9.11.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 378/1

9.11.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 378/2

—

ob upoštevanju letnega poročila Evropske investicijske banke (EIB) za leto 2012,

—

ob upoštevanju členov 15, 126, 175, 208, 209, 271, 308 in 309 Pogodbe o delovanju Evropske unije in protokola št. 5 o statutu EIB,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. oktobra 2012 o inovativnih finančnih instrumentih v povezavi z večletnim finančnim okvirom (1),

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj o instrumentih za porazdelitev tveganja za države članice, ki imajo resne težave s finančno stabilnostjo oziroma jim takšne težave grozijo, svojega stališča o tem poročilu z dne 19. aprila 2012 (2) in zlasti mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. februarja 2013 o letnem poročilu Evropske investicijske banke za leto 2011 (3),

—

ob upoštevanju poročila predsednika Evropskega sveta z dne 26. junija 2012 z naslovom „Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji“,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 28. in 29. junija 2012, ki zlasti predvidevajo povečanje kapitala EIB za 10 milijard EUR,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 27. in 28. junija 2013, v katerih poziva k oblikovanju novega naložbenega načrta v podporo malim in srednjim podjetjem ter spodbudo financiranju gospodarstva,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 22. maja 2013, v katerih je določil cilj usmeritve vseh politik EU v podporo konkurenčnosti, zaposlovanju in rasti,

—

ob upoštevanju sporočil Komisije o inovativnih finančnih instrumentih z naslovom „Okvir za naslednjo generacijo inovativnih finančnih instrumentov“ (COM(2011)0662) in „Pilotna faza pobude za projektne obveznice Evropa 2020“ (COM(2011)0660),

—

ob upoštevanju povečanja kapitala Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD), zlasti v zvezi z vprašanjem povezav med EIB in EBRD,

—

ob upoštevanju sklepa o razširitvi območja dejavnosti EBRD na Sredozemlje,

—

ob upoštevanju novega memoranduma o soglasju med EIB in EBRD, podpisanega 29. novembra 2012,

—

ob upoštevanju Sklepa št. 1080/2011/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) o zunanjem mandatu EIB 2007–2013,

—

ob upoštevanju členov 48 in 119(2) Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor ter mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0137/2014),

A.

ker je bila Evropska investicijska banka (EIB) ustanovljena z Rimsko pogodbo in je njena naloga v skladu s členom 309 PDEU, da v interesu Unije prispeva k uravnoteženemu in nemotenemu razvoju notranjega trga, pri čemer ima dostop do trga kapitala in uporablja lastna sredstva, njen cilj pa je pomagati pri uresničevanju prednostnih nalog Unije z izbiranjem ekonomsko izvedljivih projektov za naložbe EU;

B.

ker je treba v teh posebno hudih socialnih in gospodarskih razmerah, ki jih zaznamujejo omejitve javnih proračunov, uporabiti vsa finančna sredstva in politike EU, tudi finančna sredstva in politike EIB, da bi podprli okrevanje gospodarstva in našli nove vire rasti;

C.

ker EIB deluje tudi kot finančna veja in dopolnilo drugih virov naložb, saj nadomešča ali odpravlja tržne vrzeli;

D.

ker EIB pomaga EU vzdrževati in krepiti njeno konkurenčno prednost na svetovni ravni;

E.

ker bo EIB še naprej temelj in katalizator razvoja politik EU, ki zagotavlja stalno navzočnost javnega sektorja in ponuja naložbene zmogljivosti ter hkrati zagotavlja najboljše možno povezovanje in izvajanje vodilnih pobud strategije Evropa 2020;

F.

ker se bo EIB kot temeljni instrument stabilnosti osredotočila na svojo proticiklično vlogo, v kateri deluje kot zanesljiv partner za dobre projekte v EU in zunaj njenih meja;

G.

ker EIB podpira ključne gonilne sile rasti in zaposlovanja, kar sta cilja strategije Evropa 2020, kot so infrastruktura, ki omogoča rast, vrhunske inovacije in konkurenčnost;

H.

ker mora EIB nujno obdržati bonitetno oceno AAA, da bo imela še naprej dostop do mednarodnih kapitalskih trgov po najboljših pogojih financiranja, kar prinaša pozitivne učinke med celotnim trajanjem projektov in za vse deležnike;

I.

ker je Evropski svet junija 2012 uvedel pakt za rast in delovna mesta, ki obsega vrsto politik, katerih cilj je spodbujanje pametne, trajnostne in vključujoče rasti, ki gospodarno izkorišča vire in ustvarja nova delovna mesta;

J.

ker se uporaba inovativnih finančnih instrumentov šteje za enega od načinov za razširitev področja uporabe obstoječih orodij, kot so nepovratna sredstva, in za povečanje splošne učinkovitosti proračuna EU;

K.

ker je ključnega pomena, da se obnovi dodeljevanje posojil gospodarstvu in olajša financiranje naložb;

L.

ker mednarodni finančni instrumenti zagotavljajo nov prostor za sodelovanje med vsemi institucionalnimi akterji in omogočajo resnične ekonomije obsega;

M.

ker se dejavnosti EIB zunaj EU izvajajo v podporo zunanjepolitičnemu delovanju Unije ter bi morale biti usklajene s cilji EU in jih spodbujati, kot določata člena 208 in 209 PDEU;

N.

ker dejavnosti EIB dopolnjujejo posebni instrumenti Evropskega investicijskega sklada (EIS), ki se osredotočajo na zagotavljanje tveganega kapitala v korist malih in srednjih ter novoustanovljenih podjetij in mikrofinanciranja;

O.

ker je povečanje kapitala okrepilo bilanco stanja EIB in omogočilo ambiciozne cilje v zvezi z operativnim kreditiranjem;

P.

ker je bilo vloženega veliko truda v izvajanje več skupnih ukrepov (kombiniranje garancij EIS s posojili EIB za mala in srednja podjetja);

1.

pozdravlja letno poročilo EIB za leto 2012 in uresničitev dogovorjenega operativnega načrta o financiranju približno 400 projektov v več kot 60 državah v znesku 52 milijard EUR;

2.

pozdravlja, da je svet guvernerjev EIB odobril povečanje kapitala za 10 milijard EUR, kar omogoča, da se dolgoročna posojila za projekte v EU v obdobju 2013–2015 podprejo z dodatnimi 60 milijardami EUR (to pomeni povišanje ciljev v zvezi s posojanjem za 49 %);

3.

poziva EIB, naj ohrani pričakovane cilje v zvezi s svojo dodatno dejavnostjo in sprosti 180 milijard EUR za dodatne naložbe v celotni EU za omenjeno obdobje;

4.

opozarja, da so obeti za projekte v EU še posebej zanimivi za številna prednostna tematska področja v okviru strategije Evropa 2020, med katere sodijo „svežnji“ za inovacije in veščine, vključno z nizkoogljično infrastrukturo, naložbe v mala in srednja podjetja, kohezijo in učinkovito rabi virov in energije (vključno s prehodom na nizkoogljično gospodarstvo); ugotavlja, da so bila ta glavna področja ustrezno opredeljena v poslovnem načrtu skupine EIB za obdobje 2013–2015, in pozdravlja dodelitev dodatnih 60 milijard EUR za posojilne zmogljivosti za financiranje njihovega izvajanja;

5.

vendar je trdno prepričan, da bi se bilo treba v okviru teh širokih prednostnih področij bolj osredotočiti na naložbe v dolgoročno rast in ustvarjanje delovnih mest ter zagotavljanje trajnega in vidnega učinka v realnem gospodarstvu, zato v zvezi s tem poziva k celoviti oceni vseh področij, ki bo pokazala realne vrednosti v zvezi dolgoročnim zaposlovanjem in učinki na gospodarstvo, ki izhajajo iz posojilne dejavnosti EIB na vseh področjih po finančni krizi;

6.

pozdravlja uvedbo instrumenta za rast in zaposlovanje (GEF), s katerim bo EIB lahko podrobneje spremljala učinek projektov, ki jih financira, na zaposlovanje in rast;

7.

poziva EIB, naj še naprej podpira dolgoročne prednostne naloge EU, kar zadeva gospodarsko in socialno kohezijo, rast in zaposlovanje, okoljsko trajnost in podnebne ukrepe ter učinkovito rabo virov, z nadaljnjim razvojem novih finančnih in nefinančnih instrumentov, katerih namen je odpraviti kratkoročne tržne neučinkovitosti in tudi bolj dolgoročne strukturne vrzeli gospodarstva EU;

8.

spodbuja EIB k pogajanjem in sklenitvi memorandumov o soglasju z regionalnimi razvojnimi bankami, ki poslujejo na njenih območjih, da bi spodbudila sinergije, delila tveganja in stroške ter zagotavljala dovolj posojil realnemu gospodarstvu;

9.

meni, da je pakt za rast in delovna mesta pomemben, vendar nezadosten odgovor na izzive, s katerimi se sooča EU, in ugotavlja, da so ključni elementi njegove uspešnosti povečanje kapitala EIB in večja uporaba skupnih instrumentov Komisije in EIB za delitev tveganja skupaj s sinergijami med specializiranimi dejavnostmi EIB in EIS;

10.

poziva EIB, naj svoje financiranje osredotoči na projekte, ki pomembno prispevajo h gospodarski rasti;

11.

opominja, da je Komisija skupaj z predstavila poročilo o možnosti in prednostnih ciljih, ki jih je treba opredeliti pri izvajanju pakta za rast in delovna mesta, zlasti kar zadeva infrastrukturo, energetsko učinkovitost in učinkovito rabo virov, digitalno gospodarstvo, raziskave in inovacije ter mala in srednja podjetja; poziva, da se na osnovi tega poročila opravi politična razprava v Evropskem parlamentu, ki se je bodo udeležili predsedniki Evropskega sveta, Komisije in EIB;

12.

je zlasti zaskrbljen, da so finančna sredstva, namenjena državam z dogovorjenim programom (Grčija, Irska, Portugalska, Ciper), ostala v letu 2012 na nizki ravni in predstavljala približno +/– 5 % vseh naložb EIB; ugotavlja, da cilji EIB v zvezi z naložbami v državah z dogovorjenim programom za leto 2013 ustrezajo do 5 milijardam EUR, od skupnega cilja EU v znesku 62 milijard EUR;

13.

izraža zaskrbljenost, ker je EIB pri dodeljevanju posojil ohranjala politiko delnega izogibanja tveganjem, s čimer je omejila obseg morebitnih posojilojemalcev, ki bi lahko izpolnjevali njene posojilne zahteve, in s tem preprečila dodano vrednost posojil;

14.

zahteva, naj EIB poveča notranjo zmogljivost za prevzemanje tveganja, tako da svoje sisteme za obvladovanje tveganj prilagodi sedanjim razmeram;

15.

priznava, da EIB ne sme izgubiti bonitetne ocene AAA, da bo ohranila svojo finančno moč in zmogljivost za finančne injekcije realnemu gospodarstvu; vendar poziva EIB, naj skupaj z EIS razmisli o večji udeležbi v dejavnostih, ki so bolj povezane s tveganjem, da bi zajamčila razumno razmerje med stroški in koristmi;

16.

ugotavlja, da so se cilji EIB v zvezi z bolj tvegano posebno dejavnostjo v letu 2013 zvišali na 6 milijard EUR, da so se finančna sredstva za pobude v zvezi z delitvijo tveganj in izboljšanjem kreditne kvalitete povečala na 2,3 milijarde EUR in da je bila nedavno začeta pobuda za financiranje rasti, ki je olajšala dostop do financiranja za inovativna podjetja s srednje veliko tržno kapitalizacijo;

17.

poziva EIB, naj okrepi svojo dejavnost na podlagi pooblastila za tvegani kapital in pooblastila za dolžniško-lastniški kapital za rast, ki ju EIB dodeli EIS;

18.

pozdravlja dejstvo, da je EIS povečal svoje pooblastilo za vire tveganega kapitala, ki jih financira EIB, za 1 milijardo EUR, s posebnim poudarkom na bolj tveganem dolžniško-lastniškem financiranju, kar je del skupnih ukrepov EIB-EIS za odpravo finančnih omejitev za nove načrte za inovacije in rast evropskih srednjih podjetij;

19.

poziva EIB, naj bo bolj proaktivna pri zagotavljanju tehničnega strokovnega znanja na vseh ključnih področjih dejavnosti z velikim potencialom rasti v vseh državah članicah; opozarja, da je tehnično in finančno svetovanje učinkovito sredstvo, ki prispeva k uresničevanju projektov ter pospešuje izplačila in realne naložbe; zato meni, da bi bilo treba strokovno znanje EIB okrepiti in zagotoviti, da je na voljo v zgodnjih fazah projektov, ki jih sofinancirata EU in EIB, ter ob predhodni oceni obsežnih projektov, tudi prek instrumenta skupne pomoči pri podpori projektov v evropskih regijah (JASPERS);

20.

poziva EIB, naj si v sedanjih razmerah, ko so stopnje črpanja v številnih državah članicah kritično nizke, bolj prizadeva, da bi podprla zmožnost držav članic za črpanje finančnih sredstev EU, tudi strukturnih skladov, z nadaljnjim razvojem dodatnih skupnih instrumentov za delitev tveganja in s prilagoditvijo obstoječih, ki se že financirajo iz proračuna EU;

21.

poziva države članice, naj, kjer je primerno, sodelujejo s Komisijo, tako da del svojih sredstev iz strukturnih skladov uporabijo za delitev posojilnih tveganj z EIB ter zagotavljanje jamstev za znanje in veščine, učinkovito rabo virov, strateško infrastrukturo in dostop malih in srednjih podjetij do financiranja;

22.

ceni dejstvo, da je neporabljena sredstva strukturnih skladov zdaj mogoče uporabiti kot posebni jamstveni sklad za posojila EIB, zlasti v Grčiji;

23.

ugotavlja, da je EIB leta 2012 namenila 2,2 milijarde EUR za posojila iz naslova strukturnih programov ter s tem omogočila podporo številnim malim in srednjim shemam v skladu s prednostnimi nalogami kohezijske politike v različnih sektorjih;

24.

poziva EIB, naj glede na dejstvo, da so ekonomske in finančne razmere v EU različne, v tesnem sodelovanju z državami članicami razvije naložbene strategije, usmerjene v rezultate, ki bodo ustrezno prilagojene nacionalnim, regionalnim in lokalnim prednostnim nalogam za rast, pri čemer naj ustrezno upošteva horizontalne prednostne naloge iz letnega pregleda rasti Komisije in evropskega semestra gospodarskega upravljanja;

25.

spodbuja EIB, naj preuči možnost tesnejšega sodelovanja s proaktivno udeležbo v sporazumih o partnerstvu med Komisijo in državami članicami;

26.

ugotavlja, da število javno-zasebnih partnerstev med krizo in po njej upada, ter hkrati opozarja na posebno pomembno vlogo, ki jo imajo v naložbah, zlasti v prometna omrežja ter raziskave in inovacije; ugotavlja, da se je trg javno-zasebnih partnerstev EU po vrednosti sicer povečal, vendar pa je bilo transakcij znatno manj;

27.

meni, da so državna jamstva dragoceni instrumenti za odpravljanje tržnih nepopolnosti, ki lahko podprejo uresničevanje programov in projektov javno-zasebnih partnerstev; poziva EIB, naj glede na strokovno znanje, ki ga ima na tem področju, poveča svojo udeležbo v jamstvih za posojila, dodeljena javno-zasebnim partnerstvom prek državnih jamstev;

28.

poleg tega meni, da bi svetovalno funkcijo EIB, ki temelji na strokovnem znanju in izkušnjah, pridobljenih v Evropskem strokovnem centru za javno-zasebna partnerstva, lahko izkoristili za zagotavljanje ciljno usmerjene tehnične in specializirane pomoči na vladni ravni, kjer je primerno, pa tudi na regionalni ravni, da bi olajšali ustrezno ocenjevanje koristi vključevanja državnega jamstva v program javno-zasebnega partnerstva;

29.

opozarja, da sta EIB in Komisija s podporo držav članic leta 2012 sprožili pilotno fazo pobude za projektne obveznice, katere namen je pospešiti financiranje ključnih infrastrukturnih projektov s pritegnitvijo institucionalnih vlagateljev;

30.

pozdravlja prvo šestmesečno poročilo pilotne faze projektnih obveznic, iz katerega je razvidno, da je bilo odobrenih devet projektov v šestih državah; poziva k nadaljevanju in povečanju uporabe takih obveznic ter k rednemu pregledovanju njihove učinkovitosti, da se spodbudijo vzdržne naložbe v dolžniške instrumente, ki usmerjajo zasebni kapital v potrebne prometne in energetske projekte ter projekte v zvezi z infrastrukturo IKT, zlasti čezmejne; vendar je prepričan, da bi morala EIB bolje oceniti projekte, v katere želi vlagati, ter njihov profil varnosti in tveganja; opozarja, da proračun EU zagotavlja 230 milijonov EUR za podporo dejavnosti EIB za izboljšanje kreditnega profila za infrastrukture naložbe v sektorju prometa, energetike in komunikacij;

31.

zahteva, da se ga na ustrezen način in pravočasno obvešča o izbranih projektih;

32.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ključni izzivi še vedno obstajajo (npr. kako spremeniti zanimanje v zaveze, omejene izkušnje organov za javno naročanje z rešitvami z obveznicami, oklevanje institucionalnih vlagateljev, kar zadeva vključitev, pomisleki sponzorjev glede stroškov); poziva EIB, naj ustrezno oceni možnost skupnih naložb v prve posle z obveznicami, da bi pomirila vlagatelje in sponzorje; poziva jo še, naj zagotovi, da bo pobuda za projektne obveznice skladna z dolgoročnim podnebnim ciljem EU, tj. osredotočenostjo na nizkoogljično infrastrukturo;

33.

je zaskrbljen zaradi nezadovoljive uspešnosti projekta Castor; zahteva, da EIB posreduje podatke o neoporečnosti svojih postopkov potrebne skrbnosti in informacije o tem, ali opravljene geološke študije nakazujejo možnost potresnega tveganja ali ne, kolikšen je bil odstotek in kako je bilo to obravnavano;

34.

pričakuje končno poročilo o oceni pilotne faze pobude za projektne obveznice, ki je predvideno za leto 2015;

35.

pozdravlja novo energetsko politiko EIB, ki uvaja nova merila za posojila za energetske projekte, ki odražajo energetsko in podnebno politiko EU ter sedanje naložbene trende; zahteva, naj se naložbe EIB v energijo objavijo in vsako leto analizirajo, pri čemer naj bo navedeno, katere vire energije podpira EIB; vendar pa želi poudariti, da bi morala biti naložbena politika EIB še veliko bolj osredotočena na trajnostne projekte; kljub temu opozarja, da je treba predložiti izčrpen načrt za postopno opuščanje posojil za neobnovljive vire energije;

36.

pozdravlja, da je EIB uvedla nov standard emisijskih vrednosti, ki se mora uporabljati za vse projekte proizvodnih obratov na podlagi fosilnih goriv, da se tako izločijo naložbe, katerih predvidene emisije ogljika presegajo mejne vrednosti; poziva svet guvernerjev EIB, naj spremlja standard emisijskih vrednosti in razmisli o strožjih zavezah v prihodnosti;

37.

poziva EIB, naj glede na sveženj podnebnih ukrepov do leta 2030, vključno s svojimi prednostnimi nalogami dekarbonizacije, okrepi prizadevanja za nizkoogljične naložbe in oblikuje politike, ki bodo vodile k bolj ambicioznim podnebnim ciljem; zahteva, da EIB v letu 2014 opravi podnebno presojo in pregled vseh svojih dejavnosti, kar bo omogočilo prenovljeno politiko za varstvo podnebja, in sicer prek ocenjevanja projektov ter celovitega pristopa za pametno združevanje sektorskih politik za ključne sektorje; poziva EIB, da ta pregled priloži svojemu naslednjemu letnemu poročilu;

38.

opozarja na pomembno vlogo EIB pri financiranju naložb javnega in zasebnega sektorja v energetsko infrastrukturo in podpiranju projektov, ki prispevajo k uresničevanju ciljev podnebne in energetske politike EU; opozarja na svojo resolucijo iz leta 2007, v kateri je pozval h koncu javnega financiranja projektov fosilnih goriv in prehodu na energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije; meni, da bi morala EIB v skladu s cilji Unije in mednarodnimi cilji glede podnebnih sprememb in najboljšimi mednarodnimi standardi v sodelovanju s Komisijo pred koncem leta 2015 posodobiti svojo strategijo podnebnih sprememb, kar zadeva financiranje;

39.

poziva h krepitvi sredstev ter strokovnega znanja in izkušenj EIB, da bodo prispevale k prilagajanju podnebnim spremembam;

40.

zahteva, da EIB uveljavlja najboljše mednarodne standarde glede vodne energije, in sicer vodilna načela Svetovne komisije za jezove in protokol o oceni trajnosti vodne energije (HSAP), kar pomeni naložbe zgolj v primerih, kadar so države uveljavile pravni okvir za vzpostavitev mehanizmov za energetsko načrtovanje (vključno z območji, kjer to ni izvedljivo), in pri čemer se zahteva, da se negativni vplivi na ekosisteme in lokalne skupnosti primerno ocenijo, preprečijo, ublažijo in spremljajo, in kar tudi pomeni, da projekti niso na zaščitenih območjih ali blizu njih ali na rečnih odsekih z dobrim ekološkim stanjem;

41.

poziva EIB, naj v svoje projekte previdno vključi vizijo in cilje strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 z naslovom „Naše življenjsko zavarovanje, naš naravni kapital“;

42.

opozarja, da mala in srednja podjetja veljajo za temelj gospodarstva EU ter glavno gonilo rasti in zaposlovanja v Evropi, saj ponujajo več kot 80 % delovnih mest v zasebnem sektorju;

43.

pozdravlja dejstvo, da je posebna pozornost (v okviru povečevanja posojilne dejavnosti v EU) posvečena podpori za izboljšanje dostopa malih in srednjih podjetij do financiranja, in posledično pozdravlja cilj skupine EIB, da bo v EU leta 2013 za posojila tem podjetjem namenjenih več kot 19 milijard EUR;

44.

prav tako poziva Svet, naj se hitro dogovori o skupnih pobudah Komisije in EIB ter združi proračunska sredstva EU, namenjena malim in srednjim podjetjem, pa tudi odločneje ukrepa pri uresničevanju sodelovanja z ECB za zmanjšanje finančnih omejitev za mala in srednja podjetja; poudarja, da je v več državah članicah glavna težava razdrobljenost finančnih trgov, ki povzroča pomanjkanje finančnih sredstev in višje stroške financiranja, zlasti za mala in srednja podjetja; poziva EIB, naj svoja prizadevanja preusmeri v združevanje, da podpre financiranje malih in srednjih podjetij, podjetništva, izvoza in inovacij, ki so temeljnega pomena za oživitev gospodarstva;

45.

pozdravlja večji obseg bančnih posojil za mala in srednja podjetja z oživitvijo trga listinjenja za ta podjetja z novo pobudo ABS skupine EIB; poziva EIB, naj zagotovi analizo trga za boljšo uskladitev te ponudbe EIB s potrebami deležnikov; pozdravlja okrepitev posojilne zmogljivosti EIS s povečanjem kapitala in razširitvijo mandata ter vabi EIB in Komisijo, naj do začetka prihodnjega leta zaključita proces;

46.

podpira pobude skupine EIB o inovativnih oblikah financiranja za mala in srednja podjetja ter podjetja s srednje veliko tržno kapitalizacijo z uvedbo finančnih instrumentov programov Obzorje 2020 in COSME, skladov lastniškega kapitala in instrumentov za delitev tveganja, katerih namen je spodbuditi banke, da bi ponujale finančna sredstva v obliki posojil in jamstev, ter zagotoviti ponudbo dolgoročnega tveganega kapitala;

47.

podpira skupno pobudo Komisije in EIB za mala in srednja podjetja v novem večletnem finančnem okviru, v skladu s katero se kombinirajo finančna sredstva EU, ki so na voljo v okviru programov COSME in Obzorje 2020, pri čemer je največ 8,5 milijarde EUR namenjenih evropskim strukturnim in investicijskim skladom, da bi se tako zagotovila dodatna posojila za mala in srednja podjetja;

48.

poziva države članice, naj dejavno sodelujejo tako, da prispevajo v skupne instrumente s sredstvi, ki jih prejemajo iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, ter tako podprejo posojila za mala in srednja podjetja na svojem ozemlju, s tem pa tudi povečajo skupne učinke vzvoda;

49.

spodbuja EIB, naj razširi pobudo za trgovinsko financiranje; meni, da je ta mehanizem jamstev za mala in srednja podjetja ključnega pomena in da bi ga bilo treba razširiti na raven EU, kjer koli je po presoji najbolj potreben; poziva EIB, naj razvije svoj program za poenostavitev trgovanja; poziva EIB, naj najprej vzpostavi ukrepe za zagotovitev potrebnih jamstev za gospodarske družbe, da bodo v celoti uresničile svoj izvozni potencial;

50.

podpira osredotočenost EIB na regionalno in lokalno razsežnost in poziva države članice, naj v celoti uporabijo instrumente deljenega upravljanja finančnega inženiringa, kot je program JEREMIE, in regionalne sheme „iz sklada v sklad“, ki zagotavljajo lastniško financiranje za lokalna mala in srednja podjetja;

51.

pozdravlja naknadno oceno posojil EIB, dodeljenih malim in srednjim podjetjem prek posredniških bank, v EU v obdobju 2005–2011; priznava, da je EIB na tem področju v obdobju 2005–2012 namenila 64 milijard EUR za posojila približno 370 finančnim institucijam v EU 27; ugotavlja, da je bilo do konca leta 2012 53 milijard EUR teh sredstev že izplačanih omenjenim finančnim institucijam, same pa so s približno 300 000 podposojili malim in srednjim podjetjem namenile skoraj 48 milijard EUR;

52.

ugotavlja, da so posojila EIB, dodeljena malim in srednjim podjetjem prek posredniških bank (prek produkta L4SME), skladna s cilji EU; kljub temu poziva, naj se bolje oceni, kako se produkt EIB dopolnjuje z mešanico nacionalnih politik, zato da se še izboljša tehtnost operacij; poziva EIB, naj predloži predloge za povečanje učinka produkta L4SME tako, da se bo lahko uporabljal za zapolnitev določenih vrzeli, namesto da se financira širok spekter malih in srednjih podjetij, s čimer bi optimizirali prispevek EIB k rasti in zaposlovanju;

53.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so posojila EIB v obravnavanem obdobju imela „določen“ učinek na rast in zaposlovanje, vendar so bile velike razlike med posameznimi državami (samo 1/3 malih in srednjih podjetij je pripisala rast prometa financiranju EIB); izraža zaskrbljenost, ker je le malo dokazov, da so posojila EIB pomagala ohraniti delovna mesta; ugotavlja, da je bil relativni učinek na rast in zaposlovanje po ocenah večji v novih državah članicah; vendar se zaveda, da je v obravnavanem obdobju prišlo do finančne in gospodarske krize in da je bilo razmeroma skromno zaposlovanje doseženo kljub padajočim ravnem zaposlenosti;

54.

izraža zaskrbljenost, ker kaže, da se je financiranje EIB, kar zadeva večino operacij, uporabilo za pomoč „prvakom“ med malimi in srednjimi podjetji, in ne za „financiranje vrzeli“; kljub temu ugotavlja, da je imelo več kot 80 % izmed doseženih malih in srednjih podjetij manj kot 50 zaposlenih, kar dokazuje, da ukrepi EIB sežejo tudi do manjšega segmenta malih in srednjih podjetij;

55.

zahteva, da EIB v celoti izkoristi merila upravičenosti, da bi vplivala na učinkovitejše ciljno usmerjanje na finančne upravičence;

56.

poziva EIB, naj opredeli in izbira projekte z višjo dodano vrednostjo in večjim tveganjem, predvsem z izbiro novoustanovljenih podjetij, mikropodjetij, podjetniških grozdov, malih in srednjih podjetij ter podjetij s srednje veliko tržno kapitalizacijo, ki se ukvarjajo s projekti raziskav, razvoja in inovacij na področju prednostnih tehnologij;

57.

poudarja, da je treba povečati ozaveščenost o obstoju inovativnih finančnih instrumentov in njihovo poznavanje med morebitnimi vlagatelji in upravičenci; se zavzema za uvedbo komunikacijske politike za večjo prepoznavnost ukrepov, ki jih EU izvaja prek teh novih finančnih instrumentov, in sicer prek EIB; poudarja tudi, da bi bilo treba zagotoviti širok in sistematičen dostop do informacij o projektih ter širšo udeležbo upravičencev projektov in lokalne civilne družbe – kar bi lahko izboljšali z naložbami, ki jih financira EIB;

58.

poziva EIB, naj opredeli akcijski načrt za lažji dostop malih in srednjih podjetij do informacij in financiranja, pri čemer naj posebno pozornost nameni upravnim postopkom, ki so povezani z dostopom do financiranja;

59.

opozarja, da posojila prek posredniških bank predstavljajo več kot 20 % vseh letnih posojil EIB;

60.

ponovno izraža zaskrbljenost, ker številna vprašanja na tem področju ostajajo nerešena, predvsem pomanjkanje preglednosti (zlasti v zvezi z informacijami o končnih upravičencih), težave pri ocenjevanju gospodarskega in socialnega učinka posojil (posledica tega je napačen ciljno usmerjen pristop) ter zanašanje na tretje stranke za izvajanje potrebne skrbnosti, in sicer s prelaganjem odgovornosti na zunanje izvajalce; poziva EIB, naj posreduje podrobnosti o svojem pristopu pri pospešenem uvajanju ukrepov, ki naj bi te težave odpravili, in zahteva, da EIB skupaj s Komisijo pripravi seznam strogih meril za izbiro finančnih posrednikov, ki bo javno dostopen;

61.

poziva EIB, naj pripravi posodobljeno in celovito oceno tega, kako je finančna kriza prizadela končne prejemnike finančnih sredstev EIB, ter zagotovi temeljito oceno učinkov in vpliva finančne krize na trenutno stanje finančnih posrednikov, ki jih uporablja, in sicer tako v EU kot zunaj nje;

62.

zahteva, da EIB poskrbi za izpolnitev svojega cilja, da bo s posojili za projekte za razvoj infrastrukture, učinkovito rabo virov in gospodarstvo znanja samo v letu 2013 zagotovila zaposlitev približno pol milijona ljudem;

63.

ugotavlja, da omejeno financiranje podjetij in javnega sektorja zaradi slabih gospodarskih razmer in strožjih kreditnih pogojev na trgu še vedno zavira zaposlovanje mladih in omejuje možnosti za izboljšanje poklicnega usposabljanja;

64.

meni, da je program EIB za zaposlovanje mladih (z obsegom posojil v vrednosti 6 milijard EUR), katerega del sta podprograma „Delovna mesta za mlade“ (Jobs for Youth) in „Naložbe v spretnosti“ (Investing in Skills), izjemno pomemben pri obravnavanju teh vprašanj; pozdravlja vmesno poročilo o izvajanju, ki kaže na pomembne dosežke v tem sektorju, kot je 4,9 milijarde EUR, zagotovljenih v obliki posojil v podprogramu „Naložbe v spretnosti“, kar dopolnjuje 2,7 milijarde EUR, zagotovljenih v stebru „Delovna mesta za mlade“; je seznanjen, da so bili cilji tega programa predčasno izpolnjeni;

65.

podpira cilj EIB, da bo še povečala obseg posojil za mala in srednja podjetja, da bi se tako vzpostavila jasna povezava med posojili EIB in ustvarjanjem novih delovnih mest za mlade;

66.

poziva EIB, naj razširi obseg ukrepov in izkoristi dodatne instrumente, da bo tako zagotovila smotrne spodbude za ustvarjanje delovnih mest za mlade, zlasti v državah članicah, kjer so stopnje brezposelnosti mladih izrazito visoke;

67.

poziva EIB, naj v skladu s pregledom mandata EIB za delovanje zunaj Evropske unije podpre cilje zunanje politike Evropske unije, kot sta jih zasnovali Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje;

68.

pozdravlja jamstvo EU za zunanja posojila, ki je EIB zagotovljeno iz proračuna EU v približno enakem znesku kot doslej in omejeno z najvišjo zgornjo mejo 30 milijard EUR (razdeljeno na splošni mandat v višini 27 milijard EUR ter dodatno možnost 3 milijard EUR, kar je odvisno od vmesnega pregleda) za naslednje finančno obdobje z uporabo vrnjenih sredstev iz neuporabljenih poslov FEMIP (Sklad za evro-sredozemske naložbe in partnerstvo) pred letom 2007;

69.

poziva Evropsko računsko sodišče, naj pripravi posebno poročilo o uspešnosti zunanjih posojilnih dejavnosti EIB in njihovi usklajenosti s politikami EU, in sicer pred srednjeročnim pregledom zunanjega mandata EIB, ter primerja dodano vrednost glede na lastna sredstva, ki jih je uporabila EIB; poleg tega ga poziva, naj v analizi razlikuje med jamstvi, odobrenimi iz proračuna EU, investicijskim skladom, ki ga je zagotovil ERS, različnimi oblikami kombiniranja, uporabljenimi v infrastrukturnem skrbniškem skladu EU-Afrika, karibskim naložbenim skladom in naložbenim skladom za Pacifik ter uporabo vrnjenih skladov za te naložbe;

70.

pozdravlja določbe o večji prožnosti, ki jih prinaša novi mandat za zunanja posojila EIB; poziva EIB, naj zagotovi čim večjo podporo politikam in ciljem EU;

71.

poziva EIB, naj z razširitvijo svojega področja za projekte, ki so primerni za bančno financiranje, še bolj prožno uporabi jamstveni sklad in se bolj osredotoči na posojila, ki jih daje na lastno tveganje; vztraja, da mora EIB za končne upravičence zagotoviti visoko stopnjo prepoznavnosti projektov evropske finančne podpore, ki jih zagotavlja;

72.

ugotavlja, da so predpristopne države ter vzhodne in južne sosedske države v samem vrhu med prednostnimi področji EIB; poudarja, da je treba še naprej podpirati zlasti države prehoda v demokracijo in gospodarske tranzicije po arabski pomladi, pri čemer se je treba še posebej osredotočiti na podporo sestavnim delom civilne družbe, ustvarjanju delovnih mest in gospodarskemu okrevanju v južnih in vzhodnih državah; z zadovoljstvom ugotavlja osredotočenost na mala in srednja podjetja ter dostop do financiranja;

73.

v okviru zunanjih politik EU podpira postopni razvoj novih finančnih produktov s Komisijo in državami članicami, kot so produkti, ki kombinirajo nepovratna sredstva EU, posojila in instrumente za delitev tveganja, da bi z njimi dosegli nove kategorije podjetij; zahteva, da se opredelijo najboljše prakse in jasno določena merila primernosti za uporabo omenjenih instrumentov ter zagotovijo strukturirani pogoji poročanja, spremljanja in nadzora; poziva k dokončanju politike dodeljevanja;

74.

zato pričakuje, da bo poročilo o upravljanju pri izvajanju platforme za sodelovanje v zvezi s kombiniranjem mednarodnih finančnih instrumentov vsebovalo podrobne in skladne informacije v zvezi s tem in EIB dodelilo primerno vlogo; poziva Komisijo, naj pripravi celovito poročilo o učinku in rezultatih izvajanja finančnih instrumentov v okviru platforme za sodelovanje pri kombiniranju;

75.

pozdravlja podporo EIB za projekte v več energetskih sektorjih, katerih cilj so rast in delovna mesta; opozarja, da je treba ohraniti skladnost z novimi premiki v energetski in podnebni politiki EU; spodbuja EIB, naj v okviru svoje prenovljene energetske politike še naprej podpira projekte, namenjene energetski učinkovitosti in obnovljivim virom energije, v EU in zunaj nje ter s tem utre pot gospodarstvu z nizkimi emisijami ogljika;

76.

opozarja, da je strukturirano sodelovanje med organi EU (Komisija in EIB) in drugimi finančnimi institucijami edini učinkovit način za preprečevanje prekrivanja dejavnosti;

77.

pozdravlja posodobljeni memorandum o soglasju med EIB in EBRD, ki odraža pripravljenost EU, da okrepi raven usklajevanja in sodelovanja med tema velikima mednarodnima finančnima institucijama; spodbuja EIB k pogajanjem in sklenitvi memorandumov o soglasju z regionalnimi razvojnimi bankami, ki poslujejo na njenih območjih, da bi spodbudila sinergije, delila tveganja in stroške ter zagotavljala dovolj posojil realnemu gospodarstvu;

78.

poziva EIB in EBRD, naj se zavzameta za najboljše možno operativno usklajevanje v smislu dopolnjevanja in delitve dela, da bi sistematično raziskali najboljše možnosti in sinergije ter našli optimalne vzvode v podpori in izvajanju ciljev politike EU, ob tem pa upoštevali vsaka svoje primerjalne prednosti in posebnosti;

79.

spodbuja obe instituciji, naj v čim zgodnejši fazi (predhodna ocena ali opredelitev) okrepita svoje strokovno znanje, strateške in programske pristope na različnih področjih posredovanja ter zlasti svoje sodelovanje v zvezi z instrumenti za upravljanje s tveganji (finančnimi, operativnimi tveganji ali tveganji posameznih držav), da izboljšata nadzor nad tveganji;

80.

pozdravlja novi skupni akcijski načrt, o katerem so se novembra 2012 dogovorile EIB, EBRD in skupina Svetovne banke in katerega cilj je podpreti okrevanje gospodarstva ter rast v srednji in jugovzhodni Evropi, in ugotavlja, da akcijski načrt določa več kot 30 milijard EUR za skupne zaveze za obdobje 2013–2014; poziva EIB, naj v skladu z dogovorom za to nameni najmanj 20 milijard EUR;

81.

ponovno predlaga, naj Evropska unija postane članica EIB;

82.

poziva EIB ter druge pridružene partnerice in deležnike, naj še izboljšajo svoje mehanizme upravljanja, med drugim z razvojem izčrpnih in zanesljivih sistemov za spremljanje, poročanje in nadzor;

83.

pozdravlja, da je EIB okrepila svoje zaveze glede preglednosti s pridružitvijo mednarodni pobudi za pregledno pomoč;

84.

zahteva, da EIB zagotovi popolno neodvisnost in izvedljivo funkcionalnost svojega mehanizma za pritožbe;

85.

poziva EIB, naj upošteva določbe aarhuške konvencije, tako da vzpostavi javni register dokumentov, da bi zagotovila pravico dostopa do dokumentov, kot je zapisana v pogodbah o EU; poziva jo, naj spoštuje svojo zavezo in do leta 2014 javnosti omogoči dostop do registra;

86.

zahteva, da se naslednje letno poročilo dopolni s sklopom medsektorskih kazalnikov uspešnosti o učinku financiranja za glavna področja ukrepov EIB, pričakovanem multiplikacijskem učinku, kadar je to primerno, in prenosu finančnih prednosti v financiranih programih;

87.

ponovno potrjuje in poudarja, da je EIB odgovorna za izboljšanje preglednosti pri izboru finančnih posrednikov in partnerjev za sofinancirane projekte ter v zvezi s končnimi upravičenci;

88.

poudarja, da bi morala EIB zmanjšati birokracijo, da bi sredstva dodeljevala učinkoviteje in hitreje;

89.

poziva EIB, naj še poveča preglednost svojega posojanja prek finančnih posrednikov z letnimi poročili o posojilih malim in srednjim podjetjem, in sicer z zbirnimi podatki o stopnji izplačil tem podjetjem, številu teh podjetij, povprečnem znesku posojil in podprtih sektorjih, vključno z oceno dostopnosti posojil za mala in srednja podjetja in njihove učinkovitosti;

90.

poziva EIB, naj ne sodeluje s finančnimi posredniki z negativnimi referencami glede preglednosti, goljufij, korupcije ter okoljskih in socialnih učinkov; spodbuja EIB k oblikovanju partnerstev s preglednimi in odgovornimi finančnimi posredniki, ki imajo vzpostavljene povezave z lokalnim gospodarstvom v vseh državah, kjer deluje; v zvezi s tem poziva EIB, naj zagotovi večjo preglednost, zlasti na področju posredniških posojil, ter naj izvaja okrepljeno primerno skrbnost pri preprečevanju uporabe davčnih oaz, transfernih cen, davčnih goljufij, davčnih utaj in agresivnega izogibanja davkom ali agresivnega davčnega načrtovanja; poziva k pripravi javno dostopnega seznama strogih meril za izbiro finančnih posrednikov; poziva EIB, naj okrepi sodelovanje z nacionalnimi javnimi kreditnimi institucijami, da bodo pozitivni učinki njenih programov financiranja za mala in srednja podjetja čim večji;

91.

poziva EIB, naj nemudoma začne vključujoč proces revizije svoje politike glede nesodelujočih jurisdikcij, pri tem pa primerno upošteva nedavni razvoj dogodkov na ravni EU in mednarodni ravni; zato jo poziva, naj zagotovi, da bodo vsa podjetja in finančne institucije, sodelujoče v projektih, javno razkrile dejansko lastništvo pravne strukture, ki je neposredno ali posredno povezana s podjetjem, vključno s skrbniškimi skladi, fundacijami in bančnimi računi;

92.

zahteva tudi, da skupaj s Komisijo pripravi javni seznam izključenih finančnih posrednikov na osnovi njihovih rezultatov glede preglednosti, goljufij, povezav z jurisdikcijami davčnih oaz ter socialnih in okoljskih učinkov;

93.

meni, da mora EIB nujno ohraniti bonitetno oceno AAA, saj ji je ta omogočila, da si je leta 2012 na mednarodnih kapitalskih trgih po ugodnih obrestnih merah izposodila 71 milijard EUR; kljub temu spodbuja EIB, naj poveča svoje zmogljivosti za prednostno obravnavo bolj tveganih projektov z višjo dodano vrednostjo;

94.

opozarja in poudarja, tako kot v preteklih letih, da je potreben bonitetni bančni nadzor EIB, in poziva, da se s pravno študijo opredelijo možne rešitve;

95.

predlaga, naj ta regulativni nadzor:

96.

pozdravlja nov notranji napredek v EIB v zvezi s splošno skladnostjo z najboljšimi bančnimi praksami; zahteva, da bančni partnerji EIB v okviru njenih operacij v EU in zunaj nje prav tako spoštujejo bančne prakse, skladne z zakonodajo Unije na področju finančnih storitev in s stabilnostjo finančnih trgov; poziva EIB, naj v letni delovni načrt vključi revizijo enega področja dejavnosti, zato da zagotovi, da bodo najboljše bančne prakse del njenih notranjih pisnih postopkov;

97.

poziva EIB, naj še poveča preglednost in dostopnost svojih dejavnosti, ocen in rezultatov z boljšim dostopom do informacij, tako za zaposlene v banki s sodelovanjem na ustreznih internih sestankih banke, pa tudi za javnost, na primer na spletnem mestu;

98.

pozdravlja dejstvo, da je EIB sprejela ukrepe v boju proti pranju denarja in financiranju terorizma ter okrepila vire za zagotavljanje skladnosti z imenovanjem novega glavnega nadzornika za skladnost skupine; zahteva, da je Parlament redno obveščen o rezultatih, predstavljenih v poročilu glavnega nadzornika za skladnost skupine;

99.

poziva EIB, naj v boju proti financiranju nezakonitih dejavnosti pripravlja poročila za posamezne države; meni, da bi morali vsi upravičenci, ki želijo prejemati finančna sredstva EIB, naj gre za družbe ali finančne posrednike, registrirani v različnih jurisdikcijah, v revidiranih letnih poročilih razkriti informacije o prodaji, premoženju, zaposlenih, dobičku in plačanem davku za vsako posamezno državo, kjer poslujejo; meni, da bi morali upravičenci objaviti pogodbe z vladami držav gostiteljic in zlasti razkriti davčni režim v vsaki državi, kjer poslujejo;

100.

zahteva, da se nadzorno okolje prilagodi, da bo omogočilo povečanje števila zahtevkov za financiranje zaradi povečanja kapitala EIB in znotraj drugih finančnih partnerstev, zlasti za naloge upravljanja tveganj;

101.

zahteva, da EIB sistematično poroča o napredku v povezavi s prejšnjimi priporočili Parlamenta iz posameznih letnih poročil, zlasti o učinkih posojilnih dejavnosti na rast in odpiranje delovnih mest v različnih regijah in v EU ter na gospodarsko povezovanje med EU ter državami kandidatkami in sosedskimi državami;

102.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski investicijski banki ter vladam in parlamentom držav članic.

9.11.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 378/13

—

ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1092/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o makrobonitetnem nadzoru nad finančnim sistemom Evropske unije in ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) (2),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine) (3),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) (4),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 1096/2010 z dne 17. novembra 2010 o dodelitvi posebnih nalog Evropski centralni banki v zvezi z delovanjem Evropskega odbora za sistemska tveganja (5),

—

ob upoštevanju Direktive 2010/78/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o spremembi direktiv 98/26/ES, 2002/87/ES, 2003/6/ES, 2003/41/ES, 2003/71/ES, 2004/39/ES, 2004/109/ES, 2005/60/ES, 2006/48/ES, 2006/49/ES in 2009/65/ES glede pristojnosti Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ), Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine) ter Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) (6),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 12. septembra 2013 predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) v zvezi z njeno povezavo z Uredbo Sveta (EU) št. …/… o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko (7),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 12. septembra 2013 z namenom sprejetja Uredbe Sveta (EU) št. …/2013 o prenosu posebnih nalog na Evropsko centralno banko, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij (8),

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve z dne 3. junija 2010 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega bančnega organa (9) in svojega stališča z dne 22. septembra 2010 o tem predlogu (10),

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve z dne 3. junija 2010 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine (11) in svojega stališča z dne 22. septembra 2010 o tem predlogu (12),

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve z dne 3. junija 2010 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (13) in svojega stališča z dne 22. septembra 2010 o tem predlogu (14),

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve z dne 18. maja 2010 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv 98/26/ES, 2002/87/ES, 2003/6/ES, 2003/41/ES, 2003/71/ES, 2004/39/ES, 2004/109/ES, 2005/60/ES, 2006/48/ES, 2006/49/ES in 2009/65/ES glede pristojnosti Evropskega bančnega organa, Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine ter Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (15) in svojega stališča z dne 22. septembra 2010 o tem predlogu (16),

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve z dne 25. maja 2010 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o makrobonitetnem nadzoru finančnega sistema v Skupnosti in o ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja (17) in svojega stališča z dne 22. septembra 2010 o tem predlogu (18),

—

ob upoštevanju poročila Odbora za monetarne in ekonomske zadeve z dne 25. maja 2010 o predlogu uredbe Sveta o prenosu posebnih nalog v zvezi z delovanjem Evropskega odbora za sistemska tveganja na Evropsko centralno banko (19) in svojega stališča z dne 22. septembra 2010 o tem predlogu (20),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve z dne 1. marca 2013 o razrešnici glede izvrševanja proračuna Evropskega bančnega organa za proračunsko leto 2011,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve z dne 1. marca 2013 o razrešnici glede izvrševanja proračuna Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine za proračunsko leto 2011,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve z dne 1. marca 2013 o razrešnici glede izvrševanja proračuna Evropskega organa za vrednostne papirje in trge za proračunsko leto 2011,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve z dne 5. septembra 2013 o splošnem proračunu Evropske unije za proračunsko leto 2014 – vsi oddelki,

—

ob upoštevanju temeljnih načel za učinkovit bančni nadzor, ki jih je sprejel Baselski odbor za bančni nadzor dne 13. in 14. septembra 2012 (21),

—

ob upoštevanju dokumenta z naslovom „Key Attributes of Effective Resolution Regimes for Financial Institutions“ (Ključne lastnosti učinkovitih ureditev za reševanje finančnih institucij), ki ga je Odbor za finančno stabilnost objavil oktobra 2011,

—

ob upoštevanju načel dobre prakse v zvezi z nadzornimi kolegiji, ki jih je izdal Baselski odbor za bančni nadzor oktobra 2010 (22),

—

ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 22. januarja 2014 v zadevi C-270/12 Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska proti Svetu Evropske unije in Evropskemu parlamentu,

—

ob upoštevanju členov 42 in 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0133/2014),

A.

ker je finančna kriza pokazala, da sta neustrezno upravljanje tveganja ter neučinkovit, neenak in razdrobljen nadzor nad finančnimi trgi prispevala k finančni nestabilnosti in pomanjkljivemu varstvu potrošnikov na področju finančnih storitev;

B.

ker se je Evropski parlament močno zavzemal za ustanovitev evropskih nadzornih organov, ker je določil večja pooblastila pri usklajevanju in neposrednemu nadzoru teh organov in ker meni, da imajo ti organi ključno vlogo pri vzpostavljanju stabilnejših in varnejših finančnih trgov ter da Unija potrebuje močnejši in bolj usklajen nadzor na ravni Unije;

C.

ker je uvedba evropskega sistema finančnega nadzora povečala kakovost in usklajenost finančnega nadzora na notranjem trgu; ker gre za razvijajoč se proces, v katerem bi se morali člani nadzornega odbora osredotočiti na vrednote in interese Unije;

D.

ker se je mikrobonitetni nadzor v Uniji od uvedbe evropskega sistema finančnega nadzora razvijal hitreje kot makrobonitetni nadzor;

E.

ker so pooblastila za mikro- in makroekonomski nadzor strnjena v rokah Evropske centralne banke (ECB), ki mora sprejeti ustrezne ukrepe, da prepreči navzkrižja interesov zaradi nalog ECB na področju monetarne politike;

F.

ker bi morali evropski nadzorni organi preprečiti razdrobljenost finančnih trgov v Uniji;

G.

ker imajo evropski nadzorni organi med drugim nalogo, da zagotovijo konvergenco in pomagajo zvišati raven kakovosti vsakodnevnega nadzora, in ker je treba razviti kazalnike uspešnosti, ki se bodo osredotočili na regulativne izide, dosežene s vsakodnevnim nadzorom;

H.

ker so evropski nadzorni organi v glavnem izpolnili svoj mandat ter v tem okviru prispevali k zakonodajnim postopkom in predlagali tehnične standarde;

I.

ker se je področje uporabe uredb o ustanovitvi evropskih nadzornih organov, čeprav so skoraj povsem enake, razvijalo zelo različno;

J.

ker je Komisija v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi (RTS) in izvedbenimi tehničnimi standardi (ITS) odgovorna, da s spremembami ali brez njih sprejme osnutke, ki jih predlaga evropski nadzorni organ, vendar bi morala predložiti natančne razloge za odstopanje od teh osnutkov;

K.

ker se je izkazalo, da lahko neposredni nadzor bonitetnih agencij, ki ga izvaja Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA), poveča kakovost nadzora na tem področju;

L.

ker so regulativni tehnični standardi sprejeti kot delegirani akti in zagotavljajo udeležbo evropskih nadzornih organov na področjih, za katera imajo več tehničnega strokovnega znanja za pripravo nižjih ravni zakonodaje;

M.

ker odstavek 2 Skupnega dogovora med Parlamentom, Svetom in Komisijo o delegiranih aktih določa, da morajo vse tri institucije sodelovati v postopku sprejemanja delegiranih aktov, da bi se prenesena pooblastila nemoteno izvajala in da bi jih Parlament in Svet učinkovito nadzirala;

N.

ker je bila uvedba enotnega nadzornega mehanizma pomemben naslednji korak v smeri usklajenega nadzora bank v evrskem območju in drugih sodelujočih državah članicah;

O.

ker ima uvedba enotnega nadzornega mehanizma zelo pomembne posledice za institucionalno obliko mikro- in makrobonitetnega nadzora v Uniji glede na pooblastila, ki jih ima ECB na teh področjih;

P.

ker je Evropski odbor za sistemska tveganja pripravljal koristna makroekonomska priporočila za zakonodajni postopek, ki so jih na področjih skladov denarnega trga, kapitalskih zahtev, direktive o hipotekarnih kreditih ali simetričnih dolgoročnih jamstvenih ukrepov v Solventnosti II (23) Komisija in sozakonodajalca le deloma upoštevali;

Q.

ker za ESRB v zakonodaji ni predvidena obvezna vloga, in sicer tudi ne v zvezi z makroekonomskimi vprašanji;

R.

ker je imel svetovalni znanstveni odbor pomembno in konstruktivno vlogo pri snovanju dnevnega reda ESRB, zlasti s spodbujanjem ESRB, naj se osredotoči na sporna in temeljna vprašanja;

S.

ker bi sozakonodajalca ali Komisija nekatere predloge ESRB morda upoštevali, če bi bili izdani v zgodnejši fazi zakonodajnega postopka;

T.

ker je bil ESRB ustanovljen med finančno krizo, da bi preprečili širjenje krize in ohranili finančno stabilnost;

U.

ker nobena izjava, ki jo je podal ESRB, nikoli ni omenjala sistemskega tveganja, ki ga predstavljajo zelo nizke obrestne mere v izrazito dolgem obdobju;

V.

ker lahko monetarna politika močno vpliva na kreditne in premoženjske balone, zato se lahko pojavi navzkrižje interesov med monetarno politiko ECB in dejavnostjo ESRB;

W.

ker naj bi imel ESRB v skladu s prvimi predlogi Komisije več kot dvakrat številčnejše osebje, kot ga dejansko ima, in ker je fluktuacija kvalificiranega osebja škodljiva za njegovo delo;

X.

ker Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) ni upošteval izjav Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB) o uredbi o infrastrukturi evropskega trga (EMIR);

Y.

ker bi ustanovitev Evropskega odbora za sistemska tveganja zunaj ECB v skladu s členom 130 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) temu odboru preprečila obravnavanje ECB v mnenjih, priporočilih ali opozorilih;

Z.

ker struktura Evropskega odbora za sistemska tveganja in velikost njegovega organa odločanja ovirata hiter postopek odločanja;

AA.

ker bi morale imeti centralne banke v skladu s priporočilom ESRB 2011/3 vodilno vlogo v makrobonitetnem nadzoru in bi predstavniki centralnih bank morali biti v skladu s tem nujno člani organov odločanja v ESRB;

AB.

ker je članstvo v ESRB močno povezano s centralnimi bankami, ki imajo pomembno vlogo, vendar tudi podobne poglede;

AC.

ker večji deli sektorske zakonodaje, ki prenašajo posebne pristojnosti na tri evropske nadzorne organe, še niso začeli veljati, zaradi česar omenjeni evropski nadzorni organi ne morejo opravljati svojih nalog v enaki meri;

AD.

ker je zakonodaja v zvezi s finančnimi trgi, finančnimi storitvami in finančnimi produkti zelo razdrobljena, veliko število pravnih besedil pa ustvarja vrzeli, podvajanje obveznosti poročanja, institucionalna razhajanja in regulativno prekrivanje ter nenamerne posledice za realno gospodarstvo in negativne učinke nanj;

AE.

ker so ZDA ustanovile zvezni organ za varstvo potrošnikov na finančnem področju in mu dodelile močan mandat;

AF.

ker sta preglednost in neodvisnost pomembni sestavini dobrega upravljanja in je pomembno povečati preglednost dela evropskih nadzornih organov in njihovo neodvisnost;

AG.

ker evropski nadzorni organi na splošno sicer delujejo pregledno z objavljanjem informacij na svojih spletnih mestih, vendar je treba povečati preglednost njihovega dela in doseči napredek glede svetovanja in predlogov ter zagotoviti več informacij o projektnih in delovnih skupinah;

AH.

ker je Komisija uradno in neuradno udeležena v postopkih evropskih nadzornih organov, vendar preglednost njene udeležbe že ni zagotovljena in bi njena vloga morala biti usklajena z vlogo Evropskega parlamenta in Sveta, da neodvisnost evropskih nadzornih organov ne bi bila postavljena pod vprašaj;

AI.

ker kaže, da so interesne skupine s svojimi prispevki le v omejeni meri koristile delu evropskih nadzornih organov;

AJ.

ker je večja preglednost za interesne skupine nadvse pomembna pri oblikovanju premišljenih in izvedljivih pravil za finančne trge, sodelovanje z udeleženci na trgu pa bi bilo veliko boljše, če bi bile omenjene skupine bolj pregledne, kar zadeva njihovo sestavo in točne naloge, dodeljene skupini;

AK.

ker bi morali evropski nadzorni organi podpreti Komisijo tako, da bi ji na pregleden način dali na voljo svoje strokovno znanje na področju finančnih storitev;

AL.

ker bi morali evropski nadzorni organi pomagati Komisiji in sozakonodajalcema oceniti, v kolikšni meri zakonodaja izpolnjuje svoje regulativne cilje, in zaradi preglednosti to oceno javno objaviti; Evropski nadzorni organi bi morali pripraviti uradna mnenja o predlagani zakonodaji Unije ter oceniti trdnost dokazov in analize, ki jih vsebuje ocena učinka zakonodajnega predloga;

AM.

ker je sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C-270/12 pokazala možnost okrepljenega obsega dejavnosti Evropskega sistema finančnih nadzornikov (ESFS) v skladu s členom 114 PDEU v primerjavi s prevladujočo razlago sodbe v zadevi C-9/56 Meroni  (24) v času, ko je nastal ta sistem, in bi zato morala Komisija oceniti njene možne posledice za naslednji pregled tega sistema;

AN.

ker nadzor, ki ga Evropska centralna banka izvaja nad finančnimi konglomerati, delujočimi v bančnem in zavarovalniškem sektorju, omejuje pravna podlaga za enotni nadzorni mehanizem;

AO.

ker se je z uvedbo enotnega nadzornega mehanizma spremenila osnovna nadzorna shema ESFS in je prišlo do določene stopnje asimetrije med različnimi organi ter njihovim obsegom nadzora;

AP.

ker je, odkar je začel veljati enotni nadzorni mehanizem, še posebej pomembno, da se prepreči regulativna arbitraža, zagotovijo enaki konkurenčni pogoji in dobro delovanje notranjega trga, preprečijo izkrivljanja ter ohranijo temeljne svoboščine;

AQ.

ker imajo ECB in evropski nadzorni organi različne standarde in intervale poročanja, uvedba enotnega nadzornega mehanizma pa bi lahko predstavljala resno tveganje podvajanja zahtev za poročanje, če nacionalni organi ne bodo v zadostni meri sodelovali z enotnim nadzornim mehanizmom in evropskimi nadzornimi organi;

AR.

ker sta bili pravica do preiskave morebitnih kršitev prava Unije in možnost zavezujočega posredovanja uporabljeni le redko in imajo evropski nadzorni organi zelo omejene možnosti za začetek preiskav o domnevnih kršitvah zakonodaje s strani pristojnih nacionalnih organov;

AS.

ker v zvezi z možnimi kršitvami zakonodaje Unije odločitve, ki vplivajo na nacionalne nadzorne organe, sprejemajo nacionalni nadzorniki v odborih nadzornikov Evropskih nadzornih organov;

AT.

ker so se vsled pristojnosti za zavezujoče posredovanje evropskih nadzornih organov našle številne koristne rešitve med nacionalnimi nadzornimi organi;

AU.

ker se je izkazalo, da nacionalni predstavniki težko ločijo vlogo, ki jo imajo kot vodje nacionalnega pristojnega organa oziroma v postopku odločanja na evropski ravni, kar je izziv za njihovo zmožnost, kako ostati resnično zvesti zahtevi, da delujejo neodvisno in objektivno izključno v interesu celotne Unije v skladu s členom 42 uredb o evropskih nadzornih organih;

AV.

ker medsebojni pritisk ni deloval, kot je bilo predvideno med prvotno zasnovo evropskih nadzornih organov, in je zato treba evropskim nadzornim organom omogočiti, da lahko spodbujajo njegov razvoj;

AW.

ker se morajo nekateri evropski nadzorni organi še vedno zelo truditi, da bi informacije, ki jih potrebujejo za svoje delo, lahko zbrali v ustrezni obliki, in ker je EBA moral izvesti stresne teste, vendar v nekaterih primerih ni imel ne potrebne zakonske pristojnosti za zbiranje podatkov, potrebnih za te teste, ne zakonskih pristojnosti za preverjanje podatkov, ki so se izkazali za netočne;

AX.

ker obstaja možnost, da se evropski nadzorni organi v pričakovanju zavrnitve v svojih odborih nadzornikov vnaprej odrečejo nekaterim nujnim zahtevam za pridobitev informacij;

AY.

ker je nedavno sprejeta zakonodaja povečala pristojnosti evropskih nadzornih organov za preiskavo domnevnih kršitev ali neuporabe prava Unije, ki pristojne organe obvezuje, da ustreznemu evropskemu nadzornemu organu zagotovijo vse informacije, ki se izkažejo za potrebne, vključno s tem, kako se ta zakonodaja uporablja v skladu s pravom Unije;

AZ.

ker je bil med uvajanjem enotnega nadzornega mehanizma dosežen določen napredek, ko je Evropski bančni organ (EBA) dobil potrebne pristojnosti za neposredno zbiranje informacij, vendar je treba to zmožnost prenesti na druge organe;

BA.

ker se je izkazalo, da so smernice koristno in nujno orodje za zapolnitev vrzeli v ureditvi v primerih, ko sektorska zakonodaja evropskim nadzornim organom ne zagotavlja pristojnosti;

BB.

ker evropski nadzorni organi sicer imajo pristojnosti za spremljanje izvajanja zakonodaje Unije v državah članicah, nimajo pa sredstev za ocenjevanje dejanskega izvrševanja;

BC.

ker se direktiva MiFID (25) I izvaja v vseh državah članicah, vendar pa nekatere države članice zavračajo uporabo in izvrševanje pravil o varstvu potrošnikov v praksi;

BD.

ker je udeležba predstavnikov evropskih nadzornih organov v kolegijih nadzornikov izboljšala delovanje kolegijev, vendar pa so kolegiji dosegli le majhen napredek pri krepitvi nadzorne konvergence;

BE.

ker glasovalne pravice v odborih nadzornikov evropskih nadzornih organov niso sorazmerne z velikostjo zadevnih držav članic, kar za zdaj velja v ECB ali v evropskih agencijah;

BF.

ker so s spremembami v prvotnem sistemu glasovanja evropskih nadzornih organov, ki je zagotovil pošteno obravnavanje držav članic in nemotene delovne pogoje za evropske nadzorne organe, želeli ugoditi nekaterim državam članicam, s tem pa so postopki odločanja v odboru nadzornikov postali težavnejši in okornejši;

BG.

ker pri imenovanju predsednikov evropskih nadzornih organov, torej na položaj, ki bi ga bilo treba široko oglaševati v celotni Uniji, ne bi smelo biti diskriminacije zaradi starosti ali spola;

BH.

ker bi predsednik, izvršni direktor ter člani odbora nadzornikov in upravnih odborov morali imeti možnost ukrepati neodvisno in samo v interesu Unije.

BI.

ker so imeli nekateri nacionalni nadzorniki iz držav članic težave z izpolnjevanjem svoje obveznosti v zvezi s prispevki v proračune evropskih nadzornih organov;

BJ.

ker so obvezni prispevki držav članic v nasprotju z neodvisnostjo evropskih nadzornih organov;

BK.

ker so evropski nadzorni organi izjavili, da imajo težave pri zaposlovanju članov osebja določenega ranga, in da so pri izpolnjevanju svojega mandata omejeni zaradi pomanjkanja virov, zaposlenih in razpoložljivih sredstev, kar ne ustreza nalogam, ki jih je treba izvesti;

BL.

ker sedanje financiranje evropskih nadzornih organov z oblikami mešanega financiranja ni prožno, povzroča upravna bremena in predstavlja grožnjo za neodvisnost agencij;

BM.

ker je regulativni mandat za pripravo izvedbenih in delegiranih aktov prednostna naloga evropskih nadzornih organov v njihovi ustanovitveni fazi in ima nesorazmerno težo v njihovi delovni obremenitvi v primerjavi z drugimi odgovornostmi;

BN.

ker evropski nadzorni organi ne morejo nameniti dovolj sredstev za glavno nalogo izvajanja ekonomskih analiz finančnih trgov (kot predpisuje člen 8(1)(g) uredb (EU) št. 1093/2010, (EU) št. 1094/2010 in (EU) št. 1095/2010), ki so nujna osnova za pripravo osnutkov kakovostnih pravil;

BO.

ker skupni mandat priprave poročila o potrošniških trendih zahteva, da vse države članice zberejo podatke o teh trendih;

BP.

ker EBA še vedno nima pravne podlage, kar zadeva plačilne storitve ter direktivo o potrošniških kreditih (26) in druge akte;

BQ.

ker so nekateri udeleženci na trgu menili, da so nekatere zahteve, ki so jih evropski nadzorni organi predvideli za vse udeležence na trgu, težavne, neprimerne in nesorazmerne z velikostjo in poslovnim modelom naslovnikov ter da sektorska zakonodaja ni vedno zagotovila dovolj prožnosti za izvajanje zakonodaje Unije;

BR.

ker ima ECB pravico, da sodeluje v delovnih skupinah Sveta, medtem ko so evropski nadzorni organi v veliki meri izvzeti iz uradnega postopka odločanja;

BS.

ker so se prizadevanja, uporabljena sredstva in rezultati evropskih nadzornih organov na področju varstva potrošnikov razlikovali in so bili na zelo nizki ravni;

BT.

ker sta šibko upravljanje podjetij in sistem razkritja pomembno prispevala k sedanji krizi;

BU.

ker nova načela nadzora sporazuma Basel vključujejo dve novi načeli o upravljanju podjetij ter preglednosti in razkritju;

BV.

ker lahko zlorabe pri prodaji, nelojalna konkurenca in „rentništvo“ škodujejo potrošnikom;

BW.

ker Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA) in EBA nista pripravila obsežnejših poročil o potrošniških trendih;

BX.

ker ESRB še ni objavil poročila o finančni stabilnosti, kot je obljubil predsednik ECB Mario Draghi;

BY.

ker je za sprejemanje odločitev v zvezi z varstvom potrošnikov potrebna enakovredna raven strokovnega znanja članov evropskih nadzornih organov, čeprav nekateri med njimi ne opravljajo podobne naloge v domači državi članici;

BZ.

ker sedanje varnostne klavzule v členu 38(1) Uredbe (EU) št. 1093/2010, Uredbe (EU) št. 1094/2010 in Uredbe (EU) št. 1095/2010 omejujejo možnosti za posredovanje v skladu z njihovima členoma 18 in 19, zato zlasti v primerih čezmejnega reševanja skupine na podlagi direktive o sanaciji in reševanju bank končna pooblastila za sprejemanje odločitev nosi država članica, ki ima fiskalno odgovornost za zadevne institucije;

1.

zahteva, da Komisija do 1. julija 2014 predloži Evropskemu parlamentu zakonodajne predloge za pregled Uredb (EU) št. 1092/2010, (EU) št. 1093/2010, (EU) št. 1094/2010, (EU) št. 1095/2010 in (EU) št. 1096/2010, ob upoštevanju podrobnih priporočil v prilogi k temu dokumentu ter na podlagi izkušenj, pridobljenih od ustanovitve evropskih nadzornih organov, in temeljite analize pravne podlage in razpoložljivih drugih možnosti za člen 114 PDEU, vključno z nedavno sodno prakso;

2.

potrjuje, da ta priporočila spoštujejo temeljne pravice in načelo subsidiarnosti;

3.

meni, da je treba finančne posledice zahtevanega predloga kriti z ustreznimi dodelitvami sredstev iz proračuna Unije (ob upoštevanju možnost, da evropski nadzorni organi odtegnejo prispevke subjektom, ki so pod njihovim nadzorom);

4.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložena podrobna priporočila posreduje Komisiji in Svetu.

9.11.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 378/27

—

ob upoštevanju členov 1, 10 in 16 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 15 in 298 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju člena 11 PEU in obveznosti institucij, da vzdržujejo odprt, pregleden in reden dialog s predstavniškimi združenji in civilno družbo,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenih členov 41 (pravica do dobrega upravljanja) in 42 (pravica dostopa do dokumentov),

—

ob upoštevanju Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (1),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1700/2003 z dne 22. septembra 2003 o spremembah Uredbe (EGS, Euratom) št. 354/83 v zvezi z odprtjem zgodovinskih arhivov Evropske gospodarske skupnosti in Evropske skupnosti za atomsko energijo (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2011 o dostopu javnosti do dokumentov (člen 104(7) Poslovnika) za leti 2009 in 2010 (3),

—

ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije in Splošnega sodišča o dostopu do dokumentov, še zlasti sodb Sodišča v zadevah Access Info Europe (zadeva C-280/11 P), Donau Chemie (C-536/11), IFAW proti Komisiji (C-135/11) (4), My Travel (C-506/08 P), Turco (združeni zadevi C-39/05 P in C-52/05 P) ter sodb Splošnega sodišča v zadevah In ‘t Veld proti Svetu (T-529/09), Nemčija proti Komisiji (T-59/09), EnBW proti Komisiji (T-344/08), Sviluppo Globale (T-6/10), Internationaler Hilfsfonds (T-300/10), European Dynamics (T-167/10), Jordana (T-161/04) in CDC (T-437/08),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 30. aprila 2008 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (COM(2008)0229),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 20. marca 2011 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (COM(2011)0137),

—

ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov iz leta 2008,

—

ob upoštevanju letnih poročil Sveta, Komisije in Evropskega parlamenta o dostopu do dokumentov za leti 2011 in 2012, predloženih v skladu s členom 17 Uredbe (ES) št. 1049/2001,

—

ob upoštevanju Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo iz leta 2010,

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 20. novembra 2002 med Evropskim parlamentom in Svetom o dostopu Evropskega parlamenta do informacij Sveta s področja varnostne in obrambne politike, ki so občutljive narave,

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 12. septembra 2013 o letnem poročilu o dejavnostih Evropskega varuha človekovih pravic za leto 2012 (5) in z dne 17. decembra 2009 o potrebnem izboljšanju pravnega okvira o dostopu do dokumentov po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe (Uredba (ES) št. 1049/2001) (6),

—

ob upoštevanju letnega poročila Evropskega varuha človekovih pravic za leto 2012,

—

ob upoštevanju členov 48 in 104(7) Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A7-0148/2014),

A.

ker Lizbonska pogodba zdaj velja že štiri leta; ker člen 15 PDEU določa ustavni okvir za institucionalno preglednost EU in temeljno pravico dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij EU za državljane EU in vse fizične in pravne osebe s stalnim bivališčem oziroma sedežem v eni od držav članic; ker je treba to pravico izvajati v skladu s splošnimi načeli in omejitvami, določenimi v predpisih, ki sta jih sprejela Parlament in Svet;

B.

ker člen 298 PDEU zagotavlja odprto, učinkovito in neodvisno evropsko upravo;

C.

ker velja splošno pravilo, da je treba v celoti zagotoviti dostop do zakonodajnih dokumentov, medtem ko je treba izjeme glede nezakonodajnih dokumentov omejiti;

D.

ker je preglednost bistvena za demokratično Evropsko unijo državljanov, v kateri lahko ti v polni meri sodelujejo v demokratičnem procesu in izvajajo javni nadzor; ker pregledna uprava koristi interesom državljanov, boju proti korupciji ter legitimnosti političnega sistema in zakonodaje Unije;

E.

ker je širok javni dostop do dokumentov pomemben element vitalne demokracije;

F.

ker naj se državljani v zdravi demokraciji ne bi smeli za zagotavljanje preglednosti nad pristojnostmi in dejavnostjo svojih vlad zanašati na prijavitelje nepravilnosti;

G.

ker imajo državljani pravico vedeti, kako deluje postopek odločanja, kako ravnajo njihovi predstavniki in kako se dodeljujejo in porabljajo javna sredstva, ter od svojih predstavnikov zahtevati, naj prevzamejo odgovornost;

H.

ker uprava Unije zakonodaje EU o dostopu do dokumentov še vedno ne uporablja pravilno; ker izjeme iz Uredbe (ES) št. 1049/2001 uprava uporablja prej rutinsko kot izjemoma;

I.

ker mora institucija glede na sodno prakso v primeru, ko se odloči za zavrnitev zahteve za dostop do dokumenta, načeloma pojasniti, kako bi dostop do tega dokumenta konkretno in dejansko ogrozil interes, ki ga varuje izjema – in sicer med tistimi, ki jih določa člen 4 Uredbe (ES) št. 1049/2001 (glej In ‘t Veld proti Svetu (7));

J.

ker zgolj strah pred tem, da bi se državljani EU seznanili z različnimi mnenji institucij glede pravne podlage za mednarodno dejavnost Evropske unije, kar bi lahko sprožilo dvom v njeno zakonitost, ne predstavlja nujno konkretne in predvidljive grožnje za določen interes (glej In ‘t Veld proti Svetu (8));

K.

ker je šest od desetih najodmevnejših preiskav Evropskega varuha človekovih pravic v letu 2012 zadevalo preglednost;

L.

ker statistični podatki o uporabi Uredbe (ES) št. 1049/2001 kažejo upad števila začetnih zahtevkov v vseh treh institucijah;

M.

ker se je število specificiranih zahtevanih dokumentov v Parlamentu zmanjšalo (s 1 666 v letu 2011 na 777 v letu 2012); ker pa se je v Parlamentu hkrati povečal delež zahtev za nespecificirane dokumente, npr. „vse dokumente v zvezi z …“ (s 35,5 % v letu 2011 na 53,5 % v letu 2012); ker se je število zahtevanih dokumentov Sveta zmanjšalo (z 9 641 v letu 2011 na 6 166 v letu 2012) (9);

N.

ker količinski podatki iz letnih poročil za leto 2012 kažejo, da Komisija (z 12 % v letu 2011 na 17 % v letu 2012) in Svet (z 12 % v letu 2011 na 21 % v letu 2012) vse pogosteje v celoti zavračata dostop, medtem ko so podatki Parlamenta o popolnih zavrnitvah ostali nespremenjeni (5 % v letih 2011 in 2012);

O.

ker je na Komisiji prišlo do znatnega povečanja potrdilnih prošenj (s 165 v letu 2011 na 229 v letu 2012), kar je povzročilo rahel porast števila v celoti spremenjenih odločitev, upad delno spremenjenih odločitev in porast potrjenih odločitev, medtem ko Svet in Parlament izkazujeta razmeroma stalne podatke o potrdilnih prošnjah (Svet: s 27 v letu 2011 na 23 v letu 2012; Parlament: s 4 v letu 2011 na 6 v letu 2012);

P.

ker so številne vloge pripeljale do pritožb, naslovljenih na Evropskega varuha človekovih pravic (Komisija: z 10 v letu 2011 na 20 v letu 2012; Svet: z 2 v letu 2011 na 4 v letu 2012; Parlament: po 1 v letih 2011 in 2012);

Q.

ker je Evropski varuh človekovih pravic v letih 2011 in 2012 številne pritožbe zaključil s kritičnimi pripombami ali predlogi za nadaljnje ukrepanje (Komisija: z 10 od 18 v letu 2011 na 8 od 10 v letu 2012; Svet: ni podatkov; Parlament: z 0 od 0 v letu 2011 na 1 od 1 v letu 2012);

R.

ker so imele številne prošnje za dostop do dokumentov za posledico predložitev zadeve Splošnemu sodišču ali pa so bile v zvezi z njimi vložene pritožbe na Sodišče Evropske unije (Komisija: s 15 zadev in 3 pritožb v letu 2011 na 14 zadev in 1 pritožbo v letu 2012; Svet: z 1 zadeve in 2 pritožb v letu 2011 na 1 pritožbo v letu 2012 (10); Parlament: nič v letih 2011 in 2012);

S.

ker je Splošno sodišče v veliki meri razsojalo v prid večji preglednosti ali pa v številnih zadevah podalo pojasnilo k Uredbi (ES) št. 1049/2001 (Komisija: 5 od 6 (11) v letu 2011 in 5 od 5 v letu 2012 (12); Svet: 1 od 1 v letu 2011 (Access Info Europe, T-233/09) in 1 od 4 v letu 2012 (In ‘t Veld, T-529/09); Parlament: 1 od 2 v letu 2011 (13) (Toland, T-471/08) in 1 od 1 v letu 2012 (Kathleen Egan in Margaret Hackett, T-190/10));

T.

ker je Sodišče Evropske unije večinoma razsojalo v prid večji preglednosti v naslednjih zadevah: Komisija: 1 od 1 v letu 2011 [My Travel, C-506/08] in 1 od 3 v letu 2012 [IFAW, C-135/11 P] (14); Svet in Parlament: nobene razsodbe v letih 2011 in 2012;

U.

ker Komisija, Svet in Parlament v svojih letnih poročilih ne zagotavljajo primerljivih statističnih podatkov; ker te tri institucije pri predstavljanju statističnih podatkov ne upoštevajo istih standardov popolnosti podatkov;

V.

ker je najpogosteje navedeni razlog za izjeme „varovanje postopka sprejemanja odločitev“, ki sta ga Komisija in Svet uporabila pri začetnih prošnjah (Komisija: 17 % v letu 2011 in 20 % v letu 2012; Svet: 41 % v letih 2011 in 2012); ker je bilo „varovanje mednarodnih odnosov“ drugi najpogosteje navedeni razlog Sveta; ker je bila v primeru Parlamenta najpogostejša izjema „varovanje zasebnosti in integritete posameznika“;

W.

ker Evropski parlament in Svet ne izvajata členov 15(2) in 15(3), pododstavek 5, PDEU, kar zadeva obveznost, da se sestajata javno, ko obravnavata osnutek zakonodajnega akta, in da objavljata dokumente v zvezi z zakonodajnimi postopki v skladu s pogoji, določenimi z uredbami iz drugega pododstavka člena 15(3);

X.

ker člen 4(3) Uredbe (ES) št. 1049/2001 določa izjemo od preglednosti, „če bi razkritje dokumenta resno oslabilo postopek odločanja institucije, razen če ne prevlada javni interes za razkritje“; ker je bila ta določba sprejeta pred Lizbonsko pogodbo in jo je treba uskladiti s členom 15 PDEU;

Y.

ker je razsodba Sodišča Evropske unije v zadevi Access Info Europe (15) potrdila, da objava imen držav članic in njihovih predlogov ne škoduje postopku sprejemanja odločitev; ker je Splošno sodišče v predhodni odločbi v tej zadevi razsodilo: „da bi državljani lahko uresničevali demokratične pravice, morajo imeti možnost, da lahko podrobno spremljajo postopek odločanja“;

Z.

ker mednarodni sporazumi vplivajo na zakonodajo EU; ker bi morali biti z njimi povezani dokumenti načeloma javni, brez poseganja v upravičene izjeme; ker uporaba izjeme za varovanje mednarodnih odnosov velja, kot je zapisano v odstavku 19 zadeve In ‘t Veld proti Svetu (T-529/09);

AA.

ker so trialogi med Komisijo, Parlamentom in Svetom odločilni za oblikovanje zakonodaje EU; ker trialogi niso javni in dokumenti v zvezi z neformalnimi trialogi, vključno z dnevnimi redi in zbirnimi poročili, avtomatično niso na voljo niti javnosti niti Parlamentu, kar je v nasprotju s členom 15 PDEU;

AB.

ker bi morali biti dokumenti, ki jih pripravlja ali poseduje predsedstvo Sveta v zvezi s svojim delom v tej vlogi, v skladu s pravili EU o preglednosti dostopni;

AC.

ker so pogajanja o reviziji Uredbe (ES) št. 1049/2001 zastala; ker bo moral novi instrument zagotoviti bistveno večjo preglednost, kot jo zagotavlja sedanje stanje;

AD.

ker bi bilo treba zahteve za sestanke za zaprtimi vrati v Parlamentu načeloma obravnavati s skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001; ker mora take zahteve oceniti Parlament za vsak primer posebej in ne smejo biti samodejno odobrene;

AE.

ker bi moralo razvrščanje dokumentov v ravni zaupnosti, ki sodi na področje uporabe Okvirnega sporazuma o odnosih med Parlamentom in Komisijo iz leta 2010, in označevanje dokumentov kot „občutljivih“ v skladu s členom 9 Uredbe (ES) št. 1049/2001 potekati na podlagi skrbne in specifične obravnave; ker označevanje dokumentov s previsoko stopnjo tajnosti vodi k nepotrebni in nesorazmerni tajnosti dokumentov, zaradi česar se sestanki za zaprtimi vrati odvijajo brez ustrezne utemeljitve;

AF.

ker preglednost ostaja pravilo, vključno kar zadeva programe prizanesljivosti glede kartelnih dogovorov; ker samodejna prepoved razkritja krši pravilo preglednosti, kot je določeno v Pogodbah; ker je tajnost izjema in jo morajo nacionalni sodniki utemeljiti na podlagi vsakega primera posebej glede na odškodninske tožbe;

AG.

ker je priporočljivo, da se oblikujejo smernice EU kot koristno orodje za sodnike; meni, da morajo takšne smernice razlikovati med dokumenti podjetja in spisi o konkurenčnopravnih zadevah, ki so v lasti Komisije;

1.

opozarja, da je preglednost splošno pravilo in da Lizbonska pogodba določa temeljno pravico dostopa do dokumentov;

2.

opozarja, da je treba javnosti zagotoviti kar najširši dostop do dokumentov, da bi državljanom in civilni družbi dejansko omogočili podajanje pripomb na vse vidike dejavnosti EU;

3.

opozarja, da preglednost krepi zaupanje javnosti v evropske institucije, s tem ko državljanom omogoča, da so obveščeni in sodelujejo v postopku odločanja Unije ter na ta način prispevajo k večji demokratičnosti EU;

4.

opozarja, da morajo vse odločbe za zavrnitev dostopa do dokumentov temeljiti na jasno in strogo standardiziranih zakonitih izjemah, spremljati pa jih mora utemeljena in specifična obrazložitev, da državljan razume zavrnitev dostopa in lahko učinkovito uporabi razpoložljiva pravna sredstva;

5.

opozarja, da je treba vzpostaviti ustrezno ravnotežje med preglednostjo in varstvom podatkov, kot je bilo jasno izpostavljeno v sodni praksi v zadevi Bavarian Lager, ter poudarja, da varstva podatkov ne bi smeli zlorabljati, zlasti ne za namen prikrivanja navzkrižij interesov in neprimernega vplivanja v okviru upravljanja in odločanja v EU; opozarja, da sodba Sodišča v zadevi Bavarian Lager temelji na sedanjem besedilu Uredbe (ES) št. 1049/2001 in zakonodajni oblasti ne preprečuje spremembe ubeseditve, ki je potrebna in nujna, zlasti po jasni razglasitvi pravice do dostopa do dokumentov v Pogodbah in v Listini o temeljnih pravicah;

6.

poziva institucije, organe in agencije, naj dosledno uporabljajo Uredbo (ES) št. 1049/2001 ter pri tem v celoti upoštevajo z njo povezano sodno prakso in uskladijo svoja obstoječa notranja pravila s črko in duhom Uredbe, zlasti v zvezi z roki za odziv na zahteve za dostop do dokumentov, pri tem pa naj zagotovijo, da to ne bo povzročilo podaljšanja rokov; poziva Svet, naj objavi zapisnike sestankov delovnih skupin Sveta ter ob upoštevanju zadeve Access Info Europe tudi imena držav članic in njihove predloge;

7.

poziva institucije, organe in agencije, naj pri uporabi Uredbe (ES) št. 1049/2001 dosledno presojajo o možnosti delnega razkritja dokumentov, preglednic, grafik, odstavkov ali stavkov;

8.

poziva institucije, organe, urade in agencije EU, naj še naprej razvijajo bolj proaktiven pristop k preglednosti in na svojih spletnih straneh objavljajo čim več kategorij dokumentov, vključno z notranjimi upravnimi dokumenti, ki naj jih dodajo v svoje javne registre; meni, da tak pristop pomaga zagotavljati dejansko preglednost in preprečevati nepotrebne sodne spore, ki lahko povzročijo nepotrebne stroške in obremenijo tako institucije kot tudi državljane;

9.

poziva institucije, organe in agencije, naj v celoti izvajajo člen 11 Uredbe (ES) št. 1049/2001 in vzpostavijo register javnih dokumentov z jasnimi in dostopnimi strukturami, dobro iskalno funkcijo, redno posodobljenimi podatki o na novo pripravljenih in vpisanih dokumentih, vključenim sklicevanjem na dokumente, ki niso javni, in navodili za pomoč javnim uporabnikom glede vrst dokumentov, ki so v določenem registru;

10.

poziva institucije, organe in agencije, naj v svojih registrih dokumentov vsakič nemudoma objavijo vse dokumente, ki prej niso bili javno dostopni in so bili razkriti zaradi zahteve za javni dostop do njih;

11.

poziva uprave, naj po prejemu začetne prošnje v celoti navedejo vse dokumente, ki v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001 spadajo na področje zahteve za dostop do dokumentov;

12.

poudarja, da zatekanje k Evropskemu varuhu človekovih pravic predstavlja dragoceno možnost, kadar uprava potrdi zavrnitev prošnje za dostop do dokumenta; vseeno pa opozarja, da ni sredstva, s katerim bi bilo mogoče odločitve varuha človekovih pravic izvršiti;

13.

poudarja, da sodni spor pomeni izjemno dolge postopke, tveganje za visoke in celo previsoke stroške ter negotov izid in neutemeljeno obremenjevanje državljanov, ki želijo izpodbijati odločitev o zavrnitvi (delnega) dostopa; poudarja tudi, da to v praksi pomeni, da proti negativni odločitvi o prošnji za dostop do dokumentov ni učinkovitega pravnega sredstva;

14.

odločno poziva institucije, organe in agencije EU, naj sprejmejo hitrejše, manj zapletene in dostopnejše postopke za obravnavo pritožb na zavrnitve dostopa, da bi bilo potrebnih manj sodnih postopkov in ustvari resnična kultura preglednosti;

15.

poudarja, da bi morale vse tri institucije ter organi in agencije v svojih letnih poročilih podatke predstaviti v primerljivi obliki, ki mora vsebovati na primer: število zahtevanih dokumentov, število prošenj, število dokumentov, za katere je odobren (delni) dostop, število pozitivno rešenih vlog pred potrdilno prošnjo in po njej, številke o dostopu, ki ga odobri sodišče, delnem dostopu, ki ga odobri sodišče, in zavrnjenem dostopu;

16.

poziva institucije EU, naj se vzdržijo pozivov nasprotni stranki, da mora nositi sodne stroške, in zagotovijo, da se državljanom izpodbijanje odločitev ne prepreči zaradi pomanjkanja sredstev;

17.

ugotavlja, da se morajo države članice prilagoditi novemu okviru za preglednost, ki ga določa Lizbonska pogodba, kot je pokazala zadeva Nemčija proti Komisiji (T-59/09), v kateri je Nemčija nasprotovala razkritju dokumentov v zvezi z njej namenjenim uradnim opominom in se sklicevala na varovanje javnega interesa v okviru „mednarodnih odnosov“, medtem ko je Splošno sodišče razsodilo, da so „mednarodni odnosi“ pojem prava EU, zato se ta pojem ne uporablja za sporočila med Komisijo in državo članico;

18.

poziva institucije EU, naj se hitreje odzivajo na zahteve za dostop do dokumentov in potrdilne prošnje;

19.

namerava preučiti, kako bi lahko povečal preglednost razprav svojega predsedstva in konference predsednikov, denimo z vodenjem in javnim objavljanjem podrobnih zapisnikov;

20.

izraža razočaranje, da od decembra 2011, ko je v prvi obravnavi sprejel stališče o reviziji Uredbe (ES) št. 1049/2001, ni bilo nobenega napredka, ker Svet in Komisija očitno nista pripravljena začeti vsebinskih pogajanj; zato poziva Svet, naj končno naredi korak naprej pri reviziji Uredbe (ES) št. 1049/2001; poziva Svet in Parlament, naj se dogovorita o novem instrumentu, ki bo zagotovil bistveno večjo preglednost, vključno z učinkovitim izvajanjem člena 15 PDEU;

21.

poziva vse institucije, organe, urade in agencije EU, naj Uredbo (ES) št. 1049/2001 izvajajo skladno z določbami Aarhuške konvencije; v celoti podpira politiko Evropske agencije za zdravila, da na zahtevo objavi poročila o kliničnih raziskavah farmacevtskih izdelkov na evropskem trgu, potem ko je postopek odločanja glede določenega zdravila zaključen, poudarja, da bi bilo treba pri morebitni reviziji Uredbe (ES) št. 1049/2001 v celoti upoštevati Aarhuško konvencijo ter vse izjeme določiti tako, da bodo z njo popolnoma skladne;

22.

priporoča, da vsaka institucija ali organ EU v svoji vodstveni strukturi določi pooblaščenca za preglednost, ki bo odgovoren za spoštovanje predpisov in izboljšavo praks;

23.

poziva institucije, naj ocenijo in po potrebi spremenijo svojo notranjo ureditev za prijavljanje nepravilnostih, ter poziva k zaščiti prijaviteljev nepravilnosti; zlasti poziva Komisijo, naj Parlamentu poroča o svojih izkušnjah z novimi pravili glede prijavljanja nepravilnosti, ki so bila za zaposlene v EU sprejeta leta 2012, in z izvedbenimi ukrepi; poziva Komisijo, naj pripravi predlog, kako bi prijavitelje nepravilnosti zaščitili ne le moralno, ampak tudi finančno, da bi jih ustrezno varovali in podpirali kot del demokratičnega sistema;

24.

poziva institucije, organe in agencije EU, naj uskladijo letna poročila o dostopu do dokumentov in predstavijo podobne statistične podatke v primerljivi obliki ter čim bolj izčrpno in celostno (npr. v preglednicah v prilogi, ki omogočajo neposredno primerjavo);

25.

poziva institucije, organe in agencije EU, naj sprejmejo priporočila, ki jih je predložil Parlament v svoji prejšnji resoluciji o javnem dostopu do dokumentov;

26.

poziva institucije EU naj v svoja letna poročila o preglednosti vključijo odgovor na priporočila Parlamenta;

27.

poziva Komisijo, naj izboljša preglednost strokovnih in komitoloških skupin, tako da bodo njihovi sestanki javni in da se objavijo postopek izbiranja njihovih članov ter informacije v zvezi s članstvom, postopki, obravnavanimi dokumenti, glasovanjem, odločitvami in zapisniki s sestankov – vse našteto je treba v standardni obliki objaviti na spletu; poudarja, da morajo člani strokovnih in komitoloških skupin, ki imajo osebni interes pri obravnavanih temah, o tem predhodno podati izjavo; poziva Komisijo, naj izboljša in v celoti za vse generalne direktorate izvaja notranje smernice za postopek zaposlovanja (npr. v zvezi z uravnoteženo sestavo, politiko obvladovanja navzkrižij interesov, javnimi razpisi) in pravila o povračilu stroškov ter naj o tej zadevi poroča ne le v letnem poročilu o dostopu do dokumentov, ampak tudi v letnih poročilih o delu generalnih direktoratov; zlasti poziva Komisijo k poročanju o svetovalni skupini deležnikov za čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo;

28.

poziva Komisijo, Svet in Parlament, naj zagotovijo večjo preglednost neformalnih trialogov s tem, da bodo srečanja potekala javno in bo dokumentacija, vključno s časovnimi načrti, dnevnimi redi, zapisniki, obravnavanimi dokumenti, predlogi sprememb, sprejetimi odločitvami, informacijami o delegacijah držav članic in njihovih stališčih ter zapisnikih, objavljena v standardiziranem in lahko dostopnem spletnem okolju, samodejno in brez poseganja v odstopanja, ki so našteta v členu 4(1) Uredbe (ES) št. 1049/2001;

29.

opozarja, da je člen 9 Uredbe (ES) št. 1049/2001 o občutljivih dokumentih kompromis, ki po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe ne ustreza več novim ustavnim in pravnim obveznostim;

30.

poziva institucije, organe in agencije EU, naj vzdržujejo posodobljene javne podatke o številu zaupnih dokumentov, ki jih imajo, v skladu s svojim dodeljevanjem stopenj zaupnosti;

31.

poziva Komisijo, naj predlaga uredbo, ki bo določala jasna pravila in merila, ki bodo institucije, organe in agencije EU vodile pri dodeljevanju stopenj zaupnosti dokumentom;

32.

poziva institucije, naj zahteve za sestanke za zaprtimi vrati ocenijo in utemeljijo v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001;

33.

poziva institucije Unije, naj ustanovijo neodvisen organ javnega nadzora EU za dodeljevanje kategorij zaupnosti dokumentom in preučevanje zahtev za sestanke za zaprtimi vrati;

34.

poziva institucije, naj objavijo dokumente v zvezi s proračunom Evropske unije, njegovim izvajanjem in prejemniki sredstev in nepovratnih sredstev Unije ter državljanom omogočijo dostop do takih dokumentov; poudarja še, da morajo biti ti dokumenti dostopni tudi prek posebne spletne strani in posebne podatkovne baze ter podatkovne baze za finančno preglednost Unije.

35.

izraža zaskrbljenost nad rutinsko uporabo izjeme za varovanje mednarodnih odnosov kot utemeljitve za dodeljevanje kategorij zaupnosti dokumentom;

36.

opozarja, da mora institucija, kadar se odloči, da ne bo dovolila dostopa do dokumenta, za katerega razkritje je bila zaprošena, načeloma pojasniti, kako bi lahko razkritje tega dokumenta konkretno in dejansko ogrozilo javni interes, kar zadeva mednarodne odnose;

37.

poudarja, da se to kljub načelom še ne izvaja v praksi, kot je pokazala razsodba Splošnega sodišča v zadevi T529/09 (In ‘t Veld proti Svetu) glede zavrnitve Sveta, da bi omogočil dostop do mnenja svoje pravne službe o evropsko-ameriškem sporazumu TFTP;

38.

poudarja, da je treba mnenja pravnih služb institucij načeloma razkrivati, kot poudarja razsodba Sodišča v zadevi Turco, da je „namen Uredbe (ES) št. 1049/2001, kot izhaja iz njene uvodne izjave 4 in njenega člena 1, zagotoviti javnosti pravico do čim širšega dostopa do dokumentov institucij“ (16);

39.

opozarja, da se mora institucija, preden oceni, ali velja izjema iz druge alinee člena 4(2) o varovanju pravnih nasvetov, prepričati, da se dokument, za katerega razkritje je zaprošena, dejansko nanaša na pravni nasvet, in v tem primeru odločiti, katere dele dokumenta ta dejansko zadeva in so zato lahko zajeti v izjemo (zadeva Turco, odstavek 38);

40.

poziva institucije, naj se ravnajo po razsodbi v zadevi Turco o mnenjih pravnih služb, pripravljenih v okviru zakonodajnega postopka, ki pravi, da „ravno preglednost v zvezi s tem omogoča javno razpravo o razhajanjih med različnimi mnenji ter daje institucijam večjo legitimnost v očeh evropskih državljanov in povečuje njihovo zaupanje“ in da „pomanjkanje informacij in razprav lahko namreč pri državljanih vzbudi dvome o zakonitosti posameznega akta in legitimnosti celotnega postopka odločanja“ (17);

41.

poudarja, da zgolj strah pred tem, da bi se državljani EU seznanili z različnimi mnenji institucij glede pravne podlage za mednarodno dejavnost Evropske unije, kar bi lahko sprožilo dvom v njeno zakonitost, ne predstavlja nujno konkretne in predvidljive grožnje za določen interes, kot je bilo razsojeno v zadevi In ‘t Veld proti Svetu (T-529/09) (18);

42.

poudarja, da je Sodišče Evropske unije v zadevi C-536/11, odstavek 43, razsodilo, da „je treba vsako zahtevo za vpogled v [spis s področja konkurenčnega prava] presoditi od primera do primera [s strani nacionalnih sodišč] in ob upoštevanju vseh okoliščin primera“;

43.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, evropskemu varuhu človekovih pravic, evropskemu nadzorniku za varstvo podatkov in Svetu Evrope.

9.11.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 378/35

—

ob upoštevanju pomena pravice do vložitve peticije in pomena takojšnje seznanjenosti parlamentarnih teles s posameznimi pomisleki in pogledi evropskih državljanov in rezidentov, kot je določeno v členih 24 in 227 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju določb Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti člena 44 o pravici do naslovitve peticije na Evropski parlament,

—

ob upoštevanju določb Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki zadevajo postopek za ugotavljanje kršitev, zlasti členov 258 in 260,

—

ob upoštevanju členov 48 in 202(8) Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za peticije (A7-0131/2014),

A.

ker je bilo v letu 2013, letu evropskih državljanov, prejetih 2 885 peticij, kar je skoraj 45 % več kot v letu 2012; ker je bilo v tekočem zakonodajnem obdobju do zdaj evidentiranih skoraj 10 000 peticij;

B.

ker takšno število – kljub temu, da je skromno v primerjavi s številom prebivalcev Evropske unije – kaže na veliko povečanje ozaveščenosti o pravici do peticije in upravičenih pričakovanj glede koristnosti peticij, ki državljanom, lokalnim skupnostim, nevladnim organizacijam, združenjem prostovoljcev in zasebnim podjetjem omogočajo, da evropske institucije in države članice opozorijo na svoje probleme;

C.

ker evropske državljane neposredno zastopa edina institucija EU, ki jo volijo – Evropski parlament; ker jim pravica do peticije ponuja možnost, da se neposredno obrnejo na svoje predstavnike;

D.

ker pravica do peticije povečuje odzivnost Evropskega parlamenta na potrebe državljanov in prebivalcev Unije, hkrati pa lahko ljudem zagotovi odprt, demokratičen in pregleden mehanizem za izvensodno reševanje pritožb, kjer je to zakonito in upravičeno, zlasti ko se te nanašajo na izvajanje evropske zakonodaje; ker peticije predstavljajo dragocene povratne informacije za zakonodajalce in izvršilne organe na ravni EU in nacionalni ravni;

E.

ker je treba preprečiti nadaljnjo nepopravljivo izgubo biotske raznovrstnosti, zlasti na zaščitenih območjih Natura 2000; ker so se države članice zavezale, da bodo zaščitile posebna ohranitvena območja iz direktive o habitatih (92/43/EGS) in direktive o pticah (79/409/EGS); ker je zlasti v zvezi z okoljskimi zadevami zelo pomembno že v zgodnji fazi preveriti, ali lokalni, regionalni in državni organi pravilno uporabljajo vse ustrezne postopkovne zahteve iz zakonodaje EU, vključno z načelom previdnosti, čeprav lahko Komisija skladnost z zakonodajo EU v celoti preveri šele, ko državni organi sprejmejo dokončno odločitev;

F.

ker je treba povečati udeležbo državljanov pri odločanju na ravni EU, kar bo prispevalo k njegovi legitimnosti in odgovornosti; ker so peticije tudi sredstvo za ugotavljanje razmer in obstoječih napetosti v evropskih družbah, kar je še posebej pomembno v času gospodarske krize in družbenih nemirov, ki so posledica učinka zloma svetovnih finančnih trgov in bančnih sistemov na Evropejce; ker je Odbor za peticije septembra 2013 organiziral javno predstavitev na to temo, na kateri so sodelovali tudi vlagatelji peticij; ker so številne peticije o finančnih zlorabah in zlorabah pravic potrošnikov v bančnem sektorju pritegnile pozornost odbora, še zlasti hude posledice izselitev celih družin z njihovih domov, do katerih je prišlo zaradi nepoštenih hipotekarnih klavzul;

G.

ker takšne peticije, naslovljene na Odbor za peticije, pogosto vsebujejo koristne informacije za druge odbore Evropskega parlamenta, odgovorne za oblikovanje zakonodaje, ki naj bi zagotavljala družbeno-gospodarsko in okoljsko varnejšo, zanesljivejšo, pravičnejšo in uspešnejšo prihodnost za vse evropske državljane in prebivalce;

H.

ker je vsaka peticija temeljito preučena in obravnavana, četudi jo je predložil en sam evropski državljan ali prebivalec, vsak prosilec pa ima pravico do odgovora v svojem jeziku;

I.

ker je trajanje obravnave peticije in pisanja odgovora odvisno od narave in zapletenosti vprašanja, vendar je treba narediti vse, da bi bili odgovori vlagateljem poslani v razumnem času in na ustrezen način, kar velja tako za postopek kot za vsebino;

J.

ker lahko vlagatelji sodelujejo pri razpravah o svojih peticijah na rednih zasedanjih Odbora za peticije in imajo pravico predstaviti peticije z vsemi podrobnostmi ter tako aktivno prispevati k delu odbora, njegovim članom, članom Evropske komisije in navzočim predstavnikom držav članic pa posredovati dodatne informacije iz prve roke; ker je v letu 2013 185 vlagateljev spremljajo razprave Odbora za peticije in v njih dejavno sodelovalo;

K.

ker se Odbor za peticije pri delu opira izključno na prispevke predlagateljev peticij, na ugotovitve lastnih preiskav posameznih primerov in dodatna izvedenska mnenja Evropske komisije, držav članic ali drugih institucij, podana po potrebi; ker o dnevnem redu sej in prednostni obravnavi posameznih vprašanj demokratično odločajo člani odbora;

L.

ker merilo za dopustnost peticij, ki ga določajo Pogodba in parlamentarna pravila, zahteva, da peticija zadeva področja delovanja Unije, ki neposredno vplivajo na prosilca; ker so nekatere peticije posledično razglašene za nedopustne, saj temu merilu ne ustrezajo;

M.

ker je pravica do peticije ključno orodje za udeležbo in demokratični nadzor s strani državljanov, ustrezno izvajanje te pravice pa je treba zagotoviti od začetka do konca postopka; ker mora biti takšna pravica zagotovljena v celoti, ne glede na vladne interese; ker mora to načelo služiti za zgled na ravni EU pri obravnavanju peticij znotraj Parlamenta in s strani Komisije;

N.

ker je bilo to merilo preskušeno na sodiščih in ker ga je Sodišče Evropske unije potrdilo v svojih sodbah, na primer v zadevi T-308/07, in sicer v zvezi s pravico do peticije in tem, da je treba odločitve o nedopustnosti peticije ustrezno utemeljiti, odbor pa jih mora v nadaljnji korespondenci z vlagateljem peticije obrazložiti; ker je mogoče tudi ugotoviti, da je vsebina peticije premalo konkretna, kot je storilo Sodišče Evropske unije v sodbah v zadevah T-280/09 in T-160/10;

O.

ker peticije poleg učinka krize na evropske državljane in prebivalce najpogosteje zadevajo vprašanja v zvezi z okoljskim pravom (predvsem ravnanje z odpadki in gospodarjenje z vodo), temeljne pravice (zlasti pravice otrok, pravice invalidov in zdravstvena vprašanja), pravice do osebne lastnine in nepremičnin, vprašanja prostega pretoka oseb, različne oblike diskriminacije, zlasti na podlagi etnične pripadnosti, kulture in jezika, vprašanja vizumov, priseljevanja in zaposlovanja, pogoste pa so tudi peticije, ki zadevajo sodne postopke, domnevno korupcijo, zamude v pravnih postopkih in številna druga vprašanja;

P.

ker številni vlagatelji peticij, zlasti mlajši, za komunikacijo pogosto uporabljajo družabne medije in ker je Odbor za peticije zato razvil lastno omrežje pod okriljem Evropskega parlamenta, ki mu sledi vse več uporabnikov osrednjih družbenih medijev, ki so še posebej dejavni in koristni med sejami odbora; ker ima glasilo odbora, PETI Journal, precejšnje število rednih naročnikov (trenutno 1 500);

Q.

ker je v zvezi s tem Odbor za peticije sodeloval s pristojnimi oddelki Parlamenta in skupaj z njimi razvil nov večjezični spletni portal, ki je nadomestil predhodno, manj učinkovito elektronsko storitev za vlaganje peticij na spletnem mestu Europarl; ker novi spletni portal izboljšuje upravno učinkovitost ter preglednost in interaktivnost postopka obravnave peticij, kar koristi vlagateljem, poslancem Evropskega parlamenta in širši javnosti;

R.

ker se je na osnovi letnega poročila za leto 2012 odločil postopek peticij izvajati učinkoviteje, pregledneje in bolj nepristransko ter hkrati zavarovati pravico članov Odbora za peticije do sodelovanja, tako da bo obravnava peticij tudi na postopkovni ravni vzdržala sodno presojo;

S.

ker se Odbor za peticije dejavno zanima za to, kako se uporablja uredba o evropski državljanski pobudi, in se zaveda številnih pomanjkljivosti in nepraktičnosti obstoječega pravnega okvira, ki kljub prizadevanjem odborov AFCO in PETI pri oblikovanju uredbe ne ustreza povsem duhu določb Pogodbe; ker bo Parlament sodeloval v razpravi o njeni reviziji v skladu s klavzulo o pregledu po treh letih veljavnosti uredbe;

T.

ker se bodo kmalu začele izvajati določbe uredbe o evropski državljanski pobudi, ki se nanašajo na organizacijo javnih predstavitev uspešnih pobud v prostorih Parlamenta, pri katerih bo v skladu s poslovnikom Parlamenta in izvedbenimi pravili, ki jih je sprejelo predsedstvo, poleg Odbora za peticije sodeloval glavni odbor z zakonodajno pristojnostjo na področju, ki je predmet pobude;

U.

ker so obiski za ugotavljanje dejstev v zvezi s peticijami v obravnavi, ki jih Odbor za peticije redno organizira v zvezi z vprašanji, katerim je namenil posebno pozornost, zelo koristni in ker morajo biti poročila o teh obiskih čim bolj kakovostna, verodostojna in oblikovana v tesnem sodelovanju, ki bo pripeljalo do želenega soglasja med udeleženci; ker je odbor v letu 2013 organiziral dva takšna obiska v Španiji ter po enega na Poljskem, Danskem in v Grčiji; ker bi večja prožnost pri organiziranju teh misij, predvsem kar zadeva primerne tedne, prispevala k še večji uspešnosti obiskov, zlasti z večjo razpoložljivostjo članov in manjšim tveganjem odpovedi obiskov;

V.

ker ima odbor obveznosti tudi glede urada Evropskega varuha za človekove pravice, ki preiskuje pritožbe državljanov EU v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi v institucijah in organih EU, o tem pa na osnovi varuhovega poročila pripravi tudi svoje letno poročilo; ker je odbor leta 2013 po upokojitvi Nikiforosa Diamandurosa aktivno sodeloval pri organizaciji volitev novega evropskega varuha za človekovega pravice;

W.

ker bodo kljub temu, da so poslanci Evropskega parlamenta za varuhinjo človekovih pravic z mandatom od 1. oktobra 2013 uspešno izvolili Emily O'Reilly, ob začetku novega zakonodajnega obdobja potrebne nove volitve, saj tako določa poslovnik (člen 204); ker bi bilo priporočljivo, da se še pravočasno objavijo jasna in pregledna pravila, ki bodo še podrobneje opredelila odgovornosti Odbora za peticije v tem postopku in zagotovila ustrezno preglednost volitev, zlasti z izboljšano namensko spletno storitvijo;

X.

ker je Odbor za peticije član mreže evropskih varuhov za človekove pravice, katere člani so tudi odbori za peticije parlamentov držav članic, kjer ti odbori obstajajo; ker je treba še dodatno poudariti sodelovanje med posameznimi odbori za peticije in ga, kjer je to smiselno, poglobiti in ker bi imel Evropski parlament lahko pri tem osrednjo vlogo v prid evropskim državljanom;

Y.

ker si Odbor za peticije prizadeva biti koristno in pregledno orodje, ki deluje v korist evropskih državljanov in prebivalcev ter izvaja demokratični nadzor in spremlja številne dejavnosti Evropske unije, še zlasti to, kako nacionalni organi izvajajo zakonodajo EU; ker lahko odbor na osnovi prejetih peticij še dodatno prispeva k bolj usklajeni uporabi zakonodaje EU na eni strani in k izboljšanju zakonodaje EU na drugi, tako da opozarja na spoznanja, do katerih bi morali priti pri obravnavi vsebine peticij;

Z.

ker je to poročilo zadnje letno poročilo Odbora za peticije v sedmem zakonodajnem obdobju Evropskega parlamenta, zato obravnava dejavnosti odbora v letu 2013, ponuja pregled celotnega parlamentarnega obdobja in ocenjuje, v kolikšni meri je Odbor za peticije izpolnil pričakovanja državljanov po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe;

1.

priznava, da Odbor za peticije igra pomembno vlogo pri zaščiti in spodbujanju pravic državljanov in prebivalcev EU ter z obravnavo peticij zagotavlja, da so težave vlagateljev bolje upoštevane, njihove upravičene pritožbe pa rešene v razumnem času, če je to mogoče;

2.

je odločen postopek za peticije oblikovati bolj učinkovito, pregledno in nepristransko ter hkrati zavarovati pravico članov Odbora za peticije do sodelovanja, tako da bo obravnava peticij tudi na postopkovni ravni vzdržala sodno presojo;

3.

poudarja, da ima Odbor za peticije poleg drugih ustanov in organov, kot so preiskovalni odbori in Evropski varuh človekovih pravic, samostojno in jasno vlogo kontaktne točke za vse državljane; poudarja, da so ti organi skupaj z evropsko državljansko pobudo temeljna orodja za demokratično Evropsko unijo in oblikovanje evropskega ljudstva, zato je treba zagotoviti ustrezen dostop do njih in njihovo zanesljivo delovanje;

4.

poudarja, da se je Odbor za peticije v celotnem parlamentarnem obdobju soočal z izzivi, da bi izpolnil pričakovanja državljanov Evropske unije; poudarja, kako pomembno je, da so državljani neposredno udeleženi v dejavnostih Parlamenta in da se člani tega odbora posebej posvečajo njihovim težavam, predlogom in pritožbam; opominja, da so opravili pomembno delo pri reševanju primerov, v katerih so bile domnevno kršene pravice državljanov, in s sodelovanjem z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi o vprašanjih, povezanih z uporabo evropskih zakonov, pri tem so ohranili pomembno vlogo pri povezovanju evropskih državljanov in krepitvi demokratične legitimnosti in odgovornosti postopka odločanja v Evropski uniji;

5.

opozarja na pomembno vlogo Komisije, ki je pomagala pri reševanju primerov, ki so jih vlagatelji peticij izpostavili; meni, da bi morala biti vloga Komisije pri preučevanju peticij bolj poglobljena, saj bi morala preučiti vsebino primerov v razmerju do zakonodaje EU; poudarja pomen preglednosti v teh postopkih in ustreznega javnega dostopa do dokumentov in informacij v zvezi s primeri;

6.

poudarja pomen proaktivnega spremljanja in pravočasnih preventivnih ukrepov s strani Komisije, če obstajajo utemeljeni dokazi, da bi določeni načrtovani in objavljeni projekti lahko kršili zakonodajo EU;

7.

je seznanjen z osrednjimi temami, ki jih državljani omenjajo v peticijah, kot so na primer temeljne svoboščine, notranji trg, okoljska zakonodaja, javno zdravstvo, otroško skrbstvo, promet in zgradbe, španski zakon o obalnih območjih, nova uredba o dobrem upravljanju, invalidi, diskriminacija zaradi starosti, dostop javnosti do dokumentov, evropske šole, fiskalna unija, jeklarstvo, pravice živali in še mnoge druge;

8.

meni, da peticije, ki se nanašajo na omenjene teme, dokazujejo, da so težave pri ustreznem prenosu zakonodaje EU in njeni uporabi še vedno zelo razširjene in pogoste;

9.

meni, da je treba na podlagi vzajemnosti okrepiti sodelovanje s parlamenti in vladami držav članic, ter, kadar je to potrebno, spodbujati organe držav članic k popolnoma preglednima prenosu in uporabi zakonodaje EU; poudarja pomen sodelovanja med Komisijo in državami članicami, vendar obžaluje malomarnost nekaterih držav članic, kar zadeva prenos in izvajanje evropske zakonodaje v celoti, zlasti na področju okoljske zakonodaje;

10.

želi spomniti, da Odbor za peticije kot dopustne označi peticije, povezane z načeli in vsebino Pogodbe o delovanju Evropske unije in Listine EU o temeljnih pravicah, kar je sestavni del njegove dejavnosti, ter da primere preiskuje posamezno glede na njihovo vsebino; opozarja, da Evropska komisija zaradi člena 51 omenjene listine pogosto ni mogla ukrepati, ko je odbor to zahteval; poudarja, da so pričakovanja državljanov precej večja, kot dopuščajo strogo pravne določbe te listine;

11.

čestita odboru za delo, ki ga je opravil v zvezi s prejetimi peticijami o invalidnosti, katerih število se je v letu 2013 močno povečalo; je seznanjen z njegovimi prizadevanji za uspešno uvedbo okvira EU v skladu s pogoji člena 33 konvencije ZN o pravicah invalidov, pri čemer je odbor sodeloval s Komisijo, Agencijo EU za temeljne pravice in Evropskim forumom za invalidnost, ter z njegovo pripravljenostjo, da bo še naprej podpiral to dejavnost; obžaluje, da se je nato sodelovanje Odbora za peticije v okviru konvencije ZN o pravicah invalidov končalo in da je bil nadomeščen z zakonodajnimi odbori, ki imajo tudi pristojnosti na tem področju; meni, da je bila ta odločitev sprejeta zato, ker posamezne vloge v omenjenem okviru niso bile dobro razumljene;

12.

je seznanjen z obsegom pozornosti, posvečene nekaterim večjim peticijam o predlagani gradnji novega letališča v kraju Notre-Dame-des-Landes blizu Nantesa; je prav tako seznanjen s pomembnim prispevkom vlagateljev peticij, ki so gradnji nasprotovali iz okoljskih razlogov, ugotavlja pa še, da so obsežno peticijo predložili tudi zagovorniki projekta, kar je sprožilo razgreto razpravo v odboru, v kateri so sodelovali francoske oblasti, generalni direktor direktorata za okolje pri Komisiji in glavni vlagatelji peticij; meni, da takšne resne razprave ozaveščajo javnost in državljanom omogočajo aktivno in legitimno udeležbo, poleg tega pa prispevajo k razjasnitvi spornih vprašanj v zvezi s projektom, ki je domnevno v nasprotju z zakonodajo EU, in k iskanju rešitev, povsem skladnih z evropsko zakonodajo, kot se mora uporabiti v takšnih okoliščinah;

13.

je seznanjen, da so v letu 2013 številni vlagatelji peticij izrazili zaskrbljenost zaradi očitnih krivic v upravnih in sodnih postopkih v zvezi z ločitvijo in razvezo staršev ter poznejšim skrbništvom nad otroki, do katerih prihaja na Danskem; v zvezi s tem ugotavlja, da se v primerih parov različnih nacionalnosti kaže očitna diskriminacija na podlagi nacionalnosti v korist zakonca iz države članice, v kateri poteka postopek, in v škodo zakonca, ki ni njen državljan, kar ima hude in pogosto zelo negativne posledice za pravice otroka; v zvezi s tem ugotavlja hude kršitve temeljnih pravic vlagatelja peticije in otroka; ugotavlja, da je Odbor za peticije organiziral obisk za ugotavljanje dejstev na Danskem, kjer se položaj zdi posebej težaven; ugotavlja, da je do podobnih primerov prihajalo tudi v drugih državah, vključno z Nemčijo (posebej primeri, povezani z dejavnostjo agencije za zaščito otrok Jugendamt), Francijo in Združenim kraljestvom;

14.

želi spomniti, da so bile na osnovi peticij opravljene preiskave posledic neizvajanja okvirne direktive o odpadkih v celotnem zakonodajnem obdobju in da je bilo o tem sprejeto poročilo; opozarja na priporočila glede neprimernega postopka odločanja o odlagališčih in njegovih posledic za lokalno prebivalstvo; poudarja, da razmere še zdaleč niso urejene, saj je pozneje potekala obravnava peticij, ki so se zlasti nanašale na ponavljajoče se strupene požare, ki jih povzročajo močno onesnaženi industrijski odpadki na nekaterih območjih Kampanje, in na pomanjkanje preglednosti načrtov in institucionalnega upravljanja v Laciju v zadnjih mesecih po predvidenem zaprtju odlagališča Malagrotta, ki je zdaj predmet sodne preiskave višjega sodišča; prav tako izpostavlja intenzivni obisk za ugotavljanje dejstev v Grčiji jeseni 2013, ki se je prav tako nanašal na ravnanje z odpadki in je opozoril na precejšnje pomanjkljivosti pri uporabi ustreznih direktiv v zvezi z odpadki, pomanjkanje napredka pri upravljanju z odpadki, kar zadeva načrte in sisteme visoko v hierarhiji ravnanja z odpadki, pa tudi na hude posledice za zdravje prebivalstva na nekaterih območjih te države; ugotavlja, da je bilo pred kratkim vloženih več drugih peticij o pomanjkljivem upravljanju z odpadki, ki zadevajo druge države, zlasti regijo Valencija v Španiji in Združeno kraljestvo;

15.

je seznanjen s poročilom o obisku za ugotavljanje dejstev na Poljskem, ki se je nanašal na predlagane rudniške površinske kope v Spodnji Šleziji; pozdravil je tudi intenzivne razprave, ki so potekale med obiskom z vlagatelji peticij in državnimi organi, o morebitnem raziskovanju in izkoriščanju nahajališč plina iz skrilavca, o čemer je odbor leta 2012 že organiziral delavnico;

16.

je seznanjen z zelo konstruktivnim delom celotnega odbora v zvezi s prejetimi peticijami o španskem zakonu o obalnih območjih (Ley de Costas), kar zadeva rezultate in ugotovitve obiska za ugotavljanje dejstev, pa tudi sodelovanje z vlagatelji peticij in pristojnimi državnimi organi; želi spomniti, da je odbor ustanovil posebno priložnostno delovno skupino, da bi podrobneje preučila to zapleteno vprašanje in vzdrževala stike s številnimi vlagatelji peticij; se zaveda, da so vlagatelji peticij sicer dosegli določen napredek pri novi zakonodaji, ki jo je sprejel španski parlament, vendar poziva Komisijo, naj še naprej dejavno spremlja to vprašanje;

17.

pozdravlja dejstvo, da so med obiskom za ugotavljanje dejstev v Galiciji februarja 2013 z vlagatelji peticij in regionalnimi organi potekale obširne razprave o neustreznih obratih za ravnanje z odpadno vodo v tej regiji; potrjuje ugotovitve in priporočila iz poročila misije za ugotavljanje dejstev, ki jih je Odbor za peticije odobril 17. decembra 2013 glede potrebe po nadaljnjih prizadevanjih za dokončno očiščenje in regeneracijo zalivov;

18.

opozarja na pomen obveznosti Odbora za peticije glede poročanja; opozarja na več resolucij v obliki poročila, sprejetih v letu 2013, na primer na posebno poročilo Evropskega varuha človekovih pravic o tem, kako je Komisija obravnavala pomanjkljivosti presoje okoljskega vpliva širitve dunajskega letališča, pa tudi na letno poročilo o dejavnostih evropskega varuha nasploh; opozarja na pomemben prispevek Odbora za peticije, zahvaljujoč strokovnemu znanju, ki ga je v zadnjih letih pridobil pri obravnavi številnih konkretnih primerov, in sicer v obliki mnenj za glavne pristojne odbore, zlasti pa v povezavi z revizijo direktive o presoji vplivov na okolje in mnenjem o sedežih institucij Evropske unije; meni, da lahko Odbor za peticije prek takšnih dokumentov vprašanja, ki so pomembna za evropske državljane, predstavi na plenarnem zasedanju;

19.

opozarja, da ima v skladu s členom 202(2) Odbor za peticije možnost, da na plenarnem zasedanju predloži ne le nezakonodajna poročila na lastno pobudo o zadevah, ki so predmet več peticij, temveč tudi kratke resolucije o nujnih zadevah, o katerih se glasuje na plenarnem zasedanju,

20.

meni, da je organizacija javnih predstavitev zelo pomemben način za obravnavo vprašanj, ki jih sprožijo vlagatelji peticij; opozarja na javno predstavitev o vplivu krize na evropske državljane in krepitvi demokratične udeležbe pri upravljanju Unije ter na javno predstavitev o koristih državljanstva EU, na katerih so bile obravnavani pomisleki, ki so jih državljani EU izrazili v peticijah; meni, da informacije iz peticij kažejo osebni vpliv, ki ga imajo varčevalni ukrepi na pravice vlagateljev, pa tudi večjo vlogo in zavezanost civilne družbe; se zaveda, da Evropa potrebuje verodostojno, prepoznavno in odgovorno gospodarsko vodstvo, če se želi spopasti z jutrišnjimi finančnimi izzivi; poudarja, kako pomembno se je boriti s preostalimi ovirami, ki državljanom EU preprečujejo uživanje pravic, podeljenih z zakonodajo EU, ter se zavzemati za politično udeležbo državljanov EU v vsakdanjem življenju;

21.

meni, da je za njegovo delo v zvezi z določenimi zadevami nujno, da uporabi druge oblike dejavnosti, na primer parlamentarna vprašanja za ustni odgovor, ki se obravnavajo med plenarnim zasedanjem; opominja, da gre za obliko neposrednega parlamentarnega nadzora nad drugimi institucijami in organi EU; poudarja, da je v letu 2013 to pravico uporabil devetkrat in vložil vprašanja, ki so se med drugim nanašala na invalidnost, dobro počutje živali, ravnanje z odpadki in evropsko državljansko pobudo; močno obžaluje, da nekatere pobude, ki jih predlaga odbor, več mesecev ostajajo v pripravi za plenarno razpravo, s čimer se preprečuje, da bi državljani EU dobili besedo in prejeli neposreden odgovor Komisije na svoje večkrat izražene pomisleke;

22.

ugotavlja, da odbor stalno prejema pošto državljanov, ki se na Parlament obračajo zaradi vprašanj, ki niso v pristojnosti EU v skladu s členom 227 Pogodbe in členom 51 Listine o temeljnih pravicah; poziva k boljšim rešitvam za obravnavo teh vlog, ob upoštevanju obveznosti, ki jih ima Parlament glede korespondence z državljani; ob tem obžaluje, da ustrezne službe Parlamenta ne izpolnjujejo v celoti priporočil v zvezi z vlogami državljanov o vprašanjih, ki presegajo področje pristojnosti EU, opisanimi v resoluciji z dne 21. novembra 2012 o dejavnostih Odbora za peticije v letu 2011;

23.

priznava, da okoljska vprašanja ostajajo prednostna tema vlagateljev peticij, in opozarja, da države članice na tem področju še ne ukrepajo ustrezno; ugotavlja, da se mnogo peticij nanaša na javno zdravje, npr. ravnanje z odpadki, varnost vode, jedrsko energijo in zaščitene živalske vrste; opozarja, da se številne peticije nanašajo na nove in napovedane projekte, ki bi utegnili imeti posledice na omenjenih področjih; spominja, da si države članice sicer prizadevajo rešiti takšne zaplete, vendar je iskanje trajnostne rešitve še vedno težavno; opozarja na primer jeklarne ILVA v Tarantu, ki zbuja veliko zaskrbljenost zaradi hudega poslabšanja razmer, kar zadeva okoljske pogoje in zdravje lokalnega prebivalstva; poziva Komisijo, naj uporabi vse razpoložljive mehanizme, da se, kolikor je mogoče, zagotovi takojšnje spoštovanje okoljske zakonodaje EU s strani italijanskih organov;

24.

poziva Odbor za peticije, naj še naprej preučuje posledice sodne prakse v zvezi z grško javno radiotelevizijo (Ellinikí Radiofonía Tileórasi, ERT) za tolmačenje člena 51 Listine EU o temeljnih pravicah in razišče vprašanje, s katerimi dejanskimi ovirami se srečujejo državljani Unije, ko zaprosijo za predhodno odločbo Sodišča Evropske unije, da bi pridobili zanesljivo razlago temeljnih vprašanj evropske zakonodaje v postopkih pred nacionalnimi sodišči;

25.

pozdravlja uvedbo evropske državljanske pobude 1. aprila 2012, pa tudi registracijo prve pobude, posvečene politikam za evropsko mladino – „Fraternity 2020“ (Bratstvo 2020), in nedavno uspešno pobudo o pravici do vode; meni, da evropska državljanska pobuda predstavlja prvi instrument nadnacionalne participativne demokracije in bo državljanom omogočila, da bodo dejavno sodelovali pri oblikovanju evropskih politik in zakonodaje; ponavlja svojo zavezo, da bo sodeloval pri organizaciji javnih predstavitev za uspešne evropske državljanske pobude z dejavno udeležbo vseh parlamentarnih odborov, ki jih te zadevajo; poudarja, da je treba stanje evropskih državljanskih pobud redno pregledovati, da se izboljša postopek ter zmanjšajo birokratske in druge ovire; se zaveda, da je rezultat prvih parlamentarnih predstavitev prvih uspešnih evropskih državljanskih pobud, ki potekajo v letu 2104, bistven za postavitev visokih postopkovnih standardov in pričakovanj državljanov o izvajanju te pravice v prihodnosti, ter se zavezuje, da bo dal institucionalno prednost zagotavljanju učinkovitosti v participativnem postopku;

26.

pozdravlja odločitev Komisije, da leto 2013 razglasi za evropsko leto državljanov, saj so bili državljani EU tako deležni pomembnih informacij o svojih pravicah in demokratičnih instrumentih, ki jih imajo na voljo za njihovo uveljavljanje; meni, da bi bilo treba evropsko leto državljanov izkoristiti za razširjanje informacij o novi evropski državljanski pobudi ter tako zagotoviti jasne in razumljive smernice, s čimer bi se omejilo veliko število nedopustnih pobud, kot se še vedno dogaja pri peticijah; je prepričan, da je spletni portal za peticije dragocen konkreten prispevek Evropskega parlamenta k evropskemu državljanstvu;

27.

poziva Komisijo kot varuhinjo Pogodbe, naj zagotovi, da se trenutno nezadostno izvajanje zakonodaje EU, na katerega kažejo številne vložene peticije v Evropskem parlamentu, razreši in se tako evropskim državljanom omogoči uresničevanje njihovih pravic v polni meri;

28.

poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajo, ki bo rešila vprašanja, povezana z vzajemnim priznavanjem dokumentov o osebnem statusu med državami članicami, ob upoštevanju pristojnosti držav članic;

29.

obžaluje, da se evropski državljani še vedno soočajo s pogostimi težavami pri uveljavljanju pravice do prostega gibanja, ker si javni organi zakonodajo o notranjem trgu razlagajo napačno;

30.

obžaluje, da poročila o misijah za ugotavljanje dejstev in drugi dokumenti v zadnjem času niso bili prevedeni v uradne jezike EU, zlasti v nacionalne jezike vlagateljev peticij;

31.

priznava, kako pomemben je prispevek mreže SOLVIT, ki redno razkriva in rešuje težave pri izvajanju zakonodaje o notranjem trgu; poziva k okrepitvi tega orodja in k aktivnejšem sodelovanju med Odborom za peticije in mrežo SOLVIT; želi spomniti, da je bilo leto 2013 leto evropskih državljanov, in izreka pohvalo institucijam in organom Evropske unije in držav članic, ki so v tem obdobju bolj oglaševali svoje storitve za evropske državljane in prebivalce, v smislu načel iz Pogodb in dejstev, predstavljenih v tem poročilu;

32.

poudarja pomen tega, da bi delo Odbora za peticije kot nadzornega odbora v Evropskem parlamentu postalo še pomembnejše in vplivnejše; poziva novoizvoljeni Odbor za peticije, naj imenuje notranje letne poročevalce o glavnih politikah, nad katerimi so vlagatelji peticij zaskrbljeni, in okrepi sodelovanje z drugimi parlamentarnimi odbori s sistematičnimi vabili njihovih članov na razprave v odboru PETI, ki zadevajo njihovo področje zakonodajne pristojnosti; poziva preostale parlamentarne odbore, naj Odboru za peticije pogosteje naročijo pripravo mnenj o poročilih o izvajanju in drugih instrumentih za spremljanje pravilnega prenosa in izvajanja evropske zakonodaje v državah članicah ali njene morebitne revizije; poudarja, da je tudi zaradi vse večjega števila prejetih peticij in z njimi povezanih dejavnosti pomembno, da Odbor za peticije ne bi več imel nevtralnega statusa med parlamentarnimi odbori; poziva plenarno zasedanje Evropskega parlamenta, naj več časa posveti delu Odbora za peticije;

33.

poudarja, da je treba poglobiti sodelovanje Odbora za peticije z drugimi institucijami in organi EU ter nacionalnimi organi držav članic; meni, da je zelo pomembno izboljšati strukturirani dialog in sistematično sodelovanje z državami članicami, zlasti z odbori za peticije nacionalnih parlamentov, na primer z rednimi sestanki s predsedniki vseh nacionalnih odborov za peticije; meni, da bi takšno partnerstvo najbolje omogočilo izmenjavo izkušenj in prakse, bolj sistematično in učinkovito napotitev vlagateljev peticij na pristojno raven in organ ter navsezadnje Evropski parlament ozavestilo o težavah evropskih državljanov; pozdravlja ustanovitev skupnega odbora za preiskave, nadzor in peticije pri irskem parlamentu (oireachtas) in koristne navezave, ki jih je v tem letu vzpostavil z Evropskim parlamentom, da bi še bolje služil svojim državljanom; ugotavlja, da parlamenti v nekaterih drugih državah članicah trenutno razmišljajo o ustanovitvi odbora za peticije ali podobnega organa, nekateri pa že imajo druge postopke za obravnavo peticij;

34.

poziva Komisijo, naj ustrezno prizna vlogo peticij pri nadzorovanju učinkovitega izvajanja prava Unije, saj so te običajno prvi kazalniki, da države članice zaostajajo pri izvajanju pravnih ukrepov; poziva Evropski parlament, naj v medinstitucionalnem sporazumu s Komisijo priporoči skrajšanje rokov za odgovor na zahteve Odbora za peticije in obveščanje tega odbora o poteku postopkov za ugotavljanje kršitev, neposredno povezanih s peticijami; meni, da bi morale evropske institucije na splošno zagotavljati več informacij in biti preglednejše v odnosu do državljanov EU, da bi se lahko spopadle z vse pogostejšimi zaznavami pomanjkanja demokratičnosti;

35.

poudarja, da je tesno sodelovanje z državami članicami bistveno za delo Odbora za peticije; poziva države članice k proaktivni vlogi pri odzivanju se na peticije v zvezi z izvajanjem in uveljavljanjem evropske zakonodaje, in meni, da sta udeležba in aktivno sodelovanje predstavnikov držav članic na srečanjih Odbora za peticije izjemno pomembna; je odločen vzdrževati tesno sodelovanje in komunikacijo med institucijami EU in državljani;

36.

poudarja, kako pomembno je okrepljeno sodelovanje z Evropskim varuhom človekovih pravic, ki bo mogoče s sprejetjem novega medinstitucionalnega sporazuma; opozarja na pomen sodelovanja Evropskega parlamenta v mreži nacionalnih varuhov; izraža pohvalo za odlične odnose v institucionalnem okviru med varuhom in odborom; še posebej ceni redne prispevke varuha k delu Odbora za peticije v celotnem zakonodajnem obdobju; poudarja, da še vedno nimajo vsi državljani EU možnosti obrniti se na nacionalnega varuha človekovih pravic, kar pomeni, da nimajo vsi enakih možnosti za popravo krivic; meni, da bi evropska mreža varuhov človekovih pravic z uradom nacionalnega varuha v vsaki državi članici nudila precejšnjo podporo evropskemu varuhu;

37.

poziva poslance v Odboru za peticije, naj sprejmejo dokončna notranja pravila, da bodo zagotovili čim večjo učinkovitost in odprtost pri delu odbora, ter predlagajo ustrezne popravke poslovnika Evropskega parlamenta, da bi tako uveljavili izboljšave delovnih metod, za katere so si nenehno prizadevali v celotnem sedmem zakonodajnem obdobju; poziva Odbor za peticije, naj sprejme jasne roke za postopek peticij, da bi pospešili njihov življenjski cikel v Evropskem parlamentu ter prispevali k preglednosti in demokratičnosti celotnega postopka; poudarja, da bi se tako lahko vzpostavil točno določen življenjski cikel peticij, od registracije do zaključka postopka v Evropskem parlamentu, podoben rokom, kot se že uporabljajo za postopek obravnave zakonodajnih in nezakonodajnih dokumentov; meni, da bi morali s temi roki vzpostaviti mehanizem opozarjanja, ki bi samodejno pritegnil pozornost poslancev k peticijam, v zvezi s katerimi dlje časa ni bilo ukrepov ali dopisovanja, da bi se izognili temu, da stare peticije ostajajo nerešene več let brez utemeljenega razloga; želi spomniti, da so obiski za ugotavljanje dejstev eden od osrednjih preiskovalnih instrumentov Odbora za peticije, zato je treba zadevna pravila nujno pregledati, da bodo lahko novoizvoljeni poslanci te obiske uspešno opravljali ter vlagateljem peticij in odboru hitro poročali o svojih ugotovitvah in priporočilih;

38.

pozdravlja navzočnost javnih organov zadevne države članice in drugih zainteresiranih strani na sejah Odbora za peticije; poudarja dejstvo, da je Odbor za peticije edini odbor, ki sistematično zagotavlja platformo, prek katere lahko državljani svoje pomisleke izrazijo neposredno poslancem Evropskega parlamenta in ki omogoča večstranski dialog med institucijami EU, državnimi organi in vlagatelji peticij; predlaga, naj Odbor za peticije in uprava Parlamenta preučita možnosti za udeležbo vlagateljev peticij in javnih organov prek videokonferenc ali podobnih orodij, da bi tako v prihodnosti olajšali organizacijo sej in zmanjšali potne stroške;

39.

ugotavlja, da se je število peticij v tem zakonodajnem obdobju povečevalo, pri čemer je še vedno zelo zaskrbljen, ker so v fazah evidentiranja in ugotavljanja dopustnosti peticij zamude še vedno prevelike, odzivni čas pa predolg; zahteva, da oddelek za sprejemanje in posredovanje uradnih dokumentov in sekretariat Odbora za peticije dobita vsak enega dodatnega upravnega sodelavca s pravno izobrazbo za pripravo priporočil glede tega, ali peticija sodi na področje uporabe evropske zakonodaje; meni, da je treba ta priporočila skupaj s povzetki peticij članom najprej predložiti samo v angleščini in jih šele nato prevesti v vse uradne jezike za objavo, da se še bolj pospeši začetno odločanje o dopustnosti; pričakuje, da bo novi spletni portal za peticije zmanjšal število vprašljivih vlog, ki so včasih evidentirane kot peticije;

40.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in poročilo Odbora za peticije posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu varuhu človekovih pravic, vladam in parlamentom držav članic in njihovim odborom za peticije ter nacionalnim varuhom človekovih pravic ali podobnim pristojnim organom.

9.11.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 378/44

—

ob upoštevanju naslovov III in VII tretjega dela Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1107/2009 z dne 21. oktobra 2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet,

—

ob upoštevanju Direktive 2009/128/ES z dne 21. oktobra 2009 o trajnostni rabi pesticidov,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1182/2007 z dne 26. septembra 2007 o določitvi posebnih pravil za sektor sadja in zelenjave (2) in izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 543/2011 z dne 7. junija 2011 o določitvi podrobnih navodil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 glede sektorja sadja in zelenjave ter sektorja predelanega sadja in zelenjave (3),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1169/2011 z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom (4),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov (5),

—

ob upoštevanju Direktive 2001/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. marca 2001 o namernem sproščanju gensko spremenjenih organizmov v okolje (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. junija 1996 o pobudi Skupnosti o okrasnem vrtnarstvu (7),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. decembra 2008 o ceni hrane v Evropi (COM(2008)0821),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. julija 2008 o trajnostni potrošnji in proizvodnji ter akcijskem načrtu za trajnostno industrijsko politiko (COM(2008)0397),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. oktobra 2009 o bolje delujoči verigi preskrbe s hrano v Evropi (COM(2009)0591),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. maja 2009 o politiki kakovosti kmetijskih proizvodov (COM(2009)0234),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. maja 2011 z naslovom „Naše življenjsko zavarovanje, naš naravni kapital: strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020“ (COM(2011)0244),

—

ob upoštevanju Odločbe Komisije 2008/359/ES z dne 28. aprila 2008 o ustanovitvi skupine na visoki ravni za konkurenčnost agroživilske industrije in ob upoštevanju poročila te skupine na visoki ravni z dne 17. marca 2009 o konkurenčnosti agroživilske industrije, skupaj s priporočili skupine in načrtom ključnih pobud (8),

—

ob upoštevanju študije iz novembra 2012 z naslovom „Pomoč za kmetijske zadruge“, v kateri so predstavljene ugotovitve projekta pomoči za kmetijske zadruge, ki ga je začela Komisija (9),

—

ob upoštevanju študije Inštituta za tehnološka predvidevanja, ki deluje v okviru Skupnega raziskovalnega središča Evropske komisije, iz leta 2013 z naslovom „Kratke verige preskrbe s hrano in lokalni prehranski sistemi v EU. Trenutno stanje njihovih družbenoekonomskih značilnosti“ (10),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A7-0048/2014),

A.

ker sektor sadja in zelenjave prejema le 3 % pomoči iz skupne kmetijske politike, čeprav predstavlja 18 % celotne vrednosti kmetijske proizvodnje v EU in 3 % uporabnih kmetijskih površin EU ter je vreden več kot 50 milijard EUR;

B.

ker hortikultura zajema sadje, zelenjavo, krompir, solate, zelišča in okrasne rastline, hortikulturna panoga pa vključuje drevesnice, vzgojo trajnic, vrtnarske storitve, področje urejanje grobov, vrtnarske trgovine na drobno, vrtnarske centre, cvetličarstvo hortikulturo in krajinarstvo;

C.

ker je v sektorju sadja in zelenjave zaposlenih približno 550 000 ljudi in njegov predvideni promet znaša več kot 120 milijard EUR in je pomemben za gospodarstvo tistih območij Evropske unije, ki so nagnjena k visoki stopnji brezposelnosti;

D.

ker je EU drugi največji proizvajalec na svetu in prav tako drugi največji uvoznik sadja in zelenjave na svetu; ker povpraševanje v tem sektorju narašča in trenutno presega ponudbo; ker je trgovina s sadjem in zelenjavo z dobrih 90 milijard USD leta 2000 narasla na skoraj 218 milijard USD leta 2010 in predstavlja skoraj 21 odstotkov svetovne trgovine z živilskimi in živalskimi proizvodi; ker je Unija občutno odprla svoje trge za uvoz iz tretjih držav, s katerimi je sklenila dvostranske in večstranske sporazume;

E.

ker hortikulturni sektor – primarna proizvodna in predelovalna industrija – deluje kot gospodarski multiplikator na evropski ravni, ki spodbuja povpraševanje in ustvarjanje dodane vrednosti v drugih gospodarskih sektorjih, kot so trgovina, gradbeništvo in finančne storitve;

F.

ker je sektor ekološko pridelanega sadja in zelenjave najhitreje rastoči ekološki sektor na trgu EU, ki je bil leta 2011 vreden 19,7 milijard EUR in se je po desetih letih letne rasti med 5–10 % med letoma 2010 in 2011 povečal za 9 %; ker so je, kar zadeva posajenih površin, delež ekološko pridelanega sadja med letoma 2010 in 2011 povečal za 18,2 %, za ekološko pridelano zelenjavo pa za 3,5 %;

G.

ker se je poraba sadja in zelenjave v letu 2011 na območju EU-27 zmanjšala za 3 % v primerjavi s povprečno porabo v predhodnih petih letih kljub znatnim koristim za zdravje, ki jih prinaša uživanje sadja in zelenjave;

H.

ker je EU največja svetovna pridelovalka cvetja, čebulic in lončnic (44 % svetovne proizvodnje) z najvišjo gostoto na hektar; ker je v sektorju okrasnih rastlin zaposlenih približno 650 000 ljudi, promet sektorja pa znaša približno 20 milijard EUR v proizvodnji, 28 milijard EUR v veleprodaji in 38 milijard EUR v maloprodaji;

I.

ker je ureditev na področju sadja in zelenjave del skupne kmetijske politike in poleg drugih ciljev želi ponovno vzpostaviti ravnovesje v prehranski verigi, spodbujati omenjeni sektor, okrepiti konkurenčnost in spodbujati inovativnost; ker je treba ob upoštevanju dejstva, da kljub cilju Komisije, da poveča članstvo v organizacijah proizvajalcev do leta 2013 v povprečju na 60 %, več kot polovica pridelovalcev v EU še vedno ne pripada nobeni organizaciji proizvajalcev, oblikovati privlačnejši sistem in tako povečati članstvo v organizacijah proizvajalcev, tudi v regijah, kjer operativni skladi ali niso na voljo že več let ali so proizvodne metode zastarele, ali pa oboje; ker je nizka stopnja organizacije v nekaterih državah članicah delno posledica opustitve organizacij proizvajalcev, kar povzroča negotovost med proizvajalci; ker imajo organizacije proizvajalcev ključno vlogo pri krepitvi pogajalske moči pridelovalcev sadja in zelenjave in pri ponovnem vzpostavljanju ravnovesja v prehranski verigi, je treba preprečiti negotovost med proizvajalci;

J.

ker so se po podatkih Eurostata celotni vhodni stroški za kmete v EU med letoma 2000 in 2010 v povprečju zvišali za skoraj 40 %, odkupne cene na kmetijah pa povprečno za manj kot 25 %; ker so se vhodni stroški za umetna gnojila in sredstva za izboljšanje tal povečali za skoraj 80 %, za semena in sadilni material za skoraj 30 % in za fitofarmacevtska sredstva za skoraj 13 %;

K.

ker je izguba rodovitnosti tal zaradi erozije zmanjšala vnos organskih snovi, kar je povzročilo slabo sestavo sredice tal in plasti humusa ter poslabšalo zadrževanje vode in hranil, in ker upad ekoloških procesov predstavlja velik strošek za kmete in javni proračun;

L.

ker je prenos pridobljenega znanja iz rezultatov raziskav v praktično uporabo v hortikulturnem sektorju otežen in ker ima zasebni sektor v splošnem nizko stopnjo interesa za vlaganje v raziskave, saj predstavljajo odhodki razvoja in raziskav zgolj 0,24 % porabe celotne živilske industrije v območju EU-15 v letu 2004, ki je zadnje časovno obdobje s preverljivimi podatki;

M.

ker številnim sortam sadja in zelenjave zaradi njihove premajhne donosnosti grozi izginotje in ker imajo kmetje, ki še naprej pridelujejo te sorte, okoljsko, družbeno in kulturno pomembno vlogo pri ohranjanju pomembnih sestavin evropskega kmetijstva;

N.

ker bi vse večje težave, ki se pojavljajo v povezavi s preprečevanjem, nadzorom in izkoreninjanjem rastlinskih škodljivcev ter z omejeno razpoložljivostjo fitofarmacevtskih sredstev za pridelke zelenjave, lahko imele škodljiv učinek na kmetijsko raznovrstnost in kakovost zelenjave v Evropi;

O.

ker so podjetja v sektorju hortikulture pogosto istočasno dejavna v proizvodnji, trgovini in na področju storitev;

P.

ker je cisgenezo mogoče opredeliti kot tehniko genskega inženiringa, ki v poskusno rastlino vnese gen njej sorodnih rastlin iste vrste ali roda;

1.

poudarja, da je treba spodbujati hortikulturni sektor Evropske unije in zagotoviti njegovo konkurenčnost na svetovnem trgu, preko inovacij, raziskav in razvoja, energetske učinkovitosti in varnosti, prilagajanja podnebnim spremembam in njihove blažitve, ter nadaljevati s prizadevanji za odpravo neravnovesja med izvajalci in dobavitelji;

2.

poudarja, da je treba proizvajalcem olajšati dostop do trgov tretjih držav; poziva Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja za podpiranje izvoznikov sadja, zelenjave, cvetja in okrasnih rastlin, da bodo premagali naraščajoče število netarifnih ovir, kot so fitosanitarni standardi nekaterih tretjih držav, ki otežujejo, če ne onemogočajo izvoze EU;

3.

poziva Komisijo, naj za vse udeležence na trgu znotraj EU vzpostavi enake pogoje dostopa v zvezi s tržnimi standardi, oznakami porekla itd. ter izvaja ustrezen nadzor, da bi zagotovila njihovo upoštevanje in s tem preprečila izkrivljanje konkurence;

4.

podpira spodbude, ki poskušajo povečati porabo sadja in zelenjave v državah članicah s pomočjo izobraževalnih dejavnosti, kot so sistem razdeljevanja sadja v šolah na ravni EU ali nacionalni programi, pa tudi na primer industrijska promocijska načrta „Pridelaj svoj krompir“ in „Skuhaj svoj krompir“ v Združenem kraljestvu;

5.

ugotavlja, da je preskrba lokalnih in regionalnih trgov z lastnimi hortikulturnimi proizvodi pogosto nezadostna, zato je v teh regijah treba spodbujati kmetijsko podjetništvo, zlasti s spodbudami za mlade podjetnike, ki bo ponudilo zaposlitvene možnosti v kmetijskem sektorju in zagotovilo preskrbo s svežimi lokalnimi proizvodi;

6.

poudarja koristi, ki jih ima okrasno vrtnarstvo za zdravje in dobro počutje ljudi, saj povečuje zelene površine in s tem izboljšuje mestno okolje glede na podnebne spremembe, ter podeželsko gospodarstvo; poudarja potrebo po dejavnejši podpori za ta sektor v smislu spodbujanja naložb in razvoja poklicnih poti;

7.

spodbuja ukrepe na področju sadja in zelenjave v EU, ki naj bi povečali tržno usmerjenost med evropskimi pridelovalci, spodbujali inovacije, promovirali porabo sadja in zelenjave, povečali konkurenčnost pridelovalcev in izboljšali trženje, kakovost proizvodov in okoljske vidike proizvodnje s podporo organizacijam proizvajalcev in priznanjem medpanožnih organizacij, ter okrepili preventivne ukrepe in ukrepe na področju upravljanja trga s podporo organizacijam proizvajalcev, tudi s podporo oblikovanju grozdov, ki bodo ustvarili nove tokove prihodkov, usmerjene v nove naložbe; hkrati poudarja, da je treba sprejeti ukrepe, s katerimi se bo preprečila diskriminacija tistih, ki svoje pridelke tržijo sami oziroma neposredno in da bodo lahko uresničili svoje inovativne projekte in okrepili konkurenčnost;

8.

poudarja, da lokalna in regionalna pridelava in prodaja prispevata k ustvarjanju dodane vrednosti in novih delovnih mest na podeželju;

9.

opozarja, da kratke vrednostne verige prispevajo k prihrankom podnebju škodljivih emisij;

10.

opozarja, da nudi tako imenovano „urbano kmetijstvo“ prinaša nove možnosti za hortikulturni sektor;

11.

pozdravlja javno posvetovanje Komisije z naslovom „Pregled ureditve sektorja sadja in zelenjave v EU“, zlasti oddelek 3.8, ki poudarja, da je treba poenostaviti trenutna pravila za upravljanje organizacij proizvajalcev, podpira njen predlog za okrepitev organizacij proizvajalcev in ugotavlja, da večina odgovorov podpira ohranjanje osnovnih načel sedanjih podpornih ukrepov;

12.

poudarja, da mora biti zmanjšanje birokracije, zlasti za mala in srednja podjetja, v središču pozornosti, vendar tovrstni ukrepi ne bi smeli ogroziti potrebne pravne varnosti;

13.

pozdravlja dejstvo, da sporazum o reformi SKP ohranja evropski sistem pomoči za sektor sadja in zelenjave, ki temelji na organizacijah proizvajalcev, in ugotavlja, da obstoječi instrumenti doslej niso bili vedno učinkoviti, kot je to ugotovila Komisija v svojem dokumentu o javnem posvetovanju z naslovom „Pregled ureditve sektorja sadja in zelenjave v EU“, zato podpira delo newcastelske skupine, ki poskuša izboljšati ureditev na področju sadja in zelenjave v EU, ki bi morala upoštevati poseben značaj pravnih ureditev zadružnih organizacij v državah članicah, saj ima večina organizacij proizvajalcev pravni status zadruge, da ne bo omejeno ustvarjanje novih organizacijah proizvajalcev, obenem pa se bo spoštovalo dejstvo, da se lahko proizvajalci odločijo, da ostanejo zunaj sistema organizacij pridelovalcev; je seznanjen tudi z vzpostavitvijo instrumenta Skupnosti za obvladovanje hudih kriz, ki so prizadele številne države članice, in poudarja, da mora biti odprt za vse proizvajalce, ne glede na to, ali so člani organizacij proizvajalcev ali ne;

14.

za okrepitev koristnih dejavnosti, ki jih za proizvajalce izvajajo organizacije proizvajalcev, poziva Komisijo, naj v svojem pregledu ureditve na področju sadja in zelenjave v EU predstavi jasna praktična pravila o oblikovanju in delovanju organizacij proizvajalcev in naj programe prilagodi že obstoječim tržnim strukturam v državah članicah, da bo vključevanje v organizacije proizvajalcev odigralo svojo vlogo in da bo za proizvajalce zanimivo, da se pridružijo organizaciji proizvajalcev, pod pogojem, da to ne bo ogrožalo doseganja temeljnih ciljev ureditve in se bodo lahko pridelovalci še naprej prosto odločali o tem;

15.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da pravila sheme organizacij proizvajalcev dopuščajo, da jih revizorji Komisije razlagajo na več načinov, kar vodi v visoko stopnjo negotovosti in zaradi česar so države članice izpostavljene tveganju v smislu zavrnitve in sodne presoje; prav tako poudarja, da je treba revizijske postopke in finančne popravke izvesti hitreje in v dogovorjenem času za revizijo;

16.

ugotavlja, da nepoštene trgovinske prakse v EU še vedno škodujejo hortikulturnim podjetjem in organizacijam proizvajalcev ter zmanjšujejo interes pridelovalcev za vlaganje v prihodnost in meni, da bo kodeks ravnanja, o katerem so se dogovorili vsi udeleženci v dobavni verigi, podpira pa ga tudi zakonodajni okvir in nad katerim bdi državni razsodnik v posameznih državah članicah, bistveno izboljšal delovanje dobavne verige hrane in notranjega trga;

17.

meni, da so zasebni standardi za ostanke pesticidov, ki so jih sprejele mnoge velike trgovske verige, protikonkurenčni in škodijo interesom pridelovalcev sadja in zelenjave; poziva Komisijo, naj ustavi takšne prakse, saj vrednosti ostankov pesticidov, določene v zakonodaji EU, zagotavljajo ustrezno varovanje zdravja tako potrošnikov kot tudi proizvajalcev;

18.

poziva Komisijo, naj z okrepljenimi raziskavami in razvojem nekemičnih alternativ, kot so naravni plenilci in paraziti škodljivcev, podprejo inovacije in podjetništvo, da bi povečali možnosti, ki so na voljo kmetom za obvladovanje populacij škodljivcev, naj uporabi okvirni program za raziskave in inovacije Obzorje 2020 za financiranje uporabnih raziskav, ki podpirajo razvoj celovitih strategij za zatiranje škodljivcev, bolezni in plevela, da bi proizvajalcem zagotovili potrebne instrumente in informacije za upoštevanje Direktive 2009/128/ES, ki v členu 14 pravi, da države članice „sprejmejo vse potrebne ukrepe za spodbujanje varstva rastlin pred škodljivimi organizmi z nizko uporabo pesticidov, pri čemer, kadar je to mogoče, dajejo prednost nekemičnim metodam“ in „vzpostavijo potrebne pogoje za izvajanje integriranega varstva rastlin pred škodljivimi organizmi oziroma podpirajo vzpostavitev teh pogojev“;

19.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo in poudarjajo krepitev ekoloških procesov, ki zagotavljajo dolgoročno zdravje in rodovitnost tal ter tvorbo prsti ter obvladujejo in uravnavajo populacije škodljivcev; meni, da to lahko prispeva k dolgoročnemu povečanju produktivnosti kmetov in zmanjšanju stroškov javnih proračunov;

20.

poudarja, da je hortikulturna panoga odvisna od različnih fitofarmacevtskih sredstev, in poziva Komisijo, naj pri ureditvi za te izdelke upošteva oceno tveganja, ki bo potrjena z znanstvenimi dokazi; poudarja, da je položaj zaradi pomanjkanja ustreznih aktivnih snovi kočljiv zlasti za manjše uporabe; poziva Komisijo, naj okrepi usklajevanje med državami članicami pri pripravi podatkov, predvsem podatkov o ostankih, ki predstavljajo bistveno zahtevo za dovoljenje za pridelavo užitnih posebnih kulturnih rastlin; poziva GD Agri, GD Sanco, GD za okolje in GD za konkurenco, naj strateško sodelujejo pri preučevanju vpliva sprememb ureditve fitofarmacevtskih sredstev iz različnih zornih kotov;

21.

poziva Komisijo, naj oceni delovanje ureditve vzajemnega priznavanja registracij fitofarmacevtskih sredstev, določene v členu 40 Uredbe (ES) št. 1107/2009, z namenom racionalizacije njenega izvajanja in odprave kakršne koli nepotrebne birokracije in razmisli o dolgoročnem cilju svetovne usklajenosti pravil o fitofarmacevtskih sredstvih in zmanjšanja netarifnih trgovinskih ovir za izvoz;

22.

poziva Komisijo, naj v skladu s členom 51(9) Uredbe (ES) št. 1107/2009 in brez odlašanja predloži Parlamentu in Svetu poročilo o ustanovitvi Evropskega sklada za manjše uporabe in posebne poljščine; poudarja, da je treba sklad uporabiti za financiranje evropskega stalnega delovnega programa za usklajevanje in sodelovanje med kmetijsko-živilskimi subjekti, pristojnimi organi in interesnimi skupinami, vključno z raziskovalnimi organi za izvajanje in, kjer je to primerno, financiranje dela na področju raziskav in inovacij, usmerjenega v varovanje posebnih poljščin in manjših uporab;

23.

poudarja, da se za uvoze ne uporabljajo enake fitosanitarne zahteve kot za evropske proizvode; poudarja, da ta stalna razlika spodkopava konkurenčnost evropskih proizvajalcev in škodi interesom evropskih potrošnikov;

24.

opozarja, da mora Komisija po uredbi o fitofarmacevtskih sredstvih (Uredba (ES) št. 1107/2009 z dne 21. oktobra 2009 (11)) in po novi uredbi o biocidnih sredstvih (Uredba (EU) št. 528/2012 z dne 22. maja 2012 (12)) do decembra 2013 določiti znanstvena merila za določanje povzročiteljev endokrinih motenj; poziva Komisijo, naj pri predlogih ukrepov o povzročiteljih endokrinih motenj v polnosti upošteva vpliv, ki ga lahko imajo različni pristopi;

25.

poudarja, da je hortikulturni sektor močno odvisen od uporabe visokokakovostnih in dobro opredeljenih gnojil; pozdravlja trenutni pregled uredbe EU o gnojilih, vendar z zaskrbljenostjo opozarja na namen Komisije, da bi vključila vključi prej prosto dostopna sredstva za izboljšanje tal; poudarja, da za ta sredstva ni potrebna natančnost pri proizvodnji in uporabi ter poziva Komisijo, naj jih ne vključi v področje uporabe uredbe o gnojilih;

26.

želi izpostaviti dejstvo, da hortikulturni sektor vodi razvoj in usvajanje inovativnih sistemov natančnega kmetovanja, in je mnenja, da bodo ti sistemi zmanjšali uporabo pesticidov in gnojil, povečali tržne pridelke in zmanjšali odpadke ter izboljšali stalnost oskrbe in gospodarsko uspešnost; poudarja, da ukrepi na področju pridelave rastlin, kot so sistemi kolobarjenja ali vmesni posevki, ter raziskave in razvoj osredotočiti na čim manjši okoljski škodi;

27.

je seznanjen s predlogom uredbe Komisije o rastlinskem razmnoževalnem materialu (COM(2013)0262) in je zaskrbljen, da bo uredba nesorazmerno vplivala na hortikulturni sektor, še zlasti na sektor okrasnega cvetja in sektor sadja; poudarja, da mora biti vsaka zakonodaja sorazmerna in upoštevati načelo subsidiarnosti; poudarja tudi, da sprememba zakonodaje ne sme ogroziti starih sort in tradicionalnih poljščin in da bi morala prispevati k genski raznovrstnosti med populacijami in znotraj populacij poljščin zaradi dolgoročne zanesljive preskrbe s hrano in odpornosti prehranskih sistemov;

28.

opozarja na učinek, ki ga imajo tujerodne invazivne hortikulturne vrste na širše okolje, vendar priporoča, naj Komisija v svojem predlogu uredbe o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst (COM(2013)0620) sprejme regionalni pristop ali pristop, prilagojen posameznim državam, ki priznava, da so nekatera evropska območja ranljivejša od drugih in da imajo različna evropska območja različno podnebje, ki omogoča rast različnih vrst rastlin;

29.

odločno poziva Komisijo, naj kot splošno načelo zagotovi svobodo žlahtniteljev, da svobodno uporabljajo obstoječe rastlinske materiale za razvoj in trženje novih, ne glede na vse patentne zahtevke, ki zajemajo rastlinski material;

30.

poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo razvoj lokalnih trgov sadja in zelenjave in kratkih dobavnih verig ter tako zagotavljajo sveže proizvode;

31.

poziva Komisijo, naj upošteva razliko med cisgenimi in transgenimi rastlinami in naj oblikuje drugačne postopke odobritve za cisgene rastline; pričakuje mnenje Evropske agencije za varnost hrane, ki ga je zahteval GD SANCO in ki ocenjuje rezultate delovne skupine na področju novih biotehnoloških načinov gojenja;

32.

poudarja, da ima hortikulturni sektor sezonske potrebe po delovni sili in poziva države članice, naj zagotovijo učinkovite programe, ki bodo skrbeli za to, da bodo imeli proizvajalci v hortikulturnem sektorju v ključnih obdobjih leta dostop do delovne sile, ob popolnem upoštevanju zahtev direktive o sezonskih delavcih, tudi načela poštenega plačila;

33.

pozdravlja dejstvo, da usposabljanje delovne sile in vajeništvo znova pridobivata na pomenu, vendar zaskrbljeno ugotavlja, da ostaja število opravljenih vajeništev na področju hortikulture v nekaterih državah članicah nizko, kar omejuje priložnosti za mlade, ki jih zanima delo v tem sektorju; priznava, da ne opravljajo vsi mladi takih vajeništev, ki jim ustrezajo; meni, da bi bilo treba podpreti prizadevanja za spodbujanje mladih k izbiri poklicev na področju hortikulture in zagotavljanje izobraževanja mladih s promocijskimi kampanjami in kampanjami za izboljšanje podobe sektorja;

34.

poziva agroživilski sektor in raziskovalno skupnost, naj z načrtnim sodelovanjem povečata privlačnost in izobraževalne možnosti v agroživilskem sektorju za naslednje generacije raziskovalcev ter omogočita nadaljnje usposabljanje obstoječe delovne sile;

35.

poudarja prednosti poglabljanja in razširjanja partnerstva med vlado, industrijo in raziskovalnimi organizacijami ter izpostavlja, da je treba zagotoviti, da so programi za podporo takšnim partnerstvom zasnovani tako, da povečujejo vpliv in skladnost investicij;

36.

poudarja bistven pomen učinkovite rabe ustreznih znanstvenih virov, da bi pospešili uporabo rezultatov raziskav in inovacij s prenosom inovativne tehnologije kmetijske proizvodnje v hortikulturni sektor, in kombiniranja raziskav, inovacij, usposabljanja in širitve v kmetijskem sektorju z ekonomskimi politikami, ki izpolnjujejo pogoje in povečujejo učinkovitost razvoja hortikulturne proizvodnje;

37.

meni, da je treba sektorju cvetličarstva in okrasnih rastlin omogočiti boljšo uporabo programov Unije za raziskave, tehnološki razvoj in inovacije, in poziva Komisijo, naj v pozive programa Obzorje 2020 vključi zaščiteno gojenje, da bi spodbudili inovacije, na primer v zvezi s trajnostnim varstvom pridelkov, trajnostno uporabo vode in hranil, energetsko učinkovitostjo, naprednimi pridelovalnimi in proizvodnimi sistemi ter trajnostnim prometom;

38.

meni, da je zaradi proračunskih omejitev držav članic na področju raziskav v kmetijskem in hortikulturnem sektorju treba spodbujati financiranje s strani tretjih oseb, vključno s strani – med drugim“ – trgovcev na drobno, to financiranje pa mora biti v skladu s celotnim raziskovalnim interesom sektorja;

39.

poziva Komisijo in države članice, naj olajšajo dostop do dolgoročnega financiranja za naložbe v sodobne tehnologije hortikulturne proizvodnje, da bi okrepili konkurenčnost hortikulturnih proizvodov in storitev;

40.

poudarja, da je pri iskanju finančnih sredstev ključnega pomena dober poslovni načrt; priporoča, da pridelovalci bolje izkoristijo podjetniško podporo in svetovalne službe, ter poziva Komisijo, naj pri zagotavljanju dostopnosti teh storitev tesneje sodeluje z industrijo;

41.

poziva Komisijo, naj kot del preglednega postopka, ki vključuje delavce v sektorju, posodobi postavke v poglavju 6 (Živo drevje in druge rastline; čebulice, korenine in podobno; rezano cvetje in okrasno listje) kombinirane nomenklature (CN 2012);

42.

je zaskrbljen zaradi možnosti, da se bo hortikulturna proizvodnja prenesla iz Evropske unije;

43.

je resno zaskrbljen, saj se tudi do tretjina živilskih izdelkov zavrže zaradi svojega videza, zato poziva Komisijo, naj ustvari možnosti za trženje živilskih izdelkov z večjim razponom meril kakovosti, zlasti na lokalnih in regionalnih trgih, ob tem zagotovi preglednost in pravilno delovanje trga; opozarja na poskuse v Avstriji in Švici s prodajo sadja in zelenjave slabšega videza; poziva supermarkete, naj upoštevajo tržno raziskavo, ki dokazuje, da mnogih potrošnikov ne moti nujno videz sadja in zelenjave in so zadovoljni z nakupom proizvodov nižjega razreda, zlasti če so cenejši;

44.

z zaskrbljenostjo opozarja na skupno izgubo in odpadke sadja in zelenjave, namenjene za uporabo na primarnem trgu, ter na ogromno izgubo pri poslovanju; priznava, da je zmanjševanje sistemskih živilskih odpadkov ključno za povečevanje preskrbe rastočega svetovnega prebivalstva s hrano; vendar pozdravlja prizadevanja akterjev v verigi preskrbe s hrano, da bi te izdelke preusmerili na sekundarni trg in jih ne bi zavrgli;

45.

poziva Komisijo in države članice, naj zakonodajno in politično okolje uredijo tako, da bo kar se da spodbudno za uporabo hortikulturnih odpadkov; poudarja, da obstajajo številni materiali, kot je izrabljen gobji kompost, ki bi jih lahko uporabili v proizvodnji rastnih substratov z dodano vrednostjo, če ne bi veljali za odpadek;

46.

opozarja, da lahko akvaponični sistemi proizvajajo živila trajnostno in lokalno ter s kombiniranim gojenjem sladkovodnih rib in zelenjave v zaprtem sistemu prispevajo k manjši porabi virov v primerjavi z običajnimi sistemi;

47.

poudarja pomen boljšega spremljanja cen in količin, ki se proizvedejo in tržijo, pa tudi pomen hortikulturnih statističnih podatkov na ravni EU, ki bodo proizvajalcem pomagali pri boljšem razumevanju tržnih trendov, napovedovanju kriz in pripravi naslednje letine; poziva Komisijo, naj v svoje napovedi vključi okrasne rastline;

48.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.