16.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 419/1

16.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 419/2

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0343/2012),

A.

ker je politična naloga EU, da nacionalne trge odpre za pomembni gospodarski sektor potrošniških kreditov, da krepi konkurenco, obravnava različno raven varstva potrošnikov, odpravi morebitno konkurenco med gospodarskimi subjekti in izboljša delovanje notranjega trga in je to v interesu potrošnikov in kreditodajalcev;

B.

ker je direktiva o potrošniških kreditih vzpostavila skupni evropski pravni okvir za varstvo potrošnikov z usmerjenim izčrpnim usklajevanjem na petih področjih, na katerih imajo države članice le majhen manevrski prostor, ki zadeva zlasti različne pristope k izvajanju;

C.

ker klub temu še naprej ostajajo pravne in praktične ovire;

D.

ker, kot je pojasnjeno v študiji Evropskega parlamenta o izvajanju direktive o potrošniških kreditnih pogodbah, nekatere osrednje določbe direktive – denimo člen 5 o predpogodbenih informacijah – zaradi neenotne razlage in izvajanja v državah članicah niso dosegle načrtovanega poenotenja pravic v državah članicah;

E.

ker se prenos direktive o potrošniških kreditih zaradi kratkega roka ter različnih in obširnih sprememb pravne regulative, ki jih je bilo treba izvesti v tem času, v vseh državah članicah ni izvedel pravočasno in deloma tudi ne povsem pravilno;

F.

ker se po statističnih podatkih čezmejno najemanje potrošniških kreditov od začetka veljavnosti direktive ni povečalo, čeprav je to mogoče pojasniti z različnimi dejavniki, na primer jezikom, pa tudi resnimi težavami v finančnem sektorju in pomanjkanjem zadostnih informacij za potrošnike o možnosti čezmejnih potrošniških kreditov ter pravicah, ki jih imajo pri sklepanju tovrstnih pogodb;

G.

ker je imelo nezadostno varstvo potrošnikov v sektorju kreditov veliko vlogo v finančni krizi; ker so potrošniki zaradi nestanovitnih menjalnih tečajev izpostavljeni velikim tveganjem, zlasti med finančnimi krizami;

H.

ker so se zaradi čezmernega dajanja potrošniških posojil v tujih valutah povečala tveganja in izgube, ki so jim izpostavljena gospodinjstva;

I.

ker je Evropski odbor za sistemska tveganja 21. septembra 2011 sprejel pomembno priporočilo o dajanju posojil v tujih valutah (ESRB/2011/1);

J.

ker mora Komisija po členu 27 direktive izvesti pregled nekaterih vidikov direktive in je o tem že naročila študijo;

K.

ker meni, je Evropskemu parlamentu zelo pomembno, da je sproti obveščen o vmesnih korakih in izidih pregleda in da ima možnost predstaviti svoje stališče;

1.

pozdravlja, da Komisija pri pripravi pregleda že izvaja študijo učinka na notranji trg in varstvo potrošnikov, da bi preučila čezmejne posledice čezmejnega sklepanja kreditnih pogodb, in izreka priznanje obsežnemu delu, ki so ga izvedli Komisija, nacionalni zakonodajalci in kreditne institucije;

2.

poudarja, da lahko izboljšanje čezmejnega trga za potrošniške kredite prinese evropsko dodano vrednost pri spodbujanju notranjega trga; meni, da bi to lahko med drugim dosegli z boljšim obveščanjem potrošnikov o možnostih za najemanje potrošniških kreditov v drugih državah članicah in o pravicah, ki jih imajo pri sklepanju tovrstnih pogodb;

3.

ugotavlja, da obseg čezmejnega najemanja potrošniških kreditov znaša manj kot 2 %, od tega se jih približno 20 % sklene prek spleta;

4.

poudarja, da je eden od ciljev te direktive zagotoviti razpoložljivost informacij, s čimer bi spodbudili delovanje notranjega trga tudi na tem področju, ter da je zato treba ovrednotiti, ali delež čezmejnih kreditnih pogodb narašča;

5.

meni, da so predpisi o predpogodbenih informacijah, razlage iz člena 5(6) in ocena kreditne sposobnosti iz člena 8 pomembni za ozaveščanje potrošnikov o tveganjih, povezanih s posojili v tuji valuti;

6.

kljub temu poziva, naj nadzorni organi zahtevajo od finančnih institucij, da potrošnikom zagotovijo popolne in zlahka razumljive informacije po meri o tveganjih v zvezi s posojili v tuji valuti in posledicah hudega padca vrednosti zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, ter povišanja tujevalutne obrestne mere za višino obrokov; meni, da bi bilo treba te informacije zagotoviti pred podpisom pogodbe;

7.

je seznanjen s pomisleki, izraženimi v nekaterih državah članicah o tem, kako so predpogodbene informacije predstavljene potrošnikom prek obrazca o standardnih informacijah o evropskem potrošniškem kreditu (SECCI), ki je tako tehničen, da vpliva na sposobnost potrošnikov, da bi ga dejansko razumeli; meni, da bi morala biti učinkovitost tega obrazca pomemben vidik pri oceni učinka direktive, ki jo bo izvedla Komisija;

8.

pozdravlja postopek pregleda (sweep), ki ga je septembra 2011 izvedla Komisija in ki je pokazal, da so pri 70 % pregledanih spletnih strani finančnih institucij v oglasih manjkali podatki in v ponudbi ni bilo pomembnih podatkov ter je bil prikaz stroškov zavajajoč, in poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe, da se to odpravi; ob tem opominja, da se pravila o reprezentativnih primerih ponekod ne uporabljajo kot obvezna in da je treba to popraviti;

9.

poziva k strogemu nadzoru finančnih institucij v zvezi z ravnanjem v oglaševanju in trženju, da bi preprečili zavajajoče ali napačne informacije pri oglaševanju ali trženju kreditnih pogodb;

10.

ugotavlja, da so nekatere države članice izkoristile možnost, da področje uporabe direktive razširijo na druge finančne produkte in to očitno ni sprožilo pritožb;

11.

poudarja, da bi morali zakonski predpisi izhajati iz običajnih primerov, iz povprečnega potrošnika in povprečnega podjetnika, ne pa iz redkih primerov zlorabe, tako da postanejo informacije za potrošnike manj razumljive, pregledne in primerljive;

12.

ugotavlja, da večja količina predpisov ne pomeni samodejno večjega varstva potrošnikov in da lahko preveč informacij zlasti neizkušenega potrošnika bolj zmede kot mu pomaga; v zvezi s tem priznava strokovno znanje, pomoč in finančno izobraževanje, ki jih zagotavljajo potrošniške organizacije, in vlogo, ki jo lahko imajo pri prestrukturiranju posojil v imenu gospodinjstev v stiski;

13.

poziva, da je treba posojilojemalce obvestiti o stroških dodatnih storitev in o njihovi pravici do nakupa pomožnih storitev pri drugih dobaviteljih; meni, da bi bilo treba od finančnih institucij zahtevati ločevanje tovrstnih storitev in z njimi povezanih stroškov od stroškov osnovnega posojila; morale pa bi tudi jasno navesti, katere storitve so pomembne za podaljšanje posojila in katere so potrošniku povsem na izbiro;

14.

meni, da bi bilo treba podrobneje raziskati težave, ki bi se utegnile pojaviti pri uveljavljanju pravice do odstopa pri povezanih pogodbah; poudarja, da je pomembno potrošnike seznaniti, da če se odločijo izkoristiti pravico do odstopa od pogodbe, pri kateri je dobavitelj ali ponudnik storitve zaradi pomožne pogodbe upravičen do ustreznega plačila od posojilodajalca, potrošnik za storitev ne plača opravnin, provizij ali stroškov;

15.

poziva Komisijo, naj oceni obseg neizpolnjevanja zahtev glede informiranja v pogodbah, kjer posrednikov ne zavezujejo zahteve o predpogodbenih informacijah, da se ugotovi, kako najbolje zaščititi potrošnike v tem položaju;

16.

meni, da je treba nameniti posebno pozornost zapletenim postopkom za predčasno vračilo;

17.

trdi, da bi morali potrošnikom pred spremembo obrestnih mer zagotoviti dovolj časa, da raziščejo trg in zamenjajo posojilodajalca, preden spremembe začnejo veljati;

18.

ugotavlja, da je treba natančneje opredeliti, kaj je reprezentativni primer;

19.

poudarja, da bi bilo treba zagotoviti enoten način izračunavanja efektivne obrestne mere, odpraviti nejasnosti in vzpostaviti skladnost z vsemi drugimi pravnimi instrumenti;

20.

poziva države članice, naj nacionalnim nadzornim organom zagotovijo vse potrebne pristojnosti in sredstva za opravljanje nalog; nadalje poziva, naj nacionalni nadzorni organi učinkovito spremljajo in izvršujejo izpolnjevanje določb direktive;

21.

poudarja, da bi se pri določanju rokov za prenos v prihodnje morale bolj upoštevati spremembe nacionalne zakonodaje, ki jih zahteva prenos;

22.

poziva države članice, naj razširijo sedanjo raven varstva potrošnikov pri kreditih, vključno s kratkoročnimi krediti, ki se zagotavljajo prek interneta, prek storitev kratkih sporočil ali drugih medijev sporočanja na daljavo, ki so na tem trgu vse pogostejši in pri katerih gre za zneske, ki ne dosegajo meje 200 EUR ter zaenkrat niso zajeti v področje uporabe direktive;

23.

poudarja, da zaenkrat ni razloga za revizijo direktive, temveč bi bilo treba najprej poskrbeti za njen pravilni prenos in izvajanje;

24.

meni, da bi bilo treba poleg pravilnega popolnega prenosa in uporabe direktive počakati na njen dejanski in praktični učinek in ga ovrednotiti, zatem pa bi morala Komisija poročati Evropskemu parlamentu, ali so potrebne spremembe; poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu in Svetu posreduje poročilo o oceni izvajanja direktive in popolno oceno njenega učinka na področju varstva potrošnikov, pri čemer mora upoštevati posledice finančne krize in novi pravni okvir EU za finančne storitve;

25.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

16.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 419/5

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti členov 5, 6, 9, 147, 149, 151 in 153 Pogodbe,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. novembra 2010 z naslovom „Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta: evropski prispevek k polni zaposlenosti“ (COM(2010)0682) in svoje resolucije o tem sporočilu z dne 26. oktobra 2011 (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. novembra 2011 z naslovom „Letni pregled rasti 2012“ (COM(2011)0815), sporočilu priloženega osnutka skupnega poročila o zaposlovanju in svoje resolucije z dne 15. februarja 2012 o zaposlovanju in socialnih vidikih v letnem pregledu rasti 2012 (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. aprila 2012 z naslovom „K okrevanju s številnimi novimi delovnimi mesti“ (COM(2012)0173),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. oktobra 2008 o priporočilu Komisije o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela (COM(2008)0639), in svoje resolucije o tem sporočilu z dne 6. maja 2009 (3),

—

ob upoštevanju raziskave Eurostata iz januarja 2012 in sporočila za javnost Eurostata z dne 8. februarja 2012 (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Evropska platforma za boj proti revščini in socialni izključenosti: evropski okvir za socialno in teritorialno kohezijo“ (COM(2010)0758), mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o tem sporočilu (5) in svoje resolucije z dne 15. novembra 2011 o tem sporočilu (6),

—

ob upoštevanju sklepa Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti (2010) (7),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. julija 2008 z naslovom „Prenovljena socialna agenda: priložnosti, dostopnost in solidarnost v Evropi 21. stoletja“ (COM(2008)0412) in svoje resolucije o tem sporočilu z dne 6. maja 2009 (8),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o dolgoročni vzdržnosti javnih financ za okrevajoče gospodarstvo (COM(2009)0545) in svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o tem sporočilu (9),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. junija 2010 z naslovom „Nova spodbuda za evropsko sodelovanje v poklicnem izobraževanju in usposabljanju v podporo strategiji EU 2020“ (COM(2010)0296) in svoje resolucije z dne 8. junija 2011 o tem sporočilu (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o mobilnosti in vključevanju invalidov ter Evropski strategiji o invalidnosti 2010–2020 (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. decembra 2011 o zmanjševanju šolskega osipa (12),

—

ob upoštevanju sporočila iz Brugesa o okrepljenem evropskem sodelovanju pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju za obdobje 2011–2010, ki je bilo sprejeto 7. decembra 2010 (13),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Napredek pri doseganju skupnih evropskih ciljev na področju izobraževanja in usposabljanja“ (SEC(2011)0526),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2010 o spodbujanju dostopa mladih na trg dela z okrepitvijo statusa med pripravništvom, delovno prakso in vajeništvom (14),

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Programu Evropske unije za socialne spremembe in inovacije (COM(2011)0609), ki ga je predložila Komisija,

—

ob upoštevanju nedavno sprejetega sklopa petih uredb in ene direktive o gospodarskem upravljanju EU (15),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. decembra 2011 z naslovom „Pobuda Priložnosti za mlade“ (COM(2011)0933),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. junija 2011 o večletnem finančnem okviru 2014–2020 (COM(2011)0398),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0263/2012),

A.

ker bo imela sedanja gospodarska in finančna kriza dolgoročne posledice ne samo za gospodarsko rast, temveč tudi zaposlenost, obseg revščine in socialno izključenost, javne prihranke ter količino in kakovost socialnih naložb v Evropi;

B.

ker je bilo javnemu sektorju v zadnjih letih naloženo veliko breme dolgov, nedavni odzivi na krizo za preprečitev prekomernih dolgov pa so večinoma temeljili na kratkoročnih ciljih, da bi se ponovno vzpostavila stabilnost javnega proračuna, kar so nujna prizadevanja za zaščito gospodarstva; ker bi bilo treba takšne varčevalne ukrepe in konsolidacijo proračuna združiti s celovito in ambiciozno naložbeno strategijo za trajnostno rast, zaposlovanje, socialno kohezijo in konkurenčnost ter socialnim upravljanjem, ki bi zagotovilo trden mehanizem za nadzor in spremljanje zaposlovanja ter socialnih ciljev strategije Evropa 2020;

C.

ker lizbonska strategija in evropska strategija zaposlovanja nista dosegli želenih ciljev in ker je uspeh strategije Evropa 2020 negotov ter je zato treba okrepiti prizadevanja držav članic in evropskih institucij v obliki ukrepov za spodbujanje konkurenčnosti, rasti in zaposlovanja;

D.

ker sta nedavno objavljeni letni pregled rasti in skupno poročilo o zaposlovanju pokazala, da se večina držav članic ne posveča dovolj socialnim, zaposlitvenim in izobraževalnim ciljem strategije Evropa 2020, saj še vedno ni doseženega ustreznega napredka na področju fiskalne konsolidacije, ki ostaja prednostna naloga;

E.

ker se je stopnja brezposelnosti v EU-27 povečala s 7,1 % v letu 2008 na več kot 10 % v januarju 2012, pri čemer so jasne razlike med posameznimi regijami, kar je prizadelo predvsem mlade, nekvalificirane delavce in dolgotrajno brezposelne, in ker zaradi tega, skupaj s staranjem prebivalstva, nastaja precejšnje dolgoročno tveganje izgubljanja človeškega kapitala, kar bi lahko imelo nepopravljive posledice za trg dela, zlasti ustvarjanje novih delovnih mest, rast, konkurenčnost in socialno kohezijo;

F.

ker je 80 milijonov Evropejcev izpostavljenih revščini, delež otrok in odraslih, ki živijo v gospodinjstvih brez zaposlitve, pa se je v letu 2010 povečal na skoraj 10 %; ker bo to v povezavi z revščino med otroki, naraščajočim številom revnih delavcev in visoko stopnjo brezposelnosti med mladimi v prihodnosti še povečalo tveganje ter dedovanje revščine in socialne izključenosti;

G.

ker je povprečni delež revnih 16- do 24-letnikov leta 2011 v Evropi znašal 21,6 % in je pri mladih verjetnost zaposlitve s slabim plačilom, za določen čas ali za skrajšani delovni čas večja ter so izpostavljeni večjemu tveganju brezposelnosti; ker se je število slabo plačanih delovnih mest v zadnjih letih zelo povečalo in je brezposelnost v nekaterih državah v razmahu;

H.

ker rezultati izobraževanja in usposabljanja v Evropski uniji deloma zaradi nezadostnih vlaganj še vedno ne ustrezajo potrebam trga dela in ne izpolnjujejo vse večjih potreb po znanju in izkušnjah za delovna mesta, ki so na voljo, ter po potrebnih znanjih in izkušnjah v sektorjih, ki bodo v prihodnje ponujali največ delovnih mest;

I.

ker se je zaradi večje porabe in upada prihodkov povečal pritisk na socialne sisteme ter na zmanjšanje stroškov; ker se zna ta trend zaradi slabe gospodarske rasti, vztrajno visoke dolgotrajne brezposelnosti, vse večjega števila revnih delavcev, stopnje neprijavljenega dela in naraščajoče brezposelnosti mladih verjetno še povečal;

J.

ker so natančno usmerjene socialne naložbe pomembne za zagotovitev ustrezne prihodnje stopnje zaposlenosti moških in žensk, stabilizacijo gospodarstva, krepitev spretnosti in znanja delovne sile ter večjo konkurenčnost Evropske unije;

K.

ker imajo mala in srednja podjetja pomemben potencial za ustvarjanje novih delovnih mest in odločilno vlogo pri prehodu na novo trajnostno gospodarstvo;

1.

opozarja, da so socialne naložbe, ki so vir in namen financiranja za ustvarjanje družbenega in tudi gospodarskega donosa, usmerjene v reševanje novih socialnih tveganj in neizpolnjene potrebe ter se osredotočajo na javne politike in strategije vlaganja v človeški kapital, ki posameznike, družine in družbe pripravljajo in jim pomagajo pri prilagajanju različnim spremembam, njihovem prehodu na spreminjajoče se trge dela in soočanju z drugimi izzivi, denimo pridobivanju novih znanj in izkušenj za delo v sektorjih, ki bodo v prihodnje ponujali največ zaposlitev;

2.

ugotavlja, da je mogoče vse javne storitve socialne in zdravstvene oskrbe in izobraževanja ter denimo storitve, ki jih na teh področjih ponujajo zasebni ponudniki, šteti za socialne naložbe, ter opozarja, da te storitve v skladu s Pogodbami spadajo v pristojnosti držav članic;

3.

poudarja, da je ena od najpomembnejših značilnosti socialnih naložb njihova zmožnost združevanja socialnih in gospodarskih ciljev ter da jih zato ne bi smeli obravnavati zgolj kot porabo, temveč ob ustrezni porabi sredstev predvsem kot naložbe z dvojno koristjo, ki bodo resnični donos prinesle v prihodnosti;

4.

zato ugotavlja, da bi morale biti usmerjene socialne naložbe pomemben del gospodarskih politik in politik zaposlovanja EU in držav članic ter tudi pomemben del njihovega odziva na krizo, da bi dosegle cilje strategije Evropa 2020 na področju zaposlovanja, socialne politike in politike izobraževanja;

5

meni, da je spodbujanje socialnega podjetništva in osredotočanje nanj ter lajšanje dostopa do mikrofinanc ranljivim skupinam in tistim, ki so najdlje od trga dela, bistveno za socialne naložbe, saj omogočajo ustvarjanje novih trajnostnih delovnih mest, ki pogosto prestanejo spremembe v gospodarskih ciklih;

6.

ugotavlja, da je treba zaradi krize posodobiti evropski socialni model, prenoviti nacionalne socialne politike in preiti z modela socialne države, ki se v glavnem odziva na škodo zaradi nedelovanja trga, na model „spodbujajoče socialne države“, ki vlaga v ljudi in zagotavlja sredstva in pobude, da bi ustvaril trajnostna delovna mesta in rast ter preprečil socialna neskladja; ugotavlja, da se je zaradi krize še povečala potreba po vlaganju v socialno podjetništvo;

7.

v zvezi s tem poziva države članice in Komisijo, naj ohranijo ravnovesje med ukrepi za spopadanje z neposrednimi izzivi, ki so posledica krize, ter srednje- in dolgoročnimi ukrepi ter posebno prednost namenijo ukrepom za:

8.

poziva države članice in Komisijo, naj: sprejmejo ukrepe za oblikovanje rasti in zaposlovanju prijaznih politik (npr. z učinkovitejšo podporo malih in srednjih podjetij ter učinkovitejšimi, bolje usmerjenimi in spodbujajočimi politikami ter sistemi socialne pomoči); uvedejo vseživljenjsko usposabljanje, specializirano usposabljanje, povezano s sektorji s pomanjkanjem delovne sile ter potrebami regionalnih in lokalnih trgov dela in preusposabljanjem, da bi podprle zaposljivost dolgotrajno brezposelnih, ter naj spodbudijo vseživljenjsko pridobivanje novih spretnosti poklicno usposabljanje, usposabljanje na delovnem mestu in plačano vajeništvo, s posebnim poudarkom na brezposelnih mladih in nizkokvalificiranih delavcih; si prizadevajo, da bodo delavci z zaposlitvijo s polnim delovnim časom zaslužili dovolj za preživetje;

9.

vztraja, da mora biti zaposlovanje mladih pomemben element strategije za socialne naložbe; spodbuja države članice, naj vlagajo in oblikujejo strategije z visoko zastavljenimi cilji, da bi preprečile izgubo generacij ter izboljšale dostop mladih do trgov dela, in sicer:

10.

opozarja na osebno odgovornost, pri čemer morajo tudi posamezniki razmišljati o tem, kaj lahko storijo, da bodo v tekmi talentov na strani zmagovalcev;

11.

poziva države članice in Komisijo, naj sprejmejo vse možne ukrepe za izboljšanje šolskega sistema na vseh stopnjah, in sicer z večjim poudarkom na strategiji razvoja v zgodnjem otroštvu, ustvarjanjem vzdušja inkluzivnega šolanja, preprečevanjem zgodnje opustitve šolanja, izboljšanjem srednješolskega izobraževanja ter uvedbo usmerjanja in svetovanja, izboljšanjem pogojev za uspešen prehod mladih v terciarno izobraževanje ali neposredni vstop na trg dela, razvojem instrumentov za boljše predvidevanje prihodnjih potreb po znanju in krepitev sodelovanja med izobraževalnimi ustanovami, podjetji in zavodi za zaposlovanje, širšim priznavanjem poklicnih kvalifikacij in razvojem nacionalnih ogrodij kvalifikacij;

12.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo dobro ravnovesje med varnostjo in prožnostjo na trgu dela, na primer z doslednim izvajanjem načel varne prožnosti, ter odpravijo segmentacijo trga dela z zagotovitvijo ustrezne socialne podpore za ljudi v prehodnem obdobju ali zaposlene s pogodbo za določen čas ali s skrajšanim delovnim časom, ter z zagotovitvijo dostopa do usposabljanja, razvoja poklicne poti in možnosti zaposlitve s polnim delovnim časom; spodbuja države članice k naložbam v storitve, kot so cenovno dostopno, celodnevno in visokokakovostno otroško varstvo, celodnevna šola in oskrba starejših, ki spodbujajo enakost spolov, boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter ustvarjajo pogoje za vstop oziroma ponovni vstop na trg dela;

13.

spodbuja države članice, ki še niso uvedle potrebnih reform za zagotovitev vzdržnosti, varnosti in inkluzivnosti svojih pokojninskih sistemov ter zmanjšale stopnjo ekonomske odvisnosti, da bi ohranile ustrezno raven delovne sile, naj to storijo, ob tem pa nenehno izboljšujejo delovne razmere in izvajajo programe vseživljenjskega učenja, ki bodo omogočali bolj zdravo in daljše poklicno življenje;

14.

spodbuja države članice, naj si še bolj prizadevajo za vključevanje socialnih naložb med srednje- in dolgoročne proračunske cilje ter v nacionalne programe reform; poziva Evropski svet in Komisijo k boljšemu spremljanju izvajanja in doseganja ciljev strategije Evropa 2020 na področju politike zaposlovanja in socialne politike;

15.

ugotavlja, da je treba nedavno razviti sistem makroekonomskega in proračunskega nadzora v EU za ustrezno uresničevanje ciljev na področju zaposlovanja in sociale dopolniti z izboljšanim spremljanjem politik s tega področja; zato Komisijo poziva k oblikovanju preglednice skupnih kazalnikov na področju socialnih naložb za spremljanje napredka na ravni držav članic in Unije v zvezi s tem in k spodbujanju družbene odgovornosti podjetij, zlasti malih in srednjih, z oblikovanjem evropske oznake kakovosti na področju družbene odgovornosti;

16.

poziva države članice, naj preučijo možnost podpisa „pakta za socialne naložbe“, ki bi opredelil naložbene cilje in ustvaril okrepljen nadzorni mehanizem za izboljšanje prizadevanj na področju uresničevanja ciljev strategije Evropa 2020; ta „pakt za socialne naložbe“ bi tako kot npr. pakt „evro plus“ vseboval seznam posebnih ukrepov v obliki socialnih naložb, ki jih morajo izvesti države članice v določenem časovnem okviru, da bi izpolnile cilje na področju zaposlovanja, socialne politike in politike izobraževanja v skladu z letnim pregledom rasti in nacionalnimi programi reform; to bi bilo treba redno spremljati, pri čemer bi morala imeti veliko vlogo Evropska komisija in Evropski parlament, vključeni pa bi morali biti tudi vsi pristojni organi Sveta;

17.

poziva Komisijo, naj države članice na vse možne načine spodbuja k podpisu „pakta za socialne naložbe“ in jim pri tem pomaga ter naj v evropski semester 2013 vključi oceno ciljev na področjih zaposlovanja, sociale in izobraževanja;

18.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bo večletni finančni okvir za obdobje 2014–2020 vseboval ustrezna proračunska sredstva za spodbujanje in podpiranje socialnih naložb v Evropi, ter da bodo razpoložljiva sredstva porabljena gospodarno in učinkovito, ter naj zagotovijo, da bodo strukturni skladi, zlasti Evropski socialni sklad, podpirali socialne naložbe ter da bodo prednostne naloge slednjega odražale posebne potrebe posameznih držav članic; poziva Komisijo, naj da državam članicam, kadar se ji to zdi primerno, na voljo druge možne vire financiranja za socialne naložbe;

19.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

16.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 419/10

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 o poštenih prihodkih za kmete: bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Promocija kmetijskih proizvodov in informiranje o njih: strategija z veliko evropsko dodano vrednostjo za promocijo evropskih specialitet“ (COM(2012)0148),

—

ob upoštevanju Zelene knjige Komisije o promociji kmetijskih proizvodov in informiranju o njih: strategija z veliko evropsko dodano vrednostjo za promocijo evropskih specialitet (COM(2011)0436),

—

ob upoštevanju horizontalne promocijske sheme iz Uredbe Sveta (ES) št. 3/2008 z dne 17. decembra 2007 (2) in njene izvedbene uredbe, Uredbe Komisije (ES) št. 501/2008 z dne 5. junija 2008 (3),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1234/2007 z dne 22. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (Uredba o enotni SUT) (4),

—

ob upoštevanju študije iz leta 2011 o oceni promocijskih in informacijskih ukrepov za kmetijske proizvode (5), izvedene v imenu Komisije,

—

ob upoštevanju poročila Komisije „o uporabi Uredbe Sveta (ES) št. 3/2008 o ukrepih za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo na notranjem trgu in v tretjih državah“ (SEC(2010)1434),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o prihodnosti politike promocije na področju kmetijstva z dne 15. in 16. decembra 2011,

—

ob upoštevanju zakonodajnih predlogov o reformi skupne kmetijske politike, ki jih je Komisija predstavila 12. oktobra 2011 (COM(2011)0625/3, COM(2011)0627/3, COM(2011)0628/3, COM(2011)0629, COM(2011)0630/3, COM(2011)0631/3), in predloga uredbe o enotni SUT,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije o promociji kmetijskih proizvodov in informiranju o njih: strategija z veliko evropsko dodano vrednostjo za promocijo evropskih specialitet"(NAT/560),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije o promociji kmetijskih proizvodov in informiranju o njih: strategija z veliko evropsko dodano vrednostjo za promocijo evropskih specialitet"(NAT/525) (6),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A7-0286/2012),

A.

ker je Komisija marca 2012 objavila sporočilo o informiranju in promociji, ki naj bi mu po pričakovanjih konec leta sledili zakonodajni predlogi;

B.

ker ima agroživilski sektor možnost, da postane močen in dinamičen sektor za gospodarsko rast in inovacije v vseh državah članicah EU, zlasti na podeželskih območjih in na regionalni ravni, pri tem poveča kmetijske prihodke ter ustvari delovna mesta in rast;

C.

ker so bili v 80. letih prejšnjega stoletja uvedeni informacijski in promocijski ukrepi, namenjeni zmanjšanju presežkov v kmetijstvu, pozneje pa so se uporabljali tudi kot instrument za obvladovanje kriz v živilski panogi, kot sta bila izbruh bolezni bovine spongiformne encefalopatije (BSE) – bolj znane kot „bolezen norih krav“ – leta 1996 in škandal z dioksinom v jajcih leta 1999;

D.

ker morajo imeti informacijski in promocijski ukrepi zdaj širšo in stalnejšo vlogo ter bi morali prispevati k večji donosnosti proizvodov, uvesti večjo konkurenčno enakost na zunanje trge in zagotavljati več boljših informacij za potrošnike;

E.

ker se te vrste podpore financirajo v okviru Uredbe (ES) št. 3/2008, znane kot „horizontalna promocijska shema“; ker je bilo v ocenjevalni študiji promocijskih politik iz leta 2011, katere izvedbo je zahtevala Komisija, ugotovljeno, da Unija nima oblikovane dosledne in celovite strategije na področju informiranja in promocije;

F.

ker Uredba (ES) št. 1234/2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov (Uredba o enotni SUT), ki je v fazi prenove kot del procesa reforme skupne kmetijske politike, zagotavlja podporo za posebne promocijske ukrepe na področju vina, sadja in zelenjave kot del širših programov; ker se promocijski ukrepi za proizvode, vključene v sheme kakovosti hrane, financirajo v okviru politike razvoja podeželja;

G.

ker se poraba vina v Evropski uniji stalno zmanjšuje, evropski ukrepi za notranjo promocijo tega proizvoda pa ne obstajajo;

H.

ker izdatki za horizontalno promocijsko shemo v okviru proračuna za leto 2012 znašajo približno 56 milijonov EUR, kar je okrog 0,1 % celotne porabe za skupno kmetijsko politiko;

I.

ker bi bilo treba za namene proračuna upoštevati tudi zadnje cilje informacijske in promocijske politike Evropske unije, ti cilji pa niso omejeni na ponovno vzpostavitev zaupanja potrošnikov po krizi, ampak se raztezajo na ustvarjanje večje donosnosti proizvodov, uvajanje konkurenčnejšega položaja na zunanjih trgih in zagotavljanje obsežnejših in boljših informacij;

J.

ker je poraba za vse druge promocijske in informacijske ukrepe skupne kmetijske politike, zlasti v okviru enotne SUT in politike razvoja podeželja, ocenjena na 400 do 500 milijonov EUR na leto, kar je še vedno manj kot 1 % celotne porabe za skupno kmetijsko politiko, kar očitno ne zadostuje, zlasti za povečanje konkurenčnosti evropskih proizvodov na svetovnem trgu;

K.

ker eno od prednosti Unije zagotavljata raznolikost in specifičnost njenih proizvodov, ki sta povezani z različnimi geografskimi območji in različnimi tradicionalnimi metodami, ki prispevajo edinstvene raznolike in pristne okuse, k čemur vedno bolj stremijo potrošniki tako v EU kot zunaj nje;

L.

ker je promocijska politika EU pomemben instrument skupne kmetijske politike, ki lahko pripomore h konkurenčnosti in dolgoročni vzdržnosti kmetijskega in živilskega sektorja,

M.

ker je EU nedavno objavila seznam odobrenih prehranskih in zdravstvenih trditev, ki začne veljati decembra 2012, s čimer bo odpravila večletno obdobje negotovosti za živilsko panogo, zagotovila tržna orodja, ki so bistvena za pritegnitev pozornosti potrošnikov, ter jim omogočila, da izbirajo na podlagi boljše obveščenosti;

N.

ker lahko kmetijstvo EU in živilski sektor postaneta še bolj konkurenčna na svetovni ravni, če bosta sposobna promovirati evropsko živilsko raznolikost ter evropski model proizvodnje, ki izpolnjuje visoke standarde kakovosti, varnosti, dobrega počutja živali, okoljske trajnosti itd., in tako spodbudila druge kmetijske sile, da prevzamejo ta model z namenom vzpostavitve pravičnih proizvodnih pogojev in poštene trgovinske konkurenčnosti;

O.

ker vedno večja globalizacija trgovine nedvomno prinaša vrsto izzivov, hkrati pa odpira nove trge in priložnosti za uresničevanje rasti;

P.

ker Svet v svojih sklepih iz decembra 2011 o politiki promocije kmetijstva navaja, da bi bilo treba promocijske ukrepe izvajati tudi za promocijo potenciala lokalnega kmetijstva in kratkih distribucijskih verig, te ukrepe pa bi bilo treba vključiti v programe za razvoj podeželja, kot je že predlagala Komisija;

Q.

ker je nujno treba zagotoviti dovolj instrumentov za politiko, ki bo spodbujala evropsko kmetijstvo in promocijo živil ter prispevala h konkurenčnosti kmetijskega in živilskega sektorja, ob tem pa prinesla koristi zaradi raznolikosti, dodane vrednosti ter kakovosti njunih proizvodov;

R.

ker obstaja neločljiva vez med evropskim kmetijstvom in živilsko industrijo, ki predela 70 % kmetijskih surovin in prodaja živilske proizvode, mala in srednja podjetja predstavljajo 99 % podjetij, ki se ukvarjajo s prodajo živil in pijače, 52 % teh podjetij pa se nahaja na podeželju, zato predstavljajo gospodarsko in socialno gonilo na evropskem podeželju;

S.

ker se podpora skupne kmetijske politike za razvoj kratkih dobavnih verig in lokalnih trgov financira iz politike razvoja podeželja, kar je dejansko najboljši pristop glede na to, da so take pobude manj obsežne, imajo zelo lokalen značaj in spodbujajo lokalno zaposlovanje;

T.

ker imajo edinstveni evropski tradicionalni proizvodi veliko možnosti za rast in so privlačni za potrošnike na večjih trgih tretjih držav in bi imeli korist od usmerjenih in okrepljenih promocijskih shem ter ustvarili delovna mesta in rast na regionalnih območjih;

U.

ker je eden od ciljev zakonodajnih predlogov, ki so trenutno predmet pogajanj v okviru reforme skupne kmetijske politike za obdobje po letu 2013, da se zagotovi, da lahko ta politika v celoti prispeva k strategiji Evropa 2020;

V.

ker Uredba (ES) št. 1234/2007 o enotni SUT vsebuje pravila za financiranje programov razdeljevanja sadja in mleka v šolah; ker sedanji predlog za prenovo skupne ureditve kmetijskih trgov (COM(2011)0626) predvideva dvig stopnje sofinanciranja EU za program razdeljevanja sadja v šolah s 50 % na 75 % stroškov (in s 75 % na 90 % v konvergenčnih regijah);

W.

ker ima program razdeljevanja sadja v šolah tudi izobraževalni namen, ki mora vključevati boljše seznanjanje dijakov s proizvodnjo hrane in življenjem na kmetiji;

X.

ker številne promocijske sheme ob učinkovitem izvajanju prispevajo k zagotavljanju prepoznavnosti evropskih kmetijskih proizvodov v Evropi in celem svetu ter k večji osveščenosti potrošnikov o visokih standardih glede varnosti živil, dobrega počutja živali in zaščite okolja, ki jih vzdržujejo evropski kmetje in se jih dosledno spremlja in izboljšuje;

Y.

ker je namen Uredbe (ES) št. 814/2000 olajšati razumevanje evropskega modela kmetijstva s strani državljanov in povečati ozaveščenost javnosti o teh vprašanjih; ker sta nevednost in slabo razumevanje kmetovanja in podeželskega življenja v današnjem času verjetno bolj razširjena kot v katerem koli drugem obdobju v evropski zgodovini, eden od pomembnih dejavnikov, ki se ga javnost najmanj zaveda, pa je velik porast stroškov kmetijske proizvodnje zaradi obveznosti, ki jih nalaga EU glede varnosti preskrbe s hrano, higiene, socialne zaščite delavcev, varstva okolja in dobrega počutja živali, ki jih neposredni konkurenti EU na področju kmetijstva pogosto ne izpolnjujejo; ker se eden od pomembnih dejavnikov, ki ga javnost najbolj napačno razume, nanaša na pomanjkanje zavesti o prispevku kmetijstva k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov in na dolg seznam javnih dobrin, ki jih zagotavlja;

1.

pozdravlja sporočilo Komisije o ukrepih za promocijo kmetijskih proizvodov in informiranje o njih: sporočilo o strategiji z veliko evropsko dodano vrednostjo za promocijo evropskih specialitet, ki mora biti prvi korak k povečanju vrednosti evropske proizvodnje v očeh Evropejcev in drugih, ter k povečanju njene donosnosti;

2.

podpira štiri glavne cilje, opredeljene v sporočilu, in sicer ustvarjanje večje evropske dodane vrednosti v živilskem sektorju, privlačnejša in odločnejša strategija politike, enostavnejše upravljanje in večja sinergija med različnimi promocijskimi instrumenti;

3.

meni, da bi bilo treba nameniti enako pozornost promocijski politiki za notranji in zunanji trg, saj imajo proizvajalci in potrošniki korist od obeh;

4.

poudarja, da ostaja promocijska politika EU upravičena in pomembna na notranji, lokalni in regionalni ravni ter na rastočih svetovnih trgih;

5.

vendar meni, da morajo biti cilji promocijske politike EU jasnejši in ustrezno opredeljeni; poudarja, da morajo promocijske dejavnosti zajemati vse agroživilske proizvode, ki izpolnjujejo evropske standarde kakovosti, ker bo to prispevalo k učinkovitosti promocijskih dejavnosti in izpolnjevanju zahtev potrošnikov; poudarja tudi, da podpora kmetijstvu, ki jamči za varnost preskrbe s hrano, trajnostno uporabo naravnih virov in dinamičnost podeželskih območij, povečuje rast in ustvarjanje delovnih mest;

6.

poudarja dejstvo, da je nujna na notranjem trgu splošna in trajnostna promocija, da se zagotovi obveščenost evropskih potrošnikov o značilnostih in dodani vrednosti evropskih kmetijskih proizvodov, ki jih najdejo na trgu;

7.

poudarja, da je treba ohraniti in povečati na zunanjih trgih tržni delež evropskih kmetijskih proizvodov ter da se je treba za nove možnosti prodaje teh proizvodov usmeriti na nove trge v vzponu z večjo usklajenostjo med promocijo in trgovinsko politiko EU;

8.

meni, da mora Komisija jasno opredeliti cilje promocijske politike EU ter določiti smernice za doseganje ciljev za države članice, ker je to nujen prvi korak k povečanju skladnosti politik in sinergij med različnimi promocijskimi instrumenti, in skrajno nujno, da se zagotovi večja preglednost nad izbiro programov na nacionalni ravni; poudarja, da morajo dejavnosti Unije na tem področju dopolnjevati nacionalne pobude in pobude zasebnega sektorja;

9.

meni, da bi bilo treba bistveno povečati proračun za izboljšanje informacijskih in promocijskih ukrepov, ob upoštevanju zadnjih ciljev informacijske in promocijske politike, zlasti za horizontalno promocijsko shemo; nadalje meni, da bi morala biti tej shemi namenjen ločen naslov v splošnem proračunu;

10.

poudarja, da bo uspeh evropskih kmetov odvisen od njihove sposobnosti, da povečajo svoj delež na trgu ter da visoko konkurenčni živilski industriji omogočijo, da obdrži svoj pomemben položaj v gospodarstvu in trgovini EU;

11.

poudarja, da je za potrošnike treba organizirati obsežne informacijske kampanje v EU in na zunanjih trgih o visokih proizvodnih standardih in certifikacijskih sistemih;

12.

poudarja, da bi morali horizontalni promocijski ukrepi v okviru Uredbe (ES) št. 3/2008 prispevati k razvoju lokalnih trgov in kratkih dobavnih verig, k oživitvi notranjega trga in k okrepitvi trženja evropskih proizvodov na zunanjih trgih;

13.

pozdravlja predlog Komisije o uvedbi četrte vrste promocijskih ukrepov za zagotavljanje tehnične podpore; meni, da je to nujno za učinkovito promocijsko politiko, zlasti navzven;

14.

priznava potencial, ki ga ima sistem enotnega okrilja za informacijske in promocijske ukrepe;

15.

priporoča, da se ohrani generična narava informacijskih in promocijskih dejavnosti;

16.

ugotavlja, da bi morala informacijska in promocijska politika EU imeti tri glavne cilje: na lokalnih in regionalnih trgih bi morala poudarjati raznolikost in svežino proizvodov ter bližino med proizvajalci in potrošniki, z namenom oživitve gospodarstva in okrepitve družbe na podeželju; na notranjem trgu bi morala v celoti izkoristiti evropsko območje brez meja in s 500 milijoni potrošnikov, da poveča proizvodnjo in spodbudi potrošnjo evropskih proizvodov; na zunanjih trgih bi morala izkoristiti visoke standarde evropskega proizvodnega modela, da bi povečala dodano vrednost agroživilskega sektorja;

17.

predlaga, da bi morala Komisija razviti kratke dobavne verige na lokalnih in regionalnih trgih, s čimer bi ustvarila nove priložnosti za kmete in druge proizvajalce na podeželju ter za združenja kmetov in/ali kmetov ter drugih gospodarskih subjektov na podeželju, ter zasnovati široko paleto instrumentov za promocijo razvoja podeželja; nadalje meni, da je zaželeno, da Komisija izdela priročnike, ki bodo kmetom pomagali več in bolje vlagati v kakovost in posebno vrednost svojih proizvodov; meni, da bi bilo treba razmisliti tudi o naložbah v razširjanje informacij prek medijev (zlasti prek interneta);

18.

predlaga, da bi morala Komisija na notranjem trgu storiti več v podporo prizadevanjem evropskih proizvajalcev, da bi jim uspelo izpolniti višje zahteve potrošnikov po kakovosti in higieni hrane, pa tudi poznavanju porekla svežih proizvodov ter najboljšem času za njihovo zaužitje, pri čemer se promovira raznolikost proizvodov in hrane ter zagotavlja priložnost za seznanitev z novimi proizvodi ali novimi načini predstavitve ali uporabe tradicionalnih proizvodov;

19.

zato poziva k razširitvi programov, prilagojenih bodisi trgom ali ciljnim proizvodom, pri čemer bi se promocijska orodja morala osredotočati na posebnosti proizvodnih standardov, ki vedno poudarjajo evropski proizvodni model in predvsem evropski sistem kakovosti; tudi meni, da je treba spodbujati večdržavne programe za različne proizvode, ki programu dajejo pravo evropsko razsežnost, a hkrati potrebujejo bolj specifično evropsko podporo; s tem v zvezi meni, da bi bilo treba dati prednost državam, ki izvajajo proizvodne programe, ki upoštevajo tržne pogoje in potencial, hkrati pa Komisiji omogočajo, da podporo prilagaja v skladu z določenim področjem;

20.

poziva, da bi morali biti informacijski in promocijski ukrepi privlačnejši za strokovne organizacije prek večjega sodelovanja med nacionalnimi in sektorskimi dejavnostmi in boljšega usklajevanja s političnimi dejavnostmi, predvsem glede sporazumov o prosti trgovini;

21.

poudarja, da morajo biti programi prožnejši, da bi jih med izvajanjem lahko prilagajali nihanju razmer na trgu; meni, da bi bilo zato treba zmanjšati tudi zahtevane podrobnosti pri predstavitvah programov;

22.

poziva k boljšemu ocenjevanju programov s pomočjo strogih ocenjevalnih sistemov s posebnimi kazalniki, kot sta porast tržnega deleža in ustvarjanje delovnih mest; meni, da bi morali biti izbirni postopki krajši, razmisliti pa bi bilo treba o možnosti predplačil za organizacije;

23.

čestita Komisiji za dobre rezultate, ki jih je dosegla s sedanjo informacijsko in promocijsko politiko za kmetijske proizvode, vendar poziva k poenostavitvi in izboljšavi te politike, pri čemer je zelo pomembno zmanjšati upravna bremena, zlasti z zmanjšanjem števila poročil, ki jih zahteva Komisija; meni, da bi bilo zaželeno, da Komisija izdela enostaven in razumljiv priročnik, ki bi potencialnim upravičencem pomagal pri delovanju v skladu s pravili in postopki, povezanimi s to politiko;

24.

opozarja Komisijo na dejstvo o zunanjih trgih, kjer proizvodnja kakovostne hrane sama po sebi ni dovolj za zagotovitev dobrega položaja na trgu, in da je zato bistvenega pomena vlagati v promocijske programe; meni, da bi bilo treba te programe uvesti na podlagi predhodnih tržnih raziskav v tretjih državah, za katere bi moralo biti na razpolago sofinanciranje; verjame, da bi bilo treba razmisliti o možnosti, da se podprejo pilotni projekti v tretjih državah, ki veljajo za potencialne nove trge;

25.

poziva k sprejemu ukrepa, ki spodbuja razvoj evropskih združenj in podjetij ter njihovo sodelovanje v svetovnih forumih, kjer se lahko merijo v kakovosti in poudarjanju specializacije in raznolikosti, kar bo pomenilo, da bodo kmetje in zadruge potrebovali pomoč pri izvajanju lastnih strategij in izvozne kapacitete, vključno s tehnično pomočjo za proizvajalce;

26.

poziva k omogočanju promocije porekla proizvodov, ki nimajo označbe kakovosti, pri čemer se poudarijo njihove značilnosti in prednosti;

27.

meni, da bi bilo treba za informacijske in promocijske politike Evropske unije za evropske proizvode zagotoviti lastne znamke, ki bodo zagotavljale prepoznavnost v EU in zunaj nje;

28.

poziva Komisijo, naj poveča zavedanje potrošnikov o dejstvu, da so evropski kmetijski standardi glede kakovosti, varnosti, dobrega počutja živali in okoljske trajnosti, itd. najzahtevnejši na svetu, kar vpliva na končno ceno proizvoda; meni, da bi bilo treba potrošnikom zagotoviti pregledne informacije o tem, kako prepoznati evropske proizvode in njihove značilnosti, da bi se izognili tveganju kupovanja ponarejenih proizvodov in da se jim omogoči nakup tistega, kar si želijo;

29.

meni, da so kakovostni proizvodi tisti, ki so povezani z določenimi proizvodnimi metodami, geografskim poreklom, tradicijami ali kulturnim ozadjem, ter ugotavlja, da že obstajajo sistemi za njihovo zaščito v obliki zaščitenih označb porekla (ZOP), zaščitenih geografskih označb (ZGO), ekoloških proizvodov ali zajamčenih tradicionalnih posebnosti (ZTP); poziva k vzpostavitvi nove sheme za „lokalno kmetovanje in neposredno prodajo“, ki bi vključevala lokalne kakovostne proizvode, namenjene prehrani ljudi v regiji, v kateri so proizvedeni;

30.

meni, da bi morala označba evropskega porekla prevladati kot glavna identiteta v vseh promocijskih in informacijskih dejavnostih, tako na notranjem trgu kot na trgih tretjih držav; meni, da bi se lahko razmislilo o dodatni označbi nacionalnega porekla v tretjih državah, kjer je identiteta močna in pomaga pri poudarjanju raznovrstnosti in oskrbi z živilskimi proizvodi;

31.

poudarja, da je v zvezi z zasebnimi blagovnimi znamkami nujno treba poiskati ravnovesje med generično promocijo in promocijo blagovnih znamk, ki bodo pripomogle k večji učinkovitosti promocijskih kampanj v tretjih državah; podpira mnenje Komisije, da imajo lahko blagovne znamke spodbuden učinek na to vrsto dejavnosti, kjer je generično promocijo naravno dopolnjevati z združevanjem gospodarskih akterjev prek promocije proizvodov in blagovnih znamk, zato imajo večji učinek na uvoznike in posledično na potrošnike; nadalje meni, da bo vključevanje zasebnih blagovnih znamk v promocijske dejavnosti vplivalo na večje zanimanje podjetij za sodelovanje, in da bi bilo treba upoštevati, da v končni fazi ta podjetja sofinancirajo te ukrepe;

32.

poudarja, da kmetom glede na stopnjo njihove organiziranosti sheme kakovosti omogočajo izvajanje ukrepov za upravljanje ponudbe in stabilizacijo cen, kar povečuje njihove možnosti za dostojno preživljanje s kmetijstvom, in da so zato te sheme najprimernejše za povečanje „evropske dodane vrednosti“ v skladu s prednostnimi nalogami Komisije;

33.

meni, da je treba zagotoviti učinkovitejšo zaščito za proizvode, za katere veljajo standardi kakovosti pri trgovinskih partnerjih EU; poziva k celoviti vključitvi geografskih označb in njihovi širši zaščiti v dvostranskih in medregionalnih sporazumih o trgovini ter na ravni Svetovne trgovinske organizacije;

34.

poudarja, da je treba spremeniti določbe v okviru financiranja promocije proizvodov, skladnih s standardi kakovosti z namenom povečanja finančne vključenosti EU;

35.

ugotavlja, da bo uveljavitev odobrenih informacij o razmerju med posebnimi snovmi v živilih in izboljšanim zdravjem zagotovila večjo preglednost promocije proizvodov iz zdravstvenih razlogov;

36.

pozdravlja vedno večje povpraševanje po ekoloških proizvodih in poziva k aktivnejšemu spodbujanju njihove proizvodnje in promocije;

37.

poudarja, da je treba promovirati lokalne proizvode na gorskih in otoških območjih in v ta namen povečati financiranje EU;

38.

poziva Komisijo, naj pri svojih zunanjih promocijskih dejavnostih bolj poudarja zavezanost kmetijstva EU bolj trajnostnim metodam, raznolikosti in kakovosti kmetovanja, in povečanim stroškom, ki jih to prinaša, in razvija ter poveča osveščenost o promocijskih shemah in logotipih EU;

39.

podpira razvoj tehnične pomoči, predvsem za mala in srednja podjetja, da jim pomaga pri razvoju lastnih strategij trženja in analizi njihovih tržnih ciljev

40.

predlaga vzpostavitev internetne platforme za izmenjavo potencialnih projektov in najboljših praks kot instrumenta, ki podpira razvoj promocijskih kampanj na evropski ravni

41.

poudarja, da je cilj reforme skupne kmetijske politike izboljšanje organizacije proizvodnje, trajnosti in kakovosti kmetijskih proizvodov; poudarja, do bi morala promocijska politika zato omogočiti razvoj celotnega potenciala živilskega sektorja, da se spodbudi evropska gospodarska rast in zaposlovanje;

42.

poziva Komisijo, naj v svojih bodočih zakonodajnih predlogih za promocijo evropskih specialitet po potrebi opredeli primerne različne načine upravljanja za notranji in zunanji trg ter za večnacionalne in krizne programe

43.

meni, da je treba opredeliti evropsko informacijsko in promocijsko strategijo, ki je natančneje usmerjena na trge in ponuja proizvode ali sporočila, ki jih je treba izpostaviti, pri čemer je treba upoštevati pogajanja o sporazumih o prosti trgovini in najdonosnejše trge, da bi se izognili razdrobljenosti in razpršenosti sredstev;

44.

glede na še vedno trajajočo gospodarsko krizo pozdravlja predlog Komisije za povečanje stopenj sofinanciranja EU za program razdeljevanja sadja v šolah;

45.

poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe, ki bi vse države članice spodbudili k namenjanju večje pozornosti izobraževalnemu značaju programov razdeljevanja sadja in mleka v šolah in k celoviti vključitvi programov razdeljevanja sadja in mleka v šolah v drugi steber kmetijske podpore;

46.

poziva Komisijo, naj oceni izvajanje informacijskih kampanj na trgu Skupnosti, ki so namenjene odraslim, glede odgovornega uživanja evropskih kakovostnih vin; ugotavlja, da bi morale te kampanje polega zmernega uživanja teh vin poudarjati kulturno poreklo, kvalitativne značilnosti in posebnosti evropskih vin.

47.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

16.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 419/17

—

ob upoštevanju Direktive 2001/84/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2001 o sledni pravici v korist avtorja izvirnega umetniškega dela (v nadaljevanju „direktiva“) (1),

—

ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru z naslovom „Poročilo o izvajanju in učinkovanju Direktive o sledni pravici (2001/84/ES)“ (COM(2011)0878),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenja Odbora za kulturo in izobraževanje (A7-0326/2012),

A.

ker je sledna pravica vrsta avtorske pravice, določena s členom 14b Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del;

B.

ker je direktiva spodbudila usklajevanje temeljnih pogojev za uporabo sledne pravice, da bi tako odpravili morebitne ovire pri uresničevanju notranjega trga;

C.

ker je bilo sprejetje direktive pomembno za umetnike, zlasti kar zadeva njihove pobude, da bi bili priznani in pravično obravnavani kot ustvarjalci, ter za njihovo vlogo pri prispevanju h kulturnim vrednotam; ker so kljub temu še naprej prisotni pomisleki o učinkih na evropske trge umetnin ter zlasti na številne manjše in specializirane dražbene hiše in trgovce z umetninami v EU;

D.

ker je bila direktiva v vseh državah članicah v celoti uveljavljena šele 1. januarja 2012;

E.

ker je delež EU na svetovnem trgu za dela živečih umetnikov v zadnjih nekaj letih znatno upadel;

F.

ker umetniško ustvarjanje prispeva k nenehnemu razvoju kulturnega življenja in kulturne dediščine EU;

G.

ker trg z umetninami in starinami znatno prispeva k svetovnemu gospodarstvu, vključno s podjetji, ki jih podpira, zlasti tistimi v ustvarjalni industriji;

H.

ker direktiva povzroča upravno breme za trgovce z umetninami in so zaradi nje evropski trgovci z umetninami s poslovnega vidika prikrajšani v primerjavi s trgovci z umetninami v tretjih državah;

1.

ugotavlja, da je bilo leto 2011 rekordno za trg umetnin in da je letni izkupiček od prodaje dosegel 11,57 milijarde USD, to je več kot 2 milijardi USD več kot v letu 2010 (2); poudarja, da trg z umetninami in starinami znatno prispeva k svetovnemu gospodarstvu, vključno s podjetji, ki jih podpira, zlasti tistimi v ustvarjalni industriji;

2.

ugotavlja, da je evropski trg umetnin v letu 2011 zelo napredoval; Združeno kraljestvo ohranja 19,4-odstotni delež svetovnega trga s 24-odstotnim povečanjem obsega prodaje; Franciji pripada 4,5-odstotni tržni delež ob 9-odstotnem povečanju obsega poslov; in še nazadnje, Nemčija je z 1,8-odstotnim tržnim deležem zabeležila 23-odstotni porast prodaje (3);

3.

ugotavlja, da je tržni delež Kitajske v letu 2011 znašal 41,4 %, s čimer je ta država prehitela Združene države Amerike, katerih promet je upadel za 3 %, njihov tržni delež pa se je zmanjšal za 6 %, to je z 29,5 % leta 2010 na 23,5 % leta 2011 (4);

4.

opozarja na izjemen vzpon Kitajske; vendar hkrati ugotavlja, da je ta trg umetnin trenutno omejen zgolj na umetnike iz te države;

5.

ugotavlja, da je splošen trend selitve „gravitacijskega središča“ trga umetnin proti državam v vzponu povezan z globalizacijo, vzponom Azije in pojavom novih zbirateljev v teh državah;

6.

z zadovoljstvom opaža, da tretje države razmišljajo o vključitvi sledne pravice v nacionalno pravo; ugotavlja zlasti, da je bil v Združenih državah Amerike 12. decembra 2011 vložen predlog zakona, ki predvideva 7-odstotno stopnjo sledne pravice na odsvojitve sodobnih umetnin; je seznanjen, da osnutek kitajskega zakona o avtorskih pravicah prav tako določa uvedbo sledne pravice (člen 11(13));

7.

opozarja, da je za grafična in likovna umetniška dela vrednost pravice reproduciranja in izvajanja zanemarljiva, saj se prihodki v teh panogah ustvarjajo s prodajo ali nadaljnjo odsvojitvijo del;

8.

opozarja na dejstvo, da se s sledno pravico zagotavlja permanentno plačilo umetnikom, ki na začetku kariere zelo pogosto poceni prodajajo svoja dela;

9.

opozarja, da izsledki iz poročila Komisije o izvajanju in učinkovanju direktive ter statistični podatki zadevnega sektorja ne kažejo, da ima sledna pravica negativen učinek na trg umetnin v Evropi;

10.

poziva Komisijo, naj izvede oceno učinka delovanja trga umetnin na splošno ter upravnih težav, ki jih imajo manjše in specializirane dražbene hiše in trgovci;

11.

opozarja, da je z več določbami direktive zagotovljena uravnotežena uporaba sledne pravice ob upoštevanju interesov vseh zainteresiranih strani, kar se zagotavlja zlasti s padajočo lestvico upoštevanih stopenj, zgornjo mejo v višini 12  500 EUR, izključitvijo malih prodaj in izvzetjem nadaljnjih odsvojitev za prvega kupca; poudarja pa, da direktiva nalaga upravno breme trgovcem z umetninami;

12.

ugotavlja, da je lahko sledna pravica v korist živečega avtorja izvirnega umetniškega dela koristno orodje za preprečitev diskriminacije umetnikov;

13.

opozarja, da je bila vrednost trga umetnin v letu 2010 ocenjena na 10 milijard USD, v letu 2012 pa na skoraj 12 milijard USD, pri čemer sledna pravica predstavlja samo 0,03 %; meni, da je to pomemben trg, na katerem bi bilo treba umetnikom in njihovim dedičem zagotoviti pravično plačilo;

14.

ugotavlja, da študije in statistični podatki v zvezi s trgom umetnin ne kažejo, da ima sledna pravica negativen vpliv na prostorsko umestitev trga umetnin in raven prometa;

15.

vendar opozarja, da se je direktivo začelo celovito izvajati v vseh državah članicah šele 1. januarja 2012, čeprav je sledna pravica bila že več desetletij priznana v številnih državah članicah;

16.

poudarja pomen zagotavljanja dejavne podpore lokalnim umetnikom, tudi najmlajšim;

17.

meni, da bi bilo leta 2014, kot predlaga Komisija, prezgodaj za ponovno analizo direktive, in predlaga, da se jo naredi leta 2015 (štiri leta po oceni decembra 2011);

18.

spodbuja Komisijo, naj v prihodnjem poročilu o oceni ponovno preuči primernost upoštevanih stopenj, pragov, pa tudi kategorij upravičencev na podlagi direktive;

19.

poziva Komisijo, naj tesno sodeluje z zainteresiranimi stranmi pri krepitvi položaja evropskega trga umetnin in odpravljanju nekaterih težav, kot je „učinek snežne kepe“, ter upravnih težav, ki jih imajo manjše in specializirane dražbene hiše in trgovci z umetninami;

20.

pozdravlja pobude tretjih držav za uvedbo sledne pravice in poziva Komisijo, naj nadaljuje prizadevanja v večstranskih forumih za okrepitev položaja evropskega trga umetnin v svetu;

21.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

16.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 419/19

—

ob upoštevanju členov 26 in 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 11. januarja 2012 z naslovom „Na poti k integriranemu evropskemu trgu za kartična, spletna in mobilna plačila“ (COM(2011)0941, v nadaljnjem besedilu „zelena knjiga“),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. januarja 2012 z naslovom „Skladen okvir za okrepitev zaupanja v enotni digitalni trg elektronskega poslovanja in spletnih storitev“ (COM(2011)0942),

—

ob upoštevanju javnega posvetovanja, ki ga je Komisija priredila o zeleni knjigi in ki je potekalo od 11. januarja 2012 do 11. aprila 2012,

—

ob upoštevanju konference o kartičnih, spletnih in mobilnih plačilih, ki jo je priredila Komisija in je potekala 4. maja 2012,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o uvajanju tehničnih in poslovnih zahtev za kreditne prenose in direktne bremenitve v eurih in o spremembi Uredbe (ES) št. 924/2009 (1),

—

ob upoštevanju informativnega dokumenta iz marca 2012 o uveljavljanju konkurence v plačilnem sektorju, ki ga je pripravila podskupina za bančništvo in plačila Evropske mreže za konkurenco (2),

—

ob upoštevanju priporočil Evropske centralne banke za varnost spletnih plačil iz aprila 2012 (3),

—

ob upoštevanju odgovora evropskega nadzornika za varstvo podatkov na javno posvetovanje Komisije o zeleni knjigi z naslovom „Na poti k integriranemu evropskemu trgu za kartična, spletna in mobilna plačila“ z dne 11. aprila 2012 (4);

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 22. maja 2012 o zeleni knjigi (INT/634),

—

ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 24. julija 2002 glede postopka iz člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP v zadevi št. COMP/29.373 Visa International (5),

—

ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 19. decembra 2007 glede postopka iz člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP v zadevah št. COMP/34.579 – MasterCard, št. COMP/36.518 – EuroCommerce in št. COMP/38.580 – Commercial Cards (6),

—

ob upoštevanju sodbe Sodišča z dne 24. maja 2012 v zadevi MasterCard in drugi proti Komisiji (7),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0304/2012),

A.

ker je evropski trg za kartična, spletna in mobilna plačila trenutno še vedno razdrobljen čez državne meje in so trgovci pripravljeni sprejeti samo nekaj velikih akterjev, ki so zmožni poslovati na čezmejni ravni;

B.

ker utegne prevladujoč položaj dveh neevropskih ponudnikov storitev kartičnega plačevanja prinesti previsoke in neutemeljene pristojbine za potrošnike in trgovce, kar lahko izkoristijo njihove banke (tako imenovane banke izdajateljice in banke pridobiteljice), kakor navaja Komisija v zeleni knjigi;

C.

ker bi razvoj in širša raba kartičnih, spletnih in mobilnih plačil lahko pripomogla tudi k rasti in večji raznolikosti e-trgovine v Evropi;

D.

ker se delež in raznolikost spletnih in mobilnih plačil v Evropi in svetu nenehno povečujeta;

E.

ker utegnejo zaradi tehničnega napredka sisteme za plačevanje s plačilnimi karticami zamenjati drugi elektronski in mobilni načini plačevanja;

F.

ker zelena knjiga ne obravnava stroškov in družbenih učinkov gotovinskih plačil ali plačil s čeki v primerjavi s kartičnimi, spletnimi in mobilnimi plačili ter tako onemogoča primerjalno analizo gospodarskih in socialnih stroškov ter družbenih učinkov gotovinskih plačil ali plačil s čeki;

G.

ker zdajšnji poslovni model kartičnih plačil dopušča prevelike stopnje večstranskih medfranšiznih provizij, ki, kot kaže, včasih presegajo dejanske stroške financiranja sistema in močno ovirajo konkurenco na trgu plačil;

H.

ker ima zdaj možnost čezmejnega pridobivanja samo omejeno število akterjev in ker bi se s to ureditvijo lahko razširil izbor trgovcev ter posledično okrepila konkurenca in zmanjšali stroški za potrošnike;

I.

ker v nekaterih državah članicah doplačila za uporabo kartičnih plačil niso dovoljena, v drugih pa so v široki uporabi, in ker so pretirana doplačila na škodo potrošnikom, saj ponudniki plačilnih storitev pogosto ne omogočijo drugih načinov plačila poleg tistih z doplačili;

J.

ker okvir enotnega območja plačil v evrih (SEPA) za uporabo kartic zahteva, da potrošniki „splošne kartice, ki se uporabljajo za plačila in dvig gotovine v evrih na celotnem enotnem območju plačil v evrih, uporabljajo s prav tako lahkoto in ravno tako prikladno kot v domovini. Pri uporabi kartic doma ali kjer koli drugje na enotnem območju plačil v evrih ne bi smelo biti razlik. Tako ne bi več smela obstajati nobena splošna shema plačilnih kartic, namenjena za izključno uporabo v eni sami državi, in nobena shema plačilnih kartic izključno za čezmejno rabo na enotnem območju plačil v evrih“;

K.

ker je mogoče pričakovati, da bo uspešen prehod na shemo enotnega območja plačil v evrih spodbudil razvoj inovativnih vseevropskih plačilnih sredstev;

1.

izraža vso pohvalo Komisiji za objavo zelene knjige, saj so opažanja in vprašanja v njej izjemno tehtna, ter se v celoti strinja z naštetimi cilji, da se povečajo konkurenčnost, izbira, inovativnost in varnost plačil ter hkrati zaupanje potrošnikov;

2.

se strinja s Komisijo, da je treba razlikovati med tremi različnimi trgi produktov na področju štiristranskih sistemov bančnih kartic – prvič, trgom, na katerem različni sistemi kartic tekmujejo, da bi finančne institucije pridobili med stranke pri izdajanju ali pridobivanju; drugič, prvim prodajnim trgom, na katerem banke izdajateljice tekmujejo za posle imetnikov bančnih kartic („izdajateljski trg“); in tretjič, drugim prodajnim trgom, na katerem banke pridobiteljice tekmujejo za posle trgovcev („pridobiteljski trg“) –, ter meni, da je treba na vseh trgih okrepiti svobodno konkurenco;

3.

poudarja pomen samoregulacije na trgu s sodelovanjem vseh zainteresiranih strani, vendar priznava, da ta zaradi navzkrižja interesov morda ne bo prinesla želenih rezultatov v sprejemljivem roku; pričakuje, da bo Komisija predstavila potrebne zakonodajne predloge, s katerimi bo pripomogla k resnično enotnemu območju plačil v evrih za kartična, spletna in mobilna plačila, ter v zvezi s tem opozarja na pomen prihodnje revizije direktive o plačilnih storitvah;

4.

poudarja potrebo po jasni in celoviti podobi enotnega območja plačil v evrih za kartična, spletna in mobilna plačila ter zagotovitvi takšnih smernic in rokov, kot so potrebni za dosego osnovnega cilja, in sicer odprave vseh razlik med čezmejnimi in nacionalnimi plačili;

5.

poudarja, da se je treba približati sistemu sprotnega obračuna in poravnave, ki je tehnično že mogoč in se uporablja za nekatera plačila, in opozarja, da bi moral biti premik na gospodarstvo, ki poteka v realnem času, pomemben cilj za celotno enotno območje plačil v evrih ter da bi moral biti napreden sproten medbančni sistem dostopen na celotnem območju;

6.

zato meni, da bi se morale vse nacionalne sheme kartičnih, mobilnih in spletnih plačil pridružiti vseevropski shemi, skladni z enotnim območjem plačil v evrih, ali se vanjo preoblikovati, tako da bi bila vsa kartična, mobilna in spletna plačila sprejeta povsod po tem območju, ter da bi morala Komisija predlagati primerno obdobje za ta prehod;

7.

opozarja, da bi morali biti vsi terminali primerni za sprejemanje vseh kartic in izpolnjevati vse zahteve glede interoperabilnosti ter da bi bilo treba odpraviti vse tehnične ovire zaradi različnih zmogljivosti in zahteve glede certificiranja terminalov, saj bi skupni standardi in pravila ter standardizirana terminalska programska oprema prispevali k večji konkurenci;

8.

meni, da samoregulativen pristop na povezanem evropskem plačilnem trgu ne zadošča; poziva Komisijo, naj z zakonodajnimi ukrepi zagotovi varnost plačil, pošteno konkurenco, finančno vključenost, varstvo osebnih podatkov in preglednost za potrošnike;

9.

poziva Komisijo k reformi upravljanja enotnega območja plačil v evrih, s čimer bi zagotovili demokratično in pregledno odločanje v javnem interesu; ugotavlja, da sta za to potrebni bolj aktivna in vodilna vloga Komisije in Evropske centralne banke (ECB) pri upravljanju enotnega območja plačil v evrih ter uravnotežena zastopanost vseh zainteresiranih strani v vseh organih odločanja in izvajanja sheme tega območja, s čimer bi poskrbeli za zadostno vključenost končnih uporabnikov;

10.

je zaskrbljen zaradi vsake neupravičeno stroge ureditve na trgu spletnih in mobilnih plačil v tem trenutku, saj se tovrstni načini plačevanja šele razvijajo; opozarja na tveganje, da bi kakršna koli zakonodajna pobuda s tega področja nesorazmerno poudarjala obstoječe plačilne instrumente, kar bi lahko oteževalo inovacije in privedlo do izkrivljanja trga, še preden se ta razvije; poziva Komisijo, naj v prihodnjem predlogu sprejme ustrezen pristop h kakršnim koli prihodnjim spletnim in mobilnim načinom plačevanja ter zagotovi visoko stopnjo varstva potrošnikov, zlasti občutljivih skupin;

11.

poudarja, da kljub vse pomembnejši vlogi elektronskih plačil v Evropi in svetu še vedno obstajajo velike ovire za v celoti in učinkovito povezan, konkurenčen, inovativen, varen, pregleden in potrošnikom prijazen evropski digitalni enotni trg, kar zadeva tovrstne oblike plačil;

12.

ugotavlja, da je v sedanji krizi bistveno sprejeti ukrepe za spodbuditev gospodarske rasti, ustvarjanje delovnih mest in ponovno okrepitev potrošnje, da je digitalni trg sicer velika priložnost za izpolnitev teh ciljev, vendar pa mora biti Evropska unija v ta namen sposobna vzpostaviti popoln digitalni notranji trg, ter da je bistveno odpraviti obstoječe ovire na eni strani in povečati zaupanje potrošnikov na drugi; v zvezi s tem je prepričan, da je obstoj nevtralnega in varnega evropskega enotnega trga za kartična, spletna in mobilna plačila, ki bo omogočal svobodno konkurenco in inovacije, bistven za uresničitev pravega enotnega digitalnega trga in bi lahko znatno prispeval k povečanju zaupanja potrošnikov;

13.

ugotavlja, da je razvoj preglednih, varnih in učinkovitih plačilnih sistemov na evropskem digitalnem trgu osrednjega pomena za zagotovitev pravega digitalnega gospodarstva in olajšanje čezmejnega elektronskega trgovanja;

14.

poudarja, da je za uresničitev digitalnega enotnega trga poglaviten varen, zaupanja vreden in pregleden evropski okvir za elektronska plačila; poudarja, da je pomembno izvesti informacijske kampanje, da bi potrošnike seznanili z možnostmi, ki so na voljo na trgu, ter pogoji in zahtevami glede varnih elektronskih plačil, in meni, da bi bilo treba te kampanje organizirati na ravni EU, tudi da bi odpravili sicer pogosto neutemeljene pomisleke o tovrstnem plačevanju; pri tem meni, da bi potrošnikom prijazne kontaktne točke okrepile zaupanje v plačila na daljavo;

15.

poudarja, da je treba v zvezi s tem sprejeti ukrepe za zaustavitev pogoste diskriminacije evropskih potrošnikov, katerih plačila za čezmejne spletne transakcije niso sprejeta zaradi njihovega izvora;

16.

obžaluje, da v trenutnih razmerah stroški plačil večinoma niso pregledni, in opozarja, da tisti, ki ne uporabljajo dragih načinov plačevanja, še vedno krijejo njihove stroške; opozarja, da so z vsakim načinom plačevanja povezani stroški; zato Komisijo poziva, naj v prihodnosti upošteva tudi stroške, posebnosti in družbene učinke gotovinskih plačil in plačil s čeki za vse udeležence na trgu in potrošnike v primerjavi z drugimi načini plačevanja; opozarja, da bi morali imeti vsi Evropejci dostop do osnovnih bančnih storitev; poudarja, da je treba sprejeti ukrepe v smeri skupnih tehničnih standardov ob upoštevanju pomena, učinkovitosti in zadostnosti standardov, ki v tem trenutku veljajo v Evropi;

17.

meni, da bi nadaljnja izdelava skupnih tehničnih standardov na osnovi odprtega dostopa prispevala h konkurenčnosti evropskega gospodarstva in delovanju notranjega trga, hkrati pa bi tudi prispevala k interoperabilnosti in prinesla prednosti na področju varnosti, in sicer v obliki skupnih varnostnih standardov v korist potrošnikom in trgovcem;

18.

opozarja, da bi morala biti večina standardov za spletna in mobilna plačila enaka kot za zdajšnja plačila na enotnem območju plačil v evrih, vendar so zaradi varnosti, za identifikacijo potrošnikov ter za takojšnje medbančno spletno posredovanje potrebni novi standardi, vendar poudarja, da oblikovanje novih standardov ne zadošča, saj je enako pomembno usklajeno izvajanje;

19.

poudarja, da standardizacija ne bi smela omejevati konkurenčnosti in inovacij, pač pa bi morala odpraviti ovire in zagotoviti enake pogoje za vse udeležence; zato priporoča, da bi bili standardi odprti ter bi omogočali inovativnost in konkurenco na trgu, saj bi določitev enega samega ali zaprtega standarda omejila razvoj in inovativnost, uveljavila nesorazmerno omejitev in ne bi prinesla enakih konkurenčnih pogojev; vendar opozarja na protimonopolno preiskavo Komisije v zvezi s postopkom standardizacije spletnih plačil (e-plačil), ki ga je uvedel Evropski svet za plačila;

20.

opozarja, da tako rekoč vse plačilne transakcije vsebujejo istovrstne podatke, in poudarja, da bi bilo treba poskrbeti za varno sporočanje podatkov o vsakem plačilu, ki bi omogočalo popolno sprotno obdelavo brez ročnega posredovanja; vidi prednosti vseh sistemov, ki uporabljajo isto obliko sporočila, in opozarja, da je najbolj očitna izbira ta, ki se uporablja za kreditni prenos in neposredne bremenitve, kot določa priloga uredbe o končnih datumih za enotno območje plačil v evrih (tj. ISO XML 20022); priporoča, da bi se ista oblika sporočila uporabljala za vsakršno sporočanje podatkov o transakciji od terminala do potrošnika in bi vsebovala vse potrebne informacije;

21.

poudarja, da bi se zaradi hitro rastočega, vendar za zdaj še nezrelega trga elektronskih in mobilnih plačil z uvedbo obveznih standardov na teh ključnih področjih za krepitev enotnega digitalnega trga v Evropi pojavilo tveganje negativnih posledic za inovativnost, konkurenčnost in rast trga;

22.

poudarja, da je v skladu s povratnim poročilom Komisije glede javnega posvetovanja o zeleni knjigi uveljavljanje razvitih standardov pogosto velik izziv; poziva Komisijo, naj preuči možnost za uvedbo mehanizmov uveljavljanja, kot je določitev končnih datumov za prehod;

23.

opozarja, da so pristojbine za dvig gotovine na bančnih avtomatih zunaj banke in kartične sheme uporabnika plačilnih storitev v mnogih državah članicah previsoke in bi morale v celotnem enotnem območju plačil v evrih v večji meri temeljiti na stroških;

24.

poudarja, da bi morale biti morebitne zahteve po standardizaciji in interoperabilnosti usmerjene v krepitev konkurenčnosti, preglednosti, inovativne narave, varnosti plačil in konkurenčnosti evropskih plačilnih sistemov, v korist vseh potrošnikov in drugih zainteresiranih strani; poudarja, da morebitne zahteve po standardizaciji ne bi smele prinašati nepotrebnih ovir z nepotrebnimi razlikami v primerjavi s svetovnim trgom; poleg tega meni, da bi si morali prizadevati za skupne standarde tudi na svetovni ravni, v tesnem sodelovanju z glavnimi gospodarskimi partnericami EU;

25.

poziva Komisijo, naj oceni možnosti za spodbujanje vstopa novih udeležencev na trg plačilnih kartic, na primer s skupno plačilno infrastrukturo za vse transakcije ne glede na izdajatelja kartic;

26.

opozarja, da bi lahko ločitev plačilnih infrastruktur od plačilnih shem prispevala h konkurenčnosti, saj manjši akterji ne bi bili izključeni zaradi tehničnih omejitev; poudarja, da bi morali ponudniki plačilnih storitev prosto izbrati kakršno koli kombinacijo storitev izdajanja in pridobivanja, ki so na voljo v plačilnih shemah na trgu, plačilne infrastrukture pa bi morale nevtralno obdelovati transakcije različnih vzporednih plačilnih shem za podobne instrumente;

27.

ugotavlja, da je treba z ustrezno skrbnostjo zagotoviti, da bodo vsi ti ukrepi vedno v skladu z načeli svobodne in poštene konkurence ter prostega vstopa na trg in dostopa do njega, pri čemer je treba upoštevati prihodnje tehnološke inovacije v tem sektorju, da se bo sistem lahko prilagodil prihodnjemu razvoju ter da se bodo dosledno spodbujale in pospeševale inovacije in konkurenčnost;

28.

poziva Komisijo, naj predlaga boljše upravljanje enotnega območja plačil v evrih, ki bi zajemalo organizacijski okvir, povezan z razvojem glavnih elementov plačilnih storitev in izpolnjevanja nujnih zahtev, ter omogočalo ločeno organiziran razvoj tehničnih in varnostnih standardov v podporo izvajanju ustrezne zakonodaje; poziva k bolj uravnoteženi zastopanosti vseh zainteresiranih strani pri nadaljnjem razvoju skupnih tehničnih in varnostnih standardov za plačilne sheme; poziva Komisijo, naj se odzove na pretekle pozive Evropskega parlamenta k reformi upravljanja enotnega območja plačil v evrih, da bi zagotovili boljšo zastopanost uporabnikov plačilnih storitev pri odločanju in določanju standardov; opozarja, da so med temi zainteresiranimi stranmi zlasti Evropski svet za plačila, organizacije potrošnikov, organizacije trgovcev in velike trgovske verige, Evropski bančni organ, Komisija, strokovnjaki z različnih področij, nebančni ponudniki plačilnih storitev, ponudniki storitev mobilne, spletne in kartične trgovine ter operaterji mobilnih omrežij; te zainteresirane strani poziva, naj svoje delo uskladijo z novo strukturo upravljanja, v kateri ima pomembno vlogo Svet enotnega območja plačil v evrih; meni, da bi morali Svetu enotnega območja plačil v evrih pomagati različni tehnični odbori ali projektne skupine za e-plačila, m-plačila, kartice, gotovino in druga vprašanja, povezana s standardizacijo, ter priložnostne delovne skupine; opozarja na zavezo Komisije v izjavi o upravljanju enotnega območja plačil v evrih ob sprejetju Uredbe (EU) št. 260/2012, da naj bi predlog predstavila pred koncem leta 2012; poziva evropske standardizacijske organe, kot sta Evropski odbor za standardizacijo (Comité européen de normalisation – CEN) ali Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI), naj v sodelovanju s Komisijo prevzamejo aktivnejšo vlogo pri standardizaciji kartičnih plačil;

29.

glede tega priznava, da je enotno območje plačil v evrih temelj za vzpostavitev povezanega trga plačil EU ter bi moralo služiti kot osnova za njegov razvoj in povečanje njegove inovativnosti in konkurenčnosti;

30.

meni, da je izvajanje pravil na področju elektronskih plačil v Evropi pogosto težko, neustrezno in raznoliko ter da si je treba bolj prizadevati za zagotovitev njihovega pravilnega in enotnega izvajanja;

31.

potrjuje, da samoregulativni pristop ni zadosten; meni, da bi morali imeti Komisija in Evropska centralna banka v sodelovanju z državami članicami bolj aktivno in vodilno vlogo ter da bi bilo treba v proces odločanja ustrezno vključiti vse zadevne zainteresirane strani, tudi združenja potrošnikov, in se z njimi posvetovati;

32.

meni, da bo število evropskih podjetij, katerih dejavnosti so dejansko odvisne od možnosti sprejemanja kartičnih plačil, najverjetneje naraščalo; meni, da je v javnem interesu opredeliti objektivna pravila, ki bi opisovala okoliščine in postopke, v skladu s katerimi bi lahko sheme kartičnih plačil enostransko zavrnile sprejetje;

33.

meni, da je treba okrepiti upravljanje enotnega območja plačil v evrih in prenovljenemu Svetu tega območja dodeliti večjo vlogo ter da bi morali ta novi upravni organ sestavljati predstavniki najpomembnejših ustreznih zainteresiranih strani, zasnovan pa bi moral biti tako, da bi zagotavljal demokratičen nadzor prek Komisije in drugih organov EU; predlaga, da bi prenovljeni Svet enotnega območja plačil v evrih vodil delo, opredelil časovni razpored in načrt dela, odločal o prednostnih nalogah in pomembnih vprašanjih ter tako posredoval v nesporazumih med zainteresiranimi stranmi; poudarja, da bi moral biti demokratični nadzor zagotovljen prek Komisije, pomembni vlogi pa bi imela tudi Evropska centralna banka in Evropski bančni organ;

34.

odobrava posvetovanja Komisije z zainteresiranimi stranmi v okviru zelene knjige o upravljanju enotnega območja plačil v evrih v skladu z uvodno izjavo 5 Uredbe (EU) št. 260/2012 ter z zanimanjem pričakuje predlog v zvezi s tem, ki ga namerava Komisija predstaviti konec leta; poudarja, da morajo biti za vse zainteresirane strani v shemi enotnega območja plačil v evrih prednostnega pomena priprave na prehod na shemo tega območja skladno s pogoji iz Uredbe (EU) št. 260/2012, da bi zagotovili gladek prehod z nacionalnih na vseevropske plačilne sheme;

35.

poudarja, da bi nadaljnja standardizacija in uskladitev praks za odpravo tehničnih ovir in nacionalnih zahtev glede obračuna in poravnave prispevali k nadaljnjemu spodbujanju čezmejnega pridobivanja, ki bi pripomoglo k večji konkurenci in s tem izbiri za trgovce ter posledično stroškovno učinkovitejšim načinom plačevanja za kupce; meni, da bi morali biti trgovci bolje seznanjeni z možnostmi čezmejnega pridobivanja;

36.

poziva k dejavnemu iskanju rešitev za še lažje čezmejno pridobivanje zaradi njegovih koristi za notranji trg; izraža zaskrbljenost zaradi obstoječih nacionalnih, pravnih in tehničnih ovir, kot so nekateri pogoji za licenciranje, ki bi jih bilo treba odpraviti, da tuji pridobitelj, usklajen s shemo enotnega območja plačil v evrih, v državi ne bi bil obravnavan drugače kot domači pridobitelj;

37.

poudarja, da se zakonodaja različnih plačilnih računov ne bi smela preveč razlikovati in da bi plačniku moralo biti omogočeno, da izvede spletno ali mobilno nakazilo sredstev kateremu koli prejemniku, ki ima račun v kateri koli finančni ustanovi, povezani v shemo enotnega območja plačil v evrih;

38.

poudarja, da bi morali imeti vsi pooblaščeni ponudniki plačilnih storitev enako pravico dostopa do možnosti za obračun in poravnavo, če imajo primerne postopke za obvladovanje tveganj, če izpolnjujejo minimalne tehnične zahteve in so dovolj stabilni, da ne pomenijo tveganj, tj. če zanje v osnovi veljajo enake zahteve kakor za banke;

39.

opozarja, da lahko v skladu s sodbo Evropskega sodišča v primeru Mastercard z dne 24. maja 2012 večstranske medfranšizne provizije veljajo za protikonkurenčne, in poziva Komisijo, naj oblikuje predlog, kako bi lahko to sodbo upoštevali pri urejanju poslovnih modelov za kartična, mobilna ali spletna plačila.

40.

ugotavlja, da so trenutni prihodki od večstranskih medfranšiznih provizij v veliko primerih previsoki glede na stroške, ki naj bi jih pokrivali; opozarja, da bi bilo mogoče treba uravnotežiti različne pristojbine za plačila, s čimer bi zagotovili, da navzkrižno subvencioniranje ne bi spodbujalo izbire neučinkovitih instrumentov, ter poziva Komisijo, naj z uredbo zagotovi, da večstranske medfranšizne provizije ne bodo več izkrivljale konkurence z ustvarjanjem ovir za nove udeležence na trgu in inovacije; poziva Komisijo, naj do konca leta 2012 izvede oceno učinka za različne možnosti; poudarja, da sta potrebni pravna jasnost in gotovost v zvezi z večstranskimi medfranšiznimi provizijami;

41.

opozarja, da bi morali po prehodnem obdobju na plačilnih terminalih enotnega območja plačil v eurih sprejemati plačilne kartice vseh posameznikov iz vseh držav članic, če so te združljive s shemo SEPA, plačilo pa bi moralo biti varno izvršeno; opozarja, da ta zahteva morda pomeni, da je treba večstranske medfranšizne provizije urediti tako, da morajo biti pod neko zgornjo mejo, in vztraja, da se te v nobeni državi članici zaradi tega ne bi smele povečati, temveč zmanjšati in se nekoč morda približati ničli;

42.

meni, da bi bilo treba okrepiti čezmejno in centralno pridobivanje ter odstraniti vse tehnične ali pravne ovire, saj bi to pripomoglo k znižanju stopenj večstranskih medfranšiznih provizij in provizij, ki se zaračunavajo trgovcem;

43.

meni, da bi morale biti večstranske medfranšizne provizije urejene na evropski ravni, kar bi zagotovilo lažji dostop novih udeležencev na trgu do čezmejnega pridobivanja, s tem pa trgovcem ponudilo resnično izbiro pri pridružitvi plačilni shemi; poudarja, da bi morali biti v primeru, da nov zakonodajni predlog predvideva provizije, elementi njihovih stopenj popolnoma pregledni; opozarja, da člen 5 Uredbe (EU) št. 260/2012 o uvajanju tehničnih in poslovnih zahtev za kreditne prenose in direktne bremenitve v eurih določa, da se po 1. februarju 2017 večstranske medfranšizne provizije na transakcijo ne smejo uporabljati; poziva k enakemu pristopu za kartična plačila;

44.

meni, da utegne poslovni model za tristranske in mešane plačilne sheme vzbuditi podobne konkurenčne pomisleke kot pri štiristranskih; zato meni, da bi bilo treba vse kartične sheme, naj gre za štiristranske, tristranske ali mešane sheme in morebitne nove udeležence na trgu, obravnavati enako, da bi jim zagotovili enake pogoje ter da bi spodbujali konkurenco in preglednost za potrošnike in trgovce;

45.

opozarja, da bi povezovanje blagovnih znamk, pri katerem so udeleženi plačilnimi sistemi sodelovali prostovoljno, lahko koristilo potrošnikom, saj bi to pomenilo manj kartic v njihovih denarnicah in bi lahko olajšalo dostop nacionalnih shem do širšega trga enotnega območja plačil v evrih ter spodbudilo konkurenco; vendar opozarja, da se ne bi smelo uporabljati za obvod domačih shem z vnaprej določeno uporabo domače blagovne znamke;

46.

poudarja, da bi morali potrošniki, imetniki kartic, prosto izbirati, katere možnosti povezovanja blagovnih znamk bodo aktivirane na kateri od njihovih kartic, in vztraja, da morajo imeti trgovci pravico izbire, katero možnost povezovanja blagovnih znamk bodo sprejeli, in da bi morali ob vsakem posameznem plačilu potrošniki, imetniki kartic, imeti pravico do izbire svoje najljubše možnosti povezovanja blagovnih znamk med tistimi, ki jih trgovec sprejema; poziva Komisijo, naj predlaga rešitve, ki bodo spodbudile povezovanje blagovnih znamk več kot ene sheme, skladne s shemo SEPA; meni, da bi bilo treba ustrezno upoštevati vprašanja, kot so skladnost upravljavskih postopkov, tehnična interoperabilnost in odgovornost za varnostne ranljivosti;

47.

meni, da bi uvedbo večstranske kartice na podlagi povezovanja blagovnih znamk morale spremljati ustrezne informacije za potrošnika, da bi bil ta zaščiten in ne bi bil izpostavljen prevaram; poudarja, da mora biti vsem stranem jasno, kdo je odgovoren za varstvo in zaupnost podatkov imetnikov kartic in trgovcev ter za plačilni instrument, ki povezuje več blagovnih znamk;

48.

meni, da so doplačila, rabati in druge oblike usmerjanja, v obliki, v kateri se na splošno uporabljajo, pogosto škodljivi za končne uporabnike plačilnih storitev; opozarja, da utegnejo biti doplačila zgolj na podlagi izbire plačila samovoljna in da se lahko izrabljajo za doseganje dodatnega dohodka namesto za kritje stroškov; meni, da bi bilo pomembno prepovedati možnosti pretiranih doplačil v povezavi s provizijami, ki se zaračunavajo trgovcem pri posamični transakciji, ter nadzirati rabate in podobne dejavnosti za usmerjanje potrošnikov na ravni EU; zato poudarja, da bi trgovci morali sprejeti en plačilni instrument brez doplačil, ki se splošno uporablja (plačilno kartico, skladno s shemo SEPA, e-plačilo), morebitna doplačila za druge instrumente pa ne bi smela nikoli presegati njihovih dodatnih neposrednih stroškov v primerjavi z instrumentom, ki se sprejema brez doplačila;

49.

poudarja, da je treba zahtevati večjo preglednost in boljše obveščanje potrošnikov o doplačilih in dodatnih pristojbinah za različne načine plačil, saj trgovci stroške transakcije običajno vključijo v cene svojih izdelkov in storitev, zaradi česar potrošniki niso vnaprej ustrezno obveščeni o skupnih stroških in za svoje nakupe plačajo več, kar spodkopava njihovo zaupanje;

50.

opozarja, da utegnejo biti doplačila zgolj na podlagi izbire plačila samovoljna, da se lahko izrabljajo za doseganje dodatnega dohodka namesto za kritje stroškov in na splošno ne koristijo razvoju enotnega trga, saj zavirajo konkurenčnost in prispevajo k večji razdrobljenosti trga ter zmedi potrošnikov;

51.

opozarja, da je omejevanje doplačil za neposredne stroške uporabe plačilnega instrumenta ena od možnosti, prav tako kot vseevropska prepoved doplačil; zato poziva Komisijo, naj izvede oceno učinka za prepoved možnosti pretiranih doplačil glede na provizije, ki se zaračunavajo trgovcem, in za vseevropsko prepoved doplačil, ob upoštevanju člena 19 Direktive 2011/83/EU o pravicah potrošnikov;

52.

poudarja, da je zato, da bi v celoti razvili možnosti elektronskih plačil, poglavitno zagotavljanje zaupanja potrošnikov, kar pa terja visoko stopnjo varnosti, da bi zagotovili zaščito pred tveganjem goljufije in zavarovali občutljive osebne podatke potrošnikov;

53.

poudarja, da bi bilo treba zaščititi zasebnost potrošnikov v skladu z zakonodajo EU in nacionalno zakonodajo ter da bi moral vsak člen v plačilni verigi imeti dostop zgolj do podatkov, ki jih potrebuje za obdelavo, preostali pa bi ga zaobšli v šifrirani obliki;

54.

meni, da bi morale biti minimalne varnostne zahteve za spletna, kartična in mobilna plačila enake v vseh državah članicah in da bi jih moral določati skupni upravljavski organ; opozarja, da bi standardizirane varnostne rešitve poenostavile potrošniške informacije in tako tudi način, kako se potrošniki prilagajajo na varnostno ureditev, ter hkrati zmanjšale stroške pri ponudnikih plačilnih storitev; zato predlaga, da bi vsi ponudniki plačilnih storitev morali zagotavljati skupne minimalne varnostne rešitve, ki bi jih sicer lahko izboljšali, vendar izboljšave ne bi smele ovirati konkurence;

55.

opozarja, da končne odgovornosti za varnostne ukrepe v zvezi z različnimi načini plačevanja ne morejo nositi potrošniki, vendar pa bi le-ti morali biti seznanjeni z varnostnimi ukrepi, ter da bi morale biti za stroške prevar odgovorne finančne institucije, razen če jih ne povzroči potrošnik, „ker je goljufal ali naklepno ali iz velike malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti iz člena 56 direktive o plačilnih storitvah“; meni, da je zato treba spodbujati programe za obveščanje javnosti, da bi tako povečali ozaveščenost javnosti in zlasti znanje o vprašanjih digitalne varnosti; poziva Komisijo, naj pri oblikovanju strategije in instrumentov za združevanje trgov kartičnih spletnih in mobilnih plačil upošteva standarde in priporočila evropskega nadzornika za varstvo podatkov glede preglednosti, identifikacije upravljavca in obdelovalca podatkov, sorazmernosti in pravic osebe, na katero se podatki nanašajo; opozarja na pomen tega, da se vse goljufije pri plačilih na enotnem območju plačil v evrih sporočijo osrednjemu mestu za spremljanje, statistiko in ocenjevanje, da se je mogoče hitro odzvati na nove varnostne grožnje, in tega, da se z glavnim dogajanjem seznani javnost; poziva Komisijo, naj koncept vgrajene zasebnosti razširi, in sicer ne samo na avtentifikacijske mehanizme in varnostno zaščito, da se čim bolj zmanjša število podatkov, zagotovi privzeta pravica do zasebnosti, da se dostop do informacij o posamezniku omeji zgolj na to, kar je nujno za zagotavljanje storitve, in da se uporabljajo orodja, ki bodo uporabnikom omogočala boljše varovanje osebnih podatkov;

56.

meni, da je pri osebnih kartičnih plačilih varnost na splošno na visoki ravni in da se bo s postopnim prehodom z magnetnih kartic na kartice s čipi, ki se mora izvesti hitro, raven varnosti še zvišala; izraža zaskrbljenost nad varnostnimi vprašanji, povezanimi z drugimi oblikami kartičnih plačil, in nad dejstvom, da nekatere sedanje vrste uporabe standarda EMV v Evropi niso dosledne; poziva Komisijo, naj zbere neodvisne podatke o goljufijah s spletnimi plačili in v svoj zakonodajni predlog vključi ustrezne določbe proti goljufijam;

57.

meni, da je posredovanje podatkov o razpoložljivosti sredstev na bančnih računih tretjim strankam tvegano; opozarja, da je med tveganji tudi to, da se potrošniki morda ne zavedajo, kdo vse ima dostop do informacij o njihovem računu, v katerem pravnem okviru in kateri operater je pristojen za plačilne storitve, ki jih potrošnik uporablja; poudarja, da varstvo podatkov ne sme biti ogroženo v nobeni fazi;

58.

poudarja, da bi se z zakonodajnimi spremembami in tehničnim razvojem lahko ta varnostna tveganja zmanjšala in bi plačila prek nebančnih ponudnikov plačilnih storitev lahko postala enako varna kot plačila neposredno z dobro zaščitenega bančnega računa, če bodo v praksi na voljo varni sistemi ter bodo jasno opredeljene upravičenost tovrstnega dostopa in organizacije, ki zanj prosijo;

59.

zato ne podpira dostopa tretjih strank do informacij o potrošnikovem bančnem računu, razen če sistem ni dokazano varen in je bil temeljito preizkušen; opozarja, da bi moral biti v morebitni uredbi dostop tretjih strank omejen na binarne (da-ne) informacije o razpoložljivosti sredstev ter posebna pozornost namenjena varnosti, varstvu podatkov in potrošnikovim pravicam; meni zlasti, da bi bilo treba jasno opredeliti, katere strani imajo lahko dostop do teh informacij na nediskriminatorni osnovi in pod katerimi pogoji je mogoče hraniti podatke, te določbe pa morajo biti predmet pogodbe med vpletenimi; poudarja, da bi bilo treba pri oblikovanju regulativnega okvira za dostop tretjih strank jasno razlikovati med dostopom do informacij o razpoložljivosti sredstev za posamezno transakcijo ter dostopom do informacij o računu potrošnika na splošno; poziva Komisijo, naj zagotovi varstvo osebnih podatkov, tako da po posvetovanju z evropskim nadzornikom za varstvo podatkov predlaga jasno ureditev vlog posameznega akterja pri zbiranju podatkov za posamezen namen ter jasno opredeli akterje, odgovorne za zbiranje, obdelavo in hranjenje podatkov; dodaja, da bi morali imeti imetniki kartic možnost dostopa do svojih osebnih podatkov in njihovih popravkov, tudi v zapletenem čezmejnem okolju; meni, da bi se morale zahteve za varstvo podatkov izvajati po načelu zagotavljanja vgrajene/samodejne zasebnosti ter da podjetja ali potrošniki ne bi smeli nositi odgovornosti za varstvo svojih podatkov;

60.

meni, da je treba okrepiti pravice potrošnikov do povračila, tako v primeru neodobrenih plačil kot v primeru nedobavljenega blaga (ali blaga, ki ni dobavljeno v skladu z dogovorom) ali neopravljenih storitev (ali storitev, ki niso opravljene v skladu z dogovorom), ter da so učinkovita kolektivna pravna sredstva in sistemi alternativnega reševanja sporov nujna orodja za varstvo potrošnikov, tudi na področju elektronskih plačil;

61.

opozarja, da bi morala zaradi vse večjih varnostnih groženj pri razvoju varnostnih standardov dejavno sodelovati tudi Evropski odbor za standardizacijo (CEN) in Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI);

62.

opozarja, da se za plačilne sisteme, kjer je eden ali več udeležencev v različnih državah članicah, v predlogu Komisije pričakuje pojasnilo, katera sodišča ali kateri sistem zunajsodnega reševanja sporov naj bi se uporabljali pri morebitnih sporih, ter da morajo biti ti organi alternativnega reševanja sporov zlahka dostopni za potrošnike;

63.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

16.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 419/28

—

ob upoštevanju predlogov in sporočila Evropske komisije z dne 12. septembra 2012 o bančni uniji,

—

ob upoštevanju sklepov G20 z dne 18. junija 2012, ki pozivajo k dokončanju dela glede bančnega sistema v senci, da bi dosegli celovito izvajanje reform,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2011 o finančni, gospodarski in socialni krizi: priporočila za ukrepe in pobude, ki naj bi jih sprožili (1),

—

ob upoštevanju vmesnega poročila delovnega področja Odbora za finančno stabilnost o poslih začasne prodaje/začasnega odkupa in izposoje vrednostnih papirjev, objavljenega dne 27. aprila 2012, in poročila o posvetovanju o skladih denarnega trga (MMF), ki ga je istega dne objavilo Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostih papirjev (IOSCO),

—

ob upoštevanju priložnostnega dokumenta (št. 133) Evropske centralne banke o bančnem sistemu v senci v evroobmočju, objavljenega dne 30. aprila 2012,

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije o bančnem sistemu v senci (COM(2012)0102),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 26. julija 2012 o predpisih za produkte, upravljanju likvidnosti, depozitarjih, MMF in dolgoročnih naložbah za KNPVP,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za finančno stabilnost, objavljenega 27. oktobra 2011, o okrepitvi nadzora in zakonske ureditve bančnega sistema v senci, s katerim se je odzval na poziva G20 v Seulu leta 2010 in Cannesu leta 2011,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0354/2012),

A.

ker pojem bančnega sistema v senci, kot ga je opredelil Odbor za finančno stabilnost, zajema sistem kreditnega posredovanja, ki vključuje subjekte in dejavnosti zunaj konvencionalnega bančnega sistema;

B.

ker se regulirani subjekti v konvencionalnem bančnem sistemu v veliki meri vključujejo v tiste dejavnosti, ki so opredeljene kot del bančnega sistema v senci, in so na več načinov medsebojno povezani s subjekti bančnih sistemov v senci;

C.

ker je velik del dejavnosti bančnega sistema v senci deloma vezan na regulirani bančni sektor in bi bilo treba ta del v celoti zajeti v veljavni regulativni okvir;

D.

ker je nekaj sestavin, ki spadajo v pojem bančništva v senci, ključnega pomena za financiranje realnega gospodarstva in ker bi morali posebno skrbno opredeliti področje uporabe novih ali razširitev že veljavnih regulativnih ukrepov;

E.

ker del bančništva v senci prikladno pripomore k temu, da ostanejo tveganja ločena od bančnega sektorja ter tako ne morejo vplivati na davkoplačevalce in sistem; ker je kljub temu boljše poznavanje delovanja bančništva v senci, njegovih povezav s finančnimi institucijami in regulacije za zagotovitev preglednosti, zmanjšanje sistemskega tveganja in odpravo vseh neprimernih praks kljub temu je nujna sestavina finančne stabilnosti;

F.

ker je nujno, če hočemo dobiti pregled nad bančništvom v senci, da vsako pravno urejanje v celoti obravnava vprašanja rešljivosti, kompleksnosti in nepreglednosti finančnih dejavnosti, ki so del tega sistema, še zlasti v izrednih razmerah;

G.

ker je obseg svetovnega bančnega sistema v senci po ocenah Odbora za finančno stabilnost leta 2011 znašal približno 51 bilijonov EUR, kar je porast v primerjavi z 21 bilijoni EUR leta 2002; ker to pomeni 25 do 30 % celotnega finančnega sistema in polovico vseh sredstev bank;

H.

ker je bančni sistem v senci kljub nekaterim pozitivnim učinkom, kot so večja učinkovitost finančnega sistema, večja raznolikost produktov in večja konkurenca, opredeljen kot eden od glavnih možnih sprožilcev kot dejavnikov, ki prispevajo k finančni krizi in lahko ogrozijo stabilnost finančnega sistema; ker Odbor za finančno stabilnost zahteva okrepljen nadzor nad razširitvijo bančništva v senci, ki poraja pomisleke i) v zvezi s sistemskimi tveganji, zlasti zaradi spremembe ročnosti in/ali likvidnosti, deleža zunanjega financiranja in nezadostnega prenosa kreditnega tveganja, ter ii) v zvezi z regulativno arbitražo;

I.

ker so predlogi o bančnem sistemu v senci ter strukturi bančnega poslovanja s prebivalstvom in investicijskega bančništva pomembne sestavine učinkovitega prenosa sklepa z vrha G20 leta 2008, da je treba pravno urediti vsak produkt in vsakega akterja ter da mora Evropska komisija to področje preučiti hitreje in bolj kritično;

J.

ker bančni sistem v senci kot svetovni pojav zahteva usklajen regulativni pristop na svetovni ravni, ki bo temeljil na priporočilih Odbora za finančno stabilnost (ki bodo objavljeni v prihodnjih tednih), ki se dopolnijo s tistimi katerega koli drugega ustreznega nacionalnega ali nadnacionalnega regulativnega organa;

1.

pozdravlja zeleno knjigo Komisije kot prvi korak k strožjemu spremljanju in nadzoru bančnega sistema v senci; potrjuje pristop Komisije, ki temelji na posredni ureditvi in primerni razširitvi ali reviziji obstoječega bančnega sistema v senci; hkrati poudarja, da je treba nekatere njegove vidike na funkcionalen način neposredno pravno urediti brez podvajanja in z zagotavljanjem skladnosti z obstoječimi uredbami; poziva k celovitemu pristopu do bančništva v senci, za katerega sta pomembna bonitetni vidik in vidik ravnanja na trgu; opozarja na čedalje več prehajanja na tržno financiranje in prodajo zelo kompleksnih finančnih produktov v manjših količinah; zato poudarja, da je treba upoštevati ravnanje na trgu in varstvo potrošnikov;

2.

poudarja dejstvo, da bo vsaka oblika okrepljenega pravnega urejanja kreditnih institucij, investicijskih podjetij ter zavarovalnic in pozavarovalnic neizogibno ustvarila spodbude, da se dejavnosti prenesejo iz področja uporabe veljavne sektorske zakonodaje; zato poudarja, da je treba okrepiti postopke za sistematično, predhodno oceno morebitnega učinka, ki bi ga spremembe zakonodaje v finančnem sektorju imele na tok tveganj in kapitala po manj reguliranih ali nereguliranih finančnih subjektih, ter v skladu s tem razširiti regulativni režim, da se prepreči arbitraža;

3.

se strinja z opredelitvijo Odbora za finančno stabilnost za bančni sistem v senci, po kateri gre za „sistem posrednikov, instrumentov, subjektov ali finančnih pogodb, ki zagotavlja kombinacijo funkcij, kakršne opravljajo banke, vendar zunaj regulativnega okvira ali pod regulativnim režimom, ki je bodisi šibek bodisi obravnava zadeve, ki niso sistemska tveganja, in nima zagotovljenega dostopa do likvidnostnih posojil centralnih bank ali kreditnih jamstev javnega sektorja“; poudarja, da v nasprotju s tem, kar bi lahko pod tem izrazom sklepali, ni nujno, da bančništvo v senci predstavlja neregulirani ali nezakoniti del finančnega sektorja; poudarja, da upoštevanje te opredelitve v okviru spremljanja, zakonske ureditve in nadzora predstavlja izziv tudi ob upoštevanju stalne nepreglednosti in pomanjkljivih podatkov o tem sistemu ter njegovem pomanjkljivem razumevanju;

4.

poudarja, da je od začetka krize izginilo le malo praks bančnega sistema v senci; vseeno ugotavlja, da lahko bančni sistem v senci s svojim inovativnim značajem pripelje do novih gibanj, ki so lahko vir sistemskega tveganja, in s tem bi se morali spopasti; zato poudarja, da je treba na evropski in svetovni ravni zbrati več podatkov boljše kakovosti o poslih bančnega sistema v senci, udeležencih na trgu, finančnih tokovih in medsebojnih povezavah, da bi si ustvarili popoln pregled nad tem sektorjem;

5.

meni, da so tesno sodelovanje na mednarodni ravni in skupna prizadevanja na svetovni ravni nujni za celovit pregled nad bančnim sistemom v senci;

6.

meni, da bo s celovitejšim pregledom ter boljšim spremljanjem in analizo mogoče odkriti tako vidike bančnega sistema v senci, ki ugodno vplivajo na realno gospodarstvo, kot tiste, ki povzročajo skrbi v zvezi s sistemskim tveganjem ali regulativno arbitražo; poudarja, da so potrebni temeljitejši postopki ocenjevanja tveganj, razkritja in nadzora pri vseh institucijah, ki imajo povečan profil tveganja in ki so sistemsko pomembne; opozarja na obveznosti vrha G20 iz Los Cabosa, da se uvede sistem identifikatorja pravnih oseb (LEI), in poudarja, da morajo biti pri njegovem upravljanju ustrezno zastopani evropski interesi;

7.

ugotavlja, da je nujno, da nadzorniki institucij vsaj v skupni vrednosti poznajo njihov obseg pogodb o začasni prodaji/začasnem odkupu, izposojo vrednostnih papirjev ter vseh oblik obremenitev ali sporazumov o pogojnih plačilih; poleg tega opozarja, da z namenom, da bi se s tem lahko spoprijeli, poročilo Odbora za ekonomske in monetarne zadeve o direktivi o kapitalskih zahtevah IV (CRD IV), o kateri zdaj potekajo pogajanja s Svetom, poziva, da se tovrstne informacije sporočajo repozitoriju sklenjenih poslov ali centralni depotni družbi, da se omogoči dostop med drugim Evropskemu bančnemu organu, Evropskemu organu za vrednostne papirje in trge, ustreznim pristojnim organom, Evropskemu odboru za sistemska (ESRB) tveganja ter ustreznim centralnim bankam in Evropskemu sistemu centralnih bank; poudarja tudi, da to poročilo odbora poziva, naj se za nezapisane sporazume o pogojnih plačilih v likvidacijskih postopkih šteje, kot da nimajo pravnega učinka;

8.

podpira oblikovanje in upravljanje osrednje zbirke podatkov EU o poslih začasne prodaje/začasnega nakupa (kar naj po možnosti stori ECB), v katero bi podatke posredovale infrastrukture in depozitne banke tako, da same knjižijo posle začasne prodaje/začasnega nakupa; meni pa, da bi morala tovrstna zbirka podatkov zajemati posle v vseh valutah, kar bi nadzornikom zagotovilo popolno sliko in razumevanje svetovnega trga poslov začasne prodaje/začasnega nakupa; poziva Komisijo, naj napreduje k hitremu sprejetju (v začetku leta 2013) usklajenega pristopa za zbiranje podatkov za osrednjo zbirko, ki bi omogočal odkrivanje vrzeli v podatkih in povezoval prizadevanja že obstoječih pobud drugih organov in nacionalnih oblasti, zlasti repozitorije sklenjenih poslov, uvedenih z uredbo o infrastrukturi evropskega trga; poziva Komisijo, naj predloži poročilo (do sredine leta 2013), ki bo zajemalo, med drugim, potrebno institucionalno ureditev (npr. ECB, ESRB, neodvisni centralni register), vsebino in pogostost preverjanj podatkov, zlasti o poslih začasne prodaje/začasnega nakupa v evrih in prenosih finančnega tveganja, ter obseg potrebnih sredstev;

9.

meni, da bi Komisija kljub veliki količini podatkov in informacij, ki jih zahteva direktiva o kapitalskih zahtevah na podlagi obveznosti poročanja o poslih začasne prodaje/začasnega nakupa, morala preučiti razpoložljivost, pravočasnost in popolnost podatkov za namene načrtovanja in spremljanja;

10.

odobrava razvoj identifikatorja pravnih oseb (LEI) in meni, da bi bilo treba na podlagi njegove koristnosti razviti podobne skupne standarde v zvezi s poročanjem o poslih začasne prodaje/začasnega nakupa in vrednostnih papirjih, ki bi zajemali glavnico, obrestno mero, zavarovanje s premoženjem, odbitke, ročnost, nasprotne stranke in druge vidike, ki omogočajo oblikovanje agregatov;

11.

poudarja, da so za to, da bi regulatorji imeli skupen globalni pristop pri analizi podatkov in da bi si slednje med seboj lahko izmenjevali ter po potrebi ukrepali in s tem preprečili pojav sistemskih tveganj ter zaščitili finančno stabilnost, nujni skupni obrazci za poročanje, osnovani na odprtih panožnih standardih;

12.

poudarja tudi, da je treba pridobiti celovitejši pregled nad prenosi tveganja finančnih institucij, med drugim tudi nad prenosi, ki se izvršijo prek poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti, za katere bodo podatki zagotovljeni na podlagi Uredbe o infrastrukturi evropskega trga ter direktive MIFID/uredbe MIFIR, da bi ugotovili, kdo je od koga kaj odkupil in kako se financirajo prenesena tveganja; poudarja, da bi moral biti eden od ciljev doseči pregled poslov v realnem času v vseh finančnih storitvah ter da lahko standardizirana sporočila in identifikatorji podatkov to olajšajo in omogočijo avtomatsko obdelavo; zato poziva Komisijo, naj ob posvetu z ESRB in mednarodnimi organi, kot je Odbor za finančno stabilnost, vključi v svoje poročilo o osrednji zbirki podatkov v zvezi s sedanjim delom o standardiziranih sporočilih in formatih podatkov ter izvedljivostjo ustanovitve osrednjega registra za prenose tveganja, ki bi moral omogočati zajetje in spremljanje podatkov o prenosu tveganj v realnem času, ter naj pri tem v celoti izkoristi podatke, ki jih v zvezi s poročanjem zahteva zdaj veljavna in prihodnja finančna zakonodaja, in vključi podatke, ki so na voljo na mednarodni ravni;

13.

meni, da so zahteve v zvezi s poročanjem za banke nujno in dragoceno orodje za opredeljevanje dejavnosti bančništva v senci; ponovno poudarja, da bi računovodska pravila morala odražati stvarnost in da bi v najboljšem primeru iz bilance stanja morali biti razvidni agregati, in sicer v največji možni meri;

14.

poudarja, da bo za te nove naloge potreben zadosten obseg novih virov;

15.

poudarja, da so nekatere dejavnosti in subjekti bančnih sistemov v senci lahko regulirani ali neregulirani, kar je odvisno od posamezne države; poudarja pomen enakih konkurenčnih pogojev med državami ter med subjekti bančnega sektorja in subjekti bančništva v senci, da bi se izognili regulativni arbitraži, ki bi pripeljala do izkrivljenih regulativnih spodbud; ugotavlja tudi, da je med subjekti bančnega sektorja in subjekti bančništva v senci v tem trenutku prevelika finančna medsebojna odvisnost;

16.

ugotavlja, da so natančna zakonska ureditev, ocena in revizija v tem trenutku skoraj nemogoče, kjer je najti izkrivljanje v zvezi s kreditnim tveganjem ali motnje v zvezi z denarnimi tokovi;

17.

meni, da bi skladi in upravitelji morali dokazati, da so zanesljivi, njihove pozicije pa drugi lahko razumejo in jih prevzamejo;

18.

poudarja potrebo po tem, da se z odpravo vrzeli v mednarodnih standardih računovodskega poročanja izboljša razkritje prenosov finančnih sredstev iz bilance stanja; poudarja odgovornost finančnih varuhov, kot so računovodje in notranji revizorji, da opozarjajo na potencialno škodljiva gibanja in kopičenje tveganj;

19.

meni, da bi računovodska pravila morala odražati realnost ter da je dejstvo, da so se sredstva lahko vrednotila po nabavni ceni, čeprav je ta veliko višja od tržne vrednosti, prispevalo k nestabilnosti v bančnih in drugih subjektih, ter da tega ne bi smeli dovoliti; poziva Komisijo, naj spodbuja spremembe mednarodnih standardov računovodskega poročanja, pri čemer je treba več pozornosti posvetiti agregatom brez pobotanja in utežem tveganja;

20.

meni, da bi moral biti namen regulacije finančnega sektorja obravnavati vprašanja kompleksnosti in nepreglednosti finančnih storitev in produktov, regulativi ukrepi, kot so večje kapitalske zahteve in odprave znižanj uteži tveganja, pa bi morali prispevati k odvračanju od kompleksnih zavarovanj v obliki izvedenih finančnih instrumentov. meni, da se novi finančni produkti ne bi smeli tržiti ali odobriti, če regulatorji ne dobijo dokazila, da so rešljivi;

21.

predlaga, da bi bilo treba asimetrijo informacij kaznovati, zlasti v zvezi z dokumentacijo in izjavami o omejitvi odgovornosti, ki se pripisujejo finančnim storitvam in proizvodom; meni, naj bi za takšne izjave o omejitvi odgovornosti po potrebi veljalo plačilo za „drobni tisk“ (na stran in izjavo omejitvi odgovornosti);

22.

poudarja, da so poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve o direktivi o kapitalskih zahtevah IV (CRD IV) (2), o kateri zdaj razpravlja s Svetom, pomemben korak v spoprijemanju z bančništvom v senci na pozitiven način, ki nosilcem strukturiranih naložb in posebnim posredniškim družbam (programom) nalaga kapitalsko obravnavanje likvidnostnih linij, za vse neregulirane subjekte, kar bo pomagalo pri spodbujanju bank k uporabi količnika neto stabilnih virov financiranja, določa zgornjo mejo velike izpostavljenosti v višini 25 % lastnih sredstev in ki večjo tveganost izpostavljenosti do takih subjektov – v primerjavi z izpostavljenostjo do reguliranih in nefinančnih subjektov – priznava v bonitetnih določbah za likvidnostna tveganja;

23.

ugotavlja, da je eden od naukov finančne krize ta, da je razlika med zavarovalniškim in kreditnim tveganjem običajno jasna, pri produktih za zavarovanje kreditov pa ta razlika ni vedno tako jasna; poziva Komisijo, naj preuči zakonodajo, ki ureja bančne, zavarovalniške in zlasti finančne konglomerate, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje med bankami in zavarovalnicami ter preprečili regulativno in/ali nadzorno arbitražo;

24.

poleg tega meni, da je predlagana razširitev nekaterih elementov direktive CRD IV na nekatere finančne institucije, ki ne sprejemajo depozitov in ki niso zajete v opredelitvi iz uredbe o kapitalskih zahtevah (CRR), nujna, da bi obravnavali posebna tveganja, pri tem pa upoštevali dejstvo, da se nekatere določbe lahko prilagodijo posebnostim teh subjektov, da bi preprečili nesorazmeren vpliv na te institucije;

25.

meni, da Evropski bančni organ ne sme izvzeti bančnega sistema v senci;

26.

poudarja, da je treba zagotoviti, da so vsi subjekti bančništva v senci, ki imajo bančnega sponzorja ali so povezani z banko, za namene bonitetne konsolidacije vključeni v bilanco stanja banke; poziva Komisijo, naj do začetka leta 2013 preuči, kako bi zagotovili, da bodo subjekti, ki niso konsolidirani z računovodskega vidika, konsolidirani za namene bonitetne konsolidacije, da bi tako izboljšali globalno finančno stabilnost; spodbuja Komisijo, naj upošteva vsa navodila Baselskega odbora za bančni nadzor (BCBS) ali drugega mednarodnega organa za boljšo uskladitev obsega konsolidacije za računovodske namene in za namene ocene tveganja;

27.

poudarja, da je treba zagotoviti večjo preglednost strukture in dejavnosti finančnih institucij; poziva Komisijo, naj ob upoštevanju sklepov iz poročila komisarja Liikanena predlaga ukrepe za strukturo evropskega bančnega sektorja, in sicer ob upoštevanju prednosti in morebitnih tveganj združevanja dejavnosti bančnega poslovanja s prebivalstvom in investicijskih bančnih dejavnosti;

28.

je seznanjen s tem, kako pomemben je trg poslov začasne prodaje/začasnega nakupa in izposoje vrednostnih papirjev; poziva Komisijo, naj do začetka leta 2013 sprejme ukrepe, ki bodo povečali preglednost, zlasti za stranke,– med take ukrepe bi lahko spadala identifikator zavarovanja s premoženjem in ponovna uporaba zavarovanja s premoženjem, o katerih bi se v agregatni obliki poročalo regulatorjem – in omogočili, da bodo regulatorji lahko določili priporočene minimalne odbitke ali ravni kritja za trge financiranja, zavarovanega s premoženjem, ne da bi jih standardizirali; v tem smislu priznava, kako pomembno je jasno opredeliti lastništvo vrednostnih papirjev in zagotoviti njegovo varstvo; vseeno poziva Komisijo, naj poleg sektorskih pristopov, ki so že v teku, sproži obsežno razpravo o ravneh kritja, pa tudi preučevanje in upoštevanje uvedbe omejitev za ponovno uporabo zavarovanja s premoženjem za lastne razmere; poudarja, da je treba pregledati stečajno pravo v zvezi s trgom poslov začasne prodaje/začasnega nakupa in izposoje vrednostnih papirjev ter listinjenjem, da bi dosegli uskladitev in obravnavali izdaje s prednostnimi pravicami, ki so bistvene za reševanje reguliranih finančnih institucij; poziva Komisijo, naj preuči različne pristope za omejevanje stečajnih prednostnih pravic, tudi predloge o omejevanju prednostnih pravic pri stečaju na posle s centralnim kliringom ali zavarovanje s premoženjem, ki izpolnjujejo usklajena, vnaprej določena merila upravičenosti;

29.

meni, da je treba ustrezno obravnavati spodbude, ki so povezane z listinjenjem; poudarja, da bi morale zahteve za listinjenje, ki so povezane s solventnostjo in likvidnostjo, spodbujati visoko kakovosten in zelo razpršen naložbeni portfelj, kar bi preprečilo čredno vedenje; poziva Komisijo, naj preuči trg listinjenja in pregleda tudi krite obveznice, ki lahko povečajo tveganja v bilancah stanja bank; poziva Komisijo, naj predlaga ukrepe za bistveno povečanje njegove preglednosti; poziva Komisijo, naj po potrebi posodobi sedanjo pravno ureditev, da jo uskladi z novim okvirom za listinjenje BCBS, o katerem zdaj poteka razprava, najkasneje do začetka leta 2013; predlaga uvedbo omejitve, kolikokrat je možno listinjenje posameznega finančnega proizvoda, posebne zahteve za dobavitelje listinjenja (npr. originatorje ali sponzorje), da obdržijo del tveganj, povezanih z listinjenjem, in tako zagotovijo, da bo dobavitelj dejansko obdržal tveganja, namesto da bi se ta prenesla na upravitelje premoženja, in ukrepe za večjo preglednost; še posebej poziva k uvedbi dosledne metodologije za oceno vrednosti osnovnih sredstev in standardizacijo produktov listinjenja v različnih zakonodajah in jurisdikcijah;

30.

ugotavlja, da so bile košarice sredstev, ki so v nekaterih primerih pridobile visoke ocene, predmet začasne prodaje/začasnega nakupa, in sicer po modelu „originate-to-repo“ (ustvari in začasno prodaj/začasno kupi); poudarja, da se takšni posli ne bi smeli uporabljati kot regulativni ukrep za likvidnost (glej poročilo odbora ECON o direktivi CRD IV);

31.

priznava, da imajo MMF pomembno vlogo v kratkoročnem financiranju finančnih institucij in omogočanju diverzifikacije tveganj; priznava, da se MMF s sedežem v EU in ZDA razlikujejo po svoji vlogi in strukturi; priznava, da so smernice 2010 Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA) vzpostavile strožje standarde za MMF (bonitetna ocena, ročnost osnovnih vrednostnih papirjev in večje razkritje vlagateljem); vseeno ugotavlja, da so nekateri MMF, zlasti tisti, ki vlagateljem ponujajo stabilno čisto vrednost sredstev, občutljivi na obsežne umike sredstev; zato poudarja, da je treba sprejeti dodatne ukrepe, ki bi izboljšali odpornost teh skladov in pokrili likvidnostna tveganja; podpira končno poročilo IOSCO iz oktobra 2012 in njegova predlagana priporočila za pravno urejanje in upravljanje MMF v različnih jurisdikcijah; meni, da bi bilo treba MMF, ki ponujajo stabilno čisto vrednost sredstev, podvreči ukrepom, namenjenim zmanjšanju posebnih tveganj, povezanih s funkcijo stabilne čiste vrednosti sredstev ter internalizaciji stroškov, ki izhajajo iz teh tveganj; meni, da bi morali regulatorji zahtevati, kjer je to izvedljivo, preusmeritev na spremenljivo/variabilno čisto vrednost sredstev, oziroma bi bilo treba kot alternativo uvesti okrepitev vzdržljivosti stabilne čiste vrednosti sredstev MMF in zmožnost, da se soočijo z znatnim odkupom; poziva Komisijo, naj v prvi polovici leta 2013 predloži pregled okvira KNPVP, posebej pa se osredotoči na vprašanje MMF, tako da od njih zahteva, da bodisi sprejmejo spremenljivo vrednost sredstev z dnevnim vrednotenjem, ali da morajo, če ohranijo konstantno vrednost, zaprositi za omejeno dovoljenje za opravljanje bančnih storitev ter da zanje veljajo kapitalske in druge bonitetne zahteve; poudarja, da je treba čim bolj zmanjšati regulativno arbitražo;

32.

poziva Komisijo, naj v okviru pregleda KNPVP nadalje preuči zamisel o uvedbi posebnih določb o likvidnosti za MMF, tako da določi minimalne zahteve za likvidnost čez noč, tedensko in mesečno likvidnost [20 %, 40 %, 60 %], in naj ob nastopu sprožilnega dogodka, ki pomeni tudi obveznost neposrednega obveščanja pristojnega nadzornega organa in ESMA, zaračuna pristojbino za likvidnost;

33.

priznava ugodnosti, ki jih prinašajo indeksni investicijski skladi (Exchange Traded Funds – ETF), saj malim vlagateljem omogočajo dostop do večjega izbora sredstev (še zlasti na primer do surovin), poudarja pa tveganja, ki jih nosijo ETF v smislu kompleksnosti, tveganja nasprotne stranke, likvidnosti proizvodov in morebitne regulativne arbitraže; svari pred tveganji, ki so povezana s sintetičnimi ETF zaradi njihove čedalje večje nepreglednosti in kompleksnosti, zlasti kadar se sintetični ETF tržijo malim vlagateljem; zato poziva Komisijo, naj oceni te morebitne strukturne šibke točke v potekajočem pregledu KNPVP VI ob upoštevanju različnih kategorij strank (npr. mali vlagatelji, profesionalni vlagatelji, institucionalni vlagatelji) in njihovih različnih profilov tveganja;

34.

poziva Komisijo, naj pri vseh novih zakonodajnih predlogih izvede obsežne študije učinkov na financiranje realnega gospodarstva;

35.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Odboru za finančno stabilnost.

16.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 419/33

—

ob upoštevanju člena 165 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah in Konvencije Sveta Evrope o varstvu posameznika glede na obdelavo osebnih podatkov,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989,

—

ob upoštevanju Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ (1),

—

ob upoštevanju Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (2),

—

ob upoštevanju Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (direktiva o elektronskem poslovanju) (3),

—

ob upoštevanju Sklepa št. 1718/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o izvajanju podpornega programa za evropski avdiovizualni sektor (MEDIA 2007) (4),

—

ob upoštevanju Priporočila 2006/952/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o varstvu mladoletnikov in človeškega dostojanstva ter o pravici do odgovora v zvezi s konkurenčnostjo evropske avdiovizualne industrije in industrije spletnih informacijskih storitev (5),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o varstvu otrok v digitalnem svetu (6),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 15. februarja 2011 z naslovom Agenda EU za otrokove pravice (COM(2011)0060),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 26. avgusta 2010 z naslovom „Evropska digitalna agenda“ (COM(2010)0245/2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 28. marca 2012 z naslovom Boj proti kriminalu v digitalni dobi: ustanovitev Evropskega centra za boj proti kibernetski kriminaliteti (COM(2012)0140),

—

ob upoštevanju strategije Sveta Evrope o otrokovih pravicah (2012–2015) z dne 15. februarja 2012,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 2. maja 2012 z naslovom Evropska strategija za boljši internet za otroke (COM(2012)0196),

—

ob upoštevanju Poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 13. septembra 2011 o uporabi Priporočila Sveta z dne 24. septembra 1998 o zaščiti mladoletnikov in človekovega dostojanstva ter Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o varstvu mladoletnikov in človeškega dostojanstva ter o pravici do odgovora v zvezi s konkurenčnostjo evropske avdiovizualne industrije in industrije spletnih informacijskih storitev – o zaščiti otrok v digitalnem svetu (COM(2011)0556),

—

ob upoštevanju konvencije Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in zlorabo,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2011 o celovitem pristopu k varstvu osebnih podatkov v Evropski uniji (7),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje ter mnenja Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A7-0353/2012),

A.

ker je treba varstvo otrok v digitalnem svetu obravnavati na regulatorni ravni z uporabo učinkovitejših ukrepov, med drugim s samoregulacijo, tako da se industrijo spodbudi k prevzemanju svojega dela odgovornosti, ter na ravni izobraževanja in usposabljanja z usposabljanjem otrok, starše in učiteljev za preprečevanja dostopa mladoletnikov do nezakonitih vsebin;

B.

ker je treba obravnavati vse oblike nezakonitih spletnih vsebin in ker je treba priznati poseben značaj spolnih zlorab otrok, ne le kot nezakonito v tem okviru, temveč kot eno najgnusnejših oblik vsebine na spletu;

C.

ker bi moral biti eden glavnih ciljev učinkovite strategije varstva otrok zagotoviti, da imajo vsi otroci, mladi in starši/skrbniki ustrezne informacije in znanja, da se lahko zaščitijo na spletu;

D.

ker hiter razvoj tehnologije zahteva hiter odziv s samoregulacijo in soregulacijo, pa tudi s stalnimi organi, ki lahko sprejmejo celosten pristop v različnih okoljih;

E.

ker digitalni svet zagotavlja številne priložnosti v zvezi z izobraževanjem in učenjem; ker se šolstvo prilagaja digitalnemu svetu, vendar pa hitrost in način tega prilagajanja ne dohajata hitrosti tehnoloških sprememb v življenju mladoletnikov, zaradi česar imajo starši in učitelji težave, ko poskušajo otroke usposobiti za kritično uporabo tega medija, namesto tega pa ostajajo na obrobju njihovega virtualnega življenja;

F.

ker mladoletniki na splošno z veliko lahkoto uporabljajo internet, vendar potrebujejo pomoč, da bi ga lahko uporabljali pametno, odgovorno in varno;

G.

ker je pomembno, da mladoletniki bolje razumejo potencialne nevarnosti, ki so jim izpostavljeni na spletu, pa tudi da družine, šole in civilna družba skupaj prevzamejo odgovornost za njihovo izobraževanje in zagotovitev, da so otroci pri uporabi interneta in drugih novih medijev primerno zaščiteni;

H.

ker je izobraževanje v zvezi z mediji in novimi informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami pomembno pri oblikovanju politik za varstvo otrok v digitalnem svetu ter pri zagotavljanju varne, primerne in kritične uporabe teh tehnologij;

I.

ker razvoj digitalnih tehnologij pomeni veliko priložnost, da se otrokom in mladim zagotovijo možnosti za učinkovito uporabo novih medijev in interneta, ki jim bo omogočila delitev svojih stališč z drugimi in torej udeležbo in igranje dejavne vloge v družbi, najsibo na spletu ali zunaj spleta;

J.

ker uveljavljanje državljanstva in uživanje z njim povezanih pravic, vključno z udeležbo v kulturnem, socialnem in demokratičnem življenju, zahteva dostop do uporabe pluralističnih in varnih digitalnih orodij, storitev in vsebin, tudi za mladoletnike;

K.

ker morajo preventivni in intervencijski ukrepi poleg boja proti nezakoniti in neprimerni vsebini obravnavati tudi številna druga tveganja, kot so nadlegovanje, diskriminacija, omejevanje dostopa do storitev, spletni nadzor, napadi na zasebnost in svobodo izražanja in obveščanja ter pomanjkanje jasnosti glede ciljev zbiranja osebnih podatkov;

L.

ker nove možnosti obveščanja in komunikacije, ki jih ponuja digitalni svet, kot so računalniki, televizija in različne platforme, mobilni telefoni, video igre, tablični računalniki, aplikacije in stopnja razpršenosti različnih medijev, ki se zlivajo v en sam digitalni sistem, pomenijo ne le številne možnosti in priložnosti za otroke in adolescente, temveč prinašajo tudi tveganja glede enostavnega dostopa do vsebin, ki so nezakonite, neprimerne za razvoj mladoletnikov, pa tudi možnost, da se podatki zbirajo z namenom naslavljanja otrok kot potrošnikov, to pa ima škodljive in nemerljive učinke;

M.

ker sta dobrobit mladoletnikov in človeško dostojanstvo interesa, ki si zaslužita posebno pravno zaščito pri prostem kroženju avdiovizualnih storitev na enotnem trgu;

N.

ker ukrepi držav članic za preprečevanje nezakonitih spletnih vsebin niso vedno učinkoviti in neizogibno vključujejo različne pristope k preprečevanju škodljivih vsebin; ker bi bilo treba takšne nezakonite spletne vsebine takoj izbrisati na podlagi ustreznega pravnega postopka;

O.

ker lahko dejstvo, da osebne informacije in podatki o mladoletnikih ostajajo na spletu, vodi v njihovo nezakonito obdelavo, izkoriščanje takšnih mladoletnikov ali škodovanje njihovemu osebnemu dostojanstvu, to pa lahko povzroči ogromno škodo njihovi identiteti, duševnim zmožnostim in socialnemu vključevanju, zlasti ker lahko ti podatki pristanejo v napačnih rokah;

P.

ker hitra rast sredstev družbenega mreženja prinaša nekatera tveganja za varnost zasebnega življenja, osebnih podatkov in osebnega dostojanstva mladoletnikov;

Q.

ker skoraj 15 % mladoletnih uporabnikov interneta, starih od 10 do 17 let, dobiva spolne ponudbe v takšni ali drugačni obliki, 34 % pa jih naleti na spolne vsebine, ki jih niso iskali;

R.

ker različni kodeksi ravnanja, ki jih uporabljajo ponudniki digitalnih vsebin in storitev, ne zadovoljijo vedno zahtev evropske in nacionalne zakonodaje v zvezi s preglednostjo, neodvisnostjo, zaupnostjo in obdelavo osebnih podatkov in lahko pomenijo tveganja v smislu profiliranja za komercialne namene, druge oblike izkoriščanja, na primer spolno zlorabo, in celo trgovino z ljudmi;

S.

ker bi moralo biti oglaševanje, namenjeno otrokom, odgovorno in zmerno;

T.

ker morajo biti mladoletniki zaščiteni pred nevarnostmi digitalnega sveta v skladu z njihovo starostjo in stopnjo razvoja; ker države članice poročajo o težavah pri usklajevanju različnih vidikov na področju sprejemanja načinov razvrščanja vsebin po starostnih skupinah in stopnjah tveganja vsebin;

U.

ker bi sicer morali priznati številne nevarnosti, ki so jim mladoletniki izpostavljeni v digitalnem svetu, vendar bi morali tudi še naprej podpirati številne priložnosti, ki jih prinaša digitalni svet pri razvoju družbe, temelječe na znanju;

V.

ker je vloga staršev v procesu zaščite njihovih otrok pred nevarnostmi, ki jih prinaša digitalni svet, zelo pomembna;

1.

poudarja, da se je z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe in danes pravno zavezujočo Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, ki v členu 24 opredeljuje varstvo otrokovih pravic kot temeljno pravico in določa, da se morajo pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, upoštevati predvsem koristi otroka, začela nova faza varstva otrokovih pravic v okviru EU; ponovno poudarja, da mora EU v celoti upoštevati standarde tistih mednarodnih instrumentov, h katerim EU ni pristopila, kot zahteva Evropsko sodišče v zadevi C-540/03, Evropski parlament proti Svetu;

2.

poziva države članice, naj nemoteno in pravočasno prenesejo in izvajajo Direktivo 2011/92/EU o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji; poziva države članice, naj zagotovijo največje možno usklajevanje njihovih prizadevanj na področju zaščite otrok v digitalnem svetu;

3.

ponovno poziva države članice, naj podpišejo in ratificirajo, če tega še niso storile, mednarodne instrumente s področja varstva otrok, na primer Konvencije Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolnim zlorabljanjem, Tretji izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah in Evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic, ter naj navedene instrumente prenesejo v nacionalno zakonodajo ob uporabi potrebne pravne varnosti in jasnosti, kot to zahteva pravni red EU;

4.

poziva Komisijo, naj okrepi obstoječe notranje mehanizme ter s tem zagotovi dosleden in usklajen pristop k zaščiti pravic mladoletnikov v digitalnem svetu; pozdravlja evropsko strategijo Komisije za boljši internet za otroke in poziva Komisijo, naj okrepi obstoječe notranje mehanizme ter s tem zagotovi dosleden in usklajen pristop k zaščiti otrok na spletu;

5.

poudarja potrebo po vključitvi otrokovih pravic v vsa področja politike EU z analizo vpliva ukrepov na pravice, varnost ter telesno, duševno in moralno integriteto otrok, ter da je treba pri tem vključiti jasno oblikovane predloge Komisije v zvezi z digitalnim svetom;

6.

poudarja, da se lahko ustrezno obravnava nevarnosti, ki prežijo na otroke na spletu, samo s celovito kombinacijo pravnih, tehničnih in vzgojnih ukrepov, vključno s preprečevanjem, in okrepitvijo zaščite v spletnem okolju;

7.

pozdravlja novo agencijo za kibernetsko varnost, ki ima sedež pri Europolu, ter poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo imeli zaposleni v novi agenciji, ki se ukvarjajo z zaščito otrok, na voljo ustrezna sredstva in da bodo učinkovito sodelovali z Interpolom;

8.

se zavzema za nadaljevanje programa Safer Internet z ustreznimi finančnimi sredstvi za opravljanje njegovih dejavnosti v celoti in ob ohranitvi njegovih posebnih značilnosti ter poziva Komisijo, naj Parlamentu predloži poročilo o njegovih uspehih in neuspehih, da se zagotovi največja možna učinkovitost v prihodnosti;

9.

poziva države članice in Komisijo, naj sprejmejo ustrezne ukrepe, tudi prek spleta, kot so raziskovalni in izobraževalni programi, po potrebi v sodelovanju z ustreznimi organizacijami civilne družbe, družinami, šolami, avdiovizualnimi storitvami, sektorjem in drugimi zainteresiranimi stranmi, namenjene zmanjšanju nevarnosti, da bi otroci postali žrtve interneta;

10.

je seznanjen s koalicijo izvršnih direktorjev za spletno varnost otrok, ki je bila vzpostavljena na pobudo Komisije; v tem okviru poziva k tesnemu sodelovanju z združenji in organizacijami civilne družbe, ki si prizadevajo med drugim za zaščito mladoletnikov, varstvo podatkov in izobraževanje, pa tudi s predstavniki staršev in pedagogov, zlasti na evropski ravni, ter z generalnimi direktorati Komisije, pristojnimi za varstvo potrošnikov in pravosodje;

11.

poudarja, da nudi internet otrokom in mladim izredno dragocena orodja, ki jih lahko uporabljajo za izražanje ali zagovarjanje svojih stališč, dostop do informacij in učenje in uveljavljanje svojih pravic, ter je odlično sredstvo za komuniciranje, ki omogoča možnosti za odprtost svetu in osebno rast;

12.

kljub temu poudarja, da predstavljajo spletno okolje in družbeni mediji znatno tveganje za varnost zasebnosti in dostojanstva otrok, ki so med njihovimi najbolj ranljivi uporabniki;

13.

opozarja, da splet predstavlja tudi nevarnost za otroke zaradi pojavov, kot so otroška pornografija, izmenjava gradiva o nasilju, kibernetska kriminaliteta, ustrahovanje, navezovanje stikov z namenom spolne zlorabe, možnost dostopa do ali pridobitve z zakonom prepovedanega ali starosti neprimernega blaga ali storitev, izpostavljenost starosti neprimernemu, agresivnemu ali zavajajočemu oglaševanju, prevare, kraja identitete, goljufije in podobne grožnje finančne narave, ki so povzročijo travmatične izkušnje;

14.

v zvezi s tem pozdravlja prizadevanja držav članic za spodbujanje sistematičnega izobraževanja in usposabljanja otrok, staršev, vzgojiteljev, učiteljev in socialnih delavcev, ki jim omogoča razumevanje digitalnega sveta, odkrivanje nevarnosti, ki bi lahko škodovale fizični ali duševni celovitosti otrok, zmanjševanje tveganja, povezanega z digitalnimi mediji in za zagotavljanje informacij o točkah, na katerih je mogoče podati prijavo in o tem, kako obravnavati otroške žrtve; obenem poudarja, da morajo otroci razumeti, da lahko z uporabo digitalne tehnologije posegajo v pravice drugih ali celo povzročijo kaznivo dejanje;

15.

meni, da je izjemno pomembno, da se usposabljanje na področju medijev začne kar najbolj zgodaj, pri čemer je treba otroke in adolescente izobraziti, da se kritično in obveščeno odločajo o tem, katero poti želijo ubrati na internetu in kateri se želijo izogniti, ter spodbujati temeljne vrednote v zvezi s sobivanjem ter spoštljivim in strpnim odnosom do drugih ljudi;

16.

ugotavlja, da je „Media Education“ bistveno orodje, ki omogoča otrokom kritično rabo medijev in priložnosti digitalnega sveta, ter poziva države članice, naj ga vključijo v šolske učne načrte; opozarja, da je glede na nenehno povečevanje obsega digitalnega oglaševanja pomembno tudi izobraževanje potrošnikov;

17.

znova poudarja pomen digitalne in medijske pismenosti in znanj pri mladoletnikih, pa tudi njihovih starših; poudarja tudi, da je treba digitalno pismenost, digitalna znanja in varno uporabo interneta pri mladoletnikih prednostno obravnavati v socialnih in izobraževalnih politikah ter politikah za mlade v državah članicah in v Uniji ter kot bistveni element strategije Evropa 2020;

18.

spodbuja stalno in neprekinjeno digitalno usposabljanje pedagogov, ki delajo z učenci in dijaki v šolah;

19.

poudarja potrebo po sodelovanju družine, šole, civilne družbe in zainteresiranih strani, vključno z zainteresiranimi stranmi vseh vrst iz sektorja medijev in avdiovizualnih storitev, na področju izobraževanja, da se zagotovi uravnotežena in proaktivna dinamika med digitalnim svetom in otroci; spodbuja Komisijo, naj podpre pobude za ozaveščanje staršev, pedagogov in učiteljev, ki jim je treba omogočiti čim boljše spremljanje otrok pri uporabi digitalnih orodij in storitev;

20.

spodbuja Komisijo in države članice, naj podpirajo enakopraven dostop otrok do varnih in visokokakovostnih pluralnih digitalnih vsebin v obstoječih in novih programih in storitvah, ki so posvečeni mladim, izobraževanju, kulturi in umetnosti;

21.

poziva države članice, javne organe in ponudnike spletnega dostopa, naj okrepijo komunikacijske kampanje za ozaveščanje mladoletnikov, adolescentov, starše in pedagogov o nenadzorovanih digitalnih nevarnostih;

22.

priznava vlogo javnih medijev pri spodbujanju varnega in zanesljivega spletnega prostora za mladoletnike;

23.

poziva Komisijo, naj med svoje glavne prednostne naloge vključi zaščito otrok pred agresivnim ali zavajajočim televizijskim in spletnim oglaševanjem;

24.

zlasti poudarja vlogo zasebnega sektorja in industrije, pa tudi drugih zainteresiranih strani, kar zadeva njihovo odgovornost glede teh vprašanj ter glede otrokom varnega označevanja spletnih strani in spodbujanja omrežnega bontona za otroke; poudarja, da morajo biti vsi takšni ukrepi popolnoma skladni z načeli vladavine prava in pravne varnosti, upoštevati pravice končnih uporabnikov in biti skladni z veljavnimi pravnimi in pravosodnimi postopki, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in sodno prakso Sodišča ter Evropskega sodišča za človekove pravice; poziva zadevni sektor, naj spoštuje in v celoti izvaja obstoječe kodekse ravnanja in podobne pobude, kot so Zaveza EU in barcelonska deklaracija Foruma za potrošniške izdelke;

25.

poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti spletnemu trženju škodljivih snovi, na primer alkohola, ki lahko dosežejo tudi mladino; poudarja, da zaradi narave in področja uporabe metod spletnega trženja, npr. prek socialnih omrežij, posamezne države članice zelo težko spremljajo spletno trženje alkohola, zaradi česar bi ukrepi Komisije imeli pomembno dodano vrednost;

26.

izpostavlja učinkovitost formalnega, priložnostnega in neformalnega izobraževanja ter vzajemnega izobraževanja z razširjanjem varnih praks v zvezi z morebitnimi tveganji (s konkretnimi primeri) pri uporabi interneta, socialnih omrežij, videoiger in mobilne telefonije med mladimi, ter spodbuja mrežo„European Schoolnet“, naj na tem področju podpre mentorstvo med študenti; poudarja, da je treba tudi starše seznaniti z varnimi praksami in tveganji;

27.

poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo sheme, ki bodo otrokom in mladim zagotovile pridobitev primernih znanj in obveščen dostop do interneta in novih medijev, ter v zvezi s tem poudarja pomen usklajevanja digitalne medijske pismenosti na vseh ravneh formalnega in neformalnega izobraževanja, vključno s pristopom vseživljenjskega učenja od najzgodnejše možne faze;

28.

poudarja izzive, s katerimi se spopada kazensko pravo pri svojem delovanju v spletnem okolju v zvezi z načeli pravne varnosti in zakonitosti, domnevo nedolžnosti, pravicami žrtve in pravicami osumljenca; v tej zvezi poudarja izzive, ki so se pojavili v preteklosti v zvezi z določitvijo jasne opredelitve pojmov, kot sta spletno navezovanje stikov z namenom spolne zlorabe in otroška pornografija – zanjo je bolje uporabljati izraz „gradivo o spolni zlorabi otrok“;

29.

zato poziva Komisijo, da v okviru svoje obveznosti poročanja o prenosu Direktive 2011/92/EU zbere točne in jasne podatke o kaznivem dejanju spletnega navezovanja stikov z namenom spolne zlorabe, vključno z natančno opredelitvijo nacionalnih določb, ki takšno vedenje opredeljujejo kot kaznivo dejanje; poziva države članice in Komisijo, da zberejo podatke o tem kaznivem dejanju, ki se nanašajo na število opravljenih kazenskih postopkov, število obsodb in pomembno nacionalno sodno prakso, ter naj izmenjajo najboljše prakse v zvezi s pregonom in izrekom kazni za to kaznivo dejanje; prav tako poziva Komisijo, naj občutno izboljša razvoj in objavljanje statističnih podatkov ter tako omogoči boljši razvoj in pregled politik;

30.

v zvezi s tem ugotavlja visoko raven sodelovanja med policijo in sodnimi organi v državah članicah, kakor tudi med njimi in uradoma Europol in Eurojust, pri kaznivih dejanjih, zagrešenih proti otrokom s pomočjo digitalnih medijev – primer takšnega sodelovanja je odločna operacija „Ikar“ iz leta 2011, usmerjena proti spletnim mrežam za izmenjavo datotek s spolnimi zlorabami otrok;

31.

poudarja pa, da je glede na obstoječe ovire, ki onemogočajo celovito sodelovanje in vzajemno zaupanje, mogoče doseči še dodatne izboljšave pri nadaljnji uskladitvi kazenskega prava in kazenskih postopkov v državah članicah, vključno s postopkovnimi pravicami osumljencev in njihovimi pravicami do varstva podatkov ter s spoštovanjem temeljnih pravic iz Listine Evropske unije;

32.

pozdravlja namero Komisije, da preuči možne zakonodajne ukrepe, če se panoga ne bo sposobna samoregulirati;

33.

vendar poudarja, da morajo predlogi za materialno kazenskopravno zakonodajo EU v celoti spoštovati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti ter splošna načela, ki veljajo v kazenskem pravu, in imeti jasno izražen namen, da prispevajo dodano vrednost skupnemu pristopu EU k boju proti resnim čezmejnim kaznivim dejanjem, kot je navedeno v resoluciji o pristopu EU h kazenskem pravu, ki jo je Evropski parlament sprejel dne 22. maja 2012 (8);

34.

poziva Komisijo in države članice, naj si najmočneje prizadevajo za okrepitev sodelovanja s tretjimi državami pri zagotavljanju takojšnjega umika spletnih strani, ki vsebujejo ali širijo nezakonito vsebino ali vedenje in gostujejo na njihovem ozemlju, ter se bojujejo proti kibernetski kriminaliteti; v zvezi s tem spodbuja mednarodno izmenjavo strokovnega znanja, najboljše prakse in zamisli med vladami, organi pregona, policijskimi enotami, specializiranimi za računalniško kriminaliteto, odprtimi telefoni, organizacijami za zaščito otrok in internetnim sektorjem;

35.

v zvezi s tem poziva k celovitemu sprejetju vseh ukrepov, navedenih v načrtu Sveta iz leta 2009 za krepitev procesnih pravic osumljenih ali obtoženih oseb v kazenskih postopkih, kakor tudi k skupnemu pristopu v zvezi z dopustnostjo in oceno, da se odpravijo ovire za prosti pretok dokazov, zbranih v drugi državi članici;

36.

podpira uvedbo in okrepitev sistemov odprtih telefonov za prijavo kaznivih dejanj, nezakonitih vsebin in škodljivega vedenja, ob upoštevanju, med drugim, izkušenj evropske telefonske linije za iskanje pogrešanih otrok ter nacionalnih sistemov za hitro opozarjanje in evropskega avtomatiziranega sistema za opozarjanje o pogrešanih otrocih; poudarja pa, da je treba pri vsakem neposrednem kaznivem dejanju, ki je bilo prijavljeno, poiskati ravnotežje med pravicami potencialnih žrtev in pozitivno obveznostjo držav članic iz členov 2 in 8 EKČP, da se odzovejo, kot je že poudarjeno v sodni praksi EKČP, na eni strani, ter pravicami osumljenca na drugi strani; zato poziva države članice in Komisijo k izmenjavi najboljših praks na področju preiskav in pregona kaznivih dejanj, uperjenih proti otrokom v digitalnem svetu; opozarja, da člen 8 predloga Komisije o splošni uredbi o varstvu podatkov (COM(2012)0011) vsebuje posebne zaščitne ukrepe glede obdelave osebnih podatkov otrok, na primer obvezno soglasje staršev za obdelavo podatkov otrok, mlajših od 13 let;

37.

ugotavlja, da so postopki za prijavo in odstranjevanje nezakonitih vsebin v nekaterih državah članicah še vedno prepočasni, pozdravlja pobudo Komisije pri objavi ocene učinka na tem področju ter priporoča izboljšanje učinkovitosti teh postopkov in njihov nadaljnji razvoj v državah članicah zavoljo najboljše prakse;

38.

poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo učinkovitost sodelovanja med policijami na področju ukrepov za zaščito otrok pred kaznivimi dejanji na spletu, klicnimi centri ter obstoječimi sporazumi s ponudniki storitev na internetu; poziva k razvijanju sinergij z drugimi povezanimi službami, vključno s policijo in sodišči za mladoletnike, za zaščito mladoletnikov pred spletnim kriminalom, zlasti s usklajevanjem in integracijo klicnih centrov in kontaktnih točk;

39.

spodbuja države članice, naj zagotovijo neprekinjeno delovanje nacionalnih klicnih centrov in drugih storitev pomoči – na primer „varnostnih gumbov“ – v skladu s standardom INHOPE, naj se bolje povežejo med seboj in naj podrobno analizirajo dosežene rezultate;

40.

poudarja pomen širjenja zanesljivih orodij, kot so svarilna spletišča ali zvočni in vidni signali za omejitev neposrednega dostopa mladoletnikov do škodljivih vsebin;

41.

poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo obveščenost mladoletnikov in njihovih družin o klicnih centrih in drugih storitvah pomoči, kot so „varnostni gumbi“, in s tem olajšajo prijavo nezakonitih vsebin, ter poziva države članice, naj poskrbijo za večjo osveščenost o klicnih centrih kot kontaktnih mestih za prijavo slik, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok;

42.

podpira prizadevanja ponudnikov digitalnih vsebin in storitev za uveljavitev kodeksov ravnanja, skladnih z veljavnimi predpisi, za odkrivanje, preprečevanje in odstranjevanje nezakonitih vsebin na podlagi odločitev pravosodnih organov; spodbuja Komisijo in države članice, naj na tem področju izvedejo ustrezne ocene;

43.

poziva Komisijo in države članice, naj začnejo z novo kampanjo za starše, ki jim bo pomagala pri razumevanju digitalnih vsebin, s katerimi upravljajo njihovi otroci, predvsem pa pri razumevanju, kako lahko zaščitijo svoje otroke pred nezakonitimi, neprimernimi ali nevarnimi vsebinami;

44.

obžaluje neupoštevanje sporazuma, ki so ga 9. februarja 2009 podpisale Komisija in 17 spletnih družabnih omrežij, med njimi Facebook in Myspace, ki je spodbujal k zaščiti in varstvu mladoletnikov na spletu;

45.

poudarja, da je spletni kriminal pogosto čezmejne narave in da bi moralo biti zaradi tega mednarodno sodelovanje med obstoječimi organi pregona pomemben element boja proti takšnim kaznivim dejanjem;

46.

poziva države članice in Komisijo, naj podpirajo in izvajajo kampanje za ozaveščanje otrok, staršev in učiteljev, da bi jim zagotovili potrebne informacije za varstvo pred računalniškim kriminalom in jih spodbudili k prijavi sumljivih spletišč in spletnega obnašanja;

47.

poziva države članice, naj ustrezno izvajajo obstoječa postopkovna pravila za brisanje spletišč z izkoriščevalsko, grozilno, žaljivo, diskriminatorno ali drugo škodljivo vsebino;

48.

poziva Komisijo, naj preuči učinkovitost različnih sistemov prostovoljnega razvrščanja vsebin v državah članicah, ki so škodljive mladoletnikom, in spodbuja Komisijo, države članice in sektor interneta, naj razvijejo strategije in standarde za zaščito otrok pred izpostavljenostjo vsebinam, neprimernim njihovi starosti, na spletu in brez spletne povezave, ki vključujejo nasilje, oglase, ki spodbujajo razsipavanje z denarjem in nakup virtualnih dobrin ali plačilnih enot prek mobilnih telefonov;

49.

pozdravlja tehnično inovacijo pri kateri podjetja nudijo posebne spletne rešitve, ki otrokom omogočajo varno rabo interneta;

50.

poziva združenja ponudnikov avdiovizualnih in digitalnih storitev – v sodelovanju z drugimi ustreznimi združenji – k vključevanju zaščite otrok v svoje statute in navajanju primernih starostnih obdobij;

51.

spodbuja države članice, naj v sodelovanju z ustreznimi ponudniki in združenji ter tretjimi državami nadaljujejo dialog za usklajevanje razvrščanja digitalnih vsebin za otroke;

52.

spodbuja Komisijo in države članice, naj razvrstijo razločljive elektronske igrice na podlagi starosti, ki so ji namenjene, predvsem pa njihove vsebine;

53.

poziva Komisijo, naj nadaljuje „Evropski okvir o varnejši uporabi mobilnih telefonov“ in izkoristi možnosti, ki omogočajo starševski nadzor;

54.

poudarja dobro delo, ki so ga opravile organizacije civilne družbe in jih spodbuja k sodelovanju in skupnem čezmejnem delu, pa tudi partnerskem delovanju z organi prisile, vladnimi organi, ponudniki internetnih storitev in javnostjo;

55.

glede na vse večji pretok in dostopnost osebnih podatkov prek digitalnih medijev ponovno poudarja pomen varstva podatkov za otroke, zlasti glede na hitro rast sredstev za socialno mreženje in spletnih klepetalnic;

56.

pozdravlja novi predlog uredbe o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov (COM(2012)0011) in njene posebne določbe o privolitvi otrok in pravici biti pozabljen, ki prepoveduje shranjevanje osebnih podatkov otrok na spletu, ki so morda nevarni za njihovo zasebno in poklicno življenje in opozarja, da bi lahko bili trajni spletni podatki in podatki, ki se nanašajo na otroke, zlorabljeni v škodo njihovega dostojanstva in družbenega vključevanja;

57.

poudarja, da je treba te določbe pojasniti in oblikovati tako, da bodo jasne in v celoti delujoče, ko bo nova zakonodaja sprejeta, in da ne bodo spodkopavale svobode interneta;

58.

pozdravlja tudi namen, da bi vzpostavili elektronski sistem za preverjanje starosti;

59.

meni, da bi morali lastniki in upravljavci spletnih strani jasno in vidno objaviti svojo politiko varstva podatkov ter uvesti sistem obveznega starševskega dovoljenja za obdelavo podatkov otrok, mlajših od 13 let; poziva tudi k okrepljenemu prizadevanju za čim obsežnejše povečanje privzete pravice do zasebnosti, da bi se izognili sekundarni viktimizaciji otrok;

60.

poudarja, da je treba uporabnike ozaveščati o tem, kako ponudniki storitev in družabna omrežja obdelujejo njihove osebne podatke in o možnih pravnih sredstvih v primerih, ko se podatkov ne uporablja v okviru zakonitih namenov, zaradi katerih so jih ponudniki in njihovi partnerji zbirali, te informacije pa so objavljene v jeziku in na način, prilagojen profilu uporabnikov, pri čimer se posebno pozornost nameni otrokom; meni, da so za to še zlasti odgovorni ponudniki, in jih poziva, naj uporabnike jasno in razumljivo obvestijo o svoji uredniški politiki;

61.

spodbuja pospeševanje koristnih tehnoloških možnosti v vseh digitalnih sektorjih, ki se lahko izberejo za omejevanje brskanja otrok znotraj sledljivih meja in s pogojnim dostopom, kar predstavlja učinkovito orodje za starševski nadzor; vendar je seznanjen, da takšni ukrepi ne morejo nadomestiti poglobljenega seznanjanja otrok z rabo medijskega sredstva;

62.

Poudarja, da je treba otroke in mladostnike že v zgodnji fazi obveščati o pravici do zasebnosti na spletu in jih naučiti prepoznavati včasih subtilne metode, ki jih uporabljajo, da od njih pridobijo podatke;

63.

poziva države članice, naj razvijejo in uskladijo sisteme glede pravice do odgovora v digitalnih medijih ter izboljšajo tudi njihovo učinkovitost;

64.

poudarja, da so digitalne tehnologije pomembno orodje spoznavanja z državljanstvom, saj poenostavljajo udeležbo številnim državljanom – še zlasti mladim – z oddaljenih območij, ki lahko tako polno izkoristijo svobodo izražanja in spletne komunikacije;

65.

poziva države članice, naj obravnavajo digitalne platforme kot učno orodje demokratične udeležbe za vsakega otroka, s posebnim poudarkom na najranljivejših;

66.

poudarja, da ponujajo novi mediji v digitalnih storitvah in vsebinah priložnost za spodbujanje razumevanja in dialoga med generacijami, spoloma ter različnimi kulturnimi in etničnimi skupinami;

67.

opozarja, da so na spletu ti podatki in državljanstvo tesno povezani in da civilno udejstvovanje mladih dandanes ogroža njihovo pomanjkanje zanimanja za informacije;

68.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

16.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 419/42

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 18. aprila 2012 z naslovom „K okrevanju s številnimi novimi delovnimi mesti“ (COM(2012)0173),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta strokovne skupine za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o pobudi za socialno podjetništvo – ustvarjanje ekosistema za spodbujanje socialnih podjetij kot ključnih akterjev socialnega podjetništva in socialnih inovacij, INT/606 z dne 22. februarja 2012,

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 8. februarja 2012 za uredbo Sveta o statutu evropske fundacije (COM(2012)0035),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 20. decembra 2011 za direktivo o javnih naročilih (COM(2011)0896),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 7. decembra 2011 o evropskih skladih za socialno podjetništvo (COM(2011)0862),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. oktobra 2011 o pobudi za socialno podjetništvo – ustvarjanje ekosistema za spodbujanje socialnih podjetij kot ključnih akterjev socialnega podjetništva in socialnih inovacij (COM(2011)0682),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. oktobra 2011 z naslovom „Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14“ (COM(2011)0681),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. aprila 2011 z naslovom „Akt za enotni trg – Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja: Skupaj za novo rast“ (COM(2011)0206),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. oktobra 2010 z naslovom „K aktu za enotni trg – Za visokokonkurenčno socialno tržno gospodarstvo“ (COM(2010)0608),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 6. oktobra 2011 o Programu Evropske unije za socialne spremembe in inovacije (COM(2011)0609),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020 – strategija za inteligentno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 6. oktobra 2011 za uredbo Sveta o evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1081/2006 (COM(2011)0607),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. decembra 2010 z naslovom „Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti: evropski okvir za socialno in teritorialno kohezijo“ (COM(2010)0758),

—

ob upoštevanju publikacije Programa Združenih narodov za razvoj in Evropske raziskovalne mreže EMES iz leta 2008 z naslovom „Social Enterprise: A new model for poverty reduction and employment generation“ (1) (Socialno podjetništvo: nov model za zmanjševanje revščine in ustvarjanje delovnih mest),

—

ob upoštevanju raziskovalnega mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 26. oktobra 2011„Socialno podjetništvo in socialna podjetja“ IN/589,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. februarja 2009 o socialni ekonomiji (1),

—

ob upoštevanju svoje izjave z dne 10. marca 2011 (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2012 o statutu evropske zadruge glede udeležbe delavcev (3),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za notranji trg in zaščito potrošnikov (A7–0305/2012),

A.

ker socialna podjetja, ki predstavljajo 10 % vseh evropskih podjetij, kar je 2 milijona podjetij, in zaposlujejo več kot 11 milijonov ljudi v EU, kar je 6 % skupne delovne sile v Uniji, veliko prispevajo k evropskemu socialnemu modelu in k strategiji Evropa 2020;

B.

ker je zgodovinski razvoj privedel do različnih pravnih okvirov za podjetja vseh vrst, tudi za podjetja socialnega gospodarstva in socialna podjetja, ki razkrivajo pomembne razlike med državami članicami;

C.

ker podjetja socialnega gospodarstva niso priznana v nobenem pravnem okviru na evropski ravni, priznana so le na nacionalni ravni v nekaterih državah članicah;

D.

ker so posledice trenutne socialne, gospodarske in finančne krize ter demografske spremembe, zlasti starajoče se prebivalstvo, izziv za sisteme zdravstvenega in socialnega varstva, vključno s shemami obveznega in prostovoljnega socialnega zavarovanja, zato bi bilo treba spodbujati inovativne sisteme socialne pomoči, da bi z njimi zagotovili ustrezno in dostojno socialno varnosti;

E.

ker sta Akt za enotni trg in strategija Evropa 2020, ki sta namenjena ustvarjanju pametne, trajnostne in vključujoče rasti, s tem pa povečanju števila in izboljšanju kakovosti delovnih mest ter boju proti revščini, močno povezana med seboj, in ker je lahko prispevek socialnih podjetij precejšen, saj imajo velik potencial za inovacije in se lahko ustrezno odzivajo na socialne potrebe;

F.

ker Komisija priznava, da so akterji socialne ekonomije in socialna podjetja pomembno gibalo rasti in socialnih inovacij s potencialom za ustvarjanje trajnostnih delovnih mest in za vključevanje ranljivih skupin na trg dela;

G.

ker bi morali pozdraviti predloga Komisije za uredbo o evropskih skladih za socialno podjetništvo in za program EU za socialne spremembe in socialne inovacije;

H.

ker lahko socialna podjetja pomagajo pri zagotavljanju socialnih storitev, ki so ključne sestavine socialne države, s tem pa prispevajo k doseganju skupnih ciljev Evropske unije;

I.

ker se številna socialna podjetja srečujejo s težavami pri dostopanju do finančnih sredstev za razširitev njihove dejavnosti, zaradi česar potrebujejo posebej prilagojeno podporo v obliki, na primer, socialnega bančništva, instrumentov za porazdelitev tveganja, dobrodelnih skladov ali (mikro) kreditov, zlasti v primeru mikro podjetij in malih in srednjih podjetij; ker imajo v tem pogledu strukturni skladi EU pomembno vlogo pri omogočanju lažjega dostopa do financiranja za socialna podjetja, tudi taka z visoko naložbeno intenzivnostjo;

J.

ker večina socialnih podjetij spodbuja politične reforme, saj spodbujajo dobro upravljanje, zlasti z vključevanjem delavcev, strank in zainteresiranih strani, in podpirajo vzajemno učenje in socialno inovativnost, s tem pa se odzivajo na vse pogostejše zahteve državljanov po etičnem, socialnem in okolju prijaznem podjetniškem ravnanju;

K.

ker socialna podjetja že po svoji naravi in s svojim načinom dela prispevajo k vzpostavljanju bolj povezane in dejavne družbe, pogosto ponujajo – in bi morala ponujati – ugodne delovne pogoje in enako plačilo za enako delo ter podpirajo enake možnosti za moške in ženske, s tem pa omogočajo usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja;

L.

ker Komisija predlaga, naj se na področju pridržanih naročil doda nova kategorija prikrajšanih oseb;

1.

pozdravlja sporočili Komisije o „pobudi za socialno podjetništvo“ in o „okrevanju s številnimi novimi delovnimi mesti“ s priporočili za nacionalne vlade za izboljšanje okvirnih pogojev za socialna podjetja, ki naj privedejo do novih priložnosti in delovnih mest, med drugim v hitro rastočem sektorju zdravstvenega in socialnega varstva (tako imenovani beli sektor) in okoljskem sektorju (tako imenovani zeleni sektor) – sektorja, ki socialnemu in širšemu gospodarstvu ponujata nove možnosti;

2.

ugotavlja, da je socialno gospodarstvo del ekosocialnega tržnega gospodarstva in enotnega trga EU, in opozarja na njegovo veliko odpornost na krize in na njegove zanesljive poslovne modele; poudarja, da si socialna podjetja pogosto prizadevajo, da bi izpolnila socialne in človeške potrebe, ki jih ne uspe izpolniti – ali vsaj ne ustrezno – komercialnim akterjem ali državi; poudarja, da je za delovna mesta v socialnem gospodarstvu značilno, da bodo verjetneje ostala na lokalni ravni;

3.

ugotavlja, da je socialno podjetje tisto podjetje, ki ne glede na svojo pravno obliko:

4.

poudarja, da dejavnosti prostovoljcev v različnih sektorjih socialnega gospodarstva – vključno z mladimi, ki šele začenjajo poklicno pot ter prinašajo navdušenje in nove sposobnosti, ter starejšimi, ki imajo obsežne izkušnje in razvite sposobnosti – pomenijo pomemben prispevek k gospodarski rasti, solidarnosti in socialni koheziji, mnogim ljudem pa osmislijo življenje; poziva k priznanju in ustrezni finančni in strukturni podpori na lokalni, nacionalni in evropski ravni;

5.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da socialna podjetja ne bi bila v slabšem položaju zaradi drugih vrst podjetij, ki „pobirajo“ pridobitna področja v socialnem gospodarstvu; poudarja, da so ta področja večinoma urbana, kar pomeni, da drugim, manj pridobitnim, večinoma podeželskim ali oddaljenim območjem, kjer je logistika povezana z višjimi stroški, ostajajo manj številčne in slabše storitve; poudarja, da bi morali imeti uporabniki možnost, da izbirajo med več ponudniki storitev;

6.

poudarja pomen strategije in ukrepov za spodbujanje socialnega podjetništva in inovativnih socialnih podjetij, zlasti kar zadeva mlade in prikrajšane osebe, da bi podjetniki in podjetnice lažje dostopali do programov in financiranja Unije in držav članic; poziva k ustrezni podpori programu Erasmus za mlade podjetnike, da se njegova privlačnost in prepoznavnost izboljšata tudi v socialnem gospodarstvu; opozarja pa, da morajo samozaposlovanje spremljati ustrezni napotki;

7.

ugotavlja, da socialno gospodarstvo zaznamuje velika raznolikost; poudarja, da bi moralo biti oblikovanje novih okvirov na ravni EU za podjetja neobvezno, pred tem pa bi bilo treba opraviti oceno učinka, da bi se upošteval obstoj različnih socialnih poslovnih modelov v državah članicah; poudarja, da bi se morali morebitni ukrepi ponašati z dodano vrednostjo za vso EU;

8.

podpira pobude na ravni EU za širjenje in krepitev že naprednega sektorja združenj v več državah članicah; poziva k pripravi evropskega statuta za združenja, ki naj dopolni obstoječe pravne statuse na ravni držav članic;

9.

pozdravlja namen Komisije, da predstavi predlog za poenostavitev Uredbe o statutu evropske zadruge;

10.

pozdravlja študijo Komisije o položaju vzajemnih družb v Evropi, pri kateri je tesno udeležen prizadeti sektor; poudarja, da bi morali z evropskim statutom vzajemne družbe priznati kot posebne in pomembne akterje v evropskem gospodarstvu in družbi; poudarja koristi evropskega statuta, ki bi omogočil čezmejne dejavnosti vzajemnih družb; spodbuja države članice, ki nacionalnega statuta za vzajemne družbe še niso sprejele, naj to storijo;

11.

pozdravlja predlog Komisije za uredbo o statutu evropske fundacije;

12.

opozarja, da se je Komisija v dokumentu COM(2004)0018 obvezala k dvanajstim konkretnim ukrepom v podporo razvoju zadrug, in obžaluje, da je napredek na tem področju zelo majhen; poziva Komisijo, naj – skladno s pobudo iz leta 2004 – ambiciozno predlaga nadaljnje ukrepe za ugodnejše pogoje delovanja za zadruge, vzajemne družbe, združenja ali fundacije, s tem pa podpre razvoj socialnega gospodarstva nasploh;

13.

pozdravlja sprejetje revidiranega paketa pravil EU o državni pomoči v zvezi s socialnimi in lokalnimi storitvami, hkrati pa poziva Komisijo, naj ta pravila – predvsem v zvezi s socialnimi podjetji – dodatno pojasni, da bi jih lokalni in regionalni organi lažje razumeli in uporabljali;

14.

poudarja, da so socialna podjetja pomembni ponudniki socialnih storitev splošnega pomena; opozarja, da ta podjetja pogosto bodisi izhajajo iz organizacij civilne družbe, prostovoljnih organizacij in/ali socialnih združenj bodisi so s temi organizacijami in/ali združenji tesno povezana, zagotavljajo pa storitve, ki so namenjene posameznikom in so zasnovane tako, da zadovoljijo življenjsko pomembne potrebe ljudi, zlasti uporabnikov v ranljivem položaju; opozarja, da se socialna podjetja pogosto znajdejo med tradicionalnim zasebnim in javnim sektorjem ter opravljajo javne storitve, tj. storitve v okviru javnih naročil;

15.

meni, da je treba pojem socialne odgovornosti podjetij obravnavati ločeno od pojma socialnega gospodarstva in socialnih podjetij, čeprav so nekatera komercialna podjetja s pomembnimi dejavnostmi v okviru socialne odgovornosti podjetij lahko močno povezana s socialnim podjetništvom;

16.

meni, da program za socialne spremembe in socialne inovacije za 2014–2020 – ki se osredotoča na mikrofinanciranje in socialno podjetništvo – prispeva k prizadevanjem za večjo dostopnost mikro kreditov za mikro podjetja v socialnem gospodarstvu, hkrati pa upošteva, da socialna podjetja sredstva potrebujejo iz zelo različnih razlogov;

17.

je prepričan, da so različni finančni instrumenti, denimo evropski skladi za socialna podjetja, evropski skladi tveganega kapitala in skladi poslovnih angelov, potrebni, da se socialnim podjetjem izboljša dostop do finančnih trgov;

18.

poudarja, da je treba socialna podjetja podpreti z zadostnimi finančnimi sredstvi na lokalni, regionalni, nacionalni ravni in ravni Unije, ter opozarja na ustrezna sredstva v okviru večletnega finančnega okvira 2014–2020 (evropski socialni sklad, evropski sklad za socialni razvoj, kmetijski sklad za razvoj podeželja, program za socialne spremembe in socialne inovacije, program za raziskave in razvoj, pa tudi Obzorje 2020); izrecno poziva k podpori inovativnim socialnim podjetjem, zlasti tistim, ki spodbujajo kakovostna delovna mesta, se borijo proti revščini in socialni izključenosti ter vlagajo v izobrazbo, usposabljanje in vseživljenjsko učenje;

19.

poudarja, da je treba dostop do financiranja Unije poenostaviti in omogočiti ustrezno prožnost na ravni držav članic; na voljo je treba dati možnosti financiranja, jih jasno oglaševati in poleg tega še poenostaviti zahteve glede organizacije, upravljanja in poročanja;

20.

poudarja, da bo pred uvedbo novih oblik finančne podpore izdelana analiza sedanjih instrumentov, da se preveri njihova učinkovitost, zato meni, da je treba pridobiti instrumente za merjenje in primerjanje socialnega donosa naložb, da se spodbudi razvoj preglednejšega naložbenega trga;

21.

meni, da je treba ustvariti pogoje, pod katerimi bi lahko socialna podjetja postala finančno neodvisna in bi se ukvarjala s komercialnimi dejavnostmi;

22.

meni, da je za ohranjanje osrednjih značilnosti socialnega podjetništva in socialnih podjetij nujno potrebno odgovorno upravljanje, podprto z ustreznim spremljanjem in preglednostjo mehanizmov financiranja;

23.

se zavzema za pripravo primerjalne študije o različnih nacionalnih in regionalnih pravnih okvirih po Uniji, o pogojih in značilnostih poslovanja za socialna podjetja, vključno z njihovo velikostjo, številom in področjem delovanja, pa tudi o sistemih potrjevanja in označevanja; primerjalno študijo bi sprožila Komisija, izvajala pa bi se v sodelovanju s socialnimi podjetji;

24.

poudarja, da se socialna podjetja zelo razlikujejo po obliki, velikosti, poslovni dejavnosti, gospodarnosti in sodelovanju; ugotavlja, da obstajajo socialna podjetja, ki so vodilna pri razvoju na svojem področju in ki imajo zadostne zmogljivosti za lastni razvoj, obstajajo pa tudi taka, ki za svojo ustanovitev, razvoj in upravljanje potrebujejo znanje in izkušnje;

25.

meni, da je treba za večjo konkurenčnost socialnih podjetij po Uniji podpreti ustanavljanje socialnih inovacijskih grozdov, ki ne bodo imeli dodane vrednosti le na lokalni ravni; poleg tega meni, da bi lahko socialna podjetja z ustreznimi spodbudami pomembno prispevala k zaposlovanju kvalificiranih delavcev, starejših od 50 let, ki so zapustili trg dela;

26.

podpira predlog Komisije, da vzpostavi večjezično, dostopno in uporabniku prijazno spletno platformo za socialna podjetja, ki bi med drugim morala omogočati vzajemno učenje in izmenjavo najboljših praks, pospeševati razvoj partnerstev, olajšati izmenjavo informacij o dostopu do financiranja in o možnostih za usposabljanje ter služiti kot omrežje za čezmejno sodelovanje; poziva Komisijo in države članice, naj socialnim podjetjem namenijo pozornost v okviru odprte metode sodelovanja;

27.

podpira predlog Komisije, da ustanovi ekspertno skupino za razvoj socialnega podjetništva (GECES), ki bi spremljala in ocenjevala doseženi napredek pri izvajanju ukrepov, predvidenih v sporočilu (COM(2011)0682);

28.

poziva Komisijo in države članice, naj preučijo, ali bi bilo možno in zaželeno razviti „evropsko socialno oznako“, ki bi jo podeljevali socialnim podjetjem, da bi ta lažje dostopala do javnih in socialno inovativnih naročil, ne da bi kršila pravila o konkurenci; predlaga, da bi bilo treba podjetja, ki bi prejela to oznako, redno spremljati glede njihovega spoštovanja določb, predvidenih z oznako;

29.

poziva k pripravi pravil EU o javnem naročanju, s katerimi bi se pri oddajanju naročil storitev zunanjim izvajalcem namesto načela najnižje cene uporabljalo načelo ekonomsko najugodnejše ponudbe;

30.

poziva Komisijo, naj zagotovi boljše razumevanje in poznavanje socialnih podjetij in socialnega gospodarstva, naj poskrbi za njuno večjo prepoznavnost, med drugim v kontekstu 8. okvirnega programa (Obzorje) ter naj uvede redno letno poročilo o dejavnostih socialnega gospodarstva; poziva države članice, naj se odzovejo na poziv Komisije po predlogih za to, da bi nacionalni statistični uradi pripravili zanesljive statistične podatke o socialnih podjetjih;

31.

poziva Komisijo in države članice, naj socialna podjetja vključijo v akcijske načrte za zaposlovanje in socialno vključevanje, in podpira evropsko nagrado za socialno podjetništvo v priznanje socialnim učinkom tega podjetništva;

32.

opozarja, da socialna podjetja potrebujejo kar največ podpore in da je treba s kampanjami ozaveščanja in nenazadnje s poudarjanjem, da njihova koristnost presega zgolj ekonomsko, prispevati k njihovi sprejetosti, zato poziva k obsežni informacijski kampanji, ki bi jo sprožili Komisija, države članice in socialni partnerji in v ta namen postavili dostopno, večjezično spletno stran, ki bi državljanom zagotavljala hitro dostopne in razumljive informacije o socialnih dobrinah in storitvah;

33.

poziva države članice, naj pretehtajo, ali bi bilo koristno, da se v učne načrte šol, univerz in drugih izobraževalnih ustanov in v programe vseživljenjskega učenja vključijo načela socialnih podjetij/socialnega podjetništva in socialne odgovornosti, da bi na ta način prispevali k razvoju socialnih in državljanskih kompetenc ter podprli zaposlovanje v socialnih podjetjih; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo konvencionalno in spletno izobraževanje socialnih podjetnikov in spodbujajo tesnejše sodelovanje med socialnimi podjetji, komercialnimi podjetji in akademskim svetom, da bi se povečalo poznavanje in boljše razumevanje socialnih podjetij, pa tudi da bi se odpravili morebitni obstoječi stereotipi;

34.

meni, da bo uvedba skupnega evropskega okvira na področju objave podatkov zagotovila jasnejše in učinkovitejše informacije o naložbah v socialna podjetja;

35.

pozdravlja zavezo Komisije, da bo preučila in predvidela možnost, da bi socialna podjetja za lažji razvoj lahko uporabljala neizkoriščene, „speče“ patente, in pričakuje konkretne ukrepe v bližnji prihodnosti;

36.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

16.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 419/48

—

ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 28. in 29. junija 2012,

—

ob upoštevanju izjave voditeljev držav oziroma vlad evroobmočja z dne 29. junija 2012,

—

ob upoštevanju poročila predsednikov Evropskega sveta, Evropske komisije, Evropske centralne banke in Euroskupine „Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji“ z dne 26. junija 2012,

—

ob upoštevanju členov 42 in 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenj Odbora za ustavne zadeve, Odbora za proračun ter Obora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0339/2012),

A.

ker je Evropska unija od podpisa Rimske pogodbe pomembno napredovala v smislu političnega, gospodarskega, fiskalnega in monetarnega povezovanja;

B.

ker ekonomska in monetarna unija (EMU) ni sama sebi namen, ampak je orodje za uresničevanje ciljev Unije in držav članic, zlasti uravnotežene in trajnostne rasti ter visoke stopnje zaposlenosti; ker sta socialno vključevanje in solidarnost temelja evropskega socialnega modela in evropskega povezovanja kot celote in ju ne smemo izvzeti iz nobene prihodnje reforme Unije;

C.

ker v globalizirani informacijski družbi postaja vedno bolj očitna potreba po tesnejšem evropskem povezovanju, ki temelji na demokratični legitimnosti, odgovornosti, preglednosti in podpori državljanov;

D.

ker bi tesnejše evropsko povezovanje moralo omogočiti večjo parlamentarno udeležbo na nacionalni ravni in na ravni Unije;

E.

ker je Unija na razpotju in je zato treba izbrati jasno usmeritev, pri čemer sta na izbiro bodisi združitev sil v Uniji za izgradnjo prihodnosti, v kateri se bo okrepila vloga na vrednotah in solidarnosti temelječe Unije v globaliziranem svetu, bodisi obrat nazaj in zanašanje na lastne sile ter s tem neizogibna pasivna prilagoditev globalizaciji;

F.

ker sta gospodarska, finančna in bančna kriza ter trenutna gospodarska recesija povzročili visoko javno in zasebno zadolženost na nacionalni ravni in javnofinančne težave v več državah članicah ter skupaj s pretiranimi makroekonomskimi neravnovesji hitro, neposredno in negativno vplivala na socialno-ekonomski razvoj evroobmočja in celotne Unije;

G.

ker se je stopnja brezposelnosti v EU27 med letom 2008 in sredino leta 2012 povečala s 7 % na 10,4 % oz. na 25 milijonov brezposelnih ter je vsaka peta mlada oseba brezposelna (22 %), pri čemer brezposelnost med mladimi v nekaterih državah članicah presega 50 %;

H.

ker so ustvarjanje delovnih mest, kakovostno zaposlovanje in dostojno delo ključni pri premagovanju sedanje krize;

I.

ker se trenutno več držav članic sooča z zelo zahtevnimi gospodarskimi in finančnimi razmerami, ki jih še poslabšujejo nenehne napetosti na trgih državnih obveznic, kar se kaže v nevzdržnih posojilnih obrestnih merah za nekatere države in nizkih ali negativnih obrestnih merah za nekatere druge ter v veliki finančni in gospodarski nestabilnosti;

J.

ker kombinacija konkurenčnosti, ki se razvijajo v različnih smereh, ter majhnih možnosti za rast, visoke stopnje brezposelnosti z velikimi primanjkljaji in visoko stopnjo javne in zasebne zadolženosti ne le škoduje posameznim državam članicam, temveč tudi slabi celotno evroobmočje;

K.

ker so nedavni dogodki jasno pokazali, da evroobmočje še vedno ni ustrezno opremljeno za reševanje krize ali ustrezno odzivanje na regionalne in svetovne gospodarske pretrese v njegovem okviru;

L.

ker pomembna vloga, ki jo ima evro v evroobmočju in na svetovni ravni kot druga najpomembnejša mednarodna rezervna valuta, zahteva odločen odziv in usklajeno ukrepanje na evropski ravni, da se obnovita rast in stabilnost gospodarstva;

M.

ker je evro v zadnjem desetletju državljanom Unije prinesel veliko koristi, kot so stabilnost cen, odprava stroškov menjave valute znotraj evroobmočja, onemogočenje pojava nominalne konkurenčne devalvacije valut, nižje obrestne mere, spodbude za povezovanje finančnih trgov in lažji čezmejni pretok kapitala;

N.

ker enotna valuta Unije ne bi smela postati simbol razdeljenosti, ki ogroža celotni evropski projekt, ampak mora ostati valuta Unije kot celote, ki je odločna in sposobna sprejemati daljnosežne odločitve za skupno in uspešno prihodnost;

O.

ker bi ukrepi na poti k pravi EMU morali upoštevati željo držav članic, ki imajo možnost odstopanja od uvedbe evra, da obdržijo svoje nacionalne valute;

P.

ker pomeni članstvo v evroobmočju visoko stopnjo gospodarske in finančne soodvisnosti med sodelujočimi državami članicami in torej zahteva tesnejše usklajevanje finančnih, fiskalnih, socialnih in gospodarskih politik, pri čemer morajo države članice pristojnosti prenesti na raven Unije, v povezavi s strožjimi nadzornimi instrumenti in učinkovitim izvrševanjem; ker pa je treba takšno večje povezovanje držav članic, katerih valuta je evro, in morda še skupine tistih držav članic, ki so na to pripravljene, razviti v okviru „ene Evrope dveh hitrosti“, da bi se izognili političnim ukrepom, ki bi nazadnje pripeljali do dveh različnih Evrop;

Q.

ker najnovejše raziskave Eurobarometra kažejo, da je zaradi dolgotrajne krize močno oslabljeno zaupanje v politične institucije tako na nacionalni ravni kot na ravni Unije, bistveno pa se je zmanjšalo tudi dojemanje Unije kot pozitivne podobe v javnosti; ker Unija kljub temu ostaja akter, ki se po mnenju državljanov Unije najučinkoviteje spopada z gospodarsko krizo;

R.

ker bi morali oblikovalci politike na ravni Unije in nacionalni ravni državljane stalno obveščati o koristih evropskega povezovanja ter posledicah in izzivih enotne valute ter o stroških in tveganjih, povezanih z razpadom evroobmočja;

S.

ker je 17 držav članic že sprejelo enotno valuto Unije, številne druge države pa se bodo evroobmočju pridružile, ko bodo pripravljene;

T.

ker je vsak dvom v zvezi s prihodnostjo ekonomske in monetarne unije (EMU) na splošno, vključno z nepreklicnostjo članstva v evroobmočju, in še zlasti v zvezi z enotno valuto Unije neutemeljen, saj je močna Unija v interesu vseh državljanov;

U.

ker je ponovna pridobitev zaupanja glavna naloga, ki jo je treba opraviti za pritegnitev evropskih državljanov in podjetij k ponovnemu vlaganju v gospodarstvo ter za vzpostavitev pogojev, ki bodo finančnim institucijam omogočili ponovno kreditiranje realnega gospodarstva na široki, vendar trdni podlagi;

V.

ker je rešitev za krizo evra zapletena ter zahteva stalna in vsestranska prizadevanja na ravni vseh institucij in politik;

W.

ker imajo institucije Unije ter predsedniki držav in vlad držav članic na splošno, držav članic evroobmočja pa še posebej, pomembno vlogo pri vzpostavljanju fiskalne unije na način, da bodo vsi mehanizmi za obvladovanje krize v evroobmočju, na primer evropski mehanizem za stabilnost (ESM), vključeni v institucionalni okvir, v katerem Parlament polno sodeluje kot sozakonodajalec; ker predstavlja zdajšnja medvladna struktura primer velikega pomanjkanja demokratične legitimnosti; ker je skupno valuto mogoče stabilizirati samo, če bodo države članice pripravljene prenesti pristojnosti na področju fiskalnih politik na raven Unije;

X.

ker morajo predsedniki držav in vlad ter njihovi ministri, če želijo ponovno vzpostaviti zaupanje, v svojih državah članicah braniti in pojasnjevati politične odločitve, ki so bile sprejete na ravni Unije; ker pomeni nepošteno pripisovanje nepriljubljenih odločitev Uniji v nekaterih primerih zelo nevarno igro oblikovanja predstav, ki lahko odznotraj spodkoplje Unijo, oslabi solidarnost in nazadnje povzroči nepopravljivo škodo verodostojnosti nacionalnih voditeljev samih in potencialno celotnemu evropskemu projektu;

Y.

ker je Unija v tem trenutku socialno šibka; ker v več državah članicah potekajo zelo zahtevni ukrepi strukturnih reform in programi konsolidacije; ker je politična unija navsezadnje nujna, če želimo premagati te težke čase, ob spodbujanju solidarnosti in z nadaljevanjem evropskega projekta;

Z.

ker sta zasedanje Evropskega sveta in vrh držav evroobmočja dne 28. in 29. junija 2012 potrdila zavezanost teh držav k sprejetju ukrepov, ki so potrebni za zagotovitev finančno stabilne, konkurenčne in uspešne Evrope, s čimer bi se povečala blaginja državljanov;

AA.

ker vse večji prepad med osrednjimi in obrobnimi državami v Uniji ne bi smel postati kroničen; ker bi bilo treba vzpostaviti stalni okvir, v skladu s katerim bi se lahko države članice v težavah zanašale na solidarnostno podporo drugih držav članic; ker bi države članice, ki si želijo solidarnosti, morale biti zavezane prevzeti odgovornost za izvajanje vseh svojih zavez na proračunskem področju ter priporočil za posamezne države članice in svojih zavez v okviru evropskega semestra, zlasti tistih, povezanih s Paktom za stabilnost in rast, paktom „evro plus“, strategijo Evrope 2020 in postopkom v zvezi z makroekonomskimi neravnovesji, pri čemer je treba upoštevati razmere v vsaki državi članici; ker je zagotavljanje finančne stabilnosti vseh držav članic v skupnem interesu držav članic; ker morajo države članice v skladu s členom 121 Pogodbe o delovanju Evropske unije svoje ekonomske politike obravnavati kot zadevo skupnega pomena in jih usklajevati v okviru Sveta;

AB.

ker je za ponovno rast najpomembnejše dokončanje notranjega trga; ker mora Komisija kot varuhinja Pogodb okrepiti svoja prizadevanja za uveljavitev izvajanja obstoječe zakonodaje o notranjem trgu in skladnost z njo; ker je za pravilno delovanje notranjega trga nujno, da bodo pravila o povezovanju trgov osnovana bolj na uredbah in ne na direktivah;

AC.

ker je evropsko povezovanje nedvomno nepovraten in postopen proces;

AD.

ker je z demokratičnega vidika in ob upoštevanju vseh določb Lizbonske pogodbe nesprejemljivo, da predsednik Evropskega parlamenta, sestavljenega iz izvoljenih poslancev, ki zastopajo več kot 502 milijona evropskih državljanov, ni bil vključen v pripravo zgoraj omenjenega poročila z naslovom „Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji“;

AE.

ker je prišel čas, da politični voditelji Unije in znotraj nje pokažejo svojo odločnost, ustvarjalnost, pogum, trdnost in vodilno vlogo pri odpravi preostalih pomanjkljivosti, ki še naprej ovirajo pravilno delovanje ekonomske in monetarne unije (EMU); ker je medvladna metoda dosegla, kar je lahko, in ni primerna za demokratično in učinkovito odločanje v 21. stoletju; ker je treba narediti preskok v resnično zvezno Evropo;

AF.

ker zgoraj omenjeno poročilo z naslovom „Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji“ nedvoumno predstavlja pot naprej in si s strukturnimi ukrepi prizadeva za prekinitev kroga nezaupanja; ker bi moralo poročilo nameniti pozornost tudi socialni razsežnosti;

AG.

ker je Evropski svet na zasedanju dne 28. in 29. junija 2012 pozval svojega predsednika, naj razvije specifičen in časovno omejen načrt za vzpostavitev prave ekonomske in monetarne unije; ker je razvoj globalne dolgoročne vizije prek načrta pomemben znak, ki bi lahko prispeval k ponovni vzpostavitvi zaupanja, ki bi se lahko krepilo s postopnim izvajanjem načrta;

AH.

ker stalen napredek pri izvajanju dolgoročnega načrta ne zagotavlja takojšnje rešitve za izhod iz krize in ne bi smel upočasniti izvajanja potrebnih kratkoročnih ukrepov;

AI.

ker ni mogoče izključiti, da bodo za krepitev demokratične legitimnosti povsem delujoče ekonomske in monetarne unije (EMU) potrebne nove spremembe Pogodbe; ker bi morala Komisija oblikovati seznam tekočih zakonodajnih pobud, ki jih institucionalne spremembe na daljši rok ne smejo časovno zamakniti;

AJ.

ker bodo za dokončno vzpostavitev prave EMU v Uniji srednjeročno potrebne spremembe Pogodbe;

AK.

ker je za dosego demokratičnega soglasja za prihodnjo celovito in uspešno spremembo Pogodbe treba v celoti izkoristiti postopke in fleksibilnost obstoječih Pogodb, da se čim prej izboljša upravljanje ekonomske in monetarne unije (EMU) v okviru oblikovanja pravega evropskega političnega prostora;

AL.

ker ima Evropski parlament pravico, da Svetu predloži predloge za spremembo Pogodb, ki jih mora naknadno preučiti Konvencija, da se dokončno oblikuje prava ekonomska in monetarna unija (EMU) s povečanjem pristojnosti Unije, predvsem na področju gospodarske politike, ter z okrepitvijo proračunske zmogljivosti Unije in njenih lastnih sredstev, vloge in demokratične odgovornosti Komisije ter posebnih pravic Evropskega parlamenta;

AM.

ker ni realno ali primerno misliti, da bi se takšna Konvencija lahko zgodila pred naslednjimi volitvami v Evropski parlament; ker bi se priprave na takšno Konvencijo morale začeti pred naslednjimi volitvami v Evropski parlament;

AN.

ker ukrepi, predlagani v obstoječih Pogodbah, in prihodnje spremembe Pogodb ne bi smeli izključevati možnosti pridružitve držav članic ter bi morali zagotavljati celovitost Unije;

AO.

ker prihodnje spremembe Pogodb ne bi smele ovirati hitrega izvajanja tistega, kar je že mogoče doseči v okviru obstoječih Pogodb; ker obstoječi Pogodbi ponujata veliko možnosti za bistven napredek na poti k ekonomski in monetarni uniji, ki temelji na izboljšanem in bolj povezanem okviru finančne, proračunske in gospodarske politike ter na trdnejši demokratični legitimnosti in odgovornosti;

AP.

ker do zdaj še niso bile izkoriščene vse možnosti Lizbonske pogodbe v zvezi s politiko zaposlovanja in socialno politiko, in sicer najprej in predvsem glede: