23.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 482/1

23.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 482/2

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti naslovov XVII, XVIII in XIX Pogodbe,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 (1),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2006/702/ES s 6. oktobra 2006 o strateških smernicah Skupnosti o koheziji (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2011 o petem kohezijskem poročilu Komisije in strategiji za kohezijsko politiko po letu 2013 (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. junija 2011 o trenutnem stanju in prihodnji sinergiji ESRR in drugih strukturnih skladov za večjo učinkovitost (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. oktobra 2010 o kohezijski in regionalni politiki EU po letu 2013 (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o prispevku kohezijske politike k doseganju lizbonskih ciljev in ciljev strategije EU do leta 2020 (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o uresničevanju sinergij med sredstvi za raziskave in inovacije iz Uredbe (ES) št. 1080/2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj ter Sedmim okvirnim programom za raziskave in razvoj v mestih in regijah ter državah članicah in Uniji (7),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 6. oktobra 2011 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, ki jih zajema splošni strateški okvir, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1083/2006 (COM(2011)0615),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 6. oktobra 2011 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o posebnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj in cilju naložbe za rast in delovna mesta ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1080/2006 (COM(2011)0614),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. oktobra 2010 z naslovom „Evropa 2020: Unija inovacij“ (COM(2010)0546),

—

ob upoštevanju petega poročila Komisije z dne 9. novembra 2010 z naslovom „Sklepi petega poročila o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji: prihodnost kohezijske politike“ (COM(2010)0642),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. oktobra 2010 z naslovom „Prispevek regionalne politike k pametni rasti v okviru strategije Evropa 2020“ (COM(2010)0553),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju smernic Komisije iz marca 2012 o raziskovalnih in inovacijskih strategijah za pametno specializacijo (RIS 3),

—

ob upoštevanju poročila OECD iz decembra 2012 z naslovom „Report on innovation-driven growth in regions: the role of smart specialisation“ (Poročilo o na inovacijah temelječi rasti v regijah: vloga pametne specializacije),

—

ob upoštevanju svoje študije iz decembra 2012 z naslovom „Ex-ante conditionalities in cohesion policy“ (Predhodne pogojenosti v kohezijski politiki), ki jo je naročil Generalni direktorat za notranjo politiko,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. marca 2013 z naslovom „Stanje Unije inovacij 2012 – pospeševanje sprememb“ (COM(2013)0149),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. septembra 2013 z naslovom „Merjenje rezultatov inovacij v Evropi: novemu kazalniku naproti“ (COM(2013)0624),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj (A7-0462/2013),

A.

ker mora EU še zlasti v času gospodarske, finančne in socialne krize okrepiti svoja prizadevanja za dokončanje Unije inovacij in ustvarjanje trajnostne rasti ter ker so sredstva, ki so na voljo v ta namen, zaradi težavnega proračunskega stanja v številnih državah članicah in regijah ter na ravni EU omejena in jih je treba zato uporabljati še posebej učinkovito;

B.

ker „strategija pametne specializacije“ pomeni nacionalne ali regionalne strategije za inovacije, ki določajo prednostne naloge za izgradnjo konkurenčne prednosti z razvojem lastnih prednosti na področju raziskav in inovacij ter njihovim usklajevanjem s poslovnimi potrebami, da se novo nastajajoče priložnosti in razvoj trga obravnavajo skladno, ob hkratnem preprečevanju podvajanja in drobljenja prizadevanj, pri čemer so te strategije lahko v obliki nacionalnega ali regionalnega strateškega okvira politike za raziskave in inovacije ali vključene vanj (8).

C.

ker je podpora raziskavam, razvoju in inovacijam eden od ciljev kohezijske politike, za katerega v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj v obdobju 2014–2020 velja obvezna tematska osredotočenost;

D.

ker morajo regije za programsko obdobje 2014–2020 prvič pripraviti raziskovalno in inovacijsko strategijo, ki bo okrepila inovacije v regijah ter omogočila boljše usklajevanje izdatkov na področju RRI (9);

E.

ker se morajo regije pri tem osredotočiti samo na nekatere prednostne naloge, s katerimi se upoštevajo prednosti in slabosti regije in ki bi naj kot gonilo inovacij trajnostno spodbudile oz. prenovile regionalno gospodarstvo;

F.

ker morajo regije strategijo pametne specializacije (S3) pripraviti v procesu kritične samoanalize in v tesnem sodelovanju s civilno družbo in deležniki, med katere sodijo raziskovalna središča, univerze in druge visoke šole ter podjetja (10);

G.

ker je namen strategije doseči čim večje sinergije vseh instrumentov in naložb na področju RRI – in okrepiti zlasti sinergije med programom Obzorje 2020 in strukturnimi skladi –, da se izravnajo razlike med posameznimi regijami na področju inovacij;

H.

ker morajo tudi regije pripraviti naložbene načrte za uporabo vseh regionalnih in nacionalnih sredstev ter sredstva EU, ki so na voljo za RRI, in v njih predstaviti, kako naj se za uresničitev prednostnih nalog EU na področju RRI v naslednjih letih spodbudijo in uporabijo zasebne naložbe;

I.

ker mora biti povzetek take strategije ali vsaj ustrezen izvedbeni načrt vključen v partnerski sporazum in operativne programe;

J.

ker lahko Evropska komisija ob neupoštevanju te predhodne pogojenosti ustavi vmesna izplačila podpornih sredstev Sklada za regionalni razvoj za tematski cilj krepitve RRI;

K.

ker je treba regijam zaradi sistema regionalne politike na več ravneh pustiti proste roke pri določanju načinov za izpolnjevanje predhodnih pogojenosti;

L.

ker je potrebno ne le močnejše povezovanje znotraj regij, ampak je treba okrepiti tudi medsebojno sodelovanje regij, da bodo v svetovnem merilu bolj konkurenčne;

1.

priznava, da je strategija pametne specializacije dinamičen in dolgoročen proces, med katerim se akterji ves čas učijo in ki ga je treba nadaljevati tudi v naslednjem programskem obdobju in po njem;

2.

meni, da lahko razvoj take strategije ne glede potrebo po izpolnitvi predhodne pogojenosti regijam srednje- in dolgoročno ponudi velike prednosti v smislu učinkovitosti dejavnosti na področju RRI, saj vključuje usklajen pristop in intenzivnega ukvarjanja z njihovim inovacijskim potencialom;

3.

poziva vse regije, naj na te strategije ne gledajo le kot na zakonsko obveznost, ampak tudi kot na vir priložnosti; zato poziva vse regije in države članice, ki tega še niso storile, naj pospešijo pripravo svoje strategije pametne specializacije, da bi se tako izognile tveganju, da bi sredstva EU za zadevne operativne programe prejele z zamudo, ker niso pripravile take strategije;

4.

priznava potrebo po informacijah v regijah, zato poudarja pomen svetovanja in podpore GD REGIO, GD RTD in drugih zadevnih generalnih direktoratov ter platforme v Sevilli (11) ter jih poziva, naj v prihodnje še okrepijo svoje dejavnosti; poziva regije, naj bolje izkoristijo platformo; podpira pripravo široko zasnovanih lokalnih kampanj za razširjanje informacij o strategijah pametne specializacije, da se deležnikom in civilni družbi omogoči sodelovanje;

5.

poziva Evropsko komisijo, naj podpre regije pri vzpostavljanju predvidenega sistema učinkovitega spremljanja s tehtnimi kazalniki ter v zvezi s tem zlasti zagotovi podatke za primerjave na ravni Unije in na mednarodni ravni;

6.

poudarja, da so regije na zelo različnih stopnjah razvoja in imajo zelo različne prednosti in slabosti; zato jih poziva, naj same izberejo ustrezne ukrepe, tako da se osredotočijo na krepitev svojih regionalnih značilnosti, možnosti in konkurenčnih prednosti, ter ne posnemajo uspešnih strategij drugih regij;

7.

poudarja, da si za odpiranje novih trgov regije lahko prizadevajo na novo uvesti katero od tehnologij, lahko pa tudi gradijo na obstoječem znanju, spretnostih in sposobnostih v sorodnih dejavnostih in tako izvajajo diverzifikacijo, če je prenos znanja na ta način največji („povezana različnost“);

8.

poudarja, kako pomembno je z vidika krepitve gospodarske uspešnosti regij ne osredotočiti se le na posamezna področja konkurenčne prednosti, temveč tudi vzpostaviti vrednostno verigo, ki povezuje vse stopnje razvoja in proizvodnje, od temeljnih raziskav in raziskav, usmerjenih v uporabo, prek prenosa tehnologij do konkretnih uporabnih izdelkov in ustanovitev novih podjetij;

9.

spodbuja regije, naj vlagajo v dejavnosti, ki zajemajo vse panoge in tehnologije in lahko učinkujejo horizontalno („cross-cutting links“) na celotno gospodarstvo regije, da bo tako lahko čim več podjetij prispevalo k doseganju večje rasti in ustvarjanju delovnih mest ter imelo koristi od tega; v zvezi s tem regije zlasti spodbuja, naj izkoristijo in spodbujajo potencial vseh vrst MSP – ki so v skladu z opredelitvijo mikro-, mala in srednja podjetja (12) –, saj delujejo kot regionalne gonilne sile inovacij ter so zato bistvenega pomena za gospodarstvo vsake regije;

10.

meni, da morajo regije pri izbiri svojih prednostnih nalog – poleg krepitve inovacijskih sistemov, da bi tako dosegle večjo konkurenčnost in ustvarile večjo dodano vrednost, – izvajati dejavnosti, ki obravnavajo strukturne in družbene izzive v družbi, kot so na primer nezaposlenost, revščina, zanesljivost oskrbe z energijo in demografske spremembe;

11.

spodbuja regije, naj se ne osredotočajo samo na tehnološke inovacije, ampak naj raje pripravijo strategijo, ki bo izhajala iz čim širšega pojmovanja inovacij; se nadeja, da se bodo upoštevale ne samo „visokotehnološke“, ampak tudi „nizkotehnološke“ ali celo „netehnološke“ inovacije, kot sta npr. optimizacija procesov ali preoblikovanje organizacij; v zvezi s tem izrecno opozarja na družbene in okoljske inovacije; poudarja, da bi moralo biti cilj inovacijskih strategij spodbujanje inovativnih praks;

12.

se zaveda, da je določitev prednostnih nalog občutljiv proces, ki ga izvajajo regije; zato meni, da bi uvedba sistema pregledovanja regijam omogočila, da ponovno premislijo o svojih strategijah; meni, da že izbira tehtnih, k rezultatom usmerjenih kazalnikov in kakovost sodelovanja zadevnih akterjev odločilno vplivata na uspeh strategije pametne specializacije in zmanjšujeta tveganje napak pri določanju prednostnih nalog;

13.

meni, da bo kakovostno sodelovanje med upravnimi organi in pomembnimi akterji v regiji odločilno vplivalo na uspeh strategije pametne specializacije in precej zmanjšalo tveganje za določitev napačnih prednostnih nalog;

14.

v zvezi s tem poudarja pomen posvetovanja s podjetji in zlasti MSP, saj je „inovacijska vizija“ lahko uspešna samo, če imajo podjetja tudi ustrezne možnosti za uresničitev;

15.

poudarja, da je treba pri tem razmisliti o dosedanjem poteku posvetovanj in dosedanjih ciljnih skupinah ter jih po potrebi razširiti, da se ne spregledajo prihodnje gonilne sile inovacij; v zvezi s tem meni, da je posebej pomembno vključiti bodoče podjetnike;

16.

poudarja, da je v okviru procesa razvoja skupne vizije zaradi poistovetenja in ozaveščanja bistvenega pomena čim tesnejše sodelovanje lokalnih in regionalnih oblikovalcev politike, univerz, raziskovalnih in inovacijskih središč, podjetij ter akterjev civilne družbe in socialnih akterjev;

17.

poudarja pomen, ki ga ima za prenos znanja tesno sodelovanje v okviru trikotnika znanja, npr. v okviru Evropskega inštituta za raziskave in inovacije ali v regionalnih inovacijskih grozdih in središčih; v zvezi s tem poudarja pomen „naložb v ljudi“;

18.

poziva javne in zasebne deležnike, naj izkoristijo številne priložnosti za financiranje teh ukrepov v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj za obdobje 2014–2020, med drugim s podpiranjem ustanavljanja regionalnih inovacijskih inkubatorjev ter razvijanjem vezi in sinergij med univerzami, drugimi raziskovalnimi in visokošolskimi inštituti, inovativnimi podjetniki in podjetji ter ponudniki poslovnih podpornih storitev in vlagatelji, kot na primer pri ustvarjalnih in kulturnih sektorjih;

19.

meni, da morajo biti za ta proces vzpostavljene ustrezne strukture in učinkovito upravljanje ter da morajo upravni organi in ministrstva vzpostaviti obliko medsebojnega sodelovanja ter sodelovanja s podjetji in drugimi akterji; poziva regionalne in nacionalne nosilce odločanja in organe, naj skladno z zahtevami novega „procesa podjetniškega odkrivanja“ posodobijo svoje notranje delovne postopke ter zlasti začnejo okrepljen in dolgoročen dialog z zadevnimi akterji; spodbuja MSP, zlasti v regijah z velikim deležem takih podjetij, naj sodelujejo prek primernih platform in tako okrepijo svojo vlogo v procesu pametne specializacije; priporoča, naj se viri, ki so na voljo za krepitev zmogljivosti, po potrebi uporabijo za nadaljnjo krepitev moči upravnih organov in deležnikov;

20.

meni, da bi bilo treba vsem zadevnim regionalnim organom in akterjem po potrebi ponuditi visokokakovostno usposabljanje in seminarje s poudarkom na vprašanjih v zvezi s pripravo in izvajanjem strategij pametne specializacije;

21.

pozdravlja uspeh, ki sta ga Komisija in zakonodajalec EU dosegla pri prizadevanjih za izboljšanje okvirnih pogojev za sinergije med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi ter drugimi programi EU, kot sta COSME in zlasti Obzorje 2020, na primer z usklajenimi pavšalnimi zneski ali kombiniranim financiranjem (13);

22.

izrecno poziva regije, naj v celoti izkoristijo vse možnosti za financiranje, sodelovanje in naložbe, vključno s predhodnimi in nadaljnjimi ukrepi („upstream and downstream actions“) (14), da bi tako spodbudile sinergije med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi in programom Obzorje 2020 ter tako izravnale razlike na področju inovacij med posameznimi regijami;

23.

v zvezi s tem poziva regije, ki zaostajajo z vzpostavitvijo raziskovalne infrastrukture in zmogljivosti, naj v smislu „teaming/twinning for excellence“ spodbujajo sodelovanje z odličnimi raziskovalnimi ustanovami, da bodo lahko same vzpostavile centre odličnosti, ki bodo v prihodnosti koristili celotnemu gospodarstvu regije;

24.

poziva regije, naj se pri pripravi strategije intenzivno posvetijo vprašanju, kako bi bilo mogoče spodbuditi naložbe v zasebnem sektorju, saj je tu na področju naložb v RRI še veliko možnosti za razvoj;

25.

poziva vse regionalne in nacionalne akterje, ki sodelujejo pri oblikovanju in izvajanju strategije pametne specializacije, načrtu za Evropski strateški forum za raziskovalne infrastrukture (ESFRI), evropskih strukturnih in investicijskih skladih in programu Obzorje 2020, k tesnejšemu sodelovanju pri načrtovanju in usklajevanju ter, kjer je to potrebno, razvoju ustreznih struktur (15) za povezovanje različnih ravni ukrepov na državni ravni; poziva države članice, naj si izmenjajo najboljše izkušnje s takimi strukturami;

26.

poziva GD REGIO in GD RTD, naj ne opustijo svojih prizadevanj za združljivost programov, da bi bilo mogoče ustvariti sinergije; poudarja, da bi bilo treba nacionalnim in regionalnim organom zagotoviti skupno podporo za pomoč pri oblikovanju in izvajanju zadevnih strategij; pričakuje, da bosta GD REGIO in GD RTD okrepila svoje sodelovanje v zvezi s tem, zlasti s pripravo smernic za vključene akterje;

27.

pozdravlja vsa prizadevanja za razširitev storitev svetovanja; meni, da bi bilo koristno, če bi bili v to izmenjavo ustrezno vključeni tudi možni prejemniki sredstev programa Obzorje 2020 in ustrezni svetovalni organi;

28.

poziva regije, naj ne izboljšujejo samo povezav med izobraževalnimi in raziskovalnimi ustanovami ter podjetji in upravnimi organi znotraj regije, temveč naj se povežejo tudi z drugimi regijami in tako dopolnijo svojo vrednostno verigo;

29.

poudarja, da se bodo priložnosti okrepile z vzpostavitvijo tesnega sodelovanja med partnerji skupnosti znanja in inovacij (SZI) v regijah ter organi in organizacijami, vključenimi v zasnovo in uresničevanje strategij pametne specializacije, kot je opisano v Prilogi IV dokumenta COM(2011)0615, 2011/0276(COD), C7-0335/2011, vključno s partnerstvom z regijami, v katerih so obstoječi in možni kolokacijski centri, kot so regionalne inovacijske in izvedbene skupnosti;

30.

meni, da je bistveno, da regionalne strategije specializacije pomagajo oblikovati nove evropske mreže odličnosti v številnih sektorjih, s čimer bi prispevale k spodbujanju konkurenčnosti in izboljšanju mednarodnega ugleda Evropske unije;

31.

meni, da je sodelovanje različnih regij zaradi prenosa znanja in tehnologije lahko zelo koristno tako za gospodarsko uspešnost regij samih kot tudi za EU; pri tem opozarja na zelo uspešna sodelovanja, kot je na primer sodelovanje v okviru pobude „regije znanja“;

32.

opozarja, da se številne regije še izogibajo obsežnim vložkom, ki ga terjajo analize in usklajevanje; zato spodbuja regije, naj izkoristijo možnost, ki jo je predvidel zakonodajalec, da se lahko do 15 % programskih sredstev nameni za naložbe zunaj programskega področja (16);

33.

poudarja, da se obmejna območja zaradi skupnih ozemeljskih značilnosti pogosto srečujejo z enakimi izzivi na obeh straneh meje; poziva Komisijo, države članice ter lokalne in regionalne organe, naj s pomočjo sredstev EU za medregionalno sodelovanje oblikujejo čezmejne strategije pametne specializacije in vzpostavijo čezmejne grozde;

34.

pozdravlja možnosti, ki jih predvideva skupni strateški okvir na področju teritorialnega sodelovanja (17); pozdravlja tudi vse druge oblike „internacionalizacije v malem“, ki jih spodbujajo regije in njeni akterji;

35.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam.

23.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 482/9

—

ob upoštevanju Direktive 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida in spremembi Direktive Sveta 85/337/EGS, direktiv 2000/60/ES, 2001/80/ES, 2004/35/ES, 2006/12/ES, 2008/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbe (ES) št. 1013/2006 (1) (direktiva CCS),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. marca 2013 o prihodnosti zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida v Evropi (COM(2013)0180),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 27. marca 2013 z naslovom „Okvir podnebne in energetske politike do leta 2030“ (COM(2013)0169),

—

ob upoštevanju svežnja EU za podnebne spremembe in energijo iz decembra 2008,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2012 o načrtu za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050 (2),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7-0430/2013),

A.

ker je zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida preizkušena tehnologija, ki lahko znatno zmanjša emisije CO2 iz industrijskih virov in elektrarn na fosilna goriva, vendar je za spodbujanje inovacij in zagotovitev zmanjšanja stroškov potrebna potrditev okoljske varnosti te tehnologije in dokaz, da jo je mogoče uporabiti v industrijskem merilu;

B.

ker Mednarodna agencija za energijo napoveduje, da bodo fosilna goriva do leta 2030 zagotavljala 75 % svetovne mešanice energetskih virov, in meni, da je tehnologija zajemanja in shranjevanja CO2 potrebna za zagotovitev skoraj 20 % potrebnega zmanjšanja emisij CO2 do leta 2050, zatrjuje pa tudi, da bo brez uporabe te tehnologije za preprečitev zvišanja temperature za več kot 2 oC potrebnih dodatnih 40 % naložb v električno energijo;

C.

ker je zajemanje in shranjevanje CO2 edina tehnologija, ki lahko omogoči korenito zmanjšanje CO2 v večjih industrijskih sektorjih, vključno z jeklarsko, cementno in kemično industrijo ter naftnimi rafinerijami, in ki lahko skupaj z uporabo biomase za proizvodnjo električne energije spodbudi neto zmanjšanje emisij CO2;

D.

ker glede na aktualno raven uporabe fosilnih goriv in predvidevanja za njihovo prihodnjo uporabo prevladuje vtis, da bo tehnologija shranjevanja in zajemanja CO2 odločilna pri doseganju cilja, da bi zvišanje globalnih temperatur omejili na manj kot 2 oC;

E.

ker je treba na razvoj zajemanja in shranjevanja CO2 gledati kot na strategijo, ki bo pri prehodu v nizkoogljično gospodarstvo dopolnjevala razvoj obnovljivih virov energije;

F.

ker so si voditelji vlad EU leta 2007 zadali cilj, da bo do leta 2015 obratovalo do 12 predstavitvenih obratov za zajemanje in shranjevanje CO2, vendar je bila finančna upravičenost teh obratov odvisna od visoke cene ogljika, tako da teh želja sedaj ni mogoče uresničiti;

G.

ker razvoj te tehnologije ne sme biti spodbuda za povečevanje deleža elektrarn na fosilna goriva;

H.

ker EU izgublja svojo vodilno vlogo na področju tehnologije zajemanja in shranjevanja CO2 in še nima učinkovite politike za spodbujanje razvoja vodilnih projektov na te področju, saj je v fazi preučevanja za pridobitev financiranja v okviru programa NER300 samo še en projekt, projekti v okviru Evropskega energetskega programa za oživitev pa so bili ustavljeni ali prekinjeni;

I.

ker bi morala splošna javnost pred razvojem projektov na komercialni ravni vedno dobiti celovito in jasno sliko prednosti in morebitnih tveganj tehnologije zajemanja in shranjevanja CO2;

1.

priznava, da ima uporaba tehnologije zajemanja in shranjevanja CO2 potencial, da bi EU omogočila uresničitev ciljev glede nižjih emisij ogljika do leta 2050 z najmanjšimi možnimi stroški in da je treba predvsem dekarbonizirati panoge z velikimi emisijami CO2; meni, da bi to lahko tudi pripomoglo k raznolikosti in zanesljivosti oskrbe z energijo, obenem pa pomagalo ohraniti in ustvarjati zaposlitvene priložnosti; potrjuje, da je nujno treba razviti več vodilnih projektov v vsej verigi zajemanja in shranjevanja CO2, da bi poiskali najboljše in ekonomsko najugodnejše rešitve, in poziva Komisijo, naj določi korake za uresničitev tega cilja; glede na to, da so tu potrebne znatne naložbe, ceni, da so za spodbujanje raziskav ter tehnične in varne uporabe tehnologije zajemanja in shranjevanja poleg sistema EU za trgovanje z emisijami potrebni tudi dodatni instrumenti;

2.

meni, da bi bila lahko tehnologija zajemanja in shranjevanja CO2 sicer delna rešitev za izpolnitev ciljev glede omejitve emisij toplogrednih plinov, da pa bi bilo še bolje, če bi države članice te cilje lahko dosegle brez uporabe te tehnologije;

3.

poziva Komisijo, naj spodbuja uvedbo tehnologije zajemanja in shranjevanja CO2, ne samo v zvezi s proizvodnjo električne energije iz premoga in plina, temveč tudi v številnih industrijskih sektorjih – v kemični industriji, metalurgiji, železarstvu in jeklarstvu, cementni industriji in rafinerijah; vztraja, da bi morala Komisija obravnavati vprašanje uporabe tehnologije zajemanja in shranjevanja v podnebnem in energetskem okviru do leta 2030, in bi morala vložiti predloge za spodbujanje zgodnje gradnje vodilnih projektov za to tehnologijo;

4.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo daljnosežne ukrepe za okrepitev mednarodnega sodelovanja in spodbujanje uporabe tehnologij za blažitev posledic podnebnih sprememb, zato da bi rastoča gospodarstva usmerili k ogljično manj intenzivnim razvojnim alternativam, tudi na primer zajemanju in shranjevanju CO2;

5.

meni, da bi moralo biti v akcijskem načrtu za jeklarstvo izrecno navedeno, da je treba v tej panogi razvijati vodilne projekte zajemanja in shranjevanja CO2;

6.

priznava, da uporaba te tehnologije ne bo mogoča brez podpore držav članic in zasebnih vlagateljev, ter da imajo države članice absolutni in suvereno pravico, da spodbujajo ali preprečijo uporabo te tehnologije; ugotavlja, da čeprav nekatere države članice ne pričakujejo, da bi zajemanje in shranjevanje CO2 imelo pomembnejšo vlogo v njihovih strategijah za zmanjševanje emisij, to ne bi smelo onemogočati pobud tistih, ki menijo, da bi utegnila tehnologija učinkovito vlogo pri njihovem prehodu v nizkoogljično gospodarstvo;

7.

želi spomniti Komisijo, da je Parlament pozval k pripravi zakonodaje, ki bi od vseh držav članic zahtevala, da izdelajo strategijo za nizke emisije ogljika do leta 2050; predlaga, da se ti nacionalni načrti posodobijo vsakih pet let; pričakuje, da bo v njih navedeno, ali in kako bodo zadevne države članice uporabljale tehnologijo zajemanja in shranjevanja CO2;

8.

poziva Komisijo, naj predlaga, da bi morale države članice pripraviti in objaviti nacionalne načrte za nizkoogljično gospodarstvo pred konferenco okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja leta 2015;

9.

poudarja, da imajo države članice, ki želijo spodbuditi uporabo tehnologije zajemanja in shranjevanja CO2, kljub nižji ceni ogljika osrednjo vlogo pri zagotavljanju preglednega toka prihodkov in morebitne druge potrebne finančne podpore, da zagotovijo gradnjo in obratovanje vodilnih projektov ter upravljavcem, ki se kot prvi na trgu soočajo z visokimi stroški, zagotovijo donosnost naložb; ugotavlja, da bi utegnile biti potrebne tudi regulativne ureditve, če naj bi tehnologijo zajemanja in shranjevanja CO2 komercialno uporabljali; priznava, da morajo biti nujno upoštevani okoljski varnostni standardi;

10.

poziva Komisijo, naj razmisli o ustanovitvi evropskega investicijskega sklada za industrijske inovacije, iz katerega bi podpirali razvoj inovativnih podnebju prijaznih tehnologij, vključno z vodilnimi projekti za tehnologijo zajemanja in shranjevanja CO2, drugimi nizkoogljičnimi tehnologijami in ukrepi za zmanjšanje emisij CO2 v energetsko intenzivnih panogah in njihovih procesih; predlaga, da bi to financirali iz prodaje pravic v sistema EU za trgovanje z emisijami; poudarja, da zaradi tega ne bi smelo priti do novih pritiskov na proračun EU; priznava, da je treba pri oblikovanju okvirnih parametrov za uporabo tega sklada upoštevati izkušnje z omejitvami in togostjo obstoječega mehanizma financiranja NER300;

11.

meni, da je treba politike in strategije na področju zajemanja in shranjevanja CO2 oblikovati zgolj na podlagi trdnih dokazov o pozitivnem učinku, ki ga bodo imele na okolje, na stabilnost industrije EU, na zaposlovanje v EU in na cenovno dostopnost energije za javnost in industrijo;

12.

meni, da bi morala dolgoročna podpora tehnologiji zajemanja in shranjevanja CO2 v največji meri izhajati iz ustreznega cenovnega signala v zvezi s CO2; predlaga, da bi morala Komisija omogočiti razpravo o možnostih z izvedbo analize sistemov, za katere je potreben nakup certifikatov CCS, s katerimi se dokazujejo preprečene emisije CO2, in sicer s shranjevanjem ali obdelavo, sorazmerno s CO2, ki ga vsebujejo fosilna goriva na trgu;

13.

poziva Komisijo, naj pripravi smernice za države članice glede finančnih in drugih mehanizmov, s katerimi bi lahko podprle in spodbudile razvoj tehnologije zajemanja in shranjevanja CO2, in naj skušajo pridobiti podporna sredstva iz proračuna EU;

14.

je seznanjen z odločitvijo Evropske investicijske banke, da prepove posojila za gradnjo termoelektrarn, ki bodo v ozračje izpuščale več kot 550 g CO2/kWh; poudarja, da bo brez finančne podpore za razvoj tehnologije zajemanja in shranjevanja CO2 bistvenega pomena uvedba strogih standardov emisijskih vrednosti;

15.

predlaga, naj Komisija preuči, kako bi bilo mogoče uporabiti Raziskovalni sklad EU za premog in jeklo za podporo predkomercialni predstavitvi tehnologije zajemanja in shranjevanja CO2 v teh industrijskih sektorjih;

16.

ceni spodbudo norveške vlade projektom zajemanja in shranjevanja CO2 v EU, in želi, da bi se v pogajanjih za naslednje programsko obdobje zahtevala finančna podpora za vodilne projekte zajemanja in shranjevanja CO2;

17.

prosi Komisijo, naj oceni koristi sprejetja in razvoja pilotnega projekta zajemanja in shranjevanja CO2 Ciuden v Španiji, ki je prejel okrog 100 milijonov EUR finančne podpore iz sredstev EU kot evropsko preizkuševališče za tehnologije zajemanja in shranjevanja CO2 na kopnem;

18.

priznava, da je mogoče prihraniti veliko denarja z vzpostavitvijo grozdov industrijskih obratov s tehnologijo zajemanja in shranjevanja CO2, ki bi jih oskrbovali skupni cevovodi ali drugi sistemi za transport CO2; meni, da od upravljavcev elektrarn ni mogoče pričakovati, da bi upoštevali prihodnje zahteve drugih obratov, zato bi bilo npr. treba magistralne cevovode, ki bi po potrebi lahko služili za transport CO2 iz več virov, pogosto razviti v okviru javno-zasebnih partnerstev; poudarja, da bi utegnile imeti države članice, ki nameravajo uporabljati zajemanje in shranjevanje CO2, neposredno vlogo pri zagotavljanju transporta zajemanja in shranjevanja CO2 in določanju razpoložljivosti infrastrukture za shranjevanje;

19.

poziva k tesnejšemu sodelovanju z ZDA in Kanado v obliki izmenjave strokovnega znanja in dobrih praks ob upoštevanju dejavnosti na področju zajemanja in shranjevanja CO2, opravljenih v okviru dialoga med ZDA in Kanado na področju čistih tehnologij;

20.

meni, da bi morali nove nizkoogljične tehnologije razumeti kot dopolnjujoče se, ne kot medsebojno konkurenčne; poudarja, da imajo tako obnovljivi viri energije kot zajemanje in shranjevanje CO2 svojo vlogo v prihodnji mešanici energetskih virov v EU in da ta ne bi smela ogrožati uresničevanja obveznega cilja EU v zvezi z obnovljivimi viri energije; poziva k ukrepom za spodbujanje uporabe obeh vrst tehnologije, ki naj bi bili predlagani v podnebnem in energetskem okviru do leta 2030;

21.

ugotavlja, da bi lahko geologija Evrope ponudila veliko možnih lokacij za trajno shranjevanje velikih količin CO2, tudi pod Severnim morjem daleč od človeških prebivališč; podpira uporabo ukrepov in sredstev EU za skupno opredelitev narave območij shranjevanja, iskanje ustreznih lokacij za shranjevanje po Evropi, razvoj pilotnih projektov in pripravo območij za komercialno shranjevanje na ozemlju držav članic, ki bi s tem soglašale;

22.

poziva Komisijo, naj spodbuja izdelavo evropskega atlasa območij za shranjevanje CO2;

23.

priznava, da je bil člen 6 londonskega sporazuma spremenjen, tako da ni več potrebe, da bi onemogočal čezmejni prevoz CO2 za sekvestracijo; ugotavlja pa, da bi mogla ratifikacija te spremembe trajati še nekaj let; poziva Komisijo, naj pojasni, ali obstajajo okoliščine, ko bi dovolila čezmejni prenos CO2 za skladiščenje že pred ratifikacijo londonskega protokola;

24.

se zaveda pomislekov nekaterih potencialnih razvijalcev zajemanja in shranjevanja CO2, da zahtev in obveznosti za geološko shranjevanje CO2 na lokacijah, ki jih odobrijo države članice, še ni mogoče oceniti in da so pretirane; kljub temu opozarja na pravila o odgovornosti za shranjevanje CO2 iz direktive o geološkem shranjevanju CO2 (direktiva CCS) ter obveznosti, ki jih nalaga imetnikom dovoljenja za shranjevanje;

25.

popolnoma soglaša, da je treba preprečiti vsak nenamerni izpust CO2 z območja shranjevanja in okoljsko celovitost projekta, zaščitenega v skladu s členom 1 direktive CCS; poziva Komisijo, naj pripravi smernice o tem, koliko natančno bi bilo treba s pogajanji med potencialnimi upravljavci in pristojni organi zadevnih držav članic vnaprej določiti ureditev zagotavljanja skladnosti;

26.

poudarja, da direktiva CCS državam članicam omogoča veliko prožnost pri določanju finančnega jamstva, ki ga morajo zagotoviti upravljavci zajemanja in shranjevanja CO2, in obdobja, ob koncu katerega se odgovornost za zaprto območje shranjevanja prenese na pristojni organ; meni, da bodo države članice, ki si prizadevajo za spodbujanje razvoja tehnologije zajemanja in shranjevanje CO2, morale imeti bolj podjetno vlogo in sprejeti večji delež odgovornosti, kakor sedaj menijo;

27.

poziva Komisijo, naj pregleda smernice za izvajanje direktive CCS in pojasni ta vprašanja;

28.

predlaga, da se pri zahtevi iz direktive CCS, da morajo upravljavci v primeru uhajanja CO2 predati pravice, ne upošteva, da so za sanacijo potrebna draga prizadevanja; izraža bojazen, da je ta obveznost dodatna ovira na poti k razvoju tehnologije zajemanja in shranjevanja CO2; poziva Komisijo, naj v svoji oceni direktive CCS predlaga spremembo;

29.

vztraja, da ni več sprejemljivo vlagati v elektrarne ali industrijske obrate, za katere je verjetno, da bodo v ozračje izpuščali velike količine CO2, ne da bi razmislili, kako bi te izpuste v prihodnje zmanjšali;

30.

poudarja, da po podatkih raziskave Eurobarometra evropski državljani povečini še vedno niso seznanjeni s tehnologijo zajemanja in shranjevanja CO2, vendar je za tiste, ki so z njo seznanjeni, bolj verjetno, da jo bodo podprli; poziva Komisijo in države članice k boljšemu obveščanju, da bi bila javnost bolj seznanjena s to tehnologijo, in meni, da je splošno poznavanje te tehnologije poglavitno za njeno sprejetost v javnosti in za njen uspeh;

31.

ugotavlja, da lahko države članice na različne načine ocenijo določbe direktive CCS, ki zahtevajo, da se pred podelitvijo dovoljenja za obratovanje elektrarne opravi ocena zmogljivosti za zajemanje, transport in shranjevanje;

32.

poziva Komisijo, naj predlaga, da postane v državah članicah, ki so se odločile za uporabo tehnologije zajemanja in shranjevanja CO2, ustrezna priprava za uvedbo te tehnologije ali drugih ukrepov za znatno zmanjšanje emisij CO2 pogoj za gradnjo vseh novih elektrarn na fosilna goriva in industrijskih obratov z visokimi emisijami, ki presegajo določeno velikost, razen v primeru koničnih elektrarn za zagotavljanje električne energije v obdobjih največjega povpraševanja ali če država članica izpolnjuje zakonodajno zahtevo po objavi načrta, v katerem prikaže, kako bo svoje cilje zmanjšanja emisij CO2 do leta 2050 dosegla brez uporabe tehnologije zajemanja in shranjevanja CO2;

33.

poziva Komisijo, naj analizira in predloži poročilo o stopnji zajemanja in shranjevanja CO2, ki bi jo bilo treba uvesti do določenih datumov, na primer do leta 2030, da bi znatno prispevali k ciljem zmanjšanja emisij do leta 2050;

34.

pozdravlja različne pobude za uporabo CO2 tako, da bi zmanjšali skupne emisije v ozračje ter oblikovali alternativne proizvode, kot so trajnostna goriva za uporabo v prometu; zlasti poziva Komisijo, naj čim prej oceni potencial varne uporabe CO2, da bi izboljšali pridobivanje nafte in plina v EU;

35.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

23.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 482/14

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. decembra 2012 z naslovom „Akcijski načrt za e-zdravje za obdobje 2012–2020 – Inovativno zdravstveno varstvo za 21. stoletje“ (COM(2012)0736),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. aprila 2004 z naslovom „E-zdravje: izboljšanje zdravstvenega varstva za evropske državljane: akcijski načrt za evropsko območje e-zdravja“ (COM(2004)0356),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 2. julija 2008 o čezmejni medobratovalnosti sistemov za vodenje elektronskih zdravstvenih zapisov (2008/594/ES),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 4. novembra 2008 z naslovom „Koristi telemedicine za paciente, zdravstvene sisteme in družbo“ (COM(2008)0689),

—

ob upoštevanju Direktive 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu,

—

ob upoštevanju poročila Komisije o strategijah e-zdravja iz januarja 2011 z naslovom European countries on their journey towards national eHealth infrastructures (Evropske države na poti k nacionalni infrastrukturi za e-zdravje) (1),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, Odbora za regionalni razvoj in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0443/2013),

A.

ker je enak dostop do kakovostnega zdravstvenega varstva za vse mednarodno priznana temeljna pravica, zlasti v EU;

B.

ker je dostop do sistema zdravstvenega varstva pogosto omejen zaradi finančnih ali regionalnih omejitev (na primer na redko poseljenih območjih), sistemi e-zdravja pa imajo lahko pomembno vlogo pri izboljšanju teh neenakosti;

C.

ker je zaupanje pacientov v zagotovljene storitve zdravstvenega varstva bistveno za zagotavljanje visokokakovostnega zdravstvenega varstva;

D.

ker člen 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije določa, da mora dejavnost Evropske unije dopolnjevati nacionalne politike in biti usmerjena k izboljševanju javnega zdravja, preprečevanju telesnih in duševnih obolenj in bolezni ter odpravljanju vzrokov, ki ogrožajo telesno in duševno zdravje;

E.

ker zato delovanje Unije na področju e-zdravja obsega pomoč vsem pristojnim organom na lokalni, regionalni, nacionalni ali državni ravni pri usklajevanju nacionalnih in čezmejnih prizadevanj in podporo njihovemu delovanju na področjih, kjer lahko posredovanje EU prispeva dodano vrednost, pri čemer je cilj izboljšanje kakovosti življenja državljanov;

F.

ker gospodarska recesija pomeni reze v nacionalne proračune za zdravstveno varstvo, kar pomeni, da je treba poiskati rešitve za večjo učinkovitost sistemov zdravstvenega varstva in tako zagotoviti njihovo vzdržnost;

G.

ker bi moralo biti e-zdravje stroškovno in splošno učinkovit način zagotavljanja zdravstvenega varstva pacientom s ciljem znižati njihove stroške za medicinsko oskrbo, ne da bi po nepotrebnem obremenjevali sedanje nacionalne sisteme zdravstvenega varstva;

H.

ker se bodo neenakosti zaradi digitalne ločnice razširile na zdravstveno varstvo, če se ob širjenju storitev e-zdravja ne bo izboljšal dostop do hitrih internetnih povezav;

I.

ker se organizacijski in kulturni vidiki zagotavljanja zdravstvenega varstva med državami članicami razlikujejo, kar je bistvenega pomena, zlasti za spodbujanje inovacij;

J.

ker se soočamo s številnimi čezmejnimi tveganji za zdravje;

K.

ker se povečuje mobilnost državljanov znotraj zdravstvenega sistema v njihovi domovini in ker postaja vse bolj običajno, da se pacienti vse pogosteje zdravijo zunaj države stalnega prebivališča;

L.

ker člen 4(5) Direktive 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu določa, da ukrepi Unije ne smejo posegati v zakone in predpise o rabi jezikov v državah članicah;

M.

ker pacientom ne koristi, da se po nepotrebnem ponavljajo klinične preiskave, katerih izidi so že zbrani v njihovih zdravstvenih kartotekah in so na voljo zdravstvenim delavcem, ki jih obravnavajo na različnih krajih;

N.

ker je informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) dovolj napredovala za uporabo v sistemih e-zdravja in ker imajo mnoge države članice in države po svetu s tem dobre izkušnje, saj IKT prinaša številne koristi na nacionalni ravni, zlasti kot način za krepitev varnosti pacientov, omogočanje celostnega pristopa k oskrbi pacienta, spodbujanje razvoja posamezniku prilagojene medicine in večjo učinkovitost ter s tem vzdržnost sistemov zdravstvenega varstva;

O.

ker so vseeno potrebne nadaljnje naložbe v raziskave, razvoj, ocenjevanje in spremljanje, da bi zagotovili, da bodo sistemi e-zdravja (vključno z mobilnimi aplikacijami) pripeljali do pozitivnih rezultatov;

P.

ker je potrebno sodelovanje strokovnjakov s področja IKT, potrošnikov, pacientov, neformalnih negovalcev, zdravstvenih delavcev na splošno in še posebej zdravnikov ter javnih organov zdravstvenega sektorja;

Q.

ker so uspešne pobude in projekti e-zdravja, kot sta epSOS in pobuda Virtualni fiziološki človek, pokazali veliko vrednost rešitev e-zdravja;

R.

ker so podatkovne zbirke (na primer računalništvo v oblaku), njihove lokacije in hranjenje pomembni in ker mora biti njihova varnost prednostna naloga;

S.

ker bi morali biti pravni vidiki in vidiki varstva podatkov v zvezi z e-zdravjem prednostna naloga in ker so zdravstveni podatki pacientov izjemno občutljivi, je treba varstvo podatkov uravnotežiti z dostopom do njih in jasno opredeliti odgovornosti;

T.

ker so v vseh državah članicah potrebni regulativni okviri v zvezi z e-zdravjem;

U.

ker so potrebne smernice EU za zdravstvene delavce o pravilni uporabi podatkov pacientov;

V.

ker je treba spodbujati, da se bodo v vsej EU uporabljali standardi za oblikovanje sistemov e-zdravja in da bodo ti sistemi interoperabilni v različnih državah članicah, s čimer bo zagotovljena njihova učinkovitost na evropski in čezmejni ravni, hkrati pa bo zagotovljeno, da bodo ukrepi za standardizacijo namenjeni zgolj zagotavljanju interoperabilnosti in ne bodo povzročili, da bo imel en sam akter monopolni položaj;

W.

ker vsi državljani in zdravstveni delavci nimajo priložnosti za uporabo orodij informacijske tehnologije ali veščin, ki so potrebne za izkoriščanje storitev e-zdravja;

X.

ker bi zato in da bi vsem akterjem zagotovili potrebno znanje in spretnosti za sodelovanje v e-zdravju,

Y.

ker so ženske zaradi daljše pričakovane življenjske dobe in večje dovzetnosti za nekatere bolezni bolj izpostavljene kroničnim in degenerativnim boleznim kot moški;

Z.

ker kronično bolni pacienti potrebujejo multidisciplinaren pristop;

AA.

ker lahko rešitve e-zdravja izboljšajo dobro počutje pacientov, zlasti kronično bolnih, saj jih je tako lažje zdraviti na domu;

1.

pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom „E-zdravje za obdobje 2012–2020: Inovativno zdravstveno varstvo za 21. stoletje“, ki z uvedbo novih ukrepov nadgrajuje akcijski načrt za e-zdravje iz leta 2004, zlasti kar zadeva boljši dostop do zdravstvenih storitev, manjše zdravstvene stroške in večjo enakost med evropskimi državljani; poziva Komisijo, naj nadaljuje delo za široko sprejetje e-zdravja po vsej EU;

2.

meni, da ima e-zdravje kljub pomanjkljivostim velike možnosti in bi lahko koristilo zdravstvenim delavcem, pacientom, neformalnim negovalcem in tudi pristojnim organom;

3.

poudarja možnosti, da bi aplikacije e-zdravja omogočile decentralizirano politiko zdravstvenega varstva na regionalni ali lokalni ravni ter njeno prilagajanje lokalnim potrebam in razlikam;

4.

meni, da je treba poskrbeti za potrebna orodja za zajemanje javnih podatkov v realnem času, ki bodo omogočila boljše razumevanje koristi in tveganj, napovedovanje neželenih dogodkov in učinkovitejše ocenjevanje zdravstvene tehnologije;

5.

poudarja, da morajo biti aplikacije e-zdravja dostopne vsem in da bi morala biti dostopnost pri razvijanju vsakega produkta ali programske aplikacije obvezen pogoj, da bi preprečili neenakost glede dostopa;

6.

priporoča sprejetje ukrepov, ki so potrebni za premostitev digitalne vrzeli med različnimi regijami držav članic in ki bodo zagotovili, da dostopnost in uporaba storitev e-zdravja ne bosta povzročili socialnih ali ozemeljskih razlik in da bodo te storitve v enaki meri koristili vsi državljani EU, tudi pacienti, ki ne poznajo tehnologije IKT, in tisti, ki bi bili sicer izključeni iz sistemov zdravstvenega varstva ali deležni nezadostne oskrbe;

7.

poziva Komisijo in države članice, naj ženskam zagotovijo enake možnosti dostopa do področja e-zdravja, ne samo kot pacientkam, ampak tudi kot poklicnim ali nepoklicnim negovalkam, strokovnjakinjam s področja IKT ter oblikovalkam politike; poudarja, da so ženske vse svoje življenje vključene v zdravstveni sektor na vseh ravneh;

8.

poziva Komisijo, naj spodbuja storitve e-zdravja, namenjene svojcem, ki (neformalno) zagotavljajo nego, da bi jim ponudili podporo pri pogosto težavnih negovalnih opravilih in jim omogočili najboljšo mogočo nego;

9.

poudarja, da je sprejemanje „kulture e-zdravja“ s strani zdravstvenih delavcev bistvenega pomena, prav tako pa tudi ustvarjanje razmer za večjo vlogo pacientov in njihovo zaupanje v e-zdravje;

10.

v zvezi s tem poudarja, da je treba pri razvoju in izvajanju akcijskega načrta za e-zdravje okrepiti vlogo zdravstvenih delavcev ter pacientov in njihovih organizacij;

11.

še posebej poudarja, da je treba pacientom zagotoviti možnost vpogleda v podatke o njihovem zdravju in njihovo uporabo, in zato poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo zdravstveno pismenost pacientov ter tako omogočijo učinkovito izvajanje orodij e-zdravja;

12.

poziva Komisijo in države članice, naj posebno pozornost namenijo digitalnemu opismenjevanju in tehnološkemu usposabljanju ter tako zagotovijo, da bodo orodja e-zdravja, zlasti telemedicina, resnično učinkovita in dostopna vsemu prebivalstvu;

13.

meni, da je predlagano znižanje sredstev za instrument za povezovanje Evrope za širokopasovne in digitalne storitve obžalovanja vredno, zlasti glede na sedanjo krizo konkurenčnosti v Uniji; upa, da bo to področje v okviru programa Obzorje 2020 še naprej financirano; spodbuja lokalne in regionalne oblasti, naj uporabljajo sklade EU za financiranje e-zdravja, ne da bi zato zmanjševale sredstva za tradicionalne zdravstvene storitve in denimo zapirale bolnišnice v lasti skupnosti, in naj si delijo znanje o „zdravstveni pismenosti“;

14.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo finančne, človeške in materialne vire, ki so potrebni za zagotovitev, da dostopnost storitev e-zdravja in njihova uporaba ne bosta stopnjevali teritorialnih razlik, ki že vplivajo na dostop do obstoječih storitev IKT;

15.

poziva zlasti pristojne organe v državah članicah, naj v celoti izkoristijo strukturne sklade EU za izboljšanje internetnih povezav in zmanjšanje digitalne ločnice;

16.

poziva Komisijo, naj ta prizadevanja podpre z Evropsko digitalno agendo, omogoči, da se bodo v ta namen uporabljali navedeni skladi in pri tem pripravi jasne smernice o financiranju za neposredno podporo sektorjem IKT in zdravstvenim sektorjem ter še naprej sodeluje s telekomunikacijskimi operaterji, da bi spodbudila pokritost s širokopasovnimi povezavami;

17.

poziva Komisijo in države članice, naj za starejše in invalide razvijejo dostopna in uporabniku prijazna orodja e-zdravja;

18.

poziva Komisijo, naj spodbuja rešitve e-zdravja za osamljene ženske, ne le tiste, ki živijo v odročnih območjih, temveč tudi tiste, ki so prisiljene biti doma, bodisi zaradi omejene gibljivosti bodisi (socialne) podporne mreže, ki jo potrebujejo za ohranjanje zdravja in dobrega počutja;

19.

poziva Komisijo in države članice, naj prevzamejo večji del pri povezovanju različnih zainteresiranih strani, da bi si lahko izmenjavali izkušnje in zglede najboljše prakse;

20.

glede na navedeno poziva k vzpostavitvi platforme za sodelovanje v raziskavah med pacienti, predstavniki akademskega sveta, industrijo in strokovnjaki, da bi zagotovili izvajanje učinkovite in vključujoče politike e-zdravja;

21.

poudarja, da so za razvoj aplikacij e-zdravja, vključno z uporabo in ponovno uporabo zdravstvenih podatkov, potrebni ukrepi v zvezi z zaupnostjo, varstvom podatkov, odgovornostjo in povračilom stroškov, da bi se zagotovila zaščita občutljivih podatkov pred vdori v računalniške sisteme, nezakonito prodajo podatkov ali drugimi oblikami zlorab; v zvezi s tem pozdravlja namero Komisije, da izvede študijo o pravnih vidikih storitev e-zdravstva;

22.

poziva Komisijo in države članice, naj predstavijo smernice in zakonodajne predloge za odpravo obstoječih pravnih vrzeli, zlasti glede odgovornosti in obveznosti, in zagotovijo učinkovito uporabo sistema e-zdravja po vsej Evropski uniji;

23.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo smernice in zakonodajo o pravnih vidikih in vidikih varstva podatkov v zvezi z e-zdravjem, zlasti zakonodajo, ki bo omogočila varno izmenjavo, obdelavo in analizo podatkov, da se bo varstvo podatkov uravnotežilo z dostopom do njih;

24.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo dobro upravljanje delovanja zdravstvenih informacij na internetu;

25.

poudarja, da je treba zdravnikom, drugim zdravstvenim delavcem, pacientom in neformalnim negovalcem zagotavljati stalno specializirano pomoč in usposabljanje o e-zdravju, da bi pripomogli k razvijanju njihove digitalne pismenosti in s tem k čim boljšemu izkoriščanju storitev e-zdravja brez stopnjevanja socialnih ali teritorialnih razlik;

26.

meni, da bi bilo treba pri podpori in usposabljanju dajati prednost:

27.

priporoča, da se mnenja zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev ter mnenja organizacij pacientov upoštevajo ne le pri razvoju aplikacij e-zdravja, temveč tudi pri njihovem ocenjevanju in spremljanju;

28.

poudarja, da je pomembno ohranjati človeško razsežnost v zdravstvenem varstvu, zlasti ker se prebivalstvo stara in je zato vedno težje razlikovati med medicinskim in socialnim vidikom; zato poziva Komisijo, naj zagotovi, da tehnologija e-zdravja ne bo nadomestila na zaupanju temelječega odnosa med pacienti in zdravstvenimi delavci;

29.

poziva države članice in Komisijo, naj začnejo kampanje usposabljanja za ozaveščanje o e-zdravju in računalniško opismenjevanje (in pri tem upoštevajo socialne in teritorialne neenakosti) s ciljem premostiti pomanjkanje znanja in zaupanja med pacienti, državljani in zdravstvenimi delavci; meni, da bi morale biti te kampanje prilagojene socialni skupini, ki so ji namenjene, saj sta obveščenost in dejavno sodelovanje državljanov poglavitna dejavnika za učinkovito delovanje novih modelov zdravstvenih storitev;

30.

spodbuja države članice, naj okrepijo sodelovanje na področju e-zdravja tako na nacionalni in regionalni kot čezmejni ravni, da bodo lahko naprednejše države s tega področja svoje znanje posredovale manj izkušenim;

31.

poziva države članice, naj svoje izkušnje, znanje in zglede dobre prakse izmenjujejo med seboj, s Komisijo in z zainteresiranimi stranmi, da bi dosegli večjo učinkovitost na pacienta osredotočenih sistemov e-zdravja;

32.

poudarja, da bi morale države članice pri tem še naprej sodelovati prek elektronskih platform, ki jim omogočajo, da si izmenjavajo zglede dobre prakse v zvezi s sistemi in rešitvami e-zdravja, in da bi morale tako Komisija kot države članice podpirati povezovanje med različnimi projekti e-zdravja v EU;

33.

poudarja možnosti, ki jih pacientom ponujajo aplikacije za mobilne naprave, zlasti kronično bolnim, in spodbuja razvoj aplikacij, ki so posebej namenjene zdravju in z medicinsko preverjeno vsebino;

34.

poziva Komisijo, naj za mobilne naprave predloži „akcijski načrt za m-zdravje“, ki bi moral vključevati smernice za nadzor trga aplikacij mobilnega zdravja, da bi zagotovili varstvo podatkov in zanesljivost zagotovljenih zdravstvenih informacij ter jamčili, da se bodo aplikacije razvijale pod ustreznim medicinskim nadzorom;

35.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo standarde za mobilne aplikacije, povezane z zdravjem, da bi zagotovili točno posredovanje informacij in odpravili pravne nejasnosti in pomanjkljivo preglednost v zvezi z uporabo podatkov, ki se v teh aplikacijah zbirajo;

36.

spodbuja Komisijo in države članice, naj nadaljujejo delo v okviru pilotnih projektov, kot so projekta epSOS in Renewing health in/ali pobuda Virtualni fiziološki človek, da bi zagotovili interoperabilnost na evropski ravni, in naj še naprej spodbujajo inovativne rešitve za oskrbo, osredotočeno na posameznika, vključno z naprednim modeliranjem in simulacijami, ki so potrebne za dosego ciljev prediktivne in posamezniku prilagojene medicine;

37.

poudarja, da je organizacija zdravstvenih sistemov v pristojnosti organov v državah članicah; vseeno poziva Komisijo, naj pri oblikovanju svoje politike in obravnavanju nasprotujočih si prednostnih nalog v e-zdravju še naprej sodeluje z zdravstvenimi delavci, organizacijami pacientov, drugimi zainteresiranimi stranmi in pristojnimi organi, pri tem pa upošteva, da je glavna prednostna naloga dostop pacientov do učinkovitega in cenovno dostopnega sistema e-zdravja;

38.

poudarja, da e-zdravje ustvarja nova delovna mesta v medicini, raziskovanju in storitvah, povezanih z zdravjem, zato poziva Komisijo, naj spodbuja nacionalne organe k izkoriščanju sredstev EU za financiranje programov e-zdravja in odpravljanje čezmejnih tveganj za zdravje;

39.

poziva države članice, naj posebno pozornost namenijo uravnoteženi zastopanosti spolov pri izobraževanju, usposabljanju in zaposlovanju v sektorjih raziskovanja, zdravstva, medicine in tehnologije IKT, saj je akcijski načrt za e-zdravje namenjen ustvarjanju novih delovnih mest v vseh teh sektorjih;

40.

poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo pri razvoju vzdržnih modelov financiranja za storitve e-zdravja znotraj nacionalnih proračunskih sredstev za zdravstvo in se pri tem posvetujejo z drugimi zainteresiranimi stranmi, kot so skladi zdravstvenega zavarovanja, nacionalne zdravstvene ustanove, zdravstveni delavci in organizacije pacientov;

41.

poudarja, da inovacije na področju e-zdravja ustvarjajo poslovne priložnosti in prispevajo k rasti v prihodnosti;

42.

poudarja, da je treba okrepiti raziskovanje sistemov e-zdravja, pri čemer stroški raziskav ne smejo neposredno vplivati na ceno storitev;

43.

poziva Komisijo, naj v prihodnjih okvirnih programih za raziskave in razvoj nameni sredstva e-zdravju;

44.

poudarja, da je treba malim in srednjim podjetjem zagotoviti ustrezno podporo, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje na področju e-zdravja, izboljšali dostop malih in srednjih podjetij do trga na tem področju ter zagotovili, da bodo prispevala k socialni in teritorialni koheziji;

45.

zato poziva Komisijo, naj podpre in spodbudi projekte e-zdravja malih in srednjih podjetij z določitvijo smernic o trgu e-zdravja ter izboljšanjem sodelovanja teh podjetij z zainteresiranimi stranmi, raziskovalnimi ustanovami in zdravstvenimi zavarovalnicami, da bi oblikovali inovacije za ponudnike zdravstvenih storitev;

46.

poudarja potrebo po preglednosti in konkurenčnosti, ko gre za mala in srednja podjetja, ki razvijajo orodja IKT, da se zagotovijo dostopne cene orodij e-zdravja;

47.

poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo podatkovne standarde za zbiranje, izmenjavo in poročanje o čezmejnih vprašanjih, povezanih z zdravjem;

48.

spodbuja Komisijo in države članice, naj si skupaj s pacienti in drugimi zainteresiranimi stranmi prizadevajo za opredelitev orodij in modelov e-zdravja, ki bodo podprli izvajanje ali uporabo člena 12 Direktive 2011/24/EU, v katerem je obravnavan razvoj evropskih referenčnih mrež med izvajalci zdravstvenih storitev in strokovnimi centri;

49.

spodbuja Komisijo in države članice, naj si še naprej prizadevajo za izvajanje člena 14 Direktive 2011/24/EU o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu, s katerim se vzpostavlja mreža e-zdravja;

50.

poziva Komisijo, naj omogoči članstvo v mreži e-zdravja, vzpostavljeni z Direktivo 2011/24/EU, vsem regionalnim organom, ki so pristojni za aplikacije e-zdravja;

51.

poudarja potrebo po etičnem kodeksu ravnanja za čezmejne dejavnosti brez poseganja v načelo subsidiarnosti;

52.

poudarja, da je bistveno, da lahko pacienti dostopajo do lastnih osebnih zdravstvenih podatkov; želi poudariti, da bi morali biti pacienti vedno jasno in pregledno obveščeni o tem, kako se podatki obdelujejo, potem ko so predhodno dali soglasje za njihovo uporabo;

53.

poziva Komisijo in države članice, naj uporabljajo standarde za obdelavo osebnih podatkov, povezanih z zdravjem, ki so določeni v predlogu uredbe o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov, ko bo ta uredba začela veljati;

54.

opozarja, da je treba uporabljati mednarodne standarde za modeliranje in izmenjavo informacij v vseh državah članicah, pripraviti mednarodne kodekse za strokovne delavce v e-zdravju ter harmonizirati ustrezne opredelitve;

55.

v zvezi s tem pozdravlja mednarodno sodelovanje, ki poteka s Svetovno zdravstveno organizacijo in OECD;

56.

pozdravlja sodelovanje med EU in ZDA na področju e-zdravja, ki ga zaznamujejo stalni skupni projekti, na primer tisti, ki so bili razviti v okviru memoranduma o soglasju o sodelovanju v zvezi z zdravstvenimi informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami, kar vključuje zlasti skupni načrt Evropske komisije in ameriškega ministrstva za zdravje in človeške vire za razvoj mednarodno priznanih standardov interoperabilnosti in specifikacij za izvajanje interoperabilnosti za elektronske zdravstvene informacijske sisteme;

57.

poudarja, da je treba zagotoviti tehnično standardizacijo in interoperabilnost rešitev, ki jih omogoča IKT, in izmenjave podatkov na vseh ravneh evropskih zdravstvenih sistemov, obenem pa razviti smernice za interoperabilnost teh sistemov v vsej EU;

58.

poudarja, da je pomembno zagotoviti interoperabilnost med programskimi aplikacijami, ki jih uporabljajo pacienti, in tistimi, ki jih uporabljajo zdravniki, da bi dosegli boljše rezultate in izboljšali komunikacijo;

59.

pozdravlja, da namerava Komisija do leta 2015 predlagati okvir za interoperabilnost e-zdravja, in na to gleda kot na zelo pomemben korak h krepitvi vloge pacientov v e-zdravju; meni, da je treba v ta okvir vključiti pripravo standardiziranega poročanja v zdravstvenih kartotekah, pa tudi podporo za razvoj medicinskih pripomočkov, vključno s funkcijo za samodejno elektronsko shranjevanje zdravstvenih kartotek;

60.

poudarja, da je treba v celoti zagotoviti spoštovanje kulturne in jezikovne raznolikosti Evropske unije, kar zadeva tehnično standardizacijo in interoperabilnost evropskih sistemov zdravstvenega varstva;

61.

poziva, naj razvoj orodij za e-zdravje ne temelji samo na tehnoloških in ekonomskih interesih, temveč tudi na njihovi učinkovitosti in uporabnosti za izboljšanje zdravstvenega stanja in kakovosti življenja, pri tem pa poudarja, naj bodo glavni cilj njihovega razvoja koristi pacientov, tudi starejših in invalidov;

62.

poziva države članice, naj pri spodbujanju tega načrta poudarijo pomembnost ravnovesja med spoloma;

63.

poziva Komisijo in države članice, naj na področjih zdravstva in medicine spodbujajo uravnoteženo zastopanost spolov in naj pri izvajanju akcijskega načrta za e-zdravje upoštevajo specifične potrebe žensk in deklet kot zavarovank zdravstvenega varstva;

64.

poudarja pomembnost globalnih raziskav pri zbiranju podatkov v e-zdravju;

65.

priporoča, naj države članice in Komisija s pomočjo Evropskega inštituta za enakost spolov zberejo podatke, ločene po spolu, o prvotnih ugotovitvah glede dostopnosti in učinka sistemov ter orodij e-zdravja, in poziva k sprejetju ukrepov za širjenje zgledov najboljše prakse pri izvajanju e-zdravja;

66.

opozarja, da mora prihodnji akcijski načrt za e-zdravje zagotavljati naslednja najpomembnejša načela:

67.

poziva Komisijo, naj vsako drugo leto objavi pregled napredka pri izvajanju akcijskega načrta za e-zdravje v posameznih državah članicah in tako ponazori, kako je bilo to orodje inovativno spremenjeno, da bi državljanom zagotovilo visokokakovostne in učinkovite sisteme zdravstvenega varstva, ter v skladu s tem določi učinkovite kazalnike na nacionalni ravni in ravni Unije za merjenje napredka in učinka načrtovanih ukrepov, pri čemer naj posebno pozornost posveti morebitni diskriminaciji ali neenakostim pri dostopu, ki bi lahko vplivale na potrošnike in paciente;

68.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Odboru regij in državam članicam.

23.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 482/22

—

ob upoštevanju akcijskega načrta v petih točkah (1), ki ga je Komisija predstavila marca 2013 po razkritju široke mreže goljufov, ki so konjsko meso prodajali kot goveje,

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali,

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004,

—

ob upoštevanju predloga uredbe o izvajanju uradnega nadzora in drugih uradnih dejavnosti, da se zagotovi uporaba zakonodaje o živilih in krmi ter pravil o zdravstvenem varstvu živali, dobrobiti živali, zdravstvenem varstvu rastlin, rastlinskem razmnoževalnem materialu [in] fitofarmacevtskih sredstvih (COM(2013)0265),

—

ob upoštevanju poročila Evropskega računskega sodišča z dne 11. oktobra 2012 o obvladovanju navzkrižja interesov v štirih agencijah Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov in Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A7-0434/2013),

A.

ker splošna načela živilske zakonodaje EU v skladu z Uredbo (ES) št. 178/2002 prepovedujejo trženje nevarne hrane ter nepoštene prakse, ponarejanje hrane in vsakršno drugo prakso, ki bi lahko zavajala potrošnika;

B.

ker Uredba (ES) št. 1924/2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih in Uredba (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom vsebujeta podrobne določbe glede prepovedi zavajajočega oglaševanja in praks označevanja;

C.

ker je veljavni regulativni okvir EU za varno hrano in prehransko verigo potrošnikom EU doslej zagotavljal visoko raven varnosti hrane; vendar pa je sedanja zakonodaja kljub temu krhka in ni vedno zanesljiva, zato so potrebne izboljšave;

D.

ker so nedavni primeri goljufij s hrano omajali zaupanje potrošnikov v prehransko verigo, kar je negativno vplivalo na kmetijsko-živilski sektor, saj ti škandali škodujejo splošni podobi tega ključnega sektorja gospodarstva EU; ker je ponovna pridobitev zaupanja potrošnikov v evropske kmetijsko-živilske proizvode v EU in zunaj nje izjemno pomembna; ker je po drugi strani treba poudariti, da velika večina evropskih kmetijsko-živilskih proizvodov odlične kakovosti in da si zato zaslužijo mednarodno priznanje;

E.

ker je preglednost ključen sestavni del pristopa, ki so ga privzele Komisija in države članice pri nadzoru nad varnostjo hrane;

F.

ker je kmetijsko-živilski sektor med največjimi v gospodarstvu EU, saj zagotavlja 48 milijonov delovnih mest, njegova vrednost pa znaša 715 milijard EUR letno;

G.

ker posamezni primeri goljufij s hrano negativno vplivajo na podobo celotnega kmetijsko-živilskega sektorja;

H.

ker je živilska zakonodaja EU na področju varnosti hrane zelo podrobna in vključuje nadzor in teste za ostanke in druge vrste onesnaženja hrane in krme, ni pa vzpostavljen poseben okvir za boj proti goljufijam s hrano, razen splošne določbe, da se potrošnikov ne sme zavajati;

I.

ker se težave pojavljajo tudi pri izvajanju sedanje zakonodaje in je na vseh stopnjah prehranske verige potreben učinkovitejši uradni nadzor nad hrano živalskega izvora;

J.

ker ne obstajajo statistični podatki o pogostosti goljufij s hrano v EU in ker je Komisija šele nedavno določila goljufije s hrano kot novo področje delovanja;

K.

ker nedavni primeri goljufij vključujejo na primer trženje konjskega mesa kot govejega mesa in mesa konj, ki so bili zdravljeni s fenilbutazonom, kot užitnega konjskega mesa, trženje navadne moke kot ekološke, jajc iz baterijske reje kot ekoloških jajc in soli za posipanje cest kot jedilne soli, uporabo alkohola s primesmi metanola v žganih pijačah, uporabo z dioksinom okuženih maščob pri proizvodnji krme ter napačno označevanje ribjih vrst in morskih proizvodov;

L.

ker se goljufije s hrano na splošno pojavljajo tam, kjer so možnosti in skušnjave za goljufije s hrano velike, tveganje za njihovo razkritje in sankcije pa majhno;

M.

ker je prehranska veriga pogosto dolga in kompleksna ter vključuje številne nosilce živilske dejavnosti in druge subjekte; ker se potrošniki vse manj zavedajo, kako se njihova hrana proizvaja, posamezni nosilci živilske dejavnosti pa nimajo vedno pregleda nad celotno proizvodno verigo, oziroma se to od njih ne zahteva;

N.

ker je obsežna goljufija z izdelki iz konjskega mesa, razširjena po vsej Evropi, simptom neobvladljivega globaliziranega sistema dobave, nizkocenovnega kmetijsko-živilskega produktivizma in nepopolnega sistema označevanja;

O.

ker trgovci in posredniki v prehranski verigi niso vedno registrirani in certificirani kot nosilci živilske dejavnosti; ker Komisija in države članice pogosto ne vedo zagotovo, koliko neregistriranih trgovcev je aktivnih;

P.

ker v primerih resne goljufije s hrano obsojenim nosilcem živilske dejavnosti opravljanje te dejavnosti včasih prepovejo pristojni nacionalni organi; ker nosilci to dejavnost kmalu registrirajo drugje in nadaljujejo prodajo enako kot prej; ker bi izmenjava informacij o obsojenih nepoštenih nosilcih živilske dejavnosti izboljšala nadzor nad njimi, s čimer bi jim preprečili nove nepoštene dejavnosti;

Q.

ker so za izvajanje in uveljavljanje živilske zakonodaje EU odgovorne države članice in ker sta zato izvrševanje in nadzor omejena večinoma na nacionalno raven, zaradi česar je vseevropski čezmejni pregled omejen ali pa ga sploh ni;

R.

ker se nacionalni organi osredotočajo na varnost hrane in ne dajejo prednosti goljufijam s hrano, pogosto zaradi pomanjkanja zmogljivosti in virov;

S.

ker imajo pristojni organi nekaterih držav članic specializirane policijske enote za boj proti goljufijam s hrano; ker je nadzor v nekaterih državah članicah delno prenesen na zasebne nadzorne organe; ker v drugih državah članicah nadzor v celoti izvajajo pristojni organi;

T.

ker je sistem hitrega obveščanja za živila in krmo koristno orodje za hitro izmenjavo informacij med državami članicami in Komisijo, kot na primer v nedavnem primeru goljufije s konjskim mesom;

U.

ker je Urad za prehrano in veterinarstvo (FVO) pri Komisiji odgovoren za preverjanje skladnosti z zahtevami EU glede kakovosti in varnosti hrane in ker so njegove revizije običajno vnaprej napovedane in pripravljene skupaj s pristojnimi organi; ker je število revizij na leto omejeno zaradi omejenih zmožnosti FVO; ker je FVO nakazal, da trenutno ni niti opremljen niti usposobljen za obravnavanje goljufij s hrano;

V.

ker so pristojni organi, zlasti FVO, popolnoma prezrli opozorila o povečevanju števila zaklanih konjev v nekaterih državah članicah;

W.

ker je Europol zabeležil porast števila primerov goljufij s hrano in pričakuje, da se bo ta trend nadaljeval ter da bo vse pogostejše tudi sodelovanje kriminalnih organizacij v goljufijah s hrano;

X.

ker lahko države članice uporabljajo informacijski sistem Europola za izmenjavo informacij o čezmejnih preiskavah; ker lahko Europol s svojim strokovnim znanjem, analitičnimi orodji in podatkovnimi bazami pomaga državam članicam le na njihovo prošnjo; ker so države članice v primeru goljufije s konjskim mesom sprva zavračale sodelovanje z Europolom;

Y.

ker je Europol od leta 2011 uspešno izvedel več operacij OPSON v zvezi s ponarejenimi in podstandardnimi prehrambnimi proizvodi; ker Europol pri teh operacijah sodeluje z Interpolom, organi držav članic, državami, ki niso članice EU, in zasebnimi partnerji;

Z.

ker označevanje države ali kraja porekla mesa in mesnih proizvodov samo po sebi ne preprečuje goljufij; ker poreklo prehrambnega proizvoda v nekaterih primerih delno določa njegovo ceno;

AA.

ker bi lahko nekateri sporazumi o prosti trgovini, ki jih namerava skleniti EU, oslabili evropsko zakonodajo o varnosti hrane;

AB.

ker je treba goljufije umestiti v ekonomski okvir, ki ga zaznamujeta gospodarska kriza ter socialni damping zunaj in znotraj EU;

AC.

ker se zaradi praks trgovanja znižuje raven kakovosti, varnosti in preglednosti ter te prakse vplivajo na skupne marže v celotni panogi;

AD.

ker se zaradi praks distribucije in uporabe distribucijskih posrednikov destabilizirajo proizvodni trgi, saj se tako zmanjšujejo marže proizvajalcev;

1.

obžaluje, da je boj proti goljufijam s hrano razmeroma novo področje evropske agende in da v preteklosti na ravni EU in nacionalni ravni nikoli ni bil ključna prednostna naloga za zakonodajo in izvrševanje;

2.

izraža zaskrbljenost glede možnega učinka goljufij s hrano na zaupanje potrošnikov, varnost hrane, delovanje prehranske verige in stabilnost cen kmetijskih proizvodov ter poudarja, da je treba hitro ponovno vzpostaviti zaupanje evropskih potrošnikov;

3.

zato poziva Komisijo, naj goljufijam s hrano nameni vso potrebno pozornost in sprejme vse potrebne korake, da bosta preprečevanje goljufij s hrano in boj proti njim vključena v politiko EU;

4.

poudarja, da je potreben dodatni vpogled v obseg, pogostost in elemente primerov goljufij s hrano v EU; poziva Komisijo in države članice naj sistematično zbirajo podatke o primerih goljufij ter izmenjujejo najboljše prakse ugotavljanja in boja proti goljufijam s hrano;

5.

ugotavlja, da sedanja zakonodaja EU ne vsebuje opredelitve goljufij s hrano ter da države članice pri opredeljevanju uporabljajo različne metodologije; meni, da je enotna opredelitev nujna za oblikovanje evropskega pristopa k boju proti goljufijam s hrano; poudarja, da je treba hitro sprejeti usklajeno opredelitev na ravni EU, ki naj temelji na razpravi z državami članicami, zainteresiranimi stranmi in strokovnjaki, vključuje pa naj elemente, kot so neskladnost z živilsko zakonodajo in/ali zavajanje potrošnikov (vključno z izpuščanjem informacij o proizvodu), naklep in potencialne finančne koristi in/ali konkurenčna prednost;

6.

poudarja, da zaradi narave enotnega trga EU goljufija na področju živil v številnih primerih seže tudi prek meja držav članic ter ogroža zdravje vseh evropskih državljanov;

7.

ugotavlja, da so nedavni primeri goljufij s hrano razkrili različne tipe teh goljufij, kot so zamenjava ključnih sestavin s cenejšimi ali manj kakovostnimi nadomestki, napačno označevanje živalske vrste, uporabljene v mesnem ali morskem proizvodu, napačno označevanje teže, prodaja običajnih živil kot ekoloških, nepoštena uporaba znaka kakovosti za poreklo ali dobrobit živali, označevanje gojenih rib kot ulovljenih, trženje rib iz manj cenjenega razreda z imenom višje kategorije ali dražje vrste ter ponarejanje roka uporabnosti živil in njihovo trženje po preteku roka;

8.

poudarja, da so med živili, ki so pogosto vključena v nepoštene dejavnosti, oljčno olje, ribe, ekološki proizvodi, žito, med, kava, čaj, začimbe, vino, določeni sadni sokovi, mleko in meso;

9.

je zaskrbljen zaradi znakov, da je število primerov v porastu in da so goljufije s hrano rastoč trend, ki odraža strukturno šibkost v prehranski verigi;

10.

ugotavlja, da na splošno do goljufij s hrano prihaja, kjer so možnosti za finančne dobičke velike, tveganje za odkritje goljufije pa majhno; meni, da je nesprejemljivo, da so goljufije s hrano v EU donosne ter da so možnosti za njihovo razkritje razmeroma majhne;

11.

opozarja na kompleksnost prehranske verige in njen čezmejni značaj, ki ob pretežno nacionalnem nadzoru, sankcijah in izvrševanju ustvarja položaj, ki domnevno povečuje nevarnost goljufij s hrano; meni, da bi večja sledljivost sestavin in proizvodov po celotni prehranski verigi prispevala k boju proti goljufijam;

12.

poudarja, da je treba večjo pozornost nameniti nadzoru nad blagom, uvoženim iz tretjih držav, in njegovo skladnostjo s standardi EU za varnost živil in krme;

13.

opozarja tudi na druge dejavnike, ki se pogosto omenjajo kot dejavniki, ki prispevajo k goljufijam s hrano, na primer sedanja gospodarska kriza, varčevalni ukrepi, ki vplivajo na nadzorne agencije, ter pritiski maloprodajnega sektorja in drugih strani po vse cenejši proizvodnji hrane;

14.

pozdravlja odločitev Komisije, da ustanovi skupino za preprečevanje goljufij s hrano in priznava prizadevanja Europola v boju proti goljufijam s hrano; spodbuja Komisijo, naj premisli o razvoju referenčnega laboratorija EU na področju avtentičnosti živil;

15.

pozdravlja načrt Komisije, da v letu 2014 organizira konferenco o goljufijah s hrano z namenom ozaveščanja zadevnih akterjev;

16.

je prepričan, da so nenapovedani, neodvisni inšpekcijski pregledi bistveni za zagotavljanje učinkovitega izvajanja varnosti hrane in standardov označevanja; zato meni, da bi morali biti nenapovedani inšpekcijski pregledi obvezni;

17.

poziva Komisijo, naj obseg revizij FVO razširi tako, da bodo vključevale tudi goljufije s hrano; meni, da bi morali FVO in države članice izvajati tudi redne, neodvisne in obvezne nenapovedane inšpekcijske preglede, namenjene odkrivanju namernih kršitev, da bi zagotovili spoštovanje najvišjih standardov varnosti hrane; meni, da sta za obnovitev in ohranitev zaupanja potrošnikov potrebna pregleden pristop k izvajanju uradnega nadzora in inšpekcijskih pregledov ter javna objava poročil oz. rezultatov nadzora in inšpekcijskih pregledov nosilcev živilske dejavnosti;

18.

obžaluje, da Komisija in države članice premalo poznajo in uporabljajo poročila in revizije FVO; poziva Komisijo, naj bolj aktivno spremlja poročila in priporočila FVO;

19.

poziva proračunski organ, naj poveča zmogljivosti in sredstva, namenjena FVO in skupini za preprečevanje goljufij s hrano, ki jo je ustanovila Komisija;

20.

je zaskrbljen, ker je EU zmanjšala finančna sredstva za zagotavljanje tovrstnega bistvenega nadzora;

21.

poziva države članice in evropske regije, naj nadzornim organom zagotovijo ustrezne kadre ter finančne in tehnične vire;

22.

poudarja, da je treba učinkovit nadzor in inšpekcije izvajati tako, da ne bodo pomenile nepotrebnega upravnega bremena za mala in srednja podjetja;

23.

predlaga, da se enkrat letno pripravi predstavitev FVO in odbora ENVI z namenom razprave o zaključenih in prihodnjih revizijah, preden FVO sprejme delovni program za naslednje leto;

24.

poziva države članice, naj zagotovijo, da se glede vprašanj, ki jih odpre FVO, ustrezno odzovejo in ukrepajo;

25.

meni, da morebitne spremembe postopka pregleda delovnega programa FVO in določanja prednostnih nalog zanj ne smejo spreminjati pravnega postopka sprejemanja delovnih programov FVO;

26.

zlasti poziva Komisijo in države članice, naj se odzovejo na ugotovitve revizij FVO glede ponarejenih kartotek o zdravljenju živali za zakol, namenjenih za izvoz v EU, ter preprečijo, da bi se meso in drugi živalski proizvodi iz tretjih držav, za katere ni mogoče zagotoviti, da so v skladu z zahtevami EU glede varnosti hrane, dajali na trg v EU;

27.

ugotavlja, da imajo države članice zaradi vprašanj, povezanih z jurisdikcijo, pogosto težave pri pregonu nepoštenih nosilcev živilske dejavnosti, ki delujejo preko meja EU; obžaluje, da države članice v čezmejnih primerih goljufij s hrano ne sodelujejo z Europolom sistematično, temveč delujejo dvostransko;

28.

priznava pomen prijaviteljev pri razkrivanju nepoštenih praks v živilskem sektorju; poziva države članice, naj ustvarijo ustrezne pogoje, ki bodo prijaviteljem omogočali varno in anonimno prijavo škodljivih praks;

29.

meni, da bi morali pristojni nacionalni organi, kolikor je to možno in ustrezno, obveščati javnost o odpoklicu proizvodov in drugih ukrepih, ki jih v primeru goljufije s hrano sprejmejo pristojni organi;

30.

meni, da bi se moral uradni nadzor osredotočiti ne le na vprašanja varnosti hrane, temveč tudi na preprečevanje goljufij in tveganja zavajanja potrošnikov; pozdravlja dejstvo, da predlog Komisije za pregled uradnega nadzora vključuje dodaten nadzor v zvezi z goljufijami s hrano v primerih, ko imajo pristojni organi razlog za sum nepoštenega vedenja nosilca živilske dejavnosti;

31.

ugotavlja, da nekatere države članice nadzor delno prenesejo na zasebne nadzorne organe; poudarja, da morajo pristojni organi držav članic vedno nadzirati nadzorne sisteme ter preverjati, certificirati in pregledovati vse zasebne nadzorne sisteme z namenom zagotoviti, da izpolnjujejo nacionalne in mednarodne standarde ter da so njihove ugotovitve na voljo javnim agencijam;

32.

zavrača vsakršen načrt, da se naloge inšpekcijskih pregledov prenesejo z javnih organov na gospodarske subjekte;

33.

meni, da je treba razjasniti vlogo trgovcev in zakonski okvir, ki se uporablja za prodajo med podjetji;

34.

meni, da bi morali biti vsi gospodarski subjekti, ki predelujejo, prodajajo ali hranijo surovine, prehrambene sestavine ali prehrambene proizvode v prehranjevalni verigi ljudi, vključno s trgovci in lastniki hladilnic, registrirani kot nosilci živilske dejavnosti in bi zanje moral veljati nadzor;

35.

meni, da bi morali nosilci živilske dejavnosti vedeti, od kot prihajajo hrana ali sestavine, ki jih uporabljajo, kar pomeni, da nosi vsak nosilec živilske dejavnosti znotraj proizvodne verige svoj delež odgovornosti za končni proizvod;

36.

priznava pomen jasnega in preglednega označevanja proizvodov za prodajo med podjetji kot tudi prodajo med podjetjem in potrošnikom ter poziva Komisijo, naj v zvezi s tem pregleda živilsko zakonodajo EU z namenom, da se zmanjša nevarnost goljufij s hrano;

37.

poziva k večji ozaveščenosti in boljšemu spremljanju označevanja zamrznjenih živil za prodajo med podjetji in prodajo med podjetjem in potrošnikom; poziva Komisijo, naj predstavi predlog o obveznem označevanju za meso in ribe, iz katerega bo razvidno, ali so bili proizvodi zamrznjeni, kolikokrat so bili zamrznjeni in za koliko časa;

38.

meni, da čeprav označevanje države porekla ni namenjeno boju proti goljufijam s hrano, lahko prispeva k boljši sledljivosti vzdolž verige preskrbe s hrano, stabilnejšim odnosom med dobavitelji in predelovalci mesa, skrbnejšemu izbiranju dobaviteljev in proizvodov s strani nosilcev živilske dejavnosti ter zanesljivejšim informacij za potrošnike, s tem pa se bo povrnilo zaupanje potrošnikov;

39.

opozarja, da Uredba (EU) št. 1169/2011 določa, da bo Komisija do decembra 2013 po oceni učinka sprejela izvedbene akte glede obveznega označevanja države porekla ter prašičjega, ovčjega, kozjega in perutninskega mesa, pa tudi glede prostovoljnega označevanja hrane;

40.

poziva Komisijo, naj hitro pripravi izvedbene akte glede označevanja svežega prašičjega, ovčjega, kozjega in perutninskega mesa, in sicer na podlagi že veljavnih pravil za nepredelano goveje in telečje meso, ter zagotovi, da bodo potrošnik seznanjeni s krajem skotitve, vzreje in zakola živali, pri čemer naj upošteva obstoječe nacionalne in regionalne sisteme za označevanje porekla mesa;

41.

opozarja tudi, da je Parlament v preteklosti že pozval k označevanju porekla za meso v predelanih proizvodih ter da Komisija pripravlja poročila o obveznem označevanju porekla za meso, ki je uporabljeno kot sestavina; poziva Komisijo, naj hitro predstavi poročilo in nato zakonodajne predloge, v katerih bo označevanje porekla mesa v predelanih proizvodih obvezno, pri tem pa naj upošteva svoje ocene učinka in se izogne povzročanju prevelikih stroškov in upravnega bremena;

42.

poziva k boljšemu označevanju rib, ki se uporabijo kot sestavina predelanih jedi, zlasti v zvezi z ribolovnim območjem in ribolovnimi tehnikami;

43.

poziva Komisijo, naj pospeši svoja prizadevanja, v sodelovanju z zainteresiranimi stranmi in državami članicami, ter razišče namen in potrebo po uvedbi sistemov elektronskega certificiranja v prehranski verigi, ki bi lahko zmanjšali verjetnost goljufije, ki temelji na papirnih certifikatih;

44.

prosi Komisijo, naj vzpostavi centraliziran evropski register potnih listov za konje, da bi se preprečilo nepošteno izdajanje dvojnikov potnih listov;

45.

je zaskrbljen, ker ne obstaja evropski zakonodajni okvir glede mesa, pridobljenega iz kloniranih živali;

46.

poziva Komisijo, naj razvije metodo za zagotavljanje sledljivosti in ugotavljanje istovetnosti mesa, pridobljenega iz kloniranih živali, na primer z izoblikovanjem mednarodne zbirke genetskih podatkov o kloniranih živalih;

47.

meni, da je za živilski sektor dragoceno, da se v zasebnem sektorju proaktivno razvijajo in uporabljajo pobude proti goljufijam, kot so preizkusi integritete proizvoda, notranje spremljanje, analize, načrti sledenja proizvodom, revizije in certificiranje – pri čemer te pobude ne nadomeščajo sistema uradnega nadzora v živilskem sektorju, ampak ga dopolnjujejo –, ter pozdravlja sedanje pobude, kot je globalna pobuda za varnost hrane (Global Food Safety Initiative) Univerze v Michiganu;

48.

poziva Komisijo in države članice, naj razmislijo o tem, da bi se za nosilce živilske dejavnosti uvedla zakonska obveznost poročanja pristojnim oblastem o pogostosti primerov goljufij s hrano;

49.

meni, da je maloprodajni sektor še posebej odgovoren za zagotavljanje integritete živilskih proizvodov in za to, da od svojih dobaviteljev zahteva varnost in zanesljivost v dobavni verigi; meni, da so trgovci na drobno odgovorni, da preverijo vsaj formalno izpolnjevanje pravil glede označevanja; obžaluje pritisk maloprodaje in drugih nosilcev živilske dejavnosti na primarne proizvajalce, da bi proizvajali vse ceneje, pogosto na račun kakovosti živil ali sestavin;

50.

ugotavlja, da nosilci živilske dejavnosti sedaj ne poznajo vedno izvora sestavin, ki jih uporabljajo; v zvezi s tem ugotavlja, da lahko kratke dobavne verige (lokalne in regionalne) zagotavljajo večjo preglednost in nadomestijo dolge in kompleksne dobavne verige, ki so bile pomemben dejavnik v krizi goljufij s hrano;

51.

poziva Komisijo, naj na podlagi Uredbe (EU) št. 1151/2012 o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil pripravi zakonodajne predloge za oznako „lokalna pridelava in neposredna prodaja“, ki bi prispevala k promociji teh trgov in k dodani vrednosti kmečkih proizvodov;

52.

poziva Komisijo, naj v skladu s členoma 7 in 17 Uredbe (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom zasleduje in preprečuje trženje proizvodov, ki ostajajo na trgu pod namerno netočnim ali zavajajočim imenom, saj je tudi to treba razumeti kot vrsto goljufije s hrano;

53.

je prepričan, da je treba spremeniti odnos znotraj pristojnih organov, in sicer od upravnega in veterinarskega pristopa k policijskemu pristopu, na podlagi izkušenj „leteče enote“ danske uprave za prehrano ter karabinjerjev (Arma dei Carabinieri) in finančne policije (Guardia di Finanza) v Italiji; poudarja, da je predpogoj za tovrsten pristop, da so na pristojnih sodiščih sodniki s strokovnim znanjem s področja živilskega prava;

54.

poudarja, da bi moralo izvajanje nadzora temeljiti na tveganju in vključevati razvoj profilov tveganj ter ocen ranljivosti za vsako dobavno verigo in živilski proizvod, pri čemer bi se moralo opirati na tekoče akademske raziskave, ki združujejo znanje na področju avtentičnosti hrane ter na področju kriminologije, kot so raziskave univerze Vrie Universitet Amsterdam in univerze v Wageningnu;

55.

poziva Komisijo in države članice, naj še naprej spodbujajo evropske in nacionalne programe raziskav in razvoja, da bi razvili in uporabljali tehnologije in metode za odkrivanje goljufij s hrano, kot so na primer senzorji ter prstni odtisi proizvodov, ter naj omogočijo, da bodo testi v kratkem komercialno dostopni; je seznanjen z obstoječimi evropskimi raziskovalnimi projekti o integriteti in avtentičnosti hrane, kot sta projekta TRACE in AuthenticFood;

56.

priporoča, da FVO in nacionalni organi v svoje revizije vključijo t.i. preverbe usklajenosti vhodnih in izhodnih masnih tokov ter masnih tokov odpadkov;

57.

predlaga izboljšanje usklajevanja in komunikacije med nacionalnimi organi, pristojnimi za preučevanje goljufij s hrano, da bi tako povečali učinkovitost prizadevanj držav članic v boju proti tej težavi; poziva Komisijo, naj nujno vzpostavi elektronski sistem, ki bo po njenem predlogu temeljil na sistemu hitrega obveščanja za živila in krmo (RASFF) in ki bo omogočal hitro izmenjavo informacij med državami članicami in Komisijo v primerih goljufij s hrano; poziva k objavljanju letnih poročil o primerih goljufij s hrano, ki so bili odkriti, po analogiji s poročili RASFF;

58.

poziva k vzpostavitvi omrežja za preprečevanje goljufij s hrano, da bi tako okrepili usklajevanje med različnimi evropskimi organi (Europol, Eurojust, FVO) za učinkovitejše preprečevanje in odkrivanje takih goljufij;

59.

predlaga, naj se test DNK uvede kot standardni postopek v kontrolah po naključnem izboru za določanje vrste, zlasti pri mesnih in ribjih proizvodih, ter naj se v ta namen oblikuje centralizirana baza podatkov o DNK;

60.

poziva Komisijo, naj odpravi vrzeli v obstoječih predpisih o varnosti hrane in sledljivosti, ki se nanašajo na uvoz hrane od tretjih strani, pri katerih obstaja večje tveganje za goljufije s hrano;

61.

zahteva, da pogajanja EU o prosti trgovini ne smejo povzročiti spremembe evropske zakonodaje na področju varnosti hrane in zanesljivosti preskrbe z njo niti se ne sme zato zmanjšati zmožnost nadzora nad uporabo te zakonodaje;

62.

meni, da bi morali biti rezultati nadzora javno objavljeni v potrošnikom lahko dostopni in razumljivi obliki, npr. kot ocene; je prepričan, da bi to potrošnikom pomagalo pri odločitvah, poleg tega pa bi nosilce živilske dejavnosti spodbujalo k uspešnemu delu;

63.

pozdravlja predlog Komisije, naj se zvišajo kazni, z namenom, da se zmanjša vsaj ocenjena ekonomska korist kršitve, vendar meni, da to ni dovolj odvračilno; meni, da bi morale države članice vzpostaviti kazni za goljufije s hrano v višini, ki je najmanj dvokratnik ocenjenega ekonomskega dobička, ki ga storilec skuša doseči z nepošteno dejavnostjo; meni, da morajo države kot poseben odvračilen ukrep določiti še višje kazni, vključno s kazenskimi sankcijami, za primere goljufij, kjer gre za zavestno ogrožanje javnega zdravja ali kjer so proizvodi namenjeni ranljivim potrošnikom; nadalje predlaga, da se v primeru ponovljene kršitve nosilcu živilske dejavnosti odvzame registracija;

64.

obžaluje, da Komisija nima pregleda nad različnimi nacionalnimi sistemi sankcioniranja prekrškov v zvezi z goljufijami s hrano ter nad delovanjem teh načinov sankcioniranja na podlagi zakonodaje EU; poziva Komisijo, naj takšen pregled pridobi čim prej;

65.

poziva k boljšemu upoštevanju pogojev za zagotavljanje dobrega počutja živali in h krepitvi sankcij v primeru neupoštevanja teh pravil;

66.

poziva Komisijo, naj zbere podatke držav članic ter poroča o različnih ureditvah v državah članicah, kar zadeva vrsto in raven kazni za goljufije s hrano, in o delovanju sistemov kaznovanja;

67.

poziva Komisijo in države članice, naj preučijo tudi druge metode, namenjene preprečevanju goljufij s hrano ali odvračanju od njih, kot je objavljanje imen obsojenih nepoštenih nosilcev živilske dejavnosti v evropskem registru;

68.

zahteva nadaljnji razvoj sedanjih sistemov sledljivosti in dosledno izvajanje neposredne sledljivosti, predvidene v Uredbi (ES) št. 178/2002, ki zajema živila in krmila, živali, namenjene za proizvodnjo hrane, ter vse druge temu namenjene snovi, od katerih se lahko pričakuje, da bodo vključene v živilo ali krmo; zahteva, da mora biti celotna veriga skozi vse faze pridelave, predelave in distribucije popolnoma preverljiva in pregledna, da bo mogoče goljufije na področju živil hitro identificirati v vseh fazah proizvodnje;

69.

predlaga, naj bodo preiskovalni laboratoriji in laboratorijsko osebje podjetij dolžni, da vse izide preiskav živil in krmil, ki kažejo na goljufije ali so pomembni za boj proti njim, sporočijo neposredno pristojnim nadzornim organom;

70.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

23.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 482/31

—

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji, zlasti preambule ter členov 3 in 6,

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 6, 9, 145, 151, 152, 153, 154, 156, 159 in 168,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 1, 3, 27, 31, 32 in 33,

—

ob upoštevanju Evropske socialne listine z dne 3. maja 1996, zlasti dela I in člena 3 dela II,

—

ob upoštevanju temeljnih delovnih standardov Mednarodne organizacije dela ter konvencij in priporočil te organizacije o dejavnostih uradov za delo in inšpekcij dela (konvenciji 81 in 129), ki so mednarodno merilo za zagotavljanje uporabe zakonskih določb v zvezi z delovnimi pogoji in varstvom delavcev,

—

ob upoštevanju Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 143 o delavcih migrantih iz leta 1975 in dodatnih določb te organizacije o delavcih migrantih, ki predvidevajo sprejem vseh nujnih in primernih ukrepov za odpravo nezakonitega priseljevanja z namenom iskanja zaposlitve in nezakonitega dela priseljencev; ob upoštevanju določb o uporabi upravnih, civilnih in kazenskih sankcij v zvezi z nezakonitim delom delavcev migrantov,

—

ob upoštevanju agende za dostojno delo Mednarodne organizacije dela,

—

ob upoštevanju konvencij in priporočil Mednarodne organizacije dela o zdravju in varnosti na delovnem mestu,

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1338/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o statističnih podatkih Skupnosti v zvezi z javnim zdravjem ter zdravjem in varnostjo pri delu (1),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (okvirna direktiva) (2) in njenih posebnih direktiv,

—

ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88/ES z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (3),

—

ob upoštevanju resolucije Sveta in predstavnikov držav članic, sprejete na zasedanju Sveta 22. aprila 1999, o kodeksu ravnanja za učinkovitejše sodelovanje med javnimi upravami držav članic na področju boja proti goljufijam v zvezi s prispevki in dajatvami za socialno varnost ter neprijavljenemu delu na nadnacionalni ravni kot tudi na področju začasne čezmejne napotitve delavcev (4),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 1999/85/ES z dne 22. oktobra 1999 o spremembi Direktive 77/388/EGS glede možnosti poskusne uporabe nižje stopnje DDV za delovno intenzivne storitve (5),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o minimalnih standardih glede sankcij in ukrepov zoper delodajalce nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (6),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. oktobra 2007 z naslovom „Krepitev boja proti neprijavljenemu delu“ (COM(2007)0628),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. oktobra 2007 o rezultatih javnega posvetovanja o zeleni knjigi Komisije z naslovom „Posodabljanje delovnega prava za soočanje z izzivi 21. stoletja“ (COM(2007)0627),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020) in njenega glavnega cilja dviga stopnje zaposlenosti v Evropski uniji na 75 % do konca desetletja,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2011 o vmesnem pregledu evropske strategije 2007–2012 o zdravju in varnosti pri delu (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. oktobra 2008 o krepitvi boja proti neprijavljenemu delu (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2007 o spodbujanju dostojnega dela za vse (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. julija 2007 o posodabljanju delovnega prava za soočanje z izzivi 21. stoletja (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. oktobra 2006 o izvajanju Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. marca 2009 o družbeni odgovornosti podizvajalskih podjetij v proizvodni verigi (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2013 o delovnih pogojih ter zdravstvenih in varnostnih standardih po nedavnih požarih v tovarnah in po zrušitvi stavbe v Bangladešu (13),

—

ob upoštevanju integriranih smernic za rast in delovna mesta (2008–2010) (COM(2007)0803),

—

ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 22. decembra 1995 o uskladitvi instrumentov za boj proti nezakonitemu priseljevanju in nezakonitemu delu (14),

—

ob upoštevanju priporočil Sveta z dne 27. septembra 1996 o boju proti nezakonitemu delu državljanov tretjih držav (15),

—

ob upoštevanju poročila Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) o boju proti neprijavljenem delu v Evropski uniji,

—

ob upoštevanju posebnega eurobarometra o neprijavljenemu delu,

—

ob upoštevanju študije z naslovom „ICENUW – Izvajanje sodelovanja v evropskem omrežju proti neprijavljenemu delu“ (2010),

—

ob upoštevanju študije z naslovom „CIBELES: Zbliževanje inšpektoratov v okviru sistema izvrševanja na evropski ravni“,

—

ob upoštevanju študije z naslovom „Posredne metode za ugotavljanje obsega neprijavljenega dela v EU“ (2010),

—

ob upoštevanju študije z naslovom „Izvedljivost vzpostavitve evropske platforme za sodelovanje med inšpektorati za delo in drugimi ustreznimi nadzornimi organi in organi pregona z namenom preprečevanja neprijavljenega dela in boja proti njemu“ (2010, Regioplan),

—

ob upoštevanju sodbe Evropskega sodišča z dne 19. decembra 2012, C-577/10, Evropska komisija proti Kraljevini Belgiji,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0458/2013),

A.

ker imajo inšpekcije dela pomembno vlogo pri varstvu pravic delavcev, zagotavljanju zdravja in varstva na delovnem mestu ter boju proti nevarnemu delovnemu okolju, preprečevanju kršitev varnosti pri delu ter spodbujanju pravične in socialne gospodarske rasti, saj prispevajo k temu, da so plače in prispevki za socialno varnost resnično plačani, s tem pa se povečujejo davčni prihodki in prejemki socialne blagajne, obenem pa so zaposleni zavarovani v primeru bolezni ali nezgode na delovnem mestu ter imajo zagotovljeno pokojnino;

B.

ker države članice uporabljajo številne modele za izvajanje različnih posebnih inšpekcij delovnih mest;

C.

ker so se v povezavi z napotitvami delavcev po vsej Evropi povečale potrebe po inšpekcijah dela;

D.

ker so inšpekcije dela bistvenega pomena za zagotavljanje uresničevanja pravic, saj skrbijo za to, da se spoštuje zakonodaja, da so akterji seznanjeni s svojimi pravicami in dolžnostmi ter da se preprečujejo nesreče in zlorabe;

E.

ker je treba okrepiti inšpekcije dela v MSP in na manjših deloviščih;

F.

ker se odgovornost multinacionalnih podjetij za delovne pogoje, življenje in zdravje delavcev, ki proizvajajo blago in opravljajo storitve, ne konča pri vratih trgovine oziroma tovarne in je tudi ni mogoče zagotoviti zgolj z dogovori o družbeni odgovornosti gospodarskih družb;

G.

ker zunanje izvajanje dela s podizvajalci in začasnimi delovnimi razmerji pogosto pomeni manj usposobljeno delovno silo in bolj ohlapna zaposlitvena razmerja, zaradi česar je težje ugotoviti, kdo je odgovoren za zdravje in varnost pri delu;

H.

ker ima neprijavljeno delo negativen učinek na gospodarstva držav članic in finančno vzdržnost evropskega socialnega modela ter spodkopava financiranje in porazdelitev socialnih prejemkov in javnih storitev, prizadete delavce pa sedaj in v starosti postavlja v negotov položaj, jim odreka zaščito in jih sili v revščino;

I.

ker imajo delovni inšpektorji pomembno vlogo pri varstvu pravic delavcev, preprečevanju zlorab ter spodbujanju gospodarskega in družbenega razvoja;

J.

ker sta se zaradi gospodarske krize povečala obremenitev in dodaten pritisk na zaposlene, zlasti s spremembo delovnega časa, in ker je zato treba okrepiti tudi prizadevanja za spremljanje delovnih pogojev;

K.

ker se pojavljajo vedno nove oblike delovnih razmerij, ki jih je vedno težje zajeti z obstoječo zakonodajo;

L.

ker neprijavljeni delavci trpijo zaradi drugotnih negativnih posledic, kot so pomanjkanje dostopa do informacij, medicine dela ter usposabljanja, in so podvrženi psihološkemu pritisku zaradi strahu pred nesrečo ali zasačenjem, to pa negativno vpliva na produktivnost podjetij in celotnega gospodarstva, pa tudi zaradi dolgoročnih posledic, kot so neupravičenost do starostne pokojnine ali zelo nizka pokojnina, kar zvišuje tveganje revščine;

M.

ker neprijavljeno delo izkrivlja konkurenco na enotnem trgu, saj nekaterim podjetjem omogoča nelojalno konkurenco;

N.

ker sta utrditev resničnega skupnega trga in odprava vseh oblik socialnega dampinga neločljivo povezani;

O.

ker delo na črno sedaj predstavlja 18,8 % skupnega BDP držav EU 27, v nekaterih državah pa ta delež presega 30 %;

P.

ker neprijavljeno delo v več državah članicah tudi zaradi krize še vedno narašča;

Q.

ker so ukrepi v zvezi z opozarjanjem na nepravilnosti potrebni za lažje odkrivanje zlorab in zagotavljanje varnosti prijavitelja nepravilnosti ter ker so EU in države članice dolžne v celoti zaščititi prijavitelje;

R.

ker vsako leto 168 000 evropskih državljanov umre zaradi nesreč ali bolezni, povezanih z delom, 7 milijonov pa je v nesrečah ranjenih (16),

S.

ker je preprečevanje tveganj bistveno za zmanjšanje delovnih nesreč in poklicnih bolezni; ker ima dobro upravljanje zdravja in varnosti pri delu pozitiven učinek na nacionalni in evropski ravni, pa tudi na ravni podjetij;

T.

ker kadrovski in finančni viri sistemov inšpekcij v različnem obsegu ne zadoščajo za učinkovito izvajanje inšpekcij dela; ker je zato strateško načrtovanje v zvezi s kadrovskimi viri za inšpekcije dela v EU pomanjkljivo, pri čemer število sodelavcev v številnih državah upada, medtem ko postajajo naloge inšpektorjev za delo vedno bolj zapletene;

U.

ker se zaradi razdrobljenosti trga dela v povezavi z nenadzorovano in neregulirano širitvijo nekaterih ureditev zaposlitve v določenih državah članicah raven plač bistveno znižuje, s tem pa nastaja položaj, ki bo verjetno še poslabšal težave v zvezi z neprijavljenim delom;

V.

ker imajo sektorji, ki jih je delo na črno najbolj prizadelo, visoko raven intenzivnosti dela, kot na primer panoge gradbeništva, varovanja, čiščenja, gospodinjstva, nastanitev in preskrbe, zanje pa so značilni negotovi delovni in plačni pogoji;

W.

ker obstaja tesna povezava med nezakonitim priseljevanjem in delom na črno, saj ljudje, ki nezakonito živijo v Evropi, ne smejo vstopati v običajna delovna razmerja, s tem pa tudi niso deležni nikakršnega varstva;

X.

ker delavci, ki opravljajo dejavnosti na črno, nimajo socialnega, zdravstvenega ali nezgodnega zavarovanja in so zato izpostavljeni večjemu tveganju osebnih finančnih izgub;

Y.

ker v okviru čezmejnih storitev in delovnih razmerij inšpekcije dela predstavljajo čezmejno zadevo in je čezmejni dostop do podatkov nezadosten;

Z.

ker delavci v delovnih razmerjih na črno pogosto ne sodelujejo prostovoljno, ampak so k temu prisiljeni;

1.

poudarja, da so inšpekcije dela javna storitev, ki jo smejo opravljati le neodvisni javni organi, vendar pa to ne preprečuje možnosti, da pri inšpekcijah dela pomagajo predstavniki socialnih partnerjev; meni, da je treba zagotoviti neodvisnost storitev s področja zdravja in varnosti pri delu od delodajalcev; meni, da se lahko v okviru zdravja pri delu s spremljanjem, opozarjanjem, nudenjem strokovnega znanja s področja zdravja in primernim svetovanjem, ki je s tem povezano, ukvarjajo le neodvisni zdravstveni in varnostni strokovnjaki; obžaluje, da je upravljanje storitev s področja zdravja in varnosti pri delu v nekaterih državah članicah prepuščeno združenjem delodajalcev; poudarja, da morajo inšpekcije in spremljanje zdravja pri delu izvajati neodvisni inšpektorji, usposobljeni na področju zdravja in varnosti;

2.

poudarja pomen priprave nacionalnih akcijskih načrtov za krepitev mehanizmov inšpekcij dela ali za financiranje teh mehanizmov iz evropskih strukturnih skladov, saj imajo učinkovite inšpekcije dela dodano vrednost, ko gre za podpiranje socialne kohezije in utrjevanje pravičnosti na delovnem mestu;

3.

poudarja, da imajo inšpekcije dela poglavitno vlogo pri preprečevanju in nadzoru ter da izboljšujejo obveščenost in strokovno znanje v podjetjih; spodbuja države članice, naj okrepijo osebje pri svojih inšpekcijah dela in sredstva zanje, uresničijo cilj en inšpektor za 10 000 delavcev v skladu s priporočili Mednarodne organizacije dela ter poostrijo kazni za podjetja, ki ne spoštujejo svojih obveznosti na področju temeljnih pravic (plače, delovni čas, zdravje in varnost pri delu); meni, da morajo biti te sankcije učinkovite, odvračalne in sorazmerne;

4.

opozarja, da spadajo vse kategorije zaposlenih in samozaposlenih delavcev, ne glede na njihov status, delovno razmerje ali izvor, pod pristojnost nacionalnih inšpekcijskih organov in morajo biti deležne enake zaščite; poudarja, da utegne imeti vsak poskus omejevanja obsega inšpekcij dela negativen učinek na zdravje in varnost ter pravice zaposlenih;

5.

poudarja, da je treba povečati vlogo nacionalnih inšpekcijskih organov za delo, poskrbeti za usposabljanje vodilnih kadrov in usklajevati njihove dejavnosti, da bi se uspešno spoprijeli z novimi izzivi v okviru inšpekcij;

6.

meni, da je mogoče inšpekcije dela učinkovito izvajati le, če imajo organi zagotovljene zadostne finančne in človeške vire; izraža zaskrbljenost, ker imajo inšpekcijski organi v državah članicah premajhno število zaposlenih in zaradi pomanjkanja rednega usposabljanja, zlasti v zvezi z evropskimi vprašanji; poziva države članice, naj okrepijo svoje sisteme inšpekcij dela; poziva države članice, naj okrepijo svoje sisteme inšpekcij dela, saj bi moral biti to bistven del nacionalnih načrtov za odziv na gospodarsko krizo; poudarja, da imajo inšpekcije dela izjemno pomembno vlogo pri preverjanju, ali se v celoti izvaja veljavna zakonodaja, in pri zagotavljanju, da so zavarovani in zaščiteni najbolj ranljivi delavci;

7.

opozarja na potrebo po skupnem usposabljanju delovnih inšpektorjev in vpletenih subjektov, da bi se okrepila učinkovitost zakonodaje Skupnosti o zaščiti delavcev;

8.

poudarja, da finančne reforme, ki se izvajajo v določenih državah članicah, nikakor ne smejo povzročati zmanjšanja kadrovskih virov, financiranja ter materialnih in tehničnih infrastrukturnih virov inšpekcijskih organov za delo;

9.

opozarja, da lahko predvsem pravne omejitve in zahteve zaposlenih spodbudijo delodajalce k uvedbi preventivnih politik (17);

10.

je prepričan, da je brez ocene tveganja nemogoče ustrezno varovati delavce; meni, da je treba malim in srednjim podjetjem pomagati pri vzpostavitvi politik preprečevanja tveganj; izpostavlja pozitivno vlogo preprostih, brezplačnih in usmerjenih pobud, kot je interaktivno orodje za oceno tveganja (OiRA), ki ga je razvila Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (EU-OSHA);

11.

opozarja, da so vse države članice podpisale in ratificirale konvencijo št. 81 Mednarodne organizacije dela o inšpekcijah dela; države članice zato poziva, naj izvajajo načela konvencije;

12.

poudarja, da so inšpekcije dela učinkovite, tudi če se izvajajo nenapovedano, večkrat in po naključnem izboru; opozarja, da morajo biti učinkovite kazni v primeru kršitev oblikovane tako, da delodajalci z izogibanjem obstoječim tarifnim in zakonskim predpisom ne bodo mogli ustvariti dobička;

13.

opozarja, da morajo biti ugotovitve inšpekcij dela povezane z jasnim rokom za popravne ukrepe, da bi pravočasno preprečili zlorabe in žrtvi čim prej zagotovili varstvo;

14.

opozarja, da morajo imeti inšpektorji za delo v državah članicah pravico, da opravljajo nadzor na kraju samem, uporabljajo pametna nadzorna orodja, delajo usklajeno z vsemi vpletenimi organi, imajo ustrezne pristojnosti in delajo neodvisno;

15.

poziva države članice, naj v primerih zlorab, odkritih s pomočjo inšpektorjev za delo, ali ko prijavitelji nepravilnosti inšpektorje za delo opozorijo na primere zlorab, prizadete delavce in morebitne vpletene prijavitelje zaščitijo in jim omogočijo brezplačno izterjavo njihovih pravic; opozarja na to, da ustrezni ukrepi, kot je neposredna pravica do tožbe ali pravica interesnega združenja do tožbe, učinkovito ščitijo prizadete osebe in prijavitelje nepravilnosti; poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za zaščito prijaviteljev nepravilnosti in njihovih družin, da bi olajšale odkrivanje zlorab; poudarja, kako pomembno je, da so delavci migranti v neurejenih razmerah zaščiteni, in meni, da bi to moralo biti eno od obravnavanih področij; v zvezi s tem opozarja države članice na Konvencijo MOD o delavcih migrantih (dodatne določbe) iz leta 1975 (Konvencija št. 143);

16.

poziva države članice, naj zagotavljajo izvajanje predpisov s kaznimi, sorazmernimi z resnostjo kršitve, in naj učinkovito in odvračalno kaznujejo nespoštovanje delovnih pogojev; poudarja, da so raziskave jasno pokazale, da so za doseganje boljših delovnih pogojev najbolj učinkoviti odločni in dobro usklajeni preprečevalni ukrepi in inšpekcije v zgodnji fazi, med drugim z informacijami in nasveti delodajalcem ali z retroaktivnim prijavljanjem neprijavljenih delavcev;

17.

poudarja, da povezovanje vseh zadevnih socialnih organov v elektronsko omrežje, kot je belgijsko „Crossroads Bank for Social Security“ (18), in s tem povezana enostavnejša izmenjava podatkov med vsemi zadevnimi organi predstavljata koristen instrument, ki nacionalnim inšpekcijam dela omogoča hiter dostop do podatkov, potrebnih za inšpekcije;

18.

poudarja, da pri inšpekcijah dela obstajajo določeni izzivi, kadar gre za delavce migrante in napotene delavce iz EU in tretjih držav; poudarja, da je za zagotavljanje učinkovitosti inšpekcij dela pomembno, da se te v zadostni meri zavedajo situacij z visoko stopnjo tveganja neupoštevanja; poudarja, da bi lahko elektronski sistemi na nacionalni ravni, ki bi delodajalce zavezali k obvezni vnaprejšnji prijavi delavcev iz drugih držav, bistveno poenostavili inšpekcije dela;

19.

opozarja, da imajo socialni partnerji v skladu z nacionalnimi zakoni in prakso pomembno vlogo pri prizadevanjih za upoštevanje veljavnih predpisov; poziva države članice, naj socialne partnerje formalno vključijo v snovanje in oblikovanje načrtov za nacionalne inšpekcije dela in v inšpekcije same;

20.

se zavzema za ustanovitev dodatnih tristranskih sektorskih inšpekcijskih organov, ki bi predstavljali vlado, delavce in delodajalce, ter poziva, naj se v obliki pilotne pobude uvedejo v državah članicah z najvišjimi stopnjami neprijavljenega dela;

21.

ugotavlja, da se inšpekcije dela na podeželju izvajajo v manjši meri; poziva države članice, naj ustrezno pokrivajo tudi podeželska območja;

22.

opozarja, da so delovni pogoji, v katerih delajo zaposleni za določen čas, pogosto slabši kot pri stalno zaposlenih uslužbencih; ugotavlja, da je treba za učinkovite inšpekcije začasnih delovnih razmerij, sklenjenih prek agencije za posredovanje, razširiti pravice inšpekcijskega osebja za preverjanje podjetij, ki začasno zaposlujejo delavce, preverjanje pa mora obsegati tako upoštevanje tarifnih in poklicnih predpisov kot tudi minimalnih plač, kadar to zahteva zakonodaja države članice ali nacionalne kolektivne pogodbe; vztraja, da je treba težavam, povezanim z zdravjem in varnostjo pri delu, nameniti enako pozornost tako v zasebnem kot v javnem sektorju; opozarja, da je načelo nediskriminacije obvezujoče; meni, da je treba s spletno storitvijo ali spletnim mestom delavcem z začasnimi pogodbami omogočiti, da se podrobneje seznanijo s svojimi pravicami, tudi v zvezi s stopnjami plačil;

23.

je zaskrbljen zaradi položaja sezonskih delavcev v kmetijskem sektorju, ki večinoma prihajajo iz tretjih držav; meni, da je treba v tem sektorju poostriti inšpekcije dela; poudarja, da je za številna delovna razmerja v tem sektorju značilna kombinacija prijavljenega in neprijavljenega dela;

24.

opozarja, da so delavci, ki opravljajo gospodinjske storitve, pogosto neprijavljeni ali imajo manj pravic kot drugi delavci, tovrstne okoliščine dela pa pogosto ne spadajo v pristojnost nacionalnih inšpekcij dela; poziva države članice, naj ratificirajo Konvencijo MOD št. 189 ter v skladu z njo razvijejo in začnejo izvajati ukrepe za inšpekcije dela, uveljavljanje in kazni, pri tem pa upoštevajo posebnosti dela v gospodinjstvu v skladu z nacionalnimi zakoni in predpisi; poudarja, da morajo ti ukrepi v skladu nacionalnimi zakoni in predpisi določati pogoje, pod katerimi je ob spoštovanju zasebnosti mogoče pridobiti dostop do gospodinjstva;

25.

opozarja na poseben položaj delavcev na domu in delavcev na daljavo, ki se lahko v okviru dela na domu ali izven običajnega kraja dela soočajo z zlorabami delovnega prava, ko delodajalci ne izpolnjujejo pravnih obveznosti do njih;

26.

poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti sektorju prometa, ki bi lahko zaradi svojega mobilnega značaja inšpekcijskim organom za delo pomenil dodaten izziv; poziva inšpekcijske organe za delo, naj se ustrezno opremijo za izvajanje učinkovitih inšpekcij v tem sektorju;

27.

obžaluje, da je zlasti v gradbeništvu in sektorju predelave mesa zaskrbljujoče veliko primerov navideznega samozaposlovanja, tudi v okviru napotitve delavcev; poziva države članice, naj uvedejo primerne nadzorne ukrepe za preprečevanje navideznega samozaposlovanja, na primer z opredelitvijo meril za določanje, kdo je zaposlen in kdo ni, v skladu s katerimi bi delovni inšpektorji lahko razlikovali med navideznim in zakonitim samozaposlovanjem; izjavlja, da bi bilo treba za potrebe preprečevanja navideznega samozaposlovanja državam članicam omogočiti, da uvedejo bolj daljnosežne zahteve ali nadzorne ukrepe;

28.

poziva nacionalne inšpekcijske organe za delo in druge ustrezne organe, naj pripravijo akcijske načrte za preprečevanje neprijavljenega dela, ki bo pokrival vse oblike zlorab v okviru zaposlitev in samozaposlitev; poudarja, da neprijavljeno delo, če ni ustrezno obravnavano, ogroža sposobnost EU za doseganje ciljev v zvezi z zaposlovanjem, kot so več delovnih mest in boljša delovna mesta, ter močnejšo rastjo;

29.

je zelo zaskrbljen zaradi izjemne ranljivosti delavcev migrantov z neurejenim ali nedovoljenim statusom, saj zanje obstaja tveganje izkoriščanja v obliki neprijavljenega dela z nizkimi standardi, nizko plačo in dolgim delovnim časom v nevarnih delovnih okoljih; poudarja, da bi moralo biti vsakršno sodelovanje med inšpektorji za delo in organi, pristojnimi za priseljevanje, omejeno na prepoznavanje delodajalcev, ki zlorabljajo delavce, in ne bi smelo povzročiti kaznovanja ali izgona samih delavcev migrantov, saj bi to spodkopalo poskuse preprečevanja neprijavljenega dela;

30.

meni, da bi morali v primerih, kadar so za obravnavo delavcev migrantov in napotenih delavcev pristojni nacionalni inšpekcijski organi za delo, programi usposabljanja za inšpektorje za delo vsebovati posebne sklope o teh vprašanjih, pa tudi o neprijavljenem delu in trgovini z ljudmi, saj so ta vprašanja tesno medsebojno povezana, po potrebi pa bi morali vključevati tudi jezikovne module;

31.

meni, da so kazni učinkovite le, če delodajalci z zaposlovanjem nezakonitih delavcev ne morejo ustvarjati dobička, ker bi s takšnim početjem lahko izgubili bistveno več, kot znašajo stroški zaposlitve prijavljenega delavca;

32.

se zaveda, da se kaže trend navideznega samozaposlovanja in oddajanja del zunanjim izvajalcem ter podizvajalcem, kar lahko povzroči rast števila negotovih delovnih mest in nadaljnje slabšanje že tako slabe zaščite neprijavljenih delavcev; meni, da bi lahko bili sistemi splošne odgovornosti podjetja uporabno orodje za povečanje skladnosti z delovnimi standardi skozi celoten proizvodni postopek in da bi lahko v vseh državah članicah razmislili o uvedbi takšnih sistemov, pri tem pa se zaveda, da so kontrole inšpektorjev še vedno osrednjega pomena;

33.

opozarja na problem izvajanja predpisov s področja zdravja in varnosti pri delu v primeru, kadar delavci opravljajo neprijavljene dejavnosti; poudarja, da sta varnost in zdravje pri delu pravica vsakega delavca in vsakega samozaposlenega ter da je treba to pravico uveljavljati prek boljšega izvajanja veljavne zakonodaje; predlaga, naj države članice preučijo možnost uvedbe brezplačnega zaupnega letnega zdravniškega pregleda ali vsaj enega pregleda na pogodbo za vse delavce, da bi jim zagotovile minimalno zaščito;

34.

zagovarja zaostritev kazni za podjetja, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti glede temeljnih pravic delavcev, in meni, da morajo biti s tem povezane kazni zastavljene tako svarilno in odvračalno, da delodajalci nikakor ne bodo mogli ustvarjati dobička z izogibanjem obstoječim pravilom v zvezi z zdravjem in varnostjo pri delu; poziva države članice, naj v okviru svojih sistemov za določanje kazni razmislijo o tem, da bi stopnjo globe zastavile sorazmerno s škodo ter zagotovile, da je višja od dobička, pridobljenega z izogibanjem;

35.

poudarja, da strategija Evropa 2020 opozarja na potrebo po večjem številu žensk na trgu dela, in meni, da bi morali inšpektorji za delo poznati delovne pogoje tako za ženske kot za moške;

36.

poziva, naj te kazni veljajo tudi za podjetja, za katera se ugotovi, da delavce uvrščajo na črne sezname na podlagi njihovih dejavnosti v sindikatih ali vloge predstavnika za zdravje in varnost;

37.

poziva k podpori nacionalnih inšpektoratov za delo pri uveljavljanju učinkovite varnosti pri delu, zlasti v majhnih in srednjih podjetjih; poziva države članice, naj zagotovijo večjo osredotočenost inšpekcij na iskanje praktičnih in izvedljivih rešitev za premagovanje ugotovljenih pomanjkljivosti na področju varnosti in zdravja pri delu;

38.

podpira pozitivno delovanje odbora višjih inšpektorjev za delo pri približevanju nacionalnih kultur; poziva k okrepitvi njegovih sredstev in pristojnosti; poziva k tesnejšemu sodelovanju med tem odborom in luksemburškim svetovalnim odborom; meni, da bi moral Svetovalni odbor za varnost in zdravje na delovnem mestu Komisije prejemati redna obvestila o razvoju dogodkov v državah članicah na področju inšpektoratov za delo ter zdravja in varnosti pri delu;

39.

meni, da bi bilo treba te vidike zdravja in varnosti upoštevati tudi v prihodnji strategiji EU o varnosti in zdravju pri delu; poziva inšpektorate za delo, naj stopnjujejo natančno usmerjene pobude preprečevanja in izobraževanja, namenjene povečanju osveščenosti državljanov o predpisih in postopkih za zdravje in varnost; poziva Komisijo in države članice, naj pospešijo izvajanje uredbe REACH, zlasti zamenjavo najbolj zaskrbljujočih kemikalij; meni, da bi morali pri prednostni obravnavi teh snovi upoštevati poklicne bolezni;

40.

meni, da je učinkovito sodelovanje med nacionalnimi organi in socialnimi partnerji pomembno za preprečevanje socialnega dampinga in zagotovitev pravične konkurence na enotnem trgu; pozdravlja pobudo Komisije za oblikovanje evropske platforme za inšpektorje za delo; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj vzpostavi evropsko platformo za inšpektorje za delo o neprijavljenem delu v okviru fundacije Eurofound, njen namen – kot dodatna naloga agencije – pa naj bo organizacija dela platforme ter olajšanje izmenjave izkušenj in dobrih praks, zagotavljanje najnovejših, objektivnih, zanesljivih in primerljivih informacij, izboljšanje čezmejnega sodelovanja ter odkrivanje in evidentiranje navideznih podjetij in podobnih dejavnosti;

41.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju s socialnimi partnerji in ustreznimi nacionalnimi organi brez poseganja v načelo subsidiarnosti nameni primerne človeške vire za čezmejne primere zlorabe varnosti pri delu in neprijavljenega dela – ki bi med drugim lahko opravljali tudi naloge, kot so odkrivanje navideznih podjetij in inšpekcije nadnacionalnih ponudnikov storitev – ter razvije programe nadaljnjega usposabljanja za inšpektorate v celotni EU, ki bodo zajemali boj proti izzivom, kot so navidezno samozaposlovanje in napotitev, odkrivanje novih metod izogibanja pravilom in organizacija čezmejnih inšpekcij; poleg tega priporoča, naj nacionalni inšpektorati izvajajo občasne skupne čezmejne inšpekcije, zlati v območjih blizu mej;

42.

poziva Komisijo, naj preuči koristi uvedbe in – če je to primerno – omogoči uvedbo evropske kartice socialnega zavarovanja ali drugega elektronskega dokumenta za vso EU, ki ga ne bo mogoče ponarediti in na katerem bodo shranjeni vsi potrebni podatki za preverjanje delovnega razmerja imetnika, kot so status socialnega zavarovanja in delovni čas, zanj pa bodo veljala stroga pravila za varstvo podatkov, zlasti v zvezi z obdelavo občutljivih osebnih podatkov; zato poudarja, da je pomembno pred in med razvojem take kartice natančno preučiti njen vpliv na zasebnost;

43.

poziva Komisijo, naj izvede pilotni projekt evropskega mehanizma zgodnjega opozarjanja, katerega namen bo javljanje kršitev v primerih kršitev varnosti pri delu in v zvezi z neprijavljenim delom, ki bo spodbujal hitro izmenjavo informacij med državami članicami in se opiral na črno listo, tako da bo mogoče kršitve varnosti pri delu učinkoviteje in pravočasno preprečevati; poudarja, da bi se mehanizem zgodnjega opozarjanja lahko zgledoval po obstoječem evropskem sistemu hitrega obveščanja za zaščito potrošnikov (RAPEX); poudarja, da je treba zagotoviti natančno dokumentacijo kršitev v obliki sistematičnega evidentiranja rezultatov inšpekcij za potrebe ciljno usmerjenega ukrepanja proti zlorabam;

44.

meni, da lahko večje sodelovanje in izmenjava informacij med državami članicami v boju proti neprijavljenemu delu predstavljata pomembno evropsko dodano vrednost; poudarja, da bi to ponudilo podlago za zakonodajne pobude EU na področju neprijavljenega dela, spodbudilo izmenjavo najboljše prakse in izboljšalo usklajevanje med inšpektorati za delo iz različnih držav;

45.

opozarja, da so v določenih čezmejnih primerih pravice nacionalnih inšpekcijskih organov do inšpekcij v tujih podjetjih močno omejene in da to ogroža tako zaščito delavcev kot konkurenčne pogoje; poziva k temu, naj informacije o napotitvi delavcev, kot so obrazci o napotitvi A1, ne bodo retroaktivne in naj se vnesejo v register za vso EU, ki bi moral dopolnjevati obstoječe nacionalne registre in biti v več jezikih na voljo organom v vsej EU, da bi olajšali inšpekcije delovnih razmerij, v okviru katerih so delavci napoteni drugam, na državni ravni; izjavlja, da je v zvezi s tem izredno pomembna bolj učinkovita čezmejna izmenjava informacij med raznimi pristojnimi organi; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da lahko inšpektorati za delo v celoti izkoriščajo svojo pravico do nediskriminatornih, neodvisnih inšpekcij v čezmejnih primerih ne glede na sedež podjetja;

46.

opozarja, da v skladu z direktivo o uveljavljanju glede napotitve delavcev dolžina dokumenta ne sme biti ovira za njegov prevod, če se ta zahteva v okviru inšpekcijskega pregleda;

47.

poudarja, da obstoječe direktive na socialnem področju in področju zaposlovanja vidikov boljšega izvrševanja in vloge inšpekcij dela ne poudarjajo v zadostni meri; meni, da je treba obstoječe direktive v tem smislu temeljito pregledati in po potrebi revidirati ter v evropsko delovno pravo bolje vključiti vprašanje uveljavljanja; v zvezi s tem pozdravlja najnižje standarde inšpekcije v direktivah, ki zadevajo določene skupine delavcev, ki jih je predlagala Komisija; poudarja, da je treba vlogo inšpekcij dela in socialnih partnerjev v okviru zadev v zvezi s socialnim področjem in področjem zaposlovanja upoštevati tako, da bo omogočena učinkovita zaščita;

48.

poziva države članice in Komisijo, naj spodbuja prostovoljno uvajanje višjih standardov dela v podjetjih z uvedbo brezplačnih oznak, ki bodo priznane na nacionalni in na evropski ravni, o spoštovanju socialnih pravic;

49.

opozarja, da začnejo v nekaterih državah članicah otroci delati še pred 14. letom; meni, da je treba okrepiti vlogo inšpektorjev za delo in stopnjevati akcije za preprečevanje otroškega dela; poziva Komisijo, naj na evropski ravni uvede posebne kampanje inšpekcij in nadzora s posebnim poudarkom na delovnih pogojih mladih, zlasti mladih migrantov;

50.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da so postopkovne pravice in pravice uveljavljanja, kot so tiste, navedene v predlogu direktive o ukrepih za lažje uresničevanje pravic, podeljenih delavcem v okviru prostega gibanja delavcev, dostopne vsem delavcem;

51.

v zvezi z mobilnimi delavci meni, da je pomembno, da smejo nacionalni inšpekcijski organi za delo – in organizacije zaposlenih, kjer je to ustrezno,– opravljati inšpekcije v vseh primerih, v katerih se jim to zdi potrebno; ugotavlja, da morajo države članice na svojem ozemlju zagotoviti uvedbo učinkovitih kontrol in nadzornih mehanizmov, da bi preverjale in spremljale spoštovanje določb in predpisov ustreznih direktiv;

52.

poziva Komisijo, naj oblikuje in državam članicam posreduje smernice o najboljših praksah ter omogoči sodelovanje in izmenjavo informacij med njimi, da bodo lahko bolj učinkovito pregledovale in nadzorovale dejavnosti agencij za posredovanje začasnega dela; poudarja, da bi morale države članice povečati obseg svojih celovitih inšpekcij agencij za posredovanje začasnega dela in razmisliti o uvedbi ukrepov, v okviru katerih bi od teh podjetij lahko zahtevali certifikat in obvezno prijavo;

53.

brez poseganja v načelo subsidiarnosti poziva Komisijo, naj predlaga zeleno knjigo, ki bo podpirala vlogo inšpektorjev za delo in določila standarde EU za inšpekcije dela ter enotne zahteve za usposabljanje na tem področju, pri tem pa upoštevala razlike med nacionalnimi trgi dela;

54.

poziva Komisijo, naj opredeli boljše načine za spopadanje s primeri socialnega dampinga v EU in naj pripravi ustrezne instrumente v zvezi s tem;

55.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

23.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 482/41

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in zlasti člena 3(3) Pogodbe,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020: Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. decembra 2012 z naslovom „Akcijski načrt: evropsko pravo družb in upravljanje podjetij – sodoben pravni okvir za boljše sodelovanje delničarjev in trajnostna podjetja“ (COM(2012)0740),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. julija 2002 o okviru za spodbujanje finančne udeležbe zaposlenih (COM(2002)0364) in resolucije Parlamenta z dne 5. junija 2003 o tem (1),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomskega in socialnega odbora z dne 21. oktobra 2010 o finančni participaciji delavcev v Evropi (2),

—

ob upoštevanju študije o finančni udeležbi zaposlenih pri dobičku podjetij (3), ki jo je naročil odbor Parlamenta za zaposlovanje in socialne zadeve in je bila objavljena septembra 2012,

—

ob upoštevanju poročila PEPPER IV z naslovom „Benchmarking of employee participation in profits and enterprise results in the member and candidate Countries of the European Union“ (Primerjalna analiza udeležbe zaposlenih pri dobičku in rezultatih podjetij v državah članicah Evropske unije in državah kandidatkah za pristop k Evropski uniji), ki ga je oktobra 2009 objavila univerza Freie Universität Berlin,

—

ob upoštevanju poročila PEPPER III z naslovom „Promotion of employee participation in profits and enterprise results in the New Member and Candidate Countries of the European Union“ (Spodbujanje udeležbe zaposlenih pri dobičku in rezultatih podjetij v novih državah članicah Evropske unije in državah kandidatkah za pristop k Evropski uniji), ki ga je junija 2006 objavila univerza Freie Universität Berlin,

—

ob upoštevanju poročila PEPPER II z naslovom „Promotion of participation by employed persons in profits and enterprise results (including equity participation) in Member States“ (Spodbujanje udeležbe zaposlenih pri dobičku in rezultatih podjetij (vključno z udeležbo pri kapitalu) v državah članicah) (COM(1996)0697), ki ga je Komisija objavila 8. januarja 1997,

—

ob upoštevanju poročila PEPPER I z naslovom „Promotion of employee participation in profits and enterprise results“ (Spodbujanje udeležbe zaposlenih pri dobičku in rezultatih podjetij), ki sta ga Komisija in Evropski univerzitetni inštitut objavila marca 1991,

—

ob upoštevanju pilotnega projekta Komisije o spodbujanju lastništva in udeležbe zaposlenih (4),

—

ob upoštevanju poročila skupine neodvisnih strokovnjakov na visoki ravni z dne 18. decembra 2003 o ovirah na nadnacionalni ravni za finančno udeležbo zaposlenih v nadnacionalnih podjetjih,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. oktobra 2012 z naslovom „Akt za enotni trg II – Skupaj za novo rast“ (COM(2012)0573),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Izvajanje Lizbonskega programa Skupnosti za rast in delovna mesta: Prenos podjetij – nadaljevanje skozi nov začetek“ z dne 14. marca 2006 (COM(2006)0117),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2013 o obveščanju zaposlenih in posvetovanju z njimi ter predvidevanju in upravljanju prestrukturiranja (5),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0465/2013),

A.

ker sheme finančne udeležbe zaposlenih lahko nudijo neposredne finančne koristi, ki presegajo strukture dogovorjenih osnovnih prejemkov, in sicer prek:

B.

ker se zaposleni soočajo z dvojnim tveganjem, ko delodajalca prizadene kriza: na eni strani tvegajo, da izgubijo službo in prihodek, na drugi strani pa, da izgubijo kapital, ki so ga vložili v podjetje;

C.

ker lahko podjetja izbirajo med tremi glavnimi modeli finančne udeležbe zaposlenih: soudeležbo pri dobičku (v obliki denarja, odloženih prihodkov ali delnic), lastništvom delnic za posamezne zaposlene (delnice za zaposlene ali delniške opcije) in modelom lastništva zaposlenih (employee stock ownership plans ali ESOP); ker se finančna udeležba zaposlenih lahko izvaja v obliki delnic ali denarja;

D.

ker bo najprimernejši model finančne udeležbe zaposlenih pogosto odvisen od velikosti in statusa podjetja, predvsem od tega, ali kotira ali ne kotira na borzi;

E.

ker finančna udeležba zaposlenih, zlasti v obliki ESOP ali delnega lastništva, lahko deluje kot blažilec šokov, tako da bonuse ali druge oblike dodatnih izplačil ali nagrad kot skrbnik upravlja tretja stran, ki naložbeno tveganje porazdeli med glavne delničarje podjetja in zagotovi, da je delavcem na voljo portfelj prihranjenih delnic;

F.

ker finančna udeležba zaposlenih v podjetjih vključuje nekatera morebitna tveganja za delavce; ker se finančna udeležba ne bi smela uporabiti zato, da bi se podjetja izogibala ravnanja v skladu z delovnim pravom, ali kot sredstvo za zmanjšanje pridobljenih socialnih in delavskih pravic ali za izvajanje pritiska s ciljem povečanja prožnosti trga dela;

G.

ker se zaposleni, če pridobijo od lastnikov podjetja prednostno pravico za notranji odkup in tako lahko prevzamejo podjetja v finančnih težavah, lahko zavzamejo za zaščito svojih delovnih mest in ta postopek lahko zmanjša negotovost glede nadaljevanja njihovega delovnega razmerja, ko je možen odkup s strani drugih podjetij; ker lastništvo zaposlenih lahko rešuje težave v zvezi z nasledstvom podjetja, saj se podjetja pogosto zaprejo ali odprodajo zaradi možnosti racionalizacije ali zaprtja, če nasledstvo ni možno; ker je ta postopek lahko koristen zlasti za mala in srednja podjetja (MSP) ter mikropodjetja, saj zagotavlja nadaljnje trajnostno komercialno delovanje; ker se te prednosti lahko zagotovijo samo v kombinaciji z udeležbo delavcev;

H.

ker je ESOP primer učinkovitega modela notranjega odkupa za podjetja, ki ne kotirajo na borzi, kadar se za odkup delnic v imenu zaposlenih uporabi vmesni subjekt; ker zaposleni niso izpostavljeni dodatnemu tveganju, saj se odkup financira iz deleža pri dobičku ali s posojilom, ki se odplača iz deleža pri dobičku, ki je dodatek k plači zaposlenih;

I.

ker je koncept španskih sociedades laborales primer najboljše prakse sheme za finančno udeležbo zaposlenih za mikropodjetja; ker daje brezposelnim tudi možnost, da se odločijo za izplačilo nadomestila za brezposelne v enkratnem znesku, da lahko ustanovijo novo podjetje ali dokapitalizirajo že obstoječe;

J.

ker finančna udeležba zaposlenih zmanjšuje kratkoročni pristop ter spodbuja trajnost in dolgoročni pristop pri strateškem odločanju vodstva in lahko poveča zanimanje zaposlenih za dolgoročno zavezanost in iskanje inovativnih rešitev v proizvodnem procesu ker finančna udeležba zaposlenih lahko prinese stabilnost, razvoj in rast ter hkrati zmanjšuje tveganja čezmerne širitve, ki vodi v izgubo delovnih mest; meni, da se ti učinki lahko povečajo s pomočjo stabilnih in delujočih institucij vključevanja delavcev;

K.

ker sheme finančne udeležbe spodbujajo naložbe v usposabljanje, saj povečujejo verjetnost, da bodo podjetja kvalificirane delavce obdržala dolgoročno;

L.

ker lahko udeležba delavcev pri dobičku podjetij in po potrebi sodelovanje delavcev pri odločanju povečata zadovoljstvo zaposlenih, splošno uspešnost in motivacijo; ker lahko tudi spodbudita zaposlene, da razvijejo čut za odgovornost in bolje razumejo delovanje podjetja, ter povečata vzajemno spoštovanje med delodajalci in zaposlenimi;

M.

ker se s spodbujanjem zaposlenih k izoblikovanju čuta za lastništvo in odgovornost poveča njihov občutek vključenosti ter je bolj verjetno, da bodo delodajalci z njimi sodelovali ter imeli razumevanje za njihova vprašanja, poglede in zamisli;

N.

ker uvedba finančne udeležbe zaposlenih lahko pomaga povečati produktivnost, izboljšati učinkovitost, podpreti usklajevanje interesov zaposlenih in delničarjev ter pritegniti in ohraniti ključno osebje;

O.

ker lahko udeležba pri upravljanju prek glasovalnih pravic, pravice do prisotnosti ali drugih oblik upravljanja lahko prispeva k boljšemu vodenju in toku informacij ter zaposlenim pomaga bolje razumeti razmere, ko se podjetje sooča z izzivi, omogoča pa jim tudi večji dostop do nagrad, ko je podjetje uspešno;

P.

ker v tistih modelih finančne udeležbe zaposlenih, ki uporabljajo vmesni subjekt, ta subjekt lahko uveljavlja glasovalne pravice ali druge oblike upravljanja v imenu zaposlenih in tako omogoča kolektivno zastopanje;

Q.

ker imajo lahko sheme za finančno udeležbo zaposlenih pomembno vlogo pri dodatnem vključevanju delavcev v postopke obveščanja, posvetovanja in odločanja v obdobju prestrukturiranja;

R.

ker na finančno udeležbo zaposlenih vplivajo nacionalni davčni predpisi in ker oblikovanje celovitega enotnega modela zanjo na ravni EU ni ustrezno; ker se morajo o finančni udeležbi zaposlenih skrbno odločiti posamezno podjetje in njegovi delavci ter pri tem upoštevati širše nacionalni in sektorski okvir; ker bi lahko s sklopom osnovnih smernic pridobili zaupanje javnosti in pripomogli k temu, da bi finančna udeležba zaposlenih dosegla svoje cilje;

S.

ker finančna udeležba zaposlenih morda ni primerna za vsa podjetja ali zaposlene, zato bi bilo treba pred uvedbo takšne sheme skrbno premisliti o njeni uvedbi;

1.

poziva države članice, naj usmerijo pozornost na ovire na nadnacionalni ravni, s katerimi se soočajo tako podjetja, ki zaposlenim nudijo sheme v več državah članicah, in zaposleni, za katere lahko dvojno obdavčenje pomeni kršitev pravice do prostega gibanja;

2.

opozarja na razlike med državami članicami v zvezi z obveznimi prispevki za socialno varnost od dohodka za finančno udeležbo;

3.

poudarja, da bi v nekaterih primerih lahko koristilo postopno zbliževanje obstoječih shem finančne udeležbe in s tem povezane nacionalne zakonodaje, kar bi delodajalcem v prihodnje omogočilo, da bi lahko ponujali sheme v enaki ali podobni obliki v vseh državah članicah, kjer imajo svoje zaposlene;

4.

vztraja, da bi lahko težavo pomanjkanja informacij o obstoječih shemah finančne udeležbe odpravili s povečanjem količine informacij, ki bi omogočilo primerjavo na mednarodni ravni, kar bi zmanjšalo stroške tako za večja podjetja kot za MSP ter jim omogočilo, da ponudijo sheme za finančno udeležbo zaposlenih, ki bi ustrezale njihovim posebnim potrebam;

5.

poudarja, da ni nacionalnih zakonodajnih ukrepov, ki bi podpirali razvoj shem za finančno udeležbo zaposlenih; v zvezi s tem ugotavlja, da med državami članicami iz EU-15 (6) in EU-13 (7) obstajajo razlike glede njihove ravni vključenosti v te sheme; priznava povezavo med uvedbo zakonodajnih ukrepov na nacionalni ravni, ki te sheme podpirajo, in številom zaposlenih, ki so vanje vključeni (8);

6.

poudarja, da je potrebna večja preglednost v nacionalnih shemah lastništva zaposlenih in zlasti pri izračunavanju dejanske davčne obremenitve v EU-28, da bi preprečili dvojno obdavčitev in diskriminacijo;

7.

opozarja, da okvir evropskega modela lastništva zaposlenih ne bi smel posegati v nacionalne predpise o obdavčevanju;

8.

poziva države članice, naj pri spodbujanju shem lastništva zaposlenih zagotavljajo davčne spodbude v skladu z načeli najboljše prakse;

9.

poudarja, da bi prav ciljno usmerjene davčne spodbude lahko povečale finančno udeležbo zaposlenih v posameznih državah članicah in celo prispevale h gospodarski rasti;

10.

zato meni, da bi morala Komisija predstaviti smernice za obdavčitev finančne udeležbe zaposlenih;

11.

poziva Komisijo in države članice, naj preučijo ustrezne ukrepe, s katerimi bi podjetja spodbudili, da prostovoljno razvijejo in ponudijo sheme za finančno udeležbo zaposlenih, odprte za vse zaposlene brez diskriminacije, pri čemer naj upoštevajo poseben položaj MSP ter mikropodjetij; poziva države članice, naj okrepijo izmenjavo najboljših praks v zvezi s tem;

12.

meni, da bi lahko finančna udeležba zaposlenega pomenila tudi neko obliko plačila v obliki premije zanj, in sicer s kapitalsko udeležbo ali posebnimi obveznicami, odvisno od uporabljenega finančnega produkta in vrste podjetja;

13.

meni, da bi morali biti vsi ukrepi glede finančne udeležbe zaposlenih pri dohodku podjetij dolgoročno vzdržni ter temeljiti na načelih prostovoljne udeležbe, enakosti zaposlenih in primerne skrbnosti, kar velja zlasti za MSP; poudarja, da to področje, tudi če EU priznava koristnost shem finančne udeležbe zaposlenih, ni v pristojnosti Unije;

14.

poziva Komisijo in države članice, naj socialne partnerje (v skladu z nacionalnim pravom in praksami), organizacije za lastništvo zaposlenih in deležnike na ustreznih ravneh v večji meri vključijo v dialog med oblikovalci politike, delodajalci, predstavniki delavcev, ob upoštevanju avtonomije socialnih partnerjev pri kolektivnih pogajanjih, da se pri oblikovanju politik lahko upoštevajo obstoječi primeri najboljše prakse, kar bi podjetjem olajšalo izvajanje finančne udeležbe zaposlenih;

15.

pričakuje rezultate pilotnega projekta, zlasti razvoj virtualnega centra za finančno udeležbo zaposlenih in projekta CETREPS za izračunavanje dejanskih davčnih stopenj; poziva Komisijo, naj državam članicam na podlagi pilotnega projekta ponudi zamisli o mehanizmih za udeležbo;

16.

meni, da je morebitna prostovoljna 29. ureditev kot možen enotni pravni okvir, ki bi bil odprt za delodajalce po vsej EU ter bi upošteval področja pristojnosti držav članic v zvezi s fiskalnim in delovnim pravom, zanimiva z vidika:

17.

meni, da bi ocena učinka 29. ureditve pripomogla k oceni možnosti za vzpostavitev enakih pogojev za vse in k temu, da se prepreči oviranje internacionalizacije podjetij;

18.

poudarja, da lastništvo zaposlenih spodbuja zelo potrebno socialno kohezijo in služi kot pomembno dopolnilo trajnostnega upravljanja podjetij; kljub temu poudarja, da je pri spodbujanju shem lastništva potrebna previdnost, da sistemi udeležbe pri dobičku ne bi nadomestili plač;

19.

zato poziva Komisijo in zadevne deležnike, naj še naprej zagovarjajo uporabo modularnega pristopa;

20.

spodbuja Komisijo, naj predstavi neodvisno oceno učinka 29. ureditve za finančno udeležbo zaposlenih in pričakuje, da bodo informacije v zvezi s tem vključene v vmesno poročilo Komisije;

21.

poziva Komisijo, naj po objavi neodvisne ocene učinka in v sodelovanju z organizacijami za lastništvo zaposlenih, državami članicami in po potrebi socialnimi partnerji preuči možnost razvoja osnovnih smernic za uspešne sheme za finančno udeležbo zaposlenih, ki bodo zajemale naslednje elemente:

22.

opozarja, da se je v obdobju pred finančno krizo pokazalo, da plačne politike, ki spodbujajo preveč tvegano ravnanje zaposlenih, lahko ogrozijo zdravo in učinkovito upravljanje kreditnih ustanov, investicijskih skladov in drugih podjetij v finančnem sektorju;

23.

spodbuja socialne partnerje, naj še naprej sodelujejo pri oblikovanju novih možnosti in inovacij za finančno udeležbo zaposlenih na ustreznih ravneh;

24.

meni, da bi bilo treba za spodbujanje finančne udeležbe, katere cilj je ustvariti nov način financiranja podjetij in omogočiti zaposlenim tesnejšo povezavo s podjetjem, ki jih zaposluje, delodajalcem dati na voljo možnost, da zaposlenim ponudijo oblike vlaganja delniškega kapitala ali posebej za ta namen izdanih dolžniških vrednostnih papirjev (obveznic); meni, da bi moral biti vpis kapitala za zaposlenega, ki nastopa kot posameznik ali skupina, in podjetje prostovoljen;

25.

ugotavlja, da sheme lastništva delnic zaposlenih lahko olajšajo težave v zvezi z nasledstvom podjetij, dodatnim financiranjem in ohranjanjem zaposlenih ter druge težave, značilne za MSP; meni, da sheme lastništva zaposlenih v malih in mikropodjetjih lahko dopolnjujejo ukrepe na trgu dela, kot so nadomestila za brezposelnost, in tako pomagajo, da se brezposelni znova zaposlijo;

26.

ugotavlja, da ni dovolj informacij in izobraževanja o možnih shemah lastništva zaposlenih, zlasti v malih in srednjih podjetjih; zato poziva Komisijo in države članice, naj bolje organizirajo informacijske kampanje in spodbujajo čezmejno prenosljivost shem najboljše prakse med državami članicami;

27.

spodbuja države članice, naj v sodelovanju s socialnimi partnerji, organizacijami za lastništvo zaposlenih in Komisijo uporabijo enotne informacijske portale, tj. enotne kontaktne točke, dostopne delodajalcem in zaposlenim, ali oblikujejo nove, prek katerih bi predstavili koristi in prednosti pa tudi tveganja finančne udeležbe zaposlenih, razpoložljive državne spodbude in različne obstoječe modele, da bi se lahko delodajalci in delavci ozaveščeno odločali o shemah za finančno udeležbo zaposlenih in izbrali najboljšo možnost za dogovore na ravni podjetja ter da bi lahko bolje ocenili možnosti, ki so jim na voljo, in izzive, povezane z vstopom v določeno shemo; predlaga, da bi morali biti ti enotni informacijski portali del obstoječih pristojnih teles ali organov na nacionalni ravni ali vključeni vanje;

28.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

23.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 482/48

—

ob upoštevanju členov 3(3) in 6(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—

ob upoštevanju členov 9, 53 in 151 do 157 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju členov 5, 15, 16, 27, 31, 34 in 35 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju členov 1, 2, 3, 4, 11, 12, 13, 19 in 23 (spremenjene) Evropske socialne listine,

—

ob upoštevanju Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 102 (1952) o minimalnih standardih socialnega varstva,

—

ob upoštevanju Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 117 (1962) o osnovnih ciljih in standardih socialne politike,

—

ob upoštevanju Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 121 (1964) o dajatvah za nesreče pri delu in poklicne bolezni, Konvencije št. 128 (1967) o dajatvah za primer invalidnosti, starosti in za preživele, Konvencije št. 130 (1969) o zdravstvenem varstvu in nadomestilih za čas bolezni, Konvencije št. 168 (1988) o spodbujanju zaposlovanja in zaščiti pred brezposelnostjo ter Konvencije št. 183 (2000) o spremembi konvencije o varstvu materinstva,

—

ob upoštevanju priporočila Mednarodne organizacije dela iz leta 2012 o nacionalnih minimalnih ravneh socialne zaščite,

—

ob upoštevanju svetovnega poročila o socialni varnosti (2010/11) Mednarodne organizacije dela iz leta 2010 z naslovom „Providing coverage in times of crisis and beyond“ (Zagotavljanje varstva v času krize in po njej) (1),

—

ob upoštevanju poročila Mednarodne organizacije dela iz leta 2003 z naslovom „Social protection: a life cycle continuum investment for social justice, poverty reduction and development“ (Socialna zaščita: naložbe v okviru življenjskega cikla za socialno pravičnost, zmanjšanje revščine in razvoj) (2),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (3),

—

ob upoštevanju Direktive 2010/41/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. julija 2010 o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost, in razveljavitvi Direktive Sveta 86/613/EGS (4),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (5),

—

ob upoštevanju Priporočila Sveta z dne 24. junija 1992 o skupnih merilih v zvezi z zadostnimi sredstvi in socialno pomočjo v sistemih socialnega varstva (92/441/EGS) (6),

—

ob upoštevanju Priporočila Sveta z dne 27. julija 1992 o zbliževanju ciljev in politik socialne zaščite (92/442/EGS) (7),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 17. decembra 1999 o okrepitvi sodelovanja za modernizacijo in izboljšanje socialne zaščite (8),

—

ob upoštevanju poročila Odbora za socialno zaščito z dne 10. februarja 2011 z naslovom „Ocena socialne razsežnosti strategije Evropa 2020“ (9),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. februarja 2012 z naslovom „Bela knjiga – Agenda za ustrezne, varne in vzdržne pokojnine“ (COM(2012)0055),

—

ob upoštevanju pregleda Komisije z dne 8. januarja 2013 z naslovom „Zaposlovanje in družbeni razvoj v Evropi v letu 2012“ (10),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. avgusta 2012 z naslovom „Socialna zaščita v razvojnem sodelovanju Evropske unije“ (COM(2012)0446),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 22. novembra 2006 z naslovom „Posodabljanje delovnega prava za soočanje z izzivi 21. stoletja“ (COM(2006)0708),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 29. aprila 2010 z naslovom „Nove težnje na področju samozaposlovanja: poseben položaj ekonomsko odvisnih samozaposlenih“ (11),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 21. marca 2013 z naslovom „Zloraba statusa samozaposlene osebe“ (12),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. oktobra 2008 o Priporočilu Komisije o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela (COM(2008)0639), in svoje resolucije z dne 6. maja 2009 o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela (13),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. oktobra 2009 (COM(2009)0545) in svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o dolgoročni vzdržnosti javnih financ za okrevajoče gospodarstvo (14),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2010 o netipičnih pogodbah, zanesljivih poklicnih poteh, prožni varnosti in novih oblikah socialnega dialoga (15),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2006 o socialni zaščiti in socialni vključenosti (16),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 2010 o vlogi minimalnega dohodka v boju proti revščini in spodbujanju vključujoče družbe v Evropi (17),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2013 o reševanju brezposelnosti mladih: možnosti za izhod (18),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. oktobra 2008 o krepitvi boja proti neprijavljenemu delu (19),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2007 o spodbujanju dostojnega dela za vse (20),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. julija 2007 o posodabljanju delovnega prava za soočanje z izzivi 21. stoletja (21),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2011 o prihodnosti socialnih storitev splošnega pomena (22),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2011 o Evropski platformi proti revščini in socialni izključenosti (23),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. maja 2013 o Agendi za ustrezne, varne in vzdržne pokojnine (24),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. junija 2013 o sporočilu Komisije z naslovom „Socialne naložbe za rast in kohezijo – vključno z izvajanjem Evropskega socialnega sklada 2014–2020“ (25),

—

ob upoštevanju študije Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve iz maja 2013 z naslovom „Social protection rights of economically dependent self employed workers“ (Pravice socialnega varstva ekonomsko odvisnih samozaposlenih) (26),

—

ob upoštevanju prilagojenega poročila Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) z naslovom „Self-employed or not self-employed? Working conditions of „economically dependent workers“ (Samozaposleni ali ne? Delovne razmere ekonomsko odvisnih delavcev) iz leta 2013 (27),

—

ob upoštevanju poročila Eurofounda z dne 2. marca 2009 z naslovom „Self-employed workers: industrial relations and working conditions“ (Samozaposlene osebe: odnosi med delodajalci in delojemalci ter delovne razmere) (28),

—

ob upoštevanju primerjalnega poročila Eurofounda iz aprila 2013 z naslovom „Social partners’ involvement in unemployment benefit regimes in Europe“ (Udeležba socialnih partnerjev v sistemih nadomestil za brezposelnost v Evropi) (29),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0459/2013),

A.

ker je dostop do socialne varnosti temeljna pravica, ki je v skladu s pravom Skupnosti ter nacionalnimi zakonodajami in praksami bistven sestavni del evropskega socialnega modela; ker je Mednarodna organizacija dela (MOD) sprejela priporočila o nacionalnih minimalnih ravneh socialne zaščite, katerih namen je zagotoviti temeljno pravico vsakogar do socialne varnosti in do življenjskega standarda, skladnega s človeškim dostojanstvom;

B.

ker je socialna varnost v nacionalni pristojnosti in se usklajuje na ravni EU;

C.

ker socialno varstvo lajša prilagajanje spremembam na trgu dela, prispeva k boju proti revščini in socialni izključenosti, zagotavlja vključevanje na trg dela ter vlaga v človeške vire; ker igra socialna varnost vlogo stabilizatorja gospodarstva in je proticiklični dejavnik, zaradi katerega naraščata povpraševanje in potrošnja na notranjem trgu;

D.

ker so nekatere države članice, da bi premagale krizo, ostro zarezale v svoje javne finance prav v trenutku, ko so se zaradi povečanja števila brezposelnih potrebe po socialnem varstvu povečale; ker se je pomanjkanje sredstev za socialno varnost v nacionalnih proračunih še zaostrilo zaradi zmanjšanja vplačanih prispevkov, do katerega je prišlo zaradi obsežnega odpuščanja ali zniževanja plač, kar je dejansko ogrozilo evropsko socialno tržno gospodarstvo;

E.

ker kritje iz naslova socialnega varstva v nekaterih državah članicah EU ni ustrezno in bi ga lahko izboljšali; ker v EU še vedno prihaja do primerov zlorab ranljivih delavcev;

F.

ker je treba upoštevati, da so tradicionalni sistemi socialnega varstva, zlasti sistemi socialne varnosti in delovnega prava, sicer zasnovani tako, da zagotavljajo socialne in delavske pravice zaposlenih, da pa obstaja tveganje, da se nove skupine delavcev – vsled novih oblik zaposlitve, ki se pojavljajo, in vse večjega števila samozaposlenih – morda soočajo z okrnjeno socialno zaščito;

G.

ker ženske, ki se odločijo postati podjetnice, pogosteje kot moški navajajo, da je bila glavna motivacija za njihovo odločitev boljše ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem in/ali ekonomska nujnost;

H.

ker so ženske med samozaposlenimi delavci v manjšini, vendar je zanje bolj verjetno, da bodo zapadle v revščino;

I.

ker se zaradi slabega dostopa samozaposlenih do ustreznih pokojninskih pravic, plačanega bolniškega dopusta, plačanega dopusta in drugih oblik socialne varnosti povečujejo razlike v prihodkih med spoloma za samozaposlene ženske, zlasti po upokojitvi;

J.

ker vse večje število oseb, ki so samozaposlene ali se soočajo s premalo dela oziroma slabo plačanim delom, zlasti žensk, pada pod mejo revščine, pri čemer niso uradno registrirane kot brezposelne;

K.

ker bi lahko bilo koristno določiti, kaj je lažna samozaposlitev, in preprečiti morebitne zlorabe, da bi se izognili zlorabam socialnih pravic delavcev, izkrivljanju pogojev konkurence in možnostim socialnega dampinga;

L.

ker je lažna samozaposlitev konec koncev oblika delne utaje prispevkov, ki jo je težko odkriti in ki ogroža vzdržnost in ustreznost pokojninskih sistemov, saj jih prikrajša za nujno potrebna sredstva;

M.

ker zlasti visoke stopnje brezposelnosti v številnih državah članicah, ki se stopnjujejo z nenehnimi pritiski za znižanje stroškov dela (na enoto), vodijo k trendom in praksam na nacionalnih trgih dela, ki spodbujajo nadaljnji razvoj in rast lažne samozaposlitve;

N.

ker se pogoji dela ekonomsko odvisnih samozaposlenih delavcev ne razlikujejo bistveno od pogojev dela zaposlenih in bi zato morale biti njihove pravice do socialne varnosti in iz delovnega razmerja bolj podobne pravicam zaposlenih, kadar je to primerno;

O.

ker ni dovolj zanesljivih, točnih in primerljivih informacij ter podatkov o samozaposlenih, kar zadeva razmere, delovne pogoje in socialnovarstvene storitve za usklajevanje dela in nege;

P.

ker so leta 2012 samozaposlitve predstavljale 15 % vseh zaposlitev v EU, pri čemer pa samozaposlitev v nekaterih primerih ni prednostna izbira zadevne osebe, ampak nujnost zaradi pomanjkanja drugih priložnosti za zaposlitev ali dovolj prožnih oblik dela, ki bi omogočale tako delo kot nego odvisnih oseb; ker samozaposleni v številnih državah članicah težko pridobijo ustrezne pokojninske pravice, zaradi česar se poveča verjetnost njihove revščine v prihodnosti; ker so ekonomsko odvisni samozaposleni delavci redko organizirani v sindikate oziroma jih le-ti redko zastopajo, čeprav jih pogosteje prizadenejo zlorabe v povezavi z delovnim časom in druge zlorabe;

1.

poudarja, da je treba nenehno izboljševati in posodabljati sisteme socialnega varstva na ravni držav članic, da bi vsem zagotovili zanesljivo, trajnostno in primerno socialno zaščito, ki temelji na načelih splošnega dostopa in nediskriminacije, ter da bi zagotovili zmožnost prožnega odzivanja na demografski razvoj in razvoj trga dela;

2.

poziva države članice, naj zagotovijo odgovorno in trajnostno dolgoročno financiranje sistemov socialne varnosti, zlasti v obdobju gospodarske krize, ter razvijajo preventivni del sistemov socialne varnosti in namenijo večji poudarek ukrepom aktivacije, pri tem pa ne spregledajo, da je ena najpomembnejših lastnosti socialnih naložb ta, da omogočajo usklajevanje socialnih in gospodarskih ciljev ter lahko dolgoročno prispevajo k ohranjanju in razvoju gospodarstev; v zvezi s tem meni, da bi socialne naložbe morali obravnavati kot take – torej kot naložbe in ne kot strošek;

3.

poudarja dejstvo, da se lahko v nekaterih državah članicah zaradi staranja prebivalstva, nizke rodnosti in sprememb na trgu dela poveča nujnost reform sistemov socialne varnosti, vključno s pokojninami, da se zagotovi njihova vzdržnost; poudarja, da ženske pogosteje kot moški prekinejo poklicno pot in sprejmejo zaposlitev s krajšim delovnim časom zaradi nege otrok in drugih vzdrževanih oseb, kar lahko negativno vpliva na njihovo pokojnino in jih izpostavlja večjemu tveganju revščine; v zvezi s tem poziva države članice, naj pri določanju pravice do pokojnine in izračunu pokojnine ta obdobja prekinitve poklicne poti obravnavajo kot zavarovana obdobja; poudarja, da bi morale reforme vključevati socialne partnerje v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso, kakor tudi ustrezne deležnike, ter da bi bilo treba državljane primerno seznanjati z reformami;

4.

poziva države članice, naj zagotovijo nacionalno socialno zaščito, ki zagotavlja dostojen dohodek, kot ga določijo posamezne države, in dostop do osnovnih socialnih ugodnosti, zlasti v primeru bolezni, brezposelnosti, materinstva, invalidnosti, upokojitve itd., da bi odpravili revščino in socialno izključenost v državah članicah; države članice spodbuja, naj razvijejo strategije za razvoj socialne varnosti v skladu s predlogi MOD;

5.

poudarja, da mora učinkovito socialno varstvo ustrezno visoke kakovosti temeljiti na ukrepih za spodbujanje udeležbe na trgu dela, kar prispeva k izboljšanju zdravja in varnosti pri delu ter povečuje produktivnost, ki je glavna konkurenčna prednost; podarja, da zniževanja ravni socialnega varstva ne bi smeli obravnavati kot rešitve, ki utira pot do višje stopnje zaposlenosti;