8.10.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 332/1

Poročevalka:

Gunta ANČA

Soporočevalec:

José Isaías RODRÍGUEZ GARCÍA-CARO

1.1

poziva k večji ozaveščenosti o položaju ljudi, ki prebivajo v zavodih, z zbiranjem skladnih in razčlenjenih podatkov, ter k vzpostavitvi kazalnikov človekovih pravic;

1.2

države članice poziva, naj v okviru nacionalnih programov reform sprejmejo ukrepe proti diskriminaciji in podprejo pravico invalidov do polnega sodelovanja v družbi in gospodarstvu;

1.3

ugotavlja, da so se zaradi varčevalnih ukrepov zmanjšali proračuni lokalnih in regionalnih oblasti, kar neposredno vpliva na razpoložljivost socialnih storitev. Zaradi tega so se nekatere države članice začele nagibati k institucionalizaciji;

1.4

priporoča, naj države članice za spodbujanje prehoda z institucionalne oskrbe na oskrbo v skupnosti, razvijanje socialnih in zdravstvenih storitev ter usposabljanje osebja v podpornih službah uporabijo evropske strukturne in investicijske sklade;

1.5

priporoča, naj države članice reformirajo dolgotrajno oskrbo na podlagi analize stroškovne učinkovitosti, ob tem pa sprejmejo dolgoročni pristop in namesto krčenja finančnih sredstev vlagajo v ljudi in storitve;

1.6

poudarja, da je „deinstitucionalizacija“ proces, ki zahteva dolgoročno politično strategijo in dodelitev ustreznih finančnih sredstev za razvoj alternativnih podpornih služb v skupnosti;

1.7

poziva države članice, naj invalidom na enaki podlagi kot vsem drugim na vseh področjih življenja priznajo pravno sposobnost in po potrebi zagotovijo podporo pri odločanju (1);

1.8

kot bistven korak v procesu deinstitucionalizacije priporoča razvijanje visokokakovostnih storitev v skupnosti (2). Nevarno je zapirati zavode, ne da bi ljudem ponudili alternativne storitve;

1.9

meni, da je za oskrbo na domu treba poskrbeti za razvoj potrebnih strokovnih storitev po dosegljivih cenah;

1.10

priporoča, da se strokovnjaki po vsej Evropi usposabljajo na področju storitev v skupnosti ter da so seznanjeni s procesom deinstitucionalizacije;

1.11

priporoča, naj bodo storitve v skupnosti na razpolago na lokalni ravni ter tako cenovno dosegljive in dostopne vsem;

1.12

poudarja pomen dostopa do zaposlitve, da bi lahko ljudje, ki zapuščajo institucije, polno sodelovali v družbi. Specializirane službe za zaposlovanje ter poklicno izobraževanje in usposabljanje bi morali biti brez diskriminacije dostopni tistim, ki jih potrebujejo;

1.13

priporoča oblikovanje partnerstev med vsemi akterji, ki sodelujejo v procesu deinstitucionalizacije;

1.14

poudarja, da imajo različne skupine uporabnikov različne potrebe in da je treba razviti specifične odzive v sodelovanju z vsemi ustreznimi akterji, vključno z uporabniki in njihovimi predstavniškimi organizacijami, družinami, ponudniki storitev, s tem povezanimi gospodarskimi sektorji in javnimi organi;

1.15

poziva Evropsko komisijo, naj sprejme evropski okvir kakovosti za storitve v skupnosti, in poudarja, da je treba za dosego najvišje ravni kakovosti nujno sprejeti zavezujoče standarde;

1.16

poziva države članice, naj vzpostavijo neodvisne in učinkovite inšpekcijske službe in službe za spremljanje skladnosti z regulativnimi standardi in standardi kakovosti za storitve oskrbe;

1.17

priporoča, da se v šolah in v družbi z vključujočim izobraževanjem in medijskimi kampanjami ukrepa proti negativnim stereotipom in poveča ozaveščenost.

2.1

Procesi deinstitucionalizacije in spoštovanje človekovih pravic v Evropi so se večino prejšnjega stoletja razvijali na različne načine. Zato je težko pridobiti primerljive podatke iz različnih držav.

2.2

EESO meni, da je v današnji spreminjajoči se družbi treba po vsej EU analizirati položaj tistih, ki potrebujejo socialno oskrbo in visoko raven podpore, da bi se lahko ustrezno odzvali in omogočili izmenjavo dobrih praks.

2.3

EESO zato:

2.3.1

ugotavlja, da v zavodih po vsej Evropi prebiva več kot milijon invalidnih otrok in odraslih (3);

2.3.2

besedo „zavod“ razume kot dom, v katerem so varovanci ločeni od širše skupnosti in/ali prisiljeni živeti skupaj. Varovanci torej nimajo zadostnega nadzora nad svojim življenjem ali nad odločitvami, ki imajo posledice zanje, potrebe same organizacije pa imajo pogosto prednost pred individualnimi potrebami varovancev (4);

2.3.3

poudarja, da visokokakovostna oskrba v lokalni skupnosti zagotavlja boljše rezultate v smislu kakovosti življenja kot institucionalna oskrba, ter omogoča socialno vključevanje in zmanjšuje tveganje za izključenost (5);

2.3.4

prepoveduje vse oblike diskriminacije, ki so jim lahko v zavodih in pri oskrbi izpostavljeni invalidni ali neinvalidni moški, ženske in otroci, osebe, ki potrebujejo visoko raven podpore ali osebe s psihosocialnimi motnjami;

2.3.5

se sklicuje na priporočila iz prejšnjih mnenj EESO (6);

2.3.6

opozarja na obveznosti EU in držav članic, ki izvirajo iz Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov (7), da spoštujejo dostojanstvo ljudi, njihovo svobodo in pravico do samostojnega življenja, kar vključuje svobodo izbire, kje in s kom želijo živeti, ter dostopnost do podpornih storitev v skupnosti, vključno z osebno pomočjo;

2.3.7

poudarja, da naj bi otrok v skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah „za skladen osebnostni razvoj […] odraščal v srečnem, ljubečem in razumevajočem družinskem okolju“. Glavno odgovornost za vzgojo svojih otrok nosijo starši, država pa je odgovorna za to, da z ustreznimi instrumenti socialnega varstva podpre starše, zlasti najbolj ogrožene. Otroci imajo pravico do varstva pred poškodbami in zlorabo. Kadar jim družina kljub podpori države ne more nuditi nege, kakršno potrebujejo, imajo otroci pravico do nege v nadomestni družini;

2.3.8

potrjuje, da imajo invalidi, še zlasti tisti z motnjami v duševnem razvoju, pravico, da je povsod po zakonu priznana njihova osebna celovitost.

3.1

pozdravlja dejstvo, da mnoge države spreminjajo način zagotavljanja oskrbe ter podpore otrokom in odraslim, tako da nekatere ali vse domove za dolgotrajno oskrbo nadomeščajo z oskrbo v družini in storitvami v skupnosti (8);

3.2

poziva k temu, da je treba proces deinstitucionalizacije izvesti na način, ki spoštuje pravice skupin uporabnikov, zmanjšuje tveganje škodljivih posledic in zagotavlja pozitivne izide za vse vpletene posameznike. V novih sistemih oskrbe in podpore je treba spoštovati pravice, dostojanstvo, potrebe in želje vseh posameznikov in njihovih družin;

3.3

meni, da ima vsak posameznik pravico izbrati, kje in kako želi živeti.

4.1

EESO se zaveda, da se potrebe otrok, invalidov – vključno z osebami s psihosocialnimi motnjami – in starejših glede oskrbe zelo razlikujejo. Zato bi bilo treba v procesu deinstitucionalizacije dolgotrajne oskrbe upoštevati posebne potrebe vseh skupin uporabnikov.

4.2

Oskrba v skupnosti, vključno s strokovno oskrbo in oskrbo v družinskem in socialnem okolju, zagotavlja dodano vrednost, ki je oskrba v zavodih nima.

4.3

Institucionalni sistem bi bilo zato treba prilagoditi, da bi dopolnjeval storitve socialnega in zdravstvenega varstva v skupnosti, kadar te niso na voljo, in v prehodnem obdobju.

4.4

Samostojno življenje ne pomeni, da morajo ljudje bivati v osami, temveč da imajo na voljo specializirane storitve in dostopne splošne storitve v skupnosti, v kateri so se odločili živeti.

4.5

Deinstitucionalizacija pomeni oblikovanje ustreznih storitev, obenem pa tudi ustvarjanje ustreznega okolja v skupnosti. Splošno javnost je treba na ta prehod pripraviti, jo ozavestiti ter se boriti proti stigmatizaciji. V nasprotnem primeru rezultat procesa ne bo deinstitucionalizacija, temveč ponovna institucionalizacija prek odtujevanja oseb s psihosocialnimi motnjami, ki sicer živijo v družbi, a so od nje še vedno ločene zaradi negativnega odnosa. Pri tem imajo ključno vlogo mediji.

4.6

EESO opaža razlike med državami članicami EU tudi glede opredelitve dolgotrajne oskrbe. Te razlike se lahko nanašajo tudi na vrste oskrbe in storitev, ki se zagotavljajo. Podobno v državah članicah obstajajo precejšnje razlike med regijami in občinami, zlasti med mestnim in podeželskim okoljem (9). EESO meni, da to ne bi smelo upravičiti pomanjkanja napredka v posameznih državah članicah, ki imajo svoje posebne značilnosti, ter se zavzema za postopen prehod na storitve v skupnosti.

4.7

V predhodnem raziskovalnem mnenju (10) je EESO priporočil vrednotenje oskrbe na daljavo (teleoskrbe) in podpore okolja pri samostojnem življenju ter vzpostavitev obširne, decentralizirane in lokalne infrastrukture v neposrednem stiku s starostniki. To priporočilo znova ponavljamo in se zavzemamo za ustrezen proces deinstitucionalizacije za starejše, otroke, invalide vseh starosti in osebe s psihosocialnimi motnjami (11).

4.8

Te skupine uporabnikov vključujejo posameznike, ki so zaradi starosti, invalidnosti ali odvisnosti od drugih morda manj sposobni ali nesposobni sprejemati odločitve. EESO zato poziva države članice, naj tem osebam zagotovijo največjo možno zaščito v okviru postopnega in nadzorovanega procesa deinstitucionalizacije, da bodo njihove pravice ves čas upoštevane in bodo v svoji skupnosti deležne najboljše možne oskrbe, vključno s podporo pri odločanju.

4.9

EESO se zaveda, kakšen učinek ima lahko prehod z zavodov na oskrbo v skupnosti na delavce v zavodih. Vsi organi in akterji, ki sodelujejo v tem procesu, si morajo skupaj prizadevati, da bo imel proces deinstitucionalizacije za skrbnike koristne in postopne učinke. Vedno je treba skrbeti za dostojne delovne pogoje.

4.10

Alternativa institucionalizaciji niso storitve na domu, temveč storitve v skupnosti, zato je treba zajamčiti vlaganje v storitveno infrastrukturo.

4.11

EESO pozdravlja dobre primere, kot so dopust ali delni dopust za zagotavljanje oskrbe in priznanje zavarovanja za nepoklicne skrbnike (12). Komisijo in države članice poziva, naj spodbujajo izmenjavo dobre prakse.

4.12

EESO se zaveda pomena skrbnikov. Neformalni skrbniki, ki delajo prostovoljno, se trudijo obveznosti glede oskrbe uskladiti s svojim življenjem. To lahko povzroči „skrbniški sindrom“, ko glavni skrbnik postane telesno in psihološko izčrpan. EU mora zagotoviti, da bodo usklajevalne politike in odgovornost za pomoč temeljile na enakosti za vse ter da bo neformalna oskrba enakovredno in pošteno porazdeljena (13), da bodo spoštovane temeljne pravice skrbnikov, da je priznana in podprta neformalna in družinska pomoč ter da je priznana in podprta vloga prostovoljcev pri formalni in neformalni oskrbi (14).

4.13

EESO se zaveda, da je med brezdomci nesorazmerno veliko posameznikov iz več ranljivih skupin, ki izkusijo institucionalno oskrbo. Zato poziva države članice, naj razvijejo strategije in programe za deinstitucionalizacijo, ki v celoti upoštevajo brezdomstvo in potrebo po zagotavljanju storitev v skupnosti, da bi brezdomstvo preprečevali in se nanj odzvali.

4.14

Razvijanje in profesionalizacija dela v gospodinjstvu sta strateškega pomena za doseganje enakosti na delovnem mestu, ker so pretežno ženske tiste, ki opravljajo tovrstna opravila in potrebujejo storitve za varstvo otrok, oskrbo za starejše in pomoč pri gospodinjstvu, da bi v poklicnem življenju lahko imele enake možnosti kot moški. Od teh storitev nimajo koristi le posamezniki, temveč tudi družba kot celota. Tovrstne storitve ustvarjajo delovna mesta, zadovoljujejo potrebe starajoče se družbe in pomagajo ljudem usklajevati zasebno in poklicno življenje. Izboljšujejo kakovost življenja in socialno kohezijo ter starejšim omogočajo, da še naprej prebivajo v svojih domovih (15).

4.15

EESO se zaveda potrebe po usposabljanju strokovnjakov na področju deinstitucionalizacije po vsej Evropi. Novo generacijo psihiatrov bo na primer treba ustrezno usposobiti, da bi zagotovili, da bo svoje delo opravljala skladno s Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov.

4.16

EESO izraža zaskrbljenost, da se posamezniki v določenih primerih pošljejo v institucije brez kakršnegakoli posvetovanja ali ne da bi bili upoštevani jasni postopki. Priznava pomen uradne ocene posameznikovih potreb glede dolgotrajne oskrbe. Ta proces mora spoštovati dostojanstvo posameznika in omogočiti razvoj storitev po njegovi meri.

5.1

EESO se zaveda, da je zagotavljanje dolgotrajne oskrbe skupinam uporabnikov, ki jo potrebujejo, eden največjih socialnih in ekonomskih izzivov, s katerimi se sooča Evropska unija, zlasti v času gospodarske krize, v kakršni smo se znašli zdaj.

5.2

V sporočilu o socialnih naložbah (16) je jasno poudarjeno, da je gospodarska kriza ogrozila naše sisteme socialnega varstva, saj je še povečala brezposelnost, znižala prihodke od davkov in povečala število ljudi, ki potrebujejo prejemke. Glede na to se EESO strinja s Komisijo, da je treba države članice podpreti pri oblikovanju strategij dolgotrajne pomoči, ki bi v čim večji meri zmanjšale učinek gospodarske krize.

5.3

EESO je v svojem mnenju (17) o sporočilu zapisal, da bi bilo treba socialne naložbe za rast in kohezijo nameniti tudi krepitvi socialnih storitev. S tem bi lahko podprli tudi ustvarjanje delovnih mest v sektorju storitev in razvoj novih storitev v skupnosti.

5.4

Gospodarska kriza je negativno vplivala na sposobnost invalidov za samostojno življenje, pa tudi na družine in ranljive skupine, ki so tudi sicer bolj ogrožene zaradi revščine in socialne izključenosti.

5.5

Sveženj za socialne naložbe je namenjen reševanju izzivov, povezanih z gospodarsko krizo in demografskimi spremembami (18).

5.6

EESO je prepričan, da je kriza pripeljala do občutno manjšega priznavanja socialnih pravic, ker so se proračunska sredstva za te politike zmanjšala. Zato poziva Svet, Komisijo in države članice, naj bodo socialne naložbe usmerjene v politike socialne zaščite, da bi ta dosegla vsaj raven, ki je bila vzpostavljena pred gospodarsko krizo (19).

5.7

EESO poudarja, da soočanje s potrebami, ki izhajajo iz daljše življenjske dobe, zahteva obravnavo težavnih vprašanj medgeneracijske pravičnosti in solidarnosti. Končni cilj mora biti, da bodo stari in zelo stari ljudje po Evropi živeli varno in dostojanstveno, tudi če so odvisni od pomoči, ter da to ne bo nalagalo nevzdržnih bremen mlajšim generacijam (20).

5.8

Čeprav so bile v EU že prej opazne razlike na področju dolgotrajne institucionalne oskrbe ali oskrbe v skupnosti, so se s krizo že tako velike ekonomske in socialne neenakosti v EU še zaostrile. Kriza je izpostavila razlike na področju konkurenčnosti in socialne kohezije, kar je okrepilo trend polarizacije rasti in razvoja z jasnimi omejitvami v smislu pravične razporeditve dohodka, bogastva in blaginje med državami članicami in regijami (21).

6.1

obžaluje, da so se evropski strukturni skladi v zadnjem programskem obdobju uporabljali za izključevalne zavode namesto za oskrbo v skupnosti;

6.2

pozdravlja nove predpise za izvajanje evropskih strukturnih in investicijskih skladov v obdobju 2014–2020, ki spodbujajo prehod financiranja z institucionalne oskrbe na oskrbo v skupnosti, pri čemer računa, da bo Evropski sklad za regionalni razvoj izboljšal socialno in zdravstveno infrastrukturo;

6.3

predlaga, da bi bilo mogoče prehod na oskrbo v skupnosti pospešiti s pristopom z več skladi, vključno z uporabo Evropskega socialnega sklada za mehke ukrepe, kot sta usposabljanje osebja v podpornih službah in vzpostavljanje novih socialnih storitev;

6.4

pozdravlja predhodno pogojenost glede tematskih ciljev iz uredbe o skupnih določbah, ki ureja evropske strukturne in investicijske sklade, povezano z bojem proti revščini in socialnemu izključevanju, kar države članice zavezuje k vzpostavitvi strategije za deinstitucionalizacijo;

6.5

priporoča, naj države članice evropske strukturne in investicijske sklade uporabijo za spodbujanje prehoda z institucionalne oskrbe na oskrbo v skupnosti, razvijanje socialnih in zdravstvenih storitev ter usposabljanje osebja v podpornih službah;

6.6

je mnenja, da bi bilo treba instrument za predpristopno pomoč in Evropski razvojni sklad uporabiti v podporo pravici do življenja v skupnosti in odraščanja v družinskem okolju;

6.7

se zaveda, da je prehod z institucionalnih storitev na storitve v skupnosti kompleksen, zato poziva Komisijo in države članice k pripravi sporočila in političnih smernic v podporo deinstitucionalizaciji tudi in zlasti v času gospodarske krize.

7.1

poziva Evropsko komisijo, naj sprejme evropski okvir kakovosti za storitve v skupnosti, in poudarja, da je treba nujno sprejeti stroge in zavezujoče standarde, da bi zagotovili najvišjo raven kakovosti;

7.2

meni, da morajo biti te storitve na voljo v skupnosti, tudi v oddaljenih in podeželskih območjih, ter da je treba posameznikom dodeliti ustrezna sredstva, da lahko svobodno izberejo storitve, ki jih potrebujejo;

7.3

je prepričan, da bi bilo treba storitve v skupnosti razvijati v tesnem sodelovanju z uporabniki in njihovimi predstavniškimi organizacijami ter da bi morali ti opredeliti kakovost teh storitev v sodelovanju z drugimi ustreznimi zainteresiranimi stranmi, vključno s ponudniki storitev, javnimi organi in sindikati;

7.4

poziva države članice, naj vzpostavijo neodvisne in učinkovite inšpekcijske službe ter službe za spremljanje skladnosti z regulativnimi standardi in standardi kakovosti za institucionalne storitve in storitve v skupnosti;

7.5

priporoča, naj bodo storitve v skupnosti na razpolago na lokalni ravni, tako da so cenovno dosegljive in dostopne vsem;

7.6

meni, da morajo te storitve odobriti ustrezni organi in akreditirati organi za potrjevanje;

7.7

podporne tehnologije in tehnični pripomočki so bistvenega pomena, da lahko invalidi, tudi otroci in starejši, živijo v skupnosti. Te tehnologije so najbolj učinkovite, ko so usklajene z željami uporabnika in spoštujejo zasebnost.

8.10.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 332/8

Poročevalca:

Carmelo CEDRONE in Joost VAN IERSEL

1.1

Po šestih letih finančne in gospodarske krize se zdi težje kot kdajkoli prej napovedati prihodnost na gospodarskem in socialnem področju. Glede na geopolitične in gospodarske izzive bo le trdna EMU zagotovila v prihodnost usmerjeno stabilnost.

1.2

EMU je še vedno šibka – v zvezi s tem glej pregled stanja v nadaljevanju in analizo prednosti, pomanjkljivosti, priložnosti in groženj (SWOT). EESO meni, da je zaradi še vedno obstoječih neravnovesij ter za vzpostavitev zaupanja v Evropi potrebno učinkovitejše in bolj demokratično ekonomsko upravljanje, zlasti v euroobmočju.

1.3

EESO se zaveda, da ni mogoče čez noč sprejeti odločilnih ukrepov, vendar je treba ustrezno upoštevati dvoje: (a) Evropa si ne more privoščiti večletnega odlaganja odločitev in (b) prvi pogoj je dogovor v euroobmočju o načelih potrebne ekonomske politike, ki se bo izvajala z učinkovitim upravljanjem.

1.4

Poleg ekonomske konvergence so potrebni demokratična legitimnost, trden politični okvir in zavedanje, da gre za skupno usodo. V ta namen so potrebni konkretni ukrepi v okviru sedanje Pogodbe in predpisov. Srednjeročno bi z revizijo Pogodbe morali zagotoviti institucionalne določbe v skladu z nujnimi zahtevami dejanske ekonomske in politične unije.

1.5

Potrebujemo povezan sistem Evropskega sveta, nacionalnih vlad, Evropskega parlamenta, nacionalnih parlamentov in Evropske komisije, ki zagotavlja demokratično legitimnost, odgovornost in preglednost in ki je sposoben učinkovitega delovanja v interesu državljanov in gospodarskih akterjev.

1.6

Postalo je jasno, da je sedanji sistem pravil, na katerih sloni EU in zlasti euroobmočje, povzročil zmedo na pravni in institucionalni ravni ter v zvezi z demokracijo. Zato je potreben nov pristop. Politična in gospodarska dinamika ne dopuščata, da bi EU ohranila sedanjo institucionalno strukturo. Zato Odbor meni, da je nujno, da države euroobmočja poglobijo povezovanje.

1.7

Ob upoštevanju tega Odbor predstavlja časovni načrt z naslednjimi koraki:

2.1

EMU že ima obsežen pravni red. Ima skupno valuto in centralno banko, v določeni meri zagotavlja usklajevanje proračunske in gospodarske politike, sprejema zavezujoče odločitve za države, kar načeloma omejuje njihovo gospodarsko in proračunsko samostojnost, postavlja pogoje za kakršnekoli ekspanzivne ukrepe v državah članicah in jih zavezuje, da sprejmejo reforme ekonomske in socialne politike.

2.2

To pomeni, da je EMU razvijajoča se federativna tvorba, ki trenutno deluje kot „varuh“, vendar zaenkrat še ne ukrepa skupno. Primerjalno gledano je močneje usmerjena v cilje in vzdržuje „javni prostor“ za razpravo. EMU pomeni večjo odpoved suverenosti držav članic, čeprav je njeno upravljanje v glavnem pod nadzorom tehnokratske strukture.

2.3

To unijo je treba dokončno oblikovati z ustvarjanjem potrebnih pogojev, da se zagotovi, da države, ki jo tvorijo, ali tiste, ki se ji želijo pridružiti, lahko dosežejo ne le stabilnost, ampak tudi razvoj in uspeh. Zanje mora biti bolj ugodno, da so del euroobmočja, kot da ostanejo zunaj njega.

2.4

Začetek finančne krize leta 2008 in dogodki, ki so sledili, skupaj s katastrofalnimi posledicami za realno gospodarstvo in evropsko družbo, so bili streznitev za vse, ki so do tedaj verjeli, da bo struktura EMU še naprej delovala bolj ali manj zadovoljivo in da bodo učinki prelivanja usklajeno spodbujali konvergenco med državami članicami.

2.5

Evropske institucije so kmalu po prvem šoku začele iskati kratkoročne rešitve za najnujnejše probleme. Dejstvo, da so bili vzpostavljeni mehanizmi, ki so zaščitili EMU, euro in euroobmočje, je bil velik dosežek. Vendar je bilo tudi nekaj odlašanja in resnih pomanjkljivosti: tako na primer ni skupnega načrta za spodbujanje rasti in zaposlovanja.

2.6

Prav tako so velik napredek vsaj delni produktivni koraki k trdnejši podlagi za EMU, narejeni v izjemno težkih razmerah. EESO je pozdravil vsak tak korak, a tudi kritiziral njihove omejitve ter predstavil nekatere primernejše zamisli za reševanje krize.

2.7

Finančna in gospodarska kriza se je prevesila v neprekinjen upad gospodarske rasti z izrazitimi gospodarskimi neravnovesji med nacionalnimi gospodarstvi. Po šestih letih so veliki deli EU v nezavidljivem položaju z nizko rastjo in stagnacijo v zaposlovanju. Gospodarske in socialne posledice so zgovorne.

2.8

Kljub vsemu napredku je EMU še vedno nepopolna. Položaj je zelo zapleten. Kljub optimističnim znakom okrevanja v številnih državah prevladujejo gospodarska stagnacija, pomanjkanje novih delovnih mest ter revščina, in sicer večinoma zaradi globljih vzrokov, ki so s krizo postali bolj vidni, ta pa jih je še bolj poudarila: zgodovine, tradicije upravljanja (ali njene odsotnosti), neenakega poteka rasti, različnih ekonomskih in socialnih struktur ter različne zunanje politike.

2.9

V euroobmočju so razhajanja med zagovorniki unije solidarnosti, ki temelji na ekonomski konvergenci in reformah v državah članicah, in zagovorniki neposredne fiskalne unije. To nesoglasje je tudi razlog za razhajanja stališč tako v politiki in med socialnimi partnerji o tem, kakšno gospodarsko politiko je treba prednostno izvajati na nacionalni in evropski ravni.

2.10

Razhajanja v stališčih in praksi še zaostrujejo ozračje nezaupanja ne le v politiki, ampak tudi v širši javnosti v različnih državah, ne glede na to, da je medsebojna kritika morda le površinska. Ta razvoj je postal samouresničljiva napoved – snovalcem politik jemlje manevrski prostor in med državljani povzroča odpor do EU.

2.11

Za EMU sta značilna predvsem medvladno odločanje in tehnokratsko upravljanje, zato ima pomanjkanje demokratične legitimnosti in verodostojnosti resne posledice, ki potencirajo razlike med partnerskimi državami.

2.12

EU ni izjema. Velike države, kot so ZDA, Kitajska, Rusija, Indija in Brazilija, ter veliko število manjših držav pestijo podobne težke razmere. Vendar ima nedvomno EU, še zlasti pa euroobmočje, v primerjavi z ZDA in Azijo („azijska tovarna“) velike težave pri premagovanju ovir.

2.13

EESO načeloma meni, da bi moralo učinkovitejše politično upravljanje EMU bistveno prispevati k večji stabilnosti pri reševanju sedanjih in prihodnjih problemov, čeprav sedanji položaj evropskega gospodarstva določajo mnogi različni in zapleteni vidiki. V vsakem primeru bo močnejša EMU nujno potreben za varovanje nekaterih ključnih evropskih interesov na mednarodni ravni.

2.14

EESO se zaveda, da dokončne rešitve v tem trenutku niso dosegljive. Prav tako se zaveda, da sedanja dinamika, kompleksnosti in dileme ovirajo trden časovni načrt. Po drugi strani se sedanje institucionalne pomanjkljivosti in pomanjkljivosti pri upravljanju ne morejo več dolgo nadaljevati, saj bodo povzročile trajne škodljive posledice za zaupanje in gospodarske rezultate. EESO zato meni, da so odlašanje, resignacija in neobstoj načrta za prihodnost nedopustni.

2.15

Zato je po njegovem mnenju nujno potrebna resna razprava o strukturi EMU s trdnimi temelji, da se dosežeta soglasje o gospodarskih in socialnih ciljih ter dogovor o upravljanju.

2.16

Od ustanovitve EMU se je razprava o stopnji evropskega povezovanja vrtela okrog nacionalne suverenosti. EESO poudarja, da je to napačen model, saj nacionalna suverenost postopoma izginja. V sedanjem modelu globalizacije z izzivi, ki jih prinaša, ne vidi izvedljive alternative za boljše združevanje skupne ali povezane suverenosti v EU in zlasti v euroobmočju. To bo zahtevalo trdno združitev ekonomskega upravljanja ali izvršilni organ za gospodarstvo. Prav tako je prihodnost EMU tesno povezana z drugimi ključnimi politikami, povezanimi s suverenostjo, kot je razvoj skupne varnostne in obrambne politike ter energetske unije.

4.1.1

Temeljni izzivi ekonomske in monetarne unije, ki so povezani s pomembnim prenosom nacionalnih pristojnosti na EU, se nanašajo na njeno demokratično in zlasti parlamentarno razsežnost, učinkovitost njenega sistema odločanja, spoštovanje načel odgovornosti in lojalnega sodelovanja, ter preglednost (vidnost) njenega načina delovanja. EESO meni, da ti izzivi zahtevajo politično unijo, ki bo ponovno vzpostavila in zagotovila udeležbo javnosti in vključenost vseh deležnikov v evropsko povezovanje.

4.1.2

Uresničevanje politične unije je proces, ki bi moral potekati postopoma. Nekatere pogoje in ukrepe bi lahko uresničili brez spreminjanja Pogodb, medtem ko drugi zahtevajo njuno revizijo.

4.1.3

EESO priporoča, da se sredstva za politično udeležbo, ki obstajajo na nacionalni ravni, zaradi odgovornosti in sodelovanja ustrezno prenesejo tudi na raven EU. To so zlasti:

4.1.4

V vsaki državi članici in v EU vprašanje demokracije predstavlja resno šibko točko (primer za to je vloga trojke v novem sistemu ekonomskega upravljanja). Odnos med predstavniki in tistimi, ki jih zastopajo, še naprej izginja, to realnost pa je razkrila kriza. Zato je to vprašanje treba nujno obravnavati v okviru procesa dokončnega oblikovanja ekonomske in monetarne unije s štirimi načini oziroma stebri povezovanja: bančna unija, ekonomska unija (ki bi po mnenju Odbora morala vključevati socialno unijo) in nenazadnje politična unija.

4.1.5

Za oblikovanje te politične unije z državami, ki jo želijo, in z uporabo načela povezovanja različnih hitrosti EESO predlaga, da se pravočasno uporabi pristop konvencije, ki bi bila zadolžena za to, da najde rešitve, ki presegajo Lizbonsko pogodbo. EESO bo pripravil predloge za učinkovito udeležbo civilne družbe pri delu tovrstne konvencije.

4.2.1

Primarni prostor za predstavniško demokracijo v okviru ekonomske in monetarne unije je Evropski parlament, v katerem so poslanci iz držav, ki so sprejele skupno valuto ali se na to pripravljajo.

4.2.2

Uveljavitev predstavniške demokracije v EMU ne bi bila popolna brez dvojne legitimnosti – nacionalne in evropske – ki je značilna za edinstveni evropski sistem.

4.2.3

Ta politični kontekst bo nudil ugodnejšo podlago za tesnejše sodelovanje in posvetovanje med vrhom držav euroobmočja in/ali Euroskupine – v tem primeru tudi s prihodnjimi državami euroobmočja – EP in nacionalnimi parlamenti. V skladu z logiko iz prejšnje točke bi lahko ministri držav euroobmočja in držav, ki želijo vanj vstopiti, o vprašanjih, povezanih z EMU, opravljali zakonodajno funkcijo skupaj z EP.

4.2.4

Delovanje Sveta bi bilo treba okrepiti s prizadevanji nacionalnih uprav, ki bi morala ustrezati temu razvoju, zlasti z medsebojno izmenjavo uradnikov in okrepitvijo dvostranskih odnosov.

4.2.5

Odbor poudarja, da bosta razširjanje glasovanja s kvalificirano večino in, v doglednem času, ukinitev glasovanja s soglasjem olajšala poglabljanje povezovanja v politični uniji.

4.2.6

Tako bo bolje strukturirano sodelovanje in posvetovanje v politični uniji okrepilo učinkovitost politik na ključnih področjih EMU. To bo dobro tudi za celotno EU.

4.2.7

Kot je predstavljeno v tabeli v točki 5, je veliko mogoče storiti brez spreminjanja Pogodb. Okrepljeno sodelovanje o veliki večini politik, povezanih z EMU, bi lahko potekalo neposredno med državami; bolje bi bilo, da se za EMU predvidi neke vrste stalno okrepljeno sodelovanje, ki bi omogočalo, da ukrepe sprejemajo tudi – in učinkoviteje – poslanci EP iz sedanjih in prihodnjih držav euroobmočja.

4.2.8

Odbor predlaga, da bi bilo koristno oživiti metodo „razširjenih“ Svetov znotraj Euroskupine, kar bi omogočilo redni dialog med ministri za finančne, gospodarske in socialne zadeve na eni strani ter socialnimi partnerji in civilno družbo na drugi strani.

4.3.1

Po prehodnem obdobju, ki bo navsezadnje privedlo do spremembe Pogodb, se bo oblikoval organ za upravljanje EMU. Njegov predsednik bi moral vsesplošno delovati kot minister za gospodarstvo in finančne zadeve euroobmočja, hkrati pa bi bil tudi podpredsednik Komisije – funkcija, ki je podobna visokemu predstavniku za zunanje zadeve in varnostno politiko.

4.3.2

V edinstvenem evropskem modelu bo Evropska komisija (manjša in učinkovita) tudi nadalje imela bistveno vlogo. Tudi „metoda Skupnosti“ in sedanja pravica Komisije do pobude sta pri poglabljanju EMU izjemno pomembni. To vlogo je treba zagotoviti v politični uniji.

4.3.3

Evropska komisija bi morala ohraniti dvojno vlogo veznega člena med EU in EMU, dokler se za EMU ne ustanovi poseben izvršilni organ. Brez poseganja v sedanjo pravico Komisije do pobude bi bilo treba najti možnosti za vključitev EP v ta proces, da se ohrani legitimnost novih zakonodajnih predlogov.

4.3.4

EESO predlaga imenovanje stalnega predsednika Euroskupine, ki bi lahko bolje neposredno v Bruslju sodeloval s Komisijo, Parlamentom ter nacionalnimi vladami in parlamenti. Po vzoru metode, ki jo je uporabil predsednik Komisije Jean-Claude Juncker, bi podpredsednik Komisije lahko vodil sestanke Euroskupine. EMU bi tudi zastopal v mednarodnih organih.

4.4.1

Zaradi vsega tega bi morali biti bolj kot kdajkoli odločeni, da vzpostavimo močnejše in bolj konstruktivne odnose z evropskimi državljani in poiščemo načine za njihovo vključitev v javno življenje. Zlasti v euroobmočju je treba zajamčiti trdne oblike posvetovanja o konkretnih vprašanjih, v katere bodo vključeni socialni partnerji in civilna družba, saj imajo te organizacije pomembno vlogo na političnih področjih, na katere neposredno vpliva EMU. Pogosto vplivajo tudi na politiko na nacionalni ravni. Brez poseganja v vlogo socialnih partnerjev v socialnem dialogu lahko EESO na evropski ravni deluje kot posrednik civilne družbe, odgovoren za udeležbo civilne družbe pri odločanju EU, in sicer:

5.1

Za uresničitev štirih unij v skladu s poročilom štirih predsednikov, ki ustrezajo štirim stebrom, ki jih predlaga EESO (2), bi lahko brez spreminjanja Pogodb uresničili ukrepe in politike na številnih področjih (prvi stolpec v tabeli, ki sledi). O drugih bi bilo treba odločati skupaj na ravni EU (euroobmočje) z novo metodo odločanja in novimi instrumenti kot tudi uporabo okrepljenega sodelovanja, ki je predvideno v sedanji Pogodbi (drugi stolpec v tabeli), ali s spremembo Pogodbe oziroma po potrebi z novo pogodbo o EMU (tretji stolpec). Tabela na koncu povzema te korake in predstavlja institucionalne predloge in pripravljalne pobude za politični steber EMU (četrti stolpec).

5.2

Analitični pregled možnosti za dokončno oblikovanje EMU (3)

8.10.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 332/20

Poročevalka:

Vladimíra DRBALOVÁ

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira skupno pobudo Evropske komisije in trojke predsedstev Evropskega sveta za osredotočenje na podjetniško izobraževanje (1) ter spodbujanje podjetniške miselnosti v Evropi.

1.2

EESO priporoča, naj se države članice vrnejo k strateškemu okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020), ki temelji na še vedno zelo pomembni Agendi iz Osla iz leta 2006.

1.3

EESO priporoča, naj države članice pripravijo strategije za podjetniško izobraževanje ali vključijo koncept podjetništva v nacionalne strategije vseživljenjskega učenja.

1.4

EESO poziva k postopnemu razvoju ključnih kompetenc, opredeljenih v priporočilu EP in Sveta (2006) (2), z namenom prispevati k boljši prilagodljivosti, zaposljivosti, socialni vključenosti in mobilnosti.

1.5

Visoka kakovost pripravništev, praktičnih usposabljanj, vajeništev, dualnih ali podobnih sistemov učenja na delovnem mestu, programov podjetniških zagonov in inkubatorjev ter prostovoljnih in športnih dejavnosti lahko olajša prehod iz šole v delo ali samozaposlitev.

1.6

Izboljšati je treba postopke priznavanja znanj, pridobljenih zunaj šole, učence, pedagoge in delodajalce pa vključiti v zasnovo postopkov priznavanja in jih z njimi motivirati (3).

1.7

Podjetniško izobraževanje je treba seveda preučiti v okviru splošnega družbenega, ne le poslovnega okolja. Podjetniška znanja in spretnosti je treba v primernem obsegu obravnavati na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja že od zgodnje mladosti, da se lahko skozi izobraževalni program stalno razvijajo.

1.8

EESO podpira predlog Evropske komisije, naslovljen na države članice, da se razvije referenčni okvir kompetenc za podjetništvo na podlagi okvira ključnih kompetenc. To bi pripomoglo k usklajenemu pristopu na različnih ravneh izobraževanja ter upoštevanju neformalnega in priložnostnega učenja.

1.9

EESO poziva države članice, naj uvedejo program za učitelje, izvajalce usposabljanja in vodstvene delavce izobraževalnih ustanov, ki bo osredotočen na razvoj podjetniških znanj in spretnosti ter podjetniške miselnosti. Obenem bi izobraževalne ustanove morale nuditi učna okolja, ki spodbujajo podjetniško miselnost in so odprta za širšo skupnost.

1.10

EESO bi poudaril pomen partnerstva med različnimi deležniki: državnimi upravami, šolami, podjetji, zavodi za zaposlovanje in družinami, pri čemer zlasti poudarja vlogo socialnih partnerjev pri razvoju poklicnih in prečnih kompetenc, ki so prilagojene resničnim potrebam.

1.11

EESO poziva države članice, naj uporabijo vse razpoložljive programe in orodja, ki podpirajo podjetništvo na področju izobraževanja in usposabljanja, ustvarjalnost, inovativnost ter mobilnost. EESO poziva Komisijo, naj državam članicam zagotovi podporo in ustrezno pomoč pri izvajanju programa Erasmus+ ter ustrezno delovanje vseh s tem povezanih instrumentov.

2.1

Ena od prednostnih nalog iz sklepov Evropskega sveta z dne 26. in 27. junija 2014, kot je opisana v Prilogi I z naslovom Strateška agenda za Unijo v času sprememb  (4), je pomoč pri pridobivanju znanja in spretnosti ter razkrivanju nadarjenosti in življenjskih priložnosti za vse s spodbujanjem ustreznega znanja za sodobno gospodarstvo in vseživljenjskega učenja.

2.2

Italijansko predsedstvo (5) je kot prispevek k pregledu strategije Evropa 2020 sprožilo politično razpravo o prihodnji vlogi izobraževanja in usposabljanja v nacionalnih in evropskih agendah za rast. Latvijsko predsedstvo še naprej spodbuja digitalne priložnosti in podpira podjetniško izobraževanje, zlasti na regionalni ravni (6).

2.3

Svet za izobraževanje, mladino, kulturo in šport je v sklepih z dne 12. decembra 2014 (7) poudaril, da sta podjetništvo in izobraževanje prednostni nalogi strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast. Razvijanje podjetniške miselnosti lahko državljanom prinese precej koristi v poklicnem življenju in na življenjski poti.

3.

3.1

Osredotočenost na podjetniško izobraževanje pomeni vrnitev k Agendi iz Osla za podjetniško izobraževanje v Evropi  (8), ki krepi spodbujanje podjetniške miselnosti v družbi, in strateškemu okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020)  (9).

3.2

Ustvarjalnost in inovativnost sta ključni za razvoj podjetij in za sposobnost Evrope, da tekmuje na mednarodnem trgu. Vlaganje v izobraževanje in usposabljanje za razvoj znanj in spretnosti je pomembno za krepitev rasti in konkurenčnosti. Prvi izziv je spodbujanje vseh državljanov k pridobivanju ključnih prečnih kompetenc, kot so digitalna pismenost, učenje učenja, samoiniciativnost in podjetnost ter kulturna ozaveščenost (10).

3.3

Tudi na konferenci opazovalne skupine za trg dela o podpori ustanavljanju zagonskih podjetij za ustvarjanje rasti in zaposlovanja (11) se je izkazalo, da je treba podjetniško izobraževanje proučiti v okviru širšega družbenega okolja. Vendar pa bi moralo biti poslovno okolje usmerjeno v poenostavitev postopkov ustanavljanja podjetij, zmanjševanje birokratskih ovir in ustvarjanje zaposlitvenih možnosti. Spodbude pred in med zagonom podjetij ter za njihov razvoj je mogoče učinkovito povezati z vrsto drugih aktivnih politik trga dela, treba pa jih je obravnavati tudi v širšem okviru podpore podjetjem in njihovemu razvoju.

3.4

Revizija Akta za mala podjetja (12) je edinstvena priložnost za okrepitev povezave med ukrepi, usmerjenimi v mala in srednja podjetja (MSP), in podjetniškim izobraževanjem, z uporabo vseh razpoložljivih instrumentov, tudi programa COSME. Spodbujanje nadgrajevanja znanja in spretnosti v MSP ter vseh oblik inovativnosti je eno od desetih vodilnih načel za ustvarjanje enakih konkurenčnih pogojev za MSP v EU.

4.1

Vključitev elementov podjetniškega izobraževanja v izobraževanje in usposabljanje bi morala vsem učencem, ne glede na spol, socialno in ekonomsko ozadje oziroma posebne potrebe, omogočiti, da razvijejo znanja in kompetence za podjetništvo.

4.2

Poleg osnovnih znanj in spretnosti, kot so branje, pisanje in računanje, podjetništvo zahteva tudi postopni razvoj vrste ključnih kompetenc, opredeljenih v priporočilu EP in Sveta iz leta 2006, vključno s samoiniciativnostjo in podjetnostjo ter sposobnostjo za dejavno uresničevanje zamisli. Vključuje ustvarjalnost, inovativnost in sprejemanje tveganja ter sposobnost načrtovanja in vodenja projektov za doseganje ciljev.

4.3

Komuniciranje v tujih jezikih je pomembno zlasti zato, da se lahko evropski državljani svobodno gibajo, delajo in učijo po vsej Evropi, in postaja za mlade vse bolj pomembno (13).

4.4

Digitalno podjetništvo je v dobi enotnega digitalnega trga ključno za ustvarjanje novih delovnih mest, za inovativne zamisli in za podjetniške grozde, ki pospešujejo razvoj inovacij. EU mora razviti politični okvir, ki bo promoviral znanja in spretnosti na področju IKT ter spodbujal države članice, da se učijo ena od druge, kako lahko povečajo število in kakovost diplomantov z znanji in spretnostmi na področju IKT, v skladu s potrebami podjetij.

4.5

Izkoristiti je treba ogromen potencial žensk in njihov edinstven pristop pri opravljanju vodilnih funkcij in vodenju podjetij. Države članice bi morale v tesnem sodelovanju z zainteresiranimi stranmi izvajati programe, ki so osredotočeni na razvoj poslovnih in podjetniških znanj in spretnosti ter vključevanje podjetij, ki jih vodijo ženske, v svetovne dobavne verige (14).

5.1

Podjetniška znanja in spretnosti so na splošno pomembna za življenje, ljudem pa omogočajo večji nadzor nad njihovo prihodnostjo. Podjetniška znanja in spretnosti je treba v primernem obsegu obravnavati na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja že od zgodnje mladosti, da se lahko skozi izobraževalni program stalno razvijajo.

5.2

Vsi učenci bi morali imeti priložnost sodelovati v programih pridobivanja delovnih izkušenj, da bi lahko razvili ta znanja in spretnosti, orodja za ocenjevanje napredka in pridobivanje podjetniških znanj in spretnosti pa bi morala biti osredotočena na izboljšanje prihodnjih delovnih izkušenj. Dober primer je finski delovni program, ki zagotavlja usposabljanje za podjetništvo na različnih ravneh izobraževanja (Yrittäjyyskasvatus) (15).

5.3

Podjetniško izobraževanje je opredeljeno kot sklop formalnih oblik poučevanja, ki obveščajo, usposabljajo in izobražujejo vse, ki se zanimajo za sodelovanje v družbenoekonomskem razvoju v okviru projekta za spodbujanje podjetniške ozaveščenosti, ustanavljanje podjetij ali razvoj malih podjetij (16).

5.3.1

Evropa danes vse upe polaga v spodbujanje in razvoj dualnih sistemov in podobnih oblik učenja na delovnem mestu. Države članice, ki izvajajo take sisteme, so na dolgi rok dosegle dobre rezultate, njihova raven brezposelnosti med mladimi pa je pod povprečjem EU.

5.3.2

Pripravništvo je pomembno orodje za reševanje brezposelnosti, neskladja med ponudbo znanj in spretnosti ter povpraševanjem po njih ter za prehod iz izobraževanja na trg dela. V večji meri je treba podpreti vključitev pripravništev v učne načrte (17).

5.3.3

Praktična usposabljanja, katerih namen je spodbujati podjetniško miselnost ter podjetniško pobudo zaposlenih in socialno podjetništvo, so lahko uspešen primer programov vključevanja zaposlenih s ciljem doseganja ekonomskih in socialnih ciljev organizacij, za katere delajo.

5.3.4

Prostovoljstvo je lahko način pridobivanja dragocenih izkušenj za razvoj znanj in spretnosti. Najpomembnejši ponudniki neformalnega izobraževanja so mladinske organizacije. Z izobraževalnimi programi prispevajo k razvijanju več prečnih kompetenc, kot so smisel za skupinsko delo, medsebojni odnosi, samoiniciativnost in sprejemanje tveganja. Mladi se lahko v varnem okolju učijo na napakah (kar v resničnem poslovnem okolju ni možno).

5.4

Evropska komisija je leta 2012 objavila poročilo z naslovom Podjetniško izobraževanje v evropskih šolah (18), v katerem se je osredotočila na nacionalne strategije, izobraževalne programe in učne rezultate. Podjetniško izobraževanje se danes spodbuja v večini evropskih držav, uporabljajo pa se različni pristopi: 1. posebne strategije/akcijski načrti, osredotočeni izključno na vključevanje podjetniškega izobraževanja, 2. širše izobraževalne in ekonomske strategije, ki vključujejo cilje za podjetniško izobraževanje, in 3. posamezne ali skupinske pobude v zvezi s podjetniškim izobraževanjem.

5.5

Vsi ljudje niso rojeni za poslovneže. Podjetniški duh jim zgolj daje več možnosti, da uspejo v svojem poklicu in na življenjski poti. Tiste, ki pa imajo talent za posle in so dovolj pogumni, da svoj podjetniški duh udejanjijo tudi v praksi, bi bilo treba spodbuditi.

5.5.1

Podjetniški inkubatorji so središča za inovacije in podjetniške dejavnosti. Na voljo so na številnih univerzah in zagotavljajo varno okolje, kjer lahko študenti dobijo strokovne smernice za uresničevanje svojih idej ter prevzemanje tveganj brez negativnih učinkov in negativne kulture porazov. Študenti na poslovnih šolah z inkubatorji imajo več možnosti, da se bolj neposredno pridružijo zagonskemu podjetju ali ustanovijo svoje podjetje.

5.5.2

Podjetniška znanja in spretnosti se lahko pridobijo tudi prek programov za razvoj znanj in spretnosti, organiziranih zunaj splošnih izobraževalnih sistemov. Ti programi lahko vključujejo dejavnosti poučevanja in mentorstva, ki jih izvajajo izkušeni izvajalci usposabljanja, podjetniki in strokovnjaki s področja poslovanja. Poleg tega, da potencialnim podjetnikom pomagajo pridobiti dragoceno poslovno znanje, jim omogočajo tudi, da vzpostavijo mrežo stikov z obstoječimi podjetji in podjetniki.

5.5.3

Usposabljanje za pridobitev podjetniških znanj in spretnosti, ki ga izvajajo gospodarske zbornice po vsej Evropi, vključuje različne oblike teoretičnega in praktičnega učenja, ki lahko pomaga pri prepoznavanju podjetniških naložb in ustanavljanju podjetij, iskanju in organiziranju potrebnih virov ter prevzemanju tveganj, povezanih s takimi naložbami: Entrepreneurial Skills Pass (Avstrija) (19), Startup@Campus (Belgija) (20), Incuba' school (Francija), Long night of Start-ups (Nemčija) (21), New Entrepreneurs Day (Španija) in Bright and Young (Belgija) (22).

5.6

Zainteresirane strani in organizacije civilne družbe imajo lahko ključno vlogo, saj lahko učinkovito prispevajo k izvajanju in rezultatom pobud, namenjenih spodbujanju podjetništva in krepitvi podjetniške miselnosti. Primer učinkovitega partnerskega pristopa je finska fundacija za zagonska podjetja Startup Sauna (23), ki so jo financirali finski podjetniki v sodelovanju z več zainteresiranimi stranmi iz javnega sektorja.

6.1

Stalne težave v zvezi s priznavanjem in preglednostjo znanj in spretnosti ter kvalifikacij ovirajo razvoj prave kombinacije znanj, spretnosti in kvalifikacij ter mobilnosti, ki je potrebna za izboljšanje usklajenosti med znanji in spretnostmi ter delovnimi mesti, ki bi povečala konkurenčnost in blaginjo.

6.2

Na evropski ravni je bilo vzpostavljenih več orodij, katerih namen je olajšati sodelovanje s preglednostjo in priznavanjem znanj in spretnosti ter kompetenc, pridobljenih s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem ter visokošolskim izobraževanjem v EU (24).

6.3

Poleg teh orodij obstaja tudi več pobud za odpravo neskladij med ponudbo znanj in spretnosti ter povpraševanjem po njih, kot sta evropska klasifikacija spretnosti, kompetenc in poklicev (ESCO) in panorama spretnosti (Skills Panorama). Za spodbujanje mobilnosti imamo tudi okvir Europass, vključno z življenjepisom Europass in evropskim potnim listom spretnosti, ter zadnjo revizijo direktive o poklicnih kvalifikacijah (25).

6.4

Boljša usklajenost med evropskim okvirom kvalifikacij (EQF), evropskima sistemoma prenašanja kreditnih točk (ECTS in ECVET) ter evropsko klasifikacijo spretnosti, kompetenc in poklicev (ESCO) bi pripomogla k priznavanju kvalifikacij, potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja ter nudenju vseživljenjskega usmerjanja. Ta proces mora ostati celovit, spremljati ga mora ocenjevanje različnih orodij, ki se uporabljajo, da bi bila ta res učinkovita.

6.5

V sporočilu o ponovnem razmisleku o izobraževanju (26) je navedena tudi potreba po priznavanju, ocenjevanju in potrjevanju znanj in spretnosti, pridobljenih zunaj šol, da bi se lahko pripravil profil spretnosti za morebitne delodajalce. Priznavanje znanj in spretnosti, pridobljenih zunaj šole, je pomembno pri izbiri kandidatov za delovno mesto, vendar odgovornosti za ocenjevanje in potrjevanje takih znanj in spretnosti ne bi smeli preložiti na delodajalce.

6.6

Poleg tega so politike in okviri, ki podpirajo prenosljivost kvalifikacij, običajno povezani z obstoječo zakonodajo EU, nekaj pa je nacionalnih pobud za potrjevanje že pridobljenega znanja na ravni držav članic. Sistematičen pregled in spremljanje takih nacionalnih pobud bi morala biti usmerjena v opredelitev dobre prakse ter spodbujanje vzajemnega učenja in skupnih načel (27).

6.7

EESO podpira predlog Evropske komisije, da se razvije referenčni okvir kompetenc za podjetništvo na podlagi okvira ključnih kompetenc, pri čemer se kompetence razdelijo na sestavne dele na podlagi deskriptorjev in ravni učnih rezultatov, ki jih določa evropski okvir kvalifikacij. To bo pomagalo zagotoviti usklajen pristop na različnih ravneh izobraževanja ter upoštevanje neformalnega in priložnostnega učenja.

1.

Entrepreneurship360  (28), katere namen je krepiti podjetništvo v šolah ter tehničnih in poklicnih ustanovah ter biti brezplačno orodje za samoocenjevanje, ki bo podpiralo ustanove in posamezne učitelje ter jim pomagalo izboljšati njihove strategije in prakse za spodbujanje podjetništva, in

2.

spletno orodje HEInnovate, ki visokošolskim ustanovam pomaga spodbujati bolj podjetniško in inovativno miselnost v mednarodnem kontekstu (29).

7.1

Učitelji in pedagogi imajo ključno vlogo pri spodbujanju učenja in širjenju zamisli. Vključevanje novih izobraževalnih procesov in učnih tehnologij v razrede ni preprosto; na čelu sprememb bodo morali biti usposobljeni učitelji (30). Z individualnim pristopom morajo spodbujati alternativne in neformalne načine učenja.

7.1.1

Kakovost učiteljev in mentorjev je bistvena za uspeh in učinkovitost programov podjetniškega usposabljanja. Potencialni podjetniki na začetku svoje poslovne poti zlasti cenijo izkušnje in znanje izkušenih učiteljev, na primer starejših podjetnikov, ki lahko izkušnje delijo (31).

7.1.2

Primer učinkovitega podjetniškega usposabljanja je program, ki ga je organizirala irska nacionalna fundacija za poučevanje podjetništva (Irish National Foundation for Teaching Entrepreneurship) (32) za intenzivno usposabljanje izvajalcev usposabljanja, da bi srednješolske učitelje in delavce, ki se ukvarjajo z mladino, opremili s potrebnim znanjem in sredstvi za uspešno izvajanje podjetniškega usposabljanja za mlade. Udeleženci, ki uspešno zaključijo ta program, prejmejo spričevalo o usposobljenosti za izvajanje podjetniškega usposabljanja (angl. Certified Entrepreneurship Trainers – CETs).

7.1.3

Še en primer je nizozemski akcijski program za podjetništvo in izobraževanje (33), katerega cilj je, da bi z uvajanjem podjetniških znanj in spretnosti v izobraževalni sistem med študenti spodbudili podjetniški duh in pristop. Program vključuje različne programe s širokim razponom dejavnosti za razvoj podjetniških znanj in spretnosti med študenti v različnih fazah izobraževanja ter tečaje usposabljanja učiteljev za podjetniško izobraževanje.

7.2

Učitelji, izvajalci usposabljanja in vodje izobraževanja bi si morali prizadevati za razvoj svoje ustvarjalnosti in inovativnosti, šole pa bi morale ponuditi učno okolje, ki spodbuja podjetniško miselnost in je odprto za širšo skupnost.

7.3

Komisija je junija 2013 objavila Priročnik za učitelje  (34) z vrsto osnovnih načel za podjetniško naravnane učitelje, ocenjevanje kvalitativnih učnih rezultatov, medpredmetno učenje, začetno usposabljanje učiteljev in usposabljanje na delovnem mestu, mentorstvo, inovativnost pri strategiji poučevanja podjetništva ter podajanje ključnih sporočil iz praktičnih primerov.

7.3.1

Ustanove za podjetniško usposabljanje učiteljev bi morale razviti jasen koncept izobraževanja, ki bi bodoče učitelje usposobil tudi za poučevanje za trg dela. Izobraževanje, ki spodbuja podjetniško miselnost, mora biti v učni program vključeno kot horizontalni pristop in medpredmetna snov.

7.3.2

Programi za podjetniško usposabljanje učiteljev morajo spodbuditi bodoče učitelje, da razvijajo lastna podjetniška znanja, veščine in pristop.

7.3.3

Podpreti je treba razvoj brezplačnih in odprtih digitalnih in spletnih orodij za učenje podjetniških znanj in spretnosti ter preučiti oblike sodelovanja z odprtokodno skupnostjo za spodbujanje brezplačnih poslovnih orodij ter usposabljanje za uporabo takih orodij.

7.3.4

Pomembna je mobilnost učiteljev v Evropi, zlasti v visokošolskem izobraževanju prek programa EU Vseživljenjsko učenje in/ali drugih instrumentov, ki so bili zasnovani posebej v ta namen. V Evropi sta potrebni večja mobilnost in izmenjava izkušenj, ne le med univerzami, temveč po potrebi tudi med akademskim in poslovnim svetom. Razviti je treba programe, ki učiteljem omogočajo, da nekaj časa preživijo v drugih ustanovah in/ali zasebnem sektorju ter se tako resnično vključijo, učijo in razvijajo.

8.1

S podjetji se je treba posvetovati glede načrtovanja izobraževalnih dejavnosti na področju podjetništva. Le tako bodo diplomanti pridobili potrebna znanja in spretnosti za uspeh. Podjetja je treba povabiti, naj se dejavneje vključijo v usposabljanje vodilnih in ostalih delavcev na področju podjetništva ter v sodelovanje in soodločanje pri upravljanju svojih organizacij. Podjetja bi morala zaposlene tudi usposabljati na področju potrebnih spretnosti in novih znanj, kakor tudi odločanja, v delovnih pogojih, v katerih bi imeli dostop do teh programov usposabljanja. Poleg tega bi morala sodelovati z izobraževalno skupnostjo, da bi se lahko mladi učili o trgu dela in našli svoje mesto na njem.

8.2

Zlasti pomembna je povezava med sindikati in mladimi na področju usposabljanja. Sindikati se lahko vključijo v usposabljanje mladih v delovnih okoljih zunaj šol ali izobraževalnih centrov. Najbolj izkušeni in strokovni delavci lahko delajo z mladimi delavci, pripravniki in prostovoljci kot njihovi mentorji in inštruktorji ali pa postanejo učitelji v posebnih vajeniških centrih. Te povezave s podjetji so pomembne, saj mlade naučijo, kako poteka proces na trgu dela ter kakšni so odnosi med delojemalci in delodajalci. Sindikati učiteljev so pomembna skupina, s katero je treba sodelovati za oblikovanje učinkovite politike na področju izobraževanja in usposabljanja, vendar pa je ključno sodelovanje s podjetji.

8.3

Predvsem je pomembno, da se v okviru socialnega partnerstva organizacije delodajalcev in delojemalcev vključijo v oblikovanje nacionalnih strategij vseživljenjskega učenja in akcijskih načrtov za izvajanje jamstev za mlade. EESO podpira nov okvir ukrepov za zaposlovanje mladih (35), ki so ga oblikovali evropski socialni partnerji.

8.4

Zelo pomembno je sodelovanje organizacij civilne družbe. Različnim organizacijam civilne družbe (za ženske, mlade, družine, invalide, migrante, manjšine in druge skupine) bi namreč omogočilo, da se učinkoviteje osredotočijo na potrebe in prednostne naloge posebnih skupin državljanov v izobraževalnem sistemu in na trgu dela.

8.5

Družina ima še vedno pomembno vlogo, kot je bilo že navedeno v mnenju EESO (36).

9.1

Erasmus+  (37) je nov program Komisije za izobraževanje, usposabljanje, mladino in šport za obdobje 2014–2020, s ciljem izboljšati znanja in spretnosti ter zaposljivost, pa tudi posodobiti izobraževanje, usposabljanje in mladinsko delo. Za sedemletni program bodo zagotovljena proračunska sredstva v višini 14,7 milijarde EUR, kar je za 40 % več v primerjavi s sedanjimi stopnjami odhodkov in kaže na zavezo EU, da bo vlagala v ta področja. Program Erasmus+ bo več kot štirim milijonom Evropejcev omogočil študij, pridobivanje delovnih izkušenj in prostovoljstvo v tujini. To je velik korak naprej in precejšen potencial za podpiranje podjetniškega izobraževanja, na primer s spodbujanjem splošnega sodelovanja med izobraževalnimi ustanovami in podjetji na področju visokošolskega izobraževanja v okviru koalicije znanja ter na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja v okviru koalicije sektorskih spretnosti.

9.2

Na voljo so tudi drugi programi in instrumenti, ki podpirajo podjetniško izobraževanje v EU: Evropski socialni sklad  (38) , ESCO – evropska klasifikacija spretnosti, kompetenc in poklicev  (39) , COSME  (40) , Obzorje 2020  (41) , Pobuda za zaposlovanje mladih  (42) in Ustvarjalna Evropa  (43).

8.10.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 332/28

Poročevalec:

Ludvík JÍROVEC

Soporočevalec:

Edwin CALLEJA

—

programa REFIT, ki ga izvaja Komisija. S tem bi prispevali k dokončanju enotnega trga za hrano, pri čemer pa ne smemo pozabiti obstoječih standardov glede pogojev za zaposlovanje delavcev,

—

nedavno sprejete reforme SKP, ki jo je treba izvajati tako, da se ne izkrivlja konkurenca med državami članicami in da se spodbuja trajnostna proizvodnja,

—

zaveze EU za vajeništvo. Države članice bi morale polno podpreti izvedbo te zaveze.

—

bi si morala prizadevati za sklenitev ugodnih pomembnih trgovinskih sporazumov EU, glede katerih pogajanja še potekajo (zlasti z ZDA, Japonsko in južnoazijskimi partnericami), saj lahko ti prinesejo znatne prednosti za proizvajalce hrane in pijače v EU,

—

bi morala spremljati izvajanje veljavnih trgovinskih sporazumov,

—

bi si morala prizadevati za boljšo usklajenost dvostranskih in večstranskih sporazumov,

—

bi morala zagotoviti uveljavitev načela vzajemnosti tako pri znižanju tarifnih ovir kot pri odpravljanju netarifnih ovir ter poskrbeti za ohranitev obstoječih standardov EU na področju varstva potrošnikov in okolja ter varovanja zdravja.

—

ustvarjanje ugodnih izvoznih pogojev z odpravo ovir za trgovino;

—

zagotavljanje lažjega dostopa do financiranja trgovine (izvozni krediti in zavarovanja),

—

podpiranje izvozne promocije, ki temelji na javno-zasebnem sodelovanju,

—

zbiranje informacij o uvoznih zahtevah tretjih držav in njihovo posredovanje reprezentativnemu združenju MSP.

—

več kakovostnimi informacijami o trgu dela po posameznih sektorjih, ki bodo na voljo v vseh državah članicah, da se pripomore k reševanju problema asimetrije informacij med delodajalci in potencialnimi delojemalci ter da se ugotovi in odpravi morebitna neusklajenost med ponudbo spretnosti in njihovim povpraševanjem,

—

rednim preverjanjem študijskih smeri na visokošolskih ustanovah, v katerem sodelujejo predstavniki industrije hrane in pijače, da se ohrani pomen poklicnega izobraževanja,

—

odpiranjem programov vajeništva za vse novo zaposlene v sektorju hrane in pijače, ne samo za mlade. To je še posebej pomembno za izkoriščanje potenciala žensk, ki se ponovno zaposlujejo, in starejših delavcev, ki želijo zamenjati poklic,

—

sredstvi in viri za usposabljanje in vseživljenjsko učenje, da se zagotovi kvalificirana delovna sila. Pri tem je bistveni element socialni dialog.

—

zaščite evropskih delavcev in pravic potrošnikov,

—

popolne in učinkovite ratifikacije, izvajanja in uveljavljanja temeljnih standardov MOD,

—

evropskih standardov kakovosti v sektorju hrane in pijače.

1.2.9

EESO poziva Komisijo, naj pripravi poročilo in v njem oceni, ali bi bilo treba zagotavljati informacije o sestavinah in o hranilni vrednosti alkoholnih pijač.

2.1

Evropska industrija hrane in pijače je največji proizvodni sektor v gospodarstvu EU, ki ustvari več kot 1 bilijon EUR letnega prometa in neposredno zaposluje 4,25 milijona delavcev v EU. Je tudi del vrednostne verige, ki skupaj zaposluje 32 milijonov ljudi in ustvari 7 % BDP EU. MSP predstavljajo 99,1 % podjetij v industriji hrane in pijače (8).

2.2

Delež zasebnih naložb v raziskave in razvoj znaša 0,27 % prometa industrije. Pregled stanja Skupnega raziskovalnega središča za leto 2012 je potrdil trende, opažene v prejšnjih letih, zlasti da ima EU vzdržno raven zasebnih raziskav in razvoja, vendar še vedno zaostaja za primerljivimi državami v mednarodnem merilu (9).

2.3

Industrija hrane in pijače predela 70 % kmetijskih proizvodov EU in evropskim potrošnikom zagotavlja varna, kakovostna in hranljiva živila.

2.4

Leta 2012 je izvoz predelanih živilskih proizvodov in pijač iz Evrope na svetovni ravni znašal 86,2 milijarde EUR (10), kar Evropo postavlja na prvo mesto med svetovnimi izvoznicami v tem sektorju. Poleg tega je bil v trgovinski bilanci EU leta 2012 zabeležen rekorden presežek v višini 23 milijard EUR. V zadnjih 20 letih se je trgovina z živilskimi proizvodi in pijačami med državami članicami povečala za trikrat in znaša približno 450 milijard EUR (11).

2.5

Ta sektor je necikličen in odporen steber gospodarstva, ki je močno prisoten v vseh državah članicah in zagotovo pomembno prispeva k prizadevanjem evropske proizvodne industrije, da poveča svoj delež BDP na 20 %, kot je to določila Evropska komisija v strategiji Evropa 2020 (12). EESO potrjuje svojo podporo in ponavlja svoje priporočilo, da se ta cilj dopolni s poudarkom na vidiku kakovosti (13).

2.6

Toda ključni kazalniki konkurenčnosti kažejo, da sektor izgublja svojo konkurenčno prednost. V času povečanega svetovnega povpraševanja se izvozni tržni delež leto za letom zmanjšuje (vrednost izvoza leta 2012: 16,1 % v primerjavi z 20,5 % v letu 2002) (14).

2.7

V tem mnenju na lastno pobudo si EESO prizadeva, da se poseben poudarek nameni sektorju hrane in pijače, in navaja ukrepe, ki so potrebni za preobrat tega negativnega gibanja in izboljšanje konkurenčnosti sektorja na notranjem trgu in v svetovnem merilu.

2.8

Potrošniki imajo pravico do resničnih in uravnoteženih informacij o alkoholnih pijačah, da bi se lahko utemeljeno odločali o njihovem uživanju. Enaka pravila bi morala veljati za vse alkoholne pijače, ne glede na njihovo vsebnost alkohola. EESO poziva Komisijo, naj nemudoma pripravi poročilo, ki bi ga morala v skladu z Uredbo (EU) št. 1169/2011 pripraviti do decembra 2014, in v njem oceni, ali bi morale za alkoholne pijače v prihodnje veljati zahteve za zagotovitev informacij o sestavinah in o hranilni vrednosti.

4.1.1

Zakonodaja EU na področju hrane je v veliki meri usklajena in sektor ima znatne koristi od priložnosti, ki jih ponuja notranji trg. Trgovina med državami članicami je v zadnjem desetletju občutno narasla in trenutno predstavlja približno 20 % proizvodnje hrane in pijač v EU. Vendar podjetja še vedno poročajo o različnih razlagah in izvajanju zakonodaje EU na področju prehranskih standardov. Nadaljnje povezovanje bi prineslo nove priložnosti za rast (20).

Izboljšanje odnosov v verigi preskrbe s hrano je prav tako bistveno, da se zagotovi konkurenčnost sektorja hrane in pijače (21).

4.1.2

Delo Evropske komisije, ki spremlja učinkovitost evropske pobude za verigo preskrbe s hrano (22) in uveljavljanje pravil na nacionalni ravni, je izjemno pomembno (23). Pobuda za verigo preskrbe s hrano je pomembna skupna prostovoljna pobuda, ki so jo uvedle organizacije zainteresiranih strani v celotni verigi preskrbe s hrano. Z njo je bil vzpostavljen sistem za izboljšanje poslovnih odnosov med temi organizacijami in iskanje rešitev vseh nesoglasij v okviru njihovih trgovinskih odnosov.

4.2.1

Organizaciji EFFAT in FoodDrinkEurope sta v prizadevanjih za izboljšanje znanj in spretnosti delovne sile v tem sektorju leta 2013 sprejeli skupno poročilo, v katerem sta opredelili politike na področju usposabljanja ter znanj in spretnosti, ki so potrebne za spopadanje z izzivi trga dela (24).

4.2.2

Oblikovali sta tudi „zavezo o vajeništvu za mlade v industriji hrane in pijače“ (25) s ciljem pospešiti uveljavljanje kakovostnega vajeništva pri proizvajalcih hrane in pijače po vsej EU, zlasti v MSP.

4.3.1

EU s pozitivno trgovinsko bilanco, ki je leta 2012 znašala 23 milijard EUR, ostaja vodilna izvoznica živilskih proizvodov in pijač, čeprav se njen tržni delež v svetovni trgovini s hrano in pijačo zmanjšuje. Po drugi strani države, kot sta Kitajska in Brazilija, v zadnjih letih stalno povečujejo svoj izvozni tržni delež (26).

4.3.2

Kljub splošnemu priznavanju, da je prehranska varnost odločilnega pomena (27), je povečanje izvoza eden glavnih virov rasti vsake industrije. Ker delež premožnega prebivalstva v državah v vzponu raste, mora biti industrija pripravljena, da se odzove na povečanje svetovnega povpraševanja.

4.3.3

Pomemben večstranski sporazum Svetovne trgovinske organizacije bi bil najučinkovitejša rešitev za trge, ki se odpirajo, vendar v zaporednih krogih pogajanj ni bil dosežen celovit sporazum.

4.3.4

Dvostranski trgovinski sporazumi so zato postali zelo pomembni, saj so bili z njimi doseženi pozitivni rezultati za evropsko industrijo na splošno ter zlasti za sektor hrane in pijače. V pogajanjih o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe, ki so v teku, je treba obravnavati tako tarifne kot netarifne ovire s poudarkom na načelu vzajemnosti za živilske proizvode in pijače iz Evrope, pri čemer to ne sme ogrožati interesov evropskih potrošnikov. Izid pogajanj bi moral prinesti znatne koristi za evropski kmetijsko-živilski sektor (28).

4.3.5

Promocijska politika EU je dobro orodje, ki lahko pripomore k izkoriščanju pozitivne podobe evropskih kmetijsko-živilskih proizvodov po vsem svetu in k sporočanju o ključnih lastnostih evropskih živil.

4.4.1

Kot je navedeno v mnenju EESO iz leta 2012 (29), je „trajnostni potrošnji in proizvodnji, ki jo je mogoče razumeti kot uporabo storitev in proizvodov, ki imajo večjo vrednost ob manjši uporabi naravnih virov, […] v strategijah za večjo učinkovitost virov in spodbujanje zelenega gospodarstva namenjena osrednja pozornost“.

4.4.2

Evropska industrija hrane in pijače je odvisna od dostopa do ustreznih količin kmetijskih surovin, ki ustrezajo določenim merilom kakovosti in se prodajajo po konkurenčnih cenah.

4.4.3

Eden izmed največjih izzivov so živilski odpadki: v evropski verigi preskrbe s hrano se letno zavrže okrog 90 milijonov ton hrane. Kadar se hrana zavrže, gredo v nič tudi viri, uporabljeni pri proizvodnji hrane, kot so surovine, voda, gnojila in gorivo. Nekatere ključne pobude so privedle do številnih partnerstev z ustreznimi zainteresiranimi stranmi, na primer kampanja „vsaka drobtinica šteje“ (Every Crumb Counts) in objava orodja za zmanjšanje živilskih odpadkov v industriji. V mnenju EESO o preprečevanju in zmanjševanju živilskih odpadkov, sprejetem leta 2013, je podan pregled težav in morebitnih rešitev v zvezi s tem (NAT/570).

4.4.4

Evropska komisija je priporočila, naj bo živilski sektor prednostno področje, na katerem je treba izboljšati učinkovito rabo virov, in izvedla temeljito posvetovanje o trajnosti evropskega prehranskega sistema (30).

4.4.5

Na trajnost je treba gledati s širšega vidika in se ne osredotočati samo na okoljsko trajnost, ampak upoštevati tudi socialni in ekonomski steber trajnostnega razvoja. Tako je to v skupni izjavi, sprejeti v okviru foruma na visoki ravni (31), naredilo enajst organizacij, ki zastopajo akterje v verigi preskrbe s hrano.

4.5.1

Raven naložb v raziskave in razvoj v sektorju hrane in pijače v EU je nizka v primerjavi z drugimi proizvodnimi podsektorji ter industrijami hrane in pijače drugod po svetu (32).

4.5.2

Skupnosti znanja in inovacij (SZI) v sektorju hrane in pijače je treba spodbujati in podpirati. SZI obravnavajo vprašanja v dolgoročnem časovnem okviru od 7 do 15 let, hkrati pa dosegajo tudi nekatere kratkoročne in srednjeročne cilje, kot sta ključna zaveza za povečanje naložb v raziskave in razvoj do leta 2020 ter prispevanje k povečanju števila delovnih mest in k rasti.

Proizvajalci hrane in pijače se pri uvajanju inovativnih proizvodov in postopkov spopadajo s številnimi težavami. Najbolj so prizadeta MSP, saj imajo omejene organizacijske zmogljivosti in vire, pesti pa jih tudi pomanjkanje potrebnih vodstvenih sposobnosti, izkušenj in strateške vizije. Pospešiti je treba postopke za odobritev dajanja novih proizvodov v promet, hkrati pa upoštevati previdnostno načelo, da se na trg vedno dajo samo proizvodi, ki so varni za zdravje potrošnikov.

4.6.1

Zlasti MSP imajo težave zaradi velikega števila struktur, kar povzroča nepotrebne upravne obremenitve, ki ključno vplivajo na konkurenčnost sektorja. Zato je temu treba nameniti posebno pozornost, pri čemer pa to ne sme vplivati na varnost hrane ali na pravice delavcev in potrošnikov.

4.6.2

Komisija je v okviru programa REFIT naredila pomemben korak pri zagotavljanju, da bo zakonodaja EU primerna za podjetja in prispevala k izboljšanju konkurenčnosti (33).

8.10.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 332/36

Poročevalec:

Dumitru FORNEA

Soporočevalka:

Hilde VAN LAERE

1.1

Dodajalna proizvodnja je ena od ključnih omogočitvenih tehnologij, ki bodo oblikovale nov pristop k proizvodnji ter izdelke in tovarne prihodnosti. Digitalna revolucija, skupaj s to revolucijo v izdelavi, bo Evropi omogočila, da proizvodnjo iz regij z nižjimi plačami vrne na domača tla, da bi tukaj spodbudila inovacije in ustvarila trajnostno rast.

1.2

EESO meni, da EU lahko ohrani svoj trenutni položaj enega najpomembnejših svetovnih akterjev v dodajalni proizvodnji, vendar pa je treba v ta namen na evropski in nacionalni ravni izvesti ukrepe, naštete v nadaljevanju.

1.3

Prednost je treba dati naložbam v infrastrukturo IKT, da bodo celotna javnost in podjetja imeli dostop do hitrih internetnih omrežij po najvišjih možnih standardih kakovosti in varnosti.

1.4

Treba je okrepiti in posodobiti evropske zmogljivosti za hrambo in prenos velikih količin digitalnih podatkov ter zagotoviti zaščito teh podatkov v skladu z upravičenimi interesi državljanov in podjetij v EU.

1.5

Institucije EU in vlade držav članic bi morale ljudi pripraviti na izzive digitalne družbe in s tem povezane prelomne tehnologije, kot je dodajalna proizvodnja, in sicer z naložbami v kulturne in izobraževalne programe ter programe usposabljanja, skladne z dinamiko in zahtevami novih profilov delovnih mest, povezanih z novo generacijo proizvodnih sistemov.

1.6

Da bi uresničili ves potencial dodajalne proizvodnje, je treba s finančnimi in davčnimi spodbudami podpreti raziskave in ustvarjalnost v podjetjih ter ustreznih izobraževalnih in znanstvenih institucijah.

1.7

Potrebne so dodatne raziskave, da bi razširili nabor materialov, povečali število načinov uporabe ter izboljšali robustnost, hitrost, produktivnost in zrelost teh tehnologij. V Evropi je treba izvesti ukrepe za doseganje zrelosti proizvodnega procesa, da bi zagotovili naš konkurenčni položaj na svetovnih trgih ter v EU ohranili gospodarske koristi in kakovostna delovna mesta.

1.8

Evropska partnerstva za inovacije morajo racionalizirati prizadevanja za razvoj novih materialov za dodajalno proizvodnjo. Razširjen nabor materialov in večje število dobaviteljev bosta spodbudila konkurenčnejše določanje cen, odprla nove industrijske sektorje ter ustvarila večje količine materialov za dodajalno proizvodnjo in konkurenčnejše dobavne trge.

1.9

EU mora spodbujati naložbe v novo opremo za dodajalno proizvodnjo in bi morala spodbujati razvoj dodajalnih proizvodnih tehnologij v odprtih proizvodnih sistemih, ki so prilagodljivi in zlahka združljivi z drugimi proizvodnimi in dodelavnimi tehnologijami, da bi tako povečali število načinov uporabe in promet.

1.10

Evropski in nacionalni regulativni okviri niso bili zmožni slediti hitremu tempu sprememb v dodajalni proizvodnji, zaradi česar je potrebna posebna ureditev, da bi v prvi vrsti obravnavali standarde in certificiranje, intelektualno lastnino, varstvo potrošnikov, zdravje in varnost pri delu ter okolje.

1.11

Regulativni proces v zvezi z dodajalno proizvodnjo mora temeljiti na interdisciplinarnih in znanstvenih raziskavah učinka teh tehnologij, in sicer ob polnem vključevanju vseh deležnikov.

2.1

Proizvodnja bistveno prispeva h gospodarstvu, zlasti k inovacijam, produktivnosti in kakovostnim delovnim mestom. Vendar pa je evropska industrija v zadnjih dveh desetletjih izgubljala prednost, kar je privedlo do upada zaposlenosti v industriji in dodane vrednosti  (1). Po desetletjih usihanja proizvodnega sektorja (zaradi zunanjega izvajanja dela s poceni delovno silo) so proizvodnja v državah z visokimi plačami in ključna vloga, ki jo imajo domače proizvodne zmogljivosti pri uresničevanju inovacij, ter zmožnost za hitro povečanje proizvodnje novih izdelkov na podlagi naprednih tehnologij spet v središču pozornosti. Inovacije, avtomatizacija in izpopolnjeni postopki so temelj strategij za uspešno industrijo in so se izkazali za bistvene pri ohranjanju vodilnega položaja (2). Z uporabo pravih naprednih proizvodnih tehnologij bi Evropa lahko proizvodnjo iz regij z nižjimi plačami vrnila na domača tla, da bi tukaj spodbudila inovacije in ustvarila trajnostno rast. Le tako bo lahko Evropa dosegla vodilni položaj v novi industrijski revoluciji.

2.2

Dodajalna proizvodnja je postopek združevanja materialov, namenjen izdelavi predmetov na podlagi podatkov 3D-modela, običajno plast na plast, za razliko od proizvodnih metodologij odrezavanja. „Dodajalna proizvodnja“ je uraden standardni izraz v industriji (ASTM F2792), „3D-tiskanje“ pa sopomenka v splošni jezikovni rabi.

2.3

Dodajalna proizvodnja je krovni izraz za nabor tehnologij in postopkov za različne materiale (kovine, polimere, keramiko in druge). Te tehnologije so dosegle raven zrelosti, ki vse bolj omogoča komercialne načine uporabe z dodano vrednostjo. Dodajalna proizvodnja po vsem svetu uživa status ene ključnih omogočitvenih tehnologij, ki bodo oblikovale nov pristop k proizvodnji ter izdelke in tovarne prihodnosti. Že sedaj obstajajo tako imenovani proizvajalni laboratoriji (angl. fab labs), ki so namenjeni storitvam in izdelkom s področja 3D-tiskanja.

2.4

Dodajalna proizvodnja je hitrorastoč sektor. Rast se je v zadnjih štirih letih pospešila, saj vse več organizacij uporablja izdelke in storitve dodajalne proizvodnje. Skupna letna stopnja rasti svetovnih prihodkov, ustvarjenih z vsemi izdelki in storitvami v zadnjih 25 letih, znaša izjemnih 27 %. V letih od 2011 do 2013 je ta stopnja znašala 32,2 %, tako da je v letu 2013 obseg trga dosegel 2,43 milijarde EUR (3). Podjetje Wohlers Associates pričakuje, da bo trg presegel 5,5 milijarde EUR do leta 2016 in 10 milijard EUR do leta 2018. Vendar pa poznavalci panoge dodajalne proizvodnje ocenjujejo, da njena trenutna uveljavljenost na trgu, glede na to, da gre za nastajajočo tehnologijo, predstavlja le del odkritih potencialnih načinov uporabe. Leta 2011 so strokovnjaki ocenili, da trenutna uveljavljenost na trgu znaša manj kot 8 % (kar bi pomenilo, da skupni trg znaša približno 17 milijard EUR) (4). Če bo dodajalna proizvodnja zrasla v tolikšni meri, da bo zajela le 2 % svetovnega proizvodnega trga, je ta potencial 10-krat večji (približno 170 milijard EUR) (5).

2.5

Področje uporabe se je iz izdelovanja prototipov v zgodnjih devetdesetih letih razvilo v proizvodnjo funkcionalnih delov. Glavno gonilo pričakovane rasti je hitra, stroškovno učinkovita in obsežnejša serijska proizvodnja končnih, kompleksnih funkcionalnih izdelkov iz različnih materialov (plastike, kovine ali keramike) namesto izdelave izdelkov v fazi zasnove in prototipov. Dodajalna proizvodnja je zrela za izdelavo prototipov, za proizvodnjo končnih, funkcionalnih izdelkov pa je še vedno v fazi inoviranja. Inovativni izdelki, proizvedeni z dodajalno proizvodnjo, se sicer pojavljajo, vendar niso ekonomsko uspešni, saj za dodajalno proizvodnjo niso na voljo robustni stroji in proizvodni sistemi za množično proizvodnjo.

2.6

Inovativni dodajalni postopki bodo imeli prelomen učinek na zasnovo in izdelavo. Dodajalna proizvodnja lahko poveča vrednost, ki jo trenutni izdelki prinašajo v dobavne verige, lahko pa tudi radikalno vpliva na izdelke, dobavne verige in poslovne modele (6). Evropa mora biti ob začetku industrializacije dodajalne proizvodnje v vodilnem položaju. V okviru evropskih ekosistemov za dodajalno proizvodnjo se pričakuje, da bo rast v prihodnje dosežena z razširitvijo trenutnih dejavnosti (ko se bodo obstoječi akterji z izdelave prototipov preusmerili v proizvodnjo) in z odpiranjem novih dejavnosti v vrednostni verigi.

2.7

Dodajalna proizvodnja po vsem svetu uživa status ključne omogočitvene tehnologije za inovacije pri izdelkih in v dobavni verigi. Vse bolj se splošno uveljavlja in je deležna znatne državne finančne podpore z namenom povečati njeno stopnjo zrelosti (npr. v ZDA, na Kitajskem in v Singapurju). EU je z zgodovinskega vidika v dobrem položaju, vendar bo, če ne bodo sprejeti nobeni ukrepi, ta položaj izgubila in zaostala v boju za nove trge.

3.1.1

Na ravni tovarn bo dodajalna proizvodnja oblikovala nove pristope k proizvodnji in tovarni prihodnosti:

3.1.2

Na ravni izdelka bo dodajalna proizvodnja postala temelj za inoviranje:

3.1.3

Na ravni podjetij bo dodajalna proizvodnja privedla do prelomnih poslovnih modelov:

—

Mednarodni načrti za dodajalno proizvodnjo (9), (10), (11), (12), (13) poudarjajo potrebo po znatnih tehnoloških preskokih na tem področju kot ključni dejavnik za uresničitev predvidene dodane vrednosti dodajalne proizvodnje in njeno sprejetje. Današnje dodajalne tehnologije so bile razvite za izdelavo prototipov; stroji še niso pripravljeni za obsežno proizvodnjo. Podjetja, ki se ukvarjajo z dodajalno proizvodnjo, se soočajo s tehnološkimi ovirami pri preoblikovanju dodajalne proizvodnje v tehnologijo za serijsko proizvodnjo. Zasnove strojev za dodajalno proizvodnjo so še iz prototipne faze in uvedenih je bilo premalo inovacij (notranjost današnjih strojev je skoraj enaka, kot je bila pred 10–15 leti). Da bi panoga lahko dosegla višjo stopnjo, so potrebne prelomne inovacije pri samih strojih (14).

—

Da bi pospešili razvoj, je treba podjetjem in raziskovalcem, ki se ukvarjajo z dodajalno proizvodnjo, omogočiti dostop do odprtih platform (tako pri strojni kot programski opremi), da bi premostili omejitve komercialnih strojev, ki so „črne škatle“.

—

Povečanje zmogljivosti (stroškovna učinkovitost, robustnost in zanesljivost) bi trenutni potencial dodajalne proizvodnje razširilo na obsežnejšo proizvodnjo za številne načine uporabe. Premiki v tehnoloških omejitvah in združevanje z drugimi postopki (hibridna proizvodnja) bodo omogočili prebojne načine uporabe (15). Razširitev dodajalne proizvodnje znotraj proizvodne industrije zahteva njeno vključevanje v okolje in nadzorne sisteme v tovarni.

—

Poleg teh strateških raziskav je treba oblikovati tudi nove, prelomne koncepte proizvodnih sistemov ter pri tem temeljito ponovno premisliti o načinu izdelave izdelkov na podlagi trenutnih dodajalnih tehnologij in o načinu integracije teh sistemov v okolje tovarne. To pomeni, da prihodnja dodajalna proizvodnja ne bo več temeljila na šaržnih strojih za dodajalno proizvodnjo, nameščenih en poleg drugega v proizvodni hali; potrebe na področju načinov uporabe zahtevajo koncept sistemov za neprekinjeno dodajalno proizvodnjo, ki temelji na verigi različnih proizvodnih korakov. Ti koncepti so že znani kot „AM machine 2.0“ in bodo gonilo prihodnjega razvoja strojev za dodajalno proizvodnjo.

—

Tisti, ki nadzorujejo distribucijske kanale, ohranjajo prevladujoč položaj, npr. proizvajalci strojev v svoje pogodbe o vzdrževanju in garancijske listine vključujejo obveznost uporabe posebnih dragih surovin, ki jih pogosto dobavljajo le oni sami, ali uporabljajo poslovni model „priklenitve potrošnika“, kjer so ti praktično odvisni od proizvajalca. Zaradi nadzora distribucijskih kanalov skupaj s še vedno omejenimi količinami (16) je za proizvajalce materialov vlaganje znatnih sredstev v razvoj novih materialov manj privlačno.

—

Zaradi omejenega števila virov oskrbe z materiali so cene za surovine previsoke, večja pa so tudi tveganja v zvezi z jamstvom dobave za končne uporabnike. Ta tržni mehanizem ovira potencial dodajalnih tehnologij.

—

Trenutno ta trg, ki doživlja rast v dvomestnih številkah, ustvarja gospodarske priložnosti in privlači več proizvajalcev materialov. Treba je podpirati in spodbujati razvoj materialov. Pomembno je razširiti nabor materialov in izboljšati njihove lastnosti. Povečanje števila dobaviteljev bo spodbudilo konkurenčnejše določanje cen, zaradi česar bo privlačneje ne meniti se za garancijo stroja, ter bo ustvarilo večje količine in konkurenčnejše trge materialov.

—

Razširjen nabor materialov bo odprl nove industrijske sektorje in ustvaril povpraševanje po večjih količinah materialov za dodajalno proizvodnjo.

3.2.4

Glavne tehnične ovire – glavne ovire za obsežen preboj v sektorjih, kot so vesoljski, avtomobilski ali zdravstveni ali sektor potrošniškega blaga, so v glavnem povezane s povečevanjem produktivnosti in jih je mogoče povzeti tako:

3.2.5

Strateške raziskave so potrebne za:

3.2.6

Tveganje bega tehnologije iz Evrope:

3.3

Učinek dodajalne proizvodnje na pravna vprašanja (17):

—

Uporaba dodajalnih tehnologij bo neposredno vplivala na tradicionalne proizvodne modele, zlasti na notranjo organizacijo delavnic. Dodajalna proizvodnja bo olajšala vzpostavitev manjših tovarn zelo blizu uporabnikom, kjer obstaja povpraševanje, kar bo ustvarilo nova delovna mesta, česar pa še ni mogoče izmeriti, saj so se tovrstne tehnologije v industriji začele uporabljati šele nedavno.

—

Resničen učinek na zaposlovanje je zelo težko opredeliti, saj niso bile izvedene nobene študije in ker je zelo verjetno, da bo prišlo do zlivanja dejanskih delovnih mest in prihodnjih upravljavcev na področju dodajalne proizvodnje.

—

Delovna mesta na področju dodajalnih tehnologij bodo zahtevala nova znanja in spretnosti, saj bodo morali biti upravljavci strojev vešči rokovanja s programsko opremo, potrebno za določen postopek, inženirji pa bodo morali znati načrtovati dele z novimi sistemi: topološka optimizacija, preoblikovanje itd.

—

Z uporabo dodajalnih tehnologij bodo morale izobraževalne ustanove in ustanove za usposabljanje ohraniti in razviti zaposljivost delavcev. Učni načrti v evropskih šolah trenutno večinoma ne obravnavajo dodajalne proizvodnje, enako pa velja za usposabljanje po zaključku izobraževanja. Številni programi usposabljanja zgolj opisujejo tehnologije in njihove morebitne zmogljivosti, niso pa namenjeni temu, da bi študentom pomagali pridobiti dejanske spretnosti. Lokalne vlade bi morale vključiti dodajalno proizvodnjo v učne načrte, vsaj za poklicno usposabljanje. Mik 3D-tiskanja, ki v kratkem času zaobjame celoten proces inoviranja (zamisel, načrt, delo z računalnikom, robotika in izdelava končnega fizičnega izdelka), bi lahko izkoristili za učinkovito usposabljanje v šolskem izobraževanju, pri katerem bi pozornost učencev usmerili v tehnologijo in proizvodnjo.

—

Zaželeno je, da se vsakršna ponudba za usposabljanje oblikuje na podlagi sodelovanja med industrijo, lokalnimi organi, izobraževalnimi ustanovami in organizacijami delavcev ter da temelji na dejanskih potrebah podjetij, ki delujejo v tem sektorju.

—

kemičnih tveganj zaradi hlapljivih smol, ki se uporabljajo pri dodajalni proizvodnji delov iz polimerov, ter hlapljivih kovinskih ali nekovinskih aditivov v kovinskih praških,

—

kemično-fizikalnih tveganj zaradi uporabe praškov, zlasti kadar ti vsebujejo nanodelce,

—

tveganja eksplozij zaradi uporabe praškov,

—

posebnih tveganj zaradi uporabe laserskih virov, elektronskih snopov itd.

8.10.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 332/45

Poročevalec:

Sandy BOYLE

1.1

Neposredne tuje naložbe pomembno prispevajo h gospodarski rasti; tuji vlagatelji morajo biti zaščiteni na svetovni ravni pred neposredno razlastitvijo, ne smejo biti diskriminirani in morajo uživati enakovredne pravice kot domači vlagatelji.

1.2

Pravica države, da sprejema predpise v javnem interesu, je temeljnega pomena in se ne sme spodkopavati z določbami katerega koli mednarodnega sporazuma o naložbah. Nedvoumna klavzula, ki horizontalno brani to pravico, je bistvenega pomena.

1.3

ISDS ne sme izenačiti statusa multinacionalnega kapitala z ravnjo suverene države ali tujim vlagateljem omogočati izpodbijanje pravice vlad, da sprejemajo zakone in odločajo o svojih zadevah.

1.4

V preteklosti je prišlo do številnih zlorab pri uporabi ISDS, ki jih je treba obravnavati. Med sistematskimi pomanjkljivostmi, ki izhajajo iz delovanja ISDS, so nepreglednost, pomanjkanje jasnih pravil arbitraže, pomanjkanje pravice do pritožbe, diskriminacija domačih vlagateljev, ki sistema ne morejo uporabljati, bojazen, da se ščitijo povsem špekulativne naložbe, ki med drugim ne ustvarjajo delovnih mest, in bojazen, da ga specializirane odvetniške družbe lahko izkoriščajo. Cilj je predlagati alternativni postopek za reševanje sporov, ki bo upošteval tako upravičene zahteve vlagateljev in tudi bojazni civilne družbe, ki izhajajo iz tako negativne podobe ISDS.

Posvetovanje Evropske komisije o ISDS v okviru TTIP je zaznamovala močna delitev na stališča širše poslovne skupnosti in stališča v veliki večini odgovorov preostale civilne družbe.

1.5

Pojavljajo se pomisleki glede zaupanja pooblastil za razsojanje in sprejemanje zavezujočih odločitev na področjih temeljnega javnega interesa senatu treh zasebnih odvetnikov. Kljub dejstvu, da je UNCITRAL nedavno sprejel nova pravila o preglednosti, še vedno ostajajo pomisleki, da velik del zdajšnjega sistema ni dovolj pregleden in da v njem ni pravice pritožbe.

1.6

Dolgo časa je že zaznati odmik od prvotne zasnove ISDS. Zdaj je to postalo izredno donosen vir za majhno število odvetniških družb, specializiranih za naložbe, ki obvladujejo ta posel.

1.7

Nekatere specializirane odvetniške družbe se zdaj zavzemajo za ISDS kot pomembno sredstvo za vnaprejšnje zmanjšanje tveganj pred naložbami. V nekaterih prepoznavnih primerih je postalo orodje za lobiranje, saj že sama grožnja pravnega spora ohromi sprejemanje zakonodaje in zakonodajalce ovira pri sprejemanju zakonitih politik javnega interesa. Pojavlja se tudi skrb, da je pritegnilo špekulativne naložbe hedge skladov itd.

1.8

Zaradi številnih svobodnih razlag o tem, kaj pomeni razlastitev, se povečuje zaskrbljenost, da so davkoplačevalci primorani plačati nadomestilo za škodo za politike javnega interesa, ki domnevno omejujejo dobičke.

1.9

Sporazum EU s Kanado (CETA), podpisan konec leta 2014, skupaj z ločenim poglavjem o naložbah, dodanem sporazumu o prosti trgovini med EU in Singapurjem, vsebuje prva poglavja o naložbah v nekem sporazumu, o katerem se je pogajala EU, odkar je v skladu z Lizbonsko pogodbo leta 2009 dobila pristojnosti za naložbe. Čeprav je namen teh poglavij zagotoviti izboljšave sedanjega sistema ISDS in opredeliti – po navedbah Komisije – nov, najsodobnejši model ISDS EU, je to še vedno mnogo premalo za pomiritev strahov javnosti. Modela, uporabljena v sporazumu s Singapurjem in v CETA, nista povsem enaka in po mnenju mnogih je ISDS še vedno neuravnotežen in izjemno drag postopek, ki drži v šahu demokracijo, ne predvideva pravice do pritožbe in ogroža pravico vlad do urejanja s predpisi, s tem ko daje tujim vlagateljem pravice, ki presegajo pravice, določene v nacionalnih ustavah, in pravice, ki jih uživajo domači vlagatelji. EESO z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se v pogajanjih o sporazumu o prosti trgovini med EU in Japonsko trenutno kot podlaga uporablja besedilo sporazuma CETA o ISDS.

1.10

Menjavanje vlog med arbitri in zagovorniki pomeni jasno navzkrižje interesov, ki ga CETA ne obravnava. To potrjuje stališče, da ISDS ni pravična, neodvisna ali uravnotežena metoda za reševanje naložbenih sporov.

1.11

EESO pozdravlja javno posvetovanje o ISDS v TTIP. V nasprotju s CETA je pripomoglo k večji preglednosti pogajanj o TTIP in je pomemben precedens, ki ga je po trdnem prepričanju Odbora treba upoštevati v vseh prihodnjih trgovinskih pogajanjih. Komisija se je na posvetovanje odzvala z opredelitvijo štirih posebnih področij, ki jih je treba podrobneje preučiti. EESO, ki sicer meni, da to ni popoln seznam, je ta konkretna vprašanja podrobneje obravnaval v poglavjih od 7 do 10 tega mnenja.

1.12

EESO pozdravlja tudi cilj Komisije za odpravo „neresnih zahtevkov“ v vseh prihodnjih mehanizmih za zaščito vlagateljev. Pomembno je, da so pogodbenice vsakega mednarodnega sporazuma o naložbah zaščitene s splošno politično varovalko, ki jim v dogovoru omogoča, da na podlagi upravičenih razlogov onemogočijo zahtevek pred začetkom arbitraže.

1.13

Vlagatelje je treba spodbujati, da reševanje sporov na podlagi sporazuma jemljejo kot zadnjo možnost in iščejo alternativne metode, kot so spravni postopki in mediacija. Zasebno zavarovanje in zaščita na podlagi pogodbe sta ustrezni sredstvi, s katerima lahko tuji vlagatelji karseda zmanjšajo tveganje.

1.14

Potreba po zaščiti neposrednih tujih naložb se razlikuje od države do države. V državah z zrelim pravnim sistemom, ki deluje po demokratičnih načelih in ni koruptiven, bi bilo treba naložbene spore obravnavati z mediacijo, na domačih sodiščih in jih reševati medvladno. Ti elementi so prisotni v EU, ZDA in Kanadi, trenutno visoke ravni čezatlantskih naložbenih tokov pa jasno kažejo, da odsotnost določb ISDS ne ovira naložb. Zato EESO meni, da določba ISDS v okviru TTIP in CETA ni potrebna, ter nasprotuje njeni vključitvi.

1.15

ISDS lahko iztiri oba sporazuma, TTIP in CETA. Komisija mora razmisliti, ali bi bilo smiselno in pravilno vztrajati pri tem politično občutljivem in v javnosti nepriljubljenem cilju.

1.16

Države v razvoju so izrazile jasno sporočilo, da je ISDS nesprejemljiv mehanizem, ki mu bo močno nasprotovalo vse večje število pomembnih svetovnih akterjev. Če se ne bo našel nadomestni sistem, bo zaščito vlagateljev težje vključevati v prihodnje sporazume z državami, kjer je to najbolj potrebno.

1.17

Obstajajo številni pomisleki, povezani s Pogodbama EU in ustavnim pravom, glede odnosa med razsodbami na podlagi ISDS in pravnim redom EU. Zasebna arbitražna sodišča imajo pristojnost, da sprejemajo tudi razsodbe, ki niso skladne s pravom EU ali kršijo Listino o temeljnih pravicah. Zato je po mnenju EESO izredno pomembno, da Sodišče EU preveri skladnost ISDS s pravom EU v formalnem postopku pridobivanja mnenja, preden pristojne institucije sprejmejo odločitev in pred začetkom začasne veljavnosti katerega koli mednarodnega sporazuma o naložbah, ki ga je izpogajala Komisija.

1.18

Če želimo najti splošno rešitev za reševanje naložbenih sporov, ta ne more temeljiti na skromni prenovitvi sedanjega sistema ISDS, ki je deležen zelo nizke javne podpore.

1.19

Trenutek, ko so vse države G7 vključene v zaključna pogajanja o celovitih trgovinskih in investicijskih sporazumih, je edinstvena priložnost, da se poišče verodostojen sistem, ki združuje upravičen interes vlagateljev in pravice države.

1.20

Če pot naprej pomeni enoten organ, ga ne bi smeli sestavljati zasebni odvetniki, biti mora bolj dostopen za MSP in vsebovati pravico do pritožbe.

1.21

EESO odločno poziva Komisijo, naj preuči predloge UNCTAD za reformo ISDS, in meni, da je ustanovitev stalnega mednarodnega sodišča za naložbe najboljša rešitev za zagotovitev demokratičnega, poštenega, preglednega in pravičnega sistema.

2.1

Po sprejetju mnenja REX/390 (1) s prevladujočo večino je EESO sklenil pripraviti mnenje na lastno pobudo o reševanju sporov med vlagatelji in državo. Čeprav se je to priporočilo nanašalo posebej na TTIP, je bilo kasneje dogovorjeno, da se tema razširi na zaščito vlagateljev in ISDS v trgovinskih sporazumih in sporazumih o naložbah s tretjimi državami.

2.2

Čeprav to mnenje proučuje široke učinke ISDS, se veliko uporabljenega gradiva in navedenih sklicevanj neizogibno nanaša tudi na TTIP. Med pogajanji o TTIP je bilo ISDS prevladujoče vprašanje za zainteresirane strani iz EU in ZDA.

2.3

Komisija je organizirala spletno javno posvetovanje o ISDS v TTIP, ki je trajalo 15 tednov (od marca do julija 2014). EESO je menil, da je smotrno počakati objavo rezultatov tega posvetovanja in organizirati naknadno javno obravnavo, preden sprejme dokončno mnenje. Rezultati so bili objavljeni sredi januarja 2015, javna obravnava pa je sledila 3. februarja 2015. Oboje je bilo v veliko pomoč pri pripravi tega mnenja.

3.1.1

ISDS je instrument mednarodnega javnega prava, ki daje tujemu vlagatelju pravico začeti postopek reševanja spora s tujo vlado v skladu z določbami mednarodnega sporazuma o naložbah. Sporazumi so zasnovani tako, da iz njih izhajajo nekatere osnovne obveznosti pogodbenic glede tujih naložb z zagotavljanjem jamstev, da bodo vlade spoštovale ključna načela, kot so:

3.1.2

Če država te obveznosti domnevno krši, lahko tuji vlagatelji, ki jih ščiti Mednarodni sporazum o naložbah, začnejo mednarodni arbitražni postopek v okviru mehanizma ISDS. Tožeče stranke morajo dokazati, da so jim zadevni ukrepi povzročili znatno škodo. Če je zahtevek v zadevi potrjen, mora država gostiteljica zagotoviti nadomestilo za povzročeno škodo. Če država izgubi zadevo, ji v nasprotju s postopkom za reševanje sporov STO ni treba spreminjati zakonodaje.

3.1.3

ISDS v veliki meri temelji na argumentu, da zagotavlja depolitiziran nevtralen prostor za reševanje sporov med tujimi vlagatelji in državami gostiteljicami. Podjetjem omogoča, da tožijo države na mednarodnih razsodiščih. To pravno sredstvo je na voljo le tujim družbam ali nadnacionalnim podjetjem, ki imajo odvisne družbe s sedežem v drugi državi. Prizadete skupnosti, državljani, domači podjetniki in vlade ne morejo izkoristiti tega mehanizma.

3.1.4

Arbitri niso sodniki z javnim pooblastilom kot v nacionalnih pravosodnih sistemih. Razsodišča večinoma sestavljajo trije zasebni odvetniki, ki razsojajo za zaprtimi vrati in so imenovani za vsak posamičen primer. Njihova odločitev je dokončna in nanjo ni možna pritožba v okviru uradnega pritožbenega postopka.

3.1.5

Če to želita obe stranki v sporu, so lahko postopki ISDS popolnoma zaupni, tudi v primeru, če spor vključuje vprašanja javnega pomena. Čeprav standardni DSN ZDA omogoča večjo preglednost, je za mnoge obstoječe sporazume še vedno značilna tajnost. Pravila UNCITRAL o preglednosti bodo bistveno izboljšala položaj, če se bodo splošno izvajala.

3.2.1

93 % DSN vsebuje določbe o ISDS (2). ISDS je vključen tudi v nekatere mednarodne trgovinske sporazume, kot je NAFTA, in v mednarodne sporazume o naložbah, kot je Pogodba o energetski listini. Leta 2014 je Pogodba o energetski listini prekosila sporazum NAFTA po pogostosti sklicevanj nanjo (3).

3.2.2

Države članice so od petdesetih let prejšnjega stoletja sklenile več kot 1  400 DSN, kar je približno polovica vseh DSN na svetu (4). Vsi vsebujejo zelo podobne določbe o zaščiti naložb in ISDS. Ugotovljeno je, da so vlagatelji iz EU največji uporabniki ISDS na svetu (50 % vseh primerov).

3.2.3

EU se trenutno pogaja o TTIP z ZDA in o celovitem sporazumu o prosti trgovini z Japonsko, nedavno pa je zaključila tudi pogajanja s Kanado. Ta vprašanja so bolj kot katera koli druga spodbudila obsežno javno razpravo o potrebi po mehanizmu ISDS v katerem koli poglavju o naložbah.

3.2.4

Samo devet držav članic EU ima sklenjene DSN z ZDA (Bolgarija, Hrvaška, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Romunija in Slovaška), sedem jih ima sklenjene DSN s Kanado, z Japonsko pa nobena. Vsi ti sporazumi so bili sklenjeni pred pristopom k EU.

3.2.5

Delež neposrednih tujih naložb vlagateljev iz ZDA v teh devetih državah članicah znaša 1 % vseh neposrednih tujih naložb ZDA v EU. Kar zadeva neposredne tuje naložbe teh držav članic v ZDA, njihov delež znaša samo 0,1 % vseh neposrednih tujih naložb v ZDA (5).

3.3.1

Število zadev ISDS se je med letoma 2002 in 2014 močno povečalo (58 zadev leta 2013 in 42 zadev leta 2014), pri čemer je bilo do konca leta 2014 opravljenih 610 arbitraž na podlagi sporazuma (6). Ker pa večina arbitražnih razsodišč ne vodi javnega registra zahtevkov, se ocenjuje, da je skupno število višje.

3.3.2

Od 356 znanih zadev, ki so bile zaključene, jih je bilo 25 % rešenih v korist vlagatelja, 37 % pa v korist države. V 28 % zadev so podrobnosti ostale zaupne.

3.4.1

Povprečni stroški arbitraže v eni zadevi znašajo 4 milijone USD na stranko, od tega je približno 82 % sodnih in odvetniških stroškov (7). V nekaterih primerih se zadeva vleče več let.

3.4.2

Zaradi visokih stroškov vse več zahtevkov financirajo tretje osebe. Z zmanjševanjem finančnega tveganja za podjetja to prispeva k povečanju števila neresnih zadev, za katere države še vedno krijejo celotne sodne in odvetniške stroške. EESO odločno nasprotuje špekulativnim naložbam hedge skladov v posamezne zadeve ISDS v zameno za delež morebitnih prejetih nadomestil (8).

4.1

Vse države članice z izjemo Irske imajo ISDS v DSN. Poleg tega je znotraj EU sklenjenih 190 DSN, ki zajemajo 16 % vseh znanih zadev ISDS na svetu.

4.2

Pogajalski mandat Komisije, ki ga je leta 2012 potrdilo takratnih 27 držav članic, vključuje cilj doseganja ISDS. Predviden je „učinkovit in najsodobnejši mehanizem reševanja sporov“.

4.3

Stališče Komisije (9) je, da je ISDS:

4.4

Ob zaključku poslovne okrogle mize o TTIP, ki jo je organizirala skupina delodajalcev v okviru EESO, je bila sprejeta naslednja skupna izjava (10): „Mednarodni sporazum, kot je TTIP, bi moral ustvariti prave pogoje za privabljanje obsežnih prihodnjih naložb na čezatlantski trg. To vključuje zagotavljanje zadostnega dostopa in nediskriminatorno obravnavo vlagateljev na obeh straneh ter izboljšanje sedanjega okvira za zaščito naložb, vključno z ISDS, tako da bi ta postala dostopnejša za MSP in bolj uravnotežena glede pravic vlagateljev ter pravic držav in lokalnih oblasti do urejanja s predpisi v javnem interesu.“ Eden od sklepov skupne seje interesne skupine za potrošnike in okolje ter interesne skupine kmetov o čezatlantskih pogajanjih, ki je bila junija 2014, je bil tudi, da je treba zagotoviti, da določbe sporazuma TTIP v zvezi z ISDS v nobenem primeru ne bodo ovirale zmožnosti držav članic EU, da sprejemajo zakonodajo v javnem interesu.

4.5

Potrebo po mehanizmu ISDS sta močno podprli poslovni skupnosti na obeh straneh Atlantika, ki menita, da je to temeljno varovalo za tuje vlagatelje, in trdita, da:

4.6

Poslovna skupnost je tudi trdila, da je ISDS skrajno sredstvo, ki se uporablja le v izrednih primerih, ko so bile vse druge možnosti neuspešne, ter da približno 90 % DSN vlagatelji nikoli niso uporabili za vložitev zadeve. Čeprav vrednost vseh neposrednih tujih naložb na svetu presega 25 bilijonov dolarjev, je bilo od leta 1987 vloženih samo okoli 500 zadev. Odločitev arbitrov določa samo denarno nadomestilo. Arbitri nimajo možnosti spremeniti zakonodaje ali ukrepov, ki jih sprejmejo države (11).

4.7

Nadalje poslovna skupnost trdi, da je delujoč in sodoben sistem ISDS pomemben tudi za MSP, ki so vložila 22 % vseh zadev na svetovni ravni (12).

4.8

Kljub pozivom poslovne skupnosti k pogajanjem za liberalen sporazum o naložbah (13) se priznava, da bi bilo treba sprejeti ukrepe, da bi postal ISDS učinkovitejše, sodobnejše, predvidljivejše in preglednejše orodje. Podpira jasnejše opredelitve pomembnih pojmov, kot so „vlagatelj/naložba“ in „pravična in nepristranska obravnava“ ter „posredna razlastitev“ (14).

4.9

Glede na odmevnost pogajanj o TTIP in CETA ter sporazumu o prosti trgovini med EU in Japonsko se poudarja, da bi neuspeh pogajanj v takih primerih resno ogrozil nadaljnje možnosti za pogajanja o določbah ISDS v katerem koli DSN, ker bo imel vsak sporazum vpliv na druge sporazume, ki so v pripravi.

5.1

Podpora ISDS pa ni enaka v drugih ključnih delih civilne družbe. Kljub temu obstaja široko soglasje, da je treba tuje vlagatelje zaščititi pred neposredno razlastitvijo, da ne smejo biti diskriminirani in da morajo imeti dostop do enakih možnosti, kot so odprte domačim vlagateljem.

5.2

Sindikati, nevladne, potrošniške in okoljske organizacije ter organizacije za varovanje javnega zdravja močno nasprotujejo čezatlantskemu partnerstvu.

5.3

Glavni pomislek je, da sistem ISDS ne ustreza namenu in da multinacionalnemu kapitalu daje pravni status, ki je enakovreden statusu suverene države. Vendar Odbor poudarja, da če želita dve državi spodbujati medsebojne gospodarske odnose prek mednarodnega sporazuma o naložbah, bosta druga drugi dali določena jamstva glede obravnave vlagateljev in naložb iz te države.

5.4

Od skromnih začetkov, ko je bil sistem ISDS zasnovan z namenom, da bi pomagal tujim vlagateljem pridobiti nadomestilo za neposredno vladno razlastitev zasebne lastnine v državah v razvoju s slabo delujočim pravosodnim sistemom, se je razvil v mehanizem, ki

5.5

Pojem razlastitve se je razširil na ukrepe, ki so enakovredni razlastitvi, ter posredno in zakonsko razlastitev. Učinek tega je bil, da so bili priznani zahtevki zoper kateri koli državni ukrep, ki bi lahko vplival na dobičke, prihodnje dobičke ali razumno pričakovane dobičke, celo če je politika ali ukrep splošne narave in za določeno naložbo ne velja.

5.6

Neugodne sodne odločbe nacionalnih sodišč so bile izpodbijane kot „razlastitve“, vključno s 500-milijonsko tožbo farmacevtskega velikana iz ZDA Eli Lilly proti Kanadi, ker naj bi zvezno sodišče v sodbah v zvezi z dvema patentiranima zdraviloma kršilo vlagateljske pravice družbe. To je prvi poskus, ko je farmacevtska družba, proizvajalka patentiranih zdravil, izkoristila izredne ugodnosti, zagotovljene v trgovinskih sporazumih ZDA, kot orodje za uveljavljanje večje zaščite patentnega monopola (15).

5.7

Odvetniške družbe, specializirane za pravo gospodarskih družb, to izkoriščajo in služijo z zadevami, ki nimajo kaj dosti opraviti z razlastitvijo zasebne lastnine. Peščica odvetniških družb, specializiranih za naložbeno pravo, je dobro unovčila razmah sodnih postopkov in zdaj obvladuje ta posel.

5.8.1

V povezavi s TTIP je težko trditi, da imajo vlagatelji razlog za zaskrbljenost glede nacionalnih pravnih sistemov. ZDA in EU imata zrel in trden pravni sistem. Zato ni očitnega razloga, zakaj ne bi bilo mogoče pravic tujih vlagateljev ustrezno zaščititi z vključitvijo enostavnega pravila o nediskriminatorni pravni zaščiti in enakem dostopu do nacionalnih sodišč. Podobne argumente je mogoče navesti tudi, kar zadeva Kanado in Japonsko. Če pa se izkaže, da je mednarodne pravice v teh visoko razvitih demokracijah težko uveljavljati s pogajanji, mediacijo ali na nacionalnih sodiščih, bi bilo treba zadevo primarno rešiti medvladno.

5.8.2

V poročilu London School of Economics, ki vsebuje analizo ameriškega modela DSN iz leta 2012, je bilo ugotovljeno, da na nekaterih pomembnih področjih DSN ZDA presega pravo Združenega kraljestva. Iz teh razlogov in glede na obseg naložb ZDA v Združenem kraljestvu je bilo podano mnenje, da obstaja znatno tveganje, da bo imelo Združeno kraljestvo politične stroške, če bo opustilo prihodnje politike prednostne obravnave ali jih spremenilo zaradi ugovorov vlagateljev iz ZDA v Združenem kraljestvu.

5.8.3

Trditev, da je odsotnost mehanizma ISDS ovira za vhodne tuje naložbe, ni prepričljiva. Obseg vhodnih naložb se v EU močno razlikuje. Nekatere države članice EU, ki imajo v DSN z ZDA vključen mehanizem ISDS, so najnižje prejemnice vhodnih naložb iz ZDA:

5.8.4

Izredno vprašljiva je trditev, da bi odsotnost mehanizma ISDS v TTIP zmanjšala možnost, da EU vključi ISDS v prihodnje dvostranske naložbe in sporazume o naložbah z državami, ki niso članice OECD, kot na primer Kitajsko. Kitajska je že vzpostavila gosto mrežo več kot 130 DSN (tudi s 26 državami članicami). Na Kitajskem je želja po sporazumu enako močna kot v EU. Vprašljivo pa je, ali bi bilo v interesu EU, da dovoli kitajskim državnim podjetjem, ki so v bistvu podaljšana roka kitajske vlade, da uporabijo ISDS za izpodbijanje vladne politike. To bi omogočilo tuji državi, da izkoristi nekaj, kar bi moralo biti trgovinski proces, za vpletanje v nekaj, kar bi bilo treba reševati s pogajanji in diplomacijo.

5.8.5

V zaključku izčrpnega članka, ki so ga marca 2015 objavili Center za evropske politične študije, Center za čezatlantske odnose in Univerza Johns Hopkins, je navedeno: „[...] vključitev poglavja o zaščiti naložb v sporazum TTIP skupaj z ISDS Evropski uniji verjetno ne bo prinesla znatnih gospodarskih ali političnih koristi. Po naši analizi bi vključitev takšnih določb povzročila velike ekonomske in politične stroške za EU. Čeprav ne gre pretiravati glede obsega potencialnih stroškov, je naša splošna ocena, da bodo stroški zelo verjetno večji od vsakršne morebitne koristi za EU. Če Združene države Amerike ne bodo pristale na znatno popuščanje glede ISDS, s katerim bi nadoknadili stroške, povezane z ISDS, menimo, da bi bilo za EU bolj priporočljivo razmisliti o drugih možnostih (16).“

5.9.1

Južna Afrika, Bolivija, Ekvador, Venezuela in Indonezija so začele razveljavljati ali postopno odpravljati obstoječe DSN. Indija naj bi po poročanjih tudi pregledovala svoje sporazume, Avstralija pa je zaradi zadeve Philip Morris napovedala, da klavzule o ISDS ne bo vključila v noben prihodnji sporazum.

5.9.2

Konferenca državnih zakonodajalcev (National Conference of Legislators), ki zastopa vseh 50 državnih parlamentarnih organov ZDA, je napovedala (17), da „ne bo podprla nobenega trgovinskega sporazuma, ki predvideva reševanje sporov med vlagatelji in državo“, ker to posega v njihovo „pristojnost državnih zakonodajalcev, da uzakonijo in izvršujejo poštena nediskriminatorna pravila, ki varujejo javno zdravje, varnost in blaginjo, zagotavljajo zdravje in varnost delavcev ter varujejo okolje“.

5.9.3

Nasprotovanje ISDS narašča tudi v Evropi, kjer Nemčija, Avstrija, Grčija in Francija dvomijo o pravicah vlagateljev v TTIP.

5.9.4

Opozorila prihajajo tudi iz EP, kjer so člani vplivnega odbora INTA pozvali k izključitvi ISDS iz TTIP.

5.9.5

Odbor regij opozarja, da so mehanizmi ISDS med EU in ZDA, s katerimi se zaobide redno sodišče, povezani z visokim tveganjem in bi se jim bilo treba zato odpovedati (18).

5.9.6

Ta stališča so skladna s stališči številnih evropskih organizacij civilne družbe, ki nasprotujejo ISDS v TTIP. Eden glavnih argumentov je, da če se vlagatelj najprej obrne na nacionalni pravni sistem in mu je tam izrečena pravnomočna sodba, lahko svoj zahtevek še vedno vloži na razsodišče za vlagatelje. Razsodišče torej postane najvišji razsodnik, kar pa je po mnenju mnogih v nasprotju z načeli demokracije.

6.1

EESO pozdravlja odločitev Komisije za javno posvetovanje o ISDS v TTIP. Če se odštejejo dvojne predložitve, je bilo prejetih 1 43  053 odgovorov, kar kaže na širok javni interes. Delovni dokument služb Komisije, objavljen januarja 2015, vsebuje poglobljeno analizo vsebine in bistva odziva javnosti (19).

6.2

Podlaga za posvetovanje je bilo referenčno besedilo, ki je temeljilo na CETA. Na žalost ta osnutek sporazuma in podoben sporazum s Singapurjem nista bila vključena v javno posvetovanje. Vendar je dejstvo, da je bil CETA, za katerega so pogajanja zaključena, uporabljen kot podlaga za javno posvetovanje, potem ko je bil že sklenjen, vzbudilo nekatere pomisleke, da je bilo javno posvetovanje komaj kaj več kot že izvršeno dejstvo in da je bil njegov namen potrditi novo generacijo sporazumov o naložbah, ki jih je predlagala EU. To bojazen je še podkrepilo dejstvo, da je bil dokument o posvetovanju osredotočen na modalitete in da ni vseboval nobenega konkretnega vprašanja glede vključitve načela ISDS v TTIP. Vendar pa je bil namen posvetovanja deležnike povprašati o načinih za izboljšanje ISDS v TTIP.

6.3

Posvetovanje ni prineslo veliko novega k preobilju informacij, ki so že na voljo v okviru dejavne spletne javne razprave o ISDS. Vendar je bilo izredno koristno, ker je združilo različne vidike argumentov in dalo civilni družbi možnost, da tudi sama neposredno prispeva.

6.4

Na žalost so nekateri zagovorniki ISDS zavrnili 97 % odgovorov, ki so bili predloženi skupinsko prek različnih spletnih platform. Skupinske predložitve so zakonit element javnega posvetovanja. EESO pozdravlja zagotovilo Komisije, da „so bili enako upoštevani vsi odgovori“.

6.5

EESO poudarja, da je manj kot 1 % anketirancev navedlo, da so vlagatelji v ZDA, vendar meni, da to ni skrb vzbujajoče. Glede vprašanj, kot so demokracija in suverene pravice držav, da same odločajo o svojih vprašanjih, sta prispevek in mnenje širokega kroga civilne družbe nujna in bistvena.

6.6

Komisija je opredelila štiri področja, na katerih je treba razmisliti o nadaljnjih izboljšavah:

Ta področja so podrobneje opredeljena v dokumentu za razpravo z naslovom Investment in TTIP and beyond – the path for reform (Naložbe v okviru TTIP in druge naložbe – na poti reform), ki ga je komisarka Cecilia MALMSTRÖM maja 2015 predstavila Evropskemu parlamentu in Svetu.

6.7

EESO s presenečenjem ugotavlja, da je bilo na srečanju za dialog s civilno družbo 18. maja potrjeno, da se v pogajanjih o sporazumu o prosti trgovini z Japonsko trenutno uporablja model zaščite vlagateljev iz sporazuma CETA. Glede na to, da je komisarka v svojem dokumentu za razpravo z naslovom Investment in TTIP and beyond – the path for reform (Naložbe v okviru TTIP in druge naložbe – na poti reform), ki ga je 6. maja predstavila Evropskemu parlamentu, v besedilu sporazuma CETA opredelila številna področja, na katerih so potrebne nadaljnje izboljšave, Odbor izraža zaskrbljenost nad tem, da je ta sporazum še vedno podlaga za pogajanja s tako pomembno svetovno partnerico, kot je Japonska.

7.1

EESO izraža zaskrbljenost, ker European Service Forum v svojih prispevkih k javnemu posvetovanju poziva, naj se izjeme in omejitve čim bolj omejijo in naj Komisija „izkoristi svoj pogajalski mandat v skladu z Lizbonsko pogodbo za izboljšanje in okrepitev namesto za oslabitev“ ISDS. Te zahteve vključujejo „klavzuli brez pridržkov o obravnavi v skladu z načelom države z največjimi ugodnostmi in o nacionalni obravnavi, klavzulo brez pridržkov o pošteni in pravični obravnavi; široko krovno klavzulo, nobenih izjem za določene panoge, nobenih varoval, polno nadomestilo za posredno in neposredno razlastitev“ (20).

7.2

ISDS se vse pogosteje uporablja, da bi zaobšli nacionalne pravne sisteme in namesto tega vlade tožili na zasebnih mednarodnih razsodiščih ter zahtevali nadomestilo iz davkoplačevalskega denarja za politike javnega interesa, ki domnevno omejujejo dobičke. To prevladuje zlasti na področju varovanja zdravja in okolja.

7.3

Nedavne odmevne zadeve so okrepile nasprotovanje ISDS:

7.4

Sporazumi o naložbah prepovedujejo kakršne koli omejitve glede vračanja sredstev ali dobičkov. Vlade ne smejo uvesti nadzora nad kapitalom, da bi ustavile napade na svoje valute ali omejile špekulativne denarne tokove v času krize, čeprav Mednarodni denarni sklad meni, da je tak nadzor pomemben politični ukrep. Med vsemi državami so zadeve v zvezi z ISDS najbolj prizadele Argentino, ki je do zdaj morala plačati več kot 500 milijonov USD zaradi svoje odločitve iz leta 2002, da peso ne bo več vezan na ameriški dolar.

7.5

Izvzetja za javne storitve so določena v poglavju 11 CETA (čezmejna trgovina s storitvami), v poglavju 10 (zaščita naložb) pa zanje ni izjem ali izvzetij. Načeloma je sicer prav, da so vlagatelji zaščiteni pred samovoljnimi ukrepi državnih organov, vendar opredelitev razlastitve in zlasti posredne razlastitve vzbuja dvome glede sposobnosti držav, da nekatere dejavnosti, ki jih trenutno zagotavljajo gospodarski subjekti, vrnejo pod okrilje države zaradi zakonitih javnopolitičnih razlogov. Razlastitev v skladu s poglavjem 10 vključuje katero koli zakonodajo, ki ima učinek zmanjševanja vrednosti zasebnega podjetja. Nadomestilo mora zrcaliti „resnično izgubo“. Zaradi tega bi lahko za države postalo ekonomsko nevzdržno, da vrnejo storitve pod svoje okrilje.

7.6

CETA priznava, da je opredelitev posredne razlastitve preveč splošna, zato v tretjem odstavku Priloge X.11 poskuša pojem razjasniti z določitvijo tistih javnopolitičnih ciljev, ki ne bi pomenili posredne razlastitve, kot so zdravje, varnost in okolje. Vendar obstaja nevarnost, da bi se ta določba lahko razlagala kot izčrpna, kar bi druge širše javnopolitične cilje, kot je ekonomska ali fiskalna politika ali ponovna nacionalizacija ključnih storitev, izpostavilo zahtevkom glede posredne razlastitve v okviru ISDS. To vprašanje je nujno treba razjasniti.

7.7

Komisija pri napovedovanju svojih načrtov za preprečevanje zlorab ISDS s strani vlagateljev trdi, da v TTIP „želi vključiti določbe, ki preprečujejo neresne zahtevke“ (22). Osnutek CETA predvideva tudi skrajšani postopek za zavrnitev neutemeljenih in neresnih zahtevkov. Vendar bo v strogo pravnem jeziku izredno težko opredeliti pojem „neresen“, opredelitev pa bo lahko zagotovila dodatna plodna tla za odvetnike, specializirane za naložbene spore.

7.8

Osnutek CETA določa tudi enotno razlago „poštene in pravične obravnave“. Ta opredelitev je po mnenju nasprotnikov ISDS preširoka, po mnenju poslovne skupnosti pa ni dovolj prilagodljiva. Razsodišču še vedno daje možnost razlage, ne zagotavlja pa prilagodljivega revizijskega mehanizma.