17.8.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 272/1

—

resolucij OR z dne 4. junija 2015 o njegovih prednostnih nalogah za obdobje 2015–2020 in z dne 8. decembra 2016 o delovnem programu Evropske komisije za leto 2017;

—

Protokola o sodelovanju z Evropsko komisijo iz februarja 2012;

1.

poudarja, da mora biti Evropska unija zmožna obnoviti zaupanje državljanov v evropski projekt; Unija mora v večji meri temeljiti na pristopu od spodaj navzgor in si prizadevati za sorazmerno, učinkovito in pravočasno reševanje največjih skupnih izzivov mest, regij in držav, ki jih sami ne morejo obvladati;

2.

se zavezuje, da bo s sprejetjem mnenja na podlagi bele knjige o prihodnosti Evrope ter z organiziranjem dialogov z državljani v lokalnih skupnostih, namenjenih razpravam o evropskih zadevah, ki jih zanimajo, prispeval k procesu razmisleka o prihodnosti Evrope;

3.

bo ob odločitvi Združenega kraljestva, da zapusti Evropsko unijo, opozoril na specifična vprašanja, s katerimi se soočajo lokalne in regionalne oblasti v preostalih 27 državah članicah, ter z lokalnega in regionalnega vidika preučil vprašanja v zvezi s prihodnjim odnosom EU z britanskimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi, vključno z vsemi deželami z decentraliziranim upravljanjem;

4.

poudarja, da je treba nujno sprejeti dolgoročno strategijo EU, ki bo nasledila strategijo Evropa 2020 in katere cilj bi bil zagotavljanje pametne, trajnostne, vključujoče, odporne in konkurenčne rasti, v njej pa bi bile določene tudi smernice za evropski semester, večletni finančni okvir EU in politike EU;

5.

poudarja tudi, da je treba upoštevati cilje trajnostnega razvoja iz Agende 2030, ki jo je sprejela Organizacija združenih narodov in odobrila Komisija, zato poziva k reviziji večletnega finančnega okvira ter uskladitvi strategije Agenda 2030 s strategijo Evropa 2020, pri čemer se ključne usmeritve preoblikujejo glede na nove cilje trajnostnega razvoja;

6.

opozarja Evropsko komisijo, da potrebujemo evropsko strategijo za demografijo, ki bo obširen, usklajen in celosten odziv na demografske spremembe; tej strategiji bo treba zagotoviti zadostna finančna sredstva za soočanje z izzivi, ki jih je treba rešiti;

7.

od Komisije pričakuje predlog o večletnem finančnem okviru za obdobje po letu 2020, ki naj bi ga predstavila pred koncem leta 2017 in s katerim naj bi omogočili predvidljivost dolgoročne porabe EU, predlagali reformo lastnih sredstev EU, zagotovili enotnost proračuna EU, predstavili ukrepe za nadaljnjo poenostavitev ter za nekatere postavke določili trajanje 5 + 5 let z obveznim temeljitim vmesnim pregledom po prvih petih letih;

8.

odločno nasprotuje kakršnemu koli scenariju za EU-27 do leta 2025 iz bele knjige o prihodnosti Evrope, ki bi omejil prizadevanja EU v zvezi s kohezijsko politiko. Ravno nasprotno: Komisijo poziva, naj pripravi celovit zakonodajni predlog za trdno in učinkovito kohezijsko politiko po letu 2020, ter tako kot že v preteklosti znova opozarja, da je treba v sedmo kohezijsko poročilo vnesti novo poglavje o oceni izvajanja teritorialne kohezije. Zakonodajni predlog bi moral temeljiti na načelih solidarnosti, partnerstva in upravljanja na več ravneh, odražati zahteve in zmožnosti lokalnih in regionalnih oblasti ter rezultate poenostavitve, se opirati na enotna pravila ter upoštevati obsežna posvetovanja z vsemi ustreznimi deležniki; poziva Komisijo, naj opravi temeljito analizo teritorialnega učinka zakonodajnih predlogov, pri čemer je pripravljen sodelovati; se zavzema, da bi v predloge o kohezijski politiki za obdobje po letu 2020 vključili tudi uskladitev postopkov upravljanja skladov ESI, da lahko regije v odnosu do Evropske komisije delujejo kot organi upravljanja;

9.

poziva Komisijo, naj nenehno pregleduje in spremlja dodano vrednost Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) ter preverja njegov učinek na kohezijo, da se poročanje o ključnih kazalnikih uspešnosti in ključnih kazalnikih spremljanja razčleni po upravičencih in po regijah na ravni NUTS II ter objavi. Lokalne in regionalne oblasti nujno potrebujejo dodatna pojasnila in smernice glede hkratne uporabe EFSI in drugih shem EU, kot so evropski strukturni in investicijski skladi (skladi ESI), zlasti pa je treba spodbujati k večji vključenosti regij in lokalnih oblasti v upravljanje tega sklada, predvsem zato, da bi se lahko vzpostavile regionalne in večregionalne platforme za financiranje, tudi v povezavi z ukrepi kohezijske politike; kljub temu načeloma nasprotuje preusmerjanju sredstev iz kohezijske politike v centralno upravljane programe;

10.

poziva Komisijo, naj pripravi izboljšan predlog o instrumentu za povezovanje Evrope za obdobje po letu 2020, s katerim bi spodbudili pobude za izvajanje celovitega omrežja in povezali omrežje TEN-T na obmejnih območjih, izboljšali povezave z območji na obrobju ter se osredotočili na t. i. manjkajoče čezmejne povezave; poleg tega se zavzema, da bi tudi s pomorskimi avtocestami omogočili povezovanje z oddaljenimi območji, zlasti med otoki in regionalnimi središči; poudarja, da je za čim boljšo uporabo vseh razpoložljivih finančnih sredstev EU potrebna sinergija med EFSI, instrumentom za povezovanje Evrope in skladi ESI;

11.

znova poziva, naj se v delovni program Komisije za leto 2018 vključi tudi teritorialna vizija do leta 2050; poudarja potrebo po novi teritorialni viziji, saj je treba posodobiti sporazum o evropski perspektivi prostorskega razvoja iz leta 1999;

12.

opozarja, da je treba spremljati izvajanje agende EU za mesta ter na ta način sistematizirati rezultate tematskih partnerstev in opisati elemente boljšega upravljanja, da bi jih bilo mogoče prenesti v prihodnje zakonodajne predloge v zvezi z večletnim finančnim okvirom za obdobje po letu 2020. Ta pristop bi bilo treba uporabiti pri oblikovanju prihodnje kohezijske politike po letu 2020 in v strategiji, ki bo nasledila strategijo Evropa 2020;

13.

v zvezi s tem pričakuje specifično spremljanje tematskega partnerstva agende za mesta na področju stanovanj, ki bi lahko imelo obliko evropskega programa za stanovanja, v katerem bi usklajevali stanovanjska vprašanja, ki so se doslej reševala zgolj s sektorskimi politikami, kot so agenda za mesta, trajnostni razvoj, kohezijska politika in politika konkurence, ali horizontalno s socialnimi pobudami, kot je evropski steber socialnih pravic;

14.

od Komisije pričakuje, da bo do konca leta 2017 pripravila predloge za novi okvirni program za raziskave in inovacije, ki bi moral temeljiti na programu Obzorje 2020 in ohraniti strateški pogled na vprašanja, ki bodo vplivala na prihodnost Evrope. Poskrbeti bi bilo treba, da bodo za program namenjena dolgoročna proračunska sredstva in da bosta v njem dobro uravnoteženi odličnost in kohezija, da bo mogoče odpraviti inovacijski razkorak in upoštevati sedanje družbene izzive;

15.

opozarja na zgled platforme za izmenjavo znanja pri povečevanju dosega in učinka rezultatov javno financiranih raziskav;

16.

ponovno poudarja, da je treba oblikovati skupen okvir za priznavanje priložnostnega in neformalnega izobraževanja, s čimer bi olajšali uvedbo ustreznih nacionalnih postopkov;

17.

izraža željo, da bi prispeval k uspešni predstavitvi leta 2018 kot evropskega leta kulturne dediščine, tako da bi ga navezal na lokalne in regionalne kulturne in turistične strategije;

18.

poziva Komisijo, naj predloži konkretne ukrepe za odpravljanje preprek za naložbe in premostitev naložbene vrzeli; zlasti poudarja, da je stopnja javnih naložb, od katerih jih je več kot polovica v mestih in regijah, še vedno prenizka, deloma zaradi omejitev, uvedenih z mehanizmi za uravnavanje proračunov na evropski in nacionalni ravni; poziva Komisijo, naj z ustreznimi ukrepi preoblikuje Pakt za stabilnost in rast, da bo bolj spodbujal rast ter dolgoročne in strateške naložbe, in sicer z izvzetjem regionalnega/nacionalnega sofinanciranja iz izračuna v okviru Pakta za stabilnost in rast, s čimer bi glede na skupni cilj prišlo do dosledne uskladitve z enakimi pravili za sredstva iz strukturnih skladov; obenem znova poziva Komisijo, naj oceni učinek pravil evropskega nadzornega organa iz leta 2010 na sposobnost vlaganja lokalnih in regionalnih oblasti ter pojasni obravnavo javno-zasebnih partnerstev v skladu s pravili Eurostata;

19.

v skladu z izjavo s konference Cork 2.0 znova poziva k pripravi bele knjige o podeželskih območjih v EU, ki naj bi bila izhodišče za politiko razvoja podeželja po letu 2020, ter se zavzema za sprejetje praktičnih ukrepov, s katerimi bi politike EU preverjali z vidika njihovega učinka na podeželje (angl. rural proofing); podeželska območja bi bilo treba priznati kot središča razvoja in inovacij, ki prispevajo k uresničevanju cilja teritorialne kohezije;

20.

poziva k prenovi skupne kmetijske politike (SKP) v obdobju po letu 2020, kar bi prispevalo k ponovnemu zagonu rasti in ustvarjanju novih delovnih mest na podeželju, pa tudi k ohranjanju visoke kakovosti in varnosti hrane ter prehranske varnosti v Evropi; poudarja, da je potrebna boljša usklajenost SKP s cilji trajnostnega razvoja in da se je treba lotiti reševanja vprašanja razkoraka med mestnimi območji in podeželjem; v tej zvezi opozarja na pomen poenostavitve SKP z bolj prožnim upravljanjem, zmanjšanjem obremenitve za proizvajalce, preusmeritvijo v politiko, ki je bolj osredotočena na inovacije in konkurenčnost, ter zagotavljanjem ciljno usmerjene pomoči za mlade kmete; poziva, naj se v SKP ohrani prilagojena obravnava najbolj oddaljenih regij, ki omogoča uporabo posebnih ukrepov, potrebnih za razvoj kmetijstva na teh območjih;

21.

od Komisije pričakuje, da bo države članice in njihove lokalne in regionalne oblasti podprla pri prizadevanjih za posodobitev organizacije in zagotavljanja zdravstvenih sistemov ter na tem področju spodbudila evropsko sodelovanje, na primer z vzpostavitvijo programa za zdravstvene delavce, ki je podoben programu Erasmus;

22.

poziva Komisijo, naj v okviru svojih politik in skladov uporablja načelo pripravljenosti na nesreče, da ne bo ogrožen prožen in trajnostni razvoj naših gospodarstev;

23.

se zavzema za trajnostno prehransko politiko EU, ki celovito obravnava kakovost in proizvodnjo hrane, kmetijstvo, ribištvo, razvoj podeželja, okolje, zdravje, prehranjevanje, zaposlovanje in potrošniško politiko, s čimer se spodbujajo bolj trajnostni načini proizvodnje in potrošnje;

24.

poziva Komisijo, naj pregleda strategijo za turizem iz leta 2010, pripravi celostno politiko za področje turizma z večletnim delovnim programom ter poskrbi za posebno proračunsko postavko, namenjeno financiranju turističnih projektov v obdobju po letu 2020; v zvezi s tem ponovno poudarja, da namerava ustanoviti medinstitucionalno kontaktno skupino za turizem, med drugim v podporo vzpostavitvi regionalnih platform za naložbe v turizmu, prek katerih bi turistične destinacije in njihovi MSP imeli dostop do sredstev za svoje projekte in dejavnosti;

25.

poziva Komisijo, naj si prizadeva za ambiciozne cilje na področju modrega gospodarstva in trajnostnega upravljanja oceanov ter na podlagi izjave, ki jo namerava sprejeti malteško predsedstvo, oblikuje politične smernice; znova poudarja, kako pomemben je dostop do financiranja za nove pomorske panoge, ki lahko zagotovijo delovna mesta in omogočijo gospodarsko rast v Evropi; v zvezi s tem znova poziva Komisijo k oblikovanju skupnosti znanja in inovacij, ki bi spodbudila prenos idej od pomorskih raziskav do zasebnega sektorja;

26.

se strinja, da bi bilo treba oblikovati novo strategijo EU o alkoholu, ki bi morala vključevati področja, kot so obveščanje potrošnikov, trženje in prometna varnost; poleg tega poudarja, da je nujno treba podaljšati skupne akcijske načrte in/ali pripraviti nov akcijski načrt za otroke in mladostnike;

27.

podpira nadaljnje in okrepljeno izvajanje jamstva za mlade in oblikovanje evropske solidarnostne enote ter opozarja na pomen teritorialne razsežnosti obeh pobud; poudarja, da je treba zasebni sektor v take sheme vključevati tako pri zasnovi kot financiranju, da bi tako omogočili boljše usklajevanje znanj in spretnosti mladih s potrebami na trgu dela;

28.

poziva Komisijo, naj izboljša načine komuniciranja z mladimi državljani ter jih uskladi z drugimi institucijami; opozarja na pomen vključitve lokalnih in regionalnih oblasti v načrtovani pregled evropske strategije za mlade za obdobje po letu 2018;

29.

poudarja, da je treba izboljšati učinkovitost in legitimnost gospodarskega upravljanja in usklajevanja v EU ter pri tem poskrbeti za večje prevzemanje odgovornosti; poziva Komisijo, naj na njegov predlog skupaj z EP in Svetom oblikuje kodeks ravnanja za vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti v evropski semester;

30.

poziva Komisijo, naj ga strukturirano vključi v spremljanje tistih delov bele knjige o prihodnosti EU, ki se nanašajo na nadaljnje povezovanje ekonomske in monetarne unije;

31.

znova poziva h krepitvi socialne razsežnosti EU ter ekonomske in monetarne unije; pričakuje, da bo zakonodajni predlog o evropskem stebru socialnih pravic omogočil reševanje vprašanj pravic in mobilnosti delavcev na spreminjajočem se trgu dela, pri čemer pa bo upoštevano tudi načelo subsidiarnosti; predlog ne bi smel biti zgolj nezavezujoče besedilo, ki dopolnjuje obstoječi pravni red, temveč bi moral vsebovati enako močne ukrepe, kot so ukrepi v okviru ekonomske in monetarne unije, saj bi to pripomoglo k temu, da bi državljani dojemali EU kot bolj socialno in sposobno reševati njihove probleme;

32.

se zavzema za dodatno poenostavitev pravil o državni pomoči, zlasti glede storitev splošnega gospodarskega pomena, in sicer s temeljitim pregledom ustreznega sklepa in okvira (t. i. svežnja Almunia); poziva tudi k širšemu področju uporabe uredbe o splošnih skupinskih izjemah, zlasti glede dostopa MSP do finančnih sredstev in podpore mikro- ter zagonskim podjetjem;

33.

poziva k temeljiti oceni izvajanja zakonodaje o javnih naročilih, vključno z direktivo o revizijah, ki bi lahko omogočila ustrezno prilagoditev in poenostavitev, s tem pa upoštevanje potreb manjših lokalnih in regionalnih organov, ne da bi bila pri tem ogrožena pravna varnost;

34.

znova poziva k pregledu in okrepitvi pobude za mala in srednje velika podjetja v Evropi „Small Business Act“ (SBA), ponavlja pa tudi svojo zavezo spodbujanju izvajanja SBA v okviru projekta Evropska podjetniška regija (EPR) ter pobude za zagon in razširitev podjetij; v zvezi s tem poziva k zmanjšanju upravnega bremena in pripravi pametne pravne ureditve;

35.

se zavezuje, da bo v okviru novoustanovljene širokopasovne platforme skupaj s Komisijo spremljal uvajanje hitrejših in boljših visokohitrostnih širokopasovnih omrežij po vsej Evropi, zlasti pa na podeželju in redko poseljenih območjih, ter opredelil zgodnje dodatne ukrepe za odpravo digitalnega razkoraka, hkrati pa v najbolj oddaljenih regijah izravnal dodatne stroške pri dostopu do širokopasovnih omrežij;

36.

poziva Komisijo, naj pojasni področje uporabe direktive o storitvah v ekonomiji delitve/sodelovalnem gospodarstvu; z zanimanjem pričakuje predloge Komisije za zaščito pravic delavcev v novih oblikah zaposlovanja, značilnih za ekonomijo delitve/sodelovalno gospodarstvo; pričakuje, da bo podprla vzpostavitev foruma mest o sodelovalnem gospodarstvu, na katerem bo eden od ključnih deležnikov tudi OR;

37.

poziva Komisijo, naj poskrbi, da bosta pri pogajanjih o novih trgovinskih sporazumih upoštevani tudi lokalna in regionalna razsežnost trgovinske politike EU, ter se zavzema, da bi imel tako kot pri pogajanjih o TTIP tudi v prihodnje dostop do ustreznih pogajalskih dokumentov v posebej za to namenjeni čitalnici;

38.

poziva Komisijo, naj ga s sklenitvijo uradnih sporazumov s sekretariatom Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) podpre pri pozivu za postopno institucionalizacijo vloge lokalne in regionalne ravni oblasti v svetovnem upravljanju na področju podnebja;

39.

poziva Komisijo, naj upošteva teritorialne učinke in posledice, ki jih lahko ima izvajanje trgovinske politike EU na regije in lokalne oblasti z vidika zaposlitev ali okolja, zato želi biti bolj vključen v pripravo prihodnje trgovinske politike;

40.

poziva Komisijo, naj poskrbi za uskladitev najnovejših in prihodnjih predlogov za podnebno in energetsko politiko ter spodbud za energijsko učinkovitost in energijo iz obnovljivih virov s Pariškim sporazumom; meni, da bi bilo treba bolj izpostaviti pobude ali kampanje, ki temeljijo na vključevanju lokalnih in regionalnih oblasti ter pomembno prispevajo k doseganju zastavljenih ciljev glede omejevanja emisij toplogrednih plinov;

41.

ponovno poudarja, da bi bilo treba prilagajanje podnebnim spremembam vključiti v sedanje politike in instrumente financiranja, ter poziva Komisijo, naj v okviru pregleda strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam poskrbi za ustrezno krepitev vloge mest in regij; znova poudarja, da je pripravljen sodelovati s Komisijo pri nadaljnjem razvoju koncepta lokalno in regionalno določenih prispevkov, da se spodbudijo prizadevanja za boj proti podnebnim spremembam na lokalni in regionalni ravni;

42.

ob upoštevanju predloga uredbe o upravljanju energetske unije poziva Komisijo, naj spodbudi države članice k institucionalizaciji dialoga med lokalnimi, regionalnimi in nacionalnimi oblastmi pri oblikovanju nacionalnih podnebnih in energetskih načrtov;

43.

se veseli tesnega sodelovanja pri pregledu izvajanja okoljske zakonodaje, tudi prek skupne tehnične platforme za sodelovanje na področju okolja, ter se zavzema, da bi bile lokalne in regionalne oblasti bolj dejavno vključene v prihodnje dialoge med Komisijo in državami članicami; izraža željo, da bi, med drugim tudi s pripravo predhodnega mnenja, prispeval k pregledu ustreznosti in reviziji ključnih okoljskih direktiv, ki ju bo Komisija izvedla leta 2018;

44.

se zavezuje, da bo dejavno sodeloval pri pripravi akcijskega načrta za boljše izvajanje naravovarstvenih direktiv EU; poziva Komisijo, naj pravočasno začne izvajati akcijski načrt in predvidene ukrepe iz strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020, leta 2018 pa naj pripravi predlog za pravni in finančni okvir za vseevropsko omrežje za zeleno infrastrukturo (TEN-G);

45.

v okviru izvajanja svežnja o krožnem gospodarstvu poziva, da se poleg ciljev za trdne komunalne odpadke določijo tudi cilji za preprečevanje nastajanja komercialnih in industrijskih odpadkov ter njihovo recikliranje;

46.

poziva Komisijo, naj pri pregledu direktive o pitni vodi in direktive o čiščenju komunalne odpadne vode ter zakonodajnega predloga o ponovni uporabi vode sprejme prožen in diferenciran pristop, ki bo temeljil na previdnostnem načelu in načelu onesnaževalec plača;

47.

opozarja Komisijo, da se mora kljub globalizaciji pobude Konvencija županov še naprej posvečati bistvenemu vključevanju lokalne in regionalne ravni ter tako v EU kot drugod še naprej razvijati cilje in metodologijo te pobude; zato Komisijo poziva, naj z ustreznimi ukrepi zagotovi zastopanje različno velikih podnacionalnih struktur v strukturah Konvencije, obenem pa poskrbi za zaščito načel partnerstva in upravljanja na več ravneh; izraža zadovoljstvo, da bo lahko dejavno sodeloval v ustanovnem svetu Svetovne konvencije županov za podnebne spremembe in energijo;

48.

opozarja na potrebo po tesnem partnerstvu in sodelovanju med skupino ambasadorjev Konvencije županov OR in političnim svetovalnim odborom evropske Konvencije županov.

49.

odobrava poročilo Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016, v katerem so priporočila Komisiji glede uvedbe enotnega mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, ki bo vključeval obstoječe instrumente, ter se zavzema, da bi tak mehanizem veljal za vse ravni upravljanja;

50.

odločno podpira prizadevanja na ravni EU za obsežno in učinkovito reformo skupnega evropskega azilnega sistema ter poudarja, da je v zvezi z azilom in vključevanjem prosilcev za azil potreben celosten pristop, ki bo spodbujal trajnostne politike, vključeval institucije EU, države članice in njihove lokalne in regionalne oblasti ter temeljil na načelih solidarnosti in vzajemnosti;

51.

poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajne ukrepe za vzpostavitev dodatnih zakonitih možnosti za prihod v EU – naj bo to zaradi prošnje za mednarodno zaščito ali humanitarno zavetišče ali zaradi dela, izobraževanja, raziskovanja ali priložnosti za vlaganje; zakonite migracije so eden od štirih stebrov obvladovanja migracij v skladu z agendo EU o migracijah iz leta 2015 in s takimi ukrepi bi lahko rešili dolgoročne gospodarske, socialne in demografske izzive in pomanjkanje delovne sile v EU, obenem pa pomembno prispevali k boju proti trgovini z ljudmi;

52.

poziva Komisijo, naj še bolj poenostavi in pospeši postopke financiranja ter mestom in regijam omogoči neposreden dostop do finančnih sredstev za reševanje humanitarnih kriz in vključevanje državljanov tretjih držav;

53.

poziva Komisijo, naj sodeluje pri širjenju najboljših praks na področju deradikalizacije borcev povratnikov in preprečevanja ponovne radikalizacije, na katere je že opozoril;

54.

poudarja, da bi morale programe v okviru Sklada za azil, migracije in vključevanje izvajati zlasti lokalne in regionalne oblasti ter da je zato potrebno boljše sodelovanje z nacionalnimi organi upravljanja;

55.

spodbuja Komisijo, naj še naprej povečuje sredstva, namenjena Skrbniškemu skladu EU za infrastrukturo za Afriko, ter izboljša operativno sodelovanje s severnoafriškimi partnerji pri obvladovanju migracij;

56.

opozarja na konkretni prispevek, ki ga v okviru svojih skupnih posvetovalnih odborov in delovnih skupin z državami kandidatkami in potencialnimi kandidatkami prinaša k cilju širitvene politike Komisije o spodbujanju stabilnosti in blaginje; poziva Komisijo k njunemu nadaljnjemu sodelovanju pri organizaciji letnega dneva širitve;

57.

poziva Evropsko komisijo k nadaljnjemu napredku v zvezi z vprašanjem mladoletnikov brez spremstva v okviru migracijskega postopka, ki je predvsem v pristojnosti regij, in k spodbujanju držav članic k solidarni porazdelitvi bremen in odgovornosti med evropsko, nacionalno in regionalno ravnjo. Zato OR z zanimanjem pričakuje novo globalno strategijo, ki bo nasledila akcijski načrt za mladoletnike brez spremstva (2010–2014) in upoštevala položaj pogrešanih otrok ali otrok brez spremstva;

58.

poudarja pomen vloge lokalnih in regionalnih oblasti v boju proti korupciji ter pri utrjevanju demokracije in načela pravne države v družbi, hkrati pa opozarja, da bi bilo treba za decentralizacijo, krepitev zmogljivosti in reforme lokalne uprave v sosednjih državah nameniti večjo pomoč;

59.

poziva Komisijo, naj tudi v prihodnje podpira sodelovanje od spodaj navzgor ter zagotovi ustrezne upravne in finančne vire, obenem pa ponovno poudarja, da je treba uvesti nove instrumente za krepitev zmogljivosti v državah pristopnicah in državah evropske sosedske politike, s katerimi je treba nujno nadomestiti nekdanji instrument za lokalno upravo;

60.

poziva Komisijo, naj okrepi sodelovanje z Evro-sredozemsko skupščino lokalnih in regionalnih oblasti (ARLEM), Konferenco regionalnih in lokalnih oblasti za vzhodno partnerstvo (CORLEAP) in projektno skupino za Ukrajino, zlasti pri izvajanju regionalnih programov in novih pobud;

61.

pozitivno ocenjuje podporo Komisije pobudi iz Nikozije, ki je njen projekt za krepitev zmogljivosti ter s tem izboljšanje družbeno-ekonomskega položaja libijskih občin na podlagi dvostranskega sodelovanja z evropskimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

62.

poziva Komisijo, naj še bolje opredeli vse večjo vlogo lokalnih in regionalnih oblasti kot dejavnih akterjev in partnerjev pri razvojnem sodelovanju, zlasti v okviru predloga o novem evropskem soglasju o razvoju ter glede na prihodnost partnerskega sporazuma med članicami AKP in EU;

63.

pozdravlja predlagani načrt za zunanje naložbe za Afriko in sosednje države EU, namenjen mobilizaciji naložb in spodbujanju ustvarjanja delovnih mest v partnerskih državah, ter poziva Komisijo, naj OR kot glasnika lokalnih in regionalnih oblasti v EU vključi v pripravo načrta;

64.

ponovno poziva k oblikovanju celovite strategije EU za mednarodne kulturne povezave; v zvezi s tem opozarja na dodano vrednost prednostnega razvoja kulturne diplomacije in njenega vključevanja v zunanjo politiko EU;

65.

izraža zadovoljstvo, da bo lahko v celoti sodeloval v prihodnjih razpravah o izboljšanju demokratičnega upravljanja in učinkovitosti Evropske unije, ki naj bi se začele po objavi bele knjige o prihodnosti Evrope; poudarja, da je treba lokalne in regionalne oblasti prek OR vključiti v vse morebitne formalne faze reforme Pogodb EU;

66.

znova poudarja pomen nadaljnjega spodbujanja enakosti spolov v vseh politikah Evropske komisije;

67.

pozitivno ocenjuje zavezo Komisije, da bo organizirala vseevropsko kampanjo za obveščanje in ozaveščanje o državljanskih pravicah EU ter predlagala pobude, katerih cilj je pomagati državljanom, da volijo in kandidirajo na volitvah v Evropski parlament leta 2019;

68.

ponovno poziva k spremembi veljavnega pravnega okvira za evropsko državljansko pobudo, da bo postala dostopnejša in uporabnikom prijazna, zlasti pa se zavzema za izboljšanje določb o spremljanju uspešnih pobud, saj bi tako izkoristili celoten potencial tega instrumenta za angažiranje državljanov;

69.

opozarja, da je treba agendo za boljše pravno urejanje izvajati v duhu upravljanja na več ravneh, ter izpostavlja posebno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti na več področjih, na katera vplivajo predpisi EU, ter njihovo vlogo, ki jo imajo kot izvajalci te zakonodaje in upravljavci sredstev EU; poudarja, da je za lokalne in regionalne oblasti ta konkretna odgovornost dobra priložnost za oceno veljavnih pravnih okvirov in opredelitev morebitnih sprememb;

70.

poziva Komisijo, naj ocene teritorialnega učinka uvede kot standardno prakso pri oceni učinka zakonodaje, ki bi lahko imela asimetrične teritorialne učinke, ter v okviru širše agende za boljše pravno urejanje;

71.

pričakuje vse tesnejše sodelovanje z Evropsko komisijo in Evropskim parlamentom pri spremljanju subsidiarnosti;

72.

pooblašča predsednika, da to resolucijo predloži Evropski komisiji, Evropskemu parlamentu, malteškemu predsedstvu Sveta EU in predsedniku Evropskega sveta.

17.8.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 272/8

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. marca 2014 z naslovom Novi okvir EU za krepitev načela pravne države (COM(2014) 158 final) ter sklepov Sveta EU in držav članic, ki so se 16. decembra 2014 sestale v okviru Sveta, o zagotavljanju spoštovanja načela pravne države;

—

ob upoštevanju mnenja OR z dne 12. februarja 2015 z naslovom Lokalne in regionalne oblasti ter varstvo pravne države in temeljnih pravic na več ravneh v EU;

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 s priporočili Komisiji o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice;

—

ob upoštevanju člena 4(3) in člena 5 PEU o uporabi načela subsidiarnosti;

1.

izraža zaskrbljenost zaradi vrste dogodkov, ki so v zadnjih letih v Evropski uniji in po svetu poskusili spodkopati pravno državo, temelj demokracije;

2.

poudarja, da Evropska unija temelji na skupnem sklopu temeljnih vrednot, ki vključujejo spoštovanje demokracije in pravne države, kot je navedeno v členu 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah ter Evropski konvenciji o človekovih pravicah;

3.

pričakuje, da bodo države članice uresničevale svojo obveznost spoštovanja teh vrednot, saj so podlaga medsebojnega zaupanja med državami članicami, med državami članicami in institucijami EU ter zlasti med državljani in vsemi ravnmi upravljanja;

4.

hkrati ugotavlja, da so Evropska komisija, Evropski svet, Sodišče Evropske unije, Evropsko sodišče za človekove pravice in Svet Evrope v različnih obdobjih potrdili, da pravna država pomeni spoštovanje vsaj naslednjih načel: zakonitosti, preglednosti, odgovornosti, delitve oblasti, demokratičnega in pluralističnega postopka sprejemanja zakonov, pravne varnosti, prepovedi samovoljnega ravnanja izvršilnih oblasti, neodvisnih in nepristranskih sodišč, učinkovitega sodnega varstva, spoštovanja temeljnih pravic, enakosti pred zakonom, svobode izražanja in svobode zbiranja;

5.

vendar opozarja, da obstoječim instrumentom ni uspelo v celoti zagotoviti izvajanja in izvrševanja teh načel;

6.

zato poudarja, da so izkušnje državljanov s pravno državo na lokalni in regionalni ravni ravno tako pomembne kot to, kar doživljajo na nacionalni in evropski ravni;

7.

opozarja, da je v EU skoraj sto tisoč poddržavnih oblasti, ki so v veliki meri pristojne za izvajanje temeljnih pravic in svoboščin v odnosu z najrazličnejšimi ljudmi;

8.

ocenjuje, da so izzivi večji kot kdaj koli prej, če naj EU dobi učinkovit mehanizem pravne države: v času spreminjajočega se varnostnega okolja v Evropi in izstopa ene od njenih držav članic mora EU postati še bolj povezana in se opreti na dogovor, da evropska solidarnost ne gre samo v eno smer. Vse države članice in vse ravni upravljanja bi morale izpolnjevati svoje vzajemne obveznosti in evropski projekt, ki temelji na vrednotah, braniti pred razraščanjem gibanja po Evropi, ki postavlja pod vprašaj temeljne vrednote Evrope;

9.

poudarja, da je za ohranjanje pravne države in temeljnih pravic nujna udeležba aktivnih, neodvisnih in pluralističnih organizacij civilne družbe ter nevladnih organizacij v demokratičnih procesih ter pri spremljanju uspešnosti mehanizmov nadzora in ravnotežja pri delovanju državnih institucij in oblasti;

10.

poudarja, da priporočila glede pravne države na podlagi okvira iz leta 2014 še vedno veljajo, vendar pa ta okvir do zdaj še ni prinesel oprijemljivih rezultatov. Zlasti je obžalovanja vredno, da okvir za krepitev načela pravne države daje priporočila za „konstruktiven dialog“ med Komisijo in zadevno državo članico, vendar ne vključuje že v čim bolj zgodnji fazi različnih ravni upravljanja, tudi lokalne in regionalne ravni, in civilne družbe. To je še toliko bolj obžalovanja vredno, ker bi morale institucije EU in države članice vedno jasno pokazati, da sicer potekajo postopki z vlado določene države članice, da pa nimajo namena te države izolirati in so še vedno pripravljene sodelovati z družbo te države;

11.

zato podpira resolucijo Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2016 s priporočili Komisiji o uvedbi enotnega mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, ki bi vključeval obstoječe instrumente, in poziva, naj se ta mehanizem uporablja na vseh ravneh upravljanja;

12.

poudarja, da bi tak mehanizem moral biti objektiven, temeljiti bi moral na dokazih in dejstvih, pravični oceni in načelu enake obravnave vseh držav članic, hkrati pa bi moral biti v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti;

13.

pričakuje, da bo mehanizem v dialog med Komisijo in državami članicami v polni meri vključil lokalne oblasti, hkrati pa jim dal možnost, da se obrnejo neposredno na Komisijo, če ugotovijo, da je pravna država ogrožena;

14.

poudarja, da obveznosti, ki zavezujejo države kandidatke v okviru københavnskih meril, skladno s členom 2 PEU veljajo za države članice tudi po njihovi pridružitvi EU in da bi bilo zato treba vse ravni upravljanja v vseh državah članicah redno ocenjevati v skladu s tem mehanizmom, da bi se preverilo njihovo stalno upoštevanje osnovnih vrednot EU, kot so spoštovanje temeljnih pravic, demokratičnih institucij in pravne države;

15.

opozarja, da organizirani kriminal in korupcija spodkopavata demokracijo in pravno državo ter povzročata pomembna gospodarska, socialna in politična izkrivljanja. Novi mehanizem bi moral zagotoviti boljše izvajanje in izvrševanje mednarodnih in evropskih standardov ter odpraviti razkorake in ovire, ki zavirajo boj proti organiziranemu kriminalu in korupciji na vseh ravneh upravljanja. Trdna zavezanost lokalnih, regionalnih in nacionalnih oblasti je ključna za spodbujanje konkretnih ukrepov v boju proti korupciji ter za vzdržnost in nepreklicnost protikorupcijskih prizadevanj. Protikorupcijska zakonodaja se mora uporabljati za vse enako in izvrševati na vseh ravneh, da se zagotovi zaupanje državljanov, civilne družbe in javnih oblasti v pravne sisteme držav članic EU;

16.

izraža zaskrbljenost, da utegnejo priporočila glede pravne države spodbuditi pozive k uvajanju politične pogojenosti. Odbor regij odločno nasprotuje zamisli, da bi bile lokalne in regionalne oblasti talke politik, ki jih vodijo nacionalne vlade in ki utegnejo sprožiti zamrznitev financiranja EU za mesta in regije; kljub temu podpira določbe iz sporazumov o partnerstvu, da se financiranje ustavi v primeru, ko načela pravne države kršijo lokalne in regionalne oblasti;

17.

ugotavlja, da omejevanje svobode medijev in pluralizma ter manipuliranje z informacijami, ki ga omogoča razvoj sodobnih tehnologij in družbenih medijev, negativno vplivata na izvajanje demokracije na vseh ravneh upravljanja. Zato je trenutni pregled direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah tako pomemben. Kot poudarja OR, mora to zagotoviti, da bo:

18.

pooblašča svojega predsednika, da to resolucijo predloži Komisiji, Evropskemu parlamentu, Svetu, predsedniku Evropskega sveta in malteškemu predsedstvu Sveta EU ter Kongresu lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope.

17.8.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 272/11

—

ob upoštevanju rezultatov referenduma v Združenem kraljestvu (ZK) z dne 23. junija 2016,

1.

želi spomniti, da je Evropska unija (EU) največji politični dosežek v zgodovini, ki državljanom zagotavlja mir, demokracijo in blaginjo, da je še vedno najboljši instrument, s katerim lahko njene države članice obravnavajo nove izzive, in da bi morala biti krepitev enotnosti ter spodbujanje interesov Unije naša prednostna naloga;

2.

želi spomniti, da mora biti izstopni sporazum Združenega kraljestva popolnoma v skladu s Pogodbami EU ter Listino EU o temeljnih pravicah, in poziva ostale države članice in institucije EU, naj upoštevajo, da bi moral biti izstop Združenega kraljestva iz Unije priložnost za izgradnjo pravičnejše, boljše in bolj vključujoče EU, ki spodbuja upravljanje na več ravneh na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

3.

ugotavlja, da bo morala EU sodelovati z britansko vlado, njenimi decentraliziranimi upravami in lokalnimi oblastmi, da bi opredelila za obe strani koristne oblike sodelovanja, ob upoštevanju dosedanje uspešne prakse;

4.

poudarja, da lahko regionalne in lokalne oblasti pomagajo pri oblikovanju produktivnega in trajnostnega sodelovanja Združenega kraljestva in EU v prihodnje;

5.

kot skupščina predstavnikov lokalnih in regionalnih oblasti EU namerava spremljati pogajalski proces in pri vsem svojem političnem delu obravnavati predvidene posledice izstopa Združenega kraljestva. V ta namen bo okrepil dialog z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, ki jih ta proces najbolj zadeva, da bi pogajalcem EU lahko posredoval popolno sliko spreminjajočih se razmer na lokalni in regionalni ravni;

6.

poziva k čim prejšnjemu sporazumu o načelih urejenega izstopa, ki bi državljanom, lokalnim in regionalnim oblastem ter podjetjem zagotovil gotovost, ki si jo zaslužijo in ki je v tem pogledu prvi pogoj za prihodnji odnos med EU in Združenim kraljestvom. Hkrati Odbor opozarja, da člen 50 PEU državi članici ne preprečuje, da bi umaknila obvestilo o nameri o izstopu, če so njene namere pristne in ne gre za postopkovni ukrep, s katerim želi znova začeti dvoletno obdobje, pa tudi ne za pogajalsko sredstvo, s katerim si želi zagotoviti koristi;

7.

ugotavlja, da mora biti uradno obvestilo, ki uvede postopek iz člena 50 in z njim povezano dvoletno obdobje, predloženo 29. marca 2017. V zvezi s tem poudarja, da bi bilo treba rezultate zapletenih pogajanj, tako o izstopu iz EU kot ureditvi prihodnjega odnosa Združenega kraljestva z EU, potrditi z ustreznimi sredstvi demokracije, preden stopijo v veljavo;

8.

meni, da bi moral prihodnji odnos med EU in ZK temeljiti na ravnovesju med pravicami in obveznostmi, enakih konkurenčnih pogojih ter učinkovitih mehanizmih izvrševanja in da ne bi smel odpreti poti za propad enotnega trga in štirih svoboščin;

9.

poudarja, da tretja država in EU ne moreta skleniti sporazuma, ki bi bil boljši od članstva v EU;

10.

poziva strani, ki se bodo pogajale o izstopnem sporazumu, naj dajo prednost konkretnim ukrepom za zaščito pridobljenih pravic državljanov EU, ki živijo v Združenem kraljestvu, pa tudi državljanov Združenega kraljestva, ki živijo in delajo v drugih državah članicah EU, na temelju vzajemnosti in nediskriminacije;

11.

poudarja, da je treba najti sprejemljivo rešitev glede prihodnjega odnosa med Združenim kraljestvom in EU, da se prepreči, da bi mejni vidiki pretrgali družbene, gospodarske, kulturne in politične vezi;

12.

poudarja, da bi morale vse decentralizirane uprave in lokalne oblasti tudi po letu 2020 imeti dostop do programov teritorialnega sodelovanja. Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje (EZTS) bi lahko bilo pri tem koristen instrument;

13.

meni, da je treba posebno pozornost nameniti sodelovanju med lokalnimi in regionalnimi oblasti ob Irskem morju, Rokavskem prelivu in Severnem morju;

14.

si želi praktične rešitve za posebne razmere na območjih ob kopenski meji med Irsko in Severno Irsko. Odbor poudarja, da je EU v zadnjih več kot 25 letih veliko prispevala k čezmejnemu sodelovanju, tudi med lokalnimi organi Irske in Severne Irske, zlasti s programoma INTERREG in PEACE. Skupščino Severne Irske in lokalne oblasti na obeh straneh meje poziva, naj si še naprej prizadevajo za mir in blaginjo;

15.

upa, da regija Andaluzija in zlasti delavci iz okrožja El Campo de Gibraltar ne bodo utrpeli škode zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije, ob upoštevanju dejstva, da na tem območju vladajo razmerja intenzivne socialne in ekonomske soodvisnosti;

16.

pričakuje, da bodo vse pravne obveznosti, ki jih je prevzelo Združeno kraljestvo kot država članica, zajete v enotnem finančnem dogovoru, sklenjenem na podlagi uradnih računovodskih izkazov EU in vključenem v izstopni sporazum. V ta namen poziva, da se za vsako politično področje ocenijo posledice izstopa Združenega kraljestva na regije in lokalne oblasti v ostalih državah članicah;

17.

ugotavlja, da bo imel izstop Združenega kraljestva v naslednjem večletnem finančnem okviru posledice za proračun EU, in zato predlaga, da se ta sprememba v proračunu EU izkoristi kot priložnost za njegovo temeljito reformo, pri čemer naj se upoštevajo potrebe lokalnih in regionalnih oblasti;

18.

poudarja, da bodo posledice izstopa Združenega kraljestva iz EU za kohezijsko politiko odvisne od začetka veljavnosti izstopa in od oblike prihodnjega odnosa med obema stranema, zlasti glede morebitnih sprememb v kategorizaciji regij. Preprečiti bi bilo treba, da bi zmanjšanje povprečnega BDP na prebivalca v EU škodilo nekaterim regijam zgolj zato, ker se je njihov BDP na prebivalca umetno povečal glede na evropsko povprečje;

19.

poudarja, da bi morala EU-27 pozorno spremljati pripravo zakona o razveljavitvi (Great Repeal Bill), saj se opustitev zakonodaje EU v Združenem kraljestvu dotika tako upravljanja na več ravneh kot ohranjanja pravičnih pravil o standardih in konkurenci;

20.

opozarja, da evropska pomorska in ribiška politika sodita med politike EU, na katere bo izstop Združenega kraljestva najbolj vplival, zato bi bilo treba s posebno pozornostjo opredeliti možne ureditve za ublažitev posledic za vse zadevne regije in lokalne oblasti. Poziva, naj se pri vseh ukrepih upoštevajo zgodovinske ribolovne pravice bližnjih pristanišč, regij in držav, da se zaščiti lokalni ribolov, ki je jedro obalnih skupnosti;

21.

izraža zaskrbljenost, da bo zmanjšanje finančnih sredstev za SKP negativno vplivalo na kmete in podeželska območja po vsej EU in morebiti tudi na zaščito biotske raznovrstnosti. Odbor opozarja, da bi lahko imel izstop Združenega kraljestva precejšnje posledice za kmetijstvo in proizvodnjo hrane, s tem pa tudi za lokalne skupnosti, zlasti na Irskem, ter si želi, da bi bila ta vprašanja ustrezno obravnavana v pogajanjih;

22.

vabi strani izstopnega sporazuma, naj razmislijo o začasnih ureditvah, da bi izstop čim manj negativno vplival na sedanje dolgoročne projekte raziskav in razvoja ter s tem na lokalna gospodarstva;

23.

ugotavlja, da je treba pojasniti, ali bodo sedanji energetski projekti Združenega kraljestva, zlasti projekti lokalnih in regionalnih oblasti ali njim namenjeni projekti ter projekti za zmanjšanje emisij CO2 in zagotavljanje trajnostne energije, še naprej upravičeni do sredstev instrumenta za povezovanje Evrope, Evropskega sklada za strateške naložbe in Evropske investicijske banke, ter kakšne prehodne ureditve bi bile potrebne zaradi izstopa Združenega kraljestva iz EU;

24.

poziva strani izstopnega sporazuma, naj ocenijo možne posledice izstopa Združenega kraljestva za programe EU na področju mladih, izobraževanja ter raziskav in razvoja in razmislita o ustreznih rešitvah v smislu t. i. pristopa za partnerske države, ki omogoča sodelovanje tretjih držav z EU na podlagi dvostranskih sporazumov. V zvezi s tem poziva strani, naj lokalnim in decentraliziranim organom Združenega kraljestva olajšajo sodelovanje pri prihodnjih programih EU, vključno z raziskovalnimi ter programi za konkurenčnost in inovacije, kulturo, vseživljenjsko učenje, mlade, e-upravo in reformo javnega sektorja, podobno kot to trenutno velja na primer za Norveško ali Islandijo. Odbor želi spomniti, da so študentske izmenjave (v okviru programa ERASMUS ali druge) ena od velikih zgodb o uspehu evropskega povezovanja, ki so jo univerze tako v EU kot Združenem kraljestvu izkoristile v zelo veliki meri. Zato bi bilo treba v vseh prihodnjih sporazumih ohraniti aktivno vlogo univerz v Združenem kraljestvu na tem področju, kar izredno koristi tudi lokalnim in regionalnim gospodarstvom;

25.

poudarja, da je v interesu lokalnih in regionalnih oblasti EU, da predvidijo stalno in strukturirano sodelovanje s podnacionalnimi vladami Združenega kraljestva po izstopu. OR pri tem ugotavlja, da lahko zaradi svoje vloge najbolje oblikuje in izvaja institucionalne mehanizme za spodbujanje rednega posvetovanja in interakcijo z lokalnimi vladami in decentraliziranimi parlamenti ter skupščinami v Združenem kraljestvu. Poudarja tudi, da je treba naprej razvijati partnerstvo s Kongresom Sveta Evrope ter mrežami lokalnih in regionalnih oblasti, v katerih bodo lokalne vlade Združenega kraljestva še naprej zastopane;

26.

opominja, da OR sicer nima formalne vloge v pogajanjih, da pa bodo nekateri njegovi člani v skladu s svojim nacionalnim pravnim okvirom seveda lahko sprejeli formalno stališče vsaj glede ureditve prihodnjega odnosa med Združenim kraljestvom in EU, med drugim na trgovinskem področju;

27.

pooblašča svojega predsednika, da to resolucijo predloži glavnemu pogajalcu Evropske komisije, koordinatorjem za brexit pri Evropskem parlamentu in Evropskem svetu, vladi Združenega kraljestva, skupščinam in vladam decentralizirane uprave Združenega kraljestva in lokalnim organom ter malteškemu predsedstvu Sveta EU.

17.8.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 272/14

1.

poziva k celostni in trajnostni prehranski politiki EU, ki bi bila oblikovana demokratično, zasnovana ob upoštevanju skupne in dolgoročne vizije, bi temeljila na najnovejših znanstvenih spoznanjih ter bila skladna s pristopom upravljanja na več ravneh, ki celoviteje obravnava proizvodnjo hrane in prehranjevanje, s čimer se spodbujajo bolj trajnostni načini proizvodnje in potrošnje, povezujejo različna področja politik, vključno s proizvodnjo hrane, kmetijstvom, okoljem, zdravjem, varstvom potrošnikov, zaposlovanjem, razvojem podeželja idr., hkrati pa se ustvarjajo delovna mesta in rast v evropskih regijah in mestih; poziva Evropski parlament in Komisijo, naj začneta v sodelovanju z OR izvajati skupni pilotni projekt, s katerim bi olajšali oblikovanje trajnostne prehranske politike EU;

2.

opozarja, da je treba najti ravnovesje med ohranjanjem potrebne prožnosti, da se prepreči univerzalni pristop k prehranski politiki, ter nacionalizacijo te politike. Večja regulativna usklajenost bo pomagala zagotoviti varnost za potrošnike, učinkovito delovanje notranjega trga in spoštovanje načela subsidiarnosti;

3.

poudarja, da je zaradi zagotavljanja skladnosti na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni ravni pomembna vertikalna integracija prehranskih politik na podlagi meril trajnostnosti. Znano je, da imajo prehranski sistemi in s tem povezana vprašanja (okoljska, družbena, gospodarska) posebne lastnosti in lokalno razsežnost. Zato imajo lahko mesta in regije pri reševanju izzivov prehranskih sistemov ključno vlogo, kar bi bilo treba upoštevati tudi pri oblikovanju trajnostne prehranske politike EU;

4.

poudarja, da je pomembno oblikovati krovno evropsko vizijo in strategijo za preskrbo s hrano, ki bi bila kakovostno, cenovno in količinsko zanesljiva, varna in trajnostna ter bi temeljila na merilih trajnostnosti. Takšna prehranska politika EU bi morala temeljiti na celostnem pristopu ter upoštevati globalno naravo verig preskrbe s hrano, vključno s kmetovanjem, predelavo hrane, okoljem in zdravjem. Komisija bi morala poskrbeti, da bodo vsa ustrezna zakonodaja EU in finančne spodbude skladne s to vizijo in strategijo;

5.

ponovno poziva, naj prehranska politika EU spodbuja trajnostne načine proizvodnje v evropskem kmetijstvu in skuša v zvezi s hrano in okoljem doseči sinergije med področji, na primer med kmetijsko in ribiško politiko, podnebno in energetsko politiko, regionalno politiko in raziskovalno politiko (1);

6.

opozarja, da se pri odločanju o naravnih virih ne upošteva ustrezno ekosistemska vrednost. Okoljski stroški se pri proizvodnji hrane trenutno prenašajo na druge, zato se zdi trajnostneje proizvedena hrana dražja, kar je predvsem posledica višjih proizvodnih stroškov. Koncept ekosistemskih storitev po drugi strani nudi pomembno priložnost za vzpostavitev političnega okvira, s katerim bi podprli preudarno izkoriščanje biotske raznovrstnosti in drugih naravnih virov. Stroški bolezni, povezanih s prehrano, in škoda, ki se povzroča vodam, tlom, prostoživečim vrstam in podnebju, se trenutno obravnavajo kot zunanji učinki. Ti stroški se ne odražajo v končni ceni hrane, čeprav zanje posredno (in pogosto nevede) plačuje celotna družba. Zato bi si morala Evropska komisija prizadevati za izvajanje ukrepov, ki bi omogočali prikaz resnične cene hrane in s tem spodbujali trajnostno gospodarstvo;

7.

ponovno poudarja potrebo po okrepitvi povezav med različnimi področji, povezanimi s proizvodnjo hrane, kot so energija, gozdarstvo, morski viri, voda, odpadki, kmetijstvo, podnebne spremembe, znanost in raziskave ter raba zemljišč, saj imajo vsa pomembno vlogo pri vzpostavljanju trajnostne rasti (2). Pri tem pristopu bi bilo treba upoštevati okvir krožnega gospodarstva EU in druge mednarodne okvire, v katerih je mogoče čim bolj povečati priložnosti za inovacije;

8.

poudarja pomen specifičnih ozemelj v EU za ohranjanje in nadaljnji razvoj trajnostnih prehranskih sistemov, kot so gorske regije z dolgo tradicijo proizvodnje hrane v zahtevnem naravnem okolju;

9.

poudarja, da je treba nadaljevati revizijo skupne kmetijske politike EU, s čimer bi ne le kmete, ampak tudi proizvajalce hrane spodbudili k trajnostni proizvodnji, in sicer z zagotavljanjem doslednega izvajanja mehanizma navzkrižne skladnosti EU, ki določa dohodkovno podporo za proizvajalce, ki spoštujejo okoljske standarde in standarde dobrobiti živali;

10.

meni, da je v pripravo celovitejše prehranske politike, temelječe na merilih trajnostnosti, pomembno vključiti trenutno veljavno politiko obnovljivih virov energije. Pri tem je pomembno pripraviti ukrepe, s katerimi se spodbuja proizvodnja biogoriv, ki niso konkurenca prehrambenim poljščinam, a se hkrati dolgoročno in na način, ki je za podjetja in delavce predvidljiv, odvrača od proizvodnje netrajnostnih biogoriv prve generacije, ki se proizvajajo iz surovin, primernih za prehrano, kot so rastlinska olja;

11.

zaradi ohranjanja rasti v EU priporoča pripravo prostotrgovinskih sporazumov s tretjimi državami in drugimi regijami po svetu, ki izpolnjujejo zahteve domače kmetijsko-ekološke proizvodnje v EU in tako dajejo velik poudarek okoljskim in trajnostnim vidikom. S tem ukrepom bi zagotovili, da z uveljavljanjem strogih zahtev v prehranski verigi EU ne bi prišlo zgolj do preselitve proizvodnje hrane;

12.

ponavlja poziv Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo, naj bosta zmanjševanje tveganja nesreč in krepitev odpornosti v kmetijskih sektorjih trdneje zasidrana v ukrepe, še posebej v regijah, ki se soočajo s ponavljajočimi se nesrečami in v katerih ima kmetijstvo pomembno vlogo;

13.

poudarja pomen zdravih in živih tal, ki so ključna za zagotavljanje prehranske varnosti in ohranjanje biotske raznovrstnosti. Med nosilce trajnostne prehranske politike EU bi bilo treba uvrstiti zlasti ukrepe za spodbujanje raznovrstnosti gojenih vrst, ekstenzivnega, integriranega in ekološkega kmetijstva ter strožjih standardov dobrobiti živali. Z uresničitvijo teh ključnih ciljev bo ravno tako možno povrniti zaupanje javnosti v evropski projekt;

14.

poudarja, da je treba tudi finančno spodbujati in ohranjati razvoj sistemov kmetovanja, ki se izvaja v majhnem obsegu, zlasti na izpostavljenih območjih in na obrobju mest. Takšni sistemi kmetovanja so za lokalne oblasti enostavno in priročno sredstvo za reševanje številnih konkretnih vprašanj, vključno s socialno neenakostjo, okoljskimi izzivi in zdravstvenimi problemi. Prav tako lahko primestna območja oskrbujejo s trajnostno proizvedenimi lokalnimi, svežimi, sezonskimi in zdravimi živili, ki si jih lahko privoščijo tudi družine z nizkimi dohodki. Sistemi kmetovanja v majhnem obsegu so priznani kot družbeno odgovoren model, ki spoštuje okolje, pomeni manj embalaže in živilskih odpadkov, zmanjšuje izpuste CO2 in podpira trajnostne proizvodne metode (3). S tega vidika ti sistemi, zlasti pa kratke dobavne verige za kmetijske proizvode, pozitivno vplivajo na lokalno gospodarstvo in zaposlovanje;

15.

poudarja, da so kratke dobavne verige pomembne za večjo okoljsko vzdržnost prevoza med različnimi točkami porabe. Z daljšanjem razdalje se povečuje tudi negativni vpliv, tj. onesnaževanje, ki se ustvarja z različnimi načini prevoza;

16.

ponovno poziva, da je treba v kmetijskih proizvodnih sistemih varčneje uporabljati vodo, energijo, fosilna goriva, gnojila in fitosanitarna sredstva (4);

17.

ponovno poudarja, da je zaradi premajhnega števila mladih, ki se odločijo za kmetijski poklic, ogrožena gospodarska vzdržnost podeželskih območij. Podpiranje mladih kmetov je predpogoj, da se ohrani kmetijstvo po vsej EU in obdrži podeželje pri življenju (5);

18.

poudarja, da regionalne in lokalne verige podpirajo trajnostno prehransko politiko, ki nagrajuje določeno kakovost, tradicijo ter gospodarsko in kulturno dediščino. Predvsem obrtna podjetja v teh verigah imajo v številnih lokalnih in regionalnih skupnostih temeljno vlogo ter so gonilo razvoja in uspešnosti na tujih trgih;

19.

ponovno poziva k uresničitvi „beljakovinskega načrta“ na evropski ravni, s katerim bi podprli proizvodnjo beljakovinskih pridelkov in stročnic v Evropi ter tako zmanjšali odvisnost od uvožene sojine surovine, da bi evropskim živinorejcem zagotovili samopreskrbo z beljakovinami, zmanjšali uporabo sintetičnih dušikovih gnojil in izboljšali rodovitnost tal (6);

20.

poudarja pomen opraševalcev in poziva k ukrepom za ohranjanje opraševalnih žuželk, kot so manjša raba škodljivih pesticidov in skrb za raznovrstnost poljščin;

21.

poziva Evropsko komisijo, naj z ukrepi za odvračanje od nepotrebne proizvodnje gnoja in izpustov iz prometa bolj podpre dobrobit živali ter kmetovanje in proizvodne metode, prijazne do okolja; obenem je treba z javnimi naročili pod ugodnimi pogoji in drugimi ustreznimi ukrepi spodbujati sisteme, ki zagotavljajo dobrobit živali. Na splošno je treba podpreti boljše načine reje živine, pri katerih se uporablja manj kmetijskih antibiotikov, hkrati pa upoštevati dobrobit živali;

22.

meni, da je ekološko kmetijstvo sredstvo, s katerim je mogoče vezati večje količine ogljika v tla, zmanjšati potrebe po vodi za namakanje in omejiti onesnaževanje tal, zraka in vode s kemikalijami, kot so pesticidi;

23.

spodbuja razvoj alternativnih prehranskih mrež, vključno s kmečkimi tržnicami ter ponudbo lokalne hrane, ekoloških proizvodov in proizvodov pravične trgovine. Zlasti kmečke tržnice so takšne, da jih organizira skupnost, in so pomemben kraj druženja, na katerem proizvajalci potrošnikom neposredno ponujajo zdravo in kakovostno hrano po pravičnih cenah ter jamčijo za okoljsko trajnostne metode. Z njimi se poleg tega ohranja kultura hrane lokalne skupnosti in varuje biotska raznovrstnost;

24.

poudarja, da je treba razviti dolgoročne zdravstvene programe, osredotočene na debelost in bolezni, povezane s prehrano, s katerimi se bosta spodbujali razpoložljivost ter dostopnost lokalne, sveže in sezonske hrane. Ti programi so lahko še posebej uspešni, če so namenjeni javnim ustanovam (kot so šole in bolnišnice) in se izvajajo na tistih mestnih območjih, kjer debelost, neobstoj podeželskih tržnic in omejen dostop do sveže hrane zbujajo veliko skrbi. Poudariti je treba, da so takšni programi dvojno koristni: ne le da spodbujajo potrošnike k spremembi vedenja in k polnovredni in zdravi prehrani, ampak jih tudi usmerjajo k izbiri lokalne, sveže in sezonske hrane;

25.

priporoča, da se porast debelosti zmanjša s spodbujanjem stalnih informacijskih kampanj v okviru pristopa na več ravneh, s katerim se želi potrošnike usmeriti k bolj rastlinski prehrani z visokim deležem sadja in zelenjave, manjši skupni porabi mesa, maščob in sladkorja ter k nakupu lokalne/regionalne, sveže in sezonske hrane, proizvedene po trajnostnih metodah. Ta ukrep je izjemnega pomena, zlasti v evropskih mestih, ki jih pesti neustrezna prehranska varnost. V mestih sta neustrezna prehranska varnost in debelost skupen problem (dvojno breme neustrezne prehranjenosti), kar je na primer razvidno iz povečanja števila ljudi, ki uporabljajo banke hrane in javne kuhinje;

26.

pozdravlja pobude in okolja, s katerimi se znižuje nepotrebno upravno breme, ki zavira zbiranje in razdeljevanje zdrave hrane pomoči potrebnim ljudem;

27.

poziva k opredelitvi celotne terminologije trajnostnih prehranskih sistemov, ki bo obsegala kmetijsko proizvodnjo, predelavo hrane in načine prehranjevanja. To je ključno za določitev nadaljnjih korakov v smeri skupne in celostne prehranske politike EU. Na razpolago bi morali biti ustrezni instrumenti, s katerimi bi zagotovili učinkovito izvajanje ukrepov politike;

28.

poudarja potrebo po standardizirani metodologiji za zbiranje in sporočanje podatkov o vplivu živil na okolje, vključno z živilskimi odpadki, s katero bi zagotovili primerljivost podatkov med državami članicami ter spodbudili merjenje okoljskih in družbenih stroškov, povezanih z živili ali načini prehranjevanja, po ekonomskih merilih;

29.

poudarja pomen spodbujanja izmenjave dobrih praks, izmenjave podatkov o vplivu hrane na okolje ter preglednejšega in dostopnejšega zagotavljanja informacij celotni prehranski verigi, tudi potrošnikom. Uporaba dobrih praks in smernic je ključna za spodbujanje sprejemanja ustreznih trajnostnih ukrepov, saj lokalnim upravam daje dovolj informacij za izvajanje takšnih programov;

30.

poudarja, da je treba izboljšati preglednost označevanja živil in vanj vključiti primerljive informacije o vplivu hrane na okolje. Zavedati se je treba, da informacije o hranilni in energijski vrednosti, ki so trenutno na etiketah, ne zadoščajo za razumevanje zapletenega razmerja med hrano in zdravjem ter da trenutno na etiketah ni nikjer navedeno, kakšen je vpliv živila na okolje. Večina potrošnikov sicer ve, da s svojimi odločitvami v določeni meri vplivajo na okolje, vendar na etiketah proizvodov ni informacij, ki bi usmerjale izbiro potrošnikov, ko gre za trajnostne odločitve. Meni, da mora biti označevanje jasno in ustrezno, ne sme pa biti prezapleteno ali obremenjujoče za proizvajalce hrane;

31.

poziva Komisijo, naj poveča nadzor in kontrole v živilskem sektorju, s čimer bi spodbudili kakovostno prehrano in se borili proti nepošteni konkurenci ter tako okrepili kredibilnost proizvodov in zaupanje potrošnikov;

32.

poudarja, da utegnejo biti javna naročila – ta imajo približno 14-odstotni delež v BDP EU – močan vzvod za zagotavljanje trajnostnejše preskrbe s hrano (lokalno in ekološko) zaradi pogodb o dobavi hrane za javni sektor, ki se uporabljajo za menze v šolah in bolnišnicah. S tem je mogoče okrepiti vez med mestom in podeželjem, ki je omenjena v novi agendi za mesta, sprejeti na konferenci Habitat III;

33.

poziva Evropsko komisijo, naj pojasni obstoječe omejitve za uporabo meril trajnostnosti v pravilih javnega naročanja. Zakonodaja EU na področju konkurence prepoveduje, da bi bile v javnih naročilih navedene preference, vezane na določeno ozemlje (kot je lokalna hrana);

34.

podpira, da se na lokalni ravni ustanovijo sveti za lokalno hrano, ki bi načrtovali procese in izvajali dejavnosti, kot so ukrepi za povezovanje proizvajalcev in potrošnikov, določanje točk brez preskrbe s polnovredno hrano (angl. food deserts) in območij za vzpostavitev novih tržnic na regionalni ravni ter zlasti ukrepi za zagotavljanje vpliva javnosti pri oblikovanju politike;

35.

opozarja, da je strateško načrtovanje na regionalni in lokalni ravni ključno za zmanjšanje skupnega vpliva prehranskega sistema na okolje. Pri proizvodnji je pogosto značilno, da imajo proizvajalci v mestih in primestnih območjih drugačen dostop do storitev (tehnika, posojila, vložki, viri) kot proizvajalci na podeželju;

36.

poudarja, da je treba pobudo za ciljne okoljske ukrepe in njihovo upravljanje prepustiti lokalnim in regionalnim oblastem ter jim omogočiti, da s kmeti ali njihovimi predstavniki sklepajo teritorialne pogodbe (7);

37.

meni, da bi morala politika za trajnostnost hrane, usmerjena od spodaj navzgor, temeljiti predvsem na močnih partnerstvih za lokalni razvoj in lokalnih oblasteh (regijah in mestih) (8), pri čemer bi bilo treba upoštevati tudi novo agendo za mesta (9);

38.

priporoča, da se podpre več pobud mest, kot je Milanski pakt mest o prehranski politiki, ki je bil sprejet na milanski svetovni razstavi 2015, posvečeni temi Prehraniti planet. Energija za življenje, da bi spodbudili razvoj pravičnih, trajnostnih in odpornih prehranskih sistemov.

17.8.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 272/19

1.

ugotavlja, da je dobro zdravje celotnega prebivalstva pomembno za blaginjo in dobrobit družbe. Dobro zdravje je že samo po sebi vrednota, poleg tega pa zdravo prebivalstvo pripomore k gospodarskemu razvoju (in obratno);

2.

ugotavlja, da državljani EU živijo dlje in bolj zdravo kot v preteklosti. Vendar v EU obstajajo velike razlike v zdravju tako znotraj držav članic kot tudi med njimi. Dolgoročno gledano se je povprečna življenjska doba v EU podaljšala, vendar še vedno obstajajo velika odstopanja znotraj držav, regij in občin in med njimi. Tako je na primer razlika v pričakovani povprečni življenjski dobi med državami članicami EU z najvišjo oziroma najnižjo pričakovano povprečno življenjsko dobo skoraj devet let (83,3 in 74,5 leta – podatki za leto 2014 (1)). K podaljšanju povprečne pričakovane življenjske dobe so med drugim pripomogli sprememba načina življenja, boljša izobrazba in boljši dostop do visokokakovostne zdravstvene oskrbe;

3.

ugotavlja, da je zdravstveni in negovalni sektor ter socialno varstvo veliko in pomembno družbeno področje, na katerem je zaposlenih veliko ljudi in ki številnim ljudem omogoča boljše, bolj zdravo in daljše življenje. Zdravstveni sistemi 28 držav članic EU pa se med seboj razlikujejo, tudi glede razpoložljivih virov;

4.

je seznanjen, da imata zdravje in spodbujanje zdravja pomembno mesto med svetovnimi cilji agende Združenih narodov 2030 za trajnostni razvoj, ki so bili sprejeti leta 2015. Večina teh 17 ciljev je jasno povezana z zdravjem, toda eden teh ciljev (cilj 3) je izrecno posvečen zagotavljanju zdravega življenja vseh ljudi ne glede na starost in spodbujanju njihove dobrobiti. Poleg tega spodbujanje zdravja velja za steber pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja. Ti cilji so tudi v skladu s cilji, ki jih je Evropska regija Svetovne zdravstvene organizacije zastavila v medsektorskem programu za zdravje in dobro počutje (Zdravje 2020), sprejetem leta 2012;

5.

ugotavlja, da namerava EU s prizadevanji v zdravstvu, v skladu s členom 168 Pogodbe o delovanju EU, izboljševati zdravje prebivalstva, preprečevati bolezni in odpravljati nevarnosti za zdravje. To se med drugim uresničuje z zdravstvenimi programi EU, strukturnimi in investicijskimi skladi, okvirnim programom za raziskave in inovacije ter varstvom temeljnih pravic. Člen 35 Listine EU o temeljnih pravicah namreč določa, da ima vsakdo „pravico do preventivnega zdravstvenega varstva in do zdravniške oskrbe v skladu s pogoji, ki jih določajo nacionalne zakonodaje in običaji. Pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije se zagotavlja visoka raven varovanja zdravja ljudi“;

6.

opozarja, da ima EU na področju, ki obsega javno zdravstvo ali na primer zadeva čezmejno zdravstveno oskrbo, določena zakonodajna pooblastila in da daje tudi priporočila za področja, na katerih ima omejeno pristojnost. Evropska komisija v okviru evropskega semestra daje priporočila posameznim državam, ki se v nekaterih primerih nanašajo na zdravstvo;

7.

vendar poudarja, da v glavnem države članice same odločajo o organizaciji, financiranju in oblikovanju svojih zdravstvenih, negovalnih in socialnih služb. Veliko držav članic se je odločilo glavnino pristojnosti za negovalni sektor in zdravstvo prenesti na lokalne in regionalne oblasti. Tudi v državah z nacionalnim zdravstvenim sistemom je za socialne službe in socialno varstvo pogosto pristojna lokalna raven;

8.

pozdravlja pobudo Zdravstveno stanje v EU, ki jo je Komisija predstavila junija 2016 in s pomočjo katere naj bi se zbralo mednarodno strokovno znanje, da bi se razširilo znanje posameznih držav in cele EU glede zdravstvenih vprašanj in da bi se podprle države članice v procesu odločanja (2);

9.

je seznanjen, da sta OECD in Komisija novembra 2016 predložili poročilo Health at a Glance: Europe 2016 (Pregled zdravstva: Evropa 2016). Poročilo poleg statističnih podatkov, ki kažejo velike razlike v zdravstvu, dejavnikih zdravja, izdatkih za zdravje vključno z učinkovitostjo in kakovostjo zdravniške oskrbe ter dostopom do nje, vsebuje tudi raziskave posledic slabega zdravja za trg dela in obravnava potrebo po razširitvi primarnega zdravstvenega varstva;

10.

poudarja, kako pomembno je, da Komisija v tekoče delo vključi lokalne in regionalne oblasti ter zbere njihova stališča glede prihodnjega razvoja zdravstvenih sistemov, že zato, ker je mogoče najboljše prakse pogosto najti prav na lokalni ali regionalni ravni;

11.

ugotavlja, da se zdravstveni sistemi držav članic EU soočajo s številnimi velikimi izzivi, nekateri od njih pa so v nekaterih državah izrazitejši kot v drugih:

12.

meni, da se enake možnosti v zdravstvu pričnejo z dostopom do zdravstvene oskrbe za vse. Ustrezno in vzdržno financiranje zdravstvene oskrbe je odločilnega pomena za zagotovitev obsežne, dostopne in visokokakovostne zdravstvene oskrbe. Neformalna plačila in druge primere korupcije v zdravstvu je treba odpraviti, saj negativno vplivajo na dostopnost in učinkovitost zdravstvene oskrbe;

13.

ugotavlja, da kronične bolezni izstopajo med bolezenskimi bremeni in povzročajo največji delež stroškov v zdravstvu in drugih sistemih socialne varnosti. Da bodo zdravstveni sistemi dolgoročno ostali vzdržni, jih bo treba reformirati, da bodo bolj pripravljeni na obravnavanje kroničnih bolezni, hkrati pa je treba ustaviti nevzdržno višanje stroškov. Številne kronične bolezni je mogoče preprečiti s spremembo načina življenja in s pravimi ukrepi je mogoče zakasniti poslabšanje, ki običajno nastopi pri kroničnih boleznih;

14.

želi zlasti opozoriti na probleme v zvezi z duševnimi boleznimi. Duševnemu zdravju je treba pripisovati enak pomen kot telesnemu. Motnje v duševnem zdravju je mogoče pogosto uspešno zdraviti z ambulantno oskrbo. Duševno zdravje pogosto temelji na dobrih odnosih znotraj družine, z bližnjimi in drugimi ljudmi, na dobrem življenjskem in delovnem okolju ter občutku miru in smisla v življenju;

15.

meni, da je treba dati večji poudarek preventivi in spodbujanju zdravja ter ju osnovati na znanju in dokazanih spoznanjih. Treba je izboljšati sodelovanje med zdravstveno in osebno nego, da se zlasti starejšim in invalidom omogoči boljše življenje. V zvezi s tem se je za koristno izkazalo povezovanje zdravstvenih storitev in socialnih storitev oskrbe s poudarkom na individualni oceni in neprekinjenosti oskrbe. Ker se življenjske navade začnejo ustvarjati v mladih letih, morata imeti družina in šola pomembno vlogo pri preventivi;

16.

se strinja s stališčem iz poročila Health at a Glance: Europe 2016, da morajo države članice EU nadgraditi primarno zdravstveno varstvo, da bodo zadovoljile potrebe starajočega se prebivalstva, ustvarile boljše verige oskrbe in preprečile nepotrebno bolnišnično oskrbo. Treba je vlagati v primarno zdravstveno varstvo, ambulantno oskrbo in nego na domu, visoko specializirano bolnišnično oskrbo pa je treba zaradi zagotavljanja kakovosti skoncentrirati. Primarno zdravstveno varstvo bi moralo biti na voljo tudi zunaj običajnega delovnega časa, da se razbremenijo bolnišnice. Treba je razviti multidisciplinarni pristop. Zaposleni v primarnem zdravstvenem varstvu bi morali biti strokovnjaki za preventivo, spodbujanje zdravja in obvladovanje kroničnih bolezni;

17.

opozarja, da se sistemi socialnega varstva držav članic med seboj zelo razlikujejo. Velike razlike so v obsegu, v katerem financiranje zagotavlja javni sektor in v katerem se socialne storitve opravljajo na domu ali v posebnih ustanovah. Za zagotovitev enakih možnosti v zdravstvu je bistveno, da imajo vsi ljudje dostop do visokokakovostnega socialnega varstva, kadar ga potrebujejo. Treba je podpreti neformalne negovalce. Prostovoljske organizacije lahko imajo pomembno dopolnilno vlogo;

18.

poziva nacionalne organe, naj pozornost namenijo pomembni vlogi lokalnih in regionalnih oblasti pri prehodu z bolnišnično osredotočene oskrbe na skupnostno oskrbo, in omogočijo, da se razvijejo ustvarjalne, preventivne dejavnosti, storitve za zgodnje ukrepanje ter možnosti za dolgotrajno oskrbo, namesto da se osredotoča na odpravljanje posledic;

19.

se strinja s stališčem iz poročila Health at a Glance: Europe 2016, da si je treba bolj prizadevati za preventivo kroničnih bolezni pri delovno aktivnem prebivalstvu. Kronične bolezni vodijo v manjšo zaposlenost, nižjo produktivnost, zgodnejšo upokojitev, nižje dohodke in predčasno smrt. Dobro delovno okolje s fizičnega in psihičnega vidika je osrednjega pomena za zajezitev bolezni, povezanih z delom, in delovnih poškodb ter zmanjšanje odsotnosti z dela in brezposelnosti zaradi bolezni. Zaradi tega je treba bolj povezati zdravstveno politiko in politiko trga dela ter vključiti socialne partnerje. Zdravstvene ukrepe je treba dojemati bolj kot naložbe, kot pa stroške;

20.

poudarja, da si bo treba prizadevati za to, da bodo lahko invalidi opravljali delo, ki ustreza njihovim osebnim pogojem. Dobro delujoča rehabilitacija je zelo pomembna, da se obolelim ali poškodovanim omogoči hitra vrnitev na delo;

21.

meni, da je treba več pozornosti posvetiti vključenosti pacientov in negi, usmerjeni v pacienta (3). Pacienti so dandanes na splošno bolje poučeni, številni ljudje pa bi radi sami izbirali izvajalce zdravstvenega varstva in želijo imeti informacije o dostopnosti in kakovosti. Zdravstveni sistem bi torej moral ljudi podpirati pri tem, da sami skrbijo za svoje zdravje, kar pomeni, da živijo zdravo, dobro poučeni izbirajo pravo oskrbo in izvajalce zdravstvenega varstva, se oskrbujejo sami in preprečujejo zdravstvene zaplete;

22.

hkrati vidi smisel v tem, da se skupno financirana oskrba zagotavlja le po potrebi in ne na podlagi povpraševanja posameznega pacienta, saj sicer obstaja nevarnost prevelike uporabe storitev oskrbe in zdravljenja;

23.

opozarja, da je treba poleg tega bolj poudarjati kakovost zdravstvene oskrbe in uspešnost zdravljenja. Z zbiranjem množičnih podatkov (big data), preglednostjo in odprtimi primerjavami na podlagi skupnih kazalnikov je mogoče predlagati izboljšave in opredeliti učinkovitost naložb v zdravstvenem sektorju;

24.

poziva k boljšemu načrtovanju in usklajevanju zdravstva in izobraževanja z dobrimi možnostmi nadaljnjega usposabljanja, da se zagotovi razpoložljivost dobro izobraženega zdravstvenega in negovalnega osebja. Danes v številnih poklicih primanjkuje delavcev, geografska porazdelitev je neenakomerna, med različnimi skupinami poklicev pa vlada neravnovesje. Med drugim je treba izšolati več zdravnikov za primarno oskrbo (4) ter ohraniti znanja in spretnosti. Da bodo delodajalci lahko zaposlovali osebje in ga zadržali, bodo morali nuditi prijetno delovno okolje in dobre delovne pogoje. Delodajalci bi morali za nadaljnji razvoj dejavnosti oblikovati večpoklicne ekipe in drugače prikrojiti delovne naloge (task shifting), da bi okrepili vlogo medicinskih sester in drugih poklicnih skupin; upa, da bo prizadevanje Komisije za oblikovanje evropskih solidarnostnih enot pripomoglo k temu, da se bo več mladih začelo zanimati za delo v zdravstvu;

25.

pozdravlja razvoj zdravstvene tehnologije in novih zdravil. Naložbe v raziskave in inovacije so ključne za razvoj zdravstva. Z uporabo podpornih pripomočkov in razvojem novih tehnologij je mogoče izboljšati tudi neodvisnost oseb, ki potrebujejo oskrbo;

26.

meni, da so nove digitalne tehnologije najpomembnejši pripomoček za učinkovito nego, saj omogočajo nove možnosti preprečevanja, prepoznavanja, diagnosticiranja in zdravljenja ter obveščanja in komunikacije. Na tem področju hitro nastajajo inovacije. Četudi so razlogi za varstvo podatkov in zasebnosti utemeljeni, se možnosti novih informacijskih tehnologij v zdravstvu prepogosto sprejemajo počasi. Opozarja, da morajo biti predpisi o varstvu podatkov oblikovani tako, da ne omejujejo učinkovitosti zdravstvenega varstva, spremljanja in raziskav, hkrati pa zagotavljajo varstvo zasebnosti;

27.

pojasnjuje, da digitalizacija hkrati pomeni korenito spremembo načinov dela in organizacije zdravstva. Spremeni se tudi razmerje moči med različnimi poklicnimi skupinami in ravnovesje med pacienti in zdravstvenim osebjem. Elektronske (e-zdravje) in mobilne (m-zdravje) zdravstvene storitve lahko državljanom omogočijo večji vpliv na lastno zdravje in nego ter večjo lastno odgovornost na tem področju. Povečana samooskrba bolnikov lahko zmanjša število obiskov pri zdravniku, s čimer se poveča zadovoljstvo bolnikov ter znižajo stroški zdravljenja in nege. Okrepljena digitalizacija lahko pripomore tudi k boljšim storitvam na odročnih in redko poseljenih območjih;

28.

opozarja na pomembno vlogo zdravil za razvoj zdravstvenega sektorja. Nove in boljše diagnostične metode omogočajo posamezniku prilagojeno zdravljenje in zdravila z manj stranskih učinkov in boljšimi zdravstvenimi rezultati. Za večjo stroškovno učinkovitost v zdravstvu pa je treba ukrepati proti visokim cenam zdravil in pretiranemu predpisovanju zdravil, zato podpira sprejeto pobudo za prostovoljno sodelovanje med državami članicami pri nabavi zdravil, določanju njihovih cen in dostopnosti;

29.

spodbuja k več prizadevanjem za izkoriščanje morebitnih gospodarskih in kvalitativnih prednosti sodelovanja na področju drage in/ali zelo specializirane medicinske opreme;

30.

meni, da je treba nadaljevati z odločnim prizadevanjem za izboljšanje varnosti bolnikov, ki se je na številnih področjih že začelo. Treba je uvesti tudi ukrepe za boj proti odpornosti na antibiotike, med drugim z omejevanjem uporabe antibiotikov, razvojem novih antibiotikov in celovitim pristopom, ki bo obsegal tako zdravje ljudi kot tudi zdravje živali, pa tudi posebne ukrepe za preprečevanje infekcij, povezanih z zdravstveno oskrbo. Da se zagotovi učinkovita zaščita pred okužbami, je treba poskrbeti, da bodo vsi ljudje, ki živijo v Evropi, deležni enake optimalne zaščite pred boleznimi, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem;

31.

meni, da je zelo pomembno, da zdravstvena oskrba in socialne službe v državah članicah upoštevajo ogroženost številnih novih migrantov in sprejmejo ukrepe za kritje potreb po zdravljenju, na primer na področju duševnega zdravja;

32.

opozarja na osrednjo vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri zaščiti pred okoljskimi dejavniki tveganja in spodbujanju zdravja. Lokalne in regionalne oblasti imajo pogosto glavno pristojnost za varstvo okolja, kakovost zraka, odvoz odpadkov, urbanistično načrtovanje, javni prevoz, pitno vodo in odstranjevanje odpadnih voda, lokalne objekte za prosti čas, varnost hrane itd. Zdravstvo in socialno varstvo lahko k temu prispevata na primer z uporabo varnih in okolju prijaznih proizvodov, dobrim ravnanjem z odpadki ter zmanjšanjem porabe energije in vode;

33.

pozdravlja evropsko sodelovanje pri zdravstveni oskrbi ob upoštevanju avtonomnosti držav članic glede načrtovanja, organizacije in financiranja zdravstva. Čeprav so izzivi enaki, se rešitve med sabo pogosto razlikujejo. EU bi morala podpreti države članice ter njihove lokalne in regionalne oblasti pri spodbujanju javnega zdravja in razvoju zdravstvene oskrbe. EU mora spoštovati načelo subsidiarnosti in upoštevati razlike v zdravstvenih sistemih posameznih držav članic;

34.

meni, da sta tako izboljšanje zdravja kot odprava razlik v zdravstvu v interesu EU, saj sta pogoja za zmanjšanje tudi gospodarskih in socialnih razlik v Evropi. EU mora pri svojem delu bolj dosledno spoštovati načelo „zdravje v vseh politikah“;

35.

izpostavlja, da je treba tudi po letu 2020 zagotavljati finančna sredstva kohezijske politike EU področjem, kot so zdravstvena infrastruktura, e-zdravje ter programi promocije zdravja, s čimer bi spodbujali regionalni razvoj ter zmanjšali socialne in ekonomske razlike. Učinkovitost projektov, financiranih s sredstvi EU, bi bilo treba preučiti z vidika javnega zdravja in gospodarskega razvoja sodelujočih regij (5);

36.

meni, da lahko čezmejno sodelovanje pripomore k razvoju evropskih zdravstvenih sistemov. Določena zakonodajna pooblastila EU pri vprašanjih čezmejnih nevarnosti za zdravje in čezmejnega zdravstvenega varstva so upravičena, sicer pa bi se morala EU osredotočati na podpiranje držav članic pri njihovem delu in na ukrepe za zvišanje kakovosti. EU lahko to doseže na primer s priporočili, sprožitvijo in financiranjem razvojnih projektov, spodbujanjem sodelovanja v obmejnih regijah, podpiranjem izmenjave znanja in izkušenj, razširjanjem dobrih praks in postopkov ter aktivnejšo udeležbo pri transparentnih primerjavah in ocenah učinkovitosti zdravstvenih sistemov v sodelovanju s SZO, OECD in drugimi. Pri tem je pomembno, da se osvetlijo različni učinki zdravstvenih storitev na zdravje bolnikov oziroma na javno zdravje;

37.

v zvezi s tem predlaga, naj Evropska komisija vzpostavi program za zdravstvene delavce, ki bi bil podoben programu Erasmus;

38.

meni, da prednostne naloge, ki jih je izbrala skupina strokovnjakov za oceno uspešnosti zdravstvenih sistemov (HSPA) (integrirana oskrba, dostop do zdravstvenega varstva in enakost, osnovno zdravstveno varstvo, zdravstveni rezultati/učinkovitost, kronične bolezni in kakovost varstva), enako veljajo tudi za podnacionalno raven, in izjavlja, da je pripravljen sodelovati s skupino, da bi v ospredje postavili lokalno in regionalno strokovno znanje;

39.

v zvezi s tem zahteva sedež opazovalca v skupini strokovnjakov za oceno uspešnosti zdravstvenih sistemov, ki so jo Komisija in države članice po pozivu Sveta vzpostavile septembra 2014;

40.

se zavzema za to, da EU med drugim podpre preventivo kroničnih bolezni ter inovacije in uporabo sodobnih IKT, spodbuja evropsko sodelovanje pri ocenjevanju zdravstvenih postopkov ter še naprej sodeluje v svetovnem prizadevanju za boj proti odpornosti na antibiotike, zato pozdravlja na primer nov akcijski načrt proti odpornosti na antibiotike, ki ga Komisija namerava predložiti leta 2017;

41.

v zvezi s tem opozarja države članice na njihovo zavezo, da bodo do sredine leta 2017 vzpostavile nacionalne akcijske načrte za boj proti odpornosti mikrobov na protimikrobna sredstva, ki bodo temeljili „na pristopu ‚eno zdravje‘, v skladu s cilji globalnega akcijskega načrta SZO“, ter poziva ministrstva za zdravje, naj v pripravo in izvajanje teh načrtov vključijo lokalne in regionalne organe;

42.

ugotavlja, da so se zahvaljujoč sodbam Sodišča Evropske unije in uredbi iz leta 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu razširile možnosti državljanov EU, da koristijo zdravstvene storitve v drugi državi članici. To med drugim koristi pacientom, pri katerih je bila odkrita redka bolezen ali potrebujejo specialistično zdravljenje, ki v njihovi državi ni na voljo; zato pozdravlja delo Komisije v zvezi z uvedbo evropskega referenčnega omrežja za zdravstvene storitve in centrov odličnosti v državah članicah EU za spodbujanje visoko specializirane zdravstvene oskrbe;

43.

poziva, naj EU pri svojem delu o zdravstvenem stanju v EU prikaže dobre primere za učinkovite in kakovostne zdravstvene storitve in prouči, katere oblike organizacije v zdravstvu še posebej podpirajo učinkovito in kakovostno zdravstveno oskrbo ter kako se s kakovostnimi zdravstvenimi storitvami lahko zmanjša potreba po socialnih storitvah. V zvezi s tem želi Odbor regij poudariti, kako pomembno je prikazati lokalne in regionalne modele organizacije, ki so se izkazali za uspešne.

—

publikacijo Health at a Glance: Europe 2016 (november 2016),

—

„zdravstvene profile“ posameznih držav, da se preučijo značilnosti in izzivi posameznih držav članic EU (november 2017),

—

analizo na podlagi zgornjih dveh elementov, ki služi kot kratek pregled in prikazuje rezultate glede na širšo agendo EU s poudarkom na celostnih političnih vprašanjih in možnostih za vzajemno učenje (november 2017),

—

možnost prostovoljne izmenjave dobrih praks, za katere lahko zaprosijo države članice, da bi preučile konkretne vidike stanja v svoji državi (od novembra 2017).

17.8.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 272/25

1.

opozarja, da sta Svet in Evropski parlament priznala, da lahko strategije pametne specializacije (RIS3) pomembno prispevajo k reševanju družbenih izzivov in spodbudijo inovacije, naložbe in konkurenčnost na podlagi družbenih, ekonomskih in teritorialnih posebnosti;

2.

poudarja, kako pomembno je, da Uredba (EU) št. 1303/2013 strategije RIS3 določa kot predhodno pogojenost, in odobrava, da okvir priprave strategije S3 dopušča prostor za regionalni pristop in s tem omogoča upoštevanje regionalnih danosti;

3.

regije so se v platformo S3 vključile, ker je bilo to koristno za zagotovitev učinkovitejšega in uspešnejšega regionalnega razvoja. To nameravajo početi še naprej na podlagi subsidiarnosti in pristopa od spodaj navzgor. Želijo namreč ohraniti možnost, da svobodno izbirajo regionalno specializacijo. Pri pripravi strategij S3 je treba še naprej prednostno upoštevati odločenost, da se spodbujata regionalni razvoj in ustvarjanje lokalnih delovnih mest;

4.

poudarja, da morajo določbe in smernice za pripravo strategije pametne specializacije spoštovati načelo subsidiarnosti in regijam dopuščati dovolj manevrskega prostora za odgovor na specifične izzive;

5.

opozarja, da je treba zagotoviti vključenost vseh ravni upravljanja – nacionalne, regionalne, podregionalne in lokalne, ki imajo pristojnost in razvijajo pobude na delovnih področjih strategije, kar pomeni vključenost ustreznih akterjev t. i. četverne vijačnice (1), in poudarja vlogo industrije ter izobraževalnih in raziskovalnih ustanov, pa tudi državljanov, pri čemer je kombinacija sodelujočih organizacij odvisna od regionalnega konteksta;

6.

meni, da strategije RIS3 dajejo dodano vrednost lokalnim in regionalnim skupnostim, saj ustvarjajo medsektorske in medregionalne skupne projekte in naložbe, ki so pozitivni predvsem z vidika prenove industrije;

7.

poudarja, da morajo biti v razvoj RIS3 vključeni vsi deležniki, ki morajo imeti skupno vizijo. Proces mora spodbujati upravljanje na več ravneh in prispevati h krepitvi ustvarjalnosti in socialnega kapitala znotraj posamezne skupnosti;

8.

meni, da morata biti zasnova in stalno spremljanje RIS3 del interaktivnega upravljanja, ki temelji na t. i. procesu podjetniškega odkrivanja in ga dopolnjuje kombinacija pristopov od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor, v katere je treba ustrezno vključiti tudi državljane, zastopane prek ustreznih kanalov;

9.

opozarja, da je treba zagotoviti udeležbo na podlagi točke 4.3 Priloge I k Uredbi (EU) št. 1303/2013. Kljub temu v številnih primerih udeležba še vedno ni zadostna. Zato poziva Komisijo, naj spodbudi zadevne deležnike na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, da se zagotovi učinkovito izvajanje te določbe;

10.

opozarja, da je za razvoj RIS3 priporočljivo tudi politično vodstvo in konsenz, zato priporoča dejavno sodelovanje vseh ali najbolj reprezentativnih političnih sil ter socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe;

11.

meni, da strategije RIS3 ne bi smele biti omejene na vprašanja raziskav, inovacij in razvoja podjetij. V skladu z novim programom znanj in spretnosti za Evropo bi se morale osredotočiti tudi na pridobivanje novih znanj in spretnosti, izobraževanje in usposabljanje za vse državljane, zlasti mlade, delavce in brezposelne. Poleg tega meni, da je treba spodbujati tudi programe usposabljanja in razvojne programe, zlasti v regijah z malo izkušenj na tem področju, pri čemer je treba poudariti primere uspešnosti sektorjev, ki bi jih lahko uporabili kot referenčne vrednosti za druge regije, in zahtevati sprejetje ukrepov sodelovanja med inovativnimi regijami in manj razvitimi regijami;

12.

meni, da se lahko z odločitvami regij v okviru pametne specializacije spodbudi tudi krepitev nekaterih politik EU. Številne regije so se denimo odločile za razvoj pametnih specializacij v zvezi s pomorskimi vprašanji s horizontalnim in medsektorskim pristopom, kjer evropske politike še niso dovolj strukturirane, zaradi česar sta sposobnost podpore in učinkovitost teh politik omejeni;

13.

poudarja, da je treba dajanje prednosti sektorjem, v katerih imajo regije primerjalno prednost, uskladiti s horizontalnimi cilji lizbonske strategije (usposabljanje mladih in dostop do zaposlitve, enakost med spoloma, naložbe v visokošolsko izobraževanje in raziskave, podpora za inovacije v MSP v vseh sektorjih regionalnega gospodarstva, podpora za socialne in okoljske inovacije itd.). Bistveno je, da se lahko z evropskimi politikami še naprej podpirajo ti temeljni cilji lizbonske strategije in hkrati potrdi pomen strategij S3. Kljub velikemu napredku na tem področju si morajo vse evropske regije še naprej prizadevati za uresničitev teh ciljev;

14.

poudarja pomen strategij specializacije in inovacij za trajnostni razvoj podeželskih območij in pomen usposabljanja za opredelitev in izkoriščanje potenciala in zmogljivosti lokalnih skupnosti in vrednot;

15.

opozarja, da navedene uredbe določajo, da bi morale strategije RIS3 vključevati mehanizem spremljanja, ki bi moral prikazovati in spremljati spremembe, predvidene v okviru posamezne prednostne naloge RIS3 z ustrezno izbiro kazalnikov rezultatov ter spodbujati izmenjavo najboljših praks. Pri tem poudarja, da se je treba osredotočiti na spremljanje in ocenjevanje. Zato bi bilo treba oblikovati usmerjevalen in prožen skupni okvir, ki bi prikazoval in spremljal spremembe, predvidene v okviru posamezne prednostne naloge RIS3, ter bil v pomoč regijam pri oblikovanju njihovih mehanizmov spremljanja in prilagojenih kazalnikov glede na njihov položaj in potrebe. Mehanizem spremljanja bi regijam omogočal stalen razvoj strategije na podlagi empiričnih podatkov. Glede na to, da je močno odvisen od značilnosti posamezne strategije RIS3, bi ga bilo treba opredeliti v okviru razvoja strategije. Zato predlaga, naj se predvidijo posebna finančna sredstva iz več skladov, da bi podprli celovito in prožno metodologijo izvajanja, ki bi jo uporabljali vsi akterji in bi zajemala tudi analizo, nadzor, ocenjevanje in spremljanje;

16.

meni, da strategije RIS3 ne bi smele biti usmerjene le v inovacije in raziskave, ampak je treba razširiti njihovo področje uporabe, da bi se v prihodnosti preoblikovale v bolj celovite regionalne razvojne strategije, ki bi vključevale tudi druge vidike, na primer izobraževanje in usposabljanje;

17.

se seznanja s trenutnim stanjem in predlaga vzpostavitev skupnega usmerjevalnega okvira spremljanja, ki bi bil referenca za posamezne regije, na podlagi katerega bi lahko oblikovale svoje okvire spremljanja, ki bi upoštevali posebnosti regij in jim omogočali lastne postopke ocenjevanja in spremljanja;

18.

se zaveda prizadevanj platforme S3 v zvezi s tehnično pomočjo in razvojem instrumentov, vendar meni, da bi skupni zakonodajni okvir lahko spodbudil večjo usklajenost pri izvajanju in spremljanju RIS3;

19.

poziva, naj se ocenjevanje S3 izvaja postopno in previdno, saj gre za nedavno uvedeno politiko, katere oblikovanje in izvajanje sta kompleksna, njene učinke pa bo mogoče čutiti šele čez leta. Prvi pokazatelj uspeha mora biti ustrezno določanje prednostnih nalog in lokalna mobilizacija, regije pa morajo tesno sodelovati pri opredeljevanju in usmerjanju instrumentov ocenjevanja;

20.

poziva Komisijo, naj za prihodnje programsko obdobje pravočasno objavi pogoje za pripravo strategij. Predstavitev navodil po začetku programskega obdobja, kot se je zgodilo s sedanjimi predhodnimi pogojenostmi, izvajalske organe postavlja v nevzdržen položaj;

21.

priporoča tesno uskladitev s spremljanjem regionalnih operativnih programov ESRR, kjer imajo ti operativni programi pomembno vlogo pri izvajanju strategij raziskav in inovacij, in z uporabo usklajenih regionalnih meril, pripravljenih v ta namen ob upoštevanju regionalnih posebnosti, ki jih Evropska komisija (2) razvršča med „kazalnike virov“, „kazalnike učinkov“ in „kazalnike rezultatov“ (kvalitativne in kvantitativne);

22.

posebej poudarja potencial visokošolskih ustanov, drugih izobraževalnih institucij, raziskovalnih in tehnoloških inštitutov ter industrije, zlasti zagonskih podjetij in MSP, za oblikovanje in izvajanje strategij RIS3. Visokošolske ustanove povezujejo t. i. trikotnik znanja (raziskave, izobraževanje in inovacije) in so posebej primerne za podporo inovativnih zmogljivosti regij. Regionalne oblasti bi zato morale spodbujati visokošolske ustanove, naj aktivno prevzamejo svojo vlogo v procesu RIS3. V ta namen si je treba prizadevati za ravnovesje med prilagajanjem visokošolskih ustanov zahtevam trga na eni strani ter splošno izobrazbo in (osnovnimi) raziskavami za inovacije v prihodnosti na drugi strani. Kar pomeni, da bi morale biti visokošolske ustanove vsem dostopne, prispevati k višanju ravni izobrazbe in k usposabljanju, ki je nujno za družbo znanja, usmerjeno v ustvarjalnost, ter se odzivati na potrebe trga dela – tako na potrebe podjetij kot ostalih delodajalcev;

23.

priporoča, da bi strategije RIS3 čim bolj omogočale oblikovanje prožnih zunanjih organizacij ali institucij, ki bi podpirale organe oblasti, zlasti tiste z manj viri, pri razvoju zmogljivosti lokalnih in regionalnih oblasti. Meni, da so podpora in zunanje ocene, ki jih opravlja platforma S3 (v podporo medsebojnim strokovnim pregledom in obiskom strokovnjakov), zelo uporabne, vendar nezadostne, saj bi morala vsaka lokalna in regionalna oblast imeti možnost, da razvije lastne lokalne in regionalne zmogljivosti, vključno z mehanizmi za izvajanje, nadzor in nadaljnje spremljanje RIS3;

24.

poudarja, da mora biti tudi pri razvoju in izvajanju RIS3 med vloženim naporom in doseženimi rezultati ustrezno ravnovesje. Na splošno je treba izkoristiti vse možnosti, da se prepreči nastanek novih upravnih bremen z RIS3;

25.

opozarja, da morajo biti strategije RIS3 tako zasnovane, da bodo dovolj prožne skozi celotno obdobje zadevnega strukturnega sklada. Ne smejo zavirati novega razvoja, pametne diverzifikacije in prodornih inovacij v regijah. Predvsem pa RIS3 ne smejo omejevati gospodarskih dejavnosti zasebnega sektorja (na primer dejavnosti zagonskih podjetij) v zadevnih regijah;

26.

opozarja, da temeljno vodilo za RIS3 ni samo učinkovitejša uporaba strukturnih skladov, cilj je namreč ustvariti sinergije med regionalnimi inovacijskimi in razvojnimi politikami ter finančnimi instrumenti, da bi se izognili prekrivanju;

27.

poudarja, da je spodbujanje sinergij med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi (skladi ESI) in programom Obzorje 2020 ena od prednostnih nalog za obdobje 2014–2020, vendar zapletenost pravil to ovira. To iskanje sinergij se mora nanašati tudi na druge politike Evropske unije in ustrezne mehanizme ukrepanja;

28.

izpostavlja pomen tega pristopa, v okviru katerega si je treba prizadevati tudi za okrepitev podpore za MSP, njihove posamezne projekte in skupne pobude ter za zagonska podjetja;

29.

poudarja, da je nujno poenostaviti zakonodajni okvir in ustvariti učinkovita stičišča, s katerimi bi izboljšali povezave med različnimi podpornimi okviri. Ti pa bi morali vsebovati razumljive in jasne opise o tem, kako se nameravajo doseči in spodbujati sinergije;

30.

meni, da je treba spodbujati programe za krepitev zmogljivosti, zlasti v regijah z malo izkušenj na tem področju, in opozarja na uspešne rešitve s sektorskega vidika, ki lahko postanejo zgled za druge regije;

31.

opozarja, da je pomemben dejavnik uspešnega ustvarjanja sinergij v spodbujanju komunikacije in sodelovanja med deležniki, ki poznajo različne instrumente financiranja (strukturne sklade in Obzorje 2020), vendar pa imajo še vedno malo strokovnega znanja o drugih področjih, kar velja tako za regionalno kot tudi za evropsko raven; poziva Komisijo in regije, naj podpirajo in spodbujajo izmenjavo med temi skupinami;

32.

opozarja, da je velik del uspeha projekta odvisen od dobre povezanosti različnih ravni upravljanja – EU, nacionalne, regionalne in po potrebi lokalne – in med drugim tudi od usklajevanja med upravnimi organi in nacionalnimi kontaktnimi točkami;

33.

obžaluje, da je neusklajenost med pravnim okvirom za pomoč, ki jo neposredno upravlja Komisija (Obzorje 2020), in pomočjo, ki se upravlja posredno (skladi ESI) in za katero veljajo omejitve državne pomoči, še vedno velika ovira za izkoriščanje sinergij med obema vrstama pomoči, in poziva k izvajanju priporočil iz nedavne študije na to temo, ki jo je naročil Evropski parlament (3);

34.

ponovno priznava pomembno delo platforme S3, hkrati pa ugotavlja, da ima Evropska komisija celo vrsto pobud, kar je vzrok za zmedo, neseznanjenost in pomanjkanje usklajevanja med regijami;

35.

meni, da je treba preučiti sinergije med različnimi instrumenti, pobudami, orodji in podpornimi organi, kot so platforma pametne specializacije, evropski observatorij grozdov, evropsko partnerstvo za inovacije, Evropski strateški forum, ključne omogočitvene tehnologije (KET), raziskovalna infrastruktura itd.;

36.

poziva Komisijo, naj zagotovi bolj usklajeno razumevanje in izvajanje pobud, zlasti z vidika manjših regij in regij z manj upravnih zmogljivosti;

37.

poziva k pojasnitvi, na katerih tematskih področjih naj bi Komisija sprejela pomembne ukrepe za oblikovanje celovitega pristopa k vrednostni verigi v določenem sektorju na evropski ravni, pri čemer bi se oprli na uspešne primere na področjih, ključnih za čim več držav članic/regij, kjer bi se morali osredotočiti na pristop mrežnega povezovanja, podpore in spodbujanja, ki se opira na strategije S3;

38.

poziva EU, naj pojasni učinke strategij pametne specializacije na druge smernice EU in na vključene akterje in naj izboljša komunikacijo na tem področju; hkrati priporoča pripravo „atlasa pobud, instrumentov in projektov EU“ o vprašanjih, povezanih z RIS3, po zgledu portala Evropske komisije za e-pravosodje, katerega cilj je olajšati življenje državljanom s ponudbo informacij v več jezikih;

39.

priporoča tudi spodbujanje skupnosti znanja za strokovno usposabljanje strokovnjakov na področju RIS3, ob upoštevanju dela OECD, platforme S3 in celotnega akademskega sveta;

40.

poudarja, da je za konkurenčnost EU in evropske industrije na svetovni ravni nujno oblikovanje kritične mase na lokalni in regionalni ravni. Meni, da so lokalne in regionalne oblasti ustrezno mesto za vzpostavljanje inovativnih ekosistemov z ustvarjanjem potrebnih povezav med politikami EU, industrijo, raziskovalnimi središči, visokošolskimi ustanovami in državljani;

41.

poudarja, da je na podlagi prednostnih nalog, opredeljenih v okviru strategij RIS3, treba razviti medregionalno sodelovanje, ki bo omogočalo ustvarjanje vrednostnih verig v vsej EU;

42.

je prepričan, da bo medregionalno sodelovanje ustvarilo sinergije med gospodarskimi dejavnostmi in že določenimi sredstvi v regijah, kar pomeni boljši izkoristek potenciala in preprečevanje nepotrebnega podvajanja naložb ob uporabi sredstev iz strukturnih skladov;

43.

meni, da je bistvenega pomena imeti dovolj informacij in zmogljivosti za usklajevanje, da bi po možnosti ustvarili popoln sistem koherentnih komplementarnosti, s katerim bi odpravili neučinkovitost zaradi podvajanja in enostavnega posnemanja;

44.

pozdravlja različne pobude Komisije na tem področju, kot so tematske platforme, vendar meni, da bi morali te pobude že od začetka spremljati dobro opredeljeni finančni instrumenti in cilji, da bi preprečili negotovost med udeleženci in se izognili prekrivanju z drugimi pobudami ali programi, kot so skupnosti znanja in inovacij, ERA-NET, programi COSME za grozde, projekti v okviru Interreg Europe itd.;

45.

je kritičen do tega, da manjši projekti niso upoštevani v okviru velikih finančnih instrumentov, ki kljub velikim zneskom, ki se zagotavljajo zlasti iz EFSI, ne zadostujejo za to, da bi MSP pomagali premostiti tržne nepravilnosti in zagotoviti lažji dostop do posojil in financiranja tveganja. Pogosto namreč manjši akterji ne morejo sodelovati ravno zaradi kompleksnih in dolgotrajnih postopkov priprave, izvedbe in zaključka velikega projekta ter zaradi nizke tehnološke razvitosti (ki je še daleč od kakršnegakoli očitnega donosa);

46.

poudarja pomen razvoja tematskih platform Komisije, predvsem pa možnosti, ki se s tem ponujajo za spodbujanje sodelovanja med regionalnimi akterji. Poleg tega ugotavlja, da so se platforme za medregionalno sodelovanje izkazale kot ključni instrument pri izvedbi, saj sta se s tem maksimizirala gospodarska rast in potencial trga, zlasti z vidika inovacij podjetij. Zato meni, da bi moralo biti možno, da posamezne regije prostovoljno organizirajo določene specializacije na medregionalni ravni:

47.

meni, da bi strategije RIS3 morale spodbujati regije k sodelovanju, da bi med grozdi dosegli mednarodno sodelovanje znotraj posameznega sektorja ali v skupnih segmentih trga v podporo krepitvi navedenih mednarodnih vrednostnih verig. Vloga, ki jo lahko imajo grozdi kot most med akterji v posameznih regijah in drugod ali kot podpora poslovanju MSP, bi se morala odražati v politikah EU;

48.

obžaluje, da nacionalni in regionalni organi veljavnega pravnega okvira za medregionalno in nadnacionalno uporabo evropskih strukturnih in investicijskih skladov ne izkoriščajo v zadovoljivi meri. To velja tudi za izvajanje dejavnosti zunaj območja programa, ki ga v praksi skorajda ni;

49.

poudarja, da številne študije kažejo na to, da obstajajo precejšnje ovire, ki onemogočajo koriščenje evropskih strukturnih in investicijskih skladov za medregionalno in nadnacionalno sodelovanje, kot so pomanjkanje virov ali upravnih zmogljivosti, pomanjkanje primerov dobre prakse, negotovost v zvezi z načinom opravljanja tega dela, neobstoj referenčnega okvira in metodologij, pomanjkanje jasnih ciljev, nesimetričnost političnih pristojnosti, zakonodajne ovire in neobstoj finančnega okvira, ki bi to delo olajšal;

50.

zato meni, da sedanji pravni okvir ne spodbuja medregionalnega sodelovanja, temveč ga omejuje. Zato poziva Evropsko komisijo, naj podpre delo mrež upravnih organov ESRR in ESS z nudenjem praktične pomoči, npr. pri izmenjavi informacij in odpravi negotovosti o dopustnosti načrtovanih ukrepov v konkretnih primerih, in opusti vsakršno omejeno razlago obstoječega pravnega okvira. Hkrati pa priznava, da nekatere velike ovire niso posledica neustrezne zakonodaje, temveč pomanjkanja upravnih zmogljivosti ter asimetrične stopnje političnih, upravnih in znanstvenih pristojnosti;

51.

meni, da bi morali regionalne strategije pametne specializacije dejansko upoštevati v vseh politikah EU, tudi pri izvajanju kohezijske politike, ne samo pri izvajanju ESRR;

52.

meni, da se lahko izkaže, da je težko uvesti nove politike na podlagi istega pravnega in finančnega okvira, in da bi zato programi morali biti prožni, da bi se lahko prilagajali uvajanju novih politik;

53.

meni, da potrebujejo regije za tesnejše sodelovanje v okviru RIS3 enostaven instrument, ki jim bo omogočal dejansko upoštevanje stroškov povezovanja v mrežo, ne samo skupnih operativnih projektov;

54.

zavrača vse poskuse ponovne nacionalizacije kohezijske politike po letu 2020, saj je kohezijska politika temeljnega pomena za spodbujanje strategij pametne specializacije v vseh regijah EU, nacionalizacija pa bi izničila pozitivne spremembe, ki so bile že uvedene v sedanjem obdobju financiranja na številnih področjih na lokalni in regionalni ravni;

55.

zato priporoča:

56.

priporoča Komisiji, naj ustanovi delovno skupino, v kateri bi aktivno sodeloval tudi Evropski odbor regij in ki bi obravnavala vse elemente, na podlagi katerih bi navedeno predhodno pogojenost RIS3 podrobneje opredelili ter določili cilje in instrumente.

17.8.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 272/32

1.

pozdravlja delovni dokument služb Evropske komisije o akcijskem načrtu za Sendajski okvir za zmanjšanje tveganja nesreč 2015–2030, saj je v njem posebej poudarjena vloga lokalnih in regionalnih oblasti pri podpiranju prizadevanj držav, da bi zmanjšale tveganja nesreč;

2.

poudarja, da je odpornost na nesreče eden od ključnih vidikov trajnostnega razvoja, in v zvezi s tem poziva institucije EU, naj zagotovijo, da bo to načelo eno od temeljev prihodnjih ukrepov v zvezi s trajnostnim razvojem v Evropi in da bo upoštevano v prihodnjih skladih in projektih EU;

3.

ugotavlja, da sta se v zadnjem desetletju občutno povečala intenziteta in pogostnost nesreč. Vsako leto zaradi naravnih nesreč umre več deset tisoč ljudi po vsem svetu, neposredni stroški, ki jih imajo zaradi tega države EU, znašajo desetine milijard eurov, medtem ko je število smrtnih žrtev višje v državah v razvoju, gospodarska izguba pa v razvitih državah;

4.

se strinja s podporo nacionalnih, regionalnih in lokalnih strategij in načrtov upravljanja tveganj, katerih cilj je med drugim določiti cilje, merila uspešnosti in časovne okvire, in poudarja, da je treba oceniti obstoječe strategije in načrte, da bi vključili določbe Sendajskega okvira. Za obmejne regije sta učinkovito usklajevanje teh strategij in oblikovanje skupnih čezmejnih strategij bistvenega pomena in bi ju bilo treba spodbujati;

5.

poudarja, da je ceneje zgraditi odporno infrastrukturo kot popravljati neustrezno. Urad Združenih narodov za zmanjšanje tveganja nesreč (UNISDR) ocenjuje, da je razmerje med stroški in koristmi 1: 4;

6.

se zaveda nujnosti uresničenja prednostnih ciljev, določenih za leto 2020 v ciljih trajnostnega razvoja (1) (11b) in Sendajskem okviru, da bi znatno povečali število mest in naselij, ki so sprejela in izvajajo celostne politike in načrte na področju vključevanja, učinkovite rabe virov, blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja nanje ter odpornosti na nesreče in ki so v skladu s Sendajskim okvirom razvila in izvajajo celovito obvladovanje tveganja naravnih nesreč na vseh ravneh;

7.

poudarja, da bi morali vsi projekti EU, ki se nanašajo na gradnjo nove infrastrukture (tako v okviru skladov regionalne politike kot Evropskega sklada za strateške naložbe), vzdržati morebitne nesreče; poziva, naj se to načelo izrecno navede med pravili o uporabi sredstev;

8.

opozarja, da je treba nameniti ustrezna finančna sredstva za zmanjševanje tveganja nesreč na lokalni, regionalni in nacionalni ravni. Za civilno zaščito so pogosto pristojni lokalni in regionalni organi, ki pa za to nimajo dovolj sredstev. Lokalni in regionalni organi potrebujejo ustrezna sredstva in pristojnost za sprejemanje odločitev. Zadostna sredstva je treba nameniti tudi za programe v podporo čezmejnemu sodelovanju na področju zmanjševanja tveganja nesreč in kriznega upravljanja;

9.

odločno podpira predlog Evropske komisije z dne 30. novembra 2016 (COM(2016) 778 final), ki naj bi omogočal močnejši odraz solidarnosti EU pri odzivanju na večje ali regionalne naravne nesreče; poziva k spremembi opredelitve večje oziroma regionalne naravne nesreče v Uredbi Sveta (ES) št. 2012/2002 o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije, navedeni v predlogu Komisije; poudarja, da so mejne vrednosti, določene v tej opredelitvi (škoda nad 3 milijardami EUR ali več kot 0,6 % BDP zadevne države), previsoke in da zlasti za manjše in manj razvite regije, ki najpogosteje potrebujejo finančno podporo, predstavljajo oviro;

10.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo pri obvladovanju tveganja nesreč in odzivanju na nesreče, in je seznanjen z vlogo in pomenom lokalnih in regionalnih platform za zmanjševanje tveganja nesreč in legitimno vlogo, ki jo imajo v tem procesu;

11.

ugotavlja, da je izboljšanje obvladovanja tveganja odvisno od sodelovanja med lokalnimi oblastmi in nacionalnimi deležniki na eni strani ter deležniki iz zasebnega sektorja, vključno z zavarovalnicami, na drugi strani;

12.

poleg tega opozarja, da so zaradi svojega geostrateškega položaja nekatere regije, kot so najbolj oddaljene regije, ključni evropski akterji za izvajanje nujnih ukrepov zunaj meja EU, pa tudi za ukrepe za preprečevanje tveganj;

13.

nesreče ne poznajo regionalnih ali nacionalnih meja, zato je potreben protokol za usklajeno ukrepanje v primeru nesreč, ki prizadenejo dve ali več držav. Usklajevanje je ključnega pomena, zlasti v primerih, ko so prizadete tretje države;

14.

priznava, da je vprašanje naravnih nesreč sestavni del dejavnosti, namenjenih obvladovanju učinkov podnebnih sprememb, in da je treba obe področji obravnavati skupaj. Predlaga, da bi nova Konvencija županov za podnebje in energijo povečala svoje dejavnosti na tem področju in še naprej nudila podporo ukrepom za prilagajanje na podnebne spremembe, s čimer se krepi tudi odpornost na lokalni ravni. Ponovno poudarja svojo podporo Konvenciji in kampanji Urada Združenih narodov za zmanjšanje tveganja nesreč za „Mesta, odporna na podnebne spremembe“. Da bi mesta in regije pritegnili k tej kampanji, predlaga imenovanje ambasadorjev odpornih mest, ki bi bili deležni podpore OR;

15.

pozdravlja poziv v sporočilu Komisije COM(2016) 739, objavljenem novembra 2016, da si je treba prizadevati za zmanjšanje tveganja naravnih nesreč, vendar obžaluje, da v njem ni poudarjeno, da je pripravljenost na nesreče eden od temeljev trajnostnega razvoja v Evropski uniji (2);

16.

poudarja moralno obveznost, da se zagotovi, da projekti EU ne bi ogrožali človeških življenj s financiranjem infrastrukturnih projektov, ki ne bi vzdržali nesreč; dodaja, da je ceneje zgraditi infrastrukturo, ki bo vzdržala nesrečo, kot popravljati infrastrukturo, ki ne izpolnjuje varnostnih standardov;

17.

pozdravlja nedavno reformo Solidarnostnega sklada EU, tj. finančnega instrumenta EU za nudenje pomoči v primeru velikih nesreč in glavnega instrumenta EU za odzivanje na naravne nesreče. Poudarja pomen tega sklada za odzivanje na velike naravne nesreče in izražanje evropske solidarnosti s prizadetimi regijami v Evropi. Poleg tega pozdravlja, da se lahko ta sredstva v skladu s priporočili OR uporabijo tudi za povečanje odpornosti infrastrukture na nesreče. Podaljšanje s tem povezanih rokov je sicer dobrodošlo, vendar poudarja, da bi bil za učinkovito izrabo sredstev sklada boljši dvoletni rok (3). Poleg tega meni, da bi mehanizem finančne podpore moral določati nižje mejne vrednosti, da bi bil zagotovljen dostop do teh sredstev tako regionalnim kot lokalnim oblastem;

18.

v primeru sodelovanja za razvoj je potrebno ozaveščanje o tem, da so za pripravljenost in odzivanje na izredne dogodke odgovorni tako organi oblasti kot državljani sami;

19.

podpira medsektorski pristop akcijskega načrta Komisije, na podlagi katerega bo mogoče cilje Sendajskega okvira vključiti v druge politike EU, s čimer bi odpravili vrzel med Sendajskim okvirom na svetovni ravni in mehanizmom EU za civilno zaščito;

20.

ugotavlja, da je v akcijskem načrtu Komisije upoštevan prispevek vseh politik in praks EU, ne le politike civilne zaščite, k uresničevanju prednostnih nalog, dogovorjenih na tretji svetovni konferenci Združenih narodov o zmanjševanju tveganja nesreč;

21.

ugotavlja, da je podlaga za proaktiven pristop (namesto reaktivnega) k oblikovanju politik na podlagi tveganja nesreč sprejetje petletnih akcijskih načrtov, ki bi morali vključevati celotno družbo ter spodbujati in izboljšati seznanjenost s tveganji in naložbami, povezanimi s tveganji, ter pripravljenost na nesreče in odpornost nanje, krepiti prednostne naloge EU na področju konkurenčnosti, raziskav in inovacij ter podpirati vzdržen trajnostni razvoj, s spodbujanjem uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter omrežij samodejnega zgodnjega obveščanja na podlagi zgodnjega zaznavanja, takojšnjega sporočanja in proaktivnih protokolov za ukrepanje;

22.

ugotavlja, da lahko projekti, ki dobijo podporo in se izvajajo v okviru načrta, prispevajo k ustvarjanju sinergij med zmanjševanjem tveganja nesreč in strategijami v zvezi s podnebnimi spremembami ter k povečanju zmogljivosti mest za obvladovanje tveganj nesreč;

23.

predlaga, da se sprejmejo akcijski načrti v skladu z drugimi mednarodnimi sporazumi in procesi, ki so bili sklenjeni oziroma izvedeni v letih 2015 in 2016, vključno z Agendo za trajnostni razvoj do leta 2030, akcijsko agendo iz Adis Abebe o financiranju za razvoj in Pariškim sporazumom o podnebnih spremembah, svetovnim humanitarnim vrhom ter novo agendo za mesta;

24.

poudarja pomembno vlogo sodelovanja z zasebnim sektorjem, kar zadeva zbiranje in izmenjavo podatkov o izgubi in škodi, ter krepitve povezav med strategijami za obvladovanje tveganja nesreč, prilagajanje podnebnim spremembam in biotsko raznovrstnost;

25.

poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo vsi finančni instrumenti EU spodbujali naložbe, ki bodo temeljile na odpornosti na tveganja, in izraža podporo sistemom zgodnjega opozarjanja in ukrepom za izboljšanje odvečnih tehnologij za komunikacijo med sistemi civilne zaščite in opozarjanjem javnosti ter pristopu boljše obnove po nesrečah;

26.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti institucionalno in politično odgovornost na področju civilne zaščite in da so prve, ki se odzovejo na krizne razmere, zagotavljajo osnovne storitve in nadzor ter odgovarjajo na nesreče takoj, ko se zgodijo. Odgovorne so tudi za preventivo, organizacijo takojšnjega odziva in reševanja, predvsem pa so podrobno seznanjene z lokalnim okoljem in skupnostjo. Lokalne in regionalne oblasti so pristojne tudi za naknadno obnovo;

27.

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti pogosto izkazale močno zavezanost k zmanjševanju tveganja nesreč, na primer s pripravo ocen tveganj in načrtov za krizno upravljanje, kakor je poudarjeno v mnenju OR o mehanizmu EU za civilno zaščito (4);

28.

poudarja pomen razvoja medregionalnega sodelovanja pri preprečevanju tveganj nesreč, zlasti v okviru politike civilne zaščite; meni, da bi morala Komisija z boljšim usklajevanjem med regijami doseči učinkovitejše in uspešnejše sodelovanje z določanjem standardov za modele in tehnologijo, ki se uporablja v teh mestih in regijah, da bi izboljšali odzivanje na izredne razmere čezmejne narave ali v okoliščinah, ki jim posamezna upravna enota ni kos;

29.

ugotavlja, da bi bila dobra podlaga za sodelovanje na tem področju tudi razvoj javno-zasebnega partnerstva za zmanjševanje tveganja nesreč in sprejetje ukrepov za spodbujanje zasebnega sektorja k seznanjenosti z lokalnimi tveganji in k sodelovanju pri oblikovanju prihodnjih politik za zmanjšanje tveganja nesreč, na primer z razširitvijo ponudb zavarovanja; ponavlja svojo zaskrbljenost, da bi zaradi vse večjih stroškov zavarovanje na določenih območjih ne bilo več mogoče ali pa bi postalo predrago, kar bi pomenilo velik finančni pritisk na javne organe, zato poudarja, da bi bilo treba razmisliti o združevanju tveganj, in poziva k oblikovanju obveznega zavarovanja za naravne nesreče (5);

30.

meni, da so upravičena prizadevanja, da se v celoti izkoristi vse večja vloga mobilne tehnologije, interneta in družbenih medijev pri sporočanju podatkov, povezanih z nesrečami, zlasti z izboljšanjem tehnologije za napredno določanje lokacije mobilnega klica (AML), ki omogoča takojšnje lociranje klica na evropsko številko za klic v sili 112; uporaba teh tehnologij je pomembna tudi za razvoj kampanj za preprečevanje nesreč in usposabljanje za ravnanje ob nesrečah;

31.

poziva k učinkoviti politiki obveščanja v primeru nesreč, ki bi lahko prispevala k preprečevanju škode, če obstaja verjetnost ponovitve nesreče. Poleg tega meni, da je treba zagotavljati zaščito, materialno pomoč in psihološko podporo žrtvam, družinskim članom, reševalcem in drugim prizadetim v nesrečah;

32.

poudarja, da potrebujejo lokalne in regionalne oblasti znanje, instrumente, zmogljivosti in sredstva, da bi izpolnile svoje obveznosti, kakor je določeno v mnenju OR o hjoškem akcijskem okviru po letu 2015; hkrati poudarja, da so lokalne oblasti sicer pristojne za različno kritično infrastrukturo, vendar naložbe za njeno prilagoditev, da bi vzdržala nesreče, niso zelo vidne – takšne naložbe so pogosto zapostavljene ali pa različne ovire onemogočajo njihovo izvedbo (6);

33.

poziva k ukrepom za ozaveščanje javnosti, med drugim z raziskavami na področju obvladovanja tveganja nesreč. Priporočljivo je ozavestiti prebivalce ogroženih predelov o potrebi po solidarnosti s prebivalci območij, kjer so pogoste nesreče. Trenutno ni dovolj raziskano, kako pride do povečanja tveganj;

34.

poudarja, da morajo lokalni in regionalni organi razviti mreže meteoroloških postaj in združiti znanje, instrumente, zmogljivosti in vire, da bodo lahko izpolnjevali svoje obveznosti, kakor je določeno v mnenju OR o hjoškem akcijskem okviru po letu 2015. Te mreže morajo omogočati spremljanje spremenljivk za natančno ocenjevanje podnebnih sprememb in spremenljivk, ki omogočajo opazovanje in zgodnje opozarjanje na nesreče;

35.

odločno podpira predlog Evropske komisije (COM(2016) 778 final) za vzpostavitev nove prednostne osi z do 100-odstotno stopnjo financiranja, da bi v okviru prednostnih naložb ESRR podprli ukrepe za predvidevanje, preprečevanje in načrtovanje večjih ali regionalnih naravnih nesreč, odzivanje nanje in odpravljanje posledic teh nesreč;

36.

podpira predloge, da bi bili izdatki za ta namen upravičeni do financiranja od trenutka, ko se zgodi nesreča, tudi če uredba še ne bo stopila v veljavo;

37.

ugotavlja, da je delovni dokument služb Komisije v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti. Poudarja, da nesreče ne poznajo meja, zato je pri krepitvi odpornosti na nesreče potrebno usklajeno delovanje. Civilna zaščita je področje, na katerem so ukrepi EU v podporo, uskladitev ali dopolnitev ukrepov držav članic (člen 6 PDEU). V skladu s členom 196 PDEU lahko EU ukrepa brez usklajevanja zakonov in drugih predpisov držav članic.

17.8.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 272/36

1.

pozdravlja zakonodajna predloga Evropske komisije o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v državah članicah v obdobju 2021–2030 v sektorjih, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami (ETS), [COM(2016) 482 final] in o vključitvi emisij in odvzemov toplogrednih plinov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF) v okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 [COM(2016) 479 final];

2.

meni, da je pomembno, da se emisije toplogrednih plinov v sektorjih, ki niso vključeni v ETS, do leta 2030 zmanjšajo v takem obsegu, da bo do leta 2050 mogoče doseči cilj dolgoročnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 95 %;

3.

meni, da je v zvezi z izpolnjevanjem zavez iz Pariškega sporazuma izjemno inovativno in stroškovno učinkovito, da se v okviru podnebne politike EU celostno izkorišča potencial za zmanjšanje emisij CO2, ki nastanejo zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF);

4.

meni, da je odločilnega pomena, da se prizna vloga lokalnih in regionalnih oblasti in da se jih kot pomembne akterje vključi v izvajanje ukrepov nove podnebne politike ter da se jih v skladu z načelom upravljanja na več ravneh aktivneje in v večjem obsegu vključi v izvajanje energetske in podnebne politike EU;

5.

poudarja vlogo in pristojnosti mest in regij pri zbiranju in pripravi podatkov, ki so potrebni za pripravo evidenc o emisijah toplogrednih plinov v sektorjih, zajetih v uredbo LULUCF in uredbo o porazdelitvi prizadevanj; državam članicam in Komisiji priporoča, naj lokalne in regionalne oblasti s krepitvijo njihovih zmogljivosti dosledno podpirajo pri izpolnjevanju njihovih osnovnih nalog pri zasnovi in načrtovanju lokalnega razvoja na področjih energetike, prometa, ravnanja z odpadki, rabe tal in drugih;

6.

meni, da instrumenti prilagodljivosti odražajo tržna načela in načine rabe zemljišč, pa tudi sredstva za uresničitev zmanjšanja emisij v okviru podnebnih ukrepov, vendar so v zvezi s tem potrebne spremembe, da se preprečita razvrednotenje visoko zastavljenih ciljev podnebne politike EU in inflacija pri trgovanju s kvotami. To je mogoče storiti z obračunavanjem dejanskih emisij ali linearnega trenda njihovega zmanjšanja leta 2020, zmanjšanjem prenosa presežnih kvot v ETS EU na sektorje, ki niso vključeni v ETS, in določitvijo ambicioznejših ciljev tudi za države z nizkim BDP;

7.

poziva k uvedbi vmesnega preverjanja skladnosti vsakih pet let kot učinkovitega sredstva, ki zagotavlja izpolnjevanje ciljev zmanjšanja emisij z rednim spremljanjem;

8.

meni, da bi bilo zaradi odsotnosti specifičnih ciljev zmanjšanja emisij za posamezne sektorje, vključene v uredbo o porazdelitvi prizadevanj, treba predvideti določbe o načrtovanju, da bi se na ravni EU, držav članic, regij in lokalnih oblasti oblikovali strategije in ukrepi, ki bodo jamčili prehod teh sektorjev na ukrepe za nizke emisije CO2. Treba je torej pripraviti cilje za posamezne sektorje, da se zagotovi, da so vsi sektorji, vključeni v direktivo o porazdelitvi prizadevanj, v skladu s svetovnim ciljem zmanjšanja emisij, predlaganim v uredbi, poleg tega pa je treba preverjanje skladnosti okrepiti z letnim spremljanjem in bilancami stanja;

9.

poudarja, da je treba izčrpno in še ambiciozneje izkoristiti možnosti v zvezi z regulativnimi zahtevami za ukrepe v sektorjih, kjer obstaja nevarnost porasta emisij (npr. učinkovitost osebnih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil v prometu);

10.

poziva Evropsko komisijo k celostnemu upoštevanju prispevka LULUCF, saj lahko ta sektor, zlasti gozdovi, pomembno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb z zajemanjem, shranjevanjem in nadomestitvijo emisij CO2.

1.

meni, da imajo lokalne in regionalne oblasti v sektorjih, ki jih zajemata uredba o porazdelitvi prizadevanj za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in uredba LULUCF, brez dvoma odločilno vlogo, saj je treba v skladu s tema uredbama upoštevati teritorialno razsežnost. Poleg tega so to področja, na katerih lahko lokalne in regionalne delujejo na podlagi svojih pravnih pristojnosti in pooblastil. Za politično izvajanje je na voljo obširen katalog koristnih instrumentov, npr. prostorsko načrtovanje, podpora MSP, politični ukrepi za pridobitev in spodbujanje okolju prijaznih naložb, stavbni sektor, promet in mobilnost v mestih ter urbanistični načrti;

2.

poudarja, da ponujeni ukrepi pomagajo zmanjšati emisije na področjih, ki niso zajeta v sistem EU za trgovanje z emisijami (sistem ETS), in tako prinašajo socialno, gospodarsko in okoljsko dodano vrednost. To daje mestom in regijam še odločilnejšo vlogo, saj so na svojih ozemljih vodilni akterji in gonilo pobud za dekarbonizacijo ter upoštevajo gospodarske in socialne dejavnike vsakega lokalnega ukrepa;

3.

poudarja, da sodobno in trajnostno gozdarstvo prispeva k večji uporabi obnovljivih virov energije in bioenergije kot nadomestila za fosilna goriva ter hkrati ustvarja učinkovite ponore ogljika; ravno tako poudarja, da mora tudi skupna kmetijska politika EU spodbujati zmanjšanje emisij v sektorjih LULUCF;

4.

meni, da imajo lokalne in regionalne oblasti pomembne naloge, ko gre za neposredno obveščanje državljanov in izvajanje kampanj o energetskih vprašanjih. Komisija s predlogi podpira izvajanje regionalnih podnebnih in energetskih strategij ter spodbuja dekarbonizacijo sektorjev in načrtno rabo zemljišč v okviru regionalnega in mestnega razvoja ter prostorskega načrtovanja. Regionalni in lokalni procesi temeljijo na konkretnih primerih in ciljih za zmanjšanje, ki jih določa Konvencija županov;

5.

meni, da predlagani uredbi ne odpirata vprašanj glede njune skladnosti z načelom subsidiarnosti, ker je obravnavanje podnebnih sprememb in njihovih posledic jasno čezmejno vprašanje in je zato cilje teh uredb mogoče doseči le z ukrepi na ravni EU. Predlagani uredbi tudi formalno ali vsebinsko ne presegata nujnih ukrepov za doseganje ciljev EU glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 na stroškovno učinkovit način in sta torej v skladu z načelom sorazmernosti;

6.

meni, da je treba za prehod na nizkoogljično gospodarstvo in čiste vire energije še naprej sprejemati obsežne podnebne ukrepe tudi v sektorjih, ki niso zajeti v sistemu trgovanja z emisijami. Namen predloga za porazdelitev prizadevanj je vzpostaviti splošno pravilo za sektorje, ki niso vključeni v sistem ETS;

7.

opozarja, da Komisija za te sektorje ni predložila konkretnih, pravno zavezujočih ciljev, temveč izhaja iz splošne ocene njihovega prispevka, pri čemer imajo države članice razmeroma veliko svobodo pri odločanju o tem, katere konkretne ukrepe bodo izvedle, da bi izpolnile zahteve za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Možnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov se po posameznih sektorjih razlikujejo in lahko na nacionalni ravni pomenijo celo povečanje, kar na primer velja za napovedi emisij v prometu po kopnem, ki so popolnoma neodvisne od izvajanja ukrepov za učinkovitejšo rabo goriv;

8.

se zavzema za prožno izvajanje splošnih ciljev za vse sektorje skupaj, pri čemer je treba oceniti in upoštevati regionalne in lokalne zmožnosti. Razčlenitev ciljev po posameznih sektorjih pa v praksi ni izvedljiva;

9.

poudarja, da vse države članice in vsi gospodarski sektorji prispevajo k doseganju ciljev glede zmanjšanja emisij CO2 ter da bi si vsi morali prizadevati za zgoraj navedene cilje, pri tem pa uravnoteženo upoštevati vidika pravičnosti in solidarnosti. Nacionalne cilje v okviru skupine držav članic, v katerih je BDP na prebivalca nad povprečjem EU, pa bi bilo treba sorazmerno prilagoditi, da bodo pravično in uravnoteženo odražali stroškovno učinkovitost;

10.

ugotavlja, da bi se lahko z uresničitvijo ciljev glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov povečali učinkovitost in inovativnost evropskega gospodarstva ter spodbudile izboljšave, zlasti na področju stavbnega sektorja, kmetijstva, ravnanja z odpadki in prometa, v kolikor sodijo na področje uporabe te uredbe;

11.

opozarja, da uredba o porazdelitvi prizadevanj predvideva mnoge možnosti za prilagodljivost in trgovanje, ki naj bi državam članicam pomagale doseči cilje za zmanjšanje emisij do leta 2030. Tovrstni ukrepi omilijo stroške zmanjšanja emisij, čeprav moramo tukaj ostati realistični in previdni. Skrbno je treba paziti, da prožnost v nekaterih državah članicah ne bo pomenila več emisij ali določanja nižjih ciljev z manipulacijami, naj bo to pred začetkom veljavnosti določb ali pri uporabi mehanizma prilagodljivosti, saj lahko neenotna pravila glede prilagodljivosti na koncu povzročijo, da cilji za zmanjšanje emisij ne bodo izpolnjeni. Upoštevati je treba ne le trenutne in strukturne probleme držav ter njihov življenjski standard, temveč tudi regionalne razlike v državah, da bodo doseženi visoko zastavljeni cilji;

12.

Komisijo nujno poziva, naj predlaga konkretne rešitve za problem tistih regij, ki se morda soočajo s posebnimi težavami ali zatonom v okviru potrebnega prehoda na nizkoogljično gospodarstvo; poudarja, da je treba razviti realistične rešitve za regije, ki so izjemno odvisne od uporabe fosilnih goriv ali energetsko intenzivne industrije ali jih bo morda uporaba predlaganih uredb kako drugače nesorazmerno prizadela; poudarja pomen vključevanja lokalnih in regionalnih oblasti v razvoj scenarijev trajnostnega razvoja, ki bi lahko spodbudili gospodarstvo v teh regijah;

13.

ugotavlja, da določena najvišja zgornja meja 100 milijonov enot za emisije zaradi presežne ponudbe pravic iz sistema ETS in nizke cene CO2 niso ravno spodbuda za znatno zmanjšanje emisij, temveč so v nasprotju s cilji o varstvu podnebja in lahko povzročijo, da se bodo emisije v sektorjih, ki niso vključeni v sistem ETS, še povečale kot posledica odpravljanja neravnovesij;

14.

Komisijo poziva, naj pri izračunavanju sankcij pokaže nekaj prilagodljivosti, in sicer tako da pri prenosih emisijskih pravic med sektorji uporabi nižje menjalne in tržne vrednosti;

15.

pozdravlja predlog, v skladu s katerim smejo države članice skupno 280 milijonov enot s področja LULUCF uporabiti kot potrditev, da lahko ta sektor, zlasti gozdovi, pozitivno prispeva k podnebnemu okviru EU. Ugotavlja, da sta problematični natančnost spremljanja emisij toplogrednih plinov za LULUCF in podpora lokalne ravni pri zbiranju podatkov;

16.

ugotavlja, da bi moralo biti zajemanje CO2 v okviru LULUCF omejeno na tista področja uredbe o porazdelitvi prizadevanj, na katerih so pravila za obračunavanje znanstveno podprta in utemeljena ter so bila preverjena s pilotnimi projekti. Tako bi se preprečile špekulacije in omejitev splošnih načel na zgolj stroškovni vidik. Pri spremljanju ukrepov na področju LULUCF in pri poročanju na tem področju je treba po najboljših močeh in z uporabo najboljših metod preprečiti dvojno štetje. To zlasti velja za spremembe kategorij rabe zemljišč, pa tudi za obračunavanje lesnih proizvodov in naravnih motenj;

17.

predlaga, da se odbitki upoštevajo vsakih pet let, tako da se lahko upošteva morebitni prispevek zemljišč, kjer je bil gozd izkrčen, pogozdenih zemljišč, njivskih površin, s katerimi se gospodari, in travinja, s katerim se gospodari. S tem bi se izravnali spremenljivost narave ter posledice naključnih dogodkov in cikličnih procesov;

18.

priporoča Komisiji, naj sodeluje z državami članicami pri natančnejši določitvi pravil za vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri upravljanju podatkov ter spremljanju obračunavanja za LULUCF;

19.

meni, da je zelo pomembno, da je v predlogu ohranjen strog cikel poročanja in skladnosti, kakor je določen v okviru odločbe o porazdelitvi prizadevanj. Države članice so še vedno obvezane, da spoštujejo letne omejitve emisij in krivuljo linearnega zmanjšanja v obdobju 2021–2030, čeprav bo dejansko preverjanje skladnosti izvedeno zgolj vsakih 5 let;

20.

poudarja, da mora Komisija – če želi zagotoviti, da se bo skladnost preverjala na podlagi natančnih podatkov – stalno in sistematično pregledovati in ocenjevati evidence toplogrednih plinov, ki jih predložijo države članice, po potrebi tudi s pomočjo neodvisnih strokovnjakov;

21.

meni, da mora Evropska agencija za okolje še naprej usklajevati nadzor nad transparentnostjo, točnostjo, doslednostjo, primerljivostjo in popolnostjo predloženih informacij. Pomembno je podpreti lokalne in regionalne oblasti pri obračunavanju in poročanju, da se bodo bolje kot doslej upoštevale lokalne in teritorialne posebnosti;

22.

ocenjuje kot pomembno, da obravnavani predlog nacionalnim, regionalnim in lokalnim upravam ter podjetjem, MSP in mikropodjetjem ne nalaga konkretnih obveznosti poročanja ali upravnih bremen;

23.

opozarja, da je raba zemljišč v Evropi zelo raznolika in spremenljiva, zato je logično, da se obravnava različno in neenotno. Zaradi tega sta potrebni dosledna in usklajena harmonizacija in standardizacija kakovosti podatkov držav članic, pri čemer je treba upoštevati regionalne in lokalne danosti ter pogoje, pa tudi njihovo dinamiko; predlaga, da se v tem okviru uporabijo izkušnje, zbrane s pomočjo orodij, kot je metodologija za evidence emisij v okviru pobude Konvencije županov, in da se te izkušnje povežejo s prizadevanji, ki potekajo za vzpostavitev prožnih in zanesljivih kazalnikov, ki so enostavni za uporabo, za merjenje lokalnih in regionalnih emisij v okviru Svetovne konvencije županov;

24.

izraža zaskrbljenost, ker bo Kjotski protokol prenehal veljati konec leta 2020. Zato je treba v EU dodatno razviti upravljanje v sektorju LULUCF; trenutno to poteka na podlagi sklepa o LULUCF (529/2013/EU), ki se že izvaja, s čimer bodo do leta 2020 vzpostavljeni boljši sistemi obračunavanja. Če ne bo pravnega okvira za konsolidacijo tega izvajanja in določanje pravil za obdobje po letu 2020, bi lahko v EU prišlo do neenotnega vključevanja sektorja LULUCF v splošni okvir. Razlike v pravilih za poročanje in obračunavanje med državami članicami bi negativno vplivale na optimalno delovanje enotnega trga;

25.

priznava, da pravila obračunavanja za evidence o LULUCF na podlagi postopka Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) iz leta 2006 niso ravno najsodobnejša. EU bi morala precej razviti postopek priprave evidenc, da bi bil točnejši in hitrejši. Hkrati mora sistem ostati enostaven in pregleden. Mesta in regije imajo pomembno, če ne celo odločilno vlogo pri posredovanju informacij, ki so potrebne za evidence o LULUCF in se uporabijo za naknadne ocene ter pripravo napovedi;

26.

poudarja, da uporaba podpornih struktur v postopku, ki naj bi spodbudile postopno izboljšanje, očitno nakazuje zelo obetajoč razvoj. OR bi lahko prispeval k oblikovanju ugodnega okolja, da se v skladu z osnovnimi načeli postopka IPCC, kot so doslednost, primerljivost, popolnost, točnost in transparentnost, povečajo zmožnosti mest in regij za zbiranje, analizo in povezovanje podatkov o LULUCF;

27.

meni, da bi Evropska komisija skupaj z OR morala pripraviti smernice, s katerimi bi lokalnim in regionalnim oblastem ponudila postopkovno pomoč pri zbiranju podatkov. Ravno tako bi morala pripraviti skupne metodološke standarde za vključevanje in upoštevanje lokalnih informacij, pri čemer se ne smejo prezreti kompromisi med točnostjo in stroškovno učinkovitostjo ter pri zmanjševanju upravnega bremena. Točnejše podatke je gotovo mogoče zagotavljati le s sodelovanjem lokalnih in regionalnih strokovnjakov;

28.

ugotavlja, da je vključevanje mnogih zainteresiranih strani ne le priporočljivo za dosego enotnosti glede vprašanj podnebnih sprememb in oblikovanja LULUCF, temveč tudi prispeva k večji preglednosti in okrepljenim zavezam poročanja, izboljša oceno socialnih in gospodarskih posledic na lokalni in regionalni ravni, omogoča lažje iskanje optimalnih rešitev in medsektorsko obvladovanje vse večje kompleksnosti;

29.

meni, da je treba pri vključevanju LULUCF v okvir podnebne politike na prvem mestu upoštevati kmetijstvo in gozdarstvo, vendar tudi prispevek stanovanjskega sektorja, sektorja odpadkov in malih podjetij, in sicer tako pri uvajanju dobrih praks za pravila o preglednosti kot tudi zaradi zagotavljanja učinkovitosti mehanizmov nadzora. Hitre in konkretne povratne informacije s posameznih področij med posvetovanji o uredbi in med izvajanjem so odločilne;

30.

poudarja, da je treba možnosti financiranja stalno, odločneje kot doslej in bolj decentralizirano razširiti na lokalno in regionalno raven, na kateri so lahko privlačna dopolnitev zasebnega financiranja in financiranja kreditnih ustanov. Poleg zagotavljanja nacionalnih in evropskih sredstev v obliki subvencij in sofinanciranja bi lahko razmislili o tem, da se za izvajanje okoljskih pobud izboljšajo kreditna sposobnost lokalnih in regionalnih oblasti ter njihove zmogljivosti za dajanje in najemanje posojil. To se lahko doseže s spremembami zakonodaje ali povezovanjem mest, ki sama niso dovolj velika, da bi na primer lahko kupila obveznice.