12.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 55/1

12.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 55/2

—

ob upoštevanju Direktive 2004/25/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem (1),

—

ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o uporabi Direktive 2004/25/ES o ponudbah za prevzem (COM(2012)0347);

—

ob upoštevanju študije o uporabi Direktive 2004/25/ES o ponudbah za prevzem (zunanja študija), izvedene v imenu Komisije (2),

—

ob upoštevanju poročila o izvajanju direktive o ponudbah za prevzem z dne 21. februarja 2007 (3),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0089/2013),

A.

ker direktiva o ponudbah za prevzem (v nadaljnjem besedilu: direktiva) določa minimalne smernice za zagotavljanje preglednosti in pravne varnosti pri izvajanju ponudb za prevzem ter delničarjem, zaposlenim in drugim deležnikom zagotavlja pravico do informacij;

B.

ker številne države članice z namenom, da bi povečale preglednost kapitalskega trga in okrepile pravice ciljne družbe in njenih deležnikov, razmišljajo o spremembah usklajenih nacionalnih pravil o ponudbah za prevzem ali pa so jih že sprejele;

C.

ker je Sodišče Evropske unije v več zadevah odločilo, da se mora na splošno šteti, da država s tem, ko ohrani posebne pravice v zasebnem podjetju, omejuje prosti pretok kapitala, kar je lahko upravičeno le v ustrezno omejenih primerih (4);

D.

ker so nacionalni pristojni organi odgovorni za javni nadzor nad ponudbami za prevzem;

E.

ker člen 1(3) Uredbe (EU) št. 1095/2010 (5) določa, da Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) ustrezno ukrepa tudi v zvezi s ponudbami za prevzem; ker je organ ESMA vzpostavil mrežo pristojnih organov za okrepitev sodelovanja med njimi na področju čezmejnih ponudb za prevzem;

1.

meni, da je direktiva pomemben del pravnega reda EU na področju prava družb, ki sega dlje od zgolj pospeševanja nadaljnjega povezovanja in usklajevanja kapitalskih trgov EU;

2.

poudarja, da učinki direktive niso omejeni na temeljne določbe o ponudbah za prevzem, ampak jih je treba ocenjevati v širšem okviru prava družb, vključno z upravljanjem družb, pravom o kapitalskih trgih in delovnim pravom;

3.

ponavlja, da so cilji direktive, zlati zagotavljanje enakih pogojev za ponudbe za prevzem ob varovanju interesov delničarjev, zaposlenih in drugih deležnikov, temeljnega pomena za dobro delujoč trg kontrole nad družbami;

4.

se seznanja z ugotovitvijo Komisije, da direktiva učinkuje zadovoljivo, in zaključki zunanje študije, da je izboljšala delovanje trga kontrole nad družbami; zaskrbljen pa je zaradi nezadovoljstva, ki so ga v zunanji študiji izrazili predstavniki zaposlenih glede varstva njihovih pravic, in poziva Komisijo, naj okrepi dialog s predstavniki zaposlenih o tem, kako bolje reševati pereča vprašanja;

5.

poudarja, da direktiva zagotavlja enake pogoje za ponudbe za prevzem v Evropi, in je prepričan, da bi bilo mogoče dolgoročno predvideti nadaljnje izboljšave za okrepitev teh enakih pogojev;

6.

spoštuje pristojnost držav članic, da sprejmejo dodatne ukrepe, ki presegajo zahteve direktive, pod pogojem, da upoštevajo njene splošne cilje;

7.

glede tega ugotavlja, da so se nekatere države članice na gibanja na svojih domačih trgih kontrole nad družbami v zadnjem času odzvale tako, da so uvedle dodatne določbe v zvezi s potekom ponudb za prevzem, na primer pravilo „ukrepaj ali odnehaj“ skupine za prevzeme v Združenem kraljestvu, ki si prizadeva pojasniti, ali je treba podati ponudbo za prevzem („ukrepaj“) ali ne („odnehaj“) v primerih, ko ni jasno, ali je namen ponudnika dejansko predložiti ponudbo za ciljno družbo;

8.

pozdravlja prizadevanja organa ESMA za okrepitev sodelovanja med nacionalnimi organi na področju ponudb za prevzem s pomočjo mreže za ponudbe za prevzem;

9.

vendar pa je prepričan, da ni treba predvideti nadzora ponudb za prevzem na ravni EU, saj pravo o prevzemih ni omejeno na pravo o kapitalskih trgih, ampak je zajeto v nacionalnem pravu družb; poudarja, da bi morali biti nacionalni pristojni organi še naprej odgovorni za javni nadzor ponudb za prevzem;

10.

pozdravlja ugotovitve Komisije in obravnavo težav, ki se porajajo pri pregledu učinkovanja direktive, in ugotavlja, da so strokovnjaki in poklicni ljudje ugotovili dodatne vidike (6);

11.

je prepričan, da je koncept „usklajenega delovanja“ bistven pri izračunu praga, katerega prekoračitev terja obvezno objavo ponudbe, in razume, da so države članice opredelitev, predvideno v direktivi, prenesle različno; vendar pa je prepričan, da se z osredotočanjem na spremembe pojma „usklajeno delovanje“ samo v okviru direktive ne bi okrepilo pravne varnosti, ker je ta pojem pomemben tudi za druge izračune, ki so potrebni po pravu družb EU; zato predlaga pripravo podrobnejše analize za ugotovitev načinov, kako bi lahko bolje pojasnili in uskladili pojem „usklajeno delovanje“;

12.

v ta namen pričakuje akcijski načrt Komisije o pravu družb EU, v katerem bi slednja morala obravnavati to vprašanje, in podpira njeno izjavo, da zmožnost nacionalnih organov, da od strani, ki delujejo usklajeno z namenom prevzema kontrole, zahtevajo, naj sprejmejo pravne posledice usklajenega delovanja, ne sme biti omejena (7);

13.

poudarja, da je pravilo obvezne ponudbe temeljna določba za varstvo manjšinskih delničarjev, in ugotavlja, da rezultati zunanje študije kažejo, da vse države članice omogočajo izjeme od tega pravila; ugotavlja, da se vsa ta odstopanja pogosto uporabljajo za varstvo interesov delničarjev s kontrolnim deležem (npr. brez dejanske spremembe kontrole), upnikov (npr. če so upniki odobrili posojila) in drugih delničarjev (npr. za uravnoteženje pravic delničarjev in drugih deležnikov); podpira namen Komisije, da zbere dodatne informacije za ugotovitev, ali so odstopanja v široki uporabi nezdružljiva z varstvom manjšinskih delničarjev;

14.

poudarja, da pravilo obvezne ponudbe v primeru spremembe kontrole omogoča manjšinskim delničarjev prejem premije, plačane za kontrolni delež, in ugotavlja, da direktive ureja samo ceno obvezne ponudbe (tj. pravično ceno), ne pa prostovoljne ponudbe; ugotavlja zlasti, da direktiva opušča obveznost objave obvezne ponudbe v primerih, ko je po začetni prostovoljni ponudbi dosežen prevzemni prag, kar povzroča, da lahko ponudnik naknadno poveča svojo udeležbo v ciljni družbi z rednim nakupom delnic (prikrita pridobitev nadzora, po angleško „creeping in“); ugotavlja tudi, da so nekatere države članice za take primere uvedle obveznost druge obvezne ponudbe, v skladu s katero je nujna druga ponudba, če v določenem obdobju (npr. 12 mesecev) pride do določenega povečanja (npr. za 3 %) med dvema določenima pragoma (npr. med 30 % in 50 %);

15.

meni, da pragi za obveščanje iz člena 9 Direktive 2004/109/ES (8) (direktiva o preglednosti, ki se trenutno pregleduje) zagotavljajo zanesljivo preglednost lastništva in omogočajo zgodnje odkrivanje prikritih pridobitev; meni, da bi morali nacionalni pristojni organi odvračati od tehnik, katerih namen je izogibanje pravilu obvezne ponudbe in s tem plačilu kontrolne premije manjšinskim delničarjem;

16.

ugotavlja, da je večina držav članic prenesla pravilo o nevtralnosti uprave v zvezi z naknadnimi obrambnimi ukrepi („post-bid defences“), le nekaj pa jih je preneslo pravilo o spregledu, ki nevtralizira preventivne obrambne ukrepe („pre-bid defences“); ugotavlja, da v državah članicah še vedno obstajajo preventivni (npr. piramidne strukture ali zlate delnice) in naknadni (npr. iskanje novega prevzemnika, po angleško „white knight“, ali povečanje dolga) obrambni ukrepi, hkrati pa je videti, da obstaja dovolj sredstev za preprečevanje takih obrambnih mehanizmov; kljub temu meni, da bi morala uprava ciljne družbe v skladu s splošnim načelom prava družb upoštevati in si prizadevati za dolgoročno trajnost družbe in njenih delničarjev;

17.

poudarja, da direktiva predvideva le obveščanje zaposlenih, zlasti v zvezi z nameni ponudnika glede prihodnosti ciljne družbe in njegovimi prihodnjimi načrti glede delovnih mest, vključno z večjimi spremembami pogojev zaposlovanja, medtem ko pravica do posvetovanja ni predvidena;

18.

poudarja, da se je nujno treba dodatno posvetiti vprašanju, kako zaščititi in okrepiti pravice delavcev, in sicer ob upoštevanju pravnega reda, vključno z Direktivo 2001/23/ES (9) in Direktivo 2002/14/ES (10).

19.

vztraja, da je treba učinkovito uporabljati ustrezne določbe direktive o pravicah delavcev in jih po potrebi ustrezno uveljavljati;

20.

ponavlja, da je bilo treba v skladu s členom 21 direktive prenesti njene določbe v nacionalno zakonodajo do 20. maja 2006, in ugotavlja, da je v skladu z zunanjo študijo večina držav članic direktivo prenesla med letoma 2006 in 2007 (11);

21.

poudarja, da obdobje prenosa direktive sovpada z nastopom finančne krize, ki se je pozneje razvila v gospodarsko in dolžniško krizo, ter da so prevzemne dejavnosti tesno povezane s finančnimi in gospodarskimi gibanji v Evropi in zunaj nje;

22.

poudarja, da se je v skladu z zunanjo študijo po datumu prenosa direktive obseg prevzemnih dejavnosti zaradi krize dramatično zmanjšal, tudi v Združenem kraljestvu, kjer so dejavnosti na trgu kontrole nad družbami tradicionalno bolj skoncentrirane kakor drugod v Uniji;

23.

meni, da se je trg kontrole nad družbami v tem obdobju finančne krize vztrajno krčil, zato bi bila ocena, ali bi bilo treba sprejeti nadaljnje usklajevalne ukrepe v zvezi s ponudbami za prevzem in v kolikšni meri bi jih bilo treba sprejeti, izkrivljena;

24.

zato poziva Komisijo, naj še naprej tesno spremlja gibanja na trgu kontrole nad družbami in pripravi novo oceno uporabe direktive, ko se bodo prevzemne dejavnosti vrnile v običajnejši obseg;

25.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter parlamentom in vladam držav članic.

12.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 55/6

—

ob upoštevanju člena 162 PDEU, ki zajema cilje Evropskega socialnega sklada ter se med drugim nanaša na cilj lajšanja prilagajanja spremembam v industriji in proizvodnih sistemih,

—

ob upoštevanju člena 174 in naslednjih členov PDEU, ki določajo cilj ekonomske, socialne in teritorialne kohezije ter strukturne finančne instrumente za njihovo uresničevanje,

—

ob upoštevanju člena 176 PDEU, ki zajema Evropski sklad za regionalni razvoj ter se med drugim nanaša na razvoj in strukturno prilagajanje razvojno zaostalih regij in na preobrazbo nazadujočih industrijskih regij,

—

ob upoštevanju člena 173 (naslov XVII) PDEU, ki zajema industrijsko politiko EU in se med drugim nanaša na konkurenčnost industrije Unije,

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 11. septembra 2012 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, ki jih zajema splošni strateški okvir, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (COM(2012)0496),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o uresničevanju sinergij med sredstvi za raziskave in inovacije iz Uredbe (ES) št. 1080/2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj ter Sedmim okvirnim programom za raziskave in razvoj v mestih in regijah ter državah članicah in Uniji (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o prispevku kohezijske politike k doseganju lizbonskih ciljev in ciljev strategije EU 2020 (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 2010 o pregledu inovacijske politike Skupnosti v spreminjajočem se svetu (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. junija 2010 o EU 2020 (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. oktobra 2010 o kohezijski in regionalni politiki Evropske unije po letu 2013 (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2011 o industrijski politiki za dobo globalizacije (6),

—

ob upoštevanju sklepov zasedanja Sveta (3057. zasedanje Sveta za konkurenčnost – notranji trg, industrija, raziskave in vesolje) v Bruslju z dne 10. decembra 2010 o „Industrijski politika za dobo globalizacije“,

—

ob upoštevanju šestega poročila Komisije z dne 25. junija 2009 o napredku na področju gospodarske in socialne kohezije – Ustvarjalne in inovativne regije (COM(2009)0295),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 30. julija 2009 z naslovom „European Industry In A Changing World – Updated Sectoral Overview 2009“ (Evropska industrija v spreminjajočem se svetu – posodobljen pregled sektorja 2009) (SEC(2009)1111),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. septembra 2009 z naslovom „Priprave na prihodnost: razvoj skupne strategije za ključne spodbujevalne tehnologije v EU“ (COM(2009)0512),,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. oktobra 2010 z naslovom „Vodilna pobuda iz strategije Evropa 2020: Unija inovacij“ (COM(2010)0546),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. oktobra 2010 z naslovom „Celostna industrijska politika za dobo globalizacije – Konkurenčnost in trajnost v središču pozornosti“ (COM(2010)0614),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. novembra 2010 z naslovom „Sklepi petega poročila o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji: prihodnost kohezijske politike“ (COM(2010)0642),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. oktobra 2011 z naslovom „Industrijska politika: krepitev konkurenčnosti – Uspešnost in politike držav članic na področju konkurenčnosti“ (COM(2011)0642),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 14. marca 2012 z naslovom „Elementi za skupni strateški okvir za obdobje 2014–2020 za Evropski sklad za regionalni razvoj, Evropski socialni sklad, Kohezijski sklad, Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja in Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo“ (SWD(2012)0061),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 24. aprila 2012 z naslovom „The partnership principle in the implementation of the Common Strategic Framework Funds – elements for a European Code of Conduct on Partnership“ (Načelo partnerstva pri izvajanju skupnih strateških okvirnih skladov – elementi za evropski kodeks ravnanja pri partnerstvu) (SWD(2012)0106),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. oktobra 2012 z naslovom „Močnejša evropska industrija za rast in oživitev gospodarstva – Posodobitev sporočila o industrijski politiki“ (COM(2012)0582),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 10. oktobra 2012 o evropskem poročilu o konkurenčnosti (SWD(2012)0299),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Industrial Performance Scoreboard and Member States’ Competitiveness Performance and Policies“ (Sistem kazalnikov industrijske uspešnosti ter uspešnost in politike držav članic na področju konkurenčnosti) (SWD(2012)0298),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) z dne 26. maja 2010 o potrebi po celovitem pristopu k obnovi mest (7),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije z naslovom „Celostna industrijska politika za dobo globalizacije – Konkurenčnost in trajnost v središču pozornosti“ (CCMI/083 – CESE 808/2011),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A7-0145/2013),

A.

ker pojem „industrija“ ni jasno opredeljen in lahko vključuje celo vrsto različnih sektorjev;

B.

ker je industrijski sektor brez dvoma eden glavnih adutov mednarodne konkurenčnosti, Evropska unija pa brez njega ne more igrati tako pomembne vloge za svetovno ravnovesje gospodarskih sil;

C.

ker bi industrijski sektor v Evropski uniji lahko igral vodilno vlogo, saj je po ocenah Komisije na vsakih 100 delovnih mest, ki so ustvarjena v industriji, mogoče ustvariti med 60 do 200 novih delovnih mest v drugih gospodarskih sektorjih; ker se je industrijska proizvodnja kljub temu znižala, saj je med letoma 2008 in 2011 padla z 20 % na 16 % BDP, število delovnih mest v sektorju pa se je znižalo za 11 %;

D.

ker namerava Komisija preobrniti nazadovanje vloge industrije v Evropski uniji in do leta 2020 povrniti delež njenega prispevka k BDP s sedanjih okoli 16 % na 20 %; ker predstavlja industrija glavno področje zasebnih in javnih naložb v zvezi z raziskavami, razvojem in inovacijami;

E.

ker lahko kohezijska politika pomaga pri reševanju strukturnih izzivov, s katerimi se sooča industrijski sektor v Evropski uniji, in prispeva k doseganju velikopoteznih ciljev strategije Evropa 2020, kot je prehod na trajnostno, nizkoogljično, energetsko učinkovito in vključujoče gospodarstvo, ki bo spodbujalo zaposlovanje in znanje;

F.

ker se številne stare industrijsko razvite regije v Evropi srečujejo s podobnimi težavami, saj je dolgim obdobjem rasti v preteklosti sledilo hudo nazadovanje gospodarstva v zadnjih letih;

G.

ker se čezmejne regije pogosto srečujejo s podobnimi industrijskimi izzivi, kot to velja za območja z rudarsko, železarsko ali tekstilno proizvodnjo, ki imajo skupne ozemeljske značilnosti in so gospodarsko soodvisna;

H.

ker se industrijska politika običajno osredotoča na posebne vsakodnevne težave industrije, njen močan učinek na regije pa je posledično pogosto prezrt;

I.

ker so raziskave pokazale, da je za preoblikovanje starih industrijsko razvitih območij potreben širok pristop, upravne ovire pa lahko ovirajo dosego slednjega;

J.

ker se države članice, regije in mesta v EU srečujejo s finančnimi omejitvami; ker so zlasti območja s staro industrijsko osnovo pogosto v neugodnem položaju, kar zadeva pritegnitev zadostnih finančnih sredstev za preobrazbo; ker je financiranje EU, da bi pomagali prizadevanjem na področju preobrazbe in preoblikovanja, nujno potrebno za podpiranje pristopov regionalne in čezmejne politike;

K.

ker so mesta pomembno gonilo inovacij in trajnostne rasti ter imajo pomembno vlogo pri spoprijemanju z izzivi na starih industrijsko razvitih območjih;

L.

ker so za pomoč regijam in mestom pri izpolnjevanju njihovega inovacijskega potenciala in osredotočenju njihovih industrijskih prednosti na nastajajoče panoge in storitve ter globalizirane trge potrebni novi in inovativni celostni pristopi, ki jih podpirajo tudi ustrezni zakonodajni politični okviri in strategije pametne specializacije;

M.

ker se pri različnih politikah ponovne industrializacije v zadostni meri ne upošteva zmožnosti kulturnega in ustvarjalnega sektorja, čeprav ta skriva velike možnosti za rast, inovacije in zaposlovanje ter predstavlja dejavnik socialne kohezije in uspešno orodje za boj proti sedanji recesiji;

1.

opozarja, da obstoječi viri, ki so dani na voljo preko kohezijske politike in strukturnih skladov, izkoriščajo sisteme finančnega inženiringa, ki jih je vzpostavila Evropska investicijska banka, pa tudi nacionalne, regionalne in občinske razvojen politike podpore preoblikovanju starih industrijskih območij in ponovni industrializacijo industrijskih regij v težavah, pri čimer je cilj doseči sodobno in trajnostno ponovno industrializacijo; pri tem obžaluje, da te možnosti ne odpravljajo vedno dejanskih težav, ki so značilne za posamezne regije, in da države članice in regije premalo uporabljajo sredstva iz strukturnih in investicijskih skladov v času, ko industrijski sektor doživlja najhujše udarce krize;

2.

opozarja, da je treba uvesti dodatne ukrepe pomoči, s pomočjo katerih bi stara industrijsko razvita območja in zlasti območja z eno samo industrijsko panogo lahko uspešno našla nove razvojne poti, osredotočene na ustvarjalni in kulturni sektorju, in ki bi spodbujali uporabo nerabljenih območij, kar ima lahko ključno vlogo pri spreminjanju namembnosti opuščenih industrijskih območij;

3.

poziva k bolj celovitim in sistemskim pristopom k industrijski prenovi in regionalnemu razvoju ter k večji skladnosti med različnimi politikami na evropski, nacionalni, regionalni, medregionalni in čezmejni ravni, da bi na ta način zagotovili karseda celostni razvoj velikih možnosti, ki jih ima evropski industrijski sektor; poudarja, da je treba ustanoviti gospodarska območja v regionalnem interesu in visokotehnološke parke na podlagi javno-zasebnih partnerstev ter prispevati k boljšem koriščenju lokalnih in regionalnih človeških in gospodarskih virov z uporabo najsodobnejših tehnologij;

4.

poudarja, da bo uspeh takšne industrijske prenove, ki jo spremlja regionalni razvoj, odvisen od obstoja učinkovitih politik na področjih, kot so kohezijska politika, gospodarsko upravljanje, konkurenčnost, raziskave in inovacije, digitalna agenda, trajnosti razvoj, kulturni in ustvarjalni sektor, nove kvalifikacije in delovna mesta itd.;

5.

meni, da glavne izzive za stare industrijsko razvite regije predstavljajo:

6.

poudarja, da bi morale regionalne strategije za industrijska območja kot osrednjo točko vključiti ukrepe za varstvo kakovosti tal, vode in zraka, ohranitev regionalne in lokalne biotske raznovrstnosti in naravnih virov ter čiščenje tal in vode, da okolju škodljive snovi ne bi več uhajale v naravno okolje;

7.

meni, da je pomembno, da strategije za industrijska območja vključujejo celosten poudarek na možnostih trajnostnega prevoza na ta območja in z njih, vključno s prevozom surovin, blaga in ljudi, ter na potrebni obstoječi ali načrtovani infrastrukturi, saj bo tako mogoče prispevati k zmanjšanju okoljskega odtisa industrijskih in mestnih območij ter zagotoviti izpolnjevanje potreb skupnosti, hkrati pa zaščititi naravne vire in naravni kapital ter pozitivno prispevati k zdravju ljudi;

8.

meni, da so se zaradi procesa širitve EU povečale regionalne razlike in da sta se zato pozornost in javna osveščenost odmaknili od starih industrijsko razvitih regij, ki nimajo dovolj naložbenih priložnosti za konkretne strategije regionalnega razvoja;

9.

poziva Komisijo, naj oceni sedanje stanje v starih industrijsko razvitih regijah, opredeli njihove glavne izzive ter zagotovi informacije in smernice za te regije, da se na demokratičen način in na osnovi širokega partnerstva razvijejo regionalne strategije, ki bodo pripomogle k izboljšanju obetov za trajnostni razvoj teh regij na temeljnih njihovih notranjih zmožnosti;

10.

poudarja, da je krepitev industrijskih temeljev gospodarstva potrebna za spodbujanje gospodarske rasti in ustvarjanje delovnih mest ter doseganje ciljev in ukrepov, povezanih s strategijo EU 2020, in da so industrijska sredstva in strokovno znanje, ki sta na voljo v starih industrijsko razvitih regijah, z vidika kulturne, zgodovinske in arhitekturne dediščine lahko nenadomestljiva osnova za to, in bi ju bilo treba ohranjati in prilagajati novim potrebam;

11.

ugotavlja, da imajo številna nekdanja industrijska območja veliko možnosti za izboljšanje energetske učinkovitosti z uporabo modernih tehnologij in gradbenih standardov, kar bo koristno tako za regionalno gospodarstvo kot za okolje;

12.

ponovno opozarja, da so bile stare industrijsko razvite regije pri svojih poskusih raziskovanja novih priložnosti za regionalni razvoj najbolj uspešne takrat, kadar so svoje strategije oprle na svoje pretekle posebnosti, turistične znamenitosti, industrijsko dediščino ter na svoje izkušnje in zmogljivosti;

13.

poudarja, da imajo mestna območja pomembno vlogo za inovacije in trajnostno rast ter da prizadevanja za preobrazbo ne morejo uspeti brez zadostnih naložb na tem področju, saj brez ukrepov, kar zadeva poslopja in promet, cilji EU ne bodo uresničeni;

14.

meni, da je v večini starih industrijsko razvitih regijah nazadovanje deloma posledica zanašanja na monostrukture; meni, da je opiranje gospodarstva izključno na monostrukture neproduktivno in da ima diverzificirano gospodarstvo izjemen pomen kot osnova za trajnostno rast in ustvarjanje delovnih mest;

15.

poziva Komisijo, naj razvije politične koncepte in instrumente, ki združujejo Kohezijski sklad in strukturne sklade s pristopi industrijske politike, da bi podprla strukturno preoblikovanje starih industrijsko razvitih regij v sodobne industrijske regije;

16.

meni, da bi se morale regionalne industrijske strategije opirati na celostni pristop, ki bi vključeval del, namenjen zaposlovanju, usposabljanju in izobraževanju, da bi spodbujali sektorje prihodnosti, ki bi prinašali lokalna in regionalna delovna mesta, zlasti za mlade, na primer v malih in srednjih podjetjih v okviru Programa za konkurenčnost podjetij ter mala in srednja podjetja (COSME); poudarja posebno vlogo, ki jo imajo mesta pri razvoju regionalnih strategij za industrijska območja; je glede tega prepričan, da so mesta bistvena za doseganje pametne rasti; zato poudarja dejstvo, da še posebej mesta z starimi industrijsko razvitimi temelji ponujajo ogromen potencial, ki bi ga EU morala v celoti raziskati; poziva Komisijo, naj začne tesnejši dialog z zadevnimi mesti za EU, da bi da bi mestom kot neposrednim partnerjem za EU zagotovila večjo prepoznavnost;

17.

poudarja, da bo zlasti podpora energetsko učinkoviti obnovi stavb pomagala regijam zmanjšati emisije ogljika in ustvariti delovna mesta na lokalni ravni, potrošnikom pa prihraniti denar pri računih za ogrevanje;

18.

poziva Komisijo, naj izkoristi sinergijo med kohezijsko in industrijsko politiko, da podpre konkurenčnost in rast ter pomaga državam članicam, regijam in mestom pri iskanju osnove za regionalno usmerjene strategije za industrijski razvoj;

19.

meni, da ni posebnega enotnega načrta za regionalne strategije za industrijska območja EU kot celote in da je za razvoj regionalnih strategij najprimernejši lokalni in regionalni pristop; poziva Komisijo, naj podpre regionalne ekonomske raziskave v okviru pobude Obzorje 2020, ki omogočajo razvoj regionalno prilagojenih strategij za dodatne stare industrijsko razvite regije;

20.

izpostavlja dejstvo, da je treba pri načrtovanju regionalnih razvojnih strategij upoštevati značilnosti regij; v zvezi s tem ocenjuje, da bi bilo treba po vzoru strategije od spodaj navzgor za razvoj podeželja (LEADER) za podeželska območja spodbujati pobude od spodaj navzgor za lokalni razvoj mest;

21.

poziva Komisijo, naj uporabi pretekle izkušnje mestnih območij, kot so Manchester v Združenem kraljestvu, Lille v Franciji, Essen v Porurju v Nemčiji, pa tudi Bilbao v Španiji, kjer je financiranje EU pripomoglo k preobrazbi in preoblikovanju starih industrijsko razvitih regij, da razvije prihodnje strategije za druge regije v EU;

22.

pozdravlja pozitiven učinek, ki ga mestom in primestnim območjem, ki so nekdaj industrijsko nazadovala, prinaša imenovanje za evropsko prestolnico kulture, kot se je to pokazalo v primerih Glasgowa ali Lillea, ter vztraja na pomenu kulture in ustvarjanja kot dejavnikov za oživljanje mest in privlačnost regij;

23.

poudarja, da trajnostna obnova starih industrijsko razvitih regij traja desetletja in je velik finančni zalogaj, saj pogosto presega upravne in finančne zmogljivosti javnih organov na kraju samem; v zvezi s tem vztraja, da je treba vzpostaviti tehnično pomoč za regionalne in lokalne oblasti ter javne organe;

24.

poudarja, da bi novi instrument za „celostne ozemeljske naložbe“, ki je predlagan v členu 99 osnutka uredbe o skupnih določbah za novo obdobje financiranja 2014–2020, lahko ponudil priložnost za razvoj regionalnih strategij, ki segajo preko upravnih meja;

25.

poziva države članice, naj se izogibajo prezapletenim pravilom za upravičence; ponovno opozarja, da je takrat, ko obstajajo pravila EU, mogoče odpraviti domača pravila, da se prepreči podvajanje ali medsebojno nasprotovanje slednjih;

26.

poziva Komisijo, naj vzpostavi podatkovno zbirko z obstoječimi industrijskimi parki in območji regionalne dejavnosti, da bi lahko opredelili najboljše modele, ki bi jih lahko uporabili tudi v drugih regijah, in jih povezali z lokalnimi in regionalnimi dolgoročnimi razvojnimi strategijami, ter naj zagotovi smernice za uporabo finančnih sredstev za pomoč v procesu preobrazbe;

27.

meni, da bi bilo treba bolj podpirati razvoj podjetniškega duha pri mladih, in sicer z dostopom do evropskih sredstev in svetovanjem podjetjem;

28.

poziva države članice, naj starim industrijsko razvitim regijam omogočijo, da v celoti izkoristijo nacionalna in evropska sredstva, da lahko EU začne z „novo industrijsko revolucijo“;

29.

poudarja potrebo po nadaljnji osredotočenosti podpore kohezijske politike na industrijsko preobrazbo v regijah, in sicer na naslednjih področjih: poslovne inovacije in naložbe, socialno vključevanje, celostni pristopi k razvoju mest in obnova mest;

30.

poziva države članice, naj podpirajo svoje regije pri sodelovanju v pristopu „pametne specializacije“; ponovno poudarja, da so za uspeh regij potrebne po meri narejene strategije trajnostnega razvoja; ugotavlja, da lokalni javni organi v številnih primerih ne morejo pridobiti potrebnega strokovnega znanja in izkušenj brez podpore s strani Komisije in držav članic;

31.

ocenjuje, da bi bilo treba ustvariti nova industrijska območja, ki bi spodbujala razvoj mest, meni, da bi bilo treba več pozornosti nameniti raziskovalnim dejavnostim, inovacijam in usposabljanju, in v tej zvezi opozarja na ustvarjalno vlogo univerz; podpira vzpostavitev mrež za inovacije, konkurenčnost in podjetniški duh na regionalni ravni za spodbujanje boljšega povezovanja med podjetji, univerzami, poslovnimi centri in centri znanja, kar bi pripomoglo k razvoju novih industrijskih dejavnosti, ki bi spodbujale razvoj strategij za sektorsko specializacijo in nastanek industrijskih skupin; poziva Evropsko komisijo, države članice in pristojne organe, naj pri dodeljevanju ustreznim zainteresiranim stranem zahtevajo več preglednosti;

32.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam.

12.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 55/12

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Energija iz obnovljivih virov: glavni akter na evropskem energetskem trgu“ in spremljajočih delovnih dokumentov (COM(2012)0271),

—

ob upoštevanju člena 194(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o Energetskem načrtu za leto 2050 (COM(2011)0885),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (1),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije, priloženega predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (SEC(2008)0057),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1227/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o celovitosti in preglednosti veleprodajnega energetskega trga (2),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (3),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES (4),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za regionalni razvoj in Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A7-0135/2013),

A.

ker delež obnovljivih virov energije v evropski mešanici energetskih virov kratko-, srednje- in dolgoročno narašča ter ker obnovljivi viri pomembno prispevajo k zagotavljanju zanesljive, neodvisne in raznolike oskrbe z energijo z nizkimi emisijami v Evropi;

B.

ker evropski potencial obnovljivih virov za oskrbo z energijo še ni izčrpan;

C.

ker je zaradi naraščajočega deleža obnovljivih virov energije v evropski mešanici virov energije nujna širitev obstoječega omrežja in informacijske infrastrukture;

D.

ker diverzifikacija naše mešanice energetskih virov sloni na široki paleti tehnologij za energijo iz obnovljivih virov (vodna, geotermalna in sončna energija, energija morja in vetra, toplotne črpalke, biomasa, biogorivo), ki ponujajo različne storitve v obliki električne energije, ogrevanja in hlajenja ter prometnih rešitev;

E.

ker mora energetska politika stalno upoštevati ravnotežje med cilji zanesljive oskrbe, konkurenčnosti, gospodarnosti in sprejemljivosti za okolje;

F.

ker EU trenutno uvozi več kot polovico svoje končne porabe energije;

G.

ker si energetska politika Unije v duhu solidarnosti med državami članicami v okviru uresničevanja notranjega trga in ob upoštevanju potrebe po ohranitvi in izboljšanju okolja med drugim prizadeva za razvoj novih in obstoječih obnovljivih oblik energije;

H.

ker bi vzpostavitev notranjega energetskega trga do leta 2014 morala zagotoviti nove udeležence na trgu in večje število slednjih, vključno iz vrst vse številnejših malih in srednjih podjetij, ki proizvajajo energijo iz obnovljivih virov;

I.

ker imata liberalizacija in konkurenca ključno vlogo pri zniževanju cen energije za vse potrošnike v EU;

J.

ker sodijo pravica države članice, da določi pogoje za izkoriščanje svojih energetskih virov, njena izbira med različnimi viri energije in splošna struktura njene oskrbe z energijo v skladu z evropskimi pogodbami med pristojnosti držav članic, vendar pa sta izboljšano sodelovanje in komunikacija kljub temu potrebna; ker Komisija v Energetskem načrtu za leto 2050 ugotavlja, da vsak scenarij evropskega energetskega sistema zahteva bistveno večji delež energije iz obnovljivih virov;

K.

ker je EU po sedanjih ocenah na dobri poti k uresničitvi cilja, da bo do leta 2020 20 % energije pridobivala iz obnovljivih virov;

L.

ker je bil v zadnjih letih na področju pridobivanja energije iz obnovljivih virov dosežen tehnološki napredek in ker ima Evropska unija na tem področju vodilno vlogo v svetu;

M.

ker gospodarska in dolžniška kriza v Evropi še ni premagana in ker se je treba v zvezi z javnimi proračuni in zaupanjem vlagateljev soočiti z velikimi izzivi; ker bi bilo treba krizo izkoristiti kot priložnost za izvajanje potrebnih naložb v čisto tehnologijo, da se zagotovijo delovna mesta in gospodarska rast;

N.

ker je na evropskih liberaliziranih energetskih trgih rast sektorja energije iz obnovljivih virov odvisna od zasebnih naložb, te pa se zanašajo na stabilnost politike energije iz obnovljivih virov;

O.

ker vlagatelji potrebujejo zanesljivost in kontinuiteto naložb v prihodnosti tudi po letu 2020;

P.

ker je treba rabo energije zmanjšati, učinkovitost njene proizvodnje, prenosa in uporabe pa povečati;

Q.

ker imajo tehnologije ogrevanja in hlajenja z obnovljivimi viri energije ključno vlogo pri dekarbonizaciji energetskega sektorja;

R.

ker energetski načrt priznava, da bo plin „bistven za preoblikovanje energetskega trga“, saj bo zagotavljal tako spremenljivo kot pasovno proizvodnjo v podporo obnovljivim virom energije;

S.

ker bi po izračunih Evropske komisije ob optimalnem trgovanju z obnovljivimi viri energije letno lahko prihranili do 8 milijard EUR;

T.

ker predstavljajo obstoječi pravni instrumenti za gospodarjenje z gozdovi zadosten okvir za zagotavljanje dokaza o trajnosti gozdne biomase, proizvedene v Evropski uniji;

1.

se strinja s Komisijo, da so obnovljivi viri energije skupaj z energetsko učinkovitostjo ter prilagodljivo in pametno infrastrukturo možnost, ki je ne bomo obžalovali, in da bodo obnovljivi viri v prihodnje zavzemali vedno večji delež oskrbe z energijo v Evropi, kar velja za oskrbo z električno energijo kot tudi za ogrevanje (ki predstavlja skoraj polovico vsega povpraševanja po energiji v EU) in hlajenje ter prometni sektor, in da se bo evropska energetska odvisnost od konvencionalnih virov energije zmanjšala; dodaja, da je treba za obdobje do leta 2050 določiti cilje in mejnike, da bi zagotovili, da bodo v Evropski uniji obnovljivi viri energije imeli zanesljivo prihodnost; ponovno poudarja, da vsi scenariji, ki jih je predstavila Komisija v Energetskem načrtu za leto 2050, predvidevajo 30-odstotni delež obnovljivih virov energije v mešanici energetskih virov EU do leta 2030; zato predlaga, da bi morala EU poskušati doseči še večji delež, in poziva Komisijo, naj predlaga obvezen cilj na evropski ravni na področju obnovljivih virov energije do leta 2030 in pri tem upošteva medsebojno učinkovanje z drugimi morebitnimi podnebnimi cilji in cilji energetske politike, zlasti cilji emisij toplogrednih plinov ter njihov učinek na konkurenčnost evropskih podjetij, vključno s sektorjem obnovljivih virov energije;

2.

poudarja, da obnovljivi viri energije ne prispevajo samo k reševanju vprašanja podnebnih sprememb, temveč povečujejo tudi energetsko neodvisnost Evrope ter prinašajo pomembne dodatne okoljske koristi zaradi manjše onesnaženosti zraka, nastajanja odpadkov in porabe vode, zmanjšujejo pa tudi tveganja, povezana z drugimi oblikami proizvodnje energije;

3.

poudarja, da je varna, zanesljiva, cenovno dostopna in trajnostna oskrba z energijo nujna za konkurenčnost evropskih podjetij in evropskega gospodarstva; poudarja, da bo v prihodnjem desetletju treba zamenjati približno polovico elektrarn v EU in da je treba posodobiti sistem oskrbe z energijo ter ga narediti bolj prilagodljivega, da bo ustrezal naraščajočemu deležu obnovljivih virov energije; zato poudarja, da je treba povečati delež obnovljivih virov energije pri oskrbi z energijo, ogrevanju in hlajenju ter prometu, in sicer na stroškovno učinkovit način in ob upoštevanju koristi in celotnih stroškov obnovljivih virov energije, vključno s sistemskimi stroški, obenem pa zagotoviti nemoteno oskrbo z energijo; priznava povečanje konkurenčnosti tehnologij na področju obnovljivih virov energije ter poudarja, da je industrija, ki je povezana z obnovljivimi viri energije in čisto tehnologijo, pomembno gonilo rasti evropske konkurenčnosti, ki predstavlja velik potencial za nastanek novih delovnih mest ter pomembno prispeva k razvoju novih industrij in izvoznih trgov;

4.

ugotavlja, da je v okviru intenzivnejšega razvoja obnovljivih virov energije v državah članicah pričakovati povečan obseg uporabe biomase, kar bo terjalo oblikovanje podrobnih trajnostnih meril za plinasto in trdno biomaso;

5.

poudarja, da je treba v sektorju obnovljivih virov energije poskrbeti, da bo zainteresiranim stranem sedanji in pričakovani prispevek biomase in drugih energetskih virov, ki jih je mogoče regulirati, bolj viden, da se spodbudi pravično in uravnoteženo sprejemanje odločitev;

6.

poziva EU, naj zagotovi, da spodbujanje obnovljivih virov pri proizvodnji in rabi energije ne bo ogrozilo prehranske varnosti ali kakovostne trajnostne proizvodnje hrane ter konkurenčnosti kmetijstva;

7.

ugotavlja, da lahko mnogi elementi prehranskega sistema ustvarjajo višje stroške energije in da bi to lahko imelo negativne posledice za proizvajalce in potrošnike;

8.

priznava, da je potencial zmanjšanja emisij ogljikovega dioksida s povečanjem uporabe biometana v vozilih za kratke in dolge razdalje, zlasti v težkih tovornih vozilih, in uporabe električne energije v vozilih za kratke razdalje v mestih, precejšen;

9.

je prepričan, da je izkoriščanje odpadkov priložnost za nadaljnji razvoj obnovljivih virov energije in doseganje ciljev Evropskega energetskega načrta;

10.

ugotavlja, da lahko nekateri obnovljivi viri energije, kot je geotermalna energija, lokalno in neprekinjeno zagotavljajo toplotno in električno energijo; meni, da ti lokalni energetski viri povečujejo energetsko neodvisnost, tudi osamljenih skupnosti;

11.

poudarja, da trajnostna energija, pridobljena na podlagi vodnih virov, v vseh svojih oblikah prispeva k oskrbi z energijo iz obnovljivih virov v prihodnosti ter ima poleg proizvodnje energije še številne druge koristne funkcije, kot so zaščita pred poplavami in pomoč pri zagotavljanju varne pitne vode; poziva Komisijo in države članice, naj osveščajo javnost o mnogovrstnih koristih vodne energije;

12.

poziva Komisijo in države članice, naj več pozornosti namenijo neizkoriščenemu potencialu obnovljivih virov energije v sektorju ogrevanja in hlajenja ter soodvisnosti in možnostim, ki izhajajo iz povečane uporabe energije iz obnovljivih virov na eni in izvajanja direktiv o energetski učinkovitosti in energetski učinkovitosti stavb na drugi strani;

13.

opozarja na možne prihranke, ki bi jih lahko izkoristili tako, da bi pri razvoju obnovljivih virov energije upoštevali potovanje sonca skozi različne evropske časovne pasove;

14.

ugotavlja, da sedaj države članice v skladu z okvirom, ki ga določa Direktiva 2009/28/ES o obnovljivih virih energije, znotraj svojih nacionalnih upravnih okvirov, med katerimi obstajajo velike razlike, neodvisno spodbujajo obnovljive vire energije, kar ogroža njihov neenakomeren razvoj, čeprav se potencial za razvoj obnovljivih virov energije spreminja v skladu s tehničnimi, netehničnimi in naravnimi danostmi, glede na različne regionalne konkurenčne prednosti; poudarja, da bi delujoč notranji trg lahko prispeval k izravnavi spremenljivosti obnovljivih virov energije in neenakomerne porazdelitve naravnih virov; meni, da večina območij lahko prispeva k uporabi obnovljivih virov energije; vendar ugotavlja, da je treba spodbujati vlaganja v obnovljive vire energije tam, kjer imajo ti največji potencial, da se zagotovi učinkovita uporaba javnih sredstev;

15.

ugotavlja, da je sprejemanje energije iz obnovljivih virov z družbenega in političnega vidika v državah članicah različno, kot je tudi različno za večino drugih načinov proizvodnje električne energije in infrastrukture; ugotavlja, da so velike razlike v razpoložljivosti javnih in zasebnih finančnih sredstev, namenjenih spodbujanju obnovljivih virov energije; poudarja, da je dostop do kapitala za naložbe ključni dejavnik nadaljnje uporabe energije iz obnovljivih virov, zlasti v času finančne krize, katere posledica je, da velika razpršitev kapitala investitorjev; meni, da bi bilo treba tam, kjer se pojavljajo izkrivljanja trga ali kjer imajo proizvajalci na voljo omejene možnosti za pridobitev financiranja na trgu, omogočiti dostop do kapitala za obnovljive vire energije; predlaga, naj Komisija skupaj z Evropsko investicijsko banko in nacionalnimi institucijami preuči možnosti za inovativne finančne instrumente za financiranje projektov energije iz obnovljivih virov, pri čemer pa morajo trgi ogljika prispevati svoj delež k spodbujanju naložb v takšne projekte;

16.

ugotavlja, da so nekatere vrste energije iz obnovljivih virov na energetskem trgu že tržno konkurenčne, medtem ko se nekatere druge tehnologije približujejo tržnim cenam; se strinja s Komisijo, da je treba za zmanjšanje stroškov uporabiti vsa ustrezna in finančno vzdržna sredstva, da se nadalje okrepi gospodarska konkurenčnost obnovljivih virov energije;

17.

meni, da je treba postopoma ukiniti subvencije, ki škodujejo konkurenci, pa tudi tiste, ki podpirajo okolju škodljiva fosilna goriva;

18.

ugotavlja, da bo notranji trg za plin in elektriko dokončno vzpostavljen do leta 2014 in bo ključen za vključevanje obnovljivih virov energije v sredstva, ki služijo kot stroškovno učinkovita sredstva za uravnovešenje spremenljive proizvodnje električne energije; pozdravlja poročilo Komisije o stanju vzpostavitve notranjega energetskega trga in izvajanju tretjega svežnja; poziva Komisijo, naj uporabi vse instrumente, ki jih ima na voljo, vključno z vložitvijo tožbe proti državi članici pri Sodišču Evropske unije, da bi čim prej vzpostavila notranji energetski trg; poziva Komisijo, naj intervenira v primeru neustrezne tržne koncentracije, če ta ovira konkurenco; poziva države članice, naj še naprej v celoti izvajajo zakonodajo o notranjem energetskem trgu ter nadaljujejo z razvojem medsebojnih povezav in odpravo energetskih otokov in ozkih grl;

19.

ugotavlja, da zaradi razhajanj v lastnostih nacionalnih trgov, različnih potencialov in različnih stopenj razvoja tehnoloških vzorcev ter tehnološke zrelosti v Uniji sedaj obstajajo številni različni mehanizmi za spodbujanje obnovljivih virov energije; poudarja, da ta raznolikost pomeni težavo za notranji energetski trg, saj na primer nastajajo neučinkovitosti v čezmejnem trgovanju z električno energijo; pozdravlja smernice Komisije o reformi podpornih shem;

20.

ugotavlja, da bodo od dokončnega oblikovanja notranjega energetskega trga največjo korist imeli potrošniki; podpira oceno Komisije, da mora biti tudi pri energiji iz obnovljivih virov – ko ta doseže stopnjo zrelosti in postane ekonomsko uspešna – prisotna konkurenca, saj je to najboljša spodbuda za inovativne preskoke in znižanje stroškov, s čimer se preprečuje širjenje energetske revščine; poudarja, da ohranitev reguliranih cen na maloprodajni ravni ogroža zmožnost potrošnikov, da v celoti izkoristijo svojo možnost izbire;

21.

ugotavlja, da se mehanizmi sodelovanja, vzpostavljeni z Direktivo 2009/28/ES o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, doslej še niso v veliki meri uporabljali, vendar se trenutno načrtujejo številni programi sodelovanja; opozarja na ugotovitve Komisije, na podlagi katerih bi večja uporaba razpoložljivih mehanizmov za sodelovanje prinesla znatne koristi, kot je krepitev trgovanja; pozdravlja napoved Komisije, da bo pripravila smernice za sodelovanje v okviru EU, ki bodo določale, kako naj bi mehanizmi sodelovanja delovali v praksi ter predstavile izzive in načine spopadanja z njimi; poziva Komisijo, naj zagotovi izvajanje smernic EU s strani držav članic; poziva Komisijo, naj vključi razlago člena 13 direktive o obnovljivih virih energije (2009/28/ES) in s tem zagotovi, da države članice direktivo izvajajo pravilno, ter prepreči, da bi javni organi postopke certificiranja in licenciranja uporabljali na način, ki izkrivlja konkurenco; poziva države članice, naj potem te mehanizme sodelovanja, kjer je to ustrezno, bolje izkoristijo, hkrati pa navežejo tesnejše medsebojne stike;

22.

pozdravlja dejstvo, da so se metode za napovedovanje razpoložljive vetrne energije na trgih znotraj dneva izboljšale, kar omogoča boljše vključevanje električne energije iz različnih obnovljivih virov; pozdravlja tudi nove kodekse omrežja, ki jih zahteva tretji sveženj o notranjem energetskem trgu, ki jih trenutno razvijajo ustrezni akterji in vodijo k ustaljeni frekvenci, s čimer prispevajo tudi k boljšemu vključevanju električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov;

23.

poudarja, da morajo ustrezni tržni mehanizmi nemudoma olajšati postopno vključitev obnovljivih virov energije v energetski sistem in evropski notranji energetski trg v vseh državah članicah in da morajo na dolgi rok različne vrste obnovljivih virov energije v skladu z njihovimi značilnostmi in zmožnostmi prevzeti vlogo stabilizatorja ter naloge znotraj sistema, ki so jih predhodno opravljali konvencionalni viri energije; poudarja, da obetavni primeri takšnih trgov obstajajo v EU; v zvezi s tem poziva k večjemu upoštevanju pozitivnih in negativnih ter neposrednih in posrednih stranskih učinkov obnovljivih virov energije pri načrtovanju in izvajanju, predvsem kar zadeva obstoječo infrastrukturo, kot so prenosna in distribucijska omrežja, in okolje, biotsko raznovrstnost ter ohranjanje narave; poziva Komisijo in države članice, naj javnost osveščajo o morebitnih učinkih različnih tehnologij obnovljivih virov energije;

24.

poziva Komisijo, naj na podlagi analize stroškov in koristi preuči, kakšen učinek bo na razvoj obnovljivih virov energije imela obstoječa okoljska zakonodaja, npr. okvirna direktiva o vodah in direktiva o pticah;

25.

ugotavlja, da je v določenih primerih dovajanje energije iz obnovljivih virov v omrežje decentralizirano, od porabnikov oddaljeno in odvisno od vremena ter spremenljivo, kar zahteva infrastrukturo, ki se razlikuje od sedanje, ki je bila v celoti razvita za konvencionalne vire energije; poudarja, da mora posodobitev energetskega omrežja vključevati tudi spremembe v tehnologiji za proizvodnjo, prenos, distribucijo in uravnavanje kot del celotnega energetskega sistema; poudarja, da lahko nekateri obnovljivi viri energije tudi uravnavajo spremenljive energetske vire in zato zmanjšajo potrebo po dodatni omrežni infrastrukturi; poudarja, da je razvoj infrastrukture nujen in ključnega pomena za uspeh enotnega trga in za vključevanje energije iz obnovljivih virov; ugotavlja, da je s tem v zvezi izvajanje svežnja za energetsko infrastrukturo ključnega pomena, zlasti za pospešitev izgradnje nove infrastrukture s čezmejnim učinkom; poudarja, da je treba pospešiti postopke izdajanja dovoljenj za projekte na področju energetske infrastrukture;

26.

poudarja, da se številna mesta proizvodnje energije iz obnovljivih virov ne uporabljajo v predvideni zmogljivosti, saj omrežje ni sposobno sprejeti energije, proizvedene na ta način;

27.

ugotavlja, da bo za zagotavljanje zanesljive oskrbe z energijo razvoj obnovljivih virov energije s spremenljivim dovajanjem potreboval prilagodljivo izravnavanje fluktuacij in prilagodljive rezerve na podlagi integriranega in medsebojno povezanega evropskega električnega omrežja, ki omogoča čezmejno trgovanje, sisteme, ki se odzivajo na povpraševanje, shranjevanje energije in prilagodljive elektrarne; poziva Komisijo, naj oceni, ali v EU obstajajo težave z zmogljivostjo in kolikšna je količina zagotovljene zmogljivosti, ki jo je mogoče zagotoviti z energijo iz različnih obnovljivih virov v povezanem energetskem sistemu EU, kot tudi morebitni učinek slednje na zadostnost proizvodnje; se strinja z analizo Komisije, da razvoj mehanizma rezervnih zmogljivosti vključuje znatne stroške in lahko izkrivi cenovne signale; ugotavlja, da obstaja vedno večja potreba po stabilnem političnem okviru, ki bo zagotovil ekonomska jamstva glede razpoložljivosti teh rezervnih zmogljivosti ter sistemskih storitev in storitev izravnavanja; zavrača tekmovanje za subvencije med energetskimi viri in se zavzema za oblikovanje energetskega trga, ki bo prilagojen dolgoročnim ciljem podnebne in energetske politike Unije, kar omogoča vključevanje tehnologij za pridobivanje energije iz obnovljivih virov na notranji energetski trg, vendar priznava, da je bila državna pomoč zgodovinsko potrebna pri razvoju vseh energetskih virov;

28.

poudarja, da je pomembna stroškovno učinkovita uporaba energije iz obnovljivih virov iz nadomrežja in omrežja v Severnem morju; ob tem poudarja, da je priobalno omrežje držav ob Severnem morju (NSCOGI) pomembno v tem času, ko so najavljeni vetrni projekti s skupno močjo nad 140 GW; poziva države članice in Komisijo, naj temu omrežju omogočijo dodaten zagon;

29.

želi spomniti, da je bila od vseh naložb v nove proizvodne zmogljivosti v zadnjih desetih letih več kot polovica namenjenih za obnovljive vire energije in da bo ta delež še naraščal; poudarja, da glede na velik delež obnovljivih virov v energetski mešanici pomeni velik izziv za obstoječo omrežno infrastrukturo, da bi ga premagali, pa bodo potrebne naložbe; ugotavlja, da v nekaterih državah članicah, kjer večjega dovajanja iz obnovljivih virov energije ne spremlja tudi razvoj energetske infrastrukture, povečano dovajanje ogroža varnost oskrbe; poudarja, da po mnenju evropskega omrežja upravljavcev elektroenergetskih omrežij do velikega dela ozkih grl prihaja zaradi dovajanja iz obnovljivih virov energije; poudarja, da je pomembno uporabljati nove pristope za odpravljanje teh ozkih grl v prenosnih omrežjih, ki ne bi vedno pomenili širitve in utrjevanja omrežja; je prepričan, da lahko koristi nadgradnje evropske omrežja, do katerega prihaja tudi zaradi enotnega elektroenergetskega trga odtehtajo stroške zaradi znatno učinkovitejšega delovanja elektroenergetskega sistema EU; poziva upravljavce prenosnih omrežij, naj svoja omrežja posodobijo, da bodo zmogla vključiti proizvodne zmogljivosti obnovljivih virov energije in ohranila varnost oskrbe, ter naj povečajo sodelovanje z upravljavci distribucijskih omrežij;

30.

ugotavlja, da so najboljše in najkonkurenčnejše lokacije obnovljivih virov energije v EU razmeroma daleč od središč porabe, tako da so odvisne od razvoja prenosnih in distribucijskih omrežij ter izboljšanja čezmejnih povezav; želi tudi spomniti na prednosti oskrbe iz decentraliziranih obnovljivih virov energije, ki so blizu središčem porabe; poudarja, da lahko pripomorejo k zmanjšanju stroškov in manjši potrebi po širitvi omrežja ter če je infrastruktura ustrezna, preprečijo preobremenitve; poudarja, da bi Komisija morala razviti primerna orodja za modeliranje, s pomočjo katerih bi opredelila najboljšo kombinacijo oddaljenih proizvodnih obratov velikega obsega in obratov na ravni distribucijskih omrežij; poudarja potencial celostnega pristopa k energetskemu sistemu, ki zajema povpraševanje tako po toploti kot po električni energiji in njuno ponudbo; opozarja tudi na potencial lokalnih obnovljivih virov energije, kot so mikroproizvodnja ali zadruge, kjer državljani skupaj vlagajo v proizvodnjo in oskrbo z energijo iz obnovljivih virov, na primer ogrevanje z geotermalno energijo in sončno energijo, kot je omenjeno v sporočilu Komisije;

31.

ugotavlja, da lahko premajhna zmogljivost omrežja in shranjevanja ter nezadostno sodelovanje med upravljavci prenosnih omrežij povzroči neusklajen čezmejni pretok energije (tokovne zanke) in resne izredne razmere v drugih državah članicah, tako da bo za zagotovitev zanesljive oskrbe vedno bolj potrebno zmanjševanje obremenitve, če tega razvoja ne bo spremljala ustrezna optimalizacija (npr. spremljanje temperature vodnikov) in razvoj omrežja v teh državah članicah; izraža zaskrbljenost zaradi stanja in vzdrževanosti omrežne infrastrukture v državah članicah; poziva države članice, naj karseda pospešijo razvoj prenosnih in distribucijskih omrežij in spodbujajo tesnejše sodelovanje med upravljavci prenosnih omrežij;

32.

poudarja, da imajo pametna omrežja, orodja za upravljanje povpraševanja in tehnologije za shranjevanje elektrike potencial za lažje vključevanje obnovljivih virov električne energije v energetsko oskrbo in za izravnavanje omrežnih nihanj; ponovno poudarja, da so nujno potrebne nadaljnje raziskave shranjevanja energije, tudi na podlagi sodelovanja s črpalno-akumulacijskimi hidroelektrarnami, in uporaba teh možnosti; ugotavlja, da bi bilo treba natančneje raziskati predvsem možnosti shranjevanja s spremenljivo hitrostjo, ki bi omogočale večjo prožnost pri upravljanju hitrosti shranjevanja in s tem hitrejše in bolj usmerjeno priklapljanje; poziva države članice, naj preprečijo dvojno obdavčevanje upravljavcev shranjevanja električne energije;

33.

meni, da je treba vzpostaviti čezmejne trge za storitve izravnavanja električne energije in da je treba hitro razviti evropsko prenosno omrežje, da bi omogočili čezmejno vključevanje energije, pridobljene s črpalno-akumulacijskimi hidroelektrarnami, predvsem v Skandinaviji, Alpah in Pirenejih;

34.

poudarja, da mora imeti vodna energija osrednjo vlogo pri načrtovanem razvoju obnovljivih virov energije, predvsem da bi uravnotežili čedalje bolj nestanovitno proizvodnjo teh virov, ter kot način za shranjevanje električne energije s črpalno-akumulacijskimi hidroelektrarnami; zato poudarja, da je treba obstoječi razvojni potencial za proizvodnjo vodne energije in shranjevanje s črpalno-akumulacijskimi hidroelektrarnami v celoti izkoristiti;

35.

priznava, da bo imela plinska infrastruktura pomembno vlogo pri razvoju energije iz obnovljivih virov v vsej Evropi: poudarja, da se bioplin, ki je energija iz obnovljivih virov, kot biometan že zlahka dovaja v obstoječo omrežno infrastrukturo in da bodo nove tehnologije, kot sta „pretvorba energije v vodik“ in „pretvorba energije v plin“, prinesle dodatne koristi prihodnjemu okviru nizkoogljičnega gospodarstva, saj bodo izkoristile obstoječo in novo infrastrukturo, ki jo je treba spodbujati in razvijati;

36.

meni, da bo informacijska in komunikacijska tehnologija v prihodnosti prispevala k upravljanju ponudbe in povpraševanja po energiji in k večji udeležbi potrošnikov na trgu; poziva Komisijo, naj čim prej pripravi predloge za razvoj, spodbujanje in standardizacijo pametnih električnih omrežij in števcev v skladu s tretjim svežnjem za notranji energetski trg, saj bo to vse bolj omogočalo sodelovanje več udeležencev na trgu in spodbudilo morebitno sinergijo med uporabo, razvojem in vzdrževanjem v vseh telekomunikacijskih in energetskih omrežjih; poziva Komisijo, naj še posebej podpre raziskave in razvoj na tem področju; poudarja, da morata pri tem poleg varnosti načrtovanja pri ponudnikih pomembno vlogo igrati sprejemanje med potrošniki in varnost podatkov, saj bi morali prav oni imeti največje koristi od pametnih števcev, obenem pa je pomembno, da se spoštujejo njihova pravica do varstva podatkov v skladu v novo direktivo o varstvu podatkov; poziva Komisijo, naj skrbno oceni nacionalne analize stroškov in koristi uvedbe pametnih števcev ter njen učinek pametnih števcev na različne skupine potrošnikov; priznava, da sta za uspeh uvedbe pametnih števcev potrebna potrošnikova izbira in sodelovanje;

37.

ugotavlja, da lahko sektor informacijske in komunikacijske tehnologije kot velik porabnik električne energije postane zgled za energetsko učinkovitost in spodbujanje obnovljivih virov energije, saj podatkovna središča v EU porabijo do 1,5 % vse porabljene električne energije, potrošniki pa se vse bolj zavedajo ogljičnega odtisa informacijske tehnologije in storitev v oblaku, ki jih uporabljajo;

38.

opozarja, da je uvedba vetrnih elektrarn in fotonapetostnih panelov v nekaterih regijah, zlasti v majhnih skupnostih in na otokih, naletela na javno nasprotovanje; poudarja, da prevladuje mnenje, naj bi vetrne elektrarne in fotovoltaične celice škodovale turizmu, naravi in podobi podeželske ali otoške krajine;

39.

poudarja, da se v primerih, ko je proizvodnja energije iz obnovljivih virov v lasti državljanov prek modelov v lasti zadrug ali skupnosti, poveča družbeno sprejetost, s čimer se skrajša čas načrtovanja za izvajanje in spodbujanje večjega razumevanja za energetski prehod pri državljanih;

40.

poudarja, da bosta nadaljnji razvoj obnovljivih virov energije in gradnja vseh drugih obratov za proizvodnjo energije spremenila krajinsko podobo v Evropi; vztraja pri tem, da nadaljnji razvoj energije iz obnovljivih virov ne sme povzročati okoljske škode, predvsem na območjih Natura 2000 in zaščitenih krajinskih območjih; poudarja, da se lahko sprejemanje infrastrukture obnovljivih virov energije doseže le s preglednimi in usklajenimi postopki načrtovanja, gradnje in pridobivanja dovoljenj, ki jih spremlja obvezno in pravočasno javno posvetovanje, v katerih od vsega začetka sodelujejo vse zainteresirane strani, tudi na lokalni ravni; poudarja, da lahko k pridobivanju javne podpore pomaga udeležba državljanov in zainteresiranih strani, na primer v zadrugah, in obveščanje o potencialnih koristih za lokalno gospodarstvo;

41.

meni, da so potrebni nadaljnji ukrepi za povečanje družbene sprejemljivosti obnovljivih virov energije; obenem meni, da bi bil v ta namen učinkovit ukrep uvesti holističen pristop do proizvajalca/porabnika, ki bi lahko upravljal postopek proizvodnje energije;

42.

priznava pomen manjših obnovljivih virov energije za povečanje deleža teh virov; priznava, da je uvedba manjših obnovljivih virov energije za posamezna gospodinjstva, industrijo in skupnosti priložnost, da postanejo proizvajalci energije in se tako začno zavedati učinkovitih načinov za proizvodnjo in porabo energije; izpostavlja pomen mikroproizvodnje za povečanje energetske učinkovitosti; poudarja, da lahko uvedba manjših obnovljivih virov energije privede do velikih prihrankov pri računih za energijo ter pripomore k ustvarjanju novih poslovnih modelov in delovnih mest;

43.

v zvezi s tem ugotavlja, da je pomembno spodbujati lokalne zadruge za energijo iz obnovljivih virov, in sicer s povečanjem sodelovanja državljanov, povečanjem dostopnosti energije iz obnovljivih virov in ustvarjanjem finančnih naložb;

44.

poudarja, da se s pametno kombinacijo manjših obnovljivih virov energije, shranjevanja, uravnavanja povpraševanja in energetske učinkovitosti lahko zmanjša uporaba lokalnih omrežij v času največje obremenitve, s čimer se za upravljavce distribucijskih sistemov znižajo skupni stroški naložb;

45.

ugotavlja, da je uvedba pametnih števcev in, splošneje, pametnih omrežij predpogoj za učinkovito lokalno porabo in proizvodnjo energije, tako z vidika proizvajalca/porabnika kot z vidika distribucijskega omrežja;

46.

pozdravlja napoved Komisije, da bo izdala sporočilo o energetskih tehnologijah in inovacijah, v katerem se bo osredotočila na mikroproizvodnjo;

47.

meni, da ima regionalna politika EU osrednjo vlogo pri spodbujanju proizvodnje energije iz obnovljivih virov in energetske učinkovitosti na širši evropski ravni in na področju elektroenergetskih storitev in storitev transporta energije; pozdravlja dejstvo, da se vložek kohezijske in regionalne politike, namenjen širjenju uporabe energije iz obnovljivih virov, ves čas veča, zato da bodo ti viri lahko v polni meri prispevali k ciljem evropske energetske politike in bi se energetski cilji EU izvajali po vsej Uniji; meni, da je zlasti pomembno, da se evropska politika drži smeri, ki bo v obdobju 2014–2020 omogočila zadostno stopnjo financiranja;

48.

podpira upravljanje na več ravneh ter decentraliziran pristop k energetski politiki in obnovljivim virom, kamor med drugim sodijo tudi Konvencija županov in nadaljnji razvoj pobude Pametna mesta ter spodbujanje najboljših rešitev na regionalni in lokalni ravni z informacijskimi kampanjami;

49.

se zavedam, da imajo kmetijstvo in podeželska območja potencial za zagotavljanje pomembnega deleža proizvodnje energije iz obnovljivih virov, zato meni, da bi morala nova politika za kmetijstvo in razvoj podeželja spodbujati proizvodnjo tovrstne energije;

50.

priznava, da je pomembno spodbujati in podpirati razvoj alternativnih virov energije na kmetijah, zlasti na manjših, ter širiti ustrezne metode med kmeti in potrošniki;

51.

poudarja, da bi lahko kmetje z medsebojnim sodelovanjem uspešno prispevali k politiki za spodbujanje obnovljivih virov energije;

52.

poziva Evropsko investicijsko banko, naj prek finančnih posrednikov ustvari sklad za neponovljive stroške, da bi zagotovila potrebni zagonski kapital in tehnično podporo za proizvodnjo obnovljivih virov električne in toplotne energije v mikro- in malem obsegu na kmetijah in v lasti skupnosti, pri čemer bo mogoče dobiček ponovno vlagati v dodatne sisteme;

53.

poudarja, da bo trgovinski primanjkljaj EU zaradi uvažanja fosilnih goriv v prihodnjih letih še naraščal, odvisnost od teh goriv pa prinaša vse več političnih, gospodarskih in okoljskih tveganj; poudarja vlogo, ki jo ima domača energija iz obnovljivih virov za zanesljivost oskrbe pri ponovnem vzpostavljanju pozitivne trgovinske bilance z državami, ki izvažajo nafto in plin, ter poudarja, da bi morali imeti ti viri večjo vlogo pri zagotavljanju energetske varnosti EU;

54.

se zaveda, da svetovni trgi obnovljivih virov energije rastejo in da to pozitivno vpliva na evropsko industrijo, ustvarjanje delovnih mest, cene in nadaljnji razvoj obstoječih in novih tehnologij po svetu in v EU, pod pogojem, da bo politični in regulativni okvir EU za energijo iz obnovljivih virov ostal predvidljiv in bo čistim podjetjem omogočal ohranitev konkurenčne prednosti pred podobnimi podjetji iz drugih delov sveta; priznava, da so države, ki niso članice OECD, pomembne trgovinske partnerice, saj imajo velik potencial na področju obnovljivih virov energije;

55.

poudarja, da nedovoljeno izkrivljanje konkurence na trgu ni sprejemljivo, saj le poštena konkurenca EU dolgoročno zagotavlja razumno raven cen na področju tehnologije obnovljivih virov energije; poziva Komisijo, naj čim prej zaključi odprte postopke o nepoštenih praksah; poudarja, da prosti in odprti svetovni trgi omogočajo najboljše pogoje za razvoj obnovljivih virov energije; opozarja, da si je treba bolj prizadevati za odpravo trgovinskih ovir; poziva Komisijo, naj ne ustvarja novih trgovinskih ovir za končne proizvode ali sestavne dele tehnologij, ki se uporabljajo za energijo iz obnovljivih virov; poziva Komisijo, naj ukrepa za odpravo trgovinskih ovir, varuje pošteno konkurenco, pomaga podjetjem EU na vseh ravneh dobavne verige pri dostopu do trgov zunaj EU in ukrepa proti domnevnim izkrivljanjem trgovine, tudi kar zadeva nezakonito državno pomoč;

56.

poziva Komisijo, naj tudi aktivno spremlja, ali trgovinske partnerice EU na tem področju uporabljajo neupravičene netarifne ovire, subvencije in dampinške ukrepe;

57.

poziva Komisijo, naj upošteva sporazum Svetovne trgovinske organizacije o informacijski tehnologiji ter preuči možnosti za uvedbo sporazuma o prosti trgovini na področju okoljske tehnologije, tj. sporazuma o breztarifni trgovini z izdelki okoljske tehnologije;

58.

poudarja, da bi morala ta strategija spodbujati tudi trgovino, da bi podprli prizadevanja držav v razvoju na tem področju ter omogočili uporabo obnovljivih virov energije kot tržnega blaga;

59.

poudarja, da ima trgovina pomembno vlogo pri zagotavljanju, da se bo energija iz obnovljivih virov trajnostno proizvajala in financirala; ponovno opozarja, da morajo biti uvoženi bioenergenti in biogoriva skladni z merili trajnosti v EU, ki bi morala biti jasno opredeljena in se redno posodabljati; spodbuja Komisijo, naj v te namene kot dodatno merilo uvede posredno rabo zemljišč; priporoča, naj trgovinski sporazumi vsebujejo določbe, ki bodo obravnavale vprašanja krčenja in degradacije gozdov ter spodbujale dobro gospodarjenje z zemljišči in vodnimi viri; spodbuja Komisijo, naj nadaljuje pogajanja z zadevnimi tretjimi državami glede prostovoljnih partnerskih sporazumov, s katerimi bi prepovedali nezakonito sečnjo;

60.

poudarja, da je treba okrepiti sodelovanje s sosednjimi državami EU na področju energije, tudi na področju energije iz obnovljivih virov, ter da je treba bolj izkoristiti trgovinski potencial teh virov; poudarja, da je potrebna ustrezna infrastruktura, ki bo omogočala sodelovanje, tako v EU kot s sosednjimi državami; poudarja, da bi moralo sodelovanje na področju obnovljivih virov energije zajemati tudi zadevne cilje na področju politike EU; poudarja, da so zlasti v Sredozemlju velike možnosti za pridobivanje električne energije iz obnovljivih virov; želi opozoriti na potencial projektov, kot so Desertec, Medgrid in Helios, in nadaljnjega razvoja vodne energije na Norveškem in v Švici, ter njihov potencial za izravnavanje; poudarja, da imajo ti veliki projekti s področja obnovljivih virov energije znatno lokalno dodano vrednost;

61.

poudarja, da mora mednarodno sodelovanje temeljiti na dobrih regulativnih okvirjih in pravnem redu Unije o obnovljivih virih energije, npr. v okviru energetske skupnosti, da bi povečali stabilnost in zanesljivost takšnega sodelovanja;

62.

poziva k usklajenim ukrepom z drugimi tehnološko vodilnimi državami (ZDA in Japonska), da bi skupaj obravnavali novonastajajoče izzive, npr. pomanjkanje surovin in redkih zemelj, ki vplivajo na uveljavljanje tehnologij za energijo iz obnovljivih virov;

63.

poudarja, da mora EU razviti tesno znanstveno sodelovanje in jasno politiko sodelovanja pri raziskavah in inovacijah na področju obnovljivih virov energije z mednarodnimi partnerji, zlasti z državami BRICS;

64.

meni, da si mora Evropa prizadevati, da bodo da bodo njene industrijsko, raziskovalne in razvojne zmogljivosti ohranile vodilno vlogo na področju tehnologije obnovljivih virov energije; poudarja, da je potrebno omogočiti konkurenčno okolje za delovanje in internacionalizacijo malih in srednjih podjetij ter stremeti k zmanjševanju birokratskih ovir; poudarja, da si lahko Evropa vodilni položaj na trgu tehnologije obnovljivih virov energije zagotovi le z inovacijami, raziskavami in razvojem; poudarja, da je zasebnim vlagateljem potrebna gotovost; poziva Komisijo, naj uveljavi industrijsko strategijo za energetsko tehnologijo, predvsem za energijo iz obnovljivih virov, in s tem zagotovi, da bo Evropska unija zadržala svoj vodilni položaj na področju energetske tehnologije, predvsem energije iz obnovljivih virov;

65.

izpostavlja vodilni položaj industrije EU na področju tehnologij vetrne energije na kopnem in velik potencial evropske proizvodnje vetrne energije na morju, da prispeva k ponovni industrializaciji držav članic ob Baltskem in Severnem morju;

66.

poudarja, da so osrednja prednostna naloga izobraževalne ustanove, ki bodo zmožne izšolati kvalificirano delovno silo in novo generacijo znanstvenikov in inovatorjev na področju tehnologije obnovljivih virov energije; v zvezi s tem opominja na pomembno vlogo programa Obzorje 2020 in Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo pri premoščanju razkoraka med izobraževanjem, raziskavami in izvajanjem v sektorju energije iz obnovljivih virov;

67.

pripisuje poseben pomen sodelovanju med evropskimi mehanizmi za zaščito patentov na področju obnovljivih virov energije, da se olajša dostop do dragocene in neizkoriščene intelektualne lastnine; poudarja, da je treba prednostno aktivirati načrtovani evropski patent na področju obnovljivih virov energije;

68.

meni, da morajo usmerjene raziskave in razvoj prek obstoječih instrumentov postati učinkovitejši, in je zaskrbljen, ker so se raziskave in razvoj v nekaterih vejah sektorja energije iz obnovljivih virov zanemarjale, kar je privedlo do težav s trženjem; poudarja, da je za to, da bi ostali oziroma postali konkurenčni in da bi sedanja tehnologija ostala trajnostna skozi ves življenjski cikel, treba vlagati v razvoj novonastajajočih in obstoječih tehnologij ter povezovanje prometnih in energetskih sistemov; poudarja, da so potrebna vlaganja v raziskave in razvoj na področju energije iz obnovljivih virov, še posebej na področju zmogljivosti, učinkovitosti in zmanjšanja prostorskega odtisa;

69.

poziva Komisijo in države članice, naj vlagajo v raziskave, ki temeljijo na uporabi energije iz obnovljivih virov v industriji, npr. v avtomobilskem sektorju;

70.

pozdravlja napoved Komisije, da bo leta 2013 objavila sporočilo o politiki energetske tehnologije; poziva Komisijo, naj pri izvajanju zadevnih delov strateškega načrta za energetsko tehnologijo (SET) posebno pozornost posveti tehnologijam, ki izboljšujejo konkurenčnost obnovljivih virov energije in njihovo vključevanje v energetski sistem, na primer upravljanju omrežij, tehnologijam za shranjevanje ali ogrevanju in hlajenju z energijo iz obnovljivih virov, pri tem pa naj ne zapostavlja uspešnih tehnologij obnovljivih virov energije, ki se uporabljajo že vrsto let;

71.

poudarja, da so raziskave ključne za razvoj in cenovno dostopnost novih in čistih tehnologij; meni, da lahko načrt SET veliko pripomore k cenovni dostopnosti in konkurenčnosti tehnologij za energijo iz obnovljivih virov;

72.

poudarja, da države članice trenutno uporabljajo širok nabor različnih vrst podpornih mehanizmov; poudarja, da je ta podpora, predvsem dobro zasnovani programi, povzročila zdravo rast, da pa se je za nekatere programe podpore izkazalo, da so slabo zasnovani in niso dovolj prožni, da bi se prilagodili na zmanjševanje stroškov nekaterih tehnologij, in so v nekaterih primerih privedli do prekomernega izravnavanja in tako povzročili veliko finančno breme za potrošnike; ugotavlja, da so nekateri obnovljivi viri energije po zaslugi subvencij na nekaterih območjih postali konkurenčni v primerjavi s konvencionalnimi načini pridobivanja energije – in sicer na območjih z ugodnejšo geografsko lego, dobrim dostopom do kapitala in najmanjšim upravnim bremenom ali zaradi ekonomije obsega;

73.

poudarja, da so v nekaterih državah članicah maloprodajne in industrijske cene elektrike narasle zaradi dejavnikov, kot so cene fosilnih goriv; želi spomniti, da so bili leta 2010 v 22 % gospodinjstev v EU zaskrbljeni, da ne bodo mogli plačati računov za elektriko, in domneva, da so se razmere medtem še poslabšale; poudarja, da je treba preprečiti pomanjkanje energije in da se konkurenčnost industrije ne sme zmanjšati; poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo potrošniki z nizkimi dohodki zares zaščiteni, obenem pa naj javnost ozaveščajo o potencialu varčevanja z energijo in ukrepih za energetsko učinkovitost; nadalje poudarja, da morajo potrošniki zaznati nižanje veleprodajnih cen;

74.

svari pred tem, da bi previsoko zastavljene subvencije s prekomerno izravnavanje zadušile tehnološki napredek in ovirale integracijo trgov, saj zmanjšujejo spodbude za razvoj bolj inovativnih in cenovno ugodnejših proizvodov; ugotavlja, da je za preprečitev prekomerno izravnavanje odločilnega pomena pametna zasnova podpornih mehanizmov, ki bodo omogočali odzivanje na tržne signale; meni, da bi čim hitrejši prehod k programom, ki bodo proizvajalce izpostavili tveganjem tržnih cen, spodbudil tehnološko konkurenčnost;

75.

je prepričan, da bi morala Komisija podpirati države članice pri opredeljevanju stroškovno najučinkovitejših obnovljivih virov energije in načina za največji izkoristek njihovega potenciala; poudarja, da se stroškovno optimalne politike razlikujejo glede na vzorec povpraševanja, možnosti oskrbe in lokalne gospodarske razmere;

76.

pozdravlja napoved Komisije, da si bo prizadevala za oblikovanje smernic za najboljše prakse in za reformo nacionalnih podpornih načrtov; poziva Komisijo, naj te smernice čim prej predloži in s tem zagotovi, da različni nacionalni programi ne bodo izkrivljali konkurence ali ustvarjali preprek za trgovino in naložbe v EU, zato da bi spodbudila predvidljivost in stroškovno učinkovitost in preprečila prekomerno subvencioniranje; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo države članice v celoti spoštovale pravni red na področju notranjega trga; je prepričan, da so smernice najboljše prakse pomemben korak k zagotavljanju delujočega enotnega trga za energijo, in meni, da bi jih na nacionalni ravni lahko dopolnili z oceno stroškovne učinkovitosti sedanjih nacionalnih podpornih sistemov, pri čemer bi morali upoštevati različne tehnologije, ki jih zajemajo, in s tem zagotoviti primerljivost, boljše usklajevanje in progresivna konvergenca med nacionalnimi podpornimi mehanizmi; meni tudi, da bo izvajanje smernic na ravni držav članic odločilnega pomena, saj lahko pomagajo preprečiti, da nacionalnih podpornih programov ne bi smeli retroaktivno spreminjati ali preklicevati, saj bi s tem močno odvrnili vlagatelje ter povzročili hude ekonomske težave državljanom, ki so na podlagi teh programov vlagali v obnovljive vire energije; poudarja, da morajo za smernice najboljše prakse poskrbeti države članice, morale pa bi imeti tudi možnost, da vzpostavijo posebne programe podpore za razvoj lokalnih in regionalnih virov;

77.

meni, da je glede na številnost podpornih shem v državah članicah bistvenega pomena, da se nadaljuje razprava o večji konvergenci in ustrezni evropski shemi podpor za obdobje po letu 2020; je prepričan, da bi lahko bolj povezan sistem za uveljavljanje obnovljivih virov energije na ravni EU, ki bi popolnoma upošteval regionalne in zemljepisne razlike in obstoječe nadnacionalne pobude in bi bil del splošnih prizadevanj za dekarbonizacijo, dolgoročno pripomogel k vzpostavljanju stroškovno najučinkovitejšega okvira za obnovljive vire energije in enake konkurenčne pogoje, v katerih bi lahko popolnoma izkoristili njihov potencial; ugotavlja, da obstoječa direktiva o obnovljivih virih energije vladam omogoča, da uporabljajo skupne programe podpore; ugotavlja, da izkušnje v nekaterih evropskih državah nazorno prikazujejo, kako skupni pristop na povezanem trgu električne energije omogoča vzajemno koristne inovacije v nacionalnih sistemih; poziva Komisijo, naj v okviru zakonodajnega okvira za obdobje po letu 2020 oceni, ali bi vseevropski sistem za spodbujanje obnovljivih virov energije zagotovil stroškovno učinkovitejši okvir, v katerem bi se lahko uresničil ves potencial teh virov in kako bi delovala progresivna konvergenca;

78.

poudarja koristi izmenjave najboljše prakse na področju podpornih mehanizmov med državami članicami; opozarja, da sta Združeno kraljestvo in Italija nedavno napovedala prehod v svojih podpornih shemah s sistema kvot na sistem tarif za oddajo v omrežje, ker je bilo iz dokazov s podobnih geografskih lokacij razvidno, da so ti modeli cenejši; poziva Komisijo, naj te vidike vključi v svojo analizo (5) in v svoj prihodnji predlog smernic;

79.

predlaga, naj se za vzgled vzamejo pobude, kot je skupna podporna shema, ki jo izvajata Norveška in Švedska, da se postopoma, in kjer je to primerno, razvijejo regionalne skupne podporne sheme na skupnih energetskih trgih, kakršen je prostovoljna nordijska energetska borza (Nord Pool);

80.

poziva proračunski organ, naj Agenciji za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) zagotovi sredstva za izvajanje njenih nalog in doseganje ciljev uredbe o celovitosti, preglednosti in učinkovitosti veleprodajnega energetskega trga; ugotavlja, da je to nujno za dokončno vzpostavitev celovitega in preglednega notranjega trga za elektriko in plin do leta 2014;

81.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

12.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 55/23

—

ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji in členov 8 in 19 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW), ki jo je 18. decembra 1979 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov,

—

ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 (UNSCR 1325),

—

ob upoštevanju Evropskega pakta za enakost spolov (2011–2020), ki ga je Svet sprejel marca 2011 (1),

—

ob upoštevanju pekinške izjave in izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah, ki je potekala 15. septembra 1995 v Pekingu, ter resolucij Parlamenta z dne 18. maja 2000 o ukrepih po pekinških izhodiščih za ukrepanje (2), z dne 10. marca 2005 o ukrepih po 4. svetovni konferenci o ženskah – Izhodišča za ukrepanje (Peking + 10) (3) in z dne 25. februarja 2010 o Pekingu + 15 – izhodiščih Organizacije združenih narodov za ukrepanje na področju enakosti med spoloma (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. septembra 2010 z naslovom „Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015“ (COM(2010)0491),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. novembra 2010 z naslovom „Mnenje Komisije o prošnji Albanije za članstvo v Evropski uniji“ (COM(2010)0680), ki ugotavlja, da enakost spolov v praksi ni v celoti zagotovljena, zlasti na področjih zaposlovanja in dostopa do ekonomske pomoči,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. novembra 2010 z naslovom „Mnenje Komisije o prošnji Črne gore za članstvo v Evropski uniji“ (COM(2010)0670), ki ugotavlja, da enakost spolov v praksi ni v celoti zagotovljena,

—

ob upoštevanju poročil Komisije iz leta 2012 o napredku držav kandidatk in potencialnih kandidatk, ki spremlja sporočilo Komisije z dne 10. oktobra 2012 z naslovom „Strategija širitve in glavni izzivi za obdobje 2012–2013“ (COM(2012)0600),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. oktobra 2012 o študiji izvedljivosti sklenitve stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in Kosovom (COM(2012)0602),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. oktobra 2012 o glavnih ugotovitvah celovitega poročila o spremljanju pripravljenosti Hrvaške za članstvo v EU (COM(2012)0601),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. marca 2008 z naslovom „Zahodni Balkan: okrepitev evropske perspektive“ (COM(2008)0127),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. januarja 2006 z naslovom „Zahodni Balkan na poti k EU: utrjevanje stabilnosti in povečevanje blaginje“ (COM(2006)0027),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z 2. in 3. junija 2005, ki države članice in Komisijo vabijo h krepitvi institucionalnih mehanizmov za spodbujanje enakosti med spoloma ter k oblikovanju okvira za ocenjevanje izvajanja pekinških izhodišč za ukrepanje, da bi poenotili in sistematizirali spremljanje napredka,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 30. novembra in 1. decembra 2006 o pregledu izvajanja pekinških izhodišč za ukrepanje s strani držav članic in institucij EU – kazalniki v zvezi z institucionalnimi mehanizmi,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 30. septembra 2009 o pregledu izvajanja pekinških izhodišč za ukrepanje s strani držav članic in institucij EU,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. decembra 2008 o položaju žensk na Balkanu (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2011 o strategiji EU o vključevanju Romov (6),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov in mnenja Odbora za zunanje zadeve (A7-0136/2013),

A.

ker je sedem držav Zahodnega Balkana, in sicer Albanija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Kosovo, Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Črna gora in Srbija, na različnih stopnjah procesa približevanja članstvu v Evropski uniji; ker morajo omenjene države v okviru tega procesa sprejeti in izvajati pravni red Skupnosti in ostale obveznosti Evropske unije na področju enakosti spolov;

B.

ker izvajanje ukrepov na področju pravic žensk in enakosti spolov zahteva večjo javno ozaveščenost o teh pravicah ter pravne in nepravne načine za njihovo uveljavljanje, vladni organi in neodvisne ustanove pa morajo uvesti, udejanjati in spremljati postopek izvajanja teh ukrepov;

C.

ker imajo ženske osrednjo vlogo pri ohranjanju miru ter prizadevanjih za stabilizacijo in spravo in ker bi morali njihove prispevke priznati in spodbujati v skladu z UNSCR 1325 in kasnejšimi resolucijami;

1.

ugotavlja, da so države Zahodnega Balkana v procesu pristopa k Evropski uniji že sprejele večji delež zahtevane zakonodaje, vendar se ta v številnih primerih ne izvaja dovolj učinkovito;

2.

poudarja, da morajo ženske Zahodnega Balkana dobiti pomembno vlogo v družbi, in sicer z aktivno udeležbo in zastopanostjo v političnem, gospodarskem in družbenem življenju na vseh ravneh; poudarja, da je izredno pomemben napredek pri enakopravni zastopanosti v procesu odločanja na vseh ravneh vladanja, od lokalne do nacionalne ravni, od izvršne do zakonodajne moči;

3.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da prebivalstvo večine držav ni v celoti seznanjeno z obstoječo zakonodajo in politikami za spodbujanje enakosti spolov in pravic žensk, pripadniki ranljivih ali marginaliziranih družbenih skupin, zlasti romske ženske, pa so le poredko seznanjeni z njimi; poziva Komisijo in vlade držav pristopnic, naj večjo ozaveščenost spodbujajo z medijskimi in javnimi kampanjami, izobraževalnimi programi, ki odpravljajo stereotipe, povezane s spolom, in za zgled postavljajo vzornice ter dejavno sodelovanje žensk na vseh področjih življenja, vključno z odločanjem; poziva predvsem k osebnim zavezam članov vlade in vladnih uradnikov;

4.

poudarja pomen kampanj za ozaveščanje v boju proti stereotipom, diskriminaciji (na podlagi spola, kulturne pripadnosti in vere) in družinskemu nasilju ter za enakost med spoloma na splošno; ugotavlja, da bi morali te kampanje dopolnjevati s spodbujanjem pozitivne podobe vzornic v medijih in oglaševanju, izobraževalnem gradivu in na internetu; poudarja pomen izboljšanja položaja žensk na podeželju, zlasti kar zadeva diskriminatorne navade in stereotipe;

5.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so ženske še vedno premalo zastopane na trgu dela, pa tudi v procesih gospodarskega in političnega odločanja; pozdravlja kvote in poziva države, ki tega še niso storile, naj spodbujajo zastopanost žensk in po potrebi v političnih strankah in nacionalnih skupščinah učinkovito uporabljajo kvote; spodbuja države, ki to že izvajajo, naj s tem nadaljujejo in tako ženskam zagotovijo sodelovanje v političnem življenju ter odpravijo njihovo premajhno zastopanost; ugotavlja, da je treba ustrezno uveljavljanje uvedenih kvot za zastopanost žensk v političnem odločanju dopolniti z učinkovitimi pravnimi sankcijami; v zvezi s tem pozdravlja nedavno mednarodno žensko konferenco Partnerstvo za spremembe, ki je oktobra 2012 potekala v Prištini pod okriljem edine voditeljice države v regiji Atifete Jahjaga;

6.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je v državah Zahodnega Balkana še vedno zelo nizka stopnja zaposlenosti med ženskami; poudarja, da je podpiranje politike enakih možnosti pomembno za gospodarski in družbeni razvoj balkanskih držav pristopnic; poziva vlade, naj uvedejo ukrepe za zmanjšanje razlik v plačilu moških in žensk ter posledično za zmanjšanje razlik v njihovih pokojninah, in ukrepajo proti visoki stopnji nezaposlenosti in pri tem posebno pozornost namenijo ženskam, zlasti tistim s podeželja; poziva vlade držav na Balkanu, naj vzpostavijo pravni okvir za enako plačilo enakega dela za oba spola, pomagajo ženskam pri usklajevanju zasebnega in poklicnega življenja, zagotovijo boljše delovne razmere, vseživljenjsko učenje in prilagodljive delavnike, ter poleg tega ustvarijo okolje, ki bo spodbujalo žensko podjetništvo;

7.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so podjetnice v nekaterih državah te regije pogosto diskriminirane, ko skušajo pridobiti posojila ali kredite za svoja podjetja, in da se še vedno pogosto srečujejo z ovirami, ki temeljijo na stereotipih, povezanih s spolom; poziva države v tej regiji, naj razmislijo o oblikovanju shem mentorstva in podpore, v okviru katerih se lahko izkoriščajo znanje in izkušnje poklicnih podjetnikov; poziva države Zahodnega Balkana, naj oblikujejo aktivne sheme trga dela, s katerimi bodo omejile brezposelnost med ženskami, in naj razvijejo sheme posojil ter zagotovijo finančna sredstva za ustanavljanje podjetij;

8.

poudarja pomen preprečevanja vseh oblik diskriminacije na delovnem mestu, vključno z diskriminacijo na podlagi spola pri zaposlovanju, napredovanju in ugodnostih;

9.

poudarja, da je v procesu izgradnje demokratičnih institucij in njihovega pravilnega delovanja zagotavljanje aktivne udeležbe žensk, ki predstavljajo več kot polovico prebivalstva balkanskih držav, izrednega pomena za demokratično upravljanje; z zaskrbljenostjo opozarja na pomanjkanje finančnih in človeških virov, namenjenih delovanju vladnih organov in neodvisnih ustanov, odgovornih za uvajanje in izvajanje ukrepov na področju enakosti spolov, zlasti politik vključevanja načela enakosti spolov, v večini držav; poziva oblasti, naj ukrepe in akcijske načrte pospremijo z ustreznimi viri, ki bodo omogočali njihovo izvajanje, vključno z ustreznim ženskim osebjem; poudarja, da bi se instrument za predpristopno pomoč (IPA) lahko uporabil in bi se moral uporabiti za projekte, povezane s spodbujanjem pravic žensk in enakosti spolov, vendar pa so oblasti v državah samih v celoti odgovorne za dobro delujoče izvedbene mehanizme na področju pravic žensk in enakosti spolov; poziva Komisijo, naj bo skrbna pri učinkovitosti trošenja sredstev;

10.

z zaskrbljenostjo opozarja na pomanjkanje statističnih informacij glede enakosti spolov, nasilja nad ženskami, dostopa do in razširjenosti kontracepcije ter neizpolnjenih potreb po kontracepciji, potrebnih za spremljanje izvajanja, ki bi bile standardizirane in ki bi omogočale časovno primerjavo med državami pristopnicami ter med državami članicami Evropske unije in državami pristopnicami; poziva vlade balkanskih držav pristopnic, naj v sodelovanju z Eurostatom, Evropskim inštitutom za enakost spolov (EIGE) in drugimi zadevnimi inštituti vzpostavijo enotno metodologijo za zbiranje statističnih podatkov; poudarja, da je treba zavoljo izboljšanja položaja žensk, ki se soočajo z večkratno diskriminacijo, kot so romske ženske, lezbijke, biseksualke ali transseksualke, invalidke, pripadnice narodnostnih manjšin in starejše ženske, oblikovati posebne strategije, obstoječe pa izvajati;

11.

meni, da imajo ženske osrednjo vlogo pri stabilizaciji in reševanju sporov, kar je izrednega pomena za spravo v celotni regiji; poudarja pomen dostopa do sodnega varstva za ženske, ki so žrtve vojnih zločinov, zlasti posilstva; ponovno opozarja na odgovornost vseh držav za to, da se konča nekaznovanost in se sodno preganja odgovorne za genocide, zločine zoper človečnost, vojne zločine, vključno s spolnim nasiljem nad ženskami in dekleti, in da se ti zločini priznajo in obsodijo kot zločini zoper človečnost in vojni zločini; poudarja, da je treba te zločine izključiti iz določb o pomilostitvi; pozdravlja prizadevanja mrež, kot je regionalni ženski lobi, v podporo ženskam pri vzpostavljanju miru in spodbujanju dostopa do sodnega varstva za ženske v državah, ki okrevajo po spopadih; poudarja, da se je še vedno treba soočati s preteklostjo in žrtvam spolnega nasilja, povezanega s konflikti, sistematično zagotavljati sodno varstvo in rehabilitacijo; poziva k sprejetju in izvajanju ustreznih državnih programov za zaščito prič in preganjanje teh zločinov;

12.

obsoja vse oblike nasilja nad ženskami in z zaskrbljenostjo ugotavlja, da sta nasilje na podlagi spola in verbalna zloraba v balkanskih državah še vedno navzoča; poziva vlade balkanskih držav, naj okrepijo organe pregona za uspešno obravnavo vprašanj, kot so nasilje na podlagi spola, nasilje v družini, prisilna prostitucija in trgovina z ženskami, naj vzpostavijo zatočišča za žrtve, ki so doživljale ali trenutno doživljajo nasilje v družini, in zagotovijo večjo občutljivost organov pregona, pravnih organov in javnih uslužbencev na ta pojav; spodbuja nacionalne organe v regiji, naj oblikujejo programe za povečanje ozaveščenosti glede nasilja v družini;

13.

z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da je 30 % žrtev čezmejne trgovine z ljudmi v Evropski uniji državljanov balkanskih držav, pri čemer ženske in dekleta predstavljajo veliko večino identificiranih žrtev; poudarja, da so enakost spolov, kampanje za večjo ozaveščenost ter ukrepi proti korupciji in organiziranemu kriminalu bistveni za preprečevanje trgovine z ljudmi in zaščito morebitnih žrtev; poziva nacionalne organe v regiji, naj sodelujejo pri vzpostavljanju skupnega okvira;

14.

poziva oblasti v balkanskih državah pristopnicah, naj zagotovijo trajno financiranje boja proti trgovini z ljudmi, dodatno okrepijo svoje zmogljivosti za proaktivno identifikacijo in zaščito žrtev med ranljivim prebivalstvom, zagotovijo, da identificiranih žrtev trgovine z ljudmi po njihovi zakonodaji ne bo mogoče kaznovati za kazniva dejanja, ki so jih storile zato, ker so bile žrtve trgovine z ljudmi, nadaljujejo s prizadevanji na področju zaščite žrtev, usposabljajo uradnike v organih pregona ter nadalje razvijajo zmogljivosti sprejemnih centrov in zatočišč; poleg tega poziva zadevne vlade k boljšemu izvajanju obstoječe zakonodaje, da bi ustvarile odvračilno okolje za trgovce z ljudmi, v okviru katerega bi bili primeri trgovine z ljudmi ustrezno preiskani, storilci pa sodno preganjani in obsojeni; poziva Komisijo, naj uporabi svoj vpliv in balkanske države pristopnice spodbudi k izboljšavam v zvezi z izvajanjem sodnega pregona in izrekanjem kazni ter k podpiranju lokalnih pobud, ki obravnavajo temeljne vzroke trgovine z ljudmi, kot sta nasilje v družini in omejene gospodarske priložnosti za ženske;

15.

meni, da resnična enakost spolov temelji tudi na enakosti in nediskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete; spodbuja vlade držav pristopnic, naj obravnavajo prikrito homofobijo in transfobijo v zakonodaji, politiki in praksi, vključno s sprejemanjem zakonodaje o kaznivih dejanjih, storjenih iz sovraštva, policijskem usposabljanju in zakonodaje proti diskriminaciji, in poziva nacionalne organe v regiji, naj obsodijo sovraštvo in nasilje, ki temelji na spolni usmerjenosti, spolni identiteti ali spolnemu izražanju;

16.

pozdravlja naraščanje števila čezmejnih regionalnih pobud na področju pravic žensk in enakosti spolov; poziva vlade in Komisijo, naj podprejo tovrstne pobude ter spodbujajo izmenjavo in spodbujanje dobrih praks, ki iz njih izhajajo, med drugim tudi z uporabo predpristopnih sredstev in z zagotavljanjem donacij za te pobude, tudi z upoštevanjem vidika spola pri pripravi proračuna;

17.

poziva vlade Črne gore, Srbije, Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije in Albanije, naj ob pričetku pristopnih pogajanj s svojimi parlamenti, političnimi strankami in civilno družbo sklenejo okvirni sporazum o sodelovanju organizacij civilne družbe v pristopnih pogajanjih in pri pripravi akcijskih načrtov za reforme, ki bodo sledile pogajanjem, med drugim tudi na področju pravic žensk in enakosti spolov, ter jim zagotovijo dostop do ustreznih dokumentov, ki se nanašajo na pristopni proces;

18.

poziva vlade balkanskih držav pristopnic, naj priznajo in podpirajo vlogo, ki jo imajo civilna družba in ženske organizacije na posebnih področjih, kot so spodbujanje pravic lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev, boj proti nasilju nad ženskami, povečanje udeležbe in zastopanosti žensk v politiki ter spodbujanje prizadevanj za vzpostavljanje miru; odločno podpira dejavnosti, ki so namenjene krepitvi vloge žensk in njihovega položaja v zadevnih družbah;

19.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se je proces za družbeno vključevanje Romov v večini balkanskih držav pristopnic upočasnil, v nekaterih primerih pa celo popolnoma ustavil; poziva zadevne vlade, naj okrepijo svoja prizadevanja za nadaljnje vključevanje romskih državljanov ter zagotovijo odpravo vseh oblik diskriminacije in predsodkov proti Romom, zlasti ženskam in dekletom, ki se srečujejo z večplastno in presečno diskriminacijo s prepletenimi učinki; poziva Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja za vključevanje držav pristopnic v kateri koli fazi pristopa ter uporabi instrument za predpristopno pomoč (IPA) in mehanizem stabilizacijsko-pridružitvenega procesa (SAP);

20.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so zagovorniki pravic lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev ter zagovorniki človekovih pravic, ki poudarjajo pomen soočanja s preteklostjo, redno tarče sovražnega govora, groženj in fizičnih napadov, ter poziva vlade balkanskih držav pristopnic, naj sprejmejo posebne ukrepe za preprečevanje nasilja nad zagovorniki človekovih pravic žensk in boj proti njemu;

21.

poziva Komisijo, naj uveljavljanje pravic žensk, vključevanje načela enakosti spolov in nenehen boj proti nasilju v družini določi kot prednostno nalogo v procesu pristopa držav Zahodnega Balkana z nadaljnjo obravnavo teh vprašanj in spremljanjem ter poročanjem o njihovem izvajanju v poročilih o napredku in z izpostavljanjem njihovega pomena v svojih stikih z organi, ter naj zagotovi, da bosta spola v njenih delegacijah, pogajalskih skupinah in med predstavniki, ki sodelujejo na sestankih in se pojavljajo v medijih, uravnoteženo zastopana, in tako deluje kot zgled;

22.

poziva delegacije Evropske unije v balkanskih državah, naj z vidika bodočega pristopa k Evropski uniji pozorno spremljajo napredek, dosežen na področju pravic žensk in enakosti spolov, in poziva vse delegacije, naj enega od svojih zaposlenih imenujejo kot odgovorno osebo za politike enakosti spolov in tako olajšajo izmenjavo dobrih praks na območju Balkana;

23.

spodbuja nacionalne organe v regiji, naj podpirajo enakost spolov prek izobraževanja v šolah in na univerzah; ugotavlja, da številna dekleta že v zgodnji starosti odvračajo od usmerjanja v šolske in univerzitetne programe, ki veljajo za „moške“, na primer znanost, matematiko ali tehnologijo; priporoča uvedbo uvodnih predavanj na šolah in razširitev spektra možnih programov in poklicev, dostopnih dekletom, da bodo lahko razvila temeljna znanja in celoten obseg spretnosti, ki jih potrebujejo za uspeh na katerem koli področju v življenju, ki si ga izberejo;

24.

poudarja, da morajo imeti vse ženske nadzor nad svojimi spolnimi in reproduktivnimi pravicami, vključno z dostopom do cenovno dostopne in kakovostne kontracepcije; izraža zaskrbljenost zaradi omejitev dostopa do storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja v balkanskih državah pristopnicah;

25.

poziva vlade balkanskih držav pristopnic, naj sprejmejo zakonodajo in politike, ki bodo zagotavljale splošen dostop do storitev na področju reproduktivnega zdravja in spodbujale reproduktivne pravice, in naj sistematično zbirajo podatke, potrebne za spodbujanje spolnega in reproduktivnega zdravja;

26.

poziva albansko vlado, naj podpre večjo zastopanost žensk pri političnem odločanju, zlasti z vidika parlamentarnih volitev leta 2013;

27.

poziva albansko vlado, naj izvaja nacionalno strategijo za vključevanje in razvoj in zakon o varstvu pred diskriminacijo ter naj v ta namen vzpostavi pritožbeni organ v obliki posebnega pooblaščenca za primere diskriminacije na podlagi spola ter tako okrepi urad varuha za varstvo pred diskriminacijo, da bi spodbujala okolje, v katerem ženske, ki rodijo deklice, niso diskriminirane;

28.

poziva albansko vlado, naj izboljša usklajevanje med nacionalnimi in lokalnimi organi, zlasti na področju boja proti nasilju v družini, in meni, da bi morale biti ženske v Albaniji v večji meri vključene v proces odločanja na državni in lokalni ravni;

29.

poziva albansko vlado, naj predlaga reforme zakonodaje na področju lastninskih pravic, kazenskega zakonika ter volilne in delovnopravne zakonodaje, ki bodo upoštevale enakost spolov;

30.

izreka priznanje Albaniji za izvedbo usposabljanja sodnikov na področju izvajanja zakonodaje o enakosti spolov in ukrepov za boj proti nasilju nad ženskami ter za nudenje pravne pomoči, ki jo financira država, žrtvam diskriminacije ali nasilja;

31.

izreka priznanje Albaniji za sprejetje odločitve o vključitvi načela enakosti spolov v srednjeročni proračunski program vseh resornih ministrstev in z veseljem pričakuje rezultate njegovega izvajanja;

32.

poziva albansko vlado, naj uporablja in po potrebi prilagodi kazalnike uspešnosti za spremljanje izvajanja ukrepov na področju pravic žensk in enakosti spolov;

33.

poziva albanski parlament, naj vzpostavi parlamentarni odbor, ki se bo ukvarjal izključno s pravicami žensk in enakostjo spolov;

34.

poziva albansko vlado, naj zlasti na lokalni ravni okrepi izvajanje političnih orodij za spodbujanje pravic žensk, kot je nacionalna strategija na področju enakosti spolov, nasilja v družini in nasilja nad ženskami (2011–2015);

35.

izreka priznanje albanskim organom za določitev kazalnikov uspešnosti, ki se uporabljajo za spremljanje uveljavljanja pravic žensk in izvajanja ukrepov na področju enakosti spolov, ter za objavo nacionalnega poročila o položaju žensk in enakosti spolov v Albaniji za leto 2012;

36.

poziva vlado Bosne in Hercegovine, naj uskladi zakonodajo na področju enakosti spolov in pravno prakso na različnih ravneh, da bi vzpostavila enotno pravno ureditev v državi in okrepila ministrstvo, pristojno za enakost spolov, na zvezni ravni, da bi odpravila stalno pomanjkanje žensk na najvišjih ravneh upravljanja, in naj spremlja težave, ki jih je opustitev teh ukrepov povzročila do danes; poziva Komisijo, naj uporabi vse razpoložljive mehanizme za okrepitev odgovornosti in odločnejše ukrepanje organov Bosne in Hercegovine v tej smeri; poziva vlado Bosne in Hercegovine, naj večji poudarek nameni izvajanju zakona Bosne in Hercegovine o enakosti spolov in zakona o prepovedi diskriminacije ter njuni harmonizaciji z ostalo zakonodajo na zvezni ravni;

37.

s posebno zaskrbljenostjo opozarja na diskriminacijo nosečnic in žensk, ki so nedavno rodile, na trgu dela, in na razlike v pravicah glede socialne varnosti, ki izhajajo iz porodniškega dopusta, med različnimi entitetami in kantoni; poziva oblasti v Bosni in Hercegovini, naj pravice, ki izhajajo iz socialne varnosti za osebe, ki se odločijo za porodniški, očetovski ali starševski dopust, ob upoštevanju visokih standardov uskladijo po vsej državi in tako ustvarijo enake pogoje za vse državljane;

38.

z zaskrbljenostjo opozarja na nizko raven ozaveščenosti glede zakonodaje o enakosti spolov in zakonodaje o boju proti nasilju nad ženskami ne le med splošno javnostjo, ampak tudi med zaposlenimi v organih pregona; poziva oblasti, naj pripravijo akcijski načrt za večjo ozaveščenost in za usposabljanje uradnikov v organih pregona;

39.

z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da zakonodaja o zaščiti žrtev nasilja v družini še vedno ni usklajena z zakonodajo entitet, s čimer bi bilo nasilje v družini v kazenskih zakonikih obeh entitet Bosne in Hercegovine opredeljeno kot kaznivo dejanje, in tako žrtvam ne zagotavlja ustrezne pravne varnosti; poziva vlado Bosne in Hercegovine, naj to vprašanje čim prej razreši in tako izboljša zaščito žrtev;

40.

izreka pohvalo ženskam v parlamentu Bosne in Hercegovine za izvedbo medstrankarske razprave o nasilju na podlagi spola z zadevnimi ministri; poziva oblasti Bosne in Hercegovine, naj to razpravo nadgradijo s konkretnimi ukrepi za spodbujanje boja proti nasilju na podlagi spola;

41.

poziva oblasti v Bosni in Hercegovini, naj zagotovijo uradne statistične podatke o številu prijavljenih primerov nasilja na podlagi podatkov iz policijskih zapisnikov, centrov za socialno delo in pravosodnih institucij, in naj te statistične podatke javno objavijo; prav tako poziva oblasti v Bosni in Hercegovini, naj zberejo in objavijo podatke o ukrepih, namenjenih zagotavljanju zaščite žrtev nasilja v družini;

42.

poziva vlado Bosne in Hercegovine, naj zakon Bosne in Hercegovine o enakosti spolov uskladi z zakonom o volitvah, kar zadeva sestavo organov izvršnega upravljanja na vseh ravneh odločanja, in sicer na ravni občin, kantonov, entitet in na zvezni ravni;

43.

izreka priznanje Bosni in Hercegovini za njeno zakonodajo, ki določa, da mora zastopanost posameznega spola na upravnih funkcijah v vladnih organih na zvezni in lokalni ravni dosegati najmanj 40 %, vendar ugotavlja, da to v praksi ni privedlo do 40-odstotne zastopanosti žensk v upravi; poziva oblasti v Bosni in Hercegovini, naj pripravijo akcijski načrt, ki bo vseboval jasen časovni okvir in jasno razmejitev pristojnosti za izvajanje te zakonodaje;

44.

z zaskrbljenostjo opozarja na pomanjkanje finančnih in človeških virov za izvajanje akcijskega načrta iz resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1325 in institucionalnih mehanizmov za zagotavljanje enakosti spolov, za ustrezen dostop do pravnega varstva ter za delovanje zatočišč za žrtve nasilja v družini; poziva oblasti Bosne in Hercegovine na vseh ravneh, naj v svojih proračunih predvidijo zadostna sredstva v te namene;

45.

obžaluje dejstvo, da so organi Bosne in Hercegovine do sedaj preiskali in dosegli obsodbo le v omejenem številu primerov vojnih zločinov spolnega nasilja; z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da se je veliko število storilcev tovrstnih kaznivih dejanj nekaznovano izognilo pravosodnemu sistemu; prav tako ugotavlja, da oblasti v Bosni in Hercegovini žrtvam niso zagotovile ustreznih programov za zaščito prič; zato poziva oblasti v Bosni in Hercegovini, naj zagotovijo, da bodo vse žrtve vojnih zločinov spolnega nasilja deležne varnega in ustreznega dostopa do pravosodnega sistema in da bodo vsi primeri vojnih zločinov, ki so predloženi sodišču, obravnavani hitro in učinkovito;

46.

poziva vlado Bosne in Hercegovine, naj izboljša spremljanje obstoječe zakonodaje na področju pravic žensk in enakosti spolov ter v ta namen v politike in akcijske načrte vključi jasne cilje in jasno opredeli državne institucije, pristojne za njihovo izvajanje; poleg tega poziva oblasti v Bosni in Hercegovini na vseh ravneh, naj sodelujejo pri zbiranju celovitih statističnih podatkov o enakosti spolov za celotno državo;

47.

spodbuja hrvaško vlado, naj po pristopu nadaljuje z usklajevanjem svoje zakonodaje s pravnim redom Unije na področju enakosti spolov;

48.

poziva hrvaške oblasti, naj v celoti izvajajo zakonodajo, ki določa 40-odstotno zastopanost žensk na volilnih seznamih za volitve v lokalne in regionalne samoupravne organe, parlament in Evropski parlament, glede na to, da med parlamentarnimi volitvami leta 2011 dve tretjini političnih strank predpisanega cilja nista dosegli;

49.

izreka priznanje Hrvaški za vzpostavitev urada varuha za enakost spolov in za povečanje ozaveščenosti glede ukrepov na področju pravic žensk in enakosti spolov, k čemur je prispevala prepoznavnost tega urada; predlaga, naj vse države v regiji razmislijo, ali lahko tudi same sledijo temu zgledu dobre prakse; spodbuja hrvaško vlado, naj nadaljuje s financiranjem urada varuha in upošteva njegova priporočila;

50.

pozdravlja lokalne akcijske načrte za vključevanje načela enakosti spolov, zlasti v istrski županiji, in poziva hrvaško vlado, naj sprejetje in izvajanje takšnih načrtov spodbuja po vsej državi;

51.

poziva hrvaško vlado, naj vzpostavi strukturni dialog z organizacijami civilne družbe, zlasti zavoljo obdobja po pristopu;

52.

pozdravlja napredek, ki ga je Hrvaška po ciljno usmerjenem usposabljanju policistov dosegla v zvezi z ustrezno obravnavo primerov nasilja nad ženskami in spolne diskriminacije v okviru policije, in oblasti spodbuja, naj s tovrstnimi ukrepi nadaljujejo tudi v prihodnje; poudarja, da sodstvo teh primerov še zmeraj ne obravnava vedno ustrezno, in poziva oblasti, naj začnejo izvajati tudi ukrepe za večjo ozaveščenost in usposabljanje sodstva; poleg tega poziva hrvaško vlado, naj žrtvam diskriminacije in nasilja na podlagi spola omogoči brezplačno pravno pomoč;

53.

poziva hrvaške oblasti, naj v nacionalni strategiji o zaščiti pred nasiljem v družini (2011–2016) pojasnijo, kateri organ je pristojen za navedene ukrepe, in organom in organizacijam civilne družbe dodelijo ustrezna finančna sredstva za izvajanje te strategije;

54.

pozdravlja vlogo, ki jo je dobila skupščina Kosova v zvezi s potrjevanjem, pregledovanjem in spremljanjem programa za enakost spolov; poziva k izvajanju priporočil, ki izhajajo iz poročil o spremljanju;

55.

poziva kosovsko vlado, naj spodbuja dežurno telefonsko linijo na državni ravni za pomoč žrtvam nasilja v družini in nasilja na podlagi spola ter tako prispeva k ozaveščenosti glede možnosti za prijavo in obravnavo takšnih primerov;

56.

izreka priznanje kosovski vladi za umestitev agencije za enakost spolov pod pristojnosti kabineta predsednika vlade in vlado poziva, naj brez vmešavanja politike zagotovi učinkovitejše delovanje agencije na področju izvajanja in spremljanja zakona o enakosti spolov;

57.

poziva kosovsko vlado, naj čim prej ustanovi predlagani center za enako obravnavanje;

58.

izreka priznanje Kosovu za opravljeno usposabljanje policistov na področju obravnave primerov nasilja na podlagi spola in vzpostavitev posebnih prostorov na policijskih postajah za žrtve in njihove otroke; poziva kosovsko vlado, naj za obravnavo tovrstnih primerov usposobi tudi sodstvo ter naj poveča število zatočišč za žrtve in podaljša trajanje bivanja v njih;

59.

poziva kosovsko vlado, naj prizna prištinska načela, kot so bila oktobra 2012 določena na vrhu kosovskih žensk, in si prizadeva za njihovo izvajanje;

60.

poudarja potrebo po nadaljnjih prizadevanjih na področju ozaveščanja o uporabi kontracepcijskih sredstev ter njihove dobave in dostopnosti, saj kljub temu, da se je delež žensk, ki uporabljajo takšne oblike kontracepcije, povečal, kontracepcija še vedno ni razširjena med vsemi ženskami na Kosovu;

61.

poziva kosovsko vlado, naj prizna žrtve spolnega nasilja med konfliktom v obdobju 1998–1999 kot posebno pravno kategorijo v spremembi zakona št. 04/L-054 o statusu in pravicah žrtev, invalidov, veteranov, pripadnikov Osvobodilne vojske Kosova, civilnih žrtev vojne in njihovih družinskih članov;

62.

poziva kosovsko vlado, naj v upravnih navodilih glede izvajanja zakonodaje o enakosti spolov in diskriminaciji opredeli jasne kazalnike za skladnost in kršitve, da bi olajšala njeno izvajanje in spremljanje; poleg tega poziva vlado, naj vzpostavi nacionalni register in zbere podatke o primerih diskriminacije in nasilja na podlagi spola;

63.

izreka priznanje makedonski vladi za oblikovanje novega zakonodajnega predloga proti spolnemu nadlegovanju ali trpinčenju na delovnem mestu, ki vključuje tudi denarne kazni za storilce, in poziva k harmonizaciji tega predloga s kazenskim zakonikom; pozdravlja namero makedonske vlade glede spremembe zakonodaje, ki bo obema staršema dala možnost starševskega ali družinskega dopusta za oskrbo bolnih sorodnikov, in nedavno sprejetje sprememb delovnopravne zakonodaje, da se na trgu delovne sile nosečnicam in ženskam, ki so nedavno rodile, omogoči boljša pravna zaščita;

64.

zaskrbljeno ugotavlja, da so romske ženske žrtve dvojne diskriminacije, in sicer na podlagi spola in etnične pripadnosti; zato poziva makedonsko vlado, naj sprejme celovit okvir za boj proti diskriminaciji, ki bo romskim ženskam omogočil uveljavljanje njihovih pravic;

65.

izreka priznanje makedonskim oblastem, ki so zakon, ki določa najmanj 30-odstotno zastopanost posameznega spola v organih političnega odločanja, dopolnile z odvračilnimi kaznimi za kršitve tega zakona; poziva makedonsko vlado, naj pozorno spremlja, ali bo to privedlo do najmanj 30-odstotne zastopanosti žensk v organih odločanja, zlasti na lokalni ravni;

66.

izreka priznanje makedonskemu parlamentu za vzpostavitev dejavnega „kluba žensk“, v okviru katerega poslanke različnih političnih strank sodelujejo pri spodbujanju pravic žensk in enakosti spolov z organizacijo javnih razprav, konferenc in mednarodnih dogodkov in s sodelovanjem s civilno družbo pri obravnavi občutljivih vprašanj ali vprašanj, potisnjenih na obrobje, kot so spolna vzgoja v osnovnih šolah, nasilje v družini, okužba z virusom HIV, rak na materničnem vratu, sovražni govor in položaj žensk na podeželju;

67.

ugotavlja, da mehanizmi pravnega zastopnika, ki je znotraj oddelka za enake možnosti na ministrstvu za delo in socialno politiko pristojen za zagotavljanje pravnega svetovanja v primerih neenake obravnave moških in žensk, ne delujejo pravilno; poziva makedonsko vlado, naj sprejme ukrepe za izboljšanje njihovega delovanja;

68.

z zaskrbljenostjo opozarja na razdrobljeno izvajanje akcijskih načrtov in strategij za enakost spolov in na pomanjkljivo splošno usklajevanje prizadevanj; poziva makedonsko vlado, naj poveča finančne in človeške vire, ki so na voljo oddelku za enakost spolov, ter zagotovi imenovanje in učinkovito delovanje koordinatorjev za enake možnosti na nacionalni in lokalni ravni;

69.

pozdravlja napredek, dosežen na področju boja proti nasilju na podlagi spola, ki nenazadnje vključuje večje število prijav zaradi kampanj za ozaveščanje, usposabljanja specializiranih policistov in dogovora glede protokolov med institucijami, ki obravnavajo takšne prijave; kljub temu z zaskrbljenostjo ugotavlja, da število zatočišč za žrtve nasilja v družini in drugih oblik nasilja na podlagi spola še vedno ni zadostno;

70.

poziva makedonsko vlado, naj odpravi obstoječe kulturne in finančne ovire, da bodo ženske pridobile dostop do kontracepcije;

71.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se v zadnjih desetletjih odstotek žensk v političnem odločanju skoraj ni spremenil; poziva črnogorsko vlado, naj spremeni zakonodajo na tem področju in zagotovi njeno spoštovanje;

72.

poziva črnogorsko vlado, naj poveča človeške in finančne vire, ki so na voljo oddelku za enakost spolov, ter za izvajanje pravnega in institucionalnega okvira za uveljavljanje enakosti spolov in akcijskega načrta za enakost spolov;

73.

izreka priznanje črnogorski vladi za pripravo novega nacionalnega akcijskega načrta za doseganje enakosti spolov v sodelovanju s civilno družbo ter za vključitev strateških in operativnih ciljev v ta načrt; poziva vlado, naj za njegovo izvajanje zagotovi zadostne človeške in finančne vire ter v fazi izvajanja vzpostavi okvir za nadaljnje sodelovanje s civilno družbo;

74.

pozdravlja vključitev ukrepov na področju enakosti spolov v črnogorski program reform v okviru pristopnega procesa; poziva črnogorsko vlado, naj ukrepe za izvajanje določb o enakosti spolov v pristopnih pogajanjih o poglavju 23 o pravosodju in temeljnih pravicah, pa tudi o ostalih ustreznih poglavjih, vključno s poglavjem 19 o socialni politiki in zaposlovanju, poglavjem 24 o pravici, svobodi in varnosti, in poglavjem 18 o statistiki, obravnava prednostno;

75.

izreka priznanje črnogorski vladi za napredek, dosežen pri obravnavi nasilja v družini s sprejetjem kodeksa ravnanja v postopkih za usklajen institucionalni odziv; kljub temu z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je nasilje v družini v Črni gori še vedno resna težava, in poziva vlado, naj izvajanju zadevne zakonodaje in kodeksa ravnanja nameni zadostna finančna sredstva in trud, uvede nacionalni dežurni telefon za pomoč žrtvam in zbira podatke;

76.

z zaskrbljenostjo opozarja na nizko število pritožb v zvezi z diskriminacijo in nasiljem na podlagi spola; poziva črnogorsko vlado, naj vlaga v večjo ozaveščenost glede pravic žensk in veljavne zakonodaje za boj proti nasilju ter možnosti za prijavo in obravnavo kršitev;

77.

pozdravlja prizadevanja črnogorskega parlamenta, da bi metodično raziskal izvajanje zakonodaje o enakosti spolov;

78.

poziva srbsko vlado, naj nadalje izvaja nacionalni program vključevanja v EU s krepitvijo mehanizmov za spremljanje uveljavljanja zakona, ki prepoveduje diskriminacijo, in izboljša upravne zmogljivosti organov, ki se ukvarjajo z enakostjo spolov, vključno s pooblaščencem za varstvo enakosti spolov in namestnikom varuha za enakost spolov;

79.

izreka priznanje srbski vladi za sprejetje volilnega zakonika, ki določa, da mora biti vsak tretji kandidat na volilnih seznamih za parlamentarne volitve pripadnik nezadostno zastopanega spola, in za njegovo polno izvajanje, ki je prispevalo k 34-odstotni zastopanosti žensk v parlamentu;

80.

poziva srbsko vlado, naj okrepi usposabljanje uradnikov za pregon v policiji in sodstvu, da bi povečala njihovo ozaveščenost glede obravnave primerov diskriminacije in nasilja na podlagi spola, naj žrtvam omogoči brezplačno pravno pomoč in odpravi splošne težave v zvezi s sodnimi zaostanki;

81.

pozdravlja napredek, ki je bil s sprejetjem splošnega protokola o postopkih sodelovanja v primerih nasilja v družini in partnerskih zvezah dosežen na področju boja proti nasilju v družini, uvedbo dežurne telefonske linije za pomoč in odprtje novega zatočišča; vendar ugotavlja, da je nasilje v družini v Srbiji še vedno resna težava; poziva vlado, naj izvajanju zakonodaje in protokola nameni zadostna finančna sredstva in trud, spodbuja prijavljanje primerov in zbira podatke ter poskrbi za izmenjavo informacij in podatkov med institucijami, agencijami in ženskimi organizacijami civilne družbe;

82.

izreka pohvalo srbski vladi in parlamentu za njuno tesno sodelovanje z organizacijami civilne družbe pri pripravi in spremljanju obsežnega akcijskega načrta za izvajanje resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1325; poziva vlado, naj za njegovo izvajanje zagotovi zadostne človeške in finančne vire;

83.

poziva srbske organe, naj izboljšajo sodelovanje z organizacijami civilne družbe za enakost spolov, zlasti na lokalni ravni med lokalnimi oblastmi in lokalnimi organizacijami civilne družbe, pri pripravi, izvajanju in spremljanju zakonodaje in politik na področju enakosti spolov in nasilja na podlagi spola in naj financiranje dejavnosti organizacij, ki se ukvarjajo z nasiljem na podlagi spola, zagotovi iz strukturnih skladov;

84.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in vladam držav pristopnic z Zahodnega Balkana.

12.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 55/33

—

ob upoštevanju člena 19 Splošne deklaracije o človekovih pravicah, člena 19 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter Konvencije Unesca o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov,

—

ob upoštevanju člena 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah, sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, izjav, priporočil in resolucij Odbora ministrov in Parlamentarne skupščine Sveta Evrope ter dokumentov Beneške komisije in komisarja Sveta Evrope za človekove pravice o svobodi izražanja, obveščanja in medijev,

—

ob upoštevanju člena 11 Listine EU o temeljnih pravicah, členov 2, 7 in od 9 do 12 Pogodbe o delovanju Evropske unije, členov Pogodbe, ki zadevajo svobodo ustanavljanja, svobodo zagotavljanja storitev, prost pretok oseb in blaga, konkurenco in državno pomoč, ter člena 167 Pogodbe o delovanju Evropske unije (kultura),

—

ob upoštevanju Protokola o sistemu javne radiodifuzije v državah članicah, priloženega Pogodbi o Evropski uniji, znanega kot amsterdamski protokol,

—

ob upoštevanju Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (1),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o pluralnosti medijev v državah članicah Evropske unije (SEC(2007)0032),

—

ob upoštevanju Evropske listine o svobodi tiska (2),

—

ob upoštevanju ustanovitve skupine na visoki ravni za svobodo in pluralnost medijev s strani Komisije,

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 20. novembra 2002 o koncentraciji medijev (3), z dne 4. septembra 2003 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji (2002) (4), z dne 4. septembra 2003 o televiziji brez meja (5), z dne 6. septembra 2005 o uporabi členov 4 in 5 Direktive 89/552/EGS („Televizija brez meja“), kakor je bila spremenjena z Direktivo 97/36/ES, za obdobje od 2001 do 2002 (6), z dne 22. aprila 2004 o nevarnosti kršitev svobode izražanja in obveščanja v EU in zlasti v Italiji (člen 11(2) Listine o temeljnih pravicah) (7), z dne 25. septembra 2008 o koncentraciji in pluralizmu medijev v Evropski uniji (8), z dne 25. novembra 2010 o javni radioteleviziji v digitalni dobi: prihodnost dvojnega sistema (9) in z dne 10. marca 2011 o madžarskem zakonu o medijih (10),

—

ob upoštevanju evropske pobude za medijski pluralizem (11), ki jo je registrirala Komisija in katere namen je zaščititi medijski pluralizem z delno harmonizacijo nacionalnih določb o lastništvu medijev in preglednosti, navzkrižju interesov s političnimi funkcijami in neodvisnosti organov za nadzor nad mediji,

—

ob upoštevanju uvodnih izjav 8 in 94 direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, v katerih je opisano, da morajo države članice preprečiti ukrepe, ki ustvarjajo prevladujoče položaje ali omejujejo pluralnost, ter neodvisnim regulativnim organom omogočiti, da svoje delo opravljajo pregledno in nepristransko,

—

ob upoštevanju dela, ki ga je na področju svobode medijev opravila OVSE, zlasti njen predstavnik za svobodo medijev, ter zadevnih poročil in govora, predvajanega prek videa med predstavitvijo o medijski svobodi v Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje razmere 6. novembra 2012,

—

ob upoštevanju poročil o medijih, ki so jih objavile nevladne organizacije, kot so poročila Novinarjev brez meja (indeksi svobode tiska) in organizacije Freedom House (poročila o svobodi tiska),

—

ob upoštevanju študij o vprašanjih, povezanih z mediji, ki sta jih objavila Parlament (12) in Center za pluralnost in svobodo medijev Evropskega univerzitetnega inštituta (13),

—

ob upoštevanju neodvisne študije o kazalnikih medijske pluralnosti v državah članicah – pristop z vidika tveganj, ki je bila opravljena leta 2007 na prošnjo Komisije in objavljena leta 2009 (14) ter v kateri je orodje za spremljanje medijev opredeljeno s kazalniki za opozarjanje na grožnje pluralnosti medijev,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za kulturo in izobraževanje (A7-0117/2013),

A.

ker imajo mediji v demokraciji pomembno vlogo „javnega psa čuvaja“, saj državljanom omogočajo, da uveljavljajo svojo pravico, da so obveščeni ter da nadzirajo in presojajo dejanja in odločitve tistih, ki imajo moč, oblast ali vpliv, zlasti na volitvah; ker lahko imajo s svojo avtoriteto informacijskih čuvajev tudi vlogo pri določanju vsebin, o katerih poročajo javnosti, in tako delujejo kot oblikovalci mnenj;

B.

ker se je izkazalo, da svoboda izražanja v javni sferi oblikuje demokracijo in pravno državo in je nujna za njun obstoj in preživetje; ker so svobodni in neodvisni mediji ter prosta izmenjava informacij pri demokratičnih spremembah, do katerih prihaja v nedemokratičnih režimih, odločilnega pomena, in se od Komisije zahteva, naj natančno spremlja svobodo in pluralnost medijev v ter naj pri spodbujanju demokracije v svetu zadostno pozornost nameni vlogi svobodnih medijev;

C.

ker je svoboda medijev temelj vrednot iz Pogodb, kot so demokracija, pluralnost in spoštovanje pravic manjšin; ker je njena zgodovina pod imenom „svoboda tiska“ prispevala k napredku demokratičnih idej in razvoju evropskega vzora skozi zgodovino;

D.

ker so svoboda in pluralnost medijev ter neodvisno novinarstvo bistveni elementi pri samem izvrševanju medijske dejavnosti v Uniji, zlasti na enotnem trgu; ker je zato vsako neupravičeno omejevanje svobode in pluralnosti medijev ter neodvisnosti novinarstva tudi omejevanje svobode mnenja in gospodarske svobode; ker novinarji ne bi smeli biti pod pritiskom lastnikov, upravljavcev in vlad, ter občutiti finančnih groženj;

E.

ker je samostojna in močna javna sfera, ki temelji na neodvisnih in pluralnih medijih, bistveno okolje, kjer se lahko razvijajo skupne svoboščine civilne družbe, kot je pravica do zbiranja in združevanja, pa tudi svoboščine posameznika, kot sta pravici do svobode izražanja in do dostopa do informacij;

F.

ker je mogoče temeljne pravice državljanov do svobode izražanja in obveščanja zagotoviti samo s svobodo in pluralnostjo medijev, tako da lahko novinarji in mediji izvajajo svojo pravico in dolžnost, da pošteno in nevtralno obveščajo državljane in nepristransko poročajo o dogodkih in odločitvah javnega interesa; ker imajo vsi člani družbe pravico, da na demokratičen in miren način izražajo svoje mnenje;

G.

ker je Evropsko sodišče za človekove pravice iz člena 10 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki vključuje podobne določbe kot člen 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (del pravnega reda Unije), izpeljalo pozitivno obveznost držav članic, da morajo zagotavljati pluralnost medijev;

H.

ker informacije zaradi svoje narave in zlasti zaradi tehnoloških sprememb v zadnjih desetletjih presegajo geografske meje in imajo ključno vlogo pri informiranju nacionalnih skupnosti, ki živijo v tujini, ter dajejo na voljo sredstva, ki omogočajo vzajemno poznavanje in razumevanje čez meje in med državami; ker se je med drugim s spletnimi mediji izoblikoval globalni značaj medijev, od katerega so danes odvisna pričakovanja in potrebe javnosti ter zlasti potrošnikov informacij; ker so se zaradi sprememb v svetu medijev in komunikacijske tehnologije nanovo opredelili prostor za izmenjavo informacij ter način za informiranje ljudi in oblikovanje javnega mnenja;

I.

ker je vseevropska javna sfera, ki temelji na stalnem in neprekinjenem spoštovanju svobode in pluralnosti medijev, ključna sestavina postopka povezovanja Unije v skladu z vrednotami iz Pogodb, odgovornostjo evropskih institucij in razvojem evropske demokracije, na primer v zvezi z volitvami v Evropski parlament; ker živahno, konkurenčno in pluralistično (avdiovizualno in pisno) medijsko prizorišče spodbuja sodelovanje državljanov v javni razpravi, kar je nujno za dobro delovanje demokratičnega sistema;

J.

ker nevladne organizacije, združenja za spremljanje svobode medijev, Svet Evrope in OVSE ter študije in resolucije Evropskega parlamenta poročajo o grožnjah, ki jih vlade držav predstavljajo za svobodne in neodvisne medije, tudi v državah članicah EU, ter svarijo pred njimi (15);

K.

ker sta Svet Evrope in OVSE preučila človeško in demokratično razsežnost komuniciranja v podrobnih izjavah, resolucijah, priporočilih, mnenjih in poročilih o svobodi, pluralnosti in koncentraciji medijev, pri čemer sta oblikovala pomemben sklop enotnih vseevropskih minimalnih standardov na tem področju;

L.

ker je Evropska unija zavezana zaščiti in spodbujanju pluralnosti medijev kot enega glavnih stebrov pravice do obveščenosti in svobode izražanja, ki sta temelja dejavnega državljanstva in participativne demokracije, in sta vključeni v člen 11 Listine o temeljnih pravicah;

M.

ker je svoboda medijev kvalifikacijsko merilo za pristop držav kandidatk k EU v okviru københavnskih meril pa tudi eno od načel, ki jih EU spodbuja v svoji zunanji politiki; ker bi zato morale EU in države članice zgledno ravnati doma in tako zagotoviti verodostojnost in skladnost;

N.

ker je Parlament že večkrat izrazil zaskrbljenost glede svobode, pluralnosti in koncentracije medijev ter je Komisijo kot varuhinjo pogodb pozval k ustreznemu ukrepanju, med drugim s predložitvijo zakonodajne pobude na to temo;

O.

ker je Komisija 16. januarja 2007 uvedla „pristop v treh korakih“, ki je vključeval delovni dokument osebja Komisije o pluralnosti medijev, neodvisno študijo o pluralnosti medijev v državah članicah EU s kazalniki za ocenjevanje pluralnosti medijev in opredelitev morebitnih tveganj v državah članicah EU (s predvideno izdajo leta 2007) in sporočilo Komisije o kazalnikih za pluralnost medijev v državah članicah EU (s predvideno izdajo leta 2008), čemur bi naj sledilo javno posvetovanje (16); ker je treba orodje za pluralnost medijev, opisano v neodvisni študiji, še izvršiti;

P.

ker je Komisija žal prekinila ta pristop, saj sporočilo ni bilo nikoli objavljeno in se javno posvetovanje ni nikoli začelo;

Q.

ker je z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe Listina o temeljnih pravicah postala zavezujoča; ker je ta listina prvi mednarodni dokument, ki izrecno določa, da se „Spoštujeta […] svoboda in pluralnost medijev“ (člen 11(2)); ker je EU v skladu s Pogodbama pooblaščena in pristojna, da zagotavlja varstvo vseh temeljnih pravic v Uniji, zlasti na podlagi členov 2 in 7 PEU;

R.

ker je dolžnost držav članic, da stalno spodbujajo in ščitijo svobodo mnenja, izražanja, obveščanja in medijev, saj se ta načela zagotavljajo tudi v njihovih ustavah in zakonih, pa tudi da državljanom omogočijo pošten in enak dostop do različnih virov informacij in tako do različnih stališč in mnenj; ker imajo poleg tega dolžnost, da spoštujejo in zaščitijo zasebno in družinsko življenje, dom in komunikacijo, pa tudi osebne podatke svojih državljanov v skladu s členoma 7 in 8 Listine; ker mora Unija v primeru resne ogroženosti ali kršitve te svobode v državi članici hitro in učinkovito posredovati na podlagi svojih pristojnost iz Pogodb in Listine, da zaščiti evropski demokratični in pluralistični red in temeljne pravice;

S.

ker ima EU pristojnosti na področjih, ki so povezana z mediji, kot so notranji trg, avdiovizualna politika, konkurenca (vključno z državno pomočjo), telekomunikacijami in temeljnimi pravicami; ker je Parlament izjavil, da bi bilo treba na tej osnovi opredeliti minimalne bistvene standarde, da se zagotovijo, zajamčijo in spodbujajo svoboda obveščanja, primerna raven pluralnosti medijev ter neodvisno upravljanje medijev (17); ker je Komisija Centru za pluralnost in svobodo medijev Evropskega univerzitetnega inštituta zaupala nalogo, da opravi analizo področja pristojnosti EU v zvezi s svobodo medijev;

T.

ker se pojavlja zaskrbljenost v zvezi z izzivi in pritiski, s katerimi se soočajo mediji, zlasti javne radiotelevizije, kar zadeva uredniško neodvisnost, zaposlovanje osebja, negotovo zaposlitev, samocenzuro, pluralnost, nevtralnost in kakovost informacij, dostop in financiranje, ki so posledica nedopustnih političnih in finančnih vplivov ter gospodarske krize;

U.

ker sta skrb zbujajoča visoka stopnja brezposelnosti novinarjev v Evropi ter dejstvo, da je velik delež novinarjev v samostojnem poklicu, kar pomeni omejeno zaposlitveno stabilnost in podporo ter veliko negotovost;

V.

ker se zasebni mediji srečujejo z vse večjo koncentracijo, notranjo in čezmejno, z medijskimi konglomerati, ki svoje proizvode prodajajo v različnih državah in s tem povečujejo naložbe v medije znotraj EU, in vse večjim vplivom neevropskih vlagateljev in medijev v Evropi, kar povzroča monopole nad informacijami in spodkopava pluralnost mnenj; ker tudi v EU obstaja zaskrbljenost o virih financiranja nekaterih zasebnih medijev;

W.

ker je evropska javnost prek številnih preiskav, raziskav mnenja in javnih pobud izrazila svojo zaskrbljenost zaradi poslabšanja stanja na področju svobode in pluralnosti medijev ter večkrat zahtevala ukrepanje EU za ohranitev svobode medijev ter razvoj močnega, neodvisnega in pluralnega medijskega prizorišča;

X.

ker je pospešitev ciklusa novic privedla k hudim napakam novinarjev, kot so opustitev preverjanja in ponovnega preverjanja novinarskih virov;

Y.

ker ima lahko razvoj digitalnega okolja ključno vlogo za dostop evropskih državljanov do spletnih informacij;

Z.

ker se medijska krajina temeljito spreminja; ker je v času te krize vse večji delež novinarjev zaposlen v negotovih razmerah in se sooča s pomanjkanjem socialne varnosti v primerjavi s standardi na trgu dela, ter se mora spopadati tudi s številnimi izzivi, povezanimi s prihodnostjo novinarstva;

AA.

ker so bile Evropskemu parlamentu poslane peticije, ki so se nanašale na te skrbi in zahteve državljanov, s čimer se je od evropskih institucij, zlasti od Parlamenta, očitno zahtevalo, naj ukrepajo;

AB.

ker so tehnološke spremembe, ki so jih povzročili internet, osebni računalniki in nedavno mobilno računalništvo, bistveno spremenile infrastrukturo informacij tako, da ima to posledice za poslovni model bolj tradicionalnih medijev, zlasti na njihovo zanašanje na trg oglaševanja, kar ogroža obstoj nekaterih medijev, ki imajo pomembno civilno in demokratično vlogo; ker imajo torej javne oblasti, tako na ravni držav članic kot tudi na ravni Unije, dolžnost, da oblikujejo zbirko orodij, ki bo na voljo v tem prehodnem obdobju in bo omogočala preživetje vrednot in nalog neodvisnih medijev, ne glede na tehnološko platformo, ki jo uporabljajo sedaj ali jo bodo uporabljali v prihodnosti; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj opravi študijo o učinkih tehnoloških sprememb na poslovni model medijev in njihovih posledic za svobodo in pluralnost medijev;

AC.

ker je nedavna gospodarska kriza povečala težave medijev ter s povečanjem negotovosti vloge novinarjev medijsko prizorišče napravila bolj ranljivo za gospodarske ali politične pritiske, pa tudi samo po sebi bolj krhko; ker so ti pojavi zlasti vplivali na novinarske žanre, ki so dražji ali jih je treba razvijati več časa, kot so raziskovalno novinarstvo, reportaže in nameščanje mednarodnih in evropskih dopisnikov; ker so te vrste novinarstva bistvene za zagotavljanje odgovornosti javnih in političnih oblasti, preprečevanje zlorab gospodarske in institucionalne moči ter za odkrivanje in pregon kriminalnih dejavnosti na socialnem, okoljskem in humanitarnem področju; poziva Komisijo, naj opravi študijo o učinkih krize in negotove zaposlitve na novinarsko skupnost, da bi se analizirale in morebiti popravile posledice za svobodo in pluralnost medijev;

AD.

ker tehnološke spremembe, raznolika skupnost neodvisnih novinarskih strokovnjakov ter pridobivanje raznolikih znanj, ki so potrebni za zbiranje in ustvarjanje kakovosti, danes ustvarjajo tudi možnosti za novo splošno platformo ter nadnacionalne novinarske poslovne zveze, ki jih je mogoče podpreti tako z javnimi kot z na trgu temelječimi politikami;

1.

poziva države članice in Evropsko unijo, naj spoštujejo, zagotavljajo, varujejo in spodbujajo temeljno pravico do svobode izražanja in obveščanja ter svobodo in pluralnost medijev in naj zato ne ogrožajo svobode medijev, na primer s poskusi neprimernega in političnega vplivanja ali pritiskov ter z vsiljevanjem strankarskega nadzora in cenzure medijem ali z omejevanjem ali neprimernim oženjem svobode in neodvisnosti množičnih medijev v zasebne ali politične namene, ali s finančnimi grožnjami javnim radiotelevizijam ter naj razvijejo mehanizme, s katerimi bodo to preprečile;

2.

poziva države članice in EU naj zagotovijo, da bodo na voljo pravno zavezujoči postopki in mehanizmi za izbiranje in imenovanje direktorjev javnih medijev, upravnih odborov, medijskih svetov in regulativnih organov, ki bodo pregledni in bodo temeljili na dosežkih in nespornih izkušnjah ter bodo zagotavljali strokovnost, poštenost in neodvisnost pa tudi čim večje soglasje znotraj celotnega političnega in družbenega spektra, pravno varnost in neprekinjeno delovanje namesto političnih ali strankarskih meril na podlagi izkrivljenega sistema imenovanja glede na rezultate volitev ali volje tistih, ki vladajo; ugotavlja, da bi morala vsaka država članica sestaviti seznam meril za imenovanje direktorjev ali upravnih odborov državnih medijev v skladu z načeli neodvisnosti, celovitosti, izkušenj in strokovnosti; poziva države članice, naj vzpostavijo jamstva in tako zagotovijo, da bodo medijski sveti in regulativna telesa neodvisni od političnega vpliva vlade, parlamentarne večine ali katere koli druge družbene skupine;

3.

poudarja, da sta pluralnost medijev ter novinarska in uredniška neodvisnost nosilna stebra svobode medijev, saj zagotavljata, da so mediji raznoliki in dostopni za različne družbene in politične akterje, mnenja in stališča (vključno z nevladnimi organizacijami, združenji državljanov, manjšinami itd.) ter ponujajo širok razpon pogledov;

4.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo imele kulturne skupnosti, ki so razdeljene v različnih regijah ali državah članicah, dostop do medijev v svojih jezikih in da tega dostopa ne bo mogoče ovirati s politično odločitvijo;

5.

opozarja, da morajo države podpisnice po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice zagotavljati pluralnost medijev v skladu s členom 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah; poudarja, da člen 10 te konvencije vključuje določbe, podobne tistim iz člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki je del pravnega reda Skupnosti;

6.

poudarja, da mora Evropska komisija poskrbeti, da države članice na svojem ozemlju zagotavljajo pravilno izvajanje Listine o temeljnih pravicah, o čemer priča pluralizem medijev, enak dostop do informacij in spoštovanje neodvisnosti tiska z nevtralnostjo;

7.

poudarja, da morajo države, ki želijo pristopiti k Evropski uniji, v skladu s københavnskimi merili spoštovati pravni red Unije, ki vključuje Listino o temeljnih pravicah, zlasti člen 11 te listine, ki zahteva spoštovanje svobode in pluralnosti medijev; ugotavlja pa, da morajo sedanje države članice sicer tudi spoštovati to listino, vendar ni mehanizma, ki bi to zagotavljal;

8.

poudarja temeljno vlogo resnično uravnoteženega evropskega dvojnega sistema, v katerem imajo zasebni in javni mediji vsak svojo vlogo in ki ga je treba ohraniti, k čemur so pozvali Parlament, Komisija in Svet Evrope; ugotavlja, da so v današnji multimedijski družbi z večjim številom komercialno usmerjenih globalnih tržnih udeležencev bistvenega pomena javni mediji; opozarja na pomembno vlogo javnih medijev, ki jih financirajo državljani prek države za izpolnjevanje njihovih potreb in ki so neodvisni od zunanjih pritiskov in zasebnih ali političnih interesov ter obenem namenjajo prostor za nišne vsebine, ki se zasebnim medijem ne obrestujejo, pa tudi na njihovo institucionalno dolžnost, da zagotavljajo visokokakovostne, točne in zanesljive informacije za široko občinstvo; poudarja, da imajo zasebni mediji podobne dolžnosti, kar zadeva informacije, zlasti institucionalne in politične narave, kot so informacije v okviru volitev, referendumov itd.; poudarja, da je treba zagotoviti poklicno neodvisnost nacionalnih tiskovnih agencij in preprečiti nastanek političnih monopolov;

9.

priznava, da imajo stalno samourejanje in nezakonodajne pobude, če so neodvisne, nepristranske in pregledne, pomembno vlogo pri zagotavljanju medijske svobode; poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe v podporo neodvisnosti medijev in njihovih reulativnih agencij od države (tudi na evropski ravni) in močnih komercialnih interesov;

10.

opozarja na posebno in edinstveno vlogo javnih medijev, kakor je navedeno v amsterdamskem protokolu o sistemu javne radiotelevizije v državah članicah;

11.

opozarja, da se v protokolu št. 29, priloženim k Pogodbam, priznava, da je sistem javne radiotelevizije v državah članicah neposredno povezan z demokratičnimi, socialnimi in kulturnimi potrebami vsake družbe in potrebo po ohranitvi medijske pluralnosti; posledično določa, da lahko države članice financirajo javne radiotelevizije le, če je to namenjeno izpolnjevanju njihove javne naloge in ne vpliva na pogoje trgovanja in konkurenco v Uniji v taki meri, da bi bilo v nasprotju s skupnim interesom;

12.

poudarja pomen ustreznega, sorazmernega in stabilnega financiranja javnih medijev, da se zagotovi njihova politična in ekonomska neodvisnost in se jim s tem omogoči izpolnjevanje vseh njihovih nalog, vključno z njihovo družbeno, izobraževalno, kulturno in demokratično vlogo, da se bo mogoče prilagoditi digitalni spremembi in z reprezentativnimi, visokokakovostnimi in vsem dostopnimi mediji prispevati k vključujoči informacijski družbi in družbi znanja; je zaskrbljen zaradi sedanje naklonjenosti nekaterih držav članic zmanjšanju proračuna ali dejavnosti javnih medijev, saj se s tem zmanjšujejo njihove zmožnosti, da opravijo svojo nalogo; poziva države članice, naj to spremenijo in zagotovijo ustrezno, trajno in predvidljivo financiranje javnih medijev;

13.

poudarja, da se ukrepi za urejanje dostopa medijev do trga s postopki uvajanja licenc in dovoljenj za predvajanje programa, pravil o zaščiti državne, nacionalne ali vojaške varnosti in o javnem redu ter pravil o zaščiti morale in otrok ne bi smeli zlorabljati za vsiljevanje političnega ali strankarskega nadzora ali cenzure medijem ali za preprečevanje uveljavljanja temeljne pravice državljanov, da so obveščeni o vprašanjih javnega interesa in pomena; poudarja, da je treba v zvezi s tem zagotoviti ustrezno ravnovesje; opozarja, da mediji ne bi smeli biti izpostavljeni grožnjam vpliva posebnih interesnih skupin in lobijev, gospodarskih akterjev ali verskih skupin;

14.

poziva Komisijo in države članice, naj uporabljajo pravila o konkurenci in medijih, zagotovijo konkurenco, da bodo odpravile in preprečile prevladujoče položaje, po možnosti z določitvijo nižjih konkurenčnih pragov za medijsko industrijo kot za druge trge, zagotovijo dostop novih udeležencev do trga, posredujejo v primeru pretirane koncentracije medijev in v primeru, ko so ogrožene pluralnost, neodvisnost in svoboda medijev, in s tem zagotovijo, da bodo imeli vsi državljani EU dostop do svobodnih in raznolikih medijev v vseh državah članicah, ter naj po potrebi priporočajo izboljšave; poudarja, da tiskovne skupine v lasti podjetij, ki lahko oddajajo javna naročila, ogrožajo medijsko neodvisnost; poziva Komisijo, naj oceni povezavo med obstoječimi pravili o konkurenci in vedno večjo koncentracijo komercialnih medijev v državah članicah; poziva Komisijo, naj predlaga konkretne ukrepe za zaščito pluralnosti medijev in preprečevanje pretirane medijske koncentracije;

15.

meni, da je treba pozornost nameniti ravni koncentracije lastništva medijev v državah članicah, pri čemer poudarja, da pojem medijske pluralnosti vključuje širši sklop vprašanj, kot so prepoved cenzure, zaščita virov informacij in prijaviteljev nepravilnosti, vprašanja, povezana s pritiski s strani političnih akterjev in tržnih sil, preglednostjo, delovnimi razmerami novinarjev, organi za nadzor medijev, kulturno raznolikostjo, razvojem novih tehnologij, neomejenim dostopom do informacij in komunikacije, necenzuriranim dostopom do interneta in digitalno ločnico; meni, da bi morala biti lastništvo in upravljanje medijev pregledna in nekoncentrirana; meni, da koncentracija lastništva ogroža pluralnost in kulturno raznolikost ter povzroča enoličnost medijske vsebine

16.

poziva k pravilom, ki zagotavljajo ustrezno obravnavo in odpravo navzkrižij interesa, na primer tistih, ki nastanejo pri združevanju politične funkcije in nadzora nad mediji, in ki zlasti zagotavljajo, da so upravičeni lastniki medijskih konglomeratov vedno javni ter se tako prepreči navzkrižje interesov; poziva k učinkovitemu izvajanju jasnih pravil, da se zagotovijo pregledni in pošteni postopki za financiranje medijev in dodeljevanje državnega oglaševanja in sponzoriranja, tako da to ne bo v nasprotju s svobodo obveščanja in izražanja, pluralnostjo ali uredniško politiko medijev, in poziva Komisijo, naj to spremlja;

17.

poudarja, da so kljub uporabi politike konkurence v okviru uredbe EU o združitvi, zlasti člena 21 (18), pomisleki, da ti instrumenti nezadostno nadzirajo koncentracijo medijev zaradi težav razmejitve trga, saj v nekaterih primerih pri velikih kombiniranih medijskih združitvah ni dosežena zgornja meja prometa, določena v politiki EU o konkurenci;

18.

poudarja, da tržna moč medijske industrije izhaja iz monopolnega položaja določanja cen in političnega vpliva, kar povzroča regulatorno past in je zato še težje odpraviti prevladujoče položaje, ko enkrat nastanejo; poziva, da je treba konkurenčne prage za medijsko industrijo določiti nižje kot za druge trge;

19.

opominja Komisijo, da je bila v preteklosti že večkrat pozvana, naj po možnosti uvede pravni okvir za preprečevanje koncentracije lastništva in zlorabe prevladujočega položaja; poziva Komisijo, naj predlaga konkretne ukrepe za zaščito pluralnosti medijev, vključno z zakonodajnim okvirom o pravilih o lastništvu medijev, s katerim se uvedejo minimalni standardi za države članice;

20.

poudarja pomen zagotavljanja neodvisnosti novinarjev tako v zvezi z notranjimi pritiski urednikov, založnikov ali lastnikov kot zunanjimi pritiski političnih ali gospodarskih lobijev in drugih interesnih skupin ter opozarja na pomen listin ali kodeksov ravnanja v zvezi z uredniško neodvisnostjo, saj preprečujejo vmešavanje lastnikov, vlad ali zunanjih zainteresiranih strani v vsebino novic; poudarja pomen uresničevanja pravice do svobode govora na podlagi enakosti in enakega obravnavanja brez katere koli oblike diskriminacije; poudarja dejstvo, da je pravica dostopa do javnih dokumentov in informacij ključnega pomena za novinarje in državljane, in poziva države članice k uvedbi trdnega in obsežnega pravnega okvira v zvezi s svobodo vladnih informacij in dostopom do dokumentov v javnem interesu; poziva države članice, naj zagotovijo pravna jamstva za popolno zaščito načela zaupnosti virov, in poziva k dosledni uporabi sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice na tem področju, vključno z zvezi s prijavljanjem nepravilnosti;

21.

poziva k zaščiti novinarjev pred pritiski, ustrahovanjem, nadlegovanjem, grožnjami in nasiljem, in opozarja na to, da so raziskovalni novinarji zaradi svojega delovanja pogosto tarča groženj, fizičnih napadov in celo poskusov ubojev; poudarja pomen zagotavljanja pravičnosti in boja proti nekaznovanju za ta dejanja in opozarja, da to ustrahovalno vpliva na svobodno izražanje in povzroča samocenzuriranje v medijih; poudarja, da raziskovalno novinarstvo omogoča spremljanje demokracije in dobrega upravljanja ter odkrivanje nepravilnosti in kaznivih dejanj, torej je v pomoč organom pregona; poziva države članice in EU, naj podprejo in spodbujajo raziskovalno novinarstvo in širijo etično novinarstvo v medijih z razvojem poklicnih standardov in ustreznih postopkov sodnega varstva, in sicer s poklicnim usposabljanjem in kodeksi ravnanja, ki so jih določila medijska združenja in zveze;

22.

poziva države članice, naj sprejmejo zakonodajo za preprečevanje infiltriranja pripadnikov obveščevalne službe v informativna uredništva, ta praksa namreč zelo ogroža svobodo izražanja, saj omogoča nadzor nad temi uredništvi in ustvarja razmere nezaupanja, ovira zbiranje informacij in ogroža zaupnost virov, cilj pa je napačno informirati javnost in jo manipulirati, poleg tega škodi verodostojnosti medijev;

23.

poudarja, da je vse več novinarjev zaposlenih pod negotovimi pogoji brez socialnega varstva, ki je običajno na trgu dela, in poziva k izboljšanju delovnih razmer za zaposlene v medijih; poudarja, da morajo države članice zagotoviti, da se pri urejanju delovnih pogojev novinarjev upoštevajo določbe Evropske socialne listine; poudarja pomembnost kolektivnih novinarskih pogodb, sindikalnega zastopanja novinarskih kolektivov, ki bi moralo biti dovoljeno za vse delavce, tudi če so včlanjeni v manjši skupini, če delajo v malih podjetjih ali če delajo po nestandardnih pogodbenih oblikah, kot so zaposlitev za določen čas ali začasna zaposlitev, saj so z varnostjo zaposlitve sposobni govoriti in delovati skupaj in lažje ter učinkoviteje branijo svoje poklicne standarde;

24.

poudarja potrebo po spodbujanju etičnega novinarstva v medijih; poziva Evropsko komisijo, naj predlaga instrument (npr. v obliki priporočila, kot je priporočilo z dne 20. decembra 2006 o varstvu mladoletnikov in človeškega dostojanstva ter o pravici do odgovora v zvezi s konkurenčnostjo evropske avdiovizualne industrije in industrije spletnih informacijskih storitev), ki bo zagotovil, da države članice pozovejo medijski sektor, naj razvije strokovne standarde in etične kodekse, kar vključuje tudi dolžnost, da označijo razliko med dejstvi in mnenji pri poročanju, potrebo po natančnosti, nepristranskosti in objektivnosti, spoštovanje zasebnosti, dolžnost do popravkov napačnih informacij in pravico do odgovora; ta okvir bi moral predvideti, da medijski sektor ustanovi neodvisni regulativni organ za medije – delujoč neodvisno od političnih ali drugih zunanjih vplivov –, ki lahko obravnava pritožbe proti medijem na podlagi strokovnih standardov in etičnih kodeksov ter ima pooblastila za sprejemanje ustreznih ukrepov;

25.

poziva države članice, v katerih je obrekovanje kaznivo dejanje, naj ga čim prej dekriminalizirajo; obžaluje, da se v mnogih državah članicah nad novinarji in mediji izvajajo pritiski in nasilje ter se jih nadleguje, tudi kadar poročajo o demonstracijah in javnih dogodkih, kar povzroča zaskrbljenost med evropskimi in mednarodnimi organizacijami in v akademskih krogih ter civilni družbi; poudarja pomen sodelovanja v dialogu z oblastmi, da se zagotovi, da svoboda in neodvisnost medijev ne bosta ogroženi, da se kritični glasovi ne bodo utišali in da bo osebje kazenskega pregona spoštovalo vlogo medijev in jim bo zagotavljalo svobodno in varno poročanje;

26.

poudarja, da je treba ustanoviti samoregulativne medijske organe, kot so komisije za pritožbe in varuhi pravic, in podpira praktična prizadevanja od spodaj navzgor, s katerimi evropski novinarji ščitijo svoje temeljne pravice, z ustanovitvijo svetovalnega centra za dokumentiranje domnevnih kršitev teh pravic, zlasti svobode izražanja, (v skladu s pilotnim projektom, sprejetim na plenarnem zasedanju kot del stališča Parlamenta o predlogu proračuna za leto 2013 z dne 23. oktobra 2012);

27.

poudarja potrebo po pravilih glede političnih informacij v celotnem sektorju avdiovizualnih medijev, da bi zagotovili pošten dostop različnim političnim tekmecem, mnenjem in stališčem, zlasti pred volitvami in referendumi, da si državljani lahko oblikujejo mnenje brez prevelikega vpliva enega prevladujočega subjekta, ki oblikuje mnenje; meni, da morajo regulativni organi ustrezno uveljavljati ta pravila;

28.

meni, da temeljna pravica do svobode izražanja in svoboda medijev nista omejeni zgolj na tradicionalne medije, temveč zajemata tudi družbene medije in druge oblike novih medijev; poudarja pomen zagotavljanja svobode izražanja in obveščanja na internetu, in sicer z zagotavljanjem internetne nevtralnosti, in zato poziva EU in države članice, naj zagotovijo, da se bodo te pravice in svoboščine na internetu v celoti spoštovale v zvezi z neomejenim dostopom do informacij in njihovim zagotavljanjem in razširjanjem; svari pred vsemi poskusi oblasti, da bi zahtevale registracijo oziroma odobritev ali omejevale domnevno škodljivo vsebino; priznava, da zagotavljanje internetnih storitev s strani javnih medijev prispeva k uresničevanju njihove naloge, da državljanom omogočijo dostop do informacij in oblikovanje njihovega mnenja iz različnih virov;

29.

poudarja vse večji pomen zbiralnikov novičarskih virov, spletnih iskalnikov in drugih posrednikov pri širjenju ter dostopu do informacij in novic na internetu poziva Komisijo, naj te internetne akterje vključi v regulativni okvir EU, ko bo revidirala Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah, da bi se spopadla s težavami v zvezi z diskriminacijo vsebin in izkrivljanjem izbire virov;

30.

spodbuja Komisijo in države članice, naj v okviru politike medijske pismenosti, ki jo vodi Komisija, namenijo dovolj pozornosti pomenu izobraževanja o medijih, tako da se državljani usposobijo za kritično presojanje in pregledovanje vedno večje količine informacij;

31.

poziva Komisijo, naj preveri, ali države članice dovoljenja za oddajanje dodeljujejo na podlagi objektivnih, preglednih, nediskriminatornih in sorazmernih meril;

32.

poudarja pomen in nujnost letnega spremljanja svobode in pluralnosti medijev v vseh državah članicah Unije in letnega poročanja o tem na podlagi podrobno opredeljenih standardov, ki sta jih razvila Svet Evrope in OVSE, ter na osnovi analitičnega pristopa, ki temelji na tveganju, in kazalnikov, razvitih v neodvisni študiji, opravljeni na zahtevo Komisije v sodelovanju z nevladnimi organizacijami, zainteresiranimi stranmi in strokovnjaki, vključno s spremljanjem in nadziranjem razvoja in sprememb zakonodaje na področju medijev in učinka vsake zakonodaje, sprejete v državah članicah, ki vpliva na svobodo medijev, zlasti v zvezi z vmešavanjem vlade, ter dobre prakse za opredelitev standardov javnih storitev za javne in zasebne programe; poudarja, da je treba širšo javnost seznaniti s temi skupnimi evropskimi standardi; meni, da morajo to nalogo izvesti Komisija, Agencija za temeljne pravice in/ali Center Evropskega univerzitetnega inštituta za pluralnost in svobodo medijev ter o rezultatih tega spremljanja objaviti letno poročilo; meni, da bi morala Komisija to poročilo predstaviti Parlamentu in Svetu ter predlagati morebitne dejavnosti in ukrepe, ki izhajajo iz sklepov tega poročila;

33.

meni, da ima EU pooblastila za sprejetje zakonodajnih ukrepov za zagotavljanje, varovanje in spodbujanje svobode izražanja in obveščanja ter svobode in pluralnosti medijev, vsaj takšna, kot jih ima v zvezi z varstvom mladoletnikov in človekovega dostojanstva, kulturno raznolikostjo, dostopom državljanov do informacij in/ali poročanjem o pomembnih dogodkih, spodbujanjem pravic invalidov, varstvom potrošnikov v zvezi s komercialnim sporočanjem in pravico do odgovora, kar so splošni interesi, ki jih zajema Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah; hkrati meni, da mora biti vsa zakonodaja sprejeta na podlagi podrobne in previdne analize položaja v EU in državah članicah v zvezi s težavami, ki jih je treba rešiti, in najboljšimi načini, kako se z njimi spopasti; meni, da je treba po potrebi izvesti nezakonodajne pobude, kot so nadzor, samourejanje, pravila ravnanja, ter uporaba člena 7 PEU, kot to zahteva večina zainteresiranih strani, ob upoštevanju, da nekatere od najbolj perečih groženj svobodi medijev v nekaterih državah članicah izhajajo iz nedavno sprejete zakonodaje;

34.

ponovno poziva Komisijo, naj pregleda in spremeni Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah in njeno področje uporabe razširi na minimalne standarde za spoštovanje, varstvo in spodbujanje temeljne pravice do svobode izražanja in obveščenosti, svobode in pluralnosti medijev, ter zagotovi popolno uporabo Listine o temeljnih pravicah, Evropske konvencije o človekovih pravicah in s tem povezane sodne prakse v zvezi s pozitivnimi obveznostmi na področju medijev, saj je cilj direktive ustvariti območje brez notranjih meja za avdiovizualne medijske storitve, hkrati pa zagotoviti visoko stopnjo zaščite ciljev splošnega interesa, kot je vzpostavitev ustreznega zakonodajnega in upravnega okvira za zagotavljanje učinkovitega pluralizma (19); posledično poziva Komisijo, naj pregleda in spremeni Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah in s tem (kot to poteka za model regulativnih organov v okviru elektronskih komunikacij ali na podlagi tega modela) zagotovi popolno neodvisnost, nepristranskost in preglednost regulativnih organov, kar zadeva njihove postopke odločanja, izvrševanje njihovih nalog in pristojnosti ter postopek spremljanja, učinkovito financiranje za izvajanje njihovih dejavnosti ter da imajo primerna pooblastila za sankcioniranje, da se zagotovi izvajanje njihovih odločitev;

35.

poziva Komisijo, naj v oceno in revizijo Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah vključi tudi določbe o preglednosti lastništva medijev, koncentraciji medijev, pravila o navzkrižju interesov, da se prepreči nedovoljen vpliv političnih in ekonomskih sil na medije, in določbe o neodvisnosti organov za nadzor nad mediji; poziva Komisijo, naj objavi sporočilo o uporabi kazalnikov za pluralnost medijev orodja za spremljanje pluralnosti medijev v državah članicah EU, kakor so že bili razviti z neodvisno študijo o kazalnikih pluralnosti medijev v državah članicah – pristop z vidika tveganj in na podlagi „pristopa v treh korakih“, uvedenega januarja 2007; temu bi moralo slediti obsežno javno posvetovanje z vsemi udeleženci, med drugim na podlagi odziva na sporočilo skupine na visoki ravni za svobodo medijev, in sicer s pripravo predloga za niz smernic o svobodi in pluralnosti medijev;

36.

poziva države članice, naj nemudoma nadaljujejo z reformami za dosego teh ciljev; poziva Komisijo, naj jasno določi področje pristojnosti regulativnih organov, zlasti kar zadeva urejanje in spremljanje, in naj spremlja, ali pri nalaganju sankcij izpolnjujejo zahteve o njihovi nujnosti in sorazmernosti; opozarja na pomen prilagoditve področja uporabe uredbe posebni naravi posameznega medija;

37.

poziva nacionalne regulativne organe, naj sodelujejo in se usklajujejo na ravni EU v zvezi z mediji, denimo z ustanovitvijo evropskega združenja regulativnih organov za avdiovizualne medijske storitve, da uskladijo status nacionalnih regulativnih organov, predviden v členih 29 in 30 direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, tako da zagotovijo njihovo neodvisnost, nepristranskost in preglednost, tako pri postopku odločanja in izvajanju svojih pooblastil kot pri procesu spremljanja, in jim omogočijo ustrezna pooblastila za sankcioniranje, s katerimi se zagotovi, da se bodo njihove odločitve izvedele;

38.

poziva Komisijo, Svet in države članice, naj v primeru, ko se v EU in njenih državah članicah pojavijo težave v zvezi s svobodo izražanja in obveščanja ter s svobodo in pluralnostjo medijev, sprejmejo primerne, pravočasne, sorazmerne in postopne ukrepe;

39.

meni, da je treba v primeru nadaljnjih pristopov k EU poudariti varstvo svoboščin in svobode govora, saj na splošno veljata za del pogojev s področja človekovih pravic in demokracije v okviru köbenhavnskih meril; poziva Komisijo, naj še naprej spremlja delo in napredek držav kandidatk za članstvo v EU pri varstvu svobode medijev;

40.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da se merila, ki temeljijo na pluralnosti medijev in lastništva, vključijo v vsako oceno učinka, ki se opravi za nove pobude za zakonodajne predloge;

41.

izraža zaskrbljenost nad pomanjkanjem preglednosti lastništva medijev v Evropi in posledično poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo preglednost lastništva in upravljanja medijev in sprejmejo pobude na tem področju, zlasti tako, da od radiotelevizij, tiska in podobnih medijev zahtevajo, naj nacionalnim medijskim organom, registrom podjetij in javnosti posredujejo ustrezno točne in posodobljene informacije o lastništvu, da bo mogoče ugotoviti upravičene in končne lastnike in solastnike medijskih hiš, njihove življenjepise in financiranje, na primer z nadaljnjim razvojem zbirke podatkov Mavise v enotni evropski register, da se ugotovi prekomerna medijska koncentracija, prepreči, da bi medijske organizacije prikrivale posebne interese, in da lahko državljani preverjajo interese medijev; poziva Komisijo in države članice, naj nadzirajo in spremljajo, ali se javna sredstva, ki jih države članice namenjajo javnim medijem, uporabljajo pregledno in strogo v skladu s protokolom št. 29, priloženim Pogodbam; meni, da je preglednost lastništva bistvena sestavina pluralnosti medijev; poziva Komisijo, naj spremlja in podpira napredek, da se spodbudi večja izmenjava informacij o lastništvu medijev;

42.

poudarja, da bi morala svoboda medijev vključevati tudi svobodo dostopa do medijev z zagotavljanjem učinkovite ponudbe in dostopa do širokopasovnega interneta za vse državljane EU v razumnem času in za razumno ceno, z nadaljnjim razvojem brezžičnih tehnologij, vključno s satelitskimi povezavami z internetom;

43.

poudarja, da imajo v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice oblasti pozitivne obveznosti v okviru člena 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah, da varujejo svobodo izražanja kot enega od pogojev za delujočo demokracijo, saj „pristno učinkovito uveljavljanje nekaterih pravic ni odvisno le od dolžnosti države, da vanj ne posega, temveč zahteva pozitivne ukrepe za zaščito“;

44.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Evropski agenciji za temeljne pravice, OVSE, Odboru ministrov Sveta Evrope, parlamentarni skupščini, Beneški komisiji in komisarju za človekove pravice.

12.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 55/43

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. julija 2010 z naslovom „Zelena knjiga za ustrezne, vzdržne in varne evropske pokojninske sisteme“ (COM(2010)0365) in svoje resolucije z dne 16. februarja 2011 na to temo (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. februarja 2012 z naslovom „Bela knjiga – Agenda za ustrezne, varne in vzdržne pokojnine“ (COM(2012)0055),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije z dne 16. februarja 2012 z naslovom „Bela knjiga – Agenda za ustrezne, varne in vzdržne pokojnine“ (2),

—

ob upoštevanju poročila o ustreznosti pokojnin v Evropski uniji 2010–2050 (Poročilo o ustreznosti pokojnin 2012), ki sta ga skupaj pripravila generalni direktorat Evropske komisije za zaposlovanje, socialne zadeve in vključenost in Odbor za socialno zaščito,

—

ob upoštevanju skupnega poročila generalnega direktorata Evropske komisije za gospodarske in finančne zadeve in Odbora za ekonomsko politiko z naslovom „Poročilo za leto 2012 o staranju prebivalstva: ekonomske in proračunske napovedi za države članice EU-27 (2010–2060)“ (3),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. novembra 2011 z naslovom „Letni pregled rasti 2012“ (COM(2011)0815) in svoje resolucije z dne 15. februarja 2012 na to temo (4),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2010/707/EU z dne 21. oktobra 2010 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. oktobra 2008 o spodbujanju socialne vključenosti in boja proti revščini, vključno z revščino otrok, v EU (6),

—

ob upoštevanju izjave Sveta z dne 7. decembra 2012 o evropskem letu aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti (2012) – pot naprej (SOC 992/SAN 322);

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0137/2013),

A.

ker je Parlamenta svoje stališče o zeleni knjigi Komisije iz leta 2010 „Za ustrezne, vzdržne in varne evropske pokojninske sisteme“ izrazil v svoji resoluciji z dne 16. februarja 2011;

B.

ker je najhujša finančna in gospodarska kriza v zadnjih desetletjih povzročila akutno krizo na področju državnega dolga in socialno krizo, ki je močno prizadela pokojninske prihodke milijonov državljanov EU; ker je ta kriza pokazala, da so evropska gospodarstva medsebojno odvisna in nobena država ne more sama zagotoviti ustreznosti, varnosti in vzdržnosti svojih sistemov socialne zaščite;

C.

ker so pokojnine glavni vir dohodkov starejših Evropejcev, ki naj bi jim zagotovile dostojen življenjski standard in finančno neodvisnost; ker kljub temu v Uniji živi pod pragom revščine 22 % žensk, starejših od 75 let, in ženske predstavljajo večino prebivalstva, starega nad 75 let;

D.

ker je prva skupina generacije „baby boom“ dosegla upokojitveno starost, kar pomeni, da demografski izziv ni več vprašanje prihodnosti, temveč današnja realnost, in ker se število ljudi, starejših od 60 let, povečuje za več kot 2 milijona na leto;

E.

ker dolgoročna demografska gibanja in gibanja produktivnosti – tudi če jih obravnavamo ločeno od gospodarske krize – kažejo na prihodnjo nizko gospodarsko rast v večini držav članic EU, pri čemer bodo stopnje gospodarske rasti bistveno nižje kot v prejšnjih desetletjih;

F.

ker je Evropski svet marca 2001 že potrdil tridelno stockholmsko strategijo, katere cilj je hitro zniževanje javnega dolga, dvig stopnje zaposlenosti in ravni produktivnosti ter reforma pokojninskih sistemov, sistemov zdravstvenega varstva in dolgoročne oskrbe;

G.

ker bo negativni vpliv evropske gospodarske in finančne krize na plače in delovna mesta v prihodnje povečal nevarnost revščine pri starejših;

H.

ker so rastoča brezposelnost in slabi donosi na finančnih trgih prizadeli tako dokladne kot naložbene pokojninske sisteme;

I.

ker Evropski ekonomsko-socialni odbor priporoča, naj se zvišajo minimalne pokojnine in se tako zagotovijo pokojninski dohodki nad pragom revščine;

J.

ker so pokojninski sistemi ključni element evropskih socialnih modelov, katerih temeljni in neomajni cilj je zagotavljanje ustreznega življenjskega standarda za starejše; ker je zagotavljanje pokojnin še vedno v pristojnosti držav članic;

K.

ker ugotavlja, da vzdržnost pokojninske politike presega fiskalne vidike; ker imajo pomembno vlogo za zagotavljanje vzdržnosti tudi stopnja zasebnega varčevanja, stopnja zaposlenosti in predvidena demografska gibanja;

L.

ker so v trenutni evropski razpravi pokojninske sheme prepogosto obravnavane zgolj kot breme za javne finance, ne pa kot bistven instrument za boj proti revščini v starosti in prerazdelitev dohodka v življenjskem obdobju posameznika in v družbi;

M.

ker predstavljajo upokojenci zelo pomembno skupino potrošnikov in nihanja njihove porabe resno vplivajo na realno gospodarstvo;

N.

ker je rodnost v številnih državah EU še vedno nizka, posledica tega pa bo manjše število delovno sposobnega prebivalstva v prihodnosti;

O.

ker je po podatkih OECD premalo mobilnosti med državami članicami in samo 3 % delovno sposobnih državljanov EU biva v drugi državi članici EU (7);

P.

ker študija „Women living alone – an update“ (8), ki jo je naročil Odbor Evropskega parlamenta za pravice žensk in enakost spolov, kaže na posredna tveganja nekaterih obstoječih pokojninskih ureditev za poslabšanje neravnovesij med spoloma, zlasti za ženske, ki živijo same;

Q.

ker delovni dokument OECD št 116: „Cooking, Caring and Volunteering: Unpaid Work Around the World“ (9) osvetli pomen neplačanega dela, ki ga nacionalne pokojninske sheme še ne priznavajo;

R.

ker je v EU stopnja zaposlenosti oseb v starosti od 55 do 64 let le 47,4 %, žensk pa le 40,2 %; ker v nekaterih državah EU osebe, stare 55 let ali več, zasedejo samo 2 % prostih delovnih mest; ker tako nizke stopnje zaposlenosti povzročajo znotrajgeneracijsko pokojninsko vrzel med moškimi in ženskami in medgeneracijsko vrzel, ki povzroča precejšnja finančna nesorazmerja med generacijami;

S.

ker se pokojninski sistemi med državami članicami in znotraj držav članic močno razlikujejo, npr. glede obsega financiranja, stopnje udeležbe vlad, strukture upravljanja, vrste zahtevkov, stroškovne učinkovitosti ter stopnje kolektivnosti in solidarnosti, in zato ni skupne tipologije na ravni EU;

1.

ugotavlja, da so se nacionalni proračuni znašli pod velikim pritiskom in da je zniževanje pokojnin v številnih državah članicah posledica izrazitega stopnjevanja finančne in gospodarske krize; obsoja močne reze v državah članicah, ki jih je kriza najbolj prizadela, zaradi katerih so številni upokojenci potisnjeni v revščino ali so v nevarnosti, da bi postali revni;

2.

poudarja potrebo EU in držav članic, da ocenijo sedanjo in prihodnjo vzdržnost in ustreznost pokojninskih sistemov ter opredelijo dobre prakse in politične strategije, ki lahko omogočijo najbolj varno in stroškovno učinkovito zagotavljanje pokojnin v državah članicah;

3.

poudarja, da bodo morale države članice zaradi verjetnosti dolgoročne nizke gospodarske rasti v prihodnje konsolidirati svoje proračune in sprejeti gospodarske reforme, pri čemer bo potrebno dobro upravljanje javnih financ; se strinja s stališčem, izraženim v beli knjigi Komisije, da je treba poleg prednostne naloge zagotavljanja splošnih, javnih pokojnin, ki v starosti vsem zagotavljajo vsaj dostojen življenjski standard, oblikovati naložbene dodatne poklicne pokojnine;

4.

poudarja, da javni pokojninski sistemi prvega stebra ostajajo najpomembnejši vir dohodka upokojencev; obžaluje, da Komisija v beli knjigi ne upošteva ustrezno pomena splošnih javnih sistemov prvega stebra, ki zagotavljajo vsaj varnost pred revščino; poziva države, naj si – v skladu s cilji strategije Evropa 2020 za povečanje zaposlenosti in boj proti revščini – še naprej prizadevajo za aktivnejše in bolj vključujoče strategije trga dela, da bi tako zmanjšale razmerje ekonomske odvisnosti med neaktivnimi osebami od zaposlenimi; poziva socialne partnerje in države članice, naj te reforme povežejo z nenehnimi izboljšavami delovnih pogojev in izvajanjem programov vseživljenjskega usposabljanja, da bi tako omogočile bolj zdravo in daljšo delovno dobo do zakonsko določene upokojitvene starosti in s tem povečali število ljudi, ki plačujejo pokojninske prispevke ter hkrati preprečili, da bi stroški javnih pokojnin ogrozili vzdržnost javnih financ; poziva države članice, naj izvedejo reforme prvega stebra na način, ki bo upošteval tudi število let plačanih prispevkov;

5.

poziva države članice, naj temeljito ocenijo potrebo po izvedbi reform prvega stebra pokojninskih sistemov, ob upoštevanju spreminjajoče se pričakovane življenjske dobe ter spreminjajočega se razmerja med upokojenci, brezposelnimi in delovno aktivnim prebivalstvom, da bodo zagotovile dostojen življenjski standard in gospodarsko neodvisnost starejših, zlasti tistih iz ranljivih skupin;

6.

ugotavlja, da so finančna in gospodarska kriza in izzivi v zvezi s starajočim se prebivalstvom razkrili ranljivost tako dokladnih kot naložbenih pokojninskih sistemov; priporoča večstebrne pokojninske sisteme, ki vključujejo kombinacijo:

poudarja, da bi moral sam prvi steber, ali v kombinaciji s pokojnino drugega stebra (odvisno od nacionalnih institucionalnih ureditev ali zakonodaje), zagotoviti zadosten nadomestni dohodek, ki temelji na predhodni plači delavca in se po možnosti dopolni z:

poziva države članice, naj preučijo uvedbo ali ohranitev takih ali primerljivih finančno in socialno vzdržnih sistemov, če jih še nimajo; poziva Komisijo, naj zagotovi, da vsi veljavni ali prihodnji predpisi na področju pokojnin omogočajo in popolnoma upoštevajo ta pristop;

7.

priznava potencial ponudnikov poklicnega in zasebnega pokojninskega zavarovanja kot močnih in zanesljivih dolgoročnih virov naložb v gospodarstvo EU; poudarja njihov pričakovani prispevek k izpolnitvi glavnih ciljev strategije EU 2020 glede doseganja trajnostne gospodarske rasti, več in boljših delovnih mest ter socialno vključujoče družbe; zato pozdravlja prihodnjo pobudo Komisije, da pripravi zeleno knjigo o dolgoročnih naložbah; poziva Komisijo, naj z uvajanjem ali spreminjanjem predpisov EU ne ogrozi naložbenega potenciala in spoštuje različne značilnosti pokojninskih skladov in drugih ponudnikov pokojninskih zavarovanj, zlasti pri pregledu direktive o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje;

8.

poziva Komisijo, naj upošteva kumulativne učinke zakonodaje o finančnem trgu – npr. uredbe o infrastrukturi evropskega trga (EMIR), direktive o trgih finančnih instrumentov (MiFID) in direktive o kapitalskih zahtevah (CRD IV) – na pokojninske sklade drugega stebra in njihovo zmožnost za vlaganje v realno gospodarstvo ter naj o tem poroča v prihodnji zeleni knjigi o dolgoročnih naložbah;

9.

ponovno opozarja na lizbonsko strategijo 2000–2010, v okviru katere so Komisija in države članice v enem desetletju izčrpno razpravljale o strukturnih reformah na področju makro- in mikroekonomske politike ter politike zaposlovanja in tako pripravile priporočila za vsako posamezno državo članico na podlagi Pogodbe, pri čemer so se številna od teh neposredno ali posredno nanašala na zagotavljanje primernih in vzdržnih pokojnin; obžaluje, da se ta priporočila ne izvajajo, saj bi lahko v veliki meri ublažila učinek krize;

10.

pozdravlja izčrpni in zelo kakovostni publikaciji, Poročilo o staranju 2012 (10) in Poročilo o ustreznosti pokojnin 2012 (11), ki raziskujeta dolgoročno primernost in vzdržnost pokojninskih sistemov v vseh državah članicah; obžaluje dejstvo, da sta dimenziji primernosti in vzdržnosti pokojnin obravnavani v ločenih poročilih zelo tehnične narave; zahteva, da Komisija in Svet za državljane nujno objavita celovit, jedrnat, netehničen povzetek, ki bo državljanom EU omogočil, da ocenijo izzive, s katerimi se sooča njihov nacionalni pokojninski sistem v primerjavi z EU;

11.

poudarja, da je pomembno uporabljati enotno metodologijo za izračun dolgoročne vzdržnosti javnih financ in deleža pokojninskih obveznosti v njih;

12.

meni, da je soglasje med vladami in delodajalci ter sindikati ključnega pomena za doseganje učinkovite rešitve za izziv na področju pokojnin, ob upoštevanju potrebe v večini držav članic po povečanju števila let plačevanja prispevkov in izboljšanju delovnih pogojev in vseživljenjskega učenja, da bi ljudem omogočili, da delajo vsaj do zakonsko določene upokojitvene starosti, če želijo pa tudi dlje;

13.

predlaga, da se je treba o vsaki pokojninski reform ustrezno posvetovati s predstavniki vseh starostnih skupin, vključno z mladimi in starimi, ki še posebej občutijo učinek reform, da se zagotovijo uravnoteženi in pošteni rezultati in ohrani čim večje medgeneracijsko soglasje;

14.

pozdravlja glavno usmeritev bele knjige, ki predlaga osredotočenje na uskladitev trajanja delovne dobe in pokoja, razvoj dodatnega poklicnega in zasebnega pokojninskega varčevanja ter izboljšanje orodij EU za spremljanje pokojnin ter poudarjanje pomena ozaveščenosti glede upokojevanja;

15.

poudarja, da je izvajanje strukturnih reform, katerih cilj je, da se poveča zaposlenost in državljanom omogoči, da delajo do zakonsko določene upokojitvene starosti, da se tako zmanjša delež ekonomske odvisnosti, glavni način, da se ustvarijo davčni prihodki ter pridobijo socialni in pokojninski prispevki, potrebni za konsolidacijo proračunov držav članic in financiranje ustreznih, vzdržnih in varnih pokojninskih sistemov; poudarja, da je treba te reforme izvesti na pregleden način, ki bo ljudem omogočil, da bodo pravočasno predvideli vse učinke, ki bi jih te reforme lahko povzročile; opozarja na nevarnost, da brezposelnost, slabo plačano delo, delo s skrajšanim delovnim časom in netipično delo lahko vodijo v okrnjene pokojninske pravice in tako spodbujajo revščino v starosti;

16.

poziva države članice, naj sprejmejo obsežne in aktivne ukrepe na področju politike trga dela; sprejmejo potrebne ukrepe za boj proti neprijavljenemu delu in izogibanju plačevanja davkov in socialnih prispevkov, tudi za zagotavljanje poštene konkurence; namenijo sredstva za boj proti vse večjim javnim stroškom prebivalstva, ki se upokojuje; podprejo dobro zaposlovanje, tudi z nudenjem celovitega svetovanja in podpore za iskalce dela in vključevanjem izrazito ranljivih skupin na trg dela;

17.

je seznanjen z zadnjim opozorilom Komisije v Letnem pregledu rasti 2013, da so reforme pokojninskih sistemov nujne; vendar opozarja, da bi moralo biti približanje dejanske upokojitvene starosti zakonsko določeni upokojitveni starosti prednostna naloga v številnih državah članicah;

18.

pozdravlja zaveze držav članic za zagotovitev ustreznih in vzdržnih pokojninskih sistemov v priporočilih za države članice, ki jih je Svet sprejel leta 2012 v okviru evropskega semestra;

19.

ugotavlja, da je trenutno v Evropski uniji več kot 17 % prebivalstva starega 65 let ali več, po napovedih Eurostata pa bo ta delež do leta 2060 narasel na 30 %;

20.

poudarja vse večji pritisk demografskega razvoja na nacionalne proračune in pokojninske sisteme, ker se zdaj upokojuje prva skupina generacije „baby boom“; ugotavlja neenakomeren napredek in ravni prizadevanja v državah članicah pri oblikovanju in izvajanju strukturnih reform, katerih cilj je povečati zaposlenost, postopoma odpraviti predčasno upokojevanje ter na ravni držav članic in skupaj s socialnimi partnerji oceniti potrebo po zagotovitvi vzdržnosti zakonsko določene in dejanske upokojitvene starosti v skladu z daljšo pričakovano življenjsko dobo; poudarja, da se lahko države članice, ki zdaj ne bodo izvedle postopnih reform, pozneje znajdejo v položaju, ko bodo morale izvajati reforme s šokom z znatnimi družbenimi posledicami;

21.

ponovno poziva k tesnejšemu pogojevanju pokojninskih prejemkov z delovno dobo in plačanimi premijami („aktuarska pravičnost“), da se zagotovi, da delavci, ki delajo več in dlje, dobijo višje pokojnine, ob tem pa upošteva obdobja daljše odsotnosti s trga dela zaradi skrbi za odvisne osebe; priporoča, da države članice v posvetovanju z ustreznimi partnerji ob doseženi upokojitveni starosti prepovedo obvezno upokojitev in tako omogočijo posameznikom, ki to želijo, da lahko izberejo, ali bodo delali tudi po tem, ko so dosegli zakonsko določeno upokojitveno starost ali se postopno upokojili, saj lahko podaljšanje obdobja plačevanja prispevkov in hkrati skrajšanje obdobja upravičenosti do pokojnine delavcem pomaga hitro zmanjšati morebitne pokojninske vrzeli;

22.

poudarja, da je empirično dokazano, da predpostavka v zvezi s sistemi predčasnega upokojevanja, po kateri se lahko starejši delavci predčasno upokojijo, da bi omogočili zaposlovanje mladih, ne drži, saj so v povprečju najvišje stopnje zaposlenosti mladih ugotovljene v tistih državah članicah, v katerih so ugotovljene tudi najvišje stopnje zaposlenosti starejših delavcev;

23.

poziva socialne partnerje, naj na področju kadrovske politike sprejmejo vseživljenjski pristop in ustrezno prilagodijo delovna mesta; poziva delodajalce, naj predstavijo programe, ki bodo podpirali aktivno in zdravo staranje; poziva delavce, naj se aktivno vključijo v takšne možnosti usposabljanja, ki so jim dane na voljo, in skozi celotno obdobje delovne aktivnosti ohranjajo sposobnost za vključevanje na trg dela; poudarja, da je treba izboljšati vključevanje starejših delavcev na trg dela, in zahteva socialne inovacije, ki bodo omogočale daljše obdobje delovne aktivnosti, predvsem v najbolj zahtevnih poklicih, s prilagoditvijo delovnih mest, ustvarjanjem primernih pogojev za delo in nudenjem prožne razporeditve dela s prilagajanjem delovnega časa in narave opravljenega dela;

24.

poudarja, da je treba okrepiti preventivne zdravstvene ukrepe, pospešiti poklicno izobraževanje in usposabljanje ter se boriti proti diskriminaciji mlajših in starejših delavcev na trgu dela; v zvezi s tem poudarja potrebo po učinkovitem uveljavljanju in izvajanju zakonodaje o zdravju in varnosti pri delu; poudarja, da so mentorski programi lahko uporabno orodje, da se starejše delavce dlje časa obdrži na delu in izkoristi njihove izkušnje za vključevanje mladih na trg dela; poziva socialne partnerje, naj razvijejo privlačne modele za prožen prehod iz poklicnega življenja v pokoj;

25.

poziva države članice, naj odločno ukrepajo za uresničitev ciljev, zastavljenih v Evropskem paktu za enakost spolov (2011–2020), ki so usmerjeni v zmanjševanje razlik med spoloma in boj proti segregaciji spolov ter spodbujanje večje usklajenosti poklicnega in zasebnega življenja žensk in moških; poudarja, da so ti cilji ključnega pomene za povečanje zaposlenosti žensk in preprečevanje revščine žensk v delovnem življenju in starosti;

26.

poudarja, da lahko mala in srednja podjetja, ki so eden glavnih virov zaposlovanja in rasti v EU, bistveno prispevajo k vzdržnosti in ustreznosti pokojninskih sistemov v državah članicah;

27.

pozdravlja poziv v beli knjigi k razvoju naložbenih dodatnih poklicnih pokojnin, ki so dostopne vsem zadevnim delavcem ter, po možnosti, individualnih shem; vendar poudarja, da bi morala Komisija priporočiti kolektivno dodatno poklicno pokojninsko varčevanje, ki je solidarnostno in temelji na kolektivnih pogodbah in je vzpostavljeno na ravni države, sektorja ali gospodarske družbe, ker omogoča znotrajgeneracijsko in medgeneracijsko solidarnost, medtem ko individualni sistemi tega ne omogočajo; poudarja, da je treba nujno spodbujati prizadevanja, da se v čim večji meri vzpostavijo dodatni poklicni pokojninski sistemi;

28.

ugotavlja, da so številne države članice že začele izvajati obsežne programe pokojninskih reform, ki si prizadevajo za vzdržnost in tudi za ustreznost; poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo vsi ukrepi, predlagani na ravni EU, nacionalne programe pokojninskih reform dopolnjevali, namesto da bi jim nasprotovali; opozarja, da so pokojnine še vedno v pristojnosti držav članic, in je zaskrbljen, da bi morebitna dodatna evropska zakonodaja na tem področju lahko negativno vplivala na sisteme nekaterih držav članic, zlasti glede značilnosti poklicnih pokojninskih sistemov;

29.

poudarja nizke operativne stroške (sektorskih) kolektivnih (po možnosti neprofitnih) poklicnih pokojninskih sistemov v primerjavi s sistemi zasebnega pokojninskega varčevanja; poudarja pomen nizkih operativnih stroškov, saj lahko že manjše znižanje stroškov prinese precej višje pokojnine; vendar poudarja, da so te sisteme do zdaj imele žal le nekatere države članice;

30.

poziva države članice in institucije, zadolžene za pokojninske sisteme, naj državljane ustrezno obveščajo o pridobljenih pokojninskih pravicah ter jih ozaveščajo in izobražujejo, da bodo lahko sprejeli dobro utemeljene odločitve glede prihodnjega dodatnega pokojninskega varčevanja; poziva države članice, naj državljane tudi pravočasno obveščajo o načrtovanih spremembah pokojninskega sistema, da bodo lahko sprejeli utemeljeno in dobro premišljeno odločitev glede svojega pokojninskega varčevanja; poziva države članice, naj oblikujejo in izvajajo stroga pravila glede razkritja v zvezi z operativnimi stroški ter tveganji in donosnostjo naložb v pokojninske sklade, ki delujejo v okviru njihove pristojnosti;

31.

ugotavlja, da so značilnosti in rezultati poklicnih pokojninskih sistemov držav članic glede dostopa, solidarnosti, stroškovne učinkovitosti, tveganja in donosnosti zelo različni; pozdravlja namen Komisije, da v tesnem posvetovanju z državami članicami, socialnimi partnerji, pokojninskim sektorjem in drugimi zainteresiranimi stranmi razvije kodeks dobre prakse za poklicne pokojninske sisteme, ki bo ob upoštevanju načela subsidiarnosti obravnaval zadeve, kot so boljše kritje za zaposlene, faza izplačil, delitev in blažitev tveganj, stroškovna učinkovitost in blažitev šokov; poudarja medsebojno korist boljše izmenjave dobrih praks med državami članicami;

32.

podpira namen Komisije, da bo financiranje EU pod nadzorom Evropskega parlamenta še naprej usmerjala – zlasti prek Evropskega socialnega sklada (ESS) – v podpiranje projektov za aktivno in zdravo staranje na delovnem mestu ter prek programa za socialne spremembe in inovacije (PSCI) zagotavljala finančno in praktično podporo državam članicam in socialnim partnerjem za postopno uvajanje stroškovno učinkovitih dodatnih pokojninskih sistemov;

33.

priznava znatno raznolikost pokojninskih sistemov v EU, vendar poudarja, da je pomembno za delavce, da lahko zamenjajo delovno mesto znotraj ali zunaj svoje države članice; poudarja, da je treba mobilnim delavcem zagotoviti pridobitev in ohranitev poklicnih pokojninskih pravic; podpira pristop, ki ga zagovarja Komisija, da se je treba osredotočiti na zagotavljanje pridobitve in ohranitve pokojninskih pravic, in države članice poziva, naj mirujoče pokojninske pravice mobilnih delavcev obravnavajo skladno s pravicami aktivnih zavarovancev sistema in pravicami upokojencev; ugotavlja, da ima Komisija lahko pomembno vlogo pri odpravljanju ovir za prosto gibanje, vključno tistih, ki ovirajo mobilnost; meni, da mobilnost na trgu dela poleg jezikovnih ovir in družinskih vidikov ovirajo dolga obdobja za pridobitev pokojninskih pravic in neutemeljene starostne omejitve, ter poziva države članice, naj jih skrajšajo; poudarja, da mora biti vsak ukrep za spodbujanje mobilnosti uravnotežen s stroškovno učinkovitim zagotavljanjem dodatnih pokojninskih zavarovanj ter upoštevati naravo nacionalnih pokojninskih sistemov;

34.

je seznanjen s predlogom Komisije, da se ocenijo možne povezave med Uredbo (ES) št. 883/2004 o uskladitvi sistemov socialne varnosti in „nekaterimi“ poklicnimi pokojninskimi zavarovanji; opozarja na praktične težave pri uporabi navedene uredbe v izrazito različnih sistemih socialne varnosti 27 držav članic; poudarja raznolikost pokojninskih sistemov v EU in posledično zapletenost uporabe usklajenega pristopa za desettisoče zelo različnih pokojninskih zavarovanj, ki delujejo v državah članicah; zato dvomi o praktičnosti uporabe takega pristopa na področju dodatnih poklicnih pokojninskih zavarovanj;

35.

poziva Komisijo in države članice, naj si vztrajno prizadevajo vzpostaviti in ohraniti učinkovite, po možnosti spletne, službe za sledenje, ki bodo državljanom omogočile spremljanje njihovih pokojninskih pravic, ki izhajajo iz zaposlitve ali brezposelnosti, in bodo tako lahko sprejeli pravočasne in dobro utemeljene odločitve o dodatnem zasebnem pokojninskem varčevanju (v okviru tretjega stebra); poziva k usklajevanju na ravni EU, da se zagotovi ustrezna združljivost nacionalnih služb za sledenje; pozdravlja pilotni projekt Komisije na tem področju in poziva Komisijo, naj ta pilotni projekt dopolni z oceno učinka glede prednosti, ki bi jih za državljane EU imelo zagotavljanje konsolidiranih informacij o pokojninah na dostopen način;

36.

ugotavlja, da bi bilo idealno, če bi službe za sledenje pokojnin, ko bodo v celoti razvite, poleg poklicnih pokojnin zajemale tudi sisteme tretjega stebra in individualne informacije o pravicah iz prvega stebra;

37.

dvomi o potrebi po pokojninskem skladu EU za raziskovalce;

38.

meni, da je dejstvo, da ljudje na splošno živijo dlje, bolj zdravo in premožnejše življenje, eden največjih dosežkov sodobne družbe; poziva k pozitivnemu tonu razprave o staranju, da bi se po eni strani aktivno spoprijeli s pomembnim, a premagljivim izzivom, ki ga predstavlja staranje, po drugi strani pa izkoristili priložnosti, ki jih prinašata staranje in gospodarstvo sivolasih; priznava, da imajo starejši zelo aktivno in dragoceno vlogo v naši družbi;

39.

poudarja, da bi moral biti cilj pregleda direktive o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje (direktiva IORP) zagotovitev ustrezne ravni, vzdržnosti in varnosti poklicnih pokojnin v Evropi, in sicer z vzpostavitvijo okolja, ki bo spodbujalo nadaljnji napredek nacionalnega in notranjega trga na tem področju z zagotovitvijo večje zaščite sedanjih in prihodnjih upokojencev in s prožnim prilagajanjem precejšnji čezmejni in medsektorski raznolikosti obstoječih sistemov;

40.

meni, da je za visoko raven zaščite zavarovancev in upravičencev in spoštovanje nalog skupine držav G-20, v skladu s katerimi mora za vse finančne institucije veljati ustrezna ureditev in se nad njimi izvajati nadzor, pomembno zagotoviti, da bodo sistemi drugega stebra v EU upoštevali strogo bonitetno ureditev;

41.

zahteva, da zakonodajne pobude EU v zvezi s tem spoštujejo odločitve držav članic v zvezi s ponudniki pokojninskih zavarovanj drugega stebra;

42.

poudarja, da mora vse nadaljnje regulativno delo EU glede varnostnih ukrepov temeljiti na temeljiti analizi učinkov, kjer bi morala biti zajeta določba, da morajo za podobne produkte veljati isti bonitetni standardi, ter poskrbeti za ustrezno zagotavljanje pokojninskega zavarovanja in mobilnost delavcev v Uniji, splošni namen pa bi moralo biti ohranjanje akumuliranih pravic delavcev; poudarja, da mora nadaljnje regulativno delo EU o varnostnih ukrepih temeljiti tudi na aktivnem dialogu s socialnimi partnerji in drugimi zainteresiranimi stranmi ter na resničnemu razumevanju in spoštovanju nacionalnih posebnosti; poudarja, da je pokojninski sistem globoko ukoreninjen v kulturne, socialne, politične in gospodarske razmere vsake države članice; poudarja, da bi morala za vse ponudnike pokojninskih zavarovanj drugega stebra ne glede na pravno obliko veljati sorazmerna in stroga zakonodaja, ki bi upoštevala značilnosti njihove poslovne dejavnosti, zlasti dolgoročne;

43.

vztraja, da pokojninskega zavarovanja drugega stebra, ne glede na ponudnika, ne bi smela ogroziti zakonodaja EU, ki ne bi upoštevala njihove dolgoročne perspektive;

44.

meni, da morajo predlogi Komisije glede varnostnih ukrepov ne samo prepoznati in upoštevati razlike med nacionalnimi sistemi, temveč v vsakem nacionalnem sistemu in zadevnem stebru uporabiti tudi načelo „enako tveganje, enaka pravila“; poudarja, da je treba pri ukrepih strogo upoštevati načelo sorazmernosti glede primerjave ciljev in ugodnosti s finančnimi, upravnimi in tehničnimi stroški ter tehnično obremenitvijo, pa tudi pravo ravnovesje med stroški in koristmi;

45.

meni, da so glede na kvalitativne varnostne ukrepe koristni predlogi za okrepitev upravljanja podjetij in obvladovanje tveganj – skupaj s predlogi za večjo preglednost, obveznosti razkritja informacij, razkritje stroškov in preglednost naložbenih strategij – in bi jih bilo treba pri revizijah vložiti, in sicer ob upoštevanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti; ugotavlja, da je glede na precejšnje razlike med državami članicami na ravni EU kratkoročno lažje izvedljivo zbliževanje kvalitativnih varnostnih ukrepov kot kvantitativnih;

46.

glede na trenutno razpoložljive informacije ni prepričan, da bi bile ustrezne na evropski ravni harmonizirane zahteve v zvezi z lastnim kapitalom ali vrednotenje na podlagi bilance stanja; zato zavrača revizijo direktive o institucijah za poklicno pokojninsko zavarovanje (IORP), ki bi bila namenjena prav temu; meni pa, da bi bilo treba pred dokončnimi zaključki v tem kontekstu v celoti upoštevati kvantitativno študijo učinka, ki jo izvaja Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA), ter morebitne naknadne analize, opravljene po tej študiji; poudarja, da če bi se kasneje uvedle tovrstne zahteve, neposredna uporaba zahtev direktive Solventnost II za institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje ne bi bila pravo orodje;

47.

opozarja, da se direktiva IORP uporablja samo za prostovoljna pokojninska zavarovanja in ne zajema instrumentov, ki so del obveznega javnega pokojninskega sistema;

48.

poudarja, da obstajajo bistvene razlike med zavarovalnimi produkti in institucijami za poklicno pokojninsko zavarovanje (IORP); poudarja, da bi bila neposredna uporaba kvantitativnih zahtev direktive Solventnost II za institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje neustrezna in bi utegnila škoditi tako interesom delavcev kot delodajalcev; zato nasprotuje nekritični uporabi zahtev direktive Solventnost II za te institucije in ostaja odprt za pristop, s katerim bosta zagotovljeni varnost in vzdržnost;

49.

poudarja, da si socialni partnerji (tj. delodajalci in delavci) delijo odgovornost za vsebino ureditve poklicnih pokojnin; poudarja, da je treba vedno priznati pogodbene sporazume med socialnimi partnerji, zlasti pri uravnoteženju tveganj in koristi, k čemur teži poklicno pokojninsko zavarovanje;

50.

meni, da je nadaljnje razvijanje modelov solventnosti na ravni EU, na primer modela celotne bilance stanja, smiselno samo, če se njihova uporaba na osnovi trdne analize učinka izkaže za realno in učinkovito z vidika stroškov in koristi, zlasti glede na raznolikost institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje v državah članicah in med njimi; poudarja, da namen nadaljnjega razvijanja variacij na temo Solventnost II ali modela celotne bilance stanja ne sme biti uvajanje tovrstnih določb;

51.

je seznanjen z zelo različno oblikovanimi pokojninskimi načrti, od sistemov z določenimi pokojninskimi pravicami do sistemov z določenimi prispevki ali mešanih sistemov; seznanjen je tudi s prehodom od sistemov z določenimi pokojninskimi pravicami na sisteme z določenimi prispevki ali z vzpostavitvijo obveznih naložbenih stebrov v nekaterih državah članicah; poudarja, da je zaradi tega še bolj potrebna večja preglednost in boljše obveščanje državljanov glede obljubljenih pokojninskih prejemkov, ravni stroškov in naložbenih strategij;

52.

poudarja, da ideja o vzpostavitvi enakih konkurenčnih pogojev med življenjskimi zavarovanji in institucijami za poklicno pokojninsko zavarovanje v drugem stebru ustreza samo do neke mere, in sicer zaradi bistvenih razlik med zavarovalnimi produkti in temi institucijami glede profila tveganja, stopnje vključenosti na finančni trg ter profitne ali neprofitne narave ponudnika; priznava, da je glede na konkurenčne pogoje med življenjskimi zavarovanji in institucijami za poklicno pokojninsko zavarovanje v drugem stebru bistveno, da za produkte z enakim tveganjem veljajo enaka pravila, s čimer bi preprečili zavajanje upravičencev in jim zagotovili enako raven preudarne zaščite;

53.

meni, da morajo biti v primeru plačilne nesposobnosti v državah članicah dosledno zaščitene pravice iz člena 8 Direktive 2008/94/ES;

54.

poziva Komisijo, naj pripravi izčrpen pregled nacionalnih sistemov jamstev in ukrepov ter v primeru ugotovljenih pomanjkljivosti priporoči okrepljeno zakonodajo EU, ki bo zagotovila, da bodo po vsej EU vzpostavljeni popolnoma zanesljivi mehanizmi za preprosto, stroškovno učinkovito in sorazmerno varstvo poklicnih pokojninskih pravic;

55.

ugotavlja, da v nekateri državah članicah delodajalci že podpirajo pokojninska zavarovanja z zaščitnimi režimi, ločevanjem sredstev, neodvisnim upravljanjem zavarovanj in podelitvijo statusa prednostnega upnika, tako da imajo pokojninska zavarovanja v primeru plačilne nesposobnosti podjetja prednosti pred delničarji;

56.

poudarja, da so vprašanja zaščite pokojnin v primeru plačilne nesposobnosti tesno povezana s ključnimi vidiki pregleda direktive o institucijah za poklicno pokojninsko zavarovanje; poudarja, da bi morala Komisija pri pripravi teh dveh direktiv zagotoviti, da bosta popolnoma usklajeni;

57.

ugotavlja, da se pomen, obseg in sestava tretjega stebra v državah članicah razlikujejo;

58.

obžaluje, da so zlasti sistemi tretjega stebra praviloma dražji, bolj tvegani in manj pregledni kot sistemi prvega stebra; poziva k stabilnosti, zanesljivosti in vzdržnosti tretjega stebra;

59.

meni, da je za zagotovitev ustrezne pokojnine v nekaterih primerih morda potrebno zasebno pokojninsko varčevanje; spodbuja Komisijo, naj sodeluje z državami članicami na podlagi pristopa dobrih praks in oceni ter izboljša pobude za zasebno pokojninsko varčevanje, zlasti za tiste, ki drugače ne bi imeli zagotovljene ustrezne pokojnine;

60.

meni, da je smiselno oceniti preverjene postopke in predloge za čim boljši izkoristek spodbud;

61.

poudarja, da prednostna naloga politike ne bi smela biti subvencioniranje sistemov tretjega stebra, temveč da se v okviru dobro delujočega in vzdržnega prvega stebra vsem zagotovi ustrezna zaščita;

62.

poziva Komisijo, naj preuči ranljivost sistemov tretjega stebra, ki temeljijo na lastnem kapitalu, v primeru krize in predloži priporočila za zmanjšanje tveganja;

63.

predlaga, naj se na nacionalni ravni preverijo zakonske omejitve stroškov pri sklepanju pogodb in upravljanju, menjavi ponudnika ali menjavi vrste pogodbe ter predložijo priporočila v zvezi s tem;

64.

meni, da bi lahko kodeksi ravnanja v zvezi s kakovostjo, obveščanjem in varstvom potrošnikov v tretjem stebru povečali privlačnost pokojninskih načrtov tretjega stebra; spodbuja Komisijo, naj pospeši izmenjavo sedanjih zgledov dobre prakse v državah članicah;

65.

podpira oblikovanje in vzpostavitev prostovoljnih kodeksov ravnanja na ravni EU – po možnosti pa tudi sistema potrjevanja produktov – v zvezi s kakovostjo, obveščanjem in varstvom potrošnikov v tretjem stebru; priporoča, naj države članice to področje zakonsko uredijo, če se prostovoljni kodeksi ne bi izkazali za dovolj uspešne;

66.

poziva Komisijo, naj preuči, kako bolje uporabiti zakonodajo EU za finančni sektor pri zagotavljanju natančnega in nepristranskega finančnega svetovanja potrošnikom o pokojninskih in povezanih produktih;

67.

poziva Komisijo in zadevne države članice, naj dosežejo soglasje na področju čezmejnih pokojnin, predvsem o tem, kako se izogniti dvojnemu obdavčevanju in dvojnemu neobdavčevanju;

68.

tudi v diskriminatornih davkih vidi veliko oviro za čezmejno mobilnost in želi, da bi jih čim prej odpravili, hkrati pa se zaveda, da ima EU na področju davčne politike držav članic le omejene pristojnosti;

69.

meni, da bi bilo treba preučiti ovire na področju pogodbenega prava;

70.

poziva Komisijo, naj na ustrezen način prek obstoječih struktur vključi socialne partnerje;

71.

ponovno opozarja na vprašanje spola pri pokojninah; ga skrbi rastoče število starejših, zlasti žensk, ki živijo pod pragom revščine, poudarja, da bi morali državni pokojninski sistemi prvega stebra vsem zagotoviti vsaj dostojen življenjski standard; poudarja, da je enakost spolov na trgu dela ključna za zagotovitev vzdržnosti pokojninskih sistemov, ker se pri višjih stopnjah zaposlenosti poveča gospodarska rast in povečajo vplačila v pokojninsko blagajno; meni, da morajo izenačitev upokojitvene starosti za moške in ženske spremljati učinkovite politike, ki bodo zagotovile enako plačilo za enako delo ter usklajevanje dela in družinskih obveznosti; poudarja, da je treba preučiti uvedbo pokojninskih dobropisov, vezanih na oskrbo, kot priznanje za nego odvisnih oseb, ki je praviloma neplačana;

72.

pozdravlja dejstvo, da Komisija v beli knjigi poziva države članice k razvoju dobropisov za oskrbo odvisne osebe („care credits“), kar pomeni, da bi se ob izračunu pokojnine tako pri ženskah kot pri moških upoštevala obdobja oskrbe odvisnih oseb; opozarja, da neenaka porazdelitev družinskih obveznosti med ženske in moške – zaradi katere imajo žensko pogosto manj varno, slabše plačano ali celo neprijavljeno delo z negativnim vplivom na pokojninske pravice – ter pomanjkanje razpoložljivih in cenovno sprejemljivih storitev in varstvenih ustanov neposredno vplivata na raven pokojnin za ženske; zato poziva Komisijo, naj o tej zadevi naroči raziskavo;

73.

poudarja, da morajo države članice sprejeti ukrepe, s katerimi bodo odpravile razlike v plačah in dohodkih med moškimi in ženskami za enako delo in razlike pri njihovem dostopu do vodilnih položajev, pa tudi neenakosti na trgu dela, ki prav tako vplivajo na pokojnine in povzročajo, da moški prejemajo veliko višje pokojnine kot ženske; spodbuja Komisijo, naj opravi preglede obstoječe zakonodaje; ugotavlja, da je kljub neštetim kampanjam, ciljem in ukrepom v zadnjih letih razkorak v plačah med spoloma še vedno velik;

74.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo dosledno upoštevanje načela enakosti med moškimi in ženskami;

75.

poudarja, da je nujno treba sprejeti ukrepe za odpravo razlik v plačah med moškimi in ženskami v zasebnem sektorju, ki so v večini držav članic posebno zaskrbljujoče;

76.

poudarja, da je treba zmanjšati razlike v plačah med ženskami in moškimi, ki pri enakih sposobnostih in enaki zaposlitvi vodijo v nižji dohodek žensk in višjo raven revščine med njimi, ko so upokojene ali vdove;

77.

poudarja, da daljša življenjska doba žensk ne sme biti razlog za diskriminacijo pri izračunu pokojninskih pravic;

78.

poziva države članice, naj spoštujejo in izvajajo zakonodajo o pravicah do porodniškega dopusta, da ženske ne bodo prikrajšane pri pokojnini, ker so med delovno dobo imeli otroke;

79.

meni, da je individualizacija pokojninskih pravic potrebna z vidika enakosti med spoloma in da je treba zagotoviti tudi varnost številnih starejših žensk, ki so zdaj odvisne od vdovskih pokojnin in drugih izpeljanih pravic;

80.

poudarja, da bi morale države članice podpirati raziskave o učinku različnih indeksacijskih formul za izračun pokojnine na tveganje revščine v starosti in pri tem upoštevati vidik spola; poziva države članice, naj posebej upoštevajo razvoj potreb, ki pridejo s staranjem, npr. dolgoročno oskrbo, da bodo starejšim, zlasti ženskam, omogočile prejemanje ustrezne pokojnine in dostojno življenje;

81.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

12.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 55/54

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. decembra 2012 o akcijskem načrtu za okrepljeni boj proti davčnim goljufijam in davčnim utajam (COM(2012)0722),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 6. decembra 2012 o agresivnem davčnem načrtovanju (C(2012)8806),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 6. decembra 2012 glede ukrepov, namenjenih spodbujanju tretjih držav k uporabi minimalnih standardov dobrega upravljanja v davčnih zadevah (C(2012)8805),

—

ob upoštevanju sporčila Komisije z dne 27. junija 2012 o konkretnih načinih za krepitev boja proti davčnim utajam in izmikanju davkom, vključno v zvezi s tretjimi državami (COM(2012)0351),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. novembra 2012 o letnem pregledu rasti 2013 (COM(2012)0750),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 5. februarja 2013 za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (2013/0025(COD)),

—

ob upoštevanju priporočil projektne skupine za finančno ukrepanje (Financial Action Task Force FATF) iz februarja 2012 na področju boja proti pranju denarja, financiranju terorizma in širjenju jedrskega orožja,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. aprila 2012 o pozivu h konkretnim ukrepom za boj proti davčnim goljufijam in utajam (1),

—

ob upoštevanju poročila Richarda Murphyja, FCA, z dne 10. februarja 2012 z naslovom „Closing the European Tax Gap“ (Zmanjševanje evropske davčne vrzeli),

—

ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 1. decembra 1997 o kodeksu ravnanja za obdavčitev podjetij in poročila Skupine za etični kodeks (obdavčenje podjetij) Svetu z dne 4. decembra 2012,

—

ob upoštevanju poročila OECD z naslovom „Addressing Base Erosion and Profit Shifting“ (Zmanjševanje davčne osnove in preusmerjanje dobička) (2013),

—

ob upoštevanju sklepov zasedanja Ekonomsko-finančnega sveta in njegovega poročila z dne 22. junija 2012 o davčnih vprašanjih, namenjenega Evropskemu svetu,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o sodelovanju z državami v razvoju pri spodbujanju dobrega upravljanja pri davčnih zadevah (2),

—

ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije dne 19. aprila 2012 o predlogu direktive Sveta o skupni konsolidirani osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb (CCCTB) (3),

—

ob upoštevanju sporočila po srečanju finančnih ministrov in guvernerjev centralnih bank skupine G-20 15. in 16. februarja 2013 v Moskvi,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. februarja 2010 o spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah (4),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za proračunski nadzor (A7-0162/2013),

A.

ker se vsako leto v EU zaradi davčnih goljufij in utaj, izogibanja davkom in agresivnega davčnega načrtovanja izgubi škandaloznih 1 bilijon EUR potencialnih prihodkov od davkov, kar pomeni letni strošek v višini okoli 2 000 EUR za vsakega evropskega državljana, ustrezni ukrepi proti temu pa niso bili sprejeti (5);

B.

ker ta izguba pomeni nevarnost za ohranitev socialnega modela tržnega gospodarstva EU, ki temelji na kakovostnih javnih storitvah, in za pravilno delovanje enotnega trga, ovira učinkovitost in pravičnost davčnih sistemov v EU ter ogroža ekološko preoblikovanje gospodarstva; ker povzroča in dodatno spodbuja družbeno škodljivo dobičkarstvo, ki vodi v vse večjo neenakost, poglablja nezaupanje državljanov v demokratične institucije in ustvarja okolje demokratičnega deficita;

C.

ker je zagotavljanje naše osnove prihodkov pomemben del finančne vzdržnosti;

D.

ker so davčne goljufije in davčne utaje nezakonite dejavnosti utaje davčnih obveznosti, medtem ko je izogibanje davkom zakonita, vendar neprimerna uporaba davčnega sistema za zmanjšanje davčnih obveznostih ali izogibanje tem, agresivno davčno načrtovanje pa je izkoriščanje tehničnih podrobnosti davčnega sistema ali neskladnosti med dvema davčnima sistemoma ali več njih, da bi se davčna obveznost zmanjšala;

E.

ker praksa izogibanja davkom, ki jo omogoča vse večja dematerializacija gospodarstva, vodi v izkrivljanje konkurence, ki škodi evropskim podjetjem in rasti;

F.

ker se zaradi takšnega obsega davčnih goljufij in izogibanja davkom zmanjšuje zaupanje državljanov v pravičnost in legitimnost pobiranja davkov in celotnega davčnega sistema;

G.

ker neusklajenost davčnih politik v EU ustvarja precejšnje stroške in upravno obremenitev za državljane in podjetja s čezmejnim poslovanjem v EU, lahko pa povzroči tudi nenamerno neobdavčenje ali davčne goljufije in izogibanje davkom;

H.

ker vztrajno izkrivljanje, ki izhaja iz nepreglednih ali škodljivih davčnih praks v jurisdikcijah, ki veljajo za davčne oaze, lahko povzroči umetna gibanja in negativno vpliva na notranji trg EU; ker je škodljiva davčna konkurenca znotraj EU nedvomno v nasprotju z načeli enotnega trga; ker si je treba bolj prizadevati za harmonizacijo davčnih osnov v okviru čedalje tesnejše gospodarske, davčne in proračunske Unije;

I.

ker so v zadnjih letih številna velika podjetja odšla iz držav v programu pomoči – potem ko so po predlogih trojke okrepile pobiranje davkov in odpravile privilegije –, da bi izkoristila davčne privilegije, ki jih ponujajo druge države;

J.

ker je v praksi to povzročilo prenos davčnega bremena na delavce in gospodinjstva z nizkimi dohodki ter vlade prisililo v škodljivo zmanjšanje sredstev za javne storitve;

K.

ker ukinjanje delovnih mest v davčnih organih, do katerega je v zadnjih letih prišlo v okviru varčevalnih ukrepov v večini držav članic, močno ogroža izvajanje akcijskega načrta Komisije;

L.

ker multinacionalna podjetja, ki se poslužujejo praks izogibanja davkom, delujejo v nasprotju z načelom pravične konkurence in odgovornosti gospodarskih družb;

M.

ker so se nekateri davkoplačevalci na ukrepe držav članic za odpravo nepreglednosti odzvali tako, da so začeli poslovne transakcije izvajati prek drugih jurisdikcij z nižjo ravnjo preglednosti;

N.

ker so se enostranski nacionalni ukrepi v številnih primerih izkazali za neučinkovite in nezadostne, v nekaterih primerih pa so tudi v nasprotju z zadanim ciljem, in je zato potreben usklajen in večstranski pristop na več ravneh: nacionalni, EU in mednarodni; ker je treba za učinkovit boj proti davčnim goljufija in utajam, izogibanju davkom in agresivnemu davčnemu načrtovanju močno okrepiti sodelovanje med davčnimi organi posameznih držav članic, pa tudi sodelovanje davčnih organov z drugimi organi pregona v posameznih državah članicah;

O.

ker je treba po ugotovitvah OECD v poročilu z naslovom „Addressing Base Erosion and Profit Shifting“ (Zmanjševanje davčne osnove in preusmerjanje dobička) kot temeljni politični problem obravnavati dejstvo, da mednarodna skupna načela za skupno davčno jurisdikcijo, ki temeljijo na izmenjanih nacionalnih izkušnjah, niso v koraku s spremembami poslovnega okolja; ker bi morale imeti Komisija in države članice v mednarodnem prostoru dejavnejšo vlogo pri vzpostavljanju mednarodnih standardov, ki bodo temeljili na načelih preglednosti, izmenjavi informacij in odpravi škodljivih davčnih ukrepov;

P.

ker države v razvoju nimajo pogajalske moči, da bi države, ki so davčne oaze, prisilile k sodelovanju, izmenjavi informacij in večji preglednosti;

Q.

ker so raziskovalni novinarji, nevladni sektor in akademska skupnost bistveno prispevali k odkritju primerov davčnih utaj, izogibanja davkom in davčnih oaz ter ustreznem obveščanju javnosti o teh primerih;

R.

ker je treba poleg načinov za odkrivanje davčnih goljufij okrepiti tudi obstoječo zakonodajo na področju pomoči pri izterjavi davkov, enakosti davčne obravnave in izvedljivosti v poslovanju podjetij,

S.

ker so se evropski ministri za finančne zadeve februarja 2013 ob srečanju skupine G-20 v Moskvi zavezali, da bodo sprejeli potrebne ukrepe za odpravo izogibanja davkom, in potrdili, da želenih učinkov ne bo mogoče doseči le z nacionalnimi ukrepi;

T.

ker določanje transfernih cen, ki vodi v izogibanje davkom, negativno vpliva na proračun držav v razvoju, saj po ocenah povzroča izgubo v višini okoli 125 milijard EUR prihodkov od davkov na leto, kar je skoraj dvakratni znesek mednarodne pomoči, ki jo prejmejo države v razvoju;

U.

ker imajo trenutno države članice zakonodajno pristojnost na področju davčne politike;

1.

pozdravlja akcijski načrt Komisije in njenih priporočil, v katerem države članice poziva k takojšnjim in usklajenim ukrepom proti davčnim oazam in agresivnemu davčnemu načrtovanju;

2.

pozdravlja odločenost ministrov za finančne zadeve skupine G-20 pri reševanju vprašanja zniževanja davčne osnove in prenosa dobička;

3.

poziva države članice, naj izpolnijo svojo zavezo, sprejmejo akcijski načrt Komisije in dosledno izvajajo obe priporočili; vztraja, da bi morale države članice začeti resna pogajanja, dokončati postopke za vse zakonodajne predloge v obravnavi in izvajati ukrepe na področju davčnih goljufij in utaj, izogibanja davkom, agresivnega davčnega načrtovanja in davčnih oaz na svojih odvisnih ozemljih;

4.

obžaluje, da države članice še niso uspele doseči sporazuma o ključnih zakonodajnih predlogih, kot je predlog iz leta 2008 za spremembo Direktive Sveta 2003/48/ES o obdavčevanju dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti ali predlog iz leta 2011 za direktivo Sveta o skupni konsolidirani osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb;

5.

obžaluje, da doslej ni bil dosežen bistven napredek na področju davkov v okviru zavez iz pakta euro plus;

6.

pozdravlja pobudo Komisije za vzpostavitev platforme za dobro davčno upravljanje; poziva Komisijo, naj skrbno opazuje izvajanje obeh priporočil v vseh državah članicah in se posvetuje z nacionalnimi davčnimi strokovnjaki, socialnimi partnerji in sindikati ter jih tudi vključi v delo platforme; poziva jo tudi, naj vsako leto Svetu in Parlamentu predloži poročilo o delu in dosežkih platforme;

7.

meni, da podatki o tajnih bančnih računih v off-shore centrih, ki jih je aprila 2013 objavil Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (International Consortium of investigative journalism), osvetljujejo obseg in resnost problema ter nujnost ukrepanja; v zvezi s tem znova poziva k okrepljeni evropski in mednarodni zavezi k preglednosti, ki bi morala voditi k mednarodnemu, zavezujočemu in večstranskemu dogovoru o samodejni izmenjavi informacij na področju davkov;

8.

poudarja, da bi morala EU prevzeti vodilno vlogo v razpravah o boju proti davčnim goljufijam, izogibanju davkov in davčnim oazam, ki potekajo v okviru OECD, svetovnega foruma za transparentnost in izmenjavo podatkov za davčne namene, skupin G-20 in G-8 in drugih pomembnih multinacionalnih forumih; poziva Komisijo in države članice, naj v mednarodnem prostoru dosledno opozarjajo, da je v boju proti davčnim goljufijam, utaji davkov, izogibanju davkom, agresivnemu davčnemu načrtovanju in davčnim oazam bistveno okrepljeno sodelovanje; poudarja, da bi morala EU po potrebi prepričati države, ki niso članice EU, k oblikovanju in izboljšanju učinkovitosti njihovega sistema pobiranja davkov tako, da bi sprejele načela preglednosti, samodejne izmenjave informacij in odprave škodljivih davčnih ukrepov, pri čemer bi jim morala EU pomagati; spodbuja Komisijo in Svet, naj nadgradita tehnično pomoč in prizadevanja za krepitev zmogljivosti v državah v razvoju;

9.

meni, da je izredno pomembno, da države članice Komisijo pooblastijo, da se v imenu EU pogaja o davčnih sporazumih s tretjimi državami, namesto da še naprej potekajo dvostranska pogajanja, katerih izid ni najboljši za EU kot celoto, pogosto pa tudi ne za zadevno državo članico;

10.

poudarja, da morajo države članice, ki so prejele (6) ali želijo prejeti finančno pomoč, sprejeti ukrepe, s katerimi bodo okrepile in izboljšale zmožnosti pobiranja davkov in boja proti davčnim goljufijam in utajam; poziva Komisijo, naj k temu doda obveznost ukrepanja proti pranju denarja, izogibanju davkom in agresivnemu davčnemu načrtovanju;

11.

poziva Komisijo, naj ne nudi sredstev EU podjetjem, ki kršijo davčne standarde EU, in zagotovi, da jim države članice ne bodo nudile državne pomoči ali dostopa do javnih naročil; poziva Komisijo in države članice, naj od vseh podjetij, ki se potegujejo za dodelitev javnega naročila, zahtevajo navedbo informacij v zvezi s kaznimi ali obsodbami zaradi kaznivih dejanj v zvezi z davki; opozarja, da imajo javni organi možnost, da ob spoštovanju obveznosti, določenih v spremenjeni direktivi o zamudah pri plačilih, v pogodbe za opravljanje javnih naročil vključijo klavzulo, na podlagi katere lahko pogodbo prekinejo, če izvajalec po sklenitvi pogodbe krši zahteve glede izpolnjevanja davčnih obveznosti;

12.

poziva Komisijo, naj predlaga skupne standarde za davčne sporazume med državami članicami in državami v razvoju, da bi preprečili zniževanje davčne osnove teh držav;