24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/1

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/2

1.

Pritožba se zavrne.

2.

Kraljevina Švedska nosi stroške Evropske komisije.

3.

Češka republika, Kraljevina Danska, Zvezna republika Nemčija, Kraljevina Španija in Republika Finska nosijo vsaka svoje stroške.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/3

—

določbe oddelka A (Zaščita naložb) poglavja IX (Naložbe) tega sporazuma v delu, v katerem se nanašajo na naložbe med Unijo in Republiko Singapur, ki niso neposredne;

—

določbe oddelka B (Reševanje sporov med vlagatelji in državo) tega poglavja IX;

—

določbe poglavij I (Cilji in splošna opredelitev pojmov), XIV (Preglednost), XV (Reševanje sporov med pogodbenicama), XVI (Mehanizem mediacije) in XVII (Institucionalne, splošne in končne določbe) navedenega sporazuma v delu, v katerem se nanašajo na določbe navedenega poglavja IX, in v delu, v katerem zadnjenavedene določbe spadajo v pristojnost, ki so jo delijo Unija in njene države članice.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/3

1.

Svobodo ustanavljanja je treba razlagati tako, da ne nasprotuje davčni zakonodaji države članice, kot je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s katero sta tako družba nerezidentka, ki opravlja gospodarsko dejavnost v tej državi članici prek stalne poslovne enote, kot družba rezidentka, vključno z odvisno družbo rezidentko družbe nerezidentke, zavezanki za plačilo davka, kot je fairness tax, če ti družbi izplačujeta dividende, ki zaradi uporabe nekaterih davčnih ugodnosti, določenih v nacionalni davčni ureditvi, niso v njunem končnem obdavčljivem dobičku, pod pogojem, da način določitve davčne osnove tega davka ne pripelje do dejansko manj ugodne obravnave te družbe nerezidentke v primerjavi z družbo rezidentko, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

2.

Člen 5 Direktive Sveta 2011/96/EU z dne 30. novembra 2011 o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic je treba razlagati tako, da ne nasprotuje davčni zakonodaji države članice, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki določa davek, kot je fairness tax, za plačilo katerega so zavezane družbe nerezidentke, ki gospodarsko dejavnost v tej državi članici opravljajo prek stalne poslovne enote, in družbe rezidentke, vključno z odvisno družbo rezidentko družbe nerezidentke, če izplačujejo dividende, ki zaradi uporabe nekaterih davčnih ugodnosti, določenih v nacionalni davčni ureditvi, niso v njihovem končnem obdavčljivem dobičku.

3.

Člen 4(1)(a) Direktive 2011/96 v povezavi z odstavkom 3 tega člena je treba razlagati tako, da ta določba nasprotuje nacionalni davčni zakonodaji, kot je ta v postopku v glavni stvari, v delu, v katerem je posledica te zakonodaje v položaju, v katerem dobiček, ki ga matična družba prejme od svoje odvisne družbe, ta matična družba distribuira po letu, v katerem je bil prejet, to, da je ta dobiček predmet obdavčitve, ki presega 5 odstotni prag, določen v navedeni določbi.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/4

1.

Člen 20 PDEU je treba razlagati tako, da je za presojo, ali bi bil otrok, državljan Evropske unije, prisiljen zapustiti ozemlje Unije kot celoto in bi mu bilo tako preprečeno dejansko izvrševanje bistva pravic, ki mu jih podeljuje ta člen, če se njegovemu roditelju, državljanu tretje države, zavrne priznanje pravice do prebivanja v zadevni državi članici, okoliščina, da je drugi roditelj, državljan Unije, resnično sposoben in pripravljen sam prevzeti vsakodnevno in dejansko skrb za otroka, upošteven dejavnik, ki pa ne zadostuje za ugotovitev, da med roditeljem, državljanom tretje države, in otrokom ne obstaja razmerje odvisnosti, tako da bi bil ta otrok deležen podobne prisile kot v primeru take zavrnitve. Ta presoja mora ob upoštevanju otrokove koristi temeljiti na vseh okoliščinah primera, zlasti na njegovi starosti, njegovem fizičnem in čustvenem razvoju, stopnji njegovega čustvenega razmerja z roditeljem, državljanom Unije, in z roditeljem, državljanom tretje države, ter na tveganju, da bo imela ločitev od zadnjega škodljive posledice za ravnovesje tega otroka.

2.

Člen 20 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica za pravico do prebivanja na svojem ozemlju državljanu tretje države, roditelju mladoletnega otroka, ki je državljan te države članice in za katerega ta državljan tretje države vsakodnevno in dejansko skrbi, določi obveznost, da ta državljan predloži dokaze, na podlagi katerih je mogoče izkazati, da bi odločba o zavrnitvi pravice do prebivanja roditelju, državljanu tretje države, otroku preprečila dejansko izvrševanje pravic, vezanih na njegov status državljana Unije, saj bi moral zapustiti ozemlje Unije kot celoto. Vendar morajo pristojni organi zadevne države članice na podlagi dokazov, ki jih predloži državljan tretje države, raziskati vse potrebno, da glede na vse okoliščine primera ugotovijo, ali bi zavrnilna odločba imela take posledice.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/5

1.

Pritožba se zavrne.

2.

Yoshida Metal Industry Co. Ltd se naloži plačilo stroškov.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/6

1.

Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 4. junija 2015, Deluxe Laboratories/UUNT (deluxe) (T-222/14, neobjavljena, EU:T:2015:364), se razveljavi.

2.

Zadeva se vrne v razsojanje Splošnemu sodišču Evropske unije.

3.

Odločitev o stroških se pridrži.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/6

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/7

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/8

1.

Člen 51(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da država članica, kadar v svoji zakonodaji določi denarno sankcijo za stranko, ki zavrne predložitev podatkov v okviru izmenjave med davčnimi organi med drugim na podlagi določb Direktive Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS, izvaja pravo Unije v smislu te določbe, in se zato Listina Evropske unije o temeljnih pravicah uporablja.

2.

Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da stranka, ki ji je bila zaradi nespoštovanja upravne odločbe, s katero ji je bila naložena predložitev podatkov v okviru izmenjave informacij med nacionalnimi davčnimi organi na podlagi Direktive 2011/16, naložena denarna sankcija, lahko izpodbija zakonitost te odločbe.

3.

Člen 1(1) in člen 5 Direktive 2011/16 je treba razlagati tako, da „verjetna pomembnost“ podatkov, za katere je ena država članica zaprosila drugo državo članico, pomeni pogoj, ki ga mora zaprosilo za informacije izpolnjevati, da se vzpostavi obveznost zaprošene države članice, da zaprosilo obravnava, ter s tem pogoj za zakonitost odredbe, ki jo je ta država članica naslovila na stranko, in sankcije, ki je bila tej naložena zaradi nespoštovanja te odredbe.

4.

Člen 1(1) in člen 5 Direktive 2011/16 je treba razlagati tako, da nadzor, ki ga opravi zaprošeni organ, ki je v skladu s to direktivo od organa prosilca prejel zaprosilo za informacije, ni omejen na formalno pravilnost tega zaprosila, temveč mora temu zaprošenemu organu omogočiti, da preveri, da zahtevani podatki niso verjetno povsem nepomembni ob upoštevanju identitete zadevnega davčnega zavezanca in identitete morebiti obveščene tretje osebe ter potreb zadevne davčne preiskave. Ti isti določbi Direktive 2011/16 in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ima v okviru tožbe, ki jo je stranka vložila zoper sankcijo, ki ji jo je naložil zaprošeni organ zaradi nespoštovanja odredbe, ki jo je ta organ sprejel po zaprosilu za informacije, ki ga je v skladu z Direktivo 2011/16 naslovil organ prosilec, nacionalno sodišče poleg pristojnosti za spremembo naložene sankcije pristojnost za nadzor nad zakonitostjo te odredbe. Kar zadeva pogoj zakonitosti navedene odredbe, ki se nanaša na verjetno pomembnost zaprošenih informacij, je sodni nadzor omejen na preverjanje očitnega neobstoja takšne pomembnosti.

5.

Člen 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora imeti sodišče zaprošene države članice v okviru izvajanja svojega sodnega nadzora dostop do zaprosila za informacije, ki ga je država članica prosilka naslovila na zaprošeno državo članico. Zadevna stranka pa, nasprotno, nima pravice do dostopa do celotnega zaprosila za informacije, ki v skladu s členom 16 Direktive 2011/16 ostaja tajni dokument. Za namene celovite predstavitve njene zadeve glede neobstoja verjetne pomembnosti zaprošenih informacij načeloma zadostuje, da so ji na voljo informacije iz člena 20(2) te direktive.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/9

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/10

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/10

1.

Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 11. novembra 2015, Dyson/Komisija (T-544/13, EU:T:2015:836) se razveljavi v delu, v katerem je bil z njo zavrnjen prvi del prvega pritožbenega razloga in tretji tožbeni razlog, ki sta bila navedena na prvi stopnji.

2.

Zadeva se vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da bi to odločilo o prvem delu prvega tožbenega razloga in o tretjem tožbenem razlogu, ki sta bila navedena na prvi stopnji.

3.

Odločitev o stroških se pridrži.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/11

1.

Člen 11(1), prva alinea, Direktive Sveta 86/653/EGS z dne 18. decembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih je treba razlagati tako, da se ne nanaša zgolj na popolno neizpolnitev pogodbe med naročiteljem in tretjim, temveč tudi na delno neizpolnitev te pogodbe, kot je nespoštovanje prometa ali časovnega obdobja, določenih z navedeno pogodbo.

2.

Člen 11(2) in (3) Direktive 86/653 je treba razlagati tako, da določba pogodbe o trgovskem zastopanju, v skladu s katero mora zastopnik vrniti sorazmerni delež provizije v primeru delne neizpolnitve pogodbe, sklenjene med naročiteljem in tretjim, ne pomeni „odstopanja na škodo trgovskega zastopnika“ v smislu člena 11(3) te direktive, če je del provizije, ki ga je treba vrniti, sorazmeren obsegu neizpolnitve navedene pogodbe, in če za to neizpolnitev ni kriv naročitelj.

3.

Člen 11(1), druga alinea, Direktive 86/653 je treba razlagati tako, da se besedna zveza „kriv naročitelj“ ne nanaša zgolj na pravne razloge, iz katerih je neposredno prenehala veljati pogodba, sklenjena med naročiteljem in tretjim, temveč na vse pravne in dejanske okoliščine, za katere je kriv naročitelj, zaradi katerih ta pogodba ni bila izpolnjena.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/12

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/12

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/13

1.

Načelo enakega obravnavanja gospodarskih subjektov iz člena 10 Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da javni naročnik v okviru postopka oddaje javnega naročila ponudnika pozove, naj predloži izjave ali dokumente, katerih predložitev je bila zahtevana z razpisno dokumentacijo in ki niso bili predloženi v roku za predložitev ponudb. Ta člen pa ne nasprotuje temu, da javni naročnik ponudnika pozove, naj pojasni ponudbo ali naj popravi očitno pisno pomoto v tej ponudbi, pod pogojem, da je tak poziv poslan vsem ponudnikom, ki so v enakem položaju, da so vsi ponudniki obravnavani enako in lojalno in da ta pojasnitev oziroma ta poprava ne pomeni predložitve nove ponudbe, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

2.

Direktivo Sveta 92/13/EGS z dne 25. februarja 1992 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o uporabi pravil Skupnosti za oddajo javnih naročil podjetij na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2007/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2007, je treba razlagati tako, da lahko v položaju, kot je ta v zadevi v glavni stvari, v katerem sta bili v postopku oddaje javnega naročila predloženi dve ponudbi, javni naročnik pa je hkrati sprejel dva sklepa, in sicer sklep o zavrnitvi ponudbe enega od ponudnikov in sklep o oddaji naročila drugemu, izločeni ponudnik, ki je vložil zahtevek za revizijo zoper ta dva sklepa, zahteva izločitev ponudbe uspešnega ponudnika, tako da lahko pojem „določeno javno naročilo“ v smislu člena 1(3) Direktive 92/13, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2007/66, glede na okoliščine primera zajema potencialno izvedbo novega postopka oddaje javnega naročila.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/14

1.

V okoliščinah, kot so te v zadevi v glavni stvari, odločitev družbe, ki je v večinski lasti države članice, da za ugasnitev terjatve sprejme nadomestno izpolnitev s sredstvom, ki je v lasti druge družbe, katere edini delničar je ta država članica, in da plača znesek, ki ustreza razliki med ocenjeno vrednostjo tega sredstva in zneskom te terjatve, lahko pomeni državno pomoč v smislu člena 107 PDEU, če:

Nacionalna sodišča preverijo, ali so ti pogoji izpolnjeni.

2.

Če nacionalno sodišče za državno pomoč opredeli odločitev družbe, ki je v večinski lasti države članice, da za ugasnitev terjatve sprejme nadomestno izpolnitev s sredstvom, ki je v lasti druge družbe, katere edini delničar je ta država članica, in da plača znesek, ki ustreza razliki med ocenjeno vrednostjo tega sredstva in zneskom te terjatve, morajo organi te države članice v skladu s členom 108(3) PDEU to pomoč pred njeno izvršitvijo priglasiti Evropski komisiji.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/15

1.

Člen 203(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 648/2005 z dne 13. aprila 2005, je treba razlagati tako, da se ta določba ne uporabi, kadar med zunanjim skupnostnim tranzitnim postopkom namembnemu carinskemu uradu, določenemu v okviru tega postopka, ni bilo predloženo celotno blago, in sicer ker je bil, če se to ustrezno dokaže, del tega blaga popolnoma uničen ali nepovratno izgubljen.

2.

Člen 204(1)(a) Uredbe št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 648/2005, je treba razlagati tako, da kadar med zunanjim skupnostnim tranzitnim postopkom namembnemu carinskemu uradu, določenemu v okviru tega postopka, ni bilo predloženo celotno blago, in sicer ker je bil, če se to ustrezno dokaže, del tega blaga popolnoma uničen ali nepovratno izgubljen – kar pomeni neizpolnitev ene od obveznosti, ki izhaja iz tega postopka, in sicer obveznosti predložiti nedotaknjeno blago namembnemu carinskemu uradu – načeloma za del blaga, ki ni bil predložen temu uradu, nastane carinski dolg. Naloga nacionalnega sodišča je preveriti, ali v obravnavani zadevi okoliščina, kakršna je poškodovanje razkladalnega ventila, ustreza merilom, ki opredeljujejo pojma „višja sila“ in „nepredvidljive okoliščine“ v smislu člena 206(1) Uredbe št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 648/2005, in sicer ali je ta okoliščina neobičajna za subjekt, ki deluje na področju prevoza tekočih snovi, in takšna, na katero ta subjekt nima vpliva, ter ali njenih posledic kljub vsej skrbnosti ne bi bilo mogoče preprečiti. Pri tem preverjanju mora nacionalno sodišče zlasti upoštevati, kako so subjekti, kakršna sta glavni zavezanec in prevoznik, spoštovali veljavna pravila in zahteve glede tehničnega stanja cistern in varnosti pri prevozu tekočih snovi, kakršno je topilo.

3.

Člene 2(1)(d), 70 in 71 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da tega davka ni treba odmeriti za del blaga, ki je bil med zunanjim skupnostnim tranzitnim postopkom popolnoma uničen ali nepovratno izgubljen.

4.

Člen 96(1)(a) v povezavi s členom 204(1)(a) in (3) Uredbe št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 648/2005, je treba razlagati tako, da je glavni zavezanec odgovoren za plačilo carinskega dolga, ki za blago nastane v zunanjem skupnostnem tranzitnem postopku, in to tudi če prevoznik ni izpolnil obveznosti, ki mu jih nalaga člen 96(2) te uredbe, zlasti obveznosti, da namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku predloži nedotaknjeno blago.

5.

Člen 96(1)(a) in (2), člen 204(1)(a) in (3) ter člen 213 Uredbe št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 648/2005, je treba razlagati tako, da carinski organ države članice ni dolžan uveljavljati solidarne odgovornosti prevoznika, ki ga je poleg glavnega zavezanca treba šteti za odgovornega za plačilo carinskega dolga.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/16

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/17

1.

Pritožba se zavrne.

2.

Portugalski republiki se naloži plačilo stroškov.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/17

1.

Pritožba se zavrne.

2.

Portugalski republiki se naloži plačilo stroškov.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/18

1.

Pritožba se zavrne.

2.

Portugalski republiki se naloži plačilo stroškov.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/18

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/19

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/19

1.

„Ali sta člena 8 in 9 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 (2) v nasprotju z razlago ustreznih nacionalnih predpisov za prenos (to je členov 24 in 25 Codice del consumo (zakonik o potrošnji)), v skladu s katerima je mogoče kot‚nedopustno vplivanje‘ in tem‚agresivno poslovno prakso‘, s katero lahko operater mobilne telefonije s svojim ravnanjem, znatno‘ omeji svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika, s tem ko ga ne obvesti o privzetih nastavitvah nekaterih telefonskih storitev (npr. storitev telefonske tajnice ali dostopanja do spleta) na kartici SIM, zlasti če navedenemu operaterju mobilne telefonije ni bilo očitano nobeno dodatno in drugačno ravnanje?

2.

Ali je mogoče točko 29 Priloge I k Direktivi 2005/29/ES […] razlagati tako, da gre za‚nenaročeno dobavo‘, če operater mobilne telefonije od svoje stranke zahteva plačilo za storitve telefonske tajnice ali dostopanja do spleta, in sicer v tem položaju:

3.

Ali namen, splošne‚Direktive 2005/29/ES kot, varnostne mreže‘ za varstvo potrošnikov ter uvodna izjava 10 in člen 3(4) navedene direktive 2005/29/ES nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero presoja izpolnjevanja posameznih obveznosti iz sektorske Direktive 2002/22/ES (3) izhaja iz varstva uporabnikov, v okviru uporabe splošne Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah, s čimer je izključeno posredovanje organa, pristojnega za preprečevanje kršitve sektorske direktive, vedno kadar lahko vključuje tudi osnovne informacije o nepošteni/nezakoniti poslovni praksi?

4.

Ali je treba načelo specialnosti iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES razumeti kot načelo, ki ureja razmerje med ureditvami (splošna ureditev in sektorske ureditve), ali razmerja med predpisi (splošni in posebni predpisi), pa tudi razmerja med organi, pristojnimi za regulacijo zadevnih sektorjev in nadzor nad njimi?

5.

Ali je mogoče šteti, da gre za pojem, nasprotja‘ iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES le v primeru očitnega nasprotja med določbami zakonodaje o nepoštenih poslovnih praksah in drugimi predpisi, ki izhajajo iz evropskih in ki urejajo posebne sektorske vidike poslovnih praks, ali zadostuje, da je ureditev, določena z zadevnimi predpisi, v nasprotju z zakonodajo o nepoštenih poslovnih praksah v povezavi s posebnostjo sektorja, tako da povzroči kolizijo med predpisi (Normenkollision) v povezavi z istim dejanskim primerom?

6.

Ali se pojem predpisov skupnosti iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES nanaša samo na določbe iz evropskih uredb in direktiv ter na predpise, na podlagi katerih so bile te neposredno prenesene, ali pa se vključijo tudi zakonodajne in regulativne določbe, s katerimi se izvajajo načela evropskega prava?

7.

Ali načelo specialnosti iz uvodne izjave 10 in člena 3(4) Direktive 2005/29/ES, člena 20 in 21 Direktive 2002/22/ES ter člena 3 in 4 Direktive 2002/21/ES (4) nasprotujejo razlagi ustreznih predpisov za prenos v nacionalno pravno ureditev, in sicer razlagi, da je treba vsakokrat, ko se v reguliranem sektorju, v katerem velja sektorska‚potrošniška‘ ureditev z dodelitvijo regulativnih in sankcijskih pristojnosti sektorskemu organu, ravnanje, ki ga je mogoče opredeliti kot‚agresivno prakso‘ v smislu členov 8 in 9 Direktive 2005/29/ES, ali‚v vseh okoliščinah agresivno prakso‘ v smislu Priloge I k Direktivi 2005/29/ES, uporabiti splošno ureditev o nepoštenih poslovnih praksah, in to tudi če obstaja sektorska ureditev, ki je bila sprejeta za varstvo potrošnikov in temelji na predpisih prava Unije, ki celovito ureja navedene‚agresivne prakse‘ in, v vseh okoliščinah agresivne prakse‘ ali pa navedene, nepoštene prakse‘?“

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/21

1.

„Ali sta člena 8 in 9 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 (2) v nasprotju z razlago ustreznih nacionalnih predpisov za prenos (to je členov 24 in 25 Codice del consumo (zakonik o potrošnji)), v skladu s katerima je mogoče kot, nedopustno vplivanje“ in tem, agresivno poslovno prakso‘, s katero lahko operater mobilne telefonije s svojim ravnanjem, znatno‘ omeji svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika, s tem ko ga ne obvesti o privzetih nastavitvah nekaterih telefonskih storitev (npr. storitev telefonske tajnice ali dostopanja do spleta) na kartici SIM, zlasti če navedenemu operaterju mobilne telefonije ni bilo očitano nobeno dodatno in drugačno ravnanje?

2.

Ali je mogoče točko 29 Priloge I k Direktivi 2005/29/ES […] razlagati tako, da gre za, nenaročeno dobavo‘, če operater mobilne telefonije od svoje stranke zahteva plačilo za storitve telefonske tajnice ali dostopanja do spleta, in sicer v tem položaju:

3.

Ali namen, splošne‘ Direktive 2005/29/ES kot, varnostne mreže‘ za varstvo potrošnikov ter uvodna izjava 10 in člen 3(4) navedene direktive 2005/29/ES nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero presoja izpolnjevanja posameznih obveznosti iz sektorske Direktive 2002/22/ES (3) izhaja iz varstva uporabnikov, v okviru uporabe splošne Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah, s čimer je izključeno posredovanje organa, pristojnega za preprečevanje kršitve sektorske direktive, vedno kadar lahko vključuje tudi osnovne informacije o nepošteni/nezakoniti poslovni praksi?

4.

Ali je treba načelo specialnosti iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES razumeti kot načelo, ki ureja razmerje med ureditvami (splošna ureditev in sektorske ureditve), ali razmerja med predpisi (splošni in posebni predpisi), pa tudi razmerja med organi, pristojnimi za regulacijo zadevnih sektorjev in nadzor nad njimi?

5.

Ali je mogoče šteti, da gre za pojem, nasprotja‘ iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES le v primeru očitnega nasprotja med določbami zakonodaje o nepoštenih poslovnih praksah in drugimi predpisi, ki izhajajo iz evropskih in ki urejajo posebne sektorske vidike poslovnih praks, ali zadostuje, da je ureditev, določena z zadevnimi predpisi, v nasprotju z zakonodajo o nepoštenih poslovnih praksah v povezavi s posebnostjo sektorja, tako da povzroči kolizijo med predpisi (Normenkollision) v povezavi z istim dejanskim primerom?

6.

Ali se pojem predpisov skupnosti iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES nanaša samo na določbe iz evropskih uredb in direktiv ter na predpise, na podlagi katerih so bile te neposredno prenesene, ali pa se vključijo tudi zakonodajne in regulativne določbe, s katerimi se izvajajo načela evropskega prava?

7.

Ali načelo specialnosti iz uvodne izjave 10 in člena 3(4) Direktive 2005/29/ES, člena 20 in 21 Direktive 2002/22/ES ter člena 3 in 4 Direktive 2002/21/ES (4) nasprotujejo razlagi ustreznih predpisov za prenos v nacionalno pravno ureditev, in sicer razlagi, da je treba vsakokrat, ko se v reguliranem sektorju, v katerem velja sektorska, potrošniška‘ ureditev z dodelitvijo regulativnih in sankcijskih pristojnosti sektorskemu organu, ravnanje, ki ga je mogoče opredeliti kot„agresivno prakso“ v smislu členov 8 in 9 Direktive 2005/29/ES, ali„v vseh okoliščinah agresivno prakso“ v smislu Priloge I k Direktivi 2005/29/ES, uporabiti splošno ureditev o nepoštenih poslovnih praksah, in to tudi če obstaja sektorska ureditev, ki je bila sprejeta za varstvo potrošnikov in temelji na predpisih prava Unije, ki celovito ureja navedene„agresivne prakse“ in„v vseh okoliščinah agresivne prakse“ ali pa navedene„nepoštene prakse“?“

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/22

—

sodba Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 19. januarja 2017, Stock Polska/EUIPO – Lass & Steffen (Lubelska), T-701/15, naj se v celoti razveljavi;

—

zadeva naj se vrne v ponovno odločanje Splošnemu sodišču;

—

vsaka stranka naj nosi svoje stroške.

1.

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Unije (1), ker ni bila izvedena nobena celovita presoja obstoja verjetnosti zmede na podlagi celovitega vtisa v zvezi z razlikovalnim učinkom in prevladujočim elementom, zlasti zato ker se je presoja podobnosti znaka s prejšnjo znamko brez podlage opirala na en element tega znaka (besedni element).

Splošno sodišče naj bi neupravičeno potrdilo možnost, da se pri presoji podobnosti dveh znamk upošteva le del sestavljene znamke (besedni element) in se primerja z drugo znamko, pri tem pa se izvzame grafični element, brez da bi bilo predhodno ugotovljeno, da je besedni element prevladujoči element in da je grafični element brez pomena. Splošno sodišče je zgolj ugotovilo, da ima grafični element omejen razlikovalni učinek, pri tem pa ni upoštevalo, da omejen razlikovalni učinek tega elementa znaka nujno ne pomeni, da ta element ni prevladujoč .

2.

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 in načela enakega obravnavanja, dobrega upravljanja in pravne varnosti, saj ni bilo upoštevano, da je EUIPO odstopil od svoje prejšnje prakse odločanja, ki je določena v njegovih smernicah, zaradi česar je prišlo do kršitve te prakse odločanja.

Splošno sodišče ni upoštevalo, da je EUIPO v zvezi z uporabo člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 odstopil od svoje prejšnje prakse odločanja, ki je določena v njegovih smernicah, in ni navedel nobenih posebnih okoliščin, ki bi upravičevale to odstopanje.

3.

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009, saj so bila pri presoji verjetnosti zmede kot pravilna dejstva ugotovljena dejstva, ki niso splošno znana, niso pa bila upoštevana splošno znana bistvena dejstva, zaradi česar so bila dejstva in dokazi izkrivljeni, ker

4.

Kršitev obveznosti obrazložitve pri uporabi člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009, ker

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/24

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/24

1.

Ali je treba člen 23(3) Uredbe Dublin (1) razumeti tako, da je postala Italija odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je 23. oktobra 2014 v tej državi vložila tožeča stranka, čeprav je bila Nizozemska zaradi prošenj za mednarodno zaščito v smislu člena 2(d) Uredbe Dublin, ki sta bili na Nizozemskem vloženi pred tem in od katerih se je nazadnje vložena prošnja takrat na Nizozemskem še obravnavala, ker oddelek še ni odločil o pritožbi, ki jo je vložila tožeča stranka zoper sodbo Rechtbank z dne 7. julija 2014 iz zgornje točke 1.3, primarno odgovorna država članica?

2.

Ali iz člena 18(2) Uredbe Dublin izhaja, da bi morali nizozemski organi po predložitvi zahteve za priznanje odgovornosti takoj prekiniti obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki je bilo na Nizozemskem še v teku, ko je bila 5. marca 2015 predložena ta zahteva, in ga po izteku roka iz člena 24 z umikom ali spremembo predhodno izdane odločbe z dne 11. junija 2014, s katero je bila zavrnjena prošnja za azil z dne 4. junija 2014, ustaviti?

3.

Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: Ali se potem odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložila tožeča stranka, ker tožena stranka ni umaknila ali spremenila odločbe z dne 11. junija 2014, ni prenesla na Italijo, ampak je ostala pri Nizozemski?

4.

Ali so nizozemski organi s tem, da niso sporočili, da oddelek na Nizozemskem še obravnava pritožbo v drugem postopku za pridobitev azila, ravnali v nasprotju s svojo obveznostjo iz člena 24(5) Uredbe Dublin, v skladu s katero bi morali italijanskim organom predložiti informacije, ki bi jim omogočile, da preverijo, ali je njihova država odgovorna na podlagi meril, določenih v tej uredbi?

5.

Če je odgovor na četrto vprašanje pritrdilen: Ali ta kršitev obveznosti potem pomeni, da se zaradi tega odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložila tožeča stranka, ni prenesla na Italijo, ampak je ostala pri Nizozemski?

6.

Če odgovornost ni ostala pri Nizozemski, ali bi morali nizozemski organi potem v zvezi z izročitvijo tožeče stranke s strani Italije Nizozemski v okviru kazenske zadeve, ki se je nanašala na tožečo stranko, na podlagi člena 17(1) Uredbe Dublin, z odstopanjem od člena 3(1) te uredbe, obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je tožeča stranka vložila v Italiji, in ali bi bilo zaradi tega pametno, da ne bi uporabili pravice iz člena 24(1) Uredbe Dublin, na podlagi katere so od italijanskih organov zahtevali ponovni sprejem tožeče stranke?

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/25

1.

2.

3.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/26

(a)

polnoletna oseba, ki ima hkrati državljanstvo tretje države, državljanstvo države članice in s tem državljanstvo Unije izgubi na podlagi zakona, ker je imela neprekinjeno deset let običajno prebivališče v tujini in zunaj Evropske unije, čeprav obstajajo možnosti, da se ta desetletni rok pretrga?

(b)

mladoletna oseba na podlagi izgube državljanstva enega od staršev v smislu navedb pod točko (a) pod določenimi pogoji na podlagi zakona izgubi državljanstvo države članice in s tem državljanstvo Unije?

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/27

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/27

—

razveljavi sodbo Splošnega sodišča v zadevi T-162/14;

—

ugodi predlogu, ki je bil podan na prvi stopnji, in razveljavi izpodbijano uredbo v delu, v katerem se nanaša na pritožnice;

—

nasprotni stranki v postopku s pritožbo naloži, naj plača stroške pritožnic in svoje stroške, tako na prvi stopnji kot v pritožbenem postopku;

—

drugim strankam v postopku naloži plačilo svojih stroškov;

—

razveljavi sodbo Splošnega sodišča v zadevi T-162/14;

—

zadevo vrne v ponovno razsojanje Splošnemu sodišču;

—

odločitev o stroških na prvi in pritožbeni stopnji pridrži do končne sodbe Splošnega sodišča;

—

drugim strankam v postopku naloži plačilo svojih stroškov.

1.

Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je od pritožnic zahtevalo, naj izkažejo pravni interes za uveljavljanje prvega in drugega tožbenega razloga; Splošno sodišče je v vsakem primeru napačno pravno ovrednotilo dejstva, saj pritožnice tak interes imajo.

2.

Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je od pritožnic zahtevalo, naj izkažejo pravni interes za uveljavljanje tretjega tožbenega razloga; Splošno sodišče je napačno razlagalo člen 2(7)(a) Uredbe 1225/2009 (temeljna uredba) (1).

3.

Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da se je Uredba 1168/2012 uporabljala za zadevno protidampinško preiskavo (2); Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da to, da Komisija ni odločila o zahtevi pritožnic za tržnogospodarsko obravnavo, ni v nasprotju z izpodbijano uredbo.

4.

Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je institucijam dovolilo, naj uvedejo protidampinško dajatev na ravni, s katero se izravna škoda, povzročena z drugimi dejavniki, ki niso dampinški uvozi; Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je neutemeljeno obrnilo dokazno breme.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/28

—

razveljavi sodbo Splošnega sodišča v zadevi T-163/14;

—

ugodi predlogu, ki je bil podan na prvi stopnji, in razveljavi izpodbijano uredbo v delu, v katerem se nanaša na pritožnice;

—

nasprotni stranki v postopku s pritožbo naloži, naj plača stroške pritožnic in svoje stroške, tako na prvi stopnji kot v pritožbenem postopku;

—

drugim strankam v postopku naloži plačilo svojih stroškov;

—

razveljavi sodbo Splošnega sodišča v zadevi T-163/14;

—

zadevo vrne v ponovno razsojanje Splošnemu sodišču;

—

odločitev o stroških na prvi in pritožbeni stopnji pridrži do končne sodbe Splošnega sodišča;

—

drugim strankam v postopku naloži plačilo svojih stroškov.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/29

—

Sklep Sveta (EU) 2017/477 z dne 3. marca 2017 o stališču, ki se sprejme v imenu Evropske unije v Svetu za sodelovanje, ustanovljenem na podlagi Sporazuma o okrepljenem partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Kazahstan na drugi strani, glede načina delovanja Sveta za sodelovanje, Odbora za sodelovanje, posebnih pododborov ali kakršnih koli drugih teles (1) naj se razglasi za ničen,

—

Svetu Evropske unije naj se naloži plačilo stroškov.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/30

1.

Ali je treba nacionalne predpise o izročitvi zaradi kaznivega dejanja z vidika prostega gibanja državljanov druge države članice presojati enako ne glede na to, ali je prošnja za izročitev tretje države, ki temelji na konvenciji o izročitvi, podana z namenom izvršitve kazni ali – kot v zadevi Petruhhin (1) – z namenom kazenskega pregona? Ali je pomembno, da ima oseba, za katere izročitev se prosi, poleg državljanstva Unije tudi državljanstvo države, ki je podala prošnjo za izročitev?

2.

Ali nacionalna ureditev, v skladu s katero se samo lastnih državljanov ne izroči zaradi izvršitve kazni zunaj Unije, neupravičeno postavlja državljane druge države članice v slabši položaj? Ali je treba tudi v primeru, v katerem gre za izvršitev [kazni], uporabiti mehanizme prava Unije, s katerimi se lahko cilj, ki je sam po sebi legitimen, doseže na manj škodljiv način? Kako je treba odgovoriti na prošnjo za izročitev, če se na podlagi tovrstnih mehanizmov o njej obvesti drugo državo članico, vendar ta na primer zaradi pravnih ovir ne sprejme nobenih ukrepov v zvezi s svojimi državljani?

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/31

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/31

1.

Ali v skladu s členom 10(g) Direktive 2014/24 (1) za opredelitev pogodbe kot „pogodbe o zaposlitvi“ zadostuje, da gre za pogodbo o opravljanju dela v delovnem razmerju, ali pa mora imeti taka pogodba posebne značilnosti (na primer glede vrste dela, pogojev sklenitve, usposobljenosti kandidatov in elementov postopka za njihovo izbiro), tako da vsak delodajalec delavca izbere na podlagi svoje individualne presoje in subjektivne ocene osebnosti delavca? Ali je mogoče pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene na podlagi objektivnih meril, kot so obdobje brezposelnosti kandidata, pretekle izkušnje ali število mladoletnih otrok, po formalnem preverjanju dokazil in po vnaprej določenem postopku dodeljevanja točk glede na zgornja merila, kot so pogodbe iz člena 63 zakona št. 4430/2016, obravnavati kot „pogodbe o zaposlitvi“ v smislu člena 10(g) Direktive 2014/24?

2.

Ali lahko javni organi v skladu z določbami Direktive 2014/24 (členi 1(4), 18(1) in (2), 19(1), 32 in 57, v povezavi z uvodno izjavo 5 preambule), Pogodbe o delovanju Evropske unije (člena 49 in 56) in Listine o temeljnih pravicah (člena 16 in 52) ter načeli enakega obravnavanja, preglednosti in sorazmernosti za opravljanje svojih nalog v javnem interesu uporabijo druga sredstva, kot so javna naročila, vključno s pogodbami o zaposlitvi, in če lahko, pod kakšnimi pogoji, kadar se za tako uporabo javne storitve ne organizirajo trajno, temveč – kakor v primeru, uvedenem s členom 63 zakona št. 4430/2016 – za določen čas, zaradi odziva na izjemne okoliščine, in iz razlogov učinkovitosti konkurence ali zakonitosti delovanja podjetij, ki delujejo na trgu javnih naročil? Ali se lahko razlogi in okoliščine, kot sta nemožnost neoviranega izvajanja javnih naročil ali dosega večje gospodarske koristi, kot (bi jo bilo mogoče doseči) z javnim naročilom, štejejo za nujne razloge v splošnem interesu, ki upravičujejo sprejetje ukrepa, ki zaradi obsega in trajanja pomeni resno omejitev za poslovno dejavnost na področju javnih naročil?

3.

Ali je zoper odločbo javnega organa, kot so odločbe, izpodbijane v postopku v glavni stvari, v zvezi s pogodbo, ki naj ne bi spadala na področje uporabe Direktive 2014/24 (na primer zato, ker je „pogodba o zaposlitvi“), izključeno sodno varstvo iz Direktive 89/665, kakor je opredeljeno v njenem členu 1, kot je v veljavi, kadar pravno sredstvo vloži gospodarski subjekt, ki ima legitimni interes, da se mu dodeli javno naročilo z enakim predmetom, in trdi, da Direktiva 2014/24 ni bila prenesena zaradi prepričanja, da je ni mogoče uporabiti, kar naj bi bilo nezakonito?

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/32

1.

Ali odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi bolniškega staleža pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004 (1)? Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali spontana odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi prekinitve dela, ki nima podlage v delovnem pravu in zakonodaji o kolektivnih pogodbah („nezakonita stavka“) pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004? Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

3.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali so morale izredne razmere obstajati v času odpovedanega leta, ali pa ima dejanski letalski prevoznik na podlagi poslovnih razlogov pravico pripraviti nov program letov?

4.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali se možnost izognitve nanaša na izredne razmere ali na posledice nastopa izrednih razmer?

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/33

1.

Ali odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi bolniškega staleža pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004 (1)? Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali spontana odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi prekinitve dela, ki nima podlage v delovnem pravu in zakonodaji o kolektivnih pogodbah („nezakonita stavka“) pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004? Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

3.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali so morale izredne razmere obstajati v času odpovedanega leta, ali pa ima dejanski letalski prevoznik na podlagi poslovnih razlogov pravico pripraviti nov program letov?

4.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali se možnost izognitve nanaša na izredne razmere ali na posledice nastopa izrednih razmer?

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/34

1.

Ali odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi bolniškega staleža pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004 (1)? Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali spontana odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi prekinitve dela, ki nima podlage v delovnem pravu in zakonodaji o kolektivnih pogodbah („nezakonita stavka“) pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004? Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

3.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali so morale izredne razmere obstajati v času odpovedanega leta, ali pa ima dejanski letalski prevoznik na podlagi poslovnih razlogov pravico pripraviti nov program letov?

4.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali se možnost izognitve nanaša na izredne razmere ali na posledice nastopa izrednih razmer?

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/34

1.

Ali odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi bolniškega staleža pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004 (1)? Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali spontana odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi prekinitve dela, ki nima podlage v delovnem pravu in zakonodaji o kolektivnih pogodbah („nezakonita stavka“) pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004? Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

3.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali so morale izredne razmere obstajati v času odpovedanega leta, ali pa ima dejanski letalski prevoznik na podlagi poslovnih razlogov pravico pripraviti nov program letov?

4.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali se možnost izognitve nanaša na izredne razmere ali na posledice nastopa izrednih razmer?

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/35

1.

Stellt die Abwesenheit eines für die Durchführung von Flügen erheblichen Teils des Personals des ausführenden Luftfahrtunternehmens aufgrund von Krankmeldungen einen außergewöhnlichen Umstand gemäß Art. 5 Abs. 3 VO (EG) Nr. 261/2004 (1) dar? Falls Frage 1 bejaht werden sollte: Wie hoch muss die Abwesenheitsquote sein, um einen solchen Umstand anzunehmen?

2.

Falls Frage 1 verneint werden sollte: Stellt die spontane Abwesenheit eines für die Durchführung von Flügen erheblichen Teils des Personals des ausführenden Luftfahrtunternehmens aufgrund einer arbeitsrechtlich und tarifrechtlich nicht legitimierten Arbeitsniederlegung („wilder Streik“) einen außergewöhnlichen Umstand gemäß Art. 5 Abs. 3 VO (EG) Nr. 261/2004 dar? Falls Frage 2 bejaht werden sollte: Wie hoch muss die Abwesenheitsquote sein, um einen solchen Umstand anzunehmen?

3.

Falls Frage 1 oder 2 bejaht werden sollten: Muss der außergewöhnliche Umstand beim annullierten Flug selbst vorgelegen haben oder ist das ausführende Luftfahrtunternehmen berechtigt, aus betriebswirtschaftlichen Erwägungen einen neuen Flugplan aufzustellen?

4.

Falls Frage 1 oder 2 bejaht werden sollten: Kommt es bei der Vermeidbarkeit auf den außergewöhnlichen Umstand oder aber die Folgen des Eintritts des außergewöhnlichen Umstands an?

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/36

1.

Ali odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi bolniškega staleža pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004 (1)? Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali spontana odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi prekinitve dela, ki nima podlage v delovnem pravu in zakonodaji o kolektivnih pogodbah („nezakonita stavka“) pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004? Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

3.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali so morale izredne razmere obstajati v času odpovedanega leta, ali pa ima dejanski letalski prevoznik na podlagi poslovnih razlogov pravico pripraviti nov program letov?

4.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali se možnost izognitve nanaša na izredne razmere ali na posledice nastopa izrednih razmer?

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/37

1.

Ali odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi bolniškega staleža pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004 (1)? Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali spontana odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi prekinitve dela, ki nima podlage v delovnem pravu in zakonodaji o kolektivnih pogodbah („nezakonita stavka“) pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004? Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

3.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali so morale izredne razmere obstajati v času odpovedanega leta, ali pa ima dejanski letalski prevoznik na podlagi poslovnih razlogov pravico pripraviti nov program letov?

4.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali se možnost izognitve nanaša na izredne razmere ali na posledice nastopa izrednih razmer?

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/37

1.

Ali odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi bolniškega staleža pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004 (1)? Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali spontana odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi prekinitve dela, ki nima podlage v delovnem pravu in zakonodaji o kolektivnih pogodbah („nezakonita stavka“) pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004? Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

3.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali so morale izredne razmere obstajati v času odpovedanega leta, ali pa ima dejanski letalski prevoznik na podlagi poslovnih razlogov pravico pripraviti nov program letov?

4.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali se možnost izognitve nanaša na izredne razmere ali na posledice nastopa izrednih razmer?

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/38

1.

Ali odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi bolniškega staleža pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004 (1)? Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali spontana odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi prekinitve dela, ki nima podlage v delovnem pravu in zakonodaji o kolektivnih pogodbah („nezakonita stavka“) pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004? Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

3.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali so morale izredne razmere obstajati v času odpovedanega leta, ali pa ima dejanski letalski prevoznik na podlagi poslovnih razlogov pravico pripraviti nov program letov?

4.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali se možnost izognitve nanaša na izredne razmere ali na posledice nastopa izrednih razmer?

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/39

1.

Ali odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi bolniškega staleža pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004 (1)? Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali spontana odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi prekinitve dela, ki nima podlage v delovnem pravu in zakonodaji o kolektivnih pogodbah („nezakonita stavka“) pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004? Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

3.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali so morale izredne razmere obstajati v času odpovedanega leta, ali pa ima dejanski letalski prevoznik na podlagi poslovnih razlogov pravico pripraviti nov program letov?

4.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali se možnost izognitve nanaša na izredne razmere ali na posledice nastopa izrednih razmer?

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/40

1.

Ali odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi bolniškega staleža pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004 (1)? Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali spontana odsotnost z dela pomembnega dela letalskega osebja dejanskega letalskega prevoznika, ki je potrebno za izvedbo leta, zaradi prekinitve dela, ki nima podlage v delovnem pravu in zakonodaji o kolektivnih pogodbah („nezakonita stavka“) pomeni izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (ES) št. 261/2004? Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: kakšna mora biti stopnja odsotnosti z dela za domnevo obstoja takšnih razmer?

3.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali so morale izredne razmere obstajati v času odpovedanega leta, ali pa ima dejanski letalski prevoznik na podlagi poslovnih razlogov pravico pripraviti nov program letov?

4.

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali se možnost izognitve nanaša na izredne razmere ali na posledice nastopa izrednih razmer?

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/40

—

v smislu člena 258 PDEU naj se razglasi, da Romunija s tem, da v zvezi z 68 odlagališči odpadkov ni ravnala v skladu z obveznostjo iz člena 7(g) in člena 13 glede sprejetja vseh potrebnih ukrepov za zaprtje, v najkrajšem možnem času, mest, ki na podlagi člena 8 niso dobila dovoljenja za nadaljevanje dejavnosti, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima v skladu s členom 14(b) v povezavi s členom 13 Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 29. aprila 1999 o odlagališčih odpadkov;

—

Romuniji naj se naloži plačilo stroškov.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/41

—

Točke od 39 do 47 Sodbe Splošnega sodišča z dne 22. marca 2017 (zadeva T-231/15), v katerih je ugotovljeno, da je predlog za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta (SZVP) 2016/850 z dne 27. maja 2016 o spremembi Sklepa 2013/255/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Siriji (1) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2016/840 z dne 27. maja 2016 o izvajanju Uredbe (EU) št. 36/2012 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji (2) nedopusten, ter točke 1, 3, 4 in 5 izreka navedene sodbe naj se razglasijo za nične;

—

Posledično, naloži naj se izbris imena G. Haswanija iz prilog k zgoraj navedenima aktoma;

—

V okviru pritožbe, naj se Sklep 2015/1836 (3) in Izvedbena uredba 2015/1828 (4) razglasita za nična;

—

V okviru pritožbe, naj se Svetu naloži plačilo 700 000 EUR kot odškodnina skupaj z obrestmi za povračilo celotne povzročene škode;

—

Točki izreka 4 in 5 ter točke od 91 do 93 izpodbijane sodbe naj se razveljavijo v delu, v katerem G. Haswaniju nalagajo, da poleg stroškov svojih vlog nosi dve tretjini stroškov Sveta;

—

Svetu naj se naloži plačilo celotnih stroškov v skladu s členom 184(4) Poslovnika Sodišča.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/43

1.

Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 626/2012 z dne 26. junija 2012 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 349/2012 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz vinske kisline s poreklom iz Ljudske republike Kitajske se razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na družbo Changmao Biochemical Engineering Co. Ltd.

2.

Svet Evropske unije nosi polovico stroškov družbe Changmao Biochemical Engineering in svoje stroške.

3.

Družba Changmao Biochemical Engineering nosi polovico svojih stroškov.

4.

Evropska komisija nosi svoje stroške.

5.

Družbe Distillerie Bonollo SpA, Industria Chimica Valenzana SpA, Distillerie Mazzari SpA, Caviro Distillerie Srl in Comercial Química Sarasa, SL nosijo svoje stroške.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/44

1.

Tožba se zavrne.

2.

Družba Groupe Léa Nature SA nosi svoje stroške, stroške Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) in stroške intervenientke pred Splošnim sodiščem in Sodiščem.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/44

1.

Evropska unija, ki jo zastopa Sodišče Evropske unije, mora družbi Guardian Europe Sàrl plačati odškodnino v višini 654 523,43 EUR za povrnitev premoženjske škode, ki jo je ta družba utrpela zaradi kršitve razumnega roka sojenja v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 27. septembra 2012, Guardian Industries in Guardian Europe/Komisija (T 82/08, EU:T:2012:494). Ta odškodnina se poveča za kompenzacijske obresti od 27. julija 2010 do razglasitve te sodbe po letni stopnji inflacije, ki jo je Eurostat (Statistični urad Evropske unije) za zadevno obdobje ugotovil v državi članici, v kateri ima ta družba sedež.

2.

Odškodnina iz točke 1 se poveča za zamudne obresti od razglasitve te sodbe dalje do popolnega plačila po obrestni stopnji, ki jo je Evropska centralna banka (ECB) določila za svoje operacije glavnega refinanciranja, povečani za dve odstotni točki.

3.

V preostalem se tožba zavrne.

4.

Guardian Europe nosi stroške, ki jih je priglasila Unija, ki jo zastopa Evropska komisija.

5.

Guardian Europe in Unija, ki jo zastopa Sodišče Evropske unije, nosita vsak svoje stroške.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/45

1.

Tožba se zavrne.

2.

Jožici Blaž Jamnik in Brini Blaž se naloži plačilo stroškov.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/46

1.

Tožba se zavrne.

2.

Družba AWG Allgemeine Warenvertriebs GmbH nosi svoje stroške in stroške Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO).

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/46

1.

Tožba se zavrne.

2.

Družba Kaane American International Tobacco Company FZE nosi stroške postopka.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/47

—

s sodbo razveljavi odločbo EUIPO z dne 10. februarja 2017 v zadevi R 1308/2016-4, s katero je bilo deloma ugodeno prijavi znamke Evropske unije št. 12929071 „MEMORAME“, in zato v celoti zavrne prijavo znamke Evropske unije št. 12929071 „MEMORAME“.

—

s sodbo toženi stranki v skladu s členoma 87(2) in (3) Poslovnika naloži plačilo stroškov, ki so nastali tožeči stranki.

—

Kršitev členov 8(1)(b) in 8(5) Uredbe št. 207/2009;

—

Tožeča stranka poudarja, da odbor za pritožbe tožene stranke ni ustrezno upošteval tega, da je nasprotujoča znamka „MEMORA“ na ozemlju Evropske unije posebej poznana.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/47

—

s takojšnim učinkom za nično razglasi postavko s kodo 2015-CZ-TM-0330-M, naslovljeno „Multimodalni kontejnerski terminal Paskov, Faza III“, in postavko s kodo 2015-CZ-TM-0406-W, naslovljeno ,,Intermodalni terminal Melnik, Fazi 2 in 3“, vsebovani v Prilogi k Izvedbenemu sklepu Komisije z dne 5. avgusta 2016 o seznamu predlogov, ki so bili v okviru razpisov za zbiranje predlogov z dne 5. novembra 2015 na podlagi večletnega delovnega programa izbrani za finančno pomoč EU na področju Instrumenta za povezovanje Evrope (IPE) -Prometni sektor;

—

podredno, razglasi, da je sporazum o pomoči, ki je bil sklenjen na podlagi Instrumenta za povezovanje Evrope (IPE) – Prometni sektor št. INEA/CEF/TRAN/M2015/1133813 med Izvajalsko agencijo za inovacije in omrežja (INEA) in Advanced World Transport a.s. (AWT) (v zvezi z ukrepom 2015-CZ-TM-0330-M, naslovljenim „Multimodalni kontejnerski terminal Paskov“), ničen ali Izvajalski agenciji za inovacije in omrežja naloži, naj prekliče navedeni sporazum, ki se nanaša na Paskov;

—

razveljavi sporazum o pomoči, ki je bil sklenjen na podlagi Instrumenta za povezovanje Evrope (IPE) – Prometni sektor št. INEA/CEF/TRAN/M2015/1133814 med Izvajalsko agencijo za inovacije in omrežja (INEA) in České přístavy, a.s. (češka pristanišča) (v zvezi z ukrepom 2015-CZ-TM-0406-W, naslovljenim „Intermodalni Terminal Melnik, Fazi 2 in 3“) oziroma, podredno, ga razglasi za ničnega ali Izvajalski agenciji za inovacije in omrežja naloži, naj prekliče navedeni sporazum, ki se nanaša na Melnik;

—

Izvajalski agenciji za inovacije in omrežja in Komisiji naloži, naj solidarno plačata stroške tožeče stranke.

1.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na to, da se z izpodbijanim ukrepom kršijo temeljni načeli iz Pogodb Unije, ki se nanašata na varstvo svobodnega trga in svobodne konkurence na notranjem trgu.

2.

Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da se z izpodbijanim ukrepom krši člen 93 PDEU ter tudi druge člene PDEU (člene 3, 26, 93, 107, 119, 170(2), 171(1), Protokol (št. 8) in njegov člen 1, Protokol (št. 27)).

3.

Tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da se z izpodbijanim ukrepom krši Uredbo (EU) št. 1316/2013 in Uredbo (EU) št. 1315/2013 ter z njima povezane predpise.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/48

—

razglasi ničnost implicitne odločbe EIGE z dne 26. avgusta 2016 o zavrnitvi prošnje tožeče stranke z dne 26. aprila 2016 za drugo podaljšanje njene pogodbe o zaposlitvi;

—

po potrebi razglasi tudi ničnost odločbe EIGE z dne 20. januarja 2017, ki je bila tožeči stranki vročena 23. januarja 2017, o zavrnitvi pritožbe, ki jo je vložila tožeča stranka 3. oktobra 2016 zoper implicitno odločbo EIGE;

—

odredi, naj se tožeči stranki nadomesti premoženjska in nepremoženjska škoda, ki jo je utrpela;

—

odredi vračilo vseh stroškov, ki jih je imela v zvezi s tem postopkom.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve in posledično načela dobrega upravljanja.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 8 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije in Sklepa EIGE št. 82 z dne 28. julija 2014 o postopku (ne)podaljšanja pogodb, ki se uporablja za začasne in pogodbene uslužbence (v nadaljevanju: Sklep št. 82).

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitve postopka, vključno s kršitvijo internih procesnih pravil iz Sklepa št. 82 ter kršitvijo pravice do obrambe, pravice do izjave, načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/49

—

razglasi za nično izpodbijano odločbo z dne 30. junija 2016 o zavrnitvi vloge tožeče stranke za pomoč in, če je to potrebno, odločbo o zavrnitvi pritožbe;

—

toženi stranki naloži plačilo zneska 10 000 EUR ali kateregakoli zneska, za katerega Splošno sodišče meni, da je primeren, kot povračilo za utrpljeno nepremoženjsko škodo skupaj z obrestmi po zakonski obrestni meri do celotnega plačila;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 24 Kadrovskih predpisov in dolžnosti pomoči

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/50

—

za delno nično razglasi Sklep Evropske komisije z dne 2. februarja 2017 o sistemu državne pomoči SA.26763 2014/C (ex 2012/NN), ki ga je Francija izvedla v korist podjetij iz regije Ile-de-France, ki se ukvarjajo z avtobusnim prevozom, in sicer v delu, v katerem je v členu 1 ugotovljeno, da je bil sistem državne pomoči „nezakonito“ izveden, čeprav je šlo za obstoječo pomoč;

—

podredno, za delno nično razglasi Sklep Komisije z dne 2. februarja 2017 o sistemu državne pomoči SA.26763 2014/C (ex 2012/NN), ki ga je Francija izvedla v korist podjetij iz regije Ile-de-France, ki se ukvarjajo z avtobusnim prevozom, in sicer v delu, v katerem je v členu 1 ugotovljeno, da je bil sistem državne pomoči „nezakonito“ izveden za obdobje pred 25. novembrom 1998;

—

Evropski komisiji naloži plačilo stroškov.

1.

S prvim tožbenim razlogom se zatrjuje, da zadevni regionalni sistem pomoči ni bil nezakonito izveden, saj naj bi zanj ne veljala zahteva o uradnem obvestilu. Regionalni sistem pomoči naj bi namreč bil obstoječi sistem pomoči v smislu člena 108(1) PDEU ter člena 1(b) in poglavja VI Uredbe Sveta (EU) z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL 2015, L 248, str. 9) (v nadaljevanju: Uredba št. 2015/1589). V skladu s pravili, ki veljajo za obstoječe sisteme pomoči, naj bi njihovo izvajanje ne bilo nezakonito, ampak lahko Komisija samo določi, odvisno od primera, ustrezne ukrepe za njihov razvoj ali za njihovo končanje v prihodnosti.

2.

Z drugim tožbenim razlogom, ki je podan podredno, se zatrjuje, da tudi ob predpostavki, da zadevni sistem pomoči ni obstoječi sistem pomoči, Komisija ne more svoje preiskave razširiti na obdobje, ki presega 10 let pred 25. novembrom 2008, datumom, ko je Komisija na francoske organe naslovila zahtevo za informacije. Iz člena Uredbe št. 2015/1589 naj bi namreč izhajalo, da desetletni zastaralni tok prekine le ukrep, ki ga sprejme Komisija ali država članica na zahtevo Komisije. Tako tožeče stranke menijo, da Komisija lahko s svojo preiskavo zajame samo obdobje do 25. novembra 1998.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/51

—

razveljavi izpodbijano odločbo;

—

toženi stranki in ostalim udeležencem naloži plačilo stroškov, ki so nastali tožeči stranki pred Splošnim sodiščem in odborom za pritožbe.

—

Kršitev člena 62 in člena 63 Uredbe št. 6/2002;

—

kršitev člena 25(1)(a) in (b) Uredbe št. 6/2002;

—

kršitev člena 3(a) Uredbe št. 6/2002;

—

kršitev člena 4(1) Uredbe št. 6/2002;

—

kršitev člena 5 in člena 6 Uredbe št. 6/2002.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/51

—

Sklep Komisije C(2017) 1742 final z dne 17. marca 2017 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu (Zadeva AT.39258 – Letalski prevoz tovora) razglasi za ničen v celoti, zaradi kršitve prepovedi samovoljnosti in kršitve načela enakega obravnavanja na podlagi prvega tožbenega razloga in zaradi neobstoja pristojnosti za prevoz iz letališč zunaj EGP na letališča znotraj EGP na podlagi drugega tožbenega razloga (primarni predlog); ali

—

člen 1(2)(d) in (3)(d) izpodbijanega sklepa razglasi za ničen v delu, v katerem je v teh določbah ugotovljeno, da je tožeča stranka storila kršitev v zvezi z prevozom iz letališč zunaj EGP na letališča znotraj EGP, na podlagi drugega tožbenega razloga (podredni predlog); in

—

člen 1(1)(d),(2)(d),(3)(d) in (4)(d) izpodbijanega sklepa razglasi za ničen v delu, v katerem je v njem ugotovljeno, da je ena in nenehna kršitev vključevala nezaračunavanje doplačil, na podlagi tretjega tožbenega razloga; in

—

Komisiji naloži plačilo stroškov postopka, če razglasi, da je izpodbijani sklep deloma ali v celoti ničen.

1.

S prvim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitve prepovedi samovoljnega ravnanja in kršitev načela enakega obravnavanja.

2.

Z drugim tožbenim razlogom se zatrjuje neobstoj pristojnosti za tovorni prevoz iz letališč zunaj EGP na letališča znotraj EGP.

3.

S tretjim tožbenim razlogom se zatrjuje neobstoj obrazložitve in očitna napaka pri presoji v zvezi z ugotovitvijo, da je neplačevanje doplačil ločen element kršitve.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/53

—

Sklep Komisije C(2017) 1742 final z dne 17. marca 2017 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu (Zadeva AT.39258 – Letalski prevoz tovora) razglasi za deloma ali v celoti ničen;

—

podredno, zmanjša globo naloženo tožečim strankam;

—

sprejme zahtevane ukrepe procesnega vodstva ali pripravljalne ukrepe ali kakršnekoli druge take ukrepe, ki jih Splošno sodišče šteje za potrebne; in

—

Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

1.

S prvim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev pravice tožečih strank do obrambe in načela enakosti orožji s tem, da je bil tožečim strankam zavrnjen dostop do obremenjujočih in razbremenjujočih upoštevnih dokazov, vključno z dokazi, ki jih je Komisija prejela po vročitvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

2.

Z drugim tožbenim razlogom se zatrjuje nepristojnost v zvezi z uporabo člena 101 PDEU in člena 53 EGP za storitve letalskega prevoza tovora, katerih namembni kraj je bil EGP, in za linije med Švico in tremi državami, ki niso države EU-EGP.

3.

S tretjim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je Komisija napačno presodila dokaze in ugotovila, da ti dokazujejo sodelovanje tožečih strank pri eni in nenehni globalni kršitvi, ugotovljeni v izpodbijanem sklepu.

4.

S četrtim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev člena 266 PDEU, člena 17 Listine EU o temeljnih pravicah in člena 296(2) PDEU, ker je izpodbijani sklep sam po sebi nedosleden, zlasti v zvezi s pripisom odgovornosti za zatrjevano kršitev.

5.

S petim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je Komisija ravnala napačno, s tem, da je tožečim strankam naložila kakršnokoli globo, ker te ne morejo biti odgovorne za zatrjevano kršitev, in da je Komisija vsekakor storila napako pri izračunu globe v zvezi z vrednostjo prodaje, oteževalnimi okoliščinami v zvezi s posebnimi položajem SAS Cargo, trajanjem, povišanjem zaradi ponovitev in različnimi olajševalnimi okoliščinami, pri čemer je treba tako globo razglasiti za nično ali jo, podredno, bistveno zmanjšati.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/53

—

Sklep Komisije C(2017) 1742 final z dne 17. marca 2017 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu (Zadeva AT.39258 – Letalski prevoz tovora) razglasi za ničen v celoti, zaradi kršitve prepovedi samovoljnosti in kršitve načela enakega obravnavanja na podlagi prvega tožbenega razloga; zaradi neobstoja pristojnosti za prevoz iz letališč zunaj EGP na letališča znotraj EGP na podlagi drugega tožbenega razloga (primarni predlog); zaradi kršitve člena 49 Listine EU o temeljnih pravicah, člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu in smernic o določanju glob (1) na podlagi četrtega tožbenega razloga (primarni predlog); ali

—

člen 1(2)(d) in (3)(d) izpodbijanega sklepa razglasi za ničen v delu, v katerem je v teh določbah ugotovljeno, da je tožeča stranka storila kršitev v zvezi z prevozom iz letališč zunaj EGP na letališča znotraj EGP, na podlagi drugega tožbenega razloga (podredni predlog); in

—

člen 1(1)(d),(2)(d),(3)(d) in (4)(d) izpodbijanega sklepa razglasi za ničen v delu, v katerem je v njem ugotovljeno, da je ena in nenehna kršitev vključevala neplačevanje doplačil, na podlagi tretjega tožbenega razloga; in

—

podredno, če izpodbijanega sklepa ne razglasi za ničnega v celoti v skladu s prvim, drugim in četrtim tožbenim razlogom, uporabi svojo neomejeno sodno pristojnost in zmanjša globo, ki je tožeči stranki naložena v členu 3(c) in (d) izpodbijanega sklepa, na podlagi prvega, drugega, tretjega in četrtega tožbenega razloga; in nazadnje,

—

Komisiji naloži plačilo stroškov postopka, če razglasi, da je izpodbijani sklep deloma ali v celoti ničen, ali zniža globo.

1.

S prvim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev prepovedi samovoljnega ravnanja in kršitev načela enakega obravnavanja.

2.

Z drugim tožbenim razlogom se zatrjuje neobstoj pristojnosti za tovorni prevoz iz letališč zunaj EGP na letališča znotraj EGP.

3.

S tretjim tožbenim razlogom se zatrjuje neobstoj obrazložitve in očitna napaka pri presoji v zvezi z ugotovitvijo, da je neplačevanje doplačil ločen element kršitve.

4.

S četrtim tožbenim razlogom se zatrjuje, da globa krši načela zakonitosti in sorazmernosti glob na podlagi člena 49 Listine EU o temeljnih pravicah, člena 101 PDEU in Smernic o določanju glob in da je očitno napačna.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/55

—

Sklep Komisije C(2017) 1742 final z dne 17. marca 2017 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu (Zadeva AT.39258 – Letalski prevoz tovora) razglasi za ničen v celoti ali v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

—

razveljavi ali podredno zniža znesek globe;

—

Komisiji naj se naloži plačilo stroškov.

1.

S prvim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev pravice do obrambe, kršitev načela kontradiktornosti in bistvena kršitev postopka.

Tožeča stranka trdi, da Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ni navedle teorije, na kateri temelji celotna zadeva, kot je bila ta teorija prvič navedena v izpodbijanem sklepu, s čimer je tožeči stranki onemogočila obrambo proti obtožbam, kar zadošča za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v celoti.

2.

Z drugim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev pravice do obrambe, neobrazložitev in bistvena kršitev postopka.

Tožeča stranka trdi, da je Evropska komisija kršila pravico tožeče stranke do obrambe s tem, da ni (i) navedla nobene ali nobene ustrezne obrazložitve v podporo ugotovitvi ene in nenehne kršitve na vseh progah; (ii) opredelila narave in obsega zatrjevane(ih) kršitve(ev) v skladu z zakonskim standardom; (iii) ni odpravila nasprotovanja med eno in nenehno kršitvijo ter štirimi ločenimi kršitvami, v zvezi s katerimi je bil Sklep Komisije C (2010) 7694 final z dne 9. novembra 2010 razglašen za ničen, kar zadošča za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v celoti.

3.

S tretjim tožbenim razlogom se zatrjuje očitna napaka pri presoji in očitna napačna uporaba prava v zvezi z nemožnostjo prevoznikov zunaj EU/EGP, da opravljajo storitve na progah znotraj Evrope.

Tožeča stranka trdi, da je Evropska komisija (i) v členu 1(1) in (4) izpodbijanega sklepa napačno ugotovila, da je tožeča stranka sodelovala pri kršitvi ali kršitvah na progah znotraj EGP ter med letališči znotraj EU in letališči v Švici, na katerih nima nobene pravne možnosti opravljati storitev letalskega prevoza tovora; (ii) spregledala ali napačno razumela mednarodna pravna pravila in pravna pravila EU, ki urejajo pravice zračnega prometa; (iii) napačno uporabila upoštevno sodno prakso s tem, da je ugotovila, da ni bilo nobenih „nepremostljivih ovir“ v zvezi z opravljanjem storitev tožeče stranke na progah znotraj Evrope, s čimer je tožečo stranko napačno opredelila kot potencialno konkurentko na teh progah. Tožeča stranka trdi, da te očitne napake pri presoji in očitne napake pri uporabi prava skupaj in posamično zadoščajo za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v celoti ali, podredno, njegovih členov 1(1) in (4).

4.

S četrtim tožbenim razlogom se zatrjuje očitno napačna uporaba prava in očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s pristojnostjo.

Tožeča stranka trdi, da je izpodbijani sklep ničen zaradi očitno napačne uporabe prava in očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ker (i) se napačno opira na povesem zakonita ravnanja na progah tretjih držav, da bi se dokazala kršitev prog znotraj Evrope, ki je ni mogoče storiti (razlog za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v celoti); (ii) se z njim napačno prevzema pristojnosti za domnevno dogovarjanje o „vhodnem“ prometu na progah tretjih držav (razlog za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v celoti ali, podredno, člena 1(2) in (3)).

5.

S petim tožbenim razlogom se zatrjuje očitna napaka pri presoji dokazov, uporabljenih zoper tožečo stranko.

Tožeča stranka trdi, da Evropska komisija: (i) ni pravilno uporabila prava, ki se nanaša na eno in nenehno kršitev v zvezi z dokazi; (ii) ni navedla zanesljivih dokazov in ni dokazala dejanskega stanja v skladu z zahtevanim pravnim standardom; in (iii) je napačno zavrnila možnost sprejetja odstopa tožeče stranke od napačno razumljene prijave zaradi prizanesljivosti in ni upoštevala učinka tega odstopa na dokaz, uporabljen zoper tožečo stranko, kar zadošča za razglasitev izpodbijanega sklepa v celot.

6.

S šestim tožbenim razlogom tožeča stranka v skladu s prvim, drugim, tretjim, četrtim in petim tožbenim razlogom Sodišču predlaga, naj razveljavi globo, naloženo v členu 3 ali, podredno, bistveno zmanjša globo na podlagi svoje neomejen sodne pristojnosti v skladu s členom 261 PDEU, členom 31 Uredbe št. 1/2003 in ustaljeno sodno prakso.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/56

—

razveljavi izpodbijano odločbo;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/57

—

če sprejeme prvi, drugi, tretji ali četrti tožbeni razlog, člen 1 od (1) do (4) Sklepa Komisije C(2017) 1742 final z dne 17. marca 2017 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu (AT.39258 – Letalski prevoz tovora) razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na družbo Cargolux;

—

če sprejme peti tožbeni razlog,

—

če sprejme šesti tožbeni razlog, člen 1(2) in (3) izpodbijanega sklepa razglasi za ničen v delu, v katerem je v njem navedeno, da je družba Cargolux sodelovala pri katerikoli kršitvi v povezavi z vhodnimi progami (na primer iz letališč tretjih držav na letališča znotraj EU ali na Islandiji in Norveški);

—

globo, ki je v členu 3 naložena družbi Cargolux, razveljavi oziroma jo, če je ne razveljavi v celoti, bistveno zmanjša v skladu s svojo neomejeno sodno pristojnostjo;

—

sprejme potrebne ukrepe v zvezi s členom 4 v delu, v katerem se ta nanaša na družbo Cargolux;

—

Komisiji naloži plačilo stroškov družbe Cargolux.

1.

S prvim tožbenim razlogom se zatrjuje očitna napaka pri presoji, ker je Komisija ravnala ultra vires s tem, da se je oprla na dokaze, ki se nanašajo na proge, in na obdobja, za katera ni bila pristojna.

2.

Z drugim tožbenim razlogom se zatrjuje bistvena kršitev postopka, kršitev pravice do obrambe in očitna napaka pri presoji, ker je Komisija bistveno kršila postopek in kršila pravico tožeče stranke do obrambe s tem, da pred sprejetjem novega sklepa ni izdala novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

3.

S tretjim tožbenim razlogom se zatrjuje napačna uporaba prava in očitna napaka pri presoji, ker Komisija ni opravila ocene pravnega in gospodarskega konteksta, potrebne za veljavno ugotovitev kršitve glede na njen predmet.

4.

S četrtim tožbenim razlogom se zatrjuje bistvena kršitev postopka, neobrazložitev, kršitev pravice do obrambe in očitna napaka pri presoji prava in dejanskega stanja, ker Komisija ni dovolj natančno opredelila obsega in parametrov domnevne kršitve člena 101 PDEU in drugih zadevnih določb.

5.

S petim tožbenim razlogom se zatrjuje očitna napaka pri presoji, ker Komisija ni navedla zanesljivih dokazov za svoje ugotovite ali za dokaz dejanskega stanja, na katero opira svoje ugotovitve, v skladu z zahtevanim dokaznim standardom.

6.

S šestim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je Komisija napačno sprejela pristojnost za domnevno protikonkurenčno ravnanje v zvezi z leti iz letališč tretjih držav na letališča znotraj EGP in da je napačno uporabila pravo, ker so bile take dejavnosti zunaj teritorialnega obsega člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP.

7.

S sedmim tožbenim razlogom, ki se nanaša na zahtevo za preveritev globe na podlagi neomejene sodne pristojnosti Splošnega sodišča, se zatrjuje očitna napaka pri presoji in kršitev načela sorazmernosti.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/59

—

za ničnega razglasi sklep tožene stranke z dne 21. marca 2017 (Ares(2017)1515573), s katerim se zahteva vračilo dela zneska za projekt podpore Food Security Promotion for very food insecure farming households in Zimbabwe (ECHO/ZWE/BUD/2009/02002) v višini 643 627,72 EUR, kakor tudi zahtevek za plačilo z dne 7. aprila 2017 (št. 3241705513), ki temelji na njem, s katerim je tožena stranka zahtevala plačilo prvega obroka v višini 321 813,86 EUR, in

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: ravnanje, ki ga očita tožena stranka, ni kršitev materialnega prava

2.

Drugi tožbeni razlog: neobstoj razloga za vračilo

3.

Tretji tožbeni razlog (podredno): neizvedba diskrecijske pravice in nesorazmernost

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/60

—

razveljavi izpodbijano odločbo;

—

odobri prijavo znamke Evropske unije št. 13521 125 „SEVENOAK“ za vse proizvode, navedene v prijavi;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov postopka.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/60

—

razglasi ničnost Sklepa Komisije C(2017) 1742 final z dne 17. marca 2017 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu (Zadeva COMP/39258 – Letalski prevoz tovora) v celoti v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

—

podredno, v okviru svoje neomejene pristojnosti zniža globo, naloženo tožeči stranki; in

—

Komisiji naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: Komisija je kršila načelo ne bis in idem in člen 266 PDEU, s tem da je ugotovila, da je tožeča stranka odgovorna za vidike kršitve, glede katerih je Komisija tožečo stranko razbremenila odgovornosti v sklepu iz leta 2010, in nikakor ni upoštevala veljavnega zastaralnega roka, s tem da je tožeči stranki naložila globo v zvezi s temi vidiki, poleg tega pa ni izkazala nikakršnega legitimnega interesa za formalno ugotovitev kršitve v zvezi s temi vidiki.

2.

Drugi tožbeni razlog: Komisija je kršila načelo prepovedi diskriminacije s ponovnim sprejetjem izpodbijanega sklepa, ker se je tožeča stranka znašla v manj ugodnem položaju od ostalih naslovnikov sklepa iz leta 2010, za katere je ta sklep postal dokončen in zavezujoč.

3.

Tretji tožbeni razlog: Komisija je kršila člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP, prekoračila svoje pristojnosti in kršila pravice tožeče stranke do obrambe, s tem da je ugotovila, da je tožeča stranka odgovorna za kršitev glede letalskih prog znotraj EGP in letalskih prog med Unijo in Švico v obdobju, v katerem ni imela pristojnosti za izvajanje člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP do letalskih družb, ki so delovale zgolj na letalskih progah med EGP in tretjimi državami, zato je bilo ravnanje tožeče stranke glede letalskih prog med EGP in tretjimi državami zakonito.

4.

Četrti tožbeni razlog: Komisija je kršila člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP, s tem da je ugotovila, da je tožeča stranka sodelovala pri enotni in trajajoči kršitvi, ki je vključevala letalske proge, ki jih tožeča stranka ni vzdrževala in ki jih tožeča stranka s pravnega vidika ni smela vzdrževati.

5.

Peti tožbeni razlog: Komisija je kršila člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP, ker je izvajala pristojnosti nad storitvami vhodnega tovornega letalskega prometa na letalskih progah med EGP in tretjimi državami, te storitve pa se opravljajo za stranke s sedežem zunaj EGP.

6.

Šesti tožbeni razlog: Komisija je kršila pravico tožeče stranke do obrambe ter načeli prepovedi diskriminacije in sorazmernosti, s tem da je za različne letalske prevoznike uporabila različne dokazne standarde.

7.

Sedmi tožbeni razlog: Komisija je kršila Smernice o načinu določanja glob iz leta 2006 (1) in načelo sorazmernosti, s tem da je v upoštevno vrednost prodaje, ki je podlaga za izračun globe, vključila prihodke od elementov cene storitev tovornega letalskega prevoza, ki niso povezani s kršitvijo, ki je predmet izpodbijanega sklepa.

8.

Osmi tožbeni razlog: Komisija je kršila Smernice o načinu določanja glob iz leta 2006 in načelo legitimnih pričakovanj, s tem da je v upoštevno vrednost prodaje, ki je podlaga za izračun globe, vključila prihodke od storitev letalskega tovornega prometa na prihodnih progah med EGP in tretjimi državami.

9.

Deveti tožbeni razlog: Komisija je kršila načelo sorazmernosti, s tem da je zmanjšanje globe, ki je bilo tožeči stranki odobreno na podlagi pravnega okvirja, omejila na 15 %.

10.

Deseti tožbeni razlog: Komisija je kršila načeli prepovedi diskriminacije in sorazmernosti ter pravico tožeče stranke do obrambe, s tem da tožeči stranki ni odobrila 10-odstotnega zmanjšanja globe na podlagi omejene vpletenosti v kršitev, medtem ko je bilo tako zmanjšanje odobreno drugim naslovnikom izpodbijanega sklepa iz leta 2010, ki so v objektivno podobnem položaju kot tožeča stranka.

11.

Enajsti tožbeni razlog: Splošno sodišče bi moralo odločiti v okviru svoje neomejene pristojnosti in znatno znižati globo.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/62

—

Sklep Komisije C(2017) 1742 final z dne 17. marca 2017 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu (Zadeva AT.39258 – Letalski prevoz tovora) razglasi za ničen deloma ali v celoti;

—

in poleg tega ali poredno ob uporabi svoje neomejene sodne pristojnosti razveljavi ali zniža globo, ki je tožeči stranki naložena z izpodbijanim sklepom;

—

Komisiji naloži plačilo stroškov tožeče stranke v zvezi s postopki.

1.

S prvim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je Komisija napačno uporabila pravo in/ali bistveno kršila postopek s tem, da je sprejela sklep o kršitvi, ki je temeljil na dveh nezdružljivih presojah upoštevnih dejstev in prava in ki je bil zato nekonsistenten, nezdružljiv z načelom pravne varnosti in je lahko povzročil dvom znotraj pravnega reda EU.

2.

Z drugim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je Komisija kršila dolžnost iz člena 266 PDEU s tem, da je sprejela ukrep, ki naj bi upošteval temeljne napake, ki jih je Splošno sodišče ugotovilo v sodbi zadeve T-48/11, in ponovno sprejela sklep zoper tožečo stranko, ki je te napake okrepil, in ne odpravil.

3.

S tretjim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je Komisija napačno uporabila pravo in/ali bistveno kršila postopek, ker ni navedla ustrezne obrazložitve v zvezi z naložitvijo globe zoper tožečo stranko. Tožeča stranka trdi, da je naložitev globe temeljila na ugotovitvah kršitve, ki v zadevnem ukrepu niso bile vsebovane, in ki niso bile združljive z ugotovitvami, navedenimi v zadevnem ukrepu. Tožeča stranka poleg tega ali podredno trdi, da je pristop Komisije v tem smislu presegal njene pristojnosti.

4.

S četrtim tožbenim razlogom se zatrjuje, da Komisija ni bila pristojna za uporabo člena 101 PDEU/člena 53 Sporazuma EGP za zatrjevano omejitev konkurence v zvezi z zagotavljanjem storitev letalskega prevoza tovora na vhodnih progah v EU/EGP. Poleg tega tožeča stranka trdi, da je taka omejitev zunaj ozemeljskega obsega člena 101 PDEU in/ali člena 53 EGP.

5.

S petim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je Komisija ravnala napačno s tem, da je člen 101 PDEU/člen 53 Sporazuma EGP uporabila za usklajevanje doplačil za storitve zračnega prevoza tovora v/iz nekaterih držav, zaradi pravnih in regulatornih pravil in njihovih praktičnih učinkov, in da je da je bilo znižanje globe, uporabljeno v zvezi s tem, arbitrarno in neustrezno. Tožeča stranka trdi tudi, da je razlgovanje Komisije glede na nekatera pristojna sodišča vsekakor očitno napačno.

6.

S šestim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je Komisija napačno ugotovila, da je tožeča stranka sodelovala pri kršitvi v zvezi z (ne)plačevanjem provizij za doplačila.

7.

S sedmim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je Komisija napačno ugotovila „vrednost prodaje“ za namene določanja glob v sklepu. Tožeča stranka meni, da bi morala Komisija ugotoviti, da so upoštevni le prihodki, povezani z doplačili, in da bi morala izključiti promet, povezan z vhodnimi storitvami v EU/EGP.

8.

Z osmim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je Komisija napačno ugotovila, da je bila tožeča stranka deveti vlagatelj prijave zaradi prizanesljivosti in da je bila zato upravičena zgolj do 10 % znižanja globe, čeprav je tožeča stranka prijave zaradi prizanesljivosti dejansko vložila takoj za vlagateljem, kateremu je bila priznana imuniteta, pri čemer je bil njen prispevek pomemben.

9.

Z devetim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je Komisija storila napako pri presoji datuma začetka kršitve tožeče stranke. Tožeča stranka trdi, da je upoštevni datum začetka oktober 2001 in da dokaz, uporabljen pri poizkusu dokazovanja drugačnega zgodnejšega datuma, ne ustreza zahtevanemu pravnemu standardu.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/63

—

razglasi ničnost člena 1 Sklepa Komisije C(2017) 1742 final z dne 17. marca 2017 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu (Zadeva AT.39258 – Letalski prevoz tovora);

—

Komisiji naloži plačilo stroškov, vključno s stroški tožečih strank.

1.

Prvi tožbeni razlog: izpodbijani sklep ni obrazložen, ker v izreku in obrazložitvi ni nedvoumno naveden geografski obseg kršitve.

2.

Drugi tožbeni razlog: z izpodbijanim sklepom je kršen člen 11 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu, ker temelji na stikih med konkurenti v Švici, ki so se nanašali predvsem na letalski prevoz tovora med Švico in tretjimi državami.

3.

Tretji tožbeni razlog: z izpodbijanim sklepom je kršeno načelo prepovedi retroaktivne, ker temelji na stikih, ki so se nanašali zgolj na letalske proge zunaj EGP in so katerih je prihajalo pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 1/2003 (1).

4.

Četrti tožbeni razlog: z izpodbijanim sklepom so kršeni člen 101 PDEU, člen 53 Sporazuma EGP in člen 8 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu, ker so bili stiki zunaj EGP, stiki zavezništva WOW (zavezništvo med družbami Japan Airlines Cargo, Lufthansa Cargo, SAS Cargo in Singapore Airlines Cargo) in stiki v zvezi s provizijami na doplačila brez ustrezne analize opredeljeni kot del enotne in trajajoče kršitve s stiki med konkurenti, do katerih je prihajalo na ravni sedeža.

5.

Peti tožbeni razlog: z izpodbijanim sklepom sta kršena člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP, ker temelji na pojmovanju, da so stiki med konkurenti zunaj EGP kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP. Po mnenju tožečih strank sporazumi in usklajena ravnanja glede tovora, namenjenega v EGP, ne omejujejo konkurence v EGP niti ne vplivajo na trgovino med državami članicami. Poleg tega je po navedbah tožečih strank v izpodbijanem sklepu uporabljen napačen pravni standard pri analizi, ali je z intervencijo vlad na mnogih upoštevnih ozemljih preprečena uporaba člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/64

—

člen 1 od (1) do (4) Sklepa Komisije C(2017) 1742 final z dne 17. marca 2017 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu (Zadeva AT.39258 – Letalski prevoz tovora) razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

—

člen 3 izpodbijanega sklepa razglasi za ničen v delu, v katerem tožeči stranki nalaga globo 75 120 000 EUR, ali, podredno, zniža znesek te globe, in

—

Komisiji naloži plačilo stroškov tožeče stranke v zvezi s postopkom te tožbe.

1.

S prvim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je Komisija napačno uporabila pravo in/ali napačno ugotovila dejansko stanje in/ali ni upoštevala dokaznih standardov s tem, da je tožečo stranko vključila v člen 1(1) in (4) izreka izpodbijanega sklepa in ugotovila, da je tožeča stranka sodelovala v zatrjevani eni in nenehni kršitvi.

2.

Z drugim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je Komisija s tem, da je zoper tožečo stranko sprejela drugi sklep, ki v zvezi z njo ugotavlja novo kršitveno ravnanje, kršila člen 25 Uredbe 1/2003 ter načela pravne varnosti, pravičnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti.

3.

S tretjim tožbenim razlogom se zatrjuje, da Komisija ni z zahtevanim dokaznim standardom dokazala, da je tožeča stranka odgovorna za sodelovanje v zatrjevani eni in nenehni kršitvi.

4.

S četrtim tožbenim razlogom se zatrjuje, da Komisija ni navedla ustrezne obrazložitve v zvezi s svojo ugotovitvijo, da je tožeča stranka sodelovala v zatrjevani eni in nenehni kršitvi.

5.

S petim tožbenim razlogom se zatrjuje, da se je Komisija napačno oprla na dejavnosti tožeče stranke v sodnem sistem tretje države kot na dokaz sodelovanja v zatrjevani eni in nenehni kršitvi ter da v zvezi s tem ni navedla obrazložitve.

6.

S šestim tožbenim razlogom se zatrjuje, da Komisija ni bila pristojna za uporabo člena 101 PDEU v zvezi z ravnanjem, ki se nanaša na vhodne lete, to je za storitve letalskega prevoza tovora iz tretjih držav v Evropo.

7.

S sedmim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je Komisija napačno uporabila pravo pri izračunu globe, ki se naloži tožeči stranki.

24.7.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/65

—

Sklep Komisije C(2017) 1742 final z dne 17. marca 2017 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU, člena 53 Sporazuma EGP in člena 8 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o zračnem prometu (Zadeva AT.39258 – Letalski prevoz tovora) razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožeči stranki;

—

in poleg tega ali pa podredno zmanjša globi naloženi tožečima strankama; in

—

Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

1.

S prvim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je Komisija napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila pravo pri razlagi dokazov, navedenih zoper tožeči stranki, napačno uporabila člen 101 PDEU, člen 53 Sporazuma EGP in člen 8 Švicarskega sporazuma ter da ni navedla zadostne obrazložitve v zvezi s tem, da je tožečima strankama pripisala odgovornost za kršitve v zvezi z doplačilom za varnost in neplačevanjem provizij.

2.

Z drugim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je Komisija napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila pravo pri razlagi dokazov, navedenih zoper tožeči stranki, napačno uporabila upoštevne določbe ter da ni podala zadostne obrazložitve v zvezi z ugotovitvijo, da sta tožeči stranki sodelovali pri kršitvi v zvezi z doplačilom za gorivo.

3.

S tretjim tožbenim razlogom se zatrjuje, da je Komisija napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila pravo s tem, da je ugotovila, da sta tožeči stranki odgovorni za kršitev na progah, navedenih v členu 1(1),(3) in (4) izpodbijanega sklepa, in da ni navedla zadostne obrazložitve.