19.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 181/1

19.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 181/2

—

ob upoštevanju konvencije Združenih narodov proti korupciji (UNCAC), predložene v podpis v Meridi 9. decembra 2003,

—

ob upoštevanju ustanovne listine Združenih narodov,

—

ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

—

ob upoštevanju mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah,

—

ob upoštevanju listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju konvencije Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnih poslovnih transakcijah, predložene v podpis v Parizu 17. decembra 1997, in priporočil, ki jo dopolnjujejo,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednice Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 12. decembra 2011 z naslovom „Človekove pravice in demokracija v središču zunanjega delovanja EU – za učinkovitejši pristop“ (COM(2011)0886),

—

ob upoštevanju strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo, kot sta bila sprejeta na 3179. seji Sveta za zunanje zadeve 25. junija 2012,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 8. maja 2001 z naslovom „Vloga Evropske unije pri spodbujanju človekovih pravic in demokratizacije v tretjih državah“ (COM(2001)0252),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 25. oktobra 2011 z naslovom „Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14“ (COM(2011)0681),

—

ob upoštevanju zbornika dokumentov Sveta z naslovom „Vključevanje človekovih pravic in enakosti spolov v evropsko varnostno in obrambno politiko“ (1), zlasti dokumenta Sveta z naslovom „Splošna pravila obnašanja za operacije EVOP“ (dokument št. 08373/3/2005),

—

ob upoštevanju deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000,

—

ob upoštevanju svetovnega akcijskega načrta z naslovom „Izpolnitev obljube: združeni za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja“, ki ga je generalna skupščina ZN sprejela 10. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 27. februarja 2013 z naslovom „Dostojno življenje za vse: izkoreninjenje revščine in zagotavljanje trajnostne prihodnosti sveta“ (COM(2013)0092),

—

ob upoštevanju poročila Evropske investicijske banke (EIB) z naslovom „Politika za preprečevanje in odvračanje od korupcije, goljufij, dogovarjanja, izsiljevanja, pranja denarja in financiranja terorizma pri dejavnostih Evropske investicijske banke („politika boja proti goljufijam EIB“), ki je bilo sprejeto leta 2008,

—

ob upoštevanju politike izvrševanja in postopkov Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD), ki so začeli veljati marca 2009,

—

ob upoštevanju vodilnih načel o podjetništvu in človekovih pravicah: izvajanje okvira Združenih narodov za varovanje, spoštovanje in pomoč (HR/PUB/11/04),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2011 o zunanjih politikah EU v prid demokratizaciji (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 o strategiji digitalne svobode v zunanji politiki EU (3),

—

ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic, ki jih je Svet za splošne zadeve sprejel 8. decembra 2008 na svoji 2914 seji,

—

ob upoštevanju dokumenta iz Montreuxa o ustreznih mednarodnih pravnih obveznostih in dobrih praksah za države glede delovanja zasebnih vojaških in varnostnih služb med oboroženimi spopadi, sprejetega v Montreuxu 17. septembra 2008,

—

ob upoštevanju kazenskopravne konvencije Sveta Evrope o korupciji, predložene v podpis 27. januarja 1999, in civilnopravne konvencije Sveta Evrope o korupciji, predložene v podpis 4. novembra 1999, ter resolucij (98) 7 in (99) 5 o ustanovitvi Skupine držav proti korupciji (GRECO), ki ju je 5. maja 1998 oziroma 1. maja 1999 sprejel odbor ministrov Sveta Evrope,

—

ob upoštevanju izjave iz Džakarte o načelih za protikorupcijske agencije, sprejete 26. in 27. novembra 2012,

—

ob upoštevanju pariških načel za nacionalne institucije za človekove pravice (4),

—

ob upoštevanju smernic OECD za večnacionalna podjetja (5),

—

ob upoštevanju tristranske deklaracije Mednarodne organizacije dela (MOD) o načelih večnacionalnih podjetij in socialne politike (6),

—

ob upoštevanju pobude ZN za globalni dogovor (7),

—

ob upoštevanju mednarodnega kodeksa ravnanja za zasebne varnostne službe,

—

ob upoštevanju pogodbe o trgovini z orožjem, sprejete na končni konferenci Združenih narodov o pogodbi o trgovini z orožjem, ki je potekala v New Yorku od 18. do 28. marca 2013 (8),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za razvoj (A7-0250/2013),

A.

ker je mogoče korupcijo opredeliti kot zlorabo dodeljenih pooblastil v individualno ali kolektivno, neposredno ali posredno zasebno korist in ker koruptivna dejanja v skladu z UNCAC zajemajo podkupovanje, poneverjanje, kupčevanje z vplivom, zlorabo položaja in nezakonito bogatenje; ker so poneverjanje, goljufije, izsiljevanje, zloraba pooblastil, favoriziranje, nepotizem, klientelizem in nezakoniti politični prispevki tesno povezani s korupcijo; ker je korupcijo mogoče povezati z mafijskimi praksami kot dejavnostmi, ki potekajo pod skupnim vodstvom, ki je vzporedno javnim organom, zlasti, kjer oblasti ne izvajajo zakona;

B.

ker korupcija vodi k neenakopravnosti, nepravičnosti in diskriminaciji pri uveljavljanju človekovih pravic, naj bodo te državljanske, politične, ekonomske, socialne ali kulturne, ter jih celo povečuje; ker ima lahko korupcija negativen vpliv na okolje in lahko prizadene predvsem najbolj prikrajšane in na obrobje odrinjene družbene skupine, saj jih ovira zlasti pri politični udeležbi ter dostopu do javnih storitev, sodstva, varnosti, zemlje, delovnih mest, izobrazbe, zdravstvenega varstva in stanovanj, in ker zlasti upočasnjuje napredek na področju boja proti diskriminaciji in še posebej napredek na poti k enakosti spolov in neodvisnosti žensk, saj slednjim otežuje uveljavljanje pravic;

C.

ker lahko korupcija škodi gospodarskemu razvoju, saj včasih ovira trgovino in naložbe;

D.

ker je boj proti korupciji del načela dobrega upravljanja, kot ga potrjujeta in opredeljujeta člena 9(3) in 97 Sporazuma iz Cotonouja;

E.

ker koruptivna dejanja in kršitve človekovih pravic po navadi zajemajo zlorabo pooblastil, pomanjkanje odgovornosti in institucionalizacijo različnih oblik diskriminacije; ker je korupcija vedno bolj razširjena tam, kjer se človekove pravice ne spoštujejo ali se ne spoštujejo dovolj, in ker pogosto negativno vpliva na učinkovitost institucij in organizacij, ki običajno skrbijo za medsebojni nadzor in zagotavljajo spoštovanje demokratičnih načel in človekovih pravic, kot so parlamenti, organi za kazenski pregon, sodstvo, pravni sistemi in civilna družba;

F.

ker je korupcija na splošno globoko zakoreninjena v miselnosti družb, v katere se je razširila, zato bi morala biti vsa prizadevanja za boj proti njej osredotočena v prvi vrsti na izobraževalni sistem in poskušati doseči ljudi iz čim mlajših starostnih skupin;

G.

ker države včasih ne preprečujejo ali kaznujejo korupcije v javnem in zasebnem sektorju, s čimer kršijo svoje mednarodne obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter iz drugih ustreznih mednarodnih in regionalnih instrumentov za človekove pravice;

H.

ker korupcija izkrivlja obseg in sestavo vladnih izdatkov ter močno zmanjšuje sposobnost držav, da v celoti izkoristijo razpoložljive vire in tako zagotovijo polno uveljavljanje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, in ker preusmerja velike zneske od naložb v gospodarstvo, s tem pa zavira okrevanje držav v gospodarski krizi, tudi držav članic EU;

I.

ker lahko korupcija na visokih položajih povzroči veliko negotovost in nestabilnost v zadevnih državah, kar ogroža temelj same države;

J.

ker korupcija po podatkih Svetovne banke zajema 5 % svetovnega BDP (2,6 bilijona USD), pri čemer več kot 1 bilijon USD vsako leto zajemajo podkupnine; in ker korupcija skupaj pomeni kar 10 % skupnih stroškov poslovanja na svetovni ravni in 25 % stroškov javnih naročil v državah v razvoju (9);

K.

ker Svetovna banka ocenjuje, da je zaradi korupcije na visoki ravni (10) iz javnih proračunov v državah v razvoju vsako leto ukradenih od 20 do 40 milijard USD in skritih v tujih državah, kar ustreza od 20 do 40 % uradne razvojne pomoči;

L.

ker so države v razvoju od leta 2000 do 2009 izgubile 8,44 bilijona USD zaradi nezakonitih finančnih tokov, kar ustreza 10-kratniku zunanje pomoči, ki so jo prejele; ker so države v razvoju v zadnjem desetletju zaradi nezakonitih tokov vsako leto izgubile 585,9 milijarde USD; ker bi lahko z denarjem, izgubljenim zaradi korupcije vsako leto, osemdesetkrat nahranili vse lačne na svetu, zaradi podkupnin in kraj pa se skupni stroški projektov za zagotovitev varne pitne vode in sanitarne oskrbe po vsem svetu povečajo tudi do 40 % (11);

M.

ker korupcija s tem, ko ogroža utrjevanje demokracije in spoštovanje človekovih pravic, ostaja glavni razlog in gonilo konfliktov, pogostih kršitev mednarodnega humanitarnega prava in nekaznovanosti v državah v razvoju in ker sta trdovratna korupcija in nezakonito bogatenje na vplivnih državnih položajih povzročila prisvajanje in ohranjanje oblasti, pa tudi ustanavljanje novih milic in razmah nasilja;

N.

ker korupcija v pravosodnem sektorju krši načelo nediskriminacije, dostopa do sodnega varstva ter pravice do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva, kar je bistvenega pomena pri uveljavljanju vseh preostalih človekovih pravic, in ker resno ogroža neodvisnost, profesionalnost in nepristranskost sodstva in javne uprave, zbuja nezaupanje v javne institucije, spodkopava pravno državo in sproža nasilje;

O.

ker opravljanje javnih storitev državam omogoča, da izpolnjujejo svoje mednarodne obveznosti na področju človekovih pravic, zagotavljajo dobavo vode in hrane, zdravstveno varstvo, izobraževanje, stanovanja, varnost in javni red kot elemente človekovega razvoja, in ker korupcija pri javnih naročilih cveti, če ni poskrbljeno za odprtost, preglednost, obveščanje, konkurenco, pobude, jasna pravila in predpise, ki se jih strogo upošteva, in če ne obstajajo mehanizmi za neodvisno spremljanje in kazni;

P.

ker zelo razširjena korupcija, nepreglednost, nedostopnost informacij in premajhna udeležba pri odločanju državljanom preprečujejo, da bi vlade in politične predstavnike poklicali na odgovornost in tako zagotovili, da se prihodki od izkoriščanja virov in trga porabijo za uveljavljanje njihovih človekovih pravic; ker morajo vlade storiti vse potrebno za boj proti korupciji v javnih in zasebnih podjetjih;

Q.

ker zagovorniki človekovih pravic, mediji, organizacije civilne družbe, sindikati in raziskovalni novinarji igrajo odločilno vlogo v boju proti korupciji z nadzorom nad javnim proračunom, spremljanjem dejavnosti vlad in večjih podjetij, zlasti multinacionalk, in financiranja političnih strank, ponujanjem veščin in strokovnega znanja na področju krepitve zmogljivosti ter zahtevami za preglednost in odgovornost; ker so novinarji, ki poročajo o korupciji in organiziranem kriminalu, vse pogosteje tarča nadlegovanja organiziranih kriminalnih združb, „vzporednih oblasti“ in javnih organov, predvsem v državah v razvoju;

R.

ker so svobodni in neodvisni tisk in mediji, tako spletni kot nespletni, bistveni za zagotavljanje preglednosti in nadzora, ki sta potrebna za boj proti korupciji, saj zagotavljajo platformo za odkrivanje korupcije, državljanom in družbi pa dostop do informacij;

S.

ker odprti podatki in odprta vlada krepijo vlogo državljanov glede dostopa do informacij o vladnih proračunskih sredstvih in izdatkih;

T.

ker so notranji informatorji bistvenega pomena za razkrivanje korupcije, goljufij, slabega upravljanja in zlorab človekovih pravic, čeprav se s tem izpostavijo velikemu tveganju, in ker lahko nezadostna zaščita pred povračilnimi ukrepi, nadzor nad informacijami, zakonodaja o obrekovanju in žaljivih obdolžitvah ter neustrezne preiskave trditev notranjih informatorjev ljudi odvrnejo od tega, da povedo resnico, in pogosto ogrozijo njihovo osebno varnost in varnost njihovih družin; ker je naloga EU, da jih zaščiti, zlasti s čim boljšo uporabo svojih instrumentov sodelovanja, predvsem evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice (EIDHR);

U.

ker izredne razmere in pritekajoča pomoč ponujajo priložnosti za korupcijo zaradi narave dejavnosti ter kompleksnosti ukrepov in njihovih izvajalcev in ker te okoliščine omogočajo podkupovanje, oviranje, izsiljevanje, s katerim se soočajo uslužbenci agencij, ki ponujajo pomoč, neprimerno ravnanje uslužbencev teh agencij, goljufije, ponarejanje poslovnih knjig, preusmerjanje prejete pomoči ter izkoriščanje ljudi, ki potrebujejo pomoč, in spodbujajo vsesplošno obupanost nad vsemi javnimi institucijami; ker je preusmerjanje humanitarne pomoči resna kršitev mednarodnega humanitarnega prava;

V.

ker je 25 % vseh preiskav Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) zadevalo evropsko zunanjo pomoč za tretje države, zahvaljujoč tem preiskavam (12) pa je bilo izterjanih 17,5 milijona EUR;

W.

ker bi se pomoč EU za države v razvoju brez sistemov nadzora in ravnotežja v državah prejemnicah in temeljitega neodvisnega spremljanja sistema integritete za porabo sredstev lahko tratila;

X.

ker so bile evropske javne banke, bodisi kot institucije EU (EIB) bodisi kot institucije, katerih delničarji so večinoma države članice EU (EBRD), pri svojih dejavnostih zunaj Evropske unije domnevno udeležene v korupcijskih škandalih;

Y.

ker bi morali ponudniki pomoči in mednarodne finančne institucije, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad (MDS), sprožiti resnične reforme vodenja v državah dolžnicah, in prispevati k uspešnemu boju proti korupciji, tudi z ocenjevanjem in obvladovanjem dokazanih tveganj korupcije in poslabšanja položaja človekovih pravic v povezavi s številnimi ukrepi, uvedenimi v sklopu programov strukturnega prilagajanja, kot je privatizacija podjetij in virov v državni lasti;

Z.

ker je trgovina z ljudmi močno odvisna od kompleksnih koruptivnih mrež, ki segajo v vse veje oblasti, javno upravo, organe za kazenski pregon in zasebni sektor v matičnih, tranzitnih in ciljnih državah žrtev, in ker korupcija med pripadniki policije in pravosodnih organov, pa tudi v postopkih aretacije in sodnega pregona prekupčevalcev ter zagotavljanja pravne pomoči in zaščite za priče žrtvam slabi ukrepe za boj proti trgovini z ljudmi;

AA.

ker korupcija in neprimerno ravnanje oboroženih sil, obrambnega sektorja, pravosodnih organov in mirovnih sil resno ogrožata življenja, telesno celovitost, varnost, svobodo in pravice državljanov v državah v razvoju in ker je raven korupcije v obrambnem sektorju in pri javnem naročanju v te namene še vedno nesprejemljivo visoka, saj je ta sektor še posebej zaščiten zaradi tajnosti v imenu nacionalne varnosti; ker je treba pozorno spremljati javno naročanje na področju varnostne opreme;

AB.

ker so javni in zasebni akterji v zadnjih dvajsetih letih vse pogosteje sodelovali z zasebnimi vojaškimi in varnostnimi službami in ker so slednje zaradi narave dejavnosti še posebej izpostavljene korupciji in so bile že obtožene hudih kršitev človekovih pravic, čeprav njihovo področje delovanja ni strogo urejeno in niso odgovorne javnosti v takšni meri, kot se po navadi zahteva od oboroženih sil;

AC.

ker raven izvrševanja, uporabe in učinkovitosti mehanizmov za vzajemno pravno pomoč in izterjavo iz poglavij IV (mednarodno sodelovanje) in V (izterjava) UNCAC v državah pogodbenicah ostaja nizka in ker te države še niso izpolnile vseh svojih obveznosti iz omenjenih poglavij, kar zadeva mednarodno sodelovanje, še zlasti pa ne obveznosti v zvezi z vzajemno pravno pomočjo iz člena 46 UNCAC;

AD.

ker neustrezno urejena in nepregledna svetovna trgovina s konvencionalnim orožjem in strelivom podžiga konflikte, korupcijo, revščino, kršenje človekovih pravic in nekaznovanost;

AE.

ker do najhujše korupcije v državah v razvoju večinoma prihaja z vednostjo ali celo s pomočjo nekaterih poslovnežev, pravnikov, finančnih institucij in javnih uradnikov v razvitih državah, tudi državah članicah EU, in ker te institucije in družbe ob očitnem kršenju predpisov o pranju denarja na ravni EU in mednarodni ravni ponujajo kanale za pranje dobičkov, ustvarjenih s korupcijo v državah v razvoju in razvitih državah, ustvarjanje nepreglednih struktur in skrivanje sredstev v jurisdikcijah, kjer velja davčna tajnost;

AF.

ker pristop k protikorupcijskim politikam, ki temelji na človekovih pravicah, krepi splošno zavest, da korupcija poleg javnih sredstev škoduje tudi pravicam državljanov kot posameznikov in priložnostim, ki jih imajo; ker bo tesna povezava med mednarodnimi gibanji proti korupciji in za človekove pravice prispevala k ozaveščanju javnosti in zahtevam za odprtost, odgovornost in pravičnost in ker povezava med korupcijo in človekovimi pravicami ustvarja nove priložnosti za ukrepanje, zlasti tam, kjer se je mogoče s korupcijo soočiti z obstoječimi nacionalnimi, regionalnimi in mednarodnimi mehanizmi za spremljanje spoštovanja človekovih pravic;

1.

meni, da bo lahko EU postala verodostojna in vplivna voditeljica v boju proti korupciji samo pod pogojem, če bo ustrezno rešila vprašanja organiziranega kriminala, korupcije in pranja denarja v okviru lastnih meja; v zvezi s tem pozdravlja poročilo o boju proti korupciji v EU, ki ga bo objavila Komisija; upa, da bo Komisija s tem, ko bo opredelila področja v državah članicah, kjer obstaja nevarnost korupcije, okrepila prizadevanja za boj proti korupciji, omogočila izmenjavo praktičnih zgledov, opredelila gibanja v EU ter spodbudila vzajemno učenje in večjo skladnost z obveznostmi na ravni EU in mednarodne skupnosti; poziva Komisijo, naj predloži politične pobude EU na področju boja proti korupciji, kot je akcijski načrt EU proti korupciji;

2.

v zvezi s tem pozdravlja ponovno pogajanje o direktivi o obdavčevanju dohodka od prihrankov, da bi učinkovito odpravili bančno tajnost; meni, da je boljša ureditev in večja preglednost registrov podjetij in skladov v vseh državah članicah EU nujni pogoj za boj proti korupciji, tako v EU kot v tretjih državah; meni, da bi morala EU predpisati obvezno registracijo vseh pravnih struktur in njihovih dejanskih lastnikov in da bi morali biti ti podatki brezplačno objavljeni v spletu, z elektronskimi oznakami in v obliki, ki omogoča iskanje;

3.

meni, da bi se morala EU zgledovati po Združenih državah in aktu o odgovornosti pravne države za Sergeja Magnickega iz leta 2012 ter sprejeti podobno zakonodajo na ravni EU, kot simboličen operativni okvir, ki vzpostavlja povezavo med korupcijo in kršenjem človekovih pravic; zato poziva Svet, naj sprejme sklep o oblikovanju skupnega seznama EU z imeni uradnikov, vpletenih v smrt Sergeja Magnickega, poznejše prikrivanje v pravosodnem postopku in nadaljnje vztrajno nadlegovanje njegove družine; dodaja, da bi moral ta sklep Sveta določiti tudi ciljno usmerjene ukrepe za sporne uradnike, na primer prepoved izdajanja vizumov na ravni EU in zamrznitev vseh finančnih sredstev, ki jih imajo sami ali njihove ožje družine v Evropski uniji; poziva Komisijo, naj pripravi akcijski načrt za vzpostavitev mehanizma za oblikovanje seznama uradnikov iz tretjih držav (vključno s policisti, tožilci in sodniki), vpletenih v hude kršitve človekovih pravic in pravosodne manipulacije na račun notranjih informatorjev, novinarjev, ki poročajo o korupciji, in zagovornikov človekovih pravic, ter za uvedbo podobnih ciljno usmerjenih ukrepov zoper te uradnike; poudarja, da je treba merila za vključitev na seznam utemeljiti na dobro dokumentiranih, usklajenih in neodvisnih virih in prepričljivih dokazih, kar bo omogočilo odpravo krivic, ki so jih utrpele žrtve;

4.

v celoti podpira zavezo EU, da bo prevzela koncept demokratičnega lastništva, tj. učinkovite in polne udeležbe ljudi pri načrtovanju, izvajanju in spremljanju razvojnih strategij in politik donatorjev in partnerskih vlad, ter ga vključila v vse svoje razvojne politike; meni, da takšna politika spodbuja udeležbo tistih, ki imajo od programa koristi, in tako prispeva k boljšemu spremljanju in odgovornosti v boju proti korupciji; poziva Komisijo in države članice, naj v svojih programih razvojne pomoči uporabljajo načelo pogojenosti s spoštovanjem mednarodnih standardov na področju korupcije in v pogodbe o oddaji javnega naročila uvedejo protikorupcijsko klavzulo, kot priporoča OECD; zahteva, naj se Komisija še naprej zavzema za čim večjo preglednost pomoči s podatki v digitalni, strojno berljivi obliki, skladnimi z enotnimi standardi, s čimer bo omogočila primerljivost z drugimi donatorji, še zlasti pa v skladu s potrebami vlad prejemnic;

5.

poudarja, da je treba za zagotovitev, da bodo mehanizmi kombiniranja povečali učinkovitost financiranja razvoja, pregledati upravljanje teh instrumentov, s čimer bi povečali preglednost meril za izbor projektov ter odgovornost do celotne družbe; opozarja, da bi lahko določitev kritičnega števila minimalnih zahtev glede izbora, spremljanja in ocenjevanja projektov zagotovila primerljivost in skladnost informacij o učinkovitosti dejavnosti; poudarja, da bi bilo treba sistematično poročati o napredku in razvojnem učinku projektov, da bi utemeljili uporabo sredstev pomoči v okviru mehanizmov kombiniranja, ne le za donatorje in udeležene evropske finančne institucije, ampak tudi za splošno javnost;

6.

meni, da bi morala Komisija v postopkih javnih naročil za izvajanje projektov, ki jih financira EU, zahtevati najvišjo raven integritete, zlasti s spodbujanjem boljše dostopnosti javnih razpisov za lokalne organizacije; poudarja, da pristop k javnemu naročanju z vidika človekovih pravic prinaša koristi zaradi udeležbe širšega nabora akterjev, namreč tistih, na katere vpliva postopek zbiranja ponudb (združenja lastnikov zemljišč, prikrajšane skupine); meni, da pristop k javnemu naročanju z vidika človekovih pravic tudi spodbuja oblasti, da prikrajšanim skupinam olajšajo sodelovanje v postopkih javnih naročil in razširijo merila, na podlagi katerih se ocenjujejo podjetja; opominja, da je treba nujno spremljati rezultate projektov v sodelovanju s civilno družbo in zahtevati odgovornost lokalnih oblasti, sicer ne bo mogoče ugotoviti, ali se sredstva EU uporabljajo ustrezno; poziva Komisijo, naj ne dodeljuje projektov izvajalcem, katerih dejanski lastniki niso znani oziroma imajo takšno pravno strukturo, ki jim omogoča preprosto določanje ugodnih transfernih cen;

7.

poziva EU, naj izboljša preglednost, tako da podpre vzpostavitev globalnega sistema za spremljanje zavez glede pomoči, s katerim bi lahko zagotovili, da bodo države donatorice izpolnile svoje obljube glede pomoči in prevzele odgovornost za projekte, institucije ali skupine, ki jih podpirajo;

8.

prav tako opominja, da je treba pri izvajanju projektov, ki jih financira EU, preprečiti koruptivne metode, kot so, med drugim, napihovanje stroškov projekta, plačila za fiktivne projekte in delavce, neprimerna in koruptivna uporaba gospodarskih in/ali industrijskih kompenzacij, kraja državnih sredstev, napihnjeni potni stroški in podkupnine; zato vztraja, da je treba spremljati celotno verigo financiranja EU, vključno z oblikovanjem politik in predpisov, načrtovanjem in pripravo proračuna, financiranjem, javnofinančnimi transferji, upravljanjem in razvojem programov, javnimi razpisi in javnimi naročili, gradnjo, delovanjem, vzdrževanjem in plačilom storitev;

9.

predlaga, naj Komisija objavi mehanizme poročanja urada OLAF o zlorabi sredstev EU med sodelujočimi na javnih razpisih in upravičenci do pomoči EU ter oblikuje politične smernice za obravnavo informacij, ki jih posredujejo prijavitelji nepravilnosti, glede zlorab v tretjih državah, kar bo omogočilo ustrezne nadaljnje ukrepe, povratne informacije in zaščito pred povračilnimi ukrepi, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti položaju najbolj ranljivih slojev prebivalstva, zlasti žensk, v številnih državah v razvoju, saj so še posebno pogosto tarča korupcije in sodelujejo pri njenem razkrivanju, so pa tudi bolj ranljive in stigmatizirane, kadar sodelujejo pri tem;

10.

poudarja, da mora EU nameniti več pozornosti uveljavljanju pravice do udeležbe ter pravice do dostopa do informacij in mehanizmov za javno odgovornost, kot so odprti podatki, kot osrednjih načel demokracije v vseh oblikah dialoga s tretjimi državami, med drugim v dvostranskih odnosih in na najvišji ravni; poudarja, da je v zvezi s tem bistvena svoboda tiska in medijev, tako spletnih kot nespletnih; predlaga, naj EU v tretjih državah financira projekte za uveljavljanje omenjenih načel, zlasti v državah, kjer poteka demokratizacija, pri tem pa poskrbi za vključevanje vprašanja enakosti spolov in zagotovi, da ta proces vključuje civilno družbo in zlasti zagovornike človekovih pravic, sindikalne organizacije, ženske in najbolj ranljive skupine prebivalstva ter pomaga pri oblikovanju zakonodaje za učinkovito zaščito prijaviteljev nepravilnosti;

11.

v zvezi s tem ugotavlja, da mora biti EU pri tem zgled; vztraja, da bi morale EU in njene države članice dejavno sodelovati v mednarodnih pobudah za večjo proračunsko preglednost, kot so partnerstvo za odprto vlado, pobuda za odprt proračun in mednarodna pobuda za preglednost pomoči, da bi spodbudile takšno zavezanost partnerskih držav, kot jo zahtevajo mednarodni standardi človekovih pravic;

12.

poziva Komisijo, naj predlaga razširitev definicije zagovornikov človekovih pravic v smernicah EU za zagovornike človekovih pravic, tako da bo vključevala borce proti korupciji, raziskovalne novinarje in zlasti notranje informatorje;

13.

poudarja, da bi morala EU kot največja svetovna donatorka spremljati in razvijati nedavne primere pogojevanja zunanje pomoči EU s proračunskimi reformami za večjo preglednost, dostop do podatkov in participativne procese ter usklajevanja vodilnih načel v zvezi s tem z drugimi donatorji; meni, da bi morala EU s pristopom na podlagi spodbud opredeliti jasne in javne primerjalne standarde in merila, da bi vlade prejemnice odprle svoje proračunske postopke ter v svoja prizadevanja z usposabljanjem ali tehnično pomočjo vključile elemente preglednosti ter udeležbe in nadzora javnosti; poziva EU, naj spodbuja in podpre nastanek takšnega okolja, ki bo nadzornim organom v državah v razvoju (med drugim parlamentom, računskim sodiščem, organizacijam civilne družbe in medijem) omogočalo opravljanje osrednjih dejavnosti in s tem boj proti korupciji;

14.

po drugi strani poudarja, da bi morala EU uporabiti okvir naprednega partnerstva s tretjimi državami, da bi tiste režime, v katerih je prisotna razširjena korupcija, učinkovito prisilila v sprejetje reform za izvajanje omenjenih načel; meni, da bi morali biti politični dialog, pritiski in sodelovanje EU, kar zadeva potrebo po reformah, vidni in pregledni, ter bi morali vključevati ustrezne in ambiciozne mehanizme spremljanja; meni, da bi morala EU javno obsoditi sprejetje zakonov, ki omejujejo svobodo medijev in dejavnosti civilne družbe kot temeljnih kamnov odgovornosti, in oblikovati strategije za prilagoditev odnosov s temi državami, da bi na očiten način spodbudila reforme; poudarja, da morajo biti klavzule o človekovih pravicah jasno opredeljene in upoštevane v sporazumih s tretjimi državami, saj bi se tako omogočila prekinitev partnerskega sporazuma v primeru resnih kršitev človekovih pravic;

15.

se zavzema za povečanje preglednosti odločanja o naložbah evropskih javnih sredstev zlasti v projekte EIB in EBRD, ki bi lahko negativno vplivale na človekove pravice; poziva EIB in EBRD, naj okrepita svojo politiko na področju boja proti goljufijam in korupciji, da bi zagotovili popolno preglednost naložb zunaj Evropske unije; poudarja, da morata EIB in EBRD potrditi svojo voljo za izogibanje tveganim naložbam, zlasti prek finančnih posrednikov, sprejeti pristop, ki temelji na tveganju, in izboljšane ocene učinka projektov, ki jih podpirata, na človekove pravice, poleg tega pa opravljati skrben pregled poslovanja vseh svojih strank, ki morajo spoštovati človekove pravice in dokazati neoporečnost; meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti zagotavljanju sodelovanja javnosti ter predhodnega in prostovoljnega posvetovanja s prizadetimi skupnostmi po predhodni seznanitvi na vseh stopnjah načrtovanja, izvajanja, spremljanja in ocenjevanja financiranih projektov; poziva države članice in Komisijo, naj svoj vpliv izključne članice EIB in ene od večjih delničark EBRD uporabijo za spodbujanje pomembnih reform teh institucij, ki bodo omogočile večji demokratični nadzor nad njunimi odločitvami in odgovornost;

16.

meni, da bi morale mednarodne finančne institucije, kot sta Mednarodni denarni sklad in Skupina svetovne banke, pri ukrepih, ki jih predlagajo za države dolžnice v sklopu programov strukturnega prilagajanja, poleg ocene vpliva teh ukrepov na človekove pravice opraviti tudi oceno tveganja korupcije; meni, da bi morali programi strukturnega prilagajanja vključevati reforme za izboljšanje upravljanja in preglednosti; vztraja, da bi bilo treba izvajanje programov spremljati z viri podprtimi in neodvisnimi sistemi ter izvajati pogoste revizije in inšpekcije; dodaja, da bi bilo treba posebno pozornost posvetiti prilaščanju zemljišč, prisilnim izgonom, javnim naročilom v obrambnem sektorju, ločenim proračunom za obrambo ter financiranju vojaških in paravojaških dejavnosti v državah dolžnicah; poziva države članice, naj uporabijo svoj vpliv kot članice Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, da v pogajanjih o programih strukturnega prilagajanja in drugih programih financiranja omogočijo večjo preglednost in mehanizme udeležbe ter spodbudijo večji demokratični nadzor nad njunimi odločitvami in odgovornost;

17.

poziva bilateralne in multilateralne finančne institucije, vključno s Skupino svetovne banke, Mednarodnim denarnim skladom, regionalnimi razvojnimi bankami, agencijami za izvozne kredite in zasebnimi bankami, naj od podjetij v ekstraktivni industriji in vlad zahtevajo, da spoštujejo zahteve za objavljanje plačil in/ali standarde pobude za preglednost v ekstraktivni industriji (EITI) glede preglednosti plačil, kot pogoj za vso projektno pomoč;

18.

pozdravlja protikorupcijski akcijski načrt, ki ga je pripravila skupina G-20 v Seulu, in meni, da bi bilo treba ohraniti ustvarjen zagon, da bi zagotovili usklajena mednarodna prizadevanja za boj proti korupciji na ključnih področjih;

19.

poudarja, da majhna korupcija nesorazmerno vpliva na najrevnejše ljudi v državah v razvoju, ki so močno odvisni od javnih storitev, vključno s tako imenovano tiho korupcijo, ko javni uradniki ne zagotovijo storitev ali rezultatov, za katere je plačala vlada (kot v primerih odsotnosti učiteljev v javnih šolah ali zdravnikov v zdravstvenih domovih);

20.

poudarja, da korupcija ustvarja ovire za neposredne tuje naložbe in zunanjim akterjem preprečuje, da bi vzpostavili gospodarsko sodelovanje z državami v razvoju;

21.

verjame, da je boj proti korupciji, vključno z davčnimi oazami, davčnimi utajami in nezakonitim begom kapitala, del širših prizadevanj za spodbujanje dobrega upravljanja, kar je ena izmed prednostnih nalog za povečanje učinka razvojne politike EU v agendi za spremembe (COM(2011)0637); vztraja, da je treba v celoti in nemudoma začeti izvajati konvencijo ZN proti korupciji;

22.

poudarja, da bi morala biti vsa prizadevanja za boj proti korupciji povezana s podpiranjem programov, namenjenih preprečevanju korupcije s kampanjami izobraževanja in ozaveščanja;

23.

opozarja na zaveze, sprejete s partnerstvom za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana, ter poziva EU in njene države članice, naj jih izvedejo, da bi okrepile skupna prizadevanja za boj proti korupciji in nezakonitim denarnim tokovom;

24.

meni, da je za boj proti korupciji in njeno odpravo bistveno zagotoviti skladnost razvojnih politik; prav tako poudarja, da je treba v okviru instrumenta za razvojno sodelovanje in Evropskega razvojnega sklada povečati pomoč na področju javnofinančnega upravljanja in ukrepov proti davčnim goljufijam;

25.

poziva države članice, naj po potrebi spremenijo kazensko zakonodajo, da bodo vzpostavile sodno pristojnost za posameznike vseh narodnosti, ki so bili najdeni na njihovem ozemlju in so zagrešili dejanje podkupovanja ali poneverbe javnih sredstev, ne glede na to, kje je bil zločin storjen, če je le bila premoženjska korist, pridobljena s temi kaznivimi dejanji, odkrita v zadevni državi članici, če je bil denar tam opran oziroma če ima oseba tesne vezi z državo članico v smislu državljanstva, prebivališča ali dejanskega lastništva podjetja s sedežem ali podružnico v tej državi članici;

26.

vendar poudarja, da bi se morale države članice previdno odločati v zvezi z zagotavljanjem informacij tretjim državam o posameznikih, obtoženih korupcije, poneverjanja ali utaje davkov, da ne bi s kaznivim dejanjem nepravično povezale zagovornikov človekovih pravic, kot se je zgodilo v primeru Alesa Bjaljackega;

27.

meni, da zakoni o obrekovanju in žaljivi obdolžitvi lahko odvračajo ljudi od poročanja o korupciji v tretjih državah; zato poziva vse države članice, naj bodo za zgled in naj v svojih pravnih sistemih odpravijo kazni v zakonih o obrekovanju in razžalitvi vsaj v primerih, ko gre za domnevni organizirani kriminal, korupcijo in pranje denarja v državah članicah ali tujini;

28.

poziva države članice v skladu s priporočili UNCAC, naj sprejmejo zakonodajne in druge ukrepe, da se nezakonita obogatitev, to je znatno povečanje premoženja javnega uslužbenca, ki ga ta ne more razumno obrazložiti glede na svoje zakonite dohodke, opredeli kot kaznivo dejanje, če je storjeno namerno;

29.

pozdravlja izjavo iz Džakarte o načelih za protikorupcijske agencije iz novembra 2012; spodbuja EU in države članice, naj naredijo korak naprej in na mednarodni ravni ustvarijo zagon za večjo učinkovitost protikorupcijskih institucij v mnogih državah v razvoju, saj so neučinkovite zaradi svoje institucionalne ureditve, prevelike funkcionalne odvisnosti od izvršilne oblasti, premajhne politične podpore, virov financiranja, pravil za izbor in imenovanje uradnikov ter svojih izvršilnih pristojnosti;

30.

poziva EU in države članice, naj se zavzamejo za mednarodne standarde za neodvisnost in učinkovitost protikorupcijskih organov, ki bodo oblikovani na medvladni ravni, sprejela jih bo generalna skupščina ZN in bodo po širokem področju uporabe enakovredni pariškim načelom za nacionalne institucije za človekove pravice; poudarja, da bi bilo treba ta načela uporabiti kot primerjalna merila za odgovornost pri ocenah uspešnosti s strokovnimi medsebojnimi pregledi;

31.

poziva Komisijo, naj utrdi sodelovanje z drugimi donatorji in Mednarodno organizacijo vrhovnih revizijskih institucij, da bi v državah prejemnicah pomoči razvili zmogljivosti vrhovnih revizijskih institucij z namenom izvajanja mednarodnih standardov za vrhovne revizijske institucije v državah v razvoju;

32.

poziva EU in njene države članice, naj podprejo ustanovitev mednarodne protikorupcijske komisije z mednarodno pogodbo ali s protokolom k UNCAC, saj bi tako dobili mednarodni organ kriminalistov z enakimi pristojnostmi za preiskovanje in sodni pregon korupcije na ozemlju držav podpisnic, ko jih imajo državni organi za kazenski in sodni pregon, in s pooblastilom, da vložijo obtožnico proti posameznikom na državnih kazenskih sodiščih;

33.

poziva države članice EU, naj podprejo imenovanje posebnega poročevalca ZN o finančnem kriminalu, korupciji in človekovih pravicah z obsežnim mandatom, ki vključuje oblikovanje ciljno usmerjenega načrta in redno ocenjevanje protikorupcijskih ukrepov, ki so jih sprejele države; poziva tiste države članice, ki so podpisale Kazenskopravno konvencijo o korupciji, ki jo je pripravil Svet Evrope in katere podpisovanje se je začelo 27. januarja 1999, vendar je niso ratificirale, naj to storijo čim prej;

34.

opozarja, da obstaja priročnik, ki temelji na Konvenciji Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju, ki podjetjem omogoča, da sprejemajo učinkovite ukrepe za notranji nadzor, etiko in skladnost, da se tako prepreči in odkrije čezmejna korupcija;

35.

poziva vsa podjetja EU, naj izpolnijo svojo odgovornost v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic v skladu z vodilnimi načeli ZN; pozdravlja pripravljenost Komisije za oblikovanje smernic o človekovih pravicah za mala in srednja podjetja; poziva države članice EU, naj pripravijo nacionalne načrte za izvajanje vodilnih načel ZN, in še naprej vztraja, da morajo tudi države partnerice upoštevati mednarodno priznane standarde o družbeni odgovornosti gospodarskih družb, kot so smernice OECD za večnacionalna podjetja in tristranska deklaracija Mednarodne organizacije dela o načelih glede večnacionalnih podjetjih in socialne politike;

36.

poziva k razvoju učinkovitejših standardov preglednosti in odgovornosti za tehnološka podjetja EU v zvezi z izvozom tehnologij, ki jih je možno uporabiti za kršenje človekovih pravic, pomoč pri korupciji ali delovanje proti varnostnim interesom EU;

37.

ugotavlja, da večina pobud za izboljšanje ravnanja gospodarskih družb v tretjih državah, zlasti na konfliktnih območjih, kot so globalni dogovor ZN in smernice ZN o podjetništvu in človekovih pravicah, ni poenotenih in ne opredeljuje ustreznega izvajanja smernic, temveč se zanaša na to, da jih bodo podjetja spoštovala prostovoljno; poziva EU, naj prevzame vodilno vlogo v mednarodnih prizadevanjih za oblikovanje normativnih standardov, vsaj na območju jurisdikcije EU, pri tem pa se osredotoči na odgovornost direktorjev nadnacionalnih družb in mehanizme pravnih sredstev za žrtve;

38.

poziva Komisijo, naj predlaga zakonodajo, ki bo od podjetij EU zahtevala, da s svojimi nakupi ne podpirajo oseb, odgovornih za korupcijo, konflikte in hude kršitve človekovih pravic, in sicer tako, da bodo izvajala preglede in revizije svojih dobavnih verig surovin in objavljala ugotovitve; meni, da bi obvezna potrebna skrbnost podjetij EU v skladu s smernicami OECD omogočila razvoj evropskih podjetij in zagotovila večjo skladnost človekovih pravic in razvojnih politik EU, zlasti na območjih, ki jih pestijo konflikti;

39.

opozarja na potrebo, da EU in države članice sprejmejo prilagojene ukrepe, tudi na področju kazenskega prava, za nadzor in tudi kaznovanje podjetij s sedežem na svojem ozemlju, ki sodelujejo pri korupciji v tretjih državah; poziva Komisijo, naj oblikuje javni seznam s podjetji, katerim so bile dokazane koruptivne dejavnosti oziroma katerih zaposleni so bili obtoženi zaradi koruptivnih dejavnosti v državah članicah ali tretjih državah; meni, da bi uvrstitev na ta seznam morala pomeniti, da ta podjetja v primeru obsodbe ne smejo sodelovati v postopkih javnega naročanja ali prejemati sredstev EU v državah članicah EU ali tretjih državah, razen če jih sodišče s pravnomočno sodbo ne oprosti; poudarja, da lahko uvrstitev na „črno listo“ učinkovito odvrača podjetja od udeležbe v koruptivnih dejavnostih in je dobra spodbuda zanje, da izboljšajo in utrdijo interne postopke za integriteto;

40.

pozdravlja sporazum med Evropskim parlamentom in Svetom, ki od podjetij v ekstraktivnem sektorju in sektorju izkoriščanja prvotnih gozdov zahteva, da razkrijejo plačila vladam, razčlenjena po posameznih državah in posameznih projektih; poziva vlade vseh partnerskih držav, naj od nadnacionalnih podjetij, ki so registrirana ali kotirajo na finančnih trgih v njihovi jurisdikciji, zahtevajo enakovredno razkritje plačil; poziva EU, naj se v odnosih s partnerskimi državami zavzema za standarde poročanja; meni, da mora Komisija pri prihodnji reviziji zadevne zakonodaje obravnavati razširitev obsega poročanja po posameznih državah, da bi vključila nadnacionalna podjetja iz vseh sektorjev in sporočanje več informacij, npr. o prodaji, sredstvih, zaposlenih, dobičku in davkih;

41.

poudarja, da korupcija pogosto spodbuja kazniva dejanja ter prispeva h konfliktom in nestabilnosti, ter meni, da bi moral imeti boj proti korupciji večjo težo pri prizadevanjih EU za preprečevanje konfliktov in pri njenih ukrepih za obravnavanje nestabilnih razmer;

42.

opozarja, da imajo visoki standardi integritete za mirovne sile ZN in Afriške unije, zlasti v sklopu mirovne pomoči za Afriko, odločilno vlogo; podpira zahteve za reformo ukrepov ZN za integriteto, saj je treba vse preiskave kršitev uradnikov – tudi preiskave na terenu – združiti pod pristojnost enega samega internega nadzornega organa; zato poziva ZN, naj ukrepajo in žrtvam mirovnih sil omogočijo sredstva za popravo krivic ter izboljšajo mehanizme poročanja in zaščito notranjih informatorjev;

43.

poudarja, da je treba oblikovati in posodobiti splošna pravila vedenja in kodeks ravnanja za misije skupne varnostne in obrambne politike EU, da bodo usklajena s prizadevanji proti korupciji tako v okviru misij kot na območjih, kjer te delujejo; poziva EU in njene države članice, naj zagotovijo, da bodo imele žrtve evropskih uslužbencev v mirovnih misijah in misijah za pravno državo na voljo učinkovita sredstva za popravo krivic; poziva Svet, naj uvede varne in ustrezne mehanizme poročanja ter učinkovito zaščito notranjih informatorjev; poudarja, da morajo ti mehanizmi upoštevati vidik spola;

44.

pozdravlja pobude, kot sta dokument iz Montreuxa in mednarodni kodeks ravnanja za zasebne varnostne službe (ICoC); pozdravlja dejstvo, da je Evropska unija nedavno podprla dokument iz Montreuxa, da ga je sprejelo tudi veliko držav članic EU in da njihovo število še narašča; vendar poudarja, da je treba uveljavljena načela tudi bolj spoštovati; poziva vse države članice EU, naj izpopolnijo svoje zakone in predpise v skladu s standardi, ki jih postavlja dokument iz Montreuxa, in priporoča, naj tako države članice kot EU sklepajo pogodbe samo s tistimi zasebnimi vojaškimi in varnostnimi službami, ki spoštujejo načela te pobude; poziva EU in njene države članice, naj se zavzamejo za uvedbo nadzornega mehanizma ICoC, organa za zagotavljanje skladnosti, ki bo obravnaval pritožbe in izrekal odvračalne kazni (vključitev dodatnih omejitev v pogodbe, uradna opozorila, finančne kazni in začasna ali stalna odstranitev zasebne vojaške ali varnostne službe iz sistema ICoC), s čimer bo zagotavljal skladnost s standardi ICoC in zahteval odgovornost teh služb za obveznosti, ki so jih sprejele v okviru ICoC;

45.

zahteva, da EU in države članice podprejo vzpostavljanje mednarodnega okvira za ureditev dejavnosti zasebnih vojaških in varnostnih služb, ki bo ustvaril enake konkurenčne pogoje, da bodo imele države gostiteljice pristojnost za ureditev delovanja teh služb, države naročnice pa bodo lahko uporabile svoja pooblastila za zaščito človekovih pravic in preprečevanje korupcije; poudarja, da mora ta okvir predvideti odvračalne kazni za kršitve, odgovornost za kršilce in učinkovita pravna sredstva za žrtve, pa tudi sistem licenc in spremljanja, po katerem bodo morale vse zasebne vojaške in varnostne službe omogočiti neodvisne revizije in sodelovati v obveznem usposabljanju vseh uslužbencev o človekovih pravicah;

46.

priporoča, naj države članice izboljšajo izvajanje poglavij IV (mednarodno sodelovanje) in V (izterjava) UNCAC, zlasti zagotovijo večjo učinkovitost vzajemne pravne pomoči na zahtevo tretjih držav, predvsem z razlaganjem domače zakonodaje na način, ki bo olajšal zahtevano pomoč, in z ločitvijo zaplembe in obsodbe v državi prosilki za namene vzajemne pravne pomoči ter dodelitvijo človeških in finančnih virov svojemu sodstvu, da bo lahko pravilno in hitro obravnavalo zadeve; poziva EU, naj temu pomembnemu vprašanju za tretje države, ki so v procesu demokratizacije, namenijo posebno pozornost, in sicer z odpravo pravnih ovir in nepripravljenosti finančnih središč v EU za sodelovanje, saj imajo ta pogosto neodzivne in neučinkovite sisteme vzajemne pravne pomoči;

47.

meni, da bi morala standardna določba o človekovih pravicah, ki jo vsebujejo vsi sporazumi s tretjimi državami, vključevati tudi zavezo glede varstva in spodbujanja dobrega upravljanja;

48.

spodbuja Komisijo, naj pri naslednji reviziji sporazuma iz Cotonouja predlaga, da se upoštevanje dobrega upravljanja vključi kot bistveni element sporazuma, in razširi področje uporabe opredelitve korupcije, da bo omogočala kaznovanje kršitev določbe o dobrem upravljanju v vseh resnih okoliščinah, ne le v povezavi z gospodarskimi in sektorskimi politikami ter programi, pri katerih sodeluje Evropska unija kot pomembna partnerica v smislu finančne podpore;

49.

pozdravlja odločitev delovnih skupin EU-Egipt in EU-Tunizija za dokončanje načrta za vračanje nezakonito pridobljenega premoženja, ki je še vedno zamrznjeno v številnih tretjih državah; poziva EU in njene države članice, naj v celoti pristopijo k obstoječim mednarodnim standardom, ki vodijo izterjavo, kot je poglavje V UNCAC, akcijski načrt za vračanje premoženja, kot ga je razvila skupina G-8 z arabskimi državami v tranziciji v okviru deauvillskega partnerstva, in nov zakonodajni okvir Sveta z dne 26. novembra 2012; meni, da bodo določbe o izterjavi sredstev podprle prizadevanja držav za odpravo najhujših posledic korupcije, ter poziva EU in države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za pospešitev vrnitve sredstev, ki so si jih prejšnji režimi nezakonito prisvojili, prebivalcem držav arabske pomladi; poudarja pomen pristopa z vidika človekovih pravic k obravnavanju vračanja premoženja in državnega dolga držav, ki so se rešile režimov, v katerih je prisotna razširjena korupcija; podpira pobude za revizijo zunanjega in notranjega državnega dolga, namenjeno odkrivanju korupcije in njenega vpliva na človekove pravice; poziva države članice, naj podprejo pobude za revizijo dolga;

50.

poziva EU in države članice, naj zagotovijo pravno in tehnično pomoč državam v razvoju, ki želijo izterjati ukradeno premoženje (ali premoženje, ki je bilo nezakonito pridobljeno v diktaturah) na ozemlju Evropske unije;

51.

poudarja, da predstavlja korupcija na področju trgovine z orožjem velik delež korupcije pri mednarodnih transakcijah; pozdravlja pogodbo o trgovini z orožjem, ki jo je 2. aprila 2013 sprejela generalna skupščina ZN in določa skupne zavezujoče standarde in merila za ocenjevanje mednarodne trgovine z orožjem; pozdravlja zavezanost držav članic k čim prejšnjemu podpisu pogodbe o trgovini z orožjem in jih poziva, naj prav tako prevzamejo vodilno vlogo pri prizadevanjih ZN za hitro ratifikacijo in izvajanje mednarodnega sporazuma o trgovini z orožjem v vseh državah članicah ZN; spodbuja EU, naj zagotovi večji nadzor nad izvozom evropskih podjetij, ki proizvajajo orožje, in se spopada z nepreglednostjo trgovine z orožjem, zlasti ko so uporabljeni posredniki oziroma gospodarske in/ali industrijske kompenzacije, v skladu s skupnim stališčem Sveta 2008/944/CFSP z dne 8. decembra 2008, ki opredeljuje skupna pravila glede nadzora izvoza vojaške tehnologije in opreme;

52.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, vladam in parlamentom držav članic EU, držav kandidatk in pridruženih držav, Svetu Evrope, Afriški uniji, Mednarodnemu denarnemu skladu, Svetovni banki, Evropski investicijski banki, Evropski banki za obnovo in razvoj in Združenim narodom.

19.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 181/16

—

ob upoštevanju splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2013 (1) in zlasti pripravljalnega ukrepa „Medinstitucionalni sistem za opredelitev dolgoročnih trendov“ v proračunu za leto 2013,

—

ob upoštevanju finančne uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012, zlasti njenih členov 54(2)(a) in (b) ter 54(e) in pravil, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije,

—

ob upoštevanju poročila evropskega sistema za analizo strategij in politik (ESPAS) z naslovom „“Globalni trendi 2030 – državljani v medsebojno povezanem in policentričnem svetu“, ki ga je pripravil Inštitut Evropske unije za varnostne študije (EUISS) (2),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračun ter mnenj Odbora za regionalni razvoj in Odbora za ustavne zadeve (A7-0265/2013),

A.

ker živimo v obdobju hitrega prehoda – kar je razvidno iz dinamike moči, demografskih sprememb, podnebnih sprememb, urbanizacije in tehnologije – si morajo oblikovalci politik v vseh jurisdikcijah bolj prizadevati za preučevanje in spremljanje glavnih svetovnih trendov;

B.

ker je proračun EU za leto 2010 na pobudo Parlamenta predvideval, da bo Komisija izvedla dvoletni pilotni projekt, v okviru katerega bo preučila možnost vzpostavitve „medinstitucionalnega sistema, ki bo opredelil dolgoročne trende glavnih političnih vprašanj v EU“;

C.

ker je v proračunu EU za leto 2012 odobreno, da projekt preide v naslednjo fazo kot pripravljalni ukrep za triletno obdobje od leta 2012 do 2014, cilj katerega je do konca leta 2014 z razvijanjem „tesnejšega delovnega sodelovanja med raziskovalnimi oddelki različnih institucij in organov Unije, ki se ukvarjajo z analizo srednjeročnega in dolgoročnega razvoja politik“ (3) vzpostaviti v celoti delujoč evropski sistem za strateško in politično analizo (ESPAS), ki vključuje vse ustrezne institucije EU;

D.

ker bi vzpostavitev trajnega medinstitucionalnega sistema na upravni ravni za določanje in opredeljevanje glavnih trendov, ki bodo v prihodnje verjetno oblikovali politični prostor, pomagala institucijam EU pri pripravljanju in odzivanju na izzive ter oblikovanju usklajenih strateških možnosti za prihodnja leta;

E.

ker bi lahko takšen dobro uveljavljen in priznan sistem pomenil osnovo za razmislek v okviru priprav proračuna EU, določanja političnih prednostnih nalog na letni in večletni ravni ter bolj neposrednega povezovanja finančnih virov s političnimi cilji;

F.

ker krepitve vloge žensk ne moremo doseči brez priznavanja in učinkovitega izvajanja njihovih pravic; ker bi evropski sistem za strateško in politično analizo lahko zagotovil tudi učinkovite analize izzivov pri spodbujanju enakosti spolov, od krepitve politične vloge do boja vseh vrst diskriminacij zoper ženske;

G.

ker so bili v prvem poročilu pod pokroviteljstvom evropskega sistema za strateško in politično analizo, ki ga je naročil Inštitut Evropske unije za varnostne študije, to je „Globalni trendi 2030 – državljani v medsebojno povezanem in policentričnem“, ugotovljeni številni globalni trendi, ki bodo verjetno oblikovali svet v prihajajočih desetletjih;

H.

ker ti trendi vključujejo zlasti: krepitev vloge posameznika, ki je delno posledica tehnoloških sprememb; večji poudarek na trajnostnem razvoju zaradi naraščajočega pomanjkanja virov in dolgotrajne revščine, ki ju še slabšajo posledice podnebnih sprememb; ter pojav mednarodnega sistema, za katerega so značilni upad moči držav in vse večje vrzeli v upravljanju, saj se tradicionalni mehanizmi za meddržavne odnose ne odzivajo ustrezno na potrebe javnosti;

1.

meni, da bo usklajeno in učinkovito oblikovanje politik EU vse bolj odvisno od pravočasnega odkrivanja tistih dolgoročnih svetovnih trendov, ki bodo vplivali na izzive in odločitve, s katerimi se Unija sooča v vse bolj kompleksnem in medsebojno odvisnem svetu;

2.

poudarja pomen učinkovitega sodelovanja institucij EU pri spremljanju in analiziranju teh dolgoročnih trendov ter sodelovanja in mreženja z drugim udeleženci, vključno s širšo raziskovalno skupnostjo, tako znotraj kot zunaj Evropske unije, ki se zanimajo za podobna vprašanja v tretjih državah; s tem v zvezi poudarja pomen nadaljnjega razvoja učinkovite zmogljivosti za zagotavljanje neodvisnih in visokokakovostnih medinstitucionalnih analiz in svetovanja v zvezi s ključnimi trendi, s katerimi se soočajo oblikovalci politik v sistemu EU;

3.

poudarja, da so v skladu z načelom subsidiarnosti za razvoj dolgoročnih socialno-ekonomskih strategij in za izvajanje politik v EU odgovorne različne javne organizacije, kot so evropske institucije, vladna ministrstva, službe regionalnih ali lokalnih organov in posebne agencije; poudarja dejstvo, da imajo pri razvoju dolgoročnih strategij poleg javnih organov v državah članicah in evropskih institucij svojo vlogo tudi gospodarski in socialni partnerji, nevladne organizacije in drugi deležniki; zato poudarja, da je treba uporabiti pristop upravljanja na več ravneh;

4.

poudarja, da mora kohezijska politika vključevati pomembno predhodno načrtovanje zaradi svoje večletne, dolgoročne in horizontalne narave, zaradi svojega velikega deleža v proračunu EU pa mora imeti pomembno vlogo pri vsakem proračunskem načrtovanju, usmerjenem v prihodnost;

5.

meni, da je oblikovanje politik v povezavi s kohezijsko politiko in drugimi področji vedno bolj odvisno od pravočasne opredelitve dolgoročnih svetovnih trendov; v zvezi s tem je seznanjen z različnimi v prihodnost usmerjenimi poročili, na primer Projekt Evropa 2030 (poročilo Evropskemu svetu, ki ga je pripravila skupina za razmislek o prihodnosti EU do leta 2030) in Globalni trendi 2030 – državljani v medsebojno povezanem in policentričnem svetu, ki ga je pripravil Inštitut Evropske unije za varnostne študije (EUISS) kot del projekta evropskega sistema za strateško in politično analizo (ESPAS); priporoča tesnejše usklajevanje takih pobud poročanja;

6.

poziva, naj se vidik spola upošteva v presoji dolgoročnih svetovnih trendov in vključi v prihodnja poročila, in sicer kot sredstvo za boj proti kršitvam človekovih pravic, diskriminaciji in revščini;

7.

izrecno pozdravlja dosedanje rezultate pilotnega projekta na upravni ravni (2010–2011) in pripravljalnega ukrepa (2012–2014) za razvoj evropskega sistema za strateško in politično analizo, ki bo pomagal opredeliti dolgoročne trende glede pomembnih vprašanj, s katerimi se sooča Unija, ter močno priporoča, da se ta proces nadaljuje po izteku trenutnega pripravljalnega ukrepa; ter meni, da bi takšen sistem moral vključevati osebje iz vseh pristojnih institucij in organov EU, vključno z Odborom regij; meni, da se je treba o mehanizmu poročanja posvetovati z vsemi pomembnimi interesnimi skupinami, podjetji in nevladnimi organizacijami;

8.

poziva štiri institucije in organe, ki trenutno sodelujejo v procesu evropskega sistema za strateško in politično analizo (Komisijo, Parlament, Svet in Evropsko službo za zunanje delovanje), naj pripravijo in podpišejo neke vrste medinstitucionalni sporazum, ki naj se po možnosti sklene spomladi leta 2014 in vse partnerje zaveže k nadaljnjemu ohranjanju dogovora in sodelovanju v njem;

9.

poudarja, da morajo sodelujoče institucije in organi evropskemu sistemu za strateško in politično analizo nameniti potrebno osebje in finančna sredstva iz svojih proračunov v skladu s finančno uredbo, zlasti njenim členom 54(e), in v okviru letnega proračunskega postopka, da se zagotovi možnost proračunsko nevtralnega razvoja te zmogljivost v prihodnjih letih; poudarja potrebo po tem, da institucije EU vlagajo v zaposlene s posebnimi strokovnimi znanji, da v polni meri prispevajo k analiziranju in spremljanju svetovnih trendov ter opredeljujejo možnosti in podajajo priporočila v zvezi s politikami v skladu s specifičnimi potrebami vsake izmed institucij EU;

10.

vztraja, naj evropski sistem za strateško in politično analizo upravlja in nadzoruje primerno sestavljen medinstitucionalni odbor, ki bo določil mandat in prednostne naloge sistema ter imenoval direktorja in druge uradnike in v katerem bodo Parlament, če se bo tako odločil, zastopali poslanci, pri čemer se razume, da bo sistem v okviru svojega mandata podrobno delo lahko opravljal popolnoma neodvisno;

11.

pozdravlja namen, da se proces evropskega sistema za strateško in politično analizo uporabi za izgradnjo globalnega omrežja, izgradnjo globalne spletne zbirke dokumentov in gradiva glede srednje- in dolgoročnih trendov iz različnih virov, do katerega bodo lahko svobodno dostopali oblikovalci politik in državljani po vsem svetu;

12.

pozdravlja dejstvo, da bo tesno upravno sodelovanje med institucijami EU v okviru procesa evropskega sistema za strateško in politično analizo privedlo do predstavitve poročila o napovedih – kot dela pripravljalnega ukrepa –, v katerem bodo analizirani dolgoročni trendi in njihove posledice za izzive in odločitve, s katerimi se bo Unija soočala v obdobju med letoma 2014 in 2019, in ki ga bo prihodnjim predsednikom institucij treba predložiti leta 2014; meni, da je takšno početje uspešno in bi ga bilo treba zatem ponavljati vsaj vsakih pet let;

13.

meni, da bi morale biti v trajen sistem, katerega namen je zagotavljanje rednih analiz srednje- in dolgoročnih trendov institucijam EU za spodbujanje bolj strateškega pristopa k sprejemanju odločitev, vključene določbe glede predložitve letnega poročila o strateških trendih institucijam pred razpravo o stanju Unije in pred objavo letnega delovnega programa Komisije, da bi bilo mogoče slediti spreminjajočim se vzorcem dolgoročnih trendov in jih oceniti ter proračunskemu organu zagotoviti podrobne informacije pred pogajanji za večletni finančni okvir za obdobje po letu 2020 in za morebitne vmesne preglede večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020;

14.

naroči svojemu predsedniku, naj to poročilo posreduje Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje.

19.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 181/19

—

ob upoštevanju členov 12, 15, 16, 27, 28, 30, 31 in 33 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju členov 45, 81 in 146 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije v zadevah C-18/02 (1), C-341/05 (2) in C-438/05 (3),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0291/2013),

A.

ker je bila prenovitev uredbe Bruselj I (4) zelo uspešna, saj je bistveno izboljšala pravila o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah v Evropski uniji;

B.

ker področje uporabe postopka prenovitve ni zajelo določenih vprašanj delovnega prava;

C.

ker Medinstitucionalni sporazum z dne 28. novembra 2001 (5) določa, da se prenovitev uporablja za akte, ki se pogosto spreminjajo;

D.

ker je treba zagotoviti skladnost pravil o pristojnosti za reševanje sporov s pravili o pravu, ki se uporablja za reševanje sporov;

E.

ker je pomembna naloga mednarodnega zasebnega prava na evropski ravni tudi preprečiti izbiranje najugodnejšega sodišča – zlasti kadar bi bilo to lahko v škodo šibkejše stranke, predvsem delavcev – in zagotoviti največjo možno raven predvidljivosti v zvezi s pristojnostjo;

F.

ker naj bi bilo za reševanje sporov načeloma pristojno sodišče, ki je najtesneje povezano z zadevo;

G.

ker so številne odmevne zadeve Sodišča Evropske unije o pristojnosti in pravu, ki se uporablja v zvezi z individualnimi pogodbami o zaposlitvi in protestnim delovanjem delavcev ali delodajalcev, povzročile strah, da bi lahko evropska pravila, ki lahko v nekaterih primerih privedejo do tega, da pravo ene države članice uporablja sodišče druge države članice (6), spodkopala nacionalno delovno pravo;

H.

ker je zaradi velikega pomena delovnega prava za ustavno in politično identiteto držav članic pomembno, da se v evropskem pravu upoštevajo nacionalne tradicije s tega področja;

I.

ker je kar največja možna uskladitev pravil o pristojnosti s pravili o pravu, ki se uporablja, tudi v interesu učinkovitega delovanja pravosodja;

J.

ker se zdi ustrezno, da se oveni potreba po spremembi pravil o pristojnosti na področju delovnega prava;

K.

ker morajo biti zlasti v zvezi s protestnim delovanjem delavcev ali delodajalcev pristojna sodišča države članice, v kateri bo ali je prišlo do protestnega delovanja delavcev ali delodajalcev;

L.

ker je treba v zvezi z individualnimi pogodbami v želeni meri zagotoviti, da so pristojna sodišča države članice, ki je najtesneje povezana z delovnim razmerjem;

1.

čestita institucijam za uspešen pregled uredbe Bruselj I;

2.

meni, da bi morala Komisija dodatno obravnavati vprašanja delovnega prava zaradi možne revizije v prihodnosti;

3.

je seznanjen s dejstvom, da je eno glavnih načel mednarodnega zasebnega prava o pristojnosti zaščita šibkejše stranke, in s ciljem doseči zaščito zaposlenih, kot je navedeno v sedanjih pravilih o pristojnosti;

4.

ugotavlja, da so zaposleni načeloma dobro zaščiteni s pravili o pristojnosti v zvezi z zaposlitvijo, ko so tožena stranka v zadevah, ko njihovi delodajalci vložijo tožbo proti njim v okviru razlogov za izključno pristojnost iz uredbe Bruselj I;

5.

poziva Komisijo, naj oceni ali sedanji pravni okvir iz uredbe Bruselj I zadostno upošteva značilnosti ukrepov v sektorju zaposlovanja;

6.

poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni naslednjim vprašanjem:

7.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru.

19.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 181/21

—

ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), ki poudarja vrednote, skupne državam članicam, kot so pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških, in člena 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki določa vključevanje načela enakosti spolov, saj navaja, da si Unija v vseh svojih dejavnostih prizadeva odpraviti neenakosti in spodbujati enakost med moškimi in ženskami,

—

ob upoštevanju člena 19 PDEU, ki omenja boj proti razlikovanju na podlagi spola,

—

ob upoštevanju člena 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk z dne 18. decembra 1979,

—

ob upoštevanju deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah v Pekingu dne 15. septembra 1995, in svojih resolucij z dne 18. maja 2000 (1), 10. marca 2005 (Peking + 10) (2) in 25. februarja 2010 (Peking + 15) (3),

—

ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja, sprejetih na vrhunskem zasedanju Združenih narodov na začetku novega tisočletja septembra 2000, zlasti cilja o spodbujanju enakosti med spoloma in krepitvi vloge žensk kot osnovnega pogoja za odpravljanje lakote, revščine in bolezni ter doseganje enakosti na vseh ravneh izobraževanja in področjih dela, enakega nadzora nad viri in enakega zastopanja v javnem in političnem življenju,

—

ob upoštevanju Evropskega pakta za enakost spolov (2011–2020), ki ga je Evropski svet sprejel marca 2011,

—

ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju,

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah in biomedicini,

—

ob upoštevanju smernic Evropske unije o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava, o smrtni kazni, mučenju in drugem krutem, nečloveškem ali ponižujočem ravnanju ali kaznovanju in o zagovornikih človekovih pravic ter o dialogih o človekovih pravicah z državami, ki niso članice EU, o spodbujanju in varstvu otrokovih pravic ter nasilju nad ženskami in dekleti in boju proti vsem oblikam diskriminacije proti njim,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 2. decembra 1998, v skladu s katerimi bo letna ocena izvajanja pekinških izhodišč za ukrepanje temeljila na količinskih in kakovostnih kazalnikih in merilih,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 2. in 3. junija 2005, v katerih so države članice in Komisija pozvane h krepitvi institucionalnih mehanizmov za spodbujanje enakosti med spoloma ter k oblikovanju okvira za ocenjevanje izvajanja pekinških izhodišč za ukrepanje, da bi poenotili in sistematizirali spremljanje napredka,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 5. in 6. decembra 2007 o pregledu izvajanja pekinških izhodišč za ukrepanje v institucijah in državah članicah EU ter spremljajočega poročila portugalskega predsedstva, ki podpira kazalnike o ženskah in revščini,

—

ob upoštevanju „Strategije za enakost žensk in moških 2010–2015“, ki jo je Komisija predstavila 21. septembra 2010, in spremljajočega delovnega dokumenta služb Komisije o ukrepih za izvajanje strategije,

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o akcijskem načrtu EU za enakost spolov in krepitev vloge žensk pri razvoju (2010–2015),

—

ob upoštevanju skupne izjave ministrov EU, pristojnih za enakost spolov, z dne 4. februarja 2005 v okviru pregleda pekinških izhodišč za ukrepanje po desetih letih, v kateri med drugim znova poudarjajo svojo odločno podporo in zavezanost celovitemu in učinkovitemu izvajanju deklaracije in izhodišč za ukrepanje iz Pekinga,

—

ob upoštevanju sklepov, sprejetih 15. marca 2013 na 57. zasedanju komisije Združenih narodov za položaj žensk, ki prvič v mednarodnem aktu posebej priznavajo pojav umorov, povezanih s spolom, oziroma femicidov,

—

ob upoštevanju medagencijske izjave iz leta 2011 z naslovom „Preventing gender-biased sex selection“ (Preprečevanje sistematične izbire spola), ki so ga predstavili Urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR), Sklad Združenih narodov za prebivalstvo (UNFPA), Sklad Združenih narodov za otroke (UNICEF), Agencija Združenih narodov za ženske in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO),

—

ob upoštevanju deklaracije in akcijskega programa mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju, ki je potekala v Kairu leta 1994, ključnih ukrepov za njegovo nadaljnje izvajanje in resolucije 65/234 generalne skupščine Združenih narodov o ukrepih po mednarodni konferenci o prebivalstvu in razvoju po letu 2014 (december 2010),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2008 o enakosti spolov in krepitvi vloge žensk v razvojnem sodelovanju (4), zlasti odstavka 37,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2010 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu v letu 2009 in politiki Evropske unije na tem področju (5), zlasti odstavka 76, ki poudarja potrebo po izkoreninjenju vseh oblik diskriminacije in nasilja nad ženskami, vključno s splavom na podlagi spola,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2012 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2011 ter zadevne politike EU (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. oktobra 2007 o umorih žensk v Mehiki in Srednji Ameriki ter vlogi Evropske unije v boju proti temu pojavu (7),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0245/2013),

A.

ker je „spolni genocid“ spolno nevtralen izraz, ki se nanaša na sistematično, namerno in spolno selektivno množično pobijanje ljudi, ki pripadajo enemu ali drugemu spolu, kar je naraščajoč problem v mnogih državah in ima smrtonosne posledice; ker to poročilo posebej obravnava vzroke, sedanja gibanja in posledice praks pristranskega izbiranja spola ter načine, kako se lahko proti njim borimo, te prakse pa se pojavijo tudi v obliki detomora in nasilja na podlagi spola (za pobijanje žensk in deklic kot najskrajnejšega izraza diskriminacije in nasilja nad ženskami se uporabljajo tudi drugi izrazi, kot „femicid/feminicid“, o katerem že obstaja poročilo Parlamenta (8));

B.

ker so kljub najnovejši zakonodaji proti spolno selektivnim praksam deklice še vedno nesorazmerno pogosto tarča neusmiljene diskriminacije na podlagi spola, ki pogosto vključuje tudi še nerojene zarodke ženskega spola, ki jih splavijo, po rojstvu zapustijo ali ubijejo samo zato, ker so ženskega spola;

C.

ker je bilo po ocenah že leta 1990 v svetovnem prebivalstvu zaradi spolnega genocida demografsko „pogrešanih“ več kot 100 milijonov žensk (9); ker se je po nedavnih ocenah število žensk, ki so v svetovnem prebivalstvu „pogrešane“, povzpelo že na skoraj 200 milijonov (10);

D.

ker je spolni genocid svetovno vprašanje, ki vzbuja zaskrbljenost ne le v Aziji in Evropi, temveč tudi v Severni Ameriki, Afriki in Latinski Ameriki; ker se spolni genocid dogaja povsod, kjer se noseče ženske, namenoma ali pod prisilo, odločijo, da ne bodo rodile zarodkov ženskega spola, ker se deklice štejejo za breme družbe;

E.

ker so v Aziji, zlasti na Kitajskem, v Indiji in Vietnamu, razmerja med spoloma še posebej izkrivljena; ker se je leta 2012 na Kitajskem rodilo 113 dečkov na vsakih 100 deklic, v Indiji in Vietnamu pa 112 dečkov na vsakih 100 deklic (11);

F.

ker so v Evropi razmerja med spoloma v nekaterih državah še posebej izkrivljena, glede na to, da se je leta 2012 v Albaniji, Armeniji, Azerbajdžanu in Gruziji rodilo 112 dečkov na vsakih 100 deklic (12);

G.

ker je izvajanje spolnega genocida najpogosteje globoko zakoreninjeno v kulturah, kjer dajejo „prednost sinovom“ ter vladajo neenakost spolov, vztrajna diskriminacija in stereotipi proti hčerkam, ter v določenih primerih v državah, kjer se izvajajo prisilne vladne politike;

H.

ker je dojemanje dajanja „prednosti sinovom“ globoko zakoreninjeno in je del dolgotrajnih tradicij, povezanih z vprašanji, kot so dedovanje premoženja, zanašanje starajočih se staršev na sinove v smislu gospodarske podpore in varnosti, nadaljevanje družinskega imena in rodu ter želja, da bi se izognili tradicionalno visokim stroškom dote za hčerke in s tem finančni stiski;

I.

ker lahko neustrezni sistemi in sheme socialne varnosti ter možnosti zavarovanja za družine v mnogih kulturah zavajajoče vodijo v dajanje „prednosti sinovom“ in spolno selektivne prakse;

J.

ker spolno selektivne prakse rušijo uravnoteženo zastopanost spolov v družbah, povzročajo izkrivljena razmerja med spoloma v prebivalstvu ter imajo gospodarske in socialne učinke; ker neuravnotežena zastopanost spolov v obliki „viška moških“ vpliva na dolgoročno družbeno stabilnost ter vodi v splošni porast kriminalitete, nezadovoljstvo, nasilje, trgovanje z ljudmi, spolno suženjstvo, izkoriščanje, prostitucijo in posilstva;

K.

ker patriarhalna kultura vztrajnega dajanja „prednosti sinovom“ ne ohranja le stereotipov, demokratičnega primanjkljaja in neenakosti spolov, temveč tudi diskriminira ženske in jih ovira pri tem, da bi bile v celoti deležne enake obravnave in bi imele enake možnosti na vseh področjih življenja;

L.

ker pojavljanje spolno selektivnih praks, višje stopnje umrljivosti med zelo mladimi deklicami in nižje stopnje vpisa v šolo za deklice kot dečke morda kažejo, da v nekaterih družbah prevladuje kultura dajanja „prednosti sinovom“; treba je raziskati in ugotoviti, ali takšne pojave spremljajo nadaljnji demokratični primanjkljaji v zvezi z deklicami, kot so slabšanje njihovega dostopa do prehrane, izobraževanja, zdravstvenega varstva, sanitarnih storitev, varne vode, medicinske oskrbe in socialne pomoči, da bi našli učinkovite načine za boj proti njim;

M.

ker demografskega primanjkljaja žensk v mnogih državah ni mogoče obravnavati zaradi pomanjkanja zanesljivih statističnih podatkov za spremljanje rojstev in smrti;

N.

ker bosta okrepljena vloga in položaj žensk prispevala k spodbujanju vedenjskih in družbenih sprememb, ki so potrebne za dolgoročno izkoreninjenje spolno selektivnih praks,

O.

ker je izkoreninjenje spolno selektivnih praks zapleten proces, ki zahteva vrsto medsebojno povezanih pristopov in metod, vključno s specialističnim usposabljanjem zdravstvenega osebja za svetovanje in preprečevanje spolno selektivnih praks v EU in po svetu;

P.

ker so zagovorništvo, politični ukrepi in dobre prakse, kot sta kampanja „Skrb za deklice“ na Kitajskem, ki želi ljudi ozaveščati o vrednosti deklic, in program „Balika Samriddhi Yojana“ v Indiji, ki zagotavlja denarne spodbude za izobraževanje deklic iz revnih družin, bistvenega pomena za spreminjanje vedenjskih odnosov do deklic in žensk;

Q.

ker je treba omeniti uspešen primer Južne Koreje, saj je tej državi uspelo spremeniti zelo izkrivljeno razmerje med spoloma, 114 dečkov na vsakih 100 deklic leta 1994 na 107 dečkov na vsakih 100 deklic leta 2010 (13);

1.

poudarja, da spolni genocid ostaja zločin in huda kršitev človekovih pravic, ki zahteva učinkovite načine obravnave in izkoreninjenje vseh temeljnih vzrokov, ki vodijo v patriarhalno kulturo;

2.

poudarja obveznost vseh držav in vlad, da kot podlago za ukrepe v smeri odprave vseh oblik nasilja nad ženskami spodbujajo in varujejo človekove pravice ter preprečujejo diskriminacijo;

3.

poziva vlade, naj pripravijo in izvajajo ukrepe, ki spodbujajo temeljito spremembo miselnosti in odnosa do žensk, da bi se tako borili proti škodljivim prepričanjem in ravnanju, zaradi katerih se nadaljuje nasilje nad ženskami;

4.

poziva vlade, naj posebej kategorizirajo femicid ali spolni genocid kot zločin ter tako pripravijo in izvajajo zakonodajne ukrepe, da bodo primeri femicida raziskani, da bo napadalcem sojeno in da bodo preživele žrtve lahko imele preprost dostop do dolgoročnih zdravstvenih storitev in podpore;

5.

poudarja, da se v skladu s Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini ter pekinško deklaracijo in izhodišči za ukrepanje vse oblike družinskega ali družbenega pritiska na ženske, naj opravijo spolno selektiven splav, štejejo za obliko psihološkega nasilja;

6.

poudarja, da je odpravljanje spolno selektivnih praks zapleten postopek, ki zahteva številne medsebojno povezane pristope in metode, od preučevanja temeljnih vzrokov ter kulturnih in družbeno-gospodarskih dejavnikov, ki so značilni za države, kjer sin/moški ostaja bolj zaželen, do kampanj za pravice in status deklet in žensko in uvajanje zakonov o predpisov; v širšem smislu meni, da je spodbujanje enakovrednosti spolov v vseh družbah edini trajnostni način za preprečevanje nadaljnjega razvoja spolno selektivnih praks;

7.

poudarja, da je treba spodbuditi, in poziva Komisijo, naj spodbudi temeljito znanstveno raziskavo in preučitev temeljnih vzrokov spolno selektivnih praks za spodbujanje raziskovanja tistih običajev in tradicij v posameznih državah, ki utegnejo voditi v izbiranje spola in dolgoročne družbene posledice izbiranja spola;

8.

poziva k podrobni analizi osnovnih finančnih in gospodarskih razlogov, ki prispevajo spolno selektivnim praksam; vlade tudi poziva, naj dejavno rešujejo obremenitve, ki so jim izpostavljene družine in lahko povzročajo pojav presežka moških;

9.

poudarja pomen priprave zakonodaje proti izbiri spola, ki bi morala vključevati socialnovarstvene svežnje za ženske, boljši nadzor nad izvajanjem veljavne zakonodaje in nameniti več pozornosti kulturnim in družbeno-gospodarskim vzrokom tega pojava, da bo reševanje vprašanja potekalo na trajnosten in celovit način, ki bo spoštoval enakost spolov in spodbujal dejavno udeležbo civilne družbe;

10.

poziva vlade, naj odpravijo demokratične in zakonodajne primanjkljaje, se borijo proti obstoječi diskriminaciji proti otrokom ženskega spola, ženskam zagotovijo pravico do dedovanja, uveljavijo nacionalno zakonodajo, ki ženskam jamči enakost z moškimi pred zakonom na vseh področjih življenja, in okrepijo vlogo in položaj deklic in žensk v gospodarskem, izobraževalnem in političnem življenju;

11.

poziva Komisijo, naj podpre in spodbuja vse oblike pobud za ozaveščanje o diskriminaciji na podlagi spola, vključno s spolnim genocidom, ter najde učinkovite načine boja proti njemu z zagotavljanjem vodenja, pomoči, ustreznih politik in financiranja, kot del svojih zunanjih odnosov, humanitarne pomoči in vključevanja načela enakosti spolov;

12.

poudarja, da ima neuspeh pri krepitvi vloge žensk in deklet ter neprizadevanje za spremembo družbenih norm in struktur resne pravne in zdravstvene posledice in posledice za človekove pravice ter potencialno dolgoročne posledice, ki škodujejo družbam, v katerih prihaja do njih;

13.

poudarja, da je več študij pokazalo, da lahko neravnovesje med spoloma vodi do porasta trgovine z ljudmi za namene poroke ali spolnega izkoriščanja, nasilja nad ženskami, porok otrok, zgodnjih ali prisilnih porok, obolelosti s HIV/aidsom in drugimi spolno prenosljivimi boleznimi; poudarja, da neravnovesje med spoloma ogroža družbeno varnost in stabilnost; zato poziva k poglobljenemu pregledu možnih zdravstvenih, ekonomskih in varnostnih posledic naraščajočega presežka moških;

14.

podpira ustrezne reforme, nadaljnje spremljanje in učinkovito izvajanje zakonodaje o enakosti spolov in nediskriminaciji, zlasti v državah z nizkim in srednjim prihodkom ter državah v tranziciji;

15.

poziva Komisijo, naj si intenzivno prizadeva za preprečevanje pristranskega izbiranja spola, in sicer ne z omejevanjem dostopa do reproduktivnih zdravstvenih storitev in tehnologije, temveč s spodbujanjem njene odgovorne uporabe, uvede in okrepi smernice, zagotovi specializirano usposabljanje medicinskega osebja za svetovanje in preprečevanje spolno selektivnih praks, z redko izjemo upravičenih primerov, kadar gre za s spolom povezane genetske bolezni, ter prepreči uporabo in spodbujanje tehnologij za izbiranje spola in/ali za dobičkonosne namene;

16.

poudarja, da mora zakonodaja za obvladovanje ali omejevanje izbiranja spola varovati pravico žensk do dostopa do zakonitih spolnih in reproduktivnih zdravstvenih tehnologij in storitev brez dovoljenja moža, da se mora zakonodaja učinkovito izvajati in da je treba za kršitelje zakona uvesti ustrezne sankcije;

17.

spodbuja tesnejšo angažiranost in sodelovanje med vladami in medicinsko skupnostjo ter poziva k strožjim smernicam za samoregulacijo klinik in bolnišnic, ki bi bil dejavni ukrep za preprečevanje izbiranja spola kot posla za pridobitni namen;

18.

poziva Komisijo in države članice, naj ugotovijo, katere klinike v Evropi izvajajo splave na podlagi spola, zagotovijo statistične podatke o tej praksi in pripravijo seznam najboljših prakse za preprečevanje takšnih splavov;

19.

se zaveda, da je zagotavljanje in spodbujanje pravic žensk in deklic, s tem ko se jim ponujajo enake priložnosti, zlasti v izobraževanju in zaposlovanju, bistvenega pomena za boj proti seksizmu in za zagotovitev oblikovanja družbe, v kateri je načelo enakosti spolov resničnost; poudarja, da je izboljšanje stopnje izobrazbe, zaposlitvenih možnosti ter celostne zdravstvene oskrbe za ženske, vključno s storitvami spolnega in reproduktivnega zdravja, osrednjega pomena pri prizadevanjih za odpravljanje spolno selektivnih praks, kot so splavi in detomori, ter za doseganje vsesplošne gospodarske rasti v državah v razvoju in zmanjšanje revščine; poudarja, da sta krepitev vloge žensk in udeležba moških osrednjega pomena za boj proti neenakosti spolov in spodbujanje sprememb v obnašanju in družbenih sprememb, potrebnih za dolgoročno odpravljanje spolno selektivnih praks;

20.

zato poziva Komisijo, naj spodbuja izobraževalno in družbeno okolje, v katerem sta oba spola spoštovana in obravnavana enako ter deležna enakega priznavanja svojih sposobnosti in potenciala, brez stereotipov in diskriminacije, ter hkrati okrepi vključevanje načela enakosti spolov, enake možnosti in enakopravno partnerstvo;

21.

poziva Komisijo in ustrezne mednarodne organizacije, naj podprejo izobraževalne programe, ki krepijo vlogo in položaj žensk, jim omogočajo razviti samospoštovanje, pridobiti znanje, sprejemati odločitve in prevzeti odgovornost za svoje življenje, zdravje in zaposlitev, ter jim tako omogočijo finančno neodvisno življenje;

22.

poziva Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in vlade tretjih držav, naj pripravijo kampanje za obveščanje, ki spodbujajo načelo enakosti spolov in katerih namen je ozaveščanje ljudi o vzajemnem spoštovanju človekovih pravic obeh oseb v paru, zlasti lastninske pravice, pravice do dela, ustrezne zdravstvene oskrbe, sodstva in izobraževanja;

23.

opozarja na razvojne cilje tisočletja in poudarja, da sta dostop do izobraževanja in zdravstvene oskrbe, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami, temeljni človekovi pravici; poudarja potrebo po posebni in specifični omembi spolnega genocida in vprašanj, povezanih z izbiranjem spola, v dialogih in poročilih o razvojnih ciljih tisočletja ter na drugih forumih za izmenjavo mednarodnih izkušenj;

24.

poudarja, da je za možnost, da ženske uresničijo svoje pravice brez dvoma potrebna njihova sposobnost, da same sprejemajo odločitve neodvisno od svojih zakoncev, zato pa je bistveno zagotoviti ženskam dostop do izobraževanja, dela, zdravstvenega varstva, kontracepcije in bančnega računa brez dovoljenja ali privolitve drugih oseb;

25.

poziva vlade partnerskih držav, naj znižajo stroške zdravstvene oskrbe otrok, zlasti deklet, ki včasih umrejo zaradi slabe ali neustrezne oskrbe, ki jo prejmejo;

26.

poziva vlade, naj izboljšajo dostop žensk do zdravstvenega varstva, zlasti predporodnega varstva in zdravstvenega varstva mater, izobraževanja, kmetijstva, posojil in mikroposojil, gospodarskih priložnosti in lastnine;

27.

poziva k posebnemu poudarku na ustvarjanju pogojev za solidarnost v državah v razvoju, med drugim z ustanavljanjem pokojninskih skladov, da bi se zmanjšalo gospodarsko breme za družine in posameznike in s tem njihova odvisnost od moških potomcev in dajanje prednosti moškim potomcem;

28.

ugotavlja, da spolno selektivne prakse še vedno vztrajajo tudi v uspešnih regijah s pismenim prebivalstvom;

29.

spodbuja razvoj mehanizmov podpore za ženske in družine, ki lahko ženskam zagotovijo informacije in nasvete o nevarnostih in škodljivosti spolno selektivnih praks ter omogočijo svetovanje za podporo ženskam, ki so morda pod pritiskom, da bi splavile zarodke ženskega spola;

30.

spodbuja civilno družbo in vladne agencije k skupnemu ukrepanju za spodbujanje informacijskih kampanj in akcij ozaveščanja javnosti o negativnih posledicah spolno selektivnih praks za mater;

31.

poziva Komisijo, naj zagotovi tehnično in finančno podporo za inovativne dejavnosti in izobraževalne programe za spodbujanje razprave in razumevanja enake vrednosti deklic in dečkov, ob tem pa uporabi vse razpoložljive medije in socialne mreže, pritegne in vključi mlade ljudi, verske in duhovne voditelje, učitelje, voditelje skupnosti in druge vplivne osebnosti v prizadevanjih, da bi spremenili kulturno dojemanje spolne enakosti v zadevni družbi in opozorili na potrebo po nediskriminatornem vedenju;

32.

poziva EU, naj v partnerstva ter dialoge z državami v razvoju vključi in jih osredotoči na enakost med spoloma in krepitev vloge in položaja žensk, kakor se poziva o v Evropskem soglasju o razvoju; nadalje meni, da je treba načelo enakosti spolov vključiti na vse ravni proračunske pomoči, med drugim s spodbujanjem dialoga z ženskimi združenji v državah v razvoju ter z uvedbo kazalnikov, razčlenjenih glede na spol;

33.

poziva oblasti zadevnih držav, naj izboljšajo spremljanje in zbiranje statističnih podatkov o razmerjih med spoloma ter sprejmejo ukrepe za obravnavo morebitnih neravnovesij; v zvezi s tem poziva k tesnejšemu sodelovanju med EU, agencijami Organizacije ZN ter drugimi mednarodnimi partnerji in vladami partnerskih držav;

34.

poziva Komisijo in ustrezne zainteresirane strani, naj sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotavljanje, da se izvajanje prisilnih splavov in spolno selektivnih operativnih posegov za prekinitev nosečnosti brez poprejšnjega in prostovoljnega soglasja ali razumevanja postopka prizadetih žensk kriminalizira;

35.

poziva vlade in vse ustrezne zainteresirane strani, naj zagotovijo, da se bo zakonodaja o izbiranju spola izvajala učinkovito in da bodo za kršitelje zakona uvedene ustrezne kazni;

36.

poziva Komisijo, naj okrepi sodelovanje z drugimi mednarodnimi organizacijami in organi, kot so ZN, Svetovna zdravstvena organizacija, UNICEF, Urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice, UNFPA in Agencija ZN za ženske, da bi obravnavali spolno selektivne prakse in se borili proti njihovim temeljnim vzrokom v vseh državah, ter naj se poveže z vladami, parlamenti, različnimi zainteresiranimi stranmi, mediji, nevladnimi organizacijami, ženskimi organizacijami in drugimi organi skupnosti za krepitev ozaveščenosti o spolnem genocidu in načinih njegovega preprečevanja;

37.

poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj sodelujeta z omenjenimi mednarodnimi organizacijami, da bi obravnavali spolno selektivne prakse in se borili proti njihovim temeljnim vzrokom v vseh državah, ter naj se povežeta z vladami, parlamenti, različnimi zainteresiranimi stranmi, mediji, nevladnimi organizacijami, ženskimi organizacijami in drugimi organi skupnosti za krepitev ozaveščenosti o spolnem genocidu in načinih njegovega preprečevanja;

38.

poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj spolni genocid vključita na prednostni seznam vprašanj, ki jih je treba obdelati pri razpravi o svežnjih človekoljubne pomoči z zadevnimi tretjimi državami, ter te države pozoveta, naj se zavežejo, da bodo izkoreninjenje spolnega genocida obravnavale kot prednostno nalogo, ozaveščale ljudi o tem vprašanju in si prizadevale za njegovo preprečevanje;

39.

poziva EU in države partnerice, naj s pomočjo razvojnega sodelovanja izboljšajo spremljanje in zbiranje podatkov o razmerju med spoloma ob rojstvu ter naj sprejmejo takojšnje ukrepe za obravnavo možnih neravnovesij; poudarja, da bi bilo treba klavzule o človekovih pravicah, povezane s spolno diskriminacijo, vključiti tudi v mednarodne trgovinske sporazume in sporazume o sodelovanju;

40.

poziva Evropsko unijo, naj zagotovi pristop, ki temelji na pravicah in vključuje vse človekove pravice, ter močno osredotočenost na okrepljeno vlogo in položaj žensk in deklic ter spoštovanje in izpolnjevanje njihovih pravic, vključno s spolnimi in reproduktivnimi pravicami ter enakostjo spolov, kot predpogoj za boj proti spolnemu genocidu kot ključno vprašanje vključi v razvojno agendo po letu 2015;

41.

zatrjuje, da pri izvajanju posebnih klavzul o prepovedi prisile na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, dogovorjenih na mednarodni konferenci o prebivalstvu in razvoju v Kairu, in ob upoštevanju pravno zavezujočih mednarodnih instrumentov človekovih pravic, pravnega reda Evropske unije in političnih pristojnosti Unije na tem področju Unija ne bi smela zagotavljati pomoči nobeni vladi, organizaciji ali programu, ki spodbuja, podpira ali sodeluje pri dejanjih, ki vključujejo kršenje človekovih pravic, kot so prisilni splav, prisilna sterilizacija žensk in moških, določanje spola zarodka za izbiro spola pred rojstvom ali detomor;

42.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

19.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 181/29

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 28. in 29. junija 2012 (1),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 14. in 15. marca 2013 (2),

—

ob upoštevanju tekočih medinstitucionalnih pogajanj o prihodnji kohezijski politiki in večletnem finančnem okviru,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. novembra 2012 s priporočili Komisiji o poročilu predsednikov Evropskega sveta, Evropske komisije, Evropske centralne banke in Euroskupine z naslovom „Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji“ (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. junija 2011 o evropski mestni agendi in njeni prihodnosti v kohezijski politiki (4),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 12. marca 2013 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih določbah za spremljanje in ocenjevanje osnutkov proračunskih načrtov in zagotavljanje zmanjšanja čezmernega primanjkljaja držav članic v euroobmočju (5),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 12. marca 2013 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o okrepitvi gospodarskega in proračunskega nadzora v državah članicah euroobmočja, ki so jih prizadele ali jim grozijo resne težave v zvezi z njihovo finančno stabilnostjo (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2009 o kohezijski politiki: naložbe v realno gospodarstvo (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2013 o izidu zasedanja Evropskega sveta 7. in 8. Februarja 2013 o večletnem finančnem okviru (8),

—

ob upoštevanju osnutka mnenja Odbora regij z dne 6. marca 2013 z naslovom „Sinergije med zasebnimi naložbami in javnim financiranjem na lokalni in regionalni ravni – partnerstva za gospodarsko rast in blaginjo“,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 1. februarja 2013 z naslovom „Ustvarjanje večjih sinergij med proračunom EU ter nacionalnimi in podnacionalnimi proračuni“,

—

ob upoštevanju dokumenta Odbora regij iz leta 2012 o vplivu proračunskih varčevalnih ukrepov na lokalne finance in naložbe (Impact of budgetary austerity on local finances and investment),

—

ob upoštevanju objave Evropske investicijske banke z dne 14. decembra 2012 o vplivu recesije v letih 2008 in 2009 na regionalno konvergenco v EU (The impact of the recession in 2008-2009 on EU regional convergence) (9),

—

ob upoštevanju priložnostnih dokumentov Komisije iz decembra 2012 o kakovosti javnih izdatkov v EU (The Quality of Public Expenditures in the EU) (10),

—

ob upoštevanju svetovnih gospodarskih napovedi Mednarodnega denarnega sklada iz oktobra 2012;

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenj Odbora za proračun in Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7–0269/2013),

A.

ker je svetovna gospodarska in finančna kriza škodila socialni, ekonomski in teritorialni koheziji v EU, kar povzroča višjo brezposelnost, nižji BDP ter vse večje regionalne razlike in proračunske primanjkljaje na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

B.

ker se med regijami EU močno razlikujeta čas nastopa in resnost krize, kar poudarja obstoječe strukturne pomanjkljivosti in kar je povzročilo močno zmanjšanje rasti BDP, rekordno stopnjo brezposelnosti, hudo osiromašenje najšibkejših družbenih skupin ter poslabšanje poslovnega okolja in manjše zaupanje potrošnikov;

C.

ker so banke in finančni trgi postali vse bolj zadržani pri dajanju posojil, saj se je zaznana kreditna sposobnost držav in podnacionalnih vlad poslabšala;

D.

ker se je pokazalo, da fiskalni pakt ni primeren za soočanje z izzivi krize in je kot najboljša rešitev predviden pakt za rast, ki omogoča pomembne naložbe na ravni EU, saj danes velja soglasno mnenje, da fiskalno varčevanje in proračunski rezi brez naložb ne oživljajo gospodarstva in ne bodo ustvarili ugodnih pogojev za ustvarjanje delovnih mest in gospodarsko rast;

E.

ker so evropski strukturni in investicijski skladi namenjeni spodbujanju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije po vsej EU, zmanjševanju regionalnih razlik, spodbujanju zbliževanja ter pospeševanju razvoja, zaposlovanja in socialnega napredka s produktivnimi naložbami;

F.

ker se iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov krijejo tudi izdatki, namenjeni podpori pametne, vključujoče in trajnostne rasti ter konkurenčnosti, ter zato pozitivno vplivajo na imenovalec razmerja med primanjkljajem in BDP;

G.

ker je zlom javnih financ po vsej EU, ki ga je sprožila kriza državnega dolga, povzročil veliko razširjenost varčevalnih politik; ker imajo te politike uničujoče učinke na lokalne finance, saj povzročajo zmanjšanje ali krčenje številnih proračunskih vrstic in močno ogrožajo sposobnost nacionalnih, regionalnih in lokalnih oblasti za financiranje/sofinanciranje produktivnih naložb;

H.

ker le nekaj držav še naprej podpira lokalne naložbe, medtem ko so se druge ob soočenju s krizo državnega dolga odločile, da bodo lokalnim oblastem zamrznile ali zmanjšale finančno podporo za naložbe, pri čemer je zaznati trend centralizacije ali uvajanja pravil notranjega pakta za stabilnost, kar je zelo zmanjšalo naložbe;

I.

ker je znatno krčenje proračunskih sredstev na pomembnih področjih in sektorjih ena od največjih težav, s katerimi se trenutno soočajo lokalne in regionalne oblasti;

J.

ker so podnacionalne vlade ključni nosilci regionalnega razvoja: zagotavljajo 60 % javnih naložb in 38 % konsolidirane javne porabe za „gospodarske zadeve“, kar vključuje večino izdatkov, ki lahko vplivajo na regionalni razvoj, kot so izdatki za trgovinske zadeve in zaposlovanje, kmetijstvo, promet ter raziskave in razvoj;

K.

ker so naložbe v dveh tretjinah držav EU delovale kot prilagodljiva spremenljivka, deloma zaradi prizadevanj za spopadanje s krizo v letu 2009; ker so se neposredne naložbe v letu 2011 v primerjavi z letom 2010 zmanjšale v 17 državah članicah, od katerih so se v 10 državah leta 2011 zmanjšale za več kot 10 % (v Avstriji, Latviji, Češki republiki, na Slovaškem, v Bolgariji, na Portugalskem, v Grčiji, na Madžarskem in v Španiji); ker se upad naložb, ki se je začel leta 2010 (nepovratna sredstva centralnih vlad za naložbe so se znižala za 8,7 %), nadaljuje in se zdi, da vstopa v negativno spiralo;

L.

ker je raven zadolženosti podnacionalnih vlad precej pod ravnjo zadolženosti nacionalnih akterjev;

M.

ker se od podnacionalnih oblasti zahteva, da morajo sodelovati pri prizadevanjih za konsolidacijo in zmanjšati svoj primanjkljaj in dolg, medtem pa so se pogoji najemanja posojil za finančno šibkejše podnacionalne vlade poslabšali;

N.

ker so javne naložbe ključne za socialno vključenost in potrebe po vlaganjih precejšnje v številnih bistvenih sektorjih gospodarstva EU, kot so trg delovne sile, infrastruktura, raziskave in inovacije ter mala in srednja podjetja;

O.

ker se je po obdobju vse večjega zbliževanja v EU med letoma 2000 in 2007 zbliževanje v času recesije znatno upočasnilo; ker so bile najbolj prizadete regije z nevzdržnimi in špekulativnimi naložbami ter tiste z močnimi izvozno usmerjenimi proizvodnimi sektorji;

P.

ker mehanizem strukturnih skladov EU za odzivanje predvideva, da Komisija lahko povrne vmesna plačila le na podlagi izjav o izdatkih, ki so jih države članice že imele;

Q.

ker nacionalno javno sofinanciranje strukturnih skladov v EU-27 za programsko obdobje 2007–2013 znaša približno 132 milijard EUR in ker je ta znesek nujen za ustrezno odzivanje strukturnih skladov ter za zagotavljanje visoke kakovosti naložb za večjo udeležbo in odgovornost pri uporabi skladov EU;

R.

ker pomanjkanje prožnosti pri uporabi Pakta za stabilnost in rast lahko ogrozi programe javnega sofinanciranja, ki jih podpira kohezijska politika, ter tako zmanjša prispevek kohezijske politike k izboljšanju konkurenčnosti in premostitvi sedanje krize;

1.

z veliko zaskrbljenostjo opaža sedanji jasen vzorec naraščajoče regionalne neenakosti v EU s številnimi razmeroma revnimi regijami v novih državah članicah in južni Evropi in večino bogatih regij v srednji in severni Evropi ter celo znotraj posameznih držav članic in regij; v zvezi s tem poudarja bistveni pomen kohezijske politike EU kot ključnega instrumenta za naložbe za zbliževanje in trajnostni razvoj v EU;

2.

poudarja, da je lokalno gospodarstvo ključni dejavnik za okrevanje skupnosti, kar je v sedanjih kriznih razmerah velikega pomena; v zvezi s tem poudarja gospodarske in socialne učinke socialnega gospodarstva pri izboljševanju socialne kohezije na lokalni ravni; poziva države članice, naj socialnemu gospodarstvu zagotovijo možnosti financiranja iz strukturnih skladov za obdobje 2014–2020;

3.

ponovno poudarja pomen kohezijske politike kot ključnega instrumenta Unije za naložbe, ki ima osrednjo vlogo pri spopadanju s krizo, zmanjševanju neravnovesij in usmerjanju EU in njenih regij na pot trajnostnega razvoja; poudarja posebno vlogo, ki jo ima Evropski socialni sklad (ESS) pri podpiranju socialnih naložb in izvajanju strategije Evropa 2020, zlasti tako da prispeva k visokim stopnjam trajnostne zaposlenosti in produktivnosti ter da se hkrati učinkovito bori proti revščini in socialni izključenosti ter povečuje socialno kohezijo; zato poudarja pomen zagotavljanja zadostnih proračunskih sredstev pri pogajanjih o večletnem finančnem okviru za strukturne in investicijske sklade ter še zlasti opaža njihov ključni delež pri naložbah na področjih, kot so zaposlovanje, inovacije, trajnostni razvoj, nizkoogljično gospodarstvo ter podpora malim in srednjim podjetjem;

4.

poudarja, da se je kohezijska politika izkazala kot odporna na krizo, saj je prilagodila svoje programe in instrumente financiranja ter tako zagotovila večjo prožnost in bistveno prispevala na področjih, kjer so potrebne naložbe za posodobitev gospodarstva, izboljšanje konkurenčnosti in zmanjšanje geografskih razlik;

5.

poudarja vlogo številnih podnacionalnih oblasti pri rebalansih proračuna, tako da se ohrani raven javnih naložb in se sofinancirajo novi projekti ter se zagotavlja učinek vzvoda, zlasti ko je zasebnih naložb malo; poudarja dejstvo, da so v času recesije in nizke rasti trajnostna javna naročila ter sposobnost financiranja/sofinanciranja in prevzemanja obveznosti za naložbe bistvenega pomena za ohranjanje potenciala rasti;

6.

je zaskrbljen, da se z dolgotrajnimi varčevalnimi ukrepi in strogim gospodarskim upravljanjem, ki se je izvajalo v letih 2011 in 2012, kar pomeni povečan pritisk in krčenje javnih proračunov, tvega skrčenje področja uporabe lokalnih politik, ki so namenjene uresničevanju strategije Evropa 2020;

7.

poudarja, da je treba obnoviti in izboljšati finančne zmogljivosti na podnacionalni ravni ter zagotoviti ustrezno tehnično pomoč, zlasti pri izvajanju kompleksnih skupnih projektov pod lokalnim vodstvom, da se zagotovijo javne naložbe za programe in projekte, namenjene spodbujanju trajnostne rasti, boju proti družbeni izključenosti in obnovi družbene strukture, zagotavljanju ustreznih zdravstvenih in socialnih storitev ter zagotavljanju delovnih mest, zlasti na regionalni in lokalni ravni; vztraja, da za posebna dodatno dodeljena sredstva za najbolj oddaljene regije ne bi smela veljati tematska osredotočenost in da se ta sredstva ne bi smela uporabljati za povračilo dodatnih stroškov, povezanih s posebnostmi in omejitvami iz člena 349 PDEU, ki jih imajo najbolj oddaljene regije; nadalje ugotavlja, da se posebna dodatna sredstva lahko uporabijo tudi za podporo pri financiranju pomoči za tekoče poslovanje ter izdatkov za izpolnjevanje obveznosti javne službe in pogodb o izvajanju javne službe v najbolj oddaljenih regijah;

8.

poudarja, da je treba dodatno okrepiti upravne zmogljivosti regionalnih in lokalnih oblasti ter da si je treba nadalje prizadevati za zmanjšanje birokratizacije, ki negativno vpliva tudi na te oblasti, ko so v vlogi upravičencev, in omejuje njihovo sposobnost, da izvajajo projekte, ki jih financira EU;

9.

poziva institucije, naj izboljšajo obstoječo ureditev, da bi lahko regije v nekaterih državah članicah, ki jih je finančna kriza še posebej prizadela, še povečale sposobnost črpanja strukturnih in kohezijskih sredstev in da se prepreči pričakovano prenehanje obveznosti za precejšnje zneske;

10.

poziva k nadaljnji poenostavitvi pravil ter večji prožnosti in preglednosti pri načrtovanju in upravljanju strukturnih skladov, kar bi omogočilo boljše izvajanje projektov ter hitrejše in ustreznejše odzivanje na socialne izzive in grožnje;

11.

pozdravlja poročilo Komisije za leto 2012 o javnih financah v EMU, zlasti poglavje o fiskalni decentralizaciji v EU, ki poudarja trdnost fiskalnega zveznega modela, ki odgovornosti za zbiranje proračunskih prihodkov in porabo prenaša na poddržavne oblasti; poziva Komisijo, naj takšno poglavje o stanju državnih in poddržavnih javnih financah in reformah naslednje leto vključi v poročilo o javnih financah v EMU;

12.

poudarja potrebo po večjih sinergijah med nacionalnimi, podnacionalnimi in evropskimi proračuni za javno porabo z določitvijo jasnih vlog in odgovornosti različnih proračunskih organov na ravni EU, ravni držav članic in poddržavni ravni, vključno z jasno vlogo in utemeljitvijo evropske politike in finančnih ukrepov, ob upoštevanju plačilnih rokov iz direktive o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (2011/7/EU), subsidiarnosti in proračunskih pravic lokalnih in regionalnih oblasti (njihove vloge pri sprejemanju odločitev in nadzoru), tj. njihove demokratične odgovornosti do skupnosti, ki jih volijo, ter ob zagotavljanju avtonomije pri določanju prednostnih nalog in porabe na vseh ravneh upravljanja; poziva Komisijo, naj zagotovi jasne dejanske podatke o tem, kako bi se lahko okrepila vloga proračuna EU pri spodbujanju naložb na različnih ravneh;

13.

odločno podpira večjo preglednost in poenostavitev proračunskih postopkov na vseh ravneh javnega upravljanja (vključno z izrecno opredelitvijo evropskih virov financiranja v nacionalnih in podnacionalnih proračunih) ter zagotovitev dostopnosti podatkov na ravni EU o profilih porabe po programih financiranja EU na regionalni ravni (če je to mogoče), pa tudi pojasnil, kako so prednostne naloge in financiranje na ravni EU, ravni držav članic in poddržavni ravni usklajeni z dogovorjenimi prednostnimi nalogami na ravni EU;

14.

poudarja pomen prilagajanja na trenutne proračunske omejitve v Evropi, medtem ko se še naprej vlaga v prihodnost; opominja države članice, da izziv ni trošiti več, ampak učinkoviteje;

15.

pozdravlja dejstvo, da se uporaba finančnih instrumentov v okviru kohezijske politike širi na vse tematske cilje in vse evropske strukturne in investicijske sklade; poziva Komisijo, naj predloži podrobno analizo in oceno potenciala novih sredstev in virov financiranja za podpiranje naložb za rast, kot so trg obveznic, instrument delitve tveganja in uporaba inovativnih finančnih instrumentov; poziva Komisijo in Evropsko investicijsko banko (EIB), naj predlagata inovativne načine financiranja dolgoročnih naložb lokalnih in regionalnih oblasti, vključno s privabljanjem zasebnega kapitala; poudarja ključno vlogo posojilnih mehanizmov EIB pri financiranju projektov evropskega interesa ter poziva k večji usklajenosti in sinergiji med temi mehanizmi in strukturnimi skladi;

16.

poudarja pomen pobude Jessica za podporo trajnostnemu mestnemu razvoju in prenovi mestnih območij s pomočjo mehanizmov finančnega inženiringa in poziva k širši uporabi te pobude v prihodnjem programskem obdobju;

17.

poudarja vlogo, ki bi jo regionalne in lokalne oblasti lahko imele pri doseganju ciljev strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast; ponavlja pomen partnerstva med osrednjimi oblastmi ter regionalnimi in lokalnimi oblastmi pri določanju prednostnih nalog in zagotavljanju ustreznega sofinanciranja za izvajanje programov, ki sta pri uresničevanju teh ciljev pogoja za doseganje največjega možnega učinka z omejenimi sredstvi; v zvezi s tem poudarja pomen novega instrumenta za lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, ki bi akcijskim skupinam na lokalni ravni omogočil razvijanje in izvajanje lokalnih strategij za pametno, trajnostno in vključujočo rast; poziva države članice, naj zagotovijo takšne priložnosti v okviru tekočega procesa načrtovanja programov, da se bo lahko izkoristil velik potencial za inovacije, ki ga imajo lokalne akcijske skupine; poudarja pomen lokalnih in regionalnih oblasti in po potrebi socialnih in drugih ustreznih partnerjev pri načrtovanju, izvajanju, spremljanju in ocenjevanju strukturnih skladov ter pripravi sporazumov o partnerstvu, kar bi zagotovilo boljšo povezavo med strategijami EU ter nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi strategijami;

18.

meni, da se je treba tematsko osredotočiti na majhno število prednostnih nalog; hkrati poudarja, da je potrebna prožnost, da se državam članicam in regijam omogoči kar najbolj učinkovito doseganje skupnih ciljev ob istočasnem upoštevanju teritorialnih, ekonomskih in socialnih posebnosti.

19.

odločno ponavlja, da nasprotuje uvedbi makroekonomskega pogojevanja v kohezijsko politiko za obdobje 2014–2020, s čimer bi kaznovali regije in družbene skupine, ki jih je že oslabila kriza, saj bi ustavitev plačil lahko imela nesorazmerne učinke v številnih državah članicah in zlasti regijah, čeprav bi te v celoti sodelovale pri prizadevanjih za uravnoteženje javnih proračunov, in s čimer bi le oslabili države v finančnih težavah in ogrozili prizadevanja za solidarnost, ki so bistvenega pomena za ohranitev makroekonomskega ravnovesja v Uniji; poleg tega meni, da širša javnost mogoče ne bi razumela takšnega kaznovalnega instrumenta, kar bi lahko povečalo njeno nezaupanje v zgodovinskem trenutku, ko so ljudi že močno prizadeli kriza ter učinki varčevalnih politik;

20.

meni, da bi bilo treba v času zmanjševanja javnega financiranja ponovno premisliti o načelu dodatnosti, ki ga bi bilo treba izvajati skladno z evropskim okvirom gospodarskega upravljanja, in upa, da se bo o tem razpravljalo v okviru pogajanj o kohezijski politiki po letu 2013;

21.

je seznanjen z nedavnimi pripombami Mednarodnega denarnega sklada, da varčevanje slabi države, v katerih se izvaja nepremišljeno – v oslabelih svetovnih gospodarskih razmerah namreč sanacija javnih financ kratkoročno otežuje okrevanje, saj zmanjšuje davčne prihodke in tako nadalje povečuje primanjkljaj; soglaša s skladom, da poudarek ne sme biti omejen le na fiskalno konsolidacijo, ampak bi ga bilo treba za ravnovesje med konsolidacijo in rastjo razširiti;

22.

pozdravlja predlog nekaterih držav članic, da se v pogajanja o večletnem finančnem okviru vključi klavzula o pregledu za leti 2015 in 2016, ki bi omogočila povečanje tekočega proračuna, medtem ko se izvaja, za spodbujanje zaposlovanja mladih, malih in srednjih podjetij ter drugih ključnih sektorjev;

23.

poziva Komisijo in države članice, naj v celoti izkoristijo meje prožnosti preventivnega dela Pakta za stabilnost in rast, da bi potrebe po produktivnih in trajnostnih javnih naložbah uravnotežili s cilji na področju fiskalne discipline; meni, da bi to lahko na primer izvedli s popolno izključitvijo nacionalnih deležev sofinanciranja v okviru strukturnih in investicijskih skladov iz omejitev Pakta za stabilnost in rast, z upoštevanjem neto in ne bruto finančnih potreb države članice kot podlage za izračune v zvezi s paktom, torej neto brez davkov na dejansko porabo (zlasti DDV), ali z uporabo drugačne časovne modulacije dveh virov financiranja istih programov (evropskega in nacionalnega), s polnim izkoristkom evropskih sredstev v prvih letih programa ter izključno uporabo nacionalnih virov v zadnjih letih programa, ob predpostavki, da posamezna zadevna država do takrat doseže oprijemljive rezultate v zvezi s politiko za uravnoteženo razmerje med primanjkljajem in BDP;

24.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da se javni izdatki držav članic iz naslova sofinanciranja programov strukturnih in investicijskih skladov ne vključijo v javne ali druge ustrezne strukturne izdatke na podlagi sporazumov o partnerstvu, da se zagotovi upoštevanje Pakta za stabilnost in rast, saj slednji izdatki pomenijo obvezo, ki izhaja neposredno iz spoštovanja načela dodatnosti; zato poziva, naj se javna poraba, povezana z izvajanjem programov, ki se sofinancirajo iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, v celoti izloči iz opredelitve omejitev Pakta za stabilnost in rast, saj gre za izdatke, namenjene doseganju ciljev strategije Evropa 2020 ter podpiranju konkurenčnosti, rasti in ustvarjanja delovnih mest, zlasti za mlade;

25.

poziva Komisijo, naj poroča o možnostih za ukrepanje v mejah sedanjega fiskalnega okvira EU z namenom podrobnejše obravnave vprašanja ločevanja tekoče porabe in naložb pri izračunavanju proračunskega primanjkljaja, da bi se izognili štetju javnih naložb, ki dolgoročno prinašajo neto koristi, za negativne;

26.

poziva Komisijo in države članice, naj v okviru tekočih pogajanj o prihodnji ekonomski in monetarni uniji upoštevajo vse možnosti za prožnost okvira za makroekonomsko upravljanje, da se omogočijo produktivne naložbe, zlasti s ponovnim premislekom o odnosu med Paktom za stabilnost in rast in produktivnimi javnimi naložbami ter z izključitvijo javne porabe, povezane z izvajanjem programov, ki se sofinancirajo iz strukturnih in investicijskih skladov v okviru rasti prijaznih politik, iz pravil o proračunskem nadzoru Pakta za stabilnost in rast;

27.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

19.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 181/35

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu z dne 10. decembra 1982,

—

ob upoštevanju resolucij generalne skupščine Združenih narodov o ribištvu, zlasti odstavka 157 resolucije 66/68 o obveznostih razvitih držav do najmanj razvitih držav in majhnih otoških držav v razvoju,

—

ob upoštevanju sporazuma iz leta 1995 o izvajanju določb Konvencije Združenih narodov o mednarodnem pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982 v zvezi z ohranjanjem in upravljanjem čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib,

—

ob upoštevanju mednarodnega akcijskega načrta Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) za upravljanje ribolovne zmogljivosti, ki ga je novembra 2000 potrdil svet FAO (mednarodni akcijski načrt za zmogljivost),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1005/2008 z dne 29. septembra 2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje (1),

—

ob upoštevanju sporazuma o ukrepih države pristanišča za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje (sporazum o ukrepih države pristanišča), ki ga je konferenca Organizacije za prehrano in kmetijstvo sprejela na svojem 36. zasedanju 22. novembra 2009,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2012 o zunanji razsežnosti skupne ribiške politike (2),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 21. marca 2012 z naslovom „Prenovljenemu razvojnemu partnerstvu med EU in Pacifikom naproti“ (3),

—

ob upoštevanju Konvencije o ohranjanju in upravljanju izrazito selivskih staležev rib v zahodnem in centralnem Pacifiku, katere pogodbenica je EU v skladu s Sklepom 2005/75/ES (4), ki je začel veljati 25. januarja 2005,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta št. 2006/539/ES z dne 22. maja 2006 o sklenitvi Konvencije o krepitvi Medameriške komisije za tropskega tuna, ustanovljene leta 1949 s konvencijo med Združenimi državami Amerike in Republiko Kostariko, v imenu Evropske skupnosti (5),

—

ob upoštevanju Konvencije o ohranjanju in upravljanju ribolovnih virov odprtega morja v južnem Tihem oceanu (6), ki je bila odobrena v imenu Evropske unije s Sklepom Sveta št. 2012/130/EU (7) in s katero se ustanovi Organizacija za upravljanje ribištva v južnem Tihem oceanu (SPRFMO),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/144/EU z dne 15. februarja 2011 o sklenitvi začasnega sporazuma o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo na eni strani in pacifiškimi državami na drugi strani (8),

—

ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega v Cotonouju 23. junija 2000 (9) (sporazum iz Cotonouja),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 215/2008 z dne 18. februarja 2008 o finančni uredbi, ki se uporablja za deseti evropski razvojni sklad (10),

—

ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu med Evropsko skupnostjo in Federativnimi državami Mikronezije o ribolovu v Federativnih državah Mikronezije (11),

—

ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu v ribiškem sektorju med Evropsko skupnostjo na eni strani in Republiko Kiribati na drugi strani (12),

—

ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu v ribiškem sektorju med Evropsko unijo in Salomonovimi otoki (13),

—

ob upoštevanju odločbe Komisije z dne 15. novembra 2012, s katero se posreduje uradno obvestilo državam nečlanicam, ki bi jih bilo mogoče po oceni Komisije v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1005/2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova obravnavati kot države nečlanice, ki niso pripravljene sodelovati (14),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo in mnenja Odbora za razvoj (A7-0297/2013),

A.

ker bi bilo treba za izvajanje skladnosti politik za razvoj politike EU, ki vplivajo na ribištvo v Tihem oceanu – tj. politike ribištva, trgovine in razvoja –, izvajati tako, da bodo prispevale k ciljem trajnostnega razvoja ribištva, ki jih določijo pacifiške države AKP; ker bi bilo treba ta pristop vključiti v prihodnji obnovitvi sporazuma iz Cotonuja oziroma v instrumente, ki bi ga utegnili naslediti;

B.

ker si mora EU prizadevati za usklajenost politik za razvoj na osnovi člena 208(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da „Unija upošteva cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju“;

C.

ker je Evropska unija v tej regiji takoj za Avstralijo druga največja donatorica in pomoč nudi prek Evropskega sklada za razvoj in ker je samo 2,3 % vse pomoči iz desetega Evropskega sklada za razvoj namenjene ribiškim dejavnostim, čeprav so ribolovni viri glavna možnost zaslužka v tihomorskih državah AKP, ki je skupna vsem tem državam, in čeprav so vse države zahodnega in centralnega Tihega oceana večkrat izrazile namero, da bo lov na tuna postal glavno gonilo družbenega in gospodarskega razvoja v tej regiji;

D.

ker bi bilo treba pred sklenitvijo dvostranskih in večstranskih trgovinskih sporazumov, o katerih se pogaja EU, pripraviti ocene učinka, zlasti kar zadeva ohranjanje živih morskih virov in posledice tovrstnih sporazumov za lokalno prebivalstvo; ker bi morale biti ocene učinka vodilo pri sklepanju tovrstnih dvostranskih in večstranskih sporazumov;

E.

ker imajo ribiški proizvodi v trenutnih pogajanjih o sporazumu o gospodarskem partnerstvu med Evropsko unijo in državami AKP, s katerim bo sistem splošnih preferencialov iz sporazuma iz Cotonuja prilagojen pravilom Svetovne trgovinske organizacije, pomembno vlogo, tako zaradi dostopa do evropskih trgov kot zaradi dostopa do virov in dobrega upravljanja ribolova, s čimer naj bi dosegli trajnostni razvoj;

F.

ker je treba upoštevati nevarnost, ki jo predstavlja odstopanje od pravil iz člena 6(6) Protokola II o pravilih, priloženega Sporazumu o začasnem partnerstvu med Evropsko skupnostjo in pacifiškimi državami, da bi prišlo do nelojalne konkurence na evropskem trgu ribiških proizvodov;

G.

ker je v interesu Evropska unije, da razvija tesnejše odnose s to tihomorsko regijo in sodelovanje, da bi dosegli razvojne cilje ob ohranjanju ribolovnih virov, spodbudili trajnostni razvoj ribištva in povečali preglednost pri upravljanju ribolova;

H.

ker je skoraj polovica svetovnega ulova tuna opravljenega v vodah zahodnega in centralnega Tihega oceana, od tega pa 80 % v izključnih ekonomskih conah otoških držav in samo 20 % v mednarodnih vodah;

I.

ker zadnje ocene staležev, ki jih je leta 2012 pripravil znanstveni odbor Komisije za ribištvo v zahodno-centralnem Pacifiku (WCPFC), kažejo, da na območju njene pristojnosti ni prišlo niti do prelova črtastega tuna (Katsuwonus pelamis) niti do prelova rumenoplavutega tuna (Thunnus albacares), kažejo pa na prelov velikookega tuna (Thunnus obesus); ker je zelo zaskrbljujoča umrljivost mladega velikookega tuna pri ribolovu s potegalkami, zlasti v povezavi z napravami za združevanje rib;

J.

ker kljub nekaterim izboljšavam pri spremljanju, pregledih in nadzoru v omenjenem tihomorskem območju vse večje število ribiških ladij s potegalkami, v glavnem iz azijskih in otoških držav, večji ribolovni napor in nezakoniti ribolov ogrožajo trajnost virov v tej regiji;

K.

ker bi moral pristop Evropske unije na področju ribištva v Tihem oceanu dejavno podpirati sedanja regionalna prizadevanja za odpravljanje presežnih zmogljivosti in izboljšanje upravljanja ribištva;

L.

ker obstajajo tradicionalne agencije in regionalne strukture za upravljanje lova na tune, na primer Agencija Pacifiškega foruma za ribištvo in podregijska organizacija pogodbenic sporazuma z Nauruja;

M.

ker so države pogodbenice sporazuma z Nauruja leta 2008 uvedle shemo ribolovnih dni na plovilo (Vessel Day Scheme), da bi poskušale urediti dostop do voda držav pogodbenic tega sporazuma, omejiti ribolovni napor v teh vodah ter kar najbolj povečati koristi ribolova za majhne tihomorskih otoške države v razvoju;

N.

ker resnično prihaja do pretiranih ribolovnih naporov pogodbenic in ker v Komisiji za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika poteka razprava o novem ukrepu na področju ohranjanja in upravljanja, s katerim bi omejili ribolovne napore.

O.

ker so Združene države Amerike že leta 1988 sklenile večstranski sporazum z zahodnimi in centralnimi tihomorskimi državami in ker jim ta sporazum, ki je znova predmet pogajanj, zagotavlja približno 20 % vseh ribolovnih dni v tej regiji;

P.

ker mora biti shema ribolovnih dni na plovilo povsem pregledna, njene določbe pa je treba izboljšati in jih morajo uporabljati vse članice, da bi bili doseženi njeni cilji in zagotovljena skladnost ukrepov v izključnih ekonomskih conah in na odprtem morju;

Q.

ker naj bi se stroški dostopa za flote dolge plovbe v prihodnjih letih po pričakovanjih občutno povečali, saj so pomemben vir dohodka za države na tem območju; ker so se države pogodbenice sporazuma z Nauruja na letnem srečanju že dogovorile, da bodo stroški ribolovnega dneva v letu 2014 znašali najmanj 6 000 USD;

R.

ker so pridružitveni sporazumi v ribiškem sektorju, ki jih je podpisala Evropska unija, tudi s tihomorskimi državami, tradicionalno temeljili na omejitvi števila plovil z okvirno referenčno tonažo, zaradi česar so nastala odstopanja, ko so države pogodbenice sporazuma z Nauruja uvedle shemo ribolovnih dni na plovilo in so jo želele uporabiti za pridružitvene sporazume z Evropsko unijo;

S.

ker lahko dobro zasnovana in ustrezno izvrševana shema ribolovnih dni na plovilo zagotovi sredstva za preprečevanje nadaljnjega povečevanja ribolovnega napora v regiji;

T.

ker je EU v odnosih s tretjimi državami kot pogoj za sklenitev sporazumov o partnerstvu na področju ribištva postavila sodelovanje in skladnost na področju nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova; ker člen 38(9) Uredbe (ES) št. 1005/2008 o boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu določa, da Komisija ne sme začeti pogajanj o sklenitvi tovrstnih sporazumov z državami, ki teh pogojev ne izpolnjujejo;

U.

ker bi morali sporazumi o gospodarskem partnerstvu vsebovati posebno sklicevanje na izvajanje uredbe o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu, ne pa zgolj splošnega besedila o tem, da se je treba boriti proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu, teh sporazumov pa ne bi smeli sklepati s tretjimi državami, ki so opredeljene kot „nesodelujoče“;

V.

ker je Komisija med drugim v odločbi z dne 15. novembra 2012 obvestila Fidži in Vanuatu da bi utegnila biti v skladu z uredbo o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu državi, ki nista pripravljeni sodelovati, tako zaradi tega, ker nista sprejela odvračalnih ukrepov in kazni za ladje, ki plujejo pod njunima zastavama in izvajajo nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov, pa tudi zato, ker nista izvedla priporočil regionalnih ribiških organizacij;

W.

ker ribolovne dejavnosti evropske flote s potegalkami že od nekdaj potekajo v glavnem v centralnem Tihem oceanu, tako v mednarodnih vodah kot v izključni ekonomski coni Kiribatija, v skladu s sporazumi zasebnega sektorja pa tudi v izključnih ekonomskih conah Tuvaluja, Tokelaua in Nauruja;

X.

ker se je Evropska unija poleg Kiribatija o pridružitvenih sporazumih na področju ribištva pogajala tudi z nekaterimi državami zahodnega Tihega oceana, vendar izid ni bil pozitiven in se sporazumi ne uporabljajo, saj sporazuma s Federativnimi državami Mikronezije njihov parlament ni ratificiral, pogajanja o obnovitvi sporazuma s Salomonovimi otoki pa so od leta 2012 zamrznjena;

Y.

ker je Komisija opravila predhodno oceno s Cookovimi otoki in Tuvalujem, da bi se lahko začela pogajanja o ribiških sporazumih s tema državama, in ker sta bila podpisana ustrezna memoranduma o soglasju, kar je pogoj, da se Svet zaprosi za pogajalski mandat;

Z.

ker Evropska služba za zunanje delovanje v delegaciji na Fidžiju doslej ni imela dovolj zaposlenih, ki bi bili odgovorni za vprašanja ribolova;

1.

poziva Komisijo, naj zagotovi doslednost vseh politik Skupnosti, ki se uporabljajo za tihomorsko regijo, kot določa člen 208 PDEU, zlasti ribiške, trgovinske in razvojne, ter okrepi morebitne sinergije, da bi se ustvaril multiplikacijski učinek in povečale koristi za države tihomorske regije in za države članice EU, prav tako naj spodbuja mednarodno razsežnost, okrepi strateško prisotnost EU, poveča prepoznavnost Evropske unije v zahodnem in centralnem Tihem oceanu ter prispeva k trajnostnemu izkoriščanju njegovih virov;

2.

meni, da bi se morala ribiška strategija v prihodnjih odnosih s tihomorskimi državami AKP, potem ko bo sporazum iz Cotonuja prenehal veljati, osredotočati na regionalni vidik, ki bo okrepil položaj in vlogo Evropske unije v zahodnem in centralnem Tihem oceanu;

3.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo ta strategija upoštevana v 11. Evropskem skladu za razvoj, prav tako kot možnost povečanja ravni ciljno usmerjene sektorske pomoči za zadovoljevanje potreb ribiških skupnosti (vključno s povečanjem njihovega prispevka k zanesljivosti lokalne preskrbe s hrano), razvoj ribiške infrastrukture za lokalno iztovarjanje in predelavo ulova, saj je ribištvo tam eden glavnih gospodarskih virov;

4.

pozdravlja nedavno zaposlitev dodatnih uslužbencev v delegaciji EU na Fidžiju, ki se bodo posvečali predvsem vprašanjem ribolova, in je prepričan, da bo to prispevalo k vzpostavitvi stalne in posebne povezave z državami te regije na področju ribolova;

5.

prav tako poziva k boljšemu usklajevanju in dopolnjevanju z drugimi dejavniki v regiji na področju razvojne pomoči v skladu s sporazumom iz Cairnsa iz avgusta 2009; izraža zadovoljstvo zaradi drugega ministrskega srečanja med EU in forumom pacifiških otokov dne 12. junija 2012, ki krepi politični dialog med EU in Pacifikom, zlasti na področju ribištva in razvoja, ter tako zagotavlja večjo učinkovitost ukrepov, ki so jih sprejele Unija in države v tej regiji;

6.

poudarja, da si mora globokomorsko ladjevje v sodelovanju s pacifiškimi državami prizadevati za zmanjšanje ribolovnega pritiska na stalež tropskega tuna, vključno z znatnim zmanjšanjem ravni umrljivosti mladega veleokega tuna, katerega stalež je velikega gospodarskega pomena za regijo in je trenutno prelovljen;

7.

poudarja, da je treba zaradi pomembnosti te regije z vidika ribištva in koristi, ki jih prinaša floti, trgu in ribiški predelovalni industriji Unije, oblikovati ribiško strategijo za zahodni in centralni Tihi ocean, da se plovilom, ki tam lovijo, zagotovi pravna varnost;

8.

ugotavlja, da strategija EU za dostop do virov v izključnih ekonomskih conah držav v tej regiji prek sporazumov o partnerstvu v ribiškem sektorju ni bila uspešna, razen v primeru Kiribatija, in ocenjuje, da je za obnovitev ter utrditev teh sporazumov potreben nov okvir za tesne in koristne odnose med različnimi stranmi;

9.

ocenjuje, da je za težave delno krivo dejstvo, da se je Evropska unija neuspešno pogajala o sporazumih z državami zahodnega Tihega oceana, kjer se nahajajo izključne ekonomske cone Salomonovih otokov in Federativnih držav Mikronezije, namesto da bi se osredotočila na centralni Tihi ocean, kjer so bila že od nekdaj najpomembnejša lovišča flote Unije s potegalkami;

10.

toplo pozdravlja dejstvo, da je Komisija opravila predhodno oceno s Cookovimi otoki in Tuvalujem, da bi lahko začela pogajanja o pridružitvenih sporazumih na področju ribištva s tema državama, in da je podpisala ustrezna memoranduma o soglasju, kar je pogoj, da se Svet zaprosi za pogajalski mandat;

11.

ocenjuje, da je novi način pogajanj bolj usklajen z regionalnim pristopom, ki ga je Parlament večkrat zahteval, zlasti v zvezi z ribolovom izrazito selivskih vrst; poziva Komisijo, naj v primeru pogajanj z državami pogodbenicami sporazuma z Nauruja in državami AKP zagotovi skladnost z določbami Komisije za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika;

12.

ugotavlja, da bi moral pristop EU do Tihega oceana pomagati državam v razvoju, zlasti malim otoškim državam, pri njihovih prizadevanjih za večji delež koristi iz trajnostnega izkoriščanja čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib ter pri krepitvi regionalnih prizadevanj za trajnostno ohranjanje in upravljanje ribolova teh staležev, kot poziva konferenca o pregledu sporazuma ZN o staležih rib;

13.

izraža zaskrbljenost zaradi nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova na tem območju, in čeprav priznava, da so bile pri upravljanju dosežene nekatere izboljšave, meni, da niso bile zadostne, zlasti kar zadeva uvedbo temeljnih orodij za boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu;

14.

poziva Komisijo, naj v določbe sporazumov o gospodarskem partnerstvu, o katerih se pogaja z državami Tihega oceana, vključi izrecno sklicevanje na Uredbo (ES) št. 1005/2008 o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu;

15.

poziva države AKP, naj še naprej dejavno sodelujejo znotraj ustreznih regionalnih organizacij za upravljanje ribištva ter naj svoje organizacije civilne družbe ter socialne in poklicne organizacije redno seznanjajo z odločitvami na področju ribištva.

16.

poziva Komisijo, naj predvidi možnost oblikovanja bolj dolgoročne strategije za ureditev dostopa flote Evropske unije do virov v izključnih ekonomskih conah držav na tem območju, ki bi temeljila na okvirnem regionalnem sporazumu med Evropsko unijo ter državami zahodnega in centralnega Tihega oceana, ki bo dosežen s pogajanji z Agencijo Pacifiškega foruma za ribištvo in bo temeljil na naslednjih vidikih:

17.

poudarja, da bi morala zadnja faza tega procesa temeljiti na izključno regionalnem pristopu, namreč v obliki večstranskega sporazuma o partnerstvu v ribiškem sektorju med državami podpisnicami sporazuma o gospodarskem partnerstvu, ki bo floti Unije omogočil dostop do virov v izključnih ekonomskih conah teh držav;

18.

priporoča Komisiji, naj razmisli o takšni ribiški strategiji za tihomorsko regijo in pri reviziji sporazuma iz Cotonouja upošteva posebnosti otoških držav;

19.

poudarja, da mora biti Parlament v skladu z določbami PDEU ustrezno vključen v postopek priprave in pogajanj ter v dolgoročno spremljanje in ocenjevanje delovanja dvostranskih sporazumov; vztraja, da je treba Parlament v skladu s členom 13(2) Pogodbe o evropski uniji in členom 218(10) Pogodbe o delovanju Evropske unije enako kot Svet nemudoma in izčrpno obveščati v vseh fazah postopka sklepanja sporazumov o partnerstvu v ribiškem sektorju; ponovno izraža prepričanje, da morajo opazovalci zastopati Parlament na sejah skupnih odborov, ki jih predvidevajo sporazumi o ribolovu; vztraja pri tem, da bi morali biti na sejah kot opazovalci navzoči tudi predstavniki civilne družbe, vključno s predstavniki ribiškega sektorja iz EU in tretjih držav

20.

naroči svojemu predsedniku, naj to poročilo posreduje Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje.

19.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 181/41

—

ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu z dne 10. decembra 1982,

—

ob upoštevanju sporazuma iz leta 1995 o izvajanju določb Konvencije Organizacije združenih narodov o mednarodnem pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982 v zvezi z ohranjanjem in upravljanjem čezconskih in izrazito selivskih staležev rib,

—

ob upoštevanju Kodeksa odgovornega ribištva Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo, ki ga je oktobra 1995 sprejela Konferenca Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo,

—

ob upoštevanju Konvencije o varstvu Črnega morja pred onesnaževanjem, podpisane aprila 1992 v Bukarešti,

—

ob upoštevanju Konvencije o varstvu morskega okolja in obalnega območja Sredozemlja in njenih protokolov, podpisanih februarja 1976 v Barceloni in spremenjenih junija 1995 v Barceloni,

—

ob upoštevanju strateškega akcijskega načrta za okoljsko zaščito in rehabilitacijo Črnega morja, sprejetega aprila 2009 v Sofiji,

—

ob upoštevanju Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji) (1),

—

ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za pomorsko prostorsko načrtovanje in celostno upravljanje obalnih območij (COM(2013)0133),

—

ob upoštevanju [dela VII o zunanji politiki] Uredbe EU št. […]/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne […] o skupni ribiški politiki (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. januarja 2011 o strategiji EU za Črno morje (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2011 o upravljanju ribištva v Črnem morju danes in v prihodnje (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2012 o zunanji razsežnosti skupne ribiške politike (5),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 10. oktobra 2007 o celostni pomorski politiki za Evropsko unijo (COM(2007)0575),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. oktobra 2010 o celostni pomorski politiki (CPP) – ocena dosedanjega napredka in novi izzivi (6),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 11. septembra 2009 o celostni morski politiki za boljše gospodarjenje z morjem v Sredozemlju (COM(2009)0466),

—

ob upoštevanju evropske sosedske politike in z njo povezanih instrumentov financiranja,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 8. septembra 2010 z naslovom „Znanje o morju 2020: opazovanje in podatki o morju za pametno in trajnostno rast“ (COM(2010)0461),

—

ob upoštevanju programa evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta za čezmejno sodelovanje v obdobju 2007–2013 „Sredozemski morski bazen“, ki ga je Komisija sprejela 14. avgusta 2008,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 13. septembra 2012 z naslovom: „Modra rast: možnosti za trajnostno rast v morskem in pomorskem sektorju“ (COM(2012)0494),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo in mnenja Odbora za razvoj (A7-0288/2013),

A.

ker bi do leta 2025 stopnja urbanizacija v Sredozemlju lahko dosegla 60 %, s tretjino prebivalstva zgoščenega na obalnih območjih, s čimer bi se podvojila potreba po vodnih in ribolovnih virih;

B.

ker v Sredozemskem morju poteka 30 % svetovnega pomorskega prometa;

C.

ker imata Sredozemsko in Črno morje posebne značilnosti z oceanografskega, ribolovnega, okoljskega in socialno-ekonomskega vidika;

D.

ker je upravljanje pomorskih in obalnih območij kompleksno, vanj pa so vključeni različni zasebni in javni organi;

E.

ker imata sredozemski in črnomorski bazen zelo nizko stopnjo obnove voda (80–90 let oziroma 140 let) ter sta zato izredno občutljiva za onesnaževanje morja;

F.

ker se prekomerno izkorišča približno 75 % ribjih staležev;

G.

ker se pravne ureditve, ki urejajo vstop plovil v nacionalna ribolovna območja, razlikujejo glede na nacionalnost plovila;

1.

izraža zaskrbljenost zaradi večje konkurence za manjši obseg staležev in morskih virov, kar vodi v regionalne napetosti in možne spore med obalnimi državami zaradi pomorskih območij; v tem kontekstu poziva h krepitvi prizadevanj za izboljšanje ureditve dostopa do virov na regionalni in nacionalni ravni ter ravni EU;

2.

poziva vse države ob Sredozemskem in Črnem morju, naj si bolj prizadevajo, da bi postopno odpravile tamkajšnji prekomerni ribolov, saj bo zaradi vse bolj izčrpanih ribjih staležev večja možnost za konflikte na tem območju;

3.

trdno verjame, da je mirno reševanje sporov glede pomorskih območij in določitve meja na morju – skladno s pravicami in obveznostmi držav članic in tretjih držav v okviru prava EU in mednarodnega prava, zlasti Konvencije OZN o pomorskem pravu – bistveni element dobrega upravljanja oceanov;

4.

meni, da pomorsko upravljanje v Sredozemlju in Črnem morju zahteva višjo stopnjo politične kohezije in sodelovanja med zadevnimi obalnimi državami; poudarja pomembno vlogo dvostranskega sodelovanja in mednarodnih sporazumov, saj večina črnomorskih in sredozemskih držav ni članic EU in torej ni dolžna spoštovati njene zakonodaje;

5.

pozdravlja vlogo Komisije pri spodbujanju trdnejšega in bolj strukturiranega dialoga z državami nečlanicami, ki mejijo na Sredozemlje in Črno morje, za upravljanje skupnih staležev v teh bazenih; spodbuja Komisijo, naj z regionalnim pristopom okrepi svoja prizadevanja v tej smeri;

6.

meni, da pomorsko upravljanje v Sredozemlju in črnomorski regiji nudi priložnosti za mednarodne odnose in učinkovito upravljanje regije;

7.

poudarja, da konkurenca za zmanjšane staleže rib in morskih virov lahko postane povod za konflikte s tretjimi državami; poziva EU in države članice k sodelovanju pri zagotavljanju spremljanja, nadzora, varnosti in zaščite obalnih in teritorialnih voda, izključnih ekonomskih con, obalnega pasu ter pomorske infrastrukture in morskih virov; ugotavlja, da bi EU v zvezi s tem morala ohraniti trdno politično držo in si prizadevati za preprečitev mednarodnih razdorov;

8.

poziva EU, naj prek diplomatskih virov spodbuja dialog med državami članicami in tretjimi državami ter tako zagotovi, da bodo spoštovale načela skupne ribiške politike EU, in spremlja spoštovanje svojih pravil; zlasti države kandidatke za pristop k EU bi morale spoštovati načela ribiške politike EU ter zadevno evropsko in mednarodno zakonodajo na področju ribolovnih dejavnosti;

9.

ugotavlja, da od 21 sredozemskih držav le tri niso podpisale ali ratificirale Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu; poziva Komisijo, naj te države, še zlasti države kandidatke za pristop k EU, pozove k podpisu Konvencije kot sestavnega dela regulativnega okvira EU za pomorske zadeve in k njenemu izvajanju;

10.

poziva Komisijo in tretje države, naj ob upoštevanju čezmejne razsežnosti ribiške dejavnosti in selitvenega značaja nekaterih vrst razvijejo regionalni pristop za ohranjanje in izkoriščanje ribolovnih virov v Sredozemlju in Črnem morju; v zvezi s tem poudarja pomembno vlogo Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju pri zagotavljanju enakih pogojev in kot regionalnega foruma za zagotavljanje trajnostnega ribolova v Črnem morju;

11.

poudarja potrebo po varstvu okolja in trajnostnem razvoju v teh bazenih ter potrebo po okrepljenih prizadevanjih za pomorsko upravljanje in nadzor v skladu z mednarodnim pravom – zlasti Konvencijo OZN o pomorskem pravu – kot sredstvi za zagotavljanje okrepljenega varstva okolja obalnega in pomorskega prostora;

12.

meni, da lahko imata integrirana pomorska politika in zlasti pomorsko prostorsko načrtovanje osrednjo vlogo za preprečevanje konfliktov med državami članicami EU in tretjimi državami;

13.

spodbuja države članice, da bi začele celostno upravljanje obalnih območij in pomorsko prostorsko načrtovanje: proizvodnjo energije iz vetrnih elektrarn na morju, polaganje podvodnih kablov in cevovodov, ribištvo in ribogojstvo, vzpostavitev območij za obnovo staležev, v okviru strategije za modro rast in ob upoštevanju obstoječih sporazumov s sosednimi državami, vključno s tretjimi državami, ki delijo isto regionalno morje;

14.

spodbuja vzpostavitev pomorskih con, zlasti izključnih ekonomskih con in varovanih pomorskih področij, s čimer se ne bo le izboljšalo ohranjanje in upravljanje ribištva zunaj teritorialnih voda, temveč se bodo tudi spodbujali trajnostni ribolovni viri, omogočil nadzor nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova in njegovo odpravljanje ter izboljšalo pomorsko upravljanje v teh bazenih; poudarja, da mora EU državam članicam v zvezi s tem zagotoviti ustrezne smernice, usklajevanje in podporo;

15.

poziva Komisijo, naj še podrobneje obravnava ta vprašanja, da bo zagotovila usklajenost pomembnih področij politike EU, zlasti skupne ribiške politike in integrirane pomorske politike, ter naj z okrepljenim sodelovanjem in dialogom spodbuja to usklajenost in enake konkurenčne pogoje znotraj EU in s sosednjimi partnerskimi državami;

16.

poudarja pomen ocenjevanja staležev in poziva k okrepljenemu sodelovanju med znanstvenimi ustanovami v obeh bazenih, vključno z izmenjavo znanstvenih podatkov in skupno rabo informacij; meni, da bi EU morala spodbujati, podpirati in olajšati sodelovanje in skupno delo ekip znanstvenikov iz EU in primerljivih ekip znanstvenikov iz drugih vpletenih držav nečlanic; v zvezi s tem pozdravlja pobudo „Znanje o morju 2020“, katere cilj je podatke o morskem okolju dati na voljo velikemu številu potencialno zainteresiranih strani, vključno z javnimi in raziskovalnimi organi, organi iz industrije in šolstva ter civilno družbo;

17.

poziva k okrepljenemu sistemu spremljanja, kontrole in nadzora ribolovne dejavnosti v okviru integrirane razsežnosti za krepitev ohranjanja ekosistema v obeh bazenih v skladu z evropskim in mednarodnim pravom, zlasti Konvencijo ZN o pomorskem mednarodnem pravu, s čimer bi prispevali k učinkovitejšemu dolgoročnemu trajnostnemu izkoriščanju staležev rib in odpravljanju nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova;

18.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

19.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 181/45

—

ob upoštevanju členov 2, 3, 6 in 21 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju členov 153, 191, 207 in 218 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju členov 12, 21, 28, 29, 31 in 32 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijskega načrta za njegovo izvajanje z dne 25. junija 2012,

—

ob upoštevanju protokola o pristopu Ljudske republike Kitajske k Svetovni trgovinski organizaciji (STO) z dne 23. novembra 2001,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2012 z naslovom „EU in Kitajska: neuravnotežena trgovina?“ (1) in poročila svojega generalnega direktorata za zunanjo politiko iz julija 2011 o trgovinskih in gospodarskih odnosih s Kitajsko,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2013 o odnosih med EU in Kitajsko (2),

—

ob upoštevanju splošno sprejetih načel in praks, imenovanih „načela iz Santiaga“, ki jih je oktobra 2008 sprejela mednarodna delovna skupina Mednarodnega denarnega sklada o državnih skladih,

—

ob upoštevanju skupne izjave, sprejete na 13. vrhunskem srečanju med EU in Kitajsko, ki je potekalo 20. septembra 2012 v Bruslju,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije „Trgovina, rast in svetovne zadeve – Trgovinska politika je temeljna sestavina strategije EU 2020“ (COM(2010)0612) in resolucije Parlamenta z dne 27. septembra 2011 o novi trgovinski politiki za Evropo v okviru strategije EU 2020 (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2011 o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. aprila 2011 o prihodnji evropski mednarodni naložbeni politiki (5),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 25. novembra 2010 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih (6), o človekovih pravicah, socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih (7) in o mednarodni trgovinski politiki v okviru zahtev glede podnebnih sprememb (8),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „EU-Kitajska: Tesnejši partnerici, naraščajoče odgovornosti“ (COM(2006)0631) in spremnega delovnega dokumenta „Konkurenca in partnerstvo – Dokument o trgovinski in naložbeni politiki EU-Kitajska“ (COM(2006)0632),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. februarja 2009 o krepitvi vloge evropskih MSP v mednarodni trgovini (9),

—

ob upoštevanju svojega nedavnega sklepa, ki za ekstraktivno industrijo in sektor izkoriščanja gozdov uvaja zahteve glede objavljanja podatkov v zvezi z njihovimi plačili vladam (10),

—

ob upoštevanju skupne odločitve EU in Kitajske, sprejete na 14. vrhunskem srečanju med EU in Kitajsko, ki je potekalo februarja 2012 v Pekingu, o začetku pogajanj za dvostranski sporazum o naložbah,

—

ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.

ker je obseg trgovine med EU in Kitajsko v zadnjih treh desetletjih hitro in neprestano rasel ter leta 2012 dosegel vrhunec s skupno trgovinsko menjavo 433,8 milijarde EUR in ker je neravnovesje v dvostranski trgovini že od leta 1997 v prid Kitajski; ker je ta trgovinski primanjkljaj leta 2012 znašal 146 milijarde EUR, leta 2000 pa le 49 milijard EUR;

B.

ker so v letu 2011 tuje naložbe EU na Kitajskem znašale 102 milijardi EUR, tuje naložbe Kitajske v EU pa so v istem letu znašale 15 milijard EUR; ker so leta 2006 tuje naložbe Kitajske v EU znašale le 3,5 milijarde EUR;

C.

ker so z Lizbonsko pogodbo tuje neposredne naložbe postale del izključnih pristojnosti Unije;

D.

ker ima 26 držav članic EU s Kitajsko posamezne veljavne dvostranske sporazume o naložbah; ker EU še ni razvila trajnostne dolgoročne industrijske politike, ki bi usmerjala njene ofenzivne in defenzivne interese v okviru njene nove politike glede tujih naložb;

E.

ker je Kitajska kljub 10-odstotni letni rasti stroškov dela v zadnjih letih še vedno med tremi najpomembnejšimi naložbenimi trgi na svetu;

F.

ker razvojni cilji iz kitajskega 12. petletnega načrta in strategije Evropa 2020 vključujejo številne skupne interese in izzive; ker bi lahko višja stopnja povezovanja in tehnološke izmenjave med gospodarstvom EU in kitajskim gospodarstvom privedla do sinergij in skupnih koristi;

G.

ker bi morala zasebna in državna podjetja uživati enake konkurenčne pogoje;

H.

ker je ta sporazum o naložbah prvi, o katerem se bo EU pogajala na podlagi skupne pristojnosti po začetku veljave Lizbonske pogodbe; ker bi lahko pogajanja o tem sporazumu o naložbah, vključno z dostopom do trga, vzbudile veliko zanimanja, pa tudi vprašanja javnega pomena, zato je zanje nujna najvišja možna stopnja preglednosti, da bi omogočili potreben parlamentarni nadzor, s tem pa izpolnili predpogoj nujnega soglasja Evropskega parlamenta k izidu pogajanj;

I.

ker morajo vlagatelji upoštevati tako zakone države gostiteljice kot tudi določbe vseh sporazumov, sklenjenih med EU in Kitajsko, ko ti začnejo veljati, da bi v celoti izkoristili najboljšo zaščito svojih naložb;

J.

ker Kitajska slabo izvaja nekatere temeljne socialne in delavske pravice ter okoljske standarde, ki so mednarodno priznani, oziroma jih sploh ne ter je to eden od vzrokov za trenutno neravnovesje na področju trgovinskih tokov med EU in Kitajsko, ki se lahko še poslabša s tesnejšimi naložbenimi odnosi, če se pri izvajanju teh pravic in standardov ne doseže napredek; ker sporazum o naložbah ne bi smel nadalje zniževati socialnih in okoljskih standardov na Kitajskem, temveč bi nasprotno moral prispevati k njihovemu izboljšanju kot predpogoju, ki vodi k bolj uravnovešenemu in vzajemno koristnemu trgovinskemu in naložbenemu odnosu;

K.

ker bi moral sporazum o naložbah vsebovati tudi obveznosti vlagateljev, vključno glede spoštovanja sindikalnih in drugih pravic delavcev, preglednosti in varstva okolja, kot je določeno v zakonodaji vsake strani, sklenjen pa bi moral biti v skladu s pravili Svetovne trgovinske organizacije (STO) ter drugimi ustreznimi mednarodnimi sporazumi in temeljnimi konvencijami, ki sta jih strani podpisali in ratificirali; ker v sporazume o naložbah ne bi smele biti vključene naložbe v posebej ustvarjenih območjih, ki omogočajo izogibanje delovnim pravicam in standardom ter drugim zakonskim zahtevam;

L.

ker blago za izvoz v EU, ki se proizvaja v taboriščih prisilnega dela, kot so tista v sistemu prevzgoje z delom, ki so na splošno poznana pod imenom laogai, ne bi smelo biti upravičeno do naložb v okviru tega dvostranskega sporazuma o naložbah;

M.

ker sta se Komisija in Svet zavezala, da bosta zagotovila, da bo naložbena politika EU upoštevala načela in cilje zunanjega delovanja Unije, vključno s človekovimi pravicami, ter da bosta to uresničevala od leta 2013 naprej;

N.

ker bi sporazum o naložbah s Kitajsko bistveno nadgradil gospodarske odnose med EU in Kitajsko ter bi moral tudi prispevati k izboljšanju političnega dialoga med EU in Kitajsko, zlasti glede vprašanj, kot so človekove pravice – v okviru učinkovitega in k rezultatom usmerjenega dialoga o človekovih pravicah – ter pravna država, da bi politični in gospodarski odnosi potekali vzporedno, v skladu z duhom strateškega partnerstva;

O.

ker bi morali vlagatelji in naložbe s svojimi politikami in praksami upravljanja biti skladni z razvojnimi cilji držav gostiteljic in lokalnih vlad, kjer se naložbe izvedejo;

1.

pozdravlja okrepitev gospodarskih odnosov med EU in Kitajsko; poziva EU in Kitajsko, naj si prizadevata za uravnotežen partnerski odnos, reden dialog na visoki ravni in vzajemne koristi, namesto da med njima vlada konkurenca na podlagi sporov;

2.

poudarja, da bi si morala Kitajska, ki je leta 2001 pristopila k STO, bolj prizadevati za liberalizacijo trgovine in odpiranje trga, da bi tako zagotovila čim bolj enake konkurenčne pogoje, in bi morala pospešiti odstranjevanje umetnih ovir, s katerimi se soočajo podjetja pri dostopanju do kitajskega trga;

3.

ugotavlja, da evropska podjetja obžalujejo obstoj številnih carinskih in necarinskih ovir za dostop do kitajskega trga, kot so nekatere oblike diskriminacije zoper tuje izvajalce, ter zapletenost carinskih struktur in tehničnih trgovinskih ovir;

4.

pozdravlja vključitev dostopa do trga v pogajalski mandat; meni, da bi moralo biti zagotovilo Kitajske, da bo dostop do trga vključen v pogajanja, predpogoj za njihov začetek;

5.

poudarja, da je treba v pogajalski proces izrecno vključiti tako neposredne tuje naložbe kot portfeljske naložbe;

6.

ugotavlja, da kitajska podjetja Unijo na splošno vidijo kot stabilno naložbeno okolje, a obžalujejo to, kar imajo za preostale izvozne subvencije za evropske kmetijske izdelke, ter obstoj določenih trgovinskih ovir za dostop na trg EU, kot so tehnične trgovinske ovire in ovire, namenjene preprečevanju naložb tretjih držav v nekaterih državah članicah, in da pozivajo k odstranitvi preostalih neupravičenih ovir in olajšanju naložb v državah članicah; vendar opozarja, da je Kitajska nedavno vzpostavila mehanizem za pregled varnosti tujih naložb ter da lahko obstajajo upravičeni razlogi za to, da obe strani uporabljata tovrstne mehanizme; poudarja, da sta lahko EU in Kitajska upravičeno zaskrbljeni glede varnosti, zaradi česar lahko začasno ali dolgoročno v nekaterih sektorjih v celoti ali delno onemogočita tuje naložbe;

7.

poudarja, da lahko tuja podjetja na Kitajskem začnejo delovati predvsem v obliki skupnih podjetij, ki so pogosto povezana s prenosom strateških tehnologij, ki spodbujajo konkurenčni razvoj Kitajske v škodo evropske industrije; je prepričan, da je večja odprtost Kitajske za druge pravne ureditve, ki bi omogočale začetek delovanja tujim vlagateljem, v povezavi z ustrezno zaščito pravic intelektualne lastnine, industrijske lastnine, blagovnih znamk in geografskih označb proizvodov, bistvena in bi lahko bila vzajemno koristna, pri tem pa bi omogočala večjo stopnjo povezovanja evropskega in kitajskega gospodarstva na podlagi bolj strateškega pristopa h gospodarskemu sodelovanju, med drugim usmerjenemu k okolju prijaznim tehnologijam in inovacijam;

8.

je prepričan, da bi boljše varovanje pravic intelektualne lastnine in učinkovito izvajanje s tem povezanih pravil na Kitajskem v veliki meri spodbudilo vlagatelje iz Evropske unije in od drugod k naložbam, delitvi novih tehnoloških zmogljivosti in posodobitvi obstoječih tehnologij v tej državi, zlasti na področju okolju prijaznih tehnologij;

9.

pozdravlja prizadevanja kitajskih oblasti od vstopa Kitajske v STO za izboljšanje spoštovanja pravic intelektualne lastnine, vendar še naprej obžaluje njihovo nezadostno varstvo na Kitajskem in pomanjkanje sredstev, ki so evropskim podjetjem, zlasti MSP, na voljo za učinkovit boj proti kršitvam teh pravic;

10.

je zaskrbljen zaradi nezanesljivosti kitajskega pravosodnega sistema, ki ni zmožen zagotoviti izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, ter zaradi nepreglednosti in neusklajenosti pri izvajanju predpisov o naložbah;

11.

poziva Komisijo, naj se pogaja za sklenitev velikopoteznega in uravnoteženega sporazuma o naložbah med EU in Kitajsko, ki bi si prizadeval za boljše okolje za vlagatelje EU na Kitajskem in obratno, vključno z boljšim dostopom do trga, da bi povečali obseg obojestranskih kapitalskih tokov ter zagotovili preglednost pri upravljanju državnih in zasebnih podjetij, ki vlagajo v partnerskem gospodarstvu; priporoča smernice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o upravljanju podjetij kot referenčni dokument; vztraja tudi pri boljšem izvrševanju zakonodaje, da se zagotovi poštena konkurenca med javnimi in zasebnimi akterji, omeji korupcija ter poveča pravna varnost in predvidljivost poslovnega okolja na Kitajskem;

12.

poudarja, kako pomembno je, da se v tem sporazumu določijo predpogoji za pošteno konkurenco med EU in Kitajsko; zato predlaga, naj Komisija v pogajanjih doseže stroge in zavezujoče določbe glede preglednosti in poštene konkurence, da bodo enaki konkurenčni pogoji veljali tudi za podjetja v državni lasti in naložbene prakse državnih premoženjskih skladov;

13.

zahteva, naj se sporazum, o katerem potekajo pogajanja, nanaša na dostop do trga in tudi na varstvo vlagateljev;

14.

poudarja, da nič v sporazumu o naložbah ne bi smelo zmanjšati političnega prostora strani ali njihove zmožnosti sprejemanja zakonodaje za doseganje legitimnih in upravičenih namenov javne politike, ob čemer bi si bilo treba prizadevati, da ne bi izničili koristi, ki izhajajo iz zavez obeh strani; poudarja, da mora zagotavljanje pravne države za vse vlagatelje in državljane EU ter kitajske vlagatelje in državljane ostati prednostna naloga;

15.

poziva Komisijo, naj zagotovi popolno preglednost v zvezi z državnimi premoženjskimi skladi;

16.

ugotavlja, da bi bilo treba vzpostaviti jasen časovni okvir za pogajanja ter upoštevati razumna in smiselna prehodna obdobja;

17.

meni, da bi moral sporazum o naložbah s Kitajsko temeljiti na najboljših praksah, ki izhajajo iz izkušenj držav članic, prispevati k večji skladnosti in vsebovati naslednje standarde:

18.

ponovno poudarja, da mora imeti za uspešen zaključek pogajanj kakovost vedno prednost pred hitrostjo;

19.

ugotavlja, da bi morali biti v sporazum o zaščiti naložb vključeni jasni opredelitvi naložbe in vlagatelja, ki ju je treba zaščititi, ter da povsem špekulativne oblike naložb ne bi smele biti zaščitene;

20.

poziva k združljivosti tega sporazuma z večstranskimi obveznostmi iz splošnega sporazuma o trgovini s storitvami (GATS), da se izpolnijo pogoji sporazuma o gospodarskem povezovanju;

21.

pozdravlja dejstvo, da bo pričakovana večja gotovost pomagala MSP pri vlaganjih v tujini, in poudarja, da je treba med pogajanji upoštevati mnenje teh podjetij (tudi z vključitvijo novega centra MSP Evropske unije na Kitajskem, službe EU za pomoč glede pravic intelektualne lastnine in gospodarske zbornice EU na Kitajskem), tako da bo sklenjeni sporazum omogočal internacionalizacijo tistih MSP, ki so pripravljene dostopati do trga druge strani;

22.

poudarja, da mora biti predpogoj za sklenitev sporazuma vključitev močne zaveze pogodbenic trajnostnemu in vključujočemu razvoju v njegovo gospodarsko, socialno in okoljsko razsežnost in v povezavi z naložbami, da se oblikujeta bolj uravnovešeno trgovanje in naložbeni odnos med EU in Kitajsko, ki ne bo temeljil zlasti na nizkih stroških dela in slabih okoljskih standardih na Kitajskem;

23.

poudarja, da sporazumi o naložbah, ki jih sklene EU, ne smejo biti v nasprotju s temeljnimi vrednotami, ki jih EU želi spodbujati s svojo zunanjo politiko, in ne smejo ogrožati zmožnosti javnega posredovanja, zlasti pri izvajanju ciljev javne politike, kot so socialna in okoljska merila, človekove pravice, boj proti ponarejanju, varnost, pravice delavcev in potrošnikov, zdravje in varnost ljudi, industrijska politika in kulturna raznolikost; poziva, naj se v ta sporazum vključijo posebne in zavezujoče klavzule za ta področja;

24.

poziva, naj po zgledu drugih trgovinskih zavez, ki jih je sklenila EU, zaščita javnih storitev ostane temeljno načelo v okviru tega sporazuma;

25.

poudarja, da mora nadaljnji razvoj sporazuma o naložbah med EU in Kitajsko temeljiti na vzajemnem zaupanju in doslednem spoštovanju obveznosti v okviru STO; obžaluje obsežno javno subvencioniranje določenih sektorjev z možnostmi za rast, vključno s sončnimi paneli, in poziva Komisijo, naj zagotovi odpravo škodljivih posledic takšnega dampinga in subvencioniranja v celoti, da bi pospešili pogajanja;

26.

glede dostopa do trga priporoča, naj se obe pogodbenici zavežeta k ustreznim obdobjem uvajanja in prehodnim dogovorom za nekatere sektorje, da se poenostavi pot do celovite ali delne liberalizacije v teh sektorjih; obenem priznava, da pogodbenici v nekaterih sektorjih morda ne moreta sprejeti zavez; v zvezi s tem poziva k izvzetju kulturnih in avdiovizualnih storitev iz pogajanj o dostopu do trga v skladu z ustreznimi določbami Pogodb EU; poudarja, da je treba obravnavati intervencijske industrijske politike, neustrezno zaščito pravic intelektualne lastnine, nejasnosti glede vsebine in izvajanja pravil ter druge necarinske in tehnične ovire za trgovanje;

27.

meni, da mora biti sporazum, da bi bil uravnotežen, zaradi težav pri dostopu do kitajskega trga, ki jih povzroča prevladujoč položaj državnih podjetij na njem, prednostna priložnost za vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev za državna in zasebna podjetja;

28.

poudarja, da je treba v sporazumu zagotoviti zmožnost EU, da v določenih strateških sektorjih onemogoči dostop kitajskim vlagateljem;

29.

poudarja, bi moral sporazum stranema, v primeru EU pa tudi njenim državam članicam, omogočiti opredeliti in izvajati osrednje politike za spodbujanje in zaščito kulturne raznolikosti;

30.

poudarja, da mora sporazum, zlasti v ekstraktivnih dejavnostih, spodbujati trajnostne, vključujoče in okolju prijazne naložbe, ki spodbujajo kakovostne delovne razmere v podjetjih, v katera se vlaga;

31.

poziva h klavzuli, ki zagotavlja, da mora vlagatelj morebitni državi pogodbenici gostiteljici zagotoviti vse informacije, ki bi jih ta lahko potrebovala glede določene naložbe v povezavi z odločanjem o njej ali samo za statistične namene, hkrati pa mora država pogodbenica vse zaupne poslovne informacije zavarovati pred razkritjem, ki bi lahko škodovalo konkurenčnosti vlagatelja ali naložbe;

32.

poudarja, da je treba v prihodnji sporazum vključiti določbe o preglednosti in upravljanju državnih podjetij in premoženjskih skladov, ki bodo temeljile na načelih iz Santiaga, sprejetih pod pokroviteljstvom MDS in ki opredeljujejo načela v zvezi z upravljanjem in institucionalno strukturo državnih premoženjskih skladov ter s preglednostjo njihovih naložbenih strategij;

33.

ponovno poziva k vključitvi učinkovite klavzule o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v skladu z vodilnimi načeli OZN o podjetništvu in človekovih pravicah; potrjuje, da bi morali vlagatelji ustrezno izvajati tristransko deklaracijo Mednarodne organizacije dela o večnacionalnih podjetjih in socialni politiki, smernice OECD za večnacionalna podjetja ter specifične oziroma sektorske mednarodne standarde o odgovornem ravnanju, če obstajajo; poziva k obvezujočim socialnim in okoljskim klavzulam kot delu celovitega poglavja o trajnostnem razvoju, za katerega se uporablja mehanizem za reševanje sporov; poziva obe strani, naj izvajata trajnostno in vključujočo naložbeno strategijo, ki bo vključevala klavzulo o družbeni odgovornosti gospodarskih družb s konkretnimi smernicami za vlagatelje in učinkovito metodologijo ocenjevanja za javne organe, ki nadzirajo izvedene naložbe glede njihovega socialnega in okoljskega učinka;

34.

poudarja, da mora sporazum zavezovati kitajske vlagatelje v EU k upoštevanju evropskih socialnih standardov in ureditev socialnega dialoga;

35.

poudarja, da mora dvostranski sporazum o naložbah med EU in Kitajsko zagotoviti tako trajnostno rast kot ustvarjanje delovnih mest, pa tudi spodbujati sinergije in pozitivne učinke prelivanja z drugimi regionalnimi sporazumi o trgovini in naložbah, pri katerih sta EU ali Kitajska pogodbenici;

36.

poziva Komisijo, naj oceno učinka dopolni še z oceno učinka sporazuma o naložbah med EU in Kitajsko na človekove pravice, kot se je zavezala v skladu s strateškim okvirom za človekove pravice in demokracijo ter akcijskim načrtom za njegovo izvajanje;

37.

meni, da mora sporazum vključevati določbo, da morajo vsi vlagatelji v celoti spoštovati zakonodajo gostiteljice na lokalni, regionalni, nacionalni in po potrebi nadnacionalni ravni ter da se bodo proti vlagateljem, ki ne bodo spoštovali pravne države, pri pristojni sodni oblasti sprožili civilni sodni postopki zaradi odgovornosti za vsa nezakonita dejanja ali odločitve v zvezi z naložbami, zlasti v primerih, ko se s temi dejanji ali odločitvami povzročijo pomembna okoljska škoda, telesne poškodbe ali izguba življenja;

38.

vztraja, da bi moral sporazum vsebovati klavzulo, ki prepoveduje slabljenje socialne in okoljske zakonodaje, da bi s tem pritegnili naložbe, in zagotavlja, da nobena od strani ne sme pomanjkljivo uveljavljati ustrezne zakonodaje s trajnim ali ponavljajočim se ukrepanjem ali neukrepanjem, da bi s tem spodbudila ustanavljanje, pridobivanje, razširjanje ali ohranjanje naložb na svojem ozemlju;

39.

vztraja, da mora biti dvostranski sporazum o naložbah med EU in Kitajsko v skladu s pravnim redom EU, vključno z veljavno socialno in okoljsko zakonodajo, ter da morata obe strani učinkovito izvajati svojo zakonodajo na teh področjih, tako da bodo vse določbe tega sporazuma spodbujale zakonito ustanavljanje, pridobivanje, razširjanje ali ohranjanje naložb na ozemlju zadevne strani ter spodbujale najboljše poslovne prakse in pošteno poslovanje;

40.

vztraja, da je treba v sporazum vključiti zahtevo, da tuji vlagatelji upoštevajo standarde EU o varstvu podatkov;

41.

izraža globoko zaskrbljenost glede ravni presoje mednarodnih razsodnikov, da bodo uporabljali široko razlago določb za zaščito vlagateljev, kar bo privedlo do izključitve zakonitih javnih uredb; zahteva, naj bodo razsodniki, ki jih imenujejo stranke v sporih, nepristranski in neodvisni, izdana razsodba pa skladna s kodeksom ravnanja, ki temelji na pravilih Komisije OZN za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL), na pravilih Mednarodnega centra za reševanje investicijskih sporov (ICSID) ali na drugih mednarodnih sporazumih in standardih, ki jih stranke priznavajo in sprejemajo;

42.

meni, da bi moral sporazum kot osrednjo prednostno nalogo vključevati učinkovite mehanizme za reševanje sporov med državama ter med vlagatelji in državo, da se tako preprečijo neupravičene arbitraže zaradi neresnih zahtevkov ter da se vsem vlagateljem zagotovi dostop do pravičnega sojenja, ki mu sledi takojšnje izvrševanje arbitražnih odločb;

43.

meni, da bi moral sporazum predvidevati postopke za poravnavo sporov med državama ter mehanizme reševanja sporov med vlagatelji in državo, ki so del ustreznega pravnega okvira in za katere veljajo stroga pravila o preglednosti;

44.

poziva, naj EU in Kitajska skupaj vzpostavita mehanizem za zgodnje opozarjanje in si tako ustvarita priložnost za proaktivno in čimprejšnje reševanje morebitnih nastajajočih sporov glede trgovanja ali naložb z uporabo vseh ustreznih ukrepov, vključno z mehko močjo in trgovinsko diplomacijo;

45.

poleg tega meni, da bi moral sporazum vključevati določbe glede izvensodne poravnave sporov, da bi tako spodbujal hitro, cenovno ugodno in prijateljsko reševanje sporov med stranema, ki se svobodno odločata o njeni uporabi;

46.

predlaga, naj se prožni mehanizmi reševanja sporov, kot je posredovanje, natančno opredelijo prav v okviru sporazuma, kar zadeva, na primer, trajanje, stroške in izvajanje rešitev, o katerih se dogovorijo stranke;

47.

meni, da bi moral sporazum o naložbah med EU in Kitajsko po sklenitvi in zaključeni ratifikaciji nadomestiti vse veljavne dvostranske sporazume o naložbah med posameznimi državami članicami EU in Kitajsko v skladu s pravom Unije;

48.

priporoča, naj se pogajanja začnejo le pod pogojem, da kitajski državni svet predhodno da formalno soglasje za vključitev dostopa do trga v sporazum o naložbah;

49.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

19.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 181/52

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. februarja 2011 o Evropi 2020 (1),

—

ob upoštevanju člena 3(5) Pogodbe o Evropski uniji in člena 7 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določata, da „[v] odnosih s preostalim svetom Unija […] prispeva k […] doslednemu spoštovanju in razvoju mednarodnega prava“ in da „Unija skrbi za notranjo usklajenost svojih politik in dejavnosti“,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. maja 2011 o letnem poročilu Sveta Evropskemu parlamentu o osrednjih vidikih in temeljnih usmeritvah skupne zunanje in varnostne politike v letu 2009 (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2012 o letnem poročilu Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2013 o odnosih med EU in Kitajsko (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o človekovih pravicah ter socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. februarja 2009 o krepitvi vloge evropskih malih in srednjih podjetij v mednarodni trgovini (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. decembra 2008 o vplivu ponarejanja na mednarodno trgovino (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. septembra 2008 o trgovini s storitvami (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2008 o trgovini s surovinami in izdelki (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. februarja 2008 o strategiji EU za olajšanje dostopa evropskim podjetjem na zunanje trge (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2007 o globalni Evropi – zunanji vidiki konkurenčnosti (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2005 o odnosih med Evropsko unijo, Kitajsko in Tajvanom ter varnosti na Daljnem vzhodu (12),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Trgovina, rast in svetovne zadeve – Trgovinska politika je temeljna sestavina strategije EU 2020“ (COM(2010)0612),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Globalna Evropa: konkurenca v svetu – Prispevek k strategiji EU za gospodarsko rast in delovna mesta“ (COM(2006)0567),

—

ob upoštevanju Poročila Komisije za Evropski svet o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe v letu 2013, objavljenega 28. februarja 2013 (COM(2013)0103),

—

ob upoštevanju vprašanja Komisiji o trgovinskih odnosih med EU in Tajvanom (O–000093/2013 – B7-0509/2013),

—

ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

A.

ker je večstranski in na pravilih temelječ trgovinski sistem Svetovne trgovinske organizacije (STO) najbolj primeren okvir za doseganje poštene in pravične trgovine po vsem svetu; ker je treba vseeno razumeti, da so tudi dvostranski sporazumi del istega skupnega svežnja mednarodnih odnosov;

B.

ker EU ostaja povsem predana prednostni nalogi uresničevanja uravnoteženih in poštenih ciljev razvojne agende iz Dohe in ker je smiselna tudi možnost vzporednega sklepanja dvostranskih trgovinskih sporazumov z drugimi industrijskimi državami;

C.

ker se je skupni obseg dvostranske trgovine med EU in Tajvanom v zadnjih dveh desetletjih povečal za več kot dvanajstkrat in je leta 2011 presegel 40 milijard EUR;

D.

ker je Tajvan sedmi največji trgovinski partner EU v Aziji in triindvajseti največji trgovinski partner v svetovnem merilu;

E.

ker je bil leta 2010 delež EU v vseh tujih neposrednih naložbenih tokovih 31,5-odstoten, njen delež v tujih neposrednih naložbah v Tajvanu pa 21-odstoten in je bila največja tuja vlagateljica v državi;

F.

ker se pri splošnih trgovinskih odnosih med EU in Tajvanom trenutno še zdaleč ne izkorišča vseh možnosti;

G.

ker je odprta in pravična trgovina močno orodje za ustvarjanje večje rasti in blaginje, ki se opira na izkoriščanje primerjalnih prednosti obeh gospodarstev ter potencialne sinergije večjega gospodarskega povezovanja in novih naložb v na znanju temelječe gospodarstvo;

H.

ker so na splošno dajatve med trgovinskima partnericama že sedaj na nizki ravni; ker med EU in Tajvanom potekajo redni strukturirani pogovori glede trgovinskih in naložbenih vprašanj, ki zadevajo obe partnerici in so jima v skupnem interesu; ker so bile v tem okviru vzpostavljene štiri tehnične delovne skupine za obravnavo vprašanj v zvezi s pravicami intelektualne lastnine, tehničnimi ovirami pri trgovanju ter sanitarnimi in fitosanitarnimi ukrepi kot tudi s farmacevtskim sektorjem;

I.

ker obseg dvostranske trgovine med EU in Tajvanom kljub sorazmerno nizkim tarifam zaostaja za večino trgovinske izmenjave EU z drugimi glavnimi trgovinskimi partnerji;

J.

ker je informacijska in komunikacijska tehnologija sektor z visoko dodano vrednostjo ter vir rasti v EU in na Tajvanu, zlasti glede na nadaljnji razvoj pametnih proizvodov in storitev;

K.

ker lahko EU in Tajvan še poglobita svoje gospodarske odnose tako, da bo to resnično koristilo obema, tudi z vidika skupnih družbenih izzivov;

L.

ker je Tajvan od leta 2002 polnopravna članica svetovne trgovinske organizacije, pa tudi Skupine za azijsko-pacifiško gospodarsko sodelovanje in Azijske razvojne banke;

M.

ker je bil pristop Tajvana k sporazumu STO o vladnih naročilih (GPA) julija 2009 pomemben in pozitiven korak, po zaslugi katerega Tajvan ne bo le deležen prednosti vzajemnega odprtja trgov GPA, pač pa bo povečal tudi učinkovitost na notranjem trgu;

N.

ker sta Tajvan in Ljudska republika Kitajska ubrala konstruktiven pristop, ki je prispeval k sklenitvi 19 sporazumov med Ustanovo za izmenjavo v Tajvanski ožini (za Tajvan) in Združenjem za odnose v Tajvanski ožini (za Ljudsko republiko Kitajsko); ker ti sporazumi vključujejo okvirni sporazum o gospodarskem sodelovanju med državama ter sporazum o varstvu pravic intelektualne lastnine, podpisana 29. junija 2010, pa tudi sporazum o naložbah in sporazum o carinskem sodelovanju, podpisana 9. avgusta 2012;

O.

ker je Tajvan zaradi drugih konstruktivnih možnosti sklenil 31 dvostranskih naložbenih sporazumov s tretjimi državami – vključno z Japonsko 22. septembra 2011 – in sporazum o gospodarskem sodelovanju z Novo Zelandijo 10. julija 2013 ter 10. marca 2013 ponovno začel pogovore z ZDA o okvirnem trgovinskem in naložbenem sporazumu, trenutno pa se pogaja o naložbenem sporazumu z Republiko Korejo in sporazumu o prosti trgovini s Singapurjem (ASTEP);

P.

ker sta se gospodarsko in kulturno predstavništvo Tajpeja v ZDA in ameriški inštitut v Tajvanu sporazumela o skupnih izjavah o načelih mednarodnih naložb in storitev IKT; ker je Tajvan prav tako sklenil celovite sporazume o davku na dohodek s 25 državami, med njimi z devetimi državami članicami EU;

Q.

ker tesnejše gospodarske vezi s Tajvanom niso v nikakršnem nasprotju s politiko „ene Kitajske“, ki jo zagovarja EU, saj sta se Kitajska in Tajvan leta 1991 pridružili Skupini za azijsko-pacifiško gospodarsko sodelovanje, leta 2002 pa Svetovni trgovinski organizaciji;

1.

meni, da je večstranski trgovinski sistem, ki ga predstavlja Svetovna trgovinska organizacija, še vedno najučinkovitejši okvir za vzpostavitev odprte in pravične trgovine na svetovni ravni; meni, da bi morala EU in Tajvan prispevati k napredovanju večstranskih trgovinskih pogajanj;

2.

meni, da bi morala EU ob prizadevanjih za nadgradnjo gospodarskih odnosov s Kitajsko preučiti možnost podobnih ukrepov v primeru Tajvana, da bi tako dosledno podpirala demokratični sistem, družbeni pluralizem ter spoštovanje človekovih pravic in pravne države na Tajvanu;

3.

zato meni, da bi se morala EU pozitivno odzvati na pripravljenost Tajvana preučiti možnost pogajanj o dvostranskih sporazumih o zaščiti naložb in dostopu do trga, da bi okrepili pravno varnost naložb v prihodnje in povečali obseg in kakovost naložbenih tokov;

4.

meni, da bi morala odločitev o začetku pogajanj s Tajvanom temeljiti na gospodarskih razlogih in da ne bi smela biti povezana z oceno odnosov med EU in Ljudsko republiko Kitajsko;

5.

poudarja, da je Parlament naklonjen sporazumom o zaščiti naložb in dostopu do trga s Tajvanom, saj bi se z njimi poglobili sedanji gospodarski odnosi med EU in Tajvanom;

6.

meni, da imajo sporazumi o zaščiti naložb in dostopu do trga med EU in Tajvanom resnično potencial, da prinesejo prednosti obema stranema in koristi za obe gospodarstvi;

7.

ugotavlja, da bi moral vsak sporazum ustrezno upoštevati mala in srednja podjetja ter izboljšati njihovo zmogljivost vlaganja v tujini;

8.

opozarja tudi, da imata EU in Tajvan že zdaj dobre gospodarske odnose, nizke carine na obeh straneh in dobro strukturiran dialog z rednimi srečanji za reševanje dvostranskih trgovinskih in naložbenih vprašanj;

9.

poudarja, da mora sporazum vključevati močno zavezo strani k trajnostnemu in vključujočemu razvoju v gospodarskem, socialnem in okoljskem smislu v povezavi z naložbami;

10.

poudarja, da morajo sporazumi o naložbah, ki jih sklene EU, spoštovati zmožnost javnega posredovanja, zlasti pri izvajanju ciljev javne politike, kot so socialni in okoljski standardi, človekove pravice, varnost, pravice delavcev in potrošnikov, zdravje in varnost ljudi ter kulturna raznolikost; poziva, naj se v ta sporazum vključijo posebne klavzule v zvezi s temi cilji;

11.

glede dostopa do trga priporoča, naj se omogoči, da lahko obe pogodbenici določene sektorje izključita iz obveznosti glede liberalizacije, da bi zaščitili nacionalne strateške interese;

12.

ponovno poziva, naj se vključijo učinkovita klavzula o družbeni odgovornosti gospodarskih družb ter učinkovite socialne in okoljske klavzule;

13.

poudarja, da mora sporazum zavezovati tuje vlagatelje v EU k spoštovanju evropskih socialnih standardov in zahtev socialnega dialoga;

14.

poziva Komisijo, naj začne pogovore o tovrstnih sporazumih med EU in Tajvanom;

15.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter tajvanski vladi in zakonodajnemu svetu.

19.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 181/56

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Siriji, zlasti resolucij z dne 16. februarja 2012 (1), 13. septembra 2012 (2), 23. maja 2013 (3) in 12. septembra 2013 (4) ter resolucij o beguncih, ki bežijo pred oboroženimi spopadi,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o Siriji z dne 23. januarja, 18. februarja, 11. marca, 22. aprila, 27. maja, 24. junija, 9. julija in 22. julija 2013; ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta o Siriji z dne 8. februarja 2013,

—

ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton z dne 21. avgusta 2013 o zadnjih poročilih o uporabi kemičnega orožja v Damasku, z dne 23. avgusta 2013 o nujnosti politične rešitve za sirski konflikt (ki odraža dogovorjeno stališču EU o Siriji z dne 7. septembra 2013), z dne 10. septembra 2013 o predlogu, da se sirsko kemično orožje prepusti mednarodnemu nadzoru, ter izjave z dne 14. septembra 2013, podane po sporazumu med ZDA in Rusijo o kemičnem orožju v Siriji, pa tudi izjav podpredsednice/visoke predstavnice z dne 11. septembra 2013, podane med plenarnim zasedanjem Parlamenta v Strasbourgu;

—

ob upoštevanju izjav evropske komisarke za mednarodno sodelovanje, humanitarno pomoč in krizno odzivanje Kristaline Georgieve o sirskih beguncih in odzivu EU, zlasti njene izjave z dne 3. septembra 2013 o zadnjih podatkih o številu beguncev zaradi krize v Siriji, ter poročil o stanju in informativnega gradiva GD ECHO (humanitarna pomoč in civilna zaščita) o Siriji,

—

ob upoštevanju pripomb visokega komisarja Združenih narodov za begunce Antónia Guterresa, ki jih je podal na neformalnem srečanju Sveta za pravosodje in notranje zadeve 18. julija 2013 v Vilni (5),

—

ob upoštevanju poročil Varnostnega sveta o Siriji, ki jih je pripravila generalnega podsekretarka za humanitarne zadeve in koordinatorka za nujno pomoč Valerie Amos, zlasti poročila z dne 18. aprila 2013,

—

ob upoštevanju skupne izjave ministrov držav, ki mejijo na Sirijo, podane na srečanju 4. septembra 2013, ki ga je organiziral visoki komisar Združenih narodov za begunce,

—

ob upoštevanju resolucij Sveta ZN za človekove pravice o Siriji,

—

ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, Konvencije o otrokovih pravicah in njenega Izbirnega protokola glede udeležbe otrok v oboroženih spopadih ter Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, katerih vseh je Sirija pogodbenica,

—

ob upoštevanju členov 78, 79 in 80 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju ženevskih konvencij iz leta 1949 in njihovih dodatnih protokolov,

—

ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.

ker je Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) do 20. septembra 2013 zabeležil skupaj 1 929 227 sirskih beguncev v državah, ki mejijo na Sirijo, in v Severni Afriki; ker je po ocenah skupno število beguncev, vključno z nepopisanimi, 2 102 582; ker isti viri navajajo, da je 76 % sirskih beguncev žensk in otrok; ker je 410 000 sirskih beguncev osnovnošolskih otrok (starih od 5 do 11 let); ker Urad ZN za usklajevanje humanitarnih aktivnosti (OCHA) navaja, da je bilo 9. septembra 20134,25 milijona notranje razseljenih ljudi;

B.

ker je bilo po navedbah Urada visokega komisarja ZN za begunce 20. septembra 2013 število beguncev (vključno s tistimi, ki čakajo na registracijo) v državah sprejemnicah naslednje: v Turčiji – 492 687; v Libanonu – 748 608; v Jordaniji – 531 768; v Iraku – 190 857; v Egiptu – 124 373; v Maroku, Alžiriji in Libiji – 14 289 (registriranih); ker vsak dan na tisoče Sircev pobegne v sosednje države in načrt ZN za regionalni odziv v Siriji predvideva, da se bo število beguncev iz Sirije do konca leta 2013 povzpelo na 3,5 milijona;

C.

ker v letu 2013 še naprej narašča število prošenj Sircev za azil v EU, pri čemer je bilo od začetka konflikta leta 2011 vloženih skupno 52 037 prošenj za azil v EU in njenih najbližjih sosednjih državah (v Švici in na Norveškem);

D.

ker je bilo 59 % vseh prošenj v 28 državah članicah EU vloženih v Nemčiji (14 842) in na Švedskem (14 083); ker število prošenj sicer močno narašča tudi v drugih državah, vendar jih je bilo samo v eni vloženih več kot 2 000 (v Združenem kraljestvu – 2 634);

E.

ker ni povsem točnih in zanesljivih podatkov o skupnem številu Sircev, ki prihajajo v Evropo, ter o tem, koliko jih je zaprosilo za azil v evropskih državah in koliko se jih nahaja v Evropi; ker po navedbah Urada visokega komisarja ZN za begunce kljub pomanjkanju teh podatkov in kljub pomanjkljivim statističnim podatkom o praksi obravnave prošenj za azil v državah članicah EU vse kaže, da je zaščita Sircev v EU pomanjkljiva;

F.

ker je sirska begunska kriza prvi preizkus Skupnega evropskega azilnega sistema;

G.

ker zakonodaja EU že zagotavlja nekatera orodja, kot sta Vizumski zakonik (6) in Zakonik o schengenskih mejah (7), ki omogočajo podelitev vizumov iz humanitarnih razlogov;

H.

ker bi bilo treba države članice spodbujati k uporabi sredstev, ki bodo na voljo v okviru Sklada za migracije in azil, ter sredstev, ki so na voljo v okviru pripravljalnega ukrepa – omogočanje ponovne naselitve beguncev v izrednih razmerah, ki med drugim zajema naslednje ukrepe: pomoč osebam, ki jih Urad visokega komisarja ZN za begunce že priznava kot begunce; podpora nujnim ukrepom v primeru skupin beguncev, opredeljenih kot prednostni primeri, ki so žrtve oboroženih napadov ali so v skrajno ranljivem položaju in je njihovo življenje ogroženo; po potrebi zagotovitev dodatne finančne podpore Uradu visokega komisarja ZN za begunce ter z njim povezanim organizacijam v državah članicah in na ravni Unije v izrednih razmerah;

I.

ker je v najnovejši tragediji 3. oktobra 2013 ob obali Lampeduse izgubilo življenje 130 migrantov, na stotine pa jih je pogrešanih; ker je več deset tisoč migrantov umrlo med poskusom prihoda v EU; ker ponovno opozarja, da je treba storiti vse potrebno, da bi rešili življenja ljudi v nevarnosti, in da morajo države članice spoštovati svoje obveznosti v zvezi z reševanjem na morju;

1.

je močno zaskrbljen zaradi sedanje humanitarne krize v Siriji in velikega bremena, ki ga zaradi krize nosijo sosednje države; izraža zaskrbljenost zaradi vse množičnejšega odhajanja beguncev brez kakršnega koli znaka, da se bo beg ljudi kmalu ustavil;

2.

izreka pohvalo oblastem v navedenih državah za njihova prizadevanja in solidarnost ter njihovim prebivalcem za gostoljubno pomoč beguncem iz Sirije;

3.

pozdravlja politiko odprtih vrat v sosednjih državah ter jih poziva, naj ohranijo odprte meje za vse begunce, ki bežijo iz Sirije;

4.

izraža zaskrbljenost zaradi vse večjega števila Sircev, ki poskušajo na ladjah prečkati Sredozemlje, da bi prišli v EU, in na tej nevarni poti tvegajo svoja življenja;

5.

pozdravlja pomoč EU in njenih držav članic, ki so namenile skoraj milijardo EUR humanitarne in nehumanitarne pomoči Sircem v Siriji in zunaj nje; ugotavlja, da je EU največji donator humanitarne pomoči v sirski krizi; EU tudi poziva, naj spremlja razdeljevanje te finančne pomoči;

6.

poziva EU, naj še naprej izdatno financira humanitarna in nehumanitarna prizadevanja kot odziv na potrebe ljudi v Siriji in beguncev iz Sirije v sosednjih državah;

7.

spodbuja države članice, naj nujne potrebe rešujejo s premestitvami poleg obstoječih nacionalnih kvot in z odobritvijo prihoda iz humanitarnih razlogov; spodbuja države članice, naj uporabijo sredstva, ki so še na razpolago v okviru pripravljalnega ukrepa/pilotnega projekta o preseljevanju;

8.

poziva mednarodno skupnost, EU in države članice, naj še naprej zagotavljajo podporo za ukrepe, povezane s to hudo humanitarno krizo, ter naj se zavežejo, da bodo zagotovile učinkovito pomoč državam, ki mejijo na Sirijo;

9.

poziva EU, naj skliče humanitarno konferenco o sirski begunski krizi ter naj prednostno obravnava ukrepe za podporo državam v tej regiji, ki sprejemajo begunce (zlasti Libanonu, Jordaniji, Turčiji in Iraku), ter tako podpre njihova prizadevanja za sprejetje vse večjega števila beguncev in ohranitev politike odprtih meja; poudarja, da bi morale na taki konferenci sodelovati vse institucije EU in organizacije civilne družbe ter da bi se bilo treba osredotočiti na humanitarna prizadevanja in krepitev vloge in sodelovanja EU v diplomatskih prizadevanjih za končanje konflikta v Siriji;

10.

poudarja, da je na tej stopnji pomembno preučiti, ali bi lahko države članice storile več za okrepitev svojih ukrepov za zaščito v okviru odziva na krizo v Siriji ter kako in kdaj bi to lahko storile; poudarja potrebo po solidarnosti in proaktivni krepitvi celotnega ukrepanja za zaščito v EU, in sicer s krepitvijo sodelovanja, izmenjavo informacij, gradnjo zmogljivosti in političnim dialogom;

11.

pozdravlja splošni konsenz med državami članicami, da sirskih državljanov ne bi smeli vračati v Sirijo; poudarja pa, da pri problematiki sprejemanja beguncev iz Sirije potrebujemo skladnejši pristop in več solidarnosti z državami članicami, ki se soočajo z največjim bremenom; poziva države članice, naj zagotovijo pravilno izvajanje vseh določb različnih instrumentov Skupnega evropskega azilnega sistema;

12.

poziva države članice, naj preučijo vse obstoječe pravo in postopke EU za zagotovitev varnega vstopa v EU, da bi omogočile začasen prihod beguncev iz Sirije; opozarja, da je zakonit vstop v EU boljša možnost od nevarnejšega nezakonitega vstopa, ki lahko vključuje tveganja, povezana s trgovino z ljudmi; ugotavlja, da so nekatere države članice Sircem odobrile bodisi stalno prebivališče (npr. Švedska) ali začasni prihod (npr. Nemčija);

13.

želi opomniti države članice, da bi bilo treba sirske begunce, ki prosijo za mednarodno zaščito, usmeriti na pristojne nacionalne organe, pristojne za azil, ter jim omogočiti dostop do pravičnih in učinkovitih azilnih postopkov;

14.

poziva EU, naj sprejme ustrezne odgovorne ukrepe za primer morebitnega prihoda beguncev v njene države članice; poziva Komisijo in države članice, naj še naprej spremljajo trenutne razmere ter naj pripravijo načrte dela v nepredvidenih razmerah, vključno z možnostjo uporabe direktive o začasni zaščiti (8), če in ko bodo razmere to zahtevale;