24.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 436/1

24.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 436/2

—

ob upoštevanju členov 232 in 341 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Protokola 6, ki je priložen Pogodbama, o določitvi sedežev institucij in določenih organov, uradov, agencij in služb Evropske unije,

—

ob upoštevanju členov 10, 14 in 48 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—

ob upoštevanju svojega stališča o teh zadevah, ki ga je izrazil zlasti v priporočilu z dne 21. junija 1958 (1), resoluciji z dne 7. julija 1981 o sedežu institucij ES in zlasti Evropskega parlamenta (2), v svojih priporočilih za medvladno konferenco z dne 13. aprila 2000 (3) in povezanih resolucijah: resoluciji z dne 8. junija 2011 o vlaganju v prihodnost: novi večletni finančni okvir za konkurenčno, trajnostno in vključujočo Evropo (4), resoluciji z dne 10. maja 2012 o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2010, oddelek I – Evropski parlament (5), resoluciji z dne 16. februarja 2012 o smernicah za proračunski postopek za leto 2013, oddelek I – Evropski parlament, oddelek II – Svet, oddelek IV – Sodišče, oddelek V – Računsko sodišče, oddelek VI – Evropski ekonomsko-socialni odbor, oddelek VII – Odbor regij, oddelek VIII – Evropski varuh človekovih pravic, oddelek IX – Evropski nadzornik za varstvo podatkov, oddelek X – Evropska služba za zunanje delovanje (6), resoluciji z dne 29. marca 2012 o načrtu prihodkov in odhodkov Evropskega parlamenta za proračunsko leto 2013 (7) ter resoluciji z dne 4. julija 2012 o pooblastilu za trialog o predlogu proračuna za leto 2013 (8),

—

ob upoštevanju vprašanj za pisni odgovor E-000181-2007, E-006174-2009, E-006258-2009, E-002934-2012, E-002935-2012, E-004134-2012 in E-004135-2012 Komisiji in Svetu,

—

ob upoštevanju poročil generalnega sekretarja iz septembra 2002 in avgusta 2013 o stroških vzdrževanja treh krajev dela,

—

ob upoštevanju skupnega poročila delovne skupine predsedstva in Odbora za proračun o proračunu Parlamenta za leto 2012,

—

ob upoštevanju svojih poročil o dejavnosti za obdobja 1993–1999, 1999–2004, 2004–2009 in 2009–2011,

—

ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije, zlasti zadev C-230/81 (9), C-345/95 (10) in združenih zadev C-237/11 in C-238/11 (11),

—

ob upoštevanju peticije 630/2006 kampanje za en sedež, ki jo je podprlo več kot milijon državljanov EU,

—

ob upoštevanju glasovanja na plenarnem zasedanju Parlamentu dne 23. oktobra 2012, na katerem je večina poslancev (78 %) pozvala države članice, naj pregledajo svoja stališča o vprašanju uradnega sedeža Parlamenta v Strasbourgu,

—

ob upoštevanju členov 5(3), 29, 41, 48, 74a, 201 in 202(4) Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve ter mnenj Odbora za proračun in Odbora za peticije (A7-0350/2013),

A.

ker člen 341 PDEU določa, da se sedeži institucij Unije določijo v medsebojnem soglasju držav članic;

B.

ker so države članice tako sklenile v Protokolu št. 6, ki je priložen Pogodbama in ki Bruselj določa za sedež Komisije, Sveta (ta se v aprilu, juniju in oktobru sestaja v Luxembourgu), Ekonomsko-socialnega odbora in Odbora regij, Luxembourg za sedež Sodišča Evropske unije, Računskega sodišča in Evropske investicijske banke, Frankfurt za sedež Evropske centralne banke in Haag za sedež Evropskega policijskega urada;

C.

ker je bila odločitev držav članic o teh sedežih dosežena v širšem okviru, ob upoštevanju zgodovinskega razvoja Evropske unije in njenih institucij ter geografske razpršenosti;

D.

ker ima Parlament posebno in edinstveno vlogo kot edina institucija, ki jo neposredno izvolijo evropski državljani in je njim tudi odgovorna, in ker se je njegova vloga v primerjavi z vlogo drugih institucij EU od njegove ustanovitve najbolj spremenila, pri čemer pa to poročilo obravnava predvsem sedež in delovne ureditve Evropskega parlamenta;

E.

ker Protokol 6, ki je priložen k Pogodbama, določa, da ima Parlament svoj sedež v Strasbourgu, kjer poteka 12 mesečnih plenarnih zasedanj, vključno s proračunskim, da dodatna plenarna zasedanja potekajo v Bruslju ter da generalni sekretariat in njegove službe ostajajo v Luxembourgu;

F.

ker člena 10 in 14 PEU pravita, da je EU predstavniška demokracija s Parlamentom kot neposrednim zastopnikom evropskih državljanov na ravni Unije ter da je Parlament kot sozakonodajalec enakopraven Svetu;

G.

ker člen 232 PDEU Parlamentu omogoča, da sprejme svoj poslovnik, v okviru katerega lahko določi dolžino plenarnih zasedanj v skladu s pogodbami in sodno prakso Sodišča Evropske unije;

H.

ker je Sodišče Evropske unije navedlo, da kraj sedeža ne sme ovirati dobrega delovanja Parlamenta; ker je poleg tega navedlo, da več krajev dela sicer povzroča pomanjkljivosti in stroške, da pa vsaka sprememba sedeža ali krajev dela zahteva spremembo Pogodbe in s tem soglasje držav članic;

I.

ker se je Parlament povsem spremenil iz posvetovalnega organa z 78 imenovanimi poslanci, ki so si – predvsem iz praktičnih razlogov – delili prostore s parlamentarno skupščino Sveta Evrope v Strasbourgu, v polnopraven, neposredno izvoljen Parlament s trenutno 766 poslanci, ki je danes sozakonodajalec, enakopraven Svetu;

J.

ker se krepitev njegove zakonodajne vloge kaže v porastu števila postopkov soodločanja (zdaj rednih zakonodajnih postopkov) s 165 v obdobju 1993–1999 na 454 v obdobju 2004–2009, v sedanjem zakonodajnem obdobju pa bo ta številka še višja;

K.

ker se spreminjajoča se vloga Parlamenta odraža tudi v 150-odstotnem povečanju medinstitucionalnih sestankov s 16 000 na ocenjenih 40 000 med letoma 2009 in 2013 ter v stalnih pogajanjih in trialogih s Komisijo, Svetom in posameznimi državami članicami, ki so zdaj del zakonodajnega postopka in so pripeljali do velikega porasta sporazumov, ki so doseženi že na prvi obravnavi, z 28 % v obdobju 1999–2004 na 72 % v obdobju 2004–2009;

L.

ker je bila struktura koledarja Parlamenta (določena na vrhu v Edinburgu leta 1992) sprejeta pred vsemi spremembami njegove vloge, ki izhajajo iz sprejema pogodb iz Maastrichta, Amsterdama, Nice in Lizbone;

M.

ker sta Svet in Evropski svet že skoncentrirala svoje delo v Bruslju, kjer zdaj potekajo vsi sestanki Evropskega sveta – prej so vedno potekali v državi, ki je predsedovala v okviru menjajočega se predsedstva;

N.

ker zemljepisna razdalja med uradnimi sedeži sozakonodajalnih organov – 435 km – oddaljuje Parlament ne le od Sveta in Komisije, pač pa tudi od drugih zainteresiranih strani, kot so nevladne organizacije, organizacije civilne družbe in predstavništva držav članic, ter od ene izmed največjih mednarodnih novinarskih skupnosti na svetu;

O.

ker dodatni letni stroški, ki so posledica geografske razpršenosti Parlamenta, znašajo od 156 milijonov do 204 milijone EUR (12), kar ustreza približno 10 % letnega proračuna Parlamenta, hkrati pa je tudi okoljski učinek precejšen, saj so izpusti CO2, povezani s prevozi v tri kraje dela in nazaj, ocenjeni med 11 000 (13) in 19 000 ton (14);

P.

ker trenutne delovne ureditve Evropskega parlamenta nalagajo dodatne stroške in potovanje tudi drugim institucijam Evropske unije, zlasti Komisiji in Svetu, predstavnikom držav članic, novinarjem in predstavnikom civilne družbe;

Q.

ker je 78 % vseh službenih potovanj uslužbencev Parlamenta (povprečno 3 172 na mesec) neposredna posledica njegove geografske razpršenosti; ker je treba prostore Parlamenta v Strasbourgu ogrevati, vzdrževati ter v njih zaposlovati osebje skozi vse leto, čeprav so v uporabi samo 42 dni na leto (neuporabljeni ostajajo 89 % časa);

R.

ker odhodki, ki izvirajo iz geografske razpršenosti Parlamenta, predstavljajo pomembno področje možnosti varčevanja, zlasti v sedanjih gospodarskih razmerah;

S.

ker je Parlament vse od svojega predloga iz leta 1958, da bi imel prostore v bližini Sveta in Komisije, s številnimi poročili, deklaracijami in izjavami večkrat izrazil željo po bolj praktični in učinkovitejši ureditvi dela;

T.

ker so državljani EU – vključno z več kot milijonom državljanov, ki so podprli peticijo za en sedež Parlamenta – večkrat izrazili nezadovoljstvo s sedanjo ureditvijo;

U.

ker določbe o pravici Parlamenta do samoorganizacije spadajo med vidnejša vprašanja parlamentarizma;

V.

ker poleg tukaj obravnavanih vprašanj obstajajo tudi druga bistvena vprašanja, ki so neposredno povezana s položajem Evropskega parlamenta in njegovo funkcijo v strukturi institucij Evropske unije ter doslej še niso bila prepričljivo razrešena; ker sem spadajo tudi volilna pravica, določbe o varnostnem območju, vprašanja o imuniteti in vprašanja o statutu poslancev; ker bi bilo treba ta vprašanja umestiti bodisi v obseg pravice Parlamenta do samoorganizacije bodisi v okvir splošne pristojnosti odločanja ali pa jih obravnavati vsaj z rednim zakonodajnim postopkom v okviru soodločanja;

1.

meni, da je treba Evropskemu parlamentu kot neposrednemu predstavniškemu organu evropskih državljanov priznati posebno pravico, da določi svojo organizacijo dela, vključno s pravico odločanja, kje in kdaj se bo sestajal;

2.

se strinja z načelom, da bi bil Evropski parlament bolj učinkovit, stroškovno učinkovit in prijazen do okolja, če bi bil na enem samem mestu; ugotavlja, da so mesečne selitve med Brusljem in Strasbourgom za večino državljanov EU postale simbolično negativno vprašanje, kar škoduje ugledu Evropske unije, zlasti v času, ko je zaradi finančne krize prišlo do resnih in bolečih rezov v izdatke v državah članicah;

3.

meni, da ima Evropski parlament vso pravico začeti razpravo o svoji pravici določati svojo ureditev dela, vključno s pravico odločanja, kje in kdaj se bo sestajal;

4.

se zato zavezuje, da bo začel redni postopek za spremembo Pogodb v skladu s členom 48 PEU, da bi predlagal spremembe člena 341 PDEU in Protokola 6, ki so potrebne, da bi lahko Parlament odločal o kraju svojega sedeža in svoji notranji ureditvi;

5.

sklene, da ne bo izdal nobenih priporočil glede sedežev drugih institucij EU;

6.

poudarja, da je treba oceniti finančne in gospodarske učinke spremembe sedeža ali krajev dela ter poiskati ustrezen kompromis, ki bo zagotovil nadaljnjo uporabo obstoječih zgradb Evropskega parlamenta;

7.

priznava, da mora vsaka prihodnja odločitev Parlamenta o organizaciji njegovega dela omogočiti dovolj časa za razpravo in razmislek, pa tudi za urejen prehod;

8.

poziva Računsko sodišče ali podobno neodvisno agencijo, naj priskrbi celovito analizo morebitnih prihrankov za proračun EU, če bi imel Parlament samo en sedež; naproša, naj ta analiza vključuje proračunske vidike in dodatne stroške, kot so prihranki, ki bi nastali z zmanjšanjem izgube delovnega časa in povečanjem učinkovitosti;

9.

poziva predsedstvo, naj Eurobarometru ali drugi podobni strokovni službi za javnomnenjske raziskave naroči, da do 1. januarja 2014 pripravi raziskavo o pogledih evropskih državljanov glede možnosti, da Parlament ohrani delovno ureditev na treh krajih, s posebnim poudarkom na finančnih stroških, stroških za okolje in učinkovitosti sedanje ureditve;

10.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu svetu ter voditeljem držav in vlad ter parlamentom držav članic.

24.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 436/6

—

ob upoštevanju deklaracije ministrske konference Svetovne trgovinske organizacije (STO) iz Dohe z dne 14. novembra 2001,

—

ob upoštevanju deklaracije ministrske konference STO iz Hongkonga z dne 18. decembra 2005,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. aprila 2006 o oceni kroga pogajanj iz Dohe po ministrski konferenci STO v Hongkongu (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. aprila 2008 z naslovom Reformirani Svetovni trgovinski organizaciji naproti (2),

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razvojni agendi iz Dohe, zlasti z dne 9. oktobra 2008 (3), 16. decembra 2009 (4) in 14. septembra 2011 (5),

—

ob upoštevanju deklaracije, sprejete 29. maja 2013 na 28. seji usmerjevalnega odbora parlamentarne konference o STO,

—

ob upoštevanju izjav na neuradnih srečanjih odbora za trgovinska pogajanja 11. aprila in 3. junija 2013 ter na njegovem uradnem srečanju 22. julija 2013,

—

ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja Organizacije združenih narodov,

—

ob upoštevanju četrtega splošnega pregleda pomoči za trgovino, ki je potekal od 8. do 10. julija 2013,

—

ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.

ker se je krog pogajanj iz Dohe začel leta 2001 z namenom, da se ustvarijo nove trgovinske priložnosti, okrepijo večstranska trgovinska pravila in obravnavajo trenutna neravnovesja v sistemu trgovanja, in sicer tako, da se v središče pogajanj postavijo potrebe in interesi držav v razvoju, zlasti najmanj razvitih držav; ker navedeni cilji izhajajo iz prepričanja, da lahko večstranski sistem, ki temelji na več pravičnih in nepristranskih pravilih, prispeva k pravični in pošteni trgovini, usmerjeni h gospodarskemu razvoju vseh celin in k odpravljanju revščine;

B.

ker se EU nenehno zavzema za odločen večstranski in na pravilih temelječ pristop k trgovini, obenem pa priznava, da utegnejo tudi dopolnjevalni pristopi, kot so dvostranski, regionalni in večstranski sporazumi, spodbujati odpiranje trgovine, zlasti z liberalizacijo in nadgradnjo pravil in disciplin na političnih področjih, ki jih STO obravnava v manjši meri, ter podpirati večstranski sistem, kadar so navedeni sporazumi skladni z zahtevami STO;

C.

ker so STO in pravila, navedena v sporazumih pod okriljem STO, izjemno pomembne, saj preprečujejo vsesplošni protekcionizem v pravem pomenu besede, ki se že od tridesetih let prejšnjega stoletja pojavlja kot odgovor na najresnejše finančne in gospodarske krize;

D.

ker odprto in pravično večstransko trgovino bolj kot trgovinske tarifne ovire, ki se z napredovanjem globalizacije postopoma odpravljajo, ovirajo različne netarifne ovire;

E.

ker je ministrsko zasedanje STO, s katerim so želeli skleniti krog pogajanj iz Dohe, konec julija 2008 zastalo na mrtvi točki;

F.

ker je v zadnjih letih prišlo do več poskusov in pobud, da bi zastali razvojni agendi iz Dohe dali prepotreben zagon;

G.

ker bo od 3. do 6. decembra 2013 v Indoneziji potekala deveta ministrska konferenca STO;

1.

ponovno izraža popolno zavezanost trajni vrednoti multilaterizma, vendar podpira strukturno reformo STO, ki je potrebna za zagotovitev odprtega in pravičnega trgovinskega sistema brez diskriminacije, ki bo temeljil na skupnih pravilih ter v večji meri upošteval vlogo in interese malih in srednjih podjetij;

2.

poudarja sistemski pomen tega, da se na deveti ministrski konferenci doseže ambiciozen in uravnotežen rezultat, ki bi bil sprejemljiv za vse članice STO in bi pripomogel pripraviti pogoje za nadaljnja večstranska pogajanja;

3.

poziva k trgovinski agendi, temelječi na pravični in pošteni trgovini, ki bo osredotočena na razvoj in koristila vsem; poudarja, kako pomembno je v pogajanjih v celoti upoštevati posebne potrebe in interese držav v razvoju z nizkim dohodkom in najmanj razvitih držav; ponavlja, da je nujno treba zagotoviti, da bo načelo posebne in različne obravnave sestavni del vseh plasti pogajanj in da bo odražalo različne stopnje gospodarskega razvoja članic STO, kot je določeno v odstavku 44 deklaracije ministrske konference iz Dohe; meni, da morajo biti smiselne določbe načela posebne in različne obravnave natančnejše, redno pregledane in namenske;

4.

meni, da je trgovinska liberalizacija pomembno orodje za zagotavljanje trajnostne gospodarske rasti in razvoja, vendar jo morajo spremljati ustrezne dopolnilne politike, ki zajemajo makro- in mikroekonomsko posredovanje, pa tudi proračunsko preglednost, fiskalno politiko in enakost pri obdavčevanju, upravno poenostavitev, izobraževanje in usposabljanje, institucionalne reforme in socialno politiko, da bi kolikor mogoče povečali in bolje porazdelili koristi trgovinskih reform ter učinkovito izravnali vse negativne učinke;

5.

poudarja, da so članice STO ugotovile, da nekatere države še vedno nimajo človeških, institucionalnih in infrastrukturnih zmogljivosti, da bi lahko učinkovito sodelovale v mednarodni trgovini, zato morajo večstranski sistem pospremiti tudi izboljšave v trgovinski zmogljivosti, kar pomembno dopolnjuje razvojno agendo iz Dohe; prav tako meni, da mora biti pomoč državam, ki se želijo pridružiti STO, še naprej prednostna naloga;

6.

v zvezi s tem spominja na uspešno vlogo pobude o pomoči za trgovino; obžaluje, da so bila prvič po začetku izvajanja leta 2005 sredstva za obveznosti v letu 2011 zmanjšana zaradi finančne krize, zato je upadla podpora velikim gospodarskim infrastrukturnim projektom, zmanjšale pa so se tudi obveznosti v prometnem in energetskem sektorju; ugotavlja, da lahko tehnična pomoč na področju trgovinskih in večstranskih pobud, kot je preferencialna tarifna obravnava v okviru STO, pomaga nadomestiti navedeno zmanjšanje obveznosti; poziva članice STO, zlasti razvite države in gospodarstva v vzponu, naj bolje izkoristijo to priložnost;

7.

vztraja pri tem, da je treba prenoviti sistem STO, pri tem pa upoštevati zahteve malih in srednjih podjetij v mednarodni trgovini ter potrebo po enostavnejših pravilih, tako na področju spodbujanja trgovine kot v sistemih mednarodnih arbitražnih razsodišč, da bi se izognili težavam, ki jih prinašajo spori s carinskimi ali trgovinskimi organi v nekaterih državah članicah STO;

8.

spominja na četrto revizijsko konferenco o pomoči za trgovino, ki je potekala julija 2013 v Ženevi in na kateri so bile dokazane koristi, ki jih imajo države v razvoju od svetovnih trgovinskih verig; poudarja pa, da so udeleženci opredelili s trgovino povezane omejitve, ki preprečujejo podjetjem iz držav v razvoju, da bi se povezala ali povzpela po verigi vrednosti, pri čemer gre za neustrezno infrastrukturo, visoke stroške prevoza in pošiljanja, neustrezen dostop do financiranja trgovine, nezmožnost pritegniti neposredne tuje naložbe, pomanjkanje primerjalne prednosti ter visoki stroški vstopa na trg;

9.

priznava pomembnost kmetijskega sektorja; meni, da bi morala EU podpreti ukrepe, ki obravnavajo pereče težave prehranske varnosti v državah v razvoju; v zvezi s tem opozarja, da bi morala EU zagotoviti skladnost med različnimi politikami EU na področju zunanjega delovanja, kot je zlasti zapisano v členih 205 do 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije ter členu 21 Pogodbe o Evropski uniji, in sicer med razvojno politiko in skupno trgovinsko politiko, pri tem pa upoštevati potrebe in pomisleke tako držav članic kot držav v razvoju;

10.

poziva razvite države in gospodarstva v vzponu, naj sledijo pobudi EU „vse razen orožja“ in najmanj razvitim državam ponudijo 100 % dostop do trgov brez carin in kvot ter zagotovijo izvajanje dodeljevanja storitev v najmanj razvitih državah;

11.

meni, da bi zavezujoč sporazum o olajševanju trgovine prinesel precejšnje koristi vsem članicam STO, zlasti državam v razvoju in ustreznim gospodarskim akterjem, saj bi povečal preglednost in pravno varnost, zmanjšal upravne stroške in skrajšal carinske postopke, s tem pa bi bilo mogoče v celoti izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja vse večja razširjenost regionalnih in svetovnih oskrbovalnih verig, mala in srednja podjetja pa bi lahko izkoristila prednosti bolj odprtih trgov; poudarja, da bi bilo treba državam v razvoju še naprej zagotavljati krepitev zmogljivosti in tehnično pomoč, da bi lahko te države povečale proizvodno zmogljivost in izkoristile prednosti večjega deleža dodane vrednosti v svetovnih verigah vrednosti;

12.

opozarja, da študija učinkov razvojne agende iz Dohe, ki jo je pred kratkim naročila EU, kaže, da bi olajševanje trgovine v ekonomskem smislu utegnilo biti enakovredno seštevku prednosti liberalizacije blaga in storitev; spominja, da lahko že samo boljši carinski postopki svetovnemu BDP letno prinesejo 68 milijard EUR in da bi bilo olajševanje trgovine številnim državam v razvoju glavni vir prihodkov;

13.

meni, da bi bilo treba med prednostne naloge na ravni STO uvrstiti trgovinske in naložbene ovire, ki vplivajo na sektorje storitev, tudi IKT in telekomunikacije, strokovne poslovne storitve, finančne storitve, e-trgovanje, gradbeništvo, maloprodaja in distribucija; ti netarifni ukrepi, vključno s predpisi v posameznih državah članicah, omejitvami lastništva in različnimi kriznimi ukrepi (tudi diskriminatornimi določbami na področju javnih naročil), so zaradi večje dodane vrednosti trgovine s storitvami in položaja EU kot največje izvoznice storitev izjemno pomembni;

14.

zato pozdravlja začetek pogajanj o večstranskem sporazumu o trgovini s storitvami, kar je v skladu s ciljem osme ministrske konference o iskanju novih načinov, da bi se s članstvom v STO dodatno liberalizirala trgovina s storitvami; poudarja, da je EU zavezana spodbujanju dela na tem področju in prizadevanju za večstranskost sporazuma o trgovini s storitvami, in sicer tako, da bi prevzela opredelitve, pravila in načela, ki tvorijo jedro splošnega sporazuma o trgovini s storitvami; poudarja, kako pomembno je zagotoviti velikopoteznost sporazuma, razširiti njegov obseg in poglobiti pravila glede liberalizacije trgovine s storitvami, istočasno pa ohraniti nacionalne politične cilje članic STO in njihovo pravico do urejanja storitev splošnega pomena in sprejemanja dvostranskih in večstranskih obveznosti, rezultat pa čvrsto umestiti v strukturo STO;

15.

meni, da lahko prenos tehnologije spodbudi gospodarsko rast in pospeši trgovino; pozdravlja nadaljevanje pogajanj o širitvi Sporazuma o trgovini z izdelki informacijske tehnologije, ki povečuje tako nabor vključenih izdelkov kot število držav na njegovem področju uporabe; odločno spodbuja vse udeleženke pogajanj, naj si še naprej prizadevajo doseči dogovor pred deveto ministrsko konferenco;

16.

pozdravlja revizijo večstranskega sporazuma STO o javnih naročilih, kot je bila dogovorjena marca 2012, in priznava, kako pomembno je, da EU ratificira ta sporazum pred deveto ministrsko konferenco, da bo lahko začel veljati pred letom 2014; meni, da bodo jasnejša in strožja pravila za postopke oddaje povečala preglednost javnih naročil in skupaj z obsežnejšim seznamom blaga in storitev ter subjektov podpisnicam nudila več priložnosti; poziva članice STO, predvsem države v razvoju in sedanje opazovalke večstranskega sporazuma o javnih naročilih, naj razmislijo o pristopu k sporazumu, da bi lahko izkoristile nove določbe o večji prožnosti za države v razvoju in uživale prednosti sporazuma;

17.

pozdravlja junija 2013 sprejeto odločitev, da se izjema za najmanj razvite države v zvezi s trgovinskimi vidiki pravic intelektualne lastnine podaljša za osem let do 1. julija 2021, kar je dodaten način, da se prepreči uvedba enakega pristopa za vse in se namesto tega upoštevajo posebnosti držav v razvoju;

18.

spodbuja članice STO, naj proaktivno podprejo prizadevanja STO za uspešno in učinkovito vzpostavitev delovnih odnosov in poglobitev sodelovanja z drugimi mednarodnimi organizacijami, katerih delo vpliva na svetovnotrgovinske pogovore, zlasti z Mednarodno organizacijo dela, Svetovno zdravstveno organizacijo ter OZN in njenimi agencijami in organi, na primer Konferenco o trgovini in razvoju, Organizacijo za prehrano in kmetijstvo, Programom Združenih narodov za okolje, Programom Združenih narodov za razvoj in Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja, pa tudi Mednarodnim denarnim skladom, Svetovno banko in OECD, da bi zagotovili vzajemno podporo in sinergijo med trgovinskimi in netrgovinskimi vprašanji; podpira prizadevanja za sprejetje mednarodnih standardov in regulativno sodelovanje;

19.

poziva k temeljitemu razmisleku o tem, kako bi vprašanja netrgovinske narave bolje prilagodili pravilom STO, da bi članicam omogočili uresničevanje legitimnih političnih ciljev, hkrati pa ohranili dostop do trga; v zvezi s tem poudarja, da bi bilo treba odločno podpreti prizadevanja za sprejetje in učinkovito izvajanje mednarodnih standardov na socialnem področju ter na področju dela, okolja in človekovih pravic ter zagotoviti pomoč, ki jo potrebujejo države v razvoju, da bi izpolnile te standarde;

20.

je prepričan, da lahko nezadostno razlikovanje med državami v razvoju kljub zelo različnim ravnem njihovega gospodarskega razvoja in njihovim posebnim potrebam pomeni oviro pri sprejemanju učinkovitih ukrepov v korist tem državam v skladu s ciljem, izraženim v okviru pogajalskega kroga iz Dohe, in lahko škoduje državam v razvoju, katerih potrebe so največje; poziva naprednejše države v razvoju, naj že med trenutnim krogom pogajanj prevzamejo svoj delež odgovornosti in prispevajo v skladu s svojo ravnjo razvoja in konkurenčnostjo v sektorju;

21.

meni, da bi bilo treba resno in na podlagi objektivnih meril, ki niso vezana samo na bruto domači proizvod, preučiti vprašanje kategorizacije ali podkategorizacije, ne samo za države v razvoju, pač pa tudi za vse druge članice STO, da bi bilo mogoče ločeno uporabljati obstoječe sporazume ali sporazume, o katerih še potekajo pogajanja;

22.

meni, da je bistvenega pomena izpolniti razvojni mandat že dolgo trajajočega kroga pogajanj iz Dohe; zato poziva vse članice STO, naj ob upoštevanju končnega cilja preučijo vse možnosti, ki so na voljo, da bi dosegli uravnotežen rezultat;

23.

vztraja pri tem, da bi morala EU še naprej imeti vodilno vlogo pri spodbujanju oprijemljivega napredka pri tekočih pogajanjih STO, da bi v bližnji prihodnosti dokončno sklenili krog pogajanj o razvoju iz Dohe, s posredovanjem med različnimi stališči članic STO pa tudi pri olajševanju celovitega sodelovanja najmanj razvitih držav v svetovni trgovini;

24.

poudarja, kako pomembna je STO pri izvajanju in uveljavljanju zavezujočih obveznosti in reševanju trgovinskih sporov;

25.

meni, da bi morale članice STO kljub temu okrepiti prizadevanja na drugih področjih, opredeljenih v deklaraciji z ministrske konference iz Dohe, kot je trgovina z okoljskim blagom in storitvami, ki bi lahko znatno prispevala k trajnostnemu razvoju in preprečevanju posledic podnebnih sprememb; poziva članice STO, naj se seznanijo s seznamom okoljskega blaga organizacije APEC; poziva EU, naj se še naprej zavzema za sklenitev sporazuma o okoljski tehnologiji, katerega cilj je znižanje tarif za proizvode okoljske tehnologije, in razjasni pravno razmerje med pravili STO in večstranskimi okoljskimi sporazumi;

26.

poziva Komisijo in Svet, naj zagotovita, da bo Parlament še naprej tesno vključen v priprave na deveto ministrsko konferenco, ki bo na Baliju od 3. do 6. decembra 2013, da bo sproti prejemal obvestila in da se ga bo potrebi med ministrsko konferenco povprašalo po mnenju; poziva Komisijo, naj pri drugih članicah STO še naprej zagovarja povečanje pomena parlamentarne razsežnosti STO;

27.

poziva članice STO, naj okrepijo parlamentarno razsežnost STO in tako zagotovijo demokratično legitimnost; v zvezi s tem poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo imeli poslanci boljši dostop do trgovinskih pogajanj in bodo vključeni v oblikovanje in izvajanje odločitev STO ter da se bo izvajal ustrezen nadzor nad trgovinskimi politikami v dobrobit njihovih državljanov; zato poziva k ustanovitvi stalne evropske parlamentarne delegacije v STO;

28.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter generalnemu direktorju STO.

24.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 436/11

—

ob upoštevanju vprašanja Komisiji o akcijskem načrtu za podjetništvo 2020 – oživitev podjetniškega duha v Evropi (O-000110/2013 – B7-0520/2013),

—

ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

1.

pričakuje, da bodo vsi predlagani ukrepi za spodbujanje podjetništva na nacionalni in evropski ravni namenjeni vsem vrstam podjetništva, tudi svobodnim poklicem, zadrugam, obrtem in socialnim podjetjem;

2.

opominja, da so poslovne in podjetniške sposobnosti ter spretnosti bistvene kompetence na področju vseživljenjskega učenja ter da so zaradi nizke gospodarske rasti in visoke brezposelnosti zlasti mladih potrebni odločnejši kratkoročni in srednjeročni ukrepi za spodbujanje in omogočanje podjetništva;

3.

potrjuje, da so države članice odgovorne za poslovno, podjetniško in socialno izobraževanje in usposabljanje ter da so programi usposabljanja pogosto bolj usmerjeni in stroškovno učinkoviti, če so oblikovani na lokalni in nacionalni ravni; meni, da bi pobude EU mogle in morale koristno dopolniti ukrepe držav članic na tem področju, predvsem s sodelovanjem in izmenjavo najboljših praks;

4.

poudarja, da je treba dati spodbude delodajalcem, ki nizkokvalificiranim ali nekvalificiranim osebam (tudi Romom) nudijo usposabljanje in priložnosti, da pridobijo praktične izkušnje neposredno na delovnem mestu;

5.

v sedanjem času gospodarske negotovosti je zaskrbljen zaradi upada števila državljanov EU, ki razmišljajo o samozaposlitvi; meni, da bi morale EU in države članice okrepiti usklajena prizadevanja, da bi izboljšale podjetniško kulturo v Evropi in preučile možnosti sprejetja posebnih ukrepov in ciljev, s katerimi bi podjetništvo spet postalo privlačno, tudi za kvalificirane delavce s strokovnimi izkušnjami ter predvsem v sektorjih, ki imajo strateški pomen za Unijo; verjame na primer, da je treba vzpostaviti močno povezavo med temi pobudami in dejavnostmi Komisije na področju industrijske politike; meni, da bi morali takšni ukrepi zajemati tudi ukrepe za lažjo ustanovitev podjetja;

6.

je seznanjen s predlaganimi ukrepi in pobudami Komisije o podjetniškem izobraževanju in usposabljanju ter poziva države članice, naj jih nemudoma začnejo izvajati v skladu z načelom subsidiarnosti; v zvezi s tem opozarja na pobudo EU z naslovom „Nova znanja in spretnosti za nova delovna mesta“; pozdravlja poziv državam članicam, naj podjetniško izobraževanje in usposabljanje vključijo v nacionalne programe kot ključne kompetence;

7.

meni, da je treba sprejeti pobude za vključitev trdnih meril trajnosti in socialne odgovornosti v podjetniško izobraževanje, da bi novim potencialnim podjetnikom zagotovili nove spretnosti za vodenje podjetja na način, ki krepi njegov pozitiven prispevek družbi, obenem pa ima kar najmanjši negativen učinek na ljudi in okolje;

8.

dojema mrežo odposlancev MSP kot potencialni osrednji forum za izmenjavo preizkušene prakse in za oceno napredka pri izvajanju ukrepov;

9.

podpira ambicije načrtovane uvedbe jamstva za mlade in pripravljenost, da se temu jamstvu namenijo ustrezna sredstva, saj je to pomemben ukrep za pomoč državam članicam pri njihovem prizadevanju za omilitev učinka ogromne brezposelnosti mladih, predvsem v državah, ki jih je močno prizadela kriza; poudarja pomen načrtovanih ukrepov za spodbujanje podjetništva ter podjetniškega izobraževanja in usposabljanja, saj so usmerjeni v ustvarjanje trajnostnih delovnih mest in nimajo skoraj nobenih nepričakovanih učinkov; poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo dodatne ukrepe, kot so davčne olajšave, da bi mala in srednja podjetja spodbudili k zaposlovanju mladih;

10.

poziva Komisijo, naj okrepi podporne in svetovalne ukrepe ter ukrepe pomoči za podjetja, predvsem za manjša, prek posredniških organizacij, in naj oblikuje programe, v okviru katerih bi starejši podjetniki, ki so motivirani za delo mentorja ali tutorja, z znanjem in izkušnjami pomagali mladim, ki odpirajo nova podjetja ali prevzemajo podjetja, ki jih je prizadela kriza;

11.

poziva Komisijo, naj spodbuja vzpostavitev grozdov, to je poslovnih omrežij in združenj, ki pomagajo zagotoviti konkurenčno prednost, imajo koristi od skupnega upravljanja človeških virov in povečujejo konkurenčnost;

12.

poudarja, da mala in srednja podjetja, ki uvedejo informacijske in komunikacijske tehnologije, rastejo dvakrat ali trikrat hitreje; zato poziva Komisijo, naj zagotovi ukrepe, ki bodo podjetnikom omogočili, da izkoristijo vse priložnosti, ki jih nudi enotni digitalni trg;

13.

poziva Komisijo in države članice, naj še naprej razvijajo program Erasmus za mlade podjetnike ter naj povečajo število nacionalnih kontaktnih točk, kjer je to potrebno; predlaga okrepitev uporabe obstoječih struktur Evropske podjetniške mreže; meni, da bi morali cilj določiti na 10 000 izmenjav letno z najmanj 10-odstotno letno rastjo, dokler ta cilj ni dosežen;

14.

vidi velik potencial v nadaljnji razširitvi programa za izmenjavo pripravnikov Leonardo in poudarja potrebo po tako imenovanih posredniških organizacijah, ki bodo mala in srednja podjetja podprla v organizacijskih vidikih (na primer pri iskanju ustreznih partnerjev v tujini, iskanju prostorov itd.); poudarja podjetniški potencial dvojnega usposabljanja (vajeništva) za diplomante;

15.

predlaga, da bi morale države članice imeti možnost, da zaprosijo za dodatna sredstva iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji in Evropskega socialnega sklada, če se ta sredstva porabijo za financiranje kratkoročnih ukrepov, kot je podpora in svetovanje novoustanovljenim podjetjem in pri prenosu poslovanja, in ne za nadaljnje preseljevanje podjetij;

16.

predlaga tesnejše usklajevanje obstoječih in prihodnjih orodij za spodbujanje podjetništva, da bi ustvarili spodbude in sinergije na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

17.

pričakuje, da bo prihodnja Komisija v okviru svojih pristojnosti uvrstila spodbujanje podjetništva ter podjetniškega izobraževanja in usposabljanja med glavne teme ter da bo zagnala evropsko partnerstvo, v katerem bodo države članice ocenjene glede na svoj napredek, med drugim na podlagi naslednjih meril:

18.

spodbuja države članice, naj nemudoma sprejmejo nacionalne, regionalne in lokalne strategije za vključitev podjetniškega izobraževanja in usposabljanja v učne načrte (za osnovno, sekundarno, poklicno in univerzitetno izobraževanje ter izobraževanje odraslih); pričakuje, da bodo te strategije zajele vse vrste podjetij ter tudi socialne in okoljske učinke podjetništva; poudarja pomen praktično usmerjenih in interaktivnih elementov socialnega, poslovnega in podjetniškega izobraževanja in usposabljanja;

19.

meni, da poklicno izobraževanje in usposabljanje lahko zagotovita spretnosti, znanje in kompetence, ki so potrebne na trgu dela, predvsem za brezposelne, pa tudi svetovanje posameznikom v zvezi z iskanjem zaposlitve; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo zagotavljanje poklicnega izobraževanja in usposabljanja po Evropi, da bi izboljšali preglednost, priznavanje in kakovost kompetenc in kvalifikacij, mobilnost učencev in delavcev pa bo lažja;

20.

poudarja, da je znanje o delovanju trgov ter gospodarskih in finančnih sistemih bistveno za dobro vodenje podjetja in da bi ga zato bilo treba vključiti v nacionalne sisteme osnovnega izobraževanja in v programe usposabljanja EU; poziva Komisijo in države članice, naj finančno izobraževanje nemudoma vključijo v svoje programe usposabljanja;

21.

poudarja pomen vajeništva za mlade v gospodarskih sektorjih z dobrimi možnostmi kot pomembnega koraka pri prehodu iz izobraževanja v poklicno življenje;

22.

pozdravlja koncept skupnosti znanja in inovacij, ki je z osredotočanjem na podjetništvo prek vključevanja delov trikotnika znanja, torej raziskav, višjega izobraževanja in inovacij, pomembno gonilo inovacij glede na velike družbene spremembe in torej pomemben instrument za zagotavljanje rasti in novih delovnih mest; zato poudarja, da bi morale imeti vse skupnosti znanja in inovacij podjetništvo vtkano v svoje strukture in v svoje pristope k raziskavam, inovacijam in usposabljanju; poudarja, da bi morale skupnosti znanja in inovacij sprejemati in deliti najboljše prakse v zvezi z uporabo inovativnih konceptov in tehnologij pri izobraževanju in usposabljanju; priporoča tudi, naj se izvede dolgoročnejša ocena vzpostavitve skupnosti znanja in inovacij, namenjene nadaljnjemu razvoju takšnih inovativnih konceptov izobraževanja in usposabljanja z posebnim poudarkom na podjetniškem izobraževanju;

23.

poziva Komisijo in skupino EIB, naj v sodelovanju z združenji malih in srednjih podjetij okrepita svoja prizadevanja na področju informacij, da bi bila mala in srednja podjetja bolje seznanjena z možnostmi financiranja;

24.

poudarja, da je oblikovanje prožnih možnosti financiranja bistveno za novoustanovljena podjetja; poudarja, da bi bilo treba odpraviti različno davčno obravnavanje lastniškega in dolžniškega kapitala in uvesti davčno olajšavo za naložbe; poudarja, da je treba zagotoviti kredite in si prizadevati za okrepitev lastniškega financiranja prek boljšega okolja za zasebni lastniški in tvegani kapital, vključno s podporo za sklade MSP in skupinskimi naložbami brez visokih stroškov prospekta, saj so bančna posojila ena glavnih oblik financiranja MSP; poziva k uvedbi davčne olajšave za naložbe zasebnega lastniškega kapitala;

25.

poudarja, da so upravna bremena še vedno ena večjih ovir pri ustanavljanju in ohranjanju podjetij; vztraja, da zmanjšanje nepotrebnega upravnega bremena ostaja visoko na politični agendi, in pričakuje, da bo naslednja Komisija pripravila specifične predloge za politike in ukrepe do leta 2020 v kontekstu prednostnih nalog akta za mala podjetja, ki bi vključevale konkretne kvantitativne cilje (na primer 25-odstotno zmanjšanje upravnega bremena s predpisi EU do leta 2020);

26.

pozdravlja ukrepe, ki jih na tem področju predlaga Komisija, ter opominja na s tem povezane poudarke Parlamenta v resolucijah z dne 23. oktobra 2012 o malih in srednjih podjetjih (MSP): konkurenčnost in poslovne priložnosti (1) in z dne 5. februarja 2013 o boljšem dostopu do finančnih sredstev za mala in srednja podjetja (2);

27.

pozdravlja ponovne pozive Komisije državam članicam, naj zmanjšajo stroške in čas, potrebne za ustanovitev podjetja; izpostavlja omejen napredek od sprejetja akta za mala podjetja in poziva države članice, naj povečajo svoja prizadevanja v zvezi s tem;

28.

poudarja, da je treba pri ustvarjanju podjetjem prijaznega okolja prek ustreznih poslovnih podpornih storitev upoštevati raznolikost poslovnih modelov, kot so družinska podjetja, zadruge in drugi;

29.

poudarja, da podporni ukrepi EU za mala in srednja podjetja še vedno niso uravnoteženi in da veliko držav članic pri oblikovanju zakonodaje ne upošteva posebnih značilnosti malih podjetij;

30.

poudarja, da dostop do financ ostaja ena glavnih ovir za razvoj malih in srednjih podjetij; poziva Komisijo, naj v celoti oceni, ali finančni instrumenti, namenjeni malim in srednjim podjetjem, kot je mikrofinančno orodje PROGRESS, v resnici olajšajo dostop malih in srednjih podjetij do financ, predvsem glede na dejstvo, da finančne institucije v nekaterih državah članicah določajo izredno stroge pogoje za posojanje tem podjetjem;

31.

pozdravlja prizadevanja Komisije, da država članicam pomaga izboljšati finančne in upravne ureditve za prenos poslovanja; meni, da je treba izboljšati davčno obdelavo inovativnih oblik financiranja, kot je skupinsko financiranje ter financiranje s sredstvi tveganega kapitala ali prek poslovnih angelov; poziva države članice, naj povečajo podporo prenosom poslovanja prek finančnih instrumentov na nacionalni ravni z jamstvi za posojila ter drugim oblikam financiranja, kot je skupinsko financiranje ali financiranje prek poslovnih angelov, ter pozdravlja poudarek Komisije na platformah za skupinsko financiranje; meni, da bi bilo treba prenose poslovanja olajšati z ustreznimi pobudami za usposabljanje o upravljavskih spretnostih, kot v primerih, ko se podjetja prenesejo zaposlenim;

32.

ugotavlja, da so zapletena pravila o DDV že dolgo ena glavnih ovir, ki preprečuje podjetnikom, da izrabijo potencial enotnega trga; poziva Komisijo, naj z eno izjavo čim prej predloži načrtovane predloge za uskladitev pravil in zmanjšanje stroškov izpolnjevanja predpisov v zvezi z DDV, da bi bilo lahko sprejeti v sedanjem zakonodajnem obdobju;

33.

meni, da so predlagani ukrepi za zmanjšanje upravnega bremena (ki lahko prek urejanja vključuje nepotrebno in nesorazmerno breme) in birokratskega bremena dopolnilo k načelom akta za mala podjetja; obžaluje, da akcijski načrt ne omenja določenih pomembnih pobud, na primer ukrepov za uporabo testa za MSP na nacionalni ravni, prihodnje vloge skupine na visoki ravni za zmanjšanje upravnega bremena ali vzpostavitve letne preglednice o regulativnih bremenih v EU in državah članicah; poziva Komisijo, naj pod vodstvom odposlanca za MSP določi ustrezen časovni razpored za pregled in revizijo desetih najbolj obremenjujočih ukrepov EU, da bi zmanjšali nepotrebna in prekomerna bremena; potrjuje, da takšno zmanjšanje v nobenem primeru ne sme ogroziti temeljnih družbenih in okoljskih standardov;

34.

poziva države članice, naj novoustanovljenim podjetjem omogočijo obdobje, ko so oproščeni plačevanja prispevkov za socialno varnost, in ko so oproščeni plačevanja akontacije davkov, tako da podjetja prva leta plačajo le davek na dejanski dobiček; vztraja, da mora biti sistem popolnoma pregleden, da ga ne bo mogoče zlorabljati;

35.

poudarja, da je prenos znanja med centri znanja, kot so raziskovalni inštituti in centri odličnosti, ter malimi in srednjimi podjetji pomemben za njihov uspeh; poudarja potrebo po jasni opredelitvi procesa prenosa znanja v prakso in njegovih koristi za uspešne podjetniške grozde;

36.

podpira navedeni cilj Komisije, da bo dala drugo priložnost poštenim podjetnikom v stečaju in zmanjšala regulativno breme za podjetnike;

37.

poudarja pomen svobodnih poklicev za podjetništvo v Evropi; pozdravlja napoved Komisije, da bo vzpostavila delovno skupino za preučitev posebnosti in potreb svobodnih poklicev; poziva Komisijo, naj pri pripravi ocene učinka zakonodajnih predlogov ter pri spremljanju ukrepov v zvezi z aktom za mala podjetja upošteva sklepe te delovne skupine opozarja, da bi to delo lahko vodilo k oblikovanju evropske listine za svobodne poklice;

38.

poudarja pomen razvoja inovacijskih sposobnosti na splošno in podpore inovacij, katerih gonilo so zaposleni, tako v novih kot obstoječih podjetjih; poudarja tudi, da so podjetniško najuspešnejša podjetja pogosto oddeljena podjetja že obstoječih (spin-off), kjer imajo zaposleni priložnosti, da razvijajo svoje ideje v varnih in z viri podprtih okvirih; poleg tega poudarja, da imajo podjetniki kvalificirano ali nekvalificirano ozadje, tako da podjetniška prizadevanja ne bi smela biti usmerjena samo v akademike; poudarja, da ima tudi poklicno in praktično usposabljanje pomembno vlogo pri prizadevanjih za spodbujanje podjetništva in inovacij;

39.

poudarja pomen razvoja pozitivnih spodbud za spodbujanje zaposlenih, da ustanovijo svoje podjetje s skrajšanim delovnim časom;

40.

poziva k uporabi določb o prožnosti v večletnem finančnem okviru, namenjenih za Program za konkurenčnost podjetij in MSP (COSME), zlasti za finančne instrumente; zahteva, naj se v večletnem finančnem načrtu ohranijo programi mikrofinanciranja (npr. Progress in JASMINE);

41.

poudarja, da je oblikovanje prožnih možnosti financiranja bistvenega pomena za novoustanovljena podjetja ter mala in srednja podjetja, da bi jim omogočili lažji dostop do sredstev; priznava, da so za različna podjetja lahko primerni različni deleži lastniškega, dolžniškega kapitala in hibridnega kapitala, ter poziva države članice, naj odpravijo različno davčno obravnavanje lastniškega in dolžniškega kapitala ter naj preučijo možnost uvedbe davčnih olajšav za naložbe v resnično gospodarstvo, da bi spodbudili trajnostno rast in ustvarili delovna mesta; poziva Komisijo, naj oceni koristi listinjenja mikroposojil;

42.

spodbuja države članice, naj spodbujajo razdelitev pogodb o izvedbi javnega naročila v sklope, da bi olajšala udeležbo malih in srednjih podjetij na javnih razpisih, na primer z vključitvijo načela „uporabe ali razlage“ v svoji nacionalni zakonodaji o javnih naročilih;

43.

obžaluje, da v nekaterih državah članicah še vedno veljajo stroge zahteve za novoustanovljena podjetja; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo države članice čas, ki je potreben za odobritev licence ali drugih dovoljenj za ustanovitev podjetja, skrajšale na en mesec;

44.

udarja pomen posebnih storitev za novoustanovljena podjetja za diplomante, ki so se v času usposabljanja udeležili posebnih tečajev podjetništva;

45.

poziva države članice, naj vzpostavijo enotne kontaktne točke, kjer bodo na voljo vse podporne storitve za podjetja, tudi glede dostopa do financiranja iz različnih virov, nasvetov o novoustanovljenih podjetjih in informacij o poslovnih priložnostih v EU in zunaj nje;

46.

poziva države članice, naj v svoji nacionalni zakonodaji sprejmejo uravnotežen pristop k časovnem okviru ustavitve stečajnega postopka in k poravnavi dolga, da bi pošteni podjetniki v stečaju dobili novo priložnost in da bi se karseda zmanjšala tveganja upnikov;

47.

podpira uvedbo vseevropskega dneva podjetništva, ki bo poudaril in predvsem medijsko izpostavili uspešne podjetniške zgodbe; meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti primerom podjetnikov, ki so zmožni ustvariti gospodarsko dodano vrednost ob spoštovanju temeljnih načel EU glede trajnosti in družbene odgovornosti; upa, da bodo šole in izobraževalne ustanove sodelovale pri dogodku prek srečanj s podjetniki in obiski v podjetjih;

48.

poudarja velik potencial žensk v podjetništvu in poziva Komisijo, naj predloži zanesljive podatke, ki bodo omogočili boljšo evalvacijo obstoječe zakonodaje in učinkovitejšo odpravo morebitnih ovir za podjetnice;

49.

poudarja pomen zadrug in socialnih podjetij kot orodja za ustvarjanje delovnih mest, predvsem za mlade, saj imajo pomembno vlogo pri trajnostnem lokalnem razvoju, ne le v gospodarskem, ampak tudi v družbenem smislu, pa tudi z vidika zaposlovanja;

50.

poudarja pomembno vlogo informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) v podjetništvu ter poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo in spodbujajo programe za razvoj veščin IKT, predvsem pri mladih in ženskah;

51.

meni, da je posebno pozornost treba nameniti tudi drugim skupinam, ki so slabo zastopane v podjetniškem svetu, kot so mladi, starejši, invalidi in priseljenci;

52.

meni, da demografski izzivi zahtevajo širšo strategijo, ki bo združevala ustvarjanje delovnih mest ter izpolnjevanje novih in nastajajočih potreb na evropskem trgu dela; s tem v zvezi meni, da je treba doseči večji napredek pri izboljšanju mobilnosti delavcev EU, tudi raziskovalcev in drugih strokovnjakov, da bi uresničili Evropo brez meja na notranjem trgu EU;

53.

poudarja, da nepriznavanje tujih šolskih in poklicnih spričeval predstavlja veliko oviro za priseljence pri ustanavljanju podjetja; zato poziva k takojšnjemu dogovoru o direktivi o priznavanju poklicnih kvalifikacij;

54.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

24.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 436/17

—

ob upoštevanju letnega poročila Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki, zlasti dela o evropski varnostni in obrambni politiki (14605/1/2012),

—

ob upoštevanju členov 2, 3, 21, 24 in 36 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—

ob upoštevanju naslova V Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 14. decembra 2012,

—

ob upoštevanju sklepov medparlamentarne konference za skupno zunanjo in varnostno politiko ter skupno varnostno in obrambno politiko z dne 6. septembra 2013,

—

ob upoštevanju evropske varnostne strategije z naslovom „Varna Evropa v boljšem svetu“, ki jo je Evropski svet sprejel 12. decembra 2003, in poročila o njenem izvajanju z naslovom „Zagotavljanje varnosti v spreminjajočem se svetu“, ki ga je Evropski svet sprejel 11. in 12. decembra 2008,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o skupni varnostni in obrambni politiki z dne 1. decembra 2011 in 23. julija 2012 ter sklepov Sveta o združevanju in souporabi vojaških zmogljivosti z dne 23. marca 2012,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o strategiji za pomorsko varnost z dne 26. aprila 2010,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o zaščiti ključne informacijske infrastrukture z dne 27. maja 2011 in predhodnih sklepov Sveta o kibernetski varnosti,

—

ob upoštevanju kodeksa ravnanja za združevanje in souporabo zmogljivosti, ki so ga sprejeli obrambni ministri EU 19. novembra 2012,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. julija 2013 z naslovom „Za konkurenčnejši in učinkovitejši obrambni in varnostni sektor“ (COM(2013)0542),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o poenostavitvi pogojev za prenose obrambnih proizvodov znotraj Skupnosti (1),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti, ter spremembi direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES (2),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 12. septembra 2013 o pomorski razsežnosti skupne varnostne in obrambne politike (3) ter o vojaških strukturah EU: trenutno stanje in obeti (4), z dne 22. novembra 2012 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike (5), o klavzuli o medsebojni obrambi in solidarnostni klavzuli EU: politična in operativna razsežnost (6), o vlogi skupne varnostne in obrambne politike v primeru podnebno pogojenih kriz in naravnih nesreč (7) ter o kibernetski varnosti in obrambi (8), pa tudi resolucij z dne 14. decembra 2011 o vplivu finančne krize na obrambne sektorje držav članic EU (9), z dne 11. maja 2011 o razvoju skupne varnostne in obrambne politike po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe (10) in z dne 23. novembra 2010 o civilno-vojaškem sodelovanju in razvoju civilno-vojaških zmogljivosti (11),

—

ob upoštevanju svojih priporočil visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Komisije, Svetu in Komisiji z dne 13. junija 2013 o pregledu organizacije in delovanja Evropske službe za zunanje delovanje v letu 2013 (12) in pregleda delovanja te službe v letu 2013, ki ga je visoka predstavnica predložila julija 2013 (13),

—

ob upoštevanju poročila visoke predstavnice/podpredsednice Komisije z dne 15. oktobra 2013 o skupni varnostni in obrambni politiki,

—

ob upoštevanju poročila Evropske službe za zunanje delovanje o reviziji postopkov skupne varnostne in obrambne politike za krizno upravljanje, ki ga je 18. junija 2013 sprejel Politični in varnostni odbor (PSC),

—

ob upoštevanju ustanovne listine Združenih narodov,

—

ob upoštevanju člena 119(1) Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0360/2013),

1.

je seznanjen z velikimi in stalnimi spremembami v geopolitičnem okolju, za katere so značilne večdimenzionalne in asimetrične grožnje, nadnacionalni terorizem, vzpon novih sil in strateški premik pozornosti ZDA k tihomorski regiji, vse hujša revščina, lakota in nestabilnost v južni soseščini EU, vse večji pomorski varnostni izzivi, širjenje orožja za množično uničevanje in povečano nezakonito trgovanje z ročnim orožjem malega kalibra in lahkim strelnim orožjem, izzivi pri zanesljivi oskrbi z energijo, zlom finančnega sistema ter huda in dolgotrajna finančna in gospodarska kriza, ki bo imela velik vpliv na BDP številnih držav članic EU in posledično na nacionalne obrambne proračune na obeh straneh Atlantika;

2.

je prepričan, da je ponovna opredelitev in povečanje vloge Evrope v svetu eden največjih izzivov 21. stoletja in da je napočil trenutek, ko bodo morale države članice Unije pokazati potrebno politično voljo, da bo EU postala pomemben akter na svetovnem prizorišču in zagotavljala varnost z dejansko strateško avtonomnostjo; meni, da je potrebna sprememba miselnosti držav članic, da bi utrdili evropski pristop k zavzeti in učinkoviti varnostni in obrambni politiki;

3.

zato pozdravlja sklep Evropskega sveta, da na vrhu decembra 2013 organizira razpravo o varnosti in obrambi; meni, da je to primerna priložnost, da se na najvišji politični ravni poudari, da so varnostna in obrambna vprašanja še vedno pomembna in da je evropska razsežnost bolj aktualna kot kdaj prej, in da se to sporoči evropski javnosti; je trdno prepričan, da mora biti EU sposobna zagotoviti varnost svojim državljanom, se zavzemati za temeljne vrednote in jih braniti, prevzeti svoj delež odgovornosti za svetovni mir ter odigrati učinkovito vlogo pri preprečevanju in upravljanju regionalnih kriz v širši soseščini, s tem pa prispevati k njihovemu reševanju in se zaščititi pred njihovimi negativnimi učinki;

4.

pozdravlja tudi vmesno poročilo visoke predstavnice/podpredsednice Komisije o skupni varnostni in obrambni politiki, ki se osredotoča na številne ovire, s katerimi se slednja sooča; vseeno obžaluje dejstvo, da poročilo ne predlaga več v smislu ukrepov, ki naj bi odpravili prav pomanjkljivosti skupne varnostne in obrambne politike;

5.

z zanimanjem pričakuje pomembne odločitve, ki bodo sprejete na decembrskem vrhu, in v tem poročilu podaja svoja priporočila v skladu z nedavnimi stališči Evropskega parlamenta, pri čemer posveča pozornost potekajoči razpravi o treh glavnih skupinah vprašanj, ki jih je Evropski svet opredelil decembra 2012;

6.

ugotavlja, da Lizbonska pogodba na področju skupne varnostne in obrambne politike uvaja več novih instrumentov, ki še niso bili uporabljeni v praksi;

7.

v zvezi s tem opozarja na možnost stalnega strukturnega sodelovanja (PESCO) med državami članicami (člen 46(6) PEU), prenos instrumentov ter zmogljivosti za načrtovanje in izvajanje vojaških operacij skupne varnostne in obrambne politike na to skupino držav članic (člena 42(5) in 44(1) PEU) ter ustanovitev zagonskega sklada za pripravljalne dejavnosti za misije, ki se ne krijejo iz proračuna Unije (člen 41(3) PEU) in niso vključene v mehanizem Athena; zato poziva predsednika Evropskega sveta in visoko predstavnico/podpredsednico, naj se ustanovi zagonski sklad; v tem okviru poudarja, kako pomembno je vključiti vprašanja skupne varnostne in obrambne politike v politike EU, ki večplastno vplivajo na varnost in obrambo ali prispevajo k skupni varnostni in obrambni politiki, na primer na področju razvoja in človekovih pravic, industrijskih raziskav in inovacij, notranjega trga, mednarodne trgovine, vesolja in drugod, da se podprejo države članice, ki sodelujejo pri krepitvi skupne varnostne in obrambne politike;

8.

poudarja, da so te sporazumne določbe pomembne za razvoj skupne varnostne in obrambne politike, in poziva Evropski svet, naj organizira resno razpravo o njihovem izvajanju na usklajen način; poziva predsednika Evropskega sveta, predsednika Komisije in visoko predstavnico/podpredsednico, naj v tem procesu odigrajo dejavno vlogo;

9.

poudarja, da naj bi se EU v skladu s pogodbama zavzemala za mir, svoje vrednote in blaginjo svojih državljanov (člen 3 PEU), na mednarodnem prizorišču pa naj bi si prizadevala za utrjevanje in podporo demokracije, pravne države in človekovih pravic ter za preprečevanje sporov in krepitev mednarodne varnosti v skladu s cilji in načeli ustanovne listine Združenih narodov, helsinške sklepne listine in pariške listine, tudi s tistimi, ki se nanašajo na zunanje meje (člen 21 PEU); je prepričan, da skupna varnostna in obrambna politika služi tem ciljem, zato jo je treba nadgraditi;

10.

poudarja, da je glavna prednost Evropske unije ta, da ima na voljo različne politike in instrumente, ki jih združuje v tako imenovanem celostnem pristopu, in da bi bilo mogoče z vključitvijo skupne varnostne in obrambne politike v ta pristop doseči boljše rezultate na vseh ravneh; v zvezi s tem pozdravlja pregled organizacije in delovanja Evropske službe za zunanje delovanje, ki ga je visoka predstavnica/podpredsednica objavila julija 2013 in v katerem je priznala, da obstajajo težave z usklajevanjem ter hitrostjo in učinkovitostjo odločanja na področju skupne varnostne in obrambne politike; z zanimanjem pričakuje konkretne odločitve, ki naj bi bile sprejete na decembrskem vrhu, in pričakuje, da bo v prihodnjem skupnem sporočilu visoke predstavnice/podpredsednice in Komisije o izvajanju celostnega pristopa nadaljnje vključevanje skupne varnostne in obrambne politike temeljito analizirano;

11.

znova izraža prepričanje, da so elementi evropske varnostne strategije iz leta 2003, ki je bila dopolnjena v letu 2008, še vedno ustrezni, vendar bi morala EU to strategijo pregledati in dopolniti, pri tem pa upoštevati nedavne dogodke in nov nabor varnostnih izzivov in tveganj ter znova opredeliti svoje strateške interese, cilje in prednostne naloge, z večjim poudarkom na zaščiti svojih državljanov, obrambi ključnih infrastruktur in svoji soseščini ter z učinkovitejšim prepletanjem različnih regionalnih in tematskih podstrategij; meni, da bo ta pregled ponudil jasnejši strateški okvir za zunanje delovanje EU in povečal skladnost, hkrati pa omogočil boljše obveščanje državljanov o prihodnjih izzivih in tveganjih; zato poziva Evropski svet, naj začne razpravo o ustreznem strateškem okviru za Unijo, pooblasti visoko predstavnico/podpredsednico Komisije, naj še pred koncem leta 2014 pripravi predloge v zvezi s tem, ter z rednim posodabljanjem poskrbi za trajnostne nadaljnje ukrepe, kot so bili prvotno opredeljeni v okviru evropske varnostne strategije;

12.

poziva k pregledu strateškega okvira EU, ki naj bo podlaga za belo knjigo o varnostni in obrambni politiki EU, in predlaga, da bi Evropski svet lahko sprožil potrebni postopek; poziva države članice EU, naj resno preučijo evropsko razsežnost v svojih nacionalnih varnostnih strategijah, belih knjigah in odločanju na področju obrambe; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj pripravi skupni obrazec za načrtovanje sočasnih nacionalnih revizij;

13.

poudarja, da je treba zagotoviti, da bo EU z misijami za krizno upravljanje sposobna prispevati k preprečevanju, stabilizaciji in reševanju konfliktov;

14.

je prepričan, da uvedba klavzule o vzajemni obrambi in solidarnostne klavzule v pogodbi (člen 42(7) PEU in člen 222 PDEU) utrjuje občutek skupne prihodnosti med evropskimi državljani; opominja države članice, da bo lahko Unija svojo vlogo v svetu odigrala le v duhu zavezanosti, medsebojnega razumevanja in resnične solidarnosti, s čimer bo prispevala k varnosti Evrope in svojih državljanov; zato izreka pohvalo Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje za skupni predlog o načinu izvajanja solidarnostne klavzule s strani Unije ter poziva voditelje držav in vlad, naj potrdijo zavezanost vzajemni solidarnosti in ponudijo jasno operativno razlago obeh klavzul;

15.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da število in pravočasnost misij in operacij skupne varnostne in obrambne politike ter razvoj civilnih in zlasti vojaških sredstev in zmogljivosti za to politiko ne izpolnjujejo zahtev, glede na to, da postaja soseščina EU vse bolj nevarna in nestabilna; še zlasti obžaluje omejen obseg misij skupne varnostne in obrambne politike v zvezi s krizo v Libiji in Maliju ter dejstvo, da so postopki odločanja v Uniji premalo prožni, zaradi česar prihaja do zapoznelih učinkovitih odzivov v kriznih scenarijih, kot ponazarjata oba primera; poziva k spremljanju razmer in nadaljevanju operativnega delovanja v vzhodni Evropi in na južnem Kavkazu, ki je že prineslo pozitivne rezultate; poziva k bolj ambicioznim ciljem in resnejšim prizadevanjem za boljšo zasnovo prihodnjih misij in operacij skupne varnostne in obrambne politike ob upoštevanju izkušenj ter k oblikovanju ustreznih strategij izhoda; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj usmerja ta proces, in v zvezi s tem pozdravlja njeno poročilo, objavljeno 15. oktobra 2013, kot pomemben korak k učinkovitejši in bolj proaktivni skupni varnostni in obrambni politiki;

16.

poudarja, da je treba povečati prepoznavnost evropskega kriznega upravljanja in vsa prizadevanja osredotočiti na skupno varnostno in obrambno politiko, ob tem pa v skladu z določbami člena 44 PEU v primerih, ko je to ustrezno, sprejeti sklep Sveta, s katerim bo izvajanje nalog preneseno na skupino držav članic, ki so na to pripravljene in imajo tudi ustrezne zmogljivosti;

17.

na osnovi nedavnih izkušenj izraža zaskrbljenost, da celostni pristop h kriznemu upravljanju še ni v celoti izkoriščen; meni, da so misije in operacije bolj smiselne, če so vključene v regionalne strategije, o čemer priča primer Afriškega roga; je seznanjen s predlogi postopkov za krizno upravljanje za operacije skupne varnostne in obrambne politike, ki so jih države članice sprejele 18. junija 2013;

18.

predlaga, da se funkcionalni problemi pri civilnih misijah skupne varnostne in obrambne politike, zlasti kar zadeva hiter začetek teh misij in kadrovske vire, rešijo s pregledom njihovega pravnega in finančnega okvira, ki pogosto otežuje proces odločanja in privede do zamud; poziva k povečanju števila usposobljenih in politično neodvisnih strateških načrtovalcev, ki je v primerjavi s številom misij premajhno; poziva države članice, naj oblikujejo civilne rezervne enote, ki bi jih bilo mogoče po potrebi hitro uporabiti, in v zvezi s tem pozdravlja nedavno odprtje stalnega skladišča skupne varnostne in obrambne politike;

19.

opozarja na svojo resolucijo iz leta 2001, ki je zahtevala ustanovitev evropskih civilnih mirovnih sil; pozdravlja nedavna prizadevanja za ustanovitev prostovoljskih enot za humanitarno pomoč v sklopu Komisije in skupine strokovnjakov s področja mediacije, dialoga in sprave v Evropski službi za zunanje delovanje; pozdravlja tudi obstoj in nadaljevanje partnerstva za vzpostavljanje miru med Evropsko službo za zunanje delovanje in ustreznimi interesnimi skupinami civilne družbe;

20.

poudarja pomembno vlogo mediacije in dialoga v preprečevanju in mirnem reševanju sporov; izreka pohvalo za napredek, ki ga je Evropska služba za zunanje delovanje dosegla pri krepitvi svojih zmogljivosti za mediacijo, in ponovno poudarja, da podpira nadaljnje povečevanje evropskih zmogljivosti na tem področju; meni, da je uspešno sodelovanje Evropskega parlamenta v postopkih mediacije dokazalo, kako pomembna je lahko vloga poslancev v podpiranju postopkov mediacije in dialoga, ter namerava še dodatno okrepiti svoja prizadevanja na tem področju;

21.

predlaga, da se v vse misije skupne varnostne in obrambne politike vključijo svetovalci na področju človekovih pravic in spolov, ter spodbuja izmenjavo najboljše prakse med misijami skupne varnostne in obrambne politike, da bi v celoti upoštevali vprašanja človekovih pravic ter popolnoma zaščitili ženske in jih vključili v reševanje konfliktov in urejanje razmer po konfliktih; poziva Svet in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj sprejmeta nadaljnje ukrepe za vključevanje vidikov spolov v kadrovsko načrtovanje misij skupne varnostne in obrambne politike;

22.

opozarja, da sta za uspešne vojaške operacije potrebna jasno vodenje in nadzor; zato znova poziva k ustanovitvi stalnega vojaškega operativnega poveljstva; z obžalovanjem ugotavlja, da pri tem vprašanju ni bilo napredka in da se nekatere države članice tej zamisli odločno upirajo; poudarja še, da skupna varnostna in obrambna politika brez ustreznega zgodnjega opozarjanja in obveščevalne podpore ne bo učinkovita; zato meni, da bi moralo imeti omenjeno poveljstvo obveščevalni oddelek in oddelek za zgodnje opozarjanje/seznanjanje z razmerami;

23.

znova izraža podporo začasni rešitvi in opozarja na svoj predlog za izboljšanje razmer dejavnega operativnega centra za Afriški rog in za zagotavljanje pomoči vojaškemu načrtovanju in usklajevanju akterjev na terenu; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj predvidi takšno možnost v okviru sedanje velikosti in infrastrukture centra, da se optimizira uporaba obstoječih virov, ter naj preuči možnost razširitve geografskega območja delovanja, tako da bi zajelo tudi druge pomembne regije; meni, da bi moral imeti ta organ pravno sposobnost in da bi moral usklajevati naročila med Brusljem in poveljstvi posameznih misij, pri tem pa z ekonomijo obsega ustvarjati čim večje prihranke;

24.

ugotavlja, da bojne skupine EU še nikoli niso bile uporabljene, in meni, da bo sčasoma težko upravičiti njihov obstoj; poudarja, da so pomembno orodje za oblikovanje sil, usposabljanje in hiter odziv; pozdravlja odločitev, da bo to vprašanje obravnavano med decembrskim vrhovnim srečanjem; je prepričan, da bi morala imeti EU samostojne bojne sile v visoki pripravljenosti, sestavljene iz zemeljskih, zračnih, pomorskih, kibernetskih in posebnih enot, z visoko zastavljenimi cilji; poudarja, da bi lahko bojne enote EU uporabili v vseh vrstah kriz, vključno s podnebno pogojenimi humanitarnimi krizami; podpira prilagodljivejši in bolj ciljno usmerjen pristop, da bi izboljšali odzivanje, prilagodljivost različnim kriznim razmeram in modularnost ter tako presegli pomanjkljivosti v začetnih fazah operacij skupne varnostne in obrambne politike, ne da bi ogrozili operativne zmogljivosti bojnih enot kot celote;

25.

poudarja, da bi si morali bolj prizadevati za povezovanje pobud, kot sta Eurocorps in evropska zračna skupina, na ravni EU;

26.

potrjuje, da sedanji sistem, po katerem vsaka stran nosi svoje stroške, pomeni velik problem za skupno varnostno in obrambno politiko, saj povzroča zamude ali popolnoma ustavi proces odločanja, zlasti glede hitre napotitve bojnih enot; predlaga, naj se države članice za uporabo bojnih enot pod zastavo EU dogovorijo o mehanizmu financiranja EU, ki bo temeljil na delitvi bremen, da bi te enote v prihodnje lahko zaživele v praksi; zaradi skladnosti in učinkovitosti poziva tudi k temu, da Evropska služba za zunanje delovanje prevzame nadzor nad finančnimi instrumenti, povezanimi z ukrepi za obvladovanje kriz, ki jih načrtuje in izvaja; pričakuje, da bodo visoka predstavnica/podpredsednica in zainteresirane države članice v zvezi s tem podale konkretne predloge;

27.

je poleg tega zaskrbljen, da bi ekonomska in dolžniška kriza lahko vplivala na pripravljenost držav članic EU prispevati k misijam in operacijam skupne varnostne in obrambne politike, zlasti tistim, ki imajo vojaške in obrambne posledice; zato poziva, da se razširi obseg mehanizma Athena in uporabi zagonski sklad (člen 41 PEU), da bi zagotovili hitro financiranje nujnih nalog; vseeno poudarja, da bi bilo treba skupno varnostno in obrambno politiko naslednjič okrepiti v skladu s proračunskimi omejitvami, če se bo izkazalo, da je to potrebno;

28.

poziva države članice, naj preučijo možnosti, ki jih ponuja stalno strukturno sodelovanje (PESCO), in začnejo izvajati določbe iz Pogodbe, da bi se spopadle z „utrujenostjo“ skupne varnostne in obrambne politike ter poglobile vojaško sodelovanje in povezovanje; poziva Evropski svet, naj pripravi jasne smernice za izvajanje tega sodelovanja, in poziva tiste države članice, ki jih to ne zanima, naj delujejo konstruktivno; poudarja, da bi državam morali omogočiti, da se pridružijo naknadno, kar bi zagotavljalo prožnost in preprečilo Evropo dveh hitrosti;

29.

poudarja, da ima EU velik interes za varno in odprto pomorsko okolje, ki omogoča prost prehod za namene trgovine ter miroljubno, zakonito in trajnostno izkoriščanje bogastev oceanov; poudarja, da je treba razviti pomorsko zunanjo politiko EU, ki si bo prizadevala za zaščito in ohranjanje ključne infrastrukture, poti na odprtem morju in naravnih virov ter poudarila mirno reševanje sporov v okviru mednarodnega prava in v skladu z določbami konvencije ZN o pomorskem pravu; pričakuje sprejetje strategije EU za pomorsko varnost v skladu s sklepi Sveta iz aprila 2010 in poziva k oblikovanju posebnega načrta izvajanja; poudarja, da je medsektorska in čezmejna povezava pomorskega nadzora že medsektorsko orodje celostne pomorske politike EU; opozarja, da je zelo pomembno, da se hitro izvede projekt skupnega okolja za izmenjavo informacij na področju pomorstva EU in poveže celostna pomorska politika in skupna varnostna in obrambna politika, da bi izboljšali izmenjavo informacij med njima;

30.

poudarja, da je treba preprečiti militarizacijo regij, kot je Arktika, in da je treba spore reševati po mirni poti, vključno s trgovinskimi instrumenti;

31.

zahteva, da Evropski svet ponovno potrdi pomen vesolja, ki podpira strateško neodvisnost EU in njenih držav članic ter možnost avtonomnega dostopa do vesolja z razvojem naprav za izstrelitev in satelitov; ponovno poudarja pomen zbiranja natančnih obveščevalnih podatkov za civilne in vojaške misije in operacije skupne varnostne in obrambne politike; zlasti poudarja vlogo opreme, ki je nameščena v vesolju, pri preprečevanju sporov in obvladovanju kriz pred in med krizo ter po njej; poziva Komisijo, naj pripravi posebno politiko, ki bo podprla razvoj večnamenske vesoljske opreme;

32.

ponovno poudarja vse večji pomen obravnavanja tveganj v zvezi s kibernetsko varnostjo; poziva Evropski svet, naj pripravi smernice za izvajanje evropske strategije kibernetske varnosti in sprejme konkretne ukrepe za zaščito kibernetske infrastrukture in naložbe v okrepitev vseevropskega sodelovanja pri postopkih kriznega upravljanja, vajah na temo kibernetske varnosti, usposabljanju in izobraževanju; poziva Komisijo in visoko predstavnico/podpredsednico, naj poskrbita, da bo kibernetska varnostna politika uzakonjena na medsektorski način, da bo zagotovljeno ustrezno povezovanje med notranjo in zunanjo varnostno politiko EU ter nadnacionalnimi grožnjami in tveganji; poziva vse države članice, naj oblikujejo ali dokončajo nacionalne strategije za kibernetsko varnost in si prizadevajo za večjo časovno usklajenost na ravni Unije;

33.

poziva Evropski svet, naj znova potrdi pomen oskrbe z energijo v Evropi ter raznovrstnega in trajnostnega dostopa do energetskih virov; ugotavlja, da nekatere države članice nimajo zmogljivosti za povečanje raznovrstnosti oskrbe z energijo, zaradi česar postajajo vse bolj ranljive; v zvezi s tem zelo podpira prizadevanja držav članic za sodelovanje v kriznih razmerah; poudarja, da bi zaščita ključne infrastrukture v Evropi morala aktivirati klavzulo o vzajemni obrambi in/ali klavzulo o solidarnosti; ugotavlja, da operacija ATALANTA že izvaja vlogo energetske varnosti z bojem proti piratom, ki so od leta 2008 ugrabili več naftnih tankerjev; zato meni, da morajo biti ti vidiki del potrebnega strateškega pristopa; v zvezi s tem poudarja, da je dobava energije ključni dejavnik za uspešne misije in operacije skupne varnostne in obrambne politike;

34.

poudarja pomen energetske učinkovitosti na področju obrambe in še zlasti dejstvo, da je treba oceniti učinek porabe energije na obrambne proračune in vojaško učinkovitost ter oblikovati celovito strategijo za energetsko učinkovitost za oborožene sile;

35.

poudarja, da je za EU pomembno, da krepi partnerstva in poglablja varnostni dialog z Združenimi narodi, regionalnimi organizacijami in pomembnimi akterji, vključno z državami vzhodnega partnerstva in južne soseščine;

36.

poudarja, da bi se morala EU tudi v prihodnje povezovati z Združenimi narodi, Afriško unijo, organizacijo OVSE in zvezo ASEAN pri izmenjavi analiz in skupnem spopadanju z izzivi okoljske politike in podnebnih sprememb, med drugim z njihovimi obrambnimi vidiki; poudarja, da je potrebno preventivno delovanje, in poziva EU, naj razvije in izboljša zmogljivosti zgodnjega opozarjanja;

37.

poziva k tesnejšemu sodelovanju med strukturami EU in Nata na podlagi dopolnjevanja in k tesnejšemu usklajevanju, ki bo pomagalo preprečiti podvajanje med partnerjema in omogočilo učinkovito obravnavo novih groženj; je prepričan, da krepitev skupne varnostne in obrambne politike ne škodi kolektivni varnosti in čezoceanskim povezavam, ampak jih kvečjemu krepi; trdi, da razvoj obrambnih zmogljivosti v kontekstu EU koristi tudi Natu; je seznanjen s konstruktivnim sodelovanjem v zvezi s pobudo EU o združevanju in izmenjavi ter Natovo pobudo o pametni obrambi; pozdravlja namero Republike Cipra, da se pridruži Natovemu partnerstvu za mir, kar lahko spremeni tok dogajanj, in poziva Turčijo, naj zavzame prav tako konstruktivno držo; poziva k oblikovanju celostnega okvira za sodelovanje med EU in Natom in poglobitvi političnega dialoga ob doslednem spoštovanju sprejemanja odločitev obeh strani;

38.

meni, da mora imeti EU zmožnosti za samostojno delovanje, zlasti v svoji soseščini, vendar mora pri tem vedno upoštevati določbe ustanovne listine ZN in v celoti spoštovati mednarodno humanitarno pravo;

39.

se strinja s pomisleki, da bo nadaljnje krčenje državnih obrambnih proračunov onemogočilo ohranjanje kritičnih vojaških zmogljivosti in povzročilo nepopravljivo izgubo znanja in tehnologij; ugotavlja, da je med operacijami v Libiji in Maliju postalo očitno, da so zmogljivosti držav članic pomanjkljive in da je gospodarska kriza še poglobila obstoječe strukturne težave; vendar ponavlja, da je ta težava bolj politične kot proračunske narave;

40.

je seznanjen s predlogi, ki jih je visoka predstavnica/podpredsednica predložila oktobra 2013 v poročilu o skupni varnostni in obrambni politiki, zlasti tiste, katerih namen je oblikovati spodbude, vključno z davčnimi spodbudami, za sodelovanje na področju obrambne zmogljivosti; poudarja, da je to priložnost za države članice, da prednosti tesnejšega sodelovanja v celoti izkoristijo za večjo vojaško učinkovitost in se odločijo, da bodo optimizirale ter bolje in pametneje uporabljale omejena sredstva z ustvarjanjem sinergij in z usklajenim zmanjševanjem nepotrebnega podvajanja ter presežnih in zastarelih zmogljivosti;

41.

pozdravlja potekajoči ponovni pregled načrta za razvoj zmogljivosti, ki bo temelj skupnega dolgoročnega koncepta za preoblikovanje gradnje zmogljivosti; meni, da bi morali o tem konceptu preoblikovanja redno razpravljati, poenostaviti njegovo uporabo in ga po potrebi pregledovati;

42.

opozarja na mandat Evropske agencije za obrambo, kakor ga določata člena 42(3) in 45 PEU, v skladu s katerima so agenciji zaupane pomembne naloge, izvajanje stalnega strukturnega sodelovanja, oblikovanje evropske politike zmogljivosti in oboroževanja, razvoj vojaških zmogljivosti držav članic ter krepitev industrijske in tehnološke osnove za obrambni sektor, vendar brez finančnih posledic za proračun EU;

43.

meni, da združevanje in souporaba vojaških zmogljivosti, čeprav ne moreta rešiti vseh težav, veliko pripomoreta k reševanju pomanjkljivosti v evropskih zmogljivostih; pozdravlja podporno vlogo Evropske obrambne agencije in dosedanji napredek; meni, da združevanja in souporabe ne bi smeli uporabljati le v povezavi s skupnim zagotavljanjem virov, ampak tudi za povezovanje, in da bi morala zajemati tudi skupno vzdrževanje in uporabo zmogljivosti;

44.

poziva, naj Evropska obrambna agencija dobi večjo vlogo pri usklajevanju zmogljivosti, da se dokončno odpravijo podvajanje in vzporedni programi v državah članicah, ki pretirano obremenjujejo davkoplačevalce;

45.

poziva države članice, naj izboljšajo izmenjavo informacij o obrambnem načrtovanju in v skladu s kodeksom ravnanja o združevanju in souporabi te rešitve vključijo v cikle nacionalnega obrambnega načrtovanja in procese sprejemanja odločitev;

46.

poudarja, da so medsebojno zaupanje, preglednost in zanesljivost ključni dejavniki za uspeh vseh skupnih prizadevanj na področju varnosti in obrambe; je prepričan, da mora biti razvoj obrambnih zmogljivosti zasidran v strateškem pristopu, ki določa ustrezno kombinacijo zmogljivosti in ciljev, za katere bi jih morali uporabiti;

47.

glede na to, pričakuje, da se bodo na prihodnjem vrhu o obrambi:

48.

pozdravlja sporočilo Komisije „Za konkurenčnejši in učinkovitejši obrambni in varnostni sektor“, ki vsebuje nekatere sveže zamisli in predloge; popolnoma podpira prizadevanja Komisije za poglobitev trga notranje obrambe in varnosti ter razvoj politike obrambne industrije, ki zagotavlja ustrezno pomoč za mala in srednja podjetja, ki imajo ključno vlogo na področju inovacij, raziskav in razvoja, ustvarjanja delovnih mest in gospodarske rasti, v skladu s strategijo Evropa 2020;

49.

poudarja, da je krepitev tehnološke in industrijske osnove obrambnega sektorja cilj Unije, določen v členih 42(3) in 45 PEU; poudarja, da je zanesljiva tehnološka in industrijska osnova evropske obrambe (EDTIB), ki lahko vzdržuje skupno varnostno in obrambno politiko ter nadalje povečuje evropske vojaške zmogljivosti in hkrati ohranja strateško avtonomnost EU, ključna za učinkovito evropsko obrambo; opozarja na povezavo med raziskavami, industrijo in razvojem zmogljivosti, ki so nujni za gospodarsko rast, ustvarjanje delovnih mest in konkurenčnost, pa tudi za močnejšo skupno varnostno in obrambno politiko;

50.

ponovno poudarja potrebo po močni in manj razdrobljeni evropski obrambni industriji, ki bo lahko trajno vzdrževala skupno varnostno in obrambno politiko ter povečala strateško avtonomnost EU; poudarja pomen certificiranja in standardizacije za izboljšanje interoperabilnosti oboroženih sil; poziva Evropski svet, naj Evropski obrambni agenciji naloži izdelavo časovnega načrta za oblikovanje obrambnih industrijskih standardov, državam članicam pa naroči, naj poenostavijo evropske certifikacijske procese z medsebojnim priznavanjem certifikatov in uskladitvijo postopkov;

51.

poudarja, da so predvidevanje in upravljanje sprememb ter preoblikovanje sestavni del vsake industrijske politike; zato meni, da morata nadaljnje tržno povezovanje v obrambnem sektorju nujno spremljati dejavni socialni dialog in zmanjševanje negativnih posledic za regionalno in lokalno gospodarstvo, ob uporabi vseh možnosti finančnih instrumentov EU, kot sta Evropski socialni sklad in Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji;

52.

poziva Evropski svet, naj ukrepa na teh področjih z ustreznim financiranjem raziskav in razvoja, med drugim na ravni Unije; podpira vzpostavitev uspešnega in stroškovno učinkovitega sodelovanja med civilnimi varnostnimi in obrambnimi raziskovalnimi dejavnostmi; vendar poudarja, da bo učinkovit izvozni režim za izdelke z dvojno rabo potreben tudi v prihodnje;

53.

poudarja, da je treba zagotoviti nove vire financiranja za raziskave in inovacije na področju obrambe, na primer v sklopu Obzorja 2020;

54.

v celoti podpira razpravo o treh skupinah tem na decembrskem obrambnem vrhu; poudarja, da so vse tri enako pomembne in da so medsebojno logično povezane, saj služijo istemu strateškemu cilju;

55.

poziva Evropski svet in snovalce politike na vseh ravneh v državah članicah Unije, naj bodo ambicioznejši in pogumnejši pri dajanju pobud za javno razpravo, saj je to v času varčevanja še bolj pomembno; poudarja, da je treba več vložiti v sodelovanje na področju varnosti in obrambe in ga pospešiti ter pojasniti vzročno zvezo med varnostjo in obrambo na eni strani ter svobodo, demokracijo, pravno državo in blaginjo na drugi;

56.

opozarja na neločljivo povezavo med notranjo in zunanjo varnostjo in poudarja, da je mirno, varno in stabilno okolje temeljni pogoj za ohranitev političnega, ekonomskega in socialnega modela v Evropi;

57.

močno upa, da ta Evropski svet ne bo osamljen dogodek, ampak začetek nepretrganega procesa, v katerem se bodo na ravni Evropskega sveta redno obravnavala varnostna in obrambna vprašanja; je naklonjen pripravi časovnega načrta s konkretnimi primerjalnimi merili in roki ter mehanizmom poročanja, v smislu nadaljnjega ukrepanja po Evropskem svetu; se zavzema za srednjeročno oblikovanje sveta obrambnih ministrov, ki bi varnostnim in obrambnim zadevam dal pravo težo;

58.

je odločen vzdrževati in krepiti tesnejše povezave z nacionalnimi parlamenti držav članic na rednih srečanjih, da se spodbudi dialog in izmenjava stališč o varnostnih in obrambnih zadevah;

59.

je prepričan, da je skupna varnostna in obrambna politika temeljni steber procesa evropskega povezovanja;

60.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, podpredsednici/visoki predstavnici, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic EU, generalnemu sekretarju Nata, predsedniku parlamentarne skupščine Nata, generalnemu sekretarju Združenih narodov, predsedujočemu OVSE, predsedniku parlamentarne skupščine OVSE, predsedniku skupščine Afriške unije ter generalnemu sekretarju ASEAN.

24.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 436/26

—

ob upoštevanju naslova V Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti členov 21, 21, 42, 45 in 46, ter členov 173, 179–190 in 352 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in njenega Protokola št. 10,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 13. in 14. decembra 2012 in procesa, ki vodi do srečanja Evropskega sveta o obrambi, načrtovanega za 19. in 20. december 2013,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. julija 2013 z naslovom „Za konkurenčnejši in učinkovitejši obrambni in varnostni sektor“ (COM(2013)0542),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. decembra 2007 z naslovom „Strategija za močnejšo in konkurenčnejšo evropsko obrambno industrijo“ (COM(2007)0764),

—

ob upoštevanju evropske varnostne strategije, ki jo je sprejel Evropski svet 12. decembra 2003, in poročila o njenem izvajanju, ki ga je Evropski svet odobril 11. in 12. decembra 2008,

—

ob upoštevanju izjave o okrepitvi evropske varnostne in obrambne politike, ki jo je Evropski svet sprejel 12. decembra 2008, in izjave o krepitvi zmogljivosti, ko jo je Svet sprejel 11. decembra 2008,

—

ob upoštevanju strategije za tehnološko in industrijsko bazo evropske obrambe, ki jo je usmerjevalni odbor Evropske obrambne agencije sprejel 14. maja 2007,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/411/SZVP z dne 12. julija 2011 o določitvi statuta, sedeža in načina delovanja Evropske obrambne agencije ter o razveljavitvi Skupnega ukrepa 2004/551/SZVP (1),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/81/ES o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti (2),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 22. novembra 2012 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike (3) in z dne 14. decembra 2011 o vplivu finančne krize na obrambne sektorje držav članic EU (4),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0358/2013),

1.

opozarja, da je za delovanje skupne varnostne in obrambne politike potrebna močna tehnološka in industrijska baza evropske obrambe (EDTIB), ki je bistveni element zmogljivosti Evrope za zagotavljanje varnosti njenih državljanov, zaščito njenih vrednot in spodbujanje njenih interesov; poudarja, da je evropski obrambni sektor pomemben vir rasti in inovacij, ključnih elementov stabilnosti in varnosti; meni, da bi morala biti vzpostavitev in razvoj konkurenčne EDTIB del strateških prednostnih nalog EU;

2.

opozarja na raven operativnih ambicij, ki so opredeljene v izjavi Sveta o okrepitvi zmogljivosti z dne 11. decembra 2008, ter civilne in vojaške naloge, opredeljene v členu 43(1) PEU; opozarja na zaveze držav članic, da bodo izboljšale svoje vojaške zmogljivosti; poziva Evropski svet, naj v ta namen začne razvijati politiko evropskih zmogljivosti in oboroževanja, kot določa člen 42(3) PEU;

3.

ugotavlja, da se obrambni proračuni v EU zmanjšujejo, čeprav nekatere tretje države, kot so Kitajska, Indija, Brazilija in Rusija, povečujejo svoje obrambne izdatke; opozarja na spremenljive svetovne strateške razmere, skrčene obrambne proračune, zlasti zaradi gospodarske in finančne krize, vedno hitrejši tehnološki razvoj in na dejstvo, da se evropska podjetja v sektorju obrambne industrije nastalemu položaju prilagajajo tako, da dajejo večji poudarek izvozu v tretje države, na račun prenosa občutljivih tehnologij in pravic intelektualne lastnine, ter selijo proizvodnjo iz EU;

4.

je zaskrbljen zaradi znižanja naložb v obrambo in poziva države članice, Evropsko obrambno agencijo in Komisijo, naj sprejmejo protiukrepe v odgovor na vedno večjo nevarnost za EDTIB, da bodo njene dejavnosti v prihodnje nadzirale in omejevale tretje sile z različnimi strateškimi interesi; poziva države članice, naj okrepijo industrijsko sodelovanje v Evropi in z razvojem in proizvodnjo učinkovitih vojaških in varnostnih zmogljivosti na podlagi najnaprednejše tehnologije zagotoviti čim večjo strateško avtonomijo;

5.

poudarja, da se je z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe industrijska, vesoljska in raziskovalna politika EU razširila na obrambno področje; poudarja, da programi Unije na drugih področjih, kot so notranja varnost in varnost na mejah, obvladovanje nesreč in razvoj, ponujajo velike možnosti za skupno razvijanje zmogljivosti, potrebnih za te politike in izvajanje misij SVOP;

6.

ponovno poudarja, da je treba doseči napredek pri utrditvi EDTIB, in ugotavlja, da naraščajoča izpopolnjenost in stroški tehnologij, vse močnejša mednarodna konkurenca ter zmanjševanje obrambnih proračunov in obsega proizvodnje še naprej omogočajo večnacionalne obrambne projekte, obrambna industrija v nobeni državi članici pa ne more več biti samozadostna na strogi nacionalni osnovi; obžaluje, da čeprav je bila v evropski vesoljski industriji dosežena določena raven koncentracije, v sektorjih kopenske in mornariške tehnologije še vedno prevladuje razdrobljenost po posameznih državah;

7.

poudarja, da bi morala vzpostavitev evropske obrambne industrije potekati trajnostno, v vseh državah članicah, na podlagi obstoječe industrijske infrastrukture in uveljavljenih norm evropskih industrijskih politik iz člena 173 PDEU, ne pa izključno po načelu svobodne konkurence;

8.

opozarja države članice EU, podpredsednico/visoko predstavnico, Evropsko komisijo in Evropsko obrambno agencijo, da več kot dvajset let po koncu hladne vojne in po obdobju, v katerem so države članice EU lahko izkoriščale prednosti razmeroma visokih nacionalnih obrambnih proračunov, te niso zmogle izpolniti globalnih ciljev, sprejetih v Helsinkih, in ostalih skupnih ciljev na področju razvoja vojaških zmogljivosti;

9.

opozarja, da morajo države članice usklajevati svoje obrambne proračune za preprečitev podvajanja in okrepitev skupnih raziskovalnih programov, če Evropa želi ohraniti trdno varnostno in obrambno industrijo;

10.

ugotavlja, da evropski državljani kljub krizi in zmanjševanju proračuna še naprej zahtevajo evropsko obrambno in industrijsko usklajevanje in sodelovanje, ki ga razumejo kot dejavnik spodbujanja varnosti, učinkovitosti in prihrankov;

11.

je seznanjen s sporočilom Komisije z dne 24. julija 2013 in poročilom visoke predstavnice/podpredsednice z dne 15. oktobra 2013 o skupni varnostni in obrambni politiki; meni, da je obžalovanja vredno, da Komisija in ESZD nista izdali skupne evropske izjave v pripravah na obrambni vrh Evropskega sveta, ki bo decembra letos; z zanimanjem pričakuje specifične zakonodajne predloge Komisije o tem, kako izkoristiti evropske sklade za strukturne naložbe, Evropsko podjetniško mrežo, Evropski socialni sklad in Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji, da bi zagotovili uravnotežen razvoj obrambne industrije v vseh delih Evropske unije;

12.

opozarja, da so Komisija in obrambni ministri EU leta 2007 s posebnim sporočilom Komisije in strategijo EDTIB Evropske obrambne agencije že opozorili na to, da je treba nujno ukrepati na tem področju; obžaluje, da so bile izgubljene priložnosti za redno oddajo poročil o izvajanju in posodobitev strategij po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe; obžaluje, da najnovejše sporočilo ne upošteva prejšnjih strategij; poziva Komisijo in Evropsko obrambno agencijo, naj v prihodnje razvijata skupno strategijo EDTIB, ki bo slonela na preteklih izkušnjah;

13.

v svoji obširni oceni meni, da sta se strategiji nezadostno izvajali zaradi pomanjkanja skupnega razumevanja EDTIB, kar izhaja iz različnih nacionalnih in industrijskih interesov ter trdoživih nacionalnih navad v oborožitvenem sektorju; se zaveda dejstva, da obstajajo države članice brez lastne nacionalne obrambne industrije in/ali industrijskih niš, ki si v svetovnem merilu prizadevajo za kar največjo stroškovno učinkovitost, pri čemer države z manj konkurenčno obrambno industrijo dajejo prednost nacionalnim dobavnim verigam, države z močnejšo nacionalno obrambno industrijo pa sprejemajo močno svetovno konkurenco;

14.

pozdravlja odločitev Evropskega sveta, da se na dnevni red decembrskega vrha uvrsti točka o krepitvi evropske obrambe; poziva Evropski svet, naj poskrbi za potreben nov in ambiciozen zagon in naj opredeli smernice, splošne politične prednostne naloge in časovne načrte, ki bodo podprli resnično evropsko tehnološko in industrijsko bazo obrambe, ki jo bodo spremljali ustrezni ukrepi za izgradnjo integritete in zaupanja in ki bo usmerjena v zmogljivosti in bo spodbujala sinergije, zagotavljala učinkovito rabo omejenih virov, se izogibala podvajanju, bo povezana in konkurenčna na svetovnem trgu;

15.

meni, da je obžalovanja vredno, da pretekla prizadevanja, da bi strnili povpraševanje niso zmanjšala razdrobljenosti povpraševanja v EU, kjer obstaja 28 držav obrambnih potrošnic in še več odjemalcev izdelkov za civilno in vojaško rabo; obžaluje, da načrt za razvoj zmogljivosti Evropske obrambne agencije ni bil preveč uspešen; zato poziva Evropski svet, naj začne pregled evropske obrambe in prenese v prakso usklajevanje nacionalnih procesov obrambnega načrtovanja na ravni EU; na osnovi te ocene poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj spodbudi široko zastavljen proces za pripravo bele knjige o evropski varnosti in obrambi, da bi strnili procese EU za določanje strateških ambicij in razvoj zmogljivosti;

16.

poziva države članice, naj nadalje raziščejo možnost časovnega usklajevanja in skupnega načrtovanja upravljanja življenjskega cikla obrambnih zmogljivosti v sodelovanju z Evropsko obrambno agencijo; meni, da bi bila višja stopnja sinergij, ki bi vodile k skupni politiki evropskih zmogljivosti in oboroževanja, kot navaja člen 42 PEU, temeljni pogoj za to, da se usklajevanje vojaških potreb preobrazi v usklajeno nabavo opreme med državami članicami, kar bi ustvarilo pogoje za uspešno čeznacionalno preoblikovanje obrambne industrije EU, ki bi temeljilo na povpraševanju;

17.

je seznanjen z delom zveze NATO pri procesu obrambnega načrtovanja, v okviru katerega po potrebi poteka usklajevanje članov zveze, vključno s 26 evropskimi zavezniki, da se zagotovita razvoj in vzdrževanje ustreznih obrambnih zmogljivosti za reševanje izzivov v prihodnosti; ugotavlja, da zveza NATO že dolgo priznava potrebo po tesnem sodelovanju z industrijo, ne nazadnje zato, da bi pripomogli k razvoju zahtev glede vojaških zmogljivosti, zlasti v zvezi s standardizacijo in interoperabilnostjo, hkrati pa spodbujali čezatlantsko obrambno tehnološko in industrijsko sodelovanje;

18.

meni, da bi si morala evropska industrijska politika na področju obrambe za cilj zastaviti optimizacijo zmogljivosti držav članic z uskladitvijo razvoja, razporeditve in vzdrževanja palete zmogljivosti, instalacij, opreme in storitev, da bi tako zagotavljali cel nabor nalog, tudi najzahtevnejših misij, s krepitvijo evropske obrambne industrije, spodbujanjem sodelovanja na področju raziskav in tehnologije ter razvojem programov sodelovanja na področju opreme;

19.

priznava pomen evropske obrambne industrije za inovacije in rast, saj neposredno in posredno ustvarja približno 400 000 delovnih mest v Uniji; poudarja dejstvo, da je glede na to, da se evropsko obrambno gospodarstvo srečuje z več izzivi, potreben nov pristop, ki bo prinesel manj podvajanja in vodil do širše ekonomije obsega in večje industrijske konkurence;

20.

meni, da je prišel čas, da se začne spodbujati prostovoljni pristop pri obravnavi drobljenja evropskega industrijskega obrambnega trga, spodbujanju konsolidacije tega trga (in začetkov harmonizacije) glede ponudbe in povpraševanja, pravil in standardov, ter da je treba začeti vlagati v celostno in trajnostno industrijsko politiko, ki bo temeljila na raziskavah, inovacijah, povečevanju učinkovitosti rabe virov, strategiji za surovine, krepitvi MSP ter razvoju regionalnih mrež; v celoti podpira prizadevanja Komisije za poglobitev notranjega trga obrambe in varnosti z ustrezno podporo MSP, ki igrajo pomembno vlogo pri zagotavljanju inovativnosti, razvoju specializiranih zmogljivosti in najnovejših tehnologij ter ustvarjanju novih delovnih mest v okviru strategije „Evropa 2020“;

21.

meni, da je pomembno, da države članice okrepijo sodelovanje, da bi bile kos industrijskim izzivom, in ugotavlja, da proračunske omejitve in naraščajoča svetovna konkurenca pomenijo, da EU potrebuje notranja partnerstva in združevanja ter delitev nalog; podpira Evropsko obrambno agencijo v njenih prizadevanjih za spodbujanje regionalnih grozdov;

22.

meni, da je treba priznati, da je obrambni trg zelo specifičen, saj obstajajo obveznosti v zvezi z nadzorom izvoza in bojem proti širjenju zadevnih izdelkov ter stroge tajnosti, in dejstvo, da je število podjetij, ki oskrbujejo trg omejeno, povpraševanje pa skoraj izključno na strani držav;

23.

meni, da je tudi obrambna industrija zelo posebna, saj so razvojni postopki dolgi, sistemi pa morajo delovati več desetletij, stroški programov so visoki in še naraščajo, trženje proizvodov pa je močno odvisno od vlad držav članic;

24.

podpira potencial in spodbuja dvojno naravo proizvodov varnostne in obrambne industrije, zlasti na področju raziskovanja vesolja, pomorstva, letalstva in telekomunikacij; poudarja, da je obrambna industrija pomembno gonilo za napredne tehnologije, ki se nato v poznejši fazi uporabljajo v komercialne namene;

25.

poziva Evropski svet, naj EDTIB podpre z vsemi sredstvi in naj v ta namen predvsem bolje opredeli njen obseg, zlasti z vidika subjektov, vključenih vanjo, in jim podeli poseben status gospodarskih subjektov na področju obrambe v Evropi;

26.

meni, da bi bilo treba te gospodarske subjekte na področju obrambe določiti glede na dodano vrednost, ki jo dejansko zagotavljajo v Evropi, in sicer s tehnološkega in družbeno-ekonomskega vidika; zato meni, da bi morali omogočiti sodelovanje v evropskih programih le tem gospodarskim subjektom v Evropi;

27.

meni, da bi morali priznati koncept gospodarskih subjektov na področju obrambe v Evropi in spoštovati razumna merila glede zaposlovanja, znanstvene in tehnološke ustreznosti, odločanja in proizvodnje znotraj EU, kar bi jim omogočalo določeno zaščito;

28.

poziva države članice, naj razvijejo svoje industrijske in tehnološke baze obrambe ter centre odličnosti, ki naj temeljijo na ključnih tehnologijah v povezavi z učinkovitimi mehanizmi podjetniškega upravljanja na ozemlju Evropske unije, s čimer bi razvile večjo medsebojno odvisnost;

29.

poziva države članice, naj spodbujajo sodelovanje med glavnimi podjetji obrambne industrije in univerzami; poudarja, da je mogoče s takim sodelovanjem razširiti bazo znanja univerz;

30.

poziva države članice in Komisijo, naj čim bolj omejijo odvečne regulativne ovire, izboljšajo dialog med obrambnimi podjetji in spodbudijo njihovo racionalizacijo, da bi tako omogočili nakup opreme, najbolje prilagojene njihovim potrebam z vidika zmogljivosti in stroškov; poziva k nujnemu prestrukturiranju evropskih podjetij za preseganje nacionalnih meja in bolj globalno vizijo;

31.

meni, da imajo mala in srednja podjetja, ki oblikujejo in proizvajajo številne inovativne izdelke, pomembno vlogo pri vzdrževanju in utrjevanju EDTIB; ugotavlja, da je razdrobljenost evropskega obrambnega trga ovira za zmožnost MSP pri trženju izdelkov; poziva države članice, Evropsko obrambno agencijo in Komisijo, naj skupaj razvijejo načine in sredstva za krepitev malih in srednjih podjetij na trajnosten način in za olajšanje dostopa do javnih naročil, povezanih z obrambo; poudarja, da bi skupen sistem standardizacije in certificiranja koristil evropskim podjetjem, vključno z MSP, saj bi izboljšal njihov dostop do evropskih in mednarodnih trgov, ustvaril delovna mesta in povečal njihov dostop do financiranja EU;

32.

ponovno poudarja, da je standardizacija obrambne opreme bistvenega pomena za oblikovanje konkurenčnega enotnega evropskega obrambnega trga ter za zagotavljanje interoperabilnosti in lažje sodelovanje pri oborožitvenih programih, za projekte združevanja in souporabe in trajnostno interoperabilnost med silami držav članic, s čimer bi zmanjšali ravni stroškov za vzdrževanje in uporabo ter zagotovili, da se bodo lahko obrambne zmogljivosti držav članic čim bolje uporabljale v skupnih operacijah;

33.

opozarja, da se širijo konkurenčni industrijski standardi za civilne in vojaške izdelke; obžaluje omejen uspeh izvajanja standardizacijskih sporazumov (STANAG) in priporočil (STANREC) zveze NATO; poziva Komisijo in Evropsko obrambno agencijo, naj spodbujata usklajen nabor skupnih standardov v obrambi in razvijeta „hibridne standarde“ na področjih dvojne rabe; poziva države članice, naj poskrbijo, da bodo njihovi nadaljnji koraki pri določanju vojaških standardov temeljili na civilnih predlogih Komisije in evropskih organizacij za standardizacijo;

34.

spodbuja države članice, naj preučijo možnosti, ki jih je predstavila Evropska obrambna agencija v zvezi z oblikovanjem osnutkov evropskih standardov za vojaške proizvode in njihovo uporabo, na primer za gradnjo sanitetnih ladij ali na področju daljinsko upravljanih zračnih sistemov;

35.

pozdravlja predloge Evropske komisije v zvezi s standardizacijo in poziva Evropski svet, naj jih upošteva in poda konkretne predloge na tem področju;

36.

poziva države članice, naj poenostavijo evropske postopke certificiranja z medsebojnim priznavanjem certifikatov in oblikovanjem skupnih civilnih in vojaških evropskih postopkov certificiranja;

37.

v zvezi s prestrukturiranjem industrije poudarja, da je pomembno poskrbeti za to, da se ne ogrozi zanesljive oskrbe; poziva države članice, Evropsko obrambno agencijo in Komisijo, naj hitro razvijejo celostni in ambiciozni sistem zanesljivosti oskrbe po vsej EU, zlasti za strateške materiale in bistvene tehnologije, ki bo temeljil na sistemu vzajemnih garancij ter analizi tveganj in potreb, če je mogoče z uporabo pravne podlage, ki ureja stalno strukturno sodelovanje;

38.

poziva države članice, naj kot prvi korak k izpolnitvi tega cilja v celoti izkoristijo možnosti, ki jih ponujajo splošna in globalna dovoljenja iz Direktive 2009/43/ES o prenosu obrambnih proizvodov znotraj EU, in pospešijo prizadevanja, da bi se v praksi začel izvajati okvirni dogovor za zanesljivost oskrbe v primerih operativne nujnosti iz leta 2006;

39.

poziva Evropsko obrambno agencijo in Komisijo, naj predložita skupno strategijo neodvisnosti od bistvenih tehnologij, zlasti glede neomejenega dostopa do civilnih in vojaških (z dvojno rabo) nastajajočih in ključnih omogočitvenih tehnologij in razpoložljivosti teh tehnologij, kot so vrhunska mikro/nanoelektronika, umetna inteligenca in fotonika, ki jih je treba obravnavati kot bistvene za misije SVOP; poziva države članice, naj z uporabo EDTIB okrepijo samozadostnost EU na teh ključnih področjih;

40.

spodbuja države članice, naj industrijske presežke, ki so posledica upada povpraševanja, odpravijo z dajanjem pobud za nove skupne projekte, ki se bodo bolj oprli na Evropsko obrambno agencijo, ki ni dovolj izkoriščena in finančno podprta, in upoštevali spoznanja, pridobljena med nedavnimi skupnimi operacijami, med katerimi so se pokazale pomanjkljivosti, na primer na področju strateškega in taktičnega prevoza ter opazovanja iz zraka in iz vesolja; priporoča razvoj ključnih elementov s civilno-vojaško rabo, ki jih v večini držav članic EU močno primanjkuje, kot so sistemi zrakoplovov na daljinsko upravljanje, ter s tem spodbuditev razvoja visoke tehnologije in podporo prizadevanjem, da ključne kompetence ostanejo v Evropi; spodbuja sodelovanje EU v skupnih projektih prek najema in/ali nabave zmogljivosti z dvojno rabo in morebitno nabavo prototipov;

41.

na podlagi preteklih izkušenj meni, da mora biti skupno izvajanje razvojnih in proizvodnih dejavnosti v skupnih programih oboroževanja organizirano po strogem načelu industrijske in gospodarske učinkovitosti, da bi tako preprečili podvajanje dela in višanje stroškov;

42.

poziva države članice, naj pri načrtovanju velikih nakupov obrambne tehnologije dajejo prednost projektom znotraj EU ali skupnim programom oziroma novim evropskim tehnologijam, s čimer lahko hkrati spodbudijo evropsko trgovino, okrepljeno sodelovanje in konkurenco pri kakovosti in cenah na svetovnem obrambnem trgu;

43.

poziva Evropski svet, naj glede na obstoječi upravni dogovor med Evropsko obrambno agencijo in Organizacijo vzajemnega sodelovanja na področju oborožitve (OCCAR) zagotovi uspešno izvajanje skupnih projektov in načrtuje tesnejše sodelovanje med tema organizacijama;

44.

poziva Evropski svet, naj Evropski obrambni agenciji omogoči, da bo lahko v celoti prevzela svojo institucionalno vlogo, kot je določena v členih 42(3) in 45 PEU, tako da ji nameni potrebna sredstva; ponovno poudarja, da morajo države članice Evropski obrambni agenciji nujno zagotoviti ustrezna finančna sredstva za vse njene misije in naloge; meni, da bi bilo to najbolje narediti s financiranjem stroškov dela in tekočih stroškov agencije iz proračuna Unije, začenši s prihodnjim večletnim finančnim okvirom;

45.

ugotavlja, da bi lahko zaradi gospodarske in finančne krize ter zmanjševanja proračuna za obrambo v večini držav članic prišlo do precejšnjega krčenja, nazadovanja ali zamud pri raziskovalnih in tehnoloških inovacijskih programih skoraj vseh držav članic, kar bo verjetno še naprej vplivalo na evropsko obrambno industrijo in znanstveni napredek Unije na tem področju; poudarja, da bi tak položaj lahko povzročil srednje- in dolgoročno izgubo delovnih mest in industrijskih zmogljivosti ter znanja;

46.

poudarja pomen raziskav in inovacij v obrambnem in varnostnem sektorju in raziskovalnega programa Obzorje 2020, zlasti sedmega družbenega izziva, usmerjenega v varno družbo oziroma varovanje svobode in varnosti Evrope in njenih državljanov; poudarja, da je pomembno spodbujati večnacionalno sodelovanje med državami članicami in njihovimi agencijami na tem področju; meni, da je zaradi visoke zaupnosti raziskav na področju inovacij za obrambno industrijo neizogibno, da se te raziskave financirajo na način, povezan s potrebami; meni, da je zato treba v okviru Skupnega raziskovalnega središča predvideti ustanovitev evropskega inštituta za obrambo in varnost;

47.

pozdravlja namero Komisije, da bo sprejela pripravljalni ukrep za raziskave, ki jih bo financirala EU, v podporo misij SVOP, in poziva Komisijo, naj že v zgodnji fazi prihodnjega večletnega finančnega okvira pripravi predlog, ki bo nekakšen predhodnik teh programov;

48.

meni, da so obrambne raziskave in inovacije, povezane z EDTIB, še vedno del veljavne etične podlage; ugotavlja, da je skupni varnostni in obrambni politiki namenjeno celotno poglavje Lizbonske pogodbe, ki zajema tudi raziskovanje obrambne tehnologije in oblikovanje skupne obrambe Unije; poziva države članice in Evropsko obrambno agencijo, naj znatno povečajo količino in kakovost skupnih projektov za raziskave in razvoj;

49.

opozarja, da mora na podlagi člena 179 PDEU Unija podpirati vse raziskovalne dejavnosti, ki so potrebne na podlagi Pogodb;

50.

ugotavlja, da so se evropski ministri za obrambo novembra 2007 dogovorili o skupnih primerjalnih merilih, da bi porabo za raziskave in tehnologije na področju obrambe povečali na 2 % skupnih izdatkov za obrambo, porabo za raziskave in tehnologije na področju obrambe, ki potekajo preko evropskega sodelovanja, pa na 20 %;

51.

podpira projektno skupino za obrambo, ki zajema Evropsko komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) in Evropsko obrambno agencijo, ki si prizadeva zagotoviti, da se bodo rezultati raziskav v okviru programa Obzorje 2020 lahko uporabljali tudi v raziskavah za razvoj inovacij na področju obrambe, in optimizirati sinergijo med civilno in vojaško uporabo; poziva tudi, naj se preučijo možnosti uporabe javno-zasebnega financiranja prek ustanovitve skupnih podjetij v skladu s členom 187 PDEU;

52.

spodbuja Evropsko obrambno agencijo, naj se opre na pretekle uspešne skupne naložbene programe in naj sodeluje s Komisijo, da bi začela raziskovalne in razvojne programe na podlagi člena 185 PDEU;

53.

opozarja na velik pomen sinergij med civilnimi in vojaškimi raziskavami na področjih z veliko dodano vrednostjo; poudarja, da bi bilo mogoče – čeprav je treba upoštevati večinoma civilno poslanstvo ali suverenost nekaterih projektov – raziskati, kako bi lahko dvojno naravo bolje izkoristili, da bi tako porazdelili stroške, saj so ti sektorji nosilci rasti in zaposlovanja; poudarja, da bi bilo mogoče to sinergijo uresničiti tudi z utrditvijo zasebne evropske ponudbe s poslovnimi priložnostmi;

54.

poziva države članice, naj izoblikujejo ustrezno platformo, prek katere bi raziskave s področja obrambe usmerile v civilno sfero in se ob tem osredinile na aplikacije za najsodobnejše tehnologije; poziva države članice, naj raziskave s področja obrambe usmerijo tudi v obvladovanje naravnih nesreč (v zadnjih štiridesetih letih se je število naravnih nesreč v Evropi povečalo za štirikrat);

55.

meni, da mora obrambna industrija v EU ohraniti visoko stopnjo inovativnosti tako z vojaškega kot s civilnega vidika, da bi bilo tako mogoče odgovoriti na vse grožnje in izzive, s katerimi se bodo morale v naslednjih letih spopasti države članice in EU, ob čemer se je treba opreti na najobetavnejše tehnološke dosežke ne glede na to, ali so bili posebej razviti za obrambo ali za civilne namene;

56.

poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo rezultati raziskav v politiki intelektualne lastnine ustrezno varovani, in meni, da bi bilo treba še bolj okrepiti vlogo Evropske obrambne agencije na tem področju, da bi že v zgodnji fazi omogočili bodoče tehnološko in industrijsko sodelovanje med partnerji EU;

57.

je prepričan, da področje vesolja prispeva k strateški avtonomiji EU in da ima možnost držav članic do avtonomnega dostopa ključno vlogo v obrambnem in varnostnem sektorju; poudarja, da je pomembno ohranjati odličnost te tehnološko inovativne in učinkovite industrije, da bi tako zagotovili tehnološko neodvisnost Evropske unije;

58.

pozdravlja oblikovanje in razvoj evropskih satelitskih sistemov (Galileo, Copernicus in EGNOS); poudarja, da bo razvoj takšnega sistema dal velik zagon ne le vesoljski industriji, temveč tudi avtonomiji Evrope, ter da je to dobra priložnost za razvoj kritične sestavine industrijske in tehnološke baze evropske obrambe;

59.

poudarja, da je treba zaščititi evropsko vesoljsko infrastrukturo z izoblikovanjem zmogljivosti za nadzor in sledenje v vesolju (SST, „space surveillance and tracking“) na evropski ravni;

60.

opozarja, da digitalna doba s seboj prinaša vse večje izzive za varnost in zaščito infrastrukture in tehnologije, zato izpostavlja potrebo po večjem sodelovanju in izmenjavi znanja in izkušenj med državami članicami na eni strani ter med Evropsko unijo in njenimi ključnimi partnerji na drugi strani;

61.

opozarja, da je treba izdelati evropske standarde na področju IKT in kibernetske varnosti ter jih vključiti v mednarodne standarde;

62.

poziva Komisijo in države članice, naj medsebojno sodelujejo in poskrbijo za to, da bo kibernetska varnost eden ključnih vidikov, ki bi ga bilo treba zato posebej spodbujati z raziskavami in inovacijami v varnostnem in obrambnem sektorju in ki bi morala biti del kratko-, srednje- in dolgoročne strategije;

63.

poziva Komisijo in države članice, naj sistematično upoštevajo izzive kibernetske varnosti v že obstoječih in prihodnjih evropskih civilnih ali vojaških programih (Galileo, Copernicus, Enotno evropsko nebo/SESAR itd.);

64.

opozarja, da morajo države članice nujno izboljšati preglednost in povečati odprtost obrambnih trgov, pri tem pa poudarja posebno naravo javnih naročil za obrambo in meni, da ta vpliva na glavne nacionalne varnostne interese, zato teh naročil ni mogoče obravnavati na enak način kot druge sektorje; poziva države članice in Komisijo, naj poskrbijo za to, da se bodo direktive iz leta 2009 o javnih naročilih za obrambo in prenose pravilno in dosledno izvajale, zlasti glede morebitnih izjem od predpisov EU po členu 346 PDEU, da bi okrepile enotni trg s poenostavitvijo pravil javnega naročanja v obrambnem sektorju, kjer je to primerno;

65.

poziva Komisijo, naj okrepi prizadevanja, da bi na obrambnem trgu ustvarila enake pogoje za vse, z omejitvijo praks, ki izkrivljajo trg, na najnižjo možno raven upravičenih odstopanj; zlasti poudarja potrebo po okrepitvi nadzora državne pomoči in poziva države članice, naj v odnosu do evropskih organov in agencij ter širše javnosti ravnajo bolj pregledno na področju državne pomoči in praks javnega naročanja v obrambnem sektorju;

66.

je zaskrbljen zaradi dejstva, da se številne države članice pripravljajo na nakup rabljenih bojnih letal F-16, ne da bi evropska podjetja dobila pošteno možnost za konkuriranje; meni, da je takšna praksa v nasprotju s ciljem Evropskega sveta za okrepitev industrijske baze evropske obrambe; opominja te države članice, da je treba pri medvladni prodaji upoštevati tudi načela nediskriminacije in preglednosti iz Lizbonske pogodbe;

67.

poziva države članice, Evropsko obrambno agencijo in Komisijo k sodelovanju, da bi postopno odpravile zahteve za protidobave, in obenem pospešile vključitev industrije manjših držav članic v tehnološko in industrijsko bazo evropske obrambe na drugačen način, ne s protidobavami; spodbuja zlasti države članice, naj za uresničitev tega cilja v celoti izkoristijo določbe direktiv o oddajanju del podizvajalcem in splošnih licencah;

68.

poudarja, da je treba pri javnih naročilih za obrambo spodbujati inovativne nabavne tehnike, zlasti e-javna naročila in predkomercialna naročila, ter tiste, ki spodbujajo raziskave in razvoj, saj so lahko posebej primerne za to področje in lahko v postopkih javnega naročanja močno zmanjšajo upravno breme ter stroške; meni, da je treba pri tem poskrbeti za zaščito pravic intelektualne lastnine in znanja; poziva države članice, naj strateško izkoristijo obrambne nabave in uporabljajo inovativna načela oddajanja naročil na podlagi pojma ekonomsko najugodnejše ponudbe;

69.

meni, da bi morali imeti javni organi in podjetja naročniki na področju obrambe in varnosti možnost uporabe posebnega postopka javnega naročanja v zvezi s pogodbami, če je treba razviti inovativne proizvode, storitve ali gradnje ter nato kupiti tako razvito blago, storitve ali gradnje, ki jih ni mogoče zagotoviti z rešitvami, ki so že na voljo na trgu;

70.

poleg tega meni, da bi tak postopek pripomogel k boljšemu delovanju notranjega trga in pospešil razvoj evropskega trga obrambne opreme ter tehnološke in industrijske baze evropske obrambe, hkrati pa bi spodbudil tudi rast inovativnih MSP; poudarja, da je bil v revidiranih direktivah o klasičnih javnih naročilih in javnih naročilih javnih gospodarskih služb že sprejet dogovor o takem postopku, na podlagi katerega lahko javni organi naročniki sklenejo dolgoročno partnerstvo za inovacije, s čimer se omogočita razvoj in kasneje nakup novih in inovativnih proizvodov, storitev ali gradenj, da se tako zagotovita potrebno povečanje povpraševanja in spodbuditev razvoja inovativnih rešitev, ne da bi s tem omejili dostop do trga;

71.

zato poziva Komisijo, naj ta razvoj upošteva v poročilu o izvajanju direktive o javnih naročilih za obrambo (Direktiva 2009/81/ES), ki ga mora do 21. avgusta 2016 predložiti Evropskemu parlamentu in Svetu, in naj temu poročilu priloži zakonodajni predlog o spremembi Direktive 2009/81/ES, s katerim bo v zvezi z zadevnimi pogodbami uveden postopek partnerstev za inovacije;

72.

poziva države članice, naj sprejmejo tudi ukrepe za odpravo podvajanja in presežnih zmogljivosti v tem sektorju z izboljšanjem sodelovanja na notranjem trgu; poudarja potencialne koristi, ki bi jih prineslo skupno javno naročanje po načelih ekonomije obsega in interoperabilnosti; poudarja, da bodo skupni projekti pripomogli k zmanjšanju stroškov in omogočili dolgoročne naložbe;

73.

opominja, da so pogodbe, sklenjene v obrambnem in varnostnem sektorju, pogosto tehnično zapletene; poudarja, da je treba, kadar je to ustrezno, pregledati nepotrebne, nezdružljive ali nesorazmerne tehnične zahteve, saj bi tako zmanjšali in, kjer bi to bilo možno, odstranili ovire na notranjem trgu ter tako olajšali čezmejne javne razpise;

74.

ugotavlja, da je oblikovanje uspešne EDTIB možno le v okviru svetovnega trga in spodbuja Komisijo in Evropski svet, naj k zadevi pristopita z upoštevanjem svetovnih razmer; meni, da bi izvajanje protekcionističnih ukrepov nasprotovalo cilju povečanja konkurenčnosti evropske obrambne industrije;

75.

obžaluje neenakost glede vzajemnega dostopa do trga med ZDA in Evropo in posledično neravnotežje v trgovini na področju obrambe; poziva k prizadevanjem za resnično vzajemnost pri dostopanju do javnih naročil na področju obrambe na obeh straneh Atlantika;

76.

poziva države članice, naj strogo upoštevajo obveznosti, ki jih določa Skupno stališče Sveta 2008/944/SZVP, ki opredeljuje skupna pravila glede nadzora izvoza vojaške tehnologije in opreme, in naj poskrbijo za to, da bodo strogo ocenile vse vloge za licence skladno z vsemi določenimi osmimi merili; poziva države članice in EU, naj si v okviru mednarodnih forumov prizadevajo za večjo preglednost na mednarodnih trgih javnih naročil za obrambo, da bi tako povečali možnost nadzora nad svetovnimi trgovinskimi tokovi na področju oboroževanja, zlasti s spodbujanjem pogodbe o trgovini z orožjem; poziva države članice, naj hitro ratificirajo to pogodbo, da bo po odobritvi Parlamenta lahko začela veljati;

77.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, parlamentom držav članic, parlamentarni skupščini Nata in generalnemu sekretarju Nata.

24.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 436/35

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. oktobra 2013 z naslovom „Krepitev socialne razsežnosti ekonomske in monetarne unije“ (COM(2013)0690),

—

ob upoštevanju poročila z naslovom Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji (1), ki ga je 26. junija 2012 Evropskemu svetu predložil njegov predsednik Herman Van Rompuy,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. novembra 2012 z naslovom „Načrt za poglobljeno in pravo ekonomsko in monetarno unijo: začetek evropske razprave“ (COM(2012)0777),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 14. decembra 2012 o časovnem načrtu za dokončno vzpostavitev ekonomske in monetarne unije (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. marca 2013 z naslovom „Na poti k poglobljeni in pravi ekonomski in monetarni uniji: uvedba instrumenta za konvergenco in konkurenčnost“ (COM(2013)0165),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. marca 2013 z naslovom „Na poti k poglobljeni in pravi ekonomski in monetarni uniji: predhodno usklajevanje načrtov za pomembne reforme ekonomske politike“ (COM(2013)0166),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 14. marca 2013 (3), 28. junija 2013 (4) in 25. oktobra 2013 (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. novembra 2012 z naslovom „Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji“ (6),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. februarja 2013 z naslovom „Socialne naložbe za rast in kohezijo – vključno z izvajanjem Evropskega socialnega sklada 2014–2020“ (COM(2013)0083) in svoje resolucije z dne 12. junija 2013 na to temo (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2013 o evropskem semestru za usklajevanje gospodarskih politik: izvajanje prednostnih nalog za leto 2013 (8),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. oktobra 2009 z naslovom „Solidarnost na področju zdravja: zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v EU“ (COM(2009)0567),

—

ob upoštevanju javne predstavitve na temo Socialna razsežnost Ekonomske in monetarne unije (EMU) – Evropski sistem nadomestil za brezposelnost, ki jo je 9. julija 2013 organiziral Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve (EMPL),

—

ob upoštevanju dokumenta o avtomatskih stabilizatorjih z dne 4. oktobra 2013, ki ga je objavila delovna skupina generalnega direktorata Komisije za zaposlovanje, socialne zadeve in vključenost (GD EMPL),

—

ob upoštevanju poročila z naslovom (Razvoj socialne razsežnosti ekonomske in monetarne unije) z dne 13. septembra 2013, ki ga je pripravil Evropski politični center (EPC),

—

ob upoštevanju načrta za zavarovanje proti cikličnim šokom v evroobmočju, ki ga je septembra 2013 pripravil možganski trust Notre Europe,

—

ob upoštevanju dokumenta za strokovno razpravo z naslovom „Toward a fiscal union for the Euro area (Na poti k fiskalni uniji v evroobmočju)“, ki ga je septembra 2013 pripravil Mednarodni denarni sklad (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2013 z naslovom „Vpliv krize na dostop ranljivih skupin do oskrbe“ (10),

—

ob upoštevanju četrtletnega pregleda razmer na področju zaposlovanja in socialnih razmer v EU iz oktobra 2013,

—

ob upoštevanju vprašanja za Komisijo o sporočilu Komisije z naslovom „Krepitev socialne razsežnosti ekonomske in monetarne unije“ (O-000122/2013 – B7-0524/2013),

—

ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

A.

ker je brezposelnost v EU dosegla alarmantno raven 26,6 milijonov ljudi (11);

B.

ker je brezposelnost mladih dosegla najvišjo raven do sedaj, saj v vsej EU v povprečju znaša 23 %;

C.

ker se dolgotrajna brezposelnost v večini držav članic povišuje in je v EU dosegla najvišjo raven doslej;

D.

ker naraščata strukturna brezposelnost in neskladje med ponudbo dela in povpraševanjem po njem;

E.

ker se od leta 2007 raven revščine v EU povišuje, dohodki gospodinjstev pa se zmanjšujejo, tako da 24,2 % prebivalcev EU grozi revščina in socialna izključenost;

F.

ker se od izbruha krize nenehno povečuje revščina zaposlenih,

G.

ker se je zaradi višje stopnje revščine zaposlenih in večjega števila gospodinjstev brez delovno aktivnih članov povečala raven revščine otrok;

H.

ker se večajo neenakosti znotraj držav članic in med njimi, predvsem v evroobmočju;

I.

ker zaradi vztrajnih razhajanj med državami članicami prihaja do hitre polarizacije stopenj brezposelnosti in ker se v nekaterih državah ta razhajanja povečujejo tudi med regijami in socialnimi skupinami;

J.

ker socialna neravnovesja v evroobmočju rastejo hitreje kot v EU na splošno,

K.

ker je prikaz uspešnosti socialne zaščite prepoznal ključne družbene trende, ki jih je treba spremljati;

L.

ker je stopnja brezposelnosti v državah na obrobju evroobmočja leta 2012 v povprečju dosegla 17,3 %, v osrednjem delu evroobmočja pa 7,1 %,

M.

ker je povprečna stopnja mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, leta 2012 na obrobju evroobmočja dosegla 22,4 %, v osrednjem delu evroobmočja pa 11,4 %;

N.

ker se je raven revščine zvišala v dveh tretjinah držav članic in stabilizirala samo v eni tretjini;

O.

ker so bili sprejeti obsežni ukrepi, da se okrepi gospodarsko upravljanje EU; ker pa je možnost, da se dosežejo cilji strategije Evropa 2020, trenutno ogrožena;

P.

ker bi bilo treba razpravo o socialnih neravnovesjih izenačiti z razpravo o makroekonomskih ravnovesjih;

Q.

ker je imel Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve 9. julija 2013 javno predstavitev na temo Socialna razsežnost ekonomske in monetarne unije (EMU) – evropski sistem nadomestil za brezposelnost, kjer so razpravljali in razmišljali o avtomatskih stabilizatorjih na ravni evroobmočja in možnih načinih njihove uvedbe;

R.

ker je trojka potrdila, da sta kakovostno sodelovanje socialnih partnerjev in močan socialni dialog, tudi na nacionalni ravni, nujna in lahko prispevata k uspehu vseh reform, zlasti reform ekonomske in monetarne unije;

S.

ker so gospodarske razmere v nekaterih državah članicah poslabšale kakovost zaposlitev, socialne zaščite ter zdravstvenih in varnostnih standardov;

1.

pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom Krepitev socialne razsežnosti ekonomske in monetarne unije in meni, da je to nadaljnji korak k vzpostavitvi pristne socialne razsežnosti ekonomske in monetarne unije;

2.

izrecno priznava, da za izvajanje socialne razsežnosti ekonomske in monetarne unije velja načelo subsidiarnosti in ga je najbolje mogoče doseči z uporabo metode najboljših praks in medsebojnih strokovnih pregledov na evropski ravni;

3.

vendar meni, da so potrebni bolj konkretni predlogi, da se pri gospodarskem upravljanju zagotovi upoštevanje socialne razsežnosti;

4.

poziva, naj se socialna vprašanja postavijo v ospredje evropske integracije in se vključijo v vse politike in pobude EU;

5.

meni, da bi morala socialna razsežnost predstavljati kompromis z vidika primerjalnega učenja;

6.

ugotavlja, da je namen socialne razsežnosti ekonomske in monetarne unije zagotoviti socialno varnost in zadovoljivo življenjsko raven za sedanje in prihodnje generacije; zato meni, da je pomembno, da državljani EU opazijo, da je njihova Unija sposobna spodbujati socialni napredek;

7.

meni, da je razvoj socialne Evrope s ciljem socialne unije posledica evropske integracije;

8.

podpira predlog, da se uvede pregled dosežkov v zvezi z glavnimi zaposlitvenimi in socialnimi kazalniki, ki bodo dopolnjevali postopek v zvezi z makroekonomskimi neravnovesji (MIP) za jasnejši pregled socialnih posledic ekonomskih in drugih politik prek predhodnih in naknadnih ocen učinka in spremljanja, ki bi se nato uporabil pri oblikovanju skupnega poročila o zaposlovanju, ki naj bi ga pripravila Komisija;

9.

zavrača harmonizacijo ali usklajevanje, ki vodi v zniževanje socialnih standardov v državah članicah;

10.

ugotavlja, da so lahko predlagani kazalniki eden od načinov, kako zagotoviti, da se zajamejo vse zaposlitvene in socialne razmere v državah članicah;

11.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da vsi ustrezni kazalniki upoštevajo spol;

12.

poziva k prostovoljni vključitvi mladih do 30. leta starosti v predlagane kazalnike o stopnji brezposelnosti mladih, kot to predvideva program jamstva za mlade;

13.

poziva k vključitvi dodatnih kazalnikov v pregled dosežkov, zlasti tistih glede revščine otrok, dostopa do zdravstvenih storitev, brezdomstva in indeksa dostojnega dela, ki bi omogočili ustrezno oceno socialnih razmer v EU;

14.

poziva Svet in Komisijo, naj sprejmeta konkretne ukrepe, da bo socialni učinek politik in reform preglednejši, in sicer prek predhodnih in naknadnih ocen učinka in spremljanja reform politik;

15.

poziva Svet, naj opredeli konkretna merila za zaposlitvene in socialne kazalnike v obliki evropske minimalne ravni socialne zaščite, da bi spodbudili socialno zbliževanje navzgor in socialni napredek;

16.

poziva Komisijo in države članice, naj Parlamentu in socialnim partnerjem omogočijo sodelovanje pri opredeljevanju zaposlitvenih in socialnih kazalnikov;

17.

poudarja, da je treba podpirati velik potencial socialnega podjetništva za vse vidike socialnih inovacij na evropski ravni, da se v vseh državah in regijah spodbudijo nacionalni socialni sistemi, okrepi rast, ustvarijo nova delovna mesta v belem in zelenem gospodarstvu, zlasti za mlade;

18.

poudarja, da je treba zagotoviti, da bo spremljanje zaposlovanja in socialnega razvoja lahko prispevalo k boljšemu razumevanju ter da bo namenjeno zmanjševanju socialnih razlik med državami članicami in preprečevanju socialnega dampinga;

19.

poziva Komisijo, naj spremlja skladnost poročil vseh držav članic s cilji strategije Evropa 2020, zlasti kar zadeva zmanjševanje revščine in zaposlovanje, ter natančno preuči medsebojne povezave in soodvisnost med posameznimi politikami;

20.

obžaluje, da omenjeno sporočilo Komisije z dne 2. oktobra 2013 ne obravnava vloge in oblike stabilizatorjev;

21.

pozdravlja predlagano večjo udeležbo socialnih partnerjev v evropskem semestru, med drugim v okviru Odbora za socialni dialog pred sprejetjem vsakoletnega letnega pregleda rasti;

22.

pozdravlja poziv k optimalni porabi proračuna EU za razvoj socialne razsežnosti ekonomske in monetarne unije in nadaljnjo podporo prostovoljni mobilnosti delavcev, da bi iz zaposlitvenega potenciala EU izvlekli čim večje koristi;

23.

poziva socialne partnerje, naj prevzamejo dejavnejšo vlogo v evropskem semestru; obžaluje pretirano formalno naravo makroekonomskega dialoga;

24.

poziva Komisijo, naj bolje vključi omenjeno resolucijo Parlamenta z dne 23. oktobra 2013, omenjeno sporočilo Komisije z dne 2. oktobra 2013 ter to resolucijo o njem v pripravo letnega pregleda rasti za leto 2014;

25.

opozarja, da bo dobro upravljanje ekonomske in monetarne unije ter njenega vpliva učinkovito le, če bodo pri tem sodelovale vse zainteresirane strani, vključno s socialnimi partnerji; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo vse zainteresirane strani, tudi socialni partnerji, sodelovale pri gospodarskem upravljanju ter predvsem pri procesu evropskega semestra;

26.

poziva Evropski svet, naj decembra 2013 opredeli korake v smeri okrepitve socialnega vidika ekonomske in monetarne unije;

27.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropski komisiji, Svetu in Evropskemu svetu.

24.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 436/39

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Bangladešu, zlasti resolucij z dne 23. maja 2013 (1), 14. marca 2013 (2), 17. januarja 2013 (3), 10. julija 2008 (4) in 6. septembra 2007 (5),

—

ob upoštevanju pisma vodji misij Evropske unije ob evropskem dnevu proti smrtni kazni dne 10. oktobra 2013,

—

ob upoštevanju izjave delegacije EU v Bangladešu z dne 12. avgusta 2013 o pridržanju Adilurja Rahman Khana,

—

ob upoštevanju izjave komisarke ZN za človekove pravice Navi Pillay z dne 6. novembra 2013 o smrtni obsodbi 152 vojakov v Bangladešu zaradi krvavega upora leta 2009,

—

ob upoštevanju deklaracije ZN o zagovornikih človekovih pravic, ki jo je generalna skupščina ZN sprejela 9. decembra 1998,

—

ob upoštevanju splošnega rednega pregleda o Bangladešu za leto 2013,

—

ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.

ker ima EU dobre, dolgoletne odnose z Bangladešem, tudi v okviru sporazuma o sodelovanju za partnerstvo in razvoj;

B.

ker bodo pred 25. januarjem 2014 v Bangladešu parlamentarne volitve, potem ko je bila pet let na oblasti izvoljena civilna vlada; ker so svobodne, poštene in pregledne volitve bistvene za okrepitev sorazmerno trdne demokratične oblasti, ki se je v tej državi razvila v zadnjih petih letih;

C.

ker je bilo doslej ubitih trideset in ranjenih na stotine prebivalcev Bangladeša v političnih nemirih med splošnimi stavkami („hartal“), h katerim sta pozvali bangladeška nacionalistična stranka (BNP) pod vodstvom nekdanje predsednice vlade Begum Khalede Zia, in njena zaveznica, stranka Džamat e Islami, ki sta zahtevali, naj prihodnje volitve nadzoruje nestranskarska začasna vlada, in sta predsednika vlade Šejka Hasina pozvali k odstopu;

D.

ker je vlada od petka, 8. novembra 2013, zaradi teh prekinitev aretirala pet glavnih opozicijskih voditeljev ter po podatkih bangladeške nacionalistične stranke (BNP) približno 1 000 podpornikov BNP na podeželju;

E.

ker so sedanji ministri odstopili in je predsednik vlade Hasina iz vladajoče Lige Avami ponudil sestavo „vsestrankarske vlade“, največja opozicijska stranka pa ponudbe doslej ni sprejela,

F.

ker sta z leti tako BNP kot Liga Avami imeli spreminjajoča in nasprotujoča si stališča o prednostih začasne vlade, vrhovno sodišče pa je maja 2011 za nezakonito razglasilo petnajst let staro ustavno določbo, po kateri mora izvoljena vlada ob koncu svojega mandata prenesti pooblastila na imenovano nestrankarsko začasno vlado, ki nadzira nove parlamentarne volitve; ker je vrhovno sodišče kljub temu določilo, da se sme razveljavljena določba zaradi „varnosti države in njenih prebivalcev“ uporabljati še dve zakonodajni obdobji; ker je sistem diskreditirala zadnja začasna vlada iz leta 2007–2008, ki je uživala podporo vojske, ker skoraj dve leti ni hotela izpeljati volitev, in je zaprla voditelja obeh največjih strank Šejka Hasina in Begum Khaledo Zia (ter njenega sina Tarika Rahmana);

G.

ker je Liga Avami po tej sodbi sprejela zakon o 15. ustavni spremembi in odpravila sistem začasne vlade, čeprav je opozicijska stranka BNP odklonila sodelovanje pri reformi;

H.

ker so, odkar je oblast prevzel Šeik Hasina, v Bangladešu izvedli pet regionalnih volitev, na katerih je Liga Avami izgubila in kjer ni bilo ugovorov zaradi nepravilnosti;

I.

ker stavke hudo prizadenejo obubožani del bangladeškega prebivalstva, ki je življenjsko odvisen od vsakodnevnih plačil, in ker bo šibko bangladeško gospodarstvo, ki so ga že prizadele nedavne travmatične nesreče v oblačilni industriji, najbrž še dodatno trpelo;

J.

ker obstajajo obtožbe, da stavke spodbuja stranka Džamat e Islami, da bi ovirala sodne postopke zaradi vojnih zločinov proti njenim voditeljem;

K.

ker je bila 5. novembra 2013 izrečena smrtna kazen 152 vojakom v enem največjih sodnih procesov v zgodovini pred posebnim sodiščem, ki je bilo ustanovljeno za preganjanje kaznivih dejanj, storjenih med vojaškim uporom leta 2009, ko je bilo brutalno umorjenih 74 ljudi, med njimi 57 vojaških oficirjev; ker je visoka komisarka ZN za človekove pravice Navi Pillay na podlagi poročil, da so bili obtoženci mučeni in da med množičnimi sojenji niso bili upoštevani standardi na področju človekovih pravic, izrazila zaskrbljenost zaradi teh smrtnih obsodb;

L.

ker se še naprej izvajajo pritiski na aktiviste nevladnih organizacij, odvetnike, novinarje in sindikaliste, ki branijo človekove pravice, in ker oblasti niso izvedle učinkovitih preiskav zunajsodnih pobojev, mučenj in izginotij, kot v primeru delavskega voditelja in zagovornika človekovih pravic Aminula Islama;

1.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi trajne ohromitve vsakdanjega življenja v Bangladešu, ki je posledica splošnih stavk, ki jih organizirata opozicijski stranki Bangladeška nacionalistična stranka in Džamat e Islami, in konfrontacij med obema političnima taboroma – Ligo Awami in opozicijo – pred parlamentarnimi volitvami;

2.

obžaluje, da bangladeškemu parlamentu ni uspelo doseči medstrankarskega soglasja, da bi lahko vlada v obdobju pred volitvami izvajala svoje pristojnosti, pri čemer je treba upoštevati, da večina demokracij med to fazo zmore shajati brez začasne vlade, in nujno poziva bangladeško vlado in opozicijo, naj postavita interes države na prvo mesto in naj dosežeta dogovor, ki bi bangladeškemu ljudstvu omogočil, da izrazi svojo demokratično voljo;

3.

priznava sloves Bangladeša kot strpne in večverske družbe in obsoja skupine in frakcije, ki zaradi svojih lastnih interesov podžigajo napetosti med skupnostmi; poziva vse skupine in posameznike, naj bodo strpni in ravnajo zadržano, in sicer tako pred in med volitvami kot po njih;

4.

poziva vse stranke, naj ne bojkotirajo volitev, saj bi to državljane prikrajšalo za politično izbiro in zamajalo socialno in gospodarsko stabilnost Bangladeša ter spodkopalo njegov izredni napredek, zlasti na področju razvojnih ciljev tisočletja, obvladovanja nesreč, pravic delavcev in krepitve vloge žensk;

5.

poziva volilno komisijo Bangladeša, naj pri organizaciji in nadzoru naslednjih splošnih volitev ravna povsem pregledno; podpira priznanje novih političnih strank, ki nameravajo sodelovati pri naslednjih splošnih volitvah in izpolnjujejo ustrezna merila za politično sodelovanje in zastopanje;

6.

poziva vse politične stranke, naj se med volilnim postopkom vzdržijo vsakršnega nasilja ali napeljevanja k njemu in preprečijo ponovitev politično motiviranih nasilnih spopadov, do katerih je prišlo v prvi polovici leta 2013; v zvezi s tem izraža resno zaskrbljenost zaradi nedavnega izbruha politično motiviranega nasilja, ki je konec oktobra 2013 zahtevalo na desetine življenj;

7.

priznava, da so potrebni sprava, pravičnost in odgovornost za zločine, storjene med osamosvojitveno vojno leta 1971; v zvezi s tem poudarja in podpira pomembno vlogo Mednarodnega kazenskega sodišča;

8.

obžaluje naraščajočo število obsojenih na smrt v Bangladešu in množičnih obsodb na smrt, ki so bile izrečene na sojenjih udeležencem upora mejne straže leta 2009; vztraja pri uporabi nacionalnih in mednarodnih standardov v zvezi s poštenim in pravičnim sojenjem;

9.

ponavlja, da odločno nasprotuje uporabi smrtne kazni v vseh primerih in okoliščinah, in poziva pristojne oblasti v Bangladešu, naj kot prvi korak k odpravi smrtne kazni uvedejo uradni moratorij za usmrtitve;

10.

poziva bangladeško vlado, naj ponovno vzpostavi ugodno okolje za organizacije civilne družbe, vključno z zagovorniki človekovih pravic, tako da bodo svoje dejavnosti lahko svobodno opravljali – to je v preteklosti že bistveno prispevalo k razvoju Bangladeša;

11.

poziva bangladeške oblasti, naj takoj, neodvisno in pregledno preiščejo kršitve pravic zagovornikov človekovih pravic, vključno z grožnjami, napadi, umori, mučenjem in grdim ravnanjem, da bi odkrili odgovorne in jih privedli pred sodišče; še posebej poudarja primer delavskega voditelja Aminula Islama ter novinarjev Sagarja Sarovarja in Meherun Runi;

12.

pozdravlja skupno pobudo bangladeške vlade in Mednarodne organizacije dela v sodelovanju s predstavniki vlade, delodajalcev in delavcev o izboljšanju delovnih razmer v sektorju konfekcijskih oblačil; poziva evropske in druge mednarodne znamke oblačil, naj izpolnijo obljube in zaveze, dane po zrušitvi tovarne Rana Plaza, tudi tiste iz sporazuma o protipožarni in gradbeni varnosti v Bangladešu;

13.

poziva bangladeško vlado, naj prekliče zahtevo po 30-odstotni zastopanosti pri registraciji sindikatov, razširi področje uporabe zakona o delovnih razmerjih na kategorije, ki so trenutno izključene, določi prepoved za delodajalce, ki se vmešavajo v notranje zadeve sindikatov, razširi področje uporabe zakona o delovnih razmerjih na izvozno-predelovalne cone ter združenjem za socialno varnost delavcev podeli pravice do kolektivnih pogajanj in hkrati poenostavi registracijo tovrstnih združenj;

14.

z zanimanjem pričakuje, da bo Bangladeš v celoti sodeloval z organi ZN za spremljanje izvajanja pogodb in razširil stalno veljavno vabilo za posebne postopke Sveta ZN za človekove pravice;

15.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju ZN, Svetu ZN za človekove pravice ter bangladeški vladi in parlamentu.

24.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 436/42

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2011 o odnosih Evropske unije s Svetom za sodelovanje v Zalivu (1),

—

ob upoštevanju skupnega sveta in ministrskega sestanka med EU in Svetom za sodelovanje v Zalivu v Manami v Bahrajnu 30. junija 2013,

—

ob upoštevanju konvencije Združenih narodov o varstvu pravic delavcev migrantov in njihovih družinskih članov z dne 18. decembra 1990,

—

ob upoštevanju obvestila o izbiri Katarja kot gostitelja svetovnega prvenstva v nogometu leta 2022, ki ga je 2. decembra 2010 objavila Mednarodna zveza nogometnih združenj,

—

ob upoštevanju konvencije Mednarodne organizacije dela o prisilnem ali obveznem delu (C029), ki jo je Katar ratificiral 12. marca 1998,

—

ob upoštevanju sklepov katarskega ministra za javno upravo in stanovanja o izvajanju zakona o delu št. 14/2004 o urejanju pogojev in postopkov za izdajanje licenc državljanom Katarja, ki želijo zaposliti tuje delavce, z dne 22. avgusta 2005 in katarskega zakona o pokroviteljstvu št. 4 iz leta 2009,

—

ob upoštevanju opredelitve nalog posebnega poročevalca ZN za človekove pravice migrantov Françoisa Crépeaua z dne 10. novembra 2013,

—

ob upoštevanju poročil organizacij Human Rights Watch in Amnesty International o razmerah gradbenih delavcev v Katarju pred svetovnim prvenstvom in o nedavnem obisku generalnega sekretarja Amnesty International v Katarju,

—

ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.

ker je po ocenah v Katarju 1,35 milijona tujcev, ki tvorijo skoraj 90 % njegove delovne sile; ker so migranti zaposleni pretežno v gradbenem in storitvenem sektorju ter gospodinjstvih; ker ima Katar zato največji delež delavcev migrantov v primerjavi z domačim prebivalstvom na svetu; ker Katar pričakuje vsaj še 500 000 delavcev migrantov, da bi pospešili gradbena dela za pripravo na svetovno prvenstvo v nogometu leta 2022; ker prihaja večina delavcev migrantov iz Indije in Nepala, pa tudi iz Bangladeša, Pakistana, Filipinov in Šrilanke;

B.

ker po podatkih, ki jih je Mednarodno združenje sindikatov (ITUC) prejelo od veleposlaništev Indije in Nepala, v Katarju vsako leto umre povprečno 200 delavcev iz vsake od teh dveh držav, to število pa bi se lahko med pripravami na svetovno prvenstvo leta 2022 še povečalo;

C.

ker Mednarodna organizacija dela opozarja, da Katar še ne izvaja v celoti mednarodne konvencije o prepovedi prisilnega ali obveznega dela, ki jo je ratificiral leta 1998; ker je Mednarodna organizacija dela ustanovila tristranski odbor za pregled dokazov in predložitev priporočil katarski vladi o tem, kako naj izpolnjuje mednarodne obveznosti;

D.

ker je predsednik katarskega nacionalnega odbora za človekove pravice priznal, da je prišlo do težav, in prisegel, da si skupaj z vlado po najboljših močeh prizadeva za ureditev razmer; ker so katarske oblasti napovedale spremembo delovne zakonodaje in gradnjo bivališč za delavce;

E.

ker zaradi „kafale“, sistema izdajanja vizumov, ki temelji na pokroviteljstvu, delavci ne smejo zamenjati službe brez privolitve svojega delodajalca in ne morejo zapustiti države, če slednji ne podpiše ustreznega dovoljenja; ker delodajalci ta sistem pogosto izkoriščajo, in sicer tako, da delavcem ne vrnejo potnih listov ali izplačajo plač, zaračunavajo pa jim tudi provizije za pridobitev vizuma od „kafila“ oziroma pokrovitelja v višini do 3 500 USD, kar delavce sili v pretirano visoke dolgove;

F.

ker je Mednarodno združenje sindikatov marca 2013 pri katarskem ministrstvu za delo vložilo pritožbo zoper vrsto katarskih podjetij; ker je oddelek za odnose med delavci in delodajalci katarskega ministrstva za delo leta 2012 prejel 6 000 pritožb delavcev; ker sta Mednarodno združenje sindikatov in Mednarodno združenje gradbenih in gozdarskih sindikatov te razmere obsodili in pri Mednarodni organizaciji dela skupaj vložili pritožbe glede delovnih razmer in svobode združevanja v Katarju;

1.

obžaluje smrtne žrtve med delavci migranti v Katarju in izreka sožalje njihovim družinam;

2.

je zaskrbljen zaradi razmer delavcev migrantov v Katarju, ker imajo med drugim dolg delavnik, delajo v nevarnih delovnih razmerah, več mesecev ne prejmejo plačila, so brez potnega lista, saj so jim ga odvzeli, morajo živeti v prenatrpanih taboriščih, nimajo pravice do ustanavljanja sindikatov in v izjemni vročini nimajo dostopa do brezplačne pitne vode;

3.

je seznanjen z izzivi, s katerimi se soočajo katarske oblasti pri upravljanju nacionalne delovne sile, v kateri delež delavcev migrantov znaša skoraj 90 %, ter s praktičnimi izzivi, povezanimi z izvrševanjem zakonodaje na tem področju;

4.

pozdravlja napovedi katarske vlade, da bo gospodarske družbe, ki zlorabljajo delavce migrante, uvrstila na črni seznam; pozdravlja prizadevanja katarske vlade in zlasti katarskega nacionalnega sveta za človekove pravice za večjo ozaveščenost delavcev migrantov o njihovih pravicah in dolžnostih v skladu z mednarodnim pravom; v zvezi s tem pozdravlja odločitev katarskega nacionalnega sveta za človekove pravice o ustanovitvi novega središča za obravnavanje in reševanje pritožb delavcev migrantov;

5.

poziva katarske oblasti, naj dejansko izvajajo veljavno zakonodajo na tem področju in torej izvršujejo prepoved odvzema potnega lista, preganjajo kršitve ter družbam in posameznikom, ki kršijo zakone na področju varstva pravic delavcev migrantov, naložijo učinkovite sankcije; pozdravlja, da so se katarske oblasti zavezale sprejeti zakonodajo o domačih delavcih, ki vključuje učinkovito varstvo delavskih pravic in učinkovite mehanizme za njihovo spoštovanje; v zvezi s tem poziva k hitremu sprejetju osnutka zakona o domačih delavcih, o katerem razpravlja vrhovni svet za družinske zadeve; ugotavlja, da so med domačimi delavci v glavnem ženske;

6.

pozdravlja predlog ustreznega vladnega organa, da se vse obtožbe raziščejo, in obljubo katarskih oblasti, da bodo povečale število inšpektorjev za delo, ki bodo spremljali izvrševanje ustrezne delovne zakonodaje; predvideva, da bodo ti inšpektorji deležni usposabljanja o standardih na področju človekovih pravic, in upa, da jim bodo pri delu pomagali tolmači;

7.

je zaskrbljen zaradi pridržanja posameznikov zgolj zato, ker so delodajalcu „pobegnili“, in poziva katarske oblasti, naj to prakso opustijo; poleg tega poziva, naj se vsem migrantom, ki jim je odvzeta prostost, omogoči stik z družino in svetovalnimi službami ter dostop do pravnega zagovornika in tolmača ter se jim prizna pravica do hitrega ugovora zoper pridržanje;

8.

pozdravlja poročila o napredku pri iskanju rešitve za težave francoskih nogometašev Zahira Belounisa in Stephanea Morella, ki zaradi sistema zaposlovanja na podlagi pokroviteljstva nista mogla zapustiti države, in poziva katarske oblasti in Mednarodno zvezo nogometnih združenj (FIFA), naj zagotovijo, da se taki primeri ne bodo več ponovili;

9.

poziva Katar, naj ratificira mednarodno konvencijo o varstvu pravic delavcev migrantov in članov njihovih družin, mednarodni pakt o političnih in državljanskih pravicah in mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah;

10.

poziva Katar, naj ratificira konvencije Mednarodne organizacije dela, med drugim o delavcih migrantih, svobodi združevanja, pravici do organiziranja in kolektivnega dogovarjanja, domačih delavcih in zasebnih agencijah za zaposlovanje, in tako zagotovi, da bosta katarska zakonodaja in praksa skladni s temi konvencijami;

11.

poziva k odprtju dodatnih zavetišč za delavce migrante, še posebej ženske in otroke, ki bodo ustrezali njihovim potrebam; pozdravlja napoved z dne 9. novembra 2013 o gradnji objektov za nastanitev 60 000 delavcev, ki bodo vseljivi decembra 2013;

12.

ponovno poudarja, da bi moralo biti v odnosih med EU in Svetom za sodelovanje v Zalivu poglavitno, da njegove članice, med katerimi je tudi Katar, ratificirajo mednarodno konvencijo o varstvu pravic delavcev migrantov in članov njihovih družin in jo v celoti izvajajo;

13.

poziva evropske družbe, ki v Katarju gradijo stadione in drugo infrastrukturo, naj ravnajo odgovorno in zagotovijo delovne razmere, ki so skladne z mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic, in spodbuja države članice EU, naj ukrepajo in poskrbijo, da bodo njihova inženirska, gradbena in svetovalna podjetja spoštovala smernice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter Ruggiejeva načela;

14.

poziva katarske oblasti, naj tesno sodelujejo z ustreznimi organi v matičnih državah delavcev migrantov, slednje pa bi morale spremljati vlogo agencij za zaposlovanje, ki delavce migrante pošiljajo v Katar; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj podpre vlade, ki pošiljajo delavce, zlasti v Aziji, da bodo lahko zagotovile boljše obravnavanje delavcev migrantov;

15.

pozdravlja poziv Mednarodne zveze poklicnih nogometašev (FIFPro), naj se neodvisnim strokovnjakom na področju dela, ki jih imenujeta Mednarodna zveza nogometnih združenj in Mednarodna organizacija dela, omogoči dostop do vseh lokacij in se jih pooblasti za sprejetje zavezujočih priporočil, da bodo zagotovili spoštovanje mednarodnih delovnih standardov v Katarju;

16.

opozarja Mednarodno zvezo nogometnih združenj, da razvoj nogometa in organiziranje tekem nista njeni edini nalogi, in jo poziva, naj z dejavno podporo svojih evropskih članic Katarju pošlje jasno in odločno sporočilo, s katerim bo preprečila, da bodo obtožbe o prisilnem delu zasenčile priprave na svetovno nogometno prvenstvo leta 2020.

17.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, vladi in parlamentu Katarja, vladam in parlamentom članicam Sveta za sodelovanje v Zalivu, Mednarodni zvezi nogometnih združenj (FIFA), Evropski nogometni zvezi (UEFA), Mednarodni organizaciji dela (ILO) in visoki komisarki ZN za človekove pravice.

24.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 436/45

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah in zlasti njenih členov 9 in 10,

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je Bolivija podpisala in ratificirala, zlasti njegovih členov 9, 10, 14, 15 in 16,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti mučenju in drugemu okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, ki jo je Bolivija podpisala in ratificirala,

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah, zlasti njenih členov 1, 2, 3, 5, 6 in 7,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenih členov 47 in 48,

—

ob upoštevanju Ameriške konvencije o človekovih pravicah, ki jo je Bolivija podpisala in ratificirala,

—

ob upoštevanju Medameriške konvencije o preprečevanju in kaznovanju mučenja, ki jo je Bolivija podpisala in ratificirala,

—

ob upoštevanju bolivijske ustave in kazenskega zakonika,

—

ob upoštevanju izjave Odbora za človekove pravice, manjšine, državljanske in verske zadeve ter Odbora za zunanje zadeve madžarske državne skupščine z dne 23. maja 2012, ob upoštevanju izjave, ki jo je 12. junija 2012 sprejel bolivijski parlament v odziv na madžarsko izjavo,

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah v Boliviji,

—

ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.

ker so 16. aprila 2009 v bolivijskem mestu Santa Cruz de la Sierra bolivijske specialne enote aretirale madžarskega državljana Előda Tóásója in hrvaškega državljana Maria Tadića; ker so bile med streljanjem ubite tri osebe, in sicer romunski državljan Árpád Magyarosi, irski državljan Michael Martin Dwyer in madžarski državljan Eduardo Rózsa-Flores;

B.

ker sta od takrat Előd Tóásó in Mario Tadić brez obtožbe v preiskovalnem priporu, kar je v nasprotju z bolivijskim pravom, v skladu s katerim lahko preiskovalni pripor traja največ 36 mesecev, to pa pomeni, da bi se moralo to obdobje končati 16. aprila 2012;

C.

ker naj bi bile temeljne človekove pravice Előda Tóásója in Maria Tadića kršene tako ob aretaciji kot v kazenskem postopku;

D.

ker so 18. maja 2010, ko sta bila Előd Tóásó in Mario Tadić že v priporu, spremenili 239. člen bolivijskega kazenskega zakonika o trajanju preiskovalnega pripora in tega z 12 mesecev podaljšali na največ 36 mesecev z retroaktivnim učinkom;

E.

ker je bila 17. decembra 2010 obtožba o terorizmu javno pripravljena;

F.

ker je delovna skupina ZN o samovoljnem pridržanju v svojem mnenju št. 63/2011 (Večnacionalna država Bolivija) navedla, da je Bolivija v več točkah kršila Splošno deklaracijo Združenih narodov o človekovih pravicah, in ponovno potrdila, da je bil Előd Tóásó aretiran brez naloga in nezakonito zaprt; ker je delovna skupina ZN zaradi tega pozvala bolivijsko vlado, da ga je treba nemudoma izpustiti;

1.

poziva bolivijske oblasti, naj v primerih Előda Tóásója in Maria Tadića zagotovijo pravično in neodvisno sojenje;

2.

je seznanjen s poročilom, ki ga je na podlagi lastne politične preiskave primera sprejel in nato splošno razširil bolivijski parlament;

3.

poziva k neodvisni preiskavi smrti Árpáda Magyarosija, Michaela Martina Dwyerja in Eduarda Rózsa-Floresa, v katero bodo vključeni mednarodni izvedenci;

4.

poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v svojih stikih z bolivijsko vlado zadevo uvrsti visoko na dnevni red in naj v zvezi z njo sprejme konkretne ukrepe;

5.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, parlamentom in vladam držav članic, vladi in kongresu Republike Bolivije, generalnemu sekretarju Organizacije ameriških držav, generalnemu sekretarju Združenih narodov in Svetu ZN za človekove pravice.

24.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 436/47

—

ob upoštevanju osnutka medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju,

—

ob upoštevanju členov 310, 311, 312 in 323 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2012 v interesu doseganja pozitivnega izida postopka odobritve večletnega finančnega okvira 2014–2020 (1),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta, sprejetih 8. februarja 2013,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2013 o sklepih Evropskega sveta z dne 7. in 8. februarja 2013 o večletnem finančnem okviru (2),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta, sprejetih 28. junija 2013,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. julija 2013 o političnem sporazumu o večletnem finančnem okviru 2014–2020 (3),

—

ob upoštevanju člena 127(1) Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve in mnenja Odbora za proračun (A7-0337/2013),

A.

ker sta bila 27. junija 2013 na najvišji politični ravni sprejeta politični dogovor med Evropskim parlamentom, irskim predsedstvom Sveta in Komisijo o večletnem finančnem okviru 2014–2020 in novi medinstitucionalni sporazum;

B.

ker so bile prvič uporabljene nove določbe v zvezi z večletnim finančnim okvirom, kot jih je uvedla Lizbonska pogodba, zlasti glede večje vloge in povečanih pooblastil, dodeljenih Evropskemu parlamentu;

C.

ker je skupaj z večletnim finančnim okvirom primerno sprejeti medinstitucionalni sporazum o proračunski disciplini in izboljšanju letnega proračunskega postopka ter o sodelovanju med institucijami v proračunskih zadevah;

1.

sprejema politični sporazum o večletnem finančnem okviru 2014–2020 in novi medinstitucionalni sporazum; namerava pa med prihodnjimi proračunskimi postopki v celoti izkoristiti na novo vzpostavljene instrumente, zlasti glede prilagodljivosti;

2.

poudarja, da dolg in zahteven postopek pogajanj tako v Svetu kot na medinstitucionalni ravni ter njihovi rezultati pomenijo nezadovoljivo izvajanje novih določb o večletnem finančnem okviru, kot jih je uvedla Lizbonska pogodba, zlasti kar zadeva večjo vlogo in pristojnosti Evropskega parlamenta;

3.

obsoja pogajalsko strategijo Sveta, ki je svoje pogajalce obvezovala s sklepi Evropskega sveta z dne 8. februarja 2013 v zadevah, ki sodijo v redni zakonodajni postopek, kot so podrobna merila za dodeljevanje sredstev, finančna sredstva po programih ali upravičencih ter diskrecijsko dodeljena finančna sredstva, s katerimi se prilagaja raven nacionalnih vračil iz proračuna Unije, s čimer je obema zakonodajnima vejama preprečevala, da bi vodili prava pogajanja;

4.

poleg tega obžaluje, da številni stiki in seje zadnjih nekaj let med njegovo delegacijo in zaporednimi predsedstvi Sveta niso vplivali na duh, časovni razpored ali vsebino pogajanj oziroma na stališče Sveta, vključno s potrebo po razločevanju zakonodajnih vidikov od proračunskih vidikov sporazuma o večletnem finančnem okviru;

5.

meni, da bi bilo treba v prihodnje za lažje sprejemanje večletnega finančnega okvira določiti drugačne delovne pogoje v skladu s členom 312(5) PDEU in tako zagotoviti, da bi se v celoti spoštovale zakonodajne in proračunske pristojnosti, ki jih ima Parlament v skladu s PDEU, da bi se Svet dejansko pogajal tudi o vseh delih pravne podlage, ki naj bi se nanašali na večletni finančni okvir, in da Evropski svet ne bi deloval kot zakonodajalec, v nasprotju s PDEU;

6.

poziva, naj odbor, pristojen za proračun, v sodelovanju z odborom, pristojnim za ustavne zadeve, pravočasno pred revizijo po volitvah leta 2016 oblikuje potrebne sklepe in pripravi nove predloge o tem, kako naj bi pogajanja za večletni finančni okvir potekala, da bi zagotovili demokratičnost in preglednost celotnega postopka določitve proračuna;

7.

odobri sklenitev spodnjega sporazuma;

8.

naroči svojemu predsedniku, naj skupaj s predsednikom Sveta in predsednikom Komisije sporazum podpiše in poskrbi za njegovo objavo v Uradnem listu Evropske unije;

9.

naroči svojemu predsedniku, naj posreduje ta sklep, skupaj s prilogo, Svetu in Komisiji v vednost.

24.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 436/49

—

ob upoštevanju predloga uredbe Sveta (COM(2011)0398, spremenjenega s COM(2012)0388),

—

ob upoštevanju osnutka uredbe Sveta (11791/2013) in popravka Sveta k temu osnutku z dne 14. novembra 2013 (11791/2013 COR 1),

—

ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 312 Pogodbe o delovanju Evropske unije in členom 106a Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (C7-0238/2013),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2012 v interesu doseganja pozitivnega izida postopka odobritve večletnega finančnega okvira (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2013 o sklepih Evropskega sveta z dne 7. in 8. februarja 2013 o večletnem finančnem okviru (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. julija 2013 o političnem sporazumu o večletnem finančnem okviru 2014–2020 (3),

—

ob upoštevanju člena 75 in člena 81(1) Poslovnika,

—

ob upoštevanju priporočila Odbora za proračun, mnenja Odbora za regionalni razvoj ter pisma Odbora za promet in turizem (A7-0389/2013),

1.

odobri osnutek uredbe Sveta o večletnem finančnem okvirju za obdobje 2014–2020, kot je določen v prilogi k tej resoluciji;

2.

odobri skupne izjave Parlamenta, Sveta in Komisije, priložene tej resoluciji;

3.

je seznanjen z izjavami Komisije, ki so priložene k tej resoluciji;

4.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

24.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 436/52

—

ob upoštevanju člena 314 Pogodbe o delovanju Evropske unije in člena 106a Pogodbe Euratom,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (1),

—

ob upoštevanju splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2013, ki je bil dokončno sprejet dne 12. decembra 2012 (2),

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju (3),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2007/436/ES, Euratom z dne 7. junija 2007 o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti (4),

—

ob upoštevanju predloga spremembe proračuna št. 7/2013, ki ga je Komisija sprejela dne 25. Julija 2013 (COM(2013)0557),

—

ob upoštevanju stališča o predlogu spremembe proračuna št. 7/2013, ki ga je Svet sprejel 7. oktobra 2013, 14. oktobra 2013 pa ga posredoval Parlamentu (14180/2013 – C7-0350/2013),

—

ob upoštevanju členov 75b in 75e Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračun (A7-0367/2013),

A.

ker predlog spremembe proračuna št. 7 za leto 2013 (PSP 7/2013) zajema povečanje odobritev za prevzem obveznosti v višini 150 milijonov EUR v razdelku 1b večletnega finančnega okvira, da bi obravnavali „določena vprašanja“, ki izhajajo iz končnega rezultata pogajanj o večletnem finančnem okviru za leta 2014–2020 in vplivajo na Francijo, Italijo in Španijo,

B.

ker bi morale te dodatne odobritve prispevati k obravnavi specifičnih razmer na področju brezposelnosti, zlasti mladih, ter revščine in družbene izključenosti v teh državah članicah,

C.

ker Komisija meni, da je najprimernejši način za pomoč tem državam članicam povečanje Evropskega socialnega sklada (ESS),

D.

ker bo povečanje odobritev za prevzem obveznosti v višini 150 milijonov EUR krito z razliko do zgornje meje odhodkov razdelka 1b (16 milijonov EUR) in uporabo instrumenta prilagodljivosti (134 milijonov EUR), namenjeno tem specifičnim ukrepom,

1.

je seznanjen s predlogom spremembe proračuna št. 7/2013, ki ga je Komisija predložila 25. julija 2013 in ki zajema povečanje odobritev za prevzem obveznosti v višini 150 milijonov EUR v razdelku 1b večletnega finančnega okvira, da bi obravnavali „določena vprašanja“, ki izhajajo iz končnega rezultata pogajanj v Evropskem svetu o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 in vplivajo na Francijo, Italijo in Španijo;

2.

odobri predlog Komisije, da se ta dodatna dodelitev nameni obstoječim programom ESS v prizadetih državah članicah, da bi obravnavali specifične razmere na področju brezposelnosti, zlasti brezposelnosti mladih, in družbene izključenosti; pričakuje, da bo Komisija Evropskemu parlamentu pravočasno poročala o konkretnih ukrepih in dejanjih, ki se bodo financirali s temi dodelitvami;

3.

je seznanjen tudi s tem, da se bo dodatnih 150 milijonov EUR financiralo predvsem z uporabo instrumenta prilagodljivosti;

4.

odobri stališče Sveta o predlogu spremembe proračuna št. 7/2013;

5.

naroči svojemu predsedniku, naj razglasi, da je sprememba proračuna št. 7/2013 dokončno sprejeta, in poskrbi za njeno objavo v Uradnem listu Evropske unije;

6.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

24.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 436/54

—

ob upoštevanju člena 314 Pogodbe o delovanju Evropske unije in člena 106a Pogodbe Euratom,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (1),

—

ob upoštevanju splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2013, kot je bil dokončno sprejet 12. decembra 2012 (2),

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju (3),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2007/436/ES, Euratom z dne 7. junija 2007 o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti (4),

—

ob upoštevanju predloga spremembe proračuna št. 8/2013, ki ga je Komisija sprejela 25. septembra 2013 (COM(2013)0669),

—

ob upoštevanju stališča o predlogu spremembe proračuna št. 8/2013, ki ga je Svet sprejel 30. oktobra, 31. oktobra 2013 pa posredoval Parlamentu (14871/2013 – C7-0387/2013),

—

ob upoštevanju člena 75b in 75e Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračun (A7-0371/2013),

A.

ker predlog spremembe proračuna št. 8 za leto 2013 zadeva povečanje sredstev za plačila v višini 3,9 milijarde EUR v razdelkih 1a, 1b, 2, 3a, 3b in 4 večletnega finančnega okvira za kritje preostalih potreb do konca leta, da bo mogoče izpolniti pravne obveznosti, ki izhajajo iz preteklih in sedanjih proračunskih obveznosti, ter se izogniti denarnim kaznim ter da bodo lahko upravičenci prejeli sredstva, predvidena v sprejetih politikah Unije, za katere sta Parlament in Svet v prejšnjih letnih proračunih odobrila ustrezna sredstva za prevzem obveznosti;

B.

ker se bodo z zahtevanimi dodatnimi sredstvi za plačila zmanjšale neporavnane obveznosti (RAL), pa tudi tveganje, da se v leto 2014 prenese čezmerno visok znesek neplačanih računov;

C.

ker se s predlogom spremembe proračuna št. 8/2013 posodablja predlog spremembe proračuna št. 2/2013, ki ga je Komisija predstavila marca 2013 v višini 11,2 milijarde EUR, proračunski organ pa ga je septembra 2013 odobril le delno, v znesku 7,3 milijarde EUR;

D.

ker je bilo treba v leto 2013 prenesti celoten znesek zahtevkov za izplačilo za kohezijsko politiko (2007–2013), ki do konca leta 2012 niso bili poravnani, in sicer v višini 16,2 milijarde EUR, zaradi česar se je zmanjšala raven plačil, ki so v proračunu 2013 na voljo za letošnje potrebe; ker naj bi ta znesek ob koncu leta 2013 dosegel 20 milijard EUR, pod pogojem, da bo predlog spremembe proračuna št. 8/2013 sprejet v celoti;

E.

ker politični sporazum z dne 27. junija 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020, ki so ga na najvišji politični ravni dosegli Parlament, predsedstvo Sveta in Komisija, vsebuje politično zavezo Sveta, da bo sprejel vse potrebne ukrepe, s katerimi bo zagotovil popolno spoštovanje vseh obveznosti Unije iz leta 2013, da bo uradno sprejel predlog spremembe proračuna št. 2/2013 v višini 7,3 milijarde EUR in da bo brez odlašanja sprejel še eno spremembo proračuna, ki jo bo zgodaj jeseni predlagala Komisija, da ne bi zmanjkalo sredstev za upravičena plačila;

F.

ker je Komisija v skladu s členom 41(2) finančne uredbe preučila možnosti notranje prerazporeditve v okviru splošnega pregleda potreb po sredstvih za plačila ob koncu leta in predlagala prerazporeditev 509,8 milijona EUR v tako imenovani skupni prerazporeditvi;

G.

ker je Parlament v resoluciji z dne 3. julija 2013 sprejetje uredbe o večletnem finančnem okviru in proračuna za leto 2014 pogojil s tem, da Svet zgodaj jeseni sprejme še en predlog spremembe proračuna;

1.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija 25. septembra 2013 predstavila predlog spremembe proračuna št. 8/2013, ki zadeva povečanje sredstev za 3,9 milijarde EUR v razdelkih 1a, 1b, 2, 3a, 3b in 4 večletnega finančnega okvira na skupno raven, ki je bila predlagana že s predlogom spremembe proračuna št. 2/2013; poudarja, da bo s celovitim sprejetjem predloga spremembe proračuna št. 8/2013 dosežena zgornja meja za plačila;

2.

opozarja, da predlog spremembe proračuna št. 8/2013 glede na obveznosti vseh treh institucij iz preteklosti predstavlja drugo tranšo predloga spremembe proračuna št. 2/2013, in sicer kot nujni minimum za izpolnitev pravnih in preteklih obveznosti Unije do konca leta 2013, da se preprečijo finančne kazni in zmanjša raven neporavnanih obveznosti;

3.

meni, da bo s celovitim sprejetjem predloga spremembe proračuna št. 8/2013, kot je Komisija večkrat ponovila, Unija lahko do konca leta 2013 v celoti krila svoje pravne obveznosti; je vseeno zaskrbljen, da bo treba kljub splošnemu povečanju plačil za 11,2 milijarde EUR (predloga spremembe proračuna št. 2/2013 in 8/2013) v naslednje leto prenesti precejšnje število zahtevkov za plačila v približni višini 20 milijard EUR, povezanih s kohezijskimi programi iz obdobja 2007–2013, kot je Komisija priznala na zadnjem medinstitucionalnem srečanju o plačilih 26. septembra 2013; poudarja, da je položaj kritičen, tudi kar zadeva druge programe zunaj razdelka 1b;

4.

opozarja, da je bilo sprejetje predloga spremembe proračuna št. 8/2013 v Svetu del političnega dogovora o večletnem finančnem okviru 2014–2020 in da je to samo eden od treh pogojev, da Parlament poda soglasje k uredbi o večletnem finančnem okviru, kot je določeno v njegovi resoluciji z dne 3. julija 2013;