17.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 349/1

17.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 349/2

—

ob upoštevanju sporazuma Svetovne trgovinske organizacije (STO) o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z naslovom Čim boljše izkoriščanje evropskega tradicionalnega znanja: možnost razširitve zaščite geografskih označb Evropske unije na nekmetijske proizvode (COM(2014)0469),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1151/2012 za kmetijske proizvode in živila (uredba o kakovosti) (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1308/2013 za proizvode vinske trte (uredba o enotni SUT) (2),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 110/2008 za žgane pijače (3),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 251/2014 za aromatizirana vina (4),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 12. februarja 2015,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 18. februarja 2015,

—

ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije v zvezi z geografskimi označbami;

—

ob upoštevanju Ženevskega akta k Lizbonskemu sporazumu o zaščiti označb porekla z dne 31. oktobra 1958, revidiranega v Stockholmu 14. julija 1967 in 28. septembra 1979, ki se nanaša na intelektualno lastnino in zagotavlja zaščito proizvodov, ki se tržijo mednarodno in so na splošno znani po svojih značilnostih zaradi posebnega geografskega porekla;

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, Odbora za mednarodno trgovino ter Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0259/2015),

A.

ker se lahko kmetijski proizvodi posebnega geografskega porekla, ki imajo določene lastnosti ali se proizvajajo po tradicionalnih metodah, zaščitijo z enotno geografsko označbo v vsej EU;

B.

ker za STO geografske označbe označujejo, da ima proizvod poreklo z ozemlja članice ali iz regije ali lokacije na tem ozemlju, kadar je mogoče kakovost, sloves ali katero drugo značilnost proizvoda pripisati zlasti njegovemu geografskemu poreklu;

C.

ker so visokokakovostni tradicionalni evropski proizvodi, ki temeljijo na tradicionalnem znanju in tehnikah, del kulturne dediščine EU ter so bistven element, ki ga je treba ohraniti v gospodarstvu in družbi mnogih evropskih regij, saj vključujejo dejavnosti, ki so neposredno povezane z lokalnim načinom življenja, zlasti na podeželju, in pripomorejo k temu, da je območje na splošno bolj privlačno, ohranjajo lokalno identiteto in promovirajo njihovo posebnost, kar je koristno za turizem, kulturo, zaposlovanje in trgovino;

D.

ker bi lahko ti proizvodi pripomogli k razvoju novih strategij za podporo podjetništva na lokalni in regionalni ravni, spodbujali vzdrževanje infrastrukture in razvoj novih lokalnih kvalificiranih delovnih mest, zlasti na podeželju, nerazvitih območjih in v najbolj oddaljenih regijah, kjer je zaposlovanje pogosto povezano z lokalno proizvodnjo tipičnih proizvodov, s čimer bi dali nov zagon poklicnemu in obrtnemu usposabljanju, kar je tesno povezano z lokalnim razvojem in razvojem proizvodnih območij, obenem pa to tudi ohranja in spodbuja edinstveno in raznoliko dediščino vsake regije;

E.

opozarja, da so nekmetijski proizvodi sestavni del naše identitete ter so pomemben element kulturne dediščine držav članic; poudarja, da je eden glavnih izzivov, s katerimi se sooča ta sektor, postopno izginjanje tradicionalnih spretnosti in ročnih obrti in da bi lahko zaščita geografskih označb za nekmetijske proizvode delovala kot spodbuda za ohranjanje te kulturne dediščine in tradicionalnega znanja, hkrati pa bi s tem zagotovili pošteno plačilo proizvajalcem za izvirnost in čim večjo ponudbo teh proizvodov;

F.

ker je sloves geografske označbe nesnovna skupna dobrina, ki se bo lahko, če je ne bomo zaščitili, uporabljala prosto, brez omejitev, s čimer se bo njena vrednost zmanjšala, lahko pa celo pride do izgube samega proizvoda;

G.

ker lahko imajo geografske označbe velik ekonomski potencial in, če jih bomo ustrezno zaščitili, lahko doprinesejo precejšnje koristi, zlasti za mala in srednja podjetja in regije EU;

H.

ker so lahko evropske regije zelo bogate z nekmetijskimi proizvodi, ki so izdelani na podlagi tradicionalnega znanja in obrti na zelo visoki ravni, kar je pripomoglo, da imajo sloves in tvorijo del regionalne in lokalne kulture;

I.

ker bi morali javni organi zaščititi, spodbujati (če to zahteva zasebni sektor) in promovirati evropske tradicionalne kakovostne proizvode in njihove geografske označbe;

J.

ker lahko poreklo določa kakovost, sloves in druge značilnosti proizvoda; ker lahko nekatere prakse, pri katerih se zlorabljajo imena, hudo škodujejo slovesu proizvoda, ki ga ima zaradi svojega porekla;

K.

ker so lahko imena tradicionalnih evropskih proizvodov zaradi kakovosti teh proizvodov in povpraševanja po njih predmet zlorab, s čimer so oškodovani tako potrošniki kot tudi proizvajalci;

L.

ker bi lahko z ustrezno zaščito geografskih označb za nekmetijske proizvode, nadziranjem in spremljanjem njihove uporabe ter preprečevanjem goljufij na evropski ravni pomagali odpraviti ponarejanje ter preprečiti nelojalno konkurenco in zavajanje potrošnikov;

M.

ker potrošnike poleg varnosti proizvodov vedno bolj zanimajo tudi njihovo poreklo, pristnost in metode proizvodnje;

N.

ker bi bilo treba potrošnikom omogočiti, da se pri nakupu blaga ozaveščeno odločajo in lahko prepoznajo poreklo in kakovost proizvodov;

O.

ker je z nacionalnimi zakoni, ki ščitijo nekmetijske proizvode, stopnja zaščite v državah članicah različna, kar ni skladno s cilji notranjega trga in je zaradi tega težavno zagotoviti učinkovito zaščito v Evropi in državah članicah, katerih nacionalna zakonodaja tega ne zajema, zato je potreben enotni sistem zaščite geografskih označb v vsej EU;

P.

ker bo lahko harmonizirana evropska zakonodaja na tem področju EU v mednarodnih trgovinskih pogajanjih samo koristila;

Q.

ker je posledica tega, da nimamo enotnega sistema zaščite geografskih označb za nekmetijske proizvode, pomanjkljiv in zelo razdrobljen evropski okvir: nekatere države članice namreč nimajo posebne zaščite, druge imajo različne opredelitve, postopke in ravni zaščite na podlagi različnih nacionalnih in lokalnih pravil sektorske ali medsektorske narave; to izkrivlja harmoniziran razvoj skupnega trga, enotno varstvo in učinkovito konkurenco pod enakimi pogoji, negativno vpliva nanje in potrošnikom ne daje točnih, resničnih in primerljivih informacij, da bi se lahko ozaveščeno odločali, ter ovira varstvo potrošnikov;

1.

pozdravlja pobudo Komisije, da bi se posvetovali z deležniki in ugotovili, ali bi bilo mogoče zaščito geografskih označb razširiti tudi na nekmetijske proizvode, pa tudi izid posvetovanja, ki se je zaključilo oktobra 2014 in iz katerega je razvidna jasna naklonjenost sistemu zaščite v EU, ki temelji na geografskih označbah za nekmetijske proizvode;

2.

meni, da bi bilo treba kot del širše strategije za promocijo visokokakovostnih proizvodov EU na evropski ravni uvesti instrument zaščite, ki bo temeljil na močnejši zavezanosti institucij EU, da bodo proizvodnjo in obrtništvo obravnavale kot gonilno silo za rast in dokončno vzpostavitev enotnega trga, s čimer se bo povečal ugled lokalne proizvodnje in obrtništva, podprl lokalni gospodarski razvoj in zaposlovanje na teh območjih, spodbudil turizem in povečalo zaupanje potrošnikov;

3.

poziva Komisijo, naj nemudoma pripravi zakonodajni predlog za uvedbo enotnega evropskega sistema zaščite geografskih označb za nekmetijske proizvode na podlagi rezultatov posvetovanja z deležniki, ki je že bilo opravljeno, in dodatnih analiz ter naj pri tem zagotovi, da se bodo učinki novega sistema na proizvajalce, njihove konkurente, potrošnike in države članice v celoti upoštevali;

4.

poudarja, da bodo ob uvedbi tega sistema potrebne kampanje obveščanja in komunikacijske kampanje, da se bodo proizvajalci in potrošniki seznanili z novimi vrstami geografskih označb;

5.

je trdno prepričan, da bi lahko imela razširitev zaščite geografskih označb na nekmetijske proizvode številne prednosti za državljane, potrošnike, proizvajalce ter celotno evropsko gospodarsko in socialno strukturo;

6.

meni, da bi lahko s tem sistemom zlasti učinkoviteje zaščitili potrošnike, povečali njihovo zaupanje v označene proizvode in jim omogočili bolj ozaveščeno odločanje pri nakupu proizvodov, saj bi bila večja preglednost, poleg tega bi se odpravila zavajajoča imena ali opisi, zlasti če bi se o tem sistemu ustrezno obveščalo; meni tudi, da bi lahko tako prispevali k večji sledljivosti in zagotovili več informacij o kakovosti, poreklu ter proizvodnih metodah in pogojih, saj nenazadnje te zadeve potrošnike vse bolj zanimajo;

7.

opozarja, da bi morala Evropska unija resnično sprejeti zakonodajo o nekmetijskih geografskih označbah, da bi tako v celoti izkoristila pozitivne gospodarske učinke, ki jo omogoča zaščita prepoznavnosti in kakovosti tovrstnih proizvodov, potrošnikom pa bi zagotovila zanesljive informacije o kraju in načinu proizvodnje ter ohranila s temi proizvodi povezano znanje in zaposlitve;

8.

meni tudi, da bi lahko s to zakonodajo spodbudili inovacije v tradicionalnih proizvodnih postopkih ter ustanavljanje novih zagonskih podjetij za tradicionalne proizvode, pa tudi prispevali k trajnosti delovnih mest na slabo razvitih območjih, zlasti z zagotavljanjem priložnosti za podjetja in mikropodjetja, ki proizvajajo približno 80 % tipičnih lokalnih proizvodov, ki jih je mogoče zaščititi v okviru sistema geografskih označb, da z učinkovitejšimi tržnimi strategijami povečajo prodajo, in s spodbujanjem teh podjetij k tesnejšemu sodelovanju, saj gre za kolektivno shemo;

9.

poudarja, da bi lahko tako učinkovito prispevali k boju proti ponarejanju, goljufivemu poimenovanju geografskega porekla in drugim nepoštenim praksam, ki so zavajajoče za končnega potrošnika in škodljive zlasti za mikro, mala in srednja podjetja, ki zakonito proizvajajo veliko večino proizvodov, ki bi lahko bili upravičeni do zaščite, še vedno pa nimajo pravnih ali finančnih sredstev za zaščito svojih interesov, kar prav tako škoduje izvozu teh proizvodov;

10.

meni, da taka zaščita spodbuja in olajšuje dostop do skupnega trga in trgov zunaj EU za evropske obrtniške izdelke, ki so rezultat tradicionalnega znanja in spretnosti ter prispevajo k ohranjanju dragocenega znanja, ki zaznamuje celotne družbene in ozemeljske skupnosti in predstavlja pomemben del evropske zgodovinske, kulturne, ekonomske in socialne dediščine;

11.

meni, da bi enotna zaščita geografskih označb za nekmetijske proizvode spodbudila tehnološki in gospodarski razvoj na regionalni in lokalni ravni, saj bi se povečalo število zaposlenih v proizvodnji tradicionalnih proizvodov;

12.

poudarja, da bi enotna zaščita geografskih označb prispevala k promociji tradicionalnih proizvodov, pa tudi k priznavanju kakovosti surovin, ki so zanje potrebne, in potrebne odličnosti v vseh fazah proizvodnega procesa;

13.

poudarja, da geografske označbe potrošnikom prestavljajo zagotovilo kakovosti, za proizvajalce pa pomenijo priznanje znanja in sredstvo za zaščito;

14.

poudarja, da je priznavanje zaščite nekmetijskih geografskih označb in visokokakovostnega znanja tako defenziven kakor ofenziven interes v okviru skupne trgovinske politike in je lahko učinkovito orodje za podporo mikro, malim in srednjim podjetjem in proizvajalcem (MSP) v boju proti posnemanju in ponarejanju proizvodov in pri zagotavljanju socialno, gospodarsko in okoljsko bolj trajnostnega pristopa k gospodarskemu razvoju v EU in zunaj nje, pa tudi poštene konkurence in varstva potrošnikov, saj bo na tej osnovi mogoče učinkoviteje prepoznati pristnost in kakovost proizvodov; meni, da bi priznavanje enotne zaščite nekmetijskih geografskih označb prispevalo tudi k ustvarjanju socialnega kapitala v regijah proizvodnje;

15.

meni, da bi lahko enoten sistem EU povečal zanimanje za poklice, povezane z dediščino;

16.

poudarja, da lahko ohranjanje tradicionalnega znanja in proizvodnje pomaga ustaviti zmanjševanje prebivalstva na podeželskih območjih, njihov propad ter izseljevanje mladih s teh območij;

17.

poudarja pomen kulturnih, izobraževalnih, socialnih in trajnostnih prvin nekmetijskih proizvodov, ki bodo vključeni v ta proces, ter poudarja, da je treba ohraniti z njimi povezano tradicionalno znanje in spretnosti, jih posredovati dalje in razvijati ter spodbujati tesnejše sodelovanje z ustvarjalnim sektorjem, da se med drugim poudari kakovost uporabljenih materialov in končnih proizvodov; poziva, naj bo uporaba imena ali logotipa dostopna vsem proizvajalcem na določenem območju, ki proizvod izdelujejo na predpisan način;

18.

poudarja, da bo zaščita geografskih označb za nekmetijske proizvode pomagala ohranjati kulturno in umetnostno dediščino, ki jo predstavljajo lokalne in regionalne tradicije v Evropi;

19.

priznava osrednjo vlogo malih in srednjih podjetij, ki vlagajo v kakovostno znanje in nudijo lokalno zaposlitev in vajeništvo za usposabljanje izobraženih strokovnjakov, ki imajo pomembno vlogo pri posredovanju tradicionalnih proizvodnih metod; priznava pomen vlaganja v izobraževanje in usposabljanje na tem področju ter spodbuja države članice, naj čim bolje izkoristijo razpoložljiva sredstva in programe EU za podporo poklicnega usposabljanja strokovnjakov, ki sodelujejo v proizvodnji in pri promoviranju okolju prijaznih lokalnih in regionalnih obrtniških in industrijskih proizvodov;

20.

spodbuja države članice, naj si izmenjujejo zglede dobre prakse na področju oblikovanja in podpiranja pobud, usmerjenih v spodbujanje tradicionalnega obrtniškega sektorja, s katerimi je mogoče posledično povečati ozaveščenost o lokalni kulturni dediščini in spodbuditi razvoj podeželja;

21.

poudarja, da bi lahko dobro znana geografska označba pripomogla k boljšemu promoviranju evropskih kulturnih poti;

22.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo nadregionalno in nadnacionalno sodelovanje ter zbiranje zglede najboljše prakse med grozdi na področju nekmetijskih proizvodov in z njimi povezanimi sektorji;

23.

poudarja, da so geografske označbe v širšem okviru pravic intelektualne lastnine pomembne za zaščito vrednosti lokalnega, tudi infrastrukture in zaposlovanja, krepitev regionalnega razvoja ter boljšo sledljivost, preglednost in obveščenost potrošnikov;

24.

ugotavlja, da so industrijsko in ročno izdelani proizvodi, ki izvirajo iz določenega območja oziroma so tam trdno zakoreninjeni, pomemben sestavni del gospodarskega in družbenega življenja mnogih evropskih regij, saj ustvarjajo dejavnosti, ki jih ni mogoče preseliti drugam in so zlasti na podeželskih območjih neposredno povezane z lokalnimi razmerami; poudarja, da bi na evropski ravni sprejet sistem za zaščito industrijsko in ročno izdelanih proizvodov, ki izvirajo iz določenega območja oziroma so tam trdno zakoreninjeni, omogočil, da se ohrani izvirnost teh proizvodov in prepreči njihova standardizacija;

25.

meni, da bi morali biti odprti seznami vseh kmetijskih in nekmetijskih proizvodov, zaščitenih z geografskimi označbami, vključeni v prihodnje trgovinske sporazume EU s tretjimi državami;

26.

meni, da bi to tudi pozitivno vplivalo na trgovinske odnose, ki jih ima EU s tretjimi državami ali se zanje pogaja, in bi torej EU omogočilo, da tudi v okviru mednarodnih trgovinskih pogajanj doseže enako zaščito za evropske proizvode;

27.

meni, da je razširitev zaščite geografskih označb EU na nekmetijske proizvode tudi način, kako spodbuditi evropski izvoz in povečati tržni delež, obenem pa s trgovanjem in trgovinskimi pogajanji doseči mednarodno prepoznavnost proizvodov in razvijati njihovo podobo visoke kakovosti in sloves;

28.

meni, da bi zaščita nekmetijskih geografskih označb na ravni EU okrepila položaj EU v Svetovni trgovinski organizaciji, saj bi lahko Unija zahtevala višje ravni standardov zaščite in pozitivno vplivala na to, da bi se v okviru razvojne agende iz Dohe obnovile razprave o uvedbi večstranskega registra geografskih označb, povsem v skladu s sporazumom TRIPS;

29.

meni, da mora zaščito geografskih označb nekmetijskih proizvodov spremljati učinkovitejša strategija za zaščito in uveljavljanje pravic intelektualne lastnine v tretjih državah, da bi bili ukrepi za boj proti ponarejanju ali posnemanju proizvodov učinkovitejši;

30.

meni, da bi bila enotna zaščita geografskih označb za nekmetijske proizvode v EU prednost v pogajanjih o trgovinskih sporazumih s tretjimi državami, in poudarja, da so nekatere izmed naših večjih partneric, kot so Indija in Kitajska, že uvedle sisteme za zaščito tovrstnih geografskih označb;

31.

poziva Komisijo, naj v prihodnje sporočilo o trgovinski in naložbeni strategiji EU vključi skladno in dobro pripravljeno strategijo za vse geografske označbe, ki bo zagotavljala njihovo upoštevanje in priznavanje;

32.

meni, da lahko razširitev področja uporabe sistema zaščite na podlagi geografskih označb na nekmetijske proizvode pomaga oblikovati trdnejše in skladnejše stališče EU na tem področju v dvostranskih trgovinskih pogajanjih in večstranskih forumih in tako nazadnje zagotoviti visoko raven zaščite za vse visokokakovostne evropske proizvode zunaj EU; zlasti meni, da bi bilo treba v vseh pogajanjih o prihodnjih trgovinskih sporazumih EU upoštevati kmetijske in nekmetijske proizvode, zaščitene z geografsko označbo; meni, da bi celovit sitem geografskih označb EU spodbudil razširitev trgovine in olajšal izvajanje skupnih kampanj zunaj EU;

33.

poudarja, da so geografske označbe pomembno sredstvo za povečanje sledljivosti in preglednosti ter zagotavljanje informacij potrošnikom in krepitev prepoznavnosti regij in lokalnih skupnosti v EU, in sicer s socialno in okoljsko trajnejšim pristopom h gospodarskemu razvoju, pa tudi za izoblikovanje ključne vloge geografskih označb v trgovinski politiki EU;

34.

je prepričan, da mora ta sistem temeljiti na najboljši praksi ter preglednih in nediskriminacijskih načelih ter da je lahko učinkovito sredstvo za preprečevanje posnemanja in ponarejanja proizvodov ter za zagotavljanje socialno, ekonomsko in okoljsko bolj trajnostnega pristopa h gospodarskemu razvoju v EU in drugod, pa tudi za večje varstvo potrošnikov;

35.

poziva Komisijo, naj upošteva izkušnje, pridobljene v kmetijsko-živilskem sektorju, in na tej podlagi oblikuje sistem, ki bo temeljil na zgledih najboljše prakse ter na preglednih in nediskriminacijskih načelih ter bo pregleden, učinkovit, prožen ter proizvajalcev, ki se bodo prostovoljno odločili registrirati proizvod v shemi geografskih označb, ne bo po nepotrebnem upravno in finančno obremenjeval; poleg tega meni, da bi moral ta sistem zagotavljati strog nadzor in čim večjo preglednost ter vključevati ustrezna sredstva za obravnavanje goljufij; poziva Komisijo, naj zato pri sistemu zaščite upošteva nesektorski pristop;

36.

meni, da bi moral nov sistem, kot se je zgodilo s sistemom za kmetijsko-živilske proizvode, sčasoma predstavljati jamstvo, v okviru katerega bi potrošniki na podlagi zanesljivih in jasnih informacij intuitivno prepoznali kakovost, pristnost in poreklo proizvodov z močno povezavo z geografskim območjem; meni, da bo učinkovitost enotnega evropskega sistema zaščite geografskih označb odvisna od tega, ali bodo vse potrebne informacije glede sistema dosegle proizvajalce in potrošnike; poudarja, da mora biti sistem pregleden in mora zagotavljati dostopno zaščito, saj je to poglavitnega pomena za zaupanje potrošnikov in proizvajalcev;

37.

meni, da bi lahko javni naročniki v novem regulativnem okviru o javnih naročilih uporabili sistem potrjevanja kakovosti in porekla v zvezi s tehničnimi specifikacijami, certifikati in merili za pridobitev naročil, zlasti na lokalni in regionalni ravni.

38.

poziva, naj imajo tovrstni proizvodi osrednje mesto pri projektih regionalnega razvoja, raziskav in inovacij, pa tudi pri financiranju iz programa Obzorje 2020 in s kohezijskimi sredstvi;

39.

meni, da bi skladen, enostaven in pregleden sistem zaščite geografskih označb za nekmetijske proizvode na ravni EU – ki ni preveč upravno in finančno obremenjujoč, tako da bi bil dostopen tudi za MSP – EU omogočil, da v okviru mednarodnih trgovinskih pogajanj doseže enako zaščito tovrstnih evropskih proizvodov tudi zunaj EU, pomenil pa bi tudi pomembno veliko prednost pri dvostranskih pogajanjih o sporazumih o prosti trgovini s trgovinskimi partnerji Unije in pri večstranskih pogajanjih v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO);

40.

meni, da bi bila vzpostavitev enotne zaščite za nekmetijske geografske označbe na ravni EU najboljši način za večjo učinkovitost znotraj EU, pa tudi v pogajanjih s tretjimi državami, a mora ta enotna zaščita temeljiti na skupnih opredelitvah, postopkih in stroških registracije, področju uporabe zaščite in sredstvih za njeno uveljavljanje, potrebno pa bo ustanoviti tudi zaupanja vreden organ, ki bo odgovoren za dodeljevanje statusa nekmetijske geografske označbe, priznanega na ravni EU, ne da bi se pri tem zniževali standardi zaščite, ki že obstajajo v 15 državah članicah;

41.

ponovno zatrjuje, da je povezava z ozemljem nujno potrebna za prepoznanje znanja in določitev kakovosti, pristnosti in značilnosti proizvoda;

42.

podpira široko opredelitev, ki bo omogočala prepoznavanje povezave med proizvodom in območjem, ki ga pokriva geografska označba; nadalje meni, da bi moral imeti sistem zaščite na ravni EU širše področje uporabe, da bo mogoče zajeti tudi imena, ki sicer niso geografska, so pa nesporno povezana z določenim krajem;

43.

meni, da bi moral sistem zaščite vključevati nebesedilne znake in simbole, ki so nedvoumno povezani s posamezno regijo;

44.

poudarja, da bi morali biti oznaka, prepoznavni znak, blagovna znamka ali logotip geografskih označb za nekmetijske proizvode preprosti in odražati regionalno oziroma lokalno identiteto blaga, njihov izrazni jezik pa bi moral biti vsaj jezik države porekla proizvoda in države, v katero se proizvod uvaža;

45.

opozarja, da je treba nekatere označbe, kot so generična imena ali homonimne geografske označbe, izključiti iz zaščite geografskih označb; dodaja, da bi se v zvezi s tem lahko zgledovali po izjemah iz člena 6(1), (3) in (4) Uredbe (EU) št. 1151/2012 o geografskih označbah za kmetijske proizvode;

46.

se zavzema za obvezni postopek registracije, da se zagotovi večja varnost, zlasti v zvezi z izvajanjem pravic v primeru spora; poziva Komisijo, naj predlaga karseda učinkovit, preprost, uporaben in dostopen sistem za registracijo proizvodov ter naj zagotovi, da bo sistem omogočal cenovno dostopne, jasne in pregledne postopke za registracijo, spremembe in razveljavitev, s čimer bodo deležniki imeli pravna zagotovila; poziva Komisijo, naj izdela temeljito oceno, da bi karseda zmanjšala finančne in upravne obremenitve za deležnike;

47.

poudarja, da je treba poleg tega sistema ustvariti enoten standardiziran javen evropski register za nekmetijske proizvode, ki so upravičeni do zaščite geografskih označb, da bi spodbudili obrtniške izdelke ter obveščali in zaščitili potrošnike in proizvajalce brez nepotrebnih upravnih obremenitev;

48.

poudarja tudi, da bi moral ta sistem temeljiti na medsektorskem pristopu, da bi imel kar največji gospodarski in socialni vpliv, in da bi bilo treba bistveno poudariti povezavo med proizvodi in njihovim območjem porekla ter povečati preglednost, da se okrepita verodostojnost in pristnost proizvoda, zagotovi jamstvo njegovega porekla in izboljša njegova sledljivost; poudarja, da je treba po odobritvi geografske označbe redno preverjati, ali so merila, na podlagi katerih je bila ta označba odobrena, še vedno izpolnjena;

49.

meni, da bi morala registracija potekati v dveh fazah: kot prvo bi morali nacionalni ali regionalni organi opraviti preglede na kraju samem in se prepričati, da ni bilo poseganja v posebne značilnosti; in kot drugo bi bilo treba z enotnim evropskim sistemom registracije zagotoviti skladnost s skupnimi merili povsod v EU;

50.

predlaga, naj Komisija preuči možnost, da bi v tem smislu tudi registracijo kmetijskih geografskih označb prenesli na Urad za usklajevanje na notranjem trgu (OHIM); predlaga, naj ta sistem na ravni Unije upravlja urad OHIM;

51.

poudarja, da bi morali biti stroški in administrativno breme za podjetja v tem sistemu čim nižji, obenem pa bi morali imeti potrošniki zadostna jamstva in možnost, da se bolj informirano odločajo za nakup proizvodov;

52.

meni, da bi morali s tako ureditvijo pobudo za ustvarjanje geografskih označb prepustiti podjetjem in jim predvsem omogočiti, da opredelijo seznam zahtev, ki jih morajo izpolnjevati geografske označbe;

53.

podpira prožen pristop v zvezi z merili, vključenimi v seznam zahtev, da se omogoči in spodbudi razvoj proizvodnih postopkov in prihodnjih inovacij, če to ne vpliva na kakovost in pristnost končnega proizvoda;

54.

meni, da bi bilo treba v seznam zahtev vključiti vsaj naslednja merila: uporabljene surovine, opis proizvodnih postopkov, dokaz o povezavi z območjem in elementi družbene odgovornosti podjetij;

55.

predlaga, naj bodo proizvajalci, njihova združenja in gospodarske zbornice deležniki, ki so pooblaščeni, da zahtevajo registracijo geografske označbe nekmetijskih proizvodov;

56.

meni, da bi bilo mogoče od proizvajalcev zahtevati pristojbino za pridobitev geografske označbe, pod pogojem, da gre za enkratno pristojbino, ki je pravična glede na nastale stroške in se enotno uporablja v vsej EU;

57.

meni, da bi bilo treba zagotoviti tudi sredstva, ki so potrebna za uresničitev zaščite v okviru tega instrumenta, ne glede na uporabljena sredstva za distribucijo proizvodov v primeru zlorab; poudarja, da je treba enako dobro zaščito geografskih označb zagotoviti tudi na digitalnem trgu;

58.

poudarja pomen preverjanja kakovosti glede na velike razlike med kmetijskimi in nekmetijskimi proizvodi (npr. število proizvajalcev);

59.

se poleg tega zavzema za to, da bi za spremljanje geografskih označb na proizvodih, ki se tržijo v Evropi, vzpostavili sistem za inšpekcijske preglede, kršitve in kazni;

60.

meni, da bi bilo treba za čim večjo zaščito geografskih označb za nekmetijske proizvode uvesti prepoved za neustrezno uporabo teh označb, in sicer ne le v primeru, ko obstaja nevarnost zavajanja potrošnikov ali ko gre za nepošteno konkurenco, temveč tudi v primeru, ko je dejansko poreklo proizvoda jasno navedeno; zato predlaga, da se dodatna zaščita iz člena 23 sporazuma TRIPS, prvotno predvidena le za vina in žgane pijače, razširi tudi na geografske označbe za nekmetijske proizvode;

61.

predlaga uvedbo postopka, odprtega za zainteresirane stranke, po katerem bo mogoče ugovarjati registraciji geografskih označb;

62.

meni, da bi bilo s tem lažje določiti učinkovite postopke nadzora ter potrošnikom in proizvajalcem omogočiti, da se zaščitijo pred ponaredbami, imitacijami in drugimi nezakonitimi praksami;

63.

meni, da mora biti mogoč soobstoj morebitnih prihodnjih geografskih označb s pravicami, ki so že povezane s proizvodom, ter da bi bilo treba pri teh označbah upoštevati trenutno najboljšo prakso na nacionalni in lokalni ravni v EU;

64.

opozarja, da bo treba za preprečitev navzkrižja jasno opredeliti razmerje med blagovnimi znamkami in geografskimi označbami;

65.

predlaga, naj se za geografske označbe za nekmetijske proizvode uporabijo pravila, ki urejajo razmerje med blagovnimi znamkami in geografskimi označbami;

66.

predlaga, naj se državam članicam, ki že zagotavljajo zaščito, da na voljo čas, ki ga potrebujejo, da zagotovijo skladnost, obenem pa naj se omogoči uvedba prehodnih ureditev, da se do prehoda na mehanizem EU zagotovi soobstoj obeh sistemov;

67.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

17.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 349/11

—

ob upoštevanju deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000,

—

ob upoštevanju poročila, ki ga je julija 2014 sprejela odprta delovna skupina ZN za cilje trajnostnega razvoja,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2014 o EU in svetovnem razvojnem okviru po letu 2015 (1),

—

ob upoštevanju poročila, ki ga je 8. avgusta 2014 sprejel medvladni odbor strokovnjakov za financiranje trajnostnega razvoja,

—

ob upoštevanju ministrske izjave s političnega foruma na visoki ravni za trajnostni razvoj iz julija 2014,

—

ob upoštevanju poročila Združenih narodov o razvojnih ciljih tisočletja za leto 2014,

—

ob upoštevanju sklepnega dokumenta s srečanja globalnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje na visoki ravni, ki je aprila 2014 potekalo v Mexico Cityju,

—

ob upoštevanju poročila „Dialog o lokaliziranju razvojne agende po letu 2015“, ki so ga 31. oktobra 2014 pripravili Program Združenih narodov za razvoj (UNDP), skupina Global Taskforce (2) in Program Združenih narodov za naselja (UN-Habitat),

—

ob upoštevanju poročila Skupine ZN za razvoj za leto 2014 „Priprava razvojne agende za obdobje po letu 2015: priložnosti na nacionalni in lokalni ravni“,

—

ob upoštevanju Poročila UNDP o človekovem razvoju za leto 2014 z naslovom „Ohranjanje človeškega napredka: zmanjševanje ranljivosti in gradnja odpornosti“,

—

ob upoštevanju zbirnega poročila generalnega sekretarja ZN o agendi za obdobje po letu 2015,

—

ob upoštevanju poročila ZN z naslovom „Enakost spolov: pregled napredka za leto 2012“, ki ocenjuje izboljšanje vidikov enakosti spolov na področju osmih razvojnih ciljev tisočletja,

—

ob upoštevanju rezultatov konference ZN o okolju in razvoju leta 1992 in poročila z naslednje konference o trajnostnem razvoju, ki je potekala od 20. do 22. junija 2012 v Riu de Janeiru (Brazilija),

—

ob upoštevanju poročila o razvojni agendi po letu 2015, ki ga je maja 2013 pripravila skupina uglednih osebnosti na visoki ravni ZN,

—

ob upoštevanju poročila posebne skupine strokovnjakov v okviru sistema ZN iz junija 2012 za razvojno agendo ZN po letu 2015 z naslovom „Uresničevanje prihodnosti, ki si jo želimo za vse“, predloženega generalnemu sekretarju ZN,

—

ob upoštevanju istanbulskega akcijskega programa za najmanj razvite države za desetletje 2011–2020,

—

ob upoštevanju deklaracije in akcijskega načrta, sprejetih na srečanju na visoki ravni o učinkovitosti pomoči, ki je potekalo decembra 2011 v Busanu (Južna Koreja),

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah in pravnega okvira za človekove pravice,

—

ob upoštevanju pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči in agende za ukrepanje iz Akre,

—

ob upoštevanju deklaracije o pravici do razvoja iz leta 1986,

—

ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju (3) ter kodeksa ravnanja EU o dopolnjevanju in delitvi dela v okviru razvojne politike (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. maja 2013 naslovom „Krepitev lokalnih organov v partnerskih državah za boljše upravljanje in učinkovitejše razvojne rezultate“ (COM(2013)0280),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. oktobra 2013 o lokalnih organih in civilni družbi: angažiranost Evrope za trajnostni razvoj (5) ter sklepov Sveta z dne 22. julija 2013 o organih lokalnih skupnosti v razvoju,

—

ob upoštevanju člena 7 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki potrjuje, da EU „skrbi za notranjo usklajenost svojih politik in dejavnosti ob upoštevanju vseh svojih ciljev“,

—

ob upoštevanju člena 208 PDEU, ki določa, da „Unija upošteva cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju“,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. februarja 2015 z naslovom „Svetovno partnerstvo za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj po letu 2015“ (COM(2015)0044),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. junija 2014 z naslovom „Dostojno življenje za vse: od vizije do skupnega ukrepanja“ (COM(2014)0335),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. maja 2014 z naslovom „Krepitev vloge zasebnega sektorja pri doseganju vključujoče in trajnostne rasti v državah v razvoju“ (COM(2014)0263),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 30. aprila 2014, zbirke instrumentov z naslovom Pristop na osnovi pravic, ki zajema vse človekove pravice za razvojno sodelovanje EU (SWD(2014)0152),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. februarja 2013 z naslovom „Dostojno življenje za vse: Izkoreninjenje revščine in zagotavljanje trajnostne prihodnosti sveta“ (COM(2013)0092),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. septembra 2012 z naslovom „Korenine demokracije in trajnostnega razvoja: sodelovanje Evrope s civilno družbo na področju zunanjih odnosov“ (COM(2012)0492),

—

ob upoštevanju javnih posvetovanj Komisije o pripravi stališča EU z naslovom „Razvojnemu okviru za obdobje po letu 2015 naproti“, ki so potekala od 15. junija do 15. septembra 2012,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. oktobra 2008 naslovom „Lokalne skupnosti: akterji razvoja“ (SEC(2008)2570),

—

ob upoštevanju skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki se sestajajo v okviru Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije z naslovom Evropsko soglasje (6),

—

ob upoštevanju Evropske listine o razvojnem sodelovanju v podporo lokalnemu upravljanju, oblikovane dne 16. novembra 2008 v okviru Evropskih dni za razvoj,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. aprila 2005 z naslovom Skladnost politike za razvoj (COM(2005)0134) in sklepov 3166. seje Sveta za zunanje zadeve z dne 14. maja 2012 z naslovom Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 24. februarja 2015 z naslovom Dostojno življenje za vse: od vizije do skupnega ukrepanja,

—

ob upoštevanju sporočila Odbora regij z dne 9. oktobra 2013 z naslovom „Krepitev lokalnih organov v partnerskih državah za boljše upravljanje in učinkovitejše razvojne rezultate“,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 9. junija 2010 z naslovom „Spomladanski sveženj: akcijski načrt EU za doseganje razvojnih ciljev tisočletja“,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 22. aprila 2009 z naslovom „Lokalni organi: akterji za razvoj“,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020 (7),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 2. aprila 2014 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem letu razvoja (2015) (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2013 o razvojnih ciljih tisočletja – opredelitev okvira za obdobje po letu 2015 (9),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 19. maja 2014 o na pravicah temelječem pristopu k razvojnemu sodelovanju, ki zajema vse človekove pravice,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 12. decembra 2013 o financiranju izkoreninjanja revščine in trajnostnega razvoja po letu 2015,

—

ob upoštevanju skupne deklaracije AKP-EU z dne 20. junija 2014 o razvojni agendi po letu 2015,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A8-0232/2015),

A.

ker so lokalni organi bistveni državni in institucionalni akterji na področju lokalnega upravljanja in ker bo pojav neposredne demokracije in trajnostnega ozemeljskega razvoja na podlagi sodelovanja lokalne skupnosti in njene demokratične volje imel osrednjo vlogo pri uresničevanju ciljev za obdobje po letu 2015;

B.

ker imajo lokalni organi pomembno vlogo pri opredeljevanju, organiziranju in doseganju razvojnih ciljev;

C.

ker so lokalni organi močna vez med skupnostjo in nacionalnimi ter globalnimi cilji v agendi za obdobje po letu 2015;

D.

ker imajo lokalni organi ključno vlogo pri zaščiti ranljivih prebivalcev v nestabilnih državah, državah v krizi in državah s srednjim dohodkom;

E.

ker novi svetovni trajnostni razvojni okvir ponuja priložnost za zagotovitev široke vključenosti organizacij civilne družbe, lokalnih organov in nacionalnih parlamentov; ker je krepitev vloge lokalnih organov in organizacij civilne družbe bistvena za zagotavljanje pravilnega, preglednega in odgovornega upravljanja;

F.

ker EU aktivno sodeluje pri podpiranju lokalnih organov v državah v razvoju, da bi tako prispevala k zmanjšanju revščine in doseganju razvojnih ciljev tisočletja kot tudi h krepitvi demokratičnega upravljanja na lokalni ravni;

G.

ker so predstavniki podnacionalnih oblasti in lokalnih organov sodelovali na seji odprte delovne skupine ZN za cilje trajnostnega razvoja, svetovna delovna skupina pa je skupaj z UNDP in UN-Habitat vodila posvetovanja o lokaliziranju razvojne agende po letu 2015;

H.

ker se v zbirnem poročilu generalnega sekretarja ZN o razvojni agendi za obdobje po letu 2015 ponavlja potreba, da naj bi nova razvojna agenda prinesla spremembe, bila univerzalna, usmerjena na ljudi in naj bi temeljila na načelih človekovih pravic in pravne države; ker generalni sekretar poziva, naj bodo inovativna partnerstva, vključno z lokalnimi organi, glavni akterji pri izvajanju te agende na ravni, ki je najbližja državljanom;

I.

ker bodo najpomembnejši cilji in izzivi razvojne agende za obdobje po letu 2015 odvisni od lokalnega delovanja in tesnih partnerstev;

J.

ker naj bi število svetovnega prebivalstva do leta 2050 s približno 7 milijard naraslo na 9,3 milijarde ljudi, največji del te rasti pa se pričakuje v državah v razvoju, zlasti v mestnih območjih; ker pretirana urbanizacija ovira trajnost razvoja v vseh razsežnostih;

K.

ker bo treba 2,5 milijarde novim mestnim prebivalcem omogočiti dostop do izobrazbe, zdravstvene oskrbe, delovnih mest, hrane, sanitarnih storitev, prevoza, stanovanj in električne energije; ker je to osrednji izziv za lokalne in regionalne organe ter občine, ki zagotavljajo te storitve;

L.

ker Deklaracija iz Ria poudarja, da imajo avtohtono prebivalstvo in njihove skupnosti ključno vlogo pri upravljanju okolja in razvoju; ker bi morale vlade priznati in ustrezno podpreti njihovo identiteto, kulturo in interese ter omogočiti njihovo učinkovito sodelovanje pri doseganju trajnostnega razvoja;

M.

ker je zmanjševanje revščine neenakomerno, neenakosti med državami in znotraj njih, ki so se povečale tako v razvitih državah kot v državah v razvoju, pa predstavljajo velik razvojni izziv;

N.

ker nasilni konflikti in humanitarne krize še naprej ovirajo prizadevanja za razvoj; ker vojaški konflikti in krize huje prizadenejo ranljive skupine, na primer ženske, otroke in starejše osebe, lokalni organi pa so osrednji akterji, ko gre za preprečevanje in obvladovanje konfliktov;

O.

ker so še vedno potrebna dodatna prizadevanja, da bi prepolovili delež ljudi, ki trpijo zaradi lakote, saj je 162 milijonov otrok podhranjenih; ker je mogoče skrito lakoto opredeliti kot pomanjkanje mikrohranil, ki lahko povzroči nepopravljivo škodo za zdravje in socialno-ekonomske posledice, povezane z zmanjšanjem storilnosti ljudi;

P.

ker podnebne spremembe in degradacija okolja ogrožajo zmanjševanje revščine in so precejšen izziv za lokalne organe, saj v prvi vrsti vplivajo na lokalne skupnosti;

Q.

ker je treba ustvariti več novih in dostojnih delovnih mest, da se bo mogoče odzvati na svetovno demografsko rast; ker tako v razvitih državah kot v državah v razvoju zasebni sektor ponuja največ delovnih mest, in je zato lahko bistven partner v boju proti revščini;

R.

ker ima pomoč še naprej edinstveno vlogo pri zmanjševanju revščine in lahko sproži spremembe v državah v razvoju; ker mora biti bolje usmerjena, da bo mogoče izpolniti potrebe najbolj ranljivih skupin; ker sama pomoč ne zadošča in je treba zato uporabiti inovativno financiranje;

S.

ker bo uporaba mednarodnih, javnih in zasebnih sredstev ključna za spodbujanje trajnostnega lokalnega razvoja;

T.

ker so EU in njene države članice največje donatorice razvojne pomoči, pa tudi osrednje oblikovalke politike in akterke na področju decentraliziranega sodelovanja, zato morajo ostati gonilna sila med naslednjo fazo pogajanj v okviru ZN, zlasti v zvezi z izvajanjem ciljev trajnostnega razvoja;

U.

ker člen 208 PDEU določa, da je izkoreninjenje revščine osnovni cilj razvojne politike EU, in opredeljuje usklajenost politik za razvoj;

1.

opozarja, da partnerstvo iz Busana ponuja vedno širši forum za nove razvojne akterje, kot so lokalni in regionalni akterji;

2.

poudarja, da so nove smernice, navedene v sporočilu Komisije o lokalnih organih in o priznavanju njihove vloge državnih deležnikov, pomemben korak v smeri nove razvojne agende Evropske unije;

3.

poudarja, da je treba nove smernice pretvoriti v učinkovito izvajanje evropskega sodelovanja, tako v smislu 11. evropskega razvojnega sklada kot v smislu instrumenta za razvojno sodelovanje;

4.

poudarja, da je strateško načrtovanje na nacionalni in lokalni ravni nujno za spodbujanje in vključevanje treh glavnih razsežnosti razvoja, in sicer socialnih, gospodarskih in okoljskih razsežnosti;

5.

pozdravlja podporo, namenjeno krepitvi zmogljivosti lokalnih organov prek tematske vrstice zanje, predvsem podporo krepitvi koordinacijske strukture lokalnih organov na nacionalni, regionalni ter evropski ravni, pa tudi vzpostavitev partnerstva na ravni EU;

6.

priznava pomembno vlogo, ki jo imajo lokalni organi v državah v razvoju; spodbuja, da se na področjih, kot so usposabljanje in človeški viri, sklenejo sporazumi o partnerstvu med lokalnimi organi v državah članicah EU ter lokalnimi organi v državah v razvoju, saj bi z njimi pridobili večje koristi, na primer boljše okoljsko načrtovanje;

7.

meni, da imajo koordinacijske strukture odločilno vlogo, saj zagotavljalo tehnično in metodološko podporo pri razvoju lokalnih zmogljivosti, prav tako pa olajšujejo izmenjavo strokovnega znanja in tako podpirajo proces decentralizacije in zagotavljanje osnovnih storitev; meni, da so tudi primeren forum za politični dialog in krepitev prepoznavnosti lokalnih organov na vseh ravneh vlade;

8.

poziva EU, naj spodbuja decentralizirano sodelovanje kot način izvajanja razvojnega okvira za obdobje po letu 2015; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj razmisli o možnosti, da bi decentralizacijo uvrstila med prednostne sektorje za financiranje v okviru instrumentov financiranja zunanje pomoči, pri čemer bi začela z instrumentom za razvojno sodelovanje in evropskim razvojnim skladom, nato pa okrepila prizadevanja ter lokalne organe vključila kot polnopravne deležnike v izvajanje 11. evropskega razvojnega sklada v partnerskih državah in regijah, pa tudi na področju sektorske in proračunske pomoči; poziva države članice, naj v razvojnih programih lokalnim organom dodelijo ustrezno vlogo, svoje dejavnosti pa naj usklajujejo z dejavnostmi Komisije in drugih držav članic;

9.

poudarja, da je treba zagotoviti pravičnejši prenos sredstev z nacionalne ravni na podregije, mesta in občine;

10.

poudarja, da je treba v okviru potekajočega procesa decentralizacije spodbujati nacionalne vlade, naj prenesejo del nacionalnih proračunskih sredstev na regionalne in lokalne upravne ravni; v zvezi s tem meni, da bi bilo treba večjo podporo dodeliti krepitvi finančnih in proračunskih zmogljivosti lokalnih organov, tudi prek njihovih zvez;

11.

meni, da je nujno treba del evropske proračunske pomoči nameniti financiranju lokalnih organov;

12.

poudarja, kako pomembno je v okviru evropskega sodelovanja vzpostaviti pristen politični dialog med lokalnimi organi, s katerim bi lahko ocenili aktualen napredek, težave in obete za povečanje učinkovitosti pomoči na lokalni ravni;

13.

poziva k institucionalizaciji tega dialoga, pri čemer bi se bilo treba opirati na obstoječe koordinacijske strukture v različnih okvirih sodelovanja;

14.

poudarja, da so razvojni cilji tisočletja razodeli ključno vlogo lokalnih organov v boju proti revščini in nudenju javnih storitev, kot so voda in sanitarne storitve, osnovno zdravstveno varstvo in izobraževanje;

15.

pozdravlja širjenje decentraliziranih pobud za razvojno sodelovanje in uporabo mehanizmov za sodelovanje med mesti;

16.

poudarja, da je treba dodeliti dodatna sredstva krepitvi zmogljivosti decentraliziranih organov, da bodo lahko ponujali izjemno kakovostne javne storitve, zagotavljali enake možnosti in gradili socialno kohezijo;

17.

obžaluje, da razvojni cilji tisočletja niso v zadostni meri upoštevali pomena lokalne razsežnosti za razvoj; obžaluje, da razvojni programi ne upoštevajo v zadostni meri kulturne razsežnosti, ki je bistvena za razumevanje lokalnega konteksta; poziva, naj se v lokalnih, nacionalnih in mednarodnih strategijah zmanjševanja revščine nameni pozornost kulturni razsežnosti;

18.

obžaluje, da sedanji razvojni cilji tisočletja niso dovolj jasni glede prilagajanja globalnih ciljev na nacionalne in lokalne dinamike;

19.

meni, da bi bilo treba v obdobju po letu 2015 ponuditi jasno vizijo za izvajanje rezultatov konference Rio+20, v katerih je priznanje vloge lokalnih organov;

20.

poudarja, kako pomembno je v okviru ciljev trajnostnega razvoja zastaviti zanesljive podcilje in pokazatelje, ki bodo v skladu s kontekstom, potrebami in skrbmi lokalnega prebivalstva; poziva EU, naj okrepi vlogo lokalnih organov in upošteva njihovo strokovno znanje pri drugih ciljih trajnostnega razvoja;

21.

poziva EU, naj lokalnim organom pri razvojnem načrtovanju, izvajanju in tokovih finančne pomoči še naprej posveča posebno pozornost; poudarja, da bi bil za to potreben resnično participativen proces, ki bi se začel izvajati že zgodaj v razvojni fazi, in da bi bilo treba ob upoštevanju tega priznati in okrepiti decentralizirano javno pomoč; poudarja, da je treba zagotoviti udeležbo lokalnih organov pri opredeljevanju razvojnih strategij;

22.

poziva Unijo, naj zagotovi boljšo zastopanost lokalnih organov v mednarodnih pogajanjih o sprejetju razvojne agende za obdobje po letu 2015 na mednarodni konferenci o financiranju razvoja in mednarodni podnebni konferenci COP-21;

23.

poziva EU, naj še naprej spodbuja neodvisen cilj o mestih in naseljih;

24.

poziva EU, naj prispeva h krepitvi partnerstev med več deležniki, s čimer se bo izvajanje agende za obdobje po letu 2015 preneslo na lokalno raven;

25.

poziva k jasni opredelitvi in razdelitvi odgovornosti med partnerje;

26.

opozarja, da bo imel javni sektor osrednjo vlogo pri omogočanju in izvajanju nove globalne razvojne agende, in poudarja, da bo uporaba javnih prihodkov in okrepitev davčnega sistema na podlagi zmogljivosti ljudi za plačilo davkov in pravičnega vračila za pregledno izkoriščanje naravnih virov ključnega pomena za njeno učinkovitost;

27.

poudarja, da je treba s spodbujanjem zasebnega podjetništva mladih in predvsem žensk spodbujati pojav srednjega razreda;

28.

poudarja pomen krepitve lokalnih, mikro, malih in srednjih podjetij pri ustvarjanju delovnih mest in spodbujanju trajnostne in vključujoče gospodarske rasti, zlasti s pomočjo javno-zasebnih politik;

29.

ponavlja potrebo po izvajanju učinkovitih mehanizmov odgovornosti in opredelitvi obveznih socialnih in okoljskih jamstev;

30.

meni, da bi morala globalna razvojna agenda za obdobje po letu 2015 spremeniti vlogo in vpliv organizacij civilne družbe; meni, da bi morale države članice v tesnem sodelovanju z organizacijami civilne družbe vzpostaviti mehanizme za redni dialog, ki bi moral biti dovolj učinkovit in dobiti pozitivne povratne informacije civilne družbe;

31.

poudarja, da morajo vlade odgovarjati tako domačim deležnikom kot mednarodni skupnosti;

32.

poudarja pomen preglednosti in spodbujanja dialogov med več deležniki, da se okrepi sodelovanje lokalnih kultur, avtohtonih prebivalcev, migrantov in manjšin;

33.

meni, da si je treba odločno prizadevati za povečanje zmogljivosti lokalnih organov pri zagotavljanju javnih storitev;

34.

poudarja, kako pomembno je spodbujati dobro upravljanje na lokalni ravni z zagovarjanjem načel odgovornosti, preglednosti, udeležbe, odzivnosti in pravne države;

35.

spodbuja oblikovanje lokalnih posvetovalnih platform v okviru proračunskega načrtovanja;

36.

poudarja, da je nujno treba reformirati službe za zbiranje uradnih podatkov;

37.

poudarja, da bi moralo avtohtono prebivalstvo aktivno sodelovati pri pripravi lokalnih in regionalnih razvojnih in naložbenih načrtov;

38.

poziva nacionalne vlade in lokalne organe, naj: (a) okrepijo lokalno zakonodajo zaradi priznavanja tradicionalnih uredb glede posesti zemlje; (b) sodelujejo s tradicionalnimi organi pri upravljanju naravnih virov; (c) obravnavajo vprašanja spola in medgeneracijska vprašanja avtohtonega prebivalstva; (d) zaščitijo avtohtono znanje; (e) okrepijo sposobnost avtohtonega prebivalstva za sodelovanje pri razvojnem načrtovanju;

39.

poudarja, da bi morale nacionalne vlade in lokalni organi ustvariti ugodno okolje za prenos tehnologij;

40.

meni, da bi moralo tovrstno sodelovanje vključevati dolgoročne naložbe;

41.

čestita, da so se afriška mesta organizirala in se predano pripravljajo na konferenco Združenih narodov o bivališčih in trajnostnem razvoju mest (Habitat III); poziva Komisijo, naj podpre postopke organizacije in v načrtih za partnerstva nameni podporo upravljanju trajnostnega procesa urbanizacije;

42.

pozdravlja sklep odprte delovne skupine ZN za cilje trajnostnega razvoja, da bo vključila ločen cilj glede urbanega trajnostnega razvoja;

43.

poudarja, kako pomembno je z ozemeljskim pristopom obravnavati vprašanja, kot so upravljanje odpadkov in revščina v mestih, zmanjševanje neenakosti, krepitev vloge državljanov, vključujoča in participativna demokracija, inovativno oblikovanje infrastrukture, zagotavljanje storitev, upravljanje posestev, prispevek mest h globalnim podnebnim spremembam in njihov vpliv na ekosistem, zmanjševanje tveganja naravnih nesreč, raba energije ipd.

44.

poudarja pomen podpiranja držav v razvoju in najmanj razvitih držav, tudi prek nudenja finančne in tehnične pomoči;

45.

poudarja, da je treba okrepiti mednarodno sodelovanje za obravnavo nezakonitih finančnih tokov, da se zagotovijo enaki pogoji na področju obdavčevanja lokalnih in mednarodnih podjetij;

46.

poudarja, da je decentralizacija oblasti učinkovit način boja proti korupciji, tudi tisti, ki izvira v multinacionalnih družbah, in prispevek k posodobitvi javne uprave, gospodarske in socialne reforme pa odgovor na potrebe prebivalstva;

47.

poudarja, da je treba preučiti kreativne in pravične mehanizme financiranja;

48.

poudarja, kako pomembna je uporaba sredstev na lokalni ravni po agendi za obdobje po letu 2015, saj gre za odločilen dejavnik pri izvajanju nacionalnih in lokalnih razvojnih strategij in politik; v zvezi s tem poudarja, da je treba nujno uskladiti zmogljivost lokalnih organov na področju občinske obdavčitve in proračunskega načrtovanja; pozdravlja postopno uvedbo lokalnih finančnih observatorijev, ki bi si zaslužili večjo podporo Evropske unije;

49.

meni, da je za izboljšanje življenjskih pogojev skupnosti, zlasti na podeželju, učinkoviteje ravnati na lokalni ravni in da je eden od pomembnih izzivov za lokalne in nacionalne organe spodbujati postopno ponovno vključitev neformalnega sektorja, ne da bi pri tem ovirali inovacije;

50.

poziva Svetovno banko in mednarodne finančne institucije, naj posodobijo politike okoljskih in socialnih jamstev;

51.

opozarja, da se morajo lokalne oblasti v največji meri spopadati z vedno večjim številom kriz, v večini primerov pa jim primanjkuje zmogljivosti in sredstev za pripravo učinkovitega odziva;

52.

poziva Komisijo, naj spodbuja uporabo inovativnih virov financiranja za decentralizirano sodelovanje, tudi instrumente kombiniranja posojil in subvencij, ki še niso prilagojeni posebnim potrebam lokalnih organov;

53.

poziva Evropsko unijo, naj zato poveča decentralizirane proračune, ki so osnovni pogoj za lokalni razvoj;

54.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

17.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 349/20

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Srednjeafriški republiki,

—

ob upoštevanju resolucije z dne 11. februarja 2015 o delu Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU (1),

—

ob upoštevanju resolucij skupne parlamentarne skupščine AKP-EU z dne 19. junija 2013, 19. marca 2014 in 17. junija 2015 o razmerah v Srednjeafriški republiki,

—

ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o razmerah v Srednjeafriški republiki, zlasti z dne 13. oktobra 2014,

—

ob upoštevanju izjave predstavnika za stike z javnostjo Evropske službe za zunanje zadeve (EEAS) z dne 28. septembra 2015 o nasilju v Srednjeafriški republiki,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 9. februarja 2015 in 20. julija 2015 o Srednjeafriški republiki,

—

ob upoštevanju izjav Marie-Therese Keita Bocoum, neodvisne strokovnjakinje OZN za razmere na področju človekovih pravic v Srednjeafriški republiki, z dne 1. oktobra 2015,

—

ob upoštevanju poziva generalnega sekretarja OZN Ban Ki Muna in varnostnega sveta dne 28. septembra 2015 k takojšnji prekinitvi nenadnega izbruha nasilja v Srednjeafriški republiki,

—

ob upoštevanju resolucije OZN št. 2217 (2015), s katero je bil podaljšan mandat misije MINUSCA s sedanjim številom njenih pripadnikov do 30. aprila 2016, ki jo je Varnostni svet sprejel na 7434. srečanju 28. aprila 2015,

—

ob upoštevanju resolucije OZN št. 2196 (2015), s katero so bile sankcije, naložene Srednjeafriški republiki, podaljšane do 29. januarja 2016, mandat skupine strokovnjakov, ki pomaga sankcijskemu odboru za Srednjeafriško republiko, pa do 29. februarja 2016,

—

ob upoštevanju poročila Združenih narodov z dne 15. maja 2015 o oceni prizadevanj na področju pregona in pomoči žrtvam zaradi spolnega izkoriščanja in zlorab, ki jih zagreši osebje Združenih narodov in drugi pripadniki mirovnih operacij,

—

ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja ZN z dne 11. septembra 2015 o priporočilih neodvisnega odbora na visoki ravni o mirovnih operacijah,

—

ob upoštevanju končnega poročila mednarodne preiskovalne komisije o Srednjeafriški republiki z dne 19. decembra 2014,

—

ob upoštevanju mednarodne konference na visoki ravni o Srednjeafriški republiki z naslovom „Od humanitarne pomoči do odpornosti“, ki je potekala 26. maja 2015 v Bruslju,

—

ob upoštevanju sporazuma o razoroževanju, demobilizaciji, vračanju in ponovnem vključevanju, ki so ga 10. maja 2015 na banguijskem forumu podpisale številne oborožene skupine,

—

ob upoštevanju revidiranega Sporazuma iz Cotonuja,

—

ob upoštevanju političnega sporazuma iz Librevilla (Gabon) z dne 11. januarja 2013 o reševanju politično-vojaške krize v Srednjeafriški republiki, ki je bil podpisan pod okriljem voditeljev držav in vlad skupnosti ECCAS in določa pogoje za rešitev krize v Srednjeafriški republiki,

—

ob upoštevanju izrednih zasedanj voditeljev držav in vlad Gospodarske skupnosti srednjeafriških držav (ECCAS), ki so potekala v N’Djameni (Čad) 21. decembra 2012, 3. aprila 2013 in 18. aprila 2013, in njihovih sklepov o ustanovitvi prehodnega nacionalnega sveta z zakonodajnimi in ustavodajnimi pooblastili ter o časovnem načrtu za proces tranzicije v Srednjeafriški republiki,

—

ob upoštevanju srečanja mednarodne kontaktne skupine z dne 3. maja 2013 v Brazzavillu (Republika Kongo), ki je potrdila časovni načrt za tranzicijo in ustanovila poseben sklad za pomoč Srednjeafriški republiki,

—

ob upoštevanju dogovora o premirju, podpisanega julija 2014,

—

ob upoštevanju sklepov s sedmega srečanja mednarodne kontaktne skupine za Srednjeafriško republiko 16. marca 2015 v Brazzavillu,

—

ob upoštevanju uradnih izjav sveta Afriške unije za mir in varnost dne 17. septembra 2014 in 26. marca 2015,

—

ob upoštevanju ustave Srednjeafriške republike, ki jo je prehodni svet sprejel konec avgusta 2015,

—

ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča iz leta 1998, ki ga je Srednjeafriška republika ratificirala leta 2001,

—

ob upoštevanju neobveznega protokola h Konvenciji o otrokovih pravicah glede udeležbe otrok v oboroženih spopadih, katere podpisnica je tudi Srednjeafriška republika,

—

ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker so konec septembra 2015 izbruhnili novi spopadi, ki so terjali 42 smrtnih žrtev, okoli 37 000 ljudi pa je bilo prisiljenih zapustiti domove;

B.

ker je septembra 2015 iz zapora Ngaragba v Banguiju in v Bouarju pobegnilo več kot 500 zapornikov, med katerimi so bili tudi zelo znani storilci kršitev človekovih pravic in zlorab; ker to resno ogroža civilno prebivalstvo ter zaščito žrtev in prič; ker ta pobeg iz zapora pomeni nazadovanje na področju ohranjanja javnega reda in miru in boja proti nekaznovanju v Srednjeafriški republiki;

C.

ker so se po podatkih Urada za usklajevanje humanitarnih zadev poslabšale razmere za agencije za pomoč v Banguiju; ker so bile številne pisarne in bivališča humanitarnih organizacij oropane, prosto gibanje njihovega osebja, zlasti zdravstvenih delavcev v bolnišnicah, pa ovirano;

D.

ker spopadi in številne cestne blokade otežujejo zagotavljanje humanitarne pomoči, saj oblasti ne morejo dostopati do več tisoč notranje razseljenih ljudi in oceniti potreb; ker so zaskrbljenost glede varnega dostopa do mestnih predelov v Banguiju izrazili tudi Zdravniki brez meja, ki so poročali o ranjencih, ki do njih pogosto prihajajo peš, kajti njihova rešilna vozila do tja ne morejo, saj naj bi prestolnica postala prenevarna;

E.

ker je OZN sklenila podaljšati mandat misije MINUSCA do 30. aprila 2016 in določila, da bo odobreno število njenih varnostnih sil zajemalo 10 750 vojakov, vključno s 480 vojaškimi opazovalci in štabnimi častniki, in 2 080 pripadnikov policijskega osebja, vključno s 400 policisti in 40 pravosodnimi policisti;

F.

ker so se po poročanju mirovne misije ZN v državi (MINUSCA) varnostne razmere v zadnjem času umirile, vendar so še vedno trenja v Banguiju, kjer prihaja do napadov na civilno prebivalstvo, nasilja med skupnostmi in napadov na humanitarno osebje;

G.

ker je glavna tožilka Mednarodnega kazenskega sodišča Fatu Bensuda vpletene v spopade pozvala, naj takoj končajo nasilje in se ga vzdržijo, in dodala, da bodo vsi storilci vojnih zločinov kaznovani; ker je bila 24. septembra 2014 sprožena druga preiskava konfliktov v Srednjeafriški republiki;

H.

ker obstaja nevarnost, da bi nedavni spopadi ogrozili novi mirovni proces in državo potisnili nazaj v temačno obdobje konec leta 2013 in 2014, ko je bilo ubitih več tisoč prebivalcev, več deset tisoč pa jih je moralo zapustiti domove; ker je še vedno velika nevarnost kriminala; ker so razmere v Srednjeafriški republiki za ženske zelo zaskrbljujoče in ker vse vpletene strani kot vojno orožje pogosto uporabljajo posilstva;

I.

ker so udar leta 2013 in kasnejšo odstavitev začasnega predsednika Michela Djotodiaja in začasnega predsednika vlade Nicolasa Tiangayja spremljale množične in hude kršitve človekovih pravic z očitnim tveganjem genocida, vključno z zunajsodnimi poboji, mučenjem, plenjenjem, množičnimi posilstvi in spolnimi zločini, ugrabljanjem žensk in otrok in prisilnim novačenjem otrok vojakov;

J.

ker bi morali Srednjeafričani 4. oktobra 2015 na referendumu odločati o sprejetju nove ustave in izvoliti predstavnike na vzporednih predsedniških in zakonodajnih volitvah, ki naj bi prvotno potekale 18. oktobra 2015 (prvi krog) in 22. novembra 2015 (drugi krog); ker so si prehodne oblasti v zadnjih tednih prizadevale za preložitev volitev, vendar državni urad za volitve še vedno ni objavil novega datuma, volilni seznami še niso oblikovani in volilni lističi niso bili razdeljeni;

K.

ker se država sooča z najhujšo humanitarno krizo od razglasitve neodvisnosti leta 1960, ki je prizadela vse 4,6-milijonsko prebivalstvo, od tega je polovica otrok; ker pomoč potrebuje 2,7 milijona prebivalcev, vključno s hrano, zaščito ter dostopom do zdravstva, pitne vode, sanitarij in stanovanj; ker je po ocenah več kot 100 000 otrok v državi žrtev spolnih zlorab in novačenja v oborožene skupine, zaradi krize pa je milijon otrok ostalo brez šolanja;

L.

ker so oborožene skupine 5. maja 2015 dosegle sporazum o izpustitvi med šest in deset tisoč otrok vojakov;

M.

ker so bile mirovne operacije omadeževane zaradi domnevnih spolnih zlorab otrok in deklic, ki naj bi jih zagrešili pripadniki sil ZN in francoskih sil;

N.

ker imajo tako pripadniki oboroženih skupin Saleka kot „anti-balaka“ dobiček od trgovine z lesom in diamanti z izvajanjem nadzora nad najdišči in „obdavčitvijo“ ali izseljevanjem plačila za „zaščito“ rudarjev in trgovcev; ker so trgovci iz Srednjeafriške republike kupili diamante v vrednosti več milijonov dolarjev, ne da bi ugotovili, ali so s kupovanjem financirali oborožene skupine;

O.

ker je spoštovanje človekovih pravic temeljna vrednota Evropske unije in bistveni element Sporazuma iz Cotonouja, zlasti njegovega člena 8;

P.

ker sta iskanje pravice in sojenje storilcem hudih kršitev človekovih pravic bistvenega pomena za odpravo zlorab in vzpostavitev normalnih razmer v Srednjeafriški republiki;

Q.

ker nasilje še naprej spremlja nekaznovanost, čeprav je prehodni svet sprejel, začasni predsednik pa podpisal zakon o ustanovitvi posebnega kazenskega sodišča, sestavljenega iz nacionalnih in mednarodnih sodnikov in tožilcev, ki naj bi izvedli preiskave in sodili storilcem hudih kršitev človekovih pravic, zagrešenih v Srednjeafriški republiki od leta 2003;

R.

ker je EU septembra 2014 začela prve tri razvojne projekte v sklopu večstranskega skrbniškega sklada EU za Srednjeafriško republiko na področju zdravstva, ustvarjanja delovnih mest, obnove poškodovane infrastrukture v Banguiju in krepitve vloge žensk in njihovega ekonomskega vključevanja;

S.

ker je Evropski svet marca 2015 vzpostavil vojaško svetovalno misijo EU v Srednjeafriški republiki (EUMAM RCA), ki naj bi podpirala srednjeafriške oblasti pri pripravi reform varnostnega sektorja na ravni oboroženih sil;

T.

ker je EU od maja 2015 povečala pomoč Srednjeafriški republiki, ki skupaj znaša 72 milijonov EUR, vključno z viri za humanitarno pomoč (10 milijonov EUR svežih sredstev), proračunsko pomočjo (z dodatnimi 40 milijoni EUR) in novim prispevkom v skrbniški sklad EU za to državo (dodatnih 22 milijonov EUR);

U.

ker je EU 15. julija 2014 vzpostavila prvi večstranski skrbniški sklad za podporo Srednjeafriški republiki, ki naj bi omogočil prehod iz odzivanja v izrednih razmerah na dolgoročno razvojno pomoč;

1.

je izjemno zaskrbljen zaradi razmer v Srednjeafriški republiki, ki bi lahko državo pripeljale na rob državljanske vojne, če nasilje, ki ga doživlja v zadnjem času, ne bo zaustavljeno; obžaluje smrtne primere ter izreka sožalje družinam žrtev in vsemu prebivalstvu;

2.

ostro obsoja napade na humanitarne organizacije in zasebne domove med zadnjim izbruhom nasilja; poziva, da je treba humanitarnim delavcem zagotoviti prosto gibanje, da bodo lahko prišli do civilistov, ki potrebujejo pomoč, zlasti do razseljenega prebivalstva; opozarja, da skoraj pol milijona notranje razseljenih oseb nujno potrebuje hrano, zdravstveno oskrbo, vodo, komunalne in sanitarne storitve, zatočišče in osnovne gospodinjske potrebščine;

3.

poziva oblasti v Srednjeafriški republiki, naj se osredotočijo na odpravljanje nekaznovanja in ponovno vzpostavitev pravne države, med drugim naj privedejo pred sodišče vse, ki so odgovorni za nasilje; pozdravlja ustanovitev posebnega kazenskega sodišča, ki bo preiskovalo in preganjalo hude kršitve človekovih pravic, storjene v državi od leta 2003, in poudarja, da mora nujno začeti delovati; želi poudariti, da je tehnična in finančna podpora bistvena za njegovo delovanje; poziva, da je treba čim prej sklicati mednarodno donatorsko srečanje; spodbuja oblasti v Srednjeafriški republiki, naj sprejmejo učinkovit in pregleden postopek zaposlovanja na sodišču;

4.

izraža priznanje Gospodarski skupnosti srednjeafriških držav za njeno osrednjo vlogo pri vzpostavitvi procesa tranzicije in odločno stališče, ki ga je zavzela pri posvetovanjih v Adis Abebi 31. januarja 2015 o vseh vzporednih pobudah, ki bi lahko ogrožale sedanja prizadevanja mednarodne skupnosti za ponovno vzpostavitev miru, varnosti in stabilnosti v Srednjeafriški republiki;

5.

pozdravlja dosedanja prizadevanja prehodne vlade, vendar poziva prehodne oblasti v Srednjeafriški republiki in mednarodno skupnost, naj odpravijo glavne vzroke za krizo, kot so splošna revščina, gospodarske razlike in neenakosti, naraščanje brezposelnosti in bogastvo naravnih virov države, ki ni prerazporejeno prek državnega proračuna; poziva k sprejetju celovitega pristopa, ki bo osredotočen na varnost, humanitarno pomoč, stabilizacijo in gospodarsko oživitev;

6.

poziva mednarodno skupnost, naj v tem odločilnem času podpre politični proces v Srednjeafriški republiki, okrepi skupna prizadevanja za olajšanje političnega dialoga, vzpostavi zaupanje in zagotovi mirno sobivanje verskih skupnosti v državi; poziva vlado Srednjeafriške republike, naj da prednost obnovi izobraževalnega sistema, da bi omogočila dolgoročno miroljubno sobivanje;

7.

obžaluje, da se milice še naprej krepijo, čeprav so Združeni narodi proglasili embargo na orožje; poziva vse strani, naj spoštujejo sporazum o razoroževanju, ki je bil podpisan 10. maja 2015; poudarja, da mora biti razorožitev oboroženih skupin najpomembnejša prednostna naloga, zlasti pred bližajočimi se predsedniškimi in splošnimi volitvami v Srednjeafriški republiki, ki naj bi potekale konec leta;

8.

poziva Afriško unijo in Evropsko unijo, naj z vsemi ustreznimi ukrepi in orodji pomagata prehodni vladi, da bo ustavila pogrezanje že tako krhke države in medetnično nasilje, odvzela moč sprtim milicam ter zagotovila prehod v delujočo, vključujočo in demokratično državo, zlasti z instrumentom za stabilnost in mir, mirovno pomočjo za Afriko in afriškimi rezervnimi enotami;

9.

pozdravlja vzpostavitev banguijskega foruma za spravo in mir in poziva, naj v njem brezpogojno sodelujejo vsi politični, vojaški in verski voditelji, pa tudi lokalne skupnosti in civilna družba; vztraja, da je treba izvesti demokratične volitve;

10.

poziva Komisijo, države članice in druge mednarodne akterje, naj naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi podprli organizacijo volitev, ki je predvidena v prehodnem načrtu, zlasti tako, da bi prispevali k programu za nudenje pomoči pri izvedbi volitev, ki ga upravlja Program Združenih narodov za razvoj, in tako omogočili, da bi volitve potekale pred koncem tega leta, s čimer bi izpolnili glavno točko prehodnega načrta;

11.

ponavlja svojo podporo neodvisnosti, enotnosti in teritorialni celovitosti Srednjeafriške republike; želi opomniti na pravico prebivalstva do samoodločbe brez zunanjega vmešavanja;

12.

zatrjuje svojo podporo Združenim narodom, mirovnim silam v okviru misije MINUSCA in francoskemu vojaškemu kontingentu v operaciji Sangaris pred bližajočimi se volitvami, ki bodo potekale pred koncem leta; ostro obsoja vse poskuse, da bi preprečili prizadevanja za stabilnost;

13.

želi spomniti, da se bo prehodno obdobje končalo 30. decembra 2015; poziva nacionalne oblasti, naj s podporo misije MINUSCA in sil v okviru operacije Sangaris vzpostavijo mir v državi, še posebej v Banguiju, da bi volitve, če je le mogoče, potekale v načrtovanem času;

14.

pozdravlja vojaško svetovalno misijo EU v Srednjeafriški republiki in začetek projektov, s katerimi bi ponovno uvedli policijske in žandarmerijske zmogljivosti za zagotavljanje v skupnost usmerjenega policijskega dela in nadzor izgredov, vzpostavili skupno operativno poveljstvo, okrepili sodstvo in ponovno usposobili zapore;

15.

ostro obsoja vse oblike nasilja nad otroki in ženskami ter poziva vse milice in nedržavne oborožene skupine, naj odložijo orožje, ustavijo vse oblike nasilja in iz svojih vrst nemudoma izpustijo otroke; poziva vse deležnike, naj se zavežejo varstvu otrokovih pravic in preprečijo nadaljnje nasilje nad otroki in njihovo zlorabo; poziva, da je treba dekletom in ženskam, ki so bile žrtve nasilja v oboroženem konfliktu, ponuditi vse storitve spolnega in reproduktivnega zdravja;

16.

poziva trgovce z diamanti v Srednjeafriški republiki, naj zagotovijo ustrezno skrbnost v verigi preskrbe z diamanti iz te države, in mednarodna diamantna podjetja, naj postopajo v skladu s kimberlyskim procesom; poziva oblasti v Srednjeafriški republikiin tuja podjetja, naj pomagajo okrepiti upravljanje v ekstraktivnem sektorju in pri tem upoštevajo pobudo za preglednost v ekstraktivni industriji;

17.

poziva mednarodna diamantna podjetja, naj natančno preverjajo izvor diamantov, da bi preprečila zaostrovanje konflikta s kupovanjem nezakonito pridobljenih in trženih diamantov iz Srednjeafriške republike; poziva evropska podjetja, ki trgujejo z lesnimi podjetji v Srednjeafriški republiki, naj spoštujejo uredbo EU o lesu, in Evropsko unijo, naj jo dosledno izvaja, ko gre za izvoznike lesa iz te republike;

18.

poziva oblasti v Srednjeafriški republiki, naj pripravijo nacionalno strategijo za preprečevanje mrež, ki nezakonito izkoriščajo naravne vire in z njimi trgujejo;

19.

poziva države, katerih vojaki so zakrivili spolne zlorabe na mirovnih misijah v Srednjeafriški republiki, naj jih privedejo pred sodišče, saj nekaznovanost ni sprejemljiva; poudarja, da je nujno preoblikovati mirovne sile, tako da se vzpostavi delujoč in pregleden nadzorni mehanizem odgovornosti; je prepričan, da se lahko tako huda kazniva dejanja zmanjšajo in preprečijo tudi z usposabljanjem in izobraževanjem;

20.

poziva Srednjeafriško republiko, njene sosednje države in druge države članice Mednarodne konference o območju Velikih jezer, naj sodelujejo na regionalni ravni ter se borijo proti regionalnim kriminalnim mrežam in oboroženim skupinam, ki so udeležene pri nezakonitem izkoriščanju in tihotapljenju naravnih virov, tudi zlata in diamantov, ter divjem lovu in tihotapljenju prostoživečih živali in rastlin;

21.

poziva EU, naj naredi vse, kar je v njeni moči, da bi zagotovila bolj usklajeno in učinkovito pomoč prebivalstvu Srednjeafriške republike; hkrati pozdravlja, da so EU in države članice zaradi vse večjih potreb okrepile humanitarno delovanje v tej državi; poudarja, da je treba v državi zagotoviti življenjsko potrebno pomoč vsem, ki jo potrebujejo, pa tudi beguncem v sosednjih državah;

22.

obžaluje, da so milice uničile javne arhive in registre; poziva EU, naj pomaga obnoviti javni register v Srednjeafriški republiki in prepreči nepravilnosti na volitvah;

23.

poziva države članice in donatorje, naj povečajo prispevke v sklad EU za Srednjeafriško republiko, tj. skrbniški sklad Bêkou, ki je namenjen stabilizaciji in obnovi Srednjeafriške republike, in pri tem upoštevajo, da je treba programe obnove in razvojne programe bolje povezati s humanitarnim odzivom;

24.

poziva EU, Afriško unijo in mednarodno skupnost, naj pomagajo beguncem iz Srednjeafriške republike, ki so se zatekli v sosednje države;

25.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje prehodnim vladnim oblastem v Srednjeafriški republiki, Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federici Mogherini, varnostnemu svetu OZN, generalnemu sekretarju OZN, institucijam Afriške unije, Evropski službi za zunanje delovanje, skupni parlamentarni skupščini AKP-EU in državam članicam Evropske unije.

17.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 349/26

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Tajski, zlasti resolucij z dne 20. maja 2010 (1), 6. februarja 2014 (2) in 21. maja 2015 (3),

—

ob upoštevanju izjave predstavnika za javnost podpredsednice Komisije/visoke predstavnice EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 2. aprila 2015 o dogodkih na Tajskem,

—

ob upoštevanju izjav delegacije Evropske unije na Tajskem, objavljenih v soglasju z voditelji misije Evropske unije na Tajskem z dne 14. novembra 2014, 30. junija 2015 in 24. septembra 2015,

—

ob upoštevanju zaključkov Sveta o Tajski z dne 23. junija 2014,

—

ob upoštevanju odgovora podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton v imenu Komisije z dne 15. maja 2013 o položaju Andyja Halla,

—

ob upoštevanju sporočila za javnost posebnega poročevalca OZN za spodbudo in zaščito pravice do svobode izražanja z dne 1. aprila 2015,

—

ob upoštevanju rednega splošnega pregleda razmer na Tajskem pred Svetom OZN za človekove pravice in njegovih priporočil z dne 5. oktobra 2011,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

—

ob upoštevanju deklaracije OZN o zagovornikih človekovih pravic iz leta 1998,

—

ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki ga je podpisala tudi Tajska,

—

ob upoštevanju Konvencije OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju iz leta 1984,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah,

—

ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker je tajska vojska 20. maja 2014 odstavila tajsko vlado in nato razglasila izredno stanje v vsej državi, ter s tem prisilila k razpustitvi centra za upravljanje miru in reda, ki je deloval kot začasna vlada;

B.

ker so vojaške sile nato ustanovile nacionalni svet za mir in red, katerega vodja general Prajuth Čan-oča bo imel vsa pooblastila in neomejeno pristojnost za izdajo odredb in izvedbo ustavne reforme;

C.

ker vojaško osebje nadzoruje ključne ustavne organe, ki jih je ustanovil nacionalni svet za mir in red, člani nacionalnega sveta za mir in red pa uživajo popolno imuniteto v zvezi s kakršnim koli nezakonitim ravnanjem, odgovornostjo in obveznostmi, dokler so zaposleni na podlagi 44. in 47. člena začasne ustave;

D.

ker je ustanovni odbor 29. avgusta 2015 sestavil osnutek nove ustave, ki jo je svet za nacionalno reformo zavrnil 6. septembra 2015; ker mora novi ustanovni odbor ustavo preoblikovati 180 dneh in ker bi nedavna zavrnitev lahko podaljšala vojaško vladavino v državi;

E.

ker je nacionalni svet za mir in red vodilne spletne strani o stanju na področju političnih in človekovih pravic na Tajskem v skladu 44. členom začasne ustave obdolžil, da ogrožajo nacionalno varnost, televizijske in lokalne radijske postaje, povezane z vsemi domačimi političnimi frakcijami, pa se soočajo s hudo cenzuro;

F.

ker je z nedavnim zakonom o javnem zbiranju, ki je začel veljati 14. avgusta 2015, resno omejena svoboda zbiranja, uvedene pa so tudi stroge kazni do 10 let zaporne kazni za prekrške, kot je motenje javnih storitev;

G.

ker so vojaško osebje imenovali za „častnike za vzdrževanje miru in reda“, ki bodo lahko samovoljno pridržali osebe ter brez naloga izvajali poizvedbe in preiskave;

H.

ker so bili udeleženci mirnih demonstracij večkrat obdolženi nagovarjanja k uporu in kršitve zakona, 14 aktivistov novega demokratičnega gibanja (Neo-democracy movement – NDM) pa je bilo aretiranih;

I.

ker se na Tajskem še naprej uporablja smrtna kazen, z novo zakonodajo pa so bile razširjene okoliščine, v katerih se lahko uporabi;

J.

ker je po državnem udaru prišlo do porasta zapornih kazni na podlagi zakona o razžalitvi kralja (lèse-majesté);

K.

ker nacionalni komisiji za človekove pravice ni bilo dovoljeno obiskati posameznikov, ki so jih mučili ali z njimi slabo ravnajo v trajnem odvzemu prostosti brez obtožbe ali sojenja v pristojnosti vojaških sodišč;

L.

ker se je po vojaškem udaru poslabšala varnost lokalnih skupnosti in aktivistov za zemljiške pravice;

M.

ker Tajska ni podpisnica konvencije o beguncih iz leta 1951 ali njenega protokola iz leta 1967 ter nima formalnega nacionalnega azilnega okvira; ker tajske oblasti še naprej vračajo begunce in prosilce za azil v države, kjer bodo verjetno preganjani;

N.

ker bi Tajska morala v skladu z mednarodnimi sporazumi, ki jih je podpisala, preiskovati in ustrezno kaznovati mučenje, primere smrti v zaporu in druge domnevne resne kršitve človekovih pravic;

O.

ker je kazenski postopek zaradi razžalitve zoper zagovornika pravic delavcev Andyja Halla, ki je državljan EU, ustavljen, vendar mu še vedno grozijo obtožbe v zadevah v zvezi z računalniškim kriminalom in razžalitvijo ter dve civilni tožbi zaradi razžalitve, zaradi katerih bi lahko bil obsojen na sedemletno zaporno kazen in globo v višini več milijonov dolarjev, potem ko je v prispevku za poročilo nevladne organizacije Finnwatch poročal o domnevnih zlorabah delovne sile pri tajskem trgovcu na debelo z ananasom, čeprav sta tajsko ministrstvo za delo in nekdanji zaposleni podjetja na predhodnem zaslišanju potrdila, da je podjetje kršilo pravice delavcev; ker bo zadeva znova obravnavana 19. oktobra 2015;

P.

ker imajo na Tajskem delavci migranti le malo zaščite, čeprav je Tajska ratificirala konvencijo št. 29 Mednarodne organizacije dela; ker je trgovina z delavci velik problem; ker so razmere še zlasti zaskrbljujoče razmere v ribiškem sektorju;

Q.

ker je EU začasno ustavila nova pogajanja z Tajsko o dvostranskem sporazumu o prosti trgovini, ki so se začela leta 2013, in zavrnila podpis sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, ki je bil končan novembra 2013, dokler ne bo izvoljena demokratična vlada; ker je EU tretja največja trgovinska partnerica Tajske;

1.

pozdravlja, da se EU zelo zavzema za tajsko prebivalstvo, s katerim ima močne in dolgotrajne politične, gospodarske in kulturne vezi; poudarja, da je EU kot prijateljica in partnerica Tajske večkrat pozvala k ponovni vzpostavitvi procesa demokratizacije;

2.

vendar je zelo zaskrbljen, ker so po nezakonitem državnem uradu maja 2014 razmere na področju človekovih pravic na Tajskem vse slabše;

3.

poziva tajske oblasti, naj odpravijo represivne omejitve pravice do svobode in mirnega uresničevanja drugih človekovih pravic, zlasti tistih, ki so pomembne za mirno sodelovanje v političnih dejavnostih;

4.

poziva tajske oblasti, naj razveljavijo obsodbe in kazni, umaknejo obtožbe ter izpustijo posameznike in medijske subjekte, ki so bili obsojeni ali obtoženi zaradi mirnega uresničevanja pravice do svobode izražanja ali združevanja; poziva vlado, naj nemudoma prekliče 44. člen začasne ustave in povezane določbe, na podlagi katerih tajske oblasti zatirajo temeljne svoboščine in nekaznovano kršijo človekove pravice;

5.

poziva tajske oblasti, naj pomagajo preprečiti varnostne grožnje, ki prizadenejo prebivalstvo, ter naj se bolje odzivajo na pomisleke članov skupnosti in aktivistov za zemljiške pravice;

6.

poziva tajske oblasti, naj čim prej prenesejo politične oblasti z vojske na civilne organe; je seznanjen z jasnim načrtom za svobodne in poštene volitve in poziva, naj se upošteva časovni načrt;

7.

spodbuja prenos vseh sodnih pristojnosti za civiliste z vojaških na civilna sodišča, odpravo samovoljnih pridržanj zaradi vojnega stanja in omejitev pristojnosti vojske glede pridržanja civilistov;

8.

spodbuja oblasti, naj ponovno preučijo zakon lèse majesté, da se z njim ne bi kaznovalo mirno politično izražanje, in ustavijo razširjeno uporabo tega zakona za zadeve, ki z njim niso povezane;

9.

poziva k spoštovanju in zaščiti pravice do varnosti, tudi zagovornikov človekovih pravic, ter da bodo vse kršitve njihovih pravic nemudoma, učinkovito in neodvisno raziskane;

10.

je seznanjen, da je tajska vlada imenovala nov ustavodajni odbor, ki naj bi čimprej pripravil novo ustavo; poziva, naj ustava temelji na demokratičnih načelih, kot so enakost, svoboda, pravična zastopanost, preglednost, odgovornost, človekove pravice, pravna država ter javni dostop do virov;

11.

poziva tajsko vlado, naj spoštuje lastne ustavne in mednarodne obveznosti v zvezi z neodvisnostjo pravosodja, pravico do svobode izražanja, združevanja in mirnega zbiranja, ter politični pluralizem, zlasti ker so njeni zakoni o razžalitvi vse strožji;

12.

je seznanjen z ukrepi, ki jih je tajska vlada sprejela zaradi izpolnjevanja minimalnih standardov za odpravo trgovine z ljudmi in novodobnega suženjstva v preskrbovalni verigi svoje ribiške industrije; poziva vlado, naj te ukrepe začne čim prej izvajati in naj okrepi svoja prizadevanja;

13.

poziva Tajsko, naj podpiše in ratificira konvencijo o beguncih iz leta 1951 ali njen protokol iz leta 1967;

14.

spodbuja Tajsko, naj sprejme konkretne ukrepe za odpravo smrtne kazni;

15.

toplo pozdravlja sprejetje zakona o enakosti spolov, ki nakazuje bolj vključujočo prihodnost za pravno obravnavo lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev v tej državi;

16.

pozdravlja odločitev o ustavitvi kazenskega postopka zaradi razžalitve zoper Andyja Halla in njegovo izpustitev; poziva, naj se ustavita tudi postopka zaradi računalniškega kriminala in razžalitve, ki sta se proti njemu začela na kazenskem sodišču na jugu Bangkoka, ker so bila njegova dejanja kot zagovornika človekovih pravic namenjena razkritju trgovanja z ljudmi in izboljšanju pravnega položaja delavcev migrantov na Tajskem, zaradi česar ima pravico izvajati raziskave in zagovorništvo, in to brez strahu pred povračilnimi ukrepi; je zaskrbljen, da sojenje v civilnih tožbah zaradi razžalitve ne bo povsem nepristransko, ker obstajajo poročila o lastniških povezavah med tožečimi podjetji in visokimi tajskimi politiki; prosi delegacijo EU, naj še naprej pozorno spremlja njegovo sodno zadevo in naj bo navzoča na sojenju;

17.

pozdravlja, da je okrožno sodišče v Phuketu 1. septembra 2015 oprostilo novinarja Chutimo „Oi“ Sidasathian in Alana Morisona;

18.

poziva mednarodno skupnost in zlasti EU, naj storita vse za boj proti trgovini z ljudmi, suženjskemu delu in prisilnim migracijam, tako da spodbujata mednarodno sodelovanje pri nadzoru in preprečevanju kršitev človekovih pravic na področju dela;

19.

spodbuja EU in tajsko vlado, naj vzpostavita konstruktiven dialog o zadevah, povezanih z varstvom človekovih pravic in procesi demokratizacije na Tajskem in v vsej regiji; ponovno izraža podporo procesu demokratizacije na Tajskem;

20.

podpira Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) pri ohranjanju ekonomskega in političnega pritiska, s katerim naj bi zagotovili, da bi se Tajska vrnila k demokratičnemu upravljanju; v zvezi s tem opominja tajsko vlado, naj ne pričakuje napredka pri sporazumu o prosti trgovini in sporazumu o partnerstvu med EU in Tajsko, dokler bo na oblasti vojaška hunta;

21.

pozdravlja novo vlogo Tajske kot države koordinatorice za odnose ASEAN-EU za obdobje 2015–2018; opozarja na obojestranske koristi sodelovanja za ASEAN in EU;

22.

prosi ESZD, delegacijo EU in delegacije držav članic, naj uporabijo vse razpoložljive instrumente za zagotovitev spoštovanja človekovih pravic in pravne države na Tajskem, še posebej tako, da še naprej spremljajo preiskave zoper opozicijske voditelje in njihova zaslišanja na sojenjih;

23.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Komisiji, vladi in parlamentu Tajske, parlamentom in vladam držav članic, visokemu komisarju Združenih narodov za človekove pravice in vladam Združenja držav jugovzhodne Azije.

17.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 349/30

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Nigeriji, zlasti resolucij z dne 17. julija 2014 (1) in 30. aprila 2015 (2),

—

ob upoštevanju predhodnih izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini, tudi tistih z dne 8. in 19. januarja, 31. marca, 14. in 15. aprila ter 3. julija 2015,

—

ob upoštevanju izjave predsednika Varnostnega sveta OZN z dne 28. julija 2015,

—

ob upoštevanju nagovora predsednika Muhamada Buharija v Generalni skupščini OZN dne 28. septembra 2015 in na vrhu OZN o boju proti terorizmu,

—

ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja,

—

ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1325 o ženskah, miru in varnosti, sprejete 31. oktobra 2000,

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah in Listine Organizacije afriške enotnosti (OAE) o pravicah in zaščiti otrok (1990),

—

ob upoštevanju zakona o otrokovih pravicah, ki ga je leta 2003 uzakonila zvezna vlada Nigerije,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

—

ob upoštevanju Konvencije Afriške unije o preprečevanju terorizma in boju proti njemu, ki jo je Nigerija ratificirala 16. maja 2003, in dodatnega protokola k tej konvenciji, ki ga je ratificirala 22. decembra 2008,

—

ob upoštevanju skrbniškega sklada EU za nujno pomoč pri stabilizaciji razmer in odpravi temeljnih vzrokov nedovoljenih migracij in razseljevanja v Afriki,

—

ob upoštevanju poročila visokega komisarja OZN za človekove pravice o kršitvah in zlorabah Boko Harama in njihovem vplivu na človekove pravice v prizadetih državah z dne 29. septembra 2015; ob upoštevanju izjav visokega komisarja OZN za človekove pravice o možnosti, da bi člane Boko Harama obtožili vojnih hudodelstev,

—

ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker je Nigerija, država z največ prebivalci in največjim gospodarstvom v Afriki, ki je etnično raznolika in zaznamovana z regionalnimi in verskimi razdori ter razkolom med severom in jugom ter velikimi gospodarskimi in družbenimi neenakostmi, od leta 2009 bojišče islamske teroristične skupine Boko Haram, ki je zaprisegla zvestobo Daišu; ker ta teroristična skupina vse bolj ogroža stabilnost Nigerije in zahodnoafriške regije; ker nigerijske varnostne sile pri vojaških operacijah zoper upornike pogosto uporabljajo pretirano silo in ob tem zagrešijo zlorabe;

B.

ker je Boko Haram v zadnjih štirih mesecih ubil vsaj 1 600 civilistov, kar pomeni, da je bilo samo v letu 2015 ubitih že vsaj 3 500 civilistov;

C.

ker so od pojava uporniške skupine Boko Haram dalje otroci zaradi usmerjenih dejanj te skupine zoper šolske otroke na tem območju prikrajšani za dostop do izobraževanja, po podatkih Unesca pa kar 10,5 milijona nigerijskih otrok ne obiskuje osnovne šole, kar je najvišje število na svetu; ker prav tako kot Al Šabab v Somaliji, Al Kajda v islamskem Magrebu (AQIM), Gibanje za enotnost in džihad v zahodni Afriki (MUJAO) in Ansar Dine na severu Malija ter talibani v Afganistanu in Pakistanu tudi Boko Haram izbira za tarčo otroke in ženske, ki se izobražujejo;

D.

ker vse več napadov in samomorilskih bombnih napadov, ki segajo preko meje v sosednje države, kljub napredku nigerijskih in regionalnih oboroženih sil ogroža stabilnost in preživetje milijonov ljudi v celotni regiji; ker so otroci v izjemni nevarnosti zaradi vse slabših humanitarnih razmer, vse slabše preskrbe s hrano, skupaj s slabim dostopom do izobraževanja, varne pitne vode in zdravstvenih storitev;

E.

ker OZN ocenjuje, da se je zaradi nasilja v zveznih državah Borno, Yobe in Adamawa nedavno dramatično povečalo število notranje razseljenih ljudi na 2,1 milijona, med njimi pa je po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) 58 % otrok; ker so dejanja uporniške skupine skupaj prizadela več kot 3 milijone oseb, na območju Čadskega jezera pa potrebuje humanitarno pomoč 5,5 milijona ljudi;

F.

ker je Nigeriji uspelo izvesti pretežno mirne predsedniške in guvernerske volitve kljub grožnjam Boko Harama, da bodo motili potek volitev; ker so Nigerija in sosednje države 11. junija 2015 v Abuji ustanovile večnacionalne združene namenske sile (Multinational Joint Task Force (MNJTF)), da bi uresničile sklepe o boju proti Boko Haramu, sprejete januarja 2015 v Niameyu;

G.

ker je Boko Haram od leta 2009 v Nigeriji ugrabil več kot 2 000 žensk in deklet, med drugim so 14. aprila 2014 ugrabili 276 šolark iz Chiboka na severovzhodu države, kar je pretreslo ves svet in sprožilo mednarodno kampanjo za njihovo rešitev („Vrnite naša dekleta“); ker skoraj leto in pol kasneje več kot 200 ugrabljenih deklet še vedno niso našli;

H.

ker je od takrat izginilo še mnogo več otrok, ali pa so jih ugrabili ali rekrutirali za bojevnike in delavce v gospodinjstvih, dekleta pa so žrtve posilstev in prisilnih porok ali pa se morajo spreobrniti v islam; ker so nigerijske oborožene sile od aprila 2015 iz oporišč teroristov rešile še približno 300 deklet, okoli 60 pa jih je pobegnilo svojim ugrabiteljem iz druge lokacije in so organizaciji Human Rights Watch svoje življenje v ujetništvu opisale kot vsakdan poln nasilja in strahu ter telesnih in duševnih zlorab; ker je po navedbah posebne predstavnice OZN za otroke v oboroženih konfliktih oboroženi konflikt v severovzhodni Nigeriji v zadnjem letu eden najbolj smrtonosnih za otroke zaradi pobojev, vse več novačenja in izrabe otrok, neštetih ugrabitev in spolnega nasilja nad dekleti; ker je po podatkih Unicefa več kot 23 000 otrok ločenih od svojih staršev in so zaradi nasilja izgnani s svojih domov, bežijo, da bi si rešili življenje v Nigeriji, ali prehajajo meje v Kamerun, Čad in Niger;

I.

ker je večina notranje razseljenih otrok in otrok, ki živijo v begunskih taboriščih, izgubila enega ali oba starša (so bili ubiti ali so pogrešani) in brate ali sestre ter druge sorodnike; ker v taboriščih deluje več mednarodnih in nacionalnih humanitarnih organizacij, vendar je dostop teh otrok do temeljnih pravic, tudi hrane, zatočišč (ki so prenaseljena in nehigienska), zdravstvene oskrbe in izobraževanja še naprej izjemno nekakovosten;

J.

ker je v podregiji (Nigeriji, Kamerunu, Čadu in Nigru) vsaj 208 000 otrok brez dostopa do izobraževanja in 83 000 otrok brez dostopa do varne pitne vode, na severovzhodu Nigerije pa je 23 000 otrok ločenih od svojih družin;

K.

ker se je število napadov Boko Harama v Nigeriji povečalo, prav tako kot v sosednjem Kamerunu, Čadu in Nigru; ker Boko Haram še naprej ugrablja otroke in ženske, da nosijo eksplozivne naprave, in jih brez njihovega vedenja uporablja kot samomorilske napadalce; ker so nekateri poiskali zatočišče na čadski strani Čadskega jezera, a so zopet postali cilj istih teroristov na čadskem ozemlju;

L.

ker je EU junija 2015 zagotovila 21 milijonov EUR humanitarne pomoči za razseljene ljudi v Nigeriji in sosednjih državah, ki jih je prizadelo nasilje terorističnih organizacij;

M.

ker Unicef, skupaj z vladami in partnerji v Nigeriji, Kamerunu, Čadu in Nigru povečuje število operacij za pomoč tisočem otrok v regiji in njihovim družinam, tako da zagotavlja dostop do varne pitne vode, izobraževanja, svetovanja in psihološke podpore, kot tudi cepljenja in oskrbe v primerih hude akutne podhranjenosti; ker je Unicef prejel le 32 % od potrebnih 50,3 milijona EUR, ki jih letos potrebuje za humanitarni odziv v regiji Čadskega jezera;

N.

ker se po podatkih organizacije Human Rights Watch številne ugrabljene ženske in dekleta, ki so pobegnile, so jih rešili ali osvobodili, domov vrnejo noseče in nujno potrebujejo zdravstveno oskrbo s področja reproduktivnega zdravja in nege matere, druge pa nimajo dostopa do osnovnih zdravstvenih pregledov po posilstvu, posttravmatske oskrbe, socialne podpore in svetovanja po posilstvu; ker je Komisija izjavila, da morajo imeti ženske v primerih, ko nosečnost povzroča nevzdržno trpljenje, glede na svoje zdravstveno stanje dostop do vseh storitev spolnega in reproduktivnega zdravja, in se zavzela za to, da v vsakem primeru prevlada mednarodno humanitarno pravo;

1.

ostro obsoja zločine Boko Harama, tudi teroristične napade in samomorilske bombne napade v Čadu, Kamerunu in Nigru; stoji ob strani žrtvam in izraža sožalje družinam, ki so izgubile svoje najbližje; obsoja nenehno nasilje v nigerijskih zveznih državah Borno, Yobe in Adamawa ter v drugih mestih v državi;

2.

obžaluje dejanja, ki so povzročila množično razseljevanje nedolžnih otrok, ter poziva k takojšnji usklajeni mednarodni pomoči agencijam OZN in nevladnim organizacijam pri preprečevanju spolnega suženjstva razseljenih otrok in mladih, drugih vrst spolnega nasilja ter ugrabitev in nasilnih oboroženih napadov na civilno prebivalstvo ter vladne in vojaške cilje v Nigeriji, ki jih izvaja teroristična sekta Boko Haram; poudarja, da je primarna potreba ustrezno varstvo pravic otrok v Nigeriji, saj je v državi več kot 40 % prebivalstva starega med 0 in 14 let;

3.

meni, da bi bilo treba za otroke, ki so se pridružili Boko Haramu ali drugim oboroženim skupinam, pretehtati možnost za sprejemanje zunajsodnih ukrepov, ki bi nadomestili kazenski pregon in odvzem prostosti;

4.

pozdravlja nedavno napoved Komisije o dodelitvi dodatnih sredstev za okrepitev nujne humanitarne pomoči za regijo; kljub temu izraža resno zaskrbljenost zaradi vrzeli v financiranju delovanja Unicefa v regiji, ki je rezultat razlike med obvezami mednarodne skupnosti in njenim dejanskim financiranjem; poziva donatorje, naj nemudoma izpolnijo svoje obveze, da se pokrijejo kronične potrebe po osnovnih dobrinah, kot so pitna voda, osnovna zdravstvena nega in izobraževanje;

5.

poziva predsednika in novo imenovano zvezno vlado, naj sprejmeta odločne ukrepe za zaščito civilnega prebivalstva, naj se posebna pozornost nameni zlasti zaščiti žensk in deklet, naj bodo pravice žensk in otrok prednostna naloga v boju proti ekstremizmu, naj nudita pomoč žrtvam in kazensko preganjata kršitelje ter naj zagotovita sodelovanje žensk pri sprejemanju odločitev na vseh ravneh;

6.

poziva nigerijsko vlado, naj, kot je obljubil predsednik Buhari, začne takojšnjo, neodvisno in temeljito preiskavo, zločinov po mednarodnem pravu in o drugih hudih kršitvev človekovih pravic, ki so jih zagrešile vse vojskujoče se strani;

7.

pozdravlja spremembo na čelu vojske ter zahteva, da se raziščejo vse zlorabe človekovih pravic in zločini, ki sta jih zagrešili obe strani, teroristi in nigerijske varnostne sile, da se odpravi praksa neprevzemanja odgovornosti iz časa predhodnega predsedstva; pozdravlja obljubo predsednika Buharija, da se raziščejo dokazi o hudih kršitvah človekovih pravic, vojnih zločinih in drugih dejanjih, ki lahko štejejo za zločine zoper človečnost, ki jih je zagrešila nigerijska vojska;

8.

poziva predsednika zvezne republike, naj sprejme izziv in uresniči vse predvolilne obljube in najnovejše izjave, med katerimi so najpomembnejše preprečevanje uresničevanja terorističnih groženj, spoštovanje človekovih pravic in humanitarnega prava kot vodilnega načela vojaških operacij, vrnitev deklet iz Chiboka ter vseh ugrabljenih žensk in otrok živih in nepoškodovanih, obravnava vse bolj perečega vprašanja podhranjenosti ter boj proti korupciji in nekaznovanosti, da se preprečijo nadaljnje zlorabe ter podpira prizadevanje za dosego pravice za vse žrtve;

9.

poziva nigerijske oblasti in mednarodno skupnost, naj tesno sodelujejo in okrepijo prizadevanja, da se spremeni običajni trend, ki povzroča nadaljnje razseljevanje ljudi; pozdravlja odločenost, ki jo je na regionalnem vrhunskem srečanju v Niameyu 20. in 21. januarja 2015 izrazilo 13 sodelujočih držav, še zlasti zavezo Čada, Kameruna in Nigra, da se skupaj borijo proti terorističnim grožnjam Boko Harama; poziva multinacionalne združene namenske sile (Multinational Joint Task Force (MNJTF)), naj v boju proti Boko Haramu dosledno spoštujejo mednarodno pravo s področja človekovih pravic in mednarodno humanitarno pravo; ponavlja, da v boju proti uporu Boko Harama ne bo zadostoval le vojaški pristop;

10.

opozarja, da so razlogi za nastanek Boko Harama v pritožbah nad slabim upravljanjem, vsesplošni korupciji in izraziti neenakosti v nigerijski družbi; poziva nigerijske oblasti, naj v javnih institucijah in vojski odpravijo korupcijo, slabo upravljanje in neučinkovitost ter spodbujajo pravično obdavčenost; poziva k sprejetju ukrepov, da bi s sodelovanjem s sosednjimi državami, zlasti kar zadeva tihotapljenje in nezakonito trgovanje, Boko Haram odrezali od virov nezakonitih prihodkov;

11.

poziva mednarodno skupnost, naj pomaga Nigeriji in sosednjim državam, ki so sprejele begunce (Kamerun, Čad in Niger), da se vsem, ki to potrebujejo, nudi vsa potrebna medicinska in psihološka pomoč; poziva oblasti v podregiji, naj ženskam in dekletom, ki so bile žrtve posilstev, v skladu s členom 3 Ženevske konvencije zagotovijo neoviran dostop do vseh spolnih in reproduktivnih zdravstvenih storitev; poudarja, da je pri obravnavi žrtev vojnih posilstev treba upoštevati splošne standarde ter v primerih oboroženih spopadov zagotoviti prevlado mednarodnega humanitarnega prava; izraža iskreno sočutje z ženskami in otroki, ki so preživeli brezumni terorizem Boko Harama; poziva k oblikovanju posebnih izobraževalnih programov za ženske in otroke, ki so bili žrtve vojne in družbe na sploh, da se jim pomaga premagati grozovite izkušnje, nudi ustrezne in celovite informacije, da se odpravijo stigme in socialna izključenost, ter da se jim pomaga postati spoštovanja vredni pripadniki družbe;

12.

poziva Komisijo, naj si za prednostno nalogo zada pomoč otrokom in mladim v Nigeriji, Kamerunu in Čadu, ki so bili izkoreninjeni iz svojega okolja, da se jim v okviru skrbniškega sklada za nujno pomoč pri stabilizaciji razmer in odpravi temeljnih vzrokov nedovoljenih migracij in razseljevanja v Afriki nudi predvsem zaščita pred vsemi oblikami krutosti in spolnega nasilja, izobraževanje, zdravstvena nega in pitna voda;

13.

poziva nigerijsko vlado, naj sprejme ukrepe, da se razseljenim osebam, zlasti otrokom, omogoči vrnitev, naj jim zagotovi varnost ter pomaga nevladnim organizacijam pri prizadevanjih za izboljšanje razmer v taboriščih za ljudi, ki so bili razseljeni zaradi spopadov, med drugim z izboljšanjem higienskih in sanitarnih razmer, da se prepreči morebitno širjenje bolezni;

14.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, vladi in parlamentu Zvezne republike Nigerije ter predstavnikom Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav in Afriške unije.

17.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 349/34

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij z dne 12. februarja 2015 o Saudovi Arabiji: primer Raifa Badavija (1) in z dne 11. marca 2014 o Saudovi Arabiji: odnosi z EU in njena vloga na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki (2),

—

ob upoštevanju smernic EU glede smrtne kazni, ki so bile sprejete v juniju 1998 ter revidirane in posodobljene v aprilu 2013,

—

ob upoštevanju resolucij Generalne skupščine OZN, zlasti tiste z dne 18. decembra 2014 o moratoriju na uporabo smrtne kazni (A/RES/69/186),

—

ob upoštevanju izjav strokovnjakov OZN za človekove pravice z dne 22. septembra 2015 o primeru Alija Mohameda al-Nimra,

—

ob upoštevanju Konvencije OZN proti mučenju in drugemu nečloveškemu ter ponižujočemu ravnanju in kaznovanju,

—

ob upoštevanju člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določa, da ima vsakdo pravico do svobode izražanja, in člena 4, ki prepoveduje mučenje,

—

ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic, sprejetih junija 2004 in posodobljenih v decembru 2008,

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah iz leta 1989, katere pogodbenica je Saudova Arabija,

—

ob upoštevanju člena 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948 ter člena 19 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

—

ob upoštevanju Arabske listine o človekovih pravicah, h kateri je pristopila Saudova Arabija, zlasti njenega člena 32(1), ki zagotavlja pravico do obveščanja ter svobodo mišljenja in izražanja, ter njenega člena 8, ki prepoveduje fizično ali psihično mučenje in drugo kruto, poniževalno, sramotilno ali nečloveško ravnanje,

—

ob upoštevanju še ene nedavne obsodbe drugega mladoletnika na obglavljenje, in sicer Davuda Huseina Al Marhuna, ki naj bi ga, ko je bil star 17 let, mučili in prisilili v priznanje, to pa so nato uradniki uporabili za obsodbo po tem, ko je bil Al Marhun aretiran med protesti v vzhodni provinci Saudove Arabije maja 2012,

—

ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker je v maju 2015 vrhovno sodišče Saudove Arabije obsodilo na smrt – domnevno z obglavljenjem, kateremu naj bi sledilo križanje – Alija Mohameda Al Nimra, ki je star 21 let in je nečak vidnega oporečnika, in sicer med drugim na podlagi kazenskih obtožb o prevratništvu, izgredništvu, protestih, ropu in članstvu v teroristični celici, ker Al Nimr še ni dopolnil 18 let in je bil torej še mladoleten, ko je bil aretiran med demonstracijami za demokracijo in enake pravice v Saudovi Arabiji; ker je bil Al Nimr obsojen na smrt zaradi protestov v pretežno šiitski vzhodni provinci države; ker zanesljivi viri navajajo, da so ga mučili in je svoje priznanje podpisal pod prisilo; ker ni dobil nobenih jamstev o varnem sojenju in ustreznem pravnem postopku v skladu z mednarodnim pravom;

B.

ker obsodba na smrt nekoga, ki je bil v času kaznivega dejanja še otrok, in obtožbe o njegovem domnevnem mučenju niso v skladu z mednarodnimi obveznostmi Saudove Arabije;

C.

ker je prepoved mučenja in krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja vključena v vse mednarodne in regionalne instrumente na področju človekovih pravic in je norma mednarodnega običajnega prava ter je zato zavezujoča za vse države, ne glede na to, ali so podpisnice ustreznih mednarodnih pogodb ali ne;

D.

ker je povečanje števila smrtnih obsodb v Saudovi Arabiji tesno povezano s sodbami specializiranega kazenskega sodišča v sojenjih za kazniva dejanja, povezana s terorizmom; ker organizacije za varstvo človekovih pravic navajajo, da je bilo med avgustom 2014 in junijem 2015 v Saudovi Arabiji izvršenih vsaj 175 usmrtitev;

E.

ker je ta primer eden od številnih, v katerih so bile izrečene stroge obsodbe savdskih aktivistov in so jih nadlegovali, sicer pa se ti preganjajo zaradi izražanja mnenja, številni med njimi pa so bili obsojeni po postopkih, ki ne izpolnjujejo mednarodnih standardov poštenega sojenja, kar je julija 2014 potrdila nekdanja visoka komisarka OZN za človekove pravice;

F.

ker člen 19 Splošne deklaracije o človekovih pravicah določa, da ima vsakdo pravico do svobode mišljenja in izražanja, tako na spletu kot sicer; ker to vključuje pravico, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mišljenja, in pravico, da lahko vsak išče, sprejema in širi informacije in ideje s kakršnimikoli sredstvi in ne glede na meje;

G.

ker je bil veleposlanik Saudove Arabije pri OZN v Ženevi Fajsal Bin Hasan Trad imenovan na mesto predsednika skupine neodvisnih strokovnjakov v Svetu OZN za človekove pravice;

H.

ker bi bil lahko začetek dialoga med Kraljevino Saudovo Arabijo in EU o človekovih pravicah konstruktiven korak h krepitvi medsebojnega razumevanja in spodbujanju reform v državi, tudi reforme sodstva;

I.

ker je Saudova Arabija vplivna in pomembna politična in gospodarska akterka v regiji Bližnjega vzhoda in severne Afrike;

1.

odločno obsoja obsodbo Alija Mohameda Al Nimra na smrt; ponovno obsoja smrtno kazen in odločno podpira uvedbo moratorija kot korak na poti k njeni odpravi;

2.

poziva oblasti Saudove Arabije, zlasti kralja Saudove Arabije Salmana Bin Abdulaziza Al Sauda, naj zadrži usmrtitev Alija Mohameda Al Nimra in ga pomilosti ali mu omili kazen; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj uporabijo vsa diplomatska orodja in si prizadevajo za takojšnjo zadržanje te usmrtitve;

3.

opozarja Kraljevino Saudovo Arabijo, da je pogodbenica Konvencije o otrokovih pravicah, ki odločno prepoveduje uporabo smrtne kazni za kazniva dejanja, ki jih storijo mlajši od 18 let;

4.

poziva savdske oblasti, naj ukinejo specializirano kazensko sodišče, ki je bilo ustanovljeno leta 2008 za sojenja v primerih terorizma, a se vse bolj uporablja za kazenski pregon miroljubnih oporečnikov na podlagi očitno politično utemeljenih obtožb in v postopkih, v katerih se krši temeljna pravica do poštenega sojenja;

5.

poziva vlado Saudove Arabije, naj zagotovi hitro in nepristransko preiskavo domnevnega mučenja in poskrbi za to, da bo Ali Mohamed Al Nimr dobil vso potrebno zdravniško oskrbo ter reden dostop do svoje družine in odvetnikov;

6.

opozarja Saudovo Arabijo na njene zaveze v vlogi članice Sveta OZN za človekove pravice; je seznanjen, da je bila Saudova Arabija nedavno imenovana za predsedujočo skupini neodvisnih strokovnjakov pri Svetu OZN za človekove pravice; odločno poziva savdske oblasti, naj zagotovijo, da bodo standardi spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v njihovi državi ustrezali tej mednarodni vlogi;

7.

poziva k okrepljenemu mehanizmu za dialog med EU in Saudovo Arabijo o vprašanjih človekovih pravic in k izmenjavi strokovnega znanja o pravosodju in pravnih zadevah, da se okrepi varstvo pravic posameznikov v Kraljevini Saudovi Arabiji v skladu s procesi pravosodnih reform, ki jih je začela; poziva oblasti Kraljevine Saudove Arabije, naj si prizadevajo za potrebne reforme na področju človekovih pravic, še posebej, kar zadeva omejevanje smrtne kazni in usmrtitev;

8.

spodbuja Saudovo Arabijo, naj podpiše in ratificira Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki je začel veljati leta 1976, v 6. členu tega pakta pa je določeno, da ima „Vsak človek ima prirojeno pravico do življenja“;

9.

izraža globoko zaskrbljenost glede poročil o porastu števila obsodb na smrt v Kraljevini Saudovi Arabiji v letu 2014 in glede zastrašujoče pogostosti, s katero so sodišča v svojih sodbah v letu 2015 odrejala smrtno kazen;

10.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, parlamentom in vladam držav članic, njegovemu veličanstvu kralju Salmanu Bin Abdulazizu Al Saudu, vladi Kraljevine Saudove Arabije, visokemu komisarju OZN za človekove pravice in Svetu OZN za človekove pravice.

17.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 349/37

—

ob upoštevanju peticije št. 626/2011 in še 15 drugih o hipotekarni zakonodaji v Španiji (179/2012, 644/2012, 783/2012, 1669/2012, 0996/2013, 1345/2013, 1249/2013, 1436/2013, 1705/2013, 1736/2013, 2120/2013, 2159/2013, 2440/2013, 2563/2013 in 2610/2013),

—

ob upoštevanju peticije št. 513/2012 in še 21 drugih o tveganih finančnih instrumentih v Španiji (548/2012, 676/2012, 677/2012, 785/2012, 788/2012, 949/2012, 1044/2012, 1247/2012, 1343/2012, 1498/2012, 1662/2012, 1761/2012, 1851/2012, 1864/2012, 169/2013, 171/2013, 2206/2013, 2215/2013, 2228/2013, 2243/2013 in 2274/2013),

—

ob upoštevanju posvetovanj v Odboru za peticije z vlagatelji teh peticij, nazadnje 16. aprila 2015,

—

ob upoštevanju Direktive 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi Direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 (1),

—

ob upoštevanju Direktive 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi direktiv 2002/92/ES in 2011/61/EU (2),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (3),

—

ob upoštevanju izjave Komisije med skupno razpravo 19. maja 2015 o insolvenčnih postopkih – Pregled in podaljšanje priporočila Komisije o novem pristopu k poslovnemu neuspehu in insolventnosti z dne 12. marca 2014, kar zadeva plačilno nesposobnost družin in drugo priložnost za posameznike in gospodinjstva,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. junija 2013 o socialnih stanovanjih v Evropski uniji (4),

—

ob upoštevanju vprašanja Komisiji o hipotekarni zakonodaji in tveganih finančnih instrumentih v Španiji, pripravljenega na osnovi prejetih peticij (O-000088/2015 – B8-0755/2015),

—

ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za peticije,

—

ob upoštevanju členov 128(5) in 123(2) Poslovnika,

A.

ker številne prejete peticije kažejo na tisoče tragičnih osebnih primerov, ko so državljani deloma ali v celoti izgubili življenjske prihranke, in je iz njih razvidno, da se potrošniki soočajo s težavami, ko želijo dobiti točne in bistvene informacije o finančnih instrumentih;

B.

ker španske organizacije civilne družbe še naprej protestirajo proti stotisočem deložacij, nesprejemljivim pogojem v pogodbah o hipotekarnih posojilih in nezadostnemu varstvu posojilojemalcev; ker je bilo po podatkih ene teh organizacij, platforme za žrtve hipotekarnih posojil (Plataforma de Afectados por la Hipoteca – PAH), v prvem četrtletju leta 2015 v Španiji izvedenih 19 261 deložacij (6 % več kot v istem obdobju leta 2014); ker ta organizacija ocenjuje, da je bilo v Španiji od leta 2008 izvedenih 397 954 deložacij; ker je več kot 100 000 gospodinjstev izgubilo dom;

C.

ker so posledice krize še poslabšale položaj deložiranih družin, ki pa morajo še vedno odplačevati hipotekarni dolg in z njim povezane naraščajoče obresti; ker je španska vlada uvedla možnost izvajanja načela datio in solutum kot izredni ukrep v skladu z zakonom št. 6/2012; opozarja, da se je po uradnih podatkih v drugem četrtletju leta 2014 načelo datio in solutum uporabilo za samo 1 467 od 11 407 vlog, kar je 12,86 % vseh vlog;

D.

ker so španska sodišča in Sodišče Evropske unije (glej sodbe Evropskega sodišča C-243/08 Pannon GSM, C-618/10 Banco Español de Crédito in C-415/11 Catalunyacaixa) v španskem sektorju hipotekarnih posojil ugotovila številne nesprejemljive klavzule in načine poslovanja, kar bi se lahko preprečilo, če bi Španija v celoti prenesla in izvajala direktive 93/13/EGS, 2004/39/ES in 2005/29/ES;

E.

ker se bo Direktiva 2014/17/EU o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine (direktiva o hipotekarnih kreditih) uporabljala za hipotekarne kreditne pogodbe, sklenjene po 21. marcu 2016, v skladu z njo pa bodo morali posojilodajalci potrošnike obvestiti o glavnih značilnostih kreditne pogodbe;

F.

ker so po sodbi v zadevi Aziz (zadeva C-415/11) španski organi po hitrem postopku sprejeli zakon št. 1/2013 z dne 14. maja 2013 o ukrepih za okrepljeno zaščito hipotekarnih dolžnikov, prestrukturiranje dolgov in oddajo socialnih stanovanj v najem (Ley 1/2013 de medidas para reforzar la protección a los deudores hipotecarios, restructuración de la deuda y alquiler social);

G.

ker so po sodbi v zadevi C-169/14 španski organi spremenili nacionalni sistem za pritožbe v zvezi s hipotekami, in sicer so v zakon št. 9/2015 z dne 25. maja 2015 o nujnih ukrepih v primeru stečaja (Ley 9/2015 de medidas urgentes en material concursal) dodali končno določbo, s katero je zakon usklajen z Direktivo 93/13/EGS;

H.

ker je španski parlament sprejel kodeks dobrega ravnanja za vzdržno prestrukturiranje dolgov pri hipotekah na običajnem prebivališču, ki ga večina finančnih institucij ne upošteva, saj lahko k njemu pristopijo prostovoljno, in ki je le delno učinkovit pri preprečevanju deložacij ali spodbujanju načela datio in solutum, saj več kot 80 % prizadetih subjektov ne izpolnjuje zahtev za upravičenost;

I.

ker banke v številnih primerih potrošnikov niso ustrezno obvestile o obsegu tveganj, povezanih s predlaganimi naložbami, prav tako pa niso izvajale preskusov primernosti, da bi ugotovile, ali imajo njihove stranke ustrezno znanje, da bi razumele finančna tveganja, ki jih prevzemajo; ker je velik del prizadetih državljanov starejših oseb, ki so svoje življenjske prihranke vložile v naložbe, ki naj ne bi bile tvegane;

J.

ker naj bi v preteklih nekaj letih žrtev finančnih goljufij postalo kar 700 000 španskih državljanov, ki so jih banke zavedle v nakup tveganih finančnih instrumentov, pri tem pa jih niso ustrezno obvestile o obsegu tveganj in o resničnih posledicah tega, da ne bodo imeli dostopa do svojih prihrankov;

K.

ker številne žrtve finančnih goljufij zavračajo arbitražni mehanizem, ki so ga vzpostavili španski organi;

L.

ker Direktiva 2004/39/ES o trgih finančnih instrumentov (MiFID) ureja investicijske storitve, ki jih ponujajo investicijske družbe in kreditne institucije v zvezi s finančnimi instrumenti, vključno s prednostnimi delnicami („preferentes“); ker člen 19 te direktive predpisuje obveznosti v zvezi z vodenjem poslov pri zagotavljanju investicijskih storitev za stranke;

1.

poziva Komisijo, naj v vseh državah članicah spremlja izvajanje sodbe v zadevi C-415 (Aziz) in Direktive 93/13/EGS o hipotekarni zakonodaji in s tem zagotovi, da jo bodo nacionalni organi v celoti upoštevali;

2.

poziva finančne subjekte po vsej Uniji, naj prenehajo nesprejemljivo ravnanje s strankami na področju hipotek, zapletenih finančnih produktov in kreditnih kartic, vključno z določanjem pretiranih obrestnih mer in samovoljnim ukinjanjem storitev;

3.

poziva finančne subjekte po vsej Uniji, naj ne uporabljajo deložacije družin iz edinega prebivališča in naj raje prestrukturirajo dolg;

4.

poziva špansko vlado, naj uporabi vsa razpoložljiva orodja, da bi poiskala celovito rešitev, s katero bi drastično zmanjšala nesprejemljivo število deložacij;

5.

poziva Komisijo, naj v vseh državah članicah podrobno spremlja prenos Direktive 2014/17/EU o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine (direktiva o hipotekarnih kreditih);

6.

poziva Komisijo, naj širi najboljšo prakso glede izvajanja načela datio in solutum v nekaterih državah članicah in oceni njegov učinek na potrošnike in podjetja;

7.

opozarja Komisijo, da je generalni pravobranilec EU izrazil pomisleke glede zakonitosti ukrepov, ki jih je sprejela španska vlada za reševanje kršitev, ki jih je Sodišče obsodilo 14. marca 2013, in preprečevanje zlorab v hipotekarnem sektorju;

8.

poziva Komisijo, naj tesno spremlja dejansko izvajanje novih ukrepov, ki jih je španska vlada sprejela za reševanje sedanjih problemov in preprečevanje izvajanja neprimernih bančnih in trgovalnih praks;

9.

poziva Komisijo, naj začne izvajati kampanje ozaveščanja o finančnih produktih in prek izobraževanja izboljša njihovo razumevanje, da bi zagotovili, da bodo evropski državljani bolje obveščeni o tveganjih, ki jih prevzamejo, ko vpisujejo finančne produkte;

10.

poziva Komisijo, naj širi najboljše prakse, ki krepijo varstvo državljanov v finančnih težavah; meni, da bi bilo treba osnovno finančno izobraževanje dojemati kot dopolnilni ukrep za preprečevanje posledic prekomernega zadolževanja;

11.

poziva Evropski bančni organ (EBA) in Evropsko centralno banko (ECB), naj sprožita kampanjo širjenja najboljše prakse, s katero bi banke in njihove zaposlene spodbudili k podajanju jasnih, razumljivih in pravilnih informacij; poudarja, da morajo potrošniki sprejemati utemeljene odločitve na podlagi dobrega razumevanja tveganj, ki bo jim lahko bili izpostavljeni, ter da borzni trgovci in banke ne smejo zavajati potrošnikov;

12.

poziva EBA in ECB, naj ohranijo zanesljivost finančnega sektorja EU tako, da sprejmejo nadaljnje ukrepe, s katerimi bi od bank zahtevali, da ločijo potencialno tvegane trgovalne posle od poslov zbiranja vlog, če opravljanje teh poslov ogroža finančno stabilnost;

13.

poziva Komisijo in ECB, naj ocenita španski arbitražni mehanizem, ki je bil vzpostavljen za državljane, žrtve finančnih goljufij;

14.

poziva Komisijo, naj spremlja, ali Španija pravilno prenaša in izvaja zakonodajo EU v zvezi s finančnimi instrumenti, vključno s prednostnimi delnicami;

15.

poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe glede prejetih pritožb in opravi potrebne preiskave;

16.

poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajni predlog o plačilni nesposobnosti družin;

17.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje španski vladi, Svetu, Komisiji in Evropski centralni banki.

17.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 349/41

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o odpravi smrtne kazni, zlasti tiste z dne 7. oktobra 2010 (1),

—

ob upoštevanju skupne izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Morgherini in generalnega sekretarja Sveta Evrope Thorbjørna Jaglanda z dne 10. oktobra 2014 ob evropskem in svetovnem dnevu boja proti smrtni kazni,

—

ob upoštevanju protokolov št. 6 in 13 Evropske konvencije o človekovih pravicah,

—

ob upoštevanju člena 2 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju smernic EU o smrtni kazni,

—

ob upoštevanju režima EU za nadzor izvoza blaga, ki ga je mogoče uporabiti za smrtno kazen, ki se trenutno posodablja,

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter njegovega drugega fakultativnega protokola,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz leta 1984,

—

ob upoštevanju študije o tem, kako svetovna problematika drog vpliva na uveljavljanje človekovih pravic, ki so jo septembra 2015 objavili v Uradu visokega komisarja ZN za človekove pravice,

—

ob upoštevanju resolucij generalne skupščine Združenih narodov, zlasti tiste z dne 18. decembra 2014 o moratoriju za uporabo smrtne kazni (A/RES/69/186),

—

ob upoštevanju končne izjave, sprejete na 5. svetovnem kongresu proti smrtni kazni, ki je od 12. do 15. junija 2013 potekal v Madridu,

—

ob upoštevanju svetovnega in evropskega dneva boja proti smrtni kazni, ki ga obeležujemo 10. oktobra vsako leto,

—

ob upoštevanju členov 128(5) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker je odprava smrtne kazni po vsem svetu eden glavnih ciljev politike EU na področju človekovih pravic;

B.

ker je svetovni dan boja proti smrtni kazni, 10. oktober 2015 posvečen ozaveščanju glede uporabe smrtne kazni za kazniva dejanja, povezana z drogami;

C.

ker so po podatkih Urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice v več kot 160 državah članicah Združenih narodov z različnimi pravnimi sistemi, tradicijami, kulturami in verskimi izročili odpravili smrtno kazen ali pa je ne izvršujejo;

D.

ker je iz najnovejših podatkov razvidno, da je bilo leta 2014 najmanj 2 466 oseb v 55 državah obsojenih na smrt, kar je skoraj 23 odstotkov več kot leta 2013; ker je bilo leta 2014 na svetovni ravni izvršenih vsaj 607 usmrtitev; ker ti podatki ne zajemajo oseb, ki naj bi bile usmrčene na Kitajskem, kjer je bilo usmrtitev več kot v vseh drugih državah skupaj, poleg tega pa je bilo izrečenih več tisoč novih smrtnih kazni; ker se obsodbe na smrt in usmrtitve v letu 2015 nadaljujejo z zaskrbljujočo hitrostjo; ker je povečanje števila obsodb na smrt tesno povezano s sodbami sodišč v množičnih sojenjih za kazniva dejanja, povezana s terorizmom, v državah, kot sta Egipt in Nigerija; ker v Čadu in Tuniziji preučujejo možnost za ponovno uvedbo smrtne kazni; ker v nekaterih državah ZDA še vedno izrekajo smrtne obsodbe in izvršujejo smrtno kazen;

E.

ker naj bi po podatkih v Pakistanu, Nigeriji, Afganistanu, Iranu, Iraku, Sudanu, Somaliji in Savdski Arabiji ljudi obsojali na smrtno kazen s kamenjanjem ter ker je bilo v zadnjih letih zaradi prešuštva s kamenjanjem usmrčenih na stotine žensk; ker kamenjanje kot oblika smrtne kazni velja za vrsto mučenja;

F.

ker ima osem držav (Mavretanija, Sudan, Iran, Savdska Arabija, Jemen, Pakistan, Afganistan in Katar) v svoji zakonodaji predpisano smrtno kazen za homoseksualnost in ker v nekaterih pokrajinah v Nigeriji in Somaliji uradno izrekajo smrtno kazen za spolne odnose med osebami istega spola;

G.

ker se smrtna kazen pogosto uporablja zoper prikrajšane, duševno bolne in pripadnike narodnostnih in kulturnih manjšin;

H.

ker v 33 državah smrtno kazen izrekajo za kazniva dejanja, povezana z drogami, zaradi česar se letno izvrši okoli 10 000 usmrtitev; ker je znano, da so leta 2015 usmrtitve za tovrstna kazniva dejanja izvršili na Kitajskem, v Iranu, Indoneziji in Savdski Arabiji; ker so bile leta 2015 na Kitajskem, v Indoneziji, Iranu, Kuvajtu, Maleziji, na Šrilanki, v Savdski Arabiji, Združenih arabskih emiratih in Vietnamu izrečene nove smrtne kazni za kazniva dejanja, povezana z drogami; ker lahko ta kazniva dejanja vključujejo različne oblike trgovanja s prepovedanimi drogami ali njihovega posedovanja;

I.

ker se je v zadnjih 12 mesecih na svetovni ravni povečala uporaba smrtne kazni za kazniva dejanja, povezana z drogami, pri čemer je bilo v vrsti držav zaradi teh kaznivih dejanj usmrčenih bistveno več ljudi, nekatere države pa želijo za ta kazniva dejanja ponovno uvesti smrtno kazen oziroma odpraviti dolgoletni moratorij za smrtno kazen;

J.

ker naj bi po podatkih v Iranu v prvi polovici leta 2015 usmrtili 394 storilcev kaznivih dejanj, povezanih z drogami, medtem ko so jih v vsem letu 2014 usmrtili 367; ker je bila letos v Savdski Arabiji polovica vseh usmrtitev izvršena za kazniva dejanja, povezana z drogami, leta 2010 pa so usmrtitve za ta dejanja predstavljale le 4 % vseh usmrtitev; ker v Pakistanu na izvršitev smrtne kazni čaka vsaj 112 storilcev kaznivih dejanj, povezanih z drogami;

K.

ker so bili številni državljani držav članic EU zaradi kaznivih dejanj, povezanih z drogami, že usmrčeni ali čakajo na usmrtitev v tretjih državah;

L.

ker drugi odstavek 6. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah določa, da se sme smrtna kazen izreči le za najhujše zločine; ker so odbor Združenih narodov za človekove pravice, posebni poročevalec Združenih narodov za usmrtitve, izvršenih po izvensodnih, skrajšanih in samovoljnih postopkih, in posebni poročevalec Združenih narodov o mučenju izjavili, da se smrtna kazen ne bi smela izrekati za kazniva dejanja, povezana z drogami; ker sta obvezna smrtna kazen in njena uporaba za tovrstna kazniva dejanja v nasprotju z mednarodnim pravom in standardi;

M.

ker je Mednarodna uprava za kontrolo narkotikov pozvala države, ki izrekajo smrtno kazen, naj jo odpravijo za kazniva dejanja, povezana z drogami;

N.

ker so Komisija in države članice namenile vsaj 60 milijonov evrov za programe proti drogam, ki jih izvaja Urad Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) in zadevajo predvsem kazenski pregon na področju drog v državah, ki aktivno uporabljajo smrtno kazen za kazniva dejanja, povezana z drogami; ker so nevladne organizacije v svojih najnovejših poročilih izrazile zaskrbljenost zaradi dejstva, da utegnejo programi proti narkotikom, financirani z evropskimi sredstvi, v državah, v katerih še vedno uporabljajo smrtno kazen, spodbuditi izrekanje smrtnih obsodb in izvrševanje smrtnih kazni; ker je treba ta poročila ovrednotiti;

O.

ker je Komisija v okviru instrumenta EU za prispevanje k stabilnosti in miru ter njegovega predhodnika, instrumenta za stabilnost, začela izvajati obsežna regionalna ukrepa proti drogam, in sicer programa za kokainsko in heroinsko pot, v katerih so zajete države, ki za kazniva dejanja, povezana z drogami, uporabljajo smrtno kazen; ker mora Komisija v skladu s členom 10 uredbe o vzpostavitvi instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru pri ukrepih proti organiziranemu kriminalu uporabljati operativne smernice za zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic in humanitarnega prava;

1.

ponovno obsoja smrtno kazen in odločno podpira uvedbo moratorija kot korak na poti k njeni odpravi; ponovno poudarja, da odprava smrtne kazni prispeva h krepitvi človekovega dostojanstva in da je končni cilj EU povsod odpraviti smrtno kazen;

2.

obsoja vse usmrtitve ne glede na kraj izvršitve; je še zmeraj zelo zaskrbljen zaradi izrekanja smrtne kazni mladoletnikom ter osebam z motnjami v duševnem razvoju, zato poziva k takojšnji in dokončni ustavitvi te prakse, ki krši mednarodne standarde s področja človekovih pravic; je zelo zaskrbljen zaradi nedavnih množičnih sojenj, ki so se končala s številnimi obsodbami na smrt;

3.

je zelo zaskrbljen zaradi kamenjanja, ki se v številnih državah še vedno uporablja, in vlade teh držav spodbuja, naj nemudoma sprejmejo zakonodajo, ki bo to prakso prepovedala;

4.

poziva Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) in države članice, naj se še naprej borijo proti smrtni kazni, odločno podprejo moratorij za uporabo smrtne kazni kot korak k njeni odpravi in si še naprej prizadevajo za njeno odpravo po vsem svetu, poleg tega pa naj odločno pozovejo države, ki jo še zmeraj izvršujejo, naj spoštujejo minimalne mednarodne standarde, zmanjšajo obseg in pogostost uporabe smrtne kazni ter objavijo jasne in točne statistične podatke o številu obsodb in izvršitev; poziva ESZD, naj bo še naprej pozorna na dogodke v vseh državah, zlasti v Belorusiji, saj gre za edino evropsko državo, ki še zmeraj uporablja smrtno kazen, in naj uporabi vsa vplivna sredstva, ki so ji na voljo;

5.

pozdravlja odpravo smrtne kazni v nekaterih ameriških zveznih državah in spodbuja EU, naj nadaljuje dialog z ZDA, da bi dosegli njeno popolno odpravo, s čimer bi se združeno postavili proti smrtni kazni po vsem svetu;

6.

poziva Komisijo, naj se pri pomoči in politični podpori posebej posveti državam, ki napredujejo pri odpravi smrtne kazni ali ki spodbujajo splošni moratorij zanjo; podpira dvostranske in večstranske pobude med državami članicami, EU, OZN, tretjimi državami in drugimi regionalnimi organizacijami o vprašanjih, povezanih s smrtno kaznijo;

7.

opozarja, da je smrtna kazen nezdružljiva z vrednotami, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakopravnost, pravna država in spoštovanje človekovih pravic, na katerih temelji Unija, in da bi vsaka država članica, ki bi ponovno uvedla smrtno kazen, kršila Pogodbi in Listino EU o temeljnih pravicah;

8.

je zlasti zaskrbljen zaradi vse večje uporabe smrtne kazni v boju proti terorizmu v številnih državah ter zaradi možnosti njene ponovne uvedbe v drugih;

9.

obsoja zlati uporabo smrtne kazni za zatiranje opozicije ali zaradi verskega prepričanja, homoseksualnosti ali prešuštva ali iz drugih razlogov, ki so bodisi banalni bodisi sploh niso kazniva dejanja; zato poziva države, v katerih je homoseksualnost kaznivo dejanje, naj ne uporabljajo smrtne kazni;

10.

ostaja povsem prepričan, da smrtna kazen ne odvrača od trgovine s prepovedanimi drogami in posameznikom ne preprečuje, da jih ne bi začeli uživati; poziva države, ki zagovarjajo smrtno kazen, naj uvedejo alternativne kazni za kazniva dejanja, povezana z drogami, in se zlasti osredotočijo na preprečevanje uživanja drog in programe za zmanjšanje njihovih škodljivih posledic;

11.

ponovno priporoča Komisiji in državam članicam, da bi morala biti odprava smrtne kazni za kazniva dejanja, povezana z drogami, osnovni pogoj za finančno in tehnično pomoč, vzpostavljanje zmogljivosti in drugo podporo za boj proti drogam;

12.

poziva Komisijo in države članice, naj potrdijo brezpogojno načelo, da evropska pomoč in podpora, tudi programom za boj proti drogam Urada OZN za droge in kriminal ne smeta podpirati operacij kazenskega pregona, ki vodijo v obsodbe in izvršitve smrtnih kazni za aretirane osebe;

13.

poziva Komisijo, naj okrepi nadzor nad izvozom proizvodov, ki jih je mogoče uporabiti za izvršitev smrtne kazni;

14.

je zelo zaskrbljen zaradi nepreglednosti pomoči in podpore pri boju proti drogam, ki ju zagotavljajo Komisija in države članice pri dejavnostih kazenskega pregona v državah, ki uveljavljajo smrtno kazen za kazniva dejanja v zvezi z drogami; poziva Komisijo, naj objavi letno poročilo o financiranju programov proti drogam v državah, ki še vedno uporabljajo smrtno kazen za kazniva dejanja, povezana z drogami, v poročilu pa naj na kratko opiše, kateri ukrepi za zaščito človekovih pravic so bili uporabljeni, da se zagotovi, da se to financiranje ne uporabi za spodbujanje smrtne kazni;

15.

poziva Komisijo, naj začne brez odlašanja izvajati operativne smernice, opredeljene v členu 10 uredbe o instrumentu za prispevanje k stabilnosti in miru, ter jih dosledno uveljavlja za programa za kokainsko in heroinsko pot;

16.

poziva Komisijo, naj uresniči priporočilo iz akcijskega načrta EU za boj proti drogam (2013–2016) o tem, da je treba razviti in začeti uporabljati „orodje za usmerjanje in oceno učinka na področju človekovih pravic“, da bi „učinkovito vključili vprašanje človekovih pravic v zunanje ukrepe EU na področju drog“;

17.

poziva ESZD, Komisijo in države članice, naj glede na več deset evropskih državljanov, ki jim grozi usmrtitev v tretjih državah, pripravijo smernice za obsežno in učinkovito evropsko politiko proti smrtni kazni, ki bo vključevala trdne in okrepljene mehanizme glede identifikacije, zagotavljanja pravne pomoči in diplomatskega zastopanja;

18.

poziva EU in države članice, naj zagotovijo, da se bo na posebnem zasedanju generalne skupščine OZN o svetovni problematiki drog, ki bo aprila 2016, obravnavala in obsodila uporaba smrtne kazni za kazniva dejanja, povezana z drogami;

19.

podpira vse agencije OZN, medvladne regionalne organe in nevladne organizacije pri njihovih nenehnih prizadevanjih, da bi države spodbudili k odpravi smrtne kazni; poziva Komisijo, naj v okviru Evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice še naprej financira projekte na tem področju;

20.

pozdravlja nedavne ratifikacije drugega fakultativnega protokola k MPDPP, katerega cilj je odpraviti smrtno kazen, s čimer se je število držav podpisnic povečalo na 81; poziva vse države, ki še niso ratificirale protokola, naj to nemudoma storijo;

21.

poziva države članice Sveta Evrope, ki še niso ratificirale protokolov št. 6 in 13 Evropske konvencije o človekovih pravicah, naj to storijo, da bi se zagotovila dejanska odprava smrtne kazni na vsem območju Sveta Evrope;

22.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju OZN, predsedniku generalne skupščine OZN in vladam držav članic OZN.

17.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 349/45

—

ob upoštevanju načel okoljske politike Unije, kot so določena v členu 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti načel, da je treba delovati preventivno in da mora plačati povzročitelj obremenitve,

—

ob upoštevanju Konvencije za varstvo morskega okolja in obalnega območja Sredozemlja (Barcelonska konvencija) in njenih protokolov,

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 91/689/EGS z dne 12. decembra 1991 o nevarnih odpadkih (1),

—

ob upoštevanju Odločbe Komisije 2000/532/ES z dne 3. maja 2000 o nadomestitvi Odločbe 94/3/ES o oblikovanju seznama odpadkov skladno s členom 1(a) Direktive Sveta 75/442/EGS o odpadkih in Odločbe Sveta 94/904/ES o oblikovanju seznama nevarnih odpadkov skladno s členom 1(4) Direktive Sveta 91/689/EGS o nevarnih odpadkih (2) (Evropski seznam odpadkov),

—

ob upoštevanju Sklepa Komisije 2014/955/EU z dne 18. decembra 2014 o spremembi Odločbe Komisije 2000/532/ES o seznamu odpadkov v skladu z Direktivo 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3),

—

ob upoštevanju obrazloženega mnenja, ki ga je Komisija junija 2015 poslala Madžarski in v katerem je zahtevala, naj Madžarska nadgradi okoljevarstvene standarde v nekem drugem obratu z jalovino iz rdečega blata (4),

—

ob upoštevanju Direktive 2006/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o ravnanju z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti ter o spremembi Direktive 2004/35/ES (5) (direktiva o rudarskih odpadkih),

—

ob upoštevanju Priporočila 2001/331/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o določitvi najmanjših meril za okoljske inšpekcijske preglede v državah članicah (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. novembra 2008 o reviziji Priporočila 2001/331/ES o določitvi najmanjših meril za okoljske inšpekcijske preglede v državah članicah (7),

—

ob upoštevanju Sklepa št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“ (8) (sedmi okoljski akcijski program),

—

ob upoštevanju Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (9) (direktiva o okoljski odgovornosti),

—

ob upoštevanju Odločbe Komisije 2009/335/ES z dne 20. aprila 2009 o tehničnih smernicah za določitev finančne garancije v skladu z Direktivo 2006/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta o ravnanju z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti (10),

—

ob upoštevanju študije izvedljivosti Komisije v zvezi s konceptom evropskega mehanizma za delitev tveganja v primeru industrijskih nesreč (11),

—

ob upoštevanju poročila z naslovom „Implementation challenges and obstacles of the Environmental Liability Directive“ (Izzivi in ovire pri izvajanju direktive o okoljski odgovornosti; ni na voljo v slovenščini, op. prev.) (končno poročilo, pripravljeno za Komisijo, GD za okolje, 2013,

—

ob upoštevanju vprašanj Svetu in Komisiji o izkušnjah, pridobljenih iz katastrofe rdečega blata, pet let po nesreči na Madžarskem (O-000096/2015 – B8-0757/2015 in O-000097/2015 – B8-0758/2015),

—

ob upoštevanju členov 128(5) in 123(2) Poslovnika,

A.

ker je 4. oktobra 2010 na Madžarskem popustil zbiralnik odpadnih voda, zaradi česar se je razlilo skoraj milijona kubičnih metrov močno alkalnega rdečega blata, ki je poplavilo več vasi, umrlo je deset ljudi, skoraj 150 je bilo poškodovanih, razlitje pa je onesnažilo obsežno ozemlje, vključno s štirimi območji NATURA 2000;

B.

ker je rdeče blato v tem zbiralniku odpadnih voda po Direktivi Sveta 91/689/EGS nevarni odpadek;

C.

ker je v Sklepu Komisije 2014/955/EU izrecno zapisano, da se rdeče blato uvrsti med nevarne odpadke, če ni dokazano nasprotno; ker se ta sklep uporablja od 1. junija 2015;

D.

ker obstaja tveganje, da je bilo rdeče blato v preteklosti morda tudi v drugih državah članicah napačno uvrščeno med nenevarne odpadke, zaradi česar so bila izdana neustrezna dovoljenja;

E.

ker je rdeče blato skladno z direktivo o rudarskih odpadkih, ki določa varnostne zahteve za ravnanje z rudarskimi odpadki, med drugim na podlagi najboljših metod, ki so na voljo, rudarski odpadek;

F.

ker obstajajo tudi resne težave v zvezi z onesnaževanjem okolja zaradi rudarskih dejavnosti (npr. uporaba cianida pri pridobivanju zlata) ali neustreznega ravnanja z nevarnimi odpadki v različnih državah članicah;

G.

ker naj bi Priporočilo 2001/331/ES okrepilo usklajenost in prispevalo k doslednejšemu izvajanju in izvrševanju okoljskega prava EU;

H.

ker je Parlament v resoluciji z dne 20. novembra 2008 izvajanje okoljske zakonodaje v državah članicah označil za nepopolno in nedosledno ter pozval Komisijo, naj pred koncem leta 2009 pripravi zakonodajni predlog o okoljskih inšpekcijah;

I.

ker je v sedmem okoljskem akcijskem programu zapisano, da bo EU vključila zahteve glede inšpekcijskih pregledov in nadzora v širšo okoljsko zakonodajo ter dodatno povečala zmogljivosti za podporo pregledom na ravni EU;

J.

ker je namen direktive o okoljski odgovornosti vzpostaviti okvir okoljske odgovornosti na podlagi načela „onesnaževalec plača“, direktiva pa zahteva tudi, da naj države članice z ustreznimi gospodarskimi in finančnimi subjekti spodbujajo razvoj instrumentov finančnega jamstva in trgov z njimi; ker se v členu 18(2) od Komisije zahteva, da naj pred 30. aprilom 2014 predloži poročilo Parlamentu in Svetu, česar še ni storila;

K.

ker je Komisija v poročilu, ki ga je pripravila leta 2013 o izvajanju direktive o okoljski odgovornosti, ugotavlja, da prenos omenjene direktive v nacionalno pravo držav članic ni vzpostavil enakih konkurenčnih pogojev, temveč mozaik sistemov odgovornosti za preprečevanje in sanacijo okoljske škode po EU;

L.

ker je Komisija leta 2010 v odzivu na katastrofo rdečega blata izjavila, da bo preučila možnost uvedbe harmoniziranega obveznega finančnega jamstva še pred pregledom direktive o okoljski odgovornosti, načrtovanim za leto 2014;

1.

ugotavlja, da je bila katastrofa rdečega blata leta 2010 najhujša industrijska katastrofa na Madžarskem in se ob peti obletnici tega tragičnega dogodka poklanja spominu na njegove žrtve;

2.

priznava hitro in učinkovito posredovanje nacionalnih organov v odzivu na krizo ter obsežno prizadevanje civilne družbe med to katastrofo brez primere;

3.

spominja, da je Madžarska sprožila mehanizem Unije na področju civilne zaščite in sprejela ekipo evropskih strokovnjakov, katerih naloga je bila pripraviti priporočila, med drugim o tem, kako poiskati najboljše rešitve za odpravo in zmanjšanje škode;

4.

ugotavlja, da je katastrofo rdečega blata moč pripisati slabemu izvajanju zakonov EU, pomanjkljivim inšpekcijam, vrzelim v ustrezni zakonodaji EU ter ravnanju upravljavca obrata;

5.

je zaskrbljen, da se v zadnjih petih letih nismo praktično ničesar naučili, saj se slabo izvajanje ustreznih zakonov EU in mednarodnih konvencij ter pomanjkljive inšpekcije nadaljujejo, v ustrezni zakonodaji EU pa od takrat ni bila zapolnjena skoraj nobena vrzel;

6.

ugotavlja, da je predvsem treba ukrepati v zvezi z direktivo o rudarskih odpadkih in Evropskim seznamom odpadkov;

7.

je zaskrbljen, ker so v več državah članicah podobni obrati; poziva države članice, naj zagotovijo izvajanje ustreznih inšpekcijskih pregledov;

8.

poziva vse države članice, ki imajo zbiralnike z rdečim blatom, naj pregledajo, ali je bilo njihovo rdeče blato pravilno kategorizirano kot nevarno, ter čim hitreje popravijo vsa dovoljenja, ki temeljijo na napačni kategorizaciji; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo države članice ukrepale in o tem poročale Komisiji, ter jo še poziva, naj do konca leta 2016 objavi poročilo o ukrepih držav članic;

9.

meni, da se je bistvenega pomena močneje osredotočiti na preprečevanje nesreč, saj so se podobne okoljske nesreče zgodile tudi v drugih državah članicah;

10.

poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo prizadevanja za zagotovitev popolnega izvajanja in pravilne uporabe vse ustrezne zakonodaje EU in vseh ustreznih mednarodnih konvencij ne le v zvezi s proizvodnjo aluminija in okolju neškodljivim ravnanjem z rdečim blatom, temveč tudi v zvezi z okolju neškodljivim ravnanjem z nevarnimi odpadki na splošno;

11.

poudarja, da je treba strogo uporabljati najboljše metode ravnanja z rudarskimi odpadki, ter poziva k popolnemu prehodu na uporabo suhega odstranjevanja odpadkov do konca leta 2016, pri tem pa je treba zagotoviti, da se ne povzroči onesnaževanje zraka ali vode;

12.

poziva Komisijo, naj okrepi raziskave in razvoj na področju preprečevanja nastajanja nevarnih odpadkov in njihove obdelave;

13.

poziva Komisijo, naj pripravi smernice za izvajanje obremenitvenih testov na obstoječih rudnikih z velikimi zbiralniki jalovine;

14.

meni, da so za učinkovito preprečevanje onesnaževanja potrebni stroga pravila za okoljske inšpekcijske preglede in ustrezni ukrepi, da se zagotovi njihovo izvajanje;

15.

poziva države članice, naj okrepijo nacionalne organe za okoljsko inšpekcijo, da bi jim omogočile izvajanje preglednih, rednih in sistematičnih pregledov industrijskih obratov, med drugim tako, da jim zagotovijo neodvisnost in ustrezna sredstva in naložijo jasne odgovornosti, ter da spodbujajo okrepljeno sodelovanje in usklajene ukrepe;

16.

poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo nadzor, in sicer na podlagi obstoječih zavezujočih in nezavezujočih instrumentov, pri tem pa naj preprečijo nepotrebna upravna bremena;

17.

ponavlja svoj poziv Komisiji, naj pripravi zakonodajni predlog o okoljskih inšpekcijah, ki ne bo dodatno finančno obremenjeval industrije;

18.

poziva Komisijo, naj razširi zavezujoča merila za inšpekcije držav članic, da bodo zajemale večji del pravnega reda EU, ter naj vzpostavi zmogljivosti za podporo okoljskim inšpekcijam na ravni EU;

19.

je zaskrbljen, da bi lahko znatne razlike med ureditvami odgovornosti v EU spodkopale skupne standarde ter nekatere države članice in regije izpostavile večjemu tveganju okoljskih nesreč in njihovih finančnih posledic;

20.

meni, da je obžalovanja vredno, da Komisija še ni predložila poročila v skladu z direktivo o okoljski odgovornosti; jo poziva, naj to stori pred koncem leta 2015;

21.

poziva Komisijo, naj pri sedanjem pregledu direktive o okoljski odgovornosti zagotovi, da predlog za revizijo v celoti uvaja načelo „onesnaževalec plača“;

22.

poziva Komisijo, naj preveri, kako se Odločba Komisije 2009/335/ES izvaja v državah članicah in ali so meje za uveljavljene instrumente finančnega jamstva zadostne; poziva Komisijo, naj predlaga harmonizirano obvezno finančno jamstvo;

23.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo finančni vidiki sanacije okoljskih katastrof pregledni, vključno z denarnim nadomestilom za žrtve;

24.

poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajni predlog o dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v skladu z določbami sedmega okoljskega akcijskega programa; jo poziva, naj to stori pred koncem leta 2016;

25.

poudarja, da je pomembno vključiti lokalne organe, državljane in civilno družbo v postopek odločanja o odstranjevanju nevarnih odpadkov in v načrtovanje ukrepov za zmanjševanje tveganja;

26.

poziva odgovorne organe, naj redno obveščajo javnost o razmerah na področju onesnaževanja in morebitnih učinkih na živali in rastline ter na zdravje lokalnega prebivalstva;

27.

poziva Komisijo, naj dodatno razloži koncept evropskega mehanizma za delitev tveganja v primeru industrijskih katastrof, ki bo v celoti upošteval načelo „onesnaževalec plača“, da bi pokrili morebitne stroške, ki bi presegali visoko raven obveznega finančnega jamstva;

28.

meni, da bi tako specializiran mehanizem EU za delitev tveganja v primeru industrijskih nesreč moral zajemati tudi sanacijo starih okoljskih bremen, ki predstavljajo nevarnost za družbo in za katere na podlagi veljavnega pravnega okvira ni objektivno odgovoren nihče, ki bi lahko kril stroške sanacije;

29.

poudarja pomen sodelovanja in solidarnosti na ravni EU v primeru okoljskih in industrijskih katastrof;

30.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

17.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 349/50

—

ob upoštevanju členov 2 in 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU), v katerih je enakost spolov določena kot eno od glavnih načel, na katerih temelji EU,

—

ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki uvaja načelo usklajenosti politik za razvoj, na podlagi katerega morajo politike, ki bodo verjetno vplivale na države v razvoju, upoštevati cilje razvojnega sodelovanja,

—

ob upoštevanju četrte svetovne konference o ženskah, ki je potekala septembra 1995 v Pekingu, pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje ter poznejših končnih dokumentov s posebnih zasedanj Organizacije združenih narodov Peking + 5, Peking + 10, Peking + 15 in Peking + 20 o nadaljnjih ukrepih in pobudah za izvajanje pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, ki so bili sprejeti 9. junija 2000, 11. marca 2005, 2. marca 2010 ter 9. marca 2015,

—

ob upoštevanju izvajanja akcijskega programa mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju, ki je potekala v Kairu leta 1994 in na kateri je svetovna skupnost priznala in potrdila, da so spolno in reproduktivno zdravje ter reproduktivne pravice temeljnega pomena za trajnostni razvoj,

—

ob upoštevanju strategije EU za enakost žensk in moških 2010–2015 (COM(2010)0491),

—

ob upoštevanju akcijskega načrta EU za enakost spolov in krepitev vloge žensk pri razvoju (2010–2015), poročila o njegovem izvajanju iz leta 2013 (SWD(2013)0509), sklepov Sveta z dne 19. maja 2014 o omenjenem načrtu ter poročila o njegovem izvajanju za leto 2014 (SWD(2015)0011),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. maja 2015 o enakosti spolov pri razvoju in novem svetovnem partnerstvu za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2014 o EU in svetovnem razvojnem okviru po letu 2015 (1),

—

ob upoštevanju ocene podpore EU enakosti spolov in krepitvi vloge žensk v partnerskih državah (2),

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk z dne 18. decembra 1979,

—

ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 (2000) in 1820 (2008) o ženskah, miru in varnosti,

—

ob upoštevanju vprašanj za Svet in Komisijo o prenovi akcijskega načrta EU za enakost spolov in krepitev vloge žensk pri razvoju (O-000109/2015 – B8-0762/2015 in O-000110/2015 – B8–0763/2015),

—

ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za razvoj,

—

ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.

ker je EU zavezana spodbujanju enakosti spolov in zagotavljanju vključevanja načela enakosti spolov v vse svoje ukrepe; ker sta enakost spolov in krepitev vloge žensk osnovna pogoja za izpolnjevanje ciljev trajnostnega razvoja za obdobje po letu 2015, hkrati pa tudi samostojno vprašanje človekovih pravic, ki bi ga bilo treba podpirati, ne glede na njegove koristi za razvoj in rast; ker je nasilje na podlagi spola resna kršitev človekovih pravic in se ne bi nikoli smelo utemeljevati z vero, kulturo ali tradicijo;

B.

ker je pregled izvajanja pekinške izjave in izhodišč za ukrepanje za zadnjih 20 let pokazal, da je napredek k enakosti spolov in krepitvi vloge žensk počasen in neenakomeren ter da še nobena država na svetu ni v celoti odpravila razlik med spoloma; ker je bilo s tem pregledom ugotovljeno, da dolgotrajno in kronično pomanjkanje naložb v enakost spolov in krepitev vloge žensk dodatno zavira napredek;

C.

ker dva razvojna cilja tisočletja, ki izrecno obravnavata pravice žensk, namreč spodbujanje enakosti med spoloma in krepitev vloge žensk (tretji razvojni cilj tisočletja) ter izboljšanje zdravja mater (peti razvojni cilj tisočletja), v glavnem še nista dosežena; ker zaradi zapletov med nosečnostjo ali porodom v svetu vsak dan umre približno 800 žensk; ker približno 222 milijonov žensk v državah v razvoju nima dostopa do varnih in sodobnih metod načrtovanja družine, delež razvojne pomoči v okviru celotne svetovne pomoči za zdravje, namenjen načrtovanju družine, pa upada;

D.

ker je med revnimi na svetu največ žensk in gospodinjstev, ki jih vodijo ženske; ker marginalizirane ženske postajajo vse bolj ranljive; ker 62 milijonov deklet po svetu ne obiskuje šole;

E.

ker je verjetno, da bo vsaka tretja ženska vsaj enkrat v življenju žrtev fizičnega in spolnega nasilja; ker je vsako leto v poroko prisiljenih 14 milijonov deklet; ker je EU zavezana pravici vsakega posameznika, da ima popoln nadzor nad zadevami, povezanimi z njegovo spolnostjo ter spolnim in reproduktivnim zdravjem, ter da o njih odloča svobodno, brez diskriminacije, prisile in nasilja;

F.

ker Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) poroča (3), da naložbe „še zdaleč ne zadostujejo, da bi dosegli enakost spolov“, kljub temu, da so leta 2012 njene članice potrojile višino pomoči za ta namen na 28 milijard USD; ker se financiranje zmanjševanja razlike med spoloma pretežno osredotoča na socialne sektorje, zaradi česar ni dovolj naložb v gospodarske in proizvodne sektorje, analiza OECD pa kaže, da imajo naložbe v enakost spolov najvišje donose glede na vse razvojne naložbe;

G.

ker 2,5 milijarde ljudi, med katerimi so večinoma ženske in mladi, ostaja izključenih iz formalnega finančnega sektorja;

1.

meni, da ugotovitve ocene projekta GAP1 jasno kažejo, da je treba močno spremeniti ukrepe EU za enakost spolov in krepitev vloge žensk ter da morata Evropska služba za zunanje delovanje in Komisija obnoviti svojo politično zavezo za izboljšanje učinkovitosti; poudarja pomen izvajanja glavnih priporočil o oceni sedanjega projekta GAP in njegovem nasledniku, začenši z dobro premišljenim odzivom vodstva;

2.

pozdravlja, da namerava Komisija z novim projektom GAP uvesti spremembe in zato meni, da bi bilo treba GAP2 oblikovati kot sporočilo Komisije; obžaluje, da je bil GAP2 oblikovan kot skupni delovni program zaposlenih in ne kot sporočilo; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje naj kakor hitro je mogoče začneta izvajati nov načrt, da bodo konkretni rezultati doseženi v okviru širše zaveze EU glede doseganja enakosti spolov in krepitve vloge žensk v okviru ciljev trajnostnega razvoja, ter poziva naj tekom tega procesa v posvetovanje vključita Parlament;

3.

meni, da bi se moral GAP2 osredotočati na vse vidike zunanje politike EU, tj. razvoj, sodelovanje, humanitarno pomoč, trgovina, človekove pravice in zunanje zadeve, skladno z načelom usklajenosti politik za razvoj, ter uporabljati za države v razvoju, sosedske države in države, ki se pripravljajo na pristop;

4.

meni, da bi morala biti enakost spolov in krepitev vloge žensk osrednja dejavnost institucij EU in da bi morale biti upravne odgovornosti jasno opredeljene tako v osrednji upravi kot v delegacijah EU; poudarja, da morajo biti vodje delegacij, vodje oddelkov in višje vodstvo odgovorni za poročanje, spremljanje in ocenjevanje politik enakosti spolov in krepitve vloge žensk ter da mora biti načelo enakosti spolov vključeno v opise dela in usposabljanja za vse zaposlene;

5.

meni, da bi morala podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko zagotoviti, da bodo vsi komisarji, odgovorni za zunanje delovanje, pokazali ustrezne vodstvene sposobnosti, da bi zagotovili uspešno izvajanje projekta GAP2; pozdravlja sklepe Sveta iz maja 2015, v katerih je poudarjeno, da so države članice zavezane programu preobrazbe na področju pravic žensk in deklet; poudarja, da se morajo ukrepi Komisije in Evropske službe za zunanje delovanje ter ukrepi držav članice dopolnjevati;

6.

obžaluje, da vprašanja enakosti spolov niso obravnavana v letnem poročilu GD DEVCO za leto 2014 in poziva, naj se v prihodnje vprašanja enakosti spolov in krepitve vloge žensk vključijo v letna poročila Evropske službe za zunanje delovanje in vseh generalnih direktoratov Komisije, ki sodelujejo pri zunanjem delovanju; poziva vse delegacije EU, naj pripravijo letno poročilo o projektu GAP in naj v svoja letna in polletna poročila ter ocene na državni ravni vključijo povzetek napredka na področju enakosti spolov in krepitve vloge žensk; meni, da bi bilo treba rezultate vključiti v sistem usmerjenega spremljanja;

7.

meni, da je vmesni pregled programskih dokumentov instrumenta za razvojno sodelovanje, ki bo opravljen leta 2017, dobra priložnost, da se oceni učinek programov, financiranih z omenjenim instrumentom, na ženske in dekleta, jasno ugotovi delež programov, financiranih s tem instrumentov, ki jim koristijo, ter opravijo ustrezne prerazporeditve, če se bodo izkazale za potrebne;

8.

opozarja na načelo EU o usklajenosti politik za razvoj, in poudarja, da je pomembna usklajenost notranjih in zunanjih politik EU in da je treba zagotoviti skladnost politik novega GAP in naslednjega akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo; poudarja, da mora biti enakost spolov sistematični in sestavni del vseh dialogov o človekovih pravicah med EU in tretjimi državami; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj ob dialogih o človekovih pravicah s tretjimi državami vzpostavi tudi dialoge o enakosti spolov;

9.

ponovno poudarja, da je polna usklajenost med osrednjimi oddelki, delegacijami in veleposlaništvi držav članic bistvenega pomena za uspešno izvajanje GAP2, pri tem pa naj se uporabijo profili države glede enakosti spolov in druga orodja; v zvezi s tem poudarja, da je pregled programskih načrtov evropskega razvojnega sklada za posamezne države priložnost, da se zagotovi celovito izvajanje GAP2 in po potrebi uvedejo spremembe;

10.

poziva k učinkovitejšim strategijam izvajanja in vztraja pri uporabi kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov, ki upoštevajo vidik spola, ter pri sistematičnem in pravočasnem zbiranju podatkov, ločenih po spolu, o upravičencih in udeležencih vseh ukrepov, kot del procesa spremljanja in ocenjevanja; vztraja, da bi morali podatki biti na voljo javnosti, da se zagotovita finančna odgovornost in preglednost; meni, da mora biti poročanje usklajeno in vključeno v uveljavljene sisteme spremljanja in ocenjevanja, kot je okvir za rezultate Generalnega direktorata Komisije za mednarodno sodelovanje in razvoj (DEVCO); poudarja, da so potrebne naložbe v nacionalne statistike, in poziva vse države članice, naj vzpostavijo sisteme spremljanja, ki upoštevajo vidik spola;

11.

poziva delegacije EU in veleposlaništva držav članic, naj prednostno obravnavajo visokokakovostno analizo spolov in vanjo vlagajo kot temelj za oblikovanje strategij in načrtovanje na ravni držav; meni, da bi morala EU pregledati okvirne nacionalne načrte z vidika novega GAP;

12.

priznava, da so dekleta in mlade ženske dodatno prikrajšane in izpostavljene tveganjem, in da je treba posvetiti posebno pozornost, da bi dekletom zagotovili dostop do izobraževanja, da bi lahko živela brez nasilja, da bi odpravili diskriminatorno zakonodajo in prakse ter da bi na vsem svetu okrepili vlogo deklet in mladih žensk;

13.

poudarja potrebo po jasnih ciljih in kazalnikih, merjenih in ločenih po spolu, starosti, invalidnosti in drugih dejavnikih, ter potrebo po boljšem sledenju dodeljevanja proračunskih sredstev; poudarja, da je treba cilje in metode spremljanja uskladiti s svetovnim razvojnim okvirom po letu 2015 in drugimi ustreznimi mednarodnimi okviri;

14.

poudarja, da mora EU določiti in zagotoviti dovolj finančnih sredstev in človeških virov, da bo izpolnila svojo zavezanost enakosti spolov in krepitvi vloge žensk; poudarja, da je pomembno vključevati načelo enakosti spolov v javne finance, in sicer tako, da se pri pripravi proračuna upošteva vidik spola in obravnavajo neenakosti;

15.

meni, da mora GAP obravnavati ovire za celovito izvajanje smernic EU o nasilju nad ženskami in dekleti ter odpraviti vse oblike nasilja; poziva k celostnemu pristopu EU do nasilja nad ženskami in dekleti z okrepljenimi prizadevanji in viri, da bi preprečili in izkoreninili vso diskriminatorno ravnanje do žensk ter za obravnavali in preganjali vse oblike nasilja, tudi trgovino z ljudmi, pohabljanje ženskih spolovil, prisilne sterilizacije, prisilne nosečnosti, genocid po spolu, nasilje v družini in posilstvo v partnerski zvezi, poroke otrok, prezgodnje in prisilne poroke ter nasilje na podlagi spola v konfliktih in po njih; poziva k oblikovanju posebnih ukrepov EU za krepitev pravic različnih skupin žensk, posebno pozornost pa je treba nameniti mladim, migrantom, ženskam s HIV, lezbijkam, gejem, biseksualcem, transseksualcem in interseksualcem (osebam LGBTI) ter invalidom;

16.

poudarja, da je pomembno izboljševati dostop deklet do vseh ravni izobraževanja in odpravljati ovire na podlagi spola, ki onemogočajo učenje;

17.

poudarja, da je treba odpraviti uporabo posilstva kot vojaškega orožja in sredstva za zatiranje, ter da mora EU izvajati pritisk na vlade tretjih držav in vse ustrezne deležnike v regijah, kjer prihaja do nasilja na podlagi spola, da bi izkoreninili to prakso, storilce privedli pred sodišče in pomagali preživelim, prizadetim ženskam in skupnostim ozdraveti in okrevati;

18.

opozarja na ranljivost migrantk, begunk in prosilk za azil, ki potrebujejo posebno varstvo; poziva k posebnim ukrepom, da bi okrepili in v celoti zagotovili pravice prosilk za azil; poziva k odločnim ukrepom na evropski ravni, da bi rešili sedanjo krizo migrantov in beguncev, vključno s celovitim pristopom do migracije in azila, ki bo upošteval vprašanje spolov in bo dosleden v vseh državah članicah;

19.

priznava zdravje kot človekovo pravico; poudarja pomen splošnega dostopa do zdravstvenega varstva in zavarovanja, tudi za spolno in reproduktivno zdravje in z njim povezanih pravic, v skladu z akcijskim programom mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju ter pekinških izhodišč za ukrepanje; v zvezi s tem poziva k dodatnim prizadevanjem za povečanje dostopa žensk do zdravja in zdravstvene vzgoje, načrtovanja družine, predporodne oskrbe ter spolnega in reproduktivnega zdravja, predvsem da bi obravnavali pretežno nedosežen peti razvojni cilj tisočletja o zdravju mater ter zmanjšali smrtnost dojenčkov in otrok; opozarja, da tak dostop prispeva k doseganju vseh razvojnih ciljev, povezanih z zdravjem; v zvezi s tem pozdravlja predvsem sklepe Sveta iz maja 2015;

20.

poudarja, da je treba ustvariti spodbudno okolje, predvsem z odstranjevanjem socialnih in zakonskih ovir za dostop žensk do proizvodnih sredstev, vključno z zemljišči, naravnimi in gospodarskimi viri, spodbujanjem finančne vključenosti, standardi dostojnega dela, socialno zaščito, ki upošteva enakost spolov, in enakim plačilom za enako delo;

21.

meni, da imajo podjetja pomembno vlogo pri spodbujanju enakosti spolov prek ukrepov, ki prispevajo h krepitvi ekonomske vloge in ekonomskih pravic žensk, denimo z zagotavljanjem dostojnega dela za ženske, enakega plačila, dostopa do financ in bančnih storitev ter priložnosti, da sodelujejo pri vodenju in odločanju, pa tudi z zagotavljanjem varstva pred diskriminacijo in zlorabami na delovnem mestu, in sicer prek družbene odgovornosti gospodarskih družb, ki upošteva vidik spola; v zvezi s tem poziva k večji podpori malim in srednjim podjetjem, zlasti podjetnicam, da bi jim omogočili koristi od rasti, ki jo ustvarja zasebni sektor; poudarja pozitiven vpliv, ki ga imajo mikrofinanciranje, socialno podjetništvo in alternativni poslovni modeli, kot so vzajemne družbe in zadruge, na področje krepitve ekonomske vloge in vključevanja žensk;

22.

priznava, da je treba preprečiti diskriminacijo žensk na podlagi poroke ali materinstva in jim dejansko zagotoviti pravico do dela;

23.

ugotavlja, da se krepitev vloge žensk in prehranska varnost vzajemno podpirata; poudarja, da je treba krepiti vlogo žensk na podeželju, in sicer z obravnavanjem diskriminacije pri dostopu do zemljišč, vode, izobraževanja, usposabljanja, trgov in finančnih storitev; poziva k znatnemu povečanju javnih naložb v kmetijstvo in razvoj podeželja, ki se bodo osredotočale na male kmete, kmečke zadruge in mreže kmetov;

24.

poudarja potrebo po vključenosti in zastopanosti žensk na nastajajočih gospodarskih področjih, ki so pomembna za trajnostno razvoj, vključno z zelenim sektorjem in sektorjem krožnega gospodarstva, obnovljivimi viri energije in IKT;

25.

znova poudarja bistveno vlogo formalnega in neformalnega izobraževanja za krepitev vloge žensk in deklet na socialnem, gospodarskem, kulturnem in političnem področju; poudarja, da mora strategija EU za izobraževanje in razvoj vključevati močan vidik spola, predvsem na področjih izobraževanja za trajnost, sprave po konfliktu, vseživljenjskega izobraževanja in poklicnega usposabljanja, na področjih naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter v zvezi z vlogo umetnosti v medkulturnem dialogu;

26.

poudarja pomen vse večje udeležbe žensk pri oblikovanju in izvajanju okvira po letu 2015; poziva k večji finančni podpori organizacijam, ki se zavzemajo za pravice žensk, ter politikam in ukrepom za povečanje zmogljivosti, namenjenim vključevanju in povečanju udeležbe organizacij civilne družbe na lokalni ravni, zlasti ženskih organizacij, pri posvetovanju z deležniki ob vseh priložnostih na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni ravni;

27.

ugotavlja, da mora GAP obravnavati razmere lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev v tretjih državah in mora vključevati spodbujanje in varstvo pravic tovrstnih oseb;

28.

poudarja pomen krepitve zakonitih pravic žensk in dostopa do pravnega varstva prek reforme prava, ki bo upoštevala vidik spola; meni, da namensko financiranje enakosti spolov v pravni pomoči krepi pravno državo;

29.

poziva EU, naj spodbuja večjo udeležbo žensk v procesih ohranjanja in izgradnje miru ter v vojaških in civilnih misijah EU za krizno upravljanje; v zvezi s tem znova poziva EU, naj uveljavlja resoluciji varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 (2000) in 1820 (2008) o ženskah, miru in varnosti, ter poziva k vključevanju vidika enakosti spolov in pravic žensk v vse mirovne in varnostne pobude;

30.

poziva EU, naj spodbuja temeljne človekove pravice žensk in deklet, ki jih zagotavlja Splošna deklaracija o človekovih pravicah; v zvezi s tem vztraja, da je treba zagotoviti varstvo pravice do življenja in dostojanstva vseh žensk in deklet, in sicer z aktivnim bojem proti škodljivim praksam, kot je genocid po spolu;

31.

poudarja pomen ukrepov za krepitev vodenja in udeležbe žensk in organizacij za pravice žensk v javnosti in na zasebnem področju; poziva k okrepljenim prizadevanjem za povečanje udeležbe žensk in organizacij za pravice žensk v političnem življenju, predvsem z vključevanjem tovrstnih prizadevanj v vse programe za podporo demokracije, tudi v celostni pristop Parlamenta za podporo demokraciji;

32.

poudarja, da je treba vključiti moške in dečke ter spodbujati njihovo dejavno udeležbo in odgovornost pri obravnavanju diskriminatornih družbenih norm in v boju proti spolnim stereotipom in nasilju nad ženskami in dekleti;

33.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, vladam in parlamentom držav članic ter Agenciji ZN za ženske.

17.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 349/56

—

ob upoštevanju členov 2 in 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 8, 10, 19 in 157 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—