—

na zasedanju v Bruslju (Belgija) od 7. do 9. decembra 2015,

—

ob upoštevanju člena 18(1) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med državami članicami AKP in državami članicami EU iz Cotonouja, zlasti člena 1, člena 8(5), člena 11, člena 28(2)(a) in člena 29(1) Sporazuma,

—

ob upoštevanju sklepa št. 3/2003 Sveta ministrov AKP-EU z dne 11. decembra 2003 o uporabi virov iz dolgoročnega proračuna za razvoj devetega ERS za vzpostavitev mirovne pomoči za Afriko,

—

ob upoštevanju strategije EU za Afriko z dne 12. maja 2005,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 13. novembra 2006 o krepitvi afriških zmogljivosti za preprečevanje, upravljanje in reševanje konfliktov,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta EU 19. in 20. novembra 2007 o varnosti in razvoju,

—

ob upoštevanju deklaracije ministrskega srečanja Mirovnega in varnostnega sveta z dne 26. aprila 2011 o stanju miru in varnosti v Afriki,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Evropskega parlamenta in Sveta EU z naslovom „Krepitev zmogljivosti v podporo varnosti in razvoju – usposabljanje partnerjev za preprečevanje in obvladovanje kriz“ (2),

—

ob upoštevanju sklepa Sveta z dne 26. junija 2013 o notranjem sporazumu med predstavniki vlad držav članic Evropske unije, ki so se sestali v okviru Sveta, o financiranju pomoči Evropske unije v okviru večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 v skladu s Sporazumom o partnerstvu AKP-EU in o dodelitvi finančne pomoči čezmorskim državam in ozemljem, za katere se uporablja četrti del Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju načrta za obdobje 2014–2017, sprejetega na 4. vrhu EU-Afrika v Bruslju (2.–3. april 2014),

—

ob upoštevanju poročila Mirovnega in varnostnega sveta z dne 31. januarja 2015 o svojih dejavnostih in o stanju miru in varnosti v Afriki,

—

ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 15. julija 2014 o financiranju akcijskega programa mirovne pomoči za Afriko za obdobje 2014–2016 iz premostitvenega sklada Evropskega razvojnega sklada in 11. Evropskega razvojnega sklada,

—

ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju ustanovne listine Afriške unije,

—

ob upoštevanju protokola glede vzpostavitve Mirovnega in varnostnega sveta Afriške unije, sprejetega 9. julija 2002 na 1. rednem zasedanju skupščine Afriške unije,

—

ob upoštevanju sklepa Afriške unije z dne 12. julija 2003 o vzpostavitvi instrumenta za operacije za podporo miru za Afriško unijo s strani Evropske unije,

—

ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev,

—

ob upoštevanju memoranduma o soglasju z dne 2. septembra 2007 o sodelovanju na področju miru in varnosti med Afriško unijo, regionalnimi gospodarskimi skupnostmi in usklajevalnimi mehanizmi regionalnih brigad za posredovanje v vzhodni Afriki in severni Afriki,

—

ob upoštevanju sklepa skupščine Afriške unije z dne 15. junija 2015 o obsegu ocenjevanja in alternativnih virih financiranja Afriške unije,

—

ob upoštevanju protokola Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav (ECOWAS) z dne 10. decembra 1999 o mehanizmu za preprečevanje, upravljanje in reševanje konfliktov ter ohranjanje miru in varnosti,

—

ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1325 z dne 31. oktobra 2000 o ženskah, miru in varnosti,

—

ob upoštevanju izjave predsednika Varnostnega sveta Združenih narodov z dne 16. aprila 2010 o izgradnji miru po konfliktih,

—

ob upoštevanju izjave predsednika Varnostnega sveta Združenih narodov z dne 29. junija 2010 o spodbujanju in krepitvi vladavine prava pri ohranjanju mednarodnega miru in varnosti,

—

ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 2151 z dne 28. aprila 2014 o vzdrževanju mednarodnega miru in varnosti – reforma varnostnega sektorja: izzivi in priložnosti,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta EU z dne 15. oktobra 2012 z naslovom „Korenine demokracije in trajnostnega razvoja: sodelovanje Evrope s civilno družbo na področju zunanjih odnosov“,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za politične zadeve,

A.

ker v številnih afriških državah potekajo ali so potekali oboroženi notranji spopadi, ki so jim botrovala politična, družbena, gospodarska, etnična in verska trenja;

B.

ker sta izboljšanje socialno-ekonomskih razmer ter uspešna obravnava revščine, vseh oblik diskriminacije, slabih delovnih pogojev, kršitev človekovih pravic in nečloveškega in ponižujočega ravnanja ključnega pomena za zagotavljanje resnično vključujočega procesa utrjevanja stabilnosti in miru ter procesa sprave in ker je tovrsten proces edini način za preprečevanje ponovnega izbruha konfliktov;

C.

ker konflikti še zaostrujejo pojav lakote in absolutne revščine, spodkopavajo uživanje človekovih pravic ter preprečujejo dolgoročen ekonomski, politični in socialni razvoj;

D.

ker se mirovna pomoč za Afriko utemeljuje z medsebojno povezanostjo varnosti in razvoja v državi ali regiji;

E.

ker je bila mirovna pomoč za Afriko ustanovljena leta 2004, da bi okrepili Afriško unijo, prek nje pa osem regionalnih gospodarskih skupnosti, in jim zagotovili vzvod za boljše upravljanje konfliktov na tej celini brez posredovanja tujih vojaških sil;

F.

ker skupna strategija EU-Afrika od sprejetja v Lizboni leta 2007 in ponovno na vrhu EU-Afrika aprila 2014 opredeljuje mir in varnost kot eno prednostnih področij partnerstva, mirovno pomoč za Afriko pa kot instrument, ki predstavlja del širše strategije EU;

G.

ker je bilo od leta 2005 več kot 90 % od skupaj več kot 1,2 milijarde EUR sredstev, ki so bila dodeljena mirovni pomoči za Afriko, dodeljenih za operacije v podporo miru v šestih državah, in sicer operacijam AMIS (Darfur), Amisom (Somalija), Micopax in kasneje Misca (Srednjeafriška republika), Afisma (Mali) in RCI-LRA (Srednjefriška republika, Demokratična republika Kongo, Južni Sudan, Uganda);

H.

ker je mirovna pomoč za Afriko leta 2007 razširila svoje področje delovanja, in sicer s financiranja predvsem operacij v podporo miru in operativne krepitve afriške strukture za mir in varnost na širši nabor dejavnosti na področju preprečevanja konfliktov in pokonfliktne stabilizacije;

I.

ker je bilo zlasti po letu 2007 8,3 % vseh pogodb dodeljenih za dejavnosti izgradnje zmogljivosti afriške strukture za mir in varnost, s čimer je bila zagotovljena pomembna pomoč za njeno delovanje;

J.

ker je bilo od leta 2009 1,3 % dodeljenega dejavnostim, povezanim z mehanizmom zgodnjega odzivanja, ki vključuje mediacijo, zagon, misije za ugotavljanje dejstev in misije, usmerjene v začasno krepitev celice za načrtovanje;

K.

ker je z zagotavljanjem predvidljivih in zanesljivih virov za ukrepanje Afriški uniji in regionalnim organizacijam mirovna pomoč za Afriko afriškim državam omogočila, da sprejmejo skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti, in sicer na podlagi nastajajoče politične vloge mirovnega in varnostnega sveta Afriške unije, preizkušanja tega sveta in zagotavljanja njegovih zmožnosti za delovanje;

L.

ker je Afriška unija 15. junija 2015 sprejela sklep o alternativnih virih financiranja, ki določa, da bo 25 % vseh sredstev uporabljenih za proračun Afriške unije za operacije v podporo miru;

M.

ker je bilo, ko je bila mirovna pomoč za Afriko vzpostavljena leta 2003, mišljeno, da bo financiranje te pomoči iz ERS začasno, in sicer le dokler ne bodo vzpostavljeni alternativni viri financiranja; ker 12 let po tem ERS ostaja glavni vir financiranja mirovne pomoči za Afriko;

N.

ker se zahteve, naslovljene na mirovno pomoč za Afriko Evropske unije, povečujejo zaradi širitve pristojnosti, kot so pokazale izkušnje nekaterih misij ZN, in zaradi novih misij pod geslom „odgovornost za zaščito“;

O.

ker je na tem področju dejavna tudi vrsta novih donatorjev, kot so mednarodne organizacije (ZN in druge), politične in vojaške zveze (Organizacija Severnoatlantske pogodbe – NATO) ter države (ZDA, Kitajska, Japonska in države članice Evropske unije); ker dopolnjevanje zagotavlja skupina partnerjev Afriške unije za mir in varnost, ki se redno sestaja v Adis Abebi;

P.

ker na ravni EU tako skupna varnostna in obrambna politika kot akterji razvoja spodbujajo reformo varnostnega sektorja v državah, nagnjenih h krizam, ter vzpostavitev preglednega, odgovornega in učinkovitega policijskega, sodnega in vojaškega aparata; ker je pri uporabi instrumentov EU opaziti pomanjkanje usklajevanja;

Q.

ker je Svet EU prepoznal ključno vlogo organizacij civilne družbe v načrtu za mir in varnost; ker organizacije civilne družbe pri mirovni pomoči za Afriko praktično ne sodelujejo;

1.

priznava, da je mirovna pomoč za Afriko omogočila operacionalizacijo povezave med varnostjo in razvojem ter vzpostavila poglobljen dialog o izzivih na področju miru in varnosti med EU in Afriško unijo; priznava, da je mirovna pomoč za Afriko odigrala spodbujevalno vlogo v času, ko noben drug instrument ni bil zmožen financirati afriških vojaških sil za mirovne operacije Afriške unije ali regionalnih gospodarskih skupnosti;

2.

je močno prepričana, da bi morala biti mirovna pomoč za Afriko usmerjena v krepitev dejavne udeležbe civilne družbe, demokratičnega in participativnega upravljanja ter izgradnje kulturnih zmogljivosti; poudarja, da mora vsak postopek odločanja temeljiti na preglednosti, učinkovitosti in odgovornosti;

3.

pozdravlja razširitev dejavnosti, ki se financirajo v okviru mirovne pomoči za Afriko, na preprečevanje konfliktov in pokonfliktno stabilizacijo ter vzpostavitev mehanizma za hitro odzivanje; meni, da je ta razvoj ključnega pomena, da bi preprečili, da se mirovna pomoč za Afriko uporablja predvsem kot orodje za upravljanje konfliktov;

4.

poziva Afriško unijo in regionalne gospodarske skupnosti, naj zagotovijo, da se mirovne operacije izvajajo v okviru dobrega upravljanja ter ob spoštovanju mednarodnega prava in človekovih pravic;

5.

priznava pomembne dosedanje dosežke operacij v podporo miru, ki so jih vodile afriške sile; kljub temu poudarja potrebo po obravnavi temeljnih vzrokov konfliktov in povezave med varnostjo in razvojem ter po okrepitvi dialoga, izvajanju skupnih pristopov in okrepitvi usklajevanja v kriznem upravljanju;

6.

meni, da je obžalovanja vredno, da se mirovna pomoč za Afriko še vedno financira predvsem iz ERS, kljub temu, da je bilo to leta 2003 jasno mišljeno kot začasna rešitev; poziva Komisijo, naj v okviru pregleda večletnega finančnega okvira EU poda predlog za vključitev financiranja mirovne pomoči za Afriko v proračun EU; meni, da bi ta oblika financiranja rešila še vedno trajajoče težave, povezane z upravičenostjo nekaterih izdatkov mirovne pomoči za Afriko;

7.

poziva afriške države, naj sprejmejo trajnosten in vključujoč pristop, da bi utrdile regionalno stabilnost, razširile zakonite pristojnosti podpornih operacij in preprečile ponoven pojav konfliktov; poudarja, da socialno-ekonomski razvoj spodbuja trajen mir;

8.

meni, da je treba razviti ukrepe za podporo miru, ki se financirajo s sredstvi EU, kot so reforma varnostnega sektorja ali razoroževanje, demobilizacija in ponovno vključevanje nekdanjih borcev, ter jih vzpostaviti na povezan način z uporabo razpoložljivih instrumentov tako varnostne kot razvojne politike; meni, da bi bilo treba razviti skupna sredstva in cilje ter da bi morale kratkoročne ukrepe nadomestiti dolgoročne pobude, zlasti kar zadeva socialno-ekonomsko stabilizacijo;

9.

poudarja potrebo po podpiranju izvajanja dolgoročnih strategij za izgradnjo miru in varnostnih zmogljivosti ter poudarja, da je treba izboljšati usklajevanje in dopolnjevanje donatorjev, mobiliziranih na področju miru in varnosti (države članice, EU, ZN in Svetovna banka), kar zadeva finančno podporo in ekonomsko pomoč, ter zagotoviti vzdržnost;

10.

poudarja, da je potrebno razviti strategijo in ukrepe za preprečevanje konfliktov, da bi zagotovili učinkovito izvajanje različnih instrumentov Afriške unije o demokraciji, volitvah in človekovih pravicah, pri tem pa obravnavali temeljne ekonomske in socialne vzroke za nestabilnost ter ohranjali ravnovesje med enotnostjo in raznolikostjo; opozarja, da je krepitev institucionalnih zmogljivosti držav članic Afriške unije, Afriške unije in regionalnih gospodarskih skupnosti ključnega pomena za trajna mir in varnost ter za razvoj, in zato poziva k boljšemu usklajevanju prizadevanj EU prek mirovne pomoči za Afriko in drugih instrumentov; ugotavlja, da je treba večji poudarek nameniti preprečevanju konfliktov, vključno s preprečevanjem radikalizacije in konfliktov, povezanih z volilnimi ciklusi, ter zmogljivostim za mediacijo;

11.

spodbuja Evropsko unijo in Afriško unijo, naj poskrbita, da bodo evropski in afriški državljani z uspehom tega instrumenta seznanjeni v večji meri; v zvezi s tem poziva k široki informacijski kampanji o mirovni pomoči za Afriko, zlasti v Afriki, ter k ustreznemu usposabljanju vseh deležnikov, vključenih v izvajanje mirovne pomoči za Afriko, da bi jim omogočili, da v celoti razumejo ta mehanizem in njegove cilje ter tudi sami zagotavljajo večjo prepoznavnost mirovne pomoči za Afriko in ozaveščajo o njej;

12.

poudarja, da bo mir v Afriki odvisen predvsem od odprave političnih, socialnih, ekonomskih, etničnih in verskih temeljnih vzrokov ter od političnega dialoga in politične volje afriških partnerjev za sodelovanje, vključno prek krepitve struktur Afriške unije;

13.

poudarja, da bi si morali še naprej prizadevati za načelo prevzemanja odgovornosti afriških držav, zlasti z določitvijo omejenega števila jasnih prednostnih nalog ter s povečanjem pomoči EU z izgradnjo zmogljivosti; poziva EU, naj razišče možnosti za nadaljnjo decentralizacijo nekaterih vidikov programskega upravljanja mirovne pomoči za Afriko, vključno s spremljanjem dejavnosti mirovne pomoči za Afriko, ki jih financirajo Afriška unija in regionalne ekonomske skupnosti, usklajevanjem zadev EU, povezanih z mirovno pomočjo za Afriko, na kraju samem, ter tehnično podporo; pozdravlja skupno sporočilo z naslovom „Krepitev zmogljivosti v podporo varnosti in razvoju – usposabljanje partnerjev za preprečevanje in obvladovanje kriz“ (3); v zvezi s tem poziva Komisijo, naj predloži daljnosežno zakonodajo za izboljšanje podpore EU regionalnim akterjem na področju varnosti;

14.

poudarja pomen podpiranja sodelovanja žensk v mirovnih pogajanjih in v obnovi po konfliktih ter pomen varovanja žensk in deklet pred spolnim nasiljem in nasiljem na podlagi spola v oboroženih spopadih;

15.

poziva EU, naj pogosteje sodeluje z državami članicami Afriške unije in regionalnimi ekonomskimi skupnostmi tako na ravni politik kot na politični ravni, da bi zagotovili temelje za reden dialog o tem, kako srednje- do dolgoročno utrditi nedavne koristi, ki jih je prinesla mirovna pomoč za Afriko;

16.

zahteva bolj sistematično skupno programiranje z drugimi instrumenti EU in kot del drugih politik ter krepitev vloge in zmogljivosti delegacij EU;

17.

pozdravlja namero Afriške unije, da operacionalizira svojo zmogljivost za hitro odzivanje na krize z vključitvijo svoje afriške zmogljivosti za takojšnje odzivanje na krize (ACIRC) v afriške sile za posredovanje;

18.

poudarja napredek, dosežen v smeri polne operacionalizacije afriške strukture za mir in varnost, katere namen je zagotoviti, da vsi instrumenti Afriške unije, zasnovani za preprečevanje, upravljanje in reševanje konfliktov v Afriki delujejo v sinergiji in dajejo pričakovane izide;

19.

poziva partnerje mirovne pomoči za Afriko (EU/Afriška unija/regionalne gospodarske skupnosti/RM), naj sprejmejo bolj ciljno usmerjen pristop k izgradnji zmogljivosti, zlasti za oficirje AMISOM, na področju miru in varnosti, ki bi temeljil na temeljiti oceni razmer in na splošnem strateškem načrtu za institucionalni razvoj;

20.

poudarja, da je mirovna pomoč za Afriko lahko zgolj instrument, ki dopolnjuje skupna mednarodna prizadevanja; pozdravlja pripravljenost Afriške unije, da prevzeme vse več odgovornosti za svojo varnost, izraženo v njenem sklepu z dne 15. junija 2015 o alternativnih virih financiranja; poziva EU, naj razišče nadaljnje ukrepe, da bi pomagala zagotoviti dolgoročno finančno vzdržnost mirovne pomoči za Afriko; poudarja, da bo okrepitev izgradnje zmogljivosti za finančno upravljanje ključnega pomena v tem pogledu;

21.

poziva k prestrukturiranju sedanjega modela mirovne pomoči za Afriko, da bi centralizirali operativno in finančno odločanje ter s tem okrepili učinkovitost;

22.

pozdravlja sklep EU o določitvi zgornje meje v višini 80 % za prispevke EU za plačila oboroženim silam za vse nove operacije v podporo miru in za AMISOM od januarja 2016 naprej;

23.

poudarja, da bi bilo treba nujno sprejeti učinkovite ukrepe za zaustavitev kopičenja orožja majhnega kalibra in lahkega strelnega orožja, trgovine s tovrstnim orožjem in njegovega širjenja ter za spodbujanje razoroževanja, saj je to ključnega pomena za preprečevanje zaostrovanja konfliktov, nasilja in nestabilnosti v Afriki;

24.

vztraja, da bi morala Evropska unija še naprej biti predan partner v mirovni pomoči za Afriko in drugih prizadevanjih za mir, vendar poudarja, da bodo optimalni rezultat doseženi le, v kolikor bosta prisotna pravo afriško vodstvo in regionalno sodelovanje;

25.

priporoča vključitev razprave o mirovni pomoči za Afriko, ki predstavlja del Evropskega razvojnega sklada, v razpravo o prihodnosti sporazuma iz Cotonouja;

26.

priporoča prilagoditev sedanjih in prihodnjih programov mirovne pomoči za Afriko razpoložljivim sredstvom, da bi sredstva bolje povezali s cilji in potrebami na terenu;

27.

naroči sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta institucijam Afriške unije in Evropske unije, Svetu AKP, organizacijam skupine AKP za regionalno povezovanje in generalnemu sekretarju Združenih narodov.

—

na zasedanju v Bruslju (Belgija) od 7. do 9. decembra 2015,

—

ob upoštevanju člena 18(1) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega v Cotonouju dne 23. junija 2000 (sporazum iz Cotonouja) (1), zlasti člena 21 Sporazuma, ter njegovih revizij iz let 2005 in 2010 (2),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 19. februarja 2004 o sporazumih o gospodarskem partnerstvu: težave in obeti (3), z dne 23. novembra 2006 o oceni pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu (EPA) (4), z dne 9. aprila 2009 o sporazumih o gospodarskem partnerstvu in njihovem vplivu na države AKP (5) ter z dne 19. junija 2013 o sporazumu o gospodarskem partnerstvu – nadaljnji ukrepi (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. marca 2014 o regionalnem povezovanju in modernizaciji carinskih postopkov za trajnostni razvoj AKP v sodelovanju z EU (7),

—

ob upoštevanju deklaracije Sveta ministrov AKP z dne 12. junija 2014 o razvojnem načrtu za obdobje po letu 2015 (8) in skupne deklaracije AKP-EU o razvojnem načrtu za obdobje po letu 2015,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 26. septembra 2002, ki vsebuje njegova priporočila Komisiji glede pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu z državami in regijami iz skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (9), ter resolucij z dne 23. marca 2006 o razvojnih učinkih sporazumov o gospodarskem partnerstvu (10), z dne 12. decembra 2007 o sporazumih o gospodarskem partnerstvu (11), z dne 23. maja 2007 o sporazumih o gospodarskem partnerstvu (12) ter z dne 5. februarja 2009 o razvojnih učinkih sporazumov o gospodarskem partnerstvu (13),

—

ob upoštevanju resolucij Evropskega parlamenta z dne 25. marca 2009 o sporazumu o gospodarskem partnerstvu med ES in državami Cariforum (14), z dne 19. januarja 2011 o začasnem sporazumu o partnerstvu med ES in pacifiškimi državami (15), z dne 17. januarja 2013 o začasnem sporazumu o določitvi okvira za sporazum o gospodarskem partnerstvu med državami vzhodne in južne Afrike ter Evropsko skupnostjo (16) ter z dne 13. junija 2013 o vmesnem sporazumu ES/Srednja Afrika o gospodarskem partnerstvu (17),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 23. oktobra 2012 o agendi za spremembe: prihodnost razvojne politike EU (18), z dne 12. marca 2013 o pripravi večletnega finančnega okvira za financiranje sodelovanja EU za afriške, karibske in pacifiške države ter čezmorske države in ozemlja za obdobje 2014–2020 (11. Evropski razvojni sklad) (19), z dne 25. novembra 2014 o EU in svetovnem razvojnem okviru po letu 2015 (20) ter z dne 19. maja 2015 o financiranju za razvoj (21),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 11. februarja 2015 o delu skupne parlamentarne skupščine AKP-EU (22),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. oktobra 2011 z naslovom „Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe“ (23),

—

ob upoštevanju skupnega posvetovalnega dokumenta z dne 6. oktobra 2015 z naslovom „Za novo partnerstvo med Evropsko unijo in afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami po letu 2020“ (24),

—

ob upoštevanju Splošnega sporazuma o carinah in trgovini, zlasti člena XXIV, in ministrskih izjav, ki so bile sprejete na četrtem zasedanju ministrske konference STO dne 14. novembra 2001 v Dohi in na šestem zasedanju ministrske konference STO dne 18. decembra v Hongkongu,

—

ob upoštevanju deklaracije iz Sipopa, sprejete na 7. vrhu voditeljev držav in vlad AKP, ki je potekal 13. in 14. decembra 2012 – Prihodnost skupine AKP v spreminjajočem se svetu: izzivi in priložnosti,

—

ob upoštevanju poročila o napredku z 99. in 100. zasedanja Sveta ministrov AKP ter skupine uglednih osebnosti z dne 16.–18. junija 2014 in 12. decembra 2014 o prihodnosti skupine AKP po letu 2020 (25),

—

ob upoštevanju končnega poročila urada za gospodarsko politiko in regionalni razvoj iz julija 2015 o odnosih AKP-EU po letu 2020: težave za EU v 1. posvetovalni fazi,

—

ob upoštevanju partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana, dogovorjenega dne 1. decembra 2011,

—

ob upoštevanju Evropskega razvojnega sklada, njegovega načrtovanja in postopkov ter sklada za spodbujanje naložb in pomoči, ki jo Evropska investicijska banka nudi državam AKP,

—

ob upoštevanju Sklepa št. 1/2013 Sveta ministrov AKP-EP z dne 7. junija 2013 o sprejetju protokola o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 v okviru Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi,

—

ob upoštevanju zbirnega poročila generalnega sekretarja Združenih narodov o agendi za trajnostni razvoj za obdobje po letu 2015 z naslovom „Pot k dostojanstvu do leta 2030: odpraviti revščino, preoblikovati naša življenja in varovati planet“ (26),

—

ob upoštevanju končnega dokumenta tretje mednarodne konference o financiranju za razvoj: akcijski načrt iz Adis Abebe z dne 16. julija 2015,

—

ob upoštevanju končnega dokumenta o razvojnem načrtu za obdobje po letu 2015 in ciljih trajnostnega razvoja,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

A.

ker je sporazum iz Cotonouja najboljši primer največjega okvira za sodelovanje med severom in jugom, ki ureja odnose med 78 državami AKP in EU ter združuje dolgoročno razvojno financiranje, trgovinsko in gospodarsko sodelovanje ter politični dialog; ker je po izteku sporazuma iz Cotonouja leta 2020 potreben okvir za obdobje po njem;

B.

ker je ključni cilj sporazuma iz Cotonouja zmanjšanje in končna odprava revščine v skladu s ciljem trajnostnega razvoja in postopnega vključevanja držav AKP v svetovno gospodarstvo, skupaj s spodbujanjem dobrega upravljanja in ohranjanjem neodtujljivih človekovih pravic;

C.

ker sam enostranski, nerecipročen preferenčni dostop do trga, ki je značilen za konvencije iz Loméja, ni v zadostni meri dosegel cilja konvencije iz Loméja št. 4 glede spodbujanja in pospeševanja gospodarskega, kulturnega in socialnega razvoja držav AKP ter utrjevanja in divezifikacije njihovih odnosov; ker mehanizmi za stabilizacijo izvoznih cen in blagovni protokoli, ki so vključeni v konvencije iz Loméja, niso vodili k diverzifikaciji izvoza v državah AKP;

D.

ker so bila sprožena pogajanja o sporazumu o gospodarskem partnerstvu, da bi oblikovali skupno partnerstvo za trgovino in razvoj; ker morajo ta pogajanja zagotoviti, da postopna in nadzorovana liberalizacija trgovine z blagom ter pravila za sektorje, kot so storitve in naložbe, prispevajo k razvoju držav AKP in njihovi polni vključitvi v svetovno gospodarstvo;

E.

ker so trgovinski sporazumi v okviru konvencij iz Loméja in poglavje sporazuma iz Cotonouja o trgovinskem partnerstvu, v skladu s katerim je EU državam AKP odobrila enostranske trgovinske preferenciale, prenehali veljati 31. decembra 2007, države AKP in EU pa so začele pogajanja o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, ki naj bi služili kot instrumenti trgovine in razvoja za države AKP, od katerih se večina uvršča med najmanj razvite države;

F.

ker predstavljajo sporazumi o gospodarskem partnerstvu možnost za zagotavljanje stabilnega in predvidljivega okvira za trgovino, naložbe, strukturne reforme in ustvarjanje delovnih mest; ker so bili sporazumi o gospodarskem partnerstvu med drugim deležni kritik zaradi verjetnosti, da bodo zmanjšali prostor za oblikovanje politik držav AKP, spodkopali regionalno povezovanje in vodili k izgubam davčnih prihodkov in k deindustrializaciji;

G.

ker je regionalno povezovanje ključnega pomena za spodbujanje sodelovanja med državami AKP, vključno s trgovino in naložbami;

H.

ker je spoštovanje univerzalnih človekovih pravic, vključno s pravico do razvoja, ključni element partnerstva, kar bi moral ostati tudi v prihodnje;

I.

ker sta razvojno sodelovanje in trgovina stebra odnosov AKP-EU vse od prve konvencije iz Loméja;

J.

ker Evropski razvojni sklad, ki je posebej zasnovan za zagotavljanje tehnične in finančne pomoči državam AKP, ostaja največji geografski instrument za razvojno sodelovanje v EU in bo v obdobju 2014–2020 državam AKP ter čezmorskim državam in ozemljem zagotovil sredstva v višini 30 506 milijonov EUR in upravne stroške;

K.

ker so stroški izvajanja ciljev trajnostnega razvoja ocenjeni na 2,6 bilijona USD, kar bo zahtevalo nove, dodatne vire za razvojno financiranje;

1.

meni, da je okvir AKP-EU ključnega pomena pri omogočanju dialoga in večjega vzajemnega razumevanja med državami EU in AKP ter da bi ga bilo treba okrepiti, da bi se lahko spopadel z nastajajočimi globalnimi izzivi, kot so sedanji tokovi migrantov in prosilcev za azil, in sicer na podlagi temeljnih načel enakosti in enakopravnosti, vzajemnega spoštovanja, vključevanja, zagotavljanja miru, varnosti, stabilnosti, spoštovanja človekovih pravic – pri čemer je treba posebno pozornost nameniti položaju žensk, otrok in ranljivih oseb –, demokratičnih načel in pravne države ter dobrega upravljanja, da bi dosegli dolgoročen razvoj in gospodarsko vključevanje v globalno gospodarstvo; meni, da bi morali sedanjo ureditev prilagoditi vprašanjem, kjer lahko partnerstvo prinese dodano vrednost;

2.

poudarja, da je zgodovina partnerstva AKP-EU pokazala, da niti zgolj sama pomoč niti zgolj sama trgovina ne zadostujeta za trajnostni razvoj in zmanjšanje revščine;

3.

meni, da lahko sporazumi o gospodarskem sodelovanju, v kolikor so vzajemno dogovorjeni in se dobro izvajajo, državam AKP prinesejo ugoden in stabilen dostop do trgov EU, da se jim tako omogoči, da povečajo in diverzificirajo svoj izvoz ter spodbujajo regionalno sodelovanje, in sicer z oblikovanjem vozlišč, ki bi koristila celotnim regijam in bi bila povsem vključena v svetovno gospodarstvo na način, ki podpira trajnostno in pravično trgovino;

4.

poudarja pomen tega, da se prek javno-zasebnih partnerstev podpirajo gospodarske in naložbene priložnosti za države AKP, kot so energija iz obnovljivih virov in trajnostna uporaba oceanov, vključno z bogatimi ribolovnimi viri in ribogojstvom;

5.

poudarja, da je ključnega pomena, da se ohrani ustrezen dialog na vseh ravneh, da bi v celoti izkoristili sporazum iz Cotonouja;

6.

obžaluje, da kljub pozivom Evropskega parlamenta, da to stori, Evropska unija ni podaljšala datuma izteka uredbe o dostopu do trga, ki je 1. oktober 2014;

7.

spodbuja vse pogodbenice, naj ratificirajo sporazum za spodbujanje trgovine pred 10. ministrsko konferenco STO v Nairobiju, da bi v celoti izkoristile prednosti, ki jih prinašajo dobra posodobitev in reforma carine, izmenjava strokovnega znanja in dobrih praks, kar zadeva sodelovanje na področju carine, ter optimizacija uporabe sredstev in instrumentov v obstoječem okviru;

8.

opozarja EU in njene države članice na njihovo zavezo za izvajanje programa skladnosti politik za razvoj, da bi zagotovile skladnost politik na področju trgovine, kmetijstva, davkov, podnebnih sprememb, naložb, dostopa do surovin in razvoja ter tako pripomogle k preoblikovanju držav AKP v samozadostna gospodarstva;

9.

opozarja, da zveza, ki povezuje trgovino, gospodarski razvoj in zmanjšanje revščine, ne deluje samodejno; opozarja, da trgovina že predstavlja pomemben del gospodarstev najmanj razvitih držav; vendar ugotavlja, da zmanjšanje revščine v najmanj razvitih državah močno zaostaja za zmanjšanjem v državah v razvoju kot celoti; skladno s tem spodbuja Komisijo, naj razišče bolj prožne načine za dosego asimetričnega dostopa do trga, skladnega s STO, vključno z opustitvijo pravil STO, ter naj bo še naprej prilagodljiva v razpravah s partnerji;

10.

meni, da je treba dostop do trga EU povezati z diverzifikacijo gospodarstev in izvoza ter da je treba poudarek nameniti tudi spodbujanju in krepitvi povezovanja jug-jug ter javno-zasebnih partnerstev;

11.

poudarja pomen določb glede trajnostnega razvoja v sporazumih o gospodarskem partnerstvu in prihodnjem okviru za sodelovanje (ter dejstvo, da klavzula o neizvajanju ni predmet pogajanj);

12.

pozdravlja podpis tristranskega sporazuma o svobodni trgovini s strani Skupnega trga vzhodne in južne Afrike (COMESA), Vzhodnoafriške skupnosti (EAC) in Južnoafriške razvojne skupnosti (SADC) ter začetek pogajanj o celinskem območju proste trgovine v Afriki; poziva EU, naj spodbuja nadaljnje procese regionalnega povezovanja, vključno prek pomoči v okviru sporazuma STO o lajšanju trgovine;

13.

poziva EU in AKP, naj zagotovita, da bodo sporazumi o gospodarskem partnerstvu in prihodnji okvir AKP-EU še naprej vsebovali konkreten določbe o razvoju in človekovih pravicah, ter spodbuja partnerje AKP-EU, naj spoštujejo okoljske in delovne standarde, da bi zagotovili trajnostno rabo virov in spodbujali družbeno odgovornost podjetij; poziva partnerje sporazumov o gospodarskem partnerstvu, naj izkoristijo svoj zagon kot spodbudo za trajnosten in trajen razvoj;

14.

poudarja, da je uradna razvojna pomoč, kot je opredeljena v načrtu za obdobje po letu 2015 in v programu ZN za financiranje razvoja iz Adis Abebe, še naprej ključnega pomena za države AKP, zlasti za najmanj razvite države; je seznanjena z zavezo EU za zagotavljanje razvojne pomoči državam AKP; poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj zagotavljajo pomoč v obliki nepovratnih sredstev in posojil, vključno z uporabo mehanizmov kombiniranja, da ne bi povečali bremena dolga; obžaluje, da številne države članice EU niso dosegle cilja namenitve 0,7 % bruto nacionalnega dohodka za uradno razvojno pomoč do leta 2015; obžaluje dejstvo, da so nekatere države članice, kot so Finska, Danska, Luksemburg in Francija, zmanjšale svoj delež razvojne pomoči; poziva vse partnerje, naj v celoti izpolnijo svoje zaveze;

15.

opozarja, da morajo razvojni cilji za obdobje po sporazumu iz Cotonouja upoštevati, da trgovina na moške in ženske vpliva različno, zlasti v državah AKP, ter zagotavljati ustrezne ukrepe za zmanjšanje morebitnih negativnih učinkov;

16.

priznava pomen ERS kot osrednjega instrumenta za razvojno sodelovanje z državami AKP ter pomen nekaterih njegovih značilnosti, kot sta zagotavljanje velikega deleža pomoči najmanj razvitim državam ter sodelovanje pri pripravi nacionalnega programskega dokumenta; poudarja pomen predvidljivosti sredstev ter prožnosti in učinkovitosti pri njihovem izvajanju;

17.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da pomoč EU za financiranje stroškov prilagoditev zaradi sporazumov o gospodarskem partnerstvu ni nova oziroma dodatna pomoč, temveč se zagotavlja iz obstoječih sredstev v okviru ERS, kar pomeni, da bi se tako zagotavljala na račun sredstev, ki so sicer namenjena zdravstvu, izobraževanju in socialni varnosti;

18.

ugotavlja, da je uradna razvojna pomoč le eden od razpoložljivih virov financiranja razvoja; poziva države AKP in države članice EU, naj raziščejo druge konkretne načine za mobilizacijo potrebnih sredstev, vključno prek večjega sodelovanja zasebnega sektorja pri naložbah, usmerjenih v trgovino in razvoj, krepitve fiskalnih zmogljivosti in mobilizacije domačih sredstev ter vzpostavitve mednarodnega spodbudnega okolja za razvoj z bojem proti davčnim utajam, izogibanju davkom in nezakonitim finančnim tokovom; poudarja, da bi bilo treba z omejenimi sredstvi v okviru državne pomoči podpirati javne naložbe v državah gostiteljicah, za katere se nujno ne pričakuje, da bodo kratko- ali dolgoročno dosegli finančno donosnost;

19.

prav tako opozarja, da zasebne naložbe ne bi smele biti nadomestilo za uradno razvojno pomoč, javno-zasebna partnerstva, ki se financirajo prek mehanizmov kombiniranja, pa bi morala biti v vseh okoliščinah prilagojena nacionalnemu razvojnemu načrtu države gostiteljice ter predmet trdnega regulativnega okvira o odgovornem financiranju, vključno z izterjavami stroškov in razporeditvijo koristi;

20.

meni, da bi morali cilji trajnostnega razvoja spodbujati vzpostavitev ustvarjalnih novih oblik sodelovanja med državami AKP in EU v tretjih državah, ki bi jih podpirala EU in ki bi bile usmerjene v zmanjševanje sedanjega izkoriščanja naravnih virov in spodbujanje gospodarskega, socialnega in okoljskega razvoja prek ustrezne uporabe obnovljivih virov in vlaganja vanje; opozarja na pomen prispevanja k uspehu konference ZN o podnebnih spremembah (COP 21) v Parizu leta 2015, da bi državam AKP pomagali, da razogljičijo svoja gospodarstva, ki so povsem odvisna od uporabe fosilnih goriv;

21.

ugotavlja, da mora prihodnje celovito sodelovanje med državami AKP in EU temeljiti na sodelovalnih pristopih, ustvarjalnih in odgovornih metodah in inovativnih posegih ter omogočiti AKP, da bo bolj učinkovita in prepoznavna, in sicer ob upoštevanju nacionalnih in regionalnih posebnosti ter vključevanja vseh deležnikov v procese pogajanja o sporazumih o gospodarskem partnerstvu in njihovega izvajanja, da bi zagotovili lokalno prevzemanje odgovornosti ter skladnost in učinkovitost pri nadaljnjem ukrepanju na podlagi iz tega izhajajočih politik;

22.

poudarja pomen upoštevanja zahtev zadevnih civilnih družb med izvajanjem sporazumov o gospodarskem partnerstvu in priprave okvira za obdobje po izteku sporazuma iz Cotonouja;

23.

ugotavlja, da bo razprava o obdobju po izteku sporazuma iz Cotonouja priložnost za podrobno analizo tako uspehov kot pomanjkljivosti sedanjega sporazuma, kar zadeva trajnosten socialno-ekonomski razvoj v državah AKP; poudarja potrebo po močnem poglavju o trajnostnem razvoju v prihodnji trgovinski strategiji EU-AKP ter po preglednih posvetovalnih postopkih;

24.

je globoko zaskrbljen glede poročil o velikih vrzelih med sredstvi, ki so bila državam AKP dodeljena v okviru ERS, ter sredstvi, ki so jim bila dejansko izplačana; poziva Komisijo, naj okrepi preglednost, spremljanje in učinkovitost pomoči ter zagotovi, da bo razvojna pomoč dosegla tiste, ki jo najbolj potrebujejo; nadalje poziva Komisijo, naj pozorno spremlja to vprašanje in redno pripravlja podrobna poročila o porabi in dodeljevanju pomoči;

25.

poziva Komisijo, naj podpre države AKP v razvoju pri njihovih prizadevanjih za spodbujanje pravične konkurence ter naj vzpostavi ustrezen regulativen in domač zakonodajni okvir v sodelovanju s Konferenco Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD), Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ter pobudami Mednarodne mreže za konkurenco kot strateško orodje za povečanje trgovine, spodbujanje rasti in izboljšanje socialne blaginje;

26.

poudarja, da je treba zagotoviti, da se stanje v nobeni od držav AKP ne poslabša, ter da je treba zmanjšanje revščine, trajnosten razvoj in ustvarjanje delovnih mest umestiti v samo jedro vsakega prihodnjega partnerstva AKP-EU;

27.

poudarja, da bo ustvarjanje delovnih mest, zlasti zelenih delovnih mest in delovnih mest, povezanih s krožnim gospodarstvom, predstavljalo osrednji del prihodnjih gospodarskih odnosov AKP-EU; zato priznava strateško vlogo kmetijskega in živinorejskega sektorja, ki se sooča z veliki izzivi, kot so podnebne spremembe, nestabilnost cen in spoštovanje varnostnih standardov pri proizvodnji, ter ki zaposluje večino prebivalstva v državah AKP in potrebuje posebno pozornost;

28.

naroči svojima sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta Svetu ministrov AKP-EU, Evropskemu parlamentu, Evropski komisiji, Evropskemu svetu, Afriški uniji, vseafriškemu parlamentu, regionalnim in nacionalnim parlamentom, regionalnim organizacijam držav AKP ter Evropski investicijski banki (EIB).

—

na zasedanju v Bruslju (Belgija) od 7. do 9. decembra 2015,

—

ob upoštevanju člena 18(1) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega v Cotonouju dne 23. junija 2000 (sporazum iz Cotonouja) (27), zlasti člena 21 Sporazuma, ter njegovih revizij iz let 2005 in 2010 (28),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. decembra 2014 o izbruhu ebole (29),

—

ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030, vključno s cilji trajnostnega razvoja, ki je bila sprejeta 25. septembra 2015 na vrhu ZN za trajnostni razvoj v New Yorku, ZDA,

—

ob upoštevanju končnega dokumenta tretje mednarodne konference ZN o financiranju za razvoj, ki je potekala v Adis Abebi od 13. do 16. julija 2015,

—

ob upoštevanju zakonodajne resolucije Evropskega parlamenta z dne 3. julija 2013 o predlogu direktive Sveta o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju davka na finančne transakcije (30),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 26. oktobra 2015 o krizi zaradi ebole: dolgoročne izkušnje,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 18. septembra 2014 o odzivu Evropske unije na izbruh ebole (31),

—

ob upoštevanju bruseljskih sklepov in priporočil o zdravju v okviru razvojnega načrta za obdobje po letu 2015 v državah AKP, ki so bili sprejeti na 2. srečanju ministrov za zdravje držav AKP, ki je potekalo 25. in 26. februarja 2015 v Bruslju, Belgija,

—

ob upoštevanju sklada za spodbujanje naložb Evropskega razvojnega sklada in podpore, ki jo Evropska investicijska banka (EIB) nudi državam AKP,

—

ob upoštevanju večstranskega sporazuma Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) med pristojnimi organi, podpisanega 29. oktobra 2014, o samodejnem prenosu informacij v davčnih zadevah,

—

ob upoštevanju poročila Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo z naslovom „Food wastage footprint – Impacts on natural resources“ (Odtis razsipavanja hrane – vpliv na naravne vire), objavljenega leta 2013,

A.

ker po ocenah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj svetovni finančni sektor obsega od 12 do 19 % vsega svetovnega gospodarstva in devizni trg v povprečju dosega 5,5 bilijona ameriških dolarjev na dan, po predvidevanjih pa naj bi se do leta 2019 ta številka povzpela na 7,8 bilijona ameriških dolarjev dnevno; ker skupna vrednost svetovnega trga dolžniških vrednostnih papirjev znaša 78 bilijonov, bruto tržna vrednost odprtih pogodb o izvedenih finančnih instrumentih pa 20,9 bilijona ameriških dolarjev, z nominalno vrednostjo 630 bilijonov ameriških dolarjev;

B.

ker zdravstvene katastrofe prinašajo hude socialne in gospodarske probleme za prizadete države; ker je imel izbruh ebole pogubne posledice za gospodarstva v Gvineji, Liberiji in Sierri Leone ter je države pahnil v še globljo recesijo;

C.

ker raziskave Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Banke za mednarodne poravnave kažejo, da je stopnja finančnega razvoja pozitivna le do neke mere, nato pa lahko omejuje in zatre splošno gospodarsko rast v drugih panogah, kot je kmetijstvo, ter da hitro rastoč finančni sektor škoduje rasti splošne produktivnosti;

D.

ker je zaradi tehnološkega napredka v finančnem sektorju in prehoda na centralizirane sisteme trgovanja prikrivanje transakcij težje;

E.

ker je z namenom izboljšanja davčne preglednosti 51 članic OECD in skupine G20 29. oktobra 2014 v Berlinu podpisalo večstranski sporazum med pristojnimi organi o avtomatični izmenjavi informacij o finančnih računih v davčnih zadevah;

F.

ker 60 milijonov kmetij v državah AKP po ocenah ustvari tretjino njihovega BDP; ker je od tega 50 milijonov malih družinskih kmetij, ki v povprečju obdelujejo manj kakor 2 hektara zemljišč, v kmetijstvu pa je zaposlenega približno 80 % prebivalstva;

G.

ker vsako leto 3,1 milijona otrok umre zaradi nezadostne prehrane; ker se v svetovnem merilu letno proizvedejo približno štiri milijarde ton hrane, od tega pa se je tretjina zavrže, predvsem zaradi neustreznega načina spravila pridelka, skladiščenja in prevoza; ker je bilo po ocenah FAO v državah AKP 23 % vse proizvedene hrane v letu 2009 – tj. okoli 545 kcal/prebivalca/dan – izgubljene ali zavržene;

H.

ker so v državah v razvoju potrebni politični prostor za zaščito novih industrijskih panog pred konkurenco ter proračunska sredstva in tehnična pomoč za spodbujanje diverzifikacije gospodarstva;

I.

ker so mala in srednja podjetja ter mikropodjetja temelj gospodarstva po vsem svetu, bistven del gospodarstva držav v razvoju ter skupaj z dobro delujočim javnim sektorjem ključni dejavnik pri spodbujanju gospodarskega, družbenega in kulturnega razvoja; ker ta mala in srednja podjetja pesti omejen dostop do kapitala, zlasti tista, ki so v lasti manjšin ali žensk, pri čemer skoraj polovica vseh MSP v državah v razvoju navaja, da je omejen dostop do financ zanje velika ovira in da ocenjeni primanjkljaj pri financiranju znaša 200 milijard EUR na leto;

J.

ker so lahko zaradi neustreznih davčnih sistemov MSP in družinska podjetja diskriminirana v korist multinacionalk, kar slabi javni sektor v državah v razvoju; ker mora biti eden od glavnih ciljev razvojne politike EU in snovalcev politike v državah AKP samih okrepiti obstoječe strukture davčnega sistema v državah AKP ter ustvariti nove, ki upoštevajo dejanske razmere – ne le gospodarskih, temveč tudi socialne – v državah, v katerih se vzpostavljajo, s poudarkom na boju proti davčnim utajam in izogibanju davkom ter nezakonitim finančnim tokovom pa tudi na zaščiti in spodbujanju družinskih malih in srednjih podjetij ter mikropodjetij;

K.

ker multinacionalke izkoriščajo države v razvoju za ustvarjanje velikih dobičkov brez upoštevanja standardov, ki jih morajo spoštovati v svojih matičnih državah, in svoj gospodarski vpliv izrabljajo za pritisk na organe države gostiteljice, po končanih dejavnostih pa okolja ne očistijo;

L.

ker je decembra 2013 v zahodni Afriki izbruhnila epidemija ebole, med katero se je okužilo 28 000 ljudi, 11 000 pa jih je umrlo; ker se je mednarodna skupnost na epidemijo odzvala zelo počasi in je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) šele 8. avgusta 2014 razglasila izredne razmere svetovnih razsežnosti na področju javnega zdravja;

M.

ker je nujno, da prizadete države AKP vzpostavijo učinkovito zdravstvo, v katerem bodo imeli vsi prebivalci dostop do kakovostnih storitev, zdravstvenih delavcev, zdravil in tehnologij ter ki bo slonelo na sistemu financiranja, ki ljudi ščiti pred finančnimi težavami in revščino zaradi stroškov zdravstvene oskrbe;

N.

ker so se v številnih afriških državah zdravstveni in izobraževalni sistemi poslabšali s programi strukturnega prilagajanja, ki sta jih uveljavljala Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka ter so zahtevali zmanjšanje proračunov za javni sektor;

O.

ker je zaradi družbenoekonomske nerazvitosti v državah AKP le malo storjenega za boljše preprečevanje tveganj za zdravje, ozaveščanje o tveganjih za zdravje in gradnjo zadostnega števila urgentnih centrov, zlasti na odročnih območjih;

P.

ker je izobraževanje brez svobode nemogoče in napredek na področju izobraževanja in usposabljanja ni mogoč brez odprave cenzure in prepovedi prostega dostopa do informacij;

Q.

ker v državah AKP manjka močan, dinamičen, konkurenčen in samozavesten zasebni sektor, ki temelji na sodobnih znanjih in spretnostih ter lahko prevzame odločilno vlogo v gospodarstvu; ker mala in srednja ter družinska podjetja niso deležna zadostne podpore in ustrezne pozornosti;

R.

ker države AKP nimajo močnega, samozadostnega in participativnega gospodarstva, ki koristi vsem, s pravično porazdelitvijo državnega premoženja prek državnega proračuna in odgovorno rabo naravnih virov;

S.

ker je zlasti izobraževanje odločilnega pomena za izkoreninjenje revščine, družbeno in kulturno preobrazbo, spodbujanje gospodarske rasti ter navsezadnje za izboljšanje zdravja, življenjskih razmer in načina življenja večine prebivalstva;

T.

ker je politična stabilnost, ki izhaja iz miru in varnosti, osnovni pogoj za izboljšanje gospodarskega in družbenega položaja ter preprečevanje epidemij in zdravstvenih katastrof;

1.

opozarja, da mnoge od 79 držav AKP z državami EU vežejo dolgoletne zgodovinske vezi, zato bi morala EU posebno pozornost namenjati sodelovanju z državami AKP; da EU in AKP sestavlja 106 držav s skupaj več kot 1,4 milijarde prebivalcev; da je stopnja rasti v EU, ki je sicer premožna in razvita, manj kot 2 % letno; da se regija AKP ponaša s hitrejšo rastjo; ter da so EU in države AKP skupaj svetovna gospodarska sila, ki lahko tekmuje na svetovni ravni;

2.

predlaga ustanovitev sklada, ki bi prejemal polovico prihodka od davka na finančne transakcije in bi se uporabljal izključno v korist držav AKP z nizkimi dohodki; meni, da bi znaten delež lahko uporabili za mikrofinanciranje živahne infrastrukture MSP in družinskih podjetij v teh državah ter da bi morala biti sredstva namenjena tudi za zdravstvo, izobraževanje ter prometno in energetsko infrastrukturo, da bi s tem omogočili učinkovitejši odziv na zdravstvene katastrofe, kot je denimo izbruh ebole, ter zajezili migracijske tokove med mladimi, ki vodijo v beg možganov dragocenih človeških virov; poziva države AKP k boju proti korupciji, krepitvi davčnih sistemov in obravnavi nezakonitih finančnih tokov v tesnem sodelovanju z EU; meni, da bi bil mogoč odpis dolga za države AKP, ki imajo težave pri odplačevanju dolga zaradi revščine;

3.

ugotavlja, da je v mnogih državah AKP izogibanje davkom velik problem, zaradi katerega imajo javni proračuni na milijarde EUR izgub;

4.

opozarja, da imajo družinske kmetije, ki so najpogostejša oblika kmetijstva po svetu, ključno vlogo pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja: bistveno namreč prispevajo k prehranski varnosti, boju proti eroziji tal in izgubi biotske raznovrstnosti ter k blažitvi podnebnih sprememb, hkrati pa zagotavljajo delovna mesta; poudarja, da bi morala EU v prihodnje spodbujati trajnostno kmetijstvo po vsem svetu kot način za zagotavljanje prehranske varnosti ter dostojnega življenja in poštenega dohodka za kmete; znova opozarja na odgovornost EU, da daje zgled na domačih tleh, tako da v kmetijsko proizvodnjo v celoti vključi socialne in okoljske razsežnosti ter krepi razvoj podeželja v korist lokalnih skupnosti; predvsem poziva EU, naj se v skladu s priporočili posebnega poročevalca ZN za pravico do hrane povsem preusmeri v agroekologijo kot sredstvo za izboljšanje odpornosti in trajnosti prehranskih sistemov;

5.

poziva EU, naj vzpostavi program financiranja (DEVETAX 2030), s katerim bi izrecno prispevala k uvedbi davčnih struktur v tržnih gospodarstvih v vzponu in državam v razvoju do leta 2030 pomagala oblikovati nove regionalne davčne urade;

6.

poleg tega meni, da bi lahko finančno podporo namenili tudi oblikam aktivne podpore, kot je minimalni dohodek za ljudi, ki živijo v revščini in socialni izključenosti, ter da bi lahko preučili smotrnost razmaha množičnega financiranja za spodbujanje podjetniškega duha, zlasti med mladimi;

7.

poziva razvojne banke, med njimi Evropsko investicijsko banko, naj v sodelovanju z vladami prejemnic iz regije AKP predlagajo sistem mikrokreditiranja za subvencioniranje posojil družinskim kmetijam z mikrokrediti za izboljšanje produktivnosti in zmanjšanje živilskih odpadkov; poudarja, da mikrofinanciranje prispeva k izboljšanju delovnih razmer za ženske; poziva vlade držav AKP, naj omogočijo in podprejo ustanavljanje organizacij proizvajalcev, tudi zadrug; izraža zaskrbljenost, da bi utegnila prilaščanje zemljišč in velika živilskopredelovalna industrija ogroziti lokalno prebivalstvo, saj lahko vodita v kratkoročno čezmerno izkoriščanje zemljišč, ki bodo nato opuščena;

8.

ugotavlja, da več kakor 40 % svetovnega prebivalstva še vedno živi v hišah brez vodovodnega priključka; ugotavlja, da vsako leto 1,5 milijona ljudi umre zaradi oporečne vode in da bi bilo mogoče z majhnimi stroški poskrbeti, da bodo vode na podeželju, ki jim najbolj grozi onesnaženje, varne za pitje z vrtanjem vrtin in uporabo klorovih tablet; meni, da so mala in srednja podjetja veliko bolj varčna pri porabi vode kot velika podjetja ali multinacionalke; poziva države AKP, naj v boju proti onesnaževanju vode uvedejo globe za onesnaževalce;

9.

spodbuja uporabo naložbenih programov za družinska podjetja prek dostopnih in stabilnih posojil; poudarja pomembno in pozitivno vlogo žensk v družinskih podjetjih;

10.

poziva vlade, naj ustvarijo ugodne pogoje za gospodarski razvoj ter oblikujejo ustrezne strategije in politike, da se spodbudi razvoj zasebnega sektorja na splošno ter zlasti malih in srednjih ter družinskih podjetij;

11.

poziva, naj se zajamči pravica vseh ljudstev do neodvisnosti pri preskrbi s hrano;

12.

opozarja, da globalizacija vpliva na sposobnost držav za ustvarjanje domačih javnofinančnih prihodkov in izbiro njihove davčne strukture; ugotavlja, da so se z večjim pretokom kapitala, ob razširjeni uporabi davčnih oaz, zelo spremenili pogoji za obdavčitev dohodkov in premoženja, kar je vplivalo na pravičnost davčnega sistema; zaradi tega vztraja, da bosta učinkovito pridobivanje domačih virov in krepitev davčnih sistemov nepogrešljiv dejavnik pri izboljšanju gospodarskih in socialnih razmer v državah v razvoju, na primer z večjo podporo za mala in srednja podjetja; zato poziva EU, naj nadgradi svojo finančno in tehnično pomoč državam v razvoju;

13.

ugotavlja, da kljub precejšnjemu zmanjšanju umrljivosti otrok od leta 1990 po najnovejših ocenah Unicefa vsako leto 6,3 milijona otrok do petega leta starosti umre zaradi vzrokov, ki bi jih bilo večinoma mogoče preprečiti; da je tri četrtine teh primerov smrti posledica pljučnice, driske in malarije ter zadušitev in okužb novorojenčkov, za katere obstaja stroškovno učinkovito zdravljenje; da so najbolj prizadeti revni, ki se soočajo z nesorazmerno velikim bremenom bolezni in večjimi težavami pri dostopu do zdravstvenega varstva; da je za izboljšanje zdravja otrok potreben celovit in celosten pristop, ki hkrati obravnava več dejavnikov, tudi razpoložljivost osnovnih zdravstvenih storitev, dostop do čiste vode, sanitarne ureditve in higiene, prehrane in izobraževanja;

14.

poziva k odpravi prilaščanja zemljišč in oblikovanju politik, s katerimi bi kmetom zagotovili dostop do zemljišč, vode in semen;

15.

ugotavlja, da za ošpicami vsako leto še vedno umre 140 000 majhnih otrok, čeprav bi bilo bolezen mogoče preprečiti z dvojnim odmerkom poceni cepiva; poziva mednarodno skupnost, naj nadaljuje kampanjo za izkoreninjenje ošpic;

16.

poziva k politikam za razvoj malih in družinskih kmetij, ki bodo oskrbovale lokalne in regionalne trge;

17.

poziva vlade, Afriško unijo in EU k oblikovanju in izvajanju posebnih okvirnih programov za javno zdravje – na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni ravni – da se poudari preventivna in trajnostna narava sistemov zdravstvenega varstva;

18.

meni, da so potrebne politike za podporo in razvoj malega priobalnega ribolova;

19.

poziva EU, naj podpre in spodbuja zdravstveno izobraževanje v državah AKP samih, da se prepreči beg možganov in poveča število strokovnjakov v njihovih sistemih zdravstvenega varstva, med njimi pediatrov, dermatologov, specialistov za očesne bolezni, specialistov za tropsko medicino ter babic in kirurgov;

20.

poudarja, da je socialni dialog bistvenega pomena za dejansko vključevanje zasebnega sektorja v razvoj; vztraja, da so države v razvoju odgovorne za spodbujanje socialnega dialoga med delodajalci zasebnega sektorja, delavci in vladami, saj je to način za izboljšanje dobrega upravljanja in stabilnosti države; države v razvoju poziva zlasti, naj poskrbijo, da se socialni dialog razširi na proste industrijsko-izvozne cone in industrijske grozde;

21.

meni, da je bil mednarodni odziv na epidemijo ebole nezadosten in je pokazal na pomanjkljivo pripravljenost za obvladovanje epidemij in pandemij; poziva k oblikovanju stalne evropske skupine za hitro ukrepanje, ki bo vključevala strokovnjake, podporne laboratorijske skupine, epidemiologe in logistične zmogljivosti, tudi mobilne laboratorije, ter bi jo bilo mogoče izjemno hitro napotiti na teren; v širšem smislu meni, da je dolgoročno za vzpostavitev odpornega zdravstvenega sistema med drugim potrebno (i) vlagati sredstva v javne zdravstvene storitve, (ii) zagotavljati varno in kakovostno oskrbo s povečanjem sredstev za usposabljanje, nadziranje in primerno plačevanje zdravstvenih delavcev ter zagotavljati dostop do varnih zdravil, (iii) pritegniti lokalne deležnike in skupnosti v odzivanje na krize in načrtovanje razvoja; poziva mednarodne donatorje, naj povečajo uradno razvojno pomoč tem državam prek državnih sistemov, kot denimo s proračunsko podporo;

22.

ugotavlja, da bi lahko obstoječi zgledi dobre prakse – na primer pri preprečevanju otroške paralize (ali kampanje za njeno izkoreninjenje) – postali splošni zgled za razvoj novih struktur za obvladovanje nesreč in izrednih razmer v zdravju in zdravstvu na splošno;

23.

poudarja, da so cepiva stroškovno najučinkovitejši način za preprečevanje in nadzor nalezljivih bolezni, kot je ebola; poziva raziskovalno skupnost, naj vlaga v razvoj cepiv za nalezljive bolezni z zmožnostjo čezmejnih okužb, ki večinoma prizadenejo revne;

24.

spodbuja države AKP, naj vzpostavijo mehanizme za preprečevanje zdravstvenih tveganj, vključno s programi za ozaveščanje, ter pri gradnji zdravstvenih domov s potrebno delovno silo in medicinsko opremo dajo prednost odročnim in prikrajšanim območjem;

25.

meni, da morajo politike za preprečevanje ebole in drugih bolezni zajemati dostop prebivalstva do zdrave hrane v zadostnih količinah, neoporečne pitne vode in sanitarne ureditve ter utrditev sistemov javnega zdravja;

26.

meni, da je treba pri pristopu k epidemijam, kot je ebola, posebno pozornost nameniti preprečevanju okužb; zato meni, da bi bilo treba organizirati obširna usposabljanja zdravnikov, medicinskih sester in zdravstvenih delavcev ter k temu pritegniti šolstvo, da bi bilo na voljo čim več informacij o potrebnih pravilih glede zdravja in vsakdanjega vedenja, da se prepreči tveganje okužbe;

27.

ugotavlja, da živilski odpadki prinašajo izgubo dohodka za kmete in zapravljanje virov, kot sta voda in zemlja, v času, ko naj bi se svetovno prebivalstvo po napovedih povečalo s 7,3 milijarde v letu 2015 na 9,5 milijarde v letu 2050, hkrati s posledičnim povpraševanjem po hrani, ter da tri četrtine živilskih odpadkov v državah AKP nastane med proizvodnjo, manipulacijo in skladiščenjem, kar bi bilo mogoče popraviti s poceni in preprostimi rešitvami; če bi se odpadki v državah AKP zmanjšali na stopnje, primerljive EU, bi se njihov BDP povečal za 2,6 % na leto;

28.

poziva mednarodno skupnost, naj izpolni svoje zaveze za podporo družbeni in gospodarski obnovi po epidemiji ebole v najbolj prizadetih državah zahodne Afrike (Gvineji, Liberiji in Sierri Leone), zlasti kot so bile dogovorjene na konferenci na visoki ravni „Ebola: od kriznih razmer do obnove“, ki je potekala 3. marca 2015 v Bruslju;

29.

poziva države članice EU, naj izvajanje programov usposabljanja za preventivno zdravstveno varstvo podprejo ne le finančno, temveč tudi s spodbujanjem resnične kulture preventive v državah AKP;

30.

ugotavlja, da je večina družinskih podjetij malih in srednjih podjetij, da prispevajo k boljšemu socialno-ekonomskemu položaju družin v nerazvitih regijah in na podeželju ter da zanje dobičkonosnost ni glavna skrb;

31.

ugotavlja, da MSP zaposlujejo največ ljudi in plačujejo največ davkov v državah AKP ter da prejmejo močnejšo spodbudo za rast kot velike družbe, ko so izpolnjene njihove kapitalske zahteve, in ob enaki naložbi sorazmerno zagotavljajo več delovnih mest, večje dohodke in višje davčne prihodke;

32.

poziva, naj se oblikuje sistem dualnega izobraževanja, v katerem se vajeništva v podjetjih kombinirajo s poklicnim izobraževanjem na strokovni šoli, da se zagotovi znanje praktičnih spretnosti, tako da se naučene spretnosti lahko preizkusijo v praksi, s spodbudami za podjetja, kot so davčne oprostitve, za sprejem dijakov na vajeniška mesta brez znižanja skupnih davčnih prihodkov; poziva k učinkovitim in preglednim programom boja proti korupciji, da bi se izognili begu možganov;

33.

poziva Evropsko unijo, naj si tesno sodelovanje med malimi in srednjimi podjetji iz EU in držav AKP zastavi kot jasen cilj politike družbene odgovornosti podjetij; poziva k vzpostavitvi partnerske mreže med EU in državami AKP za oblikovanje programov izbora pilotnih projektov v državah AKP, v katerih bodo mladi podjetniki in zagonska podjetja dobili priložnost za poklicni razvoj v gospodarstvih v vzponu in za sodelovanje z evropskimi raziskovalnimi inštituti ali podjetji;

34.

spodbuja države AKP, naj tehnično in poklicno izobraževanje ter usposabljanje vključijo v svoje strategije za razvoj spretnosti in znanja, k čemur naj pritegnejo industrijo ter s tem med drugim zagotovijo, da bo v kakovostne programe usposabljanja vključeno podjetništvo;

35.

poziva k oblikovanju javnega šolstva z izobraževalnimi programi, prilagojenimi potrebam in prednostnim nalogam vsake države;

36.

meni, da je treba urediti sistem pripravništva in vajeništva, da bi odpravili vse oblike zlorabe takšnih instrumentov, tako da se izenači z vsako drugo obliko dela in zagotovijo potrebne varovalke glede plač;

37.

spodbuja krepitev trajnostnega podjetniškega duha med mladimi v državah AKP, kjer je več kot 75 % prebivalstva mlajšega od 25 let, s spodbujanjem bolj poslovno naravnanega izobraževanja v šolah in z vzpostavitvijo učinkovitejših univerzitetnih partnerstev in programov izmenjav Erasmus; poziva k uvedbi programov usposabljanja in izmenjave učiteljev, kar bi pripomoglo k izboljšanju kakovosti ter izvajanju izobraževanja v državah AKP; da bi spodbudili izobraževanje v okviru šol, poziva države AKP, naj se na vse možne načine trudijo zagotoviti, da bodo imeli vsi otroci dostop do brezplačnega in kakovostnega izobraževanja, zlasti ob upoštevanju potreb najbolj ranljivih skupin prebivalstva, ki jim grozita revščina in socialna izključenost;

38.

poziva države AKP, naj vzpostavijo gospodarski sistem, ki temelji na načelih socialne pravičnosti, samostojnosti in udeležbe javnosti, sistem, ki se opira zlasti na razvoj svojih človeških in naravnih virov in njihovo odgovorno rabo na način, ki zagotavlja vključujoč trajnostni razvoj; vlade bi morale pripraviti politike v korist revnih, ki so usmerjene k rezultatom in pospešujejo zasebno pobudo, konkurenčnost in naložbe, spodbujajo pridobivanje znanja in spretnosti ter prispevajo k večji produktivnosti, zagotavljajo pravično in ustrezno porazdelitev vseh osnovnih storitev ter spodbujajo in krepijo mednarodno gospodarsko sodelovanje in naložbe;

39.

poziva EU in države AKP, naj spodbujajo etična poslovna načela, ki bodo podlaga za prihodnji mednarodni trg, in naredijo vse, kar je mogoče, za boj proti korupciji in nezakonitim finančnim tokovom; poziva vse države AKP, naj vzpostavijo učinkovite in pregledne programe boja proti korupciji; ugotavlja, da bi bilo treba v ljudeh čim prej vzbuditi etično zavest, zato poziva države AKP, naj etiko vključijo v svoje izobraževalne programe na vseh ravneh od osnovne do univerzitetne;

40.

opozarja, da je glavni cilj finančnega poslovanja EIB v državah v razvoju s pomočjo jamstva, ki ga EU dodeli EIB, zmanjšati in dolgoročno izkoreniniti revščino; zlasti poudarja, da bi morale EIB in evropske razvojne in finančne institucije sodelovati le s finančnimi posredniki, ki ne delujejo v offshore finančnih središčih, katerih znaten del je v lokalnih rokah in ki so zmožni uresničevati razvojno usmerjen pristop, ki podpira posebnosti malih in srednjih podjetij v državah delovanja;

41.

meni, da bi bil v državah v razvoju potreben pravičen in prost dostop do kakovostnega izobraževanja na vseh ravneh, zlasti do opismenjevanja in znanja računanja; da bi bilo treba poskrbeti za podjetniške spretnosti in zlasti tehnično in poklicno izobraževanje in usposabljanje; da je pri učenju in razvoju spretnosti bistvenega pomena uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij; da bi morale vse šole imeti dostop do računalnikov in ustreznih virov ter vir energije za lastno uporabo; zagotoviti, da je učno gradivo prilagojeno posamezni državi in poučevanje poteka v njenih uradnih jezikih; in da si je treba prizadevati za doseganje enakosti med ženskami in moškimi na področju razvoja človeških virov;

42.

ugotavlja, da so se v preteklosti za posojila Svetovne banke državam AKP običajno uporabljali standardi, ki niso ustrezno upoštevali konkretnih potreb teh držav; ugotavlja tudi, da so nekateri od projektov Svetovne banke bolj koristili donatorjem kot državam prejemnicam; prav tako ugotavlja, da državam v razvoju grozi zadolževanje zaradi nekaterih pogojev, ki jih zahteva Svetovna banka, in vztraja, da bi se moralo to nehati;

43.

naroči sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta Svetu ministrov AKP-EU, Evropskemu parlamentu, Evropski komisiji, Evropskemu svetu, Svetovni banki in EIB.

—

na zasedanju v Bruslju (Belgija) od 7. do 9. decembra 2015,

—

ob upoštevanju člena 18(2) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij,

—

ob upoštevanju revidiranega sporazuma iz Cotonouja, zlasti člena 13 sporazuma, na podlagi katerega poteka dialog o migracijah med AKP in EU,

—

ob upoštevanju Afriške listine človekovih pravic in pravic ljudstev, ki jo je sprejela skupščina Organizacije afriške enotnosti 27. junija 1981 v Banjulu,

—

ob upoštevanju skupne izjave o migraciji in razvoju, ki jo je sprejel Svet AKP-EU junija 2010,

—

ob upoštevanju poročila o dialogu o migraciji in razvoju v letih 2011 in 2012, ki ga je podprl Svet ministrov AKP-EU na 37. zasedanju, ki je potekalo v Port Vili 14. junija 2012,

—

ob upoštevanju ustanovitve Centra AKP za spremljanje migracij,

—

ob upoštevanju skupne strategije EU-Afrika,

—

ob upoštevanju ključne politične deklaracije in načrta za obdobje 2014–2017 glede migracij in mobilnosti, ki so jo podprli voditelji držav in vlad na 4. vrhu EU-Afrika, ki je potekal aprila 2014,

—

ob upoštevanju rimske deklaracije in programa za obdobje 2015–2017, sprejetih na 4. ministrski konferenci EU in Afrike o migracijah in razvoju, ki je potekala novembra 2014,

—

ob upoštevanju pobude za migracijsko pot EU-Afriški rog, sprožene 28. novembra 2014,

—

ob upoštevanju regionalnega akcijskega načrta za Sahel za obdobje 2015–2020, ki ga je sprejel Svet 20. aprila 2015,

—

ob upoštevanju vrha EU-Afrika o migracijah, ki je potekal 11. in 12. novembra 2015, ter sprejetja skupne deklaracije in akcijskega načrta,

—

ob upoštevanju dialoga ZN na visoki ravni o mednarodnih migracijah in razvoju z dne 3. oktobra 2013 ter skupne izjave EU in njenih držav članic ter držav AKP o istem vprašanju,

—

ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta ZN 2240 glede boja proti nedavnemu razmahu tihotapljenja migrantov in trgovine z ljudmi na odprtem morju v Sredozemskem morju ter posledičnemu ogrožanju življenj,

—

ob upoštevanju letnih poročil, ki jih je pripravil posebni poročevalec OZN o človekovih pravicah migrantov, zlasti poročila, objavljenega aprila 2013, o upravljanju zunanjih meja EU in njegovem vplivu na človekove pravice migrantov, ter poročila, objavljenega aprila 2014, o izkoriščanju delavcev migrantov,

—

ob upoštevanju pobude Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) za srednje Sredozemsko morje in predlogov UNHCR za reševanje sedanjega in prihodnjega pritoka prosilcev za azil, beguncev in migrantov v Evropo,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o akcijskem načrtu EU za enakost spolov za obdobje 2016–2020 z dne 26. oktobra 2015,

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

—

ob upoštevanju Ženevske konvencije iz leta 1951 in njenih dodatnih protokolov,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov sprejela 10. decembra 1948,

—

ob upoštevanju resolucij Evropskega parlamenta o razmerah na področju migracij, beguncev in prosilcev za azil, zlasti tistih z dne 17. decembra 2014, z dne 29. aprila 2015 in z dne 10. septembra 2015,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu in Svetu z dne 29. septembra 2015 z naslovom „Obvladovanje begunske krize: takojšnji operativni, proračunski in pravni ukrepi v okviru evropske agende o migracijah“,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu in Svetu z dne 14. oktobra 2015 z naslovom „Obvladovanje begunske krize: stanje izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracijah“,

—

ob upoštevanju Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, ki jo je sprejela generalna skupščina Združenih narodov 21. decembra 1965,

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je sprejela generalna skupščina Združenih narodov 16. decembra 1966,

—

ob upoštevanju Konvencije o otrokovih pravicah, ki jo je sprejela generalna skupščina Združenih narodov 20. novembra 1989, in njenih izbirnih protokolov,

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki ga je sprejela generalna skupščina Združenih narodov 16. decembra 1966,

—

ob upoštevanju izbirnega protokola k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki ga je sprejela generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 2008,

—

ob upoštevanju Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki jo je sprejela generalna skupščina Združenih narodov 18. decembra 1979,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah z dne 7. decembra 2000,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta (EU) 2015/1601 z dne 22. septembra 2015 in (EU) 2015/1523 z dne 14. septembra 2015, ki oba uvajata začasne ukrepe na področju mednarodne zaščite v korist Italije in Grčije,

A.

ker so politična, družbena in gospodarska nestabilnost, gospodarska kriza, slabo upravljanje, pomanjkanje varnosti, kršitve človekovih pravic, politično zatiranje, humanitarne krize, naravne nesreče in vse večje razlike glede življenjskih razmer glavni razlogi za migracije;

B.

ker so tri četrtine od ocenjenih 232 milijonov mednarodnih migrantov državljani držav, ki niso članice OECD, približno tretjina pa prebiva v državah z nizkimi ali srednjimi dohodki; ker se več kot 10 milijonov beguncev nahaja v dolgotrajnem begunstvu v državah v razvoju;

C.

ker je so regionalna nestabilnost, kršitve človekovih pravic in trajni spori povzročili humanitarno krizo brez primere, ki je vodila k razselitvi 60 milijonov ljudi v letu 2014;

D.

ker lahko dobro urejene migracije s prispevanjem k zadovoljevanju obstoječih in prihodnjih potreb po delovni sili in prispevanjem k razvoju vseh zadevnih držav koristijo tako državam EU kot državam AKP; ker številne vlade še naprej navidezno zaustavljajo migracijske tokove s slabim ravnanjem, zapletenimi postopki, ograjami ali celo očitnimi kršitvami človekovih pravic;

E.

ker bi moral svetovni humanitarni vrh, ki bo potekal maja 2016, obravnavati humanitarno krizo na celovit način;

F.

ker se je Svet AKP-EU maja 2011 strinjal, da je treba nadaljevati dialog o mobilnosti usposobljenih delavcev, zakonitih migracijah, ponovnem sprejemu, vizumih, tihotapljenju migrantov in trgovini z ljudmi, pravicah migrantov ter nakazilih; ker so države AKP in EU sprejele zaveze za spoštovanje človekovih pravic migrantov ne glede na njihov priseljenski status;

G.

ker je po podatkih Mednarodne organizacije za migracije med letoma 2000 in 2015 pri prečkanju Sredozemskega morja med severno Afriko in Evropo umrlo vsaj 22 000 ljudi; ker je po podatkih Urada Visokega komisarja Združenih narodov za begunce v letu 2015 izgubilo življenje ali je pogrešanih 2 800 žensk, moških in otrok, ki so poskušali doseči varno zatočišče v Evropi; ker bodo zaradi podnebnih sprememb milijoni ljudi postali migranti, države EU in AKP pa morajo biti pripravljene, da obravnavajo posledice;

H.

ker po ocenah Afrika zaradi emigracije izgublja več kot 70 000 usposobljenih strokovnjakov letno, kar povzroča velik primanjkljaj človeških zmogljivosti na tej celini;

I.

ker so migracije jug-jug še vedno dosti bolj razširjene kot migracije jug-sever, saj predstavljajo približno dve tretjini vseh migracij; ker je po podatkih UNHRC na svetu 60 milijonov razseljenih oseb in beguncev, od katerih jih 80 % prihaja iz desetih držav, ki sta jih zaznamovali destabilizacija in vojna; ker je UNHCR napovedal, da bodo leta 2015 razselitve prizadele 15 milijonov oseb; ker 85 % beguncev iz držav v razvoju išče zatočišče v lastni regiji in ker se kljub temu visokemu številu pravica do prošnje za azil in uživanja azila v Afriki v splošnem spoštuje;

J.

ker sta diskriminacija in nasilje posebej uperjena proti migrantom, beguncem in prosilcem za azil, opazno povečana prisotnost ksenofobije, sovražnosti proti migrantom, sovražnega govora in zločinov iz sovraštva pa postaja področje, ki vzbuja globoko zaskrbljenost v državah EU in državah AKP; ker se razmere v številnih begunskih taboriščih na Bližnjem vzhodu slabšajo, varnost beguncev pa pogosto ni zajamčena;

K.

ker so ženske in dekleta kot begunke še posebej ranljive, saj so žrtve trgovine z ljudmi, prisilnih porok, spolnega izkoriščanja in nasilja na podlagi spola; ker se je EU v svojem načrtu za enakost spolov za obdobje 2016–2020 v celoti zavezala k enakosti spolov in krepitvi moči žensk prek svojih zunanjih odnosov;

1.

globoko obžaluje izgube življenj migrantov in ljudi, ki želijo pridobiti azil v EU; poziva EU in države članice, naj storijo vse, kar lahko, da bi preprečile nadaljnje izgube življenj na morju ali na kopnem; poziva EU, agencijo Frontex in države članice, naj zagotovijo, da bo pomoč migrantom v težavah del glavnih prednostnih nalog v okviru izvajanja uredbe o uvedbi sistema Eurosur;

2.

poudarja potrebo po skupnem pristopu EU-AKP k migracijam; opozarja, da je v skladu s členom 13 sporazuma o partnerstvu AKP-EU, podpisanega v Cotonouju junija 2000, vprašanje migracij predmet poglobljenega dialoga;

3.

je seznanjena z izidom vrha o migracijah v Valletti, ki je potekal 11. in 12. novembra 2015; meni, da bi moral vrh služiti kot izhodišče za razvoj daljnosežne strategije EU-Afrika, ki bi se odzivala na človeške, socialne in politične izzive migracijskih tokov med Afriko in EU ter osredotočala na temeljne vzroke;

4.

poziva vse državne in nedržavne akterje, vključene v konflikte, naj prenehajo z vsemi napadi zoper civiliste, naj spoštujejo mednarodno humanitarno pravo in naj zagotovijo, da so civilisti zaščiteni, da imajo neoviran dostop do zdravstvenih ustanov in humanitarne pomoči ter da lahko varno in dostojanstveno zapustijo območja, ki jih zaznamuje nasilje;

5.

poziva mednarodno skupnost, naj pokaže, da je kos razsežnosti sedanjih kriz, in naj financira humanitarna prizadevanja UNHCR in drugih organov v skladu z opredeljenimi potrebami;

6.

meni, da pravi odgovor na migracijsko krizo v EU in Afriki temelji na odpravljanju njenih temeljnih vzrokov, in sicer revščine, nestabilnosti, neenakosti, organiziranega kriminala, oboroženih spopadov, trgovine z ljudmi, preganjanja, kršitev človekovih pravic, podnebnih sprememb in naravnih nesreč, z dolgoročnim pristopom;

7.

poziva EU, naj še naprej nadaljuje s prizadevanji za vzdrževanje razvoja in demokratizacije v državah izvora; poziva države EU in AKP, naj pomagajo pri iskanju trajnostnih političnih rešitev v teh državah v konfliktu ter naj okrepijo politični dialog, ki bo obravnaval vse elemente človekovih pravic, da bi podprli vključujoče in demokratične institucije, zagotovili odpornost lokalnih skupnosti ter spodbudili socialen in demokratičen razvoj v državah izvora in med njihovimi prebivalci;

8.

poziva države EU in AKP, naj sprejmejo konkretne ukrepe za krepitev gospodarskega razvoja in zaposlovanja, da bi bistveno zmanjšali obstoječo široko razširjeno revščino in dohodkovne neenakosti; obžaluje dejstvo, da številne države članice EU niso izpolnile cilja dodelitve 0,7 % bruto nacionalnega dohodka za razvojno pomoč in da nekatere med njimi zmanjšujejo proračune za razvojno pomoč;

9.

je seznanjena z vzpostavitvijo nujnega skrbniškega sklada EU za Afriko, da se odpravijo temeljni vzroki za nedovoljene migracije in razseljevanje ljudi v Afriki („skrbniški sklad“), vključno z zagotovitvijo 1,8 milijarde EUR iz sredstev EU ter 81 milijonov EUR, ki so jih prispevale evropske države; vztraja, da bi morali sredstva v okviru tega sklada namenjati podpiranju zadevnih projektov pomoči, zlasti tistih, ki se osredotočajo na podpiranje in spodbujanje najbolj ranljivih oseb, kot so ženske in otroci, in da mora razvojno sodelovanje upoštevati načela o učinkovitosti pomoči, vključno s prevzemanjem odgovornosti in skladnostjo s prednostnimi nalogami, ki so jih opredelili upravičenci, in ne s prednostnimi nalogami donatorjev; poudarja, da skrbniškega sklada ne bi smeli uporabljati za sodelovanje na področju upravljanja meja in vračanja; ugotavlja, da so nekatere države članice EU sklenile, da bodo pomembno prispevale k temu skladu, medtem ko so bili prispevki drugih zelo omejeni; poziva Komisijo, naj v celoti zagotovi politično odgovornost in finančno preglednost skrbniškega sklada;

10.

opominja, da je pravica do zapustitve katere koli države, vključno s svojo lastno, zagotovljena s členom 13 Splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah; poudarja, da bi morali vsi biti upravičeni do te svoboščine in temeljne pravice, vendar so to pravico trenutno zmožni uveljavljati le prebivalci svetovnega „severa“ in najbogatejši prebivalci svetovnega „juga“;

11.

poziva k utrditvi stalnega mehanizma za ponovno naseljevanje, države članice pa, naj nujno zagotovijo lokacije za ponovno naseljevanje, ki so sorazmerne z razsežnostjo sedanje humanitarne katastrofe; poziva k bistvenemu povečanju sredstev EU za sprejem prosilcev za azil in beguncev; poudarja, da bi bilo treba prednostno obravnavati vključevanje migrantov, zlasti na področjih izobraževanja, zaposlovanja, nastanitve, zdravstva in socialne varnosti, da bi zagotovili enake pravice za vse državljane;

12.

poudarja pomen spoštovanja mednarodnih obveznosti, ko gre za sprejem beguncev in varovanje njihovih pravic; v zvezi s tem pozdravlja odločenost, ki jo je Evropska komisija pokazala s sprožitvijo številnih postopkov za ugotavljanje kršitev;

13.

vse sodelujoče države članice poziva k hitremu in celovitemu prenosu ter učinkovitemu izvajanju skupnega evropskega azilnega sistema, da bi zagotovili skupne minimalne evropske standarde, vključno s pogoji za sprejem prosilcev za azil in spoštovanjem temeljnih pravic, kot jih predvideva veljavna zakonodaja;

14.

obsoja vse primere kršitev človekovih pravic v državah članicah EU, ki prizadenejo življenja in dostojanstvo migrantov in beguncev; opozarja, da se morajo spoštovati pravice vseh ljudi v skladu z mednarodnim pravom in pravom EU; poziva države članice, naj spoštujejo načelo nevračanja in naj nemudoma končajo morebitne prakse neprimernega in daljšega pridržanja; poziva k izboljšanju življenjskih razmer v begunskih taboriščih in njihovih zmogljivosti; ponovno odločno poudarja, da je treba vseskozi spoštovati človekove pravice in da je treba posebno pozornost namenjati najbolj ranljivim posameznikom, kot so mladoletniki brez spremstva, starejši in osamljene ženske; zavrača vsakršne poskuse, da bi se razvojna pomoč povezala s sodelovanjem na področju politik vračanja ali sodelovanjem na področju upravljanja meja;

15.

meni, da so kršitve človekovih pravic in težave, s katerimi se soočajo ženske in dekleta migrantke ali begunke v procesu migracij, ter vpliv tega procesa na krepitev moči žensk in človekove pravice velikega pomena; poudarja, da bi bilo treba v politike glede migracij in begunske krize vključiti izrecen vidik spola in da bi morali zagotoviti dostopnost vseh storitev, vključno s storitvami na področju spolnega in reproduktivnega zdravja; zlasti poziva, naj se v povezavi z migracijami odpravijo diskriminacija na podlagi spola in spolno nasilje;

16.

poudarja, da je treba okrepiti obstoječe mehanizme za nenehno varstvo otrok pred zlorabami in izkoriščanjem, tudi z zagotavljanjem osnovnih storitev, kot so zdravstvena oskrba, psihološka pomoč, kakovostno izobraževanje in posebni ukrepi za postopno vključevanje otrok v družbo v različnih državah članicah; poziva, naj se posebna pozornost namenja ločenim družinam in tistim, ki so ostali doma, pri čemer naj se spodbuja ponovno združevanje družin;

17.

meni, da so vprašanja in težave, s katerimi se v procesu migracij v EU soočajo ženske, otroci in ranljive skupine (kot so starejši, osebe s posebnimi potrebami, invalidi, osebe LGTBI, pripadniki manjšin in drugi), ter njihov vpliv na krepitev moči in človekove pravice izjemo pomembni; poudarja, da je v migracijski politiki nujno potreben vključujoč pristop, ki upošteva posebnosti vseh ranljivih skupin, in poziva, naj se tovrsten pristop vključi v vse politike, ki zadevajo migrante;

18.

obžaluje težnjo, da se prednostno obravnava boj proti nezakonitim migracijam, obenem pa se ne posveča dovolj pozornosti zakonitim potem za migrante z izkoriščanjem vzajemnih koristi krožnih migracij; poziva k boljšemu okviru za zakonite migracije in mobilnost – vključno s programi za krožne in začasne migracije – ter za boljše obveščanje, varstvo in usposabljanje pred odhodom ter k vzpostavitvi dodatnih varnih in zakonitih migracijskih poti in humanitarnih koridorjev z izdajanjem več vizumov, zlasti humanitarnih vizumov, migrantom iz držav, ki so jih zajeli konflikti ali humanitarne krize, ter z lajšanjem združevanja družin in spodbujanjem zakonitih migracijskih poti za delavce; poziva EU, naj omogoči vlaganje prošenj za azil izven svojega ozemlja in tako podpre varno in zakonito vstopanje v EU;

19.

poziva k skupnim konkretnim ukrepom, osredotočenim na izboljšanje boja proti tihotapljenju in trgovini z ljudmi; poudarja, da bi ti ukrepi morali vključevati izgradnjo institucionalnih in upravnih zmogljivosti, izboljšanje regulativnega okvira ter skupne operativne ukrepe, ki jih spremlja analiza tveganja in izmenjava informacij; opozarja, da se tihotapljenje konča, ko migranti prispejo na svoj cilj, trgovina z ljudmi pa vključuje še naprej trajajoče izkoriščanje in nadzorovanje žrtev;

20.

poudarja, da bi morale tako države članice EU kot države AKP določiti stroge kazenske sankcije za trgovino z ljudmi in tihotapljenje, pa tudi za posameznike in skupine, ki izkoriščajo ranljive migrante v EU; poudarja potrebo po široko zastavljenih kampanjah za ozaveščanje o vrstah tveganj, s katerimi se soočajo tisti, ki svoja življenja zaupajo tihotapcem ali so žrtve trgovine z ljudmi; odločno obsoja kriminalne mreže, ki organizirajo trgovino z ljudmi in tihotapljenja povsem brez ozira na človeška življenja, in poziva k nujnim ukrepom za boj proti tovrstnim mrežam; zato podpira priporočila Sveta AKP-EU iz junija 2015;

21.

poziva k boljšemu čezmejnemu policijskemu sodelovanju in izmenjavi obveščevalnih podatkov, ki bi prispevala k boju proti organiziranim kriminalnim operacijam;

22.

poziva države članice, naj v večji meri prispevajo k obstoječim programom preseljevanja in podpore za vključevanje dolgotrajnih beguncev in razseljenih oseb v gostiteljskih skupnostih, zlasti v primeru tistih držav članic, ki niso ničesar prispevale; poziva EU, naj poveča svojo podporo;

23.

poziva države članice, naj izvršujejo sklepe Sveta glede preselitve 160 000 ljudi na njihovem območju, ki očitno potrebujejo mednarodno zaščito;

24.

poudarja, da so vsakršni poskusi držav članic za odrivanje migrantov, ki niso dobili priložnosti, da vložijo prošnjo za azil, v nasprotju s pravom EU in mednarodnim pravom; poudarja, da so kolektivni izgoni, pri katerih se ne upoštevajo okoliščine posameznikov, kršitev mednarodnega prava;

25.

poudarja, da bi bilo treba vračanje migrantov izvajati varno, po možnosti prostovoljno, in zgolj po tem, ko je bil opravljen ustrezen individualen pregled njihove vloge v polni skladnosti s temeljnimi in postopkovnimi pravicami zadevnega migranta;

26.

poudarja, da imajo izvoz orožja in omejena prizadevanja za boj proti nezakonitim kapitalskim tokovom v državah v razvoju negativne posledice za ekonomski in socialni razvoj, pa tudi za mir, varnost in človekove pravice v državah v razvoju, ter tako prispevajo k nestabilnosti in migracijskim tokovom; prav tako vztraja, da je skladnost politik za razvoj, zlasti pri opredeljevanju politik EU na področju trgovine, ribolova in kmetijstva, ključnega pomena, da bi se izognili tovrstnim učinkom;

27.

poziva EU in njene države članice ter države AKP, naj pregledajo svoje predpise glede trgovine z orožjem v skladu z načeli skladnosti politik za razvoj ter naj okrepijo ukrepe zoper sivi trg in nezakonito trgovino z orožjem;

28.

poziva k obravnavi vprašanja beguncev zaradi klimatskih sprememb z razširitvijo obstoječih pravnih instrumentov oziroma načel, ki bi omogočili skladno in zavezujočo rešitev; v zvezi s tem poziva EU, naj zagotovi sredstva za financiranje projektov, povezanih s spremembami podnebja, ki jih je obljubila v preteklosti, da bi izpolnili skupen cilj pritegnitve sredstev za financiranje projektov, povezanih s spremembami podnebja, poleg tradicionalne razvojne pomoči, ki je usmerjena v izkoreninjenje revščine;

29.

naroči sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta Svetu AKP-EU, Evropski komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic EU, državam članicam in institucijam Afriške unije, generalnemu sekretarju Združenih narodov, Generalni skupščini Združenih narodov, predsedniku Vseafriškega parlamenta, vladam in parlamentom bližnjevzhodnih držav in držav, ki jih zajema evropska sosedska politika, ter generalnemu sekretarju Unije za Sredozemlje.

—

na zasedanju v Bruslju (Belgija) od 7. do 9. decembra 2015,

—

ob upoštevanju člena 18(2) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju revidiranega sporazuma iz Cotonouja,

—

ob upoštevanju mirovnega in spravnega sporazuma iz Aruše za Burundi z dne 28. avgusta 2000,

—

ob upoštevanju burundijske ustave, zlasti člena 96,

—

ob upoštevanju Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju,

—

ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev,

—

ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 2248 (2015) z dne 12. novembra 2015 o razmerah v Burundiju,

—

ob upoštevanju skupne izjave o Burundiju, ki so jo 12. novembra 2015 podali namestnik generalnega sekretarja ZN Jan Eliasson, predsednica Afriške unije Nkosazane Dlamini-Zuma in visoka predstavnica EU/podpredsednica Federica Mogherini o Burundiju,

—

ob upoštevanju sklepov mirovnega in varnostnega sveta Afriške unije z dne 13. junija, 17. oktobra in 13. novembra 2015 o razmerah v Burundiju,

—

ob upoštevanju izjav Vzhodnoafriške skupnosti z dne 31. maja 2015 in 6. julija 2015 o razmerah v Burundiju,

—

ob upoštevanju izjave sopredsedujočih skupni parlamentarni skupščini AKP-EU z dne 17. junija 2015 o razmerah v Burundiju,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) 2015/1755 z dne 1. oktobra 2015 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Burundiju,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. marca, 18. maja, 22. junija in 16. novembra 2015 o Burundiju,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 9. julija 2015 o razmerah v Burundiju,

—

ob upoštevanju sklepa EU z dne 26. oktobra 2015, da zahteva odprtje posvetovanj z burundijskimi oblastmi v skladu s členom 96 sporazuma iz Cotonouja,

—

ob upoštevanju sklepa Sveta EU o posvetovanjih med EU in Burundijem na podlagi člena 96 sporazuma iz Cotonouja, sprejetega 8. decembra 2015,

A.

ker člen 96 burundijske ustave in člen 7(3) protokola II k mirovnemu in spravnemu sporazumu iz Aruše določata, da je predsednik Burundija izvoljen na neposrednih splošnih volitvah, in sicer za obdobje petih let, ki ga je mogoče enkrat podaljšati;

B.

ker so 29. junija 2015 v Burundiju potekale zakonodajne in lokalne volitve, 21. julija 2015 pa predsedniške volitve; ker so opazovalci mednarodne skupnosti za oba volilna postopka menili, da nista bila pregledna, vključujoča, svobodna in verodostojna; ker Afriška unija zato ni napotila opazovalcev, da bi spremljali volitve, EU je začasno ustavila volilno misijo v Burundiju, velik delež burundijske opozicije pa se je odločil za bojkot volitev;

C.

ker so kandidatura predsednika Nkurunzize za dodaten mandat, za katerega mednarodna skupnost in del burundijske opozicije menita, da gre za tretji mandat, ter volitve dne 21. julija 2015 državo potisnili v najglobljo politično krizo po koncu državljanske vojne;

D.

ker burundijska vlada ni v celoti upoštevala odločitev in priporočil, ki sta jih Afriška unija in Vzhodnoafriška skupnost sprejeli 13. junija 2015 oziroma 6. julija 2015, popolna izvršitev teh odločitev in priporočil pa bi utrla pot verodostojnim in vključujočim volitvam;

E.

ker po podatkih Urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice in drugih organizacij za človekove pravice prihaja v Burundiju do politično motiviranih kršitev človekovih pravic, zlorab človekovih pravic in nasilja, tako pred volitvami kot po njih, katerih tarče so aktivisti opozicije, zagovorniki človekovih pravic in zlasti novinarji, med katere sodi tudi Pierre Calver Mbonimpa; ker je na splošno razširjeno prepričanje, da so ta dejanja večinoma povezana z državnimi institucijami, a ne samo z njimi; ker je burundijska vlada v prvi vrsti odgovorna, da s spoštovanjem načela pravne države, človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava zagotovi varnost v državi in zaščiti burundijsko prebivalstvo;

F.

ker je zaradi vse slabših političnih razmer v Burundiju notranje razseljenih več kot 200 000 ljudi ali pa so se zatekli v sosednje države; ker je EU julija 2015 okrepila humanitarno pomoč in namenila dodatnih 4,5 milijona EUR za razseljeno prebivalstvo;

G.

ker je EU 26. oktobra 2015 zahtevala, da bi se v skladu s členom 96 sporazuma iz Cotonouja začela posvetovanja, na katerih bi preiskali nespoštovanje bistvenih elementov sporazuma, zlasti človekovih pravic, demokratičnih načel in pravne države; ker so se ta posvetovanja začela 8. decembra 2015;

H.

ker politični zastoj v Burundiju, ki ga zaznamujeta pomanjkanje dialoga med burundijskimi deležniki in posledično poslabšanje varnostnih in gospodarskih razmer, močno obremenjuje prebivalstvo in resno ogroža stabilnost regije;

I.

ker ima mednarodna skupnost pomembno vlogo, saj jamči za sporazum iz Aruše; ker vsa regionalna in podregionalna prizadevanja za odpravo krize in ponovno vzpostavitev dialoga med vsemi političnimi silami doslej niso prinesla zadostnih pozitivnih rezultatov;

J.

ker sta se politična opozicija in civilna družba 1. avgusta 2015 sestali v Adis Abebi, da bi ustanovili nacionalni svet za spoštovanje sporazuma iz Aruše in pravne države;

K.

ker je predsednik 23. septembra 2015 podpisal odlok, s katerim je bila ustanovljena nacionalna komisija za dialog znotraj Burundija, ki naj bi šest mesecev vodila pogajanja; ker je velik del civilne družbe izrazil močne dvome glede potencialnih dosežkov te komisije;

L.

ker so Afriška unija, EU in ZDA vladnim in opozicijskim voditeljem, katerih dejanja in izjave prispevajo k nadaljevanju nasilja in ovirajo iskanje politične rešitve krize v Burundiju, zamrznile sredstva in jim onemogočile potovanja;

M.

ker je mirovni in varnostni svet Afriške unije 17. oktobra 2015 zahteval dokončanje načrtovanja ravnanja v nepredvidljivih razmerah za morebitno napotitev misije v Burundi, ki bi jo vodile afriške države in ki bi preprečila nasilje v državi, če bi razmere to zahtevale, ter sklenil sprožiti temeljito preiskavo kršitev človekovih pravic in drugih zlorab burundijskega civilnega prebivalstva;

N.

ker je generalni sekretar ZN Ban Ki Mun Varnostnemu svetu 30. novembra 2015 predložil tri predloge za revizijo mandata prisotnosti Združenih narodov v Burundiju na podlagi razvoja dogodkov; ker je v teh predlogih zajeta tudi možnost napotitve mirovne misije, če bi razmere to zahtevale;

O.

ker so Afriška unija in drugi mednarodni akterji večkrat pozvali k resničnemu in vključujočemu dialogu, pri katerem bi sodelovali vsi deležniki in ki bi temeljil na sporazumu iz Aruše in burundijski ustavi, da bi poiskali sporazumno rešitev za konflikt v Burundiju; ker EU in ZN podpirata ta poziv;

P.

ker se nadaljujejo prizadevanja za posredovanje ob polni podpori Afriške unije, Evropske unije in Združenih narodov, da bi poiskali sporazumno in miroljubno rešitev za krizo v Burundiju;

Q.

ker EU pomembno prispeva k burundijskemu letnemu proračunu (približno polovica ga prihaja iz mednarodne pomoči) in je nedavno iz Evropskega razvojnega sklada za obdobje 2014–2020 Burundiju namenila 432 milijonov EUR;

R.

ker so burundijske oblasti z odlokom št. 530/1597 začasno ustavile dejavnosti desetih organizacij za človekove pravice, in sicer ACAT-Burundi, APRODH, AMINA, FOCODE, FORSC, FONTAINE-ISOKO, Maison Shalom, PARCEM, RCP in SPPDF, ter jim zamrznile bančne račune;

1.

izraža globo zaskrbljenost zaradi zelo resnih varnostnih in političnih razmer v Burundiju, hitrega slabšanja humanitarnih razmer ter morebitnih posledic za varnost in stabilnost celotne podregije;

2.

obsoja nedavne nasilne napade in povečano število kršitev človekovih pravic in zlorab, vključno z umori, zunajsodnimi poboji, kršitvami telesne nedotakljivosti posameznikov, mučenjem ter drugim krutim, nečloveškim in/ali poniževalnim ravnanjem, samovoljnimi aretacijami in nezakonitimi pridržanji, ter kršitve svobode tiska in izražanja, pa tudi razširjenost nekaznovanja;

3.

poziva k takojšnjemu končanju nasilja, kršitev človekovih pravic in političnega ustrahovanja nasprotnikov ter k takojšnji razorožitvi vseh oboroženih skupin, povezanih s političnimi strankami, popolnoma v skladu z mednarodnim pravom in človekovimi pravicami;

4.

posebej poudarja, da je v Burundiju v oboroženih skupinah veliko mladih, zato poziva mednarodno skupnost, naj posebno pozornost nameni njihovi ponovni vključitvi v družbo in spodbujanju njihove udeležbe v mirnem političnem procesu;

5.

poziva vse strani v Burundiju, naj se vzdržijo vseh dejanj, ki lahko ogrozijo mir in varnost v državi; močno obsoja vse javne izjave, s katerimi se skuša zanetiti nasilje ali sovraštvo proti različnim skupinam burundijske družbe, saj se lahko že tako napete razmere še poslabšajo, in poziva vse akterje, naj takih izjav ne dajejo;

6.

želi opomniti burundijske oblasti na njihovo obveznost, da zagotovijo varnost v Burundiju ter človekove, civilne in politične pravice in temeljne svoboščine, kot so opredeljene v burundijski ustavi, Afriški listini o človekovih pravicah in pravicah ljudstev ter drugih mednarodnih in regionalnih instrumentih o človekovih pravicah;

7.

v zvezi s tem želi spomniti, da partnerstvo med EU in Burundijem ureja sporazum iz Cotonouja ter da so vse strani zavezane k spoštovanju in izvajanju določb tega sporazuma, zlasti v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic; želi spomniti zlasti na to, da je v členu 96 sporazuma iz Cotonouja predvidena možnost sprožitve postopkov posvetovanja, če pride do nespoštovanja človekovih pravic, demokratičnih načel in pravne države, ter v zvezi s tem pozdravlja odločitev Evropske unije, da bo začela tak postopek, kot je določeno v omenjenem členu;

8.

poziva vse strani, naj vzpostavijo potrebne razmere za obnovitev zaupanja in spodbujanje narodne enotnosti, in poziva k takojšnjemu nadaljevanju vključujočega in preglednega nacionalnega dialoga, v katerem bodo sodelovali vlada, opozicijske stranke in predstavniki civilne družbe;

9.

poudarja, da bi moral ta dialog, katerega cilje je doseči trajen mir, varnost in stabilnost ter ponovno vzpostavitev demokracije in pravne držav in ki je v interesu državljanov Burundija, temeljiti na sporazumu iz Aruše in burundijski ustavi;

10.

pozdravlja prizadevanja za posredovanje pod vodstvom Vzhodnoafriške skupnosti in ob podpori Afriške unije in Združenih narodov, da bi olajšali dialog med burundijskimi deležniki; poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj prav tako podpre ta prizadevanja; poziva burundijsko vlado in druge zadevne deležnike, naj s posrednikom polno sodelujejo;

11.

je zelo zaskrbljen zaradi števila žrtev in primerov hudih kršitev človekovih pravic, o katerih se poroča od začetka krize; poziva pristojne oblasti, naj hitro in temeljito preiščejo okoliščine in motive za ta kazniva dejanja ter poskrbijo za to, da bodo storilci zanje odgovarjali pred sodiščem; poudarja, da se krivci za zlorabe in hude kršitve človekovih pravic ne smejo izogniti kazni; opozarja na možnost, da v tovrstnih primerih posreduje Mednarodno kazensko sodišče;

12.

poziva burundijsko vlado, naj čim prej razveljavi začasno prekinitev dejavnosti desetih organizacij s področja človekovih pravic in nemudoma odmrzne njihove bančne račune, da bodo lahko svobodno opravljale svojo dejavnost;

13.

pozdravlja napotitev opazovalcev Afriške unije za človekove pravice in strokovnjakov, da bi spremljali stanje človekovih pravic, in poudarja, kako pomembno je sodelovanje z njimi, da bi jim olajšali izvajanje njihovega mandata;

14.

pozdravlja ciljno usmerjene sankcije, ki jih je sprejela EU skladno z odločitvijo Afriške unije o njihovi uvedbi, vključno s prepovedjo potovanja za Burundijce, ki s svojimi dejanji in izjavami prispevajo k trajanju nasilja in ovirajo prizadevanja za politično rešitev krize, ter zamrznitvijo njihovih sredstev;

15.

spodbuja Evropsko unijo in njene države članice, naj ob upoštevanju izida posvetovalnega postopka, opravljenega v skladu s členom 96 sporazuma iz Cotonouja, preusmerijo svojo pomoč z namenom okrepitve civilne družbe;

16.

izraža globo zaskrbljenost, ker burundijski begunci še naprej bežijo v sosednje države; znova izraža podporo vsem humanitarnim organizacijam na kraju samem in sosednjim državam gostiteljicam; poziva mednarodno skupnost in humanitarne agencije, naj še naprej zagotavljajo pomoč razseljenim osebam in beguncem, ki skušajo ubežati konfliktu; pozdravlja, da se je EU zavezala povečati finančno podporo in humanitarno pomoč, da bi zadostili osnovnim potrebam teh ljudi;

17.

poziva Afriško unijo, ZN in EU, naj dosledno upoštevajo regionalno razsežnost in preprečijo nadaljnjo destabilizacijo regije, zlasti z ohranjanjem trajnega političnega dialoga med državami na tem območju; poziva Afriško unijo, naj v zvezi s tem razmisli o napotitvi mirovne misije pod afriškim vodstvom, če se bodo varnostne razmere in stanje na področju človekovih pravic v Burundiju še naprej slabšale;

18.

naroči sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta vladi in parlamentu Burundija, Svetu AKP-EU, Evropski komisiji, Svetu Evropske unije, Vzhodnoafriški skupnosti ter vladam njenih držav članic, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, institucijam Afriške unije ter generalnemu sekretarju Združenih narodov.