2.2.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 34/1

Poročevalec:

Petr ZAHRADNÍK

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je lahko proračun EU ključni instrument za reševanje izzivov, s katerimi se EU trenutno sooča, in za obravnavanje njenih strukturnih sprememb. Kljub temu je treba natančno analizirati in oceniti namen odhodkov iz proračuna, način njihove porabe, način ocenjevanja uspešnosti porabljenih sredstev in način sporočanja doseženih rezultatov (1). Tako se bodo lahko s proračunom EU obravnavali prednostni izzivi EU in se bo prispevalo k povrnitvi zaupanja evropskih državljanov v EU, tudi v primeru absolutnega in relativnega zmanjšanja njegovega zneska.

1.2

Osnovni pogoj za večjo uspešnost proračuna EU je tako hkratna določitev jasno opredeljenih prednostnih ciljev v korist državljanov EU, ustreznih skupnih kazalnikov in prepričljivega sistema poročanja, ki so povezani s konkretnimi dejavnostmi, ki se financirajo iz proračuna EU, s čimer bi izboljšali razmerje med stroški in koristmi. V ta namen se lahko na primer uporabijo predhodni pogoji, finančni instrumenti ali prožnost in sposobnost za obvladovanje nenadnih izzivov (2). Primarno kvantitativni vidik proračuna EU, ki je tudi po mnenju EESO pomemben za določitev ključnih prednostnih nalog in s tem povezanih politik, mora dopolnjevati tudi kvalitativni vidik.

1.3

EESO se strinja s pristopom, da je treba pri odhodkih iz proračuna EU upoštevati pravila zakonitosti in pravilnosti postopkov ter da morajo biti ciljno in sistematično usmerjeni v rezultate in uspešnost tega proračuna na prednostnih področjih EU.

1.4

EESO se strinja, da sprejemanje pravil kulture uspešnosti v okviru proračuna EU zahteva tesno povezavo med zneski in naravo odhodkov ter usklajenim sklopom skupnih kazalnikov za merjenje uspešnosti in rezultatov.

1.5

EESO hkrati meni, da sprejemanje kulture uspešnosti ne more biti enkraten ukrep, temveč postopek, ki se neprestano razvija in za katerega sta potrebna tako ustrezen pravni okvir kot nabor instrumentov za usmerjanje glavnih akterjev, da ravnajo v želeni smeri. Poleg tega bo treba v prihodnjih razpravah o proračunu EU, usmerjenem v uspešnost, in pri njegovem izvrševanju natančneje opredeliti njegovo vsebino.

1.6

EESO je prepričan, da lahko proračun EU, usmerjen v uspešnost, zagotovi doseganje rezultatov na prednostnih področjih EU in ustvari jasno prepoznavno dodano vrednost. Razprava o proračunu EU, ki temelji na uspešnosti, je torej tudi razprava o prednostnih politikah EU, s katerimi je mogoče doseči potrebne strukturne spremembe.

1.7

Do zdaj so se izvajali pilotni projekti za merjenje učinkov proračuna EU na uresničevanje prednostnih nalog in ciljev, opredeljenih v strategiji Evropa 2020. EESO ocenjuje, da je to pozitiven korak v pravo smer ter da je treba ta pristop še naprej sistematično in vsesplošno izvajati. Pri preskušanju se je pokazalo, da obstaja velika neskladnost med opredeljenimi cilji in ustreznimi rezultati, ugotovljeni pa so bili tudi številni primeri neučinkovite porabe finančnih sredstev EU in pomanjkljivosti pri s tem povezanih postopkih.

1.8

EESO podpira prizadevanja za boljšo in tesnejšo medsebojno povezanost med strategijo Evropa 2020 in večletnim finančnim okvirom za obdobje 2014–2020 ali celo posameznimi proračunskimi leti EU v tem obdobju, in sicer s kazalniki analize učinkov in s tem povezano razlago. Ob tej priložnosti bi bilo treba razmisliti o strategiji Evropa 2020, da bi preverili, ali je tudi v drugi polovici tega desetletja ustrezno usmerjena v realne prednostne naloge EU na področju razvoja.

1.9

EESO se strinja tudi s tem, da bi bilo treba poskrbeti za to, da bi se s sporazumi o partnerstvu in operativnimi programi cilji in prednostne naloge EU učinkovito prenesli v operativne cilje, ki bi se izvajali na ravni posameznih držav članic, da bi tako izboljšali deljeno upravljanje ali pa postopkovne zahteve za programe, ki jih v državah članicah neposredno upravlja Evropska komisija.

1.10

EESO priporoča, da se države članice spodbuja, naj v svoje sporazume o partnerstvu in operativne programe vključijo usklajene in primerljive rezultate, ki jih je mogoče količinsko opredeliti ter bi jih bilo treba doseči s sredstvi iz proračuna EU in jih nato oceniti. V vseh sporazumih o partnerstvu in operativnih programih bi bilo treba predvideti skupne kazalnike rezultatov na transverzalni ali horizontalni podlagi, pri čemer bi bilo treba jasno poudariti prispevek posameznih skladov ter evropskih strukturnih in investicijskih skladov kot celote, kazalniki pa morajo biti zasnovani tako, da omogočajo spremljanje napredka na ravni EU, držav članic in njihovih posameznih regij.

1.11

EESO meni, da je vmesni pregled večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 priložnost za uporabo doslednejšega pristopa k uspešnosti in usmerjenosti na rezultate, ki naj bi se nato v celoti upošteval v večletnem finančnem okviru za obdobje po letu 2021.

1.12

EESO meni, da bi moral večletni finančni okvir, ki se bo začel izvajati leta 2021, skupaj z novo strategijo za konkurenčnost in razvoj ter stebrom socialnih pravic, ki je v fazi priprave, predstavljati ključno srednjeročno strateško platformo (v enakem časovnem okviru kot strategija za konkurenčnost), ki bi imela svojo strukturo in različne postavke odhodkov, prilagojenih resničnim potrebam in prednostnim nalogam, in naj bi hkrati omogočala večjo prožnost pri obravnavanju novih potreb. EESO bi prav tako pozdravil spremembo izvedbenih pravil za finančna sredstva iz proračuna EU v smeri večje učinkovitosti z obsežnejšo uporabo vračljivih instrumentov ter z iskanjem dopolnjevanja med temi instrumenti in proračunskimi sredstvi za subvencije. Poleg tega je še vedno veliko možnosti za izboljšave načinov ocenjevanja proračuna EU in njegove učinkovitosti. Dejavnik ustrezne prožnosti proračuna je temeljnega pomena z vidika zmožnosti proračuna EU, da se odzove na nove pobude, grožnje in priložnosti, in z vidika ohranjanja sposobnosti EU, da ukrepa (pri tem naj na primer omenimo migracijsko krizo, potrebno spoprijemanje z gospodarskimi pretresi, spremembo števila članic EU in posledico tega za tokove proračunskih sredstev, ustrezen znesek sredstev v Solidarnostnem skladu za primer naravnih nesreč). Ta dejavnik se ne nanaša zgolj na obseg in strukturo odhodkov iz proračuna EU, ampak tudi na njegov sklop prihodkov.

1.13

EESO priporoča, da se v proračunski politiki EU za obdobje po letu 2020 opredelita ustrezni znesek prihodkov iz proračuna EU in način njegove določitve (najti je treba uravnoteženo in solidarno razmerje med prispevki držav članic in lastnimi proračunskimi sredstvi).

1.14

EESO pozdravlja razširitev možnosti, ki jih ponuja aktivna proračunska politika, kot je na primer možnost izdajanja evropskih obveznic. Zato bi bilo priporočljivo izboljšati proračunski okvir in postopek EU ter zadovoljivo rešiti vprašanje področja uporabe proračunske politike EU v državah euroobmočja in v drugih državah članicah EU.

2.1.1

Proračun EU je pomemben instrument, ključnega pomena za financiranje prednostnih nalog EU in znaša okoli 1 % BDP EU; v proračunskem letu 2015 je znašal 145,3 milijarde EUR. Pomembno prispeva k zagotavljanju ekonomske politike v državah članicah, kjer v povprečju zajema 1,9 % javnofinančnih odhodkov, v nekaterih primerih pa je ta delež znatno večji od 10 %.

2.2.1

Pri takšnih zneskih finančnih sredstev je treba biti pozoren, da se dodeljujejo v skladu s pravili zakonitosti in pravilnosti ter da, ko je ta pogoj enkrat izpolnjen, omogočajo predvsem uresničevanje ustreznih ciljev in rezultatov ob upoštevanju načel trdnega finančnega upravljanja in kulture uspešnosti. V vseh političnih razpravah, ki trenutno potekajo v zvezi s proračunsko politiko EU, se izpostavljajo dejanski učinki izvrševanja proračuna EU, izmerjeni z ustreznimi makroekonomskimi kazalniki in merili.

2.2.2

Proračun EU in njegovo izvrševanje bi bilo treba prilagoditi naslednjim prednostnim nalogam:

2.2.3

Proračun EU ima nekaj novih sestavnih delov, ki so povezani z delovanjem večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 in omogočajo okrepitev pristopa, ki temelji na uspešnosti in je usmerjen v rezultate:

2.2.4

EU bi morala svojo proračunsko politiko in delovanje proračuna v praksi bolje prilagoditi svojim potrebam, in sicer na eni strani z bolj uravnoteženimi formalnimi in postopkovnimi vidiki izvrševanja proračuna EU ter na drugi strani s pristopi, ki temeljijo na uspešnosti in so usmerjeni v rezultate. Glede na ta cilj uspešnosti in rezultatov se zdi, da je potreben pristop, ki bi zagotovil enotno dojemanje in razumevanje tega pojma.

2.2.5

Za merjenje neupoštevanja formalnih zahtev se že dolgo uporablja kazalnik stopnje napak. Ta znaša približno 4 % (pri približno 4 % odhodkov iz proračuna EU se ne upoštevajo formalne zahteve, kar samo po sebi ni slab rezultat, absolutna vrednost tega deleža pa vseeno znaša približno 6 milijard EUR). V naslednji tabeli je prikazano gibanje skupne stopnje napak v zadnjih letih:

2.2.6

Ključna načela proračuna EU so zdrav pretok kapitala ter učinkoviti programi in projekti, ki jih ta financira, kar omogoča oceno optimalne porabe sredstev EU z vseh vidikov. EESO podpira sedanja prizadevanja za večji poudarek na uspešnosti in rezultatih v okviru dejavnosti Evropske komisije (z njeno pobudo za proračun, usmerjen v rezultate (4)) in Evropskega računskega sodišča (s strukturo letnega poročila za proračunsko leto 2014 (5) in poglavjem, ki ga je posebej namenilo uspešnosti; odlomki v zvezi z deljenim upravljanjem vključujejo prve rezultate ocene uspešnosti programov, izvedenih v okviru pilotnega projekta).

2.2.7

EESO pozdravlja pristop, ki se uporablja v pilotnem projektu in katerega namen je analizirati odnos in povezave med strategijo Evropa 2020 in sporazumi o partnerstvu oziroma po potrebi operativnimi programi, ki so bistveni instrumenti za izvajanje kohezijske politike EU in bistveni sestavni deli odhodkov iz proračuna EU. To proračunsko leto se lahko obravnava kot temelj za globalno oblikovanje ocene uspešnosti in rezultatov proračuna EU (6).

2.2.8

Postopek obdelave, upravljanja in sporočanja podatkov in informacij med organi in institucijami EU (zlasti Evropsko komisijo) ter državami članicami ima bistveno vlogo pri doseganju uravnoteženega upoštevanja formalnih vidikov in vidikov uspešnosti, povezanih s proračunom EU. Izvrševanje proračuna EU spremljajo obsežni podatki in informacije, ki pa se v praksi še vedno premalo uporabljajo, da bi bilo mogoče objektivno oceniti stopnjo napake in zlasti rezultate, dosežene s proračunom EU, ter vzpostaviti postopke za izboljšanje ugotovljenih razmer.

3.1

EESO meni, da je bil proračun EU vzpostavljen, ker prinaša prednosti za državljane EU, hkrati pa ščiti finančne interese Unije; prednosti imajo obliko finančne podpore, ki temelji na spoštovanju prednostnih nalog na področjih razvoja in delovanja v skladu z okvirom ekonomske politike ter realno in pričakovano gospodarsko uspešnostjo; zaščita finančnih interesov EU zajema ustrezno izvrševanje odhodkov, vključenih v proračun EU, v skladu s pravili ter brez napak in goljufij. Sedanji politični pristop bi moral prispevati k doseganju popolnega spoštovanja in skupnega ravnovesja.

3.2

EESO meni, da ta prehod na proračun EU, usmerjen v uspešnost, ne more potekati v obliki enega konkretnega ukrepa. Bistveno je, da se oblikujejo temeljne pravne norme ter cilji proračuna EU in politike, povezani z željo po spoštovanju kvalitativnih kazalnikov in doseganju merljivih rezultatov.

3.3

Da bi znatno prispevali k usmeritvi proračuna EU v uspešnost, bi bilo treba časovno uskladiti proračunsko obdobje (tj. sedanji sedemletni finančni okvir) in obdobje ključne razvojne strategije EU (tj. sedanja desetletna strategija Evropa 2020). S tega vidika bo leto 2021 enkratna priložnost za tako uskladitev in vzpostavitev pogojev za optimalno delovanje proračuna EU, usmerjenega v rezultate in uspešnost.

3.4

EESO je seznanjen s sklepi iz letnega poročila Računskega sodišča za proračunsko leto 2014 in jih upošteva. Računsko sodišče je v poročilu izpostavilo vrsto problematičnih točk, zaradi katerih medsebojna povezanost strategije Evropa 2020 in sporazumov o partnerstvu ali po potrebi operativnih programov ni optimalna. Ugotovilo je, da ti različni instrumenti niso oblikovani tako, da bi omogočali sistematičen prenos političnih ciljev strategije Evropa 2020 v konkretne operativne cilje (opredeljene v sporazumih o partnerstvu in operativnih programih) (7).

3.5

EESO meni, da se potencialne prednosti, ki izhajajo iz doseganja sinergij med petimi evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi v okviru sistema zakonodaje in upravljanja ter sporazuma o partnerstvu z vsako državo članico, še niso uresničile, saj se za vsakega od teh skladov še vedno uporabljajo različne prakse, zaradi česar je programsko načrtovanje razdrobljeno (namesto da bi se med njimi vzpostavile potrebne sinergije).

3.6

EESO meni, da je zaradi dveh novih elementov pri porabi finančnih sredstev EU za obdobje 2014–2020, in sicer pogojenosti in rezerv za uspešnost, še veliko možnosti za izboljšanje pristopa, usmerjenega v uspešnost in rezultate. Uporaba makroekonomske pogojenosti bi morala zagotoviti izvrševanje odhodkov iz proračuna EU v posameznih državah članicah v dovolj zdravem makroekonomskem okolju ali pa bi morala državam članicam, ki si ne prizadevajo za odpravo makroekonomskih težav, preprečevati celovito uporabo teh sredstev. Rezerve za uspešnost bi morale prav tako ustrezno spodbujati države članice, da z uporabo proračuna EU zagotovijo uspešnost, usmerjeno k doseganju njenih strateških ciljev.

3.7

EESO meni, da bi bilo treba pilotni projekt za preskušanje proračuna EU, usmerjenega v uspešnost in rezultate, na podlagi povezanosti s prednostnimi nalogami strategije Evropa 2020 pozneje razširiti tudi na druga primerna področja, da bi omogočili dejansko usklajenost in globalno razsežnost ocene te usmeritve proračuna v uspešnost in rezultate. Pozornost bi bilo treba nameniti na primer priporočilom po posameznih državah in njihovi usklajenosti s kazalniki, ki izhajajo iz izvajanja evropskega semestra.

3.8

EESO priporoča, da se v okviru razprav o delovanju proračuna EU izvede tudi študija koncepta nedelovanja trga, v odpravo katerega je treba usmeriti proračunska sredstva EU; trg lahko na primer ne deluje (pomanjkljivosti ali neuspešno delovanje trga) zaradi asimetrije informacij v zvezi z metodami, s katerimi finančne institucije ocenjujejo poslovno donosnost naložb, kar ovira financiranje nekaterih vrst projektov zaradi neupoštevanja njihovih splošnejših pozitivnih vplivov in socialnih prednosti, pri čemer ti projekti niso primerni v obravnavanem poslovnem kontekstu, so pa pomembni z vidika finančne podpore EU.

3.9

EESO se strinja z ugotovitvijo, da je treba občutno izboljšati področje deljenega upravljanja med organi in institucijami EU (predvsem Evropsko komisijo) ter državami članicami. Kar 76 % vseh odhodkov iz proračuna EU je izvršenih z deljenim upravljanjem. Bolj ko bodo države članice dosegale količinsko opredeljene cilje strategije Evropa 2020, bolj bo proračun EU povezan s cilji te strategije, ki bodo na podlagi tega odražali dejanske ekonomske, socialne, teritorialne in okoljske potrebe EU, poleg tega pa se bo tako vzpostavilo ugodnejše okolje zdravega finančnega upravljanja, ki bo omogočalo nemoteno povezovanje med Evropsko komisijo in državami članicami.

3.10

EESO meni, da vse večji pomen uspešnosti in usmerjenosti proračuna EU v rezultate pomeni poudarek na povečani uporabi instrumentov finančnega inženiringa ali inovativnih finančnih instrumentov, ki s svojo naravo temeljito spreminjajo način uporabe javnih sredstev EU in s tem povezana pričakovanja. Kljub neizpodbitnemu potencialu instrumentov finančnega inženiringa je le približno 65 % temu namenjenih sredstev v obdobju 2007–2013 prispelo do končnega naslovnika (preostanek je preprosto obstal v instrumentih finančnega inženiringa, da bi potrdili formalnost njihove uporabe). Ta tema je vse pomembnejša za obdobje po letu 2020, saj je treba okrepiti tudi dopolnjevanje z Evropskim skladom za strateške naložbe, poleg tega pa gre za ključno strateško razpravo glede usmerjanja skupnih proračunskih sredstev EU po proračunskem letu 2021.

3.11

EESO prav tako meni, da zaradi večje osredotočenosti na uspešnost in rezultate nikakor ne bi smeli zanemarjati zakonitosti in pravilnosti postopkov. Pomembno je, da se še naprej spoštujejo pravne in postopkovne zahteve. Ker stopnja napake zajema vse primere, ko finančna sredstva ne bi smela biti izplačana, saj pri njihovi porabi niso bile upoštevane te zahteve, se na nek način samodejno predvideva, da so te zahteve ustrezne in da med njimi ni nobenih nasprotij ali neželenih elementov. Zato bi moral postopek, ki upošteva zahteve trdnega finančnega upravljanja, predvideti preverjanje učinkov teh zahtev, da bi preskusili njihovo združljivost in usklajenost s potrebami in cilji EU (8).

3.12

EESO se strinja, da so izvedbena pravila proračuna EU v praksi zelo zapletena. Sedanja prizadevanja za poenostavitev vseh dejavnosti, povezanih s proračunom EU, ki se dotikajo tako vprašanj glede postopka kot vsebine, prispevajo tudi k izpolnjevanju zahteve trdnega finančnega upravljanja; ta prizadevanja za poenostavitev bi se morala kazati v zmanjšanju prekomernega upravnega bremena in omejitvi prakse čezmernega prenašanja zakonodaje v posameznih državah članicah.

3.13

EESO meni, da so predlogi iz točke 3 tega mnenja, ki vodijo do končnih sklepov in priporočil iz točke 1, pomembni vsebinski razmisleki o prihodnosti proračunske politike EU, ki se lahko delno uporabljajo v postopku vmesnega pregleda večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020, v celoti pa se lahko vključijo šele v proračunska pravila za obdobje po proračunskem letu 2021. Koncept napovedi in potrebnih reform v zvezi s proračunom in večletnim finančnim okvirom po letu 2020 se lahko opre na nedavna mnenja EESO na to temo ali pa se z njimi uskladi (9).

2.2.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 34/8

Poročevalec:

José Antonio MORENO DÍAZ

Soporočevalec:

Ákos TOPOLÁNSZKY

1.1

Evropska unija ni le skupni trg, temveč je – kot določa člen 2 Pogodbe – unija skupnih vrednot. Poleg tega priznava pravice, svoboščine in načela iz Listine EU o temeljnih pravicah. To so vrednote, na katerih Unija temelji; hkrati so podlaga za povezovanje in del evropske identitete. Poleg tega, da so merila za pristop, jih morajo države članice spoštovati tudi pozneje, v praksi. Zato je ključnega pomena uporabiti postopke iz Pogodbe, če so te vrednote ogrožene. EESO meni, da bi morale evropske institucije proaktivno in preventivno pristopati k izvajanju svojih političnih dejavnostih, s čimer bi lahko predvidele in preprečile probleme.

1.2

Kot mnoge evropske organizacije civilne družbe je tudi EESO izredno zaskrbljen zaradi poslabšanja stanja človekovih pravic ter zaradi populističnih in avtoritarnih teženj, ki se širijo, in s tem povezanih tveganj za demokracijo in varstvo temeljnih pravic, tj. pravic, za katere jamčita Evropsko sodišče za človekove pravice in Sodišče Evropske unije ter ki so ključna načela prava EU (1).

1.3

Zgoraj navedene vrednote so ogrožene v vsej Evropi. Mnoge organizacije civilne družbe obsojajo stanje v več državah članicah in upajo, da bo EESO sprejel nove pobude za odločen odziv institucij EU. V nevarnosti sta ne le Evropska unija, temveč tudi zaupanje državljanov v nacionalne in evropske demokratične institucije. Po mnenju EESO je ta nevarnost zelo resna in sistemske narave.

1.4

Konkretna vsebina načel in standardov, ki izhajajo iz pravne države, se lahko na nacionalni ravni razlikuje glede na ustavni sistem posameznih držav članic. Vendar pa ta načela in vrednote EU temeljijo na sodni praksi Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice ter na dokumentih Sveta Evrope, zlasti Beneške komisije. Mednje sodijo: zakonitost, kar pomeni pregleden, odgovoren, demokratičen in pluralističen zakonodajni postopek, prepoved samovoljnega ravnanja izvršilnih oblasti, neodvisnost in nepristranskost sodstva, učinkovit sodni nadzor, vključno s spoštovanjem temeljnih pravic, enakost pred zakonom in varstvo človekovih pravic, kar velja tudi za pripadnike manjšin.

1.5

Tako Sodišče Evropske unije kot Evropsko sodišče za človekove pravice sta potrdili, da ta načela niso zgolj formalne in postopkovne zahteve, temveč so sredstvo za zagotovitev ohranjanja in spoštovanja demokracije in človekovih pravic. Pravna država je ustavno načelo, ki ima tako postopkovne kot vsebinske elemente.

1.6

Spoštovanje načela pravne države je neizogibno povezano s spoštovanjem demokracije in temeljnih pravic: brez spoštovanja načela pravne države ni demokracije in varstva temeljnih pravic ter obratno – temeljne pravice so učinkovite le, če so iztožljive. Demokracijo varuje ključna vloga sodstva, tudi ustavnih sodišč. Treba pa je dodati, da govorimo o pravicah ljudi, ne držav članic ali vlad, zato mora biti njihovo varstvo najpomembnejša naloga.

1.7

Glede na delo Odbora Evropskega parlamenta za ustavne zadeve ter ob upoštevanju poročil Komisije in resolucije Evropskega parlamenta z dne 27. februarja 2014 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji EESO meni, da bi bilo treba pravočasno spremeniti člen 51 (2) Listine EU o temeljnih pravicah tako, da se razširi njegovo področje uporabe in se zagotovi, da se v državah članicah uporabljajo vse določbe Listine (3).

1.8

Med Sodiščem Evropske unije in Evropskim sodiščem za temeljne pravice redno poteka dialog, ki bi ga lahko poglobili, če bi EU podpisala Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. EESO predlaga, naj Komisija v prvi polovici leta 2017 poda predlog o pristopu EU k tej konvenciji, kot določa člen 6(2) Pogodbe.

1.9

Obveznosti, ki zavezujejo države kandidatke v okviru københavnskih meril, skladno s členom 2 Pogodbe veljajo za države članice tudi po njihovi pridružitvi EU. Zato bi bilo treba po mnenju EESO vse države članice redno ocenjevati, da se preveri spoštovanje temeljnih vrednot EU in prepreči izguba vzajemnega zaupanja.

1.10

EESO meni, da morajo institucije EU okrepiti postopke in mehanizme za zaščito in bran demokracije, pravne države in temeljnih pravic v vseh državah članicah. V zadnjih letih in zlasti pred letom 2014 smo z zaskrbljenostjo ugotavljali, da Komisija kot varuhinja Pogodb ni uspešno opravljala svoje naloge in se ni bila zmožna ustrezno odzvati na kršitve evropskih načel in vrednot v več državah članicah, čeprav je v nekaterih primerih sprožila postopke za ugotavljanje kršitev.

1.11

EESO spodbuja Komisijo, naj pri zaščiti in ohranjanju vrednot in načel EU v vseh državah članicah zavzame aktivni pristop, kot določa člen 2 PEU, ter naj v čim večji meri uporabi okvir iz leta 2014.

1.12

EESO predlaga, naj tri največje institucije EU (Komisija, Svet in Parlament) sprejmejo skupen pristop. Dialog in sodelovanje med institucijami sta pri tako pomembnem vprašanju ključna. EESO priporoča, naj Svet podpre okvir Komisije s sprejetjem sklepa, s katerim bo okvir okrepil in podprl nadaljnjo krepitev načela pravne države.

1.13

Organizacije civilne družbe imajo ključno vlogo pri spodbujanju demokratičnih vrednot, pravilnem delovanju pravne države in zaščiti temeljnih pravic. Glede na kratenje demokratičnega prostora in omejitve, s katerimi se soočajo nevladne organizacije v državah članicah, je njihova pozitivna vloga na kraju samem občudovanja vredna. Odbor zelo aktivno sodeluje s socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami na področju varstva temeljnih pravic ter pravic manjšin, beguncev in priseljencev.

1.14

EESO želi kot organ, ki zastopa evropsko organizirano civilno družbo, začeti dialog s Svetom, Komisijo in Parlamentom, da bi se izboljšalo upravljanje in poglobilo politično usklajevanje med institucijami EU ter državami članicami, pa tudi z namenom vzpostaviti sistem zgodnjega opozarjanja.

1.15

Po mnenju EESO je nujen pravno zavezujoč evropski mehanizem, tj. okvir, v katerega bodo aktivno vključeni Komisija, Parlament in Svet ter v katerem bo imel EESO pomembno vlogo kot zastopnik civilne družbe. Ta mehanizem bo dopolnil okvir Komisije in medvladni dialog, ki ga je začel Svet. Lahko bi ga poimenovali „novi københavnski mehanizem“ (4) ter ga podvrgli demokratičnemu in sodnemu nadzoru (5).

S tem mehanizmom bi bilo treba med drugim preučiti vidike, kot so zakonitost, hierarhija predpisov, pravna varnost, enakost, nediskriminacija, prost dostop do sodišč in pravični sodni postopki, preprečevanje zlorabe zakonov in samovoljnega ravnanja javnih oblasti, ločitev pristojnosti, spoštovanje in zaščita političnega pluralizma, manjšin, socialne in spolne raznolikosti ipd. ter spoštovanje svobode izražanja in tiska. Cilj je odkriti pomanjkljivosti in pozvati k njihovi odpravi.

1.16

Odbor želi, da bi bil osnutek poročila, o katerem razpravlja Odbor LIBE Evropskega parlamenta, sprejet in da bi bil dosežen medinstitucionalni dogovor o izvajanju pakta Evropske unije za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice. EESO na splošno podpira predlog, saj je pravno zavezujoča osnova za izvajanje medinstitucionalnega sporazuma, ki krepi evropsko upravljanje in politično usklajevanje med institucijami EU ter državami članicami. EESO bi moral biti vključen v ta pakt in omogočiti razpravo civilne družbe v EESO. Poleg tega bi moral sodelovati pri predlaganem semestru za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice.

1.17

Mehanizem bi moral temeljiti na kazalnikih, ki se opirajo na kvantitativne in kvalitativne podatke:

1.18

Odbor opozarja na pomen naslovov I, II, III in IV Listine za pripravo kazalnikov, pri čemer je treba upoštevati, da so temeljne ekonomske, socialne in kulturne pravice neločljivo povezane s civilnimi in političnimi.

1.19

Tako države članice kot institucije, organi in agencije EU morajo spoštovati temeljne pravice, vključno s socialnimi, tudi v kriznih časih. To mora veljati tudi v odnosih in sporazumih s tretjimi državami, pri čemer ne gre le za izpolnjevanje meril, temveč tudi za zagotavljanje, da se pravice upoštevajo v praksi.

1.20

Mehanizem zahteva uvedbo sistema nadzora in ocenjevanja ob uporabi preglednih postopkov. Agencija za temeljne pravice bi morala biti izrecno zadolžena za pomoč pri takšnem mehanizmu. EESO podpira predlog Parlamenta za ustanovitev skupine neodvisnih strokovnjakov (6) pod vodstvom predsednika znanstvenega odbora Agencije za temeljne pravice.

1.21

Odbor predlaga, da se ga vključi v skupino neodvisnih strokovnjakov ter da države članice kot strokovnjake imenujejo svoje varuhe človekovih pravic.

1.22

Skupina strokovnjakov bo na podlagi kazalnikov in transparentnih postopkov pregledala in ocenila razmere v vsaki državi članici. EESO lahko pri tem pomaga tako, da organizira misije v države članice za oceno položaja lokalne civilne družbe in pripravi poročila.

1.23

EESO podpira semester za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice. Komisija bo na podlagi poročil strokovnjakov vsako leto pripravila poročila za posamezne države, ki bodo vsebovala tudi priporočila. Parlament bo organiziral medparlamentarno razpravo in pripravil resolucijo, Svet pa bo organiziral letni dialog in sprejel sklepe. Mehanizem mora delovati v okviru novega letnega političnega cikla z namenom, da se v EU zagotovi skupen in usklajen pristop.

1.24

Odbor želi sodelovati pri pripravah medinstitucionalnega dogovora in bo morebiti razmislil o ustanovitvi stalne skupine, ki bi organizirala posvetovanja s civilno družbo ter pripravljala mnenja in poročila o teh vprašanjih.

1.25

V okviru semestra za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice ter v sodelovanju z organizacijami civilne družbe bi lahko organiziral letni forum za pregled stanja na področju demokracije, pravne države in temeljnih pravic ter pripravil predloge in priporočila, ki bi jih poslal Komisiji, Svetu in Parlamentu. Z drugimi institucijami bi lahko sodeloval tudi pri pripravi ocen učinka.

2.1

V zadnjih nekaj letih se je izkazalo, da ni primernih mehanizmov za zaščito vrednot iz člena 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),v katerem je navedeno, da „Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.“

2.2

Unija temelji na teh vrednotah, ki pomenijo spoštovanje demokracije in pravne države ter zaščito človekovih pravic. EU lahko spoštovanje teh vrednot preveri med pripravami na pristop posameznih držav k EU na podlagi t. i. københavnskih meril ali meril za pristop (7). Za članstvo v EU morajo države kandidatke zagotoviti stabilnost institucij, ki so jamstvo za demokracijo, pravno državo, človekove pravice ter spoštovanje in varstvo manjšin.

2.3

Podobnega mehanizma, ki bi se po pristopu države k EU uporabljal za nadzor demokracije, delovanja pravne države in spoštovanja človekovih pravic, pa ni; to stanje je znano kot „københavnska dilema“.

2.4

Pravilno delovanje EU temelji na „vzajemnem zaupanju“ med evropskimi institucijami in državami članicami ter med samimi državami članicami – zaupanju, da so v sprejetih zakonodajnih in političnih odločitvah upoštevana ista načela v zvezi s pravno državo, demokracijo in temeljnimi pravicami. To zagotavlja enake konkurenčne pogoje med državami članicami z vidika prostega pretoka oseb, blaga, storitev in kapitala. Poleg tega vladam omogoča sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev, med drugim tudi kazenskega prava, azila in priseljevanja.

2.5

Evropska unija je bila ustanovljena z namenom zagotavljati mir in blaginjo v vseh državah članicah ter izboljšati kakovost življenja njenih prebivalcev; pogoj za njen obstoj je ne le prosta trgovina, temveč tudi zaščita njenih temeljnih vrednot. Te zagotavljajo, da lahko državljani EU živijo brez zatiranja in nestrpnosti z demokratično izvoljenimi in odgovornimi vladami, ki delujejo v skladu z načeli pravne države.

2.6

Politične in zakonodajne odločitve, ki so bile v zadnjih letih sprejete v različnih državah članicah, so sprožile razprave in spore z evropskimi institucijami in drugimi državami članicami ter načele „vzajemno zaupanje“. V mnogih primerih niso bila ustrezno upoštevana pravila demokracije, pravna država in temeljne pravice, Evropska unija pa ni bila zmožna ustrezno reagirati.

2.7

EESO z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da je veliko držav članic sprejelo zakone in izvaja politike, ki kažejo na hudo znižanje ravni demokracije: gre za kršitve človekovih pravic, zlasti pravic manjšin, premajhno neodvisnost sodstva in ustavnih sodišč, omejitve pri porazdelitvi pristojnosti, omejevanje svobode tiska, izražanja mnenja, zbiranja in združevanja, obveščanja, kolektivnih pogajanj in sklepanja kolektivnih pogodb ter omejevanje drugih temeljnih državljanskih in socialnih pravic. Evropska unija je bila že večkrat soočena s krizo v nekaterih državah članicah zaradi specifičnih vprašanj, povezanih s pravno državo. Komisija se je nanje odzvala s političnim pritiskom ter začetkom postopkov za ugotavljanje kršitev.

2.8

Doslej še ni bil izveden nobeden od preventivnih in korektivnih ukrepov iz člena 7 PEU, ki je edini člen v Pogodbah, ki obravnava kršitve demokracije, pravne države in temeljnih pravic na področjih zunaj zakonodajne pristojnosti EU. Obstajata dva pristopa, preventivni in korektivni. Nobeden od njiju še ni bil izveden v praksi zaradi političnih posledic in strogih zahtev glede njune uporabe: izključno v primeru „očitnega tveganja“, da država članica „huje in vztrajno krši“ vrednote.

2.9

Komisija in Evropski parlament lahko ukrepata v preventivni fazi. V drugi fazi lahko Svet državo članico kaznuje tako, da ji začasno odvzame nekatere pravice, vključno z glasovalnimi pravicami predstavnikov te države v Svetu.

2.10

Svet ima pri tem precejšnje diskrecijske pravice, saj nima nobenih posebnih in preglednih meril za začetek postopka, za kazalnike, ki jih bo uporabil, in tudi ne za ocenjevanje. Evropski parlament, Evropska komisija in Sodišče Evropske unije pa imajo v tej zadevi zelo omejene pristojnosti (8); ravno tako ni nobene določbe o posvetovanju z EESO.

3.1

Evropska komisija je marca 2014 sprejela sporočilo o novem okviru EU za krepitev načela pravne države (COM(2014) 158). Okvir se bo uporabil v primerih, ko države članice sprejmejo ukrepe ali dopuščajo okoliščine, ki lahko sistematično in negativno vplivajo na celovitost, stabilnost ali pravilno delovanje institucij in zaščitnih mehanizmov, uvedenih na nacionalni ravni za varstvo načela pravne države. Sem sodijo tudi vprašanja glede njihove ustavne strukture, porazdelitve pristojnosti, neodvisnosti ali nepristranskosti sodstva ali nadzora nad delovanjem sodišč, vključno z ustavnimi.

3.2

Namen okvira Komisije je odpraviti tveganja za načelo pravne države v državah članicah, še preden nastanejo pogoji za uporabo mehanizmov iz člena 7 PEU. Za okvir je pristojna Komisija. Namenjen je odpravi vrzeli in ni alternativna rešitev, temveč mehanizem, ki se uporabi pred ukrepi iz člena 7 in te dopolnjuje. V primerih, ko obstajajo jasni dokazi za sistemsko tveganje za načelo pravne države v državi članici, bi ta okvir olajšal strukturirani dialog med Evropsko komisijo in zadevno državo. Postopek izmenjave bi potekal v treh glavnih fazah: mnenje in priporočilo Komisije ter spremljanje izvajanja tega priporočila. Komisija se lahko pri ocenjevanju posvetuje s strokovnjaki (9).

3.3

Odbor pozdravlja okvir za krepitev načela pravne države, ki ga je sprejela Evropska komisija, ki pa ima nekaj pomanjkljivosti.

3.3.1

Ocenjevanje ne vključuje rednih primerjalnih analiz problemov in sporov v državah članicah, povezanih z demokracijo, pravno državo in temeljnimi pravicami. Po definiciji se lahko okvir uporabi le, če problem postane „sistemski“, kar je zelo visok prag. Sistemsko tveganje nastane takrat, ko sodstvo ni več zmožno zagotoviti, da vlada ukrepa v mejah prava, kar pa je že precej pozno.

3.3.2

Komisija mora informacije analizirati na pregleden način na podlagi specifičnih kazalnikov ali objektivnih postopkov; ravno tako mora pripraviti protokole za posvetovanje s civilno družbo in EESO.

3.3.3

Okvir ne predvideva nobene posebne vloge Evropskega parlamenta, čeprav ta izvaja lastne politične pobude na tem področju.

3.3.4

Okvir tudi ne določa modela za tesnejše medinstitucionalno sodelovanje.

3.4

EESO izraža zaskrbljenost, ker Svet v zvezi z okvirom za krepitev načela pravne države doslej še ni sprejel ukrepov za spremljanje.

3.4.1

Svet za splošne zadeve je na seji 16. decembra 2014 sprejel sklepe o vlogi Sveta pri zagotavljanju spoštovanja načela pravne države. Svet se je zavezal k vzpostavitvi letnega dialoga med državami članicami, ki naj bi se odvijal v Svetu za splošne zadeve, pripravljal pa naj bi ga Coreper (Odbor stalnih predstavnikov). Luksemburško predsedstvo je ta dialog začelo novembra 2015. Zajemal naj bi različne specifične teme, o katerih javnost ni bila seznanjena: vlade so bile zaprošene, da spregovorijo o katerem koli vidiku pravne države, ki si ga same izberejo, ter podajo en primer za uspešno ravnanje in en primer, ki zanje predstavlja izziv. Rezultat je bila vrsta monologov namesto dialoga. Države se niso ukvarjale druga z drugo in se vzajemno podprle, si pomagale ali se kritizirale, pripravile ali prejele niso nobenih priporočil in sprejele niso nobenih zavez za nadaljnje korake, s katerimi bi odpravile ugotovljene težave. Svet bo konec leta 2016 pod slovaškim predsedstvom pripravil oceno te izkušnje.

3.4.2

Svet v sklepih ni upošteval niti omenil okvira Komisije za pravno državo. Ravno tako iz sklepov ni jasno, kakšna naj bi bila natančno vloga Komisije, Parlamenta in EESO v tem dialogu.

3.5

Junckerjeva Komisija je načelo pravne države določila za eno od prednostnih nalog in podpredsednika Timmermansa zadolžila za področje pravne države in temeljnih pravic. Vendar pa ni znano, ali bo Komisija pripravila merila in kazalnike za izvajanje okvira za pravno državo.

3.6

Komisija je prvič uporabila ta okvir, ko je uvedla postopek zoper Poljsko zaradi kršitve zakonodaje EU, pri čemer je upoštevala kritično oceno stanja, ki jo je podala Beneška komisija, telo Sveta Evrope (10).

3.7

Odbor LIBE Evropskega parlamenta trenutno razpravlja o osnutku samoiniciativnega poročila (11) s priporočili Komisiji o uvedbi mehanizma EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice (2015/2254 (INL), poročevalka Sophia in ’t Veld), v katerem med drugim „prosi Komisijo, naj do konca leta 2016 na podlagi člena 295 PDEU predloži predlog za sklenitev pakta EU za demokracijo, pravno državo in temeljne pravice v obliki medinstitucionalnega sporazuma o določitvi ureditve, ki bi omogočala lažje sodelovanje institucij Unije in njenih držav članic v okviru člena 7 PEU, ter povezala, uskladila in dopolnila obstoječe mehanizme, pri tem pa naj upošteva podrobna priporočila iz Priloge“.

3.7.1

V prilogi k poročilu je OSNUTEK MEDINSTITUCIONALNEGA SPORAZUMA – PAKT EVROPSKE UNIJE O DEMOKRACIJI, PRAVNI DRŽAVI IN TEMELJNIH PRAVICAH, ki ga morajo skleniti Parlament, Svet in Komisija.

3.7.2

Pakt vsebuje pregled stanja, letno medparlamentarno razpravo in ukrepe za odpravo možnih tveganj in kršitev ter za aktiviranje preventivnih in korektivnih delov člena 7.

3.7.3

Parlament predlaga uvedbo semestra za medinstitucionalno demokracijo, pravno državo in temeljne pravice, v katerega se vključijo okvir Komisije, letni dialog Sveta in medparlamentarna razprava. Podporo evropskemu semestru naj bi zagotavljala sekretariat in skupina strokovnjakov pod vodstvom predsednika znanstvenega odbora Agencije Evropske unije za temeljne pravice, ki bosta pripravila kazalnike, ocenila stanje v državah članicah in izrekla priporočila.

3.7.4

Politični cikel o demokraciji, pravni državi in temeljnih pravicah bo zajemal letna poročila Komisije, Sveta in Parlamenta, poleg tega pa bo ustanovljena medinstitucionalna delovna skupina za oceno učinka.

2.2.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 34/15

Poročevalec:

Ioannis VARDAKASTANIS

1.1

Dejstvo, da je Evropska unija ratificirala Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov, je mejnik za pravice invalidov v Evropski uniji in njenih državah članicah. Prvo obdobje njenega izvajanja v EU se je zaključilo s pregledom izvajanja, ki ga je leta 2015 opravil Odbor ZN za pravice invalidov. V skladu z njegovimi sklepnimi ugotovitvami morajo institucije EU izpolniti svoje obveznosti ter organizirati in usklajevati izvajanje konvencije. Sklepne ugotovitve so ponovna potrditev, da mora EU za oblikovanje politike glede invalidnosti korenito spremeniti dosedanji način oblikovanja politik, saj tega doslej dejansko še ni prilagodila novemu načinu v skladu s Konvencijo ZN o pravicah invalidov.

1.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poziva institucije EU, naj sklepne ugotovitve upoštevajo v sedanji in prihodnji zakonodaji EU in pri oblikovanju politik. Evropsko komisijo poleg tega poziva, naj do jeseni 2016 poroča Odboru ZN za pravice invalidov.

1.3

EESO meni, da so Konvencija ZN o pravicah invalidov in sklepne ugotovitve Odbora ZN za pravice invalidov edinstvena priložnost za Evropsko komisijo, da predstavi splošno strategijo EU o pravicah invalidov. Sklepne ugotovitve so ustvarile zagon, ki bi ga morale institucije EU izkoristiti za sistematično vključevanje pravic invalidov v vso zakonodajo, politike in programe Evropske unije.

1.4

EESO poudarja, da mora Evropska komisija za vključitev pravic invalidov izvesti celovit medsektorski pregled vse zakonodaje, politik in programov ter poskrbeti za dosledno uskladitev z določbami Konvencije ZN o pravicah invalidov, v ta proces pa dejavno vključiti tudi organizacije, ki zastopajo invalide. Ta pregled bi bilo treba dopolniti z analizo vrzeli med veljavno zakonodajo, oblikovanjem politik in vključevanjem pravic invalidov ter določbami konvencije. Pregled in analiza vrzeli bi morala biti izrecno vključena v revidirano evropsko strategijo o invalidnosti.

1.5

EESO poziva Evropsko komisijo, naj takoj izpolni svojo obveznost ter začne pregled in revizijo izjave o pristojnostih in seznama instrumentov. Poleg tega bi se morala prostovoljno zavezati, da bo izjavo pregledala in revidirala vsaj enkrat v času svojega mandata.

1.6

EESO priznava, da je Odbor ZN za pravice invalidov pregled EU izvedel sredi programskega obdobja 2014–2020, in se zaveda težav, povezanih z vključevanjem nove agende za pravice invalidov v vmesne preglede strategij, politik, programov in finančnih instrumentov, na podlagi sklepnih ugotovitev za EU. Kljub temu Evropski komisiji priporoča, naj si čim bolj prizadeva za vključevanje sklepnih ugotovitev in jih upošteva v postopkih pregleda ter naj nameni potrebna sredstva za izvajanje svojih obveznosti iz navedene konvencije.

1.7

V Konvenciji ZN o pravicah invalidov je izrecno navedeno, da se je treba pri njenem izvajanju in spremljanju posvetovati z invalidskimi organizacijami ter z njimi sodelovati. EESO poziva Evropsko komisijo, naj začne dejanski in smiseln strukturiran dialog z evropskim invalidskim gibanjem (v skladu s členoma 4(3) in 33(3)) ter pripravi program za krepitev zmogljivosti organizacij invalidov, da jim omogoči izpolnjevanje njihovih temeljnih dolžnosti.

1.8

EESO meni, da je pri izvajanju Konvencije ZN o pravicah invalidov izjemno pomembno sodelovanje in partnerstvo med institucijami EU. Zato priporoča vzpostavitev medinstitucionalnega usklajevalnega mehanizma za hitro in nemoteno izvajanje sklepnih ugotovitev ter konvencije, vključno s posvetovanjem in sodelovanjem z invalidskimi organizacijami.

1.9

Sklepne ugotovitve zahtevajo temeljit pregled in revizijo evropske strategije o invalidnosti. EESO zato poziva Evropsko komisijo, naj preuči razvoj na področju pravic invalidov in razširi področje uporabe strategije, tako da vanjo zajame več področij delovanja ter jo poveže s pregledom in revizijo politik, programov in finančnih instrumentov (npr. Evropa 2020, strategija za enakost spolov, strategija o otrokovih pravicah, zaveze EU na področju zunanjega delovanja itd.), obenem pa določi jasen časovni okvir za izvedbo, proračun ter specifična in natančna merila in kazalnike.

1.10

EU se je zavezala, da bo v celoti izvajala cilje trajnostnega razvoja, določene v Agendi ZN 2030, zato mora zagotoviti, da bo EU tako v okviru notranjega kot zunanjega delovanja dosledno spoštovala sklepne ugotovitve in določbe Konvencije ZN o pravicah invalidov. EESO zato izrecno priporoča, naj Komisija z določitvijo evropskih ciljev in ukrepov izvajanje Agende 2030 vključi v revidirano strategijo o invalidnosti, s tem pa poskrbi, da bodo v EU vsi cilji trajnostnega razvoja izpolnjeni tudi za invalide.

1.11

EESO je trdno prepričan, da bi morala EU preprečiti, da bi se njena sredstva uporabljala za vzpostavitev oziroma nadaljnje delovanje struktur za institucionalizacijo. Popolnoma pa podpira uporabo financiranja EU za ustvarjanje storitev za invalide, ki se izvajajo v skupnosti in ki invalidom omogočajo neodvisno življenje v njihovi skupnosti. Institucionalizacija invalidov pomeni kršitev njihovih pravic in EESO poziva Evropsko komisijo, naj s posebnimi politikami, programi in finančnimi instrumenti bolj sistematično in učinkovito spodbuja deinstitucionalizacijo.

1.12

EESO poziva Evropsko komisijo, naj nemudoma ratificira Izbirni protokol h Konvenciji ZN o pravicah invalidov, Marakeško pogodbo in Istanbulsko konvencijo Sveta Evrope.

1.13

EESO se močno zavzema za to, da bi Komisija v vseh svojih generalnih direktoratih, agencijah in drugih organih vzpostavila kontaktne točke ter v ta proces oblikovanja politik v celoti vključila invalidske organizacije, da se vzpostavijo horizontalne in vertikalne strukture za dosledno vključevanje in splošno obravnavanje pravic invalidov v zakonodaji, politikah in programih EU.

1.14

EESO meni, da bi morala Evropska komisija ta proces začeti v sodelovanju z drugimi institucijami, agencijami in organi EU ter tako skrbno pripraviti in oblikovati novo globalno agendo o pravicah invalidov za obdobje 2020–2030, ki bi jo bilo treba v celoti vključiti v globalne socialne in makroekonomske strategije (npr. v strategijo Evropa 2020 in njene izvedbene mehanizme); priporoča tudi, da se za izvajanje te pobude ustanovi delovna skupina, v katero bodo vključeni vsi deležniki in organizacije invalidov. EESO predlaga, naj Evropska komisija izvajanje splošne agende o pravicah invalidov za obdobje 2020–2030 začne z razglasitvijo leta 2021 za evropsko leto pravic invalidov.

1.15

EESO priznava pozitivne pobude Evropske komisije na področju dostopnosti, zlasti tristranski dogovor o direktivi o dostopnosti spletišč organov javnega sektorja in predlog Evropske komisije o evropskem aktu o dostopnosti, ter institucije EU poziva k zaključku pogajanj. Vendar pa izraža zaskrbljenost zaradi horizontalne direktive o enakem obravnavanju ter poziva k nadaljevanju prekinjenih pogajanj, pri čemer je treba v tej novi fazi upoštevati tudi sklepne ugotovitve in konvencijo.

1.16

EESO poziva vse institucije EU, naj zagotovijo, da varčevalni ukrepi ne bodo vplivali na zmožnosti invalidov za uveljavljanje njihovih pravic v skladu s konvencijo, zato poziva Evropsko komisijo, naj za dosego tega cilja vzpostavi minimalno raven socialne zaščite, hkrati pa spoštuje pravico invalidov do ustreznega življenjskega standarda in socialne zaščite.

1.17

EESO poziva Evropsko komisijo in Eurostat, naj oblikujeta statistična orodja za ocenjevanje vpliva izvajanja konvencije na invalide na nacionalni ravni in ravni EU. Meni tudi, da bosta imela zbiranje podatkov na podlagi pristopa do invalidnosti z vidika človekovih pravic ter razčlenitev teh podatkov glede na vrsto invalidnosti, starost in spol pozitiven vpliv na oblikovanje in izvajanje zakonodaje, politik ter programov EU.

1.18

EESO priznava, da je v pristojnosti EU, da nacionalne ukrepe dopolni s svojimi in s tem vsem državljanom EU zagotovi enakost pred zakonom, spoštovanje njihove pravne sposobnosti in pravic ter možnost enakopravne udeležbe na evropskih volitvah ter na vseh volitvah v Evropski uniji. Zato poziva Evropsko komisijo in še posebej generalni direktorat za pravosodje, naj na podlagi odprte metode koordinacije sprejmeta program za spodbujanje držav članic k spoštovanju načela enakosti pred zakonom.

1.19

EESO se zavezuje, da bo dajal zgled pri izvajanju specifičnih obveznosti, na katere je opozoril Odbor ZN za pravice invalidov in ki naj bi jih EU izpolnila kot javna uprava in z njimi zagotovila, da bodo njeni človeški viri, pravice članov EESO in komunikacijske zmogljivosti usklajeni s Konvencijo ZN o pravicah invalidov.

2.1

EESO pozdravlja sklepne ugotovitve Odbora ZN za pravice invalidov (1), saj zagotavljajo celosten program, s katerim bi lahko EU preusmerila oblikovanje svojih politik v pristop k invalidnosti, ki bo osredotočen na ljudi in bo temeljil na človekovih pravicah.

2.2

EESO opozarja, da je Evropska komisija osnutek predloga za direktivo o enakem obravnavanju predložila pred sklenitvijo Konvencije ZN o pravicah invalidov. Poleg tega so bile v pogajanjih med Evropskim parlamentom in Svetom EU postopno uvedene spremembe, ki niso v skladu z obveznostmi iz navedene konvencije. Zato EESO poziva Evropsko komisijo, naj v sedanja medinstitucionalna pogajanja vključi predlog za spremembe osnutka predlagane direktive zaradi uskladitve s Konvencijo ZN o pravicah invalidov ter seveda s sklepnimi ugotovitvami na podlagi invalidnosti, hkrati pa uvede tudi prepoved večplastne in medsektorske diskriminacije ter diskriminacije prek povezave.

2.3

EESO poudarja, da so varčevalni ukrepi negativno vplivali na življenjske pogoje invalidov in njihovih družin. Zaradi gospodarske krize, ki je v mnogih državah članicah povzročila tudi hude kršitve človekovih pravic, se je stopnja revščine, izključenosti, diskriminacije in neenakosti še povečala, zato so se mnogi invalidi in njihove družine znašli brez vsakršne zaščite. EESO zato poziva EU, naj vzpostavi minimalno raven socialne zaščite ter zavaruje pravice invalidov in poskrbi, da bodo imeli ustrezen življenjski standard in socialno zaščito. Ta mehanizem bi moral biti vključen v proces evropskega semestra.

2.4

Odbor ZN za pravice invalidov je poleg tega priporočil, da EU oblikuje celovito strategijo o Konvenciji ZN o pravicah invalidov, ki se bo uporabljala za vse institucije EU in za katero bodo v okviru večletnega finančnega okvira dodeljena posebna proračunska sredstva. Zato EESO meni, da je potrebno srečanje na visoki ravni za vse vodje institucij in organov EU, da bi začeli postopek priprave in sprejetja medinstitucionalne agende za navedeno konvencijo, v kateri bodo določeni specifični rezultati, ki jih je treba doseči, in cilji, ki jih je treba izpolniti. V celoviti strategiji bi bilo treba opredeliti odgovornost vsake od institucij EU za izvajanje te konvencije.

2.5

EU mora vzpostaviti resničen in smiseln strukturiran dialog z evropskimi organizacijami, ki zastopajo invalide, ter poskrbeti, da bodo lahko dejansko in vsebinsko sodelovale pri oblikovanju zakonodaje in politik EU, pa tudi proaktivno izvajale kampanje ozaveščanja o Konvenciji o pravicah invalidov. EU jim mora tudi zagotoviti, da bodo finančno sposobne opravljati svoje delo. Zato je treba uvesti posebno proračunsko postavko za krepitev zmogljivosti teh organizacij.

2.6

Za splošno in medsektorsko vključevanje in izvajanje določb Konvencije ZN o pravicah invalidov v Evropski uniji ter oblikovanje nove agende EU o tej konvenciji je treba oblikovati okvir za participativno upravljanje ter vzpostaviti partnerstvo, ki bo vsem glavnim akterjem in deležnikom omogočilo polno in vključujoče sodelovanje z institucijami EU pri oblikovanju politik.

2.7

Evropska komisija bi morala nemudoma izvesti pregled in oceno vrzeli vseh notranjih in zunanjih politik in programov EU ter poskrbeti, da bodo usklajeni z določbami Konvencije o pravicah invalidov. Poleg tega morajo biti splošne strategije in politike EU, vključno s strategijo za leto 2020 in evropskim semestrom, evropskim stebrom socialnih pravic, Agendo ZN 2030 in finančnimi instrumenti, kot so evropski strukturni in investicijski skladi, v skladu s sklepnimi ugotovitvami.

2.8

Izjemno pomembno je, da se izvajanje sklepnih ugotovitev v EU obravnava na najvišji politični ravni, ali natančneje, Evropska komisija bi morala v svoj delovni program za leto 2017 vključiti posebej temu namenjeno politično pobudo. EU mora za dosledno vključevanje in upoštevanje sklepnih ugotovitev v svoje politike in programe oblikovati celovito strategijo o pravicah invalidov. EESO poziva Evropsko komisijo, naj nemudoma začne postopek za pripravo takšne celovite strategije ter se o vseh njenih vidikih posvetuje z organizacijami invalidov in jih vključi v ta postopek.

2.9

V letu 2021 bo 10 let, odkar je EU podpisala Konvencijo ZN o pravicah invalidov. EESO meni, da bo to primerno leto za drugo evropsko leto invalidov. Ugotavlja, da je prvo evropsko leto invalidov Evropska komisija organizirala v letu 2003. Zato EESO predlaga, da institucije EU nemudoma začnejo pripravljati in sprejemati potrebne ukrepe za razglasitev leta 2021 za drugo evropsko leto invalidov.

3.1.1

Čeprav je EU ratificirala Konvencijo ZN o pravicah invalidov, še vedno ni izvedla celovitega medsektorskega pregleda svoje zakonodaje, politik in programov, zato jo EESO poziva, naj to stori čim prej. Komisija bi morala v vsakem generalnem direktoratu imenovati tudi kontaktno točko, ki bi bila zadolžena za izvedbo nalog, povezanih s to konvencijo.

3.1.2

Obžalovanja vredno je, da EU še vedno ni ratificirala Izbirnega protokola h Konvenciji ZN o pravicah invalidov. Zato EESO poziva EU, naj ta protokol takoj ratificira, kar bo invalidom omogočilo, da lahko v primeru kršitve njihovih pravic iz navedene konvencije vložijo pritožbo pri Odboru ZN za pravice invalidov.

3.1.3

Pristop do invalidnosti z vidika človekovih pravic bi moral biti v celoti sprejet in vključen v oblikovanje zakonodaje in politik EU. EESO poziva pravno službo institucij EU, naj izvede celovito študijo o posledicah ratifikacije Konvencije ZN o pravicah invalidov za pravni sistem EU ter jo določi za ustrezen okvir za oblikovanje zakonodaje in politik. Pravne službe EU ne upoštevajo dovolj obveznosti EU v zvezi z navedeno konvencijo.

3.1.4

EESO poziva generalnega sekretarja Komisije, naj pregleda smernice za oceno učinka ter jih prilagodi tako, da bodo vključevale obsežnejši seznam težav in vprašanj, tako da bo mogoče bolje oceniti spoštovanje določb konvencije.

3.1.5

Odbor ZN za pravice invalidov je pozval EU, naj do jeseni 2016 predloži pregled izjave o pristojnostih in seznama instrumentov, pri tem pa upošteva celostni pregled iz sklepne ugotovitve št. 17. Navedeno izjavo bi bilo treba pregledati vsaj enkrat na mandat.

3.2.1

Evropska komisija še ni oblikovala strategije EU o nediskriminaciji in enakosti za invalide v skladu z določbami Konvencije ZN o pravicah invalidov in sklepnimi ugotovitvami, zato jo EESO poziva k takojšnjemu ukrepanju v zvezi s horizontalno direktivo o enakem obravnavanju (glej točko 2.2) in k pregledu direktive o enakem obravnavanju pri zaposlovanju in delu (2000/78/ES).

3.2.2

Komisija bi morala v svoji politiki o enakosti spolov, pa tudi pri zbiranju podatkov Evropskega inštituta za enakost spolov, upoštevati vidik invalidnih žensk in deklic. Poleg tega bi morala pravice invalidnih žensk in deklic v celoti vključiti tudi v svoja strateška prizadevanja za enakost spolov za obdobje 2016–2019 ter svoje zakonodajno in politično delo o usklajevanju poklicnega in družinskega življenja. EESO poziva EU, naj hitro ratificira Istanbulsko konvencijo Sveta Evrope.

3.2.3

EU bi morala v obnovljeno agendo EU za otrokove pravice vključiti celovito strategijo, ki temelji na pravicah invalidnih fantov in deklet, ter v vseh politikah EU o invalidnosti upoštevati pravice invalidnih otrok. Poleg tega bi morali v skladu s členom 4(3) Konvencije ZN o pravicah invalidov invalidni otroci in njihove družine vedno sodelovati pri odločanju EU.

3.2.4

EU bi morala priznati tudi specifični položaj mladih invalidov, ter dejstvo, da se v vsakdanjem življenju pogosto soočajo z različnimi oblikami diskriminacije, zlasti pri enakih možnostih za mlade na trgu dela in aktivnem sodelovanju mladih invalidov v družbi na splošno. EU bi zato morala oceniti specifični položaj mladih invalidov, ki živijo v EU, ter predlagati ustrezne izboljšave (2). Poleg tega bi morala poskrbeti, da bo ta vidik vključen v njeno naslednjo strategijo za mlade.

3.2.5

EU bi morala v sodelovanju z javnimi (in družbenimi) mediji organizirati in izpeljati celovito kampanjo za ozaveščanje o konvenciji ter se tako boriti proti predsodkom o invalidih. Izjemno pomembno je, da v tej kampanji sodelujejo tudi invalidi prek svojih organizacij.

3.2.6

EU bi morala spodbujati, lajšati in financirati usposabljanje in ozaveščanje o enakopravnosti invalidov za zaposlene v prometu in turizmu ter pospeševati sodelovanje in izmenjavo dobrih praks med evropskimi organizacijami, ki so dejavne na področju invalidnosti, ter javnimi in zasebnimi organi, ki se ukvarjajo s prevozom. Vse gradivo, povezano s krepitvijo zmogljivosti, usposabljanjem, ozaveščanjem, med drugim tudi javne izjave, bi moralo biti na voljo v dostopni obliki.

3.2.7

EESO pozdravlja predlog Evropske komisije o evropskem aktu o dostopnosti, ki mora biti v celoti usklajen s členom 9 in drugimi določbami Konvencije ZN o pravicah invalidov, vključevati pa bi moral tudi učinkovite in dostopne nacionalne mehanizme za izvrševanje in vlaganje pritožb. Institucije EU poziva, naj upoštevajo sklepe in priporočila iz mnenja EESO (3) o evropskem aktu o dostopnosti, z vključitvijo invalidskih organizacij pa poskrbijo tudi za sodelovanje invalidov v postopku sprejemanja.

3.2.8

EESO pozdravlja tristranski medinstitucionalni sporazum o predlogu direktive o dostopnosti spletišč organov javnega sektorja ter poziva institucije, naj to spremenijo v sklep, nacionalne vlade pa, naj v svojo zakonodajo čim prej prenesejo njegove določbe. Prav tako pozitivno ocenjuje dejstvo, da je bilo v končno besedilo direktive vključenih precej priporočil iz njegovega mnenja (4).

3.2.9

EU v svoje strategije za zmanjševanje tveganja nesreč še ni vključila dovolj vsebinskih ukrepov za invalide. EESO zato poziva, naj Svet Evropske unije sprejme okvir za zmanjševanje tveganja nesreč za invalide v Evropi.

3.2.10

EU bi morala sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi bila številka v sili 112 dostopna vsem. EESO opozarja, da je takoj treba sprejeti tudi ustrezne ukrepe, ki bodo zagotavljali dostopnost nacionalnih točk za nujne primere.

3.2.11

EESO poziva EU in njene države članice, naj v politikah na področju migracij in beguncev sprejmejo pristop spoštovanja človekovih pravic invalidov. Poleg tega poudarja, da je lahko v nekaterih državah invalidnost pogosto razlog za preganjanje in diskriminacijo, zato poziva organe EU, naj za svoje agencije in države članice pripravijo smernice in izpeljejo informacijske kampanje (dostopne za invalide) o invalidnosti, migracijah in azilu ter vprašanje invalidnosti sistematično vključujejo v politike EU v zvezi z migracijami in begunci.

3.2.12

EU bi se morala zavzeti za spoštovanje človekovih pravic invalidov v nevarnih in izrednih razmerah, tako da bi sprejela izvedbeni načrt v skladu s sklepi Sveta o obvladovanju nesreč z dejavno udeležbo invalidov iz februarja 2015 in sendajskim okvirom. Invalide in pripadnike reševalne službe in civilne zaščite je poleg tega treba ozaveščati in jim zagotavljati informacije o pobudah za zmanjševanje tveganja nesreč.

3.2.13

Evropska komisija bi morala imeti na področju pravosodja in človekovih pravic invalidov vodilno vlogo. EESO poziva, naj generalni direktorat za pravosodje organizira evropsko konferenco, namenjeno vsem pravnim službam v EU in razmisleku o pravicah invalidov do dostopa do pravnega varstva ter povezavi med temi in drugimi pravicami, kot sta pravna sposobnost in enakost pred zakonom.

3.2.14

Evropska komisija bi morala poskrbeti za potrebna finančna sredstva za usposabljanje pravosodnih uradnikov na ravni EU in nacionalni ravni o zakonodaji EU in Konvenciji ZN o pravicah invalidov. EESO poleg tega poziva EU in nacionalna sodišča, naj za lažji dostop invalidov do pravnega varstva uporabijo svoja notranja pravila in navodila. Pri izvajanju sodnih postopkov bi bilo treba tako na nacionalni ravni kot na ravni EU upoštevati splošna priporočila Odbora ZN za pravice invalidov. EESO tudi priporoča, da bi moral generalni direktorat za pravosodje uporabiti odprto metodo koordinacije, da bi dosegli uravnotežen in usklajen pristop držav članic k temu zelo pomembnemu vprašanju ter tako pripravili pot za evropski odgovor na enakost pred zakonom. Evropska komisija bi morala oblikovati evropske standarde in spodbujati primerjalno analizo dostopa do sodnega varstva.

3.2.15

EESO poziva institucije EU in države članice, naj odpravijo diskriminacijske skrbniške zakone in vsem invalidom enako kot drugim omogočijo uveljavljanje njihovih političnih pravic. Ugotavlja, da sta v zvezi z volilnimi postopki, infrastrukturo in gradivom nujna razumna prilagoditev in dostop.

3.2.16

Mnogim invalidnim Evropejcem je bila odvzeta prostost ali onemogočena zaščita ter so bili podvrženi prisilnemu zdravljenju in omejitvi gibanja, vključno s prisilno sterilizacijo, vendar njihovo natančno število žal ni znano. EESO poziva Evropsko komisijo, naj sprejme učinkovite ukrepe in odpravi te nevzdržne razmere, prek Eurostata pridobi zanesljive podatke in vzpostavi učinkovit ocenjevalni mehanizem.

3.2.17

EESO poziva EU, naj pregleda svoje smernice o raziskovalni etiki in zlasti poda zgled dobre prakse s pripravo dostopnih in razumljivih obrazcev za prostovoljno privolitev ter prepreči sprejemanje odločitev v imenu invalidov na tem področju.

3.2.18

EU bi morala sprejeti zakonodajo, s katero bi poenotili zaščito in preprečili nasilje, zlorabe in izkoriščanje, ter ratificirati Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (5). V EU bi bilo treba na področju evropske zakonodaje in politike sprejeti ukrepe proti čezmejnim dejavnostim v državah EU, povezanim s trgovino z invalidnimi ženskami in otroki, zato EESO poziva EU, naj se s posebnimi ukrepi in dostopnimi podpornimi storitvami bori proti nasilju nad invalidnimi otroki.

3.2.19

V pobudo Evropske komisije o evropskem stebru socialnih pravic bi bilo treba v celoti vključiti in v njej upoštevati določbe Konvencije ZN o pravicah invalidov ter z njo ustvariti potrebno minimalno raven socialne zaščite in učinkovite mehanizme za preprečevanje in zmanjševanje revščine, ranljivosti in socialne izključenosti invalidov in njihovih družin, s posebnim poudarkom na ženskah, otrocih in starejših invalidih.

3.2.20

Jasno je, da je treba oblikovati sistem za usklajevanje prejemkov socialne varnosti v Evropski uniji, vključno z jasnim okvirom za prenosljivost pravic in priznavanje invalidnosti z določitvijo najdaljšega roka za postopek.

3.2.21

EU bi morala pripraviti in izvesti dolgo pričakovano in nadvse potrebno evropsko strategijo za deinstitucionalizacijo (6), ki bi morala vključevati predvsem zelo strog nadzor nad tem, da se sredstva iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov uporabljajo res zgolj za razvoj podpornih storitev, ki invalidom omogočajo neodvisno življenje v lokalnih skupnostih. EESO poleg tega poziva k ustanovitvi samostojnega evropskega sklada za deinstitucionalizacijo.

3.2.22

EESO obžaluje, da Evropska komisija še ni izvedla analize učinka evropskih strukturnih in investicijskih skladov na invalide, in sicer v skladu z obveznostjo letnega poročanja o sprejetih ukrepih na področju invalidnosti, določeno v uredbi o evropskem socialnem skladu. Vključevati bi morala krepitev nadzora Evropske komisije nad uporabo sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov v skladu s Konvencijo ZN o pravicah invalidov in ob posvetovanju z organizacijami, ki zastopajo invalide, pa tudi postopke za ugotavljanje kršitev (začasna prekinitev, odvzem, povračilo), ki bi jih EU začela v primeru neizpolnjevanja predhodne pogojenosti.

3.2.23

Potrebni so učinkovitejši nacionalni organi kazenskega pregona; uskladiti in okrepiti je treba njihove pristojnosti, da bi omogočili uveljavljanje pravic potnikov na vseh vrstah prevoznih sredstev, poenostaviti pa je treba tudi pritožbeni postopek. Poleg tega EESO poziva Komisijo, naj zagotovi brezplačen prevoz za negovalce z vsemi vrstami prevoznih sredstev, vključno z letalskim prevozom, kot je že določeno v Uredbi (ES) št. 1371/2007 (7) in Uredbi (EU) št. 1177/2010 (8).

3.2.24

Evropska komisija bi morala takoj in v celoti uradno priznati znakovni jezik in brajico ter oceniti komunikacijske kanale in notranje procese, tako da bodo informacije pripravljene in predstavljene na način, ki je dostopen invalidom. To bi moralo zajemati različne dostopne oblike, kot so znakovni jezik, brajica ter povečevalni in alternativni načini sporočanja, vključno z lahko berljivimi načini. EU bi morala zagotoviti, da imajo vsi invalidi, ne glede na njihove finančne zmožnosti, dostop do vključujočega izobraževanja.

3.2.25

EU bi morala sprejeti okvir kakovosti za obvezno vključujočo izmenjavo na področju izobraževanja, s katerim bi določili minimalna merila dostopnosti za omogočanje mobilnosti vseh študentov invalidov, zlasti mladih, v Evropski uniji v okviru sekundarne in terciarne izobrazbe ter poklicnega usposabljanja. Vse partnerske univerze, ki sodelujejo v programu študentskih izmenjav Erasmus, bi morale vsem študentom invalidom, zlasti mladim, omogočiti dostop do izobraževalnih programov in infrastrukture in jim s tem zagotoviti polnopravno sodelovanje.

3.2.26

EU bi morala ratificirati Marakeško pogodbo Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (SOIL) ter omogočiti in spodbujati njeno ratifikacijo v državah članicah, ki bi omogočila prosti pretok dostopnih različic natisnjenega gradiva za slepe in slabovidne ter ljudi s težavami pri branju.

3.2.27

EESO poziva Evropsko komisijo, naj pripravi in izvede posebno pobudo za izvajanje Agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja za invalide v EU ter v njenih zunanjih politikah, vključno z razvojnim sodelovanjem in mednarodno trgovino.

3.3.1

EESO poziva Eurostat, naj organizira konferenco za dogovor o enotnem mehanizmu za vse statistične urade držav članic EU, da bi se zagotovilo spremljanje sklepne ugotovitve št. 71. Vzpostaviti je treba evropski statistični mehanizem človekovih pravic, razčlenjen glede na vrsto invalidnosti, spol in starost, da bi zbirali informacije o delovanju evropskih in nacionalnih politik, ki so namenjene invalidom.

3.3.2

Evropska komisija bi morala sistematično vključevati pravice invalidov v vse politike in programe EU za mednarodno sodelovanje. EESO pozdravlja pilotni projekt Evropske unije „Premostitev vrzeli“ in poziva k sprejetju programa financiranja EU za invalidnost za zagotavljanje pravic invalidov. To financiranje bi bilo treba izvajati v tesnem sodelovanju z evropskimi organizacijami invalidov kot vmesnimi organi, ki bi bili odgovorni za usmerjanje, upravljanje in določanje prednostnih nalog politik in financiranja, tako kot to poteka v nekaterih evropskih državah. Pomembno je zagotoviti, da se evropska sredstva ne dodeljujejo projektom, ki niso v skladu z določbami Konvencije ZN o pravicah invalidov.

3.3.3

Evropska komisija mora dosledno spoštovati sklepno ugotovitev št. 75 ter oblikovati in vzpostaviti kontaktne točke v vseh svojih generalnih direktoratih, agencijah in organih. Za vse kontaktne točke bi bilo treba organizirati vsaj tri srečanja na leto, na katerih bi morali biti prisotni in polno sodelovati tudi predstavniki invalidov. Evropska komisija bi morala vsako leto 3. decembra objaviti letno poročilo o izvajanju Konvencije ZN o pravicah invalidov v EU in njenih državah članicah.

3.3.4

EESO pozdravlja odločitev Komisije, da odstopi od neodvisnega okvira spremljanja ter tako omogoči oblikovanje resnično neodvisnega mehanizma pod nadzorom upravnega organa, ki ga sestavljajo člani neodvisnega okvira. Da pa bi lahko navedeni okvir EU učinkovito deloval, bi mu bilo treba takoj dodeliti finančne in človeške vire.

3.4.1

Popolnoma jasno je, da morajo institucije EU pregledati svojo kadrovsko politiko in jo uskladiti z določbami Konvencije ZN o pravicah invalidov, pri tem pa poskrbeti, da se invalidom in delavcem z invalidnimi sorodniki zagotovita primerna nastanitev in podpora za ustrezno usklajevanje obveznosti v poklicnem in družinskem življenju. EESO poziva EU, naj pregleda svoj skupni sistem zdravstvenega zavarovanja, pokojninski sistem ter ukrepe socialnega varstva in socialne zaščite, povezane z invalidnostjo, da bi preprečila diskriminacijo invalidov in jim zagotovila enake možnosti, med drugim s priznavanjem zdravstvenih potreb zaradi invalidnosti, ki se razlikujejo od potreb pri bolezni, ter spodbujanjem samostojnega življenja in dela s celotnim povračilom dodatnih stroškov opreme ali storitev.

3.4.2

Ključno je, da začnejo vse institucije EU proaktivno izvajati pobude za izpolnjevanje določb o dostopnosti iz direktive o dostopnosti spletišč javnega sektorja ter tako postanejo dober zgled na tem temeljnem področju pravic invalidov.

3.4.3

EESO poziva Evropsko komisijo in svet guvernerjev evropskih šol, naj sprejmeta načrt in namenita potrebna finančna sredstva in človeške vire za razvoj in izvajanje vključujočega in kakovostnega izobraževalnega sistema na vseh stopnjah evropskih šol, da bi vsem invalidnim učencem in dijakom v osnovni in srednji šoli zagotovili primerno nastanitev in podporo ter da ne bi nikogar zavrnili.

3.4.4

Glede na to, da je raven zaposlovanja invalidov v EU nizka, EESO poziva institucije EU, naj oblikujejo sistem pozitivnih ukrepov pri zaposlovanju (vključno s posebnimi izbirnimi postopki) za povečanje števila invalidov, zaposlenih v njihovih službah, z zagotavljanjem primerne nastanitve in podpore. Izvajanje te politike je treba pregledati vsaki dve leti, da se oceni potreba po popravnih ukrepih.

3.4.5

EESO poziva institucije, agencije in organe EU, naj poskrbijo, da se bodo veljavni kadrovski predpisi izvajali učinkovito in popolnoma v skladu s Konvencijo ZN o pravicah invalidov, ter sprejmejo notranja pravila in izvedbene določbe, ki bodo v celoti usklajene z določbami Konvencije.

3.4.6

EESO se zavezuje, da bo razvil strukturo za notranje izvajanje sklepnih ugotovitev v zvezi s politiko človeških virov in komunikacijskimi povezavami z državljani in člani EESO, zavezuje pa se tudi k celovitemu vključevanju in enaki obravnavi invalidnih članov EESO. Za promocijo teh vprašanj si bo prizadeval tudi v odnosih s poslovno skupnostjo, sindikati in civilno družbo. ESSO bo to novo politiko razvijal v tesnem sodelovanju s svojo stalno študijsko skupino za pravice invalidov.

2.2.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 34/24

Poročevalec:

Antonello PEZZINI

Soporočevalec:

Enrico GIBELLIERI

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da so javno-zasebna partnerstva (1) na področju raziskav in inovacij v vseh oblikah odličen način in učinkovit instrument za obravnavanje glavnih vprašanj, ki vplivajo na konkurenčnost Evrope, ter omogočajo učinkovito reševanje socialno-ekonomskih in zaposlitvenih izzivov ter izzivov okoljske trajnosti.

1.2

Raziskave in inovacije niso enodimenzionalen linearen proces. Po mnenju EESO je za popolno vključitev tehnoloških, okoljskih in socialnih razsežnosti v javno-zasebna partnerstva v okviru programa Obzorje 2020 potreben nov pristop, ki bi temeljil na večji preglednosti doseženih rezultatov in družbeno-gospodarskih posledic.

1.3

EESO meni, da bi bilo treba v partnerstvih imeti širšo vizijo inovacij, pri čemer bi bilo treba upoštevati inovacije storitev, socialne inovacije ter potrebno nadgradnjo, ki bi malim in srednjim podjetjem (MSP) ter socialni ekonomiji omogočila boljše vključevanje v proces predstavitve in razvoja njihove praktične uporabe.

1.4

Skupne tehnološke pobude in javno-zasebna partnerstva bi morala spodbujati socialno legitimnost inovacij s povečanjem udeležbe ekonomsko najšibkejših zainteresiranih strani (sindikati, MSP, nevladne organizacije) pri usmerjanju in strateškem načrtovanju dejavnosti na področju raziskav in inovacij v skladu z določbami Uredbe (EU) št. 1025/2012 o evropski standardizaciji, zlasti pri strategijah ter izbiri projektov in njihovi družbeni koristnosti.

1.5

EESO meni, da bi bilo treba izboljšati tržno usmerjenost javno-zasebnih partnerstev, pri čemer bi bilo treba upoštevati zlasti vidike, kot so interoperabilnost, standardizacija, usklajevanje in čeznacionalni prenosi tehnologije, da bi zagotovili trajnostne rezultate na regionalni ravni, prenosljive na vso EU.

1.6

Po mnenju EESO bi bilo priporočljivo, da bi si s skupnimi tehnološkimi pobudami in javno-zasebnimi partnerstvi prizadevali za:

1.7

EESO priporoča, da se v okviru skupnih tehnoloških pobud in javno-zasebnih partnerstev sprejmejo novi inovativni ukrepi za boljše povezovanje z vodilnimi vlagatelji, za oblikovanje inovativnih poslovnih modelov, naprednih poklicev in forumov, ki bi vključevali socialne partnerje, ter za podporo, ki bi bila bolj usmerjena k čimprejšnji izrabi priložnosti, ki jih bo po končanih projektih ponujal trg.

1.8

Po mnenju EESO bi bilo treba spremljanje zmogljivosti in skladnega izvajanja skupnih tehnoloških pobud ter javno-zasebnih partnerstev poglobiti z novimi, prožnejšimi instrumenti, pri katerih bi upoštevali potrebe trga, ter bolj dinamičnimi pristopi k zagotavljanju kakovosti, kot je popoln sistem ključnih dinamičnih kazalnikov uspešnosti (angl. key performance dynamic indicators (KPDI)), primerljivimi z različnimi pobudami, da bi omogočili vzpostavitev okvira letnega preglednega ocenjevanja vseh skupnih tehnoloških pobud in javno-zasebnih partnerstev, ki bi ga predložili evropskim in nacionalnim institucijam ter evropskim davkoplačevalcem.

1.9

EESO poziva k večjemu trudu za zagotovitev notranje skladnosti med cilji in prednostnimi nalogami devetega okvirnega programa na področju raziskav in inovacij v EU ter strategijami industrijskega sektorja na področju raziskav in inovacij, izraženimi v skupnih tehnoloških pobudah in javno-zasebnih partnerstvih, pri usklajevanju z vsemi drugimi oblikami partnerstva za inovacije, prisotnimi v drugih regionalnih in nacionalnih politikah ter politikah EU.

1.10

EESO predlaga vzpostavitev evropskega sveta za inovacije z močno industrijsko in socialno noto ter vseevropskimi mrežami infrastrukturne podpore za inovacije, ki bi učinkovito pripomogel k boljši uskladitvi pobud, tudi z akcijskimi načrti drugih evropskih in mednarodnih organizacij s področja raziskav in inovacij ter podobnimi mednarodnimi partnerstvi (2).

1.11

EESO poziva regionalne oblasti in občine, naj ustrezne inovacije iz skupnih tehnoloških pobud in javno-zasebnih partnerstev obravnavajo prednostno pri načrtovanju in izvajanju ukrepov, kot so strategije pametne specializacije, operativni programi in programi sodelovanja v kohezijski politiki, programi raziskav in inovacij ter razvoj projektov za izvajanje načrtov prilagajanja na podnebne spremembe.

1.12

EESO je prepričan, da so strateške, pametne in pravočasne naložbe v ustrezne inovativne rešitve, ki spoštujejo okolje, in zeleno infrastrukturo temelj za nadaljnjo zdravo in učinkovito ponovno industrializacijo na podlagi raziskav in inovacij ter njihove praktične uporabe na trgu.

1.13

EESO poudarja, da je treba različne „instrumente in programe za raziskave in inovacije v Evropi“ uskladiti s tistimi iz naslednjega okvirnega programa, da bi zagotovili „neprekinjene naložbe v sektorjih, kjer ima Evropa vodilno vlogo v svetu“ (3), ki bi temeljile na stabilnosti, zagotovljeni z rednimi pregledi učinkovitosti.

1.14

EESO poziva Komisijo, Evropski parlament in Svet, naj skupaj razmislijo o tem, da bi, čim bo to mogoče, organizirali medinstitucionalno konferenco o vlogi tehnoloških javno-zasebnih partnerstev pri ponovni industrializaciji EU, v pripravah na prihodnji okvirni program za raziskave in inovacije po letu 2020.

2.1

Skupne tehnološke pobude so javno-zasebna partnerstva na ključnih področjih evropskih raziskav in inovacij, predvidenih v Sklepu št. 1982/2006/ES (4). Že od sedmega okvirnega programa je jasno, da tradicionalni instrumenti niso ustrezni za doseganje ciljev večje in boljše konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Industrijska partnerstva so namenjena raziskavam in inovacijam z dobro opredeljenimi industrijskimi tržnimi cilji, boljšo koncentracijo finančnih sredstev in človeških virov ter ustreznim učinkom finančnega vzvoda, ki odločilno pospešuje prenos znanstvenih in tehnoloških odkritij v tržne inovacije.

2.2

S sedanjim okvirnim programom Obzorje 2020 je bila znatno posodobljena struktura, ki zdaj daje več prostora vplivu in sinergijam industrije in držav članic z različnimi oblikami javno-zasebnih partnerstev za podporo sektorjem, ki:

2.3

Sprejetih je bilo več pobud za podporo različnih vrst partnerstev, usmerjenih v industrijski sektor, ki jih podpirajo znanstvene skupnosti ali vodijo javni organi.

2.4

Institucije EU so pomembno podprle evropske tehnološke platforme, vzpostavljene na pobudo industrije, da bi s postopkom „od spodaj navzgor“ opredelili skupne cilje in strateške prednostne naloge.

2.5

Sedanjih 38 evropskih tehnoloških platform, ki so jim dodane tudi tri medsektorske pobude, imajo strateško vlogo mobilizacije in razširjanja. Svojo vlogo uresničujejo z naslednjimi glavnimi dejavnostmi:

2.6

Skupne tehnološke pobude združujejo Evropsko komisijo, države članice, akademike in industrijo v znanstvenih in tehnoloških sektorjih, ki so pomembni za družbo, ter podpirajo zlasti skupne raziskave in inovacije v Evropi, pri katerih so jasno določeni skupni tehnološki in gospodarski cilji.

2.7

Glavni cilj skupnih tehnoloških pobud je povečati učinek javnih in zasebnih naložb pri raziskovalnih dejavnostih ter utrditi evropski prostor raziskav in inovacij, s tem pa tudi spodbuditi vodilne znanstvene in tehnološke inovacije v okviru strategije Evropa 2020.

2.8

Skupne tehnološke pobude naj bi bile dostopne novim udeležencem, omogočale komuniciranje s širšo javnostjo, sprožile učinek finančnega vzvoda z evropskim financiranjem in imele jasno strukturo, da bi lahko spodbujale industrijo, MSP, socialno ekonomijo in države članice, naj povečajo svojo udeležbo in naložbe.

2.9

Skupne tehnološke pobude so bile oblikovane na podlagi dela evropskih tehnoloških platform , o katerih je EESO pripravil mnenje na lastno pobudo (5), v katerem je začrtal skupne in enotne vizije razvoja različnih sektorjev ter opredelil probleme, ki jih je treba še rešiti.

2.10

Določena so bila naslednja merila za opredelitev sektorjev, v katerih je treba oblikovati skupno tehnološko pobudo: strateška pomembnost sektorja in jasni cilji, visoka dodana vrednost delovanja na evropski ravni, učinek finančnega vzvoda za obsežne in dolgoročne naložbe ter ustrezen in hiter odgovor na izzive, povezane z rastjo, trajnostjo in podnebjem.

2.11

Za ovrednotenje intenzivnosti inovacij ni dovolj upoštevati le vložena sredstva, temveč potrebujemo kazalnike gospodarskih in tržnih rezultatov, ki odražajo te izdatke. Javno-zasebna partnerstva morajo predložiti letna poročila, in sicer o opravljenih dejavnostih, dejanskem povečanju evropske dodane vrednosti, učinkovitosti inovativnih finančnih instrumentov z učinkom finančnega vzvoda ter kvalitativnem in kvantitativnem doseganju socialno-ekonomskih ciljev glede na vnaprej določene kazalnike.

2.12

Namen tega mnenja je poudariti, kako lahko na industrijsko politiko in spremembe v industriji vpliva neposredno sodelovanje industrijskih sektorjev pri raziskavah in inovacijah, ki ga EU financira z različnimi oblikami institucionalnih partnerstev (skupne tehnološke pobude) in pogodbenih partnerstev (javno-zasebna partnerstva), ter oblikovati predloge za izboljšanje.

3.1

Izkušnje iz okvirnih programov na področju raziskav in inovacij v EU kažejo, da obstajajo težave pri upoštevanju dejanskih potreb evropske industrije, saj so te pogosto prezrte v opredelitvi splošnih ciljev in delovnih programih, s čimer se le še krepi evropski paradoks: visoka evropska znanstvena vrednost ter slabe možnosti za njeno hitro pretvorbo v tržno inovacijo v primerjavi s svetovnimi konkurenti.

3.2

Z delom in ukrepi evropskih tehnoloških platform se je ta pristop postopoma spremenil. Evropski industriji je uspelo opredeliti cilje in prednostne naloge večjih sektorjev predelovalne industrije, ki so bili večinoma preneseni v strukturo in cilje programa Obzorje 2020.

3.3

S pristopa „od zgoraj navzdol“ se je prešlo na pristop „od spodaj navzgor“, da bi zajeli celotni cikel inovacije in se usmerili k tehnološko zrelejšim rezultatom (višja raven tehnološke pripravljenosti) za oblikovanje novih proizvodnih tehnologij, novih proizvodov ter novih znanj in spretnosti.

3.4

Javno-zasebna partnerstva in skupne tehnološke pobude bi morali biti glavni instrumenti za dejavno vlogo industrijskih sektorjev v večletnem načrtovanju in izvajanju ukrepov EU v okviru programa Obzorje 2020. Zasebni sektor se je zavezal, da bo v skupne tehnološke pobude za spodbujanje inovacij v sedmih sektorjih vložil približno 10 milijard EUR, s čimer prispeva k ponovni krepitvi vloge evropske predelovalne industrije, ki je trenutno v zatonu.

4.1

EESO je trdno prepričan, da so partnerstva na področju raziskav in inovacij v vseh oblikah odličen način za razvoj in učinkovit instrument za reševanje glavnih vprašanj, ki vplivajo na konkurenčnost EU.

4.2

EESO meni, da so skupne tehnološke pobude in javno-zasebna partnerstva, pri katerih se vzpostavljajo partnerstva na evropski ravni, pozitivna izkušnja, kadar lahko na večletni ravni združujejo sredstva EU in nacionalna sredstva z zasebnimi sredstvi, strokovnim znanjem ter zmogljivostmi za raziskave in inovacije ter kadar je njihov cilj deliti znanje ter širiti ključne inovacije v sektorjih, ki odločilno vplivajo na uspešnost na svetovnem trgu.

4.3

Po mnenju EESO morajo skupne tehnološke pobude in javno-zasebna partnerstva učinkovito izpolnjevati svoje obveznosti glede:

Z razvojem novih tehnologij in inovacij v industriji se morata razviti tudi kakovostno izobraževanje človeških virov in novo napredno strokovno znanje s tesnejšim in bolj sistematičnim vključevanjem socialnih partnerjev in lokalnih oblasti v opredeljevanje in izvajanje strateških usmeritev v sektorju.

4.4

Glede na zadnja poročila, ki jih je leta 2016 objavila Evropska komisija (6), začetni rezultati (7) kvalitativnih anket kažejo, da naj bi se program Obzorje 2020 sicer ustrezno odzival na potrebo po novih javno-zasebnih partnerstvih, vendar ta oblika partnerstva ne ustreza vedno v celoti potrebam po vstopu in spodbujanju udeležbe novih akterjev, poleg tega se v nasprotju z zmožnostjo obravnavanja energetskih in podnebnih izzivov vsi ne strinjajo o njeni zmožnosti podpiranja zaposlovanja, rasti, naložb in hitrega razvoja enotnega digitalnega trga.

4.5

Prav tako je mnenje o zmožnostih skupnih tehnoloških pobud in javno-zasebnih partnerstev za uspešno vzajemno delovanje z drugimi finančnimi instrumenti EU, kot so evropski strukturni in investicijskih skladi (skladi ESI) in Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI), zelo nizko, čeprav so bili pri nekaterih skupnih tehnoloških pobudah podpisani protokoli v zvezi s tem. EESO meni, da bi bilo treba začeti ustvarjati sinergije, s katerimi bi spodbujali udeležbo regionalnih in lokalnih akterjev ter olajševali usklajevanje s skupnimi operativnimi standardi.

4.6

Ker je v programu Obzorje 2020 sprejet eden od osmih predlaganih projektov, kar je slabše kot v sedmem okvirnem programu, kjer je bil sprejet eden od šestih predlaganih projektov, bi bilo treba ponovno uravnotežiti nabor neodvisnih strokovnjakov ocenjevalcev, ki so jim predloženi novi projekti. Pri prvih razpisih za projekte za javno-zasebna partnerstva v okviru programa Obzorje 2020 je bilo več kot 50 % kandidatov iz industrije, med neodvisnimi strokovnjaki ocenjevalci pa jih je polovica iz akademskega okolja, za razliko od strokovnjakov iz zasebnega sektorja, ki jih je malo več kot petina.

4.7

Za okvire, ki so na voljo za skupne tehnološke pobude in javno-zasebna partnerstva, so značilne pomembne pozitivne lastnosti, ki spodbujajo trajnost in konkurenčnost evropske industrije. Dejavnosti so zasebni partnerji oblikovali v obširnem odprtem postopku posvetovanj za pripravo delovnih programov in z njimi povezanih javnih razpisov, v odziv na dejanske potrebe industrije, z visoko stopnjo mobilizacije in močnim učinkom finančnega vzvoda (3–9).

4.8

Pri delnih javnih razpisih, kakor so bili v skupnih tehnoloških pobudah izvedeni leta 2014, bi moralo tovrstno partnerstvo v večji meri pojasniti svojo institucionalno zasnovo in ravni upravljanja ter odgovarjati evropskim davkoplačevalcem in institucijam EU.

4.9

Po mnenju EESO bi bilo treba v skupnih tehnoloških pobudah in javno-zasebnih partnerstvih, tudi pri mehanizmih odprtosti in možnosti udeležbe, upoštevati prednostne potrebe, skladne s trdno politiko rasti, pri kateri v celoti sodelujejo socialni partnerji.

4.10

Skupne tehnološke pobude in javno-zasebna partnerstva se potegujejo za prvo mesto glede razvoja in trženja novih tehnologij prihodnosti na svetovni ravni, kar zahteva oblikovanje in izvajanje naslednjih jasnih ciljev industrijske strategije:

4.11

EESO poudarja, da je treba vključiti vse akterje iz najpomembnejših evropskih industrijskih sektorjev glede na vrsto proizvodov, velikost podjetja ali človeške vire, njihovo usposobljenost razvoj ter njihove predstavnike, s čimer bi izboljšali vključevanje socialnih vidikov ter MSP ter udeležbo tistih, ki se zanimajo za projekte na področju raziskav in inovacij.

4.12

EESO zato meni, da bi bilo treba v zvezi s tem uvesti posebne socialne in izobraževalne instrumente ter s ključnimi dinamičnimi kazalniki uspešnosti spremljati tako patente in znanstvene objave kot zlasti družbeno-gospodarske posledice in vpliv na oblikovanje novih strokovnih profilov.

4.13

EESO meni, da je za doseganje ciljev rasti in zaposlovanja iz strategije Evropa 2020, zlasti 3-odstotnih naložb v raziskave in inovacije, pomembno zlasti, da se z močnim učinkom finančnega vzvoda aktivirajo naložbe zasebnega sektorja na podlagi javnega financiranja.

4.14

Pri dejavnostih, povezanih z inovacijami, z višjo ravnjo tehnološke pripravljenosti bi bilo treba še naprej izvajati programe podpore naložb, ki temeljijo na stabilnosti, so povezani z rednim preverjanjem učinkovitosti ter namenjeni industrijski infrastrukturi in obratom, v okviru Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) predsednika Komisije Junckerja.

4.15

EESO meni, da bi bila potrebna večja udeležba akterjev iz industrijskega sektorja v programih za raziskave in inovacije ter v programskih odborih, ki so ključni za široko sodelovanje industrije vseh držav članic.

4.16

EESO meni, da bi morale države članice in Evropska komisija, kjer je to možno in primerno, pregledati in uskladiti regulativni okvir za industrijske sektorje, kot so skupne tehnološke pobude in javno-zasebna partnerstva, ki morajo zagotoviti kar največje povišanje dodane vrednosti v smislu okoljskih, gospodarskih, socialnih in zaposlitvenih koristi, pametnih poslovnih modelov ter rešitev na integriranih območjih, novih znanj in spretnosti in socialnih inovacij (8).

4.17

Po mnenju EESO bi morala biti za razvoj različnih oblik partnerstev na področju raziskav in inovacij, ki se izvajajo v okviru različnih politik Skupnosti in včasih presegajo program Obzorje 2020, značilna večja skladnost in boljše usklajevanje ukrepov na področju raziskav in inovacij s celovitim pregledom notranjih in zunanjih razsežnosti na ravni EU. K večji učinkovitosti okvira bi lahko pozitivno pripomoglo oblikovanje evropskega sveta za inovacije z močno industrijsko in socialno noto ter vseevropskimi mrežami infrastrukturne podpore za inovacije.

4.18

EESO meni, da bi bilo treba glede na deveti okvirni program (9) določiti pregleden okvir kvalitativnega in kvantitativnega ocenjevanja gospodarske, inovacijske, socialne in okoljske uspešnosti oziroma neuspešnosti sedanjih dejavnosti skupnih tehnoloških pobud in javno-zasebnih partnerstev, v katerega bi bilo treba vključiti končne uporabnike v industriji, socialne partnerje ter predstavnike MSP in civilne družbe, da bi ocenili strateške prednostne naloge in preoblikovali prihodnja partnerstva, na katerih bodo temeljila prizadevanja za obdobje do leta 2030.

2.2.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 34/31

Poročevalka:

Madi SHARMA

Soporočevalec:

Dirk JARRÉ

1.1

Evropa je vedno imela ključno vlogo pri proizvodnji, inovacijah in razvoju izdelkov za osebno nego in higieno ter lepotnih izdelkov. V zadnjem času se njena vodilna vloga v tem sektorju postopoma zmanjšuje zaradi svetovne konkurence in pogojev, ki ne upoštevajo pritiska inovativnih tehnologij in poslovne realnosti ohranjanja konkurenčnosti.

1.2

To mnenje obravnava krepitev evropske industrije izdelkov za osebno nego in higieno ter lepotnih izdelkov, zlasti tistih, ki so zajeti v uredbi o kozmetičnih izdelkih (Uredba (ES) št. 1223/2009). „Kozmetični izdelek“ je katera koli snov ali zmes, namenjena stiku z zunanjimi deli človeškega telesa (povrhnjico, lasiščem, nohti, ustnicami in zunanjimi spolnimi organi) ali z zobmi in sluznico ustne votline zaradi izključno ali predvsem njihovega čiščenja, odišavljenja, spreminjanja njihovega videza, njihovega varovanja, ohranjanja v dobrem stanju ali izboljšanja telesnega vonja; snov ali zmes za zaužitje, inhaliranje, injiciranje ali implantacijo v človeško telo ne šteje za kozmetični izdelek.

1.3

Sektorji higienskega papirja, papirnatih robčkov in higienskih potrebščin niso zajeti v področje uporabe uredbe o kozmetičnih izdelkih, vendar se zaradi njihove dodane vrednosti za osebno higieno lahko upoštevajo pri mnogih priporočilih.

1.4

Mnenje se ne nanaša na farmacevtske proizvode, tetovaže, trajna ličila, kozmetične storitve ali izdelke, za uporabo katerih je potrebna operacija ali instrumenti, in ne zajema izdelkov za nego kože živali. Zaradi vse večje zaskrbljenosti potrošnikov v zvezi s škodljivimi kemikalijami EESO sicer meni, da bi našteto morali obravnavati v ločenem dokumentu.

1.5

Sposobnost specializiranih evropskih podjetij za inovacije je impresivna, vendar so se inovacije ter s tem proizvodnja in trženje izumov EU preselili v druge dele sveta, kar ima resne ekonomsko-socialne posledice. Oblikovanje spodbudnega okolja z ustreznimi strategijami, da bi z upoštevanjem vrhunskega napredka biotehnologije presegli koncept Industrija 4.0, bo pomembno prispevalo k vrnitvi industrijske proizvodnje in razvoju novih izdelkov.

1.6

EESO podaja naslednja priporočila za ta sektor, pri čemer priznava, da je že dobro urejen s predpisi, ki zagotavljajo varstvo in varnost potrošnikov; dodatna zakonodaja ni potrebna, razmisliti pa bi bilo treba o večji preglednosti:

2.1

Kozmetika in izdelki za osebno nego so vsakodnevne potrebščine za več kot 500 milijonov evropskih potrošnikov vseh starosti. Sem sodijo izdelki za vsakodnevno higieno, kot so milo, šampon, dezodoranti in zobna pasta, pa tudi luksuzni lepotni izdelki, kot so parfumi in ličila. Vrednost te panoge znaša 77 milijard EUR (2015); je ena od redkih, ki jih ni prizadela svetovna finančna kriza. Evropa ima v tem sektorju vodilno vlogo in je med glavnimi izvozniki kozmetike. Evropski izvoz je leta 2015 znašal 17,2 milijarde EUR.

2.2

Zaradi izjemno velike konkurence je v kozmetični industriji pomembna prepoznavnost blagovnih znamk. Zvestoba strank temelji na verodostojnem oglaševanju, kakovosti, varnosti in razvoju novih izdelkov, kar je mogoče primerjati z modno industrijo, kjer se trendi spreminjajo vsako sezono.

2.3

Sektor sestavljajo podjetja vseh velikosti, pri čemer v kozmetični industriji v Evropi deluje več kot 4 600 MSP. Segment MSP po ocenah zavzema 30 % trga, vendar v nekaterih državah članicah EU dosega do 98-odstotni delež. Prodajni program velikih podjetij vključuje tudi več kot 20 000 izdelkov, manjša podjetja pa tržijo okrog 160 izdelkov. Velika proizvodna podjetja v kozmetični industriji uporabljajo okrog 2 000 surovin, MSP pa okrog 600, pri čemer se v obeh primerih njihovo število povečuje za okrog 4 % novih sestavin letno. Te nove sestavine imajo pomemben učinek na dobičkonosnost in rast.

2.4

Panoga zaposluje najmanj 2 milijona ljudi v celotni vrednostni verigi v vsej Evropi, od proizvodnje do trgovine na drobno. V proizvodnji je bilo leta 2015 zaposlenih 152 000 delavcev (1), od tega nekaj več žensk (56 %) kot moških (44 %). V preteklih petih letih je rast posrednega in neposrednega zaposlovanja v industriji znašala 2,3 %, kar je več kot 39 000 delovnih mest (2).

2.5

Leta 2015 so izdatki za raziskave in razvoj po ocenah znašali 1,27 milijarde EUR, pri čemer se močno razlikujejo med posameznimi državami. V panogi je zaposlenih več kot 26 000 znanstvenikov, ki raziskujejo nova znanstvena področja, preizkušajo nove sestavine, razvijajo nove recepture in izvajajo ocene varnosti ter s tem vsako leto prispevajo k impresivnemu številu patentov v EU.

2.6

Evropska papirna industrija, konkretneje industrija higienskega papirja, je vredna več kot 10 milijard EUR letno in predstavlja 25 % svetovnega trga higienskega papirja. Vse večja uporaba kakovostnih izdelkov higienskega papirja, kot so papirnate brisače, robčki, toaletni papir itd., je pomemben element boljše kakovosti življenja in izboljšanih splošnih higienskih razmer tako doma kot zdoma ter pomembno prispeva k sektorju osebne nege.

2.7

Evropski kozmetični industriji se pripisuje vodilna vloga pri popolni prepovedi testiranja na živalih, medtem ko hkrati podpira inovacije in konkurenčnost. Trg je danes enakomerno usmerjen v varnost in inovacije, ki prinašajo novo paleto barv, nego glede na vrsto kože, izdelke proti staranju in edinstvene formule. Potrošniki neprestano terjajo več izbire, bolj prilagojene izdelke in še večjo učinkovitost. Da bi učinkoviteje upoštevali želje in pričakovanja uporabnikov, se že v zelo zgodnje faze razvoja redno vključujejo potrošniške skupine in organizacije.

3.1

Nadzor nad sestavinami in merili za testiranje, vključno s prepovedjo testiranja na živalih, varstvom okolja in označevanjem, urejajo zakonodaja in smernice EU. Regulativni okvir za dostop do trga, mednarodne trgovinske odnose in zbliževanje predpisov spremlja Evropska komisija.

3.2

Uredba o kozmetičnih izdelkih (Uredba (ES) št. 1223/2009) je v veljavi od leta 2013, ko je nadomestila Direktivo 76/768/EGS, sprejeto leta 1976. Njen cilj je uskladiti predpise za vzpostavitev notranjega trga za kozmetične izdelke in zagotovitev visoke ravni varovanja zdravja ljudi.

3.3

Kozmetični izdelki, ki se prodajajo na trgu EU, morajo biti ne glede na način proizvodnje ali distribucijsko verigo varni. Uredba o kozmetičnih izdelkih (skupaj s prilogami) in njene spremembe vsebujejo regulativne zahteve in omejitve za vse sestavine, ki se uporabljajo v kozmetiki. „Odgovorna oseba“ za kozmetični izdelek je odgovorna za varnost izdelka in mora zagotoviti, da se pred prodajo izvede strokovna znanstvena ocena njegove varnosti. Podatkovna baza CosIng o snoveh in sestavinah, ki se uporabljajo v kozmetičnih izdelkih, omogoča enostaven dostop do podatkov o teh snoveh. Zagotavljanje visoke stopnje zaščite zdravja ljudi in varstva potrošnikov pomeni tudi, da bi morali pristojni znanstveni odbori posebej upoštevati morebitne nevarnosti za zdravje določenih poklicnih skupin (na primer frizerjev/frizerk, kozmetikov/kozmetičark), ki kozmetične izdelke uporabljajo vsak dan na delovnem mestu in so jim zato veliko bolj izpostavljeni kot javnost na splošno.

4.1

Proizvajalci zaradi ohranitve konkurenčnosti nenehno izvajajo inovacije in odkrivajo nove sestavine, obstoječe sestavine uporabljajo v novih recepturah in ustvarjajo izdelke, ki so bolj prilagojeni posameznikom. Vendar pa ne morejo delovati v izolaciji, zato morajo Evropska komisija, nacionalne vlade in deležniki, zlasti potrošniki in predstavniki zaposlenih, sodelovati pri oblikovanju okolja, ki bo spodbujalo rast.

4.2

EESO ugotavlja, da so glavni izzivi za rast v sektorju podobni kot izzivi v vseh industrijskih sektorjih in v nadaljevanju podaja priporočila posebej za industrijo izdelkov za osebno nego in kozmetično industrijo.

4.2.1

Večja konvergenca v sektorju bioinženirstva, tudi med raziskavami genoma ter industrijo lepote in osebne nege, bi bolje podprla diverzifikacijo proizvodnje. Koža je največji organ človeškega telesa. Ločevanje med dermalno uporabo kozmetičnih izdelkov in zdravljenjem z medicinskimi izdelki počasi izginja. Treba je upoštevati določene učinke, kot so draženje, alergije in različne oblike kožnega raka. Pobude, kot so EIT Health  (3), ki zajema ključna področja zdravstva, med drugim farmacevtsko industrijo, medicinsko tehnologijo, biotehnologijo in digitalno zdravstvo, so dobri primeri sodelovanja. Kozmetični izdelki izboljšujejo osebno higieno, dobro počutje in/ali kakovost življenja (pozitivni učinki, kot so manj stresa, večja samozavest ali boljši spanec, ki jih predpisi ne priznavajo). Čeprav kozmetika ne spada med medicinske izdelke, temelji na visoko razviti znanosti o koži in njeni funkciji. Za razvoj kozmetičnih izdelkov je zato lahko koristen napredek na drugih področjih bioloških znanosti, zlasti v farmacevtski industriji. Treba bi bilo spodbujati sodelovanje pri raziskavah in se usmeriti k upoštevanju posameznika z izdelki po meri za boljšo kakovost življenja in dobro počutje.

4.2.2

Z boljšim sodelovanjem med velikimi in malimi podjetji, skupaj z razvojem posebnih sektorskih inkubatorjev (4) ali oblikovanjem grozdov, bi se lahko okrepila konkurenčnost in povečala rast. Za vse kozmetične izdelke se izvede strokovna znanstvena ocena varnosti, preden se dajo na trg, kar je za manjša podjetja lahko upravni in finančni zalogaj. Oceno varnosti je treba nujno ohraniti. Manjša inovativna podjetja bi morala uporabiti vrsto ukrepov za podporo podjetjem v obdobju med procesom inovacije in razvoja novega izdelka ter uspešnim trženjem končnega izdelka, s pomočjo katerih bi zmanjšala tveganje neuspeha. Ti ukrepi bi zajemali boljšo izmenjavo informacij s prenosom tehnologije in znanja, sodelovanje za naložbene priložnosti, analizo znižanja stroškov in dostopnost do tokov financiranja (5). Poleg tega bi vlade morale spremeniti svojo miselnost v zvezi s proizvodnjo ter spodbujati lokalno proizvodnjo in ustvarjanje delovnih mest v Evropi.

4.2.3

Obsežnejše zagotavljanje tržnih informacij in podatkov, ki jih imajo znanstvene ustanove, industrija in potrošniki, bo s prenosom znanja okrepilo rast. V osebni negi se uveljavlja trend ekoloških in naravnih izdelkov, izdelkov z zaščito pred žarki UVB in UVA ter izdelkov za staranje in proti staranju, ki razširjajo področje inovacij. Potencial za razvoj lepotnih izdelkov je trenutno v inovacijah na področju menopavze in staranja. Ti izdelki za lepši videz in boljše počutje so namenjeni precej številčni ciljni skupini. Glede na znanstveni in tehnološki napredek na področju zaporedja nukleotidov človeškega genoma ter napredek pri razumevanju njegovih različnih funkcij in absolutne edinstvenosti je prihodnost kozmetične industrije v izjemno naprednem prilagajanju izdelkov posamezniku. Raziskave in naložbe v ta pristop v sodelovanju z medicinskimi poklici in znanstvenimi ustanovami so ključnega pomena za ta sektor.

4.2.4

Spodbujanje večje vključenosti zaposlenih. Zaposleni imajo osrednjo vlogo pri razvoju novih izdelkov, saj imajo pregled nad sektorjem od razvojnega procesa do povratnih informacij potrošnikov. Zato bi lahko okrepljena posvetovanja, vključno s spodbujanjem notranjega podjetništva, podprla rast podjetij. Za sektor so značilne raznolike zaposlitvene možnosti. Z boljšim komuniciranjem in predstavljanjem spretnosti in znanj ter usposobljenostjo, ki so potrebni za sedanji in prihodnji razvoj, se bo povečala privlačnost sektorja. V Evropi je dejavnih več kot 514 000 študentov bioloških znanosti (6), ki izvajajo nove raziskave in ustvarjajo priložnosti za večje sodelovanje med različnimi sektorji. Večje sodelovanje med znanstvenimi ustanovami in industrijo bi pripomoglo k privabljanju širšega nabora zaposlenih.

4.2.5

Za ohranitev rasti je treba zagotoviti raziskave in razvoj, naložbe, izdatke za raziskave in razvoj ter varnost. Lahko bi razmislili o mehanizmih financiranja, tako javnega kot zasebnega, za raziskave in razvoj, registracijo patentov in razvoj novih izdelkov v proizvodnji v EU.

4.2.6

Kršitve patentov in ponarejeno blago resno ogrožajo dobičkonosnost velikih in malih podjetij EU ter zdravje potrošnikov. Leta 2006 je EU zaradi ponarejenih parfumov in kozmetike utrpela izgubo prihodka v višini 3 milijard EUR. Večje varstvo intelektualnih pravic za blagovne znamke bi lahko zagotovili z navedbo države proizvodnje na izdelku.

4.2.7

Zavzemanje za predpise na podlagi tveganj. Pri urejanju snovi s predpisi se trenutno ne izhaja iz njihovih intrinzičnih lastnosti (npr. iritant), ampak ureditev temelji na tem, ali se bo ta lastnost snovi dejansko pojavila pri pogojih dejanske uporabe (npr. uporaba v koncentraciji pod pragom draženja). Ta pristop je mogoč, ker je uporaba kozmetičnih izdelkov dobro opredeljena in je mogoče izvesti celovito oceno tveganja. Drugače je pri zakonodaji o kemikalijah (brez opredeljene uporabe), ki temelji na „nevarnosti“ intrinzičnih lastnosti. Za inovacije in rast industrije v prihodnosti je nujno, da se v zakonodaji in politiki EU ustrezno razlikuje med nevarnostjo in tveganjem.

4.2.8

Spodbujanje sestavin, značilnih za določena območja. Spodbujanje raziskav in certificiranja naravnih proizvodov, značilnih za določena območja, z zaščiteno geografsko označbo (7) (npr. korziški laški smilj) bi prispevalo k promociji regionalnih proizvodov EU in poudarjanju lokalnih surovin in obrtniških izdelkov. Trenutno so stroški sledenja izotopov ali laboratorijskih analiz naravnih proizvodov za podjetnike in MSP previsoki.

4.2.9

Prepoved testiranja na živalih. Z uredbo o kozmetičnih izdelkih so se uvedle prepovedi testiranja na živalih (prepoved testiranja končnih kozmetičnih izdelkov in kozmetičnih sestavin na živalih) in prepovedi trženja (prepoved trženja končnih kozmetičnih izdelkov in sestavin v EU, ki so bile testirane na živalih). Želje, da bi to prepoved ukinili, ni. Vendar pa se proizvajalci pri inovacijah, razvoju novih izdelkov in izvozu soočajo z naslednjimi izzivi:

4.2.10

Upravljanje z viri in ravnanje z odpadki. Rast prebivalstva in potrošnje ter izčrpavanje virov, zlasti vode, so vprašanja, s katerimi bi se morali ukvarjati tako potrošniki kot tudi industrija v prizadevanjih za trajnostno potrošnjo in družbeno odgovornost podjetij. Proizvodnja okolju prijaznih izdelkov ob upoštevanju upravljanja z viri in ravnanja z odpadki je prednostna naloga kozmetične industrije. Sveženj Komisije o krožnem gospodarstvu in smernice združenja Cosmetics Europe za kozmetična podjetja, zlasti MSP (2012), so dragoceni, vendar pa je treba storiti veliko več, saj še ostajajo pomembni izzivi, ki jih je treba obravnavati. Varstvo virov, ki jih potrebuje panoga, je povezano z nujnim varstvom biotske raznovrstnosti, ki je skupna dobrina sedanjih in prihodnjih generacij. Prizadevanja za nove izdelke ne smejo škoditi lokalnemu prebivalstvu in njegovi intelektualni lastnini. Spodbujanje podjetij v tej panogi k upoštevanju načel pravične trgovine in okoljskih standardov je koristno in zelo nujno. Enako pomemben je odnos potrošnikov, ki bi morali izdelke, proizvedene brez upoštevanja načel trajnostnega razvoja, odkloniti.

4.2.11

Večja preglednost. Nadzor trga je ključnega pomena za zagotavljanje varstva potrošnikov. Večje sodelovanje med nacionalnimi organi za varstvo potrošnikov, potrošniškimi organizacijami, uporabniki in zdravstvenimi delavci na nacionalni ravni bi okrepilo zaupanje potrošnikov in preglednost. Posvetovanja z deležniki bi morala potekati v vseh fazah procesa razvoja izdelkov in inovacij. Obveščanje o izdelkih prek sistema RAPEX omogoča potrošnikom, da zahtevajo večjo varnost v celotni dobavni verigi, vendar potrošniki vztrajajo, da je treba resne nevarnostih sporočati čim prej. Po mnenju potrošnikov je potrebna večja preglednost v zvezi z naslednjim:

4.2.12

Priložnosti na novih trgih, tudi na tistih, ki spreminjajo nakupovalne navade potrošnikov, kot sta e-trgovina in neposredna prodaja, prinašajo nove modele prodaje, poleg čezmejnega trgovanja. Po prvih ugotovitvah raziskave sektorja e-trgovine se polovica podjetij v kozmetičnem in zdravstvenem sektorju, zajetih v raziskavo, ne ukvarja s čezmejno prodajo. Kozmetična podjetja so sicer naklonjena digitalizaciji, vendar pa jih še vedno omejujejo regulativne zahteve, ki pogosto veljajo za določeno državo, med drugim zahteve o označevanju v uradnem jeziku države, zakoni o testiranju na živalih in zahteve kozmetovigilance.

4.2.13

Trgovinske ovire. EU beleži v trgovini s kozmetičnimi izdelki precejšen presežek, vendar pa bi si morala Evropska komisija še naprej prizadevati za konvergenco v forumih, kot je skupina za mednarodno sodelovanje na področju predpisov o kozmetičnih izdelkih (International Cooperation on Cosmestics Regulation), in v trgovinskih pogajanjih, kjer predpisi EU postanejo mednarodni standard. Uredba EU o kozmetičnih izdelkih je še vedno model za varstvo potrošnikov, po katerem se zgledujejo regije v vzponu (ASEAN, Rusija, Latinska Amerika, Kitajska). To je priložnost za regulativne organe in industrijo EU, da prispevajo k regulativnim sistemom na glavnih izvoznih trgih, ki so izjemno dobro združljivi s sistemom EU.

2.2.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 34/38

Poročevalec:

Martin SIECKER

Soporočevalec:

Richard ADAMS

1.1

Lastniki ladij iz držav EU imajo v lasti približno 40 % svetovne trgovinske flote. Prav tako nanje odpade tretjina tonaže odsluženih ladij, ki se razgradijo z nasedanjem v obratih na obalah Južne Azije, ki ne ustrezajo standardom. EU je največji trg, ki odslužene ladje pošilja v razgrajevanje na nevaren in onesnažujoč način. Kot območje, iz katerega prihaja največ lastnikov ladij, je EU tudi posebno odgovorna za to, da regulativno uredi področje recikliranja ladij.

1.2

EESO meni, da obstajajo močni socialni in moralni razlogi za odpravo zlorabe neodgovornega razgrajevanja ladij s sistemom, s katerim se z odsluženo ladjo ustvari dodana vrednost, ki je dovolj velika, da se z njo plačajo višji stroški odgovornega recikliranja. Recikliranje ladij se bo verjetno večinoma še naprej izvajalo v državah z nizkimi stroški dela, vendar z boljšimi delovnimi in okoljskimi pogoji. Hkrati bodo s tem obrati za recikliranje v EU lahko postali bolj konkurenčni.

1.3

Ukrepi Mednarodne pomorske organizacije (IMO) so doslej imeli majhen učinek, čeprav si je treba še naprej prizadevati za oblikovanje splošnega pravno zavezujočega instrumenta v okviru tega foruma. EU ima lahko v tem procesu vplivno in dinamično vlogo. EU se že več let ukvarja z iskanjem učinkovite rešitve za neodgovorno razgrajevanje ladij in je doslej pripravila uredbo EU o recikliranju ladij, ki bo v celoti začela veljati najkasneje 31. decembra 2018. Vendar pa je temeljna pomanjkljivost, da lahko lastniki ladij zlahka obidejo uredbo z registracijo plovila pod zastavo države, ki ni članica EU.

1.4

V uredbi ni ekonomskega instrumenta, s katerim bi lahko Komisija vodila razvoj v želeno smer. V izjemno podrobnem poročilu je sedaj razvita zasnova za tovrsten instrument z uvedbo sheme za licenco za recikliranje ladje (ship recycling licence). Komisija bo do konca leta predstavila predlog, ki bo temeljil na tej zamisli, s katerim se bo lastnike ladij spodbujalo k socialno in okoljsko sprejemljivi razgradnji njihovih odsluženih plovil v obratih, ki jih je potrdila EU.

1.5

Prednost predlaganega finančnega mehanizma je sinergija, ki bi se ustvarila s sedanjim regulativnim okvirom. Nadzorni mehanizmi ne bi bili v nasprotju z nadzornimi mehanizmi uredbe. Za upravljanje in izvajanje tovrstne licence bi lahko poskrbele že obstoječe ustanove EU. Vendar EESO poziva Komisijo, naj oceni, ali je mogoče, da bi si trgovinske partnerice EU ta predlog razlagale kot protikonkurenčno vmešavanje v opravljanje mednarodnega ladijskega prevoza.

1.6

Sedanje škodljive prakse je mogoče odpraviti le tako, da se prizna odgovornost lastnikov ladij v skladu z načelom „onesnaževalec plača“ in se stroški odgovornega recikliranja vključijo v operativne stroške ladje. Pri tem morajo svojo vlogo prevzeti prevozniki in uporabniki pomorskega prevoza (razsutega) tovora in potnikov. Priznati morajo, da obstaja resen problem, in podpreti postopen in izvršljiv finančni mehanizem, kot je licenca za recikliranje ladje, ki bi ga lahko razširili po celem svetu pod okriljem IMO in s kampanjo obveščanja, ki bi presegala meje EU.

1.7

EESO podpira Evropsko komisijo pri teh prizadevanjih. Poleg tega, da so v skladu s politiko EU o družbi, ki reciklira, so lahko tudi pomemben korak naprej pri preoblikovanju nevarne in onesnažujoče industrije razgradnje ladij v Južni Aziji in preprečevanju, da bi se preselila kam drugam. EESO priznava potencial Konvencije iz Hongkonga, pod pogojem, da se vanjo vključijo načela uredbe EU o recikliranju ladij, in poudarja, da je potreben tudi finančni instrument. EU poziva, naj nudi tehnično pomoč obratom za razgradnjo po vsem svetu, da bodo izpolnjevali te zahteve.

2.1

Svetovno gospodarstvo brez ladjarstva ne bi delovalo. Vsako leto se približno 1 000 velikih čezoceanskih ladij (tankerjev, kontejnerskih, tovornih in potniških ladij) proda za razgradnjo. Več kot 70 % teh odsluženih ladij konča na obalah Indije, Bangladeša ali Pakistana, kjer se izvaja nevarna razgradnja. Ostale se razgradijo večinoma na Kitajskem in v Turčiji, kjer ustrezna infrastruktura omogoča čistejšo in varnejšo razgradnjo, pod pogojem, da se uporabljajo ustrezni postopki (1).

2.2

Večina vseh ladij, izvzetih iz uporabe, se razstavi na nedopusten način z metodo nasedanja ladij (angl. beaching). Po tej metodi se ladje prepeljejo na peščeno obalo, kjer jih razstavijo večinoma nekvalificirani delavci (v Bangladešu so bili prijavljeni tudi primeri dela otrok), brez popolnoma ustrezne opreme in z malo ali brez zaščite pred velikimi količinami sproščenih nevarnih snovi (2).

2.3

Industrija recikliranja ladij se je preselila v Vzhodno Azijo (na Kitajsko in na Tajvan) v sedemdesetih letih, ko so v Evropi začeli veljati strožji okoljski standardi in standardi zdravja pri delu. V osemdesetih letih so tudi v Vzhodni Aziji začeli veljati strožji predpisi, zato se je industrija preselila v Južno Azijo. V Indiji so v zadnjih tridesetih letih zabeležili 470 smrtnih primerov. V letu 2014 so v ladjedelnicah v Južni Aziji poročali o 25 smrtnih primerih in 50 primerih hudih poškodb. Lani je v ladjedelnicah v Bangladešu umrlo 16 delavcev, letos pa jih je tam umrlo že 12. Številni drugi delavci so utrpeli hude poškodbe ali pa so zboleli zaradi strupenih plinov in so umrli v mukah zaradi raka, ki ga je povzročila izpostavljenost nevarnim materialom, kot je azbest. Naravno okolje okrog teh obal, kjer se razstavljajo ladje, je močno degradirano (3).

3.1

V središču problema recikliranja ladij je pomanjkanje učinkovitega mednarodnega upravljanja, s katerim bi dosegli rešitev na svetovni ravni. Mednarodna pomorska organizacija (IMO) – agencija ZN – je pripravila Mednarodno konvencijo iz Hongkonga o varnem in okolju prijaznem recikliranju ladij, ki pa še ni ratificirana, zato še ni znano, kakšen bo njen učinek. Tako kot na mnogih drugih področjih lahko EU s spodbujanjem dobre prakse in praktičnih rešitev ponudi regulativni in zakonodajni okvir, s katerim se lahko dosežejo pozitivni rezultati po vsem svetu in zlasti učinkovito obravnavajo posebni ekstrateritorialni vidiki, značilni za ladjarstvo.

3.2

V skladu z mednarodnim pravom mora biti vsaka trgovska ladja registrirana v neki državi. Po podatkih Konference ZN za trgovino in razvoj (UNCTAD) je skoraj 73 % svetovnega ladjevja registriranega v državi, ki ni država, v kateri je registriran dejanski lastnik plovila, ali pa pluje pod zastavo take države. Med razlogi za registracijo ladje pod zastavo druge države so izogibanje davkom, možnost za izogibanje nacionalnim delovnim in okoljskim predpisom ter možnost za najem posadke iz držav z nižjimi plačami. Mnogi od teh odprtih registrov so znani tudi pod imenom zastava ugodnosti (flag of convenience) ali zastava neizpolnjevanja obveznosti (flag of non-compliance). To so zastave držav, ki so znane po tem, da zelo slabo upoštevajo mednarodno pravo. Približno 40 % vseh odsluženih ladij, razgrajenih na obalah Južne Azije, je bilo uvoženih pod zastavami ugodnosti ali zastavami neizpolnjevanja obveznosti, kot so zastave Saint Kitts in Nevis, Komori in Tuvalu. Te zastave za odslužene ladje se med obratovalno dobo ladij praktično ne uporabljajo in ponujajo poseben popust za zadnjo plovbo ter hitro in enostavno kratkotrajno registracijo brez pogojev državljanstva.

3.3

Le malo lastnikov ladij je sprejelo prostovoljne ukrepe za zagotovitev čistega in varnega recikliranja svojih zastarelih plovil. Manj kot 8 % ladij, prodanih za razrez, ima še vedno evropsko zastavo in te se večinoma razgradijo varno in trajnostno. Večina plovil, ki se jim izteče življenjska doba, se proda kupcem, ki plačajo v gotovini in plovilo prepeljejo na končno destinacijo v Južni Aziji. Večina lastnikov ladij nima opravkov z obrati za recikliranje: udobno se distancirajo od končne odstranitve in to prepustijo tem kupcem, specializiranim za odslužene ladje, ki so posredniki med lastniki ladij in obrati za razgradnjo. Ti poskrbijo za zadnjo plovbo ladje in njeno posadko ter uredijo potrebno dokumentacijo in postopke s pristojnimi na kraju razreza.

Na ta način ravnajo tako zasebni kot javni lastniki ladij.

3.4

Ta posel je dobičkonosen za:

3.5

Kljub temu, da od leta 2009 prihaja do prostovoljnih usklajenih ukrepov lastnikov ladij, kot so na primer smernice za pripravo popisa nevarnih materialov in drugi ukrepi za odslužene ladje, je bil leta 2015 Bangladeš, kjer so razmere najslabše, najbolj pogosta destinacija za odslužene ladje (4).

4.1

IMO je leta 2009 sprejel poseben instrument za ladjarstvo, Konvencijo iz Hongkonga, s katero se vzpostavlja regulativni okvir, katerega končni cilj je zagotoviti ustrezne enake trajnostne konkurenčne pogoje za recikliranje ladij po vsem svetu. V resnici natančnejši pregled pokaže, da ni tako. To je sicer majhen napredek, vendar so določbe o izvajanju in uveljavljanju šibke in dopuščajo zelo različne razlage, ni neodvisnega izdajanja potrdil ali preverjanja in v praksi je še vedno dovoljena neurejena razgradnja ladij na obalah.

4.2

Konvencija bo začela veljati šele 24 mesecev po tem, ko jo bo ratificiralo 15 držav, ki predstavljajo 40 % svetovne tonaže in katerih letne zmogljivosti za recikliranje ladij dosegajo vsaj 3 % skupne tonaže podpisnic. Doslej jo je ratificiralo le pet držav, med njimi je Panama edina velika država zastave, vendar nobena ne izpolnjuje pogojev glede zahtevanih zmogljivosti za razgradnjo ladij, da bi lahko konvencija začela veljati. Zato ni pričakovati, da bi konvencija kmalu začela veljati.

4.3

Še ena pobuda IMO, in sicer Mednarodni skrbniški sklad za recikliranje ladij (International Ship Recycling Trust Fund), ni prejela mednarodne podpore. Čeprav je IMO izvedel pozitivne reforme v pomorstvu na več področjih, te ne zajemajo učinkovitih ukrepov za razgradnjo ladij. Za industrijo recikliranja ladij je značilen trend selitve ali preselitve v države z nizkimi stroški dela, v katerih so okoljski standardi ter standardi zdravja in varnosti pri delu nizki in se ne izvajajo. „Pospeševalni“ vlogi teh držav je mogoče narediti konec le tako, da se za vsako posamezno ladjo zahteva oblikovanje posebnega finančnega sklada, ki se ga neodvisno upravlja. Ta sredstva se povrnejo, če se ladja odgovorno reciklira. Ladjarstvo je svetovni sektor, medtem ko je razgradnja ladij – 70 % vseh ladij se razgradi na treh obalah Južne Azije – regionalni škandal, za katerega je treba najti učinkovito rešitev.

4.4

V EU se ladje, izvzete iz uporabe, štejejo za nevarne odpadke in spadajo v področje uporabe Baselske konvencije, ki ureja vse vrste prevozov nevarnih odpadkov in je na ravni EU zajeta v uredbo o pošiljkah odpadkov. V teoriji bi to moralo preprečiti, da bi se ladje v evropski lasti razgrajevale na neodgovoren način. Lastniki ladij se tudi sistematično izogibajo predpisom konvencije in uredbe o pošiljkah odpadkov s prodajo plovil, ki se jim izteka življenjska doba, za gotovino, takoj ko ta plovila zapustijo vode EU na svoji zadnji plovbi. Vendar po začetku veljavnosti uredbe o recikliranju ladij znotraj EU za ladje, izvzete iz uporabe in pod zastavo države članice EU, od leta 2019 ne bodo več veljale določbe uredbe EU o pošiljkah odpadkov in Baselske konvencije, ki ureja vse vrste prevoza nevarnih odpadkov.

4.5

EU in države članice so po analizi zaključile, da tako Konvencija iz Hongkonga kot Baselska konvencija očitno zagotavljata enakovredno raven nadzora in izvrševanja za ladje, ki so opredeljene kot odpadek. Nevladne organizacije po vsem svetu, posebni poročevalec ZN za človekove pravice in strupene odpadke ter Evropski parlament in EESO so Konvencijo iz Hongkonga kritizirali, ker ne ponuja ustreznih rešitev.

4.6

EU se že več let ukvarja z iskanjem prave rešitve. Evropska komisija je leta 2007 o tej temi pripravila zeleno knjigo (5), ki ji je leta 2008 sledilo sporočilo (6), in leta 2012 še predlog uredbe EU o recikliranju ladij (7). Uredba je začela veljati 30. decembra 2013, vendar je njena uporaba v celoti obvezna šele od 31. decembra 2018. Z uredbo se uveljavlja predčasno izvajanje številnih zahtev Konvencije iz Hongkonga. Poleg tega uvaja evropski seznam odobrenih obratov za recikliranje ladij, kjer je treba razgraditi plovila, ki plujejo pod zastavo EU. Za te obrate so potrebni neodvisni postopki izdaje potrdil in nadzora. Uredba EU tudi presega Konvencijo iz Hongkonga z opredelitvijo strožjih standardov za obrate za recikliranje in upoštevanjem ravnanja z odpadki v povezanih obratih za obdelavo odpadkov in delavskih pravic.

4.7

Uredba EU je v primerjavi s predhodno objavljeno zeleno knjigo in sporočilom o tej temi precej manj odločna. V teh dveh dokumentih so bile težave, povezane z recikliranjem ladij v Južni Aziji, zelo natančno analizirane in izraženo je bilo prepričanje, da je treba sprejeti odločne ukrepe za odpravo nevzdržnih pogojev v teh državah. Ukrepi, predvideni v uredbi EU, pa teh problemov ne odpravljajo. Medtem ko uredba EU določa visoke standarde za obrate za recikliranje ladij, ki dejansko izključujejo neurejeno razgradnjo ladij na obalah, ki ne ustreza standardom, lahko lastniki ladij zelo enostavno obidejo te standarde s prenosom lastništva ali z registracijo ladje pod zastavo države, ki ni članica EU. Kot je ugotovil EESO, očitno ni bilo politične volje, da bi terjali od ladjarstva, da prevzame odgovornost, po njegovem mnenju pa bi Komisija morala pripraviti boljši, bolj domiseln in drznejši predlog z več pobudami in v skladu z ambicioznostjo svojih predhodnih dokumentov (8).

5.1

V uredbi ni ekonomskega instrumenta, s katerim bi lahko Komisija vodila razvoj v želeno smer. Temeljno pomanjkljivost, namreč da lahko lastniki ladij zlahka obidejo uredbo z registracijo pod zastavo države, ki ni članica EU, je Komisija priznala v prvotnem predlogu leta 2012, ki je vseboval določbo o „odgovornosti predzadnjega lastnika“. Medtem ko je bila ta določba v tristranskih pogajanjih zavrnjena, je EP poskrbel za to, da se v uredbo vključi člen, v skladu s katerim mora Komisija proučiti morebitne alternativne finančne mehanizme.

5.2

Komisija je julija 2016 objavila novo študijo, ki so jo izvedli Ecorys, DNV-GL in Univerza Erasmus iz Rotterdama, o „licenci za recikliranje ladje“ (ship recycling licence), ki naj bi lastnike ladij spodbudila k prevzemu odgovornosti za čisto in varno razgradnjo ladij.

5.3

Z licenco za recikliranje ladje bi se za vsako ladjo ustanovil namenski sklad, ki bi ga hranila velika finančna institucija, kjer bi se zbiral kapital za financiranje varnega in trajnostnega recikliranja. Znesek za licenco bi se določil s kombinacijo tonaže, vrste prevoza, pogostosti zasidranja v pristaniščih EU, zasnove ladje na podlagi načela od zibelke do zibelke in prisotnosti strupenih materialov na krovu. Kapital bi ustvarjali lastniki ladij, ki bi ob vsakem zasidranju v pristanišču EU plačali ustrezen prispevek v sklad, povezan s konkretno ladjo.

5.4

Na koncu življenjske dobe bi se lahko zahtevala povrnitev teh sredstev iz sklada, če se ladja dejansko reciklira v odobrenem obratu EU, in bi se tako nadomestila izguba prihodka zaradi odgovorne razgradnje. Komisija bo do konca leta predlagala uradno stališče o tej študiji.

5.5

Velika prednost predlaganega finančnega mehanizma je sinergija, ki bi se ustvarila s sedanjim regulativnim okvirom. Zlasti nadzorni mehanizem v okviru predlaganega finančnega instrumenta bi zelo dobro deloval z obstoječimi nadzornimi mehanizmi v uredbi EU o recikliranju ladij, kot je inšpekcijski pregled obratov na terenu pred njihovo vključitvijo na evropski seznam ali po njej. Licenco bi lahko vključili tudi na seznam potrdil, ki jih redno preverja pomorska inšpekcija v okviru predhodnih obveznosti. Prav tako se zdi obstoječa Evropska agencija za pomorsko varnost (EMSA) najprimernejša za opravljanje inšpekcije in izdajo licenc, medtem ko bi bila katera od evropski finančnih ustanov, kot je Evropska investicijska banka (EIB) ali Evropski investicijski sklad, najprimernejša za upravljanje prihodkov iz morebitne licence za recikliranje ladje. EESO poziva Komisijo, naj oceni, ali je mogoče, da bi si trgovinske partnerice EU ta predlog razlagale kot protikonkurenčno vmešavanje v opravljanje mednarodnega ladijskega prevoza.

5.6

Tak sklad bi nekoliko sovpadal s predlogom EESO, da se podpre večja in vzdržna industrija recikliranja ladij v Evropi. V EU je na voljo dovolj obratov, ki se ne uporabljajo več za izgradnjo in popravilo ladij, so pa zelo primerni za njihovo razstavljanje in recikliranje. To se tudi zelo dobro ujema z načrti EU, da se razvije v trajnostno družbo, ki reciklira, s krožnim gospodarstvom, v katerem se odpadki z domiselnim in dovršenim sistemom recikliranja predelajo v surovine. Glede na izmenično nestanovitne in nenehno rastoče cene surovin in visoko stopnjo brezposelnosti v številnih evropskih državah članicah ter dejstvo, da se izteka življenjska doba ekonomske rentabilnosti številnih naftnih ploščadi, bi to lahko bilo izjemno dobičkonosno za vso Evropo. Poleg tega bi lahko sektor razgradnje odsluženih ladij pomenil priložnost za razvoj obmorskih območij ter usposabljanje mladih in brezposelnih za nove poklice.

5.7

Komisija je 12. aprila 2016 objavila tehnične smernice za vključitev obratov za recikliranje ladij na evropski seznam odobrenih obratov za recikliranje ladij v okviru uredbe EU o recikliranju ladij. Obrati, ki se želijo uvrstiti na seznam, morajo zagotoviti varnost in zdravje pri delu, nadzorovati onesnaženje – vključno z ustreznim ravnanjem z odpadki v povezanih obratih za obdelavo odpadkov – in uveljavljanje mednarodnih pravic delavcev. Za uvrstitev na seznam lahko zaprosijo obrati znotraj in zunaj EU. Poleg obratov iz EU se bodo na seznam, ki bo objavljen do konca leta, najverjetneje uvrstile tudi boljše ladjedelnice s Kitajske in iz Turčije. Obrati za recikliranje, ki ladje razgrajujejo z nasedanjem na obalah, so že zaprosili za uvrstitev na seznam EU. EESO se strinja s Parlamentom in Komisijo, da sedanje metode nasedanja na obalah ne bi smeli sprejeti na seznam EU.

5.8

Če Evropa želi, da se njene ladje razgradijo na odgovoren način, je smiselno, da se zagotovi, da se ti stroški vključijo v operativne stroške plovil. V tržnem gospodarstvu ni nič zastonj, vse ima svojo ceno. Pri odgovorni razgradnji ladij se ta cena plača v denarju. Pri neodgovorni razgradnji se del te cene plača v drugih vrednostih, kot sta uničenje lokalnega okolja in izguba človeških življenj. Ker EU teh vrednosti ne želi sprejeti kot zakonito plačilno sredstvo, tudi ne bi smela dopuščati, da se zakonito uporabljajo v plačilnem prometu z državami v razvoju zunaj EU.

5.9

Vse kaže na to, da bo v obdobju presežnih zmogljivosti in nizkih dobičkov v sektorju velika večina lastnikov ladij nasprotovala vsakršnim ukrepom, ki bodo pomenili višje stroške. Vendar pa bodo posledice za lastnike ladij majhne. Za spremembo vedenja 42 % lastnikov ladij se bodo po ocenah zaradi ukrepov operativni stroški manjših ladij povečali za 0,5 %, operativni stroški največjih kategorij ladij pa za okrog 2 %. S povišanjem plačil za licenco in/ali skrajšanjem obdobja akumulacije kapitala se bo odstotek ladij, ki se prodajo za trajnostno razgradnjo, povečal za do 68 %. Po ocenah iz poročila naj bi do 97 % ladij, ki plujejo v evropska pristanišča, zbralo dovolj sredstev za odgovorno recikliranje (9).

5.10

Sredstva sklada, povezanega z licenco za recikliranje ladje, morajo ustrezati višini stroškov za odgovorno recikliranje in sistem dajatve mora enako veljati za vse prevoznike, ki se zasidrajo v pristaniščih EU. Vendar pa regionalnega ukrepa (ki se izvaja na eni celini), kot je licenca EU za recikliranje ladij, ni mogoče učinkovito izvajati na svetovni ravni brez sodelovanja lastnikov ladij in IMO. Finančni instrument EU, ki bi veljal za vse ladje, ki se zasidrajo v pristaniščih EU, bi lahko privedel do te rešitve na svetovni ravni, ki bi jo lahko razširili prek IMO. Vlade držav članic, kjer imajo stalno prebivališče lastniki flot, si morajo močno prizadevati za sprejem potrebne zakonodaje v skladu s politiko za boj proti goljufijam in smernicami Svetovne trgovinske organizacije.

5.11

Tudi dobro obveščena javnost lahko sooblikuje in podpre politično odločenost. Poročanje o nemogočih pogojih v večini obratov za recikliranje v Južni Aziji ima nekaj učinka, vendar pa trenutno zaskrbljeni posamezniki ne morejo neposredno vplivati na ladjarstvo z nakupom ali bojkotom ustreznih ladijskih storitev. To je treba spremeniti, tako da se od podjetij, ki so pomembni uporabniki storitev pomorskega prevoza, zahteva, da svoje blago pretovarjajo na plovilih, za katera so bili sprejeti odgovorni in nepreklicni ukrepi v zvezi z iztekom življenjske dobe.

5.12

Tako kot na mnogih drugih področjih mora EU s spodbujanjem dobre prakse in praktičnih rešitev prevzeti svojo vlogo in lahko ponudi podporni regulativni okvir, s katerim se lahko dosežejo pozitivni rezultati po vsem svetu in zlasti učinkovito obravnavajo posebni ekstrateritorialni vidiki, značilni za ladjarstvo.

2.2.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 34/44

Poročevalec:

Janusz PIETKIEWICZ

1.1

EESO meni, da bi moral razvoj decentralizirane energije proizvajalcev-odjemalcev na splošno tvoriti pomemben in neločljiv element energetske politike Evropske unije. Takšen pristop je koristen; morebiti je z vidika energetske varnosti ter glede na okoljska in družbena vprašanja celo nujen.

1.2

Delež energije proizvajalcev-odjemalcev v celotni proizvodnji energije bi moral biti odvisen od specifičnih razmer v posameznih državah članicah. Zato EESO predlaga, naj Komisija pripravi splošen okvir za to vrsto energije, natančnejša ureditev tega področja pa naj ostane v pristojnosti držav članic.

1.3

Energija proizvajalcev-odjemalcev lahko nastane iz širokega spektra obnovljivih virov in povsod, ne glede na podnebne razmere.

1.4

Nove tehnologije, digitalna revolucija in pričakovanja potrošnikov, da bodo lahko neposredno sodelovali v gospodarskem procesu, so omogočili pojav mnogih proizvajalcev-odjemalcev na trgu.

1.5

Za boljše razumevanje pojma proizvajalec-odjemalec v državah članicah EESO predlaga Komisiji, naj pripravi okvirno opredelitev, ki bi zajemala skupne splošne elemente tega pojma, kot so velikost obrata, individualna in kolektivna proizvodnja energije, lastništvo naprav in vprašanje presežkov proizvedene energije.

1.6

Vsakdo je lahko proizvajalec-odjemalec, ne glede na to, ali je lastnik nepremičnine, obrata ali naprave, kjer se energija proizvaja. Tako je lahko proizvajalec-odjemalec lastnik enodružinske hiše ali pa najemnik stanovanja v večdružinskem bloku.

1.7

Ekonomske koristi energije proizvajalcev-odjemalcev – predvsem nižji stroški prenosa energije, boljši izkoristek lokalnih virov energije in vključevanje lokalnih skupnosti v to panogo – bi morale v ne tako oddaljeni prihodnosti omogočiti proizvodnjo te energije brez dodatnih podpornih mehanizmov.

1.8

Zaradi prihrankov in družbenih koristi, ki jih prinaša bolj zavestna in aktivna potrošnja, decentraliziranega izkoriščanja obnovljivih virov energije, zmanjšanja mrežnih izgub in večje učinkovitosti, ki je posledica sodelovanja, se lahko hitro povrnejo naložbe v obrate za energijo proizvajalcev-odjemalcev, razvoj možnosti za prenos, distribucijska in lokalna omrežja ter njihove sisteme upravljanja, pa tudi razvoj zmogljivosti za skladiščenje energije.

1.9

Sistemi podpore proizvajalcem-odjemalcem nikakor ne smejo izkriviti konkurence na trgu energije in izriniti drugih subjektov. Poleg tega je treba upoštevati, da so na trgu potrošniki energije, ki ne morejo ali ne želijo postati proizvajalci-odjemalci.

1.10

Sistemi financiranja, ki lahko vplivajo na proizvajalce-odjemalce, kot so davki, tarife in druge pristojbine, morajo biti zanje prijazni in nikakor ne smejo povzročati njihove diskriminacije na trgu z energijo.

1.11

Pogoj za dinamičen razvoj energije proizvajalcev-odjemalcev je navezovanje dobrih partnerskih odnosov med proizvajalci-odjemalci, drugimi proizvajalci energije in podjetji za prenos in distribucijo. Nujno je treba ustvariti pogoje, v katerih bo razvoj energije proizvajalcev-odjemalcev koristil vsem akterjem na trgu z energijo. EESO predlaga Komisiji, naj izvede raziskave, da bi lahko pripravila rešitve na tem področju.

1.12

Nujne so rešitve, ki proizvajalce-odjemalce ščitijo pred monopolističnimi praksami podjetij za prenos in distribucijo energije, pa tudi pred praksami večjih proizvajalcev energije.

1.13

Proizvajalci-odjemalci na splošno proizvajajo energijo za lastne potrebe (zase, skupino državljanov, več gospodinjstev, kmetij, malih podjetij). Zmogljivosti obratov ni mogoče do konca prilagoditi lastnim potrebam po energiji, zato je izredno pomembno, da se reši vprašanje, kako ravnati s presežki energije. To dobi še večji pomen, če želimo proizvajalce-odjemalce spodbuditi k varčevanju z energijo – kar moramo vedno storiti.

1.14

Proizvajalce-odjemalce je treba pri optimizaciji porabe energije podpreti s t. i. sistemi pametnega načina življenja (smart living). EESO poziva, naj Evropska komisija to upošteva pri pripravi sistemskih rešitev.

1.15

Glede na majhno količino energije, ki jo proizvedejo posamezni proizvajalci-odjemalci, tem ne bi smeli omejiti dostopa do mreže.

1.16

Razvoj energije proizvajalcev-odjemalcev zahteva ustrezno prilagoditev in delovanje distribucijskih in prenosnih omrežij. Proizvajalci-odjemalci morajo prispevati k tem stroškom, vendar so v ta namen potrebna pregledna pravila.

1.17

Nujen pogoj za razvoj energije proizvajalcev-odjemalcev je sočasen razvoj pametnih lokalnih omrežij. EESO meni, da je splošna uporaba pametnih števcev del mrežne infrastrukture, zato stroški zanje ne smejo neposredno bremeniti potrošnikov. EESO opozarja na potrebo po varstvu pridobljenih podatkov.

1.18

Koristi energije proizvajalcev-odjemalcev se bodo z razvojem majhnih zmogljivosti za skladiščenje energije močno povečale. Odbor predlaga, naj se znanstvene raziskave dolgoročno usmerijo v optimizacijo sedanjih in iskanje novih tehnologij za shranjevanje energije.

1.19

Eden od načinov za intenzivnejši razvoj energije proizvajalcev-odjemalcev je ustanavljanje energetskih zadrug ali drugih oblik združevanja proizvajalcev-odjemalcev. Ti so učinkovitejši, če delujejo v skupini, saj so tako med drugim stroški proizvodnje energije nižji, njihov položaj na trgu z energijo je močnejši, poleg tega pa neposredno prispevajo k večji energetski varnosti na lokalni ravni.

1.20

Skupine proizvajalcev-odjemalcev lahko bolje prilagajajo lastno proizvodnjo energije svojim potrebam. To omogoča nadaljnje prihranke pri prenosu energije, pa tudi stroški energije za člane skupine so nižji. Zaradi manjših nihanj ponudbe in povpraševanja lahko skupine proizvajalcev-odjemalcev bolje vplivajo na distribucijska in prenosna omrežja kot posamezni proizvajalci-odjemalci.

1.21

EESO predlaga Evropski komisiji, naj pri dejavnostih za spodbujanje gradnje stavb s skoraj nično porabo energije opozarja na velik pomen razvoja energije proizvajalcev-odjemalcev.

1.22

Odbor predlaga Komisiji tudi, naj vprašanja energije proizvajalcev-odjemalcev upošteva v sedanjih pobudah o novi zasnovi trgov z električno energijo in pregledu svežnjev o obnovljivih virih energije.

1.23

EESO meni, da je treba koristi energije proizvajalcev-odjemalcev upoštevati v aktivni politiki za zmanjševanje energijske revščine in zaščito posebej ranljivih skupin prebivalstva, pa tudi pri reševanju problemov, povezanih s srebrnim gospodarstvom in staranjem prebivalstva. V zvezi s tem je ključnega pomena sodelovanje organizacij civilne družbe.

1.24

Obsežen razvoj proizvajanja-odjemanja je poleg tega možnost za spodbuditev lokalnega podjetništva, tj. za ustvarjanje novih delovnih mest v proizvodnji potrebnih naprav in storitev.

1.25

Sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti v tem procesu močno vpliva na nadaljnji razvoj energije proizvajalcev-odjemalcev. EESO priporoča Komisiji, naj to upošteva v okviru dejavnosti, povezanih s konvencijo županov.

1.26

Glede na razlike v razvoju energije proizvajalcev-odjemalcev v državah članicah je treba organizirati različne oblike izmenjave izkušenj. Odbor predlaga Komisiji, naj razvoj na tem področju v državah članicah spremlja v okviru vsakoletnega poročanja o energetski uniji. Zbrani podatki bodo zelo koristni pri ukrepih, ki jih sprejemajo države članice.

1.27

Splošna uvedba proizvajanja-odjemanja je kompleksen in dolgotrajen proces, ki ima mnogo vidikov. Zato so izredno pomembne rešitve za spodbujanje tega razvoja, ki so dolgoročno stabilne.

2.1

Dostop do virov energije, zanesljiva oskrba in cenovna politika, ki upošteva interese družbenih skupin in potrošnikov v težki situaciji, so temeljni izzivi za družbo in vsako politično raven, pa tudi za posamezne potrošnike.

2.2

Človek do pred kratkim ni znal pridobivati energije na kakršen koli drug način razen s sežiganjem; edina morebitna izjema je bila energija vode. Tehnološki napredek je omogočil pridobivanje energije v velikem obsegu, ne da bi bilo treba v ta namen kar koli sežigati. Človek se je naučil proizvajati energijo v njeni najčistejši obliki, in sicer energijo sonca, ki ne onesnažuje okolja. Ta vir energije je brezplačen in neizčrpen, stroške pa povzroči le instalacija.

2.3

Ravno tako učinkovita je proizvodnja elektrike iz energije vetra, torej istega vira – sonca, ki z različnim segrevanjem zemlje povzroča gibanje zračnih tokov. Sem sodi še biomasa, saj se obnavlja predvsem s fotosintezo.

2.4

Razvoj obnovljive energije je neizogibna realnost zaradi omejene razpoložljivosti fosilnih goriv, ki se jih vse bolj izkorišča, odvisnosti mnogih držav od uvoza, globalnega segrevanja in onesnaženja zraka. Vsi ti problemi so Evropo in z njo večino najpomembnejših gospodarstev spodbudili, da so začela vlagati v obnovljive vire energije.

2.5

Na svetovnem vrhu o okolju leta 1992 v Riu de Janeiru so bila sprejeta temeljna načela socialno-ekonomske politike, ki zahtevajo varstvo okolja, med drugim Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja.

2.6.

Septembra 2015 je generalna skupščina ZN sprejela cilje trajnostnega razvoja, med katerimi je tudi cilj, da je treba vsem zagotoviti dostop do trajnostne energije (cilj 7). Danes 1,2 milijarde ljudi na svetu nima dostopa do električne energije.

2.7

Več kot 120 milijonov državljanov EU ogroža revščina ali socialna izključenost. 10 % Evropejcev živi v gospodinjstvih, kjer nihče ni zaposlen; povečuje se število brezdomcev. Te številke pa pomenijo tudi energijsko revščino.

2.8

Podpora za obnovljive vire energije je v civilni družbi ogromna. O tem pričajo tudi okrožnica o okolju papeža Frančiška iz leta 2015 in izjave o podnebnih spremembah, ki so jih istega leta pripravili muslimanski, hinduistični in budistični verski voditelji. V njih so verske skupnosti pozvali k zavezi za prihodnost brez emisij ali z nizkimi emisijami.

2.9

Na konferenci pogodbenic COP 21 v Parizu leta 2015, ki se je je udeležilo približno dvesto držav, je bilo znova opozorjeno na nujen odmik od uporabe fosilnih goriv. Pri tem gre predvsem za prizadevanja, da se naraščanje povprečne svetovne temperature zadrži na ravni pod 2 oC v primerjavi z ravnjo v predindustrijskem obdobju, in za nadaljnja prizadevanja za omejitev naraščanja temperature na 1,5 oC.

3.1

V zadnjega pol stoletja se je število prebivalcev na svetu potrojilo. Zaradi šibkosti globalnega sistema financiranja obstaja tveganje, da bo svetovno gospodarstvo dolgoročno stagniralo. Visoka stopnja brezposelnosti in naraščanje stroškov energije sta v mnogih državah privedli do nestabilnosti; obratovalni stroški podjetij so se povečali in potrošniki nosijo dodatno breme.

3.2

Svet se je znašel pred nujnostjo, da zamenja gospodarsko paradigmo in preoblikuje poslovne modele, tudi na socialnem področju. Zaradi svetovne digitalne revolucije in interneta stvari imamo na voljo instrumente novega sistema.

3.3

Do leta 2020 bo imelo več kot 20 milijard naprav na trgu povezavo z internetom, kar je sedemkrat več, kot je ljudi na svetu. Že danes je pametni telefon (in ne osebni računalnik) najpomembnejše sredstvo za komuniciranje s svetom. Leta 2020 jih bo na trgu okrog 6,1 milijarde.

3.4

Internet stvari milijonom ljudi daje možnost za sodelovanje v družbenih omrežjih. V nastajanju je model sodelovalnega gospodarstva (t. i. sharing economy), ki je bolje prilagojen strukturi družbe in usmerjen v socialno kohezijo. Od zgoraj vodene in centralizirane organizacije v gospodarstvu se počasi umikajo ideji delitve, pri čemer veliko izključenih družbenih skupin dobi priložnost, da aktivno sodeluje v gospodarskem življenju.

3.5

Zahvaljujoč spletnim platformam lahko potrošniki postanejo proizvajalci, ki s pomočjo tiskalnikov 3D sami ustvarjajo in širijo informacije ali izdelke. Takšne platforme omogočajo delitev avtomobilov, hiš, obleke in drugih stvari. Potrošnik/proizvajalec se lahko na spletu izobražuje, išče zdravniške nasvete ali pa najde obrtnika za obnovo stanovanja. Socialni podjetniki, ki se izogibajo bančnim ustanovam in se raje zatečejo k množičnemu financiranju, lahko svoje gospodarske dejavnosti financirajo v mladem sodelovalnem gospodarstvu.

3.6

V svetu digitalnih možnosti je socialni kapital ravno tako pomemben kot finančni, dostop postaja pomembnejši od lastništva in „menjalno vrednost“ na kapitalističnih trgih vse bolj izpodriva „deljena vrednost“ v skupnosti, ki sodeluje.

3.7

Razvoj digitalne tehnologije in novi poslovni modeli v energetskem sektorju, vključno z modelom decentraliziranih virov energije, omogočajo, da podeželje, okolico velikih mest, stanovanjska naselja z enodružinskimi hišami ter blokovske in stanovanjske skupnosti obravnavamo kot ogromne elektrarne z velikim potencialom. Ti decentralizirani viri energije ustvarjajo novo doktrino energetske varnosti, ki nastaja od spodaj navzgor – v gospodinjstvih, na kmetijah, v malih podjetij ali mikro zadrugah.

3.8

V energetskem sektorju je internet milijonom ljudi, ki proizvajajo električno energijo v svojih domovih, v pisarnah ali na strehah trgovin ter jo nato delijo prek „interneta energije“, omogočil, da so v okviru sodelovalne potrošnje aktivni na družbenih omrežjih, kar poteka tako, kot danes ustvarjamo in si izmenjujemo informacije na spletu. Posamezne elemente tega sistema bo treba še precej razviti, vključno s shranjevanjem energije, „internetizacijo“ energetskih omrežij ali električnimi avtomobili.

4.1

Za pridobivanje čiste energije kot dopolnitve na trgu in za nadomestitev fosilnih goriv je treba preoblikovati energetske sisteme in uvesti pravila o sodelovanju novih akterjev na trgu.

4.2

V skladu s členom 2(3) Lizbonske pogodbe trajnostni razvoj v Evropi poteka v socialnem tržnem gospodarstvu. Pri tem imajo pomembno vlogo partnerji iz civilne družbe in ključno je, da družba, zlasti na lokalni ravni, sprejema preoblikovanje energetskih sistemov.

4.3

EU je določila cilje, v skladu s katerimi naj bi do leta 2030 vzpostavili energetsko unijo in Evropo preoblikovali v visokoučinkovito gospodarstvo z nizkimi emisijami CO2. Glavna cilja pri tem sta zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 40 % in povečanje deleža obnovljivih virov energije na 27 %; na ravni držav te vrednosti niso opredeljene. Energetsko učinkovito gospodarstvo mora zagotoviti energetsko varnost in gospodarsko rast z nizkimi emisijami CO2, na dolgi rok pa povečanje proizvodnje in porabe lokalno proizvedene energije. Najnovejši podatki, ki so na voljo, kažejo, da so obnovljivi viri energije leta 2014 omogočili zmanjšanje emisij CO2 na svetovni ravni, in sicer za 380 milijonov ton.

4.4

Eden od posameznih ciljev, ki jih je določila EU za obdobje do leta 2030, je zmanjšanje stroškov energije za zasebne porabnike in podjetja. Ti naj bi zahvaljujoč možnostim, ki jih prinašajo nove tehnologije, postali aktivnejši akterji na energetskem trgu.

4.5

Energetska bilanca v EU je odvisna od trgovinske menjave. Več kot polovico letne bruto domače porabe energije v EU, tj. 400 milijard EUR, prihaja iz uvoza. Nekatere študije kažejo, da bi lahko raven odvisnosti EU od zunanje dobave energije leta 2030 znašala 70 %. Ocenjuje se, da so obnovljivi viri energije omogočili zmanjšati rabo fosilnih goriv za 114 milijonov ton leta 2014.

4.6

Izboljšanje energetske bilance EU je ključna naloga. Ena od možnosti je proizvodnja energije neposredno iz mnogih lokalnih virov posameznih porabnikov. Brez širše lokalne podpore za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov za pokritje lokalnih potreb bi lahko imele mnoge države težave pri zagotavljanju varnosti svojih sistemov.

4.7

Razvoj tehnologije za proizvodnjo energije z napravami na hišah, vse boljše možnosti za shranjevanje energije v takih napravah, distribucija prek pametnih omrežij, merjenje s pametnimi kazalniki in upravljanje lokalnega povpraševanja pomenijo, da lahko naprave potrošnikov bistveno vplivajo na mešanico energetskih virov posameznih držav.

4.8

V sektorju obnovljivih virov energije danes nastaja ogromno tehnoloških inovacij. Je ključen za temeljito preobrazbo energetskega sistema Evrope v okviru strategije za enotni digitalni trg.

4.9

Spreobrnitev pasivnih porabnikov v aktivne proizvajalce-odjemalce (angl. prosumers) v različnih sektorjih in možnost vključitve mikro podjetij in strategije za enotni trg v digitalno obdobje interneta stvari sta opisani v sporočilu Evropske komisije o strategiji za enotni digitalni trg za Evropo, objavljenem maja 2016 (COM(2015) 192 final). Strategija sloni na treh stebrih: 1) boljši dostop do spletnega blaga in storitev, 2) ustrezni pogoji za razcvet digitalnih omrežij in storitev ter 3) potencial za rast evropskega digitalnega gospodarstva. Gospodarstvu EU lahko to prinese 415 milijard letno in ustvari na sto tisoče novih delovnih mest, tudi v sektorju obnovljivih virov energije.

4.10

Trg, na katerem prevladujejo veliki proizvajalci in distributerji energije, se mora odpreti za posamezne akterje ter postati bolj razpršen. Električna energija ne bo več tekla od „zgoraj navzdol“, tj. na centralno reguliran način od velikih elektrarn do odjemalcev, temveč se bo proizvajala iz mnogih decentraliziranih obnovljivih virov.

4.11

Stopnjo decentralizacije v proizvodnji električne energije je treba prilagoditi posebnostim odjemalcev. Razlike na tem področju so lahko povezane predvsem s tem, ali ima posamezna država energetsko intenzivne industrijske panoge.

4.12

Energetska varnost je danes vse bolj odvisna od zaščite energetskega sistema pred terorističnimi napadi. Z razvojem decentralizirane proizvodnje energije hkrati povečamo energetsko varnost, saj je takšna proizvodnja manj izpostavljena terorističnim grožnjam.

4.13

Decentralizirani viri energije omogočajo obravnavati problem kontinuitete oskrbe z energijo za subjekte, katerih dejavnosti so močno odvisne od električnega toka (npr. piščančje farme, predelovalni obrati, hladilnice). V nekaterih državah EU električnega toka zmanjka samo za 20 minut na leto, v nekaterih pa izpadi toka povprečno skupaj znašajo od 450 do 500 minut. Mikro instalacije proizvajalcev-odjemalcev takim proizvajalcem zagotavljajo kontinuiteto obratovanja.

4.14

Splošen razvoj decentralizirane energije proizvajalcev-odjemalcev odpira možnosti, ki jih je mogoče izkoristiti na socialno pomembnih področjih EU v okviru strategije Evropa 2020, tj. za reševanje demografskih problemov, povezanih s starajočim se prebivalstvom, in za boj proti revščini ter socialni izključenosti.

4.14.1

Eden od ciljev strategije je za vsaj 20 milijonov zmanjšati ogromno število ljudi, ki jim grozita revščina in socialna izključenost – takih oseb je 122 milijonov. V ta namen je treba uporabiti operativne programe podpore, aktivne instrumente trga dela in ciljno usmerjene sklade, od tega najmanj 20 % iz Evropskega socialnega sklada. Logistična in finančna podpora tem osebam pri ustanavljanju mikro energetskih zadrug in/ali sodelovanju v obstoječih lokalnih podjetjih interneta stvari jim lahko odpre možnosti za poklicno in družbeno vključevanje ter jim pomaga, da se izognejo tveganju revščine.

4.14.2

Podobni izzivi obstajajo na področju srebrnega gospodarstva. EU je pred zgodovinskim izzivom, s katerim se ni bilo treba soočiti še nobeni družbi: pričakovana življenjska doba se namreč močno podaljšuje, hkrati pa se življenje na splošno digitalizira, zaradi česar so potrebne nestandardne gospodarske rešitve, pa tudi nove socialne strategije.

4.14.3

Leta 2060 bosta na vsakega mladega državljana po dva starejša (1). Starejših državljanov in delavcev ne bi smeli obravnavati kot grožnje in socialnega bremena, temveč kot priložnost, da se v obdobju digitalne revolucije razvije gospodarstvo z mnogimi delovnimi mesti (job-rich economy), ki izkorišča ogromne izkušnje, prosti čas in – četudi skromen – finančni kapital starejših za varne naložbe v digitalnem obdobju. Ena od možnosti je lahko tudi vključevanje starejših kot e-seniorjev v dejavnosti energetskega sektorja, na primer v zadružne elektrarne v stanovanjskih naseljih ali večdružinskih domovih.

5.1

Značilnost sodobnega kapitalizma je bila opredelitev potrošnje v razmerju do proizvodnje in trženja, pri čemer potrošnja ni bila več privilegij bogatih, temveč množičen pojav.

5.2

Izraz proizvajalec-odjemalec se je prvič pojavil leta 1980, njegov avtor pa je pisatelj in futurist Alvin Toffler. V delu The Third Wave (Tretji val) je proizvajanje-odjemanje opredelil kot pojav, ki briše meje med proizvodnjo in potrošnjo na trgu. Tretji val je bil proces, v katerem so posamezniki oziroma organizirane skupine proizvajalcev-odjemalcev sodelovali pri proizvodnji izdelkov za osebno rabo, zaradi česar so se premaknile meje med proizvajalci in potrošniki.

5.3

Zasnova trga, v katerem se potrošniki, vključno z gospodinjstvi, dojemajo izključno kot pasivni udeleženci na trgu, ne ustreza izzivom, ki jih prinaša tehnološki razvoj. Marshall McLuhan in Barrington Nevitt sta že leta 1972 napovedala, da bo potrošnik z razvojem električne tehnologije lahko postal proizvajalec.

5.4

Temelj sodobnega gospodarstva je varna oskrba potrošnikov z energijo po dostopnih cenah ob upoštevanju potrebe po zaščiti ranljivih skupin prebivalstva kot del boja proti energijski revščini.

5.5

Proizvajalci-odjemalci so posamezniki, skupine državljanov ali gospodinjstva in kmetije, ki lahko delujejo v organizirani obliki, kot so združenja, fundacije ali zadruge. So hkrati proizvajalci in potrošniki energije, ki se proizvaja v majhnih obratih, nameščenih na dvoriščih ob hišah ali na stanovanjskih in poslovnih stavbah (npr. mini vetrne turbine, fotonapetostni paneli, sončni moduli, toplotne črpalke). Proizvajalci-odjemalci so lahko tudi mala podjetja, vključno s socialnimi podjetji in lokalnimi organi.

5.6

Zasnova proizvajanja-odjemanja poleg električne energije zajema tudi ogrevanje in hlajenje.

5.7

Proizvajalec-odjemalec načeloma proizvaja za lastno porabo in postane soproizvajalec blaga, ki ga porabi. Kot proizvajalci-odjemalci se obravnavajo tudi posamezniki, ki proizvajajo približno toliko energije, kot je porabijo, tudi če oba procesa ne potekata sočasno, npr. če energijo proizvajajo predvsem čez dan, ko je sami porabijo razmeroma malo in presežek prodajo drugim porabnikom, sami pa večino energije porabijo takrat, ko je proizvedejo precej manj.

5.8

Individualno proizvajanje-odjemanje vodi k drugačni organizaciji življenja. Večinoma je povezano z nezadovoljstvom zaradi množične in standardizirane proizvodnje. Sodobni potrošniki v digitalnem obdobju želijo biti obravnavani kot posamezniki; ugotovili so, da lahko izpolnijo svoje lastne potrebe in želje. Zavestno se vključujejo v projekte za varstvo okolja in prizadevanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.

5.9

Proizvajalci-odjemalci prehod na sodoben energetski sistem povezujejo z razvojem, potrebo po ustvarjalnosti in neodvisnostjo. Najbolj aktivna skupina proizvajalcev-odjemalcev na trgu je „internetna generacija“, za katero je značilno, da na svet ne gleda z vidika potrošnje, temveč proizvodnje. Prizadeva si za pokritje potreb po svobodi, verodostojnosti v družbi in inovativnosti ter potreb, ki so povezane s hitrim tempom življenja.

5.10

Prvi procesi proizvajanja-odjemanja so nastali pri enostavnih samopostrežnih storitvah, storitvah na področju e-trgovine in netržnih dejavnostih potrošnikov. Drugi vzroki za proizvajanje-odjemanje so spremembe na trgu dela, elektronizacija vsakdanjih dejavnosti, možnost dela na domu (teleworking), več prostega časa in potreba, da se ga kar najbolje izkoristi.

5.11

Vzrok za razvoj proizvajanja-odjemanja, ki je povezan s trgom, ne le v energetskem sektorju, pa je padec dohodka v gospodinjstvih med krizo, naraščajoče cene storitev in blaga, nujnost vsakodnevnih prihrankov ter lastna proizvodnja storitev in blaga za osebno rabo iz ekonomskih razlogov.

5.12

Mnoge države se zavedajo koristi sočasnega razvoja decentralnega pridobivanja energije, tudi iz mikro obratov. Zgornja meja za njihovo moč je običajno 50–100 kW, kar zlasti velja za obrate proizvajalcev-odjemalcev.

5.13

Energija proizvajalcev-odjemalcev se lahko šteje kot glavni element prehoda na decentralizirano proizvodnjo, tj. rešitev, ki je na splošno zaželena z vidika energetske varnosti ter okoljskega in socialnega vidika.

5.14

Obsežno uvajanje proizvajanja-odjemanja bi moralo bistveno olajšati uresničevanje ciljev, zastavljenih na konferenci COP 21 v Parizu.

5.15

EU je potrošnike umestila v jedro svoje energetske politike in jim omogoča aktivno uporabo novih tehnologij. V zadnjih letih so se pojavile nove tehnologije za izkoristek obnovljivih virov energije, tako v velikih industrijskih kot majhnih obratih, pri čemer so stroški začetnih naložb precej nižji. Tako so se na primer stroški sončnih modulov v obdobju od 2008 do 2012 znižali za 80 %. Rezultat je, da so lahko podjetja in gospodinjstva začela sama donosno proizvajati in porabljati lastno električno energijo.

5.16

Glede na koristi, ki jih prinaša razvoj proizvajanja-odjemanja, je treba potencialne proizvajalce-odjemalce spodbujati k dejavnostim na tem področju. Podpora lahko vključuje odpravo ovir, poenostavitev administrativnih postopkov, lažji dostop do omrežij in ugodne pogoje za prodajo presežne energije.

6.1

Energetska zadruga je prostovoljno združenje neomejenega števila članov, ki so pravne osebe, njen cilje pa je skupno pokrivanje potreb po energiji njihovih članov.

6.2

Proizvajalec-odjemalec lahko deluje kot posameznik ali skupaj s sosedi v večdružinskem bloku. O zadrugi govorimo takrat, kadar več oseb skupaj investira v obrat za proizvajanje-odjemanje. To je lahko cela skupina prebivalcev določenega območja. Gre za proizvodnjo električne energije ali toplote iz obnovljivih virov energije za lastne potrebe in morebitno prodajo presežkov v omrežje. Za takšen projekt so v Nemčiji potrebne najmanj tri fizične osebe, na Poljskem pa deset fizičnih oseb ali tri pravne.

6.3

Nemške izkušnje iz preteklih let kažejo, da cilj zadrug ni čim večji dobiček, temveč predvsem ekonomska pomoč in podpora članom. Od skoraj tisoč zadrug se je vsaka četrta financirala izključno s prispevki članov. Dve tretjini preostalih je dobilo kredite zadružnih bank. Vsak član ima en glas, neodvisno od njegovega finančnega vložka, pri katerih običajno ne gre za velike zneske; ti so določeni v statutu zadruge. Če ima zadruga izgubo, član prevzame odgovornost do višine vloženega zneska.

6.3.1

Zadruge morajo tako kot vsako drugo podjetje poslovati učinkovito s finančnega vidika. Prednost zadrug je zanemarljivo majhen odstotek stečajev v tem sektorju (približno 0,1 % vseh stečajev v Nemčiji). Dividende so na začetku povprečno znašale od 5 do 6 %, trenutno pa od 2 do 3 %.

6.3.2

Občine v Nemčiji so zelo pomembne partnerice energetskih zadrug, ne le zato, ker dajejo komunalne strehe in stavbe na voljo za naložbe. Pogosto dajo župani spodbudo za ustanovitev energetske zadruge in si nato prizadevajo, da bi k sodelovanju pritegnili lokalne prebivalce.

6.4

Velika značilnost energetskih zadrug je možnost pridobivanja energije po nižjih cenah, kot bi jo lahko proizvajal posameznik.

6.5

Energetske zadruge močno okrepijo položaj proizvajalcev-odjemalcev v odnosu do velikih akterjev na trgu energije.

6.6

Poleg tega energetske zadruge omogočajo, da državljani neposredno sodelujejo pri povečevanju energetske varnosti na njihovem območju. To je bistveno za optimizacijo rešitev, prilagojenih potrebam in razmeram lokalnih skupnosti.

6.7

Zadružno gibanje, zlasti v starih državah EU, je imelo pomembno vlogo pri spodbujanju rasti in gospodarske konkurenčnosti, poleg tega pa je podpiralo evropske vrednote, kot so solidarnost, samouprava in demokracija. Ekonomski potencial zadružnega gospodarstva v starih državah EU je še vedno ogromen. V državah srednje in vzhodne Evrope, v katerih je prej vladal realni socializem, se socialistične korenine zadružnega gibanja in takratna politika, v skladu s katero so bile zadruge pod nadzorom osrednjih in regionalnih vlad, danes kažejo kot ovira in neupravičeno izkrivljajo dojemanje zadrug proizvajalcev-odjemalcev.

6.8

Model lastne porabe (self-consumption model) je omogočil znižanje stroškov energije, zlasti za mala in srednje velika podjetja, za katera so bile visoke cene elektrike veliko breme. Za porabnike v stanovanjskih hišah so se pojavili novi modeli, od sončnih modulov na strehah, ki so njihova last ali last tretjih oseb, do projektov za lastno porabo, ki jih izvajajo zadruge za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov.

2.2.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 34/53

Poročevalec:

Stéphane BUFFETAUT

1.1

Znanstveniki in inženirji si že več let prizadevajo, da bi lahko izkoriščali energijo oceanov. Tokovi, plimovanje in valovi so neizčrpen vir obnovljive energije. Francoska elektrarna na plimovanje La Rance pod vodstvom EDF (francoski proizvajalec elektrike), ki jo je leta 1966 slovesno odprl general de Gaulle, proizvede 240 MW s 24 turbinami, ki proizvedejo vsaka po 10 MW. Vetrne elektrarne zadnje generacije proizvedejo kvečjemu 8 MW. Torej gre za učinkovito tehnologijo, čeprav je bil jez La Rance dolgo edini primer takšne elektrarne na svetu. Danes je podoben objekt, ki dosega moč 254 MW, v Južni Koreji na jezeru Sihwa. Nekaj projektov je bilo tudi v Veliki Britaniji, vendar so bili ustavljeni ali prekinjeni zaradi nasprotovanja na podlagi okoljskih razlogov.

1.2

Te naložbe so primerne, če so nameščene na ugodnih geografskih lokacijah z visokimi koeficienti plimovanja, zato bi jih bilo treba bolj upoštevati v nacionalnih mešanicah energijskih virov.

1.3

Ti projekti so že začeli delovati tudi na industrijski ravni, kar dokazuje, da je te tehnike treba jemati ne kot tvegane poskuse, temveč kot čiste vire energije, ki jih je treba razvijati.

1.4

EESO na podlagi tega meni, da bi bilo zanimivo razvijati tudi to vrsto proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov, namesto da se omejimo samo na vetrno in sončno energijo. Čeprav morske energije ni mogoče izkoriščati povsod, ne bi smeli zanemariti tega predvidljivega vira obnovljive energije, katerega vpliv na okolje je majhen in obvladljiv, saj je jasno, da bo energetska prihodnost temeljila na različnih virih oskrbe z energijo.

1.5

Nemčija, Belgija, Danska, Francija, Irska, Luksemburg, Norveška, Nizozemska in Švedska so se 6. junija 2016 dogovorile, da bodo okrepile svoje sodelovanje na področju vetrne energije na morju. Z evropskima komisarjema, pristojnima za energetsko unijo in podnebje, so te države podpisale poseben akcijski načrt za morja na severu Evrope. Sodelovanje bo zajemalo predvsem uskladitev zakonodaj in sistema subvencij za vetrno energijo na morju ter povezovanje električnih omrežij.

1.5.1

EESO močno priporoča, da se tudi na področju morske energije, tako za podvodne elektrarne kot jezove za izkoriščanje plimovanja, sprejmejo podobni ukrepi za sodelovanje med državami članicami in državami evropskega sosedstva, v katerih so ugodna mesta za to vrsto gradenj. To so predvsem države z obalami ob Atlantskem oceanu in Severnem morju.

1.6

EESO meni, da ne smemo zanemariti tehnik, ki se šele razvijajo, kot je izkoriščanje energije valovanja ali toplotne energije morja, pri tem pa je treba pri dodeljevanju trenutno omejenih javnih sredstev upoštevati merila učinkovitosti in posledično dati prednost tehnologijam, ki obljubljajo hitre rezultate.

1.7

Odbor poudarja, da bi lahko Evropska unija z naložbami na tem področju na koncu prevzela vodilno vlogo na področju novih obnovljivih virov energije. Evropska podjetja imajo že zdaj 40 % patentov na področju obnovljivih virov energije. Priporoča nadaljevanje prizadevanj glede raziskav in razvoja na področju energije morja, pa tudi na področju shranjevanja energije, ki jo proizvajajo nestalni viri energije, da bi lahko poenotili proizvodnjo energije iz obnovljivih virov.

1.8

Subvencij ne smemo namenjati samo tradicionalnim obnovljivim virom energije, saj bi s takšnim pristopom zmanjšali možnosti in izkrivili ekonomijo obnovljivih virov energije v korist tehnik, ki jih podpira en uspešen lobi.

2.1

Večino našega planeta prekrivajo morja, zato bi bilo ustrezneje, če bi se namesto Zemlja imenoval Morje. Ljudje so že od nekdaj izkoriščali ribolovne vire za pridobivanje hrane. Nedavno je postalo uspešno izkoriščanje virov, ki ležijo v morskem dnu ali pod njim (polimetalni gomolji, nafta itd.). Energija, ki jo ustvarjajo oceani, se v manjšem obsegu uporablja že več stoletij, in sicer z mlini na plimovanje, ki jih je mogoče najti na nekaterih obalah.

2.2

Danes postaja energetski potencial morja pomemben zaradi potrebe po preprečevanju vseh vrst onesnaževanja in zmanjšanju emisij toplogrednih plinov. Poleg tega pa Evropska unija in države članice, ki imajo dostop do morja, nikakor ne morejo zanemariti priložnosti, ki jih lahko na področju energije ponudijo oceani.

2.3

Čeprav ima Evropa obsežna morska območja, je izkoriščanje obnovljivih virov teh velikanskih površin še v začetni fazi. Kljub temu bi lahko Evropska unija in države članice z inovativnimi podjetji in industrijskimi skupinami v energetskem sektorju spodbujale uporabo novih tehnik za izkoriščanje energije morja. To je namen foruma za energijo morja.

2.4

Obnovljivi viri energije na morju so različni: visoki in nizki valovi, tokovi, plimovanje, temperaturna razlika v površinskih vodah, vetrovi. Vse tehnike in metode imajo svoje lastne geografske in ekološke zahteve, zato je treba pri njihovi uporabi upoštevati omejitve in posledice, povezane z njimi.

3.1

Vsakdo, ki je kdaj opazoval miren ali razburkan ocean, se zaveda, da ta neizmerna vodna masa nikoli ne miruje in da se v njej gibljejo različne sile. Zato ni nič nenavadnega, da se vprašamo, ali je mogoče to energijo, ki jo ustvarja morje, uporabiti in kanalizirati.

3.2

Tehnike, ki so se proučevale ali izvajale v praksi:

3.3

V praksi se zdi najobetavnejša tehnika izkoriščanja tokov, ki nastanejo pri plimovanju, vendar so možnosti teh tehnik v veliki meri odvisne od mesta, kjer so nameščene. Najzanimivejša so območja v Atlantiku in Severnem morju, kjer so koeficienti plimovanja največji. Učinkovitost je najopaznejša na območjih, kjer so razlike v višini plime in oseke zelo velike. Ta vrsta pridobivanja energije ima veliko prednost zaradi predvidljive in zanesljive oskrbe z energijo, saj so plimovanja stalna, njihov razpon pa dobro znan vnaprej.

Po mnenju EDF je v Evropski uniji potencial v obsegu približno 5 GW (od tega 2,5 na francoski obali), kar je enako 12 jedrskim reaktorjem z močjo 10 800 MW. Toda izkoriščanje tokov plime in oseke je še v fazi tehnoloških raziskav in se razen v primeru jeza La Rance še ne izvaja.

3.4

Katere vrste tehnologije podvodnih elektrarn so v preskusni fazi?

4.1

Obstaja velik nabor rešitev za izkoriščanje energije valovanja, nekateri prototipi so potopljeni, drugi nameščeni na gladini morja, na obrežju ali na odprtem morju. Sistemi za pridobivanje energije se razlikujejo glede na posamezen prototip: izkoriščanje energije na morski gladini (valovanje) ali pod vodo (orbitalni prenosi ali gibanja), izkoriščanje razlik v pritisku pri menjavi valov (razlike v višini vode) ali fizično zajetje vodne mase z zajezitvijo.

4.2

V nasprotju s tokovi, ki nastanejo pri menjavi plime in oseke, je energija valov nepredvidljiva, kar je tudi glavna težava pri njenem izkoriščanju. Trenutno je izkoriščanje energije valovanja v raziskovalni fazi in še ni izvedljivo, v preskusni fazi pa je šest tehnik:

5.1

Gre za izkoriščanje temperaturne razlike med vodo tik pod površjem in vodo v globini oceanov. Pogosto se uporablja kratica OTEC, ki označuje ocean thermal energy conversion (pretvorba toplotne energije oceanov). V besedilih Evropske unije se pojem toplotna energija morja uporablja za „energijo, ki se v obliki toplote skladišči v vodah tik pod površjem oceanov“.

5.2

Voda pod površjem oceanov ima zaradi sončne energije visoko temperaturo, ki se lahko na tropskem območju dvigne nad 25 oC. Na drugi strani pa je voda v globinah, kamor sončni žarki ne sežejo, zelo mrzla in ima temperaturo od 2 do 4 oC, razen v zaprtih morjih, kot je Sredozemsko. Poleg tega se hladne plasti ne mešajo s toplimi. Razliko v temperaturi je mogoče izkoristiti s termično napravo, ki za proizvajanje energije potrebuje hladni in topli vir ter za to istočasno uporablja vodo iz globin in vodo pod morsko gladino.

5.3

Ta način izkoriščanja toplotne energije morja je najboljši in najdonosnejši, če je nameščen na posebnih območjih, ki imajo primerno temperaturo vode na površju in ustrezno globino vode. Potrebna napeljava se lahko glede na stroške in razvito tehnologijo spusti do globine približno tisoč metrov. Elektrarne za izkoriščanje toplotne energije morja bi bilo torej nesmiselno namestiti v oddaljenosti več kilometrov od obale, saj bi morale biti cevi zaradi tega daljše in stroški posledično višji. V praksi je najprimernejše območje med severnim in južnim povratnikom, tj. med + 30 in –30o zemljepisne širine, kar so za Evropsko unijo obrobna območja.

6.1

Omeniti je treba tudi vetrne elektrarne, ki so lahko pritrjene na dno ali plavajoče (seveda zasidrane), čeprav strogo gledano ne izkoriščajo energije morja. Vetrne elektrarne na morju so daleč najbolj razvite in se v primerjavi z zgoraj opisanimi tehnologijami zdijo skoraj konvencionalne, nedvomno pa imajo pomemben okoljski in vizualen učinek. Pogosto se omenja navzkrižje interesov z ribiči glede uporabe morja. V praksi polja vetrnih elektrarn, katerih temelj je pritrjen na morskem dnu, tvorijo morski rezervat, saj se tam ribe množijo. Posredno te naprave koristijo tudi ribičem, saj se na teh območjih, kjer je ribolov prepovedan, temelji stolpov pa imajo vlogo umetnih čeri, ribji staleži obnavljajo.

6.2

Ta metoda je v Evropi trenutno najbolj razširjena in se hitro razvija. Trenutno je postavljenih skoraj sto polj vetrnih elektrarn, zlasti v Severnem morju, Atlantskem oceanu (Velika Britanija) in Baltskem morju. V Sredozemlju je malo polj vetrnih elektrarn in projektov, saj je morje globoko, kontinentalna polica pa je kratka ali je sploh ni.

6.3

Povzetek glavnih faz izvajanja teh tehnik:

6.4

Dva velika projekta se izvajata tudi na odprtem morju blizu francoske obale, prvi v Bretanji, drugi med otokoma Noirmoutier in île d’Yeu. Objavljena so bila povabila k oddaji ponudb in izbrani so bili konzorciji izvajalcev.

6.5

Ekonomska produktivnost vetrnih elektrarn na morju je odvisna od njihove lokacije in predvsem od močnega in stalnega vetra, tako da se lahko giblje v razmerju ena proti dve. V nekaterih primerih se je v obdobjih manjšega povpraševanja presežek energije, ki so jo proizvedle vetrne elektrarne, na promptnih trgih prodajal po negativnih cenah. Lahko se zgodi, da bo velik razmah te vrste proizvodnje elektrike povzročil nastanek presežkov, ki jih bo težko porabiti, saj so tesno povezani s točno določenimi in naključnimi vremenskimi pojavi (glej mnenje profesorja Wolfa o nestalnih virih energije).

6.6

Z razvojem te metode in tehnološkim napredkom, povezanim z izkoriščanjem vetrnih elektrarn v zadnjih dvajsetih letih, so se zmanjšali stroški naložb in izkoriščanja. V letih po letu 2000 je bila cena megavatne ure 190 EUR, danes je med 140 in 160 EUR. V primerjavi s tem sodobni jedrski reaktor tipa EPR proizvede megavatno uro za 130 EUR, toda njegova proizvodnja je stabilna in predvidljiva.

6.7

Druge tehnike izkoriščanja energije na morju se bodo seveda morale spopasti s konkurenco vetrnih elektrarn na morju, da se bodo lahko razvile na industrijski ravni in dokazale svojo konkurenčno prednost v primerjavi z vetrnimi elektrarnami na morju, ki imajo visoke stroške vzdrževanja in nadzora. Kot najučinkovitejši in najdonosnejši sistemi so se doslej izkazali podvodne elektrarne in jezovi v ustjih rek. Njihova prednost je med drugim zagotavljanje predvidljive in stalne energije.

7.1

Gre za zelene vire energije, ki so upravičeni do različnih evropskih in nacionalnih sistemov podpore, zlasti do preferencialne nakupne cene. Vendar pa je treba te tehnologije, z izjemo vetrnih elektrarn na morju, še preskusiti v naravnem okolju, zlasti podvodne elektrarne. Upamo, da ekološka konservativnost ne bo ovirala novih preskušenih tehnologij. Znano je, da se je razvoj elektrarn v ustjih rek ustavil predvsem zaradi ostrega nasprotovanja ekologov in ribičev. Vsaka oprema ima vpliv na okolje, ki ga je treba čim natančneje izmeriti, da se oceni pravo ravnovesje med stroški in prednostmi.

7.2

Nedavno je bila med mestom Paimpol in otokom Bréhat potopljena prva skupina podvodnih elektrarn. Tokovi plime in oseke obračajo lopatice v turbinah. Vsaka naprava lahko proizvede moč 1 MW, tako da bodo lahko te podvodne elektrarne zadovoljile potrebe po električni energiji v 3 000 gospodinjstvih.

7.3

Učinkovitost vseh tehnik za izkoriščanje morske energije je odvisna od njihovega kraja namestitve, torej ne gre za splošno uporaben vir energije. Zato bi bilo treba na tem področju ravnati bolj premišljeno kot pri nekaterih drugih subvencioniranih obnovljivih virih energije, na primer sončnih panelih, ki so bili v nekaterih primerih nameščeni bolj zaradi davčnih ugodnosti kot zaradi svoje učinkovitosti. Poudariti je tudi treba, da bo obdavčenje CO2 prispevalo k temu, da bodo z gospodarskega vidika postale zanimive tudi tehnike proizvodnje energije iz obnovljivih virov, ki so danes še v povojih.

2.2.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 34/58

Poročevalec:

Ioannis VARDAKASTANIS

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja Agendo 2030, saj vključuje vrsto ambicioznih ciljev in vmesnih ciljev za spremembo sveta, obenem pa pomeni tudi zgodovinsko prelomnico za način obravnavanja ekonomskih, socialnih in okoljskih neenakosti po vsem svetu. Evropska unija (EU) ima pomembno mednarodno vlogo v diplomaciji, pri zavzemanju za človekove pravice, v trgovini, pri razvoju in humanitarni pomoči, pa tudi pri sodelovanju z večstranskimi organizacijami in dvostranskem sodelovanju s tretjimi državami, zato lahko izjemno vpliva na proces uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja na svetovni ravni. Vendar pa lahko prostovoljno poročanje ogrozi dosledno, učinkovito in merljivo izvajanje Agende 2030. EESO poziva EU, naj izvajanje Agende 2030 obravnava kot obveznost in priložnost za oblikovanje prihodnjih politik in programov EU. Poudarja tudi, da bi se morala EU zavzeti za to agendo, saj omogoča novo, v prihodnost usmerjeno priložnost za EU, da postane unija trajnostnega razvoja, za državljane EU in ostali svet pa predstavlja novo vizijo za vključujoč človekov razvoj.

1.2

Agenda 2030 je popoln odraz evropskih vrednot blaginje za vse, človekovih pravic, socialne pravičnosti, boja proti revščini, demokratičnega upravljanja, socialnega tržnega gospodarstva in zaščite okolja. Zato naj bi imela EU pri izvajanju te agende vodilno vlogo ter prispevala k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja na svetovni ravni. EU bo tako obveljala za vodilnega akterja pri spodbujanju okoljsko, socialno in ekonomsko odgovornega in trajnostnega razvoja, pa tudi pri spoštovanju človekovih pravic, enakosti spolov, nediskriminacije in podpori ranljivim skupinam prebivalstva. Glavna prednostna naloga v vseh politikah in programih EU bi moralo biti izkoreninjenje revščine. V splošno strategijo EU za izvajanje Agende 2030 bi bilo treba poleg tega v celoti in učinkovito vključiti tudi načeli podnebne pravičnosti in „pravičnega prehoda“.

1.3

EESO poudarja, da bo EU le s potrebnimi spremembami za uravnoteženo in vključujočo prilagoditev svojih politik in programov trem stebrom ciljev trajnostnega razvoja lahko izpolnila svojo zavezo glede trajnostnega razvoja na svetovni ravni, tj. da bo vsebinsko in učinkovito spodbujala izvajanje Agende 2030. EU in države članice imajo moralno in politično obveznost do državljanov EU in ostalega sveta, da se izvajanja Agende 2030 lotijo na politično dosleden in usklajen način. Institucije EU in države članice se morajo na najvišji politični ravni takoj dogovoriti o tem, kako naprej, in sprejeti medinstitucionalni sporazum med Komisijo, Svetom in Parlamentom, s tem pa oblikovati trdno podlago za nadaljnje politično ukrepanje (1). Ta dogovor o izvajanju ciljev trajnostnega razvoja bi moral biti osnova za splošno strategijo o vključevanju Agende 2030, s ciljem, da EU postane unija trajnostnega razvoja.

1.4

EESO tako kot v enem od prejšnjih mnenj (2) poziva k ustanovitvi foruma civilne družbe za trajnostni razvoj, ki bi spodbujal in spremljal izvajanje Agende 2030 ter na ta način zagotavljal skladnost notranjih in zunanjih politik in programov EU. Na tem forumu bi morali vsi deležniki, tudi Svet, Komisija, Parlament in civilna družba, v celoti sodelovati kot ključni akterji in s tem poskrbeti, da bo forum deloval pregledno in za svoje delo odgovarjal evropskim državljanom. EESO je pripravljen pripomoči k izvedbi tega procesa.

1.5

EU bi morala od leta 2017 za seje Političnega foruma ZN na visoki ravni za trajnostni razvoj proaktivno pripravljati redne prostovoljne ocene svojih notranjih in zunanjih politik in programov. Kot prva tovrstna regionalna organizacija bi morala hkrati pripravljati tudi letna tematska poročila v skladu z letnimi tematskimi pregledi v okviru foruma ZN. V ta proces poročanja bi morala biti v okviru evropskega foruma za trajnostni razvoj v celoti vključena tudi civilna družba. EESO je pripravljen pripomoči k izvedbi tega procesa (3).

1.6

EU mora dosledno spoštovati mednarodne in evropske pogodbe in sporazume o varovanju okolja ter zaščiti človekovih pravic in ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic. Pristop EU k izvajanju, spremljanju in pregledu Agende 2030 bi zato moral izhajati iz mednarodne in evropske zakonodaje. Izvajanje Agende 2030 je prostovoljno, zato ne bi smelo ogroziti obveznosti o celovitem in učinkovitem vključevanju odgovornosti do mednarodne in evropske zakonodaje v splošno strategijo EU za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja. Te mednarodne obveznosti EU bi morale veljati za vse politike in programe EU.

1.7

Evropska komisija mora preučiti, kakšno vlogo imajo v Agendi 2030 instrumenti za zunanje delovanje. Prvi korak je pregled vseh zunanjih politik, kar pa ne zadostuje, zato ga je treba dopolniti s podrobno in izčrpno analizo vrzeli ter oceno, da bi opredelili dejanske razlike med sedanjimi zunanjimi politikami in programi ter tovrstnimi politikami in programi v prihodnje; slednji bi namreč morali v celoti ter na uravnotežen in pravičen način vključevati ekonomski, socialni in okoljski steber Agende 2030. EESO zato poziva Komisijo, naj sprejme konkretne ukrepe in navedeno vključi v svoje bodoče sporočilo o izvajanju ciljev trajnostnega razvoja.

1.8

Evropska komisija mora Agendo 2030 v celoti vključiti v zunanje delovanje Evropske unije. EU je v svetu pomemben akter, ki z drugimi (javnimi, medvladnimi, zasebnimi in nevladnimi) deležniki sodeluje v okviru zunanjega delovanja in z instrumenti za zunanje delovanje. Zato bi morala Evropska komisija v celoti izkoristiti ključna področja, kot so trgovinska in razvojna politika, sosedska politika, okoljske politike in podnebni ukrepi, zunanja in varnostna politika, socialna in solidarnostna ekonomija, spodbujanje človekovih pravic, humanitarna pomoč, zmanjševanje tveganja nesreč in prenos tehnologij, ter si proaktivno prizadevati za izvajanje Agende 2030. Evropska komisija mora Agendo 2030 v celoti izkoristiti za vključitev v Evropsko soglasje o razvoju, EESO pa izraža obžalovanje, da ni bila dovolj upoštevana v globalni strategiji EU za zunanjo in varnostno politiko (4). V dolgo pričakovano sporočilo o Agendi 2030, ki bi ga Evropska komisija morala objaviti že mnogo prej, bi bilo treba vključiti smotrn program za doseganje politične skladnosti in usklajevanje politik v zunanjem delovanju in programih, s čimer bi zagotovili, da bo pristop trajnostnega razvoja vključen v vse zunanje politike.

1.9

Evropska komisija, zlasti pa visoki predstavnik za zunanje zadeve in varnostno politiko, bi morala vzpostaviti učinkovite mehanizme za dosledno usklajevanje uradne razvojne pomoči in akcijske agende iz Adis Abebe, tako da bi uradno razvojno pomoč dejansko dobivala partnerstva in posebni programi in projekti, oblikovani v skladu s tremi stebri Agende 2030. Pri tem bi bilo treba v celoti upoštevati načela o izkoreninjenju revščine, o tem, da nihče ne bo zapostavljen, o podnebni pravičnosti, pravičnem prehodu, vključujoči rasti in razvoju ter spodbujanju modernizacije, načelo razvoja infrastrukture in trajnostnih podjetij, pa tudi načela o boju proti neenakosti in zagotavljanju spoštovanja človekovih pravic.

1.10

EESO priporoča Evropski komisiji, naj v procesu vključevanja Agende 2030 v instrumente za zunanje delovanje uporabi pristop pogojevanja iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, podoben pristop pa bi nato morali uporabiti v vseh politikah in programih, povezanih s cilji trajnostnega razvoja.

1.11

Delegacije EU v tretjih državah bi morale raziskati, kakšna je ozaveščenost javnosti glede ciljev trajnostnega razvoja in njeno razumevanje teh ciljev. Evropska komisija bi morala organizirati in izvesti dejavnosti in kampanje za ozaveščanje ter s tem Agendo 2030 za trajnostni razvoj napraviti za evropsko agendo. Prav tako bi morala z rednimi raziskavami Eurobarometer ugotoviti, kakšna je ozaveščenost državljanov EU glede ciljev trajnostnega razvoja in njihovo razumevanje teh ciljev. V tem procesu imajo bistveno vlogo organizacije civilne družbe.

1.12

EESO poziva Evropsko komisijo, naj objavi letno poročilo o izvajanju zunanjega delovanja in porabi sredstev v povezavi z Agendo 2030, kar bi moralo biti del načrtovanih letnih poročil EU o izvajanju ciljev trajnostnega razvoja. Evropska komisija bi poleg tega morala v zvezi z Agendo 2030 pripraviti sklop kazalnikov in meril ter jih vključiti v svoje zunanje politike in programe, s tem pa omogočiti lažje ocenjevanje in poročanje o tem, kako učinkoviti so zunanji instrumenti EU pri usmerjanju sredstev v projekte in programe, povezane s cilji trajnostnega razvoja, zlasti pa o tem, kako so v teh instrumentih upoštevani ekonomski, socialni in okoljski steber Agende 2030.

1.13

Evropska komisija bi se morala v svojih zunanjih politikah in programih zavzemati za model upravljanja, pri katerem sodeluje več deležnikov, s čimer bi organizacije civilne družbe v tretjih državah postale dejanski partnerji pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja. Ta novi pristop k posvetovanju in participativnem odločanju bi moral temeljiti na preglednosti, odgovornosti in partnerstvu. Za demokratično izvajanje Agende 2030 je potrebno vključevanje organizacij civilne družbe na vseh stopnjah procesa, tudi pri spremljanju in pregledu.

1.14

EESO poziva Evropsko komisijo, naj krepitev zmogljivosti organizacij civilne družbe vključi v svoje instrumente financiranja ter zunanje politike in programe. Komisija bi morala oblikovati specifičen program in zagotoviti financiranje za podporo krepitvi zmogljivosti organizacij civilne družbe, da bodo lahko v celoti sodelovale pri tem procesu. Organizacijam civilne družbe, ki so vezni člen med lokalnimi vprašanji in vprašanji upravljanja, je treba bolj jasno omogočiti sodelovanje v sedanjih programih za krepitev zmogljivosti (5).

1.15

EESO sodeluje s številnimi partnerji iz različnih držav po vsem svetu, zato izraža pripravljenost, da pripomore k dejanskemu in smotrnemu vključevanju vseh partnerjev (predvsem iz civilne družbe) v izvajanje in spremljanje ciljev trajnostnega razvoja, ter se zavezuje, da bo omogočil sodelovanje civilne družbe pri izvajanju na nacionalni ravni.

2.1

EESO pozdravlja zavezo o spreminjanju našega sveta, ki so jo svetovni voditelji sprejeli 25. septembra 2015 v zvezi z Agendo 2030 za trajnostni razvoj, v kateri je določen sklop ciljev za odpravo revščine, zaščito planeta in zagotovitev blaginje za vse. Vsak izmed ciljev je razdeljen na posamične konkretne cilje, ki naj bi jih dosegli v naslednjih 15 letih. Agenda 2030 naj bi tako spodbujala ustvarjanje in vzpostavljanje močnih in vključujočih partnerstev med vsemi deležniki, s tem pa odločno podprla oblikovanje novega modela upravljanja na svetovni ravni.

2.2

Za Agendo 2030 je značilen splošen, nedeljiv in integriran pristop k ekonomskemu, socialnemu in okoljskemu stebru, zato predstavlja edinstveno ravnovesje med vsemi tremi razsežnostmi trajnostnega razvoja. Agenda 2030 tako pomeni zgodovinsko spremembo načina, kako se ekonomske, socialne in okoljske neenakosti obravnavajo po vsem svetu.

2.3

Agenda 2030 je načrt ukrepanja za ljudi, planet in blaginjo. V njej je določenih 17 ciljev trajnostnega razvoja in 169 vmesnih ciljev, ki se v enaki meri nanašajo na ekonomsko, okoljsko in socialno razsežnost razvojnih ciljev tisočletja ter obravnavajo pomanjkljivosti teh ciljev, hkrati pa za svet predstavljajo novo vizijo trajnostnega razvoja in vključujoče rasti, ki bo koristil celotnemu prebivalstvu. Med cilji Agende 2030 so tudi zaščita, spodbujanje in zagotavljanje človekovih pravic in enakosti za vse, z večjim poudarkom na enakosti spolov (cilj št. 5).

2.4

EESO sprejema in v celoti podpira pomen načela, da nihče ne bo zapostavljen, ki velja za vse cilje trajnostnega razvoja in vmesne cilje, zato bi ga bilo treba v celoti upoštevati tudi pri oblikovanju partnerstev, politik in ukrepov za izvajanje in spremljanje Agende 2030.

2.5

Z Agendo 2030 je bila na ravni ZN vzpostavljena struktura upravljanja na visoki ravni, tj. Politični forum na visoki ravni, ki je platforma več deležnikov, njena naloga pa je sistematično pregledovanje in spremljanje izvajanja te agende. Prvo srečanje navedenega foruma po podpisu Agende 2030 je bilo julija 2016, na njem pa je 22 vlad, vključno s štirimi državami članicami EU, predstavilo prve prostovoljne nacionalne ocene, v katerih poročajo o svojih prizadevanjih za izvajanje Agende 2030 za trajnostni razvoj (Estonija, Finska, Francija in Nemčija ter Črna gora, Filipini, Egipt, Gruzija, Kitajska, Kolumbija, Madagaskar, Maroko, Mehika, Norveška, Republika Koreja, Samoa, Sierra Leone, Švica, Togo, Turčija, Uganda in Venezuela).

2.6

Pri izvajanju Agende 2030 bi se bilo treba bolj osredotočiti na ukrepe, politike in programe ter vzpostavljanje preglednih in participatornih partnerstev z več deležniki, ter si tako na podlagi načel univerzalnosti, nedeljivosti, preglednosti in odgovornosti ter načel o človekovih pravicah prizadevati za odpravo ekonomskih, socialnih in okoljskih neenakosti po vsem svetu.

2.7

Univerzalna in nedeljiva narava Agende 2030 velja tako za države v razvoju kot razvite države, za njeno izvajanje pa so potrebne ekonomske, socialne in okoljske spremembe, ki bodo preobrazile vse strani. EU naj bi bila pri izvajanju te agende za zgled, zato bi morala skupaj z državami članicami uskladiti vse politike in programe, da bi lahko uresničili cilje boja proti revščini in neenakosti, ohranitve planeta in ustvarjanja vključujoče gospodarske rasti na uravnotežen in dosleden način, ki bodo koristili vsemu prebivalstvu enako, ter pri tem upoštevati vse tri stebre ciljev trajnostnega razvoja.

2.8

Institucije EU bodo morale na visoki ravni začeti postopke za sprejetje političnih odločitev na visoki ravni o tem, da EU postane unija trajnostnega razvoja. Zato je izjemno pomembno, da se oblikuje splošna strategija za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja, na podlagi katere bi spodbujali, omogočali in usmerjali uravnoteženo usklajevanje politik in programov EU, pri tem pa enakovredno upoštevali vse tri stebre Agende 2030.

3.1

Največji izziv pri izvajanju Agende 2030 je izkoreninjenje revščine v vseh njenih oblikah, tudi skrajno revščino. To je tudi eno od ključnih horizontalnih načel, vrednota iz Pogodb Evropske unije in predpogoj za doseganje trajnostnega razvoja (cilj št. 1). EU ima v svetu zelo pomembno vlogo in je tako tudi dejansko eden glavnih akterjev z velikim vplivom na gospodarsko rast in razvojne politike po vsem svetu. Zato ima izjemno priložnost, da z uravnoteženim vključevanjem treh stebrov Agende 2030 v vse instrumente EU za zunanje delovanje svoje zunanje politike in programe usmeri v izvajanje te agende na svetovni ravni. Glede na to, da sta za Agendo 2030 značilni univerzalnost in nedeljivost, lahko EU pričakuje, da bo pri njenem izvajanju, zlasti pri spopadanju s tem izzivom, pritegnila veliko pozornosti.

3.2

EU bi morala sprejeti mehanizme za delitev bremena in koristi podnebnih sprememb, saj te vplivajo na človekove pravice, revščino in enakost. Eden takih mehanizmov je t. i. podnebna pravičnost, ki globalno segrevanje opredeljuje kot etično in politično vprašanje, ne pa zgolj kot okoljsko ali fizikalno. V okviru tega koncepta se učinki podnebnih sprememb namreč navezujejo na pojme pravičnosti, zlasti okoljske in socialne pravičnosti, obenem pa se preučujejo vprašanja, kot so enakost, človekove pravice, kolektivne pravice ter zgodovinska odgovornost za podnebne spremembe. Temeljna podmena podnebne pravičnosti je, da podnebne spremembe najbolj prizadenejo tiste, ki so zanje najmanj odgovorni.

3.3

Prav tako bistvenega pomena je, da se v zunanje in notranje politike in programe EU vključuje koncept „pravičnega prehoda“, ki pomaga ohranjati pravice ljudi in delavcev (npr. pravico do dostojnega dela), obenem pa z zunanjimi instrumenti EU modernizira nacionalna gospodarstva in podjetja ter jih naredi bolj okoljsko prijazna in družbeno odgovorna.

3.4

Pravično izvajanje ekonomskega, socialnega in okoljskega stebra Agende 2030 z zunanjim delovanjem EU bi moralo vključevati strategije za promoviranje nizkoogljičnih, krožnih in sodelovalnih gospodarstev, trajnostne proizvodnje in porabe hrane, vlaganja v inovacije in dolgoročne posodobitve infrastrukture ter spodbujanje trajnostnih podjetij (6).

3.5

Agenda 2030 temelji na načelu in pristopu prostovoljstva, kar lahko ovira njeno celovito in hitro izvajanje. Vendar pa bi morala EU poskrbeti, da bi bilo izvajanje te agende tako v EU in drugod obvezno; vseh 17 ciljev je namreč popolnoma v skladu z načeli in vrednotami EU iz Pogodb, zato jih je treba vključiti v politike in programe EU ter nato tudi izvajati. Zunanje delovanje EU bi moralo temeljiti na prav teh načelih in vrednotah.

3.6

Za dosledno izvajanje Agende 2030 v EU je potrebna dejanska zaveza institucij in držav članic na najvišji politični ravni, da bodo cilje trajnostnega razvoja hitro in učinkovito vključile v vse politike in programe EU.

3.7

Univerzalnost Agende 2030 in zaveze držav po vsem svetu, ne glede na to, na kakšni stopnji gospodarskega in družbenega razvoja so in kakšen je njihov življenjski standard, so za EU izjemno pomemben izziv, saj se mora izkazati kot voditeljica in pripraviti smernice za postopno izvajanje te agende na svetovni ravni. Da pa bi bilo to mogoče doseči in da bo EU lahko izpolnila ta pogoj, mora sprejeti potrebne odločitve in ustrezno spremeniti svoje politike in programe.

3.8

Opozoriti je treba, da je od sklenitve dogovora o Agendi 2030 minilo že leto dni, Evropska komisija pa se njenega izvajanja loteva zelo nedosledno in neusklajeno. Prvo srečanje Političnega foruma na visoki ravni je bilo julija 2016 v prostorih ZN, kjer so štiri države članice EU (Estonija, Finska, Francija in Nemčija) predstavile svoje prostovoljne ocene. EESO izraža obžalovanje, ker Evropska komisija na tem prvem srečanju ni predstavila dosledne in usklajene strategije za boljše usklajevanje in ustvarjanje sinergij med državami članicami EU ter državami članicami in institucijami EU.

3.9

Ta neusklajenost je razvidna tudi iz dokumentov o posvetovanju glede globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko ter glede novega soglasja o razvoju, saj je Agenda 2030 v oba vključena zgolj deloma. Na začetku tega leta je Evropska komisija začela posvetovanja o evropskem stebru socialnih pravic, pri čemer ni upoštevala niti Agende 2030 niti njenega socialnega stebra. Treba je opozoriti, da EESO trenutno pripravlja mnenje, v katerem bo opredelil svoje stališče glede evropskega stebra socialnih pravic. Odločno poudarja, da pri izvajanju Agende 2030 za trajnostni razvoj v EU ni in ne bi smelo biti prostora za ozkogledost.

3.10

EU in njene države članice razvojno pomoč namenjajo približno 150 državam; so namreč največje donatorke uradne razvojne pomoči (URP), ki znaša več kot 50 % vsakoletne skupne razvojne pomoči. Iz predhodnih podatkov je razvidno, da se je v letu 2015 skupna URP EU (institucij in držav članic EU) že tretje leto zapored zvišala in dosegla 68 milijard EUR, kar pomeni, da je bila najvišja doslej, saj se je v primerjavi z letom 2014 povečala za 15 %. EESO poziva EU in njene države članice, naj povečajo znesek skupne URP: leta 2015 je znašala 0,47 % bruto nacionalnega dohodka EU (BND), doseči pa bi morala ciljnih 0,7 %.

3.11

Raziskava Eurobarometer kaže, da razvojno pomoč podpira skoraj vsak deveti od desetih državljanov EU (89 %, kar v primerjavi z letom 2014 pomeni povečanje za 4 odstotne točke). Več kot polovica meni, da bi morala EU zagotoviti obljubljeno stopnjo pomoči (7). Evropski državljani od EU pričakujejo, da bo spoštovala svoje zaveze glede ciljev trajnostnega razvoja, oblikovala novo vizijo za trajnostno Evropo in izpolnila svoje obveznosti glede izvajanja.

3.12

Evropska komisija bi morala pregledati politike in programe v zvezi s tretjimi državami in na ta način poskrbeti, da bodo skladne z Agendo 2030. Ta pregled bi morala dopolniti s podrobno in izčrpno analizo vrzeli, da bi opredelili pomanjkljivosti in protislovja v politikah in programih EU, namenjenih tretjim državam, ter ugotovili, če so usklajeni s cilji trajnostnega razvoja.

3.13

O položaju ogroženih ljudi na svetu je zbranih premalo zanesljivih in razčlenjenih podatkov. Evropska komisija bi morala zato podpreti delo medagencijske in strokovne skupine za kazalnike ciljev trajnostnega razvoja. Eurostat mora izboljšati svojo zmogljivost za merjenje vpliva Agende 2030 na ranljive skupine prebivalstva v EU. EESO poziva k pripravi letnega poročila o izvajanju ukrepov in porabi sredstev v povezavi z Agendo 2030, kar bi moralo biti del načrtovanih letnih poročil Eurostat o izvajanju ciljev trajnostnega razvoja za Evropo.

3.14

Institucije EU bi morale sprejeti potrebne ukrepe za soočenje z izzivom, kako načelo o tem, da nihče ne bo zapostavljen, tudi udejanjiti ter ga v celoti vključiti v svoje politike in programe, za kar je potrebnih veliko razčlenjenih, zanesljivih in dostopnih podatkov.

3.15

Evropska komisija bi morala pri izvedbi celovitega pregleda ali vzpostavitvi postopka za spremljanje Agende 2030 vedno sodelovati s civilno družbo in se z njo posvetovati. EESO sicer meni, da bi morala Evropska komisija dejavnosti za krepitev zmogljivosti civilne družbe vključiti v vse svoje politike in programe ter zagotoviti finančna sredstva za mednarodno sodelovanje organizacij civilnih družb s sedežem v EU in drugod, da bi tako civilna družba postala dejanski partner pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja. Zato EESO poziva Evropsko komisijo, naj v skladu s priporočilom v mnenju o evropskem forumu civilne družbe za trajnostni razvoj  (8) odobri ustanovitev evropskega foruma za trajnostni razvoj.

3.16

Institucije EU bi morale oblikovati medinstitucionalni mehanizem za usklajevanje, s katerim bi cilje in vmesne cilje Agende 2030 učinkovito, hitro in usklajeno vključili v vse politike in programe EU za zunanje delovanje. Če se želi EU vsestransko vključiti v izvajanje ciljev trajnostnega razvoja na svetovni ravni, mora strateško načrtovati svoje prihodnje zunanje politike in programe. EESO zato poziva Evropsko komisijo, naj:

3.16.1

v prihodnjem sporočilu o Agendi 2030 predstavi smotrn program za doseganje politične skladnosti svojega zunanjega delovanja in s tem povezanih programov. Sporočilo brez smotrnega načrta za preoblikovanje zunanjih politik EU v politike, ki temeljijo na Agendi 2030, ne bo izpolnilo pričakovanj ljudi po svetu. Ta načrt bi moral biti del splošne strategije EU, ki bi zajemala ustrezne ukrepe za potrebne spremembe, na podlagi katere bi lahko Agendo 2030 usklajeno vključili v politike in programe EU na globalni ravni. Eden glavnih elementov take splošne strategije bi moral biti model upravljanja, pri katerem sodeluje več deležnikov, s čimer bi poskrbeli za dosledno vključevanje organizacije civilne družbe v izvajanje ciljev trajnostnega razvoja (9);

3.16.2

poskrbi, da bo globalna strategija EU za zunanjo in varnostno politiko postala širši mehanizem, tako da bo Agenda 2030 upoštevana na področjih, kot so trgovina, razvoj, demokracija, človekove pravice, humanitarna pomoč, zmanjševanje tveganja za nesreče, prenos tehnologije in podnebni ukrepi;

3.16.3

zagotovi, da bo v predlogu za prihodnje soglasje o razvoju določeno, da se morajo institucije in države članice EU pri zagotavljanju pomoči tretjim državam dejansko usklajevati, kar bi med drugim moralo zajemati tudi združevanje virov. Soglasje bi moralo vključevati učinkovito dvostransko usklajevanje med EU in državami članicami glede njihovih nacionalnih prednostnih nalog, partnerstev z EU in sodelovanja z drugimi javnimi in zasebnimi donatorji. To naj bi po pričakovanjih povzročilo multiplikacijski učinek pri uresničevanju Agende 2030 in bo omililo sedanji negativni učinek razdrobljenosti in podvajanja pomoči;

3.16.4

s svojimi zunanjimi politikami in programi spodbuja socialno in solidarnostno gospodarstvo. EESO meni, da sta socialno in solidarnostno gospodarstvo popolnoma v skladu z uresničevanjem ciljev trajnostnega razvoja in da bi bil lahko zato ta sektor gospodarstva ključnega pomena za uravnoteženo izvajanje ekonomskega, socialnega in okoljskega stebra Agende 2030;

3.16.5

pojasni in določi, katera sredstva se bodo uporabljala za izvajanje Agende 2030, pri čemer si mora prizadevati za močne sinergije z akcijsko agendo iz Adis Abebe in forumom za financiranje razvoja.

3.17

Novi, celoviti pristop Agende 2030 ter univerzalna in nedeljiva narava treh medsebojno povezanih stebrov pomenijo bolj celovit model človekovega razvoja, zato rezultatov izvajanja te agende ni mogoče meriti na tradicionalen način, tj. zgolj s podatki o BDP za merjenje gospodarske rasti in vključujočega razvoja.

3.18

Evropska unija bi morala za dosledno izvajanje Agende 2030 oblikovati in izvajati posebne politike in programe, pri čemer bi se bilo treba osredotočiti zlasti na spodbujanje demokracije, človekove pravice, okoljske politike, načelo pravne države in vključujočo rast ter resnično izboljšanje življenjskih pogojev ranljivih skupin prebivalstva. To bi morali biti osnovni elementi zunanjega delovanja, politik in programov EU, s poudarkom na spodbujanju uravnoteženega izvajanja treh stebrov Agende 2030.

3.19

Tudi v Evropski službi za zunanje delovanje bi morali pripraviti in izvajati usklajen načrt za vključevanje merljivih dejavnosti in pobud. EU bi si morala z njim prizadevati za vodilno vlogo pri doslednem vključevanju Agende 2030 v svoje dejavnosti, politike in programe, tako da bo drugod po svetu obveljala za akterja, ki utira pot uravnoteženemu in pravičnemu izvajanju navedene agende.

3.20

Evropska komisija bi morala na podlagi 17 ciljev Agende 2030 določiti s tem povezane pogoje, ki bi jih bilo treba vključiti v vse politike in programe, ki jih v okviru zunanjega delovanja financira EU. Upravičenci do teh programov bi morali pri njihovem izvajanju te pogoje izpolniti. Pogojenost v zvezi z Agendo 2030 mora seveda v enaki meri in v celoti veljati za vse politike in programe EU. Načelo o pogojevanju je že vključeno v regulativni okvir evropskih strukturnih in investicijskih skladov (10).

3.21

Na splošno velja, da Agenda 2030 pomeni spremembo paradigme za razvojno agendo, kar bi moralo biti v celoti upoštevano tudi v programih EU za razvojno sodelovanje. Zato bi bilo treba vseh 17 ciljev Agende 2030 popolnoma vključiti v agendo EU za razvojno sodelovanje. EU bi morala poleg tega pri oblikovanju in izvajanju ukrepov zunanjega delovanja dosledno spoštovati in upoštevati mednarodne pogodbe, vključno z okoljskimi pogodbami in pogodbami o človekovih pravicah (11).

3.22

Evropska komisija bi morala v svoje zunanje politike in programe vključiti ukrepe, s katerimi bi ocenila, koliko ljudje razumejo vpliv izvajanja Agende 2030 in kako ga dojemajo. Poleg tega bi morala v državah članicah EU opraviti raziskavo Eurobarometer, podobne raziskave pa tudi v partnerskih državah. Opozoriti in poudariti je treba, da je glede na Eurobarometer za cilje trajnostnega razvoja že slišala ali o njih brala zgolj tretjina Evropejcev (36 %).

4.1

Za Agendo 2030 je v svetu potreben premik k modelu upravljanja, pri katerem sodeluje več deležnikov, z večjo vlogo civilne družbe, kar pomeni nove načine delovanja, ki v večji meri temeljijo na sodelovanju in vključevanju ter participativnem sprejemanju odločitev.

4.2

V proces pogajanj o Agendi 2030 so se vključili novi akterji iz civilne družbe, zato je treba to sodelovanje v postopku izvajanja izkoristiti, okrepiti in formalizirati. Civilna družba je prav zaradi pozitivnih in učinkovitih prispevkov organizacij civilne družbe v pogajanjih o Agendi 2030 in nato pri njenem izvajanju postala nepogrešljiva in tudi dejanski partner v tem procesu.

4.3

Civilna družba ima ključno vlogo pri izvajanju Agende 2030 na globalni, regionalni in nacionalni ravni, zato je treba poskrbeti, da lahko učinkovito deluje tudi na nacionalni ravni v državah članicah EU in partnerskih državah. Da bi to sodelovanje in partnerstvo tudi dejansko zaživela, EESO poziva Evropsko komisijo, naj dejavnosti za krepitev zmogljivosti civilne družbe vključi v svoje politike in programe.

4.4

EESO se zaveda omejitev in ovir, s katerimi se soočajo organizacije civilne družbe v mnogih delih sveta, kar je obžalovanja vredno, saj onemogoča njihovo dejansko in učinkovito sodelovanje v tem procesu. Zato poziva Evropsko komisijo, naj za partnerske države določi obveznost, da morajo civilni družbi s sistematičnim posvetovanjem in vključevanjem v načrtovanje, izvajanje in spremljanje Agende 2030 omogočiti dejansko sodelovanje pri projektih in programih, zlasti tistih, ki jih financira EU. Delegacije EU bi morale v ta namen pozorno spremljati stanje ter o njem poročati Evropski komisiji in visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Delegacije ZN v partnerskih državah bi morale poleg tega organizirati posvetovanja z organizacijami civilne družbe glede programov EU za financiranje.

4.5

Vendar pa bi si morala civilna družba proaktivno prizadevati, da bi se prilagodila zahtevam iz Agende 2030 in na ta način vplivala na njeno izvajanje. Ta agenda je jasen poziv organizacijam civilne družbe, naj postanejo dejanska pogonska sila za njeno izvajanje, kar pomeni, da bi morala civilna družba ta proces obravnavati kot spremembo paradigme o tem, kako je organizirana in kako deluje. To je mogoče le, če se bo civilna družba na to pripravila in se preoblikovala, tako da bo lahko v celoti sodelovala v postopku odločanja. Organizacije civilne družbe bi morale biti reprezentativne, demokratične, pregledne in odgovorne.