24.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/1

24.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/2

—

ob upoštevanju 29. letnega poročila o spremljanju uporabe prava EU (2011) (COM(2012)0714),

—

ob upoštevanju ocenjevalnega poročila Komisije o sistemu EU Pilot (COM(2010)0070),

—

ob upoštevanju drugega ocenjevalnega poročila Komisije o sistemu EU Pilot (COM(2011)0930),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. septembra 2007 z naslovom „Evropa rezultatov – uporaba prava Skupnosti“ (COM(2007)0502),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. marca 2002 o odnosih s pritožnikom v zvezi s kršitvami prava Skupnosti (COM(2002)0141),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. aprila 2012 z naslovom „Posodobitev načina urejanja odnosov s pritožnikom glede uporabe prava Unije“ (COM(2012)0154),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2011 o 27. letnem poročilu o spremljanju uporabe prava EU (2009) (1),

—

ob upoštevanju mnenja pravne službe Evropskega parlamenta z dne 26. novembra 2013 o dostopu do informacij o zadevah, v zvezi s katerimi še ni bil sprožen formalni postopek za ugotavljanje kršitev, v okviru sistema EU Pilot in letnega poročila o spremljanju uporabe prava EU,

—

ob upoštevanju delovnih dokumentov služb Komisije, priloženih 29. letnemu poročilu o spremljanju uporabe prava EU (SWD(2012)0399 in SWD(2012)0400),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenj Odbora za ustavne zadeve in Odbora za peticije (A7-0055/2014),

A.

ker je Lizbonska pogodba uvedla številne nove pravne podlage, katerih namen je olajšati izvajanje, uporabo in izvrševanje prava EU;

B.

ker člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah opredeljuje pravico do dobrega upravljanja kot pravico vsakogar, da institucije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku;

C.

ker v skladu s členom 298 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) institucije, organe, urade in agencije Unije pri izvajanju njihovih nalog podpira odprta, učinkovita in neodvisna evropska uprava,

D.

ker pravna služba Evropskega parlamenta meni, da EU Pilot – spletna platforma, ki jo države članice in Komisija uporabljajo za razjasnitev dejanskega stanja in pravnega okvira v zvezi s težavami, ki nastajajo pri uporabi prava EU, nima nobenega pravnega statusa, in ker mora Komisija na podlagi Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo Parlamentu dati na razpolago strnjene informacije v zvezi z vsemi postopki za ugotavljanje kršitev od uradnega opomina, tudi za vsak primer posebej, pri čemer lahko v okviru sistema EU Pilot zavrne le dostop do osebnih podatkov;

1.

ponavlja svoje stališče, da člen 17 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) opredeljuje temeljno vlogo Komisije kot „varuhinje Pogodb“; v tem okviru ugotavlja, da sta pristojnost in dolžnost Komisije, da nadzoruje uporabo prava EU ter da med drugim začne postopek za ugotavljanje kršitev zoper državo članico, ki ni izpolnila obveznosti na podlagi Pogodb (2), temelj pravnega reda Unije in sta kot taki skladni s konceptom Unije, ki temelji na načelu pravne države;

2.

ugotavlja, da iz letnega poročila Komisije (3) izhaja, da se je število novih postopkov za ugotavljanje kršitev, ki jih je ta začela v zadnjih letih, zmanjšalo, in sicer z 2 900 takih postopkov leta 2009 na 2 100 leta 2010 in na 1 775 leta 2011; nadalje ugotavlja, da iz letnega poročila izhaja še, da se v zadnjih letih povečuje število postopkov za ugotavljanje kršitev zaradi poznega prenosa (1 185 leta 2011, 855 leta 2010 in 531 leta 2009), in da so štiri politična področja, na katerih je bilo zabeleženih največ kršitev, okolje (17 %), notranji trg (15 %), promet (15 %) in davki (12 %);

3.

je seznanjen z upadom deleža primerov kršitev, ki so bili zaključeni, preden so bili predloženi Sodišču Evropske unije (60,4 % leta 2011 v primerjavi z 88 % leta 2010); meni, da je bistvenega pomena, da se ukrepi držav članic še naprej pozorno spremljajo, pri čemer je treba upoštevati, da se nekatere peticije, naslovljene na Parlament, in pritožbe, naslovljene na Komisijo, nanašajo na težave, ki ne izginejo niti potem, ko se zadeva zaključi;

4.

ugotavlja, da je bilo skupno zaključenih 399 postopkov za ugotavljanje kršitev, ker so države članice dokazale, da spoštujejo pravo EU, pri čemer so vložile veliko naporov v to, da se kršitve odpravijo brez sodnih postopkov; ugotavlja tudi, da je Sodišče leta 2011 izdalo 62 sodb v skladu s členom 258 PDEU, od katerih jih je bilo 53 (85 %) v korist Komisije;

5.

je zaskrbljen nad stalnim naraščanjem števila kršitev zaradi poznega prenosa s strani držav članic, saj je bilo ob koncu leta 2011 še vedno odprtih kar 763 primerov poznega prenosa, kar je za 60 % več kot prejšnje leto;

6.

ugotavlja, da je Komisija prvo zadevo v zvezi z poznim prenosom, v kateri je zahtevala finančne sankcije v skladu s členom 260(3) PDEU, predložila Sodišču proti koncu leta 2011;

7.

vendar kljub vsemu meni, da ti statistični podatki ne dajejo točne slike o dejanskem primanjkljaju na področju skladnosti s pravom EU, temveč predstavljajo le najresnejše kršitve ali pritožbe najglasnejših posameznikov ali subjektov; ugotavlja, da Komisija trenutno nima niti politike niti sredstev, s katerimi bi lahko sistematično opredeljevala in preganjala vse primere neizvajanja (4);

8.

opozarja na dejstvo, da je dogovor med institucijami EU o izjavah, ki določajo odnos med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos („korelacijske tabele“), začel veljati 1. novembra 2011, zato v tem letnem poročilu ni bilo mogoče oceniti njegovega izvajanja;

9.

pričakuje, da bo Komisija začetni pregled teh izjav pripravila do 1. novembra 2014, kot je obljubila v svojem letnem poročilu;

10.

meni, da bi morala Komisija v zvezi z delovanjem postopkov za ugotavljanje kršitev po členih 258 in 260 PDEU zagotoviti enako obravnavo peticij, ki so naslovljene na Parlament, in pritožb, ki so naslovljene na Komisijo;

11.

poudarja, da se peticije, ki so jih vložili državljani EU, nanašajo na kršitve prava EU, zlasti na področju temeljnih pravic, okolja, notranjega trga in lastninskih pravic; meni, da te peticije pričajo o tem, da sta nepopoln prenos prava EU ali njegova napačna uporaba še vedno pogosta in razširjena pojava;

12.

poziva Komisijo, naj skladnost s pravom EU obravnava kot resnično prednostno politično nalogo, ki jo je treba izvajati v sodelovanju s Parlamentom, katerega dolžnost je (a) zagotavljati politično odgovornost Komisije in (b) si kot sozakonodajalec zagotavljati polno obveščenost, da lahko tako ves čas izboljšuje svoje zakonodajno delo;

13.

ugotavlja, da je treba v postopkih za obravnavanje pritožb sistematično uporabljati orodja za spodbujanje skladnosti in izvajati pravico do nadzora, ki jo ima Evropski parlament;

14.

ugotavlja, da je postopek za ugotavljanje kršitev sestavljen iz dveh faz: upravnega postopka (preiskava) in sodnega postopka pred Sodiščem; ugotavlja, da Komisija priznava, da „državljani, podjetja in organizacije zainteresiranih strani [pomembno prispevajo], s tem ko poročajo o pomanjkljivostih pri prenosu in/ali uporabi prava EU s strani organov držav članic“; dalje še ugotavlja, da se nato „ugotovljene težave […] obravnavajo v okviru dvostranskih pogovorov med Komisijo in zadevno državo članico, da bi se, kolikor je to mogoče, odpravile z uporabo platforme EU Pilot“ (5);

15.

v zvezi s tem ugotavlja, da je EU Pilot opredeljen kot platforma za „dvostranske razprave med Komisijo in državami članicami“ (6), ki „nima nobenega pravnega statusa, ampak je le delovno orodje v okviru upravne avtonomije Komisije“ (7) v postopku v zadevah, v zvezi s katerimi še ni bil sprožen formalni postopek za ugotavljanje kršitev;

16.

obžaluje, da EU Pilot nima pravnega statusa, in meni, da „je mogoče legitimnost zagotoviti le tako, da se omogočita preglednost ter udeležba pritožnikov in Evropskega parlamenta v okviru platforme EU Pilot, zakonitost pa je mogoče zagotoviti s čimprejšnjim sprejetjem pravno zavezujočega akta, ki bo vključeval pravila v zvezi s celotnim postopkom v zadevah, v zvezi s katerimi še ni bil sprožen formalni postopek za ugotavljanje kršitev, in postopkom za ugotavljanje kršitev“, kot je navedeno v nedavni študiji Parlamenta (8); meni, da bi moral tak pravno zavezujoč akt razjasniti zakonite pravice in obveznosti posameznih pritožnikov in Komisije ter da bi si moral hkrati prizadevati za to, da se omogoči čim večja udeležba pritožnikov v platformi EU Pilot, vsaj z zagotovitvijo, da so ti obveščeni o različnih fazah postopka;

17.

s tem v zvezi obžaluje, da niso bili sprejeti nadaljnji ukrepi v zvezi z njegovimi predhodnimi resolucijami, zlasti v zvezi s pozivom k sprejetju zavezujočih pravil v obliki uredbe na podlagi člena 298 PDEU, ki bi določala različne vidike postopka za ugotavljanje kršitev in postopka v zadevah, v zvezi s katerimi še ni bil sprožen formalni postopek za ugotavljanje kršitev – vključno z obveščanjem, zavezujočimi roki, pravico do zaslišanja, obveznostjo navedbe razlogov ter pravico vsakega posameznika, da dostopa do svojega spisa – da bi se tako okrepile pravice državljanov in zagotovila preglednost;

18.

meni, da je treba, kar zadeva preglednost v odnosu do pritožnikov, izboljšati izvajanje platforme EU Pilot; zahteva dostop do zbirke podatkov, v kateri so zbrane vse pritožbe, da bo lahko izvajal svojo pristojnost nadzora vloge Komisije kot varuhinje pogodb;

19.

poudarja pomen dobre upravne prakse in poziva k uvedbi „postopkovnih pravil“ v obliki uredbe, katere pravna podlaga je člen 298 PDEU in ki določa različne vidike postopka za ugotavljanje kršitev;

20.

zato še enkrat poziva Komisijo, naj predlaga zavezujoča pravila v obliki uredbe na novi pravni podlagi, ki jo omogoča člen 298 PDEU, da bi tako zagotovili polno spoštovanje pravice državljanov do dobrega upravljanja, kot je določena v členu 41 Listine o temeljnih pravicah;

21.

opozarja, da se v revidiranem okvirnem sporazumu o odnosih s Parlamentom Komisija zavezuje, da bo dala „Parlamentu na razpolago strnjene informacije v zvezi z vsemi postopki [za ugotavljanje kršitev] od uradnega opomina […], pa tudi podatke o vprašanjih, ki so povezana s postopkom o [za ugotavljanje kršitev], če Parlament to zahteva“, ter pričakuje, da se bo ta določba dobroverno uporabljala v praksi;

22.

zato ponavlja, da ima Parlament pravico prejeti „podrobne informacije o posebnih aktih ali določbah, pri katerih so nastale težave pri prenosu, in o številu pritožb za posebne akte ali določbe“ (9) ter da „lahko Komisija Evropskemu parlamentu sicer zavrne dostop do osebnih podatkov iz zbirke podatkov sistema EU Pilot“, vendar lahko Parlament „zahteva informacije v anonimni obliki, da se tako v celoti seznani z vsemi ustreznimi vidiki izvajanja in uporabe prava Unije“ (10);

23.

pozdravlja dejstvo, da vse države članice sodelujejo v sistemu EU Pilot; upa, da se bo zaradi tega nadalje zmanjšalo število postopkov za ugotavljanje kršitev; poziva k boljšemu obveščanju državljanov o sistemu EU Pilot;

24.

meni, da je vprašanje platforme EU Pilot ter, splošneje, vprašanje kršitev prava EU in dostopa Parlamenta do ustreznih informacij, povezanih s postopkom v zadevah, v zvezi s katerimi še ni bil sprožen formalni postopek za ugotavljanje kršitev, in s postopkom za ugotavljanje kršitev, bistvena točka za uvrstitev na dnevni red prihodnjega medinstitucionalnega dogovora;

25.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Sodišču Evropske unije, Evropskemu varuhu človekovih pravic in parlamentom držav članic.

24.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/6

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 286,

—

ob upoštevanju člena 108 Poslovnika,

—

ob upoštevanju Mnenja Evropskega računskega sodišča št. 2/2004 o modelu enotne revizije (in predlogu za okvir notranje kontrole Skupnosti) (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. novembra 1992 o postopku posvetovanja z Evropskim parlamentom o imenovanju članov Računskega sodišča (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 1995 o postopkih, ki veljajo za posvetovanje s Parlamentom v zvezi z imenovanjem članov Računskega sodišča (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. julija 2013 o integriranem okviru notranje kontrole (4),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A7-0014/2014).

A.

ker deklaraciji Mednarodne organizacije vrhovnih revizijskih institucij iz Lime in Ciudad de Mexica določata glavne stebre neodvisne revizijske institucije in potrjujeta, da lahko nacionalne vrhovne revizijske institucije tolmačijo načela iz deklaracije precej svobodno;

B.

ker mora Evropsko računsko sodišče kot strokovna revizijska institucija med drugim uporabljati mednarodne standarde revidiranja, ki veljajo za javni sektor;

C.

ker je bilo Evropsko računsko sodišče ustanovljeno s proračunsko pogodbo iz leta 1975, da bi revidiralo finance EU in ker kot zunanji revizor EU prispeva k izboljšanju finančnega poslovodenja Unije in hkrati deluje kot neodvisen varuh finančnih interesov državljanov EU;

D.

ker sedanje hitro spreminjajoče se finančne in gospodarske razmere zahtevajo učinkovit mikro in makrobonitetni nadzor, skladen z načeli gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, v sodobni Evropski uniji, polni izzivov;

E.

ker javni revizorji, kot so Računsko sodišče in vrhovne revizijske institucije držav članic, igrajo bistveno vlogo pri povrnitvi zaupanja ter izboljšanju javne odgovornosti EU; ker je zato pomembno, da se vse razprave o morebitnih reformah Računskega sodišča umesti v širši okvir izziva, kako izboljšati javno odgovornost EU;

F.

ker je bil z Lizbonsko pogodbo ponovno potrjen pravni okvir Računskega sodišča za spodbujanje javne odgovornosti in pomoč Parlamentu in Svetu pri nadzoru izvajanja proračuna EU, s čimer sodišče prispeva k izboljšanju finančnega poslovodenja EU in zaščiti finančnih interesov državljanov;

G.

ker morajo biti člani Računskega sodišča v skladu s členom 286 Pogodbe o delovanju Evropske unije izbrani med posamezniki, ki v svoji državi članici pripadajo zunanjim revizijskim organom ali so njihovi nekdanji člani, ali pa so posebej usposobljeni za zadevno službo in katerih neodvisnost mora biti nedvoumno zagotovljena;

H.

ker je bistvenega pomena, da je Računsko sodišče sestavljeno iz članov, ki v kar največji meri zagotavljajo strokovno usposobljenost in neodvisnost, ki ju zahteva Pogodba, hkrati pa se izogibajo vsakršnemu tveganju za sloves sodišča;

I.

ker so nekatera imenovanja sprožila razhajanja v mnenjih Parlamenta in Sveta, nadaljnja prisotnost le-teh pa lahko škoduje dobrim delovnim odnosom Računskega sodišča z omenjenima institucijama in morda celo resno negativno vpliva na verodostojnost in posledično učinkovitost sodišča;

J.

ker je odločitev Sveta, da imenuje člane Računskega sodišča v primerih, ko jih je Parlament zaslišal in izrazil negativno mnenje, nerazumljiva in kaže na pomanjkanje spoštovanja do Parlamenta;

K.

ker za mnenje Parlamenta vlada veliko zanimanje medijev; ker bi zaupanje v zadevne institucije v primeru, da bi posamezniki, katerih kandidaturo je Parlament prej javno in uradno zavrnil, nastopili službo kot člani Računskega sodišča, oslabilo;

L.

ker bodo člani s strokovnim revizijskim znanjem in širšim in bolj raznolikim funkcionalnim ozadjem, ki zagotavlja različne pristope in večji nabor sposobnosti, izboljšali učinkovitost Računskega sodišča pri presojanju in delovanju; ker je dandanes nedopustno, da ne bi našli ustreznega ravnovesja med spoloma;

M.

ker v primerih, ko Parlament ne odobri določenih članov Računskega sodišča, to negativno vpliva na sodelovanje med Računskim sodiščem in Parlamentom, ki je bistveno za sistem proračunskega nadzora EU;

N.

ker dokument o medsebojnem pregledu iz leta 2013 poziva h krajšim notranjim postopkom na Računskem sodišču in k pojasnitvi njegove vloge in mandata zunanjim deležnikom ter poudarja, da revidiranci preveč vplivajo na ugotovitve in revizijska mnenja Računskega sodišča;

O.

ker se Parlament osredotoča predvsem na predloge, ki ne zahtevajo spreminjanja Pogodbe;

P.

ker je Svet vedno spoštoval priporočila, ki jih je odbor, oblikovan v skladu s členom 255 PDEU, pripravil z namenom, da poda mnenje o primernosti kandidatov za generalnega pravobranilca Sodišča Evropske unije in Splošnega sodišča, čeprav Pogodba Sveta k temu izrecno ne zavezuje;

1.

meni, da lahko Evropsko računsko sodišče kot zunanji revizor institucij Unije zakonodajalcema zagotovi ne le izjavo o zanesljivosti računovodskih izkazov ter zakonitosti in pravilnosti z njimi povezanih transakcij v ustreznem proračunskem letu, temveč je Računsko sodišče tudi v izjemnem položaju, da lahko zakonodajalcu in proračunskemu organu, zlasti parlamentarnemu Odboru za proračunski nadzor, poda dragocena mnenja o rezultatih politik Unije z namenom izboljšati uspešnost in učinkovitost dejavnosti, ki jih financira Unija, opredeliti ekonomije obsega in povezanosti ter učinke prelivanja med nacionalnimi politikami držav članic ter Parlamentu zagotoviti zunanje vrednotenje ocen Komisije o javnih financah v državah članicah;

2.

meni, da bi moralo Računsko sodišče ostati zavezano neodvisnosti, integriteti, nepristranskosti in strokovnosti, hkrati pa graditi trdne delovne odnose s svojimi partnerji, to je z Evropskim parlamentom, natančneje Odborom za proračunski nadzor, pa tudi s posebnimi odbori, v postopku odgovornosti Institucij EU;

3.

ugotavlja, da Pogodba (člen 287 I (2) (PDEU)) zavezuje Računsko sodišče, da Parlamentu in Svetu zagotovi izjavo o zanesljivosti (DAS (5)) glede zakonitosti in pravilnosti plačil, potem ko je pregledalo pravilnost, zakonitost in rezultate proračuna Unije, poleg tega pa v skladu s Pogodbo pripravlja posebna poročila in mnenja; ugotavlja, da se velik del človeških virov Računskega sodišča ukvarja z letno izjavo o zanesljivosti;

4.

meni, da so neodvisnost, integriteta, nepristranskost in strokovnost Računskega sodišča ključne za verodostojnost sodišča pri pomoči Parlamentu in Svetu pri nadzoru in prispevanju k izboljšavam finančnega poslovodenja EU ter zaščiti finančnih interesov Unije od faze načrtovanja pa vse do priprave zaključnega računa;

5.

obžaluje, da rezultati revizije Računskega sodišča že osemnajsto leto zapored sodišču niso omogočili, da bi dalo pozitivno izjavo o zanesljivosti (DAS) glede zakonitosti in pravilnosti plačil; poudarja dejstvo, da stopnja napake sama le delno ponuja pregled nad učinkovitostjo politik Unije;

6.

opozarja, da člen 287 PDEU določa, da Računsko sodišče predloži Evropskemu parlamentu in Svetu izjavo o zanesljivosti računovodskih izkazov ter zakonitosti in pravilnosti z njimi povezanih transakcij; opozarja, da je Računsko sodišče leta 2012 namesto ene izjave o zanesljivosti računovodskih izkazov in zakonitosti in pravilnosti z njimi povezanih transakcij izdalo štiri mnenja: enega o zanesljivosti računovodskih izkazov in tri o zakonitosti in pravilnosti z izkazi povezanih transakcij (mnenje o prihodkih, mnenje o obveznostih in mnenje o plačilih); meni, da to otežuje oceno izvrševanja proračuna s strani Komisije;

7.

poudarja, da je izjava o zanesljivosti letni kazalnik večletnega načrta porabe, zato težko zajame ciklično naravo in učinke večletnih dogovorov, in iz tega razloga je mogoče skupne učinke in uspešnost sistemov upravljanja in nadzora le delno izmeriti ob koncu obdobja porabe; zato meni, da bi moralo imeti Računsko sodišče možnost, da organu, pristojnemu za podelitev razrešnice, poleg letne izjave o zanesljivosti predstavi vmesni pregled in zbirno poročilo o končni uspešnosti programskega obdobja;

8.

pozdravlja dejstvo, da si Računsko sodišče od leta 2009 precej prizadeva razvijati svoje proizvode in storitve ter letna poročila; vendar meni, da bi bilo treba storiti več in uporabiti več virov za nadaljnje izboljšanje kakovosti, predvsem glede dela Računskega sodišča na področju revizij uspešnosti, ki zagotavlja podatke o rezultatih proračuna EU; meni, da bi moralo Računsko sodišče izhajati iz modela DAS, da bi ugotovilo, ali so bili rezultati doseženi, in pojasnilo, na kakšen način, tako da se bo mogoče iz tega kaj naučiti in znanje uporabiti v drugih okvirih;

9.

priznava konstruktivno in zgodovinsko vlogo izjave o zanesljivosti, saj se osredotoča na pojma zakonitosti in pravilnosti kot koristna kazalnika dobrih finančnih praks in uspešnosti upravljanja na vseh ravneh porabe v Uniji ter kažeta, kako so bila sredstva EU porabljena v skladu z odločitvami Parlamenta, ki deluje kot zakonodajalec in proračunski organ; vendar poudarja, da bi moralo Računsko sodišče na tej točki in v prihodnosti posvetiti več virov preverjanju, ali so bile pri uporabi javnih sredstev, zaupanih Komisiji, dosežene gospodarnost, učinkovitost in uspešnost; rezultati ugotovitev iz posebnih poročil bi se morali odražati v ustreznih prilagoditvah programov EU;

10.

poudarja, da mandat Računskega sodišča, kot je določen s Pogodbo, zagotavlja referenčni okvir za to, da sodišče opravlja nalogo neodvisnega zunanjega revizijskega organa Unije; ugotavlja, da mandat dovoljuje znatno prožnost, ki Računskemu sodišču omogoča, da pri opravljanju svojih nalog preseže področje uporabe izjave o zanesljivosti; opozarja, da mandat Računskemu sodišču omogoča predložitev rezultatov revizij uspešnosti poslovanja v posebnih poročilih, ki so pomembna priložnost za višjo dodano vrednost, če se osredotočijo na visoko tvegana področja in jih preučujejo; poleg tega ugotavlja, da ta poročila evropskim državljanom zagotavljajo podatke o delovanju Unije in uporabi evropskih sredstev v številnih sektorjih, s tem pa pomagajo približati Evropo državljanom in jo narediti preglednejšo ter lažje razumljivo;

11.

opozarja, da je glasovanje o razrešnici pred 31. decembrom naslednjega leta po finančnem letu, ki se pregleduje, eden najboljših načinov za izboljšanje nadzora nad računovodskimi izkazi Evropske unije ter izboljšanje uspešnosti in učinkovitosti porabe EU; poudarja, da bi to Računsko sodišče prisililo, da svoje letno poročilo predloži do 30. junija;

12.

priporoča, naj si Evropsko računsko sodišče, ne da bi to vplivalo na njegovo neodvisnost, oblikuje mnenje na podlagi praga bistvenosti namesto zgolj na osnovi sprejemljive stopnje napak, saj se zdi, da je to bolj skladno z mednarodnimi revizijskimi standardi;

13.

predlaga, naj Evropski parlament posveti poseben razdelek svojega letnega poročila o razrešnici nadaljnjim ukrepom po priporočilih, ki jih je izdalo Računsko sodišče v različnih revizijah uspešnosti, da bi spodbudil Komisijo in države članice, naj ta priporočila izvajajo; Parlament bi moral tudi navesti, katerim nadaljnjim ukrepom lahko sodišče v svojih letnih poročilih posveti posebno pozornost;

14.

ugotavlja, da se Računsko sodišče loteva načrtovanja svojega delovnega programa na večletni in letni osnovi; ugotavlja, da večletni načrt omogoča opredeljevanje in posodabljanje strategije sodišča, letni načrt pa določa konkretne naloge, ki se jih je treba lotiti v zadevnem letu; pozdravlja dejstvo, da Računsko sodišče vsako leto predstavi letni delovni načrt odboru za proračunski nadzor, v njem pa našteje prednostne revizijske naloge in vire, ki so dodeljeni za njihovo izvajanje;

15.

meni, da sedanja oblika srečanj Računskega sodišča s Parlamentom in Svetom zagotavlja dragocene nasvete v zvezi z oblikovanjem letnega delovnega načrta sodišča; poudarja, da tak strukturiran pripravljalni dialog veliko pripomore k zagotavljanju učinkovite in demokratične odgovornosti državljanom glede javnih sredstev, ki se zagotavljajo za doseganje ciljev EU; poudarja, da bi moralo Računsko sodišče kljub povečanemu posvetovalnemu sodelovanju s Parlamentom in Svetom o svojem letnem delovnem načrtu odločati neodvisno od političnih ali nacionalnih vplivov;

16.

ugotavlja, da se vprašanja, ki zunanje zainteresirane strani, kot je Evropski parlament, najbolj zanimajo, in posledične prošnje za revizije ne zbirajo strukturirano niti niso v celoti prednostno obravnavana; meni, da to škoduje ustreznosti in učinku rezultatov revizij sodišča; poleg tega ugotavlja, da je dodana vrednost Računskega sodišča neposredno povezana s tem, kako Parlament in druge zainteresirane strani uporabijo delo sodišča v postopku odgovornosti; zato poziva Računsko sodišče, naj v svojem letnem delovnem načrtu upošteva politične prednostne naloge zakonodajalcev in vprašanja, ki so pomembna za državljane EU in jih sporoča parlamentarni Odbor za proračunski nadzor kot komunikacijski kanal za skrbi državljanov;

17.

pričakuje vzpostavitev tesnejšega sodelovanja med Evropskim računskim sodiščem in vrhovnimi revizijskimi institucijami držav članic s konkretnimi rezultati, kar zadeva delež letnega dela Evropskega računskega sodišča; poleg tega pričakuje konkretne metodološke korake in dogovore o časovnem razporedu revizijskega dela; pričakuje, da bo Komisija na podlagi pravne študije podala predloge za vključitev revizijskega dela vrhovnih revizijskih institucij držav članic v revizije Računskega sodišča o deljenem upravljanju v ustrezni državi članici;

18.

poudarja, da bi moralo biti Računsko sodišče v ospredju pri opredelitvi metode dela, po kateri bi vrhovne revizijske institucije in Računsko sodišče povečale usklajevanje svojih virov pri ocenjevanju odhodkov in uspešnosti proračuna EU ter se tako izognile podvajanju nadzornega dela in si delile podatke o nadzoru, ugotavljale področja tveganj ter izvajale skupne revizije, vrhovne revizijske institucije pa bi tesneje sodelovale pri revizijskih nalogah Evropskega računskega sodišča, kar bi prineslo razvoj skupnih metod dela in večjo učinkovitost na vseh stopnjah nadzora; ugotavlja, da je izmenjava podatkov o revizijah in nadzoru ter najboljših praks med Računskim sodiščem in vrhovnimi revizijskimi institucijami ključ do izboljšanja ciljne usmerjenosti revizijskih in nadzornih prizadevanj; ugotavlja, da je ravni nadzora preveč in se je treba takemu podvajanju izogibati, da se razbremenijo organi upravljanja in uporabniki;

19.

zato zahteva tesnejše sodelovanje med nacionalnimi revizijskimi organi in Računskim sodiščem pri revidiranju deljenega upravljanja v skladu s členom 287(3) PDEU;

20.

predlaga preučitev možnosti, da bi nacionalne revizijske institucije v vlogi zunanjih neodvisnih revizorjev in ob spoštovanju mednarodnih revizijskih standardov izdajale nacionalna revizijska potrdila o upravljanju sredstev Unije in jih posredovale vladam držav članic z namenom, da se predložijo med postopkom razrešnice v skladu z ustreznim medinstitucionalnim postopkom, ki ga je treba uvesti;

21.

poudarja pomembnost vključevanja evropskih programov v načrtovanje nadzora, ki ga izvajajo vrhovne revizijske institucije, s posebnim poudarkom na deljenem upravljanju, pri čemer morajo nacionalni parlamenti odigrati ključno vlogo v tem okviru, saj morajo biti zmožni od ustrezne vrhovne revizijske institucije zahtevati, da izvaja nadzor nad evropskimi sredstvi in programi; ugotavlja, da bi lahko ob institucionalizaciji in ureditvi tega nadzora rezultate enkrat letno predstavili nacionalnemu parlamentu;

22.

ugotavlja, da so uredbe, ki obravnavajo glavna področja odhodkov za obdobje 2014–2020, znatno spremenile finančne in pravne okvire, ki urejajo izvrševanje proračuna EU; opozarja, da te reforme prinašajo znatne spremembe, ki bodo spremenile področje tveganj finančnega upravljanja s poenostavitvijo pravil o financiranju, povečano uporabo pogojev in izkoriščanjem proračuna EU za pritegnitev drugih sredstev; zato vztraja, naj se Računsko sodišče bolj osredotoči na rezultate, tako da zagotovi ustrezno poročanje o tveganjih in uspešnosti takšnih novih instrumentov;

23.

predlaga Računskemu sodišču, naj uskladi svoj večletni delovni načrt z večletnim finančnim okvirom in vključi vmesni pregled in celovit pregled zaključnega računa Komisije za ustrezni večletni finančni okvir;

24.

ugotavlja, da revizije uspešnosti pogosto ne vsebujejo jasne analize vzrokov za revizijske ugotovitve; poleg tega ugotavlja, da ni sistema za zagotavljanje, da bi revizorji, ki so jim dodeljene konkretne revizije, imeli tehnično znanje in metodološke spretnosti, ki so potrebne za izvajanje revizije, da jim ne bi bilo treba pri vsaki revizijski zadevi začeti iz nič; meni, da te okoliščine povečujejo neučinkovitost in neuspešnost ugotovitev Računskega sodišča pri revizijah uspešnosti;

25.

od Računskega sodišča pričakuje popolno preglednost glede časa, ki ga sodišče potrebuje za pripravo svojih izdelkov, in poziva Računsko sodišče, naj v vsaki reviziji uspešnosti objavi časovni razpored in različne faze, v katerih se je delo odvijalo, tj. čas, ki je bil porabljen za vsako izmed ustaljenih faz, ki so trenutno:

26.

ugotavlja, da revizije uspešnosti, vključno s predhodno študijo Računskega sodišča, trajajo dve leti, zato so ugotovitve revizij v številnih primerih zastarele in ne omogočajo izvajanja ustreznih ukrepov; pričakuje, da bo Računsko sodišče poenostavilo pripravo revizij uspešnosti in odpravilo odvečne postopkovne korake;

27.

izraža željo, da Računsko sodišče v prihodnje ne bi objavljalo le pripomb Komisije na svoje ugotovitve, zaključke in priporočila, temveč bi jasno izrazilo svoj končni odgovor, kadar je to primerno;

28.

meni, da bi moralo Računsko sodišče parlamentarnemu Odboru za proračunski nadzor redno sporočati statistične podatke o prisotnosti članov na svojem sedežu v Luksemburgu; v zvezi s tem pričakuje popolno preglednost sodišča v razmerju do Parlamenta; od Komisije želi dobiti analizo izvedljivosti glede zamenjave dela prejemkov članov Računskega sodišča z dnevnicami;

29.

poudarja, da kljub potrebi po pravičnosti in sklicevanju na argumente revidiranca v zadevnem poročilu ni treba doseči soglasja z revidirancem;

30.

ugotavlja, da so bila v nekaterih primerih parlamentarna posvetovanja o vprašanjih, ki jih obravnavajo posebna poročila, že zaključena, zato rezultatov revizije Računskega sodišča ni bilo mogoče učinkovito uporabiti; poleg tega ugotavlja, da je Komisija v nekaterih primerih že izvedla ključna priporočila Računskega sodišča, preden je bilo predstavljeno poročilo sodišča; pričakuje, da Računsko sodišče pri izvajanju revizij upošteva vse zunanje časovne omejitve in dogodke;

31.

pričakuje, da Računsko sodišče v svojih poročilih jasno poroča o slabostih in najboljših praksah organov držav članic, tako da jih dosledno razkriva;

32.

je prepričan, da je mogoče z analizo potreb članov Računskega sodišča po virih doseči ekonomijo obsega in povezanosti; pričakuje, da bo Računsko sodišče raziskalo takšno ekonomijo, med drugim v zvezi s skupno vozniško službo za člane sodišča in skupnimi kabineti in osebjem;

33.

obžaluje, da medvladni ukrepi zunaj okvira Pogodbe EU, kot je tisti za ustanovitev evropskega mehanizma za finančno stabilnost (EFSF) in evropskega mehanizma za stabilnost (ESM), prav tako predstavljajo resne izzive za javno odgovornost in revizijo, hkrati pa slabijo prvotno vlogo Računskega sodišča;

34.

obžaluje dejstvo, da doslej še ni bilo nobenih dogovorov o neodvisnem javnem zunanjem nadzoru Evropskega instrumenta za finančno stabilnosti in da letno revizijsko poročilo sveta ESM ne bo na voljo Parlamentu niti širši javnosti, tudi če bo Računsko sodišče imenovalo člana revizijskega sveta ESM; poziva Računsko sodišče, naj Parlamentu redno zagotavlja letna revizijska poročila sveta in vse druge potrebne informacije o dejavnostih sodišča v zvezi s tem, da bo Parlament lahko preveril delo Računskega sodišča v postopku razrešnice;

35.

ugotavlja, da sta sestava in postopek imenovanja Računskega sodišča določena s členoma 285 in 286 PDEU; vendar poudarja potrebo po spremembi Pogodbe, po kateri bosta Svet in Parlament enakopravna pri imenovanju članov Računskega sodišča, da se zagotovijo demokratična legitimnost, preglednost in popolna neodvisnost članov Računskega sodišča;

36.

obžaluje, da so nekateri postopki imenovanja povzročili spor o kandidatih med Parlamentom in Svetom kljub dejstvu, da Pogodba ne predvideva takšnih nasprotij; poudarja, da je v skladu z določili Pogodbe Parlament dolžan preveriti kandidate; meni, da bi moral Svet v duhu dobrega sodelovanja med evropskimi institucijami spoštovati odločitev, ki jo Parlament sprejme po zaslišanju;

37.

zahteva, naj Evropski parlament ob naslednji spremembi Pogodbe EU postane odgovoren za izbor članov Evropskega računskega sodišča na predlog Sveta; meni, da bi tak postopek okrepil neodvisnost članov Evropskega računskega sodišča v odnosu do držav članic;

38.

pozdravlja dejstvo, da je Računsko sodišče leta 2010 sprejelo nov poslovnik, ki je sodišču v sedanjem pravnem okviru omogočil poenostavitev postopka odločanja, tako da revizijska poročila in mnenja zdaj sprejema senat petih do šestih članov in ne celoten kolegij 28 članov;

39.

meni, da sta prvotna koristnost in verodostojnost sedanjega pravila o geografski zastopanosti v zvezi z visoko ravnijo uprave, po katerem vsako državo članico lahko zastopa en član, že zdavnaj preživeti, zato bi bilo treba ta sistem nadomestiti s preprosto strukturo upravljanja, prirejeno širšim nalogam odgovornosti, z ustreznimi določbami, ki bi zagotavljale neodvisnost pri vseh dejavnostih sodišča;

40.

zato predlaga, naj ima Računsko sodišče enako število članov kot Komisija; člani bi morali imeti poklicne izkušnje vsaj na področju revizij in upravljanja; člani Računskega sodišča bi morali biti posebej usposobljeni za svojo nalogo, njihova neodvisnost pa mora biti nedvoumno zagotovljena;

41.

predlaga ponoven pregled načina plačila članov Računskega sodišča in virov, ki so neposredno in osebno dodeljeni vsakemu članu, da se ti uskladijo z nacionalnimi in mednarodnimi praksami za podobne funkcije ter omogočijo članom Računskega sodišča neodvisno opravljanje njihovih nalog;

42.

sprejme naslednja načela, izbirna merila in postopke za izdajo mnenja o kandidatih za člane Računskega sodišča:

43.

meni, da je treba merila za imenovanje članov Evropskega računskega sodišča dodatno opredeliti na podlagi člena 286 PDEU, in poudarja, da oceno Parlamenta vodijo predvsem naslednja merila:

44.

poziva Svet, naj se zaveže, da bo:

45.

kar zadeva postopke pred Odborom za proračunski nadzor in na plenarnem zasedanju, določa naslednje:

46.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Računskemu sodišču, v vednost pa tudi drugim institucijam Evropske unije ter parlamentom in revizorskim organom držav članic.

24.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/14

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (1),

—

ob upoštevanju Protokola št. 2 Pogodbe o delovanju Evropske unije o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, zlasti členov 4, 6 in 7 Protokola,

—

ob upoštevanju praktičnih ureditev za izvajanje člena 294(4) PDEU v primeru sporazuma v prvi obravnavi, o katerih sta se 22. julija 2011 sporazumeli pristojni službi Evropskega parlamenta in Sveta,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2012 o osemnajstem poročilu o boljši pripravi zakonodaje – uporaba načel subsidiarnosti in sorazmernosti (2010) (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2011 o boljši zakonodaji, subsidiarnosti, sorazmernosti in pametnih predpisih (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. junija 2011 o zagotavljanju neodvisnih ocen učinka (4),

—

ob upoštevanju poročila Komisije o subsidiarnosti in sorazmernosti (Devetnajsto poročilo o boljši pripravi zakonodaje, leto 2011) (COM(2012)0373),

—

ob upoštevanju sporočil Komisije o programu ustreznosti in uspešnosti predpisov (COM(2012)0746) in (COM(2013)0685),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Pametna pravna ureditev – odziv na potrebe malih in srednjih podjetij“ (COM(2013)0122),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o spremljanju pametne pravne ureditve za MSP in posvetovanju o njej (SWD(2013)0060),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Pametna pravna ureditev v Evropski uniji“ (COM(2010)0543),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 30. maja 2013 o pametni pravni ureditvi,

—

ob upoštevanju poročila skupine neodvisnih zainteresiranih strani na visoki ravni za upravne obremenitve z dne 15. novembra 2011 z naslovom „Evropa je lahko uspešnejša: Poročilo o najboljših praksah držav članic za izvajanje zakonodaje EU z najmanj obremenitvami“,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 30. maja 2013 (5),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenja Odbora za ustavne zadeve (A7-0056/2014),

A.

ker agenda za pametno pravno ureditev predstavlja poskus združitve prizadevanj za boljšo pripravo zakonodaje, poenostavitev prava EU in zmanjšanje upravnih bremen ter za napredek v smeri dobrega upravljanja na podlagi oblikovanja politike, ki temelji na dokazih in vključuje ocene učinka in naknadni nadzor kot bistvena elementa;

B.

meni, da bi morali biti nacionalni parlamenti vključeni v naknadne ocene novih uredb, kar bi bilo Komisiji v pomoč pri poročilih ter bi na splošno izboljšalo ocene nacionalnih parlamentov o evropskih vprašanjih;

C.

ker Medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje iz leta 2003 ne ustreza več sedanjemu zakonodajnemu okolju, ki ga prinaša Lizbonska pogodba, med drugim zaradi polovičarskega pristopa institucij EU, ki postopno sprejemajo skupne politične izjave o obrazložitvenih dokumentih in praktične ureditve na ravni sekretariatov za izvajanje člena 294 PDEU;

1.

poudarja, da bi na evropski ravni predložena in sprejeta zakonodaja morala biti preprosta, uspešna in učinkovita, morala bi zagotavljati jasno dodano vrednost, biti lahko razumljiva in dostopna v vseh uradnih jezikih držav članic ter prinašati obsežne koristi ob minimalnih stroških; priznava, da je gospodarska kriza povečala pritisk na vire nacionalnih uprav, in meni, da bi zaveza k pripravi jasne in enostavno prenosljive zakonodaje pripomogla k ublažitvi dela bremena za nacionalne uprave in posameznike, ki morajo ravnati v skladu s pravom; poudarja dejstvo, da so evropske institucije odgovorne, da zagotovijo, da je zakonodaja jasna in lahko razumljiva ter ne obremenjuje po nepotrebnem državljanov ali podjetij;

2.

poudarja, da ocena učinka nove ureditve na MSP ter na velika podjetja ne sme povzročiti diskriminacije delavcev na podlagi velikosti podjetja, ki jih zaposluje, ali ogrožati temeljnih pravic delavcev, vključno s pravico do obveščenosti in posvetovanja, delovnih pogojev, dobrim počutjem pri delu in pravicami na področju socialne varnosti, ter ne sme ovirati izboljšanja teh pravic ali varstva delavcev na delovnem mestu pred starimi in novimi tveganji, povezanimi z delom;

3.

poudarja, da morajo evropske institucije pri zakonodajnem delu spoštovati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

4.

opozarja na svoje predhodne pripombe, da ti dve načeli v ocenah učinka, ki jih je izvedla Komisija, po ugotovitvah odbora za oceno učinka in nacionalnih parlamentov v številnih primerih nista bili ustrezno obravnavani; znova izraža svoje razočaranje, ker so se takšne kritike ponovile še za naslednje leto;

5.

meni, da si je za boljšo zakonodajo treba prizadevati v duhu upravljanja na več ravneh, torej z usklajenim ukrepanjem Evropske unije, nacionalnih institucij ter lokalnih in regionalnih organov;

6.

znova poziva k pogajanjem o spremembi Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje iz leta 2003, da bi tako upoštevali novo zakonodajno okolje, ki ga prinaša Lizbonska pogodba, utrdili obstoječe najboljše prakse in posodobili sporazum v skladu s programom za boljšo pripravo zakonodaje; priporoča, da se morebitni novi sporazumi sprejmejo na podlagi člena 295 PDEU in so zavezujoče narave;

7.

poziva Komisijo in Svet, naj Parlament vključita v pogajanja o merilih za ustrezno uporabo členov 290 in 291 PDEU; meni, da bi bilo to mogoče doseči v okviru revizije Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje, kamor bi bila med drugim vključena taka merila;

8.

meni, da so različni nazivi, ki se uporabljajo za programe, s katerimi Komisija vrednoti sprejeto zakonodajo in zagotavlja zmanjšanje bremena, begajoči in po nepotrebnem zapleteni; priporoča, da se sprejme enoten naziv za „boljšo pripravo zakonodaje“, in ponovno poziva k imenovanju komisarja, ki bo odgovoren za to nalogo;

9.

poziva Komisijo, naj obširneje revidira uporabo načela sorazmernosti, zlasti glede uporabe členov 290 in 291 PDEU o delegiranih in izvedbenih aktih;

10.

meni, da je treba v kontekstu širše demokratične legitimnosti posebno pozornost nameniti sistemu zgodnjega obveščanja.

11.

opozarja, da je zaradi gospodarske in finančne krize sicer potrebno boljše usklajevanje politik in okrepitev pooblastil Unije na številnih področjih, vendar je treba v sistemu upravljanja Evropske unije na več ravneh ohraniti jasno delitev pristojnosti in po pregledni razpravi sprejemati odločitve na pregleden način na najbolj ustrezni stopnji ter zmanjševati birokracijo;

12.

poudarja, da morajo evropske institucije spoštovati, da načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, zapisani v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji in protokolu št. 2 k Pogodbi o delovanju Evropske unije, ki sta splošne narave, zavezujeta institucije pri izvajanju pooblastil Unije, z izjemo, da se načelo subsidiarnosti ne uporablja na področjih, ki spadajo v izključno pristojnost Unije;

13.

predlaga, naj se oceni, ali je treba določiti ustrezna merila na ravni EU za ocenjevanje skladnosti z načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

14.

je seznanjen, da protokol št. 2 nacionalnim parlamentom formalno omogoča, da zakonodajalcu EU podajo svoje mnenje o tem, da novi zakonodajni predlog ne izpolnjuje merila subsidiarnosti, saj se njegovi cilji zaradi njihovega obsega ali učinkov ne morejo lažje doseči na ravni Unije kot na ravni države članice;

15.

je seznanjen s ključnim pomenom, ki ga ima ocena učinka kot orodje, ki pomaga pri odločanju v zakonodajnem postopku in poudarja, da je treba v tem okviru ustrezno obravnavati vprašanja, povezana s subsidiarnostjo in sorazmernostjo;

16.

pozdravlja tesnejše sodelovanje nacionalnih parlamentov v sklopu evropskega zakonodajnega postopka in ugotavlja, da parlamenti držav članic kažejo še večji interes, da institucije Unije pravilno uporabljajo ta načela; da je temu tako kaže dejstvo, da je Evropski parlament leta 2011 prejel 77 obrazloženih mnenj, ki ugotavljajo, da osnutek zakonodajnega akta ne izpolnjuje načela subsidiarnosti, in 523 drugih prispevkov o prednostih zakonskega osnutka. Za leto 2010 sta bili ti številki 41 in 299; izraža pripravljenost, da nadaljuje sodelovanje in medparlamentarni dialog z nacionalnimi parlamenti in ju okrepi;

17.

odločno poudarja pomen parlamentarnega nadzora tako Evropskega parlamenta kot nacionalnih parlamentov; priporoča, naj se nacionalnim parlamentom odobri znatna pomoč, ki jim bo omogočila izvajanje njihovih nalog nadzora; predlaga, da se nacionalnim parlamentom zagotovijo smernice, ki jim bodo pomagale pri ocenjevanju skladnosti z načelom subsidiarnosti;

18.

poudarja, da je Sodišče Evropske unije v skladu s členom 263 PDEU pristojno za pregled zakonitosti zakonodajnih aktov glede skladnosti z načelom subsidiarnosti in da to načelo predstavlja politično smernico o izvajanju pooblastil na ravni Unije;

19.

vendar opozarja, da je Sodišče Evropske unije na podlagi pogodb pristojno, da odloča o tožbah v zvezi s kršitvijo pogodb ali katerega koli pravnega pravila, ki se nanaša na njihovo uporabo, in da načeli subsidiarnosti in sorazmernosti v skladu s Pogodbo o Evropski uniji sodita med ta pravila; ugotavlja torej, da sodni nadzor nad veljavnostjo aktov Evropske unije zajema tudi preverjanje skladnosti s tema dvema načeloma;

20.

poudarja, da je Sodišče v svoji sodbi z dne 12. maja 2011 v zadevi C–176/09 Luxembourg proti Evropskemu parlamentu in Svetu odločil, da načelo subsidiarnosti „zahteva, da so ukrepi, sprejeti v skladu s pravom Unije, primerni za uresničenje legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, in ne smejo prekoračiti okvirov, ki so potrebni za njihovo doseganje‟ in da se lahko „na področjih, na katerih ima zakonodajalec Unije široka zakonodajna pooblastila“ na zakonitost sprejetega ukrepa v tem okviru vpliva le če je ukrep očitno neustrezen glede na cilj, ki ga pristojne institucije želijo izpolniti, čeprav mora evropski zakonodajalec vseeno „svojo izbiro utemeljiti na objektivnih merilih“ in pri ocenjevanju bremen, povezanih z različnimi možnimi ukrepi „preučiti, ali cilji sprejetega ukrepa upravičujejo negativne gospodarske posledice, celo precejšnje, za posamezne operaterje“;

21.

opaža, da načelo subsidiarnosti, kot je opredeljen v Pogodbah, Uniji dovoljuje ukrepanje na področjih, ki ne spadajo v izključno pristojnost Unije le „če in kolikor države članice ciljev predlaganih ukrepov ne morejo zadovoljivo doseči na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, temveč se zaradi obsega ali učinkov predlaganih ukrepov lažje dosežejo na ravni Unije“, medtem ko v skladu z načelom sorazmernosti vsebina in oblika ukrepov Unije ne smeta presegati, kar je nujno za doseganje ciljev Pogodb; poudarja, da sta subsidiarnost in sorazmernost tesno povezani, vendar različni: medtem ko se prvi nanaša na ustreznost ukrepov Unije v sektorjih, ki ne spadajo v njeno izključno pristojnost, se drugi nanaša na sorazmernost med sredstvi in cilji, ki jih določi zakonodajalec, in je splošno pravilo, ki ureja izvajanje pooblastil Unije; ugotavlja, da mora obravnavi subsidiarnosti logično slediti obravnava sorazmernosti osnutka zakonodajnega akta, hkrati pa da preverjanje subsidiarnosti ne bi bilo dovolj učinkovito brez preverjanja sorazmernosti;

22.

ugotavlja, da je Komisija leta 2011 prejela le majhno število parlamentarnih vprašanj (32 od več kot 12 000) o vprašanjih, ki se nanašajo na skladnost z načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

23.

poudarja dejstvo, da je leta 2011 Komisija prejela 64 obrazloženih mnenj v smislu protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, kar predstavlja znatno povečanje v primerjavi z letom 2010; seznanjen pa je, da teh 64 obrazloženih mnenj predstavlja komajda 10 % od skupno 622, ki so jih nacionalni parlamenti poslali Komisiji leta 2011 v sklopu omenjenega političnega dialoga; opozarja tudi na dejstvo, da ni bilo v zvezi z nobenim predlogom Komisije predloženih dovolj obrazloženih mnenj, da bi se v skladu s protokolom sprožil postopek z „rumenim ali oranžnim kartonom“; vendar je seznanjen, da je bil 22. maja 2012 prvič sprožen postopek z „rumenim kartonom“ zaradi predloga Komisije (osnutek uredbe Sveta o uveljavljanju pravice do kolektivnih ukrepov v okviru svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev oz. t.i. uredba Monti II); poudarja, da je Komisija predlog umaknila, pa ne zato, ker bi menila, da je bilo kršeno načelo subsidiarnosti, temveč ker je ugotovila, da predlog verjetno ne bo imel dovolj politične podpore v Parlamentu in Svetu, da bi bilo njegovo sprejetje zagotovljeno;

24.

meni, da je treba oblikovati mehanizem za preverjanje načela subsidiarnosti in ga začeti uporabljati kot glavni instrument za sodelovanje med evropskimi in nacionalnimi institucijami; z zadovoljstvom ugotavlja, da se ta instrument v praksi uporablja kot sredstvo komunikacije in skupnega dialoga med različnimi institucionalnimi ravnmi v evropskem večplastnem sistemu;

25.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da nekatera obrazložena mnenja nacionalnih parlamentov poudarjajo, da v številnih zakonodajnih predlogih Komisije subsidiarnost ni zadostno utemeljena ali sploh ni utemeljena;

26.

priporoča, naj se razišče, zakaj nacionalni parlamenti predložijo tako malo uradnih obrazloženih mnenj in ugotovi, ali je to zato, ker vse strani spoštujejo načelo subsidiarnosti ali pa zato, ker nacionalni parlamenti ne morejo izvajati načela zaradi pomanjkanja sredstev ali kratkih rokov; meni, da je zaželeno, da Komisija naredi analizo;

27.

poudarja, da morajo institucije EU nacionalnim parlamentom omogočiti pregled osnutkov zakonodajnih predlogov, tako da zagotovijo, da Komisija podrobno in izčrpno utemelji svoje odločitve o načelih subsidiarnosti in sorazmernosti v skladu s členom 5 protokola št. 2 k Pogodbi o delovanju Evropske unije;

28.

v zvezi s tem ugotavlja, da se zdijo veljavni časovni roki za izvajanje mehanizmov za preverjanje subsidiarnosti in sorazmernosti za nacionalne parlamente pogosto prekratki;

29.

meni, da časovna stiska in pritisk na vire, s katerima se ob odzivanju na zakonodajne osnutke soočajo nacionalni parlamenti, prispevata k zaznanemu demokratičnemu primanjkljaju v EU;

30.

opozarja na svoje prejšnje zahteve po podrobnejši preučitvi težav, s katerimi se srečujejo nacionalni parlamenti, da bi tako izboljšali delovanje sedanjega sistema; meni tudi, da bi bilo dobro preučiti ukrepe za okrepitev tega mehanizma, ki bi, zlasti ob morebitnem prihodnjem pregledu pogodb, lahko nacionalnem parlamentom dal več pravic; predlaga, da bi bilo ob takem morebitnem pregledu dobro razmisliti o tem, kakšno bilo primerno število odgovorov s strani nacionalnih parlamentov, da se sproži takšen postopek, ali bi slednji moral biti omejen na razloge, povezane zgolj s subsidiarnostjo, in kakšen naj bi bil njegov učinek, zlasti ob upoštevanju nedavnih izkušenj s postopkom z rumenim kartonom; meni, da je takšna razprava koristna faza pri spreminjanju pristojnosti, ki je dodeljena nacionalnim parlamentom, saj usklajuje spodbude za izvajanje nadzora z učinki na evropski ravni;

31.

meni, da bi medtem lahko uvedli več pobud za izboljšanje ocenjevanja evropskih zadev s strani nacionalnih parlamentov; zlasti:

32.

meni, da bo učinkovit pristop k izzivom na področju boljše priprave zakonodaje, tako z vidika obstoječih zakonov kot z vidika prihodnje zakonodaje, pripomogel k temu, da se bodo evropske institucije lažje odzivale na krizo; meni, da je reforma evropske zakonodaje in zakonodajnih praks bistveno orodje za zagotavljanje rasti, konkurenčnosti in dostojnih delovnih mest v Evropi;

33.

pozdravlja vse večji poudarek, ki ga Komisija namenja političnemu ciklusu, kjer se faze dajanja pobude, ocene učinka, posvetovanja, uzakonitve, izvajanja in vrednotenja zakonodaje EU obravnavajo kot del usklajenega procesa; v zvezi s tem meni, da bi načelo „Najprej pomisli na male“ moralo biti ključni element celotnega procesa ter da bilo treba izboljšati predhodno oceno nove zakonodaje in s tem vzpostaviti razumljiv in pregleden proces za spodbujanje rasti in konkurenčnosti v Evropi;

34.

v zvezi s tem pozdravlja sporočili Komisije o pametni pravni ureditvi in o ustreznosti predpisov EU ter delovni dokument služb Komisije o „10 predpisih, ki najbolj obremenjujejo MSP“; meni, da ti dokumenti predstavljajo verodostojen napredek v okviru programa za boljšo pripravo zakonodaje in odražajo številne predhodne zahteve Parlamenta;

35.

meni, da bi bilo treba ta retorični napredek sedaj utrditi s konkretnimi ukrepi; zato poziva Komisijo, naj predloži nadaljnje konkretne predloge za vsestransko zmanjšanje regulativnih bremen EU, ne da bi pri tem ogrozila zdravje in varnost pri delu, in zlasti naj:

36.

poudarja, da sta boljše zdravje in varnost pri delu ter obveščanje delavcev in posvetovanje z njimi pomembna dejavnika za povečanje produktivnosti in konkurenčnosti v evropskem gospodarstvu; poudarja, da trdna in stabilna ureditev na tem področju ne ovira rasti, ampak k njej prispeva;

37.

meni, da bi Komisija morala dodatno raziskati možnost uvedbe stopnje bele knjige v zakonodajni postopek; meni, da bi se s tem, ko bi zainteresiranim stranem dali možnost komentiranja osnutkov predlogov in priloženih začasnih ocen učinka, izboljšala kakovost zakonodajnih osnutkov, ki jih predloži Komisija, pri čemer se obdobje nastajanja prihodnje zakonodaje ne bi pretirano podaljšalo;

38.

še enkrat opozarja na poziv Parlamenta Komisiji, naj pripravi predloge za izvajanje regulativnega ravnovesja, v skladu s katerimi bi bilo treba pred sprejetjem nove zakonodaje, ki bi prinesla stroške, opredeliti enakovredna znižanja drugih stroškov; ugotavlja, da zakonodaja EU ne pomeni avtomatsko odprave 28 nacionalnih zakonov v korist enega evropskega zakona niti ne pomeni, da novi evropski zakon avtomatsko nalaga manjše breme kot zadevni nacionalni zakoni; zato poziva Komisijo, naj resno preuči ta predlog in predloži oceno njegovega učinka pred zaključkom sedanjega parlamentarnega obdobja leta 2014;

39.

obžaluje, da namerava Komisija umakniti svoj predlog o statutu evropske zasebne družbe, ki ga je Parlament zahteval v zakonodajnem samoiniciativnem poročilu, poziva Komisijo, naj se pred umikom katerega koli predloga, ki temelji na zakonodajnem samoiniciativnem sporočilu, posvetuje s Parlamentom;

40.

Poudarja, kako pomembna je poenostavitev za racionalizacijo regulativnega okolja, zlasti za lokalne in regionalne organe, ki imajo pogosto omejena in vse manjša sredstva za izvajanje zakonodaje;

41.

razume „čezmerno prenašanje“ kot prakso držav članic, ki pri prenosu direktiv EU v nacionalno zakonodajo presežejo njihove minimalne zahteve; ponovno poudarja, da podpira ukrepe za preprečevanje čezmernega prenašanja in torej poziva države članice, naj v primerih čezmernega prenašajo obrazložijo razloge zanj;

42.

pozdravlja dejstvo, da si Komisija s svojimi ocenami učinka prizadeva pokriti širok in obsežen razpon potencialnih učinkov, vendar meni, da bi sistem na številne načine lahko še dodatno okrepili, na primer z vključitvijo teritorialne razsežnosti (finančne in upravne posledice za nacionalne, regionalne in lokalne organe); v tem pogledu podpira odločitev Komisije, da do junija 2014 posodobi, utrdi in pregleda svoje smernice za oceno učinka, ter si pridržuje pravico, da v prihodnjih mesecih prispeva morebitne podrobne izboljšave teh smernic; zahteva, naj se pri ocenah učinka, ki so bistvene za oblikovanje javnega in političnega mnenja, spoštuje večjezičnost;

43.

poziva Komisijo, naj analizira metodologijo, ki jo uporablja pri pripravi ocen učinka, da bi ocenili, kako izboljšati kakovostne kazalnike in splošno ravnanje v procesu posvetovanja, zlasti sodelovanje ustreznih deležnikov;

44.

meni, da je potrebna popolna usklajenost med oceno učinka, ki jo objavi Komisija, in vsebino zakonodajnega predloga, ki ga sprejme kolegij komisarjev; zahteva, da se vsaka ocena učinka predloga, ki ga kolegij spremeni, samodejno posodobi, da odraža spremembe, ki so jih izvedli komisarji;

45.

poziva Komisijo, naj okrepi vlogo in neodvisnost odbora za oceno učinka in zlasti naj zakonodajne predloge dokonča in predstavi šele po tem, ko jih odbor odobri in izda pozitivno mnenje o njih; spodbuja odbor za oceno učinka, naj uporablja strokovno znanje socialnih partnerjev;

46.

meni, da sedanja izjava o omejitvi odgovornosti, ki določa, da je ocena učinka, ki jo izvede Komisija „zavezujoča le za službe Komisije, ki so sodelovale pri njeni pripravi, in ne vpliva na končno obliko odločitev, ki jih sprejme Komisija“, izpostavlja pomembno slabost obstoječega sistema;

47.

pozdravlja pozitiven napredek Direktorata za oceno učinka in evropsko dodano vrednost znotraj Parlamenta; meni, da bi celoten Parlament moral sprejeti bolj sistematičen pristop k upoštevanju ocen učinka; pozdravlja kratke povzetke ocen učinka, ki jih pripravlja Direktorat za oceno učinka in so priloženi predlogom Komisije, in meni, da bi morali biti za odbore bistveni element pri preučevanju zakonodajnih predlogov, ki so predmet razprave; predlaga, da bi morale ocene učinka Parlamenta vključevati teritorialno razsežnost, kjer je ustrezno; poziva konferenco predsednikov odborov, naj preuči, kateri bi bil najboljši način za izvedbo tega priporočila;

48.

opozarja na zavezo Parlamenta in Sveta iz skupnega medinstitucionalnega pristopa k pripravi ocen učinka iz leta 2005, da bosta pred sprejetjem kakršnega koli vsebinskega predloga sprememb izvajala ocene učinka, kadar bo to po njunem mnenju primerno in potrebno za zakonodajni proces, poziva odbore, naj pri uresničevanju te zaveze uporabljajo oddelek za oceno učinka;

49.

še enkrat opozarja na Medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje iz leta 2003 in spodbuja Svet, naj čim prej dokonča delo glede razvoja lastnega mehanizma za izvajanje ocen učinka lastnih vsebinskih predlogov sprememb v skladu z obveznostmi iz sporazuma iz leta 2003;

50.

odločno poziva Komisijo, naj resno razmisli o evropski dodani vrednosti ocen, ki so priložene zakonodajnim samoiniciativnim poročilom, in naj podrobno opredeli razloge, zakaj zavrača argumente Parlamenta oziroma meni, da so neprimerni;

51.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

24.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/21

—

ob upoštevanju člena 2 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju členov 8 in 10 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in zlasti člena 21,

—

ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

—

ob upoštevanju priporočila CM/Rec(2010)5 Odbora ministrov Sveta Evrope državam članicam o ukrepih za boj proti diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti ali identitete, sprejetega 31. marca 2010,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Strategija za učinkovito izvajanje Listine o temeljnih pravicah v Evropski uniji“ (COM(2010)0573),

—

ob upoštevanju poročila Komisije o izvajanju Listine EU o temeljnih pravicah za leto 2012 (COM(2013)0271) in priloženih delovnih dokumentov služb Komisije,

—

ob upoštevanju predloga direktive Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (COM(2008)0426) ter stališča Parlamenta o tem predlogu z dne 2. aprila 2009 (1),

—

ob upoštevanju smernic za spodbujanje uresničevanja in varstvo vseh človekovih pravic LGBTI (lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev), ki jih je sprejel Svet Evropske unije na svojem zasedanju 24. junija 2013,

—

ob upoštevanju poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice iz novembra 2010 o homofobiji, transfobiji in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete,

—

ob upoštevanju rezultatov raziskave o lezbijkah, gejih, biseksualcih in transseksualcih v Evropski uniji, ki jo je izvedla Agencija za temeljne pravice in ki je bila objavljena 17. maja 2013,

—

ob upoštevanju mnenja Agencije za temeljne pravice z dne 1. oktobra 2013 o razmerah na področju enakosti v Evropski uniji 10 let po začetku izvajanja direktiv o enakosti,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. maja 2012 o boju proti homofobiji v Evropi (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2012 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji (2010–2011) (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2013 o okrepitvi boja proti rasizmu, ksenofobiji in kaznivim dejanjem iz sovraštva (4),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0009/2014),

A.

ker Evropska unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin;

B.

ker si Evropska unija pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti prizadeva za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti;

C.

ker je Svet Evropske unije junija 2013 sprejel trdne smernice za spodbujanje in varovanje uresničevanja vseh človekovih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev zunaj Evropske unije ter bi moral zagotoviti, da bodo učinkovito varovane znotraj EU;

D.

ker Evropska unija svoje ukrepanje že usklajuje s celovitimi politikami, in sicer na področju enakosti in nediskriminacije z Okvirno strategijo na področju nediskriminacije in enakih možnosti za vse, na področju enakosti spolov s Strategijo za enakost žensk in moških 2010–2015, na področju invalidnosti z Evropsko strategijo o invalidnosti 2010–2020 in na področju enakosti Romov z Okvirom EU za nacionalne strategije vključevanja Romov do leta 2020;

E.

ker Komisija v svoji strategiji za učinkovito izvajanje Listine o temeljnih pravicah v Evropski uniji priznava potrebo po razvoju posameznih politik o nekaterih temeljnih pravicah na podlagi Pogodb;

F.

ker je Agencija Evropske unije za temeljne pravice v raziskavi iz leta 2013 o lezbijkah, gejih, biseksualcih in transseksualcih v Evropski uniji ugotovila, da je v letu pred raziskavo eden od dveh lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev, ki so sodelovali v raziskavi, občutil diskriminacijo ali nadlegovanje na podlagi spolne usmerjenosti, eden od treh je doživel diskriminacijo pri dostopu do blaga in storitev, eden od petih je bil telesno napaden in eden od petih diskriminiran pri zaposlovanju ali v poklicu;

G.

ker je Agencija Evropske unije za temeljne pravice Evropski uniji in državam članicam priporočila, naj razvijejo akcijske načrte za spodbujanje spoštovanja lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev ter za varstvo njihovih temeljnih pravic;

H.

ker je maja 2013 enajst ministrov za enakost med spoloma (5) pozvalo Komisijo, naj pripravi celovito politiko EU o enakosti lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev, in ker je deset držav članic (6) že sprejelo podobne politike na nacionalni in regionalni ravni ali o njih razpravljajo;

I.

ker je Evropski parlament desetkrat zahteval celovit politični instrument Evropske unije za enakost na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete;

1.

ostro obsoja vsakršno diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti in identitete ter močno obžaluje, da temeljne pravice lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev v Evropski uniji še vedno niso v celoti spoštovane;

2.

meni, da Evropska unija trenutno nima celovite politike za varstvo temeljnih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev;

3.

priznava, da so za varstvo temeljnih pravic skupaj odgovorne Komisija in države članice; poziva Komisijo, naj v polni meri uporabi svoje pristojnosti, vključno z spodbujanjem izmenjave dobrih praks med državami članicami; poziva države članice, naj izpolnijo svoje obveznosti v okviru zakonodaje EU in priporočila Sveta Evrope o ukrepih za boj proti diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti ali spolne identitete;

4.

poziva Komisijo, države članice in ustrezne agencije, naj skupaj oblikujejo celovito večletno politiko za varstvo temeljnih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev, tj. načrt, strategijo ali akcijski načrt, ki bo vseboval teme in cilje, navedene v nadaljevanju;

5.

poudarja, da mora ta celovita politika spoštovati pristojnosti Evropske unije, njenih agencij in držav članic;

6.

poudarja, da je treba spoštovati svobodo govora ter izražanja prepričanj ali mnenj, skladno z načelom pluralizma idej, v kolikor se s tem ne spodbuja sovraštva, nasilja ali diskriminacije.

7.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, vladam in parlamentom držav članic, vsem agencijam, navedenim v resoluciji, in Svetu Evrope.

24.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/27

—

ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (1),

—

ob upoštevanju prvega poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru z naslovom o uporabi direktive o nepoštenih poslovnih praksah podjetij (COM(2013)0139),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o uporabi Direktive o nepoštenih poslovnih praksah (COM(2013)0138),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov) (2),

—

ob upoštevanju Direktive 98/27/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. januarja 2009 o prenosu, izvajanju in izvrševanju Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter Direktive 2006/114/ES o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2010 o vplivu oglaševanja na vedenje potrošnikov (5) in odgovora Komisije, sprejetega dne 30. marca 2011;

—

ob upoštevanju študije z naslovom „Transposition and Enforcement of the Directive on unfair commercial practices and the Directive concerning misleading and comparative advertising“ (Prenos in izvrševanje direktive o nepoštenih poslovnih praksah podjetij (2005/29/ES) ter direktive o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju (2006/114/ES), ni na voljo v slovenščini, op. prev.), ki jo je dal izvesti Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov (6),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenja Odbora za pravne zadeve (A7-0474/2013),

A.

ker je potrošnja eno od bistvenih gonil rasti v Uniji in imajo zato potrošniki zelo pomembno vlogo v evropskem gospodarstvu;

B.

ker je varstvo potrošnikov in njihovih pravic ena temeljnih vrednot Unije;

C.

ker je Direktiva 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah (Direktiva) glavni zakonodajni akt Unije na področju zavajajočega oglaševanja in drugih nepoštenih praks podjetij v razmerju do potrošnikov;

D.

ker je namen Direktive prek t. i. „klavzule o enotnem trgu“ potrošnikom v vsej Uniji zagotoviti visoko raven varstva in povečati njihovo zaupanje v enotni trg, podjetjem pa zagotoviti veliko pravno varnost in zmanjšanje ovir za čezmejno trgovino;

E.

ker posamezne države članice zelo različno uporabljajo Direktivo 2005/29/ES;

F.

ker sta začasni odstopanji, ki sta državam članicam omogočali, da še naprej uporabljajo nacionalne določbe, ki so bolj omejevalne ali strožje kot Direktiva, oziroma da izvajajo klavzule o minimalni uskladitvi iz drugih zakonodajnih instrumentov Unije, prenehali veljati 12. junija 2013;

G.

ker lahko države članice, ki to želijo, uporabo Direktive razširijo tudi na razmerja med podjetji, vendar so se doslej za to odločile le štiri države;

H.

ker je Evropska komisija napovedala, da bo v prihodnje predlagala revizijo Direktive 2006/114/ES o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju, ki zadeva razmerja med podjetji;

I.

ker je razvoj digitalnega gospodarstva z vsemi tehnološkimi aplikacijami temeljito spremenil način, kako potrošniki nakupujejo ter kako podjetja oglašujejo in prodajajo blago in storitve;

J.

ker nekatera podjetja, zlasti manjša, in številni potrošniki še vedno ne poznajo pravic, ki jih imajo potrošniki v Evropi;

K.

ker je treba okrepiti vlogo združenj za varstvo potrošnikov in jim omogočiti okrepitev zmogljivosti;

1.

poudarja, da je zakonodajni okvir, vzpostavljen z Direktivo, učinkovit in pomemben z vidika povečanja zaupanja potrošnikov in trgovcev v zvezi s transakcijami na notranjem trgu (zlasti čezmejnimi), saj podjetjem zagotavlja večjo pravno varnost in pomaga krepiti varstvo potrošnikov v Uniji; opozarja, da se lahko zaradi različne uporabe Direktive zmanjša njena učinkovitost;

2.

obžaluje, da so kljub določbam Direktive 2006/114/ES, ki je bila sprejeta za boj proti zavajajočim praksam pri oglaševanju na področju razmerij med podjetji, še vedno razširjene nekatere prakse, zlasti goljufije s poslovnimi imeniki; je seznanjen z namero Komisije, da bo v kratkem predlagala spremembo Direktive 2006/114/ES, ki zadeva razmerja med podjetji, da bi omogočila učinkovitejši boj proti tovrstnim praksam; meni, da bi lahko Komisija v zvezi z Direktivo 2006/114/ES preučila koristi ciljno usmerjene „črnega seznama“ poslovnih praks, ki so v razmerjih med podjetji nepoštene v vseh okoliščinah, podobno kot tak seznam že obstaja za Direktivo 2005/29/ES; kljub temu meni, da še ni primerno, da bi področje uporabe Direktive 2005/29/ES, ki zadeva razmerja med podjetji in potrošniki, razširili na nepoštene poslovne prakse med podjetji;

3.

poziva Komisijo, naj pojasni povezanost direktiv 2005/29/ES in 2006/114/ES, da bi zagotovili visoko raven varstva vseh gospodarskih subjektov v Uniji, zlasti potrošnikov ter malih in srednjih podjetij, pred goljufivimi ali nepoštenimi praksami in da bi tako okrepili zaupanje na notranjem trgu;

4.

meni, da sta odstopanji za sektorja nepremičnin in finančnih storitev utemeljeni in bi ju bilo dobro ohraniti;

5.

meni, da razširitev „črnega seznama“ iz Priloge I v tej fazi ni primerna; hkrati pa Komisijo poziva, naj sestavi seznam praks, ki jih nacionalni organi opredeljujejo kot nepoštene v smislu splošnih načel Direktive, da bi lahko ocenili, ali bi bila razširitev seznama morda primerna v prihodnje;

6.

ugotavlja, da so lahko potrošniki pri nekaterih oblikah zavez med potrošnikom in podjetjem žrtev nepoštenih poslovnih praks, na primer ob nadaljnji prodaji proizvoda trgovcu; poziva Komisijo, naj preuči tovrstne težave in po potrebi razmisli o ciljno usmerjenih in praktičnih rešitvah, ki lahko med drugim zajemajo prožnejše razlage Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah in bi jih lahko Komisija pojasnila v smernicah za uporabo te direktive;

7.

opozarja, da države članice od 12. junija 2013 ne morejo več ohraniti določb, ki so jih dotlej uporabljale na podlagi začasnih odstopanj; zato jih poziva, naj svoje predpise čim prej uskladijo z besedilom direktive; obenem pa poziva Komisijo, naj čim prej razišče, kako so države članice prenesle Direktivo, predvsem v nacionalnih določbah, ki niso zajete v Prilogi I, in naj v dveh letih posreduje Parlamentu in Svetu izčrpno poročilo o uporabi Direktive, ki bo med drugim vsebovalo možnosti za nadaljnjo harmonizacijo in poenostavitev prava Skupnosti, zato da bomo ohranili visoko raven varstva potrošnikov;

8.

znova potrjuje, da je pomembno in nujno, da države članice Direktivo v celoti in poenoteno uporabljajo in pravilno izvajajo, da se odpravijo pravne in operativne negotovosti za podjetja, ki delujejo čezmejno; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je morala Komisija v letih 2011 in 2012 za več držav članic uporabiti sistem posvetovanja „EU Pilot“ zaradi nepravilnega prenosa Direktive; poziva države članice, naj na nacionalni ravni podprejo njeno izvrševanje z vsemi razpoložljivimi sredstvi, zlasti z zadostnim financiranjem; poudarja, da je za uresničitev tega cilja bistveno okrepiti sodelovanje med nacionalnimi organi, pristojnimi za izvajanje Direktive, ter nadgraditi strukturiran dialog med javnimi izvršilnimi organi in drugimi zainteresiranimi stranmi, zlasti združenji za varstvo potrošnikov,

9.

ugotavlja, da od konca roka za prenos Direktive v letu 2007 države članice pogostoma niso pravilno prenesle ali uporabile ključnih določb, zlasti črnega seznama prepovedanih, zavajajočih in agresivnih poslovnih praks; zato poziva Komisijo, naj še naprej pozorno spremlja uporabo Direktive in v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije po potrebi vloži tožbo zoper države članice, ki kršijo Direktivo, je ne izvajajo ali uporabljajo pravilno; poziva Komisijo, naj nujno razreši vsa nerešena vprašanja v zvezi s posvetovanjem, ki ga je začela leta 2011, tako da bodisi ustavi postopke za ugotavljanje kršitev bodisi posreduje zadeve Sodišču Evropske unije;

10.

podpira Komisijo pri prizadevanjih za oblikovanje seznama kazalnikov za oceno učinkovitosti mehanizma Direktive v državah članicah;

11.

pozdravlja, da so se po prenosu Direktive v državah članicah povečali čezmejni nakupi; vendar opozarja, da sta za spodbujanje zbliževanja praks pri izvajanju ter zagotovitev hitrega in učinkovitega odziva bistvena okrepljeno sodelovanje in usklajevanje med Komisijo in nacionalnimi organi; opozarja, da je treba posebno pozornost nameniti obravnavi čezmejnega spletnega nakupovanja, zlasti kadar na spletnih mestih za primerjavo cen ni jasno razkrita identiteta trgovca, ki upravlja spletno mesto;

12.

znova poudarja, da je za popolno uporabo in pravilno izvajanje Direktive pomembno okrepljeno sodelovanja med nacionalnimi organi, pristojnimi za njeno uporabo v zvezi s tem spodbuja Komisijo, naj poglobljeno preuči področje uporabe, učinkovitost in mehanizme delovanja uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov, saj se je zavezala, da bo to storila do konca leta 2014; v zvezi s tem pozdravlja, da je Komisija pred nedavnim začela javno posvetovanje v zvezi s pregledom te uredbe in da bo posvetovanje mogoče v vseh jezikih EU; poziva zainteresirane strani, ki jih to zadeva, naj se posvetovanja udeležijo;

13.

poudarja, da so skupne nadzorne preiskave, izvedene v okviru uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov, koristne, in Komisijo poziva, naj jih nadalje razvije in okrepi ter razširi njihovo področje uporabe; poziva Komisijo, naj pripravi povzetek zbranih podatkov in seznam ukrepov, ki so jih sprejele Komisija in države članice po teh preiskavah, ter naj objavi ugotovitve, pri čemer je treba zagotoviti zaupnost nekaterih občutljivih informacij, ki se uporabljajo v nacionalnih sodnih postopkih; poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu poroča o svojih ugotovitvah in naj predlaga nadaljnje ukrepe, če je to potrebno za boljše delovanje notranjega trga;

14.

se strinja, da bi si bilo treba še naprej prizadevati za okrepitev izvrševanja direktive o nepoštenih poslovnih praksah v zvezi z ranljivimi potrošniki;

15.

izraža zaskrbljenost glede navzkrižij interesov in glede tega, da nekateri trgovci zavajajoče uporabljajo instrumente nadzora za stranke in spletna mesta za primerjavo cen; v zvezi s tem pozitivno ocenjuje odločitev Komisije, da bo preučila, kako bi lahko bile informacije na teh platformah jasnejše za potrošnike;

16.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo ustrezno uporabo direktive o nepoštenih poslovnih praksah, zlasti v zvezi z zavajajočim prikritim spletnim oglaševanjem v obliki komentarjev na socialnih omrežjih, forumih ali blogih, za katere je videti, kot da bi jih poslali potrošniki, v resnici pa gre za sporočila v komercialne ali oglaševalne namene, ki jih neposredno ali posredno pripravijo ali financirajo gospodarski subjekti; odločno poudarja, da take prakse negativno vplivajo na zaupanje potrošnikov in pravila konkurence; poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za nadaljnje preprečevanje razvoja teh praks, vključno z obveščevalnimi kampanjami, s katerimi bi opozorili potrošnike na te prikrite oblike oglaševanja, ali s spodbujanjem delovanja posebej usposobljenih opazovalcev/moderatorjev forumov, ki bi bili pozorni na nevarnosti prikritega oglaševanja;

17.

opozarja, da je treba glede na hitro širjenje spletnega oglaševanja razviti ustrezne mehanizme za nadzor nad varstvom ranljivih skupin, zlasti otrok, in za spremljanje, kako oglaševalci dostopajo do njih;

18.

obžaluje, da so potrošniki kljub veljavni evropski zakonodaji, ki ureja cene letalskih prevozov, in izvedbi skupne nadzorne preiskave leta 2007 na podlagi uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov, med katero so se preverjale spletne strani, ki prodajajo letalske karte, še naprej žrtve številnih zavajajočih praks v tem sektorju, na primer z nevključevanjem neizogibnih stroškov, kot so dodatne dajatve za kreditne in debetne kartice pri rezervaciji prek spleta; je zaskrbljen zaradi naraščajočega števila pritožb med uporabniki spletnih strani za nakup vstopnic, ki so žrtve tako imenovanega sledenja IP-naslovom, s katerim se ugotavlja število povezav, ki jih internetni uporabnik vzpostavi z istega IP- naslova, da se umetno zviša cena izdelkov, za katere uporabnik pokaže zanimanje z več podobnimi iskanji; poziva Komisijo, naj razišče pogostost te prakse, ki povzroča nelojalno konkurenco in zlorablja osebne podatke uporabnikov, in po potrebi predlaga ustrezno zakonodajo za zaščito interesov uporabnikov;

19.

meni, da kazni, naložene za neupoštevanje Direktive, ne bi smele nikoli biti nižje od dobička, ustvarjenega s prakso, ki velja za nepošteno ali zavajajočo; želi spomniti države članice, da Direktiva določa, da morajo biti kazni učinkovite, sorazmerne in odvračalne; poziva Komisijo, naj zbere in analizira podatke o kaznih, ki jih uporabljajo države članice, in učinkovitosti režimov izvrševanja, predvsem z vidika kompleksnosti in trajanja postopkov; poziva Komisijo, naj mu posreduje rezultate teh analiz;

20.

pozdravlja prizadevanja Komisije za podporo državam članicam pri prenosu in uporabi Direktive;

21.

pozdravlja, da je Komisija vzpostavila podatkovno zbirko o nacionalni zakonodaji in sodni praksi na področju nepoštene poslovne prakse, in priznava, da je zbirka koristna, saj je tako potrošnikom na voljo več informacij; obžaluje, da je na voljo le v angleščini; poziva Komisijo, naj postopoma povečuje število jezikov, v katerih bo zbirka podatkov na voljo, in razvija njeno prepoznavnost, zlasti pri gospodarskih subjektih; poziva jo tudi, naj razmisli o dodatnih instrumentih za ozaveščanje malih in srednjih podjetij o nepoštenih poslovnih praksah;

22.

poudarja pomen smernic, ki jih je Komisija pripravila v zvezi z uporabo Direktive; pozdravlja njeno namero, da bo ta dokument do leta 2014 pregledala; spodbuja jo, naj v vsem procesu deluje pregledno in naj se posvetuje s širokim krogom zainteresiranih strani; poziva Komisijo, naj dokument v prihodnje še naprej redno posodablja in natančneje opredeljuje; poziva države članice, naj smernice čim bolj upoštevajo in si izmenjujejo najboljše prakse za njihovo izvajanje; poziva Komisijo, naj predloži oceno težav s tolmačenjem in izvajanjem, s katerimi se nacionalni organov in zainteresirane strani pri izvajanju določb Direktive redno srečujejo, da bi ocenili, katere vidike smernic je treba izboljšati;

23.

poudarja, da načelo maksimalne harmonizacije, določeno z Direktivo, pomeni, da z nacionalno zakonodajo ni mogoče določiti strožjih določb, kot jih predvideva Direktiva; poudarja, da Sodišče EU tolmači to načelo kot zahtevo, da se smejo vezana prodaja in druge promocijske prodaje, kar Sodišče ocenjuje kot nepošteno poslovno prakso, čeprav niso na črnem seznamu v Prilogi I, prepovedati samo za vsak primer posebej; poudarja, da bi morala Komisija zaradi pravne varnosti in zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov v okviru pregleda smernic natančno opredeliti, v katerih primerih bi bilo treba vezano prodajo in druge promocijske prodaje šteti za nezakonito; poziva Komisijo, naj razmisli, ali bi bil potreben nov zakonodajni predlog za ureditev promocijskih prodaj;

24.

poudarja, da je uporaba neresničnih okoljskih trditev vse pogostejša nepoštena praksa; spodbuja Komisijo, naj razširi oddelek smernic o tem, da se gospodarskim subjektom zagotovijo pojasnila o uporabi Direktive; obenem Komisijo poziva, naj razmisli o pobudah, ki bi lahko pripomogle k boljšemu varstvu potrošnikov zoper te prakse;

25.

poziva Komisijo in države članice, naj podjetja bolje seznanijo s pravicami potrošnikov, s čimer bi gospodarske subjekte spodbudili k doslednejšemu spoštovanju teh pravic;

26.

opozarja, da veliko potrošnikov okleva z vložitvijo zahtevkov za povračilo škode, če se jim zdi znesek nizek; poudarja, da bi bilo treba potrošnike bolje seznaniti s podporo, ki jim jo lahko nudijo združenja za varstvo potrošnikov in evropska mreža centrov za varstvo potrošnikov; poudarja, da so potrošniške organizacije pomembne za preventivno ozaveščanje potrošnikov o obstoječih nepoštenih poslovnih praksah in da imajo pomembno vlogo pri pomoči žrtvam nepoštenih praks, kar potrošnikom omogoča ustrezno uveljavljanje njihovih pravic; poziva k usklajenemu ukrepanju potrošniških organizacij na nacionalni in evropski ravni ter k njihovemu sodelovanju z nacionalnimi organi in Komisijo;

27.

poudarja, da je za potrošnike pomembno, da imajo na voljo učinkovita, hitra in poceni pravna sredstva; v zvezi s tem poziva države članice, naj v celoti izvajajo direktivo o alternativnem reševanju sporov in zunajsodnem reševanju spletnih sporov;

28.

želi poudariti, kako pomembni so kolektivni pravni mehanizmi za potrošnike, in pozitivno ocenjuje pred kratkim objavljeno priporočilo Komisije C(2013)3539 in njeno sporočilo COM(2013)0401; se strinja, da bi se s horizontalnim okvirom za kolektivne pravne instrumente izognili tveganju neusklajenih sektorskih pobud EU; državam članicam priporoča, naj upoštevajo priporočila Komisije glede oblikovanja horizontalnih skupnih načel, saj bi lahko na podlagi njihovega izvajanja v državah članicah ocenili, ali so potrebni nadaljnji zakonodajni ukrepi, predvsem za čezmejne zadeve; vztraja, da različni pristopi h kolektivnim pravnim instrumentom nikakor ne bi smeli ekonomsko spodbujati zlorab kolektivnih tožb in da morajo vsebovati ustrezna varovala za preprečitev neupravičenih zahtevkov;

29.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

24.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/32

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. marca 2013 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropski centralni banki, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Pregled stanja na področju pravosodja v EU – Orodje za spodbujanje učinkovitega pravosodja in rasti“ (COM(2013)0160),

—

ob upoštevanju dvoletnih poročil o oceni evropskih pravosodnih sistemov, ki jih je pripravila komisija Sveta Evrope za učinkovitost pravosodja (CEPEJ),

—

ob upoštevanju člena 48 in člena 119(2) Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A7-0442/2013),

A.

ker je Komisija pripravila pregled stanja na področju pravosodja v EU, ki je primerjalno, nezavezujoče orodje za oceno učinkovitosti nacionalnih pravosodnih sistemov, da bi se pravosodne politike lahko bolje opredelile, pri čemer ta pregled obsega predvsem parametre pravosodnih sistemov, ki prispevajo k izboljšanju poslovnega in naložbenega ozračja v Uniji;

B.

ker pregled stanja na področju pravosodja v EU temelji na primerjavi nacionalnih pravosodnih sistemov na podlagi posebnih kazalnikov, ne vključuje pa splošne razvrstitve nacionalnih pravosodnih sistemov;

C.

ker je v pregledu stanja na področju pravosodja za leto 2013 poudarek izključno na civilnem, gospodarskem in upravnem pravosodju;

D.

ker je namen nezavezujoče primerjave ugotoviti izboljšave in nazadovanja ter si prizadevati za izmenjavo najboljših praks v Uniji brez poseganja v avtonomijo nacionalnih pravnih in pravosodnih sistemov;

1.

se z velikim zanimanjem seznanja s pregledom stanja na področju pravosodja v EU; poziva Komisijo, naj ga v skladu s Pogodbama in v sodelovanju z državami članicami pripravlja tudi v prihodnje, pri čemer naj upošteva, da je treba preprečiti nepotrebno podvajanje dela na ravni drugih organov;

2.

podpira namen izmenjave najboljših praks, da bi zagotovili učinkovit in neodvisen pravosodni sistem, ki lahko prispeva h gospodarski rasti v Evropi in spodbudi konkurenčnost; poudarja, da učinkovit in zaupanja vreden pravosodni sistem spodbuja podjetja k razvoju in naložbam na nacionalni in čezmejni ravni;

3.

ugotavlja pomen primerjalnih analiz pravosodnih sistemov za čezmejno medsebojno zaupanje, učinkovito sodelovanje pravosodnih organov ter oblikovanje skupnega pravosodnega območja in evropske pravosodne kulture;

4.

meni, da mora vsaka primerjava nacionalnih pravosodnih sistemov, zlasti kar zadeva njihovo predhodno stanje, temeljiti na objektivnih merilih in objektivno pripravljenih, primerjanih in analiziranih dokazih; opozarja, da je treba ocenjevati delovanje pravosodnih sistemov kot celoto, ne da bi jih pri tem ločili od družbenega, zgodovinskega in gospodarskega položaja držav članic ali ustavne tradicije, iz katere izhajajo; poudarja pomen nepristranske in enake obravnave držav članic pri ocenjevanju njihovih pravosodnih sistemov;

5.

prosi Komisijo, naj v okviru preglednega postopka pravočasno začne razpravo o načrtovani metodi, v katero naj vključi tudi države članice;

6.

poudarja, da je treba merila uspešnosti določiti pred zbiranjem informacij o nacionalnih pravosodnih sistemih, da se doseže splošno razumevanje metodologije in kazalnikov;

7.

hvali prizadevanja Komisije za zagotovitev merljivih podatkov; vendar poudarja, da je nekatere cilje, kot sta na primer kakovost in nepristranskost pravosodja, zelo težko objektivno izmeriti;

8.

ugotavlja, da učinkovitosti pravosodnega sistema ni mogoče izmeriti samo z uporabo statistično merljivih parametrov, temveč bi bilo treba upoštevati tudi strukturne posebnosti in različne družbene tradicije držav članic; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj pri zbiranju podatkov in določanju meril uspešnosti v prihodnje bolj upošteva razlike med nacionalnimi pravosodnimi sistemi;

9.

poziva Komisijo, naj na področju prava družb enako obravnava enotirni in dvotirni sistem upravljanja;

10.

poziva države članice, naj podrobno preučijo rezultate pregleda stanja na področju pravosodja za leto 2013 in ugotovijo, ali je treba na podlagi teh rezultatov kakor koli spremeniti organizacijo njihovih civilnih, gospodarskih in upravnih pravosodnih sistemov ali sprejeti ustrezne ukrepe glede njihovega napredka;

11.

spodbuja države članice, naj zberejo ustrezne podatke o vprašanjih, kot so stroški sodnih postopkov ter postopkov mediacije in izvršilnih postopkov; obžaluje, da nekatere države članice za nekatere kategorije iz pregleda stanja na področju pravosodja niso predložile podatkov; vendar meni, da bi morala Komisija različno obravnavati primere, v katerih podatki niso bili na voljo, in primere, v katerih kazalniki niso bili relevantni za posamezne države članice ali se zanje niso uporabljali;

12.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo medsebojno razumevanje in sodelovanje nacionalnih pravosodnih sistemov, med drugim tudi z mrežami za stike med sodniki;

13.

poziva, naj se več pozornosti nameni programom usposabljanja za sodnike, sodno osebje in druge delavce v pravni stroki, zlasti na področju evropskega in primerjalnega prava; poudarja, da mora biti jezikovno usposabljanje bistveni del študija prava;

14.

izraža zanimanje za podatke o čezmejnih zadevah, ki so pogosto bolj zapletene od državnih in kažejo, s katerimi ovirami se srečujejo državljani EU pri uveljavljanju svojih pravic, ki izhajajo iz enotnega trga EU, zlasti kar zadeva uporabo prava EU;

15.

opozarja na pomen alternativnih načinov reševanja sporov za zmanjšanje obremenitve pravosodnih sistemov in stroškov za vse zainteresirane strani;

16.

prosi Komisijo, naj v naslednjo primerjalno analizo vključi podatke o čezmejnih postopkih mediacije; spodbuja države članice, naj dejavno spodbujajo postopke mediacije, zlasti na področju trgovinskih in družinskih zadev, ki so urejene na ravni EU (na primer z uredbama Rim III in Bruselj II);

17.

poudarja, da so med državami članicami velike razlike glede razvoja sistemov IKT; poudarja, da lahko uporaba novih tehnologij učinkovito prispeva k zmanjšanju stroškov in pospešitvi sodnih postopkov, zlasti uporaba računalniških aplikacij ter orodij za upravljanje zadev in komunikacijo;

18.

poudarja, da se lahko spori majhne vrednosti in nesporni zahtevki obravnavajo hitreje z uporabo orodij IKT;

19.

poudarja vlogo CEPEJ pri zbiranju in predstavljanju ustreznih podatkov na nacionalni in na regionalni ravni; meni, da bi si morale institucije EU prizadevati za sodelovanje s CEPEJ, saj je odlična podlaga za izmenjavo najboljših praks, in da je treba podvajanje preprečiti;

20.

želi spomniti na vodilno vlogo Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah pa tudi na vlogo portala e-pravosodje pri omogočanju dostopa do znanj o evropskem in nacionalnem civilnem in gospodarskem pravu za državljane EU;

21.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam.

24.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/34

—

ob upoštevanju členov 174, 175, 176, 177, 178 in 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Protokola št. 26 k Pogodbi o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, ki zajema splošne določbe o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1301/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in posebnih določbah o cilju naložbe za rast in delovna mesta ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1080/2006 (2),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1300/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1084/2006 (3),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1298/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o spremembi Uredbe (ES) št. 1083/2006 glede finančnih sredstev za nekatere države članice iz Evropskega socialnega sklada (4),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1299/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o posebnih določbah za podporo Evropskega sklada za regionalni razvoj za cilj evropskega teritorialnega sodelovanja (5),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1302/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o spremembi Uredbe (ES) št. 1082/2006 o Evropskem združenju za teritorialno sodelovanje (EZTS), kar zadeva razjasnitev, poenostavitev in izboljšanje ustanavljanja in delovanja takih združenj (6),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (7),

—

ob upoštevanju smernic Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja (8),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 734/2013 z dne 22. julija 2013 o spremembi Uredbe (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (9),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Smernice Evropske unije za uporabo pravil o državni pomoči v zvezi s hitro postavitvijo širokopasovnih omrežij“ (10),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. aprila 2011 z naslovom „Pametna omrežja: od inovacij do uvedbe“ (COM(2011)0202),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (11),

—

ob upoštevanju Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (12),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. marca 2011 z naslovom „Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050“ (COM(2011)0112),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. novembra 2012 z naslovom „Za boljše delovanje notranjega energetskega trga“ (COM(2012)0663),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. junija 2012 z naslovom „Energija iz obnovljivih virov: glavni akter na evropskem energetskem trgu“ (COM(2012)0271),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 27. marca 2013 z naslovom „Okvir podnebne in energetske politike do leta 2030“ (COM(2013)0169),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2013 on mikroproizvodnji – proizvodnja električne energije in toplote v manjšem obsegu (13),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2013 o vlogi kohezijske politike EU in njenih akterjev pri izvajanju nove evropske energetske politike (14),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. septembra 2013 o izvajanju in vplivu ukrepov za energetsko učinkovitost v okviru kohezijske politike (15),

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. januarja 2012 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov) (COM(2012)0011),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 14. novembra 2008 z naslovom „Regije 2020: Ocena prihodnjih izzivov za regije“ (SEC(2008)2868),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. oktobra 2010 z naslovom „Prispevek regionalne politike k pametni rasti v okviru strategije Evropa 2020 (COM(2010)0553),

—

ob upoštevanju posvetovalnega dokumenta, ki vsebuje Uredbo Komisije (EU) št. …/… z dne XXX o razglasitvi nekaterih vrst pomoči, združljivih s skupnim trgom z uporabo členov 107 in 108 Pogodbe,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7-0019/2014),

A.

ker nekateri primeri najboljših praks, kot so avstrijska zvezna dežela Gradiščanska, projekta „MaRes“ (Macaronesia Research Strategy) in „Green Islands“, Energetska dolina na Nizozemskem, modelna regija za energetsko prenovo Harz v Nemčiji, Hostětín v Češki republiki, projekt Orkney Micro Renewables na Škotskem ter ostali pilotni projekti mest in skupnosti v okviru pobude Komisije CONCERTO ali pobude CO-POWER za učinkovito rabo energije in decentralizirane proizvodnje energije kažejo, da lahko lokalne skupnosti in državljani postanejo „potrošniki-proizvajalci“, ki proizvajajo energijo za lastne potrebe ter jo obenem prodajajo omrežju ali pridobijo dobropis za svoje presežke elektrike in merijo neto porabo energije, delujejo v virtualnih elektrarnah skupaj z drugimi udeleženci, da se tako dosežejo kar največje koristi z vključevanjem vseh udeležencev v načrtovanje in izvajanje regionalnih ukrepov, spodbujanjem aktivnega sodelovanja in izmenjevanja informacij ter razvijanjem celovitega pristopa z vključevanjem drugih z energijo povezanih sektorjev, kot sta promet in stanovanjski sektor, z uporabo pametnih mehanizmov finančne podpore in ustvarjanjem novih delovnih mest;

B.

ker je Parlament sprejel poročila o vlogi kohezijske politike EU in njenih akterjev pri izvajanju nove evropske energetske politike ter o izvajanju in vplivu ukrepov za doseganje energetske učinkovitosti v okviru kohezijske politike;

C.

ker so osebni podatki, ki se zbirajo za uporabo pametnih energetskih sistemov, izredno občutljivi, saj je iz njih mogoče sklepati o vedenju uporabnikov, in je zato treba zagotoviti posebno zaščito teh podatkov;

1.

pozdravlja spremembo paradigme v regijah, kar zadeva način proizvodnje in porabe energije, in sicer od togega tradicionalnega modela, ki deluje na logiki osnovne obremenitve, proti spremenljivi, decentralizirani in lokalni proizvodnji, ki velik delež majhnih proizvajalcev energije iz obnovljivih virov združuje s prilagodljivim in odzivnim povpraševanjem ter porazdeljenim shranjevanjem; priznava, da bi bilo treba za ohranitev trajnostnega razvoja in izpolnitev zahtev prihodnjega povpraševanja spodbujati nove modele proizvodnje in porabe energije na osnovi decentralizirane in lokalne proizvodnje; poudarja, da so pametna omrežja bistvenega pomena za tovrstno spremembo modela in da bi bilo treba uvajanje pametnih omrežij vključiti v medsektorski in celovit pristop k regionalnemu razvoju, da bi dosegli kar največje koristi in tržne priložnosti za regije ter zagotovili trajnost, rast in inovativnost;

2.

poudarja, da številne evropske regije v obstoječem okviru EU že izvajajo projekte, s katerimi se pospešujejo sinergije na izbranih področjih in hkrati spodbujajo energetsko trajnost in obnovljive vire energije, in kjer so javni in zasebni partnerji združili moči pri iskanju priložnosti za regionalno rast v energetskem sektorju z zgodnjo vključitvijo evropskih strukturnih in investicijskih skladov, ciljno usmerjenimi partnerstvi na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni, ter učinkovite, decentralizirane izvedbene strategije za izkoriščanje lokalnih virov energije;

3.

poudarja, da imajo pametna omrežja številne prednosti, saj omogočajo zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, večji delež energije iz obnovljivih virov in porazdeljene proizvodnje, ustvarjajo pogoje za učinkovito uporabo elektrike v prometu, potrošnikom omogočajo, da porabo prilagodijo in izkoristijo najnižje cene ter hkrati varčujejo z energijo, prispevajo k večji energijski učinkovitosti, gospodarni porabi električne energije, zmanjšanju dragih naložb v električna omrežja z uporabo energije zunaj obdobij največje obremenitve omrežij ter spodbujajo tehnološke inovacije in razvoj v Evropski uniji; podarja potrebo po sodelovanju državljanov na vseh stopnjah, vključno z uveljavitvijo napredne merilne infrastrukture, ki zagotavlja dvosmeren pretok informacij tudi pri dejavnostih, ki jih načrtujejo upravljavci distribucijskih omrežij in ponudniki tehnologij za pametna omrežja; poudarja, da se z razvojem in uporabo pametnih omrežij tudi bistveno zmanjša izguba energije pri prenosu in distribuciji; izpostavlja, da se z uporabo samodejne ponovne konfiguracije omrežja lahko preprečijo ali odpravijo izpadi zaradi njegovih samoobnovitvenih zmogljivosti; vendarle ugotavlja, da nacionalni sistemi podpore v različnih regijah pogosto ne dajejo prednosti najbolj učinkovitim načinom uporabe tehnologij obnovljive energije v zasebnih gospodinjstvih;

4.

v tem okviru izpostavlja možnosti za geografske (ali teritorialne) spremembe energetskih omrežij in spodbujanje pametnih omrežij v prikrajšanih regijah, vključno z najbolj oddaljenimi, obrobnimi in otoškimi regijami, ki se lahko iz porabnikov energije spremenijo v proizvajalce ter tako pridobijo velike gospodarske in konkurenčne koristi ter si obenem zagotovijo zanesljivo oskrbo z energijo ter uvedbo in delovanje pametnih omrežij; ugotavlja, da uvedba in delovanje pametnih omrežij še posebej nudi možnosti tistim regijam, ki bi lahko zmanjšale svoje stroške za energijo;

5.

poudarja, da so omrežna infrastruktura, upravljanje omrežja in tržna pravila trenutno prilagojeni potrebam in možnostim jedrskih elektrarn in elektrarn na fosilna goriva, kar slabša konkurenčni položaj novejših tehnologij, kot so obnovljivi viri energije;

6.

poziva države članice ter regionalne in lokalne oblasti, naj začnejo čim prej vlagati v lokalna pametna omrežja z uporabo evropskih strukturnih in investicijskih skladov, vključno s finančnimi instrumenti za spodbujanje zasebnih naložb, ob upoštevanju okoljskih, gospodarskih, družbenih in ozemeljskih potreb posameznih regij in njihovih posebnosti, saj ni enotne rešitve za vse regije; poziva k prilagodljivemu pristopu na lokalni in regionalni ravni, da se zmanjšajo ovire pri povezovanju ukrepov za proizvodnjo in shranjevanje energije, tudi čezmejno, ter energetsko učinkovitost in da se omogoči sodelovanje z drugimi sektorji, ko so informacijske in komunikacijske tehnologije ter promet; v zvezi s tem poudarja pomembnost črpalnih hidroelektrarn, ki so povezane z izkoriščanjem obnovljivih virov energije;

7.

poudarja, da je za uveljavljanje pametnih omrežji potreben stabilen in dolgoročen politični okvir; poziva Komisijo, naj predlaga ambiciozne strategije, politike in cilje za energetsko učinkovitost, energijo iz obnovljivih virov in emisije toplogrednih plinov do leta 2030 ter s tem vlagateljem in povezanim sektorjem zagotovi prihodnost in olajša razvoj pametnega energetskega sistema;

8.

poudarja, da pri večini scenarijev energetskega načrta za leto 2050 pravilna integracija porazdeljene proizvodnje energije iz obnovljivih virov ne bo izvedljiva brez razvoja lokalnih in regionalnih pametnih distribucijskih omrežij za električno energijo, saj se z njimi vzpostavita informacijska povezava in povezava za oskrbo z električno energijo med lokalnimi območji socialno-ekonomskega razvoja, ki bodo omogočala prožno upravljanje in potrebno rezervo za nestalne vire energije, zato poziva, naj se distribucijskim omrežjem pripisuje večji pomen; vendar hkrati poudarja, da se razvoj pametnih omrežij nanaša na učinkoviti prenos energije od kraja proizvodnje do kraja končne uporabe; polega tega poudarja, da postane dodana vrednost pametnih omrežij toliko večja, v kolikor širšem obsegu so povezana, na primer na nacionalni ali celo evropski ravni, saj usmerjanje povpraševanja po elektriki na tej ravni zaradi večjega obsega ponuja dodatne možnosti za omejitev porabe (ali virov), če je na lokalni ravni proizvodnja premajhna (ali prevelika);

9.

poziva, naj se v uredbah in direktivah EU v zvezi z notranjim trgom uporablja bolj prilagodljiv pristop, da se zmanjšajo ovire za posebne rešitve za posamezne regije glede ukrepov za proizvodnjo in shranjevanje energije, oskrbo z energijo in energetsko učinkovitost ter za povezovanje tovrstnih ukrepov, vključno z javno-zasebnimi partnerstvi in čezmejnimi projekti;

10.

poudarja, da je treba za uspešno uvajanje pametnih omrežij razviti strategijo „pametnih energetskih sistemov“ za regije in lokalne skupnosti, pametna omrežja pa morajo postati del regionalnih energetskih sistemov, sprejemati velik delež energije iz obnovljivih virov ter vključevati decentralizirane proizvodne zmogljivosti v povezavi z upravljanjem povpraševanja, ukrepi za energetsko učinkovitost, povečanjem prihrankov energije in rešitvami za pametno shranjevanje, prometnim sektorjem (e-prometom) in večjo izmenjavo s sosednjimi omrežji;

11.

opozarja na vlogo pametnih števcev pri zagotavljanju dvosmerne komunikacije, saj se tako omogoči natančno zaračunavanje potrošnikom in povečano sodelovanje pri upravljanju povpraševanja, ko potrošniki svoje navade prilagodijo obdobjem največje in najmanjše proizvodnje energije; poudarja, da morajo imeti državljani možnost polno izkoristiti pametni energetski sistem in da lastništvo državljanov poveča učinkovitost zaradi vestnega ravnanja, kar pomeni večji prihranek energije s pomočjo odprtih protokolov; poudarja odgovornost operaterjev distribucijskih sistemov kot ponudnikov storitev lokalnim, regionalnim ali nacionalnim organom, da zagotovijo dostop do te storitve v splošnem interesu vseh z zagotavljanjem varnosti in stabilnosti omrežja; poudarja, da morajo vsi državljani neposredno dostopati do podatkov o porabi in proizvodnji, kar bo zagotovilo učinkovito, varno in zanesljivo delovanje pametnega omrežja; poziva Komisijo, naj z ustreznimi ukrepi zagotovi, da bodo električne naprave (zlasti pralni in pomivalni stroji, toplotne črpalke, akumulacijski grelniki itd.) lahko delovale samodejno v povezavi s pametnimi števci, da se potrošnikom omogočijo najbolj ugodne tarife;

12.

poziva Komisijo in njeno delovno skupino za pametna omrežja, naj posodobita in razširita obstoječo opredelitev pametnih omrežij, da bo vključevala pametni energetski sistem; poziva lokalne in regionalne organe, naj upravljajo porabo energije in omejevanje obremenitve ter oblikujejo in sprejmejo regionalne strategije, osnovane na pametnem energetskem sistemu;

13.

poudarja, da je treba za zagotavljanje gospodarske učinkovitosti pametnih omrežij v regijah združiti neposredne in posredne prednosti ter povezati energetski sektor s številnimi drugimi sektorji, zlasti stanovanjskim sektorjem in prometom, a tudi okoljem, urbanističnim načrtovanjem, socialnim vključevanjem, ravnanjem z odpadki in gradbeništvom, da se dosežejo cilji glede prihrankov energije in se obenem kar najbolj povečajo ekonomske koristi, hkrati pa se v regiji uravnovesita tudi oskrba z energijo in povpraševanje po njej;

14.

poziva k inovacijam in večjim naložbam v informacijske in komunikacijske tehnologije, da se premagajo glavni izzivi, s katerimi se soočajo pametne tehnologije, med njimi interoperabilnost tehnologij z obstoječim omrežjem, in regulativni izzivi; poziva Komisijo ter nacionalne in regionalne udeležence, naj oblikujejo pozitivne regulativne in naložbene okvire, ki bodo omogočali razvoj interoperabilnih rešitev informacijskih in komunikacijskih tehnologij;

15.

spodbuja vse regije in lokalne organe, naj upoštevajo prednosti pametnih energetskih sistemov in naj vlagajo vanje kot potencialne vire lokalnih zelenih in trajnostnih delovnih mest; poudarja, da je gradbeništvo ena od glavnih panog, kjer se bodo ustvarjala delovna mesta, ne le z neposrednimi naložbami v pametna energetska omrežja, ampak tudi s krepitvijo tehnološkega razvoja EU, inovacij in konkurenčnosti malih in srednjih podjetij ter z vlaganji v ukrepe in prenove, na primer v stanovanjski sektor, in s prilagajanjem na nove tehnološke rešitve, predlagane za gradnjo energetsko učinkovitih hiš;

16.

poudarja, da je uvedba pametnih omrežij tudi priložnost za okrepitev konkurenčnosti in svetovne tehnološke vodilne vloge ponudnikov tehnologije v EU, kot sta električna in elektronska panoga, ki sta sestavljeni večinoma iz malih in srednjih podjetij;

17.

poziva vse regije, naj razmislijo o vlaganju v znanja in spretnosti ter usposabljanje za ta nova delovna mesta, ob tem pa naj upoštevajo, da je mogoče številna nova lokalna delovna mesta ustvariti tudi v storitvah informacijskih in komunikacijskih tehnologij, prometnem sektorju in sektorjih, ki zagotavljajo pametno opremo in storitve, na primer za nove obrate, ampak tudi da se prepreči morebitno pomanjkanje specializirane delovne sile in omogoči prilagajanje potrebam, nastalim zaradi pojava novih poklicev na zadevnih področjih; poziva države članice in regije, naj podpirajo pobude izobraževanja tako na akademski kot na obrtniški ravni na področju obnovljivih virov energije, na primer tako, da uvedejo okoljske študijske programe in oblikujejo nove programe vajeništva, na primer inštalater solarnih sistemov; poudarja, da lahko regije, ki uspešno uporabljajo pametni energetski sistem, na svojem ozemlju ustvarijo nova delovna mesta v obliki specializiranih usposabljanj z ustanavljanjem tehničnih univerz in visokih šol, specializiranih za to področje; poziva regije, naj sodelujejo pri pametni specializaciji, in pozdravlja sheme, v katerih se znanje izmenjuje med regijami in prek meja; opozarja na pobude, ki jih izvaja Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo (EIT) v okviru skupnosti znanja in inovacij za trajnostno energijo (KIC InnoEnergy), ki deluje na področju raziskav in razvoja v zvezi s pametnimi omrežji in usposabljanjem strokovnjakov v tem sektorju; prav tako opozarja na nov okvir za oblikovanje regionalnih shem za inovacije;

18.

poudarja, da lahko javne naložbe v pametne energetske sisteme, tudi prek evropskih strukturnih in investicijskih skladov, spodbujajo lokalne in trajnostne zaposlitvene priložnosti, ustvarjajo sinergijske učinke in učinke prelivanja na zaposlovanje ter dolgoročno koristijo regijam na ekonomskem, socialnem in okoljskem področju, poleg tega pa se lahko uporabljajo kot instrument za premagovanje gospodarskih izzivov, zlasti v regijah držav, ki jih je prizadela kriza;

19.

poudarja, da raziskave najboljših praks in vodilnih primerov kažejo, da so uspešni pametni energetski sistemi pogosto rezultat lokalnega lastništva v rokah posameznih državljanov, zadruge, lokalne skupnosti ali kombinacije teh udeležencev; se zaveda, da zaradi tovrstnih lastništev javnost laže sprejema naložbe v vse elemente pametnih energetskih sistemov; poudarja, da je treba državljane bolje obveščati in jih spodbujati, na primer z mehanizmi za dinamično oblikovanje cen in ustreznimi orodji informacijske in komunikacijske tehnologije, da bi se lahko vključili v vse distribucijske faze pametne energetske infrastrukture, proizvodnje ter načrtovanja energije in omrežij;

20.

poudarja, da je treba zaradi tehnične narave pametnih omrežij uporabnike obveščati in ozaveščati, da bodo postali dobro obveščeni proizvajalci in potrošniki, ki se bodo zavedali priložnosti, ki jih ponujajo ta omrežja, zlasti z vidika njihove povezave s pametnimi števci; poudarja, da je treba tako ozaveščanje izvajati z izobraževalnimi programi, namenjenimi mladim, vključenim v srednješolska in poklicna izobraževanja.

21.

poziva Komisijo, naj odstrani ovire ter regulativne in pravne prepreke za lokalno lastništvo v obstoječi zakonodaji EU, zlasti v pravilih glede državne pomoči; poziva države članice, naj podpirajo možnosti za oddajo lokalne energije v omrežje in deljenje lokalne energije, ne samo dvosmerno med omrežjem in končnim uporabnikom, temveč tudi čezmejno in med enotami končnih uporabnikov, ter spodbujajo lokalna lastništva proizvodnje energije in deljenje lokalno proizvedene energije;

22.

poudarja, da bo uvajanje pametnih energetskih sistemov občutno spremenilo zasebno in javno sfero, saj bo oskrba z električno energijo povezana z zbiranjem podatkov in komunikacijo v realnem času; zato poziva k preglednim postopkom na vseh ravneh, pri katerih sodelujejo vsi udeleženci, vključno z državljani, podjetji, industrijo, lokalnimi organi, upravljavci distribucijskih omrežij, upravljavci prenosnih omrežij, lokalnimi in regionalnimi odgovornimi osebami za varstvo podatkov ali varuhi človekovih pravic in ponudniki tehnologij pametnih omrežij;

23.

poudarja, da bodo pametni energetski sistemi delovali z velikimi količinami osebnih podatkov in številnim profili, zato bodo pomenili veliko tveganje za kršitve varnosti podatkov; poudarja, da so potrebni visoki standardi za pametne števce, kar zadeva varstvo podatkov in njihovo zasebnost ter možnost za državljane, da odločajo o podatkih, ki so na voljo operaterjem omrežja in presegajo absolutni minimum podatkov, potrebnih za zagotavljanje energije, in te podatke tudi nadzirajo; opaža pomisleke zlasti v zvezi z varnostjo sistemov pametnih omrežij in koristmi pametnih števcev za potrošnike ter poziva k podrobnejši oceni tega področja in nadaljnji raziskavi varstva in zasebnosti podatkov pri pametnih števcih; zato poudarja, da je treba osebne podatke brez izjeme varovati, da so zaščiteni in zavarovani; podarja tudi, da je treba v strategije za uvedbo pametnih omrežij vključiti varnost podatkov;

24.

poudarja, da je treba izboljšati predpise o varstvu in zasebnosti podatkov ter njihovo izvajanje, ko so pametni merilni sistemi nameščeni; poudarja, da je zagotavljanje varstva in zasebnosti podatkov za vse posameznike in gospodinjstva, povezane z omrežjem, nujno potrebno za delovanje in uvedbo pametnih omrežij; poudarja, da se smejo zbrani podatki uporabljati samo za zagotavljanje zanesljive oskrbe z energijo; poziva države članice, naj izvajajo pravila o varstvu podatkov ter hkrati ohranjajo in razvijajo sinergije v celotnih telekomunikacijskih in energetskih omrežjih ter zagovarjajo pravice posameznikov na tem področju; poudarja, da je treba oblikovati standarde za zbiranje podatkov za inteligentne energetske sisteme, da bi zagotovili, da se prenašajo le ustrezni podatki za zagotavljanje zanesljivosti električne oskrbe, da se ti ne posredujejo tretjim osebam, da se zagotovi pravica strank do vpogleda in izbrisa zbranih podatkov, če ti niso več potrebni za namene, v katere so bili zbrani ali drugače obdelani, da se ohrani lastništvo njihovih podatkov in da jih nadzirajo z ozirom na strani, katerim se omogoča dostop do teh podatkov;

25.

poziva Komisijo, naj ob upoštevanju revidirane zakonodaje EU o varstvu podatkov poda dodatne smernice v zvezi z uporabo osebnih in neosebnih podatkov, ki se uporabljajo v pametnih omrežjih, ter v zvezi z dogovorjenimi pravili o lastništvu in upravljanju zadevnih podatkov s strani operaterjev distribucijskih sistemov, ponudnikov ali drugih gospodarskih subjektov;

26.

poziva Komisijo, naj z ukrepi pospeši uvedbo pametnih omrežij in naj se osredotoči na naslednje vidike: spodbujanje naložb in finančnih spodbud na tem področju, oblikovanje tehničnih standardov, zagotavljanje varstva podatkov za potrošnike, določitev regulativnega okvira za zagotavljanje spodbud za uvedbo pametnih omrežij, zagotavljanje odprtega in konkurenčnega maloprodajnega trga v interesu potrošnikov, ter nenehno podporo inovacijam na področju tehnologije in sistemov;

27.

poudarja, da morajo v skladu z novimi predpisi glede evropskih strukturnih in investicijskih skladov za obdobje 2014–2020 države članice sredstva iz teh skladov usmeriti v naložbe za pametno, trajnostno in vključujočo Evropo; ugotavlja, da bo določen minimalni delež, ki bi ga morale regije usmeriti, in sicer glede na njihovo raven gospodarske razvitosti vsaj 20 % sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj, v naložbe v energetski prehod, in sicer z izrazitim poudarkom na pametnih omrežjih, proizvodnji in distribuciji energije iz obnovljivih virov, energetski učinkovitosti, prihrankih energije, soproizvodnji toplote in električne energije ter nizkoogljičnih strategijah in se pri tem posebej posvetiti mestnim območjem in tudi energiji iz pametnih omrežij na ravni distribucije; poudarja, da ima javno financiranje še vedno bistveno vlogo pri spodbujanju zasebnih naložb v raziskave in razvoj na področju pametnih omrežij in v demonstracijske projekte; poudarja, da tudi Kohezijski sklad omogoča naložbe na tem področju; poziva države članice, naj čim bolje izkoristijo to novo priložnost; poudarja, da je mogoče Evropski sklad za regionalni razvoj pri naložbah, za katere ne velja obvezna tematska osredotočenost, uporabiti tudi za podporo razvoju pametnih sistemov za distribucijo, shranjevanje in prenos energije ter vključitev porazdeljene proizvodnje energije iz obnovljivih virov;

28.

poudarja, da sredstva iz strukturnih in investicijskih skladov služijo kot katalizator za naložbe in da ima upravljanje na več ravneh pomembno vlogo pri uspešnem izvajanju, saj financiranje in postopek odločanja potekata na različnih teritorialnih ravneh; pozdravlja dodatne priložnosti za financiranje v okviru programa Inteligentna energija –Evropa;

29.

pozdravlja velik poudarek, ki je v instrumentu za povezovanje Evrope namenjen projektom skupnega interesa na področju pametne energije, čeprav obžaluje, da sta bila na sedanji dvoletni seznam vključena le dva projekta pametnih omrežij; poudarja, da je treba pri tem upoštevati tudi projekte pametnih omrežij na distribucijski ravni; poudarja, da morajo infrastrukturni projekti izpolnjevati merila trajnosti in konkurenčnosti ter predstavljati osnovo za celosten pristop, ki bo zagotovil vključitev upravljavcev distribucijskih omrežij; poudarja velik pomen razvoja energetskih povezav med severom in jugom Sredozemlja;

30.

poziva Komisijo, naj zmanjša ovire za naložbe v pametne energetske sisteme, zlasti s povečanjem števila izjem v okviru posodobitve državne pomoči, da se dovoli javna podpora za vse elemente regionalnih in lokalnih pametnih energetskih sistemov, vključno z medsektorskimi naložbami in dejavnostmi; poziva, naj se pametni energetski sistemi kot kategorija vključijo v prihodnjo uredbo Komisije, ki bo določala nekatere kategorije pomoči, združljive z notranjim trgom v skladu s členoma 107 in 108 Pogodbe (Uredba o splošnih skupinskih izjemah), in prilagodila predpise o drugih kategorijah skupinskih izjem, ki vplivajo na razvoj pametnih energetskih sistemov;

31.

poudarja, da je interoperabilnost bistvenega pomena za pametno infrastrukturo, saj regulativna negotovost in različni standardi upočasnjujejo njeno širjenje; zato poziva k večjemu sodelovanju med različnimi evropskimi organizacijami za tehnične standarde; poudarja, da so za izboljšanje interoperabilnosti ter pospešitev razvoja in uveljavitve tehnologije potrebni odprti standardi;

32.

poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za odpravo ključnih ovir, kot so pomanjkanje interoperabilnosti in standardov – standardizirana priključitev in uporaba bi zmanjšali stroške in omogočili povezavo tudi za majhne razpršene vire energije (ali majhne naprave za prilagajanje odjema) –, negotovost glede vlog in pristojnosti pri novih oblikah uporabe pametnih omrežij, negotovost glede delitve stroškov in dobička ter s tem tudi novih poslovnih modelov, pa tudi odpor potrošnikov do sodelovanja v preizkusih; zaradi različnih regulativnih ureditev v Evropi bi bila lahko precej otežena ponovljivost rezultatov projektov v posameznih državah;

33.

opozarja na mandat za standardizacijo iz leta 2011, ki je bil izdan za podporo razvoju evropskega pametnega omrežja in ki naj bi se končal leta 2012; pozdravlja napredek, dosežen v okviru tega mandata, vendar poudarja, da je treba narediti še več; poziva Komisijo, naj pri organih za standardizacijo posreduje za pospešitev dokončanja njihovega dela in naj po potrebi izda nov mandat;

34.

poziva države članice, naj še naprej sodelujejo in naj si na forumu Sveta evropskih energetskih regulatorjev izmenjujejo najboljše prakse v zvezi z regulacijo nacionalnih operaterjev distribucijskih sistemov; hkrati opaža raznolikost organizacije operaterjev distribucijskih sistemov, saj imajo nekatere države članice samo enega, medtem ko jih je v drugih več kot 800; spodbuja države članice, naj tesneje sodelujejo; poziva države članice in Komisijo, naj dosežejo dogovor o poenoteni opredelitvi za ugotavljanje, ali je posamezna organizacija operater prenosnega, distribucijskega ali kombiniranega sistema;

35.

poziva Komisijo, naj oceni, ali je treba pripraviti predloge za razvoj in spodbujanje pametnih omrežij v skladu s tretjim svežnjem o notranjem energetskem trgu, katerega izvajanje mora Komisija z učinkovitim ravnanjem še naprej zagotavljati v vseh državah članicah, saj bi lahko to omogočilo povečano sodelovanje več udeležencev na trgu in spodbudilo morebitne sinergije med uvajanjem, razvojem in vzdrževanjem v vseh telekomunikacijskih in energetskih omrežjih; vendar hkrati poudarja, da bi bilo treba te predloge vključiti v usklajen in racionaliziran regulativni okvir v skladu z načeli, ki jih je izoblikovala Komisija;

36.

poziva k sodelovanju pri razvoju pametnih omrežij na evropski, nacionalni in regionalni ravni; meni, da pametna omrežja nudijo pomembno priložnost za krepitev inovacij, raziskav in razvoja, ustvarjanja delovnih mest in konkurenčnosti evropske industrije na lokalni in regionalni ravni, zlasti malih in srednjih podjetij;

37.

poziva regije, naj se mrežno povezujejo in z drugimi delijo koristi, znanje in najboljše prakse ter naj sodelujejo pri analizah stroškov in koristi v pametnih energetskih sistemih v okviru cilja evropskih strukturnih in investicijskih skladov, tj. teritorialnega sodelovanja; poziva Komisijo, naj vzpostavi nadnacionalno mrežo za regije s pametnimi energetskimi sistemi; poziva čezmejne regije, naj uporabijo pravni instrument evropskega združenja za teritorialno sodelovanje, da bi skupaj vzpostavile in upravljale storitve splošnega gospodarskega interesa na področju energije iz obnovljivih virov, varčevanja z energijo in infrastrukture za pametna omrežja v tovrstni mreži;

38.

poudarja pomen pobud, kot je na primer Konvencija županov, glavno evropsko gibanje, ki združuje lokalne in regionalne organe v boju proti podnebnim spremembam in temelji na prostovoljni zavezi podpisnikov, da bodo z večjo energetsko učinkovitostjo in razvojem obnovljivih virov energije uresničili in presegli cilj EU za zmanjšanje emisij CO2 za 20 %, s čimer potrjujejo in podpirajo prizadevanja lokalnih organov pri izvajanju trajnostnih energetskih politik; poudarja, da imajo lokalne oblasti ključno vlogo pri blaženju učinkov podnebnih sprememb, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je 80 % porabe energije in emisij CO2 povezanih z dejavnostmi v mestih;

39.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Odboru regij.

24.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/42

—

ob upoštevanju ciljev skupne kmetijske politike, navedenih v členu 39 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti ciljev „povečati kmetijsko produktivnost s pospeševanjem tehničnega napredka in zagotavljanjem racionalnega razvoja kmetijske proizvodnje ter z optimalno uporabo proizvodnih dejavnikov, zlasti delovne sile“ in „zagotoviti primerno življenjsko raven kmetijske skupnosti, zlasti s povečanjem individualnega zaslužka oseb, ki se ukvarjajo skmetijstvom“,

—

ob upoštevanju Uredba (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o pravilih za neposredna plačila kmetom na podlagi shem podpore v okviru skupne kmetijske politike ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 637/2008 in Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 (1), zlasti členov 32 in 61 o prerazporeditvenih plačilih in shemah za male kmete;

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 (2), zlasti členov 7 in 19 o tematskih podprogramih oz. o razvoju kmetij in podjetij,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. maja 2011 z naslovom „Naše življenjsko zavarovanje, naš naravni kapital: strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020“ (COM(2011)0244),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 z naslovom „Pošteni prihodki za kmete: bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi“ (3),

—

ob upoštevanju študije „Delno samooskrbno kmetovanje: vrednost in smeri razvoja“, ki jo je objavil Tematski sektor B (strukturna in kohezijska politika) Evropskega parlamenta leta 2013,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A7–0029/2014),

A.

ker so male kmetije v Evropi pod stalnim demografskim, gospodarskim in tehnološkim pritiskom, ki povzroča počasno deagrarizacijo in izseljevanje prebivalstva iz vasi na območjih, kjer male kmetije prevladujejo, ter množično zapuščanje živinorejskih gospodarstev z malimi čredami in opuščanje gojenja posebnih lokalnih pridelkov;

B.

ker mala gospodarstva predstavljajo kmetijski model z družbenim značajem, ki je v EU še vedno najbolj razširjen, in ker lahko in morajo soobstajati z drugimi kmetijskimi modeli, ki so večji in bolj usmerjeni k velikim trgom;

C.

ker male kmetije ne zagotavljajo zgolj proizvodne funkcije, temveč tudi bistvene funkcije v povezavi z zagotavljanjem javnih dobrin: na področju narave in krajine – ker prispevajo k ohranjanju značilne pokrajine evropskih vasi in biološke raznovrstnosti podeželskih območij; na družbenem področju – ker milijonom ljudi v Evropi zagotavljajo sredstva za preživljanje in preprečujejo revščino, industriji in drugim gospodarskim panogam, kot je turizem, pa zagotavljajo veliko število delavcev; na področju kulture – ker ohranjajo lepe tradicije, ljudske običaje in drugo nematerialno zgodovinsko dediščino ter izdelujejo regionalne in tradicionalne proizvode;

D.

ker male kmetije ustvarjajo dobre pogoje za okolju prijazno kmetijstvo, usmerjeno v dobrobit živali;

E.

ker izseljevanje iz podeželja resno ogroža življenje na podeželju in s tem kakovost življenja in delovne pogoje kmetov ter je pogosto odločilnega pomena za ohranitev ali opustitev malih kmetij; ker ustvarjanje dolgoročne perspektive, zlasti za mlade, bistveno vpliva na prihodnost malih kmetij;

F.

ker male kmetije na nekaterih območjih s svojim obstojem in preživetjem zagotavljajo vir dohodkov in zavirajo izseljevanje prebivalstva;

G.

ker tržne cene močno nihajo, kar pa še poslabšuje dejstvo, da posredniki z izkoriščanjem slabega položaja pridelovalcev narekujejo cene;

H.

ker so male kmetije običajno bolj odzivne in se lažje prilagodijo krizam na trgu;

I.

ker se številne male kmetije specializirajo in povezujejo v organizacije proizvajalcev, kar jim upravičeno omogoča proizvodnjo za živilski trg pod enakimi pogoji, kot to velja za večja gospodarstva;

J.

ker je za težave malih kmetij potreben celovitejši pristop in ker so podpora morebitnim alternativnim virom dohodka, možnost diverzifikacije ter ustvarjanje nekmetijskih delovnih mest in javnih služb na podeželskih območjih ključnega pomena za prihodnost malih kmetij in podeželskih skupnosti;

K.

ker male kmetije v okviru skupne kmetijske politike niso obravnavane ustrezno, kar med drugim izhaja iz dejstva, da podporna struktura v okviru skupne kmetijske politike temelji pretežno na površini zemljišč in pretekli proizvodnji, zato se ni sposobna primerno odzivati na položaj in vlogo malih kmetij, ter tega, da nekatere države članice v drugem stebru določajo minimalne pragove upravičenosti in da države članice niso uvedle izvedbenih ukrepov, ki bi upoštevali potrebe malih kmetij;

L.

ker imajo male kmetije težave pri pridobivanju finančne pomoči, med drugim morda zato, ker jim je zaradi pomanjkanja lastnega kapitala in/ali potrebne zmogljivosti otežen dostop do finančnih sredstev iz programov EU, in zato, ker imajo nizko kreditno sposobnost oziroma je nimajo;

M.

ker je treba malim kmetijam v skrajno obrobnih regijah vpričo dvojnega pritiska, pod katerim delujejo, prav tako nameniti posebno pozornost;

N.

ker je dodatni zaslužek izredno pomemben za mnoge male kmetije;

O.

ker nekatere vrste malih kmetij, kot so samooskrbne kmetije, blažijo splošno pomanjkanje, saj zagotavljajo vsaj skromen obseg živil in dohodka;

P.

ker male kmetije v nekaterih primerih ne prejemajo dovolj administrativne podpore ali dobrega svetovanja; ker države članice pogosto postavljajo birokratske ovire in ker nekateri male kmetje nimajo zadostnega znanja in izkušenj, da bi uspešno sledili upravnim postopkom;

Q.

ker imajo kmetije zaradi svoje geografske razpršenosti precej slabši pogajalski položaj v prehrambni verigi kot drugi udeleženci na trgu, kar občutijo zlasti male kmetije;

R.

ker imajo male kmetije posebno vlogo pri ohranjanju sposobnosti preživetja nekaterih regij, kot so gorska območja, območja z omejenimi možnostmi in najbolj oddaljena območja ter tista območja, kjer je kmetijstvo zaradi geografskih in morfoloških omejitev ena redkih, če ne edina mogoča gospodarska panoga;

S.

ker imajo družine, ki se preživljajo z delom na malih kmetijah, precej nižji prihodek in življenjski standard kot kmetje, ki imajo velike kmetije ali so zaposleni v drugih gospodarskih panogah;

T.

ker številne manjše kmetije ne morejo živeti samo od kmetovanja in so alternativni viri dohodka nujni za njihovo preživetje; ker bi se morale manjše kmetije tudi okrepljeno usmeriti v donosnost in produktivnost svoje dejavnosti;

U.

ker male kmetije v številnih regijah zagotavljajo sredstva za preživljanje družinam, ki ne morejo najti drugega vira dohodka;

V.

ker ni na voljo dovolj zanesljivih podatkov o položaju malih kmetij in učinkih instrumentov skupne kmetijske politike na ta sektor in ker so male kmetije v posameznih državah članicah opredeljene zelo različno;

W.

ker nekateri mali kmetijski proizvajalci, kot na primer čebelarji, nimajo v lasti zemlje ali pa je ne obdelujejo, kar jim preprečuje vključitev v sheme za male kmete;

X.

ker je Generalna skupščina Združenih narodov leto 2014 razglasila za mednarodno leto družinskih kmetij;

1.

poziva države članice in Komisijo, naj v okviru nove skupne kmetijske politike in priprav direktiv za čas po letu 2020 sprejmejo ustrezne ukrepe, ki bodo bolje upoštevali posebne potrebe malih družinskih kmetij, saj slednje predstavljajo pomemben element evropskega kmetijskega modela ter jedro večfunkcionalnega razvoja podeželskih območij in trajnostnega razvoja regij na splošno;

2.

poziva k nadaljevanju politike, ki spodbuja krepitev kmetijskih zemljišč in dodeljevanje finančne pomoči kmetom, ki so vključeni v sheme za male kmete in so svoja kmetijska zemljišča dokončno prepustili drugim kmetom, kot učinkovitega sredstva za izboljšanje kmetijske proizvodne strukture;

3.

meni, da glavni namen ukrepov za prestrukturiranje ne sme biti preprosto zmanjšanje števila malih kmetij, ker se konkurenčnost večjih kmetij s tem ne bo povečala; zato poziva države članice, naj pripravijo ustrezne predloge rešitev in modele za razvoj malih kmetij ter pri tem upoštevajo posebne značilnosti kmetijstva v vsaki državi in regionalne razlike, da okrepijo njihovo konkurenčnost, donosnost in produktivnost, spodbujajo podjetništvo, ustvarjajo nova delovna mesta in omejijo proces izseljevanja prebivalstva iz podeželskih območij;

4.

meni, da se je treba nujno upreti procesu opuščanja zemljišč in izseljevanja prebivalstva iz podeželskih območij, da bi malim kmetijam zagotovili ustrezno okolje in s tem tudi dolgoročno perspektivo na njihovi lokaciji; zato poziva države članice, naj namensko spodbujajo infrastrukturo, izobraževalne možnosti, zdravstveno oskrbo in nego, varstvo otrok, hiter internetni dostop ter vzpostavitev in razvoj malih in srednjih podjetij na podeželju, tudi z uporabo razpoložljivih evropskih sredstev iz ustreznih skladov, da bi zagotovili enakovredne življenjske razmere med mesti in podeželjem; priporoča, da se ustvarjanje vitalnih možnosti za prihodnost mladih, dobro izobraženih in žensk obravnava prednostno;

5.

poziva k neposredni prodaji, med drugimi tradicionalnih proizvodov, na lokalnih in regionalnih trgih, da bi razvili obliko trajnostne obdelave ob spoštovanju načel odgovornosti in nujno potreben in sorazmeren sistem nadzora za male kmetije; spodbuja Komisijo in države članice, naj pregledajo veljavne predpise o varnosti preskrbe s hrano za zmanjšanje obremenitev in odpravljanje ovir, ki jih ti predpisi povzročajo malim kmetijam na področju razvoja predelave in prodaje živil; spodbuja Komisijo in države članice, naj ustanovijo platformo za izmenjavo najboljših praks v zvezi z ureditvijo in nadzorom nad predelavo na malih kmetijah; poleg tega poziva regionalne oblasti, naj okrepijo prizadevanja na področju razvoja infrastrukture za neposredno prodajo, vključno z lokalnimi in mestnimi trgi, s čimer bo potrošnikom omogočen dostop do cenovno ugodnih, svežih in kakovostnih kmetijskih proizvodov;

6.

meni, da je treba v postopek iskanja rešitev za težave malih kmetij v okviru skupne kmetijske politike vključiti tudi druga področja politike Unije, vključno s kohezijsko politiko, da bi prispevali k izboljšanju tehnične infrastrukture in dostopa do javnih storitev na podeželskih območjih, medtem ko je treba sredstva iz Evropskega socialnega sklada uporabiti za financiranje dejavnosti na ravni skupnosti in socialnih dejavnosti, ki se nanašajo na socialno vključenost, izobraževanje, usposabljanje in prenos znanja; poleg tega meni, da je treba odobriti dodatno podporo z nacionalnimi sredstvi, ob upoštevanju pogojev, dogovorjenih s Komisijo, ne da bi pri tem kršili načela konkurence, saj male kmetije nimajo velikega vpliva na trg;

7.

opozarja na pritisk, ki se odraža na cenah kmetijskih zemljišč zaradi bližnje liberalizacije nepremičninskega trga v novih državah članicah; razlaga, da bodo naraščajoče cene zemljišč najbolj prizadele male kmete;

8.

poziva države članice, naj z izobraževalnimi sistemi zagotovijo primerno infrastrukturo za poklicno izobraževanje in usposabljanje v kmetijstvu;

9.

opozarja na pritisk, ki se odraža v višanju cen kmetijskih zemljišč, zaradi širjenja mest;

10.

pozdravlja vzpostavitev podpornega mehanizma za male kmete v okviru prvega stebra skupne kmetijske politike, vendar meni, da je bila poenostavljena samo oblika prenosa, medtem ko nizke stopnje neposrednih plačil ne ponujajo nobenih možnosti za razvoj, in da ukrepi zaradi tega še vedno ne zadoščajo za izboljšanje položaja malih kmetij v EU; meni, da je treba uvesti mehanizem, ki malim kmetijam omogoča, da vložijo večletne zahtevke za neposredna plačila, ki se posodabljajo izključno v primeru sprememb na kmetiji;

11.

ponovno opozarja na bistvene razlike med kmetijskimi subvencijami, odobrenimi v posameznih državah članicah, ki škodijo novim državam članicam;

12.

poudarja, da je treba zaradi prostovoljnega značaja sheme za male kmete v prvem stebru skupne kmetijske politike ponovno preučiti in uporabiti vse možnosti financiranja za male proizvajalce, ki so predvidene v drugem stebru skupne kmetijske politike;

13.

meni, da je treba poleg omenjenih ukrepov poiskati učinkovit način podpore za tiste male kmetijske proizvajalce, katerih dejavnost in proizvodi niso vezani na lastništvo in/ali rabo kmetijskih zemljišč;

14.

poziva države članice, naj uvedejo ustrezne finančne instrumente, na primer v obliki mikrokreditov, posojil z ugodnimi obrestnimi merami, finančnih najemov, plačil prvih obrokov ali jamstev za posojila; poleg tega meni, da je v ta proces podpore treba vključiti organe na regionalni in lokalni ravni;

15.

poudarja, da zahteve dobre kmetijske prakse ter evropski in nacionalni predpisi, zlasti o kmetijski proizvodnji ter varstvu potrošnikov, veljajo tudi za male kmetije, zato morajo mali kmetje nujno izpolnjevati minimalne pogoje glede usposobljenosti; zato poziva Komisijo in države članice, naj preučijo, kako bi lahko to usposobljenost obsežno posredovali v obliki, prilagojeni malim kmetijam;

16.

poziva k boljši organizaciji brezplačnega svetovanja za potrebe malih kmetij, poenostavitvi postopkov v zvezi z informiranjem, usposabljanjem in zdravstvenim nadzorom, vzpostavitvi informacijskih dejavnosti, razširjanju dobre prakse na področju kratke prehrambne verige, zagotovitvi tehnične pomoči pri vlaganju prošenj za sredstva EU in k svetovanju, s pomočjo katerega bo mogoče proizvodno dejavnost malih kmetij prilagoditi proizvodnim in okoljskim možnostim;

17.

poudarja, da se morajo male kmetije združevati v organizacije, skupine proizvajalcev ali zadruge ter sprejeti skupne programe trženja; meni, da je treba v okviru evropskih in nacionalnih mehanizmov še posebej spodbujati vse oblike sodelovanja malih kmetij, kot so zadruge, organizacije proizvajalcev ali skupna uporaba obratovalnih sredstev, na primer strojev;

18.

meni, da je malim kmetijam na gorskih območjih, območjih z omejenimi možnostmi in v najbolj oddaljenih regijah treba zagotoviti možnost, da lahko pridobijo vezano podporo, na primer za živinorejo, kadar izpolnjujejo tudi določene okoljske naloge;

19.

meni, da so kmetijske dejavnosti bolj kot kdajkoli strateške dejavnosti, ki bi jim vse države članice morale posvečati pozornost, da bi poiskali rešitve za male kmete v zvezi z nadaljevanjem njihove dejavnosti in tako vzpostavili ravnovesje med prodajnimi cenami kmetijskih proizvodov in proizvodnimi stroški;

20.

poziva države članice, naj v svoje programe v okviru prvega in drugega stebra vključijo podprograme in ukrepe, namenjene malim kmetijam; poudarja, da morajo zlasti male kmetije začeti dodatne in pomožne dejavnosti, na primer na turističnem področju, da ustvarijo zadosten prihodek, zato so še posebej pomembna zadostna sredstva v ovkiru drugega stebra skupne kmetijske politike in programi za razvoj podeželja, ki so prilagojeni potrebam malih kmetij;

21.

priporoča razširitev obsega mrež računovodskih podatkov s kmetij, da bi ocenili položaj malih kmetij in učinke skupne kmetijske politike nanje, in predlaga načrtovanje njihovega nadaljnjega razvoja;

22.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

24.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/47

—

ob upoštevanju člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU), ki Unijo zavezuje k prizadevanju „za visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo, usmerjeno v polno zaposlenost in socialni napredek, ter za visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja“,

—

ob upoštevanju člena 9 PDEU, ki določa, da pri „opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti Unija upošteva zahteve, ki so povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti, zagotavljanjem ustrezne socialne zaščite, bojem proti socialni izključenosti in visoko stopnjo izobraževanja in usposabljanja ter varovanjem človekovega zdravja“,

—

ob upoštevanju člena 11 PDEU, ki določa, da je treba „zahteve varstva okolja […] vključevati v opredelitve in izvajanje politik in dejavnosti Unije, zlasti zaradi spodbujanja trajnostnega razvoja“,

—

ob upoštevanju člena 12 PDEU, ki določa, da se pri „opredeljevanju in izvajanju drugih politik in dejavnosti Unije […] upoštevajo zahteve varstva potrošnikov“,

—

ob upoštevanju člena 14 PDEU in protokola št. 26 k tej pogodbi o storitvah splošnega (gospodarskega) pomena,

—

ob upoštevanju člena 26 PDEU, ki določa, da notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem je v skladu z določbami pogodb zagotovljen prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala,

—

ob upoštevanju členov 49 in 56 PDEU o pravici do ustanavljanja in svobodi opravljanja storitev v Uniji,

—

ob upoštevanju členov 101 in 102 PDEU o pravilih o konkurenci, ki veljajo za podjetja,

—

ob upoštevanju člena 169 PDEU o podpiranju interesov potrošnikov in zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov,

—

ob upoštevanju Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta o poštnih storitvah, kakor je bila spremenjena z direktivama 2002/39/ES in 2008/6/ES,

—

ob upoštevanju Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu,

—

ob upoštevanju Direktive 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o alternativnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 524/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o spletnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES,

—

ob upoštevanju Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta,

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 29. novembra 2012 z naslovom „Integriran trg dostave paketov za rast elektronskega poslovanja v EU“ (COM(2012)0698),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. decembra 2013 z naslovom Načrt za izpopolnitev enotnega trga za dostavo paketnih pošiljk. Krepitev zaupanja v dostavne storitve in spodbujanje spletne prodaje (COM(2013)0886),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 23. aprila 2013 z naslovom „Akcijski načrt za e-poslovanje 2012–2015: stanje v letu 2013“ (SWD(2013)0153),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. januarja 2012 z naslovom „Skladen okvir za okrepitev zaupanja v enotni digitalni trg elektronskega poslovanja in spletnih storitev“ (COM(2011)0942),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. decembra 2012 z naslovom „Evropska digitalna agenda – digitalne spodbude za evropsko rast“ (COM(2012)0784),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. avgusta 2010 z naslovom „Evropska digitalna agenda“ (COM(2010)0245),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 7. decembra 2012 z naslovom „Pregled stanja potrošniških trgov – Zagotavljanje učinkovitosti trgov v korist potrošnikov – osma izdaja“ (SWD(2012)0432),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. maja 2012 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Evropska agenda za potrošnike – za krepitev zaupanja in rasti“ (COM(2012)0225),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. februarja 2011 z naslovom „Pregled akta za mala podjetja za Evropo“ (COM(2011)0078),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. januarja 2013 z naslovom „Akcijski načrt za podjetništvo 2020 – Oživitev podjetniškega duha v Evropi“ (COM(2012)0795),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. novembra 2011 z naslovom „Mala podjetja, velik svet – novo partnerstvo za pomoč MSP pri izkoriščanju priložnosti v svetu“ (COM(2011)0702),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. novembra 2012 z naslovom „Letni pregled rasti 2013“ (COM(2012)0750),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. oktobra 2010 Parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „K aktu za enotni trg: za visokokonkurenčno socialno tržno gospodarstvo – 50 predlogov za izboljšanje skupnega dela, poslovanja in izmenjav“ (COM(2010)0608),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. oktobra 2012 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Akt za enotni trg II“ (COM(2012)0573),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. aprila 2011 Parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Akt za enotni trg – Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja“ (COM(2011)0206),

—

ob upoštevanju bele knjige Komisije z dne 28. marca 2011 z naslovom „Načrt za enotni evropski prometni prostor“ (COM(2011)0144),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. oktobra 2007 z naslovom „Agenda EU za tovorni promet – Izboljšanje učinkovitosti, povezanosti in trajnosti tovornega prometa v Evropi“ (COM(2007)0606),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 31. maja 2012 o enotnem digitalnem trgu in upravljanju enotnega trga,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2013 o dokončanju enotnega digitalnega trga (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 o dokončanju enotnega digitalnega trga (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. septembra 2010 o dokončnem oblikovanju notranjega trga za elektronsko poslovanje (3),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 6. aprila 2011 o enotnem trgu za Evropejce (4), o enotnem trgu za podjetja in rast (5) ter o upravljanju in partnerstvu na enotnem trgu (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. junija 2013 o novi agendi za evropsko potrošniško politiko (7),

—

ob upoštevanju člena 48 poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve in Odbora za promet in turizem (A7-0024/2014),

A.

ker ima elektronsko poslovanje ogromen potencial za spopadanje z gospodarsko in finančno krizo, krepitev enotnega trga ter ustvarjanje gospodarske rasti in delovnih mest po celotni Evropski uniji; ker Komisija v svojem sporočilu o elektronskem poslovanju in spletnih storitvah iz januarja 2012 opredeljuje dostavo blaga, kupljenega prek spleta, kot eno izmed petih prednostnih nalog za okrepitev elektronskega poslovanja do leta 2015, njen pomen pa sta poudarila tudi Svet in Parlament;

B.

ker se je trg elektronskega poslovanja EU v letu 2012 povečal za več kot 20 %; ker se bo zlasti čezmejno elektronsko poslovanje predvidoma štirikratno povečalo; ker trg dostave paketov doživlja korenite spremembe, saj vanj vstopajo novi ponudniki storitev, naložbe so usmerjene v inovacije, pojavljajo pa se tudi nove storitve;

C.

ker so učinkovite in zanesljive storitve dostave odločilnega pomena za resničen in učinkovit digitalni enotni trg, saj znatno olajšujejo elektronsko poslovanje ter vzpostavljajo zaupanje med kupci in prodajalci;

D.

ker 57 % trgovcev na drobno obravnava čezmejno dostavo kot oviro, medtem ko vsakega drugega potrošnika skrbi dostava pri čezmejnih transakcijah; ker so pomisleki glede dostave (vključno z vračanjem kupljenega blaga) in visoki dostavni stroški dva najpogostejša razloga za zaskrbljenost potrošnikov v zvezi s spletnim nakupovanjem, ki prispevata k nizkemu zaupanju potrošnikov v čezmejno elektronsko poslovanje;

E.

ker bo mogoče te težave premostiti samo, če se bo povečalo zaupanje potrošnikov v dostavne službe, storitve in trg in če bodo bolje seznanjeni s svojimi pravicami in obveznostmi, kar pa bo mogoče doseči z izčrpnejšim obveščanjem ter večjo enostavnostjo in preglednostjo pogojev dostave;

F.

ker se mala in srednja podjetja, ki iščejo poslovne priložnosti po celotni EU, srečujejo z višjimi stroški, večjo kompleksnostjo in pomanjkanjem preglednosti, ko gre za čezmejno dostavo; ker so cene za čezmejno dostavo tri- do petkrat višje od cen za nacionalno dostavo; ker so učinkoviti, preprosti in cenovno dostopni sistemi dostave ključno gibalo za trajnost poslovnih modelov malih in srednjih podjetij ter njihove zmožnosti dostave proizvodov svojim strankam;

1.

poudarja, da so dostopne, cenovno ugodne, učinkovite in visokokakovostne storitve dostave ključnega pomena pri spletnem nakupovanju blaga in jih je treba spodbujati z zagotavljanjem svobodne in poštene konkurence; ugotavlja, da je veliko potrošnikov zaradi negotovosti, povezanih z možnostmi dostave, končno dostavo, dostavnimi stroški ali zanesljivostjo, vendarle manj naklonjenih spletnemu nakupovanju, zlasti čezmejnemu;

2.

pozdravlja zeleno knjigo Komisije, katere namen je ugotoviti morebitne pomanjkljivosti na evropskem trgu dostave, in Komisijo poziva, naj sprejme primerne ukrepe za njihovo odpravo, in tako, da bodo lahko podjetja in potrošniki v celoti izkoristili priložnosti, ki jih ponuja digitalni enotni trg; poudarja, da morajo morebitni predlagani ukrepi upoštevati trajnostnost postopka dostave in stremeti k njegovemu čim manjšemu okoljskemu odtisu;

3.

ugotavlja, da je v nekaterih državah članicah konkurenca med izvajalci dostavnih storitev pri čezmejnem poslovanju šibka, in obžaluje, da cene pogojih in učinkovitost storitev niso pregledne; meni zlasti, da je treba uvesti instrumente, ki bodo omogočali pregled ponudb vseh dostavnih služb na evropski ravni;

4.

poudarja, da je treba povečati zaupanje potrošnikov v postopek dostave; meni, da so večja preglednost in bolje primerljive informacije o razpoložljivih možnostih, cenah in pogojih dostave ključnega pomena za potrošnike, zlasti kar zadeva pogoje, ki veljajo za pošiljanje njihovih naročil, in postopke v primerih, ko se blago poškoduje ali izgubi ali pa pošlje oziroma vrne z zamudo;

5.

poudarja, da je treba spodbujati ukrepe, katerih namen je zagotavljanje potrošnikove izbire v času nakupa; ugotavlja, da obstaja precejšnja vrzel med pričakovanji potrošnikov in razpoložljivostjo praktičnih inovativnih storitev, kot so točke prevzema ali paketne postaje oziroma terminali, storitve, ki so na voljo ob vsakem času, rešitve iskanja in sledenja ali politike enostavnega vračanja;

6.

poudarja, da je pri dostavnih storitvah zanesljivost ključnega pomena in da je zagotavljanje učinkovitih sistemov, ki jamčijo, da paketi učinkovito in v razumnem roku dosežejo zahtevani kraj dostave, bistveno;

7.

opozarja, da je visok strošek čezmejne dostave in dostave na oddaljena območja ali v najbolj oddaljene regije eden od glavnih razlogov za nezadovoljstvo potrošnikov; poudarja, da so za povečanje prodaje in nakupov na daljavo ter praktično uresničitev enotnega trga nujno potrebne možnosti dostave, ki so cenovno dostopnejše za potrošnike in prodajalce, vključno z malimi in srednjimi podjetji;

8.

poudarja, da je treba izboljšati geografsko pokritost in dostop do univerzalne storitve za dostavo paketov na podeželskih in oddaljenih območjih;

9.

meni, da je za vzpostavitev integriranega enotnega trga paketne dostave nujna stabilna in celovita socialna razsežnost, tako da bodo dostavne storitve v skladu z delovnopravnimi pravicami, pogoji zaposlovanja in plačila ter socialnimi in okoljskimi standardi; ugotavlja, da zaposlovanje na črno in zlorabe lahko ogrozijo ta sektor in da sta odgovorno, kakovostno zaposlovanje ter nenehno in ustrezno usposabljanje zaposlenih pomembna doseganje visoke kakovosti dostavnih storitev; poudarja, da sta ohranjanje socialne razsežnosti in zadostna prožnost, ki bo dostavnemu trgu omogočila razvoj in prilagajanje tehnološkim inovacijam, ključnega pomena za zadostitev potrebam in pričakovanjem potrošnikov in bosta podjetjem omogočila, bodo ponudila boljše proizvode;

10.

opozarja na pomen pravne varnosti za zagotavljanje zaupanja potrošnikov; v zvezi s tem poudarja, kako pomembno je, da so potrošniki ustrezno obveščeni o veljavni zakonodaji;

11.

meni, da je razvoj čezmejnega spletnega trgovanja odvisen tudi od zaupanja potrošnikov in da bi vzpostavitev evropske mreže nacionalnih centrov za reševanje težav, kot je Solvit, pomagala zagotoviti zaupanje potrošnikov, enak učinek pa bi imel tudi sistem opozarjanja, kot je RAPEX, s katerim bi lahko potrošnike opozarjali na spletna mesta, ki uporabljajo goljufive prakse;

12.

ugotavlja, da vse več potrošnikov uporablja namenska spletna mesta za primerjavo cen in lastnosti izdelkov ter dostavnih storitev in pogojev, ki jih ponujajo dostavne službe, zlasti kar zadeva elektronsko poslovanje; poziva Komisijo, naj sprejme smernice EU o minimalnih standardih za primerjalna spletna mesta na osnovi temeljnih načel preglednosti, nepristranskosti, kakovosti, informativnosti in prijaznosti uporabniku;

13.

poziva Komisijo, naj skupaj s panogo in organizacijami potrošnikov pripravi skupne kazalnike za kakovost dostavnih storitev, ki bi potrošnikom olajšali primerjavo različnih ponudb;

14.

poudarja, da imajo mala in srednja podjetja poglavitno vlogo pri ustvarjanju rasti, inovacijah in odpravljanju brezposelnosti, predvsem med mladimi; poudarja, da so dostavne storitve za evropska mala in srednja podjetja izjemnega pomena in da je integriran in konkurenčen trg dostave, ki zagotavlja različne možnosti dostave in logistične podpore po dostopnih cenah, pogoj za dostop na nove trge in doseganje večjega števila potrošnikov znotraj EU; poudarja, da je treba izboljšati pretok informacij do malih in srednjih podjetij, kar zadeva možnosti za združevanje količin paketov ter inovativne rešitve dostave in prevzema, ki bi zmanjšale stroške v zadnji fazi dostave;

15.

poudarja, da morajo biti podjetja, zlasti mala in srednja, pri čezmejnem elektronskem poslovanju sposobna odzvati se na potrebe in pričakovanja potrošnikov s preprostejšimi, hitrejšimi, cenovno ugodnejšimi, preglednimi, zanesljivimi in učinkovitimi dostavnimi storitvami; poudarja, da možnosti dostave, ki ne izpolnjujejo pričakovanj potrošnikov, neposredno vplivajo na blagovno znamko, ugled in konkurenčnost podjetja;

16.

ugotavlja, da je razvoj čezmejnega elektronskega poslovanja malih in srednjih podjetij omejen; spodbuja sodelovanje med malimi in srednjimi podjetji, tudi prek njihovih predstavniških organov, pri pogajanjih o ugodnejših cenah dostave, predvsem z uvedbo skupnih spletnih platform, in za izboljšanje kakovosti storitev;

17.

izraža zaskrbljenost zaradi neugodnosti, s katerimi se srečujejo mala in srednja podjetja zaradi svoje majhnosti; poudarja, da se ta podjetja trenutno spopadajo z višjimi stroški, veliko kompleksnostjo zaradi razdrobljenega evropskega trga in pomanjkanjem informacij o razpoložljivih možnostih dostave in cenah;

18.

obžaluje razdrobljenost evropskega poštnega sektorja na nacionalna omrežja, ki so premalo interoperabilna, in nezadostno povezanost cestnega, železniškega in vodnega prometa; pozdravlja ukrepe, ki so jih sprejeli izvajalci storitev na trgu dostave, da bi se bolj prilagodili potrebam spletnim trgovcev na drobno in potrošnikom, kot so prožnejše možnosti dostave in vračila; poziva Komisijo, naj predlaga potrebne ukrepe, da bi sektor spodbudili k izboljšanju interoperabilnosti in pospešenemu uvajanju poenostavljenih postopkov, katerih namen je zmanjšanje stroškov, izboljšanje ekonomije obsega dostavnih storitev, združevanje več manjših dostav za spodbujanje količinskih popustov za manjše trgovce, povečanje razpoložljivosti in kakovosti dostavnih storitev ter zagotavljanje ugodnih in prilagodljivih cen dostave tako za potrošnike kot za podjetja;

19.

meni, da je v tem pogledu posebej pomembno sodelovanje znotraj sektorja na področju interoperabilnih čezmejnih sistemov iskanja in sledenja; poziva Komisijo, naj preuči nadaljnje možnosti razvoja evropskih standardov, ki bi lahko izboljšali integrirane sisteme sledenja ter prispevali h kakovosti, zanesljivosti in trajnosti integriranih logističnih rešitev, ki se uporabljajo pri elektronskem poslovanju;

20.

poudarja, da imajo rešitve za lažji prevzem in vračanje že pomembno vlogo pri rasti elektronskega poslovanja ter bi v prihodnje lahko vodile k nižjim cenam in večjemu zadovoljstvu potrošnikov, zlasti pri čezmejnih transakcijah; poziva k nadaljnjemu sodelovanju pri izboljšavah interoperabilnosti klicnih centrov za pritožbe potrošnikov;

21.

poziva Komisijo k vzpostavitvi platform za sodelovanje in izmenjavo informacij med dostavnimi službami, da se nemudoma odpravijo obstoječe vrzeli na trgu dostave v EU, kar zadeva inovacije, prožnost, upravljanje zalog, prevoz, prevzem in vračanje paketov, ob upoštevanju prava EU o konkurenci, in da se preuči možnost skupne uporabe infrastrukture s strani poštnih storitev in storitev hitre dostave, pri kateri bi bile koristi obojestranske;

22.

poziva Komisijo, naj si skupaj s podjetji prizadeva za sprejetje evropskih standardov na področju naslavljanja in označevanja ter standardov v zvezi z elektronskemu poslovanju prijaznimi poštnimi nabiralniki;

23.

poziva Komisijo, naj preuči, ali bi bilo mogoče uvesti vseevropsko oznako zaupanja za elektronsko poslovanje in ali bi ta lahko prispevala h kakovosti in zanesljivosti integriranih dostavnih storitev, kar bi izboljšalo zaupanje potrošnikov v čezmejno e-poslovanje, spodbudila trgovce na drobno, ki poslujejo elektronsko, in podjetja za dostavo paketov k večji preglednosti ter pravni varnosti za potrošnike in podjetja, pa tudi povečala konkurenčno prednost podjetij, zlasti malih in srednjih, s čimer bi prispevala k trdni gospodarski rasti in ustvarjanju delovnih mest; poudarja, da bo oznaka zaupanja učinkovita samo, če bo temeljila na sklopu minimalnih standardnih značilnosti in preglednih določb o varstvu in obveščanju potrošnikov, pa tudi na zahtevah za postopke za obravnavo pritožb in reševanje sporov;

24.

poudarja, da sta varstvo osebnih podatkov posameznika in varstvo podatkov na splošno izrednega pomena ter da bi morali biti vsi novi ukrepi v skladu z zakonodajo EU o varstvu podatkov, zlasti z Direktivo 95/46/ES.

25.

se zaveda dinamične narave trga dostave paketov, na katerem se hitro pojavljajo nove storitve in novi ponudniki; ugotavlja, da bodo inovativne rešitve, ki se odzivajo na potrebe trgovcev na drobno, ki poslujejo elektronsko, in potrošnikov, verjetno postale ključni razlikovalni dejavnik za konkurenčnost; meni, da bi bilo treba morebitne zakonodajne ukrepe vnaprej natančno preučiti, da ne bi s prestrogimi zahtevami ovirali dinamične narave trga dostave paketov; poziva Komisijo, naj natančno spremlja razvoj trga, da se prepoznajo morebitne tržne nepopolnosti, kjer bodo v prihodnje morda potrebni dodatni ukrepi; v zvezi s tem poudarja, da nadzor trga ne bi smel zajemati le uveljavljenih, temveč tudi nove ponudnike poštnih storitev;

26.

poudarja, da ustrezen regulativni okvir že obstaja, in poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo, da se prenese, izvaja in uveljavi v celoti, pri čemer naj posebno pozornost namenijo direktivi o poštnih storitvah, pravu EU o konkurenci, direktivi o alternativnem reševanju sporov in direktivi o pravicah potrošnikov, zlasti kar zadeva formalne zahteve za pogodbe na daljavo;

27.

poudarja, da je učinkovito uveljavljanje pravnega okvira odvisno tudi od nadzora pravnih obveznosti izvajalcev poštnih storitev s strani nacionalnih regulativnih organov, zlasti kar zadeva obveznost univerzalne storitve iz Direktive 97/67/ES;

28.

opozarja, da zapleteni predpisi na področju davka na dodano vrednost predstavljajo znatno oviro za mala podjetja, ki poslujejo čezmejno; poziva Komisijo, naj čim prej predloži napovedani predlog za uvedbo enotne napovedi davka na dodano vrednost;

29.

poudarja, da bi neobvezno evropsko pogodbeno pravo za pogodbe med podjetji in potrošniki vodilo k znatni poenostavitvi, obenem pa k čezmejnemu pošiljanju paketov motiviralo več malih in srednjih podjetij; poziva države članice, naj na konstruktiven način prispevajo k potekajočim pogajanjem o evropskem prodajnem pravu;

30.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

24.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/53

—

ob upoštevanju Konvencije ZN o otrokovih pravicah, zlasti členov 24 in 28,

—

ob upoštevanju Konvencije ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

—

ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja ZN z dne 23. julija 2013 z naslovom „Violence against women migrant workers“ (Nasilje nad delavkami migrantkami),

—

ob upoštevanju člena 12 Mednarodnega pakta ZN o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah,

—

ob upoštevanju splošnega priporočila št. 26 o delavkah migrantkah odbora ZN za odpravo diskriminacije žensk z dne 5. decembra 2008,

—

ob upoštevanju Mednarodne konvencije ZN o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin,