24.11.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 399/1

24.11.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 399/2

—

ob upoštevanju posebnega poročila evropskega varuha človekovih pravic z dne 7. novembra 2013 o preiskavi na lastno pobudo OI/5/2012/BEH-MHZ v zvezi z agencijo Frontex,

—

ob upoštevanju člena 2 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju člena 67(1), člena 72, drugega pododstavka člena 228(1) in člena 263 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti člena 41 (Pravica do dobrega upravljanja) in člena 47 (Pravica do učinkovitega pravnega varstva in nepristranskega sodišča),

—

ob upoštevanju Sklepa Evropskega parlamenta (94/262/ESPJ, ES, Euratom) z dne 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic, zlasti člena 3(7),

—

ob upoštevanju resolucije 1932(2013) Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o agenciji Frontex in odgovornosti na področju človekovih pravic,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2007/2004 z dne 26. oktobra 2004 o ustanovitvi Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (uredba Frontex),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1168/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o spremembah Uredbe Sveta (ES) št. 2007/2004 o ustanovitvi Evropske agencije za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom Akcijski načrt EU o vračanju (COM(2015)0453),

—

ob upoštevanju kodeksa ravnanja agencije Frontex o skupnih operacijah vračanja, ki jih usklajuje agencija Frontex,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 15. oktobra 2015, zlasti točke 2(n),

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov iz leta 1951 o statusu beguncev (Ženevske konvencije) in Protokola o statusu beguncev iz leta 1967,

—

ob upoštevanju prvega stavka člena 220(2) Poslovnika,

—

ob upoštevanju skupne razprave Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za peticije v skladu s členom 55 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in Odbora za peticije (A8-0343/2015),

A.

ker mora agencija v skladu z Uredbo (EU) št. 1168/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o spremembah Uredbe Sveta (ES) št. 2007/2004 o ustanovitvi Evropske agencije za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (v nadaljevanju uredba Frontex) zagotavljati popolno spoštovanje temeljnih pravic ter pravic migrantov, beguncev in prosilcev za azil;

B.

ker mora agencija Frontex tako kot druge institucije, organi, uradi ali agencije EU pri svojih dejavnostih spoštovati Listino o temeljnih pravicah in ker je ta obveznost izražena v členu 263 Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim se lahko „/v/aktih o ustanovitvi organov, uradov in agencij Unije/…/določijo posebni pogoji in podrobnosti glede tožb fizičnih ali pravnih oseb zoper akte teh organov, uradov ali agencij, ki imajo zanje pravni učinek“;

C.

ker tudi danes usklajevalnih dejavnosti agencije Frontex v praksi ni mogoče ločiti od dejavnosti države članice, ki poteka v usklajevanju s to agencijo, tako da bi lahko agencija Frontex (in prek nje EU) neposredno ali posredno vplivala na pravice posameznikov in sprožila nepogodbeno odgovornost (gl. sodbo Evropskega sodišča v zadevi T-341/07, Sison III); ker take odgovornosti ni mogoče preprečiti zaradi upravnih dogovorov z državami članicami, vključenimi v operacijo, ki jo usklajuje agencija Frontex, ko taki dogovori vplivajo na temeljne pravice;

D.

ker naj bi Unija pristopila k Evropski konvenciji Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

E.

ker člen 26a uredbe Frontex določa strategijo za temeljne pravice in da mora agencija pripraviti in nadalje razvijati ter izvajati svojo strategijo, ustanoviti svetovalni forum in imenovati uradnika za temeljne pravice;

F.

ker člen 5(a) kodeksa ravnanja za osebje, ki sodeluje v dejavnostih agencije Frontex, poudarja, da sodelujoči v dejavnostih agencije Frontex med drugim spodbujajo posredovanje informacij o pravicah in postopkih osebam, ki prosijo za mednarodno zaščito;

G.

ker člen 9 Uredbe (ES) št. 863/2007 določa, da člani skupin, ki izvajajo dejavnosti spremljanja in nadzora na zunanjih mejah ravnajo v skladu s pravom Skupnosti in nacionalnim pravom države članice gostiteljice;

H.

ker je leta 2012 evropski varuh za človekove pravice uvedel preiskavo na lastno pobudo o tem, kako Frontex izvaja svoje obveznosti s področja temeljnih pravic;

I.

ker osnutek priporočil evropskega varuha človekovih pravic vključuje tudi uvedbo mehanizma za individualne pritožbe;

J.

ker je evropski varuh človekovih pravic poleg tega izdal posebno poročilo, v katerem je vztrajal pri uvedbi mehanizma za individualne pritožbe;

K.

ker je evropski varuh človekovih pravic v skladu s členom 220(2) Poslovnika Parlament dolžan obvestiti o nepravilnostih in ker lahko pristojni odbor o teh primerih pripravi poročilo;

L.

ker je naloga agencije Frontex, da s tesnejšim usklajevanjem operativnega sodelovanja med državami članicami zagotovi učinkovito izvajanje skupnih pravil o standardih in postopkih za kontrolo in nadzor zunanjih meja z vidika spoštovanja temeljnih pravic, in ker imajo te dejavnosti nedvomno posledice za človekove pravice, ki jih agencija in Evropska unija ne obravnavata ustrezno;

M.

ker agencija Frontex kot sestavni del svoje naloge vzpostavlja operativno sodelovanje z državami izven Evropske unije na bistvenih področjih, kot so izmenjava informacij, analiza tveganja, usposabljanje, raziskave in razvoj, skupne operacije (vključno s skupnimi operacijami vračanja) ter poskusni projekti;

N.

ker v skladu s členom 14(1) uredbe Frontex agencija in države članice izpolnjujejo normative in standarde, ki so vsaj enakovredni standardom iz zakonodaje Unije, tudi ko sodelujejo s tretjimi državami na ozemlju teh držav;

O.

ker operativno sodelovanje agencije Frontex s pristojnimi organi partnerskih držav poteka prek delovnih dogovorov, ki niso pravno zavezujoči in ne sodijo na področje mednarodnega prava, tako da njihovo praktično izvajanje ne more veljati kot izpolnjevanje mednarodnih obveznosti s strani agencije Frontex in EU; ker ta položaj predstavlja element pravne negotovosti, kar bi lahko bilo v nasprotju z obveznostmi agencije Frontex na področju človekovih pravic;

P.

ker imajo agencija Frontex in države članice skupne, a različne pristojnosti glede ukrepov uradnikov, napotenih na operacije agencije in poskusne projekte;

Q.

ker bi morala agencija Frontex glede to, da se njene pristojnosti od ustanovitve povečujejo, odgovarjati za svoja dejanja kot prvi deležnik v postopku upravljanja meja, tudi pri obtožbah glede temeljnih pravic;

R.

ker so sodelujoči v operacijah agencije Frontex zvečine gostujoči uradniki, ki jih v podporo operaciji agencije pošljejo druge države članice in ne država članica, kjer operacija poteka;

S.

ker se v skladu s členom 2a uredbe Frontex kodeks ravnanja uporablja za vse osebe, ki sodelujejo v dejavnostih agencije;

T.

ker lahko v skladu s členom 10(3) uredbe Frontex gostujoči uradniki, ki sodelujejo na misijah agencije Frontex, opravljajo le naloge in izvajajo pooblastila v skladu z navodili in praviloma v prisotnosti pripadnikov mejne straže države članice gostiteljice;

U.

ker se med operacijami agencije Frontex poleg njenega emblema uporabljajo različne uniforme, zaradi česar posamezniki težko ugotovijo, pod čigavo pristojnostjo je uradnik, in navsezadnje tudi kam nasloviti pritožbo: na agencijo Frontex ali neposredno na ustrezno državo članico;

V.

ker na podlagi člena 3(1a) uredbe Frontex agencija nima izvršne pristojnosti v državah članicah in ne more kaznovati držav članic ali njihovih uradnikov;

W.

ker so operativni načrti skupnih operacij agencije Frontex pravno zavezujoči, na podlagi člena 3a(1) uredbe Frontex pa se morata o njih dogovoriti izvršni direktor agencije Frontex in država članica gostiteljica v posvetovanju z državami članicami, ki sodelujejo pri teh operacijah;

X.

ker je agencija Frontex že vzpostavila sistem prijavljanja incidentov, kamor so vključeni oddelek agencije Frontex za operacije, njen pravni oddelek in uradnik agencije za temeljne pravice, končno odločitev pa sprejme izvršni direktor agencije; ker so v ta sistem vključene le interne pritožbe, ki jih vložijo uslužbenci agencije in gostujoči uradniki, posledično pa niso obravnavane neposredne pritožbe posameznikov zaradi domnevne kršitve njihovih temeljnih pravic;

Y.

ker na evropski ravni že obstajajo mehanizmi za individualne pritožbe v strukturah Evropske investicijske banke, Evropske agencije za temeljne pravice in Evropske mreže varuhov človekovih pravic; ker je treba opozoriti, da je agencija Frontex operativna agencija, ki se po svoji naravi razlikuje od navedenih organizacij;

Z.

ker se je Komisija zavezala, da bo v bližnji prihodnosti pregledala uredbo Frontex;

1.

pozdravlja posebno poročilo evropskega varuha človekovih pravic v okviru preiskave na lastno pobudo glede agencije Frontex; podpira prizadevanja agencije Frontex pri upoštevanju 12 od 13 priporočil evropskega varuha človekovih pravic; priznava sedanja prizadevanja agencije Frontex, da okrepi spoštovanje temeljnih pravic tako, da se med drugim vzpostavi sistem poročanja o incidentih ter oblikujejo kodeksi ravnanja, vzpostavi posvetovalni forum o temeljnih pravicah in ustanovi urad za temeljne pravice;

2.

podpira priporočila evropskega varuha človekovih pravic, da bi morala agencija Frontex obravnavati individualne pritožbe zaradi kršitev temeljnih pravic pri svojih operacijah in temu nameniti zadostno upravno podporo; poziva agencijo Frontex, naj vzpostavi ustrezen mehanizem za pritožbe, tudi v okviru sedanjih delovnih dogovorov, sklenjenih s pristojnimi organi tretjih držav;

3.

je močno zaskrbljen zaradi pravne praznine pri napotitvi uradnikov tretjih držav med skupnimi operacijami vračanja, kot je poudarjeno v poročilu evropskega varuha človekovih pravic, ter zaradi pomanjkanja odgovornosti, ki bi tako prevladalo v primeru kršitve človekovih pravic, v katero bi bili vpleteni uradniki tretjih držav;

4.

meni, da je glede na vse večje humanitarne in pravne izzive na zunanjih mejah EU in krepitev operacij agencije Frontex potreben mehanizem, ki bo omogočal obravnavo individualnih pritožb glede domnevnih kršitev temeljnih pravic med operacijami agencije Frontex ali sodelovanjem s tretjimi državami, s čimer bi postal organ prve stopnje za pritožbe;

5.

meni, da bi imeli z vzpostavitvijo mehanizma za individualne pritožbe posamezniki možnost, da uveljavijo svojo pravico do učinkovitega pravnega sredstva v primeru kršitve njihovih temeljnih pravic; priznava, da bi z uvedbo takega mehanizma za pritožbe povečali preglednost in spoštovanje temeljnih pravic tudi v okviru delovnih dogovorov agencije Frontex, saj bi se agencija in institucije EU bolj zavedale morebitnih kršitev temeljnih pravic, ki bi sicer lahko ostale neopažene, neprijavljene in nerešene; poudarja, da to pomanjkanje preglednosti zlasti velja za delovne dogovore agencije Frontex, pri katerih Parlament ne more izvajati demokratičnega nadzora, saj ni obveznega posvetovanja z njim pred določitvijo teh dogovorov, Parlament pa tudi ni obveščen, kako se izvajajo v praksi;

6.

ugotavlja, da v skladu z uredbo Frontex očitno ni pravnih ovir za uvedbo mehanizma za individualne pritožbe, tak mehanizem pa bi celo sodil na področje uporabe člena 26a(3) uredbe Frontex, na podlagi katere uradnik za temeljne pravice prispeva k mehanizmu za spremljanje spoštovanja temeljnih pravic; ugotavlja, da bi bil tak mehanizem v skladu s pravom EU in načelom dobrega upravljanja ter bi okrepil učinkovito izvajanje strategije te agencije za temeljne pravice; meni, da bi bilo treba pri razširitvi vloge agencije Frontex v pravu EU okrepiti njene zmogljivosti za obravnavanje morebitnih kršitev temeljnih pravic, in sicer zlasti s sodelovanjem te agencije v podpornih skupinah za upravljanje migracij, ki delujejo na „žariščnih točkah“, in njenim operativnim sodelovanjem s pristojnimi organi partnerskih držav prek delovnih dogovorov;

7.

meni, da usklajevalna vloga agencije Frontex ne bi smela omejevati njene odgovornosti v skladu z mednarodnim pravom in pravom EU, zlasti glede zagotavljanja spoštovanja in varstva temeljnih pravic migrantov in prosilcev za azil; opozarja, da vse agencije Unije in države članice pri izvajanju prava EU zavezujejo določbe Listine o temeljnih pravicah;

8.

meni, da se upravičeno pričakuje, da je dejanja sodelujočih v operacijah agencije Frontex mogoče pripisati tej agenciji in na splošno Evropski uniji; poudarja, da pravni odnosi in različne, vendar skupne odgovornosti med agencijo Frontex in državami članicami ne bi smele ogrožati varstva temeljnih pravic in njihovega spoštovanja v skupnih operacijah; opozarja, da agencija Frontex ne more kaznovati držav članic ali njihovih uradnikov; meni, da bi bilo zato treba ustrezno obravnavati vprašanje pristojnosti agencije Frontex in držav članic;

9.

poudarja, da agencija Frontex za obravnavo individualnih pritožb potrebuje uradno osrednjo strukturo; priporoča, naj ima urad uradnika agencije Frontex za temeljne pravice glavno vlogo pri obravnavi pritožb; meni, da bi moral urad zlasti nepristransko preveriti dopustnost pritožb, jih filtrirati, predati pristojnim organom in skrbno spremljati njihovo nadaljnjo obravnavo;

10.

pozdravlja dejstvo, da je agencija Frontex že vzpostavila temeljit postopek za obravnavo internih poročil uslužbencev agencije in gostujočih uradnikov o hudih kršitvah temeljnih pravic; poudarja, da se ta postopek že uporablja za obravnavo pritožb tretjih strani, ki niso neposredno vključene v operacijo agencije Frontex, ter priporoča nadgraditev tega postopka, da bi vzpostavili celovit in dostopen mehanizem za individualne pritožbe; poudarja, da bi morala agencija Frontex zagotoviti, da so v mehanizmu upoštevana merila dostopnosti, neodvisnosti, učinkovitosti in preglednosti;

11.

meni, da bi morale imeti pravico do vložitve pritožbe osebe, ki naj bi jih oškodovali pripadniki mejne straže z emblemom agencije Frontex; poziva agencijo Frontex, naj zagotovi popolno zaupnost in naj ne razkriva identitete pritožnika tretjim stranem brez njihove privolitve, razen če mora to storiti na podlagi sodne odločbe; meni, da bi morala agencija Frontex zagotoviti, da se stori vse za preprečevanje navzkrižja interesov med obravnavo pritožb;

12.

priznava, da so potrebni zaščitni ukrepi, da bi preprečili zlorabo mehanizma za pritožbe; zato priporoča, naj se ne sprejemajo anonimne pritožbe; vendar poudarja, da to ne izključuje pritožb, ki jih vložijo tretje strani, ki ravnajo v dobri veri v interesu pritožnika, ki ne želi razkriti svoje identitete; poleg tega predlaga, naj bodo dopustne zgolj pritožbe zaradi kršitev temeljnih pravic, kot jih ščiti pravo EU; meni, da to agencije Frontex ne bi smelo ovirati pri upoštevanju drugih virov informacij o domnevnih kršitvah temeljnih pravic izven pritožbenega postopka, tudi splošnih poročil nevladnih organizacij, mednarodnih organizacij in drugih ustreznih deležnikov; poudarja, da so potrebna jasna merila za dopustnost pritožb, in priporoča uvedbo standardnega obrazca za pritožbe, kjer bo treba navesti podrobne informacije, kot so kraj in datum incidenta, saj bi to olajšalo odločitve o dopustnosti; priporoča, naj se merila in standardni obrazec določijo v sodelovanju s posvetovalnim forumom;

13.

poudarja, da bi moral biti ta obrazec dostopen v jezikih, ki jih razumejo migranti in prosilci za azil ali se upravičeno domneva, da jih razumejo, hkrati pa bi morale biti na njem navedene vse potrebne informacije o tem, kako vložiti pritožbo, skupaj s praktičnimi, razumljivo napisanimi smernicami; opozarja, da Uredba (EU) št. 656/2014)že določa, da so na kopnem na voljo tolmači, pravni svetovalci in drugi ustrezni strokovnjaki; priporoča možnost, da se pritožba lahko vloži ustno pri osebi, ki nosi emblem agencije Frontex, to pritožbo pa bi zadevni uradnik natančno zapisal; poziva agencijo Frontex, naj bo obrazec za pritožbo dostopen na njenem spletnem mestu v elektronski obliki, primerni za pametne telefone, in v papirni obliki v centrih za razvrščanje v državah članicah in pri uslužbencih agencije Frontex ter gostujočih uradnikih, ki sodelujejo pri operacijah te agencije;

14.

priporoča, naj agencija Frontex določi razumen rok za vložitev pritožbe in zagotovi možnost, da se pritožba vloži po končanju operacije agencije Frontex; meni, da je to posebej pomembno pri operacijah vračanja; priporoča, naj države članice pritožbe obravnavajo v razumnem roku v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili;

15.

priznava, da se lahko morebitne pritožbe nanašajo na ravnanje gostujočih uradnikov, ki sodijo pod posebno pristojnost države članice, a nosijo emblem agencije Frontex; ugotavlja, da ti uradniki pri opravljanju nalog pogosto nosijo svoje nacionalne uniforme, na katerih ni vedno vidno ime ali identifikacijska številka; ugotavlja, da morajo gostujoči uradniki sicer imeti akreditacijsko listino, vendar pa je zahteva za identifikacijo lahko ovira za vložitev pritožbe proti uradniku; priporoča, naj bo pri vseh osebah, ki delajo pod emblemom agencije Frontex, na uniformi vidno ime ali identifikacijska številka;

16.

opozarja, da Frontex ni pristojen za uvedbo disciplinskih ukrepov zoper osebe, ki niso uslužbenci te agencije, ter da v skladu s členom 3(1a) uredbe Frontex uvedba disciplinskih ukrepov sodi v izključno pristojnost matične države članice;

17.

ugotavlja, da države članice zelo različno obravnavajo pritožbe proti gostujočim uradnikom; je zaskrbljen, da nekatere države članice domnevnih kršitev temeljnih pravic morda ne raziščejo učinkovito; poziva agencijo Frontex in države članice k tesnemu sodelovanju in izmenjavi najboljše prakse, da bi zagotovili ustrezno nadaljnje spremljanje pritožb proti gostujočim uradnikom;

18.

priporoča, da bi moral urad uradnika za temeljne pravice pritožbe proti gostujočim uradnikom posredovati pristojnemu nacionalnemu organu po natančno opredeljenem sistemu napotitev; priporoča, naj ta sistem vključuje mehanizem za pritožbe v primerih, ko je zahtevek razglašen za nedopustnega ali zavrnjen; meni, da je nujno vključiti nacionalne varuhe človekovih pravic ali druge ustrezne organe, pristojne za temeljne pravice, ki so pooblaščeni za preiskovanje nacionalnih organov in uradnikov, glede na to, da uradnik za temeljne pravice teh pravic nima; poudarja, da mora agencija Frontex sodelovati z nacionalnimi organi za človekove pravice in nacionalnimi mejnimi organi;

19.

priporoča, naj bo za uslužbence agencije Frontex in gostujoče uradnike pred vključitvijo v operacijo agencije obvezno usposabljanje z vidika spola, predvsem da bi okrepili ozaveščenost o nasilju na podlagi spola in ranljivosti migrantk;

20.

meni, da bi moral po potrebi uradnik za temeljne pravice v tesnem sodelovanju z ustrezno skupino agencije Frontex za operacije prispevati k preiskavam nacionalnih organov in jim posredovati dodatne informacije o incidentu;

21.

poudarja, da bi morala agencija Frontex skrbno spremljati pritožbe in uradno zahtevati odgovor od ustrezne države članice ter po potrebi poslati opozorilno pismo o možnih ukrepih, ki jih lahko uvede agencija Frontex, če na pismo ne prejme odgovora; opozarja, da ima agencija Frontex v okviru svoje obveznosti, da spremlja spoštovanje temeljnih pravic pri vseh svojih dejavnostih, pravico prejeti informacije o kršitvah temeljnih pravic s strani gostujočih uradnikov; priporoča, naj agencija Frontex tesno sodeluje ne le z nacionalnimi mejnimi organi, temveč tudi z nacionalnimi organi za človekove pravice;

22.

priporoča, naj uradnik za temeljne pravice pritožniku pošlje obrazložitev skupaj s kontaktnimi podatki pristojnega nacionalnega organa, če agencija Frontex ne bo sprožila nadaljnjega postopka;

23.

opozarja, da se lahko disciplinski postopek agencije Frontex uporablja tudi za napotene gostujoče uradnike in napotene nacionalne strokovnjake, če se s tem strinja ustrezna država članica; opozarja, da lahko agencija Frontex od države članice zahteva, da ustreznega gostujočega uradnika ali napotenega nacionalnega strokovnjaka takoj umakne iz dejavnosti agencije, če država članica ne dovoli uvedbe disciplinskega postopka, in po potrebi to osebo umakne iz nabora gostujočih uradnikov;

24.

poziva izvršnega direktorja agencije Frontex, naj premisli o izključitvi uradnikov, pri katerih so bile ugotovljene kršitve temeljnih pravic, iz sodelovanja v operacijah agencije Frontex ali poskusnih projektih; poudarja, da bi to moralo veljati tudi za nacionalne uradnike iz partnerskih držav, ki v okviru delovnega dogovora sodelujejo v operacijah agencije Frontex;

25.

meni, da bi bilo treba preučiti možnost odvzema finančne podpore državam članicam ali začasno izključitev države članice iz skupnih operacij v primeru hudih kršitev temeljnih pravic; poleg tega meni, da bi se bilo treba odločiti o izključitvi in navsezadnje prenehanju operacije v primer hudih ali nenehnih kršitev temeljnih pravic, pri čemer pa ne bi posegali v reševanje življenj;

26.

meni, da bi bilo treba določiti jasna merila, kdaj bi bilo treba končati operacije agencije Frontex po priporočilih posvetovalnega foruma, uradnika za temeljne pravice in drugih ustreznih akterjev in nevladnih organizacij, kot so Agencija EU za temeljne pravice, Visoki komisariat Združenih narodov za begunce ali Mednarodna organizacija za migracije;

27.

poudarja, da se mehanizma za individualne pritožbe ne bi smelo obravnavati, kot da tistim, ki vložijo pritožbo, podeljuje dodatne pravice dostopa do kazenskega sodstva; opozarja, da mora kazenske preiskave izvesti država članica, kjer operacije potekajo;

28.

meni, da je lahko mehanizem za individualne pritožbe učinkovit le, če se s pravico posameznika do pritožbe seznani morebitne pritožnike ter uradnike, ki sodelujejo v operacijah agencije Frontex, in sicer z učinkovito informacijsko kampanjo, kjer se upošteva vidika spola in poteka v uradnih jezikih Evropske unije in v jezikih, ki jih razumejo prosilci za azil in migranti ali za katere se upravičeno domneva, da jih razumejo; meni, da bi lahko s tako informacijsko kampanjo in natančno strukturiranim preverjanjem dopustnosti pritožb močno omejili število morebitnih nedopustnih pritožb; ugotavlja, da bi bilo treba vrnjene osebe pred operacijo vračanja seznaniti z njihovimi pravicami, tudi s pravico do pritožbe;

29.

meni, da bi moral biti mehanizem za individualne pritožbe učinkovit in pregleden; poudarja, da mora imeti urad za temeljne pravice ustrezno opremo in dovolj osebja za obravnavanje prejetih pritožb, ter poziva, naj se za to namenijo potrebni dodatni viri;

30.

meni, da je opis nalog uradnika za temeljne pravice preveč omejen in nenatančno ubeseden; ugotavlja, da so naloge uradnika ta čas opisane le v razpisu za prosto delovno mesto; predlaga, naj se v prihodnji pregled uredbe Frontex vključijo določbe o nalogah uradnika za temeljne pravice;

31.

meni, da bi bilo treba o uporabi sredstev v agenciji Frontex redno poročati Parlamentu ter jo objaviti na spletnem mestu agencije Frontex, s čimer bi izboljšali preglednost, odgovornost in učinkovitost te agencije ter omogočili temeljito preiskavo individualnih pritožb;

32.

pozdravlja pripravljenost evropske varuhinje človekovih pravic, članov Evropske mreže varuhov človekovih pravic s pristojnostmi za temeljne pravice in posvetovalnega foruma agencije Frontex, da podprejo to agencijo pri vzpostavitvi in izvajanju mehanizma za individualne pritožbe; poziva agencijo Frontex, naj upošteva dobro prakso drugih evropskih organov, kot je Evropska investicijska banka, v tesnem sodelovanju z evropsko varuhinjo človekovih pravic;

33.

agenciji Frontex in evropski varuhinji človekovih pravic priporoča, naj tesno sodelujeta, da bi izboljšala varstvo posameznikov pred morebitnimi nepravilnostmi pri dejavnostih agencije Frontex, tudi kadar agencija prek delovnih dogovorov deluje zunaj zunanjih meja Evropske unije;

34.

poziva države članice in partnerske države, ki so z agencijo Frontex sklenile delovne dogovore, naj učinkovito sodelujejo z agencijo in s tem zagotovijo nemoteno delovanje mehanizma za pritožbe; spodbuja agencijo Frontex, naj državam članicam in ustreznim tretjim državam nudi tehnično pomoč in s tem zagotovi učinkovitost mehanizma;

35.

poudarja, da je treba posebej zaščititi mladoletnike brez spremstva, ženske, ki so žrtve preganjanja zaradi spola, osebe LGBTI ter druge ranljive skupine; priporoča, naj se agencija Frontex v ta namen po potrebi posvetuje z ustreznimi agencijami EU;

36.

poziva agencijo Frontex, naj v okviru svojega letnega poročila zagotovi javno dostopne informacije o mehanizmu za pritožbe; priporoča, naj se navedejo število prejetih pritožb, vrste kršitev temeljnih pravic, ustrezna operacija agencije Frontex in nadaljnji ukrepi, ki jih je uvedla agencija; ugotavlja, da bi lahko agencija Frontex s pomočjo teh informacij opredelila morebitne pomanjkljivosti in izboljšala svoje delovne metode;

37.

priporoča, naj se v prihodnji pregled uredbe Frontex vključijo določbe o mehanizmu za individualne pritožbe;

38.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, evropski varuhinji človekovih pravic, nacionalnim parlamentom in agenciji Frontex.

24.11.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 399/10

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. decembra 2013 z naslovom „Skupaj h konkurenčni in z viri gospodarni mobilnosti v mestih“ (COM(2013)0913),

—

ob upoštevanju resolucije z dne 15. decembra 2011 o načrtu za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu (1),

—

ob upoštevanju resolucije z dne 23. junija 2011 o evropski mestni agendi in njeni prihodnosti v kohezijski politiki (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. septembra 2009 z naslovom "Akcijski načrt o mobilnosti v mestih (COM(2009)0490),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. julija 2014 z naslovom „Mestna razsežnost politik EU – glavne značilnosti agende EU za mesta“ (COM(2014)0490),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 25. septembra 2007 z naslovom „Za novo kulturo mobilnosti v mestih“ (COM(2007)0551),

—

ob upoštevanju posebnega poročila Eurobarometra št. 406 iz decembra 2013 o odnosu Evropejcev do mobilnosti v mestih,

—

ob upoštevanju tega, da je Komisija vzpostavila evropsko platformo za načrte za trajnostno mobilnost v mestih,

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 29. novembra 1995 z naslovom „Mreža državljanov: uresničevanje možnosti javnega potniškega prometa v Evropi“ (COM(1995)0601),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 31. marca 1998 z naslovom „Promet in CO2 – oblikovanje pristopa Skupnosti“ (COM(1998)0204),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. februarja 2015 z naslovom Pariški protokol – načrt za obravnavo svetovnih podnebnih sprememb po letu 2020 (COM(2015)0081),

—

ob upoštevanju Direktive 2008/50/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo (3),

—

ob upoštevanju uredb (ES) št. 715/2007 (4) in (ES) št. 595/2009 (5) v zvezi z zmanjšanjem emisij onesnaževal iz cestnih vozil,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. oktobra 2015 o merjenju emisij v avtomobilskem sektorju (6),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. decembra 2013 z naslovom „Program ‚Čist zrak za Evropo‘“ (COM(2013)0918),

—

ob upoštevanju smernic Svetovne zdravstvene organizacije za kakovost zraka in njenega orodja za ekonomsko oceno zdravja,

—

ob upoštevanju poročila Svetovne zdravstvene organizacije z naslovom Burden of disease from environmental noise – Quantification of healthy life years lost in Europe (Breme bolezni zaradi okoljskega hrupa, določitev izgubljenih let zdravega življenja v Evropi),

—

ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje iz decembra 2013 z naslovom „A closer look at urban transport“ (Podrobnejši pregled mestnega prometa),

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. julija 2013 o varnosti v cestnem prometu v obdobju 2011–2020 – prvi mejniki pri oblikovanju strategije o poškodbah (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. oktobra 1988 o zaščiti pešcev in Evropski listini o pravicah pešcev (8),

—

ob upoštevanju dunajske konvencije o cestnem prometu,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „CARS 2020: za konkurenčno in trajnostno avtomobilsko industrijo v Evropi“ (COM(2012)0636),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. decembra 2013 o CARS 2020: za konkurenčno in trajnostno avtomobilsko industrijo v Evropi (9),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. julija 2014 z naslovom „Na poti h krožnemu gospodarstvu: Program za Evropo brez odpadkov“ (COM(2014)0398),

—

ob upoštevanju Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (10),

—

ob upoštevanju Direktive 2014/94/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva (11),

—

ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 1/2014 o uspešnosti projektov javnega mestnega prometa, ki prejemajo podporo EU,

—

ob upoštevanju listine iz Leipziga o trajnostnih evropskih mestih,

—

ob upoštevanju konvencije županov,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika

—

ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem in mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za regionalni razvoj (A8-0319/2015),

A.

ker bo po ocenah do leta 2050 skoraj 82 % državljanov EU živelo na mestnih območjih;

B.

ker se bodo mestna središča zaradi pričakovanega povečanja mestnega prebivalstva soočila z družbenimi izzivi ter izzivi, povezanimi s kakovostjo življenja in trajnostnim razvojem, in bo zato treba ukrepati s celostnim načrtovanjem;

C.

ker mobilnost v mestih še vedno pretežno temelji na uporabi vozil na konvencionalni pogon in ker je posledično več kot 96 % energijskih potreb prometa v EU odvisnih od nafte in naftnih derivatov, kar ustreza približno tretjini celotne porabe energije;

D.

ker je mestni promet vir približno 25 % emisij CO2 in približno 70 % vseh emisij na mestnih območjih, te pa povzročajo podnebne spremembe, in ker se v EU samo v tem sektorju emisije toplogrednih plinov še vedno povečujejo;

E.

ker po podatkih posebne raziskave Eurobarometer št. 406 iz leta 2013 približno 50 % evropskih državljanov dnevno uporablja osebni avtomobil, medtem ko jih le 16 % uporablja javni prevoz, le 12 % pa kolo;

F.

ker ugotovitve iste raziskave kažejo, da so po mnenju evropskih državljanov nižje cene javnega prevoza (59 %), boljše storitve javnega prevoza (56 %) in boljša kolesarska infrastruktura (33 %) učinkoviti ukrepi za izboljšanje mobilnosti v mestih;

G.

ker je približno 50 % voženj na mestnih območjih krajših od 5 km in bi se torej ta pot lahko opravila peš, s kolesom ali z javnimi/kolektivnimi ali drugimi razpoložljivimi prevoznimi sredstvi, kot je skupni prevoz;

H.

ker je splošna uporaba dizelskega goriva v prometu, zlasti pri starejših vozilih in vozilih brez filtrov za zaščito pred delci, eden glavnih vzrokov za visoko koncentracijo delcev v mestih EU in ker je zato treba spodbujati uporabo alternativnih goriv pri načinih prevoza v mestih in spremembe navad pri uporabi teh načinov prevoza, ne da bi ogrozili mobilnost v mestih;

I.

ker je bilo po podatkih Evropske agencije za okolje leta 2011 več kot 125 milijonov evropskih državljanov izpostavljenih obremenitvi s hrupom, ki je presegala mejno vrednost 55 dB, njen glavni povzročitelj pa je bil cestni promet;

J.

ker so kakovostne prevozne storitve temeljnega pomena za ljudi, ki živijo v mestih, saj je treba zadostiti njihovim potrebam po mobilnosti, povezanimi z njihovim poklicnim življenjem, izobraževanjem, turizmom in dejavnostmi v prostem času; ker lahko trajnostna mobilnost v mestih prispeva k manjši porabi energije, čistejšemu zraku in manjši obremenitvi s hrupom, manjšemu številu nesreč in zastojev v prometu ter manjši rabi zemljišč in pozidavi tal;

K.

ker so ciljno usmerjeni ukrepi za trajnostno mobilnost v mestih možni in so tudi nujni za dosego ciljev EU in izvrševanje zakonodaje na področju prometa in okolja;

L.

ker bi morala EU ob ustreznem upoštevanju načela subsidiarnosti v podporo lokalnim ukrepom pomagati razviti celosten dolgoročni pristop k mobilnosti v mestih, s katerim se bodo zmanjšali onesnaženost, zastoji in hrup, ki jih povzroča promet, in število nesreč v cestnem prometu ter se bo zagotovila podpora mestom ter omogočilo boljše informiranje, usklajevanje in sodelovanje med državami članicami EU;

M.

ker je pomembno poudariti pomen javnega prevoza za gospodarske dejavnosti v mestih, tudi v prikrajšanih predelih, in priznati njegove socialne koristi, saj na primer pomaga v boju proti revščini in socialni izključenosti ter zagotavlja dostop do delovnega mesta za vse državljane;

N.

ker je kakovosten in enostaven javni prevoz najboljše sredstvo za odvračanje od uporabe zasebnega prevoza in eden od najboljših načinov za zmanjšanje prometnih zastojev;

O.

ker 73 % evropskih državljanov meni, da je varnost v cestnem prometu resna težava v mestih, in ker se na cestah na mestnih območjih zgodi več kot 30 % nesreč s smrtnim izidom in hudimi poškodbami, kar pogosto vključuje ranljive udeležence v cestnem prometu in pešce;

P.

ker se 38 % vseh nesreč s smrtnim izidom zgodi na mestnih območjih in 55 % na medmestnih cestah, pri čemer so pogoste žrtve kolesarji in drugi ranljivi udeleženci v cestnem prometu, in ker so nesreče povezane z visoko koncentracijo vozil in veliko hitrostjo;

Q.

ker je trajnostni promet v mestih del širše politike trajnostnega načrtovanja rabe prostora in ker lahko zelene površine v mestih deloma zmanjšajo onesnaženost zaradi cestnega prometa;

R.

ker uporaba alternativnih pogonskih in prevoznih sredstev vključuje razvoj potrebne infrastrukture, prizadevati pa si je tudi treba za drugačne navade ljudi na področju mobilnosti;

S.

ker se mesta in druga večja mestna območja kot pomembni centri gospodarske dejavnosti in inovacijski centri v novi strategiji TEN-T upravičeno priznavajo kot osrednja vozlišča, pole tega so glavni člen v prometni verigi za potnike in tovor;

T.

ker lahko večmodalna omrežja in vključitev različnih načinov prevoza in storitev na mestnih območjih in njihovi okolici pripomorejo k izboljšanju učinkovitosti potniškega in tovornega prometa, s tem pa tudi k zmanjšanju emisij ogljika in drugih škodljivih emisij;

U.

ker so se voditelji držav in vlad leta 2012 na konferenci OZN o trajnostnem razvoju (Rio+20) obvezali, da bodo podpirali razvoj trajnostnih prometnih omrežij (12);

V.

ker enotna rešitev, ki bi bila ustrezna za vsa mestna območja, ne obstaja in se posamezna mesta v Evropski uniji soočajo s posebnimi razmerami in potrebami, zlasti v zvezi z geografskimi in podnebnimi pogoji, demografsko strukturo, kulturnimi tradicijami in drugimi vidiki;

W.

ker sta mobilnost v mestih in upravljanje mestnega prometa v pristojnosti lokalnih in regionalnih organov, ki na svojem območju te javne politike oblikujejo in izvajajo v povezavi z veljavnim nacionalnim okvirom in agendo EU za mesta;

X.

ker je zaskrbljujoče, da Komisija razmišlja o razvoju prometnih konceptov na evropski ravni, ki bi jih nato morali prilagoditi razmeram v posameznih državah članicah; ker bi bilo treba ob upoštevanju potrebe po skupnih normah in standardih namesto tega pristopa od zgoraj navzdol uporabiti pristop od spodaj navzgor, ki bi vključeval vzporedno preskušanje na kraju samem, kar bi spodbudilo inovacije; ker bi bilo zato treba odločno podpreti oblikovanje platform, v okviru katerih bi si lokalni deležniki izmenjevali izkušnje in tako širili uspešne modele;

1.

poudarja, da so bila dosedanja prizadevanja na evropski ravni in v številnih mestih uspešna in da bi jih bilo treba nadaljevati, zato pozdravlja omenjeno sporočilo Komisije o mobilnosti v mestih;

2.

poudarja, da je prostorsko načrtovanje najpomembnejša stopnja pri oblikovanju pretočnih in varnih prometnih omrežij, ki so dolgotrajna in imajo dejanski učinek na obseg prometa in njegovo razporeditev; opozarja, da je treba varnost vedno obravnavati kot ključni element urbanističnega načrtovanja;

3.

je prepričan, da sta informiranje državljanov EU, trgovcev na drobno, prevoznikov tovora in drugih deležnikov s področja mobilnosti v mestih ter posvetovanje z njimi ključna za preglednejše načrtovanje, razvoj in odločanje; poudarja, da bi morale biti te informacije javne in zlahka dostopne; opozarja, da je zaželeno spodbujati sodelovanje med ustreznimi deležniki in mesti na ravni EU z namenom izmenjave trajnostnih rešitev v zvezi z mobilnostjo;

4.

je prepričan, da so dolgoročni načrti za trajnostno mobilnost v mestih, podprti z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, pomembno sredstvo za zagotavljanje ustreznih in varnih rešitev v zvezi z mobilnostjo za vse državljane; poziva pristojne organe, naj v načrtih za trajnostno mobilnost v mestih upoštevajo posebne potrebe v zvezi s povezavami za osebe z omejeno mobilnostjo; poudarja, da je za te osebe ključna infrastruktura brez ovir; poudarja, da morajo načrti za trajnostno mobilnost v mestih zajemati posebne strategije za varnost v cestnem prometu in zagotavljati varno infrastrukturo z dovolj prostora za najranljivejše udeležence v cestnem prometu;

5.

poudarja pomen načrtov za trajnostno mobilnost v mestih za doseganje ciljev EU v zvezi z emisijami CO2, hrupom, onesnaženostjo zraka in zmanjšanjem nesreč; meni, da je oblikovanje teh načrtov pomemben element, ki bi ga bilo treba upoštevati pri financiranju projektov EU na področju mestnega prometa, in da bi lahko s financiranjem EU in informacijsko podporo zagotovili spodbude za oblikovanje in izvajanje teh načrtov; poziva Komisijo, naj pristojnim organom zagotovi potrebno svetovanje in tehnično podporo pri oblikovanju načrtov za trajnostno mobilnost v mestih;

6.

spodbuja organe v državah članicah, naj pripravijo načrte za trajnostno mobilnost v mestih, v katerih se prednost namenja načinom prevoza z nizkimi emisijami, vključno z električnim pogonom in vozili na alternativna goriva, in ki vključujejo inteligentne prometne sisteme; podpira uvedbo prometnih con in intermodalnih platform, kjer se prednost namenja uporabi javnega prevoza;

7.

spodbuja države članice in evropska mesta, naj oblikujejo politiko parkiranja (ponudba parkirnih prostorov, uporaba inteligentnih parkirnih sistemov in določanje ustreznih cen), ki je lahko del celotne mestne politike, in naj si obenem bolj prizadevajo za razvoj funkcionalnih intermodalnih vozlišč, ki omogočajo različne storitve prevoza in nemoteno povezovanje prevoznih rešitev, kot so skupinski prevoz, skupni prevoz, prevoz s kolesom in najem vozil; poziva k boljši povezanosti primestnih parkirišč z železnico in javnim prevozom, na primer z možnostjo „parkiraj in se pelji“; poudarja, da je treba odpraviti pomanjkljivosti pri omogočanju pogojev za invalide;

8.

poudarja, da bi morali glede na to, da je treba zmanjšati negativni vpliv na okolje zaradi odvisnosti prometnega sistema EU od nafte (večinoma od nafte in stranskih proizvodov), evropske strukturne in investicijske sklade sistematično uporabljati za pripravo in izvajanje celostnih in vključujočih načrtov za trajnostno mobilnost v mestih, da bi dopolnilni in vzajemno okrepili ukrepe za mobilnost v mestih v širšem okviru prostorskega načrtovanja, pri tem pa ne bi ustvarjali nove potrebe po prevozu s prekomerno uporabo avtomobila, in sicer s poudarkom na celostnem prometnem sistemu, ki temelji na sodelovanju med posameznimi vrstami prevoza;

9.

je trdno prepričan, da bi bilo treba prek platforme komisije o načrtih za trajnostno mobilnost v mestih ponuditi trdno podporo mestom in regijam pri snovanju in izvajanju načrtov za trajnostno mobilnost v mestih; poudarja, da je treba pri naložbah v mobilnost v mestih upoštevati vsa mesta ne glede na velikost ter osrednjo vlogo, ki jo imajo evropska mesta in regije pri spodbujanju in promoviranju trajnostne mobilnosti v mestih; poziva k vključitvi predstavnikov lokalnih in regionalnih organov različnih velikosti ter predstavnikov različnih deležnikov (npr. združenj kolesarjev) v evropsko platformo in skupino strokovnjakov držav članic za mobilnost in promet v mestih;

10.

poudarja, da bi morali biti načrti za trajnostno mobilnost v mestih skladni z veljavno agendo in cilji EU, zlasti tistimi o modalnem prehodu s cestnega na železniški promet, določenimi v beli knjigi leta 2011;

11.

poziva Komisijo, države članice ter regionalne in lokalne organe, naj opravijo oceno in revizijo načrtov za mobilnost v mestih v skladu s krovnimi cilji in cilji strategije Promet 2050;

12.

zlasti opozarja na številne negativne učinke sedanjega prometnega modela na temeljne elemente naravnega okolja, vključno z zrakom, vodo in prstjo, ter na različne ekosisteme;

13.

je prepričan, da ima onesnaževanje zraka lokalno, regionalno, nacionalno in čezmejno razsežnost in je zato potrebno ukrepanje na vseh ravneh upravljanja; zato poziva h krepitvi pristopa upravljanja na več ravneh, kjer vsi akterji prevzamejo odgovornost za ukrepe, ki jih je mogoče in treba sprejeti na posamezni ravni;

14.

poziva mesta, naj skrbno ocenijo potrebe državljanov in podjetij ter posebnosti posameznih vrst prometa, da se zagotovi trajnostna mobilnost v mestih, ter naj sprejmejo potrebne ukrepe za boljšo kakovost življenja v mestih, med drugim s spodbujanjem modalnega prehoda na trajnostne vrste prometa, vključno s hojo in kolesarjenjem, in promoviranjem integrirane intermodalne in/ali somodalne politike;

15.

poziva lokalne organe, naj pri oblikovanju načrtov za mobilnost upoštevajo dobrobit državljanov; zlasti poziva pristojne organe, naj sprejmejo ukrepe za zmanjšanje hrupa v mestih, ki ga povzroča promet;

16.

spodbuja pristojne organe, naj v skladu s previdnostnim načelom in načelom sorazmernosti sprejmejo preventivne ukrepe, da bi se izboljšala kakovost zraka v mestih in da bi zagotovili, da koncentracija onesnaževal ne bo presegla ravni, ki je določena v smernicah Svetovne zdravstvene organizacije; v ta namen podpira vzpostavitev območij z nizkimi emisijami; poudarja, da morajo pristojni organi državljanom ponuditi varne in zdrave rešitve v zvezi z mobilnostjo; meni, da bi lahko te rešitve temeljile na cenovno sprejemljivih, pametnih, zanesljivih in dostopnih sistemih javnega prevoza; spodbuja države članice, pa tudi lokalne organe, naj preučijo, ali obstaja tveganje, da bi se ravni iz smernic Svetovne zdravstvene organizacije presegle, in naj sprejmejo ukrepe za izboljšanje dostopa do javnega prevoza, na primer z izmeničnim prometom;

17.

opozarja, da je potreben celosten pristop k onesnaženosti zraka v evropskih mestih; zato poziva Komisijo, naj predlaga učinkovite ukrepe, ki bodo državam članicam omogočali skladnost z direktivo o kakovosti zunanjega zraka (Direktiva 2008/50/ES), in sicer naj v okviru direktive o nacionalnih zgornjih mejah emisij določi učinkovite in ambiciozne zgornje meje emisij za leti 2025 in 2030 ter naj zagotovi večjo usklajenost ukrepov na podlagi te direktive z določitvijo ambicioznih standardov emisijskih vrednosti za avtomobile za leti 2025 in 2030 v okviru pravočasne revizije Uredbe (ES) št. 443/2009 v zvezi z emisijami CO2 in avtomobili ter z določitvijo jasnega časovnega okvira za izvajanje preskusov dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, za osebna vozila;

18.

poziva Komisijo, naj v posameznih načrtih držav članic oceni namestitve postaj za merjenje in spremljanje onesnaženosti zraka v večjih mestnih aglomeracijah s slabšo kakovostjo zraka, saj se je treba zavedati, da so podatki zaradi neustrezne namestitve postaj zelo pogosto napačni, kar lahko ogrozi javno zdravje;

19.

je seznanjen z vedenjskimi spremembami na področju lastništva in uporabe vozil (soupraba vozil in skupni prevoz); spodbuja Komisijo, naj razvija in podpira prometne sisteme, ki vključujejo skupinske in javne oblike mobilnosti;

20.

meni, da bi morala Komisija oceniti, kako utegnejo nove oblike mobilnosti, ki temeljijo na modelu ekonomije delitve, vključno s skupnim prevozom, vplivati na družbo; meni, da bi si morale države članice, kar zadeva mobilnost in promet, na nacionalni ravni prizadevati za koncept skupnih mest (shareable city), saj bi to lahko koristilo državljanom, zlasti v manjših in srednje velikih mestih z manjšim omrežjem javnega prevoza, in bi morda omogočilo razvoj vzajemnih rešitev v zvezi z mobilnostjo;

21.

poudarja, da je visoko razvit, učinkovit, cenovno sprejemljiv, varen in dostopen javni prevoz sestavni del trajnostnega razvoja mest; je prepričan, da lahko ima zanesljiv javni prevoz pomembno vlogo za zmanjšanje zastojev, onesnaženosti zraka in hrupa v mestih; zato poziva države članice, naj promovirajo javni prevoz, da bi se do leta 2030 povečala njegova uporaba; poleg tega spodbuja nacionalne in lokalne organe, naj spodbujajo razpoložljivost digitalnih storitev v javnem prevozu in na postajah, podpirajo razvoj inovativnih oblik mobilnosti ter uvajajo inteligentne prometne rešitve in druge najsodobnejše tehnologije; poudarja, da mora novi spletni sistem za souporabo avtomobila, skupni prevoz in skupinski avtomobilski prevoz bolje izkoristiti obstoječe vire in pomagati zmanjšati število avtomobilov v mestih; priznava pomen evropskih satelitskih navigacijskih programov Galileo in EGNOS ter visokohitrostnih mobilnih omrežij; podpira oblikovanje regulativnega okvira, ki bo omogočal uporabo novih oblik mobilnosti in nove modele delitve, s katerimi bo mogoče bolje izkoristiti obstoječe vire;

22.

poudarja pomen obveščanja javnosti o ponudbi javnega prevoza v mestih, pri čemer je treba upoštevati tudi jezikovne potrebe turistov in koristi trajnostne turistične politike; spodbuja lokalne organe, naj na internetu in na zadostnem številu zaslonov v mestih zagotovijo informacije v realnem času; poziva javne organe in prevoznike, naj v javnem prevozu in na postajah izboljšajo razpoložljivost brezplačnih digitalnih storitev;

23.

poudarja socialne prednosti tirnega javnega prevoza v obliki dostopnosti mestnih območij, prenove mest, socialne vključenosti in izboljšanja podobe mest;

24.

priznava kakovost in raznolikost delovnih mest, ki jih nudijo javni prevozniki ter z njimi povezane prednosti za gospodarstvo; poziva Komisijo, naj spremlja in oceni prispevek javnega prevoza k ustvarjanju zelenih delovnih mest in k strategijam zelene rasti na nacionalni in evropski ravni;

25.

poziva države članice, naj ob upoštevanju lokalnih pristojnosti uvedejo učinkovite ukrepe na področju varnosti javnega prevoza;

26.

opominja, da ima nemotorizirana mobilnost posameznikov, na primer hoja in kolesarjenje, največji potencial za dosego nevtralnosti z vidika CO2;

27.

spodbuja države članice, naj pregledajo svoje strategije in izboljšajo nemotroiziran promet, da bodo izpolnile konvergenčne interese izboljšanja mobilnosti in mestnega okolja; poziva države članice, naj po potrebi spodbujajo vožnjo s kolesi, med drugim z določitvijo ambicioznih ciljev za delež kolesarjev do leta 2030, in naj izboljšajo pogoje za pešce in kolesarje;

28.

spodbuja Komisijo in države članice, naj ozaveščajo o kolesarjenju in drugih vrstah prometa ter tako prispevajo k modalnemu prehodu na trajnostne vrste prometa, poleg tega naj še naprej podpirajo kampanjo o evropskem tednu mobilnosti; poziva mesta, naj v povezavi z javnim prevozom organizirajo sisteme izposoje koles; pozdravlja pobude na nacionalni, regionalni in lokalni ravni za promocijo in organiziranje kampanj „nedelja brez avtomobila“ in „dan koles“ na ravni EU, da bi se izboljšala kakovost zraka v mestih;

29.

spodbuja zasebna podjetja, uprave in institucije EU, naj dodatno izboljšajo storitve upravljanja mobilnosti za svoje člane, uslužbence in obiskovalce; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo politike, namenjene spodbujanju podjetij, da zmanjšajo vožnje na delovno mesto in z njega, med drugim tako, da omogočijo in promovirajo delo na daljavo ter spodbujajo uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter videokonferenc; meni, da imajo ukrepi za mobilnost, kot so ukrepi, ki jih usklajuje Evropska platforma za upravljanje mobilnosti (EPOMM), velik potencial za reševanje prometnih zastojev v mestih in zagotavljanje dostopnosti za vse;

30.

spodbuja države članice in lokalne organe, naj v postopkih javnih naročil opredelijo zahteve glede okoljske učinkovitosti, zlasti ob nakupih vozil za javni prevoz ali vozil, ki jih uporabljajo javni organi;

31.

meni, da sta energetska učinkovitost in uporaba nizkoogljičnih in obnovljivih virov energije ključnega pomena za doseganje trajnostne mobilnosti v mestih, pa tudi za izboljšanje okoljskih pogojev, ter da bi bilo treba pri sprejemanju ukrepov za doseganje ciljev EU glede emisij CO2 in prihrankov energije spoštovati tehnološko nevtralnost;

32.

spodbuja države članice, naj podpirajo cilje iz bele knjige o prometu v zvezi z zmanjšanjem števila avtomobilov na konvencionalno gorivo v mestnem prometu za polovico do leta 2030 in popolno odpravo njihove uporabe v mestih do leta 2050; poziva mesta, naj spodbujajo in podpirajo prehod na alternativna prevozna sredstva in vozila, ki manj onesnažujejo okolje, pri čemer je treba upoštevati dejanski ogljični odtis, da bi dosegli cilje EU o 60-odstotnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov do leta 2050; pozdravlja pobude o združevanju različnih vrst potniškega prometa;

33.

opozarja na pomen uporabe električnih vozil in vozil na alternativna goriva (biogoriva druge in tretje generacije, vodik, ki temelji na obnovljivih virih, stisnjeni zemeljski plin in utekočinjeni zemeljski plin) za zmanjšanje emisij v mestih; želi spomniti na določbe iz Direktive 2014/94/EU o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva in spodbuja države članice, naj v tesnem sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi organi ter industrijo s tega področja hitro razvijejo to infrastrukturo, zlasti ob vseevropskem prometnem omrežju (TEN-T); poziva javni in zasebni sektor k spodbujanju namestitve polnilnih naprav na skupnih parkiriščih;

34.

poziva Komisijo ter nacionalne in lokalne organe, naj po možnosti spodbujajo celinsko plovbo kot celostno rešitev za mehko mobilnost v mestih;

35.

poudarja pomen pristopa od spodaj navzgor; zato na primer odločno podpira konvencijo županov s 6 000 podpisniki o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in pozdravlja poziv komisarja Caneteja z dne 13. oktobra 2015 v Bruslju za bolj ambiciozno konvencijo; podpira Komisijo pri prevzemanju pozitivne vloge dejavnega pospeševalca pri takih pobudah;

36.

poziva Komisijo in države članice, naj med najpomembnejše točke dnevnega reda 21. podnebne konference v Parizu decembra 2015 uvrstijo ambiciozne ukrepe za trajnostno mobilnost v mestih; spodbuja Komisijo, naj dejavno podpre pobude programa ukrepov za integrirano trajnostno mobilnost v mestih;

37.

želi spomniti, da je zaradi inteligentnih prometnih sistemov mobilnost varnejša, učinkovitejša, okolju prijaznejša in bolj pretočna, zato poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo prizadevanja na področju teh sistemov, tudi kar zadeva inovacije in izvajanje na področju zagotavljanja informacij v realnem času, visokoavtomatiziranih vozil, pametne infrastrukture in inteligentnih sistemov prometne signalizacije; opozarja na pomen teh sistemov za zagotavljanje točnih podatkov o prometu in potovanju v realnem času in zato poziva Komisijo, naj se v digitalni agendi osredotoči na mobilnost v mestih; spodbuja deležnike, naj tesneje sodelujejo pri razvoju medobratovanih in integriranih storitev na področju mobilnosti, kot so večmodalni javni prevoz, skupna mobilnost in integrirani intermodalni sistemi za izdajanje vozovnic; poziva Komisijo, naj prednost nameni razvoju inovativnih aplikacij in novih tehnologij, s katerimi bodo lahko uporabniki cest bolj proaktivni v prometnem sistemu, saj bodo lahko prevzeli vlogo razvijalcev in proizvajalcev podatkov, kar bo pripomoglo k vzpostavitvi platform za storitve na področju mobilnosti v skladu s pravili EU in varstvom podatkov;

38.

spodbuja vse strani, naj v celoti izrabijo možnosti uporabe podatkov in digitalizacije in s pomočjo deregulacije spodbujajo nove poslovne modele;

39.

poziva Komisijo in države članice, naj podprejo raziskovalne programe za nove tehnologije, nove poslovne modele in nove primere prakse integrirane trajnostne mobilnosti v mestih in logistiko v mestih; podpira prednostne naloge programa Obzorje 2020 v zvezi z družbenimi izzivi za pameten, zelen in integriran promet in mobilnost v mestih, pa tudi oblikovanje pobud, kot je „mobilnost kot storitev“ (MAAS), po vsej Evropi; meni, da je treba v okviru programa Obzorje 2020 spodbuditi raziskave in inovacije na področju kakovosti življenja, trajnostnih delovnih mest, demografskih vprašanj, sprememb za aktivno mobilnost, okolja in podnebnih ukrepov; meni, da bi morala Komisija upoštevati te prednostne naloge, zagotoviti dovolj sredstev EU za prihodnje raziskovalne in razvojne dejavnosti na področju mestnih železniških sistemov in povečati uspešnost trajnostnih prometnih rešitev;

40.

ugotavlja, da se s temeljitimi varnostnimi predpogoji ter naprednim upravljanjem prometa in hitrosti izrazito zmanjšuje število prometnih nesreč s smrtnim izidom in hudimi poškodbami v mestih; poudarja, da varnostne sile z nalogo upravljanja in nadzora prometa ter z doslednim izvajanjem pregledov kršitve prometne varnosti, kot so prehitra vožnja, vožnja pod vplivom alkohola, drog in zdravil ter uporaba mobilnih telefonov ter drugih komunikacijskih in informacijskih naprav med vožnjo, prispevajo k zmanjšanju števila nesreč v cestnem prometu v mestih;

41.

poziva države članice in lokalne organe, naj ob upoštevanju lokalnih pogojev ponovno pretehtajo upravljanje hitrosti do leta 2020 in zagotovijo varnost, med drugim na stanovanjskih območjih ter v okolici šol, vzgojnih ustanov in socialne infrastrukture, ter naj preučijo razvoj in oblikovanje varnejše cestne infrastrukture; poziva države članice in lokalne organe, naj uporabijo vse sodobne rešitve, vključno z naprednim inteligentnim upravljanjem prometa, da zagotovijo varnost za vse udeležencev v cestnem prometu, tudi za pešce; spodbuja evropska mesta k izmenjavi najboljše prakse na področju varnostnega upravljanja;

42.

meni, da je za reševanje problema zastojev in okoljskih težav v mestih nadvse pomemben razvoj inovativnih, trajnostnih in okolju prijaznih strategij mestne logistike, pri katerem sodelujejo zasebni in javni akterji; meni, da bi morala ta logistika temeljiti na trajnostnih vrstah prometa; poziva k bolj optimizirani dobavni verigi na mestnih področjih, ki bo temeljila na novih stroškovno učinkovitih vrstah dejavnosti, tehnologije in poslovnih modelov; opozarja na pomen načrtov za trajnostno mobilnost v mestih, ki zajemajo somodalne logistične strategije, in poudarja, da je treba v logistične strategije in načrte za trajnostno mobilnost v mestih po potrebi vključiti železnice, čisto celinsko plovbo in pristanišča; poziva pristojne organe, naj po možnosti zmanjšajo promet težkih tovornih vozil v mestnih središčih;

43.

opozarja, da se gosto naseljena in druga območja, kot so nakupovalna središča, soočajo s težavami povečanega prometa in zastojev, in poudarja pomen učinkovitih in celovitih politik načrtovanja za povezavo teh območij z učinkovitim javnim prevozom in pametnimi storitvami dostave na domu;

44.

poziva Komisijo, naj oblikuje politike, s katerimi bi panogo tovornega prometa spodbudila k očiščenju voznega parka, lokalne oblasti pa k zagotavljanju podpore in/ali spodbud za operaterje, da bodo ti tovorni promet v mestu bolj trajnostno naravnali; želi spomniti, da lahko imajo železniški promet in druge bolj trajnostne vrste prometa skupaj z dobro načrtovanimi prestopi in logistiko pomembno vlogo pri dostavi blaga na mestno obrobje;

45.

poudarja, da bi morala biti ocena stroškov in koristi naložb usmerjena v maksimizacijo zunanjih družbenih koristi in minimizacijo zunanjih stroškov, ki izvirajo na primer iz podnebnih sprememb, nesreč, zdravja, hrupa, onesnaženja zraka in uporabe prostora;

46.

poudarja, da bi morala mobilnost v mestih prispevati k ciljem EU v zvezi z učinkovitostjo virov, zlasti tistim, ki so vezani na krožno gospodarstvo, ter bi morala biti vanje popolnoma vključena;

47.

opozarja, da bi lahko bilo določanje cestnin in parkirnin v mestih, ki bi temeljilo na nediskriminaciji, interoperabilnosti in načelu, da onesnaževalec plača, del integrirane politike mobilnosti v mestih;

48.

opozarja na načelo uporabe prihodkov pri zaračunavanju cestnin in poziva, naj se po potrebi del prihodkov od uporabe cestne infrastrukture (cestnine in/ali evrovinjete) nameni za trajnostno mobilnost v mestih;

49.

meni, da bi se morala mobilnost v mestih odražati v ukrepih instrumenta za povezovanje Evrope/vseevropskega prometnega omrežja, če je to primerno in skladno z zakonodajo TEN-T, vključno s podporo mestnim vozliščem in vključitvijo načrtov za mobilnost za čezmejna mesta, saj to spodbuja gospodarski in družbeni razvoj ter podpira večjo dostopnost; meni, da bi se z učinkovitim medsebojnim povezovanjem različnih vrst prometa in prometnih omrežij, vključno s primestnimi in medregionalnimi omrežji, izboljšala mobilnost državljanov; podpira razvoj integriranih sistemov za izdajo vozovnic, s čimer bi se povečala dostopnost javnega prevoza;

50.

poziva Komisijo, države članice in lokalne organe, naj za mestna vozlišča izkoristijo nove možnosti financiranja mestnih projektov v okviru instrumenta za povezovanje Evrope; želi spomniti, da v okviru instrumenta za povezovanje Evrope obstaja možnost financiranja projektov za ustvarjanje sinergije, s posebno stopnjo sofinanciranja za prometne projekte na področju energije in telekomunikacij, ter da ima ta možnost velik potencial za mestne projekte; poziva Komisijo, naj pri pregledu proračuna Evropskega sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada predvidi ustrezna sredstva EU za projekte trajnostne mobilnosti v mestih; poziva pristojne organe, naj zagotovijo močne povezave med pametno in trajnostno politiko mobilnosti v mestih in projekti mobilnosti v mestih, ki se financirajo s sredstvi EU, in opredelijo jasne cilje in kazalnike uporabe, da bi se preprečila nezadostna uporaba projektov, kar bi ogrozilo gospodarske in socialne koristi; priznava, da so potrebne nove oblike trajnostnega financiranja za javni prevoz, ki bodo omogočale ekološko trajnost, digitalizacijo, dostopnost, spodbujanje gospodarstva na mestnih območjih in ustvarjanje novih delovnih mest;

51.

opozarja, da je bil nedavno sprejet Evropski sklad za strateške naložbe in da so v okviru tega instrumenta posebno pozornost in poudarek dobile horizontalne prednostne naloge in projekti za pametna in trajnostna mesta; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo projekte trajnostne mobilnosti v mestih, razvijejo potrebno sinergijo med različnimi viri in programi financiranja ter vzpostavijo povezave med mobilnostjo v mestih, novo digitalno agendo in energetsko unijo;

52.

poudarja pomen krepitve zmogljivosti lokalnih organov in na primestnih območjih za razvoj in izvajanje integriranih razvojnih strategij, ki lajšajo sodelovanje med različnimi območji, s čimer se krepita medsebojna povezanost in dopolnjevanje;

53.

meni, da naložbe v trajnostni javni prevoz niso le odgovor na težave v zvezi z mobilnostjo v mestih, temveč vključujejo tudi elemente prenove mest, ki vplivajo na splošni gospodarski sistem mest in omogočajo oblikovanje zelenega mestnega okolja, pa tudi dostop do središč mešanih dejavnosti (komercialnih, bivalnih, prostočasnih, kulturnih in izobraževalnih); poudarja, da je dobra usklajenost mobilnosti in načrtovanja mest bistvena za večji učinek naložb;

54.

poziva, naj se pobude za zaposlovanje mladih ter drugi evropski strukturni in investicijski skladi uporabijo za spodbujanje zaposlovanja na področjih, ki spodbujajo trajnostno mobilnost v mestih; poudarja, da izvajanje projektov mobilnosti v mestih pozitivno vpliva na vse regije in njihove prebivalce, saj na ustreznih področjih spodbuja zaposlovanje na obstoječih in inovativnih delovnih mestih, tudi v poklicih, kjer primanjkuje delovne sile;

55.

poziva Komisijo, naj pripravi lahko dostopen pregled programov mobilnosti v mestih, ki jih EU sofinancira; nadalje zahteva, naj se na uporabniku prijazen način zagotovijo informacije o možnostih sofinanciranja prometnih projektov v mestih; poziva Komisijo, naj pri upravljanju projektov mobilnosti v mestih, ki jih financira EU, zagotovi, da: (a) bodo do začetka izvajanja projektov vzpostavljena orodja za spremljanje kakovosti storitev in ravni zadovoljstva uporabnikov, (b) bodo projekti mobilnosti v mestih vključeni v preudarno politiko mobilnosti in (c) da bodo zgoraj omenjene točke obravnavali tudi organi držav članic; poziva Komisijo, naj v okviru vmesnega pregleda izvajanja evropskih strukturnih in investicijskih skladov pripravi kvalitativno in kvantitativno analizo podpore kohezijske politike za trajnostno mobilnost v mestih;

56.

poziva države članice, naj spodbujajo upravljanje na več ravneh, da bi spodbudile sodelovanje med regionalnimi, nacionalnimi in evropskimi organi pri pripravi politik, tudi pri načrtovanju, izvajanju in spremljanju mestnih politik, ki nedvomno vplivajo na mestna območja;

57.

se sklicuje na pobudo Komisije o mreži državljanov in meni, da je dobra podlaga za spodbujanje in podpiranje intermodalnih trajnostnih verig mobilnosti, ki temeljijo na hoji/kolesarjenju/javnem prevozu poleg souporabe avtomobilov/skupnega prevoza ter vožnje s taksiji;

58.

poziva Komisijo, naj promovira in spodbuja izmenjavo najboljše prakse in smernic za premagovanje izzivov na področju mobilnosti v mestih in lajšanje prenosa spretnosti in tehnologij na področju trajnostne mobilnosti, zlasti v korist javnosti in zasebnim deležnikom, ki razvijajo rešitve v zvezi s trajnostno mobilnostjo, ter zadrugam, vzajemnim družbam in nepridobitnemu sektorju; poziva Komisijo, naj vzpostavi mrežo trajnostne mobilnosti za zglede najboljše prakse pri prostorskem načrtovanju in rabi prostora; poleg tega poziva države članice, naj mesta spodbudijo k sodelovanju v evropskem partnerstvu za inovacije – pametna mesta in skupnosti; poziva Komisijo in države članice, naj začnejo kampanje ozaveščanja za spodbujanje mobilnosti, ki je učinkovita, trajnostna in manj odvisna od uporabe zasebnih vozil na konvencionalna goriva;

59.

podpira delo opazovalne skupine za mobilnost v mestih (Eltis) ter je prepričan, da bi bilo treba okrepiti komunikacijo o tej pobudi;

60.

pozdravlja prizadevanja Komisije, da bi uskladila in povezala pobude EU na področju mobilnosti v mestih, kot so CIVITAS 2020 za raziskave in inovacije, opazovalna skupina za mobilnost v mestih za izmenjavo najboljše prakse in izkušenj ter platforma za načrte za trajnostno mobilnost v mestih; poziva Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja za zmanjšanje razdrobljenosti in večjo usklajenost med ustreznimi pobudami in programi EU ter naj upošteva uspeh programov, kot sta URBAN in URBACT; poziva Komisijo, naj spodbuja organe v državah članicah, da vzpostavijo omrežja odličnosti na področju mobilnosti v mestih, nadaljujejo prizadevanja pri pobudi CIVITAS 2020 in državljane EU spodbujajo k sodelovanju pri tem projektu;

61.

je prepričan, da bi si bilo treba v razpravi o izvedbi prihodnjih politik mobilnosti še dodatno prizadevati za povezovanje in usklajevanje pilotnih projektov EU, na primer s pomočjo projektov CIVITAS, POLIS in Eltis, ter za vključitev mest z njihovimi praktičnimi izkušnjami in znanjem; v ta namen poziva Komisijo, naj pripravi lahko dostopen pregled programov mobilnosti v mestih, ki jih EU sofinancira; nadalje zahteva, da se – na uporabniku prijazen način – pojasni, kako za projekte mobilnosti v mestih pridobiti sofinanciranje EU; poudarja, da je treba poleg infrastrukture financirati tudi storitve informacijske tehnologije, procese spremljanja in medregionalne projekte ter da je treba za razvoj mestnih sistemov prihodnosti skleniti strateška partnerstva med industrijo in evropskimi mesti;

62.

priporoča tesno povezavo med načrti za mobilnost in trajnostno mobilnost ter drugimi pobudami, kot sta pobuda za pametna mesta in konvencija županov, ki sta usmerjeni k bolj trajnostnim in samooskrbnim mestom; meni, da lahko prostovoljne zaveze v okviru konvencije županov služijo kot izhodišče za posvetovanje z vsemi zainteresiranimi stranmi pri oblikovanju načrtov za mobilnost in trajnost, ki jih je mogoče stroškovno učinkovito oglaševati; pozdravlja pobudo CITIEs – Mesta prihodnosti: naložbe v Evropo in poziva Komisijo, naj obstoječe platforme uporabi za razvoj komunikacijskih orodij, ki bodo združevala deležnike na področju trajnostnega razvoja mest;

63.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

24.11.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 399/21

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 191, 192 in 194,

—

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost (COM(2015)0080) in prilog k temu sporočilu,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Evropska strategija za energetsko varnost in priloženih delovnih dokumentov (COM(2014)0330),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o kratkoročni odpornosti evropskega sistema oskrbe s plinom – Pripravljenost na morebitne motnje v oskrbi z vzhoda jeseni in pozimi 2014/2015 (COM(2014)0654),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o zanesljivosti oskrbe z energijo in mednarodnem sodelovanju – „Energetska politika EU: povezovanje s partnerji zunaj naših meja“ (COM(2011)0539),

—

ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropsko ekonomsko-socialnemu odboru z naslovom Izvajanje sporočila o zanesljivosti oskrbe z energijo in mednarodnem sodelovanju ter sklepov Sveta za energijo iz novembra 2011 (COM(2013)0638),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. novembra 2008 z naslovom Drugi strateški pregled energetske politike – Akcijski načrt EU za varnost preskrbe in solidarnost pri preskrbi z energijo (COM(2008)0781),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. novembra 2014 z naslovom Naložbeni načrt za Evropo (COM(2014)0903),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. oktobra 2012 z naslovom Močnejša evropska industrija za rast in oživitev gospodarstva (COM(2012)0582),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. novembra 2012 z naslovom Za boljše delovanje notranjega energetskega trga (COM(2012)0663) in priloženih delovnih dokumentov ter svoje resolucije z dne 10. septembra 2013 o boljšem delovanju notranjega energetskega trga (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Napredek pri dokončanju notranjega trga z energijo (COM(2014)0634),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Prednostne naloge glede energetske infrastrukture za leto 2020 in pozneje – Načrt za integrirano evropsko energetsko omrežje (COM(2010)0677),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. januarja 2014 z naslovom Cene in stroški energije v Evropi (COM(2014)0021),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. januarja 2014 z naslovom Za oživitev evropske industrije (COM(2014)0014),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 14. novembra 2012 z naslovom Stanje na evropskem trgu ogljika v letu 2012 (COM(2012)0652),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2011 z naslovom Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri (COM(2011)0571) in svoje resolucije z dne 24. maja 2012 o Evropi, gospodarni z viri (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Energijska učinkovitost in njen prispevek k energetski varnosti ter okviru podnebne in energetske politike za leto 2030 (COM(2014)0520),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050 (COM(2011)0112),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. decembra 2011 z naslovom Energetski načrt za leto 2050 (COM(2011)0885) in svoje resolucije z dne 14. marca 2013 o energetskem načrtu za leto 2050, prihodnosti z energijo (3),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom Exploiting the employment potential of green growth (Izkoriščanje zaposlitvenega potenciala zelene rasti) (SWD(2012)0092),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o prihodnosti zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida v Evropi (COM(2013)0180),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Okvir podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030 (COM(2014)0015),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 23. in 24. oktobra 2014,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 19. in 20. marca 2015,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 347/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2013 o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo in razveljavitvi Odločbe št. 1364/2006/ES in spremembi uredb (ES) št. 713/2009, (ES) št. 714/2009 in (ES) št. 715/2009 ter sporočila Komisije z dne 14. oktobra 2013 z naslovom Dolgoročna vizija za evropsko infrastrukturo in naprej (COM(2013)0711), ki opredeljuje prvi seznam projektov v skupnem interesu na ravni Unije na področju energetske infrastrukture,

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za povezovanje Evrope (COM(2011)0665),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 994/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom in o razveljavitvi Direktive Sveta 2004/67/ES,

—

ob upoštevanju tretjega energetskega svežnja,

—

ob upoštevanju Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES,

—

ob upoštevanju Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov energije, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES,

—

ob upoštevanju Direktive 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb,

—

ob upoštevanju Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES,

—

ob upoštevanju Sklepa št. 994/2012/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o vzpostavitvi mehanizma za izmenjavo informacij v zvezi z medvladnimi sporazumi med državami članicami in tretjimi državami na področju energije,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. junija 2012 o sodelovanju na področju energetske politike s partnerji izven naših meja: strateški pristop k zanesljivi, trajnostni in konkurenčni oskrbi z energijo (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. novembra 2012 o industrijskih, energetskih in drugih vidikih v zvezi s plinom in nafto iz skrilavca (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. februarja 2011 o Evropi 2020 (6),

—

ob upoštevanju svoje študije z naslovom Opredelitev stroškov neukrepanja na ravni EU, 2014–2019,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. februarja 2014 o okviru podnebne in energetske politike do 2030 (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2015 o doseganju cilja 10-odstotne čezmejne elektroenergetske povezanosti – priprava evropskega elektroenergetskega omrežja na leto 20201  (8),

—

ob upoštevanju Pogodbe o energetski listini, zlasti členov 7 in 20,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za zunanje zadeve, Odbora za mednarodno trgovino ter Odbora za promet in turizem (A8-0341/2015),

A.

ker evropska energetska politika v skladu s členom 194 PDEU zagotavlja delovanje energetskega trga in zanesljivost oskrbe z energijo ter spodbuja energetsko učinkovitost, varčevanje z energijo, razvijanje obnovljivih virov energije in medsebojno povezovanje energetskih omrežij; ker je določanje mešanice energijskih virov držav članic v nacionalni pristojnosti, zaradi česar so te mešanice še vedno zelo raznolike;

B.

ker bi moral nastanek trdne energetske unije s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost, temeljiti na prehodu na trajnostni, v prihodnost usmerjeni energetski sistem, katerega glavni stebri so energetska učinkovitost, energija iz obnovljivih virov, čim boljše izkoriščanje evropskih virov energije in pametna infrastruktura; ker je za ustvarjanje gospodarske rasti in delovnih mest ter za to, da bo EU prevzela vodilno vlogo na teh področjih, potreben dolgoročen stabilen regulativni okvir;

C.

ker mora strategija za energetsko varnost vključevati stroškovno učinkovite ukrepe za zmanjšanje povpraševanja po energiji, pa tudi učinkovite ukrepe za odpravo velikih in takojšnjih motenj ter solidarnostne in usklajevalne mehanizme za zaščito in krepitev infrastrukture in povezovalnih vodov za proizvodnjo, pameten prenos in distribucijo energije; ker mora biti ta infrastruktura zmožna podpirati različne obnovljive vire in vgrajena v popolnoma povezan in dobro delujoč notranji energetski trg kot bistveni del energetske unije z raznoliko zunanjo oskrbo in oskrbovalnimi potmi;

D.

ker je Parlament dvakrat pozval k zavezujočim podnebnim in energetskim ciljem za leto 2030, in sicer najmanj 40-odstotnemu zmanjšanju emisij CO2, najmanj 30 % deležu obnovljivih virov energije in 40 % izboljšanju energetske učinkovitosti, te cilje pa naj bi dosegli z določitvijo ciljev za posamezne države; ker zavezujoči nacionalni cilji in cilji EU glede energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije prispevajo k ustvarjanju rasti in delovnih mest ter bi lahko pripomogli k utrjevanju vodilnega tehnološkega položaja EU na teh področjih;

E.

ker je treba pri ukrepih za razvoj energetske unije in doseganje ciljev na področju podnebnih sprememb in energije v celoti upoštevati posledice za cene energije in se osredotočiti na sinergijo in nadaljnje povezovanje trga, kar bo prispevalo k znižanju celotnih stroškov in izboljšalo konkurenčnost gospodarstva EU, da se zagotovi potrebna podpora državljanov in industrije; ker je treba v tem smislu pri vseh ocenah učinka v celoti upoštevati sedanje in prihodnje skrite in nepovratne stroške, ki izhajajo iz nespremenjene energetske politike;

F.

ker bi morala biti energetska unija nov evropski energetski model, osnovan na trdnih medsektorskih zakonodajnih temeljih in prepričljivih ciljih; ker mora biti upravljanje energetske unije pregledno; ker mora zagotavljati zanesljiv okvir in vključevati Evropski parlament v postopek odločanja, hkrati pa spodbujati vlogo lokalnih organov in državljanov;

G.

ker je nadvse pomembno, da EU in države članice prepoznajo pomen vključevanja pobud odjemalcev, kot so zadruge ter projekti skupnosti za energijo iz obnovljivih virov in energetsko učinkovitost, in ker je treba odpraviti gospodarske, regulativne in upravne ovire, da bodo lahko državljani dejavno sodelovali v energetskem sistemu;

H.

ker podnebne spremembe, nekonkurenčne cene energije in izjemno močna odvisnost od nezanesljivih dobaviteljev iz tretjih držav ogrožajo vzdržnost evropskega energetskega sistema;

I.

ker je cilj trdne energetske unije, ki temelji na ambiciozni podnebni politiki, zagotoviti prehod na nov energetski model, ki bo gospodinjstvom in podjetjem omogočal proizvodnjo in porabo zanesljive, trajnostne, konkurenčne in cenovno sprejemljive energije;

J.

ker je treba energetska revščino reševati v okviru energetske unije in torej okrepiti vlogo ranljivih odjemalcev, izboljšati energetsko učinkovitost za najranljivejše in oblikovati kurativne ukrepe, da bodo cene energije sprejemljive za ljudi v stiski;

K.

ker je mogoče energetska revščino opredeliti kot nezmožnost gospodinjstva, da plačuje ustrezno raven oskrbe z energijo in si tako zagotavlja osnovno raven udobja in zdravja, razlog za to pa je kombinacija nizkega dohodka, visokih cen energije in nizke kakovosti stavb;

L.

ker je treba v prihodnje stremeti k energetski uniji, v kateri se države članice zavedajo medsebojne odvisnosti pri zagotavljanju zanesljive, trajnostne in cenovno sprejemljive energije državljanom na podlagi resnične solidarnosti in zaupanja ter v kateri Evropska unija nastopa enotno v svetovni politiki; ker je torej vsaka država članica dolžna prednostno obravnavati energetsko učinkovitost in zmanjšanje povpraševanja po energiji, da bi ohranili energetsko varnost v EU in vseh državah članicah;

M.

ker se morata energetska in podnebna politika EU dopolnjevati, njuni cilji pa se morajo medsebojno krepiti; ker bi morala torej energetska unija dopolnjevati cilje ponovne industrializacije Evrope in rasti ter spodbujati prehod na trajnostno gospodarstvo, ki bo v veliki meri temeljilo na energetski učinkovitosti in energiji iz obnovljivih virov, s čimer se bo povečala konkurenčnost evropskega gospodarstva v svetovnem merilu, obenem pa se bo učinkovito preprečevala selitev virov CO2;

N.

ker EU uvozi več kot polovico vse porabljene energije, še posebej visoka pa je njena odvisnost od uvoza surove nafte (več kot 90 %), zemeljskega plina (66 %) in črnega premoga (72 %), medtem ko so skupni stroški uvoza v letu 2013 znašali več kot 400 milijard EUR; ker se v stavbah v EU porabi približno 40 % končne energije v EU in približno 60 % plina, uvoženega v EU, torej je zmanjšanje povpraševanja po njem pomemben dejavnik pri doseganju energetske neodvisnosti;

O.

ker se je svetovna cena nafte znatno zmanjšala, zaradi česar ima EU možnost sprejeti pomembne ukrepe, s katerimi bi preoblikovali našo energetsko krajino, in sicer z naložbami v proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, izkoriščanjem potenciala stavb in industrije na področju energetske učinkovitosti ter razvojem pametne infrastrukture; ker denar, porabljen za uvoz fosilnih goriv, malo prispeva k naložbam, delovnim mestom in rasti v Uniji; ker bi se s preusmeritvijo tega denarja v notranje naložbe spodbudila rast in ustvarila visokokakovostna in visokokvalificirana lokalna delovna mesta;

P.

ker so številne države močno odvisne od enega samega dobavitelja, zaradi česar so lahko občutljive na motnje oskrbe;

Q.

ker je EU močno odvisna od uvoza energije iz Rusije, ki se je izkazala za nezanesljivo partnerico in ki svoje zaloge energije uporablja kot politično orožje;

R.

ker sta razvoj in izvajanje strategije v zvezi s strateškimi viri, zlasti nafto in zemeljskim plinom, za izvajanje političnega pritiska nad drugimi državami postala pomemben del ruske zunanje politike; ker Rusija to strategijo uporablja za številne sosednje države in več držav članic Evropske unije;

S.

ker uporaba nafte in zemeljskega plina za namene zunanje politike in destabilizacijo drugih držav ogroža gospodarsko rast in – kar je še bolj nevarno – demokratično stabilnost v Evropi ter neodvisnost suverenih držav;

T.

ker je treba evropsko energetsko varnost razviti tako, da bosta zaščiteni evropska varnost in suverenost evropskih držav, med katerimi so tako države članice EU kot države vzhodnega partnerstva;

U.

ker mora politika energetske varnosti upoštevati potrebo po stabilni oskrbi iz različnih virov energije in evropskemu gospodarstvu zagotoviti energijo, potrebno za promet, industrijo in gospodinjstva, in sicer na način, ki bo v podporo konkurenčnosti in podnebni politiki, obenem pa je treba čim bolj zmanjšati odvisnost od držav, ki vire energije namenoma uporabljajo za lastne politične cilje, da bi vplivale na politično dogajanje v drugih državah;

V.

ker nobena država članica ne bi smela biti žrtev pogodbenih pogojev, ki niso skladni s pravom EU in izkoriščajo njen šibek položaj na energetskem trgu, ki je posledica zgolj geografskih in zgodovinskih dejavnikov;

W.

ker so spori zaradi zemeljskega plina med Rusijo in tranzitno državo Ukrajino v letih 2006 in 2009 povzročili precejšnje pomanjkanje v številnih državah EU; ker motnje v oskrbi s plinom kažejo, da doslej sprejeti ukrepi niso zadostovali za odpravo evropske odvisnosti od ruskega plina;

X.

ker sta naknadna ocena in preverjanje vseh z energijo povezanih sporazumov, kar zadeva skladnost z zakonodajo EU, že mogoča, med drugim s predpisi za konkurenco in energijo; ker nezadostno predhodno preverjanje skladnosti na nacionalni ravni in ravni EU povzroča močno izkrivljanje trga; ker je Komisija to pomanjkljivost prepoznala in skuša poostriti predpise o predhodni oceni poslovnih pogodb o oskrbi s plinom;

Y.

ker je treba v energetski sektor EU samo do leta 2020 vložiti več kot 1 bilijon EUR in ker bomo morali za vsak evro, ki ga ne bomo vložili v energetsko infrastrukturo do leta 2020, po tem letu za dosego enakih ciljev vložiti 4,3 evra, s čimer bomo naložili nepotrebno breme prihodnjim generacijam;

Z.

ker mora EU omogočiti financiranje teh naložb z uporabo vseh razpoložljivih sredstev, javnih (strukturni skladi in EIB) in zasebnih, spodbujati usmerjanje prihrankov gospodinjstev in zmogljivosti dolgoročnih vlagateljev (pokojninski skladi in zavarovalnice) ter ustvarjati nove finančne zmogljivosti za EU;

AA.

ker so cene električne energije za industrijo v EU, če ne upoštevamo oprostitev davkov ali dajatev za energetsko intenzivne panoge, več kot dvakrat višje kot v ZDA in Rusiji, 20 % višje kot na Kitajskem, a 20 % nižje kot na Japonskem;

AB.

ker je evropska industrija še vedno v bistveno slabšem konkurenčnem položaju kar zadeva cene plina, zlasti zato, ker je v dolgoročne pogodbe z Rusijo vključen indeks cene nafte;

AC.

ker lahko razlike v ceni v primerjavi z drugimi gospodarstvi negativno vplivajo na konkurenčnost naše industrije, zlasti energijsko intenzivnih panog;

AD.

ker so konkurenčne cene energije bistvene za uresničitev cilja glede ponovne industrializacije EU do leta 2020, v skladu s katerim naj bi delež industrije v BDP znašal 20 %;

AE.

ker podjetja EU v sektorju energije iz obnovljivih virov, med katerimi je veliko malih in srednjih podjetij, zaposlujejo 1,2 milijona ljudi, poleg tega imajo v lasti 40 % vseh patentov za tehnologije obnovljivih virov energije na svetu; ker je treba ta vodilni položaj v prihodnje ohraniti s trdno strategijo EU za energijo iz obnovljivih virov;

AF.

ker poročilo World Energy Outlook 2014 kljub prevladi naložb v energijo iz obnovljivih virov na svetovni ravni napoveduje, da se bo svetovno povpraševanje po energiji do leta 2040 povečalo za 37 %, po premogu pa za 15 %; ker naj bi bilo v EU to povečanje znatno nižje zaradi zelo uspešnih izboljšav energetske učinkovitosti;

AG.

ker izguba blaginje zaradi neučinkovitosti trga s plinom EU znaša več kot 11 milijard EUR letno, kar je med drugim posledica pomanjkanja infrastrukture ter nizke stopnje likvidnosti in preglednosti trga;

AH.

ker bi se učinkovitost bistveno povečala, če bi bil enotni trg z energijo ekonomsko in fizično bolj povezan;

AI.

ker maloprodajni energetski trg EU ne deluje ustrezno, saj imajo odjemalci v številnih državah članicah premalo izbire med dobavitelji; ker bi bilo treba v okviru politike konkurence na ravni EU obravnavati vprašanje koncentracije trga, da bodo lahko odjemalci zamenjali dobavitelja, s čimer se bo povečala konkurenca, cene pa znižale; ker bi bilo treba opozoriti na tveganje, da bodo manj ozaveščeni državljani, pri katerih je manj verjetno, da primerjajo in menjajo dobavitelje, še naprej plačevali nekonkurenčne in zastarele tarife;

AJ.

ker je dokončno oblikovanje povezanega evropskega energetskega trga s plinom in električno energijo temeljnega pomena za energetsko varnost ter je korak naprej k vzpostavitvi energetske unije; ker je naloga Komisije zagotoviti, da vse države članice izvajajo in spoštujejo vse dele tretjega energetskega svežnja in si tako prizadevajo za povezan trg z električno energijo in plinom;

AK.

ker bomo z doseganjem cilja o 10-odstotni čezmejni povezanosti in zagotavljanjem zmogljivosti čezmejnega prenosa električne energije in plina, pa tudi z dodatno ojačitvijo obstoječega omrežja, povečali energetsko varnost, omogočili boljše vključevanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov in usklajevanje oskrbe in povpraševanja med državami članicami, obenem pa spodbudili zbliževanje cen v korist odjemalcev;

AL.

ker naj bi poglobljeno regionalno sodelovanje med državami članicami pripomoglo tudi k zbliževanju in optimizaciji stroškov;

AM.

ker je energetska skupnost orodje za širjenje notranjega energetskega trga na sosednje države EU, s čimer prispeva k oblikovanju vseevropskega energetskega prostora, ki temelji na skupnih načelih in načelu pravne države;

AN.

ker je energetska unija odraz številnih pozivov Parlamenta k vzpostavitvi prave vseevropske energetske skupnosti, ki temelji na močnem skupnem energetskem trgu, usklajevanju nakupa energije zunaj EU ter skupnem evropskem financiranju raziskav in inovacij na področju novih tehnologij za trajnostno energijo;

AO.

ker mora biti zunanja razsežnost energetske politike EU bolj usklajena in ker vsega njenega potenciala za prispevanje k zanesljivi oskrbi z energijo in konkurenčnosti Unije še nismo izkoristili;

AP.

ker je treba 33 infrastrukturnih projektov, ki so opredeljeni v evropski strategiji za energetsko varnost, dopolniti z večjim poudarkom na posodobitvi elektroenergetskega distribucijskega omrežja in preusmeritvi s premoga in plina na biomaso, da se izboljša zanesljivost oskrbe;

AQ.

ker je priznano, da lahko zajemanje in shranjevanje ogljika odločilno prispeva k boju proti podnebnim spremembam ter zlasti pripomore k znižanju stroškov prehoda na razogljičen energetski trg in nizkoogljično gospodarstvo;

AR.

ker so povečanje raznovrstnosti oskrbe, dokončna vzpostavitev notranjega energetskega trga, večja energetska učinkovitost in prihranki, nadaljnji razvoj evropskih virov energije, tudi obnovljivih, ter raziskovalne in razvojne dejavnosti odločilnega pomena za energetsko unijo;

AS.

ker je treba spodbujati in podpirati izkoriščanje domačih konvencionalnih virov nafte in plina ob popolnem upoštevanju pravnega reda EU, tako na tradicionalnih proizvodnih območjih (npr. Severno morje) kot na novo odkritih območjih (npr. vzhodno Sredozemlje, Črno morje);

AT.

ker morajo biti domači viri energije vedno trajnostni in zanesljivi;

AU.

ker si EU prizadeva za povečanje prispevka industrije k BDP na kar 20 % do leta 2020, za dosego tega cilja pa bosta nujni energija po konkurenčnih cenah in večja energetska produktivnost;

1.

pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom „Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost“; je seznanjen s petimi stebri energetske unije, ki jih je predstavila Komisija; vztraja, da morajo politike, sprejete v skladu s temi stebri, vedno prispevati k zagotavljanju zanesljive oskrbe z energijo, razogljičenja, dolgoročne trajnosti gospodarstva ter dostopnih in konkurenčnih cen energije;

2.

ponovno poudarja, da je energija javna družbena dobrina, zato bi se morala EU bolj osredotočiti na energijsko revščino in spodbujati konkretne ukrepe za reševanje tega problema; zato vztraja, da bi morala energetska unija vsem zagotavljati enak dostop do energije, prispevati k cenovno dostopni energiji v korist potrošnikov, spodbujati povezave in energetsko infrastrukturo, ki je strateško pomembna za dobrobit ljudi, ter okrepiti javni nadzor in pravno ureditev;

3.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo vsi zakonodajni predlogi, ki oblikujejo energetsko unijo, obravnavani po rednem zakonodajnem postopku, s čimer bo Parlament v celoti udeležen v postopku sprejemanja in bo zagotovljen dejanski demokratični nadzor; pričakuje, da bo okvir upravljanja za energetsko unijo po letu 2020 ambiciozen, zanesljiv, pregleden in demokratičen, da bo Parlament v celoti udeležen pri njegovem sprejemanju ter da bodo podnebni in energetski cilji za leto 2030 doseženi, zlasti z doslednim izvajanjem, uveljavljanjem in posodabljanjem obstoječe podnebne in energetske zakonodaje; poziva Komisijo, naj ne glede na druge obveznosti poročanja vsako leto predstavi poročilo o izvajanju energetske unije, vključno s podrobnostmi glede izvajanja energetske zakonodaje in napredka pri uresničevanju ciljev za leti 2020 in 2030, naj oblikuje in posodablja sklop ključnih kazalnikov, ki naj bodo vključeni v poročilu, ter naj omogoči oceno napredka pri uresničevanju energetske unije; poudarja, da bi lahko navedeni kazalniki med drugim vključevali povezovalno zmogljivost, povezanost trgov, zmanjšanje uvoza energije, ravni diverzifikacije, cene in stroške energije, razvoj proizvodnih zmogljivosti v lasti skupnosti in lokalnih akterjev ter ravni energetske revščine in ranljivosti; je seznanjen s sklepi Sveta z dne 26. novembra 2015 o sistemu upravljanja energetske unije ter poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu hitro predloži zakonodajni predlog, ki bo upošteval sklepe Sveta in stališča Parlamenta, predstavljena v tem poročilu; se strinja s sklepi Sveta, da nacionalni energetski in podnebni načrti za obdobje od 2021 do 2030 ne bi smeli biti usmerjeni le v doseganje ciljev za leto 2030, temveč bi morali odsevati tudi dolgoročno perspektivo, zlasti dogovorjeni cilj EU o znižanju emisij za 80 do 95 % do leta 2050 glede na raven iz leta 1990;

4.

poziva države članice, naj razvijejo dolgoročne energetske strategije z ozirom na dolgoročni cilj, da bi se emisije toplogrednih plinov do leta 2050 zmanjšale za 80 % do 95 %, podobne napore pa bi morali vložiti največji svetovni onesnaževalci;

5.

priznava nedotakljivost odločitev na področju energetike, sprejetih z nacionalnimi referendumi;

6.

poudarja, da bi morala energetska unija ubrati celovit pristop, osredotočen na razsežnosti, kot so uresničevanje v celoti povezanega notranjega energetskega trga, zanesljivost oskrbe, najboljša uporaba energetskih virov EU, brzdanje povpraševanja po energiji, zmanjševanje emisij toplogrednih plinov predvsem na podlagi obnovljivih virov energije in vseevropskega trga ogljika, ter raziskave in inovacije za ohranitev vodilne vloge na področju energetske tehnologije; poudarja, da bi morali biti državljani v ospredju energetske unije ter da bi jim bilo treba zagotoviti zanesljivo, trajnostno in cenovno dostopno energijo;

7.

je seznanjen s šibkimi podnebnimi in energetskimi cilji Evropskega sveta za leto 2030, tj. zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 40 %, povečanje deleža obnovljivih virov energije v evropski mešanici energijskih virov na 27 % in povečanje energetske učinkovitosti za 27 %; spominja, da je Parlament večkrat pozval k zavezujočim podnebnim in energetskim ciljem za leto 2030, in sicer najmanj 40-odstotnemu zmanjšanju domačih emisij toplogrednih plinov, najmanj 30-odstotnemu deležu obnovljivih virov energije in 40-odstotnemu izboljšanju energetske učinkovitosti, te cilje pa naj bi dosegli z določitvijo ciljev za posamezne države;

8.

poziva Komisijo in države članice, naj se dejavno zavzemajo za bolj trajnostne in konkurenčne cene in stroške uvožene energije za evropske državljane in podjetja, in sicer z diverzifikacijo oskrbe (v smislu energetskih virov, dobaviteljev in dobavnih poti); v ta namen poziva Komisijo, naj spodbuja izgradnjo ustreznih prednostnih koridorjev energetske infrastrukture, kot so določeni v Prilogi I k uredbi o vseevropskem energetskem omrežju in delu II Priloge I k uredbi o vzpostavitvi instrumenta za povezovanje Evrope, pri tem pa naj se posebej osredotoči na države članice z visoko stopnjo energetske odvisnosti; poziva Komisijo, naj prednostno obravnava obstoječe notranje zmogljivosti, vključno z evropskimi energetskimi viri;

9.

priznava, da projekti, ki so trenutno na seznamu projektov skupnega interesa, ne zadostujejo za uresničitev evropskega cilja čezmejne povezanosti med Iberskim polotokom in preostalo evropsko celino; poziva regionalno skupino za vseevropska energetska omrežja TEN-E ter Komisijo, naj določita dodatne projekte, ki naj bodo uvrščeni na seznam projektov skupnega interesa za leto 2015, da bi se bistveno povečala zmogljivost povezav med Španijo in Francijo;

10.

poudarja, da je dobro razvita in popolnoma povezana infrastruktura, ki omogoča visoko raven diverzifikacije virov oskrbe in čezmejnih tokov, ključna za zagotavljanje zanesljive oskrbe tako v običajnih kot izrednih okoliščinah ter za dobavo energije od konkurenčnih virov do odjemalcev v vsej Evropski uniji in energetski skupnosti;

11.

poudarja, da velike rezerve plina v severnoafriških državah in nedavna odkritja nahajališč v vzhodnem Sredozemlju ponujajo sredozemski regiji možnost, da postane živahno središče omrežja plinovodov, ki bi dobavljal plin v Evropo; poziva k vzpostavitvi sredozemskega plinskega vozlišča z večjimi zmogljivostmi za utekočinjeni zemeljski plin; poudarja, da bi morala EU izkoristiti priložnosti, ki jih ponujajo te rezerve plina, da bi izboljšala svojo energetsko varnost;

12.

poudarja, da morajo biti infrastrukturni projekti EU, namenjeni diverzifikaciji energetskih virov, dobaviteljev in dobavnih poti, skladni s podnebno in energetsko zakonodajo EU ter dolgoročnimi cilji in prednostnimi nalogami EU, vključno z zanesljivo oskrbo EU z energijo, hkrati pa morajo zagotavljati visoko in učinkovito izrabo že obstoječe energetske infrastrukture in dobavnih poti za uvoz v EU; poziva Komisijo, naj razmisli o vključitvi naložb v omejitev povpraševanja po energiji, npr. v stavbe, med projekte, ki izpolnjujejo merila;

13.

poudarja, da morajo dobavitelji energije iz tretjih držav med delovanjem na skupnem trgu upoštevati pravni red EU, zlasti zakonodajo EU o konkurenci in državni pomoči, ter poziva Komisijo, naj izvršuje pravo EU z vsemi razpoložljivimi sredstvi, da se omogoči prost pretok energije v EU in preprečijo izkrivljanja na notranjem trgu;

14.

poudarja, da je za EU izjemno pomembno, da se konča ločenost nekaterih držav članic in regij od notranjega energetskega trga, kot so pokazali stresni testi za plin, ki jih je opravila Komisija; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj redno izvaja tovrstne teste; meni, da bi morala EU prednostno pomagati najranljivejšim državam diverzificirati svoje vire in dobavne poti; v zvezi s tem poziva države članice in Komisijo, naj nemudoma začnejo izvajati priporočila stresnih testov plinskega omrežja; priporoča, da Komisija razmisli o izvedbi stresnih testov za električno energijo, da bi dobili celovit pregled odpornosti energetskega trga; poudarja, da bi morali taki stresni testi ugotavljati zlasti stanje, zmogljivost in trpežnost celotnega nacionalnega prenosnega omrežja ter raven medsebojne povezanosti in zmogljivosti čezmejnih povezav; poudarja tudi, da morajo nadaljnja priporočila na podlagi teh stresnih testov vsebovati celovite ocene učinka tako za nacionalne načrte kot za cilje Unije, ki bi obravnavali morebitne ukrepe, sprejete na tej podlagi;

15.

kar zadeva prihodnjo energetsko unijo, ugotavlja, da sta zanesljiva kvantitativna in kvalitativna oskrba z energijo in konkurenčnost med najbolj perečimi problemi, zaradi katerih morajo države članice pri razvoju svojih energetskih politik okrepiti usklajevanje in sodelovanje na ravni EU s svojimi sosedami; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj prouči, kako bi bilo mogoče izboljšati obstoječo strukturo nacionalnih preventivnih ukrepov in ukrepov za odzivanje v nujnih primerih na regionalni ravni in ravni EU;

16.

meni, da bi morali nacionalne mehanizme zmogljivosti uporabiti le kot izhod v sili po preučitvi vseh drugih možnosti, vključno z večjo čezmejno povezanostjo s sosednjimi državami, ukrepi prilagajanja odjema in drugimi oblikami povezovanja regionalnih trgov;

17.

meni, da energetska unija prinaša enoglasno pogajanje s tretjimi državami; poziva Komisijo, naj analizira ustreznost in možno strukturo prostovoljnega mehanizma kolektivnih nakupov ter njegov učinek na delovanje notranjega trga za plin, podjetja, na katera bo vplival, in njegov prispevek k zagotavljanju zanesljive oskrbe s plinom; ugotavlja, da je glede na različne modele mehanizmov kolektivnih nakupov potrebno nadaljnje delo, da bi določili najboljši tržni model, ki bi se lahko uporabljal za regije EU in zadevne dobavitelje ter za pogoje, pod katerimi bi lahko začeli z izvajanjem prostovoljnega mehanizma kolektivnih nakupov; meni, da bi se moralo usklajevanje izhodišč in kolektivno nakupovanje plina začeti na regionalni ravni; medtem priporoča, da Komisija in sekretariat Energetske skupnosti podpreta tiste države članice oziroma pogodbenice Energetske skupnosti, ki želijo prostovoljno skleniti energetske pogodbe v skladu s pravnim redom notranjega trga EU ter s pravili EU in STO o konkurenci, ter da zagotovita možnost zaščite poslovno občutljivih informacij; poudarja, da morajo energetske pogodbe temeljiti na tržnih cenah in konkurenci;

18.

poziva Komisijo in podpredsednico/visoko predstavnico, naj vzpostavita celovit okvir za zunanjo razsežnost Evropske unije, v katerem bo posebej obravnavano spodbujanje strateških partnerstev z državami proizvajalkami energije in tranzitnimi tretjimi državami, zlasti v okviru evropske sosedske politike in ob upoštevanju politike širitve ter na podlagi skupnih vrednot in ob upoštevanju sedanjega stanja pri regionalnem sodelovanju; poudarja, da bi bilo treba pretehtati in preučiti prejšnja in nova strateška partnerstva, da bi izboljšali dialog in sodelovanje v zvezi z nafto in zemeljskim plinom, energetsko učinkovitostjo in obnovljivimi viri, trgovino in čezmejnimi povezavami energetske unije z zunanjo energetsko infrastrukturo;

19.

poudarja, da bi morala biti pristna skupna zunanja energetska politika EU skladna s skupno zunanjo in varnostno politiko; v zvezi s tem poziva k zagotovitvi boljšega usklajevanja med podpredsednico/visoko predstavnico in ustreznimi komisarji, da bi okrepili celovitost zunanje politike EU na področju energetske varnosti; zato poziva Komisijo, naj vzpostavi močnejši grozd pod vodstvom podpredsednice/visoke predstavnice, v katerem bo imenovana tudi oseba, pristojna za usklajevanje teh politik;

20.

poziva Komisijo, naj ustanovi posvetovalno skupino na visoki ravni za energetsko varnost, zunanjo politiko in energetsko unijo, v kateri bodo dobro zastopani in udeleženi Evropski parlament ter družbeni deležniki, da bi razvili verodostojne dolgoročne scenarije glede povpraševanja in ponudbe ter sodelovanja z zunanjimi partnerji, predvsem na področju izgradnje zmogljivosti in izmenjave tehnologije na področju energije iz obnovljivih virov in energetske učinkovitosti ter odnosa med energijo in človekovimi pravicami;

21.

izraža zaskrbljenost zaradi predlagane podvojitve zmogljivosti plinovoda Severni tok ter učinka take poteze na zanesljivost in raznovrstnost oskrbe z energijo in na načelo solidarnosti med državami članicami; v okviru tekočih tristranskih pogovorov med EU, Ukrajino in Rusijo poudarja, da je treba dolgoročno zagotoviti oskrbo Ukrajine z energijo in prenos energije skozi to državo;

22.

poudarja, da bi z izboljšanjem energetske učinkovitosti v EU zmanjšali tveganje odvisnosti in tako okrepili pogajalski položaj EU v zadevah, povezanih z energijo;

23.

poudarja potrebo po večji preglednosti sporazumov, povezanih z energijo, kar bi bilo mogoče doseči z okrepitvijo vloge Komisije pri pogajanjih o energiji med eno ali več državami članicami in tretjimi državami, zlasti z obvezno udeležbo Komisije kot opazovalke pri vseh pogajanjih, da bi se okrepil položaj posameznih držav članic proti dobavitelju iz tretje države, s katerim potekajo pogajanja, in bi se zmanjšala nevarnost zlorabe prevladujočega položaja enega od dobaviteljev; poleg tega opozarja, da bi morala Komisija izvajati predhodne in naknadne ocene in ob tem v celoti spoštovati poslovno občutljivost informacij ter sestaviti pozitivni in negativni seznam pogodbenih klavzul, kot so klavzula o prepovedi izvoza, klavzula o namembnosti, klavzula „vzemi ali plačaj“, naftna indeksacija cen plina ali klavzule, ki tretjim stranem prepovedujejo pogojevanje dobave energije s prednostnim dostopom do infrastrukture za prenos energije v EU; poudarja, da morajo države članice v skladu s členom 13(6)(a) Uredbe (EU) št. 994/2010, kadar sklenejo nov medvladni sporazum s tretjo državo, ki vpliva na razvoj plinske infrastrukture in oskrbe s plinom, o tem obvestiti Komisijo, da ji omogočijo izvedbo ocene položaja glede na zanesljivost oskrbe na ravni EU; poziva Komisijo, naj v pregled uredbe o zanesljivosti oskrbe s plinom vključijo stroge določbe glede naknadne ocene komercialnih pogodb o dobavi plina;

24.

poudarja, da bi morala biti Komisija obveščena o vseh prihodnjih medvladnih energetskih sporazumih z državami nečlanicami EU še pred podpisom v skladu s sklepom št. 994/2012/EU o vzpostavitvi mehanizma za izmenjavo informacij v zvezi z medvladnimi sporazumi med državami članicami in tretjimi državami na področju energije, da bi se zagotovilo, da so ti sporazumi skladni z zakonodajo EU, zlasti s tretjim energetskim svežnjem, ter da ne ogrožajo zanesljivosti oskrbe EU z energijo; poudarja, da mora razprava in posvetovanje o tem služiti kot orodje za krepitev pogajalske moči držav članic in podjetij ter da je pri tem treba v celoti spoštovati poslovno občutljive informacije; meni, da ta razprava in posvetovanje na noben način ne bi smela posegati v bistvo in vsebino sporazumov, temveč bi morala zagotoviti, da so skladni z vsem ustreznim pravom Unije in da so v najboljšem interesu podjetij in držav članic, ki jih zadevajo; poziva Komisijo, naj pregleda Sklep št. 994/2012/EU, da bi ustrezno okrepila mehanizem obveščanja in svojo vlogo;

25.

poziva Komisijo, naj pripravi osnutke predlog pogodbe in smernice z informativnim seznamom neprimernih klavzul, da ustvari referenčno gradivo, ki ga bodo pristojni organi in podjetja uporabljali pri svojih pogodbenih dejavnostih; poziva države članice, naj okrepijo sodelovanje v mehanizmu za izmenjavo informacij v zvezi z medvladnimi sporazumi s tretjimi državami na področju energije, da bi se povečala preglednost in njihova pogajalska moč proti tretjim državam, s tem pa bi se evropskim potrošnikom zagotovila energija po ugodnejših cenah; poleg tega poziva Komisijo, naj še naprej objavlja četrtletne ocene pogodbenih pogojev, kot so povprečne cene uvoza;

26.

poudarja, da bi morale biti ključne značilnosti pogodb bolj pregledne in združene ter bi jih bilo treba redno sporočati pristojnim organom, da bi se zbrale vse potrebne informacije, ki jih lahko pristojni organi in podjetja uporabijo pri svojih prihodnjih pogajanjih, da je to nujno za zagotovitev enakih pogojev in okrepitev pogajalskega položaja podjetij EU v primerjavi z zunanjimi dobavitelji, seveda pa je treba pri tem zaščititi zaupnost občutljivih informacij; meni, da bi to pripomoglo k zagotovitvi prave konkurence v energetskih pogodbah, preprečevanju zlorab prevladujočega položaja tretjih držav in zagotovitvi skladnosti s konkurenčnim pravom EU;

27.

poziva Komisijo, naj pripravi konkretne ukrepe za zmanjšanje odvisnosti od uvoza energije, spremlja stopnjo raznovrstnosti uvoza in redno objavlja poročila o napredku v tem smislu;

28.

poudarja, da je bistveno povečati udeležbo evropske industrije in tehnologije v celotni verigi proizvodnje energije, ki zajema ne le surovine, temveč tudi proizvodnjo, rafiniranje, skladiščenje, prenos in distribucijo, saj gre za ključne elemente zmanjšanja odvisnosti EU od uvoza energije;

29.

meni, da je raznovrstnost mešanic energijskih virov držav članic, ki temeljijo na njihovih možnostih, okolju, geografski lokaciji, izkušnjah, znanju ter gospodarskih stroških in potrebah, ob hkratnem prispevanju k skupnim ciljem o energetski in podnebni strategiji in politikah, prednost za EU kot celoto, saj krepi njeno odpornost proti motnjam v oskrbi ter ji omogoča izbiro stroškovno optimalne energije, pa tudi razvoj različnih tehnologij, ki konkurirajo na trgu in tako znižujejo stroške energije; vseeno vztraja, da nacionalna raznolikost ne sme pomeniti ovire za enotni trg ter da morajo države članice v celoti spoštovati pravila o državni pomoči, oskrbeti za ustrezne naložbe v domačo infrastrukturo za prenos ter zagotoviti visoke ravni čezmejne povezanosti in odpornosti svojih nacionalnih energetskih sistemov, da bi uresničili cilje Unije glede zanesljivosti oskrbe z energijo in energetskega trga;

30.

meni, da lahko Unija poveča zanesljivost oskrbe z energijo in zmanjša svojo odvisnost od posameznih dobaviteljev in goriv s povečanjem energetske učinkovitosti in z najboljšo izrabo evropskih virov energije v skladu s cilji EU glede zanesljivosti oskrbe z energijo, okoljskimi in podnebnimi cilji ter zakonodajo na področju zdravstvenega varstva in varnosti, pri čemer je treba upoštevati posebnosti držav članic, kar zadeva njihove mešanice energijskih virov, ter preprečiti nepotrebno upravno breme in spoštovati načelo sorazmernosti; poudarja načelo, da nobeno gorivo ali tehnologija, ki prispeva k zanesljivi oskrbi z energijo in k podnebnim ciljem, ne bi smelo biti diskriminirano;

31.

poziva Komisijo, naj spodbuja učinkovito uporabo vseh obstoječih sistemov financiranja EU, vključno z Evropskim skladom za strateške naložbe, da bi pritegnili naložbe za ključne projekte energetske infrastrukture, raziskave in inovacije na področju energetske učinkovitosti, obnovljive vire energije in razvoj evropskih notranjih zmogljivosti ter da bi tako dosegli podnebne in energetske cilje za leto 2030, to pa naj poteka na podlagi analize stroškov in koristi ter po tehnološko nevtralnem pristopu, ki daje prednost internalizaciji zunanjih stroškov;

32.

poziva k hitri mobilizaciji virov za financiranje projektov skupnega interesa, da bi se izgradila potrebna infrastruktura in zagotovila nemotena in zanesljiva oskrba EU z energijo, ki ne bi bila pod vplivom kakršne koli oblike zunanjega političnega pritiska;

33.

poudarja, da bi moral Evropski sklad za strateške naložbe delovati kot mehanizem pretvorbe naložb v infrastrukturo v razred popolnoma likvidnih sredstev z obveznicami, ki jih je mogoče združevati in z njimi trgovati na evropskem in svetovnem trgu; poleg tega ugotavlja, da bi institucionalne vlagatelje, kot so zavarovalnice ali pokojninski skladi, ki se po naravi nagibajo k dolgoročnim naložbam v realna sredstva, pritegnili le standardizirani naložbeni proizvodi in dobra zasnova projektov, kar lahko zagotovi dobre poslovne priložnosti;

34.

poziva Komisijo in zlasti njen GD za trgovino, naj ohrani cilj, da bi bilo v čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP) posebno poglavje namenjeno energiji, da bi se odpravile ameriške tarifne in netarifne trgovinske ovire ZDA za utekočinjeni zemeljski plin (UZP) in surovo nafto, ter da bi se odpravili neupravičeni protekcionistični ukrepi, kar bi lahko pripomoglo k ustvarjanju bolj konkurenčnega okolja za evropska podjetja, saj bi se zmanjšale razlike v stroških energije na obeh straneh Atlantika; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo to poglavje vsebovalo tudi določbe o krepitvi sodelovanja med programi raziskav na področju energetike, ki jih financirajo vlade EU in ZDA, zlasti pri ameriškem programu ARPA-E;

35.

poudarja, da bi se morala trgovinska politika EU zavzemati za večjo zanesljivost oskrbe z energijo v skladu s členom 194 PDEU, za diverzifikacijo evropske mešanice energijskih virov ter za zmanjšanje odvisnosti od uvoza od enega samega zunanjega dobavitelja ali ene točke dobave, hkrati pa bi morala spoštovati ustrezno ločitev pristojnosti, določeno v Pogodbi;

36.

poziva Komisijo, naj zagotovi strožji nadzor protikonkurenčnega ravnanja in protidampinške ukrepe, da bi evropske energetske sektorje zaščitila pred nepoštenim uvozom iz tretjih držav;

37.

obžaluje, da Svet zavlačuje z razpravami o posodobitvi instrumentov trgovinske zaščite, čeprav je Parlament izrazil močno podporo strožjim ukrepom proti nepoštenemu uvozu iz tretjih držav;

38.

poziva Svet, naj nadaljuje posodabljanje instrumentov trgovinske zaščite, da bi lahko evropski proizvodni sektorji, ki proizvajajo turbine, sončne panele, visokokakovostno jeklo in predvsem gradbene materiale, kar najbolj izkoristili energetski prehod;

39.

poudarja, da je v trgovinske sporazume pomembno vključiti določbe o tehnološkem sodelovanju in storitvah na področju energetske učinkovitosti in decentralizirane proizvodnje obnovljivih virov energije, vključno z vzdrževanjem in razvojem programske opreme; opozarja, da je razogljičenje skupni cilj EU in številnih partnerskih držav, regij in mest;

40.

poziva Komisijo, naj prek instrumentov mednarodne trgovine spodbuja države v razvoju k diverzifikaciji njihovih virov energije in spodbuja proizvodnjo sončne energije, predvsem v južnem sosedstvu EU;

41.

pozdravlja pogajanja o pobudi za okolju prijazno blago med EU in 13 drugimi članicami STO, ki obsega izdelke, storitve in tehnologije, ki prispevajo k zeleni rasti, varstvu okolja, podnebnim ukrepom in trajnostnemu razvoju, ter poziva k sklenitvi pogajanj do konca leta 2015 na ministrski konferenci STO v Nairobiju;

42.

poudarja, da morajo pogajanja o sporazumu o okoljskem blagu temeljiti na opredelitvi okoljskega blaga, ki bo skladna s politikami EU in ne bo v nasprotju z ukrepi za pomoč državam v razvoju, sprejetimi v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja;

43.

poziva Komisijo, naj si glede na trenutne in prihodnje dosežke na področju razvoja, inovacij in izdaje dovoljenj za sisteme električnih napeljav, kot so visokonapetostne energetske povezave, še naprej prizadeva za vzpostavitev sistema za izmenjavo energije med EU in ZDA, ki bo namenjen oblikovanju svetovnega omrežja za izmenjavo energije iz obnovljivih virov;

44.

poudarja, da bi morala biti okrepljena Energetska skupnost glavna os zunanje energetske politike EU, ter poziva Komisijo, naj predstavi konkretne predloge na podlagi poročila posvetovalne skupine na visoki ravni za reformo Energetske skupnosti;

45.

poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo dejavnosti Energetske skupnosti, zlasti na področju obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti za večjo zanesljivost oskrbe z energijo, med drugim z boljšim izvajanjem in izvrševanjem prava EU, kot so cilji za leti 2020 in 2030, ter zlasti z boljšim upravljanjem, poenostavitvijo postopkov in boljšo uporabo orodij IKT za zmanjšanje upravnega bremena, okrepitev institucij, vključno z ustanovitvijo parlamentarne skupščine za Energetsko skupnost, ter z izvajanjem ključnih infrastrukturnih projektov, kot so čezmejni dvosmerni povezovalni vodi, da bi se zagotovila boljša povezanost z energetskim trgom EU in mehanizmi zanesljive oskrbe namesto zatekanja k vzpostavljanju nacionalnih trgov zmogljivosti, ki spodkopavajo učinkovitost notranjega energetskega trga;

46.

poudarja, da je treba okrepiti evro-sredozemsko sodelovanje pri plinu, električni energiji, energetski učinkovitosti in obnovljivih virih energije; poziva Komisijo, naj pospeši vzpostavitev evro-sredozemske plinske platforme;

47.

meni, da mora prihodnja energetska unija vzpostaviti prost pretok energije v vseh državah EU in Energetske skupnosti;

48.

poudarja, da mora biti steber prihodnje energetske unije popolnoma delujoč, medsebojno povezan notranji energetski trg, ki zagotavlja varno, zanesljivo, pravično porazdeljeno, socialno in okoljsko odgovorno, učinkovito, konkurenčno, ugodno in trajnostno oskrbo z energijo po popolnoma delujočih, zanesljivih in odpornih prenosnih omrežjih ter zmanjšanje povpraševanja po energiji, da bi podjetjem in potrošnikom v EU omogočili dostop do plina, električne energije, ogrevanja in hlajenja na kar najbolj trajnosten, učinkovit, demokratičen in stroškovno učinkovit način; zato meni, da bi se bilo treba zavzemati za nadaljnje širjenje obstoječih tržnih področij; meni, da je temeljnega pomena prednostno spodbujati vključevanje proizvajalcev–odjemalcev na trg in v omrežje EU; opozarja na velike pomanjkljivosti, s katerimi se soočajo podeželska območja v vsej EU zaradi slabe energetske povezanosti;

49.

priznava, da zaenkrat v Evropi ni enotnega trga energije ter da taka razdrobljenost energetskih trgov v EU zelo škodi evropski konkurenčnosti in zanesljivosti oskrbe z energijo;

50.

spominja, da se energetski trgi od finančnih razlikujejo po stvarnem premoženju, zaradi česar se izloči sistemsko tveganje v energetskem sektorju; v zvezi s tem meni, da je treba finančno uredbo, ki zajema tudi energetski sektor, izvajati tako, da se ne izkrivi razvoj dobro delujočega notranjega energetskega trga;

51.

poudarja, da je treba za oceno dejanske energetske in stroškovne učinkovitosti upoštevati neposredne in zunanje stroške različnih energetskih virov ter učinek vseh vrst javnih ukrepov na njihov sorazmerni konkurenčni položaj;

52.

meni, da je treba tržne mehanizme dopolniti z oprijemljivimi in ambicioznimi mehanizmi zanesljive oskrbe in solidarnostnimi mehanizmi, kot so učinkovitejše krizno upravljanje na regionalni in evropski ravni, sprejetje ambicioznih ukrepov za varčevanje z energijo ter optimizirana uporaba infrastrukture za shranjevanje plina in utekočinjenega zemeljskega plina, v prvi vrsti za zanesljivo oskrbo na regionalni ravni, kar naj se zrcali v zakonodaji EU, vključno z uredbo o zanesljivosti oskrbe s plinom, ki jo je treba čim prej pregledati;

53.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo dosledno izvajanje in izvrševanje obstoječe zakonodaje EU, ki se nanaša na državno pomoč, energijo, okolje in podnebje; zlasti poziva k oceni izvajanja tretjega energetskega svežnja in doseženih koristi za potrošnike; poziva k črtanju odstopanj iz tretjega energetskega svežnja ter k hitremu sprejetju in izvajanju kodeksov in smernic evropskega omrežja;

54.

poziva Komisijo, naj Agenciji za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) dodeli večja finančna sredstva, ter poudarja, da bi bilo treba tej agenciji dovoliti dodatno zaposlovanje, da bi se ji omogočilo dosledno in učinkovito spremljanje energetskih trgov, s tem pa zagotovila celovitost in preglednost trgovanja z energijo in skladnost z uredbo o celovitosti in preglednosti energetskega trga, saj je to osnovni pogoj za pravilno delovanje notranjega energetskega trga EU; ugotavlja, da bi bilo treba okrepiti pristojnosti ACER-ja v odnosu do Evropske mreže operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo (ENTSO-E), Evropske mreže operaterjev prenosnih sistemov za zemeljski plin (ENTSO-G) ter drugih organov, ki delujejo primarno na ravni EU, saj bi se s tem zagotovilo, da bi ACER lahko izpolnjeval svoje naloge, določene v ustrezni zakonodaji EU, ter meni, da bi moral ACER sodelovati z združenji, ki predstavljajo operaterje distribucijskih omrežij, organizacije potrošnikov in druge skupine, ki zastopajo civilno družbo;

55.

znova poudarja pomen ločevanja lastništva, kakor je določeno v tretjem energetskem svežnju; poziva Komisijo, naj oceni, koliko nacionalni regulativni organi uveljavljajo pogoje, navedene v njenih mnenjih o certificiranju operaterjev prenosnih sistemov;

56.

obžaluje, da sta ENTSO-E in ENTSO-G preveč odvisna od proračunskih sredstev, ki jima jih dodelijo nacionalni operaterji prenosnih sistemov, kar ogroža njuno delovanje v vlogi evropskih akterjev;

57.

poziva Komisijo, naj jih strožje regulira ter naj zagotovi ostrejši nadzor elektroenergetskih borz in tržnih dejavnosti plinskih vozlišč;

58.

poudarja, da mora ves čas obstajati možnost izvoza plina in električne energije, da bi okrepili našo energetsko solidarnost v izrednih razmerah in odpornost na motnje v oskrbi; v zvezi s tem ugotavlja, da so omejitve v sedanjih čezmejnih prenosnih sistemih pogosto posledica odločitev nacionalnih operaterjev prenosnih sistemov; zato poziva ACER, naj v svojem letnem poročilu o spremljanju trga nameni več poudarka temu vprašanju;

59.

opozarja, da popolnoma delujoč notranji energetski trg ne bo dokončan, dokler bo elektroenergetski sistem katere koli države članice odvisen od operaterja iz tretje države, ter poudarja pomen in nujnost zagotovitve sinhronega delovanja baltskih držav z evropskimi celinskimi omrežji do leta 2025;

60.

poudarja, da nujno potrebujemo primerno zasnovan prihodnji model elektroenergetskega trga v EU, ki mora biti usmerjen v spodbujanje potrebnih naložb za zagotovitev dolgoročne oskrbe ter v bolj tržno in z vidika varnosti omrežja optimizirano vključevanje obnovljivih virov energije, pri tem pa je treba v celoti upoštevati spremenljivo naravo oskrbe z energijo in povpraševanja, vključno z intenzivnejšim uvajanjem mikroproizvodnje in tehnologije prilagajanja odjema ter naraščajočim deležem obnovljivih virov energije; v zvezi s tem opozarja na potrebo po skupnih standardih za pametna omrežja, ki so ključni element pri zagotavljanju stabilne oskrbe in prostega čezmejnega pretoka energije ter tako prispevajo k zanesljivi oskrbi z energijo; poleg tega poudarja, da lahko razvoj pametnejših energetskih omrežij in novih zmogljivosti za shranjevanje energije prispeva k večjemu deležu obnovljivih virov energije na evropski ravni in k zagotovitvi, da se ustrezna infrastruktura razvija v povezavi z regionalnimi vozlišči za obnovljive vire energije;

61.

poziva države članice in Komisijo, pa tudi pogodbenice Energetske skupnosti in njen sekretariat, naj svoja prizadevanja osredotočijo na pospeševanje projektov skupnega interesa in projektov v interesu Energetske skupnosti, da bi uresničili vseevropsko elektroenergetsko in plinsko omrežje z zmogljivostjo za prenos električne energije in plina v vse države EU iz več virov; meni, da mora biti elektroenergetsko omrežje sposobno preusmeriti električno energijo od območij s presežkom na območja primanjkljaja ter tako omogočiti takojšnje odzivanje trga na nezadostno oskrbo povsod, kjer se ta pojavi, izravnavanje dnevnih in sezonskih ciklov, vključevanje obnovljivih virov energije, zagotavljanje zanesljive oskrbe in spodbujanje evropskega energetskega trga; meni, da bi bilo treba predvideti pospešitev postopka odobritve in izdaje dovoljenj za projekte ter spodbujanje posodabljanja obstoječih vodov; poleg tega poudarja, da morajo biti taka prizadevanja osredotočena zlasti na reševanje težav, ki nastajajo zaradi t. i. energetskih otokov;

62.

pozdravlja svojo resolucijo z dne 15. decembra 2015 o doseganju cilja 10-odstotne čezmejne elektroenergetske povezanosti – priprava evropskega elektroenergetskega omrežja na leto 2020;

63.

znova izraža zavezanost uresničitvi cilja 10 %čezmejne povezanosti, da bi dokončali notranji energetski trg v EU, ter pozdravlja predlog Evropskega sveta o določitvi minimalne ravni povezanosti elektroenergetskega omrežja med državami članicami pri 15 % do leta 2030; priznava pomen doseganja kvantitativnega cilja čezmejne povezanosti z zagotovitvijo razpoložljivosti obstoječe nacionalne in čezmejne infrastrukture, da bi se zagotovila učinkovita uporaba evropskih energetskih virov in večja zanesljivost oskrbe z energijo;

64.

poudarja pomen zagotovitve dobrega, stabilnega in predvidljivega regulativnega okvira, ki bo omogočil dolgoročne zaveze in ki je nujen za uresničitev novih naložb v energetsko infrastrukturo; poziva Komisijo, naj skrajša čas za uvrstitev projektov med projekte skupnega interesa; poudarja, da je treba uvajanje pametnih distribucijskih omrežij spodbujati s pospešitvijo postopkov za pridobitev dovoljenj ter s politično podporo in prilagojenimi regulativnimi okviri za operaterje omrežij, ki upoštevajo spremenljive potrebe po naložbah ter spodbujajo naložbe v IKT in avtomatizacijo enako kot naložbe v razširitev običajnih omrežij;

65.

poudarja, da bi morala energetska unija prispevati tudi k t. i. uniji energetskih naložb ter tako zagotoviti, da bodo zasebni in javni vlagatelji v prihodnjih letih prispevali več kot bilijon evrov naložb, potrebnih za oživitev evropskega gospodarstva; opozarja, da bi morala taka unija energetskih naložb zagotoviti priložnosti tako za velike vlagatelje kot posamezne potrošnike in državljane; opozarja, da je varnost za vlagatelje ključna za vzpostavitev okolja, ki spodbuja in najbolje izkorišča zasebne finančne naložbe; vztraja, da je stabilen okvir mogoče doseči le s trdnim sistemom upravljanja, ki zagotavlja enake konkurenčne pogoje in stabilne regulativne razmere ter ugodno vpliva na zaupanje v zasebnem sektorju;

66.

poudarja, da bo uresničitev projektov strateške infrastrukture prispevala k srednjeročnim in dolgoročnim vidikom energetske varnosti in bo v celoti skladna z dolgoročnimi zavezami EU na področju dekarbonizacije ter njeno okoljsko in drugo zakonodajo s tega področja;

67.

poziva Komisijo in države članice, naj naložbe v plinske in električne povezovalne vode manjšega obsega, ki povezujejo sosednje regije, jemljejo enako resno kot naložbe v večje projekte skupnega interesa; poziva Komisijo in države članice, naj pri gradnji teh povezovalnih vodov tesno sodelujejo z regionalnimi oblastmi;

68.

opozarja, da je pomembno povezati načrtovanje povpraševanja in ponudbe energije na ravni notranjega energetskega trga EU, pri čemer bi bilo treba dati prednost zmanjšanju povpraševanja in decentraliziranim rešitvam, da bi dosegli stroškovno optimalno zanesljivost oskrbe in preprečili nepotrebne ali prevelike naložbe v infrastrukturo in nasedle stroške;

69.

meni, da bi morale Komisija in države članice razmisliti o posebnih pobudah za spodbujanje naložb operaterjev distribucijskih sistemov, vključno s finančnimi instrumenti, saj so naložbene potrebe ostarelega in neustreznega distribucijskega omrežja velike, pa tudi zato, ker je večina obnovljivih virov energije priključena na ravni distribucijskega omrežja, močno priporoča, da države članice take naložbe obravnavajo prednostno;

70.

poziva Komisijo, naj pojasni, kako namerava porabiti 315 milijard EUR vreden naložbeni načrt, skupaj z drugimi obstoječimi sredstvi, da bi kar najbolj povečala učinek vzvoda Evropskega sklada za strateške naložbe ter da bi financirala infrastrukturo in projekte, potrebne za dokončanje energetske unije;

71.

meni, da je okrepljeno regionalno sodelovanje in usklajevanje politik nujen korak na poti k širšemu povezovanju vseevropskega energetskega trga; zato podpira regionalne pristope, tako med državami članicami kot s pogodbenicami Energetske skupnosti, da bi se zagotovila zanesljiva oskrba in pospešilo povezovanje trga, med drugim z nadaljnjim razvojem regionalnih vozlišč za povečanje likvidnosti trga, zlasti v srednje- in vzhodnoevropski regiji; poudarja, da bi lahko taki mehanizmi sodelovanja poenostavili politično sodelovanje in sodelovanje na energetskem trgu ter spodbudili skupne odločitve o nujnih naložbah v plinsko infrastrukturo v regijah; meni, da bi lahko v sodelovanju razvijali znanje in pridobivali informacije o vprašanjih, kot so zmogljivosti shranjevanja energije ter postopki javnega naročanja za utekočinjeni zemeljski plin in povezovalne vode; priznava pomembno vlogo elektroenergetskih borz pri spodbujanju likvidnega, preglednega in varnega trgovanja z energijo; poudarja potencial čezmejnih projektov, ki lahko zaradi svojega značaja delujejo kot vzvod za vseevropske rešitve;

72.

podpira vključevanje energetskih sistemov držav kandidatk in potencialnih kandidatk po regionalnem pristopu v okviru prihodnje evropske energetske unije;

73.

poudarja, da lahko večje regionalno sodelovanje pripomore k večji zanesljivosti oskrbe z energijo, izboljša načrtovanje infrastrukture, zagotovi stroškovno optimalno vključevanje obnovljivih virov energije in zniža stroške za potrošnike;

74.

je zadovoljen s pomenom, ki ga Komisijo pripisuje večjemu regionalnemu sodelovanju; poziva Komisijo, naj preuči in določi, katera stopnja sodelovanja na elektroenergetskem in plinskem omrežju (in trgu) je najboljša; poudarja, da lahko v nekaterih primerih države članice same najbolje ocenijo, kaj je potrebno na njihovem ozemlju, spet drugod pa ima sodelovanje, ki ga usmerja EU, jasno dodano vrednost; vseeno poudarja, da je bilo v nekaterih primerih ugotovljeno, da so skupine držav članic pri skupnih izzivih hitreje dosegle rezultate z daljnosežnim sodelovanjem na regionalni ravni, tak primer je petstranski energetski forum; se strinja s Komisijo, da lahko obstoječe regionalne ureditve služijo kot zgled za celotno EU;

75.

poziva Komisijo, naj predstavi predlog za makroregionalno strukturo upravljanja tržnega sodelovanja, v kateri bodo imeli svojo vlogo tudi Evropski parlament in nacionalni parlamenti; opozarja, da bi moralo tako regionalno upravljanje temeljiti na subjektih, ki so že prisotni na danem geografskem območju in trgu, s čimer bi dosegli največjo optimizacijo stroškov, zlasti v naslednjih primerih: i) načrt povezovanja baltskega energetskega trga (BEMIP); ii) pobude za sodelovanje v jugovzhodni Evropi; iii) razširjeni petstranski forum; iv) pobuda za omrežje v Severnem morju; poudarja, da bi bilo treba v zvezi s tem okrepiti vlogo ACER-ja;

76.

poziva Komisijo, naj izvede študije o optimizaciji stroškov, v katerih naj oceni in izračuna koristi regionalnega sodelovanja v navedenih regijah; meni, da bi morale Komisija in države članice, ki jih to zadeva, skupaj pripraviti in izvajati načrte za vzpostavitev teh makroregij;

77.

poziva komisijo, naj spodbuja in podpira projekte regionalnega sodelovanja med operaterji distribucijskih omrežij za električno energijo in plin, ki so bistveni za zagotavljanje varne, konkurenčne in trajnostne oskrbe z energijo, in sicer naj omogoči pomoč za lokalni proizvodnji energije (zlasti iz obnovljivih virov) ter za uvajanje tehnoloških sprememb (pametna omrežja, pametni števci itd.) in z novimi vrstami proizvodnje in porabe (npr. električna vozila);

78.

poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjave mnenj o energetskih projektih med ozemeljskimi enotami v Evropi (regijami, lokalnimi oblastmi, mesti itd.) za obveščanje in povezovanje izvoljenih predstavnikov in splošne javnosti;

79.

poziva k razvoju dobro povezanih in konkurenčnih regionalnih trgov električne energije in plina, ki bi pokrivali vse dele Unije in zagotavljali ustreznost in prožnost energetskega sistema; zahteva, naj Komisija odločno in pregledno ukrepa proti vsem primerom protekcionizma, protikonkurenčnega ravnanja ter oviram za vstop na trg in izstop z njega; poudarja pomen zagotavljanja stabilnih nacionalnih regulativnih okvirov, odpravljanja upravnih ovir in pospeševanja nacionalnih upravnih postopkov, tudi za to, da se zagotovi enake konkurenčne pogoje za projekte, ki se bodo opirali na državljane;

80.

poudarja, da so za uspešno uravnoteženje notranjega trga sicer potrebne naložbe v povezovalne vode, vendar je treba vlagati med drugim tudi v nacionalna omrežja, elektrarne na fosilna goriva, opremljene s tehnologijo zajema ogljika, nove jedrske elektrarne (v tistih državah članicah, ki jih želijo) kot ključen vir nizkoogljične pasovne električne energije, zmogljivosti shranjevanja (kot so terminali za utekočinjeni zemeljski plin), pametna omrežja in prožno proizvodnjo, da bi omogočili bolj razpršeno proizvodnjo z večjo uporabo obnovljivih virov;

81.

poudarja potrebo po vzpostavitvi zakonodajnega okvira, ki krepi položaj potrošnikov in jim omogoča dejavno udeležbo na trgu kot vlagatelji, proizvajalci in deležniki, in sicer z razvojem dinamičnega oblikovanja cen in z odprtjem trgov za vire na strani ponudbe in povpraševanja; opozarja, da je udeležbo državljanov mogoče okrepiti, med drugim: s finančno udeležbo potrošnikov; z energetskimi zadrugami in mikroproizvodnjo in shranjevanjem; z lastno porabo; z decentralizacijo oskrbe z energijo; z uvedbo pametnih omrežij v energetskih sistemih, vključno s pametnimi števci; z boljšim sodelovanjem na maloprodajnih trgih; s popolno preglednostjo; s prožnostjo cen in izbire za potrošnike;

82.

poudarja, da bi morali biti proizvajalci-odjemalci, ki omrežju zagotavljajo zmogljivosti shranjevanja, nagrajeni ter da bi jih bilo treba spodbujati k uporabi zelene energije, ki jo proizvedejo sami, namesto da se jih kaznuje; poudarja, da bi lahko take pobude prispevale k bolj konkurenčnemu in dobro delujočemu notranjemu energetskemu trgu, le-ta pa bi lahko pripomogel k večji odpornosti lokalnih skupnosti, ustvarjanju lokalnih delovnih mest in blaginje, splošni pocenitvi energije za odjemalce in reševanju resnih socialnih problemov, kot so energetska revščina in ranljivi potrošniki; poziva Komisijo, naj za boj proti energetski revščini zbere ocene učinka in najboljše primere ukrepov, sprejetih na nacionalni ravni, ter naj zagotovi, da bo take primere dobre prakse centralno vodil in spodbujal posebni evropski organ; poudarja, da je treba sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev varstva podatkov potrošnikov, ki so neposredno udeleženi na trgu;

83.

poziva Komisijo in države članice, naj s politikami, ki odpravljajo obstoječe ovire in pripomorejo k preoblikovanju trga, spodbujajo nadaljnji razvoj in širjenje lokalnih in regionalnih obnovljivih virov energije ter lokalnih in regionalnih distribucijskih omrežij ter omrežij za ogrevanje na daljavo; poziva Komisijo, naj predlaga smernice za lastno porabo energije, da bi spodbujala njeno uporabo in zavarovala pravice potrošnikov;

84.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo lastno porabo in mikroproizvodnjo s shemami za obnovljive vire energije, namenjenimi najranljivejšim odjemalcem;

85.

poziva Komisijo, naj v energetsko politiko EU vključi lokalne akterje ter poda predlog za vzpostavitev decentraliziranih služb za svetovanje in gradnjo zmogljivosti, katerih naloga bo opremljanje in podpora lokalnim organom, da bodo v pogovorih s ponudniki energije enakovreden partner, ter podpora razvoju lokalne proizvodnje energije prek zadrug, lokalnih podjetij in občinskih organov;

86.

poudarja, da je treba opredeliti najboljše primere lokalne prakse in spodbujati njihovo razširjanje po vsej Uniji, izboljšati usklajevanje med lokalnimi ukrepi in evropskimi politikami ter vložiti napore v reševanje vprašanj, ki zadevajo lokalno sprejemanje energetskih projektov; predlaga vzpostavitev evropskega foruma za energetsko unijo;

87.

meni, da bi morali imeti vsi potrošniki v EU enake koristi enotnega plinskega in elektroenergetskega trga; v tem smislu poudarja, da ne smemo več dopuščati sedanjih cenovnih razlik med nacionalnimi trgi, ki so posledica slabe povezanosti trgov in nezadostnih čezmejnih povezav; odločno poziva Komisijo, naj hitro predlaga ukrepe za večjo konvergenco cen in povezanost trgov v vsej Uniji;

88.

poudarja, da ima povezovanje trgov pozitiven vpliv na veleprodajne cene in navsezadnje na maloprodajne cene v elektroenergetskem sektorju; meni, da je treba pri pregledu zasnove elektroenergetskega trga bolj povezati veleprodajni in maloprodajni trg, prispevati k odpravljanju ovir na maloprodajnih in veleprodajnih trgih ter odjemalcem zagotoviti izbiro med dobavitelji energije;

89.

meni, da bi bilo treba v okviru pregleda maloprodajnih energetskih trgov resno preučiti dodatne ukrepe za varstvo potrošnikov, kot so spodbujanje in promocija sistemov kolektivnih prehodov, zahteva, da računi za energijo vsebujejo primerjavo s konkurenco na podlagi vzorcev porabe, zahteva, da ponudniki potrošnikom samodejno ponudijo najboljšo tarifo, ki je na voljo, ter zagotavljanje omejenega, enostavno primerljivega sklopa standardiziranih tarif;

90.

poziva Komisijo, naj v načrtu za postopno odpravo reguliranih cen ohrani možnost regulacije cen in standardizacije tarifnih struktur, da bi se lahko omejilo monopolne rente ali nepričakovane dobičke, ki povzročajo motnje na trgu, ter s tem zaščitilo ranljive potrošnike ali olajšalo primerjavo tarif s konkurenčnimi dobavitelji;

91.

poziva komisijo, naj spremlja razvoj končnih cen energije v Evropi, vključno z dajatvami, pristojbinami, subvencijami in drugimi skritimi stroški, da bi opredelili ukrepe, ki bi lahko pripomogli k znižanju teh cen;

92.

spominja na resolucije Parlamenta z dne 5. februarja 2014, 26. novembra 2014 in 14. oktobra 2015, v katerih je pozval k določitvi treh zavezujočih energetskih in podnebnih ciljev za leto 2030, zlasti cilja o 40-odstotnem izboljšanju energetske učinkovitosti; poudarja, da bi moral biti cilj EU o energetski učinkovitosti po letu 2020 zavezujoč in da bi ga bilo treba uresničevati z določitvijo ciljev za posamezne države; poziva Komisijo, naj pripravi različne scenarije energetske učinkovitosti za leto 2030, vključno s 40-odstotnim izboljšanjem, ki ga je kot cilj določil Parlament; poziva Svet, ki je pozval k določitvi vseevropskega cilja vsaj 27 %, naj svoj cilj popravi in ga zastavi višje v skladu s ciljem, ki ga je sprejel Parlament;

93.

ugotavlja, da lahko ambiciozne in izvedljive izboljšave na področju energetske učinkovitosti, katerih namen je kohezija, solidarnost in stroškovna učinkovitost, okrepijo energetsko varnost in konkurenčnost, ustvarijo delovna mesta in rast ter ohranijo nizke stroške za potrošnika, da bi preprečili energijsko revščino in izpolnili podnebne in energetske cilje;

94.

poziva Komisijo in države članice, naj izvajajo načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“; ugotavlja, da je energetska učinkovitost po podatkih Mednarodne agencije za energijo „prvo gorivo“ z največjo donosnostjo naložb med vsemi energetskimi viri; poudarja, da je povečanje energetske učinkovitosti, zlasti v obliki zmanjšanja izgub energije pri stavbah, bistvenega pomena za zmanjšanje uvoza energije v EU iz tretjih držav, saj se 61 % plina, uvoženega v Evropsko unijo, uporablja v stavbah, predvsem za ogrevanje; v zvezi s tem poziva, naj se projekti energetske učinkovitosti in infrastrukturni projekti obravnavajo kot ključne naložbe, ki so tako pomembne kot naložbe v zmogljivost nove generacije;

95.

poudarja, da se s povečanjem energetske učinkovitosti pomembno znižujejo računi za energijo za gospodinjstva in industrijo ter se zmanjšuje odvisnost EU od uvoza iz tretjih držav; poudarja, da je mogoče z ukrepi za energetsko učinkovitost do leta 2020 ustvariti dva milijona delovnih mest, zlasti v stavbnem sektorju, ki predstavlja 40 % skupnega povpraševanja EU po energiji; poudarja, da povečanje energetske učinkovitosti dopolnjuje diverzifikacijo oskrbe z energijo;

96.

poziva Komisijo, naj odkrije in odpravi preostale ovire za izvajanje ukrepov na področju energetske učinkovitosti ter oblikuje pristen trg energetske učinkovitosti, da bi spodbudili prenos primerov najboljše prakse in zagotovili razpoložljivost proizvodov in rešitev po vsej EU s ciljem, da bi zgradili pravi enotni trg proizvodov in storitev na področju energetske učinkovitosti;

97.

poudarja, da je treba povečati obseg in hitrost obnove stavb ter uporabo trajnostnih virov energije pri ogrevanju in hlajenju, in sicer s pravimi pobudami, da bi zmanjšali povpraševanje po energiji; priporoča nadaljnje dvigovanje standardov energetske učinkovitosti za stavbe, ob upoštevanju in spodbujanju tehničnih inovacij, predvsem za uporabo pri informacijskem modeliranju stavb in simulacijah učinkov življenjskega kroga gradbenih proizvodov v javnih naročilih; priporoča tudi, naj se še naprej podpira gradnja stavb s skoraj nično porabo energije, saj je to še en pomemben korak za zagotavljanje energetske neodvisnosti ter trajnostnega in zanesljivega energetskega sistema;

98.

poudarja, da je treba pri razpravi o energetski učinkovitosti v EU priznati in upoštevati dosedanje naložbe industrije v izboljšanje energetske učinkovitosti;

99.

meni, da morajo oblikovalci politik industriji poslati jasen signal, da bo zagotovila potrebne naložbe v doseganje energetskih ciljev EU; zato poudarja potrebo po ambicioznih ciljih in regulativnem okviru, ki bo spodbujal inovacije brez nepotrebnih novih upravnih bremen, da bi kar najbolje spodbujali energetsko učinkovitost v nacionalnem kontekstu;

100.

meni, da mora biti cilj energijske učinkovitosti usklajen z energetskimi in podnebnimi cilji ter prispevati k večji konkurenčnosti gospodarstva EU v primerjavi z njenimi glavnimi trgovinskimi partnerji;

101.

poudarja, da je treba opraviti revizijo veljavne zakonodaje o energetski učinkovitosti, vključno z direktivo o energetski učinkovitosti stavb in direktivo o energetski učinkovitosti, obenem pa morajo države članice to zakonodajo ustrezno izvajati, da bi olajšali doseganje nacionalnih ciljev in dopolnili že uvedene nacionalne politike, ki se izvajajo v okviru podnebnega in energetskega okvira do leta 2020; poziva Komisijo, naj pregleda zakonodajo EU o energetski učinkovitosti, kot je določeno v Prilogi k okvirni strategiji o energetski uniji;

102.

poudarja pomen energijske nalepke EU za okrepitev vloge potrošnikov in zagotavljanje točnih, ustreznih in primerljivih informacij potrošnikom o energetski učinkovitosti izdelkov; poudarja potrebo po reviziji te nalepke, da bi potrošnikom dodatno olajšali, da izberejo energetsko učinkovite izdelke, in spodbudili proizvodnjo takih izdelkov;

103.

poudarja uspeh in nadaljnji potencial okoljsko primerne zasnove v smislu izboljšanja energetske učinkovitosti in porabe energije pri izdelkih ter s tem zniževanja energetskih stroškov gospodinjstev in zmanjševanja emisij toplogrednih plinov; poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje izvedbene ukrepe, pri čemer naj upošteva širšo agendo o učinkovitosti virov, in naj revidira obstoječe ukrepe, da bo zagotovila njihovo ustreznost;

104.

priznava bistveno vlogo lokalnih organov, podjetij in državljanov pri zagotavljanju energetske neodvisnosti, in sicer s povečanjem energetske učinkovitosti prek: boljšega urbanističnega načrtovanja; razvoja internetnih tehnologij in tehnologij IKT, povezanih z energijo; vzpostavitve inteligentnih energetskih omrežij, uravnavanja odjema, kogeneracije, infrastrukture za alternativna goriva in uporabe toplotnih črpalk; lastne porabe; in vzpostavitve, posodobitve in širitve sistemov daljinskega ogrevanja in ohlajevanja; poudarja, da je treba spodbujati državljanske pobude, kot so projekti zadrug in skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov, okrepiti povezavo med državljani in podjetji za energetske storitve, spodbujati uporabo aktivnejših in trajnostnih načinov potovanja, razvijati in izvajati rešitve za pametna mesta, graditi dolgoročno uporabno infrastrukturo za distribucijo, ki bo podprla okoljsko mobilnost v mestih, ter spodbujati obnovo in izolacijo stavb, tudi s homogeno izolacijo; predlaga, naj se vsi partnerji upravljanja na več ravneh povežejo v okviru operativnega vmesnika, pri čemer naj dejavno sodeluje konvencija županov;

105.

meni, da je daleč najpomembneje razviti instrumente, orodja in inovativne modele financiranja, da bi sprostili javna sredstva in pritegnili zasebno financiranje na lokalni, nacionalni, regionalni in evropski ravni, s katerimi bi podprli naložbe v ključne sektorje energetske učinkovitosti, kot je obnova stavb, obenem pa upoštevali posebnosti dolgoročnih naložb; poudarja vlogo, ki jo imata pri tem Evropska banka za obnovo in razvoj in Evropski sklad za strateške naložbe (ki ga upravlja Evropska investicijska banka) ter vztraja, da je treba v celoti vključiti nacionalne spodbujevalne banke; priznava, da mora te instrumente spremljati namenska tehnična pomoč; poudarja, da je treba zagotoviti stroškovno in energetsko učinkovitost sistemov v javnih stavbah; poziva Komisijo, naj te elemente upošteva pri oblikovanju pobude o pametnem financiranju za pametne stavbe;

106.

meni, da bi bilo treba različne evropske sklade, iz katerih se financirajo izboljšave energetske učinkovitosti, bolje usmeriti ter ta sredstva prednostno nameniti za izboljšave ranljivih odjemalcev z nižjimi prihodki in za reševanje problema ločenih spodbud za lastnike stavb in najemnike ali za več lastnikov;

107.

poziva Komisijo, naj ob posvetovanju z ustreznimi industrijskimi panogami ter nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi deležniki opredeli primere najboljše prakse za financiranje energijske učinkovitosti po vsej EU in v tujini ter nato vključi mehanizme financiranja in inovativne finančne mehanizme v Evropsko banko za obnovo in razvoj, Evropsko investicijsko banko in druge sklade EU;

108.

poudarja, da je razvoj nove kulture na področju energije bistvenega pomena za doseganje ciljev energetske učinkovitosti in podnebnih sprememb; poziva države članice, naj mlajšo generacijo osveščajo prek ustreznih izobraževalnih modulov v šolah, da bi se izoblikovali novi vedenjski vzorci glede porabe energije;

109.

opozarja, da dogovor o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030, dosežen v Evropskem svetu oktobra 2014, vsebuje zavezo o vsaj 40 % zmanjšanju domačih emisij toplogrednih plinov v primerjavi z letom 1990, ki je osnova za razvoj brezogljične razsežnosti energetske unije; ugotavlja, da je ta sklep tudi najambicioznejši prispevek k mednarodnim podnebnim pogajanjem s ciljem, da bi decembra 2015 v Parizu na 21. konferenci pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah dosegli zavezujoč sporazum o podnebju;

110.

poudarja, da je treba v okviru 21. konference Združenih narodov o podnebnih spremembah doseči celovit, ambiciozen in zavezujoč sporazum, ki bo vseboval trdna zagotovila glede omejitve povišanja povprečne svetovne temperature na največ 2 oC v primerjavi s predindustrijskimi ravnmi, ter svetoven, robusten in skupen sistem za preglednost in odgovornost, ki bo vključeval spremljanje, obveznost poročanja ter učinkovit in uspešen sistem skladnosti; meni, da bi moral mednarodni podnebni režim za obdobje po letu 2020 vključevati določbe, ki bodo omogočale večjo ambicioznost, podprle stroškovno učinkovita prizadevanja za blažitev podnebnih sprememb in zagotovile priložnosti za varovanje okoljske skladnosti in trajnostnega razvoja; poudarja, da se morajo največji svetovni onesnaževalci resno zavezati zmanjšanju emisij; poudarja osrednjo vlogo, ki jo bo imela diplomacija EU na področju podnebja in energije;

111.

opozarja, da omejitev povečanja globalne temperature na povprečno 2 oC ne zagotavlja, da se bomo izognili znatnim negativnim podnebnim učinkom; poudarja, da je treba do leta 2050 ali kmalu zatem odpraviti globalne emisije ogljika, če želimo na področju emisij ohraniti svet na stroškovno učinkoviti poti s ciljem pod 2 oC;

112.

meni, da je za energetsko unijo, če upoštevamo stroške energije, bistven razvoj obnovljivih virov energije; poudarja ključno vlogo teh virov v EU pri zagotavljanju energetske varnosti ter politične in gospodarske neodvisnosti, saj zmanjšujejo potrebo po uvozu energije; poudarja njihovo osrednjo vlogo pri izboljšanju kakovosti zraka ter ustvarjanju delovnih mest in rasti; meni, da ti viri energije zagotavljajo zanesljivo, trajnostno, konkurenčno in cenovno sprejemljivo energijo in imajo pomembno vlogo pri prizadevanjih Evrope, da zavzame vodilni položaj v zelenem gospodarstvu in pri razvoju novih industrij in tehnologij; v zvezi s tem poudarja, da bi moral biti aktualni trg z električno energijo zasnovan bolj dinamično in prožno, da bi lahko nanj vključili nestalne vire energije; opozarja na dejstvo, da so se v zadnjih letih stroški proizvodnje energije iz obnovljivih virov precej zmanjšali; poudarja pomen razvoja čezmejne infrastrukture ter krepitve raziskav in inovacij pri razvoju pametnejših energetskih omrežij in novih rešitev za shranjevanje energije, pa tudi tehnologij prožne proizvodnje energije za vključevanje obnovljivih virov;

113.

pozdravlja zavezo Komisije, da bo Evropsko unijo popeljala na prvo mesto na področju obnovljivih virov energije; poziva Komisijo, naj v ta namen predstavi operativno in izvedljivo strategijo; poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo preglednost, skladnost, stabilnost in kontinuiteto regulativnih okvirov za obnovljive vire energije ter naj ne spreminjajo ekonomskih naložbenih pogojev, da bodo okrepile zaupanje vlagateljev in prispevale k stroškovno učinkovitemu uvajanju obnovljivih virov energije v vsej EU; poudarja, da je treba bolje usklajevati podporne sheme v skladu s smernicami Evropske komisije o oblikovanju podpornih shem za obnovljive vire energije, da bi preprečili morebitno izkrivljanje trga in ohranili dejansko podporo za obnovljive vire energije; poudarja, da so pravi tržni pogoji za naložbe v energetsko učinkovitost, obnovljive vire energije in pametno infrastrukturo bistvenega pomena za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; poudarja, da bi morala energetska unija optimizirati tržne instrumente za spodbujanje evropskih nizkoogljičnih virov energije in na ta način zagotoviti, da bo energetski prehod kar najbolj stroškovno učinkovit in okolju prijazen;

114.

poudarja, da mora EU v okviru spremembe naših energetskih sistemov zagotoviti enake notranje konkurenčne pogoje glede sistemov nacionalnih subvencij in državne pomoči, ki ne bodo nepošteno krepili prevladujočega položaja nekaterih tehnologij ali izvajalcev dejavnosti; v zvezi s tem pozdravlja poročilo Komisije z dne 10. oktobra 2014 o subvencijah in stroških energije v EU ter poziva Komisijo, naj to poročilo letno posodablja, da bi bolje opredelila sektorje in področja, ki potrebujejo dodatna sredstva, ter sektorje, ki se zaradi subvencij soočajo z izkrivljanjem trga;

115.

poudarja potrebo po ukinitvi okolju škodljivih subvencij, ki jih je nujno treba identificirati in postopoma odpraviti, saj so potrata skromnih javnih sredstev in se najprej uporabljajo za podporo onesnažujočim praksam, potem pa za popravilo škode;

116.

poudarja, da prehod na konkurenčno in trajnostno nizkoogljično gospodarstvo nudi bistvene priložnosti v smislu novih delovnih mest, inovacij, rasti in nižjih računov za energijo za podjetja in gospodinjstva; vendar priznava, da je mogoče te priložnosti izkoristiti le s tesnim sodelovanjem Komisije, držav članic, lokalnih in regionalnih organov, državljanov in industrije, ki bi kar najbolj povečalo učinkovitost pobud in regulativnih okvirov; ugotavlja, da ustrezno upravljano razogljičenje ne bi smelo povzročiti višjih stroškov energije, energetske revščine, deindustrializacije evropskega gospodarstva ali večje brezposelnosti; zato vztraja pri aktivnem vključevanju socialnih partnerjev v obravnavanje socialnega učinka prehoda na trajnostno energetsko unijo; poudarja, da EU potrebuje tržne in tehnološko nevtralne politike za vso EU, pri katerih se bodo upoštevali vsa ustrezna zakonodaja in pomembni cilji EU ter se bodo ti cilje izpolnjevali s kar najnižjimi stroški za družbo;

117.

opozarja, da mora imeti fotovoltaična industrija osrednje mesto v evropski industrijski politiki, da bi zadovoljili potrebe rastočega svetovnega trga v razmerah, ko se dandanes večina fotovoltaičnih celic in modulov proizvede zunaj Evropske unije, pretežno na Kitajskem; poudarja, da mora biti EU v celoti udeležena v novem naložbenem ciklu, da bi ohranila svoj vodilni položaj na področju raziskav in razvoja, strojništva in na nekaterih drugih področjih, kot so pretvorniki in uravnavanje sistemov, ter da bi znova postala vodilna pri proizvodnji opreme (celice in moduli); meni, da bi morala EU zastaviti tak cilj, da bo lahko do leta 2020 vsaj 20 % svojega trga zalagala s celicami in moduli, proizvedenimi doma;

118.

priznava koristi povečanja deleža energije iz obnovljivih virov na trgu ogrevanja, zlasti v stavbah; poudarja, da termalna infrastruktura in shranjevanje zaradi večje prožnosti omogočata povezovanje nestalnih obnovljivih virov energije, in sicer s shranjevanjem energije v obliki; ponovno poudarja, da je mogoče povečati energetsko varnost z razvojem omrežij za daljinsko ogrevanje in hlajenje, ki so idealno sredstvo za integracijo trajnostnega ogrevanja v mestih v velikem obsegu, saj lahko istočasno zagotavljajo toploto iz različnih virov in niso odvisna zgolj od enega samega vira;

119.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo države članice pri novih in prenovljenih stavbah zahtevale minimalne ravni energije iz obnovljivih virov ter da se bodo za projekte na področju energije iz obnovljivih virov uporabljali hitri upravni postopki in postopki povezovanja v omrežje, zlasti pri izvrševanju členov 13(4) in 13(1)(f) Direktive 2009/28/ES in člena 7(3) Direktive 2009/72/ES; poziva Komisijo, naj v okviru revizije veljavne zakonodaje s tega področja poveča število stavb, opremljenih s sistemi za energijo iz obnovljivih virov, naj za male projekte na področju te energije zahteva upravne postopke, kjer se da vse urediti na enem mestu, in enostavne postopke priglasitve za vgradnjo naprav za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov izključno za lastno porabo ter naj vzpostavi okvir za inovativne ureditve za priključitev v omrežje in za trgovanje z omrežnimi storitvami na ravni distribucijskega omrežja;

120.

poziva Komisijo, naj sprejme strategijo EU za ogrevanje in hlajenje, v kateri bodo opredeljeni vsi ukrepi in sinergije, potrebne v stanovanjskem, komercialnem in industrijskem sektorju za zmanjšanje te odvisnosti, in ki bo hkrati prispevala k energetskim in podnebnim ciljem EU, dosegla prihranke energije, okrepila konkurenčnost evropskega gospodarstva, spodbudila rast in ustvarjanje delovnih mest in spodbudila sistemske inovacije; poudarja, da bi morala ta strategija za ogrevanje in hlajenje obravnavati vseh pet razsežnosti energetske unije;

121.

poudarja, da je vodna energija pomemben, domač, obnovljiv in varen vir energije, ki predstavlja 11 % vse evropske proizvodnje električne energije; poudarja, da bo zato vodna energija še naprej imela pomembno vlogo pri proizvodnji in skladiščenju električne energije in bo ogromno prispevala k razogljičenju evropskega gospodarstva in zmanjšanju odvisnosti EU od zunanjih virov energije;

122.

poziva, naj se poseben poudarek nameni morskim obnovljivim virom energije, v skladu s sporočilom Komisije o modrem gospodarstvu, kot panogo z velikim potencialom, ki pa ni tako uveljavljena kot drugi sektorji obnovljivih virov energije;

123.

ugotavlja, da bi lahko vse večji delež doma proizvedenega bioplina pozitivno prispeval k energetski varnosti; v zvezi s tem poudarja, da je treba v ta namen vzdrževati obstoječo plinsko infrastrukturo;

124.

ugotavlja, da bi biomasa iz trajnostnega gozdarstva utegnila prispevati k doseganju podnebnih in energetskih ciljev okvira do leta 2030;

125.

ugotavlja, da je sedanja politika EU glede biogoriv tarča številnih kritik, saj da ne upošteva emisij toplogrednih plinov, povezanih s posredno spremembo rabe zemljišč, do katere lahko pride, ko se obstoječa kmetijska proizvodnja preusmeri na neobdelana zemljišča tako v EU kot zunaj nje;

126.

meni, da trajnostni pristop k doseganju ciljev zanesljive oskrbe z energijo v EU ne bi smel dodatno širiti uporabe biogoriv, pridelanih na zemljiščih, in da so izboljšanje energetske učinkovitosti vozil, zmanjšanje povpraševanja po prevozu, zmanjšanje intenzivne živinoreje, povečanje uporabe biogoriv iz odpadkov in ostankov, ki ne povzročajo dodatnih sprememb rabe zemljišč, boljše možnosti;

127.

z zanimanjem pričakuje projekte, pri katerih se izkorišča odpadni ogljik kot surovina za nizkoogljične kemikalije in napredna biogoriva (tj. z uporabo mikrobov, ki jih gojijo s pomočjo odpadnih plinov, bogatih z ogljikom, in jih spremenijo v goriva in kemikalije, ki nadomestijo tiste, ki nastanejo iz fosilnih goriv (ali biogoriv prve generacije), s čimer se zmanjšajo emisije in onesnaževala iz industrijskih procesov, kot je proizvodnja jekla, in naložbe v te projekte ter vztraja, da jih je treba podpreti;

128.

poudarja, da morajo v pravem krožnem gospodarstvu odpadki ponovno vstopiti v gospodarstvo v obliki surovine, da bi čim dlje ohranili dodano vrednost proizvoda, zato sta priprava za ponovno uporabo in recikliranje precej pomembnejša kot zažiganje; opozarja, da imajo številne države članice presežno zmogljivost v obratih za zažiganje; poudarja potrebo po boljšem načrtovanju in izmenjavi informacij ter po preprečevanju učinkov vezave; poziva Komisijo, naj upošteva povezavo med energetsko unijo in krožnim gospodarstvom;

129.

opozarja, da so evropska industrija ter mala in srednja podjetja nadvse pomembni za evropsko gospodarstvo, in priznava, da bi nižji stroški energije zelo ugodno vplivali na konkurenčnost evropske industrije ter mala in srednja podjetja;

130.

poudarja, da inovacije in posodobitve za oblikovanje energetsko učinkovitejših in z viri gospodarnejših industrijskih procesov krepijo konkurenčnost industrije EU; opozarja, da bi lahko s tehnološkimi inovacijami za obnovljive vire toplotne energije zmanjšali uvoz in stroške ter okrepili delovanje sistemov, da bi zadostili povpraševanju po visokotemperaturni toploti v industrijskih sektorjih; poudarja, da se zaradi precej zahtevne obnove in posodobitve evropskega stavbnega fonda oblikuje trg visokozmogljivostnih gradbenih materialov, naprav in opreme, ki evropskim proizvajalcem in monterjem v stavbnem sektorju nudi priložnosti za inovacije in ustvarjanje delovnih mest, ki jih ni mogoče seliti;

131.

ugotavlja, da je treba načine za doseganje podnebnih in energetskih ciljev do leta 2030 vključiti v industrijsko politiko držav članic, pri tem pa upoštevati potrebe po ponovni industrializaciji; meni, da bilo treba regulativni okvir EU uskladiti z njenimi podnebnimi in energetskimi cilji in uvesti prožnejši, tržno usmerjen pristop, da bi zagotovili odporno energetsko unijo, pri čemer bi bilo treba povezati podnebne cilje do leta 2030 in cilje ponovne industrializacije, da bi dopolnjevali industrijsko politiko držav članic;

132.

poudarja, da učinkovita uporaba raziskovalnih in tehnoloških inovacij spodbuja vodilni položaj evropske industrije in krepi konkurenčno prednost in gospodarsko uspešnost evropskega poslovnega in industrijskega sektorja, ustvarja delovna mesta ter prispeva h glavnim ciljem energetske in podnebne politike EU, med drugim: zmanjšanju povpraševanja po energiji; zanesljivosti oskrbe, konkurenčnosti in trajnostnemu razvoju proizvodnje, distribucije, prenosa in porabe energije; boju proti energetski revščini; ciljem EU glede emisij toplogrednih plinov, obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti; ter h kar najboljši uporabi evropskih virov energije;

133.

poziva Komisijo, naj zaščiti konkurenčnost energetsko intenzivnih industrijskih panog ter zagotovi varnost dolgoročnega načrtovanja za industrijske naložbe, kar bo odražalo prizadevanja Komisije za povečanje prispevka industrije k BDP za do 20 % do leta 2020;

134.

poudarja ključno vlogo sistema EU za trgovanje z emisijami kot cenovno učinkovitega tržnega orodja za razogljičenje evropskega energetskega sistema in za doseganje cilja EU o zmanjšanju emisij EU do leta 2030 in po njem; poudarja, da bi bilo treba poleg rezerve za stabilnost trga uvesti strukturno reformo sistema za trgovanje z emisijami za obdobje po letu 2020, ki bi upoštevala cilj zmanjšanja CO2 do leta 2030 in bi – vse dokler druga pomembna gospodarstva ne bodo vložila primerljivega truda –vsebovala otipljive in bolj harmonizirane ukrepe glede selitve virov CO2;

135.

poziva Komisijo, naj dodatno preuči vprašanje posrednih stroškov zmanjševanja emisij in njihovega učinka na cene električne energije v državah članicah (in njihovega deleža v cenah);

136.

poudarja, da bi bilo treba prihodke ETS uporabiti predvsem za podporo nizkoogljičnih inovacij, energetske učinkovitosti in drugih ukrepov za zmanjšanje emisij CO2;

137.

priznava, da bi lahko evropske energetsko učinkovite tehnologije, kot je kogeneracija, bistveno prispevale k zanesljivosti oskrbe z energijo v EU in doseganju ciljev, povezanih z emisijami toplogrednih plinov; v zvezi s tem meni, da mora energetska unija odražati pravico držav članic do uporabe vseh varnih in trajnostnih nizkoogljičnih virov energije, ki jih imajo na razpolago;

138.

sicer priznava, da je mešanica energijskih virov v prvi vrsti v pristojnosti držav članic, vendar se zaveda pomislekov javnosti zaradi hidravličnega lomljenja in njegovih morebitnih posledic za podnebje, okolje in javno zdravje ter za doseganje dolgoročnega cilja EU o razogljičenju; priznava tudi, da so možnosti, da bi nekonvencionalna goriva prispevala k zadovoljitvi povpraševanja po energiji v EU v prihodnosti, omejene, kar skupaj z visokimi stroški naložb in pridobivanja ter trenutnimi nizkimi cenami nafte v svetu vzbuja pomisleke o tem, ali je hidravlično lomljenje v Evropski uniji sploh izvedljivo; meni, da je treba pomisleke javnosti ustrezno obravnavati in da bi morale dejavnosti hidravličnega lomljenja izpolnjevati najvišje podnebne, okoljske in javnozdravstvene standarde; poziva države članice, ki nameravajo izvajati hidravlično lomljenje, naj upoštevajo priporočilo Komisije iz leta 2014 o minimalnih načelih za raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov (na primer plina iz skrilavca), pri katerem se uporablja obsežno hidravlično lomljenje;

139.

poziva Komisijo in države članice, naj si dejavno prizadevajo za razgradnjo zastarelih, močno onesnažujočih ali nevarnih obratov za proizvodnjo energije, tudi zato, da bi zmanjšale sedanje presežne zmogljivosti na trgu;

140.

poziva Komisijo, naj izboljša pogoje za uvajanje zajemanja in shranjevanja ogljika; meni, da bi slednje lahko pripomoglo k trgu nizkoogljične energije in pomembno prispevalo k usklajevanju različnih ciljev energetske unije glede raznolike in varne oskrbe z energijo, hkrati pa k doseganju cilja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, potrebnega za izpolnitev ciljev iz energetskega načrta EU za leto 2050;

141.

meni, da je treba tehnologije za razogljičenje, kot sta zajemanje in shranjevanje ogljika ter zajemanje in uporaba ogljika, nadalje razviti in izboljšati s precejšnjimi raziskovalnimi in inovacijskimi prizadevanji, da bi zagotovili, da bodo te tehnologije na razpolago za omilitev ali celo izničenje okoljskega odtisa fosilnih goriv, ki še vedno predstavljajo več kot 40-odstotni delež sedanje proizvodnje energije v EU in ki bodo verjetno še naprej pomemben vir energije;

142.

poziva Komisijo, naj vzpostavi inovacijski sklad NER400, ki naj bi podpiral nizkoogljične predstavitvene projekte, in sicer na podlagi programa NER300 za zajemanje in shranjevanje ogljika ter energijo iz obnovljivih virov, a naj razširi njegovo področje uporabe na nizkoogljične inovacije v industrijskih sektorjih;

143.

ugotavlja, da je jedrska energija predstavljala 27 % mešanice virov električne energije in več kot polovico vse nizkoogljične energije v EU v letu 2014 in da naj bi do leta 2050 razgradili 130 od 132 jedrskih elektrarn v EU, zaradi česar bo nastala precejšnja vrzel pri nizkoogljični pasovni električni energiji v mešanici virov te energije v EU; priznava, da so se nekatere države članice sicer odločile opustiti jedrsko energijo, vendar druge razmišljajo o razvoju novih projektov na tem področju, da bi izpolnile svoje energetske in podnebne cilje na nacionalni ravni in ravni EU, ter poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo EU vzpostavila okvir, ki bo državam članicam, ki želijo uresničiti nove projekte za jedrsko energijo, to tudi omogočal, pri čemer se bodo upoštevala pravila EU o notranjem trgu in konkurenci;

144.

ugotavlja, da je jedrska energija ena pomembnejših v evropskem energetskem sistemu, saj povzroča manj emisij CO2, hkrati pa omejuje odvisnost od uvoza, zagotavlja stabilno proizvodnjo električne energije za oskrbo notranjega trga in zagotavlja energetski sistem, v katerega je mogoče postopno vključiti energijo iz obnovljivih virov;

145.

poziva države članice, ki postopoma odpravljajo jedrsko energijo, naj zagotovijo, da bo to nadomestila proizvodnja energije, ki lahko sorazmerno prispeva k oskrbi z energijo ter k stabilizaciji skupnega sistema proizvodnje in distribucije;

146.

meni, da so države članice sicer pristojne za določitev svoje mešanice energijskih virov, prav tako pa je v njihovi suvereni pristojnosti, da se odločijo, kako bodo razogljičile svoje gospodarstvo, da pa je za doseganje podnebnih in energetskih ciljev Evrope in držav članic potrebno usklajevanje razvoja politik in tehnologij na ravni EU; priznava, da so politike na ravni EU na nekaterih področjih najučinkovitejše in da je na drugih področjih sodelovanje in usklajevanje med državami članicami ključnega pomena; priznava, da je za zagotavljanje tega usklajevanja potreben trden in zanesljiv proces upravljanja;

147.

poziva Komisijo, naj pripravi predloge za ustanovitev sklada za posodobitev, ki bi moral imeti stroga merila in vsebovati smernice, ki bi zagotavljale, da bo financiranje usmerjeno v projekte prave modernizacije na področju energije, ki bi bili izbrani na podlagi tehnološko nevtralnega pristopa in dokazila, da so skladni z dosego ciljev EU glede emisij toplogrednih plinov do leta 2030;

148.

poudarja, da bi morala biti EIB vključena v oblikovanje prej omenjenih meril in usmeritev sklada za posodobitev;

149.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da se pri razvoju energetske unije zagotovijo okoljska in podnebna zaščita, izboljšana kakovost zraka, manjša odvisnost od zunanjih virov energije, biotska raznovrstnost, delovna mesta in konkurenčnost evropske industrije na podlagi tehnoloških inovacij in vodilne vloge na tem področju;

150.

poudarja, da mora biti energija cenovno dostopna za vse državljane EU; meni, da bi s preprečevanjem nepotrebne porabe s pomočjo izboljšanja učinkovitosti, boljšimi medsebojnimi povezavami, večjo povezanostjo trga in trajnostnimi energetskimi naložbami, zlasti v stavbe, veliko gospodinjstev lahko imelo dostop pod enakimi pogoji do enotnega, trajnostnega, konkurenčnega in varnega energetskega trga ter ubežalo energetski revščini, v kateri je leta 2012 živel vsak četrti državljan EU; poziva Komisijo, naj predstavi sporočilo o energetski revščini v Evropi in ga pospremi z akcijskim načrtom za boj proti njej, ki bo vseboval opredelitev in kazalnike energetske revščine;

151.

ocenjuje, da promet predstavlja več kot 30 % končne porabe energije v Evropi in da 94 % prometa temelji na naftnih proizvodih; zato meni, da bi moral imeti sistem za čistejšo energijo, ki bi bil tesno povezan z razogljičenjem prometnega sektorja, osrednje mesto v okvirni strategiji za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost; poudarja, da je zelo pomembno povezovanje ukrepov za spodbujanje energetske učinkovitosti in energije iz obnovljivih virov z ukrepi za razvoj inovativnih energetskih tehnologij, da bi za evropski prometni sistem dosegli okoljsko trajnostno kombinacijo virov energije; meni, da bi bilo treba spodbujati uporabo različnih obnovljivih virov energije, vključno z utekočinjenim zemeljskim plinom za težka tovorna vozila in v pomorskem sektorju; poziva Komisijo, naj pripravi predloge za ukinitev okolju škodljivih davčnih olajšav, kjer je to primerno; spodbuja podporo raziskavam in inovacijam, namenjenim iskanju boljših tehnoloških rešitev na področju mobilnosti, pa tudi rešitev na področju podpornih tehnologij in politik;

152.

ugotavlja, da je treba za razogljičenje prometnega sektorja na vseh področjih politike sprejeti ukrepe, ki se nanašajo na energijo, promet, trgovino ter raziskave in inovacije; poudarja, da so za preprečevanje nacionalne razdrobljenosti pomembni usklajeni čezmejni pristopi in da je treba oblikovati standarde in zahteve glede interoperabilnosti, ki bodo evropskim podjetjem omogočili izkoriščanje tržnih priložnosti;

153.

ugotavlja, da so boljši standardi učinkovitosti vozil in učinkovitejša poraba goriva bistveni tako za zmanjšanje odvisnosti EU od nafte kot za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, zato poziva industrijo, države članice in Komisijo, naj nadaljujejo prizadevanja na tem področju in jih okrepijo, da bi glede na nedavne škandale zagotovile ne le točne preskuse emisij, temveč da bodo obenem ti preskusi pokazali dejanske emisije, ki nastajajo med vožnjo; poziva Komisijo, naj pregleda standarde emisij CO2 za avtomobile in lahka dostavna vozila za obdobje po letu 2020; se vseeno zaveda, da je dolgoročna rešitev za zmanjšanje emisij v prometu in povpraševanja po energiji ter diverzifikacijo dobave povezana z alternativnimi viri, elektrifikacijo z električno energijo iz obnovljivih virov in spodbujanjem bolj trajnostnih načinov prevoza;

154.

podpira celovit sveženj o cestnem prometu, ki bo spodbujal učinkovitejše okvirno oblikovanje cen za uporabo infrastrukture in uvedbo inteligentnih interoperabilnih prometnih rešitev; poudarja, da je mogoče s podpiranjem digitalizacije, uporabo inteligentnih prometnih sistemov in razvijanjem inovativnih prometnih storitev izboljšati energetsko učinkovitost; poziva k oblikovanju napredne strategije za raziskave in inovacije v prometnem sektorju; podpira oblikovanje trajnostnih načrtov za mobilnost v mestih in na podeželju, da bi zmanjšali onesnaževanje zaradi prometa, zastoje, hrup in število prometnih nesreč; meni, da bi morali s temi načrti odpraviti neenakosti, kar zadeva invalide in stroške;

155.

pozdravlja prehod na energetsko najbolj trajnostne in učinkovite načine prevoza in poti, kot so železnica, prevoz po morju na kratkih razdaljah, celinska plovba in pomorski promet, in sicer tako, da ti načini postanejo konkurenčnejši in učinkovitejši v smislu zmanjševanja emisij CO2; v zvezi s tem poudarja pomen intermodalnosti;

156.

poziva Komisijo, naj v okviru razogljičenja prometnega sektorja predlaga celovito strategijo o cestnem prometu in podpre močnejša prizadevanja pri razvoju in uporabi električne mobilnosti za cestni promet;

157.

poudarja, da bo uporaba električnih vozil močno obremenila proizvodnjo električne energije, in poziva, naj se s tega vidika oceni sedanje proizvodne zmogljivosti;

158.

poziva Komisijo, naj revidira shemo označevanja porabe goriva in emisij CO2 za osebne avtomobile, da bi potrošnikom zagotovili natančnejše, ustreznejše in primerljivejše informacije o emisijah CO2 ter porabi goriva, da bi jih usmerili v izbiro energetsko najučinkovitejših vozil, proizvajalce pa spodbudili, da izboljšajo energetsko učinkovitost vozil in povečajo zanesljivost oskrbe z energijo;

159.

vztraja, da mora Komisija pospešiti uvedbo revidiranega preskusnega cikla, da bi zagotovila, da emisije CO2 in drugih onesnaževal iz vozil odražajo emisije v dejanskih pogojih vožnje;

160.

poziva Komisijo, naj pospeši vključevanje naprednih tehnologij v inovativni železniški promet, tako da predlaga pobudo za preusmeritev na železnice, ki bi lahko imela odločilno vlogo v čistem javnem prometu;

161.

opozarja, da je mednarodni ladijski promet še vedno izključen iz zavezujočih obveznosti glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, čeprav se pri njem zaznava velik porast prometa; poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajni predlog o ciljih za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov iz mednarodnega ladijskega prometa, razen če bo Mednarodna pomorska organizacija sprejela zavezujoče ukrepe do leta 2016;

162.

poudarja, da je potrebno večje usklajevanje strategij na področju prometa, ogrevanja in hlajenja ter razogljičenja energije; poziva Komisijo, naj pripravi celovite načrte za zmanjšanje emisij CO2 v sektorjih prometa ter ogrevanja in hlajenja, pri čemer naj med drugim upošteva, da se čista in poceni energija iz različnih obnovljivih virov energije, če je na voljo v velikih količinah, lahko uporabi za polnjenje električnih vozil in delovanje naprav za ogrevanje in hlajenje;

163.

poudarja, da je treba podporo Evropskega sklada za strateške naložbe prednostno nameniti prometnim projektom, ki omogočajo tehnološki prehod na čist in trajnosten prometni sistem; poudarja, da bi morali pri drugih mehanizmih finančne podpore, ki so na voljo na ravni EU, prednost nameniti naložbam v infrastrukturo za intermodalnost, železnice, pomorski promet in celinske plovne poti;

164.

spodbuja Komisijo, naj pri harmonizaciji meril za certificiranje trajnostnega turizma vključi merilo uporabe energije iz obnovljivih virov in merilo zmanjšanja emisij CO2 v skladu s cilji EU;

165.

poziva Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja na področju raziskav o boljši uporabi virov energije v Evropi in zmanjšanju njihovega vpliva na okolje, da bi zagotovili trajnostno gospodarsko rast, ustvarjanje delovnih mest, industrijsko konkurenčnost, zlasti pa dolgoročne okoljske in energetske cilje EU;

166.

poudarja, da je treba v zvezi s tem v celoti izkoristiti vse možnosti financiranja EU in tako okrepiti varne in trajnostne tehnologije nizkoogljične energije, energetsko učinkovitost, obnovljive vire energije, pametna omrežja, decentralizirano proizvodnjo, prožno proizvodnjo, shranjevanje električne energije in elektrifikacijo prometa; poziva Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja na področju raziskav o teh tehnologijah in njihovi uporabi, da bi dosegla svoje cilje za leto 2020, 2030 in po tem, izboljšala zanesljivost oskrbe z energijo in pospešila gospodarsko okrevanje; pričakuje, da bo vmesni pregled raziskovalnega programa Obzorje 2020 odražal te prednostne naloge; želi spomniti, da so energetski izzivi, zastavljeni v programu Obzorje 2020, oblikovani tako, da podpirajo prehod na zanesljiv, trajnostni in konkurenčen energetski sistem, katerega glavne prednostne naloge so naštete pod naslovi Energetska učinkovitost, Nizkoogljične tehnologije ter Pametna mesta in skupnosti; želi spomniti, da je treba vsaj 85 % proračuna za energetske izzive programa Obzorje 2020 porabiti za področje nefosilnih goriv, pri čemer je treba vsaj 15 % celotnega proračuna za energetske izzive porabiti za uveljavitev tehnologij za obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost na trgu;

167.

meni, da bi močnejše prizadevanje za razvoj teh tehnologij lahko prineslo pomembne dolgoročne rezultate na področju stroškovno učinkovitega razogljičenja, manjših stroškov proizvodnje in manjšega povpraševanja po energiji, kar bi okrepilo konkurenčnost industrije;

168.

ugotavlja, da ima Evropa vodilno vlogo na tehnološkem področju v ključnih sektorjih, kot so vetrne turbine, električni kabli, razvoj in storitve omrežja ter sistemi za mestni prevoz; obžaluje, da je ta vodilna vloga ogrožena in poziva Komisijo, naj nujno ukrepa, da bi to vlogo ohranili;

169.

poziva Komisijo, naj oblikuje pobudo o svetovni tehnološki in inovativni vodilni vlogi EU na področju nizkoogljične tehnologije in tehnologije obnovljivih virov, vključno z energijo valovanja, plavajočimi sončnimi elektrarnami in biogorivom iz alg, ter naj spodbudi javne in zasebne raziskave, razvoj in inovacije na teh področjih;

170.

poziva države članice in Komisijo, naj si prizadevajo za boljše povezovanje in usklajevanje nacionalnih in evropskih raziskovalnih programov, zlasti na področjih energetike, prometa, informacijsko-komunikacijske tehnologije in gradbeništva, da se zagotovi prednostna obravnava skupnih izzivov, kot je povečanje energetske učinkovitosti, tako da v središču pozornosti ne bo zgolj sektor ogrevanja, temveč tudi hlajenje, spodbujanje obnovljivih virov energije v malem obsegu, zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, pa tudi povečanje energetske varnosti ter razvoj novih obnovljivih virov energije in čim večje tržno uveljavljanje novih tehnologij;

171.

poudarja dodano vrednost vključevanja informacijsko-komunikacijskih tehnologij v energetske sisteme in poziva Komisijo, naj uvede skupne standarde za pametna omrežja na ravni sistemov prenosa, da se zagotovi stabilna oskrba in prosti pretok energije prek mej in prispeva k energetski varnosti, na ravni distribucijskih sistemov pa naj zagotovi zanesljivost oskrbe za lokalne skupnosti, mesta in regije; glede tega poudarja vlogo, ki jo lahko pri povišanju ravni obnovljivih virov energije imajo razvoj pametnejših energetskih omrežij in novi obrati za shranjevanje energije;

172.

priznava, da pametni števci pomembno prispevajo k storitvam distribucijskega omrežja; poudarja, da potrošniki ostajajo dokončni lastniki svojih podatkov in da bi bilo treba podatke, ki se posredujejo operaterjem distribucijskih sistemov in drugim udeležencem na trgu, anonimizirati ter tako v celoti spoštovati pravico do zasebnosti;

173.

meni, da je nadaljnji razvoj notranjega energetskega trga neločljivo povezan z enotnim digitalnim trgom; poziva Komisijo, naj spodbuja povezovanje energetske unije in enotnega digitalnega trga tako, da v največji možni meri prek digitalnih platform poveča dostop potrošnikov do energetskih storitev ter naj spodbuja razvoj energetskega notranjega trga, ki bo konkurenčnejši, preglednejši in bo vključen v digitalno gospodarstvo;

174.

poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo varnost informacijskih tehnologij in zaščito kritične energetske infrastrukture, ki zagotavlja bistvene storitve za potrošnike, zlasti z vidika razvoja industrijske proizvodnje in vedno večje vloge informacijsko-komunikacijskih tehnologij v energetskem sektorju; glede tega poudarja pomen sprejetja in pravočasnega izvajanja direktive o varnosti omrežij in informacij, da se ohrani visoka raven varnosti omrežij in informacij kritične infrastrukture;

175.

poudarja, da bi morala biti prednostna naloga držav članic, da v okviru programa Obzorje 2020 zmanjšajo stroške trajnostnih, varnih in manj izpopolnjenih energetskih tehnologij, zlasti tistih, ki prispevajo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov na svetovni ravni in doseganju ciljev EU do leta 2030; poziva tako Komisijo kot države članice, naj zagotovijo jasen zakonodajni in strateški okvir ter možnosti financiranja pobud za raziskave in razvoj in projektov za uporabo, ki podpirajo Evropsko unijo pri doseganju njenih podnebnih, energetskih in okoljskih ciljev ter okrepitvi konkurenčnosti na gospodarskem področju; pozdravlja, da je Komisija sprejela revidirani načrt SET; poudarja, da bi se morale raziskave in razvoj ter inovacije osredotočati na vključevanje različnih rešitev, ki so na razpolago ali se razvijajo, v sistem, ne pa na posamezne sektorje in tehnologije, ki so med seboj ločeni;

176.

priznava, da je napredek na področju okolju prijaznih in stroškovno učinkovitih inovacij ter raziskav in razvoja bistven tudi za prihodnjo konkurenčnost EU, vključno z njeno industrijo;

177.

poziva Komisijo, naj zagotovi jasen pregled različnih instrumentov financiranja in finančnih instrumentov, kot so program InvestEU, instrument za povezovanje Evrope (projekti skupnega interesa), skladi za raziskave in razvoj, strukturni in investicijski skladi, instrumenti za financiranje pametnih omrežij (ERA-Net Plus), program Obzorje 2020, EIB, evropski energetski program za oživitev, instrument za povezovanje Evrope – energetika, program NER 300, Raziskovalni sklad za premog in jeklo in program Eurogia+, ter razjasni pravila za upravičenost za vsakega od teh programov;

178.

želi spomniti na zavezo 6 000 evropskih mest, da bodo prevzela vodilno vlogo pri energetskem prehodu, zlasti prek konvencije županov; poziva Komisijo, naj v celoti uporabi potencial te mreže in drugih pobud, kot sta pobudi za pametna mesta in skupnosti in Energy Cities, ter jim zagotovi finančne in človeške vire za nadaljnji razvoj; meni, da bi morala mesta, ki sodelujejo pri konvenciji županov, imeti prednostni dostop do evropskega financiranja;

179.

poudarja, da so strategije za aktivno izobraževanje/usposabljanje in pridobivanje spretnosti bistvenega pomena pri prehodu na trajnostno gospodarstvo, ki bo učinkovito izkoriščalo vire; poziva države članice, naj vzpostavijo ciljno usmerjene programe izobraževanja in usposabljanja ter spodbujajo izobraževanje pod vodstvom lokalne skupnosti, da bi zmanjšale povpraševanje po energiji in proizvajale energijo iz obnovljivih virov; poudarja, da je za uspeh energetske unije potreben enak dostop do začetnega in vseživljenjskega izobraževanja in usposabljanja, saj je to temeljni način, kako se odzvati na spreminjajoče se okoliščine in želje državljanov, pa tudi na potrebe trga dela; opozarja, da so programi za usposabljanje in pridobivanje novih spretnosti nepogrešljivi, saj delavcem omogočajo, da v celoti izkoristijo potencial razvoja energije iz obnovljivih virov za ustvarjanje trajnostnih in lokalnih delovnih mest;

180.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in pogodbenicam Energetske skupnosti.

24.11.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 399/48

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Obnovljiva energija – Približevanje ciljem za leto 2020 (COM(2015)0082),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 15. in 16. marca 2002,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 20. in 21. marca 2014,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 23. in 24. oktobra 2014,

—

ob upoštevanju desetletnega razvojnega načrta omrežja iz leta 2014, ki ga je pripravila Evropska mreža operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo (ENTSO-E),

—

ob upoštevanju Madridske deklaracije, ki so jo 4. marca 2015 na vrhunskem srečanju o energetskih povezavah sprejele Španija, Francija, Portugalska, Evropska komisija in Evropska investicijska banka,

—

ob upoštevanju instrumenta za povezovanje Evrope (Uredba (EU) št. 1316/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2015/1017 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. junija 2015 o Evropskem skladu za strateške naložbe, Evropskem svetovalnem vozlišču za naložbe in Evropskem portalu naložbenih projektov ter o spremembi uredb (EU) št. 1291/2013 in (EU) št. 1316/2013,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A8-0330/2015),

1.

pozdravlja sporočilo in strategijo Komisije kot pozitiven korak k doseganju cilja 10-odstotne čezmejne elektroenergetske povezanosti in izboljšanju delovanja notranjega elektroenergetskega trga EU;

2.

priznava, da so energija iz obnovljivih virov, večja energetska učinkovitost in trajnostna mešanica energijskih virov, kar prinaša prihranke energije, ter notranji energetski trg, ki omogoča prosti pretok energije, odločilno orodje za trden, varen, neodvisen, vključujoč, pregleden in konkurenčen energetski sistem EU, ki bo ustvarjal visokokakovostna delovna mesta in bogastvo v trajnostnem gospodarstvu, usmerjenem v prihodnost; poudarja, da za njegov razvoj potrebujemo večjo čezmejno elektroenergetsko povezanost, inteligentna omrežja in novo zasnovo trga; meni, da bi morali biti vzpostavitev takšnega sistema in odprava energetskih otokov pomembni politični prednostni nalogi energetske unije;

3.

priznava, da je čezmejna elektroenergetska povezanost eden glavnih pogojev za dokončanje povezanega notranjega elektroenergetskega trga, ki nam bo, če bo dobro zasnovan, pomagal pri uresničevanju podnebnih ciljev, tudi cilja EU, da postane vodilna na področju obnovljivih virov energije, in zaradi večje energetske varnosti in neodvisnosti izboljšal geopolitični položaj EU ter zmanjšal energetsko izoliranost in možnost motenj v energetskem sistemu; poudarja, da je treba tudi povezovalne daljnovode obravnavati, načrtovati in zgraditi s tesno usklajenim regionalnim sodelovanjem ter pri tem upoštevati pristojnosti nacionalnih organov, da določijo mešanico energijskih virov v skladu z dolgoročnimi podnebnimi in energetskimi cilji EU;

4.

poudarja, da koristi bistveno povečane čezmejne povezanosti evropskega omrežja daleč presegajo gospodarsko in geopolitično razsežnost; gre za strateško načelo, v skladu s katerim bi morali ustvariti odpornejše in trdnejše omrežje, ki bi se bolje odzivalo na raznovrstne spremembe in motnje; s tem bi tudi omogočili, da bi v evropsko omrežje učinkovito vključili vse večji delež električne energije iz obnovljivih virov;

5.

želi opomniti, da so elektroenergetski sistemi zaradi vse večje vloge informacijske in komunikacijske tehnologije v elektroenergetskih omrežjih manj varni pred kibernetskimi grožnjami; poziva Komisijo, naj oceni tveganja za varnost elektroenergetskih sistemov in po potrebi pripravi akcijski načrt za njihovo odpravo;

6.

poudarja, da bi popolnoma povezan notranji elektroenergetski trg omogočil lažje trgovanje z električno energijo in izvajanje storitev za izravnavo odstopanj ter bi povečal varnost in zmanjšal nestabilnost cen električne energije, kar bi koristilo državljanom ter povečalo konkurenčnost evropske industrije in podjetij v globalnem gospodarstvu – ocenjuje se namreč, da bi lahko evropski odjemalci do leta 2030 letno prihranili 12 do 40 milijard EUR;

7.

je seznanjen, da bi naložbe v potrebne projekte čezmejnega povezovanja, ki bi bili vseevropskega pomena, po podatkih Evropske mreže operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo (ENTSO-E) do leta 2030 utegnile znašati celo do 150 milijard EUR, in z zanimanjem ugotavlja, da bi s temi naložbami lahko zmanjšali cene električne energije za najmanj 2 EUR na MWH in omogočili, da bi Evropa velik del svojega elektroenergetskega bremena pokrila z obnovljivimi viri energije; opozarja, da mora notranji elektroenergetski trg koristiti vsem odjemalcem v EU; poziva, naj ustrezne institucije spremljajo, da bodo imeli gospodinjstva, mala in srednja podjetja ter drugi odjemalci na maloprodajnem trgu dejanske ugodnosti, kar ne bi smelo biti omejeno zgolj na veleprodajne cene;

8.

poudarja, da bi bilo treba pri postopni ukinitvi regulativnih cen energije za odjemalce upoštevati dejansko stopnjo tržne konkurence; poleg tega ugotavlja, da bi morala strategija za energetsko unijo zagotoviti odjemalcem zmerne, zanesljive in trajnostne cene energije;

9.

priznava, da je cilj 10-odstotne čezmejne elektroenergetske povezanosti, ki naj bi ga dosegli do leta 2020, dragocen in pomemben korak v pravo smer; obžaluje, da ga dvanajst držav članic, predvsem z obrobja EU, še ne dosega in so zato močno izolirane od notranjega elektroenergetskega trga; zato poudarja, da bi bilo treba državam, v katerih nizka raven povezljivosti otežuje dokončno vzpostavitev notranjega elektroenergetskega trga, pomagati, da bi ga dosegle; meni pa, da ta 10-odstotni cilj sam po sebi ne odslikava vedno razmer na trgu in da ni bil zasnovan na podlagi znanstvenih dokazov; želi spomniti, da je bil ta cilj prvič določen leta 2002 na podlagi tedaj razpoložljivih zmogljivosti za proizvodnjo električne energije; priznava, da je cilj 10-odstotne čezmejne povezanosti sicer pomemben, a ne opisuje niti količine električne energije, ki se pretaka med državami članicami, niti njene kakovosti, na primer glede razpoložljivosti obstoječe infrastrukture za čezmejno povezovanje ali obstoječe nacionalne infrastrukture med povezovalnimi daljnovodi; zato meni, da enoten cilj čezmejne povezanosti, ki bi temeljil na razpoložljivih zmogljivostih za proizvodnjo električne energije, sam po sebi ne bi bil ustrezen za vse države članice; prepričan je, da se je treba srednjeročno, vsekakor pa do leta 2030, na ravni regij dogovoriti o velikopoteznih dodatnih ciljih čezmejne povezanosti, ki bodo oprti na dokazih; meni, da bi jih bilo treba določiti na podlagi različnih parametrov, o katerih naj Komisija čim prej začne tehnično razpravo; poudarja, da sta za odpravo preostalih ovir za delovanje evropskega elektroenergetskega trga poleg kvantitativnega cilja pomembna tudi prost dostop do povezovalnih daljnovodov in njihova razpoložljivost; poziva Komisijo, Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) in nacionalne regulatorje, naj zagotovijo preglednost in podrobno spremljanje dostopnosti povezovalnih daljnovodov, da bi preprečili nastanek ozkih grl, ki otežujejo delovanje elektroenergetskega trga, in zagotovili delovanje elektroenergetskih sistemov;

10.

ugotavlja, da omejena prenosna zmogljivost, na primer na območju delovanja borze z električno energijo Nord Pool Spot, povzroča razlike v cenah med regijami, čeprav je cilj čezmejne povezanosti močno presežen;

11.

ugotavlja, da bi pogosto prezasedenost prenosnih omrežij utegnili povzročiti čezmejni vodi, vzrok pa bi bila lahko tudi šibka in zastarela notranja omrežja ter omejena razpoložljivost na nacionalnih omrežjih; poudarja, da je za polno zmogljivost čezmejnih povezav nujno okrepiti nacionalna omrežja; vztraja, da bi bilo treba pri ocenjevanju, ali je potrebna okrepitev oziroma razširitev čezmejne in nacionalne povezanosti, sprejeti celosten pristop, da bi kar najbolje izkoristili obstoječe povezovalne daljnovode in zmogljivost obstoječe nacionalne infrastrukture;

12.

poudarja, da je Komisija v okviru tretjega energetskega svežnja varuhinja ločenega in dostopnega elektroenergetskega trga in spodbujevalka decentraliziranega elektroenergetskega sistema, v katerem bodo države članice omogočile dostop v omrežje malim dobaviteljem, zlasti proizvajalcem-odjemalcem, ki uporabljajo obnovljive vire energije, v skladu s poštenimi tržnimi pravili in najboljšo prakso za lastno porabo;

13.

opaža, da je naša energetska krajina vedno bolj decentralizirana zaradi naraščajoče pomembnosti proizvajalcev-odjemalcev energije; zato ugotavlja, kako pomembno je dobro zasnovano prenosno in distribucijsko inteligentno omrežje; poudarja vse večjo in poglavitno vlogo sistemskih operaterjev distribucijskih omrežij pri spodbujanju trga, saj je velika večina naprav za energijo iz obnovljivih virov povezana na distribucijska omrežja; v zvezi s tem poudarja, da je treba pri odpravljanju ozkega grla na omrežju izvesti podrobno oceno, na podlagi katere bi opredelili, kateri sklop ukrepov, na primer gradnja novih daljnovodov, razvoj lokalnih inteligentnih omrežij ter vključevanje učinkovitosti in prožnosti v sistem, je najbolj optimalen glede na dane razmere;

14.

poudarja, da povečanje čezmejne povezanosti ne bo koristno brez močnega povezovanja trgov in sistemskih operaterjev prenosnih omrežij; poziva Komisijo, naj si na vso moč prizadeva, da povezovanje ne bi bilo vzpostavljeno na ravni držav članic, in naj spodbuja povezovanje na ravni EU, ki bo vključevalo vse države članice in sosedne države, zlasti tiste, ki sodelujejo v evropski sosedski politiki;

15.

želi spomniti, da projekte skupnega interesa ocenjujejo regionalne skupine, ki jih ustanovi Komisija, sestavljajo pa jih predstavniki držav članic, nacionalni regulativni organi, sistemski operaterji prenosnega omrežja električne energije in nosilci projektov, Evropska mreža operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo, Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev, Komisija in drugi glavni deležniki;

16.

poudarja, da je treba projekte skupnega interesa pripraviti bolj pregledno in odgovorno; ugotavlja, da imajo Evropska mreža operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo, sistemski operaterji prenosnih sistemov in nosilci projektov prevladujočo vlogo pri razvoju harmonizirane metodologije za analizo stroškov in koristi, pripravi desetletnih razvojnih načrtov omrežij in kodeksov omrežij ter oceni stroškov in koristi posameznega projekta; opominja, da je treba opraviti popolne ocene oziroma presoje, med drugim o ekonomskih in socialnih učinkih ter vplivih na okolje; v zvezi s tem prosi Komisijo, naj zagotovi, da bodo te ocene opravili usposobljeni strokovnjaki, ki bodo popolnoma neodvisni od nosilcev projektov; poudarja, da je treba optimizirati celoten postopek, in sicer s spodbujanjem večjega sodelovanja Parlamenta in drugih deležnikov, tudi predstavnikov civilne družbe; poziva Komisijo, Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev in nacionalne regulatorje, naj prevzamejo bolj proaktivno vlogo, da bo postopek posvetovanja bolj nevtralen, pregleden, sledljiv in vključujoč; poziva Komisijo, naj oceni, v katerih okoliščinah bi lahko uporabo najboljše razpoložljive tehnologije določili kot pomemben parameter za to, da bi projekti pridobili sredstva EU;

17.

poziva Komisijo, naj bolje pojasni postopek razvrščanja projektov skupnega interesa; opozarja, da bi moralo biti obravnavanje teh projektov pogojeno z njihovo vključitvijo v desetletne razvojne načrte omrežij, končno odločitev o financiranju pa bo sprejela Komisija na podlagi svojih ocenjevalnih meril za izbiro projektov; poziva Komisijo, naj ta merila izrecno utemelji;

18.

poziva Komisijo, naj Parlamentu vsako leto poroča o izvajanju projektov skupnega interesa in napredku pri doseganju 10-odstotnega cilja kot del letnega spremljanja napredka, predvidenega v strateškem okviru za energetsko unijo;

19.

poudarja, da je dolgotrajni postopek izdaje dovoljenj velik izziv za nove visokonapetostne vode v Evropi; poziva države članice, naj omogočijo hitrejše postopke, pri tem pa ohranijo ustrezno raven jamstev za javni interes, tudi učinkovita javna posvetovanja;

20.

želi spomniti, da so projekti, ki so na seznamu projektov skupnega interesa, deležni prednostne regulativne obravnave, pospešenih postopkov načrtovanja, zavezujoče tri in polletne časovne omejitve za izdajo dovoljenja in hitrejših postopkov za presojo okoljskih vplivov, pridobijo pa lahko tudi dodatna sredstva iz instrumenta za povezovanje Evrope in Evropskega sklada za strateške naložbe; poziva Komisijo, naj oceni, kako se ti pospešeni postopki načrtovanja izvajajo in upoštevajo v državah članicah;

21.

priznava, da sta za hitro izvajanje projektov za povezovalne daljnovode pomembni javna ozaveščenost in podpora; priznava, da se pri gradnji novih vodov ne sme posegati v pregledne in vključujoče postopke ter najvišje okoljske standarde; poziva nosilce projektov, naj za nove povezovalne daljnovode uporabijo najboljšo razpoložljivo tehnologijo, da bi povečali skladnost med projektnimi naložbami v omrežja, okoljsko trajnostjo in podporo lokalne skupnosti;

22.

poudarja, da izvajanje pristopa „vse na enem mestu“ prispeva h krajšim postopkom izdaje dovoljenj; želi spomniti, da uredba TEN-E določa, da mora vsaka država članica imenovati nacionalni pristojni organ, ki bo odgovoren za olajšanje, skrajšanje in uskladitev postopka izdaje dovoljenj na nacionalni ravni; v zvezi s tem pozdravlja, da bo Komisija leta 2017 ocenila pristop „vse na enem mestu“, in jo spodbuja, naj takrat oceni tudi njegov potencial na ravni EU;

23.

je seznanjen, da ima Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev na voljo premalo osebja in virov; poziva proračunski organ EU, naj ji zagotovi potrebne vire, zlasti dovolj lastnega osebja, da bo lahko ustrezno in pravočasno izvajala naloge, ki ji jih določa zakonodaja; poziva k okrepitvi njene vloge, zlasti v zvezi z Evropsko mrežo sistemskih operaterjev prenosnih omrežij za električno energijo, da bi se povečalo usklajevanje in skupno presojanje nacionalnih regulativnih organov ter usklajevanje v čezmejnih regulativnih zadevah;

24.

poudarja, da je pomembno, da so nacionalni energetski regulatorji usposobljeni in specializirani, imajo ustrezno strokovno znanje ter so pri delu samostojni; poziva Komisijo, naj najkasneje do konca leta 2016 izvede neodvisno revizijo o razpoložljivih virih in doslej doseženi neodvisnosti vseh nacionalnih energetskih regulatorjev, med drugim s priporočili za izboljšanje teh razmer;

25.

ugotavlja, da še vedno ni dovolj preglednosti glede izračuna čezmejnih zmogljivosti, ki so na voljo na trgu, ter glede pogostosti, obsega in razlogov za znižanje čezmejnih prenosnih zmogljivosti na povezovalnih daljnovodih; dvomi tudi, da je večina pomembnejših znižanj teh zmogljivosti v celoti obravnavana; poziva Komisijo, naj Agenciji za sodelovanje energetskih regulatorjev podeli ustrezne pristojnosti, da bo zbrala potrebne informacije o vseh zmogljivostih za čezmejno povezovanje, in ji tako omogoči, da bo učinkovito izpolnjevala svoje obveznosti spremljanja; prosi, da se agenciji te informacije predložijo skupaj s potrebnimi informacijami, povezanimi z zasnovo in delovanjem nacionalnega omrežja; v zvezi s tem pozdravlja hitro pripravo kodeksov omrežij za električno energijo; je seznanjen z nedavnim sporočilom Komisije o novem dogovoru za odjemalce energije, v katerem je Komisija predstavila, da namerava razširiti pooblastila in pristojnosti agencije in kaj naj bi to pomenilo; poziva Komisijo, naj predloži konkretne predloge v zvezi s tem, da bi pospešili vzpostavitev resničnega energetskega trga; poudarja, da bi morala biti za odgovornosti, ki bodo podeljene agenciji, na voljo ustrezna sredstva;

26.

je seznanjen z oceno Komisije, da je za uresničitev 10-odstotnega cilja do leta 2020 v vseh državah članicah potrebnih 35 milijard EUR; želi spomniti, da bi bilo treba v skladu z Uredbo (EU) št. 1316/2013 o vzpostavitvi Instrumenta za povezovanje Evrope glavnino finančnih sredstev za energetiko v okviru tega instrumenta nameniti za elektroenergetske projekte, in vztraja, naj Komisija to ustrezno upošteva; podpira priporočilo Komisije, naj bo instrument za povezovanje Evrope osredotočen na nekaj glavnih projektov; poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti projektom, ki obravnavajo največje vrzeli v povezanem elektroenergetskem trgu EU in nezadostno čezmejno povezanost; meni, da bi moralo biti ustrezno financiranje EU na voljo tudi po letu 2020, da bi podprli izvajanje potrebnih ekonomsko neupravičenih projektov za elektroenergetsko povezovanje, s katerimi bo zagotovljeno delovanje notranjega energetskega trga in varno delovanje elektroenergetskih sistemov; poudarja, da ima Evropska investicijska banka pomembno vlogo pri podpiranju vlagateljev v ekonomsko upravičene projekte za elektroenergetsko infrastrukturo; je seznanjen z ustanovitvijo Evropskega sklada za strateške naložbe in spodbuja Komisijo, naj zagotovi, da bo dejansko pritegnil naložbe v čezmejno elektroenergetsko povezovanje;

27.

Komisijo tudi poziva, naj: (1) spodbuja naložbe v najboljšo razpoložljivo tehnologijo, ki je sicer lahko dražja, a dolgoročno prinaša znatne finančne prednosti v celotnem življenjskem ciklu, časovni prihranek in prednosti, povezane z vodilno tehnološko vlogo, (2) pregleda finančna pravila, da bi racionalizirala obstoječe mehanizme, in (3) okrepi spodbude za nadaljnje naložbe v omrežje, med drugim s spodbujanjem, da se dobički od tarif za prezasedenost prenosnih zmogljivosti ponovno vložijo v infrastrukturo in tehnologijo za okrepitev omrežja, tudi v dodatne povezovalne daljnovode;

28.

ugotavlja, da naj bi načrtovani povezovalni daljnovodi omogočili baltskim državam, da bi cilj 10-odstotne čezmejne povezanosti dosegle do konca leta 2015; ima pomisleke, ker so te države še vedno usklajene z ruskim elektroenergetskim sistemom in od njega odvisne, kar je ovira za resnično povezan in pravilno delujoč evropski elektroenergetski trg; poziva, naj baltske države svoja elektroenergetska omrežja hitro uskladijo z evropskim celinskim omrežjem ter si tako zagotovijo popolno povezavo z notranjim elektroenergetskim trgom, zanesljivejšo oskrbo z električno energijo in varno delovanje sistema; poziva zadevne države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe, da se bo začel izvajati uradni postopek za razširitev sinhronega evropskega celinskega omrežja v baltske države; poziva Komisijo, naj podpre in spremlja izvajanje tega projekta; poudarja, da je pri vzpostavljanju in razvoju notranjega elektroenergetskega trga najboljša praksa sodelovanja med državami članicami skupni nordijski elektroenergetski trg; priznava, da je večja čezmejna povezanost med Poljsko in nordijskim elektroenergetskim trgom pomembna za to, da Poljska uresniči cilj 10-odstotne čezmejne povezanosti; pozdravlja podpis memoranduma o soglasju v zvezi z okrepljenim načrtom povezovanja baltskega energetskega trga; poudarja, da se bo v okviru tega načrta nadaljevalo regionalno sodelovanje in da se bo dodatno okrepila solidarnost med državami članicami pri izvajanju projektov skupnega interesa;

29.

priznava, da ima veter na Severnem morju potencial za proizvodnjo več kot 8 % električne energije, proizvedene v Evropi do leta 2030; meni, da bi usklajeno načrtovanje in izgradnja regionalne omrežne infrastrukture na morju, dostop do trga in razdelitev rezerv na območju Severnega morja zaradi bolj povezanega regionalnega trga do leta 2030 pomagali, da bi na leto prihranili stroške v vrednosti od 5 do 13 milijard EUR; poziva Komisijo in ustrezne države članice, naj te potenciale podprejo, ko bodo oblikovale strukturo upravljanja za leto 2030 in poznejše načrte; poziva Komisijo in države članice, naj odločno politično podprejo in sprejmejo severnomorsko priobalno omrežje kot poglavitni korak k vzpostavljanju dejanske energetske unije; poziva prihodnja predsedstva Sveta EU, naj med nizozemskim predsedovanjem leta 2016 pripravijo in sprejmejo pravni okvir, in sicer v obliki medvladnega sporazuma med ustreznimi državami članicami, v katerem bo opredeljena severnomorska elektroenergetska strategija;

30.

poudarja, da je skupni elektroenergetski trg med Avstrijo in Nemčijo nadaljnji korak pri vzpostavljanju povezanega evropskega elektroenergetskega trga; priznava, da skupno trgovalno območje med tema državama, ki je bilo uvedeno leta 2002, pomeni, da imata enake veleprodajne cene, ter zagotavlja neomejeno trgovanje z električno energijo in skoraj stoodstotno zanesljivo oskrbo; ugotavlja, da je to trgovalno območje edino sorazmerno veliko območje v Evropi, ki si ga delita dve državi; poudarja, da večja trgovalna območja podpirajo potrebne značilnosti dobro delujočega in likvidnega elektroenergetskega trga, ki omogoča zmanjšanje stroškov trgovanja, zagotavlja trdne kazalnike cen pri naložbenih odločitvah in spodbuja konkurenco; poziva k hitremu razvoju omrežij, ki bodo omogočila vključitev energije iz obnovljivih virov na elektroenergetski trg in zagotovila stabilnost omrežij, zlasti v južni Nemčiji; poziva k ohranitvi tega uspešnega modela in razširitvi trgovalnega območja;

31.

poudarja, da ima srednja in jugovzhodna Evropa ogromen – večinoma neizkoriščen – potencial na področju obnovljivih virov energije; meni, da bi moralo sodelovanje in usklajevanje pri dolgoročnem načrtovanju in gradnji regionalne omrežne infrastrukture v srednji in jugovzhodni Evropi seči čez meje EU in zajeti tudi nečlanice EU na zahodnem Balkanu in Turčijo; poziva k oblikovanju nove platforme, kjer bodo lahko vsi glavni deležniki v tej regiji razpravljali in zagotovili politično osnovo za skupne projekte, katerih namen je polno izkoriščanje elektroenergetskega potenciala te regije; priznava, da bi lahko ta platforma postala skupina EU na visoki ravni za plinske povezave v srednji in jugovzhodni Evropi, ki je bila ustanovljena februarja 2015, če bi razširili njen mandat, da bi zajel še elektroenergetiko in države v srednji in jugovzhodni Evropi, ki niso v EU; priznava, da bi platforma omogočila Komisiji, da bi prevzela vodenje in zagotovila politično podporo;

32.

ugotavlja, da je zaradi velike odvisnosti srednje in jugovzhodne Evrope od uvoza energije nujno povečati čezmejno elektroenergetsko zmogljivost, s čimer bi pripomogli k zanesljivosti oskrbe v tej regiji, dolgoročno pa k zmanjšanju računov za električno energijo, ki jih plačujejo državljani;

33.

priporoča, da Komisija temeljito oceni možnosti za nove čezmejne elektroenergetske povezave v sredozemski regiji in med južnoevropskimi in severnoafriškimi trgi, da bi povečali zanesljivost oskrbe in razvili obnovljive vire energije v obeh regijah;

34.

poudarja, da je pomembno zagotoviti znatno večjo čezmejno povezanost med Španijo in Francijo, da bi podprli uporabo obnovljivih virov energije v tej regiji in omogočili, da bi notranji elektroenergetski trg vključeval celoten Iberski polotok; meni, da sta Madridska deklaracija, ki je bila podpisana 4. marca 2015, in ustanovitev skupine na visoki ravni za čezmejne povezave v jugozahodni Evropi pomembna koraka k večji čezmejni povezanosti v tej regiji; priznava, da je sedanja zmogljivost čezmejnega povezovanja med Iberskim polotokom in evropsko celino premajhna in da projekti, ki so vključeni na prvi seznam projektov skupnega interesa, niso zadostovali za uresničitev cilja čezmejne povezanosti leta 2020; poziva vse države v tej regiji, naj podprejo razvoj svojega znatnega potenciala na področju energije iz obnovljivih virov in temu sektorju olajšajo dostop do povezanega evropskega trga;

35.

pozdravlja pobudo Komisije, da bo preučila koristi čezmejne povezanosti Iberskega polotoka s Francijo, Združenim kraljestvom, Italijo in južnimi sredozemskimi državami;

36.

ugotavlja, da se je evropski elektroenergetski sistem od leta 2002 – ko je bil cilj 10-odstotne čezmejne elektroenergetske povezanosti prvotno postavljen – razvijal, po vsej celini pa so se še posebej razvili obnovljivi viri energije; v zvezi s tem priporoča, da 15-odstotni cilj do leta 2030 ne bi smel biti postavljen zgolj na podlagi razpoložljive zmogljivosti, temveč bi ga bilo treba skrbno in podrobno oceniti, da bi bil ustrezen in izvedljiv; zato poziva Komisijo, naj oceni določanje dopolnilnih regionalnih ciljev in naj poišče boljše kvalitativne in kvantitativne referenčne vrednosti, na primer trgovinske tokove, konice in ozka grla, ki bodo ponazorile, kako potrebna je čezmejna povezanost;

37.

poudarja, da je treba za prihodnji cilj glede čezmejne elektroenergetske povezanosti izhajati iz dolgoročnih podnebnih ciljev EU ter iz trajnostnega energetskega sistema, h kateremu EU teži; glede na to ugotavlja, da bo zahtevana stopnja čezmejne povezanosti odvisna od več dejavnikov, med drugim: a) uporabe načela, da ima energetska učinkovitost prednost, in ukrepov za prilagajanje odjema v nacionalni politiki in politiki EU, b) razvoja decentraliziranih elektroenergetskih omrežij na podlagi obnovljivih virov in s tem povezanih inteligentnih omrežij, c) nacionalnih sklepov o mešanici energijskih virov v skladu z dolgoročnimi podnebnimi in energetskimi cilji EU, d) razvoja tehnologije za shranjevanje energije, tudi na ravni gospodinjstev in občin, e) po potrebi uporabe najboljše razpoložljive tehnologije, f) priznavanja vloge državljanov kot proizvajalcev-odjemalcev v energetskem sistemu in g) oblikovanja jasnih pobud za naložbe v omrežja;

38.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

24.11.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 399/54

—

ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Izvajanje evropskega mikrofinančnega instrumenta Progress v letu 2013 (COM(2014)0639),

—

ob upoštevanju vmesne ocene evropskega mikrofinančnega instrumenta Progress z dne 5. maja 2015 (1),

—

ob upoštevanju dokumenta z naslovom Study on imperfections in the area of microfinance and options how to address them through an EU financial instrument (Študija pomanjkljivosti na področju mikrofinanciranja in možnosti za njihovo obravnavo v okviru finančnega instrumenta EU) (2),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1296/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o Programu Evropske unije za zaposlovanje in socialne inovacije („EaSI“) in spremembi Sklepa št. 283/2010/EU o ustanovitvi Evropskega mikrofinančnega instrumenta Progress za zaposlovanje in socialno vključenost (3) (v nadaljnjem besedilu: „Uredba EaSI“) ,

—

ob upoštevanju Sklepa št. 283/2010/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. marca 2010 o evropskem mikrofinančnem instrumentu Progress za zaposlovanje in socialno vključenost (4) (v nadaljnjem besedilu: sklep in mikrofinančni instrument),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2009 o priporočilih Komisiji glede evropske pobude za razvoj mikrokredita v podporo rasti in zaposlovanju (5),

—

ob upoštevanju poglobljene analize službe Evropskega parlamenta za raziskovalne storitve z naslovom European Progress Microfinance Facility – Interim evaluation (Evropski mikrofinančni instrument Progress – vmesna ocena), objavljene maja 2015 (6),

—

ob upoštevanju posebnega poročila št. 8/2015 Računskega sodišča z naslovom „Ali finančna podpora EU ustreza potrebam mikropodjetnikov?“,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve in mnenja Odbora za proračunski nadzor (A8-0331/2015),

A.

ker mikrofinanciranje prispeva k uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020; ker mikrofinanciranje lahko ljudem pomaga iz revščine in brezposelnosti, jim da dostojanstvo ter z večjim socialnim vključevanjem in zmanjševanjem socialnih razlik krepi povezanost med skupnostmi;

B.

ker je cilj mikrofinančnega instrumenta povečati razpoložljivost in dostop do mikrofinanciranja za osebe, ki so ostale brez službe ali jim to grozi ali imajo težave pri vstopanju ali ponovnem vstopanju na trg dela, osebe, ki jim grozi socialna izključenost, ali ranljive osebe, ki so v zapostavljene pri dostopu do konvencionalnega kreditnega trga in ki želijo ustanoviti ali dalje razvijati svoje mikropodjetje, vključno s samozaposlenimi; ker je cilj instrumenta povečati razpoložljivost in dostop do mikrofinanciranja tudi za mikropodjetja in socialno gospodarstvo;

C.

ker je cilj mikrofinančnega instrumenta okrepiti zmogljivost posrednikov, da bi povečali število potencialnih operacij ter tako z ustvarjanjem kakovostnih delovnih mest prispevali k zaposlovanju, rasti in socialnem vključevanju v lokalnih skupnostih;

D.

ker kaže, da so posojilojemalke v težjem finančnem položaju kot posojilojemalci, saj je delež žensk, ki so brezposelne ali na pragu revščine, večji (7); ker je razmerje med podjetnicami in podjetniki, ki koristijo mikrofinančni instrument, le 36 proti 64, kar je z vidika uravnotežene zastopanosti spolov še vedno neustrezno;

E.

ker marginalizacija in večplastna diskriminacija, ki jo doživljajo nekatere skupine žensk, dodatno povečujeta njihovo gospodarsko prikrajšanost in težak dostop do financiranja; ker bi moralo biti vključevanje žensk, ki se soočajo z izključenostjo, prednostna naloga;

F.

ker vse večje število žensk, ki so udeležene na trgu dela, zagotavlja večino sredstev za preživljanje svoje družine; ker je med starši samohranilci več žensk kot moških; ker bi moralo mikrofinanciranje koristiti vse več žensk;

G.

ker socialno gospodarstvo vključuje zadruge, vzajemne družbe, neprofitna združenja, fundacije in socialna podjetja, ki prispevajo k politiki Unije na področja zaposlovanja, socialne kohezije, regionalnega razvoja in razvoja podeželja, varstva okolja, varstva potrošnikov, kmetijstva, razvoja tretjih držav in socialnih politik;

H.

ker sta se zaradi gospodarske in finančne krize zvišali stopnji revščine in socialne izključenosti, prav tako pa so se povečale dolgotrajna brezposelnost, brezposelnost mladih in socialne neenakosti;

I.

ker mikrofinančni instrument izboljšuje pogoje, pod katerimi posojilojemalci lahko pridobijo posojila, in omogoča financiranje za posameznike, ki sicer posojil ne bi dobili; ker so instrument uporabili mikrofinančni posredniki v 22 državah članicah; ker je splošni cilj instrumenta izplačati 46 000 mikroposojil do leta 2020, kar bi znašalo okoli 500 milijonov EUR;

J.

ker je stopnja vračila posojilojemalcev po ocenah 95-odstotna; ker mikrofinančni instrument posameznikom pomaga pri vstopu ali ponovnem vstopu na trg dela ali pri ustanavljanju lastnih podjetij in samozaposlenim, da ohranijo ali razširijo svoja mikropodjetja, tako da ohranijo delovna mesta, dodatno zaposlujejo in ustvarjajo prihodek; ker instrument dosega oddaljena evropska območja in spodbuja gospodarsko dejavnost;

K.

ker je doseganje manjšin še vedno težko oceniti, saj se večina mikrofinančnih posrednikov posebej ne ukvarja s tem, da bi ga okrepili; ker prejemniki mikroposojil sebe ne vidijo nujno kot marginalizirano skupino ali pa se bojijo diskriminacije, če bi se razkrilo njihovo etnično poreklo;

L.

ker je bilo 60 % posameznikov, za katere so na voljo podatki, nezaposlenih ali neaktivnih, ko so zaprosili za mikroposojilo; 84 % prejemnikov je bilo v starostni skupini od 25 do 54 let, 36 % evidentiranih podjetnikov, ki so prejeli mikroposojilo, pa je bilo ženskega spola;

M.

ker je treba mikrofinančni instrument oceniti tudi s kvalitativnega in ne le s kvantitativnega vidika; ker je kljub temu, da je instrument enostavneje oceniti z vidika gospodarske učinkovitosti, treba oceniti tudi njegovo učinkovitost pri izpolnjevanju cilja socialne vključenosti, pa tudi kakovost in posredni učinek ustvarjenih delovnih mest;

N.

ker je ciljno razmerje 40: 60 med podjetnicami in podjetniki skoraj doseženo in ker je bistveno višje od povprečja v Uniji;

O.

ker so storitve za razvoj podjetja, kot sta usposabljanje in mentorstvo, bistvenega pomena za uspeh in sposobnost preživetja mikropodjetja;

P.

ker je bilo ugotovljeno, da je pomanjkljivost mikrofinančnega instrumenta ta, da ne financira podjetij socialnega gospodarstva;

Q.

ker je lahko mikrofinanciranje eden od elementov, ki podjetjem pomagajo pri prehodu iz sive ekonomije k opravljanju prijavljene gospodarske dejavnosti;

R.

ker je večja javna dostopnost podatkov, povezanih z zagotavljanjem mikroposojil prek mikrofinančnih posrednikov, najboljši način za spodbujanje boljše porabe javnih sredstev; ker večja javna dostopnost podatkov tudi omogoča lažjo primerjavo uspešnosti mikrofinančnih posrednikov;

S.

ker obstaja potencial za sinergijo med mikrofinančnim instrumentom in Evropskim socialnim skladom, Evropskim skladom za strateške naložbe in drugimi skladi EU, s čimer bi se izognili neželenemu prekrivanju;

T.

ker člen 6 finančne uredbe določa, da se proračun „oblikuje in izvršuje v skladu z načeli enotnosti, točnosti, enoletnosti, ravnotežja, obračunske enote, univerzalnosti, specifikacije, dobrega finančnega poslovodenja, ki zahteva uspešno in učinkovito notranjo kontrolo, ter preglednosti“;

U.

ker mikrofinančni instrument prejema finančna sredstva EU in finančne prispevke Evropske investicijske banke, oboje pa upravlja Evropski investicijski sklad, predvideva pa tudi dodatno financiranje s strani zasebnih vlagateljev;

V.

ker potencialni prejemniki mikrofinančnega instrumenta še vedno ne poznajo dovolj;

1.

poudarja, kako pomembni so finančni instrumenti, kot je instrument Progress, v času finančne krize, saj omogočajo ustanavljanje novih podjetij, spodbujajo nove zaposlitve in zagotavljajo dostop do financiranja brezposelnim, prikrajšanim osebam in mikropodjetjem, hkrati pa zmanjšujejo tveganje za mikrofinančne posrednike;

2.

ugotavlja, da je bil vpliv na ustvarjanje delovnih mest manjši, kot je bilo sprva pričakovano, čeprav bi bili številni prejemniki brez mikrokredita popolnoma izključeni s kreditnega trga; meni, da je manjši vpliv na ustvarjanje delovnih mest lahko posledica dejstva, da je uvajanje mikrofinančnega instrumenta sovpadlo z veliko gospodarsko krizo, ki je vplivala na kreditni trg in na raven zaposlenosti; ugotavlja pa, da je instrument znatno prispeval k ohranjanju delovnih mest; upošteva, da bo to vprašanje obravnaval novi, prožnejši instrument v okviru Programa Evropske unije za zaposlovanje in socialne inovacije (EaSI);

3.

obžaluje, da je bilo toliko vlog za mikrofinanciranje zavrnjenih (zavrnitev je bilo skoraj 2 000, deloma zaradi prezadolženosti oseb in podjetij) in da je na mikrofinančnem trgu kljub vse številnejšim mikroposojevalcem še vedno velika vrzel; poziva Komisijo, naj opravi natančnejšo študijo razlogov za te zavrnitve in poišče možne rešitve;

4.

poudarja, da je mikrofinančni instrument še posebej pomemben v kriznih časih, saj brezposelnim in prikrajšanim osebam omogoča dostop do financiranja; poudarja, da lahko mikrofinanciranje, zlasti glede na sedanjo krizo na področju migracij in azila, deluje kot bistvena podpora beguncem in migrantom, ki vstopajo na trg delovne sile v EU;

5.

poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo kontaktne točke za širjenje znanja o mikrofinančnem instrumentu med morebitnimi upravičenci in državljani na splošno;

6.

poziva Komisijo in države članice, naj na podlagi dosedanjih izkušenj povečajo ozaveščenost glede obstoja mikrofinančnega instrumenta, njegovih koristi in načinov za dostop do njega, predvsem v oddaljenih regijah in v skupnostih, zlasti tistih z etničnimi manjšinami, ali v organizacijah za invalide;

7.

ugotavlja, da so leta 2013 ukrepi v okviru mikrofinančnega instrumenta vključevali prednostna posojila in jamstva; ugotavlja tudi, da nekateri mikrofinančni posredniki prejemajo tako jamstva kot posojila, vendar ta dva instrumenta vedno pokrivata različne portfelje;

8.

poziva, naj mikrofinančni instrument upošteva dodano vrednost projektov v regijah z velikimi in stalnimi naravnimi ali demografskimi ovirami, kot na primer v regijah, ki so redko poseljene ali doživljajo odseljevanje, saj spodbujajo ustvarjanje delovnih mest v teh regijah, poleg tega pa tudi prispevajo k zadrževanju prebivalcev v njih;

9.

pozdravlja, da sta Komisija in Evropski investicijski sklad poskrbela, da je os za mikrofinanciranje in socialno podjetništvo pri EaSI čim hitreje postala operativna, da bi upravičencem zagotovili dostop do financiranja; pričakuje, da bo EaSI uspešno obravnaval pomanjkljivosti mikrofinančnega instrumenta;

10.

poziva Komisijo, naj oceni primernost sedanje opredelitve mikroposojila, da bi zagotovila, da bodo prihodnji finančni instrumenti ustrezali potrebam trga in upravičencev ter da bodo skladni s cilji, opredeljenimi v členu 2 sklepa;

11.

spodbuja Komisijo in države članice, naj zberejo in ocenijo podatke o lastnostih mikropodjetij, njihovih potrebah in stopnji preživetja ter po potrebi predlagajo spremembo uredbe o EaSI pri vmesnem pregledu; pozdravlja dejstvo, da bodo saldo in vrnjena sredstva, ki bodo na voljo ob koncu izvajanja mikrofinančnega instrumenta, vloženi v proračun osi EaSI za mikrofinanciranje in socialno podjetništvo, s čimer se bo povečalo število jamstev in financiranih instrumentov, ki bodo na voljo za mikroposojila;

12.

pozdravlja dejstvo, da je vseh sedem instrumentov v okviru mikrofinančnega instrumenta, ki so bili do zdaj preučeni, pritegnilo dodatno zasebno financiranje; je kljub temu zaskrbljen, da je bila ciljna vrednost stopnje vzvoda pri jamstvih po podatkih iz poročila Računskega sodišča dosežena samo v enem od sedmih primerov, v dveh primerih pa ni bila dosežena;

13.

pozdravlja večjo prožnost novega programa v okviru EaSI pri odzivanju na spreminjajoče se potrebe glede prerazporeditve sredstev med osi programa; poziva Komisijo, naj prepreči dvojno financiranje tako, da razvije jasno in pregledno sinergijo med EaSI ter drugimi programi in pobudami Unije;

14.

poziva Komisijo, naj zagotovi več oglaševanja in informacij v zvezi z mikrofinančnim instrumentom in različnimi dostopi do njega;

15.

poziva Komisijo, naj poveča geografski obseg mikrofinančnega instrumenta, da bi ta dosegel vsako državo članico; poudarja potrebo po razširitvi sektorskega obsega tega instrumenta, da ne bo omejen zgolj na kmetijstvo in trgovino;

16.

obžaluje, da zaradi slabo opredeljenega poročanja o socialnih vidikih socialni učinek mikrofinančnega instrumenta ni merjen natančneje z vidika ustvarjanja delovnih mest, vzdržnosti podjetij in doseganja manjšinskih skupin; zato poziva Komisijo, naj upošteva standarde za empirično merjenje socialne uspešnosti, da bi zagotovila kar največji socialni učinek, tudi glede na cilje strategije Evropa 2020, in oceni, ali je treba dodatno pojasniti opredelitev ciljnih skupin, vključno z invalidi;

17.

ugotavlja, da se je mikrofinančni instrument začel izvajati kot pilotni projekt; ugotavlja tudi, da so bile ugotovljene pomanjkljivosti pri doseganju ranljivih skupin, kot so migranti in invalidi; verjame pa, da so se pridobljene izkušnje upoštevale in da so bile nekatere pomanjkljivosti že odpravljene z novim instrumentom EaSI; pozdravlja dejstvo, da je bilo strateško vrednotenje ciljev razvito skladno s cilji strategije Evropa 2020;

18.

poziva Evropski investicijski sklad, naj sodeluje z mikrofinančnimi posredniki in od njih zahteva, da uporabljajo evropski kodeks pravilnega ravnanja za ponudnike mikroposojil, poleg tega pa naj daje prednost tistim mikrofinančnim posrednikom, ki so dokazali, da so zmožni in pripravljeni sodelovati z organizacijami, ki zagotavljajo dodatno podporo končnim upravičencem; poziva ga tudi, naj v sporazume z mikrofinančnimi posredniki vnese določbe, v skladu s katerimi bodo morali ti posredniki tesneje sodelovati z organizacijami, ki predstavljajo ranljive skupine, da bi jih učinkoviteje dosegli;

19.

poziva Komisijo, naj izboljša metode za ocenjevanje sposobnosti preživetja podjetij in njihovega vpliva v skupnosti po vračilu mikroposojila;

20.

poziva Komisijo in Evropski investicijski sklad, naj izboljšata poročanje o upravičencih in mikrofinančnih posrednikih, obenem pa ugotavlja, da je treba najti ravnovesje, da mikrofinančnih posrednikov ne bi preveč obremenili; poudarja, da informacije, ki bi bile potrebne za ustrezno poročanje, zagotovijo mikrofinančni posredniki in jemalci mikroposojil, ko želijo pridobiti posojilo;

21.

obžaluje, da so podatki o uporabi posojil in garancij v okviru mikrofinančnega instrumenta razdrobljeni in nepopolni ter ne vsebujejo podrobnih podatkov o zaposlitvenem statusu končnih prejemnikov, čeprav je Računsko sodišče ugotovilo, da je poročanje skladno z zahtevami sklepa;

22.

poziva Evropski investicijski sklad, naj zagotovi, da bodo mikrofinančni posredniki objavili podatke o številu in obsegu zagotovljenih mikroposojil ter o vrsti končnih upravičencev;

23.

poziva Komisijo, naj si prizadeva za enakost med moškimi in ženskami pri dostopu do mikrofinanciranja in naj v prihodnosti kot cilj predvidi enako razmerje med podjetniki in podjetnicami; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo mikrofinančne posrednike k izvajanju posebnih strategij, namenjenih ženskam in v podporo podjetnicam, tudi prek sodelovanja z ustreznimi združenji in organizacijami s tega področja;

24.

poziva Komisijo in države članice, naj dodatno spodbujajo prepoznavnost in informacije v zvezi z možnostmi financiranja v okviru mikrofinančnega instrumenta, tudi s kampanjami osveščanja, izmenjavo primerov najboljše prakse med podjetnicami ter delavnicami in usposabljanjem za ženske, da bi dosegli ustreznejše ravnotežje med spoloma pri dostopu do mikrofinanciranja;

25.

poziva Komisijo, naj upošteva koristi mikrofinanciranja za ženske, vključno z ustvarjanjem trajnostnih delovnih mest; poziva Komisijo, naj omogoči izmenjavo mnenj in primerov dobre prakse med podjetnicami;

26.

priznava pomen ciljnega razmerja med podjetniki in podjetnicami, vendar meni, da uspeha mikrofinančnega instrumenta ne bi smeli meriti zgolj s splošnimi cilji, ampak po zmožnosti instrumenta, da pomaga mikropodjetnikom ter malim in srednjim podjetjem pri zagonu njihovih projektov ter da prispeva h gospodarski rasti in socialni koheziji;

27.

poziva Komisijo, naj svojo pozornost usmeri v izboljšanje dostopa do mikrofinanciranja za potencialno izključene osebe, kot so migranti, begunci, dolgotrajno brezposelni, mladi, osebe z nizkim dohodkom, nizkokvalificirani delavci in invalidi, ki trenutno ne koristijo mikrofinančnega instrumenta v zadostnem obsegu;

28.

poziva Komisijo, naj begunce in prosilce za azil prizna kot ciljno skupino;

29.

poziva Komisijo, naj okrepi pobude in razpoložljiva sredstva za dodeljevanje mikrokreditov inovativnim zagonskim podjetjem, ki jih vodijo mladi, da bi podprli podjetništvo pri mladih ter visokotehnološke, znanstvene in socialne inovacije v času gospodarske krize in težavnega dostopa do posojil; poudarja tudi, da morajo države članice zmanjšati birokracijo pri dostopanju do sredstev, ki jih Unija daje na voljo podjetnikom;

30.

obžaluje, da mikrofinančni instrument ne financira večjega števila socialnih podjetij; zato pozdravlja dejstvo, da je določen delež proračuna EaSI namenjen financiranju socialnih podjetij;

31.

spodbuja Komisijo, naj v prihodnosti to tesno spremlja in države članice spodbudi k izmenjavi podatkov, znanja in primerov najboljše prakse v zvezi s tem ter zagotovi ustrezno poročanje mikrofinančnih posrednikov in jih spodbudi k podpori potencialnih projektov z visokim socialnim učinkom;

32.

poziva Komisijo, naj oceni in po potrebi pregleda omejitev za posojila socialnim podjetjem v okviru EaSI, da bodo imela dovolj sredstev za ustrezen razvoj in da bodo izpolnjene potrebe trga;

33.

poudarja, da je treba v programe financiranja vključiti vidik spola; meni, da sta ocena učinka z vidika spola in vključevanje načela enakosti spolov v načrtovanje proračuna koristna za oceno in izboljšanje vpliva prednostnih področij financiranja, dodelitve finančnih sredstev in načrtov programov financiranja na ženske; poudarja, da je treba dosledno zbirati in redno razčlenjevati podatke, ločene po spolu;

34.

pozdravlja dejstvo, da je v okviru EaSI mogoče financirati okrepitev zmogljivosti mikrofinančnih posrednikov in jim zagotavljati tehnično pomoč, da bi izboljšali njihovo profesionalizacijo, izvajanje storitev ter zbiranje in obdelavo podatkov za boljše povratne informacije o mikrofinančnem instrumentu;

35.

poziva Komisijo, naj mikrofinančni instrument poveže z osnovnim usposabljanjem za podjetnike, da bi zagotovili gospodarsko sposobnost preživetja podjetij in cilj zagotavljanja posojil;

36.

obžaluje, da storitev za razvoj podjetij, vključno z mentorstvom in usposabljanjem, ni mogoče financirati neposredno iz EaSI, in poziva Komisijo, naj preuči možne poti financiranja v prihodnosti, ki bi vključevale nove ustrezne instrumente v partnerstvu z nacionalnimi skladi ali skladi Unije;

37.

ugotavlja, da bi moral Evropski socialni sklad zagotoviti ključno financiranje za ustanavljanje podjetij, uspešno delujoče mikrofinanciranje in socialno podjetništvo skupaj s programi mentorstva in usposabljanja; obžaluje, da EaSI ne financira teh instrumentov neposredno;

38.

priporoča, naj Komisija in države članice s spodbujanjem sodelovanja z mikrofinančnimi posredniki in končnimi prejemniki razvijejo strateško sodelovanje z lokalnimi in regionalnimi organizacijami in institucijami v zvezi z EaSI, Evropskim socialnim skladom in drugimi morebitnimi nacionalnimi programi, da bi izboljšali pomoč, ki se zagotavlja jemalcem mikroposojil v smislu usposabljanja, mentorstva in splošne podpore za večjo sposobnost preživetja podjetij;

39.

pozdravlja možnost uporabe sredstev iz Evropskega socialnega sklada za os EaSI za mikrofinanciranje in socialno podjetništvo in poziva Komisijo in Evropski investicijski sklad, naj mikrofinančne posrednike bolje seznanijo s to možnostjo iz člena 38 uredbe o skupnih določbah (8);

40.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo Evropski sklad za strateške naložbe na voljo za financiranje mikropodjetij;

41.

spodbuja Komisijo, naj uskladi podporo Evropskega socialnega sklada in EaSI, da bi izboljšala dopolnjevanje teh dveh programov glede mikrofinančnih instrumentov, in naj se med drugim osredotoči na sodelovanje med mikrofinančnimi posredniki in centri za podporo podjetjem, ki so sofinancirani iz Evropskega socialnega sklada;

42.

pozdravlja izbirni proces ponudnikov mikrokreditov, ki je skladen s pravili in postopki Evropskega investicijskega sklada, in ponovno poziva, da bi morali ti posredniki spoštovati načela odgovornega posojanja in izogibanja prezadolženosti oseb in podjetij;

43.

priporoča, naj se poenostavi postopek za dostop do mikrofinančnega instrumenta ter naj bodo sporazumi med mikrofinančnimi posredniki in Evropskim investicijskim skladom prožnejši in lažje razumljivi, da bodo manjši mikrofinančni posredniki lahko hitro v celoti izkoristili instrumente za financiranje in instrumente Evropskega investicijskega sklada;

44.

obžaluje, da številne vloge za mikrofinančni instrument niso bile popolne in jih EIF ni mogel odobriti; poziva Komisijo, naj oceni vzroke za ta neuspeh (na primer pomanjkljive informacije, premajhna dostopnost ali upravno breme, ki bi ga bilo treba zmanjšati); poleg tega jo poziva, naj se hitro loti reševanja tega problema;

45.

poziva Komisijo, naj zagotovi več oglaševanja in informacij o mikrofinančnem instrumentu in o tem, kako do njega dostopati, pa tudi, naj poenostavi postopek in zagotovi, da bodo dogovori med mikrofinančnimi posredniki in Evropskim investicijskim skladom prožnejši in bolj razumljivi, da bi manjšim posrednikom omogočili hitrejši dostop do trga;

46.

poziva Komisijo in Evropski investicijski sklad, naj ocenita, kako bi s preseganjem obstoječih zahtev za mikrofinančne posrednike lahko bolje porazdelili koristi mikrofinančnega instrumenta med širšo javnost;

47.

spodbuja Komisijo, naj okrepi sodelovanje med mikrofinančnimi posredniki in organizacijami, ki zastopajo interese upravičencev, da ne bo zajemalo le oglaševanja produktov ali iskanja novih strank;

48.

poziva države članice, naj razvijejo mikrofinančni sektor in omogočijo njegovo širitev, da bi dosegli cilje strategije Evropa 2020, poleg tega pa naj uporabijo mikrofinančni instrument, tako da preučijo možnosti za vstop nebančnih posrednikov na trg mikroposojil, ne da bi bili odvisni od partnerske banke;

49.

spodbuja Komisijo, naj okrepi svoj dialog z mikrofinančnimi akterji (mikrofinančni posredniki, banke in nebanke ter mreže, kot je evropska mikrofinančna mreža) in deležniki, ki trenutno niso vključeni, glede dostopnosti, uporabe in zasnove produktov, ki so na voljo v okviru programov, ki jih financira Unija;

50.

spodbuja Komisijo in države članice, naj omogočijo izmenjavo primerov najboljše prakse med mikrofinančnimi posredniki iz različnih držav članic;

51.

poziva Komisijo in Evropski investicijski sklad, naj zagotovita, do bo os EaSI za mikrofinanciranje in socialno podjetništvo nadalje spodbujala širjenje in vključevanje evropskega kodeksa pravilnega ravnanja za ponudnike mikroposojil v pogodbe z mikrofinančnimi posredniki;

52.

meni, da je poročilo Komisije o izvajanju evropskega mikrofinančnega instrumenta za leto 2013 zelo splošno in vsebuje premalo podrobnosti o njegovem izvajanju;

53.

spodbuja Komisijo, naj zagotovi, da bosta mikrofinančni instrument in instrument EaSI še naprej prispevala k dodani vrednosti in prepoznavnosti EU;

54.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.