23.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 242/1

Poročevalec:

Jonathan PEEL

Soporočevalec:

Dumitru FORNEA

1.1

Odbor je z veseljem sprejel zaprosilo latvijskega predsedstva Sveta EU za raziskovalno mnenje o prihodnjem dvoletnem pregledu strategije za novo partnerstvo EU s Srednjo Azijo (1) in zlasti njegov predlog za nadgradnjo odnosov EU s petimi srednjeazijskimi državami (2) v učinkovito partnerstvo kot eno od njegovih glavnih zunanjepolitičnih prednostnih nalog.

1.1.1

Pri tem želi Odbor opozoriti na sklepe in priporočila v svojem mnenju o Srednji Aziji (3) iz leta 2011, ki so še vedno veljavni.

1.2

Odbor opozarja na sklep Sveta, sprejet med prejšnjim pregledom, da se je strategija izkazala za uspešno in ostaja v veljavi (4). Vse težnje EU za poglobitev odnosov s petimi srednjeazijskimi državami morajo ostati praktične narave in prilagojene spreminjajočim se političnim, gospodarskim in družbenim okoliščinam v regiji, hkrati pa ne smejo zanemariti bistvenih vrednot in načel človekovih pravic, kjer je to mogoče, pa morajo ostati dovolj prožne, da omogočajo razvoj vzajemno koristnih odnosov.

1.2.1

Predvsem pa EU ni treba opominjati, da v nasprotju z Evropo med temi državami ni občutka pripadnosti regiji, zato je treba k njim pristopati posamično, hkrati pa bo morebitna poglobitev ali razširitev njenega delovanja neizogibno vplivala na njene širše odnose z Rusijo. EU mora upoštevati obstoječe strukture moči v regiji, ob tem pa si pridržati pravico samostojnega ukrepanja. Ker je bilo teh pet držav nekoč del Sovjetske zveze, tako kot Ukrajina sodijo v vplivno območje Rusije. Zato je nujno, da to poročilo upošteva splošen pristop EU do Rusije in odnose s to državo.

1.3

Odbor ugotavlja, da se je strateški pomen lege Srednje Azije od leta 2011 še okrepil, predvsem zaradi ukrajinske krize. Ugotavlja tudi, da se kitajski vpliv v regiji skokovito povečuje. Regija je zato pomembna za odnose med EU in Kitajsko in ponuja odlično priložnost za krepitev strateškega partnerstva EU-Kitajska, zlasti s tesnejšim sodelovanjem na področju energije in prometa. Odbor priporoča, da se ta vidik temeljito preuči.

1.3.1

Partnerska strategija uvršča energijo in promet med prednostna področja. Odbor ponavlja svoje priporočilo iz leta 2011, da naj uspeh povezav EU s precejšnjimi zalogami energentov v Srednji Aziji temelji na praktičnih in ekonomskih razlogih. Dobro je, da EU sodeluje pri razvoju energetskega sektorja v teh državah, tudi zato, ker so njihove zaloge dodatni in dopolnilni (ne alternativni) viri energije za Evropo, čeprav se pojavljajo težave pri tranzitu in prevozu. Vsekakor pa se bo treba izogniti morebitnim nesporazumom s Kitajsko, ki si prav tako prizadeva povečati oskrbo z energijo iz Srednje Azije.

1.3.2

Odbor zelo priporoča, da se uporabi široko strokovno znanje EU pri krepitvi sodelovanja za večjo energetsko učinkovitost in uporabo obnovljivih virov energije, saj je v regiji še ogromno neizkoriščenih možnosti; eden od ključnih ciljev je tudi razširitev regionalnega sodelovanja s pobudo EITI (5).

1.3.3

Ponavlja tudi priporočilo iz leta 2011, da je treba predlagane prometne koridorje Kitajske in EU v celoti uskladiti, po možnosti tudi v železniški infrastrukturi. Predlaga še, naj se več truda vloži v pridobivanje rezultatov medvladne komisije za prometni koridor Evropa–Kavkaz–Azija (IGC TRACECA) (6), pospeši razvoj trajnostne infrastrukturne verige in zagotovi večmodalni prevoz (zlasti železniško in cestno infrastrukturo) s povezavo koridorja z vseevropskimi prometnimi omrežji (TEN).

1.4

Vendar pa se EU z zgolj gospodarskimi cilji v Srednji Aziji ne bo uveljavila. Partnerska strategija namenja pomembno mesto tudi človekovim pravicam, pravni državi, dobremu upravljanju in demokratizaciji. Spodbujati mora k dvigu zaupanja znotraj obstoječih oblastnih struktur. Regija se namreč še vedno spopada s hudimi izzivi zaradi težkega prehoda s planskega na tržno gospodarstvo, ki ga otežujejo še obdobja etničnih, okoljskih in gospodarskih pretresov.

1.4.1

Partnerska strategija zlasti poudarja, da lahko EU ponudi „izkušnje v okviru regionalnega povezovanja, ki vodi v politično stabilnost in blaginjo“, kar se nanaša predvsem na države članice, ki so se EU pridružile od leta 2004 naprej. Odbor zato odločno poziva latvijsko predsedstvo, naj druge države članice spodbudi, da bi delile svoje izkušnje pri prehodu s planskega gospodarstva, razvoju e-uprave (in zlasti „e-svilene avtoceste“) ter na drugih področjih podpore, kjer bi lahko imele dodano vrednost, zlasti v povezavi s prizadevanji za okrepitev pravne države.

1.4.2

Pomembna so tudi priporočila iz mnenja Odbora o trajnostnih spremembah v tranzicijskih družbah (7). Poleg tega Odbor poudarja, da imajo pomembno vlogo tudi podjetja in sindikati, tako ločeno in kot socialni partnerji, in sicer z uporabo svojih obstoječih stikov in navsezadnje pri spodbujanju srednjeazijskih vlad k širšemu priznavanju pozitivne vloge civilne družbe. V podporo temu in spodbuditev naložb se predlaga čimprejšnji obisk delegacije EESO v Srednji Aziji.

1.4.3

Odbor je zaskrbljen predvsem zaradi poročil, da mandat posebnega predstavnika EU ni bil podaljšan, in toplo priporoča, da se ta čim prej spet imenuje.

1.5

Še zlasti sta pomembni področji mladine in izobraževanja, v zvezi s čimer Odbor odobrava prenovljeni priljubljeni program EU Erasmus+, ki pomaga tkati še tesnejše vezi v izobraževanju in mobilnosti na visokošolski ravni, kar bi morala spremljati poenostavitev vizumskih postopkov in oprostitev šolnin za najbolj nadarjene študente iz regije.

1.5.1

V Srednji Aziji je polovica prebivalstva mlajšega od 25 let. Zato je srednješolsko izobraževanje vsaj tako pomembno kot visoko šolstvo. Odbor poziva k okrepljenemu delovanju in podpori EU v zvezi s tem, tudi z zagotavljanjem učbenikov (kjer jih srednjih šolah primanjkuje) in več informacijami o EU v lokalnih jezikih. Možni ukrepi so tudi več podpore za učitelje, morda v okviru širšega programa razvoja podeželja, in širši domet, ki bi vključeval starše. Z višjo splošno izobraženostjo bi se zmanjšale tudi možnosti za radikalizacijo mladih.

1.5.2

Odbor priporoča tudi večji poudarek na podpori poučevanju znanosti v Srednji Aziji, saj je bilo to pomembno že od nekdaj in so bile vzpostavljene povezave zlasti z baltskimi državami, ter na okrepljeni medijski prisotnosti v regiji prek evropskih televizijskih in radijskih programov, kot sta Euronews in Euranet, z oddajami v lokalnih jezikih.

1.6

Vseeno pa je prepričan, da je mogoče človekove pravice najbolje krepiti z navezovanjem in spodbujanjem stikov z lokalno civilno družbo in krepitvijo njenih zmogljivosti, da se bo razvila v učinkovito partnerico in sogovornico vlad, kar posledično pomeni krepitev pravne države poleg neodvisnega sodstva.

1.6.1

Spodbujanje nestrankarske javne uprave in večje vloge lokalne civilne družbe ostaja temeljnega pomena, saj na tem področju ni prave tradicije. Širše in poglobljeno sodelovanje EU z lokalno civilno družbo v okviru dialoga o človekovih pravicah je bistvenega pomena in ga je treba okrepiti, tudi z večjo uporabo interneta in ustreznih spletnih strani.

1.6.2

Eden od prvih rezultatov strategije EU za Srednjo Azijo v letu 2007 je bila uvedba procesa dialoga o človekovih pravicah, ki je bil v povprečju z vsako od držav izveden v šestih krogih. Čeprav se zdijo Odboru predstavitve ESZD za organizacije civilne družbe v Bruslju pohvalne, vseeno poziva k precej večjemu številu sestankov z organizacijami civilne družbe iz Srednje Azije v njihovih državah. Ti so do zdaj potekali samo priložnostno in večinoma samo pred dialogom, poleg tega pa vedno ne obravnavajo vprašanj, ki se organizacijam civilne družbe zdijo najpomembnejša.

1.6.3

Odbor obžaluje, da je EU do zdaj večinoma prezrla vlogo tradicionalnih podeželskih lokalnih skupnosti/skupin za samopomoč, ašarjev oz. hašarjev, ki so globoko zakoreninjeni tako na nomadskih kot stalno naseljenih območjih v Srednji Aziji, ter da očitno financira zgolj uveljavljene profesionalne nevladne organizacije. Tudi to se mora nujno spremeniti.

1.7

To mnenje je prekratko, da bi v njem Odbor obravnaval številna področja, ki jih zajema partnerska strategija, vsekakor pa ne gre zanemariti pomena okoljske trajnosti in vode. Odbor poziva k temu, da se večji poudarek nameni energetski učinkovitosti, zanesljivi preskrbi s hrano in varnosti hrane, predvsem pa učinkoviti rabi vode ter usklajenemu pristopu za zmanjšanje izjemno visokega tratenja vode. Voda je življenjsko pomembna dobrina v regiji, zato bi morala biti v središču vsakršne podpore EU tamkajšnjemu kmetijstvu.

1.7.1

Odbor ponavlja priporočilo iz leta 2011 o medsebojno povezanih, vendar zahtevnih vprašanjih zanesljive preskrbe s hrano, vodo in energijo. EU znova spodbuja, naj prevzame večjo vlogo pri spodbujanju teh petih držav k sodelovanju pri celoviti ureditvi teh vprašanj, tudi zaradi praktičnih izkušenj, ki si jih je pridobila pri pomoči drugim na tem področju, in spodbuja rast medsebojne trgovine s kmetijsko-živilskimi proizvodi.

2.1

Poglobitev odnosov EU s petimi srednjeazijskimi državami je med zunanjepolitičnimi prednostnimi nalogami novega latvijskega predsedstva. Na začetku leta 2015 bodo po dvoletnem pregledu strategije EU za Srednjo Azijo v ESZD sprejeti sklepi Sveta. Odbor je dobil zaprosilo, naj obravnava zlasti ključna vprašanja, ki izhajajo iz trenutnega geopolitičnega in strateškega položaja, zlasti kjer obstajajo jasne možnosti za oblikovanje resničnega partnerstva med EU in srednjeazijskimi državami.

2.1.1

Med temi so varnost, izobraževanje, energetika, promet, okoljska vprašanja, vključno z razvojem podeželja, širši vidiki trajnostnega razvoja ter poslovno okolje, vključno z MSP, trgovina in naložbe.

2.1.2

Podrobnosti iz mnenja iz leta 2011 tu ni treba ponavljati, vendar je treba spomniti, da ima teh pet držav sicer zelo veliko površino, hkrati pa le okoli 66 milijonov prebivalcev (leta 2013). Te razmeroma nove države se še niso dokončno izoblikovale. Samostojne so šele od leta 1991, ko je razpadla Sovjetska zveza, v nobeni pa pred tem ni bilo gibanja za osamosvojitev. Večina jih je v napetih odnosih s sosedami, tudi zato ker meje med njimi ne potekajo po etničnih mejah, kar lahko preraste v nasilje. Še tisto malo povezanosti med njimi pa je lahko negativen dejavnik, saj spominja na sovjetske čase. Veliki izzivi ostajajo tudi zaradi težavnega prehoda na tržno gospodarstvo. Miselnost vladajočih elit se prav tako ni veliko spremenila: stara sovjetska nomenklatura se je preobrazila v oligarhične, klansko ali družinsko vodene birokratske strukture.

2.1.3

Vseh pet držav je prav tako na zelo različnih stopnjah razvoja. Kazahstan se profilira kot ključni akter v regiji in krepi odnose z EU. Kirgizistan in Tadžikistan sta sicer precej revnejša, vendar razmeroma odprta z dokaj delujočo civilno družbo. Odnosi EU z Uzbekistanom se prav tako krepijo, Turkmenistan pa ostaja najbolj zaprta država v regiji, brez neodvisne civilne družbe.

3.1

Kljub negostoljubnosti se je pomen strateške umeščenosti Srednje Azije po letu 2011 povečal, hkrati pa je regija zaradi svoje lege močno odvisna od sosednjih držav, prek katerih potekajo poti na mednarodne trge.

3.1.1

Močan ruski vpliv je deležen še večje regionalne in mednarodne pozornosti po ukrajinski krizi in ruskem zavračanju mednarodnih pogodb, saj želi ruski predsednik po splošnem prepričanju obnoviti nekdanje območje pod ruskim vplivom. To seveda vodi v vse večjo zaskrbljenost, da se vrača čas hladne vojne, kar bi lahko grozilo ne samo državam nekdanje Sovjetske zveze, temveč tudi širšim interesom. Poleg tega ne smemo podcenjevati precejšnje vloge ruske „mehke moči“ prek radia in televizije, k čemur pripomoreta dejstvo, da je ruščina glavno sredstvo sporazumevanja v regiji, in velik delež priseljencev iz regije, ki delajo v Rusiji.

3.1.2

Povečala se je zlasti pozornost, ki jo mednarodna javnost namenja energiji (in naravnim virom), čeprav je bilo kitajsko delovanje v regiji že prej zelo veliko. Poleg tega lahko konec vojne v Afganistanu in posledični manjši obseg delovanja ZDA spodbudita islamistična gibanja in vzpon tako imenovane Islamske države.

3.2

Mnogi menijo, da bo Srednja Azija osrednje prizorišče oživljene kitajsko-ruske tekme, v kateri bo EU zgolj opazovalka. Finančna kriza leta 2008 je prinesla vzpon Kitajske na račun Rusije. Na področju energije državi nista na istem bregu in Kitajska je z bolj dejavno držo v Srednji Aziji dejansko spodkopala rusko prevlado na tem območju. Že zato bi utegnila Rusija kljub zdajšnjim napetostim sčasoma želeti tesnejše povezave z EU. Kitajska se (tako kot Indija) ni opredelila do ukrajinske krize, saj mnogi evropskih pomislekov ne sprejemajo v celoti.

3.2.1

Poleg tega je gonilna sila Šanghajske organizacije za sodelovanje, v katero so vključeni Srednja Azija, Rusija in Iran in ki je bila ustanovljena za reševanje mejnih vprašanj, hkrati pa je Kitajski koristila pri uveljavljanju v novih državah in krepitvi položaja v Xinjiangu na kitajski strani meje. Rusiji je Šanghajska organizacija za sodelovanja pomagala ohraniti vpliv v primerjavi s kitajskim, poleg tega pa ponuja prostor za razpravo o zadevah, povezanih z varnostjo, tudi o terorizmu, ekstremizmu in separatizmu („treh silah zla“).

3.2.2

Čedalje pomembnejša vloga Kitajske v regiji se je pokazala v letu 2013, ko je predsednik Xi predstavil svojo pobudo o „gospodarskem pasu Svilne poti“ s skladom v vrednosti 16,3 milijarde USD za navezavo tesnejših povezav z Evropo in vključevanje držav ob Svilni poti. Kitajske gospodarske dejavnosti v regiji je spodbudila potreba po energiji; Kitajci gradijo ceste in plinovode, največ pa vlagajo v turkmenistanski plin, še celo več, kot se ga danes načrpa, vendar v skladu s tamkajšnjimi obsežnimi zalogami. Medtem ko je ruska tiskovna agencija Novosti poročala (8), da je Rusija Tadžikistanu ponudila 6,7 milijona USD pomoči za prestrukturiranje podeželja, je neki tadžikistanski minister za Financial Times pozneje dejal, da namerava Kitajska v njegovo državo do leta 2017 vložiti najmanj 6 milijard USD (skoraj 70 % tamkajšnjega BDP za leto 2013 in 40-krat več od vrednosti neposrednih tujih naložb (9) na letni ravni).

3.2.3

Tako kot v Afriki pa kitajski prispevek vključuje množičen uvoz kitajske delovne sile in gradbeništva, kar med ljudmi ni najbolje sprejeto, morda v Tadžikistanu še toliko bolj, ker veliko tamkajšnjih moških dela v Rusiji.

3.3

1. januarja 2015 bo zaživela Evrazijska gospodarska unija pod vodstvom Rusije, naslednica carinske unije. Vanjo se bo vključil Kazahstan in verjetno tudi Kirgizistan, kar pa utegne škoditi njegovi cvetoči trgovini, saj je posrednik za izvoz iz Kitajske. Tudi Tadžikistanu najbrž ne bo preostalo nič drugega, saj kar 52 % BDP prispevajo državljani, ki delajo v Rusiji. Tako kot prej pa sta Uzbekistan in Turkmenistan bolj zadržana glede obujanja vezi z Rusijo.

3.3.1

Kazahstanu se sicer ta unija zdi predvsem gospodarska, ne politična, in bi rad ohranil ravnotežje med različnimi mednarodnimi interesi. Čim prej si želi parafirati nedavno sklenjeni sporazum o okrepljenem partnerstvu in sodelovanju z EU, kot prva srednjeazijska država pa se je pridružil azijsko-evropskemu vrhu (ASEM) (10). Žal kazahstanska prošnja za pridružitev Svetovni trgovinski organizaciji na ministrskem srečanju leta 2013 ni bila potrjena, za kar mnogi krivijo zamude, ki jih povzroča njegova velika evrazijska soseda.

3.4

Čeprav so islamski skrajneži v manjšini (verska gorečnost je bila pomemben dejavnik v državljanski vojni v Tadžikistanu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja), vsak od režimov vodi agresivno posvetno politiko, kar deluje kontraproduktivno ob čedalje večjem povpraševanju po muslimanski vzgoji, tudi med ženskami. Večina prebivalstva je sunitov in v Sirijo odhajajo tudi borci iz regije. Iran bi si želel tesnejše vezi z regijo ne samo na področju prometa in energije (in povezave s Kitajsko), temveč tudi kulture in jezika. V Tadžikistanu in velikem delu Uzbekistana (npr. v Samarkandu in Bohari) govorijo perzijščino, ker pa se v preostalih državah govorijo turški jeziki, ima velike interese v regiji tudi Turčija.

4.1

Mnenje Odbora iz leta 2011 je opozorilo na razmeroma šibko vlogo EU v regiji. EU je julija 2007 predstavila svojo strategijo za Srednjo Azijo, zdaj pa je na vrsti njen redni pregled. Kljub nizki ravni blagovne menjave je EU pomembna trgovinska partnerica vsake od držav, predvsem pa Kazahstana. Leta 2013 je ta 38 % skupne blagovne menjave ustvaril z EU, kamor sta bili usmerjeni dve tretjini njegovega izvoza (zlasti energije). Vendar pa je skupni uvoz v EU iz regije znašal samo 24,9 milijarde EUR, izvoz pa 10,6 milijarde EUR, kar je zgolj odstotek skupne blagovne menjave EU.

4.1.1

Treba je izkoristiti vsako priložnost za dvig blagovne menjave in naložb v vsaki od držav ter za razvoj vloge in delovanja socialnih partnerjev kot ključnih akterjev civilne družbe.

4.1.2

Kirgizistan je upravičen do splošnega sistema preferencialov (GSP) (11), Uzbekistan in Tadžikistan pa še nista zaprosila za GSP+, bržkone zaradi njegovih pogojev. Turkmenistan od leta 2016 ne bo več upravičen do GSP, saj bo uvrščen med države s „srednjimi dohodki“. Ker sta člana Svetovne trgovinske organizacije samo Kirgizistan in Tadžikistan, sporazumi o prosti trgovini, podobni tistim z Ukrajino, Gruzijo in Moldavijo, niso na vidiku. Vseeno pa mora EU biti veliko bolj pozorna do Srednje Azije v povezavi z vzhodnim partnerstvom in strategijo za Črno morje.

4.2

Srednja Azija ponuja odlično priložnost za krepitev strateškega partnerstva EU-Kitajska, zlasti s tesnejšim sodelovanjem na področju energije in prometa. Te možnosti je treba temeljito preučiti, saj si obe strani prizadevata povečati dobavo energije iz regije.

4.2.1

Ker ima Srednja Azija tolikšne zaloge ogljikovodikov, predvsem plina, si pri tem za zdaj nista hudi tekmici. Zaradi rasti prebivalstva in gospodarske rasti v regiji se bodo seveda povečale notranje potrebe po energiji, vendar tu obstaja tudi precejšen neizkoriščen potencial za povečanje energetske učinkovitosti in uporabo obnovljivih virov energije. Precejšnje strokovno znanje EU na področjih politik in močna panoga trajnostne energije govorita v prid tesnejšemu sodelovanju na teh področjih, prav tako pa širšemu sodelovanju regije v pobudi EITI (12), ki si prizadeva za večjo preglednost nad proračunskimi prihodki iz energetskih virov in krepi vlogo civilne družbe.

4.3

Za EU ostaja pomembna tudi pobuda TRACECA, mednarodni program za okrepitev gospodarskih odnosov, blagovne menjave in prometnih povezav med črnomorskim bazenom, Južnim Kavkazom in Srednjo Azijo na podlagi obstoječih prometnih sistemov, s politično voljo in skupnimi težnjami vseh 13 držav članic, med katerimi so te nekdanje sovjetske in srednjeazijske države (razen Turkmenistana), Turčija, Bolgarija in Romunija.

4.3.1

Izgradnja sodobne interoperabilne cestne in strateške železniške infrastrukture vzdolž Svilne poti je bistvenega interesa za Kitajsko, EU in tudi Rusijo. Uspešna povezava te regije s sodobno in zanesljivo infrastrukturo bi morala biti velika priložnost ne samo za tesnejše gospodarsko povezovanje regije, temveč tudi za spodbujanje mobilnosti ljudi in večkulturne izmenjave, kar bi prispevalo k boljšemu okolju za napredek pravne države in demokracije. Odbor zato veseli, da latvijsko predsedstvo poseben poudarek namenja razvoju večmodalnih prometnih povezav v Evraziji.

4.4

Kazahstan ima ogromne zaloge naravnih virov in fosilnih goriv, med njimi mnogo še neizkoriščenih, v rudarski proizvodnji pa še zdaleč ne izkorišča vsega potenciala (13). Kazahstan in Uzbekistan imata bogate zaloge nafte in zemeljskega plina, Turkmenistan pa ima kar 9 % vseh svetovnih zalog plina (14). Po drugi strani morata Kirgizistan in Tadžikistan šele razviti svoj hidroenergetski potencial in dragocene mineralne vire (15). Uzbekistan in Turkmenistan sta med desetimi največjimi proizvajalkami bombaža na svetu, čeprav imata premalo vodnih virov za kulturo, ki potrebuje toliko vode.

4.5

Vendar pa se EU z zgolj gospodarskimi cilji v Srednji Aziji ne bo uveljavila. Tretjina prebivalstva Kirgizistana in Tadžikistana živi pod pragom revščine. V Kirgizistanu več kakor dve tretjini delovno aktivnega prebivalstva dela v neformalnem sektorju. Več kakor milijon Tadžikov in pol milijona Kirgizov dela v tujini, predvsem v Rusiji in Kazahstanu, tudi zaradi brezposelnosti mladih v domovini. Čeprav ženske uživajo pravno enakost, se še vedno pojavljajo razlike v plačah med spoloma, ki so deloma povezane s stopnjo zaposlenosti žensk, in še to v slabše plačanih poklicih. Tudi možnosti izobraževanja žensk se zmanjšujejo.

4.6

Tako mnenje vsebuje vrsto ključnih priporočil v zvezi z energetsko učinkovitostjo in preudarno rabo vode pa tudi z zanesljivo preskrbo s hrano (ki je v Tadžikistanu še naprej problematična), vodo in energijo, podobno kot mnenje iz leta 2011.

5.1

EESO je trdno prepričan, da je razvoj stikov s civilno družbo v teh državah eden najboljših načinov, da EU doseže kar največ. Pomemben je tudi pozitiven pristop, tudi da bi premagali skrbi oblasti v regiji glede vloge civilne družbe (16). K temu naj bi pripomogli tudi okrepljeni stiki in izmenjave med mladimi. Odbor odobrava dejstvo, da se v Srednji Aziji kaže visoko povpraševanje po podpori iz razširjenega programa EU Erasmus+, ki pomaga tkati še tesnejše vezi v izobraževanju in spodbuja mobilnost na visokošolski ravni, kar bi morala spremljati poenostavitev vizumskih postopkov in oprostitev šolnin za najbolj nadarjene študente iz regije.

5.1.1

Srednješolsko izobraževanje je še eno ključno področje za okrepitev dejavnosti in podpore EU, denimo z več informacijami o EU v lokalnih jezikih in širšim dometom, ki bi vključeval starše. Šolski sistem v nekaterih državah se slabša; v srednjih šolah primanjkuje učbenikov in dobra izobrazba velja za stvar elite, tudi zaradi dragega univerzitetnega študija. Poleg tega bi bila koristna vlaganja v spodbujanje učiteljev na osnovni ravni, mogoče v okviru širšega razvoja podeželja. Resno bi bilo treba premisliti tudi o okrepljeni medijski prisotnosti v regiji prek evropskih televizijskih in radijskih programov, kot sta Euronews in Euranet, z oddajami v lokalnih jezikih.

5.2

Odbor je v mnenju iz leta 2011 preučil vlogo in dejavnosti širše neodvisno organizirane civilne družbe v Srednji Aziji. Od takrat se njen položaj v nobeni od petih držav žal ni opazno izboljšal. Zaradi zaskrbljenosti oblasti se je okrepil pritisk na nevladne organizacije, medije in opozicijske voditelje. V demonstracijah naftnih delavcev v Kazahstanu konec leta 2011 je umrlo 14 ljudi, mnogo pa je bilo ranjenih, kar je vzbudilo nezaupanje oblasti do neodvisnih sindikatov, vodilo v zaprtje ključnega opozicijskega voditelja in prepoved več medijev.

5.2.1

Kirgizistan in Kazahstan, ki se ponašata z bolj živahno civilno družbo, sta zaostrila položaj mednarodnih nevladnih organizacij. V Kazahstanu so naročili študijo o izkušnjah „drugih držav“ (tj. Rusije), medtem ko so kirgiški poslanci znova vložili predlog zakona, ki se zgleduje po tej zakonodaji.

5.3

Mnenje iz leta 2011 se je posebej posvetilo tudi tradicionalnim podeželskim lokalnim skupnostim/skupinam za samopomoč, ašarjem oz. hašarjem, ki so globoko zakoreninjeni tako na nomadskih kot stalno naseljenih območjih v Srednji Aziji in ki so jih oživili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja po razpadu socialističnega sistema, zlasti na socialnem področju. Čeprav ašarji večinoma nimajo formalnih struktur, pa so se nekateri institucionalizirali in se registrirali kot nevladne organizacije. Za mednarodne donatorje te skupine ponujajo osnovo za projekte opolnomočenja podeželskih skupnosti.

5.3.1

Odbor obžaluje, da EU financira zgolj uveljavljene nevladne organizacije, hkrati pa ugotavlja, da ašarji oz. hašarji slonijo na predsovjetski tradiciji, ki pogosto ni skladna z vrednotami donatorjev, vsaj tam, kjer odločitve sprejemajo aksakali (starešine). Kadar se namreč tem projekt zdi nepotreben, jih skupnost dosledno upošteva, kar ovira izvedbo.

5.4

Strategiji EU za Srednjo Azijo iz leta 2007 je sledila uvedba procesa dialoga o človekovih pravicah, ki je bil z večino držav izveden v šestih krogih (osmih z Uzbekistanom, petih s Kirgizistanom).

5.4.1

Pred vsakim krogom dialoga in po njem ESZD pripravi predstavitve za organizacije civilne družbe v Bruslju, medtem ko so sestanki z organizacijami civilne družbe iz Srednje Azije v njihovih državah zgolj priložnostne narave in večinoma potekajo pred dialogom. Ti seminarji na terenu so priložnost, ko lahko srednjeazijska in evropska civilna družba razpravljata o vprašanjih človekovih pravic v posamezni državi s predstavniki EU in oblasti, ki se dogovorijo o dnevnem redu. Priporočila civilne družbe s teh seminarjev je treba v celoti vključiti v dialog o človekovih pravicah.

5.4.2

Pomen in učinek dialoga o človekovih pravicah ter spremljevalnih seminarjev za civilno družbo sta različna. Samo v Kirgizistanu in Tadžikistanu sta kakor koli vplivala na dejanski položaj človekovih pravic in dialog z oblastmi, ki so mu sledile nekatere konkretne zakonodajne spremembe (17), zlasti v zvezi z mučenjem. Vendar pa je v obeh primerih dialog na pobudo EU imel dopolnilno vlogo, saj je bil o teh vprašanjih govor že pred tem v okviru OZN. Žal pa je bil drugod vpliv zanemarljiv, saj je bil v Uzbekistanu samo en seminar, leta 2008, v Turkmenistanu pa jih sploh ni bilo.

5.4.3

V Kazahstanu pa je bila civilna družba izključena iz izbire tem seminarja za civilno družbo leta 2011, na katerem so obravnavali pravice invalidov in vprašanja spolov, ne pa tudi trenutne stavke naftnih delavcev na zahodu države. Leta 2012 je bil seminar posvečen prispevku civilne družbe k reformam pravosodja v Kazahstanu, vendar oblasti zanj sploh niso pokazale zanimanja, prav tako pa ni jasno, ali so bila njegova priporočila nato vključena v dialog o človekovih pravicah.

5.5

Na področju dela ima vseh pet držav kljub različnemu gospodarskemu položaju veliko skupnega: povsod primanjkuje dostojnega dela, pomembno vlogo ima neformalno gospodarstvo, stopnja korupcije je visoka – kar ne prispeva k svobodi združevanja.

5.5.1

V vsaki od držav veljajo omejevalne določbe glede industrijskih sporov in zlasti pravice do stavke. Oblasti se pogosto vmešavajo, zlasti prek favoriziranih kandidatov za položaje v sindikatih ter pravnih omejitev glede sindikalnih struktur, postopkov in delovanja. V Kazahstanu bi lahko novi zakon vodil v sindikalni monopol, kar se je že zgodilo v Tadžikistanu in Uzbekistanu. Sisteme (tristranskega) socialnega dialoga na državni ravni močno obvladuje vlada: vloga socialnih partnerjev je večinoma posvetovalna in vodilni sindikalisti so blizu oblastem.

5.5.2

Mnenje iz leta 2011 je podrobno obravnavalo položaj v zvezi s temeljnimi konvencijami MOD. Kazahstan, Kirgizistan in Tadžikistan že vrsto let sodelujejo z Mednarodno organizacijo dela, med drugim v zvezi z nacionalnim programom za dostojno delo, ki ga je Uzbekistan podpisal aprila 2014. Mednarodni program za odpravo otroškega dela MOD deluje zlasti v Kirgizistanu in Tadžikistanu, medtem ko je EU priznala tudi pozitivne ukrepe, ki jih je v zvezi s tem sprejel Uzbekistan (18). Izvajanje teh konvencij v celoti ostaja eden od bistvenih ciljev.

23.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 242/9

1.1

Da bi strategijo Evropa 2020 in evropski program za vključevanje državljanov tretjih držav izvajali ne samo na področju dostopa žensk do trga dela, ampak tudi glede vključevanja priseljencev, pa tudi zato, ker Evropa priseljence potrebuje kljub sovražnemu govoru, katerega širjenje je zaskrbljujoče in v nasprotju z dolgoročnimi interesi prebivalcev Evrope, EESO poziva evropske institucije, naj:

1.2

Poleg teh ukrepov, ki bi morali veljati za vse priseljence, moške in ženske, EESO poziva države članice, naj:

1.3

Nazadnje EESO poziva socialne partnerje, naj:

2.1

V zadnjih desetletjih priseljevanje postaja žensko. Ženske, ki se priseljujejo v Evropo, se želijo pridružiti svoji družini ali pa so begunke in prosilke za zatočišče. Mnoge žene potreba po zaslužku: družino pustijo doma in postanejo njena glavna finančna opora.

2.2

Pridejo z dovoljenjem za prebivanje ali brez njega, z visokimi kvalifikacijami ali brez njih. Priselijo se prostovoljno ali pa so v to prisiljene; nekatere so tudi žrtve trgovine z ljudmi. Kot vidimo, gre za veliko in raznoliko skupino ljudi.

2.3

Zaradi staranja prebivalstva, padca rodnosti in potreb po kvalificirani delovni sili v številnih sektorjih pa se tudi Evropa sooča z velikim izzivom na trgu dela.

2.4

V tem okviru migrantke predstavljajo vir znanja in ustvarjalnosti, ki je trenutno premalo izkoriščen. Treba jih je vključiti na trg dela. S tem bi lahko zajeli ves potencial migracij, tako z vidika migrantk kot Evropske unije, ter okrepili vključevanje in prispevali h gospodarski rasti in socialni koheziji.

2.5

EESO je pripravil že več mnenj o vprašanju priseljevanja in vključevanja ter podal več priporočil, ki se nanašajo tako na moške kot na ženske (4). V tem mnenju teh priporočil ne bomo ponavljali.

2.6

Nasprotno EESO do zdaj ni podal posebnih predlogov glede migrantk. Ker nikjer na svetu še ni prave enakosti med moškimi in ženskami in ker so z ženskami povezana konkretna vprašanja, ki jih splošni pregled ne more zajeti, je to mnenje posvečeno vprašanju vključevanja migrantk na trg dela.

3.1

Povečanje stopnje zaposlenosti žensk, pa tudi migrantov, je ena od prednostnih nalog, ki si jih je EU zastavila v strategiji Evropa 2020, v evropskemu programu za vključevanje državljanov tretjih držav (5) in v večletnih programih Evropskega sveta (6).

3.2

Strategija Evropa 2020 predvideva, da bo do leta 2020 stopnja zaposlenosti 75 %, za dosego tega cilja pa je ključnega pomena večje vključevanje migrantk na trg dela. Pri tem bi bil lahko dragocen instrument evropski semester. Države članice bi morale predstaviti ukrepe za vključevanje migrantk, Komisija pa bi morala podati specifična priporočila za to področje.

3.3

Posebnosti migrantk bi bilo treba bolje upoštevati tudi pri pripravi nove strategije za enakost žensk in moških po letu 2015, ki bi morala prispevati k izboljšanju položaja migrantk na trgu dela, vključno s spodbujanjem podjetništva.

3.4

Na ravni EU se položaj migrantk močno razlikuje glede na direktivo, ki se uporablja.

3.5

Imetnica „modre karte“ (7) lažje pride do visokokvalificirane zaposlitve; podobno ima soproga imetnika modre karte avtomatično in takoj veljavno splošno pravico dostopa do trga dela v državi gostiteljici.

3.6

Nasprotno mora žena, ki izkoristi pravico do združitve družine (8), včasih čakati leto dni, da dobi dostop do plačane zaposlitve ali samostojne dejavnosti; tak rok lahko uvedejo države članice. V tem času je ženska odvisna od svojega moža, izključena je s trga dela in začne izgubljati svoje znanje in sposobnosti. Da bi to odpravila, se Evropska komisija ne sme omejiti samo na nadzor izvajanja direktive o združitvi družine v državah članicah, ampak predvideti njeno revizijo.

3.7

Prepoved dela, ki velja za prosilce za azil, pa te spodbuja k temu, da se lotijo neprijavljenega dela. Zato bi bilo treba pravne ovire njihovemu dostopu do trga dela odpraviti. Poleg tega bi moralo dejstvo, da imajo zaposlitev, omogočiti zakonsko ureditev njihovega prebivanja, kar je že dalo dobre rezultate v državah članicah, ki so opravile množično ureditev statusa.

3.8

Skratka, potrebna je uskladitev evropskih instrumentov, da bi vsaka oseba, ki zakonito prebiva na evropskem ozemlju, takoj imela dostop do zaposlitve in osebne pravice za prebivanje, ne glede na svoj zakonski stan.

4.

4.1.1

Trg dela ni naklonjen ženskam, ne Evropejkam ne priseljenkam. Kljub zakonskemu okviru EU so ravnotežje med zasebnim in poklicnim življenjem, dostop do socialnih pravic in odgovornih položajev, pa tudi sodelovanje v javnem življenju še vedno težavnejši za ženske kot za moške.

4.1.2

Večino žensk najdemo v nekaj sektorjih (9) (zdravstvo, izobraževanje, javna uprava, hoteli, kavarne in restavracije, družinske storitve, gospodinjsko delo ipd.). Pogosteje delajo s skrajšanim delovnim časom, prevladujejo pa tudi pri negotovih zaposlitvah za določen čas. Leta 2014 je bil razkorak med povprečno žensko in moško plačo v EU še vedno 16,4 % (10), pri pokojninah pa so razlike še večje.

4.1.3

Še bolj zaskrbljujoč je položaj migrantk: njihova stopnja zaposlenosti je nižja od stopnje zaposlenosti domačink. Večino žensk najdemo v peščici sektorjev, med njimi je več negotovih zaposlitev, zaposlitev s skrajšanim delovnim časom, nizkih plač in slabih delovnih pogojev. Dostop do zaposlitve lahko otežujejo tudi kulturne ovire v njihovi družini ali skupnosti. Poleg tega so lahko pri dostopu do trga dela diskriminirane.

4.2.1

Zaradi te ugotovitve je potrebno pozitivno ukrepanje. Predvsem je treba upoštevati položaj žensk, raven njihovih kvalifikacij, njihovo znanje jezika države gostiteljice ter to, ali sodijo v prvo generacijo priseljencev ali naslednje.

4.2.2

Nekateri ukrepi, povezani z usklajevanjem poklicnega in družinskega življenja, so enaki kot za domačinke. Možnost kakovostnega varstva otrok, ki je dostopno tako finančno kot z vidika lokacije, je ključnega pomena za priseljenke, kajti pogosto ob sebi nimajo družine, ki bi jim lahko pomagala.

4.2.3

Drugi ukrepi so bolj izrazito namenjeni migrantkam: boj proti rasizmu, boljši dostop do stanovanja, zdravstvene oskrbe in socialnih služb, boj proti pod prisilo sklenjenim zakonskim zvezam, proti poligamiji ipd. Spoštovanje človekovih pravic in enakost moških in žensk v Evropi, beg pred nasiljem nad ženskami in pred neenakostjo – to so razlogi, zaradi katerih ženske zapustijo svojo domovino. Podobnih problemov ne bi smele imeti v Evropi, vendar te težave obstajajo tudi tu in pestijo celo drugo generacijo priseljencev ter ovirajo njihov dostop do zaposlitve.

4.2.4

V EU veliko plodnih pobud za vključevanje žensk na trg dela nastane na lokalni ravni, v okviru civilne družbe, združenj priseljenk ali univerz. Treba bi jih bilo podpreti ter na nacionalni in meddržavni ravni v okviru EU spodbujati izmenjavo teh dobrih praks.

4.3.1

Da bi se bolje seznanili s potrebami priseljenk in pripravili ustrezne politike, so nujno potrebni boljši statistični podatki, razčlenjeni po spolu in narodnosti oziroma državi izvora, in to tako na nacionalni kot evropski ravni.

4.4.1

Da bi migrantke bolje poznale družbo gostiteljico in njen trg dela, morajo dobiti dostop do informacij o svojih pravicah in njim namenjenih storitvah, ki jih je treba pripraviti v več jezikih ter v sodelovanju s civilno družbo in mrežami migrantov, katerih prispevek je treba priznati in podpreti.

4.5.1

Za vključevanje in dostop do zaposlitve je treba najprej znati jezik države gostiteljice. Nezadostno znanje jezika pomeni nadaljnjo osamitev žensk, saj jim preprečuje, da bi spoznale svoje pravice in imele dostop do javnih storitev, hkrati pa vpliva tudi na vključevanje njihovih otrok. Šolski rezultati večine otrok migrantov so dejansko slabši od rezultatov domačinov.

4.5.2

Javne oblasti morajo torej migrantkam omogočiti obisk jezikovnih tečajev, ki so dostopni z vidika cene, kraja in urnika (in jih je torej mogoče uskladiti z dejstvom, da morda skrbijo za majhne otroke). Vsebina tečajev mora biti takšnih, da bo znanje uporabno pri iskanju zaposlitve in v stikih z javnimi službami.

4.6.1

Priseljenke imajo različne profile in politike je treba prilagoditi tem razlikam. Nekatere nimajo veliko izobrazbe ali izkušenj, druge pa imajo pomembne univerzitetne ali poklicne kvalifikacije.

4.6.2

Za mnoge je največja težava priznavanje teh kvalifikacij in izkušenj, pridobljenih v tujini, kar je nesmiselno, saj Evropa na številnih področjih potrebuje kvalificirano osebje. Včasih morajo dolgo čakati na priznanje svoje diplome, zaradi česar lahko izgubijo pogum, začnejo izgubljati znanje ali so prisiljene sprejeti zaposlitev, ki je pod ravnjo njihovih kvalifikacij. Brezposelne migrantke in migrantke, ki opravljajo delo, za katerega imajo preveč kvalifikacij, pomenijo neizkoriščen vir in izgubo človeškega kapitala.

4.6.3

Treba bi bilo ustvariti ustrezne službe, ki bi omogočile priznavanje kvalifikacij, pridobljenih v državi izvora. Tudi socialni partnerji imajo pomembno vlogo pri lažjem priznavanju teh kvalifikacij v kolektivnih pogodbah.

4.6.4

Nekateri sektorji, kot so čiščenje, varstvo otrok, skrb za ostarele, delo v hotelih, kavarnah in restavracijah ter v kmetijstvu ali socialnem gospodarstvu, bi lahko pomenili priložnost za nekvalificirane priseljenke, da se zaposlijo ali začnejo samostojno dejavnost. Vendar pa je treba te sektorje profesionalizirati in ovrednotiti, ženske je treba usposobiti za te poklice in priznati pomemben prispevek delavk na teh področjih, da bo delo v teh sektorjih v prid tako domačinkam kot priseljenkam.

4.6.5

Takšno delo je lahko tudi prehodno, zato je tako pomembno, da se v času dela na teh področjih ponudi usposabljanje, da bodo ženske lahko naredile korak naprej v svoji karieri ali se usmerile v druge poklice.

4.6.6.1

Vse priseljenke sicer ne delajo v tem sektorju, vendar pa se ravno sem pogosto usmerijo najprej, po eni strani zaradi velikega povpraševanja, po drugi strani pa zato, ker je tu mogoče delati brez dokumentov.

4.6.6.2

Te ženske se znajdejo v precepu: opravljajo lahko samo neprijavljeno delo, ki je brez zaščite. Ne morejo prositi za ureditev statusa ali za dovoljenje za prebivanje, ker ne morejo dokazati, da delajo. Tako se znajdejo v zelo ranljivem položaju: same se soočajo s številnimi delodajalci ali pa stanujejo pri enem samem delodajalcu.

4.6.6.3

Nekatere evropske države so sprejele ukrepe za odpravljanje tega dela na črno (davčna pomoč na Švedskem, boni za storitve v Belgiji, boni za uporabo storitev v Franciji ipd.), ki olajšajo postopek registracije za delodajalce in delojemalcem omogočajo dostop do socialnih pravic in dokazovanje svoje poklicne dejavnosti, s čimer se odpira tudi možnost regularizacije prebivanja.

4.6.6.4

Države članice bi morale ratificirati Konvencijo št. 189 Mednarodne organizacije dela (ILO) (11), po kateri naj bi se delavcem v gospodinjstvu priznale enake pravice kot drugim delavcem, in ta sektor strukturirati, kot je EESO predlagal v mnenju o razvoju družinskih storitev za večjo stopnjo zaposlenosti in več enakopravnosti med moškimi in ženskami pri delu (12).

4.7.1

Raziskave kažejo, da so priseljenci bolj nagnjeni k inovacijam in podjetništvu kot domačini. V številnih državah so se samozaposlili ali ustvarili nova podjetja, v katerih pogosto zaposlijo druge priseljence. EESO je pripravil mnenje o prispevku migrantov podjetnikov h gospodarstvu EU (13).

4.7.2

Da bi lažje uspeli, ti podjetniki potrebujejo pomoč pri dostopu do financiranja, pripravi poslovnih načrtov ter spoznavanju gospodarskega okolja države gostiteljice. Razviti je treba posebne pobude za pomoč podjetnicam, posebno pozornost pa je treba posvetiti socialnemu podjetništvu.

4.7.3

Priseljenke bi morale tudi imeti možnost sponzorstva drugih, bolj izkušenih podjetnikov. Prav tako je treba pomagati mrežam migrantk podjetnic. Priseljenkam je treba ponuditi tudi podjetniško izobraževanje, ki ga je treba organizirati ob tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji in organizirano civilno družbo.

4.8.1

Priseljevanje samih, pogosto kvalificiranih žensk narašča, vendar pa se podoba, ki jo imajo priseljenke v družbi – kot žrtve kulture, ki pravicam žensk daje malo pomena – spreminja zelo počasi. Treba je ustvariti bolj pozitivno podobo migrantk, ki bi lahko bila za vzor v priseljenskih skupnostih. K temu bi morale prispevati informacijske kampanje.

4.9.1

Vključevanje lahko učinkovito poteka samo v partnerstvu med vsemi vpletenimi stranmi, kot so evropske institucije, države članice ter nacionalni, regionalni in lokalni akterji.

4.9.2

Na vseh stopnjah priprave in izvajanja politik, povezanih z vključevanjem migrantk na trg dela, je treba zagotoviti sodelovanje organizirane civilne družbe – in zlasti združenj migrantk. S svojim konkretnim poznavanjem življenja priseljenk lahko ti akterji prinesejo dejansko dodano vrednost. To lahko tudi pripomore k občutku soodgovornosti, kar prispeva k sprejemanju in izvajanju politik.

5.1

Udeležba na trgu dela je eden od najbolj učinkovitih in konkretnih načinov za vključitev v določeno družbo. Priseljenke potrebujejo podporo in pomoč v procesu vključevanja. Seznaniti bi jih bilo treba z njihovimi pravicami in dolžnostmi v družbi gostiteljici, uživati bi morale pravice v lastnem imenu, imeti dostop do usposabljanja, doseči priznanje svojih spodobnosti in prispevka, ki ga prinašajo evropskemu gospodarstvu in družbi.

23.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 242/15

Poročevalec:

Kaul NURM

1.1

To mnenje obravnava problem prilaščanja zemljišč (angl. land grabbing), ki je prisoten po vsem svetu, tudi v EU, ter koncentracijo lastništva zemljišč (angl. land concentration), ki ogroža obstoj družinskih kmetij.

1.2

Kmetijska zemljišča so osnova za pridelavo živil in tako tudi pogoj za zagotavljanje prehranske varnosti v skladu s členom 11 Mednarodnega pakta Združenih narodov o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter členom 25 Splošne deklaracije človekovih pravic.

1.3

Prilaščanje kmetijskih zemljišč povzročajo naslednji dejavniki: vse bolj globaliziran svet in s tem povezana načela prostega pretoka kapitala, rast prebivalstva in urbanizacija, neprestano naraščajoče povpraševanje po živilih in bioenergiji, naraščajoče povpraševanje po naravnih surovinah, slabosti kmetijske in okoljske politike ter možnost špekulacije z rastjo vrednosti kmetijskih zemljišč.

1.4

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da močna koncentracija lastništva zemljišč v rokah velikih vlagateljev, ki se ne ukvarjajo s kmetijstvom, in velikih kmetijskih gospodarstev, tudi v nekaterih delih Evropske unije, predstavlja resno nevarnost. Je v nasprotju z evropskim modelom trajnostnega in večfunkcionalnega kmetijstva, za katero so značilne družinske kmetije, in ogroža uresničevanje ciljev iz členov 39 in 191 PDEU. Je v nasprotju s strukturnim ciljem na področju kmetijstva o široki lastniški razpršenosti, povzroča nepopravljivo škodo gospodarskim strukturam na podeželju in družbeno nezaželeno industrializacijo kmetijstva.

1.5

Zaradi industrijskega načina kmetovanja se zaostrujejo grožnje v zvezi z varnostjo hrane in degradacijo tal ter zmanjšuje prehranska varnost.

1.6

Družinske kmetije imajo poleg pridelave živil tudi druge koristne funkcije v družbi, vključno z ekološkimi, ki jih industrijski kmetijski model, kjer prevladujejo velika podjetja, ne more ponuditi. Da bodo družinske kmetije lahko uspešna alternativa industrijskemu načinu kmetovanja in prilaščanju zemljišč kot enemu od njegovih izrazov, je treba sprejeti aktivne ukrepe za varstvo družinskih kmetij.

1.7

Zemlja ni navadno tržno blago, ki bi ga bilo mogoče enostavno proizvesti v večjih količinah. Zemlja je omejen vir, zato tu ne bi smela veljati običajna tržna pravila. Za lastniška razmerja na področju zemljišč in rabe površin morajo v prihodnje veljati strožji predpisi. Zaradi ugotovljenega izkrivljanja je po mnenju EESO tako na ravni držav članic kot EU potreben jasen model kmetijskih struktur, kar bo imelo posledice za uporabo zemljišč in zemljiške pravice.

1.8

Trg zemljišč je v državah članicah EU reguliran zelo različno. Medtem ko so marsikatere države sprejele omejitve na tem področju, v drugih te niso v veljavi, zaradi česar se pojavljajo neenakosti med državami članicami.

1.9

Zemljiška politika sicer spada v pristojnost držav članic, vendar zaradi načela prostega pretoka kapitala in blaga, zapisanega v Pogodbah, zanjo veljajo določene omejitve. EESO zato poziva Evropski parlament in Svet, naj skupaj proučita, ali je treba zagotoviti prosti pretok kapitala tudi v zvezi z odsvojitvijo in nakupom kmetijskih površin in kmetij – zlasti v zvezi s tretjimi državami, vendar tudi znotraj EU.

1.10

EESO poziva države članice, naj na področju rabe tal izkoristijo obstoječe možnosti, kot so davki, subvencije in sredstva skupne kmetijske politike, da bi na celotnem območju EU ohranili kmetijski model, ki temelji na družinskih kmetijah.

1.11

Državam članicam mora biti omogočeno, da določijo zgornje meje za nakupe zemljišč in vzpostavijo sistem predkupnih pravic za tiste, katerih lastništvo zemljišč ne dosega te zgornje meje.

1.12

EESO poziva Evropsko komisijo in Parlament, naj v okviru enotnega postopka celovito preučita posledice političnih ukrepov, ki so jih sprejele različne države (pomoči in omejitve) v zvezi s koncentracijo lastništva kmetijskih zemljišč in kmetijske pridelave. Obenem bi bilo treba raziskati tveganja, ki jih koncentracija zemljišč prinaša za prehransko preskrbljenost, zaposlovanje, okolje, kakovost tal in razvoj podeželja.

1.13

EESO poziva vse države članice EU, naj izvajajo prostovoljne smernice za odgovorno upravljanje zemljiške posesti (VGGT) ter Komisiji in FAO poročajo o uporabi in uresničevanju teh smernic pri politiki upravljanja zemljišč.

1.14

Treba je izvajati politiko, ki ne bo vodila h koncentraciji lastništva zemljišč, temveč bo s krepitvijo modela družinskih kmetij spodbujala prehod z velikih kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarjajo z industrijskim kmetovanjem, na manjše pridelovalne enote, s čimer bi zagotovili tudi prehransko samozadostnost.

1.15

EESO bo tudi v prihodnje spremljal razvoj koncentracije lastništva zemljišč, raziskoval njene posledice in sodeloval pri oblikovanju predlogov za njeno zajezitev.

2.1

To mnenje obravnava problema prilaščanja zemljišč (angl. land grabbing) in koncentracije lastništva zemljišč (angl. land concentration), katerih posledice ogrožajo obstoj družinskih kmetij.

2.2

Trenutno ni mednarodno priznane in enotne opredelitve pojma „prilaščanje zemljišč“. Na splošno to pomeni kupovanje kmetijskih površin v velikem obsegu, ne da bi se predhodno posvetovali z lokalnimi prebivalci oziroma pridobili njihovo soglasje. V končni fazi pa to prilaščanje zmanjšuje možnosti lokalnih prebivalcev za samostojno vodenje kmetij in pridelovanje hrane. Lastniki imajo tudi pravico do izkoriščanja virov (zemljišča, vode, gozda) in s tem povezanega zaslužka. Zato se lahko zgodi, da se dotedanja raba zemljišča v kmetijske namene opusti v prid drugim dejavnostim.

2.3

Pridelovalne površine in dostop do vode sta osnova za pridelavo živil. Stopnja samooskrbe držav s hrano je odvisna od različnih dejavnikov, temeljna pogoja pa sta, da je na voljo dovolj ustreznih pridelovalnih površin in da imajo države pravico urejati lastništvo in uporabo kmetijskih zemljišč.

2.4

V povprečju na vsakega Zemljana odpade približno 2  000 m2 pridelovalnih površin, vendar se velikost teh površin na prebivalca od države do države močno razlikuje. Zato nekatere države poskušajo povečati količino površin, primernih za kmetijsko pridelavo, z nabavo zemljišč v drugih državah.

2.5

Prilaščanje kmetijskih zemljišč spodbujajo naslednji dejavniki:

2.5.1

vse večja globalizacija in z njo povezana načela prostega pretoka kapitala;

2.5.2

rast prebivalstva in urbanizacija;

2.5.3

stalno naraščajoče povpraševanje po hrani;

2.5.4

naraščajoče povpraševanje po energiji iz biomase;

2.5.5

naraščajoče povpraševanje po naravnih surovinah (vlaknih in drugih lesnih izdelkih);

2.5.6

slabosti kmetijske in okoljske politike;

2.5.7

možnost špekulacije z živilskimi proizvodi na mednarodnem ali vsaj evropskem trgu;

2.5.8

možnost špekulacije z rastjo vrednosti kmetijskih zemljišč in prihodnjimi pomočmi;

2.5.9

prizadevanje velikih vlagateljev, da se kapital, sproščen po finančni krizi leta 2008, vloži v kmetijska zemljišča kot varno naložbo.

2.6

Prilaščanje pridelovalnih površin je v velikem obsegu prisotno v Afriki, Južni Ameriki in na drugih območjih – tudi v tistih evropskih regijah, kjer so zemljišča v primerjavi z razvitimi državami in svetovnim povprečjem razmeroma poceni.

2.7

Težko je pridobiti zanesljive podatke o obsegu prilaščanja zemljišč, saj vsi posli z zemljišči niso registrirani, transakcije zemljišč med pravnimi osebami pa pogosto niso posebno pregledne, na primer pri nakupu zemljišč prek hčerinskih in partnerskih podjetij. Nekatere nevladne organizacije in raziskovalni inštituti so kljub temu izvedli tovrstne raziskave. Po ocenah Svetovne banke so bila v letih 2008 in 2009 na svetovni ravni prilaščena zemljišča v obsegu 45 milijonov hektarov. Poročilo pobude Land Matrix (1) navaja, da je bilo s 1  217 kupčijami velikega obsega v državah v razvoju kupljenih skupno 83,2 milijona hektarov kmetijskih zemljišč, kar predstavlja 1,7 % površin, primernih za kmetijsko pridelavo.

2.8

Nakup zemljišč je bil najbolj obsežen v Afriki (56,2 milijona hektarov oz. 4,8 % pridelovalnih površin v Afriki), sledili pa sta ji Azija (17,7 milijona hektarov) in Latinska Amerika (7 milijonov hektarov). Prednost so vselej imele tiste površine, ki imajo ugodno lego in so lahko dostopne, so preskrbljene z vodo, primerne za pridelavo žita in zelenjave ter obetajo visoke donose. Za vlagatelje so prav tako zanimiva gozdna območja. Vlagatelji sicer prihajajo pretežno iz Kitajske, Indije, Koreje, Egipta, držav Arabskega polotoka, Brazilije in Južne Afrike, pa tudi iz ZDA in držav članic EU. Države z visokimi cenami zemljišč kupcev ne zanimajo. V teh državah prihaja prej do koncentracije lastništva zemljišč, ko velika kmetijska gospodarstva odkupujejo zemljo majhnih pridelovalcev.

2.9

Po navedbah v poročilu fundacije Madariaga (2) z dne 10. julija 2013 določena področja politike EU, npr. biogospodarska, trgovinska in kmetijska politika, neposredno ali posredno vplivajo na prilaščanje zemljišč v EU in po svetu. Določene učinke je pripisati tudi liberalni zemljiški politiki ter splošno priznanemu načelu prostega pretoka kapitala in blaga.

2.10

V prvi vrsti se omenjata zahteva EU po višjem deležu biogoriv in omogočeno trženje sladkorja brez carine in kvot, na čemer temeljijo določeni projekti v Aziji in Afriki, povezani s prilaščanjem zemljišč.

3.1

Evropa je vpeta v globalne procese, zaradi česar sta omenjena pojava prisotna tudi v Evropi – ponekod je to očitno, spet drugje pa komaj opazno. Prilaščanje zemljišč pretežno poteka v državah vzhodne in srednje Evrope.

3.2

Poleg klasičnega kupovanja zemljišč je nadzor nad pridelovalnimi površinami mogoče prevzeti tudi z nakupom podjetij, ki imajo v lasti zemljišča ali ustrezne pogodbe o zakupu, ali s pridobitvijo deleža v takšnih podjetjih. Zaradi tega zemljišča pospešeno prehajajo v roke majhnega števila velikih podjetij, v nekaterih državah srednje in vzhodne Evrope pa prevladuje kmetijstvo z značilnostmi industrijske proizvodnje.

3.3

Medtem ko se kmetijske površine v Evropi na splošno krčijo, pa je vse več zemljišč skoncentriranih v lasti posameznih velikih podjetij. En odstotek kmetijskih gospodarstev upravlja 20 % zemljišč v Evropski uniji. Trije odstotki kmetijskih gospodarstev upravljajo 50 % kmetijskih zemljišč v Evropski uniji. Po drugi strani pa 80 % kmetijskih gospodarstev upravlja zgolj 14,5 % kmetijskih zemljišč.

3.4

V Evropi je opaziti povezavo med upadajočim številom kmetijskih proizvodnih enot in številom zaposlenih v kmetijstvu. Tako se je na primer v letih 2005–2010 v vzhodnoevropskih državah, zlasti v baltskih državah (Estoniji, Latviji in Litvi), število proizvodnih enot najbolj znižalo, obenem pa so se v tej regiji najbolj zmanjšale potrebe po delovni sili (v Bolgariji in Romuniji za 8,9 % na leto in v baltskih državah za 8,3 % na leto). V nasprotju z omenjenimi državami se je na Irskem in Malti število kmetij povečalo, s tem pa je naraslo tudi povpraševanje po delovni sili v kmetijstvu.

3.5

Za nakupe zemljišč in koncentracijo lastništva zemljišč so zlasti odgovorne tri kategorije vlagateljev: vlagatelji iz tretjih držav, iz EU in iz države same.

3.6

Najtemeljitejši pregled koncentracije lastništva zemljišč v Evropi, tudi v Evropski uniji, nudi poročilo z naslovom Concentration, land grabbing and people’s struggles in Europe  (3) (Koncentracija in prilaščanje zemljišč ter težave ljudi v Evropi), ki sta ga aprila 2013 objavila gibanje kmetov Via Campesina in mreža Hands off the Land. Po navedbah tega poročila v Evropski uniji trenutno poteka prikrit proces prilaščanja zemljišč in koncentracije lastništva zemljišč, ki vpliva na človekove pravice, zlasti na pravico do ustrezne hrane. V največjem obsegu je to prilaščanje prisotno na Madžarskem in v Romuniji, vendar ga je opaziti tudi v drugih državah srednje in vzhodne Evrope.

3.6.1

Po navedbah različnih virov je v Romuniji doslej že do 10 % kmetijskih površin v rokah vlagateljev iz tretjih držav, nadaljnjih 20–30 % pa obvladujejo vlagatelji iz EU. Na Madžarskem je s tajnimi pogodbami milijon hektarov zemljišč prešel pod nadzor kapitala, ki je pretežno iz držav članic EU. Čeprav imajo tujci na Poljskem do maja 2016 prepoved kupovanja zemljišč, je znano, da so tuja podjetja predvsem iz držav EU pridobila že 2 00  000 hektarov površin. V Franciji so Kitajci na območju Bordeaux-ja kupili približno 100 vinogradov. Po ponovni združitvi Nemčije so bile ukinjene kmetijske zadruge v nekdanji Nemški demokratični republiki. Nastale so tako družinske kmetije kot tudi pravne osebe. Medtem je vse več znakov, ki kažejo, da so zlasti pravne osebe lahek plen za vlagatelje, ki se ne ukvarjajo s kmetijstvom.

3.7

Naslednja primera ponazarjata obseg te koncentracije pri kmetijskih gospodarstvih: V Romuniji največje kmetijsko gospodarstvo upravlja približno 65  000 hektarov zemlje, v Nemčiji pa 38  000 hektarov. Največja kmetija za proizvodnjo mleka v Estoniji ima 2  200 krav, to število pa naj bi se še zvišalo na do 3  300 živali.

3.8

Eden od razlogov za koncentracijo zemljišč v Evropi je enotno plačilo na površino v okviru prvega stebra skupne kmetijske politike, saj ta velikim proizvajalcem omogoča večji učinek vzvoda in s tem prednosti ter več prostega kapitala za nakup zemljišč. V državah EU-15 se v glavnem uporablja plačilo na kmetijo, v državah EU-12 pa enotno plačilo na površino. Obenem do koncentracije zemljišč v državah EU-15 prihaja znatno počasneje kot v EU-12.

3.9

Koncentracija zemljišč posledično vodi h koncentraciji pomoči iz skupne kmetijske politike. Leta 2009 je 2 % družinskih kmetijskih gospodarstev pridobilo 32 % plačil skupne kmetijske politike. V tem se zahodnoevropske in vzhodnoevropske države razlikujejo. Tako so na primer leta 2009 velika kmetijska gospodarstva, ki v Bolgariji skupaj predstavljajo 2,8 % vseh kmetijskih gospodarstev, prejela 66,6 % vseh subvencij. Ta deleža znašata v Estoniji 3 % in 53 %, na Danskem 3 % in 25 % ter v Avstriji 5,5 % in 25 %.

4.1

V državah, kjer prihaja do koncentracije zemljišč in nakupov zemljišč, večfunkcionalni evropski kmetijski model, za katerega so značilne družinske kmetije, izpodriva industrijska pridelava na veliko.

4.2

Iz raziskav, ki so na voljo, je razbrati, da se živila in rastlinske surovine, pridelani na kupljenem zemljišču, izvažajo v glavnem v države, iz katerih prihajajo naložbe. Le majhen delež pridelka je namenjen domačemu trgu. Odvisno od obsega prilaščanja zemljišč se slabša prehranska varnost domačega prebivalstva.

4.3

Zaradi prilaščanja zemljišč in koncentracije lastništva zemljišč se izrinjajo kmetije, ki so površine uporabljale doslej. To povzroča izgubo možnosti za zaposlovanje in življenje na podeželju. Ta proces je praviloma nepovraten, saj mali pridelovalci in tudi nove kmetije (in mladi kmetje) zelo težko pridobijo zemljišča in se uveljavijo na tem gospodarskem področju, če nimajo na voljo dovolj kapitala.

4.4

Čeprav Svetovna banka opozarja na pozitivno stran prilaščanja zemljišč, kot so na primer večja učinkovitost, inovacije in razvoj, pa številne organizacije civilne družbe in gibanja tovrstno prilaščanje kritizirajo. Po njihovem mnenju je to vzrok za uničevanje okolja, degradacijo zemljišč in zmanjševanje možnosti za življenje na podeželju, namesto trajnostnega kmetijstva pa se razvija ogromna, na monokulturah temelječa kmetijska industrija.

4.5

Prilaščanje zemljišč negativno učinkuje na razvoj podeželske skupnosti. Negativna stran pridelave v velikem obsegu je porast brezposelnosti na podeželju, ki prinaša tudi socialne stroške.

4.6

Willis Peterson, raziskovalec na Univerzi v Minnesoti, celo trdi, da so majhne kmetije vsaj tako učinkovite kot velika kmetijska podjetja. Tudi trditve, da koncentracija zemljišč prinaša višje donose, dokazi ne podpirajo (4). Podatki Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo pričajo o nasprotnem, saj je na svetu 90 % kmetijskih gospodarstev, ki so družinske kmetije in obdelujejo 75 % kmetijskih površin ter pridelajo 80 % živil po vsem svetu.

4.7

Svarilo pred posledicami, ki jih lahko ima prilaščanje zemljišč, je primer Škotske, kjer je bila pred 200 leti površina v velikosti Nizozemske razdeljena na zemljišča v velikosti od 8  000 do 20  000 hektarov in prodana vlagateljem. Na tem območju je živelo od 1,5 do 2 milijona ljudi, zaradi industrijskega načina kmetovanja pa je še danes izpraznjeno. Škotski parlament se trenutno ukvarja s ponovnim poseljevanjem tega območja, kar pa bo veliko dražje, kot če bi ohranili kmetijski model, ki temelji na manjših gospodarstvih.

5.1

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da so Združeni narodi leto 2014 razglasili za leto družinskih kmetij. EESO je na različne načine sodeloval pri poudarjanju strateškega pomena družinskih kmetij za prehransko varnost in razvoj podeželja in močnejši vključitvi v družbeno razpravo.

5.2

Ker zaenkrat ni splošne opredelitve družinske kmetije, sprejete na mednarodni ravni ali znotraj Evropske unije, EESO poziva Evropsko komisijo, Parlament in Svet, naj ta pojem opredelijo. EESO predlaga naslednje značilnosti, ki jih mora izpolnjevati kmetija, da bi se štela za družinsko:

5.2.1

odločitve o obratovanju sprejemajo družinski člani;

5.2.2

večino del na kmetiji opravijo družinski člani;

5.2.3

tako posest kot večina kapitala pripadata družini oziroma je zemljišče v rokah lokalne skupnosti;

5.2.4

družina nadzoruje tudi upravljanje kmetije;

5.2.5

kmetija prehaja iz roda v rod;

5.2.6

družina živi na zemljišču, ki pripada kmetiji, ali v bližini.

5.3

Življenje in delo na podeželju in v kmetijstvu, ki temelji na družinskih kmetijah in je v družbenem in okoljskem smislu ustrezno, se v večini regij zemeljske oble ponaša s tisočletno tradicijo. Kjer obstajata pravna varnost in politična stabilnost, so se po vsem svetu družinske kmetije izkazale za stabilne oziroma boljše v primerjavi z drugimi kmetijskimi sistemi.

5.4

Družinske kmetije imajo poleg pridelave živil tudi druge koristne funkcije v družbi, ki jih industrijski kmetijski model, kjer prevladujejo velika podjetja z delavci, ne more ponuditi.

5.4.1

Družinske kmetije in kmetijske zadruge imajo dejavno vlogo v gospodarstvu na podeželskih območjih. Za njihovo stabilnost in prožnost je članstvo v zadružnih in poklicnih organizacijah izrednega pomena. Kmetije ohranjajo kulturno dediščino in kmečko življenje, tvorijo jedro družbenega življenja na podeželju, ustvarjajo proizvode z visoko vrednostjo, trajnostno ravnajo z naravnimi viri ter skrbijo za široko porazdelitev lastništva na podeželju.

5.4.2

Družinske kmetije ne tožijo zaradi pomanjkanja delovnih mest, ampak jih same ustvarjajo in so odprte za inovacije.

5.4.3

Kmetija otrokom ponuja idealno okolje, kjer se potrebno znanje in sposobnosti prenašajo iz roda v rod, kar zagotavlja trajnost kmetij.

5.4.4

Pridelava družinskih kmetij je raznovrstna in decentralizirana, kar zagotavlja konkurenčnost na trgu in zmanjšuje dejavnike tveganja, povezane s koncentracijo zemljišč.

5.4.5

Veliko število kmetijskih gospodarstev je z vidika nadaljnjega obstoja človeštva dragoceno samo po sebi, saj s tem sposobnosti in znanja o proizvodnji živil pridobiva večje število ljudi in se ustvarja podlaga za to, da bodo tudi v kriznih časih na voljo sposobnosti in znanje, ki so potrebni za preživetje. Da bodo družinske kmetije lahko uspešna alternativa industrijskemu načinu kmetovanja in prilaščanju zemljišč kot enemu od njegovih izrazov, je treba sprejeti aktivne ukrepe za varstvo družinskih kmetij, med drugim za pomoč organizacijam proizvajalcev in proti nelojalni trgovinski praksi. Politični ukrepi na ravni EU in na nacionalni ravni lahko prispevajo k temu, da bodo družinske kmetije bolj trajnostne in bolj odporne (5).

6.1

Zemlja je osnova za pridelavo živil. V skladu s členom 11 Mednarodnega pakta Združenih narodov o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (6) ter členom 25 Splošne deklaracije človekovih pravic (7) so države članice zavezane, da vsakomur, ki živi na njihovem ozemlju, priznajo pravico do zadostne in varne prehrane, kar je neposredno povezano z dostopom do zemlje.

6.2

Ker je v EU malo nafte in zemeljskega plina, to ogroža prehransko varnost. Zato je treba ohraniti trajnostno kmetijstvo in družinske kmetije.

6.3

Zemlja ni navadno tržno blago, ki bi ga bilo mogoče enostavno proizvesti v večjih količinah. Zemlja je omejen vir, zato v zvezi z njo ne bi smela veljati običajna tržna pravila. EESO je prepričan, da je na ravni držav članic in EU potrebna temeljita razprava o jasnem modelu kmetijskih struktur. Samo na ta način se lahko opredelijo politične posledice in ukrepi. Primer za to je pravna presoja pridobitve deležev v kmetijskih podjetjih (t. i. share deals). Za lastniška razmerja na področju zemljišč in rabe površin morajo v prihodnje veljati strožji predpisi.

6.4

Organizacije z različnimi političnimi usmeritvami so obravnavale urejanje lastništva zemljišč in pripravo ustreznih političnih ukrepov ter opozorile, da je na tem področju nujno potrebno dobro upravljanje. Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) je oblikovala prostovoljne smernice za to vprašanje: The Voluntary Guidelines of the Responsible Governance of Tenure of Land, Fisheries and Forestry  (8) (Prostovoljne smernice za odgovorno upravljanje lastništva zemljišč, ribištva in gozdarstva). Cilj teh smernic so regulirane, zajamčene pravice uporabe, ki bi zagotavljale enakopraven dostop do virov (zemljišč, ribolovnih območij, gozdov), da bi zmanjšali lakoto in revščino, spodbujali trajnostni razvoj in obogatili okolje. Konferenca ZN o trgovini in razvoju (UNCTAD), FAO, Mednarodni sklad za kmetijski razvoj (IFAD) in Svetovna banka so skupaj sprejeli načela za odgovorne kmetijske naložbe (9), s katerimi so priznali pravice, sredstva za preživljanje ter vire. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je objavila politični okvir za kmetijske naložbe (Policy Framework for Investment in Agriculture – PFIA) (10). Tako naj bi državam zagotovili smernice za oblikovanje političnih ukrepov za spodbujanje zasebnih kmetijskih naložb.

6.5

EESO meni, da so smernice FAO oziroma ZN o pravicah kmetov do uporabe zemlje mejnik, in poziva k njihovemu odločnemu in doslednemu uresničevanju v vseh državah. Nejasne lastninske pravice so znak „slabega upravljanja“ in celo prispevajo k pospešenemu prilaščanju zemljišč.

6.6

Dokument, objavljen v okviru projekta Factor Markets 2012 (11), preučuje pravne predpise za prodajo zemljišč v državah članicah EU in državah kandidatkah. Navaja, da je vrsta držav članic sprejela lastne predpise za preprečevanje vsiljene koncentracije zemljišč in nakupov zemljišč s strani tujcev, na primer s priznavanjem predkupnih pravic. V nekaterih državah morajo vse transakcije s kmetijskimi površinami ne glede na to, od kod prihaja kupec, potrditi pristojni organi. To velja npr. v Franciji, Nemčiji in na Švedskem. Nadalje so nekatere države (Madžarska in Litva) določile zgornjo mejo za kmetijske površine, ki jih ima lahko v lasti posameznik.

6.6.1

V Franciji so za nadzor nad transakcijami z zemljišči pristojne regionalne zemljiške skupnosti (Sociétés d’Aménagement Foncier et d’Etablissement Rural, SAFER). Te skupnosti so regionalni organi, katerih naloga je, da kmetijske pridelovalce, zlasti mlade kmete, podpirajo pri reorganizaciji lastništva in zagotavljajo preglednost trga kmetijskih površin.

6.6.2

Na Švedskem je za nakup zemljišč na redko poseljenih območjih treba pridobiti dovoljenje. Pri izdaji dovoljenja se upošteva tudi usposobljenost oz. izkušnje, včasih pa se zahteva celo, da kupec živi na zemljišču, ki ga kupuje. Na Švedskem lahko kmetijske površine kupijo le fizične osebe.

6.6.3

V Litvi lahko pravna oseba zemljišče kupi, če s kmetijsko dejavnostjo ustvari najmanj 50 % vseh svojih prihodkov. Domače fizične in pravne osebe imajo lahko v lasti do 500 hektarov zemljišč.

6.6.4

V Belgiji, Italiji in Franciji imajo zakupniki kmetijskih površin pri odsvojitvi predkupno pravico.

6.7

Kot je razvidno iz tega pregleda, je trg kmetijskih zemljišč v državah članicah EU reguliran zelo različno. Medtem ko so nekatere države sprejele omejitve na tem področju, v drugih te niso v veljavi, zaradi česar se pojavljajo neenakosti med državami članicami. V teh okoliščinah je mogoče razumeti sklep bolgarskega parlamenta, s katerim se je moratorij na nakup kmetijskih zemljišč, ki bi se moral izteči 22. oktobra 2013, v nasprotju z opozorilom EU podaljšal do leta 2020. Parlament je namreč prepoznal neposredno grožnjo za domače kmetijske površine, saj so v Bolgariji cene zemljišč kot tudi kupna moč kmetov znatno pod ravnjo premožnejših držav.

6.8

Z analizo v okviru projekta Factor Markets iz leta 2012 (12) je bilo ugotovljeno, da prevlada velikih kmetijskih podjetij na trgu pridelovalnih površin ogroža tudi normalno delovanje trga. Velika podjetja, ki si prilaščajo zemljišča, izkoriščajo svojo moč tako na lokalnih kot tudi na regionalnih trgih kmetijskih površin ter tako vplivajo na cene zemljišč in pogoje za pogodbe o zakupu.

6.9

Zemljiška politika spada v pristojnost držav članic, ki lahko opredelijo omejitve za transakcije v primeru ogroženosti energetske ali prehranske varnosti in kadar so te v javnem interesu. Omejitve so dovoljene za preprečevanje špekulacij, ohranitev lokalne tradicije in zagotavljanje ustrezne uporabe zemljišč. Hkrati tovrstne omejitve omejujejo načelo prostega pretoka blaga in kapitala, določenega v Pogodbah. EESO zato poziva Evropski parlament in Svet, naj proučita, ali je treba vselej zagotoviti prosti pretok kapitala zvezi z odsvojitvijo in nakupom kmetijskih površin in kmetij – zlasti v zvezi s tretjimi državami, vendar tudi znotraj EU. V zvezi s tem je treba upoštevati, da se cene kmetijskih površin in prihodki ljudi v državah članicah močno razlikujejo. Poiskati je treba odgovor na vprašanje, ali prosti pretok kapitala in prosti trg vsem državljanom in pravnim osebam nudita enake možnosti za nakup zemljišč.

6.10

Po mnenju EESO morajo države članice zaradi zagotavljanja prehranske varnosti in upoštevanja drugih legitimnih ciljev imeti več možnosti za regulacijo trgov kmetijskih površin in za opredelitev omejitev zanje na podlagi trajnostnega kmetijskega modela. Hkrati EESO poziva vse države članice EU, naj izkoristijo vse možnosti, ki so jim na voljo, pri oblikovanju zakonodaje. Očitno v nekaterih državah ni jasnih političnih ciljev ali pa so ti diskriminatorni.

6.11

Če bosta Evropski parlament in Svet sklenila, da so omejitve pretoka kapitala potrebne, da bi zagotovili prehransko varnost, se je treba o tem posvetovati tudi na mednarodni ravni, saj prosti pretok kapitala zagotavljajo različni mednarodni sporazumi.

6.12

Obstoječe pravne in politične možnosti EU in držav članic tem omogočajo, da s subvencijami ali davki vplivajo na rabo površin. S spretno uporabo instrumentov skupne kmetijske politike in z zemljiško politiko je mogoče zagotoviti, da bo pridelava možna in gospodarsko donosna tudi za majhna kmetijska gospodarstva, kar bi zopet preprečevalo koncentracijo zemljišč.

6.13

V okviru nove skupne kmetijske politike bi bilo gotovo možno uvesti zgornje meje in neposredna plačila usmeriti tako, da bi imeli prvi hektari večje vrednotenje, ter poenostaviti izplačevanje nepovratnih sredstev za naložbe ter neposredne pomoči za majhna kmetijska gospodarstva. EESO sicer dvomi, da obstoječe omejitve močno vplivajo na preprečevanje koncentracije lastništva zemljišč ali da to možnost v zadostni meri izkoriščajo tiste države članice, v katerih so strukturne razlike med kmetijskimi gospodarstvi in intenzivnost koncentracije zemljišč največje. Državam članicam priporoča, naj intenzivno izkoriščajo te možnosti, in institucije EU poziva, naj uvedejo trdnejši mehanizem za prerazporeditev pomoči.

6.14

Kmetijska zemljišča so omejen naravni vir, zaradi česar prilaščanje zemljišč ogroža uresničevanje ciljev iz členov 39 in 191 PDEU. EESO zato poziva Evropsko komisijo in Evropski parlament, naj se aktivno vključita v reševanje vprašanja rabe zemljišč.

6.15

EESO priporoča, da se v vseh državah članicah EU uvede zgornja meja za nakup kmetijskih zemljišč tako za fizične kot za pravne osebe. Tisti, ki ne dosegajo te zgornje meje, bi morali dobiti predkupne pravice. Pristojni organi lahko predkupno pravico izvajajo samo za kmete, ki ne dosegajo te zgornje meje.

6.16

Lokalne skupnosti bi morale biti vključene v odločanje glede rabe površin, kar pomeni, da bi morale imeti večje pravice in možnosti.

6.17

Pri rabi kmetijskih površin bi morala pridelava živil imeti prednost pred proizvodnjo biogoriv.

6.18

Treba je izvajati politiko, ki ne bo vodila h koncentraciji lastništva zemljišč, temveč bo spodbujala prehod z industrijske pridelave na manjše pridelovalne enote, kar bi okrepilo tudi prehransko samozadostnost. V državah članicah EU bi morali biti vzpostavljeni državni organi, ki bi imeli pregled nad lastništvom in uporabo kmetijskih površin. V ta namen bi moral biti v državnih bazah podatkov poleg podatkov o lastniku zemljišča evidentiran tudi uporabnik zemljišča. Tovrstni podatki bi lahko omogočili izvedbo potrebnih raziskav in odzivanje na spremembe.

6.19

EESO poziva Evropsko komisijo in Parlament, naj v okviru enotnega postopka celovito raziščeta, kako politični ukrepi in omejitve v različnih državah vplivajo na koncentracijo lastništva zemljišč. Obenem bi bilo treba raziskati nevarnosti, ki jih koncentracija lastništva zemljišč prinaša za prehransko preskrbljenost, zaposlovanje, okolje in razvoj podeželja.

6.20

EESO poziva vse države članice EU, naj Komisiji in FAO poročajo o uporabi in uresničevanju prostovoljnih smernic za odgovorno upravljanje zemljiške posesti (VGGT; FAO jih je sprejela leta 2012) pri politiki upravljanja zemljišč. Uporaba smernic VGGT je univerzalna (člen 2.4) in tako vključuje tudi Evropo. V skladu z njimi naj bi države vzpostavile večdeležniške platforme, ki bi vključevale najbolj prizadete deležnike in jim omogočale sodelovanje, namenjene pa bi bile spremljanju izvajanja smernic in usklajevanju politik z njimi (13).

6.21

EESO bo tudi v prihodnje spremljal razvoj koncentracije lastništva zemljišč, raziskoval njene posledice in sodeloval pri oblikovanju predlogov za njeno zajezitev. Tudi Svetovni forum o dostopu do zemlje in naravnih virov (World Forum on Access to Land and Natural Resources – WFAL) podpira to pobudo in poziva Evropsko komisijo in Parlament, naj podpreta to dejavnost.

23.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 242/24

Poročevalec:

Padraig WALSHE

1.1

EESO meni, da je ukinitev sistema mlečnih kvot 31. marca 2015 v skladu s sklepom, sprejetim leta 2008, temeljna sprememba. Od uvedbe tega obširnega usmerjanja proizvodnje 1. aprila 1984 je sčasoma postalo vse bolj jasno, da se cene mleka in prihodki kmetov niso dovolj učinkovito podprli in stabilizirali ter da se je proizvodnja mleka v EU zmanjšala, medtem ko se je proizvodnja mleka po svetu močno povečala.

1.2

EESO se zavzema za to, da mora mlekarska politika EU po izteku veljavnosti sistema mlečnih kvot, torej po letu 2015, ne le omogočiti rast in širitev, ampak bi morala biti tudi zavezana preprečevanju opuščanja mlečne živinoreje in zagotavljanju podpore manjšim kmetom, zlasti na območjih z omejenimi možnostmi in gorskih območjih. Kmetom v EU in ne nazadnje tudi gospodarstvu EU mora omogočiti, da izkoristijo rastoče svetovne trge mleka in mlečnih izdelkov, pri tem pa priznati in ohraniti ekonomsko-socialni prispevek prikrajšanih mlečnih kmetij manjšega obsega v mnogih evropskih regijah, ki je prav tako dragocen.

1.3

EESO meni, da je pri tem treba v celoti uporabiti določbe drugega stebra skupne kmetijske politike za obdobje 2014–2020 in svežnja ukrepov za mleko, da se zagotovi ohranitev družin, ki se ukvarjajo z mlečno živinorejo, na vsem območju. Treba je spodbujati sodelovanje v organizacijah proizvajalcev, ki kmetom lahko pomagajo izboljšati njihov položaj v dobavni verigi, prav tako pa je treba usmerjeno uporabljati ukrepe za prenos znanja, da bodo kmetje lahko izboljšali tehnično in ekonomsko učinkovitost.

1.4

Vendar pa po oceni EESO sredstva in ukrepi v okviru drugega stebra ali sveženj ukrepov za mleko, ki je sedaj del skupne kmetijske politike 2014–2020, zagotovo ne bodo dovolj za zaščito ranljivih kmetov bodisi na območjih z omejenimi možnostmi ali gorskih območjih bodisi drugje. Morda bodo potrebni dodatni ukrepi, da se zagotovi, da ti kmetje prejmejo dostojne dohodke in pravičen delež tržnih prihodkov. Prav tako bi jim morali nuditi svetovalne storitve o učinkoviti proizvodnji, diverzifikaciji in preusmeritvi, da bi lahko sprejemali odločitve, ki so najboljše za njihovo prihodnost in za prihodnost njihovih naslednikov, ob upoštevanju omejitev njihovih prikrajšanih kmetijskih gospodarstev v smislu zmogljivosti za ustvarjanje dohodka.

1.5

EESO meni, da je prav tako nujno treba zagotoviti, da komercialni in konkurenčni proizvajalci mleka na vseh območjih, tudi tistih, ki so bolj primerna za trajnostno in konkurenčno proizvodnjo mleka za izvoz, lahko povečujejo svoja gospodarstva in se tako odzivajo na hitro rastoče svetovno povpraševanje ter s tem ustvarjajo več delovnih mest in prihodka za gospodarstvo na podeželju EU. Vendar pa bodo glavni izziv za te kmete izjemna nihanja v dohodkih, povezana z nestanovitnimi cenami mleka in mlečnih izdelkov (in s tem cenami pri proizvajalcih mleka) ter nestanovitnimi vhodnimi stroški. EU mora državam članicam EU in industriji nujno olajšati razvoj davčnih rešitev in enostavnih instrumentov zavarovanja pred tveganji, kot so pogodbe s fiksnimi maržami, do katerih kmetje lahko enostavno dostopajo.

1.6

EESO odločno poziva, da je treba pregledati neustrezno raven varnostne mreže, ki jo vsebuje nova skupna kmetijska politika, in jo stalno posodabljati, da se zagotovi, da je tesno povezana z dejanskimi stroški proizvodnje.

1.6.1

Prav tako je treba nadalje spodbujati promocijo mlečnih izdelkov na domačem trgu in izvoznih trgih EU. EU mora podpreti opredelitev in razvoj novih trgov ter zagotoviti, da so mednarodni trgovinski sporazumi uravnoteženi in dajejo izvoznikom iz EU pravičen dostop.

1.6.2

Na domačem trgu mora EU podpreti promocijo zdravstvenih koristi uživanja mlečnih izdelkov, ki so jih potrdile nedavne znanstvene raziskave.

1.6.3

EU mora zaostriti tudi predpise, ki veljajo za maloprodajni trg, da se prepreči oderuštvo trgovcev na drobno in izboljša sposobnost kmetov, da nadomestijo stroške.

1.7

Ne nazadnje je treba tudi priznati in ohranjati izjemno pomembno vlogo zadrug v sektorju mleka in mlečnih izdelkov. Zadruge imajo vodilno vlogo v svetovni mlekarski industriji. Raziskava Rabobank iz julija 2014 navaja, da so med 10 največjimi podjetji v sektorju mleka štiri zadruge (1). Te imajo lahko veliko večjo vlogo pri podpiranju proizvajalcev mleka v obdobju nestanovitnosti kot zasebni odkupovalci/predelovalci mleka, saj so njihovi dobavitelji mleka večinoma tudi njihovi delničarji. Prav tako nudijo veliko bolj trajnostne dolgoročne zaveze za odkup mleka od svojih članov po dostojnih cenah.

2.1

Povprečna cena mleka v septembru 2014 je bila 37,47 centa/kg (vir: LTO milk review) (2), kar je 8,2 % manj, kot je bila po navedbah istega vira povprečna cena februarja 2014.

2.2

Do konca pomladi je močno svetovno povpraševanje podpiralo stabilne cene. Vendar pa so se te začele spreminjati, ko je rast proizvodnje v glavnih izvoznicah (+ 4,3 % na letni ravni v obdobju od januarja do septembra 2014) začela prehitevati želeno rast povpraševanja (+ 2–2,5 % na letni ravni), večinoma na rastočih trgih. V drugi polovici leta 2014 sta na cene blaga in s tem na cene proizvajalcev na trgu dodatno vplivala začasen umik Kitajske, ki je v preteklih mesecih prekomerno kupovala, in ruska prepoved uvoza mlečnih izdelkov iz EU (v Rusijo se izvozi 33 % mlečnih izdelkov iz EU).

2.2.1

Ker so konec leta 2014 cene mleka hitro padale, so proizvajalci mleka v EU upravičeno zaskrbljeni zaradi morebitnega vpliva, ki ga bo to imelo na njihovo preživljanje v naslednjih nekaj mesecih, ko bo v EU prenehal veljati sistem mlečnih kvot, proizvodnja v ostalih regijah sveta pa – vsaj kratkoročno – še vedno raste. Prav tako upravičeno dvomijo o pripravljenosti in sposobnosti EU, da jim bo pomagala prebroditi neizogibna obdobja nizkih cen mleka oziroma nizkih prihodkov, ki jih bodo povzročile krize v prihodnosti.

2.3

Srednje- in dolgoročni obeti za mleko in mlečne izdelke so še vedno zelo ugodni tako na svetovnem kot tudi domačem trgu. Svetovno povpraševanje je še vedno dinamično, zlasti v rastočih gospodarstvih, in močno temelji na ugodnih demografskih trendih. Povpraševanje po tradicionalnih, visokokakovostnih obrtniških izdelkih, ki jih večinoma proizvajalci mleka na ogroženih kmetijah izdelujejo na območjih z omejenimi možnostmi in jih potrošniki izredno cenijo, raste celo na nasičenih evropskih trgih. Inovativni mlečni izdelki, kot so športni, zdravstveni in otroški prehrambni izdelki, ki temeljijo na sirotki in drugih mlečnih sestavinah, so tako na domačem kot na tujih trgih hitro rastoča kategorija izdelkov visoke vrednosti.

2.4

Rast proizvodnje po ukinitvi kvot je pričakovati zlasti v državah članicah, ki jih kvote sedaj omejujejo, kot so Irska, Nemčija, Nizozemska, Danska, Avstrija in Poljska pa tudi Francija.

2.5

Vendar pa še vedno obstajajo dvomi o tem, ali regulativni okvir EU lahko obvlada obdobja izjemne tržne nestabilnosti ali krize, zlasti tako, da bi kmetom pomagal pri prebijanju skozi obdobja nestabilnih marž in prihodkov ter zagotavljal uravnotežen razvoj mlečne proizvodnje v EU.

2.6

Ruska prepoved uvoza in njene posledice za vse trge mleka in mlečnih izdelkov v EU je bila prva preizkušnja novega sistema kriznega upravljanja v EU. Omejeni učinki na trge, ki so ga imeli ponovna vzpostavitev pomoči za zasebno skladiščenje sira (pred nenadno ukinitvijo) in pomoči za zasebno skladiščenje masla in posnetega mleka v prahu ter podaljšano obdobje intervencijskega odkupa in povečani izdatki za promocijo, so jasno pokazali, da so dvomi utemeljeni. Treba je pripraviti dodatne ukrepe za reševanje kriz na trgu, predvsem pa mora biti EU pripravljena na to, da jih nemudoma in odločno izvaja.

2.6.1

Izkušnje EU pri odzivanju na velik upad povpraševanja po mleku in mlečnih izdelkih ter padec cen, ki sta bila povezana s finančnim zlomom v letih 2008–2009, so bile priložnost za učenje. Takrat, leta 2009, je bilo zaradi počasnega ukrepanja Evropske komisije potrebno šestmesečno obdobje intervencijskega odkupa masla in osemmesečnega odkupa posnetega mleka v prahu, da so se cene na trgu začele dvigati na raven, ki je bila višja od celotnega intervencijskega odkupa. Zasebno skladiščenje masla je potekalo večino leta (od marca do decembra) in se je nadaljevalo leta 2010 ter se je zaključilo šele avgusta 2010. Leta 2009 je bilo skupaj porabljenih 370 milijonov EUR za vse intervencijske ukrepe v podporo trgov, od tega 181 milijonov EUR za izvozna nadomestila. Leta 2010 je bilo za vse intervencijske ukrepe v podporo trgov skupaj porabljenih 529 milijonov EUR, od tega 186 milijonov EUR za izvozna nadomestila. Evropska komisija je leta 2010 s prodajo posnetega mleka v prahu in masla iz intervencijskih zalog zaslužila 31 milijonov EUR, leta 2011 pa še 73 milijonov EUR s prodajo posnetega mleka v prahu. Precejšnje količine proizvodov iz zalog so bile uporabljene tudi v okviru programa za ogrožene osebe, kar bi sicer zahtevalo finančni prispevek iz proračuna EU (3).

2.6.2

Tudi Evropski parlament je v obdobju 2009–2010 glasoval za neposredno plačilo proizvajalcem mleka v višini 300 milijonov EUR. To je pomenilo znesek v višini nekaj manj kot 600 EUR na kmeta (na podlagi porazdelitve na Irskem), ki je bil izplačan v začetku leta 2010 s precej zamude, in sicer v času, ko so cene že začele okrevati. Koliko so znašali stroški izvedbe tega ukrepa, ni jasno. Iz te izkušnje se moramo naučiti, da tovrstna neposredna plačila nimajo velikega vpliva na dogajanje na trgu in da majhen znesek na kmeta v končni fazi povzroči visoke stroške.

2.6.3

V času mlečne krize leta 2009 so bili proizvodni stroški bistveno nižji, kot so danes. Stroški proizvodnje na Irskem so v tem letu znašali 19 centov/l in so do leta 2014 zrasli na 25,6 centa/l. Intervencijska „varovalna mreža“, ki jo predstavljajo trenutne cene intervencijskega odkupa za posneto mleko v prahu in maslo, ustreza proizvodni ceni v višini približno 20 centov/l, zato je popolnoma izgubila kakršen koli pomen za proizvodne stroške kmetov.

2.7

Predstavljene so bile zamisli o tem, kako opremiti EU s sredstvi za ohranjanje uspešne mlekarske industrije v kriznih razmerah in bolje reševati škodljive posledice za proizvodnjo mleka na območjih z omejenimi možnostmi. Pomembno je, da predlagani ukrepi ustrezajo namenu in so v skladu z evropskim trgom mleka in mlečnih izdelkov, kjer na cene mleka in mlečnih izdelkov, tudi v državah, ki ne izvažajo, sedaj močno vplivajo svetovni trendi. Kakršna koli oblika enotnega upravljanja proizvodnje mleka v EU po letu 2015, četudi na prostovoljni osnovi, tega dejstva ne bo spremenila.

3.1

Projekcije ZN za svetovne demografske in socialno-ekonomske trende kažejo, da se bo število svetovnega prebivalstva povečalo z današnjih 7 milijard na 8,4 milijarde do leta 2030 in 9,6 milijarde do leta 2050 (4). To rast naj bi večinoma, če ne v celoti, beležile države v vzponu, spremljala pa jo bo ustrezna rast „srednjega razreda“. Analitiki HSBC Global  (5) v dokumentu iz leta 2012 ugotavljajo, da bo do leta 2050 delež prebivalstva z vsaj srednje visokimi dohodki znašal 2,6 milijarde, kar je več kot tretjina današnjega svetovnega prebivalstva. Ta skupina bo ne le številčnejša, ampak tudi premožnejša in zahtevnejša glede svojih potrošniških navad. Prav tako pri zadovoljevanju potreb po beljakovinah vse bolj posega po živalskih, in ne rastlinskih virih.

3.2

V tem okviru imajo mleko in mlečni izdelki pomembno mesto, saj jih vlade in ljudje na splošno obravnavajo kot zdrav in zaželen prispevek k prehrani, ki pogosto uživa podporo uradne politike (npr. program mleka v šoli na Kitajskem).

3.3

OECD in Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) v svojem najnovejšem poročilu o kmetijskih obetih Agricultural Outlook  (6) napovedujeta, da se bo svetovno povpraševanje po mleku in mlečnih izdelkih do leta 2023 povečevalo za približno 2 % na leto, zlasti povpraševanje po posnetem mleku v prahu, sirotki in siru, medtem ko bo povpraševanje po maslu nekoliko manjše, okrog 1 %. Mednarodno podjetje za pakiranje mlečnih izdelkov Tetra Pak je v 7. kazalniku za mleko in mlečne izdelke (Dairy Index), objavljenem oktobra 2014, navedlo, da bo letna rast povpraševanja v tem obdobju dosegla celo 3,6 %. Tetra Pak in drugi strokovnjaki, kot so GIRA, IFCN, CNIEL (7) itd., so napovedali, da bo rast proizvodnje srednje- do dolgoročno lovila rast povpraševanja, ker je relativno malo regij, ki so najprimernejše za okoljsko trajnostno in ekonomsko konkurenčno proizvodnjo (med njimi je nekaj regij v EU, zlasti v severnem in zahodnem delu).

4.1

Medtem ko so obeti v glavnem dobri, bodo občasna neravnovesja med povpraševanjem in ponudbo, kot je to, ki ga trenutno doživljamo, povzročila začasne pritiske na cene in s tem na dohodke kmetij. Podobni nestabilni svetovni trendi za žito in druge sestavine krme bodo k temu še dodatno prispevali. Te razmere bodo zaradi splošnih demografskih trendov po vsej verjetnosti kratkotrajne, vendar pa lahko povzročijo precejšnje motnje, saj nimamo novih strategij za spoprijemanje z njimi.

4.2

Nestabilne cene mleka in s tem nestabilni dohodki so relativno nova izkušnja za vse evropske proizvajalce mleka in so posledica pomembne odprave tržne podpore in zmanjšanja uvoznih dajatev od 2005 do 2007 na začetku prejšnje reforme skupne kmetijske politike.

4.3

Medtem ko bo zamenjava tržne podpore z neposrednimi plačili kmetom v določeni meri pomagala prebroditi težave z nestabilnimi dohodki, bodo raven prerazporeditve plačil in skrajna nihanja dohodkov, ustvarjenih na trgu, zahtevale dodatne strategije.

5.1

V urugvajskem krogu pogajanj o Splošnem sporazumu o carinah in trgovini – GATT (sedaj Svetovna trgovinska organizacija), ki je potekal od 1986 do 1994, je bilo kmetijstvo prvič obravnavano v okviru mednarodnih trgovinskih sporazumov. To je vodilo k temeljnim spremembam v usmeritvi politike EU. S splošnim znižanjem carin in določbo o brezcarinskih uvoznih kvotah so se povečale možnosti za izvoz. Z novim sporazumom GATT se je tudi podpora preusmerila s trga na neposredna plačila kmetom, ki se je kasneje vse bolj ločevala od proizvodne dejavnosti. To ni prizadelo evropskega sistema mlečnih kvot, ki je bil uveden le dve leti pred tem, in je bil večkrat podaljšan.

5.2

Leta 2003 so se države članice EU v vmesnem pregledu skupne kmetijske politike dogovorile, da z 31. marcem 2015 ukinejo sistem kvot. Temu sklepu so leta 2008 sledili ukrepi za nemoten in lažji prehod na sistem brez kvot. Do te spremembe usmeritve politike, ki se jasno oddaljuje od omejevanja proizvodnje ali njenega upravljanja, prihaja v času hitre rasti svetovnih trgov. Zato je smiselno, da se evropskim proizvajalcem mleka in evropski mlekarski industriji ter ne nazadnje gospodarstvu EU da možnost, da oskrbujejo te trge in s tem nadomestijo del izjemne izgube tržnega deleža, ki so jo pretrpeli v tridesetih letih stagnacije kvot.

5.3

Vendar pa je nova nestanovitnost cen, ki je posledica izvajanja pretekle skupne kmetijske politike, leta 2009 povzročila močno krizo v dohodkih v sektorju mleka. Zato so se znova začele razprave o prednostih omejevanja proizvodnje in v zadnjih dveh letih se v različnih krogih v Bruslju razpravlja o številnih predlogih v zvezi z upravljanem proizvodnje.

5.4

Tak primer je na primer „Dantinov predlog“, ki ga je Evropski parlament poleti 2013 sprejel v okviru pogajanj o skupni kmetijski politiki v obdobju 2014–2020. V njem se predlaga, da bi v primeru motenj na trgu kmete lahko spodbujali k prostovoljnemu zmanjšanju proizvodnje („odkup“), medtem ko bi tiste, ki proizvodnjo povečujejo, sankcionirali. Predlog sta po naročilu združenja European Dairy Association (EDA) preučila dr. Michael Keane in dr. Declan O’Connor (8).

5.5

Skupina strokovnjakov iz družbe Ernst and Young je za Evropsko komisijo tudi proučila možnosti za prihodnjo politiko v zvezi z mlekom in mlečnimi izdelki v okviru poglavij Market balance and competitiveness (Ravnotežje na trgu in konkurenčnost) in Sustainable milk production including its territorial dimension (Trajnostna proizvodnja mleka, vključno s teritorialno razsežnostjo) (9).

5.6

Obe študiji sta poudarili, da upravljanje proizvodnje oziroma proizvodne kvote niso več učinkovite za ohranjanje stabilnih cen mleka in dohodkov. Obe sta tudi poudarili, da bi bilo predlagani „odkup“ ali druge podobne ukrepe upravljanja proizvodnje težko izvajati v celotni EU, saj se raven cene, ki lahko povzroči krizo v zvezi z dohodki, močno razlikuje od države do države. Prav tako bi bili neučinkoviti, ker učinkujejo zelo počasi, in povezani z visokimi stroški zaradi ravni nadomestil, ki bi bila potrebna za to, da bi se proizvajalce spodbujalo k prostovoljnemu zmanjšanju proizvodnje. Dr. Keane in dr. O’Connor poleg tega poudarjata, da bi njihovo izvajanje imelo obilico negativnih predvidljivih in nenamernih posledic na normalno delovanje trgov mleka in mlečnih izdelkov ter bi praktično onemogočilo vlaganje in načrtovanje na ravni kmetij in predelave.

5.7

Predvsem pa študija dr. Keana in dr. O’Connorja močno poudarja dejstvo, da bi bil predlagani ukrep učinkovit le, če bi se izvajal v zaprtem gospodarstvu ali če bi to politiko uvedli vsi veliki mednarodni dobavitelji skupaj v odprtem gospodarstvu. Če bi se izvajal enostransko, kot je predlagano, bi imela od te politike največjo korist naša mednarodna konkurenca, medtem ko bi proizvajalci mleka EU izgubili konkurenčnost, pri tem pa bi odločitve o proizvodnji, ki jih sprejema naša konkurenca v ZDA ali na Novi Zelandiji, še naprej vplivale na njihovo ceno mleka.

5.8

Medtem ko je bila proizvodnja EU omejena s kvotami, se je svetovna proizvodnja mleka skokovito povečala, in sicer za kar 22 % samo v zadnjih 10 letih. V istem obdobju je naša konkurenca, zlasti Nova Zelandija in ZDA, ki sta močno usmerjeni v izvoz, svojo proizvodnjo znatno povečala, medtem ko se je proizvodnja v EU krčila, omejitve s kvotami pa proizvajalcev mleka v EU niso zaščitile pred močnimi cenovnimi pretresi v obdobju 2007–2009.

5.9

Sklepati je, da se bodo strategije rasti izvoza teh držav, ki temeljijo na nekaterih naložbenih načrtih v Novi Zelandiji in zlasti ZDA, ki so bili deležni velike medijske pozornosti, nadaljevale tudi po letu 2015. Če EU ne bo ukrepala, bomo izrinjeni iz izkoriščanja velikih svetovnih izvoznih možnosti, in sicer na račun proizvajalcev mleka EU pa tudi bolj splošno na račun delovnih mest in prihodka gospodarstva EU na podeželju.

6.1

Študija družbe Ernst and Young tudi močno priporoča krepitev varnostne mreže v primeru krize na trgu. Poudarila je, da je pomembno pomagati proizvajalcem mleka pri prebroditvi novih težav z nestabilnimi dohodki zaradi izjemno nestanovitnih cen mleka in vhodnih stroškov. Prav tako navaja pomen instrumentov za obvladovanje tveganj, od kritja tveganja do uporabe terminskih trgov ipd.

6.2

EU mora državam članicam dovoliti, da nudijo davčne rešitve, ki proizvajalcem omogočajo, da v dobrih letih dajejo na stran sredstva, ki se nato stečejo nazaj v poslovanje in obdavčijo v slabših letih. Sredstva se med tem lahko uporabijo tudi za omogočanje naložb za tiste, ki se želijo razširiti.

6.3

EU mora tudi spodbujati, razširjati in po možnosti urejati zagotovitev možnosti same panoge za zavarovanje cen in marž pred tveganji, ki kmetom omogoča, da na najbolj enostaven način določijo svoje cene oziroma marže za določen delež mleka in za določeno obdobje, ne da bi se morali poglabljati v zapletene podrobnosti delovanja terminskih trgov. Kmetje v ZDA to vrsto instrumentov že lahko uporabljajo prek mlekarskih zadrug; nekateri odkupovalci mleka (Glanbia na Irskem in Fonterra na Novi Zelandiji) so kmetom predstavili dragocene sheme fiksnih cen oziroma marž. V Evropi bo nujno treba dati na voljo več tovrstnih možnosti.

6.3.1

Shema Glanbia za fiksno ceno mleka, vezano na indeks, kmetom omogoča, da prostovoljno določijo delež svojega mleka za fiksno ceno za obdobje treh let. Cena se vsako leto popravi za stopnjo inflacije vhodnih stroškov, tako da kmetje določijo tudi dobršen delež svoje marže. Od leta 2010 so bile štiri takšne triletne sheme in vse so bile prezasedene, ker kmetom nudijo visoko stopnjo varnosti prihodka, ki ga bodo prejeli za določen delež mleka. Glanbia po ocenah v okviru te sheme odkupi 22 % vsega mleka, večina kmetov, ki so sodelovali v prvi shemi, pa se vanjo znova vpisuje za večje deleže.

6.4

Iz ekonomskega vidika je tudi nujno, da EU pregleda osnovo za določbe varnostne mreže. Intervencijske cene za mleko in mlečne izdelke so nespremenjene od sredine leta 2008 in nudijo raven podpore v višini približno 19 centov/l neto proizvodnih stroškov, ki ni nikakor več povezana niti s sedaj veliko višjim razponom, znotraj katerega se gibljejo svetovne in evropske cene mleka in mlečnih izdelkov, niti z bistveno povečanimi stroški primarne proizvodnje. EU mora navzgor popraviti ravni varnostne mreže s povišanjem intervencijske cene za posneto mleko v prahu in maslo vsaj v višini rasti stroškov proizvodnje in mora stalno spremljati relevantnost varnostne mreže glede na stroške proizvodnje.

6.5

Sektor bo moral preučiti, ali bi lahko razvili dodatni krizni instrument, zlasti v primeru močnih cenovnih nihanj, ki ogrožajo kmetov obstoj.

6.6

Z vidika kmetov so zadruge najuspešnejša pravna struktura za vodenje mlekarskega obrata. V zadrugah se dobiček prednostno vrne delničarjem (kmetom), bodisi v obliki dividend ali cen mleka. Blaginja in poslovni interesi njihovih članov so v ospredju njihovih dejavnosti.

6.7

Zadruge imajo edinstven položaj in so za kmete lahko posredniki za možnosti pri uravnavanju nestanovitnosti, kot so pogodbe s fiksnimi cenami ali možnosti za določitev cen in/ali marž za mleko za določeno obdobje.

6.8

Vsaka prihodnja politika v zvezi z mlekom in mlečnimi izdelki mora upoštevati bistveni pomen zadrug in ne sme povzročati težav strukturi, ki je z vidika kmetov idealna.

6.9

Treba je obravnavati tudi nezmožnost kmetov, da nadomestijo stroške iz maloprodajne verige. Potrošniki nimajo veliko koristi od izjemnih znižanj cen mleka in mlečnih izdelkov, trgovci na drobno pa si po drugi strani vselej prizadevajo zagotoviti kar največjo korist s pritiskanjem na dobavitelje, ko se svetovne cene mleka in mlečnih izdelkov znižujejo, kot to počnejo sedaj. Nižje veleprodajne cene, ki jih s pritiskom dosegajo trgovci na drobno – nekatere so vsaj moralno, če že ne pravno sporne – ustrezajo povišanim maržam za trgovce na drobno na račun preostale verige in potrošnikov. Kmetje so čisto na koncu te verige in nikakor ne morejo zaščititi svoje marže, da bi ohranili svoj družinski dohodek. Če bi Evropska komisija na trgu hitreje posredovala, bi se krize na trgu lahko končale hitreje in bi s tem zmanjšali pritisk trgovcev na drobno, opisan v tej točki.

7.1

Mlečna živinoreja v vseh regijah EU izjemno pomembno prispeva v socialno-ekonomskem in okoljskem smislu. Skupna kmetijska politika si že od nekdaj prizadeva za priznavanje in podporo tega prispevka, ki v številnih regijah temelji na majhnih, ranljivih kmetijah. Drugi steber skupne kmetijske politike vsebuje številne ukrepe, ki so pomembni v tem smislu, prav tako pa jih vsebujejo nove določbe, ki so sedaj del skupne ureditve trga v okviru skupne kmetijske politike in so bile sprva predstavljene kot sveženj ukrepov za mleko.

7.1.1

Vendar pa bi prenehanje veljavnosti kvot prav lahko pospešilo preusmeritev proizvodnje mleka znotraj EU na območja v severni in zahodni Evropi, kjer lahko poteka proizvodnja najučinkoviteje. S tem bi se proizvodnja potencialno lahko zmanjšala ali opustila na območjih v Evropi, kjer so stroški višji (in tudi na revnejših območjih), odvisno od razlike v gospodarskem razvoju med temi regijami.

7.1.2

Na veliki večini kmetij v državah članicah EU je število krav zelo majhno; na 75 % kmetij je manj kot devet krav (10). Medtem ko številne kmetije nedvomno proizvajajo mleko za lastno porabo v družini, so v ekonomskem smislu očitno ranljive, še toliko bolj zato, ker se mnoge nahajajo na goratih območjih ali območjih z omejenimi možnostmi.

7.1.3

Komisija mora pripraviti skladen načrt razvoja podeželja in sektorja mleka za gorska območja, območja z omejenimi možnostmi, ki so usmerjena v pridelavo mleka, ter države članice, v katerih večina proizvodnje mleka temelji na zelo majhnih čredah.

7.1.4

Poleg svežnja za prenos znanja, oziroma morda kot del tega svežnja, bi bilo treba tem kmetijam nujno dati dostop do svetovalnih in izobraževalnih storitev, da bodo lahko sprejemale dobre poslovne odločitve za lastno prihodnost in prihodnost svojih naslednikov. Lahko bi jim svetovali o diverzifikaciji, večji učinkovitosti, rasti, če je to ekonomsko uresničljivo, in – kjer je to primerno – o alternativnih poklicih, o katerih bi lahko razmislil kmet ali njegov naslednik (poklicno preusposabljanje).

7.2

V regijah, ki se soočajo z opuščanjem zemljišč, pomanjkljivo pašo ali drugimi negativnimi okoljskimi učinki, bi lahko okoljska plačila v okviru drugega stebra na podlagi določenih pogojev usmerili zlasti v proizvajalce mleka.

7.3

Ranljive proizvajalce mleka v vseh regijah je treba spodbujati k sodelovanju z organizacijami proizvajalcev in medpanožnimi organizacijami za promocijo kakovostne proizvodnje in za njihovo večjo težo in vpliv v dobavni verigi.

7.4

Plačila za mlade kmete bi lahko uporabili tudi za spodbujanje generacijske prenove na območjih, kjer je izseljevanje s podeželja problem zaradi omejenih zmogljivosti za ustvarjanje prihodkov. Za te kmete bi lahko spodbujali naložbe prek ugodnih posojil ali drugih podobnih shem.

23.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 242/31

1.1

EESO se zaveda in izraža zaskrbljenost zaradi razširjenosti preobčutljivosti na elektromagnetna sevanja. Zato z zadovoljstvom ugotavlja, da trenutno potekajo nadaljnje pomembne raziskave, da bi razumeli to problematiko in vzroke zanjo. Prav tako ugotavlja, da je Znanstveni odbor za nastajajoča in na novo ugotovljena zdravstvena tveganja (SCENIHR) (Predhodno mnenje o morebitnih škodljivih učinkih izpostavljenosti elektromagnetnim poljem na zdravje, SCENIHR 29.11.2013 – http://ec.europa.eu/health/scientific_committees/emerging/docs/scenihr_o_041.pdf) v zadnjih letih temeljito preučeval to vprašanje in bo v kratkem zaključil zadnje mnenje, ki je bilo predmet obsežnih javnih posvetovanj.

1.2

EESO se zaveda, da se glavni sklepi tega poročila ne bodo bistveno razlikovali od predhodnega mnenja iz leta 2013, v katerem je bilo navedeno: „Na splošno obstajajo dokazi, da izpostavljenost radiofrekvenčnim poljem ne povzroča simptomov ali vpliva na kognitivne funkcije pri ljudeh. Znanstveni odbor je v prejšnjem mnenju sklenil, da izpostavljenost radiofrekvenčnim poljem na ravneh, ki so nižje od obstoječih mejnih vrednosti, nima škodljivih učinkov na razmnoževanje in razvoj. Vključitev novejših podatkov za ljudi in živali ne vpliva na rezultate te ocene.“ (Predhodno mnenje o morebitnih škodljivih učinkih izpostavljenosti elektromagnetnim poljem na zdravje, SCENIHR 29.11.2013 – http://ec.europa.eu/health/scientific_committees/emerging/docs/scenihr_o_041.pdf)

1.3

To predhodno mnenje SCENIHR tudi ugotavlja, da novi dokazi, v primerjavi s prejšnjim mnenjem iz leta 2009, dajejo težo sklepom, da izpostavljenost radiofrekvenčnim poljem ni vzročno povezana s simptomi. Ugotavlja, da pogosto prepričanje, da je oseba izpostavljena (kadar to ni), zadostuje, da se sprožijo simptomi.

1.4

Da bi omilili stalno zaskrbljenost javnosti in zagotovili spoštovanje previdnostnega načela, EESO poziva Komisijo, naj nadaljuje prizadevanja na tem področju, saj so potrebne nadaljnje raziskave, da se zberejo dokazi o kakršnih koli morebitnih vplivih dolgotrajne izpostavljenosti (na primer uporaba mobilnega telefona več kot 20 let) na zdravje.

1.5

Vprašanje javnega mnenja pa ostaja odprto. Nekateri posamezniki razširjenost elektromagnetnih polj dojemajo kot grožnjo na delovnem mestu, njihovim družinam in na javnih mestih. Podobne skupine imajo enake pomisleke v zvezi z večkratno izpostavljenostjo kemikalijam, razširjeno preobčutljivostjo na živila ali izpostavljenostjo delcem, vlaknom ali bakterijam v okolju. Take posameznike je treba podpreti ne samo pri njihovem soočanju s trenutnimi bolezenskimi sindromi, temveč tudi z vidika pomislekov, ki jih izražajo v zvezi s sodobno družbo.

1.6

Odbor ugotavlja, da se osebe, ki trpijo zaradi preobčutljivosti na elektromagnetna sevanja, soočajo z dejanskimi simptomi. Prizadevati si je treba za izboljšanje njihovega zdravstvenega stanja s poudarkom na zmanjševanju invalidnosti, kakor je podrobno opisano v okviru ukrepa COST BM 0704 na področju biomedicine in molekularne bioznanosti. BMBS COST Action BM0704 Emerging EMF Technologies and Health Risk Management (Nastajajoče tehnologije na področju elektromagnetnih polj ter obvladovanje tveganj za zdravje).

2.1

Namen tega mnenja je preučiti pomisleke skupin civilne družbe glede uporabe in vpliva naprav, ki oddajajo radiofrekvenčno sevanje ter se uporabljajo pri industrijskih in gospodinjskih napravah in storitvah, ki so odvisne od brezžične komunikacije. To je pomembno za tiste osebe, ki trpijo zaradi vrste nespecifičnih zdravstvenih težav in so izraz „sindrom preobčutljivosti na elektromagnetna sevanja“ sprejele kot pojem in impliciten vzrok za svoje simptome.

3.1

Žal (z zornega kota prizadetih skupin) je prevladujoče zdravstveno in znanstveno mnenje, da ni prepričljivih dokazov o povezavi med različnimi simptomi, opisanimi kot preobčutljivost na elektromagnetna sevanja, in izpostavljenostjo elektromagnetnim ali radiofrekvenčnim poljem. Svetovna zdravstvena organizacija (STO) je v zvezi s tem navedla: „Vse do zdaj opravljene raziskave so pokazale, da izpostavljenost pod mejnimi vrednostmi, ki se priporočajo v smernicah ICNIRP o elektromagnetnih poljih iz leta 1998 in ki zajemajo celotno frekvenčno območje od 0 do 300 GHz, nima nobenih znanih škodljivih učinkov na zdravje. (STO: http://www.who.int/peh-emf/research/en/) Vseeno pa aktivisti s kampanjami v več državah še naprej zahtevajo, da se temu problemu nameni večja pozornost ter da se sprejme več preventivnih in popravnih ukrepov v zvezi z intenzivnostjo in razširjenostjo virov elektromagnetnih polj. Po mnenju teh aktivistov je pomanjkanje ukrepov s strani organov v najboljšem primeru delanje utvar, v najslabšem pa del širše zarote, na katero vplivajo vlade ter poslovni ali tuji interesi, ki se izogibajo potrebnim obsežnim prilagoditvam, če bi se omejila ali ukinila uporaba brezžičnih komunikacijskih ali drugih električnih naprav.

3.2

EU je bila pred in po objavi priporočila Sveta o omejevanju izpostavljenosti splošne javnosti elektromagnetnim poljem (0 Hz do 300 GHz) (Priporočilo Sveta 1999/519/ES) iz leta 1999 dejavno vključena v to področje ter si je prizadevala za pridobitev najboljših znanstvenih in zdravstvenih mnenj, ki so bila predstavljena v okviru različnih delovnih skupin in Znanstvenega odbora Evropske komisije za nastajajoča in na novo ugotovljena zdravstvena tveganja (SCENIHR). To je privedlo do stalne priprave analiz, stališč in mnenj, ki odražajo resnost, s katero k tej temi pristopajo organi, zdravstvo ter raziskovalna in znanstvena skupnost.

3.3

To ni samo evropski problem. Evropska komisija je novembra 2014 gostila 18. letno konferenco o globalnem usklajevanju raziskovalnih in zdravstvenih politik na področju radio-frekvenčnih komunikacij, na kateri so pregledali obsežne svetovne raziskave o tej temi. Do danes ta znanstvena mnenja niso privedla do znanstvenih utemeljitev, ki bi upravičile revizijo mejnih vrednosti izpostavljenosti (osnovnih omejitev in referenčnih ravni) iz Priporočila Sveta 1999/519/ES. Vendar Komisija priznava, da so osnovni podatki za oceno nekaterih tveganj še vedno omejeni, zlasti kar zadeva dolgoročno izpostavljenost na nizki ravni, zaradi česar so potrebne dodatne raziskave.

3.4

Osebe, ki trpijo za preobčutljivostjo na elektromagnetna sevanja, še naprej trdijo, da je ukrepanje držav članic in EU v zvezi s to težavo še daleč od tega, kar je po njihovem mnenju dejansko potrebno. Vendar se večina javnih zdravstvenih organov s tem ne strinja. (Glej na primer spletno stran Nacionalne zdravstvene službe Združenega kraljestva: http://www.nhs.uk/Conditions/Mobile-phone-safety/Pages/QA.aspx#biological-reasons) Do danes je velika večina neodvisnih poskusov pokazala, da samoimenovani bolniki s preobčutljivostjo na elektromagnetna sevanja ne znajo razlikovati med izpostavljenostjo dejanskim in navideznim (ničelnim) elektromagnetnim poljem. „Dvojni slepi“ poskusi kažejo, da ljudje, ki poročajo o preobčutljivosti na elektromagnetna sevanja, niso sposobni zaznati prisotnosti elektromagnetnih polj in da bodo poročali o zdravstvenih težavah tako v primeru ničelne izpostavljenosti kot tudi v primeru izpostavljenosti dejanskim elektromagnetnim poljem (British Medical Journal 332 (7546): 886–889.)

3.5

Vendar to ne pomeni zanikanja simptomov, ki se pripisujejo preobčutljivosti na elektromagnetna sevanja; jasno je, da številne osebe postavljajo lastno diagnozo, v skladu s katero naj bi trpele za vrsto nepovezanih zdravstvenih težav, in te težave povezujejo z elektromagnetnimi polji. Delež ljudi, ki postavlja takšno diagnozo, se med državami članicami znatno razlikuje. STO ugotavlja, da „v zvezi s preobčutljivostjo na elektromagnetna sevanja ne obstajajo jasna diagnostična merila in ni nobene znanstvene podlage, ki bi simptome preobčutljivosti na elektromagnetna sevanja povezala z izpostavljenostjo elektromagnetnim poljem. Poleg tega preobčutljivost na elektromagnetna sevanja ni zdravstvena diagnoza, prav tako pa ni jasno, ali predstavlja eno samo zdravstveno težavo. (STO: Electromagnetic fields and public health (Elektromagnetna polja in javno zdravje) http://www.who.int/peh-emf/publications/facts/fs296/en/)

3.6

Nasprotno pa dokazi o toplotnem učinku elektromagnetnih polj na človeško telo obstajajo že več kot 100 let, poleg tega pa in kakor je bilo navedeno že obstajajo priporočila Sveta EU za elektromagnetna polja in mednarodni varnostni standardi na področju sevanja, ki se redno pregledujejo. Na ravni Evropske unije so bili na področju elektromagnetnih polj sprejeti pravni instrumenti, navedeni v nadaljevanju:

3.7

V zvezi z raziskavami Odbor ugotavlja, da je Evropska komisija od leta 2000 poleg dejavnega sodelovanja na tem področju zagotovila finančna sredstva v višini 37 milijonov EUR za raziskave o elektromagnetnih poljih in mobilnih telefonih.

3.8

EESO je v zvezi s temi vprašanji izrazil pomisleke v mnenjih, ki so bila v zvezi s temi pravili objavljena med postopkom njihove priprave, pri čemer je podprl zmanjšanje izpostavljenosti neionizirajočim sevanjem. Vendar je za osebe, ki trpijo za preobčutljivostjo na elektromagnetna sevanja, značilno, da svoje simptome pripisujejo elektromagnetnim poljem pri stopnjah sevanja, ki so bistveno nižje od dovoljenih mejnih vrednosti.

23.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 242/34

1.1

EESO poziva turško vlado in upravo, naj organizacije civilne družbe priznata kot pomemben del družbe in ključnega igralca v procesu približevanja Turčije vrednotam in pravnemu redu EU. Cilj mora biti ustvariti družbo, v kateri imajo lahko vse družbene skupine pomembno vlogo. Delovanje Turčije mora biti del skupnih prizadevanj za ustvarjanje institucionalnega in zakonodajnega okvira za pluralno, participativno kulturo vzajemnega priznavanja in izmenjave.

1.2

Kot temeljni pogoj za delovanje organizacij civilne družbe je treba na vseh področjih spoštovati ločitev vej oblasti v okviru pravne države. Nesorazmerni državni posegi, ki nerazumno otežujejo njihovo zmožnost delovanja, kot na primer s posebnimi revizijami, niso v skladu s tem načelom. Treba jim je tudi zagotoviti dostop do pravnega varstva. Odločno si je treba prizadevati za boj proti korupciji.

1.3

V dialogu med EU in Turčijo bi bilo posebno pozornost treba nameniti učinkovitemu uresničevanju temeljnih pravic in svoboščin, med katerimi so:

1.4

Delitev oblasti na zakonodajno, pravosodno in izvršilno, zlasti jasno ločevanje in razmejenost med vladnim in upravnim delovanjem – slednje se mora skladati z zakonodajo – je ključni predpogoj za delovanje organizacij civilne družbe. Zlasti neodvisno sodstvo je temelj pravne države.

1.5

EESO poziva Svet EU, naj si prizadeva za odprtje poglavij 23 (Pravosodje in temeljne pravice) in 24 (Pravica, svoboda in varnost) v okviru pogajanj o pristopu Turčije k EU ter še naprej spremlja proces v Turčiji.

1.6

Poleg tega je treba spoštovati načelo vertikalne razdelitve pristojnosti, na primer lokalno samoupravo.

1.7

Organizacijam civilne družbe v Turčiji bi bilo v prid, če bi imele dostop do informacij o državnih procesih (odločanja). V ta namen bi bilo treba v skladu s preglednimi predpisi izvajati zaslišanja in posvetovanja, da bi bilo pri političnih in upravnih odločitvah mogoče upoštevati spoznanja, pridobljena pri delu organizacij civilne družbe, in interese družbenih skupin, ki jih zastopajo. Odbor spodbuja turško vlado in upravo, naj civilno družbo vključita v uradni proces razpravljanja (ekonomsko-socialni svet) in to s postopkom ustavne reforme vneseta v ustavo.

1.8

Nekatere poklicne skupine – zlasti svobodni poklici – imajo po mnenju EESO posebej pomembno vlogo pri tem, da svobodna družba v okviru pravne države postane resničnost. Dostop do pravnega varstva ali do zdravstvene oskrbe lahko zagotovijo samo neodvisni, usposobljeni strokovnjaki, ki jim javnost lahko zaupa, če je ta odnos zaupanja zaščiten pred zunanjim vmešavanjem ali nasiljem. Storitve, ki temeljijo na zaupanju in jih med drugimi opravljajo odvetniki, zdravniki in davčni svetovalci, potrebujejo celovito varovanje poklicne skrivnosti.

1.9

Zato je za te poklice potrebna učinkovita samoregulacija, na primer v poklicnih organizacijah, ki zagotavljajo prevzemanje posebne odgovornosti do družbe in posameznikov brez kakršnega koli političnega vmešavanja. Vendar pa je EESO v okviru svoje misije za ugotavljanje dejstev ugotovil kršitve tega načela.

1.10

V Turčiji je zaželen socialni dialog na nacionalni, sektorski in podjetniški ravni, s pomočjo katerega bodo delodajalci in delojemalci postali enakovredni partnerji. Cilj mora biti tudi izboljšanje delovnih pogojev ter zaščita in varnost pri delu, ki se morajo odraziti v celovitih pravicah delavcev (1).

2.1

Obisk EESO 9. in 10. septembra 2013 v Carigradu in Ankari je pokazal, da so delovni pogoji delovanja organizacij civilne družbe v Turčiji včasih znatno ovirani. V nekaterih primerih so državne institucije hudo omejevale zastopnike in osebje organizacij civilne družbe ali nad njimi izvedle celo fizično nasilje.

2.2

Cilj naknadnega obiska Ankare in Diyarbakırja, od 1. do 3. julija 2014, je bil proučevanje sedanjega položaja in razvoja pogojev za delo civilne družbe v Turčiji. Pogovori s predstavniki turške civilne družbe so bili namenjeni ugotavljanju, ali je od septembra 2013 prišlo do sprememb pri pogojih delovanja organizacij civilne družbe.

2.3

Obiska sta potekala poleg rednih sej skupnega posvetovalnega odbora EU-Turčija, ki spremlja proces pristopa Turčije k EU. Člani EESO so se imeli priložnost pogovarjati s predstavniki civilne družbe, ki jih skupni posvetovalni odbor EU-Turčija ni predlagal za sogovornike.

2.4

Pogovori s predstavniki vrste različnih organizacij civilne družbe in oblasti, tudi lokalnih, so prispevali k razumevanju pogojev delovanja organizacij civilne družbe v Turčiji in morebitnih sprememb glede teh pogojev. Posamezne izkušnje in razlage različnih akterjev civilne družbe naj bi pomagale ustvariti celovito sliko, ne le o pravnem okviru, marveč o dejanskih razmerah, ki so ključnega pomena za osebno vključevanje državljanov v organizacije civilne družbe.

2.5

Predpostavlja se, da tudi ob ugodnih okoliščinah ne bo mogoče doseči popolnega zadovoljstva vseh akterjev civilne družbe z njihovimi pogoji delovanja. Bolj kot to mora biti cilj stalno prizadevanje za izboljšanje okolja za delovanje civilne družbe z izravnavo različnih interesov, da se nenehno razvija demokratična, pluralna družba, kakršna se je prek aktivnega procesa oblikovala v vseh državah članicah EU.

2.6

EESO poziva tako Turčijo kot Evropsko unijo, naj dialog s civilno družbo jemljeta kot nujni predpogoj za zbliževanje njunih družb in za njegovo spodbujanje storita vse, kar je v njuni moči. Ta proces lahko uspe le, če bo to vzajemni proces učenja v okviru tekočega, odprtega dialoga.

3.1

Turčija je dosegla določen napredek glede temeljnih načel delitve oblasti in neodvisnosti samouprave, vendar je pri izvajanju teh načel potrebnih še veliko prizadevanj. Organizacije civilne družbe potrebujejo zanesljiv pravni okvir za svoje delovanje. To med drugim pomeni, da jim mora veljavna zakonodaja omogočati dovolj manevrskega prostora pri delovanju, država in uprava pa jo morata tudi ustrezno spoštovati in izvajati. Ta pravna varnost glede pogojev delovanja organizacij civilne družbe in njihovih sodelavcev mora biti pregledna in zajamčena.

3.2

Kritik so bile deležne predvsem ustavne določbe, in sicer glede tega, ali se je mogoče zanesti na oblasti pri spoštovanju individualnih pravic. Ne glede na to, ali so bili konkretni upravni ukrepi zakoniti ali so bili predpisi kršeni, sta bili v nekaterih primerih premalo jasni in pregledni osnova ali utemeljitev državnega ravnanja, zato so bili državni ukrepi razumljeni kot arbitrarni.

3.3

Pravna podlaga ukrepa, subjekt, ki je pristojen za njegovo sprožitev, in utemeljitev odločitve ali ukrepa je vedno treba razkriti tako, da je to razumljivo za vpleteno stran. Pri tem je treba dejansko zagotoviti hiter dostop do pravnih sredstev in ga ustrezno dokumentirati.

4.1

Vsi sodelavci organizacij civilne družbe so tako kot vsak državljan odgovorni za svoje ravnanje. Vendar zaradi svojega sodelovanja ne smejo biti podvrženi neupravičeni osebni škodi ali omejitvam. Polno zaščito si zasluži zlasti njihovo zasebno življenje in življenje njihovih družin.

4.2

EESO se zaveda, da so predstavnikom organizacij civilne družbe večkrat grozili verbalno in s pravnim pregonom, včasih tudi osebno, ter jih neupravičeno omejevali pri njihovem civilnodružbenem delovanju. Do nekaterih opisanih omejitev je prišlo ob protestih v parku Gezi maja in junija 2013 in z njimi povezanih sodnih postopkih.

4.3

Člani delegacije EESO so bili močno pretreseni nad poročili, da so po protestih v parku Gezi zdravnikom prepovedali zdraviti ranjene in da so za namene preiskav zahtevali njihove zdravstvene kartoteke. Po navedbah so nekatere zdravnike poleg tega preiskovali zaradi prestopkov, kot je kršitev državnih predpisov, ker niso spoštovali navodil državnih organov. Zaupna in neodvisna zdravstvena oskrba je ne glede na politične dogodke in osebo človekova pravica in jo je treba zagotavljati v skladu s Hipokratovo prisego. Za zdravstveno oskrbo je tako kot za pravno zastopanje temeljnega pomena, da vsi spoštujejo poklicno skrivnost dela, ki je podlaga za dejavnosti, ki temeljijo na zaupanju, to pa je tudi značilnost pravne države. Spoštovanje teh temeljnih načel pri vseh uradnikih velja ne le za posamezne primere, marveč je pomembno za delovanje demokracije in pravne države ter za zaupanje prebivalstva v varovanje njihovih pravic.

4.4

EESO turškim oblastem svetuje, naj poskušajo znova pridobiti izgubljeno zaupanje organizacij civilne družbe, tako da zagotovijo, da so odločitve na vseh ravneh oblasti transparentne in v skladu s pravno državo, ter da so odločitve, ki jih sprejemajo zakonodajni, pravosodni in izvršilni organi, povsem neodvisne.

4.5

Vključenost civilne družbe v demokratični proces odločanja bi bilo mogoče podpreti v okviru procesa pristopa k EU z odprtjem poglavij 23 (Pravosodje in temeljne pravice) in 24 (Pravica, svoboda in varnost) ter s proaktivnim uresničevanjem temeljnih pravic in svoboščin, ki jih vsebujeta.

4.6

EESO poudarja, da je v demokraciji neodvisnost sodstva, vključno s sodniki, temeljni element svobodne civilne družbe. Zlasti sodniki morajo imeti možnost izrekati sodbe neodvisno in v skladu z zakonom, brez posrednih navodil drugih organov ali osebnega pritiska in ne da bi jim grozili z osebno škodo.

5.1

EESO bi pozitivno ocenil, če bi vlada in uprava v Turčiji bolj izkoristili potencial organizacij civilne družbe za pripravo in komuniciranje političnih odločitev, tako da bi se z njimi pred sprejemanjem odločitev redno posvetovali in jim zagotovili dostop do informacij o državnih procesih odločanja, da se odpre dialog. Mnoge organizacije turške civilne družbe so tožile nad pomanjkanjem možnosti dostopa do državnih procesov odločanja. V državah članicah EU se z zastopniki organizacij civilne družbe redno posvetuje pred sprejemanjem odločitev, da se skupna stališča in interesi članov teh organizacij vključijo v proces, povečata pa se tudi kakovost in socialna vzdržnost odločitev. Državni organi lahko s posvetovanjem z udeleženimi ali prizadetimi družbenimi krogi v okviru vzpostavljenega zakonodajnega in regulativnega postopka po eni strani že vnaprej opredelijo možnosti izboljšanja in po drugi strani izkoristijo vpletene organizacije za prenos odločitve na njihova področja vpliva.

5.2

Odbor spodbuja turško vlado in upravo, naj civilno družbo, tudi manjšine, vključita v uradni, strukturiran politični proces oblikovanja mnenja z ustanovitvijo ekonomsko-socialnega sveta in to s postopkom ustavne reforme vneseta v ustavo.

5.3

Predstavniki organizacij civilne družbe so med misijo za ugotavljanje dejstev menili, da so pri komuniciranju s člani in javnostjo močno omejeni. Dostop do medijev je po njihovih besedah zelo težaven ali skorajda nemogoč zaradi na trenutke oligopolne strukture medijev in njihovih pogosto enostranskih uredniških usmeritev. Poročali pa so tudi o močni gospodarski odvisnosti in neposrednem vplivanju na medije. Poročanje o delu organizacij civilne družbe je bilo po njihovih besedah tako kot možnost svobodnega diskurza o političnih temah, v katerih bi bilo mogoče izraziti kritična stališča o vladi, zato omejeno.

5.4

EESO ocenjuje, da je treba storiti več za vzpostavljanje svobodne, pluralne medijske krajine. Takoj je treba ustaviti represijo proti novinarjem, vključno z odvzemom prostosti, zaradi kritičnega poročanja.

5.5

EESO kritizira začasno blokado mikroblogerske storitve Twitter. Turška vlada bi morala podpirati svobodo izražanja mnenja tudi v družabnih medijih in jo dovoliti kot del živahne izmenjave stališč v demokraciji.

6.1

Varstvo družbenih manjšin je treba jemati zelo resno, kot preizkus delovanja demokracije. Diskriminacijo, ki jo izvajajo državni organi, je treba sistematično odpravljati, diskriminacijo, ki jo izvajajo tretje strani, pa je treba zakonsko reševati in jo preprečevati z osveščanjem javnosti. Vključenost civilne družbe v demokratični proces odločanja bi bilo mogoče olajšati v okviru procesa pristopa k EU z odprtjem poglavij 23 (Pravosodje in temeljne pravice) in 24 (Pravica, svoboda in varnost) ter s takojšnjim uresničevanjem temeljnih pravic in svoboščin, ki jih vsebujeta.

6.2

Čeprav žensk ni mogoče označiti kot manjšino, EESO poziva Turčijo, naj instrumente za zaščito manjšin uporabi za zagotavljanje enakopravnosti med spoloma. V ta namen bi morala Turčija izvajati konvencijo ZN o pravicah žensk. Zavzemanje za deklice in ženske na vseh področjih družbe, zlasti pri dostopu do trga dela, vključno z javnimi službami, mora biti politični cilj za Turčijo in ga mora dejavno zasledovati. Turška država bi morala matere v težkih okoliščinah podpirati z zagotavljanjem neodvisnega strokovnega svetovanja ter tako zmanjšati število nezakonitih splavov. Preizkušene prakse sodelovanja med organizacijami za pravice žensk in turško državo je treba nadaljevati in jih okrepiti.

6.3

Turčija bi si morala prizadevati za vključevanje kurdske manjšine kot dela turške družbe ter spodbujati kurdsko kulturo in jezik.

6.4

EESO poziva Turčijo, naj osebe z različnimi spolnimi usmeritvami ali spolno identiteto varuje pred diskriminacijo in jih vključi v družbo.

6.5

Sogovorniki so EESO poročali, da je bilo turško ustavno načelo sekularne države v nekaterih primerih kršeno, zlasti se v uradnih osebnih dokumentih zahteva podatek o veri. Pripadniki verskih manjšin, med drugimi aleviti, so prikrajšani v družbenem življenju in pri osebnih poklicnih možnostih. Odbor poziva Turčijo, naj se močneje zavzema za nediskriminatorno vključevanje verskih manjšin v družbo.

7.1

EESO je ugotovil pomanjkljivosti pri sistematičnem vključevanju delavcev v ustrezne odločitve. Sindikati so poročali o omejevanju svobode zbiranja in združevanja, ki sta temeljna pogoja za članstvo v njih. EESO je poleg tega izvedel, da se poleg tega izvaja osebni pritisk na sindikaliste, zlasti na člane svetov delavcev, kar pomeni kršitev temeljne pravice do združevanja.

7.2

EESO je z zgroženostjo ugotovil pomanjkljivosti pri pripravi in izvajanju ukrepov za varnost pri delu, zaradi katerih je pred to misijo za ugotavljanje dejstev že prišlo do nesreč, kakršna je bila maja 2014 rudniška nesreča v Somi. Odbor poziva turško vlado in upravo, naj z delojemalci sodelujeta pri nadaljnji pripravi ukrepov za zaščito življenj delavcev in njihovo varnost ter zagotovita izvajanje teh ukrepov na vseh področjih.

8.1

V Turčiji načelo lokalne samouprave ponekod ostaja proces vzajemnega učenja, pri katerem je vloge in pristojnosti različnih oblasti treba opredeliti in izvajati postopoma. EESO ugotavlja, da se vertikalna ločitev pristojnosti v Turčiji uporablja tudi kot instrument za večstransko povezovanje države in družbenih skupin ter da je demokratične procese treba trdneje zasidrati tudi na lokalni in regionalni ravni. To je lahko še ena priložnost za vključitev organizacij civilne družbe z neposrednimi lokalnimi povezavami v politične procese odločanja, na primer kot obveščene državljane in neodvisne svetovalce.

9.1

Država in mediji bi lahko storili še več za večjo ozaveščenost javnosti o različnosti družbenih skupin ter o potrebi po organizacijah civilne družbe in zastopanju interesov, da bi tudi manjšine priznali kot legitimen del turške družbe, ki jo bogati.

9.2

Razvoj in strokovno delo organizacij civilne družbe zahtevata družbeno strukturo, ki je v praksi pluralna in participativna. Za to so potrebni ne le institucionalni mehanizmi, ki civilnim organizacijam omogočajo zakonito delovanje, marveč tudi ohranitev praktičnih okvirnih pogojev za vključenost civilne družbe. Prostovoljno delo je odvisno od osebnega prepričanja glede zastavljenih interesov in vrednot, pa tudi od priznanja, ki ga posamezniki prejmejo za svoje prizadevanje.

9.3

Nekateri pogovori z akterji civilne družbe so pokazali, da ti svoje delo jemljejo kot neenakopraven boj proti oblastem namesto legitimnega zastopanja interesov. V nekaterih primerih je bila zaskrbljujoča uporaba opozicijske retorike, izrazov nezaupanja in nasprotovanja družbenim ali državnim silam. Ta naravnanost ne prispeva k medsebojnemu razumevanju in bistvenemu napredku, ki bi ga dosegli s skupnimi spremembami, in utegne voditi v delitve med skupinami v turški družbi.

9.4

Za preseganje ozračja nezaupanja in strahu so oblasti in organizacije civilne družbe pozvane k dialogu in trialogu z evropskimi partnerskimi organizacijami, da bi tako ustvarili ozračje medsebojnega spoštovanja in zaupanja.

23.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 242/39

Poročevalka:

Renate HEINISCH

1.

1.1

Sprememba Uredbe (ES) št. 726/2004 (1) je del svežnja uredb, s katerim naj bi na novo uredili evropsko zakonodajo s področja zdravil za veterinarsko uporabo. V tej uredbi so črtani sklici na ta zdravila; tako so predpisi zanje popolnoma ločeni od predpisov za zdravila za humano uporabo. Glede na različne razmere na obeh področjih je to smiselno in Odbor to odločitev podpira. Po njegovem mnenju so predlagane spremembe uredbe smiselne; konkretne spremembe niso predlagane in zdi se, da tudi niso potrebne. EESO zato priporoča, da se predlog uredbe v sedanji obliki potrdi.

1.2

Veliko pomembnejša od črtanja sklicev na zdravila za veterinarsko uporabo v uredbi, ki jo obravnava to mnenje, pa so nova pravila za ta zdravila, ki jih je Komisija objavila istočasno v predlogu uredbe COM(2014) 558 final – 2014/0257 (COD).

1.3

Po prvem pregledu Odbor pozdravlja tudi ta predlog uredbe o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, predlog uredbe o spremembi Uredbe (ES) št. 726/2004 in predlog uredbe o proizvodnji, dajanju na trg in uporabi medicirane krme. Vendar pa bi bilo po mnenju Odbora mogoče vrsto točk še izboljšati, da bi zares dosegli želene cilje, tj. izboljšali razpoložljivost zdravil za veterinarsko uporabo, zmanjšali upravno breme, spodbujali inovacije in konkurenčnost ter zagotovili boljše delovanje enotnega trga.

1.4

Institucije EU morajo upoštevati, da ima vsako dovoljenje za dajanje zdravil za veterinarsko uporabo na trg posledice za prehranjevalno verigo in za zdravje človeka, zlasti pa morajo upoštevati, da zaradi nanotehnologije, recikliranja že uporabljene vode, prepustnosti nekaterih podzemnih vodnih virov ipd. v vodo prodrejo različne snovi, ki se tam razširjajo. Odbor ponovno kot že v prejšnjih mnenjih izraža zaskrbljenost zaradi tega vprašanja.

1.5

Podrobnejši komentar pa ne sodi v okvir tega mnenja.

2.1

Leta 2001 so bila kodificirana pravila za proizvodnjo, prodajo in uporabo zdravil v veterinarski medicini (Direktiva 2001/82/ES) (2). Hkrati je bila spremenjena Uredba (ES) št. 726/2004, ki med drugim vsebuje določbe o centraliziranem postopku odobritve in Evropski agenciji za zdravila. Navedena dokumenta sta urejala odobravanje, proizvodnjo, trženje, farmakovigilanco in uporabo zdravil v veterinarski medicini v celotnem življenjskem ciklusu. V prilogah k Direktivi 2001/82/ES so navedeni tudi podatki, ki jih je treba predložiti v postopku odobritve. V Uredbi (ES) št. 726/2004 so opredeljena pravila za zdravila za veterinarsko uporabo (poleg zdravil za humano uporabo) in za sodelovanje z Evropsko agencijo za zdravila.

2.2

Določbe v zvezi z izdajo in ohranitvijo dovoljenj za zdravila za veterinarsko uporabo naj bi se črtale iz Uredbe (ES) št. 726/2004 in se vključile v novo uredbo za ta zdravila. Ta naj bi urejala vse vrste postopkov odobravanja dovoljenj za ta zdravila v Uniji, tako na osrednji kot tudi na nacionalni ravni.

2.3

Stroške postopkov in storitev v zvezi s to uredbo naj bi nosili proizvajalci in prodajalci teh proizvodov oz. tudi predlagatelji. V ta namen se opredelijo načela za pristojbine, ki se plačajo Evropski agenciji za zdravila. Sem sodijo tudi pravila, ki upoštevajo posebne potrebe malih in srednje velikih podjetij, v skladu z določbami Lizbonske pogodbe.

2.4

Lizbonska pogodba, ki je začela veljati 1. decembra 2009, ločuje med pooblastilom, ki je v členu 290 PDEU podeljeno Komisiji za sprejemanje nezakonodajnih aktov, ki se splošno uporabljajo in dopolnjujejo ali spreminjajo nekatere nebistvene elemente zakonodajnega akta (postopek prenosa pooblastila), ter pooblastilom iz člena 291 PDEU za sprejemanje izvedbenih aktov (postopek izvajanja izvedbenih pooblastil).

2.5

V obeh primerih se uporabljata popolnoma različna pravna okvira.

2.5.1

Uporaba pooblastila je predvidena v naslednjih instrumentih brez zavezujočega učinka:

2.5.1.1

Odbor je pred kratkim sprejel podrobno informativno poročilo o postopku za prenos pooblastila, ki ga močno priporoča v branje za razumevanje tega mnenja (5).

2.5.2

Izvajanje izvedbenih pooblastil, ki je predvideno v členu 291 PDEU, pa opredeljujeta naslednja pravno zavezujoča instrumenta:

2.5.3

Regulativni postopek s pregledom se je uporabljal za sprejemanje izvedbenih ukrepov, ki spreminjajo nebistvene elemente zakonodajnih aktov. Besedilo v členu 5a sklepa o komitologiji (8) je zelo podobno opredelitvi delegiranih aktov. Delegirani akt, kakor je določen v členu 290 PDEU, je nezakonodajni akt, ki ga sprejme Komisija, da dopolni ali spremeni nekatere „nebistvene elemente zakonodajnega akta“.

2.5.4

Zaradi te podobnosti sta člen 5a sklepa o komitologiji in regulativni postopek s pregledom med letoma 2009 in 2014 ostala začasno veljavna, saj je bil cilj Komisije, da v tem omejenem obdobju veljavne določbe o regulativnem postopku s pregledom prilagodi ureditvi delegiranih aktov.

2.5.5

Na poziv Evropskega parlamenta (9) je Komisija ob podpori Sveta tako prilagodila nekatere uredbe, direktive in odločbe (10).

3.1

Komisija je objavila tri predloge uredb:

3.2

S tem svežnjem uredb naj bi se predpisi za zdravila za humano uporabo popolnoma ločili od predpisov za zdravila za veterinarsko uporabo.

3.3

V ta namen so v prvem predlogu vsi sklici na zdravila za veterinarsko uporabo črtani iz Uredbe (ES) št. 726/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o postopkih Skupnosti za pridobitev dovoljenja za promet in nadzor zdravil za humano in veterinarsko uporabo ter o ustanovitvi Evropske agencije za zdravila.

3.4

Zdravila za uporabo v veterinarski medicini sedaj ureja uredba Evropskega parlamenta in Sveta o teh zdravilih (COM(2014) 558 final). Med drugim naj bi se tudi za ta zdravila začel uporabljati centraliziran postopek odobritve, ostale vrste postopkov (nacionalni postopek, decentralizirani postopek in postopek vzajemnega priznavanja) pa se uporabljajo še naprej. Cilj nove ureditve je tudi zmanjšati upravno breme pri spremembi odobritve za zdravila za veterinarsko uporabo.

3.5

Glavni cilji uredbe so smiselni in jih Odbor podpira. Podrobnejši komentar pa ne sodi v okvir tega mnenja.

3.6

S tretjo uredbo, tj. o proizvodnji, dajanju na trg in uporabi medicirane krme ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/167/EGS (COM(2014) 556 final), pa naj bi se po celotni EU uvedli enotni predpisi za proizvodnjo in uporabo tovrstne krme. Predpisi iz Direktive 90/167/EGS s pogoji za proizvodnjo, dajanje na trg in uporabo medicirane krme v Skupnosti, ki so bili doslej splošni, so v novi uredbi natančno opredeljeni in zavezujoči. S tem naj bi dosegli nemoteno delovanje konkurenčnega in inovativnega enotnega trga za medicirano krmo, ki zagotavlja visoko raven varstva zdravja ljudi in živali.

3.7

Institucije EU morajo upoštevati, da ima vsako dovoljenje za dajanje zdravil za veterinarsko uporabo na trg posledice za prehranjevalno verigo in za zdravje človeka, zlasti pa morajo upoštevati, da zaradi nanotehnologije, recikliranja že uporabljene vode, prepustnosti nekaterih podzemnih vodnih virov ipd. v vodo prodrejo različne snovi, ki se tam razširjajo. Odbor ponovno kot že v prejšnjih mnenjih izraža zaskrbljenost zaradi tega vprašanja.

3.8

Če povzamemo: Odbor načeloma pozdravlja ločitev predpisov o zdravilih za humano in veterinarsko uporabo ter predlagano novo ureditev zdravil za veterinarsko uporabo. Kot pozitivno je treba oceniti zlasti to, da se bo centralizirani postopek odobritve uporabljal tudi za ta zdravila, ter predloge za upravno poenostavitev postopkov za pridobitev in ohranjanje dovoljenj za ta zdravila.

23.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 242/43

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja sporočilo Komisije o šestem poročilu o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji, vendar želi izraziti vrsto pomislekov in skrbi, kar zadeva tako pomembno vprašanje.

1.2

Kohezijska politika mora tudi v prihodnje uresničevati prvotni cilj iz Pogodbe o delovanju Evropske unije, tj. spodbujati ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo, da bosta sodelovanje in solidarnost v podporo usklajenemu razvoju, ki ustvarja blaginjo prebivalstva. Osredotočenost na strategijo Evropa 2020 je pomembna, vendar z vidika sedanjih izzivov ni zadostna.

1.3

Poročilo poudarja evropska prizadevanja za ustvarjanje boljše Evrope, v njem pa so opisane tudi težave, ki so s tem povezane. Kriza je povečala gospodarske in socialne razlike, kar je poglobilo razlike med državami članicami (ali znotraj njih), pri čemer je prišlo do koncentracije rasti in razvoja. Zaradi krize se je zaustavil doseženi napredek na področju približevanja, v nekaterih primerih so se razmere še poslabšale, z recesijo pa se sooča skoraj celotno euroobmočje.

1.4

V kriznem obdobju, kot smo mu priča, večina držav članic ter zlasti države članice euroobmočja niso sposobne spodbujati naložb, s čimer se povečujejo razlike med obrobnimi regijami in središči (bodisi med državami EU bodisi znotraj njih), kar sproža migracije in usmerjenost naložb v bolj razvita območja ter povzroča zaostalost in opuščanje drugih območij.

1.5

Politike varčevanja, ki so bile sprejete, na splošno niso imele želenega učinka. Treba si je prizadevati za uravnotežen proračun, vendar ne za vsako ceno, saj lahko nasproten učinek izniči učinke kohezijske politike.

1.6

Kohezijska politika, ki je v številnih primerih glavni vir naložb, mora biti bolj ambiciozna ali pa jo je treba temeljito spremeniti, dokler ne bo znova omogočala rasti in zaposlovanja. Na podlagi doseženih rezultatov je mogoče sklepati, da so sredstva, ki so na voljo za to politiko, očitno nezadostna za odpravo resničnih težav. Zato bo treba poiskati alternativne načine financiranja za približevanje, da se omogoči nova faza kohezijske politike, ki ne bo temeljila samo na evropski solidarnosti, v današnjih časih zelo občutljivem vprašanju. Prizadevanja za evropsko solidarnost so velika, vendar niso zadostna za doseganje dejanskega približevanja glede na razsežnost pomanjkljivosti gospodarsko in socialno najbolj prikrajšanih regij.

1.7

V globalnem gospodarstvu je globalizacija različno vplivala na različne regije. Odziv regij na naložbe ni enoten, pri čemer je treba preučiti, zakaj se nekatere regije zbližujejo, medtem ko druge tega niso sposobne. S kohezijsko politiko je treba nujno vzpostaviti nove oblike upravljanja, ki regijam omogočajo, da se odzivajo na izzive, s katerimi se soočajo. Vloga države je, da pomaga izkoristiti posebne lastnosti regij, skrbi za spoštovanje načel pametne pravne ureditve, zagotavlja podjetniško dinamiko in podpira razvoj, zlasti MSP, ter krepi zmogljivosti inovacij, s čimer se povečajo blaginja, kakovost življenja, socialna kohezija ter trajnost okolja.

1.8

Kohezijska politika mora še naprej spodbujati gospodarsko rast in konkurenčnost, pri čemer mora upoštevati socialne cilje za pametno in vključujočo rast. EESO podpira vodilo šestega poročila, ki je „naložbe za delovna mesta in rast“.

2.1

Sredstva kohezijske politike je treba usmerjati in vlagati v osnovni cilj spodbujanja posebnega načrta naložb za rast in zaposlovanje. Sočasno s potrjenim Junckerjevim načrtom bo treba prednostno financirati evropske strukturne nadnacionalne projekte (kot so na primer različna prometna in širokopasovna omrežja) ter neposredno financirati podjetja (zlasti MSP) v ključnih sektorjih za lokalni razvoj in dejavnosti socialnega gospodarstva.

2.2

Nedavno sprejeti Junckerjev načrt bo vzpostavil nov evropski sklad za strateške naložbe, ki se bo financiral s sredstvi obstoječih skladov EU in Evropske investicijske banke (EIB). Zelo ambiciozen cilj načrta je čim bolj izkoristiti naložbena sredstva, tako zasebna kot tudi javna, pri čemer se izberejo projekti, ki jih je mogoče hitro izvesti. Poleg tega naj bi bilo v skladu z načrtom še veliko neizkoriščenega povpraševanja za to vrsto naložb. Samo čas bo pokazal, ali bo načrt uspešen.

2.3

Ob upoštevanju široko zastavljenih ciljev bo mogoče s kohezijsko politiko poleg razpoložljivih sredstev zagotoviti tudi avtonomne načine financiranja, kot je sodelovanje Evropske investicijske banke (EIB) ali euroobveznice, ki ne vplivajo na prizadevanja za fiskalno konsolidacijo ali izpolnjevanje ciljev Pakta za stabilnost in rast.

2.4

Za zagotavljanje multiplikacijskega učinka naložb je treba EIB dodeliti znaten delež strukturnih skladov iz prejšnjega obdobja 2007–2013 kot tudi sredstva iz novega obdobja, da se omogoči ponovna kapitalizacija, ki lahko pritegne razpoložljivi tvegani kapital na trgu, saj bi ta lahko spodbudil kohezijsko politiko (1).

2.5

Kohezijska politika mora biti dobro povezana z drugimi pobudami EU, zlasti s spodbujanjem ekonomske in monetarne unije, da bi se lahko doseglo skupno 11 zastavljenih ciljev in da bi se dejansko uresničile „naložbe za rast in zaposlovanje“.

2.6

Kohezijska politika ne sme ogrožati doseganja ciljev fiskalne konsolidacije. Najrevnejše države trenutno nimajo sredstev za spodbujanje javnih naložb, zaradi česar zasebnim vlagateljem ne ponujajo ugodnih pogojev. Uporaba načela dodatnosti mora biti skrbna in prilagojena državam članicam, ki sprejemajo ukrepe na tem področju, saj nespoštovanje tega načela vpliva na dodelitev sredstev, ki so lahko v nekaterih primerih edini vir financiranja naložb. EESO podpira uporabo zlatih pravil, da se začasno iz fiskalnega pakta (in/ali pakta za stabilnost) izključi sofinanciranje strukturnih skladov v regijah ali državah, ki jih je recesija najbolj prizadela (2).

2.7

Ključnega pomena je spremljanje rezultatov. EESO znova poudarja, da bi morale dinamične delovne skupine spremljati vmesne in končne rezultate ter predstaviti svoje zaključke na letnem evropskem vrhu (3), ki bi lahko spodbudil razpravo ter sprejetje popravnih ukrepov, ki bi se izkazali za potrebne.

2.8

Pri izvajanju kohezijske politike morajo intenzivno sodelovati socialni partnerji. Pri modelu upravljanja programov kohezijske politike je treba upoštevati globalna nepovratna sredstva, ki se dodelijo organizirani civilni družbi za t. i. približevalno podporo prebivalstvu in so neposredno povezana z reševanjem posebnih težav; EESO se že dolgo zavzema za ta cilj, vendar evropski organi njegovega predloga žal niso upoštevali.

2.9

Da se socialnim partnerjem omogoči nadzor, je treba vzpostaviti resnične mehanizme spremljanja, da ne bodo zgolj opazovalci (kot v večini primerov), temveč bodo lahko imeli dejavno vlogo. Prispevek predstavnikov organizirane civilne družbe je ključnega pomena ne samo pri zasnovi operativnih programov, temveč tudi pri spremljanju in ocenjevanju rezultatov. Vključevanje partnerjev spodbuja razpravo o težavah ter predlogih za izboljšave in poenostavitve, ki izboljšujejo dostop do evropskih finančnih sredstev ter omogočajo njihovo učinkovitejšo uporabo.

2.10

Poenostavitev in uskladitev pravil, ki veljajo za programe, ter poenotenje postopkov in obrazcev so ključnega pomena za izboljšanje rezultatov. Komisija bi lahko poenostavila nekatere postopke, vendar imajo ključno vlogo države članice, saj predpisi EU uvajajo možnosti in ne obveznosti. Države članice je treba podpreti in spodbuditi, da bodo korenito poenostavile postopke in ne bodo dodajale nepotrebnih podrobnosti. Komisija bi lahko spremljala ta prizadevanja, pri čemer bi, kadar je to mogoče, izvajala strog nadzor nad rezultati in ne zgolj upravni nadzor. Poenostavitev bi se lahko izvedla na podlagi izrednega ukrepa (nove uredbe) Sveta (4).

2.11

Obstajajo različni primeri, v katerih je mogoča uporaba načela odobritve naložb in ocene upravičenosti izdatkov z možnostjo povračila na podlagi poenostavljenih stroškov (načelo pavšala), na primer v zvezi s splošnimi stroški delovanja, pri čemer je upravičeni izdatek odvisen od rezultata in ne od dodelitev na podlagi listin, ki temeljijo na obračunskih ključih. Kadar je mogoče, je treba države članice spodbujati k izvajanju tega načela, kar bo poenostavilo postopke.

2.12

Sočasno s poenostavitvijo upravnih postopkov, ki ne prispevajo ničesar k rezultatom, je treba usposabljati podjetnike, zlasti MSP, njihove zaposlene in javne uslužbence. Usposabljanje je bistveni instrument za razumevanje mehanizmov financiranja in za pravilno uporabo razpoložljivih sredstev. Zlasti je pomembno usposabljanje javnih uslužbencev, da se doseže specifičen cilj boljše javne uprave.

2.13

Sredstva, ki se bodo prihranila z zmanjšanjem birokracije, se lahko uporabijo za oblikovanje skupine Komisije, katere namen bi bil podpreti in pomagati državam članicam in regijam pri zasnovi in izvajanju projektov na področju kohezijske politike. Ta skupina za podporo državam in regijam bi lahko nazadnje ter v primeru neskladnosti nadomestila nacionalne organe, ki upravljajo z evropskimi sredstvi, bodisi pri načrtovanju bodisi pri izvajanju načrtov in izpolnjevanju časovnih rokov.

2.14

Ciljev kohezijske politike ni mogoče meriti zgolj s kvantitativnimi kazalniki. Spodbujanje socialne, ekonomske in teritorialne kohezije, ki je v središču kohezijske politike, vključuje cilje, ki morajo biti merljivi s kvalitativnimi kazalniki, ti pa bi morali biti zasnovani za merjenje razvoja in ne zgolj rasti. Na primer, ni dovolj merjenje števila brezposelnih, ki so pridobili izobrazbo in delo, temveč je treba izmeriti tudi učinek tega usposabljanja na izboljšanje življenjskih pogojev.

2.15

Predhodna pogojenost, ki uvaja številne pogoje, ki jih je treba izpolniti pred izplačilom sredstev, se ne sme uporabljati za izključitev nekaterih najbolj zadolženih regij, ki zaradi svojega gospodarskega položaja ne morejo vlagati ali privabljati naložb za ustvarjanje takih pogojev. Ukrep predhodne pogojenosti je treba izvajati skrbno ali njegovo izvajanje za določeno obdobje celo odložiti, saj bi se v primeru tveganj za krizo ali deflacijo lahko poslabšal že tako ranljiv položaj nekaterih regij, ki nimajo nobene možnosti za pridobitev finančnih sredstev za spodbujanje rasti, kar še povečuje njihove težave.

2.16

Makroekonomska pogojenost se ne bi smela uporabljati za kaznovanje regij in njihovih prebivalcev zaradi slabih makroekonomskih odločitev, ki so bile sprejete na nacionalni ali evropski ravni (5).

3.1

Uvedba reform kohezijske politike je bila obravnavana že v petem kohezijskem poročilu o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji, pri čemer je EESO izrazil soglasje k splošnemu pristopu.

3.2

Kohezijska politika je predstavljena kot glavni dejavnik rasti. Pri tem je treba opozoriti, da bo to mogoče samo ob usklajenem izvajanju z drugimi evropskimi politikami. Pomembno je, da je kohezijska politika osredotočena na cilje strategije Evropa 2020, vendar to ni dovolj, saj je treba oblikovati skupne strategije izvajanja z drugimi skupnimi ekonomskimi, socialnimi in regionalnimi politikami in instrumenti.

3.3

Posebno pozornost je treba nameniti izvajanju kohezijske politike v državah, ki jih je kriza najbolj prizadela in se soočajo s fiskalno konsolidacijo, ki vpliva na javne naložbe. Ravnovesje med uporabo načela dodatnosti in potrebo po fiskalni konsolidaciji je krhko, zaradi česar lahko pomanjkanje usklajevanja med cilji in načini za njihovo doseganje vpliva na fiskalno konsolidacijo in/ali izniči morebitne učinke kohezijske politike.

3.4

Čeprav se priznava pomen kohezijske politike pri razvoju najbolj prikrajšanih regij, bi bilo mogoče v nekaterih regijah to rast okrepiti z boljšimi pogoji za razvoj. EESO pozdravlja in podpira pomisleke v zvezi z dobrim upravljanjem, katerih namen je spodbuditi ugodnejše okolje za razvoj v skladu s smernicami OECD.

4.1

Storiti je treba še veliko, da bo Evropa dosegla raven razvoja, zaposlenosti in blaginje, kot jo je imela pred krizo. Pametna, trajnostna in vključujoča rast, ki je prednostna naloga strategije Evropa 2020, zdaj temelji na ponovni uskladitvi kohezijske politike.

4.2

Šesto poročilo še ne pomeni ocene kohezijske politike v obdobju 2007–2013, saj se bo naknadna ocena začela izvajati šele leta 2015. Na podlagi predstavljenih podatkov pa je vseeno mogoče ugotoviti, da je bil učinek krize velik in da kohezijska politika ni bila sposobna izravnati njenih posledic, zaradi česar so se razlike ohranile in v nekaterih primerih celo povečale.

4.3

Priporoča se, da se jasno opredelijo strategije za vsako področje naložb, pri čemer se upoštevajo posebnosti posamezne regije, kar je ključnega pomena. Kakor je navedeno v sporočilu, morajo projekti slediti strategijam in ne obratno. Vendar zgolj opredelitev strategij ni zadostna. Vzpostaviti je treba ustrezno regulativno okolje, ki uvaja stroge zahteve, vendar ne vpeljuje nepotrebnih in zaviralnih birokratskih postopkov. Ključnega pomena je delovati pod ugodnimi okvirnimi pogoji, kakor je navedeno v sporočilu. Komisija mora odločno ukrepati v državah, ki ne spoštujejo obveznosti, da se prepreči potrata sredstev, saj tega države neto plačnice ne bi sprejele.

4.4

Nova usmeritev kohezijske politike se nanaša na koristi, povezane s podporo omejenemu številu prednostnih nalog, saj ni dovolj sredstev, s katerimi bi zadovoljili vse potrebe manj razvitih regij. Medtem ko lahko usmerjenost sredstev v podporo projektov z velikim in trajnim učinkom na gospodarski in socialni ravni odpravi posebne težave, bi se lahko tak pristop v nekaterih primerih izkazal za kontraproduktivnega – v državah, v katerih so regije na različnih ravneh razvoja in kjer ni dovolj zasebnih naložb, bi pretirana koncentracija sredstev onemogočila rast in razvoj na območjih in v sektorjih, ki bi drugače lahko imeli koristi od sredstev kohezijske politike, kar bi omogočilo njihovo približevanje in pozitiven prispevek k celovitemu razvoju.

4.5

V zvezi z učinkom kohezijske politike je sicer na voljo več podatkov, kljub temu pa je še vedno težko meriti resnične učinke naložb, kar kaže, da izbrani kazalniki niso najbolj ustrezni. EESO izraža zadovoljstvo, da v zvezi s tem prihaja do sprememb, saj je predvidena opredelitev jasnih in merljivih ciljev in rezultatov, ki jih je treba doseči. Prednostne naloge, kazalnike in cilje, določene v sporazumih o partnerstvu, je treba spremljati na dolgi rok, kar bo omogočilo sprejetje popravnih ukrepov, kadar bo to potrebno, da države članice prevzamejo dejansko odgovornost za rezultate in da se zagotovi ustrezno spremljanje ukrepov.

4.6

Vendar se izbira kazalnikov ne bi smela omejiti zgolj na kvantitativne kazalnike. Čeprav je kvantitativna razsežnost idealna za merjenje rasti, pa razvoj zahteva merjenje kvalitativnih kazalnikov, ki se ne smejo zanemariti.

4.7

Mesta so v sporočilu opisana kot dejavnik rasti. Prejela bodo približno polovico sredstev, ki so na voljo za sklad ESRR. Naložbe v mesta in v njihov potencial kot katalizator je treba pozdraviti, vendar z določenimi zadržki. EESO opozarja, da je treba take naložbe izvajati skrbno, da ne bi spodbujale škodljivih centralističnih teženj. Čeprav je res, da lahko privabljanje ljudi v mesta spodbudi razvoj, pa po drugi strani tudi drži, da prenaseljenost povečuje revščino in socialno izključenost. Nasprotno pa pomanjkanje naložb v bolj obrobnih regijah vpliva na kakovost življenja ljudi, zaradi česar ljudje v vedno večjem številu odhajajo in se odseljujejo v večja mesta, s tem pa se opuščajo kmetijstvo, ribištvo in industrija, ki so ključni za razvoj EU.

4.8

Večja vključenost socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe velja za osnovo kohezijske politike. Komisija je januarja 2014 objavila uredbo o Evropskem kodeksu dobre prakse za partnerstvo v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov (6). Na podlagi analize tega dokumenta je mogoče sklepati, da ne vsebuje velikih novosti, kar zadeva obstoječe prakse, pri čemer so navedena glavna načela za izbor in vključevanje partnerjev ter različne dobre prakse, niso pa opisani nobeni zavezujoči mehanizmi spremljanja, ki naj bi jih upoštevali socialni partnerji. V številnih državah članicah imajo socialni partnerji dejansko še vedno zgolj simbolično vlogo pri sprejemanju odločitev – posvetovanje obstaja, vendar se mnenje tistih, ki so najbližje realnim razmeram in najbolje poznajo težave, ne upošteva. Kljub tem težavam EESO potrjuje svojo podporo širšemu izvajanju evropskega kodeksa ravnanja.

4.9

EESO je že izrazil stališče, da vključevanje vseh partnerjev in zainteresiranih strani organizirane civilne družbe v pripravo, izvajanje in naknadno oceno programov in projektov prispeva k izboljšanju kakovosti in njihovega izvajanja (7).

4.10

Birokratske postopke je treba skrajšati. Na podlagi revizijskih priporočil bi bilo treba programe usmeriti na spremljanje pridobljenih rezultatov in ne toliko na način njihovega uresničevanja z uporabo zapletenih upravnih postopkov, ki zahtevajo ogromne in potratne javne ali zasebne strukture. Birokracija je resnična ovira za udeležbo številnih podjetnikov in za učinkovito javno upravo. Poenostavitev in poenotenje postopkov, pravil in obrazcev nista samo mogoča, temveč tudi zaželena.

5.1

Čeprav obstajata dva pogleda na pomen in vpliv dobrega upravljanja na gospodarsko rast, je vse več posameznikov mnenja, da so dobro upravljanje in učinkovite javne institucije nujen predpogoj za močan gospodarski razvoj. S tem se strinja tudi EESO.

5.2

Zagotavljanje pravne varnosti ter neodvisnega in regularnega sodnega sistema na ustrezen in predvidljiv način zmanjšuje upravne izgube ter ustvarja občutek stabilnosti, ki spodbuja naložbe, kar neposredno vpliva na kohezijsko politiko.

5.3

EESO podpira vključitev načela dobrega upravljanja v kohezijsko politiko, kakor je zapisano v načelih OECD za učinkovite javne naložbe, saj je to potrebno na vseh področjih. Izvajanje projektov in sklepanje novih poslov je v nekaterih državah članicah lažje kot v drugih, zaradi česar je treba te razlike odpraviti, saj šibko upravljanje ne vpliva samo na nacionalni trg, temveč tudi na enotni trg, s tem ko ustvarja ovire za vstop izvajalcev iz drugih držav članic.

5.4

V nekaterih državah članicah se kaže potreba po boljšem regionalnem usklajevanju ali celo vzpostavitvi učinkovitega upravljanja na regionalni ravni, ki je vmesni korak med nacionalno in lokalno oblastjo, v okviru katerega se lahko oblikujejo regionalne strategije, ki so pomembne za razvoj in zbliževanje regij. Osrednja oblast je velikokrat nesposobna prepoznati potrebe in prednostne naloge regij, v določenih primerih pa ne zagotavlja ustreznih pooblastil regionalnim subjektom, ki ostanejo zgolj glasniki nacionalne politične oblasti brez kakršne koli dodane vrednosti za regije.

5.5

V zvezi s pomisleki glede dobrega upravljanja je treba upoštevati, da bo javna uprava lahko bolj učinkovita le, če bo sočasno z usposabljanjem javnih uslužbencev sprejeta tudi politična zaveza glede potrebnih zakonodajnih sprememb.

23.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 242/48

Poročevalec:

José Isaías RODRÍGUEZ GARCÍA-CARO

1.1

EESO z odobravanjem sprejema sporočilo, o katerem v tem dokumentu podaja svoje ugotovitve, ter poziva Komisijo in države članice k usklajenemu in čimprejšnjemu ukrepanju v zvezi s strateškimi usmeritvami, ki jih Komisija predlaga v obravnavanem sporočilu.

1.2

Menimo, da morajo za kar najboljše počutje državljanov Unije zdravstveni sistemi držav članic Evropske unije temeljiti na načelih in vrednotah, kot so univerzalnost, dostopnost, enakost in solidarnost. Brez teh temeljnih načel ne moremo razvijati socialne razsežnosti Evrope, zato jih je treba ohraniti in zaščititi v vseh politikah EU, ki so povezane z zdravjem državljanov.

1.3

Trdno verjamemo, da gospodarske krize, ki je prizadela Evropsko unijo na splošno, nekatere države pa še posebej, ni možno rešiti z ukrepi, katerih posledica je zmanjšanje zdravstvenih pravic in zdravstvene zaščite evropskih državljanov. Zdravje ni blago, zato bi ne glede na stroške in ceno zdravstvenih storitev ne smelo biti odvisno od kupne moči državljanov.

1.4

Za okrepitev učinkovitosti zdravstvenih sistemov bi bilo treba poskrbeti, da se sredstva izkoristijo čim bolj učinkovito in uspešno, tako da se poveže koncept znanstveno-tehnične kakovosti s konceptom učinkovitosti in vzdržnosti, kar naj bo bistvena perspektiva za organizacijo zdravstvenih sistemov in poklicne prakse, ob največjem možnem spoštovanju pacientov.

1.5

EESO meni, da je na začetku 21. stoletja nedopustno, da moramo priznati, da nimamo na voljo primerljivih podatkov. Brez pravilnih in ustreznih podatkov ni možno napredovati in imeti na voljo enotnih kazalnikov, s katerimi bi podprli odločitve in omogočili znanstveno analizo. Komisijo in države članice pozivamo, naj pospešijo sprejetje sistema zanesljivih kazalnikov, ki omogočajo analizo ter uvedbo ukrepov na ravni EU.

1.6

EESO meni, da je prednostna naloga boj proti neenakostim na področju zdravja. Sedanje razlike na socialnem, ekonomskem in političnem področju imajo bistveno vlogo pri širjenju bolezni. Ravno zato se morajo države zavezati k enakopravnemu nudenju zdravstvenih storitev, ne glede na geografski položaj, spol, invalidnost, višino dohodkov in ekonomski položaj, starost, raso ali katero koli drugo razsežnost, ter poskrbeti, da se storitve financirajo iz javnih sredstev (davki in zdravstveno zavarovanje), pri čemer gre za solidarno prerazporejanje sredstev. Menimo, da je treba ohranjati čim bolj obsežno paleto storitev po razumnih cenah in preprečiti, da bi bilo doplačilo ovira za dostop najbolj prikrajšanih ljudi do teh storitev.

1.7

EESO meni, da so zaposleni v zdravstvu bistven element zdravstvenih sistemov. Visokokakovostna tehnična in znanstvena izobrazba je nujna za visoko usposobljen kader, sposoben učinkovitega odzivanja na potrebe državljanov EU na področju zdravstva. Prav tako verjamemo, da je treba nameniti pozornost tudi etičnim vidikom njihove izobrazbe in da je treba te v državah članicah spodbujati.

1.8

Verjamemo, da je spodbujanje osnovnega zdravstvenega varstva kot temeljnega elementa zdravstvene oskrbe, ki jo nudijo zdravstveni sistemi, lahko orodje za izboljšanje njihove učinkovitosti na tem področju ter spremenljivka za korigiranje stroškov, ki omogoča večjo finančno vzdržnost teh sistemov. Komisija mora prevzeti vlogo koordinatorja in posrednika nacionalnih izkušenj med državami članicami.

1.9

EESO meni, da si je treba prizadevati za obvladovanje farmacevtskih stroškov ter stroškov razvoja visoke tehnologije, saj gre za prvine, ki odločilno vplivajo na vzdržnost zdravstvenih sistemov. Agencije držav članic in EU morajo imeti odločilno vlogo pri ocenjevanju učinkovitosti in varnosti, ki ju – z vidika zdravja – omogočajo zdravila in tehnologije, ki se uvajajo na trg.

1.10

Informacijsko-komunikacijske tehnologije morajo še naprej prevzemati vse bolj prevladujočo vlogo v zdravstvenih sistemih držav članic, pri čemer ne smemo pozabiti, da mora biti človeška razsežnost v ospredju e-zdravja.

1.11

Za spodbujanje dobrega upravljanja zdravstvenih sistemov v EU in ustreznega upoštevanja mnenja pacientov je treba pri zbiranju podatkov ter spremljanju in ocenjevanju dostopnosti, učinkovitosti in prožnosti zdravstvenih sistemov dodobra izkoristiti povratne informacije, ki jih dajo pacienti, ter doseči polno, aktivno sodelovanje združenj pacientov, organizacij civilne družbe in socialnih partnerjev.

2.1

V skladu s členom 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije se pri dejavnosti Unije na področju javnega zdravja upošteva odgovornost držav članic za opredelitev njihove zdravstvene politike ter organizacijo in zagotavljanje zdravstvenih storitev in zdravstvene oskrbe. 7. odstavek tega člena določa, da ta odgovornost vključuje upravljanje sistema zdravstvenih storitev in zdravstvene oskrbe in razporejanje dodeljenih virov.

2.2

Znotraj tega manevrskega prostora se ukrepi EU, ki se nanašajo na zdravstvene sisteme držav članic, omejujejo na vprašanja javnega zdravstva, na katero se nanaša navedeni člen. Vendar pa lahko Komisija pri opravljanju svoje vloge pri podpori, financiranju in usklajevanju prizadevanj prinese veliko dodano vrednost drugim vidikom, ki so povezani z zdravstvenim varstvom ter državam omogočajo nadaljnje utrjevanje in izboljševanje nacionalnih zdravstvenih sistemov. Ti zdravstveni sistemi temeljijo na vrsti evropskih vrednot, kot so univerzalnost, dostop do kakovostne pomoči, enakost in solidarnost, kot je to opredelil tudi Svet Evropske unije junija 2006 (1). Ministri držav članic za zdravje so podali izjavo, v kateri ugotavljajo, da so zdravstveni sistemi bistveni del evropske socialne infrastrukture.

2.3

V sporočilu Komisije so navedene številne težave, s katerimi so se morali soočati evropski zdravstveni sistemi in ki jih je gospodarska kriza še poglobila. Težave se odražajo v višanju stroškov zdravstva, postopnem staranju naše družbe ter posledičnem razvoju kroničnih patologij, pa tudi večanju povpraševanja po zdravstvenih storitvah, neenakomerni porazdelitvi zdravstvenih delavcev ali celo njihovemu pomanjkanju v nekaterih državah članicah ter neenakopravnem dostopu do zdravstvenega varstva.

2.4

S te perspektive in na podlagi sklepov Sveta Evropske unije iz junija 2011 (2) in decembra 2013 (3) je Evropska komisija pripravila sporočilo, za katero je bil EESO zaprošen za mnenje. To sporočilo je Svet Evropske unije junija 2014 ugodno sprejel, kar je razvidno iz njegovih sklepov v zvezi z gospodarsko krizo in zdravstvenim varstvom (4).

2.5

V sporočilu je podan predlog za program Evropske unije za učinkovite, dostopne in prožne zdravstvene sisteme, ki Evropski uniji daje smernice in orodje za nadzor in ocenjevanje, ob sočasnem spoštovanju pristojnosti držav članic. Program vključuje naslednje elemente:

2.5.1

Podpora izboljšanju učinkovitosti zdravstvenih sistemov. Gre za tri vidike: ocenjevanje uspešnosti sistemov; kakovost oskrbe in varnost pacientov; povezovanje zdravstvenega varstva. Večanje dostopnosti zdravstvenega varstva s pomočjo ukrepov v zvezi z zdravstvenim osebjem; stroškovno učinkovite rabe zdravil; optimalnega izvajanja direktive 2011/24/EU. Izboljšanje prožnosti zdravstvenih sistemov s pomočjo ocenjevanja zdravstvene tehnologije; zdravstvenega informacijskega sistema; e-zdravja.

3.1

Večanje stroškov zdravstva, vse več starejšega prebivalstva in dejstvo, da določene bolezni, v glavnem med odraslimi, postajajo kronične, niso težave, ki bi bile v porastu v zadnjem desetletju, temveč gre za razmere, ki smo jim priča že več desetletij, a jih je sedanja kriza še poslabšala, saj je privedla do zmanjšanja sredstev za tovrstne politike. Zato mora biti strateški pristop osredotočen na vprašanje, kako se z vidika učinkovitosti in uspešnosti odzvati na stalne potrebe po virih, s katerimi se bodo soočali zdravstveni sistemi v naslednjih letih, ko bo zaradi podaljševanja življenjske dobe treba poskrbeti za vse te starejše ljudi z vse večjimi potrebami po oskrbi.

3.1.1

Spodbujanje zdravja in preprečevanje bolezni morata biti kot osnovna ukrepa za zaščito zdravja močno prisotna pri delovanju naših zdravstvenih sistemov. Stroški zdravstvene oskrbe se lahko bistveno znižajo s pomočjo naložb v zdravstveno vzgojo ter s spodbujanjem bolj aktivnega in zdravega načina življenja, s katerim bi zmanjšali debelost, kajenje in uživanje alkohola. Redni preventivni pregledi za odkrivanje raka ter zdravstveni pregledi lahko starejšim ljudem omogočijo uživati dolg in zdrav pokoj.

3.2

Odbor meni, da morajo zdravstveni sistemi držav članic Evropske unije temeljiti na načelih in vrednotah, ko so univerzalnost, dostopnost za vse, enakost in solidarnost. Gre za načela, ki vsem državljanom Evropske unije zagotavljajo: pravico do zdravstvenega varstva in oskrbe, ustrezne in pravočasne zdravstvene storitve, s katerimi se na področju zdravja dosegajo boljši rezultati, enakopraven dostop do zdravstvenih storitev, ne glede na geografski položaj, spol, invalidnost, raven dohodkov, starost, raso ali katero koli drugo razsežnost ter to, da se storitve financirajo iz javnih sredstev (davki in zdravstveno zavarovanje), kar je element solidarnega prerazporejanja sredstev.

3.3

Menimo, da gospodarska kriza, ki je prizadela Evropsko unijo na splošno, nekatere države pa še posebej, ne sme biti izgovor za nastanek razkoraka med „prvorazrednimi“ in „drugorazrednimi“ državljani, saj imamo vsi pravico do zaščite našega zdravja. S tega vidika mora Odbor skrbeti tudi, da različne zmogljivosti in kakovosti izvajanja zdravstvenih storitev v različnih državah članicah vključijo tudi državljane EU, ki ne delajo v domovini, temveč so začasno zaposleni v tujini. Učinkovitosti in vzdržnosti sistemov ni mogoče doseči, če pozabimo, komu so ti sistemi namenjeni. Zdravje ni blago, ne glede na stroške in ceno zdravstvenih storitev, zato nikakor ne bi smelo biti odvisno od kupne moči državljanov.

3.4

Evropski ekonomsko-socialni odbor se je v svojem mnenju (5) o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Solidarnost na področju zdravja: zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v EU (6), izrazil dobesedno tako: „Komisija bi morala čim bolje izkoristiti razpoložljiva sredstva (npr. odprto metodo usklajevanja, ocene učinka, raziskovalne programe, kazalnike, sodelovanje z mednarodnimi organizacijami) in z državami članicami predvideti nove metode, s katerimi bi zagotovili, da se v okviru politik in ukrepov EU preučijo dejavniki, ki ustvarjajo neenakosti na področju zdravja v EU ali k njim prispevajo“. Ponovno se sklicujemo na to mnenje in podpiramo vsa priporočila, ki jih je dal Odbor za zmanjšanje neenakosti na področju zdravja.

3.5

EESO je v svojem mnenju (7) o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa Zdravje za rast, tretjega večletnega programa ukrepov EU na področju zdravja za obdobje 2014–2020 (8) že imel priložnost izraziti svoje mnenje o določenih vidikih tega sporočila. Zato ponavljamo naše ugotovitve v zvezi z ocenjevanjem zdravstvenih tehnologij, izobraževanjem zdravstvenega osebja, uvajanjem medicine, ki temelji na dokazih, ter izmenjavo dobre prakse.

3.6

Odbor meni, da je zelo pomembno zdravstveni sektor vključiti v evropski semester. Delež tega sektorja v bruto domačem proizvodu držav, dejstvo, da zaposluje veliko delovne sile ter da je sposoben razvijati inovacije, so zadostni razlogi za njegovo vključitev. Vseeno pa morajo priporočila, ki izhajajo iz ocen evropskega semestra, temeljiti na predpostavki, da ne gre podcenjevati načel in vrednot, na katerih temeljijo zdravstveni sistemi držav članic Evropske unije.

3.7

Krepitev učinkovitosti zdravstvenih sistemov zgolj z namenom doseganja boljših rezultatov lahko pripelje do zanemarjanja drugih vidikov, ki bi jih v razmerah, ko je sredstev malo in so proračuni omejeni, morali upoštevati. Učinkovit zdravstveni sistem z visoko vrednostjo tako omogoča optimizirati uporabo razpoložljivih sredstev za kakovost oskrbe in izboljšati rezultate. Povedano drugače: nemogoče je predvideti krepitev učinkovitosti zdravstvenega sistema, ne da bi upoštevali njegovo uspešnost. Poskrbeti za izkoristek sredstev pomeni to, da se jih porabi čim bolj učinkovito in uspešno, tako da se poveže koncept znanstveno-tehnične kakovosti s konceptom učinkovitosti in vzdržnosti, kar je bistvena perspektiva za organizacijo zdravstvenih sistemov in poklicne prakse.

3.8

Podpiramo prizadevanja Komisije in držav članic, da se na ravni EU uvedejo kazalniki, ki bi omogočili merjenje učinkovitosti ukrepov na področju zdravstva. Vse države bi torej morale uvesti in imeti na voljo preverjene sisteme za pregledno in objektivno zbiranje podatkov, da bi lahko izvedli analizo celote, ki bi olajšala ukrepe sodelovanja, s katerimi bi zmanjšali neenakosti na področju zdravstva, ki obstajajo tako med državami kot tudi znotraj posamezne države. Nedopustno je, da moramo na začetku 21. stoletja priznati, da nimamo na voljo primerljivih podatkov. Brez primernih in ustreznih podatkov ni možno napredovati in imeti na voljo homogenih kazalnikov, s katerimi bi podprli odločitve in omogočili znanstveno analizo.

3.9

Uporabnost zdravstvenih kazalnikov je odvisna od njihove zanesljivosti, to je lastnost, ki je za izvedbo primerjav nujno potrebna. Komisija v svojem sporočilu priznava pomanjkanje zanesljivosti, ki otežuje primerljivost pridobljenih rezultatov. Zato tudi Odbor podpira sistem glavnih evropskih kazalnikov zdravja, ki bi nudil primerljive podatke o zdravju in ravnanjih, ki nanj vplivajo, kakor tudi o boleznih in zdravstvenih sistemih, kar bi določenim državam omogočilo izboljšati svoje informacijske sisteme ter uvesti kazalnike, ki jih danes nimajo, ter na splošno olajšalo izmenjavo dobre prakse. Prav tako z odobravanjem sprejemamo skupni okvir za ocenjevanje zdravstva, ki ga je oblikovala podskupina Odbora za socialno zaščito, zadolžena za kazalnike.

3.10

Odbor meni, da težave z dostopnostjo zdravstvenih sistemov lahko ogrozijo dejansko priznavanje univerzalnosti zdravstvenih storitev. Pri težavah z dostopnostjo so vedno najbolj prizadeti tisti sloji prebivalstva, ki imajo najnižje dohodke. Če hočemo zmanjšati neenakosti na področju zdravstva, je dostopnost tisti vidik, ki ga je treba najprej obravnavati. Dejansko izvajanje osnovnih zdravstvenih storitev na podeželju, obstoj služb za prvo pomoč na lokalni ravni, ustrezna prometna in komunikacijska infrastruktura, dostop do specialističnih zdravstvenih storitev ter zmernost pri uvajanju oblik doplačila (ki upošteva višino dohodkov), so nekatere bistvene sestavine, ki pogojujejo dostop državljanov do zdravstvenih storitev in v zvezi s katerimi bi morale držav članice ukrepati.

3.11

EESO deli bojazni Komisije in priznava, da moramo s podpisom Konvencije ZN o pravicah invalidov sprejeti tudi ustrezne ukrepe za zagotovitev dostopa invalidov do zdravstvenih storitev – vključno s tem, da so te na voljo vsem, ki jih invalidnost omejuje.

3.12

Odbor se strinja s Komisijo, da je treba ohraniti trdne mehanizme financiranja zdravstvenih storitev. V tem smislu je mešano financiranje, ki je kombinacija prispevkov in davkov, lahko okvir finančne trdnosti zdravstvenih sistemov. Verjamemo, da je povečanje odpornosti ali trdnosti teh sistemov povezano tudi z zelo profesionalnim upravljanjem, ki temelji na učinkovitih informacijskih sistemih, ki omogočajo natančen izračun stroškov zdravstvenih storitev. Vse to skupaj ter prisotnost zelo usposobljenega in motiviranega zdravstvenega kadra je trdna in stabilna osnova vzdržnega zdravstvenega sistema.

3.13

EESO se strinja s Komisijo, da je ena od glavnih težav, s katero se soočajo zdravstveni sistemi v nekaterih državah članicah, prav pomanjkanje zdravstvenih delavcev. To pomanjkanje postaja vse večje zaradi množičnega izseljevanja teh delavcev v druge države Unije ali zunaj nje. Glede na to, da so razlogi različni in zapleteni, menimo, da bi moral program, ki ga predlaga Komisija, vsebovati ukrepe za spodbujanje večje privlačnosti zdravstvenih poklicev za mlade, tako da ne bi bilo le vedno več kandidatov, ki bi se za te poklice želeli usposabljati, temveč da bi bil ta poklic privlačen tako po strokovni kot po delovni plati.

4.1

Danes je v najnaprednejših družbah ocenjevanje učinkovitosti zdravstvenih sistemov med drugim instrument, ki omogoča, da so ponudniki zdravstvenih storitev odgovorni do uporabnikov, obenem pa je tudi orodje za načrtovanje prihodnosti. Da bi šli še dalj od zavez Listine iz Talina, Odbor podpira pobudo, da se državam članicam da orodja in metodologijo, s katerimi bi približale svoje zdravstvene sisteme ter zmanjšale notranje in zunanje neenakosti zdravstvenih sistemov.

4.2

Za zagotovitev varnosti pacientov je treba čim bolj zmanjšati nepotrebno tveganje povzročitve škode, kar se kaže v odsotnosti naključnih poškodb, ki bi jih lahko pripisali izvajanju zdravstvene oskrbe ali zdravniškim napakam. Spodbujanje varnosti pacienta pomeni upravljanje tveganj, prijavljanje, analizo in spremljanje incidentov ter uvedbo rešitev, da bi zmanjšali možnost, da se ti ponovijo. EESO ponavlja priporočila iz svojega mnenja (9) o predlogu priporočila Sveta o varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo (10), s tem, da jih razširja na vsa tveganja, ki niso povezana z infekcijami, ter posebej poudarja potrebo po obveščanju o negativnih učinkih ter sprejetju ukrepov za njihovo odpravo. Ukrepi, ki se bodo sprejemali, bi morali biti usmerjeni v to.

4.3

Menimo, da bi bilo treba zdravstveno oskrbo pacienta usklajevati na vseh ravneh oskrbe, saj bi tako okrepili vlogo osnovnega zdravstvenega varstva pri odkrivanju in zdravljenju zdravstvenih težav. Z dobro mrežo osnovnega zdravstvenega varstva, ki je razvita in strokovno podkovana, se je mogoče bolj približati zdravstvenim težavam, se izogniti nepotrebnim posegom specialistične medicine, zmanjšati stroške zdravstvene oskrbe in se izogniti preveliki odvisnosti od bolnišnične oskrbe. Komisija mora prevzeti vlogo koordinatorja in posrednika nacionalnih izkušenj med državami članicami.

4.4

Delež zdravstvenih delavcev v celotnem aktivnem prebivalstvu držav Evropske unije je dovolj pomemben, da lahko morebitno pomanjkanje zdravstvenih delavcev povzroči težave na področju zdravja ljudi. Če se hočemo temu izogniti, je treba zdravstveno usposabljanje – za katerega so še vedno pristojne države članice – načrtovati, Evropska unija pa ga mora spremljati in analizirati, da bi lahko z državami članicami sodelovala pri ohranjanju kritične mase zaposlenih, ki omogoča oskrbo prebivalstva z vse večjimi potrebami glede zdravstvene oskrbe. Odbor meni, da je za razvoj potrebnih izobraževalnih in univerzitetnih zmogljivosti potrebna tudi finančna podpora.

4.5

EESO meni, da je visoko kakovostna tehnična in znanstvena izobrazba nujna za visoko usposobljen zdravstveni kader, sposoben učinkovitega odzivanja na potrebe državljanov EU na področju zdravstva. Prav tako verjamemo, da je treba biti pozoren na etične vidike njihove izobrazbe in da je treba te spodbujati.

4.6

Farmacevtski stroški so eden glavnih dejavnikov, ki vplivajo na stroške zdravstvenih storitev in njihovo vzdržnost. Predpisovanje zdravil na podlagi aktivne sestavine (mednarodno nezaščiteno ime Svetovne zdravstvene organizacije) je možnost, ki lahko zniža račun za zdravila, tako da se napiše recept za to sestavino in ne za blagovno znamko. V Evropski uniji obstajajo primeri tovrstnega predpisovanja v nekaterih zdravstvenih organizacijah, po katerih se lahko zgledujejo tudi v drugih državah članicah. Vendar pa mora kakršen koli ukrep, ki se sprejme, upoštevati potrebe po raziskovanju novih zdravil in financiranje teh dejavnosti.

4.7

Odbor se strinja s tem, kar je Komisija ugotovila v sporočilu, ki je predmet tega mnenja, v zvezi z optimalnim izvajanjem Direktive 2011/24/EU (11), vendar meni, da to ni glavna težava pri dostopnosti državljanov do svojih nacionalnih zdravstvenih sistemov in da optimalno izvajanje te direktive tega dostopa ne bo povečalo. Menimo, da bi se v okviru tega sporočila morali prednostno osredotočiti na izboljšanje dostopnosti s pomočjo povečevanja zdravstvenega zavarovanja prebivalstva, ki bi moralo postati univerzalno, na nudenje čim bolj široke palete zdravstvenih storitev po razumnih cenah ter na skrb, da doplačila ne bi postala ovira za dostop najbolj prikrajšanih ljudi do teh storitev. Zagotavljanje zanesljivih in kakovostnih čezmejnih zdravstvenih storitev še ni jamstvo, da bo nek državljan v svoji domovini lahko deležen osnovnega zdravstvenega varstva.

4.8

Raziskave in inovacije na področju zdravstva prinašajo uvedbo novih zdravstvenih tehnologij, s pomočjo katerih se medicina lahko spopada z izzivi na področju diagnostike in zdravljenja. Zaradi visokih stroškov teh tehnologij, ki naj bi bile učinkovite, je potreben močan sistem za njihovo ocenjevanje. Odbor meni, da je zelo pomembno, da Evropska mreža za ocenjevanje zdravstvene tehnologije (EUnetHTA) prinaša dodano vrednost nacionalnim in regionalnim agencijam držav članic s spodbujanjem sinergij in lajšanjem razširjanja svojih ocen.

4.9

Uporaba informacijskih tehnologij pri upravljanju dosjejev bolnišničnih pacientov je napredek, ki ga je treba razširiti tudi zunaj teh zdravstvenih ustanov. Digitalni zdravstveni dosje pacienta, ki bi bil dostopen vsakemu od zdravnikov, ki ga zdravi, bi moral biti cilj, ki ga je treba doseči, četudi se danes zdi še kako oddaljen. Evropska unija mora podpirati informacijske sisteme v zdravstvu in e-zdravje, ki omogoča državljanu, da ga njegov zdravstveni dosje spremlja, kamor koli gre. Elektronski zdravstveni dosje je zelo koristen pripomoček za pacienta, obenem pa izziv za uprave, ki bodo morale v svojih zdravstvenih sistemih usklajevati kompatibilne aplikacije, ki bodo vsakemu zdravstvenemu delavcu omogočale seznanitev z zdravstvenimi težavami državljana, ne glede na to, kje se bo nahajal. Če bomo ta ogromen izziv premagali, lahko po našem mnenju pripomoremo k izboljšanju zdravja evropskih državljanov.

4.10

EESO meni, da je najbolj pomembno, da imajo državljani dostop do sistemov digitalnih informacij o zdravju. Za primer lahko damo dostop do informacij o medicinskih pripomočkih za uporabo v humani medicini, ki so jih odobrili regulativni organi. Informacije morajo biti razumljive, natančne, posodobljene in zanesljive, da lahko državljan, ki želi dostop do njih, dopolni informacije, ki jih dobi od zdravstvenega delavca, ki mu nudi zdravstveno storitev.

4.11

V mnenju (12) o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Akcijski načrt za e-zdravje za obdobje 2012–2020: Inovativno zdravstveno varstvo za 21. stoletje (13), je imel Odbor priložnost podati svoje mnenje o e-zdravju. Poudarili bi naslednji stavek iz omenjenega mnenja: „E-zdravje mora spodbujati medsebojno zaupanje med pacienti in zdravstvenimi strokovnjaki, pri čemer se je treba izogibati ‚brezosebnosti‘ in pomanjkanju pozornosti do psiholoških dejavnikov. Človeška razsežnost mora biti v središču e-zdravja.“ V tem smislu za zaključek ponovno poudarjamo, da je državljan v središču zdravstvenega sistema.

23.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 242/54

1.1.1

EESO meni, da je potrebno in primerno, da se posodobi evropska zakonodaja o medicirani krmi s ciljem zagotoviti enotne pogoje proizvodnje, dajanja na trg in uporabe medicirane krme, hkrati pa varovati zdravje in dobrobit živali ter zadovoljiti pričakovanja potrošnikov.

1.1.2

EESO podpira uporabo medicirane krme kot še enega načina za vzrejo zdravih živali in izboljšanje javnega zdravja.

1.1.3

Poleg tega pozdravlja vključitev proizvodnje, dajanja na trg in uporabe medicirane krme za živali, ki niso namenjene proizvodnji živil, saj gre za alternativno pot aplikacije zdravila pri teh živalih, zlasti v primeru kroničnih bolezni.

1.1.4

EESO poziva, da se za manj pomembne vrste ali akvakulturo, ki se sooča s pomanjkanjem zdravil za uporabo v veterinarski medicini, zagotovi dostop do medicirane krme in da se čim bolj zmanjšajo ovire za proizvodnjo in nemoteno distribucijo. EESO se poleg tega strinja z uvedbo predhodne proizvodnje, da se omogoči boljše načrtovanje proizvodnje in čim bolj zmanjša tveganje morebitnega prenosa. Na ta način v nobenem primeru ne bo prišlo do ustvarjanja neustreznih zalog kot posledica izteka roka uporabnosti zdravil.

1.1.5

Odbor tudi poziva, da se v tej uredbi pripiše večji pomen funkciji veterinarja ali usposobljenega in priznanega strokovnjaka, ki pozna veljavne predpise in je sposoben diagnosticirati in predpisati najbolj ustrezno zdravljenje, ki zagotavlja zdravje in dobro počutje živali ter javno zdravje.

1.1.6

EESO meni, da je veterinar ali usposobljeni in priznani strokovnjak v okviru izvajanja svojega poklica edina oseba, ki sme predpisati potreben čas zdravljenja, ki ga ni mogoče določiti zgolj na podlagi strogih pravil zaradi razlik med vrstami, njihovih fizioloških potreb, pogojev dajanja zdravila, stopnje napredovanja bolezni ipd.

1.1.7

EESO se zaveda, da utegne priti do prenosa posamezne zdravilne učinkovine iz medicirane krme v neciljno krmo, vendar mora ta prenos potekati na podlagi načela ALARA, tj. tako nizko, kakor je to mogoče doseči z uporabo razumnih ukrepov.

1.1.8

EESO opozarja na različne proizvodne sisteme ter meni, da je treba zagotoviti, da se pri prenosih upoštevajo obstoječe tehnologije v tem sektorju ter da se izvedejo na način, ki ne bo pomenil tveganja nastanka protimikrobne odpornosti.

1.1.9

EESO meni, da bi bilo treba uvesti sistem za celovito gospodarjenje z neuporabljenimi proizvodi ali proizvodi, ki jim je potekel rok uporabnosti, da bi nadzirali tveganje, ki bi ga taki proizvodi lahko povzročili v zvezi z varovanjem zdravja živali, ljudi ali okolja.

1.1.10

Odbor poleg tega poudarja, da bi bilo treba za ustrezno homogenost medicirane krme vzpostaviti merila, kot so ciljne vrednosti.

1.1.11

EESO meni, da bi lahko ta zakonodajni predlog negativno vplival na trgovanje znotraj Skupnosti, zato je treba zagotoviti njegovo prožnost, da se izboljša konkurenčnost sektorja.

1.1.12

EESO opozarja, da veterinarji ali usposobljeni in priznani strokovnjaki pri rutinskih preventivnih zdravljenjih ne smejo uporabljati protimikrobnih zdravil, čeprav bi bilo v nekaterih okoliščinah preventivno zdravljenje s protimikrobnimi zdravili potrebno (enako kot v humani medicini), da se zagotovi zdravje in dobro počutje živali ter javno zdravje.

1.1.13

Poleg tega meni, da je treba preventivno zdravljenje s protimikrobnimi zdravili oceniti na ravni posamezne države članice, pri tem pa upoštevati posebnosti in značilnosti proizvodnih sistemov, živalske vrste, zdravstvene razmere, razpoložljivost zdravil itd. v vsaki državi.

1.1.14

Odbor meni, da je treba v ta zakonodajni predlog vključiti potrebno osebno zaščitno opremo za delavce, da se prepreči njihova izpostavljenost kemikalijam kot posledica prahu, ki nastane med proizvodnjo, ter posledičnim tveganjem zaradi vdihavanja teh snovi.

1.1.15

EESO priporoča, da države članice uvedejo posebne programe usposabljanja za delavce, ki so izpostavljeni kemikalijam.

1.1.16

EESO meni, da bi uredba državam članicam morala omogočiti, da sprejmejo izvedbene akte, ki bodo preprečili upravna bremena ter birokratske postopke za male kmete, ki proizvajajo za lastno porabo, ne da bi to vplivalo na posebne predpise o varnosti in higieni medicirane krme.

1.2.1

Zdravje živali je strateškega pomena, saj vpliva na zdravstveno stanje in dobro počutje živali, javno zdravje in varnost hrane, okolje in podeželsko gospodarstvo. Zato je razpoložljivost odobrenih zdravil za uporabo v veterinarski medicini ključna, da se veterinarjem ali usposobljenim in priznanim strokovnjakom zagotovi dostop do zadostnih instrumentov za nadzor, preprečevanje in zdravljenje bolezni pri živalih.

1.2.2

Tako kot druga zdravila za uporabo v veterinarski medicini so tudi protimikrobna zdravila nujna za boj proti bakterijskim okužbam pri živalih. EESO meni, da je dostop do varnih in učinkovitih protimikrobnih zdravil bistven sestavni del instrumentov, ki jih imajo na voljo veterinarji za ohranjanje in ponovno vzpostavitev zdravja in dobrega počutja živali ter javnega zdravja.

1.2.3

Zato Odbor podpira cilj tega zakonodajnega predloga, ki je razviti posodobljen in sorazmeren sklop zakonodaje ter izboljšati dostopnost zdravil za uporabo v veterinarski medicini s ciljem ohraniti zdravje živali, javno zdravje, varnost živil in varstvo okolja. To načelo je treba upoštevati tudi zato, da se zagotovi dostopnost protimikrobnih zdravil v veterini.

1.2.4

Trg zdravil za uporabo v veterinarski medicini ima nekatere posebnosti in značilnosti, ki ga ločijo od trga zdravil za uporabo v humani medicini, zaradi česar EESO meni, da je ustrezno, da se zakonodajni predlog osredotoča zgolj na zdravila za uporabo v veterinarski medicini. Načela morajo biti sicer skladna, vendar pa je treba njihovo uporabo v celoti prilagoditi razmeram v sektorju.

1.2.5

Odbor meni, da sedanja zakonodaja povzroča velika upravna bremena za industrijo, kar negativno vpliva na potrebne inovacije; zato podpira uvedbo poenostavljenih pravil, kar zadeva postopke za izdajo dovoljenj kot tudi nadzor po izdaji dovoljenja, spremembe dovoljenj za promet ipd., da se zmanjšajo navedena upravna bremena, čeprav so v predlogu še področja, ki jih je mogoče izboljšati.

2.1.1

Predlog vsebuje zahteve glede proizvodnje, dajanja na trg in uporabe medicirane krme v Evropski uniji.

2.1.2

V ta namen so določene opredelitve, ki jih je treba uporabljati in med katerimi velja omeniti naslednje:

2.1.3

Še zlasti je treba pozdraviti klasifikacijo medicirane krme na področje uporabe uredb št. 767/2009 in št. 183/2005 o krmnih mešanicah, pri čemer se medicirana krma šteje kot krmna mešanica.

2.1.4

Področje uporabe medicirane krme se razširi na tiste živalske vrste, ki niso namenjene proizvodnji živil, kot so hišne živali.

2.1.5

Zakonodajni predlog podpira uporabo medicirane krme kot smotrnega in zelo koristnega instrumenta z vidika zdravja živali in javnega zdravja. Poleg tega je v predlogu poudarjen njen pomen za nekatere proizvodne sisteme, ki so v Evropi zelo konkurenčni.

2.1.6

V Evropski uniji imajo živinoreja ter različni proizvodni sistemi držav članic pomembno vlogo, zato je treba oblikovati instrumente, kot je medicirana krma, da se poveča konkurenčnost tega sektorja.

2.1.7

V prilogah navedene uredbe so zbrane vse zahteve, v skladu s katerimi morajo obrati proizvajati varno in homogeno medicirano krmo in ki zagotavljajo čim manjše tveganje navzkrižne kontaminacije.

2.1.8

V skladu s tem zakonodajnim predlogom je nujno, da medicirana krma, ki se uvaža v Evropsko unijo, izpolnjuje enake zakonodajne zahteve, kot so določene v tej uredbi.

2.1.9

V predlogu uredbe je poudarjeno, da bi bilo treba medicirano krmo proizvajati iz odobrenih zdravil za uporabo v veterinarski medicini, za varno in učinkovito uporabo zdravila pa bi bilo treba zagotoviti tudi združljivost vseh uporabljenih sestavin.

2.2.1

Zakonodajni predlog vključuje tako zahteve glede podatkov kot tudi postopke za dajanje zdravil za uporabo v veterinarski medicini na trg. Poleg tega obravnava pakiranje in označevanje, distribucijo in nadzor trga (farmakovigilanca) ter vprašanja, povezana z nadzorom in uporabo zdravil za uporabo v veterinarski medicini.

2.2.2

Predlog uvaja novost z razširitvijo centraliziranega postopka izdaje dovoljenja, tako da bo mogoče vloge za pridobitev dovoljenja za promet predložiti za vsako zdravilo za uporabo v veterinarski medicini. Da se preprečijo nepotrebna upravna in finančna bremena, je dovolj, če se vloga za pridobitev dovoljenja obravnava enkrat.

2.2.3

Predlog uvaja precejšnjo poenostavitev pravil z zmanjšanjem količine obveznih informacij na oznakah in embalaži ter z uvedbo možnosti uporabe usklajenih piktogramov in okrajšav.

2.2.4

Prav tako ureja obdobje varstva, ki se uporablja za tehnično dokumentacijo, predloženo z namenom pridobitve ali spremembe dovoljenja za promet, ter razširja obdobje varstva v primeru omejenih trgov in novih protimikrobnih zdravil.

2.2.5

Evropska komisija je pooblaščena za določitev zahtev glede prepovedi ali omejitev uporabe nekaterih protimikrobnih zdravil v veterini.

2.2.6

Zdravila za uporabo v veterinarski medicini je treba pred njihovim dajanjem na trg odobriti, kot velja za zdravila za uporabo v humani medicini. V ta namen je treba zagotoviti podatke za preverjanje kakovosti proizvodnje, varnosti (za živali, uporabnike in okolje) ter učinkovitosti kliničnega preskušanja. Poleg tega je treba za zdravljenje živali, namenjenih za proizvodnjo živil, predložiti podatke, ki zagotavljajo varstvo potrošnikov.

2.2.7

V predlogu so ohranjeni štirje postopki za pridobitev dovoljenja za dajanje zdravila za uporabo v veterinarski medicini na trg (centraliziran postopek, decentraliziran postopek, postopek vzajemnega priznavanja in nacionalni postopek), ki so nekoliko spremenjeni. Poleg tega uredba določa sistem za spreminjanje pogojev dovoljenj za promet, pri katerem se upošteva stopnja tveganja. Uvaja se tudi pristop k farmakovigilanci na podlagi tveganja. Določen je postopek za usklajen povzetek glavnih značilnosti zdravil.

2.2.8

Poleg tega so vključene zahteve, kar zadeva homeopatska zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ter vprašanja, povezana med drugim s proizvodnjo, distribucijo in uporabo.

3.1.1

EESO podpira predlog uredbe ter namero Komisije, da uskladi zahteve v zvezi z medicirano krmo v vseh državah članicah.

3.1.2

Odbor opozarja, da uvedene zahteve glede proizvodnje ne bi smele biti tako visoke, da jih industrija za proizvodnjo krme ne bi mogla izpolniti. Navzkrižno onesnaževanje v sektorju je dejstvo, ki ga ni mogoče omejiti na tehnično nesprejemljive ravni, ki ne ustrezajo tveganjem za zdravje živali.

3.1.3

Odbor meni, da ima živinoreja pomembno vlogo v kmetijstvu Unije in da je treba zato sprejeti ustrezne instrumente za kmete in proizvajalce krme, da se zagotovi visoka konkurenčnost na trgu. Regulacija uporabe in proizvodnje medicirane krme je pomembna, vendar je treba obstoječo tehnologijo v sektorju prilagoditi današnjim razmeram.

3.1.4

Na podlagi ocene učinka, ki jo je izvedla Komisija, bi imela zakonodaja o medicirani krmi pozitiven vpliv na stroškovno učinkovitost in gospodarsko rast sektorja za proizvodnjo medicirane krme, ob upoštevanju inovativnih načinov uporabe zdravil za uporabo v veterinarski medicini.

3.1.5

Za medicirano krmo je treba določiti ravni prenosa, ki bodo temeljile na spoznanjih Komisije in spoštovale načelo ALARA ter upoštevale najboljše proizvodne metode, ki se uporabljajo v sektorju.

3.1.6

EESO meni, da ta zakonodaja vključuje nekatere oblike proizvodnje, kot je mobilni mešalec, ki morajo izpolnjevati načela varne hrane in homogenosti medicirane krme, da se preprečijo visoke ravni prenosa in da jih je zato mogoče bolje nadzirati.

3.1.7

Odbor meni, da zahteve iz te uredbe ne smejo oteževati trgovine v Uniji, zaradi česar je treba navedeno trgovinsko menjavo olajšati.

3.1.8

EESO opozarja, da v nekaterih državah članicah obstajajo manj pomembne vrste, ki imajo omejene možnosti za zdravljenje, zato te situacije ni treba še dodatno oteževati s tem, da se uvajajo nova bremena v zvezi s predhodno proizvodnjo medicirane krme za te vrste.

3.2.1

EESO meni, da je treba postopke za pridobitev dovoljenj za promet z zdravili za uporabo v veterinarski medicini opredeliti tako, da se preprečijo nepotrebne zamude pri dejanskem dajanju na trg v različnih državah članicah, v katerih se želi pridobiti dovoljenje za promet, in da se spodbudi čimprejšnje reševanje sporov med pristojnimi organi.

3.2.2

Odbor meni, da mora zakonodajni okvir spodbuditi raziskave, tehnološki razvoj in inovacije na področju zdravil za uporabo v veterinarski medicini, da se omogoči odzivanje na potrebe in zdravstvene težave, s katerimi se soočajo različne vrste in načini proizvodnje v Evropi.

3.2.3

Zgodovinsko gledano obstajajo težave z razpoložljivostjo zdravil za uporabo v veterinarski medicini za nekatere vrste živali, imenovane manj pomembne vrste, ter konkretnih oznak za druge vrste (zdravila za manjšo uporabo), ki imajo poseben socialno-gospodarski pomen za Evropo.

3.2.4

Zato je potrebna politika na evropski ravni, ki bo omogočila dejansko razpoložljivost zdravil za uporabo v veterinarski medicini za manj pomembne vrste in za manjšo uporabo, s čimer se bodo zagotovile kakovost, varnost in učinkovitost teh zdravil, sočasno pa bo njihov razvoj ekonomsko izvedljiv za podjetja iz industrije s področja zdravja živali.

3.2.5

Odbor pozdravlja nameravano znižanje upravnih bremen prek poenostavitve zahtev glede označevanja, veterinarskih sistemov farmakovigilance, sprememb pogojev v zvezi z dovoljenjem ter odobritve dovoljenja za promet z zdravilom za nedoločen čas.

3.2.6

EESO se strinja z uvedbo sistema za pošiljanje vlog v elektronski obliki ter s konceptom centralne evropske podatkovne zbirke, ki bo spodbudila izmenjavo informacij med industrijo in agencijami ter bo pozitivno prispevala k zmanjšanju upravnih bremen.

3.2.7

Prav tako bodo ukrepi za izboljšanje delovanja veterinarskih sistemov farmakovigilance pozitivno vplivali na zmanjšanje upravnih bremen, s čimer se bo zagotovila varnost zdravil; v ta namen je zelo primeren pristop na podlagi tveganja.

3.2.8

Eden od ciljev revizije zakonodaje je izboljšati delovanje enotnega trga. Revizija ne sme ogroziti drugih ciljev, kot sta zmanjšanje upravnih bremen in povečanje razpoložljivosti zdravil. Za izpolnitev teh ciljev bi moral biti postopek za usklajen povzetek glavnih značilnosti zdravil učinkovit ter bi moral temeljiti na načelih sorazmernosti in vzajemnega priznavanja.

3.2.9

Novi regulativni okvir bi moral spodbuditi inovacije in razvoj novih zdravil, zlasti protimikrobnih zdravil, zaradi česar je potreben zakonodajni okvir, ki zagotavlja predvidljivost in temelji na znanstvenih spoznanjih, ob stalnem upoštevanju „previdnostnega načela“.

3.2.10

Zakonodajni predlog bi moral namesto zdravil, odobrenih za uporabo v humani medicini, spodbuditi uporabo registriranih zdravil za uporabo v veterinarski medicini v EU, kadar se uporabljajo zaradi terapevtskega deficita. Za zdravila za uporabo v veterinarski medicini je dokazano, da so v praksi varna in učinkovita. To pomeni pomembno prednost v primerjavi z zdravili za humano uporabo, ki se za uporabo pri živalih niso izkazala za varna in učinkovita. Poleg tega je ta vidik še posebej pomemben v povezavi s protimikrobno odpornostjo, saj sedanji predlog omogoča, da se v primeru terapevtskega deficita najprej uporabijo protimikrobna zdravila za humano uporabo.

4.1.1

V členu 2 z naslovom „Opredelitve“ je treba pojasniti naslednje pojme, ki se uporabljajo v dokumentu: „zdravilna učinkovina“, „neciljna krma“, „mobilni mešalec“ in „mešalec na kmetijskem gospodarstvu“; navedeni pojmi so pomembni za razvoj zakonodaje. Pozornost bi bilo treba nameniti tudi izrazoslovju, ki mora biti dovolj natančno, da ne pride do protislovja s pojmi iz nacionalne zakonodaje.

4.1.2

Treba je določiti bolj razumen rok za veterinarske recepte, da se omogoči dejansko zdravljenje brez ogrožanja varnosti živali. Zato bi bilo primerno, da se rok podaljša, in sicer od treh tednov do ustreznega obdobja.

4.1.3

Veterinar ali usposobljen in priznan strokovnjak mora v okviru izvajanja svojega poklica določiti trajanje potrebnih zdravljenj, njihov ustrezen obseg, karenco itd., pri čemer mora kot podlago uporabiti podatke, navedene v opisnem listu glavnih značilnosti zdravila. Ta navodila bodo sestavni del recepta za medicirano krmo, ki ga izda uradni veterinar. Imetnik živali mora upoštevati recept ter pri tem preveriti skladnosti navedenih navodil z informacijami iz opisnega lista glavnih značilnosti zdravila, v primeru razlik pa je proizvajalec oproščen odgovornosti. Za zdravljenje živali je odgovoren veterinar, ki pozna položaj potomcev in je zanj odgovoren. Zahteva, da mora imetnik živali strogo upoštevati informacije z opisnega lista glavnih značilnosti zdravila, bi dejansko pomenila, da bi on sam prevzel obveznosti in odgovornosti veterinarja.

4.1.4

Primerno je, da se dovoli preventivna uporaba protimikrobnih zdravil, četudi omejena zgolj na nujne in utemeljene primere. V nobenem primeru ne sme biti dovoljena njihova rutinska uporaba za preprečevanje, poleg tega pa je treba spodbujati dobre prakse na področju higiene in uporabe.

4.1.5

EESO vztraja, da je treba navesti sklicevanje na zakonodajo, ki velja v primeru zahtev glede kakovosti vode in materiala cevi. Kar zadeva dovoljena odstopanja pri označevanju, se ne sme razlikovati med proizvodi, saj mora za vse te proizvode veljati enak postopek za izdajo dovoljenja z enakimi zahtevami.

4.1.6

Odstopanje na embalaži lahko privede do tehnične ali analitske napake (negotovost ukrepa zaradi analitske metode ter vrste in vsebine aktivne snovi), kar je mogoče v primeru krme, ki vsebuje ali ne vsebuje protimikrobnih zdravil. Poleg tega je napaka v analitskih metodah za določanje protimikrobnih zdravil v krmi večja kot pri drugih snoveh, kar pomeni, da je ponovljivost manjša, zaradi česar ni dovoljena tako majhna toleranca.

4.1.7

Poleg tega EESO izraža zadovoljstvo, da je homogenost proizvoda že zagotovljena na podlagi preskusov, izvedenih za njihovo odobritev.

4.1.8

Zahteva, da mora biti medicirana krma z dnevno dozo zdravila vmešana v vsaj polovico dnevne količine krme, je v praksi težko izvedljiva. Dopolniti bi jo bilo treba z naslednjim besedilom: „Medicirana krma z dnevno dozo zdravila mora ustrezati vsaj polovici dnevne količine krme ali dopolnilne krmne mešanice (suhe snovi)“.

4.2.1

Dejstvo, da mora med izdajo nacionalnega dovoljenja za promet in predložitvijo vloge za vzajemno priznanje preteči vsaj šest mesecev, bi lahko povzročilo težave, če bi prišlo do resnih problemov na področju zdravja živali ali javnega zdravja. Zato bi bilo treba v izjemnih okoliščinah dovoliti izjemo od tega obdobja vsaj šestih mesecev. Da se preprečijo zamude v postopkih, bi morala referenčna država članica določiti datum za dokončanje decentraliziranih postopkov in postopkov vzajemnega priznavanja.

4.2.2

Spodbuditi bi bilo treba razvoj zdravil za uporabo v veterinarski medicini za vse živalske vrste, in sicer prek razširitve zaščite naložb in inovacij ne samo v primeru manj pomembnih vrst, temveč vseh. Zato bi bilo treba podaljšati obdobje varstva podatkov za vse vrste, tudi v primeru razširitve pogojev v zvezi z dovoljenjem za več kot eno vrsto v skupini.

4.2.3

Za različne živalske vrste in različne bolezni so potrebne različne poti aplikacije zdravila, zaradi česar so potrebne različne farmacevtske oblike (na primer tekočine, trdne snovi, geli, snovi za injiciranje itd.). Sprememba farmacevtske oblike zahteva skoraj popolnoma nov razvoj zdravila, zaradi česar bi bilo treba to naložbo zaščititi.

4.2.4

Treba bi bilo zagotoviti večjo prožnost zahtev v zvezi s stično in zunanjo ovojnino, da se poleg obveznih informacij vključijo tudi druge, neobvezne informacije, ki so lahko zanimive za uporabnike.

4.2.5

Koristi od uporabe elektronskih sredstev so mogoče samo, kadar obstaja enoten usklajen postopek v vseh državah članicah, pri katerem se uporablja enaka oblika in ki velja za vse postopke.

4.2.6

Postopek usklajevanja povzetka glavnih značilnosti zdravila mora biti popolnoma administrativne narave, da se prepreči ponovna ocena zdravil, ki že več let na trgu veljajo za varna in učinkovita, s čimer se izognemo nepotrebnim bremenom.

4.2.7

Zakonodajni predlog lahko negativno vpliva na razvoj novih veterinarskih protimikrobnih zdravil, če ne bo vzpostavljen predvidljiv, stabilen in pregleden trg, ki bo pomenil spodbudo za podjetja.

4.2.8

Smotrno bi bilo, da se vzpostavi sistem razvrščanja v primeru uporabe zdravil zaradi terapevtskega deficita, pri čemer je treba spodbujati uporabo zdravil, registriranih za uporabo v veterinarski medicini v EU, ter omejiti uporabo zdravil za uporabo v humani medicini zgolj na primere, kadar ni alternativnih zdravil za uporabo v veterinarski medicini.

23.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 242/61

1.1

EESO se seznanja s sporočilom Komisije, ki poziva k vzpostavitvi uspešnega podatkovno vodenega gospodarstva in s tem digitalnega gospodarstva, ki uporablja informacijske tehnologije, na območju Evropske unije. Usklajen akcijski načrt bo moral prispevati k uresničevanju ciljev evropske digitalne agende. EESO opozarja na potrebo po pripravi podrobnega akcijskega načrta.

1.2

Bistveno vlogo pri uresničevanju teh ciljev bodo imeli program EU Obzorje 2020 in nacionalni programi financiranja raziskav, inovacij in izvajanja, pa tudi spodbujanje podjetništva in sektorskih inovacij.

1.3

EESO poudarja, da razširjanje informacijskih tehnologij na vseh področjih družbe, gospodarstva, kulture in izobraževanja ponuja izjemne razvojne možnosti. Možnosti razvoja s pomočjo IKT se ne nanašajo le na evropske družbe in večja podjetja, marveč tudi na inovativna mala, srednja in mikro podjetja.

1.4

Da bi te možnosti v celoti izkoristili, je treba podpirati raziskave, povezane z informacijskimi tehnologijami, in razvoj tako na področju tehničnih kot tudi družbenih in gospodarskih znanosti. Evropska komisija in države članice morajo razviti učinkovite mehanizme financiranja raziskav z javnimi sredstvi in spodbude za financiranje takšnih raziskav z zasebnimi sredstvi. EESO obžaluje znatno zmanjšanje sredstev, namenjenih financiranju digitalne infrastrukture okviru instrumenta za povezovanje Evrope, in se odločno zavzema za sprejetje ustreznih zaključkov. V zvezi s tem je predsednik Komisije Jean-Claude Juncker decembra 2014 predstavil nov naložbeni načrt, s katerim naj bi pridobili najmanj 315 milijard EUR v obliki dodatnih javnih in zasebnih naložb na ključnih področjih, kot je digitalna infrastruktura, kar je dobrodošel politični odziv.

1.5

Za neomejen razvoj podatkovno vodenega gospodarstva je treba priskrbeti ustrezen pravni okvir, strategije in sredstva za varstvo osebnih podatkov in varnost informacij, pa tudi izvajati evropsko strategijo za kibernetsko varnost. Varstvo in varnost informacij prispevata h krepitvi zaupanja potrošnikov, pa tudi h gospodarski varnosti podjetij.

1.6

EESO poudarja, da je na področju varstva podatkov in varnosti informacij potrebno sodelovanje nacionalnih uprav in evropske uprave z regulativnimi organi za elektronske komunikacije ter za varstvo potrošnikov in konkurence.

1.7

EESO Komisiji priporoča, naj podpre vse ukrepe za izvajanje ciljev evropske digitalne agende, s katerimi se postavljajo temelji podatkovno vodenega gospodarstva, med drugim razvoj hitre širokopasovne infrastrukture ter splošno dostopnih, interoperabilnih in zanesljivih storitev v oblaku, obdelavo masovnih podatkov, internet stvari ter omrežja naslednje generacije, ki bodo med drugim uporabljala tehnologijo 5G in poznejše tehnologije, ki so v pripravi.

1.8

Digitalne tehnologije se pojavljajo in ustvarjajo novo vrednost ne le v gospodarstvu, marveč na vseh področjih družbenega in kulturnega življenja. Zato je zelo pomemben razvoj digitalnih spretnosti vse družbe, med drugim starejših oseb, pa tudi tistih, ki jim zaradi zdravstvenih, gospodarskih ali izobraževalnih razlogov grozi socialna, gospodarska in kulturna izključenost. Treba je široko uvajati sodobne vsebine in metode učenja, zlasti tiste, s katerimi bi se delavci pripravljali na prekvalificiranje in pridobivanje novih spretnosti.

1.9

Javna uprava bo morala v prihodnjih letih čim bolje izkoristiti digitalne podatke in elektronske komunikacijske kanale, če bo hotela povečati učinkovitost ukrepov, doseči široko sodelovanje z državljani in izkoristiti njihovo dejavno sodelovanje. Pogoj takšnega sodelovanja so ustrezno zasnovane javne storitve in odprti podatki v strojno berljivi obliki na vseh področjih gospodarstva in uprave. EESO priporoča obsežna usposabljanja za povečanje digitalnih spretnosti zaposlenih v upravi, med drugim spretnosti opredelitve sodobnih storitev in spretnosti naročanja in uporabe storitev strokovnjakov in specialistov.

1.10

EESO priporoča, naj javna uprava omogoči ponovno uporabo javnih informacij, tako da ob ustreznih previdnostnih ukrepih zagotovi dostop do javnih informacij v obliki odprtih podatkov v strojno berljivi obliki. Možnosti ponovne uporabe javnih informacij so pomembne zlasti za evropska mala in srednja podjetja.

2.1

Podatkovno vodeno gospodarstvo in digitalno gospodarstvo nasploh je za države Evropske unije področje strateškega gospodarskega pomena. Podatki v digitalni obliki so danes temelj delovanja vseh gospodarskih panog, javne uprave, kulture, socialnega in zdravstvenega varstva. Njihova inovativna uporaba je glavni način povečanja produktivnosti gospodarstva v Uniji.

2.2

Zaradi razširjenosti digitalnih podatkov – najsi bodo ustvarjeni v tej obliki ali pa izvirajo iz digitalizacije drugih oblik podatkov – ter enostavnosti njihovega prenosa in obdelave je podatke mogoče obravnavati kot nove in zelo dragocene vire za družbo in gospodarstvo.

2.3

Digitalni podatki se danes ustvarjajo, zbirajo in obdelujejo na vseh področjih gospodarskega in družbenega življenja. Čedalje več je inovativnih podjetij, za katera so digitalni podatki temelj in glavno področje delovanja. Posebno dragocen element podatkovno vodenega gospodarstva so prostorski in geolokacijski podatki.

2.4

Najhitreje razvijajoč se segment digitalnega trga je področje masovnih podatkov (angl. big data). Sodeč po analizah Mednarodnega podatkovnega centra (IDC) bo ta segment v letih 2012–2017 obdržal povprečno 27-odstotno letno rast (šestkrat več kot celotni trg IKT), zaradi česar naj bi leta 2017 vrednost svetovnega trga tehnologije in storitev na področju masovnih podatkov dosegla 23,7 milijarde EUR. Zelo hitro rast je pričakovati tudi na področju storitev v oblaku.

2.5

Glede na razvoj rešitev in področij uporabe interneta stvari, med drugim v infrastrukturi pametnih mest, gre v prihodnjih letih pričakovati izjemno rast količine podatkov, ki bo posledica razvoja interneta stvari. Po napovedih raziskovalnih podjetij bo število pametnih predmetov, ki sodijo k internetu stvari, do leta 2020 na vsem svetu zraslo na 26 milijard in bo večkrat preseglo število računalnikov, povezanih z internetom. S to silovito rastjo količine podatkov se bo treba spoprijeti – in jo koristno uporabiti – tako v podjetjih kot v javni upravi.

2.6

Izjemno pomembno je, da gospodarstvo držav članic EU uspe izkoristiti zelo velik gospodarski potencial, povezan z masovnimi podatki in internetom stvari, med drugimi inovacijska podjetja, ki ustvarjajo rešitve na teh področjih, pa tudi podjetja v vseh drugih gospodarskih panogah EU, ki jih uporabljajo na svojih področjih delovanja.

2.7

V sporočilu Evropska komisija opozarja na potrebo po ustvarjanju pogojev za delovanje računalništva v oblaku in infrastrukture visoko zmogljivega računalništva ter platform in storitev, ki izkoriščajo te rešitve. Po ocenah Komisije (1) lahko storitve v oblaku pomagajo ustvariti 2,5 milijona novih delovnih mest in pripomorejo k rasti BDP držav EU za 160 milijard EUR do leta 2020.

2.8

Po mnenju Komisije so ključni element razvoja tudi podatkovno vodene inovacije oziroma zmožnost podjetij in organov javnega sektorja, da koristno uporabijo podatke, pridobljene s poglobljeno analizo podatkov, tudi javnih, ki so na voljo v okviru ponovne uporabe javnih informacij. Odpiranje informacij in njihovo zagotavljanje za ponovno uporabo lahko državam EU prinese gospodarske koristi v višini približno 40 milijard EUR letno, skupna neposredna in posredna ekonomska korist, povezana z uporabo in izkoriščanjem informacij javnega sektorja v gospodarstvu EU-27 pa je ocenjena na 140 milijard EUR letno (2).

2.9

Evropska komisija poudarja, da bodo za to potrebni visokokvalificirani specialisti, široka uporaba odprtih podatkov in ustvarjanje ustreznega pravnega okvira za osebne podatke, njihovo varstvo in zagotavljanje dostopa do njih.

2.10

Veliko vlogo pri uresničevanju teh ciljev bodo imeli program EU Obzorje 2020 in nacionalni programi financiranja raziskav in inovacij, pa tudi spodbujanje podjetništva in sektorskih inovacij.

2.11

Evropska komisija bo z različnimi sredstvi podpirala digitalno podjetništvo v Evropi, med drugim s spodbujanjem odprtega dostopa do podatkov, lajšanjem dostopa do računalništva v oblaku, spodbujanjem povezav in sodelovanja med lokalnimi inkubatorji za podatke, pa tudi z razvojem znanj in spretnosti, med drugim v okviru velike koalicije za digitalno znanje in delovna mesta.

3.1

EESO v splošnem sprejema in podpira značilnosti uspešnega podatkovno vodenega gospodarstva iz sporočila Komisije. Kot je omenjeno v sporočilu, analiza podatkov pomeni boljše rezultate, postopke in odločitve, kar spodbuja inovativnost in ustvarjanje novih rešitev, omogoča pa tudi predvidevanje trendov in pripravo na prihodnje dogodke. Vendar EESO opozarja, da v sporočilu ni jasno opredeljena strategija ukrepov Komisije za razvoj takšnega gospodarstva v EU.

3.2

EESO opozarja na pomen nekaterih v sporočilu predlaganih ukrepov za razvoj infrastrukture v širšem smislu, ki je potrebna za delovanje podatkovno vodenega gospodarstva, zlasti tistih, ki se nanašajo na: