—

na zasedanju v Nairobiju (Kenija) od 19. do 21. decembra 2016,

—

ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega 23. junija 2000 v Cotonouju (sporazum iz Cotonouja) (2), zlasti člena 21, ter njegovih revizij iz let 2005 in 2010 (3),

—

ob upoštevanju Resolucije Evropskega parlamenta z dne 8. julija 2015 (4) o davčnih utajah in izogibanju davkom kot izzivih za upravljanje, socialno varstvo in razvoj v državah v razvoju, Resolucije Evropskega parlamenta z dne 13. marca 2014 o poročilu EU o usklajenosti politik za razvoj za leto 2013 (5), Resolucije Evropskega parlamenta z dne 26. februarja 2014 o spodbujanju razvoja z odgovornimi poslovnimi praksami, vključno z vlogo ekstraktivne industrije v državah v razvoju (6), Resolucije Evropskega parlamenta z dne 8. oktobra 2013 o korupciji v javnem in zasebnem sektorju: vpliv na človekove pravice v tretjih državah (7),

—

ob upoštevanju 24. rednega zasedanja skupščine Afriške unije, ki je potekalo 30. in 31. januarja 2015 v Adis Abebi v Etiopiji,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. marca 2015 o davčni preglednosti za preprečevanje davčnih utaj in izogibanja davkom (8),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. februarja 2015 z naslovom Svetovno partnerstvo za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj po letu 2015 (9),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. aprila 2010 z naslovom Obdavčenje in razvoj: Sodelovanje z državami v razvoju pri spodbujanju dobrega upravljanja pri davčnih zadevah (10),

—

ob upoštevanju izjave z 18. zasedanja trgovinskega odbora ministrov držav AKP o davčni jurisdikciji v državah AKP, ki je potekalo od 24. do 26. junija 2015 v Bruslju,

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije iz oktobra 2015 z naslovom Collect more – spend better for achieving development in an inclusive and sustainable way (Povečanje prihodkov in boljša poraba sredstev za doseganje vključujočega in trajnostnega razvoja),

—

ob upoštevanju poročila skupine na visoki ravni za nezakonite finančne tokove iz Afrike, ki ji predseduje Thabo Mbeki, iz leta 2015,

—

ob upoštevanju stališča skupine držav AKP z dne 10. julija 2015 na tretji mednarodni konferenci o financiranju za razvoj,

—

ob upoštevanju končnega dokumenta razvojne agende za obdobje po letu 2015 z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, ki jo je septembra 2015 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov,

—

ob upoštevanju tretje mednarodne konference Združenih narodov o financiranju za razvoj, ki je od 13. do 16. julija 2015 potekala v Adis Abebi (Etiopija),

—

ob upoštevanju poročila z otvoritvenega zasedanja foruma Ekonomskega in socialnega sveta o nadaljnjem spremljanju financiranja za razvoj, ki je potekalo 18. maja 2016,

—

ob upoštevanju dela Odbora strokovnjakov Združenih narodov za mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah,

—

ob upoštevanju vzorčne konvencije Združenih narodov o dvojnem obdavčevanju med razvitimi državami in državami v razvoju,

—

ob upoštevanju deklaracije iz Monterreya (2002), konference o financiranju za razvoj v Dohi (2008), pariške deklaracije (2005) in agende za ukrepanje iz Akre (2008),

—

ob upoštevanju večstranske Konvencije OECD o medsebojni upravni pomoči pri davčnih zadevah,

—

ob upoštevanju Svetovnega foruma OECD za transparentnost in izmenjavo podatkov za davčne namene,

—

ob upoštevanju pobude za preglednost v ekstraktivni industriji (EITI),

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti korupciji,

—

ob upoštevanju Odbora strokovnjakov Združenih narodov za mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah in Afriškega foruma za davčne uprave,

—

ob upoštevanju partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana,

—

ob upoštevanju dejavnosti Afriškega davčnega foruma,

—

ob upoštevanju člena 18(1) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za gospodarski razvoj, finance in trgovino (ACP-EU/xxxxxx),

A.

ker države v razvoju po ocenah letno izgubijo 189 milijard USD pri prihodkih od davkov, kar je več od uradne razvojne pomoči (131 milijard USD leta 2015), in 1 bilijon USD zaradi nezakonitih kapitalskih tokov; ker je zaradi teh odlivov kapitala njihova gospodarska rast za približno 5 % manjša, to pa ovira izkoreninjanje revščine;

B.

ker nezakoniti finančni tokovi izhajajo iz treh virov: i) izogibanja davkom in davčnih utaj, ii) ponarejanja računov v mednarodni trgovini in nepoštenega določanja transfernih cen ter iii) kriminalnih dejavnosti, kot so trgovina s prepovedanimi drogami, „krvavimi minerali“ in orožjem, trgovina z ljudmi ter aktivna korupcija;

C.

ker lahko nekatere pravne prakse prenosa denarja v jurisdikcije z nizkimi davčnimi stopnjami sčasoma privedejo do nezakonitih finančnih tokov;

D.

ker so nezakoniti finančni tokovi sredstva, ki so nezakonito pridobljena, prenesena ali uporabljena z namenom izogibanja davkom in bi jih bilo treba razlikovati od bega kapitala, ki je lahko zakonit odziv vlagateljev na gospodarska, politična ali družbena tveganja ali na neugodne makroekonomske ali upravne razmere;

E.

ker glede na zmanjševanje razvojne pomoči in potrebo po večji mobilizaciji domačih finančnih virov množični odlivi kapitala iz držav AKP pomenijo glavno oviro za doseganje razvojnih ciljev;

F.

ker so številni strokovnjaki poudarili, da bi Afrika leta 2016 dosegla razvojne cilje tisočletja, če bi leta 2000 odpravili nezakonite finančne tokove;

G.

ker odliv kapitala zmanjšuje domače vire in prihodke od davkov, potrebne za financiranje programov za zmanjševanje revščine v državah AKP, zlasti na področju izobraževanja, zdravstvenega varstva, pitne vode, stanovanj in higiene, ter tako ovira izkoreninjanje revščine;

H.

ker je obdavčenje zanesljiv in stabilen vir prihodkov v državah v razvoju, saj učinkoviti in pregledni davčni sistemi zagotavljajo nujna finančna sredstva za zagotavljanje dostopa do osnovnih javnih storitev, zmanjšanje socialne neenakosti in podporo makroekonomski stabilnosti;

I.

ker pomanjkanje tehnične zmogljivosti v državah v razvoju za obravnavanje zapletenih zadev na področju obdavčenja pomeni oviro tako za mobilizacijo domačih prihodkov kot za udeležbo v mednarodnem davčnem sodelovanju;

J.

ker so številne države AKP v skladu s svojimi strategijami gospodarskega razvoja in diverzifikacije ter z namenom zakonito izkoristiti možnosti, ki jih ponuja globalizacija, kljub številnim oviram razvile ali razvijajo sektor finančnih storitev ter so zavezane k zagotavljanju polnega spoštovanja mednarodnih norm in standardov;

K.

ker nezakoniti finančni tokovi spadajo med številne svetovne izzive, ki poleg tega vključujejo neustreznost nacionalnih pravnih okvirov, tehnične in politične pomanjkljivosti nacionalnih in regionalnih zmogljivosti, pomanjkljivosti svetovne strukture za boj proti nezakonitim finančnim tokovom in nepreglednost svetovnih finančnih transakcij;

L.

ker so nezakoniti finančni tokovi povezani tudi z dejavnostmi, kot so trgovina z ljudmi, prepovedanimi drogami in orožjem, tihotapljenje ali finančne goljufije, pa tudi nedovoljena ali nezavarovana posojila, pranje denarja ter manipulacija borznih trgov in trgov obveznic;

M.

ker so se na mednarodni ravni že začela izvajati številna prizadevanja in pobude, kot so večstranska Konvencija OECD o medsebojni upravni pomoči pri davčnih zadevah, Svetovni forum OECD za transparentnost in izmenjavo podatkov za davčne namene, pobuda za preglednost v ekstraktivni industriji, Konvencija Združenih narodov proti korupciji, Odbor strokovnjakov Združenih narodov za mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah in Afriški forum za davčne uprave;

N.

ker je spodbudno, da so številne države AKP pogodbenice teh mednarodnih instrumentov in zavezane k njihovemu izvajanju;

O.

ker bi se zaradi izrednega povečanja mladega prebivalstva, zaradi katerega bo Afrika v nekaj letih postala najbolj poseljena regija na svetu, lahko povečali brezposelnost in družbeno-politična nestabilnost;

1.

je trdno prepričana, da morajo biti prizadevanja za odpravo nezakonitih finančnih tokov predvsem politična ter da mora boj proti pranju denarja, davčnim utajam in izogibanju davkom, agresivnemu davčnemu načrtovanju in korupciji ostati prednostna naloga mednarodne agende, saj so to vzroki za resno zaskrbljenost glede na nizke stopnje gospodarske rasti v nekaterih državah AKP, visoke stopnje revščine in vse večjo potrebo po sredstvih zaradi zmanjševanja javne pomoči;

2.

opozarja, da ukrepi proti nezakonitim finančnim tokovom zahtevajo tesno mednarodno sodelovanje ter sočasno vključitev vseh nacionalnih in mednarodnih akterjev, tj. vlad in lokalnih organov, državnih agencij, zasebnega sektorja, regionalnih in mednarodnih organizacij ter civilne družbe;

3.

opozarja na zavezo podpisnic sporazuma o partnerstvu iz Busana iz leta 2011, da bodo učinkovito sodelovale pri zagotavljanju koristi za razvoj ter okrepile prizadevanja za boj proti korupciji in nezakonitim finančnim tokovom;

4.

priznava številna prizadevanja na mednarodni ravni za boj proti nezakonitim finančnim tokovom, vendar z zaskrbljenostjo ugotavlja, da najpomembnejše mednarodne konvencije in pobude, namenjene boju proti korupciji in nezakonitim finančnim tokovom, ne dajejo konkretnih rezultatov v fazi izvajanja; zlasti obžaluje, da navedene pobude pogosto niso dovolj usklajene, zlasti glede odvzema premoženjske koristi, in povezane, čeprav so podprte z ukrepi proti mednarodnemu terorizmu in nadaljnjemu prizadevanju za nadzor njegovega financiranja; opozarja, da so kot predpogoj za uničenje terorističnih organizacij v nestabilnih državah še vedno potrebne preiskave njihovega mednarodnega dotoka financ in prekinitev poti trgovine z orožjem;

5.

ugotavlja, da bi bilo treba za doseganje ciljev uskladiti domače politike in svetovno agendo; poudarja, da je skladnost politike med institucijami in reformami potrebna na nacionalni in mednarodni ravni;

6.

poziva države članice in države AKP, naj si pod okriljem ZN prizadevajo za uvedbo pravne obveznosti, ki bi pokrivala celotno verigo oskrbovanja z minerali, s čimer bi dejansko ukrepali za spoštovanje človekovih pravic, namesto da ščitijo interese lobijev in velikih podjetij;

7.

opozarja, da davčne oaze, jurisdikcije, ki zagotavljajo bančno tajnost za davčne namene, in nezakoniti finančni tokovi zmanjšujejo davčno osnovo, spodkopavajo pravičnost davčnega sistema ter izkrivljajo trgovino in naložbe; v zvezi s tem izrecno poudarja, da je odprava vseh oblik nezakonitih finančnih tokov izredno pomembna za doseganje gospodarskih in družbenih ciljev nove agende za trajnostni razvoj do leta 2030;

8.

opozarja, da je mobilizacija domačih virov prek obdavčitve najpomembnejši vir prihodkov za financiranje trajnostnega razvoja; poziva mednarodno skupnost, naj sprejme vse potrebne ukrepe za izvajanje učinkovitih in preglednih davčnih in trgovinskih politik ter upošteva OECD, skupine G-20, G8 in G-77, Afriško unijo, Svetovno banko, MDS in Afriško razvojno banko ter ključno vlogo zasebnih bank pri zagotavljanju finančne preglednosti v državah AKP in po svetu; poudarja tudi, da bi morale države v razvoju bolj sodelovati pri davčnem upravljanju na svetovni ravni;

9.

poudarja, da se države AKP pogosto srečujejo z velikimi političnimi, pravnimi in upravnimi ovirami pri povečevanju davčnih prihodkov; zato meni, da bi se morala razvojna pomoč osredotočati na vzpostavitev ustreznega regulativnega okvira in krepitev vloge davčnih uprav, pa tudi institucij, pristojnih za boj proti nezakonitim finančnim tokovom, z zagotavljanjem strokovnega znanja na področju ureditve upravljanja sredstev, finančnega nadzora in boja proti korupciji, zlasti kar zadeva pranje denarja, organizirani kriminal in nezakonito trgovino ter vračilo sredstev, ukradenih državam;

10.

poudarja tveganja, ki so jim izpostavljene afriške države pri podeljevanju neuravnoteženih koncesij v zvezi s sporazumi o dvojnem obdavčevanju in sklepanju koncesijskih pogodb za izkoriščanje naravnih virov; meni, da bi bilo treba podpreti vzorčno pogodbo, ki jo je pripravil davčni odbor Združenih narodov, za obravnavanje zlorab v zvezi s sporazumi o dvojnem obdavčevanju, saj zagotavlja večje pravice za obdavčitev pri viru kot vzorčna konvencija OECD;

11.

ugotavlja, da so ekstraktivna industrija, storitve in infrastruktura ter zdravstvo in izobraževanje še posebej izpostavljeni korupciji, ki je eden od glavnih povzročiteljev nezakonitih finančnih tokov; meni, da bi morala biti pobuda za preglednost v ekstraktivni industriji obvezujoča; poziva države AKP, naj v okviru svoje protikorupcijske agende povečajo preglednost in odgovornost v pogodbah o virih, finančnem poročanju in revizijah družb ter pobiranju in razporejanju prihodkov;

12.

opozarja, da lahko nepregledna vladna javna naročila in oskrbovalne verige ustvarjajo priložnosti za nezakonite finančne tokove, povezane s korupcijo; zato meni, da bi bilo treba protikorupcijska prizadevanja usmeriti tudi v posodobitev izvajanja javnih naročil;

13.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da institucije za financiranje razvoja še vedno podpirajo velik del naložb, ki se usmerjajo prek davčnih oaz, pri čemer se močno opirajo na finančne posrednike; poudarja, da imajo mednarodne in regionalne institucije za financiranje razvoja in banke ključno vlogo, kar zadeva odgovorno financiranje, in da bi moralo biti sodelovanje usmerjeno v krepitev odgovornega upravljanja in oblikovanje državnih struktur, da se omogoči odgovorna uporaba javnih prihodkov v državah AKP; zlasti meni, da bi morale institucije za financiranje razvoja vlagati samo v podjetja in sklade, ki so pripravljeni javno razkriti dejansko lastništvo in poročati o svojih računovodskih izkazih po posameznih državah;

14.

poziva EU, naj prevzame dejavnejšo vlogo pri zagotavljanju finančne in tehnične pomoči državam v razvoju pri doseganju novih svetovnih standardov za boj proti davčnim utajam, vključno s samodejno izmenjavo informacij;

15.

poziva EU, naj v celoti uporablja vzorčno konvencijo OECD o davku na dohodek in kapital, vključno z izbirno določbo za pomoč pri pobiranju davkov, ki se lahko vključi v dvostranske konvencije in v skladu s katero se vsaka država strinja, da bo pomagala pri pobiranju davkov, ki jih zaračunava druga država;

16.

vztraja, da mora boj proti nezakonitim finančnim tokovom temeljiti na sodelovanju in izmenjavi informacij o eroziji davčne osnove in preusmerjanju dobička na nesodelujoče davčne jurisdikcije in banke, vključno z bankami v državah v razvoju, ki uporabljajo načelo bančne tajnosti; poleg tega poziva vse države in jurisdikcije, ki še ne upoštevajo enotnih svetovnih standardov za samodejno izmenjavo informacij o računovodskih izkazih, naj te standarde začnejo upoštevati;

17.

poziva k javni dostopnosti informacij o dejanskem lastništvu podjetij za vse gospodarske strukture, vključno s skladi, fundacijami in navideznimi družbami, ter ponovno poziva k javnem poročanju večnacionalnih družb po posameznih državah, da bi zaustavili erozijo davčne osnove in preusmerjanje dobička, na podlagi vzorcev skupine G-20 in OECD; trdi, da bi bilo treba dobiček, ki ga ustvarijo večnacionalne družbe, obdavčiti v državi, v kateri je ustvarjen; poleg tega meni, da bi morale biti davčne spodbude javno objavljene;

18.

opozarja, da sta sodelovanje in izmenjava informacij med različnimi obveščevalnimi službami ključna, zato poziva k okrepitvi regionalnega sodelovanja za skupno pripravo vzročnega sporazuma o izmenjavi davčnih podatkov, da se preprečijo zlorabe;

19.

priznava, da so številne države AKP v skladu s svojimi strategijami gospodarskega razvoja in diverzifikacije ter z namenom zakonito izkoristiti možnosti, ki jih ponuja globalizacija, kljub številnim oviram razvile ali razvijajo sektor finančnih storitev ter so zavezane k zagotavljanju polnega spoštovanja mednarodnih norm in standardov;

20.

poziva finančna središča, vključno s finančnimi središči z ugodnimi davčnimi sistemi (offshore), ki imajo dokazano visoko stopnjo varovanja skrivnosti, naj sodelujejo v svetovnem boju proti nezakonitim finančnim tokovom in spoštujejo standarde preglednosti, dogovorjene na svetovni ravni, ter meni, da bi bilo treba razmisliti o sankcijah v primeru nesodelovanja, in sicer potem, ko so izčrpane vse možnosti dialoga in posvetovanja z zadevnimi državami in jurisdikcijami, ter na podlagi dobro opredeljenih in mednarodno sprejemljivih meril;

21.

poziva države AKP in države članice EU, naj javnosti zagotovijo dostop do informacij o proračunu države in lokalnih organov, da se prepreči preusmerjanje javnih sredstev v nezakonite finančne tokove;

22.

poziva države AKP, naj vzpostavijo mehanizem medsebojnih strokovnih pregledov, ki bo veljal tudi za boj proti nezakonitim finančnim tokovom;

23.

opozarja, da je obdavčenje zanesljiv vir prihodkov v državah v razvoju, saj učinkoviti in pregledni davčni sistemi zagotavljajo nujna finančna sredstva za zagotavljanje dostopa do osnovnih javnih storitev in zmanjšujejo socialne neenakosti;

24.

naroči svojima sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta Svetu ministrov AKP-EU, Evropskemu parlamentu, Evropski komisiji, Evropskemu svetu, Afriški uniji, vseafriškemu parlamentu, regionalnim in nacionalnim parlamentom, regionalnim organizacijam držav AKP ter Evropski investicijski banki.

—

na zasedanju v Nairobiju (Kenija) od 19. do 21. decembra 2016,

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 28. junija 2007 o zmanjšanju revščine med malimi kmeti v državah AKP in z dne 27. novembra 2013 o družbenih in okoljskih posledicah pašništva v državah AKP,

—

ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega 23. junija 2000 v Cotonouju (sporazum iz Cotonouja), zlasti členov 23 in 34, ter njegovih revizij, sprejetih v letih 2005 in 2010 (2),

—

ob upoštevanju resolucij Evropskega parlamenta z dne 27. septembra 2011 o okviru politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano (3), z dne 11. decembra 2013 o pristopu EU k odpornosti in zmanjšanju tveganja nesreč v državah v razvoju: izkušnje s krizami prehranske varnosti (4), z dne 13. marca 2014 o vlogi premoženjskih pravic, lastnine in ustvarjanja bogastva pri izkoreninjenju revščine in spodbujanju trajnostnega razvoja v državah v razvoju (5), z dne 12. marca 2015 o Tanzaniji, zlasti o vprašanju prilaščanja zemljišč (6), in z dne 7. junija 2016 o novem zavezništvu za prehransko varnost in prehrano (7),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o okviru politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano, sprejetega 31. marca 2010 (8), in sklepov Sveta o okviru politike, sprejetih 10. maja 2010 (9),

—

ob upoštevanju Sklepov Sveta o prehranski varnosti in zagotavljanju zadostne hranilne vrednosti živil v okviru zunanje pomoči, sprejetih 28. maja 2013 (10),

—

ob upoštevanju akcijskega načrta Komisije za prehrano z dne 3. julija 2014 (11),

—

ob upoštevanju vrha Združenih narodov o trajnostnem razvoju in končnega dokumenta, ki ga je Generalna skupščina sprejela dne 25. septembra 2015, z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj doleta 2030, in zlasti drugega od ciljev trajnostnega razvoja, ki so določeni v agendi, tj. odpraviti lakoto, zagotoviti prehransko varnost in boljšo prehrano ter spodbujati trajnostno kmetijstvo (12),

—

ob upoštevanju Pariškega sporazuma pogodbenic okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah, sprejete 12. decembra 2015 (13),

—

ob upoštevanju celostnega razvojnega programa za afriško kmetijstvo (CAADP), dogovorjenega v okviru Afriške Unije leta 2002 (14),

—

ob upoštevanju vrha voditeljev držav Afriške Unije, ki je potekal leta 2003 v Maputu (Mozambik) in na katerem so se vlade držav Afriške unije dogovorile, da bodo več kot 10 % vseh svojih odobrenih nacionalnih proračunskih sredstev vložile v kmetijski sektor (15),

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta Združenih narodov o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah z dne 16. decembra 1966,

—

ob upoštevanju mednarodnega leta družinskih kmetij (leto 2014), ki so ga razglasili Združeni narodi (16),

—

ob upoštevanju dokumenta Afriške unije o okviru politike pašništva v Afriki: varstvo, zaščita in izboljšanje življenja, preživetja in pravic pašniških skupnosti, ki ga je konferenca afriških ministrov za kmetijstvo sprejela oktobra 2010 in je bil januarja 2011 potrjen na 18. rednem zasedanju izvršilnega sveta v Adis Abebi (Etiopija),

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve o odgovornosti gospodarskih družb za hude kršitve človekovih pravic v tretjih državah (17),

—

ob upoštevanju skupščine voditeljev držav in vlad Afriške unije julija 2012, na kateri je bilo leto 2014 razglašeno za leto kmetijstva in prehranske varnosti v Afriki (18), s čimer je bila obeležena deseta obletnica sprejetja CAADP,

—

ob upoštevanju Milanskega pakta mest o prehranski politiki z dne 15. oktobra 2015, ki ga je pripravil milanski mestni svet in podpisalo 113 mest po vsem svetu, nato pa je bil posredovan generalnemu sekretarju Združenih narodov Ban Ki Munu, in ki pojasnjuje ključno vlogo mest pri oblikovanju politike na področju trajnostne hrane,

—

ob upoštevanju deklaracije iz Malaba o pospešitvi rasti in preoblikovanja kmetijstva za skupno blaginjo in boljše možnosti preživljanja, ki je bila sprejeta na vrhu voditeljev držav Afriške unije 27. junija 2014 v Malabu (Ekvatorialna Gvineja) in s katero so se vlade Afriške unije ponovno zavezale, da bodo kmetijstvu dodelile vsaj 10 % javnih sredstev (19),

—

ob upoštevanju pobude skupine G8 za prehransko varnost, ki je bila sprejeta leta 2009 v L'Aquili (20),

—

ob upoštevanju okvira in smernic o zemljiški politiki v Afriki, ki so bili sprejeti na skupni konferenci ministrov za kmetijstvo, zemljišča in živinorejo aprila 2009 v Adis Abebi(Etiopija) (21), ter deklaracije o vprašanjih in izzivih v zvezi z zemljišči v Afriki (22), ki so jo sprejeli voditelji držav Afriške unije na vrhu v Sirti (Libija) julija 2009, da bi pozvali k učinkovitemu izvajanju okvira in smernic za zemljiško politiko v Afriki,

—

ob upoštevanju vodilnih načel o obsežnih naložbah v zemljišča v Afriki, ki so bila sprejeta na skupni konferenci ministrov za kmetijstvo, razvoj podeželja, ribištvo in akvakulturo iz držav Afriške unije, ki je potekala 1. in 2. maja 2014 v Adis Abebi (Etiopija),

—

ob upoštevanju prostovoljnih smernic Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) za podporo postopnemu uresničevanju pravice do ustrezne hrane v okviru zagotavljanja zanesljive preskrbe s hrano na nacionalni ravni iz leta 2004 (23),

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

—

ob upoštevanju Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk(CEDAW) iz leta 1979 (24),

—

ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev iz leta 1987 (25),

—

ob upoštevanju Deklaracije Združenih narodov o pravicah domorodnih ljudstev iz leta 2007 (26),

—

ob upoštevanju osnovnih načel in smernic Združenih narodov o prisilnih izselitvah in razselitvah v povezavi z razvojem iz leta leta 2007 (27),

—

ob upoštevanju vodilnih načel Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah, ki jih je leta 2011 potrdil Svet ZN za človekove pravice (28), in smernic OECD za večnacionalne družbe, ki so bile posodobljene leta 2011 (29),

—

ob upoštevanju partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana iz leta 2011 (30),

—

ob upoštevanjuprostovoljnih smernic za odgovorno upravljanje lastništva zemlje, ribištva in gozdov iz leta 2012 (31),

—

ob upoštevanju Mednarodne konvencije o varstvu novih sort rastlin(Konvencija UPOV) iz leta 1991 (32),

—

ob upoštevanju maastrichtskih načel o ekstrateritorialnih obveznostih držav na področju ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic,

—

ob upoštevanju Mednarodne pogodbe o rastlinskih genskih virih za prehrano in kmetijstvo iz leta 2001 (33),

—

ob upoštevanju Konvencije o biološki raznovrstnosti iz leta 1992 in povezanega Kartagenskega protokola o biološki varnosti iz leta 2000 ter Nagojskega protokola o dostopu do genskih virov ter pošteni in pravični delitvi koristi, ki izhajajo iz njihove uporabe iz leta 2010 (34),

—

ob upoštevanju člena 18(1) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za socialne zadeve in okolje (ACP-EU/xxx.xxx vxx-xx),

A.

ker je priznavanje zemljiških pravic malih proizvajalcev ter zlasti domorodnih ljudstev, družinskih kmetov, žensk, živinorejcev in ribičev običajno pomanjkljivo, zaradi česar so izpostavljeni neustreznim prodajam zemljišč, razlastitvam brez privolitve ali pomanjkanju pravičnega nadomestila;

B.

ker so negativni učinki prilaščanja zemljišč večji od njegovih prednosti; ker so bile naselbine požgane in uničene, da bi nosilci projektov pridobili prostor, razpoložljive lokacije za premestitev pa so pogosto zelo oddaljene od osrednjih poslovnih območij, zaradi česar so kmetje prisiljeni prebivati daleč stran od glavnega vira prihodkov;

C.

ker se v državah AKP neposredne dodelitve in zasebne naložbe v kmetijstvo majhnega obsega v zadnjih tridesetih letih zmanjšujejo, medtem ko se odvisnost držav z nizkimi prihodki od uvoza hrane povečuje, zaradi česar so občutljive na spremembe cen na mednarodnih trgih;

D.

ker je povečanje kmetijske produktivnosti in prihodkov malih pridelovalcev ključno za zmanjševanje revščine v državah AKP s prispevanjem k prehranski varnosti in varnosti zaposlitve, kar vodi do manjšega poseganja v zemljiške pravice;

E.

ker velika javno-zasebna partnerstva v kmetijstvu držav AKP zagotavljajo prevladujoč položaj velikim kmetijskim podjetjem, ki izključujejo lokalna podjetja;

F.

ker agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 in Pariški sporazum o podnebnih spremembah iz decembra 2015 poudarjata, da je treba razviti model kmetijstva, ki bo povečal odpornost in ustvaril trajnostne prehranske sisteme;

G.

ker je bila zaradi krize v sektorju živil leta 2008 splošno priznana potreba po zagotavljanju podpore malim kmetov za proizvodnjo hrane za domače trge;

H.

ker se je z začetkom izvajanja programov strukturnega prilagajanja v začetku 80-tih let prejšnjega stoletja razvilo na izvozu temelječe kmetijstvo, ki se je osredotočalo predvsem na pridelavo tržnih pridelkov za svetovne trge; ker je to zagotavljajo prednostni položaj za masovne, visoko kapitalizirane mehanske oblike proizvodnje, medtem ko je bilo kmetijstvo majhnega obsega sorazmerno zapostavljeno;

I.

ker bodo mednarodni trgi v prihodnosti bolj nestanovitni; ker države ne bi smele tvegati pretirane odvisnosti od uvoza, temveč bi morale namesto tega vlagati predvsem v domačo proizvodnjo hrane, da bi povečale odpornost;

J.

ker je namen tako imenovanih polov rasti privabiti mednarodne vlagatelje, tako da se zemljišča zagotovijo velikim zasebnim podjetjem, in ker se to ne bi smelo izvajati na račun družinskih kmetov;

K.

ker je preživetje kmetov v Afriki v 90 odstotkih povezano s pravico kmetov, da prosto pridelujejo, izmenjujejo in prodajajo semena, raznovrstnost semen pa je izjemno pomembna za odpornost kmetijstva na podnebne spremembe;

L.

ker so družinski in mali kmetje dokazali, da so sposobni zagotavljati raznolike proizvode, tudi v živinoreji in ribištvu, ter trajnostno povečati proizvodnjo hrane s kmetijsko-ekološkimi praksami;

M.

ker lahko monokulture povečajo odvisnost od kemičnih gnojil in pesticidov ter povzročijo obsežno degradacijo tal in prispevajo k podnebnim spremembam;

N.

ker masovno kmetijstvo v Afriki ustvari najmanj 14 % skupnih letnih emisij toplogrednih plinov, večinoma zaradi uporabe dušikovih gnojil, zaradi česar je Afrika od leta 2000 tretja največja onesnaževalka (35);

O.

ker sta spol in usposabljanje zelo pomembni razsežnosti naložb v kmetijstvo v državah AKP; ker je krepitev vloge žensk v kmetijstvu majhnega obsega kot dejavnih in usposobljenih akterk sprememb ključna za gospodarski razvoj sektorja; ker so ženske s podeželja že dolgo diskriminirane, kar zadeva dostop do različnih proizvodnih virov, vključno z zemljišči, posojili, surovinami in storitvami;

P.

ker FAO ocenjuje, da je bilo po svetu izgubljenih približno 75 % genske raznovrstnosti rastlin; ker obsežna genska erozija povečuje našo občutljivost na podnebne spremembe ter na pojav novih škodljivih organizmov in bolezni;

Q.

ker so nadzor, lastništvo in cenovna dostopnost semen ključni za odpornost revnih kmetov v zvezi s prehransko varnostjo;

R.

ker družinske kmetije pogosto dosegajo večjo produktivnost v smislu zemljišč kot večje kmetije in zaposlujejo več delavcev na hektar kot njihovi večji konkurenti;

S.

ker dostop do vode za kmete v Afriki predstavlja veliko težavo; ker bi se lahko s podporo malim kmetom pri namakanju, in sicer v obliki financiranja in tehnične pomoči, znatno izboljšali produktivnost in prihodki, saj dostop do vode zagotavlja priložnost za lokalni razvoj;

T.

ker so številni mali kmetje in podeželske skupnosti zvesti tradicionalnim praksam in svoj vnos beljakovin še vedno dopolnjujejo z mesom živali, ujetih v divjini (mesom divjih živali, ang. bushmeat); ker je vse bolj jasno, da je to netrajnostno;

U.

ker družinsko kmetovanje in mali kmetje vplivajo na gospodarski, politični in družbeno-kulturni razvoj držav v razvoju, kar neposredno vpliva na proces oblikovanja državnih struktur; ker bi lahko neuspešen proces oblikovanja državnih struktur povzročil politično nestabilnost, socialne nemire, nepravičnost in družbeno-kulturno stagnacijo ter posledično nestabilne države;

V.

ker so družinske kmetije glavni vir medgeneracijske solidarnosti ter družbene in okoljske odgovornosti, s čimer spodbujajo trajnostni razvoj tudi v najrevnejših regijah;

W.

ker je svetovno prebivalstvo, tj. približno 7,2 milijarde ljudi, odvisno od kmetijskih proizvodnih sistemov, ki jih predstavlja več kot 570 milijonov kmetij po vsem svetu; ker kmetijstvo majhnega obsega predstavlja večino kmetijskih sistemov v svetu; ker ima v svetovnem merilu 73 % kmetov manj kot 1 ha zemlje in 85 % kmetov manj kot 2 ha zemlje; ker mali kmetje prispevajo velik delež v kmetijski proizvodnji v državah v razvoju ter imajo ključno vlogo pri prehranski varnosti, gospodarski rasti, ustvarjanju delovnih mest in zmanjševanju revščine;

X.

ker pomanjkanje okolju prilagojenih politik, ki bi bile primerne za razmere v posameznih državah AKP in bi podpirale družinske in male kmete, da bi ti lahko razvijali samozadostne in trajnostne kmetijske prakse, še povečuje različne in zahtevne izzive, s katerimi se ti kmetje spopadajo;

Y.

ker so inovacije v kmetijskem sektorju ključni dejavnik pri povečevanju učinkovitosti delovne sile in rabe zemljišč, kar družinam, ki imajo v lasti kmetije in jih vodijo, omogoča, da se izognejo revščini in dosežejo blaginjo;

Z.

ker je razvoj tega sektorja med drugim oviran zaradi pomanjkanja ustreznih lokalnih raziskav v kmetijstvu, svetovalnih storitev na podeželju in usposabljanja za pomoč družinskim in malim kmetom;

AA.

ker so družinske kmetije pogosto edina možnost za mlade, da se zaposlijo ter pridobijo znanje in spretnosti;

1.

poziva vlade in donatorje, naj začasno ustavijo ali pregledajo izvajanje vseh politik in projektov, ki neposredno spodbujajo in omogočajo prilaščanje zemljišč ali posredno povečujejo pritisk na zemljišča in naravne vire ter lahko povzročijo resne kršitve človekovih pravic;

2.

opozarja, da cilji trajnostnega razvoja vključujejo cilj spodbujanja trajnostnega kmetijstva, ki bi ga bilo treba doseči do leta 2030;

3.

poziva države članice EU, naj oblikujejo resnična orodja za trajnostni razvoj in instrumente, kot so metode gojenja, ki temeljijo na dobri praksi, za podpiranje družinskega kmetovanja in lokalnih gospodarstev v podsaharski Afriki, pri čemer želi spomniti, da družinski in mali kmetje proizvedejo približno 80 % hrane v svetu ter zagotavljajo več kot 60 % delovnih mest v državah AKP; poudarja, da so prihodki v kmetijstvu majhnega obsega odvisni predvsem od pridelka;

4.

poziva EU, njene države članice in države AKP, naj spodbujajo sodelovanje družinskih kmetij v programih za podporo inovacij ter širšo uporabo obstoječih tehnologij in praks; ugotavlja, da bi bilo treba pri razvoju, prilagajanju in uporabi novih tehnologij in načinov upravljanja kmetij upoštevati posebno strukturo družinskega kmetovanja v posameznih državah, kot priporoča FAO v svojem poročilu z naslovom State of Food and Agriculture – Innovation in Family Farming (Stanje na področju hrane in kmetijstva – inovacije v družinskem kmetovanju);

5.

poudarja, da kmetijstvo majhnega obsega predstavlja več kot 80 % kmetijske proizvodnje v svetu ter ima pomembno vlogo pri prehranski varnosti, zmanjševanju revščine in trajnostnemu upravljanju naravnih virov;

6.

poziva države AKP, naj naredijo več za to, da bi mlade spodbudile k podpiranju družinskega kmetovanja;

7.

ugotavlja, da starajoče se kmečko prebivalstvo, omejen dostop do socialnega varstva, sredstev, finančnih storitev, trgov in učinkovitih storitev svetovanja ter slaba organiziranost kmetov močno ovirajo razvoj kmetijstva majhnega obsega in omejujejo možnosti za zaposlovanje mladih v kmetijstvu;

8.

opozarja, da lahko imata družinsko kmetovanje in kmetijstvo majhnega obsega kljub številnim oviram, s katerimi se srečujeta, pomembno vlogo pri prehranski varnosti, gospodarski rasti in zmanjševanju revščine ter lahko ustvarjata dostojna delovna mesta za ženske in moške na podeželju;

9.

poziva EU in njene države članice, naj zagotovijo, da bodo vlagatelji s sedežem v EU spoštovali pravice lokalnih skupnosti in potrebe malih kmetij z učinkovitim izvajanjem mednarodnih standardov, ki urejajo odgovorne naložbe v kmetijstvo, vključno z okvirom in smernicami Afriške unije za zemljiško politiko v Afriki in njenimi vodilnimi načeli o obsežnih naložbah v kmetijska zemljišča v Afriki, ter upoštevali vodilna načela o podjetništvu in človekovih pravicah ter smernice OECD za večnacionalne družbe;

10.

poudarja, da je podpora potrebna ne le za male kmete, ampak tudi za mala in srednja podjetja na podeželju, ki kupujejo proizvode od malih kmetov in jim dobavljajo blago;

11.

opozarja na pomen močnega in dinamičnega sektorja storitev, ki povezuje kmetijstvo majhnega obsega s širšimi trgi, da se malim kmetom omogoči, da izpopolnijo svoje poslovanje in se razvijajo;

12.

opozarja, da odkritje velikega vodonosnika v Keniji leta 2013 kaže, da Afrika še zdaleč ni suha celina, temveč je bogata z vodnimi viri; poudarja, da težavo za kmete predstavlja dostop do teh virov in da je samo približno 6 % obdelovalnih površin opremljenih za namakanje, zaradi česar se več milijonov ljudi zanaša na kmetijstvo, ki je odvisno od dežja;

13.

opozarja, da dostop do vode za kmete v Afriki predstavlja veliko težavo in priložnost za lokalni razvoj, ter poudarja, da je druga ovira pomanjkanje podrobnega hidrometeorološkega načrta za Afriko kot celoto;

14.

poudarja, da je treba najti način za izvedbo hidrometeorološkega načrta in objaviti pridobljene informacije ali jih dati na voljo malim kmetom, saj bi to bistveno spremenilo kmetijsko krajino in kmetijsko ekonomiko;

15.

opozarja, da rast kmetijstva na lokalni ravni kmetom omogoča ustvariti več kapitala, ki ga lahko ponovno vlagajo lokalno, s čimer krepijo zmogljivost in učinkovitost ter povečujejo donosnost;

16.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da številni zemljiški posli kršijo načela svobodne privolitve vključenih skupnosti po predhodni seznanitvi; zlasti poudarja, da postopek odločanja v okviru sodelovanja novega zavezništva za prehransko varnost in prehrano (NAFSN) ne vključuje vseh deležnikov, zlasti malih kmetov;

17.

poudarja, da je treba ponovno začeti javne naložbe v kmetijstvo držav AKP in dati prednost naložbam v pospeševanje kmetijstva, vključno z ozaveščanjem o ekološkem kmetovanju, v skladu s sklepi mednarodne ocene kmetijskega znanja, znanosti in tehnologije za razvoj (IAASTD), priporočili posebnega poročevalca Združenih narodov o pravici do hrane in cilji trajnostnega razvoja;

18.

opaža, da se politike naložb v kmetijstvo večinoma osredotočajo na obsežno pridobivanje zemljišč in kmetijstvo, usmerjeno v izvoz, ki ni povezano z lokalnimi gospodarstvi; zato poziva tudi k spodbujanju ekološkega kmetovanja v državah AKP; opozarja, da sta za večino afriškega prebivalstva dostop do zemljišč in lastništvo posesti ključna za uresničevanje pravice do hrane; poziva afriške države, naj priznajo vse zakonite pravice do zemlje, vključno z neformalnimi, domorodnimi in običajnimi pravicami do lastništva posesti, podpirajo družinsko kmetovanje in kmetijstvo majhnega obsega ter se borijo proti prilaščanju zemljišč;

19.

poudarja, da bi bilo treba pravice uporabnikov, ki izhajajo iz običajnega lastništva posesti, kot so pravice živinorejcev, priznati in zaščititi s pravnim sistemom, v skladu z določbami in sklepi Afriške komisije za človekove pravice in pravice ljudstev;

20.

opozarja, da smernice FAO o lastništvu posesti, vključno s smernicami o pašništvu, priporočajo varen dostop do zemljišč; poziva EU, naj na lastno pobudo sledi in spremlja zemljiške posle, ki vključujejo akterje EU; poudarja, da bi morala zasebna podjetja, vključena v javno-zasebna partnerstva, kot je mreža NAFSN, odgovarjati za svoja dejanja; zato poziva člane mreže NAFSN, naj vzpostavijo strog mehanizem za nadzor in odgovornost, vključno s pravnimi sredstvi za lokalno prebivalstvo in skupnosti, na katere vplivajo zemljiški posli;

21.

poziva vlade in agencije, naj spremljajo uživanje beljakovin iz mesa prostoživečih živali in načrtujejo njihovo nadomestitev, preden bo ekosistemu povzročena nepopravljiva škoda;

22.

opozarja, da je preživetje kmetov v Afriki v 90 odstotkih povezano s pravico, da prosto pridelujejo, izmenjujejo in prodajajo semena, in da je ta pravica zelo pomembna v vseh državah AKP ter da je raznovrstnost semen ključna za povečanje odpornosti kmetijstva na podnebne spremembe; obžaluje zahteve podjetij za okrepitev žlahtniteljskih pravic v skladu z mednarodno konvencijo iz leta 1991, s katero je bila ustanovljena Zveza za varstvo novih sort rastlin in ki prepoveduje večino takih neformalnih ureditev;

23.

ugotavlja, da se lahko z uvedbo in širjenjem certificiranih semen v Afriki, poleg povečanja produktivnosti zemljišč in donosa pridelkov, poveča tudi tveganje odvisnosti in zadolženosti malih kmetov;

24.

poudarja, da je prosti pretok blaga in storitev v Evropi spodbudil proizvodnjo hrane in okrepil prehransko varnost; v zvezi s tem poudarja pomen regionalnih prostotrgovinskih sporazumov in zanesljive infrastrukture, ki malim in družinskim kmetom omogoča, da presežejo meje svojih lokalnih trgov;

25.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bodo zaveze v zvezi s pravicami kmetov, ki jih je sprejela EU v Mednarodni pogodbi o rastlinskih genskih virih za prehrano in kmetijstvo, izražale s tehnično podporo in finančno pomočjo za oblikovanje politike o semenih; poziva EU, naj podpira pravice intelektualne lastnine, ki izboljšujejo razvoj lokalno prilagojenih sort semen in semen, shranjenih na kmetijah;

26.

poziva države članice skupine G8, naj ne podpirajo gensko spremenjenih kmetijskih rastlin v državah AKP; opozarja, da afriški vzorčni zakon o biološki varnosti določa visoko referenčno merilo za biološko varnost; meni, da bi bilo treba v skladu s tem merilom zagotoviti vso pomoč tujih donatorjev za razvoj biološke varnosti na nacionalni in regionalni ravni;

27.

poziva vlade držav AKP, naj naredijo vse, kar je v njihovi moči, da podprejo družinsko kmetovanje in male kmete, pri čemer poudarja, da je treba oblikovati politike, ki spodbujajo socialno pravičnost, razviti samozadostne in trajnostne načine kmetovanja, pripraviti razmeram prilagojene politike, primerne za posamezne države AKP, ter spodbujati ustrezne raziskave v kmetijstvu, svetovalne storitve na podeželju in usposabljanje, pa tudi drugo ustrezno tehnično in finančno podporo;

28.

poudarja, da je pomembno podpirati in spodbujati vključevanje kmetovalk v postopke odločanja, saj v številnih državah AKP nosijo glavni del odgovornosti za skrb za svoje družine in hkrati opravijo večino dela v samooskrbnem kmetijstvu;

29.

opozarja na težave, s katerimi se spopadajo kmetovalke pri pridobivanju kapitala in dostopa to kmetijskih zemljišč; ugotavlja, da je lažji dostop do naložbenega kapitala predpogoj za izboljšanje socialno-ekonomskega položaja žensk, in v zvezi s tem poziva k zagotovitvi dostopa žensk do virov financiranja in posebnih ukrepov za usposabljanje, ki lahko omogočijo spodbujanje, podpiranje in olajšanje takega dostopa;

30.

ugotavlja, da je treba izboljšati socialno varnost in pravno priznavanje kmetovalk, zlasti kar zadeva naziv in pravico do dedovanja ali zapuščine, da se jim zagotovijo enake pravice kot moškim;

31.

naroči svojima sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta Svetu ministrov AKP, Evropskemu parlamentu, Evropski komisiji, Evropskemu svetu, Afriški uniji, vseafriškemu parlamentu, regionalnim in nacionalnim parlamentom držav AKP in državam članicam EU ter regionalnim organizacijam držav AKP.

—

na zasedanju v Nairobiju (Kenija) od 19. do 21. decembra 2016,

—

ob upoštevanju člena 18(2) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju izjav komisarja EU za humanitarno pomoč in krizno upravljanje Christosa Stylianidesa o posledicah orkana Matthew na Haitiju,

—

ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja Varnostnega sveta Združenih narodov z dne 31. avgusta 2016 o misiji Združenih narodov za stabilizacijo na Haitiju,

—

ob upoštevanju izjave koordinatorja Združenih narodov za nujno pomoč Stephena O'Briena z dne 9. oktobra 2016,

—

ob upoštevanju izjave njegove ekselence, predsednika Generalne skupščine Združenih narodov Petra Thomsona o humanitarnih razmerah na Haitiju z dne 10. oktobra 2016,

—

ob upoštevanju napovedi namestnika generalnega sekretarja Združenih narodov Jana Eliassona, da bo v okviru načrta ukrepov za spopadanje s kolero na Haitiju vzpostavljen večpartnerski skrbniški sklad,

—

ob upoštevanju izjave njegove ekselence, generalnega sekretarja skupine držav AKP dr. Patricka I. Gomesa s 43. zasedanja parlamentarne skupščine držav AKP 12. oktobra 2016,

—

ob upoštevanju skupne strategije za partnerstvo med Karibi in EU, sprejete novembra 2012,

—

ob upoštevanju hitre ocene prehranske varnosti po orkanu Matthew, ki sta jo objavila CNSA in FAO,

—

ob upoštevanju misije Združenih narodov za stabilizacijo na Haitiju (MINUSTAH),

—

ob upoštevanju sporazuma iz Cotonouja,

A.

ker je orkan Matthew 4. oktobra 2016 močno prizadel Haiti, zlasti departma Grand’Anse in južne departmaje, in povzročil največjo humanitarno krizo od potresa leta 2010, z obsežno škodo in poplavami ter posledično več sto mrtvimi in več kot 1,4 milijona pomoči potrebnimi prebivalci Haitija; ker si je Haiti komaj gospodarsko opomogel od potresa, ki je državo prizadel 12. januarja 2010;

B.

ker je Urad Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih dejavnosti v sodelovanju s humanitarnimi partnerji 10. oktobra 2016 v podporo nacionalni vladi pozval, da bi bilo treba v treh mesecih zbrati 119 milijonov USD, da bi zagotovili pomoč 750 000 ljudem, potrebnim nujne pomoči, in zaščitili Haiti;

C.

ker je Haiti nestabilna država, ki je še posebej dovzetna za naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek; ker zaradi politične krize v državi leta 2015 ni bilo delujočega parlamenta in ker po izteku mandata tedanjega predsednika 7. februarja 2016 ni bil izvoljen njegov naslednik; ker je Haiti ena od najrevnejših držav na svetu, pri čemer je več kot polovica od 10 milijonov prebivalcev neustrezno prehranjenih; ker je Haiti ena od najmanj egalitarnih držav na svetu, pri čemer je Ginijev količnik leta 2012 znašal 0,61;

D.

ker se je zaradi pojava El Niño zmanjšala zanesljivost preskrbe s hrano in hranljivimi snovmi;

E.

ker Haiti spada med države z najintenzivnejšim krčenjem gozdov, ki zmanjšuje njegovo odpornost na naravne nesreče; ker je odvisnost od oglja in kurilnega lesa kot virov energije glavni vzrok za tako krčenje gozdov;

F.

ker lokalni organi na Haitiju od leta 2010 podpirajo preventivne ukrepe za razvoj sistema za obvladovanje tveganja naravnih nesreč; ker so s svojo odločitvijo, da evakuirajo nekatere prebivalce, čeprav v nezadostni meri, rešili mnoga življenja;

G.

ker so prebivalci Haitija zaradi upada lokalne proizvodnje, ki običajno pomeni glavni vir prihodka za večino ranljivih gospodinjstev, močno odvisni od uvožene hrane;

H.

ker je orkan, ki je divjal v drugi glavni sezoni žetve, ogrozil ravni prehranske varnosti; velike obdelovalne površine so bile uničene; ker se Haiti spopada s povečevanjem že tako visokega tveganja bolezni, ki se prenašajo z vodo, zlasti kolere, izredno neustrezno prehransko varnostjo in neustrezno prehranjenostjo v glavnih prizadetih mestih na jugu države;

I.

ker je Svetovni program za hrano prepeljal 500 ton hrane, vključno z lokalno pridelanim rižem in grahom, na zahod Haitija; ker je Svetovna zdravstvena organizacija poslala 1 milijon odmerkov cepiva proti koleri;

J.

ker se je v začetku novembra 2016 število reševalnih akcij znatno povečalo; ker so bili nedavno sporočeni incidenti v zvezi z razdeljevanjem humanitarne pomoči, ki so privedli do demonstracij in smrtnih žrtev;

K.

ker se UNICEF v sodelovanju s haitijsko vlado bori proti boleznim, ki se prenašajo z vodo, vključno s kolero, že vse od njihovega izbruha leta 2010, in sicer z izboljševanjem dostopa do storitev oskrbe z vodo ter sanitarnih in zdravstvenih storitev; ker je haitijska vlada 8. novembra 2016 s podporo Združenih narodov in drugih institucij na območjih, ki jih je prizadel orkan Matthew, začela izvajati akcijo cepljenja proti koleri;

L.

ker je bil aktiviran mehanizem Unije na področju civilne zaščite z začetno humanitarno pomočjo v višini 255 000 EUR ter je bila na Haiti napotena skupina enajstih strokovnjakov za civilno zaščito iz EU, in sicer z Danske, Finske, iz Francije, Romunije in s Švedske; ker je zagotovljeno strokovno znanje na področju usklajevanja v izrednih razmerah, logistike, oskrbe z vodo, higiene in zdravja;

M.

ker so sredi oktobra zahvaljujoč inženirjem misije Združenih narodov za stabilizacijo na Haitiju (MINUSTAH) in lokalnim organom ceste spet postale prevozne in je omogočen dostop iz mesta Port-au-Prince do območij na jugozahodu države, vključno s krajema Les Cayes in Jérémie; ker misija MINUSTAH zagotavlja tudi varnost humanitarnih konvojev, deli sisteme za čiščenje vode in pregleduje policijske postaje;

N.

ker se je Varnostni svet Združenih narodov odločil, da bo za šest mesecev podaljšal mandat misije MINUSTAH;

O.

ker so bile predsedniške volitve novembra 2016 zadovoljivo izvedene ob upoštevanju demokratičnega procesa in ker bo ob koncu volilnega procesa dodeljen mandat novemu zakonito izvoljenemu predsedniku;

1.

izreka iskreno sožalje in sočustvuje z ljudmi, ki jih je prizadel orkan Matthew, ter ponovno izraža solidarnost s haitijskim prebivalstvom, ki trpi zaradi tega uničujočega pojava;

2.

pozdravlja prizadevanja haitijskih oblasti in civilne družbe ter Združenih narodov, nevladnih organizacij in drugih dvostranskih donatorjev, da pomagajo haitijskemu prebivalstvu, ter izraža spoštovanje delu organizacij in posameznikov iz vse Evropske unije in držav AKP ter po vsem svetu; pozdravlja mednarodno solidarnost, namenjeno pomoči Haitiju, ter predvsem solidarnost in podporo, zagotovljeno na regionalni ravni;

3.

pozdravlja dejansko politično pripravljenost za uporabo novega pristopa k podpiranju obnove države, ne da bi se pri tem ponavljale napake iz preteklosti, ter za odpravo globoko zakoreninjenih vzrokov revščine na Haitiju; pozdravlja prizadevanja EU pri zagotavljanju strokovnega znanja na področju civilne zaščite, dodatne humanitarne pomoči in pomoči v naravi Haitiju; poziva mednarodno skupnost in partnerje Haitija k usklajenemu pristopu in sodelovanju s haitijsko vlado, da zagotovijo nujno pomoč in pomoč za čas po nesreči, s katero bi lahko učinkovito in ustrezno zadovoljevali potrebe na terenu;

4.

poudarja, da je treba zbrati še 60 % celotnega zneska sredstev v višini 120 milijonov USD, k zbiranju katerih so pozvali haitijska vlada in Združeni narodi; poziva donatorje k hitrejši izpolnitvi njihovih obljub; se zavzema za odpis dolga Haitija, da se omogoči obnova države;

5.

poziva vse vključene strani, naj posebno pozornost in podporo namenijo udeležbi žensk pri prizadevanjih za obnovo, tako da jih dejavno vključujejo v faze sanacije, obnove in ocenjevanja; poziva vse akterje, ki zagotavljajo pomoč na Haitiju, naj sprejmejo ukrepe za zaščito ranljivosti žensk in deklet po neurju; večjo pozornost bi bilo treba nameniti otrokom, ki so ločeni od svojih družin;

6.

pozdravlja dejstvo, da se je novembra po ponovnem odprtju šol v departmaju Grand’ Anse in južnih departmajih po ocenah v šolo lahko vrnilo 53 400 otrok;

7.

pozitivno ocenjuje prizadevanja haitijske vlade, Združenih narodov in drugih institucij, ki so začeli izvajati akcijo cepljenja proti koleri na območjih, ki jih je prizadel orkan Matthew; odločno poziva Evropsko komisijo in mednarodno skupnost, naj spremljata zdravstveno stanje haitijskega prebivalstva, zlasti v zvezi z morebitnim izbruhom kolere, in naj si nadalje prizadevata za podporo, namenjeno ljudem, ki jih je prizadela ta bolezen, ter vzpostavitev zanesljivih vodnih, sanitarnih in zdravstvenih sistemov;

8.

poudarja, da se Haiti spopada z izredno neustrezno prehransko varnostjo in neustrezno prehranjenostjo; podpira prizadevanja, da bi se z obnovo poškodovane infrastrukture in zagotovitvijo potrebnega materiala (semen, gnojil in orodja) spodbudila lokalna proizvodnja hrane; poziva EU in druge mednarodne donatorje, naj pripomorejo k prizadevanjem za pomoč tako, da kupujejo lokalno pridelano hrano, kadar koli je to mogoče;

9.

pozdravlja prizadevanja haitijskih organov za vzpostavitev sistema za obvladovanje tveganja naravnih nesreč, ki je bil v pomoč pri evakuaciji nekaterih prebivalcev; vendar poudarja, da morata krepitev pripravljenosti in odpornosti skupnosti ostati prednostni nalogi; poudarja, da si je treba prizadevati za pripravo načrtov za obnovo; poziva EU, naj sodeluje s haitijskimi organi, da se vzpostavita mehanizem za preprečevanje nesreč in blažitev njihovih posledic ter dolgoročno upravljanje zmogljivosti; v zvezi s tem poudarja, da bi bilo treba takoj vzpostaviti haitijsko državno strukturo v smislu delovanja demokracije in dobrega upravljanja države, ki sta nujno potrebna za obnovo države, ter zagotoviti sodelovanje haitijske civilne družbe;

10.

čestita začasnemu volilnemu svetu (CEP), ker je kljub posledicam orkana Matthew upošteval koledar volitev ter s podporo haitijske vlade in državne policije omogočil, da so volitve 20. novembra potekale mirno in ob spoštovanju pravic volivcev; izraža zaskrbljenost zaradi izgredov in drugih oblik nasilnih protestov po volitvah; nujno poziva vlado Haitija, naj sprejme ukrepe za vzpostavitev in utrditev demokracije na Haitiju; pozdravlja uspešen zaključek procesa predsedniških volitev in z zanimanjem pričakuje končne rezultate, ki naj bi bili objavljeni 29. decembra 2016;

11.

je seznanjena s priporočilom generalnega sekretarja Združenih narodov za šestmesečno podaljšanje mandata misije MINUSTAH;

12.

poudarja, da krčenje gozdov in degradacija ekosistemov povečujeta dovzetnost Haitija za naravne nesreče; poziva Evropsko unijo, naj okrepi mednarodno financiranje za zmanjšanje krčenja gozdov na Haitiju; poleg tega poziva Unijo, naj poveča podporo za spodbujanje uporabe pečic z visoko energetsko učinkovitostjo, da se zmanjša poraba oglja, in tehnologij za energijo iz obnovljivih virov, kot sta sončna in vetrna energija, ki imata kot alternativi oglju na Haitiju velik potencial;

13.

poudarja odločilen pomen nakazil iz haitijske diaspore pri usmerjanju kapitalskih tokov; poziva države članice in haitijsko vlado, naj olajšajo dotok nakazil in naj si prizadevajo za zmanjšanje stroškov v zvezi z njimi;

14.

poudarja, da podnebne spremembe postajajo vse pomembnejše vprašanje, kar zadeva dostop do vode in prehransko varnost; ugotavlja, da so potrebna dodatna prizadevanja za mobilizacijo finančnih sredstev za boj proti podnebnim spremembam in doseganje cilja, tj. 100 milijonov USD do leta 2020; poziva razvojne partnerje in zasebni sektor, naj spodbujajo naložbe, potrebne za raziskave na področju tehnologij za ublažitev in prilagoditev ter njihov takojšnji in celovit prenos v države AKP, zlasti tiste države, ki so občutljive na naravne nesreče (najmanj razvite države in male otoške države v razvoju); poziva mednarodno skupnost in razvite države, naj povečajo svoje financiranje;

15.

naroči svojima sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta Svetu ministrov AKP-EU, Evropski komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, institucijam držav CARIFORUMA, Afriške unije in Evropske unije, predsedniku in vladi Haitija, generalnemu sekretarju Združenih narodov ter generalnemu podsekretarju za humanitarne zadeve in nujno pomoč.

—

zagotavljanju demokratičnega in celovitega parlamentarnega dialoga med državami AKP in EU o zelo pomembnih vprašanjih, ki zadevajo obe strani;

—

nadzoru izvrševanja in najučinkovitejše uporabe sredstev za razvojno sodelovanje med državami AKP in EU;

—

spodbujanju demokracije in človekovih pravic, s čimer pomembno prispeva k partnerstvu med državami AKP in EU pod enakimi pogoji.