker se je Komisija obvezala, da bo k ratifikaciji protokola povabila tretje države;

J.

ker tihotapljenje tobaka slabi javne zdravstvene politike EU, saj so marsikje po precej nižji nezakoniti ceni na voljo nezakoniti tobačni izdelki – med drugim tudi mladim; ker ne gre zgolj za nezakonito proizvodnjo in uvoz ponarejenih cigaret, ampak tudi za to, da vsebujejo neznane sestavine, kar pomeni resno tveganje za zdravje;

1.

pozdravlja Protokol za odpravo nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki k Okvirni konvenciji Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom in poziva k čimprejšnjemu zaključku postopka ratifikacije;

2.

pozdravlja predlog Komisije za ratifikacijo Protokola in njeno zavezo, da bo k ratifikaciji povabila države članice in tretje države; ugotavlja, da je Protokol do zdaj ratificiralo 15 držav, med njimi pet držav članic EU, in da se EU pripravlja, da ga ratificira;

3.

poziva Komisijo, naj si prizadeva za takojšnjo ratifikacijo Protokola; vendar meni, da bi obnovitev sporazuma predstavljala škodljivo in kontraproduktivno sporočilo tretjim državam, da ima EU neprimerne stike s tobačno industrijo, čeprav jih protokol jasno prepoveduje;

4.

meni, da podaljšanje sporazuma z družbo PMI morda ni združljivo z obveznostmi EU iz člena 5.3 Okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom in bi utegnilo škoditi ugledu EU kot vodilne v svetu na področju nadzora nad tobakom;

5.

opozarja na besedilo izvedbenih smernic za člen 5.3 Okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije o nadzoru nad tobakom, in sicer da obstaja med interesi tobačne industrije in interesi politike javnega zdravja temeljno in nepremostljivo nasprotje;

6.

pozdravlja sprejetje Direktive 2014/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov in razveljavitvi Direktive 2001/37/ES (direktiva o tobačnih izdelkih); poudarja, da je že v tej direktivi navedena pravna zahteva, da morajo tobačne družbe uvesti in vzdrževati sistem za prepoznavanje in sledenje, ki mora za cigarete in tobak za zvijanje delovati od 20. maja 2019, za druge tobačne izdelke pa od 20. maja 2024;

7.

poudarja, da mora Komisija nemudoma ukrepati za zagotovitev celovitega prenosa direktive o tobačnih izdelkih v vseh državah članicah; ugotavlja, da je več držav članic Komisijo neuradno obvestilo, da so končale postopek prenosa direktive; poziva Komisijo, naj po izteku roka 20. maja 2016 posreduje popolne informacije o stanju prenosa;

8.

opozarja, da je Komisija maja 2015 obljubila, da bo čim hitreje predstavila svojo oceno sporazuma z družbo PMI; poudarja, da je Komisija objavo ocene večkrat preložila in jo je končno objavila 24. februarja 2016, dan pred plenarno razpravo o tem v Parlamentu; trdno verjame, da je Komisija s tako zapoznelo objavo resno kršila obveznost glede preglednosti do Parlamenta in državljanov; kar je ogrozilo možnost, da bi Parlament pravočasno izrazil svoje mnenje o tej zapleteni in občutljivi zadevi;

9.

je seznanjen z oceno Komisije, da je sporazum z družbo PMI uspešno dosegel svoj cilj zmanjšati razširjenost pretihotapljenih izdelkov družbe PMI na nezakonitem trgu s tobačnimi izdelki v EU, kar dokazuje približno 85-odstotno zmanjšanje količine pristnih cigaret družbe PMI, ki so jih zasegle države članice med letoma 2006 in 2014; ugotavlja pa, da Komisija dvomi o vzročni povezavi tega rezultata in opozarja tudi, da zmanjšanje števila pretihotapljenih izdelkov PMI ni privedlo do splošnega zmanjšanja števila prepovedanih izdelkov na trgu EU; ugotavlja, da pretihotapljene izdelke velikih proizvajalcev vse bolj nadomeščajo drugi izdelki, med drugim cigarete brez blagovne znamke („cheap whites“), ki so običajno proizvedene v tretjih državah;

10.

je zelo zaskrbljen, ker se proračun Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) delno financira z letnimi plačili tobačne industrije, kot je navedeno v tobačnih sporazumih, to pa lahko vodi v določeno nasprotje interesov;

11.

poudarja, da je bil sporazum z družbo PMI leta 2004, ko je bil prvič sklenjen, inovativen instrument v boju proti nedovoljeni trgovini s tobačnimi izdelki, vendar poudarja, da sta trg in zakonodajno okolje od takrat doživela veliko sprememb; poudarja, da sporazum ne obravnava pomembnih značilnosti današnje nezakonite trgovine s tobakom, zlasti ne velikega deleža, ki ga v njej danes predstavljajo cigarete brez blagovne znamke („illicit whites“); zato meni, da bodo vsi elementi iz sporazuma z družbo PMI zajeti v nov zakonodajni okvir o direktivi o tobačnih izdelkih in protokolu za odpravo nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki;

12.

zaključuje, da sporazuma z družbo PMI ne bi smeli obnoviti, podaljšati ali se o njem ponovno pogajati; poziva Komisijo, naj ga ne obnovi, podaljša ali se o njem ponovno pogaja po sedanjem datumu prenehanja veljavnosti;

13.

odločno poziva Komisijo, naj na ravni EU in do datuma prenehanja veljavnosti sporazuma z družbo PMI sprejme vse potrebne ukrepe za prepoznavanje in sledenje tobačnih izdelkov PMI ter sproži pravne postopke pri vseh nezakonitih zasegih izdelkov tega proizvajalca, dokler ne bo mogoče v celoti izvršiti vseh določb direktive o tobačnih izdelkih, tako da ne bo regulativne vrzeli med prenehanjem veljavnosti sporazuma z družbo PMI in začetkom veljavnosti direktive o tobačnih izdelkih in Okvirne konvencije za nadzor nad tobakom;

14.

poziva družbo PMI, naj še naprej izvaja določbe o prepoznavanju in sledenju ter skrbnem pregledu („poznavanje stranke“) iz sedanjega sporazuma, ne glede na to, ali bo podaljšan;

15.

izraža zaskrbljenost, ker ti štirje sporazumi s proizvajalci tobaka ne obravnavajo vprašanja cigaret brez blagovne znamke; zato poziva Komisijo, naj pripravi akcijski načrt, v katerem bodo določeni novi ukrepi za nujno reševanje tega problema;

16.

poziva Komisijo, naj pripravi nov, dodaten predpis o uporabi določb o neodvisnem sistemu prepoznavanja in sledenja ter skrbnem pregledu („poznavanje stranke“) za surovi tobak, filtre in papir, ki se uporabljajo v tobačni industriji, ki bo dodatno prispeval k boju proti pretihotapljenim in ponarejenim izdelkom;

17.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter sekretariatu Okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom.

9.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 50/38

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Kazahstanu, vključno z resolucijami z dne 18. aprila 2013 (1), 15. marca 2012 (2), 22. novembra 2012 s priporočili Evropskega parlamenta Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje glede pogajanj za sporazum o okrepljenem partnerstvu in sodelovanju med Kazahstanom in EU (3), 15. decembra 2011 o stanju izvajanja strategije EU za Srednjo Azijo (4) in z dne 17. septembra 2009 o primeru Jevgenija Žovtisa v Kazahstanu (5),

—

ob upoštevanju pripomb podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini po podpisu sporazuma o okrepljenem partnerstvu in sodelovanju med Kazahstanom in EU dne 21. decembra 2015,

—

ob upoštevanju sedmega kroga letnega dialoga o človekovih pravicah med EU in Kazahstanom v Astani dne 26. novembra 2015,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 22. junija 2015 o strategiji EU za Srednjo Azijo,

—

ob upoštevanju četrtega poročila o napredku z dne 13. januarja 2015 o izvajanju strategije EU za Srednjo Azijo, sprejete leta 2007,

—

ob upoštevanju poročila posebne poročevalke OZN o pravici do svobode miroljubnega združevanja in zbiranja Maine Kiai po njeni misiji v Kazahstan, predstavljenega 16. junija 2015,

—

ob upoštevanju sporazuma o okrepljenem partnerstvu in sodelovanju, podpisanega 21. decembra 2015,

—

ob upoštevanju člena 19. Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

—

ob upoštevanju člena 20 kazahstanske ustave,

—

ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker sta 21. decembra 2015 Evropska unija in Kazahstan podpisala sporazum o okrepljenem partnerstvu in sodelovanju, ki naj bi zagotovil širok okvir za okrepljen politični dialog in sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev ter na številnih drugih področjih; ker so v tem sporazumu močno poudarjeni demokracija in pravna država, človekove pravice in temeljne svoboščine ter trajnostni razvoj in sodelovanje s civilno družbo;

B.

ker je Kazahstan pomemben mednarodni akter ter ima pomembno vlogo pri političnem in družbeno-gospodarskem razvoju in varnostnih razmerah vse regije; ker ima pozitivno vlogo v Srednji Aziji in si prizadeva za vzpostavitev dobrososedskih odnosov s sosednjimi državami, nadaljevanje regionalnega sodelovanja ter mirno reševanje dvostranskih vprašanj; ker si EU močno prizadeva za okrepitev političnega, gospodarskega in varnostnega sodelovanja v srednjeazijski regiji na podlagi močnega, odprtega in strateškega odnosa med EU in Kazahstanom;

C.

ker bodo omenjeni sporazum morali ratificirati parlamenti vseh 28 držav članic in Evropski parlament; ker bo ta sporazum ne le okrepil politični dialog med EU in Kazahstanom in pomagal spodbujati vzajemno trgovino in naložbe, temveč tudi daje velik poudarek mednarodnim obveznostim; ker je mogoče priznati, da je med pogajanji o sporazumu prišlo do napredka na področju angažiranosti civilne družbe, in sicer z ukrepi, sprejetimi za vključitev civilne družbe v oblikovanje javnih politik;

D.

ker so se splošne razmere glede svobode izražanja v zadnjih letih močno poslabšale; ker so kazahstanske oblasti decembra 2015 pridržale novinarja in lastnika spletnega novičarskega mesta Nakanune.kz Guzala Bajdalinova v povezavi s kazensko zadevo na podlagi obtožb o „namerni objavi lažnih informacij“; ker so bili po njegovi aretaciji izraženi pomisleki o nadlegovanju neodvisnih medijev v Kazahstanu; ker je 29. februarja 2016 sodišče oprostilo novinarko Julijo Kozlovo, ki piše za Nakanune.kz;

E.

ker poteka kazenska preiskava zoper predsednika kazahstanskega novinarskega društva in novinarskega sindikata Sejtkazija Matajeva, ki je obtožen poneverbe več milijonov kazahstanskih tengov javnih sredstev; ker sta bila 22. februarja 2016 pridržana Sejtkazi Matajev, ki obtožbe zanika, in njegov sin Aset Matajev, direktor neodvisne novinarske agencije KazTag, ker je bil slednji po zaslišanju izpuščen na prostost;

F.

ker je 22. januarja 2016 sodišče obsodilo blogerja Ermeka Narimbajeva in Serikžana Mambetalina, ki sta bila oktobra 2015 aretirana zaradi obtožb, da naj bi „pozivala k nacionalnemu razdoru“, in obsojena prvi na tri, drugi pa ne dve leti zapora; ker je bloger Bolatbek Bljalov v omejenem hišnem priporu;

G.

ker so kazahstanske oblasti zaprle neodvisne in opozicijske medijske hiše, vključno z Asanti Times, Pravdivaja ter revijama ADAM bol in ADAM; ker so kazahstanske oblasti proti koncu leta 2012 tožile neodvisne in opozicijske medijske hiše, predvsem časopisa Golos Respubliki (Glas republike) in Vzgljad (Ppogled), njihove pridružene časopise in spletišča ter spletna televizijska portala K+ in Stan.TV;

H.

ker je oktobra 2014 sodišče v Almatiju agenciji Havas Worldwide Kazakhstan naložilo globo v višini 34 milijonov kazahstanskih tengov;

I.

ker je evropski instrument za demokracijo in človekove pravice pomembno orodje za financiranje, namenjeno podpori organizacij civilne družbe in demokratizaciji tako te države kot regije;

J.

po podatkih Mednarodnega združenja gejev in lezbijk se osebe LGBTI v Kazahstanu soočajo s pravnimi težavami in diskriminacijo, s katerimi se drugi državljani ne; ker je v Kazahstanu spolno občevanje z osebo istega spola sicer zakonito, vendar istospolni pari in gospodinjstva, ki jih vodijo, niso upravičeni do enakega pravnega varstva kot heteroseksualni pari;

K.

ker bodo 20. marca 2016 v Kazahstanu predčasne parlamentarne volitve, pred katerimi je treba dati zagotovila glede svobode izražanja v družbi ter preproste in pregledne registracije političnih strank, da bodo volitve veljale za svobodne in poštene; ker so po končnem poročilu misije Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi za opazovanje volitev z dne 3. aprila 2012 volitve leta 2012 zaznamovale „znatne nepravilnosti“ (6);

L.

ker so 1. januarja 2015 začeli veljati nov kazenski zakonik, nov zakonik upravnih kaznivih dejanj in nov zakonik o kazenskem postopku;

M.

ker je Kazahstan na indeksu svobode tiska za leto 2015, ki ga objavlja organizacija Novinarji brez meja, med 180 državami uvrščen na 160. mesto;

N.

ker je EU dosledno sodelovala s Kazahstanom na njegovi poti k pridružitvi Svetovni trgovinski organizaciji, kar je zdaj privedlo do zaključka pogajanj o pristopu; ker je pomembno, da Kazahstan spoštuje načelo pravne države in svoje mednarodne zaveze ter mednarodnim podjetjem, ki delujejo v državi, zagotovi pravno varnost in zaščito naložb;

O.

ker se razvojno sodelovanje s Kazahstanom osredotoča na krepitev zmogljivosti regionalnih in lokalnih organov, podporo reformam pravosodja in povečanje zmogljivosti javnega sektorja za izvedbo socialnih in gospodarskih reform;

1.

poudarja pomen odnosov med EU in Kazahstanom ter krepitve gospodarskega in političnega sodelovanja na vseh področjih in da EU zelo zanimajo trajni odnosi s Kazahstanom na področju političnega in gospodarskega sodelovanja;

2.

izraža zaskrbljenost zaradi ozračja v tej državi na področju medijev in svobode govora; je zelo zaskrbljen zaradi pritiska na neodvisne medije in morebitnih negativnih posledic novega osnutka zakonodaje o financiranju organizacij civilne družbe; poudarja, da je svoboda govora za neodvisne medije, blogerje in posamezne državljane univerzalna vrednota, ki se ne sme zapraviti;

3.

obžaluje, da prihaja do vsesplošnega blokiranja novic, družbenih medijev in drugih spletnih strani z utemeljitvijo, da prikazujejo nezakonite vsebine, in kazahstanske oblasti poziva, naj zagotovijo, da bodo vsi ukrepi za omejitev dostopa do spletnih virov zakonsko utemeljeni; je zaskrbljen zaradi spremembe zakona o obveščanju iz leta 2014;

4.

je resno zaskrbljen zaradi nespoštovanja in kršitev pravic zapornikov v kazahstanskem zaporniškem sistemu; je zaskrbljen zaradi fizičnega in duševnega zdravja Vladimira Kozlova, Vadima Kuramšina (prejemnika mednarodne nagrade človekovih pravic Ludovica Trarieuxa leta 2013) in Arona Atabeka, katerih obsodba je bila politično motivirana, in zahteva, naj se jim nemudoma zagotovijo dostop do zdravstvene nege in redni obiski, med drugim družinskih članov, pravnih zastopnikov in predstavnikov organizacij za človekove pravice in pravice zapornikov;

5.

priznava program v 100 korakih kot poskus za izvedbo nujnih reform v državi; poziva Kazahstan, naj začne izvajati nacionalni mehanizem za preprečevanje mučenja in odprto razpravo o novem kazenskem zakoniku in zakoniku o kazenskem postopku;

6.

poudarja, da morajo tesnejši politični in gospodarski odnosi z EU, predvideni z nedavno podpisanim sporazumom o okrepljenem partnerstvu in sodelovanju, temeljiti na skupnih vrednotah, in da je zanje potrebno ustrezno dejavno in konkretno udejstvovanje Kazahstana v izvajanju političnih in demokratičnih reform, ki izvirajo iz njegovih mednarodnih obveznosti in zavez;

7.

pozdravlja, da so od zadnjega dialoga o človekovih pravicah iz zapora izpustili številne zagovornike človekovih in delavskih pravic;

8.

poudarja, da zakonitega boja proti terorizmu in ekstremizmu ne bi smeli uporabljati kot opravičilo za prepovedovanje opozicijske dejavnosti, preprečevanje svobode izražanja ali oviranje neodvisnosti sodstva;

9.

poziva k pregledu členov kazenskega zakonika, ki bi jih lahko uporabili za inkriminacijo zakonitega ravnanja, zaščitenega s pravom človekovih pravic, zlasti člena 174 o podžiganju socialnega, nacionalnega, klanskega, rasnega, razrednega ali verskega nesoglasja;

10.

poziva kazahstanske oblasti, naj razveljavijo obsodbe blogerjev, med drugim Ermeka Narimbajeva, Serikžana Mambetalina in Bolatbeka Bljalova; poziva k izpustitvi Guzala Bajdalinova; poziva, naj prenehajo z nadlegovanjem Sejtkazja and Aseta Matajeva; v zvezi s tem poudarja, da bi morali biti primeri, v katerih so udeleženi novinarji, javni, in da med postopkom ne bi smelo prihajati do nadlegovanja;

11.

poziva k izpustitvi opozicijskega voditelja Vladimirja Kozlova, ki je trenutno zaprt pod strogimi pogoji, dokler ne bo opravljena neodvisna in nepristranska presoja njegovega primera;

12.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi zakona o nevladnih organizacijah, ki ogroža njihov obstoj in neodvisnost v tej državi; poziva kazahstanske oblasti, naj v vseh okoliščinah zagotovijo, da bodo vsi zagovorniki človekovih pravic in nevladne organizacije v Kazahstanu lahko opravljali svoje zakonite dejavnosti na področju človekovih pravic, brez bojazni pred povračilnimi ukrepi in brez omejitev;

13.

pozdravlja željo Kazahstana, da bi aktivno sodeloval kot posrednik/pospeševalec pri mednarodnih vprašanjih varnosti v širši regiji; kazahstanske oblasti poziva, naj spoštujejo mednarodne obveznosti, ki so jih prevzele s podpisom mednarodnih aktov, vključno s tistimi, povezanimi s pravno državo in neodvisnim sodstvom;

14.

pozdravlja redne pogovore o človekovih pravicah med EU in Kazahstanom in poudarja njihov pomen; poziva k okrepitvi pogovorov, da bi pripeljali do ustanovitve foruma, kjer bi se lahko ta vprašanja odkrito obravnavala; poudarja, da bi morali biti ti pogovori učinkoviti in usmerjeni k rezultatom;

15.

poziva EU, zlasti pa Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pobližje spremlja razvoj dogodkov v Kazahstanu, po potrebi rešuje vprašanja s kazahstanskimi oblastmi, jim ponudi pomoč in redno poroča Parlamentu; poziva delegacijo EU v Astani, naj ima še naprej dejavno vlogo pri spremljanju položaja in na vseh ustreznih dvostranskih srečanjih s kazahstanskimi oblastmi opozarja na vprašanje svobode govora;

16.

poziva kazahstanske oblasti, naj pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami v celoti izvajajo priporočila Urada OVSE za demokratične institucije in človekove pravice in sprejmejo konkretne ukrepe za izvajanje priporočil posebne poročevalke OZN o svobodi mirnega zbiranja in združevanja; Kazahstan spominja, da želi kandidirati za nestalni sedež v varnostnem svetu OZN za obdobje 2017–2018;

17.

poziva kazahstanske oblasti, naj se zavežejo uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, ki so bili nedavno sprejeti na mednarodni ravni;

18.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Evropske komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi, Svetu OZN za človekove pravice ter vladi in parlamentu Kazahstana.

9.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 50/42

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Egiptu, zlasti resolucij z dne 17. decembra 2015 (1) in 15. januarja 2015 (2),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o Egiptu z dne 21. avgusta 2013 in 10. februarja 2014,

—

ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med EU in Egiptom,

—

ob upoštevanju smernic EU o smrtni kazni, mučenju, svobodi izražanja in zagovornikih človekovih pravic,

—

ob upoštevanju odgovora podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko na vprašanje za pisni odgovor št. E-010476/2015 o vojaški podpori EU in držav članic Egiptu z dne 27. oktobra 2015,

—

ob upoštevanju egiptovske ustave, zlasti členov 52 (o mučenju) in 93 (o zavezujočem značaju mednarodnega prava s področja človekovih pravic),

—

ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je podpisal tudi Egipt,

—

ob upoštevanju izjave egiptovske komisije za pravice in svoboščine, v kateri je poročala, da so državne varnostne sile v letu 2015 povzročile izginotje 1 700 ljudi,

—

ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker je glede na razpoložljive informacije Giulio Regeni, 28-letni italijanski doktorand Univerze v Cambridgeu, 25. januarja 2016 izginil, potem ko se je odpravil od svojega stanovanja v Kairu; ker je bilo njegovo truplo 3. februarja 2016 najdeno ob cesti v kairskem predmestju;

B.

ker so egiptovske oblasti zahtevale, da se pred vrnitvijo trupla v Italijo opravi obdukcija, ki so jo nato opravili tudi italijanski preiskovalci; ker rezultati še niso bili objavljeni; ker so egiptovski organi zagotovili, da v zvezi z umorom ničesar ne prikrivajo, da želijo poiskati resnico in da so pripravljeni polno sodelovati z italijanskimi organi pri preiskavi, ki je v teku;

C.

ker so bile po poročanju medijev in po besedah italijanskega veleposlanika v Kairu na truplu Giulia Regenija vidne posledice hudega pretepanja in različnih oblik mučenja; ker je italijanski minister za notranje zadeve dejal, da so na truplu vidni znaki nečloveškega, živalskega in nesprejemljivega nasilja;

D.

ker je Giulio Regeni v Kairu raziskoval razvoj neodvisnih sindikatov v Egiptu po padcu Mubarakovega in Mursijevega režima in je bil v stiku z nasprotniki vlade;

E.

ker je primer Giulia Regenija še eno v vrsti številnih prisilnih izginotij, ki so se zgodila v Egiptu od julija 2013; ker za ta dejanja ni bil še nihče kaznovan;

F.

ker je sedanja egiptovska vlada izvedla obsežno akcijo samovoljnih pridržanj kritikov vlade, vključno z novinarji, zagovorniki človekovih pravic ter pripadniki političnih in družbenih gibanj; ker je bilo po podatkih egiptovskih organov od julija 2013 pridržanih več kot 22 000 ljudi;

G.

ker centru za upravljanje in rehabilitacijo žrtev nasilja El Nadim grozi, da ga bodo oblasti zaprle, saj je bil po krivem obtožen zdravstvenih kršitev; ker je center izredno pomemben za zdravljenje žrtev nasilja in mučenja in je ključnega pomena za zagotavljanje informacij o mučenju, ubojih in najhujših primerih zlorab v priporu;

H.

ker je Egipt dolgoročni strateški partner Evropske unije; ker bi morala biti raven sodelovanja EU z Egiptom temeljiti na spodbudah v skladu z načelom „več za več“ iz evropske sosedske politike in bi morala biti pogojena z napredkom reform demokratičnih institucij in na področju pravne države in človekovih pravic; ker je Svet za zunanje zadeve 21. avgusta 2013 zadolžil podpredsednico/visoko predstavnico za ponovni pregled pomoči EU Egiptu; ker se je Svet za zunanje zadeve odločil, da je treba sodelovanje EU z Egiptom prilagajati glede na razvoj razmer v državi;

I.

ker je v sklepih Sveta za zunanje zadeve z dne 21. avgusta 2013 navedeno tudi, da so se države članice dogovorile tudi, da bodo začasno preklicale dovoljenja za izvoz vse opreme, ki bi se lahko uporabila za notranjo represijo, v Egipt in ponovno preučile izvozna dovoljenja za opremo, zajeto v Skupnem stališču 2008/944/SZVP, preučile pa bodo tudi pomoč, ki jo Egiptu namenjajo na področju varnosti; ker je Svet za zunanje zadeve to ugotovitev ponovil februarja 2014; ker je podpredsednica/visoka predstavnica v odgovoru na vprašanje za pisni odgovor št. E-010476/2015 z dne 27. oktobra 2015 potrdila, da ti sklepi pomenijo politično zavezo proti vsakršni vojaški pomoči Egiptu;

J.

ker so v egiptovski ustavi, sprejeti leta 2014, zapisane temeljne pravice in svoboščine;

K.

ker se Egipt sooča s terorizmom različnih džihadističnih organizacij, ki delujejo v Egiptu, zlasti na Sinajskem polotoku, in ki so povezane z Daišem in drugimi terorističnimi organizacijami, dejavnimi med libijsko krizo; ker potekajoči konflikt v Libiji neposredno vpliva na varnost v Egiptu; ker sta Evropska unija in zlasti Italija zelo zaskrbljeni zaradi te krize;

1.

ostro obsoja mučenje in umor državljana EU Giulia Regenija v sumljivih okoliščinah in močno sočustvuje z njegovo družino ter ji izreka sožalje;

2.

poziva egiptovske organe, naj italijanskim predložijo vse dokumente in informacije, da bi jim omogočile hitro, pregledno in nepristransko preiskavo v primeru Giulia Regenija v skladu z mednarodnimi obveznostmi, ter naj si na vso moč prizadevajo, da bi storilce kaznivih dejanj čim prej privedli pred sodišče;

3.

z resno zaskrbljenostjo poudarja, da primer Giulia Regenija ni osamljen, temveč spada v sklop uporabe mučenja, smrti v priporu in prisilnih izginotij v Egiptu v zadnjih letih, kar resno krši člen 2 pridružitvenega sporazuma med EU in Egiptom, ki določa, da odnosi med EU in Egiptom temeljijo na spoštovanju demokratičnih načel in temeljnih človekovih pravic, kot so določene v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, ki je bistveni element tega sporazuma; zato poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj z egiptovskimi oblastmi načnejo vprašanje rutinske uporabe prisilnih izginotij in mučenja in naj izvajajo pritisk za učinkovito reformo egiptovskega varnostnega aparata in sodstva;

4.

je močno zaskrbljen, ker centru za rehabilitacijo žrtev nasilja in mučenja El Nadim grozi skorajšnje prisilno zaprtje; poziva, naj se odredba o upravnem zaprtju centra nemudoma umakne;

5.

izraža zaskrbljenost nad nenehnim nadlegovanjem egiptovske Komisije za pravice in svoboščine zaradi njene vidne vloge v kampanji proti prisilnim izginotjem v Egiptu;

6.

želi spomniti egiptovske oblasti na njihove nacionalne in mednarodne obveznosti ter jih poziva, naj bo njihova prednostna naloga varstvo in spodbujanje človekovih pravic ter zagotavljanje odgovornosti za njihove kršitve; ponovno jih poziva, naj nemudoma in brezpogojno izpustijo vse, ki so pridržani in obsojeni zgolj zaradi uveljavljanja pravice do svobode izražanja in mirnega zbiranja, vključno z zagovorniki človekovih pravic, novinarji in blogerji; poziva egiptovske oblasti, naj jim zagotovijo pravico do poštenega sojenja v skladu z vsemi mednarodnimi standardi;

7.

poziva egiptovsko vlado, naj domačim in mednarodnim organizacijam civilne družbe in neodvisnim sindikatom omogoči svobodno delovanje v državi, brez vladnega vmešavanja ali ustrahovanja; poziva egiptovske organe, naj prekličejo prepoved potovanja za številne vodilne zagovornike človekovih pravic v državi;

8.

pričakuje, da bo nova ustava, potrjena 14. in 15. januarja 2014, zlasti njeni členi 52, 73 in 93, pomemben korak naprej pri prehodu države v demokracijo;

9.

je seznanjen z ustanovitvijo nove ljudske skupščine in jo poziva, naj nujno ponovno pregleda represivni zakon o protestih iz novembra 2013, ki je bil uporabljen za zatiranje vseh oblik mirnega nasprotovanja, ter zakona o zbiranju iz leta 1914; poziva tudi k ponovnemu pregledu vseh drugih represivnih zakonov, sprejetih v nasprotju z egiptovsko ustavo, vključno z zakonom o terorističnih dejanjih in zakonom o terorističnih organizacijah, ki jih je mogoče zlorabiti za zatiranje v državi namesto za izboljšanje kolektivne varnosti; poudarja, da je pripravljen preučiti možnosti, da bi v sodelovanju z državnimi organi razvili program krepitve zmogljivosti za egiptovski parlament;

10.

vztraja, da lahko le oblikovanje resnično pluralne družbe, ki spoštuje raznolikost pogledov in življenjskih slogov, zagotovi dolgoročno stabilnost in varnost v državi, in poziva egiptovske oblasti, naj se zavežejo spravnemu dialogu med vsemi nenasilnimi silami, vključno z nenasilnimi islamisti, da bi z vključujočim političnim procesom ponovno vzpostavili zaupanje v politiko in gospodarstvo;

11.

poudarja pomen sodelovanja EU z Egiptom kot pomembno sosedo in partnerico ter njegovo vlogo pri zagotavljanju stabilnosti v regiji; je tako kot egiptovsko ljudstvo tudi sam zaskrbljen zaradi gospodarskih, političnih in varnostnih izzivov, s katerimi se soočata država in regija; obsoja teroristične napade na egiptovske civiliste in vojsko;

12.

poziva EU, zlasti podpredsednico/visoko predstavnico ter delegacijo EU v Kairu, naj zagotovijo redno izmenjavo mnenj z zagovorniki človekovih pravic in drugimi nasprotniki režima, da bi podprli vse, ki so v nevarnosti ali v priporu ter celostno spremljali njihovo sojenje;

13.

poziva države članice, naj popolnoma spoštujejo sklepe Sveta za zunanje zadeve o izvozu vojaške tehnologije in opreme in varnostnem sodelovanju iz avgusta 2013; poziva k prekinitvi izvoza opreme za nadzor, če obstajajo dokazi, da se bo uporabljala za kršitve človekovih pravic; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj poroča o stanju vojaškega in varnostnega sodelovanja držav članic EU z Egiptom in v tesnem sodelovanju z Evropskim parlamentom razvije načrt, v katerem bodo navedeni konkretni ukrepi, ki naj bi jih sprejele egiptovski organi, da bi bistveno izboljšali stanje na področju človekovih pravic in izvedli celovito reformo sodstva pred ponovno oceno sklepov Sveta za zunanje zadeve iz avgusta 2013;

14.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, parlamentom in vladam držav članic, predsedniku in vladi Arabske republike Egipt in Afriški komisiji za človekove pravice in pravice ljudstev.

9.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 50/45

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Demokratični republiki Kongo, zlasti tistih z dne 9. julija 2015 (1) in 17. decembra 2015 (2),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila za javnost Afriške unije, Združenih narodov, Evropske unije in Mednarodne organizacije za frankofonijo z dne 16. februarja 2016 o nujnosti vključujočega političnega dialoga v Demokratični republiki Kongo in njihove zaveze, da bodo podprli kongovske akterje pri prizadevanjih za utrjevanje demokracije v državi,

—

ob upoštevanju lokalne izjave EU z dne 19. novembra 2015 po začetku nacionalnega dialoga v Demokratični republiki Kongo,

—

ob upoštevanju izjave predsednika Varnostnega sveta OZN z dne 9. novembra 2015 o razmerah v Demokratični republiki Kongo,

—

ob upoštevanju lokalne izjave EU z dne 21. oktobra 2015 o razmerah na področju človekovih pravic v Demokratični republiki Kongo,

—

ob upoštevanju izjave tiskovne predstavnice Evropske službe za zunanje delovanje z dne 12. oktobra 2015 o odstopu vodje volilne komisije v Demokratični republiki Kongo,

—

ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta OZN o Demokratični republiki Kongo, zlasti resolucij št. 2198 (2015) o podaljšanju režima sankcij za Demokratično republiko Kongo in mandatu skupine strokovnjakov in št. 2211 (2013), s katero je bil podaljšan mandat misije Organizacije združenih narodov za stabilizacijo Demokratične republike Kongo (MONUSCO),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila za javnost skupine mednarodnih odposlancev in predstavnikov za območje Velikih jezer v Afriki z dne 2. septembra 2015 o volitvah v Demokratični republiki Kongo,

—

ob upoštevanju letnega poročila visokega komisarja OZN za človekove pravice z dne 27. julija 2015 o razmerah na področju človekovih pravic in dejavnostih skupnega urada OZN za človekove pravice v Demokratični republiki Kongo,

—

ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 25. januarja 2015 po sprejetju novega volilne zakonodaje v Demokratični republiki Kongo,

—

ob upoštevanju poročila skupine strokovnjakov OZN z dne 12. januarja 2015 o Demokratični republiki Kongo,

—

ob upoštevanju izjav iz decembra 2013 v Nairobiju,

—

ob upoštevanju okvirnega sporazuma o miru, varnosti in sodelovanju za Demokratično republiko Kongo in regijo, podpisanega februarja 2013 v Adis Abebi,

—

ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev iz junija 1981,

—

ob upoštevanju Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju,

—

ob upoštevanju kongovske ustave z dne 18. februarja 2006,

—

ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja,

—

ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker bi bile lahko naslednje predsedniške in parlamentarne volitve, ki so predvidene novembra 2016, dodatna priložnost za demokratičen prenos oblasti;

B.

ker je predsednik Demokratične republike Kongo po ustavi lahko izvoljen za največ dva mandata;

C.

ker predsednika Josepha Kabilo, ki je na oblasti od leta 2001, njegovi nasprotniki obtožujejo uporabe upravnih in tehničnih sredstev, da bi zavlačeval volitve in ostal na položaju tudi po koncu mandata, in ker še ni javno razglasil, da bo ob koncu svojega mandata odstopil; ker zaradi tega v državi naraščajo politična napetost, nasilje in nemiri;

D.

ker so bili izraženi dvomi o neodvisnosti in nepristranskosti neodvisne nacionalne volilne komisije;

E.

ker od januarja 2015 kongovske varnostne in obveščevalne službe zatirajo miroljubne aktiviste, politične voditelje in druge, ki nasprotujejo poskusom, da bi predsednik Kabila spremenil ustavo, tako da bi ostal na oblasti tudi po preteku največ dveh mandatov, kakor predpisuje ustava; ker skupine za človekove pravice nenehno poročajo o slabšanju razmer na področju človekovih pravic ter svobode izražanja in zbiranja v Demokratični republiki Kongo, tudi o prekomerni uporabi sile proti miroljubnim protestnikom in naraščanju števila politično motiviranih sojenj; ker je misija MONUSCO v preteklem letu zabeležila več kot 260 kršitev človekovih pravic, povezanih z volitvami, večinoma proti političnim nasprotnikom, civilni družbi in novinarjem; ker je skupni urad Združenih narodov za človekove pravice v Demokratični republiki Kongo navedel, da so od začetka leta 2016 dokumentirali več kot 400 primerov kršitev človekovih pravic, med drugim 52 aretacij;

F.

ker je predsednik Kabila junija 2015 napovedal začetek nacionalnega dialoga; ker se uradne priprave nanj še niso začele, saj sta se dve glavni opozicijski skupini odločili, da ne bosta sodelovali, saj menita, da gre za taktiko zavlačevanja;

G.

ker je bilo septembra 2015 sedem visokih političnih osebnosti izključenih iz vladajoče koalicije, ker so podpisale pismo, v katerem so predsednika Kabilo pozvale, naj spoštuje ustavo in se po izteku mandata ne poskuša obdržati na oblasti; ker so v istem mesecu izbruhnili nasilni spopadi v Kinšasi, kjer so bili brutalno napadeni udeleženci shoda, ki so nasprotovali poskusu neustavnega tretjega predsedniškega mandata;

H.

ker so med tistimi, ki so bili samovoljno pridržani, Fred Bauma inYves Makwambala, borca za človekove pravice iz gibanja Filimbi (Piščali), ki sta bila aretirana zaradi udeležbe na delavnici za spodbujanje kongovske mladine k miroljubnemu in odgovornemu izvajanju državljanskih dolžnosti in sta že 11 mesecev zaprta, njuno izpustitev pa je že zahteval Evropski parlament v zgoraj omenjeni resoluciji z dne 9. julija 2015;

I.

ker so voditelji glavnih kongovskih opozicijskih strank, nevladnih organizacij in gibanj za demokracijo pozvali kongovske državljane, naj 16. februarja 2016 na „dan mrtvega mesta“ ostanejo doma in ne gredo na delo ali v šolo ter tako počastijo spomin na ubite med pohodom za demokracijo 16. februarja 1992 in naj se uprejo zavlačevanju predsedniških volitev in očitanemu vladnemu neupoštevanju ustave;

J.

ker je bilo v zvezi s to nacionalno stavko 16. februarja 2016 ali približno takrat pridržanih osem mladinskih aktivistov in najmanj 30 podpornikov opozicije, medtem ko so drugi aktivisti prejeli grožnje z neznanih telefonskih številk, minister za zaposlovanje Willy Makiashi pa je prepovedal javnim uslužbencem, da se udeležijo stavke; ker je bilo šest članov gibanja LUCHA obsojenih na šestmesečno zaporno kazen; ker so trgovcem in uradnikom, ki so počastili „dan mrtvega mesta“, zapečatili trgovine oziroma izrekli disciplinske sankcije;

K.

ker so Afriška unija, Združeni narodi, Evropska unija in Mednarodna organizacija za frankofonijo skupaj poudarili, kako pomembna sta dialog in iskanje dogovora med političnimi akterji, kjer bosta spoštovani demokracija in vladavina prava, in pozvali vse kongovske politične akterje, naj polno sodelujejo tudi z mediatorji, ki jih je imenovala mednarodna skupnost;

L.

ker so se razmere še poslabšale zaradi vztrajne in vse večje nekaznovanosti v Demokratični republiki Kongo; ker se tamkajšnje varnostne razmere še naprej slabšajo, zlasti v vzhodnem delu države, zaradi nasilja, ki ga izvaja več kot 30 tujih in domačih oboroženih skupin, med drugim se redno poroča o zlorabah človekovih pravic in mednarodnega prava, tudi načrtnih napadih na civiliste, močno razširjenem spolnem nasilju in nasilju na podlagi spola, sistematičnem novačenju in zlorabi otrok, ki ju izvajajo oborožene skupne, in zunajsodnih usmrtitvah;

M.

ker se je nedavno poslabšala svoboda medijev v Demokratični republiki Kongo; ker so vladni uradniki onemogočili svobodo govora z zaprtjem medijskih hiš (zlasti tistih, ki so prenašali sporočila o protestih), storitve pošiljanja besedilnih sporočil in uporabo interneta; ker je vlada februarja 2016 zaprla dve zasebni televizijski postaji v Lubumbashi; ker je partnerska organizacija Novinarji brez meja v svojem zadnjem letnem poročilu o ogroženih novinarjih, objavljenem novembra 2015, navedla 72 primerov napadov na novinarje in medije v Demokratični republiki Kongo ter razkrila, da 60 % kršitev svobode tiska storijo vojaške ali varnostne službe, nacionalna obveščevalna služba ali policija; ker je bilo oddajanje mednarodnega francoskega radia Radio France International na „dan mrtvega mesta“ prekinjeno;

N.

ker je nacionalni okvirni program za Demokratično republiko Kongo za obdobje 2014–2020, ki je iz 11. Evropskega razvojnega sklada prejel 620 milijonov evrov, na prvo mesto postavil krepitev upravljanja in pravne države, vključno z reformami v sodstvu, policiji in vojski;

1.

poziva oblasti Demokratične republike Kongo, naj se v skladu z Afriško listino o demokraciji, volitvah in upravljanju izrecno zavežejo spoštovanju ustave in zagotovijo pravočasno izvedbo volitev do konca leta 2016, poleg tega pa naj vzpostavijo ugodno okolje za pregledne, verodostojne in vključujoče volitve; poudarja, da bo uspešna izvedba volitev ključnega pomena za dolgoročno stabilnost in razvoj države;

2.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi vse slabših razmer na področju varnosti in spoštovanja človekovih pravic v Demokratični republiki Kongo, zlasti zaradi nenehnih poročil o vse hujšem političnem nasilju ter strogih omejitvah in ustrahovanju zagovornikov človekovih pravic, političnih nasprotnikov in novinarjev pred bližajočim se volilnim krogom; vztraja, da je vlada dolžna preprečiti poglabljanje sedanje politične krize in stopnjevanje nasilja ter da je odgovorna za spoštovanje, zaščito in uveljavljanje državljanskih in političnih pravic državljanov;

3.

odločno obsoja uporabo sile proti mirnim in neoboroženim protestnikom; opozarja, da je svoboda izražanja, zbiranja in združevanja temelj dinamičnega političnega in demokratičnega življenja; odločno obsoja vse večje omejevanje demokratičnega prostora in ciljno zatiranje pripadnikov opozicije, civilne družbe in medijev; poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh političnih zapornikov, med njimi tudi Yvesa Makwambalo in Freda Baume ter drugih aktivistov in podpornikov gibanj Filimbi in LUCHA ter zagovornika človekovih pravic Christopherja Ngoyija;

4.

meni, da je boj proti nekaznovanju osnovni pogoj za ponovno vzpostavitev miru v Demokratični republiki Kongo; zahteva, da vlada skupaj z mednarodnimi partnerji začne celovito, temeljito in pregledno preiskavo o kršitvah človekovih pravic, storjenih med protesti v zvezi z volitvami, da bi odkrili nezakonita dejanja in kršitve pravic in svoboščin; poziva, naj se sprejmejo potrebni ukrepi, da bodo kršitelji človekovih pravic, vojni zločinci ter odgovorni za hudodelstva proti človečnosti, za spolno nasilje nad ženskami in novačenje otrok prijavljeni, najdeni, sodno preganjani ter kaznovani v skladu z nacionalnim in mednarodnim kazenskim pravom;

5.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico ter države članice, naj dodobra izkoristijo vse politične instrumente, tudi priporočila iz končnega poročila misije EU za opazovanje volitev leta 2011 in poročila misije za nadaljnje ukrepanje, ki je potekala leta 2014, ter uporabijo politični pritisk na najvišji ravni, da bi preprečili širjenje nasilja med volitvami v Demokratični republiki Kongo in nadaljnjo destabilizacijo na območju Velikih jezer;

6.

je seznanjen, da sta EU in mednarodna skupnost pripravljeni podpreti volilni proces v Demokratični republiki Kongo, če bo objavljen veljaven volilni koledar in če se bodo spoštovale ustavne določbe; meni, da bi se morali pri tej podpori osredotočiti na registracijo volivcev, usposabljanje in zagotavljanje varnosti volitev; vztraja, da morata biti vrsta in obseg podpore EU volilnemu procesu v Demokratični republiki Kongo pogojena z napredkom pri izvajanju priporočil misij za opazovanje volitev iz let 2011 in 2014, zlasti v zvezi z zajamčeno neodvisnostjo neodvisne državne volilne komisije, revizijo volilnega imenika, proračunskimi zahtevami in spoštovanjem ustavno določenega časovnega okvira;

7.

poziva kongovske oblasti, naj čim prej ratificirajo Afriško listino o demokraciji, volitvah in upravljanju;

8.

opozarja na ključno vlogo Afriške unije pri preprečevanju politične krize v srednji Afriki in vabi države članice Afriške unije, zlasti Južno Afriko, naj si prizadevajo, da se bo ustava Demokratične republike Kongo spoštovala; odločno poziva EU, naj za doseganje tega cilja uporabi vse diplomatske in ekonomske instrumente, vključno s prihodnjo sklenitvijo sporazumov o gospodarskem partnerstvu;

9.

želi spomniti, da je za zagotovitev legitimnosti volilnega procesa pomembno, da v neodvisni nacionalni volilni komisiji polno sodelujejo opozicija in neodvisna civilna družba in volilni strokovnjaki; prav tako želi spomniti, da bi morala biti neodvisna nacionalna volilna komisija nepristranska institucija; poudarja, da ji morajo oblasti dati na voljo potrebna finančna sredstva in tako omogočiti celovit in pregleden proces;

10.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj v okviru člena 8 Sporazuma iz Cotonouja okrepi dialog z oblastmi Demokratične republike Kongo, da bi pridobili nedvoumna pojasnila o volilnem procesu; želi spomniti, da se je Demokratična republika Kongo v okviru Sporazuma iz Cotonouja zavezala spoštovanju demokracije, pravne države in človekovih pravic – med katerimi sta tudi svoboda govora in medijska svoboda –, pa tudi načelom dobrega upravljanja in preglednosti političnih funkcij; odločno poziva vlado Demokratične republike Kongo, naj te določbe podpre v skladu s členi 11(b), 96 in 97 Sporazuma iz Cotonouja, v nasprotnem primeru pa Komisijo poziva, naj v skladu s členi 8, 9 in 96 tega sporazuma sproži ustrezen postopek;

11.

poziva EU, naj preuči možnost uvedbe ciljno usmerjenih sankcij proti tistim, ki so odgovorni za nasilno zatiranje v Demokratični republiki Kongo, vključno s prepovedjo potovanja in zamrznitvijo sredstev, da bi pomagali preprečiti nadaljnje nasilje;

12.

odločno poziva delegacijo EU, naj spremlja razvoj dogodkov ter za podporo zagovornikov človekovih pravic in prodemokratičnih gibanj uporabi vsa ustrezna sredstva in instrumente, tudi evropski instrument za demokracijo in človekove pravice;

13.

poziva k ponovnemu imenovanju poročevalca OZN za človekove pravice v Demokratični republiki Kongo;

14.

želi spomniti, da sta mir in varnost osnovna pogoja za uspešne volitve; v zvezi s tem je seznanjen z obnovitvijo mandata misije OZN za stabilizacijo Demokratične republike Kongo ter poziva k okrepitvi njenih pristojnosti na področju civilne zaščite v okviru volitev;

15.

ponovno izraža globoko zaskrbljenost nad nevzdržnimi humanitarnimi razmerami v Demokratični republiki Kongo, ki so nastale zlasti zaradi nasilnih oboroženih spopadov v provincah na vzhodu države; poziva EU in njene države članice, naj še naprej pomagajo ljudem v Demokratični republiki Kongo, da bi izboljšali življenjske pogoje najbolj ranljivih skupin prebivalstva in odpravili posledice preseljevanja, neustrezne prehranske varnosti, epidemij in naravnih nesreč;

16.

obsoja ponavljajoče se primere spolnega nasilja v vzhodnem Kongu; je seznanjen, da so kongovske oblasti v zadnjih mesecih zaključile 20 sodnih procesov v zvezi s spolnim nasiljem v vzhodnem Kongu in obsodile 19 vojaških častnikov, storiti pa je treba še veliko več; odločno spodbuja kongovske oblasti, naj s preiskovanjem primerov spolnega nasilja in sodnim pregonom storilcev nadaljujejo boj proti nekaznovanju;

17.

pozdravlja odločitev kongovskih organov, da bodo pregledali primere posvojitev, ki so od 25. septembra 2013 blokirani; je seznanjen z delom kongovskega medministrskega odbora v zvezi z občasnim izdajanjem dovoljenj za izstop iz države za posvojene otroke; poziva ga, naj svoje delo nadaljuje skrbno in usklajeno ter v mirnem ozračju; poziva delegacijo EU in države članice, naj pozorno spremljajo razmere v zvezi s tem;

18.

poziva Afriško unijo in EU, naj zagotovita stalen politični dialog med državami z območja Velikih jezer, da bi preprečili nadaljnjo destabilizacijo;

19.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Evropske komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Afriški uniji, predsedniku, predsedniku vlade in parlamentu Demokratične republike Kongo, generalnemu sekretarju OZN, Svetu OZN za človekove pravice in skupni parlamentarni skupščini AKP-EU.

9.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 50/50

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. julija 2014 z naslovom Uspešnemu podatkovno vodenemu gospodarstvu naproti (COM(2014)0442),

—

ob upoštevanju vprašanja za Komisijo o sporočilu Komisije „Uspešnemu podatkovno vodenemu gospodarstvu naproti“ (O-000021/2016 – B8-0116/2016),

—

ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za industrijo, raziskave in energetiko,

—

ob upoštevanju člena 8 Listine EU o temeljnih pravicah in člena 16 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. decembra 2013 o sprostitvi potenciala računalništva v oblaku v Evropi (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. maja 2015 z naslovom Strategija za enotni digitalni trg za Evropo (COM(2015)0192),

—

ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.

ker bo stopnja rasti na trgu masovnih podatkov do leta 2017 šestkrat hitrejša kot na celotnem trgu informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) in bo dosegla skupen znesek 50 milijard EUR, kot v svoji napovedi za tehnologijo in storitve masovnih podatkov po svetu (Worldwide Big Data Technology and Services Forecast) za obdobje 2013–2017 navaja Mednarodni podatkovni center (International Data Corporation), to pa lahko ustvari 3,75 milijona novih delovnih mest do leta 2017, kot navaja javno-zasebno partnerstvo za vrednost masovnih podatkov (Big Data Value Public-Private Partnership);

B.

ker je rast količine podatkov brez primere v zgodovini in bo do leta 2020 obstajalo 16 bilijonov gigabajtov podatkov, kar pomeni, da se bodo podatki množili z letno stopnjo rasti 236 %;

C.

ker odločitve, ki temeljijo na znanju, pridobljenemu iz masovnih podatkov, lahko prinesejo občutno povečanje produktivnosti in konkurenčnosti in ker se bo zaradi koristi, ki jih prinaša podatkovno vodeno gospodarstvo, letna rast BDP povečala za dodatnih 1,9 %;

D.

ker je razvoj masovnih podatkov sestavni del novega digitalnega trga in bi moral zagotavljati razvoj inovativnih in konkurenčnih poslovnih modelov ter se obenem skladati z okvirom EU za varstvo podatkov, saj masovni podatki lahko predstavljajo velika tveganja in izzive, zlasti z vidika temeljnih pravic (vključno z zasebnostjo in varstvom podatkov);

E.

ker lahko podatkovno vodeno gospodarstvo prihodnosti predstavlja priložnost za rast in zaposlovanje, tudi z omogočanjem novih poslovnih modelov in storitev ter izboljšanjem produktivnosti; ker je treba doseči dobro ravnotežje, da bi oblikovali pravi okvir za gospodarsko rast ter s tem ohranili zaupanje in obenem z učinkovitim spremljanjem, ocenjevanjem in ustreznim odzivanjem varovali in uveljavljali pravice potrošnikov, po potrebi tudi z zakonodajnimi ukrepi;

F.

ker masovni podatki prinašajo tudi priložnosti za potrošnike (npr. prikladnost, učinkovitost in prihranke), podjetja (industrija 4.0) in javno upravo (e-uprava) ter na stanovanjskem področju (pametna mesta), v znanosti in zdravstvu (mHealth), pri odzivanju na nesreče in v boju proti kriminalu;

1.

pričakuje, da bodo koristi podatkovno vodenega gospodarstva na nacionalni in evropski ravni vplivale na družbo in na vse vrste podjetij v vrednostni verigi; meni, da je vzpostavitev podatkovno vodenega gospodarstva v središču strategije digitalnega enotnega trga, in ceni njegov potencial, s katerim bi Evropi lahko pomagal ponovno pridobiti konkurenčnost v naprednih sektorjih in pospešiti njeno gospodarsko okrevanje, rast, naložbe in inovacije v vseh sektorjih, to pa bo mogoče doseči le v pravem poslovnem okolju in ob pravih sredstvih za sprožitev digitalne transformacije, pod pogojem, da so te tehnologije skladne s pravnim okvirom EU na področju varstva podatkov, da se ustrezno upoštevajo s tem povezana tveganja in izzivi, zlasti kar zadeva temeljne pravice in še posebej zasebnost in varstvo podatkov;

2.

poudarja, da so za podatkovno vodeno gospodarstvo potrebne napredne spretnosti, od tega gospodarstva pa se pričakuje, da bo v prihodnjih letih ustvarilo veliko število delovnih mest v Evropi;

3.

priznava socialne in gospodarske koristi, povezane z integrirano uporabo podatkov v vseh sektorjih evropskega gospodarstva in na vseh področjih evropskih raziskav, ter poudarja pomen preglednosti kar zadeva vrednost in uporabo zbranih podatkov, pravila o upravljanju in načine, kako se podatki zbirajo in obdelujejo; poudarja, da bi morali imeti posamezniki posodobljene in smiselne pravice dostopa do informacij o obdelavi podatkov; poudarja potrebo, da se v zvezi s tem zbirajo natančni statistični podatki o ravni ozaveščenosti med državljani, podjetji in javnimi upravami; poudarja, da je digitalizacija gospodarstva pomembno gonilo razvoja na področju masovnih podatkov, in zato zahteva horizontalen pristop, da bi podatkovno gospodarstvo lahko raslo;

4.

je prepričan, da podatki predstavljajo dragoceno premoženje za podjetja in da bi bilo mogoče njihovo vrednost občutno povečati z razvojem inovativnih in pametnih načinov, s katerimi bi omogočali integracijo podatkov v lasti podjetij z odprtimi podatki; poziva k zagonu pobud za izboljšanje ozaveščenosti malih in srednjih podjetij (MSP) o vrednosti njihovih podatkov in o tem, kako bi jih bilo mogoče uporabiti pri razvoju novih poslovnih modelov za spodbujanje rasti in zagotavljanje, da MSP zasedejo pomembno mesto na področju masovnih podatkov;

5.

poudarja, da obdelava določenih vrst podatkov, zlasti osebnih podatkov, sodi na področje uporabe zakonodaje EU o varstvu podatkov; v zvezi s tem poziva k čimprejšnjemu sprejetju svežnja o varstvu podatkov;

6.

poudarja, da se varstvo podatkov in priložnosti, ki izhajajo iz integrirane uporabe podatkov, medsebojno ne izključujejo, saj lahko pametna uporaba priložnosti zagotovi skladnost z varstvom podatkov; meni, da bi moralo biti zagotavljanje zaupanja v te tehnologije v središču tako javne politike kot poslovnih modelov, saj utegne pomanjkanje zaupanja zelo prizadeti rast in inovacije v digitalnem sektorju; meni, da obstaja ključna potreba po pravnem okviru za varstvo podatkov, ki bo pripravljen na prihodnost in enoten, da bi se spodbujale rast in inovacije, ter odprt in globalni značaj interneta; priznava, da je zakonodaja o varstvu podatkov tehnološko nevtralna in se že v celoti uporablja za dejavnosti na področju masovnih podatkov v EU in jo je torej treba v celoti spoštovati; poziva, naj se v javno politiko vključita vgrajena in privzeta zasebnost za generiranje podatkov in cikel njihove analize, obenem pa izkoristi vsaka priložnost za spodbujanje razvoja potenciala masovnih podatkov;

7.

meni, da je bistveno razviti regulativni okvir za spoprijemanje z gospodarskimi, tehnološkimi, družbenimi in kulturnimi izzivi podatkovno vodenega gospodarstva, kot so dostop do podatkov, njihov nadzor in njihovo lastništvo, zlasti kar zadeva javne podatke; meni, da sta varnost in varstvo podatkov temelj za rast podatkovno vodenega gospodarstva; poudarja, da se lahko na sinergiji med masovnimi podatki, varstvom podatkov, varnostjo podatkov in odprtimi podatki utemelji nov digitalni začetek v Evropi; prosi, da se obravnavajo naslednji izzivi: lastništvo, posest, upravljanje ter dostop do podatkov in njihova varnost, medobratovalnost, omejitev in hramba podatkov, omejitve glede uporabe in večkratne uporabe podatkov po Evropi, inovativni prekinjevalci intelektualnega kapitala, dostopnost in infrastruktura, pregledna pravila prenosa, čezmejni mehanizmi ter – kjer je to potrebno – ustvarjanje in razširjanje odprtih podatkov in dostop do njih ter njihova razpoložljivost za javno upravo in ponudnike storitev;

8.

ugotavlja, da podatkovno vodeno gospodarstvo za uspeh potrebuje širši ekosistem IKT, vključno z internetom stvari kot virom podatkov, visokohitrostnimi širokopasovnimi omrežji za prenos podatkov in računalništvom v oblaku za njihovo obdelavo, potrebuje pa tudi usposobljeno delovno silo, dostop do podatkov in medobratovalnost; poudarja, da ta sektor potrebuje ogromna vlaganja v razvoj oblaka, superračunalništvo in visokohitrostna širokopasovna omrežja, ki so predpogoj za uspešno digitalno gospodarstvo; poziva k boljšemu regulativnemu okviru in okolju, ki bosta usmerjena tako v zasebni kot v javni sektor; opozarja, da bi morale ostati bistvene naložbe zasebnega sektorja v omrežno infrastrukturo; v zvezi s tem spodbuja Komisijo in države članice, naj s pozitivnim regulativnim okvirom spodbujajo naložbe v omrežno infrastrukturo in naj še naprej podpirajo širokopasovno infrastrukturo z obstoječimi programi, kot so instrument za povezovanje Evrope, Evropski sklad za strateške naložbe in Kohezijski sklad, a le na področjih, kjer je neuspešnost trga očitna;

9.

izraža zaskrbljenost, da utegnejo digitalni razkorak, nezadostne naložbe ter premajhna tehnična standardizacija in odsotnost zakonodaje o varstvu podatkov, ki bi bila pripravljena na prihodnost, povzročiti tehnološko in gospodarsko zaostajanje Evrope pri razvoju podatkovno vodenega gospodarstva;

10.

priznava pomen medobratovalnosti in standardov za spodbujanje konkurenčnosti v sektorju IKT ter pomen proaktivne vloge Komisije pri podeljevanju pooblastil organom za standardizacijo; prosi Komisijo, naj razvije strategijo na področju standardov masovnih podatkov za prepoznavanje vrzeli v standardih evropskega sektorja masovnih podatkov, tudi kar zadeva MSP in ključne evropske sektorje; podpira razvoj tržno spodbujenih, prostovoljnih, tehnološko nevtralnih, preglednih, mednarodno skladnih in tržno ustreznih standardov;

11.

meni, da program „ISA2“ nudi priložnost za razvoj standardov medobratovalnosti za upravljanje masovnih podatkov v javni upravi in v njenih odnosih s podjetji in državljani;

12.

pozdravlja predlog Komisije o razvoju pobude o prostem pretoku podatkov; pozdravlja najavo evropske pobude o prostem pretoku podatkov, ki mora odpraviti obstoječe ovire za enotni trg za podatke; poziva Komisijo, naj opravi širok in transparenten pregled oblikovanja podatkovno vodenega gospodarstva, ki bo usmerjen v predvidevanje potreb z vidika nujnih tehnologij in odstranjevanja ovir za inovacije v Evropi; prosi, naj ta pobuda odgovori na naslednje izzive: varnost podatkov, medobratovalnost, lastništvo, omejevanje in hramba podatkov, omejitve glede uporabe in večkratne uporabe podatkov po Evropi, pregledna pravila prenosa, čezmejni mehanizmi ter izmenjava odprtih podatkov med javno upravo, podjetji in civilno družbo;

13.

ugotavlja, da je uspeh masovnih podatkov odvisen od širšega ekosistema IKT, tudi od interneta stvari za pridobivanje podatkov, širokopasovnih omrežij za njihov prenos in računalništva v oblaku za njihovo obdelavo;

14.

je prepričan, da mora EU spodbujati postopke za dodeljevanje nepovratnih sredstev in povečati financiranje za raziskave in inovacije, povezane z integrirano uporabo podatkov, digitalne inovacije in razvoj trga na področjih, za katere se ugotovi, da prinašajo dodano vrednost za državljane, družbo in gospodarstvo ter dejansko podpirajo dajanje inovativnih proizvodov in storitev na trg; v zvezi s tem meni, da je treba pripraviti skupen evropski srednjeročni oziroma dolgoročni načrt za države članice in EU ter ga združiti s stabilnim okvirom za financiranje in tako omogočiti napredek v smeri e-raziskav; je prepričan, da lahko brezplačna programska oprema odigra pomembno vlogo pri uresničevanju teh ciljev;

15.

prepoznava pobude Komisije za oblikovanje javno–zasebnih partnerstev na temelju razvoja podatkovno vodenega gospodarstva, saj je sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem bistvenega pomena za prepoznavanje ovir razvoju potrebnih tehnologij; priznava, da sta se Komisija in evropska industrija podatkov zavezali, da bosta vložili 2,5 milijarde EUR v javno–zasebno partnerstvo za krepitev sektorja podatkov in umestitev Evrope v ospredje globalne podatkovne tekme z maksimiranjem potenciala digitalne ekonomije; poudarja, da je dostop do portalov za odprte podatke in e–infrastrukture, povezane z raziskavami, mogoča pot za zmanjšanje slabosti, s katerimi se utegnejo soočati raziskovalci in MSP iz odročnih regij;

16.

pozdravlja oblikovanje inovacijskih prostorov – območij z že obstoječo koncentracijo podjetij in spretnosti, ki jo je mogoče povečati, v katerih bo mogoče preskušati tehnologije, povezane s podatki, v okviru inovacijskih grozdov, v katerih nastajajo okolja in medsektorski projekti industrijskih platform za mreženje med realnim in digitalnim gospodarstvom; poudarja, da morajo imeti ti prostori vlogo pospeševalcev podjetij za učenje podjetij, kako uporabo podatkov izkoristiti za poslovne priložnosti, ter za podporo rasti in internacionalizaciji malih in srednjih podjetij in inovativnih zagonskih podjetij; poziva k vzpostavitvi tesnejših partnerstev med podjetji ter univerzami in raziskovalnimi centri za spodbujanje inovacij na področju masovnih podatkov; v zvezi s tem poudarja naložbe v pobude, kot sta velika koalicija za digitalna delovna mesta in evropski teden e-znanj;

17.

spodbuja Komisijo in države članice, naj vzpostavijo sodoben in na prihodnost pripravljen regulativni okvir, ki bo spodbujal in podpiral naložbe v mrežno infrastrukturo, nujno za prihodnje potrebe digitalnega povezanega gospodarstvu, naj sprejmejo politike, ki bodo omogočile razcvet interneta stvari, in zagotovijo ustrezne podatkovne zmogljivosti in hitrosti z razširitvijo mobilne tehnologije in spodbujanjem uvajanja IPv6;

18.

podarja, da je potrebno večje usklajevanje, da bi se uveljavila odprtost za standarde in medobratovalnost v sistemih in platformah za sodelovanje;

19.

poziva Komisijo, naj sprejme politike, s katerimi bi odpravila pretirane ovire v inovativnih sektorjih, naj spodbuja naložbe v raziskave in razvoj ter evropsko standardizacijo in naj obravnava obstoječi problem kršitev standardnih patentov; meni, da je treba poiskati ustrezno ravnovesje med tistimi, ki vlagajo v raziskave in razvoj, usmerjene v razvijanje standardnih patentov, in tistimi, ki imajo koristi od obstoja takšnih patentov; poudarja, da so standardni patenti pomemben element standardizacije, za znatno število evropskih podjetij s področja IKT pa sestavni del njihovega poslovnega modela; poziva k sprejetju ukrepov za ohranjanje visokokakovostnega sistema standardizacije, ki bo sposoben pritegniti najboljše tehnološke prispevke, zagotoviti medobratovalne in inovativne digitalne storitve in aplikacije ter bo omogočal licenčne pogodbe o patentih pod pravičnimi, razumnimi in nediskriminatornimi pogoji; vseeno meni, da si je treba še dodatno prizadevati za spodbujanje dostopa in odstranjevanje digitalnih ovir za invalide;

20.

meni, da bi bilo treba, za doseganje največjih koristi od inovacij na področju masovnih podatkov, slediti načelu „odgovornih inovacij“ iz Obzorja 2020 pri prepoznavanju priložnosti za pospeševanje vstopa na trg, zlasti za MSP;

21.

prosi Komisijo, naj zagotovi naložbe v infrastrukturo in na prihodnosti pripravljen razvoj storitev v oblaku v Evropi z izboljšanjem pravne varnosti z vidika obveznosti in odgovornosti vsake strani, z zagotavljanjem uresničevanja skupnih ukrepov na področju varnosti in zaščite podatkov, omogočanjem čezmejnih izmenjav podatkov in spodbujanjem pravega poslovnega okolja za razvoj učinkovitega, odprtega in globalnega trga;

22.

meni, da imajo masovni podatki potencial za povečanje gospodarske produktivnosti in izboljšanje storitev za potrošnjo in storitev javne uprave; priznava, da lahko masovni podatki prinesejo več poslovnih priložnosti in povečajo razpoložljivost znanja in kapitala, če bodo vlade in deležniki konstruktivno sodelovali; vseeno poudarja, da obstoječi razdrobljeni enotni trg spodkopava razvoj podatkovno vodenega gospodarstva, masovnih podatkov, računalništva v oblaku, interneta stvari in drugih podatkovno vodenih tehnologij;

23.

meni, da med večje tehnološke ovire za razvoj podatkovno vodenega gospodarstva sodijo premajhna medobratovalnost, odsotnost skupnega vmesniškega okvira za spodbujanje prenosa podatkov med senzorji in napravami ter komunikacij med virtualnim in fizičnim svetom, premajhna razpoložljivost odprtih podatkov in tržni pogoji, ki podjetnikom ne omogočajo inovacij in rasti; poziva Komisijo, naj spodbudi skupne raziskave za odpravo teh ovir;

24.

poziva Komisijo, naj spodbudi in podpre skupne raziskave o vzpostavitvi skupnega vmesniškega okvira, da bi se zmanjšalo število podvojenih standardov in zagotovila tehnična in semantična medobratovalnost za sledenje procesu določanja standardov, ki ga ženejo potrebe potrošnikov in podjetij;

25.

pozdravlja najavo evropske pobude o prostem pretoku podatkov, ki mora odpraviti obstoječe ovire za enotni trg za podatke;

26.

se zavzema za regulativno okolje, ki bo pripravljeno na prihodnost in se bo prilagajalo spremenljivi naravi sektorja, ki bo tehnološko nevtralno, spodbujalo ustanavljanje zagonskih podjetij in vstopanje novih subjektov na trg, ustvarjalo enake konkurenčne pogoje in zagotavljalo pošteno konkurenco ter obenem ne bo nalagalo pretiranega regulativnega bremena, a bo poskrbelo za celovito spoštovanje standardov varstva podatkov in zasebnosti; v zvezi s tem pozdravlja načrte Komisije za revizijo direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah, spominja, da bi moral trg spodbujati sprejemanje regulativnih ukrepov; meni, da bi morali enaki konkurenčni pogoji predstavljati prostor, v katerem bi lahko vsi subjekti, tako majhni kot veliki, vlagali, inovirali in tekmovali v korist – z vidika izbire in dostopnosti – končnih uporabnikov v Evropi;

27.

je seznanjen s pomenom odprtih podatkov kot kakovostnih surovin za razvoj informacijskih storitev in proizvodov z dodano vrednostjo; poudarja, da bi morali biti podatki, ki nastanejo v javnih ustanovah in evropskih raziskovalnih programih z uporabo javnih sredstev v okviru programov, kot sta Copernicus in Galileo, na voljo evropskim državljanom v okviru modela odprtega dostopa ter dostopni javnim upravam in zasebnim podjetjem, da bi lahko izboljšala kakovost svojih storitev ob hkratnem spoštovanju veljavnih pravic intelektualne lastnine;

28.

spominja, da bi moralo biti na voljo več podatkov, da bi se vzpostavilo bolj konkurenčno in inovativno podatkovno vodeno gospodarstvo, in da bi bilo treba zato spodbujati medmrežne platforme, da svoje nabore podatkov sprostijo kot odprte podatke v anonimizirani in zbirni obliki skladno s predpisi o varstvu podatkov;

29.

je prepričan, da bi bilo treba več prizadevanj usmeriti v anonimizacijo in psevdonimizacijo podatkov, saj je to predpogoj za ustvarjalne inovacije na področju podatkov in velik korak v smeri zmanjšanja ovir za vstop na trg za zagonska podjetja ter MSP; meni, da bo prevzemanje tehnologij, vključno z besedilnim in podatkovnim rudarjenjem, pomemben dejavnik pri črpanju dodane vrednosti iz naborov odprtih podatkov; vseeno poudarja, da je treba jasno razlikovati med obdelavo osebnih podatkov in drugih podatkov ter oblikovati tehnološke rešitve, ki bodo že v svoji zasnovi krepile zasebnost;

30.

poudarja, da morajo ponudniki masovnih podatkov pri obdelavi osebnih podatkov upoštevati vsa načela iz zakonodaje EU na področju varstva podatkov, kot so pravičnost in zakonitost, omejitev namena, pravna podlaga za obdelavo, pristanek, sorazmernost, točnost in omejitev obdobij hrambe podatkov; v zvezi s tem opozarja na mnenje Evropskega nadzornika za varstvo podatkov o zasebnosti in konkurenčnosti v obdobju masovnih podatkov;

31.

priznava, da je treba razviti trdno podlago ponudnikov storitev za promocijo koristi in premoženja gospodarstva in družbe, v katerih se integrirano uporabljajo podatki, ter za širjenje zaupanja v tehnologije, povezane z masovnimi podatki, med MSP; priznava, da je treba podpirati razširjeno uporabo storitev masovnih podatkov, da bi se izboljšala učinkovitost različnih gospodarskih sektorjev, podpirati pa je treba tudi nove ponudnike storitev; poziva k vzpostavitvi enotnih kontaktnih točk, s katerimi bi MSP pomagali boljše uporabljati svoje in javne podatke ob hkratnem spoštovanju zakonodaje EU o varstvu podatkov;

32.

obžaluje dejstvo, da se zaradi težav z razširjanjem, ki so posledica ovir, kot so upravna bremena in dostop do financiranja, številne zamisli in priložnosti izgubijo ali se uresničijo izven Evrope, vse to pa negativno vpliva na njeno konkurenčnost; poziva, naj se olajša pridobivanje zasebnega kapitala z zagotavljanjem pravih spodbud, vključno s prizadevanji za premagovanje izzivov, ki jih predstavljajo različni nacionalni, upravni, regulativni in davčni predpisi; poziva k razvoju okolij, ki bodo združevala javne in zasebne ustanove ter zagotavljala tehnologijo in infrastrukturo, zagonska podjetja pa bodo nudila aplikativne zamisli;

33.

opozarja, da le 1,7 % podjetij v celoti izrablja napredne digitalne tehnologije, kljub koristim, ki jih digitalna orodja lahko ponudijo v vseh sektorjih gospodarstva; zato poziva Komisijo in države članice, naj začnejo z izvajanjem strategije za digitalno podjetništvo;

34.

poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo evropska vozlišča digitalnega gospodarstva, ki bodo vključevala uporabo tehnologije masovnih podatkov in druge podatkovne tehnologije s strani podjetnikov, MSP in inovativnih podjetij ter bodo zajemala raziskovalce in širše gospodarstvo; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo vzpostavitev inovacijskih prostorov in grozdov za pomoč pri razvoju znanj in ustvarjanju konkurenčnih prednosti na področju intelektualnega kapitala ter za boljše razumevanje perspektiv in omejitev tehnologije masovnih podatkov;

35.

poziva EU in njene države članice, naj izboljšajo svoja usklajena prizadevanja v šolah in izobraževalnih ustanovah, da bi IKT postala privlačno poklicno področje, zlasti za ženske in deklice, in meni, da bi morala ta prizadevanja vključevati ukrepe za spodbujanje bolj podjetniškega duha in za lažji vstop v podjetništvo na področju masovnih podatkov prek financiranja novih zagonskih podjetij na tem področju in posledičnega ustvarjanja zaposlitvenih možnosti; opozarja na pomen sprejetja večdisciplinarnega pristopa k usposabljanju strokovnjakov in krepitvi timskega duha;

36.

poziva, naj se začnejo izvajati pobude in priporočijo modeli financiranja za podpiranje vseživljenjskega učenja ter prilagojenih ukrepov za vse, tudi starejše, ki bodo spodbujali dostop do izobraževanja in strokovnjakom omogočili, da izboljšajo svoje spretnosti na področjih IKT in obdelave podatkov, da bi se tako povečalo število digitalno usposobljenih strokovnjakov; poziva, naj se digitalnemu preoblikovanju podjetij nameni večji pomen pri nadaljevanju izobraževanja in naj se oblikujejo programi e-vodenja v javni upravi; poudarja, da je treba olajšati gibanje usposobljenih delavcev po EU in da so potrebni ukrepi za premoščanje pomanjkanja usposobljene delovne sile, tudi posebni ukrepi za privabljanje nadarjenih;

37.

podpira pobude za vključevanje predmetov, povezanih s programiranjem in obdelavo podatkov, v nacionalne učne načrte; poudarja večplastne prednosti brezplačne programske opreme v izobraževanju ter poziva, naj se posebna pozornost nameni zagotavljanju, da ti novi učni načrti spodbujajo otroke k odkrivanju svojih talentov ter sodelovanju v podatkovnih znanosti in programiranju;

38.

meni, da bi morale EU in njene države članice okrepiti svoja prizadevanja za preprečevanje bega možganov visoko izobraženih in usposobljenih strokovnjakov v druge regije izven Evrope;

39.

poziva k podpiranju razvoja čelnih orodij, ki bodo priložnostnim končnim uporabnikom in MSP omogočili razvoj novih poslovnih modelov, ki temeljijo na podatkih;

40.

poziva k spodbujanju pobud za povečevanje ozaveščenosti in spodbujanje javne razprave v državah članicah ter na evropski in mednarodni ravni o koristih in vrednosti, zlasti kar zadeva skupine, ki še nimajo dostopa do digitalnih tehnologij ali jim te niso blizu; poziva k pobudam za opolnomočenje državljanov kar zadeva uporabo in vrednost njihovih podatkov, zlasti kar zadeva razvoj inovativnih novih storitev, in za povečanje ozaveščenosti o koristih in vrednosti masovnih podatkov za družbo;

41.

poudarja, da ima analitika masovnih podatkov potencial za občutno pospešitev razvoja inovativnih javnih storitev, ki bodo temeljile na uporabi odprtih vladnih podatkov in večkratni uporabi informacij javnega sektorja; zato pozdravlja priložnosti, ki jih digitalna infrastruktura in integrirana uporaba podatkov prinašata k povečanju participacije ljudi in njihovega vključevanja prek različnih oblik e-upravljanja in e-demokracije;

42.

spodbuja Komisijo in države članice, naj pospešijo ukrepe za razvoj e-upravljanja; prepoznava zlasti vrednost interneta stvari in poziva Komisijo, naj usklajuje okvir digitalnega enotnega trga z obstoječimi cilji Evrope 2020; poudarja, da je treba tudi v celoti izkoristiti prednosti ekonomije delitve in vključujočega sodelovanja civilne družbe in državljanov;

43.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

9.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 50/57

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Eritreji, zlasti tistih z dne 7. februarja 2002 (1), 18. novembra 2004 (2) in 15. septembra 2011 (3) o stanju na področju človekovih pravic v tej državi, vključno s primerom Dawita Isaaka,

—

ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov št. 751 (1992), št. 1882 (2009), št. 1907 (2009), št. 2023 (2011) in št. 2244 (2015), s katerimi je bil embargo na orožje za Eritrejo podaljšan do 15. novembra 2016, in poročila skupine za spremljanje Somalije in Eritreje z dne 19. oktobra 2015,

—

ob upoštevanju poročila, ki ga je posebna poročevalka Združenih narodov o stanju na področju človekovih pravic v Eritreji Sheila B. Keetharuth 19. junija 2015 predložila Svetu Združenih narodov za človekove pravice,

—

ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu AKP-EU (Sporazuma iz Cotonouja), kot je bil spremenjen leta 2005 in leta 2010, katerega podpisnica je Eritreja,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2010/127/SZVP z dne 1. marca 2010 o omejevalnih ukrepih EU proti Eritreji (4), kot je bil spremenjen s Sklepom Sveta 2010/414/SZVP z dne 26. julija 2010 (5) in nadalje spremenjen s Sklepom Sveta 2012/632/SZVP z dne 15. oktobra 2012 (6),

—

ob upoštevanju sklepov delovne skupine A za nadzor pri Odboru Evropskega parlamenta za razvoj z dne 11. novembra 2015,

—

ob upoštevanju izjave tiskovne predstavnice Evropske službe za zunanje delovanje (EEAS) z dne 18. septembra 2014 o političnih zapornikih v Eritreji,

—

ob upoštevanju poročila EEAS za leto 2015 o partnerstvu med Eritrejo in Evropsko unijo,

—

ob upoštevanju poročila po državah agencije Združenih narodov za ženske o vladi Države Eritreje iz junija 2014,

—

ob upoštevanju nacionalnega okvirnega programa za Eritrejo v okviru enajstega Evropskega razvojnega sklada z dne 3. februarja 2016,

—

ob upoštevanju izjave za medije, ki jo je 8. junija 2015 podala preiskovalna komisija Združenih narodov za človekove pravice v Eritreji,

—

ob upoštevanju Konvencije proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja,

—

ob upoštevanju izjav sopredsedujočih skupni parlamentarni skupščini AKP-EU z dne 23. novembra 2011 in 25. junija 2013 o stanju na področju človekovih pravic v Eritreji,

—

ob upoštevanju svoje razprave z dne 27. maja 2015 o razvojni pomoči EU Eritreji v luči dokumentiranih kršitev človekovih pravic,

—

ob upoštevanju ustave Eritreje, ki je bila sprejeta leta 1997 in zagotavlja državljanske svoboščine, vključno z versko svobodo,

—

ob upoštevanju konvencij Mednarodne organizacije dela št. 29 o prisilnem delu, št. 105 o odpravi prisilnega dela in št. 87 o sindikalni svobodi in zaščiti sindikalnih pravic;

—

ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev iz leta 1981,

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

—

ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker EU podpira Eritrejo, odkar se je leta 1993 osamosvojila od Etiopije; ker eritrejska vlada pod pretvezo nacionalne obrambe in vojaškega služenja onemogoča izpolnitev prvotne obljube, da bosta po osamosvojitvi vzpostavljeni demokracija in pravna država; ker nikoli ni prišlo do predsedniških volitev, ki naj bi potekale leta 1997, ustava, ki je bila ratificirana istega leta, pa se ni nikoli izvajala; ker nikoli niso bile izvedene regionalne volitve, ki naj bi potekale leta 2009; ker so se celo pred razpustitvijo narodne skupščine leta 2002 zakoni sprejemali z vladnimi odloki;

B.

ker so mednarodna skupnost in prebivalci Eritreje pričakovali, da bo osamosvojitev Eritreje od Etiopije leta 1993 prispevala k oblikovanju lastne države, ki bo spoštovala človekove pravice in v kateri ne bo zatiranja; ker pa se to ni zgodilo, temveč se je, nasprotno, zatiranje in število kršitev človekovih pravic še povečalo;

C.

ker je v poročilu posebne poročevalke Združenih narodov položaj človekovih pravic v Eritreji označen za enega najslabših na svetu, saj vsakodnevno prihaja do kršitev človekovih pravic in v zadnjih letih ni bilo vidnega izboljšanja; ker so številni mladi iz države zbežali pred represivno vlado in obveznim služenjem vojaškega roka, ki se pogosto začne zelo zgodaj, 18-mesečno obdobje pa se pogosto krši, tako da večina vpoklicanih Eritrejcev vojaški rok služi nedoločen čas, kar ovira potencial države za gospodarsko rast; ker je vsakršno zvišanje plač v državni vojski nesmiselno, saj so nedavna devalvacija nacionalne valute nakfa in bančne omejitve privedle do trenutnih pomanjkljivosti v državi; ker veliko obveznikov opravlja prisilno delo in dobiva civilne dolžnosti; ker je večina posameznikov v vojaški službi v suženjskem položaju, saj so nadzirani pri vsakršnem opravljanju dela, prijavljanju na delovna mesta in morebitnem ustvarjanju družine; ker niso zagotovljene svoboda veroizpovedi, medijev in izražanja;

D.

ker je preiskovalna komisija Združenih narodov za človekove pravice v Eritreji ugotovila, da gre lahko pri kršitvah na področju nezakonitih usmrtitev, mučenja (vključno s spolnim mučenjem in spolnim suženjstvom), vojaškega služenja kot oblike suženjstva, prisilnega dela in politike načrtnega streljanja na meji za hudodelstva zoper človečnost;

E.

ker v organizaciji Human Rights Watch poudarjajo, da v Eritreji ni svobode veroizpovedi; ker vlada močno nadleguje državljane, če so pripadniki veroizpovedi, ki niso na seznamu štirih priznanih veroizpovedi; ker se vlada vmešava tudi v verske prakse pripadnikov priznanih veroizpovedi;

F.

ker je v Eritreji homoseksualnost nezakonita, vlada pa ne izvaja protidiskriminacijske zakonodaje za zaščito lezbijk, gejev, biseksualnih, transseksualnih in interseksualnih oseb (LGBTI);

G.

ker se diskriminacija žensk in nasilje nad njimi izvaja na vseh področjih eritrejske družbe; ker so ženske izpostavljene izjemnemu tveganju spolnega nasilja v vojski in v taboriščih za vojaško usposabljanje, pa tudi nasploh v družbi, kjer nasilje nad ženskami ostaja nekaznovano; ker ima približno 89 % deklic v Eritreji pohabljena spolovila; ker je vlada v razglasu iz marca 2007 pohabljanje ženskih spolovil uvrstila med kazniva dejanja in ga prepovedala, v istem letu pa je sponzorirala izobraževalne programe za odvračanje od te prakse; ker se lahko ženskam odvzame pravica do kuponov za hrano in dostopa do zemljišča;

H.

ker je veliko število Eritrejcev iz različnih neutemeljenih razlogov aretiranih, denimo zaradi izražanja neodvisnega mnenja ali brez izrecne utemeljitve, torej za nedoločen čas; ker so zaporniki, tudi otroci, zaprti v izjemno težkih razmerah, ko lahko pride do mučenja in odvzema pravice do zdravstvene oskrbe; ker pridržane ženske pogosto nadzirajo moški, zaradi česar je večja nevarnost spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola; ker je Eritreja na lestvici organizacije Freedom House (poročilo za leto 2015) še vedno uvrščena med države z najbolj represivnim medijskim okoljem in ima najslabše možne rezultate, zaradi česar je bila označena za najslabšo med najslabšimi in je država z enim najnižjih dostopov do interneta na svetu (samo 1 %);

I.

ker je tiskovna predstavnica Evropske službe za zunanje delovanje v izjavi, podani v Bruslju 18. septembra 2014, izrazila zaskrbljenost, ker je od 18. septembra 2001 brez obtožbe, obsodbe ali pravice dostopa do odvetnika pridržana skupina enajstih poslancev in uglednih članov Ljudske fronte za vzpostavitev demokracije in pravice, od 23. septembra 2001 pa je nezakonito pridržanih tudi deset neodvisnih novinarjev, med katerimi je tudi Dawit Isaak, švedski državljan in edini evropski zapornik vesti; ker je patriarh abuna Antonios od januarja 2006 v hišnem priporu in nima stika z zunanjim svetom;

J.

ker v Eritreji ni svobode tiska, saj so neodvisni mediji prepovedani, po indeksu svobode tiska na svetu, ki ga objavlja organizacija Novinarji brez meja, pa se Eritreja že osem let zapored uvršča na zadnje mesto med 170–180 ocenjenimi državami;

K.

ker v skladu s poročilom Programa Združenih narodov za razvoj o človekovem razvoju za leto 2015 Eritreja med 188 državami po indeksu človekovega razvoja za leto 2015 zaseda 186. mesto;

L.

ker po navedbah posebne poročevalke Združenih narodov o položaju človekovih pravic v Eritreji vzbujajo zaskrbljenost tri ključna področja: uživanje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, tudi pravice do ustreznega stanovanja; tihotapljenje in nezakonita trgovina; naraščajoče število mladoletnikov brez spremstva med več kot 5 000 osebami, ki vsak mesec zbežijo iz države;

M.

ker je 26. junija 2015 več sto Eritrejcev protestiralo pred sedežem Afriške unije in jo pozvalo, naj si prizadeva za reforme v njihovi državi; ker so protestniki dolgoletnega predsednika Eritreje Isaiasa Afeverkija obtožili, da je diktator, Afriško unijo pa pozvali, naj ukrepa;

N.

ker so Združeni narodi novembra 2015 opozorili na hudo sušo na Afriškem rogu, do katere je prišlo zaradi sedanjega vremenskega vzorca El Niño; ker so Združeni narodi decembra istega leta izjavili, da gre za doslej najhujšo zabeleženo sušo v regiji, zaradi katere se je pridelek zmanjšal za 50 do 90 odstotkov; ker je Eritreja posledično ena od držav, ki bodo imele velike težave pri zagotavljanju prehranske varnosti za svoje prebivalstvo;

O.

ker eritrejski predsednik kljub suši zavrača bojazni v zvezi s prehransko krizo, rekoč, da državi kljub zmanjšani kmetijski proizvodnji ne grozi kriza;

P.

ker je EU pomembna partnerica Eritreje na področju razvojne pomoči in podpore;

Q.

ker je eritrejska vlada leta 2011 enostransko prekinila pomoč in ne priznava javno sodelovanja in partnerstva z EU; ker Eritreja poslancem Evropskega parlamenta ne omogoča svobodnega in nenadzorovanega obiska države;

R.

ker nezmožnost preživetja sili ženske in otroke v beg iz države; ker je bila leta 2015 Eritreja država, iz katere je prihajala četrta največja skupina ljudi, ki se podajo na nevarno pot v Evropo (za Sirci, Iračani in Afganistanci) in ki svoje življenje za nevarno prečkanje Sredozemskega morja položijo v roke neusmiljenih tihotapcev ljudi; ker razmere v Eritreji zato neposredno vplivajo na Evropo, saj bi se Eritrejci lahko vrnili v svojo domovino, če bi se v državi spoštovale in zagotavljale človekove pravice in bi ljudje tam lahko živeli brez strahu;

S.

ker je po podatkih visokega komisarja Združenih narodov za begunce zbežalo že več kot 400 000 Eritrejcev oziroma 9 % vsega prebivalstva; ker po ocenah UNHCR vsak mesec državo zapusti približno 5 000 Eritrejcev, kar je v veliki meri mogoče pripisati nenehnim resnim kršitvam človekovih pravic; ker je bil leta 2015 v 69 % primerov prošenj za azil v EU priznan status begunca, dodatnim 27 % pa je bila priznana subsidiarna zaščita, kar ponazarja resnost preganjanja v Eritreji;

T.

ker je trgovina z ljudmi za odkupnino s prakso hudega mučenja na Sinaju vzrok za številne umore in izginotja eritrejskih beguncev, ki so bili ugrabljeni, medtem ko preživeli, ki utrpijo hude travme, niso deležni nobene nege ali pomoči; ker v zvezi s temi dejanji doslej ni bilo nobenega kaznovanja, odgovorni pa še niso bili privedeni pred sodišče; ker bi bilo treba posebno pozornost nameniti otrokom brez spremstva, ki so žrtve trgovine z ljudmi, saj zaradi svojega posebej ranljivega položaja potrebujejo posebno pomoč in podporo;

U.

ker je bil v okviru programa varnostnega sektorja pri Medvladni agenciji za razvoj 22. februarja 2016 v Adis Abebi (Etiopija) uradno predstavljeno poročilo o študiji z naslovom Human Smuggling and Trafficking on the Horn of Africa-Central Mediterranean Route (Tihotapljenje ljudi in trgovina z njimi na poti med Afriškim rogom in osrednjim Sredozemljem);

V.

ker Eritreja podpira proces iz Kartuma (pobudo, ki sta jo EU in Afriška unija sprožili 28. novembra 2014 za reševanje vprašanja migracij in trgovine z ljudmi), v okviru katerega se izvajajo konkretni projekti, vključno s krepitvijo zmogljivosti sodstva in ozaveščanjem;

W.

ker je EU marca 2010 najprej uvedla sankcije proti Eritreji, da bi izvajala resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov št. 1907(2009), in ker so te vključevale embargo na orožje ter omejitev potovanj in zamrznitev premoženja za osebe, ki pomenijo grožnjo za mir in narodno spravo;

X.

ker je v velikem interesu EU, da se Eritreja stabilizira, saj je precejšen delež njenega prebivalstva zaradi stanja v državi prisiljen v beg, in ker zaradi kriminalnih dejavnosti, vključno s tihotapljenjem migrantov in trgovino z ljudmi, življenje izgublja na tisoče ljudi;

Y.

ker totalitarni objem režima dosega tudi eritrejsko diasporo, saj od njenih članov v tujini zahteva 2-odstotni davek na dohodek, za njimi vohuni, njihove družinske člane, ki ostanejo v Eritreji, pa preganja zaradi domnevnih kaznivih dejanj; ker sta 28. januarja 2016 eritrejski minister za nacionalni razvoj in vodja delegacije EU v Asmari podpisala nacionalni okvirni program v okviru 11. Evropskega razvojnega sklada, ki bo trajal naslednjih 5 let in bo vreden 200 milijonov EUR; ker bi morali biti ukrepi zlasti usmerjeni v energetski sektor, in sicer v obnovljive vire energije, upravljanje in upravljanje javnih financ;

Z.

ker je 13. novembra 2015 Odbor za razvoj Evropskega parlamenta zaprosil Komisijo in EEAS, naj upoštevata sklepe, poslane odboru Evropskega razvojnega sklada glede nacionalnega okvirnega programa za Eritrejo, v katerih so navedeni obseg in resnost kršitev človekovih pravic, ki jih izvaja eritrejski režim, nezanesljivost režima kot partnerja v razvojnem sodelovanju, vseprisotna korupcija in skoraj popolna nepreglednost pri upravljanju javnih financ v državi, pa tudi tveganje za zlorabo sredstev Evropskega razvojnega sklada za upravljanje migracij; ker je Odbor za razvoj odbor Evropskega razvojnega sklada pozval, naj v pričakovanju nadaljnje razprave ne odobri nacionalnega okvirnega programa; ker stališče Parlamenta ni bilo upoštevano;

AA.

ker je Ljudska fronta za vzpostavitev demokracije in pravice vzpostavila nadzor nad begunskimi in izseljenskimi skupnostmi prek veleposlaništev, ki so vpletena v izsiljevanje v povezavi z izseljenskimi davki in „prostovoljnimi“ prispevki v zameno za storitve, kot so osebni dokumenti, potni listi, rojstni listi in osnovni dokumenti, od katerih so lahko begunci odvisni; ker se z izvajanjem teh praks krši Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih; ker so voditelji mladinske organizacije Ljudske fronte na Nizozemskem ob podpori političnega vodstva v Asmari začeli pravne kampanje zoper nizozemske predstavnike visokega šolstva, medije in vladne institucije, domnevno z namenom utišanja kritikov režima; ker je bil tudi posebni poročevalec Združenih narodov o človekovih pravicah v Eritreji deležen groženj;

1.

je močno zaskrbljen nad stalnim katastrofalnim stanjem človekovih pravic in nad popolno odsotnostjo pravne države in svobode medijev v Eritreji;

2.

poudarja, da mora biti prednostna naloga odprava pravnega primanjkljaja, demokratično upravljanje in ponovna vzpostavitev pravne države, in sicer s odpravo avtoritarnega vladanja, ki temelji na vzbujanju strahu pred samovoljnim pridržanjem z osamitvijo, mučenjem in drugimi kršitvami človekovih pravic, ki se lahko štejejo za hudodelstva zoper človečnost;

3.

poziva eritrejsko vlado, naj odpravi sistem vojaškega služenja za nedoločen čas ter naj demobilizira obveznike, ki so opravili 18-mesečno služenje, in dejansko odpravi prakso prisilnega dela za vojaške obveznike po opravljenem služenju, naj zagotovi možnost ugovora vesti ter odpravi prakso, da morajo vsi dijaki zadnji letnik šole opraviti v taborišču za vojaško usposabljanje; poziva eritrejsko vlado, naj poskrbi, da bodo vsi vojaški obvezniki stari najmanj 18 let in ne starejši od običajne starosti za vpoklic; je seznanjen z izjavo eritrejskih oblasti iz februarja 2016, da sporazum z EU ne bo privedel do reforme državne politike vojaškega služenja;

4.

verjame, da bi moral odbor Evropskega razvojnega sklada upoštevati priporočilo Odbora za razvoj, naj ne odobri nacionalnega okvirnega programa in nadaljuje pogovore; meni, da sklep o odobritvi nacionalnega okvirnega programa za Eritrejo kljub nasprotovanju Parlamenta kaže na demokratični deficit in resno spodkopava vlogo Parlamenta pri zagotavljanju učinkovitega izvajanja razvojnih ciljev EU; v zvezi s tem poziva, naj se Parlamentu podeli nadzorna funkcija nad Evropskim razvojnim skladom, in sicer s sprejetjem zavezujočega medinstitucionalnega sporazuma na podlagi člena 295 Pogodbe o delovanju Evropske unije; poudarja, da bi morala Komisija sklepe Odbora za razvoj o osnutkih programskih dokumentov avtomatsko posredovati stalnim predstavništvom držav članic;

5.

je seznanjen z odločitvijo, da se v naslednjih petih letih iz 11. Evropskega razvojnega sklada dodeli 200 milijonov EUR za nacionalni okvirni program za spodbujanje zmanjšanja revščine in socialno-ekonomskega razvoja ter odpravo temeljnih ekonomskih in političnih vzrokov za migracije, pa tudi za financiranje projektov v zvezi z obnovljivo energijo, energetsko učinkovitostjo in ekonomskim upravljanjem; opozarja, da ta sredstva dopolnjujejo druga področja sodelovanja, kot je evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR);

6.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da se z dodeljenimi sredstvi ne bo okoristila eritrejska vlada, temveč bodo porabljena izključno za izpolnjevanje potreb eritrejskega prebivalstva na področju razvoja, demokracije, človekovih pravic, dobrega upravljanja, varnosti ter svobode izražanja, tiska in zbiranja; odločno poziva EU, naj zagotovi, da bo za nedavno dogovorjeno pomoč potrebno izpolnjevati pogoje ter da bo nacionalni okvirni program služil kot podpora Eritreji, da bo izpeljala pomemben preobrat v svoji energetski politiki, da bo energija dostopna vsem ljudem, zlasti na podeželju, ki so še vedno brez elektrike; meni tudi, da bi morala biti upravljavska komponenta nacionalnega okvirnega programa močno osredotočena na izvajanje priporočil splošnega rednega pregleda o človekovih pravicah, ki ga vodijo Združeni narodi;

7.

opozarja, da je mladoletnik brez spremstva predvsem potencialno ogrožen otrok ter da mora biti vodilno načelo držav članic in EU pri obravnavanju mladoletnikov brez spremstva zaščita otrok, ne pa politika priseljevanja, da se zagotovi spoštovanje temeljnega načela koristi otroka; poudarja, da se za otroka in s tem tudi mladoletnika brez izjeme šteje vsaka oseba, mlajša od osemnajst let; poudarja, da so mladoletniki brez spremstva, zlasti dekleta, dvakrat bolj izpostavljeni težavam kot drugi mladoletniki;

8.

poziva mednarodno skupnost in razvojne partnerje Eritreje, naj v zvezi s tem ukrepajo in izvajajo pritisk na eritrejsko vlado, da bo dovolila zunanjo pomoč za podporo ranljivih skupnosti, preden se bo kriza še bolj zaostrila; poziva EU, naj sprejme nujne in učinkovite ukrepe za pomoč eritrejskemu prebivalstvu pri spopadanju s posledicami pojava El Niño, da bi zagotovili zanesljivo preskrbo s hrano, dostop do vode in urejenih sanitarnih razmer;

9.

ostaja zelo zaskrbljen nad položajem človekovih pravic v državi; ponovno poziva eritrejske oblasti, naj nemudoma in brezpogojno izpustijo poslance, novinarje (tudi švedskega državljana Dawita Isaaka, o katerem ni bilo nič slišati od leta 2005), politične zapornike in zapornike vesti;

10.

spodbuja Komisijo, naj od eritrejske vlade zahteva jasna zagotovila, da bo izvedla demokratične reforme in zagotovila spoštovanje človekovih pravic, tudi z izvajanjem priporočil, ki jih je na 18. zasedanju podala delovna skupina za splošni redni pregled in ki jih je eritrejska vlada sprejela 7. februarja 2014; poziva vlado, naj dovoli vstop v državo neodvisnim strokovnjakom Združenih narodov in Afriške unije, tudi posebni poročevalki Združenih narodov, preiskovalni komisiji za človekove pravice v Eritreji pa naj omogoči neomejeno opravljanje njenega mandata in naj z njo sodeluje, tudi v zvezi z javnofinančnimi vprašanji;

11.

želi opomniti, da je svoboda veroizpovedi temeljna pravica, in ostro obsoja vsakršno nasilje ali diskriminacijo na podlagi veroizpovedi;

12.

pozdravlja ukrepe, ki jih je sprejela eritrejska vlada v boju proti pohabljanju ženskih spolovil; poziva vlado, naj na splošno izboljša spodbujanje in zaščito pravic žensk, vključno s sprejetjem nadaljnjih ukrepov za boj proti škodljivim praksam, kot so otroške, zgodnje in prisilne poroke, ter za odpravo nekaznovanja v primerih spolnega nasilja; poziva eritrejsko vlado, naj spoštuje matere samohranilke in jim zagotovi podporo in zaščito;

13.

obsoja, da eritrejska vlada uporablja „davek za diasporo“, ki ga od Eritrejcev, ki živijo izven Eritreje, pobira z izsiljevanjem in drugimi nezakonitimi metodami in ga v nasprotju z resolucijami Združenih narodov uporablja za financiranje oboroženih skupin v sosednjih državah in s tem za destabilizacijo regije; poziva vlado, naj preneha izvajati politiko krivde na podlagi povezave, uperjeno proti družinskim članom tistih, ki se poskušajo izogniti vojaškemu služenju, zbežati iz Eritreje ali ne plačajo dvoodstotnega davka od dohodka, ki ga vlada terja od eritrejskih izseljencev;

14.

poziva Eritrejo, naj podpiše in nemudoma uveljavi Konvencijo Združenih narodov proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju in naj izpolni vse svoje obveznosti, ki izhajajo iz Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, ki oba prepovedujeta mučenje; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da zasebne in javne subjekte, tudi podjetja, resno omejuje vladni nadzor; priznava, da je zaradi popolne odsotnosti upravljanja javnih financ, tudi nacionalnega proračuna, onemogočen proračunski nadzor, in da lahko zamenljivost finančnih sredstev zaradi državnega nadzora nad centralno banko spodbudi nakup vojaške opreme in tako prispeva k terorizmu in destabilizaciji v regiji;

15.

poziva vsa mednarodna podjetja, ki imajo v Eritreji naložbe, naj ravnajo v skladu z doslednim uveljavljanjem človekovih pravic in neškodovanjem;

16.

poziva države članice EU, naj preiščejo vlogo Ljudske fronte za vzpostavitev demokracije in pravice ter njenih različnih kril, vključno z mladinskim krilom, in naj prepovedo vse oblike povezovanja in dejavnosti, ki neposredno podpirajo izvajanje nadzora v Evropi, spodkopavajo demokratična načela in pravno državo ter ustvarjajo vzorce ustrahovanja in izsiljevanja; poziva države članice, naj ukrepajo za odpravo izseljenskega davka in naj preiščejo finančne transakcije, povezane z vsemi drugimi morebitnimi „prispevki“, ki jih v tujini zbirajo eritrejska združenja, povezana z vlado, ter naj v celoti zaščitijo pravice do azila za vse eritrejske begunce v Evropi;

17.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, skupni parlamentarni skupščini AKP-EU, svetu Afriške unije, Vzhodnoafriški skupnosti, generalnemu sekretarju Združenih narodov, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter eritrejskim oblastem.

9.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 50/64

—

ob upoštevanju Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo na drugi strani (1),