21.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/1

(1)

Da bi zagotovili, da Uredba Sveta (ES) št. 515/97 (2) zajema vsa mogoča gibanja blaga v zvezi s carinskim območjem Unije, je primerno jasneje opredeliti pojma „carinska zakonodaja“ in „prevozniki“ glede na pojma vstopa in izstopa blaga.

(2)

Da se dodatno okrepijo upravni in kazenski postopki za obravnavanje nepravilnosti, je treba zagotoviti, da se dokazi, pridobljeni v okviru medsebojne pomoči, lahko štejejo za dopustne v postopkih pred upravnimi in sodnimi organi države članice organa prosilca.

(3)

Zaradi večje jasnosti, doslednosti in preglednosti je treba konkretneje določiti organe, ki bi morali imeti dostop do podatkovnih baz, vzpostavljenih na podlagi Uredbe (ES) št. 515/97. V ta namen bi bilo treba vzpostaviti enotno sklicevanje na pristojne organe. Neposredni dostop teh organov je pomemben pogoj za učinkovito izvajanje medsebojne pomoči med upravnimi organi držav članic ter za sodelovanje med njimi in Komisijo, s čimer bi zagotovili pravilno izvajanje carinske in kmetijske zakonodaje.

(4)

Na podlagi podatkov o premikih zabojnikov je mogoče odkrivati goljufije v zvezi z blagom, ki vstopa na carinsko območje Unije in izstopa z njega. Taki podatki pripomorejo k preprečevanju, preiskovanju in pregonu dejanj, ki so, ali za katere se zdi, da so, v nasprotju s carinsko zakonodajo. Za čim temeljitejše zbiranje in uporabo podatkov ter ob preprečevanju morebitnih negativnih učinkov na mala in srednja podjetja v sektorju špedicije je potrebno, da prevozniki državam članicam sporočajo podatke o premikih zabojnikov, če te podatke zbirajo v elektronski obliki s svojimi sistemi za sledenje opremi ali če se taki podatki hranijo v njihovem imenu. Takšne podatke bi bilo treba pošiljati neposredno v enotno podatkovno bazo, ki jo za ta namen vzpostavi Komisija.

(5)

Da bi Unija zagotovila visoko raven varstva potrošnikov, se je dolžna boriti proti goljufijam na carinskem področju in tako pripomoči k uresničevanju cilja notranjega trga glede ponudbe varnih proizvodov s pristnimi potrdili o poreklu.

(6)

Pomemben pogoj za odkrivanje goljufij sta ugotavljanje ustreznih sklopov operativnih podatkov in njihova navzkrižna analiza. Zato je treba na ravni Unije vzpostaviti podatkovno bazo o uvozu, izvozu in tranzitu, vključno s tranzitom blaga znotraj držav članic in neposrednim izvozom. V ta namen bi morala Komisija sistematično kopirati podatke iz virov, ki jih upravlja Komisija, v podatkovno bazo o uvozu, izvozu in tranzitu, države članice pa bi morale imeti možnosti, da Komisiji sporočajo podatke o tranzitu blaga znotraj posamezne države članice in neposrednem izvozu, če so ti podatki na voljo in če infrastruktura informacijske tehnologije držav članic to omogoča.

(7)

Uvedba elektronskih carinskih sistemov leta 2011 na podlagi Odločbe št. 70/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3), zaradi katere spremnih listin o uvozu in izvozu ne hranijo več carinski organi, temveč gospodarski subjekti, je povzročila zamudo pri izvajanju preiskav Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) na carinskem področju, saj OLAF pri pridobivanju takih dokumentov potrebuje pomoč teh organov. Poleg tega triletni zastaralni rok za izterjavo carinskega dolga dodatno omejuje uspešno izvajanje preiskav. Za pospešitev izvajanja preiskav na carinskem področju bi bilo treba – poleg drugih možnosti, ki jih ima na voljo Komisija, da pridobi informacije o deklaracijah – opredeliti postopek, v skladu s katerim lahko Komisija od držav članic zahteva spremne listine k uvoznim in izvoznim deklaracijam.

(8)

Zaradi zagotavljanja zaupnosti in povečanja varnosti podatkov, vnesenih v podatkovne baze, vzpostavljene na podlagi te uredbe in Uredbe (ES) št. 515/97, bi bilo treba dostop do navedenih podatkov omejiti le na določene uporabnike in samo za določene namene.

(9)

Obdelavo podatkov ureja Uredba (ES) št. 515/97. Ta obdelava lahko vključuje tudi osebne podatke in bi jo bilo treba izvajati v skladu s pravom Unije. Obdelavo osebnih podatkov bi bilo zlasti treba izvesti na način, združljiv z namenom navedene uredbe in v skladu z Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) ter Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (5), zlasti pa z zahtevami Unije, ki se nanašajo na kakovost podatkov, sorazmernost, omejitev namena in na pravico do obveščenosti ter do dostopa, popravka, izbrisa in blokiranja osebnih podatkov, z organizacijskimi in tehničnimi ukrepi ter z mednarodnim prenosom osebnih podatkov. Sprejeti bi bilo treba posebne določbe, ki bi dostop do vnesenih podatkov omejile le na določene uporabnike, s čimer bi prav tako zagotovili zaupnost vnesenih podatkov.

(10)

Komisija in države članice bi morale varovati zaupne poslovne informacije in zagotoviti zaupno obdelavo informacij, izmenjanih prek podatkovne baze z javljenimi sporočili o statusu zabojnikov ter podatkovne baze o uvozu, izvozu in tranzitu.

(11)

Da se zagotovijo posodobljene informacije in pravica do preglednosti ter pravica do obveščenosti posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, kot so določene v Uredbi (ES) št. 45/2001 in Direktivi 95/46/ES, bi morala imeti Komisija možnost, da na spletu objavi posodobitve seznamov pristojnih organov, ki jih imenujejo države članice, in služb Komisije, ki imajo dostop do CIS.

(12)

Obdelava osebnih podatkov za namene Uredbe (ES) št. 515/97 in katerih koli delegiranih in izvedbenih aktov, sprejetih na podlagi navedene uredbe, bi morala spoštovati temeljno pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ki jo določa člen 8 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja in pravico do varstva osebnih podatkov iz členov 7 oziroma 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Taki delegirani in izvedbeni akti bi morali zagotoviti tudi, da vsaka obdelava osebnih podatkov poteka v skladu z Direktivo 95/46/ES in Uredbo (ES) št. 45/2001.

(13)

Zaradi večje enotnosti nadzora varstva podatkov bi moral Evropski nadzornik za varstvo podatkov zaradi usklajevanja revizij CIS tesno sodelovati s skupnim nadzornim organom, ustanovljenim s Sklepom Sveta 2009/917/PNZ (6).

(14)

Posledica določb o hrambi podatkov v CIS je pogosto neutemeljena izguba informacij. Države članice zaradi upravnega bremena, povezanega s tem, in pomanjkanja ustreznih virov ne izvajajo sistematično letnih pregledov. Zato je treba poenostaviti postopek o hrambi podatkov v CIS tako, da se odpravi obveznost letnega pregledovanja podatkov in določi rok hrambe, ki ne sme presegati pet let – razen v utemeljenih primerih, ko ga je mogoče podaljšati za nadaljnji dve leti – kar ustreza obdobjem, določenim za podatkovne zbirke, vzpostavljene na podlagi Uredbe (ES) št. 515/97. Ta rok je nujen zaradi dolgih postopkov obdelave nepravilnosti in ker so ti podatki potrebni za izvajanje skupnih carinskih operacij in preiskav.

(15)

Zaradi dodatnega povečanja možnosti za analizo goljufij in lažjega izvajanja preiskav bi bilo treba podatke v zvezi z datotekami tekočih preiskav, ki se hranijo v identifikacijski podatkovni bazi carinskih datotek, anonimizirati po preteku enega leta od zadnje zabeležene ugotovitve ter bi jih bilo treba ohraniti v obliki, pri kateri identifikacija posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ni več mogoča.

(16)

Ker cilja te uredbe, to je izboljšanja odkrivanja, preiskovanja in preprečevanja goljufij na carinskem področju v Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega ali učinka lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(17)

Prevozniki, ki jih v času začetka veljavnosti te uredbe zavezujejo obveznosti pogodb zasebnega prava v zvezi s sporočanjem podatkov o premikih zabojnikov, bi morali imeti pravico do odložene uporabe njihove obveznosti, da javljajo sporočila o statusu zabojnikov (CSM), da se ponovno izpogajajo o svojih pogodbah in zagotovijo, da so prihodnje pogodbe skladne z obveznostjo posredovanja podatkov državam članicam.

(18)

Uredba (ES) št. 515/97 na Komisijo prenaša pooblastila za izvajanje nekaterih določb navedene uredbe. Zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe je zato treba pooblastila, ki se na Komisijo prenesejo z navedeno uredbo, uskladiti s členom 290 in 291 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

(19)

Zaradi dopolnitve nekaterih nebistvenih elementov Uredbe (ES) št. 515/97 in zlasti zaradi opredelitve informacij, ki se vnašajo v CIS, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z določitvijo operacij, povezanih z uporabo kmetijske zakonodaje, pri katerih je informacije treba vnesti v CIS. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov in po potrebi s predstavniki podjetij. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da se zadevni dokumenti posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu sočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(20)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja Uredbe (ES) št. 515/97 bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi s pogostostjo javljanja CSM, obliko podatkov CSM, metodo javljanja CSM in posebnimi elementi, ki bodo vključeni v CIS v okviru vsake kategorije, za katero bi bilo podatke treba vnesti. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (7). Za sprejetje izvedbenih aktov bi se moral uporabiti postopek pregleda.

(21)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je izdal mnenje 11. marca 2014.

(22)

Uredbo (ES) št. 515/97 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

člen 2(1) se spremeni:

2.

člen 12 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 12

Brez poseganja v člen 51 lahko informacije, vključno z dokumenti, njihovimi potrjenimi izvodi, potrdili, vsemi instrumenti ali sklepi upravnih organov, poročili in vsemi informacijami, ki jih pridobijo uslužbenci zaprošenega organa in se posredujejo organu prosilcu v primerih pomoči, določenih v členih 4 do 11, predstavljajo dopusten dokaz na enak način, kot če bili pridobljeni v državi članici, v kateri potekajo postopki:

3.

člen 16 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 16

Brez poseganja v člen 51 lahko informacije, vključno z dokumenti, njihovimi potrjenimi izvodi, potrdili, vsemi instrumenti ali sklepi upravnih organov, poročili in vsemi informacijami, ki jih pridobijo uslužbenci organa, ki posreduje informacije, in se posredujejo organu prejemniku v primerih pomoči, določenih v členih 13 do 15, predstavljajo dopusten dokaz na enak način, kot če bili pridobljeni v državi članici, v kateri potekajo postopki:

4.

člen 18a se spremeni:

5.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 18c

Komisija z izvedbenimi akti sprejme določbe o pogostosti javljanja, obliki podatkov v CSM in metodi javljanja CSM.

Ti izvedbeni akti se sprejmejo do 29. februarja 2016 v skladu s postopkom pregleda iz člena 43a(2).“;

6.

vstavita se naslednja člena:

„Člen 18d

1.   Komisija vzpostavi in upravlja podatkovno bazo (v nadaljnjem besedilu: podatkovna baza o uvozu, izvozu in tranzitu) s podatki o:

Podatkovna baza o uvozu, izvozu in tranzitu se vzdržuje, kot je podrobno določeno v prilogah 37 in 38 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 (13).

Komisija sistematično kopira podatke iz virov, ki jih Komisija upravlja na podlagi Uredbe (EU) št. 952/2013, v podatkovno bazo o uvozu, izvozu in tranzitu. Države članice lahko Komisiji predložijo podatke o tranzitu blaga znotraj države članice in neposrednem izvozu, če so ti podatki na voljo in če infrastruktura informacijske tehnologije držav članic to omogoča.

Službe, ki jih imenuje Komisija, in nacionalni organi iz člena 29 te uredbe lahko podatkovno bazo o uvozu, izvozu in tranzitu uporabljajo za analizo podatkov in za primerjavo podatkov iz podatkovne baze o uvozu, izvozu in tranzitu z javljenimi CSM iz podatkovne baze CSM ter lahko za namene te uredbe izmenjujejo informacije o rezultatih.

2.   Nacionalni organi iz člena 29 te uredbe imajo dostop do podatkovne baze o uvozu, izvozu in tranzitu. Znotraj Komisije so za obdelavo podatkov iz podatkovne baze o uvozu, izvozu in tranzitu pooblaščeni samo za to imenovani analitiki.

Države članice imajo neposreden dostop do:

Pristojni organi, ki so vnesli podatke v carinski informacijski sistem iz člena 23(1) te uredbe ali so v skladu s členom 41b te uredbe podatke iz identifikacijske podatkovne baze carinskih datotek iz člena 41a(1) te uredbe, imajo dostop do vseh podatkov v podatkovni bazi o uvozu, izvozu in tranzitu, ki se nanašajo na ta vnos ali to preiskovalno datoteko.

3.   Za obdelavo osebnih podatkov, ki jo v zvezi s podatki iz podatkovne baze o uvozu, izvozu in tranzitu izvaja Komisija, se uporablja Uredba (ES) št. 45/2001.

Komisija se šteje za upravljavca v smislu točke (d) člena 2 Uredbe (ES) št. 45/2001.

Podatkovno bazo o uvozu, izvozu in tranzitu predhodno preveri Evropski nadzornik za varstvo podatkov v skladu s členom 27 Uredbe (ES) št. 45/2001.

Podatkov v podatkovni bazi o uvozu, izvozu in tranzitu ni dovoljeno hraniti dlje kot pet let, razen v utemeljenih primerih, ko se lahko hranijo nadaljnji dve leti.

4.   Podatkovna baza o uvozu, izvozu in tranzitu ne vključuje posebnih kategorij podatkov v smislu člena 10(5) Uredbe (ES) št. 45/2001.

Komisija izvaja ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za varstvo osebnih podatkov pred naključnim ali nezakonitim uničenjem, naključno izgubo ali nepooblaščenim razkritjem, spremembo in dostopom ali drugimi nezakonitimi oblikami obdelave.

5.   Komisija in države članice varujejo zaupne poslovne informacije. Komisija in države članice glede strokovnjakov, imenovanih v skladu z nacionalnim pravom in pravom Unije, uporabljajo najvišja tehnična, organizacijska in kadrovska varnostna pravila o poklicni tajnosti ali druge enakovredne obveze zaupnosti.

Komisija in države članice zagotovijo upoštevanje zahtev drugih držav članic za zaupno obravnavo informacij, izmenjanih prek podatkovne baze o uvozu, izvozu in tranzitu.

Člen 18e

Komisija lahko v zvezi s preiskavami, povezanimi z izvajanjem carinske zakonodaje, od države članice zahteva, naj predloži spremne listine k uvoznim in izvoznim deklaracijam, za katere so gospodarski subjekti ustvarili ali zbrali spremne listine.

Zahtevek iz prvega odstavka se naslovi na pristojne organe. Če država članica imenuje več kot en pristojni organ, mora ta država članica določiti upravni organ, pristojen za odgovor na zahtevo Komisije.

Države članice v štirih tednih od prejema zahtevka Komisije:

(13)  Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, 11.10.1993, str. 1).“;"

7.

člen 21(1) se nadomesti z naslednjim:

„1.   Ugotovitve in informacije, pridobljene v okviru akcij Skupnosti iz člena 20, predvsem v obliki dokumentov, ki jih posredujejo pristojni organi zadevnih tretjih držav, ter informacije, pridobljene med upravno preiskavo, tudi od služb Komisije, se obravnavajo v skladu s členom 45.“;

8.

člen 23(4) se nadomesti z naslednjim:

„4.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 43, v zvezi z določitvijo navedenih dejanj v zvezi z izvajanjem kmetijske zakonodaje, za katere je treba vnesti informacije v CIS.

Ti delegirani akti se sprejmejo do 29. februarja 2016.“;

9.

člen 25(1) se nadomesti z naslednjim:

„1.   Komisija z izvedbenimi akti sprejme določbe v zvezi s podatki iz vsake od kategorij iz člena 24, ki se vnesejo v CIS, kolikor je to potrebno za doseganje cilja CIS. V kategorijo iz člena 24(e) ne smejo biti vključeni osebni podatki. Ti izvedbeni akti se sprejmejo do 29. februarja 2016 v skladu s postopkom pregleda iz člena 43a(2).“;

10.

odstavka 1 in 2 člena 29 se nadomestita z naslednjim:

„1.   Dostop do podatkov v CIS imajo izključno nacionalni organi, ki jih imenuje posamezna država članica, in službe, ki jih imenuje Komisija. Navedeni nacionalni organi so carinski organi, lahko pa vključujejo tudi druge organe, ki so skladno z zakoni, predpisi in postopki zadevne države članice pooblaščeni za ukrepanje, da bi dosegli cilj iz člena 23(2).

Uporabnik CIS, ki je zagotovil podatke, ima pravico določiti, kateri izmed nacionalnih organov iz prvega pododstavka tega odstavka smejo imeti dostop do podatkov, ki jih je vnesel v CIS.

2.   Vsaka država članica pošlje Komisiji seznam imenovanih pristojnih nacionalnih organov, ki so pooblaščeni za dostop do CIS, pri čemer za vsak organ navede, do katerih podatkov lahko dostopa in za katere namene.

Komisija z zadevnimi državami članicami na seznamu imenovanih nacionalnih organov preveri nesorazmerna imenovanja. Po tem preverjanju zadevne države članice bodisi potrdijo bodisi spremenijo seznam imenovanih nacionalnih organov. Komisija o tem obvesti druge države članice. Vsem državam članicam sporoči tudi ustrezne podatke o lastnih službah, pooblaščenih za dostop do CIS.

Komisija seznam na ta način imenovanih nacionalnih organov in služb Komisije v vednost objavi v Uradnem listu Evropske unije, nadaljnje posodobitve seznama pa Komisija objavi na spletu.“;

11.

člen 30 se spremeni:

12.

(ne zadeva slovenske različice);

13.

člen 33 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 33

Podatki v podatkovni bazi o uvozu, izvozu in tranzitu se hranijo le toliko časa, da se doseže namen, za katerega so bili vneseni, hraniti pa se ne smejo dlje kot pet let, razen v utemeljenih primerih, ko se lahko hranijo nadaljnji dve leti.“;

14.

v členu 37 se doda naslednji odstavek:

„5.   Evropski nadzornik za varstvo podatkov se zaradi usklajevanja nadzora in revizij CIS usklajuje s skupnim nadzornim organom, ustanovljenim s Sklepom Sveta 2009/917/PNZ (14), vsak organ pa deluje v okviru svojih pristojnosti.

(14)  Sklep Sveta 2009/917/PNZ z dne 30. novembra 2009 o uporabi informacijske tehnologije za carinske namene (UL L 323, 10.12.2009, str. 20).“;"

15.

člen 38 se spremeni:

16.

člen 41d se spremeni:

17.

člen 43 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 43

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 23(4) se prenese na Komisijo za pet let od … (15). Komisija pripravi poročilo o prenosu pooblastila najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.   Prenos pooblastila iz člena 23(4) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.   Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 23(4), začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.“;

18.

vstavita se naslednja člena:

„Člen 43a

1.   Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (16).

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 43b

Komisija do … (17) izvede oceno:

(16)  Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).“;"

19.

v členu 53 se doda naslednji odstavek:

„Za prevoznike, ki jih … (18) zavezujejo pogodbe zasebnega prava, zaradi katerih ne morejo izpolnjevati obveznosti javljanja, določene v členu 18a(4), se ta obveznost uporablja od … (19).“

21.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/12

1.

Komisija je 26. novembra 2013 Svetu predložila navedeni predlog na podlagi členov 33 in 325 Pogodbe o delovanju Evropske unije s ciljem izboljšanja delovanja sistema za preprečevanje goljufij na carinskem področju.

2.

Računsko sodišče je mnenje predložilo 18. marca 2014.

3.

Evropski parlament je stališče v prvi obravnavi sprejel 15. aprila 2014 (1).

4.

Delovna skupina za carinsko unijo je med grškim in italijanskim predsedovanjem predlog obravnavala na več sestankih in na seji 9. septembra 2014 dosegla širok dogovor o kompromisnem besedilu predsedstva, ki je v dokumentu 13179/14, pri čemer sta AT in DE glasovali proti, ES pa se je vzdržala.

5.

Odbor stalnih predstavnikov je 23. septembra 2014 predsedstvo pooblastil za začetek trialogov z Evropskim parlamentom.

6.

Trialogi so potekali 10. novembra, 10. decembra in 18. decembra 2014 (2). Odbor stalnih predstavnikov je potrdil kompromis, dosežen ob tej priložnosti. Evropski parlament je nato v pismu z dne 23. marca 2015 obvestil Svet, da bo Evropski parlament v drugi obravnavi brez sprememb odobril stališče Sveta.

7.

Glede na navedeno je Svet na seji 20. aprila 2015 sprejel politični dogovor, kot je naveden v dokumentu 7565/15.

8.

Ta uredba uvaja spremembe Uredbe (ES) št. 515/97. Namen zadevnih sprememb je odpraviti pomanjkljivosti v obstoječih sistemih za odkrivanje goljufij na carinskem področju in zamude pri izvajanju preiskav urada OLAF, poenotiti nadzor varstva podatkov ter pojasniti možnost omejevanja vidljivosti podatkov in pravila o dopustnosti dokazov, zbranih v okviru medsebojne pomoči.

9.

Svet je v prvotni predlog vnesel več sprememb in občutno spremenil strukturo besedila. Obenem je Evropski parlament izglasoval 53 sprememb predloga Komisije.

Stališče Sveta v prvi obravnavi torej spreminja prvotni predlog Komisije, tako da je ta delno preoblikovan na podlagi dogovora z Evropskim parlamentom.

21.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/14

(1)

Kot posledica postopnega širjenja pristojnosti Splošnega sodišča od njegove ustanovitve se število zadev, predloženih temu sodišču, stalno veča, zato se na tem sodišču dolgoročno veča število nerešenih zadev. To pa vpliva na trajanje postopkov.

(2)

Trenutno je trajanje postopkov težko sprejemljivo za stranke, zlasti glede na zahteve iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člena 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

(3)

Vzroki za položaj, v katerem je Splošno sodišče, so strukturni in so med drugim povezani z večanjem števila in raznolikosti pravnih aktov institucij, organov, uradov in agencij Unije, kot tudi z obsegom in zapletenostjo zadev, predloženih Splošnemu sodišču, zlasti na področjih konkurence in državnih pomoči.

(4)

Zato bi bilo treba sprejeti potrebne ukrepe za obravnavo tega položaja in uporaba možnosti povečanja števila sodnikov Splošnega sodišča, določene v Pogodbah, bi omogočila hitro zmanjšanje števila nerešenih zadev in skrajšanje čezmernega trajanja postopkov na tem sodišču.

(5)

Ob upoštevanju verjetnega razvoja obsega dela bi morali število sodnikov Splošnega sodišča določiti tako, da bo ob koncu tristopenjskega procesa znašalo 56, pri čemer se razume, da ne moreta biti na Splošnem sodišču v nobenem trenutku več kot dva sodnika, imenovana na predlog iste države članice.

(6)

Da bi hitro zmanjšali sodni zaostanek, bi moralo … (2) mandat nastopiti dvanajst dodatnih sodnikov.

(7)

Septembra 2016 bi bilo treba pristojnost za odločanje na prvi stopnji v zadevah v zvezi z javnimi uslužbenci Unije in mesta sedmih sodnikov na Sodišču za uslužbence Evropske unije na podlagi prihodnje zakonodajne zahteve Sodišča prenesti na Splošno sodišče.

(8)

Septembra 2019 bi moralo mandat nastopiti preostalih devet dodatnih sodnikov. Da bi zagotovili stroškovno učinkovitost, to ne bi smelo povzročiti zaposlitve dodatnih strokovnih sodelavcev ali drugega podpornega osebja. Z notranjimi ukrepi za reorganizacijo institucije bi bilo treba zagotoviti učinkovito uporabo obstoječih človeških virov.

(9)

Ustrezno je treba prilagoditi določbe Statuta Sodišča Evropske unije o delni zamenjavi sodnikov in generalnih pravobranilcev, ki se izvede vsaka tri leta.

(10)

Protokol (št. 3) o Statutu Sodišča Evropske unije bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

člen 9 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 9

Ko se vsaka tri leta izvede delna zamenjava sodnikov, se zamenja polovica sodnikov. Če je število sodnikov neparno, je število sodnikov, ki se jih zamenja, izmenično število, ki je prvo nad eno polovico števila sodnikov, in število, ki je prvo pod eno polovico.

Prvi odstavek se uporabi tudi pri delni zamenjavi generalnih pravobranilcev, ki se izvede vsaka tri leta.“;

2.

člen 48 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 48

Splošno sodišče ima:

(a)

mandat šestih od dvanajstih dodatnih sodnikov, ki so imenovani po … (3), se izteče 31. avgusta 2016. Teh šest sodnikov se izbere z žrebom. Mandat preostalih šestih sodnikov se izteče 31. avgusta 2019;

(b)

mandat treh od sedmih dodatnih sodnikov, ki so imenovani s 1. septembrom 2016, se izteče 31. avgusta 2019. Ti trije sodniki se izberejo z žrebom. Mandat preostalih štirih sodnikov se izteče 31. avgusta 2022;

(c)

mandat štirih od devetih dodatnih sodnikov, ki so imenovani s 1. septembrom 2019, se izteče 31. avgusta 2022. Ti štirje sodniki se izberejo z žrebom. Mandat preostalih petih sodnikov se izteče 31. avgusta 2025.

21.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 239/17

1.

Sodišče je 28. marca 2011 predložilo zakonodajno pobudo (1) v skladu z drugim odstavkom člena 281 PDEU za spremembo Protokola o Statutu Sodišča Evropske unije, ki med drugim predvideva, da se število sodnikov Splošnega sodišča poveča za 12. Medtem ko so bile druge predlagane spremembe sprejete 11. avgusta 2012, pa v Svetu ni bilo mogoče doseči soglasja k povečanju števila sodnikov.

2.

Evropski parlament je stališče v prvi obravnavi o predlogu Sodišča sprejel na plenarni seji 15. aprila 2014 in v njem podprl povečanje števila sodnikov Splošnega sodišča za 12.

3.

Splošno sodišče je glede na navedeno in ob upoštevanju precejšnjega povečanja obsega zadev, odkar je bil predložen prvotni predlog, 13. oktobra 2014 (2) predlagalo, naj sozakonodajalca predlog spremenita tako, da se bo število sodnikov Splošnega sodišča podvojilo v treh fazah do leta 2019, del česar bi bila tudi priključitev Sodišča za uslužbence Evropske unije k Splošnemu sodišču, tako da se bo skupno število sodnikov povečalo za 21 dodatnih sodnikov.

4.

Coreper je na tej podlagi 11. decembra 2014 dosegel načelni dogovor o osnovnih elementih reforme, kot so podani v dokumentu 16576/14 z dne 8. decembra 2014.

5.

Predsedstvo je v prvem polletju 2015 poskušalo vzpostaviti neuradne stike z Odborom Evropskega parlamenta za pravne zadeve v okviru štiristranskega dialoga, pri katerem bi sodelovala tudi Sodišče in Komisija, da bi tako dosegli „zgodnji dogovor v drugi obravnavi“ o reformi, pri čemer bi Svet stališče v prvi obravnavi sprejel na podlagi vnaprej dogovorjenega besedila, ki bi ga Evropski parlament nato odobril v skladu s členom 294(7)(a) PDEU. Vendar pa ta prizadevanja niso bila uspešna.

6.

Zato se je Svet odločil, da bo stališče v prvi obravnavi sprejel v skladu s členom 294(5) PDEU in ga Evropskemu parlamentu poslal skupaj z utemeljitvijo.

7.

Kot posledica postopnega širjenja pristojnosti Splošnega sodišča se število zadev, ki so mu predložene, stalno veča, zato se je na tem sodišču sčasoma povečalo tudi število nerešenih zadev. To vpliva na trajanje postopkov, kar je z vidika strank nesprejemljivo, pa tudi nezdružljivo z obveznostjo Unije, da se sodba izreče v razumnem roku, kot je določeno v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. To vzbuja zaskrbljenost zlasti na področjih konkurenčnosti in državne pomoči.

8.

Kot že navedeno v točki 3, je Sodišče 13. oktobra 2014 zaradi precejšnjega povečanja obsega zadev pred Splošnim sodiščem po letu 2011 predlagalo, naj sozakonodajalca predlog spremenita tako, da se bo število sodnikov Splošnega sodišča podvojilo v treh fazah do leta 2019, del česar bi bila tudi priključitev Sodišča za uslužbence Evropske unije k Splošnemu sodišču, da bi se dosegli naslednji cilji:

9.

Stališče Sveta v prvi obravnavi po vsebini ustreza predlogu Sodišča z dne 13. oktobra 2014 (glej točko 3), čeprav z nižjimi stroški. Predvideva povečanje števila sodnikov Splošnega sodišča na 56 v treh fazah:

10.

Med fazama 1 in 2 bi vsak dodatni sodnik imel tri strokovne sodelavce. Vendar pa, kot je določeno v uvodni izjavi 9 in dogovorjeno s Sodiščem, tretja faza ne bi smela ustvariti dodatnih administrativnih stroškov (brez zaposlovanja dodatnih strokovnih sodelavcev ali asistentov).

11.

Poleg tega bo Sodišče v okviru političnega kompromisa vsako leto predstavilo podatke o svoji sodni dejavnosti, vključno z napredovanjem pritožbenih zadev, in bo po potrebi predlagalo ustrezne ukrepe. Dogovorjeno je bilo tudi, da bo v drugi in tretji fazi povečanja števila sodnikov Splošnega sodišča opravljena ocena stanja v Splošnem sodišču, na podlagi katere bodo po potrebi sprejete določene prilagoditve, ki ne bodo zadevale števila sodnikov, lahko pa bi zadevale vse druge vidike, povezane z delovanjem in upravnimi stroški Sodišča. Na koncu naj bi Splošno sodišče opravilo tudi pregled notranje organiziranosti in Poslovnika ter na podlagi tega pregleda sprejelo potrebne ukrepe in predloge, ki naj bi jih pravočasno pred zadnjo fazo širitve Sodišča leta 2019 predložilo v odobritev Svetu.

12.

Svet meni, da je ta reforma Splošnega sodišča nujna, saj so se leta 2015 v primerjavi z letom 2011, ko je Sodišče predložilo prvotno zakonodajno pobudo za dodatnih 12 sodnikov, sodni zaostanki izrazito povečali, pa tudi postopki so veliko daljši. Leta 2010 je bilo novih zadev 636. Leta 2014 je bilo novih zadev 912, kar predstavlja skoraj 43-odstotno povečanje v štirih letih. Stranke tako včasih čakajo več kot štiri leta na izrek sodbe, kar velja zlasti za ekonomske subjekte v zadevah, povezanih s konkurenčnostjo in državno pomočjo, v tem času pa so zamrznjena obsežna finančna sredstva, ki jih ni mogoče naložiti v evropsko gospodarstvo. Poleg tega so bili zaradi nepravočasnih sodb že vloženi odškodninski zahtevki proti Uniji. Zaradi neizvedene reforme Splošnega sodišča tako ni okrnjen samo ugled Evropske unije zaradi nespoštovanja njene lastne Listine temeljnih pravic, temveč imajo precejšnje stroške tudi evropsko gospodarstvo in davkoplačevalci.

13.

Na podlagi navedenega je povečanje števila sodnikov za 21 upravičeno. V primerjavi s povečanjem obsega zadev za 43 % je v stališču Sveta v prvi obravnavi predvideno dodatno povečanje števila sodnikov za samo 22 % (s 40 na 49), če izključimo 7 mest, prenesenih s Sodišča za uslužbence Evropske unije, kar ne bo imelo učinka na kapaciteto Splošnega sodišča, saj bo obravnavo zadev v zvezi z javnimi uslužbenci (med 150 do 200 primeri na leto) z letom 2016 prav tako prevzelo Splošno sodišče. Poleg tega bo novo sprejeta zakonodaja ali zakonodaja, ki je trenutno v obravnavi, verjetno povzročila dodatno povečanje zadev za Splošno sodišče.

14.

Zmanjšanje števila pristojnosti s treh na dve bo poenostavilo sodni sistem, povečalo koherentnost sodne prakse in poskrbelo za ekonomijo obsega. Z reformo se bodo senati Splošnega sodišča lahko specializirali, kar bo očitno ugodno vplivalo na njegovo produktivnost. Splošno sodišče bo prav tako lahko bolj poglobljeno razpravljalo, saj bo pogosteje odločalo v 5-članskem, namesto 3-članskem senatu, po potrebi pa pozvalo tudi člane Splošnega sodišča k opravljanju naloge generalnega pravobranilca.

15.

Če bi se reforma na podlagi stališča Sveta v prvi obravnavi (glej točki 10 in 11) izvajala z vso hitrostjo, bi to pomenilo dodatne stroške v višini 13,5 milijona EUR neto, v primerjavi s prvotnim predlogom, ki ga je Evropski parlament že sprejel v stališču v prvi obravnavi in katerega stroški so bili ocenjeni na 11,2 milijona EUR za 12 dodatnih sodnikov. Stališče Sveta v prvi obravnavi tako predstavlja povišanje skupnih stroškov za 20 % v primerjavi s predlogom iz leta 2011, pri čemer se je tudi število novih zadev, ki jih na leto obravnava Splošno sodišče, povzpelo za 43 %. Ob upoštevanju stroškov neizvedbe reforme se zdijo ti stroški skromni in upravičeni.

16.

Ko bo reforma, predvidena v stališču Sveta v prvi obravnavi sprejeta, bo zagotovila vzdržno in dolgoročno rešitev trenutnih izzivov, s katerimi se soočajo sodne institucije Unije, ter slednjim omogočila izpolnjevanje nalog v rokih in v skladu s kakovostnimi standardi, ki jih evropski državljani in podjetja upravičeno pričakujejo od Unije, temelječe na pravni državi.