18.1.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 17/1

—

ob upoštevanju mnenj OR o predlogih proračuna EU za leto 2014, 2015 in 2016;

—

ob upoštevanju mnenja OR o vmesnem pregledu večletnega finančnega okvira;

—

ker se proračunski postopek za proračun EU za leto 2017 časovno ujema z vmesnim pregledom/revizijo večletnega finančnega okvira po členu 2 Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020;

1.

poudarja pomembno vlogo, ki jo ima proračun EU za leto 2017 pri razvoju in uresničevanju ciljev in prioritet EU glede spodbujanja rasti in zaposlovanja ter ustvarjanja novih delovnih mest, skupaj s povečevanjem učinkovite kohezije EU in konkurenčnosti, da bi se lahko odzvali na nove izzive;

2.

poudarja, da je treba pri letnem proračunu EU upoštevati več strukturnih pomanjkljivosti večletnega finančnega okvira:

3.

na podlagi pregleda rasti za leto 2016, ki ga je pripravila Komisija, ponavlja, da bi moral proračun EU prispevati k oživljanju gospodarstva in kritju še vedno precejšnje naložbene vrzeli v EU po krizi, ki škoduje konkurenčnosti in ogroža gospodarsko, socialno in teritorialno kohezijo;

4.

poudarja pomen evropskih strukturnih in investicijskih skladov (skladov ESI), Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI), Obzorja 2020, Erasmusa+, programov financiranja MSP ter drugih politik in programov, ki spodbujajo razvoj gospodarstva EU; poziva Komisijo, naj še poveča naložbe v raziskave, inovacije in infrastrukturo;

5.

ugotavlja, da so lokalne in regionalne oblasti v državah članicah pri obvladovanju velikega števila razseljenih ljudi in pri vodenju integracijskih politik pogosto prepuščene same sebi: od nacionalnih oziroma evropskih oblasti so deležne zelo malo finančnih sredstev in/ali usklajevanja. Finančni viri bi morali biti neposredno dostopni lokalnim in regionalnim oblastem, da bi lahko izpolnile svoje obveznosti glede migracij in integracije ter imele zagotovljen hiter dostop do nacionalnih in evropskih sredstev; predlaga, da države članice ter lokalne in regionalne oblasti dobijo tudi praktične smernice glede potencialnih virov financiranja;

6.

zagotoviti je treba tudi pomoč lokalnim in regionalnim oblastem v državah izvora in sosednjih regijah, vključno z območji tranzita, pri obvladovanju migracijskih tokov; brez podpore EU lokalne in regionalne oblasti v partnerskih državah ne bodo zmogle nuditi dostojnih življenjskih pogojev in osnove za gospodarski razvoj v državah izvora; zato bi moral odgovoren pregled večletnega finančnega okvira – glede na sporazume s tretjimi državami za učinkovit nadzor meja, zmanjšanje migracijskih tokov, sodelovanje na področju vračanja ter boj proti trgovini z ljudmi – predvideti večjo finančno in operativno podporo, tudi z novimi in inovativnimi viri financiranja;

7.

poziva proračunski organ, naj razmisli o potrebnosti neposredno dostopnih finančnih virov za evropske kmete, ki so jih od začetka sedanjega večletnega finančnega okvira prizadele različne krize (npr. nestanovitnost cen), zlasti v sektorjih mleka, mesa, sadja in zelenjave; poudarja učinek, ki so ga na proračun imeli izredni ukrepi v odziv na te krize, v skupni vrednosti 500 milijonov EUR v proračunu za leto 2016 in 300 milijonov EUR v proračunu za leto 2015; opozarja na sedanje krizne razmere v kmetijstvu več držav članic;

8.

želi spomniti, da bo Evropska komisija leta 2016 pregledala skupna dodeljena sredstva za vse države članice v okviru cilja kohezijske politike „naložbe za rast in delovna mesta“ za obdobje 2017–2020 in na podlagi novejših statističnih podatkov prilagodila navedena skupna dodeljena sredstva, pri čemer poudarja, da je treba za leto 2017 zagotoviti dovolj proračunskih sredstev za financiranje teh prilagoditev;

9.

poziva Evropsko komisijo, države članice in regije, naj te prilagoditve uporabijo kot prožno orodje za spopadanje z novimi izzivi v okviru kohezijske politike, saj člen 7 uredbe o večletnem finančnem okviru določa, da se te prilagoditve uvedejo zaradi upoštevanja izredno težkega položaja držav članic, ki jih je prizadela kriza;

10.

ugotavlja, da prve analize kažejo na hitre odobritve in izvajanje projektov, ki se financirajo iz programov Obzorje 2020 in instrumenta za povezovanje Evrope (IPE), ter na negativne posledice krčenja proračunskih sredstev za oba programa; poziva proračunski organ, naj se med proračunskim postopkom za leto 2017 nadomesti krčenje sredstev za Obzorje 2020 in IPE, povezano z oblikovanjem EFSI;

11.

želi spomniti, da lahko letni proračunski postopek zgolj začasno reši pomanjkanje sredstev ali povečanje vrzeli med odobritvami in plačili: ta vprašanja je treba reševati s celotno vmesno revizijo večletnega finančnega okvira;

12.

obžaluje zmanjšanje financiranja, ki je na voljo za energetske naložbe v okviru IPE; poudarja, da ta prednostna postavka ne sme biti prikrajšana zaradi prenosa dodatnih sredstev na druge postavke. Priporoča, da se pri izvajanju IPE na področju energije zagotovi boljše geografsko ravnotežje, da bi lahko boljše medsebojne povezave geografsko bolj uravnoteženo koristile tudi drugim regijam, ne samo jugovzhodnim regijam EU in njihovim sosedam: te povezave so ključne za dobro delovanje notranjega energetskega trga v vsej EU;

13.

meni, da je pobuda za zaposlovanje mladih ključna politična prioriteta, saj je – s pomočjo evropskih strukturnih in investicijskih skladov (skladov ESI) – konkretno orodje za podporo mladim pri vstopanju na trg dela; zato predlaga, da se iz skupne proračunske postavke v višini 3,2 milijarde EUR, odobrene za obdobje 2014–2020, za izvajanje te pobude v proračunu za leto 2017 zagotovijo zadostne odobritve za prevzem obveznosti in odobritve plačil;

14.

poudarja dejstvo, da se po začetnih zamudah izvrševanje skladov ESI pospešuje, zato se zavzema za povečanje odobritev plačil v proračunu EU za leto 2017, da bi se izognili prihodnjim zaostankom pri plačilih; poziva Komisijo, naj redno spremlja stanje glede neporavnanih obveznosti in vzpostavi mehanizem za zgodnje opozarjanje;

15.

predlaga, da Evropski parlament izpelje nekaj pilotnih projektov v okviru proračuna za leto 2017, da bi ugotovil potrebe in potencial rasti, ki bi ga imelo vzpostavljanje manjkajočih povezav prometne infrastrukture na čezmejnih območjih;

16.

poudarja, da bi bilo treba nepredvidene nove potrebe po plačilih, če se bodo pojavile, financirati z novimi odobritvami plačil in ne s prerazporeditvijo obstoječih sredstev;

17.

opozarja, da bi moral biti proračun EU osredotočen na rezultate, zato podpira vsa prizadevanja Evropske komisije za poenostavitev finančne uredbe, boljše dopolnjevanje različnih instrumentov financiranja EU in zagotavljanje enakih pogojev za vse politike in programe EU z vidika pravil o državni pomoči, javnih naročil in obveznosti poročanja; poudarja, da bi moral proračun EU voditi lokalno utemeljen pristop upravljanja na več ravneh;

18.

poudarja, da mora proračun EU voditi lokalno utemeljen pristop upravljanja na več ravneh, da bodo sredstva in politike EU lahko prinašali boljše rezultate, ki črpajo iz lokalnih in regionalnih posebnosti;

19.

želi spomniti, da so se države donatorke v sporazumu COP 21 iz decembra 2015 obvezale, da bodo države v razvoju podprle s 100 milijardami USD na leto, da pa se je treba še pred konferenco COP 22 v Marakešu dogovoriti o skupni metodologiji za obračunavanje financiranja podnebnih ukrepov. Poziva Komisijo, naj v tem okviru predstavi konsolidiran regulativni okvir EU za financiranje podnebnih ukrepov in ga vključi v predlog proračuna za leto 2017, saj se je EU dogovorila tudi to, da se najmanj 20 % večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020, tj. 180 milijard EUR, porabi za ukrepe, povezane s podnebjem;

20.

nazadnje ugotavlja, da so številne lokalne in regionalne oblasti nedavno uvedle politike priprave proračuna, ki upoštevajo razmerje med spoloma, in poziva Evropsko komisijo, naj učinek spola upošteva pri pripravi predloga proračuna za leto 2017;

21.

pooblašča svojega predsednika, da to resolucijo predloži Evropski komisiji, Evropskemu parlamentu, Svetu ter predsedniku Evropskega sveta.

18.1.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 17/4

—

ob upoštevanju resolucije z dne 4. junija 2015 o prednostnih nalogah OR za obdobje 2015–2020, resolucije z dne 4. decembra 2015 o delovnem programu Evropske komisije za leto 2016 in protokola o sodelovanju z Evropsko komisijo iz februarja 2012;

—

ob upoštevanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti meni, da je pomembno, da Komisija s svojim delom še naprej izraža zavezanost spoštovanju teh načel z uporabo skupnega pristopa na več ravneh, in poziva, naj se lokalne in regionalne oblasti v večji meri vključijo v evropski proces odločanja;

1.

poziva Komisijo, naj na podlagi vmesnega pregleda strategije Evropa 2020 in izvajanja ciljev Združenih narodov za trajnostni razvoj čim prej predloži novo dolgoročno strategijo trajnostnega razvoja EU (evropsko strategijo trajnostnega razvoja) do leta 2030;

2.

izpostavlja vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri odpravljanju ovir za naložbe, kot je bila poudarjena v poročilih o državah za leto 2016 in v priporočilih za posamezne države, in poudarja, da morajo vse ravni upravljanja partnersko sodelovati pri opredelitvi in odpravi teh ovir v svojih državah;

3.

poziva Komisijo in Evropsko investicijsko banko k nadaljnjim ukrepom za medsebojno dopolnjevanje in krepitev Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) ter evropskih strukturnih in investicijskih skladov (skladov ESI) ter drugih programov, ki jih financira EU; znova poziva k vključitvi OR v izvajanje, spremljanje in ocenjevanje naložbenega načrta, zlasti v zvezi s spodbujanjem naložbenih platform in analizo dejanskega učinka EFSI na zmanjšanje naložbene vrzeli na regionalni in lokalni ravni;

4.

poudarja, da mora Evropska komisija v sodelovanju z Evropsko investicijsko banko pojasniti vlogo regionalnih spodbujevalnih bank in drugih finančnih ustanov v sistemu naložbenih platform kot orodju, s katerim naj bi uresničili naložbeni načrt za Evropo (1);

5.

poudarja, da je potrebna poenostavitev za večji učinek in boljšo uporabo programov evropskih strukturnih in investicijskih skladov, in predlaga, naj se čim prej sprejme vrsta ukrepov za poenostavitev v sedanjem programskem obdobju; hkrati predlaga tudi, da se okrepijo dejavnosti v zvezi s temeljitim pregledom sistema izvajanja kohezijske politike za naslednje programsko obdobje z intenzivnejšim delom skupine na visoki ravni za poenostavitev in uvedbo vsestranskega dialoga na več ravneh, zlasti z lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

6.

predlaga, da se za porabo sredstev iz skladov ESI oblikujejo širše izjeme iz pravil o državni pomoči;

7.

pozdravlja pregled čezmejnega sodelovanja, da se odpravijo pravne in upravne ovire za čezmejno sodelovanje, in Komisijo spodbuja, naj v letu 2017 predloži konkretne ukrepe za odpravo teh ovir, tudi ob upoštevanju predloga luksemburškega predsedstva EU za pripravo evropske čezmejne konvencije o posebnih določbah v obmejnih regijah; poziva Komisijo, naj pozorno spremlja izvajanje direktive o čezmejnem zdravstvenem varstvu (Direktiva 2011/24/EU), da bo mogoče odpraviti njene morebitne pomanjkljivosti;

8.

obžaluje, da vmesni pregledi številnih programov in pobud EU, ki naj bi se zaključili v tretjem četrtletju leta 2017, niso usklajeni z vmesnim pregledom/revizijo sedanjega večletnega finančnega okvira; zato Komisijo poziva, naj te preglede izvede do 1. julija 2017 in nato pripravi celovit predlog za naslednji večletni finančni okvir, ki naj bi bil predložen do 1. januarja 2018; pri tem izraža upanje, da zamude pri pregledih teh programov ne bodo povzročile bolj poznega sprejetja zakonodajnih predlogov za naslednji večletni finančni okvir;

9.

poudarja, da je treba agendo EU za mesta, ki so jo sprejeli voditelji držav in vlad, izvajati v partnerstvu z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, ter da je treba zagotoviti skladnost agende EU za mesta z agendo EU za boljše pravno urejanje; poziva k vključitvi agende EU za mesta v letni delovni program Komisije za leto 2017 in predlaga, da se v ta program vključi tudi priprava bele knjige o izvajanju agende EU za mesta;

10.

poziva Komisijo, naj v letni delovni program za leto 2017 vključi pripravo teritorialne vizije do leta 2050. Poudarja potrebo po novi teritorialni viziji, saj je treba posodobiti sporazum o evropski perspektivi prostorskega razvoja iz leta 1999, kot je bilo poudarjeno v sklepih zasedanja ministrov za teritorialno kohezijo in mestno politiko z dne 27. novembra 2015;

11.

poziva Komisijo, naj si prizadeva za odpravo ozkih grl v prometu in zagotavljanje ustreznih čezmejnih povezav, pri tem pa zlasti obravnava vprašanje manjkajočih čezmejnih prometnih povezav na lokalni in regionalni ravni. Treba je zagotoviti ustrezno financiranje predvsem za male infrastrukturne projekte čezmejnega pomena. Odbor pričakuje, da bo Evropska komisija predstavila konkreten predlog in časovni okvir za uvedbo sistemov za načrtovanje čezmejnih multimodalnih potovanj in interoperabilnih povezanih sistemov za izdajanje vozovnic;

12.

znova poziva Evropsko komisijo, naj pripravi zeleno knjigo o mobilnosti v regijah z manj ugodnimi geografskimi in demografskimi značilnostmi;

13.

spodbuja Komisijo, naj obudi razpravo o dodatnih kazalnikih poleg BDP ter preuči, ali je treba in mogoče razviti dopolnilne kazalnike gospodarske uspešnosti, blaginje in trajnostnega razvoja;

14.

priporoča, naj Evropska komisija oblikuje „minimalne kvalifikacije ter znanja in spretnosti“, ki bi bile priznane in potrjene v vseh državah članicah, ne da bi to posegalo v odgovornost držav članic za vsebino poučevanja in organizacijo izobraževalnih sistemov, kot to določa člen 165 PDEU, in pričakuje, da bo najpozneje do leta 2018 vzpostavljen sistem za priznavanje neformalnega in priložnostnega učenja; poudarja potrebo po usklajevanju poklicnega znanja in spretnosti s potrebami trga, pri čemer je treba v letnem delovnem programu Komisije za leto 2017 ustrezno upoštevati potrebe brezposelnih mladih po usposabljanju;

15.

poziva Komisijo, naj pripravi strategijo EU o demografskih spremembah in v vmesni pregled strategije Evropa 2020 vključi vodilno pobudo o demografskih vprašanjih ter z OR čim prej začne dialog o prihodnji opredelitvi regij, ki so prikrajšane zaradi hudih in trajnih demografskih ovir;

16.

pričakuje, da bo Komisija v začetku leta 2017 predložila zakonodajni predlog za evropski steber socialnih pravic, da se odpravi asimetrija med ekonomskimi svoboščinami in socialnimi pravicami;

17.

poziva Komisijo, naj predlaga pravni okvir, ki bi zajemal skupne opredelitve za različne oblike evropske socialne ekonomije, kot so zadruge, fundacije, vzajemne družbe in združenja, da bi socialna podjetja lahko delovala na zanesljivi pravni podlagi in tako izkoriščala prednosti notranjega trga in prostega pretoka;

18.

poziva Komisijo, naj predlaga novo strategijo za enakost spolov in pravice žensk za obdobje 2016–2020 in pripravi zakonodajni predlog za revizijo Direktive Sveta 92/85/EGS o porodniškem dopustu;

19.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju z OR in državami članicami predloži še drugo poročilo o evropski strategiji o invalidnosti za obdobje 2010–2020 in preuči možnost za nadaljnji razvoj strategije;

20.

poziva Komisijo, naj obravnava pojav navideznih družb;

21.

namerava prispevati k evropskemu letu kulturne dediščine 2018 z ozaveščanjem širše javnosti na lokalni ravni o kulturni dediščini;

22.

poudarja, da je potrebna prenovljena evropska strategija za turizem, in opozarja, da Odbor regij v zvezi s tem pripravlja mnenje „Turizem kot gonilo regionalnega sodelovanja v EU“ in bo Evropski komisiji predstavil predloge o tej prenovljeni evropski strategiji;

23.

poziva Komisijo, naj na vseh področjih politike EU bolj sistematično upošteva vidik podeželja in pripravi belo knjigo o podeželskih območjih kot izhodišče za politiko razvoja podeželja po letu 2020;

24.

poziva Komisijo, naj še naprej spodbuja modro rast v okviru novega celostnega načrta za razvoj modrega gospodarstva v Evropi, ki bi temeljil predvsem na skupni evropski strategiji za kartiranje obal in podatke o morju, da bi z večjo razpoložljivostjo podatkov prispevali k razvoju modrega gospodarstva, hkrati pa preprečili razdrobljenost in izkoristili čezmejne sinergije. Zavzema se tudi za vzpostavitev skupnosti znanja in inovacij za modro gospodarstvo;

25.

poziva Komisijo, naj v okviru svojih politik in skladov uporablja načelo naložb, odpornih na nesreče, ter v posvetovanju in sodelovanju z lokalnimi, regionalnimi in nacionalnimi oblastmi ter zainteresiranimi stranmi pripravi smernice o tem, kaj Sendajski okvir za zmanjšanje tveganja nesreč pomeni za Evropo in kako naj se ga čim bolje izvede;

26.

poziva Komisijo, naj v celoti izvede akcijski načrt za krožno gospodarstvo in oceni, ali je treba v letu 2017 predložiti potrebne predloge, vključno z ambiciozno strategijo za plastiko v krožnem gospodarstvu, zakonodajo za določitev minimalnih zahtev glede kakovosti ponovno uporabljene vode ter novimi pobudami za sektor gradbeništva in rušenja;

27.

poziva Komisijo, naj izvede ocene teritorialnega učinka vseh obstoječih zavezujočih okoljskih ciljev;

28.

poziva Komisijo k pregledu podnebnih ciljev EU in potrebnih sredstev za njihovo uresničitev v skladu s svetovnimi cilji, sprejetimi na konferenci COP 21 v Parizu; opozarja Komisijo na prvotno priporočilo Odbora, naj se do leta 2030 emisije toplogrednih plinov v primerjavi z letom 1990 zmanjšajo za 50 %; meni, da bi za vse nove cilje morali izvesti oceno teritorialnega učinka in da ne bi smeli omejevati pravice držav članic, da same določijo svojo mešanico energetskih virov;

29.

poziva Komisijo, naj udejanji preambulo svetovnega sporazuma o podnebnih spremembah št. 15 in tako prizna pomen pristopa upravljanja na več ravneh, ki ne vključuje samo mest, ampak tudi regije;

30.

želi sodelovati v forumu EU za energetsko infrastrukturo in zastopati stališča lokalnih in regionalnih oblasti pri oblikovanju politike v zvezi z naložbami v energetsko infrastrukturo, zlasti na področju decentralizirane proizvodnje energije, vključno z mikroproizvodnjo in distribucijo;

31.

želi biti že v zgodnji fazi vključen v načrtovanje politike, pregled direktiv EU o energetski učinkovitosti, spodbujanje energije iz obnovljivih virov in zasnovo trga z električno energijo;

32.

poziva Komisijo, naj predlaga bolj specifične pobude na področju soproizvodnje toplote in električne energije ter omrežij za daljinsko ogrevanje in hlajenje, da se dodatno zmanjša delež emisij CO2 in poveča energetska varnost;

33.

meni, da bi morala biti Komisija bolj ambiciozna glede politike na področju energije iz obnovljivih virov ter še naprej podpirati, prilagajati in širiti model konvencije županov v EU in zunaj nje ter tako prispevati k doslednejšim in bolj trajnostnim spremembam pri upravljanju mest, podnebnih ukrepih in vključevanju državljanov;

34.

poziva, naj se v celoti izvede sedmi okoljski akcijski program Evropske unije za obdobje 2014–2020, in Komisijo prosi, naj predloži predlog direktive EU, ki bi vsebovala določbe o zagotavljanju skladnosti za ves pravni red EU na okoljskem področju (2);

35.

poziva k doslednemu izvajanju strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020, zato Komisijo prosi, naj v letu 2017 predloži pobudo za preprečevanje neto izgube biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev, s katero že preveč zamuja; prav tako Komisijo ponovno poziva, naj ne revidira direktiv o naravi, temveč čim prej pripravi sporočilo, ki bi vsebovalo konkretne ukrepe za izboljšanje njunega izvajanja (3);

36.

poziva Komisijo, naj predloži sporočilo o trajnostni proizvodnji hrane, v katerem bo opredelila skladen vseevropski okvir politike za obravnavo trajnosti kmetovanja, proizvodnje hrane, dobavne verige in trgovinskih vidikov, ter spominja Evropsko komisijo na njeno preteklo zavzemanje, da bi se določili bolj specifični cilji za 30-odstotno zmanjšanje živilskih odpadkov do leta 2025 (4). Prav tako znova poziva, naj se za lokalne proizvode uvede nov logotip ter določita skupni simbol in shema za njihovo prepoznavanje;

37.

poziva Komisijo, naj objavi novo strategijo o alkoholu za obdobje 2016–2025, ki bo temeljila na najnovejših dokazih ter upoštevala družbene spremembe in podporne programe, ki se že izvajajo na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

38.

podpira poziv Evropskega parlamenta, da je treba v evropski semester vključiti steber enotnega trga s sistemom za redno spremljanje in ocenjevanje;

39.

pozdravlja prihodnji sveženj za poenostavitev DDV za MSP in pobudo za zagonska podjetja kot konkretna ukrepa za zmanjšanje regulativne in upravne obremenitve zanje; poudarja potrebo po nadaljnji znatni poenostavitvi predpisov, zlasti glede dostopa MSP do javnih naročil in njihovega sodelovanja pri projektih, ki se financirajo iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov;

40.

pozdravlja dejstvo, da Komisija pozornost namenja ekonomiji delitve oziroma sodelovalni ekonomiji, poudarja pa, da bi morali za vse daljnosežne zakonodajne pobude uporabiti sektorski pristop in pri tem kot merilo za pripravo zakonodajnih smernic upoštevati, v kakšnem obsegu se izvaja posamezna pobuda;

41.

meni, da bi se morala Komisija bolj odzivati na velike finančne izzive na področju storitev splošnega pomena, zato jo poziva, naj oceni teritorialni učinek zakonodaje EU na zagotavljanje teh storitev s posebnim poudarkom na državni pomoči in pravilih o javnih naročilih ter izkoristi vse obstoječe možnosti za poenostavitev, tudi poenostavitev finančnih instrumentov EU; glede na navedeno pričakuje, da se bo Komisija pri pregledu t. i. svežnja Almunia v letu 2017 z Odborom ustrezno posvetovala glede financiranja storitev splošnega gospodarskega pomena;

42.

predlaga, naj Komisija po sedanji oceni direktive o pravnih sredstvih na področju javnih naročil izvede pregled direktive, da se odpravijo pomanjkljivosti z vidika lokalnih in regionalnih oblasti;

43.

ponovno poziva Komisijo in Parlament, da uvedeta kodeks ravnanja, ki bo zagotovil strukturirano vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti v evropski semester, in se zavezuje, da bo v zvezi s tem vzpostavil dialog s Komisijo;

44.

znova poziva Komisijo, naj oceni učinek novih pravil evropskega nadzornega organa iz leta 2010 na sposobnost vlaganja lokalnih in regionalnih oblasti;

45.

poziva Komisijo, da vključi OR v pripravo bele knjige o reformi EMU, v kateri bi morali obravnavati konkurenčnost in socialno razsežnost EMU;

46.

meni, da je eden od glavnih izzivov za enotni digitalni trg oblikovanje trajnostnega podatkovnega gospodarstva, tudi v okviru industrije (Industrija 4.0); se zavzema za oblikovanje pogojev, ki bodo omogočili priključitev vseh območij na širokopasovno omrežje, ter za sodelovanje s Komisijo in Evropsko investicijsko banko, da se izkoristijo finančne in podporne sheme za infrastrukturo IKT, in poziva Komisijo, naj v okviru izvajanja enotnega digitalnega trga redno poroča o napredku pri premoščanju digitalne vrzeli, zlasti na regionalni in lokalni ravni;

47.

poziva Komisijo, naj predloži predloge za boljšo uporabo raziskovalnih programov, ki jih financira EU, in nadalje razvije sinergije med financiranjem iz programa Obzorje 2020, skladov ESI in EFSI ter okrepi povezavo s strategijami pametne specializacije na regionalni ravni; predlaga, da se poseben poudarek nameni učinku financiranja iz programa Obzorje 2020 na rast in da se v okviru vmesne ocene obravnava inovacijski prepad;

48.

predlaga, naj OR tesno sodeluje v pregledu strategije za biogospodarstvo v letu 2017;

49.

poudarja, da je treba pri izvajanju novih orodij EU, kot so evropski svet za inovacije ter pobudi o odprtih podatkih in odprtih inovacijah, upoštevati regionalno razsežnost in z njimi prispevati k zmanjšanju inovacijskega prepada;

50.

poziva Komisijo, naj vse pomembne pobude na področju trgovinske politike spremljajo ocene teritorialnega učinka in naj novi trgovinski sporazumi ne uvajajo novih omejitev za lokalne in regionalne oblasti pri zagotavljanju storitev splošnega pomena;

51.

prosi Komisijo, naj sistematično izvaja naknadne ocene, da se preučijo pozitivni in negativni ekonomski, okoljski, socialni in teritorialni učinki trgovinskih sporazumov;

52.

poziva Komisijo, naj za odpravo problemov glede transparentnosti priprave trgovinske politike na ravni držav članic EU predloži smernice, kako se določijo cilji trgovinske politike pred začetkom pogajanj, tj. v fazi, ko 28 držav članic določi pogajalski mandat;

53.

v zvezi s pravosodjem poziva Komisijo, naj daje prednost oblikam spodbud, ki državam članicam pomagajo izboljšati razmere v zaporih za zapornike, spodbujajo uvedbo postopkov mediacije na kazenskem področju, usmerjenost v restorativno pravičnost, uporabo alternativnih rešitev prestajanja kazni zapora ter usposabljanja, ki bi ljudem omogočala, da zapustijo socialno okolje, zaznamovano z nezakonitostjo in kriminalom;

54.

pozdravlja pripravljenost Evropske komisije, da se spoprime z izzivi, ki jih predstavlja doslej največji dotok prosilcev za azil, beguncev in ekonomskih migrantov v Evropo, ter meni, da so predlogi za reformo dublinskega sistema pomemben korak v to smer; pričakuje pa dodatne konkretne predloge v letu 2017, da se oblikuje celostna politika EU na področju migracij in azila, ki bo temeljila na spoštovanju temeljnih pravic in mednarodnih obveznosti ter na načelu solidarnosti;

55.

poziva Komisijo, da si v sodelovanju z državami članicami še naprej prizadeva doseči soglasje glede skupnega evropskega seznama varnih izvornih držav ter sodeluje z izvornimi in tranzitnimi državami, ki so opredeljene kot varne države, da se lahko izvaja učinkovita politika hitrega vračanja ob polnem spoštovanju človekovih pravic in mednarodnih obveznosti;

56.

poziva Komisijo, naj predlaga vzpostavitev mehanizmov, na podlagi katerih bodo lahko prosilci za azil za humanitarni vizum zaprosili zunaj EU, kar jim bo omogočilo zakonit vstop v EU;

57.

priznava, da migracije pomembno prispevajo k rasti evropskega gospodarstva, in poziva, naj se ta vidik upošteva v evropskem semestru, zlasti kar zadeva izdatke za vključevanje migrantov;

58.

meni, da je ohranitev schengenske ureditve pomembnejša kot kdaj koli prej, in poziva Komisijo, naj si skupaj z državami članicami čim bolj prizadeva za ponovno zagotovitev potrebne stabilnosti sistema; znova poudarja, da ima lahko opustitev Schengenskega sporazuma o svobodnem gibanju prek meja znatne posledice zaradi fizičnih kontrol in lahko povzroči resne ekonomske posledice, migracijskega pritiska pa to ne bo odpravilo;

59.

poziva Komisijo, naj lokalnim in regionalnim oblastem dodeli več sredstev, da bodo lahko učinkoviteje opravljale svojo pomembno nalogo zagotavljanja pomoči in vključevanja prosilcev za azil, beguncev in migrantov;

60.

meni, da je boljše dodeljevanje sredstev iz evropskih investicijskih in strukturnih skladov na regionalni in lokalni ravni pogoj za podporo politik vključevanja. Pri tem poziva, naj se za reševanje problematike prosilcev za azil, beguncev in migracij v prihodnjih letih nameni več sredstev, ki naj se bolje porazdelijo in bolj učinkovito porabljajo;

61.

poziva Komisijo, naj (1) lokalne in regionalne oblasti podpre pri razvoju lokalnih, regionalnih in nacionalnih strategij za preprečevanje radikalizacije, (2) še naprej zbira in v priročniku objavlja najboljše prakse o načinih preprečevanja radikalizacije ter (3) podpre sodelovanje med mesti pri reševanju problema radikalizacije;

62.

izraža zaskrbljenost zaradi težav pri nadzoru prisotnosti mladoletnih brez spremstva in zaradi tveganja, da bodo postali žrtve trgovine z ljudmi in izkoriščanja; odločno poziva k uvedbi programov vključevanja in izobraževanja, zlasti za mladoletne, ter k organizaciji sprejema, pri katerem bi sodelovale matične skupnosti mladoletnikov, ki že obstajajo v državah sprejema, ki bi mladoletnim omogočile živeti v družini ali v podobnem okolju;

63.

poudarja, da je treba pri izvajanju prenovljene evropske sosedske politike (ESP) veliko pozornost nameniti pobudam v podporo procesom decentralizacije, tesnemu medinstitucionalnemu sodelovanju in krepitvi zmogljivosti na podnacionalni ravni; poziva Komisijo, naj oživi instrument za lokalno upravo in njegovo uporabo razširi v vseh sosednjih državah, in ponovno predlaga, naj se v izvajanje prenovljene ESP vključijo metodologije, koncepti in instrumenti evropske kohezijske politike;

64.

poziva Komisijo, naj v okviru letnih poročil o napredku pri širitvi podrobneje preuči procese decentralizacije in stanje na področju lokalne samouprave v državah širitve;

65.

poudarja, da morajo lokalne in regionalne oblasti EU ustrezno prispevati k razvojnemu sodelovanju, da se dosežejo trajnostni rezultati, tudi po konferenci Združenih narodov o bivališčih in trajnostnem razvoju mest (HABITAT III);

66.

vabi Komisijo, naj posebno pozornost nameni zaščiti beguncev v njihovih regijah izvora, ki je pomembna pri obravnavi vse večjega števila oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito. V tem okviru pozdravlja predlog Evropske komisije za novi partnerski okvir s tretjimi državami, v katerih je nastanjeno veliko število beguncev; te države morajo vzpostaviti vzdržne sprejemne zmogljivosti in zagotavljati trajne možnosti bivanja blizu doma za milijone ljudi, ki bežijo pred vojno in preganjanjem. Pri tem priznava potrebo po zunanjem naložbenem načrtu, s katerim bi spodbudili naložbe v tretje države, in poziva, naj se v to polno vključijo evropske lokalne in regionalne oblasti. Lokalne in regionalne oblasti bi morali spodbuditi, da pomagajo sorodnim oblastem zunaj EU, pristojnim za sprejem, z zagotavljanjem tehnične podpore in zavzemanjem za bolj strukturiran pristop k zaščiti beguncev;

67.

znova poziva k poenostavitvi in izboljšanju pravnega okvira za evropsko državljansko pobudo kot edinega instrumenta neposredne udeležbe na ravni EU;

68.

opozarja Komisijo na svoje uspešno delo pri organiziranju decentraliziranih komunikacijskih dejavnosti o vprašanjih v zvezi z EU v tesnem sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi mediji, civilno družbo in institucijami EU ter jo poziva, naj prizadevanja na tem področju okrepi že veliko pred evropskimi volitvami leta 2019;

69.

poziva Komisijo, naj pripravi vseevropsko standardno definicijo čezmernega prenašanja pravnih predpisov, da se zagotovi pravna varnost pri izvajanju in uporabi prava EU ter da se zmanjša prekomerna upravna obremenitev;

70.

poziva, naj se po sprejetju novega medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje povečajo preglednost, sodelovanje in učinkovitost v institucijah EU ter naj bo OR vključen v vse faze zakonodajnega postopka, da se v zakonodajnem ciklu in posvetovanjih polno izkoristi njegov potencial;

71.

izpostavlja svoje dobro sodelovanje s Komisijo pri pilotnem preizkusu ocen teritorialnega učinka, izvedenem v letih 2015 in 2016; na podlagi tega dobrega sodelovanja Komisijo poziva, naj ocene teritorialnega učinka kot standardno prakso uvede pri oceni učinka zakonodaje, ki bi lahko imela asimetrične teritorialne učinke, ter v okviru širše agende za boljšo pripravo zakonodaje;

72.

pričakuje, da bo vse tesneje sodeloval z Evropsko komisijo in Evropskim parlamentom pri spremljanju subsidiarnosti in pri pripravi konference, posvečene subsidiarnosti, ki bo organizirana leta 2017;

73.

pooblašča svojega predsednika, da to resolucijo predloži Evropski komisiji, Evropskemu parlamentu, Svetu ter predsedniku Evropskega sveta.

18.1.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 17/11

—

ob upoštevanju resolucije OR z dne 16. februarja 2012 o informacijskih centrih Europe Direct (CdR 84/2012);

—

ob upoštevanju mnenja OR z naslovom Ponovno približevanje Evrope državljanom – okrepljeno in boljše komuniciranje na lokalni ravni z dne 3. decembra 2014 (COR-2014-04460);

1.

ugotavlja, da se EU sooča z velikimi političnimi in gospodarskimi izzivi. Ker se demokratični deficit nadaljuje in so državljani vse bolj razočarani nad EU, si morajo vsi akterji v evropski politiki prizadevati za večjo vključenost državljanov EU v evropski projekt in evropske politike, da bi zagotovili njihovo legitimnost;

2.

poudarja, da lahko ravno lokalne in regionalne oblasti prispevajo k boljšemu povezovanju državljanov z akterji evropske politike in evropske voditelje seznanijo z dejanskimi potrebami državljanov. Zato bi bilo treba dati večji pomen decentralizirani evropski komunikaciji;

3.

se zavezuje h krepitvi sodelovanja z informacijskimi centri Europe Direct v okviru svoje strategije komuniciranja za obdobje 2015–2020;

4.

poudarja, da ima mreža Europe Direct s trenutno 518 informacijskimi centri v državah članicah ključno vlogo v okviru strategije za decentralizirano evropsko komunikacijo. Gre za enega najpomembnejših instrumentov Evropske komisije za informiranje državljanov na lokalni in regionalni ravni o konkretnem pomenu različnih evropskih političnih tem za njihovo vsakdanje življenje;

5.

pozdravlja sedanji postopek ocenjevanja okvira Evropske komisije za vsebinske in tehnične vidike centrov Europe Direct, da bi se pripravili na programsko obdobje 2018–2023 in določili nove okvirne pogoje za centre Europe Direct;

6.

meni, da sta bistvenega pomena dejavnost mreženja, ki jo izvajajo centri Europe Direct z evropskimi institucijami in drugimi informacijskimi omrežji Evropske komisije, ter njihova vloga povezovanja z organi in potrebami lokalnih in regionalnih skupnosti, lokalnih institucij ter civilne družbe;

7.

ugotavlja, da postaja glede na trenutno krizo delo centrov Europe Direct vse pomembnejše in zahtevnejše. Glede na številne izzive, s katerimi se sooča EU, bi bilo treba izkoristiti polni potencial centrov Europe Direct in še okrepiti njihovo vlogo v evropski komunikaciji; pri tem je treba poskrbeti za uravnoteženo geografsko porazdelitev; števila upraviteljev centrov v posameznih lokalnih in regionalnih skupnostih ne bi smeli zmanjšati;

8.

meni, da je delo centrov Europe Direct v bodoče možno zagotoviti s poglobitvijo že zdaj tesnega sodelovanja in s pomočjo evropskih sredstev;

9.

predlaga precejšnje povečanje finančnih sredstev za centre Europe Direct v tem večletnem okviru. Pavšalni znesek, ki ga posamezni center Europe Direct prejme za širjenje osnovnih informacij, bi bilo treba podvojiti, standardne pavšalne zneske za financiranje različnih modulov pa povečati. Hkrati je treba zagotoviti, da si bodo centri prizadevali za večjo učinkovitost in najbolj optimalno uporabo virov. Poleg tega se bo z več finančnimi sredstvi za pilotne module mogoče odzivati na krizne razmere. S tem bi se lahko absorbiralo povišanje stroškov za plače in najemnine;

10.

pričakuje, da se bo zaradi povečanih zahtev, ki jih morajo izpolnjevati centri, izboljšalo njihovo financiranje;

11.

vztraja, naj bodo centri, glede na to, da nudijo javne storitve, še naprej oproščeni plačila davka na dodano vrednost;

12.

poudarja, da je treba precej zmanjšati upravno breme;

13.

potrjuje, da ukrepi Evropske komisije v zvezi z dejavnostmi na področju decentralizirane evropske komunikacije načeloma dosegajo ciljne skupine. Vendar pa prednostne naloge Evropske Komisije glede evropskih politik le delno ustrezajo potrebam državljanov. Abstraktnejša ko je tema, manj jo državljani doživljajo kot pomembno politično vprašanje. Zato bi bilo treba posebno pozornost nameniti reševanju evropskih političnih vprašanj, ki so povezana z vsakodnevnim življenjem državljanov;

14.

meni, da je treba okrepiti odnose centrov Europe Direct z lokalnimi in regionalnimi mrežami združenj z uvedbo dvosmernih komunikacijskih kanalov, da bi ugotovili, katera so razna interesna področja državljanov ter obveščanje o Evropi prilagodili njihovim potrebam.

15.

ugotavlja, da je sistem modulov na splošno pozitiven, vendar so potrebne spremembe. Nekateri moduli bi morali biti, na primer, prožnejši;

16.

poziva Evropsko komisijo, naj centrom Europe Direct omogočijo, da prilagodijo načrtovane ukrepe tako željam Komisije glede komunikacije kot potrebam na lokalni ravni. Za prihodnost evropskega projekta morajo evropski politični akterji komunicirati z državljani tako, da bodo slednji Evropo ponovno doživljali kot skupen dom in kot skupnost vrednot in miru, ki usmerja družbeni in kulturni napredek ter pravičnost. Centri Europe Direct ponujajo informacije in so blizu državljanom, zato lahko vzpostavijo povezavo med obema stranema in spodbujajo evropsko idejo med državljani na pozitiven način;

17.

predlaga, da se na začetku nove finančne perspektive 2018–2023 sproži informacijska kampanja, ki bi poudarila dodano vrednost oznake Europe Direct ter okrepila zavest o vsakodnevnem delu centrov Europe Direct in o njihovih evropskih ukrepih na regionalni ravni, s čimer bi dopolnili običajno obveščanje o srečanjih na visoki ravni, ki državljanom ne nudi celotne slike evropskega projekta;

18.

meni, da bi moral sistem modulov upoštevati regionalne prednostne naloge, oblike in skupine, ki do zdaj niso bile zajete med cilje, predvsem pa bi moral omogočati prožno uporabo razpoložljivih modulov. Cilj tega je čim bolj prilagoditi komunikacijo lokalnim potrebam. Novi razpis bi moral omogočati predstavitev projektov na regionalni ravni, da bi komunikacijo lahko čim bolj prilagodili lokalnim potrebam. Na ta način bi dobro izkoristili partnerstvo med različnimi organi, ki si skupaj prizadevajo za pokritost ozemlja z ustreznimi storitvami za javnost, za boljše komunikacijske strategije, ki gredo v korak s časom, ter za bolj strukturirane odnose z zainteresiranimi stranmi in drugimi evropskimi mrežami. Koristno bi bilo predvideti možnost delne uporabe oblik partnerstva, ki predvidevajo sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem, kar med drugim spodbuja tudi Evropska komisija v programskem obdobju 2014–2020 za sredstva EU. Tem projektom bi bilo treba zagotoviti ustrezno financiranje, ki bi temeljilo na tem, koliko prebivalstva pokriva posamezna pisarna, ki je odprta za javnost;

19.

poziva k uvedbi možnosti financiranja ukrepov sodelovanja med različnimi informacijskimi centri, s ciljem olajšati izmenjavo dobrih praks med centri iz različnih območij, pa tudi izkoristiti sinergije, zlasti ko gre za iste ciljne skupine s podobnimi značilnostmi in potrebami;

20.

poudarja, da je vloga centrov Europe Direct bistvenega pomena za lokalne in regionalne oblasti, ki najbolje poznajo lokalne in regionalne zainteresirane strani ter teme, ki zanimajo državljane. Najbolje vedo, s katerimi informacijami in kako doseči in pritegniti državljane. Zato je njihova vloga na področju evropske komunikacije ključnega pomena in bi jo bilo treba dodatno okrepiti, zlasti s tesnejšim sodelovanjem z evropskimi institucijami;

21.

podpira poziv Evropskega parlamenta Komisiji, naj zagotovi ustrezne in celovite smernice za organizatorje evropskih državljanskih pobud (1);

22.

predlaga Evropski komisiji, naj okrepi sodelovanje med različnimi evropskimi mrežami, da se izboljša obveščanje državljanov in komuniciranje z njimi, s čimer bi jim ponudili širšo paleto odgovorov na njihova vprašanja.

18.1.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 17/13

1.

poudarja, da je jeklarstvo v EU imelo in še vedno ima osrednjo vlogo v procesu evropskega povezovanja in da je eden od glavnih temeljev blaginje, ustvarjanja dodane vrednosti, naložb in zaposlovanja v Evropi. Gre za eno od ključnih panog EU s 330 000 delovnimi mesti in 500 proizvodnimi obrati v 23 državah članicah. Leta 2014 je s 169 milijoni proizvedenega jekla na leto, kar predstavlja 10 % svetovne proizvodnje, ustvarila skupni promet v višini 166 milijard EUR, kar predstavlja 1,3 % BDP EU;

2.

opozarja, da jeklarstvo kljub zmanjšanju proizvodnje in števila delovnih mest v zadnjih nekaj desetletjih ostaja ključni dejavnik ponovne industrializacije Evrope. Cilj iz sporočila Komisije Za oživitev evropske industrije z dne 22. januarja 2014, da bi se prispevek industrije k BDP do leta 2020 povečal na 20 %, je mogoče doseči le s konkurenčnim jeklarstvom;

3.

opozarja na močno gospodarsko povezanost jeklarstva s panogami, ki so višje in nižje v verigi. Skupaj z dobavitelji iz rudarstva in energetike, prometnimi omrežji ter ponudniki storitev in uporabniki, kot so metalurgija, proizvodnja vozil, proizvodnja strojev in gradbeništvo, tvori jeklarstvo obsežna omrežja in grozde dodane vrednosti;

4.

izrecno poudarja, da prihodnji razvoj jeklarstva neposredno in posredno vpliva na lokalni in regionalni razvoj ter da je konkurenčno in trajnostno jeklarstvo nujno tudi za oživitev gospodarstva in gospodarsko rast v številnih evropskih regijah; opozarja, da je jeklarstvo hkrati pomemben vir neposrednih delovnih mest, saj pomembno vpliva na številne druge gospodarske panoge;

5.

opozarja, da je evropsko jeklarstvo sestavni del mednarodnega trga surovin, trga javnih naročil in prodajnega trga, zato je odvisno od poštenih konkurenčnih pogojev;

6.

poudarja, da so jeklarska podjetja sama po sebi energetsko intenzivna in da stroški za energijo predstavljajo približno 40 % vseh operativnih stroškov. Zato je za to panogo zelo pomembna cenovno ugodna in varna oskrba z energijo;

7.

poudarja prispevek jeklarstva k razvoju energetskega prehoda in varstvu podnebja. Inovativni izdelki iz jekla so na primer nujni za izgradnjo vetrnih turbin in visoko učinkovitih elektrarn ter proizvodnjo električnih vozil. Čeprav je jeklarstvo glavni vir CO2, inovativni izdelki iz jekla prihranijo šestkratno količino CO2 glede na količino, ki nastane ob njihovi proizvodnji;

8.

opozarja, da ima jeklarstvo strateški pomen za vzpostavitev vseevropske železniške infrastrukture in pomembno prispeva k vzpostavitvi lokalnega železniškega omrežja, ki je dobra alternativa za razbremenitev cestnega prometa, zlasti z vidika izboljšanja kakovosti življenja in okolja na urbanih območjih;

9.

poudarja, da morajo proizvajalci jekla s sedežem v Evropi svojo proizvodnjo narediti čim bolj stroškovno učinkovito in varčno z viri ter uporabljati najnovejše tehnologije, v kar morajo neprestano vlagati. Dolgoročna konkurenčnost je odvisna tudi od njihove zmožnosti za razvoj novih tehnologij na področjih, kot je na primer energetska učinkovitost. Prav tako pa je pomembno, da EU in njene države članice vedno upoštevajo posledice svojih odločitev na nacionalno in mednarodno konkurenčnost jeklarstva in dolgoročne gospodarske posledice;

10.

ugotavlja, da mora jeklarstvo za svoj nadaljnji obstoj dokazati tudi, da bo lahko z inovacijami in okolju prijaznim pristopom obvladovalo izzive v prihodnosti. To na primer vključuje aktivni prispevek k varstvu okolja in podnebja, pa tudi dosledno upoštevanje tehničnih standardov pri ponovnem vlaganju na področju okoljske in podnebne politike;

11.

poudarja visoke socialne standarde evropskega jeklarstva ter njegova prizadevanja za varstvo podnebja in okolja;

12.

ugotavlja, da se z recikliranjem jekla prihranijo surovine, energija in emisije toplogrednih plinov ter se krepi krožno gospodarstvo. Še posebej pa je treba omeniti, da je jeklo mogoče do 100-odstotno reciklirati. Ponovno uporabo in recikliranje jekla bi bilo treba dodatno razviti glede na cilj konkurenčnega in trajnostnega krožnega gospodarstva, in glede na to, da ima EU pozitivno bilanco v trgovini z odpadnimi kovinami. Poleg tega ima razvoj novih vrst jekla, ferozlitin, tehnik litja in proizvodnje zelo velik tržni potencial;

13.

poudarja, da evropsko jeklarstvo z najnovejšimi tehnologijami in visoko usposobljeno delovno silo zagotavlja odličnost na tem področju ter pri tem v središče postavlja raziskave, usmerjene v želje strank, in razvoj izdelkov. Razvoj inovativnih in kakovostnih izdelkov pomaga ohraniti in krepiti konkurenčnost podjetij;

14.

potrjuje, da je sodobna proizvodnja jekla močno odvisna od stalnega zagotavljanja visoko usposobljene delovne sile, ki zna poiskati rešitve, usmerjene v prihodnost; ugotavlja, da je program za nova znanja in spretnosti dobra podlaga za neprestano vlaganje v ljudi, tudi v njihovo prekvalifikacijo in izpopolnjevanje znanja. Od tega bodo imele korist številne gospodarske panoge, tudi jeklarstvo;

15.

podpira prizadevanja evropskega jeklarstva za več enakopravnosti med vsemi zaposlenimi. Delež žensk, zaposlenih v jeklarstvu, se je v zadnjih 10 letih povečal in znaša trenutno med 6 in 25 %, odvisno od položaja in od države članice EU. Poleg tega so jeklarska podjetja v zadnjih dveh letih v več državah članicah predstavila vrsto pobud, da bi pritegnila ženske v jeklarstvo;

16.

ugotavlja, da je jeklarstvo EU vodilno na področju zdravja in varnosti pri delu ter da ima najvišje standarde zdravja in varnosti pri delu na svetu. Na ravni EU potekajo podrobne razprave o izmenjavi najboljših praks v zvezi z zdravjem in varnostjo pri delu. Poleg tega jeklarstvo v EU intenzivno sodeluje pri socialnem dialogu na ravni EU;

17.

poudarja, da je treba povečati vključevanje digitalnih zmogljivosti in tehnologij v izobraževanje in poklicno usposabljanje, zlasti v vajeništvo, in da digitalizacija proizvodnih procesov zaradi kompleksnejših nalog od zaposlenih zahteva več znanja in spretnosti (1);

18.

poudarja, da digitalizacija proizvodnih procesov zaradi kompleksnejših nalog od zaposlenih zahteva večjo zmožnost abstraktnega mišljenja in reševanja problemov. Poleg tega se morajo zaposleni pri svojem delu sami organizirati in biti dodatno usposobljeni za interdisciplinarno in samostojno delo ter ustrezno komunikacijo;

19.

opozarja, da svetovne presežne zmogljivosti, obdobja najnižjih cen, visoke cene energije, davki in dajatve za vire energije, predvidena reforma trgovanja z emisijami v EU ter dampinške prakse proizvajalcev jekla zunaj EU, ki izkrivljajo konkurenco, močno obremenjujejo evropsko jeklarstvo. Proizvodnja surovega jekla in deleži evropskega jeklarstva na svetovnem trgu se zmanjšujejo, čemur se morajo prilagoditi podjetja in zaposlovanje;

20.

z zaskrbljenostjo ugotavlja uničujoče družbene in gospodarske posledice zaprtja ali zmanjšanja proizvodnje železa in jekla na lokalne in regionalne skupnosti in opozarja na ukrepe, ki so potrebni za podporo obnove in rasti teh skupnosti;

21.

meni, da je evropska strategija za prihodnost jeklarstva smiselna in ciljno usmerjena. V zvezi s tem je nujno, da se lokalni in regionalni organi vključijo v postopke usklajevanja in odločanja ter da se upoštevajo ustrezne lokalne razmere in specializacije podjetij;

22.

podpira industrijsko politiko v EU, ki bo temeljila na konkurenčnem jeklarstvu in pogojih, ki ne izkrivljajo konkurence, ter bo lahko perspektivno ohranila in nadgradila obstoječe jeklarne in delovna mesta;

23.

se strinja s stališčem Komisije iz energetskega načrta za leto 2050, da naj bi bilo zmanjšanje emisij CO2 iz energetskega sektorja in scenarij z visokim deležem energije iz obnovljivih virov dolgoročno cenejše od nadaljevanja sedanjih politik in da bodo stroški jedrske energije in energije iz fosilnih goriv verjetno še naprej naraščali, medtem ko naj bi se stroški obnovljivih virov energije zmanjšali; hkrati priznava prizadevanja držav članic za ustrezno povračilo nesorazmernih stroškov, ki jih ima jeklarstvo zaradi mednarodne konkurence na področju razvoja obnovljivih virov energije; poziva, naj se na evropski ravni zagotovi, da nacionalni odškodninski mehanizmi, zlasti pomoč, ne bi vodili k morebitnemu izkrivljanju konkurence na enotnem trgu EU;

24.

poudarja, da je treba pomagati skupnostim, ki so odvisne od jekla, da bi povečale obseg svojega gospodarstva, preden se sprejmejo ukrepi za prestrukturiranje. Z diverzifikacijo lokalnega gospodarstva bi si bilo treba prizadevati zlasti za sinergije med trajnostno industrijo in storitvami, kar bi lahko spodbujali tudi z davčnimi olajšavami;

25.

pozdravlja, da si je Evropski svet v sklepih z dne 23. in 24. oktobra 2014 prizadeval za uravnoteženost med dvema ciljema: zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov na eni strani in zagotovitvijo konkurenčnosti evropske industrije na drugi;

26.

opozarja, da lahko povečanje letnega faktorja zmanjšanja, ki ga je določil Evropski svet, za največje dovoljene emisije industrije z 1,74 % v 3. obdobju trgovanja 2013–2020 na 2,20 % v 4. obdobju trgovanja 2021–2030 kljub nadaljnjemu brezplačnemu dodeljevanju emisijskih kuponov na podlagi referenčnega merila povzroči znatno pomanjkanje certifikatov in s tem dodatno obremenitev jeklarstva, s čimer pa se konkurenca v državah brez trgovanja z emisijami ne srečuje;

27.

meni, da je treba nujno vzpostaviti sistem trgovanja z emisijami na svetovni ravni, da bi zagotovili konkurenčnost evropskih podjetij in onemogočili selitev virov CO2 s preprečevanjem nadaljnjega povečanja količine pravic za prodajo na dražbi. Dodatna jamstva bi bila lahko v obliki usklajenih mehanizmov nadomestil za posredne stroške (npr. za električno energijo) ali referenčnih vrednosti na podlagi točnih in posodobljenih podatkov;

28.

v zvezi s tem tudi opaža, da je bilo v primeru surovega železa referenčno merilo za dodeljevanje certifikatov v jeklarstvu že v 3. obdobju trgovanja 2013–2020 okrog 10 % nižje od fizične in tehnične izvedljivosti. Poleg tega tudi referenčno merilo za sintranje ni ustrezno določeno, saj vključuje obrate za proizvodnjo peletov. Dodeljevanje mora potekati v skladu z dejanskim stanjem, ob polnem upoštevanju proizvodnje električne energije iz plavžnih plinov v jeklarstvu, in biti prilagojeno tehnološkemu razvoju. Hkrati je potrebno dinamično dodeljevanje certifikatov vzdolž proizvodne verige;

29.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija predložila predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/87/ES za krepitev stroškovno učinkovitega zmanjšanja emisij in nizkoogljičnih naložb pred začetkom 4. obdobja evropskega trgovanja z emisijami;

30.

zato upa, da bo možno vsem zainteresiranim pravočasno pojasniti prihodnje okvirne pogoje za trgovanje z emisijami v EU;

31.

hkrati meni, da sta nujna intenzivno usklajevanje in razprava o reformi sistema EU za trgovanje z emisijami z vsemi zainteresiranimi stranmi;

32.

kljub temu z zaskrbljenostjo ugotavlja, da predlog direktive, ki ga je pripravila Komisija, ne bo povsem ustrezal želji Evropskega sveta, da se zagotovi mednarodna konkurenčnost industrije, saj je prav evropsko jeklarstvo obremenjeno z znatnimi stroški, ki ogrožajo njegov obstoj;

33.

zato poziva, naj se predlog direktive v nadaljevanju zakonodajnega postopka temeljito preoblikuje, pri čemer je treba – ob zagotavljanju učinkovitosti sistema EU za trgovanje z emisijami in ustrezne delitve bremen med vsemi gospodarskimi panogami – upoštevati zlasti naslednje zahteve:

34.

meni, da je nujno potrebno popolno nadomestilo za stroške emisij toplogrednih plinov, ki so preneseni na stroške električne energije, da bi se preprečile morebitne selitve virov CO2. Ker je praksa v posameznih državah članicah trenutno različna, bi lahko to povzročilo izkrivljanje konkurence. Evropska komisija bi zato morala preučiti, ali naj se nadomestilo v prihodnje zagotavlja poenoteno ali na ravni EU;

35.

izrecno pozdravlja, da se je svetovna skupnost na konferenci o varstvu podnebja v Parizu prvič v skupnem okviru mednarodnopravno zavezala cilju, da bo omejila globalno segrevanje ozračja na manj kot 2 oC, in da si bo resnično prizadevala omejiti globalno zviševanje temperature na 1,5 oC. Vodilno načelo, da bi v drugi polovici stoletja dosegli nevtralnost toplogrednih plinov na svetovni ravni, je treba v zvezi z učinki na razvoj proizvodnih podjetij še konkretneje opredeliti. Možnost, da se razvijejo in združijo tržni mehanizmi za svetovno in stroškovno učinkovito trgovanje z emisijami, ki bi jo bilo treba še preučiti, bi lahko bila priložnost za zmanjšanje ali odpravo izkrivljanja konkurence zaradi ukrepov za varstvo podnebja;

36.

meni, da neenaki pogoji, nepoštene prakse podjetij v zunanji trgovini in različne zunanjetrgovinske politike držav zunaj EU resno ogrožajo evropsko jeklarstvo;

37.

zato meni, da je politika EU na področju zunanje trgovine, vključno z njenimi instrumenti trgovinske zaščite, ključna za zagotovitev mednarodne konkurenčnosti evropskega jeklarstva, in podpira poziv Parlamenta k splošni reformi instrumentov trgovinske zaščite EU, da bi odpravili t. i. „elemente STO +“ iz sistema EU in predvsem zagotovili enake konkurenčne pogoje za industrijo EU v primerjavi s Kitajsko (2);

38.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da znaša trenutni presežek svetovne proizvodnje jekla 452 milijonov ton in da ravno presežne zmogljivosti kitajskega jeklarstva neprestano vodijo k uvozu v EU po dampinških cenah, včasih prek tretjih držav, kar brez učinkovitih protiukrepov trgovinske politike EU neposredno in posredno ogroža obstoj celotnega evropskega jeklarstva in številnih delovnih mest;

39.

poziva k oblikovanju mehanizma, ki bi deloval v tretjih državah in s katerim bi preverjali delovanje obratov za obdelavo sekundarnih surovin (odpadkov) v namembnih državah, da bi preprečili izvoz v tretje države, katerih ravnanje z odpadki ni okolju prijazno;

40.

poziva institucije EU, naj pooblastijo Komisijo, da uporabi nestandardne metode v protidampinških in protisubvencijskih preiskavah uvoza iz Kitajske na podlagi oddelka 15 Protokola o pristopu Kitajske k STO, dokler Kitajska ne bo izpolnjevala vseh petih meril EU za pridobitev naziva tržnega gospodarstva. Poleg tega zaskrbljeno opozarja, da bi z morebitno dodelitvijo statusa tržnega gospodarstva Ljudski republiki Kitajski decembra 2016 učinkoviti protidampinški ukrepi postali skoraj nemogoči, saj bi se s tem spremenila metoda izračuna stopenj dampinga, in hkrati poudarja, da ni nujno, da bi članice STO Kitajski avtomatično podelile status tržnega gospodarstva v letu 2016;

41.

v zvezi s tem želi spomniti, da Kitajska trenutno izpolnjuje le eno od petih meril EU za priznanje tržnega gospodarstva. Tehnična merila vključujejo poslovne odločitve na podlagi tržnih signalov, knjigovodstvo podjetij v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi, zanemarljivo izkrivljanje stroškov proizvodnje in finančnega položaja podjetij zaradi predhodnih sistemov, ki niso temeljili na tržnem gospodarstvu, predpise o lastnini in plačilni nesposobnosti, ki zagotavljajo pravno varnost in stabilnost upravljanja podjetij, ter tržni menjalni tečaji;

42.

zato poziva Komisijo, naj pred dokončanjem študije ekonomskih in socialnih učinkov dodelitve statusa tržnega gospodarstva Kitajski počaka na stališča prizadetih gospodarskih akterjev ter naj se dodobra uskladi z drugimi ključnimi državami članicami STO, kot so ZDA, preden sprejme odločitev glede statusa tržnega gospodarstva;

43.

se zavzema za uvedbo enakovrednih in učinkovitih instrumentov za zaščito poštene trgovine, če bi se Kitajski priznal status tržnega gospodarstva. Pri tem bi bilo treba razmisliti tudi o možnosti, da v prihodnje ne bi več izrecno vključevali držav z netržnim gospodarstvom v osnovno protidampinško uredbo EU, temveč bi v njej predvideli splošna pravila za države z netržnim gospodarstvom. Pravilo podobne države bi lahko zamenjali z drugim pravilom, čeprav bi dokazno breme glede obstoja tržnega gospodarstva ostalo na ramenih držav z netržnim gospodarstvom;

44.

poziva, naj se v primeru, da bo Kitajski dodeljen status tržnega gospodarstva, vzpostavijo enakovredni in učinkoviti instrumenti za zaščito poštene trgovine;

45.

pozdravlja, da je Komisija februarja 2016 uvedla začasne protidampinške dajatve na uvoz hladno valjanega ploščatega jekla iz Rusije in Kitajske;

46.

obžaluje pa, da je Komisija pri tem v primeru kitajskih izdelkov iz jekla uporabila „pravilo nižjih dajatev“ in je tako uvedla začasne protidampinške dajatve, ki so nižje od določenih stopenj dampinga;

47.

meni, da se z uporabo tega pravila ne zagotavlja ustrezna zaščita konkurenčnosti evropskega jeklarstva;

48.

opozarja, da določbe STO takšnega pravila ne vključujejo in da jih druge regije, kot so ZDA, tudi ne izvajajo;

49.

zato meni, da je pomembno, da se v okviru reforme instrumentov trgovinske zaščite „pravilo nižjih dajatev“, zlasti v primeru odvečnih zmogljivosti, odpravi;

50.

pozdravlja, da je Evropska komisija 28. aprila 2016 v skladu s svojo najavo v akcijskem načrtu sklenila, da (ponovno) uvede sistem predhodnega nadzora za uvoz jeklarskih proizvodov v EU, na podlagi katerega bo potrebna licenca za uvoz jeklarskih proizvodov v EU in bo možno napovedati kratkoročne spremembe na trgu, s čimer bo Komisija lahko ustrezno reagirala na nepošten uvoz in po potrebi uvedla postopke, če bi uvozni trendi ogrožali proizvajalce v EU;

51.

pozdravlja prizadevanja Komisije, izražena v že veljavnih ukrepih trgovinske zaščite EU za izdelke iz jekla, da bi pripomogla k izvajanju pravil o pošteni mednarodni konkurenci in s tem prispevala k zagotovitvi konkurenčnosti evropskega jeklarstva;

52.

hkrati pa meni, da protidampinški postopki EU, tudi v primerjavi s postopki drugih držav članic STO, trajajo predolgo, zaradi česar je zaščita konkurenčnosti evropskega jeklarstva manj učinkovita;

53.

zato poziva, naj se v okviru reforme instrumentov trgovinske zaščite EU obravnava tudi pospešitev protidampinških postopkov EU;

54.

podpira prizadevanja Komisije, da bi vprašanje enakih konkurenčnih pogojev po vsem svetu izpostavila v okviru razprav in pogajanj na mednarodni ravni;

55.

pričakuje, da bo Svet poglavja o energiji in surovinah vključil v vsak nov mandat za sporazum o prosti trgovini;

56.

poziva Komisijo, naj OR kot institucionalnega predstavnika evropskih lokalnih in regionalnih oblasti vključi v skupino na visoki ravni za energetsko intenzivne panoge, ki je bila ustanovljena maja 2015, da bi zagotovili, da bi njeni člani upoštevali interese in možnosti lokalne in regionalne ravni;

57.

potrjuje, da lahko ustrezni podporni programi EU za naložbe v novo opremo, raziskave in razvoj ter usposabljanje in nadaljevalno izobraževanje odločilno prispevajo k ohranjanju konkurenčnosti, spoštovanju okoljskih in podnebnih standardov ter pravic delavcev v jeklarstvu;

58.

opozarja na določanje ciljev Raziskovalnega sklada za premog in jeklo (RFCS) ter evropskih strukturnih in investicijskih skladov (ESIF) in Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI), s katerimi se lahko podprejo raziskave in inovacije v jeklarstvu, med drugim z možnimi sinergijami in usklajenimi ukrepi. Opozarja na precej omejen potencial EFSI za jeklarski sektor, saj tržne razmere ne morejo zagotoviti ustrezne donosnosti naložb pri sedanjih nizkih cenah jekla. Sodelovanje lokalnih in regionalnih organov, ki prednost namenjajo jeklarstvu, bi lahko bil pomemben prispevek, ob upoštevanju strogih predpisov EU v zvezi z državno pomočjo jeklarstvu;

59.

opozarja na pomembnost javnih naložb in sredstev programa Obzorje 2020 na evropski ravni za spodbujanje inovacij, usmerjenih v prihodnost, v jeklarstvu ter izboljšanje okoljske in energetske učinkovitosti panoge;

60.

upa, da bo glede na posebnosti jeklarstva, kjer so potrebne tako raziskave kot ukrepi strukturne narave, pri ocenjevanju raziskovalnih projektov v okviru programa Obzorje 2020 namenjenih več točk tistim, ki vključujejo evropsko partnerstvo in uporabo sredstev iz strukturnih skladov, da bi zagotovili boljšo povezavo med različnimi evropskimi programi;

61.

poudarja, da je za večjo konkurenčnost jeklarstva v EU treba ohraniti kakovost in število delovnih mest, in hkrati priznava pomen Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, ki bi lahko nudil socialno podporo v primeru morebitnih odpuščanj delavcev v okviru prestrukturiranja jeklarstva, saj bi lahko v primerih, ko več kot 500 delavcev iz istega podjetja (vključno z dobavitelji in proizvajalci v poproizvodnji) izgubi službo ali ko veliko zaposlenih v določeni panogi v eni ali več sosednjih regijah izgubi službo, s pomočjo tega sklada financirali do 60 % stroškov projektov, s katerimi se želi odpuščenim delavcem pomagati pri iskanju nove zaposlitve ali ustanovitvi lastnega podjetja; hkrati pa dvomi, da bo za vse te izzive zadostoval najvišji letni proračun v višini 150 milijonov EUR v obdobju 2014–2020;

62.

poudarja, da je prenos izkušenj in znanja na nove generacije delavcev v jeklarstvu EU že zdaj zelo pomemben ter da je treba s ciljno usmerjenimi ukrepi izobraževanja in nadaljevalnega izobraževanja okrepiti strokovno usposobljenost in znanje delovne sile;

63.

meni, da je treba v vseh proizvodnih obratih v jeklarstvu vzpostaviti in spodbujati z viri gospodarne sisteme krožnega gospodarstva, da bi se lahko z večjo uporabo stranskih proizvodov in recikliranega jekla izboljšala konkurenčnost obratov; to je tudi v skladu z določbami o „simbiozi industrije“ iz akcijskega načrta Komisije za krožno gospodarstvo, saj povečuje uporabo žlindre, ki nastaja pri predelavi jekla.

18.1.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 17/20

1.

meni, da je večletni finančni okvir v prvi vrsti politično orodje za določanje in obravnavo evropskih strateških ciljev ter da je njegov pregled predvsem stvar politične in ne tehnične razprave, saj zagotavlja sredstva za delovanje Evropske unije;

2.

poudarja, da je večletni finančni okvir pomemben za zagotavljanje predvidljivosti dolgoročne porabe EU in njenega izvajanja v skladu z medsebojno dogovorjenimi skupnimi politikami. Ta krovna načela so bistvena za regionalne in lokalne oblasti ter druge prejemnike sredstev EU;

3.

ugotavlja, da je večletni finančni okvir pomemben zlasti za regionalne in lokalne oblasti, saj imajo te bistveno vlogo pri izvajanju ciljev evropske politike; v zvezi s tem opozarja, da regije in lokalne oblasti neposredno in/ali posredno sodelujejo pri upravljanju ali porabi 75 % proračuna EU;

4.

obžaluje, da so zgornje meje v sedanjem večletnem finančnem okviru prvič nižje kot v predhodnem, zaradi česar je Evropska unija prisiljena prevzeti več odgovornosti z manjšimi finančnimi sredstvi; ponovno izraža zaskrbljenost v zvezi z zgornjimi mejami večletnega finančnega okvira, omenjeno že v predhodnih mnenjih OR (1);

5.

ponavlja, da učinkovitost evropske politike temelji na pravilnem izvajanju načela upravljanja na več ravneh, ki velja za splošno načelo pri upravljanju strukturnih skladov (2) in ki določa, da vse ravni upravljanja v skladu s svojimi pristojnostmi med seboj učinkovito sodelujejo pri uresničevanju ciljev politike; v zvezi s tem svari pred zmanjševanjem skupnega upravljanja programov in poskusi centraliziranja sredstev na evropski ravni; poudarja, da je lokalni pristop bistven tudi za učinkovitost politik EU: različne ravni upravljanja, sektorji in deležniki v sodelovanju rešujejo različna vprašanja, saj imajo izkušnje na določenem geografskem območju;

6.

ugotavlja, da je zaradi nenehnega nižanja ravni naložb v EU nastala naložbena vrzel, ki po oceni Komisije znaša do 370 milijard EUR glede na običajno zgodovinsko vrednost. Podpira prizadevanja Komisije, da k odpravi te vrzeli prispeva tudi s tesnejšim sodelovanjem z zasebnim sektorjem in prizadevanjem doseči učinek vzvoda pri zasebnem kapitalu, tj. z naložbenim načrtom za Evropo in Evropskim skladom za strateške naložbe (EFSI);

7.

pozdravlja namen Komisije, da jeseni 2016 predstavi zakonodajni predlog za okrepitev EFSI po letu 2018, ki naj bi zlasti obravnaval sinergije med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi (skladi ESI) in Evropskim skladom za strateške naložbe (EFSI). V tem okviru poziva Komisijo, naj zastavi jasna merila za ugotavljanje dodatnosti projektov EFSI in obravnava geografska neravnovesja projektov EFSI, pomanjkanje čezmejnih projektov in trajnostnih naložb v širokopasovno, energetsko učinkovito in prometno infrastrukturo. Poleg tega poudarja absolutno nujnost revizije večletnega finančnega okvira, ki bi zajela povečanje proračunskih postavk, s katerim bo mogoče zagotoviti finančno podlago okrepljenega EFSI (EFSI 2.0);

8.

meni, da je treba preučiti, ali je mogoče povečati naložbe s spremembo naložbene klavzule, s čimer bi državam članicam omogočili, da pod natančno določenimi pogoji začasno odstopajo od svojega srednjeročnega proračunskega cilja ali od dogovorjenega poteka fiskalne prilagoditve v okviru Pakta za stabilnost in rast (PSR). Med naložbe bi med drugim lahko šteli zneske, ki so jih države članice porabile za projekte, ki jih sofinancira EU v okviru strukturne in kohezijske politike, vključno s pobudo za zaposlovanje mladih in EFSI;

9.

pozdravlja prizadevanja za spodbujanje zasebnih naložb v večjem obsegu in za to, da se te povežejo z javnimi naložbami za ustvarjanje delovnih mest in rasti v evropskih regijah in lokalnih oblasteh;

10.

opozarja, da je sedanji večletni finančni okvir že dosegel svoje meje, saj so bila na nekaterih področjih izkoriščena že vsa sredstva in uporabljeni vsi instrumenti prilagodljivosti, ki so trenutno na voljo;

11.

poudarja potrebo po obsežnem vmesnem pregledu večletnega finančnega okvira. Potrebna je temeljita vmesna revizija zgornjih mej večletnega finančnega okvira in posebnih določb uredbe o večletnem finančnem okviru. Pri tem je treba upoštevati ugotovitve pregleda in EU zagotoviti izvedljiv proračunski okvir za reševanje njenih političnih prednostnih nalog in izzivov;

12.

opozarja, da bodo morale institucije v primeru opredelitve novih prednostnih nalog prevzeti odgovornost za zagotavljanje financiranja novih nalog, bodisi z jasno opredelitvijo področij politike, izvzetih iz prednostnih nalog Unije, bodisi s povišanjem zgornjih mej večletnega finančnega okvira;

13.

opozarja institucije, da nezadostna sredstva ne bi smela voditi k zmanjšanju števila skupnih prednostnih nalog EU;

14.

poziva institucije, naj hitro zaključijo pregled večletnega finančnega okvira in tako omogočijo dovolj časa za pripravo predlogov Komisije v zvezi z večletnim finančnim okvirom po letu 2020, ki naj bi bili predloženi do 1. januarja 2018;

15.

vnaprej svari, da se kljub razumevanju za nujne potrebe uporaba nekaterih finančnih mehanizmov in skrbniških skladov ne sme izkoristiti kot pretveza, da pobude Unije (delno) ostanejo zunaj proračuna EU in se tako izognejo demokratičnemu nadzoru Evropskega parlamenta ter da se prenesejo v okvir upravljanja držav članic;

16.

poudarja, da se je treba v drugi polovici večletnega finančnega okvira osredotočiti na naslednje politične prednostne naloge in izzive, ki neposredno ali posredno vplivajo na dobro počutje evropskih državljanov:

17.

ugotavlja, da sta pobuda Obzorje 2020 in instrument za povezovanje Evrope (IPE) značilna primera nepravilnega delovanja proračuna: obstaja velika vrzel med cilji in dodeljenimi sredstvi, ki so na voljo za celotno programsko obdobje 2014–2020, ne glede na znižanje sredstev v korist novoustanovljenemu Evropskemu skladu za strateške naložbe (EFSI);

18.

na drugi strani ugotavlja, da imajo projekti, ki se financirajo iz pobude Obzorje 2020 in instrumenta za povezovanje Evrope, znatno evropsko dodano vrednost;

19.

meni, da je še prezgodaj za oceno o tem, ali je ustanovitev EFSI povzročila morebitno izgubo vseh sredstev za financiranje evropskih raziskovalnih in infrastrukturnih projektov;

20.

ponovno opozarja na potrebo po okrepitvi pobude Obzorje 2020 in instrumenta za povezovanje Evrope v letnem proračunskem postopku, da se čim bolj izravna znižanje sredstev, dogovorjeno med pogajanji o EFSI, in omogoči izpolnitev ciljev obeh projektov, določenih pred dvema letoma;

21.

pozdravlja ukrepe Evropske komisije in proračunskega organa, ki sta zagotovila okrepljeno prevzemanje obveznosti v okviru vseh predvidenih finančnih sredstev za pobudo za zaposlovanje mladih že leta 2014 in 2015, saj sta tako jasno pokazala, da je celotna pobuda ključna za mlade v najbolj prizadetih regijah;

22.

poziva k nadaljevanju pobude za zaposlovanje mladih po celostni oceni njene učinkovitosti in posledičnih prilagoditvah, da se odpravijo obstoječe ovire za njeno izvajanje, vključno z zagotovitvijo novih odobritev za prevzem obveznosti od leta 2017;

23.

poziva institucije, naj izpolnijo svoje obveznosti, ki so jih prevzele med pogajanji o proračunu EU za leto 2016, in poziva Evropsko komisijo, naj na podlagi rezultatov ocene pobude za zaposlovanje mladih po potrebi predloži predloge za nadaljevanje pobude do leta 2020;

24.

glede pobude za zaposlovanje mladih poziva Komisijo, naj v okviru pregleda večletnega finančnega okvira sprejme posebno pobudo za spodbujanje vključevanja dolgotrajno brezposelnih na trg dela;

25.

podpira prožnost večletnega finančnega okvira in letnih proračunov, da se zagotovi odzivanje na nepričakovane dogodke in nove izzive, vendar svari pred prevelikimi pričakovanji na tem področju. Z večjo prožnostjo se ne bo rešil problem nezadostnosti finančnih sredstev za doseganje evropskih ciljev;

26.

poziva Evropsko komisijo, naj oceni vse določbe o prožnosti v uredbi o večletnem finančnem okviru, da se odpravijo omejitve, ki bi lahko ovirale njihovo polno uporabo, in da se izboljša njihova učinkovitost;

27.

ponovno opozarja Evropsko komisijo in proračunski organ, da je na voljo več različno zapletenih in izvedljivih možnosti, ki jih je treba ustrezno obravnavati brez predsodkov ali nezaupanja;

28.

navaja, da je treba pri ocenjevanju možnosti za večjo prožnost in predvidljivost ohraniti načelo dobre vere in stabilnosti v pogojih okvira za države članice in gospodarske subjekte, ob tem pa upoštevati predhodne prerazporeditve sredstev iz posameznih kategorij;

29.

meni, da bi zgoraj omenjene možnosti lahko zajemale:

30.

opozarja Svet, da bi bilo treba odobritve plačil za posebne instrumente (instrument prilagodljivosti, Solidarnostni sklad EU, Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji in rezerva za nujno pomoč) prištevati nad zgornje meje večletnega finančnega okvira, kot že velja za obveznosti;

31.

ugotavlja, da finančna sredstva kohezijske politike niso primerna za učinkovito reševanje sedanjih kriz z zadostno prožnostjo, kar je med drugim posledica njihovega dolgoročnega načrtovanja, njihove osredotočenosti na strukturne naložbe in tematske osredotočenosti; poziva Evropsko komisijo, naj predlaga rešitve tega problema zunaj proračuna kohezijske politike;

32.

čeprav se predhodno dodeljena sredstva za posamezne države, vključno s sredstvi kohezijske politike, pri vmesni reviziji ne smejo zmanjšati, Evropsko komisijo poziva, naj v svojem predlogu predstavi natančen algoritem, kako bodo finančna sredstva kohezijske politike letos prilagojena v skladu s členom 7 uredbe o večletnem finančnem okviru in kako bo to vplivalo na obstoječe mehanizme prožnosti (3);

33.

ugotavlja, da bo večletni finančni okvir 2014–2020 povzročil nadaljnji primanjkljaj v evropskem proračunu, če se njegovi strahovi uresničijo (4); zaradi pomanjkanja odobritev plačil Komisija ne bo mogla izpolniti svojih obveznosti. To je posebno zaskrbljujoč trend (5);

34.

poudarja, da zaostanki pri plačilih negativno vplivajo na regije in različne zainteresirane strani, upravičene do sredstev iz proračuna EU, med drugim v obliki tveganja izgube naložb, zmanjšanja dejavnosti, odstopa od projektov, kratkoročnih posojil in zamud pri izvajanju operativnih programov; opozarja, da se zaradi tega zmanjšuje tudi interes morebitnih upravičencev, saj financiranje ni stabilno;

35.

svari pred sedanjimi zaostanki pri plačilih in preveč optimističnimi predvidevanji Evropske komisije o zmanjšanju zaostankov ob koncu leta 2016;

36.

opozarja, da je eden od razlogov, ki bi lahko pripomogli k njihovemu zmanjšanju, stopnja črpanja programov kohezijske politike v programskem obdobju 2007–2013. Stopnja črpanja trenutno znaša 88,9 % (zahtevki za končna plačila niso vključeni) in gotovo ne bo dosegla 100 % po izplačilu zahtevkov za končna plačila. Pomemben del odobritev v okviru programov kohezijske politike bo zato razveljavljen, kar bo negativno vplivalo na ekonomsko, teritorialno in socialno kohezijo EU;

37.

izraža bojazen, da lahko nekateri vidiki prispevajo k novim zaostankom pri plačilih v drugi polovici večletnega finančnega okvira in tako ogrozijo plačila vsem deležnikom ali povzročijo njihove zamude. Ti vidiki zajemajo naslednje: sedanja zgornja meja plačil se bo dodatno znižala po letu 2018 zaradi nadomestil za uporabo varnostne rezerve v letu 2014; del odobritev plačil za leto 2014 in 2015 se uporablja za plačilo zaostankov pri plačilih iz preteklosti; za dodatne zaveze v zvezi z migracijo je bila predvidena predhodna zagotovitev 2 milijard EUR iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov Grčiji v letih 2015 in 2016 brez povečanja odobritev plačil in brez okrepitve plačil;

38.

izraža zaskrbljenost glede poznega sprejetja operativnih programov evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter tveganja novih zaostankov neplačanih računov v drugi polovici in zlasti ob koncu večletnega finančnega okvira; zato poziva Evropsko komisijo, naj predloži plačilni načrt za kohezijsko politiko do konca programskega obdobja 2014–2020, s čimer bo zagotovila, da bo na voljo dovolj sredstev za plačila državam članicam;

39.

poziva, naj se odpravi vračanje presežka v nacionalne proračune držav članic in odštevanje od prispevka držav članic v proračun EU v naslednjem letu;

40.

ugotavlja, da pri pogajanjih o sedanjem večletnem finančnem okviru institucije niso ustrezno ocenile možnih posledic nepredvidenih kriz in potrebe po večji prožnosti v večletnem finančnem okviru. Ena od rešitev tega problema bi lahko bil poleg večje prožnosti tudi proračun, ki bi temeljil na rezultatih, podprtih z dokazi;

41.

tudi zato, da bi določili merila za nagrajevanje držav članic in regij, ki so najbolj učinkovite s svojimi viri, pozdravlja pobudo Evropske komisije za „proračun EU, usmerjen v rezultate“, ki je namenjena ugotavljanju, kako se proračun uporablja, katera so področja porabe, kako se poraba ocenjuje in kako se sporočajo rezultati;

42.

poziva, naj Evropska komisija izboljša finančno poročanje. To pomeni zlasti pravočasno in redno poročanje v standardizirani obliki o ustreznih ključnih podatkih za vse instrumente/razdelke večletnega finančnega okvira;

43.

trdi, da bi morala biti poraba EU tesneje povezana z izzivi gospodarske politike držav članic in usklajevanjem gospodarske politike EU; poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi učinkovitejšo povezavo med sredstvi EU in usklajevanjem gospodarskih politik v EU, da bi se naložbe bolj prilagodile zahtevam gospodarske in fiskalne politike ter politike zaposlovanja. Ta pristop bi bilo treba že vnaprej ustrezno analizirati in preveriti njegove dosežke v kohezijski politiki, da regije in državljani ne bi trpeli zaradi makroekonomskih politik držav članic ter nosili posledic ukrepov na nacionalni ravni;

44.

poudarja, da je treba idejo o evropski dodani vrednosti še temeljito obravnavati ter pri tem upoštevati posebne potrebe in interese evropskih regij in lokalnih oblasti;

45.

predlaga razvoj skupnih standardov ocenjevanja za presojo evropske dodane vrednosti pri operacijah, sofinanciranih iz proračuna EU, ki bi temeljili na rezultatih. Pri presoji takšne dodane vrednosti bi subsidiarnost brez dvoma morali uporabiti kot merilo za ocenjevanje, saj je nekatere naložbe EU zaradi njihovega obsega bolje izvajati prek programov na ravni EU, medtem ko bi druge imele večji učinek, če bi bile vodene lokalno ali regionalno. Ti standardi bi se lahko poleg primerjave dodane vrednosti različnih evropskih programov uporabljali kot osnova ali utemeljitev za prihodnje posredovanje, razporeditev finančnih sredstev med programi in bolje usmerjene politike; priporoča, da se Evropska komisija o tem posvetuje z Odborom regij;

46.

ugotavlja, da se bo pri pogajanjih o naslednjem večletnem finančnem okviru ponovil večen boj med državami članicami in Evropsko komisijo o neposrednem ali deljenem upravljanju programov. Medtem ko se države članice v večini zavzemajo za predhodno dodeljevanje sredstev državam, saj je z njimi enostavneje upravljati, bo treba lokalne in regionalne potrebe in pristojnosti upoštevati v skladu z načelom subsidiarnosti. Na drugi strani pa bo evropsko dodano vrednost mogoče doseči samo s strogo uporabo načela dodatnosti; ugotavlja, da se je deljeno upravljanje programov izkazalo kot pravi pristop za združevanje teh vplivov;

47.

predlaga, da bi obseg nacionalnih stopenj sofinanciranja temeljil ne le na zmogljivostih financiranja v državah članicah, temveč tudi na stopnji gospodarskega razvoja posamezne regije in prispevku sredstev EU k doseganju splošnih ciljev Unije ali na evropski dodani vrednosti: višje stopnje sofinanciranja EU za evropske prednostne naloge in nižje stopnje sofinanciranja EU za večinoma nacionalne prednostne naloge;

48.

meni, da bi bilo treba bolje uporabiti makroregionalne strategije in evropsko teritorialno sodelovanje kot orodje, ki omogoča sodelovanje funkcionalnih območij prek upravnih meja in odziv na konkretne potrebe evropskih državljanov in podjetij;

49.

ugotavlja, da ima v skladu z mnenjema OR o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020, sprejetima v letih 2011 (6) in 2012 (7), ter z mnenjem OR o proračunu EU za leto 2014 (8) močno prednost daljše desetletno proračunsko obdobje z obveznim obširnim vmesnim pregledom po prvih petih letih;

50.

meni, da bi se ta možnost najbolje ujemala z večletnim načrtovanjem, saj na eni strani zagotavlja več stabilnosti in predvidljivosti, zlasti za skupno vodene programe s področja kohezijske politike in razvoja podeželja, na drugi strani pa bi bila dovolj prožna v primeru vmesnega pregleda;

51.

ugotavlja, da bi se prednostno obdobje večletnega finančnega okvira 5 + 5 povsem ujemalo z mandatom Evropskega parlamenta, Evropske komisije in Evropskega odbora regij, kar bi okrepilo demokratično legitimnost in odgovornost naslednjega finančnega okvira;

52.

meni, da je reforma lastnih sredstev ključna za demokratično in odgovorno upravljanje evropskih sredstev ter obžaluje, da na tem področju ni večjega napredka;

53.

poziva, naj se v naslednjem večletnem finančnem okviru uvedejo nova lastna sredstva in posledično v veliki meri odpravijo prispevki držav članic v proračun EU na podlagi BND. To je treba obravnavati kot del pregleda večletnega finančnega okvira, da se zagotovi politična podpora pobudam za nova lastna sredstva, in sicer dovolj zgodaj, da se lahko začnejo uporabljati v prihodnjem večletnem finančnem okviru;

54.

poudarja ključno vlogo skupine na visoki ravni za lastna sredstva in poziva k ustreznemu sodelovanju nacionalnih parlamentov ter lokalnih in regionalnih oblasti v prihodnjih razpravah o novih lastnih sredstvih EU;

55.

poziva, naj se sedanji posebni instrumenti, kot so Evropski razvojni sklad, rezerva za nujno pomoč, Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji, Solidarnostni sklad Evropske unije in instrument prilagodljivosti, vključijo v večletni finančni okvir, da bi se zagotovili demokratična legitimnost in odgovornost proračuna EU;

56.

ugotavlja, da bi se morala EU osredotočiti na svoje dejanske potrebe in ne na zgornjo mejo 1 % BND, saj je to eden od glavnih razlogov, zaradi katerih države članice za reševanje izzivov, ki jih ni mogoče obvladovati s tako pomanjkljivo financiranim proračunom, ustanavljajo satelitske instrumente zunaj proračuna EU, ki niso pod demokratičnim nadzorom Evropskega parlamenta;

57.

zahteva izčrpno analizo uporabe finančnih instrumentov v sedanjem večletnem finančnem okviru, preden Evropska komisija predloži svoj predlog za naslednji večletni finančni okvir. Čeprav imajo finančni instrumenti edinstveno vlogo pri krepitvi zasebnih naložb ter ustvarjanju rasti in delovnih mest, na nekaterih področjih njihova uporaba zaradi pomanjkanja tržnih priložnosti ni tako učinkovita;

58.

poudarja, da je treba vzpostaviti ustrezno ravnovesje med tradicionalnimi nepovratnimi sredstvi in inovativnimi finančnimi instrumenti. To pomeni večjo uporabo finančnih instrumentov, ki so se izkazali koristni v praksi, in iskanje drugih možnosti v nasprotnem primeru. Na splošno bi morala biti uporaba finančnih instrumentov za države članice še naprej neobvezna, zlasti v primeru programov kohezijske politike. Z ustrezno kombinacijo nepovratnih sredstev in nižje stopnje sofinanciranja EU za pretežno nacionalne prednostne naloge in višje stopnje sofinanciranja EU za evropske in regionalne prednostne naloge, z okrepljeno uporabo učinkovitih finančnih instrumentov in s poudarkom na evropski dodani vrednosti bi lahko proračun EU postal učinkovit in prinesel boljše rezultate z manj sredstvi;

59.

ugotavlja, da ključni izziv EU danes ni pomanjkanje idej ali rešitev, temveč počasnost in togost pri odločanju. Na začetku pogajanj o naslednjem večletnem finančnem okviru se je torej treba najprej odločiti o poenostavitvi postopkov in večji prožnosti;

60.

pozdravlja javno posvetovanje o reviziji finančne uredbe, ki se uporablja za splošni proračun Unije, in je pripravljen sodelovati pri oblikovanju predlogov za poenostavitev postopkov na podlagi problemov, ugotovljenih na tem področju;

61.

poudarja, da je treba ukrepe, ki dopolnjujejo BDP, vključiti v oblikovanje nove generacije evropskih strukturnih in investicijskih skladov v novem večletnem finančnem obdobju, kot je OR opozoril v nedavnem mnenju Kazalniki teritorialnega razvoja – več kot le BDP;

62.

meni, da bi bilo treba v naslednjem večletnem finančnem okviru več pozornosti nameniti razvoju podeželja in lokalnemu razvoju ter uvesti posebne ukrepe za redko poseljena območja, saj naložbe v lokalne in podeželske programe ohranjajo gospodarsko in socialno strukturo ter ustvarjajo dokazan multiplikacijski učinek, saj regijam namenjajo ključno vlogo pri vodenju teh naložb. Čeprav dokazi kažejo, da je donosnost naložb potencialno večja na obrobju kot v osrednjih regijah, opozarja, da pri sprejemanju odločitev o razdelitvi financiranja ne zadoščajo samo merila ekonomske učinkovitosti in da je treba nujno upoštevati tudi politična in socialna merila. Programe evropskega teritorialnega sodelovanja bi bilo treba bolj izkoristiti in bolje vključiti v skupno kohezijsko politiko glede na njihovo priznano dodano vrednost pri oblikovanju skupne evropske identitete;

63.

želi opozoriti na pomen programov LIFE in ustrezno financiranje teh programov v novem večletnem finančnem okviru. Program LIFE je pomemben instrument za pomoč pri financiranju in spodbujanju lokalnih ter regionalnih okoljskih in podnebnih politik ter projektov z evropsko dodano vrednostjo. Dokazano je, da imajo projekti LIFE pomemben katalitični učinek pri zbiranju drugih sredstev EU;

64.

meni, da je treba več pozornosti nameniti vplivu demografskih sprememb v EU. Zato poziva Komisijo, naj večletni finančni okvir za obdobje po letu 2020 izkoristi za reševanje demografskih izzivov ter pri pripravi novih instrumentov in sprejemanju političnih odločitev upošteva demografsko stanje in trende na lokalni in regionalni ravni;

65.

v zvezi s tem želi spomniti, da obstaja kar 20 različnih instrumentov za financiranje lokalnega razvoja iz proračuna EU. Z določbami o celostnem lokalnem razvoju in skupnem strateškem okviru v veljavnih uredbah o skladih ESI se očitno ni mogoče izogniti podvajanju in zagotoviti resnično celostnega financiranja iz petih skladov ESI. Zato bi bilo treba razmisliti o:

18.1.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 17/28

1.

meni, da so razmetavanje s hrano in odpadki, ki nastajajo pri proizvodnji, predelavi, distribuciji in potrošnji hrane, resen problem na svetovni ravni, ki znatno ovira doseganje gospodarskih, socialnih in okoljskih ciljev. Problem je mogoče rešiti le z močnim in odločnim sodelovanjem različnih upravnih ravni in političnih področij. Civilno družbo in podjetja je treba v celoti vključiti v sprejemanje ukrepov;

2.

meni, da je sedanje stanje (1) nevzdržno, saj:

3.

je pripravil to mnenje na lastno pobudo, da bi podprl in spodbudil celotno mednarodno skupnost, tudi Združene narode in njegove specializirane agencije, pri prizadevanjih za izboljšanje sedanjih razmer glede z doseganja ciljev trajnostnega razvoja 2 in 12 (popolna odprava lakote ter odgovorna potrošnja in proizvodnja), da bi se količina živilskih odpadkov do leta 2030 prepolovila (2);

4.

meni, da so tudi pobude Evropske komisije o učinkoviti rabi virov in krožnem gospodarstvu dobra priložnost za pripravo projektov in zakonodaje za izboljšanje trajnosti proizvodnje in potrošnje hrane;

5.

poziva Evropsko komisijo, naj čim prej sprejme enotno evropsko terminologijo in opredelitve na tem področju ter sodeluje pri oblikovanju mednarodnega dialoga in zagotovi, da bodo mednarodne ugotovitve in priporočila vplivala na ukrepe EU. To bi olajšalo opredelitev problemov in primerjavo ter upoštevanje teh vprašanj v zakonodaji EU in sodelovanju s trgovinskimi in razvojnimi partnerji (3). EU je med drugim enotni trg in ima skupno kmetijsko politiko, zato potrebujemo skupne koncepte in postopke ter primerljive kazalnike. To bi lahko bila podlaga za vzpostavitev primerljivih meril na regionalni in medregionalni ravni za zmanjšanje in preprečevanje nastajanja nepotrebnih živilskih odpadkov;

6.

predlog revizije direktive o odpadkih (Direktiva 2008/98/ES) je poskus nadaljnjega zmanjšanja ustvarjanja odpadkov, vključno z živilskimi odpadki.

7.

Kar zadeva skupno kmetijsko politiko, so potrebna dodatna prizadevanja, da bi posebno pozornost namenili z viri gospodarni proizvodnji hrane in ukrepom za varstvo narave in okolja. „Kmetovanje za kmetijske subvencije“ in omejevanje proizvodnje so prakse, ki povzročajo nizke donose in nepobrane pridelke, kar predstavlja razmetavanje tako z vidika končnega rezultata kot celotne proizvodnje.

8.

Trgovinska in potrošniška politika tako na domačem kot mednarodnem trgu bi morali spodbujati pogodbene prakse in postopke, ki zmanjšujejo nastajanje odpadkov. Velikost embalaže, ki se uporablja v prodaji na drobno, in standardi, ki veljajo za obliko in velikost živilskih proizvodov, na primer vodijo v precejšnjo potrato živil. S spodbujanjem prodaje nezapakiranih proizvodov in omogočanjem uporabe lastne embalaže za ponovno uporabo bi se za potrošnika zmanjšali stroški, s čimer bi lahko izobraževali kupce, naj kupujejo samo tisto, kar potrebujejo, namesto vnaprej zapakiranih količin, ki so pogosto prevelike ali privlačne zaradi nižje cene;

9.

Način določanja roka trajanja in označevanja živil zaradi spodbujanja varstva potrošnikov in javnega zdravja ni ustrezen za vse vrste proizvodov, zaradi česar se užitna hrana po nepotrebnem znajde v smeteh. Komisija ima odločilno vlogo pri ugotavljanju, ali je mogoče pripraviti smernice za boljšo izrabo virov, na primer z darovanjem živil dobrodelnim organizacijam in bankam hrane ter uporabo živil, ki jim je pretekel rok trajanja, za krmo, v skladu z zahtevami glede varnosti živil. Vse ciljne skupine, proizvajalce, trgovce na drobno in potrošnike je treba ustrezno izobraziti, da bodo bolje razumeli oznake glede roka trajanja. Na primer, pojasniti je treba, da „uporabno najmanj do“ ne pomeni, da je hrana po tem roku pokvarjena;

10.

V okviru razvojne politike bi Evropska unija morala združiti moči z drugimi pomembnimi donatorji, da bi zagotovili regionalne sporazume o gospodarskem in trgovinskem sodelovanju in vlagali v procese, ki bolje povezujejo potrošnike s proizvodnjo, v infrastrukturo in tehnologijo, ter predvsem v trajnostni razvoj naravnih virov in kmetijstva. K temu lahko pomembno prispevajo programi pravične trgovine, zlasti tisti, ki jih podpirajo lokalne in regionalne oblasti. Okrepiti je treba predvsem delovanje lokalnih trgov in dostop do njih za lokalne proizvode, zlasti z internalizacijo zunanjih stroškov (na primer prevoz hrane).

11.

Ukrepi za pomoč ogroženim bi morali še naprej vključevati element pomoči v hrani ter izboljšati povezavo med humanitarnimi organizacijami ter lokalnimi proizvajalci, maloprodajnim sektorjem in podjetji za pripravo in dostavo hrane, vključno z neposredno prodajo živil blizu poteka roka za simbolično ceno, ob spoštovanju dostojanstva in zasebnosti posameznika, ki jih prejme ali kupi na ta način. Sodelovanje s tretjim sektorjem bi moralo temeljiti na bližini lokalne mreže in donacij ali dostave na dom v posameznih občinah ali mrežah občin, da bi se čim bolj preprečilo skladiščenje in distribucija doniranih proizvodov prek širokih regionalnih mrež. Količina hrane, ki konča v smeteh, se bo zmanjšala s povečanjem raznolikosti živil in vključitvijo lokalnih in sezonskih proizvodov v te programe (4).

12.

Pravila javnega naročanja bi lahko vsebovala določbe za zmanjšanje količine in preprečevanje nastajanja odvečnih živilskih odpadkov.

13.

opominja Evropsko komisijo na njeno preteklo zavzemanje za konkretnejše cilje in 30-odstotno zmanjšanje živilskih odpadkov do leta 2025 (5) in jo poziva, naj razvije enoten način zbiranja podatkov za revizijo ciljev za zmanjšanje razmetavanja s hrano;

14.

pozdravlja zavezo Evropske komisije za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja s sprejetjem ustreznih ukrepov, vključitvijo zainteresiranih strani, izmenjavo dragocenih in uspešnih inovacij ter ustreznimi primerjalnimi analizami (6);

15.

poziva Komisijo, naj razmisli o določitvi posamičnih ciljev za zmanjšanje odpadkov skozi celotno živilsko verigo: od proizvodnje, predelave, prodaje, gostinskih storitev, gospodinjstev do ravnanja z živilskimi odpadki. Ti cilji bi lahko postali splošni skupni cilj EU s programi in cilji za posamezno državo na podlagi njihovih značilnosti v vsaki navedeni fazi, tako kot, na primer, pri politiki o podnebnih spremembah. Programe in načrte za posamezne države bi skupaj pripravile vse ravni oblasti, da bi se v celoti upoštevale tehnične, gospodarske in okoljske razmere;

16.

priporoča Evropski komisiji, naj ustanovi evropsko platformo, ki bo združevala različne ravni oblasti in ustrezne akterje v prizadevanjih za preprečevanje razmetavanja s hrano in zmanjšanje količine živilskih odpadkov ter boljše ravnanje z živilskimi odpadki; izraža zanimanje za sodelovanje pri dejavnostih, povezanih z vrednotenjem praktičnih ukrepov in spodbujanjem najboljših praks;

17.

poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja in pospeši sklepanje sporazumov med maloprodajnim živilskim sektorjem in dobrodelnimi organizacijami v državah članicah EU (pobuda, ki jo je uvedla Francija, ki je nedavno sprejela zakon, ki večjim trgovinam preprečuje, da bi zavrgle užitna živila, ki se jim približuje minimalni rok trajanja, ali uničile neprodana živila, ki so primerna za prehrano). Smernice o darovanju hrane potrebujejo tudi industrija in dobrodelne organizacije, da bi se pojasnila odgovornost in spodbudilo podjetja, naj v svoje procese dobavne verige vključijo mehanizme za razdeljevanje. Podobne postopke bi bilo treba uvesti tudi v drugih delih prehranske verige, kot so gostinske in turistične storitve. Vprašanja varnosti in javnega zdravja je treba presoditi za vsako področje posebej na podlagi ustreznih meril;

18.

poziva lokalne in regionalne oblasti, naj za živila, ki so bila umaknjena ali odstranjena iz primarne distribucije, vzpostavijo učinkovite sekundarne distribucijske verige (po modelu socialnih trgovin) in prikrajšanim ljudem zagotovijo dostop do še užitne hrane; priporoča, da se dobrodelnim organizacijam in bankam hrane dodeli finančna podpora, da bodo lahko okrepile svojo delovno zmogljivost;

19.

poleg tega opozarja na zavržke rib, ki predstavljajo velik del zavržene hrane; poziva Evropsko komisijo, naj pripravi celovit načrt (priporočila/smernice) za obdelavo in trženje ribjih izdelkov, pridobljenih iz prilova. V ta načrt lahko vključi priporočila o uporabi neželenega ulova, ki je primeren za prehrano ljudi;

20.

poziva lokalne in regionalne oblasti, ki nudijo gostinske storitve, da oblikujejo svoj program za preprečevanje razmetavanja s hrano in učinkovito uporabo živilskih odpadkov. Poleg tega poziva podjetja, ki zagotavljajo gostinske storitve javnim organom, da uvedejo enake ukrepe (7);

21.

poudarja, da je treba spodbujati izmenjavo dobrih praks. To bi moralo zajemati predvsem spodbujanje programov za razvoj lokalne potrošnje proizvodov v okviru kratkih oskrbovalnih verig in donacij. Z uporabo najboljših praks se lahko na podlagi pridobljenih izkušenj spodbuja sprejemanje ustreznih ukrepov in lokalnim organom omogoči dovolj informacij za izvajanje takega razvojnega programa, hkrati pa spodbuja razvoj tistih, ki še niso dosegli napredka v tej smeri;

22.

priporoča čim večjo uporabo lokalnih in regionalnih ter sezonskih proizvodov pri pripravi hrane v gostinstvu (vključno z javnimi gostinskimi obrati, turistično infrastrukturo in nastanitvami, restavracijami in drugimi, ki se ukvarjajo s podobno dejavnostjo) in predlaga lobiranje za lokalno pridelana živila, da bi skrajšali verigo proizvodnje in porabe, s čimer bi zmanjšali število vmesnih faz in s tem tudi količino odpadkov, ki nastanejo v različnih fazah;

23.

priporoča izvajanje kodeksov dobre prakse za živilska in gostinska podjetja ter hotele, ki naj si prizadevajo za optimalno uporabo proizvodov in odvečno hrano prek učinkovitih mrež dostave namenijo socialnim ustanovam in prikrajšanim družinam in jim zajamčijo, da jo bodo lahko uporabile;

24.

spodbuja občine in lokalne organe, ki skrbijo za osnovne šole in druge izobraževalne storitve, naj vključijo vprašanje razmetavanja s hrano in njegovega preprečevanja v šolski program, na primer s tematskimi dnevi, študijskimi obiski in seznanjanjem učencev s pripravo hrane v njihovi šoli ter denimo z vključevanjem učencev in drugih uporabnikov gostinskih storitev v razvoj gostinskih storitev. Čim več učencev, dijakov in študentov bi moralo že med šolanjem dobiti celovito sliko o tem, kako proizvodnja in poraba hrane vplivata na gospodarstvo, okolje ter socialno in etično trajnostno ravnanje potrošnikov.

Poleg tega so potrebne informativne in izobraževalne kampanje o odgovorni potrošnji, namenjene vsem potrošnikom, ne le šolarjem, pri čemer se je treba osredotočiti predvsem na kupovanje proizvodov glede na dejanske potrebe in njihovo shranjevanje;

25.

se zavzema tudi za vključitev zmanjšanja in preprečevanja nastajanja odvečnih živilskih odpadkov v programe vseživljenjskega učenja, pri čemer so učne metode in pristopi prilagojeni različnim starostnim skupinam in razvojnim stopnjam;

26.

poziva občine in lokalne organe, naj skupaj z organizacijami civilne družbe organizirajo kampanje za ozaveščanje o tem, kako pomembno je načrtovanje priprave hrane doma;

27.

poudarja pomembno vlogo in predanost organizacij civilne družbe in zainteresiranih strani iz raznih regij, ki se ukvarjajo z zbiranjem in razdeljevanjem neporabljenih in zavrženih živil. Z vidika subsidiarnosti meni, da je potrebno tesnejše sodelovanje lokalnih in regionalnih organov ter socialnih ustanov, ki se ukvarjajo z zbiranjem in razdeljevanjem neporabljenih in zavrženih živil;

28.

priporoča, naj lokalne in regionalne oblasti, odgovorne za ravnanje z odpadki, sprejmejo sistem ločevanja in recikliranja odpadkov, jasneje navedejo delež živilskih odpadkov in omogočijo splošni dostop do teh podatkov, da bi povečali stopnjo recikliranja živilskih odpadkov, na primer v bioplin in kompost. To bi lahko pozitivno vplivalo na lokalno gospodarstvo, zaposlovanje in inovacije na lokalni ravni;

29.

spodbuja vse člane OR, naj v svojih lokalnih in regionalnih skupnostih predstavljajo cilje tega mnenja in pripravijo lastne programe za zmanjšanje in preprečevanje nastajanja odvečnih živilskih odpadkov. Gre za enega od najučinkovitejših in najhitrejših načinov, ki lokalnim in regionalnim oblastem omogoča neposredno ukrepanje za dosego ekološko in ekonomsko trajnostnega razvoja.

18.1.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 17/33

1.

pozdravlja predlog resolucije Evropskega parlamenta o preprečevanju nasilne radikalizacije in novačenja evropskih državljanov v teroristične organizacije ter mnenja njegovih odborov za zunanje zadeve ter kulturo in izobraževanje;

2.

poudarja, da so za boj proti terorizmu ter preprečevanje nasilne radikalizacije in novačenja evropskih državljanov v teroristične organizacije še naprej v glavnem odgovorne države članice, vendar je za učinkovito reševanje tega problema ključno tudi lokalno, evropsko in mednarodno sodelovanje. Odbor je zgrožen nad najnovejšimi terorističnimi napadi, ki so jih izvedli radikalizirani in neusmiljeni posamezniki, in izraža najgloblje sočutje žrtvam ter njihovim prijateljem in družinam; poudarja, da so ti dogodki znova pokazali, kako nujno je evropsko in mednarodno sodelovanje v boju proti nasilni radikalizaciji in mednarodnemu terorizmu. Odbor izraža prepričanje, da sta za zaščito vrednot odprte, spoštljive, vključujoče in raznolike družbe ter preprečevanje nasilja potrebna veliko večja izmenjava obveščevalnih podatkov in sodelovanje med vsemi ravnmi varnostnih služb in organov kazenskega pregona, pa tudi med socialnimi akterji, civilno družbo in različnimi ravnmi upravljanja;

3.

poudarja, da se ne sme dovoliti ali dopustiti nikakršnega vzporednega družbenega modela, ki bi bil v nasprotju s temi vrednotami;

4.

evropske in nacionalne organe spodbuja k čim večji izmenjavi obveščevalnih podatkov z lokalnimi organi, ne da bi bila pri tem ogrožena varnost;

5.

meni, da se je nujno soočiti s problemom nasilne radikalizacije, saj predstavlja grožnjo evropskim državljanom in evropskim univerzalnim vrednotam, ki temeljijo na kulturni in humanistični dediščini Evrope;

6.

pri tem poudarja, da skupno življenje zahteva prizadevanja na področju izobraževanja, da bi zagotovili spoštovanje demokracije, pravne države in človekovega dostojanstva med pripadniki skupnosti v EU;

7.

poziva Komisijo, države članice, lokalne in regionalne oblasti ter civilno družbo in zlasti znanstveno skupnost, naj okrepijo svoja prizadevanja, predvsem pa meddržavno/medsektorsko sodelovanje, da bi raziskali temeljne vzroke nasilne radikalizacije, njen razvoj ter različne vplive in dejavnike, ki vodijo v nasilno radikalizacijo, da bo mogoče razviti orodja, s katerimi bodo države članice in EU lahko pripravile politiko, ki bo temeljila na dejstvih s terena;

8.

opozarja, da je nasilna radikalizacija mednarodni pojav in da se je mogoče marsičesa naučiti iz izkušenj s številnih drugih koncev sveta. V zvezi s tem pozdravlja vzpostavitev multidisciplinarnih mrež, kot je mreža močnih mest (Strong Cities Network), in okrepitev že obstoječih mrež, namenjenih še tesnejšemu mednarodnemu povezovanju mest in drugih lokalnih oblasti za izboljšanje pristopov za preprečevanje nasilnega ekstremizma na lokalni ravni. Poudarja, da je treba razviti vseevropsko omrežje, ki bo prispevalo h krepitvi sodelovanja lokalnih in regionalnih oblasti v EU v boju proti radikalizaciji, nasilnemu ekstremizmu in terorizmu; spodbuja mrežo za ozaveščanje o radikalizaciji in mrežo za strateško obveščanje, naj si še naprej prizadevata za razvoj učinkovitih preventivnih ukrepov, zlasti z izboljšanjem zgodnjega odkrivanja znakov radikalizacije na lokalni ravni, s strategijami komuniciranja v odgovor na propagando ter s pripravo močnih programov rehabilitacije;

9.

ugotavlja, da Evropa že ima številna orodja za boj proti nasilni radikalizaciji evropskih državljanov in da bi jih morale EU in države članice v celoti izkoristiti ter izboljšati, da se bodo lahko odzivale na izzive, s katerimi se trenutno soočajo;

10.

poudarja pomen odpravljanja vzrokov pri spopadanju z radikalizacijo in novačenjem teroristov, pri čemer je treba okrepiti preprečevanje, zlasti z nadzorom interneta, dialogom z verskimi skupnostmi in njihovimi voditelji ter s srečanji, informativnimi dnevi, dejavnostmi ozaveščanja in na splošno ozaveščanjem celotne civilne družbe o teh problemih;

11.

v zvezi s tem opozarja na pomembno vlogo mreže EU za ozaveščanje o radikalizaciji (RAN) in nedavno ustanovljenega centra odličnosti, poleg tega pozdravlja napredek, ki ga je doseglo nizozemsko predsedstvo Sveta Evropske unije;

12.

poudarja, da se je treba v okviru mreže RAN dodatno potruditi, da bi dosegli manjša mesta in skupnosti ter tako majhnim subjektom omogočili enak dostop do mreže RAN;

13.

poziva Komisijo, naj si prizadeva za hiter dogovor o skupni opredelitvi pojava nasilne radikalizacije, ki bo služila kot izhodišče za skladnejši pristop različnih držav v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, pri čemer je treba upoštevati, da so izkušnje posameznih držav članic rezultat njihovega edinstvenega političnega, kulturnega in pravnega ozadja.

14.

ker ni splošno sprejete opredelitve „nasilne radikalizacije“, to opredeljuje kot uporabo in zagovarjanje nasilja kot legitimnega sredstva za uresničevanje političnih ciljev, s čimer se spodkopava demokratični pravni red in kršijo temeljne pravice, na katerih temelji;

15.

meni, da je nasilna radikalizacija ideološki boj, s katerim želijo radikalizirani posamezniki in skupine nasilno odpraviti evropski model, ki temelji na človekovih pravicah, svobodi izražanja, svobodi vere ali prepričanja, pravni državi, enakopravnosti spolov ter nediskriminaciji, v korist svojih stališč, ki so nezdružljiva s temi vrednotami;

16.

poudarja, da je nasilna radikalizacija kompleksen in dinamičen pojav, ki temelji na vrsti globalnih, socioloških, političnih, geopolitičnih in tudi osebnih dejavnikov, zaradi česar ga ni mogoče obravnavati ločeno od njih; prav tako ugotavlja, da je zaskrbljujoče najnovejše gibanje, pri katerem si skrajneži različnih prepričanj prizadevajo, da bi k nasilju spodbudili čim večje število posameznikov, poleg tega pa si nekatere skupine namerno prizadevajo za novačenje posameznikov s kazensko preteklostjo, ki imajo izkušnje z uporabo nasilja, za namene radikalizacije;

17.

opozarja, da se novačenje za nasilno radikalizacijo čedalje pogosteje dogaja za zaprtimi vrati, na spletnih forumih in v drugih spletnih skupnostih, kjer so prisotna sporočila, ki spodbujajo nasilno mentaliteto, in kjer je mogoče doseči mnoge, ki so dovzetni za taka sporočila;

18.

poudarja, da se ta nasilna radikalizacija ne nanaša na en sam profil človeka, temveč vpliva na moške, ženske in zlasti mlade evropske državljane iz različnih socialnih okolij, ki jim je pogosto skupen občutek odtujenosti od družbe zaradi težav z identiteto, domnevno ali dejansko storjene krivice, diskriminacije in socialne izključenosti;

19.

izpostavlja, da gre v veliko primerih za evropske državljane, ki so v Evropi rojeni in šolani, pa se kljub temu odločijo za nasilno in radikalno ideologijo;

20.

svari, da vodita terorizem in nasilna radikalizacija v številne stereotipne predstave o religijah, kar pa nasprotna stran uporablja za utemeljevanje radikalnih stališč, vključno z neonacističnimi in neofašističnimi gibanji; posledica je porast sovražnih govorov in zločinov iz sovraštva, ki jih napajajo rasizem, ksenofobija ali druge oblike nestrpnosti do različnih nazorov, prepričanj ali religij;

21.

ugotavlja, da kljub temu, da so po mnenju držav članic EU resnično največje tveganje za varnost fundamentalisti, ki potujejo na konfliktna območja in z njih, nasilna radikalizacija ni omejena na eno ideologijo ali prepričanje, temveč se lahko pojavi v kateri koli ideologiji ali pri napačnem tolmačenju katerega koli prepričanja, zato se boj proti nasilni radikalizaciji ne sme omejevati le na islamske skrajneže;

22.

poudarja, da je politična zavezanost na vseh ravneh upravljanja ključna za spopadanje z nasilno radikalizacijo; to pomeni tudi, da se je treba učiti iz dobrih, pa tudi iz slabih izkušenj iz preteklosti ter da mora biti odprtost za sodelovanje z vsemi družbenimi silami, ki lahko pomagajo, pomembnejša od nabiranja političnih točk;

23.

meni, da morajo biti človekove pravice v središču politik Evropske unije za boj proti terorizmu in preprečevanje nasilne radikalizacije;

24.

poziva, naj se zagotovi, da bodo vsi ukrepi držav članic in EU pri preprečevanju nasilne radikalizacije in v boju proti njej v celoti spoštovali temeljne pravice in državljanske svoboščine, in sicer pravico do zasebnosti, varstva osebnih podatkov, domneve nedolžnosti, pravičnega sojenja in ustreznega postopka, svobode izražanja, svobode vesti ter svobode združevanja;

25.

poudarja, da je družba, v kateri so človekove pravice vseh skupin prebivalstva v celoti zagotovljene, ki spoštuje mednarodne in regionalne standarde ter se bori proti diskriminaciji, rasizmu in drugim oblikam nestrpnosti, ključnega pomena za preprečevanje nasilne radikalizacije in boj proti temu pojavu;

26.

vidi demokratične vrednote Evropske unije kot način za zagotovitev svobode evropskih državljanov;

27.

poudarja, da je pomembno odpraviti dejavnike, ki lahko pomenijo plodna tla za nasilno radikalizacijo, najprej pa rasizem in diskriminacijo. Čeprav ni nedvoumne povezave med rasizmom, diskriminacijo in nasilno radikalizacijo in čeprav rasizem in diskriminacija ne moreta biti izgovor za nasilno radikalizacijo, je družba, v kateri lahko vsak aktivno sodeluje, mogoča le, če se dosledno izvaja politika enakih možnosti in nediskriminacije;

28.

poziva Komisijo, naj države članice ter njihove lokalne in regionalne oblasti spodbuja k aktivnejšemu izvajanju bolj proaktivnih protidiskriminatorih politik, zlasti na področju izobraževanja ter na trgih dela in stanovanjskih trgih, pri čemer se lahko ravnajo po politikah regij, ki so že izvedle ukrepe vključevanja, kot je decentraliziran sprejem beguncev. Za preprečitev širjenja radikalizma bi moral biti glavni cilj zavzemanje za resnično socialno in kulturno vključevanje na temelju konstruktivnega dialoga med različnimi skupinami in izobraževanja. Zato je treba akterje civilne družbe, ki delajo na tem področju, v celoti podpreti in jim omogočiti čim učinkovitejše delo;

29.

poudarja, da je treba na ustrezni ravni (evropski, nacionalni ali regionalni) uvesti kodekse, svežnje ukrepov ali primere dobre prakse za odnose med različnimi skupnostmi, etničnimi skupinami, verami in politikami, ali pa morajo to storiti skupine državljanov posameznih držav ali evropskih državljanov. S tem se omogoči globlje razumevanje med ljudmi, ki so morebiti vpleteni v konflikte ali izpostavljeni nasilni radikalizaciji. Te zasnove, ki so bile prvotno popolnoma teoretične, bi lahko uresničili v praksi ob podpori regionalnih, nacionalnih in evropskih oblasti;

30.

poziva Komisijo, naj podpre prizadevanja držav članic ter regionalnih in lokalnih oblasti, da bi zmanjšale zaostanek na področju raznolikosti na trgu dela ter na splošno;

31.

poziva države članice EU ter njihove regionalne in lokalne oblasti, naj skupaj z institucijami EU spodbujajo evropski model, pri katerem je raznolikost Evrope bistveni element njene socialne strukture in ključna kulturna dobrina. Temeljnih pravic Evropske unije, ki jamčijo to raznolikost, kot so svoboda izražanja, pravna država in ločitev cerkve od države, se ne sme pod nobenim pogojem ogroziti niti s totalitarno miselnostjo skrajnih skupin niti z ukrepi v boju proti nasilni radikalizaciji;

32.

poziva, naj se v tesnem sodelovanju z državami članicami ter regionalnimi in lokalnimi oblastmi pripravijo pobude EU za obravnavanje četrti in regij z visoko stopnjo različnih oblik organiziranega kriminala. Ta posebna področja je treba opredeliti v okviru posvetovanj ter jim na podlagi kvantitativnih in kvalitativnih meril nameniti prednostno obravnavo in dodatno podporo. Proti ilegalnim krogom, ki omogočajo pranje denarja in spodkopavajo pravno državo, pa se je treba učinkovito boriti s policijskimi in sodnimi ukrepi. S tem bi se preprečil nastanek sosesk, v katerih pravna država ne obstaja, v katerih prevladuje brezpravje in primanjkujejo moralni standardi in v katerih temelji demokratične pravne države niso več očiten del družbene realnosti in vsakdanjika ljudi. Odsotnost demokratičnih temeljev daje mrežam skrajnežev veliko priložnosti za pridobivanje finančnih sredstev iz nezakonitih dejavnosti ter za novačenje in spodkopavanje legitimnosti demokratične pravne države;

33.

poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja in njihovih načrtovanih dosežkov, zlasti ciljev 1, 4, 8, 11 in 16. Z uresničenjem teh ciljev, h čemur so se zavezale vse države članice EU, bi lahko odpravili glavne vzroke radikalizacije in ekstremizma v Evropi in po svetu. Upoštevati je treba, da cilji trajnostnega razvoja veljajo tudi za ozemlje EU in da človeški razvoj celotnega svetovnega prebivalstva temelji na dostojanstvu, vključenosti, odpornosti in trajnosti. Ta pot k trajnostnemu človeškemu razvoju ni samo ukrep za preprečevanje radikalizacije in ekstremizma, temveč je tudi način za zagotovitev človekovih pravic vsem prebivalcem tega fizično omejenega planeta;

34.

poudarja, da je treba preprečevati nastajanje prikrajšanih monolitnih sosesk, v katerih prevladuje ena etnično-kulturna skupnost. Evropska komisija bi morala državam članicam ter regionalnim in lokalnim oblastem pomagati pri spodbujanju socialne kohezije in vključevanja kot instrumenta za preprečevanje nasilne radikalizacije ter jih spodbujati, naj v ta namen zagotovijo potrebna sredstva;

35.

poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi finančna sredstva, ki bi lokalnim oblastem omogočila, da ugotovijo, katere osebe in mreže bi bile sposobne protipropagande, ter jih povežejo;

36.

meni, da je treba razviti protipropagando znotraj islamske skupnosti in mobilizirati tiste muslimane, ki so proti temu, da bi ekstremisti zlorabili njihovo vero; poziva župane, naj pri pripravi takšnih protipropagandnih sporočil sodelujejo z islamsko skupnostjo;

37.

poziva, naj se beguncem in na novo prispelim migrantom zagotovijo dejanske možnosti za začetek v naši družbi ter se jim svetuje udeležba v prilagojenih asimilacijskih programih, ki se izvajajo v posamezni državi članici, lokalni ali regionalni skupnosti, v okviru katerih bi lahko na podlagi praktičnih primerov dajali večji poudarek vprašanjem, kot so enakopravnost med moškim in žensko, ločitev vere od države, pomen demokracije in strpnosti, temelja pravna načela, ki so zavezujoča za vse prebivalce, sprejeta pravila obnašanja na javnih mestih in njihove posledice za družbo; pri tem je znanje jezika države ključnega pomena, že zato, ker se z njim posredujejo vrednote in znanje ter se ustvarja skupna identiteta;

38.

poziva Komisijo, naj se skupaj z lokalnimi in regionalnimi organi, ki se soočajo s temi težavami, resno loti dela za zmanjšanje brezposelnosti v etničnih manjšinah in preprečevanje opustitve šolanja, saj lahko ti problemi in posledično pomanjkanje perspektive za mlade postanejo plodna tla za nasilno radikalizacijo;

39.

spodbuja države članice ter regionalne in lokalne oblasti, naj razvijejo politični pristop, ki bo orodja socialne politike (vključno z zaposlovanjem, izobraževanjem in usposabljanjem, vključevanjem in bojem proti diskriminaciji), humanitarno pomoč in druga področja politike združil s specifičnimi ukrepi preprečevanja in odpravljanja nasilne radikalizacije;

40.

poudarja, da se morajo nujno vsi akterji na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni zavedati svoje odgovornosti pri preprečevanju in odpravljanju radikalizacije;

41.

poudarja ključno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri preprečevanju in odpravljanju nasilne radikalizacije, saj ta problem najprej in najbolj vpliva prav nanje, pristojne pa so tudi za sodelovanje z drugimi akterji, ki imajo pomembno vlogo pri obravnavanju tega pojava;

42.

poudarja, da je treba mestom in regijam zagotoviti sredstva EU, lokalne in regionalne oblasti pa spodbuditi k njihovi uporabi, da bodo lahko pripravile projekte in programe za preprečevanje nasilne radikalizacije, kampanje za ugotavljanje problemov, ki so vzrok sporov, in ukrepe za ozaveščanje javnosti;

43.

se zaveda, da se obseg angažiranosti za preprečevanje tveganja za nasilno radikalizacijo in novačenja s strani terorističnih organizacij med državami članicami lahko zelo razlikuje ter da so nekatere države članice že sprejele učinkovite strategije, druge pa na tem področju zaostajajo;

44.

se strinja, da je treba pospešiti izmenjavo informacij in operativno sodelovanje ter napredovati v boju proti nezakonitemu trgovanju s strelnim orožjem in financiranju terorizma. Meni tudi, da je treba uvesti učinkovite instrumente za nadzor nad delom spleta, ki ga ni mogoče najti z iskalniki (t. i. deep web) in ki se pogosto uporablja za razširjanje radikalnih vsebin, ter okrepiti nadzor na zunanjih mejah na podlagi dejavnikov tveganja;

45.

prosi Komisijo, naj državam članicam pomaga pri usklajevanju njihovih strategij z izmenjavo informacij in izkušenj, ki so jih pridobile lokalne in regionalne oblasti, z zbiranjem dobrih praks, znanja in spretnosti, ocenjevanjem sprejetih ukrepov in sodelovanjem pri pripravi novih pobud za boj proti nasilni radikalizaciji;

46.

poziva Komisijo, naj poudari ključno vlogo lokalnih oblasti pri preprečevanju nasilne radikalizacije in nasilnega ekstremizma ter to pomembno funkcijo podpre tako, da pripiše prednostni pomen uvedbi evropskega okvira ukrepanja za boj proti nasilni radikalizaciji na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, kar bi državam članicam dalo priporočila za (nadaljnji) razvoj lastne politike na tem področju;

47.

poziva Komisijo, naj poskrbi za nadaljnje zbiranje in objavo primerov najboljše prakse v priročniku s smernicami, kakršne so že na voljo na primer v Centru odličnosti omrežja RAN, da bi lokalnim oblastem, ki imajo pogosto omejene kapacitete, pomagali pri razvoju lastnega lokalnega pristopa;

48.

meni, da mora Komisija nujno podpreti lokalne in regionalne oblasti pri pripravi lokalnih in nacionalnih preventivnih strategij za boj proti nasilni radikalizaciji, na primer tako, da zainteresiranim oblastem ponudi možnost posvetovanja s strokovnjaki iz Centra odličnosti RAN; poudarja, da je pomembna izmenjava izkušenj med lokalnimi in regionalnimi oblastmi, na primer primerov dobre prakse in pridobljenih spoznanj;

49.

je mnenja, da mora celostna politika za boj proti nasilni radikalizaciji vključevati tri področja: preventivo (preprečevanje nasilne radikalizacije, denimo z odstranjevanjem okoliščin, ki predstavlja plodna tla za njen razvoj), intervencijo (specializirano spremstvo za ljudi, ki so dovzetni za nasilno radikalizacijo) in represijo (odločen pravosodni odgovor na pojav nasilne radikalizacije);

50.

meni, da morajo nacionalne, regionalne in lokalne oblasti vlagati v specifične preventivne in intervencijske ukrepe proti nasilni radikalizaciji, namesto da se osredotočajo na izključno odzivne represivne ukrepe; poleg tega je pomembno financiranje raziskovalnih programov za boljše razumevanje vzrokov radikalizma in načinov boja proti njemu;

51.

meni, da imajo organizacije civilne družbe in lokalni akterji bistveno vlogo pri pripravi projektov za preprečevanje in odpravljanje nasilne radikalizacije, ki so prilagojeni njihovim skupnostim ali organizacijam, in poudarja, da je treba izbrati pristop, ki temelji na sodelovanju in posvetovanju ter vključuje številne partnerje in sektorje, saj je nasilna radikalizacija večdisciplinaren problem, ki zahteva prav takšne rešitve; zato spodbuja tesno sodelovanje med akterji civilne družbe na vseh ravneh politike in še tesnejše sodelovanje med akterji, ki delujejo na terenu, kot so združenja in nevladne organizacije;

52.

poudarja potrebo po medkulturnem dialogu z različnimi skupnostmi, voditelji in strokovnjaki, predvsem da bi izboljšali razumevanje nasilne radikalizacije in s tem njeno preprečevanje;

53.

meni, da imajo organizacije civilne družbe in lokalni akterji bistveno vlogo pri pripravi projektov za preprečevanje in odpravljanje nasilne radikalizacije, ki so prilagojeni njihovim skupnostim ali organizacijam;

54.

zato meni, da je absolutno treba usposobiti najbolj neposredno obremenjene delavce, ki so v stiku z ljudmi, da bodo znali prepoznati zaskrbljujoče vedenjske spremembe in ustrezno ukrepati pri podpiranju mladih, ki so dovzetni za nasilno radikalizacijo;

55.

meni tudi, da je potrebno specializirano izobraževanje za oblikovalce politik in politik na različnih ravneh upravljanja, da se bodo bolj zavedali pomena učinkovitih preventivnih ukrepov in potrebe po povezovalni komunikaciji o tej problematiki;

56.

poziva Komisijo, naj podpre države članice pri izvajanju kampanj obveščanja, da bi mladino in mlade odrasle seznanili o problematiki nasilne radikalizacije ter jih spodbudili h kritičnemu razmišljanju;

57.

meni, da mora vsaka država članica ustanoviti nujne strukture za odkrivanje radikalizacije, ki bodo odgovorne za strateško komuniciranje in protipropagando ter prilagojene realnosti posamezne države in njenih ljudi, zagotoviti svetovanje in spremljanje posameznikov, ki bi se lahko radikalizirali, ter kontaktno točko za družine, prijatelje, učitelje in druge osebe, ki so v stiku s takšnim posameznikom, da bi lahko poročale o morebitni radikalizaciji in prejele nasvete, kako se odzvati na ta problem. Te strukture bi bilo treba razvijati v tesnem sodelovanju med evropsko, nacionalno, lokalno in regionalno ravnjo;

58.

meni, da morajo biti programi individualnega spremljanja prilagojeni življenju in okolju posameznika, ki se ga spremlja, zato je nujno, da so v pripravo teh programov vključene lokalne in regionalne oblasti, hkrati z družbenimi organizacijami, ki se s temi problemi srečujejo na terenu; pri tem ugotavlja, da lahko tudi športne in kulturne prireditve ter izobraževanje pomagajo odpravljati ovire za vključevanje;

59.

opozarja, da lahko združenja in organizacije na tem področju, v katere ne posega država, dosežejo zelo dobre rezultate pri ponovnem vključevanju nekdaj radikaliziranih državljanov v družbo;

60.

meni, da je treba podpreti izobraževalne programe, ki spodbujajo kritično razmišljanje, intelektualno odprtost ter znanje in načela, na katerih temeljita demokracija in pravna država;

61.

ocenjuje, da bi bilo treba tudi povratnikom po sodnem postopku in izpustu iz zapora zagotoviti podporo za ponovno vključitev v družbo; tudi v zaporih bi bilo treba razviti učinkovito strategijo za odkrivanje in preprečevanje radikalizacije;

62.

poudarja, da morajo strokovnjaki za področja preventive, kot je boj proti radikalizaciji, in obravnavo radikaliziranih zapornikov delovati v skladu z nacionalnimi varnostnimi standardi posamezne države. V zvezi s tem poudarja, da je nujno doseči povezano in usklajeno področje posredovanja, znotraj katerega bi bili preprečevanje, protiteroristične politike in delo osebja v zaporih usklajeni in v skladu z načeli, določenimi z jasnimi varnostnimi standardi in modeli;

63.

odločno poziva Komisijo, naj preuči, kako bi bilo mogoče programe individualnega spremljanja potrditi kot ukrep za boj proti radikalizaciji ter s tem zagotoviti, da bi bila pozornost usmerjena ne le v odkrivanje nasilne radikalizacije, temveč tudi v ponovno vključevanje oseb v družbo;

64.

poudarja, da je pomembno kombinirati programe za individualno deradikalizacijo z ukrepi, kot so partnerstva s predstavniki skupnosti, vlaganja v socialne in sosedske projekte za odpravo ekonomske in geografske marginalizacije ter sistemi spremljanja za odtujene in izločene mlade, ki so v nevarnosti, da bi podlegli nasilni radikalizaciji;

65.

poudarja pomen družinske podpore v boju proti nasilni radikalizaciji. Po mnenju nekaterih strokovnjakov je pogosto prevelika pozornost namenjena delu s posamezniki namesto z družinami. Družine lahko pomagajo preprečevati radikalizacijo in radikaliziranim osebam, vključno s povratniki s konfliktnih območij, pomagajo, da se ponovno vključijo v družbo in se z njo povežejo; zato poziva države članice ter njihove lokalne in regionalne oblasti, naj priznajo pomen te podpore in potrebo po zagotavljanju pomoči družinam v teh razmerah ter razvijejo ustrezne programe;

66.

poudarja, da nedavne raziskave kažejo, da se radikalizira in v teroristične organizacije novači čedalje več žensk, in meni, da morajo Evropska unija in države članice pri razvoju strategij za preprečevanje nasilne radikalizacije vsaj v določeni meri upoštevati tudi razsežnost spola; poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi oblastmi razvije bolj proaktivno politiko na področju enakopravnosti med moškimi in ženskami, saj je to eden od temeljev evropskega socialnega modela; s tem v zvezi predlaga tudi bolj odločen preventiven in represiven nastop proti spolnemu nadlegovanju in nasilnim dejanjem;

67.

poziva Komisijo, naj podpre splošne programe, ki mlade ženske podpirajo v boju za večjo enakopravnost;

68.

meni, da je treba v vseh državah članicah v sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi oblastmi nujno uvesti sistem opozarjanja, ki bo služil kot podpora in vodilo, da lahko okolica ali svojci prejmejo pomoč ali hitro in enostavno prijavijo osebo, ki se nenadoma prične vesti, kot bi bila močno radikalizirana, ali ki zapusti svoj kraj, da bi se pridružila teroristični organizaciji;

69.

v zvezi s tem ugotavlja, da so posebne telefonske številke za klic v sili sicer uspešne, vendar je treba razlikovati med številkami za prijavo nasilne radikalizacije in številkami za pomoč prijateljem in svojcem, ki so namenjene obravnavanju teh kritičnih položajev;

70.

poziva Komisijo, naj preuči, ali bi bilo mogoče uvesti tak sistem v vseh državah članicah EU;

71.

na koncu ugotavlja, da je mogoče vse te ukrepe uvesti le z dolgoročnimi programi socialnih naložb, zato izrecno poziva Komisijo, države članice ter regionalne in lokalne oblasti, naj izhajajo iz te vizije, ko bodo pripravljale politiko preprečevanja in odpravljanja nasilne radikalizacije, Komisijo pa poziva še, naj bo pri pripravi ukrepov za boj proti nasilni radikalizaciji pozorna na dolgoročni učinek, ki bi ga ti ukrepi lahko imeli za prihodnost evropske vključujoče in medkulturne družbe.

18.1.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 17/40

1.

ugotavlja, da so demografske spremembe med najpomembnejšimi izzivi, s katerimi se sooča Evropska unija. Med dejavniki teh sprememb so staranje prebivalstva, zmanjševanje števila mladih in nizka stopnja rodnosti. Zaradi teh dejavnikov je demografska rast v veliki meri odvisna od migracijskih gibanj, ki se po različnih območjih EU močno razlikujejo. Tako na območjih, ki se soočajo z odseljevanjem, in na večjih mestnih območjih, kamor se prebivalstvo odseljuje, zaradi neravnovesij prihaja do različnih izzivov;

2.

vendar meni, da prispevek migracij pomeni zgolj kratkoročno rešitev in ne zadošča za reševanje problema upadanja rodnosti. Četudi migracije takoj prispevajo dodatno delovno silo, se z njimi povečuje tudi delež odraslega prebivalstva na ozemlju Evrope, kar ne rešuje problema upadanja rojstev in vsesplošnega staranja prebivalstva;

3.

opozarja, da je rast prebivalstva v Evropi od leta 2000 zelo skromna v primerjavi s prejšnjimi 50 leti: znaša približno 0,5 % letno. Leta 2014 se je v dvanajstih državah članicah prebivalstvo zmanjšalo, v šestnajstih pa povečalo. Precejšnje razlike so med vzhodnim in zahodnim delom Evrope ter v manjši meri tudi med severnim in južnim delom. Regionalne razlike so pogoste celo znotraj posameznih držav. V večini evropskih držav je v splošnem rast večja v mestnih območjih kot na podeželju. Oddaljena podeželska območja se po vsej celini soočajo z demografskimi izzivi. Zaradi nedavne gospodarske krize so se razlike v trendih na evropski in državni ravni še povečale, hkrati pa so se povečali izzivi, ki jih prinaša upad prebivalstva na regionalni ravni;

4.

poudarja, da je treba upoštevati napovedi za leto 2060 iz poročila o staranju za leto 2015 (2015 Ageing Report). Zaradi dinamike rodnosti, pričakovane življenjske dobe in migracij je pričakovati velike spremembe v starostni strukturi prebivalstva EU. Razmerje med aktivnimi in vzdrževanimi prebivalci, ki sedaj znaša 4 proti 1, se bo zmanjšalo na približno 2 proti 1. Leta 2060 prebivalstvo v Evropi ne bo le starejše, temveč tudi izrazito neenakomerno porazdeljeno. Glede na napovedi je pričakovati precejšnje razlike med in znotraj držav članic, saj naj bi v približno polovici držav prebivalstvo upadlo, v drugi polovici pa naraslo;

5.

opozarja, da imajo demografske spremembe zelo velike gospodarske, socialne, proračunske in ekološke posledice na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. To ogroža vzdržnost pokojninskih in zdravstvenih sistemov, pogojuje razvoj socialne države, zlasti zaradi obremenitve zdravstvenih sistemov in socialnih služb za oskrbo starejših ter odvisnih oseb, ter vpliva na razvoj različnih ozemelj EU in ohranitev tradicionalnih ekosistemov in infrastrukture. Odbor opozarja na nevarnost odseljevanja z nekaterih območij EU. Oddaljene regije, na primer, se zaradi omejitev na področju mobilnosti soočajo s posebnimi geografskimi in demografskimi izzivi. Čeprav bodo te spremembe nekatera območja ali regije glede na njihove značilnosti prizadele kasneje ali v manjšem obsegu, ni dvoma, da bo posledice občutiti v vsej EU;

6.

poudarja, da je treba v okviru svetovnih demografskih sprememb tem dejavnikom posvečati pozornost. Pri tem zelo pozitivno ocenjuje delo Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj pri pridobivanju primerjalnih podatkov o prebivalstvu na lokalni in regionalni ravni, kar pomaga pri razumevanju okvira demografskih izzivov zunaj njihove evropske razsežnosti. Ustrezna orodja za razumevanje demografskih izzivov in zbiranje podatkov o demografskih spremembah bi lahko bili demografski zemljevidi na ravni EU, kar zajema digitalna orodja za rudarjenje podatkov in določanje demografskih kazalnikov prek geografskega informacijskega sistema;

7.

ugotavlja, da se evropske regije in mesta z demografskimi izzivi spoprijemajo na različne načine:

8.

spodbuja evropska mesta in regije, naj se še naprej posvečajo tem problemom, poleg tega pa naj izkoristijo priložnosti, ki se za podjetja in akterje, ki snujejo in ponujajo inovativne produkte in storitve za starejše, odpirajo z demografskimi spremembami, na primer tiste, ki so povezane z „gospodarstvom starejših“, saj se zlasti v regijah, ki so najbolj prizadete zaradi demografskih sprememb, najbolj izkorišča ta možnost. Izzivi so tudi priložnost za krepitev naložb v človeški kapital, boljšo uporabo lokalnih virov, vzpostavitev učinkovitejših in uspešnejših javnih služb in določitev novih predlogov za izboljšanje kakovosti življenja vseh državljanov. Cilj je izboljšanje kakovosti življenja in vseh treh razsežnosti dobrega počutja fizične, psihične in socialne. Priložnosti, povezane z demografskimi spremembami, so tudi priložnosti za zaposlitev, povezane s storitvami za starejše (fizične, digitalne storitve, zdrav življenjski slog, itd.);

9.

poudarja, kako pomembno je, da se lahko strukture storitev, potrebnih v regijah z upadajočim številom prebivalstva, prilagodi tako, da imajo tisti, ki ostanejo v teh regijah, in to so pogosto starejši, dostop do storitev skladno z njihovimi osnovnimi pravicami. To pomeni, da se bodo oblike zagotavljanja storitev razvijale na podlagi vertikalnega sodelovanja in pobud med različnimi ravnmi, tako da bodo na lokalni in regionalni ravni na voljo viri, ki so potrebni za prilagajanje demografskim spremembam;

10.

se zavezuje, da bo še naprej podpiral pobudo Evropska konvencija o demografskih spremembah platforme AGE Evropa v tesnem sodelovanju z WHO-Europe, ki temelji na projektu AFE-Innovnet, platformi lokalnih in regionalnih oblasti za spodbujanje okolij, prilagojenih starejšim, na področjih, kot so zdravstvo, socialne storitve, stanovanja, informacijske in komunikacijske tehnologije in urbanizem ter mobilnost;

11.

poudarja pomen evropskih občin in regij kot najpomembnejših akterjev pri izvajanju evropskih politik na področju obvladovanja demografskih izzivov, zlasti pri oblikovanju pobud za spodbujanje raznolikosti in medkulturnosti. Prav tako si je treba prizadevati za oblikovanje regionalnih in lokalnih strategij, da bi podprli povezovanje med centri za raziskave in razvoj, podjetji ter centralnimi in lokalnimi javnimi organi, promovirali podjetniške inkubatorje, spodbujali podeželski turizem itd., s ciljem ustvarjati delovna mesta in povečati njihovo privlačnost za delovno sposobno prebivalstvo;

12.

poudarja pomen horizontalnega sodelovanja v zvezi z demografskimi spremembami. Programi za teritorialno sodelovanje so bili večkrat usmerjeni k temu cilju, zlasti v spoprijemanje s staranjem, upadanjem števila prebivalcev na podeželskih območjih ali v manjši meri v vidike, povezane s stopnjo rodnosti ali enakostjo spolov, v povezavi z demografskimi spremembami. OR pozdravlja okvire za razmislek in izmenjavo dobrih praks, kot je Evropsko omrežje regij z demografskimi izzivi (DCRN), ki je omogočilo ustrezno podlago za oblikovanje skupnih pobud in odgovorov;

13.

meni, da so demografske spremembe v Evropi tako obsežne, da se z njimi ne bo mogoče spopasti brez močnih pobud za vertikalno sodelovanje, ki bi z ukrepi, zasnovanimi na državni in naddržavni ravni, okrepile dejavnosti, ki se spodbujajo na regionalni in lokalni ravni;

14.

ugotavlja, da je sedanji odziv EU na demografske spremembe omejen in pomanjkljivo razvit. Omejen je zato, ker je osredotočen skoraj izključno na staranje, drugi vidiki, kot so nizka stopnja rodnosti, upad prebivalstva zaradi socialno-ekonomskih razlogov in vprašanja v zvezi s prometom in mobilnostjo ter izseljevanjem, pa niso dovolj upoštevani. Pomanjkljivo razvit pa je zato, ker veliko politik, ki bi lahko pomagale pri spopadanju z demografskimi izzivi, ne vključuje posebnih pristopov za ta namen;

15.

opozarja, da so politike za raziskave in inovacije spodbudile večje število pobud za obvladovanje demografskih izzivov, ki so bile večinoma osredotočene na staranje. Z vodilno pobudo Unija inovacij v okviru strategije Evropa 2020 je nastala pobuda Evropsko partnerstvo za inovacije, katere cilj je aktivno in zdravo staranje. Program Obzorje 2020 v tretjem stebru obravnava družbene izzive, povezane z demografskimi spremembami. Med drugimi primeri so še pobuda za skupno načrtovanje Daljše in boljše življenje (More Years Better Lives), skupnost znanja in inovacij za dejavno in zdravo staranje ter program Sosedska pomoč za samostojno življenje (Ambient Assisted Living);

16.

poudarja, da skupna kmetijska politika (SKP) v drugem stebru, namenjenem razvoju podeželja, prispeva k spoprijemanju z demografskimi izzivi. V programskem obdobju 2014–2020 so prizadevanja usmerjena v spodbujanje razvoja storitev in infrastrukture, ki prispevajo k socialnemu vključevanju, in v preobračanje trenda gospodarskega in socialnega slabšanja ter izseljevanja iz podeželskih območij. Staranje prebivalstva na podeželju je zelo zaskrbljujoče, zato SKP spodbuja zamenjavo generacij in zaposlovanje žensk;

17.

opozarja, da bi kohezijska politika morala imeti večjo vlogo pri soočanju z demografskimi izzivi v skladu z izrecnim pooblastilom iz člena 174 PDEU. Ta člen določa, da se „posebna pozornost namenja podeželju, območjem, ki jih je prizadela industrijska tranzicija, in regijam, ki so hudo in stalno prizadete zaradi neugodnih naravnih ali demografskih razmer, kot so najsevernejše regije z zelo nizko gostoto prebivalstva ter otoškim, čezmejnim in gorskim regijam“. Člen 175 PDEU pa določa, da je cilje, navedene v predhodnem členu, treba upoštevati pri oblikovanju in izvajanju politik in dejavnosti Unije; da je treba uresničevanje teh ciljev podpreti s sredstvi iz strukturnih skladov, EIB in drugih finančnih instrumentov, lahko pa da bodo potrebni še drugi posebni ukrepi. Kljub temu se te določbe doslej niso dovolj izvajale, saj ob neugodnih demografskih razmerah niso bili sprejeti pozitivni ukrepi;

18.

obžaluje, da več evropskih politik, ki bi lahko prispevale k spoprijemanju z demografskimi izzivi, ne vključuje posebnih ukrepov za pomoč območjem, ki se soočajo s temi izzivi. To velja za politike na področju prometa, informacijske družbe, zaposlovanja, socialne politike, okolja in podnebja, podjetništva itd.;

19.

pogreša večji poudarek na demografskih težavah v okviru evropskega semestra, ki do sedaj upošteva le posledice, ki ga ima staranje za vzdržnost proračunov držav članic. Pogreša zlasti večjo lokalno in regionalno podporo pri pripravi ocen in oblikovanju priporočil za države članice;

20.

meni, da mora biti odziv EU na demografske spremembe širok, usklajen in vključujoč, saj gre za medsektorsko vprašanje. Potrebna je evropska strategija o demografskih izzivih, s katero bi dosegli večjo podporo vseh evropskih politik: na področju kohezije, inovacij, prometa, zdravja, socialne politike in zaposlovanja, IKT, razvoja podeželja, izseljevanja itd. Ta strategija bi morala imeti trdno podlago v skupnih vrednotah EU, enaki obravnavi in človekovih pravicah. Strateški pristop bi moral zajemati tudi analizo stroškov ter napovedi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

21.

želi spomniti, da Evropski parlament v resoluciji z dne 9. septembra 2015 o poročilu o izvajanju, rezultatih in celoviti oceni evropskega leta aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami 2012 (1) poziva Komisijo, naj „sprejme strategijo EU za demografske spremembe, da bi uskladila ukrepanje EU na različnih področjih in tako ustvarila sinergijo ter povečala njen pozitiven učinek na evropske državljane, gospodarstvo in ustvarjanje delovnih mest, pa tudi zaščitila človekove pravice starejših v vseh politikah EU“;

22.

ocenjuje, da bi bilo v tej strategiji treba nameniti prednost podpori in ustvarjanju ugodnih življenjskih razmer, ki bi na vsem ozemlju pomagale mlajšim prebivalcem in jih zadržale, da se tako spodbuja vračanje odseljenih, z zagotavljanjem kakovostnih javnih storitev za vse državljane pa krepi uravnotežena rast gosto poseljenih območij in območij, s katerih se prebivalstvo izseljuje, ter regij z zelo razpršeno poseljenostjo. Poleg tega bi bilo treba spodbuditi politike, naklonjene družini, zlasti z instrumenti, ki prispevajo k zvišanju rodnosti, vključiti bi bilo treba vidik spola, spodbujati samostojno življenje starejših, povečati pričakovano zdravo življenjsko dobo in zmanjšati odvisnost; se boriti proti socialni izključenosti, s katero se soočajo nekateri sloji prebivalstva, ter spodbujati nova prizadevanja za okrepljeno priznavanje neplačanih gospodinjskih opravil ter za izvajanje politik na področju usklajevanja poklicnega in družinskega življenja;

23.

meni, da bi prihodnja evropska strategija morala pritegniti in vključiti celotno družbo ter upoštevati tudi vlogo lokalnih in regionalnih oblasti v boju proti demografskim spremembam, spodbujati izmenjave najboljših praks med njimi in podpreti pristope, usmerjene v preprečevanje in zgodnje posredovanje;

24.

se zavezuje, da bo poudarjal, kako pomemben je odziv na demografske izzive na evropski ravni s pomočjo sistema ESPAS, platforme za politično presojo med različnimi institucijami in organi EU. Platforma bi lahko izkoristila izkušnje mnogih omrežij na ravni EU, ki obravnavajo vprašanje zdravega staranja, kot so projektna skupina SZO za zdravo staranje, mreža Starosti prijazna mesta, evropska konvencija o demografskih spremembah, AFE-Innovnet in platforma AGE Evropa;

25.

poudarja, da bi morale vse politike in ukrepi EU upoštevati demografske izzive in predvideti mehanizme za odzivanje nanje. EU bi si morala prizadevati za vključevanje demografskih vprašanj v vsa področja politike. EU bi morala navedeno upoštevati tudi pri oblikovanju prihodnjih večletnih finančnih okvirov, v svoj proračun vključiti postavke za lažje izvajanje teh politik in ukrepov ter določiti prednostne mehanizme za regije, ki se soočajo s hudimi posledicami demografskih sprememb. Pri tem je treba upoštevati klasifikacijo teritorialnih enot NUTS 3;

26.

poudarja, da demografske spremembe vplivajo na mobilnost v demografsko prikrajšanih regijah, zlasti na podeželskih območjih v bližini velikih mest, v katera se preseljuje prebivalstvo, in ponovno poziva k pripravi zelene knjige na to temo (2);

27.

meni, da EU mora podpreti politike priseljevanja v državah članicah, ki temeljijo zlasti na zaposlitvi in ki lahko ublažijo prej omenjene negativne demografske trende, in opozarja na potrebo po dolgoročni viziji glede vključevanja priseljencev, s čimer bi prispevali k razvoju medkulturne družbe, ki spoštuje temeljne evropske vrednote. Pri tem se poudarja pomembna vloga lokalnih in regionalnih oblasti, ki morajo biti v celoti pripravljene na uspešno izvajanje politik vključevanja na terenu, tudi v majhnih podeželskih občinah;

28.

opozarja, da se bodo lokalne oblasti zaradi staranja prebivalstva in večstranskih pritiskov na javne finance morale pripraviti na staranje delovne sile, predvideti upokojitev velikega števila prebivalcev v prihodnjih letih ter pritegniti zadostno število mladih, usposobljenih strokovnjakov. Na vseh ravneh upravljanja je treba posvetiti več pozornosti zaposlovanju in zadrževanju mlajših in izseljencev, ki se vrnejo, ter starejših;

29.

meni, da je treba kohezijsko politiko odločno usmeriti v reševanje demografskih izzivov. Ta vidik je treba poudariti v razpravah o prihodnosti te politike po letu 2020, kar mora vplivati na njen obseg in pristop ter njene prihodnje izvedbene mehanizme, tako da bi pomagala izkoristiti prednosti posameznega ozemlja in odpraviti ovire za njihov uravnotežen razvoj, med drugim demografske. Obžaluje, da ta vidik do sedaj ni bil dovolj obravnavan, čeprav je bila teritorialna razsežnost vključena v to politiko z Lizbonsko pogodbo;

30.

meni, da morajo stanovanjske storitve in storitve načrtovanja, ki jih izvajajo lokalne in regionalne oblasti, upoštevati tudi stanovanjske potrebe starejših in v mejah možnosti spoštovati njihovo željo, da ostanejo v bližini in imajo vlogo pri spreminjanju ali prilagajanju obstoječe nastanitve, s spodbujanjem razvoja vključujočega modela v gradnji ali tudi z gradnjo socialnih stanovanj, kadar to omogočajo razpoložljiva sredstva;

31.

poziva evropske institucije k natančni opredelitvi pojma „hudo in stalno prizadete“ [regije] „zaradi neugodnih demografskih razmer“ iz člena 174 PDEU. EU prav tako poziva, naj v ta namen zagotovi statistične kazalnike na ustrezni ravni;

32.

opozarja, da Odbor regij v svojem mnenju „Kazalniki teritorialnega razvoja – več kot le BDP“ (3) izpostavlja, da BDP ni dovolj natančen za merjenje sposobnosti odzivanja družbe na izzive, s katerimi se sooča, kot so med drugim demografske spremembe, in poziva k določitvi kazalnikov na mednarodni, državni, lokalni in regionalni ravni, ki bi napredek merili bolje kot BDP. Če bo sklenjeno, da se poleg BDP upoštevajo še drugi kazalniki, bi bilo torej smotrno proučiti uvedbo kazalnikov, s katerimi bi lahko ocenili demografsko stanje neke države, regije ali določenega ozemlja;

33.

poziva tudi, naj kohezijska politika predvidi posebne instrumente za območja, v katerih so demografski izzivi največji, kot sta večji vpliv demografskih meril pri metodi dodeljevanja sredstev ali večja prožnost pri izbiri tematskih ciljev ali stopnjah sofinanciranja. V tem smislu ponovno poudarja, kar je navedel v svojem mnenju o demografski prihodnosti Evrope, da je pomoč regijam, ki se soočajo z največ težavami, „možnost za oblikovanje ustreznih instrumentov za reševanje demografskih sprememb za celo Evropo“ (4);

34.

poudarja, da lahko Evropski sklad za regionalni razvoj pomaga območjem z visokimi stopnjami staranja, podeželskega življenja in izseljevanja prebivalstva, da med drugim izboljšajo svojo prometno, telekomunikacijsko in turistično infrastrukturo, zmanjšajo digitalni razkorak in nudijo boljše javne storitve ter si prizadevajo za prilagajanje stanovanj in nastanitvenih zmogljivosti za starejše;

35.

meni, da ima lahko Evropski socialni sklad pomembno vlogo pri usposabljanju mladih, zaviranju njihovega izseljevanja in lažjemu vračanju v kraj izvora. Prispeva lahko tudi k spodbujanju zaposljivosti žensk, izboljšanju ravnovesja med poklicnim in družinskim življenjem in preprečevanju socialne izključenosti starejših;

36.

meni, da je treba pri vprašanjih, povezanih z demografskimi spremembami, nujno spodbujati sodelovanje med regionalnimi in lokalnimi akterji. Zato predlaga, naj evropski program za teritorialno sodelovanje na čezmejni ter nadnacionalni in medregijski ravni zajema možnost ustanovitve konzorcijev za skupno oblikovanje rešitev za demografske izzive;

37.

poudarja, da demografsko manj aktivna območja in območja, ki so hudo demografsko in naravno prikrajšana, ne smejo ostati izolirana z vidika prometne politike, da se prepreči še večja izključenost teh območij, ki so pogosto podeželska, obrobna, gorska in oddaljena;

38.

ugotavlja, da je v mnenju Odbora regij o mobilnosti v geografsko in demografsko prikrajšanih regijah (5) navedeno, da prikrajšane regije opravljajo ključne naloge za uravnotežen razvoj EU, in sicer zlasti z dostopom do surovin, kmetijstvom, ribištvom, varstvom okolja, turizmom, čezmejnimi odnosi in možnostmi za preživljanje prostega časa. Zato bi moralo biti izboljšanje prometnih povezav ne samo za potniški, temveč tudi za tovorni promet, tako znotraj teh regij kot tudi s preostalo EU bistveni element kohezijske politike EU in tudi politik mobilnosti EU. Spodbujanje večje gospodarske rasti v prikrajšanih regijah bi pripomoglo k dejanskemu delovanju notranjega trga in teritorialne kohezije Unije kot celote;

39.

izpostavlja, da imajo lahko pri izboljšanju življenjskih razmer na območjih, ki se soočajo z največjimi demografskimi izzivi, informacijske in komunikacijske tehnologije ter inteligentna okolja izredno pomembno vlogo. V zvezi s tem poziva EU, naj upošteva digitalni razkorak, ki povzroča težave na številnih od teh območij;

40.

poziva evropske institucije, naj v okviru okoljskih politik in boja proti podnebnim spremembam prepoznajo izredno pomembno vlogo, ki jo imajo mnoga podeželska in redko poseljena območja ter območja z zelo razpršeno poseljenostjo pri ohranjanju podeželja, biotske raznovrstnosti in pokrajin;

41.

spodbuja, naj SKP še naprej zajema ukrepe za lajšanje zamenjave generacij na podeželju, spodbujanje zaposlovanja žensk in podpiranje gospodarske diverzifikacije; poudarja potrebo po izboljšanju metodologije Leader, s tem da se v večji meri vključijo akterji s podeželja ter da se pripravijo in v praksi izvajajo integrirane strategije razvoja;

42.

poziva, naj se v okviru pobude za boljše pravno urejanje v analizo učinka pred kakršnokoli evropsko zakonodajno pobudo vključi njen morebitni demografski vpliv;

43.

meni, da je Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI) potencialno lahko pomembno orodje za spodbujanje naložb na prednostnih področjih EU, kot so energija, promet, intermodalna logistika, turizem, kultura, informacijska in komunikacijska tehnologija, raziskave in inovacije, mala in srednja podjetja, izobraževanje, zdravstvo, okoljska učinkovitost in socialna infrastruktura ter socialno in solidarnostno gospodarstvo, kot je navedeno v členu 9 uredbe o Evropskem skladu za strateške naložbe (6). Zaželeno je, da bi ta sklad koristil tudi ozemljem z manjšo demografsko dinamiko, da se tako preprečijo regionalne razlike;

44.

priporoča, naj se v strategiji Evropa 2020 nameni več pozornosti demografskim izzivom na regionalni in lokalni ravni, tako da se vanju vključi vodilna pobuda o demografskih vprašanjih. Zavezuje se, da bo v platformo za spremljanje te strategije vključil posebno omembo reševanja demografskih vprašanj;

45.

poudarja, da mora obstajati povezava med demografskimi spremembami in evropskim semestrom, ter opozarja na potrebo po teritorialni razsežnosti evropskega semestra. Pri ukrepih za reševanje demografskih izzivov, sprejetih v okviru evropskega semestra, bi morale biti lokalne in regionalne skupnosti pomembni akterji, upoštevati pa bi jih bilo treba tudi v priporočilih za države članice o spopadanju s temi izzivi;

46.

meni, da je staranje prebivalstva nedvomno izziv, hkrati pa tudi dosežek, saj vse vrste napredka, ki jih je dosegla evropska družba, pomenijo priložnost za kohezijo, zaposlovanje in razvoj;

47.

zaključuje, da je treba, medtem ko se EU približuje opisanemu scenariju, vse ravni še naprej ozaveščati o pomembnosti demografskih izzivov in na podlagi obstoječih instrumentov napraviti korake v pravo smer.

18.1.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 17/46

1.

pozdravlja zakonodajne predloge iz novega svežnja za krožno gospodarstvo, ki spreminjajo direktive o odpadkih, in opozarja na njihove koristi za potrošnike, podjetja, okolje in gospodarstvo EU;

2.

v zvezi s tem poudarja, da bodo s prehodom na krožno gospodarstvo ustvarjena nova delovna mesta, povečala se bo konkurenčnost malih, srednjih in velikih evropskih podjetij, okrepljen bo razvoj čistih tehnologij, Evropa pa bo manj odvisna od uvoženih surovin in energije;

3.

pozdravlja jasen niz opredelitev, ki so usklajene z različnimi direktivami o odpadkih, in poziva Evropsko komisijo, naj si še naprej prizadeva za uskladitev vseh opredelitev z evropskim katalogom odpadkov, da se izognemo vsem dvoumnostim in pridobimo primerljive podatke o napredku držav članic ter lokalnih in regionalnih oblasti;

4.

predlaga sozakonodajalcema, naj kljub temu opredelita tudi pojem „smetenje“;

5.

priporoča strožji nadzor nezakonitih pošiljk odpadkov, zaradi katerih se med drugim znatno zmanjšuje dostopnost zadostne količine odpadkov na območju EU za vzdrževanje krožnega gospodarstva v EU, ki temelji na recikliranju in ponovni uporabi;

6.

se zavzema za obvezno označevanje potrošniških proizvodov, ki se tržijo v EU, s katerim bi jasno opredelili, kako sortirati odpadke v skladu z makro-kategorijami pri kategorijah odpadkov, pri katerih je ločeno zbiranje že uveljavljeno. Kadar pri proizvodu nastanejo odpadki, ki spadajo v različne kategorije, mora biti navedeno, kako različne dele razdeliti v različne kategorije ločenega zbiranja, pod pogojem, da to lahko brez težav stori potrošnik sam;

7.

poudarja, da je nujno potreben predlog za uskladitev minimalnih zahtev, ki bo omogočil boljše izvajanje ureditve razširjene odgovornosti proizvajalca v vseh državah članicah;

8.

poziva sozakonodajalca, naj ne omejujeta teh zahtev ter naj ohranita glavne določbe, na primer tiste, katerih cilj je doseči preglednost in zagotoviti, da proizvajalci krijejo vse stroške, ki jih imajo lokalne in regionalne oblasti z zbiranjem in obdelavo tokov odpadkov, ravnanjem z njimi ter ozaveščanjem javnosti. Odkup embalaže, ki jo je mogoče ponovno uporabiti (steklene posode in plastenke (PET)), v velikih trgovskih verigah je morda eden od najpomembnejših ukrepov za preprečevanje nastajanja odpadkov;

9.

opozarja, da je treba podrobneje opredeliti „minimalne zahteve glede kakovosti“ za živila, ter predlaga, naj se opredeli „minimalni standardni postopek“ za predelavo živil, ki bi zagotavljal varnost hrane in bi ga na enak način uporabljali v vseh državah članicah;

10.

poziva lokalne, regionalne in nacionalne oblasti, naj izvedejo kampanje obveščanja in izobraževanja, da se poveča ozaveščenost o preprečevanju nastajanja odpadkov;

11.

poziva Komisijo, države članice ter lokalne in regionalne oblasti, naj v vseh pogledih podprejo različne pobude civilne družbe za lokalne in nacionalne čistilne akcije (npr. lokalno kampanjo „Let‘s do it“ ali svetovno akcijo „Let‘s clean up the world in just one day!“);

12.

ponovno poziva k opredelitvi dodatnih zavezujočih in neodvisnih ciljev za ponovno uporabo za posebne tokove odpadkov, zlasti pohištvo, tekstil ter odpadno električno in elektronsko opremo (OEEO). Priprava za ponovno uporabo je pomembna za preprečevanje nastajanja odpadkov, podobno kot recikliranje sodi v najvišje kategorije hierarhije ravnanja z odpadki in zagotavlja zanesljiv potencial pri razvoju krožnega gospodarstva (2);