26.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 75/1

26.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 75/2

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Zunanja letalska politika EU – reševanje prihodnjih izzivov“ (COM(2012)0556),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2011 o mednarodnih sporazumih o zračnem prometu v okviru Lizbonske pogodbe (1),

—

ob upoštevanju svojega sklepa z dne 20. oktobra 2010 o reviziji okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo („okvirni sporazum“) (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o sporazumu med EU in ZDA o zračnem prometu (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. aprila 2007 o ustanovitvi skupnega evropskega zračnega prostora (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. januarja 2006 o razvijanju agende zunanje letalske politike Skupnosti (5),

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti njenih členov 90, 100(2) in 218,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem in mnenj Odbora za mednarodno trgovino in Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0172/2013),

A.

ker je letalstvo hitro rastoče področje gospodarstva, tako v Uniji kot tudi zunaj nje, zlasti v Aziji in na Bližnjem vzhodu;

B.

ker mora imeti letalstvo pomembno vlogo pri povezovanju ljudi in podjetij, tako znotraj Unije kot tudi po svetu, zlasti s trgi v razvoju;

C.

ker število delovnih mest, ki so jih evropske letalske družbe od leta 2012 ukinile ali jih nameravajo ukiniti, znaša več kot 20 000;

D.

ker so se evropski socialni parterji letalskega sektorja v okviru dialoga o učinkih svetovne krize na civilno letalstvo dne 29. januarja 2013 dogovorili, da je potrebno usklajeno in obširno ukrepanje na mednarodni ravni;

E.

ker je sporočilo Komisije iz leta 2005 imelo pomembno vlogo pri razvoju zunanje letalske politike Unije;

F.

ker je zaradi dogodkov v zadnjih sedmih letih primerno opraviti dodaten pregled;

1.

poudarja napredek, dosežen pri ustvarjanju enotnega in odprtega regionalnega trga Unije ter istočasno pri oblikovanju skupnega pristopa Unije k njeni zunanji letalski politiki;

2.

pozdravlja sporočilo Komisije, ki zagotavlja pravočasno analizo trenutnega stanja in napredka, ki je bil dosežen na področju zunanje letalske politike od leta 2005, kakor tudi analizo izzivov, s katerimi se na izredno konkurenčnem svetovnem trgu letalskega prometa sooča letalski sektor Unije;

3.

poudarja ključno vlogo letalskega sektorja za gospodarstvo Unije, zlasti v smislu rasti in delovnih mest, saj je od tega sektorja odvisnih več kot 5 milijonov evropskih delovnih mest, sektor pa predstavlja 2,4 % BDP Unije in prispeva k povezanosti Unije z ostalim svetom; poudarja potrebo po ohranitvi močnega in konkurenčnega letalskega sektorja v Uniji;

4.

meni, da je bil pri opredeljevanju in izvajanju mehanizmov in sistemov Unije, kot so enotno evropsko nebo (SES), program raziskav o upravljanju zračnega prometa na enotnem evropskem nebu (SESAR), pobuda Čisto nebo, Evropska agencija za varnost v letalstvu (EASA) in globalni satelitski navigacijski sistem (GNSS), ki povečujejo varnost in izpolnjujejo zahteve potnikov, dosežen pomemben napredek; meni, da je treba na teh področjih doseči nadaljnji napredek;

5.

je vseeno zaskrbljen zaradi zamud pri izvajanju programa o enotnem evropskem nebu in programa SESAR zaradi nepotrebnih stroškov, ki jih te zamude povzročajo letalskim prevoznikom in njihovim strankam; podpira Komisijo pri uveljavljanju kazenskih ukrepov zoper tiste države članice, ki niso spoštovale roka decembra 2012 in niso dosegle nobenega napredka glede funkcionalnih blokov zračnega prostora;

6.

poziva Komisijo in države članice, naj pospešijo izvajanje enotnega evropskega neba in programa raziskav o upravljanju zračnega prometa enotnega evropskega neba (SESAR); ugotavlja, da bo razvoj enotnega evropskega neba, ko se bo v celoti izvajal, ustvaril velike neposredne in posredne zaposlitvene priložnosti;

7.

poudarja, da ta programa Unije nista pomembna le za notranji trg, temveč tudi za zunanjo politiko; je prepričan, da bo dokončanje in izvajanje teh instrumentov pomagalo utrditi položaj letalske panoge Unije na konkurenčnem svetovnem trgu;

8.

poudarja pomen sedanje revizije uredbe o pravicah letalskih potnikov in podpira odločno in uporabnikom izredno prijazno evropsko zakonodajo;

9.

se zaveda, da se posledice finančne krize v različnih predelih sveta razlikujejo; meni, da je to letalske prevoznike v Uniji soočilo z izzivi konkurence in da dvostranski sporazumi o zračnem prometu niso vedno najustreznejša rešitev za boj proti tržnemu omejevanju ali nepoštenim subvencijam;

10.

ker kljub prizadevanjem v zadnjih sedmih letih celostna zunanja letalska politika ni bila dosežena, meni, da bi bilo treba čim prej uveljaviti bolj usklajen in ambiciozen pristop Unije ter tako vzpostaviti pošteno in odprto konkurenco;

11.

meni, da je zbliževanje predpisov v Evropi ključni element za močan položaj Unije na svetovnem trgu in za sodelovanje s tretjimi državami;

12.

pozdravlja napredek v zvezi s tremi stebri politike iz leta 2005; načelo Unije o določitvi letalskega prevoznika zdaj priznava več kot 100 tretjih držav; z zakonodajo Unije je bilo usklajenih skoraj 1 000 dvostranskih sporazumov o zračnem prometu, kar zagotavlja pravno varnost; obžaluje, da pomembni partnerji, kot so Kitajska, Indija in Južna Afrika, še niso sprejeli teh načel;

13.

poudarja, da je izvajanje zunanje letalske politike Unije pripomoglo k povečanju potenciala enotnega trga, saj spodbuja združevanje letalske industrije Unije v času, ko so zaradi globalizacije potrebni močnejši gospodarski akterji, ki se lahko zoperstavijo tuji konkurenci;

14.

poudarja, da se v sodelovanju s sosednjimi državami razvija vse večji skupni letalski prostor; meni, da ti sporazumi pomembno koristijo gospodarstvu; pozdravlja obsežna prizadevanja za uskladitev različnih regulativnih okvirov z zakonodajo Unije na področjih, kot so zanesljivost, varnost, upravljanje zračnega prometa, okolje, pravice potnikov, gospodarska ureditev in socialni vidiki;

15.

pozdravlja celovit sporazum o zračnem prometu med Evropsko unijo in ZDA ter njegove pozitivne učinke na obe gospodarstvi kot tudi približno 80 000 novih delovnih mest, ustvarjenih v prvih petih letih;

16.

meni, da bi odločna zunanja letalska politika Unije, ki je usmerjena na ključne hitro rastoče trge za medcelinske prevoze, zlasti v azijsko-pacifiškem prostoru, ustvarila nove tržne priložnosti za letalske prevoznike iz EU;

17.

poudarja, da pogajanja z nekaterimi ključnimi partnerji, med njimi Brazilijo, še potekajo in da imajo lahko obsežni sporazumi o zračnem prometu s temi državami velike koristi za gospodarstvo;

18.

poudarja, da je treba še zadostiti nekaterim zahtevam iz resolucije Parlamenta iz leta 2006; zlasti poudarja, da je treba spodbujati ustrezne mednarodne varnostne standarde, zagotavljati enako obravnavo letalskih prevoznikov iz Unije in od drugod ter zmanjšati negativne učinke na okolje;

19.

poudarja pomen orodij, kot je sistem Skupnega odbora, za oblikovanje skupnih pristopov k vprašanjem, ki zadevajo letalstvo;

20.

pozdravlja uresničitev drugih točk, navedenih v resoluciji iz leta 2006, na primer povečanje pristojnosti EASA;

21.

opaža pomemben porast prometa v azijsko-pacifiško regijo, iz nje in znotraj nje, kar odraža njen trend gospodarske rasti; je zaskrbljen zaradi možnosti, da utegnejo v primeru neukrepanja letalski prevozniki in podjetja iz Unije zamuditi velike priložnosti v tem delu sveta in izgubiti sposobnost ustvarjanja dobička;

22.

ugotavlja tudi, da se je globalni položaj letalskih prevoznikov, ki niso iz Unije, okrepil zaradi subvencij in obsežnih javnih naložb v letala in infrastrukturo v različnih predelih bližnjega in daljnega vzhoda ter Južne Amerike;

23.

poudarja pomembne spremembe na notranjem trgu Unije, ki so posledica večjega deleža nizkocenovnih prevoznikov; meni, da bi lahko kljub konkurenci pri soočanju z izzivi zunanjega trga oba poslovna modela našla način za medsebojno dopolnjevanje;

24.

ugotavlja, da izjemno nizke cene vozovnic, ki jih ponujajo nekateri evropski nizkocenovni prevozniki, podjetja izravnajo z nepoštenimi praksami glede delovnih pogojev, kot so slabi socialni in delovni standardi za zaposlene; prav tako ugotavlja, da se zdi, da imajo pri takšnih cenah vozovnic pomembno vlogo minimalne naložbe v varnostne standarde ter neutemeljene regionalne subvencije;

25.

opozarja, da obstaja med letalskimi prevozniki močna konkurenca zaradi nizkocenovnih letalskih prevoznikov, segmenta, ki predstavlja 40 % ponudbe zračnega prometa v Uniji; poudarja, da če je država članica ratificirala konvenciji št. 87 in 98 MOD, morajo letalski prevozniki spoštovati določbe o temeljnih pravicah iz teh konvencij v zvezi s svobodo zbiranja in priznavanje predstavnikov delavcev ter kolektivnih pogodb, pri čemer je treba nadzorovati spoštovanje teh določb in kršitve sankcionirati;

26.

poudarja pomen letalskih vozlišč, vključno z razvojem sekundarnih vozlišč, specializiranih vozlišč in povezanih vozlišč, pa tudi nujno potrebo po dolgoročnih javnih in zasebnih naložbah v letališko infrastrukturo, da se povečajo zmogljivosti, na primer z izgradnjo novih vzletno-pristajalnih stez, ter po učinkovitejši rabi obstoječe infrastrukture – tudi regionalnih letališč, na primer v Sredozemlju in ob vzhodnih mejah Unije – z boljšim dodeljevanjem slotov na letališčih;

27.

poudarja, da konkurenčnost prevoznikov iz Unije na svetovni ravni slabijo dejavniki, kot je odsotnost enakih konkurenčnih pogojev, ki so na primer posledica različnih nacionalnih obdavčitev, preobremenjenosti letališč, visokih stroškov upravljanja zračnega prometa in visokih letaliških pristojbin, državne pomoči, ki jo prejema konkurenca, stroškov emisij ogljika, uporabe nižjih socialnih standardov ter drugačnih pravil o državni pomoči izven Unije;

28.

meni, da utegnejo ti dejavniki predstavljati ovire za rast in zaposlovanje;

29.

poziva Komisijo, naj opravi študijo o neenakih pristojbinah, carinah, dajatvah in davkih v zračnem prometu v državah članicah ter njihov vpliv na cene vozovnic in dobičke letalskih prevoznikov ter študijo o morebitni državni pomoči, ki so jo prejeli konkurenti na svetovni ravni, in njenem vplivu na letalske prevoznike Unije;

30.

pozdravlja nova pravila Unije o socialni varnosti mobilnih delavcev;

31.

meni, da bi morala zunanja letalska politika v celoti spoštovati načela vzajemnosti, tudi dostopa do trga, odprtosti in poštene konkurence ob enakih konkurenčnih pogojih ter imeti dva glavna cilja: koristiti potrošnikom in podjetjem ter podpirati prizadevanja letalskih prevoznikov in letališč Unije za ohranjanje vodilnega položaja v svetu;

32.

zato poudarja, da morajo sporazumi o zračnem prometu s sosednjimi državami in drugimi podobnimi partnerji vsebovati pravni okvir za pošteno konkurenco;

33.

poziva k nadaljnji uporabi postopkov za doseganje celovitih letalskih sporazumov na ravni Unije, ki temeljijo na evropski enotnosti in imajo odobritev Sveta;

34.

poziva Komisijo, naj v okviru sporazumov spodbuja in varuje interese Unije ter predstavi in širi standarde, vrednote in najboljše prakse Unije;

35.

poziva k boljšemu sodelovanju in usklajevanju med Komisijo in državami članicami pri pogajanjih o sporazumih o zračnem prevozu s ključnimi partnerji, da bi se tako povečal vpliv Unije in njene možnosti za dostop do novih trgov;

36.

poziva Komisijo, naj v celovite sporazume vključi regulativne pogoje za varnost, pravice potnikov, usposabljanje osebja in certificiranje;

37.

poziva Komisijo, naj zaključi tekoča pogajanja z državami v sosedstvu, kot so Ukrajina, Libanon, Tunizija, Azerbajdžan in Alžirija; poudarja, da lahko bližina teh držav in njihovih trgov ter gospodarska rast, do katere je v zadnjem času prišlo v nekaterih izmed njih, predstavlja priložnost za rast za regionalna in sekundarna letališča v Uniji; meni, da lahko zaradi velikega obsega zmogljivosti na regionalnih letališčih slednja sodelujejo pri zmanjševanju preobremenjenosti na glavnih evropskih vozliščih, s čimer bi postala bolj konkurenčna na svetovni ravni;

38.

poziva Svet, naj Komisiji za vsak primer posebej dodeli mandat za pogajanja za druge države v sosedstvu, zlasti za Turčijo, Armenijo in Libijo;

39.

meni, da bi morala Unijo v odnosih s ključnimi partnerji obravnavati vsak primer posebej; poziva Komisijo, naj čimprej zaključi pogajanja o celovitih sporazumih o zračnem prometu, tudi z Avstralijo in Brazilijo, Svet pa, naj Komisiji podeli mandat za pogajanja o tovrstnih sporazumih s hitro rastočimi gospodarstvi, kot so Kitajska, Indija, države članice Združenja držav jugovzhodne Azije (ASEAN) in zalivske države;

40.

meni, da bi morebiten prihodnji sporazum o trgovini in naložbah med Unijo in ZDA vplival tudi na letalski sektor; zato meni, da bi Komisija morala zagotoviti dovolj informacij, da bo Parlament lahko skrbno spremljal prihajajoča pogajanja;

41.

poudarja, da je treba v celoti izpolniti cilje, določene v sporazumih o zračnem prometu s ključnimi partnerji, zlasti ZDA in Kanado, vključno z odpravo omejitev za tuje lastništvo letalskih prevoznikov in nadzor nad njimi; poziva k ukrepanju za premostitev sedanjega neravnotežja med možnostmi letalskih prevoznikov iz Unije za opravljanje kabotaže na trgu ZDA in takšnimi možnostmi za letalske prevoznike iz ZDA v Evropi; opozarja, da navzkrižne mednarodne naložbe prispevajo k spodbujanju gospodarske dinamičnosti letalskega sektorja, in poziva Komisijo, naj spodbuja mednarodno pravno okolje, ki bo vodilo v rast takšnih naložb in jih bo podpiralo ter bo služilo tudi spodbujanju aktivne politike za oblikovanje standardov in najboljših praks za mednarodne naložbe;

42.

meni, da lahko dvostranski sporazumi pomembno prispevajo k razvoju zunanje letalske politike, vendar istočasno poudarja pomen skupnega pristopa Unije;

43.

poudarja pomen poštene in odprte konkurence v vseh dejavnostih, povezanih z zračnimi prevozi; poziva k vključitvi standardnih določb „poštene konkurence“ v dvostranske sporazume o zračnem prometu;

44.

poziva Komisijo, naj opredeli, in države članice, naj izvajajo minimalni nabor standardnih pravnih zahtev Unije, zlasti kar zadeva standarde regulativnega sodelovanja, delovne in industrijske standarde ter pravice potnikov, da bi se vključile v dvostranske sporazume z jasnim ciljem ustvarjanja priložnosti in odstranitve ovir za letalske prevoznike iz Unije;

45.

poziva Komisijo, naj nujno predlaga pregled ali zamenjavo Uredbe (ES) št. 868/2004 o varstvu pred subvenconiranjem in nepošteno prakso oblikovanja cen, ki povzroča škodo letalskim prevoznikom Skupnosti (6);

46.

podpira predloge Komisije za zaščito proste in poštene konkurence v odnosih in sporazumih s tretjimi državami ter za razvoj novih instrumentov trgovinske zaščite, ki so bolje prilagojeni in učinkovitejši pri spoprijemanju z nepoštenimi praksami, kot so diskriminacija, nekonsistentno izvajanje regulativnih okvirov in pomanjkanje preglednosti računovodskega poročanja podjetij, kar lahko vodi v izkrivljanje trga;

47.

poziva Komisijo, naj z zalivskimi državami začne dialog za povečanje preglednosti in varstvo poštene konkurence;

48.

ugotavlja, da Ruska federacija ne spoštuje sporazuma o postopni ukinitvi plačil za polete čez Sibirijo, doseženega v okviru vstopa Ruske federacije v STO leta 2011; meni, da bi morala imeti Unija, glede na to, da se prevozniki iz Unije zaradi teh nezakonitih tranzitnih pristojbin soočajo z dolgoročnimi diskriminatornimi pogoji, možnost sprejeti recipročne ukrepe – na primer zavrniti ali omejiti prehode čez lastno ozemlje ali, splošneje, sprejeti kakršne koli ukrepe glede letalskih prevoznikov iz Ruske federacije in njihove uporabe zračnega prostora Unije –, s katerimi bi Rusko federacijo spodbudila k odpravi omenjenih pristojbin, ki so nezakonite, saj kršijo mednarodne sporazume (Čikaško konvencijo); zato poziva Komisijo in Svet, naj preučita možne ukrepe za zagotovitev vzajemnosti v zvezi z uporabo zračnega prostora med Rusko federacijo in Unijo;

49.

poudarja, da lahko ambiciozna politika Unije na področju varstva pravic potnikov v letalskem prometu letalskim prevoznikom Unije zagotovi prednost z vidika kakovosti v svetovni konkurenci; poziva Komisijo k nadaljnjim korakom za spodbujanje visokih standardov Unije na področju pravic letalskih potnikov ter k spremljanju njihovega prenosa in uporabe;

50.

poziva Komisijo, naj čim prej dopolni regulativni okvir o izvajanju programa o enotnem evropskem nebu, osnovan na pristopu od zgoraj navzdol, vključno z boljšimi mehanizmi sodelovanja med evropskimi izvajalci navigacijskih storitev zračnega prometa, ter naj zagotovi potrebne pogoje za začetek uvajanja programa SESAR;

51.

poziva Svet, naj končno sprejme stališče o stališču Parlamenta z dne 5. maja 2010 o predlogu direktive o pristojbinah za varovanje v letalstvu (7), ki jo Svet še vedno blokira, čeprav jo je Parlament sprejel s prepričljivo 96 % glasov;

52.

meni, da mora imeti Mednarodna organizacija za civilno letalstvo (ICAO) pomembno vlogo pri razvoju regulativnih okvirov za globalni letalski sektor, na primer pri liberalizaciji lastništva letalskih prevoznikov in nadzora nad njimi ter zagotavljanju globalne interoperabilnosti pri upravljanju zračnega prometa; spodbuja Mednarodno organizacijo za civilno letalstvo, naj še naprej razvija globalne ukrepe s tržno podlago za zmanjševanje hrupa na letališčih in omejevanje vseh zadevnih izpustov toplogrednih plinov; šteje za bistveno, da sporazum o globalnem pristopu doseže čim prej v okviru te organizacije;

53.

poziva, naj se Komisiji podeli pogajalski mandat, da se razjasni in okrepi predstavništvo Unije v Mednarodni organizaciji za civilno letalstvo (ICAO);

54.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

26.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 75/7

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1233/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 o uporabi nekaterih smernic na področju uradno podprtih izvoznih kreditov in o razveljavitvi odločb Sveta 2001/76/ES in 2001/77/ES (1),

—

ob upoštevanju Delegirane uredbe Komisije (EU) z dne 14. marca 2013 o spremembi Priloge II Uredbe (EU) št. 1233/2011 Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi nekaterih smernic na področju uradno podprtih izvoznih kreditov (C(2013)1378),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2012 o financiranju dejavnosti in vlaganj malih in srednjih podjetij v EU: lažji dostop do posojil v podporo internacionalizaciji (2),

—

ob upoštevanju resolucije z dne 27. septembra 2011 o novi trgovinski politiki za Evropo v okviru strategije Evropa 2020 (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. aprila 2011 o evropski mednarodni naložbeni politiki (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o mednarodni trgovinski politiki v okviru zahtev glede podnebnih sprememb (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o človekovih pravicah ter o socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih (7),

—

ob upoštevanju Listine EU o temeljnih pravicah (2010/C 83/02),

—

ob upoštevanju sporočila Evropske komisije in visoke predstavnice za zunanjo in varnostno politiko z dne 12. decembra 2011 (COM(2011)0886),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z 19. oktobra 2010 z naslovom „Strategija za učinkovito izvajanje Listine o temeljnih pravicah v Evropski uniji“ (COM(2010)0573),

—

ob upoštevanju izjave Evropskega sveta z dne 26. junija 2012 o strateškem okviru EU in akcijskem načrtu za človekove pravice in demokracijo (11855/2012),

—

ob upoštevanju informativnega poročila tematskega sektorja Evropskega parlamenta o primerjalnih merilih glede človekovih pravic za zunanjo politiko EU (EXPO/B/DROI/2011/15),

—

ob upoštevanju vodilnih načel Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah z dne 16. junija 2011 (HR/PUB/11/04, 2011),

—

ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti nekaterih velikih podjetij in skupin (COM(2013)0207) z dne 16. aprila 2013,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino (A7-0193/2013),

A.

ker so programi izvoznih kreditov v državah članicah pomemben instrument, ki evropskim podjetjem prinaša priložnosti za trgovino in poslovanje;

B.

ker Uredba (EU) št. 1233/2011 Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi nekaterih smernic na področju uradno podprtih izvoznih kreditov državam članicam nalaga obveznost letnega poročanja Komisiji, na slednjo pa prenaša pooblastila, da se doseže čim hitrejša uveljavitev sprememb ureditve OECD v zakonodaji EU;

C.

ker se na podlagi člena 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) „skupna trgovinska […] politika EU izvaja v okviru načel in ciljev zunanjega delovanja Unije“;

D.

ker člena 3 in 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), ki je zavezujoč sporazum med državami članicami, vsebujeta načela, po katerih mora Unija organizirati odnose s preostalim svetom, in vodilna načela za njeno ukrepanje na mednarodnem prizorišču;

E.

ker sta Komisija in visoka predstavnica za zunanjo in varnostno politiko v sporočilu iz decembra 2011 zapisali, da je treba evropska podjetja spodbujati k dolžni skrbnosti, s čimer bodo zagotovila spoštovanje človekovih pravic pri svojih dejavnostih, ne glede na to, kje jih bodo opravljala;

F.

ker je v strateškem okviru EU za človekove pravice in demokracijo, ki ga je sprejel Evropski svet, zapisano, da bo „EU […] brez izjeme spodbujala človekove pravice na vseh področjih svojega zunanjega delovanja“;

G.

ker je Listina EU o temeljnih pravicah za institucije EU in države članice EU – razen tistih držav članic, ki imajo možnost zavrnitve – pravno zavezujoča pri izvajanju zakonodaje EU in ker strategija Komisije za njeno učinkovito izvajanje izrecno navaja, da listina velja za vse zunanje ukrepe EU;

H.

ker so Unija in države članice pozdravile vodilna načela Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah in ker četrto načelo o odnosih med državo in podjetji izrecno omenja agencije za izvozne kredite;

I.

ker se izvozni krediti pogosto dodeljujejo velikim projektom, za katere je težko pridobiti komercialna posojila zaradi velikega komercialnega, političnega, gospodarskega ali okoljskega tveganja, ki ga morajo agencije za izvozne kredite ustrezno oceniti in ovrednotiti;

J.

ker je Komisija dne 14. marca 2013 predlagala delegirano uredbo o spremembi Priloge II k Uredbi (EU) št. 1233/2011;

1.

pozdravlja prizadevanja Komisije, da bi vzpostavila okvir za letna poročila držav članic o dejavnostih izvoznih kreditov v skladu z Uredbo (EU) št. 1233/2011, s čimer bi se povečala preglednost na ravni EU; poudarja, da je eden ključnih ciljev teh poročil spremljati skladnost agencij za izvozne kredite v državah članicah z mednarodno ureditvijo, ki velja za izvozne kredite, in z obveznostmi iz PEU;

2.

potrjuje, da je dne 14. decembra 2012 neuradno prejel prvo letno poročilo Komisije o dejavnostih izvoznih kreditov v državah članicah, v katerem so ocenjeni odgovori 20 izmed 27 držav članic, ki izvajajo programe izvoznih kreditov, priložena pa so mu tudi poročila teh držav članic; ugotavlja, da je Komisija odobrila objavo teh dokumentov, da bi uresničila cilj uredbe glede povečanja preglednosti;

3.

izraža priznanje Komisiji, ker njeno poročilo jasno navaja obseg in pomen dejavnosti izvoznih kreditov v državah članicah v letu 2011 z izpostavljenostjo v skupnem znesku več kot 250 milijard EUR – vključno z 260 transakcijami, ki naj bi imele precejšnje posledice za okolje – ki so evropskim podjetjem prinesle velike priložnosti za trgovino in poslovanje;

4.

ugotavlja, da so države članice EU v svojih letnih poročilih o dejavnostih Komisiji posredovale finančne in operativne podatke o izvoznih kreditih, kot zahteva prvi odstavek Priloge I Uredbe (EU) št. 1233/2011;

5.

glede na obseg izvoznih kreditov v državah članicah poudarja pomen uvodne izjave 4 Uredbe (EU) št. 1233/2011, ki zahteva skladnost s cilji zunanjega delovanja Unije, kot so utrjevanje demokracije, spoštovanje človekovih pravic, skladnost politik za razvoj in boj proti podnebnim spremembam; v zvezi s tem znova opozarja na pomen posebnih obveznosti poročanja iz Priloge I k tej uredbi, ki naj bi Komisiji in Parlamentu omogočile ocenjevanje skladnosti;

6.

poudarja, da letna poročila držav članic in njihova ocena, ki jo opravi Komisija, ne zadostujejo za to, da bi lahko Parlament ustrezno ocenil, ali so dejavnosti izvoznih kreditov v državah članicah v skladu s cilji zunanje politike Unije, kot določata člena 3 in 21 PEU, in z obravnavanjem okoljskih tveganj pri izračunu premij agencij za izvozne kredite;

7.

pozdravlja dejstvo, da so države članice po navedbah Komisije v letnem poročilu v splošnem pripravljene, da v svojih programih izvoznih kreditov, ki so v skladu s splošnimi določbami členov 3 in 21, upoštevajo politike; želi pohvaliti prizadevanja Nemčije, Italije, Belgije, Nizozemske in nekaterih drugih držav članic za ustreznejše poročanje o skladnosti z nekaterimi cilji zunanjega delovanja Unije;

8.

se zaveda, da mora imeti Komisija možnost oceniti, ali so dejavnosti izvoznih kreditov v državah članicah skladne s cilji zunanjega delovanja Unije, zato priporoča, da bi bilo treba preveriti, ali imajo agencije za uradno podprte izvozne kredite učinkovite pravilnike, ki zagotavljajo usklajenost njihovih dejavnosti s cilji zunanjega delovanja Unije;

9.

se strinja z ugotovitvijo Komisije iz letnega poročila, da je težko opredeliti natančna primerjalna merila za merjenje skladnosti z zakonodajo EU; ponavlja, da določbe člena 21 ostajajo ključno primerjalno merilo, glede na katero je treba ocenjevati politike, ki se uporabljajo za transakcije na področju izvoznih kreditov;

10.

poudarja, da bo Unija zaupanja vreden in vpliven svetovni akter samo pod pogojem, da bodo države članice in evropske institucije vodile usklajeno zunanjo politiko;

11.

priporoča, da delovna skupina Sveta za izvozne kredite in Komisija v sodelovanju z Evropsko službo za zunanje delovanje še pred rokom za pripravo naslednjega letnega poročila razvijeta metodologijo za smiselno poročanje o skladnosti s členom 21 ter se z njo posvetujeta o uporabi nekaterih smernic OECD na področju uradno podprtih izvoznih kreditov v EU; vztraja, da se je treba v tem procesu posvetovati tudi z javnostjo;

12.

ocenjuje, da je izjemno pomembno pozvati države članice, naj pri preverjanju projektov, ki so prejeli uradne izvozne kredite, spremljajo, ali obstajajo postopki dolžne skrbnosti v zvezi z morebitnimi posledicami teh projektov za spoštovanje človekovih pravic, kakšni so rezultati projektov in ali so ti učinkoviti, ter o tem tudi poročajo;

13.

se zaveda, da se agencije za izvozne kredite zanašajo na informacije, ki jih posredujejo njihovi projektni partnerji; je prepričan, da če bi agencije od teh partnerjev kot pogoj za financiranje projektov zahtevale strukturiran pristop k postopkom dolžne skrbnosti, bi partnerji te postopke opravili sami, s tem pa zmanjšali upravne stroške agencij;

14.

meni, da bi bile lahko agencije za izvozne kredite zaradi napredka, ki so ga dosegle pri poročanju o skladnosti na področju človekovih pravic, zgled za poročanje o preostalih ciljih evropskega zunanjega delovanja iz člena 21, kot so izkoreninjenje revščine, in o obravnavanju okoljskih tveganj;

15.

predlaga agencijam za izvozne kredite v državah članicah, naj še naprej poročajo o svojih ocenah okoljskega tveganja, in meni, da je to poročanje ne glede na to, ali je država včlanjena v OECD ali ne, bistvenega pomena za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev;

16.

ugotavlja, da agencije za izvozne kredite v državah članicah na različne načine poročajo o izpostavljenosti pogojnim obveznostim; poziva Komisijo, naj oblikuje enotno definicijo, pri tem pa upošteva željo Parlamenta, da je obveščen o zunajbilančni izpostavljenosti;

17.

poziva Komisijo, naj države članice v naslednjem obdobju poročanja usmerja, med drugim pri tem, kako poročati o obstoju in učinkovitosti postopkov dolžne skrbnosti v zvezi s politikami človekovih pravic in kako poročati o obravnavanju okoljskih tveganj;

18.

pričakuje, da bo naslednje letno poročilo Komisije vsebovalo izjavo, da je lahko ocenila skladnost držav članic s cilji in obveznostmi Unije, če to ne bo mogoče, pa vsaj priporočila, kako izboljšati poročanje v ta namen;

19.

izraža pohvalo Komisiji za skupna prizadevanja z ZDA v letu 2012, da bi Kitajsko, Brazilijo, Rusijo in druga gospodarstva v vzponu pritegnila k ustanovitvi mednarodne delovne skupine največjih ponudnikov izvoznega financiranja;

20.

predlaga, da se razišče vlogo sektorskega pristopa pri nastanku mednarodne delovne skupine, da bo po možnosti vzpostavljen temelj za horizontalne določbe v drugi fazi, da bodo lahko vse agencije za izvozne kredite iz držav članic in nečlanic OECD sprejele enotne in učinkovite standarde na področju okolja, socialnih vprašanj in človekovih pravic, da bi ustvarile enake konkurenčne pogoje;

21.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter sekretariatu OECD.

26.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 75/11

—

ob upoštevanju predloga uredbe Sveta (COM(2012)0035),

—

ob upoštevanju ocene učinka Evropske komisije, ki je spremni dokument k predlogu uredbe Sveta o statutu evropske fundacije,

—

ob upoštevanju izjave Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2011 o pripravi evropskega statuta za vzajemne družbe, združenja in fundacije (1),

—

ob upoštevanju študije izvedljivosti Inštituta Maxa Plancka za tuje in mednarodno zasebno pravo ter Univerze v Heidelbergu o uvedbi statuta evropske fundacije (2008),

—

ob upoštevanju sodb Evropskega sodišča v zadevah C-386/04, Centro di Musicologia Walter Stauffer proti Finanzamt München für Körperschaften  (2), C-318/07, Hein Persche proti Finanzamt Lüdenscheid  (3) in C-25/10, Missionswerk Werner Heukelbach eV proti Belgijski državi  (4),

—

ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic (evropsko državljanstvo) (5),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 18. septembra 2012 (6),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 29. novembra 2012 (7),

—

ob upoštevanju člena 81(3) Poslovnika,

—

ob upoštevanju vmesnega poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenja Odbora za kulturo in izobraževanje (A7-0223/2013),

A.

ker je v Uniji približno 110 000 javnokoristnih fundacij, katerih skupno premoženje je ocenjeno na približno 350 milijard EUR, katerih skupni izdatki znašajo približno 83 milijard EUR in ki nudijo delovna mesta med 750 000 in 1 000 000 Evropejcev;

B.

ker so del osebja, ki dela v fundacijah, prostovoljci, ki za svojo dejavnost niso plačani;

C.

ker sta obstoj in dejavnosti v Uniji delujočih javnokoristnih fundacij ključnega pomena za področje izobraževanja, usposabljanja, raziskav, socialnega varstva, zdravstva, zgodovinskega spomina in sprave med narodi, varstva okolja, mladine in športa ter umetnosti in kulture, in ker vpliv mnogih njihovih dejavnosti sega daleč preko nacionalnih meja;

D.

ker je v Uniji za fundacije več kot 50 različnih zakonov v civilnem in davčnem pravu in številni zapleteni upravni postopki, ki po ocenah povzročajo do 100 milijonov EUR stroškov za svetovanje na leto, to pa ni na voljo za javnokoristne namene;

E.

ker pravne, davčne in upravne ovire, dragi in zamudni postopki ter pomanjkanje ustreznih pravnih instrumentov fundacijam onemogočajo ali jih ovirajo pri tem, da bi delovale v drugi državi članici ali tam okrepile svoje delovanje;

F.

ker je finančna in družbena zavzetost fundacij v časih, ko v državnih blagajnah primanjkuje denarja, nujna, zlasti za kulturne in umetniške dejavnosti ter izobraževanje in šport, pri čemer lahko fundacije pri izvajanju javnokoristne funkcije zgolj podpirajo ukrepe držav, ne morejo jih pa nadomestiti;

G.

ker pri predlogu davčne ureditve ne gre za harmonizacijo davčnega prava, temveč za uporabo pravila nediskriminacije, v skladu s katerim bi za evropske fundacije in njihove darovalce načeloma samodejno veljali enaki davčni predpisi in olajšave, kot se uporabljajo za nacionalne javnokoristne organizacije;

H.

ker bi lahko uvedba skupnega statuta evropske fundacije fundacijam močno olajšala združevanje in prenos sredstev, znanja in donacij ter jim omogočila izvajanje dejavnosti po vsej EU.

I.

ker Evropski parlament pozdravlja predlog Komisije kot pomemben korak k temu, da bodo fundacije lažje podpirale javnokoristne dejavnosti v EU;

J.

ker je predlagani statut neobvezna evropska pravna oblika, ki bo na voljo za fundacije in imetnike sredstev, ki opravljajo dejavnosti v več kot eni državi članici, kljub temu pa ne bo niti nadomestil niti uskladil veljavne zakonodaje o fundacijah;

K.

ker je v času gospodarskih težav čedalje bolj pomembno, da se fundacijam zagotovijo prava orodja, s katerimi bodo lahko uresničevale javnokoristne namene na evropski ravni in zbirale sredstva, hkrati pa zmanjševale stroške in pravno negotovost;

L.

ker je ključno, da evropske fundacije delujejo trajnostno in dolgoročno ter resnično opravljajo dejavnosti v vsaj dveh državah članicah, saj njihov poseben status sicer ne bi bil upravičen;

M.

ker je treba pojasniti nekatere izraze in opredelitve pojmov v predlogu Komisije;

N.

ker se zdi, da so potrebna nekatera dopolnila in prilagoditve predloga Komisije, da se okrepi zaupanje v evropske fundacije in njihova verodostojnost, na primer glede skladnosti s pravnimi predpisi in etičnimi načeli, delovanja izključno za javnokoristne namene, čezmejnega elementa, minimalnega premoženja in zahteve, da se to načeloma ohrani skozi celotno obdobje delovanja evropske fundacije, glede pravila o pravočasni dodelitvi, minimalnega trajanja ter glede nagrajevanja članov upravnega odbora ali organov evropske fundacije;

O.

ker je zaščita upnikov in zaposlenih ključna in potrebna ves čas obstoja evropske fundacije;

P.

ker je treba v zvezi s predstavništvom zaposlenih okrepiti sklicevanje na Direktivo 2009/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev ali uvedbi postopka obveščanja in posvetovanja z delavci v družbah ali povezanih družbah na območju Skupnosti (prenovitev) (8), da se poudari veljavnost postopkovnih pravil iz navedene direktive; ker je treba poleg tega določiti hujše sankcije za kršitve, na primer, da se kot pogoj za registracijo evropske fundacije določi izpolnjevanje zahtev iz Direktive 2009/38/ES v skladu s členom 11(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1435/2003 z dne 22. julija 2003 o statutu evropske zadruge (SCE) (9); ker so poleg tega potrebne določbe o udeležbi zaposlenih v organih evropske fundacije v skladu z Direktivo Sveta 2001/86/ES z dne 8. oktobra 2001 o dopolnitvi Statuta evropske družbe glede udeležbe delavcev (10), ki bodo zagotovile, da se oblika evropske fundacije ne bi zlorabljala za odvzem ali odrekanje pravic zaposlenim do udeležbe delavcev;

Q.

ker je treba pozdraviti določbo o predstavništvu prostovoljcev v evropski fundaciji, glede na to, da je v sektorju dejavnih 2,5 milijona prostovoljcev;

R.

ker vse večja zastopanost prostovoljcev v fundacijah in njihov prispevek k njihovemu delovanju prispeva k ciljem splošnega interesa, ki jim fundacije sledijo; ker si mora predvsem vse več mladih prostovoljno nabirati prve delovne izkušnje, zato bi se utegnilo izkazati za koristno, če bi fundacije razmislile o oblikah in sredstvih, ki bi jim omogočile dostop do informacij, potrebnih za učinkovitejše delovanje, na primer prek evropskega sveta delavcev;

S.

ker je treba pojasniti, da morata biti registrirani sedež in glavna uprava evropske fundacije v isti državi članici, da se prepreči ločitev registriranega sedeža in glavne uprave ali glavnega kraja opravljanja dejavnosti ter hkrati olajša nadzor, saj evropsko fundacijo nadzira nadzorni organ države članice, v kateri ima registriran sedež;

T.

ker namen evropske fundacije ne sme biti financiranje evropskih političnih strank;

U.

ker je treba pri obdavčitvi izhajati iz uporabe načela nediskriminacije, kot ga je oblikovalo Sodišče Evropske unije; ker v sektorju priznavajo, da bi predlagani pristop odobritve samodejne uporabe enake davčne obravnave povečal privlačnost statuta evropske fundacije, saj bi precej zmanjšal davčno in upravno obremenitev in bi statut zaradi njega postal več kot le civilnopravni instrument; ker pa se je pristop izkazal za zelo spornega v Svetu, saj države članice nerade dovolijo posege v svojo nacionalno davčno zakonodajo; ker zato ni primerno, da bi zanemarili drugačne možnosti;

V.

ker je pomembno, da pogajanja o tem pomembnem zakonodajnem aktu hitro napredujejo, da se sektorju fundacij zagotovi ta novi instrument, ki ga očitno težko pričakujejo;

1.

spodbuja države članice, naj izkoristijo priložnost za hitro in obsežno uvedbo statuta z vsemi zagotovili o preglednosti, s katerim bi odpravili ovire za čezmejne dejavnosti fundacij ter spodbudili ustanavljanje novih fundacij za potrebe ljudi, ki prebivajo na ozemlju Unije, ali za izvajanje javnokoristnih dejavnosti ali dejavnosti splošnega interesa; poudarja, da bi uvedba takega statuta pripomogla k vzpostavitvi evropskega državljanstva, istočasno pa bi bilo treba načrtovati statut evropskega združenja;

2.

poudarja, da bi moral statut evropske fundacije prispevati k razvoju resnično evropske kulture in identitete;

3.

opozarja, da bi z evropskimi fundacijami sicer ustvarili novo pravno obliko, a je njihovo izvajanje predvideno prek obstoječih struktur v državah članicah;

4.

pozdravlja, da statut določa minimalne standarde za preglednost, odgovornost, nadzor in uporabo denarnih sredstev, ki lahko državljanom in darovalcem služijo kot neke vrste znak kakovosti ter tako okrepijo zaupanje v statut evropske fundacije in spodbudijo razvoj dejavnosti EU v korist vseh njenih državljanov;

5.

opozarja na potencial fundacij pri zagotavljanju delovnih mest za mlade, med katerimi brezposelnost dosega skrb zbujajoče ravni;

6.

poziva, naj se v uredbi določi, da je za zagotovitev doslednega spoštovanja statuta pri poslovodenju pristojna država, katere finančna pravila veljajo za fundacijo;

7.

ugotavlja, da možnost združitve obstoječih evropskih fundacij še ni urejena;

8.

opozarja, da morajo biti za podkrepitev zaupanja v evropske fundacije osrednja merila njihova trajnost, resnost in sposobnost preživetja ter učinkovitost njihovega nadzora, zato Svet poziva, naj upošteva naslednja priporočila in spremembe:

Dopolnitev 1

Predlog uredbe

Uvodna izjava 15 a (novo)

Dopolnitev 2

Predlog uredbe

Uvodna izjava 18

Dopolnitev 3

Predlog uredbe

Člen 2 – točka 1

Dopolnitev 4

Predlog uredbe

Člen 2 – točka 2

Dopolnitev 5

Predlog uredbe

Člen 2 – točka 5

Dopolnitev 6

Predlog uredbe

Člen 4 – odstavek 2 – točka b a (novo)

Dopolnitev 9

Predlog uredbe

Člen 5 – odstavek 2 – pododstavek 2 – uvodno besedilo

Dopolnitev 7

Predlog uredbe

Člen 5 – odstavek 2 – pododstavek 2 – točka s a (novo)

Dopolnitev 8

Predlog uredbe

Člen 5 – odstavek 2 – pododstavek 2 – točka s b (novo)

Dopolnitev 10

Predlog uredbe

Člen 5 – odstavek 2 a (novo)

Dopolnitev 11

Predlog uredbe

Člen 6

Dopolnitev 12

Predlog uredbe

Člen 7 – odstavek 2

Dopolnitev 13

Predlog uredbe

Člen 7 – odstavek 2 – pododstavek 1 a (novo)

Dopolnitev 14

Predlog uredbe

Člen 12 – odstavek 2

Dopolnitev 15

Predlog uredbe

Člen 15 – odstavek 2 – točka d a (novo)

Dopolnitev 16

Predlog uredbe

Člen 15 – odstavek 3

Dopolnitev 17

Predlog uredbe

Člen 17 – odstavek 1

Dopolnitev 18

Predlog uredbe

Člen 18 – odstavek 3

Dopolnitev 19

Predlog uredbe

Člen 20 – odstavek 1

Dopolnitev 20

Predlog uredbe

Člen 23 – odstavek 1 – točka g

Dopolnitev 21

Predlog uredbe

Člen 23 – odstavek 2 a (novo)

Dopolnitev 22

Predlog uredbe

Člen 32 – odstavek 1

Dopolnitev 23

Predlog uredbe

Člen 32 – odstavek 3

Dopolnitev 24

Predlog uredbe

Člen 34 – odstavek 2

Dopolnitev 25

Predlog uredbe

Člen 34 – odstavek 4

Dopolnitev 26

Predlog uredbe

Člen 34 – odstavek 5

Dopolnitev 27

Predlog uredbe

Člen 35

Dopolnitev 28

Predlog uredbe

Člen 37 – odstavek 2 – točka e a (novo)

Dopolnitev 29

Predlog uredbe

Člen 37 – odstavek 5 – pododstavek 2

Dopolnitev 30

Predlog uredbe

Člen 38 – odstavek 2 – pododstavka 1 in 2

Dopolnitev 31

Predlog uredbe

Člen 38 – odstavek 2 – pododstavek 3

Dopolnitev 32

Predlog uredbe

Člen 38 – odstavek 3

Dopolnitev 33

Predlog uredbe

Člen 44 – odstavek 2

Dopolnitev 34

Predlog uredbe

Člen 45

9.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

26.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 75/24

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. septembra 2012 z naslovom „Modra rast: možnosti za trajnostno rast v morskem in pomorskem sektorju“ (COM(2012)0494),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 11. septembra 2012 z naslovom „Napredek celostne pomorske politike EU“ (COM(2012)0491) in spremljajočega delovnega dokumenta služb Komisije (SWD(2012)0255),

—

ob upoštevanju Limassolske izjave z dne 8. oktobra 2012 o morski in pomorski agendi za rast in delovna mesta,

—

ob upoštevanju konvencije Združenih narodov o mednarodnem pomorskem pravu (UNCLOS), ki je začela veljati 16. novembra 1994,

—

ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za pomorsko prostorsko načrtovanje in celostno upravljanje obalnih območij (COM(2013)0133),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 31. oktobra 2012 z naslovom „Pregled politik, zakonodaje in pobud EU v zvezi z morskimi odpadki“ (SWD(2012)0365),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 29. avgusta 2012 z naslovom „Znanje o morju 2020: od kartiranja do oceanskega napovedovanja“ (COM(2012)0473),

—

ob upoštevanju bele knjige Komisije z dne 28. marca 2011 z naslovom „Načrt za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu“ (COM(2011)0144),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. junija 2010 z naslovom „Evropa, prva svetovna turistična destinacija – nov okvir evropske turistične politike“ (COM(2010)0352),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. januarja 2009 z naslovom „Sporočilo in akcijski načrt za vzpostavitev evropskega prostora za pomorski prevoz brez meja“ (COM(2009)0010),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. oktobra 2007 z naslovom „Celostna pomorska politika za Evropsko unijo“ (COM(2007)0575),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 7. junija 2006 z naslovom „Prihodnji pomorski politiki Unije naproti: evropska vizija za oceane in morja“ (COM(2006)0275),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2011 o Evropi, prvi svetovni turistični destinaciji – nov okvir evropske turistične politike (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. oktobra 2010 o celostni pomorski politiki (CPP) – ocena dosedanjega napredka in novi izzivi (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. maja 2010 o strateških ciljih in priporočilih za pomorsko prometno politiko EU do leta 2018 (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2008 o regionalnih razvojnih vidikih vpliva turizma na obalne regije (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2008 o celostni pomorski politiki za Evropsko unijo (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. julija 2007 o prihodnji pomorski politiki Evropske unije: evropska vizija za oceane in morja (6),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 20. marca 2013 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Modra rast: možnosti za trajnostno rast v morskem in pomorskem okolju,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 31. januarja 2013 o Modri rasti: možnosti za trajnostno rast v morskem in pomorskem okolju,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem in mnenj Odbora za regionalni razvoj in Odbora za ribištvo (A7-0209/2013),

A.

ker več kot 70 % zemeljskega površja prekrivajo oceani in morja, ki lahko imajo ključno vlogo pri obravnavanju dolgoročnih izzivov, s katerimi se sooča EU, kot so podnebne spremembe in svetovna konkurenčnost;

B.

ker je v EU šest glavnih obalnih območij (Atlantik, Severno morje, Baltsko morje, Črno morje, Sredozemlje in najbolj oddaljene regije), ki se razlikujejo po ozemeljskih virih in vrstah dejavnosti, ki se tam opravljajo;

C.

ker približno polovica prebivalstva Evrope živi vzdolž 89 000 kilometrov dolge evropske obale in ker je torej pomembno, da regionalne in lokalne oblasti pri izvajanju javnih politik upoštevajo ta demografski pritisk;

D.

ker se pričakuje, da se bo zaradi tehnološkega napredka in iskanja novih virov trajnostne rasti obseg pomorskega gospodarstva do leta 2020 povečal na 590 milijard EUR, število delovnih mest v sektorju pa se bo povečalo na skupaj 7 milijonov;

E.

ker bo pričakovano povečanje človeške dejavnosti potekalo v občutljivem morskem okolju, v katerem je le 10 % morskih habitatov in 2 % morskih vrst zdravih, kar kaže na to, da pomorske gospodarske dejavnosti ne bi smele spodkopavati trajnosti morskega okolja;

F.

ker so naložbe v naravni in človeški kapital nujne za spopadanje s sedanjimi izzivi, med katerimi so predvsem gospodarska in socialna trajnost človeških dejavnosti, dobro ekološko stanje, prilagajanje podnebnim spremembam za boj proti eroziji obale in zakisljevanju oceanov ter ohranjanje biotske raznovrstnosti, pri čemer je treba upoštevati, da so zdravi in produktivni ekosistemi nujni za razvoj trajnostnega in konkurenčnega modrega gospodarstva;

G.

ker so okoljski vplivi osrednjih območij modre rasti po velikosti in obsegu zelo negotovi in potencialno škodljivi glede na naše omejeno poznavanje velike kompleksnosti morskih ekosistemov, zaradi česar se morajo odločitve na tem področju ravnati po previdnostnem načelu, zapisanem v členu 191(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU);

H.

ker je treba politiko upravljanja obalnih območij in pomorsko politiko vključiti v splošni okvir programskega obdobja 2014–2020, pa tudi v prizadevanja za doseganje ciljev, določenih v strategiji Evropa 2020;

I.

ker mora doseganje cilja za pametno, trajnostno in vključujočo rast na obalnih in otoških območjih temeljiti na natančni analizi sistemskih in strukturnih omejitev, značilnih za takšna območja;

J.

ker je sistem otoških območij EU z vidika pomorskega prometa podvržen precej višjim stroškom v primerjavi z ostalimi obalnimi območji EU;

K.

ker sezonska narava turizma močno vpliva na razvoj obalnih in otoških območij in ker je treba pripraviti priložnostno strategijo za odpravo tega pojava;

L.

ker je potrebno usklajevanje med makroregionalnimi strategijami in ustreznimi akcijskimi načrti za morske bazene Unije;

M.

ker je to poročilo načrt Parlamenta za nadaljevanje modre rasti;

1.

pozdravlja sporočilo Komisije o modri rasti, ki predstavlja pomorsko razsežnost strategije „Evropa 2020“ in jasno kaže na potencial pomorskega gospodarstva za ustvarjanje pametne, trajnostne in vključujoče rasti ter priložnosti za delovna mesta;

2.

pozdravlja poročilo Komisije o napredku celostne pomorske politike; znova izraža podporo celostni pomorski politiki ter poudarja, da je spodbujanje te politike še vedno temeljni način za pospeševanje modre rasti;

3.

ugotavlja, da bodo imeli v prihodnje morja in oceani v vedno večji meri ključno vlogo v svetovni gospodarski rasti; meni, da bo strategija modre rasti kot del celostne pomorske politike spodbudila razvoj sinergij in usklajenih politik ter tako ustvarjala evropsko dodano vrednost ter prispevala k ustvarjanju delovnih mest v pomorskem sektorju;

4.

meni, da morajo za povečanje konkurenčnosti pomorskih gospodarskih sektorjev Unije na svetovnem trgu lokalne, regionalne, nacionalne in evropske oblasti ustvariti potrebne pogoje za trajnostno rast, in sicer z vzpostavitvijo sistemov za pomorsko prostorsko načrtovanje, posodabljanjem infrastrukture, ustvarjanjem dostopa do poklicnih znanj in spretnosti ter z zagotavljanjem finančnih sredstev; poudarja potrebo po izmenjavi informacij in primerov najboljše prakse med različnimi ravnmi oblasti z oblikovanjem posebne platforme na ravni EU;

5.

ugotavlja, da bo zagotavljanje ustreznih finančnih sredstev izziv za mala in srednja podjetja (MSP), ki poslujejo v sektorjih modre rasti, in zato pozdravlja pobude, kot so nova pravila EU za sklade tveganega kapitala, ki bodo MSP olajšala dostop do finančnih sredstev;

6.

meni, da je v času, ko države članice zmanjšujejo javne naložbe, nujno potrebno, da razvojne politike in predvsem dragi projekti, kot so projekti prometne, energetske in telekomunikacijske infrastrukture, dobijo ustrezna sredstva v programskem obdobju 2014–2020 in po njem; poziva države članice, naj razpoložljive finančne instrumente in evropsko financiranje usmerijo v projekte modrega gospodarstva;

7.

poudarja, da je treba zlasti v naslednjem večletnem finančnem okviru 2014–2020 upoštevati posebne potrebe držav članic, ki so prejele finančno pomoč in se soočajo z vse večjimi težavami pri izvajanju dragih projektov, ter potrebe najbolj oddaljenih in otoških regij, ki se zaradi svoje odmaknjenosti in naravnih značilnosti soočajo s strukturnimi ovirami;

8.

upošteva razmere, do katerih je prišlo zaradi gospodarske krize in socialnih stisk, ki so prizadele številna ozemlja, zlasti pa otoška območja, predvsem v Sredozemlju in na območjih, ki so precej oddaljena od celinskega ozemlja; poudarja, da so otoki zaradi svoje oddaljenosti od enotnega trga izpostavljeni pojavom gospodarske in industrijske stagnacije ter upadanja števila prebivalstva, ki jih morajo institucije EU obravnavati s posebnimi ukrepi; zato poziva Komisijo, naj razmisli o vzpostavitvi prostih con, saj bi lahko s tem instrumentom, ki prispeva k zmanjšanju davčnih obremenitev in privablja neposredne tuje naložbe, zaustavili recesijsko spiralo, ki je prizadela otoška območja in ki onemogoča njihovo rast in razvoj;

9.

poudarja vlogo strategij za morske bazene pri pospeševanju regionalnega razvoja ter ekonomske, teritorialne in socialne kohezije, oživljanju evropskega gospodarstva, spodbujanju vključujoče rasti, ustvarjanju zelenih delovnih mest ter varovanju morske in obalne biotske raznovrstnosti; poziva, naj se take strategije, ki so povezane s sedanjimi in prihodnjimi makroregionalnimi strategijami, učinkovito izvajajo za vse evropske morske bazene ter naj bodo za njihovo izvajanje dodeljena primerna finančna in upravna sredstva EU in iz drugih virov; meni, da je treba okrepiti vlogo regij pri oblikovanju strategij za morske bazene; v zvezi s tem priznava prispevek teritorialnega in čezmejnega sodelovanja k reševanju težav, s katerimi se soočajo obalne in pomorske regije;

10.

pozdravlja napredek, dosežen v zvezi z izvajanjem strategij EU za regijo Baltskega morja in atlantsko regijo, ter znova izraža zahtevo, naj Komisija opredeli strategijo EU za črnomorsko regijo;

11.

poziva k močni podpori Evropske unije in držav članic za ustanavljanje regijskih in čezmejnih pomorskih grozdov; poudarja strateški pomen, ki ga imajo kot središča odličnosti za gospodarske dejavnosti, povezane z modro rastjo; meni, da bo njihov razvoj spodbudil širjenje znanja in dobre prakse, ustvaril sinergije med sektorji modrega gospodarstva in povečal privlačnost za naložbe;

12.

opozarja na neločljive povezave med modro rastjo in podnebnimi spremembami ter poudarja, da morajo biti vse pomorske dejavnosti skladne s strategijo EU o prilagajanju podnebnim spremembam, kar bo prispevalo, da bo Evropa postala bolj odporna na podnebne spremembe;

13.

zlasti poudarja, da povečana gospodarska dejavnost, povezana z modro rastjo, ne sme biti v škodo morskim in obalnim ekosistemom, ki so izjemno občutljivi in so med prvimi, ki jih prizadenejo učinki podnebnih sprememb; poudarja, da mora biti modra rast združljiva z okoljskimi cilji in ekosistemskim pristopom okvirne direktive o morski strategiji ter z direktivo o strateški okoljski presoji, pri čemer opominja, da se je treba v primeru negotovosti ravnati po previdnostnem načelu; poudarja, da bi morale vse gospodarske dejavnosti, povezane z modro rastjo, zagotavljati varnost in zaščito pomorskega prostora;

14.

je zaskrbljen zaradi okoljskega vpliva morskih odpadkov v vseh evropskih morskih bazenih ter poziva Komisijo in države članice, naj se osredotočijo na popolno izvajanje in izvrševanje ustreznih direktiv EU, kot so direktive o ravnanju z odpadki, pristaniških zmogljivostih za sprejem ladijskih odpadkov, kakovosti vode in morski strategiji;

15.

poudarja, da bi morale vse pomorske dejavnosti, vključno s tistimi, ki potekajo v okviru celostne pomorske politike, potekati v skladu s Konvencijo ZN o pomorskem pravu (UNCLOS); poudarja potrebo po skupnem pristopu EU k raziskovanju, izkoriščanju, ohranjanju in upravljanju morskih naravnih virov, kar zagotavlja učinkovito in varno razmejitev izključnih ekonomskih con med državami članicami EU in tretjimi državami v skladu z mednarodnim pravom;

16.

v zvezi s tem poudarja, da vsi subjekti, ki vlagajo v pomorska območja, potrebujejo pravno varnost, in se zavzema za nove spodbude za boljše izkoriščanje izključnih ekonomskih con držav članic;

17.

pozdravlja zakonodajni predlog Komisije za pomorsko prostorsko načrtovanje in celostno upravljanje obalnih območij kot nujna ukrepa za upravljanje rastočega števila pomorskih in obalnih dejavnosti ter varovanje morskega okolja, zagotovitev ubranega soobstoja dejavnosti in preprečevanje sporov glede uporabe obalnih in pomorskih območij; meni, da je treba v tem okviru dati prednost ekosistemskemu pristopu k upravljanju človeških dejavnosti na obali in morju;

18.

ugotavlja, da bo pomorsko prostorsko načrtovanje po pričakovanjih zmanjšalo poslovne stroške in izboljšalo naložbeno ozračje, medtem ko bo celostno upravljanje obalnih območij olajšalo usklajevanje dejavnosti v obalnem območju in na splošno izboljšalo upravljanje obalnih območij;

19.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da se bodo primeri najboljše prakse razširjali in da bodo pripravljalne dejavnosti na tem področju pripeljale do novih spoznanj, saj med državami članicami obstajajo velike razlike v razvoju sistemov upravljanja pomorskih in obalnih območij; vseeno meni, da je na tem področju potreben prilagojen pristop, da bi državam članicam pustili možnost izvajanja evropskih smernic o pomorskem in obalnem prostorskem načrtovanju ob upoštevanju lokalnih posebnosti in potreb v povezavi z lokalnimi organi;

20.

meni, da je treba okrepiti povezovanje projektov za kopno in morje v prostorskem načrtovanju, da se zagotovi stalnost človeških dejavnosti in logistične verige ter povezovanje obalnih območij z njihovim zaledjem; meni, da bi to pripomoglo k odpravi dojemanja obale kot meje;

21.

poudarja, da vrzeli v znanstvenih spoznanjih o pomorskih dejavnostih in njihovem okolju pomenijo oviro za prostorsko načrtovanje, in poudarja pomen pobude „Znanje o morju 2020“ ter njenih posebnih ciljev, kot je kartiranje evropskega morskega dna do leta 2020; meni, da bi moralo biti morsko dno enotno kartirano, da bi do informacij lahko dostopali zainteresirani evropski organi, zlasti raziskovalna središča, univerze in javne ustanove;

22.

poziva Komisijo, naj državam članicam pomaga izvajati načrte za kartiranje in spremljanje ladijskih razbitin in potopljenih arheoloških najdišč, ki so pomemben del zgodovinske in kulturne dediščine Unije; poudarja potrebo po spodbujanju razumevanja in preučevanju takšnih najdišč ter pomoči za preprečitev njihovega plenjenja, s čimer bi omogočili, da se najdišča ustrezno ohranijo;

23.

meni, da bi skupni obseg zaposlovanja v modrem gospodarstvu lahko presegel ocenjeno število 7 milijonov delovnih mest do leta 2020, če bo le-to podprto s politikami usposabljanja, ki naj bi zagotovile navzočnost mobilne delovne sile z zadostnimi znanji in spretnostmi ter izkušnjami;

24.

znova poziva k bistvenemu izboljšanju delovnih, zdravstvenih in varnostnih pogojev v pomorskih poklicih; spodbuja Komisijo in države članice, naj okrepijo prizadevanja na tem področju za povečanje zanesljivosti poklicnih poti in tako izboljšajo privlačnost poklicev v modrem gospodarstvu in povezanih sektorjih;

25.

poudarja, da je treba z ustreznimi sredstvi izboljšati delovne razmere za pomorščake, vključiti konvencijo Mednarodne organizacije dela o delovnih standardih v pomorstvu v zakonodajo Unije ter predlagati program za kvalifikacijo in usposabljanje pomorščakov, zlasti za zaposlovanje mladih, vključno s tistimi iz tretjih držav;

26.

poziva Komisijo, naj pozorno spremlja in podpira prizadevanja na regionalni ravni za oceno znanj in spretnosti ter poklicev, po katerih bo povpraševanje v sektorjih modrega gospodarstva, in zagotovi, da bodo pobude, kot je „Evropska panorama spretnosti“, odražale potrebe modrega gospodarstva;

27.

meni, da bi morala Komisija skupaj z državami članicami pripraviti akcijski načrt za spodbujanje poklicev, neposredno ali posredno povezanih z modrim gospodarstvom, da bi vanje pritegnila ljudi;

28.

poziva Komisijo, naj spodbuja pobude za pospeševanje mobilnosti delavcev med gospodarskimi sektorji in državami članicami, kot je večletni akcijski program za izmenjave študentov, učiteljev in mladih strokovnjakov po vzoru programa Erasmus; podpira sodelovanje med podjetji in ponudniki usposabljanja s ciljem priprave diplomantov na delovna mesta na novih področjih;

29.

poziva Komisijo, naj sodeluje s predstavniki pomorskega gospodarskega sektorja in ponudniki usposabljanja pri ustanovitvi in financiranju „evropskih sektorskih svetov za zaposlovanje ter znanja in spretnosti“ za vodenje evidence o delovnih mestih, spremembah v potrebnih znanjih in spretnostih ter povezanih potrebah po usposabljanju;

30.

poziva Komisijo, naj po vzoru programa Erasmus pripravi pobudo, namenjeno spodbujanju mobilnosti raziskovalcev, zlasti na obalnih območjih, ki se bo izrecno nanašala na področje turizma, energetike in biotehnologije in se bo prvenstveno izvajala v obdobjih zunaj turistične sezone, da bi na trajnosten način obravnavali vplive človeka na vse bolj občutljive ekosisteme in obenem izboljšali uporabo infrastrukturnih virov obalnih in otoških območij;

31.

ugotavlja, da so raziskovalne zmogljivosti EU na pomorskih področjih na svetovni ravni, in poudarja njihov pomen za utemeljeno oblikovanje politike in poslovne dejavnosti na podlagi inovacij, hkrati pa opaža težave, ki jih imajo poslovne dejavnosti pri trženju rezultatov raziskav;

32.

poudarja, da bi program Obzorje 2020 s preprostejšimi postopki in boljšo podporo inovacijam lahko zagotovil pomembno pomoč pri morskih in pomorskih raziskavah za krepitev uvajanja inovacij na trg, pri čemer bi bilo mogoče izhajati iz izkušenj iz projektov v okviru „Oceana prihodnosti“;

33.

poziva Komisijo, naj do leta 2014 posodobi svojo Evropsko strategijo za morsko in pomorsko raziskovanje s predlogi konkretnih ukrepov za izboljšanje sinergij in razširjanje strokovnega znanja med raziskovalci v EU;

34.

ugotavlja, da so le zdravi morski ekosistemi lahko osnova za trdno in trajnostno modro gospodarstvo; poziva Komisijo, naj še naprej raziskuje skupne učinke človekove uporabe morskega okolja in pomorskih dejavnosti v vseh sektorjih;

35.

poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezno dolgoročno spremljanje okolja in izvaja raziskave o sistemih zgodnjega opozarjanja;

36.

poudarja pomen projektov, kot je Evropska mreža za pomorsko opazovanje in podatke (EMODNET), za lažjo izmenjavo in dostopnost podatkov iz raziskav;

37.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ladijski promet v državah EU še vedno ovira upravna in carinska birokracija, ki ogroža vizijo o evropskem pomorskem prometnem prostoru in preprečuje rast te gospodarske panoge, zlasti pomorske kabotaže in morskih avtocest; meni, da je treba zagotoviti pripravo enotnih predpisov o pomorskem prometu znotraj Skupnosti, ki so nujno potrebni za zagotavljanje prostega pretoka blaga in oseb v vodah Skupnosti;

38.

je zadovoljen z uspehom pilotnega programa „Modri pas“ in poziva Komisijo, naj pripravi potrebne zakonodajne predloge za oblikovanje modrega pasu pred koncem leta 2013, vključno s potrebno revizijo carinskega zakonika EU;

39.

poudarja, da bo spodbujanje pomorskega prometa prispevalo ne le h gospodarski rasti in zaposlovanju, temveč tudi k doseganju cilja, določenega v beli knjigi „Načrt za enotni evropski prometni prostor“, da bi se 50 % cestnega tovornega prometa do leta 2050 preneslo na železniški in vodni promet;

40.

poudarja, da je treba razširiti vloge pomorskih avtocest kot glavnih evropskih koridorjev in poudarja, da je vzpostavitev nepretrganih prevoznih verig za potnike in tovor v različnih vrstah prevoza bistveno za zagotovitev dolgoročne konkurenčnosti evropskega pomorskega prometa; poziva Komisijo, naj objavi sporočilo o napredku, razvoju in prihodnosti morskih avtocest; meni, da bi morali biti večji otoki v celoti vključeni v morske avtoceste, s čimer bi izboljšali njihovo dostopnost in povečali konkurenčnost njihovega gospodarstva;

41.

poudarja, da je pomorska varnost bistvenega pomena za trajnostno spodbujanje pomorskega prometa, trajnostno gospodarsko rast, zaposlovanje v pomorstvu in trajnostne okoljske standarde v tem sektorju; poudarja, da bi bilo treba načelo preprečevanja uporabljati za predvidevanje novih tveganj in preprečevanje vseh vrst nesreč v pomorskem prometu; ugotavlja, da je treba o tem vprašanju sprejeti ukrepe v EU, pa tudi na mednarodni ravni, zlasti v Mednarodni pomorski organizaciji;

42.

poudarja, da se zaradi izvajanja tretjega svežnja zakonodajnih ukrepov o pomorski varnosti izboljšujejo kakovost evropskih zastav, delo klasifikacijskih zavodov, nadzor v pristaniščih, spremljanje pomorskega prometa, preiskovanje nesreč in zaščita žrtev; poziva države članice, naj pospešijo učinkovito izvajanje tega zakonodajnega paketa;

43.

poudarja, da bi morala pomorska prometna politika upoštevati vse pomembne ekonomske, okoljske in javnozdravstvene pomisleke; poziva Komisijo, naj tesno spremlja učinek skladnosti sektorja pomorskega prometa EU z okoljskimi in javnozdravstvenimi zahtevami ter naj po potrebi predlaga specifične ukrepe, ki bodo izničili negativne posledice za njegovo konkurenčnost; ugotavlja, da bi morale zakonske zahteve v zvezi z razrezom ladij in vsebnostjo žvepla v ladijskih gorivih zagotoviti visoko raven varovanja okolja, hkrati pa zagotoviti uresničevanje cilja preusmeritve prometa s cest na morje v skladu s cilji unije na področju podnebnih sprememb;

44.

poziva Komisijo in države članice, naj bistveno okrepijo svoja prizadevanja za sklenitev mednarodnega sporazuma o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov iz pomorskega prometa ob upoštevanju naraščajočega vpliva emisij toplogrednih plinov z ladij;

45.

poudarja, da imajo lahko okolju prijazna goriva, kot je utekočinjeni zemeljski plin, pomembno vlogo pri doseganju cilja zmanjšanja emisij CO2 iz goriv v pomorskem prometu v EU za vsaj 40 % do leta 2050;

46.

poudarja, da je treba podpreti razvoj učinkovitih in trajnostnih pristaniških storitev in infrastrukture, ki se lahko spopadajo z izzivi pričakovanega povečanja pomorskega prometa, pa tudi zmanjšanje okoljskih obremenitev in hrupa, preusmeritev prometa s kopnega na morje ter zagotavljanje nemotenega pretoka potnikov in tovora med različnimi vrstami prevoza; podpira možnost, da se v evropskih pristaniščih sočasno razvijajo dejavnosti popravila in razgradnje plovil;

47.

opozarja na možnost vzpostavitve logističnih platform, ki bi služile lažjemu prevozu blaga med Evropo in drugimi svetovnimi gospodarstvi; poudarja strateški pomen pomorskega prometa ter povezav med najbolj oddaljenimi regijami in drugimi celinskimi območji;

48.

poudarja, da ima ladjedelniška industrija EU potencial za povečanje svojega prispevka k rasti in zaposlovanju z izkoriščanjem priložnosti, ki izhajajo iz povpraševanja po „čistih ladjah“ (večja energetska učinkovitost in zmanjšanje emisij SOx in NOx) in tudi po plovilih in strukturah, primernih za gradnjo, instalacijo in upravljanje vetrnih elektrarn na morju; poziva ladjedelniško industrijo EU, naj izkoristi to priložnost, predvsem glede na pričakovano povečanje prevoza po morju na kratkih razdaljah vzdolž obale EU;

49.

poziva Svet, naj s Parlamentom doseže dogovor o sprejetju uredbe, ki bo omogočala odstranjevanje plovil na način, ki spoštuje okolje in delovne pogoje delavcev, ter tako ladjedelniški industriji EU omogoči konkurenčnejše recikliranje materialov;

50.

poziva Komisijo, naj olajša izvajanje strategije „LeaderSHIP 2020“ s podpiranjem opredeljenih ukrepov za obravnavo izzivov, s katerimi se sooča evropska ladjedelniška industrija, kot so dostop do financiranja, znanja in veščine ter mednarodna konkurenčnost;

51.

poziva države članice, naj ob neposrednem sodelovanju lokalnih in regionalnih oblasti ter organizacij civilne družbe podprejo pobude za razvoj in posodabljanje trajnostne turistične infrastrukture – s posebnim poudarkom na potrebah invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo – ter naj si vsestransko prizadevajo za odpravo birokracije in pomanjkanja preglednosti v sektorju, pri tem pa naj spoštujejo okoljsko zakonodajo;

52.

poziva, naj se spodbuja in ohranja turizem kot gonilo rasti in ustvarjanja delovnih mest na obalnih območjih; meni, da je za razvoj vsakršne oblike turizma v obalnih regijah bistveno zdravo okolje, zato je treba narediti vse potrebno za njegovo varstvo; poudarja potrebo po trajnostni infrastrukturi za ustvarjanje novih oblik turizma, zlasti za turistične sektorje z visokimi možnostmi za rast, kot so ekološko-kmetijsko-ribiški turizem in trajnostni vodni športi; pozdravlja pobude za spodbujanje strategij čezmejnega turizma v pomorskih bazenih.

53.

poudarja, da so erozija evropske obale, zaščita okoljske in živalske dediščine Evrope ter izboljšanje kakovosti vode še vedno pomembna vprašanja, ki se jih je treba lotiti; zato poudarja potrebo po ustreznem vlaganju v ta območja za razvoj trajnostnega in kakovostnega kopališkega in potapljaškega turizma;

54.

poudarja, da je treba ukrepe za izkoriščanje in razvoj obalne, pomorske in morske dediščine načrtovati vzporedno z ukrepi za njeno varovanje in ohranjanje;

55.

opozarja na pomen ustanavljanja ali posodabljanja specializiranih visokih šol (za upravljanje in ekonomiko turističnih podjetij, za poklice v turizmu, pomorske visoke šole, kuharske šole itd.) ter izboljšanja ponudb usposabljanja za povečanje kakovosti turističnih storitev in proizvodov, uporabe novih tehnologij in prilagojenosti na podnebne spremembe;

56.

poudarja, da je treba poenostaviti postopke za izdajo vizumov, zmanjšati s tem povezane stroške in omogočiti izdajo vizumov za večkratni vstop obiskovalcem iz tretjih držav, zlasti iz držav BRIK; poziva Komisijo, naj preišče in nemudoma uvede nove „pametne“ načine izdajanja turističnih vizumov za povečanje dohodnih turističnih tokov;

57.

poudarja, da je sektor križarjenj pomemben gospodarski vir za evropska pristanišča in sosednje lokalne skupnosti, ki je hkrati bistvenega pomena za razvoj in uporabo energetsko učinkovitejših ladij z manjšimi emisijami; spodbuja načrtovanje privlačnih turističnih programov, zasnovanih za večjo kakovost subjektivne izkušnje obiskovalcev s poudarjanjem pomorskega, kulturnega in zgodovinskega pomena pristaniških destinacij;

58.

poziva Komisijo, naj pospeši prizadevanja za krepitev konkurenčnosti evropskih pristanišč s podpiranjem in usklajevanjem zmogljivosti pristaniške infrastrukture in nadgradnjo njihovih storitev (npr. z uskladitvijo s schengenskimi zahtevami), da bi evropska pristanišča postala privlačnejša za ladje za križarjenje in koristnejša za lokalne in ribiške skupnosti, s čimer bi omogočili večjo raznolikost njihovih dejavnosti; poziva Komisijo, naj upošteva posebnosti pristanišč v otoških in najbolj oddaljenih regijah;

59.

poziva, naj projekti posodabljanja in širjenja pristanišč obvezno vključujejo opremljanje potniških terminalov in novih potniških ladij z napravami za pomoč osebam z zmanjšano gibljivostjo;

60.

ponovno poudarja pomen obalnega in morskega potniškega prometa, predvsem s trajekti in ladjami za križarjenje, in opozarja na začetek veljavnosti Uredbe (EU) št. 1177/2010 o pravicah potnikov med potovanjem po morju, ki bi morala prispevati k izboljšanju kakovost pomorskega turizma; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj uvede kampanjo za izboljšanje kakovosti potniških ladij in ladij za križarjenje ob upoštevanju pravic potnikov ter naj jo utemelji na najboljši praksi prevoznikov;

61.

poudarja pomen rekreacijske plovbe in vodnih športov za pomorski turizem; poziva Komisijo, naj v okviru svojega naslednjega sporočila o pomorskem turizmu preuči socialni in gospodarski vpliv tega sektorja, možnosti za uskladitev in poenostavitev pravil na ravni EU, ki urejajo izdajo obratovalnih dovoljenj, navigacijske in obratovalne pogoje, varnostne zahteve ter vzdrževanje in popravila jaht ter vzajemno priznavanje poklicnih kvalifikacij v tem sektorju;

62.

poudarja pomen kopališkega turizma kot posebnosti nekaterih evropskih obmorskih regij; poziva Komisijo, naj opravi oceno učinka, s katero naj preveri, ali bi lahko Direktiva 2006/123/ES negativno vplivala na MSP v tem sektorju, ter naj po potrebi predlaga ukrepe za omilitev tega vpliva in zagotovitev, da se bodo pri uporabi direktive upoštevale posebnosti te poklicne dejavnosti;

63.

poziva Komisijo, naj države članice, regije, avtonomne skupnosti in ostale zainteresirane strani na obalnih in otoških območjih spodbudi k oblikovanju in sistemskemu izvajanju pobude v zvezi s „starimi trgovskimi potmi“, ki jo je Parlament sprejel v okviru razprav o proračunu za leto 2013, tako na ravni sredozemskega bazena kot tudi na ravni drugih evropskih bazenov, zlasti zavoljo povečanja raznovrstnosti turističnih proizvodov in izboljšanja zunajsezonske ponudbe;

64.

poziva Komisijo, naj vključi trajnostni pomorski, otoški in obalni turizem v povezane ukrepe in programe, kot so „EDEN – evropske destinacije odličnosti“ in programi „Calypso“, ter naj podpre pobude, ki spodbujajo diverzifikacijo oblik turizma, povezanih z obalnim, pomorskim in morskim prostorom, omilitev sezonske narave turističnih dejavnosti in delovnih mest ter prilagajanje na podnebne spremembe; v zvezi s tem meni, da bi povečanje raznovrstnosti turistične ponudbe lahko prispevalo k večji privlačnosti pomorskih regij in jim omogočilo preseganje tradicionalne oblike ponudbe, ki temelji na soncu, plaži in morju;

65.

poziva k promociji pomorskih letovišč, saj lahko to zmanjša sezonska nihanja in ustvari multiplikativni učinek za lokalna in regionalna gospodarstva z vključevanjem ribiških skupnosti in ustvarjanjem ravnovesja med gospodarsko rastjo in trajnostjo;

66.

poziva Komisijo, naj upošteva prispevek in vlogo lokalne kulture in gastronomije malih tradicionalnih proizvajalcev v razvoju evropskega obalnega turizma; meni, da je treba uporabljati in usklajevati obstoječe politike in orodja ter pripraviti nove programe in ukrepe, da bi spodbudili sinergije zlasti med malimi in srednjimi podjetji (MSP) v primarnem in terciarnem sektorju na obalnih območjih EU;

67.

poziva Komisijo, naj v „spletno opazovalnico turizma“ vključi razdelek, namenjen pomorskemu in obalnemu turizmu, kar bo zagotovilo povezave med raziskovalnimi inštituti, podjetji in javnimi organi z namenom spodbujanja tržnih raziskav, zagotavljanja v prihodnost usmerjenih informacij o razvoju ponudbe in povpraševanja podjetjem in javnim organom ter ustvarjanja ugodnejših poslovnih pogojev, hkrati pa bodo tako pridobljene informacije o povezavah med biotsko raznovrstnostjo, varovanjem podnebja in pobudami za trajnostni turizem;

68.

opozarja, da so podnebne spremembe ena od glavnih groženj za morsko biotsko raznovrstnost na svetovni ravni ter da morajo energetski vidiki strategije „modre rasti“ temeljiti na obnovljivih virih energije in energetski učinkovitosti;

69.

v zvezi s tem priznava pomen evropskih morij in oceanov za zanesljivost oskrbe z energijo v EU ter diverzifikacijo virov energije in dobavnih poti;

70.

opozarja na potencial vetrne energije na morju, energije plimovanja in valovanja in oceanske toplotne energije ter konvencionalnega energetskega sektorja na morju v smislu ustvarjanja trajnostnih delovnih mest v obalnih regijah, zmanjševanja emisij ter prispevka k srednjeročnim in dolgoročnim energetskim ciljem Evropske unije; poudarja, da bodo za izkoriščanje tega potenciala potrebne znatne naložbe, da bi lahko preuredili povezave z elektroenergetskim omrežjem in zagotovili prenosne zmogljivosti;

71.

poudarja, da predstavlja modra energija prednost za evropsko pomorsko gospodarstvo; poziva Komisijo in države članice, naj prispevajo k uresničenju potenciala modre energije z uporabo strategij za morske bazene, ob tem pa posebno pozornost posvetijo potencialu najbolj oddaljenih regij zaradi njihove lokacije in naravnih značilnosti;

72.

poziva Komisijo, naj dejavno podpira vodilno vlogo EU v svetu na tem področju z razvijanjem evropske industrijske strategije za modro energijo, kot je v preteklosti že naredila za druge sektorje;

73.

poziva Komisijo, naj v svojem naslednjem sporočilu na tem področju sprejme celovit pristop k razvoju morskih energetskih virov z izkoriščanjem sinergij med energijo vetra na morju in drugimi morskimi obnovljivimi viri energije; poudarja, da mora ta pristop ponuditi popolno in trajnostno mešanico virov ob upoštevanju previdnostnega načela in zagotavljanju pomorske varnosti in zaščite ter predvideti tudi vzpostavitev ustrezne infrastrukture za prenos energije, proizvedene na morju, do kopnega in povezavo s klasičnim elektroenergetskim omrežjem;

74.

poziva države članice, naj sodelujejo pri pospeševanju trajnostne gradnje severnomorskega odprtomorskega omrežja za obnovljive vire energije; poziva Komisijo, naj pripravi predlog za ustrezen regulativni okvir;

75.

poudarja, da bi moralo ribogojstvo in ribištvo prispevati k trajnostni proizvodnji hrane v vsej Uniji in k dolgoročni prehranski preskrbljenosti; meni, da bi morali spodbujati razvoj in inovacije v sektorju trajnostnega ribogojstva in predelave rib z zmanjšanjem birokracije in spodbujanjem zaposlitvenih možnosti v teh sektorjih ter tako izboljšati kakovost življenja na obalnih in podeželskih območjih;

76.

poudarja pomen razvoja trajnostnega ribogojstva za zmanjšanje prelova evropskih ribjih staležev in odvisnosti od uvoza rib iz tretjih držav, ki predstavlja več kot 60 % rib, porabljenih v EU;

77.

poudarja, da ribogojstvo v EU že zagotavlja 80 000 delovnih mest in ima potencial za pomembno izboljšanje gospodarstev obalnih skupnosti ob upoštevanju ocen ZN, da bo proizvodnja gojenih rib do leta 2019 presegla donos tradicionalnega ribištva;

78.

poziva Komisijo, naj v svojih naslednjih strateških smernicah za ribogojstvo v EU spodbuja odprtomorsko ribogojstvo, ki ga je mogoče uskladiti z modrimi energetskimi objekti za zmanjšanje pritiska pretirano intenzivnega ribogojstva na obalne ekosisteme in na druge dejavnosti; poudarja, da je treba v celostnih načrtih upravljanja držav članic poenostaviti upravno breme in zagotoviti dodeljevanje primernega prostora za razvoj teh dejavnosti;

79.

poudarja pomen prihodnjega Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, ki prvič združuje celostno pomorsko politiko in financiranje ribištva, ter Evropske investicijske banke za podporo trajnostnemu in okolju prijaznemu razvoju ribištva, ribogojstva in predelave rib in za diverzifikacijo dohodkov v ribiških skupnostih, ki so odvisne od teh sektorjev, zlasti v zvezi z malim priobalnim ribolovom, poklicnim usposabljanjem žensk in mladih ter privabljanjem novih podjetnikov v ta sektor;

80.

priznava, da je varovanje pomorskih meja Evrope izziv za države članice; meni, da so za uspešno modro gospodarstvo potrebne varne morske meje v Evropski uniji, da bi zagotovili varstvo morskega okolja, nadzor ribištva, boj proti nezakonitemu ribolovu in kazenski pregon; zato poudarja, da je pomembno vzpostaviti evropsko obalno stražo, ki bo usklajevala dejavnosti in nadzor na morju; poleg tega poudarja, da je pomembno krepiti pobude za regijsko sodelovanje v ribiškem sektorju;

81.

priznava obstoj ugodnih pogojev za ekstrakcijo rudnin iz morja; vseeno poudarja, da je okolje morskega dna s preostankom planeta povezano prek izmenjave snovi, energije in biotske raznovrstnosti, kar bi, če bi to izmenjavo prekinili, lahko povzročilo nepredvidljive spremembe v staležih rib in biotski raznovrstnosti;

82.

poziva Komisijo, naj posveti posebno pozornost okoljskim posledicam rudarjenja na morskem dnu, zlasti v zelo občutljivih morskih okoljih, podpre ustrezne raziskovalne projekte, uporabi previdnostno načelo ter v sodelovanju z organi tretjih držav, ki jih zadeva ta sektor, poskusi hitreje zapolniti obstoječe vrzeli v znanstvenih ugotovitvah;

83.

priznava, da učinkovitejša uporaba virov, skupaj z boljšimi politikami recikliranja, omogoča stroškovno učinkovitejši in bolj trajnosten pristop k zadovoljevanju naših potreb po rudninah kot intenzivno izkoriščanje podvodnih virov; obžaluje, da se zaradi pomanjkljivosti na področju recikliranja surovin in redkih zemljin povečuje količina odpadkov, in zato poziva k ukrepom za izboljšanje sektorjev recikliranja, ki bi bili alternativa pomorskemu rudarjenju; opozarja na dolgoročnejše priložnosti za zaposlovanje, ki jih ponuja ta alternativni pristop;

84.

priznava, da ima modra biotehnologija potencial za ustvarjanje visoko kvalificiranih zaposlitev in lahko veliko ponudi ključnim področjem, kot so zdravje, prehrana in inovacije; pozdravlja namero Komisije, da bo podprla raziskave in inovacije, potrebne za spodbujanje te dejavnosti na področju podjetništva;

85.

poudarja potencialni pomen morske biotske raznovrstnosti, zlasti v pretežno še neraziskanem globokem morju, za sektor modre biotehnologije, vendar opozarja na potrebo po previdnem raziskovanju tega zelo občutljivega ekosistema;

86.

poziva Komisijo, naj jasno opredeli vprašanja in izzive, povezane z modro biotehnologijo (na primer bionanotehnologijo, biomateriali in uvajanjem gensko spremenjenih rib, školjk in mikroorganizmov), in naj za odkrivanje, ocenjevanje in obvladovanje s tem povezanih okoljskih in zdravstvenih tveganj uporabi znanstveno utemeljen pristop na podlagi previdnostnega načela;

87.

poziva Komisijo, naj spodbuja partnerstva med zasebnim sektorjem in raziskovalnimi inštituti ter čezmejna partnerstva, kot je Evropski informacijski center za morsko biologijo, ker morska biotehnologija in dostop do morske biotske raznovrstnosti zahtevata znanstveno znanje ter kompleksno in drago opremo;

88.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

26.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 75/34

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti njenega člena 54,

—

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti njenega člena 3(3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. februarja 2009 o socialni ekonomiji (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2012 o statutu evropske zadruge glede udeležbe delavcev (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2013 s priporočili Komisiji o obveščanju zaposlenih in posvetovanju z njimi ter predvidevanju in upravljanju prestrukturiranja (3),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1435/2003 z dne 22. julija 2003 o statutu evropske zadruge (SCE) (4),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije 94/1069/ES z dne 7. decembra 1994 o prenosu malih in srednje velikih podjetij (5),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o prenosu malih in srednje velikih podjetij (6),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o spodbujanju zadrug v Evropi (COM(2004)0018),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o pobudi za socialno podjetništvo (COM(2011)0682),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zadrugah in prestrukturiranju (7),

—

ob upoštevanju priporočila ILO št. 193 o spodbujanju zadrug, ki so ga odobrile vlade vseh 27 sedanjih držav članic, resolucije Generalne skupščine OZN iz leta 2001 o zadrugah v človekovem razvoju in dejstva, da je OZN leto 2012 razglasila za mednarodno leto zadrug,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7-0222/2013),

1.

poudarja, da imajo zadruge in druga podjetja socialnega gospodarstva bistveno vlogo v evropskem gospodarstvu, zlasti v krizi, saj s povezovanjem dobičkonosnosti in solidarnosti ustvarjajo visokokakovostna delovna mesta, krepijo socialno, ekonomsko in regionalno kohezijo in ustvarjajo socialni kapital; poleg tega priznava, da bi za podjetja socialnega gospodarstva moral veljati jasnejši in skladnejši zakonodajni okvir, ki bi upošteval raznolikost ustanov socialnega gospodarstva in njihovih značilnosti;

2.

ugotavlja, da so v EU zadruge vse pomembnejše in da je med njimi približno 160 000 zadružnih podjetij, ki so v lasti 123 milijonov članov in zagotavljajo 5,4 milijona delovnih mest – vključno s približno 50 000 zadružnimi podjetji v industrijskem in storitvenem sektorju, ki zagotavljajo 1,4 milijona delovnih mest –, in da zadruge v povprečju prispevajo približno 5 % k BDP držav članic; ugotavlja, da je bilo v zadnjih nekaj letih zaradi prestrukturiranja podjetij v krizi ali brez naslednikov ustanovljenih več sto industrijskih in storitvenih zadružnih podjetij, kar je prispevalo k ohranitvi in ponovnemu razvoju lokalnih gospodarskih dejavnosti in delovnih mest; ugotavlja, da so imele industrijske in storitvene zadružne skupine ključen vpliv na regionalni razvoj v nekaterih najbolj industrializiranih regijah EU; ugotavlja, da socialne zadruge, specializirane za vključevanje na trg dela, zagotavljajo več kot 30 000 delovnih mest invalidom in prikrajšanim osebam v industrijskem in storitvenem sektorju; poudarja, da so zadruge postale model za samozaposlene osebe in svobodne poklice in da se je v netradicionalnih sektorjih ta model precej razširil, na primer v sektorjih socialnih, zdravstvenih in digitalnih storitev, storitev podpore podjetjem in storitev splošnega pomena, ki jih je prej zagotavljal javni sektor (npr. okoljske storitve in upravljanje naravnega prostora, izobraževanje in kultura ter proizvajanje energije iz obnovljivih virov); ugotavlja, da imajo zadruge zelo pomembno vlogo v EU z gospodarskega in socialnega vidika ter vidikov trajnostnega razvoja in zaposlovanja, poleg tega pa so gonilo socialnih inovacij, ki je pomembna tema tako v strategiji Evropa 2020 kot v Obzorju 2020, obenem pa prispevajo k doseganju ciljev trajnostnega gospodarstva in socialnega razvoja regionalnih in lokalnih skupnosti;

3.

poudarja, da zadružni podjetniški model prispeva k pravi gospodarski pluralnosti in je nepogrešljiv del socialnega tržnega gospodarstva ter je v celoti usklajen z vrednotami Pogodbe EU in cilji strategije Evropa 2020;

4.

poudarja, da so se zadruge v kriznih časih izkazale za še odpornejše od številnih tradicionalnih podjetij, tako glede stopnje zaposlenosti kot zaprtja podjetij; ugotavlja, da se kljub krizi zadruge ustanavljajo v novih in inovativnih sektorjih in da obstajajo dokazi o tej odpornosti, zlasti v zvezi z zadružnimi bankami ter industrijskimi in storitvenimi zadrugami (delavske zadruge, socialne zadruge in zadruge, ki so jih ustanovila mala in srednja podjetja); poudarja, da se je z razvojem zadružnega modela izkazalo, da se lahko v primerjavi z drugimi modeli bolje odziva na nove potrebe in bolj spodbuja ustvarjanje delovnih mest zahvaljujoč veliki sposobnosti prilagajanja spremembam zadrug in ohranjanja njihovih gospodarskih dejavnosti, izpostavljenih tveganju, pri čemer še naprej sledijo svojemu poslanstvu; poudarja tudi strateški pomen zadrug, ki jih sestavljajo mala in srednja podjetja, saj lahko omogočijo reševanje skupnih izzivov in razvoj pomembne ekonomije obsega; ugotavlja, da zadruge v skupnostih postajajo vse pomembnejše in da predvsem omogočajo neposredno sodelovanje državljanov pri odzivanju na različne potrebe, kot so socialne in zdravstvene storitve, storitve izobraževanja, trgovske storitve, komunikacijske storitve itd., zlasti na odročnih ali prikrajšanih območjih;

5.

meni, da lahko v času recesije zadruge učinkovito spodbujajo podjetništvo na mikroekonomski ravni, saj malim podjetnikom – velikokrat so to skupine državljanov – omogočajo, da prevzamejo podjetniške odgovornosti; v zvezi s tem podpira razvoj zadrug v sektorju socialnega varstva, ki omogočajo zagotavljanje večje socialne vključenosti šibkejših skupin;

6.

je prepričan, da zaradi svoje decentraliziranosti zadružni model pomembno prispeva k izvajanju prednostnih nalog direktive št. 2009/28/ES o obnovljivih virih energije do leta 2020 in k prehodu z energije iz fosilnih virov na energijo iz obnovljivih virov; ugotavlja, da so državljani v zadnjih desetletjih ustanovili več kot 1000 zadrug za energijo iz obnovljivih virov; je prepričan, da zadruge, ki delujejo na področju energije iz obnovljivih virov, omogočajo državljanom, da dejavno sodelujejo v lokalnih projektih za obnovljive energije, zaradi česar tudi bolj sprejemajo tovrstne obrate; meni, da sodelovanje državljanov pri pridobivanju energije povečuje njihovo ozaveščenost o tem, da je treba energijo porabljati trajnostno in učinkovito, pa tudi njihov nadzor nad cenami energije; poziva Komisijo, naj nameni posebno pozornost vlogi energetskih zadrug pri povečevanju uporabe obnovljivih virov energije in izboljševanju energetske učinkovitosti;

7.

meni, da je večja odpornost zlasti posledica zadružnega modela upravljanja, ki temelji na skupnem lastništvu in demokratični gospodarski udeležbi in nadzoru, organizaciji in vodenju zainteresiranih članov ter predanosti skupnosti; poudarja, da je za odpornost zadrug zaslužna tudi značilna metoda akumulacije kapitala, ki je manj odvisna od razvoja finančnih trgov in je povezana z namenitvijo presežkov oblikovanju rezervnih skladov, katerih en del je nedeljiv, če je to mogoče, zlasti v obliki sredstev, ki po plačilu neporavnanih dolgov v primerih likvidacije, na splošno krepijo zadružno gibanje, in doseganju uravnoteženih socialnih in gospodarskih ciljev podjetja ter cilja boljšega poslovanja in dejavnosti; meni, da ta model zadrugam pomaga zavzeti dolgoročen večgeneracijski pristop in jih vpenja v lokalno gospodarstvo, s čimer prispevajo k lokalnemu trajnostnemu razvoju ter zagotavljajo, da kljub morebitni internacionalizaciji ne selijo svoje proizvodnje;

8.

ugotavlja, da lahko zadružna podjetja učinkovito zadostijo obstoječim in novim potrebam na področjih, kot sta upravljanje kulturnih in ustvarjalnih virov ter okoljska trajnost v zvezi z novimi načini življenja in potrošnje; poudarja, da zadruge gojijo tudi vrednote, kot je varovanje zakonitosti; na primer v Italiji se zadrugam dodelijo v upravljanje sredstva, odvzeta mafijskim združbam.

9.

meni, da bi morale biti zadruge v celoti vključene v cilje industrijske politike EU in ukrepe v njenem okviru, tudi ob upoštevanju njihovega bistvenega prispevka k industrijskemu prestrukturiranju, temeljnem področju nove evropske industrijske politike;

10.

ugotavlja tudi, da lahko zadruge s sodelovanjem izkoristijo ekonomijo obsega ter izmenjujejo izkušnje in najboljšo prakso, hkrati pa po potrebi združujejo ali prenašajo človeške in finančne vire; meni, da zadrugam ravno njihova prilagodljivost tudi v najtežjih časih omogoča preživetje;

11.

ugotavlja, da je v različnih državah članicah veliko primerov dobre prakse, v okviru katerih zadruge dosegajo odlične rezultate v smislu rasti, zaposlovanja, stopnje preživetja podjetij in zagona novih podjetij, kot so na primer sistem enkratnega izplačila (pago único) v Španiji in zakon Marcora v Italiji, ki omogočata financiranje ustanavljanja novih zadrug prek nadomestil za brezposelnost, ter zadruge za zaposlovanje in podjetništvo, ustanovljene v Franciji, na Švedskem in v Belgiji; poudarja tudi posamezne zadruge, ki se na prostovoljni osnovi povežejo v velike podjetniške skupine, ki pokrivajo sektorje kot so industrija, kmetijstvo, distribucija, finance, raziskave in razvoj ter izobraževanje na visoki stopnji; ugotavlja, da so lahko zadruge, zasnovane na primer po zgledu britanskega sklada, učinkovit model za dobro upravljanje profesionalnih in polprofesionalnih športnih organizacij, kar obenem omogoča tesno udeležbo glavnih zainteresiranih strani – navijačev – pri upravljanju kluba (profesionalnega ali ne); poziva Komisijo, naj te primere dobre prakse podrobno preuči in oceni možnost njihove vključitve v opredelitev evropskih politik v korist podjetjem;

12.

meni, da je prispevek zadrug k evropskemu gospodarstvu in stabilni zaposlenosti pomemben, zlasti med krizo;

13.

poudarja, da je treba med drugim razviti model zadruge za poslovanje in zaposlovanje, ki podjetjem omogoča, da se gradijo postopoma za zadovoljevanje potreb podjetnikov in se razvijajo hkrati z razvojem njihovih dejavnosti

14.

se zaveda, da tudi zadruge lahko propadejo;

15.

ugotavlja, da se razmere v državah članicah razlikujejo, kar je povezano z razlikami v zakonodaji in pojmovanju; zato poziva Evropsko komisijo, naj revidira obstoječo zakonodajo in poišče skupne točke ter ob upoštevanju načela subsidiarnosti harmonizira ključne elemente, kar bi omogočilo odpravo ovir za razvoj zadrug;

16.

poudarja, da so zaposleni pri vzpostavljanju zadrug ali pri prenosu lastništva podjetja nanje soočeni z velikim finančnim tveganjem; opaža, da je dobro upravljanje, zlasti delavske zadruge, močno odvisno od podpore in nadzora vodenja podjetja s strani zaposlenih;

17.

meni, da bi bilo treba to naravno zmogljivost za odpornost okrepiti z namenjanjem ustrezne pozornosti zadrugam v vseh ustreznih politikah EU, ki naj bi prispevale k pametni, trajnostni in vključujoči rasti, tudi prek drugačnega modela gospodarskega razvoja, ki je skladen z evropskim socialnim modelom, pa tudi z vključitvijo že obstoječe evropske zakonodaje o zadrugah; meni zlasti, da bi bilo treba pomembno vlogo zadrug navesti tudi v akcijskem načrtu za podjetništvo 2020; meni, da bi morali sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi zadrugam in drugim oblikam podjetij zagotovili enake pogoje, hkrati pa ohranili cilje in delovne metode zadrug ter njihovo socialno naravo;

18.

opozarja, da mora Evropska unija z zakonodajnimi določbami priznati in obravnavati različne oblike podjetništva ter tako zagotoviti spoštovanje načela podjetniške svobode ne glede na status podjetja; obžaluje, da Komisija v svojem akcijskem načrtu za podjetništvo za leto 2020 ne poudarja vloge podjetij socialnega gospodarstva, temveč opozarja le na njihov prispevek k ustvarjanju delovnih mest in socialnim inovacijam in na težave, s katerimi se srečujejo pri financiranju v primerjavi z malimi in srednjimi podjetji;

19.

poziva Komisijo, naj okrepi svoje službe tako, da ustanovi enoto, pristojno za zadruge in druge organizacije socialnega gospodarstva (kot so vzajemne družbe, fundacije in združenja, ki se ukvarjajo z gospodarskimi in finančnimi dejavnostmi), s posebnim poudarkom na ukrepih v zvezi z zagotavljanjem ustreznih virov za spremljanje in obravnavanje razvoja politike socialnega gospodarstva; poziva jo tudi, naj nameni ustrezno pozornost prestrukturiranju industrijskih in storitvenih podjetij v krizi ali brez naslednika v zadruge prek ustanovitve za to pristojnih služb;

20.

poziva Komisijo, naj v pravilih o javnih naročilih omogoči več prožnosti za podjetja, ki jih vodijo zaposleni, na primer z zagotovitvijo časovno omejenih rezervacij;

21.

poziva jo tudi, naj zagotovi, da bodo ukrepi v okviru pobude za socialno podjetništvo usklajeni ter da se bodo upravne ovire med obema pobudama zmanjšale;

22.

poziva države članice, naj v skladu s priporočilom ILO št. 193/2002 pregledajo svojo zakonodajo, ki se nanaša na zadruge, zlasti pa na posebne vrste zadrug, kot so delavske zadruge, socialne zadruge, obrtne zadruge in zadružne banke, da bi sprejele celovite politike v podporo zadružnemu poslovnemu modelu in ustvarile regulativno okolje, ki omogoča priznavanje vloge zadrug in organizacij, ki jih vodijo, in razvoj zadrug, zlasti na področjih in v sektorjih, kjer se je izkazalo, da ima ta model družbeno, gospodarsko in okoljsko dodano vrednost; poziva države članice, naj v sodelovanju s socialnimi partnerji in drugimi zainteresiranimi stranmi na regionalni in lokalni ravni opredelijo strateške sektorje, ki so primerni za zadružne projekte; poudarja, da bi to moralo vključevati tudi uvedbo ustreznih finančnih instrumentov in priznanje vloge zadrug v nacionalnem socialnem dialogu, kot tudi vlogo zadružnih bank, ki že ves čas namenjajo posebno pozornost trajnostnemu in socialno odgovornemu financiranju in so uveljavljene v lokalnem okolju; poziva k upoštevanju tega priporočila pri pregledu uredbe o statutu evropske zadruge (SCE);

23.

poudarja, da je treba regulativne ukrepe oblikovati znotraj trdnega pravnega okvira in skladno z mednarodnimi standardi, da se preprečijo razhajanja med nacionalnimi razlagami in tveganje konkurenčnih prednosti ali slabosti na regionalni, nacionalni ali makroregionalni ravni;

24.

poudarja, da je pomembno vključiti zadruge v vse faze oblikovanja prihodnjih pobud in ukrepov Unije, povezanih z zadrugami;

25.

meni, da bi mogli biti prenos podjetja na zaposlene z ustanovitvijo zadruge in druge oblike lastništva zaposlenih najboljši način za nadaljnje delovanje podjetja; poudarja, da bi bilo treba takšne prenose podjetij na zaposlene, zlasti v zvezi z delavskimi zadrugami in delavskimi odkupi podjetij, podpreti s posebno proračunsko vrstico EU, ki bi vključevala tudi finančne instrumente; nujno poziva, naj se z udeležbo Evropske investicijske banke, socialnih partnerjev in zainteresiranih strani iz zadružnega gibanja oblikuje evropski mehanizem za spodbujanje razvoja zadrug in zlasti prenosov podjetij v okviru zadružne oblike, tudi prek instrumenta vzajemnih skladov;

26.

poudarja, da je delavski odkup podjetij vse bolj razširjena praksa v državah članicah, s katero se odzivajo na gospodarsko krizo; zato poziva Komisijo, naj opredeli finančne instrumente za spodbujanje te prakse ali razširi obseg obstoječih instrumentov;

27.

poudarja aktivno vlogo socialnih zadrug pri prestrukturiranju malih in srednjih podjetij, zlasti prek ustanavljanja socialnih podjetij, ki spodbujajo vključevanje delavcev, ki bi jih lahko opredelili kot prikrajšane, ki se znajdejo v kritičnih razmerah v zvezi z zaposlitvijo, pri čemer prek solidarnosti krepijo vse večjo sposobnost odzivanja na socialne potrebe;

28.

ugotavlja, da težava, ki se pojavlja pri prenosih podjetij na zaposlene, zelo pogosto ni le vprašanje dolžine ustreznih postopkov, pač pa tudi – kar je še pomembnejše – pomanjkanja znanja o tem poslovnem scenariju med ustreznimi strokovnjaki (npr. odvetniki in računovodje) in znotraj pravnega in izobraževalnega sistema; poudarja, da bi usposabljanje in ozaveščanje vseh, ki so dejavni pri ustvarjanju ali prenosu lastništva podjetij na zaposlene znatno prispevala k spodbujanju te prakse; zato priporoča, da se zadružnim oblikam podjetij dodeli stalno mesto v ustreznih predmetnikih univerz in poslovnih šol; poleg tega meni, da bi bilo treba spodbujati tudi boljše znanje o zadrugah, prenos podjetij na zaposlene v obliki zadrug pa finančno podpreti, tudi prek ciljne in pametne uporabe sredstev iz strukturnih skladov, tudi med sindikati in organi, ki so odgovorni za zagotavljanje informacij o ustanavljanju ali prenašanju podjetij; poudarja strokovno znanje, ki so ga pridobila zadružna združenja v nekaterih državah članicah pri ustvarjanju in prenosu podjetij v obliki zadrug, in poziva Komisijo, naj vzpostavi mehanizme, ki bodo podjetjem olajšali sodelovanje in izmenjavo dobre prakse in metod na tem področju ter zagotovili, da se bo o tem poročalo Svetu in Parlamentu;

29.

poziva države članice, naj razvijejo okvir za omogočanje prenosa podjetij na zaposlene, vključno s finančnimi mehanizmi za pomoč zaposlenim pri vlaganju v podjetja v krizi ali brez naslednika ter prednostnimi pravicami za zaposlene, da bi ustvarili kar najboljše pogoje za ponudbo za prevzem podjetja, ki mu grozi zaprtje;

30.

meni tudi, da bi morale države članice sprejeti politike, ki bi zaposlenim s konkretnimi fiskalnimi mehanizmi tudi v drugih oblikah industrijskih in storitvenih podjetij ter s potrebno pravno zaščito in ustrezno stopnjo sodelovanja pri vodenju, nadzoru, odločanju in odgovornosti za podjetje omogočale udeležbo v kapitalu in rezultatih svojih podjetij; poudarja, da bi lahko te dejavnosti povečale konkurenčnost vsega sektorja;

31.

poudarja pozitivno vlogo mehanizmov, tipičnih za zadružni model, kot so nedeljivost rezerv, ki se ne smejo razdeliti med člane niti v primeru prenehanja, ampak se morajo uporabiti za razvoj zadružnega gibanja, in zakonske določbe, ki omogočajo, da tretje osebe vlagajo v zadruge tvegani kapital z glasovalnimi pravicami ali brez, kot na primer vzajemni skladi in Cooperazione Finanza Impresa (CFI) v Italiji, Institut de Développement de l'Economie Sociale (ESFIN-IDES) v Franciji in investicijska struktura Mondragon Corporation v Španiji;

32.

poziva Komisijo, naj spodbuja politike in ukrepe za ohranitev obstoječih delovnih mest, ne pa samo za ustvarjanje novih delovnih mest in ustanavljanje novih podjetij; poziva jo tudi, naj oblikuje službe za ustanavljanje novih podjetij, ki bi podpirale zadružno obliko podjetij s pobudami za ozaveščanje in usposabljanje;

33.

poudarja, da je za preoblikovanje podjetij v krizi v ekonomsko trajnostne zadruge potrebno natančno in zgodnje diagnosticiranje; poziva organe na vseh ravneh, naj sodelujejo s socialnimi partnerji in zadružnim gibanjem pri takšnem zgodnjem diagnosticiranju in ocenjevanju izvedljivosti in smiselnosti preoblikovanja podjetij v zadruge; meni, da bi morali v tem procesu sodelovati tudi sindikati in zadružna združenja;

34.

poziva Komisijo, naj pripravi izčrpen in primerjalen pregled primerov najboljše prakse v državah članicah in nacionalnih zakonodaj, ki spodbujajo preoblikovanje v zadruge, zlasti kar zadeva ponoven zagon podjetij, pravne predpise o stečajih, finančne mehanizme, institucije za podporo podjetništvu in ustanavljanje horizontalnih podjetniških skupin za zadružna podjetja; poudarja, da morajo zadruge sodelovati v tem pregledu, da se opredelijo prednostne naloge; zato poziva Komisijo, naj oceni možnost razvoja podatkovne zbirke, v kateri bi se zbrali vsi primeri in podatki o prestrukturiranju v zadruge, in s tem omogoči kroženje dobre prakse in usklajeno zbiranje podatkov;

35.

poziva Komisijo in države članice, naj olajšajo in spodbujajo vzpostavljanje grozdov zadrug in socialnih podjetij in jim s tem omogočijo lažje iskanje virov, potrebnih za krepitev njihove vloge v proizvodni in distribucijski verigi, in podpirajo ekonomije obsega, potrebne za financiranje dejavnosti raziskav, razvoja in inovacij;

36.

poudarja, da zadružna podjetja v industrijskem in storitvenem sektorju, zlasti mala in srednja podjetja, iz različnih razlogov, tudi zaradi vrste podjetništva, ne morejo dobiti dostopa do tveganega kapitala in posojil na trgih kapitala; ugotavlja tudi, da delavske zadruge običajno težko pridobijo velike zneske kapitala od svojih članov in da bi bilo treba zato ustvariti ustrezne finančne instrumente, ki bi omogočali upoštevanje njihovih oblik podjetništva;

37.

opozarja, da je treba glede na posebno strukturo zadrug posebno pozornost nameniti vprašanju njihovega dostopa do posojil; zato poziva Evropsko komisijo, Baselski odbor in Evropsko investicijsko banko, naj razvijejo in uporabijo kvalitativna merila, tudi v zvezi s kreditiranjem in financiranjem, in s tem omogočijo razlikovanje med vlogami zadrug, tudi socialnih, in drugih podjetniških oblik;

38.

meni, da je treba okrepiti kapitalizacijo zadrug in bolje izkoristiti vire, ki lahko izhajajo iz njihove socialne strukture; poziva Komisijo, naj spodbudi ukrepe, ki podpirajo kapitalizacijo po predložitvi predloga za odkup podjetja ali njegovi izvedbi, vključno z davčnimi olajšavami, ki so lahko tudi začasne, pri čemer se te olajšave ne obravnavajo kot državna pomoč;

39.

opozarja, da lahko v nekaterih državah članicah zunanje strani zagotovijo tvegani kapital v zadrugah, tudi če imajo omejene glasovalne pravice ali pa jih sploh nimajo, s čimer se upoštevata lastništvo članov in nadzorna struktura, to pa je zadrugam omogočilo izboljšati dialog z drugimi finančnimi institucijami; odobrava takšne politike in spodbuja vse države članice, naj zadrugam olajšajo dostop do posojil;

40.

meni, da bi morali Komisija, Evropska investicijska banka in Evropski investicijski sklad zadrugam zagotoviti dostop do finančnih mehanizmov na ravni EU, po potrebi vključno z akcijskim načrtom za financiranje malih in srednjih podjetij, predlaganim v aktu za enotni trg, in si skupaj s sektorjem zadružnega bančništva še posebej prizadevati, da se to tudi uresniči; poudarja, da bi moglo takšno ukrepanje izboljšati delovanje enotnega trga;

41.

meni, da je treba pri ureditvi finančnih trgov in s tem povezani izvedbeni zakonodaji upoštevati posebne značilnosti zadružnih bank;

42.

poudarja, da bi morali biti programi in skladi, ki se ustanavljajo v okviru večletnega finančnega okvira (2014–2020), pomembni instrumenti za podporo zadrugam; meni, da bi se morali pri vzpostavljanju operativnih programov osredotočiti na lažje ustanavljanje novih zadrug, podpiranje trajnostnega razvoja podjetij in odgovornega prestrukturiranja ter vanje vključiti ukrepe, ki zadevajo zlasti prenos podjetij na zaposlene in vlogo socialnih zadrug pri lokalnem razvoju in socialnih, tehnoloških in proizvodnih inovacijah, ki se financirajo z globalnimi nepovratnimi sredstvi in drugimi finančnimi instrumenti, vključno s sredstvi iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji;

43.

meni, da bi bilo treba pri finančnem načrtovanju na ravni Unije in nacionalni ravni posebno pozornost (ali določen odstotek sredstev) nameniti zadrugam, katerih cilj je spodbujati dostop do zaposlitve prikrajšanim osebam v skladu z opredelitvijo iz Uredbe (ES) št. 2204/2002 in tako utrditi in razviti boljšo socialno zaščito na višji ravni;

44.

poziva Komisijo, naj v okviru prihodnjega obračunskega leta podpre pilotni projekt za podporo prenosov podjetij v krizi na zaposlene, da bodo še naprej imeli zaposlitev, in za ustanovitev novih zadrug, ki bodo oživila podjetja v krizi ali stečaju;

45.

poziva Komisijo, naj razvije ukrepe v podporo zaposlovanju mladih v sektorju zadrug; prav tako jo poziva, naj v državah članicah spodbuja širjenje zadružnega modela kot ključnega instrumenta za ustvarjanje novih delovnih mest;

46.

meni tudi, da bi morale države članice sprejeti ukrepe za lažji dostop zadrug do celotne ponudbe storitev za podporo poslovanju, saj bodo tako te lahko še naprej prispevale k trajnostnemu razvoju svojih dejavnosti; v zvezi s tem poziva države članice, naj uvedejo ukrepe, s katerimi bi zadrugam olajšale dostop do posojil, zlasti delavskim, socialnim in obrtnim zadrugam ter zadrugam, ki jih sestavljajo mikro podjetja;

47.

meni, da bi morale države članice sprejeti ustrezne ukrepe za odstranitev vseh pravnih, upravnih ali birokratskih ovir, ki preprečujejo ali omejujejo rast zadrug;

48.

meni, da bi bilo treba v vsej Evropi olajšati dostop malih zadružnih posojilnic do trgov;

49.

poleg tega meni, da bi bilo treba spodbujati omrežja sodelovanja med malimi in srednjimi podjetji, na primer tista, ki v EU že obstajajo v obliki zadrug (obrtne zadruge, zadruge malih in srednjih podjetij, zadruge za dejavnosti in zaposlovanje itd.), saj takšna omrežja s skupnim trženjem, nabavo ali drugimi storitvami znatno okrepijo ustanavljanje in trajnost mikro in malih podjetij in jim pomagajo, da postanejo vir inovacij;

50.

meni, da je treba za podporo ustanavljanju novih zadrug razviti storitve za njihovo ustanavljanje; meni tudi, da bi bilo treba na nacionalni in evropski ravni spodbujati zadružni model med potencialnimi novimi podjetniki (na primer v univerzitetnih učnih načrtih);

51.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

26.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 75/41

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Inovacije za trajnostno rast: biogospodarstvo za Evropo“ (COM(2012)0060),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „EU 2020: evropska strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. maja 2012 o Evropi, gospodarni z viri (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Reševanje izzivov na blagovnih borzah in na področju surovin“ (COM(2011)0025) in svoje resolucije z dne 13. septembra 2011 o tem sporočilu (2),

—

ob upoštevanju sklepov britanskega predsedstva Sveta iz leta 2005 („Na znanju temelječe evropsko biogospodarstvo“), nemškega predsedstva Sveta iz leta 2007 („Na poti k na znanju temelječemu biogospodarstvu“) in belgijskega predsedstva Sveta iz leta 2010 („Na znanju temelječe evropsko biogospodarstvo: dosežki in izzivi“),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenj Odbora za razvoj, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za regionalni razvoj (A7-0201/2013),

A.

ker naj bi se število svetovnega prebivalstva do leta 2050 s 7 milijard povečalo na več kot 9 milijard, kar bo po ocenah privedlo do 70-odstotnega povečanja povpraševanja po hrani in močnega pritiska na zaloge vode;

B.

ker si je treba zaradi pomanjkanja naravnih rezerv po svetu, povečanja pritiskov na obnovljive surovine in globalnih učinkov podnebnih sprememb prizadevati za gospodarno rabo virov;

C.

ker dolgoročen, inovativen in učinkovit pristop ne bo zagotovil le večje trajnosti, ampak bo nudil tudi podporo razvoju podeželja in regij, prispeval k morebitnemu zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in k večji trajnosti proizvodnje, zagotovil pa bo tudi razširjanje industrijskih inovacij skozi celotno vrednostno verigo;

D.

ker bo prehod v trajnostno gospodarstvo omogočil krepitev konkurenčnosti evropskega industrijskega in kmetijskega sektorja in povečanje gospodarske rasti ter tako prispeval k spodbujanju znatnega povečanja zaposlovanja v Evropi;

E.

ker je uspešno biogospodarstvo za Evropo odvisno od razpoložljivosti surovin (iz kmetijstva, gozdarstva in biološko razgradljivih odpadkov), katerih upravljanje in pridobivanje je trajnostno;

F.

ker promet biogospodarstva v EU znaša že skoraj 2 bilijona EUR in ker naj bi primarna proizvodnja, predelava hrane in industrijska biotehnologija ter biorafinerije znatno rasle;

1.

pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom „Inovacije za trajnostno rast: biogospodarstvo za Evropo“ in akcijski načrt za udejanjanje biogospodarstva za Evropo, ki ga ta vsebuje;

2.

meni, da je s pomočjo biogospodarstva možna cenejša proizvodnja industrijskih in potrošniških surovin, saj se porabi manj energije, manjše pa je tudi onesnaževanje okolja;

3.

se strinja, da prehod v pametno, trajnostno in vključujoče biogospodarstvo ne bi smelo temeljiti le na izkoriščanju obnovljivih naravnih virov z majhnim vplivom na okolje, ampak tudi na njihovi trajnostni rabi, ki upošteva okoljske, gospodarske in socialne vidike, ob nadaljnji rabi bioloških virov v mejah obnove ekosistema;

4.

poudarja, da je treba nujno nemudoma ukrepati v podporo inovacijam in naložbam v nove tehnike in poslovne modele ter ustvariti spodbude, ki bodo dolgoročno koristile gospodarstvu; poudarja, da ima pri uresničevanju trajnostne gospodarske rasti poglavitno vlogo zasebni sektor;

5.

meni, da je biogospodarstvo osnovni pogoj za doseganje ciljev strategije Evropa 2020, zlasti pa njenih pobud Unija inovacij in Evropa, gospodarna z viri;

6.

odobrava podporo Komisije koreniti spremembi v pristopu Evropske unije do proizvodnje, porabe, predelave, skladiščenja, recikliranja in odstranjevanja bioloških virov;

7.

poudarja, da je v biogospodarstvu zaposlenih že 22 milijonov ljudi, skupaj več kot 9 % zaposlenih, kar pomeni velik potencial za zaposlitev milijonov ljudi;

8.

podpira predlog Komisije glede vzpostavitve projektne skupine in časovnega načrta za biotehnološke industrije, v katerem bo opredelila prispevek obnovljivih virov in biotehnologije k trajnostnemu razvoju in spodbudila regije in gospodarske subjekte k razvoju novih inovacij za sektor biogospodarstva;

9.

poziva države članice, naj vzpostavijo nacionalne in regionalne akcijske načrte za biogospodarstvo, in prosi Komisijo, naj Parlamentu vsaki dve leti predloži poročilo o udejanjanju biogospodarstva;

10.

poudarja, da je Evropska unija na različnih področjih bioznanosti in biotehnologij vodilna v svetu; meni, da bo prehod v biogospodarstvo Evropi omogočil, da bo dosegla pomemben napredek na področju nizkoogljičnega gospodarstva, inovacij in konkurenčnosti, in okrepil njeno vlogo na mednarodni ravni;

11.

izpostavlja pomembnost in ogromen potencial učinkovite rabe virov in energije; poudarja, da je treba „proizvajati več z manj“, da bo biogospodarstvo ostalo trajnostno;

12.

meni, da biogospodarstvo za Evropo ne bi smelo zgolj nadomestiti sedanjega gospodarstva, ki temelji na fosilnih virih, ali ponavljati dosedanjih potratnih ravnanj in vzorcev porabe, ampak bi se moralo razviti v učinkovitejši in bolj trajnosten model, ki bo upošteval vlogo socialnega in okoljskega upravljanja vzdolž vseh vrednostnih verig v biogospodarstvu;

13.

pozdravlja potekajočo revizijo zakonodaje Unije o biogorivih, katere namen je ublažiti negativne učinke posrednih sprememb rabe zemljišč ter spodbujati trg naprednejših biogoriv in njihov razvoj, kar bi omogočilo večjo uporabo neprehrambenih surovin, kot so odpadki, ostanki ter lesno-celulozni in celulozni materiali;

14.

opozarja, da bi bilo treba v direktivo o energiji iz obnovljivih virov in direktivo o kakovosti goriva vključiti dejavnike posredne spremembe rabe zemljišč (ILUC) za pogonska biogoriva in druga tekoča in plinasta biogoriva ter zavezujoča merila trajnosti za rabo trdne biomase; poziva Komisijo, naj predlaga okvirno direktivo o biomasi, ki bo zajemala vse vrste rabe biomase (energija, pogonska goriva, materiali, kemikalije) in uvedla hierarhijo biomase;

15.

spodbuja Komisijo, naj si še naprej prizadeva za usklajevanje na področju raziskav in razvoja, ki presega meje držav članic in razmejitve med različnimi sektorji, in poudarja zlasti potrebo po preučevanju ocen trajnostnih meja bioloških virov, pri čemer je treba upoštevati funkcije ekosistemov in naravnih prehranjevalnih verig, pa tudi povpraševanje ljudi po hrani;

16.

poziva k natančnejši preučitvi socialnih in okoljskih priložnosti ter potencialnih stroškov biogospodarstva glede na njegove različne potencialne učinke in morebitne napačne metode izkoriščanja biogospodarstva v povezavi z uporabo redkih naravnih virov, nevarnostjo, da bi škodovali okolju, izgubljanjem biotske raznovrstnosti in priložnostjo za ohranitvena prizadevanja;

17.

podpira ustanovitev odbora strokovnjakov za biogospodarstvo, ki bo prispeval h krepitvi sinergije in skladnosti med politikami in pobudami, in biogospodarskega observatorija, da bi spodbujali vzajemno učenje in zagotovili nenehno izmenjavo znanja in informacij med raziskovalnimi inštituti, podjetji, ustanovami, univerzami, regionalnimi izvajalci, kmeti in prebivalci na podeželju ter da bi pospešili opredelitev zakonodajnega okvira, ki bo povečal in spodbujal raziskave, uporabo njihovih rezultatov in trženje inovacij;

18.

opozarja na pomembnost uporabe previdnostnega načela pri rabi biotehnologij, zlasti na področjih gensko manipuliranih organizmov in sintezne biologije;

19.

meni, da je treba oblikovati multidisciplinarne in medsektorske programe obveščanja in usposabljanja, da bi zagotovili dostopnost rezultatov raziskav zainteresiranim stranem, vključno s potrošniki, in jim tako omogočili večjo obveščenost in dali možnosti za sodelovanje;

20.

poziva k odpravi obstoječih ovir za uvajanje inovacij vzdolž celotne vrednostne verige, zlasti z izvajanjem hitrih in strokovnih postopkov EU za odobritev biotehnoloških proizvodov in zagotavljanjem veliko hitrejšega dostopa do trga;

21.

poziva Komisijo, naj predlaga praktične ukrepe za spodbujanje proizvodnje in porabe proizvodov biogospodarstva na regionalni ravni, pri katerih bodo regije celostno zajete;

22.

poudarja, da biogospodarstvo zahteva nadaljnji razvoj novih spretnosti, znanj in disciplin in/ali da se jih vključi v reševanje družbenih sprememb, povezanih z biogospodarstvom, ter tako podpre konkurenčnost, rast in ustvarjanje delovnih mest, potrebe industrije ter večjo usklajenost znanj in delovnih mest;

23.

poudarja, da biogospodarstvo potrebuje vrhunsko strokovno znanje in usposobljeno delovno silo; trdi, da je treba v regijah Evropske unije zagotavljati poklicno usposabljanje in visokošolsko izobraževanje ter pri tem upoštevati njihove posebne značilnosti; poudarja, da široko zasnovani sistemi izobraževanja in usposabljanja v regijah spodbujajo tudi širitev poslovanja;

24.

pozdravlja predlog Komisije glede dodelitve sredstev v višini 4,5 milijarde EUR v okvirnem programu za raziskave „Obzorje 2020“ in upa, da bodo ta sredstva na voljo vsem sektorjem in instrumentom na področju biogospodarstva za nadaljnje izboljševanje inovacij, vključno z raziskavami o mejah ekosistemov ter ponovni uporabi in recikliranju biomaterialov;

25.

meni, da biorafinerije, katerih obratovanje temelji na lokalnih trajnostnih biomaterialih, ki ne izpodrivajo hrane ali drugih vrednejših načinov njihove rabe, predstavljajo temeljno orodje, ki z inovativnimi postopki in naložbami v krožno gospodarstvo omogoča izvajanje vzornih procesov za obnovo opuščenih obratov in oživljanje področij, ki so se znašla v krizi, in upa, da se bo ta pristop spodbujal tudi v prihodnje;

26.

poudarja, da so zadostne količine trajnostnih surovin potrebne za uspešno obratovanje biorafinerij v Evropi; poudarja, da bo to zahtevalo tudi izboljšanje infrastrukture za skladiščenje in prevoz ter razvoj potrebne logistike;

27.

poudarja, da v Evropi obstaja le omejeno število demonstracijskih obratov in da so potrebne večje investicije, da bi ohranili vodilno vlogo evropskih industrij v sektorju biorafinerij; poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo pilotne in demonstracijske dejavnosti za nadgradnjo proizvodov in procesov;

28.

poudarja, da morajo biti politike na področju biogospodarstva bolje zasnovane, tako da bodo zagotavljale kaskadno uporabo biomase; v zvezi s tem poziva k oblikovanju pravnega instrumenta, ki bo omogočil učinkovitejšo in bolj trajnostno uporabo tega dragocenega vira; poudarja, da bi morali s tem instrumentom vzpostaviti načelo kaskadne uporabe v piramidi biomase ter pri tem upoštevati njene različne segmente in okrepiti njene najvišje ravni; poudarja, da bi s takim pristopom zagotovili hierarhično, pametno in učinkovito uporabo biomase ter ustvarjanje dodane vrednosti in podporne ukrepe, na primer usklajevanje raziskav vzdolž celotne vrednostne verige;

29.

meni, da je treba zagotoviti celovit, skladen, medsektorski in interdisciplinaren pristop k biogospodarstvu, in poziva k harmonizaciji različnih politik EU s tega področja in ustreznih vodilnih načel, na primer previdnostnega načela, v različnih sektorjih (časovni načrt za učinkovito rabo virov, Unija inovacij, pobuda za surovine, Obzorje 2020, kohezijska politika, skupna kmetijska in skupna ribiška politika, direktiva o energiji iz obnovljivih virov, okvirna direktiva o vodah, okvirna direktiva o odpadkih in direktiva o embalaži ter posebni ukrepi na področju bioloških odpadkov); meni tudi, da je treba na ravni Evropske unije in nacionalni ravni vzpostaviti enoten, dolgoročen in stabilen zakonodajni okvir, ki bo spodbujal biogospodarstvo v Evropi in povečeval naložbe vanj;

30.

poziva Komisijo, naj vzpostavi finančne instrumente, ki bodo podpirali predkomercialne naložbe, omogočali doseganje tržnih uspehov z rezultati raziskav in inovativnim podjetjem, zlasti malim in srednjim, omogočali dostop do instrumentov finančne in druge podpore, ki spodbujajo razvoj biogospodarstva, na primer z uporabo regionalnih in strukturnih skladov in mehanizmov Evropske investicijske banke za financiranje na osnovi delitve tveganja, z večjo skladnostjo med različnimi skladi Evropske unije za raziskave in inovacije in vzpostavitvijo storitev „vse na enem mestu“ za nudenje informacij o vseh pobudah, povezanih z biogospodarstvom, da bi dosegli kar največje možne učinke; priznava težave in finančna tveganja, povezana s trženjem inovacij na področju biogospodarstva in njihovega dajanja na trg;

31.

poziva k razvoju industrijske infrastrukture in optimizirane dobavne verige za bioproizvode na podeželskih in obalnih območjih, da bi ustvarili nova delovna mesta v kmetijstvu, gozdarstvu in akvakulturi; poziva, da je treba za ta namen zagotoviti sredstva EU za razvoj podeželja in naj se to stori na način, ki bo zmanjšal, ne pa povečal okoljsko škodo in izgubo biotske raznovrstnosti;

32.

poziva k sprejetju konkretnih ukrepov, namenjenih zmanjšanju zapletenosti in dolgotrajnosti birokratskih postopkov za pridobivanje dovoljenj, zaradi katerih je razvoj biorafinerij zapleten in ki bi lahko privedli do odtekanja inovativnih in naprednih tehnologij iz Evropske unije;

33.

soglaša z uporabo javno-zasebnih partnerstev ob ustreznem upoštevanju težav, ki so se pojavljale med njihovim izvajanjem v drugih sektorjih; poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi ustrezne vire za financiranje njihovega razvoja in rasti, saj je prepričan, da gre za pristop, ki je bistvenega pomena za ustvarjanje novih vrednostnih verig, krepitev obstoječih verig in spodbujanje naložb v tehnologije in demonstracijske obrate, ki bodo rezultate raziskav lahko uveljavili na trgu;

34.

se strinja s potrebo po oblikovanju pristopa na več ravneh in poziva k namenjanju vedno večje pozornosti regionalni in lokalni razsežnosti biogospodarstva ter pobudam „od spodaj navzgor“; pozdravlja oblikovanje platform za biogospodarstvo na regionalni in nacionalni ravni ter ravni EU, s katerimi bo mogoče meriti napredek, dosežen v tem sektorju, in ki bodo omogočale izmenjavo znanja, izkušenj in najboljše prakse ter tako zagotovile uravnotežen razvoj biogospodarstva po vsej Evropski uniji; poziva Komisijo, naj vzpostavi tudi sodelovanje s strokovnjaki s tega področja in iz vseh ostalih zainteresiranih strok ter s predstavniki potrošnikov in državljanov; poudarja, da so regionalna gospodarstva bistvena za doseganje pametne, trajnostne in vključujoče rasti;

35.

je prepričan, da so pobude od spodaj navzgor pomembne za ustvarjanje biotehnološke družbe in da je pristop, ki temelji na podjetništvu in povpraševanju in se izvaja skupaj s pristopom, ki ga usmerjajo vlade, bistvenega pomena; meni, da bi bilo treba za regionalne pobude zagotoviti ustrezne možnosti; poziva Komisijo, naj podpira takšne mreže in grozde, da bi spodbudila izmenjavo izkušenj.

36.

poziva Komisijo, naj finančno podporo v skladu s pobudo „Unija inovacij“ in vključno s prednostnimi nalogami pobude Obzorje 2020 usmeri v inovacije, s čimer bo spodbudila uvajanje znanstvenih izsledkov na trg in premostila t.i. dolino smrti za raziskave v Evropi;

37.

meni, da obstaja cela vrsta odličnih instrumentov (javna naročila, standardizacija, davčne spodbude, programi potrjevanja in posebnega označevanja), ki lahko zagotovijo zadostno preskrbo s trajnostnimi in visokokakovostnimi bioproizvodi, pa tudi proizvodne sisteme, ki gospodarneje izkoriščajo vire; meni, da je potrebna reforma obstoječe zakonodaje; poziva Komisijo, naj oblikuje trajnostna merila za uporabo biomase, na katerih bi morali temeljiti tudi instrumenti za ustvarjanje trga;

38.

poudarja, da mora imeti biogospodarstvo, ki temelji na izkoriščanju bioloških virov namesto fosilne energije, trden politični okvir, ki bo upošteval ne le ekonomsko upravičenost, temveč tudi dejavnike družbene in ekološke trajnosti;

39.

meni, da je vključevanje in obveščanje potrošnikov o izbiri bioproizvodov in storitev temeljnega pomena; v tem smislu poziva k razvoju standardizirane proizvodnje, ki bo temeljila na zadostnih merilih trajnosti, v Evropski uniji, saj meni, da ta lahko prispeva k spodbujanju evropskega trga tovrstnih proizvodov, ki bo koristil vsem;

40.

meni, da življenjske dobe bioproizvodov ne bi smeli umetno skrajševati; proizvod bi moral biti zasnovan tako, da bi imel čim daljšo življenjsko dobo;

41.

poudarja, da bo biogospodarstvo znatno prispevalo k razvoju podeželskih in obalnih območij; meni, da bi sinergija in tesno sodelovanje med vsemi udeleženci vrednostne verige, vključno z lokalnimi proizvajalci kmetijskih in gospodarskih surovin in biorafinerijami, lahko prispevala h krepitvi konkurenčnosti in k povečanju donosnosti podeželskih regij; poudarja, da je treba oblikovati dolgoročno strategijo za biogospodarstvo, ki bo ustrezno upoštevala potrebo po zagotovitvi prehranske varnosti;

42.

zahteva, da se razviti biološki in biotehnološki postopki uporabljajo pri proizvodnji obnovljivih bioloških virov, ki se pridobivajo iz odpadkov in posevkov, ki niso namenjeni prehrani, posamezni deli pa tudi v obstoječih kmetijskih in gozdarskih gospodarstvih;

43.

zatrjuje, da je eno vodilnih načel biogospodarstva prispevati k učinkovitejši rabi virov ter k zmanjšanju odvisnosti od uvoženih surovin in energije ter neobnovljivih naravnih virov; opozarja na pomembnost gozdarskega sektorja in drugih biotehnoloških panog ter zatrjuje, da je mogoče neobnovljive fosilne surovine nadomestiti z ogljično nevtralnimi obnovljivimi naravnimi viri in surovinami, kot so les in lesna vlakna; poudarja, da te panoge ustvarjajo veliko proizvodov z visoko dodano vrednostjo, na primer kemikalij, zdravil, umetnih mas ter drugih inovativnih novih materialov, ter tudi nova delovna mesta; poudarja potencial biotehnologije, temelječe na morskih virih;

44.

poziva Komisijo, naj spodbuja ukrepe, ki bodo trajnostno povečali potencial surovin, izboljšali njihovo izkoriščanje in zagotovili, da se bodo zbirali biološko razgradljivi odpadki – pri čemer se je treba izogibati dolgim prevozom – in da se bo uporaba biomase še naprej gibala v ekoloških mejah in ne bo zmanjšala funkcije ponorov ogljika; v zvezi s tem meni, da je treba nujno vzpostaviti trajnostna merila za uporabo biomase v energetiki, da bi zagotovili razpoložljivost biomase za namene, v okviru katerih je raba virov učinkovitejša, pri tem pa zagotoviti, da spodbude za pretvarjanje biomase v energijo ne bodo ustvarjale motenj na trgu in zmanjšale njene razpoložljivosti za proizvajalce;

45.

meni, da je pomembno vlagati v biogospodarske dobavne verige ter tako zagotavljati surovine; zatrjuje, da bi morale biogospodarske strategije spodbujati ne samo bolj učinkovito uporabo gospodinjskih in komunalnih odpadkov, temveč tudi predelavo tokov stranskih proizvodov in ostankov iz kmetijstva in gozdarstva; poziva k boljši zakonodaji, ki bo omogočala delovanje in zagotavljala pravno varnost in močno podporo za trajnostno uporabo biogospodarskih virov in izkoriščanje surovin, politika pa naj v vseh pogledih temelji na prožnem dolgoročnem pristopu in spodbuja naložbe;

46.

meni, da bi biogospodarstvo glede na usmeritve nove strategije za evropsko industrijsko politiko lahko pomembno prispevalo k preprečevanju procesa deindustrializacije, ki danes pesti Evropo, in k preobratu tega trenda z novimi strategijami, ki bodo na posameznih ozemljih spodbudile trg in ponovno vzpostavile konkurenčnost;

47.

odločno poziva Evropsko komisijo, naj okolju škodljive subvencije opredeli kot „rezultat vladnega ukrepa, ki potrošnikom ali proizvajalcem daje prednost, da bi dodatno zaslužili ali znižali svoje stroške, vendar takšno ravnanje diskriminira dobro okoljsko prakso“ (3); poziva Komisijo in države članice, naj nemudoma in do leta 2014 sprejmejo konkretne načrte na podlagi te opredelitve za postopno opustitev vseh okolju škodljivih subvencij do leta 2020, vključno s subvencijami, ki spodbujajo neučinkovito rabo obnovljivih virov, in subvencijami za fosilna goriva, ter naj poročajo o napredku prek nacionalnih programov reform; v zvezi s tem izraža zaskrbljenost, da subvencije za izkoriščanje biomaterialov v energetiki že sedaj ogrožajo doseganje ciljev na področju učinkovite rabe virov;

48.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bi rastoče povpraševanje po biomasi, zlasti lesu, lahko sprožilo obsežno krčenje gozdov v državah v razvoju, kjer se emisije toplogrednih plinov ne upoštevajo v okviru Kjotskega protokola; poudarja, da lahko to vpliva na kakovost tal, vodne cikle in biotsko raznovrstnost ter poveča pritisk na mednarodne sporazume, kot sta Konvencija o biološki raznovrstnosti (CBD) in program Združenih narodov za zmanjšanje emisij zaradi krčenja in degradacije gozdov v državah v razvoju (REDD); se prav tako boji, da bo rastoče povpraševanje po lesnih izdelkih, glede na to, da so sistemi upravljanja z zemljišči v številnih državah v razvoju šibki, lahko povzročilo nezakonito izkoriščanje gozdov in oslabilo prostovoljne sporazume o partnerstvu v okviru akcijskega načrta za izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (FLEGT);

49.

poudarja, da bo prehod na biogospodarstvo prispeval k nadaljnjemu vključevanju rezultatov konference Rio+20 v politike Evropske unije; meni, da bi Evropska unija morala dodatno okrepiti svoj prispevek v okviru pobud, namenjenih lajšanju prehoda na vključujoče zeleno gospodarstvo na mednarodni ravni;

50.

poziva EU, naj postane zelo dinamično mednarodno središče za raziskave in inovacije na področju biogospodarstva; meni, da se bo z razvojem novih proizvodov, postopkov in storitev na podlagi obnovljivih virov okrepila konkurenčnost evropske industrije in da bo ta prevzela vodilno mednarodno vlogo;

51.

meni, da je nujno treba razviti mednarodno zavezujoče standarde trajnosti za vsa področja rabe biomase ter zavezujoča merila o trajnostnem gospodarjenju z gozdovi; poziva EU, naj si prizadeva za sprejetje mednarodnih sporazumov in zlasti najmanj razvitim državam nameni ustrezno institucionalno in tehnično podporo za zagotovitev trajnostne uporabe biomase.

52.

meni, da bo model biogospodarstva, oblikovan v okviru te strategije, omogočil odpravo težav, ki so se pojavljale v zvezi s tem, in da bo v daljšem časovnem obdobju lahko vzpostavil bolj trajnostne in učinkovitejše vzorce proizvodnje, porabe, razvoja in načinov življenja in z novimi povezavami med področji gospodarstva, okolja in kakovosti družbenega življenja ponovno spodbudil rast evropskega gospodarstva;

53.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

26.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 75/47

—

ob upoštevanju členov 310, 311, 312 in 323 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2012 v interesu doseganja pozitivnega izida postopka odobritve večletnega finančnega okvira 2014–2020 (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2013 o izidu zasedanja Evropskega sveta 7. in 8. Februarja 2013 o večletnem finančnem okviru (2),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta, sprejetih 8. februarja 2013,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta, sprejetih 28. junija 2013,

—

ob upoštevanju člena 110(2) in (4) Poslovnika,

1.

pozdravlja politični sporazum o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020, ki je bil po dolgotrajnih in napornih pogajanjih dosežen 27. junija 2013 na najvišji politični ravni med Parlamentom, predsedstvom Sveta in Komisijo; priznava pomembno vlogo irskega predsedstva pri doseganju tega sporazuma;

2.

poudarja, da so bile zahvaljujoč vztrajnosti Parlamenta v pogajanjih prvič sprejete številne določbe, ki bodo zagotovile, da bo novi finančni okvir deloval usklajeno in pregledno ter se bo bolje odzival na potrebe državljanov EU; še posebej opozarja na nove ureditve, ki se nanašajo na pregled večletnega finančnega okvira, prožnost, lastna sredstva ter enotnost in preglednost proračuna in ki so bile v pogajanjih prednostna naloga Parlamenta;

3.

izraža pripravljenost, da se o uredbi o večletnem finančnem okviru in novem Medinstitucionalnem sporazumu glasuje zgodaj jeseni, takoj ko bodo izpolnjeni potrebni tehnični in pravni pogoji za dokončno oblikovanje njunih besedil ob upoštevanju splošnega sporazuma, ki sta ga dosegla Svet in Parlament;

4.

vseeno ponavlja stališče, ki ga je izrazil v navedeni resoluciji z dne 13. marca 2013 o večletnem finančnem okviru, da bo za uredbo o večletnem finančnem okviru glasoval le, če bo brezpogojno zagotovljeno, da bodo neporavnane terjatve za leto 2013 krite v celoti; zato pričakuje, da bo Svet sprejel uraden sklep o predlogu spremembe proračuna št. 2/2013 v višini 7,3 milijarde EUR najpozneje do zasedanja Sveta za ekonomske in finančne zadeve 9. julija 2013; vztraja, da mora Svet izpolniti svojo politično zavezo, da bo brez odlašanja sprejel dodatno spremembo proračuna, da bi se izognili pomanjkanju sredstev za plačila, kar bi utegnilo konec leta 2013 privesti do strukturnega primanjkljaja v proračunu EU; izjavlja, da Parlament ne bo dal soglasja k uredbi o večletnem finančnem okviru ali pa ne bo sprejel proračuna za leto 2014, dokler Svet ne bo sprejel omenjene dodatne spremembe proračuna, s katero bo pokrit še preostali primanjkljaj, kot ga je izračunala Komisija;

5.

poleg tega poudarja, da je uredbo o večletnem finančnem okviru mogoče pravno sprejeti le, če bo dosežen politični dogovor o ustrezni pravni podlagi, zlasti o temah, ki jih obravnava tudi ta uredba; izraža pripravljenost za čimprejšnjo sklenitev pogajanj o pravni podlagi za večletne programe in znova potrjuje pripadnost načelu, da ni nič dogovorjeno, dokler ni dogovorjeno vse. vztraja, da je treba v celoti spoštovati zakonodajna pooblastila, ki jih ima Parlament po Lizbonski pogodbi, in poziva Svet, naj se ustrezno pogaja o vseh delih pravne podlage, ki se nanaša na večletni finančni okvir pozdravlja politične sporazume, ki so bili doslej sprejeti o novih večletnih programih EU;

6.

se zaveda, da morajo nekatere države članice konsolidirati javne finance; kljub temu meni, da skupna višina prihodnjega večletnega finančnega okvira, kot jo je določil Evropski svet, ne zadostuje za uresničitev političnih ciljev EU in uspešno izvajanje strategije Evropa 2020; izraža zaskrbljenost, da omenjeni znesek morda ne bo zadostoval in da EU ne bo dobila sredstev, ki jih potrebuje, da bi za prebroditev sedanje krize delovala usklajeno in da bi postala močnejša; obžaluje, da države članice še naprej podcenjujejo vlogo proračuna EU in njegov prispevek k okrepitvi gospodarskega upravljanja in fiskalnega usklajevanja po vsej EU; poleg tega se boji, da se bo zaradi prenizkih zgornjih meja večletnega finančnega okvira manevrski prostor Parlamenta v letnih proračunskih postopkih občutno zmanjšal;

7.

poudarja, da je treba do konca leta 2016 obvezno izvesti pregled in nato še revizijo prihodnjega večletnega finančnega okvira, da bosta lahko prihodnja Komisija in Parlament znova ocenila politične naloge EU, okvir prilagodila novim izzivom in potrebam ter v celoti upoštevala najnovejše makroekonomske napovedi; vztraja, da je treba hkrati z obveznim pregledom odhodkov in prihodkov v proračunu EU, ki ga bo opravila Komisija, pripraviti zakonodajni predlog za revizijo uredbe o večletnem finančnem okviru, kakor je navedeno v izjavi Komisije, ki je priložena tej uredbi; namerava omenjeno obvezno revizijo večletnega finančnega okvira postaviti kot osrednji pogoj pri imenovanju novega predsednika Komisije;

8.

znova opozarja na ključno vlogo večje prožnosti v večletnem finančnem okviru 2014–2020, da bo mogoče v celoti izrabiti zgornje meje tega okvira za obveznosti (960 milijard EUR) in plačila (908,4 milijarde EUR), kot jih je določil Evropski svet; zato pozdravlja dejstvo, da je Svet odobril dva poglavitna predloga Parlamenta, namreč da se določi skupna razlika do zgornje meje za plačila in skupna razlika do zgornje meje za obveznosti, kar bo omogočilo samodejen prenos neporabljenih sredstev v naslednje proračunsko leto; obžaluje pa omejitve, ki jih je uvedel Svet (časovne ali povezane z zneski), saj utegnejo preprečiti, da bi se ta instrumenta v celoti uporabila; meni, da bi moralo biti izboljšanje teh mehanizmov sestavni del revizije večletnega finančnega okvira, ki jo bo predlagala Komisija po volitvah;

9.

poudarja, da bi morala nova pravila glede prožnosti pri obveznostih v večletnem finančnem okviru 2014–2020 privesti do dodelitve dodatnih sredstev za programe rasti in zaposlovanja, zlasti za pobudo za zaposlovanje mladih, da bo poskrbljeno za nepretrgano financiranje in da bodo dogovorjene zgornje meje čim bolje izrabljene;

10.

pozdravlja dejstvo, da bodo proračunska sredstva za pobudo za zaposlovanje mladih izplačana že v začetku programskega obdobja, namreč v letih 2014 in 2015, in vztraja, da bo treba z letom 2016 poiskati dodatna sredstva, da se zagotovi trajnostnost in učinkovitost tega programa;

11.

poudarja, da bodo zaradi vztrajnosti Parlamenta v začetku programskega obdobja, torej v letih 2014 in 2015, izplačana tudi proračunska sredstva za programe Obzorje 2020, Erasmus in COSME, da se zmanjša primanjkljaj v financiranju med proračunoma za leti 2013 in 2014; poleg tega vztraja, da je treba dodatna finančna sredstva nujno zagotoviti tudi za digitalni načrt;

12.

pozdravlja dejstvo, da je bilo poskrbljeno za dodatno povečanje sredstev za program razdeljevanja hrane do zneska 1 milijarde EUR, države članice pa bodo to povečanje lahko porabile za pomoč najbolj prikrajšanim osebam v Uniji; pričakuje, da se bosta Svet in Parlament med potekajočimi pogajanji o pravni podlagi za omenjeni program čim prej dogovorila o konkretnih podrobnostih glede izvrševanja teh obveznosti;

13.

obžaluje dejstvo, da Svet ni dosegel napredka pri reformi sistema lastnih sredstev na podlagi zakonodajnih predlogov, ki jih je pripravila Komisija; poudarja, da bi se moral proračun EU napajati z resničnimi lastnimi sredstvi, kot določa Pogodba, in izraža zavezanost reformi, s katero bo delež prispevkov na osnovi BND v proračun EU zmanjšan, tako da bo znašal največ 40 %; glede na to pričakuje, da bo skupna izjava o virih lastnih sredstev, o kateri so se dogovorile tri institucije EU, omogočila oprijemljiv napredek, zlasti v luči vmesnega pregleda in revizije večletnega finančnega okvira; zato poziva, da se sočasno z uradnim sprejetjem uredbe o večletnem finančnem okviru skliče skupino na visoki ravni za lastna sredstva z nalogo, naj preuči vse vidike reforme sistema lastnih sredstev;

14.

pozdravlja izid pogajanj o enotnosti in preglednosti proračuna EU; meni, da bi moral biti morebitni proračun evroobmočja, če bo uveden nekoč v prihodnosti, del proračuna EU oziroma bi mu moral biti priložen;

15.

meni, da je postopek, ki je privedel do sporazuma o večletnem finančnem okviru 2014–2020 in ki je v resnici Parlament prikrajšal za resnične proračunske pristojnosti, kot mu jih podeljuje PDEU, vreden obžalovanja; meni, da številna srečanja njegove delegacije in predsedstev Sveta, ki so v zadnjih letih potekala ob robu zadevnih sej Sveta za splošne zadeve, pa tudi njegova udeležba na neuradnih srečanjih Sveta na temo večletnega finančnega okvira niso služili jasnemu namenu, saj niso prav nič vplivali na duha, urnik in vsebino pogajanj oziroma na stališče Sveta, vključno s tem, da je treba razlikovati med zakonodajnimi in proračunskimi vidiki sporazuma o večletnem finančnem okviru;

16.

zato poziva Odbor za proračun, naj v sodelovanju z Odborom za ustavne zadeve oblikuje potrebne sklepe in pripravi nove predloge o tem, kako naj ta pogajanja potekajo, da bi zagotovili demokratičnost in preglednost celotnega zakonodajnega postopka;

17.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter drugim zadevnim institucijam in organom.

26.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 75/49

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2011 o varnosti v cestnem prometu v Evropi v obdobju 2011–2020 (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2011 o načrtu za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Evropski prostor varnosti v cestnem prometu: usmeritve politike na področju varnosti v cestnem prometu v obdobju 2011–2020“ (COM(2010)0389),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Izvajanje cilja 6 iz usmeritev politike Evropske komisije na področju varnosti v cestnem prometu v obdobju 2011-2020 – Prvi mejnik pri oblikovanju strategije o poškodbah“ (SWD(2013)0094),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z naslovom „Usmeritve politike na področju varnosti v cestnem prometu v obdobju 2011–2020 (3)“,

—

ob upoštevanju Svetovnega poročila o preprečevanju poškodb v cestnem prometu, ki sta ga leta 2004 skupaj objavila Svetovna banka in Svetovna zdravstvena organizacija,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. julija 2012 o eCall: nova storitev 112 za državljane (4),

—

ob upoštevanju vprašanja Komisiji o varnosti v cestnem prometu v obdobju 2011–2020 – prvi mejniki pri oblikovanju strategije o poškodbah (O-000061/2013 – B7-0211/2013),

—

ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

A.

ker je v cestnoprometnih nesrečah v Evropski uniji leta 2011 umrlo več kot 30 000 ljudi, skoraj 1 500 000 pa je bilo poškodovanih (med njimi več kot 250 000 huje);

B.

ker vsaki nesreči, ki je usodna za življenje, sledijo štiri, ki povzročijo trajno invalidnost, 40, ki se končajo z lažjimi poškodbami, in deset, ki se končajo s hujšimi poškodbami;

C.

ker se več kot polovica vseh hujših poškodb zgodi znotraj mestnih območij, žrtve pa so zlasti pešci, motoristi, kolesarji (med njimi vozniki električnih koles) in drugi šibkejši udeleženci v prometu;

D.

ker so glavni razlogi za smrtne žrtve in hujše poškodbe v prometu nedelujoča oprema, konstrukcija cest, slabo vzdrževanje cest in vedenje voznikov, med drugim v zvezi s hitrostjo vožnje; ker je hitrost neposredno povezana s resnostjo poškodb in ker nekatere države članice razmišljajo o višjih omejitvah hitrosti na avtocestah;

E.

ker je udeležba v prometni nesreči eden izmed glavnih razlogov za hospitalizacijo evropskih državljanov, mlajših od 45 let, in ker so številne hujše poškodbe vzrok za trajne bolečine ali invalidnost;

F.

ker igra odzivni čas reševalnih služb (zlato pravilo prve ure) pomembno vlogo pri reševanju življenj, kar vključuje tako prvo pomoč kot tudi kakovost nege;

G.

ker so po ocenah socialno-ekonomski stroški poškodb, ki so bile posledica prometnih nesreč, za leto 2012 znašali 2 % BDP ali okoli 250 milijard (5);

H.

ker so evropski ukrepi na tem področju prinesli dobre rezultate;

1.

podpira pobudo Komisije, da se pri dejavnostih v zvezi z varnostjo v cestnem prometu prednost nameni hujšim poškodbam;

2.

je zadovoljen, da je Komisija sprejela skupno evropsko opredelitev hujših poškodb, ki temelji na vsesplošno sprejeti klasifikaciji poškodb, imenovani popolnoma skrajšana lestvica poškodb (Maximum Abbreviated Injury Scale);

3.

poziva države članice, naj hitro uvedejo skupno evropsko opredelitev hudih poškodb v cestnem prometu in na njeni osnovi zberejo statistične podatke glede na vrsto prevoza, vključno s šibkejšimi udeleženci v prometu, in glede na vrsto cestne infrastrukture, ter o njih poročajo za leto 2014;

4.

poziva Komisijo, naj na osnovi zbranih podatkov določi ambiciozen cilj znižanja števila poškodb v cestnem prometu za 40 % v obdobju 2014-2020 ter naj si kot dolgoročni cilj zastavi mednarodno pobudo ,,prihodnost brez žrtev (Vision Zero);

5.

meni, da razvoj skupnega mehanizma za zbiranje podatkov in poročanje o njih ne bi smel zavirati nujnih ukrepov na ravni EU za znižanje števila žrtev hudih poškodb v cestnem prometu;

6.

pozdravlja prednostne naloge Komisije za razvoj globalne strategije, ki bo zajemala posledice trčenja, strategijo ukrepanja pri nesrečah, prvo pomoč in reševalne službe ter dolgotrajne postopke rehabilitacije, in poziva k hitri izvedbi teh nalog;

7.

poudarja, da je treba cel niz obstoječih zakonov in ukrepov ustrezneje in pravočasno izvajati, da bi zmanjšali posledice trčenj, okrepili varnost za udeležence v prometu in zmanjšali število hudih poškodb;

8.

poziva Komisijo, naj ponovno preuči svojo zakonodajo v zvezi s pasivno in aktivno varnostjo vozil ter jo prilagodi najnovejšemu tehničnemu razvoju ter naj podpre uvedbo v avtomobile vgrajenih tehnologij za spoštovanje predpisov;

9.

poziva Komisijo, naj podpre razvoj varne in „inteligentne“ cestne infrastrukture;

10.

poziva Komisijo, naj posreduje natančne podatke o tem, kako so države članice prenesle Direktivo 2011/82/EU o lažji čezmejni izmenjavi informacij o prometnih prekrških, povezanih z varnostjo v cestnem prometu;

11.

poziva države članice, naj nadaljujejo prizadevanja za preprečevanje vožnje pod vplivom alkohola ali drog in za izmenjavo najboljših praks pri ocenjevanju in rehabilitaciji storilcev prometnih prekrškov;

12.

ugotavlja, da pešci in kolesarji skupaj predstavljajo 50 % vseh smrtnih žrtev prometnih nesreč v mestih in velik delež huje poškodovanih;

13.

podpira spremljanje in nadaljnji razvoj tehničnih standardov in politike za zaščito najšibkejših udeležencev v prometu, in sicer starejših, otrok, invalidov in kolesarjev, ki naj bosta del skupnih prizadevanj za spodbujanje pravic ranljivih udeležencev v cestnem prometu v zakonodaji EU in prometni politiki;

14.

poziva Komisijo, naj pripravi pregled mestnih območij, kjer je omejitev hitrosti 30 km/h, in preuči učinek te omejitve na zmanjšanje števila nesreč s smrtnim izidom in hudimi poškodbami;

15.

poziva države članice, naj poudarijo pomen kampanj za obveščanje in usposabljanje v zvezi z varnejšim kolesarjenjem in hojo ter politik, ki ju spodbujajo, po potrebi tudi v povezavi z javno in kolektivno mobilnostjo, saj je varnost kolesarjev in peščev v mestih tesno povezana z razširjenostjo kolesarjenja in hoje kot načina premagovanja razdalj;

16.

poziva Komisijo, naj razvije smernice za cestnoprometno varnost v mestih, ki bi lahko bile vključene v načrte trajnostne mobilnosti v mestih, in naj preuči, kako bi lahko te načrte, ki vključujejo cilje EU za zmanjšanje števila nesreč s smrtnim izidom in hudimi poškodbami, povezali z evropskim sofinanciranjem načrtov mestnega prometa;

17.

poziva države članice, naj podprejo evropsko številko za klic v sili – 112 ter izpolnjujejo zahteve za popolno delovanje centrov za obveščanje do leta 2015 in čimprejšnjo izvedbo obveščevalnih kampanj v zvezi z njihovo uvedbo;

18.

pozdravlja predlog Komisije, da bi v vseh državah članicah do leta 2015 v vseh novih homologiranih avtomobilih obvezno uvedli javni sistem eCall, temelječ na številki 112, ob hkratnem spoštovanju predpisov o varstvu podatkov;

19.

poziva Komisijo, naj ob preučitvi najboljših praks v državah članicah razmisli o uvedbi vožnje s spremstvom za starejše mladoletnike;

20.

poziva države članice, naj sistematično spodbujajo tečaje prve pomoči kot način za boljši odziv oseb, navzočih ob nesreči, ki pomagajo žrtvam pred prihodom reševalnih služb;

21.

poziva države članice, naj spodbujajo sodelovanje med reševalnimi službami ter oblikovalci in proizvajalci vozil, da bi zagotovili uspešno reševanje in varnost tako za reševalce kot za poškodovance;

22.

poziva države članice, naj spodbujajo uvedbo e-zdravstvenih sistemov in zlasti uvedbo inteligentnih sistemov obveščanja v prometu za reševalne ekipe, zlasti za reševalna vozila;

23.

poziva države članice, naj v svoji zdravstveni politiki izpostavijo pomen oskrbe po nesrečah in izboljšajo dolgotrajno bolnišnično oskrbo, nego po odhodu iz bolnišnice in rehabilitacijo, vključno s travmatološko oskrbo in psihološkim svetovanjem za preživele in navzoče ob prometni nesreči, na primeri s centri za pomoč pri izboljšanju kakovosti njihovega življenja;

24.

poziva države članice, naj s povezovanjem z drugimi ukrepi socialnega značaja povečajo ozaveščenost glede posledic hudih poškodb, kot so stopnje prizadetosti, invalidnosti in funkcionalne nezmožnosti, ter naj oblikujejo izobraževalne programe za cestno varnost;

25.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

26.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 75/52

—

ob upoštevanju člena 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), ki opredeljuje vrednote, na katerih temelji Unija,

—

ob upoštevanju členov 3, 4, 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), členov 49, 56, 114, 167 in 258 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter Evropske konvencije o človekovih pravicah,