20.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 355/1

20.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 355/2

—

ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta OZN št. 2177(2014) z dne 18. septembra 2014 o miru in varnosti v Afriki,

—

ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN št. 69/1 z dne 19. septembra 2014 o ukrepih za zajezitev epidemije ebole, ki je nedavno izbruhnila v zahodni Afriki, in boj proti njej,

—

ob upoštevanju sklepa generalnega sekretarja OZN Ban Ki Muna, s katerim se vzpostavi prva nujna sanitarna misija v zgodovini OZN, misija OZN za nujni odziv na epidemijo ebole (UNMEER), po sprejetju resolucije Generalne skupščine št. 69/1 in resolucije Varnostnega sveta št. 2177(2014) o epidemiji ebole,

—

ob upoštevanju Mednarodnega zdravstvenega pravilnika Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2005 (WA 32.1),

—

ob upoštevanju priporočil s posvetovanja Svetovne zdravstvene organizacije o zoonozah 5. maja 2004,

—

ob upoštevanju izjave Svetovne zdravstvene organizacije z dne 8. avgusta 2014, da se zaradi izbruha ebole razglasijo izredne razmere mednarodnih razsežnosti na področju javnega zdravja,

—

ob upoštevanju načrta Svetovne zdravstvene organizacije z dne 28. avgusta 2014 za ukrepanje proti eboli in njegovih posodobitev,

—

ob upoštevanju poročila generalnega direktorja Svetovne zdravstvene organizacije na izredni seji izvršnega odbora o eboli 25. januarja 2015 v Ženevi,

—

ob upoštevanju izjave Svetovne zdravstvene organizacije z dne 9. maja 2015 o koncu epidemije virusa ebole v Liberiji,

—

ob upoštevanju smernic za programe imunizacije v afriški regiji v povezavi z ebolo, ki jih je izdala Svetovna zdravstvena organizacija,

—

ob upoštevanju izjave iz spomladanskega srečanja leta 2015 med Skupino Svetovne banke in Mednarodnim denarnim skladom, ki je potekalo od 17. do 19. aprila 2015 v Washingtonu (ZDA),

—

ob upoštevanju mednarodne konference o eboli: od nujne pomoči do obnove, 3. marca 2015 v Bruslju,

—

ob upoštevanju misije Afriške unije za podporo zahodni Afriki ob izbruhu ebole, ustanovljene 21. avgusta 2014,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1291/2013 z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi okvirnega programa za raziskave in inovacije (2014–2020) – Obzorje 2020,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije COM(2010)0128 ter SEC(2010)0380, 0381 in 0382 o vlogi EU na področju zdravja v svetu,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta 24. oktobra 2014,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o vlogi EU na področju zdravja v svetu s 3011. seje Sveta za zunanje zadeve 10. maja 2010 v Bruslju,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta EU za zunanje zadeve o krizi zaradi ebole v zahodni Afriki z dne 15. avgusta 2014, 20. oktobra 2014, 17. novembra 2014, 12. decembra 2014 in 16. marca 2015,

—

ob upoštevanju poročil Evropskemu svetu, ki jih je novembra 2014 in marca 2015 pripravil Hristos Stilianidis, evropski komisar in koordinator EU za ebolo,

—

ob upoštevanju celostnega okvira EU za odzivanje na izbruh epidemije ebole v zahodni Afriki, ki sta ga pripravili Evropska služba za zunanje delovanje in Evropska komisija,

—

ob upoštevanju pobude za preglednost v ekstraktivni industriji (EITI) in poročila EITI o napredku Sierre Leone za leto 2011, poročila EITI o napredku Liberije za leto 2012 in poročila EITI o napredku Gvineje za leto 2012,

—

ob upoštevanju francoskega programa mreže inštitutov za javno zdravje v zahodni Afriki RIPOST,

—

ob upoštevanju resolucije skupne parlamentarne skupščine AKP-EU o epidemiji ebole, sprejete 3. decembra 2014 v Strasbourgu (Francija),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. septembra 2014 o odzivu Evropske unije na izbruh ebole (1),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0281/2015),

A.

ker so v zdravstvenih sistemih Liberije, Sierre Leone in Gvineje velike vrzeli in ker so bile te tri države že pred izbruhom epidemije na zadnjih mestih po indeksu človekovega razvoja Programa OZN za razvoj (UNDP), saj približno 80 % državljanov teh držav živi v skrajni revščini in so bile na prvih mestih na svetu po stopnjah predčasne umrljivosti odraslih in otrok do petega leta starosti, pretežno zaradi obolenj, ki jih je mogoče zdraviti;

B.

ker je kriza ebole sistemska na lokalni in regionalni ravni pa tudi na nacionalni ravni in na ravni globalnega upravljanja;

C.

ker je razsežnosti katastrofe mogoče pripisati več dejavnikom, med drugim: politični neuspeh prizadetih držav, da bi opozorile na krizo; slabo prilagojen odziv mednarodne skupnosti; uničujoče posledice zaprtja meja in omejitev za ljudi; neučinkovitost mehanizmov za nadzor in opozarjanje; počasno in slabo prilagojeno odzivanje po tem, ko je bila pomoč že mobilizirana; opazno pomanjkanje vodenja s strani Svetovne zdravstvene organizacije; pomanjkanje raziskav in razvoja zdravil, diagnoz in cepiv;

D.

ker so bili v tednu do 18. oktobra 2015 potrjeni trije novi primeri okužbe z virusom ebole, vsi v Gvineji; ker v predhodnih dveh tednih v tej državi ni bilo poročil o novih primerih okužb; ker v Sierri Leone ni bilo poročil o novih primerih okužbe že peti zaporedni teden; ker je Svetovna zdravstvena organizacija 3. septembra 2015 razglasila Liberijo za območje brez prenosov virusa ebole med človeško populacijo; ker je bilo tam zabeleženih 28 512 potrjenih primerov, od katerih je bilo 11 313 primerov smrtnih;

E.

ker so pogostost pojavljanja, prenosljivost in potencial mutiranja virusa ebole slabo poznani; ker sta k širjenju virusa ebole pripomogla vsesplošna zmeda in razširjeno nerazumevanje vzrokov in posledic bolezni virusa ebola; ker so etnografske raziskave koristne za razumevanje, kako delujejo skupnosti in kako doseči ljudi iz različnih kulturnih okolij;

F.

ker so virus bolezni ebole našli v semenu in očesnih tekočinah oseb, ki so okrevale; ker obstajajo očitni posamični primeri spolne prenosljivosti, kar kaže na težave pri izkoreninjenju virusa in pri določitvi točke v času, ko se lahko za neko državo smatra, da v njej ni ebole;

G.

ker so se v številnih afriških državah zdravstveni in izobraževalni sistemi poslabšali v času programov strukturnega prilagajanja, ki sta jih uveljavljala Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka ter so zahtevali zmanjšanje proračunov za javni sektor;

H.

ker je izbruh ebole v zahodni Afriki pokazal, da lokalni in nacionalni zdravstveni sistemi v državah z nizkimi dohodki nimajo dovolj sredstev in niso dovolj vzdržljivi, da bi se lahko odzivali na izbruh nalezljive bolezni, kot je ebola; ker je krepitev globalnih zdravstvenih sistemov zato postal sestavni del globalnega upravljanja na področju zdravja;

I.

ker je treba pri obvladovanju krize ebole upoštevati pomen kulture in tradicionalnih običajev (2);

J.

ker so otroci, mladoletnice in mlade ženske v takšnih krizah med najbolj marginaliziranimi in ranljivimi, kar resno ogroža sodelovanje žensk v gospodarskih dejavnostih in je povečalo razkorak med spoloma v izobraževanju; ker se utegnejo sirote soočati z zavračanjem in stigmatizacijo;

K.

ker gre pri epidemiji ebole, ki je zajela zahodno Afriko, za največji in najkompleksnejši izbruh v zgodovini te bolezni; ker je bila Svetovna zdravstvena organizacija prvič opozorjena na sedanji izbruh ebole 23. marca 2014, vendar pa je Odbor Mednarodnega zdravstvenega pravilnika za izredne razmere šele 8. avgusta 2014 razglasil mednarodne izredne razmere na področju javnega zdravja; ker ebola pred tem izbruhom ni veljala za pomembnejše tveganje na področju javnega zdravja;

L.

ker je v Gvineji, Liberiji in Sierri Leone zaradi ebole umrlo skoraj 500 zdravstvenih delavcev, v teh državah pa je že pred nastopom te krize resno primanjkovalo tovrstnega osebja; ker bolnišnice in zdravstveno osebje niso razpolagali z zmogljivostmi za zdravljenje drugih bolezni, saj so bila vsa sredstva usmerjena v boj z epidemijo ebole; ker je treba varovati zdravstvene ustanove in zdravstvene delavce, da se jim omogoči trajnostno zagotavljanje zdravstvene oskrbe;

M.

ker so se morali številni bolniki, ki so okrevali, soočiti s stigmatizacijo, tako s strani sorodnikov kot družbe; ker so v takšnih razmerah še posebej prizadeti otroci, ki so izgubili enega ali oba starša, in ker so številne med njimi njihovi preživeli sorodniki zavrnili iz strahu pred okužbo;

N.

ker je treba povezati epidemiologijo, javno zdravstvo in družboslovje, da bi iz izbruha epidemije ebole potegnili ustrezne izkušnje;

O.

ker so bile v prvih mesecih krize zaradi ebole humanitarne nevladne organizacije – predvsem Zdravniki brez meja in Rdeči križ – najučinkovitejši, najbolje obveščeni in najbolj izkušeni akterji ter bili so zato v prvih vrstah v boju proti virusu, ko se je ta začel;

P.

ker se z zapiranjem šol in usmerjanjem sirot v to, da postanejo negovalci na domu, pojavlja tveganje nastanka „izgubljene generacije“ otrok, ki bodo daljša obdobja brez formalne izobrazbe;

Q.

ker so humanitarni delavci z znanjem ter zmožnostjo delovanja v mreži v tem primeru na začetku krize dokazali, da so lahko primernejši in učinkovitejši od institucij;

R.

ker se je pri odzivanju na krizo zaradi ebole pokazal še en pojav, in sicer „kriza v krizi“, kot so ga imenovali Zdravniki brez meja, ko ljudje, ki imajo drugo bolezen, ki ni ebola, ne gredo v bolnišnico zaradi strahu pred okužbo z virusom;

S.

ker so EU in njene države članice največje donatorke razvojne pomoči na svetu ter so dale na volj 1,39 milijarde EUR za pomoč pri obvladovanju izbruha bolezni virusa ebola v zahodni Afriki; ker ta znesek EU omogoča pogajanja s partnerskimi državami in drugimi donatorji o podpori razvoju celovitega nacionalnega zdravstvenega sistema, ki bo izhajal iz skladne, vključujoče in na potrebah utemeljene strategije;

T.

ker je Svetovni program za hrano OZN dokazal zmožnost nuditi učinkovito logistiko, ki bi lahko v prihodnje koristila tudi na področju opozarjanja in ukrepanja;

U.

ker je varnost negovalcev bistvena za mednarodno mobilizacijo zdravstvenih delavcev;

V.

ker je Evropski svet 23. oktobra 2014 imenoval komisarja za humanitarno pomoč in krizno upravljanje Hristosa Stilianidisa za koordinatorja EU za ebolo; ker je od 12. novembra 2014 obiskal najbolj prizadete države, pri čemer ga je spremljal komisar za zdravje Vytenis Andriukaitis;

W.

ker so OZN, Svetovna zdravstvena organizacija in Evropska komisija vzpostavile postopke za ocenjevanje upravljanja epidemije;

X.

ker je Svetovna zdravstvena organizacija v izjavi aprila 2015 priznala, da sta svet in sama organizacija slabo pripravljena za odzivanje na dolgoročne epidemije;

Y.

ker je treba neizogibno izboljšati mednarodno upravljanje na področju preprečevanja zdravstvenih kriz;

Z.

ker je dostop do zdravil bistven del pravice do zdravja;

AA.

ker dve milijardi ljudi po svetu nima dostopa do cepiv ali zdravil, ki jih potrebujejo, da bi ostali živi in zdravi;

AB.

ker mora biti dostop do zdravil ter do dognanj iz raziskav in razvoja na tem področju prednostno prilagojen potrebam bolnikov, ne glede na to, ali živijo v Evropi ali v državah v razvoju;

AC.

ker je pobuda za inovativna zdravila največje javno–zasebno partnerstvo na svetu na področju naravoslovnih znanosti s proračunom 3,3 milijarde EUR za obdobje 2014-2024, za katerega 1,638 milijarde EUR prihaja iz programa Obzorje 2020;

AD.

ker so zaradi travm, ki jih je pustila ebola, ljudje nezaupljivi do zdravstvenih ustanov, zdravstveni delavci se bojijo nadaljevati z delom, skupnosti pa so obubožane in sumničave; ker je nujno ponovno začeti izvajati zdravstvene storitve; ker je enako bistveno vzpostaviti čvrste in učinkovite zdravstvene sistem, ki vključujejo porazdelitev tveganja, v vseh državah v razvoju, kar pomeni tudi dobro usposabljanje lokalnega zdravstvenega osebja;

AE.

ker je kriza ebole potisnila države na prizadetem območju še globlje v recesijo in ker bo zaradi tega po podatkih Svetovne banke samo v letu 2015 BDP treh najbolj prizadetih držav manjši za 2 milijardi USD;

AF.

ker so tri države pri Mednarodnem denarnem skladu in Svetovni banki zaprosile za „Marshallov načrt“ v višini 7 500 milijonov EUR, s pomočjo katerega bi se izkopale iz gospodarske krize;

AG.

ker so nekatere nevladne organizacije pozvale Svetovno banko, naj zbere približno 1,7 milijard USD pomoči za trajno izboljšanje zdravstvene strukture teh držav;

AH.

ker mora mednarodna skupnost ostati pozorna in ker je cilj doseči obdobje po eboli, kjer dolgo ne bo nobenega novega primera okužbe;

AI.

ker je nujna dobra higienska praksa; ker pa v teh treh državah ni dovolj delujočih sistemov za oskrbo z vodo in sanitarnih sistemov;

AJ.

ker je mogoče z zaskrbljenostjo ugotoviti, da bi se v primeru kakršnega koli drugega izbruha ponovilo število smrtnih žrtev;

AK.

ker so podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije Federica Mogherini, evropski komisar za humanitarno pomoč in koordinator EU za ebolo Hristos Stilianidis, evropski komisar za mednarodno sodelovanje in razvoj Neven Mimica, poslanci evropskega parlamenta, vlade in parlamentarci držav članic večkrat pozvali h krepitvi zdravstvenih sistemov;

AL.

ker je v okviru 11. Evropskega razvojnega sklada med ključne sektorje uvrščena le krepitev zdravstvenega sistema ter sistema za oskrbo z vodo in sanitarnih storitev v Gvineji, ne pa tudi v Liberiji in Sierri Leone;

AM.

ker je v sporočilu Komisije o vlogi EU na področju zdravja v svetu (COM(2010)0128) predstavljena vseobsegajoča in holistična ter na potrebah utemeljena globalna zdravstvena strategija, ki so jo podprle države članice;

AN.

ker niso vse države v celoti izvajale Mednarodnega zdravstvenega pravilnika; ker bi bilo treba Mednarodni zdravstveni pravilnik revidirati na podlagi izkušenj, pridobljenih med zadnjo epidemijo ebole;

AO.

ker so potencialno nevarne zoonoze slabo poznane; ker so živilske in kmetijske prakse, krčenje gozdov in trgovina z živalmi in živalskimi proizvodi privedli do pojavljanja novih zoonotskih bolezni, kot so ptičja gripa, ebola in HIV;

AP.

ker Svetovna zdravstvena organizacija priporoča usklajevanje med sektorjem javnega zdravstva in veterinarskim sektorjem;

AQ.

ker bo delegacija Odbora za razvoj obiskala Sierro Leone v novembru 2015;

1.

izraža nezadovoljstvo nad počasnim mednarodnim odzivom na krizo v prvih mesecih; vseeno izpostavlja odziv EU in njenih držav članic ter njihovo predanost pri pomoči za obvladovanje širjenja virusa ebola od marca 2014; opaža okrepitev zavez EU in držav članic na področjih humanitarne in razvojne pomoči, logistike in raziskav v odgovor na krizo;

2.

pozdravlja razvoj novega cepiva (v rekordnem času), ki se je v Gvineji po 23. marcu 2015 izkazalo za 100-odstotno učinkovito, in poziva k takojšnjem zagotovljenem dostopu do tega cepiva, ki bi moralo biti cenovno dostopno vsem v Liberiji in Sierri Leone;

3.

meni, da bi morali ostati pozorni na nove primere ebole, katerih način prenašanja še ni povsem raziskan;

4.

poziva vse zainteresirane strani, zlasti vlade držav v razvoju, evropske institucije in mednarodne organizacije, naj iz te krize potegnejo ustrezne nauke, tudi o negativnih posledicah pogojevanja v instrumentih strukturnega prilagajanja Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke za zdravstvene sektorje v državah v razvoju, in naj razvijejo učinkovita sredstva za obvladovanje mednarodnih zdravstvenih kriz;

5.

v zvezi s tem je seznanjen z reformo, ki jo je napovedal direktor Svetovne zdravstvene organizacije 18. maja 2015, zlasti kar zadeva oblikovanje novega programa nujnih ukrepov in svetovnih rezerv v osebju, ki ga bo mogoče hitro napotiti na teren, ter z oblikovanjem novega rezervnega sklada v znesku 100 milijonov USD posebej za nujne ukrepe; pozdravlja zavezo, da se proračun Svetovne zdravstvene organizacije v dveh letih poveča za 10 %, da bi dosegel 4,5 milijarde USD;

6.

poziva mednarodno skupnost, naj spodbuja kampanje obveščanja in izobraževanja v prizadetih državah; poudarja bistven pomen kampanj preprečevanja in obveščanja pri obvladovanju kriz, zlasti za omejevanje okužb in za osveščanje, kar zadeva nevarne prakse, ki se jim je treba izogibati; poudarja pomen alternativnih sredstev širjenja informacij;

7.

močno poudarja, da se je treba boriti proti vse večjim napetostim med posameznimi etničnimi skupinami, do katerih prihaja zaradi izbruha ebole, pa tudi proti ustvarjanju z njo povezanih mitov, saj se lahko zgodi, da bodo določene skupine obdolžene za izbruh bolezni;

8.

meni, da bi bilo treba dolgoročni odziv EU, potem ko krizna pomoč ne bo več potrebna, osredotočiti najprej na razvojno pomoč, ki bo morala vključevati naložbe v zdravstveni sektor za spodbujanje odpornosti, zlasti kar zadeva organizacijo in upravljanje zdravstvenih sistemov, zdravstveno spremljanje in informacije, sisteme oskrbe z zdravili, domače upravljanje in utrjevanje države, nato pa ga osredotočiti na nujno pomoč, ki je bistvena za ponoven gospodarski zagon teh treh držav;

9.

poziva oblasti, naj upoštevajo izkušnje, ki so jih pridobile glede pojava stigmatizacije in naj se oprejo nanje v podobnih humanitarnih krizah, ki utegnejo nastopiti;

10.

opozarja na pomen preprečevanja konfliktov, saj konflikti in nestabilnost zelo negativno vplivajo na zdravstvene sisteme;

11.

poziva k oblikovanju stalne evropske skupine za hitro ukrepanje, ki bo vključevala strokovnjake, podporne laboratorijske skupine, epidemiologe in logistične zmogljivosti, tudi mobilne laboratorije, ter bi jo bilo mogoče izjemno hitro napotiti na teren; poudarja predvsem dodano vrednost, ki bi jo lahko Unija prispevala pri „odkrivanju bolezni na mejah“ na kopnem in na morju, in dejstvo, da so ameriški zdravstveni organi zelo učinkoviti pri odkrivanju bolezni na letališčih, kar bi lahko tudi Unija posnemala in od tega imela koristi;

12.

poziva EU, naj podpre oblikovanje mreže točk za spremljanje v državah v razvoju, da bo mogoče čim hitreje zaznati nove primer nalezljivih bolezni, ki se utegnejo razviti v epidemije, ter da bi se v teh državah oblikovala mreža opazovalnic;

13.

priznava, da je treba podpreti vzpostavitev sodelovanja med EU in njenimi državami članicami ter državami v razvoju, zlasti tistimi v zahodni Afriki, kar zadeva usposabljanje zdravstvenega osebja;

14.

poudarja pomen krepitve sistemov zaščite in hitre evakuacije za mednarodne zdravstvene delavce;

15.

obžaluje dejstvo, da so pretekle prilagoditve in reforme ter politike neenakega razvoja prispevale k neučinkovitosti zdravstvenih sistemov; nemudoma poziva Komisijo, naj pomaga tem trem državam pri razvijanju lastnih sistemov javnega zdravstva, ki bodo zadostili njihovim osnovnim zdravstvenim potrebam in vzpostavili infrastrukturo, potrebno za zagotavljanje dostopnosti javnega zdravstvene oskrbe za vse njihove državljane; še posebej meni, da je dolgoročno za vzpostavitev odpornega zdravstvenega sistema med drugim potrebno (i) vlagati sredstva v javne zdravstvene storitve, (ii) zagotavljati varno in kakovostno oskrbo s povečanjem sredstev za usposabljanje, nadziranje in primerno plačevanje zdravstvenih delavcev ter zagotavljati dostop do varnih zdravil, (iii) pritegniti lokalne deležnike in skupnosti v odzivanje na krize in načrtovanje razvoja; poziva mednarodne donatorje, naj povečajo uradno razvojno pomoč tem državam prek državnih sistemov, kot denimo s proračunsko podporo; poziva Komisijo, naj v sodelovanju s partnerskimi državami, Svetovno zdravstveno organizacijo, Svetovno banko in drugimi donatorji oblikuje skladne, na potrebah utemeljene zdravstvene načrte in postopke spremljanja;

16.

poudarja, da bi se morali v odzivih spoprijeti z osnovno vrzeljo v zastopanosti žensk, dostopom do zdravstva in storitev ter motnjami pri preživljanju; posebej poudarja potrebo po nudenju kakovostnih osnovnih storitev in zdravstvenega varstva, zlasti kar zadeva porodniško oskrbo ter porodniške in ginekološke storitve;

17.

pozdravlja sporočilo Komisije o vlogi EU na področju zdravja v svetu (COM(2010)0128) ter njeno holistično vizijo celovitih zdravstvenih sistemov, njen horizontalni pristop in prizadevanje za splošno zdravstveno varstvo; spodbuja Komisijo, naj pregleda to sporočilo v luči novih spoznanj, pridobljenih med krizo ebole, a obenem ohrani celovit in horizontalen pristop, ter naj pravočasno predstavi in začne z izvajanjem akcijskega programa;

18.

na splošno poudarja, da morajo države v razvoju pri oblikovanju svojih proračunov dati prednost čvrstim in odpornim sistemom javnega socialnega varstva in javnega zdravstva, gradnji zadostnega števila dobro opremljene, vzdržne zdravstvene infrastrukture (zlasti laboratorijev, infrastrukture za oskrbo z vodo in sanitarne infrastrukture) in nudenju kakovostnih osnovnih storitev in zdravstvenega varstva; poudarja potrebo po zadostnem deležu zdravstvenih delavcev v populaciji in poziva vlade prizadetih držav, naj zagotovijo plačilo za zdravstvene delavce, pa tudi, da denar za zdravstvo doseže ljudi; vseeno priznava, da zdravstveni sistemi tovrstnih kriz ne morejo reševati sami in da je potreben celovit pristop, ki bo vključeval različne sektorje – izobraževanje in usposabljanje, sanitarne storitve, varnost hrane in pitna voda – za zapolnitev kritičnih vrzeli v vseh bistvenih storitvah; obenem poudarja, da je za okrevanje bistveno tudi izobraževanje, ki zajema kulturne razsežnosti in prepričanja;

19.

poudarja, da so naložbe v zdravstveni sektor pomembno gonilo gospodarskega razvoja in prispevajo k zmanjšanju revščine v državah v razvoju; pozdravlja vključitev cilja 3 – „zagotoviti zdravo življenje in spodbujati blaginjo vseh ne glede na starost“ v predlog prihodnjih ciljev trajnostnega razvoja;

20.

poudarja, da morajo cilji, ki so dolgoročno stroškovno zasnovani in so potrebni za vzpostavitev čvrstih in celovitih zdravstvenih sistemov, nadalje vključevati ustrezno število usposobljenih zdravstvenih delavcev, dostop do zadostne oskrbe z zdravili in trdne zdravstvene informacijske sisteme;

21.

poziva k spodbujanju raziskovalne infrastrukture z ustanovitvijo regionalnega javnega raziskovalnega središča za nalezljive bolezni v zahodni Afriki in k vzpostavitvi meduniverzitetnega sodelovanja, v katerem naj bodo udeležene EU in njene države članice;

22.

poudarja, da se je treba spopasti z družbeno neenakostjo, da bi vzpostavili čvrst in vzdržen sistem javnega zdravstva; zato podpira uvedbo splošnega zdravstvenega zavarovanja, ki se financira iz javnih sredstev in je brezplačen za uporabnike, ter poziva Komisijo, naj skupaj s partnerskimi državami in drugimi donatorji čim prej predloži program za vzpostavitev splošnega zdravstvenega zavarovanja, ki bo zagotavljal porazdelitev zdravstvenih tveganj;

23.

poziva vse države, naj se zavežejo splošnemu zdravstvenemu zavarovanju in razvijejo načrt, v katerem bodo opredelile domače vire in morebitno mednarodno financiranje za uresničitev tega cilja; pozdravlja cilj povečanja izdatkov za zdravstveno varstvo v vseh državah do priznane spodnje meje 86 USD na osebo za bistvene zdravstvene storitve;

24.

pozdravlja konferenco na visoki ravni o eboli pod okriljem EU in najpomembnejših partnerjev 3. marca 2015, katere cilj je bil izkoreninjenje ebole, pa tudi ocena posledic v prizadetih državah, s katero bi zagotovili, da bo razvojna pomoč nadgradila humanitarna prizadevanja;

25.

podpira idejo o vzpostavitvi „Marshallovega načrta“, s katerim bi ponovno zagnali gospodarstvo teh držav; priporoča, da se upravam ponudi tehnična pomoč za okrepitev njihovih zmogljivosti in zagotavljanje, da bo denar dosegel ljudi in da ne bo izgubljen zaradi korupcije ali porabljen za druge namene;

26.

pozdravlja mednarodna prizadevanja za zmanjšanje mednarodnih zahtev glede dolga držav, ki jih je prizadel virus ebole;

27.

meni, da bodo partnerstva med EU in kriznim območjem učinkovita samo, če bodo Liberija, Gvineja in Sierra Leone čim prej zmožne prevzeti odgovornost za lasten razvoj;

28.

meni, da bi bilo treba revidirati programsko načrtovanje 11. evropskega razvojnega sklada, da bi se zagotovilo, da bosta področji naložb v zdravstvo in dobrega upravljanja postali prednostni za vse države s krhko javno infrastrukturo; je zaskrbljen, ker zdravstvo, oskrba z vodo in sanitarne storitve niso med ključnimi sektorji nacionalnih okvirnih programov Liberije in Sierre Leone; poziva Komisijo, naj vzpostavi mehanizme za tesnejše spremljanje pomoči;

29.

meni, da ob vmesnem pregledu večletnega finančnega okvira ne bo več mogoče prezreti tveganja zaradi strukturno nezadostnega financiranja humanitarnih ukrepov EU;

30.

pozdravlja humanitarne delavce in zdravstveno osebje na terenu, ki so tvegali lastna življenja v prizadevanjih za omejitev te hude zdravstvene krize;

31.

čestita misiji OZN za nujni odziv na epidemijo ebole (UNMEER), partnerskim organizacijam in nevladnim humanitarnim organizacijam, kot so med drugimi Zdravniki brez meja ter Mednarodna zveza organizacij Rdečega križa in Rdečega polmeseca, Emergency in druge, za delo na terenu in toplo pozdravlja njihov obsežen vložek in pomoč pri obvladovanju tega izbruha; obžaluje, da so z nekaterimi zdravstvenimi delavci in drugim osebjem, ki so se borili proti izbruhu ebole, po vrnitvi iz Afrike neprimerno ravnali;

32.

meni, da dostop do zdravil načeloma ne sme biti podrejen kupni moči bolnikov, temveč mora zadovoljevati potrebe bolnih, pri čemer tudi trg ne sme odločati sam o tem, katera zdravila je treba proizvajati;

33.

poziva EU in države članice, naj upoštevajo načelo EU o usklajenosti politik za razvoj, določeno v členu 208 PDEU, in sicer s spodbujanjem pravične in enakopravne mednarodne trgovine ter politik zdravstvenih raziskav in inovacij, ki bodo podpirale in spodbujale univerzalni dostop do zdravil;

34.

poziva Komisijo, naj razišče alternative modelu, ki temelji na patentnih monopolih, ko je govora o razvoju zdravil ali cepiv, ki jih proizvajajo javno–zasebna partnerstva, kot je denimo pobuda za inovativna zdravila, ki lahko zagotovijo dostopnost zdravljenj za bolnike, vzdržnost proračunov za zdravstveno varstvo in učinkovito odzivanje na krize, kot je tista zaradi virusa ebole, ali podobne grožnje;

35.

poudarja pomen povečanja svetovnih zmogljivosti za raziskave na področjih epidemiologije, razvoja „hitrih testov“ in zagotavljanja dostopa do cepiv; v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da so bili v boju proti virusu ebola uporabljeni številni raziskovalni skladi EU, med drugim pobuda za inovativna zdravila, program Obzorje 2020 in program EDCTP (Partnerstvo evropskih držav in držav v razvoju na področju kliničnih študij); poudarja, da so cepiva sicer dobrodošla, a bržkone niso primerna za izkoreninjenje ebole, saj virus mutira; zato poudarja, da je treba pri financiranju dati prednost krepitvi splošnega zdravstvenega sistema, higieni, zadrževanju, zanesljivemu hitremu testiranju v tropskih okoljih ter protivirusnim zdravilom in zdravilom za zdravljenje simptomov, ki jih povzroča;

36.

poziva vse zainteresirane strani, naj spodbujajo zdravstveno usposabljanje med občo populacijo in se pri tem osredotočajo na vprašanje tradicionalnih običajev, ki niso skladni z bojem proti širjenju bolezni med prebivalstvom;

37.

poudarja, da bi morala EU spodbujati učinkovito in pravično financiranje raziskav, ki koristijo zdravju vseh ter z inovacijami in posredovanji vodijo do cenovno in tudi sicer dostopnih rešitev; ponovno poudarja, da bi bilo treba raziskati zlasti modele, kjer so stroški raziskav in razvoja ločeni od cene zdravil, vključno s priložnostmi za prenos tehnologije v države v razvoju;

38.

ponovno poudarja, da je treba vlagati v zapostavljene bolezni; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj nadaljuje razpravo o tem vprašanju in pripravi podlago za obsežno sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem, pod pogojem, da so sprejete varovalke, s katerimi se prepreči, da bi javno-zasebna partnerstva na nereguliranem trgu škodila ranljivim osebam, ter naj se tako poskuša krepiti nacionalne zdravstvene sisteme in spodbujati prenos rezultatov prizadetemu prebivalstvu; v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da je EU – za nujno potrebne raziskave na področju novih zdravil – zagotovila 138 milijonov EUR za projekte v okviru programa Obzorje 2020 in pobude za inovativna zdravila, s katerimi se razvijajo klinična preskušanja novih cepiv, hitri diagnostični testi in zdravljenja; izreka pohvalo evropski farmacevtski industriji, ki je podpori raziskovalnih prizadevanj ravno tako namenila veliko sredstev;

39.

poudarja, da gre pri eboli in drugih epidemijah za mednarodne grožnje, na katere se je treba odzvati z mednarodnim sodelovanjem; poziva Mednarodno zdravstveno organizacijo, naj revidira Mednarodni zdravstveni pravilnik in vključi soodvisno odgovornost in finančno podporo, tudi za odpravljanje temeljnih vzrokov;

40.

pozdravlja francoski program mreže inštitutov za javno zdravje v zahodni Afriki RIPOST, glede na siceršnje pomanjkljivo izvajanje Mednarodnega zdravstvenega pravilnika in pomanjkanje epidemiološkega nadzora;

41.

poudarja, da izbruh epidemije sedaj resda pojema, a virus ostane v spolnih žlezah več mesecev po okrevanju, zato bi bilo treba v okviru zdravstvenega sistema in izobraževalnih ukrepov zagotoviti razpoložljivost spolnega svetovanja in načrtovanja družine;

42.

poudarja, da je vedno bolj verjetno, da bo epidemiji, ki je močno prizadela male kmete, sledila prehranska kriza; poziva države članice, Komisijo in mednarodno skupnost, naj vlagajo v dolgoročni razvoj in tako poskrbijo, da kmetijska gospodinjstva in prehranska varnost v prihodnosti v zahodni Afriki ne bodo več ogroženi;

43.

poziva pristojni odbor, naj v tesnem sodelovanju s koordinatorjem EU za ebolo spremlja sprejete ukrepe za obvladovanje krize in predloži končno oceno na podlagi dobro določenih meril po misiji Parlamenta v Sierri Leone;

44.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, vladam in parlamentom Afriške unije generalnemu sekretarju OZN in Svetovni zdravstveni organizaciji.

20.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 355/11

—

ob upoštevanju vprašanja Komisiji o merjenju emisij v avtomobilskem sektorju (O-000113/2015 – B8–0764/2015),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 715/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2007 o homologaciji motornih vozil glede na emisije iz lahkih potniških in gospodarskih vozil (Euro 5 in Euro 6) in o dostopu do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil (1),

—

ob upoštevanju Direktive 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (2),

—

ob upoštevanju Direktive 2001/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2001 o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala zraka (3),

—

ob upoštevanju Direktive 2008/50/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo (4),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 333/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o spremembi Uredbe (ES) št. 443/2009 zaradi opredelitve načinov za doseganje cilja za leto 2020 glede zmanjšanja emisij CO2 iz novih osebnih avtomobilov (5),

—

ob upoštevanju členov 128(5) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker sta Agencija Združenih držav za varstvo okolja (EPA) in kalifornijski odbor za zaščito zraka (CARB) 18. septembra 2015 izdala obvestilo, da so družbe Volkswagen AG, Audi AG in Volkswagen Group of America (skupaj: družba VW) kršile mejne vrednosti emisij; ker so preiskavo sprožili po raziskavi emisij dušikovih oksidov (NOx) dizelskih vozil, ki jo je v sodelovanju z univerzitetnimi raziskovalci izvedla nevladna organizacija, rezultati raziskave pa so bili EPA in CARB predloženi maja 2014;

B.

ker onesnaženje zraka v EU vsako leto povzroči več kot 430 000 prezgodnjih smrti, strošek zaradi učinkov onesnaženja na zdravje pa letno ocenjujejo na 940 milijard EUR; ker so dušikovi oksidi med glavnimi onesnaževali zraka, ki med drugim povzročajo pljučnega raka, astmo in mnoge druge bolezni dihal, kot tudi degradacijo okolja, na primer zaradi evtrofikacije in zakisljevanja; ker so izpusti dizelskih vozil na urbanih območjih v Evropi glavni vir dušikovih oksidov; ker je tretjina mestnega prebivalstva EU še vedno izpostavljena onesnaženosti, pri kateri so presežene mejne ali ciljne vrednosti, določene na ravni EU; ker promet najbolj prispeva k slabi kakovosti zraka v mestih in s tem povezanim zdravstvenim posledicam; ker 20 držav članic še ne izpolnjuje mejnih vrednosti EU za kakovost zraka, zlasti zaradi onesnaženja v mestih;

C.

ker je leta 2012 mednarodna agencija za raziskave raka v okviru Svetovne zdravstvene organizacije (IARC) izpuste dizelskih motorjev označila za rakotvorne in je menila, da je treba glede na dodatne učinke dizelskih prašnih delcev na zdravje zmanjšati izpostavljenost mešanici kemikalij na svetovni ravni;

D.

ker avtomobilska industrija bistveno prispeva k rasti in inovacijam in k zaposlovanju v številnih državah članicah; ker bi lahko aktualni škandal brez odločnega ukrepanja spodkopal ugled in konkurenčnost vsega sektorja;

E.

ker v proizvodnji avtomobilske opreme prevladujejo mala in srednja podjetja, ki prispevajo 50 % v raziskave in razvoj tega sektorja; ker gospodarski potencial številnih regij v Evropi temelji na avtomobilski industriji in proizvodnji avtomobilske opreme;

F.

ker poštena konkurenca, tudi med proizvajalci avtomobilov, pomeni, da se lahko potrošnik odloča na podlagi navedenih celovitih in nepristranskih tehničnih lastnosti;

G.

ker je EU z razpoložljivimi orodji za državno pomoč sprejela več ukrepov, da bi odpravila učinke gospodarske krize na avtomobilsko industrijo;

H.

ker uredba o homologaciji motornih vozil glede na emisije iz lahkih vozil (Uredba (ES) št. 715/2007, o kateri sta Parlament in Svet dosegla soglasje decembra 2006), ki določa emisijska standarda Euro 5 in 6, od proizvajalcev zahteva, da svoja vozila opremijo tako, da izpolnjujejo zahteve glede emisij „med normalno uporabo“ (člen 5(1));

I.

ker Uredba (ES) št. 715/2007 v členu 5(2) izrecno prepoveduje uporabo odklopnih naprav, ki so opredeljene kot „vsak del vozila, ki zaznava temperaturo, hitrost vozila, vrtilno frekvenco motorja, uporabljeno prestavo, podtlak v polnilnem zbiralniku ali kateri koli drug parameter z namenom aktiviranja, prilagajanja, zakasnitve ali prekinitve delovanja katerega koli dela sistema za uravnavanje emisij, ki zmanjšuje učinkovitost sistema za uravnavanje emisij pod pogoji, pričakovanimi pri normalnem delovanju vozila in pri normalni uporabi“; ker so države članice dolžne uveljavljati to prepoved; ker uredba Komisijo tudi izrecno poziva, naj uvede preskuse in sprejme ukrepe glede uporabe odklopnih mehanizmov;

J.

ker imajo potrošniki v skladu z direktivo o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (Direktiva 1999/44/ES) po nakupu proizvoda pravico do najmanj dveletne garancijske dobe in ker mora prodajalec potrošniku dobaviti blago, ki je skladno s prodajno pogodbo; ker je potrošnik v primeru, da blago ni skladno s pogodbo, upravičen do brezplačnega popravila ali zamenjave oziroma znižanja cene;

K.

ker je treba v skladu z direktivo o pravicah potrošnikov (Direktiva 2011/83/EU) pred sklenitvijo pogodbe v poslovnih prostorih ali zunaj poslovnih prostorov oziroma na daljavo zagotoviti informacije v zvezi z glavnimi značilnostmi proizvoda, države članice pa morajo določiti pravila o učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kaznih, če se določbe navedene direktive ne izpolnjujejo;

L.

ker direktiva o nepoštenih poslovnih praksah (Direktiva 2005/29/ES) izrecno prepoveduje vse prakse, ki v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga izdelek doseže ali je nanj usmerjen, in določa, da poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene, vključujejo trditve, da je bil trgovca (vključno z njegovimi poslovnimi praksami) ali izdelek potrdil, odobril ali dovolil javni ali zasebni organ, čeprav to ni res, ali zatrjevanje tega brez upoštevanja pogojev potrditve, odobritve ali dovoljenja, poleg tega morajo države članice na podlagi te direktive sprejeti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni;

M.

ker je mejna vrednost emisij dušikovih oksidov za dizelska vozila standarda Euro 5 180 mg/km ter velja za vozila, homologirana v obdobju od 1. septembra 2009 do 1. septembra 2014, in vsa vozila, prodana v obdobju od 1. januarja 2011 do 1. septembra 2015, in ker je mejna vrednost pri standardu Euro 6 80 mg/km in velja za vse nove tipe vozil od 1. septembra 2014 in za vsa vozila, prodana od 1. septembra 2015 dalje; ker so mnoge države članice omogočale davčne olajšave za vozila standarda Euro 6, ki so bila registrirana, še preden je ta standard postal zakonska omejitev; ker so rezultati neodvisnih testov potrdili večja razhajanja med mejnimi vrednostmi in dejanskimi emisijami vozil obeh standardov med normalno uporabo;

N.

ker je Skupni raziskovalni center Evropske komisije (6) v svoji analizi leta 2011 ugotovil, da emisije dušikovih oksidov dizelskih vozil, merjene s prenosnimi sistemi za merjenje emisij, znatno presegajo ustrezne mejne vrednosti emisij standardov Euro 3–5, in sicer povprečne emisije dušikovih oksidov, merjene na vsej testni progi, presegajo mejne vrednosti za dva- do štirikrat, medtem ko posamezna testna okna presegajo mejne vrednosti tudi do 14-krat; ker se je drugo poročilo Skupnega raziskovalnega centra (7), objavljeno leta 2013, sklicevalo na zaključke, da vozila standarda Euro 6 morda presegajo celo ravni emisij vozil standarda Euro 5; ker neodvisne analize iz leta 2014 kažejo, da so izmerjene emisije dušikovih oksidov v preskušenih dizelskih vozilih na cesti, v povprečju približno sedemkrat višje od mejnih vrednosti, ki jih določa standard Euro 6;

O.

ker je družba VW priznala, da je namestila odklopne naprave v vsaj 11 milijonih dizelskih vozil, ki jih je prodala po vsem svetu; ker je obenem napovedala, da bo po odločitvi nemškega zveznega urada za motorna vozila v EU odpoklicala 8,5 milijona dizelskih vozil znamke VW;

P.

ker je lahko do izmerjenih emisijskih vrzeli prišlo zaradi neprimernosti veljavnih preskusnih postopkov v EU, ki ne ustrezajo normalnim pogojem vožnje, in uporabe odklopnih naprav; ker sta zanesljivost in robustnost preskusnega postopka za vozila izjemno pomembna za doseganje mejnih vrednosti emisij in posledično tudi za varovanje javnega zdravja in okolja v EU;

Q.

ker je Komisija v skladu s členom 14(3) Uredbe (ES) št. 715/2007 dolžna spremljati preskusne cikle, ki se uporabljajo za merjenje emisij, in jih prilagoditi, če se izkaže, da niso več ustrezni, da bodo ustrezno odražajo emisije, ki dejansko nastajajo med vožnjo na cesti,; ker Komisija te prilagoditve še ni izvedla, vendar pripravlja sprejetje novega preskusnega cikla, ki bo temeljil na dejanskih emisijah, ki nastajajo med vožnjo (preskus RDE);

R.

ker za preskusa skladnosti proizvodnje in skladnosti v prometu še ni skupnih standardov na ravni EU, čeprav ima Komisija po komitologiji pooblastila za uvedbo posebnih zahtev za tovrstne postopke; ker se zato zahteve glede skladnosti proizvodnje in skladnosti v prometu na splošno ne uveljavljajo ustrezno; ker pristojni homologacijski organi Komisiji, homologacijskim organom drugih držav članic ali drugim zainteresiranim stranem niso dolžni razkriti informacij o opravljenih preskusih in njihovih rezultatov;

S.

ker sedanja ureditev homologacije v EU Komisiji ali drugim organom držav članic ne dopušča, da bi ponovno ocenili homologacijo ali potrdilo o skladnosti vozila, vpoklicali vozilo ali ustavili njegovo dajanje na trg, če je bilo homologirano v drugi državi članici; ker v okviru veljavnega sistema ni nobenega nadzora nad preskusi, ki jih izvajajo nacionalni homologacijski organi, s katerim bi zagotovili, da bi vsi organi upoštevali skupna pravila EU in ne bi ustvarjali nelojalne konkurence z zniževanjem standardov;

T.

ker je Komisija sredi postopka revizije okvira za homologacijo; ker je revizija nadvse pomembna, da se povrne zaupanje potrošnikov v preskuse v zvezi z emisijami in porabo goriva;

U.

ker sedanji sistemi za uravnavanje emisij dušikovih oksidov dizelskih osebnih vozil temeljijo na treh glavnih tehnologijah: prilagoditvah notranjosti motorja z vračanjem izpušnih plinov (EGR), varčnih absorberjih dušikovih oksidov (varčni lovilniki dušikovih oksidov ali LNT) in selektivni katalitični redukciji (SCR); ker je večina vozil zaradi doseganja mejnih vrednosti standarda Euro 6 opremljena z vsaj dvema od teh treh tehnologij; ker je vse te tehnologije mogoče izklopiti s programsko opremo odklopnih naprav;

V.

ker bo za zagotovitev skladnosti z emisijskimi standardi pri vozilih, opremljenih z odklopno napravo, potrebna odstranitev te naprave, sprememba programske opreme sistema za uravnavanje emisij in – odvisno od tehnologije motorja – poseg v strojno opremo; ker bi bilo z odstranitvijo odklopnih naprav ter ponovnim programiranjem in kalibracijo mogoče izboljšati delovanje sistemov za uravnavanje emisij, ki so že nameščeni v vozilih;

W.

ker razhajanja med rezultati preskusov in delovanjem vozil med normalno uporabo niso omejena na dušikove okside, temveč zajemajo tudi druga onesnaževala in ogljikov dioksid; ker je bila po podatkih neodvisnih raziskav leta 2014 vrzel med uradnimi in dejanskimi emisijami CO2 osebnih avtomobilov v Evropi 40 %;

X.

ker je treba zaradi prehoda na po vsem svetu usklajene preskusne postopke za lahka vozila v EU prilagoditi veljavne cilje glede povprečnih emisij ogljikovega dioksida iz voznega parka, ki veljajo za proizvajalce, novemu preskusu;

1.

ostro obsoja vsakršno goljufijo proizvajalcev avtomobilov in jih poziva, naj sprejmejo polno odgovornost za svoja dejanja in v celoti sodelujejo z organi, vključenimi v vse preiskave; obsoja, da so lažne informacije o emisijah vozil preslepile in zavedle milijone potrošnikov;

2.

meni, da bi bilo treba potrošnike v primeru dokazane nepravilnosti natančno obvestiti o pravnih sredstvih in omogočiti njihovo hitro uporabo, da potrošniki ne bi utrpeli dodatne škode;

3.

obžaluje, da presežne emisije povzročajo nepotrebne prezgodnje smrti, škodljive učinke na zdravje ljudi in okoljsko škodo;

4.

meni, da je bistveno, da Komisija in države članice s konkretnimi ukrepi hitro obnovijo zaupanje potrošnikov in si čim bolj prizadevajo za umiritev razmer; izraža globoko solidarnost s prizadetimi zaposlenimi in je zaskrbljen zaradi učinka vzdolž dobavne verige, zlasti na mala in srednja podjetja, ki so sicer nedolžna, a se zdaj zaradi te goljufije soočajo s hudimi izzivi; poudarja, da cene manipuliranja z meritvami emisij na koncu ne bi smeli plačati zaposleni;

5.

poudarja, da morajo proizvajalci, preden razmišljajo o morebitnem odpuščanju, uporabiti svoja lastna finančna sredstva, vključno z zadržanjem dobička namesto izplačevanja dividend, da pokrijejo čim več stroškov, ki so nastali zaradi kršitve veljavne zakonodaje;

6.

je zelo zaskrbljen, ker organi držav članic in Komisija niso ukrepali takoj, ko so se pojavili dokazi o resnih in vztrajnih prekoračenjih mejnih vrednosti emisij, določenih v zakonodaji EU za vozila med običajno uporabo;

7.

opozarja, da se pri dizelskih avtomobilih sprosti manj emisij ogljikovega dioksida na kilometer kot pri enakovrednih vozilih na bencinski pogon ter da so ti avtomobili za proizvajalce pomembni, saj jim omogočajo, da do leta 2021 dosežejo cilj EU v zvezi s povprečnimi emisijami ogljikovega dioksida za vozni park; želi spomniti, da bodo ti avtomobili tudi bistveno pripomogli k doseganju ciljev po letu 2021, a poudarja, da bodo morali proizvajalci uporabiti razpoložljivo čisto tehnologijo za zmanjšanje emisij dušikovih oksidov, delcev in drugih onesnaževal;

8.

zahteva od Komisije in držav članic popolno preglednost glede tega, ali so vedele o teh kršitvah, in glede ukrepov, ki so jih sprejele za njihovo reševanje; zahteva temeljito preiskavo o vlogi in odgovornosti Komisije in organov držav članic, med drugim z upoštevanjem težav, ki jih je v svojem poročilu iz leta 2011 opredelil Skupni raziskovalni center Komisije;

9.

poziva Komisijo, naj okrepi izvajanje strategije EU za trajnostne, z viri gospodarne transportne sisteme za cestni promet in druge oblike prevoza, da bi postopno opustili sedanji sistem, ki temelji na fosilnih gorivih, in začeli uporabljati nove tehnologije in vire energije, kot so vodik, elektrika in stisnjen zrak;

10.

pozdravlja preiskave o izkrivljanju rezultatov pri preskusih emisij vozil, ki so jih začeli v več državah članicah, pa tudi v drugih državah po svetu; poleg tega odobrava, da je Komisija nacionalne nadzorne organe pozvala, naj opravijo obsežne preglede različnih znamk in modelov vozil; meni, da bi morala biti Komisija vključena v vse tovrstne preiskave; vztraja, da bi bilo treba preiskave opraviti pregledno in učinkovito ter pri tem ustrezno upoštevati, da morajo biti potrošniki, ki bi bili neposredno prizadeti zaradi morebitnih ugotovljenih neskladnosti, dobro obveščeni;

11.

zahteva, da Komisija o rezultatih preiskav pisno poroča Parlamentu do 31. marca 2016;

12.

zahteva, naj organi držav članic pri odkritju odklopnih naprav sprejmejo vse potrebne ukrepe za odpravo tega stanja in uporabijo ustrezne sankcije v skladu s členom 30 Direktive 2007/46/ES in členom 10 Uredbe (ES) št. 715/2007;

13.

opozarja na poročilo Julie Girling (o zmanjšanju nacionalnih emisij za nekatera onesnaževala zraka)(A8-0249/2015), ki ga je 15. julija 2015 sprejel Odbor za okolje sprejel, zlasti na vsebovano zahtevo, naj Komisija in države članice čim prej končajo novi predlog uredbe o standardu Euro 6 za emisije pri dejanski vožnji, ki je trenutno v obravnavi;

14.

poziva Komisijo, naj brez odlašanja sprejme in izvaja novi preskusni cikel, ki temelji na preskusih RDE, ter naj ga uveljavi za regulativne namene; pozdravlja poročilo o zmanjšanju emisij onesnaževal iz cestnih vozil (poročilo „Deß“, A8–0270/2015), ki ga je 23. septembra 2015 sprejel Odbor Parlamenta za okolje, javno zdravje in varnost hrane, zlasti zahtevo, naj Komisija za vsa homologirana ali po letu 2015 registrirana vozila uvede preskuse emisij pri dejanski vožnji in tako zagotovi, da bodo vozila zaradi učinkovitih sistemov za nadzor emisij skladna s to uredbo in njenimi izvedbenimi ukrepi, pri čemer faktor skladnosti od leta 2017 odraža samo možno toleranco postopka za merjenje emisij; poziva države članice in Komisijo, naj se nemudoma sporazumejo o okviru za preskusne cikle na tej podlagi;

15.

ugotavlja, da obstoječi načrti Komisije predvidevajo uporabo preskusov RDE le za določanje emisij dušikovih oksidov; poziva, naj se preskusi RDE uveljavijo tudi za vsa druga onesnaževala;

16.

obžaluje pomanjkanje preglednosti v posvetovanjih o predlogu za preskus RDE v okviru postopka komitologije in zlasti dejstvo, da Komisija informacij, ki jih je posredovala predstavnikom držav članic, ni hkrati posredovala Parlamentu; poziva Komisijo, naj Parlamentu, tako kot državam članicam, razkrije vso ustrezno dokumentacijo in zlasti objavi pripravljalne dokumente za sprejetje novega preskusa RDE, ki jih je pripravila za Tehnični odbor za motorna vozila;

17.

poudarja, da bi bilo treba močno okrepiti veljavno ureditev homologacije vozil v EU, vključno s povečanjem nadzora EU, zlasti tržnega nadzora, režim usklajevanja in nadaljnjega spremljanja vozil, ki se prodajo v Uniji, pooblastila, v skladu s katerimi se lahko od držav članic zahteva uvedba nadzornih postopkov na podlagi dokazov, ter možnosti uvedbe ustreznih ukrepov v primeru kršitev zakonodaje EU;

18.

poziva Komisijo, naj veljavno ureditev homologacije preoblikuje, tako da bo lahko neodvisno preverjala homologacije in potrdila nacionalnih pristojnih organov in jih po možnosti ponovno presojala, zagotovi naj enake konkurenčne pogoje po vsej EU ter poskrbi za dejansko izvrševanje predpisov EU in odpravo pomanjkljivosti pri izvedbenih ukrepih, ne da bi se zaradi tega povečalo upravno breme;

19.

zato poziva k razmisleku o vzpostavitvi nadzornega organa na ravni EU;

20.

meni, da je nadvse pomembno, da imajo Komisija in vsi pristojni organi držav članic pravico, da ponovno presodijo o homologaciji in potrdilih o skladnosti, zahtevajo odpoklic in zaustavijo dajanje vozil na trg, če imajo dokaz, da vozila niso skladna z mejnimi vrednostmi EU za emisije v skladu s standardoma Euro 5 in Euro 6 ali morebitnimi drugimi zahtevami, določenimi v okviru ureditve homologacije;

21.

meni, da je treba pri naslednjem pregledu okvirne direktive o homologaciji razmisliti o razširitvi in opredelitvi zahtev za skladnost proizvodnje, da bi zagotovili letno preskušanje zadostnega in reprezentativnega vzorca novih modelov, naključno izbranih iz proizvodne linije, s preskusi RDE in tako preverili njihovo skladnost z evropskimi mejnimi vrednostmi za onesnaževala in CO2; nadalje poziva, naj se, tudi na podlagi postopka glede dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, izboljša preverjanje vozil, ki se že uporabljajo v cestnem prometu, da bi preverili skladnost vozil med uporabo in pri različni količini prevoženih kilometrov, kot zahteva uredba; poziva, naj se s periodičnimi tehničnimi pregledi izboljša nadzor v prometu, in sicer z odkrivanjem in popravilom vozil, ki niso skladna z zakonodajo EU;

22.

poziva nacionalne organe, naj ne dopuščajo tako imenovane „optimizacije preskusov vozil“, pri kateri so običajni previsok tlak v pnevmatikah, odstranitev stranskih vzvratnih ogledal, prekrivanje odprtin na karoseriji za zmanjšanje zračnega upora, uporaba posebnih maziv – ki se sicer ne uporabljajo – za motor in menjalnik, odstranitev dodatne opreme, denimo predvajalnikov glasbe, in opravljanje preskusov pri najvišji dovoljeni temperaturi okolja, s tem pa se v nesprejemljivi meri poveča razlika med laboratorijskimi preskusi in izkušnjo potrošnikov v cestnem prometu;

23.

poudarja, da morajo imeti potrošniki možnost enostavnega uveljavljanja svojih pravic, kot je določeno v direktivah 1999/44/ES, 2005/29/ES in 2011/83/EU;

24.

poziva Komisijo, ki je pristojna za konkurenco na notranjem trgu EU, naj v sodelovanju z nacionalnimi nadzornimi organi zagotovi enake konkurenčne pogoje za konkurente, ki oskrbujejo trg;

25.

opozarja, da je treba v vseh državah članicah v celoti in dosledno prenesti in izvajati evropska pravila v zvezi z delovanjem notranjega trga, poleg tega pa poziva organe za nadzor evropskega in nacionalnih trgov, naj temeljito raziščejo vse prijave goljufij;

26.

poziva Komisijo, naj zagotovi točnost, ustreznost in primerljivost informacij, ki jih potrošniki prejmejo na podlagi direktive EU o označevanju vozil (1999/94/ES); meni, da bi morale oznake temeljiti na podatkih o emisijah in porabi goriva pri dejanski vožnji;

27.

je zaskrbljen zaradi razhajanj med emisijami CO2, navedenimi pri uradnih preskusih, in tistimi, ki se izmerijo med dejansko vožnjo; zato poziva, naj se brez upoštevanja nepoštenih odstopanj v obstoječem preskusnem postopku nemudoma doseže dogovor o prilagoditvi ciljev povprečnih emisij CO2 voznega parka za svetovni harmonizirani preskusni postopek za lahka vozila, pri čemer naj se ustrezno upošteva načelo primerljive strogosti, da ne bi omajali cilja za leto 2021;

28.

poziva Komisijo, naj ta razkritja upošteva pri oblikovanju novih politik na področju trajnostnega prometa; poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe za krepitev strategije EU za trajnostne in gospodarne sisteme cestnega prometa in drugih vrst prevoza; se sklicuje na pristop iz bele knjige Komisije iz leta 2011 z naslovom „Načrt za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu“ in želi izpostaviti potencialno velik prispevek tega pristopa k dejanskemu zmanjšanju dejanskih emisij prometa in izboljšanju mobilnosti v mestih; poziva Komisijo, naj si bolj prizadeva za uveljavitev predlaganih ukrepov iz bele knjige, in spodbuja države članice, naj to podprejo;

29.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

20.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 355/17

—

ob upoštevanju člena 11(4) Pogodbe o Evropski uniji in člena 24(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o državljanski pobudi (A7-0350/2010),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 211/2011 Evropskega parlamenta in Sveta o državljanski pobudi,

—

ob upoštevanju javne obravnave dne 26. februarja 2015 o državljanski pobudi, ki jo je organiziral Odbor za ustavne zadeve v sodelovanju z Odborom za peticije,

—

ob upoštevanju študije tematskega sektorja C Evropskega parlamenta z naslovom „European Citizens’ Initiative – First lessons of implementation“ (Evropska državljanska pobuda – prve izkušnje z izvajanjem), objavljene v letu 2014,

—

ob upoštevanju sklepa evropske varuhinje človekovih pravic z dne 4. marca 2015 ob zaključku njene preiskave na lastno pobudo v zvezi s Komisijo (OI/9/2013/TN),

—

ob upoštevanju študije Evropske parlamentarne raziskovalne službe iz februarja 2015 z naslovom „Implementation of the European Citizens’ Initiative“ (Izvajanje evropske državljanske pobude),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 31. marca 2015 o evropski državljanski pobudi,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve in mnenj Odbora za peticije in Odbora za pravne zadeve (A8-0284/2015),

A.

ker je državljanska pobuda nova politična pravica državljanov ter edinstveno in inovativno orodje za oblikovanje programa v okviru participativne demokracije v Evropski uniji, ki državljanom omogoča, da aktivno sodelujejo v projektih in postopkih, ki jih zadevajo, in ker je treba njen potencial nedvomno v celoti izkoristiti in bistveno okrepiti, da bi dosegli optimalne rezultate in čim večje število državljanov EU spodbudili, naj sodelujejo pri nadaljnjem razvoju evropskega procesa povezovanja; ker mora biti prednostni cilj EU okrepiti demokratično legitimnost evropskih institucij;

B.

ker je po treh letih od začetka uporabe Uredbe (EU) št. 211/2011 dne 1. aprila 2012 treba oceniti njeno izvajanje, da bi ugotovili morebitne pomanjkljivosti in predlagali primerne rešitve za njeno hitro revizijo;

C.

ker ima glede na izkušnje večina organizatorjev evropskih državljanskih pobud številne težave pri vzpostavitvi evropske državljanske pobude, tako s praktičnega kakor tudi s pravnega vidika, in ker so se organizatorji več zavrnjenih državljanskih pobud posledično na Sodišče Evropske unije in pri Evropskem varuhu človekovih pravic pritožili zoper odločitev Komisije o zavrnitvi prijave njihove evropske državljanske pobude; ker je treba zato določiti pravila, na podlagi katerih bodo evropske državljanske pobude državljanom in organizatorjem čim bolj dostopne;

D.

ker je Parlament edini neposredno izvoljeni organ Evropske unije, ki kot tak po definiciji zastopa državljane EU;

E.

ker je več institucij, nevladnih organizacij, možganskih trustov in skupin civilne družbe obravnavalo različne pomanjkljivostih pri izvajanju Uredbe (EU) št. 211/2011 o evropskih državljanskih pobudah in v organizaciji teh pobud, predlagalo številne izboljšave in večkrat izpostavilo tiste vidike uredbe, ki bi jih bilo treba nujno spremeniti;

F.

ker imajo organizatorji državljanskih pobud na podlagi določb iz člena 6 v zvezi s praktičnim vidikom postopka, zlasti v zvezi z vzpostavitvijo spletnega sistema zbiranja in pridobitvijo potrdila pristojnega organa države članice, v večini primerov za zbiranje potrebnih podpisov na voljo manj kot dvanajst mesecev;

G.

ker za predložitev uspešne pobude Komisiji po končanem zbiranju podpisov ni določenega roka, kar lahko povzroči zmedo in negotovost tako za institucije kot tudi za javnost;

1.

pozdravlja evropsko državljansko pobudo, opredeljeno v členu 11(4) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in členu 24(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), saj gre za prvi instrument za nadnacionalno participativno demokracijo, ki državljanom omogoča neposredno sodelovanje z institucijami EU in aktivno udeležbo pri oblikovanju evropskih politik in zakonodaje ter dopolnjuje njihovo pravico do vlaganja peticij pri Parlamentu in do pritožbe pri evropskem varuhu človekovih pravic;

2.

poudarja, da je evropska državljanska pobuda prvo orodje participativne demokracije, ki državljanom EU na podlagi najmanj enega milijona izjav o podpori iz najmanj četrtine držav članic EU podeljuje pravico, da dajo pobudo – s čimer torej uveljavljajo svojo novo politično pravico – in Komisijo zaprosijo, naj v okviru svojih pooblastil predloži ustrezen predlog o vprašanjih, kjer bi bil po njihovem mnenju za izvajanje Pogodb potreben zakonodajni akt;

3.

poudarja, da je evropska državljanska pobuda izjemna priložnost za državljane, da ugotovijo in izrazijo svoje želje ter zahtevajo ukrepe EU, ter da jo je treba na vse možne načine spodbujati in podpirati; vendar priznava, da so znatne pomanjkljivosti, ki jih je treba odpraviti in zanje najti ustrezne rešitve, da bi bila ta pobuda bolj učinkovita; poudarja, da si je treba treba pri nadaljnji oceni tega orodja prizadevati za zagotovitev, da bo čim bolj uporabniku prijazno, saj je glavno sredstvo, ki evropske državljane povezuje z EU; poudarja tudi, da je uporaba maternega jezika državljanska pravica, zato poziva Komisijo in države članice, naj preučijo alternativne možnosti, da bi se zagotovila pravico uporabe maternega jezika v vseh dejavnostih, povezanih z evropsko državljansko pobudo, saj to spodbuja državljane k udeležbi; poudarja pomen javne ozaveščenosti o evropski državljanski pobudi ter obžaluje, da državljani EU o tem orodju vedo zelo malo; poziva EU, naj zato organizira oglaševalske in promocijske kampanje, da bi dosegli večjo prepoznavnost te pobude v medijih in med državljani;

4.

nadalje poudarja, da je državljanska angažiranost mladih bistvenega pomena za prihodnost vseh demokracij, in poziva Komisijo, naj se zgleduje po primerih resnično uspešnih državljanskih pobud v posameznih državah članicah;

5.

meni, da je bistveno državljanom omogočiti možnost prispevanja k izvajanju zakonodajnih pristojnosti Unije in neposrednega vključevanja v sprožanje zakonodajnih predlogov;

6.

poudarja pomen javne ozaveščenosti o evropski državljanski pobudi, če naj bi bila učinkovito orodje za demokratično udeležbo; odločno poziva Komisijo in države članice, naj si zato prizadevajo za čim boljše ozaveščanje o pobudi, da bi čim več državljanov zanjo vedelo, ter spodbujanje k aktivnemu vključevanju vanjo;

7.

poziva Komisijo, naj za ozaveščanje o evropski državljanski pobudi uporabi vse javne komunikacijske kanale in naj sprejme potrebne ukrepe za zagotavljanje preglednosti te pobude ter omogoči obveščanje o obstoječih pobudah te vrste, na primer z ustvarjanjem aplikacij, ki zagotavljajo informacije, pošiljanje obvestil in možnost spletnega podpisa; poudarja, da je aktivno vključevanje javnosti v evropskih državljanskih pobudah tudi precej odvisno od oglaševanja teh pobud v državah članicah, zato predlaga, naj nacionalni parlamenti držav članic na svojih uradnih spletnih mestih omenjajo evropsko državljansko pobudo;

8.

ugotavlja, da je pri evropski državljanski pobudi doslej sodelovalo več kot šest milijonov državljanov EU, da je bilo vloženih 51 prošenj za pobudo, od katerih so bile le tri označene za dopustne, in sicer pobude Pravica do vode (Right2Water), Eden izmed nas (One of Us) in Ustavimo vivisekcijo (Stop Vivisection), ter da je šest organizatorjev evropske državljanske pobude pri Sodišču vložilo pritožbo zoper odločitev Komisije o zavrnitvi (torej 30 % vseh zavrnitev), kar dokazuje, da je treba še veliko storiti, da bo celotni potencial evropske državljanske pobude zagotovo izkoriščen; opozarja na različne praktične težave, s katerimi se srečujejo organizatorji od začetka veljavnosti uredbe aprila 2012, in na to, da je pobud vse manj;

9.

poziva Komisijo, naj organizatorjem evropskih državljanskih pobud prek centra za stike Europe Direct čim prej zagotovi ustrezne in celovite smernice, zlasti pravne, tako da bodo seznanjeni z možnostmi, ki so jim na voljo, in da njihove evropske državljanske pobude ne bodo zavrnjene zaradi navezovanja na vprašanja, ki očitno ne spadajo v pristojnosti Komisije, ali zaradi neizpolnjevanja meril o pravni dopustnosti; poziva k preučitvi možnosti ustanovitve dodatnega neodvisnega svetovalnega organa; vendar ugotavlja, da v skladu z Lizbonsko pogodbo vprašanja, sprožena z evropskimi državljanskimi pobudami, morda niso povsem skladna s pristojnostjo Komisije; nadalje meni, da bi morala Komisija preučiti možnost vzpostavitve urada za evropske državljanske pobude in predstavništev v posameznih državah članicah, ki bi zagotavljala informacije, nasvete in podporo v zvezi z evropsko državljansko pobudo;

10.

poudarja, da bi moral urad za evropske državljanske pobude obenem prispevati k ozaveščanju medijev in javnosti o tej pobudi; zato poziva Komisijo, naj za dosego tega cilja podpira evropsko državljansko pobudo kot uraden instrument EU; poudarja, da bi lahko s pomočjo tega ukrepa ponovno vzpostavili zaupanje državljanov v izmenjavo osebnih podatkov, potrebnih za podporo evropske državljanske pobude;

11.

poziva k zagotovitvi podrobnejših smernic za razlaganje pravnih podlag in dodatnih informacij o obveznostih varstva podatkov v posameznih državah članicah, v katerih organizatorji izvajajo kampanje, s čimer bi jim zagotovili večjo varnost, ter o možnostih organizatorjev za sklenitev cenovno dostopnega zavarovanja;

12.

obžaluje, da ni jasnih informacij o instrumentu evropske državljanske pobude v zgodnjih fazah, zaradi česar je prišlo do splošne napačne predstave o njenih značilnostih ter povzročilo nezadovoljstvo, ko je Komisija zavrnila prve pobude; opominja, da bi moral biti ta instrument preprost, jasen in uporabniku prijazen ter bi morala biti splošna javnost seznanjena z njim; poudarja, da bi morala Komisija izvoljene nacionalne in lokalne predstavnike spodbujati k temu, da prevzamejo vodilno vlogo pri pogostejši uporabi evropske državljanske spodbude, in jih pri tem podpirati;

13.

podpira aktivno udeležbo državljanov EU pri ustreznem izvajanju tega instrumenta za namene oblikovanja programov; je zaskrbljen zaradi morebitnega navzkrižja interesov, saj ima Komisija izključno nalogo, da preveri dopustnost, in poziva, naj se v prihodnje ta položaj ustrezno obravnava; obenem meni, da bi se morali vsi udeleženci v procesu prizadevati za preglednost in odgovornost, s čimer bi zagotovili jasnost dejavnosti državljanov;

14.

poziva Komisijo, naj zato tudi Parlament obravnava kot nosilca odločanja, zlasti ker je to edina institucija, katere člane neposredno izvolijo državljani EU;

15.

poudarja, da v skladu s členom 4 Uredbe (EU) št. 211/2011 Komisija, če zavrne prijavo evropske državljanske pobude, „obvesti organizatorje o vzrokih za zavrnitev in možnih sodnih in izvensodnih sredstvih, ki so jim na voljo“; v zvezi s tem se zaveda številnih pritožb organizatorjev, da niso bili podrobno in izčrpno obveščeni o razlogih za zavrnitev njihovih evropskih državljanskih pobud; poziva Komisijo, naj podrobno pojasni razloge za zavrnitev evropske državljanske pobude, če je po njenem mnenju očitno zunaj področja njenih pristojnosti, obenem pa naj organizatorje v pisni obliki in tako, da jim olajša delo, obvesti o ustreznih pravnih pomislekih, kar naj bo zavoljo preglednosti v celoti objavljeno, da se lahko nad veljavnostjo in popolno objektivnostjo teh elementov izvaja zakonodajni nadzor, da se diskrecijska pravica Komisije kot sodnika in stranke pri oceni dopustnosti pobude čim bolj zmanjša in da se lahko organizatorji odločijo, ali bodo pregledali svojo evropsko državljansko pobudo in jo v spremenjeni obliki ponovno vložili;

16.

poziva Komisijo, naj razmisli o možnosti prijave le dela državljanske pobude, če ta kot celota ne sodi v področje pristojnosti Komisije; poziva Komisijo, naj organizatorjem ob prijavi okvirno pove, v katerem delu je prijava mogoča, saj sta dialog in sodelovanje z organizatorji evropske državljanske pobude skozi celoten postopek bistvenega pomena, in naj Parlament obvesti o svoji odločitvi glede prijave pobude; poziva Komisijo, naj tudi preuči načine, kako pobude ali njihove dele, ki ne spadajo v področje pristojnosti Komisije, napotiti na pristojni nacionalni ali regionalni organ;

17.

poudarja pomen tehnologije kot orodja za spodbujanje udeležbe državljanov; poziva Komisijo, naj izboljša prijaznost programske opreme za spletno zbiranje podpisov za uporabnika, zagotovi, da bo dostopna invalidom, stalno in brezplačno nudi svoje strežnike za shranjevanje spletnih podpisov, za kar naj uporabi obstoječe proračune EU, ter poenostavi in pregleda tehnične specifikacije za spletno zbiranje podpisov, tako da bo zbiranje naslovov elektronske pošte neobvezno, da se bodo zbirali na istem zaslonu kot obrazec za podporo, vendar se bodo shranjevali v ločeni podatkovni zbirki;

18.

meni, da je pri tem instrumentu, če bo revidiran, še vedno veliko možnosti za vključitev javnosti ter spodbujanje dialoga med državljani ter državljani in institucijami EU; poudarja, da je treba sistem za spletno zbiranje podpisov povezati z ustreznimi novimi orodji za kampanje v okviru družbenih in digitalnih medijev po vzoru drugih uspešnih platform za spletne kampanje;

19.

poziva Komisijo, naj ponovno razmisli o samodejni povezavi med prijavo evropske državljanske pobude in začetkom 12 mesečnega obdobja, v katerem se lahko zbirajo izjave o podpori, tako da se lahko organizatorji pobude sami odločijo, kdaj jih bodo začeli zbirati;

20.

poziva Komisijo, naj države članice spodbudi k uporabi orodja za potrjevanje izjav o podpori evropske državljanske pobude, razvitega v okviru programa interoperabilnih rešitev za evropske javne uprave;

21.

poudarja, da bi bilo treba orodja informacijske tehnologije v obsegu razpoložljivih instrumentov za krepitev participativne demokracije v Uniji dati na voljo tudi regijam in omogočiti večjo udeležbo državljanov v javnih zadevah;

22.

toplo pozdravlja predlog Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o nudenju brezplačnih prevodov besedil evropskih državljanskih pobud zaradi zmanjšanja stroškov njihove organizacije;

23.

poziva k okrepljenemu medinstitucionalnemu sodelovanju na ravni EU ter na nacionalni in lokalni ravni pri obravnavi evropskih državljanskih pobud in zagotavljanju informacij in podpore njihovim organizatorjem; poziva k izboljšanju večjezičnega spletnega mesta o evropski državljanski pobudi, ki ga ureja Komisija, ter k enotnemu sklopu smernic v vseh uradnih jezikih EU o pravicah in obveznostih organizatorjev evropskih državljanskih pobud in o veljavnih upravnih postopkih v procesu evropske državljanske pobude;

24.

poziva, naj se v prihodnje uvede fizično in spletno „okence vse na enem mestu“, kjer bo mogoče stalno dobiti informacije, prevajalske storitve ter tehnično, pravno in politično podporo za evropske državljanske pobude, in meni, da bi lahko za to uporabili vire kontaktne točke v okviru centra za stike Europe Direct ter predstavništev Komisije in informacijskih pisarn Parlamenta v državah članicah; meni, da bi s tako ureditvijo projekt evropske državljanske pobude približali državljanom;

25.

meni, da je za organizatorje preveč zapleteno zagotavljanje različnih osebnih podatkov v podporo evropskim državljanskim pobudam v 28 državah članicah, kakor je določeno v Uredbi (EU) št. 211/2011 na podlagi različnih nacionalnih predpisov, in poziva k uvedbi enotnega postopka za vlaganje izjav o podpori prek poenostavitve Priloge III Uredbe (EU) št. 211/2011, s čimer bi standardizirali naravo podatkov, ki se zbirajo v državah članicah; spodbuja Komisijo, naj se še naprej pogaja z državami članicami, da bi zmanjšali število zahtev glede podatkov, in v skladu s tem umakne zahtevo o osebni identifikacijski številki, ter naj zagotovi, da bodo te zahteve bolj prijazne za uporabnike, ter želi spomniti, da je bistvo evropske državljanske pobude udeležba in oblikovanje programa, ne pa zavezujoči predlogi; predlaga, naj se razmisli o možnosti vzpostavitve digitalnega državljanstva EU, in priporoča, naj se do takrat zagotovi vmesna rešitev, s katero bi rešili sedanje težave zaradi večkratne prijave; zato poziva Komisijo, naj to vprašanje nujno preuči v okviru svoje digitalne agende;

26.

poziva Komisijo, naj spremeni člen 3 Uredbe (EU) št. 211/2011 in državam članicam priporoči, naj znižajo starostno mejo za podporo in udeležbo pri evropski državljanski pobudi z 18 na 16 let ter naj ta ne bo vezana na volilno pravico za volitve v Evropski parlament, da bi zlasti mladim omogočili, da se aktivno vključijo v nadaljevanje evropskega projekta;

27.

se zaveda občutljivega problema osebne odgovornosti organizatorjev v zvezi z varstvom podatkov pri zbiranju osebnih podatkov podpisnikov in predlaga, da se zmanjša obseg zahtevanih podatkov ter da se besedilo člena 13 Uredbe (EU) št. 211/2011 o odgovornosti spremeni tako, da bo jasno, da osebna odgovornost ni neomejena; zato predlaga, da bi državljanski odbori lahko pridobili status pravne osebe in da bi kot zgled uporabili člen 3 Direktive 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja, da bi določili, da so organizatorji odgovorni samo za dejanja, ki so „nezakonita in storjena naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti“;

28.

spodbuja Komisijo in države članice, naj oblikujejo zahteve o zbiranju podatkov, ki bodo bolj prijazne za uporabnika in bolj usklajene; poziva pristojne nacionalne organe, naj odbore za evropske zadeve v njihovih nacionalnih parlamentih redno obveščajo o evropskih državljanskih pobudah v teku, ki so že zbrale znatno število podpisov; poziva Komisijo, naj predlaga revizijo Uredbe (EU) št. 211/2011, da bi državljanom zagotovili možnost, da evropsko državljansko pobudo podpišejo v državi, kjer prebivajo;

29.

je zaskrbljen, ker so od leta 2012 le tri od 31 evropskih državljanskih pobud dosegle zaključno fazo; poudarja, da je strmi upad števila novih pobud ena od posledic nesorazmernih zahtev in sistema, ki je po nepotrebnem zapleten; obžaluje, da uspešne pobude nimajo zakonodajnega učinka in da jih Komisija bolj malo upošteva; se ne strinja s Komisijo v zvezi z uspešnim izvajanjem uredbe za uresničitev celotnega potenciala evropske državljanske pobude; poudarja, da morajo institucije EU in države članice ukreniti vse potrebno, da bi spodbudile evropsko državljansko pobudo ter okrepile zaupanje državljanov v ta instrument;

30.

poziva Komisijo k reviziji besedila člena 10(c) Uredbe (EU) št. 211/2011, da se omogoči ustrezno nadaljnje ukrepanje na podlagi uspešne evropske državljanske pobude; poziva Komisijo, naj v roku 12 mesecev od predložitve pozitivnega mnenja začne pripravljati pravni akt o uspešnih evropskih državljanskih pobudah;

31.

meni, da bi za poudarjanje politične razsežnosti evropskih državljanskih pobud javna predstavitev v skladu s členom 11 Uredbe (EU) št. 211/2011 morala biti strukturirana tako, da bi organizatorjem omogočala dialog s poslanci Evropskega parlamenta in ustreznimi uradniki Komisije; poudarja, da bi bilo treba predstavitve evropskih državljanskih pobud organizirati pod okriljem „nevtralnega“ odbora, ki nima glavne pristojnosti nad področjem, na katerega se vsebinsko nanašajo, in da bi morali biti ves čas vključeni zunanji strokovnjaki;

32.

poziva Parlament in njegove odbore, naj po potrebi in v primeru, da Komisija ne vloži zakonodajnega predloga v roku 12 mesecev, uveljavijo svojo pravico in v skladu s členom 225 PDEU od Komisije zahtevajo predložitev ustreznega predloga; meni, da bi moral pri uveljavljanju te pravice pristojni parlamentarni odbor upoštevati vsebino uspešne evropske državljanske pobude in se na drugi predstavitvi posvetovati z organizatorji evropske državljanske pobude; poziva, naj se temu ustrezno spremeni Poslovnik;

33.

poziva Komisijo, naj preuči možnost financiranja evropskih državljanskih pobud iz obstoječih proračunov EU, prek evropskih programov, kot sta programa Evropa za državljane in Program za enakost, pravice in državljanstvo, vključno z možnostjo financiranja radijskih in televizijskih programov, pri čemer naj upošteva, da je treba zagotoviti enakost med državljani, da obstaja resnična potreba po finančni podpori za organizacijo evropskih državljanskih pobud in da so bile v ta namen predloženi številni predlogi sprememb proračuna EU;

34.

poziva Komisijo, naj sprejme vse možne ukrepe za preprečevanje kraje občutljivih podatkov o podpisnikih, zlasti če se upravljajo v obliki zbirnih podatkov;

35.

pozdravlja poročilo Komisije z dne 31. marca 2015 o evropski državljanski pobudi in sklep evropskega varuha človekovih pravic št. OI/9/2013/TN in Komisijo poziva, naj v reviziji tega instrumenta zagotovi izvajanje vseh ustreznih pravnih ukrepov, da bi zagotovili ustrezne nadaljnje ukrepe, kadar se šteje, da je evropska državljanska pobuda uspešno zaključena; zato poziva Komisijo, naj glede na razne nastale pomanjkljivosti čim prej predloži predlog o reviziji Uredbe (EU) št. 211/2011 in Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 1179/2011;

36.

poziva institucije EU, naj izvajajo osnovno komunikacijo prek kampanje za obveščanje o evropskih državljanskih pobudah;

37.

poziva Komisijo, naj Parlamentu redno poroča o stanju v zvezi s tekočimi evropskimi državljanskimi pobudami, da bo lahko v okviru svoje zavezanosti evropskim državljanom preverjal, da to orodje deluje karseda učinkovito; poudarja, da bi bilo treba postopek evropske državljanske pobude nenehno izboljševati v skladu s pridobljenimi praktičnimi izkušnjami in poleg tega upoštevati sodbe Sodišča;

38.

priporoča uporabo vseh razpoložljivih komunikacijskih poti, zlasti družbenih in digitalnih medijskih platform vseh ustreznih institucij EU, za stalne kampanje ozaveščanja, pri čemer naj sodelujejo uradi in predstavništva EU, pa tudi nacionalni organi; poziva Komisijo, naj podpre razvoj odprtokodne programske opreme za evropsko državljansko pobudo na mobilnih napravah; pozdravlja dejstvo, da so nekatere evropske državljanske pobude imele učinek na lokalni ravni;

39.

meni, da je izredno pomembno povečati preglednost in kakovost preverjanja financiranja in sponzoriranja evropskih državljanskih pobud, da bodo državljani to orodje participativne demokracije pravilno uporabljali in se bodo preprečile njegove morebitne zlorabe za zasebne interese;

40.

ugotavlja, da ima Evropski varuh človekovih pravic pomembno vlogo, saj preiskuje, kako Komisija obravnava prošnje v okviru evropske državljanske pobude, zlasti primere, ko zavrne prijavo te pobude;

41.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

20.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 355/23

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o strategiji Evropske unije za jadransko-jonsko regijo (COM(2014)0357) ter akcijskega načrta, ki ga spremlja, in podpornega analitičnega dokumenta,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (1) (v nadaljnjem besedilu: uredba o skupnih določbah),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1299/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o posebnih določbah za podporo cilju „evropsko teritorialno sodelovanje“ iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (2),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 23. oktobra 2014 o strategiji Evropske unije za jadransko-jonsko regijo,

—

ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o dodani vrednosti makroregionalnih strategij (COM(2013)0468) in zadevnih sklepov Sveta z dne 22. oktobra 2013,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 11. septembra 2014 o sporočilu Komisije o strategiji Evropske unije za jadransko-jonsko regijo (COM(2014)0357) in strategiji Evropske unije za jadransko-jonsko regijo: raziskave, razvoj in inovacije v MSP (raziskovalno mnenje na zaprosilo italijanskega predsedstva EU),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 21. januarja 2014 o strategiji EU za jadransko-jonsko regijo (EUSAIR) (raziskovalno mnenje),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 26. junija 2014 o strategiji EU za jadransko-jonsko regijo,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij na lastno pobudo z dne 11. oktobra 2011 z naslovom „Teritorialno sodelovanje v Sredozemlju prek jadransko-jonske makroregije“,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. julija 2012 o razvoju makroregionalnih strategij EU: sedanja praksa in pričakovanja za prihodnost, zlasti v Sredozemlju (3),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Pomorska strategija za Jadransko in Jonsko morje“ (COM(2012)0713),

—

ob upoštevanju poročila Komisije o upravljanju makroregionalnih strategij (COM(2014)0284),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. januarja 2011 o prispevku regionalne politike k trajnostni rasti v okviru strategije Evropa 2020 (COM(2011)0017),

—

ob upoštevanju Direktive 2014/52/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o spremembi Direktive 2011/92/EU o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje,

—

ob upoštevanju Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2005/370/ES z dne 17. februarja 2005 o sklenitvi Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, v imenu Evropske skupnosti (Aarhuška konvencija),

—

ob upoštevanju Anconske izjave, sprejete na konferenci za razvoj in varnost v Jadranskem in Jonskem morju, ki je potekala 19. in 20. maja 2000,

—

ob upoštevanju konference za ustanovitev jadransko-jonske evroregije, ki je potekala v Pulju 30. junija 2006, in izjave o začetku pobude za oblikovanje jadranske strategije, sprejete na skupščini jadransko-jonske evroregije, ki je potekala v Splitu dne 22. oktobra 2009,

—

ob upoštevanju študije, ki jo je januarja 2015 pripravil Generalni direktorat Parlamenta za notranjo politiko (sektor B: strukturna in kohezijska politika) z naslovom „New Role of Macro-Regions in European Territorial Cooperation“ (Nova vloga makroregij pri evropskem teritorialnem sodelovanju, ni na voljo v slovenščini, op. prev.),

—

ob upoštevanju študije, ki jo je junija 2015 pripravil Generalni direktorat Parlamenta za notranjo politiko (sektor B: strukturna in kohezijska politika) z naslovom „Adriatic and Ionian region: Socio-Economic Analysis and Assessment of Transport and Energy Links“ (Jadranska in jonska regija: socialno-ekonomska analiza in ocena prometnih in energetskih povezav, ni na voljo v slovenščini, op. prev.),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenj Odbora za zunanje zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in Odbora za ribištvo (A8-0279/2015),

A.

ker makroregionalne strategije pomenijo nov model upravljanja na več ravneh, pri čemer je za uspešno izvajanje in dosego ciljev bistveno sodelovanje deležnikov, ki predstavljajo evropsko, nacionalno, regionalno in lokalno raven, ekonomske in socialne partnerje in organizacije civilne družbe, ter povezanost med različnimi politikami in programi; ker imajo regionalni in lokalni organi pomembno vlogo pri spodbujanju demokracije, decentralizacije ter večje lokalne in regionalne avtonomije;

B.

ker sta nekdanji strategiji za Baltsko morje in Podonavje zadevnim regijam prinesli veliko koristi, potrdili uspeh mehanizmov EU za sodelovanje in zagotovili koristne izkušnje za razvoj novih makroregionalnih strategij;

C.

ker narašča zanimanje regij za to sodobno obliko regionalnega sodelovanja in z njo povezanim modelom upravljanja; ker je to pred kratkim veljalo zlasti za gorske regije, kot so Karpati in Alpe, kjer je treba zaradi naravnih ovir izvajati specifično regionalno politiko;

D.

ker je makroregionalna strategija kot celovit okvir (ki zadeva države članice EU in tretje države na istem geografskem območju), ki ga je potrdil Evropski svet, strategija EU;

E.

ker so med državami, vključenimi v to strategijo, zlasti med državami članicami EU in tretjimi državami, velike socialno-ekonomske razlike;

F.

ker je bila na podlagi večjega zanimanja držav v jadransko-jonski regiji za sodelovanje in opredelitev skupnih ukrepov za obravnavanje izzivov z izkoriščanjem možnosti, ki jih ima regija, ter na podlagi njihovega stalnega prizadevanja za doseganje sinergije sprejeta strategija EU za jadransko-jonsko regijo (EUSAIR);

G.

ker je makroregionalne strategije mogoče razumeti kot orodje evropskega povezovanja in večje teritorialne kohezije, ki temelji na prostovoljnem sodelovanju med državami članicami in sosednjimi državami, ko gre za obravnavanje skupnih izzivov; ker je strategija EUSAIR nova oblika regionalnega sodelovanja, ki lahko udeleženim državam kandidatkam in možnim državam kandidatkam pomaga na poti v EU, ter pomemben sestavni del širše sredozemske politike EU, ki jo izraža Unija za Sredozemlje; ker je EUSAIR kot del regionalne politike EU orodje za spodbujanje ekonomske in socialne kohezije, saj so njeni glavni cilji zmanjševanje neskladij med regijami, spodbujanje dejanske konvergence ter rasti in zaposlovanja;

H.

ker je Jadransko morje zaradi njegove polzaprte lege še posebej občutljivo na onesnaževanje in ima netipične hidrografske značilnosti, denimo dejstvo, da se globina in obala na severnem in južnem delu zelo razlikujeta; ker si obalne države delijo ribje staleže, zaradi česar je obnavljanje staležev pod nenehnim pritiskom; ker bi morali biti ukrepi v sklopu prihodnje okvirne uredbe o tehničnih ukrepih v reformirani skupni ribiški politiki oblikovani na regionalni ravni in prilagojeni posebnostim tega območja ter njegovih morskih virov in ribištva;

1.

pozdravlja sporočilo Komisije o strategiji Evropske unije za jadransko-jonsko regijo in spremljajoč akcijski načrt; meni, da je to pomemben korak v razvoju tega dela Evrope; poudarja, da je bila strategija EUSAIR oblikovana zato, da bi posegom EU, nacionalnih ali regionalnih organov ali zasebnih sektorjev dodala vrednost na način, ki bi bistveno okrepil delovanje makroregije; poudarja možnosti, ki jih strategija zagotavlja za države kandidatke in možne države kandidatke v regiji; poudarja, kako pomembno je, da strategija temelji na načelih združevanja, usklajevanja, sodelovanja in partnerstva; poudarja pomen načela treh NE: nobene nove zakonodaje, nobenih novih institucij, nobenih dodatnih sredstev, saj so makroregije okviri za pobude za sodelovanje na podlagi sinergij, ki izvirajo iz povezovanja različnih instrumentov politike EU, vključno z evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi;

2.

pozdravlja prizadevanja vseh zainteresiranih deležnikov, da bi vzpostavili institucionalno strukturo za izvajanje strategije EUSAIR znotraj sedanjega institucionalnega okvira; spodbuja vse nacionalne, regionalne in lokalne deležnike, naj se popolnoma zavežejo izvajanju projektov, vključenih v to makroregionalno strategijo; poudarja, da je pomembno v vsaki državi udeleženki okrepiti institucionalne zmogljivosti in povečati učinkovitost javnih uprav in storitev ter zagotoviti ustrezne vire in sposobno upravno osebje, ki se bo izrecno ukvarjalo z izvajanjem strategije EUSAIR;

3.

poudarja, da je pri sodelovanju potreben lokalen pristop, in opozarja na dodano vrednost modela upravljanja na več ravneh, ki je potreben za obravnavo pomanjkanja upravnih zmogljivosti in ki ga je mogoče uporabiti za združevanje virov v makroregiji; v zvezi s tem vztraja, da je treba lokalne in regionalne organe vključiti v politične upravne organe ter operativne, tehnične in izvajalske organe strategije, Komisija pa mora ohraniti svojo vlogo v procesu usklajevanja; poudarja, da lahko lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, spodbudi in vključi lokalne dejavnike v postopek odločanja ter pomaga okrepiti občutek poistovetenja prebivalstva s projekti;

4.

poudarja pomen preglednega postopka za sprejetje, spremljanje in ocenjevanje strategije ter pomen odprtosti do civilne družbe in njenega vključevanja ter do vseh zadevnih deležnikov; poudarja, da sta komuniciranje in osveščanje bistvena za udeležbo deležnikov v postopku odločanja ter krepitev podpore javnosti; spodbuja države članice, naj strategiji zagotovijo zadostno prepoznavnost na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, razvijejo ustrezno komuniciranje glede ciljev in rezultatov strategije ter spodbujajo usklajevanje in izmenjavo najboljših praks z drugimi sedanjimi in prihodnjimi makroregionalnimi strategijami;

5.

poudarja potrebo, da države, ki niso članice EU, svojo zakonodajo harmonizirajo s posebnim sektorskim pravnim redom, povezanim s strategijo, da bi zagotovile izpolnjevanje ciljev EU ter njihovo redno, zakonito in pravočasno izvajanje na podlagi standardov in predpisov EU; spodbuja vse sodelujoče države, naj oblikujejo možganske truste in organizirajo redna srečanja za izmenjavo najboljših praks, da bi zaščitile postopek in povečale njegovo učinkovitost;

6.

opozarja, da se lahko zaradi občutnega zmanjšanja zasebnih naložb v vseh državah v regiji ter konsolidacije javnih financ in omejene zmogljivosti za naložbe v javnem sektorju pojavijo težave s financiranjem projektov v okviru strategije; poziva države udeleženke, naj ohranijo visoko stopnjo poistovetenja, zavezanosti in vodstva, potrebnih za uspešno izvedbo strategije;

7.

pozdravlja dejstvo, da so v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov (skladi ESI) in instrumenta za predpristopno pomoč za obdobje 2014–2020 ter zlasti jadransko-jonskega programa sodelovanja za obdobje 2014–2020 (ADRION) zagotovljena znatna potencialna sredstva ter širok nabor orodij in tehničnih možnosti za strategijo; podpira dejstvo, da so na voljo tudi drugi skladi in instrumenti, pomembni za stebre strategije, zlasti programa Obzorje 2020 in Erasmus Plus za vse stebre, instrument za povezovanje Evrope za steber 2, program LIFE za steber 3 in za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter programa COSME in Ustvarjalna Evropa za mala in srednja podjetja v okviru stebra 4, kakor tudi program INNOVFIN za financiranje inovacij; da bi se ustvarila sinergija med razpoložljivimi skladi spodbuja sodelovanje med nadzornimi odbori programov teritorialnega sodelovanja, ki pokrivajo regijo, upravnim odborom strategije EUSAIR in upravnimi organi evropskih strukturnih in investicijskih skladov; poudarja, da bi morala strategija omogočiti učinkovitejšo in uspešnejšo uporabo obstoječih instrumentov in skladov;

8.

poziva Evropsko komisijo ter nacionalne, regionalne in lokalne organe, ki so odgovorni za pripravo, upravljanje in izvajanje programov evropskih strukturnih in investicijskih skladov, naj poudarjajo pomen makroregionalnih projektov in ukrepov;

9.

poudarja, da je pomembno na makroregionalni ravni opredeliti izvedbeno strukturo in usklajevalne mehanizme, da se olajša sodelovanje, vključno s skupnim načrtovanjem, usklajevanjem možnosti financiranja in pristopom od spodaj navzgor; poudarja, da je treba nacionalne in regionalne operativne programe uskladiti s cilji strategije ter EUSAIR, kjer je mogoče, vključiti v programe; meni, da je treba uskladiti in harmonizirati pobude, predloge in projekte, ki zadevajo jadransko-jonsko regijo;

10.

spodbuja Komisijo, Evropsko investicijsko banko (EIB) in države udeleženke, naj v celoti izkoristijo možnosti, ki so na voljo v okviru na novo ustanovljenega Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) za financiranje projektov v regiji, ki bi ustvarili dodano vrednost, spodbudili trajnostni razvoj in ekonomsko ter socialno kohezijo, spodbudili rast, povečali zaposlovanje na makroregionalni ravni ter prispevali k doseganju ciljev strategije Evropa 2020; v zvezi s tem spodbuja dodeljevanje dodatnih točk makroregionalnim projektom v fazi izbire projektov zaradi njihove nadnacionalne narave;

11.

poudarja, da ni nobenih posebnih sredstev, namenjenih zgolj izvajanju makroregionalnih strategij, in da so močna politična volja, partnerstvo in usklajevanje med državami pogoj za uspeh; zato poziva države v regiji, naj povežejo sklade (evropske strukturne in investicijske sklade, instrument za predpristopno pomoč in Evropski sklad za strateške naložbe) ter prispevke iz nacionalnih virov v okviru Evropske investicijske banke v finančno in naložbeno platformo za podpiranje financiranja projektov, ki prispevajo k doseganju ciljev strategije; poziva k oblikovanju preglednega in javno dostopnega seznama projektov za jadransko-jonsko regijo, ki bi zagotovil prepoznavnost sedanjih in potencialnih naložbenih potreb in projektov, da se vlagatelji spodbudijo k vlaganju v te projekte;

12.

poziva deležnike, naj izmenjujejo najboljše prakse, upoštevajo pridobljene izkušnje, poiščejo ozka grla v izvajanju makroregionalnih strategij EU in stopnjujejo sodelovanje s sogovorniki iz drugih makroregij, kot so Baltsko morje, Podonavje in alpska regija;

13.

poziva Komisijo, naj odstrani upravne in nefinančne ovire, ki vlagatelje pogosto odvrnejo od naložb v take projekte;

14.

meni, da je treba poiskati načine za vključevanje držav, ki niso vključene v strategijo, a so geografsko in gospodarsko blizu regije, vsaj na ravni posameznih in specifičnih projektov; v zvezi s tem poudarja pomen čezmejnega in čeznacionalnega sodelovanja v okviru kohezijske politike ter vabi zadevne države članice in regije, naj izkoristijo obstoječe najboljše prakse na tem področju;

15.

ponovno opozarja na velik vpliv gospodarske krize na regijo in poudarja, da je potrebno redno ocenjevanje strategij, namenjenih gospodarskemu okrevanju; poudarja, da so države regiji na različnih stopnjah razvoja in imajo različne potrebe; poziva Komisijo, naj poudari pomen vzpostavitve pogojev za zmanjšanje socialno-ekonomskih razlik med posameznimi državami; podpira reforme v manj razvitih državah in v zvezi s tem spodbuja izmenjavo znanja, izkušenj in praks;

16.

poudarja, da je treba spodbujati, obnoviti in poglobiti kulturno, znanstveno in izobraževalno sodelovanje, tudi s povečanjem obsega akademske mobilnosti študentov in zaposlenih na univerzah; poudarja, da so znanost in inovacije poglavitne za pametno, vključujočo in trajnostno rast; poudarja soodvisnost znanstvenega in kulturnega sodelovanja z rastjo gospodarske dinamike in ravni raznolikosti in trajnostnosti turizma v regiji;

17.

pozdravlja zastopanost Evropskega parlamenta v upravljavskih organih EUSAIR; poziva Komisijo, naj analizira skupna prizadevanja držav v regiji (držav članic EU in tretjih držav) ter dejansko sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti, ko gre za doseganje ciljev strategije;

18.

opozarja na precedenčne primere v okviru drugih makroregionalnih strategij EU in poziva k podpiranju različnih vrst ukrepov v okviru pilotnih projektov in pripravljalnih ukrepov, od študij do začetnega kapitala za pripravo projektov na različnih prednostnih področjih;

19.

meni, da je treba v fazi izvajanja strategije njena splošna načela, zlasti pa zadeve v zvezi z varstvom okolja in izboljšanjem naravnih virov, nujno upoštevati pri vseh štirih stebrih, tudi zato, da bi zagotovili celovit pristop k zapletenim in raznolikim izzivom makroregije;

20.

poudarja, da bi bilo treba posebno pozornost posvetiti območjem iz člena 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije, kot so otoki in hribovite in podeželske regije, da bi ugotovili in sprostili njihov specifičen potencial, zlasti na področju turizma, ter pri tem spoštovali področja ukrepanja in prednostne naloge, opredeljene v tem poročilu; poleg tega poziva Komisijo, naj predlaga uvedbo evropskega leta otokov in gora;

21.

meni, da je treba najti načine, kako naj države udeleženke vključijo druge pomembne stebre, ki bi lahko ustvarili razvojne koristi za območje, denimo kmetijstvo zaradi izjemnih geoklimatskih pogojev, biotske raznovrstnosti ter možnosti za ustvarjanje sinergijskih usklajenih učinkov in nadaljnje rasti; priporoča tesno sodelovanje in usklajevanje celine, obalnega območja in otokov, da se dosežejo sinergije med projekti za čisto energijo in proizvodnjo zdrave hrane;

22.

opozarja na pomen ustreznega poročanja o izvajanju strategije in ocenjevanja slednjega; v zvezi s tem poziva države udeleženke, naj skupaj s Komisijo zberejo zanesljive osnovne podatke in za vsak steber določijo konkretne cilje, ki bodo vsako leto ocenjeni in javno dostopni;

23.

poziva k celostnemu in integriranemu evropskemu pristopu k migraciji; poudarja, da se regija spopada z resnimi migracijskimi izzivi in obžaluje vse tragedije v Sredozemlju; odločno meni, da je treba pri soočanju s temi izzivi in izvajanju azilne politike uvesti pomembne spremembe v zvezi s solidarnostjo med državani članicami; poudarja potrebo po preučitvi splošne strategije o sodelovanju s tretjimi državami; obžaluje nezadostno sodelovanje med državami članicami EU v zvezi z migracijskimi izzivi; spodbuja izmenjavo dobrih praks pri sprejemanju migrantov in opozarja, da je nujno treba posebno pozornost nameniti socialnim in humanitarnim vprašanjem, s katerimi se sooča regija, tudi zaradi možnosti ponovne opredelitve prihodnjih prednostnih nalog EUSAIR;

24.

pričakuje nov zagon za krepitev miru in varnosti v jugovzhodni Evropi;

25.

poziva države k izmenjavi najboljših praks na področju spoštovanja pravic manjšin, da se zagotovi uporaba najvišjih standardov, saj je to z jezikovnega vidika zelo občutljivo območje;

26.

poudarja, da je treba v različnih fazah izvajanja, s pomočjo posebnega programa ter z organizacijsko in tehnično podporo poskrbeti za ustrezno usposabljanje javnih in zasebnih gospodarskih akterjev, članov družbe in različnih delov organizirane civilne družbe;

27.

poziva Komisijo, naj vsaki dve leti Parlamentu in Svetu predloži poročilo o izvajanju EUSAIR, da se oceni delovanje strategije ter njena dodana vrednost z vidika rasti in delovnih mest, zmanjševanja neenakosti ter trajnostnega razvoja;

28.

spodbuja posebne ukrepe za spodbujanje socialne razsežnosti; poudarja pomen vključevanja prednostnih nalog in ukrepov, ki so namenjeni podpiranju vključevanja invalidov in preprečevanju vseh vrst diskriminacije;

29.

poudarja, da ima regija zaradi edinstvene geografske lege, specifične strukture obale ter bogate morske biotske raznovrstnosti ogromne možnosti za ustvarjanje „modrih“ delovnih mest ter za inovativen in trajnosten gospodarski razvoj in rast, vključno z modrimi tehnologijami, ribištvom in akvakulturo ter boljšim pomorskim in morskim upravljanjem in storitvami;

30.

se zavzema za modro gospodarstvo kot rešitev za gospodarsko krizo, saj spodbuja odpiranje novih delovnih mest in gospodarski razvoj, zlasti delovna mesta za ženske in mlade v obalnih in otoških državah; meni, da strategije EU za jadransko in jonsko regijo ni mogoče izvajati brez upoštevanja koncepta modrega gospodarstva, ki z varstvom okolja povezuje gospodarske sektorje, vezane na morje in oceane, akvakulturo, pomorski in rečni promet ter turizem;

31.

poziva Komisijo in države, vključene v strategijo, naj zagotovijo spodbude, s katerimi bi mlade pritegnili v opravljanje poklicev v ribištvu in akvakulturi v jadransko-jonski regiji;

32.

poziva k usklajevanju politike in harmonizaciji strateških ciljev in skupnih projektov v skladu z vrednotami, načeli in cilji skupne ribiške politike;; poleg tega spodbuja pomoč razvoju trajnostnega ribiškega sektorja in proizvodnje tradicionalne zdrave hrane; poziva k oblikovanju lokalnih akcijskih skupin za ribištvo, ki bi lahko služile kot naravno orodje za diverzifikacijo ribištva; poudarja, da so za trajnostno in dobičkonosno ribištvo in akvakulturo potrebne okrepljena vključenost deležnikov v splošno upravljanje ter izboljšane in diverzificirane ribiške dejavnosti;

33.

meni, da modra rast vključuje zelo raznolike sektorje in podjetja ter da je zato za njen razvoj v vseh teh sektorjih potrebna visoko usposobljena delovna sila; poziva države članice, udeležene v strategiji EUSAIR, naj v svojih programih za usposabljanje spodbujajo različne sektorje modre rasti ob upoštevanju sistemov vseživljenjskega učenja in usposabljanja za zaposlene; opozarja na zapletenost dejavnosti, sektorjev in disciplin socialno-ekonomskih sistemov, vključenih v modro rast, in zato meni, da je izredno pomembno, da države članice, udeležene v strategiji EUSAIR, sprejmejo politike trga dela, da bi izboljšale zmožnost prilagajanja spremembam, inovativnost in multidisciplinarnost, prilagodile usposabljanje človeškega kapitala in zvišale stopnjo udeleženosti žensk;

34.

poudarja pomen močnejše in resnične povezave med strategijo EU 2020 in tremi stebri (zlasti s stebrom modre rasti) strategije EUSAIR na podlagi akcijskega načrta Evropske komisije; vidi akcijski načrt kot enega od rezultatov pristopa strategije, ki opredeljuje konkretne prednostne naloge za makroregijo; poudarja, da je na podlagi tega vsak ukrep ali projekt izbran v obsežnem postopku posvetovanja od spodaj navzgor ob sodelovanju različnih deležnikov iz jadransko-jonske regije, ki predstavljajo nacionalne, regionalne in lokalne organe, socialne partnerje, pa tudi zasebni sektor, socialno gospodarstvo, akademski svet in civilno družbo;

35.

spodbuja povezovanje in sodelovanje med javnimi in zasebnimi podjetji, univerzami, raziskovalnimi inštituti in drugimi pomembnimi deležniki v morskih in pomorskih panogah s ciljem spodbujanja inovacij in polnega izkoriščanja sinergij; meni, da bi morali ukrepi v okviru stebra za modro rast temeljiti na nacionalnih in regionalnih strategijah raziskav in inovacij za pametno specializacijo, da bi tako zagotovili učinkovitejše in uspešnejše naložbe; poziva države in regije, naj sodelujejo pri platformi S3 Komisije, da bi izkoristile pomoč za razvoj, izvajanje in pregled strategij pametne specializacije; v zvezi s tem meni, da sta nujno potrebna boljši dostop do posojil za mala in srednja podjetja ter izboljšanje obstoječih poslovnih omrežij (skupin) s postopkom internacionalizacije, da se ustvarijo nova kakovostna in trajnostna delovna mesta;

36.

podpira vzpostavitev skupne oznake kakovosti za visokokakovostne morske prehranske izdelke iz regije, da bi okrepili njihovo konkurenčnost;

37.

poudarja pomen socialnega dialoga in vključenosti predstavnikov civilne družbe v dejavnosti za izgradnjo zmogljivosti v sodelovanju z javnimi organi; meni, da bi bilo to mogoče doseči z vzpostavitvijo stalne platforme na makroregionalni ravni in na regionalni ravni v vsaki državi članici za zastopanje socialnih in ekonomskih partnerjev, podobno kot je bilo že storjeno za univerze, gospodarske zbornice in mesta;

38.

poudarja pomen morskih in pomorskih raziskav ter večjega sodelovanja na tem področju med raziskovalci ter med državami članicami in regijami, ki so vključene v strategijo EUSAIR, da bi premostili sedanje vrzeli med državami članicami ter okrepili konkurenčnost obalnih območij in ustvarjanje kakovostnih in trajnostnih lokalnih delovnih mest;

39.

z zaskrbljenostjo opazuje hitro zmanjševanje staleža rib v Jadranskem in Jonskem morju, ki je posledica čezmernega ribolova ter nezakonitega, neprijavljenega in zakonsko neurejenega ribolova, ter druge velike nevarnosti za vse morsko življenje; poudarja, da je ribištvo ena ključnih gospodarskih panog obalnih območij in otokov; zato meni, da je treba zaščito in ohranitev staleža rib ter morskih ekosistemov obravnavati kot glavni cilj strategije, v skladu z načelom največjega trajnostnega donosa, vključenega v skupno ribiško politiko; poudarja, da je treba v prehodnem obdobju podpreti prilagajanje na omejitve ribolova s subvencijami Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo za nakup nove opreme; poziva k sprejetju odločnih ukrepov, da se ribiška zakonodaja tretjih držav uskladi z zakonodajo EU, za izmenjavo podatkov, za skupne platforme za spremljanje in večletne načrte za upravljanje ribištva ter za prizadevanja za razvoj trajnostne akvakulture in njenih velikih možnosti, da se napaja iz obnovljivih virov energije;

40.

opozarja, da bi morale biti komercialno izkoriščane ribe in lupinarji v okviru varnih bioloških meja, s čimer bi dosegli dobro okoljsko stanje in zaščitili dolgoročno trajnost ribiške industrije;

41.

poziva Komisijo, naj evidentira količino ulova v okviru rekreativnega ribolova, da bi se ta dejavnost zakonsko uredila ter bi bile rekreativne in poklicne ribolovne dejavnosti v skladu s cilji največjega trajnostnega donosa;

42.

poziva, naj se celovito raziščejo ribji staleži, zlasti ogroženih vrst, in njihova medsebojna biološka povezanost, saj bi bila ocena stanja zaradi pomanjkanja točnih podatkov nejasna in nezanesljiva; poziva k ohranitvi naravnega drstenja;

43.

poziva k izvajanju projektov, s katerimi bi ocenili učinek posrednega ribolova (zavržene ribiške mreže ali mreže, ki se uporabljajo za gojenje školjk) in prilova zaščitenih vrst, ki jih je treba oceniti in podpirati, saj naj bi bilo samo v Jadranskem morju po nesreči ulovljenih več kot 40 000 morskih želv; meni, da so nujno potrebne okoljske presoje in študije za ublažitev te težave (denimo naprave za izločanje želv);

44.

poziva k močni podpori ladjedelništvu, tudi izdelavi čolnov za prosti čas, zlasti modernizaciji in specializaciji, da bi se ustvarila nova delovna mesta in opravile prilagoditve zahtevam za trajnostno in konkurenčno rast skladno z modrimi tehnologijami;

45.

poziva k močni podpori za proizvodna območja ter za tesno povezovanje in sodelovanje med območji v različnih delih makroregije; podpira izmenjavo dobrih praks v zvezi z najpomembnejšimi izkušnjami v sektorju in med regijami, ki želijo razvijati enak pristop, da bi se spodbudilo vzpostavljanje proizvodnih območij;

46.

poudarja pomen podpiranja in spodbujanja rekreativnega športnega in družinskega ribolova ter povezanosti politik na področju ribištva in turizma (ribolov in ribiški turizem, marikultura), zlasti na otokih, da se ohranijo lokalne kulturne tradicije in pomorski življenjski slog prebivalcev otokov in majhnih obalnih krajev; spodbuja trajnostni mali priobalni ribolov, tradicionalni ribolov in akvakulturo v povezavi z raznoliko kulinarično ponudbo in spodbujanjem lokalnih ribjih tržnic kot najboljši način za zagotavljanje trajnosti in večje podpore priobalni turistični dejavnosti;

47.

poziva Komisijo, naj podpira in spodbuja vključevanje ribolova in ribičev v projekte, denimo na področju kulturnega in dediščinskega turizma, ki bi vključevali ribolov in ponovno odkrivanje pomorske dejavnosti in tradicionalnih ribolovnih območij in poklicev;

48.

poudarja pomen socialnega gospodarstva in podjetništva žensk za uresničevanje stebra modre rasti in poziva države članice, udeležene v strategiji EUSAIR, naj spodbujajo in podpirajo sodelovanje žensk v vseh ustreznih sektorjih; opozarja na temeljno vlogo malih in mikropodjetij v zadevnih regijah in ozemljih ter poziva države članice, udeležene v strategiji EUSAIR, naj izvajajo dejavne politike za spodbujanje tovrstne gospodarske dejavnosti;

49.

podpira ukrepe za zmanjšanje hidrogeološkega tveganja in tveganja za obalno erozijo;

50.

poudarja pomen raziskovanja in poziva k močni podpori morskim in pomorskim okrožjem;

51.

poudarja, da lahko razvoj akvakulture in marikulture pomembno vpliva ne le na ponovno vzpostavitev biološke raznovrstnosti, temveč tudi na gospodarsko rast v jadransko-jonski regiji;

52.

poziva Komisijo, naj poglobi izmenjavo dobre prakse, denimo na področju trajnosti projektov, ki jih razvijajo obalne akcijske skupine;

53.

ugotavlja, da je boljša prometna in energetska povezanost med državami udeleženkami ter med njimi in njihovimi sosednjimi državami, vključno s pomorskim prevozom, intermodalnimi povezavami z zaledjem in energetskimi omrežji, nujno potrebna za makroregijo in pogoj za njen ekonomski in socialni razvoj; poudarja nezadostno povezanost med obalama Jadranskega morja in vrzel v infrastrukturni mreži na jadransko-jonskem območju;

54.

poziva k zagotavljanju spodbud za vzpostavitev trajnostnih prometnih povezav, ki bodo skrajšale čas potovanja, zmanjšale stroške prevoza in logistike ter omejile zunanje dejavnike; poziva k večjemu strateškemu delu v zvezi z izmenjavo med morjem in kopnim, da se ustvarijo priložnosti za intermodalni prevoz med državami, kohezijo, poveča celotno omrežje in zmanjšajo cestni zastoji in torej emisije CO2; opozarja, da je treba izboljšati pomorsko in pristaniško razsežnost kabotaže, pomorskih avtocest in križarjenj med obalama Jadrana, tako poteh sever–jug kot tudi vzhod–zahod; opozarja na potrebo po večjem usklajevanju, da se preprečijo zastoji v pomorskem prometu ter izboljšata upravljanje in nadzor nad njim;

55.

spodbuja, naj se uredba o spremljanju emisij iz pomorskega prevoza, poročanju o njih in njihovem preverjanju (Uredba (EU) 2015/757) uporabi za inovacije in vzpostavitev trajnostnega pomorskega prometa v makroregiji z uporabo alternativnih pogonskih motorjev za plovila in goriv, da bi zmanjšali emisije toplogrednih plinov in izboljšali energijsko učinkovitost v prometnem sektorju;

56.

poudarja pomen povezovanja pomorskih prometnih poti in pristanišč z drugimi deli Evrope in pomen medsebojne povezanosti s koridorji TEN-T; poziva države udeleženke, naj prizadevanja usmerijo v izvajanje projektov, ki so pokriti s sedanjim omrežjem TEN-T, in drugih posegov za njegovo predlagano širitev na jugovzhodno Evropo/vzhodno jadransko obalo, da bi zaprli vrzel v omrežju, ki obstaja na jadransko-jonskem območju; zato poziva vključene države, naj določijo prednostne infrastrukturne projekte z regionalno in evropsko dodano vrednostjo, ter predlaga, naj med drugim posebno pozornost namenijo:

57.

poziva k izboljšanju zmogljivosti obstoječe infrastrukturne mreže, zlasti ko gre za obstoječe cestne in železniške povezave v makroregiji, vključno s povezavami „zadnja milja“; poudarja potrebo po čimprejšnjem dokončanju jadransko-jonske avtoceste, ki bo spodbudila gospodarski in socialni razvoj makroregije; opozarja na pomen novih koridorjev, ki združujejo avtoceste, železnice in druge infrastrukture na obeh straneh jadransko-jonskega območja; opozarja na potrebo po večjem usklajevanju, da se preprečijo zastoji v pomorskem prometu ter izboljšata upravljanje in nadzor nad njim;

58.

poziva k razvoju hitre železniške infrastrukture, ki bo povezala dele makroregije in omogočila boljšo povezavo z EU in znotraj EU; opozarja na pomen izboljšanja železniških povezav jadransko-jonske regije ter med obalami Tirenskega morja in jadransko-jonskimi obalami;

59.

poziva države udeleženke, naj izboljšajo svojo pomorsko, železniško in letalsko prometno infrastrukturo ter razvijejo pomorske avtoceste v makroregiji, ki združujejo intermodalni prevoz, zlasti da se zagotovi povezanost z zaledjem, ter naj izboljšajo prometno logistiko, tako da čim bolj izkoristijo najbolj napredne tehnologije in vedno zagotavljajo visoko stopnjo varnosti in okoljske trajnosti; prav tako poziva države udeleženke k izvedbi študije možnosti za izboljšavo povezljivosti z instrumenti e-mobilnosti, ki omogočajo mednarodno elektronsko izdajanje vozovnic;

60.

poudarja pomanjkanje učinkovitih povezav z otoki; poziva Komisijo in države članice, naj omogočijo boljše povezave, tako da preverijo nove usklajene možnosti, ki imajo dodano vrednost, optimizirajo uporabo tovornih in potniških prog ter vključijo zasebne in javne deležnike, da bi zagotovile povečanje kakovost življenja na teh območjih, ustavile izseljevanje in omogočile izkoristek družbeno-ekonomskih možnosti; poudarja, da je treba izboljšati notranjo komunikacijo na otokih in prometno infrastrukturo za trajnostno mobilnost v notranjosti; poudarja tudi, da je treba zagotoviti ustrezne zdravstvene in izobraževalne programe za prebivalce otokov skozi vse leto;

61.

poziva k izvajanju velikih projektov za razvoj intermodalnih povezav na otokih in si zlasti želi močne podpore za okrepitev strateško pomembnih letališč, tako z vidika infrastrukture kot tudi novih povezav z drugimi regijami v makroregiji;

62.

poziva države udeleženke, naj si še naprej prizadevajo za diverzifikacijo virov energije, s čimer bodo ne le izboljšale varnost preskrbe z energijo v makroregiji, temveč tudi povečale konkurenco in zmanjšale energetsko revščino, kar bo imelo pomembne koristi za gospodarski in socialni razvoj regije; poudarja, da je treba opraviti temeljito oceno okoljskega učinka posegov v energetski sektor; poudarja pomen skupnega načrtovanja naložb v razvoj terminalov za utekočinjeni zemeljski plin in v manjkajočo mrežo plinovodov v makroregiji, s čimer bi prispevali k večji neodvisnosti in varnosti preskrbe z energijo; poleg tega spodbuja ukrepe za povečanje energetske učinkovitosti in učinkovitosti virov, kar bi prispevalo tudi k konkurenčnosti;

63.

spodbuja razvoj energetske infrastrukture, ki bi bila zmožna doseči zmanjšanje ogljičnega odtisa, povečati energetsko učinkovitost in zagotoviti energetsko varnost makroregije in drugih območij; poleg tega poudarja pomen razvoja in spodbujanja koncepta pametnih mest, kar naj prispeva k dodani vrednosti obstoječe splošne energetske infrastrukture v makroregiji;

64.

priznava velik potencial obnovljivih virov energije v makroregiji, ki je trenutno premalo izkoriščen; poziva k izkoriščanju razpoložljivih obnovljivih virov, kot so sončna in vetrna energija ter energija plimovanja in, kjer je tehnično mogoče, valovanja, v okviru mešance virov za proizvodnjo energije; poudarja trajnost in konkurenčnost potencialnih hidroelektrarn v vseh državah udeleženkah; poziva države udeleženke, naj prispevajo k oblikovanju dobro delujočega in povezanega trga s plinom in električno energijo v makroregiji, ki bo zagotavljal enak dostop do poceni in cenovno ugodne energije; poudarja, da je pomembno okrepiti čezmejne energetske povezave kot podlago za naložbe v energetski sektor, vzpostaviti medsebojno povezano energetsko mrežo EU in odstraniti ovire za čezmejne naložbe v energetski sektor;

65.

podpira skupno načrtovanje in naložbe v energetsko infrastrukturo za proizvodnjo in prenos električne energije in plina v makroregiji v skladu z omrežjem TEN-E, ob izvajanju konkretnih projektov, navedenih v seznamu projektov, ki so v interesu Energetske skupnosti;

66.

izraža zaskrbljenost zaradi ponovno obujene težnje po iskanju in izkoriščanju nafte in plina na odprtem morju in na kopnem, kar bi makroregijo izpostavilo veliki nevarnosti za nesreče, ki bi imele resne posledice za okolje, gospodarstvo, tudi ribiški sektor, ter javno zdravje; poudarja, da mora biti vsaka tovrstna dejavnost v skladu s pravili in smernicami Unije glede podnebja in obnovljivih virov energije; poudarja, da je Jadransko morje zaprto, plitvo morje s slabim odvajanjem onesnaževal in z zelo razvitim turizmom na obeh obalah ter da bi morala rast makroregije temeljiti predvsem na turizmu in gospodarskih dejavnostih, povezanih z njegovimi okoljskimi posebnostmi in ekosistemi; poudarja, da je treba dosledno izvajati zakonodajo Unije in mednarodne konvencije s področja okoljske trajnosti in varnosti pomorskih dejavnosti; poziva k celovitemu izvajanju okvirne direktive o pomorski strategiji (2008/56/ES) in direktive o varnosti naftnih in plinskih dejavnosti na morju (2013/30/EU);

67.

poziva k oblikovanju skupnih evropskih standardov za prometno varnost v jadransko-jonski makroregiji;

68.

poudarja, da je treba spodbujati čezmejni zračni prevoz z izvajanjem skupnih projektov, namenjenih zaščiti in krepitvi povezav v makroregiji;

69.

opozarja na bogastvo morskih, obalnih in kopenskih ekosistemov v državah udeleženkah; opozarja, da v Jadranskem morju živi skoraj polovica (49 %) vseh zabeleženih sredozemskih morskih vrst in da je Jadran zaradi plitvosti, omejenih tokov in velikega vpliva rek najbolj nenavadna podregija Sredozemlja; poziva k skupnim prizadevanjem pri sprejemanju vseh možnih ukrepov, kot je uporaba čistih goriv za pomorski prevoz in logistiko, da se ohrani biotska raznovrstnost morskega okolja in nadnacionalnih kopenskih habitatov ter prepreči zmanjšanje onesnaževanja morja in drugih nevarnosti za obalno in morsko biotsko raznovrstnost; poudarja pomen zaščite ogroženih morskih in zemeljskih vrst, kot so sredozemska medvedjica, človeška ribica, ris, beloglavi jastreb in druge, ter poziva države udeleženke, naj za dosego tega cilja izvajajo sorazmerne ukrepe;

70.

poziva k izmenjavi najboljših praks med državami udeleženkami na področju upravljanja naravne in kulturne dediščine, vključno z območji Natura 2000 in območji na seznamu Unesca, da bi razvili trajnostne turistične zanimivosti;

71.

poziva vse države udeleženke, naj združijo sile pri izvajanju pomorskega prostorskega načrtovanja, v skladu z Direktivo 2014/89/EU o vzpostavitvi okvira za pomorsko prostorsko načrtovanje, in celostnega upravljanja obalnih območij, pri čemer naj vključijo različne deležnike (nacionalne, regionalne in lokalne organe, lokalno prebivalstvo, raziskovalno skupnost, nevladne organizacije itd.); meni, da ustrezno skupno upravljanje pomorskega prostora zagotavlja pomemben okvir za trajnostno in pregledno uporabo pomorskih in morskih virov;

72.

poudarja pomen zaščite in ohranjanja rek in jezer v jadransko-jonskem bazenu;

73.

poudarja potrebo po odpravljanju onesnaženosti v preteklosti in čezmejnega onesnaževanja ter čiščenju lokacij, prizadetih zaradi industrijske kontaminacije tal, vode in zraka ter, kadar je to primerno, zaradi onesnaženosti, ki je posledica vojaških spopadov; podpira vse dejavne ukrepe za zmanjšanje onesnaženosti morja zaradi kemičnega in konvencionalnega orožja; pozdravlja zmanjšanje morskih odpadkov (cilj naj bo njihova popolna odprava) v skladu z okvirno direktivo o morski strategiji, zlasti glede onesnaženja jadranskih otokov z odpadki;

74.

izraža zaskrbljenost zaradi škode, ki jo povzročajo plastični odpadki v morju; poziva Komisijo, naj podpre pobude za pobiranje in recikliranje teh odpadkov; poudarja, da je treba v ta proces vključiti ribiče;

75.

poziva države, naj razvijejo in izvajajo celovite načrte za ponovno uporabo opuščenih industrijskih in vojaških območij; poudarja, da ta območja ne predstavljajo le grožnje okolju, ampak imajo tudi velik ekonomski potencial, ki ostaja neizkoriščen;

76.

poziva k spodbujanju selitve industrije iz urbanih središč in obalnih območij, da bi se tako izboljšala kakovost življenja;

77.

vztraja, da je treba uporabiti vsa obstoječa orodja za uporabo najboljših rešitev na področju ravnanja z odpadki in čiščenja odpadnih voda v regiji v skladu z Direktivo Sveta 91/271/EGS z dne 21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode v državah članicah EU;

78.

opozarja na različne naravne nesreče in nesreče, ki jih je povzročil človek, ki so prizadele regijo v zadnjih letih; opozarja na problem krčenja gozdov in druga tveganja, povezana s podnebnimi spremembami; poudarja, da je treba v celoti uporabljati horizontalna načela za obvladovanje tveganj za naravne nesreče in prilagajanje podnebnim spremembam, da bi se izvajal akcijski načrt in prednostne naloge vseh stebrov; spodbuja sodelovanje med hidrometeorološkimi inštituti držav, s čimer bi izboljšali delovanje ob izrednih vremenskih pojavih, posledicah podnebnih sprememb in pri obvladovanju tveganja naravnih nesreč; priznava, da so vode, kmetijstvo in turizem najbolj dovzetni za podnebne spremembe, zato spodbuja sodelovanje med nacionalnimi organi pri vzpostavljanju okvira in podpornega mehanizma za izvajanje ukrepov za prilaganje in blažitev posledic;

79.

poudarja, da je treba zmanjšati emisije toplogrednih plinov, zlasti v sektorju pomorskega prometa;

80.

poudarja težavo z geografsko in sezonsko neenakostjo pri dostopu do vodnih rezerv ter opazno pomanjkanje vode na otokih in obalnem območju v poletnem času, ko se potreba po vodi bistveno poveča zaradi prihoda velikega števila turistov;

81.

poziva k ustanovitvi regionalnega centra za pripravljenost na nesreče ter oblikovanju skupnega načrta za ukrepanje ob razlitju nafte in drugih dogodkih, ki povzročijo veliko onesnaženje, da bi oblikovali sistem zgodnjega opozarjanja za preprečevanje naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzročijo industrijske, prevozne in druge dejavnosti, kot so poplave, požari in dejavnosti izkoriščanja v Jadranskem morju; poudarja, da bi moral biti center neposredno povezan z mehanizmom EU za civilno zaščito; poudarja, da je pomembno z boljšim razumevanjem in izmenjavo najboljših praks ohraniti ekosistem in biotsko raznovrstnost regije;

82.

poziva države, ki niso članice EU, naj pospešijo izvajanje sektorskega pravnega reda (kot je okvirna direktiva o vodah), da bi lahko v prihodnosti pristopile k Uniji;

83.

odločno poziva države članice, naj se posvetujejo s pristojnimi oblastmi sosednjih držav in lokalnih skupnosti v makroregiji, zlasti ko gre za gospodarske dejavnosti, za katere velja presoja vplivov na okolje v skladu z Direktivo 2014/52/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o spremembi Direktive 2011/92/EU o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje;

84.

poudarja izjemen pomen turizma za evropsko gospodarstvo in razvoj socialne kohezije v EU, zlasti za sredozemske države in regijo kot celoto; poudarja, da je treba razviti nove pristope kot prispevek k zmanjšanju sezonske odvisnosti, v skladu z vplivom turizma na okolje in trajnostjo turizma; poziva k večji podpori pri financiranju turističnih projektov iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter drugih virov;

85.

poziva k nujnemu izboljšanju čezmejnih cestnih povezav, da bi povečali konkurenčnost turizma, saj slabe povezave povzročajo ozka grla v prometu in dolge zamude; poudarja, da je za potrebe turizma nujno treba izboljšati obstoječo infrastrukturo zračnega prometa in pomorsko povezavo med obema obalama Jadrana;

86.

poudarja, da je treba spodbujati uporabo obstoječih letališč v makroregiji, da bi se izognili prekomernemu zbiranju potnikov na le nekaj letalskih vozliščih, ter podpirati trajnostne in bolj uravnotežene turistične tokove v različne kraje;

87.

priznava, da sta bogata kulturna in naravna dediščina (vključno s kulturnimi dejavnostmi, kot so kino, gledališče in glasba) največji prednosti regije, na katerih sloni turizem; opozarja, da so v vseh državah udeleženkah številna zavarovana območja, vpisana v seznam Unesca, in območja omrežja Natura 2000; meni, da kljub pomembnemu prispevku turizma h gospodarstvu njegove možnosti niso v celoti izkoriščene, zlasti zaradi poudarjene sezonskosti in pomanjkljivosti na področju inovacij, trajnosti, prometne infrastrukture, kakovosti turistične ponudbe, spretnosti in znanj vključenih deležnikov ter odgovornega upravljanja turizma; v zvezi s tem poziva države udeleženke, naj sprejmejo politike za zagotavljanje ustreznih povezav in turističnih storitev tako med poletno sezono kot zunaj nje, da bi diverzificirale turistične tokove in zagotovile prisotnost turistov v vseh letnih časih; poudarja pomen povezovanja turizma z naravno, kulturno in umetniško dediščino;

88.

spodbuja države članice, naj podpirajo trajnostne rešitve mobilnosti v turističnem sektorju ter s tem izboljšajo kakovost turističnih storitev in povečajo doseg sektorja;

89.

priznava pomen nacionalnih in naravnih parkov ter zaščitenih območij kot temeljev prihodnjega izobraževanja državljanov o vprašanjih okoljske zaščite in boja proti podnebnim spremembam;

90.

poudarja, da je sodelovanje med državami nujno za nadaljnji razvoj turizma v regiji; spodbuja oblikovanje strategij turizma za Jadransko in Jonsko morje, ki temeljijo na trajnosti ter državam omogočajo izkoriščanje sinergij in obravnavo skupnih izzivov na makroregionalni ravni; meni, da je nujno delati z združenimi močmi za povečanje prepoznavnosti destinacij v jadransko-jonski regiji;

91.

odločno poziva Evropsko komisijo, države udeleženke ter lokalne in regionalne oblasti, naj ukrepajo, da bi spodbudile deležnike k izboljšanju turistične infrastrukture;

92.

poudarja, da je pomembno podpirati kulturne in ustvarjalne dejavnosti ter zlasti razvoj in vključevanje podjetniških dejavnosti na področjih glasbe, gledališča, plesa in filma; poziva k organiziranju festivalov, konvencij in kulturnih prireditev, ki spodbujajo vključevanje;

93.

opozarja, da je treba omogočiti lažji dostop do pomoči in financiranja malih in srednjih podjetij, ki so bistvenega pomena za turistični sektor; spodbuja deležnike v regiji, naj sodelujejo v Evropski podjetniški mreži, da bi delili izkušnje, se mrežno povezovali in našli čezmejne partnerje;

94.

poudarja pomen projektov pametne specializacije in pametnih skupnosti, ki vključujejo izkoriščanje obstoječih inovacijskih platform, kot je vzpostavitev jadransko-jonskega območja ustvarjalnosti;

95.

podpira razvoj razvejane turistične ponudbe, ki vključuje turistične tematske parke in poti ter kulturni, kmečki, zdravstveni, medicinski, navtični, enogastronomski, konferenčni in športni turizem, vključno s kolesarjenjem, golfom, potapljanjem, pohodništvom, smučanjem, planinarjenjem in športi na prostem, da se spodbuja turizem skozi vse leto in izboljša konkurenčnost turističnih destinacij; podpira razvoj podeželskega turizma, da bi se zmanjšal pritisk na glavna turistična središča in ozko obalno območje, kar bi prispevalo k preseganju sezonskosti; podpira širjenje turističnih dejavnosti v zaledje z oblikovanjem integriranih turističnih proizvodov, ki vključujejo tudi najpomembnejše zanimivosti v makroregiji in njenih glavnih mestih;

96.

poudarja, kako pomembna je skladnost upravljanja turizma in infrastrukture ter da je treba izboljšati kakovost in raznolikost storitev in priložnosti, pri tem pa upoštevati posebne značilnosti regije; poudarja tudi pomen spodbujanja in ohranjanja lokalne in regionalne tradicije;

97.

poudarja pomen preučevanja nadomestnih poti in poslovnih modelov ter boljšega povezovanja ponudb križarjenja z lokalnimi prebivalci in izdelki ter meni, da bi se tako lahko boljše reševala netrajnostna prezasedenost in boljše izkoristil ves potencial z več trajnimi ekonomskimi koristmi za lokalna gospodarstva; priznava pomen razvijanja in označevanja makroregionalnih turističnih poti s pomočjo zemljevidov in dodatnega oglaševanja obstoječih poti;

98.

zagovarja izkoriščanje najbolj značilnih sklopov proizvodov območja za potrebe turizma ter razvoj programov promocije in trženja;

99.

poudarja potrebo po resnični intermodalnosti prevoza z uporabo integrirane mreže storitev in stičišč, da bi se razvil kakovosten ekoturizem;

100.

poziva k razvoju jadransko-jonske listine, ki bo vsebovala merila, načela in smernice za spodbujanje trajnostnega turizma z uporabo evropskega sistema kazalnikov turizma za ocenjevanje turističnih destinacij, da bi se izboljšal njihov trajnostni razvoj;

101.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav udeleženk v strategiji EU za jadransko-jonsko regijo (Hrvaška, Grčija, Italija, Slovenija, Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna gora in Srbija).

20.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 355/37

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ter zlasti členov 4, 162 in od 174 do 178 Pogodbe,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (v nadaljnjem besedilu: uredba o skupnih določbah) (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1301/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in o posebnih določbah glede cilja „naložbe za rast in delovna mesta“ ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1080/2006 (2),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1304/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1081/2006 (3),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1299/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o posebnih določbah za podporo cilju „evropsko teritorialno sodelovanje“ iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (4),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1302/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o spremembi Uredbe (ES) št. 1082/2006 o ustanovitvi evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS), kar zadeva razjasnitev, poenostavitev in izboljšanje ustanavljanja in delovanja takih združenj (5),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1300/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1084/2006 (6),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 (7),

—

ob upoštevanju šestega poročila Komisije o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji z naslovom „Naložbe za delovna mesta in rast: – Spodbujanje razvoja in dobrega upravljanja regij in mest v EU“ z dne 23. julija 2014 (v nadaljevanju: šesto kohezijsko poročilo),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (8),

—

ob upoštevanju osmega poročila Komisije o napredku na področju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije z naslovom „Regionalna in urbana razsežnost krize“ z dne 26. junija 2013,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2014 o pametni specializaciji: mrežno povezovanje centrov odličnosti za učinkovito kohezijsko politiko (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2014 o pripravljenosti držav članic EU za učinkovit in pravočasen začetek novega programskega obdobja kohezijske politike (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. februarja 2014 o 7. in 8. poročilu Komisije o napredku kohezijske politike Evropske unije ter strateškem poročilu 2013 o izvajanju programov 2007–2013 (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. novembra 2014 o zamudah pri začetku izvajanja kohezijske politike za obdobje 2014–2020 (12),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. oktobra 2011 z naslovom „Okvir za naslednjo generacijo inovativnih finančnih instrumentov – platformi EU za lastniški kapital in dolg“ (COM(2011)0662),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2015/760 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o evropskih dolgoročnih investicijskih skladih (13),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. januarja 2015 z naslovom „Kako čim bolje izkoristiti prožnost v okviru obstoječih pravil Pakta za stabilnost in rast“ (COM(2015)0012),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o šestem poročilu o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji: naložbe za delovna mesta in rast, ki ga je sprejel Svet za splošne zadeve (kohezijo) dne 19. novembra 2014,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 3. decembra 2014 o šestem poročilu o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji (14),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta z naslovom „Načrt za prenovljeno strategijo Evropa 2020: prispevek usmerjevalnega odbora platforme za spremljanje strategije Evropa 2020 Odbora regij“ (15),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 21. januarja 2015 o šestem kohezijskem poročilu Komisije (16),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. marca 2015 z naslovom „Rezultati javnega posvetovanja o strategiji Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2015)0100),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. januarja 2015 z naslovom „Kako čim bolje izkoristiti prožnost v okviru obstoječih pravil Pakta za stabilnost in rast“ (COM(2015)0012),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj (A8-0277/2015),

A.

ker je kohezijska politika glavna politika za rast naložb in razvojna politika EU, ki je usklajena s cilji strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast ter katere cilj je odprava razlik med regijami in spodbujanje konvergence, njen proračun pa znaša 351,8 milijard EUR do konca leta 2020; ker se EU še vedno sooča s posledicami gospodarske in finančne krize (visoka brezposelnost, neenakomerno in počasno okrevanje gospodarstva); ker je cilj kohezijske politike zagotoviti, da bosta vsa energija in vse zmogljivosti mobilizirane in usmerjene v uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020 za trajnostno rast in delovna mesta;

B.

ker je bistveno, da različne pobude EU za rast in delovna mesta ter za varstvo okolja in podnebja ohranijo skladen pristop; ker imajo vodilne pobude strategije Evropa 2020 ključno vlogo pri izboljševanju usklajevanja na lokalni in regionalni ravni v zvezi z izvajanjem kohezijske politike; ker določbe o načrtovanju programov oz. o poročanju ne vsebujejo konkretnega mehanizma, ki bi bil izrecno usmerjen v prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov (skladi ESI) k uresničitvi vodilnih pobud; ker bo treba pri pregledu strategije Evropa 2020 obravnavati izvajanje vodilnih pobud ter si prizadevati za uravnoteženje finančnih, proračunskih in gospodarskih ukrepov na eni strani ter socialnih, izobraževalnih in okoljskih vidikov in vidikov enakosti (še posebej spolov) na drugi strani;

C.

ker sta vse bolj potrebni večja soodgovornost različnih udeleženih akterjev za strategijo na različnih ravneh upravljanja in deljena odgovornost, skupaj z ustreznimi pravicami in obveznostmi na vseh ravneh izvajanja projekta; ker je treba okrepiti upravljanje na več ravneh in partnerstvo, saj ta načela omogočajo odpravljanje pomanjkanja upravne zmogljivosti;

D.

ker so se cilji kohezijske politike sčasoma nedvomno razvili, da bi podprli naložbe v najpomembnejše evropske prednostne naloge, kar dokazuje njihovo prilagodljivost in učinkovitost, obenem pa je ostal osrednji cilj zmanjšanje neskladja med stopnjami razvoja različnih regij, krepitev potenciala regij in spodbujanje trajnostnega razvoja; ker Evropski sklad za strateške naložbe vnaša nove elemente v splošno strategijo EU za ustvarjanje inovativne, trajnostne in vključujoče rasti ter kvalificiranih delovnih mest;

E.

ker bi bilo treba pri pregledu strategije Evropa 2020 upoštevati resne in raznolike posledice ekonomske in finančne krize za države članice in regije ter biti zaradi doslednosti in učinkovitosti pameten in uravnotežen; ker se bo vseeno morda razmišljalo o drugih ukrepi, kot so infrastrukturni ukrepi, ukrepi na notranjem trgu in ukrepi, povezani z upravnimi zmogljivostmi; ker je treba upoštevati posebne ozemeljske značilnosti, s posebnim poudarkom na regijah iz členov 174 and 349 PDEU;

F.

ker je vmesni pregled strategije Evropa 2020 (čeprav z zamudo leta 2015), predvsem priložnost za oceno (in priznanje) prispevka kohezijske politike k doseganju ciljev strategije in izboljšanju obstoječih medsebojnih povezav in vplivov med različnimi politikami EU ter s proračunom EU, da bi bila za njih učinkovito gonilo za izvajanje te strategije; ker je ta faza bistvenega pomena za oblikovanje prihodnje kohezijske politike kot naložbene politike EU, obenem pa daje prednost zmanjšanju razvojnih razlik in ponovnem pospeševanju konvergenčnega procesa;

1.

opozarja, da je strategija Evropa 2020 krovna dolgoročna strategija Evropske unije za rast in delovna mesta, ki temelji na petih ambicioznih ciljih: zaposlovanje, inovacije, podnebne spremembe in energetska trajnost, izobraževanje ter boj proti revščini in socialni izključenosti; ugotavlja, da cilje dopolnjuje sedem vodilnih pobud in da so izzivi, ki so bili opredeljeni leta 2010, neenako obravnavani, napredek na ravni EU pri izpolnjevanju nekaterih od njih, kot je boj proti brezposelnosti, pa je še vedno zmeren; poudarja, da bi se morala EU osredotočiti na trajnostno rast in razvoj ter dostojnih delovnih mestih, da bi zagotovila dolgoročne koristi od svojih naložb;

2.

poudarja dejstvo, da bi lahko tudi napredek na področju enakosti spolov prispeval h gospodarski rasti, trajnostnemu razvoju in socialni koheziji;

3.

poudarja, da sta bila leta 2010 vzpostavljena okvir gospodarskega upravljanja EU in njegov izvedbeni mehanizem (evropski semester), da bi se zagotovilo usklajevanje ukrepov fiskalne politike in strukturnih reform in boljše usklajevanje nacionalnih proračunskih politik za rast in delovna mesta na ravni EU in na nacionalni ravni, ter za podporo uresničevanju strategije; opozarja na dejstvo, da je treba obravnavati še nadaljnje izzive, povezane z usklajevanjem in sinhronizacijo;

4.

poudarja, da je bila kohezijska politika za obdobje 2007–2013, ki je bila usklajena s predhodnico, tj. lizbonsko strategijo, in je imela podobne temeljne cilje, že v fazi izvajanja, ko je bila uvedena strategija Evropa 2020, in da bi bilo zato reprogramiranje v skladu s cilji nove strategije težavno in neproduktivno; poudarja, da kohezijska politika za številne države članice v času gospodarske krize ni bila zgolj edini vir naložb, temveč je s sredstvi za lizbonsko strategijo tudi znatno podprla izvajanje strategije, kot kažejo šesto kohezijsko poročilo ter različna sporočila in študije Komisije; opozarja, da je sčasoma lizbonska strategija izgubila zavezanost držav članic, regij in mest in da je upravljanje strategije Evropa 2020 zlasti v skladu z načeli kohezijske politike in instrumenti, ki lahko zagotovijo prevzem odgovornosti za izvajanje strategije;

5.

poziva Komisijo, naj v okviru naknadnih vrednotenj za programsko obdobje 2007–2013 zagotovi informacije o usmerjenosti na izid in rezultate ter konkretnem prispevku kohezijske politike k ciljem strategije Evropa 2020; poudarja pomen razumevanja realnosti in omejitev razpoložljivih dokazov o prispevku kohezijske politike h krovnim ciljem strategije ter glede na pretrese, ki so jih utrpela gospodarstva EU, še posebej v primeru držav, ki jih je kriza močno prizadela; se zaveda, da bi lahko te ugotovitve pripomogle pri sedanjem izvajanju strategije;

6.

poudarja, da je kohezijska politika ključni instrument EU za naložbe v realno gospodarstvo in je izraz evropske solidarnosti, ko povečuje rast in blaginjo ter zmanjšuje gospodarske, socialne in ozemeljske razlike; opozarja, da je kohezijska politika v celoti usklajena s cilji strategije Evropa 2020 in zagotavlja potreben okvir za naložbe, ne da bi bila samo sredstvo za njegovo izvajanje; v zvezi s tem poudarja, da so skladi ESI na podlagi tematske osredotočenosti po novi strukturi, usmerjeni v 11 tematskih ciljev, ki izhajajo neposredno iz ciljev strategije Evropa 2020, in da so bili za zagotovitev, da izvedene naložbe povečujejo učinkovitost teh ciljev, določeni pogoji, ki so neposredno povezani s temi tematskimi cilji; poudarja, da v celoti podpira ta novi pristop, ki bo prispeval k povečanju učinkovitosti porabe;

7.

poudarja, da kohezijska politika razvija sinergije z drugimi politikami EU, kot so digitalni enotni trg, energetska unija, enotni kapitalski trg in socialna politika ter da je z vsemi svojimi instrumenti in cilji, vključno z makroregionalnimi strategijami, agendo za urbana območja, teritorialno agendo, naložbami v MSP, pametno rast in strategije pametne specializacije, bistveno prispevala h krepitvi enotnega trga in doseganju ciljev strategije Evropa 2020; poziva nacionalne in regionalne organe v vsej Evropi, naj oblikujejo strategije za pametno specializacijo in izkoriščajo sinergije med različnimi evropskimi, nacionalnimi in regionalnimi instrumenti, tako javnimi kot zasebnimi;

8.

opozarja tudi na povezavo s širšim procesom gospodarskega upravljanja prek ukrepov, ki povezujejo učinkovitost skladov ESI z dobrim gospodarskim upravljanjem; poziva države članice, da ukrepajo z vso odgovornostjo, da bi se kar najbolje preprečili njihova uporaba in negativni učinki na izvajanje evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter doseganje ciljev kohezijske politike; poleg tega poudarja, da je treba zagotavljati podporo državam članicam, ki se soočajo z začasnimi proračunskimi težavami; pozdravlja mehanizme prožnosti v okviru obstoječih pravil Pakta za stabilnost in rast (COM(2015)0012) za krepitev povezave med naložbami, strukturnimi reformami, naložbami in uporabo sredstev za spodbujanje dolgoročne trajnostne rasti ter pospeševanje napredka pri doseganju ciljev strategije Evropa 2020;

9.

z zaskrbljenostjo poudarja, da v sedanjem programskem obdobju prihaja do zamud pri izvajanju kohezijske politike; poudarja, da je samo izvajanje na zelo zgodnji stopnji, čeprav je večina operativnih programov že določena; kljub temu poudarja, da je že mogoče izvesti ocene glede usmerjenosti sredstev politike v prednostne naloge, ki prispevajo k trajnostni rasti in delovnim mestom; v zvezi s tem ugotavlja, da so se v skladu s prvo oceno, ki jo je izdala Komisija, zneski, dodeljeni za raziskave in inovacije, podporo malim in srednjim podjetjem, IKT, nizkoogljično gospodarstvo, zaposlovanje, socialno vključevanje, izobraževanje in krepitev zmogljivosti, v primerjavi s prejšnjimi programskimi obdobji bistveno povišali, medtem ko se je raven podpore za prometno in okoljsko infrastrukturo znižala; opozarja, da bodo podatki o izvajanju evropskih strukturnih in investicijskih skladov za obdobje 2014–2020 v času vmesnega pregleda strategije Evropa 2020 še vedno pomanjkljivi, zato konkretna ocena prispevka teh skladov k doseganju ciljev strategije morda še vedno ne bo mogoča na tej stopnji; ceni, da so države članice že sprejele ukrepe, na primer za zagotovitev, da bo 20 % njihovih virov porabljenih za podnebne ukrepe;

10.

priznava, da bi se z opredelitvijo okvira uspešnosti in uvedbo predhodne pogojenosti ter povezavami s priporočili za posamezne države v načrtovanju kohezijske politike za obdobje 2014-2020 lahko zagotovilo boljše investicijsko okolje za kar največji prispevek kohezijske politike k uresničevanju vodilnih ciljev strategije Evropa 2020;

11.

opozarja, da je Komisija leta 2014 začela postopek pregleda strategije z objavo sporočila z naslovom „Ocena izvajanja strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast“, in obžaluje, da je ta dokument nezadostno obravnaval kohezijsko politiko in z njo povezane instrumente; ceni, da se je postopek nadaljeval z javnim posvetovanjem, ki je bilo izvedeno med majem in oktobrom 2014, da bi tako zbrali dokaze za postopek pregleda, in izraža zadovoljstvo, da sta bili potrjeni ustreznost in pomembnost strategije ter njenih ciljev in prednostnih nalog;

12.

ugotavlja, da so vodilne pobude izpolnile svoj namen, vendar tudi poudarja, da je njihova prepoznavnost dokaj nizka; obžaluje, da je gospodarska in finančna kriza poglobila razlike v Evropski uniji in je bilo storjenega premalo napredka pri doseganju več vodilnih ciljev strategije, zlasti cilje glede zaposlovanja, raziskav in razvoja, revščine in socialne izključenosti; pozdravlja ugotovitev, da je treba za izboljšanje uresničevanja strategije okrepiti odgovornost in delovanje na kraju samem, tako da se utrdijo vertikalna in horizontalna partnerstva; poudarja, da bi morala strategija spodbujati k premiku od pristopa, osredotočenega na proces in izid, k pristopu, usmerjenemu v dejanske rezultate, da bi se zagotovila kar najvišjo učinkovitost in uspešnost za EU politike, ki so z njo povezane;

13.

pozdravlja, da Eurostat redno objavlja kazalnike napredka v zvezi z izvajanjem strategije Evropa 2020; vendar poziva k večji podrobnosti in točnosti na regionalni ravni v zvezi s podatki, zagotovljenimi na ravni NUTS II in NUTS III, ker bo to vse bolj pomembno zaradi nepredvidenih gospodarskih in socialnih problemov, ki se pojavljajo v različnih regijah EU ne glede na njihovo stopnjo razvitosti; poleg tega opozarja na tri razsežnosti kohezijske politike – gospodarsko, socialno in ozemeljsko, ter meni, da je zato mogoče meriti samo na podlagi gospodarskih kazalnikov; Komisijo in države v zvezi s tem poziva, naj nadaljujejo razpravo in učinkoviteje sodelujejo pri razvoju bolj vključujočih kazalnikov, ki bodo dopolnjevali BDP, da bi postali bolj ustrezni za ocenjevanje napredka pri doseganju prednostnih ciljev strategije Evropa 2020;

14.

ugotavlja, da naj bi bil predlog Komisije o pregledu strategije Evropa 2020 objavljen pred koncem leta 2015 in obžaluje to zamudo, saj je bil prvotno načrtovan za začetek leta 2015; ponovno poudarja, da bo pregled potekal v precej neugodnem trenutku cikla kohezijske politike, ko poteka dejanski proces izvajanja; poleg tega poudarja, da bi bilo predčasno reprogramiranje povsem neproduktivno za dolgoročno strateško načrtovanje kohezijske politike:

15.

pozdravlja ustanovitev projektne skupine za boljše izvajanje skladov EU; pozdravlja tudi ustanovitev službe za podporo strukturnim reformam, ki je uradno začela delovati 1. julija 2015 in ki bo državam članicam nudila tehnično podporo, da bodo lahko učinkoviteje izvajale strukturne reforme in priporočila za posamezne države;

16.

hkrati priznava, da je treba obravnavati razvoj gospodarskih obetov, uporabo novih instrumentov, napredek, dosežen pri uresničevanju ciljev strategije, in posledično potrebo po operativnih prilagoditvah;

17.

zato poziva, naj bo vmesni pregled strategije Evropa 2020 pameten in uravnotežen ter osredotočen na večjo medsebojno povezanost petih ciljev strategije in njenih vodilnih pobud ter na opredelitev metod, s katerimi bi jih lahko bolje prenesli naprej in ocenili brez ustvarjanja dodatnih plasti zapletenosti in pretiranega upravnega bremena; poudarja, da bi moral upoštevati prednosti in slabosti gospodarstva EU, kot so vse večje neenakosti (na primer v premoženju), visoka brezposelnost in visok javni dolg; poudarja, da je treba vzporedno s poudarkom na makroekonomskih merilih fiskalnega in gospodarskega upravljanja stremeti tudi k napredku pri doseganju krovnih ciljev strategije Evropa 2020; meni, da je treba pozornost nameniti tudi večji družbeni in okoljski trajnosti, večji socialni vključenosti in enakosti spolov; poudarja pomen ohranitve podpore, ki jo službe Komisije nudijo organom držav članic za izboljšanje upravne zmogljivosti;

18.

ponovno poziva k okrepitvi razsežnosti odgovornosti za strategijo, preglednosti strategije, sodelovanja in poistovetenja z njo z vključevanjem lokalnih in regionalnih organov ter ustreznih deležnikov civilne družbe in zainteresiranih strani, od določanja in oblikovanja ciljev do izvajanja, spremljanja in ocenjevanja strategije; poudarja ključni pomen okrepljene strukture upravljanja, ki temelji na upravljanju na več ravneh, struktur spodbud, učinkovitega mešanega pristopa od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor, modela partnerstva kohezijske politike in javno-zasebnih partnerstev na splošno za posvetovanje in sodelovanje z vsemi deležniki za zagotovitev ustrezne zmogljivosti za doseganje dolgoročnih ciljev; opozarja, da so v skladu z institucionalnimi in pravnimi okviri držav članic, tudi regionalni in lokalni organi odgovorni za javne naložbe in bi zato morala biti priznani kot ključni akterji pri izvajanju strategije;

19.

poleg tega predlaga, da bi morali lokalni in regionalni organi ter deležniki v projektu strategije Evropa 2020 obnoviti zavezo v obliki pakta med njimi, državami članicami in Komisijo, da bi se zagotovila odgovornost in udeležba in da bi bilo treba sprejeti kodeks ravnanja, ki bo podoben kodeksu za partnerstva, ki je bila uveden v okviru kohezijske politike za obdobje 2014–2020;

20.

poudarja, da je treba uporabiti resnično ozemeljski pristop k strategiji Evropa 2020, da bi javne ukrepe in naložbe prilagodili različnim ozemeljskim značilnostim in posebnim potrebam; meni, da je zelo pomembno povezati splošni pristop strategije Evropa 2020 in teritorialni pristop teritorialne agende 2020; meni tudi, da bi morali biti možni prilagojeni prostovoljni regionalni cilji strategije Evropa 2020 in da bi bilo treba o njih razpravljati na regionalni ravni brez dodatnega birokratskega bremena na terenu; poudarja, da bi morali biti takšni prilagojeni prostovoljni regionalni cilji skladni s krovnimi cilji strategije in ne bi smeli biti omejeni na vnaprej določene cilje; v zvezi s tem opozarja tudi na pomen strategij lokalnega razvoja, ki jih vodi skupnost;

21.

priznava pomembno vlogo mest in mestnih območij kot gonil rasti in delovnih mest in se zavzema za to, da bi bil pri pregledu strategije Evropa 2020 upoštevan širši holističen pristop k prihodnjemu razvoju mest kot subjektov, ki igrajo aktivno vlogo pri uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020; poziva Komisijo, naj torej preuči nedavno deklaracijo iz Rige o agendi za mesta glede na osrednjo vlogo mestnih območij (velikih pa tudi majhnih in srednjih); zlasti poudarja, da je treba predvideti ustrezno strategijo za srednja in majhna urbana območja na podlagi pristopa, ki ustvarja sinergije z digitalno agendo in instrumentom za povezovanje Evrope;

22.

poziva Komisijo, naj zagotovi informacije o vlogi ozemeljskih vidikov kot dejavnikov gospodarske rasti, ustvarjanja delovnih mest in trajnostnega razvoja, in zahteva, da se v pregledu strategije Evropa 2020 obravnavajo ozemeljski učinki in zagotovijo smernice o tem, kako jih reševati; poudarja pomen posvetovanja z lokalnimi in regionalnimi organi na tem področju, saj imajo odločilno vlogo pri izvajanju teritorialnih razvojnih strategij; poudarja tudi vlogo, ki bi jo lahko imele makroregionalne strategije in evropsko teritorialno sodelovanje na splošno za uspešno izvajanje ciljev strategije Evropa 2020, saj mnogi razvojni projekti vključujejo čezmejna območja, tudi več regij in držav in so sposobne razviti krajevne odzive na dolgoročne izzive;

23.

ugotavlja pomen novega instrumenta EU za naložbe, tj. Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI), ki bo podprl mobilizacijo do 315 milijard EUR naložb, da bi se odpravile vrzeli pri naložbah v EU in povečal učinek javnih izdatkov; poudarja, da bi moral biti dodatek k skladom ESI in njihova dopolnitev; obžaluje, da ni jasno povezan s strategijo Evropa 2020, vendar meni, da bi moral prek svojih ciljev in z izborom uresničljivih, trajnostnih projektov prispevati k izvajanju strategije na določenih področjih;

24.

poleg tega poudarja, da je nujno treba zagotoviti popolno skladnost in sinergije med vsemi instrumenti EU, tako da se strategija pametne specializacije postavi v ospredje investicijskih instrumentov, da bi preprečili podvajanja ali navzkrižja med njimi ali med različnimi ravnmi izvajanja politike; zato zahteva, da se strategija Evropa 2020 pri pregledu potrdi kot dolgoročni okvir EU za rast in obravnava izziv usklajevanja instrumentov politike, vključno z Evropskim skladom za strateške naložbe, da bi učinkovito uporabili vse razpoložljive vire in dosegli pričakovane rezultate v zvezi s splošnimi strateškimi cilji;

25.

poziva Komisijo, naj z namenom spodbujanja splošnega skladnega razvoja EU in glede na ključno vlogo kohezijske politike pri uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020, pri pregledu ciljev strategije ter ciljev v skladu s členom 174 in 349 upošteva značilnosti in omejitve posebnih območij, kot so podeželska območja, ki jih je prizadela industrijska tranzicija, regije, ki so hudo in stalno prizadete zaradi neugodnih naravnih ali demografskih razmer, otoške, čezmejne in gorske regije ter najbolj oddaljene regije EU; s tem v zvezi opozarja na potencial takšnih področij, kot so biotehnologija, energija iz obnovljivih virov in biotska raznovrstnost;

26.

poudarja vse boljše rezultate glede povečevanja količine, kakovosti in učinka naložb v raziskave in inovacije z usklajeno uporabo instrumentov kohezijske politike in programa Obzorje 2020 v okviru vmesnega pregleda strategije Evropa 2020; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem pri pregledu ciljev strategije Evropa 2020 okrepi vse morebitne povezave in sinergije med tema dvema pomembnima okviroma politik ter vzpostavi spletni sistem sledenja za ugotavljanje v katerih primerih se financiranje iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov kombinira s programom Obzorje 2020, Evropskim skladom za strateške naložbe in drugimi programi, ki jih financira Unija; pozdravlja načrt, da se za prosilce, ki so ocenjeni kot odlični, ne morejo pa pridobiti financiranja iz programa Obzorje 2020, uvede „znak odličnosti“, da bi jim tako pomagali pri dostopu do skladov ESI;

27.

poziva Komisijo, naj oblikuje dosleden in stalen postopek ocenjevanja, s katerim bo lahko redno ocenjevala napredek v zvezi s cilji strategije Evropa 2020 ter predlagala niz ustreznih ukrepov za njihovo uresničitev ter priporočila za kohezijsko politiko po letu 2020; poudarja, da je vloga Parlamenta usklajeno nadzorovati izvajanje strategije Evropa 2020 in kohezijske politike, pri čemer se mora usklajevati v Parlamentu pa tudi z vsemi relevantnimi institucijami; v zvezi s tem poziva, naj se Parlament pravočasno vključi v vse ustrezne razprave, namenjene oblikovanju, izvajanju in ocenjevanju politik iz strategije; opozarja, kako pomembno je v te izmenjave mnenj vključiti tudi Odbor regij in Evropski ekonomsko-socialni odbor, nacionalne parlamente, lokalne in regionalne organe ter druge deležnike in zainteresirane strani;

28.

meni, da bo pregled strategije Evropa 2020, ki bo izveden pred predložitvijo predloga za vmesno revizijo večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020, zagotovil podlago za prihodnjo kohezijsko politiko po letu 2020 in druge instrumente večletnega finančnega okvira; v zvezi s tem poudarja pomen učinkovitega obravnavanja vseh zgoraj izraženih pomislekov in hkratnega zagotavljanja neprekinjenosti strateškega pristopa; opozarja tudi na dodano vrednost vseevropske kohezijske politike, ki mora ostati eden od glavnih instrumentov EU za naložbe v rast, ustvarjanje delovnih mest in varstvo podnebja, ob zagotavljanju uravnoteženega in usklajenega razvoja v vsej EU, kot katalizator sprememb in spodbuda za blaginjo tudi v manj razvitih regijah; v zvezi s tem poudarja, da je treba zagotoviti trajnostno raven financiranja za evropske strukturne in investicijske sklade po letu 2020;

29.

poudarja, da bi bilo treba prihodnjo kohezijsko politiko in prihodnjo dolgoročno strategijo EU oblikovati pred koncem sedanjega mandata Komisije, ob upoštevanju, da bodo leta 2019 volitve v Parlament, kar bo pomenilo znatno časovno omejitev za sozakonodajalce v zvezi s koledarjem pogajanj, za Komisijo in države članice pa pri pripravi in sprejetju novih partnerskih sporazumov in operativnih programov pred začetkom naslednjega večletnega finančnega okvira; hkrati ugotavlja, da se bodo začela tudi pogajanja v zvezi s prihodnjim večletnim finančnim okvirom; zato poziva Komisijo, naj upošteva vse posebne omejitve, ki so jih ustvarile medsebojne povezave in zahteve glede časovnega usklajevanja, ter razvije usklajen pristop v zvezi s prihodnjo dolgoročno strategijo EU za trajnostno rast in delovna mesta, proračunom EU, zlasti kohezijsko politiko, in instrumenti večletnega finančnega okvira;

30.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, državam članicam in njihovim regijam.

20.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 355/45

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o smernicah o uporabi ukrepov za povezovanje uspešnosti evropskih strukturnih in investicijskih skladov z dobrim gospodarskim upravljanjem v skladu s členom 23 Uredbe (EU) št. 1303/2013 (COM(2014)0494) (v nadaljnjem besedilu: 'smernice'),

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ter zlasti členov 4, 162, od 174 do 178 in 349 Pogodbe,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (1) (v nadaljnjem besedilu: uredba o skupnih določbah),

—

ob upoštevanju izjave Komisije v zvezi s členom 23, vključene v Izjave v zvezi z Uredbo (EU) št. 1303/2013 (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. oktobra 2013 o vplivu proračunskih omejitev za lokalne in regionalne oblasti glede izdatkov strukturnih skladov EU v državah članicah (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o prispevku kohezijske politike k doseganju lizbonskih ciljev in ciljev strategije EU 2020 (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. februarja 2014 o 7. in 8. poročilu Evropske Komisije o napredku kohezijske politike Evropske unije ter strateškem poročilu 2013 o izvajanju programov 2007–2013 (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. oktobra 2014 o evropskem semestru za usklajevanje gospodarskih politik: izvajanje prednostnih nalog za leto 2014 (6),

—

ob upoštevanju šestega poročila Komisije o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji z naslovom „Naložbe za delovna mesta in rast: Spodbujanje razvoja in dobrega upravljanja regij in mest v EU“ z dne 23. julija 2014,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Kohezijska politika: Strateško poročilo 2013 o izvajanju programov v obdobju 2007–2013“ z dne 18. aprila 2013 (COM(2013)0210),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 12. februarja 2015 o smernicah o ukrepih za povezovanje evropskih strukturnih in investicijskih skladov z dobrim gospodarskim upravljanjem,

—

ob upoštevanju študije Parlamenta iz januarja 2014 o evropskem gospodarskem upravljanju in kohezijski politiki (generalni direktorat za notranjo politiko, tematski sektor B: strukturna in kohezijska politika),

—

ob upoštevanju informativnega obvestila Parlamenta iz decembra 2014 z naslovom „The European Structural and Investment Funds and sound economic governance: guidelines for the implementation of Article 23 of the Common Provisions Regulation“ (Evropski strukturni in investicijski skladi ter dobro gospodarsko upravljanje: smernice za izvajanje člena 23 uredbe o skupnih določbah) (generalni direktorat za notranjo politiko, tematski sektor B: strukturna in kohezijska politika),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj in mnenj Odbora za proračun in Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A8-0268/2015),

A.

ker kohezijska politika temelji na Pogodbi in je izraz evropske solidarnosti, njen cilj pa je okrepiti ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo v Uniji, predvsem pa zmanjšati razlike med regijami ter spodbujati skladen in uravnotežen družbeno-gospodarski razvoj; ker je tudi naložbena politika, ki prispeva k doseganju ciljev strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast;

B.

ker sedanji zakonodajni okvir za kohezijsko politiko, ki sicer vzpostavlja povezave s strategijo EU za pametno, trajnostno in vključujočo rast, evropskim semestrom in integriranimi smernicami Evrope 2020 ter z zadevnimi priporočili za posamezne države in priporočili Sveta, kljub temu pogojujejo zelo posebne naloge, cilji in horizontalna načela;

C.

ker je cilj sedanjega pravnega okvira evropskih strukturnih in investicijskih skladov okrepiti usklajevanje, dopolnjevanje in sinergije z drugimi politikami in instrumenti EU;

D.

ker obstajajo dokazi, da so dobro upravljanje in učinkovite javne institucije nujni za trajnostno in dolgoročno gospodarsko rast, ustvarjanje novih delovnih mest ter socialni in teritorialni razvoj, čeprav je dokazov o makroekonomskih dejavnikih, ki vplivajo na način delovanja kohezijske politike, manj;

E.

ker lahko ekonomska in finančna nepredvidljivost ter pravna negotovost povzročita upad javnih in zasebnih naložb, kar bi ogrozilo doseganje ciljev kohezijske politike;

F.

ker se smernice nanašajo na prvi del ukrepov za povezovanje uspešnosti evropskih strukturnih in investicijskih skladov z dobrim gospodarskim upravljanjem v skladu s členom 23 uredbe o skupnih določbah; ker se to nanaša na reprogramiranje in začasno ustavitev plačil, ki niso obvezna, za razliko od drugega dela člena 23 uredbe o skupnih določbah, ki zahteva začasno ustavitev obveznosti ali plačil, kadar države članice ne sprejmejo popravnih ukrepov v okviru postopka gospodarskega upravljanja;

G.

ker so države članice, kot kažejo rezultati Komisije, ki je ocenila napredek v izvajanju 279 priporočil za posamezne države, izdanih leta 2012 in 2013, do sedaj dosegle nizko stopnjo izvajanja zadevnih priporočil, in sicer popolno upoštevanje ali velik napredek pri 28 priporočilih za posamezne države (10 %), delni napredek pri 136 priporočilih (48,7 %) ter omejeni napredek ali nobenega napredka pri 115 priporočilih (41,2 %);

1.

poudarja pomen instrumentov in sredstev kohezijske politike za ohranjanje stopnje naložb z evropsko dodano vrednostjo v državah članicah in regijah, namenjenih pospešenemu ustvarjanju novih delovnih mest in izboljšanju socialno-ekonomskih razmer, zlasti tam, kjer so naložbe zaradi gospodarske in finančne krize močno upadle;

2.

meni, da mehanizmi gospodarskega upravljanja ne smejo ovirati uresničevanja ciljev politike evropskih strukturnih in investicijskih skladov, čeprav je treba upoštevati njihov prispevek k ustvarjanju stabilnega makroekonomskega okolja in uspešne, učinkovite in v rezultate usmerjene kohezijske politike;

3.

meni, da je treba člen 23 uredbe o skupnih določbah uporabiti zgolj kot skrajni ukrep za učinkovitejše izvajanje evropskih strukturnih in investicijskih skladov,

4.

poudarja večletni in dolgoročni značaj programov in ciljev v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov v nasprotju z letnim ciklom evropskega semestra; v zvezi s tem poudarja, da je treba zagotoviti jasne mehanizme za izvajanje evropskega semestra, in poziva k tesnemu sodelovanju med obema postopkoma ter organi, pristojnimi za njuno izvajanje;

5.

poudarja, da mora Komisija pripraviti belo knjigo, v kateri bo upoštevala dolgoročne učinke javnih naložb in vzpostavila tipologijo kakovostnih naložb, s katero bo mogoče jasno prepoznati naložbe, ki imajo dolgoročno najboljše učinke;

6.

opozarja, da je imela kohezijska politika ključno vlogo in se je izkazala za zelo odzivno na makroekonomske in javnofinančne omejitve v okviru sedanje krize z reprogramiranjem več kot 11 % razpoložljivih proračunskih sredstev v obdobju od 2007 do 2012, da je podprla najbolj pereče potrebe in okrepila določene ukrepe; v zvezi s tem poudarja, da je v več državah članicah kohezijska politika predstavljala več kot 80 % javnih naložb v obdobju 2007–2013;

7.

poziva Komisijo, naj zagotovi dodatne analitične podatke o učinku in pomembnosti makroekonomskih mehanizmov na regionalni razvoj, učinkovitosti kohezijske politike ter o medsebojnem učinkovanju med evropskim okvirom gospodarskega upravljanja in kohezijsko politiko, pa tudi natančne informacije o tem, kako kohezijska politika prispeva k zadevnim priporočilom za posamezne države in priporočilom Sveta;

8.

poziva države članice, naj čim bolje izkoristijo obstoječo prožnost v okviru pravil pakta za stabilnost in rast;

9.

opozarja, da morajo biti vse odločitve v zvezi z reprogramiranjem ali začasno ustavitvijo plačil na podlagi člena 23 uredbe o skupnih določbah sprejete izjemoma, dobro premišljene in podrobno utemeljene ter se morajo izvesti previdno, pri tem pa je treba navesti programe ali prednostne naloge, na katere se nanašajo, da se zagotovi preglednost ter omogočita preverjanje in pregled; poleg tega poudarja, da te odločitve ne smejo poslabšati težav, ki jih imajo regije ali države članice zaradi socialno-ekonomskega okolja, geografske lokacije ali posebnosti v smislu členov 174 in 349 PDEU;

10.

meni, da sporazumi o partnerstvu in programi, sprejeti v tekočem programskem obdobju, upoštevajo zadevna priporočila za posamezne države in zadevna priporočila Sveta in zagotavljajo dobro podlago za izogibanje srednjeročnemu reprogramiranju, razen če bi se gospodarske razmere občutno poslabšale;

11.

poudarja, da bi bilo pogosto reprogramiranje kontraproduktivno in da se mu je treba čim bolj izogniti, da ne bi motili upravljanja skladov ali spodkopavali stabilnosti in predvidljivosti večletne naložbene strategije ter da bi preprečili negativne učinke, tudi na črpanje sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov;

12.

pozdravlja previden pristop Komisije v zvezi z reprogramiranjem in njen namen, da ga ohrani na strogem minimumu; poziva k uvedbi pristopa zgodnjega opozarjanja, s katerim bi posamezne države članice opozorili na sprožitev postopka reprogramiranja na podlagi člena 23 uredbe o skupnih določbah, in poudarja, da bi se bilo treba pred vsako zahtevo za reprogramiranje posvetovati z odborom za spremljanje;

13.

poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju s posameznimi državami članicami izvede celovito analizo vseh razpoložljivih možnosti razen uporabe člena 23 uredbe o skupnih določbah za obravnavo vprašanj, ki so lahko povod za zahtevo za reprogramiranje;

14.

obžaluje vsako nesorazmerno povečanje upravnega bremena in stroške takega povečanja za vse upravne ravni, saj so roki kratki, postopek reprogramiranja na podlagi člena 23 uredbe o skupnih določbah pa zapleten; svari pred vsakršnim prekrivanjem postopkov reprogramiranja na podlagi člena 23 uredbe o skupnih določbah z naknadnimi cikli evropskega semestra; poziva Komisijo naj pretehta možnost, da se v okviru pregleda iz člena 23(16) uredbe o skupnih določbah na novo določi uporaba rokov;

15.

izraža zaskrbljenost, ker v smernicah niso izrecno navedena splošna in horizontalna načela iz členov 4 do 8 uredbe o skupnih določbah, ter opozarja, da mora razlaga člena 23 te uredbe upoštevati ta načela in biti skladna z njimi, zlasti z načeli partnerstva in upravljanja na več ravneh, ter z uredbo in skupnim strateškim okvirom kot celoto; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj pojasni, kako bodo načela izrecno upoštevana pri uporabi določb člena 23 uredbe o skupnih določbah;

16.

poudarja, da je večji javni dolg predvsem posledica vladnih politik v državah članicah, in je resno zaskrbljen, da bodo zaradi nezmožnosti ustreznega obravnavanja makroekonomskih vprašanj na nacionalni ravni oškodovani podnacionalni organi ali upravičenci do sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov in prosilci zanje;

17.

opozarja, da pravila o tematski osredotočenosti iz kohezijske politike za obdobje 2014–2020 omogočajo nekaj prožnosti pri obravnavi potreb držav članic in regij, ter ugotavlja, da bi lahko uporaba člena 23 uredbe o skupnih določbah to prožnost omejila; opozarja, da je treba upoštevati ključne teritorialne izzive in načelo subsidiarnosti, kot določa člen 4(3) uredbe o skupnih določbah;

18.

poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami in partnerji iz člena 5 uredbe o skupnih določbah oceni učinek in stroškovno učinkovitost vseh ukrepov, sprejetih na podlagi člena 23 uredbe o skupnih določbah, na regionalni in lokalni ravni;

19.

poudarja, da je treba lokalne in regionalne organe aktivno vključiti v kakršno koli reprogramiranje, in meni, da je treba z njihovo vključitvijo evropskemu semestru dati ozemeljsko razsežnost zaradi povezave med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi ter dobrim gospodarskim upravljanjem;

20.

poziva Komisijo, naj člen 23 uredbe o skupnih določbah tolmači v skladu z načelom sorazmernosti, tako da ustrezno upošteva položaj tistih držav članic in regij, ki se soočajo s socialno-ekonomskimi težavami in v katerih evropski strukturni in investicijski skladi predstavljajo velik delež naložb, kar je še toliko pomembnejše zaradi krize; poudarja, da držav članic in regij, zlasti tistih, ki zaostajajo, ne bi smeli dodatno prizadeti;

21.

opozarja, da je močno institucionalno usklajevanje nujno, da se zagotovijo pravo dopolnjevanje in sinergije med politikami ter ustrezno in ustaljeno tolmačenje okvira dobrega gospodarskega upravljanja in njegovo medsebojno učinkovanje s kohezijsko politiko;

22.

poziva k ustreznemu pretoku informacij med Komisijo, Svetom in Parlamentom ter k razpravi na ustrezni politični ravni, da bi zagotovili enotno razumevanje glede razlage pogojev uporabe člena 23 uredbe o skupnih določbah; v zvezi s tem opozarja, da bi za sprejemanje sklepov iz člena 23 uredbe o skupnih določbah potrebovali posebno sestavo Sveta za kohezijsko politiko;

23.

meni, da je treba nujno zagotoviti preglednost in odgovornost, tako da se Parlamentu dodeli demokratični nadzor nad sistemom upravljanja v smislu člena 23 uredbe o skupnih določbah, ki uvaja pomembne omejitve v pristopu od spodaj navzgor, ki je pomemben del kohezijske politike;

24.

opozarja, da je začasna ustavitev plačil zadeva, o kateri odloča Svet na podlagi predloga, ki ga Komisija lahko sprejme v primeru, kadar država članica ne ukrepa učinkovito; poudarja, da člen 23 uredbe o skupnih določbah določa pomembno pravno varstvo, ki zagotavlja, da se mehanizem začasne ustavitve lahko uporablja le izjemoma;

25.

poudarja kaznovalni značaj vseh začasnih ustavitev plačil in poziva Komisijo, naj na podlagi svoje diskrecijske pravice nadvse previdno in strogo v skladu s členom 23(6) uredbe o skupnih določbah predlaga začasno ustavitev plačil po ustreznem upoštevanju vseh pomembnih informacij in elementov, ki izhajajo iz strukturiranega dialoga, in mnenj, ki so bila podana v tem dialogu;

26.

v zvezi z merili za določanje začasno ustavljenih programov in ravni začasne ustavitve v okviru prvega dela pozdravlja previdni pristop, sprejet s smernicami, po katerem se bodo upoštevale ekonomske in socialne razmere v državah članicah z upoštevanjem olajševalnih dejavnikov, podobnih tistim, ki so predvideni v okviru začasnih ustavitev na podlagi člena 23(9) uredbe o skupnih določbah;

27.

poziva Komisijo, naj določi roke, ko je treba odpraviti začasno ustavitev plačil iz člena 23(8) uredbe o skupnih določbah;

28.

obžaluje, da smernice ne omenjajo vloge Parlamenta kljub dejstvu, da je bila uredba o skupnih določbah sprejeta z rednim zakonodajnim postopkom, in kljub stalnim pozivom Parlamenta, da je treba okrepiti demokratično odgovornost in nadzor v okviru gospodarskega upravljanja;

29.

meni, da bi bilo treba sodelovanje Parlamenta kot glavnega demokratičnega poroka za pravilno izvrševanje člena 23(15) uredbe o skupnih določbah formalizirati z jasnim postopkom, ki bi Parlamentu omogočal, da bi ga v vseh fazah obveščali o sprejetju zahtev za reprogramiranje ali katerih koli predlogov in sklepov o začasni ustavitvi obveznosti ali plačil;

30.

poudarja potrebo po stalnem, jasnem in preglednem sodelovanju na medinstitucionalni ravni in meni, da bi moral takšen postopek vključevati najmanj naslednje korake:

31.

poziva Komisijo, naj v okviru pregleda uporabe člena 23 uredbe o skupnih določbah v skladu z odstavkom 17 omenjenega člena poroča o učinku in rezultatih, doseženih z uporabo člena 23 uredbe o skupnih določbah, in podrobno poroča tudi o tem, v kolikšnem obsegu je vsaka zahteva za reprogramiranje temeljila na izvajanju zadevnih priporočil za posamezne države ali priporočil Sveta ali povečala rast in učinek konkurenčnosti razpoložljivih evropskih strukturnih in investicijskih skladov za države članice, vključene v programe finančne pomoči, ter zagotovi podatke o vseh začasno ustavljenih zneskih in zadevnih programih;

32.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter državam članicam in njihovim regijam.

20.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 355/51

—

ob upoštevanju pravnega okvira Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti členov 2, 3, 4, 5, 6, 7, 10 in 21, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 1, 3, 6, 7, 8, 10, 11, 20, 21, 42, 47, 48 in 52, Evropske konvencije o človekovih pravicah, zlasti členov 6, 8, 9, 10 in 13, ter sodne prakse evropskih sodišč glede varnosti, zasebnosti in svobode govora,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2014 o programu nadzora Agencije ZDA za nacionalno varnost, organih nadzora v različnih državah članicah ter njihovem učinku na temeljne pravice državljanov EU in čezatlantsko sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev (1) (v nadaljnjem besedilu: resolucija),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta z dne 19. januarja 2015 o nadaljnjem ukrepanju na podlagi preiskave odbora LIBE o elektronskem množičnem nadzoru državljanov EU (2),

—

ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 21. aprila 2015 o množičnem nadzoru,

—

ob upoštevanju vprašanj Svetu in Komisiji o nadaljnjem ukrepanju na podlagi resolucije Evropskega parlamenta z dne 12. marca 2014 o elektronskem množičnem nadzoru državljanov EU (O-000114/2015 – B8-0769/2015 in O-000115/2015 – B8-0770/2015),

—

ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve,

—

ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.

ker je Parlament v svoji resoluciji organe ZDA in države članice EU pozval, naj prepovejo dejavnosti vsesplošnega množičnega nadzora in obdelavo neprečiščenih osebnih podatkov državljanov, in ostro obsodil dejanja obveščevalnih služb, o katerih je bil obveščen in ki so resno ogrozila zaupanje državljanov EU in njihove temeljne pravice; ker je resolucija glede na zmogljivosti programov za množičen nadzor, o katerih je bil obveščen, nakazala tudi obstoj drugih možnih motivov, na primer politično in gospodarsko vohunjenje;

B.

ker je v resoluciji vzpostavil institut „evropski digitalni habeas corpus za varstvo temeljnih pravic v digitalni dobi“ z osmimi posebnimi ukrepi in naročil Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, naj v roku enega leta Parlament obvesti, v kolikšni meri se je sledilo priporočilom;

C.

ker je delovni dokument z dne 19. januarja 2015 poročal o razvoju dogodkov od sprejetja resolucije, nadaljnjih razkritjih o domnevnih dejavnostih elektronskega množičnega nadzora in o izvajanju predlaganega instituta „evropski digitalni habeas corpus“, naveden pa je tudi omejen odziv institucij, držav članic in deležnikov, ki so bili pozvani k ukrepanju;

D.

ker je Parlament v svoji resoluciji pozval Komisijo in druge institucije, organe, službe in agencije EU, naj v skladu s členom 265 PDEU („opustitev ukrepanja“) ukrepajo v zvezi s priporočili;

E.

ker je Wikileaks pred nedavnim razkril namenski nadzor komunikacije zadnjih treh francoskih predsednikov, francoskega kabineta ministrov in francoskega veleposlanika v Združenih državah; ker je to obsežno strateško in gospodarsko vohunjenje za francoskimi državnimi strukturami in največjimi francoskimi podjetji v zadnjih desetih letih izvajala Agencija ZDA za nacionalno varnost;

F.

ker je v poročilu posebnega poročevalca o spodbujanju in varstvu pravice do svobode mnenja in izražanja navedeno, da šifriranje in anonimnost zagotavljata zasebnost in varnost, potrebni za uresničevanje pravice do svobode mnenja in izražanja v digitalni dobi; ker je v tem poročilu tudi navedeno, da morajo biti vse omejitve šifriranja in anonimnosti strogo zamejene v skladu z načeli legalnosti, potrebnosti, ustreznosti in legitimnosti cilja;

1.

pozdravlja preiskave nemškega zveznega parlamenta, Sveta Evrope, Združenih narodov in brazilskega senata, razprave v mnogih drugih nacionalnih parlamentih in delo številnih akterjev civilne družbe, ki so prispevali k splošnemu ozaveščanju o elektronskem množičnem nadzoru;

2.

poziva države članice EU, naj umaknejo vse kazenske obtožbe zoper Edwarda Snowdna, mu zagotovijo zaščito in posledično preprečijo njegovo izročitev oziroma predajo tretjim stranem, s čimer mu bodo priznale status prijavitelja nepravilnosti in mednarodnega zagovornika človekovih pravic;

3.

je vseeno zelo razočaran, da se večina držav članic, pa tudi institucije EU, v splošnem ni zavedla nujnosti ukrepanja in ni pokazala pripravljenosti za resno reševanje vprašanj iz resolucije in za izvedbo konkretnih priporočil iz resolucije, obenem pa je razočaran nad premajhno preglednostjo v odnosih z Evropskim parlamentom in nezadostnim dialogom z njim;

4.

je zaskrbljen zaradi nekaterih nedavnih zakonov za razširitev nadzornih zmogljivosti obveščevalnih organov v državah članicah, med drugim v Franciji, kjer je francoska državna skupščina 24. junija 2015 sprejela nov zakon o obveščevalni dejavnosti, več njegovih določb pa po navedbah Komisije načenja pomembna pravna vprašanja, v Združenem kraljestvu, kjer je bil leta 2014 sprejet zakon o hrambi podatkov in preiskovalnih pooblastilih, sodišče pa je naknadno odločilo, da so določeni členi tega zakona nezakoniti in bi jih morali razveljaviti, ter na Nizozemskem, kjer se pripravlja nova zakonodaja za posodobitev zakona o obveščevalni in varnostni dejavnosti iz leta 2002; ponovno poziva vse države članice, naj zagotovijo skladnost sedanjih in prihodnjih zakonodajnih okvirov in mehanizmov nadzora, ki urejajo dejavnosti obveščevalnih agencij, s standardi Evropske konvencije o človekovih pravicah in z vso ustrezno zakonodajo Unije;

5.

pozdravlja preiskavo nemškega zveznega parlamenta o množičnem nadzoru; je močno zaskrbljen zaradi ugotovitev o množičnem nadzoru telekomunikacij in internetnega prometa v Uniji, ki ga je izvajala nemška obveščevalna agencija BND v sodelovanju z Agencijo ZDA za nacionalno varnost; to obravnava kot kršitev načela o lojalnem sodelovanju iz člena 4(3) PEU;

6.

poziva svojega predsednika, naj generalnega sekretarja Sveta Evrope pozove k sprožitvi postopka iz člena 52, v skladu s katerim „mora na zahtevo generalnega sekretarja Sveta Evrope vsaka visoka pogodbena stranka predložiti pojasnila o tem, kako njeno notranje pravo zagotavlja učinkovito uveljavljanje vseh določb te konvencije“;

7.

meni, da je dosedanji odziv Komisije na resolucijo glede na razsežnost razkritij povsem nezadosten; poziva Komisijo, naj na podlagi pozivov iz resolucije ukrepa najkasneje do decembra 2015; si pridržuje pravico, da proti Komisiji sproži postopek zaradi opustitve ukrepanja ali da določena proračunska sredstva za Komisijo prenese v rezervo, dokler se ustrezno ne obravnavajo vsa priporočila;

8.

poudarja pomen sodbe Sodišča Evropske unije z dne 8. aprila 2014, s katero je bila razveljavljena Direktiva 2006/24/ES o hrambi podatkov; opozarja, da je Sodišče določilo, da je treba posege tega instrumenta v temeljno pravico do zasebnosti omejiti na to, kar je nujno potrebno; poudarja, da ta sodba osvetljuje nov vidik, saj se Sodišče EU v njej izrecno sklicuje na določeno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s splošnimi programi nadzora in je zdaj ta načela, ki izvirajo iz konkretne sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, vneslo v pravo EU na tem področju; poudarja, da je na podlagi tega mogoče pričakovati, da bo Sodišče EU v prihodnosti v skladu z Listino uporabilo enako razlago pri ocenjevanju veljavnosti drugih zakonodajnih aktov Unije in držav članic na tem področju, tj. področju splošnih programov nadzora;

9.

pozdravlja začetek neformalnih medinstitucionalnih pogajanj o osnutku splošne uredbe o varstvu podatkov in sprejetje splošnega pristopa glede osnutka direktive o varstvu podatkov v Svetu; ponavlja svojo namero, da pogajanja o svežnju ukrepov o varstvu podatkov zaključi v letu 2015;

10.

opominja Svet na njegovo zavezo, da bo pri spreminjanju predlogov Komisije spoštoval Listino Evropske unije o temeljnih pravicah; zlasti ponavlja, da stopnja varstva, ki ga bo zagotavljal sveženj ukrepov, ne sme biti nižja od že veljavne stopnje varstva iz Direktive 95/46/ES;

11.

poudarja, da sta tako uredba o varstvu podatkov kot direktiva o varstvu podatkov nujno potrebni za zaščito temeljnih pravic posameznikov, zato ju je treba obravnavati kot sveženj in ju sprejeti hkrati, da se zagotovi visoka raven varstva pri vseh dejavnostih obdelave podatkov v EU in v vseh okoliščinah; poudarja, da je pri sprejetju svežnja treba doseči povečanje pravic in zaščite posameznikov v zvezi z obdelavo njihovih osebnih podatkov;

12.

je seznanjen, da so se od sprejetja resolucije zaključila pogajanja z ZDA o krovnem sporazumu med EU in ZDA o varstvu osebnih podatkov pri prenosu in obdelavi podatkov za namene pregona (v nadaljnjem besedilu: krovni sporazum) in da je bil parafiran osnutek sporazuma;

13.

pozdravlja prizadevanja administracije ZDA, da s krovnim sporazumom obnovi zaupanje, in zlasti dejstvo, da je bil zakon o pravnih sredstvih (Judicial Redress Act) iz leta 2015 dne 20. oktobra 2015 uspešno sprejet v predstavniškem domu, kar poudarja znatne in pozitivne ukrepe ZDA v odgovor na pomisleke EU; meni, da je izjemno pomembno zagotoviti enake pravice do učinkovitega pravnega sredstva v vseh enakih okoliščinah za državljane EU oziroma posameznike, katerih osebne podatke obdelujejo v EU in jih prenašajo v ZDA, brez razlikovanja med državljani EU in ZDA; poziva senat ZDA, naj sprejme zakonodajo, s katero bo to zagotovil; poudarja, da je eden od pogojev za podpis in sklenitev krovnega sporazuma sprejetje zakona o pravnih sredstvih v ameriškem kongresu;

14.

opozarja, da resolucija poziva k takojšnjemu prenehanju izvajanja odločbe o varnem pristanu, saj ta državljanom EU ne zagotavlja ustreznega varstva osebnih podatkov;

15.

spominja, da imajo mednarodni sporazumi, ki jih sklene EU, prednost pred sekundarno zakonodajo EU, in zato poudarja, kako pomembno je zagotoviti, da krovni sporazumi ne omejujejo pravic oseb, na katere se nanašajo podatki, in varoval, ki se uporabljajo pri prenosu podatkov, v skladu z zakonodajo EU; zato poziva Komisijo, naj podrobno in natančno oceni, kakšno bi bilo medsebojno delovanje krovnega sporazuma in pravnega okvira EU o varstvu podatkov ter kako bi krovni sporazum vplival na pravni okvir EU, vključno s sedanjim okvirnim sklepom Sveta, direktivo o varstvu podatkov (95/46/ES) in prihodnjimi direktivami in uredbami o varstvu podatkov; poziva Komisijo, naj pred začetkom postopka ratifikacije Parlamentu predstavi poročilo s pravno oceno o tej temi;

16.

opozarja, da je Komisija v sporočilu o delovanju varnega pristana z dne 27. novembra 2013 na ZDA naslovila 13 priporočil, da bi zagotovila ustrezno raven varstva;

17.

pozdravlja, da je Sodišče Evropske unije v sodbi z dne 6. oktobra 2015 razveljavilo odločbo Komisije 2000/520/ES o primernosti varnega pristana ZDA; poudarja, da je sodba potrdila dolgotrajno stališče Parlamenta, da zaščita v okviru tega instrumenta ni primerna; poziva Komisijo, naj za vse osebne podatke, ki se prenašajo v ZDA, nemudoma sprejme potrebne ukrepe, da zagotovi učinkovito raven zaščite, ki je v osnovi enakovredna zaščiti v EU;

18.

nasprotuje dejstvu, da Parlament ni prejel nobenega uradnega sporočila Komisije o stanju izvajanja teh 13 priporočil, čeprav je Komisija napovedala, da bo to storila do poletja 2014; poudarja, da mora Komisija po odločitvi Sodišča o razveljavitvi odločbe 2000/520/ES nujno pripraviti temeljit pregled dosedanjih pogajanj in oceniti učinek sodbe na napovedana nadaljnja pogajanja; poziva Komisijo, naj nemudoma preuči alternative varnemu pristanu in učinek sodbe na vse druge instrumente za prenašanje osebnih podatkov v ZDA ter poroča o zadevi do konca leta 2015;

19.

poziva Komisijo, naj oceni pravni učinek in posledice sodbe Sodišča EU z dne 6. oktobra 2015 v zadevi Schrems (C–362/14) na sporazume s tretjimi državami, ki omogočajo prenos osebnih podatkov, kot je sporazum med EU in ZDA o programu za sledenje financiranja terorističnih dejavnosti (TFTP), na sporazume o evidencah podatkov o potnikih (PNR), na krovni sporazum med EU in ZDA ter na druge instrumente v okviru prava EU, ki vključujejo zbiranje in obdelavo osebnih podatkov;

20.

ob popolnem spoštovanju pristojnosti nacionalnih parlamentov glede nadzora nacionalnih obveščevalnih služb poziva vse nacionalne parlamente, ki tega še niso storili, naj temeljito ovrednotijo obveščevalne dejavnosti in vzpostavijo resen nadzor nad njimi, obenem pa zagotovijo, da bodo imeli ti nadzorni odbori/organi zadostna sredstva, tehnično strokovno znanje in pravna sredstva ter dostop do vseh ustreznih dokumentov, da bodo lahko učinkovito in neodvisno nadzorovali obveščevalne službe in izmenjavo informacij s tujimi obveščevalnimi službami; se ponovno zavezuje, da bo tesno sodeloval z nacionalnimi parlamenti, da bi z izmenjavo dobre prakse in skupnih standardov zagotovili vzpostavitev učinkovitih nadzornih mehanizmov;

21.

namerava sprejeti nadaljnje ukrepe na podlagi konference o demokratičnem nadzoru nad obveščevalnimi službami v Evropski uniji, ki je potekala 28. in 29. maja 2015, in si še naprej prizadevati, da bi v tesnem sodelovanju z nacionalnimi parlamenti zagotovili izmenjavo dobre prakse o nadzoru obveščevalnih dejavnosti; pozdravlja skupne sklepne ugotovitve sopredsednikov te konference, v katerih sta izrazila namen čez dve leti sklicati prihodnjo konferenco;

22.

meni, da bi bilo treba podpreti obstoječa orodja sodelovanja med organi nadzora, kot je Evropska mreža nacionalnih obveščevalnih nadzornikov (ENNIR), ter jih bolj uporabljati, po možnosti tako, da bi nacionalni parlamenti izkoristili IPEX, okvir za medparlamentarno izmenjavo informacij o EU, v skladu z njegovim dosegom in tehničnimi zmogljivostmi;

23.

ponovno poziva k prekinitvi izvajanja sporazuma o Programu nadzora nad financiranjem terorizma (TFTP);

24.

poudarja, da je potrebna skupna opredelitev pojma „nacionalna varnost“, da bi EU in države članice lahko zagotavljale pravno varnost; ugotavlja, da neobstoj jasne opredelitve dopušča samovoljo izvršnih in obveščevalnih skupnosti v EU ter njihovo zlorabljanje temeljnih pravic in pravne države;

25.

spodbuja Komisijo in države članice, naj v zakonodajo, ki omogoča zbiranje osebnih podatkov ali nadzor nad evropskimi državljani, vključijo določbe o časovni omejitvi in podaljšanju veljavnosti; poudarja, da so tovrstne določbe bistvena varovala, ki v demokratični družbi zagotavljajo redno presojo nujnosti in sorazmernosti instrumentov, ki omogočajo vdor v zasebnost;

26.

poudarja, da ostaja zdrav odnos med EU in ZDA izjemno pomemben za oba partnerja; ugotavlja, da so razkritja o nadzoru spodkopala javno podporo temu odnosu, in poudarja, da je treba sprejeti ukrepe za ponovno vzpostavitev zaupanja, zlasti v luči sedanje nujne potrebe po sodelovanju pri številnih skupnih geopolitičnih vprašanjih; v tem kontekstu poudarja, da je treba med EU in ZDA najti sporazumno rešitev kot celoto, ki bo spoštovala temeljne pravice;

27.

pozdravlja nedavne zakonodajne in sodne odločitve v ZDA o omejitvi množičnega nadzora, ki ga izvaja Agencija ZDA za nacionalno varnost, vključno s tem, da je bil zakon ZDA o svobodi kot posledica kompromisa obeh domov in obeh strank v kongresu sprejet brez predlogov sprememb, ter sodbo višjega sodišča drugega okrožja o programu Agencije ZDA za nacionalno varnost za vodenje evidence telefonskih pogovorov; vseeno obžaluje, da bodo te odločitve vplivale zlasti na državljane ZDA, medtem ko ostaja položaj državljanov EU nespremenjen;

28.

meni, da bi vse odločitve o uporabi tehnologije za nadzor morale sloneti na temeljiti oceni nujnosti in sorazmernosti; pozdravlja rezultate raziskovalnega projekta SURVEILLE, ki ponuja metodologijo za oceno tehnologije za nadzor ob upoštevanju pravnih, etičnih in tehnoloških meril;

29.

poudarja, da bi morala EU na ravni Združenih narodov in v skladu z mednarodnim paktom Združenih narodov o državljanskih in političnih pravicah prispevati k razvoju mednarodnih standardov/načel, da bi ustvarili svetovni okvir za varstvo podatkov, vključno s posebnimi omejitvami glede zbiranja za namene nacionalne varnosti;

30.

je prepričan, da se lahko tekmovanju med obveščevalnimi službami izognemo le, če se na svetovni ravni vzpostavijo zanesljive norme;

31.

pozdravlja pobude zasebnega sektorja informacijskih in komunikacijskih tehnologij glede razvoja rešitev za kriptografsko varnost in internetnih storitev, ki izboljšujejo varnost; spodbuja stalni razvoj uporabnikom prijaznih nastavitev aplikacij, ki strankam pomagajo upravljati, katere informacije delijo, s kom in kako; ugotavlja, da so tudi različna podjetja objavila, da nameravajo v odziv na razkritja o množičnem nadzoru omogočiti neprekinjeno šifriranje;

32.

opozarja, da v skladu s členom 15(1) Direktive 2000/31/ES države članice od ponudnikov storitev prenosa, shranjevanja in gostiteljstva ne smejo zahtevati nadzora podatkov, ki jih prenašajo ali shranjujejo, pa tudi ne dejavnega raziskovanja okoliščin, ki kažejo, da gre za nezakonito dejavnost; zlasti opozarja, da je Sodišče Evropske unije v sodbah C-360/10 in C-70/10 zavrnilo ukrepe za dejavni nadzor skoraj vseh uporabnikov zadevnih storitev (ponudniki internetnih storitev v prvem primeru in družbenih omrežij v drugem) in je pojasnilo, da je prepovedana vsaka odredba, ki bi od ponudnika storitev gostovanja zahtevala splošni nadzor;

33.

pozdravlja dejstvo, da podjetja za IT in telekomunikacijske družbe objavljajo poročila o preglednosti v zvezi z zahtevami vlad za podatke o uporabnikih; poziva države članice, naj objavijo statistične podatke o svojih zahtevah zasebnim podjetjem za podatke o zasebnih uporabnikih;

34.

je razočaran, da Komisija ni upoštevala jasnega poziva Parlamenta k opustitvi izvajanja sporazuma o programu za sledenje financiranja terorističnih dejavnosti med EU in ZDA (sporazum TFTP), glede na to, da ni bilo razjasnjeno, ali bodo imeli dostop do podatkov organizacije SWIFT tudi drugi organi vlade ZDA, ne da bi bil spoštovan sporazum TFTP; namerava to upoštevati pri prihodnjem odločanju o odobritvi mednarodnih sporazumov;

35.

poudarja svoje stališče, da je treba strogo spremljati vse sporazume, mehanizme in sklepe o ustreznosti izmenjave s tretjimi državami, Komisija pa bi morala kot varuhinja pogodb sprejeti takojšnje nadaljnje ukrepe;

36.

pozdravlja izjavo EU in ZDA v Rigi 3. junija 2015 o okrepitvi čezatlantskega sodelovanja na področju pravosodja, svobode in varnosti, v kateri sta se podpisnici zavezali, da bosta pospešili izvajanje sporazuma o vzajemni pravni pomoči med ZDA in EU, ga pregledali, kot je predvideno v samem sporazumu, in izvedli delavnice, na katerih bi o teh vprašanjih razpravljali z nacionalnimi pristojnimi oblastmi; poudarja, da je vzajemna pravna pomoč instrument, naj podlagi katerega bi morali organi kazenskega pregona držav članic sodelovati z organi tretjih držav; v zvezi s tem poziva države članice EU in ameriško vlado, naj spoštujejo omenjene zaveze, da bi kmalu zaključili pregled sporazuma o vzajemni pravni pomoči med ZDA in EU;

37.

poziva Komisijo, naj Parlamentu do konca leta 2015 poroča o prepoznanih vrzelih glede dostopa organov kazenskega pregona in obveščevalnih služb tretjih držav v različnih instrumentih za mednarodni prenos podatkov ter o načinih za njihovo reševanje, da bi zagotovili neprekinjenost zahtevanega ustreznega varstva osebnih podatkov iz EU, ki se prenašajo v tretje države;

38.

meni, da so temeljne pravice državljanov še naprej v nevarnosti in je bilo storjeno premalo, da bi zagotovili njihovo popolno varstvo v primerih elektronskega množičnega nadzora; obžaluje omejen napredek pri zaščiti prijaviteljev nepravilnosti in novinarjev;

39.

obžaluje dejstvo, da številne množične obveščevalne programe in obveščevalne programe velikega obsega ženejo ekonomski interesi družb, ki te programe razvijajo in upravljajo, kar se je zgodilo v primeru opustitve ciljno usmerjenega programa Agencije ZDA za nacionalno varnost „Thinthread“ ter njegove nadomestitve z nadzornim programom velikega obsega „Trailblazer“, ki je bil leta 2001 oddan v zunanje izvajanje družbi SAIC;

40.

ponavlja, da je resno zaskrbljen zaradi dela v odboru Sveta Evrope za konvencijo o kibernetski kriminaliteti z dne 23. novembra 2001 (konvencije iz Budimpešte) v zvezi s tolmačenjem člena 32 te konvencije o čezmejnem dostopu do shranjenih računalniških podatkov s privolitvijo ali v primeru javne dostopnosti, in nasprotuje sklenitvi dodatnih protokolov ali smernic z namenom, da se razširi področje uporabe te določbe in s tem preseže sedanja ureditev s to konvencijo, ki je že tako velika izjema od načela teritorialnosti, saj bi lahko privedla do neoviranega dostopa organov kazenskega pregona na daljavo do strežnikov in računalnikov v drugih jurisdikcijah, ne da bi pri tem spoštovali sporazume o vzajemni pravni pomoči in druge instrumente pravosodnega sodelovanja, ki obstajajo zaradi zagotavljanja temeljnih pravic posameznikov, vključno z varstvom podatkov in načelom dolžnega pravnega postopanja; poudarja, da je EU izvajala svojo pristojnost na področju kibernetskega kriminala, zato bi morali spoštovati pooblastila Komisije in Parlamenta;

41.

obžaluje, da se Komisija ni odzvala na zahtevo Parlamenta, da preuči možnosti za vzpostavitev celovitega evropskega programa za zaščito prijaviteljev nepravilnosti, in jo poziva, naj najkasneje do konca leta 2016 predloži sporočilo o tej temi;

42.

pozdravlja resolucijo o izboljšanju zaščite prijaviteljev nepravilnosti, ki jo je 23. junija 2015 sprejela parlamentarna skupščina Sveta Evrope, zlasti 9. točko o pomembnosti prijavljanja nepravilnosti, da bi zagotovili spoštovanje pravnih omejitev nadzora, in 10. točko, v kateri EU poziva, naj sprejme zakone za zaščito prijaviteljev nepravilnosti, ki bodo zajemali tudi zaposlene v nacionalnih varnostnih ali obveščevalnih službah ter zasebnih podjetjih s tega področja, obenem pa naj prijaviteljem nepravilnosti, ki jim grozijo povračilni ukrepi v domovini, odobri azil, kolikor to dopušča nacionalno pravo, v primeru da njihova razkritja v skladu z načeli, ki jih zagovarja skupščina, izpolnjujejo pogoje za zaščito;

43.

poudarja, da množični nadzor resno ogroža poklicno zaupnost reguliranih poklicev, tudi zdravnikov, novinarjev in odvetnikov; zlasti poudarja pravico državljanov EU, da so zaščiteni pred nadzorom zaupnega sporazumevanja s svojim odvetnikom, kar bi kršilo Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti člene 6, 47 in 48, ter Direktivo 2013/48/EU o pravici do dostopa do odvetnika; poziva Komisijo, naj najkasneje do konca leta 2016 predloži sporočilo o zaščiti zaupnega sporazumevanja v poklicih, kjer velja pravica do varovanja zaupnosti;

44.

poziva Komisijo, naj za države članice pripravi smernice o tem, kako uskladiti instrumente zbiranja osebnih podatkov za namene preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona kaznivih dejanj, tudi terorizma, s sodbama Sodišča EU z dne 8. aprila 2014 o hrambi podatkov (zadevi C–293/12 in C–594/12) in z dne 6. oktobra 2015 o varnem pristanu (zadeva C–362/14); zlasti opozarja na točki 58 in 59 sodbe o hrambi podatkov ter na točki 93 in 94 sodbe o varnem pristanu, kjer se jasno zahteva ciljno usmerjen pristop za zbiranje podatkov, in ne zajemanje v celoti;

45.

poudarja, da najnovejša sodna praksa, zlasti sodba Sodišča EU z dne 8. aprila 2014 o hrambi podatkov, jasno določa zakonsko zahtevo, da je treba dokazati nujnost in sorazmernost vsakršnih ukrepov, ki vključujejo zbiranje in uporabo osebnih podatkov in bi lahko posegali v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter v pravico do varstva podatkov; meni, da je obžalovanja vredno, da se zaradi političnih razlogov pri sprejemanju odločitev pogosto spodkopava skladnost s temi pravnimi načeli; poziva Komisijo, naj v okviru svojega načrta za boljše pravno urejanje zagotovi visoko kakovost celotne zakonodaje EU in njeno skladnost z vsemi pravnimi standardi in sodno prakso ter z Listino EU o temeljnih pravicah; priporoča, naj bosta preizkusa nujnosti in sorazmernosti vedno vključena v oceno učinka vseh ukrepov kazenskega pregona in varnostnih ukrepov, ki predvidevajo uporabo in zbiranje osebnih podatkov;

46.

je razočaran, da Komisija v odziv na podrobna priporočila iz resolucije za izboljšanje varnosti na področju informacijske tehnologije in internetne zasebnosti v EU ni zadostno ukrepala;

47.

pozdravlja dosedanje korake za izboljšanje varnosti na področju informacijske tehnologije v Parlamentu, kot jih predvideva akcijski načrt o varnosti informacijskih in komunikacijskih tehnologij v EP, ki ga je pripravil GD ITEC; zahteva nadaljevanje teh prizadevanj ter popolno in hitro uresničenje priporočil iz resolucije; poziva k novem razmišljanju in po potrebi zakonodajnim spremembam na področju javnih naročil za izboljšanje varnosti na področju informacijskih tehnologij v institucijah EU; poziva, naj se lastniška programska oprema v vseh institucijah EU sistematično zamenja z odprtokodno programsko opremo, ki jo je mogoče revidirati in preveriti, in da se v vse prihodnje razpisne postopke za informacijsko in komunikacijsko tehnologijo vključi obvezno izborno merilo odprte kode, obenem pa se zagotovi dostopnost učinkovitih orodij za šifriranje;

48.

ponovno ostro poziva, da se v okviru novih pobud, kot je enotni digitalni trg, razvijejo evropske strategije za večjo neodvisnost na področju informacijskih tehnologij in internetno zasebnost, ki bodo spodbudile industrijo IT v EU;

49.

namerava po konferenci „Zaščita zasebnosti v spletu z izboljšanjem varnosti in neodvisnosti na področju informacijskih tehnologij v EU“ (Protecting on-line privacy by enhancing IT security and EU IT autonomy), ki je predvidena za konec leta 2015, predložil nadaljnja priporočila za to področje;

50.

pozdravlja cilj Komisije, v skladu s katerim naj bi EU postala referenčni akter za upravljanje interneta, in njeno vizijo modela več deležnikov za upravljanje interneta, ki jo je aprila 2014 ponovila na svetovnem srečanju deležnikov o prihodnosti upravljanja interneta (NETMundial) v Braziliji; z zanimanjem pričakuje rezultate nadaljnjega mednarodnega dela na tem področju, tudi v forumu o upravljanju interneta (Internet Governance Forum);

51.

svari pred očitnim krčenjem temeljne pravice do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, ki se zgodi, ko vsak drobec informacij o človekovem vedenju velja za potencialno uporabnega v boju proti prihodnjim kaznivim dejanjem, kar nujno privede do kulture množičnega nadzora, kjer je vsak državljan obravnavan kot potencialni osumljenec, in vodi do propada družbenih vezi in zaupanja;

52.

namerava upoštevati ugotovitve Agencije za temeljne pravice iz poglobljene raziskave o varstvu temeljnih pravic pri opravljanju nadzora in zlasti o trenutnem pravnem stanju državljanov EU, kar zadeva pravna sredstva, ki so jim na voljo v zvezi z omenjenimi dejavnostmi;

53.

naroči Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, naj še naprej spremlja dogajanje na tem področju in nadaljnje ukrepe k priporočilom iz resolucije;

54.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter Svetu Evrope.

20.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 355/59

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 17. septembra 2015 glede priporočila Sveta o vključevanju dolgotrajno brezposelnih na trg dela (COM(2015)0462),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. novembra 2014 o letnem pregledu rasti 2015 (COM(2014)0902),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2015 o evropskem semestru za usklajevanje gospodarskih politik: zaposlovanje in socialni vidiki v letnem pregledu rasti za leto 2015 (1),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov z dne 9. marca 2015 o letnem pregledu rasti za leto 2015 in skupnem poročilu o zaposlovanju: politične smernice za politike zaposlovanja in socialne politike (2),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 8. julija 2015 o predlogu sklepa Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (3),

—

ob upoštevanju posebnega poročila Računskega sodišča št. 3/2015 „Jamstvo EU za mlade: narejeni so bili prvi koraki, vendar se nakazujejo tveganja pri izvajanju“,

—

ob upoštevanju študije Evropskega omrežja za socialno politiko o povezani podpori za dolgotrajno brezposelne: študija nacionalnih politik (2015),

—

ob upoštevanju vprašanja za Svet o vključevanju dolgotrajno brezposelnih na trg dela (O-000121/2015 – B8-1102/2015),

—

ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve,

—

ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.

ker se je zaradi gospodarske krize in njenih posledic od leta 2007 dolgotrajna brezposelnost podvojila, tako da je dolgotrajno brezposelnih že polovica vseh brezposelnih ali več kot 12 milijonov ljudi, kar predstavlja 5 % aktivnega prebivalstva EU; ker je bilo leta 2014 več kot 60 % dolgotrajno brezposelnih brez dela najmanj dve zaporedni leti;

B.

ker se stopnja dolgotrajne brezposelnosti med državami članicami močno razlikuje in sega od 1,5 % v Avstriji do 19,5 % v Grčiji; ker so države z najvišjo stopnjo dolgotrajne brezposelnosti Italija, Portugalska, Slovaška, Hrvaška, Španija in Grčija; ker je treba spodbuditi oživitev gospodarstva, saj trenutno ne zagotavlja dovolj zagona za bistveno zmanjšanje visoke stopnje strukturne brezposelnosti;

C.

ker so zaradi neprijavljanja velikega deleža dolgotrajno brezposelnih in metodoloških pomanjkljivosti pri zbiranju podatkov razmere v uradnih statistikah podcenjene;

D.

ker dolgotrajna brezposelnost pogosto vodi v revščino, neenakost in socialno izključenost ter ima nesorazmeren učinek na ranljive ljudi, ki so v slabšem položaju na trgu dela;

E.

ker dolgotrajna brezposelnost vse bolj preprečuje ljudem dostop do trga dela zaradi izgube pridobljenih znanj in poklicnih mrež ter izgube delovnega ritma in lahko privede do začaranega kroga odmaknjenosti od družbe, družinskih trenj in občutka odtujenosti; ker vsako leto zaradi neuspešnega iskanja zaposlitve obupa in postane neaktivna petina dolgotrajno brezposelnih;

F.

ker so posledice dolgotrajne brezposelnosti še posebej hude v gospodinjstvih brez delovno aktivnih članov in pogosto vodijo v nizko doseženo stopnjo izobrazbe, odmaknjenost od „sveta dela“, resnejše duševne in zdravstvene težave ter socialno izključenost, revščina pa se v najhujših primerih prenaša iz ene generacije v naslednjo;

G.

ker imajo obdobja dolgotrajne brezposelnosti pogosto dolgotrajne negativne posledice za možnost zaposlitve, napredovanje v poklicu, plačilni razred in pokojnino („učinki stigmatizacije“);

H.

ker je dolgotrajna brezposelnost zaradi izgube pridobljenih znanj in povečanih socialnih izdatkov ogromen strošek za družbo, k temu pa je treba prišteti še nedenarne stroške, ker večje število ljudi izgubi samozavest in ne izpolni svojega osebnega potenciala, ter ker se zmanjša socialna kohezija;

I.

ker stalno visoka raven dolgotrajne brezposelnosti ogroža doseganje krovnih ciljev strategije Evropa 2020, in sicer cilj 75-odstotne zaposlenosti v starostni skupini 20-64 let ter cilj, da bo vsaj 20 milijonov ljudi manj živelo v revščini ali socialni izključenosti ali v strahu pred njima;

J.

ker so ohranjanje pridobljenih znanj v primeru izgube delovnega mesta, pa tudi izobraževanje, usposabljanje in prekvalificiranje, ki predvidevajo prihodnje potrebe po znanju in spretnostih, pomemben element pri preprečevanju in odpravljanju dolgotrajne brezposelnosti;

K.

ker je to priporočilo podobno jamstvu za mlade; ker je treba upoštevati začetne izkušnje, pridobljene z izvajanjem jamstva za mlade;

1.

pozdravlja pobudo Komisije za priporočilo Sveta o vključevanju dolgotrajno brezposelnih na trg dela; poudarja, da bi zgodnejša objava predloga in dogovor v Svetu lahko preprečila velik delež dolgotrajne brezposelnosti, ki jo opažamo danes; izraža zaskrbljenost, da priporočilo Sveta morda ne bo dovolj, da bi hitro izboljšali razmere dolgotrajno brezposelnih, ter spodbuja države članice, naj dosežejo rezultate;

2.

podpira tri glavne elemente predloga: (i) ambiciozno povečanje prijavljanja dolgotrajno brezposelnih na zavodu za zaposlovanje, da bi zajeli vse; (ii) ocenjevanje posameznikovega potenciala, potreb in želja glede delovnega mesta pri dolgotrajno brezposelnih, preden njihova brezposelnost doseže 18 mesecev; in (iii) ponudba posamezniku prilagojene, uravnotežene in razumljive pogodbe o vključitvi v zaposlitev med dolgotrajno brezposelnim in udeleženimi službami, še preden brezposelnost doseže 18 mesecev; vendar poudarja, da je posamezno oceno treba opraviti, preden brezposelnost traja 12 mesecev, da bi zagotovili, da je mogoče pogodbo o vključitvi v zaposlitev skleniti, še preden brezposelnost doseže 18 mesecev; vztraja, da bi morali v pristopu s tremi koraki po potrebi v celoten proces vključiti tudi nevladne akterje, kot so socialne nevladne organizacije, ki delajo z dolgotrajno brezposelnimi;

3.

poudarja, da je treba zajeti vse dolgotrajno brezposelne, tudi tiste, ki niso prijavljeni, in ne zgolj tiste, ki so brezposelni 18 mesecev ali več; meni, da je bistvenega pomena, da se politike držav članic, namenjene kratkoročno brezposelnim (manj kot 12 mesecev) in brezposelnim mladim (vključno z jamstvom za mlade), brezšivno ujemajo s politikami, namenjenimi odpravljanju dolgotrajne brezposelnosti;

4.

odobrava poziv k tesnemu sodelovanju in učinkovitemu usklajevanju vseh strani, udeleženih v ponovno vključevanje dolgotrajno brezposelnih oseb (tudi organizacij civilne družbe, kjer je ustrezno), in vzpostavitvi enotnih kontaktnih točk, kjer bo za brezposelno osebo pristojen en referent, to prizadevanje za ponovno vključevanje pa ne bo prekinjeno, če se spremeni status brezposelne osebe za namene prejemanja socialne pomoči;

5.

poudarja potrebo po individualnem pristopu pri ocenjevanju sposobnosti in potreb dolgotrajno brezposelnih oseb, kar zadeva njihovo ponovno vključevanje na trg dela, pri tem pa je treba spoštovati njihove obstoječe pravice ter upoštevati njihov splošni osebni položaj in s tem povezane potrebe; poudarja potrebo po zadostnemu številu visoko kvalificiranega osebja, ki bo sposobno individualnega pristopa k heterogeni skupini dolgotrajno brezposelnih;

6.

je seznanjen s priporočili za uvedbo pisne in razumljive „pogodbe o vključitvi v zaposlitev“, v kateri bodo zapisane pravice in dolžnosti tako brezposelne osebe kot organov, ki jih predstavlja referent, ter bo tako določala jasna pričakovanja za vse udeležene strani, bo poštena do brezposelnih in bo spoštovala njihove osebne kvalifikacije in delavske pravice; poziva k rednemu posodabljanju te pogodbe;

7.

meni, da je bistveno, da so programi za ponovno vključevanje dolgotrajno brezposelnih usmerjeni v potrebe trga dela in oblikovani v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji; poziva države članice k spodbujanju delodajalcev, tudi v duhu družbene odgovornosti gospodarskih družb, naj dejavno ponujajo prosta delovna mesta dolgotrajno brezposelnim in po potrebi imenujejo mentorje za lažjo ponovno vključitev dolgotrajno brezposelnih v delovno okolje; poziva zavode za zaposlovanje v državah članicah, naj malim in srednjim podjetjem pomagajo vzpostaviti takšno mentorstvo; opozarja, da dolgotrajno brezposelni ne potrebujejo zgolj delovnih mest, temveč tudi celovito svetovanje in pripravo za uspešen ponovni vstop na trg dela;

8.

poziva države članice, naj z ustreznim nacionalnim financiranjem izenačijo sredstva, ki jih EU, zlasti prek Evropskega socialnega sklada, vlaga v nacionalne politike za odpravljanje dolgotrajne brezposelnosti; poudarja, da proračunske omejitve, s katerimi se soočajo nekatere države članice (zlasti v okviru programov za makroekonomsko prilagoditev), ne smejo preprečiti hitrega izvajanja priporočila; poziva Komisijo, naj preuči možnosti za hiter dostop do finančnih sredstev EU in, kjer je mogoče, pridobi dodatna sredstva, kot je to storila v primeru pobude za zaposlovanje mladih; poudarja, da mora več držav članic dodeliti ustrezna finančna sredstva za krepitev upravnih zmogljivosti zavodov za zaposlovanje;

9.

poziva zlasti k povečanju finančnih in upravnih zmogljivosti javnih zavodov za zaposlovanje, da bodo lahko odigrali osrednjo vlogo pri izvajanju tega predloga;

10.

poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo, kako podpreti posebne programe usposabljanja na delovnem mestu, načrte za poslovni razvoj in naložbene načrte, ki ustvarjajo kakovostna trajnostna delovna mesta za dolgotrajno brezposelne;

11.

poudarja, da je za uspešno izvajanje priporočila bistveno tesno sodelovanje med Komisijo in državami članicami, na nacionalni ravni pa tudi med (panožnimi) socialnimi partnerji, organizacijami civilne družbe, ki predstavljajo brezposelne, lokalnimi in regionalnimi organi, zavodi in zasebnimi agencijami za zaposlovanje, ponudniki socialnega in zdravstvenega varstva ter lokalnimi in regionalnimi ustanovami za izobraževanje in usposabljanje, pa tudi dejavna udeležba delodajalcev, da bi bolje razumeli zahteve in potrebe podjetij;

12.

opozarja na svoje stališče o sklepu Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic, v kateri vztraja pri posebnih ukrepih za zaščito dolgotrajno brezposelnih pred socialno izključenostjo in za njihovo ponovno vključitev na trg dela, pri tem pa je treba spoštovati Pogodbi;

13.

poziva države članice, naj pri oblikovanju svojega nacionalnega pristopa k odpravljanju dolgotrajne brezposelnosti upoštevajo regionalne razlike, tudi razlike med mestnimi in podeželskimi območji;

14.

pozdravlja predlog Komisije, da se prek evropskega semestra in odbora za zaposlovanje vzpostavi večstranski nadzor nad izvajanjem priporočila; vztraja, da mora biti ta nadzor temeljit in po potrebi dopolnjen z navodili v priporočilih za posamezne države članice; poziva Komisijo, naj olajša procese vzajemnega učenja in tako poveže države članice z visoko stopnjo dolgotrajne brezposelnosti z državami članicami, ki so uspešne pri hitrem ponovnem vključevanju (dolgotrajno) brezposelnih na svoje trge dela;

15.

poziva ministre za zaposlovanje in socialne zadeve, naj upoštevajo prispevke Parlamenta, preden sklenejo dogovor glede priporočila;

16.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

20.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 355/63

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. aprila 2014 z naslovom „Nova doba letalstva – Odprtje letalskega trga za varno in trajnostno civilno uporabo daljinsko vodenih zračnih sistemov“ (COM(2014)0207),

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 4(2)(g) in 16 ter naslova VI,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 7 in 8,

—

ob upoštevanju Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov,

—

ob upoštevanju mnenja evropskega nadzornika za varstvo podatkov o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Nova doba letalstva – Odprtje letalskega trga za varno in trajnostno civilno uporabo daljinsko vodenih zračnih sistemov“,

—

ob upoštevanju končnega poročila usmerjevalne evropske skupine za RPAS o časovnem načrtu vključevanja civilnih daljinsko vodenih zrakoplovnih sistemov v evropski sistem letalstva,

—

ob upoštevanju deklaracije iz Rige o daljinsko vodenih zrakoplovih (dronih) o okvirih za prihodnost letalstva,

—

ob upoštevanju poročila zgornjega doma parlamenta Združenega kraljestva o civilni uporabi dronov v EU,

—

ob upoštevanju predloga Evropske agencije za varnost v letalstvu z naslovom „A risk based approach to regulation of unmanned aircraft“ (Pristop na podlagi tveganja k ureditvi za brezpilotne letalske sisteme),

—

ob upoštevanju Čikaške konvencije z dne 7. decembra 1944,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem ter mnenja Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0261/2015),

A.

ker navdušenci že desetletja uporabljajo majhne, radijsko vodene modele letal; ker se uporaba RPAS, splošno znanih kot brezpilotna zračna plovila ali droni, zadnjih 15 let zelo povečuje; ker so vse popularnejši zlasti mali RPAS, zasnovani za ljubitelje in rekreativne namene;

B.

ker se tehnologija, ki je bila prvotno razvita za vojaške namene, zdaj komercialno uporablja, s čimer se premikajo zakonodajne meje; ker RPAS za profesionalno uporabo dandanes prinašajo tudi precej koristi za različne vrste civilne uporabe, katerih dodana vrednost se povečuje z razdaljo med napravo in upravljavcem zrakoplova na daljavo (poleti „zunaj vidnega polja“); ker te izredno raznolike uporabe, ki se lahko v prihodnje še razširijo, vključujejo zlasti varnostne inšpekcijske preglede in spremljanje infrastrukture (železniški tiri, jezovi in elektrarne), ocenjevanje posledic naravnih nesreč, precizno kmetovanje (premišljeno kmetijstvo), medijsko produkcijo, termografijo iz zraka in dostavo pošiljk v odmaknjene regije; ker je v bližnji prihodnosti mogoče predvideti hiter razvoj novih aplikacij, kar odraža inovativnost in dinamičnost industrije RPAS;

C.

ker lahko ta tehnologija nadomesti človeka v nevarnih okoljih;

D.

ker obstajata dve kategoriji uporabe RPAS: profesionalna in rekreativna uporaba; ker je treba ti dve različni kategoriji, ki sta neločljivo povezani, urejati ločeno znotraj istega regulativnega okvira EU;

E.

ker je v veljavni zakonodaji EU določeno, da je načeloma Evropska agencija za varnost v letalstvu (EASA) organ za izdajanje dovoljenj za RPAS z največjo vzletno maso več kot 150 kg; ker so za sisteme s 150 kg ali manj pristojne države članice;

F.

ker so predpise za RPAS že sprejele ali pa jih pripravljajo Avstrija, Češka republika, Danska, Francija (1), Hrvaška, Nemčija, Italija, Irska, Poljska, Španija in Združeno kraljestvo (2); ker na Danskem, v Združenem kraljestvu in na Nizozemskem že delujejo šole pilotiranja teh sistemov, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu pa ima za to dovoljenje že več kot 500 pilotov;

G.

ker so vsi veljavni predpisi za RPAS v Evropi prilagojeni oceni varnostnega tveganja uporabe; ker so ti predpisi osredotočeni na operaterje, ne pa na zrakoplove, kot je to običajno v letalstvu s posadko; ker je tveganje odvisno od vrste naprave in njenih značilnosti (teža, hitrost itd.), pa tudi od mnogih drugih dejavnikov, kot so recimo območje, prek katerega se leti, strokovno znanje operaterja, specifična vrsta uporabe in sposobnost operaterja, da se spoprime z nepredvidenimi okoliščinami;

H.

ker v tej industriji od izdelave do končnega uporabnika obstaja ogromen potencial za gospodarsko rast, in sicer tako za velika podjetja kot tudi za dobavno verigo, v kateri je več tisoč malih in srednjih podjetij ter inovativnih zagonskih podjetij; ker je nujno, da se ohranijo vrhunski proizvodni standardi in standardi delovanja, ob spodbujanju evropskega vodilnega položaja na tem področju;

I.

ker je zaradi hitrega razvoja tega trga prav, da se RPAS vključijo v obstoječe programe za letalstvo, kot sta skupno podjetje za raziskave o upravljanju zračnega prometa na enotnem evropskem nebu (SESAR) in program Obzorje 2020; ker je industrija že vložila precej finančnih sredstev in bi jih bila pripravljena vložiti še več, če bi zagotovili lažji dostop do financiranja za MSP, ki predstavljajo večji del tega sektorja; ker bo dodatno financiranje za nadaljnje raziskave in razvoj (R in R) bistvenega pomena za podpiranje te nove industrije ter varno in učinkovito vključitev RPAS v zračni prostor;

J.

ker so države članice, industrija in Komisija celo že v tej zgodnji fazi prepoznale potencial tega trga in želijo poudariti, da morajo vsi okviri politike omogočiti rast evropske industrije, da bi lahko konkurirala na svetovni ravni;

K.

ker je ta nastajajoči trg velika priložnost za naložbe, inovacije in ustvarjanje delovnih mest v dobavni verigi ter prinaša družbene koristi, obenem pa je treba priznati, da je treba zavarovati javni interes, kar zajema zlasti vprašanja zasebnosti, varstva podatkov, odgovornosti in odgovornosti do tretjih oseb;

L.

ker bo razvoj RPAS kljub njegovem gospodarskem potencialu v prihodnje eden največjih izzivov, kar zadeva varnost v letalstvu ter varnost in zaščito oseb in podjetij;

M.

ker mora Evropska unija čim prej razviti zakonodajni okvir, ki se bo nanašal samo na civilno uporabo RPAS;

N.

ker mora evropski zakonodajni okvir po eni strani omogočati sektorju, da nadaljuje z inovacijami in se razvija v najboljših možnih pogojih, po drugi strani pa državljanom zagotavljati učinkovito zaščito blaga in oseb ter varstvo njihovih osebnih podatkov in zasebnosti;

1.

ugotavlja, da so ZDA za mnoge vodilni trg za uporabo RPAS, čeprav to velja zgolj za vojaške operacije; poudarja, da pa je na civilnem področju vodilna Evropa, ki ima 2 500 operaterjev (400 v Združenem kraljestvu, 300 v Nemčiji, 1 500 v Franciji, 250 na Švedskem itd.), medtem ko jih je drugod po svetu 2 342, ki si mora na vso moč prizadevati za okrepitev svojega trdnega konkurenčnega položaja;

2.