25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/1

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/2

—

funkcijo predsednika Splošnega sodišča opravlja predsednik M. Jaeger,

—

funkcijo podpredsednika Splošnega sodišča opravlja podpredsednik H. Kanninen,

—

funkcije predsednikov senatov petih in treh sodnikov opravljajo podpredsednik H. Kanninen, predsednica senata M. E. Martins Ribeiro in predsedniki senatov S. Papasavvas, M. Prek, A. Dittrich, S. Frimodt Nielsen, M. van der Woude, D. Gratsias in G. Berardis,

—

še naprej veljajo sklep o razporeditvi sodnikov v senate z dne 23. oktobra 2013 (UL 2013, C 344, str. 2), kakor je bil nazadnje spremenjen s sklepom z dne 9. junija 2016 (UL 2016, C 243, str. 2), sklepa z dne 13. maja 2015 o sestavi velikega senata in načinu določitve sodnika, ki bo nadomeščal zadržanega sodnika (UL 2015, C 213, str. 2) in sklepa z dne 23. septembra 2013 o merilih za dodelitev zadev senatom in sestavi pritožbenega senata (UL 2013, C 313, str. 4 in 5).

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/3

1.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU ter načeli enakega obravnavanja in učinkovitosti je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni zakonodaji o igrah na srečo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki določa izvedbo novega javnega razpisa za podelitev koncesij za krajše obdobje od obdobja prej podeljenih koncesij zaradi preureditve sistema s časovno uskladitvijo prenehanja koncesij.

2.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta omejevalni nacionalni določbi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki koncesionarju iger na srečo nalaga, da ob prenehanju dejavnosti zaradi poteka trajanja koncesije neodplačno prenese uporabo materialnih in nematerialnih sredstev, katerih lastnik je in ki tvorijo mrežo za upravljanje in pobiranje stav, če ta omejitev presega, kar je nujno za uresničitev dejansko zastavljenega cilja iz te določbe, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/4

1.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU ter načeli enakega obravnavanja in učinkovitosti je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi iger na srečo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki zaradi preureditve sistema koncesij s časovno uskladitvijo zapadlosti določa izvedbo novega javnega razpisa za koncesije, ki so podeljene za krajše obdobje od obdobja prej podeljenih koncesij.

2.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni omejevalni določbi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki koncesionarja za igre na srečo zavezuje, da ob prenehanju dejavnosti zaradi poteka koncesijskega obdobja neodplačno prenese uporabo materialne in nematerialne lastnine, ki tvori mrežo za upravljanje in pobiranje stav, ker ta omejitev presega to, kar je nujno za uresničitev cilja, ki se s to določbo dejansko uresničuje, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/4

1.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU ter načeli enakega obravnavanja in učinkovitosti je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi iger na srečo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki zaradi preureditve sistema koncesij s časovno uskladitvijo zapadlosti določa izvedbo novega javnega razpisa za koncesije, ki so podeljene za krajše obdobje od obdobja prej podeljenih koncesij.

2.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni omejevalni določbi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki koncesionarja za igre na srečo zavezuje, da ob prenehanju dejavnosti zaradi poteka koncesijskega obdobja neodplačno prenese uporabo materialne in nematerialne lastnine, ki tvori mrežo za upravljanje in pobiranje stav, ker ta omejitev presega to, kar je nujno za uresničitev cilja, ki se s to določbo dejansko uresničuje, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/5

1.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU ter načeli enakega obravnavanja in učinkovitosti je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi iger na srečo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki zaradi preureditve sistema koncesij s časovno uskladitvijo zapadlosti določa izvedbo novega javnega razpisa za koncesije, ki so podeljene za krajše obdobje od obdobja prej podeljenih koncesij.

2.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni omejevalni določbi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki koncesionarja za igre na srečo zavezuje, da ob prenehanju dejavnosti zaradi poteka koncesijskega obdobja neodplačno prenese uporabo materialne in nematerialne lastnine, ki tvori mrežo za upravljanje in pobiranje stav, ker ta omejitev presega to, kar je nujno za uresničitev cilja, ki se s to določbo dejansko uresničuje, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/6

1.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU ter načeli enakega obravnavanja in učinkovitosti je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi iger na srečo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki zaradi preureditve sistema koncesij s časovno uskladitvijo zapadlosti določa izvedbo novega javnega razpisa za koncesije, ki so podeljene za krajše obdobje od obdobja prej podeljenih koncesij.

2.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni omejevalni določbi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki koncesionarja za igre na srečo zavezuje, da ob prenehanju dejavnosti zaradi poteka koncesijskega obdobja neodplačno prenese uporabo materialne in nematerialne lastnine, ki tvori mrežo za upravljanje in pobiranje stav, ker ta omejitev presega to, kar je nujno za uresničitev cilja, ki se s to določbo dejansko uresničuje, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/7

1.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU ter načeli enakega obravnavanja in učinkovitosti je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni zakonodaji o igrah na srečo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki določa izvedbo novega javnega razpisa za podelitev koncesij za krajše obdobje od obdobja prej podeljenih koncesij zaradi preureditve sistema s časovno uskladitvijo prenehanja koncesij.

2.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta omejevalni nacionalni določbi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki koncesionarju iger na srečo nalaga, da ob prenehanju dejavnosti zaradi poteka trajanja koncesije neodplačno prenese uporabo materialnih in nematerialnih sredstev, katerih lastnik je in ki tvorijo mrežo za upravljanje in pobiranje stav, če ta omejitev presega, kar je nujno za uresničitev dejansko zastavljenega cilja iz te določbe, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/7

1.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU ter načeli enakega obravnavanja in učinkovitosti je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi iger na srečo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki zaradi preureditve sistema koncesij s časovno uskladitvijo zapadlosti določa izvedbo novega javnega razpisa za koncesije, ki so podeljene za krajše obdobje od obdobja prej podeljenih koncesij.

2.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni omejevalni določbi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki koncesionarja za igre na srečo zavezuje, da ob prenehanju dejavnosti zaradi poteka koncesijskega obdobja neodplačno prenese uporabo materialne in nematerialne lastnine, ki tvori mrežo za upravljanje in pobiranje stav, ker ta omejitev presega to, kar je nujno za uresničitev cilja, ki se s to določbo dejansko uresničuje, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/8

1.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU ter načeli enakega obravnavanja in učinkovitosti je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi iger na srečo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki zaradi preureditve sistema koncesij s časovno uskladitvijo zapadlosti določa izvedbo novega javnega razpisa za koncesije, ki so podeljene za krajše obdobje od obdobja prej podeljenih koncesij.

2.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni omejevalni določbi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki koncesionarja za igre na srečo zavezuje, da ob prenehanju dejavnosti zaradi poteka koncesijskega obdobja neodplačno prenese uporabo materialne in nematerialne lastnine, ki tvori mrežo za upravljanje in pobiranje stav, ker ta omejitev presega to, kar je nujno za uresničitev cilja, ki se s to določbo dejansko uresničuje, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/9

1.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU ter načeli enakega obravnavanja in učinkovitosti je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi iger na srečo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki zaradi preureditve sistema koncesij s časovno uskladitvijo zapadlosti določa izvedbo novega javnega razpisa za koncesije, ki so podeljene za krajše obdobje od obdobja prej podeljenih koncesij.

2.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni omejevalni določbi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki koncesionarja za igre na srečo zavezuje, da ob prenehanju dejavnosti zaradi poteka koncesijskega obdobja neodplačno prenese uporabo materialne in nematerialne lastnine, ki tvori mrežo za upravljanje in pobiranje stav, ker ta omejitev presega to, kar je nujno za uresničitev cilja, ki se s to določbo dejansko uresničuje, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/10

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/10

1.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU ter načeli enakega obravnavanja in učinkovitosti je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi iger na srečo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki zaradi preureditve sistema koncesij s časovno uskladitvijo zapadlosti določa izvedbo novega javnega razpisa za koncesije, ki so podeljene za krajše obdobje od obdobja prej podeljenih koncesij.

2.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni omejevalni določbi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki koncesionarja za igre na srečo zavezuje, da ob prenehanju dejavnosti zaradi poteka koncesijskega obdobja neodplačno prenese uporabo materialne in nematerialne lastnine, ki tvori mrežo za upravljanje in pobiranje stav, ker ta omejitev presega to, kar je nujno za uresničitev cilja, ki se s to določbo dejansko uresničuje, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/11

1.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU ter načeli enakega obravnavanja in učinkovitosti je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi iger na srečo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki zaradi preureditve sistema koncesij s časovno uskladitvijo zapadlosti določa izvedbo novega javnega razpisa za koncesije, ki so podeljene za krajše obdobje od obdobja prej podeljenih koncesij.

2.

Člena 49 PDEU in 56 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni omejevalni določbi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki koncesionarja za igre na srečo zavezuje, da ob prenehanju dejavnosti zaradi poteka koncesijskega obdobja neodplačno prenese uporabo materialne in nematerialne lastnine, ki tvori mrežo za upravljanje in pobiranje stav, ker ta omejitev presega to, kar je nujno za uresničitev cilja, ki se s to določbo dejansko uresničuje, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/12

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/13

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/13

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/14

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/14

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/14

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/15

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/15

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/15

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/16

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/16

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/16

1.

Ali je mogoče šteti, da je ravnanje nacionalnega organa, ki je v okviru javnega razpisa za naročilo v vrednosti, ocenjeni na 3 milijone EUR – na podlagi častne izjave, ki jo je predložil ponudnik, in informacije banke, da je lahko zadevna oseba pridobila poseben bančni kredit brez namembnostne vezi v mejnem znesku, ki je presegal vrednost javnega naročila – menil, da niso izpolnjene zahteve iz obvestila o razpisu, povezane z ekonomsko in finančno sposobnostjo ponudnika, v skladu s členom 47, zlasti z njegovima odstavkoma 1(a) in 4, Direktive 2004/18/ES (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev?

2.

Ali je lahko položaj na trgu bančnih storitev države članice – kadar banka v svojem zavezujočem dogovoru o zagotovitvi kredita za odobritev finančnih sredstev postavi pogoje, določene v kreditni pogodbi, ki med postopkom oddaje javnega naročila niso podrobneje navedeni – v skladu s členom 47(5) Direktive 2004/18/ES utemeljen razlog, zaradi katerega ponudnik ne more predložiti dokumentov, ki jih zahteva naročnik, oziroma ali lahko v takem položaju ekonomsko in finančno sposobnost dokaže s častno izjavo, ki potrjuje obstoj zadovoljivega kreditnega razmerja z banko?

3.

Ali je v okviru sodnega nadzora nad odločitvijo nacionalnega organa za javna naročila, da se izključi posamezen ponudnik, mogoče to, da je izbrani ponudnik skoraj v celoti izvedel več naročil, šteti za objektivno oviro, zaradi katere nacionalno sodišče ne more izvajati vsebine določbe člena 47(1) in (2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členoma 1(1) in 2(3), (6), (7) in (8) Direktive Sveta 89/665/EGS (2) z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje?

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/17

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/17

1.

Ali je treba člen 1(1) Direktive 2003/49/ES (1) v povezavi s členom 1(4) te direktive razlagati tako, da pomenita, da je družba, ki je rezidentka v državi članici, navedeni v členu 3 te direktive, če v okoliščinah, kakršne so v tej zadevi, prejme obresti od hčerinske družbe v drugi državi članici, „upravičeni lastnik“ v smislu te direktive?

2.

Ali je pogoj za to, da se država članica lahko sklicuje na člen 5(1) Direktive o uporabi nacionalnih določb za preprečevanje goljufij ali zlorab ali na člen 5(2) Direktive, ta, da je treba sprejeti posebne nacionalne določbe za prenos člena 5 te direktive v nacionalni pravni red ali da mora nacionalno pravo vsebovati splošne določbe ali načela v zvezi goljufijami, zlorabami in izogibanji plačil davkov, ki se jih lahko razlaga skladno s členom 5?

3.

Ali je določba konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, ki sta jo po zgledu vzorčne davčne konvencije OECD sklenili državi članici, v skladu s katero je obdavčitev obresti odvisna od tega, ali se prejemnika obresti šteje za upravičenega lastnika obresti, določba za preprečevanje goljufij na podlagi sporazuma v smislu člena 5 Direktive?

4.

Ali gre za zlorabo v smislu Direktive 2003/49/ES, če se v državi članici, katere rezident je plačnik obresti, davek od obresti odbije, medtem ko v državi članici, katere rezident je prejemnik obresti, obresti niso obdavčene?

5.

Ali mora država članica, ki ne želi priznati, da je družba v drugi državi članici upravičeni lastnik obresti, in trdi, da je družba v drugi državi članici t.i. umetna obvodna družba, na podlagi Direktive 2003/49/ES ali člena 10 ES navesti, koga v tem primeru šteje za upravičenega lastnika?

6.

Če se za družbo rezidentko države članice (matična družba) dejansko šteje, da na podlagi Direktive 2003/49/ES ni oproščena plačila davka pri viru od obresti, ki jih je prejela od družbe, ki je rezidentka druge države članice (hčerinska družba), in se za matično družbo te družbe šteje, da ima omejeno davčno obveznost glede teh obresti v tej državi članici, ali člen 43 ES v povezavi s členom 48 ES izključuje zakonodajo, po kateri zadnjenavedena država članica od družbe, ki mora davek odtegniti pri viru (hčerinska družba), zahteva plačilo zamudnih obresti v primeru zamujenega plačila terjatve iz naslova davčnega odtegljaja po višji obrestni meri, kot je zamudna obrestna mera, ki jo ta država uporablja pri terjatvah za plačilo davka na dohodek pravnih oseb (vključno s prihodki od obresti) nasproti družbam rezidentkam iste države članice?

7.

Če se za družbo rezidentko države članice (matična družba) dejansko šteje, da na podlagi Direktive 2003/49/ES ni oproščena plačila davka pri viru od obresti, ki jih je prejela od družbe, ki je rezidentka druge države članice (hčerinska družba), in se za matično družbo te družbe šteje, da je davčni zavezanec z omejeno davčno obveznostjo glede plačila davka od teh obresti v tej državi članici, ali člen 43 ES v povezavi s členom 48 ES (ali členom 56 ES), posebej ali skupaj, izključujejo zakonodajo, na podlagi katere:

Sodišče EU se prosi, da odgovor na vprašanje št. 6 vključi v odgovor na vprašanje št. 7.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/20

1.

Ali je pogoj za sklicevanje države članice na člen 1(2) Direktive, (1) ki se nanaša na uporabo nacionalnih določb, ki so potrebne za preprečevanje goljufij in zlorab, to, da je zadevna država članica sprejela specifično nacionalno določbo s katero prenaša člen 1(2) Direktive ali da nacionalno pravo vsebuje splošne določbe ali načela glede goljufije in zlorab, ki jih je mogoče razlagati v skladu s členom 1(2)?

2.

Ali je določba konvencije o izogibanju dvojnega obdavčenja, ki jo skleneta dve državi članici in je sestavljena v skladu s vzorčno davčno konvencijo OECD, v skladu s katero je obdavčitev razdeljenih dividend odvisna od tega, ali se prejemnik dividend šteje za upravičenega lastnika dividend, določba konvencije za preprečevanje zlorab, ki je zajeta s členom 1(2) Direktive?

3.

V primeru, da bi Sodišče pritrdilno odgovorilo na drugo vprašanje: ali so nacionalna sodišča pristojna za opredelitev, kaj je zajeto s pojmom „upravičeni lastnik“, ali je treba ta pojem v okviru uporabe Direktive 90/435/EGS razlagati tako, da pomeni, da je treba temu pojmu, ki je predmet odločanja Sodišča EU, pripisati specifičen pomen v pravu EU?

4.

V primeru, da bi Sodišče pritrdilno odgovorilo na drugo vprašanje, na tretje vprašanje pa, da nacionalna sodišča niso pristojna za opredelitev tega kaj zajema pojem „upravičeni lastnik“: ali je treba ta pojem torej razlagati tako, da je družba, ki je rezidentka v državi članici in ki v okoliščinah kot so v tej zadevi prejme dividende od hčerinske družbe iz druge države članice, „upravičeni lastnik“ teh dividend v skladu z razlago tega pojma po pravu EU?

5.

Ali je ob predpostavki, da gre za „notranje določbe, ki so potrebne za preprečevanje goljufij ali zlorab“ v smislu člena 1(2) Direktive 90/435/EGS, da je dividende družba (A), ki je rezidentka v državi članici, razdelila matični družbi (B) iz druge države članice in so bile potem prenesene na matično družbo te družbe (C), ki je rezidentka zunaj EU/EGP, ki pa je sredstva razdelila svoji matični družbi (D), ki je ravno tako rezidentka zunaj EU/EGS, da med prvo navedeno državo in državo, katere rezidentka je družba C ni bila sklenjena konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja, da je bila med prvo navedeno državo in državo, katere rezidentka je družba D, sklenjena konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja, in da prvo navedena država v skladu svojo zakonodajo torej ne bi imela terjatve iz naslova davka pri viru od dividend, ki jih je družba A izplačala družbi D, če bi bila družba D neposredna lastnica družbe A, podana zloraba v smislu Direktive, tako da ta družbe B ne varuje?

6.

Če se za družbo, ki je rezidentka v državi članici (matična družba) dejansko šteje, da ni oproščena davka pri viru v skladu s členom 1(2) Direktive 90/435/EGS glede dividend, ki jih je prejela od družbe, ki je rezidentka v drugi državi članici (hčerinska družba), ali člen 49 PDEU v povezavi s členom 54 PDEU nasprotuje zakonodaji, v skladu s katero slednja država članica obdavči dividende matične družbe, ki je rezidentka v drugi državi članici, pri čemer zadevna država članica šteje, da so matične družbe, ki so rezidentke v tej državi, v sicer podobnih okoliščinah oproščene davka na take dividende?

7.

Če se za družbo, ki je rezidentka v državi članici (matična družba) dejansko šteje, da ni oproščena davka pri viru v skladu s členom 1(2) Direktive 90/435/EGS glede dividend, ki jih je prejela od družbe, ki je rezidentka v drugi državi članici (hčerinska družba), za matično družbo v prvonavedeni državi članici pa se šteje da ima omejeno davčno obveznost za zadevne dividende v tej državi članici: ali člen 49 PDEU v povezavi s členom 54 PDEU nasprotuje zakonodaji, v skladu s katero slednja država članica od družbe, ki je dolžna izvesti odtegljaj davka pri viru (hčerinska družba) zahteva, da plača zamudne obresti v primeru zamude pri plačilu terjatve iz naslova davka pri viru po višji obrestni meri kot velja za zamudne obresti, ki jih država članica določa v zvezi z zahtevki za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb proti družbi, ki je rezidentka v isti državi članici?

8.

Ali mora, v primeru, da bi Sodišče pritrdilno odgovorilo na drugo vprašanje, na tretje vprašanje pa, da nacionalna sodišča niso pristojna za opredelitev tega kaj zajema pojem „upravičeni lastnik“ in če se za družbo (matična družba), ki je rezidentka v državi članici, na tej podlagi ne more šteti, da je oproščena davka pri viru na podlagi Direktive 90/435/EGS glede dividend, ki jih je prejela od družbe, ki je rezidentka v drugi državi članici (hčerinska družba), zadnje navedena država članica v skladu z Direktivo 90/435/EGS ali členom 4(3) PEU navesti, koga v tem primeru šteje za upravičenega lastnika?

9.

Če se za družbo, ki je rezidentka v državi članici (matična družba) dejansko šteje, da ni oproščena davka pri viru v skladu z Direktivo Sveta 90/435/EGS glede dividend, ki jih je prejela od družbe, ki je rezidentka v drugi državi članici (hčerinska družba): ali člen 49 PDEU v povezavi s členom 54 PDEU (ali členom 63 PDEU), posebej ali skupaj, nasprotujejo zakonodaji, na podlagi katere:

Sodišče EU naj na odgovor na šesto in sedmo vprašanje vključi v odgovor na deveto vprašanje.

10.

Ali člen 63 PDEU v okoliščinah, v katerih:

nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero država članica, v kateri je hčerinska družba, obdavči zadevne dividende ob tem, da zadevna država članica šteje, da so družbe, ki so rezidentke na njenem ozemlju in ki izpolnjujejo zahtevo po lastništvu kapitala iz Direktive 90/435/EGS, torej, da ima v davčnem letu 2011 vsaj 10 % kapitala družbe, ki razdeli dividende oproščena davka na take dividende?

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/22

1.

Ali je pogoj za sklicevanje države članice na člen 1(2) Direktive (1), ki se nanaša na uporabo notranjih določb, ki so potrebne za preprečevanje goljufij in zlorab, to, da je zadevna država članica sprejela specifično nacionalno določbo s katero prenaša člen 1(2) Direktive ali da nacionalno pravo vsebuje splošne določbe ali načela glede goljufije in zlorab, ki jih je mogoče razlagati v skladu s členom 1(2)?

2.

Ali je določba konvencije o izogibanju dvojnega obdavčenja, ki jo skleneta dve državi članici in je sestavljena v skladu s Vzorčno davčno konvencijo OECD, v skladu s katero je obdavčitev razdeljenih dividend odvisna od tega, ali se prejemnik dividend šteje za upravičenega lastnika dividend, določba konvencije za preprečevanje zlorab, ki je zajeta s členom 1(2) Direktive?

3.

V primeru, da bi Sodišče pritrdilno odgovorilo na drugo vprašanje: ali so nacionalna sodišča pristojna za opredelitev, kaj je zajeto s pojmom „upravičeni lastnik“, ali je treba ta pojem v okviru uporabe Direktive 90/435/EGS razlagati tako, da pomeni, da je treba temu pojmu, ki je Sodišču EU predložen v okviru predhodnega odločanja, pripisati specifičen pomen v pravu EU?

4.

V primeru, da bi Sodišče pritrdilno odgovorilo na drugo vprašanje, na tretje vprašanje pa, da nacionalna sodišča niso pristojna za opredelitev tega kaj zajema pojem „upravičeni lastnik“: ali je treba ta pojem torej razlagati tako, da je družba, ki je rezidentka v državi članici in ki v okoliščinah kot so v tej zadevi prejme dividend od hčerinske družbe iz druge države članice, „upravičeni lastnik“ teh dividend v skladu z razlago tega pojma po pravu EU?

5.

Ali je ob predpostavki, da gre za „notranje določbe, ki so potrebne za preprečevanje goljufij ali zlorab“ v smislu člena 1(2) Direktive 90/435/EGS, da je dividende družba (A), ki je rezidentka v državi članici, razdelila matični družbi (B) iz druge države članice in so bile potem prenesene na matično družbo te družbe (C), ki je rezidentka zunaj EU/EGP, ki pa je sredstva razdelila svoji matični družbi (D), ki je ravno tako rezidentka zunaj EU/EGS, da med prvo navedeno državo in državo, katere rezidentka je družba C ni bila sklenjena konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja, da je bila med prvo navedeno državo in državo, katere rezidentka je družba D, sklenjena konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja, in da prvo navedena država v skladu svojo zakonodajo torej ne bi imela terjatve iz naslova davka pri viru od dividend, ki jih je družba A izplačala družbi D, če bi bila družba D neposredna lastnica družbe A, podana zloraba v smislu Direktive, tako da ta družbe B ne varuje?

6.

Če se za družbo, ki je rezidentka v državi članici (matična družba) dejansko šteje, da ni oproščena davka pri viru v skladu s členom 1(2) Direktive 90/435/EGS glede dividend, ki jih je prejela od družbe, ki je rezidentka v drugi državi članici (hčerinska družba), ali člen 43 ES v povezavi s členom 48 ES (in/ali členom 56 ES) nasprotuje zakonodaji, v skladu s katero slednja država članica obdavči dividende matične družbe, ki je rezidentka v drugi državi članici, pri čemer zadevna država članica šteje, da so matične družbe, ki so rezidentke v tej državi, v sicer podobnih okoliščinah oproščene davka na take dividende?

7.

Če se za družbo, ki je rezidentka v državi članici (matična družba) dejansko šteje, da ni oproščena davka pri viru v skladu s členom 1(2) Direktive 90/435/EGS glede dividend, ki jih je prejela od družbe, ki je rezidentka v drugi državi članici (hčerinska družba), za matično družbo v prvo navedeni državi članici pa se šteje da ima omejeno davčno obveznost za zadevne dividende v tej državi članici: ali člen 43 ES v povezavi s členom 48 ES (in/ali členom 56 ES) nasprotuje zakonodaji, v skladu s katero slednja država članica od družbe, ki je dolžna izvesti odtegljaj davka pri viru (hčerinska družba) zahteva, da plača zamudne obresti v primeru zamude pri plačilu terjatve iz naslova davka pri viru po višji obrestni meri kot velja za zamudne obresti, ki jih država članica določa v zvezi z zahtevki za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb proti družbi, ki je rezidentka v isti državi članici?

8.

Ali mora, v primeru, da bi Sodišče pritrdilno odgovorilo na drugo vprašanje, na tretje vprašanje pa, da nacionalna sodišča niso pristojna za opredelitev tega kaj zajema pojem „upravičeni lastnik“ in če se za družbo (matična družba), ki je rezidentka v državi članici, na tej podlagi ne more šteti, da je oproščena davka pri viru na podlagi Direktive 90/435/EGS glede dividend, ki jih je prejela od družbe, ki je rezidentka v drugi državi članici (hčerinska družba), zadnje navedena država članica v skladu z Direktivo 90/435/EGS ali členom 10 ES navesti koga v tem primeru šteje za upravičenega lastnika?

9.

Če se za družbo, ki je rezidentka v državi članici (matična družba) dejansko šteje, da ni oproščena davka pri viru v skladu s členom 1(2) Direktive Sveta 90/435/EGS glede dividend, ki jih je prejela od družbe, ki je rezidentka v drugi državi članici (hčerinska družba): ali člen 43 ES v povezavi s členom 48 ES (ali členom 56 ES), posebej ali skupaj, nasprotujejo zakonodaji, na podlagi katere:

10.

Ali člen 56 ES v okoliščinah, v katerih:

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/25

1.

Ali je treba člen 1(1) Direktive 2003/49/ES (1) v povezavi s členom 1(4) te direktive razlagati tako, da pomenita, da je družba, ki je rezidentka v državi članici v smislu člena 3 te direktive, če v okoliščinah, kakršne so v tej zadevi, prejme obresti od hčerinske družbe v drugi državi članici, „upravičeni lastnik“ teh obresti v smislu te direktive?

2.

Ali je pogoj za to, da se država članica lahko sklicuje na člen 5(1) Direktive o uporabi nacionalnih določb za preprečevanje goljufij ali zlorab ali na člen 5(2) Direktive, ta, da je zadevna država članica sprejela posebne nacionalne določbe za prenos člena 5 te direktive ali da mora nacionalno pravo vsebovati splošne določbe ali načela v zvezi goljufijami, zlorabami in izogibanji plačil davkov, ki se jih lahko razlaga skladno s členom 5?

3.

Ali je določba konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, ki sta jo po zgledu vzorčne davčne konvencije OECD sklenili državi članici, v skladu s katero je obdavčitev obresti odvisna od tega, ali se prejemnika obresti šteje za upravičenega lastnika obresti, določba za preprečevanje zlorab na podlagi sporazuma v smislu člena 5 Direktive?

4.

Ali je zloraba itd. na podlagi Direktive 2003/49/ES podana, če država članica, katere rezident je plačnica obresti, dopušča davčni odbitek obresti, medtem ko obresti v državi članici, v kateri je rezidentka prejemnica obresti, niso obdavčene?

5.

Ali je družba, ki je rezidentka v Luxembourgu in je ustanovljena ter registrirana v skladu z luksemburškim pravom družb kot „société en commandite par actions“ (S.C.A.) in opredeljena tudi kot „société d’investissement en capital à risque“ (SICAR) na podlagi luksemburškega zakona z dne 15. junija 2004 o družbah za investicije v tvegani kapital (SICAR) zajeta z Direktivo 2003/49/ES?

6.

Ali mora država članica, ki ne želi priznati, da je družba v drugi državi članici upravičeni lastnik obresti, in trdi, da je družba v drugi državi članici t. i. umetna obvodna družba, na podlagi Direktive 2003/49/ES ali člena 10 ES navesti koga v tem primeru šteje za upravičenega lastnika?

7.

Če se za družbo rezidentko države članice (matična družba) dejansko šteje, da na podlagi Direktive 2003/49/ES ni oproščena plačila davka pri viru od obresti, ki jih je prejela od družbe, ki je rezidentka druge države članice (hčerinska družba), in se za matično družbo te zadnjenavedene družbe šteje, da ima omejeno davčno obveznost glede teh obresti v tej državi članici, ali člen 43 ES v povezavi s členom 48 ES nasprotuje zakonodaji, po kateri zadnjenavedena država članica od družbe, ki mora davek odtegniti pri viru (hčerinska družba), zahteva plačilo zamudnih obresti v primeru zamujenega plačila terjatve iz naslova davčnega odtegljaja po višji obrestni meri, kot je zamudna obrestna mera, ki jo ta država uporablja pri terjatvah za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb (vključno s prihodki od obresti) nasproti družbam, rezidentkam iste države članice?

8.

Če se za družbo rezidentko države članice (matična družba) dejansko šteje, da na podlagi Direktive 2003/49/ES ni oproščena plačila davka pri viru od obresti, ki jih je prejela od družbe, ki je rezidentka druge države članice (hčerinska družba), in se za matično družbo te zadnjenavedene družbe šteje, da je davčni zavezanec z omejeno davčno obveznostjo glede plačila davka od teh obresti v tej državi članici, ali člen 43 ES v povezavi s členom 48 ES (ali členom 56 ES), posebej ali skupaj, nasprotujejo zakonodaji, na podlagi katere:

Sodišče EU se prosi, da v odgovor na vprašanje št. 8 vključi odgovor na vprašanje št. 7.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/27

1.

Ali je treba člen 1(1) Direktive 2003/49/ES (1) v povezavi s členom 1(4) te direktive razlagati tako, da pomenita, da je družba, ki je rezidentka v državi članici v smislu člena 3 te direktive, če v okoliščinah, kakršne so v tej zadevi, prejme obresti od hčerinske družbe v drugi državi članici, „upravičeni lastnik“ teh obresti v smislu te direktive?

2.

Ali je pogoj za to, da se država članica lahko sklicuje na člen 5(1) Direktive o uporabi nacionalnih določb za preprečevanje goljufij ali zlorab ali na člen 5(2) Direktive, ta, da je zadevna država članica sprejela posebne nacionalne določbe za prenos člena 5 te direktive ali da mora nacionalno pravo vsebovati splošne določbe ali načela v zvezi goljufijami, zlorabami in izogibanji plačil davkov, ki se jih lahko razlaga skladno s členom 5?

3.

Ali je določba konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, ki sta jo po zgledu vzorčne davčne konvencije OECD sklenili državi članici, v skladu s katero je obdavčitev obresti odvisna od tega, ali se prejemnika obresti šteje za upravičenega lastnika obresti, določba za preprečevanje zlorab na podlagi sporazuma v smislu člena 5 Direktive?

4.

Ali mora država članica, ki ne želi priznati, da je družba v drugi državi članici upravičeni lastnik obresti, in trdi, da je družba v drugi državi članici t.i. umetna obvodna družba, na podlagi Direktive 2003/49/ES ali člena 10 ES navesti, koga v tem primeru šteje za upravičenega lastnika?

5.

Če se za družbo rezidentko države članice (matična družba) dejansko šteje, da na podlagi Direktive 2003/49/ES ni oproščena plačila davka pri viru od obresti, ki jih je prejela od družbe, ki je rezidentka druge države članice (hčerinska družba), in se za matično družbo te zadnjenavedene družbe šteje, da ima omejeno davčno obveznost glede teh obresti v tej državi članici, ali člen 43 ES v povezavi s členom 48 ES nasprotuje zakonodaji, po kateri zadnjenavedena država članica od družbe, ki mora davek odtegniti pri viru (hčerinska družba), zahteva plačilo zamudnih obresti v primeru zamujenega plačila terjatve iz naslova davčnega odtegljaja po višji obrestni meri, kot je zamudna obrestna mera, ki jo ta država uporablja pri terjatvah za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb (vključno s prihodki od obresti) nasproti družbam rezidentkam iste države članice?

6.

Če se za družbo rezidentko države članice (matična družba) dejansko šteje, da na podlagi Direktive 2003/49/ES ni oproščena plačila davka pri viru od obresti, ki jih je prejela od družbe, ki je rezidentka druge države članice (hčerinska družba), in se za matično družbo te zadnjenavedene družbe šteje, da je davčni zavezanec z omejeno davčno obveznostjo glede plačila davka od teh obresti v tej državi članici, ali člen 43 ES v povezavi s členom 48 ES (ali členom 56 ES), posebej ali skupaj, nasprotujejo zakonodaji, na podlagi katere:

Sodišče EU se prosi, da odgovor na vprašanje št. 5 vključi v odgovor na vprašanje št. 6.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/29

1.

2.

Če izročitve med državami članicami in Združenimi državami Amerike niso avtomatično izvzete iz področja uporabe Pogodb:

Ali je treba člen 18, prvi odstavek, PDEU in zadevno upoštevno sodno prakso Sodišča razlagati tako, da država članica neupravičeno krši prepoved diskriminacije iz člena 18, prvi odstavek, PDEU, če v primeru zaprosil tretjih držav za izročitev na podlagi ustavnopravne določbe (v obravnavanem primeru: člen 16(2), prvi stavek, GG) različno obravnava svoje državljane in državljane drugih držav članic EU, tako da izroči samo zadnjenavedene?

3.

Če gre v prej navedenih primerih za kršitev splošne prepovedi diskriminacije iz člena 18, prvi odstavek, PDEU:

Ali je treba sodno prakso Sodišča Evropske unije razumeti tako, da je lahko v primeru, kot je obravnavani, v katerem se, preden pristojni organ odobri izročitev, obvezno izvede nadzor zakonitosti v okviru sodnega postopka, katerega izid pa je za organ zavezujoč samo, če sodišče razglasi izročitev za nedopustno, resna kršitev podana že pri navadni kršitvi prepovedi diskriminacije iz člena 18, prvi odstavek, PDEU ali je za obstoj resne kršitve potrebna očitna kršitev?

4.

Če za obstoj resne kršitve ni potrebna očitna kršitev:

Ali je treba sodno prakso Sodišča Evropske unije razlagati tako, da je treba obstoj dovolj resne kršitve v primeru, kot je obravnavani, zanikati že, če se lahko vrhovni nacionalni izvršilni organ ob tem, da sodne prakse Sodišča o konkretni zadevi (stvarno področje uporabe splošne prepovedi diskriminacije iz člena 18, prvi odstavek, PDEU pri izročitvah med državami članicami in Združenimi državami Amerike) ni, za obrazložitev svoje odločitve sklicuje na to, da je skladna s preteklimi odločitvami nacionalnih sodišč v enaki zadevi?

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/30

1.

Ali je s pravom Unije – zlasti s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (1) (pa tudi z Direktivo 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja (2) na notranjem trgu, in s Pogodbo) združljiva nacionalna ureditev, v skladu s katero gospodarski subjekt zasebnim uporabnikom ne sme zagotavljati storitve videosnemanja na daljavo z uporabo t. i. računalništva v oblaku za privatno reproduciranje del, zaščitenih z avtorsko pravico, pri čemer dejavno sodeluje pri snemanju, in to brez soglasja imetnika pravice?

2.

Ali je s pravom Unije – zlasti s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (pa tudi z Direktivo 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu, in s Pogodbo) združljiva nacionalna ureditev, v skladu s katero lahko gospodarski subjekt zasebnim uporabnikom zagotavlja storitev videosnemanja na daljavo z uporabo t. i. računalništva v oblaku za privatno reproduciranje del, zaščitenih z avtorsko pravico, čeprav pri tem dejavno sodeluje pri snemanju, tudi brez soglasja imetnika pravice, če temu plača pavšalno denarno nadomestilo, za katero v bistvu velja sistem prisilne licence?

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/31

1.

Ali člen 49 PDEU nasprotuje finski določbi, v skladu s katero se v položaju, v katerem nacionalna družba sredstva stalne poslovne enote, ki leži v drugi državi članici EU, odsvoji s prenosom poslovanja na družbo, ki ima sedež v tej državi in za to v zameno prejme nove kapitalske deleže, prenos sredstev obdavči takoj v letu prenosa, medtem ko do obdavčenja v primerljivem nacionalnem položaju pride šele v trenutku realizacije?

2.

Ali gre za posredno oziroma neposredno diskriminacijo, če Finska dobiček obdavči takoj v letu prenosa poslovanja, preden je bil ta realiziran, v nacionalnih položajih pa šele v trenutku realizacije?

3.

Če je odgovor na vprašanji 1 in 2 pritrdilen, ali je potem mogoče omejitev svobode ustanavljanja upravičiti z utemeljitvenimi razlogi kakršna sta nujni razlog v splošnem interesu ali varstvo nacionalne davčne pristojnosti? Ali je prepovedana omejitev v skladu z načelom sorazmernosti?

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/32

—

razveljavi sodbo Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 16. marca 2015, ki je bila Komisiji vročena 17. marca 2016, v zadevi T-586/14, Xinyi PV Products (Anhui) Holdings Ltd/Komisija;

—

prvi del prvega tožbenega razloga na prvi stopnji zavrne kot neutemeljen;

—

zadevo glede drugega dela prvega tožbenega razloga in od drugega do četrtega tožbenega razloga tožbe na prvi stopnji vrne Splošnemu sodišču v ponovno odločanje;

—

pridrži odločitev o stroških postopka na prvi stopnji in s pritožbo.

—

Prvi del: ukrepi za izvedbo petletnega načrta naj bi se prenesli iz nekdanjega sistema netržnega gospodarstva

—

Drugi del: Podpora strateškim poslovnim sektorjem („izbiranje zmagovalcev“) naj ne bi bila legitimni cilj v tržnem gospodarstvu

—

Tretji del: Subvencije v tržnem gospodarstvu naj ne bi bile neomejene, temveč povezane z naložbo

—

Četrti del: Ukrepi, ki se ocenjujejo, naj ne bi bili primerljivi z nezakonito in neskladno državno pomočjo, ki se presoja v Uniji

—

Peti del: Napačna razlaga pojma „netržno gospodarstvo“

—

Prvi del: Splošno sodišče naj bi odločalo o zadevi, za katero ni pristojno (ultra vires), kršilo načelo dispozitivnosti ter člen 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 44(1) in 48(2) Poslovnika Splošnega sodišča, kot sta veljala v času začetka postopka na prvi stopnji

—

Drugi del: Komisija naj ne bi bila zaslišana o zatrjevani primerljivosti državne pomoči, navedene v sodbah iz točke 66, z ukrepi, ki so predmet ocene

—

Tretji del: Splošno sodišče naj ne bi odgovorilo na trditve Komisije glede opredelitve „netržno gospodarstvo“.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/33

1.

Ali zahteva iz členov 1(5) in 2(18) Uredbe (EU) 2015/751 (1) (v nadaljevanju: uredba IFR), da se tristranska shema plačilnih kartic pri izdaji kartičnih plačilnih instrumentov s partnerjem, ki souporablja blagovno znamko, ali prek posrednika šteje za štiristransko shemo plačilnih kartic, velja le, če partner, ki souporablja blagovno znamko, ali posrednik deluje kot „izdajatelj“ v smislu člena 2(2) in uvodne izjave 29 uredbe IFR (in sicer kadar je navedeni partner ali posrednik v pogodbenem razmerju s plačnikom, da bi zagotovil plačilni instrument, s katerim se odrejajo in obdelujejo kartične plačilne transakcije plačnika)?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali sta člena 1(5) in 2(18) uredbe IFR neveljavna, kolikor določata, da se taki sporazumi štejejo za štiristransko shemo plačilnih kartic, na podlagi:

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/34

1.

Ali se, kadar neposredni prodajalec prodaja blago (v nadaljevanju: prodajni pripomočki) neregistriranim preprodajalcem, ali pa neregistrirani preprodajalec kupuje blago in storitve od tretjih oseb (v nadaljevanju: blago in storitve tretjih oseb), ki jih v obeh primerih neregistrirani preprodajalci uporabljajo kot pomoč pri njihovi gospodarski dejavnosti prodaje drugega blaga, ki se tudi kupuje od neposrednega prodajalca in je predmet upravne prakse na podlagi odstopanja, ki je bilo nazadnje odobreno z Odločbo Sveta z dne 24. maja 1989 (89/534/EGS (1), v nadaljevanju: odstopanje), z upoštevnimi dovoljenji, izvedbeno zakonodajo in/ali upravno prakso krši katere koli upoštevne določbe in/ali načela prava Evropske unije, če mora neposredni prodajalec na njihovi podlagi obračunati izstopni davek od prodajne cene drugega blaga neregistriranega preprodajalca brez kakršnega koli zmanjšanja DDV, ki ga mora plačati neregistrirani preprodajalec od takih pripomočkov pri prodaji in/ali blaga in storitev tretjih oseb?

2.

Ali je moralo Združeno kraljestvo, ko je zaprosilo Svet za odstopanje, kakor koli obvestiti Komisijo o tem, da neregistrirani preprodajalci plačajo DDV od nakupa prodajnih pripomočkov in/ali blaga in storitev tretjih oseb, ki jih uporabljajo pri svoji gospodarski dejavnosti, in da bi bilo treba v skladu s tem pri odstopanju določiti prilagoditev zaradi upoštevanja tega nevračljivega vstopnega davka ali preplačanega izstopnega davka?

3.

Če sta odgovora na vprašanji 1 in/ali 2 pritrdilna:

4.

Ali je treba „davčne utaje ali izogibanje davkom“ v smislu člena 27 [Direktive 77/388] (člen 395 [Direktive 2006/112]) razlagati kot neto izgubo davka (ob upoštevanju tako plačanega izstopnega davka kot dolgovanega vstopnega davka v strukturi, v kateri pride do davčnih utaj ali izogibanja davkom) za državo članico ali bruto izgubo davka (ob upoštevanju samo izstopnega davka v strukturi, v kateri pride do davčnih utaj ali izogibanja davkom)?

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/36

—

razveljavi sodbo,

—

razglasi ničnost odločbe (1) v delu, v katerem je z njo Italijanski republiki naloženo, naj izterja pomoč ali, podredno,

—

zadevo vrne Splošnemu sodišču,

—

Komisiji naloži plačilo stroškov.

1.

Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo pri razlagi sodbe z dne 10. decembra 2013 tako, da je štelo da mora ugotoviti, da je objava odločbe o začetku postopka 2. februarja 2002 pomenila konec legitimnih pričakovanj družbe Eurallumina.

2.

Zaradi te napake Splošno sodišče ni obravnavali samega predmeta tožbe in ni presodilo trditev družbe Eurallumina glede nadaljnjega obstoja njenih legitimnih pričakovanj oziroma jih je presojalo v izkrivljenem pravnem okviru in napačno.

3.

Tudi v okviru uporabe izkrivljenega pravnega okvira je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri ugotovitvi, da nerazumno dolgotrajna zamuda Komisije kar zadeva preiskavo ni mogla imeti za posledico legitimnih pričakovanj družbe Eurallumina, ki izključujejo izterjavo pomoči.

4.

Splošno sodišče je napačno razlagalo Direktivo 2003/96 (2), in sicer contra legem, kar je v nasprotju s pravom Unije in njegovimi načeli za razlago.

5.

Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je zavrnilo trditve družbe Eurallumina, ki se opirajo na njene naložbe v tovarno na Sardiniji.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/37

1.

Tožba se zavrne.

2.

Magic Mountain Kletterhallen GmbH, Kletterhallenverband Klever eV, Neoliet Beheer BV in Pedriza BV solidarno nosijo stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija ter lastne stroške.

3.

Deutscher Alpenverein eV in Deutscher Alpenverein, Sektion Berlin eV nosijo lastne stroške. Deutscher Alpenverein eV in Deutscher Alpenverein, Sektion Berlin eV nosita vsak svoje stroške.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/38

1.

Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 157/2013 z dne 18. februarja 2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz bioetanola s poreklom iz Združenih držav Amerike se razglasi za nično v delu, ki se nanaša na družbe Patriot Renewable Fuels LLC, Plymouth Energy Company LLC, POET LLC in Platinum Ethanol LLC.

2.

V preostalem se tožba zavrne.

3.

Združenji Growth Energy in Renewable Fuels Association, Svet Evropske unije, Evropska komisija in združenje ePURE, de Europese Producenten Unie van Hernieuwbare Ethanol nosijo lastne stroške.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/38

1.

Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 157/2013 z dne 18. februarja 2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz bioetanola s poreklom iz Združenih držav Amerike, se razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na družbo Marquis Energy LLC.

2.

Svet Evropske unije se nanaša na lastne stroške, kot tudi stroške, ki jih je priglasila družba Marquis Energy.

3.

Evropska komisija, ePURE, de Europese Producenten Unie van Hernieuwbare Ethanol nosijo lastne stroške.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/39

1.

Sklep Komisije C(2013) 8681 final z dne 6. decembra 2013 se razglasi za ničen.

2.

Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/40

1.

Tožba se zavrne.

2.

Fútbol Club Barcelona nosi stroške.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/41

1.

Tožba se zavrne.

2.

Družbama Staatliche Porzellan-Manufaktur Meissen GmbH se naloži plačilo stroškov.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/41

1.

Tožba se zavrne.

2.

Družba Loops, LLC se naloži plačilo stroškov.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/42

1.

Tožba se zavrne.

2.

Družbi Monster Energy Company se naloži plačilo stroškov.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/43

1.

Tožba se zavrne.

2.

Monster Energy Company se naloži plačilo stroškov.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/43

1.

Postopek se ustavi.

2.

REWE-Zentral AG se naloži plačilo stroškov.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/44

1.

Tožba se zavrže kot nedopustna.

2.

Istituto di ricerche economiche per la pesca e l’acquacoltura – IREPA Onlus nosi svoje stroške in stroške, ki sta jih priglasila Evropska komisija in Računsko sodišče Evropske unije.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/45

1.

Tožba se zavrne kot očitno pravno neutemeljena.

2.

Družbi Kohrener Landmolkerei GmbH in DHG Deutsche Heumilchgesellschaft mbH nosita svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/45

—

Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2016/175 z dne 8. februarja 2016 o ukrepu Španije za prepoved dajanja v promet tipa visokotlačnega čistilnika v skladu z Direktivo 2006/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL, L 33, str. 12) razglasi za ničen,

—

plačilo stroškov naloži toženi stranki.

1.

Prvi tožbeni razlog: Bistvena kršitev postopka

Tožeča stranka navaja, da izpodbijani sklep krši obveznost obrazložitve iz člena 296(2) PDEU, saj so uvodne izjave protislovne in nejasne.

Poleg tega naj bi izpodbijani sklep kršil načelo, da mora Komisija pravilno ugotoviti dejansko stanje. V uvodni izjavi 4 naj bi Komisija napačno navedla, da se je tožeča stranka v izjavi ES o skladnosti sklicevala na standard EN-60335-2-67-2009, kar naj ne bi bilo točno.

2.

Drugi tožbeni razlog: Kršitev člena 11 Direktive 2006/42/ES (1)

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/46

—

izpodbijano odločbo razveljavi ter posledično zavrne ugovor in dovoli registracijo prijavljene znamke;

—

EUIPO in intervenientki naloži plačilo stroškov v zvezi s postopkom pred Splošnim sodiščem in pred odborom za pritožbe.

—

kršitev člena 42 (2) in (3) Uredbe št. 207/2009;

—

kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/47

—

razveljavi izpodbijano odločbo;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov.

—

Kršitev členov 15, 51(1)(a), 57(1), 63(2), 64, 75, 76(2) in 77 Uredbe št. 207/2009.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/48

—

razveljavi izpodbijano odločbo in posledično v celoti razveljavi sporno znamko zaradi neobstoja resne in dejanske uporabe, tudi za proizvode „značke iz kovin“ iz razreda 6;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/48

—

razglasi za nična Sklep Sveta (SZVP) 2016/318 z dne 4. marca 2016 o spremembi Sklepa 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini in Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2016/311 z dne 4. marca 2016 o izvajanju Uredbe (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini, in sicer v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko;

—

podredno, ugotovi, da se (i) člen 1 (1) Sklep Sveta 2014/119/SZVP z dne 5. marca 2014 (kot je bil spremenjen) in (ii) člen 3(1) Uredbe Sveta (EU) št. 208/2014 (kot je bila spremenjena) v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko, ne moreta uporabiti, ker sta nezakonita;

—

Svetu naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog v podporo predloga za razglasitev ničnosti: Svet za izpodbijane ukrepe ni navedel pravilne pravne podlage.

2.

Drugi tožbeni razlog v podporo predloga za razglasitev ničnosti: kršitev pravic tožeče stranke iz člena 6 v povezavi s členoma 2 in 3 PEU ter členoma 47 in 48 Listine EU o temeljnih pravicah zaradi predpostavke Sveta, da je bil sodni postopek v Ukrajini v skladu s temeljnimi človekovimi pravicami.

3.

Tretji tožbeni razlog v podporo predloga za razglasitev ničnosti: Svet je storil očitno napako pri presoji, ker je menil, da je bilo merilo za uvrstitev tožeče stranke na seznam iz člena 1(1) Sklepa Sveta 2014/119/SZVP z dne 5. marca 2014 (kot je bil spremenjen) in člena 3(1) Uredbe Sveta (EU) št. 208/2014 z dne 5. marca 2014 (kot je bila spremenjena) izpolnjeno.

4.

Četrti tožbeni razlog v podporo predloga za razglasitev ničnosti: Svet je kršil pravico tožeče stranke do obrambe ter pravico do dobrega upravljanja in do učinkovitega sodnega nadzora. Natančneje, tožeča stranka meni, da Svet ni skrbno in nepristransko preveril, če so razlogi, ki naj bi upravičevali njen ponovni vpis, utemeljeni, ob upoštevanju navedb, ki jih je tožeča stranka navedla pred njenim ponovnim vpisom.

5.

Peti tožbeni razlog v podporo predloga za razglasitev ničnosti: Svet je neutemeljeno in nesorazmerno posegel v temeljne pravice tožeče stranke, vključno v njeno pravico do lastnine in ugleda. Po mnenju tožeče stranke je učinek izpodbijanih ukrepov daljnosežen, tako kar zadeva njegovo lastnino kot njegov ugled v svetu. Svet ni dokazal, da je zamrznitev sredstev in gospodarskih virov tožeče stranke povezana ali utemeljena z legitimnim ciljem in še manj, da je sorazmerna takemu cilju.

6.

Peti tožbeni razlog v podporo predloga za nezakonitost: če je treba v nasprotju s trditvami, navedenimi v podporo tretjega predloga, člen 1(1) Sklepa Sveta 2014/119/SZVP z dne 5. marca 2014 (kot je bil spremenjen) in člen 3(1) Uredbe Sveta (EU) št. 208/2014 z dne 5. marca 2014 (kot je bila spremenjena) razlagati tako, da obsegata (a) vsakršno preiskavo, ki jo izvedejo ukrajinske oblasti, ne glede na obstoj sodne odločbe ali postopka, ki bi bil pravni temelj zanjo ali ki bi pomenil njen nadzor ali preizkus; in/ali (b) vsakršno „zlorabo položaja nosilca javnih pooblastil z namenom zagotovitve neupravičene koristi“ ne glede na to, ali se v zvezi s tem zatrjuje nezakonita prisvojitev državnih sredstev, za merilo za vpis zaradi poljubne širine in obsega, ki bi bila posledica take široke razlage, ne bi bilo pravne podlage; in/ali bi bilo nesorazmerno s cilji člena 1(1) Sklepa Sveta 2014/119/SZVP z dne 5. marca 2014 in člena 3(1) Uredbe Sveta (EU) št. 208/2014 z dne 5. marca 2014. Določbi bi bili zato nezakoniti.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/50

—

Sklep Sveta (SZVP) 2016/318 z dne 4. marca 2016 o spremembi Sklepa 2014/119/SZVP o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini in Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2016/311 z dne 4. marca 2016 o izvajanju Uredbe (EU) št. 208/2014 o omejevalnih ukrepih proti določenim osebam, subjektom in organom zaradi razmer v Ukrajini razglasi za nična v delu, v katerem ta akta ohranjata tožečo stranko na seznamu oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi;

—

Svetu naloži plačilo stroškov tega postopka.

1.

S prvim tožbenim razlogom trdi, da je uvrstitev na seznam nezakonita, saj je bila spremenjena tako, da se omogoča uvrstitev na seznam zgolj na podlagi tega, da se zoper osebo vodi kazenski postopek, ne da bi se zahtevala sodna potrditev.

2.

Z drugim tožbenim razlogom trdi, da je Svet nezadostno in stereotipsko navedel razloge, saj je zgolj kopiral besedilo določb, ki urejajo uvrstitev na seznam.

3.

S tretjim tožbenim razlogom trdi, da je Svet storil očitno napako pri presoji, ker ni imel dovolj trdne dejanske podlage za uvrstitev tožeče stranke na seznam na osnovi tega, da ukrajinski organi proti njej vodijo kazenski postopek zaradi odtujitve javnih sredstev ali drugega premoženja.

4.

S četrtim tožbenim razlogom trdi, da ukrepi, ki jih je sprejel Svet, v razmerju do tožeče stranke niso zunanjepolitični ukrepi, temveč pomenijo mednarodno sodelovanje v kazenskih postopkih, zaradi česar niso bili sprejeti na ustrezni pravni podlagi.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/51

—

sklep ECB z dne 3. marca 2016 o odvzemu dovoljenja za opravljanje bančnih storitev družbi Trasta Komercbanka AS razglasi za ničen, in

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: ECB naj ne bi skrbno in nepristransko preučila in ocenila vseh dejanskih okoliščin, med drugim tega, da ECB ni ustrezno obravnavala dejstva, da so bile informacije in dokumenti, ki so jih predložili lokalni latvijski regulatorni organi, napačni.

2.

Drugi tožbeni razlog: ECB naj bi kršila načelo sorazmernosti, ker ni priznala, da so bili na voljo alternativni ukrepi.

3.

Tretji tožbeni razlog: ECB naj bi kršila načelo enakega obravnavanja.

4.

Četrti tožbeni razlog: ECB naj bi kršila člen 19 in uvodno izjavo 75 Uredbe o EMN (1) in zlorabila svoja pooblastila.

5.

Peti tožbeni razlog: ECB naj bi kršila načeli varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti.

6.

Šesti tožbeni razlog: ECB naj bi kršila postopkovna pravila, vključno s pravico do izjave, pravico do vpogleda v spis, pravico do ustrezno obrazložene odločbe, člen 83(1) Okvirne uredbe o EMN (2) in pravico do poštenega upravnega postopka.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/52

—

razveljavi izpodbijano odločbo;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

—

Kršitev člena 57(2) in (3) Uredbe št. 207/2009.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/52

—

Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2016/417 z dne 17. marca 2016 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije (UL L 75, str. 16) razglasi za ničen v delu, v katerem je iz financiranja izključenih 385 762,22 EUR v zvezi z odhodki, ki jih je Portugalska priglasila v okviru ukrepa posebne podpore na podlagi člena 68 Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 z dne 19. januarja 2009 za obračunska leta 2011, 2012 in 2013;

—

Evropski komisiji naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 46(2) Uredbe Komisije št. 1122/2009 – portugalski organi so spoštovali vsa pravila v zvezi z nadzorom „dodatnega plačila na ekvivalent glave krave molznice“ v okviru posebne podpore, ki jo je uvedla portugalska vlada na podlagi člena 86 Uredbe Sveta št. 73/2009.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 31(2) Uredbe Sveta št. 1290/2005, ker naj ne bi bili izpolnjeni pogoji, ki jih je določila Komisija v enotnih smernicah iz dokumenta št. VI/5330/97 za uporabo pavšalnega finančnega popravka v višini 2 %.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/53

—

Izvedbeni sklep Komisije z dne 17. marca 2016 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije, notificirano pod dokumentarno številko C(2016) 1509, ki je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 22. marca 2016, L 75, str. 16, razglasi za ničen:

—

Komisiji naloži plačilo stroškov.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/55

—

razveljavi izpodbijano odločbo;

—

naloži EUIPO in drugi stranki v postopku pred EUIPO, če predloži pisna stališča, naj nosita svoje stroške in stroške tožeče stranke v postopku pred Splošnim sodiščem in v pritožbenem postopku pri EUIPO.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009;

—

Kršitev člena 75 in naslednjih Uredbe št. 207/2009;

—

Kršitev obveznosti EUIPO, da svoja pooblastila izvaja v skladu s splošnimi načeli prava Unije.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/56

—

Sklep Sveta (SZVP) 2016/411 z dne 18. marca 2016 o spremembi Sklepa 2011/172/SZVP o omejevalnih ukrepih proti nekaterim osebam in subjektom zaradi razmer v Egiptu (UL L 74, str. 40) razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

—

ugotovi, da se člen 1(1) Sklepa Sveta 2011/172/SZVP z dne 21. marca 2011 o omejevalnih ukrepih proti nekaterim osebam in subjektom zaradi razmer v Egiptu (UL L 76, str. 63) in člen 2(1) Uredbe Sveta (EU) št. 270/2011 z dne 21. marca 2011 o omejevalnih ukrepih zoper nekatere osebe in subjekte glede na razmere v Egiptu (UL L 76, str. 4) ne uporabljata v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko, in naj zato Sklep (SZVP) 2016/411 razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko,

—

Svetu naloži plačilo stroškov tožeče stranke.

1.

Prvi tožbeni razlog: Svet ni opredelil ustrezne pravne podlage člena 1(1) Sklepa 2011/172/SZVP (v nadaljevanju: Sklep) in člena 2(1) Uredbe (EU) št. 270/2011 (v nadaljevanju: Uredba). Ni dokazano, da bi Svet preučil pravno podlago člena 1(1) Sklepa pri sprejetju Sklepa (SZVP) 2016/411 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), čeprav je v členu 5 Sklepa izrecno navedeno, da mora to storiti. To, da je člen 1(1) lahko imel veljavno pravno podlago, ko je bil prvič sprejet 21. marca 2011, ne pomeni, da pravna podlaga te določbe traja do leta 2016 ali pozneje.

2.

Drugi tožbeni razlog: Svet je kršil pravice, ki jih ima tožeča stranka na podlagi člena 6 v povezavi s členoma 2 in 3 PEU in členoma 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker je predpostavljal, da so v sodnih postopkih v Egiptu spoštovane temeljne človekove pravice.

3.

Tretji tožbeni razlog: Svet je storil očitne napake pri presoji s tem, da je štel, da je merilo, ki velja za vpis tožeče stranke na seznam iz člena 1(1) Sklepa in člena 2(1) Uredbe, izpolnjeno.

4.

Četrti tožbeni razlog: Svet ni podal zadostne obrazložitve za ponovno uvrstitev tožeče stranke.

5.

Peti tožbeni razlog: Svet je kršil pravico tožeče stranke do obrambe ter pravico do dobrega upravljanja in učinkovitega sodnega nadzora. Predvsem ni skrbno in nepristransko preučil, ali so domnevni razlogi, ki naj bi upravičevali ponovno uvrstitev, dovolj utemeljeni ob upoštevanju navedb tožeče stranke pred ponovno uvrstitvijo.

6.

Šesti tožbeni razlog: Svet je neutemeljeno in nesorazmerno kršil temeljne pravice tožeče stranke, vključno z njeno pravico do varstva lastninske pravice in ugleda. Vpliv Sklepa Sveta (SZVP) 2016/411 na tožečo stranko je obsežen tako z vidika njene lastnine kot svetovnega ugleda. Svet ni dokazal, da je zamrznitev premoženja in ekonomskih sredstev tožeče stranke povezana ali upravičena s kakršnimkoli legitimnim ciljem, še manj pa, da je s tem ciljem sorazmerna.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/57

—

Sklep Sveta (SZVP) 2016/411 z dne 18. marca 2016 o spremembi Sklepa 2011/172/SZVP o omejevalnih ukrepih proti nekaterim osebam in subjektom zaradi razmer v Egiptu (UL 2016 L 74, str. 40) razglasi za ničen v delu, v katerem se uporablja za tožeče stranke;

—

ugotovi, da se člen 1(1) Sklepa Sveta 2011/172/SZVP z dne 21. marca 2011 o omejevalnih ukrepih proti nekaterim osebam in subjektom zaradi razmer v Egiptu (UL 2011 L 76, str. 63) in člen 2(1) Uredbe Sveta (EU) št. 270/2011 z dne 21. marca 2011 o omejevalnih ukrepih zoper nekatere osebe in subjekte glede na razmere v Egiptu (UL 2011 L 76, str. 4) ne uporabljata v delu, v katerem se uporabljata za tožeče stranke in, posledično, Sklep (SZVP) 2016/411 razglasi za ničnega v delu, v katerem se uporablja za tožeče stranke,

—

Svetu naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog je, da Svet ni opredelil ustrezne pravne podlage za člen 1(1) Sklepa 2011/172/SZVP (v nadaljevanju: sklep) in člena 2(1) Uredbe (EU) No 270/2011 (v nadaljevanju: uredba). Ni dokazov, da bi Svet ponovno preveril pravno podlago člena 1(1) sklepa pri sprejetju Sklepa (SZVP) 2016/411 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), ne glede na izrecno obveznost, da to storil na podlagi člena 5 sklepa. Dejstvo, da je člen 1(1) morda imel veljavno pravno podlago, ko je bil prvič sprejet 21. marca 2011, tej določbi na zagotavlja trajne pravne podlage do leta 2016 ali kasneje.

2.

Drugi tožbeni razlog je kršitev pravic, ki jih imajo tožeče stranke na podlagi člena 6 v povezavi s členoma 2 in 3 PEU in členov 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker je Svet domneval, da so se v okviru sodnih postopkov v Egiptu spoštovale temeljne človekove pravice.

3.

Tretji tožbeni razlog je, da je Svet storil očitno napako pri presoji s tem, da je štel, da je bilo merilo iz člena 1(1) sklepa in člena 2(1) uredbe za uvrstitev tožečih strank na seznam izpolnjeno.

4.

Četrti tožbeni razlog je, da Svet ni podal ustrezne obrazložitve za ponovno uvrstitev tožečih strank na seznam.

5.

Peti tožbeni razlog je, da je Svet kršil pravico tožečih strank do obrambe in pravico do dobrega upravljanja ter do učinkovitega pravnega sredstva. Zlasti naj Svet ne bi pozorno in nepristransko preučil, ali so bili zatrjevani razlogi, ki naj bi upravičevali ponovno uvrstitev na seznam, utemeljeni glede na trditve, ki so jih tožeče stranke podale pred njihovo ponovno uvrstitvijo na seznam.

6.

Šesti tožbeni razlog je, da je Svet brez utemeljitve in nesorazmerno kršil temeljne pravice tožečih strank, vključno z njihovo pravico do varstva lastnine in ugleda. Posledice izpodbijanega sklepa za tožeče stranke so hude, tako glede njihove lastnine kot njihovega globalnega ugleda. Svet naj ne bi dokazal, da je zamrznitev sredstev in ekonomskih virov tožečih strank povezana ali upravičena s kakršnim koli legitimnim ciljem, še manj pa, da bi bila glede na ta cilj sorazmerna.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/58

—

za ničen razglasi Sklep (EU) C(2015) 8236 Evropske Komisije z dne 26. novembra 2015 o državni pomoči SA.38869 (2014/N), ki jo namerava Poljska dodeliti Poczta Polska (poljska pošta) za izravnavo neto stroškov v zvezi z obveznostjo zagotavljanja univerzalnih storitev v letih od 2013 do 2015;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: Kršitev člena 106(2) PDEU, saj je Komisija neutemeljeno ugotovila izpolnjevanje zahtev iz točke 19 (Oddelek 2.6) Okvira [Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve (2011)], kršitev načel Pogodbe o oddaji javnih naročil in nepravilna razlaga člena 7(2) Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 3, str. 71, v nadaljevanju: Direktiva o poštnih storitvah)

2.

Drugi tožbeni razlog: Kršitev člena 106(2) PDEU in neutemeljena ugotovitev izpolnitve zahtev iz točke 14 (Oddelek 2.2) ter točke 60 (Oddelek 2.10) Okvira [Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve (2011)].

3.

Tretji tožbeni razlog: Kršitev člena 106(2) PDEU, neupravičena ugotovitev izpolnitve zahtev iz točke 52 (Oddelek 2.9) Okvira [Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve (2011)] in kršitev člena 7(1),(3) in (5) Direktive o poštnih storitvah

4.

Četrti tožbeni razlog: Kršitev člena 7(1) Direktive o poštnih storitvah, saj Evropska komisija sprejema, da se stroški univerzalne storitve financirajo z velikim številom izključnih in posebnih pravic, ki so bile dane poljski pošti.

5.

Peti tožbeni razlog: Kršitev člena 102 PDEU v povezavi s členom 106(1) PDEU

6.

Šesti tožbeni razlog: Kršitev člena 16 in 17(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

7.

Sedmi tožbeni razlog: Bistvena kršitev postopka in nespoštovanje obveznosti obrazložitve iz člena 296 PDEU

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/60

—

za ničen razglasi Sklep (EU) C(2015) 8236 Evropske Komisije z dne 26. novembra 2015 o državni pomoči SA.38869 (2014/N), ki jo namerava Poljska dodeliti Poczta Polska (poljska pošta) za izravnavo neto stroškov v zvezi z obveznostjo zagotavljanja univerzalnih storitev v letih od 2013 do 2015;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: Kršitev člena 106(2) PDEU, saj je Komisija neutemeljeno ugotovila izpolnjevanje zahtev iz točke 19 (Oddelek 2.6) Okvira [Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve (2011)], kršitev načel Pogodbe o oddaji javnih naročil in nepravilna razlaga člena 7(2) Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 3, str. 71, v nadaljevanju: Direktiva o poštnih storitvah).

2.

Drugi tožbeni razlog: Kršitev člena 106(2) PDEU in neutemeljena ugotovitev izpolnitve zahtev iz točke 14 (Oddelek 2.2) ter točke 60 (Oddelek 2.10) Okvira [Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve (2011)].

3.

Tretji tožbeni razlog: Kršitev člena 106(2) PDEU, neupravičena ugotovitev izpolnitve zahtev iz točke 52 (Oddelek 2.9) Okvira [Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve (2011)] in kršitev člena 7(1),(3) in (5) Direktive o poštnih storitvah

4.

Četrti tožbeni razlog: Kršitev člena 7(1) Direktive o poštnih storitvah, saj Evropska komisija sprejema, da se stroški univerzalne storitve financirajo z velikim številom izključnih in posebnih pravic, ki so bile dane poljski pošti

5.

Peti tožbeni razlog: Kršitev člena 102 PDEU v povezavi s členom 106(1) PDEU

6.

Šesti tožbeni razlog: Kršitev člena 16 in 17(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

7.

Sedmi tožbeni razlog: Bistvena kršitev postopka in nespoštovanje obveznosti obrazložitve iz člena 296 PDEU

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/61

—

razveljavi izpodbijano odločbo;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/62

—

primarno, za ničen razglasi Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2016/417 z dne 17. marca 2016, ker glede Belgije iz financiranja Evropske unije izključuje znesek 9 601 619,00 EUR (proračunska postavka 6701);

—

podredno, za delno ničen razglasi ta sklep o izključitvi zneska 9 601 619 EUR iz financiranja Unije, ker že vključuje znesek 4 106 470,02, do katerega je bil EKJS že upravičen;

—

Komisiji naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev členov 31(1) in 32(8) Uredbe Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike (UL L 209, str. 1), ker naj Komisija ne bi dokazala, da izdatek belgijske plačilne agencije ni v skladu s pravom Unije in da neobstoj vračila ali nezakonitost izvirata iz nezakonitosti ali malomarnosti, ki bi se lahko pripisala Bureau d’intervention et de restitution belge (belgijski urad za intervencije in nadomestila, BIRB).

2.

Drugi tožbeni razlog, naveden podredno, se nanaša na kršitev člena 31(2) Uredbe št. 1290/2005 in načela sorazmernosti, ker naj izključeni znesek ne bi ustrezal pomenu ugotovljene neskladnosti in naj se ne bi upoštevala finančna škoda, povzročena Evropski uniji.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/63

—

Končno poročilo OF/2013/0086/B1 THOR (2015) 40189 z dne 26. novembra 2015 razglasi za nično zaradi hudih nezakonitosti, ki so pri njem podane;

—

in posledično razglasi za nično Priporočilo za ukrepanje na podlagi preiskave OLAF THOR (2015) 4257 z dne 9. decembra 2015;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: predhodno vprašanje možnosti izpodbijanja zadevnih aktov na podlagi člena 263 PDEU

2.

Drugi tožbeni razlog: nezakonitost izpodbijanih aktov

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/64

—

Evropski komisiji naloži povračilo škode, ki jo je povzročila družbam Escarp. S.C.P., Agropecuaria Sebcar, S.L. in Rusfal 2000, S.L., kot posledico svojega ravnanja in opustitev v zvezi z motnjami na trgu breskev in nektarin v tržnem letu 2014, zlasti s sprejetjem Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 913/2014 in Delegirane Uredbe (EU) št. 932/2014.

—

Evropski komisiji naloži, da plača:

—

Evropski komisiji naloži plačilo stroškov.

—

Sprejela krizni mehanizem, ki ga je predtem sama štela za neustreznega in neučinkovitega, ker ga niso uporabljale organizacije proizvajalcev, saj so bile premajhne in niso imele potrebnih sredstev za njegovo uporabo.

—

Ni zbrala informacij o trgu.

—

Je ravnala, ne da bi zbrala ustrezne podatke v zvezi z ukrepom umika.

—

Je ravnala prepozno.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/66

—

to tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno;

—

razsodi, da gre za nepogodbeno odgovornost Evropske komisije;

—

toženi stranki naloži povrnitev škode, ki je nastala tožeči stranki in ki je ocenjena – z možnostjo popravka – na 496 000 EUR;

—

toženi stranki vsekakor naloži plačilo vseh stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na dovolj resne kršitve pravnih pravil, ki naj bi jih Komisija storila s tem, da je na podlagi Sklepa Komisije z dne 16. decembra 2008 o sistemu zgodnjega opozarjanja za odredbodajalce Komisije in izvajalske agencije (2008/969/ES, Euratom) (UL L 344, str. 125) vnesla opozorilo „W3b“ v sistemu zgodnjega opozarjanja v zvezi s tožečo stranko po preiskavi Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), pri čemer je opredelila stopnjo tveganja, povezanega s tožečo stranko kot ponudnikom pri javnem naročilu storitev v zvezi s projektom za krepitev boja proti delu na črno v nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji. Ta tožbeni razlog je razdeljen na pet delov:

2.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na škodo, ki je nastala tožeči stranki, in vzročno zvezo med nepravilnim ravnanjem Komisije in to škodo.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/67

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/67

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/67

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/68

1.

Tožba se zavrne.

2.

Evropska komisija nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Elia Fernández González.

25.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 270/69

1.

Tožba se zavrne.

2.

HI nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.