19.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 303/1

Glavni poročevalec:

Dumitru FORNEA

Glavna soporočevalka:

Renata EISENVORTOVÁ

1.1

Med energetskim prehodom na gospodarstvo z nizkimi emisijami se energetski sistem EU sooča z obdobjem temeljnih tehnoloških, gospodarskih in družbenih sprememb, ki bodo prizadele mnoge energetske panoge, vključno s premogovništvom in s tem tudi premogovniškimi regijami v EU.

1.2

V nekaterih državah članicah so domači viri premoga in lignita še vedno pomembni za proizvodnjo električne energije in toplote. Prispevajo k zanesljivi preskrbi z energijo po zmerni ceni in gospodarski konkurenčnosti ter zagotavljajo stabilnost energetskega sistema, tako s tehničnega kot z ekonomskega vidika.

1.3

Vendar pa se morajo regije, ki se sedaj ukvarjajo s premogovništvom, pripraviti na postopno opustitev proizvodnje premoga zaradi uresničevanja ukrepov energetske in podnebne politike EU o uporabi fosilnih goriv oziroma iz ekonomskih razlogov.

1.4

Prihodnost regij, ki so danes odvisne od uporabe premoga, in življenjske pogoje na teh območjih v prihodnosti je treba vključiti v načrte za prihodnost, ki bi zajemali dve generaciji, tj. obdobje 25 do 50 let. Ne bi smeli dopustiti, da postopno opuščanje uporabe premoga za energetske namene v teh regijah povzroči njihovo stagnacijo. Glede na njihov gospodarski in socialni potencial jih je treba vključiti v izvajanje energetske in podnebne politike EU. Trajnostni razvoj teh regij je treba doseči z zajamčenim političnim, civilnim in socialnim dialogom, ki mora zagotoviti obstoj načrtov za prehod na nacionalni ravni ter ravni industrije in podjetij.

1.5

Za ohranitev energetske varnosti, konkurenčnosti industrije, varstva okolja, skladnosti z obveznostmi zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in socialne kohezije v premogovniških regijah EESO priporoča oblikovanje načrta podpore za prehod za skupnosti in regije, odvisne od proizvodnje premoga (v nadaljevanju „načrt“), ki bi obravnaval vprašanja prestrukturiranja premogovništva v obdobju energetskega prehoda, da bi se premogovniške regije lahko prilagodile na spremembe.

1.6

Načrt bi lahko pripravila svetovalna skupina v sodelovanju z Evropsko komisijo in Evropskim parlamentom. Člani skupine bi morali biti predstavniki premogovniških regij, nevladnih organizacij, raziskav in razvoja ter premogovništva.

1.7

Načrt bi moral temeljiti na treh stebrih: (i) političnem, civilnem in socialnem dialogu; (ii) gospodarskih, socialnih in okoljskih naložbah ter (iii) naložbah v izobraževanje, usposabljanje, raziskave in razvoj, inovacije in kulturo.

1.8

Načrt bi moral regije spodbujati k spremembam, stimulirati inovativni razvoj, ohranjati privlačnost za naložbe in ustvarjati možnosti za zaposlovanje in dostojno življenje. V tem prehodu je treba v celoti izkoristiti znanje in potencial premogovniških regij.

1.9

Regionalne oblasti, vlade držav članic in institucije EU morajo biti dejavne pri energetskem prehodu in povezanim prestrukturiranjem premogovniških regij.

1.10

Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij imata potrebne izkušnje za sodelovanje v tem procesu, tako na evropski kot nacionalni ravni. Prav tako lahko zagotovita učinkovit okvir za politični, socialni in civilni dialog, ki je potreben za posvetovanje z ljudmi iz premogovniških regij.

1.11

V zvezi z energetskim prehodom je ena glavnih bojazni premogovniških regij EU, da ni primernega institucionalnega in političnega okvira, ki bi lahko spodbudil javne in zasebne naložbe, ki bodo potrebne v prihodnjih letih.

2.1

V zadnjih desetih letih je prišlo v energetskem sistemu EU do velikih sprememb. EU prehaja na nizkoogljično gospodarstvo in uresničuje cilje 20-20-20 glede emisij toplogrednih plinov, energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije. Leta 2014 je sprejela okvir na področju podnebja in energije, ki predvideva 40-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, 27-odstotni delež porabe energije iz obnovljivih virov in 27-odstotni prihranek energije. Ti srednjeročni cilji naj bi pripomogli k uresničevanju dolgoročnega cilja EU za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2050 za 80–95 %.

2.2

Zato se energetski sistem EU odmika od dobe, v kateri so prevladovala fosilna goriva, in od proizvodnje energije v velikih centralnih elektrarnah k razpršeni proizvodnji energije iz obnovljivih virov, pri čemer se čim bolj izkoriščajo možnosti, ki jih ponujata večja energetska učinkovitost in boljše uravnavanje povpraševanja.

2.3

Energetski prehod in ambiciozno podnebno politiko EU je močno podprl projekt energetske unije, močna dodatna spodbuda pa je bil tudi pariški sporazum, ki pošilja jasno sporočilo, da je treba za toliko zmanjšati emisije, da se povprečna rast temperature na svetovni ravni omeji na manj kot 2 oC do konca stoletja.

2.4

Za stabilizacijo podnebja so potrebne daljnosežne spremembe energetskih sistemov vseh gospodarskih panog. (1)

2.5

Energetski prehod zajema tehnološki, raziskovalni, družbeni, kulturni, gospodarski in okoljski vidik, zato je jasno, da to pomeni aktivnejšo vlogo za posameznike in skupnosti. V tem procesu je posebno pozornost treba nameniti raziskavam in razvoju, saj prinaša nove izzive za energetski sistem in industrijske panoge, ki se morajo na te razmere odzvati in se jim prilagoditi.

3.1

Premogovništvo je ena od panog, ki jo bo energetski prehod močno prizadel. Premog je bil stoletja v središču industrijskega in družbenega razvoja v Evropi in po svetu. Tudi Evropska unija je bila ustanovljena na podlagi politične volje šestih ustanovnih držav članic za združitev virov proizvodnje premoga in jekla (2).

3.2

Aktualna vprašanja o varstvu okolja, podnebnih spremembah in zdravju ljudi  (3) so privedla do vrste političnih in družbenih pristopov, ki postavljajo pod vprašaj potrebo po nadaljnji uporabi premoga in drugih fosilnih goriv za proizvodnjo električne energije in toplote.

3.3

S tem novim političnim pristopom se zdi, da so premogu šteti dnevi, čeprav 280 termoelektrarn na premog v 22 državah še vedno proizvaja več kot četrtino električne energije v EU. Le šest držav za proizvodnjo električne energije ne uporablja premoga: Ciper, Estonija, Latvija, Litva, Luksemburg in Malta (4).

3.4

Medtem ko se zdi, da v državah članicah, ki ne izkoriščajo domačih virov premoga, obstaja splošno strinjanje glede postopnega opuščanja premoga iz mešanice energetskih virov, pa to ne drži za premogovniške regije EU, kjer ta panoga zagotavlja neposredna delovna mesta 240 000 delavcem. Skupaj z delovnimi mesti v sektorju rudarske opreme, drugimi delovnimi mesti v verigi preskrbe in posrednimi delovnimi mesti premogovništvo podpira skoraj milijon delovnih mest, mnoga od teh v regijah, kjer ni veliko drugih zaposlitvenih možnosti (5).

3.5

Črni premog pridobiva šest držav članic: Češka, Nemčija, Poljska, Romunija, Španija in Združeno kraljestvo. Kot konkurenčno gorivo za proizvodnjo električne energije deset držav članic izkorišča lignit: Bolgarija, Češka, Nemčija, Grčija, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška, Slovenija in Španija.

3.6

V teh državah imajo domači viri premoga in lignita pomembno vlogo pri zanesljivi oskrbi in pripomorejo tudi k uresničevanju energetske varnosti EU ter zmanjšanju velike odvisnosti od uvoza. Kot navaja evropska strategija za energetsko varnost (6), račun EU za uvoženo energijo znaša več kot 1 milijardo EUR na dan. Leta 2013 je skupen račun znašal približno 400 milijard EUR, tj. več kot petino skupnega uvoza EU. Uvoziti je bilo treba 90 % surove nafte, 66 % zemeljskega plina, 42 % trdnih goriv in 40 % jedrskega goriva. V nekaterih državah članicah EU z obsežno domačo proizvodnjo premoga, na primer v Nemčiji in na Češkem, približno 50 % električne energije proizvedejo termoelektrarne na premog. Na Poljskem ta delež presega 80 %.

3.7

Premog se poleg za proizvodnjo električne energije uporablja v številne druge namene. Uporablja se pri proizvodnji cementa in se lahko pretvori v tekoča goriva. Med glavnimi uporabniki premoga so tudi jeklarne, proizvajalci papirja, kemična in farmacevtska industrija ter živilskopredelovalna industrija.

3.8

Premog je tudi bistvena sestavina v proizvodnji specializiranih izdelkov, kot so aktivno oglje, ki se uporablja v filtrih, ali ogljikova vlakna, ki se uporabljajo v letalski in vesoljski industriji, gradbeništvu, vojaški industriji itd. Na voljo so industrijski procesi za proizvodnjo sintetičnih goriv ali osnovnih kemikalij za industrijo, kot je metanol. Iz metanola se lahko proizvaja širok nabor petrokemičnih proizvodov, ki se sedaj proizvajajo iz drugih fosilnih goriv.

3.9

Za uresničitev trdne energetske unije s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost, morajo energetski sektorji EU resno in intenzivno usmeriti napore v potreben energetski prehod. Premogovništvo se mora usmeriti v učinkovitejšo in čistejšo uporabo premoga ter razvoj alternativnih možnosti uporabe premoga. Zato bi EU morala nameniti potrebna sredstva za raziskave in razvoj na področju kemijskih lastnosti premoga.

4.1

Kljub temu, da se enkrat v prihodnje v EU pričakuje opustitev uporabe premoga, se bo v nekaterih državah in rudarskih regijah premog uporabljal še nekaj desetletij. V skladu z Lizbonsko pogodbo imajo države članice pravico do izkoriščanja lastnih energetskih virov in opredelitve kombinacije energetskih virov, pri čemer ne smejo subvencionirati proizvodnje energije in morajo spoštovati zaveze glede podnebnih sprememb. Vendar pa se mora premogovništvo odzvati na potekajoči energetski prehod, na prehod k nizkoogljičnemu gospodarstvu in zlasti cilj dekarbonizacije z uporabo vseh sredstev in tehnologije, ki so na voljo za manj škodljivo in učinkovitejšo uporabo premoga. V zvezi s tem velja omeniti več koristnih in preizkušenih orodij: povečanje učinkovitosti, prožnost in soproizvodnja.

4.2

Ker se največ premoga porabi za proizvodnjo električne energije, je večja učinkovitost pomembno orodje za manj onesnažujočo uporabo premoga. Visoka učinkovitost pomeni, da se iz vsake tone premoga proizvede več električne energije, emisije CO2 pa so nižje za najmanj 30 %. Dobre primere za visokoučinkovite termoelektrarne na premog je mogoče najti v Nemčiji, in sicer v elektrarnah s tehnologijo optimiziranih sistemov. Te elektrarne na premog so tudi izredno prilagodljive in lahko hitro povečajo ali zmanjšajo proizvodnjo ter tako podpirajo proizvodnjo iz nestalnih obnovljivih virov.

4.3

Soproizvodnja (toplote in električne energije) je uspešna in učinkovita oblika proizvodnje električne energije, ki prinaša pomembne koristi z vidika energije in okolja. Tradicionalne elektrarne sproščajo odvečno toploto v okolje. Obrati za soproizvodnjo pa to toploto zajemajo in jo uporabljajo, s tem pa učinkovitejše izrabljajo gorivo. EU s soproizvodnjo trenutno proizvaja 11,7 % električne energije (7).

4.4

Srednjeročno naj bi k dekarbonizaciji gospodarstva prispevalo zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida. Treba je izboljšati obseg obstoječih procesov ter optimizirati infrastrukturo in shranjevanje, jasna pa mora biti tudi konkurenčnost električne energije, ki jo proizvedejo elektrarne s tehnologijo zajemanja in shranjevanja, preden se sprejmejo ukrepi, ki zahtevajo njeno uporabo. Treba je analizirati stroške in koristi ter vplive na okolje.

4.5

Pri proučevanju učinkovite in manj onesnažujoče uporabe premoga je treba obravnavati tudi alternativne možnosti uporabe, na primer utekočinjanje premoga. Premog se lahko pretvori v tekoča goriva, na primer motorni bencin, dizelsko gorivo in letalsko gorivo ali petrokemične proizvode. Tehnologija je že razvita, vendar je treba upoštevati naložbene in operativne stroške.

5.1.1

Premogovniške regije so tradicionalna industrijska območja, na katerih je bila industrializacija povezana z izkoriščanjem lokalnih rudnih bogastev. Regije so zato zgodovinsko povezane s tradicionalnimi gospodarskimi panogami, pri čemer imajo pomembno vlogo težka metalurgija, kemična industrija in energetika. Te panoge in njihova podjetja so v zadnjih letih izpostavljena naglim spremembam v zunanjem okolju (razmere na trgu, konkurenca, porabniki, tehnologija) in temeljnim notranjim spremembam (spremembe lastništva, cilji lastnikov in kapitalska moč).

5.1.2

Poleg glavnih sprememb so nekatere tradicionalne panoge stagnirale, se umaknile iz regije ali so se celo postopno opustile. V nekaterih regijah evropski premog ni bil sposoben konkurirati uvoženemu premogu ali drugim fosilnim virom energije, kar je povzročilo dramatičen upad premogovništva. Če navedemo zgolj en primer: Združeno kraljestvo je pred stotimi leti proizvedlo približno 300 milijonov ton premoga letno in zaposlovalo več kot milijon rudarjev. Kljub temu, da je deindustrializacija povzročila izgubo delovnih mest, so premogovniška podjetja v številnih regijah še vedno eden od največjih delodajalcev. Postopno opuščanje ali popolno prenehanje premogovniških dejavnosti ima zato resne posledice za te regije. Ta položaj je pomembno vplival na mala in srednje velika podjetja, povezana s premogovniškimi podjetji.

5.1.3

Za premogovniške regije v mnogih državah sta značilni stopnja brezposelnosti, ki je višja od nacionalnega povprečja, in dolgotrajna brezposelnost. Zato bodo presežni rudarji težko našli novo možnost za zaposlitev. Tako se povečujeta revščina in stagnacija, poslabšuje se življenjski standard ter narašča število socialno izključenih območij in oseb.

5.1.4

Glavni problem, ki ga povzroča vse višja stopnja brezposelnosti, sta neuravnotežena ponudba in povpraševanje na trgu dela. Z drugimi besedami: kljub visoki stopnji brezposelnosti obstaja zelo jasno povpraševanje po delavcih, vendar s kvalifikacijami, ki ustrezajo zahtevam trga dela. Izobrazba nekdanjih rudarjev, ki zlasti obvladujejo ročne spretnosti, ni popolnoma v skladu s potrebami trga s poklicnega (kvalifikacije) in osebnega (motivacija) vidika. Kadar je zaradi zaprtja rudnika odpuščeno veliko število delavcev, mnoga delovna mesta izginejo praktično čez noč, to pa lahko povzroči močne lokalne pretrese.

5.1.5

Pri delavcih v ekstraktivni industriji je tudi zaznati mnogo manj podjetnosti in pripravljenosti za začetek nove poslovne dejavnosti. Pomanjkanje navdušenja za neodvisne podjetniške dejavnosti gre pripisati dolgotrajnemu vplivu, ki so ga nad njimi izvajala velika in močna rudarska podjetja s spodbujanjem kulture odnosa do zaposlenih v svoji organizaciji, ki je vključevala odpor do tveganj. Vendar pa je to tudi splošnejši trend. Tudi študenti bi si želeli delovnega mesta po diplomi.

5.1.6

Razmere pogosto poslabšajo pomanjkanje obetavnih možnosti za delo in poklicno pot, slabši pogoji za vodenje samostojnega podjetja, nizki kazalniki življenjskih razmer in podstandardni dosežki na področju inovacij, s katerimi je povezana šibkejša vloga znanosti, raziskav in razvoja. Javne zmogljivosti za raziskave in razvoj niso povsod dovolj razvite in prenos znanja in aplikacij v poslovni sektor ne deluje dobro. Tudi zato je gospodarski prehod zahtevnejši in težji ter v nekaterih primerih neuspešen.

5.2.1

V državah EU, ki proizvajajo premog, prestrukturiranje pogosto poteka kot odziv na krize, brez ustreznih političnih zavez. To dramatično vpliva na kakovost življenja ljudi v rudarskih skupnostih. Vsakršno zmanjšanje proizvodnje premoga lahko ustvari večjo brezposelnost, zlasti na rudarskih območjih z dolgoročnim, strukturnim upadom dejavnosti. Mnoge nekdanje rudarje in delavce, ki so bili zaposleni v podjetjih, ki so povezana z rudarjenjem, doleti dolgotrajna in pogosto trajna brezposelnost, kar dodatno prispeva k obubožanju.

5.2.2

Žal so si pristojne evropske in nacionalne oblasti – z redkimi izjemami – doslej zatiskale oči pred resnico glede pričakovanih posledic podnebne politike na premogovništvo ter so se izogibale sodelovanju v ustreznem civilnem in socialnem dialogu z delavci in državljani v rudarskih skupnostih. Spomin na pretekla prestrukturiranja, izvedena na podlagi populističnih obljub, ki se na koncu niso pretvorile v konkretne ukrepe za ponovni razvoj teh skupnosti, se še sedaj odražajo v povečanem nezaupanju delavcev v sposobnost oblasti, da učinkovito izpeljejo prestrukturiranje v industriji.

5.2.3

Hkrati je na evropski in nacionalni ravni zelo malo empatije in dejanskega razumevanja problemov, s katerimi se soočajo premogovniške regije. Razprava o prihodnosti rudarstva z vidika podnebne politike se navadno prekomerno politizira, zlasti v premogovniških regijah, kjer pridobivanje premoga ne zahteva državnih pomoči, pa tudi v premogovniških regijah, kjer v premogovništvu že poteka boleče prestrukturiranje, se politiki izogibajo tej temi, ker ukrepi prehoda k novemu profilu regije ne zagotavljajo takojšnjega volilnega kapitala, so nepriljubljeni in pokažejo rezultate šele po desetletjih.

5.2.4

Ker sta postopno opuščanje premoga in podnebna politika jasno povezana, mora biti del evropske politike za uresničevanje podnebnih ciljev namenjen podpori regijam, ki jih pestijo strukturne spremembe, tj. premogovniškim regijam.

5.2.5

Lokalne oblasti pogosto nimajo potrebnih finančnih in upravnih zmogljivosti, da bi podprle projekte in jih upravljale v skladu s posebnimi zahtevami Evropske komisije in nacionalnih oblasti, zato so rezultati, ki jih evropska sredstva prinašajo v obliki priložnosti in kakovosti življenja za ljudi v premogovniških skupnostih, omejeni.

5.3.1

Premogovniškim skupnostim se lahko zagotovi pravičen prehod  (8), če nacionalne in evropske oblasti lahko pripravijo pravočasen, usmerjen načrt ukrepov za: zaščito dostojnih plač in varne zaposlitve za zadevne delavce; spodbujanje usposabljanja, razvoja veščin in prerazporejanje z možnostmi za dostojno delo; spoštovanje človekovih pravic in jamčenje ukrepov socialnega varstva, vključno s pokojninami, da bodo ljudje med prehodom prejemali podporo; in zagotovitev naložb v prenovo skupnosti, vključno z zaprtjem rudnikov in sanacijo območja, ali v gradnjo in storitve, povezane z energetskim prehodom.

5.3.2

Zato bodo te regije potrebovale nujno finančno in znanstveno podporo, ne le za razvoj novega ekonomsko-socialnega modela, ampak tudi za to, da bodo v doglednem času našle rešitev za številna tveganja za zdravje ljudi in okolje, povezana s sedanjo in preteklo rudarsko dejavnostjo. V zvezi s tem morajo v državah članicah sodelovati organi za geološke raziskave in pristojni organi za zaprtje in sanacijo rudnikov, da se zberejo in shranijo podatki o rudninah in rudniku ter opredelijo glavna tveganja, povezana s preteklo rudarsko dejavnostjo, zaprtjem ali ohranitvijo rudnika.

5.3.3

Prihodnost regij, ki so danes odvisne od uporabe premoga, in prihodnje življenjske pogoje na teh območjih je treba vključiti v načrte za prihodnost, ki bi zajemali dve generaciji, tj. obdobje 25 do 50 let. Ne bi smeli dopustiti, da postopno opuščanje uporabe premoga za energetske namene v teh regijah povzroči njihovo stagnacijo. Glede na njihov gospodarski in socialni potencial jih je treba vključiti v izvajanje energetske in podnebne politike EU. Trajnostni razvoj teh regij je treba doseči z zajamčenim političnim, civilnim in socialnim dialogom, ki mora zagotoviti načrte za prehod na nacionalni ravni ter ravni industrije in podjetij.

5.3.4

Zaustaviti je treba tudi upad privlačnosti za nove tuje in domače vlagatelje; poleg neprimernih znanj in spretnosti delovne sile privlačnost zmanjšuje tudi pomanjkanje primernih in dobro opremljenih poslovnih lokacij ter velikih strateških industrijskih območij.

5.3.5

Tako so nekdanji rudarji v premogovniških regijah v nezavidljivem položaju. Ozaveščeni predstavniki premogovniških regij bi morali pozvati svoje nacionalne vlade, da bi se skupaj pripravili na prestrukturiranje in razvoj premogovniških regij veliko pred morebitnim načrtovanim zmanjšanjem dejavnosti premogovništva ali njenim opuščanjem.

5.3.6

Regionalne oblasti, vlade držav članic in institucije EU morajo biti dejavne pri energetskem prehodu in povezanim prestrukturiranjem premogovniških regij.

5.3.7

Kljub temu imajo premogovniške regije pomemben potencial za prestrukturiranje in razvoj. Pripraviti bi bilo treba sveženj razvojnih ukrepov, ki bi vključevali spodbujanje raziskav in razvoja v inovativnem okolju ter tradicionalne panoge, ki so preživele v premogovniških regijah, ter nove sektorje v vzponu.

5.3.8

V celoti je treba izkoristiti obstoječo energetsko infrastrukturo in kvalificirane kadre iz premogovniških regij, med ukrepi, ki jih je treba podpreti, pa bi moralo biti tudi spodbujanje javnih in zasebnih naložb. Obstoječa podjetja in drugi akterji na trgu morajo močno vlagati v nove proizvodne obrate, vključno z obrati za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov.

5.3.9

Študije izvedljivosti bi lahko pokazale, da imajo nekatere premogovniške regije ne le odličen potencial za izkoriščanje sončne, vetrne in geotermalne energije, ampak tudi lažje izpolnjujejo druge pogoje za naložbe in namestitev tehnologije zelene energije: enostaven dostop do zemljišč za nove proizvodnje obrate, usposobljen kader ali kader, ki je pripravljen za prekvalificiranje, seznanjenost lokalnih organov z izzivi v energetiki in lokalne skupnosti, za katere industrijski projekti niso novost.

5.3.10

Sedanja rudarska podjetja imajo v lasti obsežna zemljišča in/ali na stotine kilometrov podzemnih rovov, ki se lahko uporabijo v energetskem prehodu, ali pa imajo zanje koncesijske pogodbe. Poleg tega je večina rudnikov dobro povezana z regionalnimi in nacionalnimi prenosnimi elektroenergetskimi omrežji.

5.3.11

Za spodbuditev dodatnih naložb zasebnega sektorja, ki ima ključno vlogo, so v evropskih strukturnih in investicijskih skladih namensko dodeljena sredstva v višini najmanj 27 milijard EUR posebej za naložbe v nizkoogljično gospodarstvo, vključno z energetsko učinkovitostjo. Najmanj 12 %, 15 % ali 20 % dodeljenih sredstev iz nacionalnega Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) je treba vložiti za podpiranje prehoda na nizkoogljično gospodarstvo v vseh sektorjih manj razvitih regij, regij v prehodu oziroma bolj razvitih regij EU. Če se za take naložbe uporablja Kohezijski sklad, se delež za manj razvite regije poveča na 15 % (9).

5.3.12

Evropski skladi lahko deloma podprejo premogovniške skupnosti v prizadevanjih za diverzifikacijo gospodarstva in energetski prehod, vendar pa je treba velik del naložb za gospodarski razvoj zagotoviti z javnimi sredstvi zadevnih držav članic ali s privabljanjem novih zasebnih naložb.

5.3.13

Navedene vidike je treba upoštevati pri oblikovanju ukrepov za podporo premogovniškim regijam v tem neizogibnem procesu energetskega prehoda in gospodarske diverzifikacije, v opredelitev novih poti razvoja njihovih skupnosti pa je treba vključiti socialne partnerje, civilno družbo in prebivalstvo teh regij na splošno.

5.3.14

Načrt podpore za prehod za skupnosti in regije, odvisne od proizvodnje premoga, bi moral regije spodbujati k prehodu, stimuliranju inovativnega razvoja, vzdrževanju naložbene privlačnosti ter ustvarjanju možnosti za zaposlovanje in dostojno življenje.

5.3.15

Načrt bi lahko pripravila svetovalna skupina v sodelovanju z Evropsko komisijo in Evropskim parlamentom. Člani skupine bi morali biti predstavniki premogovniških regij, nevladnih organizacij, raziskav in razvoja ter premogovništva.

5.3.16

Načrt podpore za skupnosti in regije, odvisne od proizvodnje premoga, bi moral temeljiti na treh stebrih:

5.4.1

Evropske premogovniške regije se bodo v prihodnosti razvijale v dve smeri. V nekaterih premogovniških regijah lahko pričakujemo hitro ali celo nenadno opustitev proizvodnje premoga, medtem ko se v drugih proizvodnja lahko nadaljuje še več desetletij.

5.4.2

V prvem primeru je opustitev lahko posledica zapletenih gospodarskih in tržnih razmer, zlasti v evropski proizvodnji črnega premoga, ki ji konkurira uvoz premoga po izjemno nizkih cenah. To zelo otežuje delovanje celo tistih premogovnikov, ki so bili do nedavnega dobičkonosni. V nekaterih regijah se bodo vlade ali podjetja odločila za zaprtje premogovnikov v skladu z Lizbonsko pogodbo in pravico držav članic EU, da opredelijo svojo lastno kombinacijo energetskih virov.

5.4.3

Za te regije bi bilo dobro, da nemudoma oblikujejo socialni program na podlagi primerov najboljše prakse iz različnih držav proizvajalk premoga, ki imajo izkušnje z opustitvijo premogovništva ali pa se na to pripravljajo. V zvezi s tem so lahko koristne nemške izkušnje, saj bo država leta 2018 kot načrtovano ukinila proizvodnjo črnega premoga. Tudi mnoge druge nekdanje premogovniške regije, na primer v Združenem kraljestvu, Franciji, na Nizozemskem in v Belgiji, imajo dragocene izkušnje.

5.4.4

V regijah, kjer naj bi se proizvodnja premoga dolgoročno nadaljevala, je zlasti pomembna usmeritev v učinkovito in manj škodljivo uporabo tega premoga. Pri uporabi premoga za proizvodnjo električne energije bo zmanjševanje emisij še naprej prednostna naloga. EU ima orodja za to: revidiran sistem za trgovanje z emisijami, ki do leta 2058 predvideva popolno odpravo emisij CO2, direktivo o industrijskih emisijah in nov referenčni dokument za najboljše razpoložljive tehnologije za velike kurilne naprave, ki je že skoraj pripravljen.

5.4.5

V strategiji za regije z dolgoročno premogovniško prihodnostjo bodo zelo pomembni raziskave in razvoj: z nadaljnjim povečanjem učinkovitosti elektrarn se bodo dodatno zmanjšale emisije in poraba goriva. Prožnejše elektrarne lahko podpirajo proizvodnjo iz nestalnih obnovljivih virov. Poleg tehnologij čistega premoga ali uporabe in shranjevanja CO2 je treba upoštevati tudi druge uporabe premoga.

5.4.6

Vendar pa se morajo tudi regije, ki bodo dolgoročneje dejavne na področju premogovništva, prednostno pripraviti na konec te dejavnosti in svoje prestrukturiranje.

19.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 303/10

Poročevalec:

Raymond HENCKS

1.1

EESO pozdravlja sprejetje Pariškega sporazuma na 21. zasedanju konference pogodbenic (COP 21) Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja ter načrtovani, nacionalno določeni prispevek, s katerim so se EU in njene države članice zavezale, da bodo v primerjavi z ravnjo emisij iz leta 1990 domače emisije toplogrednih plinov do leta 2030 zmanjšale za najmanj 40 %, do leta 2050 pa za 80–95 %.

1.2

Odobrava tudi, da bo ta cilj treba doseči skupaj in s skupno odgovornostjo EU in držav članic ter da bo treba vsakih pet let sporočiti nove načrtovane, nacionalno določene prispevke.

1.3

Cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov na področju prometa za 60 % glede na raven emisij iz leta 1990 je zelo ambiciozen, zato bodo zanj potrebna velika prizadevanja. Čeprav je državam članicam v skladu z odločbo o porazdelitvi prizadevanj v obdobju do leta 2020 (Odločba št. 406/2009) in tudi prihodnjo odločbo za obdobje 2020–2030 v celoti prepuščena izbira gospodarskih sektorjev, v katerih bo treba zmanjšati emisije toplogrednih plinov, Komisija predlaga, da se, če bi bila potrebna dodatna prizadevanja, uporabijo mednarodne kvote in naj se ne naložijo dodatne obveznosti sektorjem, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami (COM(2015) 81), pri čemer v zvezi s prometom ocenjuje, da „so v drugih gospodarskih sektorjih možna zmanjšanja v večjem obsegu“ (COM(2011) 144). Cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 60 % na področju prometa bi lahko torej še vedno veljal za aktualnega in skladnega s splošnim ciljem EU v okviru konference pogodbenic COP 21, če bodo s tem povezani ukrepi in pobude nujno in kar najhitreje uresničeni s potrebno odločnostjo.

1.4

Kljub temu bodo morale Unija in države članice ponovno oceniti različne sprejete ali predvidene ukrepe in pobude iz bele knjige o prometu (COM(2011) 144 final) in načrta za okvirno strategijo za trdno energetsko unijo (COM(2015) 80 final), in sicer kar zadeva njihovo učinkovitost, izvedljivost in predvsem cilj razogljičenja prometa, ter jih v okviru pregleda bele knjige o prometu, napovedanega za leto 2016, spremeniti in/ali dodati nove, ne da bi okrnili konkurenčnost EU. Čeprav bodo nekateri od teh ukrepov in pobud zakonodajni, jih bo večina morala temeljiti na prostovoljnih nacionalnih prispevkih, katerih cilj je doseči spremembo vedenja ali navad, kar je bistvenega pomena za uspeh.

1.5

EESO opozarja tudi, kako pomembni so ukrepi, ki jih predvidevata Mednarodna organizacija civilnega letalstva za vzpostavitev svetovnega sistema trgovanja z emisijami za letalstvo ter Mednarodna pomorska organizacija za spremljanje emisij pomorskega prometa, in poziva, da se na pogajanjih, ki trenutno potekajo s tema organizacijama, zastavijo ambiciozni cilji.

1.6

Poudarja, da je treba načelo odgovornosti povzročitelja uporabljati prožno, zlasti kadar gre za oddaljena podeželska, gorska in otoška območja, da bi preprečili obratno sorazmerne učinke na stroške in da bi lahko s tem načelom še naprej vplivali na odločitve pri organiziranju prevozov, obenem pa odpravili vsakršno nelojalno konkurenco med različnimi načini prevoza. EESO priporoča, da se z namenom uresničevanja sporazuma s konference pogodbenic COP 21 in izpolnjevanja potreb ranljivih skupin ljudi proučijo možnosti za celovito organizacijo prometa na podeželju.

1.7

V nobenem primeru pa zgolj uporaba načela odgovornosti povzročitelja ne bo zagotovila prehoda na nizkoogljično družbo. Pomembni so zlasti dodatni ukrepi, kot so povečanje energijske učinkovitosti, električne mobilnosti, skupnega prevoza in somodalnosti, razvoj alternativnih virov energije in oblikovanje okoljskih standardov kakovosti, predvsem pa spodbujanje javnega prevoza.

1.8

V zvezi z bioenergijo si je treba nenehno prizadevati za večje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in preprečevati spremembe v rabi tal. Zato bo treba še naprej močneje spodbujati energetsko izrabo ostankov, stranskih proizvodov in odpadkov za proizvodnjo goriv. Pri cestnem tovornem prometu, letalskem prometu in pomorskem prometu je še vedno nekaj potenciala za biogoriva. Vendar ta niso možnost, ki bi bila zadostna sama po sebi, zato je treba še vedno razvijati in spodbujati rešitve, s katerimi bi zgorevalni motor nadomestili z električno mobilnostjo in/ali tehnologijo vodika ali drugimi alternativnimi in trajnostnimi viri energije.

Nazadnje ne gre za omejevanje mobilnosti kot take, temveč za zmanjšanje obsega zasebnega prevoza na motorni pogon, kadar obstaja sprejemljiva alternativa, in spodbujanje javnega prevoza v splošno okoljsko korist, da se mesta ne bi dušila v prometu.

1.9

Dezinvestiranje v dejavnostih, ki onesnažujejo okolje, ne bi smelo zadevati le vlad, ampak je treba prek zakonodajnih, spodbujevalnih ali celo odvračilnih ukrepov ozaveščati in vključevati celotno prometno verigo (proizvajalce, prevoznike in uporabnike). Krepitev zmogljivosti, tehnična pomoč ter lažji dostop do financiranja na lokalni in nacionalni ravni so ključni za prehod na nizkoogljični prometni sistem. V naložbenih programih Evropske unije je zato treba pri povezovanju vseh načinov prevoza dati prednost okoljsko najbolj učinkovitim projektom in pri tem uporabiti merila za ocenjevanje, skladna s sklepi konference pogodbenic COP 21.

1.10

Še naprej si je treba prizadevati za angažiranost, ki so jo pokazale organizacije civilne družbe ter gospodarski in socialni akterji v okviru konference pogodbenic COP 21, da bi okrepili državljansko gibanje za podnebno pravičnost in dezinvestiranje v dejavnostih, ki onesnažujejo okolje.

1.11

EESO zato priporoča participativni dialog s civilno družbo, kot ga je opredelil v svojem raziskovalnem mnenju z dne 11. julija 2012 z naslovom Bela knjiga o prometu: za vključitev in udeležbo civilne družbe (CESE 1598/2012).

2.1

Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (na katero se nanaša konferenca pogodbenic COP 21 iz leta 2015) je bila omejena na ustalitev koncentracije toplogrednih plinov (glavni toplogredni plin v prometnem sektorju je ogljikov dioksid (CO2), ki se izloča v fazi proizvodnje v primeru električne energije ter v fazi delovanja v primeru goriv) v ozračju na raven, ki preprečuje nevarno antropogeno poseganje v podnebni sistem. S Pariškim sporazumom z dne 12. decembra 2015 pa se je vseh 195 podpisnic zgoraj navedene okvirne konvencije prvič zavezalo, da bodo pospešile zmanjševanje emisij toplogrednih plinov ter tako dosegle dolgoročni končni cilj omejitve dviga povprečne svetovne temperature na precej pod 2 oC (do leta 2100) v primerjavi z ravnmi iz predindustrijske dobe in si ga nadalje prizadevale omejiti na 1,5 oC, medtem ko sedanji trend kaže, da se bo podnebje do konca 21. stoletja segrelo za 3 oC.

2.2

Po ratifikaciji tega sporazuma bodo morale podpisnice v skladu s programi, ki bodo vsakokrat petletni, začeti uresničevati načrtovane, nacionalno določene prispevke in o njih obveščati, s čimer bodo poskušale doseči končni cilj.

2.3

Pariški sporazum naj bi začel veljati leta 2020, če ga bo ratificiralo vsaj 55 držav, ki proizvedejo najmanj 55 % vseh svetovnih emisij toplogrednih plinov, pri čemer se še vedno močno priporoča, da se sporazum začne uporabljati že pred začetkom veljavnosti.

2.4

EU in države članice so se 6. marca 2015 v skladu s sklepi Evropskega sveta z dne 23. in 24. oktobra 2014 dogovorile o zavezujočem cilju, da bodo domače emisije toplogrednih plinov do leta 2030 zmanjšale za najmanj 40 %, do leta 2050 pa za 80–95 %.

2.5

Na podlagi zgoraj navedenih sklepov morajo EU in države članice cilj doseči skupaj, med drugim z zmanjšanjem emisij do leta 2030 za 43 % v sektorjih, vključenih v sistem trgovanja z emisijami, in za 30 % v sektorjih, ki niso vključeni v ta sistem (oboje glede na leto 2005), ter s pravičnim in hkrati solidarnim sodelovanjem.

3.1

Evropska komisija je v beli knjigi o prometu iz leta 2011 (COM(2011) 144 final) že pozvala, da je treba močno zmanjšati emisije toplogrednih plinov, da bi se podnebne spremembe omejile na manj kot 2 oC, ter hkrati opozorila, da je treba emisije toplogrednih plinov v prometu zmanjšati za vsaj 60 % v primerjavi z ravnjo emisij iz leta 1990 in da so „v drugih gospodarskih sektorjih možna zmanjšanja v večjem obsegu“.

3.2

V prometnem sektorju nastane približno četrtina emisij toplogrednih plinov v EU: 12,7 % svetovnih emisij prometa ustvari letalstvo, 13,5 % pomorski promet, 0,7 % železniški promet, 1,8 % plovba po celinskih vodah, 71,3 % pa cestni promet (2008). Način prevoza na okolje ne vpliva samo z neposrednimi emisijami, ampak tudi s posrednimi, ki so predvsem posledica proizvodnje energije, potrebne za prevoz.

3.3

Promet je gospodarski sektor, katerega emisije CO2 so se na svetovni ravni najbolj povečale. V EU je sektor prometa na drugem mestu po količini emisij toplogrednih plinov. Poleg tega se emisije v letalstvu in pomorstvu povečujejo najhitreje, hkrati pa sektorja nista vključena v Pariški sporazum.

3.4

V beli knjigi o prometu iz leta 2011 je ugotovljeno, da prometni sistem v EU še ni trajnosten, zato so predlagane naslednje izboljšave:

3.5

Komisija v beli knjigi o prometu in načrtu za okvirno strategijo za trdno energetsko unijo predlaga več ukrepov za razogljičenje prometnega sektorja.

3.6

Predlagani ukrepi zajemajo strožje standarde za emisije CO2 za avtomobile in kombinirana vozila po letu 2020, ukrepe za večjo učinkovitost goriv in zmanjšanje emisij iz težkih tovornih vozil ter boljše upravljanje prometa. Spodbujati je treba sisteme cestninjenja, ki temeljijo na načelu odgovornosti povzročitelja/uporabnika, ter uporabo alternativnih goriv, vključno z električno mobilnostjo, pri tem pa zlasti upoštevati potrebo po vzpostavitvi ustrezne infrastrukture.

4.1

Po ratifikaciji tega sporazuma (do 21. aprila 2017) bodo morale podpisnice v skladu s programi, ki bodo vsakokrat petletni, začeti uresničevati nacionalno določene prispevke in o njih obveščati, s čimer bodo poskušale doseči končni cilj.

4.2

Evropska unija lahko v skladu s členom 4(16) Pariškega sporazuma v okviru skupne odgovornosti deluje skupaj z državami članicami, pri čemer mora sekretariat Pariškega sporazuma obvestiti o ravni emisij za vsako državo članico.

4.3

Prispevke, določene v skladu s časovnim razporedom do leta 2030, je treba v skladu s členom 4(9) Pariškega sporazuma in Sklepom 1/CP.21 sporočiti in uresničiti do leta 2020, to pa je treba v okviru strategije razvoja z nizkimi emisijami toplogrednih plinov do leta 2050 ponoviti na vsakih pet let. Pri vsakem naslednjem prispevku mora biti viden napredek glede na predhodnega (člen 4(3)).

4.4

Čeprav je Evropska unija že določila cilje in prispevke do leta 2030 in 2050, samo z ravnmi svetovnih emisij (v vseh gospodarskih sektorjih), ki so bile na konferenci pogodbenic COP 21 ocenjene na podlagi nacionalnih prispevkov za leto 2030 (55 gigaton), ne bomo mogli doseči cilja omejitve dviga temperature na pod 2 oC, zato bodo potrebni dodatni ukrepi, da bi emisije zmanjšali na 40 gigaton.

4.5

Čeprav je državam članicam v skladu z odločbo o porazdelitvi prizadevanj v obdobju do leta 2020 (Odločba št. 406/2009) in prihodnjo odločbo za obdobje 2020–2030 v celoti prepuščena izbira gospodarskih sektorjev, v katerih bo treba zmanjšati emisije toplogrednih plinov, Komisija v svojem sporočilu Pariški protokol – načrt za obravnavo svetovnih podnebnih sprememb po letu 2020 (COM(2015) 81 final) predlaga, da se, če bi bila potrebna dodatna prizadevanja, uporabijo mednarodne kvote in naj se ne naložijo dodatne obveznosti sektorjem, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami. EESO je podprl to stališče EU (mnenje NAT 665/2015). Poleg tega je Komisija v beli knjigi o prometu ugotovila, da so „v drugih gospodarskih sektorjih možna zmanjšanja v večjem obsegu“.

4.6

EESO ob upoštevanju zgoraj navedenega in dejstva, da je bilo pri prometu zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 60 % že določeno v okviru omejitve dviga temperature na pod 2 oC, in to precej pred pariško konferenco, ocenjuje, da je ta cilj 60-odstotnega zmanjšanja še vedno aktualen in v skladu s sklepi konference pogodbenic COP 21.

4.7

Omeniti je treba tudi, da zaveza EU, da bo v okviru Mednarodne organizacije civilnega letalstva podpirala vzpostavitev svetovnega sistema trgovanja z emisijami za letalstvo in se v okviru Mednarodne pomorske organizacije zavzela za obveznost poročanja o emisijah toplogrednih plinov na področju pomorskega prometa, ni del načrtovanega, nacionalno določenega prispevka. EU bi morala spodbujati, da se v okviru trenutnih pogajanj z Mednarodno organizacijo civilnega letalstva in Mednarodno pomorsko organizacijo dosežejo ambiciozni rezultati.

5.1

EESO ugotavlja, da je načrtovani, nacionalno določeni prispevek EU v zelo veliki meri skladen s cilji, opredeljenimi v različnih sporočilih Komisije o ukrepih podnebne politike na področju prometa. Kljub temu je nujno in bistveno, da se 40 ukrepov in 131 pobud iz bele knjige o prometu kar najhitreje izvede s potrebno odločnostjo.

5.2

Poleg tega bi bilo treba med pregledom bele knjige o prometu, ki ga je za leto 2016 napovedala Komisija, ponovno oceniti ukrepe iz bele knjige za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ob upoštevanju načrtovanega, nacionalno določenega prispevka EU in ciljev iz svežnja za energetsko unijo (1).

5.3

Oceniti bo treba različne pobude iz bele knjige o prometu in svežnja za energetsko unijo, kar zadeva njihovo učinkovitost, izvedljivost in predvsem cilj razogljičenja prometa, ter jih spremeniti in/ali dodati nove. Čeprav bodo nekatere od njih zakonodajne, jih bo večina morala temeljiti na prostovoljnih nacionalnih prispevkih, katerih cilj je doseči spremembo vedenja ali navad, kar je bistvenega pomena za uspeh.

5.4

Prehod na nizkoogljični promet prinaša naslednje izzive:

Na področju prometa bi lahko mesta z ustreznimi dejavnostmi, s katerimi bi znižali emisije na nacionalni in podnacionalni ravni, do leta 2050 dosegla 50-odstotno zmanjšanje emisij v primerjavi z nespremenjenim stanjem. Že obstoječe posamične rešitve bi bilo treba vključiti v politike strateškega načrtovanja mobilnosti, ki omogočajo boljše usklajevanje med mestnimi in prometnimi politikami. Krepitev zmogljivosti, tehnična pomoč ter lažji dostop do financiranja na lokalni in nacionalni ravni so ključni za uresničitev teh ciljev.

5.5

Pri instrumentu za povezovanje Evrope, strukturnih skladih in Kohezijskem skladu, Evropskem skladu za strateške naložbe in drugih programih EU, ki s financiranjem projektov podpirajo naložbe v promet, je treba dati prednost okoljsko najbolj učinkovitim projektom, obenem pa povezati različne načine prevoza in tako vzpostaviti evropsko prometno omrežje. Merila za ocenjevanje zahtevkov za financiranje naj se izrecno sklicujejo na načela, skladna s sklepi konference pogodbenic COP 21.

5.6

Porazdelitev prizadevanj med državami članicami in sektorji v sistemu trgovanja z emisijami in zunaj njega, vključno s prometom, bo ključni element pri izvajanju načrtovanega, nacionalno določenega prispevka EU in bo morala biti v skladu z njegovimi strateškimi cilji. Pri tej porazdelitvi je treba za doseganje uravnoteženega rezultata upoštevati sklepe Evropskega sveta iz oktobra 2014, ob upoštevanju stroškovne učinkovitosti in konkurenčnosti. Ti parametri bi morali prevladati pri pripravi odločbe o porazdelitvi prizadevanj za obdobje 2020–2030, ki bo sprejeta leta 2016 (COM(2015) 80, Priloga 1), pri čemer bi bilo treba vzeti v ozir tudi nadaljnjo konkurenčnost EU.

5.7

V prej omenjenem pregledu bele knjige bodo morali biti med drugim določeni konkretni načini za spodbuditev obširne razprave s civilno družbo, saj je družbena sprejemljivost ukrepov, četudi manj priljubljenih, bistvenega pomena, hkrati pa bodo vsi ukrepi brez učinka, če se tisti, ki so jim namenjeni, z njimi ne bodo poistovetili. Še naprej si je treba prizadevati za veliko angažiranost, ki so jo pokazale organizacije civilne družbe ter gospodarski in socialni akterji v okviru konference pogodbenic COP 21, da bi tako okrepili državljansko gibanje za podnebno pravičnost in dezinvestiranje v dejavnostih, ki onesnažujejo okolje.

5.8

Spodbujati in razširiti bi bilo treba pobude, kot so svetovna pobuda za gospodarnejšo porabo goriva (GFEI), ki povezuje države, zavezane pripravi politik in predpisov o energetski učinkovitosti vozil, pariška deklaracija o električni mobilnosti in podnebnih spremembah ter poziv k ukrepanju, ki temelji na zavezah več sto partnerjev, da si bodo odločno prizadevali za trajnostno elektrifikacijo prevoza, pobuda MobiliseYourCity, ki si prizadeva za podporo mestom ter državam v razvoju in vzponu, da bodo lahko pripravili in uresničili načrte za trajnostno mobilnost v mestih in nacionalne politike za mestni prevoz, ali akcijski načrt za svetovni okolju prijazni tovorni promet.

5.9

Kot je EESO že omenil (2), je za participativno upravljanje potrebna dobra organizacijska in postopkovna struktura, da bi postalo učinkovito in doseglo želene cilje. Sodelovanje deležnikov pri dolgoročnem trajnostnem razvoju je najučinkoviteje, če je organizirano kot stalen in skupnosten proces, namesto da se izvaja v obliki enkratnih ali posamičnih oblik sodelovanja.

5.10

EESO je sklenil, da bo vzpostavil forum evropske civilne družbe za trajnostni razvoj, ki bi moral zagotavljati strukturiran in neodvisen okvir za sodelovanje civilne družbe pri izvajanju, spremljanju in pregledu horizontalnih vprašanj iz agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in zlasti njenega cilja 13 (sprejeti nujne ukrepe za boj proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam). Pri vprašanjih, povezanih s prometnim sektorjem, bi moral EESO voditi participativni dialog, ki je predviden za izvajanje bele knjige iz leta 2011 o prometni politiki.

5.11

EESO pripravlja tudi mnenje (NAT/684) o vzpostavitvi koalicije civilne družbe in podnacionalnih oblasti za uresničitev zavez iz Pariškega sporazuma. Pariški sporazum ne bi smel biti še ena platforma za dajanje zavez, ampak bi moral zagotoviti splošen okvir, ki bo dolgoročno usklajeval nedržavne in vladne ukrepe. Civilna družba ima pri izvajanju zavez absolutno nujno/bistveno vlogo.

5.12

Dezinvestiranje v dejavnostih, ki onesnažujejo okolje, ne bi smelo zadevati le vlad, ampak je treba prek zakonodajnih, spodbujevalnih ali celo odvračilnih ukrepov ozaveščati in vključevati celotno prometno verigo (proizvajalce, prevoznike in uporabnike).

5.13

V skladu s strategijo prostovoljnih zavez, ki je bila sprejeta na konferenci pogodbenic COP 21, vsaka država sprejme le neobvezujoče zaveze, medtem ko bi bila najučinkovitejša rešitev za doseganje želenega rezultata Pariškega sporazuma zagotovo uvedba zavezujočega standarda glede emisij. Porazdelitev prizadevanj v EU v obdobju 2020–2030, omenjena v točki 5.5, bo kljub temu okrepila sprejete zaveze.

6.1

Okoljska politika EU v skladu z Lizbonsko pogodbo (glej člen 191(2) PDEU) temelji na previdnostnem načelu in na načelu preventivnega ukrepanja, načelu, da je treba okoljsko škodo prednostno odpravljati pri viru, ter načelu odgovornosti povzročitelja.

6.2

Ceno okoljske škode, za katero so odgovorni onesnaževalci, je treba plačati, vendar je cena ogljika v podnebne politike držav članic umeščena zelo različno, pri čemer prevladujejo davki, ki pa v prvi vrsti vplivajo na kupno moč najrevnejših gospodinjstev in na delovna mesta.

6.3

Uporabnine in dajatve je treba v skladu z belo knjigo o prometu preoblikovati tako, da bosta bolje upoštevani načeli odgovornosti povzročitelja in odgovornosti uporabnika.

6.4

Pristop, ki si ga je zamislila Komisija, temelji na sistemu odgovornosti povzročitelja in na možnostih, ki jih ponujajo cestnine kot sredstvo za financiranje gradnje in vzdrževanje infrastrukture. Ta sistem naj bi zaradi internalizacije zunanjih stroškov spodbujal trajnostne načine prevoza in zagotavljal finančna sredstva.

6.5

Vendar v Uniji obstaja sestavljanka različnih in nepovezanih sistemov, ki jo tvorijo elektronski cestninski sistemi, vinjete, davki v zvezi z zastoji in pristojbine glede na kilometrino, izračunane s pomočjo globalnega satelitskega navigacijskega sistema. Poleg tega se pravila Unije o obdavčitvi cestnega prometa težkih tovornih vozil (evrovinjeta) uporabljajo le še v štirih državah članicah, medtem ko preostale članice cestninjenja sploh ne izvajajo. To odpira resna vprašanja za razvoj enotnega trga in za državljane ter v številnih državah članicah negativno vpliva na gospodarsko rast in povečuje socialno neenakost. Nepobiranje cestnih pristojbin lahko vpliva na konkurenčne pogoje v razmerju do železniškega prometa, če je na voljo storitev prevoza po železnici (če stroškov negativnih vplivov na okolje niti ne omenjamo).

6.6

Kljub temu je v evropskem sistemu cestnih pristojbin treba predvideti določeno mero prilagodljivosti, da se lahko upošteva tudi stanje v redko poseljenih oddaljenih regijah ter oddaljenih podeželskih, gorskih in otoških območjih, ki nimajo pravih alternativ cestnemu prevozu, saj internalizacija zunanjih stroškov ne bi vplivala na vedenje ali organizacijo prevoza in bi edinole škodila njihovi konkurenčnosti. Ekonomsko-socialno blagostanje podeželskih regij je odvisno od prometnega sistema, ki je hkrati stroškovno učinkovit in okolju prijazen. Nekatere vlade so z namenom omejevanja emisij iz prometa uvedle različne oblike davka na ogljik, s katerimi pa niso uspele omejiti emisij iz prometa, ampak so občutno povečale stroške družin, zlasti na podeželskih, oddaljenih in gorskih območjih.

6.7

Po navedbah komisarke za promet namerava Komisija do konca leta 2016 predlagati evropski sistem za tovornjake in osebne avtomobile z enotno ureditvijo za cestninjenje v vseh državah članicah EU, ki naj bi temeljila izključno na prevoženih kilometrih.

6.8

EESO pozdravlja namero Komisije, da na evropski ravni uskladi sistem cestnih pristojbin, ki bo temeljil na načelu odgovornosti onesnaževalca, vendar meni, da element internalizacije pri določanju pristojbin zagotovo ne bo dovolj za trajnostno prometno politiko, ki spoštuje zaveze, sprejete v okviru konference pogodbenic COP 21, ter za katero so potrebni dodatni ukrepi, kot so povečanje energijske učinkovitosti, električne mobilnosti, skupnega prevoza in somodalnosti, razvoj alternativnih virov energije, oblikovanje okoljskih standardov kakovosti, predvsem pa spodbujanje javnega prevoza.

6.9

Eden od ukrepov bi lahko bila cena ogljika, ki bi temeljila na ekonomskih in socialnih merilih. Sedanja prenizka cena nafte vseh akterjev v prometu zagotovo ne spodbuja k spremembi vedenja in sprejetju ukrepov za zmanjšanje porabe energije. Strožje norme in standardi glede goriv, energijske učinkovitosti, informacijsko podprtega upravljanja prometa in razvoja alternativnih goriv lahko kljub temu spodbudijo zmanjšanje emisij, ne da bi negativno vplivali na konkurenčnost.

7.1

EESO poudarja, da so nujno potrebni aktivna industrijska politika ter usklajene raziskave in razvoj v podporo prehodu na nizkoogljično gospodarstvo. Za ločitev neizogibnega porasta prometa od emisij, ki onesnažujejo okolje in jih je treba zmanjšati, so potrebna nenehna prizadevanja na področju raziskav in razvoja.

7.2

Iz načrta za promet je sklepati, da je treba nadaljevati razvoj biogoriv, zlasti za letalstvo in težka tovorna vozila, hkrati pa je poudarjeno, da so z razvojem biogoriv povezani problemi glede prehranske varnosti in okolja ter da je treba razviti bolj trajnostna biogoriva druge in tretje generacije.

7.3

V zvezi z bioenergijo si je treba nenehno prizadevati za večje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in preprečevati spremembe v rabi tal. Zato bo treba še naprej močneje spodbujati energetsko izrabo ostankov, stranskih proizvodov in odpadkov za proizvodnjo goriv. Pri cestnem tovornem prometu, letalskem prometu in pomorskem prometu je še vedno nekaj potenciala za biogoriva. Vendar ta niso možnost, ki bi bila zadostna sama po sebi, zato je treba še vedno razvijati in spodbujati rešitve, s katerimi bi zgorevalni motor nadomestili z električno mobilnostjo in/ali tehnologijo vodika ali drugimi alternativnimi in trajnostnimi viri energije.

7.4

Ob prehodu na električno mobilnost bo treba opraviti še prehod na souporabo avtomobilov. Vendar se bo treba še naprej zavedati, da bo tudi s popolnim prehodom na motorje, ki jih poganjajo trajnostna goriva, tveganje, da se bodo mesta dušila v prometu, ostalo aktualno, dokler ne bodo javni prevoz in učinkoviti sistemi distribucije postali splošno uveljavljeni.

19.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 303/17

Poročevalka:

Emmanuelle BUTAUD-STUBBS

1.1

Vprašanje dostojnega dela v okviru globalnih oskrbovalnih verig, na primer v sektorjih, kot so tekstil in oblačila ter obutev, elektronika, minerali in živilskopredelovalna industrija, je resnično pomembno vprašanje za vse javne in zasebne akterje, ki so vključeni v upravljanje oskrbovalnih verig na nacionalni in mednarodni ravni.

1.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je prilagodil svoje notranje postopke, da bi lahko podal svoje mnenje o vprašanju dostojnega dela v okviru globalnih oskrbovalnih verig še pred 105. sejo Mednarodne konference dela v Ženevi.

EESO priporoča:

1.3

naj Evropska komisija sprejme celovito in ambiciozno strategijo, da bi z vsemi svojimi notranjimi (dostop do javnega naročanja EU, označevanje itd.) in zunanjimi politikami (trgovina, razvoj, sosedska politika itd.) spodbujala dostojno delo v okviru globalnih oskrbovalnih verig;

1.4

da se sprejmejo enotni izrazi in enotne opredelitve pojmov ter ovrednotijo statistični podatki med različnimi zainteresiranimi stranmi: OECD, MOD, STO, Evropsko komisijo, Svetovno banko in IMF (1), da bi se preprečile nejasnosti in napačne razlage, ter da javni organi z različnimi pristojnostmi, ki so dejavni na tem področju, pripravijo skladno politiko;

1.5

da se ob upoštevanju vodilnih načel Organizacije združenih narodov (OZN) o podjetništvu in človekovih pravicah priznajo in spodbudijo razpoložljive najboljše prakse in pobude v obstoječi „zbirki orodij“: smernice OECD za multinacionalna podjetja, smernice OECD o potrebni sektorski skrbnosti (tekstil in oblačila, minerali, kmetijstvo in finance), pomoč za trgovino, sheme financiranja za nadomestilo škode, kodeksi ravnanja, oznake, standardi in orodja za samoocenjevanje. Cilj je uvesti postopno, dosledno in trajnostno politiko na področju odgovornega upravljanja globalnih oskrbovalnih verig;

1.6

da se spodbujajo praktični in ustrezni pristopi, ki temeljijo na tveganju in bodo upoštevali posebno naravo globalne vrednostne verige in globalne oskrbovalne verige (linearna ali modularna, preprosta ali zapletena, kratka ali dolga organizacija);

1.7

da se na podlagi presoje obstoječih praks spodbuja oblika z več zainteresiranimi stranmi, ki vključujejo javne in zasebne akterje, socialne partnerje, nevladne organizacije, strokovnjake itd., da bi v skladu s smernicami OECD razvili najboljši portfelj ukrepov za opredelitev tveganj, njihovo preprečevanje in blažitev ter za obveščanje in poročanje o akcijskem načrtu. Ukrepi, zajeti v akcijskem načrtu, bi lahko vključevali zakonodajne in nezakonodajne ukrepe, najboljše prakse, finančne spodbude, dostop do usposabljanja ter krepitev zmogljivosti za socialni dialog in sindikate;

1.8

da se spodbudi poseben razmislek o vrsti orodij za preglednost, ki bi se lahko uvedla za obveščanje končnih potrošnikov o socialnih pogojih proizvodnje.

1.9

V okviru prihodnje konference MOD bi bilo treba preučiti možnosti za aktivno vlogo MOD pri zagotavljanju dostojnega dela v okviru globalnih oskrbovalnih verig, vključno s preučitvijo razvoja ter prihodnjega sprejetja ustreznih in primernih instrumentov, ki bi s pomočjo vseh zainteresiranih strani pripomogli k dejanskemu izboljšanju delovnih razmer.

2.1.1

Globalna vrednostna veriga: ta pojem se je pojavil sredi devetdesetih let, da bi zajel celoten razpon dejavnosti, ki so potrebne za razvoj izdelka od zasnove do oblikovanja, pridobljenih surovin in vmesnih vložkov, trženja, distribucije in podpore končnemu potrošniku (2).

Globalne vrednostne verige naj bi dajale prednost „nadgradnji postopkov“ (proizvajalec uvede boljšo tehnologijo za izboljšanje učinkovitosti) in „funkcionalni nadgradnji“ (sposobnost proizvajalca, da razvije zmožnosti načrtovanja, znamčenja in trženja). Vendar številni primeri kažejo, da ni vedno tako.

Vprašanje zagotovitve trajnostnega in odgovornega upravljanja globalnih vrednostnih verig je v ospredju mednarodne pozornosti (OECD, MOD, G-7, G-20, EU in ZN), saj čedalje večji delež trgovine in naložb po svetu poteka prek globalnih vrednostnih verig, oddajanje v zunanje izvajanje in čezmejno usklajevanje globalne proizvodnje s strani vodilnih podjetij pa pomembno vplivata na družbo. Nekateri vplivi so pozitivni, npr. bolje plačana delovna mesta, večje zaposlovanje žensk, ustvarjanje novih delovnih mest, omogočanje dostopa do zaposlitve, razvoj spretnosti ter razširjanje znanja in tehnologije. Drugi so skrb vzbujajoči, na primer negotova zaposlitev, slabi delovni pogoji (tudi glede zdravja in varnosti pri delu), pomanjkanje socialnih pravic (vključno z neustrezno socialno varnostjo) ter kršenje človekovih pravic in temeljnih pravic delavcev.

Na podlagi tega se razvijajo in izvajajo raznovrstni instrumenti na nacionalni in mednarodni ravni, kot so konvencije MOD, smernice OECD ali vodilna načela ZN o podjetništvu in človekovih pravicah (glej tudi odstavek 2.3.3), ter okviri politike, kot sta Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 (3) in spremljevalni akcijski program za financiranje razvoja iz Adis Abebe (4), ki podpirajo spoštovanje standardov dela in spodbujajo dostojno delo ter nadaljnji razvoj trgovine, naložb, zasebnega sektorja in oskrbovalnih verig.

2.1.2

Globalna oskrbovalna veriga: globalno oskrbovalno verigo sestavljajo medsebojno povezane organizacije, viri in procesi, ki ustvarjajo izdelke in storitve ter jih dobavljajo končnim potrošnikom. Kot taka je del globalne vrednostne verige ter je namenjena določitvi virov, ne pa zasnovi ali distribuciji blaga ali storitev.

2.1.3

Dostojno delo: pojem, ki so ga oblikovali sestavni deli MOD in ga je sprejela Mednarodna konferenca dela v okviru deklaracije o socialni pravičnosti za pravično globalizacijo (5); vključuje nacionalne in lokalne programe, uvedene z namenom doseganja štirih strateških ciljev:

MOD je kot organ za določanje standardov na svetovni ravni sprejela veliko konvencij, ki so pomembne za globalne oskrbovalne verige. Te vključujejo temeljne (osrednje) standarde dela (tj. spodbujanje svobode združevanja in pravice do kolektivnih pogajanj, spodbujanje nediskriminacije na delovnem mestu ter prepoved prisilnega dela in dela otrok) ter konvencije na področju zdravja in varstva pri delu, delovne inšpekcije in druge. Države, ki ratificirajo konvencije, morajo z njimi uskladiti svojo zakonodajo in prakso. Poleg tega morajo na podlagi Deklaracije MOD o temeljnih načelih in pravicah pri delu iz leta 1998 (6) vse države članice MOD v zakonodaji in praksi spoštovati in uresničevati temeljne standarde dela, tudi če niso ratificirale ustreznih konvencij.

2.2.1

Pomen globalnih vrednostnih verig v svetovni trgovini se je hitro povečal in po navedbah STO, OECD, MOD in UNCTAD iz leta 2013 (7) zajema od 60 % do 80 % mednarodne trgovine in več kot 20 % delovnih mest po vsem svetu (8). Sektorji, ki jih zajemajo te medsebojno povezane organizacijske sestavine, kot so zasnova, proizvodnja, distribucija in potrošnja, ter katerih gonilo so multinacionalna podjetja, vključujejo kmetijstvo, industrijo (npr. avtomobilsko industrijo, aeronavtiko, tekstil in oblačila, igrače in elektroniko) in storitve (npr. klicne centre in informacijske tehnologije).

2.2.2

Globalne vrednostne verige se razlikujejo tudi po obliki in strukturi: nekatere so sorazmerno kratke (malo dejavnosti), druge pa so daljše, kar pomeni ekonomske, socialne in finančne vezi med podjetji, ustanovljenimi v številnih in oddaljenih državah (od ZDA do EU in Azije). Po navedbah Garyja Gereffija (9) so tri prevladujoče vrste upravljanja: globalne vrednostne verige, ki temeljijo na kupcih, ter v večini primerov globalne vrednostne verige, ki temeljijo na stroških (to velja za globalne vrednostne verige za oblačila in obutev), in globalne vrednostne verige, ki temeljijo na proizvajalcih, z nekaterimi tehnološkimi kompetencami dobaviteljev v državah v razvoju, vključno z zasnovo in inovacijami (elektronika).

2.2.3

Globalna oskrbovalna veriga kot sestavni del globalne vrednostne verige temelji na odnosu med kupci in dobavitelji ter morebitnimi podizvajalci. Oblike te „verige“ so lahko različne: vertikalno integrirana, zaprta veriga, modularno upravljanje verige (glavni dobavitelji lahko poslujejo neodvisno od vodilnega podjetja) ali tržne verige za trge primarnih proizvodov.

2.3.1

EU v opredelitvi družbene odgovornosti gospodarskih družb priznava „odgovornost podjetij za njihove učinke na družbo“ (10).

2.3.2

Na podlagi nekaterih težav, ki so se pojavljale v zadnjih dvajsetih letih, zlasti v sektorjih, kot so elektronika, športna oprema in oblačila, je predvsem OECD opredelil naslednja vprašanja kot ključna za multinacionalno podjetje, kot vodilno podjetje, pri trajnostnem upravljanju njegovih globalnih vrednostnih verig in globalnih oskrbovalnih verig:

2.3.3

Ta vprašanja trenutno obravnava veliko akterjev – številne javne in zasebne, nacionalne, evropske in mednarodne organizacije in organi, zlasti po tragičnem dogodku v zvezi s stavbo Rana Plaza (Bangladeš), v katerem je bilo leta 2013 ubitih več kot 1 100 delavcev:

Uvedene so bile raznovrstne zasebne pobude, trajne ali začasne, npr. za izboljšanje zdravja in varnosti v bangladeških tovarnah oblačil po tragediji v zvezi s stavbo Rana Plaza (bangladeški sporazum o protipožarni in gradbeni varnosti) (20).

2.3.4

Vsi ti javni in zasebni akterji sodelujejo pri razvoju in izvajanju raznih orodij in instrumentov za izboljšanje delovnih pogojev in pravic delavcev:

3.1.1

Globalna oskrbovalna veriga konfekcijske in obutvene industrije vključuje raznovrstne akterje in proizvodne procese. Globalni izvoz oblačil, tekstila in obutve iz azijsko-pacifiške regije je znašal 601 milijardo USD, kar pomeni 60 % skupne svetovne trgovine, pri čemer je večinski delež izvožen iz Kitajske. Države, kot sta Bangladeš in Kambodža, se čedalje bolj specializirajo za proizvodnjo in izvoz oblačil in obutve, pri čemer sta imeli ti dve državi letu 2014 89,2- oziroma 77,4-odstotni delež skupnega blagovnega izvoza (22). Razlog za to je zlasti precejšnje zvišanje plač v kitajski konfekcijski in tekstilni industriji, zaradi česar so mednarodni kupci v Aziji poiskali nove dobavitelje.

Po navedbah MOD (23) so bili povprečni prihodki leta 2014 v večini držav manjši od 200 USD na mesec. Minimalne mesečne plače za nekvalificirane delavce v konfekcijski industriji se uporabljajo na Kitajskem (do 297 USD), na Filipinih, v Maleziji in Indoneziji (247 USD), na Tajskem in v Vietnamu (145 USD), v Indiji (136 USD), Kambodži (128 USD), Pakistanu (119 USD), Bangladešu (71 USD) in na Šrilanki (66 USD).

Glavna tveganja so nezadostna zajamčena plača, prisilno delo ali delo otrok, slabi odnosi med delodajalci in delojemalci zaradi slabe zaščite svobode združevanja in omejene pravice do kolektivnih pogajanj, slaba varnost in zdravje pri delu, neustrezna delovna inšpekcija, premalo razvite sheme za poškodbe pri delu, onesnaženost voda, izpostavljenost kemičnim snovem in izkoriščanje ženske delovne sile.

3.1.2

Ko se je 24. aprila 2013 zrušila stavba Rana Plaza v Bangladešu, v kateri so bile tovarne oblačil, je umrlo 1 136 delavcev, večinoma žensk. Razsežnost nesreče, ki je bila posledica zelo slabega vzdrževanja stavbe in odsotnosti požarnih izhodov, je izjemno spodbudila vlade (EU in države članice, ZDA, Kanado, Norveško), mednarodne organizacije (MOD, OECD in Svetovno banko) ter mednarodne in lokalne zainteresirane strani k sprejetju ambicioznega svežnja ukrepov, usmerjenih v spodbujanje nacionalnih kratkoročnih ukrepov (nadomestilo za družine žrtev, inšpekcijski pregledi tovarn oblačil in popravni ukrepi, nove revizijske metode, revizija delovnega prava), nacionalnih srednjeročnih ukrepov (npr. razvoj neodvisnih sindikatov in okrepitev delovne inšpekcije) in sistematičnih ukrepov, da bi se spodbudilo odgovorno upravljanje globalnih oskrbovalnih verig.

3.1.3

OECD pripravlja smernice o potrebni skrbnosti za odgovorne oskrbovalne verige v konfekcijski in obutveni industriji.

3.1.4

MOD v sodelovanju z mednarodnimi donatorji, vladami, delavci in delodajalci izvaja projekte v konfekcijskem sektorju (npr. v Aziji), katerih namen je povečati dostop do informacij o plačah, delovnih pogojih in odnosih med delodajalci in delojemalci, da bi se izboljšala kakovost socialnega dialoga o standardih dela, krepitev zmogljivosti socialnih partnerjev in mehanizmov za kolektivna pogajanja ter zagotovitev standardov dela na ravni tovarne (25).

3.1.5

Evropska komisija pripravlja vodilno pobudo o trajnostni oskrbovalni verigi za oblačila, ki vključuje skupno načrtovanje, usklajeno financiranje, skupno izvajanje programov, ozaveščanje potrošnikov in drugo.

3.1.6

Socialni partnerji EU iz tekstilne in konfekcijske industrije so ob podpori Evropske komisije razvili skupno pobudo z orodjem za oceno tveganja v zvezi z družbeno odgovornostjo gospodarskih družb, pomembno za globalne oskrbovalne verige. Trenutno jo končujejo, da bo pripravljena za razširjanje med malimi in srednjimi podjetji ter drugimi zainteresiranimi stranmi.

3.1.7

Nizozemsko predsedstvo EU želi proučiti, kako okrepiti sinergije med razvojnimi in trgovinskimi politikami EU, s čimer bi se prispevalo k trajnosti globalnih vrednostnih verig.

3.1.8

Gerd Müller, nemški zvezni minister za gospodarstvo, sodelovanje in razvoj, je ustanovil posebno zavezništvo za „trajnostni tekstil“, ki vključuje glavne partnerje. Na zadnjem srečanju skupine G-7 je zelo konkretno povzel razmere: „Odgovorno ravnanje bi nas stalo en evro, en sam evro na obleko, jopič ali hlače, da bi bilo trdo delo v Bangladešu, Kambodži ali Afriki poplačano ter da bi se otrokom in šiviljam zagotovile priložnosti v življenju (26).“

3.1.9

Širjenje zasebnih pobud je zagotovilo izkušnje in pripomoglo k izmenjavi najboljših praks. Med njimi sta pobuda ICS (Initiative Clause Sociale) z 22 največjimi trgovci na drobno, kot so Monoprix, Carrefour ali Casino, ki predstavljajo več kot 243 milijard EUR prometa od prodaje in uporabljajo podobno metodologijo za svoja socialna poročila, ter pobuda BSCI (Business Social Compliance Initiative), ki jo je leta 2003 uvedlo Združenje za zunanjo trgovino (FTA) s sedežem v Bruslju in vključuje več kot 1 700 trgovcev na drobno in uvoznikov iz 36 držav, ki poslujejo s 30 000 tovarnami.

3.2.1

Glede na študijo o globalnih vrednostnih verigah, ki sta jo opravila Sturgeon in Kawakami (27), se zdi, da so vmesni vložki v konfekcijsko industrijo z vidika vrednosti vmesne blagovne menjave precej manj pomembni kot vložki v elektroniko in industrijo potniških vozil.

3.2.2

Globalna vrednostna veriga v elektroniki je ena izmed najpomembnejših v sektorju blaga, saj je leta 2006 zajemala 17 % vseh proizvedenih polizdelkov, v primerjavi z 2,7-odstotnim deležem kemikalij in plastike ter 1,9-odstotnim deležem delov za zrakoplove. Vodilni državi na področju izvoza elektronskih polizdelkov sta Kitajska/Hongkong in ZDA.

3.2.3

Tri vrste podjetij, ki upravljajo „modularnost vrednostne verige“, so:

Modularnost te posebne vrednostne verige tvorita kodifikacija in standardizacija glavnih poslovnih procesov, kot so računalniško podprto oblikovanje, načrtovanje proizvodnje ter nadzor zalog in logistični nadzor.

3.2.4

Potrošna elektronika ima kratek življenjski cikel izdelkov, in sicer od treh do osemnajstih mesecev, in se hitro izrabi. Zato se dobavitelji teh izdelkov srečujejo z zahtevami po čedalje krajšem času do prodaje na trgu. Ko je leta 2007 na trg prišel Applov iPhone, je bil čas do prodaje na trgu šest mesecev, leta 2012 pa se je ta čas skrajšal na manj kot dva tedna (28). To je izziv za proizvajalce in delavce, zato je treba v zvezi s tem razviti in izvajati ustrezne rešitve.

Nekatera podjetja sklepajo sporazume o tem, da delavci na višku sezone opravljajo nadure ali delo v izmenah ter to kompenzirajo v preostalem delu leta, druga pa evidentirajo precejšnje povečanje števila pogodb o zaposlitvi za določen čas in najemanje agencijskih delavcev ali migrantov (npr. leta 2009 so v Mehiki 60 % delovne sile v elektronski industriji predstavljali agencijski delavci, zaposleni za določen čas, ta delež pa se je na višku sezone povečal na 90 %) (29). To pogosto pomeni manj pravic delavcev, npr. nižje plače, neustrezno socialno varnost ali prepoved včlanitve v sindikate. Poleg nacionalne zakonodaje bi rešitve lahko vključevale sporazume na ravni podjetij ter boljše usklajevanje in izmenjavo informacij med kupci in dobavitelji, s čimer bi se omogočilo boljše načrtovanje proizvodnje in zaposlovanje delavcev za nedoločen namesto za določen čas.

3.2.5

Vprašanja o spoštovanju človekovih pravic in pravic delavcev povezujejo elektronsko industrijo tudi z vprašanjem mineralov, pridobljenih na območjih, ki so jih prizadeli spopadi, in območjih z velikim tveganjem, kot je območje afriških Velikih jezer (30). Poleg sprejetja ameriške zakonodaje (Dodd-Frankov zakon) je Evropska komisija leta 2014 predložila predlog uredbe o vzpostavitvi mehanizma za samocertificiranje uvoznikov kositra, tantala, volframa in zlata na trg EU za zagotovitev, da prihodki od pridobivanja teh mineralov in trgovanja z njimi ne podpirajo lokalnih oboroženih spopadov. Potrebna skrbnost bi morala skupaj z drugimi ukrepi prispevati k preglednosti vzdolž oskrbovalne verige ter pozitivno vplivati na ustvarjanje novih delovnih mest, na delovne pogoje v rudnikih, kot so zdravje in varnost pri delu, na prihodke in spremembo dejavnosti v uradno. S tem bi se omogočilo tudi stalno izkoriščanje virov v Afriki, namesto usmerjanja v druge regije po svetu, ki jih niso prizadeli spopadi (31).

3.2.6

OECD je razvil smernice o potrebni skrbnosti za odgovorne verige oskrbovanja z minerali z območij, ki so jih prizadeli spopadi, in območij z velikim tveganjem (32).

3.3.1

EESO želi še poudariti, da se lahko tudi globalne vrednostne verige in globalne oskrbovalne verige v drugih sektorjih, kot so storitve in živilskopredelovalna industrija, srečujejo s težavami v zvezi z delovnimi pogoji, predvsem zdravjem in varnostjo pri delu.

3.3.2

Podpora MOD dostojnemu delu v okviru gospodarstva na podeželju (33) se osredotoča na tri prednostna področja za ukrepanje: dostojno delo za prikrajšano in marginalizirano ter ranljivo podeželsko prebivalstvo, dostojno delo za delavce v oskrbovalnih verigah na podeželju, dostojno delo za delavce na podeželju, ki opravljajo delo na plantažah.

—

Vlade so odgovorne za pripravo, izvajanje in izvrševanje nacionalnega delovnega in socialnega prava, ratifikacijo in učinkovito izvajanje konvencij MOD ter v primeru držav članic EU tudi za prenos in izvajanje direktiv EU; poleg tega morajo zagotoviti vse upravne in finančne vire, tudi za delovno inšpekcijo, da bi se zagotovila skladnost s pravnim okvirom.

—

Mednarodne organizacije določajo standarde in razvijajo globalne pobude, da bi se spodbudili mednarodni standardi dela in odgovorno poslovno ravnanje. V zvezi s tem dokumenti, kot so vodilna načela ZN o podjetništvu in človekovih pravicah (okvir za „varovanje, spoštovanje in pomoč“), zagotavljajo navodila glede vlog in odgovornosti glavnih akterjev.

—

Socialne partnerje se poziva, naj sodelujejo v socialnem dialogu o standardih dela in delovnih pogojih, tudi v sektorskem in čezmejnem kontekstu, in naj ta dialog spodbujajo, vlade pa morajo zagotoviti učinkovito zaščito in spodbujanje svobode združevanja in kolektivnih pogajanj.

—

Multinacionalna podjetja morajo spoštovati zakone, ki se uporabljajo v državah, v katerih poslujejo; pozivajo se tudi, naj se zavežejo k pristopu družbene odgovornosti gospodarskih družb in pristopu potrebne skrbnosti.

—

Nevladne organizacije dopolnjujejo prizadevanja drugih akterjev in imajo pomembno vlogo pri ozaveščanju o pravicah delavcev in pri razkrivanju zlorab.

Glede na kompleksnost in očitna velika tveganja, povezana s temi ključnimi akterji, EESO poziva k vzpostavitvi strukturirane, pregledne in vključujoče platforme zainteresiranih strani za obravnavo takih kompleksnih vprašanj.

19.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 303/28

Poročevalka:

Ariane RODERT

Soporočevalec:

Oliver RÖPKE

1.1

Evropa se sooča s kompleksnimi izzivi, ki zahtevajo obnovo socialnih in ekonomskih modelov. Za napredek, rast in blaginjo v Evropi se je treba preusmeriti v gospodarstvo, ki temelji na inovacijah.

1.2

Zaradi tega nastajajo inovativne zasnove in poslovni modeli, ki pričajo o prehodu od tradicionalnih inovacij do inovacij, ki upoštevajo tehnične, okoljske in socialne vidike in pri katerih so v ospredju ljudje in blaginja.

1.3

EESO zato poziva Evropsko komisijo, naj razvije politični okvir za podporo teh na novo nastajajočih poslovnih modelov, in sicer tako, da prizna, povezuje in spodbuja njihove temeljne zasnove, ki naj temeljijo na teorijah, kot so skupne vrednote, kolektivni učinek in njegovo merjenje, spiralna partnerstva in socialne inovacije.

1.4

Politični okvir bi moral biti namenjen tudi odpravi ovir in razširitvi tradicionalnih poslovnih modelov. Vprašanja, ki jih je treba preučiti, so javna naročila, inovacijam naklonjena pravna ureditev, prilagojeni finančni instrumenti, bolje usmerjena podpora iz strukturnih skladov, morebitne davčne spodbude, usposabljanje, podpora ter novo znanje in spretnosti, kjer je treba zlasti upoštevati digitalizacijo in robotizacijo.

1.5

Zelo pomembno je, da države članice in evropske institucije v celoti priznajo in spodbujajo „bolj poštene“ poslovne modele, ki so usmerjeni v inovacije za socialni razvoj, to pa lahko storijo tako, da oceno socialnega učinka kot sestavni del vključijo v poročila o gospodarskem napredku.

1.6

EESO poziva Komisijo, naj pri razvoju evropskega stebra socialnih pravic, katerega konkretni izraz so mnogi novi poslovni modeli, v celoti upošteva načela, na katerih temelji sveženj o socialnih naložbah, in njegovo povezavo s socialnimi inovacijami.

1.7

Države članice in Komisija morajo zagotoviti, da bodo socialne inovacije vedno vključene v programe inovacij. Finančno podporo, ki jo EU zagotavlja za socialne inovacije, kot je program Obzorje 2020, je treba v celoti izkoristiti in jo oceniti z vidika tehnične izvedbe (pri vsakem akterju) ter političnega učinka.

1.8

Države članice in institucije EU morajo načela inovacij vključiti v podjetniško politiko kot njen sestavni del, da bi zagotovile ugodno kulturo, ki inovacije spodbuja, sprejema, nagrajuje in razširja. Takšna kultura zajema elemente, kot so eksperimentiranje, nove oblike partnerstev in širši pogled na ustvarjanje vrednosti v družbi.

1.9

EU mora v pobudah na področju inovacijske politike dati večjo težo podpori in zaščiti MSP, zlasti podjetij socialnega gospodarstva, mikropodjetij, družinskih podjetij in vseh vrst zagonskih podjetij, da bi izboljšala pogoje za trajnost in reprodukcijo oz. razširjanje;

1.10

Novi inovativni poslovni modeli morajo biti v celoti upoštevani tudi v političnih pobudah, namenjenih industrijski revoluciji (4.0), in na političnih področjih, povezanih z njo, kot so krožno gospodarstvo, ekonomija delitve in funkcionalna ekonomija. To je mogoče storiti s spodbujanjem vseh obstoječih podjetij in modelov k prilagajanju, podporo novih in nekonvencionalnih oblik podjetij in oblikovanjem novih odnosov ter prilagojenih oblik sodelovanja.

1.11

EESO poziva Komisijo, naj te nove poslovne modele v celoti upošteva pri pregledu strategije za enotni trg, ki naj bi jo izvedla 2017, in naj predlaga nove ukrepe v tej smeri.

1.12

Kot velja za vsa podjetja, je tudi pri novih poslovnih modelih ključno, da se spoštujejo načela dostojnega dela, socialne pravice zaposlenih in vloga socialnih partnerjev.

2.1

V Evropi z veliko naglico nastaja novo socialno okolje, ki zahteva nove socialne in ekonomske modele za preoblikovanje Evrope v sodobno in na svetovni ravni konkurenčno gospodarstvo.

2.2

Za rast in napredek, socialno kohezijo in blaginjo je potreben nov odnos do inovacij. Tega je področje inovacij in raziskav po vsem svetu že sprejelo; enako velja za mnoga podjetja, ki si prizadevajo za rast in rezultate na socialnem in okoljskem, pa tudi gospodarskem področju. Poleg tega je iz pričakovanj in povpraševanja razvidno, da potrošniki podpirajo takšen pristop, o čemer jasno pričajo nove pobude, kot so sodelovalna potrošnja, krožno gospodarstvo in ekonomija delitve. Vsem je skupno, da temeljijo na novem nizu vrednot, njihov cilj pa je pametna, trajnostna in vključujoča rast za napredek, ki združuje tehnične, okoljske in socialne inovacije.

2.3

Namen tega mnenja je preučiti nekatere nove zasnove, ki so ključnega pomena za nove poslovne modele, ki spodbujajo inovacije. Kot primer bodo zlasti uporabljena podjetja socialnega gospodarstva. Mnenje temelji na dosežkih EESO na tem področju, predvsem na delu v okviru projekta EESO o podjetjih socialnega gospodarstva (1). Zasnov, kot so krožno gospodarstvo, sodelovalna potrošnja, funkcionalna ekonomija ali ekonomija delitve, inovacijske politike ali MSP, to mnenje ne obravnava, saj se preučujejo v drugih mnenjih EESO s tega področja.

3.1.1

Evropa se sooča s kompleksnimi družbenimi izzivi, ki jim sedanji sistemi niso kos. To priča o spremembi vzorcev, kar pomeni, da so potrebne nova miselnost in inovativne rešitve, ki se pogosto označujejo kot socialne ali družbene. „Socialne inovacije so socialne tako z vidika njihovih ciljev kot tudi sredstev. Socialne inovacije konkretno pomenijo nove zamisli (izdelke, storitve in modele), ki hkrati izpolnjujejo socialne potrebe (učinkoviteje kot druge možnosti) ter ustvarjajo nove družbene odnose in oblike sodelovanja. To so inovacije, ki niso le dobre za družbo, temveč tudi krepijo njeno sposobnost delovanja“ (2). Pojavljajo se v vseh panogah in niso novost, skupno pa jim je to, da postopoma vodijo k sistemskim spremembam.

3.1.2

V univerzitetnih krogih inovacije dandanes pomenijo več kot le tehnični razvoj. Raziskovalci se zdaj strinjajo, da je treba pri inovacijah in raziskavah upoštevati tehnične, okoljske in socialne vidike. Socialne, digitalne in tehnične inovacije so medsebojno odvisne. Digitalna tehnologija v tem okviru deluje kot orodje, ki ljudi spodbuja k delitvi in jih usposablja za ukrepanje, glavni cilj pri tem pa so socialne inovacije.

3.1.3

Socialne inovacije se razlikujejo od tehničnih, saj so njihovo gonilo potrebe, njihov namen pa je pogosto odgovoriti na izzive v družbi ali se osredotočiti na posebno skupino potrošnikov ob upoštevanju socialnih, okoljskih in gospodarskih vidikov. Najuspešnejše socialne inovacije temeljijo na holističnem razmišljanju, ki na koncu vodi k sistemskim spremembam in se ne osredotoča le na eno samo vprašanje ali temo.

3.1.4

Temelj socialnih inovacij je etičen ali ideološki pogled ali pa splošni interes. To se kaže v vlogi, ki jo ima in jo je v zgodovini imela civilna družba pri oblikovanju sistemov blaginje. Pojem socialnih inovacij je mogoče res nov, toda te obstajajo že zelo dolgo.

3.1.5

Socialne inovacije temeljijo na odprti komunikaciji in skupnem reševanju problemov, v katerega so vključeni različni akterji in različne prakse, da se odkrijejo nove rešitve. Socialne inovacije rušijo zidove, ki ločujejo panoge in trge, ter nadomeščajo logiko konkurence z rešitvami, ki temeljijo na sodelovanju in dolgoročnih partnerstvih. Gre za deljenje, povezano z gibanjem za odprte kode, in za nekonkurenčne pristope.

3.1.6

Socialne inovacije Evropi ponujajo temeljno perspektivo in spodbujajo resnično socialno tržno gospodarstvo v skladu s členom 2 Lizbonske pogodbe. To je mogoče doseči le, če so inovacije jasno usmerjene v cilje, kot sta vključevanje in enakost, kar pa bo po drugi strani pospešilo nadaljnje družbene inovacije.

3.2.1

Ozaveščenost o tem, da je bolj celosten pogled na ustvarjanje vrednosti – gospodarske, socialne in okoljske – temelj privlačnega poslovnega okolja, se povečuje. Večja socialna in okoljska vrednost ustvarja dobiček ali ga povečuje, to pa jasno kaže, da je gospodarska rast povezana s socialnim in okoljskim napredkom. Pri tej povezanosti gre za ustvarjanje t. i. „shared value“ (skupne vrednosti), zasnove, ki jo preučuje več raziskovalcev (3).

3.2.2

Temelj te strategije je prehod od cilja, da je treba doseči čim boljše kratkoročne finančne rezultate, na ustvarjanje ekonomske vrednosti na način, ki družbi zagotavlja tudi socialni napredek in skupno vrednost. Skupna vrednost bi brez dvoma lahko spodbudila naslednji val inovacij in rast produktivnosti v svetovnem gospodarstvu.

3.2.3

Za podporo resničnega socialnega tržnega gospodarstva so nujne drzne oblike naložb, ki so posebej namenjene spodbujanju razvoja bolj participativnega, demokratičnega in vključujočega gospodarstva. V ta namen je potreben celoten ekosistem za financiranje, v okviru katerega sta zanimiva zlasti hibridni in mešani kapital; to je tema, ki jo je EESO že obravnaval v prejšnjih mnenjih (4).

3.2.4

Uporaba logike, ki temelji na skupni vrednosti, pomeni, da ustvarjanje vrednosti ni več prenos že obstoječe vrednosti, temveč povečevanje socialne, okoljske in ekonomske vrednosti na splošno. Poleg tega pomeni, da trga ne opredeljujejo zgolj ekonomska merila, temveč se upoštevajo tudi socialni in okoljski vidiki. Ključni dejavnik je dejstvo, da skupna vrednost temelji na moči zasebnega sektorja in civilne družbe ter na razlikah med njima, pri čemer se uporablja model soustvarjanja, ki na koncu ustvarja nove trge in rast na njih.

3.3.1

Za obvladovanje kompleksnih družbenih izzivov je pogosto potrebno tesno sodelovanje med vlado, trgom in civilno družbo, da se poiščejo učinkovite rešitve. Takšno partnerstvo temelji na globokem razumevanju stališč vsakega akterja, hitrem sprejemanju odločitev in empatičnem pristopu.

3.3.2

Sodelovanje, soustvarjanje in medsektorske inovacije prinašajo ogromne prednosti v primerjavi s tem, kako je družba v preteklosti obravnavala družbena vprašanja. Pri tem je bistveno pritegniti akterje v zgodnji fazi, da bodo skupaj opredelili skupen družbeni cilj in pot naprej.

3.3.3

Opozoriti je treba, da morata biti pozornost in podpora namenjena celotni družbi, saj se inovacije pogosto pojavljajo v lokalnem okviru in kot odziv na dejanske potrebe. Zbiranje in razširjanje teh lokalnih izkušenj je lahko zelo koristno, saj jih je mogoče posnemati in ponoviti v drugih regijah in državah.

3.4.1

Kot že omenjeno, obsežne socialne spremembe zahtevajo široko medsektorsko usklajevanje, prilagajanje in partnerstvo. Poleg tega mora biti kolektivni učinek eden od rezultatov.

3.4.2

Kolektivni učinek je rezultat dela najpomembnejših akterjev v vseh sektorjih, ki se osredotočijo na skupne naloge za rešitev specifičnega socialnega ali družbenega problema. Poleg tega vključuje centralizirano infrastrukturo, osebje, ki se posveča samo tej nalogi, strukturiran proces, skupno merjenje, stalno komuniciranje in dejavnosti vseh udeleženih, ki se medsebojno dopolnjujejo. Obsežne socialne spremembe so rezultat boljšega medsektorskega sodelovanja in ne dela posameznih organizacij.

3.5.1

Če naj zasnova inovacij vključuje tudi socialne in okoljske vidike in ne le tehničnih, potem je treba tudi napredek meriti drugače. EESO je že obravnaval teme (mnenji o merjenju socialnih učinkov (5) in gospodarstvu za skupno dobro (6)), pri katerih se je jasno pokazalo, da je nujen širši pogled na rezultate in poročanje.

3.5.2

Za merjenje rezultatov so se dolgo praviloma uporabljali zgolj ekonomski kazalniki. Toda vse pogostejše nastajanje hibridnih struktur, ki ustvarjajo inovacije, je pokazalo, da so potrebni novi in holistični kazalniki, ki merijo socialni, okoljski in ekonomski učinek.

3.5.3

Uporaba načel, ki temeljijo na merjenju socialnega učinka, pomeni pristop, usmerjen v akterje, skupno razumevanje in opredelitev glavnih rezultatov ter skupna določitev kazalnikov. To bo prispevalo k opredelitvi resnično ustvarjene vrednosti. Glavni poudarek je na prehodu od poročanja o ekonomskih rezultatih na merjenje dejavnikov, kot so vložek socialnih akterjev, posledice, rezultat in učinek. Pomembno je, da akterji enako razumejo te zasnove, saj se uporabljajo tako pri inovacijah kot poslovanju.

3.6.1

Socialne in tehnične inovacije lahko močno vplivajo na organizacijo dela ter delovne pogoje zaposlenih. Večja individualizacija, večja avtonomija in prožnost v odnosih med delodajalci in delojemalci ne bi smele voditi k poslabšanju socialnega varstva. Inovativni modeli bodo uspešni le, če se bodo še naprej in tudi v spremenjenem okolju spoštovala načela dostojnega dela (7).

3.6.2

Inovacije bodo prispevale k splošnemu družbenemu napredku le, če bodo vanje vključene in od nje imele koristi vse zainteresirane strani, če bo dodana vrednost pravično porazdeljena in če socialne pravice ne bodo zmanjšane. Socialno varstvo delojemalcev je treba še naprej zagotavljati, tudi če se okoliščine spremenijo.

3.6.3

Enako velja za individualne socialne pravice delojemalcev, zlasti za delovne pogoje in plače. Inovativni modeli in zlasti digitalizacija pogosto vodijo k višji ravni individualizacije na delovnem mestu ter ogrožajo socialne standarde. Trajnostni inovativni modeli morajo spoštovati pravice delojemalcev in njihove delovne pogoje, tudi v poklicnem okolju, ki se spreminja.

3.6.4

Novi inovativni poslovni modeli morajo spodbujati kolektivne pravice delojemalcev, njihovo uresničevanje v praksi ter vlogo socialnih partnerjev. Socialni partnerji, kolektivni sporazumi in udeležba delojemalcev so pogosto vir inovacij, saj ustvarjajo potrebne okvirne pogoje.

3.6.5

Še naprej bi bilo treba spodbujati socialni dialog in obsežne kolektivne sporazume, saj lahko pomagajo izboljšati okvirne pogoje za prehod na inovativne poslovne modele. „Socialna pravila igre“ je bilo treba v preteklosti redno prilagajati novemu tehničnemu in socialnemu razvoju in to bo potrebno tudi v prihodnje. Glej na primer prerazporeditev dela (na primer zmanjšanje delovnega časa).

4.1

EESO se strinja, da je treba priznati in spodbujati vso raznolikost in pluralnost podjetij in poslovnih modelov, ki so sestavni del enotnega trga (8). EESO ima posebno strokovno znanje o podjetjih socialnega gospodarstva. Ta podjetja in socialni podjetniki združujejo več zgoraj obravnavanih vidikov in dobro ponazarjajo hibridne oblike poslovnih modelov, ki se pojavljajo v Evropi.

4.2

V Evropi je več kot 2 milijona podjetij socialnega gospodarstva, ki ustvarijo 10 % BDP. Toda v mnogih državah članicah je ta sektor nov in slabo razvit, kar pomeni, da so možnosti za razvoj precejšnje. Civilna družba in socialno gospodarstvo sta tesno povezana in sta z inovacijami prispevala k pomembnim sistemskim spremembam v družbi, kot so otroško varstvo, bolnišnice, spodbujanje lastne odgovornosti in neodvisnega življenja starejših in invalidov, ravnovesje med zasebnim in poklicnim življenjem, poklicno vključevanje in (socialna) stanovanja, pa tudi številna znanstvena odkritja ali iznajdbe.

4.3

Podjetja socialnega gospodarstva so osredotočena na posebne skupine uporabnikov, pokritju potrebe v družbi ali zapolnitvi vrzeli, zato eksperimentirajo in uvajajo nove rešitve, medtem ko hkrati opravljajo gospodarsko dejavnost. Dobiček ponovno vložijo v izpolnjevanje socialne naloge in doseganje učinka. Podjetja socialnega gospodarstva so v zadnjem času še zlasti izpostavljena, ker zagotavljajo zanimive rešitve tako, da ustvarjajo dvojno vrednost: s socialnega vidika prek svojih dejavnosti (socialna kohezija ali socialno vključevanje) in z gospodarskega prek trgovanja, ustanavljanja podjetij in zagotavljanja delovnih mest.

4.3.1

Spodbujanje inovacij in ustvarjalnosti je odvisno od vsakega posameznega akterja, pa tudi od načina vedenja in odnosa. Zato je treba ne le krepiti sektor socialnih podjetij, temveč tudi spodbujati odprtost do drugih različnih modelov, ki se pojavljajo. Negovati je treba kulturo sodelovanja in skupnih vrednosti, načelo, ki je na primer že od samega začetka jedro socialnega gospodarstva. Podjetja socialnega gospodarstva z inovacijami ustvarjajo nove tržne priložnosti, zato je treba njihovi zaščiti nameniti veliko pozornost, da se bodo lahko še naprej razvijala.

4.3.2

Zlasti je treba opozoriti na raziskave, ki kažejo, da je več žensk zaposlenih v podjetjih socialnega gospodarstva kot pa v tradicionalnih. Študije na tem področju, za katere so zbrani podatki po spolih, kažejo, da je v nekaterih evropskih državah celo več socialnih podjetnic kot podjetnikov. Iz študij je tudi razvidno, da so socialne podjetnice bolj inovativne kot pa njihovi moški kolegi, čeprav za inovacije porabijo manj (9). Te raziskave opozarjajo na velik potencial za razvoj, kjer mora biti v ospredju podpora ženskim podjetnicam.

5.1

Novi in inovativni poslovni modeli, kot so podjetja socialnega gospodarstva, so del rednega gospodarstva in niso v nasprotju z drugimi poslovnimi modeli. Družbeno okolje v Evropi se spreminja, zato je treba upoštevati vse oblike inovacij, ki vodijo k novim poslovnim modelom. Ti temeljijo na mnogih zasnovah, opisanih v točki 3, kljub temu pa iz sedanjih programov za podporo, razvoj in ustanavljanje podjetij pogosto ne dobijo ustrezne pomoči; ravno tako drugi nujni pogoji, kot so zakonodaja in finančni instrumenti, pogosto niso prilagojeni tem različnim poslovnim modelom. Razlog tiči v dejstvu, da so večina programov podpore in politike danes še vedno usmerjeni v standardne, bolj tradicionalne poslovne modele in logiko. Da bi lahko podporo izkoristili za celoten spekter različnih poslovnih modelov, ki se pojavljajo v Evropi, je treba upoštevati elemente, ki so opisani v nadaljevanju.

5.1.1

Glede podjetij socialnega gospodarstva si EESO aktivno prizadeva za celosten ekosistem, ki bi bil posebej prilagojen edinstvenim značilnostim tega specifičnega poslovnega modela (10). Ravno tako je treba razviti ekosisteme za druge nove in hibridne poslovne modele. Sedanje programe podpore je treba posodobiti in jih prilagoditi, da bodo vključeni ti novi modeli ter da bodo že obstoječa podjetja dobila pomoč pri prilagajanju na nove trende in njihovem uvajanju. Idealni ekosistem zajema elemente, kot so prilagojen sistem financiranja z možnostmi hibridnega kapitala, boljše oblike javnega naročanja, prilagojena podpora za razvoj podjetij in merjenje socialnega učinka. Vse našteto je nujno, da se podpreta ustanavljanje in vzdržnost posameznih poslovnih modelov.

5.1.2

Inovacije niso več linearne. Tehnične, okoljske in socialne vidike inovacij je treba nujno medsebojno povezati, če želimo poiskati rešitve za prihodnost. Za polno vključitev teh zasnov je potreben nov pogled na poročanje o napredku, pri katerem je najpomembnejši rezultat oziroma učinek. Tukaj sta zlasti pomembna naslednja elementa: ustvarjanje skupne vrednosti in trojna spirala (ki zagotavlja, da imajo socialni, okoljski in gospodarski napredek enako težo). Če bo priznano, da združeni učinki gospodarskih, socialnih in okoljskih vidikov ustvarjajo skupno vrednost, bodo hitro nastale nove oblike hibridnih podjetij. Skupna vrednost je še v povojih. Zato morajo menedžerji pridobiti nove spretnosti in znanje, vlade pa se naučiti oblikovati predpise tako, da bodo spodbujali in ne zavirali nastajanje skupne vrednosti.

5.1.3

Finančni trgi so ključnega pomena za pravilno porazdelitev virov v družbi. Vendar so predvsem kratkoročno naravnani, kar je v neposrednem nasprotju z zahtevo, da se zadovoljijo dolgoročne potrebe družbe; to temo obravnava več poročil (11). Podjetja morajo imeti prostor za naložbe v prihodnost, da bodo ustvarila vrednost za vlagatelje, pa tudi za družbo kot celoto. V ta namen so potrebni novi sistemi, ki nagrajujejo dolgoročno usmerjene dejavnosti vlagateljev. Tukaj je javno financiranje, pogosto v obliki mešanega kapitala, pomemben element, ki često krepi razvoj podjetij.

5.1.4

Če naj bodo inovacije gonilo za nove poslovne modele, je treba nenehno spodbujati kulturo, ki je do njih prijazna. Spodbujanje programov eksperimentiranja, pri katerih sta tako uspeh kot neuspeh (kot proces učenja) dobrodošla, je odločilno za podporo kulture inovacij v Evropi. Načelo inovativnosti bi bilo treba uporabljati skupaj s previdnostnim načelom, ki ne sme ovirati inovacij; načelo inovativnosti pomeni, da je treba upoštevati učinek zakonov in predpisov na inovacije. Ena od izhodiščnih točk je oblikovanje procesov in sistemov, ki temeljijo na zasnovi partnerstva in prek odprtih forumov, možnosti za dialog in srečanj, pri katerih vsi aktivno sodelujejo, pritegnejo najpomembnjše zainteresirane strani. Ta pristop se že izvaja po vsej Evropi in bi ga bilo mogoče brez težav nadgraditi, deliti in z njim seznanjati (12).

5.2

Politična volja in odgovornost sta osrednjega pomena za spodbuditev ustanavljanja novih podjetij v Evropi. Nujno je treba pripraviti usklajene politične programe na ravni EU in držav članic, ki bodo primerni za podporo različnih poslovnih modelov. Za rast in blaginjo v Evropi je brez dvoma potreben prehod na gospodarstvo in družbo, ki temeljita na inovacijah. V ta namen bi bilo treba izkoristiti zakonodajo in politike s področja notranjega trga. Pregled strategije za enotni trg, ki naj bi potekal leta 2017, je priložnost za razmislek o novih ukrepih v tej smeri.

5.2.1

Glede na pomen skupne vrednosti in trojne spirale je nujna primerna in trajna podpora temeljnih in uporabnih raziskav, ki so seme za prihodnje inovacije. Poleg tega je treba dejavnosti teh novih poslovnih modelov statistično obdelati, tako da jim bo mogoče zagotoviti najprimernejšo politično podporo.

5.2.2

Ozaveščati je treba o različnih oblikah inovacij in različnih inovatorjih. Podjetja socialnega gospodarstva in civilna družba se pogosto ne vidijo kot inovatorji. Večja prepoznavnost socialnih inovacij in izrecno priznavanje njihovega velikega prispevka k družbi bosta spodbudila še več inovacij v vseh panogah.

5.2.3

EU ima še naprej glavno vlogo pri zbiranju novih pobud in seznanjanju z njimi, spodbujanju ugodnega okolja in zagotavljanju, da bodo ključne politične pobude dejansko upoštevale te nove težnje. Komisija je v dobrem položaju, da spodbuja izmenjavo najboljše prakse in modelov, ki jih je vredno posnemati.

19.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 303/36

Poročevalec:

Jorge PEGADO LIZ

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO), ki ga je nizozemsko predsedstvo zaprosilo za pripravo raziskovalnega mnenja o ekonomiji delitve in samourejanju, ob koncu svojega dela zdaj predstavlja svoje mnenje in ugotovitve.

1.2

V tem mnenju se opira na več mnenj, ki jih je že pripravil o različnih vidikih tega pojava pod različnimi poimenovanji, ki se razlikujejo od jezika do jezika in glede na zorni kot.

1.3

V skladu z zaprosilom se je EESO potrudil opredeliti posebne značilnosti ekonomije delitve in ekonomskih praks, ki izvirajo iz tega pojava, ter ugotoviti, kako bi bilo treba te gospodarske in družbene prakse zakonsko zaščititi, v kakšni obliki in s kakšnimi sredstvi, med katerimi bi bilo treba zlasti upoštevati samourejanje in sourejanje.

1.4

Ekonomija delitve, ki se je na družbenem in gospodarskem področju zlasti razcvetela po letu 2000 z uporabo interneta in družbenih omrežij, ni vzajemna izmenjava, kot je menjalna trgovina, ki je stara kot človeštvo. Bolj se približa „nevzajemnemu prosocialnem vedenju“ ali natančneje „dejanju in procesu delitve tega, kar je tvoje, z eno ali več osebami, ki to nato uporabljajo, ali nekaj, kar pripada drugemu, prejeti ali vzeti za svojo uporabo“.

1.5

Bolj kot sama opredelitev pojava, ki se jo bomo vseeno potrudili oblikovati, je pomemben opis njegovih značilnosti, med katerimi so najbolj izrazite naslednje:

1.6

S temi značilnostmi, o katerih pri tem pojmu vlada precej široko soglasje, se lahko opredeli model tovrstnih gospodarskih odnosov in ustvari razlikovanje med dejavnostmi, ki dejansko sodijo v ekonomijo delitve in bi morale biti deležne posebnega režima, in dejavnostmi, ki se, nasprotno, zmotno označujejo za take, in to zgolj z namenom, da bi se izognili predpisom, ki bi zanje morali veljati: aktualen primer tega je Uber. Politično odločanje bi bilo bolj utemeljeno, urejanje pa ustreznejše, če bi natančneje analitično ločili, kaj je vsebina pojma delitve in kateri so elementi uporabe platforme.

1.7

Različne oblike ekonomije delitve dobivajo vse večjo gospodarsko težo ter v Evropi in po svetu ustvarijo že kar precejšen promet. Pomemben pa je tudi njihov družbeni in okoljski vidik, ki prispeva k večji solidarnosti med državljani, oživljanju lokalnega gospodarstva, ustvarjanju delovnih mest, racionalizaciji porabe gospodinjstev s skupno uporabo nekaterih dobrin, k zmanjšanju energijskega odtisa in spodbujanju odgovornejše in bolj vzdržne porabe. Nekaj takšnih primerov je v točki 5.2.

1.8

V tem okviru namerava EESO Komisijo pozvati, naj uresniči vrsto nujnih političnih ukrepov, da se na ravni EU in v vseh državah članicah podpre in izvaja ekonomija delitve v vseh svojih številnih oblikah in praksah, da se poveča njena kredibilnost in spodbudi zaupanje vanjo.

1.9

EESO tudi poudarja, da morajo vsi ti novi poslovni modeli spoštovati veljavno zakonodajo držav članic in Evropske unije ter zlasti zajamčiti pravice delavcev, ustrezno obdavčitev, varstvo podatkov in zasebnosti vpletenih oseb, socialne pravice, pošteno konkurenco in boj proti monopolom ter protikonkurenčnim praksam, odgovornost platform za transakcije med partnerji ter za zakonitost njihovih ponudb, predvsem pa zaščito pravic vseh akterjev, ki sodelujejo v ekonomiji delitve, vključno s proizvajalci-potrošniki; ti odnosi morajo biti prilagojeni celotnemu pravnemu redu EU na področju pravic potrošnikov, zlasti glede nedovoljenih pogodbenih pogojev, nepoštene trgovinske prakse, zdravja in varnosti ter elektronskega trgovanja.

1.10

EESO zato meni, da bi morala EU in seveda države članice, zbrane pod okriljem nizozemskega predsedstva Sveta, nujno opredeliti jasen in pregleden pravni okvir (kot je opisan v točki 8.2.4), v katerem bi se morale v evropskem prostoru tovrstne dejavnosti razvijati in izvajati. Poziva Komisijo, naj brez odlašanja objavi program za ekonomijo delitve ali sodelovalno ekonomijo, s katerim že preveč zamuja.

1.11

V njem bi morala jasno opredeliti dopolnilno vlogo, ki bi jo morala imeti samourejanje in sourejanje v skladu z načeli in ureditvami, ki jih je EESO pred leti že opredelil v mnenjih in informativnih poročilih o točno teh vidikih: v tem mnenju jih ponavlja in povzema.

2.1

Nizozemsko predsedstvo je s pismom ministrstva za socialne zadeve in zaposlovanje EESO zaprosilo za pripravo raziskovalnega mnenja o ekonomiji delitve in samourejanju, vendar brez usmeritev ali dodatnih vprašanj.

2.2

Tema ekonomija delitve je zelo sporno in aktualno vprašanje tako glede njene opredelitve in konceptualnega okvira kot glede različnih pojmov in praks, ki jih zajema, in tudi njihovih učinkov.

2.3

Za ekonomijo delitve se v zadnjih letih razglašajo neštete dejavnosti, tej tematiki pa so posvečeni tudi nešteti dokumenti vseh vrst.

2.4

Zato ni presenetljivo, da je EESO, ki vedno pozorno spremlja dogajanje v civilni družbi, v vrsti mnenj, na katera se v tem mnenju opira ter povzema in naprej razvija njihovo splošno razmišljanje (1), že obravnaval različne vidike tega pojava in njegove različne oblike, ki se razlikujejo od jezika do jezika in glede na to, s katerega zornega kota se obravnavajo.

2.5

Cilj tega mnenja se je na zaprosilo nizozemskega predsedstva odzvati z opredelitvijo značilnosti, ki ekonomijo delitve ločujejo kot pojem, in gospodarskih praks, ki jih vključuje. Hkrati želi ugotoviti, ali bi te gospodarske in družbene dejavnosti morale dobiti pravno varstvo, in če je odgovor da: s kakšno obliko in s katerimi sredstvi, vključujoč samourejanje in sourejanje, bi bilo treba to varstvo zagotoviti.

3.1

Nekatere dejavnosti ekonomije delitve so nastale, preden se je ta pojav res izoblikoval. Izhajajo iz odnosa do vprašanja „imeti ali biti“, ki temelji na ideji, da nismo to, kar imamo, ampak to, do česar imamo dostop.

3.2

Očitno je, da je ena od oblik ekonomije delitve tako stara kot človek. Njene korenine najdemo v menjalnem gospodarstvu primitivnih družb, ki je postopoma izgubilo svojo veljavo z uvedbo denarja, ki imetniku daje možnost kupiti in s tem imeti.

3.3

Dejavnosti, ki so se na družbenem in gospodarskem področju zlasti razcvetele po letu 2000 z uporabo interneta in družbenih omrežij, pa niso vzajemna izmenjava. Bolj se približajo „nevzajemnemu prosocialnem vedenju“ ali natančneje „dejanju in procesu delitve tega, kar je tvoje, z eno ali več osebami, ki to nato uporabljajo, ali nekaj, kar pripada drugemu, prejeti ali vzeti za svojo uporabo“. Ekonomija delitve se torej navdihuje pri različnih razmišljanjih, ki segajo od prostega, brezplačnega in univerzalnega dostopa do znanja pa vse do funkcionalne ekonomije ali ekonomije daru, ki temelji na izmenjavah brez dobička. Za razliko od čistega menjalnega gospodarstva se ekonomija delitve opira na nekakšno povračilo, finančno ali nefinančno.

4.1

Ta pojem bo naše izhodišče pri zamejitvi posebnega področja ekonomije delitve in njenih različnih oblik z navedbo značilnosti, ki jih morajo imeti tovrstne dejavnosti in s katerimi se razlikujejo od drugih dejavnosti tržnega gospodarstva.

4.2

Glavna in skupna značilnost je ta, da rezultat te dejavnosti ni zagotoviti lastništvo ali solastništvo določenih dobrin, ampak njihova skupna uporaba.

4.3

Poleg tega je bistvena nekakšna vmesna platforma, običajno elektronska (brskalnik ali aplikacija), prek katere lahko več posameznikov, ki ponujajo dobrino ali storitve, naveže stik z več uporabniki.

4.4

Skupni in tipični cilj te dejavnosti je s skupno uporabo izboljšati izkoristek (idling capacity) določenih dobrin ali storitev.

4.5

V tem ekonomskem modelu tudi velja za bistveno, da so končne stranke na isti ravni (P2P) in da ne gre za pogodbene odnose med podjetji in potrošniki (B2C), lahko so fizične ali pravne osebe, vključno s podjetji, če ta souporaba nima komercialnega cilja: eno podjetje si tako lahko z drugim deli vozni park ali opremo za razmnoževanje. Ne moremo pa izključiti možnosti, da se med akterji na isti ravni ustvari „poslovni“ odnos.

4.6

Naslednja shema prikazuje razlike med tovrstnimi gospodarskimi modeli:

4.7

Tovrstne transakcije vključujejo zapleteno tristransko pogodbeno strukturo, ki se odraža v pogodbenih odnosih med osebo, ki ima v lasti dobrino, ali izvajalcem storitve in operaterjem platforme; med uporabnikom in posrednikom, ki na platformi obdela transakcijo, morda v zameno za plačilo, in med uporabniki platforme za uporabo konkretne dobrine.

4.8

Zato menimo, da med posebne značilnosti ekonomije delitve ne moremo vključiti naslednjih elementov:

5.1

Omejitev dolžine mnenja izključuje možnost dolgega opisa ali celo podrobne razprave o naravi široke palete situacij, ki naj bi imele značilnosti ekonomije delitve.

5.2

Za ponazoritev teme tega mnenja jih je nekaj vseeno vredno omeniti:

5.2.1

Primeri na področju nastanitve so zlasti platforme Airbnb, Rentalia, Homeaway, Couchsurfing in Bedycasa, na katerih lahko lastnik nepremičnine prijavi začasno razpoložljivost bodisi ene od svojih sob bodisi celotnega bivališča, hkrati pa na njih lahko svojo ponudbo objavijo tudi počitniški domovi, gostišča, manjši hoteli in druge turistične nastanitvene strukture. Ker lahko svojo nepremičnino na teh mrežah za delitev vsak zlahka registrira in ker imajo lastniki od te dejavnosti precejšen dobiček, se je število nepremičnin na tem delu trga močno povečalo, kar je pripeljalo do sklenitve sporazumov o sodelovanju med temi platformami in davčnimi upravami, zlasti v Parizu in Amsterdamu, da bi zagotovili ustrezno plačevanje davkov. V Amsterdamu, Barceloni, Londonu in Berlinu so vzpostavili sheme za obvezno registracijo teh namestitvenih možnosti in pravila, ki časovno omejujejo njihovo uporabo.

5.2.2

Želijo namreč preprečiti, da bi ta dejavnost ogrozila oddajanje stanovanj za daljši čas in povzročila zvišanje najemnin. Primeri na področju prevoza so aplikacije Blablacar, Umcoche, Liftshare in Karzoo, na katerih se lahko prijavijo lastniki vozil, posamezniki, ki želijo zapolniti proste sedeže v svojih vozilih, ko se nekam odpeljejo (skupni prevoz). Nekatere od teh aplikacij dovoljujejo delitev stroškov prevoza, nobena pa ne omogoča plačila, ki bi prineslo dobiček. Poseben primer pa je Uber, ki poleg možnosti souporabe osebnih vozil (UberPop, ki je prepovedan skoraj povsod v EU) nudi tudi možnost, da prevoz opravijo poklicni vozniki (Uberblack in UberX), kar pa je podobno storitvam običajnih taksijev. Ni jasno, v katero kategorijo bi ga bilo najboljše uvrstiti, nejasen pa je tudi poslovni model podjetja; sodišča so že presojala, ali so vozniki Uberja v tem podjetju zaposleni (2). Njegova ponudba je sprožila – včasih nasilne – demonstracije in sodne postopke skoraj povsod po Evropi. Združeno kraljestvo in Estonija sta edini državi članici EU, ki sta zakonsko uredili te storitve, v pričakovanju razsodbe Sodišča Evropske unije o vprašanjih za predhodno odločanje, ki sta mu jih posredovali sodišči v Barceloni in Bruslju, da bi zadevo razčistili (3).

5.2.3

Primeri množičnega financiranja so sheme kreditiranja s plačilom obresti, kot sta Zopa in Auxmoney; nakup lastniškega deleža v ustvarjenem podjetju, na primer Fundedbyme in Crowdcube; financiranje proti nadomestilu, na primer Kickstarter ali Indiegogo, ali pa finančna podpora v obliki donacije, brez postavljanja pogojev za vloženi denar.

6.1

Kot se zgodi pogosto, prizadevanja za opredelitev pojma ne potekajo linearno, zlasti če gre za indukcijsko metodo, saj je za utrditev in konsenz potreben čas. Tako je tudi s pojmom „ekonomija delitve“, ki se v družbenih medijih pojavlja poleg drugih konceptov, kot so „socialna“ ali „solidarnostna ekonomija“, „krožno gospodarstvo“, „funkcionalna ekonomija“, „zeleno gospodarstvo“, „modro gospodarstvo“, „ekonomija rešitev“, „horizontalna ekonomija“, „ekonomija na zahtevo“, „ekonomija platform“ ali celo „ekonomija priložnostnih del“.

6.2

Zato nekateri avtorji pojava raje sploh ne poskusijo opredeliti, v strahu, da opredelitev ne bi zajela vsega ali pa ne bi ustrezno razmejila njegovega obsega.

6.3

V mnenjih EESO se „ekonomija delitve“ pogosto omenja, vendar pa v njih ni poskusa opredelitve. Podobno se v mnenju, ki ga je pripravil Odbor regij (4), poskuša vzpostaviti razvrstitev v dve veliki kategoriji in štiri oblike, opredelitve pa ni. Komisija v nedavnem sporočilu „Izpopolnitev enotnega trga“ (5) kot sinonim uporablja izraz sodelovalna ekonomija, vendar pa ne daje opredelitve, ampak raje zgolj našteva njene prednosti za nekatere akterje (potrošnike, delavce) in učinke na področju produktivnosti in trajnosti ter obljublja, da bo leta 2016 pripravila evropski program za ekonomijo delitve. Evropski parlament zaenkrat še ni dal vsebinskega prispevka, razen resolucije z dne 21. decembra 2015„Aktu za enotni digitalni trg naproti“ (6), nekaj zelo dobrih študij in nekaj gradiva o konkretnih vprašanjih. Vendar v teh dokumentih do sedaj še nihče ni opravil ocene učinka z vidika ustvarjanja delovnih mest in rasti.

6.4

EESO ne vidi nobene potrebe po izvirnosti, ker se je ena od obstoječih opredelitev, kot kaže, široko uveljavila: zato sprejema opredelitev Rachel Botsman in Rooja Rogersa, ki sta ekonomijo delitve opisala kot „ekonomski sistem, ki temelji na neposredni delitvi premalo izkoriščenih dobrin ali storitev med posamezniki, zastonj ali za plačilo,“ prek spletnih platform, čeprav bi bilo politično odločanje bolj utemeljeno, urejanje pa ustreznejše, če bi natančneje analitično ločili, kaj je vsebina pojma delitve, zlasti njen neprofiten značaj, in kateri so elementi uporabe platforme.

6.5

Ta opredelitev je dovolj široka, da zajame tako raznolika področja, kot sta proizvodnja in potrošnja, pa finančne mehanizme (množično financiranje) in samo znanje, omogoča pa tudi razlikovanje med štirimi razmeroma samostojnimi sektorji: sodelovalna potrošnja, sodelovalno izobraževanje, usposabljanje in znanje, sodelovalno financiranje in sodelovalna proizvodnja (7).

6.6

Ta opredelitev nudi tudi možnost izločitve poslovnih modelov, ki delujejo pod krinko ekonomije delitve, v resnici pa gre za izključno dobičkonosne dejavnosti v okviru odnosov med podjetjem in potrošnikom (B2C). To je mogoče ugotoviti iz analize načina delovanja teh platform, ki sicer ni vedno transparentno: ponekod so te platforme dejansko del ekonomije delitve, saj se tam navežejo stiki med partnerji na isti ravni (P2P), edini cilj te platforme pa je stike med partnerji olajšati. Obstajajo pa tudi primeri podjetij, ki so sicer videti kot platforme partnerjev na isti ravni, dejansko pa toliko posegajo v transakcije – z zaračunavanjem provizije, prejemanjem plačil, zagotavljanjem dodatnih storitev – da jih ne moremo več obravnavati kot udeležence v ekonomiji delitve, ampak kot izvajalce podjetniških storitev potrošnikom, z vsemi posledicami, ki jih to lahko prinese.

6.7

S to opredelitvijo je torej mogoče iz ekonomije delitve takoj izključiti nekatere vrste dejavnosti, ki bi jih drugače morda smatrali za njen del, med drugim:

7.1

Čeprav še ni povsem jasne opredelitve obsega ekonomije delitve, obstajajo številne študije in raziskave, ki so preučile njeno gospodarsko težo na evropski in svetovni ravni.

7.2

Torej ni dvoma, da so se pobude ekonomije delitve v zadnjih letih, zlasti v času krize in v odziv nanjo, namnožile: na spletni strani www.collaborativeconsumption.com jih je več kot tisoč.

7.3

Po ocenah, ki jih uporablja Evropska komisija, je leta 2013 svetovni promet iz dejavnosti, ki se uvrščajo v kategorijo ekonomija delitve, znašal 3,5 milijarde USD, kar pomeni 25-odstotno stopnjo letne rasti. Danes se promet ocenjuje na 20 milijard USD. Raziskovalci PwC napovedujejo še veliko večjo rast do leta 2025 (8).

7.4

Poleg ustvarjanja gospodarske vrednosti je ekonomija delitve s svojo družbeno in okoljsko razsežnostjo tudi dejavnik, ki prispeva k večji solidarnosti med državljani, oživljanju lokalnega gospodarstva, ustvarjanju delovnih mest, racionalizaciji porabe gospodinjstev s skupno uporabo nekaterih dobrin, k zmanjšanju energijskega odtisa in spodbujanju odgovornejše in bolj vzdržne porabe.

7.5

Vendar EESO meni, da ta vrsta gospodarstva „na inovativen ter z ekonomskega, socialnega in okoljskega vidika koristen način dopolnjuje gospodarstvo, ki temelji na proizvodnji“, in da je to lahko tudi „ena od možnosti za izhod iz gospodarske in finančne krize“ (9).

7.6

Zato EESO ni okleval s pozivom Komisiji, naj uresniči vrsto nujnih političnih ukrepov, da se na ravni EU in v vseh državah članicah podpre in izvaja ekonomija delitve v vseh svojih številnih oblikah in praksah, da se poveča njena kredibilnost in spodbudi zaupanje vanjo. V tem mnenju lahko zato samo ponovimo stališča, ki jih je EESO že sprejel o teh vidikih in ki jih izrecno omenja. Zato meni, da platforme kot novi poslovni modeli sprožajo več nujnih vprašanj, zlasti glede zagotavljanja spoštovanja nacionalne zakonodaje, pravic delavcev in ustrezne obdavčitve. Komisijo poziva, naj obravnava ta vprašanja, če želimo, da se uresničijo koristi, ki jih družbi obetajo ti poslovni modeli.

7.7

Pomembno je tudi pritegniti pozornost na nujno potrebo po opredelitvah, nasvetih ali smernicah na evropski ravni, saj zaradi zamujanja evropskih institucij in njihove neodločnosti nekatere države članice neodvisno že pripravljajo lastne politike.

8.1.1

Kot vsaka dejavnost, ki povezuje osebe z lastnimi, morda nasprotnimi interesi, ekonomija delitve sega na področje prava in predpisov, ki urejajo te interese. Zato je treba kritizirati stališče tistih, ki trdijo, da mora biti ekonomija delitve področje „brezpravja“, na katerem vlada svoboda brez vsakršnih ovir ali omejitev, ki se opira izključno na zaupanje v naravno dobroto ljudi (po vzoru „plemenitega divjaka“ Jeana-Jacquesa Rousseauja), saj je popolnoma neresno.

8.1.2

EESO sistematično in dosledno trdi, da je treba vse gospodarske dejavnosti zakonsko zaščititi; trdi pa tudi, da imajo lahko ti predpisi različne oblike, ki jih je treba dobro uskladiti.

8.1.3

EESO je v nedavno sprejetem mnenju o samourejanju in sourejanju v EU (10), na katerega se tu sklicuje, med drugim poudaril, da je treba ti obliki urejanja, kot „mehanizma na lastno pobudo ali spodbujena, namenjena regulaciji gospodarskih in socialnih interesov ali trgovinskih odnosov in praks različnih gospodarskih akterjev“, obravnavati kot „pomembna dopolnilna ali dodatna instrumenta zunanjih predpisov (hard law)“; da bi bili veljaven instrument urejanja, pa je „treba njuno obliko in področje uporabe opredeliti z jasnimi in nedvoumnimi pravnimi določbami, ki so zavezujoče in pravno izvršljive na nacionalni ravni in na ravni Evropske unije; te določbe pa morajo upoštevati tudi naravo teh instrumentov, zlasti prostovoljen pristanek strani“.

8.2.1

Dejansko takoj ko prej povsem spontane prakse med posamezniki postanejo gospodarske dejavnosti ter vzajemne pravice in obveznosti strank dobijo pogodben značaj, morajo tudi zanje veljati nacionalne ali evropske določbe, ki tvorijo pravni okvir pravic in obveznosti enih in drugih.

8.2.2

Zaradi zapletenosti odnosov znotraj tega pojava, kot smo opisali v točki 4.7, je treba opredeliti pravni okvir, znotraj katerega bi morale vpletene strani delovati, zlasti v primeru hibridnih dejavnosti, kot so brezplačne osnovne storitve s plačljivimi dodatki (freemium) ali računalniški programi, ki se plačajo po presoji uporabnikov (donationware), kot je dobro pokazal znan primer geolova (geocaching).

8.2.3

Ker ta pojav po svoji naravi očitno presega meje držav članic, mora EU za svoje skupno in integrirano območje velikega enotnega trga nujno opredeliti pravni okvir, ki bo veljal vedno, ko te dejavnosti segajo čez mejo. Za zdaj ga še ni, zato smo v različnih državah članicah priča vrsti različnih in nasprotujočih si stališč glede nekaterih konkretnih primerov (npr. Uber), kot se dogaja tudi v ZDA.

8.2.4

Pravni okvir predvsem zadeva naslednja prednostna področja:

8.3.1

Na ravni EU (edini ravni, s katero se to mnenje ukvarja) bi po mnenju EESO morale institucije EU, začenši s Komisijo, ker ima pravico pobude, vendar tudi Svet in Evropski parlament, temu posvetiti posebno in nujno pozornost ter brez odlašanja sprejeti regulativni okvir, ki bo natančno določil področje uporabe in pogoje, v katerih se lahko takšna dejavnost opravlja; ukrepi pa morajo seveda biti prilagojeni različnim oblikam ekonomije delitve.

8.3.2

Ta okvir mora dati prednost skupnim načelom javnega reda in interesa, ki bi jih morali akterji teh oblik gospodarskih dejavnosti obvezno spoštovati, in ki se seveda navezujejo na to, kar smo našteli v točki 8.2.4.

8.3.3

EESO pa vedno ponavlja, da vzporedno in istočasno obstaja tudi velik prostor, ki bi ga bilo treba prihraniti za samourejanje in sourejanje; meni celo, da že obstaja tipičen primer tega, kar nekateri opisujejo kot „deljeno urejanje“, kot je to nedavno storila Royal Society of the Encouragement of Arts, Manufactures and Commerce (RSA) iz Londona, ali kodeks ravnanja, ki ga je pripravil Sharing Economy UK (SEUK) (12).

8.4.1

EESO je bil vedno prepričan, da ne EU ne nacionalne oblasti ne morejo opredeliti vsebine kodeksov samourejanja, ki jih je treba prepustiti izključno vpletenim stranem, če si te nočejo zagotoviti medsebojno zavezujočega priznanja.

8.4.2

Če pa obstaja želja, da se takšni sporazumi priznajo kot „dodatni instrumenti urejanja v zadevnem pravnem sistemu“, EESO meni – kot je zapisal v prej omenjenem mnenju –, da „je treba jasno opredeliti parametre za [njihovo] priznanje, načela, ki [jih] urejajo, in [njihove] omejitve“. To razmišljanje velja v celoti tudi za ekonomijo delitve, ki ne more biti nobena izjema.

8.4.3

EESO obžaluje, da Svet, Parlament in Komisija sprejetja novega medinstitucionalnega sporazuma 13. aprila 2016 niso izkoristili za to, da bi vanj vnesli izboljšave, ki jih je v prej omenjenem mnenju o samourejanju in sourejanju glede tovrstnih elementov prejšnjega sporazuma predlagal EESO. Obžaluje tudi, da ta tema v sporočilu o svežnju ukrepov o boljšem pravnem urejanju ni bolj določno omenjena, saj se nanjo nanaša le opomba pod črto o načelih za boljšo uporabo samourejanja in sourejanja ter platforme CoP ter nekaj razpršenih omemb v smernicah in zbirki orodij.

8.4.4

Če obstaja področje, na katerem je za njegovo večjo kredibilnost in zaupanje uporabnikov vse bolj nujna opredelitev prej omenjenih parametrov, je to zagotovo ekonomija delitve, ki bi ji močno koristila trdna struktura zanesljivega samourejanja ali sourejanja na ravni EU.

8.4.5

EESO zato z velikim zanimanjem pričakuje napovedani evropski program za ekonomijo delitve in že zdaj Komisijo poziva, naj v njem ne pozabi ne vidikov urejanja te dejavnosti ne vloge, ki bi jo pri tem morala imeti samourejanje in sourejanje.

19.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 303/45

Poročevalec:

Denis MEYNENT

1.1

Odbor želi spomniti, da je program REFIT (1) prvenstveno namenjen izboljšanju kakovosti in učinkovitosti evropske zakonodaje ter pripravi enostavnih, razumljivih in vsebinsko skladnih predpisov, ne da bi s tem ogrozili sprejete strateške cilje ali delovali zoper varstvo državljanov, potrošnikov, delavcev, socialnega dialoga in okolja.

1.2

Pravno urejanje v Evropi je bistven dejavnik povezovanja, a ne pomeni bremena ali stroška, ki bi ga bilo treba zmanjšati. Če je sorazmerno, je pravzaprav pomembno jamstvo varstva, spodbujanja in pravne varnosti za vse evropske akterje in državljane.

1.3

Vključiti je treba ocene učinka vseh zakonodajnih predlogov ter gospodarski, socialni in okoljski razsežnosti dati ustrezen pomen, tudi v primeru MSP. Odbor se zavzema, da bi se Parlament, Svet in Evropska komisija dogovorili o skupni metodologiji priprave ocen učinka, po kateri se bosta lahko zgledovala tudi EESO in Odbor regij.

1.4

Javno posvetovanje ter posvetovanje s strokovnjaki in deležniki morata biti čim bolj odprta, vendar ne moreta nadomestiti posvetovanja s socialnimi partnerji in Odborom.

1.5

Odbor poziva Komisijo, naj v svojo preglednico napredka vključi letno oceno najpomembnejših stroškov in koristi ukrepov iz programa REFIT, ki naj bo tako kvantitativna kot kvalitativna ter vključuje stopnjo in kakovost zaposlitve, socialno zaščito ter varstvo okolja in potrošnikov.

1.6

Proces odločanja mora ostati čim bolj tekoč in vsebinsko primeren. Vse strukture in kontrole, ustvarjene za preverjanje njegove utemeljenosti, ne morejo posegati v politično odločanje, ki mora ostati suvereno. Pri tem se je treba boriti proti birokratizaciji procesa odločanja.

1.7

Odbor je seznanjen z vzpostavitvijo platforme REFIT, katere naloga je predvsem prizadevati si za učinkovitejšo zakonodajo in enostavnejša upravna pravila. Poudarja, da bi ta morala biti osredotočena na omejeno proučevanje določenega števila tem in ne more nadomestiti sozakonodajalcev ali obveznih posvetovanj z Odborom, saj je narava njenega dela drugačna, niti socialnih partnerjev, določenih v Pogodbah. Komisijo poziva, naj objavi merila za predizbor predlogov, naslovljenih na platformo, zagotovi njihovo uravnoteženost in poskrbi za jasnost ukrepov, ki izhajajo iz priporočil platforme, da bo mogoča sledljivost vplivov.

1.8

Odbor v zvezi z reprezentativnostjo platforme REFIT meni, da bi mu dodelitev dveh dodatnih sedežev omogočala, da dosledno sledi svojem mandatu in je odraz civilne družbe, za katere zastopanje je zadolžen. Odbor poleg tega ugotavlja, da mikro, mala in srednje velika podjetja v skupini deležnikov v okviru platforme niso zastopana na vseevropski ravni, in poziva, naj se to stanje čim prej odpravi.

1.9

Odbor je s prednostmi, ki jih ima zaradi neposrednega stika z dogajanjem na terenu, s svojo široko mrežo organizacij na nacionalni ravni in strokovnim znanjem svojih članov v dobrem položaju, da pomembno prispeva k ocenjevanju učinka na evropski ravni. Prednost namerava dati naknadnemu in kvalitativnemu ocenjevanju, da bo lahko ocenil učinek zakonodajnih ukrepov ali evropske politike ter posredoval naprej, kaj doživljajo in občutijo evropski ekonomsko-socialni partnerji.

1.10

V zvezi s prenosom nekaterih direktiv želi Odbor dati poseben doprinos k samoiniciativnemu poročilu Evropskega parlamenta o letnem poročilu o izvajanju zakonodaje EU v državah članicah s poudarkom na elementih, ki so jih države članice dodale med prenosom.

1.11

Odbor poziva, naj bo program REFIT dvosmeren proces, kar pomeni, da ne določa vnaprej smotra, ki naj bi ga imela pravna ureditev, tj. potrjevanje, razširitev, dopolnitev, sprememba ali odprava zakonodajnega akta.

1.12

Odbor se ne more zavezati dejavnostim, katerih cilj bi bil številčno ošibiti pravni red EU, ne da bi bile poprej ugotovljene vse posledice za socialno zaščito ter varstvo okolja in potrošnikov.

1.13

Odbor podpira strožje naknadno ocenjevanje učinkov pravne ureditve EU v sklopu političnega cikla EU, zlasti pričakovanih posledic za rast in delovna mesta, ki so navedene v oceni učinka, priloženi prvotnemu zakonodajnemu predlogu. Naknadno ocenjevanje bi bilo treba izvajati pluralistično po preteku ustreznega časovnega obdobja, ki sledi roku za prenos v nacionalno zakonodajo.

2.1

Odbor želi opozoriti, da je zakonodaja bistvena za doseganje ciljev Pogodbe ter vzpostavitev pogojev za pametno, trajnostno in vključujočo rast, ki bo koristila državljanom, podjetjem in delavcem (2). Pravno urejanje ravno tako prispeva k večji blaginji, zaščiti splošnega interesa in temeljnih pravic, spodbujanju visoke ravni socialne zaščite in varstva okolja ter zagotavljanju pravne varnosti in predvidljivosti. Poleg tega bi moralo preprečevati izkrivljanje konkurence in socialni dumping.

2.2

Odbor zato veseli, da je podpredsednik Timmermans večkrat spomnil, da program REFIT ne more imeti za posledico deregulacije pravnega reda EU ali slabitve socialne zaščite ter varstva okolja in temeljnih pravic (3).

2.3

Odbor meni, da pravno urejanje ustvarja stroške in upravno breme, ki so lahko precejšnji ali nepotrebni, vendar ima hkrati občutne koristi za državljane, podjetja in javne organe. Spomniti želi, da si je treba s pametno pravno ureditvijo vedno prizadevati doseči resnično dodano vrednost. S predpisi EU je treba vedno, kadar je mogoče, bremena odstranjevati, ne pa ustvarjati dodatnih.

2.4

Odbor meni, da morajo imeti pri boljšem pravnem urejanju prednost najprimernejši odzivi, ki bodo privedli do poglobljenega dokončnega oblikovanja notranjega trga EU, in sicer ciljna harmonizacija, ustrezna uporaba načela vzajemnega priznavanja na neharmoniziranih področjih, sourejanje, samourejanje in standardizacija. Odbor želi pri tem spomniti, da ciljna in pametna harmonizacija zakonodaje prispeva k odpravi ovir za dobro delovanje notranjega trga. Harmonizacija 28 nacionalnih zakonodaj pomeni za podjetja in državljane EU veliko poenostavitev in zmanjšanje ureditvenega ter upravnega bremena.

2.5

Odbor želi spomniti, da je program REFIT prvenstveno namenjen izboljšanju kakovosti in učinkovitosti evropske zakonodaje ter pripravi enostavnih, razumljivih in vsebinsko skladnih predpisov, ne da bi s tem ogrozili sprejete strateške cilje ali delovali zoper varstvo državljanov, potrošnikov, delavcev, socialnega dialoga in okolja.

2.6

Odbor zato poudarja svojo zavezanost temu, da morata biti obravnavana zakonodaja in z njo povezano breme koristna, da morajo njune končne koristi presegati njune stroške ter da mora biti zakonodaja sorazmerna in zagotavljati zadostno pravno varnost.

2.7.1

Odbor je seznanjen s podpisom medinstitucionalnega sporazuma o boljšem pravnem urejanju, ki so ga tri institucije sklenile 13. aprila 2016.

2.7.2

Zlasti pozdravlja dejstvo, da so institucije priznale, da je sistem za oceno učinka instrument, ki bi jim moral pomagati sprejemati dobro premišljene odločitve, ne nadomešča pa političnega odločanja (4).

2.7.3

Odbor veseli, da je Komisija v svoje celostne, uravnotežene in pluralistične ocene učinka vključila nadomestne rešitve, ki se navezujejo na strošek neukrepanja na ravni EU in učinek različnih možnosti na konkurenčnost, pa tudi na posledice predlogov za MSP in mikropodjetja ter za digitalno in teritorialno razsežnost (5).

2.7.4

Odbor veseli, da lahko Komisija na lastno pobudo ali na poziv Evropskega parlamenta ali Sveta dopolni oceno učinka, vendar obžaluje, da vsaka institucija sama določa, kako bo organizirala ocenjevanje. Odbor se zavzema, da bi se tri institucije dogovorile o skupni metodologiji priprave ocen učinka, po zgledu katere bosta lahko tudi EESO in OR pripravila svoje spremembe.

2.7.5

Po mnenju Odbora je treba ocene učinka izvajati tudi znotraj evropskih institucij. Toda kadar je v točno določenih primerih predvidena uporaba zasebnih svetovalcev, Odbor vztraja:

2.8.1

Odbor meni, da posvetovanje z deležniki in strokovnjaki ne sme nadomestiti niti posvetovanja s socialnimi partnerji, EESO in Odborom regij, ki sodelujejo v točno določenih fazah zakonodajnega cikla in v okviru omejitev, določenih v PDEU, niti obstoječih posvetovanj na nacionalni ravni, ki morajo temeljiti na okrepljeni udeležbi socialnih partnerjev. Odbor poudarja, da je ustrezna opredelitev deležnikov bistvena za dobro zastopanost akterjev in kakovostno posvetovanje, zato poziva Komisijo, naj v ta namen uporabi register za preglednost.

2.8.2

Odbor poziva, naj se posvetovanje izvaja brez poseganja v strukturirani civilni dialog (člen 11(2) PEU) ali posvetovanja, ki potekajo v točno določenih okvirih, kot je posvetovanje s socialnimi partnerji v okviru socialnega dialoga (organizacije delodajalcev in sindikati) (člen 154 PDEU) ali posvetovanje s posvetovalnimi organi, kot je EESO (člen 304 PDEU).

2.8.3

Odbor poudarja, da je treba pri opredelitvi deležnikov poskrbeti za dobro porazdelitev, tako geografsko kot po ciljnih skupinah, pri tem pa posebno pozornost nameniti nezadostno zastopanim skupinam. Pri analizi prispevkov, prejetih v posvetovanjih, bo treba uporabiti utemeljeni mehanizem vrednotenja (6).

2.9.1

Odbor je seznanjen s splošnimi cilji programa REFIT, ki ga je pripravila Komisija, in opozarja zlasti na svoja mnenja (7), ki obravnavajo program boljšega pravnega urejanja in pametno pravno ureditev. Po mnenju Odbora pametna pravna ureditev ne pomeni, da ni treba spoštovati predpisov v zvezi z zaščito državljanov, potrošnikov in delavcev, standardov na področju enakosti spolov ali okoljskih standardov, in tudi ne sme ovirati izboljšav na tem področju. Pametna pravna ureditev mora upoštevati socialno razsežnost notranjega trga v skladu s Pogodbo, zlasti pri prenosu sporazumov, sklenjenih na pogajanjih v okviru evropskega socialnega dialoga.

2.9.2

Odbor ugotavlja, da skuša Komisija izboljšati postopek in kakovost instrumentov, s katerimi naj bi se zagotavljalo optimalno spremljanje izvajanja.

2.9.3

Odbor poziva Komisijo, naj v svojo preglednico napredka vključi letno oceno najpomembnejših stroškov in koristi ukrepov iz programa REFIT, ki naj bo tako kvantitativna kot kvalitativna ter vključuje stopnjo in kakovost zaposlitve, socialno zaščito ter varstvo okolja in potrošnikov.

2.9.4

Odbor želi poudariti, da boljše pravno urejanje ne more in ne sme nadomestiti političnega odločanja.

2.10.1

Odbor je seznanjen z vzpostavitvijo platforme REFIT, v katero je tudi sam vključen in ki je zadolžena za analizo predlogov, namenjenih zmanjšanju nepotrebnega upravnega in ureditvenega bremena, ter spodbujanje uporabe evropske zakonodaje v državah članicah. Ugotavlja, da so bila iz zadolžitev platforme umaknjena področja, ki izhajajo iz socialnega dialoga in pristojnosti socialnih partnerjev.

2.10.2

Odbor kljub temu meni, da mora platforma:

2.10.3

Odbor ravno tako pričakuje, da:

2.10.4

Odbor opozarja, da veliko število sodelujočih v platformi, zelo različen status udeležencev (države članice, socialni partnerji, nevladne organizacije, deli civilne družbe), izjemno širok nabor tem na dnevnem redu in omejeno števil sej ne omogočajo poglobljenih razprav o predlogih, obravnavanih v sklopu platforme.

2.11.1

Odbor pri tem poudarja, da ima samo en sedež, njegovo sodelovanje pa temelji na kroženju med njegovimi tremi skupinami, čeprav gre za institucijo, ustanovljeno s Pogodbami, ki predstavlja raznolikost EU.

2.11.2

Odbor zato meni, da bi se z dodelitvijo dveh dodatnih sedežev bolje upoštevala njegova tristranskost in mandat ter tako odražala civilna družba, za katere zastopanje je zadolžen.

2.11.3

Odbor ugotavlja, da mikro, mala in srednje velika podjetja v skupini deležnikov v okviru platforme niso zastopana na vseevropski ravni, in poziva, naj se to stanje čim prej odpravi.

2.12.1

Odbor poziva Komisijo:

3.1.1

Odbor opozarja, da ga je treba obravnavati kot polnopravnega institucionalnega partnerja in ne kot podkategorijo deležnikov z mnogoterimi, različnimi in nasprotujočimi si interesi.

3.1.2

Spomniti želi, da je s prednostmi, ki jih ima zaradi neposrednega stika z dogajanjem na terenu, s svojo široko mrežo organizacij na nacionalni ravni in strokovnim znanjem svojih članov v dobrem položaju, da pomembno prispeva k ocenjevanju učinka.

3.1.3

Odbor poudarja, da se bodo z dejavnostmi ocenjevanja okrepili odnosi z različnimi organizacijami civilne družbe, kar mu bo omogočilo, da še bolj okrepi svojo vlogo mostu med institucijami in predstavniki civilne družbe.

3.1.4

EESO sporoča, da bo na podlagi izvedenega ocenjevanja podal priporočila o politikah, v njih pa bodo poudarjeni ključni vplivi obravnavanih politik na civilno družbo ter predlagani najprimernejši nadaljnji ukrepi.

3.1.5

Odbor poudarja, da bo moral dati prednost naknadnemu in kvalitativnemu ocenjevanju. Tako bo lahko ocenil učinek zakonodajnih ukrepov ali evropske politike ter posredoval naprej, kaj doživljajo in občutijo evropski ekonomsko-socialni partnerji.

3.1.6

Odbor meni, da bi moralo biti naknadno ocenjevanje, ki ga izvajata Komisija in Parlament in pri katerem bo tudi sam sodeloval, podlaga za spremembo zakonodaje oziroma za pripravo nove zakonodaje, o kateri bo Odbor zaprošen za mnenje.

3.1.7

Odbor veseli, da je lahko v tako polni meri vključen v zakonodajni cikel in ima s tem veliko več možnosti, da prispeva k opredeljevanju prihodnjih političnih strategij Unije.

3.2.1

Države članice pri prenosu direktiv v nacionalno zakonodajo občasno dodajo elemente, ki nimajo nikakršne povezave z zadevno zakonodajo Unije. Odbor zato meni, da bi bilo treba dodane elemente izpostaviti bodisi v aktu ali aktih, ki se prenašajo, bodisi v dokumentih, ki se nanje nanašajo (8). V tej zvezi Odbor meni, da se izraz „čezmerno prenašanje“ (angl. gold-plating), ki se nanaša na čezmerno pravno urejanje, ne bi smel uporabljati, saj stigmatizira nekatere nacionalne prakse in ob tem izključuje diferenciran in prilagodljiv pristop.

3.2.2

Odbor meni, da morajo imeti države članice v primeru, ko gre za minimalno harmonizacijo, še naprej možnost, da v svoji notranji zakonodaji predvidijo določbe, katerih cilj so spodbujanje zaposlovanja, izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev, ustrezna socialna zaščita, trajno visoka zaposlenost in boj proti izključenosti (9), spodbujanje in razvoj MSP, visoka raven varovanja zdravja ljudi in varstva potrošnikov (10), pa tudi varstva okolja (11), ne da bi ustvarjale nepotrebne ureditvene in upravne ovire; zato je treba, če je le mogoče, uredbam dati prednost pred direktivami.

3.2.3

Odbor ugotavlja, da prizadevanja za čim večjo harmonizacijo v zakonodajnih predlogih pogosto privedejo do številnih odstopanj in izjem, ki povzročajo in upravičujejo dodatne ovire na notranjem trgu.

3.2.4

Odbor meni, da lahko ima koristno vlogo posrednika med zakonodajalci in uporabniki zakonodaje EU ter dá poseben doprinos k samoiniciativnemu poročilu Evropskega parlamenta o letnem poročilu o izvajanju zakonodaje EU v državah članicah s poudarkom na elementih, ki so jih države članice dodale med prenosom; v zvezi s tem meni, da bi utegnili biti študija njegove opazovalne skupine za enotni trg o delovanju direktive o storitvah v gradbenem sektorju (12) in študija njegove opazovalne skupine za trg dela o brezposelnosti mladih (13), če navedemo le ti dve, koristni zaradi metodologije.

3.3.1

Odbor poziva, naj bo program REFIT dvosmeren proces, kar pomeni, da ne določa vnaprej smotra, ki naj bi ga imela pravna ureditev, tj. razširitev, dopolnitev, sprememba ali odprava zakonodajnega akta.

3.3.2

Odbor se strinja, da mora Komisija stalno pretresati in ocenjevati pravni red EU, zlasti z vidika ustreznosti in dodane vrednosti zakonodajnih in nezakonodajnih aktov EU.

3.3.3

Odbor meni, da sta celovitost in vseobsežnost ocen učinka temeljnega pomena, zato se Komisija ne sme osredotočati izključno na konkurenčnost; meni tudi, da je treba ustrezno upoštevati dodano vrednost ukrepov EU ter da bi bilo treba v analizi stroškov in koristi predvideti vse vidike, vključno s stroški neukrepanja.

3.3.4.1

Odbor meni, da Komisija zaradi povečanja števila meril za oceno učinka ne more opustiti ukrepanja ali zavrniti pobude, ker eno ali več meril ne bi bilo izpolnjenih, zato je mnenja, da mora Komisija merila medsebojno uravnotežiti; ravno tako meni, da zaradi številčnosti meril ne more priti do birokratizacije odločanja in nepriprave zakonodaje.

3.3.4.2

Odbor posebno pozornost namenja načelu „najprej pomisli na male“ in testu za MSP, zlasti v svojem mnenju o Aktu za mala podjetja (14), vendar meni, da ni primerno mikropodjetjem odobriti splošnih izvzetij, ampak bi bilo bolj razumno, če bi se pri zakonodajnih predlogih obravnaval vsak primer posebej, in sicer na podlagi podrobne ocene učinka.

3.3.4.3

Odbor se strinja, da je treba predlogom Komisije priložiti podrobno oceno učinka, oprto na dokazila, vendar poudarja, da mora zakonodajalec Unije pri zasledovanju cilja iz Pogodbe, na podlagi katerega je treba zagotoviti visoko raven varstva zdravja in okolja, svojo diskrecijsko pravico izvajati ob zagotavljanju določenega ravnotežja med varstvom zdravja, okolja in potrošnikov na eni strani ter ekonomskimi interesi gospodarskih subjektov na drugi (15).

3.3.4.4

Odbor poudarja, da se bo lahko na tej podlagi tudi številčno opredelilo ureditveno in upravno breme:

3.3.4.5

Odbor se ne more zavezati dejavnostim, katerih cilj bi bil številčno ošibiti pravni red EU, ne da bi bile poprej ugotovljene vse posledice za socialno zaščito ter varstvo okolja in potrošnikov.

3.3.4.6

V zvezi z oceno kumulativnih stroškov (CCA) Odbor poudarja, da bo morala Komisija pri oceni predhodnega in naknadnega učinka delov evropske zakonodaje upoštevati, da se ti novi stroški prištevajo obstoječim stroškom zagotavljanja skladnosti in izvajanja. Odbor priznava, da se ocena kumulativnih stroškov nanaša na izračun finančnih stroškov, ki bremenijo zakonodajo za posamezni sektor, vendar poudarja, da ta ocena ne more omogočati delnega ali popolnega izvzetja nekega sektorja.

3.3.5.1

Odbor izraža zaskrbljenost, ker razprava poteka vse bolj zgodaj v procesu, tj. še preden se vključijo sozakonodajalca in socialni partnerji, zaradi česar ti morda ne morejo vplivati na potek razprave, ki se je že odvila brez njih.

3.3.6.1

Odbor meni, da je naknadno ocenjevanje vsaj tako pomembno kot predhodno, zato poziva Komisijo, naj v zvezi s tem predstavi metodološki priročnik, ki se bo nanašal na merila trajnostnega razvoja.

3.3.6.2

Odbor podpira strožje naknadno ocenjevanje učinkov pravne ureditve EU v sklopu političnega cikla Unije, zlasti pričakovanih posledic za rast in delovna mesta, ki so navedene v oceni učinka, priloženi prvotnemu zakonodajnemu predlogu.

3.3.6.3

Odbor meni, da bi bilo treba naknadno ocenjevanje izvajati pluralistično po preteku ustreznega časovnega obdobja, ki sledi roku za prenos v nacionalno zakonodajo.

3.3.6.4

Odbor meni, da je naknadno ocenjevanje pomembno analitično orodje in da je mogoče njegove izsledke neposredno uporabiti pri morebitni oceni učinka, ki se izvede za potrebe pregleda zakonodajnega akta.

19.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 303/54

Poročevalka:

Kathleen WALKER SHAW

1.1

Narava dela in delovnih razmerij se zelo hitro spreminja. EU se sooča z izzivom, kako spodbujati inovacije, tehnološki razvoj in ustvarjalnost na takšen način, da bo to ugodno vplivalo na trajnostno in konkurenčno socialno tržno gospodarstvo. Treba je oceniti vpliv tega razvoja na trg dela in delovne standarde, gospodarstvo, davčni sistem, sistem socialne varnosti in dostojno plačo. Med največjimi izzivi, ki jih moramo premagati, so ustvarjanje enakih konkurenčnih pogojev in pravičnega digitalnega gospodarstva za delavce in podjetja vseh velikosti pa tudi povečanje digitalne usposobljenosti. Evropa mora s svojimi socialnimi partnerji prevzeti ključno vlogo pri zagotavljanju, da ta proces prinese pozitivne, poštene in trajne rezultate ter obravnava tudi vsa nejasna področja glede pravic in zaščite.

1.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je prednostna naloga zaščititi kvaliteto in finančno vzdržnost sistemov socialne varnosti v EU, in priporoča, da Evropska komisija in države članice v posvetovanju s socialnimi partnerji preučijo primere najboljših praks, kar naj bo podlaga za razvoj modelov socialne varnosti, ki bodo prilagojeni bolj prožnim oblikam zaposlitve in v katerih bodo vsi delavci, tudi samostojni delavci, ki običajno izpadejo iz tradicionalnega sistema socialnega varstva, vključeni v ustrezne ravni socialne zaščite. To bi bilo treba upoštevati pri razvoju evropskega stebra socialnih pravic. Izražamo zadovoljstvo, da EESO to vprašanje obravnava v ločenem mnenju.

1.3

EESO priporoča nadaljnjo analizo učinka, ki ga ima ta razvoj na spretnosti, in oceno, kateri ukrepi za vseživljenjsko usposabljanje, prekvalifikacije in izpopolnjevanje so na voljo zaposlenim v teh novih delovnih razmerjih, da se izognemo morebitnemu razvrednotenju znanja zaradi teh inovacij ali negativnim posledicam za kvalifikacije ter zagotovimo boljše zaposlitvene priložnosti. Spodbujanje in izboljšanje digitalnih spretnosti vseh mora biti prednostna naloga v EU.

1.4

EESO meni, da je treba na ravni EU zbrati več podatkov in opraviti več analiz o obsegu dela množice na spletu (crowd employment) in značilnostih njenih delavcev, o različnih novih oblikah dela, kot so pogodbe brez zagotovljene minimalne delovne obveznosti (zero hours contracts) in pogodbe za delo na zahtevo (on demand contracts) ter novi poklici, o civilnopravnih pogodbah, obsegu „gospodarstva platform“ ter sektorjih, v katerih se pojavlja, in njegovi geografski razporeditvi v EU. To bo pomagalo oceniti potrebe podjetij in delavcev, ki uporabljajo takšne oblike zaposlitev.

1.5

Potrebno je bolj sistematično zbiranje statističnih podatkov o tem razvoju z raziskavami evropskega trga dela in poročili o trgu dela, ki bodo razkrili primere najboljših obstoječih praks. Tako bomo lahko spremljali vpliv novih oblik dela in delovnih razmerij na trg dela in gospodarstvo ter ocenili njihov prispevek k ustvarjanju trajnostnih kakovostnih delovnih mest in rasti, kar bo prispevalo k razvoju zaposlovalne politike EU, pa tudi evropskega semestra in strategije Evropa 2020. Tovrstne raziskave bi se morale financirati iz programa Obzorje 2020 in drugih ustreznih finančnih možnosti EU.

1.6

Potrebni so tudi longitudinalni podatki za ugotavljanje posledic novih oblik dela in njihovega vpliva na trajnost dela skozi vse življenje (1). Pomembno je tudi opredeliti, do kolikšne mere so vezane na spol in druge demografske spremenljivke (kot so starost, invalidnost, etnična pripadnost in status migranta).

1.7

Nujno je treba pojasniti pravni status novih posrednikov na trgu dela, kot so spletne platforme, da jih bo mogoče identificirati v uradni statistiki, beležiti njihov razvoj in ugotoviti, kateri standardi, obveznosti, odgovornosti in pravila delovanja bi morali veljati zanje in kateri regulativni organi bi morali biti odgovorni za nadzor in izvrševanje. Pri tem pa je treba priznati, da so lahko te platforme vir inovacij, zaposlovalnih možnosti in gospodarske rasti.

1.8

EESO ugotavlja, da se Evropska komisija trenutno posvetuje o direktivi o pisni izjavi (2), in predvideva, da bo Evropska komisija nove oblike delovnih razmerij vključila v svoje predloge, če se bo odločila to zakonodajo revidirati. Upati je, da bodo podana pojasnila glede novih oblik delovnih razmerij in dela, hkrati pa se ne bo povečala upravna obremenitev, zlasti za MSP. Med izboljšave bi lahko bila vključena razširitev področja uporabe za „delavce“, zahteva, da se pisne izjave zagotavljajo od prvega dne, in določitev minimalnega števila ur, da bi omejili pogodbe brez zagotovljene minimalne delovne obveznosti (zero hours contracts).

1.9

V povezavi z delom, ki ga omogočajo spletne platforme, črpanjem virov iz množic (crowdsourcing), ekonomsko odvisnimi samozaposlenimi in drugimi novimi oblikami samozaposlitve EESO priporoča, da se za zaščito delavcev, potrošnikov in širše javnosti obravnavajo vprašanja, povezana s pravno ureditvijo dejavnosti posrednika, odgovornosti za nezgode, škodo in slabe storitve. Razjasniti je treba veljavnost obstoječih evropskih predpisov o varnosti in zdravju pri delu za te nove oblike zaposlitve pa tudi postopke za obravnavo kršitev teh predpisov, pristojnosti inšpekcije ter zavarovanje odgovornosti za zaposlene, potrošnike ter javnosti.

1.10

Inšpektorati za delo bi morali biti pooblaščeni tudi za nadzor teh oblik zaposlitve v skladu z nacionalnimi praksami, inšpektorji pa bi morali imeti ustrezna sredstva, sposobnosti in usposabljanje. Vzpostavitev partnerstva s sindikati, potrošniškimi in drugimi predstavniškimi združenji bi lahko koristilo pri odzivanju na zaskrbljenost javnosti in pri pritožbah. Pomemben del tega procesa bo izmenjava najboljših praks.

1.11

Analizirati bi morali tudi vpliv na vključenost v kolektivna pogajanja v prizadetih sektorjih, saj so lahko mnogi delavci izključeni iz struktur kolektivnih pogajanj in sindikalnega zastopstva. EESO izraža zaskrbljenost, da bi bila pravica do združevanja delavcev, ki velja za samozaposlene, ogrožena, če bi njihovo združevanje obveljalo za oblikovanje kartela, saj bi lahko to bilo v nasprotju s predpisi EU o protikonkurenčni praksi. Zaskrbljenost glede takšnih vprašanj, ki bi lahko spodkopala to temeljno pravico, je treba obravnavati in odpraviti. Potrebne so smernice o uporabi pravil o konkurenci, ki veljajo za samozaposlene delavce v delovnem razmerju, ki je podobno zaposlitvi. Pri tem bi uporaba izraza „delojemalec“, kot ga opredeljuje MOD, namesto ožje opredeljenega izraza „zaposlen“, omogočila boljše razumevanje tega, kako se uporabljajo temeljna načela in pravice pri delu (3), katerih pravila EU o konkurenci ne bi smela ovirati.

1.12

EESO se zavzema za raziskavo pogodbenega statusa delavcev množice na spletu (crowd workers) in drugih novih oblik dela in delovnih razmerij pa tudi obveznosti posrednikov, pri čemer je treba upoštevati možnosti, ki jih imajo ti delojemalci za pogajanja in določanje plače, delovnih ur in pogojev, dopusta, pokojnine, porodniškega dopusta, zdravstvenega zavarovanja, ki ga plača delodajalec, in drugih pravic iz dela ter za zaščito ustvarjenih intelektualnih pravic. Potrebne so smernice, da se razčistijo morebitna nejasna področja, povezana z zaposlitvenim statusom, glede obdavčitve in socialnega zavarovanja.

1.13

EESO priporoča, da Evropska komisija, OECD in Mednarodna organizacija dela skupaj s socialnimi partnerji oblikujejo ustrezne določbe o dostojnih delovnih pogojih in zaščiti delavcev na spletu ter delavcev v drugih oblikah novih delovnih razmerij. EESO je prepričan, da bi bil pristop na ravni EU koristen, zaveda pa se, da bo večino ukrepov treba izpeljati na nacionalni ravni, na ravni sektorja ali delovnega mesta.

1.14

Kot so evropski socialni partnerji že nakazali, je pomembno, da Evropska komisija svojo agendo zaposlovalne politike načrtuje tako, da bo podlaga za digitalno preoblikovanje naših gospodarstev in trgov dela. Hkrati bi si morala prizadevati tudi za ustvarjanje čim večjega števila možnosti kakovostnega zaposlovanja, ki jih lahko prinese digitalizacija naših gospodarstev. Politike trga dela bi morale imeti za cilj tudi zaščito in preusposabljanje/dodatno usposabljanje tistih, ki jih bo digitalizacija prizadela. EESO priporoča, da se v ta namen vzpostavijo učinkovite pravice in zaščita, spremljanje in izvrševanje, da se izognemo poglabljanju dohodkovnih razlik in zmanjšanju razpoložljivih dohodkov ter zagotovimo trajnostni potencial gospodarske rasti po vsej EU.

1.15

EESO meni, da bi morala Evropska komisija preučiti možnosti, kako bi lahko razvoj evropskih platform spodbudili tako, da bi ustvarjena vrednost ostala v lokalnih gospodarstvih, in se pri tem opreti na bogato evropsko tradicijo vzajemnosti in sodelovanja pri usklajevanju trga dela, ki se pogosto odvija v skupnostih in z aktivnim sodelovanjem sindikatov, lokalnih delodajalcev in nacionalnih združenj samozaposlenih. Pomembno bi bilo preučiti ukrepe, ki bi podprli podjetja pri ustvarjanju trajnostnih kakovostnih delovnih mest tudi po prvi „zagonski“ fazi, v fazi „širitve“, kjer veliko novih podjetij trenutno nima dostopa do financiranja.

2.1

Hiter razvoj tehnologij je skupaj z drugimi gospodarskimi in družbenimi spremembami sprožil nastanek novih oblik dela in delovnih razmerij, ki spreminjajo in ustvarjajo vedno bolj kompleksno okolje trga dela. Inovacije in ustvarjalnost sta pomembni gonilni sili trajnostnega in konkurenčnega socialnega tržnega gospodarstva. Bistveno je doseči ravnotežje med spodbujanjem gospodarskih in družbenih koristi teh sprememb, skupaj s potrebno zaščito delavcev, potrošnikov in podjetij, in preprečevanjem njihove zlorabe za izogibanje pravični delovni praksi.

2.2

Nove oblike zaposlitve lahko ustvarijo nove možnosti za zaposlovanje, omogočijo boljše delovanje trgov dela, kar pomeni večjo prožnost za delojemalce in delodajalce, večjo samostojnost delavcev in prilagodljivost delovnih mest, spodbujanje pridobivanja znanja in spretnosti ter večje možnosti za boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Hkrati je pomembno povsod, kjer je to mogoče, spodbujati kakovostno zaposlovanje, socialni dialog in kolektivna pogajanja ter obravnavati kakršne koli nejasnosti glede pravic in dolžnosti delodajalcev in delojemalcev, zaposlitvenega statusa delavcev, odgovornosti za nezgode, zavarovanja in poklicne odgovornosti, uporabe davčne zakonodaje, socialne zaščite in drugih predpisov. Celovito je treba oceniti zmožnosti obstoječih trgov dela in sistemov socialne varnosti, da obvladajo te spremembe: tako se bomo izognili poglabljanju dohodkovnih neenakosti in zagotovili, da bodo ljudje ohranili dostojne in zanesljive dohodke ter dobro ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem.

2.3

EESO je vprašanja, povezana s temi novimi trendi, preučil v številnih mnenjih (4), ki so pripomogla k pripravi tega raziskovalnega mnenja. Nizozemska in Slovaška, katerih predsedstvi sta zaprosili za to raziskovalno mnenje, beležita skoraj 60 % oziroma 20 % (5) nestandardnih zaposlitev.

2.4

Zadnja poročila Eurofounda (6) in Mednarodne organizacije dela (7) so pomagala prepoznati prehod iz tradicionalnih delovnih razmerij v bolj nestandardne oblike zaposlitve v zadnjem desetletju. Mednarodna organizacija dela ocenjuje, da bo imelo preoblikovanje delovnih razmerij, ki poteka, pomembne gospodarske in socialne posledice. Po njenem mnenju prispeva k vse večjim razlikam med dohodki od dela in produktivnostjo ter morda spodbuja dohodkovne neenakosti (8). Po podatkih Mednarodne organizacije dela (9) je v državah z razpoložljivimi podatki, kar vključuje 84 % vseh zaposlenih na svetu, le približno četrtina delavcev (26,4 %) zaposlenih za nedoločen čas, medtem ko je v gospodarstvih z visokim dohodkom več kot tri četrtine delavcev zaposlenih za nedoločen čas. Čeprav je standardni model zaposlovanja vse redkejši, še vedno ostaja pomemben element evropskega trga dela. Poudarja, kako pomembno je za vlade, institucije EU in socialne partnerje, da se prepoznajo in opredelijo nove oblike zaposlitve, razvijejo in prilagodijo politika in zakonodaja, da bi lahko spremembe obvladali in zagotovili pozitivne izide, ki bi zajamčili primeren političen in regulativen okvir, s katerim bi se zavarovali interesi podjetij in delovnih ljudi v vseh oblikah zaposlitve.

3.1

Evropska gospodarstva so doživela porast različnih oblik zaposlovanja, ki so po eni strani izziv tradicionalnim oblikam stalne zaposlitve s polnim in določenim delovnim časom, dogovorjenimi pravicami in ugodnostmi ter popolno vključenostjo v nacionalni sistem socialnega varstva. Po drugi strani pa lahko prinesejo več novih delovnih mest in inovativne načine dela; pomembno je zagotoviti kakovost teh delovnih mest v skladu z novimi poslovnimi modeli. Nekatere od teh oblik zaposlitve so povezane z globalizacijo, digitalizacijo, spremembami načinov proizvodnje, kot je zunanje izvajanje dela, ki je bilo prej opravljeno znotraj podjetja, druge z uvajanjem novih praks znotraj podjetja ali s popolnoma novimi zaposlitvenimi modeli.

3.2

Nove oblike dela lahko prinesejo nove priložnosti za posameznike, da postanejo podjetniki in opravljajo poklice, ki so jim bili nekoč nedostopni ali izstopijo iz sive ekonomije in dela na črno. Merjenje podjetniške motivacije kaže, da več ljudi ustanovi podjetje iz pozitivnega razloga (npr. da dobro zamisel čim bolje izkoristijo) kot negativnega (npr. ker niso imeli druge možnosti za delo) (10).

3.3

Nova delovna razmerja vključujejo pogodbe za „delo na zahtevo“ (zero hours), „na poziv“ (on call) ali „samo čas letenja“ (fly-time only), „malo delo“ (mini-job), „projektno delo“ (portfolio work), „delo po sistemu vrednotnic“ (voucher based work), civilnopravne pogodbe in možnost delitve delovnega mesta. Sem sodijo tudi številne oblike pogodbenega dela, kjer delo organizirajo posredniki, kot so „krovna podjetja“ (umbrella companies), agencije za samozaposlene, so-zaposlitvene agencije in spletne platforme za črpanje virov iz množic (crowd sourcing). V mnogih od teh oblik so delojemalci opredeljeni kot samostojni pogodbeniki, „sodelavci“, „izvajalci“, „partnerji“ ali z drugimi izrazi, iz katerih včasih ni razviden njihov zaposlitveni status. Veliko takšnih oblik dela je pogosto opredeljenih kot samozaposlitev, vendar ne ustrezajo merilom, povezanim s tem statusom, kot so možnost določanja delovnih nalog ali višine plačila ter lastništvo ustvarjene intelektualne lastnine. Za nekatere sektorje, kot so na primer turizem, gostinstvo in kmetijstvo, je značilno intervalno, občasno ali sezonsko delo, saj je z vidika delodajalca in delojemalca potrebno nekaj prožnosti. Ne glede na to, ali delo poteka prek agencije ali neodvisno, so za takšne pogodbe potrebni predpisi, da se izognemo neželenemu pojavu neprijavljenega dela.

3.4

Pomembno je razlikovati med pravim podjetništvom, samozaposlenimi strokovnjaki in novimi oblikami odvisnega dela na lastne stroške in ob tem zagotoviti kvaliteto dela. S spremembami organizacije dela, povezanimi z ocenjevanjem na podlagi nalog in projektnim delom, se spreminja tradicionalen delovni čas tudi za delavce z uradnimi pogodbami o zaposlitvi, kar ima vpliv na ritem življenja in dohodkovno varnost. S socialnim dialogom in kolektivnimi pogajanji so se na številnih delovnih mestih, kot so klicni centri, uspešno obravnavala nejasna področja in izboljšali delovni pogoji.

4.1

Digitalizacija lahko poveča produktivnost in prilagodljivost v obstoječih podjetjih in ustvari podlago za nove industrije in zaposlitve, ki bodo pripomogle k evropski rasti in konkurenčnosti. Prav tako ima pomembno vlogo pri razvoju socialnega tržnega gospodarstva, promociji usklajevanja potreb poklicnega in zasebnega življenja ter zmanjšanju neenakosti med spoloma glede zaposlovanja in socialne varnosti, če se učinkovito upravlja. Koristna referenca na to temo je nedavno sprejeta skupna izjava ETUC, BusinessEurope, CEEP in UEAPME (11).

4.2

Digitalizacija ima velik vpliv na organizacijo dela in zaposlovanje, kar terja nadaljnjo politično pozornost in upravljanje. Hkrati je preoblikovala odnose s potrošniki in omogočila lahek dostop do blaga in storitev. Potrošniki so zelo zadovoljni, obstaja pa zaskrbljenost zaradi vpliva, ki ga ima to na gospodarstvo, in izboljšati je treba učinkovitost mehanizmov za pritožbe. S proaktivnim oblikovanjem politik na evropski in nacionalni ravni je treba zagotoviti, da se izkoristi potencial, ki ga ponuja digitalizacija, in da se hkrati izognemo njenim pastem (12).

4.3

Zelo velik delež ljudi ima dostop do interneta na različnih krajih in so načeloma dosegljivi za delo kadar koli in kjer koli, zato narašča nomadski način dela, podirajo pa se prostorske in časovne meje med delom in zasebnim življenjem. Ta prožnost je lahko v korist podjetjem in zaposlenim, kadar se upoštevajo interesi obeh strani. Podrobneje je treba preučiti, ali in v kakšnem obsegu bi bilo treba dodatno zavarovati zasebno in družinsko življenje zaposlenih v času vsesplošne digitalne in mobilne komunikacije ter kateri ukrepi so na nacionalni in evropski ravni ustrezni za omejitev te univerzalne razpoložljivosti oziroma dostopnosti (13).

4.4

Razširjenost veščin IKT, poznavanje standardne programske opreme in znanje svetovnih jezikov so okrepili možnosti delodajalcev, da iščejo zunanje izvajalce na svetovnem trgu delovne sile. To ustvarja priložnosti za evropske državljane, da delajo s svetovnimi strankami ne glede na njihovo lokacijo, vendar se ob tem pojavlja nevarnost nepoštene konkurence za podjetja in delavce, ki morajo za te službe tekmovati z nasprotniki iz gospodarstev z nizkimi plačami, ki morda ne upoštevajo osnovnih delovnih standardov Mednarodne organizacije dela in ne jamčijo dostojnega dela.

5.1

Tehnološke spremembe lahko povečajo razvoj znanja in spretnosti, vendar hkrati obstaja možnost, da razvrednotijo znanje zaposlenih v tradicionalnih poklicih. Upoštevati bi morali vpliv teh sprememb na znanje in spretnosti ter ovrednotiti, kateri ukrepi za vseživljenjsko usposabljanje, prekvalificiranje in izpopolnjevanje so potrebni in na voljo delavcem v teh novih delovnih razmerjih. Podjetja, ki delajo skupaj s sindikati, Evropskim centrom za razvoj poklicnega usposabljanja Cedefop in različnimi ravnmi upravljanja morajo zagotoviti razvijanje znanj in spretnosti, ki ustrezajo povpraševanju na spreminjajočem se trgu dela. Bistvenega pomena je učinkovita uporaba Evropskega socialnega sklada in drugih virov za spopadanje s temi izzivi.

5.2

Ključni izziv je zagotoviti, da imajo ljudje znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočili napredovanje na kvalitetna delovna mesta na spreminjajočem se trgu dela, in to mora biti glavna tema prihodnje agende EU za znanja in spretnosti. Prednostna naloga institucij EU in javnih organov mora biti ocena, kako bi lahko spretnosti najbolje prilagodili, in okrepitev digitalnih spretnosti vseh; za to je potrebno aktivno sodelovanje socialnih partnerjev na vseh ravneh. EESO ugotavlja, da je to že vključeno med zaveze delovnega programa socialnega dialoga EU za obdobje 2015–2017.

6.1

Manjkajo zanesljivi statistični podatki o teh spremembah. Zbrati je treba podatke o obsegu dela množice na spletu, o značilnostih njenih delavcev, vrstah samozaposlitve, ekonomsko odvisne samozaposlitve, navidezne samozaposlitve in prekarnega dela; o velikosti gospodarstva platform in sektorjev, v katerih se pojavlja, ter njegove geografske razporeditve v primerjavi s položajem EU v svetovnem okviru.

6.2

Potrebni so statistični podatki, ki bodo omogočili spremljanje vpliva novih oblik delovnih razmerij na trg dela, polarizacijo dela, dohodka in gospodarstva. Prispevali bodo tudi k pripravi zaposlovalne politike EU ter vplivali na evropski semester in strategijo Evropa 2020.

6.3

Potrebni so tudi longitudinalni podatki za ugotavljanje posledic novih oblik dela in njihov vpliv na trajnost dela skozi vse življenje ter za opredelitev, do kolikšne mere so odvisne od spola ali povezane s katero drugo demografsko spremenljivko (kot so starost, invalidnost, etnična pripadnost in status migranta). Analizirati bi morali tudi vpliv na vključenost v kolektivna pogajanja v najbolj prizadetih sektorjih, saj so lahko mnogi delavci izključeni iz struktur kolektivnih pogajanj in sindikalnega zastopstva, čeprav bi si tega želeli.

6.4

Tovrstne raziskave bi se morale financirati iz programa Obzorje 2020 in drugih ustreznih finančnih možnosti EU.

7.1

Nove oblike zaposlitve se razvijajo tako hitro, da jih pogodbena razmerja ne zmorejo dohajati, zato moramo preučiti njihov pravni status. Nujno je treba pojasniti pravni status posrednikov na trgu dela in spletnih platform, da jih bomo lahko identificirali v uradni statistiki, beležili njihov razvoj in ugotovili, kateri standardi, obveznosti, odgovornosti in pravila delovanja bi morali veljati zanje ter kateri regulativni organi bi morali biti pristojni za njihov nadzor in izvrševanje. Razlike med poimenovanji in opredelitvami delojemalca, delodajalca, samozaposlenega in pripravnika v EU še dodatno otežujejo presojo.

7.2

EESO ugotavlja, da se Evropska komisija trenutno posvetuje o direktivi o pisni izjavi (14), in predvideva, da bodo nove oblike zaposlovanja vključene v ta dokument.

7.3

Spletne platforme se pospešeno širijo; v večini primerov imajo pozitiven učinek na gospodarstvo, zaposlovanje in inovacije, v nekaterih primerih pa so dosegle takšen obseg, da obstaja nevarnost nastanka monopolov, ki lahko izkrivijo trg in ustvarijo neenako konkurenco. „Ekonomija delitve“ in drugi novi modeli zaposlovanja se ne bi smeli zlorabiti za to, da se s prenosom stroškov na uporabnike in delavce izogiba plačevanju dostojnih plač, izpolnjevanju davčnih obveznosti in obveznosti glede socialne varnosti, spoštovanju drugih pravic iz dela in delovnih pogojev ter predpisom, ki veljajo za nespletna podjetja. To bi lahko ogrozilo podjetja in delavce v drugih sektorjih, spodkopalo dogovorjene standarde in tudi enakost konkurenčnih pogojev za vse.

8.1

Zunanje opravljanje dela lahko pomeni tveganje za zdravje in varnost delavcev, njihovih strank in splošne javnosti. Delo lahko opravljajo na javnih krajih ali v zasebnih domovih in pri tem uporabljajo nevarne snovi ter opremo brez ustreznih navodil ali zaščitnih oblačil. Pogosto ni jasno, kdo je odgovoren za zavarovanje, certifikate in poklicno odgovornost. Delavci, ki delajo prek spleta, morda opravljajo intenzivno delo z zasloni v neprimernem okolju in uporabljajo pohištvo in opremo, ki ne ustrezata ergonomskim standardom.

8.2

Odgovornost za varnost in nezgode v zvezi z nekaterimi spletnimi platformami ni jasna in treba jo je določiti, da bodo delavci, stranke in splošna javnost zaščiteni.

8.3

V posvetovanju med pripravo tega mnenja (15) je bilo omenjenih še nekaj vprašanj, ki jih je treba pretehtati, kot so izčrpanost zaradi dolgega delovnika, ki ni pravno določen, stres, povezan z nepredvidljivostjo dela in dohodka, neplačilo za zavrnjeno delo, prejetje slabe ocene strank, ki je ni mogoče izpodbijati, „izključitev“ s platforme ali iz pogodbe, problem, kako urediti odgovornosti za varstvo, če nimaš jasnega delovnega urnika, osamljenost in skupni učinek opravljanja več služb naenkrat.

8.4

Treba je razjasniti, do kolikšne mere so te nove oblike zaposlitve zaščitene z obstoječimi evropskimi in nacionalnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu in s postopki za obravnavo kršitev teh predpisov, s pristojnostmi za inšpekcije in zavarovanje odgovornosti delavcev, potrošnikov ter javnosti. Z raziskavami in analizami na tem področju bi lahko pomagala Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (EU-OSHA), ki ima sedež v Bilbau.

8.5

Inšpektorati za delo bi morali biti pooblaščeni tudi za nadzor teh oblik zaposlitve v skladu z nacionalnimi praksami, inšpektorji pa bi morali imeti ustrezna sredstva, sposobnosti in usposabljanje, da se zagotovi njihova učinkovitost. Vzpostavitev partnerstva s sindikati, potrošniškimi in drugimi predstavniškimi združenji bi lahko koristila pri odzivanju na zaskrbljenost javnosti in pritožbah.

9.1

Nove oblike zaposlitve vplivajo na širok in raznovrsten nabor poklicev, ki so bili prej del neformalne ekonomije, svobodnega dela (freelance work) in dela, ki so ga običajno opravili neposredno zaposleni. Z njihovim uvajanjem lahko nastanejo razmere, kjer delavci opravljajo enake naloge v enakem okolju, imajo pa različen status, kar povzroča neenakosti glede zaščite, pravic in plačila.

9.2

Novi posredniki, ki so se pojavili v delovnih razmerjih, so v nekaterih primerih zmanjšali preglednost razmerij med obema stranema, kar ovira pogajanje posameznika glede pogojev zaposlitve in omejuje sodelovanje delavcev v kolektivnih pogajanjih.

9.3

Pojavljajo se vprašanja o tem, katera stran bi morala biti v vlogi delodajalca in kako bi se opredelila samozaposlitev, vključno s pravno opredelitvijo in sistemom sankcij za nezakonito opravljanje dela in resnejše oblike izkoriščanja. Na spletnih platformah obstaja več različnih oblik zaposlovanja, nekatere platforme zaradi želje po izboljšanju kvalitete in zmanjšanju menjavanja delavcev tem zdaj celo ponujajo status zaposlenega (16). Status zaposlenega omogoča druge pravice iz zaposlitve. Kjer so delavci opredeljeni kot samozaposleni, bi bila njihova pravica do združevanja lahko ogrožena, če bi njihovo združevanje obveljalo za oblikovanje kartela, saj bi to lahko bilo v nasprotju s predpisi EU o protikonkurenčni praksi. To vprašanje je treba rešiti, še posebej v primerih, kjer domnevno samozaposleni ne morejo sami določati svojih nalog in plačila.

9.4

EESO poziva k preiskavi glede zaposlitvenega statusa delavcev množice na spletu (crowd workers) in drugih novih oblik delovnih razmerij, ki bi upoštevala njihove možnosti za pogajanja, obliko plačila (in kdo jo določi) ter lastništvo pravic ustvarjene intelektualne lastnine. Preiskava bi morala oblikovati smernice za države članice, ki bi v skladu z njihovimi nacionalnimi praksami pojasnile davčne obveznosti, socialno zavarovanje in zaposlitveni status delavcev ter obveznosti teh platform glede delovnega časa, plačila, dopusta, pokojnine, porodniškega dopusta, zdravstvenega zavarovanja, ki ga plača delodajalec, in drugih pravic iz delovnega razmerja.

10.1

Treba je pojasniti pravice delavcev množice na spletu in drugih delavcev v prekarnih in spremenljivih delovnih razmerjih glede vrste vprašanj, kot so med drugim:

10.2

Evropska komisija, OECD in Mednarodna organizacija dela bi morale skupaj s socialnimi partnerji oblikovati ustrezne določbe o dostojnih delovnih pogojih in zaščiti delavcev na spletu ter delavcev v drugih oblikah novih delovnih razmerij. EESO je prepričan, da bi bil pristop na ravni EU koristen, zaveda pa se, da bo večino ukrepov treba izpeljati na nacionalni ravni, na ravni sektorja ali delovnega mesta.

10.3

Sindikati in združenja samozaposlenih so se nedavno začela povezovati, da bi pripravili priporočila za boljše rešitve in veljavnost socialne zaščite in ugodnosti.

11.1

Nove oblike delovnih razmerij niso omejene na nizko kvalificirana ročna ali storitvena dela. Pogodbe brez zagotovljene minimalne delovne obveznosti (zero hours) in druge oblike „dela na zahtevo“ (on demand) se širijo v boljše plačane in visoko kvalificirane poklice, kot so predavatelji, piloti, zdravstveni in drugi javni delavci, zaradi česar se lahko zmanjšata dohodkovni potencial in varnost zaposlitve.

11.2

Možnosti IKT ter medijskega dela ter storitev, ki se lahko opravljajo kjer koli po svetu, ustvarjajo dodatno neenako konkurenco za podjetja in delavce, saj se takšno delo vse pogosteje seli k zunanjim izvajalcem iz gospodarstev z nizkimi plačami, zaradi česar se znižujejo kolektivno dogovorjene cene.

11.3

Raziskave (17) so pokazale, da digitalizacija polarizira zaposlovanje med višje kvalificiranimi višje plačanimi delojemalci in nižje kvalificiranimi nižje plačanimi delojemalci, medtem ko je srednji povprečno kvalificiran razred delojemalcev v bančništvu, zavarovalništvu in upravi žrtev vse večjih neenakosti na trgu dela. Veliko delavcev je prisiljenih hkrati opravljati več del, da zaslužijo zadostno plačo. Nekateri od teh samostojnih delavcev so visoko kvalificirani in izkušeni strokovnjaki, ki se dobro zavedajo lastnega položaja na trgu, vedo, koliko so vredni, in si resnično želijo delati sami zase; nekateri si želijo s samostojnim delom zagotoviti dodaten vir dohodka, ustvariti varovalo za primer, če izgubijo svoj glavni vir dohodka; morda želijo zaslužiti s tistim, kar ljubijo delati, raziskati nov poklic in poslovne možnosti: obe plati dejansko obstajata in treba je zagotoviti potrebne pravice in zaščito za vse.

11.4

Nekatere nove oblike zaposlitve so nastale zaradi želje po izogibanju stroškom in obveznostim bolj standardnih oblik zaposlovanja. Brez učinkovitih pravic, varstva, spremljanja in izvrševanja obstaja tveganje, da bodo številne nove oblike delovnih razmerij povzročile vztrajno zniževanje plač in pogojev, spodbudile večanje dohodkovne neenakosti, zmanjšale razpoložljivi dohodek, omejile povpraševanje in potencial gospodarske rasti v EU ter vodile do novih dolgotrajnih makroekonomskih izzivov. Možnost, da lahko takšni delojemalci s kolektivnimi sporazumi določajo višino svoje plače in pogoje, je bistvena za ohranjanje dostojne plače.

11.5

Pri novih oblikah zaposlitve plačilo pogosto temelji na izpolnjevanju določenih nalog in ne na urni postavki. V vseh teh okoliščinah bi bilo treba ohraniti načelo pravičnega plačila ter upoštevati vse povezane vidike plačila, kot je kakovost opravljenega dela in nadomestilo za delovni čas (18).

11.6

Družinska podpora in socialno varstvo se po EU razlikujeta, zato je pomembno oceniti vpliv, ki ga imajo nove oblike zaposlovanja na financiranje politik družinske podpore; priznati je treba, da ena sama dostojna plača za družino z otroki morda ni dovolj.

11.7

Vprašanj, povezanih s plačami, ne smemo obravnavati ločeno od problematične povezave med plačami in davki/sistemi socialne zaščite in pomoči v manj jasno določenih delovnih razmerjih. Tudi tu je ključnega pomena jasno določiti, kdo je delodajalec in kakšen je status delojemalca.

12.1

EESO se zaveda raznolikosti sistemov po državah članicah ter meni, da je treba preučiti možnost razvoja prilagojenih socialnih modelov, ki bi lahko vključili bolj prožne trge dela ter zagotovili trajne in zadostne dohodke, potrebne za dostojno življenje. To bi bilo treba upoštevati pri razvoju evropskega stebra socialnih pravic. Izražamo zadovoljstvo, da EESO to vprašanje obravnava v ločenem mnenju.

12.2

Z večjo spremenljivostjo trga dela in naraščanjem števila delavcev, ki ne vedo vnaprej, kdaj in kje bodo delali, se povečuje nezdružljivost z nacionalnimi sistemi socialnega varstva, ki temeljijo na predpostavki, da je mogoče jasno razlikovati med statusom „zaposleni“ in „brezposelni“. Takšna nezdružljivost ne koristi niti podjetjem niti delojemalcem.

12.3

Vse večji delež delovne sile morda ne prispeva v uveljavljene sisteme socialne varnosti, kot so zavarovanja in pomoč za primer brezposelnosti ter zdravstvene in pokojninske pravice ter od njih nima koristi. To je že predmet razprave med socialnimi partnerji in vladami v nekaterih državah članicah, kjer so socialni partnerji glavni akterji, vendar je to razpravo treba razširiti po vsej EU in vanjo pritegniti lokalne oblasti, druge akterje civilne družbe, združenja in ponudnike z namenom opredelitve izvedljivih in vzdržnih političnih ukrepov, zakonodaje in dopolnilnih ukrepov, ki bodo zagotovili vključitev celotne delovne sile, tudi samozaposlenih, delavcev množice na spletu in delavcev v ekonomiji delitve, v ustrezno raven socialne zaščite.

12.4

EESO se zaveda, da med državami članicami obstajajo bistvene razlike glede sistemov socialne varnosti. Očitno je treba oceniti, ali se sistemi socialne varnosti lahko uspešno soočijo z izzivi, ki jih prinašajo nove spremembe v gospodarstvu in na trgu dela, EESO pa hkrati tudi meni, da je pomembno zaščititi prihodke in izboljšati splošno kakovost, zanesljivost, dostopnost in učinkovitost davčnih sistemov in sistemov socialnega varstva v EU, ki so v veliko državah članicah trenutno odvisni od visoke stopnje standardnih zaposlitev in z njimi povezanih prispevkov. Taka izguba učinkovitosti bi resno ogrozila strukturo evropskega socialnega modela in socialnega tržnega gospodarstva, ki temelji na močni udeležbi javnosti pri financiranju in zagotavljanju storitev splošnega pomena ter učinkovite mreže socialne varnosti.

12.5

Davčne sisteme in sisteme socialne zaščite je treba pozorno preučiti, da bi zagotovili ustrezne ravni obdavčenja in socialnih prispevkov pri vseh vrstah dohodkov, ustvarjenih bodisi v konvencionalno organiziranih sektorjih ali v ekonomiji delitve/platform. EESO meni, da bi vlogo teh platform lahko jasneje opredelili z določbami in po potrebi z zakonodajo, ki bi opredelile zaščito za zaposlene in samozaposlene ter jih vključile v sistem socialne zaščite v smislu predpisov in prispevkov. EU bi morala spodbujati in usklajevati reforme na ravni držav članic na podlagi primerov najboljših praks.

13.1

Spletne platforme so inovacija, ki je v Evropi že postala ekonomska resničnost. Trenutno pa ima veliko platform sedež zunaj EU in od vsake transakcije znotraj EU si vzamejo precejšnjo provizijo, včasih tudi do 25 % vrednosti, katere večina gre v tujino. Plačajo lahko malo ali nič davka oziroma prispevka za izobraževanje, infrastrukturo ali javne storitve v okolju, v katerem poslujejo v Evropi. Če delavci niso dejansko samozaposleni, lahko pride do neskladij pri plačevanju davkov ter prispevkov v pokojninske ali druge sisteme socialne zaščite. Treba je oceniti njihov vpliv na ustvarjanje trajnostnih delovnih mest in rasti v EU ter njihov prispevek k temu.

13.2

Evropska komisija bi morala preučiti možnosti, kako bi lahko razvoj evropskih platform spodbudili tako, da ustvarjena vrednost ostane v lokalnih gospodarstvih, in se pri tem opreti na bogato evropsko tradicijo vzajemnosti in sodelovanja pri usklajevanju trga delovne sile, ki se pogosto odvija v skupnostih in z aktivnim sodelovanjem sindikatov ter lokalnih delodajalcev. Pomembno bi bilo preučiti ukrepe, ki bi podprli podjetja pri ustvarjanju trajnostnih kakovostnih delovnih mest tudi po prvi „zagonski“ fazi, v fazi „širitve“, kjer veliko novih podjetij trenutno nima podpore.

19.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 303/64

Poročevalec:

Mindaugas MACIULEVIČIUS

1.1

EESO ugotavlja, da je nujno treba obravnavati večplastne gospodarske, okoljske in družbene posledice proizvodnje in porabe hrane, zato poziva Evropsko komisijo in države članice, naj razvijejo jasno politiko EU in izvedbeni načrt za vzpostavitev trajnostnega, odpornega, zdravega, pravičnega in podnebju prijaznega prehranskega sistema, ki bo spodbujal sodelovanje in medsebojno razumevanje vseh udeleženih v prehranski verigi. Zagotoviti je treba večjo skladnost ter povezanost političnih ciljev in instrumentov v zvezi s prehrano (npr. na področjih kmetijstva, okolja, zdravja, podnebja, zaposlovanja itd.), pri tem pa upoštevati tri stebre trajnosti.

1.2

Nujno je treba preiti k bolj trajnostnim prehranskim sistemom, ki obsegajo vse faze od proizvodnje do porabe – proizvajalci morajo pridelati več hrane in hkrati zmanjšati vpliv na okolje, potrošnike pa je treba spodbujati, naj se preusmerijo k hranljivi in zdravi prehrani z nižjim ogljičnim odtisom. EU bi morala okrepiti prizadevanje za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja OZN, saj so ti ključna podlaga za skupne ukrepe, s katerimi bi dosegli, da bi se do leta 2030 svet trajnostno prehranjeval.

1.3

EESO priznava, da noben prehranski proizvodni sistem sam zase ne bo mogel zanesljivo nahraniti svetovnega prebivalstva, lahko pa kombinacija različnih konvencionalnih, inovativnih in kmetijsko-ekoloških praks prispeva k boljšemu reševanju okoljskih in podnebnih posledic sedanjih prehranskih proizvodnih sistemov. Zlasti mešanica preciznega kmetijstva, ki vključuje nadaljnji razvoj sistemov IKT in satelitskih sistemov, ter agroekologije bi lahko dopolnila konvencionalno kmetijstvo s sklopom načel in praks za povečanje trajnosti sistemov kmetovanja, kot so boljša raba biomase, izboljšave hranjenja in mobiliziranja biomase, zagotavljanje dobre sestave tal, spodbujanje diverzifikacije posevkov in čim manjša uporaba pesticidov. Z nadaljnjim spodbujanjem zaprtih kmetijskih modelov bi lahko vzpostavili kmetijstvo, ki ne uporablja fosilnih goriv. Z reformo skupne kmetijske politike je bila uvedena kombinacija ukrepov (zelena komponenta, kmetijsko-okoljske in podnebne sheme itd.), ki lahko štejejo kot korak v pravo smer.

1.4

Za trajnostne in stalne nadaljnje naložbe v kmetijsko-okoljske tehnologije in okolju prijazne tehnike morajo imeti vsi subjekti v prehranski verigi stabilne in dostojne prihodke.

1.5

Vsi udeleženci v prehranski verigi imajo skupno odgovornost za preprečevanje in zmanjšanje živilskih odpadkov. EESO pozdravlja načrt Komisije v okviru svežnja ukrepov za krožno gospodarstvo, da se oblikuje platforma zainteresiranih strani, ki bo pomagala pri pripravi potrebnih ukrepov in širjenju dobre prakse na področju preprečevanja in zmanjševanja živilskih odpadkov. EESO poziva Komisijo, naj preuči, kako države članice vzpostavljajo hierarhijo uporabe hrane v praksi, tudi z vidika ekonomskih spodbud, ki lahko podjetjem dajejo dvoumne signale. Da bi podprl učinkovito vzpostavljanje hierarhije ravnanja z odpadki, EESO poziva tudi k reviziji Uredbe (ES) št. 1069/2009 s ciljem, da se hrana, ki ni primerna za prehrano ljudi, uporabi za krmljenje živali, kadar je to varno.

1.6

Trajnostno izbiro živil je treba spodbujati s povečevanjem njihove razpoložljivosti in dostopnosti za potrošnike. Uživanje trajnostnih živilskih proizvodov bi bilo treba spodbujati s povečanjem tržnega povpraševanja na podlagi zelenih javnih naročil ali drugih pristopov. EESO poziva države članice, naj revidirajo nacionalne prehranske smernice, da bodo odražale trajnost, in podpirajo izobraževanje o prehrani v šolskih učnih načrtih. EU bi morala spodbujati tudi označevanje izvora, oblikovanje oznak, ki bi jasno odražale trajnostni vidik živilskih proizvodov, ter vizualne oglaševalske akcije za zdravo hrano po vsej EU.

1.7

Politike EU bi morale v povezavi s posebnimi programi raziskav in inovacij ter finančnimi spodbudami za proizvajalce hrane:

1.8

Za prehod na trajnostne prehranske sisteme je potrebna celostna prehranska politika, vključena v široko zastavljeno biogospodarsko strategijo, in ne samo kmetijska politika. Namesto razprav, ki polarizirajo mnenja, je potrebno interdisciplinarno razmišljanje, ki bi združevalo generalne direktorate Komisije, široko paleto ministrstev in institucij držav članic, vključno z lokalnimi in regionalnimi vladami, in zainteresirane strani v vseh prehranskih sistemih, da bi se spopadli z medsebojno povezanimi izzivi, ki so izpostavljeni v tem mnenju. EESO upa, da bo prepoznana soodvisnost proizvodnje in porabe hrane ter da bo razvit ustrezen evropski politični pristop, ki bo vključeval različne zasebne pobude in začrtal pot k trajnosti, zdravju in odpornosti. Pomembno vlogo pa bosta v EU v prihodnosti imeli tudi skupna kmetijska politika in skupna ribiška politika.

2.1

EESO bo pripravil to mnenje na zaprosilo nizozemskega predsedstva EU, da bi izpostavil vse večjo zaskrbljenost civilne družbe glede okoljskih, zdravstvenih, gospodarskih in družbenih učinkov proizvodnje in porabe hrane ter z njimi povezanih izzivov, kako nahraniti rastoče svetovno prebivalstvo v svetu z omejenimi viri. Hrana je osrednji del vseh družb. Je odvisna od naravnih virov in hkrati nanje vpliva, poleg tega pa vpliva na javno zdravje in ima ključno vlogo v evropskem gospodarstvu, saj je največji sektor Unije glede na zaposlovanje in prispevek k BDP.

2.2

Strokovna skupina na visoki ravni za prehransko varnost in prehrano (HLPE) Odbora za svetovno prehransko varnost opredeljuje trajnostni prehranski sistem kot prehranski sistem, ki zagotavlja prehransko varnost in prehrano za vse na tak način, da ni ogrožena gospodarska, družbena in okoljska osnova za prehransko varnost in prehrano prihodnjih generacij (1). Prehod na odpornejše in trajnostne prehranske sisteme torej zadeva vse med seboj povezane dejavnosti, med katere spadajo kmetijstvo, proizvodnja, predelava, prevoz, shranjevanje, trženje in uživanje hrane. Priznava se tudi vloga svetovnih trendov potrošnje, ki narekujejo način proizvajanja hrane in vrste hrane, ki se proizvaja.

2.3

EESO bo vprašanje trajnostnih prehranskih sistemov obravnaval celostno in se bo predvsem osredotočil na okvir EU, čeprav bo obravnaval tudi zunanje učinke, saj je EU največja izvoznica in uvoznica kmetijskih in živilskih proizvodov na svetovni ravni.

2.4

Sporočilo o trajnostni prehrani je bilo predvideno za leto 2014, vendar ga je Komisija pozneje umaknila s programa dela. Nekatera od teh vprašanj se obravnavajo v akcijskem načrtu EU za krožno gospodarstvo iz decembra 2015, ki vključuje zmanjšanje živilskih odpadkov kot ključno prednostno nalogo, s čimer odraža zavezo EU in držav članic, da bodo v okviru ciljev trajnostnega razvoja OZN do leta 2030 prepolovile količino živilskih odpadkov na prebivalca na maloprodajni in potrošniški ravni ter zmanjšale izgubo hrane vzdolž proizvodne in dobavne verige (cilj trajnostnega razvoja 12.3).

3.1

Mednarodni forum OZN za vire ugotavlja, da ima med vsemi sektorji proizvodnja hrane največji okoljski vpliv z vidika porabe virov na svetovni ravni (2), čeprav je v EU ta mnogo manjši. Prehranski sistemi za proizvodnjo dušikovih gnojil, predelavo, pakiranje, prevoz in hlajenje izkoriščajo številne naravne vire, vključno s tlemi, prstjo, vodo in fosforjem ter energijo. Zato ni presenetljivo, da vplivajo tudi na okolje na svetovni ravni, med drugim na zmanjšanje biotske raznovrstnosti, krčenje gozdov, degradacijo tal, onesnaženje vode in zraka ter emisije toplogrednih plinov. Nenehno upadanje kmetijske biotske raznovrstnosti na kmetijah je še vedno zelo zaskrbljujoče (3). Večina ribjih populacij se na svetovni ravni izkorišča v celoti ali prekomerno. Za zagotavljanje stalne preskrbe z zdravo in cenovno dostopno hrano je torej treba vse te vire upravljati učinkovito in trajnostno.

3.2

Na svetovni ravni se izgubi ali zavrže tretjina hrane, proizvedene za prehrano ljudi, kar pomeni do 1,6 milijarde ton hrane, pri čemer nastane 8 % svetovnih emisij toplogrednih plinov (4). Proizvodnja hrane, ki se ne poje, povzroča več kot 20 % svetovne obremenitve za biotsko raznovrstnost, zanjo pa se porabi skoraj 30 % vseh kmetijskih zemljišč na svetu.

3.3

V EU letno zavržemo približno 100 milijonov ton hrane  (5), do leta 2020 pa se bo ta številka po napovedih povečala za 20 %, če ne bodo sprejeti preventivni ukrepi. V Evropi se hrana zametuje vzdolž celotne dobavne verige, največ pa v gospodinjstvih, po ocenah 46 % (6). Treba je omeniti, da sta si sektorja maloprodaje in proizvodnje v zadnjih letih močno prizadevala izboljšati preprečevanje živilskih odpadkov. Prizadevanja za izboljšanje trajnosti proizvodnje in dobavne verige niso smiselna, če ne bomo odločno ukrepali za zmanjšanje odpadkov.

3.4

O izgubi hrane in nastajanju živilskih odpadkov na kmetijah trenutno zelo malo vemo (7). Do izgube hrane in živilskih odpadkov pride na primer na določenih kmetijah zaradi pomanjkanja posodabljanja, preklicev naročil in nestanovitnosti cen blaga, zaradi česar prihaja do rigolanja pridelka, kadar žetev ni ekonomsko upravičena (čeprav to pozitivno vpliva na okolje, ker prispeva k vsebnosti organskih snovi v prsti), ali pa se hrana, ki je ni mogoče prodati, zavrže in kompostira. Še en velik izziv, ki bo vse pomembnejši, so učinki izrazitih podnebnih sprememb na vremenske razmere in izbruhi bolezni. Če upoštevamo še te vplive, bi lahko vsako leto marsikaj štelo za živilski odpadek. EU v primerjavi s preostalim svetom stori veliko za obravnavo tega problema, zato bi morala podpreti razširjanje svojih dobrih praks in strokovnega znanja na tem področju.

3.5

Prehranski sistemi so eden izmed razlogov za podnebne spremembe, hkrati pa lahko te znatno vplivajo nanje (8). Podnebne spremembe bodo vplivale na razpoložljivost osnovnih naravnih virov (vode, prsti), kar bo na nekaterih območjih povzročilo znatne spremembe v pogojih za proizvodnjo hrane in industrijsko proizvodnjo (9). Skrajne podnebne razmere, kot so poplave, suše, požari in močni vetrovi, ter nadaljnje širjenje s podnebjem povezanih bolezni rastlin in živali že vplivajo na proizvodnjo hrane in bodo v prihodnosti še bolj.

3.6

Danes podhranjenost v svetu soobstaja s preobiljem hrane v nekaterih delih sveta. Približno 795 milijonov ljudi je lačnih, medtem ko je število pretežkih/debelih ljudi na svetu doseglo več kot 1,4 milijarde odraslih, kar je približno 30 % vsega odraslega prebivalstva, z debelostjo povezane zdravstvene težave pa naglo naraščajo v razvitih državah in državah v razvoju (10). Te številke kažejo velika neravnovesja med proizvodnjo, dobavo in porabo hrane. Zaradi hitrega povečevanja števila prebivalstva in napovedi o 82-odstotnem povečanju svetovne porabe mesa do leta 2050 se bosta obe težavi še zaostrili (11). V zadnjih 20 letih, ko so se države po vsem svetu urbanizirale in beležile gospodarsko rast, je na področju prehrane prišlo do premika v načinu proizvodnje in porabe hrane. Prehranjevalni vzorci se po vsem svetu nagibajo k bolj sestavljenim proizvodom ter večji količini mesa in mlečnih izdelkov, sladkorja in sladkih pijač (12). Hkrati imajo ljudje bolj sedeč življenjski slog, kar prispeva k pomanjkanju telesne dejavnosti.

3.7

Živina ima v prehranskih sistemih pomembno in nepogrešljivo vlogo kot vir visokokakovostnih beljakovin in drugih hranilnih snovi, kot so vitamini in minerali. Pomembno vlogo ima tudi v ciklih hranilnih snovi na ravni kmetije in na regionalni ravni ter pri zaščiti proste in raznolike krajine, trajnih travišč in polnaravnih habitatov, pa tudi pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. Poleg tega ljudem zagotavlja dohodek, sredstva in preživetje. Hkrati je v EU tudi veliko kmetijskih površin, ki so dejansko primerne samo za pašo živine. Toda v zadnjih 50 letih se je svetovna proizvodnja mesa in jajc početverila, proizvodnja mleka pa se je več kot podvojila. V tem času se je svetovno prebivalstvo samo podvojilo (13). Treba je omeniti, da se je spremenila tudi sestava povpraševanja in da je povečanje proizvodnje mesa, mleka in jajc povezano z zvišanjem dohodkov, pri čemer so cene ostale nizke.

3.8

Če upoštevamo rastlinsko hrano, ki se prideluje za ljudi, rastlinsko krmo, ki se prideluje za živino, in pridelavo rastlin za semena in industrijske namene, kot so biogoriva, svet trenutno proizvede 1,5-krat toliko hrane, kot je je potrebno za prehrano današnjega prebivalstva, kar verjetno zadostuje, da bi nahranili svetovno prebivalstvo leta 2050. Toda zaradi sedanje količine živilskih odpadkov na svetovni ravni in pridelovanja živalske krme za zadostitev naraščajoče porabe mesa je treba proizvodnjo hrane znatno povečati. Da bi svetovno prebivalstvo trajnostno prehranjevali leta 2050 in pozneje, so potrebni kombinacija rasti produktivnosti in optimizacije obstoječih kmetijskih površin in ribištva, ki je skladna s stabilnim in kakovostnim okoljem, zdravjem in varnostjo pri delu ter socialno pravičnostjo, ter prehoda na trajnostne načine prehranjevanja ter trajnostnega zmanjšanja izgub hrane in živilskih odpadkov.

3.9

Zaradi naraščanja in nestanovitnosti cen kmetijskih proizvodov in surovin v zadnjem desetletju sta ogroženi prehranska varnost in trdnost prehranskega sistema, kar resno skrbi tako potrošnike kot proizvajalce. Po eni strani visoke končne cene proizvajalcem hrane niso prinesle višjih prihodkov, nasprotno se z zmanjšanjem ali stagnacijo prihodkov povzroča negativen pritisk na delo, kar ogroža stabilnost prihodkov vseh gospodarskih subjektov, po drugi strani pa je gospodarska kriza zmanjšala kupno moč potrošnikov. Za trajnostne in stalne nadaljnje naložbe v kmetijsko-okoljske tehnologije in podnebju prijazne tehnike morajo imeti vsi gospodarski subjekti vzdolž prehranske verige stabilne in dostojne prihodke.

3.10

Nedavni dogodki na kmetijskih trgih, zlasti v sektorju mleka, so jasen dokaz za potencialna neravnovesja, ki jih ne povzroča samo prekomerna ponudba na trgu, ampak tudi prepovedi na nekdanjih izvoznih trgih, ki jih določa politika. Stabilnost bo v prihodnosti v veliki meri odvisna od odpornosti dobavne mreže na pretrese, med katerimi so najizrazitejši podnebne spremembe. Politike EU bi morale močno spodbujati diverzifikacijo kmetij, inovativno financiranje, sheme za zavarovanje dohodka in druge inovativne instrumente za upravljanje trga, ki ščitijo pred podnebnimi pretresi in pretresi na trgu.

3.11

Na družbene učinke in učinke prerazporeditve, ki jih povzročajo cene hrane, je treba gledati z vidika proizvajalca in potrošnika. Danes si številni potrošniki ne morejo privoščiti hrane najvišje kakovosti. V zadnjih letih so se razmerja moči v prehranski verigi spremenila, kar je povzročalo vse večjo koncentracijo proizvajalcev hrane in trgovcev na drobno na trgu in s tem premik pogajalske moči predvsem v prid maloprodajnega sektorja in na škodo primarnih proizvajalcev. To vprašanje bo EESO obravnaval v ločenem mnenju o pravičnejši verigi preskrbe s hrano.

3.12

Glede na to, da je v svetovni trgovini vedno večji poudarek na dvostranskih in mega-regionalnih pogajanjih, ker krog pogajanj iz Dohe v okviru STO še vedno ni zaključen, je bistveno v celoti upoštevati okoljske in podnebne učinke, standarde kakovosti hrane in zdravstvene standarde, širše sanitarne in fitosanitarne standarde ter proizvodni proces („industrijski ekosistem“ proizvodnje, pogoji dela, kulturni kontekst proizvodnje ter odnosi med delodajalci in delojemalci). EU se mora nujno izogniti kakršni koli selitvi proizvodnje hrane v tretje države, do katere bi prišlo samo ali v glavnem zaradi tega, ker je pravna podlaga za proizvodnjo živil tam manj stroga kot v EU. Politike EU morajo imeti ključno vlogo v svetovnem merilu pri spodbujanju varne in zdrave proizvodnje hrane ter preprečevanju uvoza kakršnih koli prehrambnih izdelkov, ki niso v skladu s sanitarnimi in fitosanitarnimi standardi ali evropskimi standardi glede varnosti hrane.

3.13

Zadruge proizvajalcev že 140 let jasno dokazujejo, da so odpornejše na pretrese na kmetijskih trgih in pomagajo preprečevati selitev proizvodnje hrane, zato je bistveno, da se nadaljuje ter še okrepi sektorsko in regionalno usmerjeno spodbujanje sodelovanja med kmeti in zadrugami, zlasti majhnimi. Posebno pozornost je treba nameniti zlasti sektorjem in regijam, v katerih je sodelovanje slabo.

4.1

Da bi zmanjšali okoljski vpliv kmetijstva, akvakulture in ribištva, vključno z emisijami toplogrednih plinov, je treba spremeniti način pridelave hrane. Uporabljati je treba bolj trajnostne prakse, da bi ustavili izčrpavanje naravnih virov ter se prilagodili podnebnim spremembam in ublažili njihove učinke. Da bi izboljšali produktivnost ter hkrati povečali okoljsko trajnost in odpornost na podnebne spremembe, bi lahko uporabili več ukrepov, kot so povečanje raznovrstnosti rastlinskih sort in živalskih pasem, izboljšanje goveda z vzrejo, žlahtnjenje rastlin, izboljšanje funkcionalnosti kmetijskih ekosistemov in gospodarjenja z vodami, spodbujanje in uporaba raziskav in inovacij, izboljšanje funkcionalnosti tal, olajševanje prenosa znanja in usposabljanja ter spodbujanje tehnoloških sprememb z naložbeno podporo. Spodbujati bi bilo treba nadaljnji razvoj satelitskih sistemov EU in centrov za masovne podatke, da bi olajšali zgodnje odkrivanje in preprečevanje različnih bolezni ter bili pripravljeni na skrajne vremenske razmere. Prav tako bi bilo treba spodbujati precizno kmetovanje.

4.2

Bistveno je tudi, da se v Evropi ohrani model družinske kmetije, zato je treba spodbujati obnavljanje generacij na kmetijah za soočanje s staranjem kmečkega prebivalstva. To bi pozitivno vplivalo na ustvarjanje delovnih mest na podeželju. Pomembno je tudi ohraniti raznolikost kmetijske proizvodnje v vseh regijah EU. Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti kmetijskim regijam z omejenimi možnostmi. Treba je priznati različne vrste kmetij in v ta namen uvesti specifična ciljno usmerjena orodja.

4.3

V zadnjih letih je prišlo do reorganizacij verig preskrbe s hrano, katerih namen je ponovno povezati proizvajalce in potrošnike ter kmetijsko in živilsko proizvodnjo vrniti na lokalno raven. To vključuje kmetijstvo s podporo skupnosti, kratke oskrbovalne verige, alternativne prehranske mreže, lokalne sisteme kmetovanja in neposredno prodajo. Čeprav je ta sektor razmeroma majhen, ga je treba še naprej spodbujati, saj zelo pozitivno vpliva na prodajo sveže, kakovostne, zdrave tradicionalne hrane, kar ima pozitivne družbene in gospodarske učinke. K temu področju pomembno prispevajo tudi MSP. Treba je poudariti posebno vlogo mestnih občin, saj je treba na urbanih območjih skrbeti za potrebno infrastrukturo in ustrezne naložbe, da se proizvajalcem olajša neposredna prodaja. Poleg tega je treba spodbujati dobre prakse zasebnega sektorja, kadar je na primer takšna infrastruktura vzpostavljena na zasebno pobudo lokalnih nakupovalnih središč.

4.4

Da bi spodbudili z viri gospodarnejšo pridelavo hrane, je bila z reformo skupne kmetijske politike (SKP) uvedena kombinacija ukrepov, vključno z obvezno zeleno komponento, kmetijsko-okoljskimi shemami ter široko podporo sistema kmetijskega svetovanja in uporabnih raziskav, da bi se soočili z izzivi prehranske varnosti, podnebnih sprememb in trajnostnega upravljanja naravnih virov, hkrati pa skrbeli za podeželje in ohranjali podeželsko gospodarstvo. To se lahko šteje kot pomemben korak v pravo smer, vendar bi bilo mogoče njegovo izvajanje v smislu birokracije in pridobljenih prednosti še izboljšati.

4.5

Kar zadeva ribiško verigo, je treba zagotoviti ustrezno ravnovesje med zdravim in trajnostnim, saj je uživanje rib zdravo, toda prevelik pritisk na ribištvo pogosto povsem nasprotuje ekološki trajnosti. Reforma skupne ribiške politike iz leta 2013 bi morala prispevati k učinkovitejši rabi ribolovnih virov, zlasti z obveznim ciljem največjega trajnostnega donosa, ki je določen za vse evropske ribje staleže. Pomemben je tudi trajnostni razvoj modelov akvakulture na odprtem morju in v celinskih vodah.

4.6

V svežnju ukrepov za krožno gospodarstvo je navedena zaveza EU in njenih držav članic, da uresničijo cilj 12.3 trajnostnega razvoja OZN, in sicer prepolovitev količine živilskih odpadkov do leta 2030. Da bi podprli uresničitev tega cilja, bi morala biti hierarhija ravnanja s hrano vodilno načelo za upravljanje prehrambnih virov, to pa bi bilo treba podpreti z ekonomskimi spodbudami v vseh ustreznih politikah EU. Tako bi se izognili sedanjim razmeram, v katerih je pogosto ceneje odpeljati užitno hrano na odlagališča, kot jo pripraviti in dostaviti bankam hrane.

4.7

Za trajnostno upravljanje virov je treba tudi okrepiti prizadevanja za ponovno uporabo ostankov na tak način, da njihova vrednost ostane čim višja. Nova raziskava, v kateri bi primerjali stroške priprave hrane za ponovno razdelitev, živalsko krmo, anaerobno razgradnjo in odvoz na odlagališča v EU28, bi pripomogla k prepoznavanju vloge ekonomskih spodbud pri ustreznem izvajanju evropske hierarhije ravnanja z odpadki. Darovanje hrane, ki prihaja iz hotelskega in gostinskega sektorja, je še vedno izziv, zakonodaja v zvezi s tem pa slabo razumljena. Na tem ključnem področju bi bile evropske smernice, ki bi jih širili med gostinskimi podjetji, posebno koristne.

4.8

V svežnju ukrepov za krožno gospodarstvo je zapisano tudi, da je treba pojasniti sedanje smernice v zvezi z uporabo hrane, ki ni primerna za prehrano ljudi, za živalsko krmo. S trdno zakonodajo, ki bi urejala nove tehnologije za sterilizacijo živilskih odpadkov na centralizirani industrijski ravni, bi lahko zagotovili mikrobiološko varnost živalske krme, hkrati pa ustvarili nova delovna mesta in priložnosti za naložbe ter izkoristili okoljske koristi učinkovitejše uporabe hierarhije za ravnanje z odpadki.

4.9

Ker sta potrošniška osveščenost in sprejemanje bistveni, je treba zagotoviti učne materiale v zvezi s hrano, prehransko trajnostjo in živilskimi odpadki, ki bi izboljšali vrednotenje živil in pripomogli k sistemskim spremembam vedenja. Na voljo so že moduli za osnovne in srednje šole ter univerze in posebni programi v kmetijskem, proizvodnem in gostinskem sektorju, ki temeljijo na široki paleti primerov dobre prakse.

4.10

EU že več let proaktivno spodbuja dejavnosti za zmanjšanje živilskih odpadkov. Zgled EU pri uresničevanju cilja 12.3 bo ključnega pomena za uspešno uresničevanje cilja na svetovni ravni, na primer z razširjanjem evropskih dobrih praks ter strokovnega znanja.

4.11

Učinek podnebnih sprememb je opazen v vseh razsežnostih prehranske varnosti – ne le pri donosih in pridelkih, temveč tudi na področjih zdravja kmetov, širjenja škodljivcev in bolezni, izgube biotske raznovrstnosti, nestabilnosti prihodkov, kakovosti vode itd. Zaskrbljujoča je lahko tudi izguba ornih zemljišč zaradi degradacije tal in urbanizacije kmetijskih zemljišč, zato je treba nujno ohraniti prednostni cilj, da se zemlja uporablja za pridelavo hrane. Institucije in zasebni sektor imajo bistveno vlogo pri zagotavljanju odpornosti prehranskih sistemov, na primer s krepitvijo programov socialnega varstva za zmanjšanje pretresov v gospodinjstvih ter zagotavljanjem stalnih naložb v nizkoogljične tehnologije v kmetijskem in živilskem sektorju; izboljšanjem diverzifikacije pridelkov in razvojem genskih virov; naložbami v odporen kmetijski razvoj na kmetijah in zunaj njih ter uvajanjem sistemov za učinkovitejše obvladovanje tveganj v zvezi s podnebnimi spremembami.

4.12

Ob upoštevanju gospodarskega stebra trajnosti morajo Komisija in države članice obravnavati možnosti za blaženje podnebnih sprememb in sekvestracijo, hkrati pa zagotavljati vsa sredstva finančne podpore za izvajanje in spodbujanje inovativnih mehanizmov sodelovanja v javno-zasebnih partnerstvih. Sliko o vplivu prehranskih sistemov na podnebne spremembe bi dopolnili dodatni kazalniki v zvezi s povečanjem produktivnosti v kmetijstvu, obstoječimi zemljišči, načini prehranjevanja ter izgubami hrane in živilskimi odpadki.

4.13

Odločitev za zdravo hrano je pogosto trajnostna odločitev (14), še posebej če gre za uravnoteženo prehrano. Uživanje več sezonske, lokalne in raznolike rastlinske hrane na primer koristi zdravju in okolju. Z bolj zdravimi prehranskimi vzorci se zmanjšajo tudi tveganje za kronične bolezni, stroški zdravstvenega varstva in upad delovne produktivnosti v gospodarstvu. Potrebna so načela za razvoj smernic za zdravo in trajnostno prehrano, o katerih bi lahko razmislile države članice. Če javne ustanove, kot so šole in bolnišnice, sprejmejo smernice za prehrano in javna naročila, te neposredno vplivajo na potrošnjo. Priznati je treba tudi, da v svetu prihaja do premika na prehranskem področju, EU pa je pozitiven model trajnostnih načinov prehranjevanja. Pri tem je lahko dober zgled „fleksitarijanski“ pristop, tj. zmanjšanje porabe mesa vsaj enkrat na teden, ki ga na primer spodbuja Nizozemska.

4.14

Pobude, kot je načrt EU za šolsko prehrano, ki vključujejo prehransko svetovanje in razdeljevanje hranljivih proizvodov, prispevajo k bolj uravnoteženim načinom prehranjevanja. Komisija bi morala pozvati države članice, naj spodbujajo zdravo in trajnostno uživanje hrane. Po vsej EU bi bilo treba spodbujati vizualne oglaševalske akcije za zdravo hrano; to bi bil lahko tudi dober način za povečanje lokalne porabe v času pretresov na svetovnih trgih.

4.15

Potrošniki se vedno bolj navajajo na kupovanje poceni živilskih izdelkov, zato je treba znova poudariti dejansko vrednost hrane. Pri poceni izdelkih niso upoštevani zunanji učinki, kot so stroški čiščenja vode. Kot je bilo navedeno že prej, je v šolah potrebno izobraževanje o prehrani skupaj z razumevanjem zdravih prehranskih vzorcev in osnovnimi kuharskimi veščinami, ki lahko pripomorejo k zdravju z doma pripravljenimi obroki v skladu s prehranskimi priporočili, ter zmanjšanjem količine živilskih odpadkov.

4.16

Omeniti je treba, da je nizozemsko ministrstvo za zdravje, socialo in šport pripravilo sporazum o izboljšanju sestave hrane s sektorskimi združenji proizvajalcev, trgovcev na drobno, delavcev v sektorju priprave in dostave hrane ter gostinskih delavcev, da bi bili izdelki bolj zdravi in bi omogočili, da bi bila zdrava izbira najenostavnejša. Sporazum vključuje ambiciozne cilje glede postopnega zmanjšanja vsebnosti soli, nasičenih maščob in kalorij v živilih do leta 2020, tako da bi bile zaznavne spremembe okusov čim manjše (15). V tem mnenju EESO poziva k izvajanju okvira EU za nacionalne pobude o izbranih hranilnih snoveh, in sicer nedavno sprejete priloge o dodanih sladkorjih.

4.17

Razvoj proizvodov in trga ter oblikovanje ključnih partnerstev lahko pripomorejo k temu, da bodo bolj zdrave in trajnostne izbire tudi preproste in privlačne. Gospodarstvo in civilna družba bi morali preučiti in izkoristiti priložnosti za povečanje potrošnje sezonskega in lokalnega sadja in zelenjave ter drugih proizvodov, ki so naravno bogati z vlakninami, kot so živila iz polnovrednih žit ali stročnice. Začetek tega je, da je OZN letošnje leto razglasila za mednarodno leto stročnic.