1.

Člena 81 in 82 Pogodbe se uporabljata za horizontalne in vertikalne sporazume ter ravnanja podjetij, ki „bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami“.

2.

Sodišči Skupnosti sta že v svoji razlagi členov 81 in 82 v veliki meri pojasnili vsebino in obseg pojma vpliva na trgovino med državami članicami.

3.

Te smernice določajo načela, ki sta jih sodišči Skupnosti razvili v zvezi z razlago pojma vpliva na trgovino iz členov 81 in 82. Smernice vsebujejo tudi pravilo, ki določa, kdaj na splošno ni verjetno, da bi sporazumi lahko znatno vplivali na trgovino med državami članicami (pravilo o neobstoju znatnega vpliva na trgovino). Namen smernic ni, da bi bile izčrpne. Njihov namen je oblikovati metodologijo za uporabo pojma vpliva na trgovino in zagotoviti napotke za uporabo v primerih, ki se pogosto pojavljajo. Čeprav te smernice za sodišča in organe držav članic niso zavezujoče, je njihov namen tem zagotoviti napotke za uporabo pojma vpliva na trgovino, ki ga vsebujeta člena 81 in 82.

4.

Te smernice ne obravnavajo vprašanja o tem, kaj pomeni znatno omejevanje konkurence po členu 81(1). To vprašanje, ki je ločeno od zmožnosti sporazumov, da znatno vplivajo na trgovino med državami članicami, obravnava Obvestilo Komisije o sporazumih majhnega pomena, ki ne omejujejo znatno konkurence po členu 81(1) Pogodbe (1) (pravilo de minimis). Smernice prav tako niso namenjene zagotavljanju napotkov o pojmu vpliva na trgovino, ki ga vsebuje člen 87(1) Pogodbe glede državnih pomoči.

5.

Te smernice, vključno s pravilom o neobstoju znatnega vpliva na trgovino, ne posegajo v razlago členov 81 in 82, ki jo lahko zagotovita Sodišče Evropskih skupnosti in Sodišče prve stopnje.

6.

Člen 81(1) določa, da „so kot nezdružljivi s skupnim trgom prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu“. Zaradi enostavnosti se za „sporazume, sklepe podjetniških združenj in usklajena ravnanja“ skupaj uporablja poimenovanje „sporazumi“.

7.

Člen 82 pa določa, da „je kot nezdružljiva s skupnim trgom prepovedana vsaka zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na skupnem trgu ali njegovem znatnem delu, kolikor bi lahko prizadela trgovino med državami članicami“. V nadaljevanju se izraz „ravnanja“ nanaša na ravnanje prevladujočih podjetij.

8.

Merilo vpliva na trgovino prav tako določa področje uporabe člena 3 Uredbe št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (2).

9.

Člen 3(1) navedene uredbe določa, da kadar organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, in nacionalna sodišča uporabljajo nacionalno zakonodajo o konkurenci za sporazume, sklepe podjetniških združenj ali za usklajena ravnanja v smislu člena 81(1) Pogodbe, ki lahko vplivajo na trgovino med državami članicami v smislu navedene določbe, morajo za te sporazume, sklepe ali usklajena ravnanja uporabljati tudi člen 81 Pogodbe. Podobno kadar organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, in nacionalna sodišča uporabljajo nacionalno zakonodajo o konkurenci za zlorabo, ki je prepovedana s členom 82 Pogodbe, morajo uporabljati tudi člen 82 Pogodbe. V skladu s členom 3(1) morajo tako organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, in nacionalna sodišča uporabljati člena 81 in 82 tudi, kadar uporabljajo nacionalno zakonodajo o konkurenci za sporazume in ravnanja zlorabe, ki bi lahko vplivali na trgovino med državami članicami. Po drugi strani pa se v skladu s členom 3(1) od organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah, in nacionalnih sodišč ne zahteva, da uporabljajo nacionalno zakonodajo o konkurenci, kadar uporabljajo člena 81 in 82 za sporazume, sklepe in usklajena ravnanja ter zlorabe, ki bi lahko vplivali na trgovino med državami članicami. V takšnih primerih lahko pravila konkurence Skupnosti uporabljajo samostojno.

10.

Iz člena 3(2) izhaja, da uporaba nacionalne zakonodaje o konkurenci ne sme voditi k prepovedi sporazumov, sklepov podjetniških združenj ali usklajenih ravnanj, ki lahko vplivajo na trgovino med državami članicami, a ne omejujejo konkurence v smislu člena 81(1) Pogodbe, ali izpolnjujejo pogoje iz člena 81(3) Pogodbe, ali jih ureja Uredba o uporabi člena 81(3) Pogodbe. Državam članicam pa Uredba št. 1/2003 ne preprečuje, da na svojem ozemlju sprejmejo in uporabljajo strožjo nacionalno zakonodajo, ki prepoveduje ali sankcionira enostransko ravnanje, v katero so vpletena podjetja.

11.

Omeniti je treba tudi, da se v skladu s členom 3(3) brez poseganja v splošna načela in druge določbe prava Skupnosti člen 3(1) in (2) ne uporablja v primerih, pri katerih organi, pristojni za konkurenco, in nacionalna sodišča uporabljajo nacionalne predpise o nadzoru koncentracij, niti ne preprečuje uporabe določb nacionalnega prava, katerih cilji se pretežno razlikujejo od cilja členov 81 in 82 Pogodbe.

12.

Merilo vpliva na trgovino je samostojno merilo zakonodaje Skupnosti, ki ga je za vsak posamezni primer treba presojati ločeno. To je merilo o pristojnosti, ki natančno določa področje uporabe zakonodaje Skupnosti o konkurenci (3). Zakonodaja Skupnosti o konkurenci se ne uporablja za sporazume in ravnanja, ki ne morejo znatno vplivati na trgovino med državami članicami.

13.

Merilo vpliva na trgovino omejuje področje uporabe členov 81 in 82 na sporazume in ravnanja, ki lahko dosežejo minimalno raven čezmejnih učinkov znotraj Skupnosti. Po mnenju Sodišča Evropskih skupnosti mora biti zmožnost sporazuma ali ravnanja, da vpliva na trgovino med državami članicami, „znatna“ (4).

14.

V primeru člena 81 Pogodbe je sporazum tisti, ki mora biti zmožen vplivati na trgovino med državami članicami. Ni nujno, da ima to zmožnost vsak posamezni del sporazuma, vključno s kakršnim koli omejevanjem konkurence, ki bi lahko izhajalo iz sporazuma (5). Če lahko sporazum kot celota vpliva na trgovino med državami članicami, se pravo Skupnosti uporablja za celoten sporazum, vključno z vsemi deli sporazuma, ki samostojno ne vplivajo na trgovino med državami članicami. Če pogodbena razmerja med istimi strankami zajemajo več dejavnosti, morajo te dejavnosti zato, da lahko tvorijo del istega sporazuma, biti neposredno povezane in tvoriti sestavni del istega skupnega dogovora med podjetji (6). V nasprotnem primeru je vsaka dejavnost zajeta v ločenem sporazumu.

15.

Prav tako ni pomembno, ali sodelovanje določenega podjetja v sporazumu znatno vpliva na trgovino med državami članicami ali ne (7). Podjetje se uporabi prava Skupnosti ne more izogniti samo zato, ker je njegovo sodelovanje pri sporazumu, ki sam po sebi lahko vpliva na trgovino med državami članicami, zanemarljivo.

16.

Za opredelitev uporabe prava Skupnosti ni treba določiti povezave med domnevnim omejevanjem konkurence in zmožnostjo sporazuma, da vpliva na trgovino med državami članicami. Tudi neomejevalni sporazumi lahko vplivajo na trgovino med državami članicami. Sporazumi o selektivni distribuciji, ki temeljijo na izključno kakovostnih merilih za izbor, ki jih upravičuje narava proizvodov in ki ne omejujejo konkurence v smislu člena 81(1), lahko na primer kljub temu vplivajo na trgovino med državami članicami. Vendar pa lahko domnevne omejitve, ki izhajajo iz sporazuma, jasno nakazujejo na to, da lahko sporazum vpliva na trgovino med državami članicami. Na primer sporazum o distribuciji, ki prepoveduje izvoz, lahko že po svoji naravi vpliva na trgovino med državami članicami, vendar to še ne pomeni nujno, da je ta vpliv znatnega obsega (8).

17.

V primeru člena 82 mora na trgovino med državami članicami vplivati zloraba. Vendar pa to ne pomeni, da je treba vsak element ravnanja presojati ločeno. Ravnanje, ki je del splošne strategije prevladujočega podjetja, je treba presojati z vidika njegovega skupnega vpliva. Če prevladujoče podjetje za dosego istega cilja izvaja različna ravnanja, na primer ravnanja, katerih cilj je ali izključiti konkurente ali jim omejiti dostop do trga, je za to, da se člen 82 uporabi za vsa ravnanja, ki tvorijo del te splošne strategije, dovolj, da lahko vsaj eno od teh ravnanj vpliva na trgovino med državami članicami (9).

18.

Iz besedila členov 81 in 82 ter sodne prakse sodišč Skupnosti izhaja, da je treba pri uporabi merila vpliva na trgovino obravnavati zlasti tri elemente:

19.

Pojem „trgovina“ se ne omejuje na tradicionalno čezmejno menjavo blaga in storitev (10). Pojem je širši in vključuje vse čezmejne gospodarske dejavnosti, tudi ustanavljanje (11). Ta razlaga je skladna s temeljnim ciljem Pogodbe, ki je spodbujati prost pretok blaga, storitev, oseb in kapitala.

20.

V skladu z ustaljeno sodno prakso pojem „trgovina“ vključuje tudi primere, v katerih sporazumi ali ravnanja vplivajo na konkurenčno strukturo trga. Za sporazume in ravnanja, ki na konkurenčno strukturo znotraj Skupnosti vplivajo tako, da izključijo ali bi lahko izključili konkurenta, ki posluje znotraj Skupnosti, se lahko uporabljajo pravila konkurence Skupnosti (12). Izključitev ali tveganje izključitve nekega podjetja vpliva na konkurenčno strukturo znotraj Skupnosti, prav tako pa tudi na gospodarske dejavnosti, ki jih podjetje opravlja.

21.

Zahteva po vplivu na trgovino „med državami članicami“ predpostavlja, da mora obstajati vpliv na čezmejne gospodarske dejavnosti, v katerih naj bi bili udeleženi vsaj dve državi članici. Ni nujno, da sporazum ali ravnanje vpliva na trgovino med eno državo članico v celoti in drugo državo članico v celoti. Člena 81 in 82 se lahko uporabljata tudi v primerih, ki vključujejo del države članice, pod pogojem, da je vpliv na trgovino znaten (13).

22.

Uporaba merila vpliva na trgovino ni odvisna od opredelitve upoštevnih geografskih trgov. Na trgovino med državami članicami se lahko vpliva tudi v primerih, ko je upoštevni trg nacionalen ali podnacionalen (14).

23.

Pojem „lahko vpliva“ naj bi opredelil naravo zahtevanega vpliva na trgovino med državami članicami. Iz pojma „lahko vpliva“ v skladu s standardnim preizkusom, ki ga je oblikovalo Sodišče Evropskih skupnosti, izhaja, da mora biti mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti predvideti, na podlagi vrste objektivnih pravnih ali dejanskih dejavnikov, ali ima lahko sporazum oziroma ravnanje vpliv, neposreden ali posreden, dejanski ali možen, na vzorec trgovanja med državami članicami (15)  (16). Kakor je navedeno v odstavku 20 zgoraj, je Sodišče Evropskih skupnosti poleg tega razvilo preizkus, ki temelji na tem, ali sporazum oziroma ravnanje vpliva na konkurenčno strukturo ali ne. V primerih, ko sporazum ali ravnanje lahko vpliva na konkurenčno strukturo znotraj Skupnosti, se uporablja pravo Skupnosti.

24.

Preizkus o „vzorcu trgovanja“, ki ga je oblikovalo Sodišče Evropskih skupnosti, vsebuje poglavitne elemente, opisane v nadaljevanju:

25.

Presoja vpliva na trgovino temelji na objektivnih dejavnikih. Ne zahteva se subjektivni namen zadevnih podjetij. Vendar pa je obstoj dokazov, da so podjetja nameravala vplivati na trgovino med državami članicami, na primer, ker so skušala ovirati izvoz v druge države članice ali uvoz iz njih, pomemben dejavnik, ki ga je treba upoštevati.

26.

Iz izraza „lahko vpliva“ in sklicevanja Sodišča Evropskih skupnosti na „zadostno stopnjo verjetnosti“ izhaja, da za to, da se uporabi pravo Skupnosti, ni nujno, da sporazum ali ravnanje dejansko vpliva ali je vplival na trgovino med državami članicami. Zadostuje, da je sporazum ali ravnanje „zmožen“ imeti takšen vpliv (17).

27.

Izračun dejanskega obsega trgovine med državami članicami, na katerega vpliva sporazum ali ravnanje, ni obvezen in tudi ne potreben. Na primer pri sporazumih, ki prepovedujejo izvoz v druge države članice, ni treba oceniti, kolikšen bi bil obseg vzporedne trgovine med zadevnimi državami članicami, če se sporazum ne bi sklenil. Ta razlaga je skladna s pristojnostno naravo merila vpliva na trgovino. Pravo Skupnosti se uporablja za kategorije sporazumov in ravnanj, ki so zmožni čezmejno vplivati, ne glede na to, ali ima določen sporazum oziroma ravnanje dejansko takšen vpliv.

28.

Presoja v skladu z merilom vpliva na trgovino je odvisna od številnih dejavnikov, ki niso nujno odločilni, če se obravnavajo posamezno (18). Pomembni dejavniki vključujejo naravo sporazuma in ravnanja, naravo proizvodov, zajetih s sporazumom ali ravnanjem, ter položaj in pomembnost zadevnih podjetij (19).

29.

Narava sporazuma in ravnanja kakovostno opredeljuje zmožnost sporazuma ali ravnanja, da vpliva na trgovino med državami članicami. Nekateri sporazumi in ravnanja so že po svoji naravi zmožni vplivati na trgovino med državami članicami, medtem ko se za druge v zvezi s tem zahteva podrobnejša analiza. Čezmejni karteli so primer prve skupine, medtem ko so skupna podjetja, omejena na ozemlje ene same države članice, primer druge skupine. Ta vidik je podrobneje proučen v oddelku 3 spodaj, ki obravnava različne kategorije sporazumov in ravnanj.

30.

Narava proizvodov, zajetih s sporazumi ali ravnanji, opredeljuje tudi, ali obstaja zmožnost vpliva na trgovino med državami članicami. Če se proizvodi zaradi svoje narave zlahka čezmejno tržijo ali če so pomembni za podjetja, ki želijo vstopiti v druge države članice ali v njih razširiti svoje dejavnosti, se pravo Skupnosti lažje uporablja kot v primerih, ko je povpraševanje po proizvodih, ki jih ponujajo dobavitelji iz drugih držav članic, zaradi njihove narave omejeno, ali v primerih, v katerih je povpraševanje po proizvodih omejeno z vidika čezmejnega ustanavljanja ali razširitve gospodarskih dejavnosti, ki se opravljajo s tega sedeža (20). Ustanavljanje pomeni tudi, kadar podjetje iz ene države članice ustanovi agencijo, podružnico ali hčerinsko družbo v drugi državi članici.

31.

Tržni položaj zadevnih podjetij in njihov obseg prodaje okvirno količinsko opredeljujeta zmožnost zadevnega sporazuma ali ravnanja, da vpliva na trgovino med državami članicami. Ta vidik, ki je sestavni del presoje znatnosti vpliva, se obravnava v oddelku 2.4 spodaj.

32.

Poleg že omenjenih dejavnikov je treba upoštevati tudi pravne in dejanske okoliščine, v katerih se sporazum ali ravnanje izvaja. Ustrezni gospodarski in pravni okvir zagotavlja vpogled v možnost vpliva na trgovino med državami članicami. V primeru absolutnih ovir za čezmejno trgovino med državami članicami, ki niso zajete v sporazumu ali ravnanju, je vpliv na trgovino možen le, če obstaja verjetnost, da bodo te ovire v bližnji prihodnosti izginile. Če ovire niso absolutne, temveč le otežujejo čezmejne dejavnosti, je izredno pomembno zagotoviti, da sporazumi in ravnanja ne bodo nadalje ovirali takih dejavnosti. Takšni sporazumi in ravnanja so zmožni vplivati na trgovino med državami članicami.

33.

Za uporabo členov 81 in 82 mora obstajati vpliv na „vzorec trgovanja med državami članicami“.

34.

Izraz „vzorec trgovanja“ je nevtralen. Ni pogoj, da se trgovina omeji ali zmanjša (21). Na vzorce trgovanja se lahko vpliva tudi s sporazumom ali ravnanjem, ki povzroči povečanje trgovine. Pravo Skupnosti se namreč uporabi, če obstaja verjetnost, da bi se trgovina med državami članicami zaradi sporazuma ali ravnanja drugače razvijala v primerjavi z razvojem, ki bi ga verjetno imela, če sporazuma ali ravnanja ne bi bilo (22).

35.

Iz te razlage izhaja dejstvo, da je merilo vpliva na trgovino merilo o pristojnosti, ki omogoča razlikovati med sporazumi in ravnanji, ki imajo lahko čezmejne učinke, da se tako upraviči presoja po pravilih konkurence Skupnosti, ter sporazumi in ravnanji, ki takih učinkov ne morejo imeti.

36.

Vpliv sporazumov in ravnanj na vzorce trgovanja med državami članicami je lahko „neposreden ali posreden, dejanski ali možen“.

37.

Neposredni učinki na trgovino med državami članicami se običajno pojavijo pri proizvodih, zajetih v sporazumu ali ravnanju. Če se na primer proizvajalci določenega proizvoda v različnih državah članicah sporazumejo glede razdelitve trgov, se na trgu zadevnih proizvodov pojavijo neposredni učinki na trgovino med državami članicami. Primer neposrednih učinkov je tudi, ko dobavitelj popuste za distributerje omeji na proizvode, ki se prodajajo v državi članici, v kateri imajo distributerji svoj sedež. Takšna ravnanja relativno zvišajo cene proizvodov, namenjenih izvozu, s čimer postane izvoz manj privlačen in manj konkurenčen.

38.

Posredni učinki se pogosto pojavijo pri proizvodih, ki so povezani s proizvodi, zajetimi v sporazumu ali ravnanju. Posredni učinki se lahko na primer pojavijo, če sporazum ali ravnanje vpliva na čezmejne gospodarske dejavnosti podjetij, ki tako ali drugače uporabljajo proizvode, zajete v sporazumu ali ravnanju (23). Takšni učinki se lahko na primer pojavijo, če se sporazum ali ravnanje nanaša na polproizvod, ki se ne trži, se pa uporablja pri dobavi končnega proizvoda, ki se trži. Sodišče Evropskih skupnosti je menilo, da je na trgovino med državami članicami lahko vplival sporazum, ki je določal cene za žganje, ki se uporablja pri proizvodnji konjaka (24). Medtem ko se surovina ni izvažala, se je končni proizvod – konjak – izvažal. Če se lahko na trgovino s končnim proizvodom znatno vpliva, se v takšnih primerih zato uporablja zakonodaja Skupnosti o konkurenci.

39.

Posredni učinki na trgovino med državami članicami se lahko prav tako pojavijo v zvezi s proizvodi, zajetimi v sporazumu ali ravnanju. Na primer sporazumi, pri katerih proizvajalec garancijo za proizvode, ki jih prodajajo distributerji, omeji na državo članico, v kateri imajo ti svoj sedež, nespodbudno vplivajo na potrošnike iz drugih držav članic, ker pri nakupu proizvodov ne bi mogli uveljavljati garancije (25). Izvoz, ki ga opravljajo uradni distributerji in vzporedni trgovci, je otežen, ker potrošniki menijo, da so proizvodi brez garancije proizvajalca manj privlačni (26).

40.

Dejanski učinki na trgovino med državami članicami so tisti, ki jih sporazum ali ravnanje povzroči po tem, ko se začne izvajati. Obstaja verjetnost, da lahko sporazum med dobaviteljem in distributerjem v isti državi članici, na primer sporazum, ki prepoveduje izvoz v druge države članice, povzroči dejanske učinke na trgovino med državami članicami. Brez sporazuma bi distributer lahko začel izvažati. Opozoriti pa je treba, da dejanskih učinkov ni treba dokazovati. Zadostuje, da je sporazum ali ravnanje zmožen imeti takšne učinke.

41.

Možni učinki so tisti, ki se z zadostno stopnjo verjetnosti lahko pojavijo v prihodnosti. Drugače povedano je treba upoštevati predvidljiv tržni razvoj (27). Čeprav se na trgovino ne more vplivati ob sklenitvi sporazuma ali izvajanju ravnanja, se člena 81 in 82 še naprej uporabljata, če obstaja verjetnost, da se bodo dejavniki, ki so privedli do navedene ugotovitve, v bližnji prihodnosti spremenili. V zvezi s tem je pomembno upoštevati vpliv ukrepov liberalizacije, ki jih sprejme Skupnost ali zadevna država članica, in drugih ukrepov, ki se lahko predvidijo za odpravo pravnih ovir trgovini.

42.

Poleg tega, čeprav so tržni pogoji za čezmejno trgovino v določenem trenutku neugodni, na primer ker so si cene v zadevnih državah članicah podobne, se na trgovino še vedno lahko vpliva, če se zaradi spreminjajočih se tržnih pogojev lahko stanje spremeni (28). Pomembno je dejstvo, ali sporazum oziroma ravnanje lahko vpliva na trgovino med državami članicami in ne dejstvo, ali v določenem trenutku nanjo dejansko vpliva.

43.

Vključitev posrednih ali možnih učinkov v analizo učinkov na trgovino med državami članicami ne pomeni, da lahko analiza temelji na malo verjetnih ali hipotetičnih učinkih. Organ ali stranka, ki trdi, da se na trgovino med državami članicami lahko znatno vpliva, mora pojasniti verjetnost, da bo imel določeni sporazum posredne ali možne učinke. Hipotetični ali špekulativni učinki ne zadostujejo za to, da se določi uporaba prava Skupnosti. Na primer sporazum, ki povzroči povišanje cene proizvoda, ki ga ni mogoče tržiti, znižuje razpoložljivi dohodek potrošnikov. Ker imajo potrošniki manj denarja, ki ga lahko porabijo, lahko kupijo manj proizvodov, uvoženih iz drugih držav članic. Vendar pa je povezava med takšnimi učinki na dohodke in trgovino med državami članicami na splošno sama po sebi preveč ohlapna, da bi lahko upravičila uporabo prava Skupnosti.

44.

Merilo vpliva na trgovino vključuje količinski element, ki uporabo prava Skupnosti omejuje na sporazume in ravnanja, katerih učinki imajo lahko določeno razsežnost. Sporazumi in ravnanja ne sodijo v področje uporabe členov 81 in 82, če na trg vplivajo le v zanemarljivi meri ob upoštevanju slabega položaja vpletenih podjetij na trgu zadevnih proizvodov (29). Pri presoji znatnosti se zlasti upošteva položaj in pomembnost ustreznih podjetij na trgu zadevnih proizvodov (30).

45.

Presoja znatnosti je odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera, zlasti narave sporazuma in ravnanja, narave zajetih proizvodov ter tržnega položaja zadevnih podjetij. Če lahko sporazum ali ravnanje že po svoji naravi vpliva na trgovino med državami članicami, je prag znatnosti nižji od praga v primeru sporazumov in ravnanj, ki po svoji naravi ne morejo vplivati na trgovino med državami članicami. Bolj kot je tržni položaj zadevnih podjetij trden, več verjetnosti je, da se bo lahko vpliv, ki ga je sporazum ali ravnanje zmožno imeti na trgovino med državami članicami, štel za znaten (31).

46.

V številnih zadevah, ki se nanašajo na uvoz in izvoz, je Sodišče Evropskih skupnosti menilo, da je bil pogoj znatnosti izpolnjen, če je prodaja zadevnih podjetij znašala okoli 5 % trga (32). Vendar pa se sam tržni delež ni vedno obravnaval kot odločilni dejavnik. Zlasti pa je treba upoštevati tudi promet podjetij na področju zadevnih proizvodov (33).

47.

Izmera znatnosti vpliva se lahko tako izrazi absolutno (promet) in relativno, tj. na podlagi primerjave položaja zadevnega(-ih) podjetja(-ij) s položajem drugih udeležencev na trgu (tržni delež). To osredotočenje na položaj in pomembnost zadevnih podjetij je skladno s pojmom „lahko vpliva“, v skladu s katerim presoja temelji bolj na zmožnosti sporazuma ali ravnanja, da vpliva na trgovino med državami članicami, kot pa na vplivu na dejanske čezmejne tokove blaga in storitev. Tržni položaj zadevnih podjetij in njihov promet na področju zadevnih proizvodov okvirno opredeljujeta zmožnost, da sporazum ali ravnanje vpliva na trgovino med državami članicami. Ta dva elementa sta opisana v domnevah, predstavljenih v odstavkih 52 in 53 spodaj.

48.

Uporaba merila o znatnosti vpliva ne zahteva nujno opredelitve upoštevnih trgov in izračuna tržnih deležev (34). Prodaja podjetja, ki je izražena absolutno, lahko zadostuje pri dokazovanju ugotovitve, da je vpliv na trgovino znaten. To je zlasti primer sporazumov in ravnanj, ki lahko že po svoji naravi vplivajo na trgovino med državami članicami, na primer zato, ker se nanašajo na uvoz ali izvoz ali ker vključujejo več držav članic. Dejstvo, da lahko v takšnih okoliščinah promet na področju proizvodov, zajetih v sporazumu, zadostuje za ugotovitev znatnega vpliva na trgovino med državami članicami, izhaja iz pozitivne domneve, opisane v odstavku 53 spodaj.

49.

Sporazume in ravnanja je treba vedno obravnavati v gospodarskem in pravnem okviru, v katerem se pojavljajo. V primeru vertikalnih sporazumov je morda treba upoštevati vse kumulativne učinke vzporednih mrež podobnih sporazumov (35). Tudi če en sam sporazum ali mreža sporazumov ne more znatno vplivati na trgovino med državami članicami, je lahko vpliv vzporednih mrež sporazumov, obravnavanih kot celota, znaten. Vendar pa mora v takšnem primeru posamezni sporazum ali mreža sporazumov v veliki meri prispevati k skupnemu vplivu na trgovino (36).

50.

Nemogoče je opredeliti splošna količinska pravila, ki bi se uporabljala za vse kategorije sporazumov in določala, kdaj se na trgovino med državami članicami lahko znatno vpliva. Lahko pa se določi, kdaj se na trgovino običajno ne more znatno vplivati. Prvič, Komisija v svojem Obvestilu o sporazumih majhnega pomena, ki ne omejujejo znatno konkurence po členu 81(1) Pogodbe (pravilo de minimis) (37), navaja le, da sporazumi med malimi in srednjimi podjetji (MSP), kakor so opredeljena v Prilogi k Priporočilu Komisije 96/280/ES (38), običajno ne morejo vplivati na trgovino med državami članicami. Ta domneva temelji na dejstvu, da so dejavnosti MSP običajno lokalne ali kvečjemu regionalne narave. Vendar pa se lahko za MSP uporablja pravo Skupnosti zlasti, če ta opravljajo čezmejno gospodarsko dejavnost. Drugič, Komisija meni, da je primerno opredeliti splošna načela, ki bi določala, kdaj se na trgovino običajno ne more znatno vplivati, npr. merilo, ki bi opredeljevalo neobstoj znatnega vpliva na trgovino med državami članicami. Pri uporabi člena 81 bo Komisija to merilo upoštevala kot negativno ovrgljivo domnevo, ki se lahko uporabi za vse sporazume v smislu člena 81(1), ne glede na naravo omejitev, vsebovanih v sporazumu, vključno z omejitvami, ki so bile opredeljene kot nedopustne omejitve v uredbah o skupinskih izjemah in smernicah Komisije. V primerih uporabe te domneve Komisija običajno ne bo začela postopka na zahtevo niti na lastno pobudo. Če bodo podjetja v dobri veri ocenila, da je sporazum zajet v tej negativni domnevi, Komisija ne bo naložila glob.

51.

Brez poseganja v odstavek 53 spodaj ta negativna opredelitev znatnosti vpliva ne pomeni, da lahko sporazumi, ki ne spadajo v okvir meril, določenih v nadaljevanju, samodejno znatno vplivajo na trgovino med državami članicami. Proučiti je treba vsak posamezen primer.

52.

Komisija meni, da načeloma sporazumi ne morejo znatno vplivati na trgovino med državami članicami, če so izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji:

Komisija bo uporabila enako domnevo, če v dveh zaporednih koledarskih letih zgoraj navedeni prag prometa ni presežen za več kot 10 % in zgoraj navedeni prag tržnega deleža za več kot dve odstotni točki. Če se sporazum nanaša na nov, še neobstoječ trg, in če posledično stranke ne ustvarijo upoštevnega prometa ali ne prevzamejo nobenega deleža upoštevnega trga, Komisija ne bo uporabila te domneve. V takih primerih je morda treba znatnost vpliva presoditi na podlagi položaja strank na trgih zadevnega proizvoda ali njihove moči na področju tehnologij, povezanih s sporazumom.

53.

Komisija ocenjuje tudi, da če lahko sporazum že po svoji naravi vpliva na trgovino med državami članicami, na primer ker se nanaša na uvoz in izvoz ali vključuje več držav članic, obstaja pozitivna ovrgljiva domneva, da so takšni učinki na trgovino znatni, če promet strank na področju proizvodov, zajetih v tem sporazumu, izračunan, kakor je določeno v odstavkih 52 in 54, presega 40 milijonov EUR. V primeru sporazumov, ki lahko že po svoji naravi vplivajo na trgovino med državami članicami, se lahko pogosto domneva, da so takšni učinki znatni, če tržni delež strank presega prag 5 %, določen v predhodnem odstavku. Vendar pa se ta domneva ne uporablja, če sporazum zajema le del države članice (glej odstavek 90 spodaj).

54.

Glede praga v višini 40 milijonov EUR (glej odstavek 52 zgoraj) se promet izračuna na podlagi skupne prodaje proizvodov, zajetih s sporazumom (pogodbeni proizvodi), ki jo zadevna podjetja brez davkov opravijo znotraj Skupnosti v predhodnem poslovnem letu. Prodaja med subjekti istega podjetja je izključena (40).

55.

Za uporabo praga tržnega deleža je treba določiti upoštevni trg (41). Ta vključuje upoštevni proizvodni trg in upoštevni geografski trg. Tržne deleže je treba izračunati na podlagi podatkov o vrednosti prodaje ali podatkov o vrednosti nabave, kjer je to primerno. Če podatki o vrednosti niso na voljo, se lahko uporabijo ocene, ki temeljijo na drugih zanesljivih tržnih informacijah, pa tudi podatki o obsegu prodaje.

56.

V primeru mrež sporazumov, ki jih je isti dobavitelj sklenil z različnimi distributerji, se upošteva prodaja celotne mreže.

57.

Pogodbe, ki tvorijo del istega skupnega poslovnega dogovora, predstavljajo enoten sporazum za namene pravila o neobstoju znatnega vpliva na trgovino (42). Podjetja ne smejo sporazuma, ki z gospodarskega vidika tvori celoto, razdeliti na več delov, da s tem ne bi presegli pragov.

58.

Komisija bo negativno domnevo iz predhodnega oddelka uporabila za vse sporazume, vključno s sporazumi, ki lahko že po svoji naravi vplivajo na trgovino med državami članicami, pa tudi za sporazume, ki predvidevajo trgovanje s podjetji iz tretjih držav (glej oddelek 3.3 spodaj).

59.

Zunaj področja uporabe negativne domneve bo Komisija upoštevala kakovostne elemente v zvezi z naravo sporazuma ali ravnanja ter naravo proizvodov, na katere se nanašajo (glej odstavka 29 in 30 zgoraj). Pomembnost narave sporazuma prav tako obravnava pozitivna domneva iz odstavka 53 zgoraj, ki se nanaša na znatnost vpliva v primeru sporazumov, ki lahko že po svoji naravi vplivajo na trgovino med državami članicami. Da bi se zagotovili dodatni napotki za uporabo pojma vpliva na trgovino, je zato koristno obravnavati različne pogoste vrste sporazumov in ravnanj.

60.

V nadaljevanju je opisana poglavitna razlika med sporazumi in ravnanji, ki vključujejo več držav članic, ter sporazumi in ravnanji, ki so omejeni na eno samo državo članico ali del ene same države članice. Ti dve poglavitni kategoriji sta glede na naravo zadevnega sporazuma ali ravnanja razdeljeni na dodatne podkategorije. Obravnavajo se tudi sporazumi in ravnanja, ki vključujejo tretje države.

61.

Sporazumi in ravnanja, ki vključujejo več držav članic ali se v več državah članicah izvajajo, lahko v skoraj vseh primerih že po svoji naravi vplivajo na trgovino med državami članicami. Če upoštevni promet preseže prag, določen v odstavku 53 zgoraj, v večini primerov zato ne bo treba opraviti podrobne analize dejstva, ali se na trgovino med državami članicami lahko vpliva. Vendar pa je z namenom, da se tudi v teh primerih zagotovijo napotki in opredelijo načela, predstavljena v oddelku 2 zgoraj, koristno pojasniti, kateri dejavniki se običajno uporabljajo pri utemeljevanju ugotovitve glede uporabe prava Skupnosti.

62.

Sporazumi med podjetji v dveh ali več državah članicah, ki se nanašajo na uvoz in izvoz, lahko že po svoji naravi vplivajo na trgovino med državami članicami. Takšni sporazumi imajo ne glede na to, ali omejujejo konkurenco ali ne, neposreden vpliv na vzorce trgovanja med državami članicami. Sodišče Evropskih skupnosti je na primer v zadevi Kerpen & Kerpen, ki se je nanašala na sporazum med francoskim proizvajalcem in nemškim distributerjem, ki je pokrival več kot 10 % izvoza cementa iz Francije v Nemčijo v višini skupno 350 000 ton na leto, odločilo, da je bilo nemogoče zavzeti stališče, da takšen sporazum ne bi mogel (znatno) vplivati na trgovino med državami članicami (43).

63.

Ta kategorija vključuje sporazume, ki predvidevajo omejitve uvoza in izvoza, pa tudi omejitve aktivne in pasivne prodaje ter nadaljnje prodaje s strani kupcev strankam v drugih državah članicah (44). V teh primerih obstaja tesna povezava med domnevnim omejevanjem konkurence in vplivom na trgovino, saj je osnovni namen omejevanja preprečiti tokove blaga in storitev med državami članicami, ki bi v nasprotnem primeru bili možni. Ni pomembno, ali se stranke sporazuma nahajajo v isti državi članici ali v različnih državah članicah.

64.

Kartelni sporazumi, kot so sporazumi o določitvi cen in razdelitvi trga, ki zajemajo več držav članic, lahko že po svoji naravi vplivajo na trgovino med državami članicami. Čezmejni karteli usklajujejo konkurenčne pogoje in vplivajo na prepletenost trgovine z ustalitvijo običajnih vzorcev trgovanja (45). Če se podjetja sporazumejo o dodelitvi geografskih območij, se lahko prodaja iz drugih območij na dodeljena območja ukine ali zmanjša. Podjetja s sklenitvijo sporazuma o določitvi cen odpravijo konkurenco in vse posledične razlike v cenah, kar bi konkurente in tudi stranke spodbudilo k izvajanju čezmejne trgovine. Če se podjetja sporazumejo o prodajnih kvotah, se običajni vzorci trgovanja ohranijo. Zadevna podjetja se vzdržijo povečanja svoje proizvodnje in s tem prodajanja proizvodov potencialnim strankam v drugih državah članicah.

65.

Tudi vpliv čezmejnih kartelov na trgovino je običajno že po svoji naravi znaten zaradi tržnega položaja udeležencev v kartelu. Karteli se običajno oblikujejo le, če imajo sodelujoča podjetja skupaj obsežen tržni delež, saj jim to omogoča, da zvišajo cene ali zmanjšajo proizvodnjo.

66.

Ta oddelek obravnava različne vrste sporazumov o horizontalnem sodelovanju. Sporazumi o horizontalnem sodelovanju imajo lahko na primer obliko sporazumov, pri katerih dve ali več podjetij sodeluje pri opravljanju določene gospodarske dejavnosti, kot sta proizvodnja in distribucija (46). Za take sporazume se pogosto uporablja izraz skupna podjetja. Vendar pa so skupna podjetja, ki trajno opravljajo vse funkcije neodvisnega gospodarskega subjekta, zajeta v Uredbi o združitvah (47). Na ravni Skupnosti se takšna polno delujoča skupna podjetja ne obravnavajo v okviru členov 81 in 82, razen v primerih, ko se uporablja člen 2(4) Uredbe o združitvah (48). Ta oddelek zato ne obravnava polno delujočih skupnih podjetij. V primeru nepolno delujočih skupnih podjetij skupni subjekt ne deluje kot neodvisni dobavitelj (ali kupec) na katerem koli trgu. Skupni subjekt dobavlja le matičnim družbam, ki same delujejo na trgu (49).

67.

Skupna podjetja, ki opravljajo dejavnosti v dveh ali več državah članicah ali proizvodnjo, ki jo prodajajo matične družbe v dveh ali več državah članicah, vplivajo na gospodarske dejavnosti strank na navedenih območjih Skupnosti. Takšni sporazumi lahko zato v primerjavi z okoliščinami v primeru nesklenitve sporazuma običajno že po svoji naravi vplivajo na trgovino med državami članicami (50). Na vzorce trgovanja se vpliva, če podjetja svoje dejavnosti prenesejo na skupno podjetje ali jih uporabijo za namene ustanavljanja novih virov dobave v Skupnosti.

68.

Na trgovino se lahko vpliva tudi, če skupno podjetje za matične družbe proizvede polproizvod, ki ga posledično matična podjetja nadalje obdelajo ali vključijo v proizvod. To se lahko predvideva, če je bil zadevni polproizvod predhodno pridobljen pri dobaviteljih v drugih državah članicah, če so matične družbe polproizvod predhodno proizvedle v drugih državah članicah ali če se končni proizvod trži v več kot eni državi članici.

69.

Pri presoji znatnosti vpliva je treba upoštevati prodajo proizvodov, povezanih s sporazumom, s strani matične družbe in ne le proizvodov skupnega subjekta, ki je bil ustanovljen s sporazumom, glede na to, da skupno podjetje ne posluje kot neodvisen subjekt na katerem koli trgu.

70.

Vertikalni sporazumi in mreže podobnih vertikalnih sporazumov, ki se izvajajo v več državah članicah, lahko običajno vplivajo na trgovino med državami članicami, če na poseben način usmerjajo trgovinske tokove. Na primer mreže sporazumov o selektivni distribuciji, ki se izvajajo v dveh ali več državah članicah, na poseben način usmerjajo trgovinske tokove, ker trgovino omejujejo na člane mreže, pri čemer vplivajo na vzorce trgovanja v primerjavi z okoliščinami v primeru nesklenitve sporazuma (51).

71.

Na trgovino med državami članicami lahko vplivajo tudi vertikalni sporazumi, ki imajo učinke omejevanja dostopa do trga. To se lahko na primer zgodi pri sporazumih, s katerimi se distributerji v več državah članicah sporazumejo, da bodo kupovali le pri določenem dobavitelju ali prodajali le njegove proizvode. Takšni sporazumi lahko omejujejo trgovino med državami članicami, v katerih se sporazumi izvajajo, ali trgovino iz držav članic, ki niso zajete v sporazumih. Omejevanje dostopa je lahko posledica posameznih sporazumov ali mrež sporazumov. Če ima sporazum ali mreža sporazumov, ki vključuje več držav članic, učinke omejevanja dostopa, je zmožnost sporazuma ali sporazumov, da vplivajo na trgovino med državami članicami, zaradi njihove narave običajno znatna.

72.

Sporazumi med dobavitelji in distributerji, ki vsebujejo dogovor o vzdrževanju cen za nadaljnjo prodajo in vključujejo dve ali več držav članic, lahko običajno že po svoji naravi tudi vplivajo na trgovino med državami članicami (52). Takšni sporazumi spreminjajo raven cen, ki bi verjetno obstajala, če sporazumi ne bi bili sklenjeni, in s tem vplivajo na vzorce trgovanja.

73.

V primeru zlorabe prevladujočega položaja je koristno razlikovati med zlorabami, ki ovirajo vstop na trg ali izključijo konkurente (izključevalske zlorabe) in zlorabe, pri katerih prevladujoče podjetje izkorišča svojo gospodarsko moč, na primer z določanjem pretiranih ali diskriminatornih cen (izkoriščevalske zlorabe). Obe vrsti zlorabe se lahko izvajata bodisi s sporazumi, za katere se v obeh primerih uporablja člen 81(1), ali z enostranskim ravnanjem, za katerega se v primerih, ki zadevajo zakonodajo Skupnosti o konkurenci, uporablja le člen 82.

74.

V primeru izključevalskih zlorab, kot so diskriminatorni popusti, se vpliva na trgovske partnerje nižje v verigi, ki imajo od tega bodisi koristi ali škodo, s tem, da se vpliva na njihov konkurenčni položaj ter vzorce trgovanja med državami članicami.

75.

Če prevladujoče podjetje izvaja izključevalsko ravnanje v več kot eni državi članici, lahko tako ravnanje običajno že po svoji naravi vpliva na trgovino med državami članicami. Takšno ravnanje negativno vpliva na konkurenco na območju, ki ne zajema le ene same države članice, saj obstaja verjetnost, da trgovinskemu toku spremeni smer, ki bi jo sicer imel, če zlorabe ne bi bilo. Na vzorce trgovanja se lahko na primer vpliva, če prevladujoče podjetje odobri popuste za zvestobo. Verjetno je, da bodo stranke, katerim se odobri sistem izključevalskih popustov, manj kupovale pri konkurentih prevladujočega podjetja kot bi sicer v primeru neodobritve teh popustov. Izključevalsko ravnanje, katerega neposredni cilj je izključitev konkurenta, kot so plenilske cene, lahko tudi vpliva na trgovino med državami članicami zaradi svojega učinka na konkurenčno tržno strukturo znotraj Skupnosti (53). V primeru prevladujočega podjetja, ki ravnanje izvaja z namenom izključitve konkurenta, ki posluje v več kot eni državi članici, obstaja več načinov, na katere se na trgovino lahko vpliva. Prvič, obstaja tveganje, da bo vpleteni konkurent prenehal biti vir dobave znotraj Skupnosti. Tudi če zadevno podjetje ni bilo izključeno, obstaja verjetnost, da se na njegovo prihodnje konkurenčno ravnanje lahko vpliva, kar ima lahko tudi vpliv na trgovino med državami članicami. Drugič, zloraba lahko vpliva na druge konkurente. Prevladujoče podjetje lahko z zlorabo opozori svoje konkurente, da jih bo kaznovalo, če bodo poskušali vzpostaviti pravo konkurenco. Tretjič, že samo dejstvo izključitve konkurenta lahko zadostuje, da se na trgovino med državami članicami lahko vpliva. To se lahko zgodi, tudi če podjetje, ki tvega izključitev, večinoma izvaža v tretje države (54). Če obstaja nadaljnje tveganje oviranja učinkovite konkurenčne tržne strukture, se uporablja pravo Skupnosti.

76.

Če prevladujoče podjetje izvaja izkoriščevalske ali izključevalske zlorabe v več kot eni državi članici, je možnost zlorabe, da vpliva na trgovino med državami članicami, običajno tudi že po svoji naravi znatna. Glede na tržni položaj zadevnega prevladujočega podjetja in dejstvo, da se zloraba izvaja v več državah članicah, sta obseg zlorabe in njen verjetni vpliv na vzorce trgovanja običajno taka, da se na trgovino med državami članicami lahko znatno vpliva. V primeru izkoriščevalskih zlorab, kot je cenovna diskriminacija, zloraba vpliva na konkurenčni položaj trgovskih partnerjev v več državah članicah. V primeru izključevalskih zlorab, vključno z zlorabami, katerih cilj je izključiti konkurenta, se vpliva na gospodarske dejavnosti, ki jih konkurenti opravljajo v več državah članicah. Sam obstoj prevladujočega položaja v več državah članicah pomeni, da je konkurenca na znatnem delu skupnega trga že oslabljena (55). Če prevladujoče podjetje nadalje slabi konkurenco z izvajanjem ravnanja zlorabe, na primer tako, da izključi konkurenta, je zmožnost vpliva na trgovino med državami članicami običajno znatna.

77.

Če sporazumi ali zlorabe zajemajo ozemlje ene same države članice, se lahko kot potrebna izkaže podrobnejša preiskava zmožnosti sporazumov ali zlorab, da vplivajo na trgovino med državami članicami. Opozoriti je treba, da za obstoj vpliva na trgovino med državami članicami ni nujno, da se obseg trgovine zmanjša. Zadostuje možnost povzročitve znatne spremembe v vzorcu trgovanja med državami članicami. Kljub temu v mnogih primerih, ki vključujejo eno samo državo članico, narava domnevne kršitve in zlasti njena usmerjenost k omejevanju dostopa do nacionalnega trga zagotavlja koristne podatke o zmožnosti sporazuma ali ravnanja, da vpliva na trgovino med državami članicami. Primeri, opisani v nadaljevanju, niso izčrpni. Navajajo le primere, v katerih se sporazumi, omejeni na ozemlje ene same države članice, lahko štejejo za zmožne vplivati na trgovino med državami članicami.

78.

Horizontalni karteli, ki zajemajo državo članico v celoti, lahko običajno vplivajo na trgovino med državami članicami. V številnih zadevah sta sodišči Skupnosti zavzeli stališče, da sporazumi, ki vključujejo celotno ozemlje določene države članice, že po svoji naravi krepijo delitev trgov na nacionalni podlagi s tem, da ovirajo gospodarsko prepletanje, ki naj bi se dosegla s Pogodbo (56).

79.

Zmožnost razdelitve notranjega trga, ki jo imajo takšni sporazumi, izhaja iz dejstva, da morajo podjetja, udeležena v kartelih v eni sami državi članici, običajno sprejeti ukrepe za izključitev konkurentov iz drugih držav članic (57). Če jih ne sprejmejo in če se proizvod, zajet s sporazumom, lahko trži (58), obstaja tveganje, da konkurenca podjetij iz drugih držav članic oslabi kartel. Takšni sporazumi lahko običajno že po svoji naravi znatno vplivajo na trgovino med državami članicami, če upoštevamo pokritost trga, ki je potrebna za učinkovitost takih kartelov.

80.

Ob upoštevanju, da so v pojmu vpliva na trgovino zajeti možni učinki, dejstvo, ali se proti konkurentom iz drugih držav članic v katerem koli določenem trenutku dejansko tako ukrepa, ni odločilno. Če je cena, ki jo določi kartel, podobna ceni v drugih državah članicah, udeležencem kartela morda ne bo treba nemudoma sprejeti ukrepov proti konkurentom iz drugih držav članic. Pomembno pa je vedeti, ali obstaja verjetnost, da bodo to storili v primeru spremenjenih tržnih pogojev. Ta verjetnost je odvisna od tega, ali na trgu obstajajo naravne ovire za trgovanje ali ne, in zlasti od tega, ali se zadevni proizvod lahko trži ali ne. Sodišče Evropskih skupnosti je na primer v zadevah, ki se nanašajo na nekatere storitve bančnega poslovanja s prebivalstvom (59), zavzelo stališče, da se na trgovino ni moglo znatno vplivati, ker je bila možnost trženja posebnih zadevnih proizvodov zelo omejena in zato ker slednji niso bili pomembni dejavnik, ko so se podjetja iz drugih držav članic odločala o svoji ustanovitvi v zadevni državi članici (60).

81.

Podatek o tem, v kolikšni meri udeleženci kartela nadzorujejo cene in konkurente iz drugih držav članic, lahko zagotovi informacijo o obsegu, v katerem se proizvodi, zajeti s kartelom, lahko tržijo. Nadzor omogoča udeležencem kartela, da konkurenco in konkurente iz drugih držav članic zaznavajo kot potencialno grožnjo kartelu. Če poleg tega obstajajo dokazi, da so udeleženci kartela namerno določili raven cen glede na raven cen v drugih državah članicah (strategija omejevanja cen), pomeni, da se zadevni proizvodi lahko tržijo in da se na trgovino med državami članicami lahko vpliva.

82.

Na trgovino se običajno lahko vpliva tudi, če udeleženci nacionalnega kartela omilijo konkurenčne omejitve konkurentov iz drugih držav članic s tem, da jih pozovejo, da se pridružijo omejevalnemu sporazumu, ali če so konkurenti zaradi izključitve iz sporazuma v slabšem konkurenčnem položaju (61). V takšnih primerih sporazum bodisi tem konkurentom preprečuje koriščenje vsakršne konkurenčne ugodnosti ali pa poviša njihove stroške, pri čemer negativno vpliva na njihovo konkurenčnost in prodajo. V obeh primerih sporazum ovira poslovanje konkurentov iz drugih držav članic na zadevnem nacionalnem trgu. Enako velja, če je kartelni sporazum, omejen na eno samo državo članico, sklenjen med podjetji, ki nadalje prodajajo proizvode, uvožene iz drugih držav članic (62).

83.

Sporazumi o horizontalnem sodelovanju in zlasti nepolno delujoča skupna podjetja (prim. odstavek 66 zgoraj), ki so omejena na eno samo državo članico in ki se ne nanašajo neposredno na uvoz in izvoz, ne spadajo v kategorijo sporazumov, ki lahko že po svoji naravi vplivajo na trgovino med državami članicami. Zato je morda potrebna natančna proučitev zmožnosti posameznega sporazuma, da vpliva na trgovino med državami članicami.

84.

Sporazumi o horizontalnem sodelovanju lahko na trgovino med državami članicami zlasti vplivajo, če imajo učinke omejevanja dostopa do trga. Med take lahko sodijo sporazumi, ki vzpostavljajo sektorske sisteme standardizacije in certifikacije, ki podjetja iz drugih držav članic bodisi izključujejo ali pa jih podjetja iz zadevne države članice enostavneje izpolnjujejo, ker so ti oblikovani na podlagi nacionalnih pravil in tradicij. V takšnih okoliščinah sporazumi podjetjem iz drugih držav članic otežujejo vstop na nacionalni trg.

85.

Zmožnost vpliva na trgovino ima tudi skupno podjetje, ki podjetja iz drugih držav članic izključi iz pomembnega distribucijskega kanala ali vira povpraševanja. Če na primer dva ali več distributerjev s sedežem v isti državi članici, ki dosegajo znaten delež uvoza zadevnih proizvodov, ustanovijo skupno podjetje za nabavo, da bi združili svoje nabave tega proizvoda, posledično zmanjšanje števila distribucijskih kanalov omejuje dobaviteljem iz drugih držav članic možnosti dostopa na zadevni nacionalni trg. Na trgovino se zato lahko vpliva (63). Prav tako se na trgovino lahko vpliva, če podjetja, ki so predhodno uvozila določen proizvod, ustanovijo skupno podjetje, pooblaščeno za proizvodnjo tega istega proizvoda. V tem primeru sporazum povzroči spremembo vzorcev trgovanja med državami članicami v primerjavi z okoliščinami pred sklenitvijo sporazuma.

86.

Vertikalni sporazumi, ki vključujejo celotno državo članico, lahko zlasti vplivajo na vzorce trgovanja med državami članicami, če podjetjem iz drugih držav članic otežijo vstop na zadevni nacionalni trg, bodisi z izvozom ali ustanavljanjem (učinek omejevanja dostopa). Če imajo vertikalni sporazumi takšne učinke omejevanja dostopa, prispevajo k razdelitvi trgov na nacionalni podlagi, s tem, da ovirajo gospodarsko prepletanje, ki naj bi se doseglo s Pogodbo (64).

87.

Omejitev dostopa se lahko na primer pojavi, če dobavitelji kupcem postavijo obveznosti izključne nabave (65). Sodišče Evropskih skupnosti je v zadevi Delimitis  (66), ki se nanaša na sporazume med pivovarjem in lastniki prostorov, kjer se je pivo uživalo, pri čemer so slednji začeli pivo kupovati izključno pri pivovarju, omejitev dostopa opredelilo kot neobstoj dejanskih in konkretnih možnosti vstopa na trg zaradi sporazumov. Sporazumi običajno vzpostavljajo obsežne ovire vstopa le v primeru, ko zajemajo znatni delež trga. V tem smislu se tržni delež in pokritost trga lahko uporabita kot kazalnika. Pri presoji je treba upoštevati ne le določen zadevni sporazum ali mrežo sporazumov, temveč tudi druge vzporedne mreže sporazumov s podobnimi učinki (67).

88.

Vertikalni sporazumi, ki vključujejo celotno državo članico in se nanašajo na proizvode, ki se lahko tržijo, lahko prav tako vplivajo na trgovino med državami članicami, tudi če ne vzpostavljajo neposrednih ovir za trgovino. Sporazumi, s katerimi se podjetja zavezujejo k vzdrževanju cen za nadaljnjo prodajo, lahko neposredno vplivajo na trgovino med državami članicami tako, da povečajo uvoz iz drugih držav članic in zmanjšajo izvoz iz zadevne države članice (68). Sporazumi, ki predvidevajo vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo, lahko tudi vplivajo na vzorce trgovanja na podoben način kot horizontalni karteli. Če je zaradi sporazuma o vzdrževanju cen za nadaljnjo prodajo raven cen višja od ravni v drugih državah članicah, je takšna raven vzdržna le, če se lahko uvoz iz drugih držav članic nadzoruje.

89.

S kakovostnega vidika je metoda presoje sporazumov, ki vključujejo le del države članice, enaka metodi za sporazume, ki zajemajo celotno državo članico. To pomeni, da se uporablja analiza iz oddelka 2. Ti dve kategoriji pa je treba pri presoji znatnosti ločevati, saj je treba upoštevati, da je v sporazumu zajet le del države članice. Upoštevati je treba tudi, na kolikšnem delu nacionalnega ozemlja je mogoče trgovati. Če na primer za podjetja iz drugih držav članic delovanje na celotnem ozemlju druge države članice zaradi prevoznih stroškov ali območja delovanja opreme ni ekonomsko upravičeno, se na trgovino lahko vpliva, če sporazum preprečuje dostop na del ozemlja države članice, na katerem se lahko trguje, razen če je ta del neznaten (69).

90.

Če sporazum preprečuje dostop na regionalni trg, mora biti za to, da se na trgovino lahko znatno vpliva, zadevni obseg prodaje znaten sorazmerno s skupnim obsegom prodaje zadevnih proizvodov znotraj zadevne države članice. Ta presoja ne more temeljiti izključno na geografski pokritosti. Prav tako je treba precej omejen pomen pripisati tržnemu deležu strank, udeleženih v sporazumu. Tudi če imajo stranke visok tržni delež na ustrezno opredeljenem regionalnem trgu, je lahko obseg navedenega trga še vedno zanemarljiv v primerjavi s skupno prodajo zadevnih proizvodov v zadevni državi članici. Na splošno se zato za najboljšega kazalca zmožnosti sporazuma, da (znatno) vpliva na trgovino med državami članicami, šteje obseg deleža nacionalnega trga, ki je predmet omejitve dostopa. Sporazumi, ki zajemajo območja z visoko koncentracijo povpraševanja, bodo zato imeli večjo težo od sporazumov, ki vključujejo območja z nižjo koncentracijo povpraševanja. Za določitev uporabe prava Skupnosti mora biti delež nacionalnega trga, ki je predmet omejitve dostopa, znaten.

91.

Sporazumi lokalne narave sami po sebi ne morejo znatno vplivati na trgovino med državami članicami. To velja tudi v primeru, če se lokalni trg nahaja na obmejnem območju. Nasprotno pa, če je delež nacionalnega trga, ki je predmet omejitve dostopa, znaten, se na trgovino lahko vpliva tudi, če se zadevni trg ne nahaja na obmejnem območju.

92.

Nekaj napotkov za to kategorijo zagotavlja sodna praksa, ki se nanaša na pojem znatnega dela skupnega trga, opisan v členu 82 (70). Sporazume, ki na primer ovirajo konkurente iz drugih držav članic pri njihovem dostopu na del države članice, ki pomeni znaten del skupnega trga, je treba šteti za sporazume, ki znatno vplivajo na trgovino med državami članicami.

93.

Če podjetje, ki ima prevladujoč položaj na celotnem ozemlju države članice, izvaja izključevalske zlorabe, se na trgovino med državami članicami navadno lahko vpliva. Takšna ravnanja zlorabe običajno konkurentom iz drugih držav članic otežujejo vstop na trg in v takih primerih se lahko vpliva na vzorce trgovanja (71). Sodišče Evropskih skupnosti je v zadevi Michelin  (72) na primer odločilo, da je sistem popustov za zvestobo omejil dostop konkurentom iz drugih držav članic in zato vplival na trgovino v smislu člena 82. V zadevi Rennet  (73) je Sodišče podobno odločilo, da je zloraba v obliki obveznosti izključne nabave za stranke omejila dostop do proizvodov iz drugih držav članic.

94.

Izključevalske zlorabe, ki vplivajo na konkurenčno tržno strukturo znotraj države članice, na primer tako, da izključijo ali bi lahko izključili konkurenta, lahko prav tako vplivajo na trgovino med državami članicami. Če podjetje, ki tvega izključitev, posluje le v eni sami državi članici, zloraba običajno ne bo vplivala na trgovino med državami članicami. Vendar pa se lahko na trgovino med državami članicami vpliva, če vpleteno podjetje izvaža v druge države članice ali iz njih uvaža (74) ter če posluje tudi v drugih državah članicah (75). Odvračilni vpliv zlorabe na druge konkurente lahko vpliva na trgovino. Če je s ponavljajočim ravnanjem prevladujoče podjetje zaslovelo po tem, da izvaja izključevalska ravnanja proti konkurentom, ki skušajo vzpostaviti neposredno konkurenco, bodo konkurenti iz drugih držav članic verjetno tekmovali manj agresivno, kar lahko na trgovino vpliva, tudi če v obravnavanem primeru oškodovanec ne prihaja iz druge države članice.

95.

V primeru izkoriščevalske zlorabe, kot sta cenovna diskriminacija in določanje pretiranih cen, so razmere lahko zahtevnejše. Cenovna diskriminacija med domačimi kupci običajno ne bo vplivala na trgovino med državami članicami. Vendar pa lahko nanjo vpliva, če se kupci ukvarjajo z izvoznimi dejavnostmi in so zaradi diskriminatornih cen prikrajšani ali če se tako ravnanje uporablja za preprečevanje uvoza (76). Ravnanja, s katerimi se ponujajo nižje cene strankam, ki bodo najverjetneje uvozile proizvode iz drugih držav članic, lahko otežijo vstop konkurentov iz drugih držav članic na trg. V takih primerih se na trgovino med državami članicami lahko vpliva.

96.

V kolikor ima podjetje prevladujoč položaj na celotnem ozemlju države članice, običajno ni pomembno, ali določena zloraba prevladujočega podjetja pokriva le del ozemlja države ali pa vpliva na nekatere kupce znotraj nacionalnega ozemlja. Prevladujoče podjetje lahko znatno ovira trgovino s tem, da izvaja zlorabo na teh območjih ali zoper stranke, na katere najverjetneje ciljajo konkurenti iz drugih držav članic. Na primer se lahko zgodi, da določen distribucijski kanal pomeni izredno pomembno sredstvo pridobivanja dostopa do obsežnih skupin potrošnikov. Oviranje dostopa do takih kanalov lahko bistveno vpliva na trgovino med državami članicami. Pri presoji znatnosti vpliva je treba upoštevati tudi, da obstaja verjetnost, da lahko že sama prisotnost prevladujočega podjetja na celotnem ozemlju države članice oteži vstop na trg. Vse zlorabe, ki otežijo vstop na nacionalni trg, je treba obravnavati, kot da bi znatno vplivale na trgovino. Kombinacija tržnega položaja prevladujočega podjetja in protikonkurenčne narave njegovega ravnanja pomeni, da takšne zlorabe običajno že po svoji naravi znatno vplivajo na trgovino. Vendar pa, če je zloraba izključno lokalne narave ali vključuje le zanemarljiv delež prodaje prevladujočega podjetja v zadevni državi članici, se na trgovino ne more znatno vplivati.

97.

V primeru prevladujočega položaja, ki pokriva le del države članice, je tako kot v primeru sporazumov nekaj napotkov na voljo v pogoju iz člena 82 glede prevladujočega položaja, ki mora zajemati znaten del skupnega trga. Če prevladujoči položaj pokriva del države članice, ki je znatni del skupnega trga, in zloraba konkurentom iz drugih držav članic otežuje dostop do trga, na katerem podjetje prevladuje, je treba običajno upoštevati, da se na trgovino med državami članicami lahko znatno vpliva.

98.

Pri uporabi tega merila je treba zlasti upoštevati velikost zadevnega trga z vidika obsega. Regije in celo pristanišče ali letališče, ki se nahaja v državi članici, so lahko znaten del skupnega trga (77), odvisno od njihove pomembnosti. V slednjih primerih je treba upoštevati, ali se zadevna infrastruktura uporablja za zagotavljanje čezmejnih storitev in, v takem primeru, v kolikšnem obsegu. Če so infrastrukture, kot so letališča in pristanišča, pomembne pri zagotavljanju čezmejnih storitev, se lahko znatno vpliva na trgovino med državami članicami.

99.

Kot v primeru prevladujočih položajev, ki pokrivajo celotno državo članico (prim. odstavek 95 zgoraj), obstaja možnost, da se na trgovino ne more znatno vplivati, če je zloraba izključno lokalne narave ali vključuje le zanemarljiv delež prodaje prevladujočega podjetja.

100.

Člena 81 in 82 se uporabljata za sporazume in ravnanja, ki lahko vplivajo na trgovino med državami članicami, tudi če se ena ali več strank nahaja zunaj Skupnosti (78). Člena 81 in 82 se uporabljata ne glede na to, kje se nahajajo podjetja ali kje je bil sklenjen sporazum, pod pogojem, da se sporazum ali ravnanje bodisi izvaja znotraj Skupnosti (79) ali povzroča učinke znotraj Skupnosti (80). Člena 81 in 82 se prav tako lahko uporabljata za sporazume in ravnanja, ki vključujejo tretje države, pod pogojem, da lahko vplivajo na trgovino med državami članicami. Splošno načelo iz oddelka 2 zgoraj, v skladu s katerim mora sporazum ali ravnanje imeti znaten vpliv, neposreden ali posreden, dejanski ali možen, na vzorec trgovanja med državami članicami, se prav tako uporablja v primeru sporazumov ali zlorab, ki vključujejo podjetja, ki se nahajajo v tretjih državah ali ki se nanašajo na uvoz ali izvoz s tretjimi državami.

101.

Za določitev uporabe prava Skupnosti zadostuje, da sporazum ali ravnanje, ki vključuje tretje države ali podjetja, ki se nahajajo v tretjih državah, lahko vpliva na čezmejno gospodarsko dejavnost znotraj Skupnosti. Že uvoz v eno državo članico lahko zadostuje za povzročitev tovrstnih učinkov. Uvoz lahko vpliva na konkurenčne pogoje v državi članici uvoznici, kar lahko posledično vpliva na izvoz in uvoz konkurenčnih proizvodov v države članice in iz njih. Drugače povedano lahko uvoz iz tretjih držav, ki izhaja iz sporazuma ali ravnanja, povzroči preusmerjanje trgovine med državami članicami in tako vplivajo na vzorce trgovanja.

102.

Pri uporabi merila vpliva na trgovino za zgoraj navedene sporazume in ravnanja je pomembno med drugim proučiti cilj sporazuma ali ravnanja, ki ga nakazuje njegova vsebina ali namera vpletenih podjetij (81).

103.

Če je cilj sporazuma omejevanje konkurence znotraj Skupnosti, je vpliv na trgovino med državami članicami vzpostavljen hitreje, kot če bi bil cilj sporazuma pretežno uravnavanje konkurence zunaj Skupnosti. Sicer pa ima v predhodnem primeru sporazum ali ravnanje neposreden vpliv na konkurenco znotraj Skupnosti in trgovino med državami članicami. Takšni sporazumi in ravnanja, ki se lahko nanašajo na uvoz in izvoz, lahko običajno že po svoji naravi vplivajo na trgovino med državami članicami.

104.

V primeru uvoza ta kategorija vključuje sporazume, ki omogočajo izolacijo notranjega trga (82). V to kategorijo spadajo na primer sporazumi, pri katerih si konkurenti v Skupnosti in tretjih državah razdelijo trge, npr. tako, da se dogovorijo, da ne bodo prodajali na domačem trgu drugega, ali sklenejo vzajemne (izključne) sporazume o distribuciji (83).

105.

V primeru izvoza ta kategorija vključuje primere, pri katerih se podjetja, ki tekmujejo v dveh ali več državah članicah, sporazumejo, da bodo izvažala nekatere (presežne) količine v tretje države za uskladitev svojega ravnanja na trgu znotraj Skupnosti. S takšnimi sporazumi o izvozu se lahko zmanjša cenovna konkurenca s tem, da se omeji proizvodnja znotraj Skupnosti, in tako vpliva na trgovino med državami članicami. Brez sklenitve sporazuma o izvozu bi se te količine lahko prodale znotraj Skupnosti (84).

106.

V primeru sporazumov in ravnanj, katerih cilj ni omejitev konkurence znotraj Skupnosti, je običajno treba opraviti natančnejšo analizo o tem, ali se lahko na čezmejno gospodarsko dejavnost znotraj Skupnosti in s tem na vzorce trgovanja med državami članicami vpliva ali ne.

107.

V tem smislu je pomembno proučiti učinke sporazuma ali ravnanja na stranke in druge nosilce dejavnosti znotraj Skupnosti, ki uporabljajo proizvode podjetij, ki so stranke sporazuma ali ravnanja (85). V zadevi Compagnie maritime belge  (86), ki se nanaša na sporazume med ladjarskimi družbami, ki poslujejo na linijah med pristanišči Skupnosti in zahodnoafriškimi pristanišči, se je za sporazume menilo, da lahko posredno vplivajo na trgovino med državami članicami, s tem ko spreminjajo meje področij, ki jim služijo posamezna pristanišča Skupnosti, zajetih s sporazumi, in vplivajo na dejavnosti drugih podjetij znotraj teh območij. Natančneje so sporazumi vplivali na dejavnosti podjetij, ki so potrebovali stranke za prevozne storitve, bodisi kot sredstvo za prevoz blaga, kupljenega ali prodanega v tretjih državah, bodisi kot pomemben dejavnik za storitve, ki so jih zagotavljala sama pristanišča.

108.

Na trgovino se lahko vpliva tudi, če sporazum preprečuje ponovni uvoz v Skupnost. To se lahko zgodi na primer pri vertikalnih sporazumih med dobavitelji Skupnosti in distributerji tretjih držav, ki določajo omejitve pri nadaljnji prodaji zunaj dodeljenega ozemlja, vključno s Skupnostjo. Če bi bila nadaljnja prodaja v Skupnost v primeru nesklenitve sporazuma možna in verjetna, bi takšen uvoz lahko vplival na vzorce trgovanja znotraj Skupnosti (87).

109.

Vendar pa mora za verjetnost takšnih učinkov obstajati znatna razlika med cenami proizvodov, določenih v Skupnosti, in tistimi zunaj Skupnosti, pri čemer carine in prevozni stroški ne smejo izravnati razlike v ceni. Poleg tega obseg izvoženih proizvodov glede na celotni trg za te proizvode na ozemlju skupnega trga ne sme biti zanemarljiv (88). Če je ta obseg proizvodov zanemarljiv v primerjavi z obsegom, prodanim znotraj Skupnosti, se vpliv katerega koli ponovnega uvoza na trgovino med državami članicami ne šteje za znaten. Pri izvedbi presoje je treba upoštevati ne le posamezni sporazum, sklenjen med strankami, temveč tudi kumulativni učinek podobnih sporazumov, sklenjenih z istimi dobavitelji in konkurenčnimi dobavitelji. Lahko se zgodi na primer, da je obseg proizvodov, zajet z enim samim sporazumom, precej omejen, in da je obseg proizvodov, ki jih zajema več takšnih sporazumov, znaten. V navedenem primeru lahko sporazumi kot celota znatno vplivajo na trgovino med državami članicami. Opozoriti pa je treba (prim. odstavek 49 zgoraj), da mora posamezni sporazum ali mreža sporazumov znatno prispevati k skupnemu vplivu na trgovino.