15.1.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 13/1

15.1.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 13/2

Poročevalec:

Ullrich SCHRÖDER

—

se na ravni EU priredi posebno letno zasedanje Sveta za konkurenčnost, namenjeno MSP in aktu za mala podjetja, kakor je svetoval v svojem mnenju iz leta 2011 (1),

—

skupina Sveta na visoki ravni za konkurenčnost in rast pregleda napredek v zvezi z ukrepi na nacionalni ravni za izvajanje prednostnih nalog akta za mala podjetja ter preuči nadaljnje ukrepe na ravni EU. Rezultate bi morala posredovati letnemu zasedanju Sveta za konkurenčnost, namenjenemu MSP in aktu za mala podjetja,

—

se evropska mreža predstavnikov za MSP nadgradi, tako da bi v njej sodelovali generalni direktorji z ministrstev za gospodarstvo. S tem bi zagotovili tesnejše in boljše usklajevanje med EU in državami članicami.

1.4.1

Uvesti je treba letno poročilo EU o izvajanju akta za mala podjetja, ki mora vključevati tudi poročilo na podlagi podatkov o tem, kako ga Komisija upravlja, in o delovanju posameznih programov.

1.4.2

Evropsko računsko sodišče bi morali spodbuditi k objavljanju rednih poročil o delovanju ustreznih programov in ukrepov za MSP, kot to počne zunanji urad za vladno odgovornost v ZDA v zvezi s tamkajšnjo upravo za mala podjetja. Znotraj Komisije bi morali vzpostaviti neodvisen urad, ki bi bil pristojen za notranje upravljanje, po zgledu generalnega inšpektorata znotraj uprave za mala podjetja v ZDA.

1.4.3

Akt za mala podjetja ne bo dosegel pričakovanega uspeha, če ne bo vzpostavljeno partnersko upravljanje z več akterji (s socialnimi partnerji ter javnimi in zasebnimi deležniki). Zato je treba vzpostaviti delovanje svetovalne skupine za akt za mala podjetja (glej točko 4.3.4), ki naj bi bila ustanovljena leta 2011, vendar ni nikoli zaživela, ter se z njo posvetovati pred sprejetjem odločitev.

1.4.4

Sistem nacionalnih in lokalnih načrtov za izvajanje akta za mala podjetja (glej točko 4.3.3) je treba izboljšati in dopolniti s sistematično uporabo pregledov uspešnosti.

2.1

Cilj: primerjati splošni pristop in ukrepe v zvezi z MSP v obeh ureditvah: upravi za mala podjetja v ZDA in aktu za mala podjetja v EU.

2.2

Sklepi tega mnenja (glej poglavje 1) zato ne vsebujejo primerjave konkretnih programov uprave in akta za mala podjetja, pač pa se osredotočajo na možne izboljšave pravnega in političnega položaja, upravljanja in uporabe ciljev akta za mala podjetja EU.

3.1

Uprava za mala podjetja v ZDA je neodvisna vladna agencija, ki zagotavlja podporo malim podjetjem na zvezni ravni. Ustanovil jo je predsednik Eisenhower leta 1953 po sprejetju zakona o malih podjetjih. Njene naloge so svetovanje in pomoč malim podjetjem ter zaščita njihovih interesov. Njen proračun je leta 2013 znašal okoli milijardo ameriških dolarjev (brez proračuna za dejavnosti, ki niso povezane s podjetji). Nekateri njeni ukrepi so pravno zavezujoči. Uprava za mala podjetja ima urade v vsaki zvezni državi in 1 000 lokalnih centrov. Predsednik Obama je generalnega direktorja uprave za mala podjetja vključil v svoj kabinet.

3.2

Uprava za mala podjetja uporablja kompleksno opredelitev malega podjetja kot podjetja, ki je v neodvisni lasti ter neodvisno upravljano in ustanovljeno z namenom ustvarjanja dobička. Glede na gospodarsko panogo, izdelek ali storitev standard za velikost temelji na številu zaposlenih ali obsegu prodaje. Kar zadeva število zaposlenih, se največje število giblje od približno 100 do 1 500.

3.3

Pregled dejavnosti in programov uprave za mala podjetja (3)

3.3.1

Financiranje: posojila in tvegani kapital

3.3.1.1

Uprava za mala podjetja zagotavlja jamstva za mala podjetja, ki ne morejo pridobiti posojil drugod. Na splošno ta posojila zagotovijo partnerji uprave za mala podjetja (banke in druge finančne institucije), uprava za mala podjetja pa zanje jamči.

3.3.1.2

Družba za naložbe v mala podjetja (Small Business Investment Company – SBIC) povečuje dostop malih podjetij do tveganega kapitala.

3.3.2

Programi javnih naročil za mala podjetja

3.3.2.1

Več programov za izvajalce malim podjetjem (v lasti prikrajšanih oseb ali na slabo pokritih področjih) omogoča, da izključno s podobnimi podjetji tekmujejo za pomembna vladna naročila.

3.3.3

Programi raziskav in razvoja: strategija za povečanje udeležbe MSP z višje zastavljenimi cilji

3.3.3.1

Program za raziskave na področju inovacij v malih podjetjih (Small Business Innovation Research – SBIR) povečuje udeležbo malih visokotehnoloških podjetij v zveznih programih za raziskave in razvoj v zveznih ministrstvih z vsaj sto milijonov ameriških dolarjev vrednim proračunom za raziskave in razvoj. Določen delež njegovega proračuna za raziskave in razvoj mora biti porabljen za udeležbo malih podjetij: leta 1983 je ta odstotek znašal 0,2 %, nato pa ves čas naraščal do 2,7 % v letu 2013 (nov cilj za leto 2017 je 3,2 %).

3.3.3.2

Program za prenos tehnologije v malih podjetjih (Small Business Technology Transfer – STTR) zagotavlja financiranje za zvezne raziskave, ki si jih delita malo podjetje in nepridobitna raziskovalna organizacija: leta 2013 je delež znašal 0,35 %, za leto 2016 pa se je povzpel na 0,45 %.

3.3.4

Programi razvoja podjetništva

3.3.5

Urad za mednarodno trgovino (Office of International Trade)

3.3.6

Specializirani uradi

4.2.1

Komisija je preučila pristop uprave za mala podjetja v ZDA in leta 2008 objavila sporočilo Najprej pomisli na male – „Akt za mala podjetja“ za Evropo (5) s širšo ciljno skupino (MSP z manj kakor 250 zaposlenimi).

4.2.2

Vseboval je deset načel za oblikovanje in izvajanje politik MSP na ravni EU in nacionalni ravni, in sicer o: poslovnem okolju, podjetništvu, načelu „najprej pomisli na male“, javnih naročilih, krajših plačilnih rokih, izboljšanem enotnem trgu, spretnostih in inovacijah.

4.2.3

EESO je v mnenju iz leta 2008 (6) predlagal bolj ambiciozen akt za mala podjetja. Skliceval se je na ameriško upravo za mala podjetja.

4.2.4

Ključna priporočila Odbora so vključevala:

4.3.1

Leta 2011 je Komisija objavila sporočilo z naslovom Pregled „Akta za mala podjetja“ za Evropo (7). V njem je ugotovila, da je bil sicer dosežen napredek, vendar so potrebna nadaljnja prizadevanja.

4.3.2

Kar zadeva razvoj v državah članicah, je mnenje Komisije manj pozitivno glede:

4.3.3

V okviru pregleda akta za mala podjetja so bili predlagani ukrepi v odziv na gospodarsko krizo na teh področjih: predpisi, financiranje, dostop do trga, podjetništvo, ustvarjanje delovnih mest in vključujoča rast (skupaj z ženskim podjetništvom in pobudo za socialno podjetništvo).

4.3.4

Strateške izboljšave zahtevajo okrepitev upravljanja:

4.3.5

V mnenju iz leta 2011 (8) EESO priznava, da se MSP namenja več pozornosti.

—

Odbor meni, da bi moral imeti akt za mala podjetja bolj zavezujočo obliko,

—

akt za mala podjetja ne bo dosegel pričakovanega uspeha, če ne bo vzpostavljeno partnersko upravljanje z več akterji (s socialnimi partnerji ter javnimi in zasebnimi deležniki),

—

zanemarja se bistvena vloga posredniških organizacij iz javnega in zasebnega sektorja, ki zagotavljajo prilagojene storitve,

—

EESO poziva Svet, naj oblikuje poseben letni Svet za konkurenčnost za MSP, mikropodjetja in akt za mala podjetja.

4.4.1.

Septembra 2014 je Komisija začela posvetovanje o pregledu akta za mala podjetja z naslovom „A strong policy to support SMEs and entrepreneurs 2015–2020“ (Trdna politika v podporo MSP in podjetnikov 2015–2020).

4.4.2

Komisija ugotavlja, da se akt za mala podjetja v mnogih državah članicah ne izvaja v celoti.

—

zmanjšanje upravnih obremenitev,

—

dostop do financiranja in trgov,

—

podjetniški in inovacijski potencial,

—

krepitev razvoja znanj in spretnosti (novo).

4.4.3.

Aprila 2015 je Komisija objavila poročilo o rezultatih. Predlog pregledanega akta za mala podjetja je bil prvotno načrtovan za prvo polovico leta 2015, vendar je bil zdaj preložen na leto 2016. Evropske poslovne organizacije so nad tem odlogom razočarane in pozivajo k ukrepom že v letu 2015.

15.1.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 13/8

Poročevalec:

Jan KLIMEK

1.1

Družinska podjetja so temelj številnih gospodarstev po svetu, njihov razvoj pa je zelo dinamičen. So vir gospodarske rasti in zaposlovanja, poleg tega veliko pozornosti namenjajo regionalnim in lokalnim dejavnikom. Družinska podjetja se ustanavljajo iz več razlogov, vsem pa so skupni lasten sistem vrednot, ki se oblikuje samodejno, pripravljenost za popolno predanost in žrtvovanje ter odgovornost do tistih, ki so podjetje ustanovili, in tistih, ki ga bodo prevzeli. Družinska podjetja so sposobna bolje premostiti težavna obdobja recesije in stagnacije, eden od glavnih razlogov za njihovo odpornost pa je občutek osebne odgovornosti za ugled podjetja.

1.2

Ob priznavanju edinstvene vrednosti družinskih podjetij in v skladu z Aktom za mala podjetja, ki določa, da morajo „EU in države članice […] ustvariti okolje, v katerem bodo podjetniki in družinska podjetja lahko uspevali in bo podjetništvo nagrajeno,“ (1) Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poziva Evropsko komisijo, naj pripravi aktivno strategijo za spodbujanje primerov najboljše prakse na področju družinskih podjetij v državah članicah EU.

1.3

Naslednji korak bi lahko bil okvir oziroma predpisi o družinskih podjetjih, v katerih je treba opredeliti pojem „družinsko podjetje“ ter področja, na katerih lahko Komisija deluje skupaj s pravnimi, gospodarskimi in političnimi ustanovami, pristojnimi za ukrepe na tem področju.

1.4

Konkretno EESO poziva k naslednjim ukrepom:

2.1

Družinska podjetja predstavljajo več kot 60 % vseh evropskih podjetij, tako malih kot velikih, in zaposlujejo med 40 in 50 % vseh zaposlenih (2). V veliki večini gospodarstev je največji delež mikro- ter malih in srednjih podjetij (MSP); v ta sektor spada tudi večina družinskih podjetij.

2.2

Glavne prednosti družinskih podjetij so njihova dolgoročna usmerjenost, posebne vrednote, ki tvorijo edinstveno organizacijsko kulturo, in njihova vključenost v lokalne skupnosti. Ta edinstvena kultura temelji na vrednotah, za katere si prizadevajo člani družine (akterji v podjetju), kot sta visoka raven zaupanja v podjetje ter visoka kakovost ponujenih storitev in proizvodov.

2.3

Dolgoročna usmerjenost družinskih podjetij pomeni, da ustvarjajo dolgotrajne vezi z akterji, povezanimi s podjetjem (zaposlenimi, strankami, dobavitelji in lokalnimi skupnostmi).

2.4

Ena od lastnosti družinskih podjetij je želja, da se prenesejo na naslednjo generacijo, pa tudi zavzetost in občutek odgovornosti do zaposlenih. Ta vidik še krepi zavest o odgovornosti v družinskih podjetjih, kjer odnosi temeljijo na zaupanju.

2.5

Za dosego zastavljenih ciljev družinska podjetja čim večji delež dobička usmerjajo v razvoj stabilnega, neodvisnega in inovativnega podjetja, ki se opira na lasten kapital in si v prvi vrsti prizadeva za zmanjšanje tveganja na najmanjšo možno mero, tako da je podjetja mogoče prenesti iz generacije v generacijo. Razvoj družinskih podjetij je bolj uravnotežen, njihovi cilji pa so dolgoročni (večgeneracijski).

3.1

Na splošno se družinska podjetja opredeljujejo s treh vidikov: družine, podjetja in lastniške strukture (3). Od vpliva družine na preostala dva vidika je odvisno, ali se podjetje lahko opredeli kot družinsko. Zaradi tega vpliva so družinska podjetja kompleksnejša od podjetij, ki niso družinska, zato jih je treba temu primerno obravnavati.

3.2

Nekatere države članice so sprejele posebne zakone o družinskih podjetjih:

3.3

Po mnenju Odbora bi morale vse države članice sprejeti zakonodajne pobude za uvedbo kategorije družinskega podjetja v registrih gospodarskih dejavnosti.

3.4

Skupina strokovnjakov za družinska podjetja, ki deluje v Komisiji, v poročilu priporoča sprejetje naslednje opredelitve družinskih podjetij:

3.5

Toda ta opredelitev je preširoka. Zožiti bi jo morali tako, da bi poudarili družinsko naravo podjetja, zlasti cilj, da se podjetje prenaša iz generacije v generacijo.

3.6

Če bi se države članice zedinile o takšni opredelitvi, bi to omogočilo zbiranje kvantitativnih podatkov, njihovo združevanje in pripravo statistik o tej vrsti podjetij. Ti podatki bi zlasti omogočili analizo družinskih podjetij v novih državah članicah, kjer imajo tovrstna podjetja ključno vlogo. To nalogo bi lahko opravil Eurostat, statistični urad Evropske unije.

3.7

Na nacionalni ravni potekajo prizadevanja za določitev števila družinskih podjetij. To velja za Irsko, kjer je centralni statistični urad pripravil publikacijo z naslovom Family Business in Ireland – Services Sector 2005 (Družinska podjetja na Irskem – storitveni sektor 2005). Združenje evropskih družinskih podjetij skupaj s svetovalnim podjetjem KPMG izdaja publikacijo European Family Business Barometer (Evropski barometer družinskih podjetij). Na Poljskem je državna agencija za razvoj podjetništva leta 2008 pripravila celovito kvalitativno in kvantitativno študijo.

3.8

Sodelovanje Eurostata bi omogočilo dosego dveh pomembnih ciljev: standardizacijo opredelitve družinskih podjetij in na tej podlagi zbiranje statističnih podatkov o tovrstnih podjetjih.

4.1

Izzive, s katerimi se soočajo družinska podjetja, je mogoče razdeliti v dve kategoriji: tiste, ki veljajo za vsa podjetja, in tiste, ki se nanašajo zgolj na družinska podjetja. V prvo kategorijo spadajo vsi dejavniki, ki vplivajo na gospodarstvo posamezne države, kot so domače povpraševanje ter demografske in družbeno-gospodarske razmere. To mnenje se osredotoča na drugo kategorijo, tj. posebne izzive, s katerimi se soočajo družinska podjetja in od katerih sta odvisna njihov razvoj in rast.

4.2

Lastništva v družinskem podjetju ne predstavljajo likvidna sredstva, temveč nekaj, kar družina gradi in razvija iz roda v rod in zajema vrednote, tradicijo ter strokovno znanje (4). Zato je prenos lastništva podjetja na naslednjo generacijo največji izziv, s katerim se srečujejo ta podjetja.

4.2.1

Obsežno načrtovanje nasledstva je pomembna dejavnost v družinskih podjetjih, saj je namen njihovih lastnikov predati podjetje v dobrem stanju naslednji generaciji.

4.2.2

Vsako leto se s tem izzivom sooči približno 450 000 podjetij, ki zaposlujejo približno 2 milijona ljudi. Vsako leto se zaradi neuspešnega prenosa lastništva zapre 150 000 podjetij, kar pomeni izgubo 600 000 delovnih mest (5).

4.2.3

Treba bi bilo preučiti glavne razloge za neuspeh pri načrtovanju nasledstva ter podpreti ukrepe za lažji prenos podjetij, npr. dedno pravo in davčne spodbude v podporo prenosom.

4.2.4

Različni pristopi k obdavčenju dediščine in premoženja v EU kažejo, da je za izboljšanje pravnega okolja na tem področju še veliko možnosti (6).

4.2.5

Primer možne rešitve glede prenosov podjetij je Nizozemska, kjer je ministrstvo za gospodarstvo uvedlo t. i. „sveženj za prenos“ (Overdrachtspakket). Ko podjetniki dopolnijo 55 let, prejmejo sveženj za prenos, ki jih opomni na pomen načrtovanja prenosa podjetja in jim da sklop orodij za pomoč v tem procesu. Belgijski inštitut za družinska podjetja (Instituut voor het Familiebedrijf) je uvedel listino o nasledstvu, ki je na voljo v treh jezikih: nizozemščini (Scorecard Opvolging), francoščini (Scorecard Transmission) in angleščini (Succession Scorecard). Nadaljnja primera sta Slovenija, kjer Obrtno-podjetniška zbornica organizira tečaje in usposabljanja o vseh vprašanjih, ki zadevajo nasledstvo, in Finska, ki ima poseben program za nasledstva (ViestinVaihto-ohjelma). V Avstriji obstaja zakon o nadaljevanju poslovnih dejavnosti (Fortbetrieb) s strani družinskega člana v primeru smrti direktorja (Gesamte Rechtsvorschrift für Gewerbeordnung, 1994). Podobno ureditev imata tudi Francija (successions et des libéralités) ter Luksemburg. Poljska agencija za razvoj podjetništva je v sodelovanju z inštitutom za družinska podjetja pripravila sveženj za nasledstva za družinska podjetja. Družinska podjetja kot del tega svežnja prejmejo vodič za nasledstvo, brezplačna orodja v podporo temu procesu ter brezplačne delavnice o izvajanju.

4.3

Družinska podjetja si prizadevajo za ustvarjanje dolgoročnih delovnih mest, kar prispeva k nastanku na družini temelječe organizacijske kulture. Iz tega razloga lahko družinska podjetja na primer zagotavljajo delovna mesta, prijazna do mater z otroki. Zagotoviti bi morali podporo za na družini temelječo organizacijsko strukturo, ki bi za ta podjetja lahko pomenila konkurenčno prednost.

4.4

Zakonci ali partnerji lastnikov podjetij imajo pogosto pomembno vlogo v družinskih podjetjih, čeprav iz različnih razlogov morda v njih nimajo formalnega statusa. To lahko vodi v pravne in finančne težave, na primer v primeru razpada zakona ali razmerja. S tem, ko bi tem osebam, pa tudi drugim družinskim članom, ki neformalno sodelujejo pri dejavnostih podjetja, zagotovili bolj formalen status, bi prispevali k preprečevanju zapletov v primeru težav v družini.

4.5

Na področju inovacij se družinska podjetja ne bi smela osredotočati zgolj na tradicionalne trge in proizvode, temveč tudi na nove inovativne rešitve.

4.5.1

Inovacije v družinskih podjetjih bi lahko spodbujali z inovativnim javnim naročanjem, v katerem cena ne bi bila edino merilo pri izbiri ponudnika. Za družinska podjetja je značilno, da so konkurenčna zaradi visoke kakovosti in storitev za stranke, za kar med drugim jamči družinska blagovna znamka (pogosto je to ime osebe ali družine, ki je lastnik podjetja). Družinska podjetja se zato v splošnem ne potegujejo za javna naročila, pri katerih je edino merilo cena. Predlaga se, naj se kot merilo za ocenjevanje ponudb spodbuja ekonomsko najugodnejša ponudba (7) (MEAT – Most Economically Advantegous Tender), družinska podjetja pa je treba o tem ustrezno obveščati.

4.6

Globalizacija podjetja sili v odpiranje za nove trge, tehnologije in kompetence. Družinska podjetja morajo te vidike upoštevati v svoji strategiji razvoja. To lahko pomeni, da morajo – tudi na vodstveni ravni – sprejeti nove delavce.

4.7

Na nacionalni ravni bi bilo treba priznati pomen družinskih podjetij za gospodarstva držav in nato zanje vzpostaviti ugodne pogoje na področju obdavčitve, zakonodaje o gospodarski dejavnosti (vključno z zakonom o družinskih podjetjih) ter podpore za izobraževanje, ki mora upoštevati posebnosti družinskih podjetij, npr. vprašanje nasledstva, nadzor, ki ga izvaja družina, ipd.

4.8

Primere izobraževanja, ki je posebej namenjeno predstavnikom družinskih podjetij, najdemo med drugim v državah, kot so Ciper (šola za družinska podjetja, ki jo vodi inštitut Cyprus International Institute of Management), Francija (program Master 2 professionnel: Gouvernance des entreprises familiales et patrimoniales – M2 GEFP, ki ga organizira univerza v Bordeauxu) in Finska (Omistajuus ja hallitustyöskentely – valmennusohjelma jatkajille – lastniška struktura in upravljanje podjetja, program usposabljanja za naslednike) (8). Organizacije za podporo družinskim podjetjem prav tako organizirajo tečaje za družinske podjetnike; takšni primeri so npr. FBN Academy, ki jo izvaja švedska podružnica mreže Family Business Network (FBN), ter programi usposabljanja, ki jih izvaja španski inštitut Instituto de la Empresa Familiar.

4.9

Priznavanje pomena družinskih podjetij za gospodarstva držav članic ter zagotavljanje podpore zanje bi lahko prispevala k oživitvi družinske obrtniške tradicije. Dobršen del malih družinskih podjetij je članov obrtniških združenj, ki si prizadevajo za ohranitev obrti, zato je slednje smotrno podpreti.

4.10

Manjša družinska podjetja so izpostavljena tveganjem, ki lahko vodijo k njihovemu izginotju s trga. Tem podjetjem bi zato morali zagotoviti ustrezno pravno in davčno podporo, da bi spodbudili njihov razvoj. Velika družinska podjetja bi po drugi strani lahko imela koristi od institucionalne podpore in ukrepov za spodbujanje lokalnih dobaviteljev in gospodarstev.

4.11

Posebna vrsta družinskega podjetja je družinska kmetija. Poleg tipičnih izzivov, ki so značilni za družinska podjetja, se ta podjetja srečujejo tudi s težavami, značilnimi za podeželje.

4.11.1

Zlasti skrb vzbujajoče je prilaščanje zemljišč, ki vodi k izkrivljenju gospodarske strukture na podeželju, ki ga ni več mogoče odpraviti, ter k z družbenega vidika nezaželeni industrializaciji kmetijstva. V svojem mnenju iz januarja 2015 (9) je Odbor pozval k ustreznim ukrepom, da bi na celotnem območju EU ohranili kmetijski model, ki temelji na družinskih kmetijah.

4.11.2

Družinska podjetja se pogosto združujejo v zadruge, da bi dosegla ekonomijo obsega in izboljšala konkurenčnost na trgu (10). Zadružno podjetništvo je po značilnostih podobno družinskemu – osredotoča se na dolgoročne dejavnosti in ne na kratkoročni dobiček. Vendar so v zadnjem času zadruge izgubile zagon, nekatere pa so celo propadle, zato je treba sprejeti ukrepe za oživitev te gospodarske dejavnosti.

4.12

Za dolgoročno kopičenje kapitala za razvoj družinskega podjetja se uporablja izraz „potrpežljivi kapital“(ang. patient capital)  (11). Pri prenosu družinsko podjetje preda kapital skupaj z njegovo socialno in kulturno razsežnostjo, kupec pa investira v podjetje oziroma ga kupi skupaj s pripadajočim večgeneracijskim znanjem, (družinsko usmerjeno) kulturo ter zavezanostjo (lokalni) skupnosti.

4.12.1

Pri opredelitvi potrpežljivega kapitala bi bilo smotrno preučiti možnost uporabe davčnih olajšav za ponovno vloženi dobiček. Razmisliti bi morali o olajšavah za družinska, pa tudi druga podjetja, ki ponovno vlagajo dobičke in namesto zadolževanja uporabljajo lasten kapital.

4.12.2

Možnost odbitka obresti na posojila od osnove za obdavčitev dobička je dodatna spodbuda za dolžniško financiranje podjetij, saj to znižuje dejanski strošek dolga, pri čemer pa ti odbitki ne veljajo za lastniški kapital.

4.12.3

Jasno je, da je obdavčevanje v pristojnosti posameznih držav članic, vendar bi morala Evropska unija spodbujati dobre prakse za družinska podjetja.

4.13

Veljalo bi razmisliti o oblikovanju nacionalnega kapitalskega sklada, prek katerega bi vlagali kapital v družinska podjetja. Posebnost takega sklada bi bila, da bi družinskim podjetjem zagotavljal kapital, vendar ti, ki dajejo kapital na voljo, s tem ne bi pridobili glasovalnih pravic; podobno ureditev predvidevata Aksjeloven na Norveškem in Ley de Sociedades de Responsabilidad Limitada v Španiji.

4.14

Dejavnosti družinskih podjetij lahko podpirajo tudi nacionalne ali lokalne organizacije, ki delujejo v imenu teh podjetij (npr. upravni organi (ministrstva), organizacije delodajalcev, obrtne zbornice itd.), ter nadnacionalne organizacije, kjer med najpomembnejše spadajo organizacija European Family Business ter združenji FBN International in Les Hénokiens.

4.14.1

Te imajo pomembno organizacijsko vlogo pri spodbujanju sektorja družinskih podjetij. Zagotavljajo platformo za izmenjavo znanja in izkušenj med družinskimi podjetniki ter pripravljajo poročila o družinskih podjetjih in tako ozaveščajo o njih. Poleg tega lahko organizacije, ki podpirajo družinska podjetja, lobirajo za konkretne rešitve.

15.1.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 13/14

Poročevalka:

Renate HEINISCH

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira prizadevanja Evropske komisije, da bi ukrepom na področju e-zdravja v okviru digitalne agende namenila zelo prednostno vlogo.

1.2

EESO ugotavlja, da osebe, ki iščejo informacije, pacienti in zdravstveni delavci pogosto poudarjajo, da potrebujejo obsežne, točne in posodobljene informacije o zdravilih ter enotni digitalni trg.

1.3

Po mnenju EESO morajo biti te informacije, ki so jih odobrili pristojni organi, dostopne neovirano in brez diskriminacije, torej tudi za slabovidne, gluhe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo. Na voljo mora biti možnost, da se informacije prilagajajo potrebam državljanov, pacientov in zdravstvenih delavcev, da bi zagotovili kar najbolj učinkovito in varno rabo zdravil.

1.4

Po mnenju EESO bo elektronsko razširjanje informacij o izdelkih, ki so jih odobrili pristojni organi, še izboljšalo dostop. Elektronska zbirka podatkov z navodili za uporabo in strokovnimi informacijami, ki so jih odobrili zdravstveni organi (povzetek glavnih značilnosti zdravila – Summary of Product Characteristics, SmPC), zagotavlja najnovejše in ciljno usmerjene informacije o zdravilih.

1.5

EESO predlaga, da se informacije zagotovijo na način, ki je najprimernejši za slabovidne, na primer z veliko pisavo ali kot zvočne datoteke. Prav tako bi lahko za gluhe organizirali predstavitve pravilne uporabe aplikatorjev (npr. inhalatorjev za astmo) z običajnimi videoposnetki ali videoposnetki v znakovnem jeziku. Ponudbe v „enostavnejšem“ jeziku lahko komunikacijske ovire še zmanjšajo; osebam s težavami pri učenju namreč omogočajo, da se sebi primerno seznanjajo z informacijami in tako izravnavajo omejitve, ki izhajajo iz izobrazbe.

1.6

EESO ugotavlja, da je povzetek informacij na portalu, ki so jih odobrili organi, lahko zanesljiv in običajno zlahka dostopen vir, ki izpolnjuje merila neovirane dostopnosti. To pacientom in zdravstvenim delavcem omogoča, da informacije, ki jih lahko dobijo iz drugih virov, primerjajo s potrjenimi temeljnimi informacijami.

1.7

Za zagotovitev vsesplošne primernosti za uporabo bi bilo treba rešitev razviti v sodelovanju z uporabniki in oblikovalci spletnih strani s strokovnim znanjem na področju neovirane dostopnosti. Poiskati bi bilo treba rešitev, ki ni odvisna od oblike, da bi uporabniki lahko glede na svoje potrebe in možnosti sami odločali o tem, katero napravo (namizni računalnik, tablični računalnik, pametni telefon itd.) bodo uporabljali za iskanje informacij.

1.8

EESO meni, da bi bilo treba zbirko podatkov/portal za informacije, ki so jih odobrili pristojni organi, razviti v tesnem sodelovanju z vsemi pomembnimi akterji, tj. s farmacevtsko industrijo, ki zbirko upravlja in financira, organizacijami pacientov, predstavniki invalidov in zdravstvenimi delavci, da bi potrebe čim bolje zadovoljili.

1.9

EESO meni, da je treba najti rešitve, usmerjene v uporabnika, da bi dostop do informacij omogočili tudi ljudem z nižjo izobrazbo in tistim, ki interneta ne uporabljajo pogosto.

1.10

Čeprav se elektronski dostop do informacij šteje za pomembnega, je treba poudariti, da so zdravniki (zlasti splošni) in drugi zdravstveni delavci, kot so lekarnarji in medicinske sestre, za paciente prva točka, od katere prejmejo priporočila v zvezi z boleznijo in zdravljenjem.

1.11

EESO poziva Evropsko komisijo, naj podpre vlogo za projekt v okviru IMI2 (pobude za inovativna zdravila) za elektronske informacije o izdelkih. Države članice so zaprošene, da se pridružijo pobudi za uskladitev razpoložljivih podatkovnih zbirk.

2.1

Leta 2012 je Evropska komisija objavila akcijski načrt, ki navaja ovire za obsežno uporabo digitalnih rešitev v evropskih zdravstvenih sistemih, z naslovom Akcijski načrt za e-zdravje za obdobje 2012–2020 – Inovativno zdravstveno varstvo za 21. stoletje (1).

2.2

Evropska komisija pojasnjuje, da je cilj izboljšati zdravstveno varstvo v korist pacientov, omogočiti pacientom večji nadzor nad lastnim zdravljenjem in zmanjšati stroške. Čeprav pacienti, državljani in zdravstveni delavci z navdušenjem uporabljajo telemedicino, več milijonov evropskih državljanov pa si je v pametne telefone namestilo aplikacije za spremljanje zdravja in dobrega počutja, mora digitalno zdravstveno varstvo še razviti svoj velik potencial za izboljšanje zdravstvenih sistemov in prihranek stroškov na podlagi večje učinkovitosti. EESO v zvezi s tem opozarja, da je treba upoštevati tudi osebne interese in vprašanja glede varstva podatkov.

2.3

Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje e-zdravje, vključno s telemedicino in m-zdravjem, tako: e-zdravje je prenos zdravstvenih virov in zdravstvenega varstva prek elektronskih medijev. Zajema tri glavna področja:

2.4

Evropska komisija je pripravila zeleno knjigo o m-zdravju (2). Mobilno zdravje (m-zdravje) je segment e-zdravja, ki zadeva medicinsko prakso in prakso na področju javnega zdravja, podprto z mobilnimi napravami. Sem sodijo zlasti mobilne možnosti komunikacije za storitve na področju zdravja in dobrega počutja in v informativne namene ter mobilne aplikacije zdravstvenega varstva.

2.5

Vse več ljudi vseh starosti uporablja stalno naraščajoče število elektronskih zdravstvenih informacij in aplikacij.

2.6

Vendar kakovost teh virov informacij zelo niha, iskalniki pa praviloma ne razlikujejo med verodostojnimi, uradno odobrenimi in manj verodostojnimi viri.

2.7

Zdravstvenim delavcem je na voljo vrsta potrjenih informacijskih sistemov. Zlasti družinski zdravniki in lekarnarji imajo ključno vlogo v zdravstvenih sistemih, poleg tega so kakovostne informacije nujno potrebne, če so naš cilj dobro seznanjeni zdravstveni delavci, ki uspešno zadovoljujejo potrebe prebivalstva EU na področju zdravstvenega varstva.

2.8

EESO meni, da tudi pacienti potrebujejo preprost dostop do verodostojnih informacij, da bi lahko bolje organizirali svoje zdravstveno varstvo in sodelovali pri njem, kar bi prispevalo tudi k večjemu upoštevanju navodil za zdravljenje. Podrobnosti glede potreb po izobraževanju in vključevanju vseh skupin (vključno s starejšimi in invalidi) so bile opisane že v prejšnjih mnenjih (3).

2.9

Večja delovna obremenitev zdravstvenih delavcev in različne možnosti za sodelovanje pacientov ali državljanov v zdravstvenih organizacijah, npr. v nacionalnih organih za izdajo dovoljenj, odborih Evropske agencije za zdravila (EMA) in odborih za etiko, zahtevajo široko znanje.

2.10

Ena od možnosti za izobraževanje pacientov je Evropska akademija za bolnike o terapevtskih inovacijah (EUPATI). Ta konzorcij se financira v okviru pobude za inovativna zdravila, tj. javno-zasebnega partnerstva Evropske komisije in Evropske zveze farmacevtske industrije in združenj (EFPIA).

2.11

EUPATI je konzorcij 29 organizacij, ki ga vodi Evropski forum pacientov (EPF). Na edinstven način združuje vseevropske organizacije pacientov ter akademske in nepridobitne organizacije, ki se odlikujejo kot strokovnjaki za delo s pacienti in na socialnem področju, in podjetja, ki so člani EFPIA. Obvešča paciente kot laike v zdravstvenem sistemu in težko dosegljive skupine pacientov, tako da seznanja javnost z razvojem novih terapij. V okviru akademije EUPATI se lahko organizirajo tudi usposabljanja za boljše razumevanje informacij o zdravilih oz. pripravi ustrezen izobraževalni program.

2.12

Nekatere evropske države članice že imajo elektronske informacije o zdravilih. Najbolj razvito zbirko podatkov FASS (4) upravlja švedsko združenje inovativne farmacevtske industrije LIF, zbirke podatkov pa imajo tudi Nemčija, Velika Britanija, Finska in Danska. Te zbirke podatkov praviloma niso neovirano dostopne za slabovidne ali pa ne vsebujejo popolne ponudbe zdravil.

2.13

Poleg tega se nekatere od teh zbirk podatkov ne posodabljajo redno.

2.14

Prav tako so organi, pristojni za odobritev zdravil, dovolili, da se v navodila za uporabo vključijo hitroodzivne kode (kode QR), ki vsebujejo sklic na navodila za uporabo na spletni strani podjetja. Vendar neoviran dostop pogosto tudi tukaj ni zagotovljen.

2.15

Te pobude kažejo, da bo tudi v prihodnje potreben usklajen pristop, da se vsem družbenim skupinam z novimi tehnologijami zagotovi dostop do informacij.

3.1.1

EESO meni, da je farmacevtska industrija odgovorna za zagotavljanje točnih in posodobljenih informacij o izdelkih. Vsako tehnološko rešitev bi bilo treba razvijati v tesnem sodelovanju s sektorjem, da se izkoristijo tehnične rešitve, ki so že na voljo, in zagotovi nadzor s strani organov, pristojnih za odobritev zdravil.

3.1.2

EESO poudarja, da je treba način predstavitve informacij, ki so jih odobrili pristojni organi, in možnosti dostopa do njih uskladiti z ustreznimi akterji (organi, pristojni za izdajo dovoljenj, organizacije pacientov, zdravstveni delavci).

3.1.3

V okviru pobude za inovativna zdravila bi se lahko ustanovil in financiral konzorcij, ki bi bil odgovoren za usklajevanje razvoja zbirke podatkov/portala.

3.1.4

Ta portal bo temeljil tudi na zbirkah podatkov, ki so že na voljo (podatki Evropske agencije za zdravila).

—

Zasnove nacionalnih zbirk podatkov so na voljo. Poleg tega je bil za prikaz uporabniku prijazne in v veliki meri neovirano dostopne (tudi za invalide) zbirke podatkov razvit prototip, ki vsebuje tudi možnosti za avdio- in videodatoteke. Razviti bi bilo treba prosto dostopno tehnično rešitev, ki čim učinkoviteje izkorišča razpoložljive vire.

—

Pri tej tehnični rešitvi je treba upoštevati, da državljani/pacienti na svojih pametnih telefonih ne želijo uporabljati prevelikega števila aplikacij za skeniranje. Zato bi morala biti zbirka podatkov/portal dosegljiva npr. s konvencionalnimi tehnologijami skeniranja.

—

Prizadevati si je treba za rešitve, pri katerih oblika ni odločilni dejavnik, da bi povečali njihovo sprejemljivost. Priklic informacij in vpogled vanje je treba omogočiti na vseh napravah (namiznih računalnikih, tabličnih računalnikih, pametnih telefonih itd.).

—

Potrebna je primerjava tehničnih rešitev, pri čemer bi bilo treba upoštevati tudi različna področja zdravstvenega sistema (npr. pobude držav članic za stike z ljudmi prek televizijskih priključkov ali bankomatov, pobude, ki jih je predlagala Evropska komisija, itd. (5)).

—

V Italiji morajo lekarne po zakonu tiskati posodobljena navodila za uporabo, ki jih v zbirko podatkov naloži farmacevtska industrija. Dodatna možnost za ljudi, ki ne uporabljajo interneta, je lahko tiskanje navodil v lekarni; to lahko opravi lekarnar ali pacienti (na terminalih, podobnih bankomatom).

—

Raziskave morajo vključevati strukturna vprašanja o potrebnem testiranju tehničnih rešitev, da se poveča sprejemljivost.

—

Kako organi, pristojni za izdajo dovoljenj, nadzorujejo vsebine?

—

Vsebine morajo biti predstavljene tako, da se jih lahko prilagodi individualnim potrebam pacientov/državljanov, hkrati pa zajemati vse informacije, ki so potrebne v skladu z dokumentacijo za pridobitev dovoljenj ali zakonom.

—

Da bi vsem akterjem omogočili hitre povratne informacije, bi lahko dodali možnost, da uporabniki ocenijo informacije (zlasti njihovo razumljivost). Za predstavitev, razširjanje in izmenjavo informacij bi se lahko uporabljali družbeni mediji.

—

Kako je mogoče spodbuditi aktivno učenje, da bi nato lahko razpoložljive vire informacij (tudi digitalne) izkoristili za seznanjanje z zdravstvenimi vprašanji?

—

Naučiti se učiti (vseživljenjsko učenje) je ena od osmih ključnih kompetenc iz priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 (6), ki države članice poziva k izvedbi nacionalnih ukrepov. V evropskem programu za izobraževanje odraslih so predlagani ukrepi, ki bi jih lahko sprejele države članice za spodbujanje odraslih k aktivnemu učenju. Med merila iz programa za mednarodno ocenjevanje kompetenc odraslih PIAAC (Program for the International Assessment of Adult Competencies) bi lahko vključili digitalno pismenost na področju zdravja.

—

Kakšno vlogo imajo lahko različne izobraževalne ustanove (univerze, centri za izobraževanje odraslih ipd.) in zdravstvene ustanove pri razvijanju raznolikih sposobnosti, npr. sposobnosti za delo z novimi tehnologijami, za nepridobitno delovanje in skrb na področju zdravja ter posredovanje socialnega in tehničnega strokovnega znanja?

—

Zdravstveni delavci morajo biti med strokovnim izobraževanjem deležni ustreznega usposabljanja. Centri za izobraževanje odraslih bi lahko pripravili privlačne tečaje, prilagojene uporabnikom sistema. Da se doseže ciljna skupina, bi lahko pri tem sodelovali z zdravstvenimi delavci (zlasti zdravniki), lokalnimi lekarnami ter lokalnimi zdravstvenimi in socialnimi ustanovami. To je pomembno predvsem na podeželju, kjer ljudje živijo bolj izolirano. Za izmenjavo vsebinskega in tehničnega znanja bi bilo koristno predvsem učenje, ki zajame vse generacije.

15.1.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 13/19

Poročevalec:

Edgardo Maria IOZIA

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da so ocene učinka državne pomoči ključna orodja za preverjanje skladnosti rezultatov s predlaganimi cilji, ki omogočajo učinkovitejše in uspešnejše dodeljevanje sredstev ter izboljšanje preglednosti in potrjevanja procesov upravljanja.

1.2

Številne države članice so že razvile kompleksne, strukturirane sisteme ocenjevanja. Ta proces poteka v sinergiji z vse večjim zanimanjem akademskih krogov, kar je omogočilo izboljšave tehnik ocenjevanja in povečanje natančnosti instrumentov za merjenje, ki jih imajo na voljo organi, ki dodeljujejo pomoč.

1.3

Evropska komisija je skupaj z državami članicami organizirala forum na visoki ravni o državni pomoči podjetjem, ki se ukvarja tudi z ocenjevanjem.

1.4

Decembra lani je evropska komisarka za konkurenco Margrethe Vestager na tem forumu izjavila, da sta v okviru posodobitve področja državne pomoči ključnega pomena dva elementa: preglednost, zahvaljujoč kateri državljani vedo, kam je šel njihov denar, in ocenjevanje, zahvaljujoč kateremu vedo, ali je bil dobro porabljen. EESO temu mnenju zavzeto pritrjuje.

1.5

EESO pozdravlja razpravo o ocenjevanju učinka v zvezi s politikami glede pomoči podjetjem in Komisijo poziva, naj še naprej odločno nadaljuje s pristopom, ki ga uporablja že nekaj let.

1.6

Treba je poudariti, da sedaj številne sheme pomoči niso predmet ocene učinka, z izjemo ocen, ki jih določajo predpisi EU. V številnih primerih predpisi zahtevajo zgolj potrditev, da posamezne operacije formalno ustrezajo pravnim zahtevam, in torej ne omogočajo celovitih, dolgoročnih ocen uspešnosti in učinkovitosti vseh naložb v podporo podjetjem. EESO poziva k splošni uvedbi ocen učinka in morebitnemu znižanju praga v višini 150 milijonov evrov za povprečni letni proračun shem pomoči, ki je v uredbi o splošnih skupinskih izjemah naveden kot meja, nad katero velja obveznost predložitve predhodnega načrta ocenjevanja, čemur bi se sicer izognilo mnogo držav članic, sploh kadar je znesek pomoči velik glede na velikost države.

1.7

EESO poudarja, da splošni zakonodajni okvir o državni pomoči postopoma spreminja vlogo Komisije, ki jo je prej prežemala prevladujoča upravna kultura, zdaj pa gre v smeri nove oblike sodelovanja z državami članicami za optimizacijo rezultatov državne pomoči z osredotočanjem na njeno uspešnost in učinkovitost. Sprejetje posodobitve je pomemben korak naprej.

1.8

Države članice morajo vzpostaviti ustrezne mehanizme za ocenjevanje, ki ga izvajajo neodvisni organi. EESO meni, da morajo socialni partnerji sodelovati pri opredeljevanju načina ocenjevanja, hkrati pa se ne sme zanemariti precejšnjega strokovnega znanja, ki so ga pridobili zaposleni v javnih organih. Ti bi morali biti vključeni v razvoj postopkov ocenjevanja in sodelovati pri pripravi končnega poročila ter tako prispevati k širjenju kulture ocenjevanja v svojih lastnih organizacijah in k postopnemu izboljševanju postopka priprave. Evropska komisija mora prispevati k usklajevanju meril ocenjevanja v državah članicah. Vzpostavitev primerljivih meril ocenjevanja bo omogočila izvedbo splošne ocene uspešnosti in učinkovitosti državne pomoči.

1.9

Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti posebnim okoliščinam v regijah, ki so vključene v sistem državne pomoči. Hvalevredna odločitev Komisije, da iz obveznosti predhodne priglasitve izvzame več kot 80 % vseh državnih pomoči (1), sicer omogoča takojšnje dodeljevanje pomoči, vendar znatno povečuje odgovornost in stroške za lokalne oblasti, s tem pa tudi javno porabo, potrebnih bo pa tudi veliko prizadevanj držav članic za organizacijo specializiranih tečajev usposabljanja in izmenjavo najboljših praks med lokalnimi upravami. Na vseh ravneh je treba razviti kulturo partnerstva.

1.10

EESO meni, da bi nov sistem, ki odgovornost za predhodno ocenjevanje prenaša na države članice prinesel celovito povečanje stroškov javne uprave in podjetij, zato je potrebno pozorno načrtovanje s ciljem odpraviti nepotrebne formalnosti in poenostaviti postopke. Opozarja tudi, da je šestmesečni rok pri postopkih za odobritev načrtov ocenjevanja zelo zapletenih shem morda prekratek in da bi priprava modela na podlagi nasprotnih scenarijev za majhne države lahko pomenila velike težave.

1.11

EESO priporoča hitro sprejetje sporočila o pojmu državne pomoči, predvsem zato, da bi pomagali lokalnim upravam, katerim je splošna uporaba izvzetja predhodnega obveščanja naložila dve nalogi: odločanje o tem, kaj je državna pomoč in kaj ni, ter to izvajati na način, ki bo v skladu s trgom. Na primer pri javnem financiranju kulture in ohranjanja kulturne dediščine še vedno traja pravna negotovost glede tega, kaj spada med državno pomoč in kaj ne, kar uprave navaja k temu, da vsako posredovanje obravnavajo kot podrejeno pravilom o državni pomoči, z vsemi upravnimi in postopkovnimi obremenitvami, ki spadajo zraven. Enaka pravna negotovost je značilna tudi za javno financiranje vse infrastrukture, zlasti z vidika sodne prakse v zadevi „letališče Leipzig“. Treba je jasno in nedvoumno opredeliti ukrepe javne pomoči podjetjem, ki ne spadajo med državno pomoč, in tiste, ki so državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

1.12

EESO pozdravlja dosedanja prizadevanja, vendar meni, da je ključnega pomena, da se ta kultura ocenjevanja razširi na vse ravni sektorja države, tako regionalne kot nacionalne, in da ni omejena zgolj na primere, navedene zgoraj. Odbor zato poziva Komisijo in države članice k novim zavezam.

1.13

Opravljena analiza kaže, da javni organi nimajo podatkov o stroških upravljanja, ki nastanejo zaradi upravljanja državne pomoči podjetjem. Podrobne ocene učinkovitosti teh sredstev ni mogoče izvesti, v kolikor poleg merjenja same pomoči glede na dosežene rezultate ne upoštevamo porabe javnih organov. Preglednost tega sistema je odvisna od objave zadevnih podatkov. V skladu z razpoložljivimi podatki naj bi celoten delež upravnih stroškov znašal približno 5 %, katerim je treba prišteti še stroške usklajevanja s predpisi, ki naj bi prav tako znašali 5 %, ter poznejše stroške ocenjevanja, ki jih Komisija ocenjuje na malo manj kot 1 %. Ta višina sredstev, verjetno zaokrožena navzdol, se objektivno zdi pretirana.

1.14

EESO poziva Komisijo, naj se izogne ustvarjanju nepričakovanih in naknadnih bremen za podjetja ter zagotovi, da bo celoten sistem ocenjevanja postal učinkovitejši in uspešnejši.

1.15

Zelo pomembno je, da se pri ocenjevanju upošteva tudi učinkovitost upravnih stroškov in stroškov, ki izhajajo iz modelov ocenjevanja.

1.16

S poenostavitvijo predhodne ocene in uskladitvijo meril pri naknadni bi bilo treba zagotoviti primerljivost različnih modelov ter prožnost glede na velikost, tipologijo in kazalnike.

1.17

EESO se zavzema za celostno vizijo ukrepov Komisije na vseh področjih gospodarske politike – pri strukturnih skladih, državni pomoči, sporazumih o trgovinskem partnerstvu – da bi se zagotovil enoten program evropske gospodarske politike, ki temelji na razvoju in rasti.

1.18

EESO priporoča uporabo meril, podobnim merilom iz Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 240/2014 z dne 7. januarja 2014 o Evropskem kodeksu dobre prakse za partnerstvo v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov (2), ki predpisujejo obvezno posvetovanje z vsemi možnimi zainteresiranimi stranmi pri pripravi ločene uredbe o ocenjevanju uspešnosti in učinkovitosti državne pomoči.

1.19

Preglednost opravljenih ocen bi bilo treba zagotoviti tako, da bi bile v kar največji meri javno dostopne, kar v primeru podjetij in zneskov dodeljene pomoči v nekaterih državah članicah že velja.

1.20

EESO priporoča, da načrti ocenjevanja predvidijo:

1.21

EESO želi biti vključen v proces ocenjevanja učinkovitosti in uspešnosti celotnega sistema državne pomoči ob koncu obdobja 2014–2020.

2.1

Državna pomoč podjetjem lahko v nasprotju s črko in duhom ustanovnih pogodb izkrivlja konkurenco in prispeva k razdrobljenosti notranjega trga, v kolikor ni umeščena v jasen regulativni okvir, usmerjena v proizvodne dejavnosti in podjetja, ki vlagajo zlasti v inovacije, raziskave in razvoj, ki prinašajo ekonomske in socialne koristi, ter če ni omejena in nadzorovana.

2.2

Po drugi strani negativne gospodarske razmere, ki trajajo že več let in ki jih spremljajo resne državne krize, ki neizogibno vplivajo na podjetja, delavce in državljane, zahtevajo razmeroma prožen pristop, kot ga izvajajo največji konkurenti EU na svetovnih trgih, za katere ne velja takšen sklop pravil o državni pomoči. Konkurenčnost evropskih podjetij mora biti bistveno referenčno merilo. Brezposelnost v Evropi je dosegla razsežnosti izrednih razmer. Naložbe so se v primerjavi z najvišjo ravnjo iz leta 2007 zmanjšale za 15 %, 25 milijonov Evropejcev pa je še vedno brezposelnih. Pet milijonov med njimi je mladih. Večina so ženske (3).

2.3

V zanimivi raziskavi Evropskega parlamenta (4) so bile izpostavljene bistvene razlike med shemami, ki veljajo v EU in ZDA. „V okviru konkurenčne politike EU obstajajo stroga pravila o državni pomoči, ameriška zakonodaja pa tega področja posebej ne ureja.“ Na zahtevo tedanjega komisarja Joaquína Almunie je bil v še potekajoča pogajanja med EU in ZDA o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP) vključen predlog EU o ureditvi državne pomoči (5).

2.4

Predlog se zdi šibak in v glavnem nepomemben (6). Evropa bo še naprej imela najstrožjo zakonodajo na svetu. Po eni strani to sicer prispeva k dokončanju enotnega trga, po drugi pa kaznuje naša podjetja. Evropsko podjetje s proizvodnjo v ZDA je upravičeno do državne pomoči, ki v EU ni dovoljena, sprejetje sporazuma pa bo to še olajšalo. EESO zato resno opozarja Komisijo, naj v okviru sporazuma o prosti trgovini ne daje prednosti ameriškim podjetjem.

2.5

Dosedanje izkušnje so pokazale, da je potreben temeljit pregled evropskega programa državne pomoči.

2.6

Gospodarska in finančna kriza zadnjih let zahtevata korenit pregled meril glede porabe v okviru politik javnih naložb in podpiranja podjetij na vseh ravneh sektorja države. Točneje – glede na pomanjkanje oziroma omejenost razpoložljivih virov je prednostna naloga poiskati boljši način za racionaliziranje podpore (in dodeljevanje pomoči zgolj tam, kjer prinaša ustrezno dodano vrednost), kar bo izboljšalo kakovost pomoči in obenem omogočilo ustrezno spremljanje njene učinkovitosti in uspešnosti.

2.7

Po mnenju EESO je smotrno opredeliti, kakšen učinek so imele sprejete politike pomoči podjetjem, ali so ugotovljeni instrumenti podpore primerni in ali so upravni stroški in stroški upravljanja sorazmerni z doseženimi rezultati. Vseskozi se moramo zavedati, da tega, česar ni mogoče izmeriti, ni mogoče opredeliti ali izboljšati. Do sedaj sprejeti ukrepi udejanjajo ta pristop.

2.8

Ocenjevanje se morda zdi tehnično področje, ki zanima le ozek krog akademske raziskovalne skupnosti, izvaja pa ga večja skupnost strokovnjakov iz svetovalnih podjetij, specializiranih za finančne revizije ali ocenjevanje projektov in programov. Vendar je s tem, ko je bila ocenjevanju v okviru agende Evropske komisije za pametno pravno ureditev dodeljena središčna vloga, to postalo ključna tema regulativne politike, ki poraja pomembna institucionalna vprašanja in vprašanja s področja upravljanja, ki presegajo zgolj področje programov porabe (7).

2.9

Generalni direktorat za regionalno in mestno politiko od leta 2008 razvija programe ocenjevanja na podlagi nasprotnih scenarijev, ki podpirajo obstoječe (predhodne in naknadne) ocene v okviru načrtovanja strukturnih skladov.

2.10

Maja 2012 je tudi GD za konkurenco v okviru svojega programa reform za posodobitev področja državnih pomoči (State Aid Modernization, SAM) za nekatere sheme pomoči uvedel ocene učinka, ki uporabljajo tehnike na podlagi nasprotnih scenarijev (8). Z novo uredbo o splošnih skupinskih izjemah je ocenjevanje velikih shem pomoči (z letnim proračunom več kot 150 milijonov EUR) postalo obvezno v določenih sektorjih, kot so: regionalna razvojna politika, pomoč za mala in srednja podjetja, podpiranje raziskav, razvoja in inovacij, pomoč na področju okolja in energetike ter pomoč za širokopasovno infrastrukturo. Štirje nacionalni načrti so že bili predloženi, v obravnavi pa jih je še približno deset s področja raziskav, razvoja in inovacij ter širokopasovne infrastrukture.

2.11

Nedavno je Evropsko računsko sodišče posredovalo v primeru sistemov za vrednotenje rezultatov, ki ju uporablja EuropeAid, in ocenilo, da nista primerna (9). Trenutno poteka pregled vseh sistemov ocenjevanja, ki se uporabljajo v okviru dejavnosti Komisije.

2.12

Nujna je večja skladnost med metodologijami, ki se uporabljajo za vrednotenje rezultatov uporabe strukturnih skladov in državne pomoči, prav tako pa tudi podroben pregled vseh politik porabe Unije.

2.13

Namen pristopa z uporabo nasprotnih scenarijev za ocenjevanje učinkov javnih politik je preveriti zmožnost politike za dosego želene spremembe vedenja ali razmer določene ciljne populacije upravičencev; torej opredeliti, v kolikšni meri je pomoč – brez upoštevanja drugih dejavnikov – prispevala k dosegi določenega rezultata. Za to se včasih uporablja izraz „spodbujevalni učinek“.

2.14

Namen ocenjevalnega postopka je opredeliti vzročni učinek sprejete politike, pri čemer se upošteva le neposredni učinek te politike. Z drugimi besedami, prepreči se možnost morebitnih izkrivljanj zaradi splošnih makroekonomskih razmer ali raznolike narave podjetij.

2.15

Vzročni učinek je razlika med ugotovljenimi spremenljivkami izida po izvedbi politike (dejansko stanje) in tem, kar bi se zgodilo, v kolikor se ta konkretna politika ne bi sprejela (stanje po nasprotnem scenariju).

2.16

Ta vrsta analize je bila oblikovana v odziv na zahteve, da se dokažejo obseg in neto učinki podpore. V okviru tovrstne analize se obravnava, ali ima pomoč pozitivne ali negativne učinke in kakšen je njihov obseg, ali je mogoče ugotovljene spremembe dejansko pripisati izvedeni politiki, ali se rezultati razlikujejo glede na različne upravičence (velika ali mala podjetja), med regijami ali glede na pretečeni čas, ter ali so stroški upravljanja in upravni stroški sorazmerni in vzdržni.

2.17

Čeprav je bila ta tema zlasti v zadnjih desetletjih temeljito obravnavana v literaturi na področju ekonomije, v državah članicah EU obstaja le nekaj primerov javnih organov, ki še naprej in na splošno uporabljajo ocene učinka za spremljanje svojih politik pomoči podjetjem in njihovo izboljšavo.

2.18

Najbolj zanimivi primeri, ki jih velja omeniti, vključujejo prizadevanja Združenega kraljestva, ki od leta 2001 redno ocenjuje regionalne programe pomoči s skoraj eksperimentalnimi ocenjevalnimi tehnikami, in Nizozemske, ki je leta 2012 ustanovila strokovno delovno skupino za ocene učinka. Podobno je Finska ustanovila TEKES, finsko agencijo za inovacije, Slovenija pa je leta 2001 sprejela zakon o nadzoru državne pomoči.

2.19

EESO želi s tem mnenjem prispevati k razpravam Evropske komisije in držav članic o ustrezni uspešnosti in učinkovitosti ukrepov pomoči podjetjem in o potrebi po razširitvi uporabe ocen učinka.

3.1

To mnenje si prizadeva na podlagi empiričnih dokazov iz analiz na podlagi nasprotnih scenarijev prikazati pomen ocenjevanja. Na ocenjevanje ne bi smeli več gledati kot na akademsko početje, temveč kot na ključno, institucionalizirano prakso, ki je del cikla politike: izvajati, spremljati, oceniti, preoblikovati.

3.2

V ta namen mnenje obravnava več študij, izvedenih v različnih državah članicah, pri čemer bodo poudarjena njihova bistvena spoznanja, in sicer posledice za politiko, kar zadeva vpliv na rast naložb, produktivnost, zaposlovanje, inovacije in stroške sheme. Ti kazalniki omogočajo vpogled v učinke na rast in poudarjajo potrebo po ciljno usmerjeni in visokokakovostni pomoči.

3.3

Čeprav je v literaturi pogosto poudarjena pozitivna korelacija med javno podporo podjetjem in rastjo rezultatov (naložbe, zaposlovanje, novi proizvodi), je treba poudariti, da spodbujevalen učinek pomoči ni sam po sebi umeven. Obstaja več drugih dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost določene politike, med drugim splošno gibanje gospodarstva, delovanje trga in splošna raven obdavčitve.

3.4

V študiji, ki analizira učinek zakona št. 488 v Italiji, Bondonio in Martini (2012) ugotavljata, da so podjetja, ki so prejela neposredno državno pomoč, v povprečju zmanjšala zasebne naložbe. V tem primeru je neposredna državna podpora podjetjem povzročila zmanjšanje izdatkov za zasebne naložbe in tako zmanjšala potrebo po zasebnih sredstvih. Državna pomoč mora naložbe dopolnjevati, ne pa zamenjati.

3.5

V literaturi so prav tako poudarjene nekatere težave, kar zadeva učinek pomoči na produktivnost. V ocenjevalni študiji o britanskih podjetjih, ki so prejela podporo v okviru programa regionalne selektivne pomoči (Regional Selective Assistance (RSA)), Criscuolo (2012) navaja, da rast produktivnosti ni bila statistično pomembna (10).

3.6

Te ugotovitve so v skladu z drugimi empiričnimi dokazi, da ima neposredna pomoč pogosto pozitiven učinek na obseg proizvodnje, na produktivnost pa ne vpliva. Z drugimi besedami, podjetja, ki prejmejo pomoč, rastejo, vendar ne postanejo učinkovitejša. S tem se povečuje tveganje, da bi nekonkurenčnim podjetjem pomagali, da obstanejo na trgu.

3.7

Statistično-ekonometrični modeli, ki opredeljujejo učinek podpore (z uporabo pristopa) na podlagi nasprotnih scenarijev, prav tako omogočajo prikaz neto učinkov posameznih ukrepov pomoči na zaposlovanje. To omogoča izračun stroškov na „ustvarjeno“ enoto dela.

3.8

Pogosto je opaziti razhajanje med številom novih enot dela, ki jih gre neposredno pripisati pomoči, in statističnimi podatki, zabeleženimi v okviru naknadnega ocenjevanja. V študiji, ki se osredotoča na ukrepe pomoči za MSP na Poljskem, Trzciński (2011) navaja, da je od 25 000 novih delovnih mest, „ustvarjenih“ s podporo, zgolj 10 550 delovnih mest moč dejansko pripisati izvedeni politiki  (11). Bondonio in Martini (2012) sta ugotovila enako. Od 89 000 novih delovnih mest, zabeleženih v okviru naknadne ocene zakona št. 488, jih je bilo dejansko ustvarjenih zgolj 12 500, pri čemer je strošek znašal 232 000 EUR na enoto dela (12). Treba je upoštevati učinek državne pomoči na obstoječa delovna mesta in posledično na zaščito lokalnega, regionalnega ali nacionalnega gospodarstva.

3.9

Pomoč podjetjem prinaša različne rezultate glede na višino dodeljene pomoči, velikost podjetja, geografsko območje, kjer se podjetje nahaja, in vrsto dodeljene pomoči. Empirični dokazi tovrstnih analiz bi morali biti na voljo javnim nosilcem odločanja, da bi usmerjali njihove odločitve in jim pomagali opredeliti, katera vrsta pomoči je najprimernejša in v kakšnem okviru. Kot je bilo jasno utemeljeno zgoraj, je treba oblikovati usmerjene ukrepe pomoči, da bi izboljšali učinkovitost in uspešnost politik.

4.1

Evropska komisija mora nadaljevati prizadevanja za ozaveščanje o najbolj razširjenih načelih in metodah, ki se uporabljajo na področju ocenjevanja učinka. EESO zlasti meni, da bi morale v različnih državah članicah v sodelovanju z univerzami, raziskovalnimi inštituti, socialnimi partnerji in drugimi zainteresiranimi stranmi potekati delavnice o tehnikah ocenjevanja in razpoložljivih metodologijah. Te izkušnje bodo Komisiji pomagale bolje razumeti ovire, ki se pojavljajo pri uporabi predpisov, in ji omogočile, da v zvezi s tem pravočasno ukrepa.

4.2

Čeprav je treba pozdraviti prizadevanja Komisije, je pomembno, da se zagotovi ocenjevanje večjega števila shem pomoči, zlasti kadar gre za visoke zneske pomoči. Prav tako je bistveno spodbujati razpravo o metodologiji, ki bi dopolnjevala tehnike ocenjevanja na podlagi nasprotnih scenarijev z novimi instrumenti za ocenjevanje, ki lahko zajamejo tudi učinke drugih oblik podpore podjetjem (finančna podpora, posredna pomoč, industrijska politika sama po sebi).

4.3

EESO vztraja, da je treba razviti ustrezno pluralistično metodologijo za ocenjevalna merila in parametre. Komisija trdi (13): „To naj bi zagotovilo, da bo javna podpora spodbujala inovacije, okolju prijazne tehnologije in razvoj človeškega kapitala ter preprečevala okoljsko škodo, s tem pa tudi spodbujala rast, zaposlovanje in konkurenčnost v EU.“ Te prvine prispevajo k oceni učinka državne pomoči onkraj zgolj ocene stroškov. Evropski parlament zahteva, da se ga vključi v pripravo metodologij ocenjevanja ter evropske zakonodaje o državni pomoči, ki močno vpliva na odločitve držav članic glede ekonomske politike. EESO poleg tega poudarja pomen, ki ga ima prost dostop do podatkov ocenjevanja za raziskovalno dejavnost in izboljšanje njegove metodologije.

4.4

Za Komisijo bi bilo koristno, da bi skupaj z nacionalnimi in evropskimi statističnimi uradi preučila možnost oblikovanja zanesljive podatkovne baze o državni pomoči podjetjem v okviru enotnega metodološkega okvira. To bi zagotovilo večjo preglednost procesov odločanja in spodbudilo dejavnosti raziskovanja in ocenjevanja, in sicer tako s strani javnih organov kot s strani sodelujočih raziskovalcev.

4.5

Univerze in raziskovalni centri bi lahko igrali odločilno vlogo pri usmerjanju pozornosti h kulturi ocenjevanja ter pri razširjanju več in naprednejših instrumentov za ocenjevanje javnih politik. Evropska komisija bi poleg tega lahko uporabila neodvisne raziskovalne inštitute, da bi izvedla oceno učinkovitosti pomoči v nekaterih sektorjih, kot so pomoč za raziskave, razvoj in inovacije, pomoč za MSP, pomoč za sektor energetike in pomoč za infrastrukturo.

4.6

Glede na to, da ocene, ki se zahtevajo v skladu z novimi predpisi Skupnosti, učinkov politike pomoči podjetjem na evropsko gospodarstvo kot celoto ne upoštevajo v zadostni meri, se priporoča, da Komisija o tej temi sproži pilotno študijo ob koncu sedanjega programskega obdobja (2014–2020). Študija bi morala raziskati, kateri so glavni dejavniki, ki določajo način porabe pomoči, opredeliti razmerje med pomočjo podjetjem in gospodarskim potencialom organa, ki dodeljuje pomoč, ter preučiti obstoječo povezavo med kohezijsko politiko in politiko konkurence.

4.7

To mnenje je prvi korak v okviru dela EESO na področju merjenja učinka državne pomoči za podjetja. Prav tako se odziva na dejavnosti Komisije na tem področju in jih podpira. EESO meni, da je ključnega pomena okrepiti in razširiti razpravo. Odbor bo še naprej pozorno spremljal delo Komisije na tem področju in, kjer je le mogoče, spodbujal kulturo ocenjevanja uspešnosti in učinkovitosti.

15.1.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 13/26

Poročevalec:

Carlos TRIAS PINTÓ

Soporočevalec:

Stefano PALMIERI

1.1

EESO meni, da je model gospodarstva za skupno dobro (economy for the common good, ECG) (1) zasnovan z namenom njegove vključitve tako v evropski kot v nacionalni pravni okvir, da bi naredili korak naprej v smeri enotnega evropskega trga z bolj etičnim gospodarstvom, ki bi temeljilo na evropskih vrednotah in dosežkih politike družbene odgovornosti, poleg tega pa vzpostavilo sinergije, ki jih dodatno utrjujejo.

1.2

Gospodarstvo za skupno dobro je celovit pristop, katerega koncepti so blizu temeljnim vrednotam socialnega gospodarstva, krožnega gospodarstva, gospodarstva delitve, gospodarstva funkcionalnosti, na virih temelječega gospodarstva in modrega gospodarstva.

1.3

Gospodarstvo za skupno dobro, ki ga podpirajo organizacije civilne družbe, podjetja in akademski krogi, velja za izvedljiv model, ki krepi evropske vrednote in socialno kohezijo ter spodbuja odgovoren gospodarski sistem. Ta model podpira več kot sto lokalnih skupin, približno 2 000 podjetij (2) in socialnih organizacij.

1.4

Model je usklajen z okvirom strategije Evropa 2020 in predlaga prehod na evropski etični trg, ki bo spodbujal socialne inovacije in zaposlovanje ter prinesel koristi za okolje. Evropski etični trg se bo lahko oblikovalo z izvajanjem več strategij:

1.4.1

Merjenje kazalnikov blaginje in socialnega razvoja, ki presegajo BDP (3), npr. s proizvodom skupnega dobrega in bilanco skupnega dobrega.

1.4.2

Oblikovanje politik, ki bi dajale priznanje podjetjem, ki v večji meri prispevajo k skupnemu dobremu, na primer etično javno naročanje in spodbujanje etične notranje trgovine.

1.4.3

Spodbujanje etične zunanje trgovine kot evropskega zaščitnega znaka. Na ta način bo Evropa lahko priznana kot etičen trg, evropska podjetja pa bodo vodilna na svetovnem etičnem trgu in bodo prispevala h krepitvi človekovih pravic, delovnih standardov in varstva okolja po vsem svetu.

1.4.4

Spodbujanje vseh vrst podjetnikov pri ustanavljanju organizacij, ki prispevajo k skupnemu dobremu.

1.4.5

Spodbujanje etične potrošnje in ozaveščanje evropskih potrošnikov.

1.4.6

Povečanje raznolikosti finančnega okolja s spodbujanjem mrež etičnih bank in borz po vsej EU.

1.5

EESO poziva Evropsko komisijo, naj v okviru prenovljene strategije za družbeno odgovornost podjetij naredi kvalitativni preskok in (pri javnih naročilih, dostopu do zunanjih trgov, davčnih olajšavah ipd.) nagradi tista podjetja, ki lahko dokažejo večjo etičnost.

2.1

Gospodarstvo in posledično gospodarska politika imata pomembno vlogo v današnji družbi, saj na njiju sloni uspešnost oziroma neuspešnost drugih politik, ki so temeljnega pomena za blaginjo državljanov – izobraževanja, zdravstvenega varstva, socialnovarstvenih storitev, kulture, okolja, tehnologije in inovacij. Vsa ta področja so močno odvisna od gospodarskih razmer, ki vplivajo na različne lokalne in regionalne ravni.

2.2

Kriza, ki še vedno negativno vpliva na gospodarstva držav članic in kakovost življenja njihovih prebivalcev, je razkrila šibkost socialnega in ekonomskega sistema EU.

2.3

Po drugi strani po podatkih svetovne raziskave Mednarodne sindikalne konfederacije (ITUC) iz leta 2014 (4) ni niti ene države na svetu, kjer bi večina ljudi menila, da je gospodarski sistem pravičen. Štirje od petih anketirancev (78 %) verjamejo, da je gospodarski sistem naklonjen bogatim. Podobno si 88 % Nemcev in 90 % Avstrijcev želi nove gospodarske ureditve (raziskava fundacije Bertelsmann (5)), enako pa nedvomno velja za države, ki jih je gospodarska kriza najbolj prizadela, kot so Grčija, Portugalska, Irska, Španija in Italija.

2.4

Ob upoštevanju napredka Komisije na področju socialnih inovacij, mnenja EESO SC/39 o oceni izvajanja strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast, poročila o vmesnem pregledu strategije Evropa 2020 in pobude usmerjevalnega odbora za strategijo Evropa 2020 z naslovom Let’s talk happiness – beyond GDP (O zadovoljstvu – ne le z vidika BDP) je jasno, da moramo, če želimo učinkovito spodbujati gospodarsko konkurenčnost in socialno kohezijo, spremeniti mišljenje – gospodarske, okoljske in družbene cilje je treba obravnavati v tesni soodvisnosti in s celostnim pristopom doseči večje ravnovesje med kvalitativnimi in kvantitativnimi vidiki razvoja.

2.5

Model gospodarstva za skupno dobro obstoječi sistem dopolnjuje na način, ki uživa podporo evropske družbe. Njegovi cilji in vrednote presegajo konvencionalne predloge družbene odgovornosti podjetij, zaradi svoje celostne vizije pa lahko poveže tudi najbolj različne akterje družbe.

2.6

V samo štirih letih je model prerasel v družbeno gibanje, ki ga podpira več kot sto lokalnih skupin, skoraj 2 000 podjetij in socialnih organizacij ter vse več univerz, med drugim v Avstriji, Nemčiji, Švici, Italiji in Španiji. Poleg tega so model gospodarstva za skupno dobro za svoja ozemlja sprejele Južna Tirolska v Italiji in številne lokalne vlade v več evropskih državah.

3.1

Cilj družbe mora biti blaginja vseh njenih pripadnikov, kar narekujejo tudi ustavne določbe.

3.2

V skladu s smernicami iz člena 3(1), (2) in (3) Pogodbe o Evropski uniji (6) je glavna zamisel modela gospodarstva za skupno dobro, da mora gospodarstvo služiti ljudem : z drugimi besedami, skupnemu dobremu. Izhodišče za dosego tega cilja mora biti predpostavka, da sta denar in kapital pomembni sredstvi – za trgovino in naložbe – vendar pa nista cilja sama po sebi.

3.3

Gospodarski model prizadevanja za skupno dobro bi temeljil na vrednotah, ki jih priznavamo kot univerzalne: človekovo dostojanstvo, solidarnost, okoljska trajnost, socialna pravičnost, preglednost in demokratična udeležba.

3.4

Priznavanje skupnega dobrega kot osrednjega cilja gospodarstva zahteva poseben način merjenja gospodarske uspešnosti v skladu s ciljem in ne le sredstvi: proizvod skupnega dobrega, bilanca skupnega dobrega in ocena kreditne sposobnosti skupnega dobrega, ki dopolnjujejo BDP, finančno bilanco in finančno oceno kreditne sposobnosti.

3.5

Gospodarstvo za skupno dobro je celosten model, ki si prizadeva gospodarstvo vtkati v družbeno, kulturno in ekološko tkivo evropske družbe. Kot je razvidno iz spodnje tabele, model gospodarstva za skupno dobro (GSD) odraža temeljne vrednote različnih gospodarskih predlogov:

Vir: Izvirnik.

3.6

Gospodarstvo za skupno dobro je gospodarski model, ki lahko prispeva k dosegi ciljev strategije Evropa 2020, in sicer zlasti s:

3.6.1

Gospodarstvo za skupno dobro je proces socialnih inovacij in pozitivnega podjetništva, ki je koristen za spodbujanje in podpiranje novih zamisli, ki hkrati odgovarjajo na potrebe družbe, ustvarjajo nova družbena razmerja in krepijo ustvarjanje tržne vrednosti. V tem okviru se „inovativnost“ nanaša na zmožnost oblikovanja in izvajanja zamisli, ki lahko ustvarjajo vrednost, izraz „socialno“ pa označuje vprašanja, kot so kakovost življenja, solidarnost, zadovoljstvo in blaginja.

3.7

Gospodarstvo za skupno dobro je orodje za oblikovanje odpornega socialnega in gospodarskega sistema, ki evropski družbi omogoča varnost in razvoj, ki prispeva k iskanju rešitev in, kjer je mogoče, preprečevanju kriz ter poleg tega prispeva h gospodarskim in družbenim spremembam. Gospodarstvo za skupno dobro je način, kako poskrbeti za odpornost procesov, ki podpirajo prehod iz krize v okrevanje in razvoj.

3.7.1

Odpornost je dejavnik, ki vpliva na zmožnost civilne družbe, da se odzove na pretrese in obravnava nepričakovane napetosti in krize. Načini za pripravljanje civilne družbe na preprečevanje kriz in spopadanje z njimi sicer obstajajo, vendar je potrebno učinkovitejše upravljanje in tesnejše sodelovanje na vseh ravneh, ki predstavljajo institucionalne, gospodarske in socialne interese.

3.8

Izboljšanje zmožnosti ekonomskih in socialnih partnerjev za absorbiranje, obvladovanje in preprečevanje posledic kriz in strukturnih sprememb je ključno za civilno družbo, saj gre za podporo življenjskega standarda, primernega potrebam ljudi. To prav tako prispeva h konkurenčnosti gospodarstva EU, katere cilj sta socialna kohezija in vzdržnost, hkrati pa ne omejuje priložnosti za prihodnje generacije.

3.9

Za udejanjanje teh zamisli model gospodarstva za skupno dobro sloni na neposredni udeležbi ljudi tako na poslovnem kot političnem področju. Orodja, kot so poročilo o skupnem dobrem/bilanca skupnega dobrega in zlasti občinski kazalnik skupnega dobrega, temeljijo na dejavnem sodelovanju vseh zainteresiranih skupin.

4.1

Zaradi neugodnih posledic nedavne gospodarske in finančne krize Evropejci vse manj strpno gledajo na vprašanja, kot so izguba dohodka, krčenje socialnovarstvenih prejemkov in storitev, okoljska škoda, gospodarska in zaposlitvena negotovost ter vse manjši pomen njihovih socialnih pravic ter potrošniških in uporabniških pravic.

4.2

Obenem prostovoljne in nezadostne politike na področju družbene odgovornosti podjetij, ki ne dajejo dovolj relevantnih informacij, potrebujejo nov zagon, saj so v številnih velikih podjetjih razlike v plačah vse večje, v postopkih odločanja so ženske v manjšini, zavezanost poklicnemu razvoju mladih delavcev pa je vse manjša.

4.3

Po drugi strani se podjetniki in MSP spopadajo z nepošteno konkurenco in neetičnimi praksami, zaradi česar je ogrožen celo obstoj številnih tovrstnih podjetij. Prebivalstvo na splošno poziva h gospodarski ureditvi, ki bi temeljila na vrednotah, ki so teoretično zapisane v ustavah.

4.4

To ozračje družbene neangažiranosti se kaže v upadanju zaupanja javnosti v institucije in svoje predstavnike. Če si Evropska unija želi povrniti to nujno potrebno zaupanje in okrepiti socialno in teritorialno kohezijo, bo morala preoblikovati svoje politike in pripraviti novo strategijo, ki bo v skladu z zahtevami in vrednotami prebivalcev.

4.5

V tem smislu je EESO v svojem mnenju o letnem pregledu rasti za leto 2014 pozval, naj se v evropski semester proaktivno vključi preglednica socialnih kazalnikov, ki bodo imeli enak pomen kot makroekonomski in proračunski kazalniki. Poleg tega bi moral evropski semester med svoje cilje, metode in instrumente še naprej uvrščati ekologizacijo obstoječih industrijskih postopkov v vseh panogah ter gospodarstva na splošno, da bomo lahko iz krize izšli z modelom bolj trajnostnega razvoja.

4.6

Zato se v okviru modela gospodarstva za skupno dobro predlaga prehod na evropski etični trg, v katerem bodo gospodarske in trgovinske politike usklajene s kulturo in vrednotami, ki jih ljudje dojemajo kot univerzalne. S to strategijo bi si evropsko gospodarstvo in podjetja povrnili mednarodni sloves zglednih organizacij, kar zadeva varstvo in spodbujanje človekovih pravic, kakovost in pomen dela ter varstvo okolja.

4.7

Morali bi dati priznanje organizacijam, ki tržijo izdelke in storitve v skladu z etičnimi merili in ki prispevajo k skupnemu dobremu, s čimer bi dejansko upadla vrednost izdelkom in storitvam, ki ne izpolnjujejo etičnih minimalnih standardov v vsej vrednostni verigi.

4.8

Če povzamemo: model gospodarstva za skupno dobro je skladen s predlogi običajne družbene odgovornosti podjetij, kar zadeva vrednote, vendar presega njihove cilje in metode. Družbena odgovornost podjetij v Evropi je povečini temeljila na načelu, da se družbi vrne delež z njeno pomočjo pridobljenega dobička, dokler ni prevladala opredelitev, v skladu s katero je namen družbene odgovornosti, da podjetja „optimizirajo ustvarjanje skupne vrednosti za lastnike/delničarje ter interesne skupine in družbo nasploh“ (7). V tem gre iskati razlog, zakaj je v velikem številu podjetij družbena odgovornost žal omejena zgolj na dobrodelne dejavnosti ali poteze v okviru odnosov z javnostjo.

5.1

Predlaganih je več strategij za oblikovanje evropskega etičnega trga. Prva faza je merjenje prispevkov podjetij k skupnemu dobremu in zbliževanje v smeri evropskega nefinančnega poročanja. V naslednji fazi bo z razvojem etičnega označevanja evropska civilna družba seznanjena s tem, kako so se podjetja odrezala na tem področju. Politike bodo zasnovane tako, da bodo prek etičnega javnega naročanja in politik za oblikovanje etičnega notranjega in mednarodnega trga dobila priznanje podjetja, ki v večji meri prispevajo k skupnemu dobremu. V končni fazi bodo z načeli skupnega dobrega usklajene tudi politike na področju podjetništva, potrošnje in bančništva. Vse to bo potekalo brez pretiranih upravnih obremenitev in s tržnimi mehanizmi.

5.2

Merjenje prispevka podjetij k skupnemu dobremu s predložitvijo bilance skupnega dobrega. Bilanca skupnega dobrega meri nefinančno komponento uspešnosti podjetja: njegovo etično uspešnost in prispevek k skupnemu dobremu. Sedanja različica bilance skupnega dobrega meri najpomembnejše ustavne vrednote: dostojanstvo, solidarnost, trajnost, pravičnost in demokratično udeležbo – etično uspešnost v odnosu do vseh zainteresiranih.

5.3

Da bi presegli običajno družbeno odgovornost podjetij, gibanje za gospodarstvo za skupno dobro predlaga, da bi morala bilanca zadostiti osmim metamerilom; morala bi biti: (1) univerzalna; (2) merljiva z nevtralnimi merili; (3) primerljiva med podjetji; (4) razumljiva zainteresiranim stranem; (5) javna; (6) predmet zunanje revizije; (7) obvezna; (8) pravno zavezujoča – v skladu z geslom z etično držo do uspeha bi boljši rezultati vodili k nižjim davkom, carinskim tarifam, obrestim itd.

5.4

Kot del gibanja za gospodarstvo za skupno dobro je več kot 200 MSP pripravo bilance skupnega dobrega izpeljalo do zadnje faze, ki predvideva strokovno vrednotenje oziroma zunanjo revizijo. Prehod na obvezno bilanco bi bil lahko postopen. Evropska unija je nedavno s sprejetjem direktive o nefinančnem poročanju storila prvi korak. Naslednji bi lahko bil, da bi direktiva vključevala zgolj standarde, ki so skladni z vsemi navedenimi metamerili, in glede na rezultate predvidela pravne ugodnosti. Preostale standarde bi lahko nato združili v enega, ki bi predstavljal nefinančni del obvezne bilance stanja podjetja. „Univerzalna“ (finančna in nefinančna) bilanca stanja bi pomenila prepustnico za vstop na prihodnji skupni etični trg.

5.5

Etično označevanje. Model gospodarstva za skupno dobro zagovarja stališče, da bi morali s skupnim etičnim označevanjem, iz katerega bi bil razviden prispevek podjetja k skupnemu dobremu, nuditi podatke o etičnem ravnanju za vse proizvode, ki so na voljo na skupnem evropskem trgu. Označevanje bi lahko vsebovalo vidni prikaz rezultata bilance skupnega dobrega, na primer z uporabo petih barv. Prek QR-kode bi potrošniki imeli dostop do podrobne bilance.

5.6

Etično javno naročanje. Pri javnem naročanju bi lahko dali prednost organizacijam, ki v svojih bilancah skupnega dobrega izkazujejo največji prispevek k skupnemu dobremu. Javno naročanje v Evropi bi lahko s sprejetjem meril, povezanih s prispevkom k skupnemu dobremu in kakovosti socialnega in ekološkega odtisa iz Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (8) ter z izvajanjem ustrezne socialne klavzule, služilo kot gonilo za delovanje evropskega etičnega trga.

5.7

Etična notranja trgovina. Prosto notranjo trgovino bi lahko spodbujali pri organizacijah, ki v svojih bilancah skupnega dobrega izkazujejo največji prispevek k skupnemu dobremu. Za evropska podjetja, ki lahko izkažejo, da spoštujejo minimalne etične standarde v skladu z zahtevami evropskega etičnega trga, bi lahko spodbujali prosto dajanje na trg ter prost pretok blaga in storitev. Prav tako bi lahko spodbujali uvoz proizvodov, naložbe in nudenje storitev podjetij iz držav, ki niso članice EU, ki prav tako lahko izkažejo, da spoštujejo minimalne etične standarde v skladu z zahtevami evropskega etičnega trga. Na ta način bi bile politike na področju uvoznih tarif in davčne politike, povezane z notranjo trgovino in uvozom, oblikovane glede na etično vedenje podjetij.

5.8

Etična mednarodna trgovina. Etično vedenje in prispevek k skupnemu dobremu morata biti prepoznavni odliki evropskega gospodarstva – z drugimi besedami, evropski zaščitni znak. Evropska podjetja morajo kot ambasadorji evropske družbe, kulture in vrednot ravnati etično, in z ustrezno bilanco stanja to tudi dokazati. Politike Evropske unije za spodbujanje zunanje trgovine (programi pomoči za zunanjo trgovino, etični standardi za pravila trgovanja itd.) bi zato morale podpirati predvsem tista podjetja, ki izkazujejo največji prispevek k skupnemu dobremu.

5.9

Podjetništvo za skupno dobro. Spodbujanje podjetništva je ključnega pomena za gospodarsko vzdržnost Evropske unije. Podobno morajo biti socialne inovacije po definiciji usmerjene v proizvode in storitve, ki prispevajo k skupnemu dobremu družbe. Zato bi morale politike za spodbujanje podjetništva na evropskem etičnem trgu spodbujati zagonska podjetja in usposabljanje podjetnikov na podlagi načel človekovega dostojanstva, solidarnosti, okoljske trajnosti, socialne pravičnosti in demokratične udeležbe. V vseh mestih (ki so se odločila za model gospodarstva skupnega dobrega) bi lahko vzpostavili središča za skupno dobro, ki bi skrbela za ustanavljanje podjetij, ki že od samega začetka pripravljajo bilanco skupnega dobrega ali so oblikovana kot „podjetja za skupno dobro“.

5.10

Potrošniki in spodbujanje etične potrošnje. Uspešnost evropskega etičnega trga bo odvisna od povpraševanja evropskih potrošnikov po proizvodih in storitvah, ki prispevajo k skupnemu dobremu. Treba bo zasnovati in spodbujati strategije in programe za okrepitev etične potrošnje. Ti programi bi nudili informacije o naravi evropskega etičnega trga z izobraževanjem, ozaveščanjem in oglaševalskimi kampanjami. Bilanca skupnega dobrega in označevanje bi skupaj pomenila idealni orodji za dosego tega cilja.

5.11

Etične banke in razširitev baselskih sporazumov, vključno z etičnimi merili kakovosti v bančni zakonodaji. Evropska javnost od finančne krize, ki je izbruhnila leta 2008, ter škodljivih bančnih in finančnih dogodkov vse bolj izgublja zaupanje ne le v svoj bančni sistem, temveč tudi v regulatorje na nacionalni in evropski ravni, kar je veliko tveganje za gospodarsko stabilnost euroobmočja.

5.11.1

Posledično je treba izboljšati etične standarde v finančnem sektorju in hkrati povečati raznolikost finančnega okolja z okrepitvijo mrež etičnih bank (zadružnih bank, hranilnic, novih etičnih bank) po vsej EU, ki prispevajo k skupnemu dobremu. Tako bi lahko pripomogli k spodbujanju bančništva v Evropi, ki: (a) izvaja le osnovne storitve (varčevanje, plačila, posojila); (b) ne izplačuje dividend ali pa so te omejene; (c) izvede revizijo skupnega dobrega za vsako vlogo za posojilo. Etična ocena kreditne sposobnosti te vrste bi pomenila razširitev baselskih sporazumov z etičnimi merili. Na ta način bi se merila etična dodana vrednost, ki bi jo prinesla naložba.

5.11.2

Prototip tovrstnega preverjanja skupnega dobrega trenutno razvija projekt „banke skupnega dobrega“ v Avstriji. Posojilni pogoji bi lahko bili prilagojeni rezultatu ocene. Na ta način bi finančni trg postal sredstvo za trajnosten družbeni in okoljski razvoj.

5.12

(Regionalne) borze za skupno dobro. Vse etične banke, ki si prizadevajo za skupno dobro, bi lahko v navezi oblikovale regionalne borze za skupno dobro, ki bi prejemale vloge za posojila od podjetij, ki so uspešno opravila etično preverjanje, ne pa tudi preverjanja finančne solventnosti. Na teh borzah se v nasprotju s konvencionalnimi borzami ne bi trgovalo z delnicami podjetij ali si prizadevalo za finančne dobičke – to ne bi bil razlog za vlaganje v podjetje. Koristi za finančne vlagatelje bi bile drugje: na primer v pomenu, koristnosti in etičnosti (trojno obzorje). Na ta način bi Evropejci in evropska podjetja imeli možnost izvajati etične naložbe, ki so odsev vrednot, zapisanih v ustavah držav članic in v samih ustanovnih pogodbah EU.

15.1.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 13/33

Poročevalka:

Gabriele BISCHOFF

1.1

Ekonomsko in monetarno unijo (EMU) bo mogoče zares stabilizirati le, če bodo odpravljene pomanjkljivosti v njeni strukturi in izvedene korenite reforme. To pa zahteva spremembo ustanovnih pogodb v okviru konvencije. Ker je to pred letom 2018 le težko izvedljivo, je treba do takrat sprejeti druge ukrepe, da bi v okviru Pogodb oblikovali bolj demokratično in socialno EMU ter zagotovili upoštevanje pravil, ki so jih članice unije same določile.

1.2

Dlje kot se izvaja sedanja politika varčevanja, ki je usmerjena predvsem v zmanjševanje izdatkov, brez učinkovitega investicijskega programa za ustvarjanje dobička na podlagi rasti, socialne kohezije in solidarnosti, vse bolj postaja jasno, da vedno večja socialna neenakost ogroža gospodarsko povezovanje in blaginjo Evrope.

1.3

Nadaljevanje sedanje usmeritve zato ne more biti možna izbira; namesto tega je treba okrepiti socialno, politično in ekonomsko kohezijo ter preprečiti razpad euroobmočja. EESO je mnenja, da je treba v večji meri upoštevati razlike v gospodarstvih članic EMU in da morajo uravnotežene strukturne reforme v zadevnih državah potekati v skladu z zahtevami monetarne unije in potrebami držav, da se zagotovi potrebna konvergenca. EESO poleg tega meni, da je nujno kratkoročno upravljanje povpraševanja.

1.4

EESO se zavzema za močnejšo „parlamentarizacijo“ euroobmočja z velikim odborom EP, ki bi ga sestavljali vsi poslanci iz držav euroobmočja in držav, ki želijo pristopiti k njemu (26 držav članic). Poslanci držav euroobmočja bi se morali bolj usklajevati glede vprašanj EMU (COSAC+). To bi bilo mogoče uresničiti razmeroma hitro.

1.5

EESO opozarja, da je treba nekatere politične cilje gospodarskega upravljanja zadnjih let bolje uskladiti s socialnopolitičnimi cilji EU, določenimi v členu 4(2) PDEU, ter odpraviti morebitna nasprotja med gospodarskimi in socialnimi cilji. Za vse ukrepe v okviru evropskega semestra bi bilo treba v skladu s horizontalno socialno klavzulo opraviti oceno socialnega učinka. Rezultate bi bilo treba objaviti na nacionalni in evropski ravni ter o njih razpravljati. EESO lahko te ukrepe podpre v okviru svojih pristojnosti.

1.6

Za uresničitev demokratične in socialne EMU je pomembno, da se odpravijo razlike v načinu delovanja trgov dela, pri določanju plač in v socialnih sistemih.

1.7

EESO meni, da lahko makroekonomski dialog v euroobmočju (MED-EURO) bistveno prispeva k demokratičnemu in socialnemu razvoju EMU, njegove rezultate in sklepe pa bi morali upoštevati pri pripravi letnega pregleda rasti, pri pregledih stanja in priporočilih za posamezne države.

2.1

EESO je pripravil številna mnenja, v katerih je podal konkretne predloge za boljšo zasnovo EMU. V nekaterih od teh mnenj so bili obravnavani scenariji za prihodnost, to mnenje pa podaja predloge, kako bi bilo mogoče demokratični in socialni ustroj EMU v okviru metode Skupnosti kar najhitreje nadalje razvijati tako, da se bo okrepila demokratična odpornost in da se bodo ustrezno upoštevale socialne zaveze, ki izhajajo iz ustanovnih pogodb. Le malo je namreč verjetno, da bodo še pred letom 2018 storjeni resnejši koraki za korenitejšo spremembo ustanovnih pogodb. Obenem še vedno obstaja zaskrbljenost, da bodo meddržavni instrumenti, zlasti fiskalni pakt, spodkopali metodo Skupnosti in povečali razdeljenost Evrope (2). Dlje kot se izvaja politika varčevanja, usmerjena predvsem v zmanjševanje izdatkov in ne da bi jo dopolnjevali vsaj investicijski program in ukrepi za zagotavljanje rasti, socialne kohezije in solidarnosti, jasneje je, da vse večja socialna neenakost ogroža gospodarsko povezovanje in blaginjo Evrope.

2.2

Kriza v euroobmočju je razkrila pomanjkljivosti pri zasnovi monetarne unije. Ker se od samega začetka različne nacionalne gospodarske politike niso medsebojno usklajevale, je razvoj članic monetarne unije na številnih področjih potekal v različnih smereh (3).

2.3

Zdi se, da so medvladni postopki v krizi edina možnost za hitro uvedbo pomembnih instrumentov EMU, kot je fiskalni pakt, saj se nekatere države članice ne bi strinjale s spremembo pogodb. Po eni strani so bili nekateri instrumenti med krizo izboljšani, po drugi pa prevladuje soglasje, da doslej še ni bilo zadostnega parlamentarnega vodenja in nadzora EMU. V smislu bolj usklajene politike povezovanja je treba to zdaj spremeniti. Skupina zunanjih ministrov (4) je zato že leta 2012 priporočila, naj se pri vseh ukrepih zagotovita „polna demokratična legitimnost in odgovornost“ ter okrepi sodelovanje med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti (5). Evropska komisija je v načrtu za poglobljeno EMU predlagala, da se pri tem izhaja iz institucionalnega in pravnega okvira pogodb. Euroskupina bi po besedah Komisije nato lahko začela izvajati posebne ukrepe, če bi ti veljali za vse države članice.

2.4

V evropski politični praksi se vse bolj uveljavljajo meddržavne rešitve, kot je fiskalni pakt. S tem narašča nevarnost, da bo nastala neke vrste „vzporedna mednarodnopravna ureditev“. V decembra 2012 predstavljenem poročilu Van Rompuya je bilo poudarjeno, da je za izvedbo večjih reform potrebno skupno razumevanje. Poleg tega naj bi bili potrebni še višja raven socialne kohezije, tesno sodelovanje Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov ter obnovljen dialog s socialnimi partnerji. Izboljšati bi bilo treba tudi odgovornost (angl. ownership) držav članic. Takratni predsednik Evropskega sveta (6) je tako v razpravo, ki je bila pred tem usmerjena predvsem v gospodarska in proračunska vprašanja ter pomanjkanje demokratične odgovornosti, uvedel socialno razsežnost in posebno vlogo socialnih partnerjev.

2.5

Po volitvah v Evropski parlament leta 2014 in okrepljenem položaju predsednika Komisije na podlagi demokratičnih volitev sta bila pripravljena nova predloga za razprave:

2.6

EESO se seznanja s temi predlogi in jih bo ovrednotil glede na to, v kolikšni meri bodo prispevali k nadaljnjemu razvoju gospodarskega upravljanja v smeri socialne, demokratične, solidarne in politične Unije, ki zagotavlja ustrezno udeležbo državljanov Unije in socialnih partnerjev.

2.7

EESO meni, da EMU potrebuje resnično okrepitev sodelovanja znotraj Skupnosti, kot je nakazano tudi v načrtu Komisije. Pod pogojem, da bi se s tem povpraševanje povečalo in ne zmanjšalo, bi tako prispevali k zbliževanju gospodarskih zmogljivosti različnih držav članic v rastočem in uspešnem gospodarstvu. Za večji napredek je potrebno tudi približevanje socialnih standardov in pravic delavcev.

2.8

S soobstojem metode Skupnosti, medvladnih pobud (kot je npr. fiskalni pakt) ter novih „vmesnih oblik“, ki izhajajo iz nadzornih nalog Komisije ali Sodišča Evropske unije pri izvrševanju medvladnih sporazumov, je nastala nova nepreglednost, kar zadeva akterje, njihovo legitimnost in odgovornost. Preglednosti in polnega demokratičnega nadzora na ta način ni mogoče zagotoviti, kar je sprožilo številne kritične odzive. V krizi je bilo namreč treba dati prednost hitrim rešitvam, vendar vedno z deklariranim ciljem, da se za posamezne mednarodne sporazume pozneje uporabi metoda Skupnosti. Po mnenju petih predsednikov naj bi tako ostalo do leta 2018. V skladu z njihovim časovnih načrtom se vprašanje polne demokratičnosti EMU tako še naprej prelaga, vprašanju politične Unije pa se v poročilu posveča premalo pozornosti. Do takrat naj bi dialog med Evropskim parlamentom, Svetom in Euroskupino ter nacionalnimi parlamenti in Komisijo oziroma med poslanci držav članic in poslanci EP (COSAC), ki poteka v okviru evropskega semestra, zagotovil več zaupanja in skupno ukrepanje. EESO v zvezi s tem opozarja, da okrepljen dialog ne more nadomestiti politike povezovanja. Zdaj je treba ponovno okrepiti metodo Skupnosti, ki mora biti temelj delujoče EMU namesto soobstoja različnih mednarodnih ureditev.

3.1

Večja udeležba socialnih partnerjev lahko izboljša upravljanje EMU, strukturirani dialog s civilno družbo pa pomaga povečati demokratično odpornost. EESO je pripravljen v tem pogledu imeti posebno vlogo in dati na voljo svoje izkušnje in vire, kot je npr. že storil v zvezi s strategijo Evropa 2020 (9).

3.2

Vprašanje odgovornosti, zlasti socialnih partnerjev, ki ga je zastavil predsednik Sveta Van Rompuy, bo po pričakovanjih postalo nesorazmerno zahtevnejše, zlasti ker so bili socialni partnerji – za razliko od vlad – do sedaj zelo premalo vključeni v oblikovanje ciljev in instrumentov gospodarskega upravljanja. Kako bi jih torej lahko pritegnili k sodelovanju pri politiki, na katero imajo le malo vpliva, kar se tiče podrobnosti? Kot pogajalci v kolektivnih pogajanjih in gospodarski akterji pomembno vplivajo na raven cen in njihovo stabilnost, pri čemer je EMU splošen okvir za različne plačne politike, politike trga dela in socialne politike.

3.3

Komisija je leta 2013 v odziv na nezadovoljstvo akterjev civilne družbe predložila sporočilo o socialni razsežnosti EMU (10). „Problematične“ elemente gospodarskega razvoja bi morali pravočasno prepoznati in odpraviti, saj bi trajne socialne neenakosti lahko ogrozile finančno in gospodarsko stabilnost EMU. V razpravah, ki so sledile, se je izkazalo, da v zvezi s tem obstajata dve miselnosti. Prva izhaja iz tega, da je socialna razsežnost EMU dodaten neobvezen steber, ki je za razliko od zavezujočih proračunskih in gospodarskih postopkov prostovoljne narave. Druga, ki se ji pridružuje EESO, opozarja, da so nekateri gospodarskopolitični cilji v nasprotju s socialnopolitičnimi cilji EU v skladu s členom 4(2) PDEU in da je treba ta razhajanja opredeliti in odpraviti.

3.4

Komisija želi v proces tesneje vključiti socialne partnerje in izmenjati mnenja glede gibanja plač in kolektivnih pogajanj. V tej smeri je sprožila že več pobud. Po drugi strani si prizadeva za izmenjavo mnenj s socialnimi partnerji glede evropskega semestra in spodbuja njihovo boljše vključevanje na ravni držav članic. EESO je podal zelo konkretne predloge, kako socialne partnerje v večji meri vključiti v gospodarsko upravljanje (SOC/507) (11). Vsaj novo porazdelitev dolžnosti Komisije, zlasti razširjeno pristojnost podpredsednika Dombrovskisa, gre dojeti kot znak, da se udeležbi socialnih partnerjev namenja več pozornosti.

4.1.1

EESO meni, da bo poročilo z naslovom Dokončanje evropske ekonomske in monetarne unije  (12), ki ga je 22. junija 2015 predložilo pet predsednikov (13), vodilo za prihodnji razvoj struktur gospodarskega upravljanja v Evropi. Meni, da je zaradi še vedno prisotnih neravnovesij ter za vzpostavitev zaupanja v Evropi potrebno učinkovitejše in bolj demokratično gospodarsko upravljanje, zlasti v euroobmočju (14). Poročilo predsednikov pa, nasprotno, temelji na vsebinsko deloma napačnih predpostavkah, kar – kljub nekaterim umestnim točkam – vodi k problematičnim zaključkom: varčevalna politika naj bi se nadaljevala brez spremembe usmeritve, plače in socialne dajatve pa še naprej zniževale. V poročilu je sicer priznano, da minimalni pogoji za dolgoročnejšo vzdržnost EMU še niso doseženi, kljub temu pa naj bi nadaljevali priporočeno krepitev in trajno institucionalizacijo dosedanje protikrizne politike. EESO v tem vidi protislovje.

4.1.2

Trenutne (tudi v primerjavi z ZDA in Japonsko) katastrofalne gospodarske razmere v euroobmočju se ne pripisujejo protikrizni politiki, ki se še naprej izvaja, temveč pomanjkljivi konkurenčnosti posameznih držav članic zaradi razlik v gibanju plač in državnih primanjkljajev. EESO obžaluje dejstvo, da se ne obravnavajo kratkoročni izzivi za makroekonomsko politiko, kot so inflacija, deflacija, izostanek proticiklične politike od leta 2010 in prešibko povpraševanje, in da naj bi se nadaljevala precej asimetrična politika prilagajanja. Glavni problem, ki je postal jasen v krizi, tj. da euroobmočje kot celota za razliko od ZDA, Japonske in Združenega kraljestva nima t. i. „posojilodajalca v skrajni sili“, je pet predsednikov žal povsem prezrlo.

4.1.3

Ravno tako so povsem prezrti različni pristopi centralnih bank, ki so omogočili sorazmerno hitro okrevanje v ZDA in Združenem kraljestvu, v Evropi pa so razmere najprej poslabšali. Namesto proticiklične stabilizacijske politike naj bi se, med drugim z ukrepi nacionalnih organov za konkurenco, okrepili sedanji instrumenti ekonomskega upravljanja, ki se osredotočajo na zmanjšanje dolga (razdolževanje) in v produktivnost usmerjeno gibanje plač. EESO obžaluje, da se ni izkoristila priložnost za oceno dolgoročnejše vzdržnosti veljavnih pravil in njihovo dopolnitev z močnejšim vseevropskim vidikom.

4.1.4

EESO izraža obžalovanje, da predsedniki gospodarska gibanja, ki so bistveno slabša od pričakovanih, pripisujejo zgolj pomanjkljivi zasnovi in nezadostnemu izvajanju novih mehanizmov gospodarskega upravljanja ter programov prilagajanja v državah, ki jih je prizadela kriza. Pretirano poudarjanje pomena strukturnih reform in cenovne konkurenčnosti držav članic za dokončanje ekonomske unije (prvo poglavje) ne upošteva dejstva, da o strukturnih reformah in določanju plač nenehno potekajo pogajanja na lokalni ravni in se rešujejo s tem povezane težave, pri čemer se sledi demokratičnim načelom. S tem pet predsednikov zavzema pristop zunanjih akterjev, ki si prizadevajo države članice čim bolj približati poljubno določenim referenčnim vrednostim, ne da bi v ta namen okrepili demokratično legitimnost in zagotovili odgovornost.

4.1.5

EESO zato izraža zaskrbljenost, da bo dejstvo, da poročilo ne upošteva vidika resnične fiskalne unije, v državah članicah dodatno oslabilo legitimnost euroobmočja, zlasti ker pristop, ki temelji na „še več podobnih ukrepih“, ne bo povečal gospodarske blaginje vseh državljanov Unije in bo še naprej prevladoval nacionalni vidik. Po mnenju EESO so predlagani ukrepi za povezovanje trgov dela in socialnih sistemov povsem nezadostni, med drugim zato, ker se jim – v nasprotju z retoriko predsednikov, da si želijo doseči „bonitetno oceno AAA“ euroobmočja na socialnem področju – pripisuje drugoten pomen. EESO meni, da je socialna unija sestavni del demokratične in socialne EMU in ne zgolj njen dodatek.

4.2.1

Evropski možganski trust Bruegel ugotavlja, da so EMU od samega začetka zaznamovale bistvene razlike v gospodarskih, socialnih in političnih razmerah, ki so razlog za politične napake v državah članicah in neustrezno evropsko gospodarsko upravljanje. Predlaga reformo gospodarskega upravljanja na področju bančne unije in makrobonitetnega nadzora finančnega sektorja, preprečevanje velikih razhajanj pri stroških dela na enoto ter fiskalno upravljanje, ki bi lahko zagotovilo vzdržne proračune posameznih držav članic in finančne vire v primeru bančne in državne dolžniške krize. EESO je v mnenjih nedavno podal zelo podobne predloge (16).

4.2.2

Kapitalski tokovi iz držav s presežki so deloma razlog za pregrevanje v državah s primanjkljajem in s tem povezano zvišanje nominalnih plač. Finančnim neravnovesjem je bilo doslej posvečeno premalo pozornosti, kar je v nasprotju z namenom, da se okrepi povezovanje finančnih trgov.

4.2.3

Prociklična fiskalna politika v obdobju 2011–2013 in dejstvo, da je leta 2014 ni bilo, sta socialno stisko po nepotrebnem še zaostrila (17). Zato bi morala politika poleg nujnih strukturnih reform ljudem odpreti perspektive, na primer z ugodnimi pogoji za zasebne naložbe, in tako znova dolgoročno povečati zaposlovanje. Poleg tega bi bilo treba znova sprejeti ukrepe za krepitev konkurenčnosti, da se ustvarita prihodek in blaginja, ki vsem zagotavljata socialno stabilnost. EESO se zato zelo strinja z zaključkom, da je nujno kratkoročno povečati splošno povpraševanje in inflacijo. Poleg tega je treba ECB razbremeniti nalog fiskalne politike in prilagajanja stroškov dela na enoto, ki ne sodijo med njene pristojnosti, vendar jih dejansko izvaja zaradi politične nedejavnosti drugih institucij.

4.2.4

Po mnenju EESO so potrebna dodatna prizadevanja za obravnavo temeljnih vprašanj demokratične legitimnosti. EESO se izrecno zavzema za popolno „parlamentarizacijo“ euroobmočja (večji odbor EP z vsemi poslanci iz držav EMU in držav, ki želijo pristopiti k euroobmočju). Prav tako bi bilo treba izboljšati usklajevanje poslancev iz euroobmočja o vprašanjih EMU v okviru Konference odborov za evropske zadeve (COSAC) (18).

4.2.5

Konferenca COSAC je leta 2013 sama opozorila, da številni parlamenti še ne sodelujejo dovolj, in izrazila zaskrbljenost, da je povezava med državljani in EU s tem motena. Komisijo in Svet je pozvala, naj v sodelovanju s poslanci pripravita konkretne predloge za odpravo tega stanja (19). Oblike sodelovanja, predvidene v članu 13 fiskalnega pakta, so sicer korak v pravo smer, vendar ne zadostujejo za dejansko parlamentarizacijo.

4.3.1

Odprava razlik v načinu delovanja trgov dela, v sistemih določanja plač in socialnih sistemih je pomembna za dosego demokratične in socialne EMU. Federalen sistem z enotnim evropskim trgom dela in skupnimi institucijami ter socialnimi sistemi po vzoru ZDA se kratkoročno ne zdi izvedljiv. Poleg tega bi morali uravnoteženo okrepiti postopek v primeru makroekonomskega neravnovesja in vanj vključiti socialne partnerje.

4.3.2

EESO opozarja, da je treba nekatere politične cilje gospodarskega upravljanja zadnjih let bolje uskladiti s socialnopolitičnimi cilji EU, določenimi v členu 4(2) PDEU, ter odpraviti morebitna nasprotja med gospodarskimi in socialnimi cilji. Za vse ukrepe v okviru evropskega semestra bi bilo treba v skladu s horizontalno socialno klavzulo opraviti oceno socialnega učinka. Rezultate bi bilo treba objaviti na nacionalni in evropski ravni ter o njih razpravljati. EESO lahko te ukrepe podpre v okviru svojih pristojnosti.

4.3.3

V poročilu petih predsednikov je sicer govora o finančni, fiskalni in politični uniji, socialna unija pa ni omenjena. Enoten evropski model naj bi okrepili, o enotnem evropskem socialnem modelu pa ni govora. Sicer naj bi si prizadevali za „trojno oceno A“ na socialnem področju, kako pa naj bi to dosegli v okviru poglobljene EMU, pa ostaja zelo nedorečeno. Socialna vprašanja se obravnavajo kvečjemu postransko ali v povezavi z večjo večje prepustnostjo trgov dela držav članic. Ključni elementi so minimalna raven socialnega varstva, učinkoviti socialni sistemi v državah članicah ter nove pobude prožne varnosti na področju zaposlovanja, vendar niso podrobno obravnavani.

4.3.4

Vlade držav članic nosijo veliko odgovornost za nadaljnji razvoj demokratične in socialne EMU. Enako velja tudi za socialne partnerje na nacionalni in evropski ravni, za katere je EMU splošen okvir za različne sisteme določanja plač in oblikovanje politike trga dela in socialne politike. Kot gospodarski in družbeni akterji so v veliki meri odločilni za spoštovanje skupnega cilja, tj. stabilnost EMU.

4.3.5

EESO ponovno ugotavlja, da monetarna unija z različnim gibanjem cen in plač v državah članicah nujno vodi k neravnovesjem med regijami v monetarnem območju, zaradi česar lahko zunanji pretresi povzročijo socialno in politično krizo, razhajanja pa se lahko še poglobijo (20). Zato meni, da je nujno potrebna resna razprava o strukturi EMU s trdnimi temelji, s katero se tudi dosežeta soglasje o gospodarskih in socialnih ciljih ter dogovor o upravljanju (21). EESO na podlagi navedenega ugotavlja, da je treba okrepiti in poglobiti makroekonomski dialog v euroobmočju.

4.3.6

Makroekonomski dialog je uvedel Evropski svet junija 1999 v Kölnu z namenom, da se doseže mešanica makroekonomskih politik, ki so trajno usmerjene v gospodarsko rast in stabilnost, tj. usklajeno gibanje plač ter monetarne in fiskalne politike. Njegovi cilji so danes aktualnejši kot kdajkoli poprej: več rasti in zaposlovanja ob ohranjanju stabilnih cen, izkoriščanje celotnega proizvodnega potenciala in povečanje potenciala za rast (22). EESO obžaluje, da je ta instrument z leti zbledel in da se od izbruha krize ni uporabljal za izboljšanje demokratičnosti instrumentov gospodarskega upravljanja in okrepitev zavesti o odgovornosti v skupnem monetarnem prostoru EMU.

4.3.7

EESO meni, da lahko makroekonomski dialog v euroobmočju (MED-EURO) bistveno prispeva k demokratičnemu in socialnemu razvoju EMU, če sodelujoči v dialogu upoštevajo njegove zahteve. Da bi ohranili zmožnost vodenja tega dialoga, je treba omejiti število udeležencev. Poleg predstavnikov socialnih partnerjev, Evropske centralne banke, Euroskupine in Komisije (ob popolni ohranitvi njene avtonomije in neodvisnosti) bi moral biti vanj enakopravno vključen predsednik odbora Evropskega parlamenta za ekonomske in monetarne zadeve.

4.3.8

Po mnenju EESO bi moral makroekonomski dialog v euroobmočju potekati vsaj dvakrat letno in postati sestavni del gospodarskega upravljanja EMU. Njegove rezultate in sklepe bi bilo treba upoštevati pri pripravi letnega pregleda rasti in pri pregledih stanja ter priporočilih za posamezne države. V splošnem okviru monetarne, proračunske in plačne politike v EMU je mogoče vzpostaviti zaupanje in doseči večjo konvergenco, ne da bi oslabili avtonomijo kolektivnih pogajanj. To bi lahko – po analogiji Pakta za stabilnost in rast – vodilo v večjo transparentno (prostovoljno-) zavezanost vseh gospodarskih akterjev ter delovalo kot neke vrste Pakt za stabilnost in zaposlovanje. EESO v zvezi s tem poudarja pomen nemotenega usklajevanja med monetarno in proračunsko politiko ter gibanjem plač za več rasti in zaposlovanja, s čimer bi okrepili zaupanje v monetarno unijo.

4.3.9

S tem je izbran drugačen pristop, kot ga predlaga pet predsednikov in ki je skladen s predlogom možganskega trusta Bruegel, tj. okrepiti nacionalne organe za konkurenco, da bi spremljali procese oblikovanja plač na nacionalni ravni. V skladu s predlogom petih predsednikov naj bi te organe poleg tega usklajevali na evropski ravni. Posvetovanje s socialnimi partnerji pred predložitvijo poročila bi bilo smiselno, saj predlog predsednikov v tej obliki nima velikih možnosti za uspeh.

4.3.10

Obeti: EMU bo brez korenitih institucionalnih in političnih reform vedno ostala krhka. Odbor izraža veliko zaskrbljenost glede stabilnosti EU, saj se potrebne reforme, s spremembo ustanovnih pogodb ali brez, vedno izvajajo v zadnjem trenutku in pod velikim pritiskom. Znova je treba okrepiti socialno, politično in ekonomsko kohezijo v EU ter nadaljevati usklajeno povezovanje gospodarskih in monetarnih politik, saj je to temelj delujoče EMU. Brez pogumnih poslancev, politikov in socialnih partnerjev, ki na nacionalni in evropski ravni vodijo dialog s civilno družbo in si prizadevajo za najboljše rešitve, EMU ne bo uspešno delovala.

15.1.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 13/40

Poročevalec:

Bernd SCHLÜTER

1.1

EESO se zavzema za jasnejše strateške usmeritve EU na področju socialne politike. Pri tem je treba upoštevati posledice krize, krizne politike in izgube zaupanja med prebivalstvom.

1.2

Komisija naj v obsežnem delovnem programu opredeli splošna načela socialne politike, za katera EESO v točki 4 podaja predloge; to lahko stori v obliki vodilne pobude, pravil o upravljanju ali bele knjige. Podlaga za njeno delo mora biti izboljšano zbiranje podatkov za primerjavo na ravni EU in v državah članicah. Kazalniki, ki prikazujejo zgolj vložek (koliko denarja država članica porabi za določene socialne storitve), niso dovolj za oceno kakovosti sistemov socialnega varstva.

1.3

Pri pripravi načel socialne politike, namenjenih uskladitvi socialnih standardov na visoki ravni, je treba upoštevati pristojnosti držav članic ter politične in kulturne razlike med tovrstnimi sistemi. Po možnosti si je treba prizadevati za konsenz med državami članicami.

1.4

Načela socialne politike bi morala predstavljati vsebinsko podlago med drugim za prihodnja priporočila državam članicam v okviru učinkovitejšega evropskega semestra (1). Načela bi bilo treba upoštevati tudi pri strukturnih skladih, odprti metodi koordinacije in oceni socialnega učinka v skladu s členom 9 PDEU. Med ukrepi bi morala biti tudi prizadevanja za minimalno raven socialnega varstva (temeljni steber socialnega varstva), ki bi morala biti obvezna. Pri tem se je treba opreti na veljavne pravne norme.

1.5

Načela socialne politike bi morala predstavljati tudi podlago za ukrepanje organov EU, zlasti za ekonomsko upravljanje, proračunski nadzor in krizno upravljanje.

1.6

Socialni partnerji so glavni akterji zlasti v paritetnih sistemih socialnega varstva in drugih sistemih, ki so nastali na podlagi pogajanj socialnih partnerjev. Zato morajo biti udeleženi pri pripravi načel socialne politike; ravno tako je treba v okviru njihovih pristojnosti v to delo vključiti akterje civilne družbe, združenja, ki izvajajo socialne storitve, socialna podjetja, lokalne in regionalne organe oblasti, državne organe socialne varnosti, ustanove za socialno zavarovanje, uporabnike in potrošnike.

1.7

EESO v tem mnenju podaja konkretne predloge glede načel socialne politike v sistemih socialnega varstva. Cilj je večja učinkovitost in zanesljivost storitev socialne zaščite in socialnega varstva ter zdravstvenih sistemov ne glede na to, kdo izvaja storitve in kakšne. EESO meni, da je treba pri tem predvsem s finančnega in socialnopravnega vidika zagotoviti sodobne socialne storitve splošnega pomena v vseh državah članicah.

1.8

EESO meni, da je treba izhajati iz razlik v sistemih, kar se nanaša med drugim na cilje, način izvajanja in vsebino socialnih storitev, razmerje med solidarnostjo in lastno odgovornostjo, pravno varstvo, financiranje in kakovost, pa tudi na položaj uporabnikov in socialnih služb. Odbor meni, da je treba s skupnimi pravili na ravni EU zaščititi temeljne socialne storitve.

2.1

Evropska socialna politika med drugim izhaja iz človekovih pravic, naukov iz svetovnih vojn (2), načela socialnega tržnega gospodarstva, ki je zapisano v pogodbah, ciljev strategije Evropa 2020, potrebe po učinkovitih gospodarstvih, nujnega boja proti revščini, poglavja v pogodbah o socialni in zdravstveni politiki ter politiki zaposlovanja, socialne kohezije, določene kot cilj, in skupnih pravil o konkurenci iz člena 3 PEU. Med cilje socialne politike v skladu s členom 151 PDEU sodijo spodbujanje zaposlovanja, izboljšanje življenjskih razmer, ustrezna socialna zaščita in boj proti izključenosti. Evropski socialni model je izraz edinstvene skupnosti vrednot in kulture (3), ki demokracijo in pravno državo povezuje z družbeno odgovornostjo in solidarnostjo. EESO želi ta model krepiti in ga oblikovati tako, da bo primeren za prihodnost.

2.2

EESO izraža prepričanje, da bi morala biti socialna politika že sama po sebi, pa tudi kot sredstvo za trajnostno spodbujanje rasti in zaposlovanja  (4), eden od stebrov politike EU. Odbor ceni že dosežen napredek v politiki zaposlovanja, na nekaterih področjih usklajevanja in glede varstva pri delu. Podpira naložbeno naravo (5) učinkovitih sistemov socialnega varstva ter opozarja na moralne, socialne in materialne stroške v primeru, da se socialna politika ne izvaja. EESO meni, da so učinkovita in inovativna nacionalna gospodarstva ter zanesljive, učinkovite in uspešne socialne storitve vzajemno pogojeni. Sodobni socialni sistemi lahko zagotovijo, da so gospodarstva držav odpornejša na krizo, spodbujajo zaposlovanje in imajo tudi sami velik potencial za zaposlovanje, tudi v prikrajšanih regijah (6). Nizki izdatki za med drugim aktivno vključevanje, boljši položaj iskalcev zaposlitve in možnosti otrok in mladih v sodobni tehnološki in informacijski družbi ter glede na demografski razvoj (7) in priseljevanje niso več trajnostna konkurenčna prednost. Razvoj sistemov na podlagi skupnih načel bi lahko pomagal spodbujati enake možnosti in pošteno konkurenco v EU.

2.3

Sistemi socialnega in zdravstvenega varstva ter podobni sistemi so namenjeni tudi za zagotavljanje potrebnega socialnega ravnovesja, boj proti revščini, podporo za preživetje ter za zagotavljanje socialnega miru. Skoraj vsak državljan Unije je v nekaterih življenjskih obdobjih odvisen od podpore, ki jo dobi s socialnimi storitvami. Socialni sistemi med drugim zagotavljajo ustrezno pokojninsko varstvo ter profesionalno oskrbo oseb, ki potrebujejo nego in pomoč.

2.4

Združljivost poklicnega in družinskega življenja, spodbujanje zdravega življenja in večja odgovornost so v interesu tako delojemalcev kot delodajalcev. Profesionalne socialne storitve spodbujajo komunikacijske spretnosti in spretnosti, ki jih potrebujemo v vsakdanjem življenju, izboljšujejo kvalifikacije in nudijo podporo npr. v primeru zasvojenosti, med kriznimi obdobji ter pri negi in vzgoji v družini.

2.5

EESO se zaveda, da se socialni sistemi zelo razlikujejo po učinkovitosti, zanesljivosti in uspešnosti  (8). Veliko držav članic ima dobro delujoče sisteme; kljub temu bi bila skupna politična razprava o tej temi za vse države koristna. Minimalno preživetje s socialno pomočjo/minimalni dohodek, profesionalne socialne storitve in uspešno vključevanje na trg dela ter v družbo niso povsod zagotovljeni. Zlasti pogosto nimajo vsi državljani dostopa do zdravstvenega varstva, npr. če ne morejo plačati uradno ali neuradno zahtevanih zneskov. Profesionalne storitve med drugim za ambulantno oskrbo, podporo invalidom ter v primeru neustrezne vzgoje in razvoja niso na voljo v vseh regijah in državah članicah. EESO se zaveda, da je treba deloma izboljšati solidarnostno financiranje in pravno zaščito.

2.6

Omeniti je treba tudi študijo fundacije Bertelsmann (9), ki je odkrila znatne razlike med zmogljivostmi socialnih sistemov, zaskrbljujoče naraščanje revščine in bogastva v EU in v posameznih državah članicah ter EU pozvala k okrepljenim prizadevanjem na področju socialne politike. Študija je pokazala, da so učinkoviti socialni sistemi možni tudi tam, kjer je BDP razmeroma nizek, in da so lahko pomanjkljivi tudi, če je BDP razmeroma visok. Naraščanje revščine ogroža socialni mir in gospodarski razvoj (10). Vse večjim razhajanjem med državami članicami in zaskrbljujočim političnim težnjam se je treba zoperstaviti tudi s predlogi za socialno politiko.

2.7

Izboljšati je treba vsebinsko podlago za priporočila državam članicam in za krizno politiko. Namesto naknadnih zahtev po humanitarnih ukrepih bi morala EU slediti doslednim načelom socialne politike. Dvomljivo izravnavanje tveganih poslov bank, ki se financira z davkoplačevalskim denarjem, bi moralo biti v ustreznem razmerju z naložbami v učinkovito delovanje socialnih sistemov. Pravila notranjega trga, npr. o državni pomoči in javnem naročanju, že zdaj precej vplivajo na socialne sisteme in socialne storitve, pri tem pa ni bilo videti, da bi bila ocenjena s socialnega vidika.

2.8

V smislu socialnega tržnega gospodarstva  (11), ki je novi cilj pogodb, bi morali politiko notranjega trga dopolniti s socialnopolitičnimi elementi (12). EESO se seznanja z aktualnimi zahtevami (13) ter Komisijo in Evropski svet spodbuja, naj konkretizirata napovedi na področju socialne politike in jih uresničita (14).

2.9

Nova faza evropske socialne politike lahko izhaja tudi iz naslednjega: Svet je že leta 1992 zahteval uvedbo minimalnega zajamčenega dohodka (15). Leta 2000 je pripravil socialno agendo. V skladu s členom 12 Evropske socialne listine so države članice dolžne zagotavljati sisteme socialnega varstva. Pogodbi EU vsebujeta tudi cilje na področju socialne kohezije in zaščite storitev splošnega pomena (16). Mednarodna organizacija dela (17) je objavila osnovne standarde za socialne sisteme. EU je leta 1994 objavila belo knjigo o socialni politiki. Na ravni EU je uvedena pravica do zagotovljenega preživetja  (18). Konvencija ZN o pravicah invalidov določa pomembne standarde.

2.10

EESO v mnenju SOC/482 v soglasju s Parlamentom (19), Odborom regij (20) in različnimi organizacijami poziva k ustreznemu minimalnemu dohodku (21). Opozarja med drugim na teme, kot so socialne storitve, socialna podjetja, socialne naložbe, zaposlovanje, člen 9 PDEU, pobuda za mlade, gospodarsko upravljanje in storitve splošnega pomena. To mnenje je še z mnogih drugih vidikov povezano z dokumenti EESO in EU, ki jih tukaj ne moremo vseh navesti.

3.1

EESO se v tem mnenju osredotoča na del nujne agende socialne politike, tj. izboljšanje učinkovitosti in zanesljivosti storitev, socialne zaščite in socialne varnosti ter zdravstvenih sistemov. Pri teh ima v mislih socialne storitve, ki se v celoti ali deloma financirajo iz davčnih prihodkov ali iz sistemov socialnega varstva ter ki na podlagi socialnega prava ali socialnih sporazumov kontrolirano sodijo na področje javne socialne politike. Narava ponudnika storitev pri tem ni odločilnega pomena. Socialne storitve v smislu tega mnenja lahko izvajajo javne in lokalne uprave, ustanove za socialno zavarovanje, samostojna socialna podjetja ter dobrodelne organizacije in podjetja različnih pravnih oblik. Vse te se v tem mnenju obravnavajo kot socialne službe, če socialne storitve izvajajo same. Pojem socialna storitev pa zajema vse vrste storitev, med drugim storitve in denarno podporo na socialnem in zdravstvenem področju. Socialno zavarovanje tukaj pomeni socialno zavarovanje, ki temelji na prispevkih delojemalca in delodajalca, in/ali obvezno socialno zavarovanje in/ali vzajemno zavarovanje, ki zagotavlja socialno varnost v sistemih, ki jih urejajo socialno pravo ali skupni sporazumi.

3.2

Zaradi raznolikosti socialnih sistemov, storitev, pojmov in njihovih opredelitev je potrebna pazljivost v razpravah in pri prevodih v zvezi socialno politiko. Sistemi držav članic odražajo njihovo aktualno socialno politiko, kulturo in zgodovino. Razvijati jih je treba v smislu evropskega socialnega modela. Poiskati je treba smiselno ravnovesje med njihovo raznolikostjo in nujnimi skupnimi načeli (22).

3.3

EU bi morala oblikovati skupen prostor za razprave o socialni politiki, pripraviti sodobne standarde in tudi sama sprejemati pobude. Spodbujati bi morala usklajenost pri nadaljnjem razvoju sistemov socialne varnosti. Načela socialne politike so lahko vsebinska podlaga za priporočila Komisije, zlasti v okviru evropskega semestra, strategije Evropa 2020, odprte metode koordinacije in za ocene socialnega učinka v skladu s členom 9 PDEU (23). Na teh načelih bi morala temeljiti tudi zavezujoča raven minimalnega socialnega varstva ter delovanje in upravljanje (24) organov EU, zlasti krizno, proračunski nadzor in gospodarsko upravljanje.

3.4

Preveriti bi bilo treba, ali so sistemi socialnega varstva primerni za prihodnost. Socialne službe bi morale biti zavezane demokratično legitimnim ciljem za skupno dobro, pri čemer je treba ohraniti njihovo konceptualno samostojnost.

3.5

Odločitve glede zagotavljanja socialnih storitev za državljane praviloma sprejemajo organi socialne varnosti, ustanove za socialno zavarovanje, pa tudi tretje osebe, ki so ponudniki storitev, npr. zdravniki, ki predpišejo določeno zdravljenje. Pomembno je razlikovati med odločitvami o zagotavljanju storitev ter vprašanjem njihovega izvajanja in financiranja: obstajajo npr. izključno denarne storitve za uporabnike, ki te zavezujejo k uporabi določenih strokovnih storitev ali pa ne. Nekatere socialne storitve neposredno izvajajo lokalne in regionalne oblasti, drugi organi socialne varnosti ali ustanove za socialno zavarovanje. Če pa jih izvajajo samostojne socialne službe, za pravno razmerje in financiranje lahko veljajo zelo različna pravila. Tako npr. obstajajo ureditve, ko se storitve oddajajo prek javnih naročil, sporazumi o izvajanju storitev in nadomestilih med socialnimi službami in nosilci stroškov, naknadna povračila stroškov, ureditve na podlagi kuponov ali neposredno financiranje socialnih služb, ki ni vezano na posamezen primer, zlasti za svetovanje in preventivo. Pri ureditvah na podlagi javnih naročil in kuponov javni organ, ki storitve financira, socialni službi plača neposredno glede na število primerov. Pri vseh sistemih bi se bilo treba vprašati, ali obstaja zadostno pravno varstvo in ali imajo uporabniki dovolj možnosti za izbiro in soodločanje.

3.6

Socialni partnerji imajo glavno vlogo zlasti v sistemih socialnega zavarovanja. Zato morajo biti tesno vključeni v pripravo načel socialne politike. Državni, regionalni in lokalni organi socialne varnosti, ustanove za socialno zavarovanje in samostojne socialne službe imajo glavno vlogo med drugim pri izvajanju socialnih storitev. Zato morajo biti njihova predstavništva ravno tako vključena v postopke glede na njihova področja pristojnosti.

3.7

Zavedati se je treba, da je nujno poiskati smiselno ravnovesje med pristojnostmi držav članic, skupnimi evropskimi vrednotami in pošteno konkurenco znotraj EU. Zato bi morala načela, navedena v nadaljevanju, zagotoviti vsebinsko spodbudo za nadaljnje korake EU na področju socialne politike.

4.1

Načelo minimalnega varstva: zagotavljanje temeljnih podpornih socialnih storitev, med drugim za preživetje/minimalni dohodek za osebe brez zadostnih prihodkov npr. iz zaposlitve, pokojnine in drugih socialnih storitev. Sem sodi razvoj skupnih kazalnikov za temeljne socialne storitve (25). Finančno zagotavljanje preživetja bi moralo pokrivati najmanj dejanske stroške prehrane, nastanitve, oblačil, vode, energije in osnovnega zdravstvenega varstva.

4.2

Načelo potreb: razvoj in zagotavljanje sodobnih, profesionalnih socialnih in zdravstvenih storitev v različnih težavnih situacijah, med drugim za družine, invalide, bolnike, brezposelne, starše samohranilce, otroke, družinske člane, ki negujejo druge člane, begunce, mladostnike (26) z motnjami v razvoju, starše s težavami pri vzgoji, za nego na domu in druge storitve v gospodinjstvih (27) ter za pomoč v primeru prezadolžitve (28), zasvojenosti, brezdomstva in psihosocialnih problemov. Učinkovite socialne storitve so med drugim svetovanje, oskrba, vodenje, spremljanje, nega, krepitev odgovornosti (Empowerment), vzgoja, zdravljenje in terapije (29). Ker so vzroki za brezposelnost različni in ker je treba preprečiti drsenje v revščino, je smiselno z zakonsko zagotovljenimi, aktivnimi ukrepi na trgu dela podpreti hitro ponovno vključevanje na ta trg in zagotavljati sprejemljivo pomoč vsem iskalcem zaposlitve, zlasti mladim, ki iščejo prvo zaposlitev, ali ženskam, ki se želijo znova zaposliti po daljšem premoru, in sicer toliko časa, dokler se ponovno ne zaposlijo.

4.3

Načelo namembnosti: opredelitev jasnih socialnopolitičnih ciljev, ki naj bi jih dosegli s socialnimi storitvami, npr. enake možnosti, medgeneracijska pravičnost, aktivno vključevanje, odprava pomanjkljivosti, združljivost poklicnega in družinskega življenja, zavarovanje življenjskih tveganj, preventiva, krizno delovanje, vključevanje na trg dela in v družbo, materialno pokojninsko varstvo, krepitev vloge ipd. Pri tem je treba v zakonodaji na socialnem področju smiselno opredeliti vrsto storitev, npr. denarna podpora in/ali storitev, ambulatna, stacionalna storitev ipd. Poiskati je treba ravnovesje med pravico uporabnika do sprejemanja lastnih odločitev in ciljem, da morajo biti socialne storitve učinkovite.

4.4

Načelo dostopnosti: zagotovitev prostorske, časovne in finančne dostopnosti socialnih storitev in storitev socialnih služb brez diskriminacije. Dostopnost povečujejo solidarnostno in vzdržno financiranje, preglednost ponudb storitev in konkretna pravna jamstva z možnostjo za tožbo in pritožbo. Obvezna doplačila, če obstajajo, morajo biti socialno uravnotežena in ne smejo onemogočati dostopa do storitev. Birokratsko preverjanje, ali je pomoč v konkretnem primeru res nujna, ima lahko pri nekaterih storitvah, kot je pomoč v primeru zasvojenosti ali psihosocialnih težav, nasprotni učinek. Zlasti storitve svetovanja in preprečevanja je treba uporabniku dejavno ponujati.

4.5

Načelo sorazmernosti: zagotavljanje primerne vrste in obsega storitev, ki morajo biti nujne. To je treba upoštevati pri prostih preudarkih in v zakonodaji s socialnega področja. Potrebni viri in pričakovani rezultat posamezne socialne storitve bi morali biti v primernem sorazmerju. Tudi pravne zaveze državljanov za uporabo socialnih storitev ali drugo ravnanje ter ravnovesje med pravicami in obveznostmi bi morali temeljiti na načelu sorazmernosti.

4.6

Načelo solidarnosti: socialne storitve se morajo večinoma financirati iz solidarnostnih sistemov socialnega zavarovanja ter pravičnih in solidarnostnih davčnih sistemov. Solidarnostno financiranje bi moralo po možnosti vključevati vse družbene skupine in socialne sloje. To bi povečalo zanesljivost, sprejemanje in vzdržnost financiranja. Neprijavljeno delo (30) in izogibanje plačilu davkov škodita socialnim sistemom. Glede na demografski in gospodarski razvoj se lahko zdi smiselno vključiti vse vrste prihodka, npr. tudi dobiček od kapitala. Z boljšim usklajevanjem davčnih sistemov in sistemov financiranja v EU se lahko izboljša podlaga za financiranje. Zasebni vlagatelji, prostovoljni prispevki, državljansko in versko udejstvovanje ter uporaba sredstev fundacij so dobrodošle dopolnitve običajnega financiranja, ne dajejo pa pravice do uveljavljanja pravnih zahtevkov in ne zagotavljajo infrastrukture.

4.7

Načelo lastne odgovornosti: iskalce zaposlitve in osebe, ki se težko vključijo v trg dela, ipd. bi bilo treba podpreti s storitvami socialnih služb in sistemi spodbud s ciljem, da se bodo sčasoma popolnoma ali delno preživljali sami. Državljani bi morali imeti možnost, da se dodatno zavarujejo na podlagi vzajemnih socialnih sporazumov, ki dopolnjujejo državni sistem in pri katerih doseganje dobička ni glavni cilj. Strokovna podpora pri razvoju poklicnih kvalifikacij in osebnih spretnosti, kot so komunikacijske, socialne in vsakodnevne spretnosti, je pogosto pogoj za to, da je posameznik dovolj sposoben prevzeti odgovornost zase in socialno odgovornost. Sistemi socialne varnosti lahko poleg tega s ponudbami za preventivno delovanje, spodbudami in boljšim varstvom potrošnikov podpirajo zdrav življenjski stil in tako prispevajo k ohranjanju zdravja vsakega posameznika.

4.8

Načelo vključevanja: vse storitve bi morale same ali v kombinaciji z drugimi prispevati k vključevanju državljanov v družbo. Vključevanje v družbo pomeni tudi poklicno, kulturno in politično udejstvovanje ter koristi od blaginje v družbi.

4.9

Načelo strukture: smiselno oblikovanje pravnega in finančnega razmerja med uporabniki, glede na sistem javnih ali po možnosti samostojnih socialnih služb, organov socialne varnosti ali ustanov za socialno zavarovanje. Če so samostojne socialne službe del javnih sistemov socialnega varstva, npr. na podlagi zakonodaje s socialnega področja in financiranja, bi morale delovati ob upoštevanju tukaj opisanih temeljnih načel, predvsem kar zadeva financiranje in dostopnost. Takšne socialne službe bi bilo treba solidarnostno financirati in jih urediti s socialnopravnimi predpisi tako, da bodo lahko vsem prebivalcem zagotavljale kakovostne storitve.

4.10

Načelo samoodločanja uporabnikov: uporabniki niso objekti, temveč soproducenti pomoči in so upravičeni do storitev. V primernem stroškovnem okviru jim je treba omogočiti izbiro različnih oblik storitev, npr. ambulantnih in stacionarnih ali drugih oblik, kot so oskrbovana stanovanja. Primeren način pomoči je odvisen od položaja posameznika, konkretne potrebe po strokovni pomoči, ki jo morajo oceniti usposobljeni strokovnjaki, želja posameznika in lokalnih razmer. Če so samostojne socialne službe del javnih sistemov socialnega varstva, npr. na podlagi zakonodaje s socialnega področja in financiranja, bi morali imeti uporabniki možnost izbire med različnimi službami.

4.11

Načelo pravne varnosti: storitve morajo biti pravno zajamčene, po možnosti z zakonodajo s socialnega področja ali podobnimi demokratičnimi pravnimi instrumenti držav članic. Tovrstne socialnopravne ureditve bi morale vsebovati naslednje: pravne zahtevke, pravila glede prostih preudarkov, dolžnosti uporabnikov za sodelovanje ter opis pogojev za storitve, možnosti za tožbo in pritožbo, po potrebi javnega nadzora zasebnih ponudnikov javnih storitev, pravil kakovosti in jamstev za dostopnost, obveznosti glede infrastrukture, načina financiranja itd. Zagotovljeni pravni položaj oz. pravni zahtevki uporabnikov bi morali biti zajamčeni vsaj pri temeljnih socialnih in zdravstvenih storitvah. S prostimi preudarki je mogoče na nekaterih področjih storitev bolje upoštevati okoliščine. Zlasti je treba pravno zaščiti dobro počutje ranljivih oseb (31). Samostojne socialne službe morajo imeti zaščiten pravni status in nediskriminatoren dostop do izvajanja storitev, razen če gre za monopolne sisteme. Socialna politika je v nekaterih državah članicah zaščitena z ustavo, ki pravno državo opredeljuje kot zavezo in tako zagotavlja temeljne socialne storitve tudi v kriznih obdobjih.

4.12

Načelo usmerjenosti v skupne interese: podjetjem in organizacijam, ki so še posebej usmerjene v skupne interese in sodelovanje  (32), kot so nepridobitne organizacije, socialna podjetja, javne službe, združenja, nekatere oblike fundacij in zadrug, organizacije potrošnikov in drugi akterji civilne družbe, je treba zagotoviti ustrezne finančne in pravne pogoje. Potrebni so poglobljena socialnopolitična razprava o financiranju nepridobitnih podjetij, ki so aktivna na tem področju, z davki ali prispevki iz socialnega zavarovanja, ustrezen nadzor in vsaj okvir za razdelitev dobička.

4.13

Načelo preglednosti: socialne službe in javna uprava morajo uporabljati javna sredstva na pregleden način. Državljani morajo imeti vpogled do pravnih temeljev, razlogov za odločitve glede storitev in prejemkov ipd.

4.14

Načelo povezanosti: vsakodnevno življenje ljudi, spremembe življenjskih poti, nove oblike družine, staranje in priseljevanje zahtevajo celovite in povezane storitve  (33). Preprečiti je treba segregacijo, izključevanje in diskriminacijo.

4.15

Načelo enakosti: uporabniki, organi socialne varnosti in socialne službe morajo imeti pravno določene pravice in obveznosti, ki jih je mogoče uveljaviti. Če so za kršitve pravil predvidene sankcije oz. odškodnine, morajo veljati ne le za uporabnike, temveč tudi za javne organe socialne varnosti.

4.16

Načelo kakovosti: socialne storitve bi bilo treba podpreti z ukrepi za zagotavljanje kakovosti. Analiza potreb ter načrtovanje in izvajanje ukrepov bi morali temeljiti na izsledkih socialnih raziskav in strokovnem znanju. Individualizirane storitve bi bilo treba podpreti z ukrepi izobraževanja, profesionalizacijo ter ustreznim plačilom in delovnimi pogoji v okviru avtonomije kolektivnih pogajanj. Okvir kakovosti za storitve splošnega pomena v Evropi (34) je lahko zgled za priporočila EU za socialne službe. Kjer je to smiselno, je treba poleg tega spodbujati pridobivanje in vodenje prostovoljcev.

4.17

Načelo usklajevanja: izboljšati bi bilo treba obravnavanje čezmejnih vprašanj glede storitev socialne varnosti in socialne zaščite. Pri tem bi bilo treba upoštevati zmogljivosti nosilcev stroškov, davkoplačevalcev in tistih, ki plačujejo prispevke, ter načelo družbene solidarnosti in sorazmernosti. Izogniti se je treba enostranski obremenitvi posebej zmogljivih nacionalnih sistemov.

15.1.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 13/49

Poročevalec:

Pavel TRANTINA

Soporočevalka:

Marie ZVOLSKÁ

1.1

EESO je prepričan, da bi bilo treba poudarek nameniti opredeljevanju, dokumentiranju, oceni in s tem potrjevanju rezultatov neformalnega učenja, in sicer na primerljiv način, ki ga razumejo vse zainteresirane strani, predvsem delodajalci in izobraževalne ustanove.

1.2

Države članice bi morale zagotoviti priložnosti za vključitev državljanov različnih starostnih skupin in z različnimi stopnjami kvalifikacij v potrjevanje učnih rezultatov neformalnega in priložnostnega učenja. To lahko zahteva nadaljnje sodelovanje ponudnikov neformalnega izobraževanja, javnih organov in drugih zainteresiranih strani, med drugim denimo pri vprašanjih financiranja in potrjevanja.

1.3

EESO poziva k podpori vseh zainteresiranih strani, zlasti socialnih partnerjev in drugih organizacij civilne družbe, da bi se zavedele prednosti potrjevanja in lahko dejavno sodelovale pri oblikovanju nacionalnih ogrodij kvalifikacij in opredeljevanju poklicnih kvalifikacij.

1.4

Državljanom je treba zagotoviti ustrezne informacije o prednostih, možnostih in mehanizmih potrjevanja kompetenc. EESO državam članicam priporoča, da razvijajo ustanove, ki zagotavljajo take smernice in svetovanje, ter k temu pritegnejo zlasti zavode za zaposlovanje pa tudi informacijske centre za mlade, izobraževalne ustanove, delodajalce, sindikate, centre za poklicno svetovanje, mladinske in ženske organizacije, organizacije za podporo migrantov in invalidov ter javne oblasti.

1.5

Nujen pogoj za to je kakovosten zakonodajni okvir na nacionalni ravni, da se zagotovi enakovrednost certifikatov, pridobljenih s formalnim izobraževanjem in neformalnim ali priložnostnim učenjem. Iz tega izhajajo jasne zahteve po kakovostnih postopkih potrjevanja, ki jih je primerno podpreti tudi finančno, na primer iz Evropskega socialnega sklada.

1.6

EESO poziva izobraževalne ustanove, zlasti ustanove za srednješolsko in visokošolsko poklicno izobraževanje ter univerze, naj bolj podprejo potrjevanje neformalno pridobljenih spretnosti in znanj. V EU na tem področju obstaja več primerov dobre prakse, ki jih je treba širiti.

1.7

EESO je prepričan, da imajo lahko kolektivna pogajanja in socialni dialog med sindikati in delodajalci pomembno vlogo pri priznavanju neformalnega izobraževanja in vseživljenjskega učenja. Prek tega si je treba prizadevati za potrjevanje neformalnega učenja kot pomembnega prispevka k razpravi o zaposljivosti in sredstvih zanjo.

1.8

Glede na visoko brezposelnost mladih je primerno spodbujati priložnosti za sodelovanje med javnimi zavodi in zasebnimi agencijami za zaposlovanje, prostovoljskimi organizacijami (zlasti mladinskimi) in delodajalci. To lahko namreč prispeva k večji prepoznavnosti in ozaveščanju o pomenu in dragocenosti neformalnega izobraževanja in priložnostnega učenja v prostovoljskih organizacijah, poleg tega pa lahko okrepi medsebojno zaupanje.

1.9

Podpirati je treba razvoj in uporabo pripomočkov za samoevalvacijo, ki posamezniku pomagajo opredeliti in opisati, česa se je naučil iz izkušenj v organizacijah civilne družbe. EESO je v preteklosti že podprl uvedbo evropskega potnega lista znanj in spretnosti oziroma pozneje Europass Experience. Zato izraža razočaranje, da je Evropska komisija prekinila pripravo Europass Experience, in jo poziva, naj dejavnosti nadaljuje in ta pripomoček dokonča.

2.1

Kljub trenutno neugodnim gospodarskim in družbenim razmeram v številnih državah članicah EU, kjer niti formalna izobrazba ni zagotovilo za uveljavitev na trgu dela, EESO meni, da EU ne sme zanemariti bogastva, ki se skriva v izkušnjah in znanjih, pridobljenih neformalno ali priložnostno.

2.2

To potrjevanje lahko ponudi priložnost zlasti nekaterim prikrajšanim skupinam (ženskam, migrantom, mladim, starejšim delavcem). Vendar pa ne bi smelo vzbujati lažnih upov in pričakovanj o možnostih za njihovo hitro uporabo na trgu dela. Za to je namreč nujna gospodarska in socialna politika, bolj usmerjena v vlaganja, ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, zmanjševanje revščine in tveganja socialne izključenosti. Te politike morajo poleg tega usmerjati in podpreti krepitev izobraževanja, usposabljanja in preusposabljanja.

2.3

EESO se opira na bistven dokument, in sicer Priporočilo Sveta o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja z dne 20. decembra 2012 (1). To poudarja, da potrjevanje učnih rezultatov, in sicer znanja, spretnosti in kompetenc, pridobljenih z neformalnim in priložnostnim učenjem, lahko močno izboljša zaposljivost in mobilnost ter hkrati okrepi motivacijo za vseživljenjsko učenje, zlasti tistih, ki so socialno-ekonomsko prikrajšani ali nizko kvalificirani, in da je vloga potrjevanja ustreznih znanj, spretnosti in kompetenc še toliko bolj pomembna za izboljšanje delovanja trga dela, spodbujanje mobilnosti ter krepitev konkurenčnosti in gospodarske rasti.

2.4

Organizacije delodajalcev, posamezni delodajalci, sindikati, industrijske, trgovinske in obrtne zbornice, nacionalni subjekti, udeleženi v procesu potrjevanja poklicnih kvalifikacij ter ocenjevanja in certificiranja učnih rezultatov, zavodi za zaposlovanje, mladinske organizacije, mladinski delavci, izvajalci izobraževanja in usposabljanja ter organizacije civilne družbe so po prepričanju Sveta vse ključne zainteresirane strani, ki lahko pomembno prispevajo k ustvarjanju priložnosti za neformalno in priložnostno učenje ter s tem povezanim postopkom potrjevanja.

2.5

Kot izhaja iz priporočila Sveta iz leta 2012, bi morale države članice v skladu z nacionalnimi okoliščinami in posebnostmi, ter kot se jim zdi ustrezno, najpozneje do leta 2018 vzpostaviti ureditev za potrjevanje neformalnega in priložnostnega učenja, ki posameznikom omogoča:

2.6

V ureditev potrjevanja neformalnega in priložnostnega učenja bi bilo treba v skladu s priporočilom Sveta po potrebi vključiti naslednje elemente, obenem pa vsakemu posamezniku omogočiti, da v skladu s svojimi potrebami izkoristi katerega koli od njih, ločeno ali v kombinaciji:

2.7

EESO se je že nekajkrat pozitivno opredelil do prispevka neformalnega izobraževanja in pomena njegovega potrjevanja, v tem mnenju pa to prvič izraža na celovit način. Njegov cilj je zbrati stališča predstavnikov delodajalcev, delojemalcev in drugih organizacij civilne družbe glede praktičnih postopkov za potrjevanje ter dati predloge za praktične rešitve z njihovega vidika.

3.1

Upad specializirane proizvodnje, ki temelji na obrteh, tehnološke spremembe in, nasprotno, rast storitvenega sektorja so pripeljali do tega, da delodajalci 21. stoletja zdaj večji pomen pripisujejo osebnosti delojemalca ter njegovim „interdisciplinarnim“ ali „prenosljivim“ spretnostim. Pomen pridobiva vseživljenjsko učenje ter potrjevanje tako pridobljenih spretnosti in znanj zunaj šolskega pouka.

3.2

Leta 2012 sta Univerza v Bathu in GHK Consulting v imenu Evropskega mladinskega foruma izvedla študijo vpliva neformalnega učenja v mladinskih organizacijah na zaposljivost mladih (3). Mladinske organizacije so pomemben ponudnik neformalnega izobraževanja. Tovrstno izobraževanje v mladinskih organizacijah ni v prvi vrsti osredotočeno na večjo zaposljivost, vendar lahko k tej prispevajo v njih pridobljene spretnosti, kar je preučevala ta študija.

3.3

Iz nje izhaja splošna ugotovitev, da obstaja jasno prekrivanje med spretnostmi, ki jih želijo delodajalci, in tistimi, ki jih razvija sektor neformalnega učenja. Pet od šestih mehkih veščin, po katerih vlada največ povpraševanja, sodi med veščine, ki jih razvijajo predvsem mladinske organizacije – edina izjema so matematične spretnosti. Mehke oziroma interdisciplinarne veščine, ki jih delodajalci največkrat zahtevajo, so: komunikacijske veščine, sposobnost organizacije/načrtovanja, sposobnost odločanja, sposobnost za timsko delo, zanesljivost/samostojnost in matematična pismenost. Te mehke veščine so ključni element za uspešno opravljanje dela. Tu se razvijajo tudi nekatere osebnostne poteze, kot so na primer osebna motivacija, samoiniciativnost in ustvarjalnost, torej tiste osebnostne lastnosti, ki se povezujejo z zanesljivostjo, samostojnostjo in podjetnostjo.

3.4

Neformalno in priložnostno se učijo vsi državljani v procesu vseživljenjskega učenja. Tako na primer ženske (in moški) v veliko primerih pri opravljanju družinskih obveznosti pridobivajo spretnosti, ki jih je mogoče prenesti na delovno mesto, zlasti na področju socialnih storitev. Če je treba zamenjati zaposlitev zaradi tehnološkega presežka ali družinskih razmer, lahko uporabijo ta znanja tudi pri prehodu na novo delo oziroma iskanju prve zaposlitve v primeru migrantk. EESO je že pozval države članice (4), naj „pospešijo postopek priznavanja kvalifikacij in izkušenj, pridobljenih v tujini, da bi ženske lahko našle zaposlitev, ki ustreza njihovim sposobnostim in željam; razmislijo, da bi delo v nekaterih sektorjih (čiščenje, varstvo otrok, skrb za ostarele, delo v hotelih, kavarnah in restavracijah ter v kmetijstvu ipd.) lahko pomenilo nove priložnosti za nekvalificirane priseljenke, če se prepreči delo na črno, če se te sektorje profesionalizira in ovrednoti, če se ženske za te poklice usposobijo in če imajo možnost razvoja poklicne poti“. Socialne partnerje je pozval, naj „v kolektivnih pogodbah olajšajo priznavanje kvalifikacij migrantk“.

3.5

Za uspeh potrjevanja neformalnega in priložnostnega učenja je bistven premik k učnim rezultatom. Ta je poleg tega od leta 2004 izrecno in sistematično podprt v agendi politike EU za izobraževanje, poklicno usposabljanje in zaposlovanje. Nova študija Cedefop (na podlagi raziskave, opravljene med letoma 2013 in 2015) kaže, da se premik k učnim rezultatom zdaj pospešuje po vsej Evropi – pri oblikovanju nacionalnih ogrodij kvalifikacij, pri opredeljevanju in popisu poklicnih kvalifikacij, pri uporabi učnih rezultatov v učnih načrtih, pri uporabi učnih rezultatov pri presoji ter kot referenčnih točk za potrjevanje. To bi moralo prispevati k večji preglednosti, ustreznosti in kakovosti izobraževanja ter večji odprtosti za neformalno in priložnostno učenje. Na praktični ravni je pomembno, da se določijo jasni cilji za učence/študente, da bodo učinkovali kot motivacija, da bodo omogočili prilagodljive učne načrte in se usmerili k doseganju rezultatov. Hkrati je za doseganje kakovostnih učnih rezultatov nujno tudi izboljšanje metod in procesov poučevanja/učenja.

3.6

Iz tega sledi, da bi bilo treba poudarek nameniti vrednotenju in opredeljevanju pridobljenih rezultatov neformalnega učenja, in sicer na način, ki ga razumejo vse zainteresirane strani, predvsem delodajalci in izobraževalne ustanove. Ti pa so lahko poleg tega, če je to v interesu posameznika in če za to obstajajo primerni pogoji, priznani celo kot običajne poklicne kvalifikacije, enakovredne formalnim izobraževalnim programom.

4.1.1

Države članice bi morale v okviru postopkov potrjevanja zagotoviti, da imajo posamezniki in organizacije na voljo informacije in smernice v zvezi z možnostmi in prednostmi potrjevanja pa tudi v zvezi z ustreznimi postopki ter da bi bilo potrjevanje neformalnega in priložnostnega učenja podprto z ustreznimi smernicami in svetovanjem ter bi bilo zlahka dostopno.

4.1.2

Ureditve potrjevanja neformalnega in priložnostnega učenja morajo biti primerne in upoštevati nacionalne, regionalne in lokalne ter sektorske potrebe in okoliščine.

4.1.3

Treba je zagotoviti priložnosti za vključevanje državljanov različnih starostnih skupin in ravni kvalificiranosti. Za to bo morda potrebno nadaljnje sodelovanje nepridobitnega sektorja, javnih organov in drugih zainteresiranih strani, denimo pri vprašanjih financiranja in potrjevanja.

4.1.4

Državljani bi morali biti seznanjeni z drugimi prednostmi stalnega delovanja v prostovoljskih organizacijah. Tudi krajše delovanje lahko precej vpliva na raven spretnosti in prispeva k boljši zaposljivosti.

4.1.5

Na usklajen način je treba navezati stik z državljani in jim zagotoviti ustrezne informacije o prednostih, možnostih in mehanizmih potrjevanja spretnosti. Državam članicam se priporoča, da razširijo krog ustanov, ki zagotavljajo take smernice in svetovanje, ter k temu pritegnejo zlasti zavode za zaposlovanje pa tudi informacijske centre za mlade, izobraževalne ustanove, delodajalce, sindikate, centre za poklicno svetovanje, prostovoljske in mladinske organizacije ter javne oblasti.

4.1.6

Svetovanje v postopku potrjevanja spretnosti je nujno in koristno zlasti za mlade, in sicer na vseh ravneh – od opredelitve pa vse do certifikata. Moralo bi:

4.2.1

Svet meni, da bi morale države članice spodbujati vse zadevne zainteresirane strani, da bi sodelovale pri oblikovanju in izvajanju elementov in načel potrjevanja. Za pospeševanje udeležbe v tem procesu:

4.2.2

EESO se zato zdi pomembna podpora vseh zainteresiranih strani, zlasti socialnih partnerjev in drugih organizacij civilne družbe, da bi se zavedeli prednosti potrjevanja in lahko dejavno sodelovali pri oblikovanju nacionalnih ogrodij kvalifikacij in opredeljevanju poklicnih kvalifikacij. Delo na „resnični“ spremembi v okviru prilagajanja zainteresiranih strani je lahko zelo težko, zlasti v tistih državah članicah, ki tega področja ne dojemajo kot prednostno, ali če pristop k potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja v družbi dejansko ne uživa podpore na nacionalni ravni. Koristno bi bilo, da bi ponudili platformo/podporo itd. za tiste, ki so že dosegli napredek na tem področju (npr. s pilotnimi projekti), pri njihovih prizadevanjih na nacionalni ravni.

4.3.1

Države članice bi morale posameznikom omogočiti, da pridobijo polne ali, kjer je to primerno, delne kvalifikacije na podlagi potrjenih neformalnih in priložnostnih učnih izkušenj. Morale bi zagotoviti, da so postopki potrjevanja povezani z nacionalnimi ogrodji kvalifikacij, da so v skladu z evropskim ogrodjem kvalifikacij ter da je zagotovljena sinergija med sistemi za potrjevanje in sistemi kreditnih točk, ki se uporabljajo v sistemu formalnega izobraževanja in usposabljanja, kot sta ECTS in ECVET.

4.3.2

V oblikovanje nacionalnega sistema kvalifikacij bi morali biti čim bolj vključeni (in zlasti za to motivirani) zlasti socialni partnerji in druge organizacije organizirane civilne družbe. Izkušnje nekaterih držav kažejo, da je za izvajanje postopkov potrjevanja na sektorski ravni treba ustvariti in dobro kadrovsko zapolniti odbore in enote za sektorske spretnosti. Na opredeljenih področjih pa lahko kakovostno poteka oblikovanje nacionalnih standardov posameznih poklicev in poklicnih kvalifikacij.

4.4.1

Države članice bi morale zagotoviti, da bodo vzpostavljeni pregledni ukrepi za zagotavljanje kakovosti v skladu z obstoječim okvirom zagotavljanja kakovosti, ki podpirajo zanesljive, veljavne in verodostojne metodologije in orodja za ocenjevanje. To pomeni predvsem ustrezno zakonodajo – regulativni okvir za potrjevanje in za jamstva za izvajanje presoje na podlagi nacionalnih okvirov kvalifikacij, ki izhajajo iz evropskega ogrodja kvalifikacij.

4.4.2

Za EESO to pomeni, da je treba zagotoviti enakovrednost spričeval, pridobljenih s formalnim izobraževanjem ter neformalnim ali priložnostnim učenjem. Iz tega izhajajo jasne zahteve po kakovostnih postopkih potrjevanja, ki jih je primerno podpreti tudi finančno, na primer iz Evropskega socialnega sklada.

4.5.1

Ključno vlogo pri potrjevanju imajo izobraževalne ustanove. Svet priporoča, da bi morali izvajalci izobraževanja in usposabljanja lajšati dostop do formalnega izobraževanja in usposabljanja na podlagi učnih rezultatov, pridobljenih v neformalnih in priložnostnih okvirih, in kjer je primerno in mogoče, odobriti izjeme in/ali kreditne točke za ustrezne učne rezultate, pridobljene v takih okvirih.

4.5.2

EESO poziva univerzitetne kroge, naj bolj podprejo potrjevanje neformalno pridobljenih spretnosti in znanj. Pri tem se lahko zgledujejo po Irski. Nacionalna strategija visokega šolstva do leta 2030 podpira državljansko poslanstvo visokega šolstva in „vključevanje v širšo družbo“ kot „eno od treh medsebojno povezanih glavnih vlog visokošolskega izobraževanja“. Opredeljuje jih kot „sodelovanje s podjetji, civilno družbo, javno politiko, z umetniškim, kulturnim in športnim življenjem ter drugimi izobraževalnimi ustanovami v skupnosti in regiji, pri čemer je čedalje večji poudarek na vključenosti mednarodne ravni“ (5).

4.5.3

Seveda pa niso le univerze tiste, ki lahko potrjujejo rezultate neformalnega in priložnostnega učenja. Tako denimo na Malti srednješolsko spričevalo in profil, predstavljen septembra 2010, priznava vse oblike učenja v petih letih srednje šole ter daje kreditne točke tako za formalno in neformalno izobraževanje, s čimer dijake spodbuja k nadaljnjemu izobraževanju na višji ravni.

4.6.1

Priporočilo Sveta poudarja pomen priznavanja na delovnem mestu in zato priporoča, naj države članice spodbujajo vključevanje vseh ustreznih zainteresiranih strani, kot so delodajalci, sindikati, trgovinske, gospodarske in obrtne zbornice, nacionalni subjekti, udeleženi v procesu potrjevanja poklicnih kvalifikacij. Poleg tega pa, da bi morali delodajalce spodbujati in lajšati opredeljevanje in dokumentiranje učnih rezultatov, pridobljenih pri delu.

4.6.2

Potrjevanje neformalnega in priložnostnega učenja je lahko del kolektivnih pogodb (kot denimo na Nizozemskem), kar je odličen primer lažjega priznavanja za zaposlene in prispeva k učinkovitemu upravljanju človeških virov v podjetjih. Delodajalci bi morali biti dejavno vključeni v ocenjevanje znanja, spretnosti in kompetenc, in sicer tako na delovnem mestu kot pri nadaljnjem izobraževanju in usposabljanju, kar bi prispevalo k večji vrednosti potrjevanja in ustvarilo večje zaupanje vanj.

4.6.3

Kolektivna pogajanja in socialni dialog med sindikati in delodajalci imajo lahko pomembno vlogo pri priznavanju neformalnega izobraževanja in vseživljenjskega učenja. Konkreten primer na vseevropski ravni je Evropsko združenje delavcev v kovinski industriji (EMF), ki si prizadeva za potrjevanje neformalnega učenja kot pomemben prispevek k razpravi o zaposljivosti in sredstvih zanj.

4.6.4

V nekaterih državah se razvija nova vloga sindikalnih zaupnikov, ki med delovnim časom ponujajo svetovanje in se pogajajo z delodajalci o prostem dostopu do možnosti izobraževanja na delovnem mestu. V Avstriji, na Danskem, na Finskem, Norveškem, Švedskem in v Združenem kraljestvu so sindikalni predstavniki hkrati „ambasadorji izobraževanja“, ki podpirajo zaposlene pri nadaljnjem učenju in zapolnjevanju vrzeli v njihovih znanjih in spretnostih ter svetujejo podjetjem glede njihovih izobraževalnih potreb (6).

4.6.5

Ker delodajalci pri zaposlovanju mladih, ki imajo malo ali nič delovnih izkušenj, zelo cenijo delovanje v mladinskih organizacijah, bi bilo treba to delovanje spodbujati kot enega od ukrepov za pomoč mladim pri vstopu na trg dela (7).

4.6.6

Poleg tega je vsem zainteresiranim za potrjevanje spretnosti in znanja treba zagotoviti boljše smernice in mentorstvo, da bi bili v prošnjah za zaposlitev sposobni učinkovito predstaviti spretnosti in kompetence, ki so jih pridobili neformalno, in da bi bolje razumeli, kako jih lahko uporabijo v delovnem okolju in prispevajo k izpolnjevanju konkretnih nalog, povezanih z delom. To je proces, v katerem lahko svoj del prispevajo strokovne službe za poklicno svetovanje, svetovalci v šolah in na univerzah, mladinski sektor in zavodi za zaposlovanje, prav tako pa delodajalci in mednarodne organizacije. Pri tem bi mladim lahko pomagale tudi informacije o „najboljših priporočilih“.

4.7.1

Svet v svojem priporočilu opozarja na pomen dejavnega vključevanja prostovoljnega sektorja v proces potrjevanja; mladinske organizacije in organizacije civilne družbe bi morale spodbujati in lajšati opredeljevanje in dokumentiranje učnih rezultatov, pridobljenih pri delu ali prostovoljnih dejavnostih, z uporabo ustreznih instrumentov Unije za preglednost, kot so instrumenti, razviti v okviru Europass in Youthpass.

4.7.2

Državljani bi se morali bolj zavedati, kolikšno vrednost delodajalci pripisujejo spretnostim in kompetencam, pridobljenim z neformalnim ali priložnostnim učenjem, na primer s prostovoljnim delom. To še zlasti velja za tiste z nižjo izobrazbo, ki se pogosto manj zavedajo vrednosti tovrstnih dejavnosti za delodajalca in ki so manj usposobljeni za predstavljanje teh spretnosti.

4.7.3

Glede na visoko brezposelnost mladih je primerno spodbujati priložnosti za sodelovanje med javnimi zavodi in zasebnimi agencijami za zaposlovanje, prostovoljskimi organizacijami (zlasti mladinskimi) in delodajalci. To lahko namreč prispeva k večji prepoznavnosti in ozaveščanju o pomenu in dragocenosti neformalnega izobraževanja v prostovoljskih organizacijah, poleg tega pa lahko okrepi medsebojno zaupanje.

4.7.4

Treba je spodbujati razvoj načrtov ocenjevanja in usposabljanja v okviru prostovoljskih organizacij, saj je njihov obstoj povezan z višjo ravnjo razvoja spretnosti. V zvezi s tem je treba pripomniti še, da se zelo razlikujejo tudi dejavnosti prostovoljskih organizacij, in torej tudi merila, s katerimi te ocenjujejo spretnosti, ki so jih razvile pri svojem delovanju. Zato je treba na področju prostovoljstva spodbujati večjo usklajenost terminologije in načinov vrednotenja. Poenotenje meril bi lahko denimo prispevalo k temu, da bi se več prostovoljcev zavedalo spretnosti, ki jih razvijajo z delovanjem v prostovoljnih družbenih dejavnostih.

4.8.1

Priporočilo Sveta opozarja na pomen skupnih evropskih instrumentov za potrjevanje, kot sta Europass in Youthpass, z namenom zagotoviti preglednost. Države članice bi morale zagotoviti sinergije med sistemi za potrjevanje in sistemi kreditnih točk, ki se uporabljajo v sistemu formalnega izobraževanja in usposabljanja, kot sta ECTS in ECVET.

4.8.2

Znanje in spretnosti, pridobljeni z delovanjem v organizacijah civilne družbe, so na trgu dela nekaj vredni, vendar pogosto niso dokumentirani in dovolj prepoznavni. Zato je treba podpirati razvoj in uporabo pripomočkov za samoevalvacijo, ki posamezniku pomagajo opredeliti in opisati, česa se je naučil iz izkušenj v organizacijah civilne družbe. Tako lahko na primer oblikovanje osebnega portfelja kompetenc posameznikom prinese dodano vrednost pri nadaljnjem izobraževanju in poklicnih željah.

4.8.3

Potrdila in portfelji so pomemben element za potrjevanje neformalno pridobljenih kompetenc in kvalifikacij. Ponudniki neformalnega izobraževanja bi si morali prizadevati za zagotavljanje spričeval/potrdil, v katerih bi bili podrobno opisani oblike in rezultati sodelovanja v njihovih izobraževalnih dejavnostih, in ljudi poučiti o tem, za kaj je to pomembno. To je povezano predvsem z izobraževalno vrednostjo teh dokumentov (ozaveščanje ljudi o spretnostih in sposobnostih, pridobljenih v organizacijah civilne družbe, in o tem, kako jih uporabiti pri iskanju zaposlitve ali nadaljnjem izobraževanju), ne pa z njihovo vlogo spričevala o uspehu.

4.8.4

EESO je v preteklosti že podprl uvedbo evropskega potnega lista znanj in spretnosti oziroma pozneje Europass Experience. Zato je razočaran, da je Evropska komisija ustavila pripravo Europass Experience.

15.1.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 13/57

Poročevalka:

Dorthe ANDERSEN

1.1

Mlade Evropejce je gospodarska kriza v številnih državah članicah hudo prizadela, pri čemer so bili človeški, socialni in gospodarski stroški ogromni. Vendar pa visoka brezposelnost mladih ni nič novega in kaže na določene strukturne probleme, ki otežujejo prehod iz šolanja v zaposlitev.

1.2

Dobro delujoča vajeništva in druge visokokakovostne oblike sistemov učenja na delovnem mestu lahko mladim moškim in ženskam pomagajo olajšati prehod iz šolanja v zaposlitev.

1.3

EESO poudarja, da ni enega samega najboljšega modela dualnega usposabljanja; treba je spodbujati takšno visokokakovostno dualno usposabljanje, ki deluje.

1.4.1

EESO meni, da EU potrebuje orodje za ocenjevanje kakovosti, ki bi beležilo napredek, pa tudi učinke reform, ki jih izvajajo države članice, da bi izboljšale uspešnost sistemov poklicnega izobraževanja in pripravništva ter dualnega usposabljanja.

1.4.2

EESO priporoča, naj Komisija skupaj z ustreznimi partnerji razvije orodja za spremljanje in zbiranje podatkov, ocenjuje, kaj v državah članicah deluje, in prepoznava ključne elemente dobro delujočih sistemov dualnega usposabljanja. Cilj je meriti in ocenjevati to, kar deluje, da bi zagotovili kakovost sistemov usposabljanja in poudarili povezanost dualnega usposabljanja in zaposlovanja.

1.4.3

Visokokakovostna in trgu dela primerna poklicna znanja in veščine bodo tudi v prihodnje ključni vidik trgov dela in evropske konkurenčnosti. Zato EESO predlaga, da si EU zada cilj glede poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter dualnega usposabljanja, ki je lahko pot do boljših možnosti za zaposlovanje mladih. Ta bi bil lahko del prenovljene strategije Evropa 2020 in EESO zato poziva Komisijo, naj preuči, kakšne so možnosti.

1.4.4

EESO meni, da bi cilj EU glede poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter zbiranje podatkov lahko pripomogla k temu, da bi si države članice še naprej prizadevale za izboljšanje izobraženosti ter skrbele za pozitivne skušnje mladih v okviru izobraževalnih sistemov in za to, da bi ob koncu šolanja imeli znanja in izkušnje, potrebne na trgu dela.

1.5.1

EESO državam članicam, ki nimajo dobro delujočih sistemov dualnega usposabljanja, priporoča, naj preučijo stroške, povezane z vzpostavitvijo tovrstnih sistemov, in jih primerjajo s koristmi, ki bi jih ti sistemi imeli za konkurenčnost podjetij in zaposlitvene možnosti mladih.

1.5.2

EESO poudarja pomen partnerstev med šolami, centri za usposabljanje, sindikati in poslovno skupnostjo. Socialni partnerji igrajo odločilno vlogo na vseh stopnjah dobro delujočih sistemov dualnega usposabljanja (zasnova, izvajanje, spremljanje, ocenjevanje itd.). Krepitev in boljša uporaba socialnega dialoga na vseh ravneh sta lahko učinkovit instrument za izboljšanje kakovosti dualnega usposabljanja ter povečanje njegove privlačnosti.

1.5.3

EESO poziva države članice, naj uvedejo oziroma redno pregledujejo poklicni razvoj učiteljev, mentorjev in izvajalcev usposabljanj na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja, zlasti izvajalcev usposabljanj v podjetjih, ki so ključnega pomena za izboljšanje uspešnosti sistemov poklicnega izobraževanja in usposabljanja.

1.5.4

EESO poudarja pomen delodajalcev in meni, da bodo delodajalci, vključno z MSP, v večji meri sodelovali v programih vajeništva, ko bodo ti dejansko ustrezali njihovim potrebam in ko bodo povezave s šolami dobre. V prihodnjih letih bi se morali osredotočati na vzpostavljanje sistemov dualnega usposabljanja, ki delodajalcem omogočajo stroškovno učinkovito sodelovanje ter prevzemanje več odgovornosti.

1.5.5

EESO priporoča, naj evropski socialni partnerji nadaljujejo s prizadevanji na tem področju in naj bo to del njihovih samostojnih delovnih programov.

2.1

Gospodarska kriza v Evropi je mlade močno prizadela. Brezposelnih je 4,5 milijona oseb, mlajših od 25 let (1), v nekaterih državah EU brezposelnost mladih ni nič novega, zaradi krize pa se je le povečala. Na ravni EU je stopnja brezposelnosti mladih 20,9 % in je več kot dvakrat višja od stopnja brezposelnosti odraslih, ki znaša 9,8 %. Približno 7 milijonov mladih Evropejcev ni zaposlenih, niti se ne izobražuje ali usposablja (2). Ob upoštevanju razmeroma slabih kratkoročnih gospodarskih obetov je brezposelnost mladih v nekaterih državah dosegla izjemne razsežnosti, spremljajo pa jo ogromni človeški, socialni in gospodarski stroški.

2.2

Že pred krizo je bila brezposelnost mladih višja kot brezposelnost odraslih. To kaže na strukturni problem pri vzpostavljanju tesnejših povezav med sistemi izobraževanja in usposabljanja ter trgi dela. V podporo tej tezi govori tudi dejstvo, da je v številnih državah brezposelnost mladih visoka, obenem pa se delodajalci srečujejo s težavami pri iskanju delavcev z ustreznimi znanji in spretnostmi.

2.3

Razmere zahtevajo nov pristop, ki bo izboljšal temelje za zaposlovanje in rast z razvijanjem visokokakovostnih in trgu dela ustreznih poklicnih znanj in spretnosti ter z dobrim delovanjem trga dela.

2.4

Vendar so med državami članicami EU bistvene razlike, kar zadeva njihove izkušnje pri vključevanju mladih na trg dela.

2.5

V številnih državah osebe s poklicno izobrazbo prevladujejo med zaposlenimi v zasebnem sektorju, pomembno vlogo pa igrajo tudi v nekaterih delih javnega sektorja. Danes se približno polovica dijakov srednjih šol izobražuje v okviru programov poklicnega izobraževanja in usposabljanja, približno četrtina med njimi pa obiskuje programe, ki učenje v šoli združujejo z učenjem na delovnem mestu (3). Izziv pa je, da poklicno izobraževanje in usposabljanje z izboljšanjem kakovosti in ustreznosti postane privlačnejše.

2.6

EESO je v več svojih mnenjih (4) poudaril pomen ustvarjanja ustreznih pogojev za mlade, da bi olajšali prehod iz izobraževanja v zaposlitev s krepitvijo priložnosti za različne oblike dualnega usposabljanja kot del visokokakovostnega poklicnega izobraževanja in usposabljanja.

2.7

EESO meni, da je treba ohraniti zagon in zagotoviti, da bodo posamezne države članice v navezi s socialnimi partnerji prilagodile svoje sisteme poklicnega izobraževanja in usposabljanja tako, da bodo vanje vključile prvine dualnega usposabljanja.

3.1

V tem mnenju se osredotočamo na sisteme dualnega usposabljanja v okviru poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Dualno usposabljanje je krovni izraz za različne nacionalne modele. Evropski center za razvoj poklicnega usposabljanja opredeljuje dualno usposabljanje kot izobraževanje ali usposabljanje, ki kombinira obdobja v šoli ali centru za usposabljanje z obdobji na delovnem mestu. Dualnost se nanaša na kraj učenja (šole/izvajalci poklicnega izobraževanja in usposabljanja in podjetja za usposabljanje, ki si delijo odgovornost za teoretično in praktično usposabljanje) ter na akterje (javne in zasebne).

3.2

Vse države članice imajo sisteme z vidiki, ki temeljijo na delu, vendar se ti razlikujejo po kakovosti, rezultatih in obsegu (5). Na primer: koliko časa se preživi na delovnem mestu? Ali učenec in delodajalec skleneta pogodbo oziroma ali je učenec plačan in kakšna je vloga socialnih partnerjev?

3.3

En sam ali „najboljši“ model ne obstaja, razvoj dualnega sistema je namreč v veliki meri pogojen z ekonomskimi in socialnimi razmerami.

3.4

Danes poznamo tri glavne načine poklicnega izobraževanja in usposabljanja:

3.5

Vodilno načelo je tesna povezava med delovnim mestom in sinergijami, ki bi jih moral dijak razviti med teoretično osnovo ter praktičnim učenjem in razvojem na delovnem mestu.

4.1

Evropski svet se je na zasedanju 27. in 28. junija 2013 (6) dogovoril o novi strategiji za spopadanje z brezposelnostjo mladih, vključno s ciljem spodbujanja visokokakovostnih pripravništev in učenja na delovnem mestu. 22 držav članic je prejelo posebna priporočila za prilagoditev svojih sistemov poklicnega izobraževanja in usposabljanja, in sicer z večjim poudarkom na prvinah usposabljanja, ki temeljijo na delu, in na visokokakovostnih pripravništvih za mlade.

4.2

Na ravni EU je bila sprejeta vrsta ukrepov. Mednje sodijo sprejetje jamstva za mlade, dodelitev sredstev v okviru Evropskega socialnega sklada za razvoj pripravništva na nacionalni ravni, vključno s sistemom dualnega usposabljanja, ter vzpostavitev evropskega zavezništva za vajeništvo.

4.3

V svojem okviru za ukrepanje na področju zaposlovanja mladih (7) iz junija 2013 so evropski socialni partnerji poudarili pomen sistemov učenja na delovnem mestu, kot so dualni sistemi izobraževanja.

4.4

Latvijsko predsedstvo je kot del pregleda sporočila iz Brugesa podprlo pet ciljev. Prvi med njimi bo spodbujanje učenja na delovnem mestu s posebnim poudarkom na vajeniškem usposabljanju (8).

5.1

Študije, ki sta jih izvedla Evropski center za razvoj poklicnega usposabljanja in Evropska komisija, nakazujejo pozitivno povezavo med sistemi poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ki temeljijo na dualnem usposabljanju, in zaposlovanjem mladih (9).

5.2

Izkušnje in številke ne dopuščajo dvomov. Države z ustreznimi in privlačnimi sistemi poklicnega usposabljanja, ki temeljijo na načelih dualnega usposabljanja, so se pri omogočanju mladim, da vstopijo na trg dela, izkazale za uspešnejše. Nekatere države, na primer Avstrija, dajejo dober zgled glede možnosti usposabljanja prikrajšane mladine, kot je delovna pomoč ali varnostna mreža za vajence.

5.3

Dobro delujoč sistem dualnega usposabljanja mladim ponuja začetne delovne izkušnje, zaradi česar so zanimivejši za podjetja in bodoče delodajalce. V Nemčiji se več kot dve tretjini vajencev po končanem vajeništvu zaposlita pri istem delodajalcu (10). Podatki (11) za Dansko kažejo, da tisti, ki so zaključili poklicno izobraževanje in usposabljanje, po odpustitvi še najhitreje najdejo novo zaposlitev in da jih veliko med njimi ustanovi lastna podjetja.

5.4

Vendar se številnim mladim in njihovim staršem poklicno izobraževanje in usposabljanje ter vajeništva ne zdijo tako privlačni kot akademska izobrazba ali pa jih dojemajo zgolj kot tradicionalna fizična dela. Pozabljajo pa na „konkurenčno znanje“, ki ga je možno pridobiti zgolj z dualnim usposabljanjem, tako da mladi nimajo le ene karierne možnosti, ampak dobijo tudi konkurenčno znanje, ki ga lahko še dodatno razvijejo.

5.5

Cilj EU glede deleža učencev v poklicnem izobraževanju in usposabljanju ter dualnem usposabljanju bi moral biti del prenovljene strategije Evropa 2020. To bi pomenilo dati več pozornosti večji zaposljivosti in vidiku vključevanja dualnega usposabljanja in vajeništev.

5.6

Cilj mora biti visok, saj je učinek na zaposlovanje dokazano dober, upoštevati pa mora tudi prihodnje zahteve trga dela po srednje kvalificiranih delavcih.

5.7

Za izboljšanje podobe in privlačnosti so potrebna skupna prizadevanja šol, centrov za usposabljanje, socialnih partnerjev in politikov. Šole in centri za poklicno izobraževanje in usposabljanje morajo biti bolj prilagodljivi spreminjajočim se potrebam trga dela in gospodarstva. Lahko bi spodbujali tekmovanja v spretnostih in vzornike, da bi predstavili spretnosti in šole ter spodbudili zanimanje pri mladih fantih in dekletih. Za večjo privlačnost teh oblik usposabljanja bi jih bilo treba povezati z visokim šolstvom, da učenci in starši ne bi dojemali vajeništev kot slepih ulic, ali pa spodbuditi programe mobilnosti v EU, kot je Erasmus+.

5.8

Dobre in zgodnje storitve poklicnega vodenja in svetovanja so bistvenega pomena za izboljšanje razumevanja in podobe dualnih sistemov usposabljanja.

5.9

Tudi učitelji imajo svojo vlogo pri večanju privlačnosti sistemov dualnega usposabljanja, saj neposredno vplivajo na to, kako mladi dojemajo poklicno izobraževanje in usposabljanje. Postati učitelj v poklicnem izobraževanju in usposabljanju bi prav tako morala biti privlačna možnost. Eden od načinov za to je stalno posodabljanje strokovnega in pedagoškega znanja učiteljev v poklicnem izobraževanju in usposabljanju ter boljše sodelovanje med šolami in podjetji, zato da so učitelji na tekočem z zahtevami podjetij, aktualnimi načini dela, novimi tehnologijami itd.

5.10

V dualnem sistemu usposabljanja bi morala prisotnost kvalificiranega in motiviranega zaposlenega v podjetju, ki bi imel vlogo mentorja ali izvajalca usposabljanja, biti osnoven pogoj za zagotavljanje kakovosti. Bolj bi se bilo treba osredotočiti na odgovornost vodij usposabljanja v podjetjih. Jasnejši in podrobnejši opisi znanj in spretnosti, ki jih je treba pridobiti, lahko izboljšajo učenje na delovnem mestu.

6.1

Do sedaj je bilo izvedenih več študij, ki so pokazale, da so na primer nemški, švicarski in avstrijski sistemi dualnega usposabljanja učinkoviti, ker mladim zagotavljajo ustrezno usposabljanje ter dobro izhodišče za nadaljnje delovno življenje. Ni enega samega najboljšega modela dualnega usposabljanja – treba je prepoznati uspešne strukture in prakse.

6.2

Preglednejše informacije o vzroku, vsebini in rezultatih lahko pomagajo prepoznati ključne elemente dobro delujočih sistemov dualnega usposabljanja. Ker večina držav članic in Evropski center za razvoj poklicnega usposabljanja zbirajo podatke o zaposljivosti oseb, ki so zaključile poklicno izobraževanje in usposabljanje, bi bilo te podatke možno bolje uporabiti za izboljšanje sistemov, vključno s sistemom dualnega usposabljanja.

6.3

Delež „učenja na delovnem mestu“ bi na primer lahko uporabili kot spremenljivko kazalnika zaposljivosti v EU. Evropski kazalnik za dualno usposabljanje bi lahko pokazal na povezanost sistemov dualnega usposabljanja z zaposlovanjem mladih. Podatki za pripravo takšnega kazalnika bi se lahko zbirali letno z raziskavami o delovni sili.

6.4

V sodelovanju z Evropskim centrom za razvoj poklicnega usposabljanja bi Eurostat (Eurobarometer) lahko opravljal bolj sistematične raziskave o mladih, ki so zaključili poklicno izobraževanje in usposabljanje ter pridobili znanja in spretnosti, po katerih je povpraševanje, pa tudi, kako so jim dualna usposabljanja v podjetjih pomagala do teh znanj in spretnosti.

6.5

Morda bi bilo koristno, če bi zbrali primerljive nacionalne podatke, na podlagi katerih bi bilo mogoče oceniti uspešnost držav članic, kar zadeva izvajanje in rezultate različnih sistemov dualnega usposabljanja v Evropi. Evropski center za razvoj poklicnega usposabljanja, Eurostat in Komisija že zbirajo podatke kot del okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju in københavnske strategije, vendar EU potrebuje skladno orodje, ki bi zajelo napredek, pa tudi učinke reform, ki se sedaj izvajajo v številnih državah članicah z namenom izboljšanja uspešnosti in kakovosti nacionalnih sistemov poklicnega izobraževanja in usposabljanja.

EESO predlaga, naj se s tovrstnim instrumentom za ocenjevanje kakovosti obravnavajo vsaj naslednja vprašanja glede politike:

6.6

Časovne nize razmeroma nezapletenih parametrov bi lahko uporabili kot izhodišče za bolj kvalitativno analizo ter obenem za spremljanje razmer v posameznih državah, kar zadeva njihov proces prilagajanja sistemov poklicnega izobraževanja in usposabljanja načelom in prednostim dualnega usposabljanja. Te vrste podatkovna platforma bi lahko tudi prispevala k delu Evropske koalicije za vajeništva ter delu v zvezi z referenčnim okvirom EQAVET.

7.1

Obstajajo številni izzivi, ki se še vedno ne obravnavajo s potrebno resnostjo, na primer v zvezi s kakovostjo usposabljanja in njegovo relevantnostjo za podjetja.

7.2

Vajeništva igrajo pomembno vlogo pri zadovoljevanju potreb podjetij po znanju in spretnostih ter hkrati prispevajo k vključevanju mladih na trg dela. Vajeništva delodajalcem ponujajo številne prednosti, med katerimi so boljše usklajevanje znanj in spretnosti z delovnimi mesti, ki izhaja iz usposabljanja znotraj podjetja, novo znanje ter novi pogledi. Vajeništva v svoji pravi obliki vključujejo številne pravice in obveznosti za vse sodelujoče strani.

7.3

Podjetja jih morajo obravnavati kot naložbe v prihodnje kvalificirane človeške vire ter prevzeti odgovornost za dejansko usposabljanje mladih. Vendar je treba podjetjem, vključno z MSP, omogočiti prevzemanje večje odgovornosti za programe, vključno z oblikovanjem učnih načrtov, če želimo, da bi podjetja vajeništva obravnavala kot naložbe.

7.4

Nekateri delodajalci menijo, da so stroški usposabljanja vajenca večji od s tem pridobljenih koristi, vendar je to miselnost, ki jo je treba odpraviti. Analiza stroškov in koristi za primer Švice kaže, da je prispevek vajenca v smislu produktivnosti večji od stroškov usposabljanja (vključno s plačo vajenca) za več kot 6 000 EUR za posamezno vajeništvo (12), študijo razmerja med stroški in koristmi vajeništva pa trenutno pripravlja tudi organizacija BUSINESSEUROPE.

7.5

V nekaterih državah so bili ustanovljeni skladi za delitev bremena, v katere podjetja plačujejo določen znesek kot nadomestilo za ure v šoli ali stroške prevoza (na Danskem je to Arbejdsgivernes uddannelsesbidrag). V Avstriji pa podjetja dobivajo bonuse za usposobljene vajence, ki so bili dobro ocenjeni. Avstrija ima model delitve bremena (Vorarlberg), pri katerem podjetja 0,2 % vajeniške plače vplačujejo v sklad za usposabljanje. Po 18 mesecih se usposabljanje oceni in podjetja, ki nudijo dobra vajeništva, prejmejo nadomestilo v obliki bonusov.

7.6

Vendar se lahko rezultati analize stroškov in koristi med različnimi sektorji in različnimi sistemi poklicnega izobraževanja in usposabljanja razlikujejo. Nacionalne sisteme usposabljanja je zato treba redno ocenjevati in po potrebi prilagajati, da bi zagotovili njihov prispevek h konkurenčnosti evropskih podjetij. Državam članicam lahko pri tem pomagajo bolj primerljiva in kakovostnejša orodja za ocenjevanje.

7.7

Enako pomembno je zagotavljanje kakovosti in ocenjevanje vajeništev in programov dualnega usposabljanja, vključno z delovnimi pogoji, pri čemer lahko pomembno vlogo igrajo socialni partnerji. Ti morajo predvsem sodelovati pri zasnovi nacionalnih določb za dualno usposabljanje, obenem pa lahko uporabijo ustrezno tradicijo kolektivnih pogajanj, da bi zagotovili kakovostna vajeništva in druge sisteme, ki temeljijo na delu. Pri usposabljanju mladih in zagotavljanju njihovega dobrega počutja v podjetju imajo lahko večjo vlogo tudi sindikati in njihovi predstavniki.

—

Mnenje EESO Za privlačnejše poklicno izobraževanje in usposabljanje po srednji šoli (UL C 68, 6.3.2012, str. 1).

—

Mnenje EESO o okviru za kakovost pripravništev (UL C 214, 8.7.2014, str. 36).

—

Mnenje EESO o zaposljivosti mladih – usklajevanje poklicnega usposabljanja s potrebami gospodarstva v času varčevanja, (UL C 311, 12.9.2014, str. 7).

—

Mnenje EESO o ukrepih za zaposlovanje mladih – primeri dobre prakse (UL C 424, 26.11.2014, str. 1).

15.1.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 13/63

Poročevalec:

Filip HAMRO-DROTZ

Soporočevalec:

Pierre GENDRE

1.1

EU bi morala nemudoma razviti skladno in celovito petletno protikorupcijsko strategijo skupaj z akcijskim načrtom, ki bi ju podprli predsedniki Evropske komisije, Evropskega parlamenta in Evropskega sveta. Predsedstva in institucije EU bi se morali v svojih programih in pri medinstitucionalnem sodelovanju zavezati jasnim protikorupcijskim ciljem. Njihova agenda bi morala biti usmerjena naprej in se osredotočiti na horizontalna protikorupcijska vprašanja znotraj EU in v odnosih s tretjimi državami, na večjo podporo državam članicam in poglobljeno nadnacionalno sodelovanje, izboljšanje integritete institucij in zaščito finančnih interesov EU. Glavna cilja vseh politik EU bi morala biti spodbujanje preglednosti in preprečevanje korupcije. Strategija bi morala upoštevati priporočila iz tega mnenja.

1.1.1

Prva prednostna naloga bi morala biti podpreti države članice v prizadevanjih za izvajanje in izvrševanje obstoječih nacionalnih, evropskih in mednarodnih instrumentov.

1.1.2

Napredek pri izvajanju strategije bi bilo treba preučiti v okviru evropskega semestra in upoštevati protikorupcijska poročila in redne analize Evropske komisije. Razširjenost korupcije bi bilo treba upoštevati tudi pri nadzoru EU nad spoštovanjem načel pravne države v državah članicah in jo izrecno obravnavati v okviru pogojevanja programov gospodarske podpore, dogovorjenih z državami članicami in tretjimi državami.

1.2

Ključni koncept strategije bi moralo biti poglobljeno in vključujoče nadnacionalno sodelovanje na področju boja proti korupciji.

1.2.1

Evropska komisija in države članice EU bi morale okrepiti nadnacionalno sodelovanje na področju boja proti korupciji v okviru prenovljene strategije notranje varnosti za EU za obdobje 2015–2020 (COM(2015) 185 final), povečati usklajevanje med ustreznimi agencijami (OLAF, Eurojust, Europol, varuh človekovih pravic, Računsko sodišče) in zagotoviti učinkovito upravljanje evropske protikorupcijske mreže (EACN). Razširiti bi morale izmenjavo primerov najboljšega ravnanja in povečati usklajevanje ter sodelovanje med nacionalnimi javnimi tožilci v primerih čezmejnega kriminala, na primer pri ponovni pridobitvi in repatriaciji premoženja, pridobljenega s kaznivimi dejanji.

1.2.2

Evropski svet ima pri tem pomembno vodilno vlogo in lahko boj proti korupciji spodbudi z:

1.2.3

Na tristranskem socialnem vrhu bi bilo treba na podlagi členov 152–155 PDEU razpravljati o tem, kako lahko socialni dialog na horizontalni in sektorski ravni prispeva k prizadevanjem za preprečevanje korupcije in boj proti temu pojavu.

1.2.4

Glede sodelovanja v pobudah EU na področju boja proti korupciji bi bilo treba na podlagi člena 11 PDEU povečati posvetovanje in vključevanje civilne družbe, pa tudi Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in Evropskega odbora regij.

1.2.5

Institucije EU in ustrezna telesa bi morali v sodelovanju z državami članicami izboljšati ukrepe za povečanje ozaveščenosti javnosti o tem, kako se lahko državljani vključijo v boj proti korupciji, pri čemer bi se poudarile pravice in možnosti pritožbe, ki jih zagotavlja zakonodaja EU. Potrebna bi bila informativna kampanja, namenjena sredstvom množičnega obveščanja, ki bi na primer pojasnila možnosti, ki jih imajo državljani za prijavljanje suma korupcije in zlorabe sredstev EU. Hkrati bi morali zagotoviti večjo preglednost glede načina porabe sredstev EU.

1.3

Poleg zakonodajnih ukrepov bi morala EU predlagati in podpreti alternativne ukrepe, s katerimi bi v skladu z mednarodnimi, sektorskimi in evropskimi instrumenti in smernicami spodbudila sprejemanje in upoštevanje skladnosti s predpisi ter standardov in kodeksov za boj proti podkupovanju in korupciji v posameznih podjetjih. Koncept preglednega in vključujočega sodelovanja zainteresiranih strani, tudi zaposlenih, bi moral biti del izvajanja etičnega kodeksa posameznega podjetja (vključno z ustreznimi določbami o prijavljanju nepravilnosti). Eden od pogojev, ki bi jih morala izpolnjevati podjetja z vsega sveta za sodelovanje pri projektih, ki se financirajo s sredstvi EU, bi morala biti uvedba protikorupcijskega sistema upravljanja.