4.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 291/1

Poročevalec:

Mindaugas MACIULEVIČIUS

1.1

EESO poudarja, da so podnebne spremembe globalen izziv. EU in države članice bi morale pri odločanju o prispevku EU k mednarodnem podnebnem sporazumu upoštevati različne politike po svetu ter učinke podnebnih sprememb in možnosti za njihovo ublažitev. Politike EU morajo biti kljub vse večjemu povpraševanju usmerjene v zagotavljanje prehranske varnosti, pri tem pa je treba ohraniti konkurenčnost kmetijstva in gozdarstva v EU ter povečati privlačnost lokalne proizvodnje EU, ne da bi s tem kmetom in lastnikom gozdov nalagali nepotrebne obremenitve. EU bi morala biti zgled na področju ekonomsko in socialno vzdržnega ter okoljsko trajnostnega kmetovanja. Okvir politike EU mora biti skladen in dosleden.

1.2

Upoštevati je treba globalen kontekst, da se prepreči selitev energetsko in emisijsko intenzivnih proizvodnih zmogljivosti v druge dele sveta, kar lahko privede celo do povečanja vseh emisij na svetovni ravni, hkrati pa tudi do zmanjšanja konkurenčnosti evropskega kmetijstva in gozdarstva.

1.3

Odločitev, da se v okvir politike za obdobje po letu 2020 vključijo raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo, ustvarja visoko stopnjo negotovosti za kmetijstvo in v nekaterih primerih tudi za gozdarstvo. Še vedno ni jasno, ali bo to privedlo do učinka ponorov ogljika ali pa bodo zaradi te vključitve v številnih regijah nastale dodatne emisije. Vse odločitve morajo biti znanstveno utemeljene in sprejete po izvedbi ustreznih ocen učinka različnih možnosti na ravni držav članic.

1.4

EESO poziva k prožnosti pri določanju ciljev za države članice glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v kmetijstvu in gozdarstvu v obdobju po letu 2020, zlasti v državah članicah, ki imajo trenutno znatno nižji ogljični odtis na teh dveh področjih.

1.5

Ker se pričakujejo zelo pozitivni ekonomski in socialni učinki, zlasti za ustvarjanje delovnih mest na podeželju, EESO spodbuja, naj se ob upoštevanju možnosti za trajnostno in ekonomsko vzdržno rast uporabe biomase na področju bioenergije in biogospodarstva na splošno ter za vzdržno povečanje kmetijske dejavnosti izvaja dejavna strategija, da se kmetom, lastnikom gozdov in podeželskim skupnostim zagotovijo dodatni in redni visoki prihodki ter spodbudijo naložbe v infrastrukturo in zadovoljitev socialnih potreb na podeželskih območjih.

1.6

V gozdovih in lesnih proizvodih se lahko shrani več CO2. Z dejavnim gospodarjenjem z gozdovi in večjo uporabo lesnih proizvodov se lahko poveča obseg odstranjevanja in shranjevanja CO2. Nadaljnje učinke nadomeščanja lahko pričakujemo, če se bodo namesto konvencionalnih proizvodov ali materialov uporabljali lesni proizvodi.

1.7

Kmetijstvo in gozdarstvo sta kompleksni biološki strukturi, ki ju še ne razumemo popolnoma, zato ne bi smeli predlagati večjih sprememb, ki bi jih nato izvajali kot začasne rešitve za izpolnitev kratkoročnih ciljev. Za biološke sisteme je predvideno obdobje za izpolnitev ciljev, tj. do leta 2020 in do leta 2030, prekratko. Zaradi zelo raznolikih lokalnih razmer, ki se včasih nepričakovano spreminjajo, ne bi smeli predlagati globalnih rešitev glede bioloških sistemov za celotno ozemlje EU.

1.8

V skladu s cilji podnebne politike so raziskave, inovacije in razvoj glavna gonila za prehod na trajnostno kmetijstvo in gozdarstvo, vključno z bioenergijo in biogospodarstvom. EESO poziva institucije EU in države članice, naj povečajo delež financiranja za delo na tem področju in si skupaj prizadevajo za izmenjavo dognanj med raziskovalnimi skupnostmi. Ključni dejavnik za uspešno izvajanje inovacij je, da posvetovalni organi in izobraževalne ustanove inovacije dejavno promovirajo pri končnih uporabnikih v kmetijstvu in gozdarstvu.

1.9

Politike EU bi morale v povezavi s specifičnimi programi raziskav in inovacij ter finančnimi spodbudami za kmete in lastnike gozdov:

1.10

EESO poudarja, da so dialog s civilno družbo in civilnodružbene pobude zainteresiranih strani ter lokalnih, regionalnih, nacionalnih in evropskih institucij najučinkovitejše sredstvo za oblikovanje okvira politike za kmetijstvo in gozdarstvo. Države članice bi morale izmenjati najboljše primere takega sodelovanja, zlasti primere uspešnih javno-zasebnih partnerstev.

2.1

EESO je na podlagi zaprosila latvijskega predsedstva EU sklenil, da v okviru priprave tega mnenja predstavi stališča civilne družbe o najboljših možnostih za stroškovno učinkovito zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter izboljšanje odstranjevanja CO2 v kmetijstvu in gozdarstvu, ne da bi to ohromilo trajnostni razvoj in konkurenčnost EU.

2.2

EESO priznava, da so vplivi podnebne in energetske politike EU na razvoj kmetijstva in gozdarstva kompleksni. Ob upoštevanju tega je namen mnenja opisati glavne učinke obstoječega okvira politike EU za ta dva sektorja in že vloženi prispevek k blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje, izpostaviti morebitne priložnosti za sektorja, obravnavati socialne vidike in učinke na civilno družbo ter podati priporočila glede mesta in vloge kmetijstva in gozdarstva v okviru podnebne in energetske politike EU do leta 2030.

2.3

Evropska unija je svoje energetske in podnebne cilje določila leta 2009 v svežnju zavezujočih zakonodajnih aktov (1), s katerimi naj bi uresničili t. i. cilje 20-20-20. V okviru politike za obdobje do leta 2020 niso bili določeni posebni cilji za zmanjšanje emisij v kmetijstvu ter na področju rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva.

2.4

Evropska komisija je 22. januarja 2014 objavila sporočilo z naslovom Okvir podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030 (2). Novi cilji, ki jih je oktobra v svojih sklepih podprl tudi Evropski svet, so: 40-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v primerjavi z ravnmi iz leta 1990, najmanj 27-odstotni delež porabe energije iz obnovljivih virov in izboljšanje energetske učinkovitosti za 27 %.

2.5

Komisija je v okviru za obdobje do leta 2030 predlagala naslednje: „Da se zagotovi stroškovno učinkovit prispevek vseh sektorjev k prizadevanjem za blaženje podnebnih sprememb, bi bilo treba kmetijstvo, rabo zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstvo vključiti v cilj za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2030.“

2.6

Poleg tega je Evropski svet Komisijo pozval, „naj razmisli, kako bi lahko najbolje spodbudili vzdržno povečanje proizvodnje hrane, hkrati pa optimizirali prispevek tega sektorja k zmanjševanju in sekvestraciji toplogrednih plinov, tudi s pogozdovanjem“ (3).

2.7

Konec leta 2015 bi morali na 21. zasedanju konference pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja v Parizu skleniti mednarodno zavezujoč sporazum o varstvu podnebja. S sporazumom se morajo države zavezati k izvajanju ukrepov za zmanjšanje emisij in prilagoditev podnebnim spremembam.

2.8

Poleg tega bi lahko bili ukrepi nove Evropske komisije v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT) ter pregleda obstoječih politik, kar EESO na splošno podpira, dobra priložnost za odpravo nasprotij in zagotovitev skladnosti politik EU na področju okolja (voda, zrak, tla), kmetijstva in gozdarstva, zlasti za kmetijski in gozdarski sektor. Prav tako sta zelo pomembna spoštovanje načela subsidiarnosti ter usklajenost posameznih nacionalnih inštitucij in regionalnih oblasti (skladnost nacionalnih in regionalnih politik).

2.9

Med posameznimi državami članicami se razmere, pogoji in strategije na področju gozdarstva in kmetijstva razlikujejo. Zaradi teh razlik bi bilo težko najti eno rešitev, ki ustreza vsem. Vendar pa bi morala naloga EU biti, da spodbuja in med državami članicami razširja najboljše prakse na področju gozdarstva in kmetijstva ter prispeva h krepitvi zmogljivosti nosilcev odločanja, lokalnih skupnosti, lastnikov zemljišč, ustreznih industrijskih panog in raziskovalcev.

3.1

V posameznih regijah EU imajo podnebne spremembe številne tako negativne kot pozitivne učinke za kmetijstvo in gozdarstvo. Čeprav ni jasno, kakšen bo obseg teh učinkov v prihodnje, pa smo že priča številnim pomembnim spremembam, kot so spremembe vzorcev letnih in sezonskih padavin, ekstremni dogodki, spremembe glede razpoložljivosti vodnih virov, škodljivci in bolezni ter spremembe tal. Te spremembe pa vplivajo na količino in kakovost pridelkov ter na stabilnost proizvodnje hrane, kar ima posledice tako za kmetijstvo in gozdarstvo kot za potrošnike. To pomeni tudi večja tveganja na podeželskih območjih, na primer večje tveganje za poplave in poškodbe infrastrukture.

3.2

Pri ocenjevanju, kako bi lahko emisije, ki jih povzročajo kmetijstvo ter raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo, vključili v okvir ukrepov do leta 2030, je treba upoštevati vlogo kmetijstva in gozdarstva zaradi ogromne rezerve ogljika v tleh in njunega znatnega prispevka k zmanjšanju odvisnosti EU od uvoza energije v okviru zagotavljanja oskrbe z bioenergijo. Kmetijstvo prispeva okrog 10 % vseh emisij toplogrednih plinov v EU-28 in 18 % emisij v sektorjih, ki niso vključeni v sistem EU za trgovanje z emisijami, ki jih ureja odločba o porazdelitvi prizadevanj. Treba pa je priznati, da se je delež ekvivalentov emisij CO2 v kmetijstvu EU od leta 1990 zmanjšal za okrog 18 %, medtem ko se je njegov delež v celotni EU v istem obdobju zmanjšal za 17 %. Hkrati se je kmetijska proizvodnja povečala.

3.3

Zaradi uvedbe podnebnih ciljev so potrebne oblike kmetijstva, ki so gospodarne z viri in učinkovite glede CO2. Pri določanju stroškovno učinkovitih ciljev za ta sektor je treba upoštevati ekvivalent CO2 na proizvedeno enoto. Poleg tega je treba upoštevati globalni kontekst, da se prepreči selitev energetsko in emisijsko intenzivnih proizvodnih zmogljivosti v druge dele sveta, kar lahko privede celo do povečanja vseh emisij, hkrati pa tudi do zmanjšanja konkurenčnosti evropskega kmetijstva in gozdarstva.

3.4

Kmetijstvo in gozdarstvo v EU sta močno odvisna od fosilnih goriv, predvsem zaradi uporabe gnojil in goriva za stroje. Prihodnje politike EU bi morale v povezavi s specifičnimi programi raziskav in inovacij ter finančnimi spodbudami za kmete in lastnike gozdov:

Poleg tega bi bilo treba spodbujati trajnosten model kmetijstva in gozdarstva z zaprtim proizvodnim ciklom, da se poveča konkurenčnost teh sektorjev na svetovni ravni.

3.5

EESO pozdravlja okoljske ukrepe, sprejete v okviru nedavne reforme SKP, vendar opozarja na razlike glede klimatskih pogojev in oblik kmetij ter na druge posebnosti, vključno s pomanjkanjem ozaveščenosti v državah članicah EU. Pri oblikovanju prihodnjih ukrepov je treba zagotoviti tudi prožnost za kmete. Varstvo okolja, kmetijsko proizvodnjo in gospodarjenje z gozdovi je treba povezati, tako da se trajno okrepijo proizvodne zmogljivosti in se prispeva k učinkovitosti, produktivnosti in inovacijam.

3.6

Po navedbah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) se bo do leta 2050 delež svetovnega povpraševanja po hrani povečal za do 70 %, predvsem povpraševanje po proizvodih živalskega izvora, bogatih z beljakovinami. Kmetijstvo v EU se odločno osredotoča na povečanje učinkovitosti rabe virov na kmetijah, pri čemer bi z izvajanjem trajnostnih praks zmanjšali delež emisij na proizvedeno enoto. Tovrstne prakse bi morale vključevati visoke standarde dobrobiti živali in tudi EU bi si morala prizadevati za mednarodno priznanje tega vidika. Vendar pa EESO priznava, da se lahko celo v primeru znatnih prizadevanj in vlaganj v zmanjšanje emisij metana pri živinoreji s povečanjem števila živali potencialno poveča delež neto emisij.

3.7

Zaradi vpliva podnebnih sprememb na kmetijstvo in gozdarstvo se spreminjajo tudi tradicionalne površine za pridelavo poljščin. EESO ugotavlja, da so potrebne znatne raziskave in razvoj, da se razvijejo najboljše, najbolj produktivne, stroškovno učinkovite in trajnostne tehnike in sorte rastlin (kultivarji) ob upoštevanju podnebnih sprememb ter specifičnih lokalnih in regionalnih pogojev za kmetijstvo in gozdarstvo v Evropi. To bi lahko zagotovili s tradicionalnimi tehnikami gojenja in izbire, prednost pa bi morali dati lokalnim sortam rastlin. Ključnega pomena za učinkovito rabo virov sta proizvodna sposobnost tal in vzdržno povečanje proizvodnje.

4.1

EESO poziva, naj se ustrezna pozornost nameni obravnavi tako obstoječih kot prihodnjih izzivov, hkrati pa naj se poiščejo pametne rešitve glede izzivov, ki jih že predstavljajo podnebne spremembe, pri tem pa tudi priznava, da so ambiciozni cilji v zvezi s podnebno in energetsko politiko po letu 2020 priložnost za kmetijstvo in gozdarstvo v EU, ki bosta imela pomembno vlogo v tem okviru politike. EESO priznava, da so potrebna skupna in dejavna prizadevanja civilne družbe, lokalne in regionalne ravni, držav članic in EU.

4.2

Ukrepi, ki se bodo izvajali na področju kmetijstva in gozdarstva, morajo dolgoročno imeti pozitiven učinek na emisije toplogrednih plinov in odstranjevanje CO2 z vidika rabe zemljišč, saj se lahko s številnimi ukrepi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v gozdarstvu kratkoročno emisije povečajo, dolgoročno pa lahko imajo ti ukrepi bistveno bolj pozitiven učinek. Za biološke sisteme je predvideno obdobje za izpolnitev ciljev, tj. do leta 2020 in do leta 2030, prekratko.

4.3

EESO meni, da ima kmetijstvo v Evropi izjemno pomembno vlogo, zlasti za družinsko kmetovanje, prehransko varnost, zaposlovanje na podeželju, socialno vključenost in trajnostni razvoj na podeželju. Da bi to dejavnost ohranili, je treba temeljito, celovito in z ustreznim upoštevanjem nacionalnih vidikov oceniti odločitve o prihodnjem razvoju sektorja, vključno z odločitvami o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.

4.4

Gozdovi imajo pomembno vlogo pri blaženju podnebnih sprememb. Treba je priznati njihovo večfunkcionalnost na gospodarskem, okoljskem in socialnem področju. EESO države članice spodbuja k oblikovanju dejavnih nacionalnih strategij za gozdove in posodobitvi obstoječih nacionalnih programov za gozdove ob upoštevanju načel in ciljev strategije EU za gozdove.

4.5

Trenutno je razpoložljivih gozdnih virov v Evropi na regionalni ravni več, kot jih je mogoče porabiti. Vendar pa se v EU povečuje povpraševanje po biomasi. Treba je spodbuditi nadaljnje pogozdovanje, da se zagotovi zadostna lokalna preskrba za zadovoljitev energetskih potreb, za lesnopredelovalne panoge in biogospodarstvo na splošno. S tem bi spodbudili tudi uporabo ostankov in odpadkov, kot so veje, lesni odpadki in hlodovina nizke vrednosti. Treba pa je izpostaviti pomen bolj učinkovite rabe biomase ter prednost dati proizvodnji blaga visoke vrednosti in zagotavljati pogoje za to, da se blago ob koncu življenjske dobe uporabi za proizvodnjo energije.

4.6

Pogozdovanje, kjer je smiselno, ima zelo pozitiven učinek, ne samo na zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ampak tudi na povečanje biotske raznovrstnosti in zmanjšanje pomanjkanja vode. Tovrstno dejavnost bi bilo treba predvideti tudi v regijah, ki se spoprijemajo s pomanjkanjem vode, saj bi s tem trajno rešili težave tako z gospodarskega kot socialnega vidika. Dodatne družbene koristi bi lahko zagotovili z mestnimi gozdovi in zasajanjem drevja zunaj gozdov, na primer ob avtocestah.

4.7

Razvoj trajnostne proizvodnje biomase bi moral potekati v jasno opredeljenem okviru politike ob upoštevanju omejitev glede proizvodnje in uporabe, socialnih vidikov in biotske raznovrstnosti. EU mora imeti vodilno vlogo pri zagotavljanju nadaljnjega razvoja biogospodarstva, tako da bi to prinašalo družbene, gospodarske in okoljske koristi.

4.8

V gozdovih in lesnih proizvodih se lahko shrani več CO2. Z dejavnim gospodarjenjem z gozdovi in večjo uporabo lesnih proizvodov se lahko poveča obseg odstranjevanja in shranjevanja CO2. Nadaljnje učinke nadomeščanja lahko pričakujemo, če se bodo namesto konvencionalnih proizvodov ali materialov uporabljali lesni proizvodi.

4.9

EESO poudarja potrebo po trajnostnem in dejavnem gospodarjenju z gozdovi, ki temelji na učinkoviti rabi gozdnih dobrin ter na produktivnosti in trajnostno usmerjenem obnavljanju gozdov. Poleg tega je treba predvideti učinkovite, znanstveno utemeljene in usmerjene ukrepe, kot so odvodnjavanje, regenerativna sečnja, redčenje, posipavanje s pepelom in gnojenje degradiranih tal, saj se s tem povečujejo gozdni donos in možnosti za odstranjevanje CO2.

4.10

Na ogromnih površinah produktivnih gozdov sta raba biomase in nadaljnje povečanje možnosti za odstranjevanje CO2 omejena zaradi ekonomske nedostopnosti teh območij. Potrebne so naložbe za razvoj gozdne infrastrukture in tehnologij, da bodo ti viri postali dostopni. To bi lahko zagotovili z uporabo sredstev EU, namenjenih za izpolnjevanje kohezijskih ciljev.

4.11

V večini držav članic EU se trenutno ogromne površine zemljišč ne uporabljajo, na primer nekdanji pašniki, ki niso primerni za pridelavo žitaric ali podobnih pridelkov, pa tudi njivske površine, ki se zaradi poslabšanja infrastrukture in pomanjkljivih naložb v sisteme odvodnjavanja in drugih okoljskih omejitev uporabljajo ekstenzivno. Če bi tem območjem zagotovili podporo v okviru raziskav in inovacij, bi jih lahko znova uporabljali za gojenje tradicionalnih kmetijskih pridelkov in energetskih pridelkov ali pa namenili za pogozdovanje.

4.12

Uporaba trajnostno proizvedene biomase za energijo pomembno prispeva k ciljem energetske neodvisnosti v okviru splošne energetske politike EU. Prav tako bo zelo pozitivno vplivala na splošno trgovinsko bilanco, saj to pomeni, da se lahko uporablja lokalno proizvedena biomasa in ni treba plačevati uvoza fosilnih goriv iz tretjih držav.

4.13

EESO poziva k nadaljnji podpori raziskav in inovacij v gozdarstvu, da se opredelijo in zagotovijo trajnostne tehnike in metode gospodarjenja z gozdovi ob upoštevanju izzivov zaradi podnebnih sprememb, različnih okoljskih razmer v evropskih regijah in gospodarskega pritiska, s katerim se sooča sektor pri svojih prizadevanjih, da ohrani ali poveča konkurenčnost.

4.14

Raziskovalni in inovativni projekti na področju bioenergije bi morali prispevati k temu, da bi bila celotna proizvodna veriga stroškovno učinkovita, trajnostna in ekonomsko vzdržna, ki v prihodnje ne bi bila odvisna od kakršnih koli evropskih ali nacionalnih subvencij za proizvodnjo bioenergije. Za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev bi bilo treba postopno ukiniti vse subvencije ali drugo nefinančno podporo za energijo iz fosilnih goriv.

4.15

EESO pozdravlja medsektorski pristop Komisije, ki na splošno podpira biogospodarstvo, in poziva k nadaljnjemu sodelovanju med generalnimi direktorati Komisije pri spodbujanju trajnostne proizvodnje biomase.

4.16

EESO poudarja, da uporaba novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) ter obstoječih programov Komisije, kot je Galileo, v gozdarstvu in kmetijstvu prispeva k izboljšanju trajnostnih tehnik za proizvodnjo surovin v EU. EESO poziva k nadaljnjim raziskavam in razvoju na tem področju.

4.17

Evropska komisija ima vlogo pri spodbujanju uporabe doslednega pristopa pristojnih organov v državah članicah, da bi se programi na nacionalni ravni uspešno izvedli.

4.18

EESO je seznanjen s tem, da je bilo za financiranje projektov na področju trajnostnega kmetijstva in gozdarstva v sedmem okvirnem programu za raziskave na voljo več kot 220 milijonov EUR. Poziva, naj bo raziskovalni in inovativni okvirni program Obzorje 2020 še bolj ambiciozen. Poudarja, da bo na koncu uspeh raziskav odvisen od tega, kako učinkovito bodo rezultati raziskovalnih projektov predstavljeni končnim uporabnikom v kmetijstvu in gozdarstvu.

4.19

EESO poudarja, da je raba biomase najbolj trajnostna na lokalni ravni. Strinja pa se, da je sedanji trg bioenergije mednaroden. Treba je priznati specifičen položaj držav s presežno proizvodnjo biomase, saj pri proizvodnji biomase v državah izvoznicah nastajajo emisije, ki jih povzroča sektor rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva, v državah uvoznicah pa se emisije v energetskem sektorju zmanjšujejo. Pri določanju ciljev EU glede emisij, ki jih povzroča sektor rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva, so za države izvoznice potrebni posebni kompenzacijski instrumenti.

5.1

Razvoj podeželskih območij v Evropski uniji je močno odvisen od vzdržnosti kmetijstva in gozdarstva. EESO poudarja, da bi povečana raba trajnostno proizvedene biomase in vzdržno povečanje kmetijske proizvodnje, zlasti živinoreje, morala imeti zelo pozitiven primarni učinek za podeželske skupnosti z vidika ustvarjanja novih delovnih mest in prihodka.

5.2

EESO poudarja, da bi bilo treba na lokalni ravni spodbujati nadaljnjo predelavo surove biomase ali kmetijskih proizvodov za ustvarjanje proizvodov visoke vrednosti, saj ima to zelo pozitivne sekundarne učinke na ustvarjanje delovnih mest in prihodkov na podeželju. EESO pozdravlja dosedanje delo Komisije na področju raziskav in inovacij, ki preučuje nove možnosti za doseganje večje vrednosti biomase in kmetijskih proizvodov. Poziva k še bolj ambicioznemu naložbenemu programu, da se zagotovi vodilna vloga EU v svetu na tem področju.

5.3

EESO ugotavlja, da proizvodnja sončne in vetrne energije ponuja nove trajnostne priložnosti za podeželska območja. Stroški za te sisteme se še naprej zmanjšujejo, njihova učinkovitost pa se povečuje, vendar je treba kmete in podeželske skupnosti spodbuditi k uporabi tovrstnih možnosti proizvodnje energije na podeželju. Decentralizirani sistemi posameznikom in skupnostim omogočajo delitev stroškov in koristi obnovljivih virov energije ter opredelitev možnosti za boljše usklajevanje ponudbe in povpraševanja.

5.4

Dodatni prihodki od vzdržnega povečanja kmetijske proizvodnje, nadaljnje predelave surovin, proizvodnje in nadaljnje predelave biomase ter proizvodnje energije iz obnovljivih virov bi lahko pomenili dodaten in reden visok prihodek za kmete, lastnike gozdov in podeželske skupnosti. S tem bi lahko zagotovili in spodbudili tudi dodatne javne ali zasebne naložbe v infrastrukturo na podeželju.

5.5

EESO poudarja, da bi lahko z nadaljnjim razvojem biogospodarstva na splošno zagotovili možnosti za kakovostna delovna mesta ter tako ljudi spodbudili, da ostanejo na podeželju ali se tja preselijo, s čimer bi rešili problem odseljevanja s podeželja, ki je velik izziv za EU.

5.6

Teritorialna in socialna kohezija bi morali biti ključni cilj vseh politik EU in k temu bi morali prispevati vsi ukrepi, tudi ukrepi, sprejeti v okviru energetske in podnebne politike EU.

5.7

Neposredni in posredni učinki podnebnih sprememb bodo verjetno močno vplivali na biotsko raznovrstnost. Vendar pa ima biotska raznovrstnost pomembno vlogo pri prilagajanju podnebnim spremembam in blažitvi njihovih posledic. EESO izpostavlja pomen naravnih območij in zaščitenih naravnih parkov za povečanje biotske raznovrstnosti in vlogo obstoječih instrumentov za varstvo okolja, kot sta LIFE in Natura 2000. Ta območja imajo pomembno vlogo za kmetijstvo in gozdarstvo ter pomembne socialne koristi.

5.8

EESO ugotavlja, da številni lastniki gozdov v Evropi s svojimi gozdovi ne gospodarijo ustrezno, ker za to nimajo znanja ali sredstev, ter poudarja, da bi lahko s sodelovanjem omogočili bolj učinkovito in boljše gospodarjenje s temi zemljišči.

5.9

Izobraževanje in tehnična podpora za kmete in lastnike gozdov bi morala biti prednostna naloga tako za EU kot nacionalne institucije. Nacionalni centri znanja in svetovalni organi morajo obsežno spodbujati inovacije ter trajnostne modele kmetijstva in gozdarstva, ki so nastali na podlagi raziskovalnih in razvojnih projektov, ki jih je financirala EU.

5.10

Treba bi bilo zagotoviti enostavna izvedbena orodja za obračunavanje emisij toplogrednih plinov v kmetijstvu in gozdarstvu. Ta bi morala temeljiti na znanju in znanstvenih predpostavkah. Zahteve iz okvira energetske in podnebne politike EU do leta 2030 ne bi smele voditi v prekomerno zakonsko regulacijo kmetijstva in gozdarstva ali povzročiti nepotrebne obremenitve za kmete ali lastnike gozdov, pri tem pa je treba upoštevati, da so kmetje in lastniki gozdov zaposleni ves dan in imajo omejene vire za opravljanje administrativnega dela.

4.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 291/8

Poročevalec:

Richard ADAMS

Soporočevalka:

Ulla SIRKEINEN

1.1

Okvir podnebne in energetske politike EU temelji na obsežni predhodni zakonodaji, ki je bila v nekaterih delih nepopolno prenesena v nacionalno zakonodajo in se je neučinkovito izvajala. Za vzpostavitev energetske unije pa bo potrebna dodatna zakonodaja, predvsem pa njeno dosledno izvajanje. Čvrsto zasnovan okvir upravljanja je pri tem ključnega pomena. Zakonodaja je zgolj začetek; za uresničevanje ciljev je bistveno upravljanje. Za izvajanje politike so potrebni predanost, sodelovanje, zavzetost in dobronamernost vseh deležnikov. Upravljanje je najbolj uspešno, kadar se dogovarjanje o načinih določanja in uresničevanja ciljev razume kot skupen projekt vseh deležnikov. EESO zato priporoča naslednje:

2.1

Za razvoj energetske unije v EU in glede na pomen pogajanj o podnebnem dogovoru, ki bodo konec leta 2015 v Parizu, so potrebni dobro delujoči mehanizmi upravljanja energetskega prehoda. Evropski svet je odobril sporočilo Komisije o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030 in tudi dosegel dogovor o razvoju zanesljivega in preglednega sistema upravljanja, s katerim bi bilo mogoče lažje zagotoviti, da EU uresniči cilje svoje energetske politike. V okviru za obdobje do leta 2030 sta predlagana nov okvir upravljanja, ki temelji na nacionalnih načrtih za zanesljivo, trajnostno in konkurenčno energijo, in nabor ključnih kazalnikov za ocenjevanje napredka v daljšem obdobju. Takšen okvir bi moral omogočati uresničitev ciljev, določenih za obdobje do leta 2030, ter olajšati usklajevanje na ravni EU, obenem pa nuditi prožnost na nacionalni ravni. Dober proces upravljanja bi bil tudi spodbuda in zgled za svetovna podnebna pogajanja.

2.2

Učinkovito upravljanje je izjemnega pomena. Nedoseganje rokov iz tretjega energetskega svežnja, s katerim naj bi bil dokončno vzpostavljen močan in enoten energetski trg EU, je namreč mogoče v veliki meri pripisati pomanjkljivemu upravljanju. Kadar se nacionalni interesi ne skladajo z zahtevami, ki krepijo EU kot celoto, običajno prevladajo, z novim procesom upravljanja pa je treba to odpraviti.

2.3

Najprej bi bilo treba določiti nacionalne cilje, za kar se predlaga iterativni postopek, in sicer tako za interno pripravo načrtov kakor tudi za koordinirano oblikovanje usklajenega okvira EU, skladnega z dogovorjenimi cilji EU. Predvideni so trije koraki:

2.4

Evropska komisija ima veliko izkušenj z oblikovanjem in vzpostavljanjem struktur upravljanja, ki jih je uporabila tudi pri tej politiki. To mnenje podpira predstavljeni pristop, vendar ga bo treba izvajati dosledno in zavzeto, s kratkimi roki za iterativni postopek in pripravo letnih poročil na podlagi pronicljive in drzne analize. Kakor je navedeno v mnenju o okviru podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030 (1), EESO poudarja poziv državam članicam, naj podprejo učinkovit in trden postopek upravljanja ter skupaj s Komisijo in civilno družbo določijo način njegovega izvajanja v celoti.

2.5

EESO meni, da bi bilo treba ta okvir uveljaviti in okrepiti z oblikovanjem in izkoriščanjem široke podpore deležnikov – vključno s socialnimi partnerji, delodajalci in sindikati – prek strukturiranega evropskega energetskega dialoga.

3.1

Proces upravljanja mora biti skladen s pravnim okvirom, v katerem poteka. Ta namreč določa cilje in načine za doseganje ciljev, zlasti na področju naložb, usposabljanja in delovnih mest pa mora zagotavljati tudi dolgoročno gotovost in kontinuiteto politik. Prav tako mora določati ustrezne kazalnike, ki so s tem povezani. Proces upravljanja, ki bi moral biti celovit in obsegati vso energetsko zakonodajo, mora omogočati reševanje kompleksnih vprašanj tudi takrat, kadar obstajajo razlike v stališčih in navzkrižni interesi. Upravljanje bi moralo podpirati in dopolnjevati proces odločanja, obenem pa zagotavljati prožnost v primeru hitrih sprememb. Upravljanje bi skratka moralo biti občutljivo tudi na zaznave v družbi, tehnologijo, geopolitiko in trg.

3.2

Sistem upravljanja mora omogočati stalno, uravnoteženo in reprezentativno izražanje stališč, preferenc, zaznav in vrednot pa tudi, da bo to redno upoštevano pri odločanju in uravnavanju politik. Upravljanje mora omogočati lažjo prilagodljivost, vendar ne s pogostimi spremembami usmeritev, ampak s predvidevanjem področij, kjer se pojavljajo razlike, in ustvarjanjem skladne in vključujoče dinamike.

3.3

To so visoke zahteve, poleg tega pa se je treba odzvati na vse večje dvome o tem, da je EU sposobna izvesti pravičen in uspešen energetski prehod. Za sam proces upravljanja je zato potreben jasen okvir, ki je sprejemljiv za vse udeležence. EESO meni, da z običajnim procesom upravljanja ne bo mogoče doseči navedenih ciljev, če ne bo vanj vključena in ga podpirala civilna družba iz vse Evrope. To je navedeno tudi v viziji energetske unije: „Predvsem pa stremimo k energetski uniji, ki v ospredje postavlja državljane, ki prevzemajo odgovornost za preoblikovanje energetskega sistema“ (2). Zato bi bilo treba zanesljiv in pregleden mehanizem za doseganje energetskih in podnebnih ciljev ter oblikovanje energetske unije razvijati vzporedno z večnivojskim procesom, temelječim na dialogu ter osredotočenim na obveščanje in vključevanje vseh deležnikov. To je bistvenega pomena in da bi bil energetski prehod pravičen, je treba upoštevati spremembe v svetu dela in se izogniti negativnim socialnim učinkom.

3.4

EESO upravljanja ne dojema kot povečanje upravnega bremena, ampak kot sprejetje odločnega, načelnega in politično naravnanega pristopa, usmerjenega v doseganje dogovorjenih ciljev EU. Upravljanje bi moralo biti prisotno na vseh ravneh ter se plemenititi s strokovnim in splošnim znanjem. EU temelji na spoštovanju miru, demokracije, človekovega dostojanstva, pluralnosti, strpnosti in solidarnosti. Te vrednote, ki jih je treba prenesti v jasna etična načela, so izhodišče za ocenjevanje bistvenih vprašanj energetskega prehoda in so lahko univerzalna osnova za dogovor. Izziv pa je, kako ta načela prenesti v izvršljiv in učinkovit proces, ki upošteva tudi pričakovanja družbe.

3.5

EESO meni, da je treba temeljne družbene vrednote, povezane s pridobivanjem in rabo energije, v procesu upravljanja bolj poudariti. Ko bodo državljani spoznali, da so njihove vrednote in stališča upoštevani ter se o njih razpravlja v okolju, ki v celoti gradi na evropski perspektivi, bodo s tem nastale občutne koristi, možna bo večja skladnost politik in vzpostavljeno bo močnejše zaupanje, hkrati pa bodo omiljene posledice nepredvidenih sprememb politik. Z dialogom bi lahko določili dejavnike, na katerih države utemeljijo odločitve o energetskem prehodu. Te pogosto izhajajo iz vrednostnih sodb v družbi, na primer glede okolja, namesto iz tehničnih in gospodarskih vidikov. V teh okoliščinah, sploh kadar se nacionalna, regionalna, lokalna in osebna stališča o energiji razlikujejo, lahko poziv k usklajeni, skupni oziroma evropski perspektivi preseže nagnjenost k osebnim, lokalnim, kratkoročnim ali nacionalnim interesom.

3.6

Večnivojski dialog konkretno pomeni sporočanje teh načel vsem deležnikom in vzpostavitev okvira, v katerem je mogoče o njih razpravljati, težave pa po možnosti reševati na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ter na ravni sosedskih držav. Čeprav morajo odločevalci prisluhniti prispevkom in biti odprti zanje, to ni proces odločanja in udeleženci se morajo tega zavedati.

4.1

Energetska politika EU in držav članic neposredno in občutno vpliva na življenje državljanov. Vendar vsebina in utemeljitev teh politik javnosti pogosto nista znani in ju lahko civilna družba napačno razume. Zato je podpora javnosti na splošno šibka, prihaja pa tudi do zmotnih predstav o ključnih vidikih prihodnjega razvoja EU. Zato nastanejo škodljive posledice, obstaja pa tudi veliko primerov, ko civilna družba ni bila obveščena niti o nacionalni energetski politiki ali o energetski politiki EU niti ni bila vanjo vključena, kar ustvarja splošno nezaupanje, politike pa zato nimajo vedno želenih rezultatov.

4.2

Da bo ta proces vključujoč, morajo biti državljani, civilnodružbene organizacije, nacionalne in lokalne oblasti ter vse vrste energetskih organizacij prek dialoga udeleženi pri podpori predlaganemu mehanizmu upravljanja. V tem sklopu bodo združeni regionalni, nacionalni in evropski vidiki, s čimer naj bi ustvarili operativno dodano vrednost oblikovanja in izvajanja politik: ukrepe je treba izvajati na nacionalni/regionalni ravni, vendar morajo upoštevati širšo (evropsko) sliko.

4.3

Ta proces dialoga bo usmerjen v energijo kot ključno prvino za doseganje pravičnega in trajnostnega prehoda ter izvajanje podnebju prijazne politike. V njem je treba priznati potrebe oseb v slabšem položaju in širok nabor socialnih in okoljskih vprašanj, povezanih z energijo. V evropskem energetskem dialogu (EED), ki bo zajemal tudi podnebna vprašanja, bosta oblikovana prostovoljni pristop in soglasje, opredeljeno kot energetski socialni sporazum, ki ju lahko odločevalci uporabijo kot vsebinski okvir z družbenim pomenom. V stalnem dialogu bo poudarek na tem, kako deležniki in državljani izvajajo konkretne ukrepe. Kratkoročno bi se moral EED zaradi učinkovitosti in potrebe po izpolnjevanju zahtev procesa upravljanja osredotočiti na politične pobude, ki so težko sprejemljive in s katerimi se je težko poistovetiti.

4.4

S takšnim postopkom bo mogoče tudi bolj uskladiti politike in utrditi znanje s posebnih področij, kot so edinstvene potrebe otokov in odnosi z državami zunaj EU na področju energije.

5.1

Okvir podnebne in energetske politike je na splošno opredeljen kot ciljno naravnan. Predvideva namreč, da bodo države članice spremenile svoje mešanice energijskih virov in strategije za energetsko učinkovitost, tako da bo ohranjena nacionalna suverenost, hkrati pa bosta zagotovljena usklajenost s sosednjimi državami in približevanje dogovorjenim ciljem na ravni EU. Osnovno strukturo upravljanja (glej točko 2.3) sestavlja splošen okvir smernic, ki ga predlaga Komisija, čemur sledijo regionalne razprave, predložitev, ocena in pregled nacionalnih programov ter nadaljnje prilagoditve, dokler se ne doseže zadovoljiv rezultat.

5.2

EESO odločno podpira ta pristop in meni, da ustreza nuji po zanesljivejši, konkurenčnejši in okolju prijaznejši energetski oskrbi vseh v Evropi. Struktura upravljanja bi morala tudi pripomoči k temu, da se čim bolj zmanjšajo zahteve glede poročanja in s tem povezano upravno breme. Ustrezno bi morala upoštevati izjemno pomembne ter vse bolj izrazite regionalne in čezmejne značilnosti energetskih dejavnosti. Vendar bo za uspeh takšnega pristopa potrebna usklajena politična volja, ki jo je treba oblikovati z zbliževanjem stališč državljanov iz vseh 28 držav članic.

5.3

Po mnenju EESO ima EED pomembno vlogo pri oblikovanju celotnega procesa, ko bo dosežen dogovor, pa tudi pri nadaljevanju v smislu izvajanja in podpore deležnikov. Zato je treba EED na podlagi močne politične usmeritve nemudoma vzpostaviti kot povezan temeljni proces, zlasti ker bodo nacionalni načrti predvidoma dogovorjeni in se bodo začeli izvajati pred letom 2020. Odbor je v preteklosti že priporočil vključitev energetskega dialoga v sporočilo o energetski uniji in z zadovoljstvom ugotavlja, da je bilo vključeno naslednje besedilo: „– vzpostaviti dialog o energiji z deležniki kot podlago za oblikovanje politik in podpirati dejavno vlogo pri preoblikovanju energetskega sistema“ (3). Ugotavlja pa, da še vedno ni konkretnega ukrepa v zvezi z upravljanjem, ki bi podpiral vzpostavitev podpornih struktur EED, in poziva, naj za to poskrbita Svet in Parlament in sprejmeta ukrepe v zvezi z dialogom, predlagane v šestem poglavju tega mnenja.

5.4

Proces upravljanja je stičišče med politiko in izvajanjem. Na področju energije mora olajšati iskanje rešitev za veliko kompromisov, ki bodo v praksi potrebni. Po mnenju Odbora bo evropski energetski dialog, ki ga predlaga, ključen za gladko izvajanje tega procesa. Energetski prehod pomeni premike, spremembe in neizogibno tudi trenja. Z EED je mogoče zmanjšati trenja med deležniki na vseh ravneh in med državami članicami.

5.5

Evropski energetski dialog bo proces, ki bo podpiral uresničevanje ciljev energetske unije, saj bo vsem deležnikom omogočal izmenjavo informacij, izražanje stališč in vplivanje na oblikovanje politik na področju energije. Spodbujal bo razumevanje, da so potrebni kompromisi, poistovetenje z vizijo, prispevek k iskanju rešitev in njihovo sprejemanje ter končno tudi spremembo vedenja v korist podpore političnim ukrepom, na katerih temelji energetska unija. Širok EED bo omogočal boljše seznanjanje z nacionalnimi energetskimi preferencami in njihovo upoštevanje na ravni EU ter bo koristil odločevalcem.

Rezultat evropskega energetskega dialoga bo:

6.1

Kakor je značilno za formalni proces upravljanja, bo treba EED kljub njegovi vseevropskosti vzpostaviti v vsaki državni članici. Pri tem bo treba upoštevati obstoječe nacionalne pobude za energetski dialog, hkrati pa vanje vključiti cilje iz okvira podnebne in energetske politike. Kjer nacionalni energetski dialog že poteka, bi povezava z EED prinesla obojestranske koristi ter omogočila strukturiran in bolj prilagodljiv mehanizem, s katerim bo Komisija lažje pregledovala elemente nacionalnih načrtov in ki bo izhodišče za informiranje potrošnikov, kar bi ponudnikom energije pomagalo pri vključevanju in vzpostavljanju zaupanja ter bi pomenilo način za sporočanje številnih pomislekov, ki jih imajo različne skupine o energetski varnosti, cenovni dostopnosti in trajnostnosti. Če povzamemo, bi bili potrebni naslednji koraki:

6.2

EESO je podrobnejši pregled EED sprejel v mnenju o potrebah in načinih vključevanja javnosti na področju energetske politike (4). EED je zamišljen kot stalen „dialog“ oziroma bolj natančno kot neodvisen proces, ki vključuje vse deležnike in uporablja najboljše prakse vključevanja ter ima zaupanja vredno in stalno vlogo pri izvajanju energetskega prehoda. EESO je v celoti zavezan tej pobudi, zato bo prevzel vodilno vlogo ter v sodelovanju z drugimi zagotavljal aktivno podporo.

7.1

EESO pozdravlja navedbo Komisije (5), da bo treba strukturo upravljanja razviti ob upoštevanju stališč Evropskega parlamenta, držav članic in deležnikov. S trdno podporo in strinjanjem civilne družbe bo mogoče lažje doseči zahtevne cilje. Proces upravljanja, podprt z EED, bo z navezovanjem na vsakodnevno življenje in pomisleke ljudi energetsko unijo pomagal približati pričakovanjem državljanov. Omogočil bo razumevanje energetskih izzivov in kompromisov ter izboljšal sprejemljivost in zaupanje, tako da bo predvsem prikazal zmožnost prisluhniti deležnikom in jih vključevati.

7.2

Poleg tega se bodo občutno zmanjšali dolgoročni politični stroški, saj bo vzpostavljen proces, v katerem so vsi deležniki vključeni v oblikovanje v prihodnost usmerjenega in pragmatičnega energetskega prehoda, ki ustreza željam večine. To vprašanje zadeva vse posameznike, zato si bodo lahko oblikovali pozitivno predstavo o EU in njenih procesih ter se zavedli dodane vrednosti EU in odprtega upravljanja.

4.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 291/14

Poročevalec:

Raymond HENCKS

Soporočevalec:

Stefan BACK

1.1

EESO ponovno izraža podporo (1) ciljem iz bele knjige iz leta 2011 o načrtu za enotni evropski prometni prostor (v nadaljnjem besedilu: načrt), ki ostaja ena najpomembnejših točk na dnevnem redu. Oblikovanje enotnega evropskega prometnega prostora kot načina za ustvarjanje trajnostne rasti in zaposlitev ter kakovostnih delovnih mest in delovnih pogojev je še vedno povezano z velikimi izzivi.

1.2

EESO želi glede na deset prednostnih nalog Junckerjeve Komisije za obdobje 2015–2019, delovni program Komisije za leto 2015 in cilje načrta izpostaviti spodaj navedene točke.

1.3

Z učinkovitim izvajanjem Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) bi lahko bilo na voljo več sredstev instrumenta za povezovanje Evrope (IPE), kadar zasebne naložbe ali zaračunavanje pristojbin ne bodo imeli učinka. V vsakem primeru je treba 2,7 milijarde EUR sredstev IPE za promet, ki bodo prerazporejena na EFSI, nameniti temu področju. EESO ponovno izpostavlja potrebo po resnično čezmejnem načrtovanju infrastrukture, da bo mogoče optimalno izkoristiti vire.

1.4

Sočasna uporaba načel „onesnaževalec plača“ in „uporabnik plača“ slabi financiranje, temelječe na slednjem. Potreben je enostavnejši in jasnejši koncept zaračunavanja pristojbin. Možno mora biti prilagajati višino pristojbin, s čimer bi zagotovili kohezijo, se izognili socialnemu izključevanju in poskrbeli za skladnost z davki in pristojbinami na splošno.

1.5

Za dokončno vzpostavitev notranjega trga za promet bo potrebnih še veliko prizadevanj. EESO je v mnenju (2) z dne 11. julija 2013 o četrtem železniškem paketu podprl cilj, da se dokončno oblikuje enotni trg železniškega prometa v Evropi, ki bi zagotavljal kakovosten prevoz brez težav na mejah. Kakor je navedeno v mnenju o načrtu iz leta 2011 (3), EESO zahteva uravnoteženo oceno učinkov kakršnega koli nadaljnjega ukrepanja, ki se načrtuje v tej smeri. Pozdravlja namero Evropske komisije, da pojasni pravila o dostopu do trga cestnega prevoza, s čimer bo lažje doseči izvajanje in nadzor skladnosti s predpisi.

1.6

EESO podpira osredotočenost Junckerjeve Komisije na socialni dumping in jo poziva, naj predlaga preventivne ukrepe. Države članice bi morale okrepiti nadzor nad spoštovanjem zakonodaje, tudi z boljšim čezmejnim sodelovanjem, vključno z izmenjavo informacij, in ustreznimi sankcijami, zlasti za podjetja s fiktivnim sedežem in lažno samozaposlovanje. Odpraviti je treba luknje v zakonodaji, ki obravnava dostop do poklicev na področju prevoza/dovoljenj za opravljanje dejavnosti in usklajevanje socialne varnosti. Nadzorni ukrepi morajo biti sorazmerni in akterjev ne smejo po nepotrebnem upravno obremenjevati.

1.7

Za modalni premik sta potrebni prožnost in prilagojenost lokalnim razmeram. To zlasti velja za 300-kilometrsko mejo pri cestnem prevozu, ki v oddaljenih in redko poseljenih regijah z majhnim železniškim omrežjem ne bo imela želenega učinka.

1.8

Potrebne so ustrezna infrastruktura in storitve prevoza, tudi v oddaljenih regijah. V Prilogo I k načrtu bi bilo treba vključiti novo pobudo, in sicer podvojitev obsega uporabe javnega prevoza na mestnih območjih do leta 2030 z objekti in infrastrukturo, ki v sklopu načrtov za mobilnost v mestih omogočajo lažjo mobilnost pešcev, kolesarjev, starejših ali oseb z omejeno mobilnostjo.

1.9

EESO poudarja pomen pravic potnikov glede na to, da se pojavljajo organizatorji prevoza z novimi koncepti, kot je Uber.

1.10

EESO predlaga, da se pri reviziji načrta uporabi participativni dialog, in v zvezi s tem opozarja na svoje mnenje z dne 11. julija 2012 (4).

1.11

EESO predlaga, da se za akcijski načrt iz Priloge I k načrtu na splošno ponovno oceni, ali je še vedno politično izvedljiv.

2.1

Evropski parlament namerava pripraviti samoiniciativno poročilo o izvajanju načrta, zato je zaprosil EESO, da o tej temi pripravi raziskovalno mnenje.

2.2

EESO je v svojem mnenju o načrtu (5) pozdravil prizadevanja Komisije, vendar menil, da obstaja precejšnja razlika med cilji in načini, na katere bi lahko bili ti cilji doseženi in financirani.

2.3

EESO ugotavlja, da je večina ugotovitev iz njegovega mnenja o načrtu še aktualnih. To velja zlasti za naslednje točke (6):

2.4

EESO štiri leta po začetku izvajanja načrta ugotavlja, da so se pojavile številne pobude, ki pa so zaenkrat dale dokaj pičle rezultate. Kljub temu so bili za uresničitev načrta sprejeti ukrepi v obliki zakonodajnih predlogov in političnih pobud, na primer nova uredba o smernicah za razvoj TEN-T (7) in uredba o instrumentu za povezovanje Evrope (8), ki sta bili sprejeti leta 2013, zakonodaja o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva in ukrepi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov iz vozil.

2.5

Malo pa je bilo doseženega pri ustvarjanju pogojev za nadaljnje odpiranje trga, spremljanje skladnosti s predpisi in spodbujanje čezmejnega cestnega prevoza. Pri vzpostavljanju evropskega registra cestnih prevoznikov (ERRU), ki naj bi podpiral spremljanje skladnosti z uredbo o trgu cestnega prevoza, je na primer prišlo do zamude, prav tako tudi pri evropskem elektronskem sistemu cestninjenja, ki naj bi spodbujal čezmejni prevoz, a še vedno ni udejanjen. Tudi problem različnih socialnih pogojev za mobilne delavce in njihovega vpliva na konkurenco ostaja v veliki meri nerazrešen. Resen problem za nemoteno delovanje notranjega trga so različne razlage direktive o napotitvi delavcev na delo, ki se pojavljajo v državah članicah. Nekatere zakonodaje morda ne uporabljajo pravilno.

2.6

V zvezi s financiranjem EESO ugotavlja, da čeravno sredstva IPE še zdaleč niso zadostna, je prometni sektor ena od glavnih prioritet Evropskega sklada za strateške naložbe, ki ga ustanavljata Komisija in Evropska investicijska banka. To je med drugim razvidno iz poročila skupne delovne skupine EIB in Komisije, zadolžene za določitev meril, po katerih bodo izbrani projekti, ki bodo financirani. EESO v zvezi s tem ugotavlja, da bo 2,7 milijarde EUR sredstev, ki so v IPE namenjena prometu, preusmerjenih v EFSI. Pri tem je pomembno, da se pri izvajanju EFSI ta sredstva porabijo za prometni sektor.

2.7

EESO zato želi poudariti, kako pomembno je, da te naložbe niso omejene zgolj na širitev infrastrukture, temveč podpirajo tudi projekte, s katerimi se posodablja in izboljšuje delovanje sektorja, pa tudi ukrepe za zagotavljanje usposobljene in kvalificirane delovne sile.

3.1

EESO ugotavlja, da enotni evropski prometni prostor ni omenjen v političnih usmeritvah za naslednje petletno obdobje niti v desetih prednostnih nalogah, ki jih je določil predsednik Komisije Juncker in so vključene v delovni program Komisije za leto 2015 (9).

3.2

Glede na pomen prevoza kot gospodarskega sektorja in njegovih posebnih značilnosti, zaradi katerih so pogosto potrebne rešitve po meri, bi bilo po mnenju EESO primerno, da se prevoz navede kot posebno vprašanje v povezavi z denimo prvo prednostno nalogo (rast in delovna mesta), pa tudi s tretjo in četrto prednostno nalogo (energetska unija in bolj povezan notranji trg), ki se vse nanašajo tudi na prevoz. To je zlasti umestno v povezavi z notranjim trgom, saj je prometna politika obravnavana v posebnem poglavju PDEU, ločeno pa še v strategiji Evropa 2020 in dveh aktih za enotni trg.

3.3

Glede na krovne politične usmeritve, določene v političnih prednostnih nalogah Junckerjeve Komisije, po katerih naj bi bila politična agenda Evropske unije oblikovana v tesnem partnerstvu med Evropsko komisijo in Evropskim parlamentom ter v sodelovanju z državami članicami, EESO predlaga, da se ponovno pregleda, ali je seznam pobud, določen v Prilogi I k načrtu, še vedno politično izvedljiv.

4.1

V načrtu teritorialna kohezija ni omenjena.

4.2

V skladu s členoma 90 in 91 Pogodbe naj bi skupna prometna politika prispevala k spodbujanju teritorialne kohezije, tj. zagotavljanju dostopa do prometnega omrežja v redko poseljenih podeželskih regijah, v katerih storitve javnega prevoza pogosto niso na voljo, prebivalstvo pa zato nima alternative cestnemu prevozu. EESO zato opozarja na predhodni cilj EU, tj. da bi večina državljanov in podjetij v EU za pot do omrežja potrebovala največ 30 minut. Zdi se, da je bil ta cilj pozabljen (10).

4.3

Čeprav je v načrtu v zvezi z dostopnostjo ugotovljeno, da se utegne razlika med centralnimi in obrobnimi območji še povečati, njegov četrti cilj „ohraniti gosto železniško mrežo v vseh državah članicah“ ni bil izpolnjen, saj ni z njim povezana nobena konkretna pobuda, hkrati pa se zaradi vprašanja dobičkonosnosti vse večje število regionalnih prog ukinja.

4.4

EESO želi v tem primeru opozoriti na svojo pripombo na priporočilo iz načrta, po katerem naj se javna naročila storitev obvezno oddajajo na podlagi odprtih razpisnih postopkov. EESO je zahteval, naj „Komisija, še preden bo v zvezi s tem pripravila predloge oziroma najpozneje šest mesecev po 3. decembru 2014, [predloži] poročilo o izvajanju Uredbe (ES) št. 1370/2007, kot je predvideno v členu 8(2) te uredbe“.

4.5

EESO zato meni, da bi bilo treba v skladu s členom 174 Lizbonske pogodbe, ki določa, da je treba posebno pozornost nameniti regijam, ki so hudo in stalno prizadete, drug prevoz potnikov, ki ni namenjen izključno turizmu, uvrstiti med storitve splošnega pomena, zaradi česar bi moral izpolnjevati merila univerzalnosti, dostopnosti (vključno z dostopnostjo za invalide in osebe z omejeno mobilnostjo), stalnosti, kakovosti in primerne cene.

5.1

Komisija je morala že leta 2007, sredi programa bele knjige za obdobje 2001–2010, priznati, da „Evropa še ni na poti trajnostnega prometa“  (11). EESO meni, da se od takrat ni veliko spremenilo.

5.2

EESO je v raziskovalnem mnenju o trajnostno naravnani prihodnosti prometa (12) poudaril, da je prevoz sicer ključen za številne naše svoboščine (da lahko delamo in živimo v različnih delih sveta, da uporabljamo različne proizvode in storitve, da trgujemo in vzpostavljamo osebne stike), vendar mora biti eden glavnih ciljev politike to, da določi okvir za te svoboščine in jih celo omeji, kadar bi vplivale na ali celo ogrožale druge svoboščine ali potrebe, kot so zdravje ljudi, okolje, podnebje ali potrebe prihodnjih generacij.

5.3

Načrt temelji na predpostavki, da omejevanje mobilnosti ne pride v poštev. EESO želi ponovno poudariti vsebino točke 3.9 iz mnenja o načrtu iz leta 2011 (13), da si tega ne bi smeli razlagati, kot da nasprotuje ukrepom, s katerimi bo prevoz postal bolj gospodaren z viri in trajnosten. To ravno tako ni v nasprotju s spodbujanjem spremembe ravnanja v smeri uporabe bolj trajnostnih načinov prevoza ali izogibanja prevozu.

5.4

Zato mobilnosti ni mogoče zanikati kot pravice, ki vsakemu državljanu zagotavlja dostop do gospodarskih, družbenih in kulturnih dejavnosti ter mu daje pravico, da jih uživa. Vendar ni mogoče zanemariti prepogosto netrajnostnega ravnanja ljudi, kot so individualna uporaba osebnega avtomobila za vožnjo med dvema točkama ali zavračanje razpoložljivega javnega prevoza zavoljo manjše prikladnosti. Pri tem so med možnimi rešitvami zagotovo omejevanje nepotrebnih individualnih voženj in zmanjševanje prometnih zastojev, zlasti z ustreznimi odvračalnimi ukrepi, ukrepi spodbujanja rabe javnega prevoza ali inovacijami pri organizaciji dela (na primer premični delovnik).

5.5

EESO zato meni, da je treba pri vseh vrstah prevoza in alternativnih gorivih, vključno s potrebno infrastrukturo, posebno pozornost nameniti raziskavam in inovacijam na področju čistih in varnih vozil, ki ne izpuščajo delcev in povzročajo manj hrupa, pri tem pa visoki varnostni standardi ne smejo biti ogroženi.

5.6

Zato potrebujemo hitrejšo tehnično standardizacijo in urejanje (ukrepi v zvezi s cenami, subvencijami in davkom), zlasti v avtomobilskem sektorju, ki predstavlja več kot polovico emisij v sektorju cestnega prevoza.

5.7

Države članice EU so si sicer čedalje bliže pri določanju dolgoročnih ciljev in smernic, vendar ostajajo pri razvoju in občutljivih točkah posameznih držav še vedno daleč vsaksebi.

5.8

Nekatere države denimo skušajo spodbujati čista vozila s subvencijami avtomobilski industriji, občasno tudi z obsežnimi nepovratnimi sredstvi ob nakupu takšnih avtomobilov, oprostitvijo davka na biogoriva, popusti pri cestninah na avtocesti, obdavčitvijo avtomobilov, ki onesnažujejo, in nepovratnimi sredstvi za razgradnjo starih avtomobilov.

5.9

Vendar je jasno, da zastavljeni cilji še zelo dolgo ne bodo doseženi. Subvencije imajo zelo omejen vpliv, zato so že bile v veliki meri zmanjšane ali celo odpravljene. Prodaja še vedno ni porasla, kar proizvajalcem, ki so se odločili za izključno vozila na električni pogon, povzroča resne težave. Po mnenju EESO je pomembno, da se ohranijo in razširijo pobude za uresničitev dekarbonizacije, vendar meni, da je treba podpreti ne samo razvoj čistih vozil, temveč vsa čista prevozna sredstva.

6.1

Po mnenju Komisije bi bilo treba določanje cen in dajatve preoblikovati tako, da bi bili v večji meri upoštevani načeli onesnaževalec plača in uporabnik plača, pa tudi celotni stroški, vključno s stroški infrastrukture in zunanjimi stroški.

6.2

EESO poudarja, da je treba jasno razlikovati med obema načeloma, saj imata popolnoma drugačne značilnosti in namen.

6.3

EESO glede na gospodarske stroške netrajnostnega ravnanja podpira načelo onesnaževalec plača, vendar poudarja, da pogosto ni alternativ prevoznim sredstvom, ki onesnažujejo, zlasti na podeželskih in redko poseljenih območjih, podjetja in državljani pa zaradi tega ne smejo biti kaznovani ali manj konkurenčni. Prav tako davki na onesnaževanje ne smejo biti preprosto prišteti ceni blaga in storitev ter zaračunani potrošnikom, ne da bi s tem dosegli kakršno koli spremembo ravnanja.

6.4

Odbor pa nasprotuje vsesplošni in pavšalni uporabi načela uporabnik plača, saj je javni prevoz storitev splošnega gospodarskega pomena, v skladu s Protokolom št. 26 k Lizbonski pogodbi, ki se nanaša na te storitve, pa naj bi države članice zagotovile, da so te storitve kakovostne in cenovno dostopne.

6.5

Cenovna dostopnost ne sme biti žrtev določanja cen na podlagi stroškov. Prav tako bi tovrstni ukrepi škodili prizadevanjem za dekarbonizacijo prevoza in ukrepom številnih upravljavcev prevoza v mestih, ki so se odločili ponuditi brezplačen javni prevoz nekaterim starostnim in družbenim skupinam ali celo vsem, s čimer bi bili prizadeti predvsem najbolj ranljivi posamezniki.

7.1

Postopno odpravljanje vozil, ki za pogon uporabljajo konvencionalno gorivo, samo po sebi ni dovolj za doseganje integrirane in trajnostne mobilnosti v mestih.

7.2

EESO ponovno poudarja ugotovitve iz mnenja o načrtu iz leta 2011 (14), da bi bilo treba v sklopu trajnostne prometne politike nadvse nujno razvijati mestni javni prevoz in mestno logistiko (glej razpravo v točkah 31, 33 in 41 načrta). Toda zdi se, da Komisija izhaja iz predpostavke, da je probleme v mestih mogoče rešiti predvsem s tehnološkimi inovacijami v proizvodnji čistih vozil. To je pravzaprav dolgoročna perspektiva, medtem ko zdaj potrebujemo kratkoročne ukrepe za zmanjšanje onesnaženosti zraka in nižjo obremenitev s hrupom v mestih. Vsekakor pa je edini način za odpravo prometnih zastojev v mestih spodbujanje javnega prevoza.

7.3

EESO je razočaran, da večja uporaba javnega prevoza v mestnih območjih ni izrecno navedena med cilji na seznamu pobud, ki je priložen načrtu, na primer v točki 2.3. Zato poziva Komisijo, naj belo knjigo ustrezno dopolni in določi cilj podvojitve uporabe javnega prevoza v mestih do leta 2030, hkrati pa predvidi objekte in infrastrukturo za lažjo mobilnost pešcev, kolesarjev, starejših in oseb z omejeno mobilnostjo. Inteligentni prometni sistemi so nujni, da lahko uporabniki prejmejo potrebne informacije o prevoznih sredstvih, ki so jim na voljo. Vendar ti sistemi potrebujejo ustrezne radijske frekvence in valovne dolžine, kar pa v beli knjigi ni obravnavano.

7.4

EESO želi zato ponovno izraziti podporo sporočilu Komisije iz leta 2013 o konkurenčni in z viri gospodarni mobilnosti v mestih (15) ter ukrepom, ki se trenutno sprejemajo, da ga bo mogoče uresničiti.

7.5

EESO ponovno obžaluje – kakor je navedel že v mnenju o načrtu iz leta 2011 (16) –, da mestni promet ne sodi v zakonodajno pristojnost EU, in meni, da bi bilo treba uskladiti ukrepe glede meril za vzpostavitev in izvajanje cestninjenja v mestih ter sheme za omejitev dostopa vozilom, ki onesnažujejo, ter jih vključiti v načrte za mobilnost v mestih, ki bi nato tudi morali postati obvezni za večja mesta. Uskladitev teh elementov bi bilo koristno tako za okolje kot za delovanje notranjega trga.

8.1

EESO je v mnenju o sporočilu na temo pravic potnikov pri vseh vrstah prevoza (17) menil, da bi bilo treba deset posebnih pravic, navedenih v sporočilu, dopolniti še s tremi pravicami, in sicer pravico do varnosti, ki se nanaša tako na tehnično varnost vozil kot tudi na fizično varnost potnikov, pravico do minimalnih standardov kakovosti storitev, udobja in dostopnosti ter pravico do varstva okolja.

8.2

Komisija je v odgovoru na mnenje EESO potrdila, da so predlagane pravice pomemben dejavnik, ki bi ga bilo treba upoštevati v prihodnji zakonodaji o pravicah potnikov. EESO zato predlaga, da se uresniči deveti cilj načrta, tj. zagotoviti, da ima EU vodilno svetovno vlogo na področju varnosti prometa pri vseh načinih prevoza, in temu ustrezno razširi sedanji obseg pravic.

8.3

EESO opozarja na pojav podjetij, ki posredujejo pri prevozu potnikov. Primer je podjetje Uber, za katerega se zdi, da je neke vrste posrednik pri storitvah prevoza, pri čemer se razmerje posrednik–voznik–potnik zdi nejasno z več vidikov. EESO poziva Komisijo, naj prouči to stanje z vidika varnosti, odgovornost Uberja in/ali voznikov ter pravice potnikov z vidika spoštovanja določb PDEU, socialne zakonodaje in pravic potrošnikov.

9.1

EESO meni, da je treba izboljšati socialne standarde, uskladiti socialne in delovne pogoje ter odpraviti socialni in plačni damping, če želimo, da bo prometni sektor deloval nemoteno in pod enakimi pogoji.

9.2

Vendar pa številne sektorje prevoza pestijo zlorabe, vključno z izogibanjem delovni in/ali socialni zakonodaji ali njenim kršenjem. EESO v zvezi z napotitvijo delavcev na delo in delom na črno pozdravlja Direktivo 2014/67/EU o izvrševanju Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo, ki bi morala biti prenesena v nacionalno zakonodajo do junija 2016, ter predlog sklepa o vzpostavitvi evropske platforme za okrepitev sodelovanja pri preprečevanju in odvračanju od dela na črno, ki je še v obravnavi. Direktivi naj bi izboljšali nadzor in čezmejno sodelovanje ter tako preprečili nezakonito početje (18).

9.3

Komisija je v poročilu (19) o stanju na trgu cestnega prevoza v Uniji navedla, da je nepopolno spoštovanje delovne zakonodaje mogoče pripisati neobstoju zavezujočih določb o številu in pogostosti pregledov. EESO zato pozdravlja Direktivo 2014/67/EU in ponovno izraža podporo prihodnjemu predlogu sklepa o evropski platformi za preprečevanje dela na črno iz prejšnje točke (20).

9.4

EU nima pristojnosti za popolno usklajevanje delovnopravnih standardov in lahko določa zgolj osnovne standarde, zato je treba prek sektorskega dialoga poskrbeti za usklajen nabor standardov na področju dela ter zdravja in varstva pri delu, ki bi se enotno uporabljali v vseh državah članicah. Zagotoviti bi bilo treba potrebne vire in podporo za uresničitev rezultatov tega dialoga.

9.5

Komisija bi zato morala sprejeti ukrepe za boljše izvajanje sektorskega pravnega okvira in njegovo utrditev, da bo lahko kos izzivom. To mora vključevati nadzorne ukrepe in učinkovite sankcije, s katerimi bi preprečili zlorabe in kršitve socialne zakonodaje. Odpraviti je treba luknje v zakonodaji, ki obravnava dostop do različnih poklicev na področju prevoza/dovoljenj za opravljanje dejavnosti, usklajevanje socialne varnosti, začasne agencijske delavce in najemanje podizvajalcev z namenom socialnega dampinga. Med drugimi vprašanji, ki jih je treba rešiti, so ustrezni ukrepi za obravnavo podjetij s fiktivnim sedežem in lažnega samozaposlovanja ter boljša opredelitev domače baze in začasne baze za mobilne delavce v prometu. EESO si na tem področju želi usklajenega delovanja držav članic.

10.1

EESO predlaga, da se pri reviziji načrta uporabi participativni dialog, in se v zvezi s tem sklicuje na svoje mnenje z dne 11. julija 2012 o beli knjigi o prometu: za vključitev in udeležbo civilne družbe (21).

4.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 291/21

Poročevalec:

Ionuţ SIBIAN

1.1

EESO pozdravlja prizadevanja Albanije za doseganje evropskih standardov s spodbujanjem demokratičnih reform in pozdravlja odločitev EU z dne 27. junija 2014, da državi dodeli status kandidatke. Vendar poudarja pomen transparentnega in vključujočega pristopa do organizacij civilne družbe, vključno s socialnimi partnerji, v vseh fazah pristopnega procesa.

1.2

Ugotavlja, da obstaja nacionalni konsenz glede pristopa Albanije k EU, vendar je pozitivni zagon iz leta 2014 treba izkoristiti in ga nadgraditi z dosledno podporo reformam. EESO poziva vlado in politične stranke v opoziciji, naj nadaljujejo konstruktiven in nepretrgan dialog. Izkušenejše organizacije civilne družbe lahko sodelujejo pri gojitvi kulture dialoga in krepitvi ozaveščanja o odgovornosti političnih strank do volivcev, saj je treba krepiti medstrankarski konsenz o reformah ter spodbujati integriteto in transparentnost.

1.3

Strukture in mehanizme za podporo civilnemu in socialnemu dialogu v Albaniji je treba okrepiti, institucionalno podporo zainteresiranim stranem pa je treba zagotoviti tako na nacionalni ravni kot tudi s finančnimi mehanizmi EU.

1.4

Nacionalne oblasti morajo zagotoviti sodelovanje organizacij civilne družbe, tudi socialnih partnerjev, v vse delovne/strokovne skupine, pomembne za proces vključevanja, in upoštevati njihovo strokovno znanje na ključnih področjih, kot so reforma pravosodja, varstvo človekovih pravic, reforme trga dela, vključevanje mladih in socialno podjetništvo itd.

1.5

Poročila Evropske komisije o napredku bi v skladu s smernicami GD za sosedstvo in širitvena pogajanja v zvezi s pomočjo EU za civilno družbo za obdobje 2014–2020 in smernicami GD za sosedstvo in širitvena pogajanja v zvezi s pomočjo EU za svobodo in integriteto medijev za obdobje 2014–2020 morala zajemati vključenost organizacij civilne družbe, tudi socialnih partnerjev, v pristopni proces z bolj poglobljeno analizo ciljev in dosežkov. V tesnem posvetovanju z nacionalnimi in evropskimi sindikati ter MOD bi bilo treba izvesti oceno pravic sindikatov in temeljnih pravic delavcev.

1.6

EESO poudarja pomen socialnega dialoga in vse zainteresirane strani poziva, naj čim bolje uporabijo obstoječe institucije, zlasti nacionalni svet za delo. Vlado poziva, naj še naprej spodbuja nacionalni svet za delo in se z njim bolj sistematično posvetuje o vseh politikah, za katere imajo delodajalci in delavci upravičen interes. Socialni dialog je treba še naprej spodbujati na regionalni in lokalni ravni. EESO meni, da bi socialni dialog moral potekati redno in strukturirano, ne pa posamično, pa tudi, da mora biti učinkovitejši in bolj usmerjen v rezultate.

1.7

EESO poziva, da se spodbujanje socialnega dialoga vključi med ključne prednostne naloge institucij EU glede Albanije in da se ta zato mora odražati v vseh programih Komisije, ki so na voljo državi. To bi zahtevalo večjo vključenost nacionalnega sveta za delo, ki bi ga bilo treba tudi formalno vključiti in se z njim posvetovati v vseh fazah pristopnih pogajanj ter mu nameniti vlogo pri spremljanju izvajanja stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma med EU in Albanijo. Nacionalni svet za delo bi moral imeti možnost, da izrazi pripombe in stališča, ki jih je treba sporočiti institucijam EU za potrebe ocenjevanja napredka Albanije v pristopnem procesu.

1.8

EESO meni, da mora biti krepitev zmogljivosti socialnih partnerjev za dejavno sodelovanje v socialnem dialogu prednostna naloga programov pomoči EU. Potrebna je pomoč pri razvoju njihove sposobnosti za učinkovito sodelovanje pri vseh ekonomskih, socialnih in pravnih vprašanjih, tudi v pristopnih pogajanjih z EU. Treba je okrepiti njihove organizacijske strukture, notranjo komunikacijo in zmogljivost služenja njihovim članom.

1.9

EESO poziva albansko vlado, naj pripravi celovito strategijo boja proti sivi ekonomiji in njenega zmanjševanja. Z njo bi se izboljšal finančni položaj v državi, preprečila nepoštena konkurenca in se ustvarilo boljše gospodarsko okolje, hkrati pa bi se zagotovilo večje spoštovanje socialnih pravic delavcev.

1.10

EESO močno spodbuja albansko vlado, naj se zaveže k bolj podrobnemu in predvidljivemu časovnemu načrtu in dodeljevanju sredstev za izvajanje ukrepov iz načrta za albanske vladne politike za bolj ugodno okolje za razvoj civilne družbe, pa tudi, naj pospeši ustanavljanje nacionalnega sveta za civilno družbo.

1.11

Še naprej je treba spodbujati učinkovito delovanje nacionalnega sveta za delo ter nadaljevati z rednimi sejami o vprašanjih, povezanih z delavci in delodajalci. EESO priporoča razvoj nacionalnega sveta za delo v resničen ekonomsko-socialni svet, podobno kot ga imajo države članice EU, da bi bolje odražal njegovo tristransko naravo.

1.12

EESO priporoča, da se po uradnem začetku pristopnih pogajanj z Albanijo ustanovi skupni posvetovalni odbor EU-albanska civilna družba. Ta bo organizacijam civilne družbe obeh strani omogočil nadaljevanje bolj poglobljenega dialoga in političnim oblastem zagotovil prispevek v zvezi s poglavji pristopnih pogajanj.

1.13

Merila za izbor članov nacionalnega sveta za civilno družbo je treba jasno navesti v zakonskih določbah, organizacijam civilne družbe pa pomagati pri vzpostavljanju lastnega transparentnega mehanizma za imenovanje njihovih predstavnikov. Vloga nacionalnega sveta za civilno družbo mora biti skladna z drugimi strukturami upravljanja (1), s katerimi naj bi omogočili sodelovanje in vključevanje organizacij civilne družbe, da se zagotovi dopolnjevanje in se izogne razpršitvi odgovornosti ali virov.

1.14

Bolj je treba spodbujati novo sprejete zakone in predpise (kot so zakon o dostopu do informacij, zakon o obveščanju in posvetovanju in sklep Sveta ministrov št. 953 v zvezi z DDV za nepridobitne organizacije) in vzpostaviti mehanizme za doseganje ciljev, začrtanih v njih. Organizacije civilne družbe je treba dosledno vključevati v ozaveščanje o zakonskih določbah, pri tem pa se zavzemati za učinkovite procese posvetovanja in hkrati nadzirati spoštovanje zakonskih zahtev.

1.15

Transparentnost in izogibanje navzkrižjem interesov je treba spodbujati z:

1.16

Za zagotovitev finančne vzdržnosti in trajnosti organizacij civilne družbe EESO priporoča, da se posebna pozornost nameni:

2.1

Albanija je status potencialne države kandidatke za članstvo v EU dobila na solunskem vrhu Evropskega sveta junija 2003. Od leta 2000 je vključena v avtonomne trgovinske ukrepe EU, posebni trgovinski preferenciali pa so ji bili dodeljeni v okviru stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma, podpisanega leta 2006. Prošnjo za članstvo v EU je vložila leta 2009.

2.2

Komisija je leta 2013 v poročilu o napredku poudarila pet ključnih prednostnih nalog za začetek pristopnih pogajanj: reformo javne uprave; neodvisnost, učinkovitost in odgovornost sodstva; boj proti korupciji; boj proti organiziranemu kriminalu in varstvo človekovih pravic (tudi zaščita Romov, protidiskriminacijske politike in uresničevanje lastninskih pravic). Vladni časovni načrt o petih ključnih prednostnih nalogah je bil sprejet maja 2014.

2.3.

Novembra 2013 je albanski parlament sprejel resolucijo o pristopu države k EU, v kateri je podprl več ukrepov, ki se nanašajo na vključevanje v EU. Parlamentarni odbor za evropsko povezovanje je spremljal časovni načrt vlade o petih ključnih prednostnih nalogah in izvajal svojo nadzorno vlogo prek zaslišanj z ministrom za evropsko povezovanje.

2.4

Ponovno potrjena podpora albanske vlade in parlamenta procesu vključevanja v EU je znatno prispevala k temu, da je bil 27. junija 2014 Albaniji dodeljen status države kandidatke.

2.5

Vendar pa je drugo polovico leta 2014 zaznamovalo napeto politično ozračje, ki je zavrlo napredek pri reformah in učinkovito izvajanje ukrepov, sprejetih za pristop Albanije k EU. Decembra 2014 je sporazum med vlado in opozicijo, ki ga je podprl Evropski parlament, tlakoval pot obnovitvi političnega dialoga v parlamentu.

2.6

Dialog na visoki ravni o ključnih prednostnih nalogah se je kot instrument za organizacijo sodelovanja med EU in Albanijo ter pomoč Albaniji pri ohranitvi pozornosti in soglasja glede vključevanja v EU začel novembra 2013. Ustanovitev skupnih delovnih skupin med Albanijo in Evropsko komisijo o ključnih prednostnih nalogah septembra 2014 naj bi prispevala k skladnosti pri spremljanju napredka glede reform in spodbujanju vključevanja v razprave in dostop do strokovnih in kakovostnih informacij.

2.7

Zakonodaja o ustanovitvi nacionalnega sveta za evropsko povezovanje je bila sprejeta v začetku marca 2015. Pomembno je, da ta mehanizem posvetovanja deluje in da je vključujoč, saj to omogoča, da so organizacije civilne družbe, vključene v svet, tudi socialni partnerji, reprezentativni in transparentno izbrani.

3.1

Albanija je v letih svetovne finančne in gospodarske krize ohranila makroekonomsko stabilnost, vendar se še vedno sooča z velikimi izzivi. Glavna gospodarska problema ostajata visoka stopnja brezposelnosti (18,3 % v prvem četrtletju 2014) in visoka stopnja neformalnega zaposlovanja (75 %), kar ogroža gospodarstvo kot celoto, slabi državni proračun, delavce pa pušča brez kakršne koli socialne zaščite. Skoraj tretjina mladih je brezposelnih. Ti problemi, pa tudi korupcija, so glavni razlogi za izseljevanje Albancev. Ker Albanci lahko potujejo v tujino, se je tretjina prebivalcev izselila v druge države.

3.2

Kmetijstvo ima 19,5-odstotni delež pri BDP-ju in je še vedno največji vir delovnih mest (44,6 % vseh delovnih mest v letu 2013). 98,2 % od 3 03  802 kmetijskih gospodarstev v Albaniji je družinskih kmetij z zelo nizko produktivnostjo. Naložbe v kmetijstvo še vedno ogroža nejasnost glede lastništva zemljišča.

3.3

Albanija je ratificirala 80 pogodb in konvencij Sveta Evrope. Vendar zadnje poročilo komisarja za človekove pravice Sveta Evrope (2) opozarja na problem visoke stopnje korupcije v sodstvu, počasno izvajanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice ter pomanjkljivosti v zakonodaji o pravni pomoči, ki ovirajo učinkovit dostop do sodnega varstva, zlasti za ranljive osebe.

3.4

Albanija je ratificirala 53 konvencij MOD (46 jih je v veljavi), vključno z vsemi temeljnimi in osnovnimi konvencijami. Vendar je odbor strokovnjakov za uporabo konvencij in priporočil (CEACR) opozoril na številne vrzeli pri izvajanju. Opazovanje iz leta 2014 obravnava trgovino z otroki za delovno ali spolno izkoriščanje, kar je vprašanje, ki v praksi zbuja skrb, in sicer kljub prizadevanjem nacionalnih oblasti za spodbujanje različnih zakonodajnih ukrepov.

3.5

EESO Albanijo vidi kot večkulturno in večversko državo, ki varuje kulturne, verske in manjšinske pravice, in treba je storiti vse, da bi to veljalo tudi v prihodnje. Medetnični odnosi so dobri, potrebne pa so še izboljšave zakonodaje o pravicah manjšin. Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih je treba še sprejeti. EESO izraža obžalovanje nad nepravilnostmi, ki jih je svetovalni odbor Sveta Evrope ugotovil pri popisu iz leta 2011 glede neobveznih vprašanj o narodnosti in veri. EESO zato poziva albanske oblasti, naj se pri določanju svojih politik ne opirajo izključno na te podatke.

3.6

Romi in Egipčani se še naprej soočajo z zelo težkimi življenjskimi razmerami in pogosto s socialno izključenostjo in diskriminacijo, zlasti pri dostopu do zdravstvenega varstva, socialnega varstva, izobraževanja, delovnih mest in stanovanj.

3.7

Pravni in institucionalni okvir za boj proti diskriminaciji se je izboljšal, zlasti po sprejetju zakona o varstvu pred diskriminacijo iz leta 2010 in imenovanju komisarja za varstvo pred diskriminacijo. Priporočila komisarja, ki jih je vedno več, je treba spremljati in nameniti sredstva ozaveščanju javnosti o obstoju zakonodaje in ustreznega pritožbenega mehanizma.

3.8

Urad varuha človekovih pravic si dejavno prizadeva za spodbujanje človekovih pravic, njegovo delovanje pa je cenjeno. Zato morajo albanske oblasti zagotoviti močnejši politični in finančni okvir, s pomočjo katerega bi urad lahko še naprej učinkovito opravljal svoje naloge ter ohranil neodvisnost in svobodo pred političnimi vplivi. Treba je izboljšati spremljanje varuhovih priporočil, tudi zadnjega priporočila v zvezi z reformo javne uprave, ki je vodilo k povečanju števila pritožb glede odpuščanj iz javnih institucij (3).

3.9

Odbor ceni prizadevanja glede zastopanosti žensk na državni ravni (šest ministric v vladi z devetnajstimi člani, približno 17 % poslank) in vzpostavljeni okvir za boj proti nasilju v družini. Kljub temu je treba nadaljevati delo za oblikovanje ugodnejšega okolja za napredovanje žensk na političnih in javnih položajih, za odpravo preostalih spolno diskriminatornih določb v zakonodajnih aktih, predvsem glede razlike v plačilu med spoloma in dostopa do podjetništva in posojil.

3.10

Sprejetje nacionalne strategije za zaposlovanje in usposabljanje za obdobje 2014–2020 je dobrodošlo, vendar so potrebna vztrajna prizadevanja za napredek z načrtovanimi ukrepi in za zagotovitev sredstev za njeno izvajanje, vključno z učinkovito uporabo sredstev v okviru instrumenta predpristopne pomoči IPA II (30 milijonov EUR).

4.1

Svoboda zbiranja in združevanja je ustavna pravica in se na splošno spoštuje. Organizacije civilne družbe brez omejitev priznavajo in uveljavljajo svobodo izražanja. Kljub temu pa bo medijska svoboda še vedno izziv, dokler ne bo rešeno vprašanje transparentnosti financiranja medijev in vmešavanja političnih in gospodarskih interesov. Izvajanje zakona o avdiovizualnih medijih je treba pospešiti in v praksi zagotoviti neodvisnost medijskega regulatorja (urada za avdiovizualne medije).

4.2

Sektor albanskih organizacij civilne družbe ostaja razdrobljen in razmeroma slabo razvit. Še vedno ni zanesljivih uradnih podatkov o številu vseh registriranih nevladnih organizacij (4) in še manj o številu aktivnih (5). V skladu s podatki instituta INSTAT iz leta 2013 je registriranih 2  110 nevladnih in mednarodnih organizacij. Na podlagi ocene TACSO (2011) je bilo od približno 3  000 registriranih organizacij civilne družbe približno 450 delujočih.

4.3

Organizacije civilne družbe so najbolj zastopane v večjih mestih, predvsem v Tirani, manj pa na oddaljenih ali podeželskih območjih. Sodelovanje temeljnih organizacij, zlasti zunaj prestolnice, ostaja izziv, ki se ga je treba lotiti kot osrednje prednostne naloge glede financiranja tako za nacionalno kot za evropsko finančno pomoč, k čemur med drugim sodijo spodbujanje uporabe institucionalne podpore v nacionalnih finančnih sistemih za organizacije civilne družbe, razvoj središča za vire ali zanesljivih lokalnih nevladnih organizacij, ki krepijo občutek skupnosti, podpora participativnim procesom za reševanje vprašanj lokalnih skupnosti in spodbujanje vrednot civilne družbe in prostovoljstva.

4.4

Strategije donatorjev in njihove prioritete glede financiranja so do neke mere vplivale na področja, na katerih so dejavne albanske organizacije civilne družbe. Sprva so bile organizacije civilne družbene uspešnejše pri zagotavljanju storitev ranljivim skupinam, pri izobraževanju ter zavzemanju za človekove pravice in pravice žensk, v zadnjih letih pa vidneje in učinkoviteje posvečajo pozornost zagovorništvu prek državljanskih skupin, raziskovalno-svetovalnih skupin in organizacij za človekove pravice na področjih, kot so trgovina z ljudmi, zaporniški sistem, okolje, otrokove pravice, socialna vključenost in odpravljanje revščine, nasilje v družini, vključevanje mladih in pravice LGBT. Treba je še naprej podpirati aktivno in strokovno sodelovanje organizacij civilne družbe pri spremljanju obveznosti države na ključnih področjih za pristop k EU, kot so reforma pravosodja, reforma javne uprave, upravljanje javnih financ in transparentno javno financiranje, tudi prek zagotavljanja pomoči EU tej državi.

4.5

Navzočnost organizacij civilne družbe na ključnih področjih javnega življenja, na katerih so se proaktivno vključile v odločanje in oblikovanje politik, je prinesla številne uspehe pri pripravi nacionalnih strategij in zakonodaje, ki vplivajo na organizacije civilne družbe. Treba je še naprej podpirati koalicije in vzpostavljanje mrež za krepitev sektorskega povezovanja, dajanje večje teže civilnemu in socialnemu dialogu ter okrepitev vloge partnerja z javnimi organi in zasebnim sektorjem.

4.6

Čeprav niso pravno priznane, albanske organizacije civilne družbe sodelujejo pri ustanavljanju socialnih podjetij. Javnih politik je sicer malo, a bi morale priznati in podpreti spodbujanje in razvoj socialnega podjetništva, ki ga je treba gojiti od osnovne ravni navzgor. Socialna podjetja prinašajo dodano vrednost z ustvarjanjem delovnih mest za osebe v slabšem položaju ter lahko prispevajo inovativne rešitve za socialne potrebe in boljše izkoriščanje potenciala lokalnih skupnosti.

4.7

Nedavno sprejetje novega zakona o dostopu do informacij (septembra 2014) in novega zakona o obveščanju in posvetovanju (oktobra 2014) pomeni pozitiven razvoj, ki ga je treba pozorno spremljati in tako zagotoviti, da so na voljo tudi ustrezne strukture in mehanizmi za sistematične in transparentne postopke posvetovanja in dialoga med javnimi organi in organizacijami civilne družbe. Odbor priznava temeljito pripravljalno delo za zakon o zaščiti prijaviteljev nepravilnosti, pred njegovim sprejetjem pa bi bilo treba podrobno proučiti upravno zmogljivost za izvajanje posebnih določb in ozaveščanje o njih.

4.8

EESO odobrava napredek v sodelovanju med javnimi organi in organizacijami civilne družbe ter pozdravlja sedanjo javno razpravo o časovnem načrtu glede albanske vladne politike za bolj ugodno okolje za razvoj civilne družbe. Načrt se osredotoča na devet prednostnih področij, ki upoštevajo cilje iz smernic v zvezi s pomočjo EU za civilno družbo za obdobje 2014–2020, ki bi jih bilo treba pregledati, da bi bolje obravnavale posebne izzive, s katerimi se soočajo socialni partnerji v okviru socialnega dialoga.

4.9

29. aprila 2014 je vlada potrdila nacionalni akcijski načrt za obdobje 2014–2016 v okviru partnerstva za odprto vlado. Poleg doseganja meril v okviru akcijskega načrta je treba okrepiti prizadevanja za seznanjanje s cilji in vrednotami partnerstva za odprto vlado, zlasti na lokalni ravni. Treba je nadaljevati sodelovanje s koalicijo organizacij civilne družbe za partnerstvo za odprto vlado in nadalje omogočati njen dejavni prispevek.

4.10

Kot prednostne naloge so vlada in organizacije civilne družbe opredelile potrebo po ustanovitvi nacionalnega sveta za civilno družbo, posvetovalnega organa, ki bi omogočal redni dialog med vlado in organizacijami civilne družbe, ter po razvoju nacionalne strategije za ustvarjanje ugodnega okolja za organizacije civilne družbe.

4.11

Vzdržna in dejavna civilna družba ni mogoča brez trdne kulture prostovoljstva, ki je v Albaniji slabo zastopana. Poleg ključnih ukrepov ozaveščanja o koristih državljanske udeležbe in spodbujanja širše javnosti k prostovoljstvu je treba obnoviti razprave o spodbujanju zakonodaje na področju prostovoljstva.

5.1

Socialni dialog je bistvenega pomena za gospodarski razvoj in socialno kohezijo, ki ju Albanija potrebuje. Glavna institucionalna platforma za tristranski dialog je nacionalni svet za delo, ki je bil ustanovljen leta 1996 in leta 2014 organiziral štiri seje, na katerih je razpravljal o posebnih temah. Svet v skladu z nekaterimi merili o zastopanosti, določenimi v standardih MOD, o katerih še vedno razpravljajo socialni partnerji, sestavlja sedem predstavnikov Sveta ministrov ter deset predstavnikov organizacij delodajalcev in delavcev. Na lokalni ravni se je tristranski dialog razvil na področju zaposlovanja prek uradov lokalnih svetov in lokalnih uradov za zaposlovanje. Vlada in socialni partnerji razpravljajo o možnosti oblikovanja socialno-ekonomskega sveta kot v drugih državah, da bi lahko bolje obravnavali gospodarska vprašanja.

5.2

V Albaniji je bilo ustanovljenih in deluje 83 sindikatov. Večina od njih so člani dveh konfederacij, ostali pa so neodvisni. Največji in najbolj vplivni konfederaciji sta Konfederacija albanskih sindikatov (KSSH) s 1 10  000 člani in Zveza neodvisnih sindikatov Albanije (BSPSH) s 84  000 člani, ki sta zastopani v nacionalnem svetu za delo s petimi člani. KSSH in BSPSH predstavljata okoli 90 % članstva v sindikatih v Albaniji in sta navzoči v 12 regijah, dejavni pa sta večinoma na področjih izobraževanja in znanosti, javne uprave, pokojnin, industrije, kmetijstva, živilske industrije, javnega zdravja, prometa, nafte, gradbeništva, tekstila, obrtništva, trgovine, metalurgije, kemične industrije in telekomunikacij. Obe sta članici Mednarodne konfederacije sindikatov (ITUC) in opazovalki v Evropski konfederaciji sindikatov (ETUC). Vloga sindikatov v Albaniji je bistvenega pomena za krepitev socialnega dialoga.

5.3

Sindikati so se večinoma oblikovali v javnem sektorju in v privatiziranih podjetjih (ki so bila prej v državni lasti), manj pa so zastopani na nižji ravni, v izključno zasebnem sektorju. V letu 2014 so sindikati okrepili svoje dejavnosti v zvezi z varstvom delavcev in kolektivnimi pogajanji, vendar jim ni uspelo premostiti razlik. Notranje reforme, s katerimi bi sindikati postali bolj neodvisni od političnih strank, bi morale biti prednostna naloga.

5.4

Sektorski in dvostranski dialog je še vedno šibak, predvsem zaradi pomanjkanja kulture dialoga in zadržanosti delodajalcev do sindikatov. Pogajanja o kolektivnih pogodbah so bolj razvita na mestnih območjih, zlasti v Tirani, Draču in Vlori, saj so največja podjetja skoncentrirana na teh mestih in območjih.

5.5

Albanija ima skupaj približno 1 04  275 aktivnih podjetij, od katerih jih je polovica v okrožjih Tirana in Drač. V letih 2012 in 2013 je delovalo približno 30 organizacij delodajalcev. Organizacija „Business Albania“ je bila ustanovljena leta 2010 kot krovna organizacija delodajalcev, ki povezuje 24 poslovnih združenj in več posameznih podjetij (več kot 30  000 delodajalcev kot članov združenj). Organizacija BiznesAlbania je članica nacionalnega sveta za delo, nacionalnega sveta za gospodarstvo in Mednarodne organizacije delodajalcev (IOE). Ključna akterja v socialnem dialogu, ki sta zastopana v nacionalnem svetu za delo, sta Albanski kmetijsko-poslovni svet (KASH) z 12 regionalnimi sveti in 21 nacionalnimi združenji kot člani ter Svet delodajalskih organizacij Albanije (KOPSH), v katerega je včlanjenih 14 zvez, od katerih jih večina deluje na nacionalni ravni.

5.6

Zveza gospodarskih in industrijskih zbornic Albanije (70 članov) deluje od leta 1995 kot vsedržavna neprofitna organizacija za zaščito interesov trgovine in industrije, ki albanski vladi daje zamisli in predloge za spodbujanje trgovine in industrije. Usklajuje tudi delo lokalnih zbornic in njihove odnose s podobnimi organizacijami v drugih državah.

5.7

Nacionalni svet za gospodarstvo (NEC) je bil kot strukturiran mehanizem za izboljšanje dialoga med vlado in poslovno skupnostjo ustanovljen z zakonom leta 2014 (6). Omogoča posvetovalni proces in ima pri vladi svetovalno vlogo za odločitve glede gospodarske politike in prakse. Rednost sestankov nacionalnega sveta za gospodarstvo je zelo cenjena, vendar bi si obe strani morali prizadevati za večjo učinkovitost dialoga in zmogljivost sveta za spremljanje zavez vlade do poslovnega okolja.

5.8

Albanija je ratificirala osem glavnih konvencij MOD o delu, vendar je bil na področju pravic delavcev in sindikatov dosežen zgolj skromen napredek. Ključna področja, na katerih je potreben napredek, so: krepitev delavskih in sindikalnih pravic, skrb za to, da vlada spoštuje in zagotavlja spoštovanje delovnega prava, in izboljšanje tristranskega socialnega dialoga.

5.9

Spremenjen delovni zakonik je treba še sprejeti, ostajajo pa tudi številna odstopanja od mednarodnih delovnih standardov. Temeljne pravice delavcev v Albaniji še vedno redno kršijo in mehanizmi za preprečevanje in kaznovanje teh kršitev niso dovolj učinkoviti.

5.10

Zlasti z vidika pogajanj o pristopu k EU je pomembno, da so socialni partnerji bolje vključeni v vladno ekonomsko in socialno politiko ter politiko zaposlovanja. Vključiti bi jih bilo treba tudi v priprave na upravičenost Albanije do sredstev iz Evropskega socialnega sklada in drugih skladov EU. Šele takrat bodo albanski socialni partnerji lahko učinkovito izpolnili svojo prihodnjo vlogo na forumih participativne demokracije na ravni EU.

5.11

EESO odobrava, da je paket pomoči v okviru instrumenta za predpristopno pomoč za Albanijo za leto 2015 usmerjen v rast in zaposlovanje, ter priporoča, naj Komisija upošteva posebne potrebe socialnih partnerjev pri pripravi prihodnjih razpisov za zbiranje predlogov. Poleg tega bi bilo treba socialne partnerje spodbujati, in po možnosti usposabljati, da bodo lahko bolje pripravili in prijavili projekte za financiranje iz evropskih sredstev.

4.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 291/29

Poročevalec:

Jorge PEGADO LIZ

1.1

Samourejanje in sourejanje sta mehanizma na lastno pobudo ali spodbujena, namenjena regulaciji gospodarskih in socialnih interesov ali trgovinskih odnosov in praks različnih gospodarskih akterjev (zainteresiranih strani).

1.2

Treba ju je obravnavati kot pomembna dopolnilna ali dodatna instrumenta zunanjih predpisov (hard law) in ne kot alternativo tem predpisom, razen če „temeljna načela“ zagotavljajo ustrezno pooblastitveno podlago.

1.3

Take pooblastitvene podlage ni niti v Pogodbah EU niti v ustavah držav članic.

1.4

Da bi se v vsakem pravnem sistemu priznali kot veljaven instrument urejanja, je treba njuno obliko in področje uporabe opredeliti z jasnimi in nedvoumnimi pravnimi določbami, ki so zavezujoče in pravno izvršljive na nacionalni ravni in na ravni Evropske unije; te določbe pa morajo upoštevati tudi naravo teh instrumentov, zlasti prostovoljen pristanek strani.

1.5

V okviru te ureditve je treba jasno opredeliti parametre za njuno priznanje, načela, ki ju urejajo, in njune omejitve kot dodatnega instrumenta urejanja v zadevnem pravnem sistemu.

1.6

Ta splošna načela, ki se uporabljajo za samourejanje ali sourejanje, morajo, ne glede na sektor, v katerem se oblikujejo, in brez poseganja v posebne zahteve za posamezne primere, upoštevati zlasti naslednje:

1.7

Medinstitucionalni sporazum je pomemben korak pri opredelitvi obsega samourejanja in sourejanja na ravni EU.

1.8

Pri tem pregledu bi bilo treba:

1.9

EESO meni, da bi bilo ta sporazum koristno dopolniti s priporočilom, naslovljenim na države članice, da se jih spodbudi k sprejetju enakih načel in parametrov na nacionalni ravni.

1.10

EESO poziva Komisijo, Evropski parlament, Svet in države članice, naj dajo prednost reviziji medinstitucionalnega sporazuma, kakor je predlagano v tem mnenju, in naj Odbor v zvezi s tem zaprosijo za mnenje.

2.1

Samourejanje in sourejanje na številnih področjih ter v mnogih državnih in mednarodnih organih že dolgo veljata za dopolnilna in dodatna instrumenta zunanjih predpisov, ki so nujni za ustrezno urejanje raznih gospodarskih in družbenih dejavnosti.

2.2

Na ravni EU si je EESO zlasti prek opazovalne skupine za enotni trg najbolj prizadeval za opredelitev in ovrednotenje vloge samourejanja in sourejanja, s tem ko se je nanjo skliceval v neštetih mnenjih, zlasti mnenjih strokovne skupine INT (1). Kot podpora njegovim ukrepom je marca 2008 v okviru opazovalne skupine za enotni trg vzpostavljena zbirka podatkov o sourejanju in samourejanju, ki jo EESO posodablja na podlagi različnih nacionalnih izkušenj in izkušenj EU na tem področju.

2.3

Temo so medtem podrobno obravnavali akademski krogi, in sicer priznani profesorji zlasti s področja pogodbenega prava, upravljanja podjetij, družbene odgovornosti podjetij, interneta, e-trgovine, varnosti proizvodov, poklicnih storitev, okolja, oglaševanja in avdiovizualnega sektorja na enotnem trgu.

2.4

Medtem pa očitno manjka politično-zakonodajni razmislek, da se določi jasen, celosten, skladen in usklajen pravni okvir za uporabo teh instrumentov na ravni EU, ki opredeljuje njihovo pravno naravo, določa pogoje za njihovo veljavnost, določa področja njihove uporabe, pojasnjuje njihovo razmerje do zunanjih predpisov ter opredeljuje njihove omejitve.

3.1

„Zunanji predpisi“ ali straight regulation se na splošno razumejo kot skupek predpisov, ki so jih oblikovale države, torej jih lahko imenujemo državne ali vladne, in ki so rezultat tradicionalnih demokratičnih sistemov nacionalnih držav in njihovih demokratično izvoljenih nadnacionalnih institucij (npr. akti ameriškega kongresa ter uredbe in direktive Evropske unije). To običajno pomeni zakonodajne predpise v širšem smislu, ki jih oblikuje zakonodajni ali, po ustreznem prenosu pooblastila, izvršilni organ, spremljajo pa jih ukrepi za njihovo uveljavljanje, če je potrebno tudi s silo, in civilni ali kazenski ukrepi v primeru njihove kršitve (hard law).

3.2

Pojem samourejanja, ki izhaja s področja vedenjske psihologije, se uporablja tudi v gospodarstvu in na splošno označuje razmere, v katerih gospodarski subjekti v medsebojnih odnosih ali v razmerju do tretjih strank na trgu in v družbi prevzemajo določena pravila ravnanja, o katerih so se med seboj dogovorili brez kakršnih koli zunanjih prisilnih ukrepov.

3.3

Doktrina je razvila dolg seznam različnih načinov samourejanja, ki se razlikujejo glede na merila klasifikacije, ki so bolj ali manj znanstvena, in sicer:

3.4

Sourejanje se na splošno nanaša na obliko urejanja zainteresiranih strani, ki jo spodbuja, usmerja, vodi ali nadzoruje tretja oseba, ki je lahko uradni organ ali neodvisni regulativni organ, običajno z nadzornimi, kontrolnimi in v nekaterih primerih kazenskimi pooblastili.

3.5

Čeprav se etični kodeksi in kodeksi dobrega ravnanja pogosto enačijo, odražajo različna koncepta, ki ju je treba ločiti.

3.6

Oba koncepta pomenita zbirko standardov ali predpisov, ki temelji na postopkih samourejanja ali sourejanja in ki na zelo izpopolnjen način odraža dogovore med zainteresiranimi stranmi v zvezi s temi predpisi; cilj je vsem zainteresiranim stranem zagotoviti preglednost in dostop do teh pravil in njihove uporabe.

3.7

Etični kodeksi se nanašajo na poklicne standarde določenih poklicev, ki lahko po zakonu v skladu z nacionalno zakonodajo ali mednarodnimi predpisi, s katerimi je urejeno opravljanje svobodnih poklicev (zdravniki, odvetniki, novinarji itd.), izvajajo samourejanje.

3.8

Kodeksi dobrega ravnanja pa pomenijo zbirko predpisov za samourejanje ali sourejanje v smislu določb tega mnenja.

4.1

Na ravni EU je Evropska komisija šele po zasedanju Evropskega sveta v Lizboni marca 2002 sprejela pobudo, znano pod imenom „boljša priprava zakonodaje“, na podlagi „Akcijskega načrta za boljšo pravno ureditev na evropski ravni“ iz junija 2002 (2), temu pa je sledil pomemben medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje, sklenjen med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo (3).

4.2

Boljša priprava zakonodaje in, kadar je mogoče, manj predpisov je bil vedno cilj politike enotnega trga (4), ki ga je EESO podprl v več mnenjih (5), da se preuči, kako bi lahko zakonodajno okolje postalo prijaznejše in razumljivejše za podjetja, delavce, potrošnike in organizacije civilne družbe.

4.3

EESO je že večkrat izrazil podrobno in temeljito stališče o teh temah ne samo na zaprosilo Komisije, temveč tudi z lastnimi inovativnimi pobudami, kot je na primer „Proaktivni pristop k pravu: korak naprej k boljši pravni ureditvi na ravni EU“ (6).

4.4

Razen kar zadeva že prej omenjeni „medinstitucionalni sporazum o boljši zakonodaji“, je treba priznati, da Komisija pri zgoraj navedenih pobudah in prizadevanjih ni namenila veliko pozornosti samourejanju in sourejanju (7).

4.5

Poudariti je treba nekatere pomembne vidike tega dokumenta:

4.6

Vendar je ta „sporazum“ po svoji naravi zgolj medinstitucionalni „kompromis“ in sam po sebi ne vsebuje pravnih obveznosti za tretje osebe (11). Po drugi strani pa Komisija zlasti glede samourejanja meni, da institucije EU ne smejo sprejemati takih prostovoljnih pobud (12) in da se morajo omejiti zgolj na preverjanje, ali so postopki iz teh pobud v skladu z določbami iz Pogodbe.

4.7

Kar zadeva sourejanje, ki mu namenja medinstitucionalni sporazum očitno prednost, nameravajo institucije spodbujati sporazume med zainteresiranimi stranmi, določiti njihov okvir z zakonodajnimi akti, preveriti, ali so v skladu s temeljnimi zakonodajnimi besedili in s pravili za njihovo pripravo, in spremljati njihovo uporabo. Vendar je bil ta namen uresničen v manj kot desetih primerih (13).

4.8

V vsakem primeru pa medinstitucionalni sporazum ne opredeljuje dejanskega pravnega okvira za uporabo teh mehanizmov na ravni EU, razen za:

4.9

Evropski parlament je to tematiko obravnaval ne samo v zgoraj omenjenem poročilu odbora za ustavne zadeve o sklenitvi medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo, temveč tudi v nekaterih resolucijah (14).

4.10

EESO je v več mnenjih poudaril prednosti in omejitve ter natančno in jasno opredeljene cilje uporabe samourejanja in sourejanja (15), ki jih je mogoče povzeti, kot sledi:

5.1

Evropska unija je v ustanovnih pogodbah opredeljena kot skupnost prava, podobno znanemu konceptu pravne države. V skupnosti prava je veljavnost katerega koli predpisa odvisna od pooblastitvene podlage, ki mora biti zakoreninjena v besedilu temeljnih pogodb in naknadno v različnih zakonodajnih aktih hierarhije predpisov.

5.2

Ustanovna besedila EU sestavljajo pogodbi PEU in PDEU, ki imata enako pravno veljavnost (člen 1(3) PEU), in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, ki je zdaj sestavni del teh pogodb in ima enako pravno veljavnost (člen 6 PEU). Vse določbe pravnega reda EU morajo imeti za pravno podlago katero koli določbo iz teh ustanovnih besedil, ne glede na to, ali gre za neposredno pristojnost za sprejemanje zakonodaje ali za prenos te pristojnosti (delegirani in izvedbeni akti iz členov 290 in 291 PDEU).

5.3

Pristojnosti EU, priznane s pogodbo, so samo tiste, ki so jih države članice v skladu z načelom prenosa pristojnosti (člena 4(1) in 5(2) PEU) prenesle na EU kot izključne ali deljene (člen 2(1) in (2) PDEU), njihova razlaga in uporaba pa sta omejeni na podlagi načel subsidiarnosti in sorazmernosti (člen 5(3) in (4) PEU).

5.4

EU lahko prenese izvajanje svojih zakonodajnih pristojnosti le, če je za to izrecno pooblaščena, in lahko prenese le pristojnosti, ki so ji dodeljene (člen 13(2) PEU).

5.5

Priznanje alternativnega področja zakonodajnih pristojnosti EU s strani institucij EU (Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije) je treba razumeti le kot „prenos“ dodeljenih pristojnosti; da bi se to področje priznalo kot pravo EU, je ključnega pomena, da se ta možnost prenosa jasno predvidi v ustanovnih besedilih, čeprav lahko njegovo izvajanje, načine njegove uporabe in njegove zahteve ureja sekundarna zakonodaja.

5.6

Vendar v nobenem delu ustanovnih besedil, vključno z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, ni mogoče eksplicitno ali celo implicitno najti take pravne podlage, niti pri zelo široki razlagi člena 11 PEU.

5.7

Medinstitucionalni sporazum tudi sam po sebi ne predstavlja vira prava EU niti ne dovoljuje kakršnega koli prenosa pristojnosti z zavezujočim učinkom za tretje osebe, ki izhajajo iz opredelitve iz tega sporazuma o „uporabi alternativnih načinov urejanja, kadar pogodba posebej ne zahteva uporabe zakonodajnega instrumenta“ (točka 16).

5.8

Ne glede na „legitimnost“, ki naj bi se dosegla z različnimi pravnimi instrumenti sekundarne zakonodaje, in bolj ali manj podrobno opredelitev načel in pogojev, ki jih morajo ti mehanizmi izpolnjevati, da bi jih zakonodajne institucije priznale na ravni EU, manjka pravna podlaga, ki bi tem institucijam omogočala, da opustijo izvajanje svojih zakonodajnih pooblastil in jih prenesejo na te mehanizme kot legitimno alternativo regulativnim instrumentom EU, kakor so določeni v Pogodbah.

5.9

Popolnoma ločeno vprašanje pa je, da se taki mehanizmi ne obravnavajo kot alternativa zakonodajnim pristojnostim EU, temveč postanejo dodatek ali dopolnilo navedene zakonodaje v pravnem okviru, ki je vnaprej določen in opredeljen ter popolnoma pregleden.

5.10

Odbor meni, da mora biti ta okvir opredeljen na splošno na podlagi Pogodb in Listine EU o temeljnih pravicah in ne sme omogočati nobene posebne diskrecijske pravice za kakršen koli sekundarni ali izvedeni zakonodajni akt.

5.11

Tovrstna opredelitev mora biti del posebnega zavezujočega medinstitucionalnega sporazuma v skladu s členom 295 PDEU, katerega uporabo lahko nadzira Sodišče EU.

5.12

EU lahko v okviru svojih pristojnosti državam članicam „svetuje“, naj model, vzpostavljen na evropski ravni, prenesejo v svoj nacionalni pravni red za oblike samourejanja in sourejanja na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, zato EESO meni, da bi bil ustrezen instrument priporočilo, da se poudarijo načela in zahteve, opredeljeni v novem medinstitucionalnem sporazumu, državam članicam pa svetuje, da ta načela in zahteve prenesejo v svoj pravni red in jih izvajajo na zadevnih ravneh.

5.13

EESO meni, da bi se bilo treba z njim kot zastopnikom organizirane civilne družbe (člen 304 PDEU) predhodno posvetovati o določbah tega novega medinstitucionalnega sporazuma.

5.14

V novem medinstitucionalnem sporazumu bi bilo treba znova opredeliti koncepte ter vrste in načine samourejanja in sourejanja glede na dejanske okoliščine.

5.15

Dejansko koncepti sourejanja in samourejanja v veljavnem medinstitucionalnem sporazumu ne ustrezajo nobenemu znanemu pravnemu konceptu; prav tako se oba načina ne razlikujeta pravilno z vidika razlik v pravnih sistemih, ki zanju veljajo.

5.16

Poleg tega dejanske razmere niso omejene samo na vrsti, ki ju opredeljuje medinstitucionalni sporazum; tako na primer niso obravnavani primeri, v katerih so določene ureditve rezultat kombinacije „nezavezujočega prava“ (npr. priporočila) ali zasebnih dogovorov (npr. okrogle mize); enako velja za čeznacionalne sporazume o zasebni regulaciji.

5.17

Medinstitucionalni sporazum ne omenja vloge, ki jo morajo imeti regulativni organi EU kot neodvisna „tretja stranka“, ki ne sodeluje pri oblikovanju in v pogajanjih o sporazumih o sourejanju, po zgledu različnih regulativnih organov na nacionalni ravni v različnih sektorjih.

5.18

Najpomembnejši del prihodnjega medinstitucionalnega sporazuma bo jasna in natančna splošna opredelitev sklopa temeljnih načel in bistvenih zahtev, ki jih morajo upoštevati mehanizmi za samourejanje in sourejanje, da bi jih lahko EU priznala in/ali priporočila.

5.19

Treba je poudariti, da se oblike samourejanja na evropski ravni lahko vzpostavijo zunaj okvira medinstitucionalnega sporazuma na podlagi svobode sklepanja pogodb in združevanja ter so popolnoma legitimne, če so skladne s splošnimi načeli prava EU, vendar se lahko v okviru medinstitucionalnega sporazuma priznajo le, če izpolnjujejo zahteve, določene v tem sporazumu.

5.20

Sedanji medinstitucionalni sporazum že opredeljuje nekatere, ki so že bile omenjene ter bi jih bilo treba ohraniti in morda bolj natančno opredeliti, zlasti v primeru neuporabe, ko gre za vprašanje temeljnih pravic, kadar gre za pomembne politične možnosti ali v primerih, ko je treba pravila uporabljati enotno v vseh državah članicah.

5.21

Vendar so doktrina in izkušnje različnih gospodarskih subjektov pokazale vrsto drugih načel in zahtev, ki jih je mogoče povzeti na naslednji način:

5.22

Za vzpostavitev potrebnega ravnovesja med pravno gotovostjo in prožnostjo bo morala Komisija tudi odločiti, ali bi bilo treba te strukturne elemente mehanizmov opredeliti v besedilu medinstitucionalnega sporazuma ali v prilogi, ki bi imela enako pravno veljavnost, vendar bi jo bilo lažje posodabljati, pri čemer je treba zagotoviti posvetovanje z vsemi zainteresiranimi stranmi.

5.23

Ta splošna opredelitev ne bi smela posegati v možnost (kar mora biti izrecno navedeno v medinstitucionalnem sporazumu), da se za vsak zakonodajni instrument, ki predvideva uporabo teh mehanizmov, določijo posebni pogoji in zahteve, prilagojeni zadevnemu sektorju, kar že velja za nekatere uredbe in direktive, ki se nanje nanašajo.

5.24

EESO načeloma meni, da ne obstajajo sektorska področja, ki bi jih bilo treba izključiti.

5.25

EESO pa priznava, da je treba nekatere sektorje zaradi cikličnih gospodarskih razlogov obravnavati previdneje ali pa zanje sprejeti natančnejše določbe in pogoje za uporabo samourejanja in sourejanja. To vključuje zlasti finančne storitve, javne storitve in storitve splošnega pomena in nekatera področja, ki se sicer neposredno ne nanašajo na temeljne pravice, vendar pa vplivajo na njihovo uresničevanje, npr. pravice potrošnikov, kot je navedeno v številnih mnenjih EESO.

5.26

Prednostna področja se nanašajo zlasti na upravljanje in družbeno odgovornost podjetij ter na gospodarske odnose.

5.27

EESO pozdravlja nekatere nedavne pobude Komisije, kot je platforma izkustvene skupnosti za boljše samourejanje in sourejanje (Pilot Community of Practice for better self and co-regulation), ki temelji na sporočilu Komisije o družbeni odgovornosti podjetij (22), ter podporo sporazumu med glavnimi spletnimi družbami za varnejši internet, pa tudi pobude v povezavi z direktivo o elektronskem poslovanju (23) ter tiste, ki so navedene v različnih instrumentih Skupnosti.

5.28

EESO je v prejšnjih mnenjih že opredelil prednosti uporabe mehanizmov samourejanja in sourejanja. Najpomembnejše prednosti so: odprava ovir na enotnem trgu, poenostavitev predpisov, prožna in hitra uporaba, zmanjšanje ozkih grl v zakonodajnem postopku ter soodgovornost udeležencev.

5.29

Prav tako pa je treba opozoriti na njune omejitve, „ki so odvisne predvsem od učinkovitega nadzora in sankcij kot tudi od pogojev popolne skladnosti z veljavnimi pravnimi predpisi in zahtevami ustreznega zakonodajnega okvira na področjih zdravja, varnosti in storitev splošnega pomena“, kakor je navedeno v teh mnenjih (24).

5.30

Po dolgem in težavnem obdobju nastajanja postopke izvensodnega reševanja sporov danes na ravni EU urejata uredba o spletnem reševanju potrošniških sporov in direktiva o alternativnem reševanju potrošniških sporov (25), ki ju morajo nekatere države članice še prenesti v svojo nacionalno zakonodajo.

5.31

Čeprav to s teoretičnega vidika ni ključnega pomena za vzpostavitev mehanizmov samourejanja in sourejanja, EESO priporoča, da se v prihodnjem medinstitucionalnem sporazumu jasno določi, da mora za navedena mehanizma kot pogoj za njuno skladnost vedno izrecno veljati možnost izvensodnega alternativnega reševanja sporov v skladu z navedenima instrumentoma EU.

5.32

Pri izvajanju teh instrumentov morajo vse stranke v zakonodajnem postopku prevzeti določene obveznosti.

5.33

Komisija mora prevzeti pobudo za začetek pogajanj z Evropskim parlamentom in Svetom za pregled veljavnega medinstitucionalnega sporazuma v skladu s tukaj določenimi merili.

5.34

S civilno družbo in zlasti EESO se je treba posvetovati o podrobnostih teh pogajanj, Odboru pa je treba poslati zaprosilo za mnenje o končnem besedilu sporazuma, preden bo ta uradno sprejet.

5.35

Države članice morajo prav tako izraziti stališče prek svojih parlamentov in na podlagi pooblastil iz Pogodb za nadzor subsidiarnosti in sorazmernosti, njihove vlade pa se morajo zavezati, da bodo v nacionalnih pravnih sistemih uporabljale enaka načela.

5.36

Sodišču Evropske unije in nacionalnim sodiščem pa je treba dodeliti potrebna pooblastila in sredstva za nadzor zakonitosti sprejetih ukrepov.

(a)

Resolucija Sveta in predstavnikov vlad držav članic, zbranih v Svetu, z dne 1. decembra 1997 o kodeksu ravnanja na področju obdavčitve ustvarjenega dohodka.

(b)

Uredba (ES) št. 80/2009 o kodeksu poslovanja računalniških sistemov rezervacij (UL L 35, 4.2.2009, str. 47). Za več primerov glej: http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.int-opinions.32859

—

Poenostavitev predpisov na enotnem trgu (SMO) (UL C 14, 16.1.2001, str. 1),

—

Poenostavitev (dodatno mnenje) (UL C 48, 21.2.2002, str. 130),

—

UL C 112, 30.4.2004, str. 4,

—

Prednostne naloge enotnega trga 2005–2010 (UL C 255, 14.10.2005, str. 22),

—

Kako izboljšati izvajanje in uveljavljanje zakonodaje EU (UL C 24, 31.1.2006, str. 52)

—

standardi usposabljanja, določeni na podlagi vodnika, v skladu s kodeksom poklicnih pravil za evropske konservatorje/restavratorje,

—

navodila za uporabo za ponudnike spletnih storitev, ki jih je leta 2001 pripravila Milanska gospodarska zbornica za spodbujanje dobre prakse na tem področju.

4.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 291/40

Poročevalec:

Josef ZBOŘIL

Soporočevalec:

Enrico GIBELLIERI

1.1

Upad gospodarske rasti je močno prizadel steklarsko industrijo in povzročil krčenje zmogljivosti in proizvodnje ter precejšnje zmanjšanje števila delovnih mest. Za ohranitev delovnih mest in vzpostavitev ugodnega naložbenega okolja za evropsko steklarsko industrijo, da bi lahko ostala vodilna pri inovacijah, je te najpomembnejše izzive nujno treba obravnavati v evropski industrijski politiki za steklarstvo. Ta politika si mora prizadevati za ravnovesje med tremi stebri trajnosti: gospodarskim, socialnim in okoljskim.

1.2

EU mora uporabiti vsa orodja, ki jih ima na voljo, za oživitev povpraševanja in izkoriščanje potenciala steklenih proizvodov pri prehodu na nizkoogljično krožno gospodarstvo, gospodarno z viri, s čimer bo ustvarila pomembne poslovne priložnosti in zaposlovanje. Potrebne so ciljno usmerjene pobude, kot so cilji in odločni ukrepi za zmanjšanje porabe energije v stavbah ter pospešen razvoj energijske nalepke EU za okna, podpora za raziskave in razvoj, boljše zbiranje in recikliranje stekla ter politika, ki je usmerjena k ponovni gospodarski rasti v najpomembnejših sektorjih (npr. gradbeništvo, avtomobilska industrija in obnovljivi viri energije).

1.3

Industrijska politika za evropsko steklarstvo mora okrepiti konkurenčnost proizvajalcev, ki imajo sedež proizvodnje v Evropi, z zagotavljanjem enakih pogojev, kot jih ima konkurenca zunaj Evrope v zvezi s skupnimi stroški, ki nastajajo zaradi izvajanja evropske okoljske zakonodaje, z boljšimi predpisi in predvidljivim zakonodajnim okoljem ter ukrepanjem v zvezi z visokimi stroški energije v prihodnji energetski uniji. Pri tem je treba posebno pozornost nameniti posledicam za MSP in zagotoviti ustrezno podporo, kjer je potrebna. Ocena posledic skupnih stroškov za sektor, ki jo bo izvedla Evropska komisija, bi morala biti podlaga za izvajanje programa boljše zakonodaje, ki ga podpira predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker.

1.4

Nekateri sektorji evropske steklarske industrije se soočajo z nepoštenimi trgovinskimi praksami, zato jih je treba zaščititi. Na splošno mora EU nujno hitreje sprejemati učinkovite trgovinske ukrepe, kadar je ogrožena poštena konkurenca. Poleg tega je treba skrbno oceniti posledice novih ali prihodnjih trgovinskih sporazumov za steklarsko industrijo, ki se nahaja v EU.

1.5

Potrebna je politika za boljše usklajevanje sistemov izobraževanja in usposabljanja z zahtevami trga dela. V prehodnem obdobju bi lahko pomagalo poklicno usposabljanje, vendar mora evropska steklarska industrija tudi privabiti nove talente in ostati vodilna pri inovacijah.

1.6

Nujno je treba uskladiti in poenotiti evropske politike (energetsko, podnebno, raziskovalno, trgovinsko, okoljsko, konkurenčno, politiko zaposlovanja itd.). Vključitev socialnih partnerjev na splošno in zlasti vzpostavitev evropskega sektorskega socialnega dialoga bi lahko bila temelja industrijske politike za steklarstvo.

1.7

Pregled sistema za trgovanje z emisijami po letu 2020 mora temeljiti na trdnih dokazih in upoštevati omejen manevrski prostor sektorja za nadaljnje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Zato je treba steklarsko industrijo v celoti zaščititi pred tveganjem selitve virov CO2 po letu 2020, in dokler države, v katerih se nahaja konkurenca, ne sprejmejo podobnih ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Sistem za trgovanje z emisijami EU mora zagotoviti, da steklarski obrati prejmejo toliko brezplačnih pravic do emisij, kot jih potrebujejo v skladu z referenčnimi merili in dejanskim obsegom proizvodnje. Poleg tega zmanjšanje obsega brezplačnih pravic ne bi smelo preseči ocenjenih možnosti zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v sektorju.

1.8

Čeprav v sektorju steklene embalaže v zadnjih 40 letih uspešno deluje model krožnega gospodarstva, je potrebna proaktivna politika, ki bi priznala in ohranila ta prizadevanja ter tudi v drugih podsektorjih ustvarila tovrstne uspehe. Recikliranje stekla je treba zlasti spodbujati v gradbeništvu, da se omogoči razvoj lokalnih shem zbiranja stekla.

1.9

Steklarska industrija je na splošno izjemno napredovala z uporabo notranjih virov, medtem ko vprašanje neenakih konkurenčnih pogojev v veliki meri ostaja nerešeno in ga je treba obravnavati pri oblikovanju učinkovite industrijske politike za steklarstvo. Ta politika bi morala priznati pomen steklarstva v vrednostnih verigah ter spodbujati raziskave in povpraševanje po „pametnem“ steklu in izdelkih z novimi lastnostmi.

2.1

Steklo je inertna snov, izdelana iz vrste naravnih virov, ki so na razpolago v izobilju, in recikliranega stekla. V celoti ga je mogoče reciklirati in je zelo cenjeno zaradi osnovnih lastnosti (tj. prednosti v zvezi z zdravjem in udobjem, shranjevanjem živil, naravno svetlobo v stavbah itd.). Prav tako je njegova uporaba zelo široka pri varčevanju z energijo ali proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov ter na področju visoke tehnologije. Zaradi svojih lastnosti navdihuje mnoge ustvarjalce, arhitekte itd. ter tako prispeva k slovesu Evrope na področju kulture in ugledu njenih blagovnih znamk po vsem svetu.

2.2

Leta 2012 je bilo v EU skupno proizvedenih več kot 33 milijonov ton stekla, s čimer je bila EU največja proizvajalka stekla na svetu. Vrednost proizvodnje je leta 2012 znašala približno 35 milijard EUR. Proizvodnjo steklarske industrije leta 2013 so sestavljali: embalažno steklo 2 0 2 78  000 ton (Evropa je največja svetovna proizvajalka embalažnega stekla), ravno steklo 8 0 95  000 ton, steklena vlakna za ojačitev 6 64  000 ton, steklo za gospodinjstva 1 1 08  000 ton, specialno steklo 6 70  000 ton in drugi proizvodi.

2.3

Steklarska industrija neposredno zaposluje približno 2 00  000 ljudi v 200 podjetjih po Evropi, ki segajo od MSP do multinacionalnih podjetij. Po ocenah posredno ustvarja več kot 5 00  000 delovnih mest. Industrija je skoncentrirana v devetih državah (Nemčija, Poljska, Francija, Češka, Italija, Španija, Združeno kraljestvo, Belgija in Avstrija). Pogosto se nahaja na območjih, kjer je steklarstvo zgodovinsko prisotno in kjer obstaja družinska tradicija.

2.4

Proizvodnja v panogi je bistveno upadla, zlasti v sektorju ravnega stekla (20-odstotni upad proizvodnje v obdobju 2007–2012), ter povzročila zmanjšanje zmogljivosti in števila delovnih mest.

2.5

Nevarnost opešanja evropske steklarske industrije se je tako uresničila. Kljub temu je to pomembna industrijska panoga za Evropo, ne le zaradi svojega izvrstnega položaja v svetu, ampak tudi zaradi pomembnega ključnega prispevka k drugim panogam in tehnologijam (npr. tehnologija zaslonov na dotik, obnovljivi viri energije, razsvetljava z organskimi svetlečimi diodami OLED). Sektor steklene embalaže na primer dobavlja proizvode vodilnim evropskim znamkam, ki prispevajo 21 milijard EUR k evropski pozitivni trgovinski bilanci. Steklo ima pomembno vlogo pri prehodu na konkurenčno gospodarstvo, gospodarno z energijo in viri. Zato je pomembno, da Evropa razvije industrijsko politiko za steklarstvo.

3.1

Steklarska industrija je izjemno kapitalsko intenzivna. Ta značilnost je še zlasti prisotna v sektorjih višje v prodajni verigi, kjer se proizvajajo osnovni proizvodi. V Evropi je treba spodbujati močan sektor, ki je višje v prodajni verigi, ki bo lahko podpiral inovacije in vitalnost vrednostne verige.

3.2

Zaradi gospodarske krize, upada povpraševanja v glavnih sektorjih (tj. gradbeništvu in avtomobilski industriji) ter večje konkurence proizvajalcev zunaj EU, ki so usmerjeni na trg EU, je mogoče razbrati naslednje trende:

3.3

V nekaterih glavnih sektorjih steklarske industrije so prisotni naslednji naložbeni trendi:

3.4

Kljub tem skrb vzbujajočim trendom Evropa še vedno ohranja vodilni položaj. Zaradi dolge zgodovine te panoge v Evropi so se razvile izkušnje, strokovno znanje in usposobljena delovna sila. Industrija nenehno vlaga v raziskave in razvoj na področju naprednih proizvodnih tehnik in bolj dovršenih proizvodov, storitev ter mrež.

4.1

Trajnost kot temeljno načelo ima tako širok pomen, zato bi morali preveriti, ali so vse politike, ki se izvajajo, in vsi sprejeti ukrepi v skladu s tem načelom. Industrijska politika za steklarstvo si mora prizadevati za ravnovesje med tremi stebri trajnosti: gospodarskim, socialnim in okoljskim.

4.2

Čeprav se 80 % trgovine v steklarski industriji odvija znotraj EU, se v nekaterih podsektorjih zaostruje konkurenca zunanjih akterjev. Zato je pomembno, da industrijska politika za evropsko steklarstvo okrepi konkurenčnost proizvajalcev, ki se nahajajo v Evropi.

4.3

Ta industrijska politika mora obravnavati naslednja vprašanja:

4.4

Evropsko steklarsko industrijo je treba zaščititi pred nepoštenimi trgovinskimi praksami. Tako sektor nepretrganih steklenih vlaken in tudi sektor ravnega in specialnega stekla se soočata z nepoštenimi trgovinskimi praksami kitajskih konkurentov. Evropska komisija mora budno spremljati izogibanje carinam. Na splošno mora EU nujno hitreje sprejemati učinkovite trgovinske ukrepe, kadar je ogrožena poštena konkurenca. Poleg tega je treba skrbno oceniti posledice novih ali prihodnjih trgovinskih sporazumov za steklarsko industrijo v EU.

4.5

EU si ni opomogla od prvotne finančne krize in se sooča z nenehnim pomanjkanjem naložb. Naložbe v EU so se od vrhunca leta 2007 zmanjšale za več kot 430 milijard EUR. Raven naložb v EU je od 270 milijard EUR do 340 milijard EUR pod ravnjo vzdržnosti v preteklosti. Omejene naložbe omejujejo kratkoročno okrevanje in ogrožajo dolgoročno rast v steklarski industriji (1). Glede na dodano vrednost steklarskih izdelkov bi morala EU uporabiti vsa orodja, ki jih ima na voljo, za izkoriščanje njihovega potenciala pri podpiranju prehoda na nizkoogljično gospodarstvo, gospodarno z viri. Glede na precejšnje potencialne učinke prelivanja steklarske industrije bi bilo treba nadalje spodbujati raziskave in razvoj. Med drugim je potrebna politika, ki temelji na usklajenem oživljanju gospodarske rasti.

4.6

Dodaten potencial v sektorju ravnega stekla bi lahko uresničili s cilji in odločnimi ukrepi za zmanjšanje porabe energije v stavbah ter pospešenim razvojem energijske nalepke EU za okna. Z zamenjavo energijsko potratnih oken z visokokakovostno zasteklitvijo bi lahko prihranili do 100 milijonov ton CO2 letno, hkrati pa podprli ustvarjanje delovnih mest na lokalni ravni. Podobno steklena vlakna za ojačitev utirajo pot za lahke sestavljene materiale in prispevajo k prizadevanjem EU za zmanjšanje emisij CO2 v prometnem sektorju.

4.7

Evropska komisija je v študiji o konkurenčnosti steklarske industrije (2) leta 2008 ustrezno opredelila prednosti, pomanjkljivosti, priložnosti in tveganja industrije. Ta je izjemno napredovala, medtem ko vprašanje neenakih konkurenčnih pogojev v veliki meri ostaja nerešeno in ga je treba obravnavati pri oblikovanju učinkovite industrijske politike za steklarstvo.

4.8

Svetovna gospodarska kriza in opisani trendi v industriji so povzročili zmanjšanje števila delovnih mest v steklarski industriji. Še zlasti so prizadeta območja s tradicionalno močno steklarsko industrijo zaradi zaprtja obratov za taljenje stekla in posredne izgube delovnih mest. Število delovnih mest se je po vsej Evropi zmanjšalo tudi v predelovalnih dejavnostih, ki sledijo v vrednostni verigi, na primer MSP.

4.9

Učinkovita industrijska politika za EU mora obravnavati posebnosti sektorjev. V steklarski industriji mora spodbuditi mehanizme usklajevanja in sodelovanja, ki bodo spremljali prestrukturiranje. Nacionalni in regionalni organi imajo skupaj s socialnimi partnerji pomembno vlogo, da obravnavajo socialno razsežnost gospodarskega prehoda.

4.10

Razvoj steklarske industrije je odvisen tudi od njene sposobnosti, da ohrani in nadgradi veščine in usposobljenost delovne sile. Zato je nujno treba vzdrževati to evropsko strokovno znanje. Potrebujemo politiko, ki bo zagotovila ustrezno izobraževanje, usposabljanje in delovna mesta ter sisteme izobraževanja in usposabljanja bolje uskladila z zahtevami trga dela.

4.11

Na odprtem in dinamičnem trgu dela mora evropska steklarska industrija postati privlačnejša, še zlasti za mlade. Naložbe za izboljšanje energetske učinkovitosti v gradbeništvu, boljše zbiranje in recikliranje stekla ter raziskave, razvoj in inovacije v steklarski industriji bodo ustvarile pomembne možnosti za zaposlovanje.

4.12

Industrijska politika za steklarstvo mora temeljiti na sektorskem socialnem dialogu, ki socialnim partnerjem omogoča izmenjavo informacij o vseh ustreznih vidikih skupnega interesa za prihodnost te industrije v Evropi.

4.13

Steklarska industrija je energetsko intenzivna, zato je zmanjševanje porabe energije gospodarska nujnost in hkrati stalen cilj. Steklarski industriji je v zadnjih nekaj desetletjih uspelo zmanjšati energijsko porabo na proizvedeno enoto, da bi izpolnila evropske zahteve (55-odstotno zmanjšanje za sektor ravnega stekla od 1970 do 2000, medtem ko se je proizvodnja podvojila). Kot navedeno v mnenju CESE 1205/2009, je steklarska industrija dosegla obstoječe fizične meje, ki jih nudi sedanje znanje, in se najboljše proizvodne tehnike, ki so na voljo, že na široko uporabljajo. Zato je manevrski prostor za dodatno zmanjšanje porabe energije v steklarstvu zelo majhen.

4.14

Steklarska industrija spada v okvir sistema za trgovanje z emisijami, zato obstaja nevarnost selitve virov CO2. Iz kvantitativne ocene, ki jo je Evropska komisija izvedla leta 2014, je razvidno 20-odstotno povečanje tveganja selitve emisij v sektorju ravnega stekla v primerjavi z oceno iz leta 2009. Zaradi sistema trgovanja z emisijami se hitro zmanjšuje število brezplačnih pravic do emisij, ki so jih prejeli sektorji, izpostavljeni selitvi virov CO2. To zmanjšuje konkurenčnost steklarske industrije, ki se nahaja v Evropi, v primerjavi z njeno konkurenco zunaj EU. Steklarsko industrijo je treba v celoti zaščititi pred tveganjem selitve virov CO2, dokler države, v katerih se nahaja konkurenca, ne sprejmejo podobnih ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. S to učinkovito zaščito proti selitvi virov CO2 je treba obratom z najboljšimi rezultati na področju emisij toplogrednih plinov zajamčiti, da prejmejo največje možno število brezplačnih pravic, ki morajo ustrezati resnični ravni proizvodnje. Obseg brezplačnih pravic se ne bi smel zmanjševati hitreje kot ocenjene možnosti zmanjšanja toplogrednih plinov v sektorju. Na splošno sveženj podnebnih ukrepov nedvoumno presega sposobnost sektorja za blaženje podnebnih sprememb. Zmanjšanje emisij CO2 bi lahko bolje dosegli v sektorjih, ki niso zajeti v sistem za trgovanje z emisijami, kot npr. v gradbeništvu.

4.15

V sektorju steklene embalaže že 40 let uspešno deluje krožno gospodarstvo (tj. v EU je recikliranih 71 % steklenic). EU bi morala priznati in ohraniti prizadevanja industrije ter v ta namen razmisliti, da bi v svojih politikah o embaliranju in odpadkih dajala prednost trajnim materialom, ki jih je mogoče nenehno reciklirati, ne da bi se pri tem zmanjšala kakovost.

4.16

Potrebne so spodbude za recikliranje stekla v gradbeništvu. Treba bi bilo razmisliti o več političnih instrumentih, ki bi omogočili razvoj lokalnih pobud za zbiranje in recikliranje stekla v gradbeništvu. Na evropski ravni bi morali zastaviti posamezne cilje za posebne vrste gradbenih odpadkov in odpadkov pri rušenju objektov, prav tako pa bi morali biti obvezni pregledi pred rušenjem ali prenovo zgradb terciarnega sektorja. To bo povečalo demontažo, sortiranje in zbiranje stekla za recikliranje.

4.17

Recikliranje je izjemnega pomena za steklarsko industrijo, saj uporaba odpadnega stekla prispeva k zmanjšanju energije, potrebne za taljenje stekla, in emisij CO2. V recikliranju je tudi potencial za ustvarjanje delovnih mest v sektorju, poleg tega pa prispeva k uresničevanju cilja krožnega gospodarstva v EU.

4.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 291/45

1.1

Biomedicinski inženiring ni le eden od delov sodobne medicine, pomemben napredek v njej se namreč dosega večinoma prav z uporabo izdelkov biomedicinskega inženiringa (1).

1.2

Še pomembnejši pa bo postal zaradi tehnološkega razvoja in možnosti, ki jih ponujajo nove tehnike za izboljšanje oskrbe in rehabilitacije, kar pomeni velik korak naprej v zdravstveni oskrbi in kakovosti življenja. Seveda biomedicinski inženiring ni edini sektor, ki ima vlogo pri tem, je pa eden tistih, katerih pomen narašča.

1.3

V Evropi se v času omejevanja javne porabe kaže čedalje večje povpraševanje po kakovostnih, cenovno dostopnih, varnih in zanesljivih zdravstvenih storitvah. Glede na staranje prebivalstva in krčenje davčne osnove je čas, da Evropska unija ponovno preuči svoje zdravstvene sisteme in jih oblikuje tako, da bodo splošno dostopni, učinkoviti in vzdržni, z zagotavljanjem zadostnih virov.

1.4

Za zdravje in dobro oskrbo prebivalstva v 21. stoletju potrebujemo pristope sistemskega inženiringa, ki bodo preoblikovali prakse oskrbe v skladu s spreminjajočimi se potrebami ter vključevali lokalna, regionalna, nacionalna in globalna računalniška zdravstvena omrežja.

1.5

Dostop do zdravstvenih storitev in storitev oskrbe bi moral veljati za temeljno pravico. EESO poudarja, kako pomembno je tesno vključevanje morebitnih uporabnikov izdelkov biomedicinskega inženiringa – zlasti bolnikov in njihovih družin pa tudi zdravstvenih delavcev in negovalcev – v postopek odločanja, da bi skupaj s strokovnjaki določili usmeritev raziskav na področju biomedicinskega inženiringa ter posledično zasnovo izdelkov in storitev, da bodo ti ustrezali dejanskim potrebam in željam ter da jih bo preprosto upravljati in bodo tako bolje služili svojemu namenu. Upoštevati je treba tudi vprašanja dostopnosti, varnosti, morebitne odvisnosti in varstva podatkov.

1.6

Treba je spodbujati dostop do biomedicinskih tehnik in sorodnih storitev, zlasti v tistih državah, ki bolj zaostajajo na teh področjih. Čeprav so zdravstvenim ukrepom v zvezi s staranjem, e-zdravjem, promocijo zdravja in usposabljanjem že dodeljena sredstva, se zelo priporoča večja uporaba strukturnih skladov na področju dobrega počutja v povezavi z zdravjem.

1.7

Vzpostavitev enotnega trga, ki bo biomedicinski inženiring povezal s sektorjem zdravstvenih storitev in storitev oskrbe, skupaj z IKT in sistematičnimi pristopi k zdravstveni informatiki, vključno s pridobivanjem, upravljanjem in uporabo zdravstvenih informacij, ter telemedicino, bo Evropski uniji omogočila izjemne prednosti ter močno povečala kakovost in učinkovitost zdravstvene oskrbe za vse.

1.8

EESO podpira boljše izvajanje „več Evrope na področju zdravja“ s štirimi bistvenimi sklopi:

1.9

EESO zagovarja in priporoča:

1.10

Evropa bi morala slediti vzoru ZDA in to disciplino priznati kot samostojno znanstveno vedo, kar bi pripomoglo tudi h krepitvi mednarodne konkurenčnosti evropskih podjetij.

1.11

EESO podpira cilje EU:

1.12

Usposabljanje in zaposljivost biomedicinskih in biomolekularnih inženirjev sta strateška dejavnika pri razvoju napredne družbe, saj je tesna povezanost proizvodnih dejavnosti in zdravja ljudi vse bolj pomembna za družbeno organizacijo ter posledično proizvodnjo strojne opreme in storitve.

1.13

Glavne dejavnosti, pri katerih so danes potrebni strokovnjaki za biomedicinski inženiring, so:

1.14

Evropski in nacionalni zakonodajni okvir ni zmogel dohajati hitrih tehnoloških sprememb, predvsem v dodajalni proizvodnji, zato je potreba po ureditvi s predpisi dvoplastna: po eni strani po posebnih predpisih o standardih in certificiranju, po drugi pa po pregledu obstoječe zakonodaje z vidika dodajalne proizvodnje.

1.15

Eden od glavnih pomislekov v zvezi z zdravniškimi pripomočki je, da se ti uvrščajo med industrijske izdelke, in jih torej lahko certificirajo zasebni subjekti. Zaradi tega je treba oblikovati bolj konkretno in primerno jamstvo za kakovost certificiranja. EESO podpira resolucijo Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2014 o medicinskih pripomočkih.

1.16

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti vlogi programov vesoljskih raziskav, ki lahko prav tako prispevajo k pomembnim inovacijam na področju medicine.

1.17

EESO priporoča, naj Komisija naroči študijo biomedicinskega inženiringa v Evropi, ki bo analizirala njegove koristi za industrijo in zdravstvene storitve. Bistvenega pomena je preučiti medsebojno povezanost politik, ki vplivajo na zdravstveni trg, in politik, ki se nanašajo na sektor biomedicinskega inženiringa.

1.18

Za uresničitev skladnega programa zdravstvenega varstva, ki si prizadeva za učinkovito uporabo novih tehnologij, je potrebnih vsaj deset let. To se ne sklada s petletnim mandatom Evropske komisije, kar pomeni, da se vizije in strategije nenehno spreminjajo. Da bi postavili temelj za učinkovito zdravstveno oskrbo v prihodnosti, nujno potrebujemo neomajno vizijo in opredeljene cilje. Treba je zagotoviti zdravstveno oskrbo za vse in enak dostop do nje z inovativnimi izdelki in storitvami pa tudi dolgoročno perspektivo ter skladne politike in strategije za uresničitev zadanih ciljev.

2.1

„Družno si moramo prizadevati, da vsakemu evropskemu državljanu zagotovimo digitalnost, povezanost in zdravje. Evropa mora izkoristiti to priložnost ter prevzeti vodilno vlogo na tem rastočem in zelo inovativnem trgu,“ Neelie Kroes, nekdanja podpredsednica Evropske komisije.

2.2

„Biomedicinski inženiring je interdisciplinarna znanstvena veda, ki temelji na medicini, biologiji in inženiringu. Je bistvenega pomena za vrsto visoko inovativnih tehnologij, izdelkov in postopkov v zdravstvenem sektorju. Biomedicinski inženiring je treba obravnavati kot samostojno disciplino, da bi bolje izkoristili vire in v celoti izkoristili ustrezne priložnosti. Zato je pomembno, da EU prizna potencial biomedicinskega inženiringa in posledično spodbuja skupne raziskave na tem področju.“ Tako so biomedicinski inženiring opredelili na strokovni delavnici o politiki na področju biomedicinskega inženiringa, ki jo je organiziral Evropski parlament 27. marca 2012.

2.3

Biomedicinski inženiring oziroma medicinski in bioinženiring zajema področja, kot so biomedicinska elektronika, biomehatronika, bioinstrumentacija, biomateriali, biomehanika, bionika, celični, tkivni in genski inženiring, klinični inženiring, inženiring na področju nevroznanosti, diagnostika in medicinsko slikanje, ortopedski bioinženiring, rehabilitacijski inženiring, sistemska fiziologija, bionanotehnologija in nevroinženiring.

2.4

Biomedicinski inženiring je ključnega pomena za evropsko konkurenčnost. Nekaj podatkov (3) je navedenih v nadaljevanju:

2.5

Staranje družbe, vse resnejše kronične bolezni in vse višji zdravstveni stroški postajajo svetovni izzivi. Ker ima tehnologija ključno vlogo v sektorju zdravstvenih storitev in storitev oskrbe, so raziskave, inovacije, varnostna vprašanja in razvojne dejavnosti v biomedicinskem inženiringu, povezani z zdravstvenimi storitvami in storitvami oskrbe, velik izziv in so v današnji družbi vse pomembnejši z družbenega in ekonomskega vidika.

2.6

Dobro zdravje je bistvenega pomena za dobro počutje, gospodarsko blaginjo in trajnostni razvoj. Gonilna sila v zdravstvenem sektorju je znanstveni in tehnološki napredek, ki vpliva na zaposlovanje, inovacije, trajnostni razvoj in rast. Po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije je medicinska tehnologija pomembna za izboljšanje kakovosti zdravstvenih storitev in storitev oskrbe, vključno z reševanjem zdravstvenih težav in večjo kakovostjo življenja.

2.7

Med pomembnimi izzivi so:

2.8

Novo področje precizne medicine (5) lahko obravnava naslednja vprašanja:

2.9

Čeprav je bil biomedicinski inženiring kot disciplina priznan leta 1998 v 4. okvirnem programu za raziskave in inovacije, je trenutna politika EU na tem področju razpršena. Hkrati je v Združenih državah Amerike obravnavan kot ločena disciplina s posebnimi metodološkimi in analiznimi tehnikami.

2.10

Po poročilih OECD je v letu 2012 skupna zdravstvena poraba v državah OECD v povprečju dosegala 9,3 % BDP, medtem ko je v Združenih državah Amerike znašala 16,9 % BDP, kar je najvišji delež v OECD (6). V Evropi se za zdravstvo v povprečju namenja 10,4 % BDP, od tega 7,5 % za medicinske tehnologije, pri čemer so med državami članicami velike razlike. Poleg tega v Evropi odhodki za medicinske tehnologije znašajo 195 EUR na prebivalca (tehtano povprečje) v primerjavi s 380 EUR na prebivalca v ZDA (7).

2.11

Biomedicinski inženiring naj bi v prihodnjih nekaj letih postal najhitreje rastoči trg dela v Združenih državah Amerike. Po podatkih ameriškega statističnega urada za delo se bo število zaposlitev biomedicinskih inženirjev med letoma 2012 in 2022 povečalo za 27 % (8).

2.12

Leta 2012 in 2013 se je poklic biomedicinskega inženirja uvrstil na prvo mesto na lestvici najboljših poklicev v Združenih državah Amerike (9).

2.13

V Evropi je v tem sektorju neposredno zaposlenih okoli 5 75  000 ljudi, od tega številni na inovativnih delovnih mestih z visoko vrednostjo, ki zahtevajo visoko usposobljenost. V sektorju medicinskih tehnologij deluje skoraj 25  000 podjetij, od tega 95 % malih in srednjih, ki tudi vlagajo v raziskave in razvoj. Vrednost trga je trenutno ocenjena na približno 100 milijard EUR. Na podlagi proizvodnih cen naj bi evropski trg medicinskih tehnologij obsegal približno 30 % svetovnega trga, in je tako drugi največji trg medicinskih tehnologij za ZDA (približno 40 % svetovnega trga) (10).

2.14

Evropska komisija dejavno pregleduje zakonodajo in tehnološke zahteve za pripomočke in diagnostiko ter je vključena v spletni prenos znanja in spretnosti.

2.15

Sektor medicinskih tehnologij pomembno prispeva k evropskemu gospodarstvu in konkurenčnosti, tako da zagotavlja številna visokokakovostna delovna mesta, privablja znatne vhodne naložbe in vzpostavlja inovacijska središča. Na svetovnem trgu ta sektor ponuja ogromen potencial za evropsko industrijo, ki ga je treba izkoristiti.

2.16

Zelo pomembno vlogo imajo nanotehnologije (11). Zdaj so mogoči inovativni pristopi nanotehnologije in biomaterialov za:

2.17

Dober primer nujno potrebnega sodelovanja na tem področju je belgijski MedTech Flanders (13), ki na celovit način obravnava vse, kar je potrebno za napredek pri uresničevanju biomedicinskih inovacij – od sodelovanja med sektorji, optimizacije postopkov, učinkovite uporabe človeških virov, finančnih vidikov in tako naprej.

Obstoječim podjetjem s področja medicinske tehnike pomaga pri:

3.1

Priložnosti, ki jih ponujata vse bolj posamezniku prilagojena obravnava ter zapletena zasnova po meri izdelanih zdravil, pripomočkov, zdravljenja, programske opreme itd., ustvarjajo nove priložnosti za evropske gospodarske panoge ter mala in srednja podjetja. Poleg tega je treba v ogromnem in še vedno hitro rastočem sektorju splošne oskrbe starostnikov, invalidov in kroničnih bolnikov, zlasti oskrbe na domu, posebno pozornost nameniti podpori iz okolja pri samostojnem življenju, saj ta izboljšuje kakovost življenja in varnost v lastnem domu, zlasti pri ljudeh, ki si ne morejo privoščiti institucionalne oskrbe. Nove tehnologije bi morale izboljšati varnost in zdravje pri delu ter zdravstvenemu osebju omogočiti več časa za osebni pristop k otrokom, starejšim, invalidom in kroničnim bolnikom.

3.2

Evropski parlament je 2. aprila 2014 sprejel zakonodajno resolucijo o predlogu uredbe Evropske komisije o medicinskih pripomočkih. Eden od naštetih ukrepov, ki je še posebej pomemben, je sodelovanje Evropske agencije za zdravila (EMA) pri zakonski ureditvi medicinskih pripomočkov, zlasti kar zadeva usposobljenost in spremljanje priglašenih organov. Drug ukrep je krepitev vloge drugih organov, vključno z novo Koordinacijsko skupino za medicinske pripomočke, ki jo sestavljajo predstavniki pristojnih organov držav članic, in Odborom za ugotavljanje skladnosti medicinskih pripomočkov, znanstveno strokovno skupino, ki podpira delo koordinacijske skupine. Resolucija Evropskega parlamenta poziva k uvedbi okrepljenih zahtev za usposobljenost priglašenih organov ter vzpostavitvi „posebnih priglašenih organov“ za posebne kategorije pripomočkov.

3.3

Pobuda za inovativna zdravila (IMI), uvedena leta 2008, je največja javno-zasebna pobuda v Evropi. Njen namen je pospešiti razvoj boljših in varnejših zdravil s podporo skupnih raziskovalnih projektov in gradnjo omrežij strokovnjakov iz industrije in akademskih krogov, da bi pospešili farmacevtske inovacije v Evropi.

3.4

Uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij v sistemu zdravstva in zdravstvenega varstva lahko poveča njuno učinkovitost, izboljša kakovost življenja in sprosti inovacijski potencial na trgih zdravstvenih storitev. Cilj novega akcijskega načrta za e-zdravje je obravnavati in odpraviti obstoječe ovire za razvoj v celoti delujočega in interoperabilnega sistema e-zdravja v Evropi v skladu s cilji strategije Evropa 2020 in digitalne agende za Evropo. Člen 14 Direktive o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu, ki vzpostavlja omrežje e-zdravja, pomeni nadaljnji korak k formalnemu sodelovanju pri e-zdravju med državami članicami.

3.5

V zvezi s tem je treba posebno pozornost nameniti e-receptom. Grčija je predstavila najboljšo prakso na področju elektronskega izdajanja receptov, in tako dokazala, da e-zdravje ni luksuz, temveč potreba. Prvi osnutek smernic EU glede e-receptov, katerih sprejetje je bilo načrtovano za november 2014, je namenjen omogočanju čezmejne interoperabilnosti elektronskih zdravniških receptov, da bi jih tako brez težav obdelali v kateri koli državi članici Evropske unije.

3.6

V okviru prihodnjega internetnega izziva na področju e-zdravja (Future Internet Challenge eHealth (FICHe)), skupnega usklajevalnega in podpornega projekta sodelovanja, ki ga sofinancira Evropska komisija, so na voljo sredstva za evropska mala in srednja podjetja ter zagonska podjetja, ki želijo razvijati inovativne aplikacije na področju e-zdravja z uporabo tehnologije FIWARE.

3.7

Napredna medicina bi morala:

3.8

Zaradi vse bolj inovativnih naprav, materialov in postopkov ter hitrih sprememb na področjih, kot je biotehnologija, je potrebna prilagodljiva zakonodaja brez dodatne birokracije, ki upočasnjuje dostop bolnikov do inovativnih tehnologij. V tem primeru se zdi primerna uporaba delegiranih aktov, če se ti nanašajo na tehnične zahteve.

4.1

Kot navaja Mednarodna zveza za medicinski in biološki inženiring (IFMBE), ponujajo naslednja področja izzive in priložnosti za biomedicinski inženiring:

4.2

Po zaslugi čedalje učinkovitejše uporabe medicinskih pripomočkov in tudi kombinirane uporabe medicinskih pripomočkov in zdravil (npr. elektrokemoterapije) rak že velja za kronično bolezen, saj sta se pričakovana življenjska doba in kakovost življenja v zadnjem desetletju tako rekoč potrojili.

4.3

Inovativne medicinske tehnologije prinašajo zelo pomembne koristi za evropske državljane, saj jim omogočajo daljše in bolj zdravo življenje. Veliko kroničnih bolnikov, invalidov ali ljudi, ki so trpeli za kroničnimi bolečinami, zdaj lahko živi normalno ali skoraj normalno. Nekaj primerov:

4.4

Inovativno področje 3D-tiskanja bo imelo pomembno vlogo pri povečevanju prihodnje vloge zdravnikov, raziskovalcev in proizvajalcev medicinskih pripomočkov. Tehnologije 3D-tiskanja omogočajo prilagajanje širokega nabora medicinskih aplikacij po meri in s tem proizvodnjo pripomočkov, ki so popolnoma prilagojeni posamezniku. Tako že obstajajo številna področja uporabe 3D-tiskanja s posebnimi materiali, ki morajo izpolnjevati stroga merila biokompatibilnosti (biokompatibilni materiali, ki so ustrezni za stik z zdravilom, itd.). Poleg tega je predvidena zakonodaja, ki bo zajemala obdelavo izdelkov, izdelanih s 3D-tiskanjem, in opredelila njihovo uporabo v medicini.

5.1

Evropski svet je v sklepih z dne 20. in 21. marca 2014 Komisijo in države članice pozval, „naj se ob vse tesnejšem sodelovanju industrije prednostno posvetijo problemu pomanjkanja znanja na področju znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike“.

5.2

EESO poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezne nadaljnje ukrepe na podlagi te zahteve na evropski, nacionalni in lokalni ravni.

5.3

Prihodnja strategija Evropa 2020 bi morala vključevati ukrepe za spodbujanje kakovosti in razpoložljivosti omenjenih znanj v zasebnem in javnem sektorju.

5.4

Biomedicinski inženiring v zdravstvenih storitvah in storitvah oskrbe ima lahko veliko vlogo pri odzivanju na splošne družbene izzive, kot so demografske spremembe, krčenje davčne osnove in naraščajoče povpraševanje po ustanovah za zdravstveno oskrbo.

5.5

Zato Svetovna zdravstvena organizacija priznava, da je potrebno večje število biomedicinskih inženirjev za načrtovanje, ocenjevanje, urejanje, vzdrževanje in upravljanje medicinskih pripomočkov ter usposabljanje o njihovi varni uporabi v zdravstvenih sistemih po vsem svetu (14).

5.6

Države članice bi morale sprejeti dolgoročne, skladne programe zdravstvenega varstva in akcijske načrte za razvoj inovativnih raziskav, novih tehnologij in visokokakovostnega izobraževanja v biomedicinskem inženiringu in na drugih področjih inženiringa.

5.7

EU bi morala spodbujati enotni trg za evropski sektor medicinskih tehnologij, med drugim z ustrezno standardizacijo na področju biomedicinskega inženiringa v povezavi s sektorjem storitev oskrbe, IKT in zdravstveno informatiko. To bi evropski industriji lahko omogočilo izjemne prednosti in povečalo kakovost zdravstvenega varstva.

5.8

Posebno pozornost je treba nameniti malim in srednjim podjetjem, na primer z zagotavljanjem dostopa do financiranja za zagonska podjetja ter spodbujanjem inovativnega sodelovanja med malimi in srednjimi podjetji ter ustreznimi raziskovalnimi ustanovami ter z ukrepi za lažje trženje njihovih izumov.

5.9

Biomedicinski inženiring je najhitreje rastoča inženirska disciplina in se danes uvršča med najbolj obetavne poklicne poti. Povezuje medicinske/biomedicinske in inženirske discipline ter tako povečuje učinkovitost zdravstvene oskrbe na splošno. Biomedicinski inženirji oblikujejo in sestavljajo inovativne pripomočke, kot so umetni udi in organi, naprave za slikanje nove generacije in napredne proteze, ter izboljšujejo postopke genetskega testiranja ter izdelave in jemanja zdravil.

5.10

Medtem ko so Združene države Amerike napredovale pri razvoju možnosti za izobraževanje in usposabljanje na biomedicinskem področju, pa ima Evropa kljub velikemu sektorju biotehnologije, medicinskega in bioinženiringa ter izvrstnemu izobraževalnemu sistemu težave pri oblikovanju enotnih standardov zaradi trdovratnih ovir, povezanih z zakonodajo držav članic. Cilj pobude BIOMEDEA, uvedene leta 2004, je oblikovati in vzpostaviti izobraževalne in poklicne standarde na tem področju.

5.11

Biomedicinski inženiring bi bilo treba priznati v direktivi o poklicnih kvalifikacijah (15).

5.12

Evropske in nacionalne strategije na področju zdravja in zdravstvenega varstva ter univerzitetne raziskovalne politike bi se morale dopolnjevati ter tako zagotoviti široko osnovo znanja in izkušenj, iz katerih je lahko sodelovati z industrijo (zlasti malimi in srednjimi podjetji) ter vzpostavljati zagonska podjetja in mednarodno sodelovanje. Prizadevati bi si morali za vključevanje novih tehnologij ter medicine in biologije, da bi Evropa postala vodilna v svetu na področju medicinske tehnologije (obravnava dejanskih zdravstvenih izzivov).

5.13

V okviru projekta CRH-BME Tempus 150 univerz v Evropi ponuja skupno 309 programov biomedicinskega inženiringa v okviru dodiplomskega, magistrskega in doktorskega študija. Evropski magistrski program CEMACUBE, oblikovan v okviru programa Erasmus Mundus 2009–2013 pod okriljem Evropske komisije, si prizadeva za spodbujanje sodelovanja med visokošolskimi ustanovami in akademskim osebjem v Evropi in tretjih državah. Erasmus Mundus kot izobraževalni program ne poteka več, kar pomeni, da štipendije CEMACUBE niso več na voljo.

4.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 291/54

Poročevalec:

Etele BARÁTH

1.1

Trdovratna finančna kriza še vedno zavira rast gospodarske konkurenčnosti EU, krepitev socialne in teritorialne kohezije oziroma njeno ohranjanje na sedanji ravni. EU je danes zaradi evropskih politik, ali, natančneje, zaradi njihovega neustreznega izvajanja, dlje od uresničitve ciljev iz strategije Evropa 2020, kot je bila leta 2010.

1.2

EESO meni, da bodo novo izvoljena Evropska komisija in njene pravkar objavljene smernice pod naslovom Nov zagon za Evropo pomembno vplivale na razvoj mest in mestnih območij, s tem pa tudi na vsebino agende za mesta. V smernicah so namreč določene nove prednostne naloge za sodelovanje pri upravljanju, razvoj ekonomskih in finančnih instrumentov ter obvladovanje tveganja, pa tudi za razvoj človeškega kapitala in fizične infrastrukture oziroma vzpostavljanje mrež na evropski ravni.

1.3

EESO je mnenja, da bi bilo glede na nove finančne vire in načine njihove uporabe treba za reformo gospodarskega upravljanja in njegovo večjo učinkovitost ponovno oceniti vlogo mest in mestnih območij pri gospodarskem razvoju, ustvarjanju delovnih mest in uvajanju potrebnih socialnih in okoljskih pogojev, hkrati pa poskrbeti, da bo ta vloga bolje prilagojena nalogam.

1.4

EESO opozarja, da je treba cilje, določene v operativnih programih, za katere se v skladu s sporazumi o partnerstvih ravno tako uporabljajo sredstva iz strukturnih skladov in Kohezijskega sklada, pri pripravi in sprejetju agende za mesta prilagoditi spremenjenim pogojem iz programa za strateške naložbe. Lahko se izkaže, da bi bilo treba za celostni razvoj mest zasnovati in uveljaviti nove instrumente in modele financiranja.

1.5

Evropski ekonomsko-socialni odbor potrjuje in dopolnjuje svoja stališča iz preteklih mnenj, v skladu s katerimi je za odpravo sedanjih pomanjkljivosti pomembno, primerno in nujno pripraviti agendo za mesta, to pa nato preoblikovati v samostojno evropsko politiko. Leta 2050 bo 80 % prebivalstva v EU živelo na mestnih območjih. Blaginja Evropske unije je že sedaj odvisna od blaginje mest.

1.6

Večja uporaba virov mest in njihovih regionalnih sistemov, izkoriščanje gospodarskih in socialnih prednosti upravljanja na več ravneh ter usklajevanje teritorialnih in urbanih vidikov različnih sektorskih politik bi lahko prinesli precejšnjo dodano vrednost, vendar pa bi morale tudi evropske oblasti sprejeti nov pristop in biti pripravljene na nadaljnje delo. Toda pomanjkljivo usklajevanje lahko privede do socialne ali okoljske krize na lokalni in regionalni ravni, ki lahko ogrozi celo širjenje mestnega okolja v širšem pomenu besede.

1.7

Dodano vrednost bodo prinesli tudi morebitna partnerstva na različnih ravneh ter strukturirano sodelovanje gospodarstva in civilne družbe v različnih fazah postopka odločanja, oblikovanja in izvajanja. EESO predlaga, da se okrepi pomen strateškega načrtovanja, ki bi temeljilo na obsežni demokratični udeležbi, in se poveča sodelovanje državljanov v tem postopku načrtovanja in njihov nadzor nad njim.

1.8

Agenda za mesta bi morala omogočiti inovativen in skladen razvoj politike, uprave, gospodarstva, infrastrukture in vloge družbenih akterjev, pri čemer je treba poskrbeti za čim boljšo zaščito naravnih virov.

1.9

EESO je mnenja, da bi bilo treba za agendo za mesta ustvariti tudi podlago, torej oblikovati strategijo za evropsko mrežo mest, ki bi temeljila na doslej doseženih rezultatih. Namen take strategije bi bilo povezovanje med sektorskimi politikami na eni strani ter konkretno mrežo mestnih območij na drugi.

1.10

Ob upoštevanju vmesnega pregleda strategije Evropa 2020 bi lahko in morali oblikovati okvir mestne politike z drugačnim, daljšim rokom trajanja, ki bo temeljila na usklajevanju in načelu subsidiarnosti.

1.11

Organ za posvetovanje na visoki ravni, katerega člani prihajajo iz 28 držav članic in ki je bil ustanovljen zaradi boljšega upravljanja makroregionalnih strategij, bi lahko bil glavni varuh usklajenega upravljanja, temelječega na partnerstvu v okviru agende za mesta, če bodo pri tem sodelovali tudi socialni in gospodarski partnerji ter zastopniki regionalnih interesov.

1.12

EESO priporoča Evropski komisiji, naj razvije zmogljivosti za izvajanje nalog, potrebnih za usklajeno uvajanje predlagane agende za mesta, ter za dejavnosti spremljanja in ocenjevanja. Poleg sedanje medresorske skupine za urbani razvoj, ki deluje v okviru Komisije, bi bilo treba ustanoviti tudi delovno skupino na visoki ravni za razvoj mest. Cilj te projektne skupine bi bilo oblikovanje koherentne in učinkovite evropske agende za mesta vse do leta 2050.

2.1

Komisija v sporočilu poudarja: „Čeprav sta vloga mest pri gospodarskem, družbenem in kulturnem razvoju ter njihov potencial za habitat z učinkovito rabo virov že dolgo priznana, je bil odziv politike na evropski in nacionalni ravni počasen in razdrobljen, s številnimi, vendar slabo povezanimi sektorskimi pobudami.“

2.2

„To je mogoče razbrati iz pozivov k agendi EU za mesta, ki so jih izrazile številne zainteresirane strani na ravni EU ter na nacionalni in lokalni ravni. Evropska komisija se je na te pozive odzvala z organizacijo foruma CITIES, da bi začela razpravo o potrebi po agendi EU za mesta. Po forumu CITIES so države članice razpravljale o potrebi po razvoju agende EU za mesta, in sicer ob upoštevanju potreb in pričakovanj Evropskega parlamenta, Odbora regij, združenj mest in mest samih ter njihove pripravljenosti, da sodelujejo v tem procesu.“

2.3

Komisija je s soglasjem praktično vseh držav članic predložila v javno razpravo predlog o oblikovanju agende EU za mesta.

2.4

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je na podlagi tega vabila pripravil mnenje, v katerem je upošteval doslej znane podatke in navedeno sporočilo.

2.5

Toda EESO meni, da v mnenju ne bi smeli obravnavati zgolj aktualnih vprašanj, povezanih z agendo za mesta, temveč tudi določiti dolgoročne smernice, ki bi po eni strani Evropski komisiji pomagale pri oblikovanju ustreznega programa, po drugi pa državam članicam, da učinkovito opravijo svoje naloge v okviru izvajanja navedene agende.

2.6

Evropska mesta in njihove mreže s svojo kompleksnostjo in vodilno vlogo, ki so jo imeli in jo bodo imeli v prihodnosti pri razvoju celine, ter zaradi odločilnega pomena za prihodnji razvoj Evrope predstavljajo edinstvene in specifične vrednote Evrope.

2.7

Evropa se spopada z različnimi vse večjimi izzivi, povezanimi z gospodarstvom, družbo v širšem pomenu besede in okoljem. Za te izzive je značilna posebej izrazita teritorialna, predvsem pa mestna razsežnost. Na splošno je prav v mestih ali na njihovem obrobju veliko revščine, socialne izključenosti oziroma onesnaženega okolja (1), kar pomeni, da so ta vprašanja pereč problem, zlasti v mestnih četrtih, ki so že drugače prikrajšane.

2.7.1

EESO opozarja na določene izzive zaradi migracij. Po eni strani se povečuje izseljevanje iz nazadujočih evropskih regij in mest oziroma regij in mest, kjer je razvoj počasnejši, s čimer ta območja izgubijo precej vrednosti, po drugi pa je proces priseljevanja v EU tako kulturni kot gospodarski izziv za mestne družbe.

2.8

Obenem pa je mogoče predvsem v mestih, ki so hkrati središča regij, najti odgovore na te izzive. Dobro organizirana mestna območja z odgovornim vodstvom so najbolj ugodno okolje za gospodarski razvoj, učinkovito rabo virov, gospodarske in socialne inovacije ter socialno vključevanje (2).

2.8.1

Upravljanje Evropske unije se je močno spremenilo, predvsem zaradi odzivov na dolžniško krizo v preteklem desetletju. Dosedanja sporočila institucij, v katerih so se pojavile nove sile, pa tudi rezultati vmesnega pregleda strategije Evropa 2020, so bili osredotočeni predvsem na gospodarsko rast, ustvarjanje delovnih mest, inovacije in socialno vključevanje.

2.8.2

V prihodnje bosta bistvenega pomena ohranjanje in plemenitenje demokratičnih evropskih vrednot, katerih korenine so neločljivo povezane z zgodovino razvoja mest.

2.9

Evropska mesta in njihove mreže se razlikujejo po velikosti in stopnji razvoja, glede na svoje zgodovinske značilnosti pa so obenem varuhi in izvor različnih zmogljivosti in vlog, ki jih skuša sodobni svet izraziti s konceptom inovacij.

2.9.1

Nedavna kriza je pokazala, da lahko gospodarstvo na metropolitanskih območjih bolje vzdrži ciklična nihanja v svetovnem gospodarstvu. Domneva se, da je ta večja odpornost povezana z diverzifikacijo, ki je značilna za gospodarstva velikih mest, in vanje vtkanimi močnimi vezmi, pa tudi z veliko sposobnostjo metropolitanskih območij za prenovo in prilagajanje. Kljub temu bi bilo treba v agendi EU za mesta posebno pozornost nameniti ustreznemu razvoju lokalnega gospodarstva, zlasti mikro in malih podjetij, ter maloprodaji in obrtništvu.

2.9.2

Velik del socialnih problemov, ki so močno skoncentrirani v mestih, bi bilo mogoče rešiti z inovativnimi prijemi. Mesta so tako kot gospodarstvo glavno prizorišče za različne oblike socialnih inovacij. Oživitev gospodarstva ter pojav in krepitev novih gospodarskih oblik omogoča ravno kompleksnost mestnih sistemov in njihovega delovanja.

2.9.3

Za povečanje zmogljivosti obnavljanja je treba tudi v prihodnje spodbujati povezovanje mest v mreže ter različne načine razširjanja dobrih praks glede različnih vidikov mestnih politik, s tem pa prispevati k povečanju dodane evropske vrednosti.

2.10

Zato bi bilo treba, tudi iz prej navedenih razlogov, pozdraviti pobudo Evropske komisije o oblikovanju agende za mesta ter podpreti prizadevanja, da se pred tem organizira obsežno posvetovanje.

2.10.1

V tem procesu želi sodelovati tudi prenovljena in na novo organizirana civilna družba.

3.1

EU doslej – in tako bo tudi v prihodnje – še ni pripravila politike za mesta, s katero bi konkretno posegala v razvoj mest, vendar ne zgolj zaradi spoštovanja načela subsidiarnosti ali vrednot upravljanja na več ravneh, temveč tudi zato, ker mestni razvoj, tj. na splošno razvoj naseljenih območij, v nasprotju z večino sektorskih politik temelji na drugačni logiki, po kateri je odločilnega pomena prostorska razsežnost.

3.2

Ko je Evropska unija svojo politiko ekonomske in socialne kohezije dopolnila s ciljem teritorialne kohezije, je storila odločilen korak, ko je svoje instrumente uporabila za posredovanje, ki je konkretno vplivalo na prostorsko strukturo evropske družbe, gospodarstva in okolja.

3.3

Dosedanji rezultati in pomanjkljivosti pa so opozorili na dejstvo, da je bila kohezijski politiki sicer dodana teritorialna razsežnost, vendar pa njeni cilji kljub temu niso bili v celoti uresničeni. To ni bilo mogoče, ker še ni sprejeta enotna politika usklajevanja, s katero bi določili naslednje smernice:

3.4

Treba bi bilo poskrbeti, da se bo pri tej usklajevalni politiki upoštevalo načelo subsidiarnosti.

3.5

Trojni cilj strategije Evropa 2020 – pametna, trajnostna in vključujoča rast – ne bo več zgolj abstrakten pojem, ko bodo gospodarske, okoljske in socialne povezave med temi tremi elementi postale bolj konkretne. Interakcija med njimi bo potekala v mestnih sistemih na različnih ravneh, kjer jih bo mogoče opredeliti in izmeriti, to pa bo omogočilo učinkovit in uspešen razvoj tega trojnega cilja.

3.5.1

Izvajanje najpomembnejših ciljev EU na področju mestnih sistemov, kot je na primer vedno večja uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij oziroma povečevanje ozaveščenosti glede energetskih vprašanj na ravni mesta (pobude o pametnih mestih), bo prispevalo k okrepitvi konkurenčnosti EU.

3.6

Agenda Evropske unije za mesta je mogoča le, če bo temeljila na revidiranih ciljih strategije Evropa 2020, na dolgoročni strategiji nove Evropske komisije, ki jo podpira Evropski parlament, in na medsebojnem upoštevanju regionalnih interesov in interesov dolgoročnega razvoja mest, ob spoštovanju zgodovinskih vrednot.

3.7

V predlagani agendi za mesta bi bilo treba poskrbeti, da lahko mesta, njihove regije ter metropolitanska območja z načinom upravljanja, katerega cilj je iskanje ravnotežja, zagotovijo, da: