17.11.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 383/1

Poročevalka:

Madi SHARMA

Soporočevalec:

Raymond HENCKS

1.1

V vseh razsežnostih prometnega sektorja – zračni, morski, cestni in železniški promet, plovba po celinskih poteh, vesoljski promet, logistika – tradicionalno prevladujejo moški, iz česar sledi, da:

Kratek pregled aktualnih statističnih podatkov v sektorju, predstavljenih v Prilogi I, kaže na diskriminacijo v sektorju. S številnimi opredeljenimi ovirami se soočajo tudi drugi sektorji, vendar so v sektorju prometa te težave še posebej pomanjkljivo obravnavane.

1.2

Zato se to raziskovalno mnenje, pripravljeno na zaprosilo komisarke EU za promet, osredotoča na možnosti, da bi se zagotovila večja vključenost žensk v prometni sektor in da bi ta sektor ustvaril večjo gospodarsko, socialno in trajnostno rast. To poročilo ne obravnava žensk kot uporabnic prevoznih storitev, vendar EESO meni, da bi se lahko pripravilo raziskovalno mnenje tudi na to temo. Kljub pomanjkljivostim je mogoče stanje spremeniti z izvajanjem politik, ki so nevtralne glede na spol, da se podprejo konkurenčnost, inovacije, rast in delovna mesta v okviru strategije Evropa 2020. Nov naložbeni načrt za Evropo, ki spodbuja rast in delovna mesta, mora vključevati enakost spolov, da se odpravijo obstoječe ovire na tem področju ter razvije kultura udejstvovanja in vključenosti, pri čemer bi bili moški in ženske enako dejavni na vseh področjih prometa. Da bi vprašanje spola postalo pomemben del prometne politike EU, ga je treba širše priznati.

1.3

Glavna priporočila mnenja so naslednja:

2.1

Udeležba spolov v prometu je kompleksno vprašanje, ki v tem dokumentu ni podrobno obravnavano. Zanimanje za promet je rezultat izobrazbe, vpliva družine, izkušenj, potreb ali želje po inovacijah. Udeležba v sektorju je odvisna od poklicnih možnosti, ki jih ponujajo izobraževalne ustanove, kvalifikacij, znanj in spretnosti ali mrež. Odločitev o nadaljevanju poklicne poti v sektorju je lahko odvisna od razvoja človeških virov, usposabljanja, izpopolnjevanja in raznolikosti, delovnih pogojev, plače, delovnega časa ter usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja.

2.2

Za ženske to vključuje vprašanja v zvezi z varnostjo, nasiljem na podlagi spola in spolnim nadlegovanjem s strani sodelavcev ali uporabnikov. Poleg tega se lahko ženske soočajo s prekinitvijo svoje poklicne poti zaradi materinstva in skrbi za družinske člane. Zato so za ponovni vstop v sektor potrebni prilagodljiv delovni čas, prekvalifikacija in ukrepi za preprečevanje izgube staža/statusa.

2.3

Kadar pa so delovni pogoji v sektorju dobri, lahko moški in ženske najdejo izpolnitev, so zadovoljni s svojim delovnim mestom, dosežejo visoke standarde usposobljenosti, razvijejo znanja in spretnosti ter izkoristijo možnosti za napredovanje in sodelovanje pri odločanju. Za lastnike podjetij to pomeni priložnosti za inovacije, rast in nova delovna mesta.

2.4

Pri analizi trendov pri zaposlovanju je treba razlikovati med mobilnim in nemobilnim osebjem v prometnem sektorju. Za delavke v prometnem sektorju je težje delati daleč od doma, zato na skoraj vseh mobilnih delovnih mestih v prometnem sektorju, razen v letalstvu, prevladujejo moški. Tradicionalno so mobilna delovna mesta bolje plačana, zato je razlika v plačilu med spoloma v prometnem sektorju trajna in jo je težje odpraviti.

2.5

Gospodarska kriza je prizadela tudi zaposlene ženske. Trendi iz obdobja pred krizo so pokazali, da je industrija postala odprta za ženske ter da so se podvojila prizadevanja za dejavno zaposlovanje in spodbujanje žensk v prometu. Večji del tega trenda je bil posledica razvoja poklicev na področju storitev na kopnem in naložb v tehnologije, ki niso več zahtevale fizičnega dela. Vendar pa je te trende zavrla kriza, saj je zniževanje stroškov vplivalo tudi na ukrepe, ki morajo spremljati politike enakosti spolov na delovnem mestu.

3.1

EESO izraža zadovoljstvo, da je bila za komisarko za področje prometa imenovana ženska, Violeta Bulc. Vse prepogosto zastopanost spolov v organih odločanja temelji na stereotipih, in ne na kompetencah. Če želi prometni sektor v EU doseči močno trajnostno rast, morata biti zanj značilna oblikovanje politik in sprejemanje odločitev, ki sta nevtralna glede na spol. Ženske morajo biti enakovredno udeležene v obeh procesih ne prek pozitivne diskriminacije, temveč na podlagi zaslug, sposobnosti in preglednost pri imenovanjih.

3.2

Večja udeležba žensk na višjih položajih, vključno s položaji neizvršnih direktoric, dokazano prinaša ključne prednosti za podjetja (1). Sodelovanje žensk v procesu odločanja bo podjetjem, institucijam in združenjem pomagalo pri njihovi inovativnosti ter jim zagotovilo nov vpogled v zvezi s trgom. Delovna sila, ki jo sestavljajo tako ženske kot moški, spodbuja sodelovanje, razumevanje in strpnost ter je dokazano gonilo konkurenčnosti, produktivnosti in socialne odgovornosti podjetij, kar zagotavlja zadržanje moške in ženske delovne sile v sektorju.

3.3

EESO zato priporoča, da se izvajajo enostavni, nebirokratski postopki redne revizije in poročanja o napredku, ki so ga akterji v prometu (oblikovalci politike, podjetja, sindikati, združenja v prometnem sektorju, deležniki) dosegli na področju enakosti spolov. To bi moralo vključevati ozaveščanje uporabnikov na področju preseganja stereotipov in predstav. Ženske in moški bi morali imeti enake možnosti, da vplivajo na oblikovanje, načrtovanje in upravljanje prometnega sistema, v katerem imajo njihove vrednote enako težo. Komisija bi lahko to upoštevala v svojem političnem dialogu in kot pogoj za financiranje projektov TEN-T ali financiranje raziskav in razvoja.

4.1

Evropska komisija in države članice bi lahko bolj podprle industrijo z zbiranjem podatkov in statističnimi analizami, ki upoštevajo enakost spolov in so razčlenjeni glede na spol, s čimer bi poudarili ključna področja za naložbe ali pomoč.

4.2

Upoštevati je treba naslednje kazalnike:

4.3

Analiza podatkov se lahko uporabi za pregled cikla zaposlovanja, kadar obstajajo ovire za zaposlovanje žensk in njihovo napredovanje v sektorju. Na podlagi tega je mogoče oblikovati sektorske instrumente, da se obravnavajo pomanjkljivosti, ki diskriminirajo ženske.

4.4

Evropska komisija bi lahko nadalje razmislila o analizi naslednjih vidikov:

5.1

V Evropi se je v zadnjih desetletjih v vseh sektorjih povečala udeležba žensk na trgu dela. Kljub nadaljnji rasti je prometni sektor zaposlenim ženskam še vedno v veliki meri neprijazen. Kljub številnim pobudam v okviru Evropskega socialnega sklada in programa Equal je prometni sektor še vedno segregiran, saj so moški pretežno zaposleni kot vozniki/piloti ali tehniki ali v poklicih, ki vključujejo fizično delo in velike delovne obremenitve, ženske pa v glavnem zasedajo delovna mesta, povezana s storitvami in upravo.

5.2

Na splošno je prestrukturiranje v prometnem sektorju prizadelo zlasti segmente, v katerih prevladujejo moški: železniški promet, pristanišča in promet po celinskih plovnih poteh, medtem ko je več žensk zaposlenih v storitvenih dejavnostih znotraj razvijajočih se dobavnih verig, logističnih podjetij itd. Danes uvedba novih tehnologij tako ženskam kot moškim omogoča, da se zaposlijo v sektorjih, ki so tradicionalno vključevali težko fizično delo. Vendar je usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja še vedno problem in še naprej ovira zaposlovanje žensk na mobilnih delovnih mestih.

5.3

Zelo je razširjeno mnenje, da so določeni poklici, delovna mesta in ureditve delovnega časa primerni izključno za moške. To znatno vpliva na zaposlovanje in zadržanje zaposlenih žensk v poklicih, v katerih so ženske premalo zastopane.

5.4

Kar zadeva enako plačilo, segregacija v prometu ohranja razliko v plačah med spoloma. Moški so večinoma zaposleni na tehničnih delovnih mestih, ki veljajo za bolj kvalificirana, medtem ko ženske prevladujejo v upravi in storitvah za stranke. Moški delajo več ur in v prometu zasedajo več delovnih mest s polnim delovnim časom, medtem ko se ženske odločajo za prožnejše delovne ureditve, ki imajo omejene možnosti. V prometu so poklicne možnosti za moške boljše kot za ženske. Dostop do delovnih mest, kjer prevladujejo moški, je še vedno problematičen, čeprav imajo ženske in moški enak dostop do poklicnega usposabljanja. Zato prihaja do situacij, v katerih so ženske usposobljene za tehnične poklice, vendar ne morejo najti zaposlitve, ki bi ustrezala njihovi stopnji izobrazbe. Vse to prispeva k poglabljanju razlike v plačah med ženskami in moškimi v prometu.

5.5

Pristop, ki upošteva vidik spola na področju zdravja in varnosti v prometu, vključuje številne izzive, saj na večini delovnih mest z vidnim tveganjem za nezgode pri delu in poklicne bolezni prevladujejo moški. To zmanjšuje možnosti za diferenciran pristop glede na spol v zdravstvenih in varnostnih politikah/ukrepih. Vendar pa različni poklici, naloge, delovni pogoji ali opravljene ure vključujejo različno izpostavljenost tveganjem.

5.6

V prometnem sektorju Evropske unije so zelo pogoste vse oblike nasilja, številne vrste teh incidentov pa se sploh ne prijavijo. Nasilje tretjih oseb je v prometnem sektorju prav tako težavno, saj so ženske večinoma zaposlene v tistih poklicih, povezanih s prometom, ki vključujejo neposreden stik s strankami, in so zato bolj izpostavljene agresivnemu vedenju in napadom strank. Osebje v sprejemni pisarni se mora soočati z vse večjim nezadovoljstvom javnosti, ki ga povzročajo zastoji, zamude ali pomanjkanje informacij med zamudami. V zvezi s tem je treba storiti več za spodbujanje prevoznikov k sprejetju politike ničelne tolerance proti nasilju na delovnem mestu.

5.7

EESO predlaga, da se v okviru revizije bele knjige iz leta 2011 z naslovom Načrt za enotni evropski prometni prostor vključi nova pobuda, ki naj se doda na seznam v Prilogi I in ki naj spodbuja enakost spolov v poklicih, povezanih s prometom, in sicer pobude za povečanje zanimanja žensk za zaposlitvene možnosti, ki jih ponuja prometni sektor, z ukrepi, ki izboljšujejo kakovost zaposlitve v vseh načinih prevoza, delovne pogoje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje ter zdravje in varnost pri upravljanju in delu in nudijo dobre poklicne možnosti, kar prispeva k boljšemu usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja. Ženske bi se lahko bolje vključile v prometni sektor prek pozitivne diskriminacije, kar zahteva vsaj novo sanitarno infrastrukturo, garderobe in namestitvene zmogljivosti ter bolj razumno oceno neprekinjenega delovnega časa kot tudi stresa, ponavljajočih se gibov in utrujenosti v zvezi s posameznim načinom prevoza.

5.8

Številne pobude evropskih sektorskih socialnih partnerjev za boljše delovno okolje za ženske v prometnem sektorju kažejo, da je industrija seznanjena z morebitnimi ovirami, ki jih je treba odpraviti. Študija, ki sta jo izvedli Skupnost evropskih železnic (CER) in Evropska fundacija za usposabljanje (ETF) o zastopanosti in boljšem vključevanju žensk v železniške poklice, je spodbudila pripravo priporočil, katerih izvajanje na ravni podjetij zdaj skupaj nadzorujeta obe organizaciji. Enak pristop sta Mednarodno združenje za javni prevoz (UITP) in ETF sprejela na področju mestnega javnega prevoza. V pomorskem prometu sta ETF in Združenje ladjarjev Evropske skupnosti (ECSA) leta 2014 razvila obsežen nabor orodij za usposabljanje, vključno s smernicami, videom in delovnim načrtom, katerih cilj je boj proti nadlegovanju na krovu plovila. Kar zadeva pristanišča in doke, so se ETF, Organizacija evropskih morskih pristanišč (ESPO), Mednarodni svet pristaniških delavcev (IDC) in Zveza evropskih zasebnih upravljavcev pristanišč (FEPORT) nedavno dogovorili o skupnih priporočilih, ki vključujejo 14 ukrepov, katerih cilj je spodbujanje zaposlovanja in zadržanje žensk na delovnih mestih v pristaniščih.

5.9

Številne organizacije, vključno z MOD, in socialni partnerji so že oblikovali smernice, svežnje za usposabljanje, orodja in kodekse ravnanja, ki jih je mogoče uporabiti in okrepiti, da se poveča udeležba žensk v tem sektorju. Komisija bi lahko vključila močan vidik enakosti spolov v stebre opazovalne skupine za socialne zadeve, zaposlovanje in usposabljanje v sektorju prevoza, kakor se priporoča v mnenju EESO iz leta 2011 o vplivu politik EU na zaposlitvene možnosti, potrebe po usposabljanju in delovne pogoje delavcev v prometu.

6.1

Vloga podjetnikov kot akterjev, ki zagotavljajo možnosti zaposlitve ter imajo ključno vlogo tudi v prometnem sektorju (2), se je povečala. Danes to vključuje zavzemanje za zeleno gospodarstvo, inteligentne prometne sisteme, video nadzor, sprotno načrtovanje in varnost.

6.2

Enostavne in konkretne politike za podjetja, ki so v lasti žensk, bi lahko zagotovile donosnost naložb, ki bi povečala možnosti za rast in zaposlovanje v EU. Komisija bi morala razmisliti o ustanovitvi pisarne za lastnice podjetij v Evropski komisiji in pristojnih ministrstvih držav članic. Pisarna bi morala biti del ministrstev, pristojnih za gospodarski razvoj, da se zagotovi jasno razlikovanje med pristojnostmi za gospodarske dejavnosti in enake možnosti.

6.3

Poleg tega bi bilo treba pretehtati možnost imenovanja direktorja ali predstavnika na visoki ravni za žensko podjetništvo v Evropski komisiji in državah članicah, ki bi imel medresorsko vlogo za ozaveščanje o gospodarskih koristih spodbujanja žensk, da ustanovijo in razvijajo podjetja. Ta „direktor za podjetništvo“ bi lahko bil odgovoren tudi za spodbujanje industrije in akademskih smeri, ki bi povečale delež ženskega podjetništva, kot so raziskave, znanost, visoko-tehnološko inženirstvo, prometno inženirstvo in razvoj IT.

7.1

Za odpravo premajhne zastopanosti žensk ter za učinkovitejšo in obsežnejšo uporabo potenciala nadarjenih žensk na trgu dela v sektorju prometa EESO priporoča naslednja orodja, ki bi jih bilo mogoče uporabili za krepitev sposobnosti žensk na vseh ravneh. To je mogoče doseči z razvojem projektov EU znotraj GD za promet ali s sodelovanjem v okviru drugih uveljavljenih partnerskih projektov EU:

7.2

Mentorstvo: izboljšanje podpornih mehanizmov, zagotavljanje znanja in izkušenj, vzpostavljanje mrež in usmerjanje. To je mogoče zagotoviti interno, v podjetjih in med ravnmi zaposlenih, ter eksterno, med podjetji in primerljivimi prometnimi sektorji, kot tudi prek vzpostavljenih programov mentorstva, ki niso osredotočeni samo na promet. V mrežah mentorstva bi morali sodelovati tako moški kot ženske. Poleg tega je mogoče te mreže preoblikovati v grozde, lahko pa so tudi medsektorske, s čimer se omogoči prenos znanja, najboljših praks, spretnosti in priložnosti v prometnem sektorju.

7.3

Programi za razvoj: organizacija usposabljanja, ki bo omogočilo razvoj spretnosti in doseganje poklicnih kvalifikacij za povečanje kompetenc brez razlikovanja po spolu, s čimer se bodo zagotovile enake ravni usposobljenosti za zaposlovanje ali napredovanje.

7.4

Izobraževanje: pregled izobraževalnega sistema in spodbujanje vlog v prometnem sektorju, da se na novo opredeli predpostavka, da je sektor primeren samo za moške. Opredelitev ženskih vzornic, da se spodbudijo priložnosti.

7.5

Spodbujanje inovacij in malih podjetij v prometu: popis žensk, ki delajo v malih in srednjih podjetjih, da se ugotovijo novi trendi, inovacije in možnosti za raziskave in razvoj. Predstavitev dosežkov. Dobra praksa: Women 1st Top 100 Club je mreža najbolj vplivnih žensk v hotelirstvu, sektorju potniškega prometa ter sektorju potovanj in turizma, ki imajo vlogo ambasadork in vzornic za bodoče ženske na vodilnih položajih ( http://women1st.co.uk/top-100).

7.6

Udeležba v dobavni verigi: spodbujanje dobaviteljev, da podatke o spolu vključijo v svojo dobavno verigo. Opredelitev možnosti za oddajo javnih naročil podjetjem, katerih lastnice so ženske. Dobra praksa: pobuda WEConnect, nastala v ZDA, predvideva oddajo ponudb in javnih naročil posebej ženskam v vseh sektorjih. Zdaj se izvaja tudi v Evropi (http://weconnectinternational.org).

7.7

Družbena odgovornost gospodarskih družb: spodbujanje podjetij k sporočanju statističnih podatkov glede na spol kot del njihove družbene odgovornosti in k sodelovanju pri podpiranju žensk v prometnem sektorju. Prispevek k ustvarjanju podobe panoge kot „izbrane poklicne poti“ za oba spola.

7.8

Internacionalizacija: Evropa je cenjena zaradi svojega prenosa znanja in razvoja partnerstev. Promet je globalni sektor z mnogimi izzivi, v okviru katerega lahko Evropa deli svoje izkušnje in zmogljivosti za inovacije ter se odpre novim trgom. Ključna vloga žensk v tem sektorju bi bilo spodbujanje evropske industrije in strokovnega znanja v tujini.

17.11.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 383/8

Poročevalec:

Bernardo HERNÁNDEZ BATALLER

1.1

Oglasna sporočila so pomemben instrument, ki podjetjem omogoča transparentno razširjanje proizvodov in storitev, obenem pa se zagotavljata učinkovito delovanje notranjega trga in visoka raven varstva potrošnikov. Vendar so nekatera sporočila, v katerih se uporabljajo trditve o okoljskih, socialnih, etičnih in zdravstvenih vidikih, neresnična ali pa je njihova vsebina netočna, kar škoduje podjetjem, ki v celoti izpolnjujejo zakonodajo, pa tudi potrošnikom.

1.2

Ocenjevanje okoljske in socialne učinkovitosti proizvodov in storitev ter s tem povezano komuniciranje se trenutno izvajata z različnimi kanali in formati v okviru različnih pobud, v različnih oblikah in z uporabo različnih metod ocenjevanja. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je pomembno, da Komisija predloži evropske metode za ocenjevanje globalnega okoljskega vpliva proizvodov in storitev ter sporočanje o njem. Prav tako bi bilo treba pripraviti popis uradnih označb s podrobnim opisom njihovega pomena ter navedbo pooblaščenih organov za njihovo dodeljevanje, potrjevanje in preverjanje. V vsakem primeru pa imajo potrošniki pravico do jasnih in podrobnih informacij o poreklu proizvodov.

1.3

EESO pričakuje, da bo Komisija v okviru razširitve Direktive 2005/29/ES revidirala smernice za zagotavljanje lažjega dostopa potrošnikov do zanesljivih in preglednih informacij ter pojasnila uporabo trditev o okoljskih, etičnih in zdravstvenih vidikih v oglasnih sporočilih.

1.4

Na področju upravnega sodelovanja bi morali organi, pristojni za varstvo potrošnikov, na ravni posameznih držav članic preveriti trditve o okoljskih, socialnih, etičnih in zdravstvenih vidikih, da bo mogoče s pomočjo konkretnih podatkov oceniti trenutno stanje.

1.5

Na ravni EU je treba vzpostaviti usklajen, celovit in dosleden pravni okvir za ureditev uporabe spletnih oglasnih sporočil, pri čemer je treba spoštovati pravico do zasebnosti in zaščititi druge cilje v javnem interesu.

1.6

Evropska komisija in države članice bi morale v okviru svojih pristojnosti spodbujati dejavnosti na področju spremljanja, nadzora in sankcij v povezavi z obstoječimi sistemi samourejanja in sourejanja na tem področju, kar vključuje tudi trditve o okoljskih, socialnih in zdravstvenih vidikih, pri čemer je treba zlasti zagotoviti, da nacionalni in evropski samoregulativni organi na področju oglaševanja izpolnjujejo standarde iz določb in priporočil EU, predvsem s ciljem zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov. Prav tako bi bilo treba organizacije potrošnikov obvestiti o oblikovanju kodeksov ravnanja, da bi lahko sodelovale pri njihovi pripravi.

2.1

Zelo veliko število podjetij v Evropski uniji potrošnikom zagotavlja popolne, resnične in pregledne informacije o bistvenih lastnostih blaga in storitev, ki so dani na trg. Z neustrezno uporabo trditev o okoljskih, socialnih in zdravstvenih vidikih pa se škodi podjetjem, ki izpolnjujejo predpise, in potrošnikom, ki blago in storitve kupijo.

2.2

Pravica do obveščenosti omogoča preglednejše delovanje notranjega trga, s tem pa se tudi izravnavajo očitna nesorazmerja v odnosih med ponudniki in potrošniki.

2.3

Potrošniki imajo pravico do popolnih, resničnih in preglednih informacij o bistvenih lastnostih blaga in storitev, ki so dani na trg.

2.4

Informacije so zato odločilnega pomena pri odločanju potrošnikov in uporabnikov za nakup, tako pri nabavi proizvoda na podlagi preferenc in selekcije kot pri zavrnitvi proizvodov, ki ne izpolnjujejo v enaki meri njihovih potreb in želja. Tehnološki razvoj pa podjetjem vse bolj omogoča, da individualno izpolnjujejo potrebe različnih skupin potrošnikov v okviru programov zvestobe s proizvodi po meri posameznikov, kot se jasno kaže v oglaševanju, prilagojenem posamezniku.

2.5

V modelu socialnega tržnega gospodarstva, vzpostavljenega s Pogodbo, Unija nima celovitega pravnega okvira za oglasna sporočila, ki je zato nepopoln, po nepotrebnem zapleten, nedosleden in včasih neusklajen ter temelji predvsem na:

2.6

Komisija je objavila različna sporočila in začela javno razpravo, med drugim zdaj obravnava vprašanja, kot je t. i. ekološki odtis proizvodov, da bo mogoče zagotoviti zanesljive in natančne informacije o okoljskem vplivu proizvodov skozi njihovo celotno življenjsko dobo.

2.7

Potrošniki imajo zaradi tehnološkega razvoja več možnosti za dostop do informacij, vendar pa so predpisi Unije o spletnih oglasnih sporočilih trenutno razpršeni po različnih besedilih (direktiva o elektronskem poslovanju, direktiva o varstvu potrošnikov, direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah, direktiva o nepoštenih poslovnih praksah itd.). EESO meni, da bi bilo treba pripraviti predlog, ki bi temeljil na sprejeti strategiji. Vendar pa bi bilo treba kratkoročno razmisliti o konsolidaciji zakonodaje in v prenovljenem enotnem besedilu združiti veljavne predpise, da bi preprečili protislovja v spletnih oglasnih sporočilih.

2.8

Poleg tega je bil z Uredbo (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju na področju varstva potrošnikov že vzpostavljen okvir sodelovanja med Komisijo in državami članicami, ki bi ga bilo treba na tem področju razširiti, da se ocenijo morebitne kršitve.

2.9

Trenutno se v posameznih državah članicah uporabljajo različna pravna sredstva: v nekaterih državah se učinkovita pravna sredstva za izpolnitev predpisov zagotovijo sodiščem, druge države so razvile različne pobude za samourejanje in sourejanje na področju oglaševanja na podlagi kodeksov ravnanja in vzpostavitve organov za izvensodno reševanje sporov na tem področju, ki dopolnjujejo zakonodajo in mehanizme nadzora izvajanja veljavnih upravnih in sodnih predpisov.

2.10

K še večji kompleksnosti obravnavane problematike prispevajo tudi druge spremenljivke, na primer:

2.11

Navsezadnje nekatere promocijske tehnike, kot so uporaba sponzorirane vsebine (branded content), čustveno oglaševanje in pripovedovanje zgodb (storytelling), promocijsko prikazovanje izdelkov (product placement) ali t. i. nevromarketing, ki ponudnikom pomagajo učinkoviteje uresničiti poslovne cilje, otežujejo racionalno odločanje državljanov pri nakupovanju, uporabi in potrošnji, ki temelji na realni oceni koristi blaga in storitev ter njihove ustrezne cenovne vrednosti. Razlog za to je med drugim ta, da se s temi tehnikami pogosto odpravlja tradicionalno ločevanje med oglasnimi in neoglasnimi vsebinami, s čimer se prejemnikom sporočil omejuje pravica prepoznati morebitno oglaševalsko naravo in namen navidezno informativnega sporočila, zato so lahko zavajajoče, zlasti za najbolj ranljive potrošnike, na primer mlade, starejše, prikrajšane skupine in invalide.

2.12

Skratka, EESO podpira ponudbo najbolj kakovostnih proizvodov ali storitev, ki so proizvedeni v skladu z etičnimi standardi in jih odlikuje izjemna okoljska ali socialna učinkovitost, ter navedbo trditev o okoljskih, socialnih in zdravstvenih vidikih, v tem mnenju pa bo se bo osredotočil na trditve in oglasna sporočila, ki so zavajajoči, netočni ali povzročajo zmedo.

3.1

Posledice oglasnih sporočil, ki temeljijo na negotovih, netočnih ali težko preverljivih trditvah in ki so zavajajoče ali povzročajo zmedo, so raznolike in različnega obsega, vedno pa znatno škodujejo potrošnikom, podjetjem, ki izpolnjujejo predpise, s tem pa tudi etičnemu in preglednemu delovanju trga blaga in storitev.

3.2

Med posledicami so:

3.3

Informacije morajo ustrezati dejanskim potrebam in pričakovanjem potrošnikov, zato je treba njihovo ustreznost oceniti z vidika namena, vsebine, predstavitve, konteksta in identifikacije oglasnega sporočila, katerega temeljni elementi so zanesljivost, aktualnost, nepristranskost, točnost, primernost, jedrnatost, razumljivost, jasnost, berljivost in dostopnost. EESO predlaga, da se na oznakah proizvodov navede njihovo poreklo, saj se tako zviša raven zaščite in omogoči, da se potrošnikov ne zavaja ali zmede, s čimer se jim olajša sprejemanje odločitev.

4.1

Trditve o okoljskih vidikih se osredotočajo predvsem na vplive na okolje, ki so posledica sestave ali uporabe proizvodov, kar je pogosto povezano s podnebnimi spremembami in emisijami onesnaževal. Vendar se to lahko nanaša tudi na druge vidike, na primer na racionalno rabo naravnih virov, krčenje gozdov, biotsko raznovrstnost ali energetsko učinkovitost, torej na okoljski odtis dejavnosti podjetij in potrošnjo proizvodov v našem okolju.

4.2

Kadar se te trditve uporabljajo zgolj formalno ali navidezno in to ni povezano z resnično naravo proizvoda ali njegovo izdelavo, pride do t. i. lažnega zelenega oglaševanja (greenwashing), ki bi ga lahko opredelili kot „selektivno širjenje okoljsko pozitivnih informacij z oglasi, ki v glavah potrošnikov ustvarja izkrivljeno podobo realnosti, ker so ti ‚okoljski‘ vidiki nadpovprečno izpostavljeni“. Ta koncept opredeljuje tudi Komisija v svojih smernicah za uporabo Direktive 2005/29/ES (7).

4.3

Z okoljskega vidika se na podlagi informacij o (negativnih ali pozitivnih) vplivih posamezne znamke v glavah potrošnikov ustvari določena podoba teh znamk. Ta podoba pa vpliva tudi na vidike, kot sta odločanje za nakup ali politično stališče. S kaznovanjem „slabega“ in nagrajevanjem „dobrega“ ravnanja, ki se udejanja v odločitvah za nakup, sistem deluje v določenem dinamičnem ravnovesju.

4.4

Najbolj pogosto uporabljene tehnike lažnega zelenega oglaševanja so:

4.5

Treba je uporabiti merila, na podlagi katerih se potrošnikom zagotovijo prave informacije, in prepovedati zlorabo takih trditev v oglasnih sporočilih.

4.6

Uvedba skladnih evropskih metod, kot je t. i. okoljski odtis kot možnost vzpostavitve okoljske sledljivosti proizvodov in organizacij, bi lahko prispevala k jasnejšemu delovanju trga. Te metode bi morale temeljiti na vsesplošno uporabljanih mednarodnih standardih, na primer na mednarodnem standardu ISO 14201 glede lastnih trditev o okoljskih vidikih ali na kodeksu Mednarodne trgovinske zbornice.

5.1

Enako kot se oblikujejo trditve o okoljskih vidikih, lahko tudi pri „etičnih in socialnih vrednotah“ podjetij in proizvodov govorimo o neke vrste lažnem zelenem oglaševanju. V tem primeru gre za to, da se nakup spremeni v priložnost za dobrodelno ali solidarno dejavnost s socialnim namenom, ki naj bi posredno prinašal korist za skupine ali skupnosti z določenimi potrebami oziroma za ranljive skupine ali skupnosti.

5.2

Danes je mogoče pogosto opaziti, da blagovne znamke sodelujejo v projektih za socialne namene v okviru kampanj, ki so usmerjene v pospeševanje prodaje. To so kampanje za zbiranje sredstev v dobrodelne namene (t. i. charity promotions) oziroma promocijske kampanje za pospeševanje prodaje, povezane s socialno dejavnostjo, ki so se v času gospodarske krize precej razmnožile. Kadar se pri teh dejavnostih uporabljajo neresnične trditve, ki so zgolj pretveza za prodajo, lahko s tem zavajajo ali zmedejo potrošnike, zato so te prakse še posebej škodljive.

5.3

Dejavnosti so usmerjene v solidarnostne kampanje ter kampanje za humanitarno in socialno pomoč, namenjeno določenim skupnostim ali skupinam prebivalstva, pa tudi v podporo aktualnih vprašanj, ki se pojavijo zaradi izrednih razmer, ali pa strukturnih vprašanj, ki se nanašajo na diskriminacijo, segregacijo, neenakost itd.

5.4

Med druge primere zavajanja glede družbene odgovornosti (social washing) ali lažnega socialnega oglaševanja sodi to, da se podjetje predstavlja kot družbeno odgovorno podjetje, za kar ni dovolj utemeljenih dokazov, ali da podjetje svojo osnovno dejavnost predstavlja s pretiranim izpostavljanjem socialnih in oglaševalskih vidikov.

5.5

Trditve o etičnih ali socialnih vidikih se včasih uporabljajo skupaj z drugimi trditvami o okoljskih vidikih, poleg tega se glede na aktualno dogajanje nanašajo tudi na druge vidike, povezane na primer z zaposlovanjem, spodbujanjem lokalnega gospodarstva, državljansko udeležbo, ali na vse druge vidike, ki lahko potrošnike motivirajo za nakup.

5.6

Prav tako je treba upoštevati prikrito delovanje lažnih „svetovalcev glede etičnih, socialnih in okoljskih vprašanj“, ki zavajajo ali zmedejo potrošnike, saj na trgu delujejo kot gospodarski subjekti ali posredniki in zlorabljajo dobro vero in lahkovernost potrošnikov ter se pod lažnimi pretvezami usmerjajo v trženje proizvodov ali storitev v pridobitne namene.

5.7

Za delovanje notranjega trga so še posebej škodljive dejavnosti finančne narave, za katere se uporabljajo trditve o etičnih, socialnih ali okoljskih vidikih, čeprav so usmerjene v trženje finančnih produktov in instrumentov, ki pa ne izpolnjujejo zahtev glede solventnosti in nadzornih preverjanj, ki jih finančne institucije morajo izpolnjevati. Evropski bančni organ je pred kratkim sprejel mnenje, v katerem je predlagal vrsto ukrepov za zmanjšanje tveganj ter oblikovanje zahtev glede oglaševanja in priporočil za zaščito udeležencev pred morebitnimi primeri navzkrižja interesov.

5.8

Treba je preprečiti lažno socialno oglaševanje oziroma uporabo neresničnih informacij, da bi podjetja prikazali kot družbeno odgovorna.

6.1

Aktualna skrb potrošnikov glede zdravih življenjskih navad in širjenje tehnologije na področje proizvodnje živil, kozmetičnih izdelkov in drugih proizvodov, povezanih z zdravjem, sta prav tako privedla do uporabe trditev o zdravstvenih vidikih, povezanih z živili in prehrano, dietami in estetiko, pa tudi z izboljšanjem kognitivnih in fizioloških funkcij.

6.2

Tako kot v primeru trditev o okoljskih vidikih je tudi vse večji interes potrošnikov za bolj zdravo prehranjevanje priložnost za oblikovanje trditev v zvezi z ekološkim kmetovanjem, pa tudi glede vsebnosti oziroma odsotnosti sestavin živil, kot so vitamini, maščobne kisline omega-3, sladkor, sol ali alkohol, in tudi transgenih snovi.

6.3

Postopno staranje prebivalstva in daljša pričakovana življenjska doba ustvarjata idealne pogoje za to, da se v prihodnje začnejo širiti prakse obveščanja z uporabo nezakonitih informacij.

6.4

Podobno je pri oglaševanju na področju zdravja, kjer se tovrstne trditve uporabljajo kot dodana vrednost za bolj učinkovito trženje proizvodov, na primer v sektorjih prehranskih dopolnil ali zeliščnih izdelkov, pri ponudbi proizvodov za široko potrošnjo pa smo prav tako priča zlorabam domnevnih prednosti proizvodov z zdravstvenega vidika v obliki psevdoznanstvenih argumentov.

7.1

Zlasti je treba upoštevati, da se z možnostmi, kot sta neobvezno označevanje ali oblikovanje logotipov in piktogramov, pri kognitivnih in čustvenih procesih potrošnikov ustvarjajo dokaj nejasne povezave, ki jih spodbujajo k sprejemanju odločitev za nakup. S sporočili in podobami se ne sme odločno zatrjevati, česar ni mogoče zanesljivo potrditi. Treba bi bilo izvesti posebne ukrepe za nadzor nad trditvami.

7.2

Vendar pa je treba trditve nadzorovati glede na to, kateri medij je bil uporabljen, saj je treba upoštevati specifične pogoje obdelave posameznih medijev. Če povzamemo, so lahko shematično te trditve predstavljene v obliki:

7.3

V primeru nedokazljivih trditev, ki se uporabljajo v komercialne namene, je mogoče zahtevati opustitev njihove uporabe oziroma navedbo pravilnih informacij.

7.4

EESO zato Evropsko komisijo in države članice spodbuja, naj v okviru izvajanja Uredbe (ES) št. 2006/2004 sprejmejo ustrezne ukrepe na podlagi upravnega sodelovanja in zlasti spodbujajo skupne dejavnosti za odpravo nepoštene uporabe neustreznih trditev o etičnih, okoljskih ali zdravstvenih vidikih v tesnem sodelovanju z evropskimi potrošniškimi centri, ki imajo bistveno vlogo v takšnih primerih.

17.11.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 383/14

Poročevalec:

Bernardo HERNÁNDEZ BATALLER

1.1

Šport prispeva k uresničevanju strateških ciljev Unije, poudarja temeljne pedagoške in kulturne vrednote in spodbuja povezovanje, saj je namenjen vsem državljanom, ne glede na spol, etnično pripadnost, vero, starost, nacionalnost, socialni položaj ali spolno usmerjenost. Šport je orodje za boj proti nestrpnosti, ksenofobiji in rasizmu.

1.2

Športne dejavnosti vsem posameznikom omogočajo, da konstruktivno usmerjajo svoja pričakovanja, hkrati pa jih bogatijo z vrednotami truda, solidarnosti in povezanosti, ki jih prinaša šport, ter pripomorejo k dobremu telesnemu in duševnemu počutju in blaženju socialnih problemov, saj vključujejo pozitivne vrednote. S tega vidika je pomembno, da se v razpravi obravnava tudi določitev sklopa minimalnih univerzalnih pravil, ki spodbujajo celovitost športnega udejstvovanja otrok in mladih v vseh športnih disciplinah.

1.3

Prostovoljstvo na področju športa igra ključno vlogo pri razvoju množičnega in klubskega športa, zato ima poseben pomen s socialnega, gospodarskega in demokratičnega vidika. Prostovoljstvo in dejavno državljanstvo na področju športa, vključno z zimskim športom, je zato treba podpirati.

1.4

Načelo dobrega gospodarjenja in dobrega upravljanja mora zagotoviti integriteto v športnih tekmovanjih. Pogoj za šport je avtonomnost športnih organizacij, ki morajo delovati v skladu z načeli preglednosti, odgovornosti in demokratičnosti. V skladu s tem morajo biti v postopku sprejemanja odločitev ustrezno zastopane vse zainteresirane strani. Za utrditev tega splošnega okvira preprečevanja je bistvena – kakor kaže nedavno izvedena izčrpna študija (1) – krepitev zaupanja med nacionalnimi organi in športnimi institucijami, da se spodbudi potrebna izmenjava informacij med nacionalnimi sodnimi organi in mednarodnimi športnimi institucijami.

1.5

Kar zadeva inovacije, EESO poziva Komisijo in države članice, naj širijo informacije in si jih izmenjujejo v evropskem okviru, in sicer informacije o pozitivnih izkušnjah in najboljših praksah v zvezi z načini oblikovanja in podpore pri vzpostavljanju strateških partnerstev med glavnimi zainteresiranimi stranmi iz različnih sektorjev, katerih namen je okrepiti vlogo športa kot gonilne sile inovacij in gospodarske rasti. S tega vidika je zelo pomembno, da se izkoristijo prednosti, ki jih organizacija velikih športnih dogodkov lahko zagotovi in mora zagotoviti regijam in mestom, ki jih gostijo. Odbor meni, da mora Komisija namenjati pozornost novim pobudam in metodologijam na svetovni ravni, katerih namen je regijam in mestom pomagati pri uvedbi športnih projektov, ki spodbujajo trajnostni gospodarski in socialni razvoj.

1.6

Na različnih ravneh je treba krepiti uporabo instrumentov EU za financiranje razvoja športnega sektorja.

1.7

Na evropski ravni je treba spodbujati socialno kohezijo, ukrepe za vključevanje pripadnikov prikrajšanih skupin v športne dejavnosti in socialno vključenost ljudi – tudi tistih, ki jim je odvzeta prostost – da bi lahko v športu našli orodje za ponovno vključevanje v družbo, saj šport omogoča čustveno dobro počutje in prinaša stabilnost zaradi svojih vrednot truda, solidarnosti in ne nazadnje „poštene igre“, ki lahko pripomorejo k odpravljanju socialne izključenosti in diskriminacije.

1.8

Ena pomembnih nalog EU je prispevati k boju proti neenakosti, da bi odpravili ovire, ki invalidom onemogočajo dostop do športnih dejavnosti, okrepili njihovo udejstvovanje na tekmovanjih in izkoreninili vse oblike družbenih predsodkov v zvezi s tem. Zato bi bilo dobro, da bi Komisija Svetu ministrov predlagala, naj pripravi evropski kodeks dobre prakse na področju športa in socialne vključenosti, da se bolj podpre in spodbudi športno udejstvovanje invalidov.

1.9

EU in države članice bi morale posebno pozornost nameniti spodbujanju športa in telesne dejavnosti med starejšimi. V Evropi, ki ima čedalje starejše prebivalstvo, je izjemno pomembno, da se v ta namen zagotovijo ciljno usmerjene pobude in financiranje.

2.1

Lizbonska pogodba določa, da imajo Unija in njene države članice v procesu povezovanja skupne vrednote. Te najvišje vrednote so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, pravna država in spoštovanje človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin.

V skladu z Lizbonsko pogodbo je Unija pristojna za spodbujanje evropske razsežnosti v športu (člen 165 PDEU). Različne razsežnosti športa – družbene, gospodarske in kulturne – je treba obravnavati z vidika vključevanja vrednot, zapisanih v členu 2 PEU, ki odraža jasno zavezo k ukrepanju institucij in držav članic, ki morajo ob upoštevanju načela subsidiarnosti spodbujati politike, pravila in ukrepe za krepitev evropskih vidikov v športu.

2.2

Namen tega mnenja na lastno pobudo je razširjati informacije o možnostih, ki jih vsebujejo evropske vrednote in vrednote športa, tudi zimskega, da bi jih posredovali vsem državljanom in socialnim organizacijam, ter krepitev športne politike v Uniji, saj so doslej obstajale samo občasne sodne odločbe, običajno povezane z uveljavljanjem ekonomskih svoboščin.

2.3

Že v antiki so klasični grški filozofi razlikovali med telesno in duhovno dejavnostjo, pri čemer je „olimpijski“ duh pomenil razvoj teh idej, med katerimi sta imeli najpomembnejšo mesto etika in spodbujanje miru.

Šport ima pomembno vlogo pri doseganju evropskih in globalnih ciljev strategije Evropa 2020, saj lahko ta sektor veliko prispeva k pametni, trajnostni in vključujoči rasti.

3.1

Za zagotavljanje družbene vloge športa morajo države članice imeti ustrezno infrastrukturo, ki spodbuja ukvarjanje s športom, pri čemer morajo na svojem ozemlju vzpostaviti ustrezno, zadostno in uravnoteženo mrežo osnovnih športnih objektov in naprav.

3.2

Prostovoljstvo ostaja temeljni element športa v Evropi, saj prostovoljci skupaj z nepridobitnimi športnimi društvi omogočajo razvoj in širjenje športnih idealov. V tem smislu je treba poudariti vlogo šol pri razširjanju olimpijskih vrednot, če spodbujajo mir in medsebojno razumevanje v športu, s čimer se ohranjajo sožitje in vključenost v demokratično in pluralno družbo ter človeške vrednote, ki so povezane s športom in vključujejo izkoreninjenje nasilja, rasizma, nestrpnosti in ksenofobije v športu.

3.2.1

Športne organizacije morajo uporabljati načela dobrega upravljanja. Njihova dejavnost mora temeljiti na načelih preglednosti, odgovornosti in demokratičnosti, znotraj njih pa morajo biti v postopku sprejemanja odločitev ustrezno zastopane vse zainteresirane strani, vključno s privrženci, ki običajno spodbujajo načela poštene igre. Preučiti bi bilo treba možnost uvedbe strožjih zahtev v zvezi s preglednostjo, če se njihove dejavnosti financirajo iz javnih sredstev.

3.2.2

EESO meni, da je treba pretehtati možnost dogovora o ukrepih proti neželenim pojavom – na primer korupciji pri športnih rezultatih, dopingu in nasilnim dejanjem – ne le na podlagi pristojnosti, ki so Uniji priznane v skladu s členoma 6 in 165 PDEU, ampak tudi tistih v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice ali katerih koli drugih pristojnosti, potrebnih za sprejetje nadnacionalnih ukrepov, ki bi lahko imeli tudi resnično odvračilne učinke.

3.2.3

Ti ukrepi bi morali biti usmerjeni v zagotavljanje visoke ravni varnosti, vključevali pa bi lahko na primer ukrepe za usklajevanje in sodelovanje med organi kazenskega pregona (Europolom) in pravosodnimi organi (Eurojustom) ter drugimi pristojnimi organi, ki morajo vključevati športne zveze.

3.3

Spodbujanje telesne dejavnosti in športnega udejstvovanja je odločilen dejavnik za varovanje javnega zdravja v sodobni družbi. Poudariti je treba, da ukvarjanje s športom spodbuja zdrav življenjski slog ter s tem izboljšuje kakovost življenja, tako da se izkoristijo vse možnosti, ki jih ponuja šport, in se na ta način zmanjšajo izdatki za zdravstvo.

3.4

Institucionalne dejavnosti EU na področju športa so dobile pomemben zagon, med drugim zaradi javne razprave v zvezi s tako imenovano „evropsko razsežnostjo v športu“, vključitve športa v program Erasmus + in strateških ukrepov na področju enakosti spolov v športu. Vsako leto poteka razprava o prednostnih nalogah tega programa, zato EESO poziva, da se pri prihodnji oceni upoštevajo ugotovitve iz tega mnenja.

3.4.1

Te institucionalne dejavnosti bo treba okrepiti s sprejetjem ukrepov, potrebnih za uresničevanje dodane vrednosti in pozitivnih vidikov avtohtonih in tradicionalnih športov ter športov, ki so bolj vpeti v lokalno okolje, kot dokaza kulturne in zgodovinske raznolikosti Unije, ki bi ju bilo treba spodbujati in razširjati.

3.4.2

Komisija bi morala na podlagi omenjenega programa Erasmus + predstaviti jasen pregled učinkov vključevanja športnih dejavnosti v ta program, zlasti kar zadeva izpolnjevanje ciljev o novih kvalifikacijah in delovnih mestih ter o mladih.

3.5

Da bi šport prispeval k utrjevanju in razvoju evropskih vrednot, je treba sprejeti in izvajati usklajevalne, dopolnitvene in podporne ukrepe, ki so usmerjeni v varstvo teh evropskih vrednot, zlasti tistih, ki varujejo človekovo dostojanstvo, pa tudi v določene elemente v izobraževalnem procesu ljudi, ki jih je treba ustrezno usvojiti, saj je to odločilnega pomena za dobro delovanje demokracije in pravne države. Ta pristop je mogoče še okrepiti s sporočilom „poštene igre“, ki ga posreduje šport in ki na družbo prenaša velik del evropskih vrednot.

Evropska razsežnost v športu je prav tako primerna za spodbujanje parametrov za zagotavljanje enakosti spolov. Pomembno bi bilo oblikovati in uporabljati učno gradivo za izobraževanje odgovornih, tako tistih na področju športa kot tudi staršev, da bi prispevali k odpravi spolnih stereotipov in spodbujali enakost žensk in moških v športu ter podpirali vse bolj uravnoteženo zastopanost obeh spolov v upravnih in športnih odborih. S tega vidika je zelo pomembna priprava listine dobrih praks o razvoju mladih in varstvu v športu (2).

3.6

Posamično ali skupinsko ukvarjanje s športom je lahko legitimen vir za ustvarjanje delovnih mest, bogastva in blaginje, ki ga je treba ustrezno izkoriščati, saj je to trenutno zelo pomembno za boj proti brezposelnosti mladih in socialni izključenosti. Omeniti je treba zlasti položaj športnikov, ki začenjajo svojo drugo poklicno pot, potem ko so opustili vrhunski tekmovalni šport, in ki se morajo posebej izobraziti za to drugo obdobje življenja (dvojna poklicna pot). Za ustrezen razvoj teh mladih sta potrebna enakovrednost in priznavanje diplom in kvalifikacij v športu. Slednje je pomembno za odpravo sive ekonomije, ki lahko obstaja v sektorju, in za njeno legalizacijo v prihodnosti.

3.6.1

Določiti bi bilo treba formule za uporabo evropskih finančnih mehanizmov za spodbujanje športa kot instrumenta za krepitev socialne vključenosti in zaposlovanja mladih, enakosti spolov, inovativnosti, oblikovanja mrež organizacij, ki si prizadevajo za ponovno vključevanje v družbo in druge cilje v javnem interesu.

V boju proti socialni izključenosti in pri ponovnem vključevanju v družbo je šport idealno sredstvo za uresničevanje vrednot, ki krepijo osebni in družbeni razvoj, vpliva pa tudi na zdravje in področje usposabljanja ljudi. Na evropski ravni je treba spodbujati socialno kohezijo in socialno vključenost ljudi – tudi tistih, ki jim je odvzeta prostost – ki lahko v športu najdejo instrument za ponovno vključevanje v družbo, saj šport omogoča čustveno dobro počutje in prinaša stabilnost zaradi svojih vrednot truda, solidarnosti in ne nazadnje „poštene igre“.

3.6.2

Vzpostaviti bi bilo treba mrežo organizacij, ki bi si prizadevale za socialno kohezijo in ponovno vključevanje v družbo prek ukvarjanja s športom, zlasti tistim, ki doseže večji krog ljudi, tako da bi prišlo do izmenjave dobrih praks na podlagi evropskih vrednot iz Pogodb, pri čemer bi bili organizirani evropski kongres o inovativnih praksah socialnega vključevanja s pomočjo športa in tekmovanja na ravni EU, rezultati teh mrež pa bi se objavljali in razširjali.

3.7

Med institucionalne naloge Unije sodi pomembno področje v zvezi z bojem proti neenakosti, pri čemer so cilji odpraviti ovire, ki invalidom onemogočajo dostop do športnih dejavnosti, okrepiti njihovo udejstvovanje na tekmovanjih in izkoreniniti vse oblike družbenih predsodkov v zvezi s tem.

Dobro bi bilo, da bi Komisija Svetu ministrov predlagala, naj pripravi evropski kodeks dobre prakse na področju športa in socialne vključenosti.

3.7.1

Na športnih srečanjih bi bilo treba spodbujati vključevanje invalidov prek športa, da bi izboljšali njihovo kakovost življenja in razvijali družabne navade invalidov in njihovih družin. Zato šport ni samo zdrava navada, temveč tudi izboljšuje in krepi mobilnost teh oseb ter omogoča, da razvijajo sprejemanje odločitev, tovarištvo in timsko delo.

3.7.2

Da bi okrepili širjenje paraolimpijskega športa ali vrhunskega športa invalidov ter s tem povečali raven ozaveščenosti državljanov, morajo javni organi izvajati strategijo obveščanja o paraolimpijskih igrah in drugih vrhunskih mednarodnih športnih dogodkih, v ta namen uporabiti potrebne medije in strokovnjake ter nazadnje doseči visokokakovostno televizijsko spremljanje paraolimpijskih iger v znatnem obsegu ur oddajanja in v času največje gledanosti.

3.7.3

Nacionalni zakonodajni okvir za usklajevanje zakonodaje z Mednarodno konvencijo o pravicah invalidov ima enake cilje in določa „dostopnost in oblikovanje za vse“ kot orodji, ki ju je treba uporabiti za spreminjanje in oblikovanje okolja, ki bo omogočalo udejstvovanje državljanov v polni meri.

3.7.4

Ker je ena izmed ovir, ki jo redno prepoznavamo pri poskusih priprave programov za vključevanje starejših in invalidov v športno telesno dejavnost, pomanjkljiva usposobljenost različnih udeležencev v tem procesu, je priporočljivo, da se zagotovi potrebno gradivo za zadostitev potreb po usposabljanju učiteljev in profesorjev športne vzgoje ter športnih delavcev na področju priprave športnih telesnih dejavnosti v vključujočem okolju.

3.8

Zaradi procesa staranja evropske družbe, ki se zdi nepovraten, ter stalnega naraščanja pričakovane življenjske dobe je nujno potreben razvoj usmerjenih pobud in programov za spodbujanje športa in telesne dejavnosti med starejšimi. To je področje, ki je bilo v večini držav spregledano in kateremu je treba nameniti posebno pozornost tako na ravni EU kot na ravni držav članic.

4.1

Šport ima ekonomsko naravo, ki izhaja iz ukvarjanja s športom in njegove profesionalizacije, ki vplivata na notranji trg. Šport ima posebne značilnosti in temelji na strukturah na osnovi prostovoljstva in njegovih družbenih, pedagoških in kulturnih funkcijah ter znatno prispeva k pozitivnim vrednotam, kot so športno vedenje, spoštovanje in socialna vključenost.

Zato je treba razlikovati med športnimi in poslovnimi interesi in EESO meni, da je treba šport varovati pred pretiranim vplivom gospodarstva, da bi prevladovala športna načela in vrednote.

4.1.1

Zaradi edinstvenih in bistvenih posebnosti športa bi morala veljati posebna merila glede uporabe zakonodaje EU v primerih, ko lahko EU posreduje učinkoviteje kot države članice, in ob spoštovanju načela subsidiarnosti.

4.2

V tako imenovani gospodarski razsežnosti športa je treba upoštevati posebno povezanost teh dejavnosti s temeljnimi pravicami.

4.2.1

Zato je treba za ustrezno zaščito pred kršitvami pravic intelektualne lastnine, zlasti pred digitalnim piratstvom, ki ogrožajo športno gospodarstvo, razmisliti o ukrepih, ki bi jih bilo treba sprejeti ob upoštevanju načela sorazmernosti. V vsakem primeru je treba dati prednost temeljnim pravicam državljanov do informacij, da se zagotovijo vsaj pravica javnosti do obveščenosti, medijsko pokrivanje pomembnih športnih dogodkov in pravica novinarjev do obveščanja.

4.2.2

Obstajajo še druga področja, kot je politika konkurence, natančneje državne pomoči, kjer bi bilo primerno sprejeti smernice o državni pomoči, da se pojasni, katere vrste pomoči se štejejo za zakonite za izvajanje družbenih, kulturnih in vzgojnih nalog športa.

4.2.3

Spletne športne stave na nereguliranem trgu, zlasti nezakonite stave, predstavljajo eno izmed današnjih glavnih nevarnosti za šport, njihovi negativni učinki so primerljivi z učinki dopinga in nasilja gledalcev, zaradi negotove narave športnih tekmovanj pa lahko pripeljejo do manipulacij. Obstajajo še drugi vidiki, kot so stave, igre na srečo in potreba po sprejetju ukrepov v javnem interesu, namenjenih preprečevanju odvisnosti od iger na srečo in zaščiti mladoletnih oseb, zlasti pred spletnimi igrami na srečo.

4.2.4

V športu so prisotne notranje, vgrajene spodbude, ki tiste, ki se z njim ukvarjajo, motivirajo za stalno izboljševanje svojih zmogljivosti in stremljenje k odličnosti, zato so za športni sektor značilne nenehne inovacije, zaradi katerih je tehnologija športa postala pomemben sektor v okviru uporabnih znanosti, na primer tekstilna tehnologija, mehanika človekovega gibanja, senzorji, prožila in zlasti oblikovanje po meri človeka. Tudi gradnja in obratovanje športnih objektov ter aktivna ali pasivna udeležba na športnih prireditvah postajajo pomemben del t. i. gospodarstva doživetij, katerega primer je tudi razvoj športnega turizma.

4.2.5

Druge teme, ki so povezane s športom z gospodarskega vidika, kot so prosti pretok oseb in storitev, sponzorske pogodbe, urejanje dejavnosti zastopnikov igralcev, športna in zdravstvena zavarovanja, izobraževalni programi športnikov in poklicne kvalifikacije v zvezi s športom, bi bilo treba oceniti in Komisija bi morala po potrebi sprejeti ali predlagati ustrezne ukrepe.

4.2.6

Kar zadeva poklicno usposabljanje mlajših trenerjev, je treba izboljšati zakonodajo v nekaterih državah članicah EU, pri tem pa upoštevati, da je dejavnost trenerja primerljiva s pedagoško dejavnostjo in da v nekaterih primerih (na primer med pripravami na športna tekmovanja) trener preživi več časa z mladim športnikom kot učitelj s svojim učencem. Izobraževanje trenerjev mora potekati v uradnem okviru in mora biti potrjeno z učiteljsko diplomo, ki jo izda država.

4.2.7

EESO poziva evropske športne zveze, naj zaščitijo vrednote in načela iz tega mnenja ter pri tem na vseh področjih in v vsakem primeru ravnajo v skladu z njimi, tudi kadar gre zgolj za podeljevanje nagrad in javnih priznanj.

17.11.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 383/19

Poročevalec:

Pierre-Jean COULON

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poziva, naj podnebni in energetski cilji Evropske unije omogočijo povečanje deleža obnovljivih virov energije v mešanici energetskih virov. Odbor je obnovljive vire nenehno podpiral, saj je trajnostni energetski sistem, ki v veliki meri sloni prav na njih, edina dolgoročna rešitev za našo energetsko prihodnost. Odbor ugotavlja, da je energetski sistem pomembno dopolniti z dodatnimi elementi.

1.2

Obnovljivi viri energije in njihov razvoj so zaradi nestalnosti z vidika shranjevanja resničen izziv. Shranjevanje je za Evropsko unijo strateškega pomena, saj bo le tako mogoče stalno zagotavljati zanesljivo oskrbo Unije in tudi trg energije, ki bo vzdržen tako tehnično kot stroškovno. Zato je to vprašanje na evropskem dnevnem redu na vidnem mestu in ga je treba prednostno obravnavati, zlasti v okviru energetske unije, ki je bila oblikovana februarja 2015.

1.3

EESO je v enem od predhodnih mnenj izpostavil izziv v zvezi s shranjevanjem, ki je nujno potrebno ter „hkrati velik izziv in priložnost“. Poudaril je pomen uspešnega energetskega prehoda v Evropski uniji in se zavzel, da bi se uporabila vsa sredstva za dosego konkretnih in velikopoteznih rezultatov na področju shranjevanja.

1.4

EESO ugotavlja, da sicer obstajajo različne rešitve shranjevanja, vendar so tehnologije, ki se uporabljajo zanje, na različnih ravneh tehnološke in industrijske zrelosti.

1.5

EESO opozarja, da lahko ima shranjevanje energije poleg prednosti tudi visoko finančno ter okoljsko in zdravstveno ceno. Zato se zavzema za sistematično izvajanje študij učinka, v katerih bi poleg konkurenčnosti tehnologij ocenjevali tudi njihov vpliv na okolje in zdravje. EESO tudi meni, da je treba oceniti vplive teh tehnologij na ustvarjanje gospodarske dejavnosti in zaposlitev.

1.6

EESO se zavzema za krepitev naložb ter raziskovalnih in razvojnih dejavnosti v zvezi s shranjevanjem, pa tudi za več evropske sinergije na tem področju, da bi tako zmanjšali stroške energetskega prehoda, poskrbeli za zanesljivo oskrbo in omogočili konkurenčnost evropskega gospodarstva. Odbor meni, da je treba med državami članicami bolje uskladiti predpise na področju shranjevanja energije.

1.7

Zavzema se tudi, da se v celotni Evropi organizira javna razprava o vprašanju energije – evropski energetski dialog –, da se bodo državljani in civilna družba kot celota začeli zanimati za energetski prehod ter bodo lahko vplivali na prihodnje tehnološke odločitve na področju shranjevanja energije.

1.8

EESO opozarja na pomen plina v mešanici energetskih virov in njegovo vlogo pri zagotavljanju energetske varnosti državljanov. EESO poziva, naj se v tem sektorju shranjevanje spodbuja tako, da bodo vse države članice imele vzajemen dostop do zalog.

2.1

Oskrba in upravljanje z energijo sta eni glavnih prednostnih političnih in socialno-ekonomskih nalog ter ključen izziv, ki ga je treba premagati za uspešen energetski prehod in obvladovanje podnebnih izzivov. Čeprav se potrebe po energiji v EU znižujejo (poraba energije upada od leta 2006, danes pa porabimo približno enako količino energije kot v začetku 90. let minulega stoletja), zaradi vse večje uporabe nestalnih obnovljivih virov energije narašča potreba po shranjevanju energije, ki bo imelo bistveno vlogo v številnih sektorjih (izravnava zaradi nestalnosti teh virov, električni avtomobili, obramba itd.) ter bo za Evropo in njeno industrijo strateškega pomena. Omeniti je treba, da je vprašanje shranjevanja energije iz obnovljivih virov tudi eden od glavnih argumentov nasprotnikov te energije.

2.2

Čeprav je večino primarnih virov energije (plin, nafta ali premog) mogoče preprosto shraniti, ostajajo odprta vprašanja v zvezi z velikostjo, ceno in prostorsko umestitvijo objektov za strateško shranjevanje. Druga pomembna kategorija virov primarne energije, tj. obnovljivi viri energije, je z vidika shranjevanja popolnoma drugačna. Hidroenergijo je mogoče pogosto akumulirati s shranjevanjem vode v jezerih in zbiralnikih. Prav tako je mogoče sorazmerno preprosto shranjevati biomaso. Sončno in vetrno energijo, ki se običajno uporabljata za proizvodnjo elektrike, pa je za zdaj mogoče shraniti le z uporabo zapletenih in dragih vmesnih postopkov.

3.1

Evropska komisija je proučila možnosti za dekarbonizacijo energetskega sistema in tako leta 2011 objavila energetski načrt za leto 2050, v katerem so predstavljene različne možnosti za navedeno obdobje. Predvidevanja glede dekarbonizacije bo mogoče izpolniti, če se bo energetski sektor v veliki meri (od 59 do 85 %) oprl na obnovljive vire energije, ki bo povečini v obliki električne energije iz različnih obnovljivih virov. V sporočilu, ki je sledilo leta 2014, z naslovom Okvir podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030, je bil potrjen napredek v smeri dekarbonizacije, saj naj bi delež obnovljivih virov energije pri proizvodnji električne energije leta 2030 znašal blizu 45 %. To je skladno s cilji, za katere so se voditelji EU dogovorili 23. oktobra 2014 v povezavi s političnim okvirom za leto 2030. Zaradi precejšnjega deleža nestalnih obnovljivih virov v elektroenergetskem sistemu bi bilo v električnem omrežju potrebnih več 10 ali 100 GW zmogljivosti shranjevanja tudi ob uporabi drugih ukrepov za zagotavljanje prožnosti.

3.2

Poleg tega je Evropska komisija shranjevanje električne energije opredelila kot eno od svojih prednostnih nalog, večkrat pa je poudarila tudi bistveno vlogo shranjevanja. Tako se je v delovnem dokumentu iz leta 2013 o shranjevanju energije (http://ec.europa.eu/energy/sites/ener/files/energy_storage.pdf) zavzela za boljšo usklajenost tega področja z drugimi ključnimi političnimi področji Evropske unije, kot je podnebje. Shranjevanje energije bi bilo treba vključiti v vse ustrezne obstoječe in prihodnje ukrepe ter zakonodajne akte EU s področja energije in podnebja, vključno s strategijami v zvezi z energetskimi infrastrukturami, ter ga s temi ukrepi in akti tudi podpreti. Poleg tega je Komisija v svojem sporočilu o energetski uniji (z dne 25. februarja 2015) opozorila, da je „Evropska unija […] odločena, da bo prevzela vodilno vlogo v svetu na področju energije iz obnovljivih virov ter postala svetovno vozlišče za razvoj naslednje generacije tehnološko napredne in konkurenčne energije iz obnovljivih virov. EU si je zastavila tudi cilj, da bo leta 2030 delež energije iz obnovljivih virov, porabljene v EU, znašal najmanj 27 %.“ Komisija namerava spodbuditi novo strategijo za razvoj in inovacije: „[č]e želi Evropa […] prevzeti vodilno vlogo v svetu na področju energije iz obnovljivih virov, mora to doseči pri naslednji generaciji tehnologij obnovljivih virov energije in pri možnostih shranjevanja“.

3.3

Podobno je bilo sklenjeno tudi na zadnjem madridskem forumu: „forum potrjuje strateško vlogo shranjevanja plina za varnost oskrbe EU“. EESO ravno tako poudarja, da je pomembno spodbujati vzpostavljanje zalog plina.

4.1

Rešitve za shranjevanje električne energije se delijo v štiri glavne kategorije, saj je mogoče glede na potrebe po energiji – pa tudi glede na omejitve – energijo shraniti v različnih oblikah (električna energija, plin, vodik, toplota, hlad) v bližini mest proizvodnje, v energetskih omrežjih ali blizu mest uporabe:

4.2

V svetu sta najbolj razširjena načina shranjevanja električne energije hidravlično shranjevanje s črpalnimi hidroelektrarnami in sistemi neprekinjenega napajanja (UPS). Ti sistemi postajajo vse bolj priljubljeni pri upravljavcih električnih omrežij, industrijskih uporabnikih in upravljavcih poslovnih zgradb. ČHE omogočajo vključitev nestalnih obnovljivih virov energije, zlasti vetrne in fotonapetostne energije, konično zmogljivost in časovni zamik potreb po električni energiji, ekonomska arbitraža (polnjenje v obdobjih nizkih cen in majhnih potreb ter prodaja v obdobjih visokih cen in velikih potreb s „socialnim“ izravnavanjem) ter časovni zamik pri naložbah v električna omrežja. Kljub temu je malo verjetno, da bi zmogljivosti za shranjevanje, ki bi jih lahko zagotovile, zadostovale za dolga obdobja brez vetra ali sonca, če bi začeli v velikem obsegu uporabljati te vrste obnovljivih virov energije.

4.3

Na trgu shranjevanja se je pojavilo tudi pet novih segmentov, ki bi si v prihodnjem desetletju lahko utrli pot v splošno uporabo:

4.4

Treba je izpostaviti obetavno vlogo vodika (čeprav njegova cena ter vprašanja, povezana z varnostjo in prevozom, občutno zmanjšujejo njegov potencial): je energetski nosilec brez emisij toplogrednih plinov, če je pridobljen iz dekarboniziranega vira, uporablja pa se lahko za številne namene, večinoma v industriji, na primer za lokalno proizvodnjo električne energije (napajanje izoliranih območij, prenosni agregati), shranjevanje energije (podpora omrežju, izkoriščanje energije, pridobljene iz obnovljivih virov) ali soproizvodnjo. Uporablja se tudi v prometu, in sicer kopenskem (osebni avtomobili, skupinski prevoz, tovornjaki itd.), zračnem (glavni ali pomožni letalski pogon), pomorskem ali rečnem (podmornice, glavni ali pomožni pogon), ter v rafinerijah in petrokemiji (zeleni vodik), zanemariti pa ne smemo niti mimo drugih možnosti uporabe, kot so prenosne naprave (zunanji polnilniki ali vgrajeni akumulatorji). Vse to je trenutno v fazi razvoja.

Dandanes so tehnike pridobivanja vodika z elektrolizo in gorivno celico zelo prožne in široko dostopne, so pa še vedno precej neučinkovite, kar pomeni dodatno povečevanje povpraševanja po vetrnih elektrarnah ali solarnih panelih in torej presežno zmogljivost na tem področju. Vodik je nujno potreben energetski nosilec v sistemih, ki izkoriščajo prožnost med različnimi energetskimi omrežji (npr. Hybrid Power Plant v Berlinu). Vodik („metanizirani“ vodik) je mogoče po potrebi pridobiti s pomočjo električne energije iz obnovljivih virov, nato pa se vbrizga v plinska omrežja ali se shranjuje za distribucijo kot gorivo ali kemična snov oziroma ga je mogoče celo ponovno pretvoriti nazaj v električno energijo. Poleg tega, da ima daleč največji potencial shranjevanja energije ter ga je mogoče popolnoma varno prevažati in shranjevati (dolga obdobja) v infrastrukturi, ki se trenutno uporablja v plinskem sektorju (geološko shranjevanje itd.), omogoča tudi tvorbo dolgih verig ogljikovodikov (s številnimi možnostmi uporabe: od letalskih goriv do drugih izdelkov, npr. različnih umetnih mas, ki se trenutno proizvajajo le iz fosilnih goriv). Še več, v idealnem primeru je mogoče ogljik, ki je prisoten v krožnem gospodarstvu (CO2 itd.), ponovno uporabiti in se ne bo kopičil v ozračju. Tako s proizvodnje toplogrednih plinov preidemo na proizvodnjo energije. Ker je pridobivanje vodika in električne energije iz vodika eksotermno, bo izkoriščanje toplote še povečalo prednosti teh rešitev. Vodik je tako eden redkih energetskih nosilcev, ki omogoča ekonomsko, družbeno in okoljsko arbitražo med trgi električne energije in trgi drugih energij.

4.5

Drug prepričljiv primer je primer shranjevanja električne energije, proizvedene s solarnimi paneli čez dan, v akumulatorju. Težava solarnih panelov na strehah stanovanjskih objektov je, da proizvajajo električno energijo v času, ko v hišah ni nikogar. Zvečer, ko se stanovalci vrnejo, je sonce pogosto že zdavnaj zašlo, solarni paneli pa ne proizvajajo več energije.

4.6

Zdi se, da odkritje, ki ga je začelo uporabljati neko nemško podjetje, ponuja rešitev. To podjetje je povezalo komponente in programsko opremo, čemur je priložena še aplikacija za pametne telefone; uporabniki lahko tako na mobilnem telefonu spremljajo stopnjo napolnjenosti akumulatorja, v katerem se shranjuje električna energija, ki jo proizvedejo solarni paneli čez dan. Finančni izračun je zgovoren: solarni paneli na stanovanjskem objektu običajno pokrijejo med 25 in 35 % potreb družine po energiji, s to rešitvijo pa ta delež redno presega 70 %. Glede na sedanje cene se naložba povrne v približno osmih letih, akumulatorji pa imajo 20-letno garancijo.

4.7

To pomeni tudi spodbudo k hkratni proizvodnji in potrošnji električne energije v gospodinjstvu, kar je EESO podprl v več svojih mnenjih (pojem „protrošniki“, v angleščini prosumers).

4.8

Čeprav torej že obstajajo različne rešitve, je vendarle očitno, da so možnosti za dodatno opremo še vedno omejene. Poleg tega številne prepreke še vedno zavirajo razcvet novih prožnejših tehnologij, kot so litij-ionske baterije ali tehnologija power to gas. Glavna slabost teh rešitev sta njihova cena in ekonomska konkurenčnost, ki sta še vedno zelo daleč od razmer na trgu, omeniti pa je treba tudi, da so te baterije še vedno precej velike. Francoska agencija za okolje in upravljanje z energijo (ADEME) v svoji viziji za prihodnost v obliki strateškega načrta za sisteme shranjevanja energije (Les systèmes de stockage d’énergie/Feuille de route stratégique, ADEME, 2011) industrijski razcvet stacionarnih sistemov za shranjevanje predvideva šele po letu 2030. Po drugi strani svetovalno podjetje McKinsey (Battery Technology Charges Ahead, McKinsey, 2012) ocenjuje, da bi morala cena shranjevanja energije v prihodnjih letih sicer upasti, je pa vprašljivo, v kakšnem obsegu in kako hitro se bo to zgodilo. Po mnenju tega podjetja bi se lahko cena litij-ionske baterije znižala s 600 USD/kWh na 200 USD/kWh do leta 2020 in na 160 USD/kWh do leta 2025.

5.1

EESO opozarja, da je rezultat potrebe po zmanjševanju emisij toplogrednih plinov in splošnega upadanja razpoložljivosti fosilnih virov energije (čeprav so bila v zadnjih letih odkrita nova nahajališča) rast energije iz obnovljivih virov, kar je EESO podprl v številnih mnenjih (TEN/564 in TEN/508). Odbor je tako poudaril, da je treba zaradi razcveta obnovljivih virov energije energetske sisteme dopolniti, in sicer s širitvijo prenosnih omrežij, objekti za shranjevanje in rezervnimi zmogljivostmi. Razvoj obnovljivih virov energije v velikem obsegu pomeni strateški izziv, saj po eni strani omogoča zmanjšanje uvoza (kar je prednost z ekonomskega in etičnega vidika), po drugi strani pa so za to potrebna sredstva za shranjevanje (objekti, ki omogočajo shranjevanje ne le od danes na jutri, temveč tudi od ene sezone do druge) z velikimi zmogljivostmi.

5.2

EESO torej priznava, da je shranjevanje temeljni izziv energetskega prehoda, ki vključuje velik delež energije iz nestalnih obnovljivih virov. Opozarja na to, da je treba ustvariti in povečati zmogljivosti shranjevanja. Pri tem poudarja, da je mogoče s shranjevanjem bistveno poenostaviti uresničevanje glavnih energetskih ciljev Evropske unije, ki jih tudi sam podpira, zlasti:

5.3

Priznava tudi, da ima lahko shranjevanje energije visoko finančno, pa tudi okoljsko in zdravstveno ceno. To velja za nekatere projekte podzemnega shranjevanja plina, ki negativno vplivajo na ohranjanje vodnih virov. Zato se EESO zavzema za izboljšanje vseh tehnologij. Po njegovem mnenju je namreč množično shranjevanje lahko pomembna prednost pri zanašanju na dopolnilno vlogo energije iz obnovljivih virov. Tako lahko pri kratko-, srednje- in dolgoročnih nihanjih količine fotonapetostne energije to nadomesti vetrna energija. Odbor poudarja, da bo to privedlo do vzpostavitve omrežja medsebojnih povezav med različnimi viri električne energije, ki bo temeljilo na pametnih omrežjih (smart grids). Ta pametna omrežja uporabljajo informacijske tehnologije za optimizacijo proizvodnje, distribucije in porabe energije. EESO meni, da je treba to tehnologijo razviti, saj omogoča krmiljenje potreb po energiji, hkrati pa meni, da se je treba pri tem opreti na študije učinka na to temo in spoštovati pravico do izbire posameznega potrošnika. Še koristneje bi bilo začeti splošno presojo vseh instrumentov, kot sta mandat M/441 in zaščitni profil nemške agencije BSI, ki omogočajo popolnoma varen prenos in razširjanje podatkov, ter zagotoviti vključevanje pametnih hiš (smart home) itd., da bi tako poiskali konkretne možnosti uporabe za prihodnje potrebe pametnih mest, npr. programiranje na podlagi vremenskih napovedi.

5.4

EESO poudarja vlogo evropskega zakonodajnega okvira za shranjevanje energije, ki bi izpostavil koristi okoljsko prijaznejših električnih in plinskih omrežij.

5.5

EESO še poudarja, da je trg shranjevanja električne energije za električna omrežja v močnem porastu ter pomeni velik potencial z vidika ustvarjanja dejavnosti in delovnih mest, ki bi moral nadomestili izgubo delovnih mest na drugih področjih energetskega trga. Naložbene perspektive upravljavcev omrežij in strokovnjakov za energetiko so utemeljene s potrebo po vključevanju vse večjega deleža nestalnih virov energije. V Evropi so izgradnja črpalno-akumulacijskih elektrarn, obnova tistih, ki že obstajajo, in predelava jezov hidroelektrarn v takšne elektrarne temelj razvoja trga. Torej je treba nemudoma zmanjšati ovire za učinkovitost črpalno-akumulacijskih elektrarn. Da bi zagotovili ekonomske in okoljske prednosti te tehnologije, je treba sprejeti potrebne ukrepe, da se omogočita izgradnja in izkoriščanje takih elektrarn.

6.1

EESO ugotavlja, da je Unija doslej vlagala bolj v širjenje tehnologij kot pa v raziskave in razvoj (R&R) (poročilo Michela Derdeveta z naslovom Énergie, l’Europe en réseaux z dne 23. februarja 2015). Javni izdatki za raziskave in razvoj v Evropi (v vseh sektorjih skupaj) so realno gledano približno enaki tistim iz 80. let 20. stoletja (medtem ko so se v Ameriki ali na Japonskem povečali), medtem ko je pridobivanje energije iz obnovljivih virov v razcvetu. Za strateški načrt za energetsko tehnologijo (načrt SET), izoblikovan leta 2007, niso bila zagotovljena ustrezna finančna sredstva. Zaradi številnih pritiskov, ki obremenjujejo evropski energetski sistem, in sicer tako v zvezi z vključevanjem energije iz obnovljivih virov kot tudi v zvezi z zagotavljanjem zanesljivosti oskrbe in gospodarske konkurenčnosti Evrope, je potrebna oživitev evropskega sodelovanja pri raziskavah in razvoju na področju energetike. Shranjevanje je pomemben vidik glavnih projektov pametnih omrežij, ki so se začeli izvajati v letih 2012 in 2013, ter je hkrati tudi pomemben vidik raziskav in razvoja kot odziv na težave energetskih omrežij prihodnosti.

6.2

Tehnologije, ki se uporabljajo za shranjevanje energije, so na različnih ravneh tehnološke in industrijske zrelosti. EESO se zavzema za krepitev raziskav in razvoja ter za boljšo sinergijo na evropski ravni, še zlasti ker večina raziskovalno-razvojnih projektov v Evropi in svetu obravnava podobne izzive in priložnosti. EESO je v več mnenjih izrazil obžalovanje, ker raziskovalna prizadevanja niso prilagojena izzivom, in pozval h krepitvi raziskav na evropski ravni. Prav tako je treba spodbujati države članice, naj ustrezno prispevajo k tem prizadevanjem. Unija mora vsekakor hitro okrepiti svoje usklajevanje in naložbe, pri čemer je treba upoštevati bistveno vlogo raziskav in razvoja, ki lahko pripomorejo k odpravi še zadnjih tehničnih preprek in zmanjšanju naložbenih stroškov – ki so še vedno mnogo previsoki – z industrializacijo rešitev za shranjevanje; tako bo mogoče bolje vključiti energijo iz obnovljivih virov, zmanjšati stroške energetskega prehoda, omejiti vpliv nekaterih vrst energije na zdravje, omogočiti razvoj izobraževanja in nastanek delovnih mest v tem sektorju, zagotoviti varnost energetskega sistema, poskrbeti za razvoj inovativnih in mednarodno konkurenčnih panog ter omogočiti konkurenčnost evropskega gospodarstva.

17.11.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 383/24

Poročevalka:

Daniela RONDINELLI

1.1

V okviru vse večje urbanizacije vidijo Evropska unija in države članice mesta kot „laboratorije za bolj dinamično in digitalno Evropo“, kjer se preizkušajo ukrepi, ki lahko ustvarijo rast z zaposlovanjem in družbenim razvojem.

1.2

Trajnost mest bo sad pametnega prepleta med bolj zrelimi in inovativnimi tehnologijami, integriranimi platformami (na evropski, nacionalni in občinski ravni), sodobnimi infrastrukturami, energijsko učinkovitostjo, učinkovitejšimi storitvami, preoblikovanimi v skladu s potrebami državljanov in uporabnikov, ter povezovanja med pametnim elektroenergetskim omrežjem, internetom in senzoriko.

1.3

Uveljavitev mest kot naprednih laboratorijev za inovacije v velikem merilu bi prispevala k industrijskemu in družbenoekonomskemu „preporodu“ Evropske unije in bi izzvala pravo industrijsko, finančno in socialno revolucijo.

1.4

EESO zato meni, da lahko pametna mesta postanejo nosilci razvoja nove evropske industrijske politike, ki bi lahko vplivala na razvoj posameznih proizvodnih sektorjev in s tem močno razširila koristi digitalnega gospodarstva. Podpredsednik Komisije Maroš Šefčovič je v svojem govoru na plenarnem zasedanju EESO 22. aprila 2015 med drugim izjavil, da so pametna mesta prednostna razvojna naloga EU, in poudaril navdušenje županov nad tem, da bi vlagali v skupnosti prihodnosti.

1.5

Da bi dosegli želene rezultate, se je nujno treba usmeriti v model razvoja, ki je naprednejši in učinkovitejši od dosedanjih, za katere je značilna velika razdrobljenost delovanja. Iz tega razloga EESO ostalim evropskim institucijam in nacionalnim vladam predlaga, da koncept „pametnosti“ povežejo z modelom trajnostnega in celostnega razvoja, ki se bo uporabljal za določeno mesto, otok, območje ali industrijsko območje ter bo temeljil na skladnosti in hkratnem vključevanju šestih „omogočitvenih stebrov“, in sicer:

1.6

Soobstoj teh šestih stebrov bi moral biti običajni in nepogrešljivi del strateških projektov pametnih mest. Enako nujno je tudi, da izvajanje tega modela poteka v okviru politike, ki zagotavlja kar najvišje standarde varnosti omrežja, informacijskih sistemov, aplikacij in naprav, ki so osnova ekosistemov digitalnih storitev.

1.7

Da bi temu predlogu sledili konkretni ukrepi, je po mnenju EESO poleg nepogrešljivega sodelovanja civilne družbe nujno, da EU in države članice uskladijo ukrepe svojih politik, zanje zagotovijo zadostna javna finančna sredstva in strukturno omogočijo oblikovanje javno-zasebnih partnerstev.

1.8

Za uvajanje povsem trajnostnih inovacij za izboljšanje kakovosti življenja in blaginje državljanov je po mnenju EESO treba zlasti podpreti naložbe v pametna mesta in pri tem izkoristiti sinergijo med obstoječimi javnimi skladi – evropskimi, nacionalnimi in regionalnimi – in priložnosti, ki jih ponuja Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI).

1.9

Da bi se ti procesi lahko udejanjili, bi bilo po mnenju EESO potrebno naslednje:

1.10

Na podlagi teh novih instrumentov bi bilo po mnenju EESO dobro spodbujati evropsko projektno platformo z lastnostmi, ki jih predvideva EFSI, ki bi spodbujala nastanek projektov pametnih mest in njihovo povezovanje med državami članicami ter podpirala financiranje projektov z združevanjem razpoložljivih javnih in zasebnih sredstev ter jamstev, ki jih omogoča EFSI.

1.11

Po mnenju EESO bi bilo treba skupni trg pametnih mest spodbujati tudi s poenotenim regulativnim okvirom, ki bi predvideval:

1.12

Po mnenju EESO je vključevanje in sodelovanje organizacij civilne družbe ter posvetovanje med socialnimi partnerji bistveno ne samo pri opredeljevanju strateških načrtov in projektov, povezanih z izvajanjem modela trajnostnega in celostnega razvoja pametnih mest, ampak se tako tudi zagotovi, da ti načrti prinesejo gospodarske in socialne koristi za državljane ter boljše življenjske in delovne razmere.

2.1

Vse večja urbanizacija na svetovni ravni (Organizacija združenih narodov v okviru 11. razvojnega cilja tisočletja izvaja projekt United Smart Cities (Združena pametna mesta), katerega cilj je, da vsa mesta po svetu postanejo trajnostna, vključujoča, pripravljena na katastrofe in varna) in ravni EU (1) je vedno bolj povezana z razširjanjem pametnih mest (Evropska unija – Regionalna politika; Cities of tomorrow (Mesta prihodnosti), oktober 2011), saj se bodo prav v njih skoncentrirali gospodarski, osebni in socialni interesi večine državljanov (danes v mestih živi 72 odstotkov prebivalstva EU (359 milijonov), leta 2020 pa jih bo 80 odstotkov (podatki Evropske komisije)) in proizvodnih dejavnosti. Vendar pa bo treba v Evropi, za katero sta značilni tako razširjenost manjših urbanih središč kot industrijska zgodovina uveljavljanja podjetniških verig in mrež, prehod na novi model predvideti in spodbujati tudi na zelo razprostranjenih območjih.

2.2

Večje zanimanje nacionalnih in lokalnih nosilcev odločanja za to tematiko se kaže v povečanju števila dvostranskih partnerskih sporazumov med evropskimi pametnimi mesti in občinami z drugih celin, ki se morajo še razviti v smeri trajnosti. Namen teh sporazumov je prenos pozitivnih izkušenj ali posredovanje in izkoriščanje dobrih praks. Kitajska vlada je na primer izbrala 12 kitajskih mest, ki so podpisala sporazume o sodelovanju za trajnostni razvoj urbanih območij (http://ec.europa.eu/energy/sites/ener/files/documents/12_cities.pdf) z evropskimi mesti, ki se uvrščajo med najbolj pametna. Poleg tega smo priča vse večjemu številu projektov in pobud s področja pametnega razvoja mest, ki so jih sprožile vlade oziroma državljani (na primer Malaška listina z dne 7. februarja 2011 (http://www.catmed.eu/pag/en/11/the-malaga-charter)) ali pa združenja, organizacije in mreže na evropski ravni, kot sta Eurocities (http://www.eurocities.eu) in konvencija županov (http://www.covenantofmayors.eu).

2.3

Strategija Evropa 2020 spodbuja razvoj pametnih mest po vsej Evropi z vlaganji v infrastrukture IKT, rast človeškega kapitala in rešitve, ki izkoriščajo možnosti novih tehnologij in digitalizacije z naslednjimi cilji: izboljšati trajnost in kakovost življenja in dela za državljane in podjetja; povečati učinkovitost in dostopnost storitev; zmanjšati revščino, brezposelnost, socialno izključenost ter onesnaževanje in degradacijo okolja.

2.4

Z beneško deklaracijo za digitalno Evropo (http://ec.europa.eu/digital-agenda/en/news/digital-venice-2014) so nacionalne vlade poudarile svoj cilj podpreti prehod svojih gospodarstev v digitalizacijo v prepričanju, da lahko digitalne tehnologije postanejo osnova novega modela industrijske politike, v katerem so informacijsko-komunikacijske tehnologije bistveni del vsakršne proizvodnje blaga in storitev, enakovreden dostopu do finančnih instrumentov in virov energije.

2.5

V tem okviru države članice razumejo mesta kot „laboratorije za bolj dinamično in digitalno Evropo“ ter gonilno silo teh sprememb. Pametna mesta v EU služijo za preizkušanje ukrepov, ki lahko ustvarijo rast z zaposlovanjem, saj je v njih mogoče digitalne tehnologije povezati z inovativno infrastrukturo in novimi storitvami.

2.6

Preoblikovanje mest v pametna mesta bo s številnimi spremembami, povezanimi na primer z delom na daljavo, digitalno demokracijo in večjo preglednostjo, vplivalo na tehnološke inovacije, na pametni prevoz, na večjo energijsko učinkovitost ter na življenje državljanov, delavcev in podjetij ter bo omogočilo bolj dejavno vključevanje v postopek odločanja.

2.7

Na konferenci z naslovom „Pametna mesta: oživitev evropskega gospodarstva z inovacijami v mestih“ (http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.events-and-activities-smart-cities-civic-innovation), ki jo je EESO organiziral 10. novembra 2014, so snovalci politik, mestni voditelji in predstavniki civilne družbe razpravljali o tem, kako lahko pametna mesta postanejo sredstvo za usmerjanje razvoja nove industrijske politike v Evropi, kako lahko podprejo rast in zaposlovanje, na kakšen način lahko akterji civilne družbe sodelujejo pri oblikovanju strategij in s katerimi instrumenti politike spodbujati naložbe v pametna mesta po vsej EU.

2.8

Da bi pametna mesta lahko postala nosilci razvoja nove evropske industrijske politike (2), se je treba po mnenju EESO osredotočiti na tri ukrepe:

2.8.1

Opredeliti je treba naprednejši in učinkovitejši model razvoja pametnih mest, s katerim bo mogoče preseči sedanjo razdrobljenost in spodbujati enotno vizijo projektov, pri tem pa krepko preseči samo vključevanje IKT, mobilnosti in energetske učinkovitosti. Zlasti bi se bilo treba osredotočiti na pobude, ki se lahko različno uporabijo na lokalni ravni in katerih namen je hkrati vplivati na BDP, rast, zaposlovanje, produktivnost (kvantitativni gospodarski kazalniki), kakovost življenja in psihofizično dobro počutje ljudi (kvalitativni gospodarski kazalniki).

2.8.2

Spodbujati je treba naložbe v pametna mesta, in sicer prek javno-zasebnih partnerstev, ki bi uporabila predvsem številne razpoložljive evropske sklade in zagotovila njihovo sinergijo z uporabo EFSI (Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za strateške naložbe ter spremembi Uredbe (EU) št. 1291/2013 in Uredbe (EU) 1316/2013, COM(2015) 10 final), s ciljem: sprejeti evropski model razvoja, ki bo zmogel naenkrat ustvarjati socialni, okoljski, proizvodni in zaposlovalni donos (Evropska komisija ocenjuje, da se bo število delovnih mest do leta 2018 povečalo za 2,8 milijona (Start-Up Europe, konferenca EESO 10. novembra 2014)) ter zasebnim sovlagateljem zagotoviti možnost povračila kapitala.

2.8.3

Okrepiti je treba prisotnost in vlogo civilne družbe in socialnih partnerjev pri strateškem oblikovanju pametnih mest, pri njihovem uveljavljanju in kasnejšem spremljanju, saj je to bistvenega pomena za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer za državljane in podjetja.

3.1

Študija Evropskega parlamenta (3) je pokazala, kako sedanje strategije ali pobude stremijo k oblikovanju pametnejših mest v najmanj enem od naslednjih segmentov: upravljanje udeležbe državljanov, odnosi z državljani, kakovost življenja, mobilnost, gospodarstvo, okolje. Samo po sebi se razume, da si je projekt pametnega mesta mogoče zamisliti tudi ob prisotnosti ene same izmed naštetih lastnosti. Študija opredeljuje tudi tri tipe „temeljnih elementov pametnega mesta“: tehnološkega, človeškega in institucionalnega.

3.2

Po mnenju EESO je nujno oblikovati nov trajnostni, produktiven in vključujoč model pametnega mesta, ki ne bo več veljal za projekt informacijske tehnologije, izboljševanja okolja ali večje energijske učinkovitosti, temveč bo del nove evropske industrijske politike, v kateri je rast, ki ustvarja zaposlovanje in socialni razvoj, spodbudna posledica preoblikovanja naših gospodarstev v smeri digitalizacije.

3.3

Udejanjenje tega modela je povezano z bolj celostno vizijo projektov v pametnih mestih, pa tudi z:

3.4

Zato EESO, ki se zaveda, da se lahko pametna strategija uporablja za mesto, otok, območje ali industrijsko območje, evropskim institucijam in nacionalnim vladam predlaga opredelitev modela razvoja pametnih mest v programih s šestimi omogočitvenimi stebri, ki se med seboj povezujejo (V Italiji ministrstvo za gospodarski razvoj na podlagi takega modela, ki je nastal na predlog združenja Amerigo (International Cultural Exchange Programs Alumni) ter Enam (European Network of American Alumni Associations), opredeljuje strategijo pametnih mest v okviru t. i. Junckerjevega načrta):

3.5

Soobstoj teh elementov lahko poveča vpliv projektov na gospodarsko rast in zaposlovanje, kakovost življenja, poenostavitev odnosov med upravami in z njimi ter prihranke energije v javnem in zasebnem sektorju ter ustvari učinke prelivanja v smislu konkurenčnosti in znanja v poslovnem sektorju.

3.6

Rezultat takšnih pametnih mest bodo kakovostne javne storitve, boljši standard življenja in delovanja državljanov in podjetij, nove priložnosti za delo v bolj inovativnem podjetniškem okolju ter večja okoljska trajnost. Zaradi vključevanja zasebnega financiranja, strateškega načrtovanja sistemov storitev, ki bodo ustvarjali „nove tokove dobička“, in ustvarjanja mrež med velikimi industrijskimi skupinami ter malimi in srednjimi podjetji je te rezultate mogoče doseči ob manjši porabi javnega denarja v obliki nepovratnih sredstev.

3.7

Pri takšnem scenariju velikih priložnosti je po mnenju EESO nujno obravnavati vprašanje varnosti mrež, informacijskih sistemov, aplikacij in naprav, ki so temelj ekosistemov digitalnih storitev. Za preoblikovanje mest v pametna mesta je nujno, da zbiranje in obdelavo informacij, na katerih storitve temeljijo in ki so že po naravi zelo občutljive, vodijo načela zaupnosti, integritete in pravočasnosti.

3.8

Obenem je nujno na evropski ravni spodbuditi razpravo med državami članicami o varnostnih standardih, ki morajo veljati za razširjene storitve in naprave v okviru interneta vsega, da se izognemo nevarnosti njihove prekinitve, uničenja ali celo preusmeritve, ki lahko pomenijo resno škodo za posameznike, javno zdravje, varstvo zasebnosti in gospodarske dejavnosti pa tudi sam ugled vseh pobud za pametna mesta.

4.1

S povezovanjem šestih omogočitvenih stebrov bi pametna mesta postala idealno orodje za spodbujanje nove kategorije naložb, ki bi v smislu zunanjih učinkov poleg pozitivnih družbenih vplivov vključevale dobičkonosen mehanizem, ki bi v celoti zagotavljal njihovo ekonomsko in finančno vzdržnost.

4.2

Evropski načrt naložb v pametna mesta bi povečal učinke pobud, če bi vključeval naslednje tri dejavnike: politiko, ki bi spodbujala razširljivost rešitev in v zvezi s tem tudi standardizacijo njihovih sestavnih delov, spodbujanje enotnega trga pametnih mest, da se prepreči razdrobljenost ukrepov, ki se od države do države razlikujejo, in opredelijo skupni instrumenti v odgovor na izražene pomanjkljivosti ter enoten finančni pristop.

4.3

Razširljivost rešitev oziroma možnost, da se te razširijo ali ponovno uporabijo, se danes navezuje zlasti na poskusne mikroinfrastrukture in sisteme za pametni promet in zadeva vključevanje velikih ponudnikov tehnologij in sodelovanje med mesti. Druge poskusne pobude, ki so prav tako pomembne za kakovost predlaganih rešitev ali za možnost vključevanja državljanov ali podjetij od spodaj navzgor, pa so tako specifične, da je možnost njihove ponovne uporabe omejena.

4.4

EESO meni, da je razširljivost rešitev na evropski ravni eden od bistvenih dejavnikov za pritegnitev ustreznih zasebnih naložb v okviru javno-zasebnega partnerstva in za to, da bodo politike pametnih mest lahko prispevale k večji zaposlenosti, BDP, produktivnosti in kakovosti življenja.

4.5

EESO zlasti meni, da:

4.6

Kombinacija teh ukrepov bi lahko pripeljala do vzpostavitve skupnega trga pametnih mest, s čimer bi EU postala prva platforma na svetu za preizkušanje zgoraj opisanega modela razvoja, ki lahko pomembno vpliva na:

5.1

Na evropski ravni ni posebnega sklada za pametna mesta, obstaja pa vrsta možnosti dostopa do finančnih sredstev za konkretne programe (poleg programov posameznih držav članic, ki temeljijo na povezovanju nacionalnih virov in strukturnih skladov (Evropski sklad za regionalni razvoj, Evropski socialni sklad, Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja), obstajajo tudi evropski skladi, ki omogočajo financiranje posameznih vidikov pametnega mesta, kot so Obzorje 2020, instrument za povezovanje Evrope, programi COSME, Urban in Life). Ker sedanji regulativni okvir ne omogoča možnosti združevanja sredstev v enem samem skladu, je po mnenju EESO bistveno, da se poveča usklajevanje med vpletenimi institucijami, izboljšujejo sinergije med njihovimi politikami in poenoti način komuniciranja med institucijami, mesti ter zasebnimi in javnimi zainteresiranimi stranmi.

5.2

Glede na to, da je treba vzpostaviti model stalnega razvoja z usklajenimi ukrepi, EESO opozarja na nevarnost, da tega cilja ne bo mogoče izpolniti v celoti zaradi razdrobljenosti pristojnosti in virov tako na strani Evropske komisije (za pametna mesta je horizontalno pristojnih šest generalnih direktoratov) kot na strani držav članic, v katerih ni vedno jasna delitev pristojnosti in odgovornosti med državno, regionalno in občinsko upravo.

5.3

EESO zato priporoča, naj Komisija ustanovi enoten specializiran evropski center za politike in vire za pametna mesta, v katerem bi sodelovali pristojni generalni direktorati, države članice, Odbor regij in EESO, ki bi:

5.4

Enoten evropski center za pametna mesta bi moral delovati v sinergiji z EFSI, glede katerega EESO poudarja (4), da bi moral podpirati strateške infrastrukturne projekte, saj predstavljajo dodano ekonomsko in socialno vrednost, ki lahko prispeva k izpolnjevanju političnih ciljev EU (5) na področju dovršitve enotnega trga v sektorjih prometa, telekomunikacij, digitalnih infrastruktur, energetike, razvoja mest in podeželja, družbe, okolja in naravnih virov.

5.5

Takšni projekti, ki so bistveni za uresničevanje pametnih mest, lahko z boljšim izkoristkom ekonomskega in industrijskega potenciala strategij na področju inovacij, raziskav in tehnološkega razvoja okrepijo evropske znanstvene in tehnološke temelje ter spodbudijo koristi za družbo.

5.6

S povezovanjem enotnega evropskega centra za pametna mesta in EFSI ter na podlagi možnosti, ki jih ta predvideva za ustanavljanje projektnih in finančnih platform na evropski, nacionalni ali sektorski ravni, EESO priporoča, da bi bilo primerno oblikovati evropsko projektno platformo za pametna mesta, prek katere bi bilo mogoče spodbujati usklajen pristop k njihovemu financiranju z vključevanjem razpoložljivih javnih in zasebnih sredstev ter z uporabo ustreznih javnih možnosti za zmanjšanje tveganja. Takšna platforma bi spodbujala določanje, združevanje in financiranje projektov, sprejetih v več državah članicah, ki ustrezajo modelu pametnih mest, kot bi ga – tako predlaga EESO – sprejela Evropska komisija.

5.7

Da bi spodbudili oblikovanje takšnih projektov, EESO vsem državam članicam predlaga, naj vzpostavijo „enotna okenca za tehnična in finančna vprašanja za pametna mesta“ z namenom:

5.8

EESO upa, da bo znotraj evropskega svetovalnega vozlišča za naložbe (EIAH), ki naj bi poleg EFSI državam članicam pomagal pri sprejemanju najboljših ukrepov za spodbujanje oblikovanja dinamičnega seznama projektov in uporabo vseh potrebnih instrumentov za financiranje projektov, delovala tudi posebna sekcija za pametna mesta z ustreznim strokovnim znanjem in pristojnostmi, potrebnimi za to, da se zajamejo vse razsežnosti projektov.

6.1

EESO poudarja, da morajo institucije kot pogoj za sprejetje in izvajanje modela celostnega razvoja pametnih mest sprejeti dolgoročno vizijo, v celoti vključiti vse strani, ki jih spremembe zadevajo (državljane, združenja civilne družbe in socialne partnerje), ter učinkovito in inovativno upravljati procese, povezane z razvojem pametnih mest.

6.2

Evropske, nacionalne in lokalne institucije, vključene v proces strateškega načrtovanja ukrepov za pametna mesta, bodo morale sprejeti dolgoročno strateško vizijo za te programe. Znotraj modela celostnega razvoja se bodo lahko uskladile zahteve vseh sodelujočih kategorij, pri čemer bodo zagotovljeni največji možen obseg vključevanja ter ekonomska in finančna vzdržnost pobud.

6.3

Mesta bodo imela vlogo pametnega „strateškega snovalca in nadzornika“, ki bo moral nalogo pravočasnega uresničevanja predvidenih pobud z možnostjo prilagajanja na spremembe opreti na ploden, strukturiran in stalen dialog med različnimi poslovnimi, finančnimi, industrijskimi in socialnimi akterji in združenji.

6.4

Razvoj v smeri pametnih mest se bo lahko uresničil le, če bo temeljil na stalnem dialogu s civilno družbo, iz katerega bo lahko izhajala popolna vključenost skupin, ki predstavljajo kolektivne, posebne ali splošne interese, bodisi v fazi ugotavljanja potreb, bodisi v fazi njihovega pretvarjanja v zahteve, bodisi v fazi spremljanja ukrepov, predvidenih za njihovo izpolnitev. To dejavnost državljanske udeležbe je treba spodbujati na evropski, nacionalni in lokalni ravni.

6.5

V ta namen EESO predlaga, naj:

17.11.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 383/34

Poročevalka:

Emmanuelle BUTAUD-STUBBS

Soporočevalec:

Panagiotis GKOFAS

1.1

EESO meni, da je zaradi pomena MSP v evropskem gospodarstvu pomembno imeti na voljo natančno oceno učinka verjetnih posledic začetka veljavnosti čezatlantskega partnerstva za trgovino in naložbe za evropska MSP – po posameznih sektorjih in državah članicah ter glede na sedanje stanje pogajanj, zlasti z vidikov vpliva na zaposlovanje in etike.

1.2

GD za trgovino je izvedel študijo o izzivih in priložnostih za izvozna MSP na splošno (1) in pred kratkim, aprila 2015, študijo, ki posebej obravnava MSP in čezatlantsko partnerstvo za trgovino in naložbe (TTIP) (2); ti študiji sta sicer koristni, vendar pa ne obravnavata vseh vidikov. V njih so ustrezno predstavljene določene težave, povezane z internacionalizacijo MSP ter trgovinskimi in regulativnimi ovirami, s katerimi se ta srečujejo, vendar pa ne vsebujeta utemeljene ter po sektorjih in državah članicah razčlenjene natančne ocene morebitnega vpliva TTIP na izvozna podjetja in podjetja, ki niso izvozno usmerjena, vključena v različne vrednostne verige.

1.3

EESO zato poziva Evropsko komisijo, naj pripravi novo oceno učinka na MSP oziroma zelo majhna in mikro podjetja ter svobodne poklice, ne glede na to, ali so izvozno usmerjena ali ne, da izmeri potencialni učinek vzpostavitve povezanega čezatlantskega trga na njihovih področjih dejavnosti (kmetijstvo, kmetijsko-živilski sektor, turizem, obrt, hotelirstvo, gostinstvo, industrija, storitve itd.). Zmožnost predvidevanja, kakšen bo vpliv odprtja bolj povezanega čezatlantskega trga na ta podjetja, je bistvenega pomena. Ali bo TTIP povzročil spreminjanje njihovega gospodarskega modela, njihovih proizvodnih metod, regulativnega okvira, načina opravljanja storitev ali njihovih strategij naložb in zaposlovanja v novem konkurenčnem prostoru?

1.4

EESO želi priložnost, ki jo ponujajo pogajanja z Združenimi državami Amerike, izkoristiti za spremljanje politik v podporo MSP na obeh straneh Atlantika s pristopom, ki temelji na dokazih (npr. primerjalno ocenjevanje javnih naročil in MSP, dostop do financiranja in do pogojev kapitalskega trga, obvladovanje nesreč, zahteve/informacije o dostopu do trgov ter standardi za mala podjetja (Small Business Standards)). Ta primerjava bo zagotovo pripomogla k določitvi ustreznih novih ukrepov za zagotavljanje podpore MSP, da se okrepi praktično izvajanje pobude za mala in srednja podjetja za Evropo („Small Business Act“ za Evropo – SBA). Odbor trenutno pripravlja mnenje na to temo (INT/755) na podlagi prejšnjih mnenj na isto temo. Po njegovem mnenju je sedaj pravi trenutek, da se evropske institucije odzovejo na poziv evropskih in nacionalnih organizacij MSP k pravno zavezujoči pobudi „Small Business Act“ ter večji usklajenosti industrijskih in trgovinskih politik. Poleg tega je treba mrežo „predstavnikov MSP“ preoblikovati v resnični, učinkovitejši organ za usklajevanje, spremljanje in izvajanje politike za MSP na notranjem trgu, pri tem pa se zavzemati za nove potrebe MSP ter ustrezne rešitve zanje.

1.4.1

Kategorija MSP je v Evropski uniji zelo heterogena, v njej je velik delež zelo majhnih podjetij z manj kot devetimi zaposlenimi. Poleg tega se porazdelitev MSP po velikosti močno razlikuje tudi med državami članicami. Enako velja za regulirane in neregulirane svobodne poklice. Glede na veliko število mikro podjetij na področju trgovine, industrije in obrti, EESO priporoča, da Evropska komisija ob usklajevanju z oblastmi držav članic EU (tudi z javnimi ali zasebnimi raziskovalni inštituti ter univerzami), ki jih to v največji meri zadeva, organizira kampanje ozaveščanja in obveščanja ter izobraževalne seminarje, ki bodo čim bliže lokalni ravni, da se zagotovi boljše razumevanje različnih poglavij o TTIP in vpletenih sektorjev ter s tem povezanih priložnosti in elementov, ki jih je treba spremljati.

1.4.2

Regulirani in neregulirani svobodni poklici v EU tvorijo sistem občutljivih storitev, pospremljenih s posebnimi pristojnostmi, ki se izvajajo v interesu strank in skupnosti.

1.5

EESO izraža zadovoljstvo, da je v teh pogajanjih eno poglavje posvečeno MSP, vendar želi izboljšati vsebino tega poglavja, zato je v posebnih ugotovitvah podal svoje predloge. Trenutno besedilo, ki ga je predlagala Evropska komisija, je treba dopolniti na več mestih, zlasti glede načinov zastopanosti malih in srednjih podjetij v prihodnjem odboru za MSP ter nalog tega odbora.

1.6

EESO poziva predstavnika Evropske komisije za MSP, naj zagotovi, da bodo mala in mikro podjetja ter svobodni poklici zastopani v pogajanjih, pri čemer bi morala imeti vsaj enega svojega predstavnika v svetovalni skupini (TTIP Advisory Board – svetovalni odbor TTIP), da ne bi prihajalo do vrzeli v obveščanju ter da se poskrbi za potrebno večsektorsko strokovno znanje in upoštevanje temeljnih zahtev glede preglednosti informacij in podatkov skupnega interesa. Poleg tega priporoča, naj se oblikujejo ukrepi za podporo gospodarskim, strokovnim in panožnim organizacijam MSP pri spremljanju in svetovanju MSP in mikro podjetjem v sodelovanju z zainteresiranimi znanstvenimi in raziskovalnimi telesi ter po potrebi tudi ukrepi za zagotovitev financiranja. Poziva k medsebojnemu priznavanju kvalifikacij in certificiranja na vseh ravneh javne uprave ter enakim pogojem glede konkurence pri javnih naročilih na vseh ravneh (tudi na ravni zveznih držav, regij in občin).

2.2.1

MSP so zaradi svoje majhnosti ter visokih carin in predpisov, ki obremenjujejo čezatlantsko trgovino, pogosto v pretirano neugodnem položaju, saj za premostitev ovir za trgovino majhnega obsega in vrednosti potrebujejo več sredstev in kompetenc kot velika podjetja. Zato bodo imela koristi od ukrepov tarifne in netarifne liberalizacije, ki so predvideni v čezatlantskem sporazumu. EESO je priložnosti in vidike, ki jih je treba spremljati, v zvezi z vsemi temami, ki se obravnavajo na pogajanjih, že navedel v svojem mnenju o čezatlantskih trgovinskih odnosih in stališču EESO o okrepljenem sodelovanju in morebitnem sporazumu o prosti trgovini med EU in ZDA (5).

2.2.2

Za ene od najpomembnejših pričakovanih koristi TTIP za MSP štejejo dosežki na področju regulativnega sodelovanja, ki bo morda privedlo do uskladitve in zbližanja nekaterih predpisov ter do vzajemnega priznavanja inšpekcijskih pregledov in certificiranja. EESO pa želi ob tej priložnosti znova spomniti na trdno zavezo obeh strani, da se zaradi TTIP ne bodo znižali obstoječi tehnični standardi. Zato bi bilo lahko zelo obetavno, če bi analizirali dodano vrednost evropskega združenja Small Business Standards, ki ima podporo Evropske komisije v partnerstvu z najbolj reprezentativnimi organizacijami MSP. Regulativno sodelovanje mora biti pregledno, pri tem pa je treba spoštovati regulativno avtonomijo držav članic Evropske unije, ki morajo še naprej imeti možnost, da na področju varovanja zdravja ter varstva potrošnikov, delavcev in okolja po lastni presoji sprejemajo ustrezne ukrepe.

—

neposreden izvoz v tujo državo,

—

izvoz ob pomoči tujih neodvisnih podjetij,

—

ustanavljanje povezanih podjetij v tujini,

—

vzpostavitev infrastruktur v tujini za proizvodnjo in prodajo v ciljni državi izvoza.

—

izvozna intenzivnost njegovega področja dejavnosti,

—

velikost notranjega trga.

—

ovire pri dostopu do financiranja izvoza,

—

pomanjkanje ažurnih informacij in podatkov v zvezi z zahtevami glede izdelkov ali storitev,

—

nezadostno poznavanje trga, na katerem želijo prodajati svoje izdelke ali storitve (tržne raziskave),

—

težave pri iskanju potencialnih kupcev in vzpostavljanju stika z njimi,

—

osebje, ki ni ustrezno usposobljeno za vodenje mednarodnega razvoja ali vzpostavljanje stikov z vlagatelji ali uvozniki,

—

pomanjkanje spodbud in podpore javnih organov ter zapleteni upravni postopki javnih politik podpore,

—

kulturne in jezikovne prepreke,

—

neenotni predpisi ter sistemi prilagoditev in priznavanja kvalifikacij in licenc za delo.

—

velike razlike glede obsega pristojnosti in možnosti zavarovanja po tržni ceni,

—

izvozni stroški (brez carine), povezani s prevoznimi stroški, dolgotrajnimi in zapletenimi carinskimi formalnostmi, potrebno zaposlitvijo carinskega deklaranta oziroma plačilom njegovih storitev ter sklenitvijo zavarovanja, zlasti v ZDA, za primer morebitne tožbe v zvezi z odgovornostjo,

—

težave pri dostopu do izvoznih posojil,

—

dajatve in carine, ki so še vedno velika ovira za nekatere panoge, kot so tobačna industrija ter proizvodnja tekstila in oblačil,

—

zapletenost pravil o poreklu in strošek potrdil o poreklu,

—

usklajevanje z različnimi tehničnimi ali sanitarnimi in fitosanitarnimi pravili ter certificiranja in inšpekcijski pregledi, ki se nanašajo na ta pravila,

—

tehnični in zdravstveni predpisi, ki se zahtevajo samo v nekaterih ameriških državah, ali različna pravila držav,

—

različne zahteve glede usposobljenosti in omejitve dejavnosti v posameznih zveznih državah in lokalnih regulatornih območjih,

—

varstvo pravic intelektualne lastnine, zlasti neupoštevanje označb porekla in različni predpisi glede blagovnih znamk in patentov,

—

stroški evropskih podjetij z registriranimi geografskimi označbami za zagotavljanje pravnega varstva in nadzor trga,

—

omejitve v zvezi z javnimi naročili zaradi zakona o kupovanju ameriških proizvodov (Buy American Act) in njegovih stalnih sprememb, s katerimi se širi področje njegove uporabe,

—

zapletenost postopkov izdaje vizuma, dovoljenja za prebivanje, delo in začetek poslovanja v ZDA,

—

omejitve ali potrebne licence na zvezni ravni ali ravni zveznih držav za nekatere ponudnike storitev.

2.7.1

MSP, zlasti mala in mikro podjetja, glede na ovire, s katerimi se srečujejo, in omejena sredstva, najbolj potrebujejo prilagojene storitve spremljanja in svetovanja, tudi na področju usposabljanja zaposlenih (individualno spremljanje ali coaching, mentorstvo ali mentoring itd.), ki jih običajno nudijo njihove gospodarske, strokovne in panožne organizacije. Treba je poskrbeti, da imajo te organizacije na voljo potrebna logistična sredstva, da lahko obveščajo podjetja in jim svetujejo ter jih individualno spremljajo, zlasti v okviru uporabe evropskih strukturnih in investicijskih skladov (EFSI).

2.7.2

Poleg storitev spremljanja in svetovanja, prilagojenih posameznim MSP glede na njihove posebnosti in potrebe, je treba podjetjem zagotoviti potrebna sredstva za financiranje njihovih materialnih in nematerialnih naložb. EESO zato priporoča, da se MSP poleg skladov EFSI zagotovi tudi enostaven dostop do finančnih instrumentov v okviru programa COSME, zlasti do tveganega kapitala in sistemov jamstva, in to tudi za tista MSP, ki želijo vlagati na tržiščih ZDA.

2.7.3

EU bi morala proučiti ponudbo zavarovanj za izvoz blaga in storitev ter jo razvijati v tržno sprejemljivo ponudbo.

3.1.1

Regulirani in neregulirani svobodni poklici so posebna vrsta MSP, ki je v različni meri in oblikah zastopana v vseh državah EU. Njihova tržna in storitvena ponudba se odlikuje po specifičnem znanju in od uporabnikov storitev zahteva posebno zaupanje, glede njihove neodvisnosti pa se postavljajo posebne zahteve. Poleg tega, da so pomembni kot gospodarski partnerji, so tudi sestavni del evropskega družbenega modela.

—

vse informacije bi morale biti na razpolago v vseh 24 uradnih jezikih Evropske unije,

—

programska oprema bi morala biti čim bolj enostavna in preprosta za uporabo,

—

delovanje podatkovne zbirke bi moral preizkusiti vzorec MSP v EU, da bi zagotovili, da orodje ustreza njihovim potrebam,

—

podatkovna zbirka bi morala vključevati tudi vmesnik računalnik-človek, in sicer z ekipo, ki bi bila zadolžena za odgovarjanje na vprašanja z obeh strani Atlantika.

3.7.1

Pomembno je, da se TTIP ne obravnava kot sredstvo za odpravo preferencialne obravnave, ki so je MSP deležna v okviru javnih naročil na lokalni in regionalni ravni. TTIP mora ohraniti takšno prednostno obravnavo, pod pogojem, da se brez razlikovanja uporablja tako za evropska kot ameriška MSP.

3.7.2

Poleg tega je bistveno, da se pri pogajanjih in na področju regulativnega sodelovanja spoštuje načelo „najprej pomisli na male“, da bi se prioritete in dejanski položaj malih in mikro podjetij upoštevali že od samega začetka zakonodajnega postopka in da bi se zaščitili njihovi specifični interesi. EESO zato poziva, naj imajo mala in mikro podjetja posebnega predstavnika v svetovalni skupini (TTIP Advisory Board – svetovalni odbor TTIP).

3.7.3

Na področju regulativnega sodelovanja bi morali MSP, zlasti malim in mikro podjetjem, nuditi podporo po meri, da se bodo lažje uskladila s predpisi.

3.7.4

Poudariti je treba, da so številna podjetja, za katera je najbolj verjetno, da bodo vlagala ali izvažala na čezatlantski trg, inovativna podjetja, ki potrebujejo stroga in razumljiva pravila na področju varstva pravic intelektualne lastnine tako v Združenih državah Amerike kot v Evropski uniji.

3.7.5

V kmetijsko-živilskem sektorju je treba posebno pozornost nameniti podjetjem, katerih proizvodnja in z njo povezani postopki temeljijo na etičnih, kulturnih in okoljskih vidikih. Trgovino s temi proizvodi, ki prispevajo k trajnostnemu razvoju, je treba še naprej spodbujati. Prav tako je treba zagotoviti primerno zaščito geografskih označb, ki za potrošnika predstavljajo jamstvo glede porekla izdelkov in proizvodnih metod. EU si že leta prizadeva za politiko kakovosti svojih izdelkov: to je eden od glavnih dejavnikov, zaradi katerih imajo proizvajalci v EU konkurenčno prednost, saj pomembno prispeva k ohranjanju kulturne in gastronomske tradicije EU ter skupaj z ukrepi v podporo trgu in prihodkom proizvajalcev podpira razvoj podeželja.

3.7.6

EESO v drugem mnenju preučuje izkušnje s pobudo „Small Business Act“ v ZDA in EU, da bi lahko bolje razumeli koristi, ki jih podobna ameriška pobuda zagotavlja ameriškim MSP, na primer na področju dostopa do javnih naročil ali financiranja. To bo ob ustreznem času omogočilo predlagati izboljšave evropske pobude za mala podjetja ter učinkovitejše načine dele, da bo ugodnejša za evropska MSP in bolj zavezujoča.

17.11.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 383/44

Poročevalka:

An LE NOUAIL MARLIÈRE

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) priporoča državam članicam Unije za Sredozemlje in EU, da potrdijo dogovorjene cilje trajnostnega razvoja z ratifikacijo ustreznih mednarodnih konvencij ter

1.2

dobro zaščitijo javne naložbe, ki so potrebne za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja, in

1.3

organizirajo izvajanje teh ciljev z vključitvijo civilne družbe in regij na lokalni ravni, čim bližje prebivalstvu.

1.4

Odbor je seznanjen s sklepi Sveta za zunanje zadeve in mednarodne odnose z dne 26. maja 2015 ter letnim poročilom Evropske komisije za leto 2015 o zavezah EU in držav članic glede uradne razvojne pomoči ter njihovih rezultatih.

1.5

Kljub temu obžaluje, da si je EU rok za izpolnitev cilja o 0,7 % BDP postavila do leta 2030 (1).

1.6

Odbor podpira namero EU, da okrepi nefinančne vidike (ratifikacija mednarodnih pravnih instrumentov, boj proti finančnemu kriminalu).

1.7

Spodbuja jo, naj med bi-, pluri- in multilateralnimi poslovnimi interesi ter cilji trajnostnega razvoja zastopa usklajeno stališče, s tem pa ohrani verodostojnost tako ciljev kot evropske pomoči.

1.8

Odbor priporoča nadaljevanje dialoga med socialnimi partnerji in evropskimi institucijami o poklicnem usposabljanju in vseživljenjskem učenju, h kateremu je bil ustrezno povabljen in ki ga je pomagal vzpostaviti (2), pa tudi s tem povezanih akcijskih načrtov.

1.9

Odbor se zavzema, da bi bila njegova priporočila vključena v program in sosedsko politiko EU: usklajenost trgovinske, zunanje, razvojne in finančne politike ter zaščita demokracije in človekovih pravic, kot je 28. maja 2015 podpredsednica Federica Mogherini zagotovila civilni družbi (3).

2.1

V prihodnjih letih bo na evropski in svetovni ravni ena od glavnih točk dnevnega reda razprava o ciljih trajnostnega razvoja za obdobje po letu 2015. Evro-sredozemska regija ima nekaj posebnih skupnih značilnosti, ki jih je treba upoštevati pri preučevanju vprašanja, kako cilje trajnostnega razvoja vključiti v evropsko sosedsko politiko in politike držav južnega Sredozemlja. Zaradi problemov, povezanih s prehransko varnostjo, revščino in socialno izključenostjo ter omejenim dostopom do vode, zaradi posebnega položaja držav v tej regiji, ki so v demokratični in gospodarski tranziciji, ter zato, ker je treba znova vzpostaviti mir in varnost, je treba sprejeti mnenje EESO s smernicami za izvajanje in spremljanje programa za obdobje po letu 2015 v Sredozemlju.

2.2

EESO lahko koristno svetuje vladam te močno preizkušene regije in evropskim institucijam, saj lahko pripomore k opredelitvi konkretnih izzivov in skupaj s civilno družbo oblikuje predloge za evro-sredozemsko regijo.

2.3

S tem mnenjem namerava EESO tudi nadgraditi že opravljeno delo v zvezi s cilji trajnostnega razvoja na splošno, zlasti pa v zvezi s prav to geografsko regijo, predvsem na obalnih sredozemskih območjih.

2.4

Generalni sekretar ZN je predložil zbirno poročilo o prispevkih, ki jih je izbrala odprta delovna skupina, pristojna za pregled splošnih ciljev trajnostnega razvoja za obdobje po letu 2015; vzpostavljena je bila na podlagi izjave vlad po konferenci Rio+20 z naslovom „Prihodnost, ki si jo želimo“, v kateri je bilo določeno, da se specifični razvojni cilji tisočletja za države v razvoju preoblikujejo v sicer precej spremenjene splošne cilje, ki bi veljali za vse človeštvo, tako v industrializiranih državah kot državah v vzponu ali razvoju in manj razvitih državah. Na različnih regionalnih in podregionalnih ravneh so bila organizirana obsežna posvetovanja, najpomembnejše skupine organizirane civilne družbe, zastopane v Združenih narodih, pa so imele priložnost, da pri njih sodelujejo in uveljavijo svoj interes. Sprejetih je bilo 17 ciljev oziroma 169 specifičnih ciljev, povezanih z načini izvajanja in globalnim partnerstvom za trajnostni razvoj.

2.5

Za leto 2015 sta v načrtu dva pomembna dogodka, ki sta neločljivo povezana s cilji trajnostnega razvoja za obdobje po letu 2015: mednarodna konferenca o financiranju razvoja julija v Adis Abebi in 21. konferenca pogodbenic Okvirne konvencije o spremembi podnebja konec leta v Parizu.

2.6

Cilj tega programa trajnostnega razvoja za obdobje po letu 2015 je vzpostavitev okvira za prihodnje ukrepanje Združenih narodov na terenu, ki bo po novem usmerjen v doseganje enakosti, socialno vključevanje in dostojno delo ter varovanje trajnostnih virov dohodkov za delavce, zaščito okolja in ohranjanje ritma obnavljanja bioloških in naravnih virov. Toda izhodišče tega programa je, da ekonomski model, ki ureja našo družbo, ni trajnosten, kar pomeni, da bodo morali biti svetovni voditelji izjemno ambiciozni. Sedanji ekonomski, socialni, okoljski in tudi politični položaj je v številnih delih sveta popolnoma nevzdržen, kar še posebej velja za evro-sredozemsko regijo. Številni so mnenja, da bi bilo treba za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja prilagoditi vsaj ekonomska in finančna načela, na katerih temeljijo gospodarstva, ter tako sprožiti spremembe.

2.7

Socialne in gospodarske razmere v južnoevropskih državah ob severni obali Sredozemskega morja za tamkajšnje prebivalstvo niso več sprejemljive in ne omogočajo več izpolnjevanja okoljskih in podnebnih zahtev, ki bi evropskim državljanom dale možnost, da ustvarijo drugačno okoljsko, gospodarsko in socialno razsežnost. Mladi kljub naložbam nacionalnih ali evropskih sistemov v njihovo izobraževanje nimajo okvira, v katerem bi se imeli priložnost razvijati in prispevati h gospodarski, socialni in okoljski konkurenčnosti EU.

2.8

Od leta 2008 je bilo ustvarjenih le malo delovnih mest; ravno nasprotno, številna so bila izgubljena, tempo ustvarjanja novih pa ni usklajen z demografskimi spremembami oziroma z vstopom diplomantov na trg, to pa je povzročilo zavrnitev politike varčevanja, čemur še ni videti konca. Javne politike ter storitve na področjih izobraževanja, zdravstva, prometa in stanovanj so zaradi varčevalnih smernic stagnirale, čeprav je treba ravno te storitve za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja še okrepiti. Število ljudi brez strehe nad glavo in ljudi, ki nimajo primernega stanovanja, v EU-28 še vedno narašča in večina novih delovnih mest je preveč prožnih, prekarnih in brez prihodnosti. Število pripravnikov, ki so za svoje delo malo ali slabo plačani, je izjemno poskočilo, priča smo radikalizaciji evropske družbe, nestrpnosti, sovražnosti do drugih in nerazumevanju, povečuje se prepad med generacijami, individualizem in boj za preživetje pa povzročata razkol med poklicnimi politiki in nemočnimi državljani.

2.9

V južnem Sredozemlju so se ljudje izrekli proti diktaturam, ki so si prisvojile gospodarske koristi, svobodo izražanja mnenja in enakopravnost državljanov. Številne države so spremenile potek tranzicije: najprej so bile zgled pričakovane demokratizacije z nacionalnim konsenzom, nato pa je vsemogočna vojska znova samovoljno prevzela oblast. Obenem so radikalizirane skupine izkoristile priložnost in z orožjem zasedle ozemlja oziroma se preoblikovale v zločinske režime. En del Afrike tako živi v stalni grožnji, na Bližnjem in Srednjem vzhodu pa prihaja do obsežnega razseljevanja prebivalstva in ponovno nastajajo nove vojaške in politične strukture; civilno prebivalstvo nima niti trenutka miru.

2.10

V teh razmerah je malo verjetno, da bi bil lahko kateri koli cilj trajnostnega razvoja pravi način za obnovo miru, izboljšanje materialne blaginje in gospodarski razvoj te regije. V demokratično, socialno in okoljsko nestabilne regije ni mogoče trajno privabiti naložb, jih tam zadržati in omogočiti njihovo uspešnost. Poleg tega je gospodarski razvoj dolga desetletja koristil zgolj nekaterim družinam in posameznikom oziroma diktatorjem, kar je ogrozilo delovanje tistih institucij, ki so zmožne delovati pravično, pregledno in na demokratičen način.

3.1

Po dejstvih sodeč je evro-sredozemska regija izpostavljena ekološkim katastrofam tako na kopnem kot na morju. Glede na poročilo iz leta 2013 sredozemsko obalno okolje nudi preživetje najmanj 150 milijonom ljudi. V poročilu je navedena tudi ugotovitev UNEP, da je na sredozemskih obalah 13 plinskih obratov, 55 rafinerij, 180 elektrarn, 750 marin, 286 trgovskih pristanišč, 112 letališč in 238 razsoljevalnih obratov, večina katerih lahko povzroči izredne ekološke razmere. Poročilo nadalje ugotavlja, da je vzpostavitev primernih ukrepov za omilitev vpliva naravnih nesreč ali nesreč, ki jih povzroči človek, absolutna prioriteta za celotno regijo (4).

4.1

Komisar Johannes Hahn je v govoru 28. maja poudaril, da je treba vsako leto ustvariti pet milijonov novih delovnih mest, da bo mogoče nuditi delo rastoči delovni sili in poskrbeti za socialno vključenost. Prav tako je spomnil, da bo morala regija za doseganje tega cilja zagotoviti gospodarsko rast nad 6 %.

4.2

Ključ do tega mora biti spodbujanje dostojne zaposlitve (8. cilj), saj je nekakovostna zaposlitev (prekarna, slabo plačana, brez trajne in univerzalne socialne zaščite) glavni krivec za revščino. Zato se je treba ponovno osredotočiti na kakovost gospodarske rasti, varne in zdrave pogoje zaposlovanja in dela ter socialno zaščito delavcev in njihovih družin kot osnovnih instrumentov za boj proti revščini in izključenosti.

5.1

Za produktivnost in učinkovitost prispevka zasebnega sektorja k tržnim partnerstvom za industrijski razvoj je potreben tudi program za dostojno delo, ki bo drugače kot doslej bolj osredotočen na izpolnjevanje delovnih pogojev. Pri novih delovnih mestih morajo biti bolj kot kdaj koli prej v ospredju kakovost, ustrezno plačilo, varstvo okolja in zdravja ljudi ter učinkovita socialna zaščita (5). To je zlasti pomembno za območje Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, kjer je brezposelnost mladih med najvišjimi na svetu in se še povečuje, prav tako je za precejšen delež mladih v delovno aktivni starosti značilno, da niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo. Za družbeno-politično stabilnost in preprečevanje konfliktov je ključno, da se ljudem v neformalnem sektorju zagotovi minimalna dohodkovna varnost, saj se s tem zmanjšujeta radikalizem in ekstremizem ter posledično krepita politična stabilnost in varnost (6). Želje, kot so osnovna izobrazba in nadaljnje usposabljanje, enakopravnost, vključenost mladih in žensk na trg dela, spoštovanost državljanov, pravica do izražanja, ustrezno plačilo, varne razmere, ohranjanje okolja in javnega zdravja, vzgoja majhnih otrok in medgeneracijska solidarnost, so skupne ljudem na obeh straneh morja. Vlade morajo biti sposobne te želje izpolniti brez groženj nadnacionalne arbitraže, ki enostransko ščiti posamične interese, obenem pa je treba upoštevati pomen, ki bi ga mednarodna trgovina lahko imela za financiranje teh univerzalnih ciljev (7).

6.1

V večstranskih pogajanjih v okviru STO je trgovina izpostavljena kot sredstvo za doseganje pozitivnega trajnostnega razvoja. Vendar se je v več pogajanjih, ki trenutno potekajo, pokazalo neskladje med nekaterimi cilji proste trgovine in doseganjem ciljev trajnostnega razvoja, med drugim v sporazumih o storitvah, ki predvidevajo liberalizacijo ali privatizacijo številnih javnih storitev, dostopnih večjemu številu državljanov in potrebnih za doseganje ciljev, sporazumih o okoljskih dobrinah, prenosu tehnologije, pravicah industrijske lastnine, sporazumih o novih informacijskih tehnologijah, ekstraktivni industriji in izkoriščanju podtalja in reševanju sporov med multinacionalnimi podjetji in državami. Na številnih področjih so dobronamerni cilji zaradi dogovarjanja med trgovskimi silami in državami postali le malo verjetni.

6.2

Trgovinska politika bi morala državam v razvoju omogočiti prostor za oblikovanje politik, vključno z zmožnostjo, da se osredotočijo na vpliv na brezposelnost, ranljive osebe, enakopravnost spolov in trajnostni razvoj, ne pa spodbujati liberalizacije kot cilja. Zato priporočamo celovit pregled vseh trgovinskih in naložbenih sporazumov, da bo mogoče opredeliti vsa področja, ki države v razvoju morda omejujejo pri preprečevanju in obvladovanju kriz, reguliranju kapitalskih tokov, varstvu pravice do preživetja in dostojne zaposlitve, uveljavljanju poštene obdavčitve, zagotavljanju osnovnih javnih storitev in skrbi za trajnostni razvoj.

6.3

Vlade bi morale izvesti obvezno presojo vpliva multilateralnih, plurilateralnih in bilateralnih trgovinskih in naložbenih sporazumov na človekove pravice, s posebnim poudarkom na pravici do razvoja ter posebnih pravicah do hrane, zdravja in preživetja, hkrati pa upoštevati vpliv na marginalizirane skupine. Del tega bi morala biti uresničitev osnutka resolucije, ki ga je junija 2014 sprejel Svet za človekove pravice v Ženevi, s čimer bi bila ustanovljena delovna skupina za pripravo instrumenta, ki bi nadnacionalne gospodarske družbe zavezal k mednarodnim pravnim obvezam do spoštovanja človekovih pravic.

6.4

V obdobju, ki bi ga bilo treba še določiti in za katero bi lahko dejali, da svet okreva po krizi, najprej po finančni iz leta 2008, nato pa še po krizi demokracije iz leta 2011, bi bilo treba naložbe, ki prispevajo k zaposlovanju in varstvu okolja ter se navezujejo na razvojne cilje za obdobje po letu 2015, izvzeti iz izračuna javnega primanjkljaja, jih obravnavati kot univerzalne, trajnostne in vzdržne naložbe skupnega pomena, jih brezobrestno financirati ter jih zapreti pred špekulativnimi skladi.

6.5

Z bojem proti davčnim utajam in izogibanju davkom ter proti nedovoljenim finančnim tokovom, namenjenim pranju denarja iz nezakonitih dejavnosti, vključno z delom na črno, izkoriščanjem migrantov in izvozom nepredelanih odpadkov, bi lahko sprostili dodatna sredstva, potrebna za doseganje ciljev trajnostnega razvoja (8).

6.6

Ugotoviti je treba, da so obstoječi mednarodni pravni instrumenti vsi primerni za izvajanje ciljev, in tudi to, da bi bila ratifikacija nekaterih konvencij, kot so konvencije Mednarodne organizacije dela, ki so ključne in se nanašajo na delo, Konvencija Združenih narodov z dne 18. decembra 1979 o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, Konvencija o varstvu pravic delavcev migrantov in članov njihovih družin, Konvencija C189 o delavcih v gospodinjstvu, Konvencija C184 o zdravju in varnosti v kmetijstvu, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter njegov izbirni protokol, in njihov prenos v pozitivno pravo vseh držav članic Unije za Sredozemlje najprimernejši nefinančni način izvajanja ciljev, s katerim bi zagotovili pravno varstvo pravic posameznikov, kar je nujno potrebno za dejansko izvajanje številnih ciljev trajnostnega razvoja:

Cilji trajnostnega razvoja (9):

6.7

Odbor regij in Evropski ekonomsko-socialni odbor sta 28. maja 2015 skupaj z Evropsko komisijo organizirala forum civilne družbe Euromed, na katerem so spregovorili komisar Johannes Hahn, podpredsednica Komisije Federica Mogherini in predsednik Evropskega parlamenta.

6.8

Na forumu, ki je bil namenjen razpravi o novih usmeritvah sosedske politike EU, je komisar Hahn izpostavil različna finančna sredstva, ki so bila neposredno namenjena reševanju humanitarne krize v Siriji in sosednjih državah, in sicer 52 milijonov EUR iz Sklada za civilno družbo v sosedstvu, in opisal izvedene ukrepe, h katerim je treba prišteti še 40 milijonov EUR iz regionalnega skrbniškega sklada EU.

6.9

Na koncu je treba omeniti evropsko agendo o migracijah, ki jo je Komisija objavila dva tedna po vrhu voditeljev držav članic. V njej je v skladu s členom 78(3) PDEU predlagana konkretna porazdelitev ukrepov za ponovno namestitev in sprejem beguncev (11).

17.11.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 383/49

Poročevalec:

Ivan VOLEŠ

1.1

EESO poziva k svetovni razsežnosti nove razvojne agende, ki naj bi bila usmerjena v izboljšanje kakovosti življenja ljudi. Temeljiti mora na spoštovanju človekovih pravic, preprečevanju in mirnem reševanju konfliktov, dobrem upravljanju, zmanjševanju družbenih razlik, krepitvi vloge žensk in udeležbi vseh, ki se čutijo odgovorne za razvoj sveta in njegovo ohranitev za prihodnje generacije.

1.2

Hkrati podpira sprejem predlaganih ciljev trajnostnega razvoja in poziva k pridobivanju vseh razpoložljivih finančnih sredstev ter njihovi pregledni in učinkoviti porabi za uravnotežen preplet gospodarske, socialne in okoljske razsežnosti trajnostnega razvoja. Treba se je boriti proti razmetavanju s sredstvi v vojnah, njihovim nezakonitim transferjem in ponikanju v sivo ekonomijo.

1.3

EESO poziva, da se podpora socialnemu dialogu vključi med razvojne prednostne naloge, saj gre za pomemben instrument za uravnoteženo upoštevanje interesov socialnih partnerjev, ki omogoča ohranitev socialnega miru, kar je nujno za uspešno izvajanje ciljev trajnostnega razvoja (SDG).

1.4

Uradna razvojna pomoč (URP) mora biti namenjena predvsem najmanj razvitim državam in državam na udaru. EU bi morala potrditi svojo zavezo zagotavljanja skupne uradne razvojne pomoči v višini 0,7 % BND in 0,15–0,20 % BND za najmanj razvite države. Ta zaveza mora biti povezana z zahtevo za pravilno in učinkovito uporabo sredstev razvojne pomoči v skladu z načeli, dogovorjenimi v Monterreyu, Dohi in Busanu.

1.5

Uradna razvojna pomoč se ne bi smela presojati samo glede na finančni obseg, temveč bi bilo treba ovrednotiti njeno kakovost in prispevek k trajnostnemu razvoju. Zato je treba razviti nove kazalnike ocenjevanja njene učinkovitosti.

1.6

Za večjo učinkovitost proračunske podpore držav v razvoju EESO priporoča uporabo izkušenj z izvajanjem kohezijske politike EU in njenih instrumentov, kot so strukturni in kohezijski skladi, da se razvojna sredstva ciljno usmerijo v uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja.

1.7

Za boljšo uporabo domačih virov, tako javnih kot zasebnih, katerih pomen se bo še povečeval, je treba izvesti korenite davčne reforme, vpeljati dobro davčno upravljanje in vključiti neformalni sektor v formalno gospodarstvo, preprečevati korupcijo ter se odločno boriti proti njej. K temu bi pripomogla sklenitev mednarodnega sporazuma o boju proti davčnim utajam, davčnim oazam in nezakonitim finančnim tokovom ter izboljšanje sodelovanja z OECD in strokovno skupino OZN za mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah.

1.8

EESO podpira vključitev zasebnega sektorja v izvajanje projektov, ki vsaj delno niso ekonomsko izvedljivi, prek javno-zasebnih partnerstev in s kombiniranim financiranjem projektov javno-zasebnega partnerstva. Pogoj za njihovo uspešno izvedbo je vnaprejšnje vrednotenje njihove trajnosti, spoštovanje načel preglednosti, s poročanjem vred, deljene odgovornosti in izvršljivosti zavez.

1.9

EESO priznava potencialni prispevek neposrednih tujih naložb k razvoju, če so te usmerjene v uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja. Dobičke od neposrednih tujih naložb bi bilo treba ponovno vložiti predvsem v državah v razvoju, kjer so bili ustvarjeni. Države prejemnice bi morale imeti jasno naložbeno strategijo. Nove države vlagateljice, kot so Kitajska, Brazilija, Indija in druge, bi morale pri naložbah v državah v razvoju spoštovati načela trajnostnega razvoja.

1.10

EESO podpira inovativne in dopolnilne vire financiranja za razvoj, kot so množično financiranje, dejavnosti mednarodnih dobrodelnih skladov in nakazila prihrankov izseljencev v matične države. Odobrava nekatere predloge novih virov financiranja, ki jih je dala vodilna skupina za inovativno financiranje razvoja in ki bi lahko postali pomemben vir pod pogojem, da se bodo uporabljali po vsem svetu in ne bodo preveč obremenjevali posameznega sektorja.

1.11

Civilna družba, vključno s socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami, mora biti veliko bolj učinkovito in strukturirano vključena v pripravo razvojnih programov, spremljanje njihovega izpolnjevanja in vrednotenje njihovih rezultatov in učinkov. Zato je treba tako v razvitih državah kot državah v razvoju sistematično oblikovati in izboljševati sistem nadzora postopkov razvojne pomoči in vanj vključiti ustrezne organizacije civilne družbe. V zvezi s tem EESO ponuja svoje obsežne izkušnje pri sodelovanju s partnerji iz držav AKP, Latinske Amerike, Azije, vzhodnega partnerstva, držav evro-sredozemskega partnerstva in drugih.

1.12

Da bi lahko civilna družba opravljala to nalogo, jo je treba podpreti s programi krepitve zmogljivosti institucij civilne družbe v partnerskih državah.

2.1

Leto 2015 je ključno za oblikovanje novega globalnega pristopa k razvoju. Glavno poslanstvo razvojnih ciljev tisočletja – zmanjšanje revščine – je bilo doseženo samo delno. Novi cilji trajnostnega razvoja (SDG) (1) naj bi prinesli korenite spremembe, h katerim EESO poziva že dalj časa. Odbor je zadovoljen, da je bila vanje vključena vrsta njegovih priporočil.

2.2

V svojih nedavnih mnenjih je EESO pozval, da bi novi razvojni cilji postali del svetovnega trajnostnega razvoja (2), poudaril nenadomestljivo vlogo civilne družbe v razvojni politiki (3), opozoril na nujnost vključitve socialne zaščite v razvojno politiko EU (4) in predstavil vrsto predlogov za vključitev zasebnega sektorja v razvoj po letu 2015 (5), za vključitev ciljev trajnostnega razvoja in vloge civilne družbe v naložbene sporazume EU (6), za prispevek trgovine k rasti in razvoju (7) ter o ciljih evro-sredozemske regije za obdobje po letu 2015 (8). Strokovna skupina REX in opazovalna skupina EESO za trajnostni razvoj sta na izredni skupni seji 20. oktobra 2014 je sprejeli priporočila k agendi za trajnostni razvoj v obdobju po letu 2015, ki veljajo za prihodnja pogajanja o ciljih trajnostnega razvoja in njihovem financiranju.

2.3

Socialni dialog kot sredstvo za urejanje odnosov med delodajalci in delojemalci mora postati pomembna sestavina razvojne agende za obdobje po letu 2015, saj zaradi ustreznega upoštevanja njihovih interesov v kolektivnih pogodbah omogoča ohranitev socialnega miru, ki je nujen za uspešen nenehen družbeni razvoj.

2.4

EESO vztraja, da je potrebna skladnost med cilji proste trgovine in cilji trajnostnega razvoja v pogajanjih v okviru STO ter v trenutnih pogajanjih EU o storitvah, okoljskih dobrinah in izvajanju obstoječih sporazumov STO.

2.5

Vsi trgovinski in naložbeni sporazumi bi morali izpolnjevati merila trajnostnega razvoja, vključno z njihovim vplivom na zaposlovanje, ranljive skupine ljudi in enakost med spoloma. Državam v razvoju ne bi smeli onemogočati obvladovanja kriz, urejanja kapitalskih tokov, uveljavljanja poštene obdavčitve in zagotavljanja osnovnih javnih storitev. EU bi morala izvesti celovite presoje vpliva na trajnostni razvoj, zlasti pri sporazumih o gospodarskem partnerstvu, ter se pri tem osredotočiti predvsem na pravice do razvoja in konkretne pravice do hrane, zdravja in poštenega plačila, tudi ob upoštevanju vpliva na ranljive skupine ljudi.

2.6

Svetovni dogovor o trajnostnem razvoju mora upoštevati temeljne človekove pravice in se osredotočiti na preprečevanje konfliktov in izgradnjo miru, odpravo družbenih neenakosti, dobro upravljanje javnih zadev, podporo demokratične lokalne samouprave, krepitev vloge žensk in vključitev zasebnega sektorja v razvoj. V ta namen bi morale države članice OZN sprejeti, spodbujati in ratificirati mednarodnopravne akte, konvencije, sporazume in uredbe (9). EESO meni, da je sporočilo Evropske komisije Svetovno partnerstvo za odpravo revščine in trajnostni razvoj po letu 2015 (10) dobro izhodišče za prihodnja pogajanja, in poziva EU, naj v njih prevzame vodilno vlogo.

3.1

EESO poudarja potrebo po celovitem pristopu k trajnostnemu razvoju. Za svoj razvoj je prednostno odgovorna vsaka država sama, mednarodna skupnost pa je odgovorna za ustvarjanje ugodnega mednarodnega okolja za trajnostni razvoj vseh držav, vključno s skrbjo za svetovne javne dobrine, ohranjanje naravnih virov, stabilne finančne trge, odprto mednarodno trgovino, vodene migracije in ciljno usmerjeno podporo tehnološkega razvoja, usmerjenega v trajnostni razvoj.

3.2

Za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja je treba pridobiti vsa razpoložljiva finančna sredstva. Po ocenah UNCTAD (11) letne potrebe po naložbah v državah v razvoju za izpolnjevanje ključnih ciljev trajnostnega razvoja v obdobju od leta 2015 do 2030 znašajo 3,9 bilijona ameriških dolarjev, pri čemer približno 2,5 bilijona ni pokritih.

3.3

EESO se strinja, da je na svetu dovolj uporabnih virov financiranja. Poleg uradnih virov (12) obstajajo skriti viri, kot je financiranje vojnih dejavnosti in konfliktov po svetu. Razpoložljivost virov prav tako omejujejo zlasti davčne utaje, siva ekonomija in nezakoniti finančni transferji, proti katerim se je treba sistematično boriti.

3.4

Iskanja in pridobivanja sredstev ni mogoče ločiti od zahtev za njihovo ustrezno porabo. Še naprej se je treba ravnati po načelih uspešnosti in učinkovitosti razvojne pomoči, dogovorjenih v Monterreyu, Dohi in Busanu, ter se odločno postaviti po robu negospodarni in nenamenski rabi vseh vrst finančnih in nefinančnih virov za razvoj.

3.5

Razvojne pomoči ne bi smeli vrednotiti samo glede na njen znesek, temveč bi bilo treba ocenjevati njeno kakovost in prispevek k doseganju ciljev trajnostnega razvoja in izboljšanju kakovosti življenja ljudi. Za to je treba razviti nove kazalnike, ki bi obsegali vrednostna merila, in okrepiti statistične urade v državah v razvoju, tudi s prenosom strokovnega znanja in medsebojno izmenjavo informacij.

3.6

K uskladitvi interesov zasebnega sektorja z javnimi cilji bi pripomoglo širše sodelovanje organizacij celotnega razpona civilne družbe pri oblikovanju nacionalnih razvojnih ciljev in načrtov. V skupnem interesu obeh sektorjev je spodbujanje načel preglednosti, dostopnosti javnih razpisov, učinkovitosti in namenskosti vloženih sredstev ter odgovornosti javnih akterjev za izvajanje sprejete razvojne strategije.

3.7

Zasebni sektor za izpolnjevanje svoje vloge pri razvoju potrebuje ugodno poslovno okolje, ki ob upoštevanju splošno priznanih demokratičnih načel pravne države spodbuja ustanavljanje in rast podjetij, zmanjšuje birokracijo, povečuje preglednost, omejuje korupcijo in spodbuja naložbe. Potrebno je, da zasebni sektor ravna v skladu z mednarodno priznanimi načeli družbene odgovornosti podjetij, spoštuje temeljne ekonomske in socialne pravice in zahteve trajnostnega razvoja ter ustvarja nova delovna mesta v skladu z agendo MOD za dostojno delo.

3.8

EESO poziva k večji usklajenosti in povezanosti vseh politik EU, ki se nanašajo na trajnostni razvoj (13), da se prepreči podvajanje, prekrivanje, razdrobljenost in včasih celo navzkrižje pristopov ter da se poglobi sistematično usklajevanje bilateralne razvojne pomoči držav članic za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja.

4.

4.1.1

Čeprav uradna razvojna pomoč ne more pokriti vseh potreb po razvojni pomoči, bo še naprej nujna za prebivalce najmanj razvitih držav in držav v oboroženih spopadih, držav, ki jim grozijo naravne nesreče, epidemije, prebivalce osamljenih otokov in držav brez dostopa do morja.

4.1.2

Sredstva uradne razvojne pomoči bi bilo treba prednostno uporabiti za izkoreninjenje revščine v revnih in ranljivih državah. EESO opozarja, da se je revščina povečala tudi v državah s srednjimi dohodki zaradi neenakopravne porazdelitve bogastva. Učinek vzvoda uradne razvojne pomoči je treba uporabiti za pritegnitev vseh virov pomoči, tudi zasebnih naložb za odpravo revščine.

4.1.3

Komisijo in Svet poziva, naj sprejmeta skupno evropsko stališče o uradni razvojni pomoči za pogajanja na konferenci v Adis Abebi. EU bi morala potrditi zavezanost, da bo zagotavljala skupno uradno razvojno pomoč v višini 0,7 % BND in 0,15–0,20 % BND za najmanj razvite države. EESO opozarja, da ukrepi proti podnebnim spremembam, o katerih bodo tekla pogajanja na konferenci decembra 2015 v Parizu, zahtevajo dodatne vire.

4.1.4

Sami podatki o višini uradne razvojne pomoči ne kažejo kakovosti in rezultatov pomoči in njenega dejanskega vpliva na razvoj države prejemnice. EESO podpira predlog Odbora za razvojno pomoč (DAC) pri OECD, da bi se poleg uradne razvojne pomoči spremljala tudi pomoč in podpora trajnostnemu razvoju zunaj okvira uradne razvojne pomoči (14). Nefinančna podpora ima pogosto večje razvojne koristi za dano državo kot finančna pomoč (npr. izobraževanje, izmenjava izkušenj, prenos tehnologije in znanja, znanstveno in tehnično sodelovanje).

4.1.5

Proračunska podpora držav v razvoju bi morala vedno imeti konkretna proračunska sredstva in vzpostavljeno skupno odgovornost med donatorico in prejemnico za dejansko porabo te oblike pomoči za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja ob upoštevanju mednarodno sprejetih pravil finančnega poslovodenja in nadzora, skupaj z doslednim pogojevanjem ter ukrepi za preprečevanje korupcije in boj proti njej. Financiranje EU bi moralo biti verodostojno zaščiteno pred korupcijo. Odbor priporoča, da se uporabijo izkušnje pri izvajanju evropske kohezijske politike tudi v državah v razvoju, s čimer bi izboljšali ciljno usmerjenost razvojnih sredstev v cilje trajnostnega razvoja in omogočili bolj dosleden nadzor nad njihovo porabo ter vrednotenje doseženih rezultatov.

4.2.1

EESO je prepričan, da bo pomen tako javnih in zasebnih domačih virov za razvoj v prihodnjem obdobju občutno narasel.

4.2.2

Za povečanje obsega in učinkovitosti uporabe domačih virov se je treba vztrajno bojevati proti nezakonitim finančnim tokovom, pranju denarja iz nezakonitih dejavnosti, vključno z delom na črno, tihotapljenju migrantov in izvozu nepredelanih odpadkov, izboljšati pobiranje davkov, se boriti proti korupciji in kriminalnim dejavnostim ter obsežni neformalni sektor vključiti v formalno gospodarstvo. Državam v razvoju je treba pomagati pri izvedbi temeljne davčne reforme ter izboljšanju dobrega upravljanja na davčnem področju. EESO poziva, da bi si EU dejavneje prizadevala za sklenitev mednarodnih sporazumov o boju proti davčnim utajam, davčnim oazam in nezakonitim finančnim tokovom ter izboljšanje sodelovanja s centrom za davčno politiko in upravo OECD ter strokovno skupino OZN za mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah.

4.2.3

Domače zasebne naložbe, bodisi neposredne bodisi portfeljske naložbe, so danes nekajkrat večje kot tuje naložbe. Poudarek je treba nameniti razvojnim ciljem, na primer z ustreznimi spodbudami ali prek ustrezno pripravljenih in kritih projektov javno-zasebnih partnerstev, da bi postale pomembno sredstvo za doseganje ciljev trajnostnega razvoja.

4.2.4

Neizkoriščen potencial domačih virov se kaže zlasti v državah v razvoju z bogatimi naravnimi viri, kjer kljub sorazmerno visokim državnim prihodkom večina prebivalstva živi v revščini in je razvoj lastnega gospodarstva, infrastrukture ter storitev socialnega skrbstva zanemarjen. Civilna družba upravičeno kritizira metode nekaterih tujih vlagateljev v ekstraktivni industriji v državah v razvoju ter zahteva spoštovanje temeljnih standardov varstva okolja, socialne zaščite delavcev, preglednosti plačevanja davkov in prenosa dobičkov v tujino ter poročanje v skladu s smernicami OECD za večnacionalna podjetja (15). EESO se zdijo dobrodošle dejavnosti za popravo položaja, kot je pobuda za preglednost v ekstraktivni industriji (16).

4.3.1

EESO je prepričan, da je treba tam, kjer vlade nimajo dovolj možnosti za uresničevanje nujnih naložb iz javnih virov in kjer naložbe zlasti v infrastrukturo pa tudi v javne storitve niso ekonomsko izvedljive, poseči po partnerstvu javnega in zasebnega sektorja ter financirati projekte javno-zasebnih partnerstev s kombiniranjem v skladu s priporočili OECD (17).

4.3.2

Projekti javno-zasebnih partnerstev morajo biti pripravljeni v skladu z razvojno strategijo države na podlagi študij izvedljivosti, upoštevati morajo predhodne dejavnike trajnosti ter spoštovati načela preglednosti, deljene odgovornosti in izvršljivosti zavez. Socialni partnerji in drugi predstavniki civilne družbe bi morali biti vključeni v oceno prispevka teh projektov k trajnostnemu razvoju in spremljati izpolnjevanje veljavnih konvencij MOD.

4.3.3

Kombiniranje bi se moralo uporabljati tudi v socialnem podjetništvu in trajnostnih projektih za vključevanje ranljivih skupin prebivalstva v gospodarsko okolje.

4.4.1

Leta 2013 je priliv neposrednih tujih naložb v države v razvoju dosegel 778 milijard ameriških dolarjev, vendar je njihov prispevek k trajnostnemu razvoju marsikje neskladen. Samo 2 % skupnih tujih neposrednih naložb v države v razvoju gre v najmanj razvite države. V podsaharski Afriki so neposredne tuje naložbe prednostno usmerjene v ekstraktivno industrijo, brez večjega prispevka k preostalemu gospodarstvu. Nove države vlagateljice, kot so Kitajska, Brazilija, Indija in druge, bi morale pri naložbah v državah v razvoju spoštovati načela trajnostnega razvoja.

4.4.2

V skladu s študijo nevladne organizacije EURODAD o financah držav v razvoju v letu 2014 odteka iz teh držav dvakrat več finančnih sredstev v primerjavi s tistimi, ki vanje pridejo iz tujine, vključno z uradno razvojno pomočjo, neposrednimi tujimi naložbami, dobrodelnimi sredstvi, prenosi dobička, prihranki in drugimi viri (18). Zato si je treba prizadevati, da bi bila ta sredstva v čim večji meri ponovno vložena v korist trajnostnega razvoja v državah prejemnicah.

4.4.3

Nacionalne razvojne strategije bi morale vključevati tudi pospeševanje naložb. Za pridobivanje neposrednih tujih naložb in njihovo usmerjanje v cilje trajnostnega razvoja je treba ustvariti ugodne pogoje, kot so mir, stabilnost in dobro upravljanje. Države v razvoju bi morale cilje trajnostnega razvoja vključevati tudi v sporazume o naložbah, ki jih sklepajo, in ponujati ustrezna jamstva za te naložbe. EESO priporoča, da naj agencije in finančne ustanove za pospeševanje naložb v državah izvora ter agencije za pospeševanje naložb v državah prejemnicah vzpostavijo neposredno tehnično sodelovanje v povezavi z nacionalno strategijo trajnostnega razvoja.

4.4.4

Treba je pospeševati naložbe z družbenim in okoljskim učinkom, ki kratkoročno jamčijo nekaj donosa, vendar obetajo možnost dolgoročne donosnosti zaradi družbenih učinkov, kot sta krepitev zmogljivosti ali okolje, ki vodijo v trajnostni razvoj.

4.5.1

Obetaven instrument za financiranje manjših razvojnih projektov je množično financiranje (19) in vlaganje. EESO opozarja, da je treba te instrumente čim prej opredeliti ter pripraviti in sprejeti ustrezen regulativni okvir zanje, kakor je priporočil v svojem mnenju (20).

4.5.2

EESO ceni vse večje število mednarodnih dobrodelnih skladov, ustanov in programov za spodbujanje trajnostnega razvoja, kot so Svetovni sklad za boj proti virusu HIV, tuberkulozi in malariji, Svetovno partnerstvo za izobraževanje, Svetovna zveza za cepiva in imunizacijo (GAVI), ki si prizadeva za cepljenje otrok v najmanj razvitih državah, itd. Ti skladi in ustanove, v katerih javne ustanove sodelujejo z zasebnimi donatorji in nevladnimi organizacijami, bi morali bolj uskladiti svoje dejavnosti in jih usmeriti v cilje trajnostnega razvoja.

4.5.3

Če sredstva za uradno razvojno pomoč trenutno niso dodeljena razvojnim projektom, bi se lahko vložila v razvojne investicijske sklade in krite obveznice, tako da bi kratkoročno ustvarjala prihodke in prispevala k nadaljnjemu ustvarjanju sredstev (21). To bi dolgoročno pripomoglo k povečanju obsega potrebnih sredstev za razvojno pomoč (22).

4.5.4

EESO odobrava nekatere predloge vodilne skupine za inovativno financiranje razvoja (23) in podpira prizadevanja za ustvarjanje novih virov financiranja ciljev trajnostnega razvoja. Nujno pa je, da se ta nova sredstva po vsem svetu uporabljajo dosledno, ne ogrozijo konkurenčnosti posameznega sektorja in da je njihova uporaba za cilje trajnostnega razvoja pregledna. EESO bi z zadovoljstvom pospremil prostovoljno svetovno pobudo bančnega sektorja za prispevek k financiranju razkoraka med potrebami in razpoložljivimi sredstvi za doseganje teh ciljev.

4.5.5

Med malo uporabljenimi viri so sredstva izseljencev, tj. prenos njihovih prihrankov v državo izvora, ki bi se lahko uporabili tudi za izpolnjevanje ciljev trajnostnega razvoja. Treba je zmanjšati stroške za prenos prihrankov. Izseljencem bi bilo treba ponuditi programe usposabljanja in spodbud, ki bi spodbudili njihovo zanimanje za vlaganje v razvojne projekte, kar bi oplemenitilo njihove prihranke ter hkrati prispevalo k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja.

4.6.1

Mikropodjetja, mala in srednja podjetja, ki imajo največji potencial rasti in ustvarjanja novih delovnih mest, se soočajo z nezadostnim dostopom do financiranja. To je žgoč problem zlasti v najmanj razvitih državah, zato je nujno poiskati instrumente za njihov lažji dostop do finančnih virov. Pri tem je treba spoštovati raznolikost oblik podjetij v državah v razvoju, kjer prevladujejo mikropodjetja, mali trgovci in male družinske kmetije.

4.6.2

Obstajajo številni različni sistemi mikrokreditov za mala in srednje velika podjetja. Odbor meni, da so najučinkovitejši tisti, ki uporabljajo aplikacije za mobilne telefone. Odobrava tudi mikrokredite, ki se uporabljajo za financiranje projektov zelene energije, in ceni pobude za dajanje mikrokreditov brez obresti. Primanjkujejo posojila za mala in srednje velika podjetja (10  000 do 2 00  000 USD), ki bi jih lahko nadomestili finančni lizing in drugi instrumenti. Zato je treba podpreti razvoj finančnega trga in lokalnih bank, z lokalnimi zastopniki vred.

4.6.3

Podpora razvitih držav malim in srednjim podjetjem bi morala zajemati prenos izkušenj, menedžerskih veščin in strokovnega znanja, izobraževanje na področju finančnega poslovodenja, usposabljanje na področju finančnega znanja in spodbujanje njihovega vključevanja v vrednostne dobavne verige. EU bi morala priporočati uporabo načel iz svoje direktive o zamudah pri plačilih za izboljšanje financiranja malih in srednjih podjetij.

4.6.4

Mikropodjetja, mala in srednja podjetja, ki delujejo v kmetijstvu, je treba zaščititi pred naložbenimi praksami, katerih namen je prilaščanje zemljišč in vodijo v njihovo likvidacijo. Pomagalo bi jim tudi oblikovanje instrumentov za zavarovanje pred vplivi podnebnih sprememb. V razvojnih načrtih se ne sme pozabiti na podporo podjetjem socialne ekonomije, ki imajo lahko pomembno vlogo pri izpolnjevanju ciljev trajnostnega razvoja.

4.6.5

Za gospodarski in družbeni razvoj je pomembno, da se zagotovi dostop do finančnih instrumentov, denimo osnovnega bančnega računa ali mobilnih finančnih aplikacij, čim širšim slojem prebivalstva držav v razvoju.

4.7.1

Civilna družba v razvitih državah, vključno s socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami, je neposreden akter razvoja in ima tudi pomembno vlogo pri usmerjanju in spremljanju učinkovitosti razvojnega sodelovanja (24).

4.7.2

Načrtno je treba podpirati oblikovanje in izboljšanje sistemov nadzora postopkov in rezultatov razvojne pomoči v posameznih državah z neposrednim vključevanjem ustreznih organizacij civilne družbe, kar bo prispevalo k odkrivanju in odpravljanju ovir za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja. EESO ima na tem področju dolgoletne pozitivne izkušnje z delovanjem skupnih odborov, platform in posvetovalnih teles, kot so spremljevalni odbor EU-AKP, zasedanja organizirane civilne družbe EU ter Latinske Amerike in Karibov ter drugi.

4.7.3

Neposredni donatorji razvojne pomoči so tudi socialni partnerji. Sindikati razvitih držav izvajajo socialno usmerjene razvojne projekte in podpirajo institucionalni razvoj partnerskih sindikalnih organizacij. Združenja delodajalcev, gospodarske zbornice, združenja malih in srednjih podjetij ter sektorska združenja izvajajo skupne projekte s partnerskimi podjetniškimi organizacijami v državah v razvoju ter jim prenašajo svoje izkušnje.

4.7.4

Nenadomestljivo vlogo pri razvojni pomoči imajo nevladne organizacije tako v razvitih državah kot v državah v razvoju. Dejavne so zlasti pri premagovanju posledic humanitarnih katastrof in naravnih nesreč ter na socialnem področju, v zdravstvu, pri vprašanjih enakosti spolov, izobraževanju itd. Poleg tega pridobivajo sredstva širše javnosti, zbirajo sredstva, ozaveščajo itd. Zanimiv primer je tudi financiranje izobraževanja s pomočjo posvojitve na daljavo, ki pomaga navezovati medčloveške stike med navadnimi državljani.

4.7.5

EESO poziva Evropsko komisijo, naj podpre dejavnosti organizacij civilne družbe EU za izpolnjevanje ciljev trajnostnega razvoja z ustreznim financiranjem programov za izgradnjo institucij civilne družbe v partnerskih državah. EESO trenutno pripravlja informativno poročilo, ki bo priporočilso modele učinkovitega vključevanja civilne družbe v izvajanje in spremljanje razvojne agende za obdobje po letu 2015 in bo dopolnjevalo to mnenje.

17.11.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 383/57

Poročevalec:

Ronny LANNOO

1.1

EESO je v tem mnenju oblikoval priporočila o posvetovanju z deležniki, ki je predvideno s Pogodbo, da se izboljša kakovost teh posvetovanj in zmanjša prepad med državljani in Evropo. Tudi Komisija je v ta namen izvedla obsežno posvetovanje z deležniki o postopkih posvetovanja, rezultat pa je bil sveženj za boljšo zakonodajo podpredsednika Timmermansa. EESO bo kasneje na zaprosilo Komisije pripravil mnenje o celotnem svežnju za boljšo pripravo zakonodaje.

1.2

EESO izraža zaskrbljenost zaradi načina, kako potekajo posvetovanja z deležniki, in s tem tudi zaradi kakovosti rezultatov. Zato Odbor zahteva reprezentativna posvetovanja na trdni osnovi, ki zagotavljajo dodano vrednost za zadevne organizacije in zainteresirane skupine.

1.3

EESO je na podlagi analize vzorca posvetovanj, ki so potekala v prvem polletju leta 2014, ugotovil, da je kakovostni pristop neenak in odvisen od generalnega direktorata, ki izvaja posvetovanje, da je število prejetih odgovorov nezadostno in nereprezentativno, da jezik in terminologija nista prilagojena ciljnim skupinam, poročanja o rezultatih in spremljanja pa ni. Na splošno je tako mogoče ugotoviti, da se obstoječe smernice na tem področju doslej niso ustrezno uporabljale.

1.4

Ob upoštevanju, kako težko se je na ustrezen način posvetovati s tako raznoliko skupino državljanov in organizacij v državah članicah EU, EESO predstavlja nekatere konkretne in realistične strukturne predloge in Komisijo vabi, naj konstruktivno sodeluje pri pripravi in izvajanju novih ukrepov.

1.5

EESO poziva Komisijo, naj vsem generalnim direktoratom naloži, da obvezno uporabljajo smernice in standarde kakovosti za posvetovanje z deležniki. Da se zagotovi uporaba teh smernic, Odbor predlaga, da se na ravni generalnega sekretariata ustanovi enota za usklajevanje, ki bi lahko generalnim direktoratom pri posvetovanju z deležniki nudila podporo.

1.6

Bolj strateški pristop posvetovanja, od priprave do ocene, ki predvideva sistematično udeležbo zadevnih struktur (predstavniških organizacij ciljnih skupin ter svetovalnih in posvetovalnih organov), bi moral zagotoviti kakovostnejše in številnejše odgovore. Boljše načrtovanje posvetovanj in objava njihovega cilja bi deležnikom olajšala udeležbo.

1.7

Odbor poudarja, da je za kakovostno posvetovanje nujno treba ustrezno opredeliti deležnike. Odbor zato Komisiji predlaga, naj v ta namen uporabi obstoječe strukture, kot so EESO in predstavniške organizacije, ter se opre na register za preglednost. Zato oblikovanje novih struktur ni potrebno.

1.8

EESO meni, da je treba ponovno racionalizirati metode in instrumente, ki se uporabljajo pri posvetovanju z deležniki. V osnovi obstajata dve metodi posvetovanja: pisna/spletna ali ustna/interaktivne razprave. Ustrezne metode in instrumente je treba izbrati glede na želeni cilj, ciljno skupino itd., in sicer v okviru splošnega strateškega pristopa posvetovanja. Poleg tega je priporočeno, da se učinkovito uvedejo nove tehnologije, zlasti zato, da bi bolje dosegli določene ciljne skupine, kot so na primer mladi.

1.9

Pri tem pristopu je treba razlikovati med posvetovanjem z organizacijami civilne družbe in posvetovanjem s splošno javnostjo. Razlika ni zgolj v metodi, ampak tudi v cilju, saj gre pri prvem za zagotavljanje reprezentativnosti, pri slednjem pa za spodbujanje vključitve in udeležbe.

1.10

Kadar se izbere pisni vprašalnik, EESO meni, da bi ta moral biti na voljo v vseh uradnih jezikih EU. Poleg tega se EESO zavzema za to, da se vprašalnik predhodno posreduje predstavniškim organizacijam zadevnih ciljnih skupin, da se prepreči, da bi bil zaradi preveč strokovnega izrazja težko razumljiv za ciljno skupino.

1.11

EESO poziva, naj se pri obdelavi rezultatov predvidi kvantitativno in kvalitativno vrednotenje, glede na to, ali gre za prispevek posameznika ali predstavniške organizacije civilne družbe, ali glede na reprezentativnost in vključenost slednjih. Odgovori predstavniških organizacij bi morali imeti večjo težo.

1.12

Za povečanje udeležbe v posvetovanjih je po mnenju EESO pomembno, da se za vsako posvetovanje pripravi zbirno poročilo o prispevkih, v katerem bi morali pojasniti, zakaj so se nekateri prispevki upoštevali pri nadaljnji pripravi predloga in drugi ne.

1.13

Glede na vlogo, ki jo za Odbor predvidevata Pogodbi, EESO želi nuditi podporo, da bi pripomogel k uspehu posvetovanj z deležniki. Prispeva in sodeluje lahko v vseh pomembnih fazah postopka (opredelitev deležnikov, priprava vprašalnikov, povzetek in spremljanje rezultatov). Odbor lahko prispeva k strukturnemu oblikovanju, stabilnosti in reprezentativnosti posvetovanj tako, da kot v preteklosti organizira predstavitve mnenj in konference ter vzpostavi platforme in forume za dialog.

1.14

V okviru posvetovanj z deležniki bi morala Komisija bolje izkoristiti potencial, ki ga ponuja okrepljeno sodelovanje z Odborom, kot je priporočeno v protokolu o sodelovanju, ki sta ga Odbor in Komisija podpisala 22. februarja 2012 (1). S tem bi lahko v okviru prizadevanj za optimalno uporabo virov in pristopa medinstitucionalnega sodelovanja v največji meri izkoristili posebne kompetence in znanja deležnikov ter strokovnost, izkušnje in kompetence Odbora v zvezi s posvetovanji.

1.15

Pri interaktivnih srečanjih lahko EESO sodeluje s Komisijo pri organizaciji, kot to že redno počne v okviru platform za strukturirani dialog (npr. o priseljevanju, potrošnji itd.).

1.16

Ne nazadnje EESO poziva h kampanji obveščanja o procesu posvetovanja in o posvetovanjih. Odbor želi skupaj z organizacijami, ki jih zastopa, pri tem aktivno sodelovati.

1.17

EESO, ki spodbuja strukturirani civilni dialog kot temeljni instrument participativne demokracije, poziva Komisijo, naj v večji meri uporablja platforme za strukturirani dialog. Po eni strani bo to deležnikom omogočalo, da neprekinjeno sodelujejo v vseh fazah političnega procesa, po drugi strani pa bo pozitivno vplivalo na potrebne stroške in čas.

2.1.1

V skladu s členom 11(3) Pogodbe o Evropski uniji „Evropska komisija izvaja obsežna posvetovanja z udeleženimi stranmi, da se zagotovi usklajenost in preglednost delovanja Unije“.

2.1.2

„Posvetovanje“ je proces, v katerem Komisija zbira mnenja in stališča državljanov in deležnikov. Ta komplementarni proces poteka neodvisno od strukturiranega civilnega dialoga (člen 11(2) PDEU) ali posvetovanj, ki potekajo v točno določenih okvirih, kot je posvetovanje s socialnimi partnerji v okviru socialnega dialoga (organizacije delodajalcev in sindikati) (člen 154 PDEU) ali posvetovanje s posvetovalnimi organi, kot je EESO (člen 304 PDEU) (2), ki jih v nobenem primeru ne sme nadomestiti.

2.1.3

Poleg v posvetovanjih v okviru člena 154 PDEU socialni partnerji, sindikati in organizacije delodajalcev polno sodelujejo v posvetovanjih, navedenih v točkah 2.1.1 in 2.1.2, zlasti o varstvu potrošnikov, zakonodaji s področja okolja, trgovinski politiki itd.

2.2.1

Evropska komisija je leta 2002 opredelila minimalne standarde (4), ki jih je treba obvezno uporabiti pri posvetovanju z deležniki, ne glede na to, ali gre za posvetovanje v zvezi z zakonodajnim ali nezakonodajnim predlogom. V okviru programa REFIT je Komisija napovedala tudi posvetovanja o ocenah, pregledih ustreznosti ter pripravi delegiranih aktov in izvedbenih ukrepov (5).

2.2.2

Komisija v smernicah iz leta 2002, namenjenih generalnim direktoratom v zvezi z izvajanjem posvetovanj, med drugim predvideva objavo pojasnil o temi posvetovanja, njegovi vsebini in namenu. Poleg tega je po posvetovanju predvidena objava o številu prejetih prispevkov in vrsti sodelujočih ter povzetka ugotovitev.

2.2.3

V zvezi z večjezičnostjo trenutno ni veljavnega formalnega pravila.

2.2.4

Smernice z minimalnimi standardi za posvetovanje z deležniki iz leta 2002 določajo deset korakov postopka posvetovanja, razdeljenih v 3 faze: opredelitev strategije (6), izvedba posvetovanja (7) in analiza rezultatov (8).

2.2.5

Evropska komisija je za posvetovanja o pripravi politik predvidela 12 različnih metod glede na opredeljene cilje in ciljne skupine. Te so: odprto javno posvetovanje na spletu; študije; Eurobarometer; konference, javne predstavitve mnenj, srečanja z zadevnimi akterji, sestanki, delavnice, seminarji z neposredno udeleženimi akterji; ciljne skupine; osebni pogovor; skupine strokovnjakov Evropske komisije; okrogle mize MSP; posvetovanje z lokalno in regionalno ravnjo; vprašalniki; spletni forumi.

2.3.1

Kljub smernicam in velikemu številu metod in instrumentov, ki so na voljo, so mnogi deležniki nezadovoljni z učinkovitostjo sedanjega sistema posvetovanja. Posebne ovire so težave z obveščenostjo o posvetovanju (lahko dostopne informacije na spletnih straneh EU in promocija posvetovanja), jezik in terminologija, informacije o rezultatih in ne nazadnje spremljanje rezultatov.

2.3.2

Poleg tega se kakovost in pristop posvetovanj močno razlikujeta glede na pristojni generalni direktorat, opaziti pa je mogoče tudi, da ni usklajevanja in enotnega metodološkega pristopa.

2.3.3

EESO je uporabo teh smernic preveril na vzorcu prvih 25 posvetovanj, ki so potekala leta 2014. Na podlagi tega vzorca je ugotovil naslednje:

Iz tega je mogoče ugotoviti splošno pomanjkanje reprezentativnosti, kakovosti in informacij o rezultatih in spremljanju.

3.1

Nova Evropska komisija v političnih smernicah med 10 prednostnimi nalogami navaja bolj demokratično EU. V središču te prednostne naloge je priprava obveznega registra vseh organizacij in oseb, ki lobirajo pri Komisiji in Evropskemu parlamentu.

3.2

Komisija je 19. maja 2015 objavila sveženj ukrepov za boljšo pripravo zakonodaje (10), o katerem bo Odbor na zaprosilo Komisije pripravil mnenje. Predvideni ukrepi temeljijo na štirih glavnih točkah: več preglednosti in posvetovanj, stalno pregledovanje obstoječe zakonodaje, boljša ocena učinkov in nadzor kakovosti ter nov medinstitucionalni sporazum.

3.3

V tem okviru so predstavljene tudi spremenjene smernice za posvetovanje z deležniki. Kot del njihove priprave je bilo organizirano posvetovanje (11) o „smernicah za posvetovanje z deležniki“. Rezultati (12) tega posvetovanja so upoštevani v tem mnenju.

4.1.1

EESO poziva Evropsko komisijo, naj generalne direktorate zaveže k obvezni uporabi obstoječih internih smernic in njihovo neupoštevanje sankcionira (na primer v primeru pomanjkljive preglednosti odgovorov ali kadar ni poročila o oceni), tako kot odbor za oceno učinka sankcionira pomanjkljivo kakovost ocene učinka.

4.1.2

Zato EESO poziva k oblikovanju enote za usklajevanje v generalnem sekretariatu Komisije pod neposrednim vodstvom pristojnega podpredsednika Komisije. Ta enota bi hkrati nudila podporo vsem generalnim direktoratom v zvezi s splošnim pristopom in strategijo posvetovanj, oblikovanjem in uresničevanjem zahtev kakovosti in postopkov, usmerjanjem glede kakovosti, obveščanjem in spremljanjem.

4.1.3

Enoto za usklajevanje bi podpirala skupina strokovnjakov, ki bi jo dopolnjevali predstavniki ciljnih skupin določenega posvetovanja. EESO poziva Komisijo, naj izkoristi tudi strokovno znanje Odbora, zlasti v zvezi z izborom ciljnih skupin, potrjevanja vprašalnikov, pripravo povzetka in spremljanjem rezultatov.

4.1.4

Bolj sistematični pristop k posvetovanjem z jasnejšim časovnim načrtovanjem in predhodno napovedjo mora deležnikom olajšati pripravo na sodelovanje v posvetovanju. V zvezi s tem je nujno potreben zanesljiv okvirni časovni načrt, ki se redno posodablja. Splošneje EESO Komisiji predlaga, naj posvetovanja bolje strukturira, zlasti na institucionalni in reprezentativni podlagi, ter izkoristi vire posvetovalnih organov ali enakovrednih institucij tako na nacionalni kot regionalni in lokalni ravni.

4.1.5

EESO poziva Komisijo, naj vsako leto objavi oceno svojega pristopa k posvetovanjem in rezultate te ocene.

4.2.1

Dobra opredelitev ciljne skupine posvetovanja je nujna za pridobitev potrebnih informacij. Potrebni so strokovni instrumenti s preverjeno zanesljivostjo. Prav tako je treba nujno zagotoviti učinkovito sodelovanje z obstoječimi strukturami, Odborom in legitimnimi predstavniškimi organizacijami civilne družbe. Odbor lahko v okviru svojih pristojnosti ter v dobrem sodelovanju z zadevnimi organizacijami in Komisijo prispeva k opredelitvi predstavniških organizacij za določene ciljne skupine.

4.2.2

Dejavnosti EESO (16) v zvezi z opredelitvijo meril reprezentativnosti organizacij civilne družbe bi lahko služile za osnovo pri opredeljevanju omenjenih predstavniških organizacij. EESO s tem želi nadalje okrepiti učinek tovrstnih organizacij in sodelovanje z njimi v posvetovanjih.

4.2.3

Dobra geografska porazdelitev in porazdelitev ciljnih skupin bi morali biti sistematično v središču pozornosti. Pri opredelitvi deležnikov je treba posebno pozornost nameniti nezadostno zastopanim skupinam in tistim z manj viri.

4.2.4

EESO poudarja, da je treba pri analizi prispevkov, prejetih v posvetovanjih, uvesti utemeljen mehanizem vrednotenja, da se prednost nameni predstavniškim in neposredno vpletenim organizacijam.

4.2.5

Za povečanje udeležbe deležnikov v posvetovanjih je zelo pomembna vsebina povratnih informacij po poteku posvetovanja. Deležniki bi morali videti rezultate svojih prispevkov in tako imeti občutek, da so dejansko imeli vpliv na politične predloge, ali prejeti pojasnilo, zakaj se določeni elementi niso upoštevali.

4.3.1

EESO lahko pri pisnem (spletnem) razširjanju posvetovanja med deležniki (kot to počne Odbor regij med lokalnimi upravami) deluje kot „mreža mrež“. Pri interaktivnih srečanjih lahko EESO glede na svoje stike in strokovno znanje na tem področju sodeluje kot organizator.

4.3.2

Vprašalnik za (spletno) posvetovanje je treba poslati ustreznim organizacijam civilne družbe ali zadevnim ciljnim skupinam, da podajo pripombe, napisani pa morajo biti v jeziku ciljnih skupin. Poleg tega je treba vprašalnik predhodno testirati na vzorcu deležnikov. V ta namen bi lahko kot instrumente za ciljno usmerjenost v te organizacije uporabili predhodno opredelitev deležnikov in register za preglednost (glej točko 4.2). EESO bi lahko imel pri tem podporno vlogo.

4.4.1

V smernicah je zapisano, da je za spletno posvetovanje treba predvideti rok vsaj 12 tednov, za interaktivno srečanje pa 20 delovnih dni. EESO priporoča, da se posvetovanja ne organizirajo v poletnih mesecih. Poleg tega je treba čim bolj spoštovati okvirni časovni načrt (glej točko 4.1.4).

4.5.1

EESO poziva Komisijo, pa tudi njene delegacije v državah članicah, naj vzpostavijo učinkovito in neprekinjeno kampanjo obveščanja o začetku posvetovanj in za spodbujanje deležnikov k sodelovanju. Odbor lahko v tem okviru vsekakor tudi ima vlogo in svoje člane pozove k razširjanju informacij v svojih mrežah.

4.5.2

Vsako posvetovanje se jasno, ustrezno in pravočasno napove v medijih Komisije in držav članic ter zadevnim organizacijam civilne družbe. V ta globalni pristop bi morali biti zajeti tudi predstavniki Komisije v državah članicah.

4.6.1

EESO poudarja, da je pomembno, da Komisija upošteva stališča, podana med posvetovanji, in pojasni, kako so bila upoštevana.

4.6.2

V skladu z utemeljenim vrednotenjem pri obdelavi rezultatov (glej točko 4.2.3) morajo biti akterji organizirane družbe sorazmerno najbolj zastopani.

4.7.1

EESO podpira objavo zbirnega poročila, skupaj s pregledom vseh prejetih prispevkov. To bo spodbujalo preglednost.

4.7.2

EESO poziva tudi, da se zagotovijo informacije – zlasti udeležencem posvetovanja – o nadaljnjih postopkih, predvsem o spremembah predloga in naslednjih korakih pri odločanju.

5.1.1

V okviru prizadevanj za optimalno uporabo virov in v okviru pristopa medinstitucionalnega sodelovanja bi lahko Odbor v procesu odločanja prispeval svoje poznavanje deležnikov, ki so aktivni na različnih političnih področjih EU, in svoje strokovno znanje, izkušnje in kompetence v zvezi s posvetovanji.

5.1.2

EESO želi v skladu s svojimi prednostnimi delovnimi nalogami in v sodelovanju s Komisijo spremljati in ocenjevati določena posvetovanja, pripraviti mnenje na to temo in po potrebi pripraviti javno predstavitev mnenj.

5.1.3

Odbor želi v dobrem sodelovanju z zadevnimi organizacijami Komisiji pomagati, tudi s svojim strokovnim znanjem v bistvenih fazah posvetovanja, zlasti pri opredelitvi ciljnih skupin, vprašalniku, pripravi povzetka in spremljanju.

5.1.4

EESO lahko poleg tega deluje kot „mreža mrež“ in podpora pri pisnem (spletnem) razširjanju posvetovanja med deležniki (kot to počne Odbor regij med lokalnimi upravami).

5.1.5

Pri interaktivnih srečanjih lahko EESO sodeluje s Komisijo pri organizaciji, kot to že redno počne v okviru platform za strukturirani dialog (npr. o priseljevanju, potrošnji itd.).

5.1.6

V okviru učinkovite in neprekinjene kampanje obveščanja se lahko Odbor opre na svoje člane pri razširjanju informacij v njihovih mrežah.

5.2.1

EESO lahko v različnih fazah priprave, izvedbe in spremljanja posvetovanja služi kot kanal sporočanja med Komisijo in organizirano civilno družbo.

5.2.2

Za določene dejavnosti, kot so interaktivna srečanja, se lahko organizirajo skupne dejavnosti Komisije in Odbora.

17.11.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 383/64

Poročevalec:

Juan MENDOZA CASTRO

Soporočevalka:

Milena ANGELOVA

1.1

Odbor podpira zeleno knjigo Komisije o oblikovanju unije kapitalskih trgov in pričakuje njene predloge za spremembe, ki so morebiti potrebne za dosego ciljev iz dokumenta. Hkrati izraža prepričanje, da bodo predlogi za ukrepe pripravljeni ob uravnoteženem upoštevanju stališč, ki so jih izrazile zainteresirane strani.

1.2

Cilj pobude Komisije bi moral biti, da se ustvarijo pogoji za učinkovit in sodoben sektor finančnih storitev, ki je ustrezno reguliran in podjetjem, ki iščejo naložbeni kapital, zlasti malim in srednje velikim (MSP) ter hitro rastočim podjetjem, omogoča dostop do ponudnikov kapitala.

1.3

Po mnenju EESO so kapitalski trgi skladišča likvidnosti, kjer podjetja lahko zberejo kapital in trgujejo s finančnimi instrumenti. Odbor izrecno podpira končni cilj unije kapitalskih trgov, tj. odpraviti sedanjo razdrobljenost trgov in vsem vrstam podjetij omogočiti kotiranje na borzi.

1.4

Glede na to, da je unija kapitalskih trgov za velika podjetja v veliki meri že realnost, EESO poudarja, da so potrebni ukrepi, ki bodo tudi MSP omogočili izkoriščati njene prednosti.

1.5

Unija naj bi dolgoročno izboljšala financiranje gospodarstva, saj naj bi omogočila izkoristek potenciala za spodbujanje najboljše prakse na področju vodenja podjetij in družbene odgovornosti gospodarskih družb. Pri tem bodo v ospredju ne le gospodarski, temveč tudi okoljski in socialni cilji.

1.6

Pri vseh prihodnjih odločitvah glede unije kapitalskih trgov je treba izrecno upoštevati posebne potrebe MSP. EESO močno priporoča, da se na naslednjih področjih sprejmejo odločni in hitri ukrepi:

1.7

EESO se strinja z ugotovitvijo v zeleni knjigi, da se zelo nizek odstotek prihrankov gospodinjstev steka v naložbe, ki so bolj produktivne od državnih obveznic ali bančnih vlog. To je zlasti značilno za trenutno obdobje finančne politike, ki je za varčevalce represivna.

1.8

EESO opozarja, da je tradicionalno bančništvo zelo pomembno za stabilen finančni sistem in da je nujno dokončati evropsko bančno unijo.

1.9

Za vzdržno visokokakovostno listinjenje je treba spodbujati temeljne strukture s kratkimi posredniškimi verigami.

1.10

EESO meni, da zelena knjiga podaja obsežen pregled sedanjega stanja na področju kapitalskih trgov v Evropi ter navaja ukrepe, ki so potrebni za uresničitev unije kapitalskih trgov.

2.1

V primerjavi z drugimi jurisdikcijami je financiranje prek kapitalskega trga v Evropi razmeroma slabo razvito. Evropski trgi lastniških in dolžniških vrednostnih papirjev ter drugi trgi so manj pomembni za financiranje rasti in evropska podjetja so še vedno močno odvisna od bank, zaradi česar so naša gospodarstva, če se zaostrijo pogoji za pridobitev bančnih posojil, ranljiva.

2.2

Poleg tega je zaupanje vlagateljev premajhno in evropski prihranki morda niso vedno uporabljeni najbolj produktivno.

2.3

Oblikovanje unije kapitalskih trgov je ena od ključnih pobud v delovnem programu Komisije.

2.4

Takšna unija bi zagotovila večjo razpršenost financiranja gospodarstva in zmanjšala stroške zbiranja kapitala, zlasti za MSP.

2.5

Bolj povezani kapitalski trgi, predvsem za lastniški kapital, bi izboljšali sposobnost evropskega gospodarstva za odzivanje na pretrese in omogočili več naložb brez povečanja zadolženosti.

2.6

Unija kapitalskih trgov bi morala z učinkovito tržno infrastrukturo in učinkovitimi posredniki izboljšati pretok kapitala od vlagateljev k evropskim naložbenim projektom, izboljšati porazdelitev tveganja in kapitala po vsej EU ter tako povečati odpornost Evrope na prihodnje pretrese.

2.7

Glavna načela unije so: čim bolj bi morala povečati koristi kapitalskih trgov za gospodarstvo, delovna mesta in rast; zagotoviti bi morala enoten kapitalski trg za vseh 28 držav članic; temeljiti bi morala na trdnih temeljih finančne stabilnosti; zagotavljati bi morala učinkovito raven varstva potrošnikov in vlagateljev ter pomagati pritegniti naložbe z vsega sveta in povečati konkurenčnost EU.

3.1

Odbor popolnoma podpira pobudo Komisije. Unija kapitalskih trgov je nujna strukturna reforma, če želimo, da se bodo vse države članice Evrope uspešno razvijale v močnih gospodarstvih, ki temeljijo na znanju. Odpraviti je treba blokado, ki onemogoča razvoj inovativnih finančnih produktov na ravni EU, saj zavira konkurenčno financiranje naložb, zlasti naložb MSP in zagonskih podjetij ter dolgoročnih infrastrukturnih produktov.

3.2

Cilj pobude Komisije bi moral biti, da se ustvarijo pogoji za učinkovit in sodoben sektor finančnih storitev, ki je ustrezno, vendar ne pretirano reguliran. Omogočati mora veliko večji nabor virov za financiranje naložb, s čimer bi se povečal zaskrbljujoče nizek obseg vlaganja.

3.3

Po mnenju EESO so kapitalski trgi skladišča likvidnosti, kjer podjetja lahko zberejo kapital in trgujejo s finančnimi instrumenti. Glede na to EESO meni, da je unija kapitalskih trgov za velika podjetja že vzpostavljena, in se bo v odgovor na vprašanja Komisije v zeleni knjigi osredotočil predvsem na ukrepe, ki bodo tudi MSP in hitrorastočim podjetjem omogočili izkoriščati njene prednosti.