25.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 310/1

25.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 310/2

—

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti členov 2, 3, 4, 6, 7 in 21,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 1, 2, 3, 4, 18 in 19,

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah in njenih protokolov,

—

ob upoštevanju ustreznih instrumentov OZN na področju človekovih pravic, zlasti Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah z dne 16. decembra 1966, Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju z dne 10. decembra 1984 in njenih ustreznih protokolov ter Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem z dne 20. decembra 2006,

—

ob upoštevanju sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Al Naširi proti Poljski, Abu Zubajda proti Litvi, Husajn (Abu Zubajda) proti Poljski, El Masri proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, Nasr in Ghali proti Italiji in Al Naširi proti Romuniji,

—

ob upoštevanju sodbe italijanskega sodišča, s katero je bilo na zaporne kazni v odsotnosti obsojenih 22 agentov agencije CIA, pilot zračnih sil ZDA in italijanska agenta zaradi njihove vloge pri ugrabitvi milanskega imama Abu Omarja leta 2003,

—

ob upoštevanju resolucije z dne 6. julija 2006 o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA ob delnem zaključku dela začasnega odbora (1),

—

ob upoštevanju resolucije z dne 14. februarja 2007 o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA (2),

—

ob upoštevanju resolucije z dne 11. septembra 2012 o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA: nadaljnje ukrepanje po poročilu odbora TDIP Evropskega parlamenta (3),

—

ob upoštevanju resolucije z dne 10. oktobra 2013 o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA (4),

—

ob upoštevanju študije odbora senata ZDA za obveščevalne dejavnosti (SSCI) o programu agencije CIA za pridržanje in zasliševanje in njeni uporabi različnih oblik mučenja pri pripornikih med 2001 in 2006,

—

ob upoštevanju svojih resolucij o Guantanamu, najnovejša je z dne 23. maja 2013 z naslovom „Guantanamo: gladovna stavka zapornikov“ (5),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o temeljnih pravicah in načelu pravne države ter poročila Komisije za leto 2013 o uporabi Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Luxembourg, 5. in 6. junij 2014),

—

ob upoštevanju resolucije z dne 27. februarja 2014 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji (2012) (6),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Novi okvir EU za krepitev načela pravne države“ z dne 11. marca 2014 (COM(2014)0158),

—

ob upoštevanju poročila Komisije o boju proti korupciji v EU z dne 3. februarja 2014 (COM(2014)0038),

—

ob upoštevanju resolucije z dne 12. marca 2014 o programu nadzora Agencije ZDA za nacionalno varnost, organih nadzora v različnih državah članicah ter njihovem učinku na temeljne pravice državljanov EU in čezatlantsko sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev (7),

—

ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ,

—

ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.

ker je spoštovanje temeljnih pravic in načela pravne države bistvena sestavina uspešnih protiterorističnih politik;

B.

ker je Parlament večkrat obsodil program izrednih izročitev in skrivnih pridržanj, ki ga je izvajala CIA in v okviru katerega so bile povzročene številne kršitve človekovih pravic, med njimi uporaba mučenja in drugih oblik nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, skrivna pridržanja, pridržanja brez sojenja in kršitve načela nevračanja;

C.

ker tudi za politike državne varnosti in boja proti terorizmu kljub njihovi posebni naravi še vedno velja načelo odgovornosti, poleg tega za kršitve mednarodnega prava in človekovih pravic nekaznovanje ni mogoče;

D.

ker je prevzemanje odgovornosti za izredne izročitve, ugrabitve, nezakonita skrivna pridržanja in mučenje nujno, da bi učinkovito varovali in spodbujali človekove pravice v notranjih in zunanjih politikah EU ter zagotovili legitimne in učinkovite varnostne ukrepe, ki temeljijo na načelu pravne države;

E.

ker je Parlament večkrat pozval k polni preiskavi sodelovanja držav članic EU v programu skrivnih pridržanj in izrednih izročitev agencije CIA;

F.

ker je prejšnji sklic Parlamenta v zgoraj navedeni resoluciji z dne 10. oktobra 2013 pozval zdajšnji sklic Parlamenta, naj še naprej izpolnjuje in izvaja mandat, ki ga je dal začasni odbor za preučitev domnev o uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške osrednje obveščevalne agencije CIA, ter posledično zagotovi, da so bila njegova priporočila upoštevana, pregleda nove elemente, ki so se morebiti pojavili, in v celoti uporabi in razvije svojo preiskovalno pravico;

G.

ker poročilo odbora senata ZDA za obveščevalne dejavnosti razkriva nova dejstva, ki krepijo domneve, da so številne države članice EU, njihovi organi in uradniki ter agenti njihovih varnostnih in obveščevalnih služb sodelovali pri programu skrivnih pridržanj in izrednih izročitev agencije CIA, včasih tudi na koruptiven način, saj jim je agencija CIA v zameno za njihovo sodelovanje plačevala znatne vsote denarja;

H.

ker poročilo odbora senata ZDA za obveščevalne dejavnosti zavrača trditve agencije CIA, da so z mučenjem pridobili podatke, ki jih ne bi bilo mogoče pridobiti z običajnimi, nenasilnimi zasliševalnimi tehnikami;

I.

ker je na nacionalnem sodišču (Audiencia Nacional) Kraljevine Španije odprta kazenska zadeva (št. 150/09 pred centralnim sodiščem št. 5 (Juzgado Central No 5)) o mučenju v pomorskem oporišču v zalivu Guantánamo;

J.

ker se je predsednik ZDA Barack Obama zavezal, da bo do januarja 2010 zaprl objekt za pridržanje v zalivu Guantanamo, kjer je zaprtih 122 oseb, brez da bi bile proti njim vložene uradne obtožnice, ki bi jih bremenile kaznivih dejanj, vključno s 54 osebami, katerim je bila uradno odobrena izpustitev;

K.

ker je pomoč držav članic EU pri preselitvi nekaterih zapornikov iz Guantanama počasna in omejena;

1.

pozdravlja odločitev odbora senata ZDA za obveščevalne dejavnosti, da objavi povzetek poročila o programu pridržanja in zasliševanja, ki ga je izvajala agencija CIA; spodbuja objavo celotnega poročila brez pretiranih in nepotrebnih popravkov;

2.

izraža odločno obsodbo grozovitih zasliševalnih praks, s katerimi so bile zaznamovane te nezakonite protiteroristične operacije; poudarja temeljni zaključek senata ZDA, da nasilne metode agencije CIA niso privedle do pridobitve podatkov, ki bi preprečili nadaljnje teroristične napade; ponovno izraža svojo absolutno obsodbo mučenja;

3.

meni, da so se zaradi prepričanja, da za program agencije CIA nihče ne bo kaznovan, nadaljevale kršitve temeljnih pravic, kot so kasneje odkriti programi množičnega nadzora Agencije ZDA za nacionalno varnost in tajnih služb različnih držav članic EU;

4.

poziva ZDA, naj opravijo preiskavo in kazensko preganjajo množične kršitve človekovih pravic, ki so bile posledica programov izročitev in skrivnih pridržanj agencije CIA, in upoštevajo vse zahteve držav članic EU za informacije, izročitve ali učinkovita pravna sredstva za žrtve v zvezi s programom agencije CIA;

5.

ponovno poziva države članice, naj raziščejo domneve, da so bili na njihovem ozemlju skrivni zapori, v katerih so bili pridržani ljudje v okviru programa agencije CIA, in kazensko preganjajo vpletene v te operacije, upoštevajoč vse nove dokaze, ki so se pojavili;

6.

poziva države članice, naj temeljito preučijo nedavne obtožbe, da so se nezakonite izročitve, pridržanja in mučenje dogajale na njihovem ozemlju ter naj kazensko preganjajo odgovorne;

7.

je zaskrbljen zaradi ovir, na katere so naletele nacionalne parlamentarne in pravosodne preiskave vpletenosti nekaterih držav članic v program agencije CIA, zaradi zlorab instituta državne tajnosti in zaradi nepotrebnega označevanja dokumentov za tajne, kar je pripeljalo do tega, da so bili kazenski postopki zaključeni in da storilci, ki so odgovorni za kršitve človekovih pravic, niso bili kaznovani;

8.

poziva, naj se nemudoma objavijo ugotovitve obstoječih preiskav o vpletenosti držav članic v program CIE, zlasti Chilcotove preiskave;

9.

poziva k sprejetju notranje strategije EU za temeljne pravice ter poziva Komisijo, naj predloži sprejetje takšne strategije in z njo povezanega akcijskega načrta;

10.

naroči Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, naj v povezavi o Odborom za zunanje zadeve in še zlasti njegovim pododborom za človekove pravice nadaljuje s svojo preiskavo o „domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA“ in naj najkasneje po enem letu na plenarnem zasedanju poroča o:

11.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

25.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 310/6

—

ob upoštevanju členov 2, 3, 6, 7 in 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 4, 16, 20, 67, 68, 70, 71, 72, 75, 82, 83, 84, 85, 86, 87 in 88 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenih členov 6, 7, 8, 10(1), 11, 12, 21, 47 do 50, 52 in 53,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. junija 2014 o končnem poročilu o izvajanju strategije notranje varnosti EU za obdobje 2010–2014 (COM(2014)0365),

—

ob upoštevanju poročila Europola o stanju in trendih na področju terorizma v Evropski uniji (TE-SAT) za leto 2014,

—

ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta OZN z dne 24. septembra 2014 o grožnjah mednarodnemu miru in varnosti zaradi terorističnih dejanj (resolucija št. 2178(2014)),

—

ob upoštevanju strategije notranje varnosti Evropske unije, ki jo je sprejel Svet 25. februarja 2010,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. decembra 2011 o politiki EU za boj proti terorizmu: glavni dosežki in izzivi za prihodnost (1),

—

ob upoštevanju Priporočila Evropskega parlamenta z dne 24. aprila 2009 Svetu o problematiki profiliranja, zlasti na podlagi narodnosti in rase, pri protiterorističnih dejavnostih, izvrševanju predpisov, priseljevanju ter carinskem in mejnem nadzoru (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2013 o drugem poročilu o izvajanju strategije notranje varnosti EU (3),

—

ob upoštevanju Europolove ocene ogroženosti zaradi internetnega organiziranega kriminala (iOCTA) za leto 2014,

—

ob upoštevanju Europolove ocene ogroženosti zaradi organiziranega kriminala in hudih kaznivih dejanj v EU (SOCTA) za leto 2013,

—

ob upoštevanju razprave na plenarnem zasedanju 28. januarja 2015 o protiterorističnih ukrepih,

—

ob upoštevanju neformalne seje Sveta za pravosodje in notranje zadeve, ki je potekala v Rigi 29. in 30. januarja 2015,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2014 o obnovljeni strategiji notranje varnosti EU (4),

—

ob upoštevanju izjave z neformalne seje Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 11. januarja 2015,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 9. oktobra 2014 in 5. decembra 2014,

—

ob upoštevanju poročila Evropskega koordinatorja za boj proti terorizmu Evropskemu svetu z dne 24. novembra 2014 (15799/14),

—

ob upoštevanju delovnega programa Komisije za leto 2015, objavljenega 16. decembra 2014 (COM(2014)0910),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. januarja 2014 z naslovom Preprečevanje radikalizacije, ki vodi v terorizem in nasilni ekstremizem: kako okrepiti odziv EU (COM(2013)0941),

—

ob upoštevanju mnenja Delovne skupine za varstvo podatkov iz člena 29 o uporabi konceptov nujnosti in sorazmernosti ter varstvu podatkov v sektorju odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (mnenje 01/2014);

—

ob upoštevanju sodbe Sodišča z dne 8. aprila 2014 v združenih zadevah C–293/12 in C–594/12 (Digital Rights Ireland Ltd, Seitlinger in drugi) ter mnenja pravne službe Parlamenta o razlagi te sodbe,

—

ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker sta terorizem in nasilni ekstremizem med največjimi grožnjami za našo varnost in naše svoboščine;

B.

ker nas nedavni tragični dogodki v Parizu opominjajo, da se Evropska unija sooča s stalno in vse resnejšo teroristično grožnjo, ki je v zadnjem desetletju resno prizadela številne države članice, saj cilji napadov niso bili samo ljudje, temveč tudi vrednote in svoboščine, na katerih temelji Unija;

C.

ker Listina EU o temeljnih pravicah med drugim zagotavlja pravico do varnosti in ker je spoštovanje temeljnih pravic in državljanskih svoboščin bistvena sestavina uspešne protiteroristične politike;

D.

ker bi morale strategije preprečevanja v okviru boja proti terorizmu temeljiti na večstranskem pristopu za neposredno preprečevanje priprav za napade na ozemlju EU in obravnavo temeljnih vzrokov terorizma; ker je terorizem globalna grožnja, ki jo je treba obravnavati na lokalni, nacionalni, evropski in globalni ravni, če želimo izboljšati varnost naših državljanov, ubraniti temeljne vrednote svobode, demokracije in človekovih pravic ter zagotoviti spoštovanje mednarodnega prava;

E.

ker so hudi teroristični napadi na ozemlju EU, ki so se zgodili po 11. Septembru 2001, nazadnje januarja letos, močno vplivali na občutek varnosti med državljani in prebivalci EU; ker so se varnostne razmere v Evropi v zadnjih letih drastično spremenile zaradi novih konfliktov in pretresov v neposrednem sosedstvu EU, hitrega razvoja novih tehnologij in skrb zbujajočega porasta radikalizacije, ki povzroča nasilje in terorizem tako v EU kot v sosednjih državah;

F.

ker je širjenje teroristične propagande zaradi uporabe interneta in družbenih medijev lažje; ker kibernetski terorizem terorističnim skupinam omogoča, da navezujejo in vzdržujejo stike, ne da bi jih pri tem fizično ovirale meje, zaradi česar se je zmanjšala njihova potreba po bazah in zatočiščih znotraj držav;

G.

ker je EU izpostavljena resnim in vse večjim grožnjam tako imenovanih „tujih borcev“, posameznikov, ki potujejo v državo, ki ni država njihovega bivališča ali državljanstva, da bi izvedli ali načrtovali teroristična dejanja, izvajali teroristična urjenja ali se jih udeležili, tudi v zvezi z oboroženimi spopadi; ker naj bi po ocenah 3 500 do 5 000 državljanov EU ob izbruhu nasilja v Siriji, Iraku in Libiji zapustilo domovino, da bi postali tuji borci, kar je izjemen izziv za varnost državljanov EU;

1.

kar najostreje obsoja grozodejstva v Parizu in ponovno izraža svoje globoko sočutje in enotnost s francoskim ljudstvom in družinami žrtev pri svetovnem boju proti terorizmu in napadu na naše demokratične vrednote in svoboščine;

2.

odločno in kategorično obsoja vsa teroristična dejanja, spodbujanje terorizma, poveličevanje vpletenih v terorizem, in zagovarjanje ekstremističnih nasilnih ideologij, kjerkoli na svetu se izvajajo ali zagovarjajo; poudarja, da brez varnosti ni svobode in brez svobode ni varnosti;

3.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da hitro narašča število državljanov EU, ki potujejo na konfliktna območja in se tam pridružujejo terorističnim organizacijam, pozneje pa se vračajo na ozemlje EU, kar predstavlja tveganje za notranjo varnost Unije in življenja državljanov EU; poziva Komisijo, naj predloži jasno in skupno opredelitev „tujih borcev iz EU“, da zagotovi pravno varnost;

4.

poudarja, da se je treba problema državljanov EU, ki odpotujejo v tujino, kjer se borijo za teroristične organizacije, lotiti z bolj specializiranimi ukrepi; potrjuje, da je v nekaterih primerih sicer mogoč kazenski pregon, ob tem pa bi bilo treba z drugimi ukrepi preprečevati radikalizacijo, ki vodi v nasilni ekstremizem, evropskim in drugim bojevnikom preprečiti potovanje ter ustrezno obravnavati povratnike; poziva države članice in Komisijo, naj oblikujejo najboljšo prakso po vzoru držav članic, ki so sprejele uspešne strategije, akcijske načrte in programe na tem področju;

5.

poudarja, da je za obravnavo groženj, ki jih predstavlja terorizem na splošno, potrebna protiteroristična strategija, ki bo temeljila na večplastnem pristopu in bo celovito obravnavala temeljne dejavnike za radikalizacijo, ki vodi v nasilni ekstremizem, kot so spodbujanje socialne kohezije, vključevanja in politične in verske strpnosti, preprečevanje nastajanja getov analiza spletnega spodbujanja k izvajanju terorističnih dejanj in delovanje kot protiutež, preprečevanje pridruževanja terorističnim organizacijam, preprečevanje in zaustavljanje novačenja in sodelovanja v oboroženih spopadih, onemogočanje finančne podpore terorističnim organizacijam in posameznikom, ki se jim želijo pridružiti, zagotavljanje odločnega sodnega pregona, kjer je to ustrezno, in zagotavljanje ustreznih pripomočkov organom kazenskega pregona za izvajanje njihovih dolžnosti ob polnem spoštovanju temeljnih pravic;

6.

poziva države članice, naj vlagajo v sheme, ki obravnavajo temeljne vzroke za radikalizacijo, vključno z izobraževalnimi programi, spodbujanjem integracije, socialne vključenosti, dialoga, udeležbe, enakosti, strpnosti in razumevanja med različnimi kulturami in religijami ter programi rehabilitacije;

7.

z izjemno zaskrbljenostjo opozarja na pojav radikalizacije v zaporih in poziva države članice, naj si izmenjajo primere najboljše prakse na tem področju; poziva k temu, da se posebno pozornost nameni zaporom in pogojem v njih ter opredelijo ciljno usmerjeni ukrepi za preprečevanje radikalizacije v tem okolju; poziva države članice, naj storijo več, da bi izboljšale sisteme upravljanja zaporov, olajšale odkrivanje zapornikov, ki so udeleženi v pripravi terorističnih dejanj, spremljale in preprečevale procese radikalizacije ter vzpostavile posebne programe deradikalizacije;

8.

poudarja, da je nujno treba okrepiti preprečevanje radikalizacije in spodbujati programe njenega odpravljanja, pri tem pa krepiti skupnosti in civilno družbo na nacionalni in lokalni ravni ter sodelovati z njimi, da bi preprečili širjenje skrajnih ideologij; poziva Komisijo, naj okrepi mrežo za ozaveščanje o radikalizaciji (RAN), ki povezuje vse akterje, udeležene pri pripravi kampanj proti radikalizaciji in pri vzpostavitvi struktur in postopkov deradikalizacije, ki so namenjeni tujim borcev povratnikom, ter naj se neposredno zoperstavi skrajnim ideologijam, tako da ponudi pozitivne alternative;

9.

podpira sprejetje evropske strategije za boj proti teroristični propagandi, radikalnim mrežam in novačenju prek spleta, in sicer na podlagi preteklih prizadevanj in pobud na medvladni in prostovoljni ravni, da bi okrepili izmenjavo dobrih praks in uspešnih metod na tem področju;

10.

poziva k sprejetju priporočila Sveta o nacionalnih strategijah preprečevanja radikalizacije, ki bi obravnavale številne dejavnike, zaradi katerih pride do radikalizacije, in državam članicam podale priporočila za vzpostavitev programov, ki bi obravnavali izključenost, rehabilitacijo in deradikalizacijo;

11.

poziva države članice, naj čim bolje uporabijo obstoječe platforme, podatkovne baze in sisteme opozarjanja na evropski ravni, kot sta Schengenski informacijski sistem (SIS) in sistem izpopolnjenih podatkov o potnikih (APIS);

12.

poudarja, da je prosto gibanje v schengenskem območju ena najpomembnejših svoboščin Evropske unije, zato zavrača predloge, da se začasno ustavi izvajanje schengenskega sistema, in spodbuja države članice, naj namesto tega zaostrijo obstoječe predpise, ki že zdaj omogočajo začasno uvedbo preverjanja dokumentov, in naj učinkoviteje uporabljajo sistem SIS II; ugotavlja, da je mogoče usmerjeno mejno kontrolo pri posameznikih mogoče opravljati že, ko prečkajo zunanjo mejo;

13.

se zavezuje, da si bo prizadeval za dokončanje direktive EU o evidenci podatkov o potnikih do konca leta; zato poziva Komisijo, naj določi posledice sklepa Sodišča za direktivo o hrambi podatkov (5) in njegov morebiten učinek na direktivo EU o evidenci podatkov o potnikih; spodbuja Svet, naj doseže napredek pri svežnju o varstvu podatkov, da bi lahko trialoga o obeh – direktivi EU o evidenci podatkov o potnikih in svežnju o varstvu podatkov – potekala vzporedno; poziva Komisijo, naj povabi neodvisne strokovnjake s področja kazenskega pregona, varnosti in obveščevalne skupnosti ter predstavnike Delovne skupine iz člena 29, da ob upoštevanju potrebe po varnosti prispevajo mnenja in načela v zvezi z nujnostjo in sorazmernostjo evidence podatkov o potnikih;

14.

poziva Komisijo, naj nemudoma oceni sedanje instrumente in ustrezno preuči preostale vrzeli pri boju proti terorizmu ter takšne ocene nato izvaja redno, Evropski svet pa naj redno oceni grožnje, s katerimi se sooča Unija, da bi Unija in države članice lahko učinkovito ukrepale; poziva Komisijo in Svet, naj podpreta prenovljeni načrt za boj proti terorizmu, v katerem je opredeljen učinkovit odziv na obstoječe grožnje in ki zagotavlja dejansko varnost vseh, pa tudi pravice in svoboščine, ki so temeljna načela evropskega projekta;

15.

poudarja, da mora biti bistvena razsežnost boja proti terorizmu vključevanje politik za zaščito in podporo žrtev in njihovih družin; zato poziva vse države članice, naj pravilno izvajajo Direktivo 2012/29/EU z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj;

16.

meni, da bi morala biti prednostna naloga EU v okviru preprečevanja hudega in organiziranega mednarodnega kriminala boj proti nezakoniti trgovini z orožjem; zlasti je prepričan, da je treba še okrepiti sodelovanje, kar zadeva mehanizme za izmenjavo informacij ter sledljivost prepovedanega orožja in njegovo uničenje; poziva Komisijo, naj čim prej oceni obstoječa pravila EU o premiku nezakonitega strelnega orožja in eksplozivnih naprav ter trgovine z orožjem, ki je povezana z organiziranim kriminalom;

17.

pozdravlja bližajoče se sprejetje posodobljenega pravnega okvira za boj proti pranju denarja na evropski ravni, ki se bo izvajal na vseh ravneh in bo odločilno prispeval k učinkovitosti tega boja ter omogočil prekinitev pomembnega vira financiranja terorističnih organizacij;

18.

poziva države članice, naj okrepijo pravosodno sodelovanje z uporabo obstoječih instrumentov EU, na primer evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS), evropskega sodnega naloga in Evropskega preiskovalnega urada;

19.

poziva vse države članice, naj z okrepitvijo kontrol na zunanjih mejah, bolj sistematičnim in učinkovitejšim preverjanjem potovalnih dokumentov, bojem proti nezakoniti trgovini z orožjem in lažni uporabi identifikacijskih dokumentov ter opredelitvijo področij tveganja onemogočijo gibanje posameznikom, osumljenim terorizma;

20.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da teroristične organizacije čedalje pogosteje komunicirajo, načrtujejo napade in širijo propagando prek interneta in komunikacijske tehnologije; poziva internetne družbe in družbe, ki upravljajo družbene medije, naj sodelujejo z vladami, organi kazenskega pregona in civilno družbo, da bi se spoprijeli s to težavo, obenem pa zagotovili polno spoštovanje splošnega načela svobode govora in zasebnosti; poudarja, da morajo biti ukrepi za omejevanje uporabe in razširjanja podatkov na internetu za namene boja proti terorizmu zasnovani tako, da so potrebni in sorazmerni;

21.

ponovno poudarja, da bi morala vsako zbiranje in izmenjava podatkov, tudi pri agencijah EU, kot je Europol, spoštovati pravo EU in nacionalno pravo, in temeljiti na usklajenem pravnem okviru varstva podatkov, ki bi določal pravno zavezujoče standarde varstva osebnih podatkov na ravni EU;

22.

odločno spodbuja boljšo izmenjavo informacij med državami članicami, organi kazenskega pregona in agencijami EU; prav tako poudarja, da je treba na globalni ravni izboljšati, okrepiti in pospešiti izmenjavo informacij med organi pregona; poziva države članice in tretje države, naj povečajo učinkovitost operativnega sodelovanja z uporabo dragocenih obstoječih instrumentov, kot so skupne preiskovalne ekipe, programi za sledenje financiranja teroristov in sporazumi o evidenci podatkov o potnikih, prav tako pa naj, ob upoštevanju varstva podatkov in ohranjanja zasebnosti, hitreje in učinkoviteje souporabljajo ustrezne podatke in informacije;

23.

poziva Komisijo in Svet, naj opravita celovito oceno protiterorističnih ukrepov in drugih, s tem povezanih ukrepov na ravni EU, zlasti kar zadeva njihovo izvajanje v državah članicah v zakonodaji in praksi ter raven sodelovanja med državami članicami in agencijami EU na tem področju, zlasti Europolom in Eurojustom, ter naj ustrezno ocenita obstoječe vrzeli, in sicer na podlagi postopka iz člena 70 PDEU, in ta postopek ocenjevanja predstavita kot del evropske agende za varnost;

24.

poudarja, da morajo evropske agencije in nacionalni organi kazenskega pregona obravnavati glavne vire prihodkov terorističnih organizacij, vključno s pranjem denarja, trgovino z ljudmi in nezakonito trgovino z orožjem; v zvezi s tem poziva k polnemu izvajanju zakonodaje EU na tem področju, da bi ubrali vseevropski in usklajen pristop; ugotavlja, da naj bi države članice Europolu in Eurojustu posredovale zgolj 50 % informacij v zvezi s terorizmom in organiziranim kriminalom;

25.

poziva države članice, naj bolje izkoristijo edinstvene zmogljivosti Europola, tako da zagotovijo, da bodo njihovi nacionalni organi Europolu posredovali ustrezne informacije na bolj sistematičen in ustaljen način; nadalje podpira ustanovitev evropske platforme za bolj proti terorizmu v okviru Europola, da bi v celoti izkoristili njegove operativne in tehnične zmogljivosti ter zmogljivosti na področju izmenjave informacij;

26.

poudarja, da je treba povečati učinkovitost in usklajevanje odzivov na področju kazenskega pravosodja prek Eurojusta, harmonizirati kaznivost kaznivih dejanj v zvezi s tujimi borci v EU, da bi zagotovili pravni okvir in spodbudili čezmejno sodelovanje, se izogniti vrzelim pri kazenskem pregonu ter obravnavati praktične in pravne izzive pri zbiranju in dopustnosti dokazov v primerih terorizma, tako da se posodobi Okvirni sklep 2008/919/PNZ;

27.

poziva k močnemu demokratičnemu in sodnemu nadzoru protiterorističnih politik in dela obveščevalnih služb v EU, ki bo v celoti podvržen neodvisnemu demokratičnemu nadzoru, ter vztraja, da je treba pri sodelovanju na področju varnosti strogo spoštovati mednarodno pravo;

28.

poziva EU, naj dejavno spodbuja globalno partnerstvo za boj proti terorizmu in tesno sodeluje z regionalnimi akterji, kot so Afriška unija, Svet za sodelovanje v Zalivu in Arabska liga, zlasti pa s sosednjimi državami Sirije in Iraka ter državami, na katere je konflikt še posebej močno vplival, kot so Jordanija, Libanon in Turčija, pa tudi z OZN, predvsem njenim protiterorističnim odborom; v zvezi s tem poziva k tesnejšemu dialogu med strokovnjaki za razvoj in varnost iz EU in navedenih držav;

29.

zlasti poudarja, da morajo EU, države članice in države partnerice svojo strategijo za boj proti mednarodnemu terorizmu oblikovati na načelu pravne države in spoštovanju temeljnih pravic; poudarja tudi, da bi morali biti zunanji ukrepi Unije za boj proti mednarodnemu terorizmu v prvi vrsti usmerjeni v preprečevanje in pregon terorizma ter v boj proti njemu;

30.

poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj sprejme zunanjo strategijo EU za boj proti mednarodnemu terorizmu, da bi se spoprijeli z izvorom mednarodnega terorizma ter uskladili boj proti terorizmu; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj razvijeta strategijo za sodelovanje s tretjimi državami na področju boja proti terorizmu, pri tem pa zagotovita spoštovanje mednarodnih standardov na področju človekovih pravic;

31.

poziva EU, naj v okviru pregleda evropske sosedske politike revidira strategijo za južno Sredozemlje in naj se osredotoči na podporo državam, ki so se zares zavezale skupnim vrednotam in reformam;

32.

poudarja, da se je treba v akcijskih načrtih in političnih dialogih med EU in partnerskimi državami osredotočiti na preprečevanje in zatiranje radikalizacije, tudi z okrepitvijo mednarodnega sodelovanja, uporabo obstoječih programov in zmogljivosti in v sodelovanju z akterji civilne družbe v državah, ki imajo pomembno vlogo v boju pri terorizmu in radikalni propagandi, prek spleta in drugih komunikacijskih poti;

33.

poudarja, da mora celovita strategija EU v zvezi s protiterorističnimi ukrepi tudi v celoti izkoristiti potencial zunanje in razvojne politike EU za boj proti revščini, diskriminaciji, marginalizaciji in korupciji, spodbujanje dobrega upravljanja ter preprečevanje in reševanje sporov, saj vsi prispevajo k marginalizaciji določenih skupin in področij družbe, zaradi česar postanejo bolj dovzetni za propagando skrajnežev;

34.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in parlamentom držav članic.

25.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 310/12

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. junija 2005 o informacijski družbi (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2006 o evropski informacijski družbi za rast in zaposlovanje (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. januarja 2008 o drugem forumu o upravljanju interneta (3),

—

ob upoštevanju deklaracije načel in akcijskega načrta Svetovnega vrha o informacijski družbi, sprejetih 12. decembra 2003 v Ženevi,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom H globalnemu partnerstvu v informacijski družbi: Udejanjanje ženevskih načel (COM(2004)0480),

—

ob upoštevanju tuniške obveze in agende za informacijsko družbo, sprejetih 18. novembra 2005,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije po Svetovnem vrhu o informacijski družbi leta 2006 (COM(2006)0181),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 2010 o upravljanju interneta: naslednji koraki (4),

—

ob upoštevanju izjave deležnikov Netmundial, predstavljene 24. aprila 2014,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Internetna politika in upravljanje interneta – Vloga Evrope pri oblikovanju prihodnosti upravljanja interneta (COM(2014)0072),

—

ob upoštevanju skupne izjave delegacije EU na forumu o upravljanju interneta, ki je potekal od 2. do 5. septembra 2014 v Carigradu,

—

ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker je namen foruma o upravljanju interneta izpolniti mandat s Svetovnega vrha o informacijski družbi glede sklicevanja forumov za demokratičen in pregleden dialog o politiki z več deležniki;

B.

ker sta glavna vloga in namen foruma o upravljanju interneta razpravljati o širokem spektru vprašanj, povezanih z upravljanjem interneta, in po potrebi izdajati priporočila mednarodni skupnosti;

C.

ker se je Generalna skupščina OZN 20. decembra 2010 odločila podaljšati mandat foruma o upravljanju interneta za nadaljnjih pet let;

D.

ker bo leta 2015 v okviru Generalne skupščine OZN potekala razprava o podaljšanju mandata foruma o upravljanju interneta, o katerem bo nato sprejeta odločitev;

E.

ker je Parlament na Svetovni vrh o informacijski družbi leta 2005 napotil ad hoc delegacijo, to pa je od takrat storil za vsako letno srečanje foruma o upravljanju interneta;

F.

ker so imele ad hoc delegacije Parlamenta v sodelovanju z državami članicami in Komisijo osrednjo vlogo pri spodbujanju evropskih vrednot in sodelovanja z organizacijami civilne družbe in predstavniki nacionalnih parlamentov na teh dogodkih;

G.

ker so bile glavne prednostne naloge Evropske unije na devetem forumu o upravljanju interneta, ki je potekal septembra 2014 in katerega glavna tema je bila povezovanje celin za okrepljeno upravljanje interneta z več deležniki, naslednje: večji dostop do interneta na svetovni ravni; ohranitev interneta kot svetovnega, odprtega in skupnega vira; nediskriminacijski dostop do znanja; večja odgovornost in preglednost v modelu upravljanja interneta z več deležniki; zavrnitev ideje o internetu, ki ga nadzira država; ter priznanje, da naše temeljne svoboščine in človekove pravice ne smejo biti predmet pogajanj in jih je treba zaščititi v spletu;

H.

ker so ministri EU za promet, telekomunikacije in energijo 27. novembra 2014 potrdili sklepe Sveta in s tem poudarili pomen usklajenega evropskega stališča o upravljanju interneta in podpore za krepitev foruma o upravljanju interneta kot platforme z več deležniki;

I.

ker je nacionalna agencija za telekomunikacije in informacije ministrstva ZDA za trgovino (NTIA) marca 2014 objavila svojo namero, da bo pred potekom veljavne pogodbe med NTIA in organizacijo za dodeljevanje spletnih imen in številk (ICANN) septembra 2015 prenesla funkcije internetnega nadzora organa za dodeljevanje internetnih naslovov (IANA) na svetovno skupnost deležnikov; ker je treba za ta prehod pravočasno poiskati uravnoteženo rešitev, katere rezultat bo sistem, ki ga ne bo mogoče zajeti in manipulirati, s čemer bo še naprej zagotavljal stabilen internet;

J.

ker sta bila aprila 2014 na globalnem srečanju deležnikov Netmundial o prihodnosti upravljanja interneta pripravljena niz načel za upravljanje interneta in načrt za prihodnji razvoj internetnega ekosistema;

K.

ker bo rast, povezana z internetnim gospodarstvom, po napovedih dosegla skoraj 11 % v EU, prispevek k BDP pa se bo s 3,8 % leta 2010 povečal na 5,7 % leta 2016;

L.

ker je internet temeljni steber digitalnega enotnega trga in spodbuja inovacije, rast, trgovino, demokracijo, kulturno raznolikost in človekove pravice;

M.

ker bi v odprtem internetu morale veljati vse pravice in svoboščine, ki jih imajo ljudje zunaj spleta;

1.

poziva Generalno skupščino OZN, naj podaljša mandat foruma o upravljanju interneta, okrepi njegova sredstva in model upravljanja interneta z več deležniki;

2.

meni, da je dolžnost Evropske unije, kljub temu, da forum o upravljanju interneta ne bo sprejel formalnih sklepov, podpirati ta postopek in povečati učinek teh izmenjav in razprav o politikah, saj nudi pozitiven in konkreten kontekst za oblikovanje prihodnosti interneta na osnovi pristopa z več deležniki;

3.

poziva države članice in ustrezne institucije EU, naj v svojih načrtih prednostno obravnavajo forum o upravljanju interneta in ga še naprej podpirajo skupaj s sekretariatom tega foruma, s čimer bodo prispevale k razvoju učinkovite in neodvisne organizacije, ki bo sposobna izvajati svoj mandat in prispevati k razvijajočemu se modelu upravljanja interneta;

4.

poudarja, da bi moral Parlament skupaj z državami članicami in Komisijo še naprej s številčno delegacijo sodelovati na prihodnjih srečanjih foruma o upravljanju interneta, da bi tako učinkovito prispeval k oblikovanju pristopa EU na tem področju;

5.

poudarja, da je treba izboljšati dostop do interneta po vsem svetu ter da bi moral forum o upravljanju interneta povečati vključevanje vseh deležnikov;

6.

poudarja, da je trdno zavezan modelu za upravljanje interneta z več deležniki; poziva države članice, Komisijo in vse ustrezne deležnike, naj dodatno okrepijo vzdržnost tega modela, tako da bodo akterji in procesi na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni postali bolj vključujoči in pregledni, hkrati pa bo zagotovljena odgovornost;

7.

poudarja pomen dokončanja globalizacije ključnih funkcij in organizacij interneta; pozdravlja zavezo vlade ZDA iz marca 2014 o prenosu upravljanja funkcij organa IANA; poudarja pomen polne odgovornosti in preglednosti organizacije ICANN;

8.

poudarja, da je določen končni rok za zaključek pogajanj o funkcijah organa IANA, s katerimi se bo zagotovila dolgoročna rešitev za stabilnost in varnost interneta, saj bo septembra 2015 potekel sedanji sporazum med organizacijo ICANN in vlado ZDA o nadzoru nad delovanjem organa IANA;

9.

poziva države članice in Komisijo, naj okrepijo prizadevanja za pravočasno sklenitev novega dogovora;

10.

poziva ustrezne institucije EU, naj EU predlagajo za prvega mednarodnega partnerja ICANN kar zadeva funkcije IANA, vključno z enakopravno vlogo z ZDA in drugimi državami pri potrjevanju obvez, ki trenutno urejajo storitve IANA; meni, da je to pomemben korak za zagotovitev popolne nevtralnosti ICANN;

11.

poudarja, da je iz plodnih izmenjav mnenj v okviru dosedanjih forumov o upravljanju interneta že mogoče pridobivati znanje, zlasti o regulativnih vidikih elektronskih komunikacij, varstvu podatkov in vprašanjih zasebnosti, in ga uporabljati v praksi; meni, da so v okviru foruma o upravljanju interneta potrebne nadaljne razprave o vprašanjih kibernetske varnosti in kibernetske kriminalitete, ki segajo od rešitev za okrepitev varnosti ključne infrastrukture do zagotovitve ustreznih orodij za varno komunikacijo s posamezniki in malimi podjetji, zlasti elektronske avtentikacije in šifriranja; poudarja, da je treba skupaj z nediskriminacijskim dostopom do znanja in svobodo izražanja zagotoviti odprt in neodvisen internet kot skupni svetovni vir, ki temelji na pobudah in potrebah deležnikov;

12.

poudarja, da je ključnega pomena nadaljevati prizadevanja za zagotovitev pravnega varstva internetne nevtralnosti, ki je nujen pogoj za zaščito svobode obveščanja in izražanja, krepitev rasti in ustvarjanje delovnih mest, in sicer z razvojem inovacij in poslovnih priložnosti, povezanih z internetom ter spodbujanjem in zaščito kulturne in jezikovne raznolikosti;

13.

poudarja, da temeljne svoboščine in človekove pravice ne smejo biti predmet pogajanj in jih je treba zaščititi tako v spletu kot zunaj njega; obžaluje, da nekatere države s cenzuro in drugimi omejitvami poskušajo omejiti svetovno povezanost svojih državljanov; odločno zavrača državno kontrolo in množični nadzor interneta;

14.

poudarja gospodarski in družbeni pomen spletnih pravic za zasebnost ter nadzor uporabnikov nad svojimi osebnimi podatki; meni, da so takšne pravice bistvene za demokracijo, odprt in nevtralen internet in za enake konkurenčne pogoje podjetij v spletu;

15.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu, državam članicam in nacionalnim parlamentom.

25.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 310/15

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 (1) (uredba o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom), zlasti njenega člena 26(6) in (7),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 17. decembra 2013 v zvezi z obvezno navedbo države izvora ali kraja porekla za meso, uporabljeno kot sestavina (COM(2013)0755), in spremljajoči delovni dokument služb Komisije z dne 17. decembra 2013 z naslovom Označevanje izvora za meso, uporabljeno kot sestavina: stališče potrošnikov, izvedljivost možnih scenarijev in posledice (SWD(2013)0437),

—

ob upoštevanju Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 1337/2013 z dne 13. decembra 2013 o določitvi pravil za uporabo Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z navedbo države izvora ali kraja porekla za sveže, ohlajeno in zamrznjeno prašičje, ovčje, kozje in perutninsko meso (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. februarja 2014 o navedeni izvedbeni uredbi Komisije z dne 13. decembra 2013 (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2014 o krizi zaradi pomanjkanja hrane, goljufijah v prehranski verigi in nadzoru nad njimi (4),

—

ob upoštevanju vprašanja Komisiji o označevanju države izvora mesa v predelanih živilih (O-000091/2014 – B8-0101/2015),

—

ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,

—

ob upoštevanju členov 128(5) in 123(2) Poslovnika,

A.

ker mora Komisija v skladu s členom 26(6) uredbe o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom Evropskemu parlamentu in Svetu do 13. decembra 2013 predložiti poročilo v zvezi z obvezno navedbo države izvora ali kraja porekla za meso, uporabljeno kot sestavina;

B.

ker je v členu 26(7) navedene uredbe med drugim določeno, da se v poročilu upošteva potrošnikova potreba po obveščenosti, izvedljivost obvezne navedbe države izvora ali kraja porekla ter analiza stroškov in koristi uvedbe takšnih ukrepov; ker je poleg tega določeno, da se temu poročilu lahko dodajo predlogi sprememb ustreznih določb zakonodaje EU;

C.

ker je Komisija 17. decembra 2013 ustrezno objavila svoje poročilo v zvezi z obvezno navedbo države izvora ali kraja porekla za meso, uporabljeno kot sestavina, in spremljajoči delovni dokument služb Komisije z naslovom Označevanje izvora za meso, uporabljeno kot sestavina: stališče potrošnikov, izvedljivost možnih scenarijev in posledice;

D.

ker se po ocenah od 30 do 50 % količine mesa zaklanih živali (delež je pač odvisen od posamezne države članice) predela v mesne sestavine živil, zlasti v mleto meso, mesne pripravke in mesne proizvode;

E.

ker Komisija doslej še ni predložila nadaljnjih zakonodajnih predlogov in ker sklepa, da bo ustrezne nadaljnje ukrepe sprejela po razpravah v Parlamentu in Svetu;

F.

ker obstoječi sistemi za sledljivost v EU v skladu z navedenim poročilom Komisije v zvezi z obvezno navedbo države izvora ali kraja porekla za meso, uporabljeno kot sestavina, niso ustrezni za posredovanje informacij o izvoru v prehranski verigi;

G.

ker člen 26(2) uredbe o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom določa, da je navedba države izvora ali kraja porekla obvezna, kadar bi izpustitev tega podatka lahko zavedla potrošnika glede prave države izvora ali kraja porekla živila, zlasti če bi informacije, priložene živilu, ali označba kot celota sicer pomenila, da ima živilo drugačno državo izvora ali kraj porekla;

H.

ker je v oceni učinka, pripravljeni za uredbo o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, navedeno, da izvor mesa, kot kaže, poglavitna skrb potrošnikov v EU (5);

I.

ker je bilo po ugotovitvah potrošniške raziskave Konzorcija za vrednotenje prehranske verige iz leta 2013 med različnimi skupinami živil, zajetih v raziskavi, v zvezi z označevanjem izvora največ zanimanja za živila na osnovi mesa; ker rezultati raziskave, pridobljeni z bolj ciljno usmerjeno obravnavo različnih vrst predelanih proizvodov na osnovi mesa, kažejo, da več kot 90 % anketiranih potrošnikov meni, da je pomembno, da se izvor označi;

1.

je seznanjen s tem, da je navedba izvora govejega mesa in proizvodov iz govejega mesa v EU obvezna kot posledica krize zaradi bovine spongiformne encefalopatije (BSE) (6) in da pravila o označevanju govedine v EU veljajo od 1. januarja 2002; opaža, da te zahteve o označevanju že zajemajo kraj rojstva, vzreje in zakola;

2.

meni, da so se zaradi navedenih zahtev, ki se uporabljajo za nepredelano goveje meso in proizvode iz njega, povečala pričakovanja potrošnikov tudi glede informacij o izvoru drugih vrst svežega mesa široke potrošnje v EU ter mesa, ki se uporablja kot sestavina v predelanih živilih;

3.

ugotavlja, da je v uvodni izjavi 31 uredbe o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom poudarjeno, da je izvor mesa poglavitna skrb potrošnikov, ki zato pričakujejo, da bodo ustrezno obveščeni o državi izvora mesa; nadalje opozarja, da je v uvodni izjavi 31 določeno, da bi bilo treba v okviru obveznih zahtev o označevanju upoštevati načelo sorazmernosti in upravno obremenitev nosilcev živilske dejavnosti in izvršnih organov;

4.

poudarja, da je 90 % podjetij v sektorju predelave mesa malih in srednjih podjetij; poudarja posebno vlogo, ki jo imajo ta podjetja pri ustvarjanju rasti in delovnih mest, njihov prispevek h konkurenčnosti evropskega gospodarstva in njihovo zavezanost varnim in visokokakovostnim živilom; meni, da je zagotovitev enakih pogojev za udeležence v sektorju bistvenega pomena;

5.

ponovno izraža zaskrbljenost zaradi posledic, ki bi jih goljufije s hrano lahko imele na varnost hrane, zdravje in zaupanje potrošnikov, delovanje prehranske verige in stabilnost cen kmetijskih proizvodov, ter poudarja pomen prednostne obravnave goljufij s hrano, da bi tako lahko hitro ponovno vzpostavili zaupanje evropskih potrošnikov;

6.

meni, da označevanje države ali kraja izvora mesa in mesnih proizvodov samo po sebi sicer ne bo preprečilo goljufij, da pa bo strog sistem sledljivosti vsekakor pripomogel k odkrivanju morebitnih kršitev in k ukrepanju v zvezi z njimi; ugotavlja, da nedavni škandali z živili, tudi goljufivo nadomeščanje govedine s konjskim mesom, kažejo, da si potrošniki želijo strožjih pravil o sledljivosti in informacijah za potrošnike; poudarja, da bi strožja pravila o sledljivosti organom omogočila tudi učinkovitejše preiskovanje primerov goljufij s hrano;

7.

poudarja, da je pomembno, da se poleg govedine ter prašičjega, ovčjega, kozjega in perutninskega mesa tudi konjsko meso obravnava kot meso, uporabljeno kot sestavina v predelanih živilih, saj predstavlja velik delež mesa, uporabljenega v predelanih živilih;

8.

nadalje poudarja, da Komisija v svojem poročilu priznava, da več kot 90 % anketiranih potrošnikov meni, da je pomembno, da se izvor mesa na predelanih živilih označi (7); opaža, da je to eden od številnih dejavnikov, ki bi lahko vplivali na vedenje potrošnikov;

9.

meni, da bo označevanje izvora mesa, ki se uporablja kot sestavina v živilih, pripomoglo k zagotavljanju boljše sledljivosti vzdolž verige preskrbe s hrano in stabilnejših odnosov med dobavitelji in predelovalci mesa, nosilci živilske dejavnosti pa bodo s pomočjo označevanja lahko bolj skrbno izbrali dobavitelje in proizvode;

10.

meni, da bi bilo treba pri označevanju živil zagotoviti, da bodo informacije za potrošnike pregledne in berljive, hkrati pa evropskim podjetjem omogočiti, da bodo lahko delovala na gospodarsko vzdržen način, in to v pogojih, ki bodo sprejemljivi glede na kupno moč potrošnikov;

11.

poudarja, da se rezultati raziskave francoske potrošniške organizacije glede vpliva cen zelo razlikujejo od ugotovitev iz poročila Komisije o stroških uvedbe označevanja države izvora; priporoča, da se to vprašanje nadalje preuči, da bi dobili jasnejšo sliko možnih učinkov na cene, pod pogojem, da se ta pregled izvede v sodelovanju s potrošniškimi organizacijami in zaradi njega ne bo prišlo do zamud pri zakonodajnih predlogih;

12.

ugotavlja, da bo označevanje države izvora za nepredelano prašičje, ovčje, kozje in perutninsko meso od aprila 2015 dalje obvezno; ker je treba to upoštevati pri ocenjevanju stroškov zagotavljanja informacij o izvoru za te vrste mesa, kadar se uporabljajo kot sestavina;

13.

ugotavlja, da lahko potrošniki zaradi sedanje prakse prostovoljnega obveščanja glede izvora dobijo zavajajoče informacije;

14.

poziva Komisijo, naj pregleda te prostovoljne sisteme za označevanje izvora in predlaga jasna, dosledna, usklajena in izvršljiva pravila za tiste proizvajalce, ki se bodo odločili za prostovoljno označevanje izvora;

15.

je seznanjen tudi s tem, da bi bila zahteva po označbi, ali meso izvira v EU ali zunaj nje, kot je navedeno v poročilu Komisije, sicer ugodnejša možnost, da pa ta rešitev – kot je pokazala raziskava Evropske potrošniške organizacije (BEUC), ki pokriva vrsto držav – za potrošnike ne bi bila sprejemljiva (8);

16.

meni, da bi morala Komisija še natančneje preučiti (že precej razširjeno) prakso nekaterih evropskih trgovcev na drobno in proizvajalcev glede označevanja izvora mesa v predelanih živilih in o svojih ugotovitvah poročati;

17.

ponovno poziva Komisijo, naj sprejme vse potrebne ukrepe, da bo preprečevanje goljufij s hrano in boj proti njim postal osrednji del politike EU, in naj v celotni prehranski verigi odpravi strukturne pomanjkljivosti, zlasti s povečanjem in okrepitvijo nadzora;

18.

poziva Komisijo, naj sprejme izvedbeni akt v zvezi z uporabo člena 26(3) uredbe o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, ki se nanaša na navedbo države izvora osnovnih sestavin, kadar ni enaka državi izvora živila;

19.

odločno poziva Komisijo, naj po tem poročilu pripravi zakonodajne predloge, s katerimi bo označevanje izvora mesa v predelanih proizvodih postalo obvezno, in tako zagotovi večjo preglednost vzdolž celotne prehranske verige in boljšo obveščenost evropskih potrošnikov, pri tem pa naj upošteva svoje ocene učinka in prepreči nesorazmerne stroške in upravne obremenitve;

20.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

25.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 310/19

—

ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega v Cotonouju dne 23. junija 2000 (1) („sporazum iz Cotonouja“), kakor je bil prvič spremenjen v Luxembourgu dne 25. junija 2005 (2) in kakor je bil drugič spremenjen v Ouagadougouju dne 22. junija 2010 (3),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 13. junija 2013 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma o drugi spremembi Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega v Cotonouju dne 23. junija 2000, kakor je bil prvič spremenjen v Luxembourgu 25. junija 2005 (4),

—

ob upoštevanju poslovnika Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU (SPS), sprejetega 3. aprila 2003 (5) in nazadnje spremenjenega v Adis Abebi (Etiopija) 27. novembra 2013 (6),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020 (7),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 11. decembra 2013 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2013 o pripravi večletnega finančnega okvira za financiranje sodelovanja EU za afriške, karibske in pacifiške države ter čezmorske države in ozemlja za obdobje 2014–2020 (11. Evropski razvojni sklad) (9),

—

ob upoštevanju svojih sklepov z dne 3. aprila 2014 o razrešnici glede izvrševanja proračuna osmega, devetega in desetega Evropskega razvojnega sklada za proračunsko leto 2012 (10) in z dne 3. aprila 2014 o zaključnem računu osmega, devetega in desetega Evropskega razvojnega sklada za proračunsko leto 2012 (11) ter svoje resolucije z dne 3. aprila 2014 s pripombami, ki so del sklepa o razrešnici glede izvrševanja proračuna osmega, devetega in desetega Evropskega razvojnega sklada za proračunsko leto 2012 (12);

—

ob upoštevanju resolucij, ki jih je sprejela SPS dne 27. novembra 2013 o: spoštovanju pravne države ter vlogi nepristranskega in neodvisnega sodstva; sodelovanju jug-jug in tristranskem sodelovanju: priložnostih in izzivih za države AKP; družbenih in okoljskih posledicah pašništva v državah AKP ter varnosti na območju Velikih jezer,

—

ob upoštevanju resolucij, ki jih je sprejela SPS dne 19. junija 2013 o: vojaških udarih, ki ponovno ogrožajo demokracijo in politično stabilnost v državah AKP, in vlogi mednarodne skupnosti; sporazumih o gospodarskem partnerstvu – naslednji koraki; človeških virih v zdravstvenem sektorju v državah AKP; razmerah v Republiki Gvineji; ter razmerah v Srednjeafriški republiki,

—

ob upoštevanju resolucij, ki jih je sprejela SPS dne 29. novembra 2012 o: politični in humanitarni krizi v Somaliji: izzivi za Evropsko unijo in skupino AKP; podjetništvu, ki temelji na informacijskih in komunikacijskih tehnologijah, ter njegovem vplivu na razvoj v državah AKP; ter pomenu dostopa do energije za trajnostni gospodarski razvoj in doseganje razvojnih ciljev tisočletja,

—

ob upoštevanju resolucij, ki jih je sprejela SPS dne 30. maja 2012 o: političnih posledicah libijskega konflikta za sosednje države AKP in države EU; nestanovitnosti cen, delovanju svetovnih trgov za kmetijske proizvode in njihovem vplivu na prehransko varnost v državah AKP; ter družbenih in okoljskih posledicah rudarjenja v državah AKP,

—

ob upoštevanju sporočila, sprejetega 19. julija 2013 na regionalnem srečanju SPS za zahodno Afriko v Abuji (Nigerija) (13),

—

ob upoštevanju sporočila, sprejetega 16. februarja 2013 na karibskem regionalnem srečanju SPS v Santo Domingu (Dominikanska republika) (14),

—

ob upoštevanju sporočila, sprejetega 20. julija 2012 na pacifiškem regionalnem srečanju SPS v Apii (Samoa) (15),

—

ob upoštevanju sporočila, sprejetega 24. februarja 2012 na regionalnem srečanju SPS za južno Afriko v Lusaki (Zambija) (16),

—

ob upoštevanju kodeksa ravnanja za člane Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU, ki sodelujejo v misijah za opazovanje volitev, sprejetega 19. junija 2013,

—

ob upoštevanju Deklaracije tisočletja OZN z dne 18. septembra 2000, v kateri so zastavljeni razvojni cilji tisočletja, ki jih je mednarodna skupnost oblikovala za odpravo revščine,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe (COM(2011)0637),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A8-0012/2015),

A.

ker ima SPS AKP-EU edinstven status, saj je edina večstranska medparlamentarna skupščina, ustanovljena z mednarodnim sporazumom, sporazumom iz Cotonouja;

B.

ker se je SPS razvila v pristno parlamentarno skupščino, ki nudi forum za odprto in odkrito razpravo o vprašanjih, ki so osrednja za razvojno sodelovanje, in znatno prispeva k enakopravnemu partnerstvu med državami AKP in EU;

C.

ker je sporazum iz Cotonouja med članicami skupine držav AKP in EU osredotočen na zmanjšanje in sčasoma izkoreninjenje revščine; ker bi moralo sodelovanje prispevati tudi k trajnostnemu gospodarskemu razvoju, ki je osnova za trajni mir in varnost ter demokratično in politično stabilnost držav AKP;

D.

ker so bile leta 2013 ustanovljene misije za ugotavljanje dejstev v Maliju, da bi bolje razumeli nestabilne razmere v tej državi, v Liberiji, da bi prispevali k političnemu dialogu, določenemu v členu 8 sporazuma iz Cotonouja, in na Haitiju, da bi preverili obnovo in politične razmere;

E.

ker je po tem, ko je skupščina sprejela kodeks ravnanja za svoje člane, ki sodelujejo v misijah za opazovanje volitev, prišlo do nove dinamike, ki prispeva k dodani vrednosti, na primer skupne misije SPS za opazovanje predsedniških volitev v Maliju ter parlamentarnih volitev in drugega kroga predsedniških volitev na Madagaskarju;

F.

ker je pregled Sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja leta 2010 okrepil vlogo SPS in njeno regionalno razsežnost;

G.

ker bi bilo treba zagotoviti polno udeležbo SPS v okviru političnega dialoga, ki poteka v skladu s členom 8 sporazuma iz Cotonouja;

H.

ker bi bilo pomembno spodbuditi redni neformalni dialog na podlagi vsebinske analize z različnimi kategorijami ustreznih uradnih in neuradnih akterjev v krogih AKP-EU (Skupna parlamentarna skupščina, Svet AKP-EU, zasebni sektor AKP-EU in dialogi civilne družbe) in drugih krogih, ki nimajo neposrednega interesa na področju AKP-EU;

I.

ker so v letih od 2003 do 2013 skoraj vsa evropska zasedanja SPS načeloma potekala v državi, ki je takrat predsedovala Svetu Evropske unije; ker morajo šestmesečna predsedstva spoštovati zaveze v zvezi s tem iz Sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja;

J.

ker ima hiter vzpon držav BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika) ter drugih gospodarstev na svetovni ravni in v državah in regijah AKP vedno večji vpliv na skupino AKP in sedanje razmere na področju odnosov AKP-EU;

K.

ker v skladu z novimi pravili, ki urejajo potovanja in jih je sprejelo predsedstvo Evropskega parlamenta, akreditirani parlamentarni pomočniki ne morejo več pomagati poslancem med plenarnimi zasedanji SPS, kar ima znaten vpliv na parlamentarno delo;

1.

pozdravlja dejstvo, da SPS kot ena od skupnih institucij sporazuma iz Cotonouja še naprej zagotavlja okvir za odprt, demokratičen in celovit dialog med poslanci Evropskega parlamenta in poslanci parlamentov držav AKP o izvajanju tega sporazuma, vključno s pregledom razvojnega sodelovanja v okviru ERS ter sklepanjem in izvajanjem sporazumov o gospodarskem partnerstvu; pozdravlja zmožnost SPS, da pomeni forum, v katerem je mogoče o težavnih in spornih vprašanjih razpravljati odkrito in odprto; zato poziva, naj prihodnji sporazum, ki bo nadomestil sporazum iz Cotonouja, vključuje izrecno navedbo nediskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ali spolne identitete, kot je večkrat zahteval Evropski parlament;

2.

poudarja, da je treba okrepiti politični dialog in v zvezi s tem poudarja vlogo SPS pri spodbujanju in zagovarjanju načel iz člena 9 sporazuma iz Cotonouja, zlasti tistih, ki se nanašajo na pravno državo in dobro upravljanje;

3.

poudarja dodano vrednost zasedanj SPS v državah članicah EU, ki šestmesečno predsedujejo Svetu EU, in verjame, da bi bilo treba to rotacijo ohraniti tudi v prihodnje; izraža zaskrbljenost zaradi nesrečnih okoliščin, zaradi katerih se je irsko predsedstvo odločilo, da ne bosta gostilo 25. zasedanja; vendar izreka pohvalo danski vladi, ki se je strinjala s tem, da gosti zelo uspešno 23. zasedanje v Horsensu, kjer so se vzpostavile kulturne in izobraževalne vezi med prebivalci tega mesta in delegati AKP; obžaluje, da nekatere države članice EU, ki so šestmesečno predsedovale Svetu EU ali pa bodo predsedovale v prihodnosti, niso pokazale zanimanja za to, da bi gostile zasedanja SPS; poziva vsako državo članico EU, ki šestmesečno predseduje Svetu EU, naj se v večji meri udejstvuje pri pripravi, organizaciji in gostitvi zasedanja SPS;

4.

poudarja pomen srečanj SPS, tudi srečanj stalnih odborov, vendar obžaluje, da je pogosto prišlo do neenake udeležbe med članicami EU in članicami AKP, in je zaskrbljen zaradi vedno manjše udeležbe poslancev EP, zlasti na zasedanjih, na katerih poteka glasovanje; ugotavlja, da je bila udeležba v misijah, na primer na regionalnih srečanjih, bolj enaka, in upa, da bodo srečanja SPS v Bruslju v prihodnosti sledila temu zgledu;

5.

opominja na zavezo, ki jo je izrazila odhajajoča podpredsednica/visoka predstavnica, da bi moral biti Svet EU na zasedanjih skupščine zastopan na ministrski ravni, in poziva prihodnjo podpredsednico/visoko predstavnico, naj spoštuje to zavezo;

6.

opominja na zavezo Sveta AKP-EU, da bo skupščini predložil letno poročilo o izvajanju sporazuma iz Cotonouja, ki bi moralo vsebovati elemente o političnem, družbeno-gospodarskem in okoljskem vplivu, ne pa zgolj poročilo o minulih srečanjih;

7.

opominja, da si v skladu s členom 14 spremenjenega sporazuma iz Cotonouja skupne institucije prizadevajo, da bi zagotovile usklajevanje, povezanost in dopolnjevanje, pa tudi učinkovit in vzajemen pretok informacij; meni, da bi morala sopredsednika SPS ob upoštevanju dejstva, da je predsednik Evropskega parlamenta povabljen na seje Evropskega sveta, imeti možnost sodelovati na zasedanjih skupnega sveta ministrov AKP-EU; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj nadalje izboljša obstoječe sodelovanje in zagotovi, da bo SPS povabljena k sodelovanju na naslednjem skupnem svetu;

8.

poudarja ključno vlogo nacionalnih parlamentov, lokalnih oblasti in nedržavnih akterjev AKP v pripravljalnih fazah in pri spremljanju državnih in regionalnih strateških dokumentov ter pri izvrševanju Evropskega razvojnega sklada (ERS); poziva Komisijo in države AKP, naj zagotovijo svojo udeležbo, tako da vse razpoložljive informacije pravočasno posredujejo parlamentom držav AKP in jim pomagajo pri izvajanju demokratičnega nadzora, zlasti z gradnjo zmogljivosti;

9.

je seznanjen z delom delovnih skupin Odbora za razvoj Evropskega parlamenta za nadzor pri ocenjevanju in spremljanju programskih dokumentov za države in regije AKP v okviru 11. Evropskega razvojnega sklada in poziva k postopku poročanja članom SPS o rezultatih tega procesa;

10.

čestita predsedstvu SPS za to, da njegovo delo ni več obsegalo zgolj upravnih zadev, ampak je svoja srečanja uporabilo tudi za politične razprave, in sicer je na dnevni red svojih srečanj v Bruslju in Adis Abebi vključilo vsebinska vprašanja, pomembna za vse strani, kot je „prihodnost odnosov AKP-EU po letu 2020“; poziva k nadaljevanju te prakse tudi v prihodnje;

11.

poziva predsedstvo SPS, naj pripravi bolj strateško usmeritev v zvezi z delovnim programom skupščine in izbiro poročil njenih stalnih odborov, s čimer bi zagotovilo, da bodo poročila tesno povezana s strateškimi cilji SPS in bodo zlasti prispevala k pogajanjem o razvojnem okviru za obdobje po letu 2015 in odnosom med EU in AKP po letu 2020;

12.

ponovno izraža globoko zaskrbljenost zaradi vedno slabših političnih in humanitarnih razmer v številnih državah in regijah AKP, vključno z notranjimi in zunanjimi posledicami teh razmer na različnih ravneh, in izraža solidarnost s prizadetim prebivalstvom; poziva SPS, naj še naprej spremlja razmere v državah AKP v krizi, naj bo pozornejša na primere nestabilnih držav in naj pozove države AKP in EU, naj se usklajeno borijo proti izbruhu virusa ebole v zahodni Afriki;

13.

pozdravlja dejstvo, da je SPS vedno bolj parlamentarne, torej tudi politične narave, da so njeni člani vedno bolj dejavni, razprave pa so vedno bolj kakovostne, kar odločilno prispeva k partnerstvu med državami AKP in EU; poziva SPS, naj okrepi dialog o človekovih pravicah v skladu z deklaracijo OZN o človekovih pravicah in sporazumom iz Cotonouja in ta dialog kot ponavljajočo se točko vključi v dnevne rede;

14.

opozarja na dejstvo, da razprava o odnosih AKP-EU po letu 2020 in o prihodnosti skupine AKP poteka, in poudarja pomen vloge, ki bi jo morala v tem procesu odigrati SPS; v zvezi s tem poudarja potrebo po celostnem in okrepljenem skupnem parlamentarnem nadzoru, ki bo neodvisen od končnega rezultata; poudarja, da bi moral vsak bodoči sporazum, ki bo nadomestil sporazum iz Cotonouja, vključevati izrecno navedbo nediskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ali spolne identitete, kot je večkrat zahteval Evropski parlament;

15.

ponovno izraža globoko zaskrbljenost zaradi sprejetja zakonodaje, ki dodatno kriminalizira homoseksualnost v nekaterih državah AKP, in zaradi razprav o takšni zakonodaji; poziva SPS, naj to vključi v dnevne rede za svoje razprave; poziva k okrepitvi klavzul o načelu brezpogojnih človekovih pravic in sankcij za njihovo nespoštovanje, med drugim v zvezi z diskriminacijo na podlagi spola, rase ali etničnega porekla, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali spolne identitete in diskriminacijo oseb, ki imajo HIV/AIDS;

16.

meni, da bi morala biti razprava o obdobju po sporazumu iz Cotonouja priložnost za temeljito analizo tako neuspeha kot uspeha sedanjega sporazuma v zvezi s trajnostnim družbeno-gospodarskim razvojem držav AKP; meni tudi, da bi moralo vsako bodoče razvojno in gospodarsko sodelovanje AKP-EU, pa tudi trgovinski in naložbeni sporazumi, zagotoviti, da nobena država AKP zaradi tega ne bo na slabšem;

17.

poziva predsedstvo SPS, naj znotraj SPS imenuje dva stalna soporočevalca o usklajenosti politik za razvoj, naj tesno sodeluje s stalnim poročevalcem Evropskega parlamenta o usklajenosti politik za razvoj in naj predloži dve poročili letno o izvajanju člena 12 spremenjenega sporazuma iz Cotonouja;

18.

meni, da bi bilo treba organizirati srečanja, ki bodo sovpadala z zasedanji SPS, z organizacijami civilne družbe, ki so dejavna v ustreznih državah, saj bi to pomenilo širšo vizijo, izkoristili pa bi lahko tudi njihove izkušnje in dejavnosti s poudarkom na najboljši praksi, da bi tako s temi organizacijami sklenili tesnejše vezi;

19.

vztraja, da bi morali sporazumi o gospodarskem partnerstvu z državami AKP služiti razvojnim ciljem, ki odražajo nacionalne in regionalne interese ter potrebe prebivalcev držav AKP, da bi tako zmanjšali revščino, dosegli razvojne cilje tisočletja in zagotovili spoštovanje temeljnih človekovih pravic, vključno z družbeno-gospodarskimi pravicami, kot je pravica do hrane ali pravica do dostopa do osnovnih javnih storitev;

20.

poziva SPS EU-AKP, naj pripravi skupen pristop k opredelitvi prihodnjega razvojnega okvira po letu 2015; spodbuja udeležbo članov SPS v pogajanjih o novih ciljih glede trajnostnega razvoja;

21.

pozdravlja dejstvo, da so bila v letih 2012 in 2013 organizirana uspešna regionalna srečanja, kot je predvideno v sporazumu iz Cotonouja in poslovniku SPS; priznava, da so ta srečanja pristne izmenjave mnenj o regionalnih vprašanjih, vključno s preprečevanjem in reševanjem konfliktov, regionalnim povezovanjem in sodelovanjem ter pogajanji o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, ki so skladni z načeli STO; izreka pohvalo organizatorjem uspešnih srečanj v Nigeriji, Dominikanski republiki, Samoi in Zambiji;

22.

poudarja pomen delavnic, organiziranih med zasedanji SPS, ki dopolnjujejo razprave na plenarnem zasedanju; poziva predsedstvo, ki je odgovorno za spremljanje nadaljnjih ukrepov v zvezi z resolucijami in odločitvami skupščine, da okrepi svojo vlogo in sprejme nadaljnje ukrepe s predsednikom in poročevalcem ustreznega stalnega odbora;

23.

pozdravlja udeležbo sopredsednika SPS, ki je član EP, na neuradnih srečanjih ministrov EU za razvoj in na 7. vrhu voditeljev držav in vlad držav AKP;

24.

poziva Komisijo, naj še naprej vnaprej posreduje pisne odgovore na vprašanja za ustni odgovor, vložena na posameznem zasedanju skupščine;

25.

poziva države, ki še niso ratificirale spremenjenega sporazuma iz Cotonouja, naj to storijo;

26.

izreka pohvalo komisarju Piebalgsu za njegovo predano sodelovanje in visoko kakovost njegovega prispevka k delu SPS;

27.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Svetu AKP, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, predsedstvu SPS ter vladam in parlamentom Danske, Surinama, Irske in Etiopije.

25.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 310/25

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Burundiju, predvsem resolucije z dne 18. septembra 2014, ki je zlasti o primeru Pierra Claverja Mbonimpaja (1),

—

ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja,

—

ob upoštevanju izjave varnostnega sveta Združenih narodov z dne 10. aprila 2014 o razmerah v Burundiju,

—

ob upoštevanju mirovnega in spravnega sporazuma iz Aruše,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 22. julija 2014 o območju afriških Velikih jezer,

—

ob upoštevanju poročil urada Organizacije združenih narodov v Burundiju,

—

ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic in svobodi izražanja, pa tudi sklepov Sveta iz junija 2014 o zavezanosti okrepljenemu delu z zagovorniki človekovih pravic,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

—

ob upoštevanju Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju,

—

ob upoštevanju mnenja nacionalne posvetovalne komisije za človekove pravice z dne 25. aprila 2013,

—

ob upoštevanju izjave delegacije Evropske unije v Burundiju z dne 10. septembra 2014,

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

—

ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev,

—

ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker so 20. januarja 2015 burundijske oblasti prijele in pridržale zagovornika človekovih pravic, direktorja Radio Publique Africaine Boba Rugurika, ker nekaj dni potem, ko je njegova radijska postaja oddajala serijo preiskovalnih poročil o umoru treh starejših italijanskih redovnic – Lucie Pulici, Olge Raschietti in Bernadette Boggiani –, septembra 2014 v mestu Kamenge severno od Bujumbure, ni bil pripravljen razkriti svojih virov;

B.

ker so v teh oddajah objavili, da naj bi v umorih sodelovali visoki obveščevalni uradniki, ki pa so pred oddajo imeli možnost, da povedo svoje mnenje;

C.

ker burundijske oblasti niso predložile nikakršnih dokazov, ki bi upravičili pridržanje Boba Rugurike zaradi „rušenja javne solidarnosti, kršitve zaupnosti preiskave, skrivanja zločinca in sostorilstva umora“; ker je to prijetje del vzorca vladnih napadov na svobodo izražanja, novinarje, aktiviste in člane političnih strank; ker se tovrstni napadi pred bližajočimi se volitvami v Burundiju maja in junija 2015 še stopnjujejo;

D.

ker mednarodno pravo o človekovih pravicah, vključno z Afriško listino o človekovih pravicah in pravicah ljudstev in Mednarodnim paktom o političnih in državljanskih pravicah, ki ju je Burundi oba ratificiral, jasno določa, da mora pripor v predkazenskem postopku temeljiti na zanesljivi pravno utemeljeni obtožbi; ker burundijske oblasti niso predložile dokazov, da je treba Boba Ruguriko pridržati;

E.

ker to ni prvi poskus burundijskih oblasti, da bi medijem in skupinam za človekove pravice preprečile objavo občutljivih novic ali da bi poročali o domnevnih vladnih zlorabah; ker novinarji kljub vztrajnemu nadlegovanju nadaljujejo dokumentiranje in poročanje o spornih temah, med drugim tudi o Pierre Claverju Mbonimpaju, vodilnem zagovorniku človekovih pravic, ki so ga prijeli maja 2014 zaradi izjav, ki jih je dal na Radio Publique Africaine, nato pa so ga izpustili, a obtožbe proti njemu še niso umaknjene;

F.

ker je Burundi junija 2013 sprejel restriktiven zakon o medijih, ki omejuje svobodo medijev in teme, o katerih lahko poročajo novinarji, ter potencialno kriminalizira poročanje o temah, kot sta javni red in varnost; ker je novinarska zveza Burundija v zvezi s tem začela postopek na Vzhodnoafriškem sodišču;

G.

ker je sprejetje vrste restriktivnih zakonov pred volitvami leta 2015, tudi medijskega zakona iz aprila 2013, prispevalo k povečanju nadlegovanja in groženj, ki jih od leta 2010 trpijo novinarji in drugi kritični glasovi, ki obsojajo politične umore, korupcijo in slabo vodenje države;

H.

ker se Burundi na indeksu svobode medijev za leto 2014, ki ga sestavlja organizacija Novinarji brez meja, med 180 državami uvršča na 142. mesto;

I.

ker je posebna poročevalka o zagovornikih človekovih pravic v Afriki Reine Alapini-Gansou obsodila prijetje Boba Rugurike in zahtevala njegovo takojšnjo izpustitev ter opozorila na odgovornosti burundijskih oblasti, ki izhajajo iz izjave o načelih o svobodi izražanja v Afriki ter izjav iz Kigalija in Grand Baya;

J.

ker je pravica do svobode izražanja zagotovljena z burundijsko ustavo ter mednarodnimi in regionalnimi pogodbami, ki jih je ratificiral Burundi, in je tudi del nacionalne strategije za dobro upravljanje in boj proti korupciji ter bistveni pogoj, da bodo volitve leta 2015 poštene in pravične in da bodo vsi udeleženci sprejeli izid teh volitev;

K.

ker bi svoboden, pravičen, pregleden in miroljuben volilni postopek v letu 2015 tej državi, ki je še vedno prizadeta zaradi preteklih konfliktov, omogočil izhod iz političnega zastoja, ki je nastal po volitvah leta 2010;

L.

ker so predstavniki EU po resoluciji Parlamenta z dne 18. septembra 2014, zlasti zaradi sklicevanja na člen 96 Sporazuma iz Cotonouja, vztrajali, da je treba v skladu s časovnim načrtom in kodeksom ravnanja v volilni postopek vključiti vse politične sile v državi;

M.

ker je burundijska vlada potrdila svojo pripravljenost, da bo zagotovila, da bodo v pogajanjih vse politične sile v državi spoštovale ta dokumenta, in ponovno zaprosila EU in njene države članice, naj posredujejo materialno in finančno podporo za sedanji volilni postopek in v Burundi napotijo misije za opazovanje volitev pred volitvami, med njimi in po njih;

N.

ker je Evropska unija Burundiju nedavno namenila 432 milijonov EUR iz Evropskega razvojnega sklada za obdobje 2014–2020, med drugim za pomoč pri izboljšanju upravljanja in civilne družbe;

O.

ker se Burundi še naprej sooča z največjo politično krizo od svojega nastanka leta 2005 po 12-letni državljanski vojni in ker to znova ne ogroža le notranje politične stabilnosti države, temveč tudi njenih sosed v tej že tako nestabilni regiji afriške celine;

1.

obsoja neupravičeno pridržanje Boba Rugurike in poziva k njegovi takojšnji in brezpogojni izpustitvi; poziva oblasti, naj obenem nadaljujejo preiskavo tragičnih umorov treh italijanskih redovnic in odgovorne privedejo pred sodišče; poziva tudi, naj se uvede neodvisna preiskava tega umora;

2.

obsoja vse kršitve človekovih pravic v Burundiju in uvedbo restriktivnih zakonov pred tamkajšnjimi predsedniškimi in zakonodajnimi volitvami leta 2015, zlasti tiste, ki škodujejo politični opoziciji, medijem in civilni družbi z omejevanjem svobode izražanja, svobode zbiranja in svobode sklicevanja sestankov;

3.

poziva burundijske oblasti, naj zagotovijo ustrezno in pravično ravnovesje med svobodo medijev, tudi pravico novinarjev, da preiskujejo in poročajo o kaznivih dejanjih, ter zagotavljanjem neokrnjenosti kazenskih preiskav;

4.

poziva burundijsko vlado, naj dovoli pristno in odprto politično razpravo pred volitvami leta 2015 ter spoštuje časovni načrt in kodeks ravnanja, ki sta plod pogajanj pod okriljem Organizacije združenih narodov in so ju podpisali vsi burundijski politični voditelji; opominja, da burundijska ustava določa, da je predsednik izvoljen za obdobje petih let in je lahko ponovno izvoljen enkrat. Nihče ne more biti izvoljen za predsednika države več kot dvakrat;

5.

poziva burundijsko vlado, naj spoštuje volilni koledar in vključi opozicijske stranke v opazovanje volitev, tudi v fazo delne registracije novih volivcev, kakor so se na sestanku za oceno registracije volivcev dne 29. in 30. januarja 2015 dogovorile neodvisna nacionalna volilna komisija in politične stranke;

6.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi vmešavanja vlade v notranje vodenje opozicijskih strank, ker te stranke ne morejo svobodno izvajati kampanj, in zaradi vse večjih teženj, da bi opozicijske voditelje s pomočjo sodstva izločili iz volilnega postopka;

7.

poziva burundijsko vlado, naj sprejme ukrepe za nadzor mladinske organizacije CNDD-FDD in njenim članom prepreči, da bi ustrahovali in napadali tiste, ki jih dojemajo kot nasprotnike, ter zagotovi, da bodo odgovorni za zlorabe privedeni pred sodišče; poziva k neodvisni mednarodni preiskavi obtožb, da CNDD-FDD oborožuje in uri svojo mladinsko organizacijo; spodbuja voditelje opozicijskih strank, naj preprečijo nasilje nad nasprotniki;

8.

poudarja, da je treba spoštovati kodeks ravnanja v volilnih zadevah (Code de bonne conduite en matière électorale) in časovni načrt volitev, pri katerem je posredovala Organizacija združenih narodov in ki so ga politični akterji podpisali leta 2013, ter popolnoma podpira dejavnosti urada OZN v Burundiju za preprečevanje stopnjevanja političnega nasilja v obdobju pred volitvami leta 2015 in za pomoč pri vzpostavljanju dolgoročne varnosti in miru;

9.

spodbuja udeležence v volilnem postopku, vključno z organi, pristojnimi za pripravo volitev, in varnostnimi silami, naj spoštujejo zaveze iz sporazuma iz Aruše, ter opominja, da se je s tem sporazumom končala državljanska vojna in da na njem temelji burundijska ustava;

10.

poudarja vodilno vlogo, ki bi jo morala imela EU pri opazovanju predvolilnih razmer, da se prepreči neizpolnjevanje zavez, kar bi lahko resno vplivalo ne le na postopek demokratizacije, marveč tudi na mir in varnost v Burundiju in na celotnem območju Velikih jezer;

11.

ponovno poudarja, da Burundi zavezujejo določba o človekovih pravicah v Sporazumu iz Cotonuja, Mednarodni pakt o političnih in državljanskih pravicah in Afriška listina o človekovih pravicah in pravicah ljudstev ter je zato dolžan spoštovati splošne človekove pravice, tudi pravico do izražanja; poziva burundijsko vlado, naj pred volitvami 2015 dovoli pristno in odprto politično razpravo brez strahu pred ustrahovanjem, brez poseganja v notranje vodenje opozicijskih strank, brez omejevanja kampanj za vse stranke, predvsem na podeželskih območjih, in brez zlorabe sodstva za izločanje političnih nasprotnikov;

12.

poziva Komisijo, podpredsednico/visoko predstavnico EU ter države članice, naj zagotovijo jasno in načelno politiko EU do Burundija, ki bo v skladu s strateškim okvirom EU za človekove pravice obravnavala resne kršitve človekovih pravic, do katerih ves čas prihaja; poziva Komisijo, naj premisli o organizaciji posvetov z Burundijem v okviru člena 96 Sporazuma iz Cotonuja o morebitnem odstopu od sporazuma ter naj v času teh posvetovanj sprejme vse ustrezne ukrepe;

13.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico EU, naj uporabi okrepljeni politični dialog iz člena 8 partnerskega sporazuma iz Cotonouja z Burundijem za konkretno obravnavo zapiranja političnega prostora v državi in vzpostavitev jasnih in otipljivih meril za merjenje napredka in strategijo odzivanja nanj;

14.

poziva burundijsko vlado, opozicijske voditelje in aktiviste civilne družbe, naj po najboljših močeh podpirajo mirovno in spravno komisijo pri demokratičnem in preglednem soočanju s preteklimi zločini in nadaljujejo priprave za prihodnost;

15.

poziva Evropsko unijo in države članice, naj sprostijo sredstva, ki so potrebna za reševanje humanitarnih razmer v tem delu sveta, in sodelujejo z organi OZN zlasti pri odpravi kronične podhranjenosti;

16.

poziva Komisijo, naj prednostno dodeli svoja sredstva za obdobje 2014–2020 nevladnim in mednarodnim organizacijam, ki neposredno delajo z ljudmi, in pritisne na burundijsko vlado, naj izvaja reforme, potrebne za okrepitev države;

17.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, državam članicam, vladi Burundija, vladam območja Velikih jezer, Afriški uniji, generalnemu sekretarju Organizacije združenih narodov, sopredsedujočima skupni parlamentarni skupščini AKP-EU in vseafriškemu parlamentu.

25.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 310/29

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Savdski Arabiji, zlasti tistih v zvezi s človekovimi pravicami, še posebej z dne 11. marca 2014 o Savdski Arabiji, njenih odnosih z EU in njeni vlogi na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki (1),

—

ob upoštevanju izjave tiskovnega predstavnika podpredsednice Komisije/visoke predstavnice za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 9. januarja 2015,

—

ob upoštevanju izjave visokega komisarja ZN za človekove pravice Zejda Raada Al Huseina, ki je savdske oblasti pozval, naj ustavijo izvrševanje kazni Raifa Badavija,

—

ob upoštevanju člena 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948 ter člena 19 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

—

ob upoštevanju Konvencije ZN proti mučenju in drugemu nečloveškemu ter ponižujočemu ravnanju in kaznovanju,

—

ob upoštevanju Arabske listine o človekovih pravicah, ki jo je Savdska Arabija ratificirala leta 2009 in katere člen 32(1) zagotavlja pravico do obveščanja ter svobodo izražanja mnenja in svobodo izražanja, njen člen 8 pa prepoveduje fizično ali psihično mučenje in drugo kruto, poniževalno, sramotilno ali nečloveško ravnanje,

—

ob upoštevanju smernic Evropske unije v zvezi z mučenjem in slabim ravnanjem ter v zvezi z zagovorniki človekovih pravic,

—

ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker je bil avtor bloga in borec za človekove pravice Raif Badavi obtožen verskega odpadništva in ga je kazensko sodišče v Džedi maja 2014 obsodilo na 10-letno zaporno kazen, 100 udarcev z bičem in denarno kazen 1 milijon SAR (228 000 EUR), ker je zasnoval spletno stran Free Saudi Liberals Network (Mreža svobodnih savdskih liberalcev), namenjeno družbenim, političnim in verskim razpravam, ki naj bi žalila islam; ker sodba Raifu Badaviju prepoveduje tudi uporabo vseh medijskih kanalov in potovanja v tujino za obdobje 10 let po izpustitvi iz zapora;

B.

ker je 9. januarja 2015 Raif Badavi pred mošejo Al Džafali v Jedi dobil 50 udarcev z bičem in utrpel tako globoke rane, da po presoji zdravnikov, ki so ga nato pregledali v zaporni ambulanti, ne bo zdržal še enega bičanja;

C.

ker so sodbe sodišča, ki nalagajo telesne kazni, vključno z bičanjem, strogo prepovedane po mednarodnem pravu o človekovih pravicah, med katerimi je tudi Konvencija ZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, ki jo je Savdska Arabija ratificirala;

D.

ker je 6. julija 2014 specializirano kazensko sodišče obsodilo odvetnika Valida Abu al Khaira, ki zastopa Raifa Badavija in je tudi pomemben zagovornik človekovih pravic, na 15-letno zaporno kazen in prepoved potovanja za obdobje 15 let po njenem odsluženju, ker je ustanovil organizacijo za človekove pravice Monitor of Human Rights in Saudi Arabia (Organizacija za spremljanje razmer na področju človekovih pravic v Savdski Arabiji);

E.

ker je primer Raifa Badavija med številnimi, ko so bile uporabljene hude kazni in nadlegovanje proti savdskim borcem za človekove pravice in drugim zagovornikom reform, ki jih preganjajo zaradi izražanja stališč in med katerimi so bili številni obsojeni v sodnih postopkih, ki ne dosegajo mednarodnih standardov poštenega sojenja, kar je julija 2014 potrdila tudi nekdanja visoka komisarka ZN za človekove pravice;

F.

ker ima Savdska Arabija aktivno skupnost spletnih aktivistov in največje število uporabnikov omrežja Twitter na Bližnjem vzhodu; ker je internet tam hkrati močno cenzuriran, saj je več tisoč spletnih mest blokiranih, nove bloge in spletna mesta pa mora odobriti ministrstvo za informiranje; ker je organizacija Reporters Without Borders (Novinarji brez meja) Savdsko Arabijo uvrstila na svoj seznam sovražnikov interneta zaradi cenzure medijev in interneta ter kaznovanja oseb, ki so kritični do vlade ali vere;

G.

ker sta svoboda izražanja ter svoboda tiska in medijev, tako spletnih kot nespletnih, bistvena pogoja in katalizatorja za demokratizacijo in reforme ter nadzor nad oblastjo;

H.

ker je kljub uvedbi nekaterih zadržanih reform v obdobju vladanja preminulega kralja Abdulaha savdski politični in družbeni sistem še naprej globoko nedemokratičen, šiitske muslimane in ženske obravnava kot drugorazredne državljane, resno diskriminira mnogoštevilno tujo delovno silo v državi in močno zatira vsak izraz nestrinjanja;

I.

ker sta število in hitrost usmrtitev zelo zaskrbljujoča; ker je bilo leta 2014 usmrčenih 87 ljudi, večinoma z javnim obglavljenjem; ker je bilo od začetka tega lega usmrčenih vsaj 21 ljudi; ker so med letoma 2007 in 2012 poročali o vsaj 423 usmrtitvah; ker se lahko smrtna kazen izreka za vrsto kršitev;

J.

ker je Kraljevina Savdska Arabija vpliven politični, gospodarski, kulturni in verski akter na Bližnjem vzhodu in v islamskem svetu ter ustanoviteljica in vodilna članica Sveta za sodelovanje v Zalivu in skupine G-20;

K.

ker je bila Savdska Arabija novembra 2013 izvoljena za članico Sveta ZN za človekove pravice za obdobje treh let;

L.

ker tako imenovana Islamska država in Savdska Arabija predpisujeta skoraj enake kazni za vrsto kaznivih dejanj ter je za bogokletstvo, umor, homoseksualna dejanja, kazen in izdajo določena smrtna kazen, za prešuštvo smrtna kazen s kamenjanjem in za razbojništvo amputacija rok ali nog;

M.

ker ima Kraljevina Savdska Arabija vodilno vlogo pri financiranju, razširjanju in spodbujanju posebej ekstremistične razlage islama po vsem svetu; ker je bilo najbolj sektaško razumevanje islama navdih za teroristične organizacije, kot sta tako imenovana Islamska država in Al Kaida;

N.

ker oblasti Savdske Arabije trdijo, da je njihova država partnerica držav članic, zlasti v globalnem boju proti terorizmu; ker novi zakon za boj proti terorizmu, sprejet januarja 2014, vključuje določbe, na podlagi katerih se lahko izražanje nestrinjanja ali neodvisna združenja razlagajo kot teroristična dejanja;

1.

odločno obsoja bičanje Raifa Badavija kot kruto in grozljivo dejanje savdskih oblasti; poziva jih, naj ustavijo bičanje in Badavija takoj in brezpogojno izpustijo, saj je zapornik vesti in je bil priprt in obsojen le zaradi uveljavljanja pravice do svobode izražanja; prav tako jih poziva, naj zagotovijo, da bosta njegova obsodba in kazen, vključno s prepovedjo potovanja, razveljavljeni;

2.

poziva jih tudi, naj zagotovijo, da bo Raif Badavi zaščiten pred mučenjem in drugim slabim ravnanjem, da bo deležen potrebne zdravstvene oskrbe in da bo imel možnost za takojšen in reden stik s svojo družino in odvetniki po lastni izbiri;

3.

jih poziva, naj brezpogojno izpustijo odvetnika Raifa Badavija in vse zagovornike človekovih pravic ter druge zapornike vesti, ki so bili priprti in obsojeni le zaradi uveljavljanja pravice do svobode izražanja;

4.

odločno obsoja vse oblike telesnega kaznovanja kot nesprejemljivo in poniževalno ravnanje, ki je v nasprotju s človeškim dostojanstvom, ter izraža zaskrbljenost zaradi uporabe bičanja s strani države in odločno poziva k njegovi dosledni odpravi; poziva savdske oblasti, naj spoštujejo prepoved mučenja, ki je še posebej zagotovljena v Konvenciji ZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, ki jo je Savdska Arabija podpisala in ratificirala; ponovno poziva Savdsko Arabijo, naj podpiše Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah;

5.

opozarja na proces pravosodnih reform, ki ga je Savdska Arabija začela, da bi okrepila možnosti za večje varstvo pravic posameznika, vendar ostaja resno zaskrbljen zaradi razmer na področju človekovih pravic v Savdski Arabiji, ki se še naprej uvršča med najbolj represivne države na svetu; meni, da primer Raifa Badavija ponazarja zatiranje svobode izražanja in mirnega oporečništva v državi, širše pa tudi značilno politiko nestrpnosti in ekstremistične razlage islamskega prava, ki jo vodi kraljevina;

6.

poziva savdske oblasti, naj ukinejo specializirano kazensko sodišče, ki je bilo ustanovljeno leta 2008 za sojenje v primerih terorizma, nato pa se je vse bolj uporabljalo za kazenski pregon mirnih oporečnikov na podlagi očitno politično motiviranih obtožb in v postopkih, v katerih je bila kršena temeljna pravica do poštenega sojenja;

7.

prav tako poziva savdske oblasti, naj omogočijo delovanje neodvisnega tiska in medijev ter zagotovijo svobodo izražanja, združevanja in mirnega zbiranja vsem prebivalcem Savdske Arabije; obsoja represijo nad aktivisti in protestniki med mirnimi demonstracijami; poudarja, da je mirno zagovarjanje temeljnih zakonskih pravic ali kritične opazke v družbenih medijih izraz neodtujljive pravice;

8.

želi spomniti vodstvo Savdske Arabije, da se je leta 2013 v svoji prošnji za članstvo v Svetu ZN za človekove pravice, ki ga je nato pridobila, zavezala, da bo pri uveljavljanju in varovanju človekovih pravic ohranjala najvišje standarde;

9.

meni, da bi bila Savdska Arabija bolj verodostojna in učinkovitejša partnerica v boju proti terorističnim organizacijam, kot sta tako imenovana Islamska država in Al Kaida, če ne bi uporabljala tako anahronističnih in ekstremističnih praks, kot so javna obglavljenja, kamenjanje in druge oblike mučenja, kar izvaja tudi Islamska država;

10.

poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj na dejaven in ustvarjalen način podpirata skupine civilne družbe in posameznike, ki zagovarjajo človekove pravice, v Savdski Arabiji, tudi z organizacijo obiskov v zaporih, spremljanji sojenj in izjavami za javnost;

11.

naroči svoji delegaciji za odnose z Arabskim polotokom, naj v okviru svojega bližnjega obiska Savdske Arabije odpre vprašanje v zvezi z Raifom Badavijem in drugimi zaporniki vesti ter o tem poroča Pododboru za človekove pravice;

12.

poziva EU in njene države članice, naj ponovno preučijo svoje odnose s Savdsko Arabijo, da bi lahko uresničevale svoje gospodarske, energetske in varnostne interese, ne da bi spodkopavale verodostojnost glede svojih zavez o temeljnih človekovih pravicah;

13.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropski službi za zunanje delovanje, generalnemu sekretarju ZN, visokemu komisarju ZN za človekove pravice, njegovemu veličanstvu kralju Salmanu bin Abdulazizu, vladi Kraljevine Savdske Arabije in generalnemu sekretarju Centra za nacionalni dialog Kraljevine Savdske Arabije.

25.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 310/32

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2007 o pogrešanih osebah na Cipru (1),

—

ob upoštevanju zadevnih poročil generalnega sekretarja Združenih narodov (2), resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov (3) in mednarodnih pobud za preiskavo usode pogrešanih oseb na Cipru (4),

—

ob upoštevanju sodb Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 10. maja 2001 (5) in 10. januarja 2008 (6) glede pogrešanih oseb na Cipru in sodbe velikega senata v zadevi Ciper proti Turčiji z dne 12. maja 2014,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. junija 2008 o pogrešanih osebah na Cipru (7),

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A6-0139/2008),

—

ob upoštevanju svoje izjave z dne 9. junija 2011 o delu Odbora za pogrešane osebe na Cipru,

—

ob upoštevanju klasičnega in običajnega mednarodnega humanitarnega prava o pogrešanih osebah,

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Turčiji,

—

ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker so 14. avgusta 1974 turške zračne sile bombardirale vas Aša in je 21. avgusta 1974 turška vojska izvedla prisilno množično evakuacijo, 28. Avgusta 1974 pa so bili iz vasi izgnani vsi njeni prebivalci;

B.

ker je leta 1974 izginilo 106 prebivalcev vasi Aša, starih med 11 in 84 let;

C.

ker je spomladi 2009 Odbor za pogrešane osebe na Cipru raziskal območje vasi Orniti, ki leži 4 km zahodno od vasi Aša, kjer so odkrili štiri grobišča v dveh vodnjakih in drugih množičnih grobovih; ker je bilo potrjeno, da posmrtni ostanki, ki so jih identificirali na podlagi DNA, pripadajo 71 civilistom iz vasi Aša, ki so izginili 21. avgusta 1974;

D.

ker vsi znaki kažejo, da so posmrtne ostanke iz dveh množičnih grobov izkopali že prej in jih namenoma odstranili ter prenesli neznano kam;

E.

ker agonija in trpljenje družin pogrešanih oseb, ki že desetletja ne vedo ničesar o usodi svojih najbližjih, še kar traja in ker si je treba zato po najboljših močeh prizadevati, da bi Odbor za pogrešane osebe pospešeno izvedel preiskave;

F.

ker je Evropsko sodišče za človekove pravice menilo, da so glede pogrešanih oseb grške ciprske skupnosti in njihovih sorodnikov stalno kršeni člen 2 (pravica do življenja) konvencije, saj turške oblasti niso izvedle učinkovite preiskave o tem, kje so pogrešane osebe grške ciprske skupnosti, ki so izginile v življenjsko nevarnih okoliščinah, in kaj se jim je zgodilo, člen 5 (pravica do svobode in varnosti), saj Turčija ni izvedla učinkovite preiskave o tem, kje so pogrešane osebe grške ciprske skupnosti, za katere se dokazano trdi, da so bile v času izginotja v turškem priporu, in člen 3 (prepoved nečloveškega ali poniževalnega ravnanja), saj je neodzivnost turških oblasti na resnične stiske sorodnikov doseglo že tako visoko stopnjo, da se edino lahko šteje za nečloveško ravnanje;

G.

ker primerov, v katerih se lahko izročijo in pokopljejo samo deli posmrtnih ostankov oseb, ni mogoče šteti za zaključene, dokler ne bodo najdeni vsi prepoznavni posmrtni ostanki vseh pogrešanih oseb;

H.

ker je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da mora Turčija kot sila, ki je dejansko zasedla zahodni del Cipra, raziskati, kje so pogrešane osebe in kaj se jim je zgodilo, ter omogočiti Odboru za pogrešane osebe, da opravi svoje delo;

I.

ker gre pri pogrešanih osebah za humanitarno vprašanje, ki izhaja iz pravice sorodnikov, da izvejo za njihovo usodo;

J.

ker so se hude preizkušnje zaradi pogrešanih oseb na Cipru začele leta 1964, ko je izginilo nekaj ljudi iz obeh skupnosti, vrhunec pa je bila turška vojaška invazija leta 1974, po kateri je otok ostal razdvojen in ko je izginilo že skoraj 2 000 oseb;

K.

ker je po nekaj desetletjih še vedno pogrešan 2 001 Ciprčan, med njimi je 508 grškega in 493 turškega rodu;

1.

obsoja premeščanje posmrtnih ostankov v vasi Orniti in vsa podobna dejanja, saj gre za zelo nespoštljiv odnos do pogrešanih oseb, grobo pa je kršena tudi pravica njihovih družin, da končno izvedo, kako so umrli njihovi bližnji; izraža sočutje z družinami vseh pogrešanih ljudi, katere še vedno živijo v negotovosti;

2.

poudarja, da bi lahko premeščanje ostankov in podobna dejanja zelo motili in otežili zahtevno in težavno preiskovanje usod vseh pogrešanih ljudi na Cipru;

3.

poudarja, da je reševanje zadeve za družine pogrešanih oseb nujno, saj je od njihovega izginotja minilo že 41 let, in poudarja, da se izteka čas, ko bi jih lahko našli, saj je živih sorodnikov in prič vse manj; zahteva takojšnjo in popolno preverjanje usode pogrešanih oseb;

4.

izraža pohvalo delu Odbora za pogrešane osebe in poudarja, da je pomembno njegovo delovanje še okrepiti, saj še vedno ni ugotovljeno, kje je polovica pogrešanih oseb, več kot dve tretjini pa še ni identificiranih;

5.

poudarja, da je delo Odbora za pogrešane osebe odvisno od celovite podpore in sodelovanja udeleženih strani, in pri tem pozdravlja sredstva, ki jih je za to namenila EU, ter poziva, naj se zagotavljajo še naprej;

6.

je seznanjen, da je Odbor za pogrešane osebe nujno pozval vse, ki kar koli vedo o morebitnih grobiščih, naj o tem obvestijo njegove preiskovalce; poziva Turčijo in njeno vlado, naj nemudoma prenehata odstranjevati posmrtne ostanke iz množičnih grobov in spoštujeta mednarodno pravo, mednarodno humanitarno pravo in sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice ter tristranskemu Odboru za pogrešane osebe v celoti omogočita dostop do vojaških arhivov in vojaških območij za izkop posmrtnih ostankov; poziva Turčijo, naj v celoti izpolni svoje obveznosti v skladu z odločitvijo Evropskega sodišča za človekove pravice, da mora plačati odškodnino družinam pogrešanih oseb;

7.

poziva Turčijo, naj brez namernega odlašanja omogoči dostop do območij, ki so bila opredeljena kot vojaška in kje naj bi bile po podatkih pogrešane osebe pokopane; poudarja, da bi morala turška vojska izročiti in dati na vpogled stare vojaške karte ter zagotoviti dostop do svojega celotnega arhiva in tako omogočiti, da bi poiskali še neodkrite grobove;

8.

poziva vse države članice EU, naj nujno ratificirajo Mednarodno konvencijo o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem, Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice pa, naj podprejo delo Odbora OZN o prisilnih izginotjih, ustanovljenega v okviru te konvencije;

9.

poziva vse vpletene strani in vse, ki imajo kakršne koli informacije ali dokaze iz lastnih izkušenj, arhivov, spornih poročil ali podatkov o zaporih, naj jih nemudoma posredujejo Odboru za pogrešane osebe;

10.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter turški vladi in parlamentu, in želi spomniti na brezpogojno obveznost vseh držav, da v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, spoštujejo končne sodbe v zadevah, v katerih so stranke.

25.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 310/35

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Iraku in Siriji,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o Iraku in Siriji, zlasti z dne 15. decembra 2014,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o Iraku in Siriji z dne 30. avgusta 2014,

—

ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o Iraku in Siriji,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Komisije z naslovom „Elementi regionalne strategije EU za Sirijo in Irak ter proti grožnji Daeš“ z dne 6. februarja 2015,

—

ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov št. 2139 (2014), 2165 (2014) in 2170 (2014) in resolucije Sveta Združenih narodov za človekove pravice S-22/1,

—

ob upoštevanju poročila neodvisne mednarodne preiskovalne komisije Združenih narodov o Sirski arabski republiki „Strahovlada: življenje v Siriji pod vladavino ISIS“ (Rule of Terror: Living under ISIS in Syria) z dne 14. novembra 2014,

—

ob upoštevanju sklepnih ugotovitev o združenem drugem, tretjem in četrtem rednem poročilu o Iraku, ki ga je odbor Združenih narodov za otrokove pravice objavil 4. februarja 2015;

—

ob upoštevanju izjav generalnega sekretarja Združenih narodov o Iraku in Siriji,

—

ob upoštevanju nedavnih izjav visokega komisarja Združenih narodov za begunce Antónia Guterresa o položaju sirskih in iraških beguncev,

—

ob upoštevanju izjave z vrhovnega srečanja zveze Nato z dne 5. septembra 2014,

—

ob upoštevanju smernic EU o mednarodnem humanitarnem pravu, o zagovornikih človekovih pravic in za spodbujanje in varstvo svobode veroizpovedi ali prepričanja,

—

ob upoštevanju sklepov mednarodne konference o miru in varnosti v Iraku, ki je potekala 15. septembra 2014 v Parizu;

—

ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Irak na drugi strani in svoje stališče z dne 17. januarja 2013 o tem sporazumu (1),

—

ob upoštevanju členov 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker je nasilna kriza v Siriji, ki je izbruhnila zaradi Asadovega režima in terorističnega nasilja, povzročila humanitarno katastrofo brez primere v zgodovini, saj je bilo ubitih več kot 200 000 ljudi, večinoma civilistov, več kot 7,6 milijona oseb je notranje razseljenih, več kot 12,2 milijona Sircev v Siriji pa nujno potrebuje pomoč; ker je v obleganjih še vedno ujetih 211 500 ljudi, med njimi 185 000 ljudi v obleganjih vladnih sil in 26 500 ljudi v obleganjih opozicijskih sil; ker je več kot 3,8 milijona Sircev zbežalo iz države, v glavnem v Libanon (1 160 468 beguncev), Turčijo (1 623 839), Jordanijo (621 773) in Egipt/severno Afriko (160 772);

B.

ker so humanitarne razmere v Iraku vse slabše, nastale pa so zaradi konflikta ter nasilja in represije teroristične organizacije ISIL/Daeš, in ker več kot 5,2 milijona ljudi nujno potrebuje humanitarno pomoč in je več kot 2,1 milijona Iračanov notranje razseljenih; ker na območjih pod nadzorom ISIL/Daeš živi 3,6 milijona ljudi, od tega jih 2,2 milijona nujno potrebuje pomoč, in ker jih je še posebno težko doseči; ker je poleg tega v Iraku nastanjenih več kot 233 000 sirskih beguncev;

C.

ker številni begunci in notranje razseljene osebe niso registrirani, zaradi česar nimajo dostopa do prepotrebne humanitarne pomoči in osnovnih varstvenih ukrepov;

D.

ker je teroristična organizacija ISIL/Daeš z uporabo brutalnega in vsesplošnega nasilja zavzela dele severozahodnega Iraka, tudi drugo največje mesto Iraka Mosul, in ker so temu sledile usmrtitve iraških državljanov po hitrem postopku, uvedba stroge interpretacije šeriatskega prava, uničenje šiitskih, sufističnih, sunitskih, jazidskih, kurdskih in krščanskih verskih objektov in svetišč ter barbarska grozodejstva nad civilnim prebivalstvom, ki zlasti prizadevajo ženske in otroke;

E.

ker so se nekdanji baasistični vojaški uslužbenci iraške vojske pridružili ISIL/Daeš in ker vojsko pestita korupcija ter politično vmešavanje, kar ovira učinkovit odziv vojske na ISIL/Daeš;

F.

ker je ISIL/Daeš na območju pod svojim nadzorom ustanovil tako imenovana šeriatska sodišča, ki na barbarski, krut in nehuman način kaznujejo moške, ženske in otroke; ker je ISIL/Daeš objavil kazenski zakonik, v katerem so navedeni zločini, ki se kaznujejo z amputacijo, kamenjanjem in križanjem; ker so tisti, ki so kaznovani, obsojeni zaradi kršitve skrajnih interpretacij islamskega šeriatskega prava ali zaradi suma nelojalnosti;

G.

ker je ISIL/Daeš začel sistematično kampanjo etničnega čiščenja v severnem Iraku in Siriji, kjer izvaja vojne zločine in hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava zoper etnične in verske manjšine, vključno z množičnimi nezakonitimi poboji in ugrabitvami; ker so Združeni narodi že poročali o načrtnih pobojih, prisilnih spreobrnitvah, ugrabitvah, posilstvih, tihotapljenju in ugrabitvah žensk, zasužnjevanju žensk in otrok, novačenju otrok za samomorilske bombne napade, spolnih in fizičnih zlorabah ter mučenju; ker so etnične in verske manjšine, tudi krščanska, kurdska, jazidska, turkmenistanska, šabaška, kakajska, sabejska in šiitska skupnost, pa tudi mnogi Arabci in sunitski muslimani tarča napadov ISIL/Daeš;

H.

ker je v poročilu, ki ga je odbor ZN za otrokove pravice objavil 4. februarja 2015 zapisano, da borci ISIL/Daeš prodajajo ugrabljene otroke kot spolne sužnje ali jih ubijejo, med drugim s križanjem in tako, da jih žive zakopljejo; ker večina begunskih in razseljenih otrok nima dostopa do izobraževanja;

I.

ker so pripadniki ISIL/Daeš ubili ali ugrabili številne ženske in otroke v Siriji in Iraku; ker so ugrabljene ženske in dekleta domnevno žrtve posilstev ali spolne zlorabe, prisiljene v poroke z borci ali prodane v spolno suženjstvo; ker so bile nekatere ženske prodane kot sužnje za samo 25 USD; ker so pogosta tarča zlasti Jazidinje v Iraku; ker očitno ni dovolj celostnih storitev s področja spolnega in reproduktivnega zdravja za pomoč pri spolnem nasilju in nasilju na podlagi spola;

J.

ker kaže, da so ogrožene izobražene, poklicno dejavne ženske, zlasti tiste, ki so kandidirale za javne funkcije; ker poročila navajajo, da so bile v centru Mosula usmrčene vsaj tri odvetnice in nedavno ubiti štirje zdravniki; ker naj bi Urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice Svetu za človekove pravice v marcu 2015 predstavil poročilo, v katerem bodo zabeležene kršitve človekovih pravic, ki jih je zagrešil ISIL/Daeš; ker so bili verski odpadniki tarče in žrtve nehumanega nasilja;

K.

ker ISIL/Daeš izvaja nasilje in umore oseb LGBT, ki ostajajo povsem nekaznovani; ker so osebe LGBT v regiji glede na omejeno podporo družine in skupnosti ter vladno zaščito v še posebej ranljivem položaju in je ogrožena njihova varnost v begunskih skupnostih ali v nekaterih družbah gostiteljicah;

L.

ker prepotrebna posebna psihološka pomoč za žrtve konflikta, tudi žrtve posilstev, ni na voljo;

M.

ker je po navedbah Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce skoraj polovica vseh Sircev izgubila dom, 40 % beguncev pa je prisiljenih živeti v neprimernih razmerah; ker po podatkih Združenih narodov trije od štirih Sircev živijo v revščini, brezposelnost pa je presegla 50 %; ker kljub odločnim prizadevanjem tamkajšnjih vlad dve tretjini sirskih beguncev v Jordaniji živita pod pragom revščine, 55 % beguncev v Libanonu pa živi v neprimernih zatočiščih; ker sta se v državah gostiteljicah povečala nasilje nad begunci in njihova diskriminacija;

N.

ker je Bližnji vzhod zajela huda zima in je Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce okrepil zimsko pomoč z vzpostavitvijo 206 milijonov ameriških dolarjev vrednega zimskega načrta za pomoč milijonom ranljivih ljudi v tej regiji; ker morajo kljub prizadevanjem mnogi begunci živeti v nedokončanih stavbah in neustreznih zatočiščih, v katerih so izpostavljeni temperaturam pod ničlo, močnemu sneženju in vetru; ker je približno 740 000 notranje razseljenih Iračanov nastanjenih v neprimernih bivališčih, cilj Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce pa je z zimsko pomočjo v Iraku doseči 600 000 oseb;

O.

ker se z dvigom temperature poveča nevarnost epidemij, povezanih s katastrofalnimi higienskimi razmerami in omejenim dostopom do neoporečne pitne vode, zlasti v naseljih v skupni uporabi in neformalnih naseljih;

P.

ker bo zimska pomoč Unicefa v Siriji, Iraku, Libanonu, Jordaniji in Turčiji dosegla 916 000 otrok od predvidenih 1,3 milijona; ker so v okviru Unicefa in Svetovnega programa za hrano januarja 2015 začeli kampanjo zimske pomoči v gotovini, da bi za 41 000 ranljivih begunskih otrok v begunskih taboriščih Zatari in Azrak zagotovili po 14 jordanskih dinarjev, da bi jim lahko družina kupila zimska oblačila;

Q.

ker je bil Svetovni program za hrano zaradi mednarodne krize financiranja 1. decembra 2014 prisiljen začasno opustiti nujno potreben program pomoči v hrani za več kot 1,7 milijona sirskih beguncev; ker je Svetovni program za hrano po nujnem pozivu zbral 88 milijonov ameriških dolarjev in je lahko nudil pomoč v hrani beguncem v Libanonu, Jordaniji, Egiptu in Turčiji; ker po ocenah Svetovnega programa za hrano 2,8 milijona ljudi v Iraku trenutno potrebuje pomoč v hrani; ker je samo Svetovni program za hrano nujno potreboval 214,5 milijona ameriških dolarjev za svoje operacije v Siriji in regiji, od tega je bilo 112,6 milijona ameriških dolarjev potrebnih za zadostitev potrebam po pomoči v hrani za naslednje štiri mesece;

R.

ker udeleženi v konfliktu skupinsko kaznovanje uporabljajo kot vojno orožje ter kradejo in nezakonito trgujejo s proizvodi za pomoč in s tem kršijo ženevske konvencije;

S.

ker je po navedbah Komisije približno 276 000 beguncev poskušalo nezakonito vstopiti v EU, večina od njih se je podala na nevarno potovanje prek Sredozemskega morja; ker sta po navedbah mednarodnih organizacij skoraj 2 % beguncev na poti utonila; ker kriminalne organizacije begunce proti EU prevažajo s samodejno krmiljenimi „ladjami duhov“; ker je 9. decembra 2014 v Ženevi potekala konferenca o ponovni naselitvi, na kateri so se vlade zavezale, da bodo sprejele 100 000 sirskih beguncev; ker prispevki glede na potrebe po ponovni naselitvi po navedbah Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce še vedno ne bodo zadostovali;

T.

ker so EU in države članice od začetka konflikta Sircem v njihovi državi in beguncem v državah gostiteljicah namenile več kot 3,3 milijarde evrov za pomoč in obnovo; ker so bile EU in njene države članice samo v letu 2014 druge največje donatorice humanitarne pomoči Iraku in so zagotovile 163 milijonov evrov; ker je bil na prošnjo iraške vlade sprožen tudi mehanizem Evropske unije za civilno zaščito; ker je EU za obravnavanje humanitarnih potreb porabila več, kot je predvidevala, in ker sredstva, ki so se jim zavezale številne tretje države, niso bila vedno tudi dejansko nakazana;

U.

ker mednarodna skupnost kljub različnim pozivom ne more zadostiti potrebam Sircev in Iračanov ter držav, ki so sprejele begunce; ker je po navedbah pomočnice generalnega sekretarja Združenih narodov za humanitarne zadeve Kjung Va Kang za operacije Združenih narodov premalo finančnih sredstev, saj so prejeli le 39 % od potrebnih 2,3 milijarde dolarjev; ker je Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce poročal, da je zagotavljanje nujne pomoči še vedno pomembna prednostna naloga, da pa je na tem območju še vedno zelo težko nuditi ustrezno pomoč civilistom in beguncem; ker morajo agencije Združenih narodov, ki izvajajo humanitarne programe, zagotoviti bolj celosten in stroškovno učinkovitejši odziv na potrebe vseh zadevnih prebivalcev;

V.

ker se mora mednarodna skupnost sorazmerno odzvati na vojaška prizadevanja, da bi omilili trpljenje civilistov, ki so ujetniki v konfliktnih razmerah; ker bosta pravica in sprava potrebni kot sestavni del pokonfliktnih ukrepov, pa tudi za prizadevanja za vzpostavitev vključujočega, reprezentativnega in demokratičnega upravljanja;

W.

ker nekatere države legitimni iraški vojski in kurdskim oboroženim silam Pešmergas nudijo opremo in pomoč pri usposabljanju; ker nekatere države članice neposredno sodelujejo v vojaških akcijah koalicije proti ISIL/Daeš;

1.

odločno obsoja gnusno sistematično in vsesplošno kršenje človekovih pravic in zlorabe, ki jih Asadov režim, teroristi ISIL/Daeš in druge džihadistične skupine izvajajo v Iraku in Siriji, med drugim usmrtitve talcev, vsa dejanja nasilja nad ljudmi zaradi veroizpovedi ali etnične pripadnosti ter nasilje nad ženskami in osebami LGBTI (lezbijkami, geji, biseksualci, transseksualci in interseksualci); znova poudarja, da je pravica do svobode misli, vesti in vere temeljna človekova pravica; obžaluje vzpostavitev nezakonitih tako imenovanih šeriatskih sodišč na območju, ki je pod nadzorom ISIL/Daeš; ponovno izraža svojo absolutno obsodbo mučenja; izreka iskreno sožalje žrtvam grozodejstev, ki jih izvajajo Asadov režim, teroristi ISIL/Daeš in druge džihadistične skupine, ter poziva k takojšnji izpustitvi vseh talcev; odločno obsoja zlorabo otrok s strani ISIL/Daeš;

2.

izraža vedno večjo zaskrbljenost zaradi slabšanja humanitarnih razmer in razmer na področju človekovih pravic v Siriji in Iraku ter kršitve mednarodnega prava, ne samo med napadi ISIL/Daeš;

3.

poudarja, da so zaradi aktualne vojne v Siriji in nedavne grožnje, ki jo pomeni ISIL/Daeš, v nevarnosti prebivalci Iraka in Sirije ter ves Bližnji vzhod; poziva EU, naj sprejme in uresniči celovito regionalno strategijo, s katero bi lahko premagali ISIL/Daeš, ter naj prispeva k skupnim prizadevanjem za omilitev humanitarne krize in končanje konflikta v Siriji in Iraku; želi spomniti, da je potreben povezovalni odziv za uskladitev vseh vidikov udeležbe in za podporo državam gostiteljicam, med drugim v obliki varnostne, humanitarne, razvojne in makroekonomske pomoči; pozdravlja vlogo sosedskih držav pri sprejemanju beguncev; poudarja, da EU potrebuje strategijo, ki bo dopolnila dejavnosti ZN in koalicije za boj proti ISIL/Daeš ter bo usmerjena k sodelovanju z regionalnimi partnerji, da bi rešili vprašanje financiranja terorizma, dobave orožja in pritoka nadnacionalnih tujih borcev;

4.

poudarja, da so različne manjšinske etnične in verske skupine na Bližnjem vzhodu desetletja živele v miru;

5.

podpira svetovno kampanjo proti ISIL/Daeš in pozdravlja zavezo koalicijskih partnerjev, da bodo sodelovali v okviru skupne, večstranske in dolgoročne strategije za zmago nad ISIL/Daeš; podpira trdno odločenost jordanskega kralja, da se bo boril proti ISIL/Daeš; pozdravlja zmago nad ISIL/Daeš v sirskem mestu Kobani; poudarja, da bi morala biti del te strategije pomoč, ki bi državam te regije omogočila boj proti nasilnemu ekstremizmu, skupaj z instrumenti, s katerimi bi se odzvali na financiranje terorizma; v zvezi s tem poudarja, da je treba v okviru vsake vojaške kampanje za osvoboditev ozemelj izpod nadzora ISIL/Daeš strogo spoštovati mednarodno humanitarno pravo in mednarodno pravo o človekovih pravicah, da bi preprečili nadaljnje izgube življenj in spodbujanje ekstremizma ter nov val beguncev in notranje razseljenih oseb;

6.

obsoja dejstvo, da ISIL/Daeš in sorodne skupine uporabljajo in izkoriščajo naftna polja in s tem povezano infrastrukturo, kar jim omogoča znatne prihodke, ter vse države poziva, naj spoštujejo resoluciji 2161 (2014) in 2170 (2014) varnostnega sveta ZN, ki obsojata vsakršno trgovino, neposredno ali posredno, z ISIL/Daeš in sorodnimi skupinami;

7.

poudarja, da je zaščita civilistov v okviru celovite regionalne strategije osrednjega pomena in da je treba ločevati med humanitarnimi prizadevanji na eni strani in vojaškimi/protiterorističnimi prizadevanji na drugi; poudarja medsebojno povezanost konfliktov, človeškega trpljenja in radikalizacije;

8.

meni, da je preprečevanje skrajne teroristične grožnje, ki pridobiva vse večjo podporo na območju Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, pa tudi drugod, bistveno za boj proti terorizmu v Evropski uniji, saj porast te grožnje dejansko podžiga radikalizacijo doma;

9.

znova izraža zaskrbljenost, ker se je upornikom ISIL/Daeš pridružilo več tisoč tujih borcev z vsega sveta, med njimi tudi državljani držav članic; poziva države članice, naj v skladu z resolucijo varnostnega sveta ZN št. 2170 (2014) sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi bi preprečili, da bi borci zapustili svoje ozemlje, ter vzpostavijo skupne prakse za varnostne službe pri spremljanju in nadzorovanju džihadistov; poziva k sodelovanju v EU in na mednarodni ravni, da sprejeli ustrezne pravne ukrepe zoper vse posameznike, ki so osumljeni sodelovanja pri terorističnih dejavnostih; poziva države članice, naj poglobijo sodelovanje in izmenjavo informacij z organi EU;

10.

pozdravlja novo strategijo EU „Elementi regionalne strategije EU za Sirijo in Irak ter proti grožnji DAEŠ“, še zlasti njen sveženj v višini 1 milijarde EUR, ki naj bi po navedbah podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko spodbudil ponovno vzpostavitev miru in varnosti, ki ju že predolgo uničujeta terorizem in nasilje;

11.

poziva mednarodno skupnost, naj zagotovi več humanitarne pomoči ljudem, ki jih je prizadela kriza v Iraku in Siriji; poziva EU, naj razmisli o pobudi za sklic donatorske konference; pozdravlja zaveze držav članic EU, ki so največje donatorice finančne pomoči, in njihove obljube za prihodnost; poziva EU, naj vse donatorje spodbudi, da bodo spoštovali svoje zaveze in hitro dostavili obljubljeno pomoč; poziva k povišanju prispevkov EU za humanitarne programe ZN in k okrepitvi sodelovanja EU z mednarodnimi organizacijami;

12.

poudarja, da mora biti zaradi doslej največje krize prednostna naloga EU in mednarodne skupnosti lajšanje trpljenja milijonov Sircev in Iračanov, ki potrebujejo osnovne dobrine in storitve; obsoja nenehno oviranje prizadevanj za razdeljevanje humanitarne pomoči in poziva vse strani, vpletene v konflikt, naj spoštujejo splošne človekove pravice, omogočijo zagotavljanje humanitarne pomoči po vseh poteh, tudi čez meje in konfliktne linije, in naj vsemu medicinskemu osebju in humanitarnim delavcem zagotovijo varnost v skladu z različnimi resolucijami varnostnega sveta Združenih narodov;

13.

poziva vse strani v konfliktu, naj upoštevajo mednarodno humanitarno pravo ter civilistom zagotovijo varnost, neoviran dostop do zdravstvenih storitev in humanitarne pomoči ter varen in dostojen odhod z območij, kjer divja nasilje;

14.

je prepričan, da bi morali biti takojšnja humanitarna pomoč in zaščita v ospredju dolgoročnih strategij za blaženje človeškega trpljenja, ki ga povzroča konflikt, in v podporo socialno-ekonomskim pravicam ter možnostim za preživljanje za povratnike, notranje razseljene osebe in begunce, tudi ženske, da bo vodstvo in sodelovanje boljše, s tem pa bi okrepili njihovo vlogo in jim omogočili izbiro trajnih rešitev, ki bodo ustrezale njihovim potrebam; meni, da je treba obravnavati tudi posebna tveganja in potrebe različnih skupin žensk in otrok, ki so tarča različnih, prepletajočih se oblik diskriminacije;

15.

poziva Komisijo in države članice EU, naj sprejmejo konkretne ukrepe, s katerimi bodo obravnavale položaj žensk in deklet v Iraku in Siriji, in jim zagotovijo svobodo in spoštovanje temeljnih pravic, ter sprejmejo ukrepe, s katerimi bodo preprečile izkoriščanje in zlorabo žensk in otrok ter nasilje nad njimi, zlasti prisilne poroke deklet; je zlasti zaskrbljen zaradi porasta vseh oblik nasilja nad ženskami, ki jih pripadniki ISIL/Daeš zapirajo, posiljujejo, spolno zlorabljajo in prodajajo;

16.

priporoča, da se v ospredje ponovno postavi dostop do izobraževanja, prilagojenega posebnim potrebam, ki so nastale zaradi tega konflikta;

17.

poziva EU in države članice, naj polno izkoristijo smernice EU za spodbujanje in varovanje uživanja vseh človekovih pravic oseb LGBTI v povezavi z Irakom in Sirijo;

18.

poziva mednarodne humanitarne agencije, ki so dejavne v Iraku in Siriji, tudi agencije Združenih narodov, naj v večjem obsegu nudijo zdravstvene in svetovalne storitve, vključno s psihološkim zdravljenjem in podporo, razseljenim osebam, ki so ubežale pred napredovanjem ISIL/Daeš, pri tem pa naj posebno pozornost namenijo potrebam najbolj ranljivih prebivalcev, tj. žrtvam spolnega nasilja in otrokom; poziva k zagotovitvi finančne pomoči in oblikovanju programov za celovito obravnavo zdravstvenih/psiholoških in socialnih potreb oseb, ki so v konfliktu doživele spolno nasilje in nasilje na podlagi spola;

19.

poziva države članice, naj pospešijo obravnavanje prošenj za azil vse večjega števila sirskih beguncev s konfliktnih območij; poziva EU, naj reši težavo pogosto smrtonosnih prečkanj Sredozemskega morja in uvede usklajeno strategijo za reševanje življenj in za zagotavljanje podore državam članicam, ki so najbolj pod pritiskom množičnih prihodov nezakonitih priseljencev in prosilcev za azil na njihove obale;

20.

ponovno najodločneje obsoja zločine, ki jih sirski režim izvaja nad svojim prebivalstvom, tudi uporabo kemičnega in zažigalnega orožja zoper civiliste, množična samovoljna pridržanja ter strategijo obleganja, s katero namerava svoje prebivalstvo pokoriti z izstradanjem;

21.

opozarja, da je razcvet ISIS/Daeš omogočil neustrezen odziv na nestabilnost v Siriji; izraža zaskrbljenost zaradi vse večje udeležbe skrajnih islamističnih skupin in tujih borcev iz različnih držav v konflikt v Siriji; poudarja, da je za trajno rešitev nujno potrebna politična tranzicija prek vključujočega političnega procesa na podlagi ženevskega sporočila iz junija 2012 in ob podpori mednarodne skupnosti, ki naj poteka pod sirskim vodstvom; poziva EU, naj v ta namen prevzame pobudo za diplomatska prizadevanja; pozdravlja in podpira delo posebnega odposlanca ZN za Sirijo Staffana de Misturo ter njegova prizadevanja za zamrznitev silovitih bojev v mestnih središčih, tudi v Alepu;

22.

poziva vse regionalne akterje, naj prispevajo k poskusom umiritve razmer v Iraku in Siriji;

23.

poziva novo iraško vodstvo, naj izpolni svojo zavezo glede vključujoče vlade, ki bo zastopala legitimne interese vseh Iračanov in obravnavala njihove velike humanitarne potrebe; poziva iraške oblasti in mednarodno skupnost, naj se po osvoboditvi območij izpod nadzora ISIL/Daeš ne maščujejo nad sunitskim prebivalstvom na teh območjih; poudarja, da so iraška enotnost, suverenost in ozemeljska celovitost ključne za stabilnost in gospodarski razvoj v državi in regiji;

24.

pozdravlja, da si urad službe Komisije za humanitarno pomoč in civilno zaščito v Arbilu, glavnem mestu regije Kurdistan v Iraku, prizadeva za obvladovanje tamkajšnjih humanitarnih razmer; poudarja, da morata ta služba in generalni direktorat Komisije za mednarodno sodelovanje in razvoj v večji meri in bolje sodelovati med seboj, da bi čim bolje in učinkoviteje pomagala prebivalstvu v stiski;

25.

pozdravlja napoved podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini o odprtju urada EU v Arbilu, ter si obeta, da bi z odprtjem povečali učinkovitost in prepoznavnost ukrepanja EU na terenu, tudi boljše usklajevanje humanitarne in razvojne pomoči; poziva k okrepitvi pisarne EU v turškem Gaziantepu;

26.

podpira zahtevo, ki jo je Svet za človekove pravice naslovil na Urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice, o nujni napotitvi misije v Irak, ki bo preiskala kršitve in zlorabe mednarodnega prava o človekovih pravicah, za katere so odgovorne ISIL/Daeš in z njo povezane teroristične skupine, ter se seznanila z dejstvi in okoliščinami teh zlorab in kršitev, da bi preprečili nekaznovanost in zagotovili, da bodo storilci za ta dejanja polno odgovarjali;

27.

je še vedno prepričan, da v Siriji in Iraku ne more biti trajnega miru, če ne bodo vse vpletene strani prevzele odgovornosti za zločine, ki so jih storile med konfliktom, zlasti na verski ali etnični podlagi; ponovno poziva, da je treba osumljene za zločine proti človeštvu v Siriji in Iraku privesti pred Mednarodno kazensko sodišče, in podpira vse pobude v tej smeri, na primer pobude varnostnega sveta ZN;

28.

prosi za enake ukrepe za prevzem odgovornosti za vse udeležene v konfliktu in pravno podporo za vse žrtve teh vsesplošnih kršitev; meni, da je nadvse pomembno zagotoviti zaščito civilistov, ki so ujetniki nasilja in se morejo priti v kraje, kjer bodo varni, ali nimajo dostopa do življenjsko pomembne humanitarne pomoči;

29.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, vladi in svetu predstavnikov Iraka, regionalni vladi Kurdistana, generalnemu sekretarju Združenih narodov, Svetu Združenih narodov za človekove pravice in vsem udeleženim v konfliktu v Siriji.

25.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 310/42

—

ob upoštevanju predloga konference predsednikov,

—

ob upoštevanju odločitve Komisije o preiskavi prakse sprejemanja davčnih odločb glede na pravila EU o državni pomoči v državah članicah;

—

ob upoštevanju obveznosti vseh držav članic v skladu z davčnimi pravili EU glede sporočanja informacij drugim državam članicam o davčnih odločbah v obliki izmenjave na lastno pobudo, zlasti če bi lahko zaradi umetnega prenosa dobičkov v drugi državi članici prišlo do izgube davka, znotraj skupin podjetij pa do prihranka davka;

—

ob upoštevanju člena 197 Poslovnika,

1.

sklene ustanoviti posebni odbor za davčne odločbe in druge ukrepe podobne narave ali s podobnim učinkom, ki bo preučil prakso pri uporabi državne pomoči EU in davčne zakonodaje glede davčnih odločb in drugih ukrepov podobne narave ali s podobnim učinkom, ki jih izvajajo države članice, če tako prakso izvajajo posamezne države članice ali Komisija;

2.

sklene, da posebnemu odboru podeli naslednje pristojnosti, da:

3.

sklene, da bo imel posebni odbor 45 članov;

4.

sklene, da bo mandat posebnega odbora trajal 6 mesecev, z začetkom na dan sprejetja tega sklepa;

5.

meni, da bi bilo primerno, da posebni odbor predstavi poročilo, ki ga pripravita soporočevalca.

25.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 310/44

—

ob upoštevanju Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. septembra 1976 (1),

—

ob upoštevanju svojega sklepa z dne 28. septembra 2005 o sprejetju statuta poslancev Evropskega parlamenta (2), zlasti členov 2(1) in 3(1),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 93/109/ES z dne 6. decembra 1993 o podrobni ureditvi uresničevanja aktivne in pasivne volilne pravice na volitvah v Evropski parlament za državljane Unije, ki prebivajo v državi članici, niso pa njeni državljani (3)

—

ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije z dne 7. julija 2005 in 30. aprila 2009 (4),

—

ob upoštevanju členov 3, 4 in 11 ter Priloge I Poslovnika,

—

ob upoštevanju uradnih obvestil pristojnih organov držav članic o izidih volitev v Evropski parlament,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0013/2015),

A.

ker člen 7(1) in (2) akta z dne 20. septembra 1976 določa funkcije, ki niso združljive s funkcijo poslanca Evropskega parlamenta;

B.

ker člen 11 in Priloga I poslovnika Evropskega parlamenta določata, da morajo poslanci natančno prijaviti poklicne dejavnosti in druge funkcije in dejavnosti, za katere prejemajo plačilo;

C.

ker so vse države članice Parlament obvestile o imenih izvoljenih kandidatov, čeprav večina še vedno niso poslala seznamov namestnikov v vrstnem redu glede na izide glasovanja, kot to določa člen 3(4) poslovnika, oziroma so to storile z zamudo;

D.

ker so v nekaterih primerih države članice poslale nepopolna obvestila o izvoljenih kandidatih in so podrobnosti poslale naknadno;

E.

ker v nekaterih državah članicah ugovore zoper izvolitev nekaterih poslancev Evropskega parlamenta obravnavajo v skladu z nacionalno zakonodajo, ti postopki pa lahko vodijo v razveljavitev izvolitve teh poslancev;

F.

ker mora v skladu s členom 12 akta z dne 20. septembra 1976 Parlament odločiti o sporih v zvezi z veljavnostjo mandata poslancev samo, če gre pri sporih za kršitev določb akta, ne pa tudi v primeru kršitev nacionalnih volilnih določb, na katere se akt nanaša;

G.

ker mora Parlament pri preverjanju veljavnosti mandatov poslancev v skladu s členom 12 akta iz leta 1976 upoštevati volilne izide, kakor so jih uradno razglasili pristojni organi držav članic, brez možnosti diskrecijske pravice v zadevi; ker ta določba Parlamentu ne preprečuje, da po potrebi poroča o morebitnih primerih nezdružljivosti med nacionalnimi volilnimi zakonodajami, na katerih temeljijo izidi, ter pravom EU;

H.

ker so državljani nekaterih držav članic, ki določeno obdobje živijo v drugi državi, lahko prikrajšani za pravico, da glasujejo v domači državi članici (odvzem volilne pravice); ker v nekaterih primerih to lahko pomeni, da jim je odvzeta pasivna volilna pravica;

I.

ker je volilna komisija Združenega kraljestva poročala, da številni državljani drugih držav članic, ki prebivajo v Združenem kraljestvu, na zadnjih volitvah v Evropski parlament niso mogli uresničiti svoje aktivne volilne pravice;

1.

razglaša veljavnost mandata poslancev Evropskega parlamenta iz priloge k tem sklepu, katerih izvolitev so sporočili pristojni nacionalni organi in ki so oddali pisne izjave na podlagi člena 7(1) in (2) akta z dne 20. septembra 1976 in Priloge I poslovnika, pod pogojem, da pristojni organi držav članic, kjer je prišlo do sporov zaradi volilnih izidov, ne sporočijo drugačne odločitve;

2.

ponovno prosi pristojne nacionalne organe, naj mu nemudoma sporočijo vsa imena izvoljenih kandidatov in imena namestnikov v vrstnem redu glede na izide glasovanja;

3.

poziva pristojne organe držav članic, naj nemudoma zaključijo preučevanje sporov, ki so bili posredovani, in obvestijo parlament o izidih;

4.

Meni, da je odvzem volilne pravice enakovreden kaznovanju državljanov, ki so uresničili pravico do prostega gibanja v EU (člen 20(2)(a) PDEU), odvzemu pravice voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament v državah članicah, kjer prebivajo (člen 20(2)(b) PDEU) in kršitev načela splošnih neposrednih volitev (člen 14(3) PEU in člen 1(3) akta iz leta 1976); meni, da se v nobenem primeru ne sme odvzeti volilne pravice za volitve v Evropski parlament in poziva Komisijo, naj zagotovi, da ta možnost ne bo obstajala v nobeni državi članici;

5.

poziva države članice, v katerih so se morda pojavile takšne težave, naj predvsem z odstranitvijo nepotrebnih upravnih ovir zagotovijo poenostavitev formalnosti za registracijo udeležbe državljanov drugih držav članic na volitvah v Evropski parlament bodisi kot volivcev bodisi kot kandidatov, da bodo naredile pravice iz člena 20(2)(a) in (b) PDEU učinkovite. poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo praksa držav članic skladna s pravom EU;

6.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

25.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 310/85

—

ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2014)0308),

—

ob upoštevanju člena 294(2) in člena 207(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0011/2014),

—

ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 10. decembra 2014 (1),

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 20. decembra 1994 o pospešenem načinu dela za uradno kodifikacijo zakonodajnih besedil (2),

—

ob upoštevanju členov 103 in 59 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0031/2014),

A.

ker je po mnenju posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije zadevni predlog le kodifikacija obstoječih besedil brez vsebinskih sprememb;

1.

sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

25.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 310/87

—

ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2014)0317),

—

ob upoštevanju člena 294(2) in člena 207(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0017/2014),

—

ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 10. decembra 2014 (1),

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 20. decembra 1994 o pospešenem načinu dela za uradno kodifikacijo zakonodajnih besedil (2),

—

ob upoštevanju členov 103 in 59 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0033/2014),

A.

ker je ta predlog po mnenju posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije le kodifikacija obstoječih besedil brez vsebinskih sprememb;

1.

sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

25.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 310/88

—

ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2014)0318),

—

ob upoštevanju člena 294(2) in člena 207(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0016/2014),

—

ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

po posvetovanju z Evropskim ekonomsko-socialnim odborom,

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 20. decembra 1994 o pospešenem načinu dela za uradno kodifikacijo zakonodajnih besedil (1),

—

ob upoštevanju členov 103 in 59 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0032/2014),

A.

ker je po mnenju posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije zadevni predlog le kodifikacija obstoječih besedil brez vsebinskih sprememb;

1.

sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

25.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 310/89

—

ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2014)0321),

—

ob upoštevanju člena 294(2) in člena 207(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0012/2014),

—

ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 10. decembra 2014 (1),

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 20. decembra 1994 o pospešenem načinu dela za uradno kodifikacijo zakonodajnih besedil (2),

—

ob upoštevanju členov 103 in 59 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0040/2014),

A.

ker je po mnenju posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije zadevni predlog le kodifikacija obstoječih besedil brez vsebinskih sprememb;

1.

sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

25.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 310/90

—

ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2014)0322),

—

ob upoštevanju člena 294(2) in člena 207(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0013/2014),

—

ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 10. decembra 2014 (1),

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 20. decembra 1994 o pospešenem načinu dela za uradno kodifikacijo zakonodajnih besedil (2),

—

ob upoštevanju členov 103 in 59 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0035/2014),

A.

ker je po mnenju posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije zadevni predlog le kodifikacija obstoječih besedil brez vsebinskih sprememb;

1.

sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

25.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 310/91

—

ob upoštevanju predloga sklepa Sveta (COM(2011)0904),

—

ob upoštevanju četrtega odstavka člena 38 Haaške Konvencije iz leta 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok,

—

ob upoštevanju člena 81(3) in točke (b) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerima se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0263/2014),

—

ob upoštevanju mnenja Sodišča z dne 14. oktobra 2014,

—

ob upoštevanju členov 59 in 108(7) Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0007/2015),

1.