14.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 230/1

Poročevalec:

Roman HAKEN

1.1

EESO ugotavlja, da se je v minulih dvajsetih letih izkazalo, da pristop pobude LEADER deluje. Podeželskim akterjem pomaga oceniti dolgoročni potencial regije ter je uspešen in učinkovit instrument izvajanja razvojnih politik. Tudi Evropska komisija je spodbujala to obliko partnerstva za financiranje zamisli za projekte v okviru pobud EU URBAN, URBACT, EQUAL pa tudi pobud Lokalna agenda 21, Mesta v prehodu ter teritorialnih sporazumov o zaposlovanju. Tako je mogoče pojasniti pojav lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost (znanega tudi po angleški kratici CLLD – Community-Led Local Development): gre za posodobljeno različico pristopa LEADER in je nekakšna prehodna sprememba.

1.2

Lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, je poseben instrument, ki se uporablja na podregionalni ravni in dopolnjuje druge oblike razvojne podpore na lokalni ravni. Lokalne skupnosti in organizacije lahko aktivira in vključi tako, da prispevajo k pametni, trajnostni in vključujoči rasti. Krepi teritorialno kohezijo in omogoča izpolnjevanje drugih specifičnih političnih ciljev, tudi v odnosih s partnerji zunaj EU. Dosega trajnostno rast z učinkovito rabo evropskih strukturnih in investicijskih skladov (ESIS) za ustvarjanje novih kakovostnih delovnih mest in ustanavljanje podjetij, kar vključuje dejavnosti, ki jih vodi skupnost, na področju podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja v skladu s strategijo Evropa 2020.

1.3

Lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, bi bilo treba čim prej preoblikovati v instrument SMART, da bi lokalnim akterjem pomagali pri izhodu iz gospodarske in socialne krize ter obnovili zaupanje v politiko Evropske unije. Poudariti bi bilo treba inovativne projekte, nova kakovostna delovna mesta in podjetništvo ter pospešiti dejavnosti za prilagajanje podnebnim spremembam, trajnostni razvoj in socialno vključevanje v skladu z novo strategijo Evropa 2020. Lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, je nova vrsta partnerstva v podporo socialnim inovacijam.

1.4

Večina držav članic ga je sprejela v okviru sporazumov o partnerstvu, kar priča o pomenu, ki se danes pripisuje lokalnemu razvoju (1). Ta način večstranskega vodenja bi bilo treba razširiti na vse dejavnosti, ki se financirajo iz ESIS, tudi z možno stopnjo obvezne uporabe v vseh skladih (najmanj 5 %). EESO podpira postopno uvedbo tega instrumenta v vse države članice EU pri uporabi partnerskega načela in seznanjanju z najboljšo prakso.

1.5

EESO je zadovoljen, da grško in italijansko predsedstvo Sveta v letu 2014 namenjata veliko pozornosti kohezijski politiki, ki je učinkovito sredstvo za spodbujanje trajnostne rasti in premagovanje trenutne gospodarske krize v Evropi.

1.6

EESO meni, da bo tudi to mnenje lahko izhodišče za izvedbo pilotnih projektov (ki se financirajo tudi s sredstvi Evropske komisije) za preverjanje instrumenta lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, kjer zdaj ni uveljavljen, torej tudi v pogojih primestnega in zlasti mestnega okolja, ter s tem za razširjanje možnosti za njegovo uporabo. Strinja se, da se v obdobju 2014–2020 tam, kjer vlada zanimanje za to metodo, podpre njena uporaba za sredstva iz vseh skladov, tako na podeželju kot v mestih. Gre namreč za kombinacijo predstavniške in participativne demokracije. Skratka, ta instrument predstavnikom javnih uprav omogoča partnersko sodelovanje z organizirano civilno družbo in državljani.

1.7

EESO je prepričan, da je primerno lokalnim akterjem – torej državljanom, gospodarskim in socialnim partnerjem, nepridobitnim nevladnim organizacijam (NVO) ter lokalnim oblastem – omogočiti, da z metodo lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, denimo sodelujejo pri lokalni razvojni strategiji v domačem kraju. Poleg tega je treba na podlagi izkušenj s pristopom LEADER na podeželju opredeliti vsebino lokalnega razvoja mest, ki ga vodi skupnost, da se bodo mesta in državljani zavedali, katere ukrepe je v mestih mogoče predlagati v okviru lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost.

1.8

EESO je razočaran, ker javne uprave kljub njeni učinkovitosti pogosto niso naklonjene metodi lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost. Nujno je pripraviti strategijo, ki bo obveščala in strokovno usmerjala vse akterje, ter se natančneje usmeriti na javne oblasti, da bi se ta priložnost še bolj izkoristila za oblikovanje in izvajanje lokalnih razvojnih strategij. Vprašanje „lastništva rezultatov“ v takšnih skupinah je ključnega pomena za dolgoročno stabilnost razvojnih strategij in za uresničitev ciljev strategije Evropa 2020. Za uspeh tega instrumenta je bistvena politična podpora na vseh ravneh (EU, nacionalni, regionalni in lokalni).

1.9

EESO opozarja, da morajo biti socialni in gospodarski partnerji ter organizirana civilna družba bolj vključeni v lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, pod pogojem da krepijo svoje zmogljivosti za to vlogo. Neposredna udeležba teh partnerjev v partnerstvu z javno upravo je temelj resnične zastopanosti interesov in potreb državljanov.

1.10

EESO meni, da lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, kot inovacija na področju regionalne politike ni dovolj znan ne na lokalni ravni, ne na ravni nekaterih držav članic, ne v platformah, ki združujejo nosilce tega pristopa. V podporo uporabi novega instrumenta lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, v evropskih politikah je treba podrobno ovrednotiti in analizirati, kako se posamezna država članica tega loteva, ter dodati priporočila za učinkovito ravnanje. Tako bomo dobili študijo, ki bo vsebovala ne le primere dobre prakse, temveč tudi spodrsljaje, ki se jim je treba v prihodnje izogniti. EESO si želi sodelovati pri pripravi takšne študije skupaj s pristojnimi službami Evropske komisije, Evropskega parlamenta, Sveta in Odbora regij. Študija bi bila lahko izhodišče za oblikovanje medskupine za lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, ki bi delovala kot medinstitucionalna platforma.

1.11

V zvezi z lokalnim razvojem, ki ga vodi skupnost, EESO podpira:

1.12

Metoda lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, je v celoti uporabna ne le za sredstva iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, temveč tudi za prerazporeditev notranjih finančnih sredstev (ki izhajajo z lokalne, regionalne in nacionalne ravni). Zato pri pripravi razvojnih strategij, konkretnih projektov in načina njihovega izvajanja ne bi smeli izhajati iz predvidenih dotacij EU, temveč iz dejanskih potreb po izboljšanju kakovosti življenja lokalne skupnosti.

1.13

EESO meni, da je bistveno dosledno spoštovati temeljna načela metode lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost. Uravnoteženo partnerstvo, v katerem sodelujejo lokalne skupnosti, bi moralo biti vnaprejšnji pogoj za pridobitev subvencij. Za učinkovit lokalni razvoj je nujno preprečiti zgolj formalne postopke, v katerih se samo obljublja partnerski pristop, da bi dobili subvencije, vendar ta ni nikoli udejanjen. Nujno je razviti učinkovit sistem nadzora nad zlorabo načel lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost.

1.14

EESO ugotavlja, da prednosti tega pristopa niso zanemarljive, in to ne le v obdobju gospodarske krize: preglednost finančnih tokov, ki izhajajo iz javnega proračuna, večje zaupanje med organi javne uprave in prebivalci ter učinkovitost vloženih sredstev. OZN, OECD, Svetovna banka in druge institucije se zavzemajo za podobne partnerske pristope. Gre za razširjeni pristop, ki podpira uporabo metod lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, zunaj Evrope, na primer v okviru predpristopnih pogajanj na področju razvojne politike in prizadevanj za dosego ciljev trajnostnega razvoja OZN do leta 2015 ter spoštovanja zavez glede podnebnih sprememb.

1.15

EESO se zaveda prihodnjih možnih izzivov na področju lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, povezanih s poenostavitvijo in zmanjšanjem upravnih obremenitev. Ti so:

1.16

EESO priporoča, da se uporabljajo različni izrazi za različne vrste uporabe programa lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, kot v primeru podeželskih lokalnih akcijskih skupin in lokalnih akcijskih skupin za ribištvo. Za mestne lokalne akcijske skupine predlagamo na primer poimenovanje „mestna partnerstva“, za lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, v mestnem (urbanem) okolju pa kratico CLLD-U. Tako bi lažje razlikovali, za kateri prostor gre, za katere finančne tokove in katere namene. Hkrati priporočamo, da se po vzoru uspešnega programa LEADER prouči novo ime in zanimiva kratica za lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, ki bi ju vsi akterji bolj sprejeli. Poimenovanje je nepogrešljiv del promocijske kampanje in izraz lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, lahko kot ime metode ostane nekakšna „opomba pod črto“.

2.1

Temeljna načela pristopa LEADER – dodana vrednost in njihovo izvajanje v okviru metode lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost:

2.2

Odbor regij„meni, da je lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, ključen instrument za skladen razvoj mestnih in podeželskih območij, saj krepi zmogljivosti za razvoj povezav z okoliškimi primestnimi in podeželskimi območji“ (3).

2.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor je pripravil vrsto mnenj o sodelovanju in udeležbi v partnerstvu, nekatera so navedena v opombi (4).

2.4

Evropska komisija je objavila dokumenta o uporabi instrumenta lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, ki temeljita na izkušnjah z metodo LEADER, z naslovoma „Evropski strukturni in investicijski skladi – Navodila za države članice in organe, pristojne za programe – Navodila za upravičence – Navodila za lokalne akterje o lokalnem razvoju, ki ga vodi skupnost“ (5) in „Smernice za lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov“ (6).

2.5

Ta dva dokumenta bi bilo treba učinkoviteje razširjati v okviru prave namenske strategije obveščanja. Poleg tega je treba zagotoviti primeren prostor za skupna srečanja akterjev lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, in strokovnjakov z možnostjo razprave in primerjave pristopa v različnih regijah EU. Prostore za te dejavnosti bi lahko denimo ponudil EESO.

3.1

Lokalna akcijska skupina je temeljna enota programa LEADER. Gre za lokalno partnerstvo s proporcionalno zastopanostjo sektorjev in področij ukrepanja. Lokalna akcijska skupina je pravna oseba z vzpostavljenimi postopki vodenja in odločanja. Skupno število lokalnih akcijskih skupin v EU, ki so deležne podpore iz programov za razvoj podeželja in drugih ukrepov tipa LEADER, je 2  402; pokrivajo 77 % celotnega ozemlja EU (7), skoraj 90 % podeželja in več kot 50 % prebivalstva EU (8).

3.2

Pristop LEADER se je izkazal že za tako uspešnega, da bi ga bilo treba po možnosti razširiti na vsa podeželska območja v EU. Poleg tega je nujno zagotoviti skladnost pravil za mednarodno sodelovanje med lokalnimi akcijskimi skupinami iz različnih držav članic.

3.3

Med predlaganimi prednostnimi nalogami programa za obdobje 2014–2020 so zlasti:

4.1

Ozemlja, kjer se mesto tesno stika s podeželjem, so ugoden prostor za učinkovito uporabo instrumenta lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost. S takšnim instrumentom se je mogoče odzivati na spremembe vzorcev vedenja na določenem ozemlju in upoštevati njegove funkcionalne povezave. Mesto in predmestno podeželje sta zelo močno povezana, zato bi ta povezava morala biti deležna posebnega pristopa.

4.2

Predmestni prostor ima posebne težave (izzive), ki se lahko odpravijo z uporabo lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost. Glavni izzivi so trajnostna mobilnost, oblikovanje socialno kohezivne družbe, opredelitev prednostnih nalog glede uporabe zemljišč. Primestni prostor obkroža mesta z več kot 25  000 prebivalci. V zvezi s tem velja omeniti skupni raziskovalni projekt OECD in Evropske komisije Rurban, katerega cilj je prepoznati in ovrednotiti formalna in neformalna partnerstva med mesti in podeželjem ter njihov prispevek k lokalnemu razvoju (9).

4.3

Pristop lokalnega razvoja se od leta 2007 uporablja tudi v okviru Evropskega sklada za ribištvo za podporo trajnostnemu razvoju ribiških skupnosti s pomočjo lokalnih akcijskih skupin za ribištvo.

5.1

Enotne opredelitve mestnega okolja ni, zato se uporabljajo nacionalna in lokalna pravila in običaji. Za podeželski prostor se uporablja merilo največje velikosti mesta: to ne sme imeti več kot 25  000 prebivalcev. Po analogiji bi ga lahko uporabljali tudi za mestna območja (tako da bi določili prag najmanjšega (10  000) in največjega števila (1 50  000) prebivalcev). Javna uprava bi sodelovala prek predstavnikov, pristojnih za določeno območje. Idealno bi bilo, da bi ti prišli tako iz osrednje mestne uprave kot iz drugih delov mesta (npr. iz določene četrti, socialno izključenega predela ali mestnega območja z določeno vrsto problemov itd.).

5.2

Konkretne izkušnje, ki so jih pridobila nekatera mesta pri sodelovanju v operativnem programu Urbact II in v evropski platformi za razvoj znanja (10) (ter krajši čas v platformi za urbani razvoj) (11), so lahko vir navdiha. Prav tako je treba preučiti izkušnje Mest v prehodu in skupnosti za permakulturo, v okviru katerih je več tisoč lokalnih skupnosti po vsej EU uspešno promoviralo trajnostni razvoj, ki ga vodi skupnost.

5.3

Iz dvajsetletnih izkušenj podeželja bodo tudi mesta črpala navdih, najprej na primer v prehodnem obdobju, ki bo predmet presoje. V praksi bosta tako nadaljnja strokovna podpora in mentorstvo pripomogla k uspešnemu prenosu metodologije.

5.4

V programskem obdobju 2007–2013 so bili oblikovani posvetovalni organi na ravni mest – v obliki lokalnih skupin za podporo programu Urbact – ki so bili vključeni v postopek priprave lokalnih akcijskih načrtov. Vendar pa je v nasprotju s tem, kar predvidevata pristop LEADER in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, tu šlo zgolj za razmeroma neformalne posvetovalne skupine strokovnjakov, v katerih ni nujna zastopanost različnih sektorjev. Sestava teh skupin je bila odvisna od tematske usmeritve ustreznega projekta. Operativni program Urbact II ni finančno podpiral dosežkov lokalnih skupin za podporo. Za večjo učinkovitost delovanja načela partnerstva tudi v mestnem okolju bi bilo treba oblikovati partnerstva na podlagi lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost. Ta bi morala imeti na voljo potrebna finančna sredstva za delo. „Ta pristop je mogoče uporabiti tudi na mestnih območjih in območjih, ki jih sestavljajo majhna in srednje velika mesta s svojim funkcionalnim okolišem, ki imajo vlogo lokalnih in podregionalnih središč“ (12).

5.5

Glede na težave, s katerimi se soočajo v mestih, so različni operativni programi ustrezen instrument financiranja pilotnih projektov v okviru lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost. Zato predlagamo, da se za ta pristop in strategije, ki iz njega izhajajo v okviru pilotnih projektov, uporabijo za financiranje na mestnih območjih (na primer za okolje, varstvo kulturnih spomenikov in dediščine itd.) (13).

5.6

Smiselno bi bilo zbrati primere dobre prakse iz različnih držav članic na področju razvoja mest po zaslugi partnerskega pristopa, ki bi jih lahko vključili v študijo, navedeno v točki 1.10. Kodeks ravnanja z naslovom: „Načelo partnerstva pri izvrševanju skladov skupnega strateškega okvira – elementi za evropski kodeks ravnanja glede partnerstva“ (14) tudi lahko usmerja delo v okviru partnerstva.

6.1

Lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, mora državljanom pomagati ustrezno in trajno razvijati občine in mesta. Prek njega lahko državljani neposredno sodelujejo pri izboljševanju kakovosti življenja v svoji skupnosti; gre za dejansko vključujočo rast, katere rezultati so opazni na lokalni ravni. Jasno je, da je za njegovo udejanjanje treba dodeliti sredstva za krepitev zmogljivosti, da lahko vsi partnerji v celoti prevzamejo svojo vlogo, ne pa da so zgolj opazovalci procesa, in da lahko dejavno sodelujejo v horizontalnem partnerstvu v smislu upravljanja na več ravneh. Spodbujati je treba tudi podporo in mentorstvo bolj izkušenih akterjev in strokovnjakov, torej strokovno izpopolnjevanje in izobraževanje. Sedanji predlog mora hkrati analizirati in pojasniti vzroke za učinkovitost in uspešnost pristopa LEADER ter upravičiti razloge za razširitev pristopa lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, na vse programe v okviru evropskih investicijskih skladov, da bi bila kohezijska politika uspešna.

6.2

Kjer ta metoda še ni sprejeta, je treba opraviti srednjeročno oceno, da bi lahko ta pristop uvedli v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov (ESI) za obdobje 2014–2020.

6.3

Pri tem je bistven vidik izmenjava strokovnih znanj, ki jih imajo socialni in gospodarski partnerji, predstavniki civilne družbe, lokalne in regionalne skupnosti ter državne uprave. Takšno izmenjavo bi moralo podpreti več strani.

6.4

Priprava strategij lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, zahteva določen čas; kljub temu pa je v določenem obdobju treba imeti dovolj časa za njihovo izvedbo ter zadosten proračun za financiranje različnih ukrepov. Predolga priprava brez učinkov na terenu (v obliki uresničenih projektov) ter tudi pospešeno financiranje dejavnosti (zaradi izteka obdobja za črpanje sredstev) lahko zbudita nezaupanje v ta instrument.

6.5

Dodatni problemi, ki jih je treba rešiti za pravilno uporabo lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, so birokracija in pretirano upravno breme, pozno povračilo stroškov, predfinanciranje projektov iz lastnih virov ali posojil, kjer obresti bremenijo končnega prejemnika. Preučiti velja oblike participativnega financiranja, javno-zasebno financiranje in organizirano udeležbo bančnega sektorja z državnim poroštvom.

6.6

Države članice pogosto poleg predpisov Evropske komisije uvajajo dodatne, nepotrebne predpise „državne“ birokracije, zaradi katerih je uporaba subvencij zelo zahtevna in ki zaradi svoje zapletenosti in možnih posledic odvračajo prosilce. Nekatere nacionalne oblasti se poleg tega trudijo čim bolj zmanjšati stroške za angažiranje ljudi na terenu in upravljanje manjših lokalnih akcijskih skupin, kar pa lahko vodi v krizo delovanja celotnega sistema.

6.7

EESO se zavzema za usposabljanje izobraževalcev: v okviru tehnične pomoči na podlagi člena 5 Uredbe (EU) št. 1303/2013 o splošnih določbah je treba zagotoviti izobraževanje nacionalnih ali regionalnih akterjev. Prav tako je treba vzpostaviti ustrezne razmere za učinkovito povezovanje v mreže na regionalni, nacionalni in mednarodni ravni in njihovo uporabo, kajti delo v mrežah prinaša precejšnjo dodano vrednost.

6.8

Smiselno bi bilo zbrati primere dobre prakse iz različnih držav članic, ki bi jih lahko vključili v študijo, navedeno v točki 1.10.

14.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 230/9

Poročevalec:

Stefano PALMIERI

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja posebno pozornost, namenjeno pripravi strategije EU za Alpsko regijo (EUSALP), katere cilj je podpreti kohezijo in konkurenčnost ter s tem odgovoriti na izzive, ki jih posamezne države članice ali regije ne morejo same rešiti z običajnimi sredstvi.

1.2

EESO poudarja, da je razvoj Alpske regije tesno povezan z Alpami, ki so del njene identitete in prepoznavnosti. Alpe povezujejo območja, ki so vključena v to strategijo, z gospodarskega, družbenega in okoljskega vidika.

1.3

EESO opozarja na močno politično zavezanost zainteresiranih držav strategiji EUSALP ter na zelo dobro seznanjenost in vključenost tako nacionalnih kot lokalnih in regionalnih oblasti. To je rezultat sodelovanja, ki se je začelo že v 70. letih.

1.4

Po mnenju EESO so posebnosti alpskega sveta bistveni elementi, ki opredeljujejo to območje: skupnosti, ki so med najbolj konkurenčnimi na svetu, gospodarske in družbene razlike med podeželjem in gorskimi območji na eni strani in mesti na drugi, naravne danosti, kulturna dediščina in velika koncentracija prometnih poti.

1.5

EESO se po eni strani strinja s splošno opredelitvijo strategije in meni, da se predlagani cilji, stebri in prednostne naloge odražajo v dokumentu za javno posvetovanje, vendar po drugi strani meni, da bi jih bilo treba vključiti v akcijski načrt in izboljšati.

1.6

EESO ugotavlja, da se strategija EUSALP nanaša na območje s precej večjo gospodarsko razvitostjo, okoljsko trajnostjo in socialno kohezijo od evropskega povprečja. Kljub temu se zaradi gospodarske in finančne krize ter sprememb, ki jih prinaša globalizacija gospodarstva in trgov, ta makroregija sooča z velikimi in posebnimi problemi. Zato je po mnenju EESO uresničenje glavnega cilja strategije EUSALP („ohranjanje alpskega prostora kot enega najprivlačnejših območij v Evropi, učinkovitejše plemenitenje danosti alpskega sveta in izkoriščanje priložnosti za trajnostni in inovativni razvoj“ (1)) izrednega pomena za podporo gospodarski konkurenčnosti in socialni koheziji Evrope.

1.7

Po mnenju EESO je nujno okrepiti celostni pristop k razvoju EUSALP z opredelitvijo novih in boljših ciljev, kakor je predlagano v točki 4.4.

1.8

EESO se zavzema za to, da bi se pri pripravi akcijskega načrta za EUSALP bolj povezale in uskladile prednostne naloge, ki se nanašajo na konkurenčnost (1. steber) in trajnost (3. steber), s čimer bi zagotovili uresničenje razvojnih ciljev, ne da bi ogrozili potrebe in priložnosti prihodnjih generacij.

1.9

V zvezi s prvim stebrom bi bilo po mnenju EESO treba zagotoviti trajnostno rast in spodbujati polno zaposlenost, inovacije, konkurenčnost in kohezijo znotraj celotne regije na podlagi vzajemne solidarnosti med gorskimi in mestnimi območji. Glede prednostnih nalog glej točko 5.2.

1.10

V zvezi z drugim stebrom EESO podpira spodbujanje teritorialnega razvoja na podlagi sodelovanja skupnosti znotraj in zunaj tega območja, dostopnosti storitev, trajnostne mobilnosti ter izboljšanja prometa in komunikacijske infrastrukture. Glede prednostnih nalog glej točko 5.3.

1.11

V zvezi s tretjim stebrom bi bilo po mnenju EESO nujno okrepiti zaveze za trajnostno upravljanje, varstvo okolja in priznavanje vrednosti ozemeljskega kapitala tega območja. Glede prednostnih nalog glej točko 5.4.

1.12

Po mnenju EESO strategija EUSALP brez močnega upravljanja in posebnih finančnih sredstev za krepitev zmogljivosti ne bo učinkovita in bo izgubila strateški pomen. Zato si EESO – v skladu s sklepi Sveta – želi akcijski načrt, ki temelji na komplementarnosti posameznih programov financiranja, usklajenosti institucionalnih instrumentov in opredelitvi novih makroregionalnih projektov (2).

1.13

EESO na podlagi sklepnih ugotovitev iz mnenja o upravljanju makroregionalnih strategij (3) meni, da je za opredelitev in izvajanje strategije EUSALP potreben poseben sistem upravljanja, ki temelji na sodelovanju in usklajevanju. Da bi zagotovili učinkovitost strategije EUSALP, bi bilo tako po mnenju EESO treba vzpostaviti njeno učinkovito upravljanje na več ravneh (4), ki bo izkoristilo tako horizontalno (sodelovanje civilne družbe) kot vertikalno razsežnost (sodelovanje regij in lokalnih oblasti), ki jo dopolnjuje in krepi, ob polnem spoštovanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti (5).

1.14

EESO se zavzema za vključenost organizirane civilne družbe v krepitev zmogljivosti in pozitivno ocenjuje oblikovanje stalnega foruma, ki zastopa in podpira socialne in ekonomske partnerje iz celotne regije.

1.15

Po mnenju ESSO je nujno spodbuditi zaposlovanje, zlasti mladih in dolgotrajno brezposelnih, ter ukrepe v podporo socialnih naložb in izboljšanje sistemov socialnega varstva.

2.1

Cilj tega mnenja je ovrednotiti dokument za javno posvetovanje o strategiji EU za Alpsko regijo (v nadaljnjem besedilu: EUSALP) (6), tudi z vidika mnenj o makroregionalnih strategijah, ki jih je EESO že sprejel.

2.2

Alpska regija vključuje pet držav članic EU (Avstrijo, Francijo, Italijo, Nemčijo in Slovenijo) in dve državi zunaj EU (Švico in Lihtenštajn). Razprostira se na 4 50  000 km2 in v njej živi 70 milijonov ljudi.

2.2.1

Skupnosti, vključene v EUSALP, so močno povezane z Alpami, ki so del njihove identitete in prepoznavnosti, pa tudi njihov povezovalni element z gospodarskega, logističnega in okoljskega vidika (7).

2.3

V okviru makroregionalne politike, za katero se EU od leta 2009 naprej zavzema, ima geografski položaj EUSALP ne samo strateški pomen z vidika evropske kohezijske politike in kontinuitete strategije za Baltsko regijo (EUSBR) (8), strategije za Podonavje (EUSDR) (9) in strategije za Jadransko-jonsko regijo (EUSAIR) (10), temveč tudi ključni pomen za nastanek makroregionalne strategije za Zahodno Sredozemlje (11).

2.4

V 70. letih so se regije iz alpskega prostora kljub državnim mejam, ki so jih ves čas ločevale, začele zavedati, da bi bilo treba alpsko območje obravnavati kot enotno območje, ki ga je treba ohraniti in mu povečati vrednost. Ravno zato so začele nastajati različne pobude za medregionalno, meddržavno in čezmejno sodelovanje, katerih poglavitni cilj je bil spodbuditi medsebojno razumevanje ljudi s tega območja in preseči jezikovne, družbeno-gospodarske in etnične razlike ter doseči večjo povezanost na evropski ravni (12).

2.5

Ključni za vzpostavitev strategije EUSALP, ki naj bi jo Svet odobril do konca leta 2015 (13), sta bili Alpska konferenca v Bad Ragazu junija 2012 in konferenca v Grenoblu oktobra 2013.

2.5.1

Na konferenci v Grenoblu (14) je bila sprejeta Politična resolucija o strategiji EU za Alpsko regijo, v okviru katere so bili določeni cilji, priložnosti in izzivi v zvezi s tremi glavnimi področji: konkurenčnost in inovacije, kmetijstvo in gozdarstvo ter turizem; vodni viri, energija, okolje in podnebje; ter dostopnost, povezave in promet.

3.1

Strategija EUSALP se nanaša na sodelovanje v alpskem prostoru. Ena od glavnih značilnosti Alp za razliko od preostale Evrope so velike razlike med posameznimi območji te regije: gorska območja, hribovska območja, ki jih obkrožajo, dostopne in nedostopne doline, nižine, planote, mesta in velemestna območja.

3.1.1

Da bi bolje opredelili področja, na katera bo treba osredotočiti cilje in prednostne naloge strategije EUSALP, navajamo pet različnih pojmov, ki so značilni za alpski prostor: alpska velemesta, alpska mesta, podeželska območja v razvoju, podeželska območja v zatonu in turistična območja.

3.2

Za to regijo so značilne številne posebnosti, po katerih se strategija EUSALP razlikuje od makroregionalnih strategij za Baltsko regijo, Podonavje in Jadransko-jonsko regijo in ki jim je treba nameniti posebno pozornost: dejstvo, da nekatere skupnosti spadajo med najbolj razvite na svetu, imajo konkurenčno gospodarstvo in visoko kakovost življenja ter so družbeno in politično stabilne; gospodarske in družbene razlike med podeželjem, ravninami in mesti; naravne danosti in edinstveni ekosistemi; kulturna dediščina, ki je bistvenega pomena za socialno kohezijo in razvoj Alp; velika koncentracija prometnih poti, ki je postala problem zaradi prometnih zamaškov in z vidika varstva okolja.

3.3

Splošni cilj strategije EUSALP je zagotoviti, da bo ta regija ostala ena najprivlačnejših v Evropi in da bo čim bolje izkoristila svoje vire in priložnosti za trajnostni in inovativen razvoj.

3.3.1

Ta cilj naj bi dosegli z ukrepi, povezanimi s tremi tematskimi stebri: „izboljšanje konkurenčnosti, blaginje in kohezije“, „zagotavljanje dostopnosti in povezanosti vseh prebivalcev“ ter „zagotavljanje trajnosti“.

3.3.2.1

Čeprav je alpski prostor največje evropsko gospodarsko in industrijsko središče z velikimi možnostmi za razvoj, še vedno ni ekonomske, socialne in teritorialne kohezije. Gore ovirajo enakomeren razvoj celotne regije. Strategija EUSALP naj bi spodbujala inovativen gospodarski razvoj celotne regije z bolj uravnoteženim pristopom, ki bi upošteval tudi razlike med posameznimi območji in njihove posebnosti. Podpreti je treba konkurenčno gospodarstvo, ki bo lahko združilo blaginjo, energetsko učinkovitost, kakovost življenja in tradicionalne vrednote, ki so značilne za to regijo.

3.3.3.1

Podpreti je treba uravnotežen teritorialni razvoj z modeli mobilnosti, ki ustrezajo ekološkim zahtevam, s trajnostnim sistemom prevoza, komunikacijskimi storitvami in infrastrukturo. Alpska regija ima strateški prometni položaj v Evropi, saj gre za stičišče dveh osi: sever–jug in vzhod–zahod. Tu so najpomembnejša evropska prometna vozlišča in številni alpski prelazi, ki se nahajajo na okoljsko ranljivih območjih. Nujno je uskladiti različne politike, da bi odgovorili na potrebe na področju prometa in zagotovili blaginjo prebivalcev in okoljsko ravnovesje. Glede na raznolikost in kompleksnost posameznih alpskih območij je treba idejo povezanosti razširiti tudi na komunikacijsko infrastrukturo in storitve.

3.3.4.1

Ohranjanje alpske dediščine in spodbujanje trajnostne rabe naravnih in kulturnih virov sta bistvenega pomena za to regijo. Vodni viri, rudnine, raznolikost krajine, velika biotska raznovrstnost ter bogata in raznolika kulturna dediščina so posebnosti te regije, ki jih je treba zavarovati in jim priznati poseben pomen. Ekološko izkoriščanje virov, kot sta voda in biomasa, je nujno za krepitev konkurenčnosti in kohezije te regije, saj lahko pripomore k strateškim ciljem, kot so na primer zmogljivosti za shranjevanje energije na ravni regije.

4.1

Strategija za Alpsko regijo je deležna močne politične podpore v sodelujočih državah in seznanjenost z njo je visoka, kar je hkrati izziv in tudi velika priložnost za samo EU. Naloga strategije EUSALP je razviti gospodarstvo, povezati regijo in zaščititi okolje na prostoru, ki je izrednega pomena za gospodarsko konkurenčnost in socialno kohezijo Evrope.

4.2

Za pripravo strategije EUSALP je potreben strukturiran dialog med različnimi vključenimi akterji, da bi skupaj prepoznali posebne potrebe in nanje odgovorili. Posebno pozornost je treba nameniti okoljskim, kulturnim, gospodarskim in družbenim značilnostim, pa tudi močni medsebojni odvisnosti mestnih in podeželskih območij. Potreben je torej širok in odprt dialog med zainteresiranimi stranmi, da bi oblikovali strategijo, ki bo sprejeta na najširši ravni.

4.2.1

Politike morajo biti usklajene, da bi dosegli teritorialno kohezijo. Nekatera vprašanja v zvezi z gospodarskimi inovacijami, vrstami prevoza in okoljem so tesno povezana in jih ni mogoče obravnavati ločeno na lokalni ravni, pač pa v širši perspektivi, ki jo ponuja makroregionalna raven.

4.2.2

Glede na poročilo o upravljanju makroregionalnih strategij (15) je treba upravljanju na več ravneh pri strategiji EUSALP dodati učinkovito horizontalno razsežnost (sodelovanje civilne družbe), ki bo vključila in opredelila vertikalno razsežnost (sodelovanje regij in lokalnih oblasti) ob polnem spoštovanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti.

4.3

Po mnenju EESO je strategija EUSALP ključni instrument za sprejemanje ukrepov v tej regiji v zvezi z globalizacijo gospodarstva, podnebnimi spremembami, informacijsko družbo, gospodarstvom znanja, demografskimi spremembami, prevozom blaga in mobilnostjo ljudi.

4.4

S to strategijo bo mogoče prispevati k razvoju te regije na podlagi celostnega pristopa, ki bo v praksi združeval gospodarski, okoljski in družbeni vidik. EESO predlaga pet strateških ciljev, ki bi jih bilo treba vključiti v akcijski načrt, da bi uresničili celostni pristop in dosegli želeni namen:

4.4.1

Zavzemanje za dinamičnost sistema MSP in za cvetoče podjetništvo, ki bo prispevalo k zaposlovanju: EUSALP mora sodelujočim lokalnim in regionalnim skupnostim pomagati pri razvijanju gospodarske konkurenčnosti na svetovni ravni ter pri ohranjanju in ustvarjanju kakovostnih delovnih mest.

4.4.2

Podpora krepitvi zmogljivosti na podlagi tradicij in raznolikosti družbe: EUSALP mora prispevati k ohranjanju vrednot, ki so značilne za to območje, in hkrati spodbujati vrednotenje lokalnega znanja in tradicij kot vzvoda za gospodarski razvoj in socialno vključevanje.

4.4.3

Spodbujanje uravnoteženega in enakega dostopa do storitev splošnega pomena v celotnem alpskem prostoru: v okviru EUSALP se bo podpiralo ohranjanje in prilagajanje okvira storitev splošnega pomena, da bi odgovorili na potrebe lokalnega prebivalstva, zlasti tistih, ki živijo na območjih v geografsko neugodnem položaju.

4.4.4

Spodbujanje skupne odgovornosti in sodelovanja med posameznimi alpskimi območji: v okviru EUSALP bo treba podpirati nove pristope glede delitve odgovornosti in pravičnega sodelovanja med alpskimi območji, kot so na primer vertikalne povezave med velikimi mesti ter podeželskimi in turističnimi območji.

4.4.5

Spodbujanje varstva in trajnostnega upravljanja biotske raznovrstnosti, krajine in naravnih virov: v okviru EUSALP bo treba povečati varstvo in trajnostno upravljanje biotske raznovrstnosti, krajine in naravnih virov ter doseči pravo ravnovesje med ukrepi za njihovo ohranjanje in ukrepi za racionalno uporabo ekosistemskih storitev in proizvodov. Poleg tega bo treba sprejeti tudi okolju prijazne modele upravljanja, ki pravičneje razporejajo koristi od uporabe ekosistemskih storitev in proizvodov med različnimi alpskimi območji.

4.5

Po mnenju EESO bi morala strategija EUSALP zaživeti na podlagi sklepov Sveta, zaradi česar makroregionalna strategija ne sme biti povezana z dodatnimi stroški, dodatnimi predpisi ali dodatnimi upravnimi organi (t. i. trikratni ne), po drugi strani pa je treba oblikovati akcijski načrt na podlagi komplementarnosti programov financiranja, usklajenosti institucionalnih instrumentov in opredelitve novih makroregionalnih projektov. Posebno pozornost je treba nameniti krepitvi zmogljivosti.

4.5.1

Po mnenju EESO je nujno v dejavnosti krepitve zmogljivosti poleg javnih uprav pritegniti tudi predstavnike organizirane civilne družbe. Te dejavnosti je mogoče uresničiti tudi z vzpostavitvijo stalnega foruma predstavnikov socialnih in ekonomskih partnerjev.

4.5.2

Po mnenju EESO je EU namenila precejšnja in zadostna sredstva za regionalne programe v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov za obdobje 2014–2020 (16), ki pa jih je treba učinkovito porabiti, da bi uresničili strategijo z bolj usklajenimi ukrepi in na podlagi enotnega strateškega pristopa. V programskem obdobju 2014–2020 bodo na voljo dodatne možnosti financiranja v okviru instrumentov EU, kot so Obzorje 2020 (17), COSME (18), CEF (19), EaSI (20), Erasmus+ (21) in LIFE (22).

5.1

Da bi uresničili strateške cilje, predstavljene v dokumentu za javno posvetovanje, in posebne cilje, ki so navedeni v točki 4, je treba po mnenju EESO nujno opredeliti prednostne naloge za posamezne stebre strategije EUSALP.

5.1.1

Glavni izziv te strategije je uskladitev in izboljšanje ravnovesja med cilji ekonomske, okoljske in socialne trajnosti.

5.2.1

Po mnenju EESO bi bilo treba zagotoviti trajnostno rast in spodbujati polno zaposlenost, inovacije, konkurenčnost in kohezijo znotraj Alpske regije z utrjevanjem in diverzifikacijo posameznih gospodarskih dejavnosti na podlagi vzajemne solidarnosti med gorskimi in mestnimi območji.

5.2.2.1

Spodbujanje inovacij in konkurenčnosti MSP z izboljšanjem sistema dostopa do posojil, krepitvijo zmogljivosti podjetij, da izkoristijo priložnosti, ki se ponujajo s programi EU za obdobje 2014–2020 in z „javnimi naročili za inovacije“ (zlasti „predkomercialnimi naročili“ (23)).

5.2.2.2

Podpora krepitvi razvoja na področju „zelenega gospodarstva“, med drugim z ustvarjanjem novim podjetij, pri čemer je treba izkoristiti okoljske posebnosti te regije ter močne proizvodne in inovativne sposobnosti, ki so zanjo tako značilne.

5.2.2.3

Spodbujanje alpskih proizvodov na podlagi politike prepoznavanja blagovnih znamk (brand awareness), tj. na podlagi posebnih lokalnih blagovnih znamk in s „teritorialnim“ trženjem. Vrednotenje „ekosistemskih proizvodov in storitev“ (24) je dodatna dodana vrednost, ki prispeva h konkurenčnosti regije.

5.2.2.4

Krepitev sodelovanja med znanstvenimi in tehnološkimi parki, univerzami, raziskovalnimi središči in MSP ter krepitev zmogljivosti raziskovalne infrastrukture in njenih povezav z vodilnimi svetovnimi institucijami. V akcijskem načrtu za EUSALP bi bilo treba opredeliti horizontalno prioriteto glede podpore raziskavam in inovacijam.

5.2.2.5

Oblikovanje skupne strategije, da bi prostor Alpske makroregije spremenili v trajnostno turistično destinacijo svetovnega slovesa in tako izkoristili njeno naravno, kulturno in zgodovinsko dediščino.

5.2.2.6

Ohranjanje ključnega pomena zaposlovanja v strategiji EUSALP, zlasti mladih in dolgotrajno brezposelnih. Nujno je podpreti ustvarjanje stabilnih in kakovostnih novih delovnih mest ter se hkrati soočiti s problemom sezonskega dela, ki je značilno zlasti za gorska in podeželska turistična alpska območja.

5.2.2.7

Podpora pobudam za oblikovanje enotnega prostora za zaposlovanje, spodbujanje mobilnosti delavcev, uresničevanje transnacionalnega pripravništva in delovne prakse, opredelitev študijskih in poklicnih poti, ki zajemajo več držav, ter za polno priznavanje diplom in poklicnih kvalifikacij. Posebno pozornost je treba nameniti kvalifikacijam zaposlenih v turizmu, ki so bolj izpostavljeni problemom, povezanim s sezonsko naravo dela.

5.2.2.8

Podpora sodelovanju različnih lokalnih in regionalnih skupnosti, ki so značilne za alpski prostor, in okrepitev vloge velemestnih območij in mest kot vzvodov za konkurenčnost in socialno kohezijo.

5.2.2.9

Spodbujanje izvajanja ukrepov za podporo socialnih naložb in prilagoditev sistemov socialnega varstva s pomočjo sprejetja politik v skladu s sporočilom Komisije o socialnih naložbah za rast in socialno kohezijo (25).

5.2.2.10

Podpora ukrepov, katerih cilj je vključevanje invalidov in preprečevanje diskriminacije na podlagi rase, etnične pripadnosti, starosti, spolne usmeritve ali spola.

5.3.1

EESO podpira spodbujanje teritorialnega razvoja na podlagi sodelovanja skupnosti znotraj in zunaj tega območja, dostopnosti storitev, trajnostne mobilnosti in izboljšanja prometa in komunikacijske infrastrukture.

5.3.2.1

Podpora sprejetju inovativnih rešitev za zagotavljanje osnovnih storitev (šolstvo, zdravstvo, socialne storitve in promet) v gorskih in podeželskih krajih, da bi odpravili digitalni razkorak in razvili širokopasovna omrežja v celotni regiji.

5.3.2.2

Krepitev uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij na vseh področjih splošnega pomena (uprava, zdravstvo, pomoč pri iskanju zaposlitve, učenje na daljavo, e-trgovina za alpske proizvode itd.) in zagotovitev zadostnega števila javnih storitev v skladu s potrebami različnih alpskih lokalnih in regionalnih skupnosti, pri čemer je treba doseči pravo ravnovesje med količino in dostopnostjo samih storitev.

5.3.2.3

Spodbujanje integriranih prometnih sistemov v podporo trgovini znotraj različnih alpskih območij in izboljšanje upravljanja potniškega in tovornega prometa, da bi zmanjšali učinke na okolje in povečali koristi za lokalno prebivalstvo. Med glavnimi elementi za spodbujanje trajnostnega razvoja prometa v Alpah so prehod s cestnega prevoza blaga na železniški in ukrepi za omejitev uporabe sekundarnih alpskih koridorjev (npr. z enotnimi cestninami za vse alpske prometne koridorje).

5.3.2.4

Razvoj načrtov za interoperabilnost in logistiko na makroregionalni ravni ter krepitev večmodalnih povezav infrastrukturnih vozlišč (pristanišč, letališč in logističnih centrov) s svetovnim omrežjem in celinskimi vodnimi potmi.

5.3.2.5

Spodbujanje transnacionalnih tematskih mrež v zvezi z vidiki, ki so pomembni za razvoj Alp, kot so obvladovanje tveganj, turizem, šport, gozdarstvo, kmetijstvo, energija in tehnološke storitve.

5.3.2.6

Izboljšanje upravljanja v Alpah na podlagi aktivnejšega sodelovanja civilne družbe, ob sočasnem izboljševanju seznanjenosti in obveščenosti ljudi s temeljnimi vprašanji, ki zadevajo alpski prostor.

5.4.1

Po mnenju EESO je nujno okrepiti prizadevanja za trajnostno upravljanje in varstvo okolja, pa tudi za priznavanje vrednosti ozemeljskega kapitala tega območja.

5.4.2.1

Usklajevanje ukrepov za podporo gospodarskemu razvoju te regije z zavezami, sprejetimi na področju boja proti podnebnim spremembam, pri čemer je treba rast in konkurenčnost lokalnih in regionalnih skupnosti, ki so del strategije EUSALP, ločiti od rabe naravnih virov in surovin.

5.4.2.2

Povečanje seznanjenosti alpskih lokalnih skupnosti z vrednostjo ekosistemskih storitev ter pravičnega in trajnostnega upravljanja naravnih vrednot. Alpe so najpomembnejši vodni vir v Evropi, zato je nujno izboljšati gospodarjenje z alpskimi vodnimi viri in povodji.

5.4.2.3

Podpora pobudam za usklajevanje ukrepov za ohranjanje biotske raznovrstnosti in alpske krajine ter ukrepov za njuno ekološko rabo.

5.4.2.4

Razvoj transnacionalnih instrumentov in postopkov za preprečevanje in zmanjševanje tveganj (poplav, zemeljskih in snežnih plazov, gozdnih požarov itd.), celostno gospodarjenje z gozdovi (tako z vidika ekološke in naravne vrednosti kot gospodarskega vira) in reševanje problemov, povezanih z rabo tal (zbitost tal, širjenje mest).

5.4.2.5

Podpora prehodu na brezogljični energetski sistem s pobudami za energetsko učinkovitost, z decentraliziranimi distribucijskimi omrežji, ki temeljijo na obnovljivih virih energije, ter s spodbujanjem energetsko varčnih modelov poselitve in javnega potniškega pometa.

5.4.2.6

Razvoj in vzpostavitev sistemov integrirane mobilnosti, da bi zmanjšali odvisnost od avtomobilov in njihovo uporabo ter podprli javni potniški promet kot storitev splošnega pomena in po možnosti vozila, ki uporabljajo obnovljive vire energije.

14.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 230/17

Poročevalec:

Jacek KRAWCZYK

1.1

Problem premajhne zmogljivosti je treba reševati z učinkovitejšim izkoriščanjem obstoječih virov na letališčih v EU. Več intermodalnosti, boljša povezljivost, učinkovitejše izkoriščanje sekundarnih vozlišč in malih letališč, večja letala in optimizacija procesov so primeri ustreznih rešitev. Mednje sodi tudi sprejetje letališkega svežnja ter izvajanje enotnega evropskega neba in programa SESAR. Zmogljivost letališč mora postati dobro razvit steber enotnega evropskega neba.

1.2

Dolgoročno bo treba graditi zmogljivost letališč v smislu infrastrukture, kot so terminali in vzletno-pristajalne steze. Glavni cilj širitve letališč mora biti boljša povezljivost na vzdržni ekonomski osnovi. Vozlišča EU morajo imeti ustrezne možnosti za izpolnjevanje vse večjega povpraševanja. To med drugim pomeni krajše postopke načrtovanja, da se lahko hitro odzovejo na porast povpraševanja.

1.3

Širitev letališč, kjer je upravičena, bi morala biti del uravnoteženega pristopa. Prvič, letališča imajo predvsem pozitiven ekonomski učinek na okolico. EESO meni, da je treba ta pozitiven učinek vsekakor ohraniti. Drugič, okoljska vprašanja je treba obravnavati pregledno. Tretjič, pri širitvi letališč je pomembna tudi javnost. Zato je potrebna javna razprava, v katero so med drugim vključene službe za nadzor zračnega pometa, letališki organi, letalske družbe, regionalni akterji, lokalno prebivalstvo, oblasti itd.

1.4

EESO je prepričan, da je bistvenega pomena, da države članice sprejmejo takojšnje ukrepe načrtovanja in upravljanja uporabe zemljišč. Sicer bodo razvoj letališč omejevale mnoge nepredvidljive in nepotrebne ovire, v nekaterih primerih pa bodo ogrožene tudi obstoječe zmogljivosti letališč.

1.5

Razvijati bi se morala le tista obstoječa regionalna letališča, za katera obstaja jasno povpraševanje za več prometa. Vlade držav članic bi morale ugotoviti probleme, povezane z zmogljivostjo, in opredeliti strategije za njihovo reševanje. Razen v primeru zagotavljanja javnih storitev bi morala EU prenehati s financiranjem razvoja novih regionalnih zmogljivosti na novih lokacijah – brez poseganja v določbe člena 107 Pogodbe o delovanju EU.

1.6

EESO meni, da so nove smernice EU o državni pomoči letališčem in letalskim družbam zelo dragocene, ker prinašajo pravno varnost. Končno se bo na podlagi skupnih meril proučil nadaljnji obstoj nerentabilnih regionalnih letališč.

1.7

Da bi se letališča uspešno lotila problema pomanjkanja zmogljivosti, je nujna dosledna in jasna normativna ureditev, da se zagotovijo potrebne spodbude za dolgoročne naložbe v infrastrukturo.

1.8

Zmogljivost letališč ima tudi politični pomen. EESO je prepričan, da mora EU skupaj z državami članicami in deležniki, vključno s socialnimi partnerji, sprejeti splošno strateško odločitev o tem, katera letališča bodo pomembna za sistem in bi jim bilo treba v prihodnjih letih nameniti pozornost. Za ohranitev konkurenčnosti letalstva EU na globaliziranih trgih je nujno potrebna celostna letalska strategija, ki bo upoštevala ekonomske, okoljske in socialne vidike ter ustvarjanje delovnih mest.

1.9

Oceniti je treba projekte letališke infrastrukture, ki jih je v zadnjih letih sofinancirala EU. EESO pozdravlja, da se je Računsko sodišče EU zavezalo, da bo opravilo to pomembno delo. Sklepi in priporočila tega dela bi se morali obravnavati v javni razpravi.

1.10

EESO meni, da bi Evropska komisija morala poenostaviti in racionalizirati strukture, ki so zadolžene za upravljanje letalstva EU in zlasti letališč v EU. Komisija potrebuje popolne in zanesljive podatke in informacije o delovanju letališč v EU. Ti podatki trenutno niso na voljo. EESO poziva organe upravljanja letališč in javne organe, naj jih zagotovijo.

2.1

Letališča v EU so zelo dragocena, vendar bo v prihodnjih letih več pomembnih evropskih letališč vse bolj preobremenjenih, medtem ko bodo mnoga še vedno neizkoriščena. Lahko bi trdili, da je zmogljivosti v EU dovolj, vprašanje pa je, ali so te zmogljivosti na pravih mestih.

2.2

Javne razprave o zmogljivosti letališč so v zadnjih letih potekale predvsem o dveh temah: izgubljena zmogljivost centralnih letalskih vozlišč zaradi tekmecev zunaj EU oz. zunaj Evrope, kot so Turčija in države ob Perzijskem zalivu, ter „sindrom Ryanair“, nizkocenovni letalski prevozniki, ki naglo povečajo promet manjših regionalnih letališč, a dolgoročno niso zanesljivi uporabniki. Vendar pa je problem veliko globlji.

2.3

Evropska komisija je leta 2007 objavila sporočilo z naslovom „Akcijski načrt za zmogljivost letališč, učinkovitost in varnost v Evropi“, v katerem je ugotovila vse večji prepad med zmogljivostjo in potrebami številnih vozlišč v EU (1) in predlagala več ukrepov za boljše izkoriščanje obstoječih zmogljivosti. Evropski parlament je leta 2007 v odziv na akcijski načrt Komisije sprejel poročilo na lastno pobudo, v katerem je pozdravil sporočilo Evropske komisije in obravnaval pomen premajhne zmogljivosti letališč.

2.4

Evropska komisija je leta 2011 objavila še eno sporočilo (2) o zmogljivosti v okviru svežnja ukrepov za boljša letališča, v katerem je zmogljivost in kakovost opredelila kot glavna izziva evropskih letališč.

2.5

Eurocontrol je v letih 2004, 2008 in 2013 izvedel študijo z naslovom Challenges of Growth (Izzivi rasti) ter napovedal pomanjkanje zmogljivosti v naslednjih 20 letih.

2.6

Tako množične dejavnosti dokazujejo, da je vprašanje zmogljivosti zelo aktualno. Letalska industrija je že dosegla pomembne rezultate. Na vseh področjih delovanja je bila izvedena optimizacija zmogljivosti in učinkovitosti. Izboljšave so naslednje:

2.6.1

Pobuda enotno evropsko nebo si od leta 2004 prizadeva za boljšo uporabo evropskega zračnega prostora in preprečevanje negativnih posledic njegove razdrobljenosti. Letališča, vključena v enotno evropsko nebo, lahko k ciljem te pobude prispevajo tudi v okviru programa raziskav o upravljanju prometa v enotnem evropskem zračnem prostoru (SESAR). Uspeh pobude je brez letaliških zmogljivosti ogrožen.

2.7

Komisija trenutno z deležniki iz evropske opazovalne skupine za zmogljivost letališč pripravlja podrobne predloge za prihodnjo strategijo za letališča. Ta opazovalna skupina ima tri naloge:

3.1

Kljub temu, da je v Evropi več kot 450 letališč, evropskim letališčem še vedno grozi pomanjkanje zmogljivosti.

3.2

Evropska sekcija Mednarodnega letališkega sveta (ACI) letališča razvršča tako:

3.2.1

V sistemu, ki zagotavlja direktne povezave, potniki od kraja odhoda do destinacije potujejo brez presedanja.

3.2.2

Sistema se dopolnjujeta in imata zgolj različne cilje: vozlišče si prizadeva za čim večjo povezljivost, sistem z direktnimi povezavami pa za čim večjo mobilnost in fleksibilnost.

3.3

EU financira izjemno veliko letaliških infrastrukturnih projektov. EESO meni, da ni dovolj javno dostopnih podatkov o teh naložbah in o njihovi učinkovitosti pri zagotavljanju dodatne povezljivosti in učinkovitosti za potnike.

3.4

Po mnenju EESO so nove smernice EU (3) o državni pomoči letališčem in letalskim družbam zelo dragocene, ker prinašajo pravno varnost. Smernice poleg tega tudi razlikujejo med letališči, ki so na primer potrebna za javne storitve, in letališči, ki niso potrebna, tj. letališča, ki niti niso sposobna pokrivati stroškov delovanja niti niso potrebna za zagotavljanje javnih storitev.

4.1

V prihodnosti bodo najpomembnejši letalski trgi v azijsko-pacifiški regiji, Latinski Ameriki, Afriki in na Bližnjem vzhodu. Do leta 2032 bo povprečna letna rast tokov potnikov v teh regijah med 6 in 7 %. Povprečna stopnja rasti v Evropi in Severni Ameriki bo približno 3 %.

4.2

Eurocontrol v zadnjem poročilu o izzivih rasti Challenges of Growth iz leta 2013 ugotavlja, da bo v naslednjih 20-ih letih prišlo do pomanjkanja zmogljivosti. Zaradi premajhne zmogljivosti po vsej verjetnosti leta 2035 ne bo opravljenih 1,9 milijona letov. To predstavlja 12 % povpraševanja. 20 evropskih letališč bo več kot šest ur na dan prenatrpanih, medtem ko so sedaj le tri.

4.2.1

Povečanje zmogljivosti, ki poteka, ne bo enakomerno porazdeljeno po evropskih letališčih. Največjo rast bo beležila vzhodna Evropa, medtem ko se bosta promet znotraj Evrope in delež prometa v severozahodni Evropi zmanjšala. EESO je seznanjen s tem razvojem in meni, da morajo biti evropska letališča kos tem izzivom.

5.1

EESO meni, da je nujno treba okrepiti evropsko konkurenčnost in privlačnost Evrope za naložbe v letalski sektor. Letališka zmogljivost je pri tem življenjskega pomena.

5.2

EESO je prepričan, da bi moralo biti enotno evropsko nebo že zdavnaj uresničeno in bi moralo rešiti problem premajhne zmogljivosti. Zgolj zmanjšanje zamud bi neposredno vplivalo na zmogljivost sistema in letališč znotraj tega sistema. EESO se strinja z ACI, da bi morala biti zmogljivost letališč dobro razvit steber enotnega evropskega neba in da bi morali biti cilji za letališke zmogljivosti v skladu s cilji skupnega evropskega neba.

5.3

Eurocontrol v študiji o izzivih rasti predlaga šest ukrepov, ki bi skupaj lahko zmanjšali količino neizpolnjenih potreb leta 2035 za 42 %. To znaša 8 00  000 dodatnih poletov, ki bi jih v tem primeru lahko izvedli, oziroma 50 milijonov potnikov, ki bi jih lahko prepeljali. Ti ukrepi so:

5.3.1

EESO razume, da naj bi te ukrepe izvajali za zmanjšanje neizpolnjenih potreb, vendar meni, da morda ne bodo zadostovali za izpolnitev vseh potreb v prihodnosti. Poleg tega vsi ti ukrepi niso primerni za vsa letališča v EU.

5.4

EESO prav tako meni, da bi sprejetje letališkega svežnja, ki ga je predlagala Komisija, pripomoglo k boljšemu izkoriščanju obstoječih letaliških zmogljivosti. EESO poziva k ambicioznim rezultatom dela, ki poteka v Parlamentu in Svetu, v skladu s predlogi, ki jih je podal v mnenju o letališkem svežnju (4).

5.5

Nenazadnje bi bilo treba problem nezadostne zmogljivosti letališč reševati tudi z izgradnjo novih zmogljivosti ob hkratni optimizaciji obstoječih zmogljivosti. To je težko, ker mnoga letališča niso več sposobna vlagati v dodatne zmogljivosti. Eurocontrol v poročilu Challenges of Growth iz leta 2013 navaja, da so morala nekatera letališča zaradi „pomanjkanja prihodkov, težav pri pridobivanju finančnih sredstev in vse večjega odpora do projektov prometne infrastrukture“ ponovno pretehtati načrte o širitvi.

5.6

EESO močno priporoča, da se izvede ocena pomena dosedanjih naložb EU v letališko infrastrukturo. EESO pozdravlja napoved Računskega sodišča EU, da se bo ukvarjalo s tem vprašanjem, in priporoča, da se ocena izvede na širokem kontrolnem vzorcu.

6.1

Letališča se pri načrtovanju širjenja infrastrukture soočajo s številnimi problemi. Te izzive ali ovire je mogoče razdeliti takole:

6.1.1

Letališča so zaradi nedavne gospodarske krize pri naložbah zelo previdna. Na eni strani so večinoma upadli tudi prihodki, na drugi strani pa se soočajo z vse višjimi stroški za varnost in varovanje (stroški poslovanja). Nedavne popravljene odločitve o državni pomoči in nove smernice o državni pomoči otežujejo preživetje manjših letališč. Zagotavljanje financiranja za infrastrukturne projekte je za letališča postal resen problem.

6.1.2

Letališča morajo izpolnjevati številne zakonske zahteve. Upravni postopki so zelo zapleteni, zlasti v zvezi z varnostnimi in okoljskimi vprašanji. EESO nikakor ne zanika pomena okoljskih zahtev. Vendar pa je potreben uravnotežen pristop do teh vprašanj. Evropska komisija je že dosegla dober napredek, na primer z Uredbo (EU) št. 598/2014 o oblikovanju pravil in postopkov glede uvedbe s hrupom povezanih omejitev operacij na letališčih Unije v okviru uravnoteženega pristopa. Evropski letalski sektor je zelo primeren za realizacijo „zelene rasti“. EESO Evropsko komisijo zlasti svari pred izvajanjem rešitev za okoljska vprašanja, ki niso celostne. Odbor poudarja, da so potrebne celostne in globalne rešitve. Glede na to bi bilo koristno, če bi Evropska komisija kot prvi korak naročila obsežen projekt za kartiranje in dokumentacijo obstoječih okoljskih omejitev, ki vplivajo na zmogljivosti evropskih letališč.

6.1.3

Nekoliko novejši problem je javnost in vse večji odpor prebivalcev do infrastrukturnih projektov. Odloženi so bili veliki projekti širitve letaliških vozlišč, nekateri za več kot desetletje: med drugim morebitno tretje pariško letališče ter dodatne vzletno-pristajalne steze v Frankfurtu in Münchnu, medtem ko v Združenem kraljestvu oziroma Londonu poteka razprava o najboljši rešitvi za povečanje zmogljivosti v multimodalnem metropolitanskem okolju.

6.1.4

Odpor javnosti je med drugim zaradi obremenitve s hrupom vse večji. Po drugi strani letališča in letalske družbe ogromno denarja porabijo za ukrepe za ublažitev hrupa. Letališče na Dunaju na primer izvaja protihrupni program, ki zajema 12  000 gospodinjstev. Skupni stroški naj bi po ocenah znašali približno 51 milijonov EUR, od tega naj bi 37 milijonov EUR neposredno prispevalo dunajsko letališče Flughafen Wien AG. Proračun letališč v mestih Liège in Charleroi za odkup oziroma protihrupno izolacijo za 20  816 gospodinjstev znaša 444 milijonov EUR. Letališče London Heathrow je v obdobju 2007–2011 za protihrupne ukrepe porabilo 37 milijonov EUR.

6.1.5

Vlade držav članic bi morale ugotoviti probleme, povezane z zmogljivostjo, in opredeliti strategije za njihovo reševanje. V zvezi s tem obstaja jasna potreba po močnem vodenju na evropski ravni, da se uskladijo te nacionalne strategije o zmogljivostih in zagotovi finančno svetovanje in podpora, kjer je to potrebno. Za evropsko financiranje novih letaliških lokacij bi morala veljati zelo stroga merila. EU bi morala omejiti financiranje teh projektov na tiste, ki so finančno vzdržni ali izpolnjujejo merila javne obveznosti.

6.1.6

EESO želi poudariti, da ima razprava o zmogljivosti tudi politični pomen. EESO je prepričan, da mora EU skupaj z državami članicami in deležniki, vključno s socialnimi partnerji, sprejeti splošno strateško odločitev o tem, katera letališča bodo pomembna za sistem in bi jim bilo treba v prihodnjih letih nameniti pozornost. Treba bi bilo oceniti in po potrebi pregledati uravnoteženost prednostnih nalog EU v zvezi s sistemom vozlišč in sistemom z direktnimi povezavami. Bolj kot kdaj koli potrebujemo celostno evropsko politiko, ki bo upoštevala ekonomske, okoljske in socialne vidike ter ustvarjanje delovnih mest.

6.1.7

Poleg tega se več generalnih direktoratov Komisije ukvarja s sorodnimi zadevami: MOVE, EMPL, COMP, JUST itd. Njihovo področje dejavnosti je odvisno od točno določnega političnega področja in obstaja mnogo povezav z različnimi področji, kot so mednarodni odnosi, državna pomoč, skupno evropsko nebo in multimodalnost. To se do zdaj ni izkazalo za učinkovito pri iskanju celostnega pristopa k letalstvu EU, ki upošteva celo vrednostno verigo in je sedaj nujen. Komisija mora nujno veliko bolje povezati letalstvo in zlasti svoje dejavnosti, povezane z letališči.

6.2

Kot vsak proizvodni proces je fizična zmogljivost letališča podvržena omejitvam, tj. dejavnikom, ki zmanjšujejo dejansko zmogljivost. Dejavniki, ki vplivajo na zmogljivost vzletno-pristajalnih stez:

6.2.1

Poleg tega na vse dejavnike zmogljivosti letališč običajno vplivajo postopki delovanja in predpisi, na primer posebne poti pristajanja in vzletanja ali zahteve v zvezi z uporabo zračnega prostora zaradi omejitve hrupa. Dejanska zmogljivost letališča je običajno veliko manjša od njegove fizične zmogljivosti. „Uravnoteženi pristop“ Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO) je najučinkovitejša metoda za obravnavanje hrupa na letališčih in v njihovi okolici ob upoštevanju okoljskih in ekonomskih vidikov.

6.2.2

Evropska komisija pri obravnavi zmogljivosti letališč običajno upošteva le zmogljivost vzletno-pristajalnih stez. Kot je navedeno, je ta pristop nepopoln in EESO poziva Evropsko komisijo, naj pri obravnavi te teme upošteva tudi druge odločilne dejavnike zmogljivosti letališč, kot je zmogljivost zračnega prostora sosednjih letališč. Interakcija med letališči in zračnim prostorom (ali ponudniki navigacijskih storitev) je pri obravnavi premajhne zmogljivosti ključnega pomena. Vendar pa je upravljanje te interakcije v Evropski uniji, pa tudi znotraj nekaterih držav članic, zelo različno.

6.2.3

Bistvenega pomena je, da države članice sprejmejo ukrepe načrtovanja in upravljanja uporabe zemljišč. Za to so pogosto pristojne lokalne in regionalne oblasti, ki bi morale imeti posluh za vlogo letališč v nacionalnih in evropskih mrežah, zlasti na osrednjih vozliščih, kjer je pritisk za uporabo zemljišč v druge namene zelo velik. EU mora doseči soglasje o skupnih načelih v zvezi s tem in zagotoviti dosleden okvir za načrtovanje in predpise, da se odločitve o novi zmogljivosti optimalno uskladijo.

6.3

Civilno letalstvo EU potrebuje povezan skupni trg. Vendar EESO svari, da se vozliščem ne sme dajati prednosti na račun regionalnih letališč. Oboji se dopolnjujejo in bi morali ostati sestavni deli osrednjega in celovitega omrežja, kot navaja politika TEN-T. Zaradi tega sta včasih preobremenjenost in rast med seboj povezani.

6.4

EESO poziva Komisijo, naj zmogljivost evropskega zračnega prostora obravnava tako z vidika mednarodne konkurenčnosti, ki je seveda ključnega pomena, kot tudi nemotenega delovanja notranjega trga EU. Boljše in bolj racionalno izkoriščanje regionalnih zmogljivosti bi lahko pripomoglo k razbremenjevanju zelo prometnih vozlišč. V zvezi s tem je trenutno preizkušanje daljinskega upravljanja kontrolnih stolpov za upravljanje zračnega prometa (npr. na Švedskem) zanimivo kot orodje za znižanje stroškov obratovanja na teh regionalnih letališčih ob hkratnem ohranjanju najvišje ravni varnosti.

6.5

Komisija ima zelo pomembno vlogo. Vendar pa ta vloga ni podrobno opredeljena: namesto samo spremljanja in priganjanja vseh akterjev k večji učinkovitosti, bi Komisija najprej potrebovala popolne in zanesljive podatke in informacije o delovanju letališč v EU. Ti podatki trenutno niso na voljo, ravno tako ni meril za opredelitev „učinkovitega letališča“ ali uradnih podatkov o financiranju letališč s sredstvi EU.

14.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 230/24

Poročevalec:

Carlos TRIAS PINTÓ

Soporočevalec:

Petru Sorin DANDEA

1.1

Počasnejše okrevanje v Evropi v primerjavi s preostalim svetom kaže na to, da sistem ne deluje, kot bi moral, kar je treba rešiti v okviru tesnejše ekonomske in monetarne unije. To mnenje podpira proces krepitve EMU, zlasti v euroobmočju, z vidika vloge davčne politike. Napredek pri usklajevanju neposrednega obdavčevanja je bilo in bo še naprej težko doseči, saj je to še vedno v pristojnosti držav članic in se odraža v samem načinu financiranja potrebnih izdatkov na državni ravni, ki ga je posamezna država članica izbrala v preteklosti. Vsakršno spremembo davkov bo moral spremljati s svetovnega vidika bolj konkurenčen in vzdržen sistem obdavčevanja.

1.2

Za pravilno delovanje evropske ekonomske in monetarne unije (EMU) je treba v novem zakonodajnem obdobju postaviti temelje za fiskalno unijo in jo postopno začeti uresničevati, da bi odpravili velike razlike v nacionalnih zakonodajah, ki onemogočajo pravo integracijo in vzpostavitev enotnega trga, ter se približali oblikovanju večjega skupnega proračuna za euroobmočje.

1.3

Skupaj z monetarnim stebrom ECB je treba srednjeročno uresničiti tudi skupni proračunski steber, ki bo zagotavljal makroekonomsko stabilizacijo znotraj EMU, zlasti v primeru asimetričnih šokov.

1.4

Odprava pomanjkljivosti in vrzeli davčne politike zahteva ambicioznejše ukrepe znotraj euroobmočja, da bi zmanjšali število različnih davkov in jih poenotili, razširili davčne osnove, približali davčne stopnje ter okrepili mehanizme sodelovanja in izmenjave informacij za boj proti davčnim goljufijam in utajam.

1.5

V novem zakonodajnem obdobju je treba tesno sodelovati z OECD in G-20 pri iskanju hitre rešitve za svetovni problem erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička. OECD je dosegel velik napredek z uvedbo mednarodnega modela obdavčitve podjetij, katerega cilj je plačevanje davkov tam, kjer se opravlja gospodarska dejavnost. To bi morala biti podlaga za obdavčitev podjetij v EU.

1.6

Da bi napredovali v smeri tesnejše fiskalne unije, je nujno treba nadaljevati s proračunskim nadzorom v okviru t. i. dvojčka in hitro uvesti sklad z lastnimi sredstvi znotraj euroobmočja, da bi odpravili makroekonomska neravnovesja (1).

1.7

EESO v celoti podpira nadaljevanje evropskega semestra, ki bi ga bilo treba pregledati, da bi zagotovili njegovo učinkovitost. Priporočila za posamezne države članice bi lahko uporabili za oblikovanje skupne podlage.

1.8

Izredno majhen skupni proračun, ki znaša komaj 1 % BDP EU, bi bilo treba povečati, zlasti znotraj euroobmočja. Predsednik Komisije Juncker v svojih političnih usmeritvah Nov začetek za Evropo poziva k usmerjanju proračunskih sredstev v zaposlovanje, rast in konkurenčnost. EESO podpira ta pristop in poudarja, da je treba na podlagi revizije večletnega finančnega okvira, ki bo opravljena konec leta 2016, postaviti temelje za povečanje proračuna, da bi dosegli nemoteno delovanje monetarne unije.

1.9

Komisija bi morala uresničiti svojo napoved iz sporočila Na poti k poglobljeni in pravi ekonomski in monetarni uniji  (2), ki ga je objavila marca 2013, in uvesti instrument za konvergenco in konkurenčnost, ki bi bil usmerjen na pogodbene dogovore, na podlagi katerih bi države članice uvedle reforme, ki bi koristile tako državam članicam kot EU pri odpravljanju neravnovesij, ki jih ni mogoče odpraviti brez finančne podpore. To bi moralo voditi v lastna proračunska sredstva, na podlagi katerih bi omogočili začasno pomoč za odpravljanje regionalnih šokov (3).

1.10

Proračun euroobmočja bi moral zagotoviti boljše delovanje monetarne unije, nuditi fiskalno podporo, da bi uresničili bančno unijo in odpravili asimetrične šoke. Tega ni bilo, ko je nastopila kriza, kar je močno povečalo razlike, za kar so bili potrebni fiskalni ukrepi.

1.11

EESO se zaveda, da je to kompleksno vprašanje, zato predlaga, da se postopno sprejme niz ukrepov, ob upoštevanju ciljev, zapisanih v ustanovnih pogodbah (4):

kratkoročno (6 do 18 mesecev):

srednjeročno (18 mesecev do 5 let):

2.1.1

Vseh 28 držav članic EU je začelo s povezovanjem, države euroobmočja pa so v zvezi s tem sprejele močnejše zaveze in obveznosti, na podlagi monetarne unije, ki je zdaj okrepljena z bančno unijo v nastajanju ter Pogodbo o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji.

2.1.2

Davčna politika trenutno združuje več kot 600 različnih davkov. Ti prinašajo največji del prihodkov, ki skupaj (davki in prispevki za socialno varnost) predstavljajo 39,4 % BDP držav članic (13) in 40,4 % držav euroobmočja. Potrebna je večja usklajenost davčnih politik držav članic euroobmočja kot dopolnilo enotni monetarni politiki ECB.

2.1.3

Napredek v smeri fiskalne unije v primeru euroobmočja bi omogočal zanašanje na lastna sredstva in začetek dejanske podpore pomembnih strukturnih reform gospodarstev v težavah ter izvajanje politike solidarnosti in redistribucije, ki sta nujni za odpravljanje asimetričnih šokov.

2.1.4

EU, zlasti euroobmočje, ima v primerjavi z drugimi razvitimi gospodarstvi nižjo stopnjo rasti (BDP) in zaposlenosti. Večina teorij ekonomskega povezovanja predlaga modele, ki združujejo monetarno in fiskalno unijo. PDEU pa zahteva soglasno sprejemanje odločitev v zvezi z obdavčevanjem, kar močno otežuje sprejemanje zakonodaje.

2.1.5

Manjšo makroekonomsko učinkovitost Evrope je mogoče delno pripisati razliki med fiskalno politiko, ki je v veliki meri decentralizirana in v pristojnosti držav članic, ter monetarno politiko, ki je znotraj euroobmočja vse bolj centralizirana in v pristojnosti ECB.

2.1.6

ECB zaradi omejenih pristojnosti ne more financirati proračunskih primanjkljajev z izdajanjem denarja. To je lahko pozitivno za stabilnost cen in vrednost valute, ne pa za rast, zaposlovanje in druge cilje. Od oblikovanja monetarne unije v EU ni bilo znatnega napredka v smeri fiskalne unije, zaradi česar je težko zagotoviti mobilnost delavcev in kapitala ter se odzivati na krizo in asimetrične šoke.

2.2.1

Z dosedanjim minimalnim usklajevanjem davčne politike je komajda mogoče preprečevati izkrivljanje konkurence med državami članicami in blažiti tekmovanje v zniževanju davkov, ki vpliva predvsem na nominalne in efektivne stopnje davkov na prihodke podjetij in fizičnih oseb, kar bi bilo pozitivno, če bi bilo usklajeno med državami članicami. Na žalost pa je trenutno to igra, pri kateri zmagujeta dohodek iz kapitala in visoko mobilna delovna sila, večina pa je na izgubi.

2.2.2

Čeprav sta za fiskalno povezovanje potrebna sistem transferjev in za to pristojen organ, je proračun EU omejen na 1 % BDP. Neto prenosi sredstev predstavljajo manjši del teh virov, kljub ciljem iz strategije Evropa 2020 in projekta Evropa 2030.

2.2.3

V Načrtu za poglobljeno in pravo EMU iz leta 2012 (14) je predlagano, da se srednjeročno doseže ekonomska, monetarna in fiskalna unija, med drugim na podlagi konkretnejših pobud, kratkoročno pa naj se okrepi fiskalno in ekonomsko upravljanje (zakonodajni šesterček, fiskalni pakt in dvojček), evropski semester in s tem povezana priporočila ter Pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji, ki jo je podpisalo 25 držav članic izven okvirjev PDEU. Sistem je enosmeren, tog in okoren ter ne zagotavlja prožnosti za takojšnje ukrepanje na gospodarski položaj v primeru krize, poleg tega ne omogoča sprejetja skupnih politik za euroobmočje.

2.2.4

Pravzaprav je neverjetno, da so bili do zdaj sprejeti samo ukrepi v zvezi z izdatki fiskalne unije, popolnoma zanemarjeni pa so bili njeni prihodki.

2.2.5

Poleg tega, da ni davčnega nadzornega organa, je trojka delovala precej polemično pri načrtih varčevanja, ki jih je naložila državam, ki so potrebovale pomoč, kar sta Evropski parlament in EESO (15) označila kot neučinkovito in netransparentno.

2.2.6

EESO podpira politične usmeritve predsednika Komisije Junckerja Nov začetek za Evropo, ki predlagajo, da EU zamenja trojko z demokratično bolj legitimno in bolj odgovorno strukturo, povezano z institucijami EU in večjim parlamentarnim nadzorom tako na ravni EU kot nacionalni ravni.

2.2.7

Medtem pa je politika fiskalne devalvacije v nekaterih najbolj ranljivih državah euroobmočja privedla bolj do devalvacije evropskega socialnega modela (16) kot do povečanja konkurenčnosti, saj manjša obremenitev dela praktično ni vodila v večjo rast ali zaposlenost ali zmanjšanje zadolženosti, pač pa je povzročila nepotrebno izgubo prihodkov od davkov. V nekaterih državah članicah se sicer zdi, da že prihaja do pozitivnih učinkov odpravljanja nekaterih neravnovesij.

3.1.1

Težave, povezane z večjim povezovanjem na davčnem področju, so se pokazale v dveh primerih: pri finančnih transakcijah in transakcijah digitalnega gospodarstva; Komisija mora hitro odgovoriti na to, v skladu z ugotovitvami GD za konkurenco, priporočili skupine strokovnjakov za obdavčitev digitalnega gospodarstva (17) in prvotnimi predlogi OECD (18) za usklajen mednarodni pristop k boju proti davčnim utajam multinacionalnih družb v skladu s projektom OECD in G-20 glede erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička (na podlagi katerega naj bi oblikovali enotne mednarodne davčne predpise, da bi odpravili erozijo davčne osnove in umetno preusmerjanje dobička v druge države zaradi izogibanja plačilu davka).

3.1.2

Glede na to, da je bila doslej v zvezi z načrtovanim davkom na finančne transakcije za celotno EU februarja 2013 sprejeta samo direktiva o okrepljenem sodelovanju enajstih držav euroobmočja (19), bi bilo treba ta davek uvesti še vsaj za preostale države euroobmočja (in doseči napredek, ki ga v zadnjih mesecih ni bilo.

3.1.3

EESO pozdravlja predlog spremembe direktive o obdavčevanju dohodka od prihrankov (20), s čimer naj bi se izboljšala kakovost informacij in zagotovilo učinkovitejše preprečevanje davčnih utaj.

3.2.1

EU se vsako leto sooča z veliko večjo izgubo davčnih prihodkov kot ZDA in druge države z manj sive ekonomije, davčnih goljufij, goljufij na področju delovne zakonodaje in davčnih utaj (21). Da bi preprečili anomalije v sistemu, kot so davčne oaze, je zaradi obsežnih in kompleksnih davčnih struktur treba doseči večjo poenotenost, poenostavitev in usklajenost med državami. To bi bilo treba najprej doseči znotraj euroobmočja, kar bi usklajevali Komisija in euroskupina s pomočjo evropskega organa za poenostavitev, ki že obstaja v nekaterih državah (22).

3.2.2

Poleg tega bi bilo po mnenju EESO treba kot prednostno določiti konvergenco davčnih politik v okviru evropskega semestra (na podlagi nekaterih priporočil za posamezne države), ki omogoča usklajevanje prizadevanj držav članic na področju ekonomske politike, da bi uresničili tudi cilje strategije Evropa 2020 s pomočjo drugih politik.

3.2.3

EESO poziva k uspešnejšemu in pravičnejšemu splošnemu sistemu, ki bi davčne reforme in usklajevanje usmeril v transparentnost, razširitev davčnih osnov in preprečevanje velikih davčnih utaj, da bi se lahko stopnje znižale in bi se breme porazdelilo.

3.2.4

EESO priporoča, da se omeji sistem oprostitev, odvisno od narave davka, na podlagi natančne analize ekonomskih in socialnih stroškov in koristi v skladu z mednarodno prakso „davčnih izdatkov“, ki je konsolidirana že od leta 1968. Upoštevati je treba tudi, da so po navedbah študij (23) Komisije v zadnjih petih kriznih letih sistemi davčnih olajšav v veliki meri zaustavili povečanje tržnih neenakosti v večini držav članic EU.

3.2.5

EESO poziva EU, naj prek predstavnikov euroobmočja prevzame aktivnejšo vlogo v razpravah za uskladitev prizadevanj za poenotenje in poenostavitev skupaj z OECD (24), IMF (25) in G-20 (26), in sicer glede stroškov prenosa, goljufij in sive ekonomije ter predvsem vprašanj enake porazdelitve davčnih bremen.

3.2.6

Po mnenju EESO bo akcijski načrt BEPS (27) (erozija davčne osnove in preusmerjanja dobička) ključnega pomena za boj proti davčnim utajam in agresivnemu davčnemu načrtovanju na mednarodni ravni. Zato poziva G-20, OECD in vse evropske države, naj ga razširijo in oblikujejo podlago za evropsko agencijo, ki bi služila kot klirinška hiša za DDV in proti davčnim goljufijam, da bi odpravili problem „davčnega vrtiljaka“ (28) pri transakcijah znotraj EU, ki povzroča več škode kot siva ekonomija.

3.2.7

Glede na to, da oprostitve in davčne olajšave vodijo v dejanske stopnje davka, ki so veliko nižje od nominalnih stopenj, bi jih bilo treba uskladiti z evropskimi cilji glede zaposlovanja, produktivnih naložb, konkurenčnosti podjetij in socialnega vključevanja ter s politikami EU, ki oblikujejo evropski socialni model.

3.3.1

EESO se zavzema za prednostno uskladitev obdavčitve podjetij, da bi dosegli koherentno proračunsko in fiskalno unijo  (29), da MSP ne bi plačevali najvišjih dejanskih davkov. Poleg tega EESO izrecno obsoja prakse nekaterih držav članic, ki izbranim multinacionalnim družbam priznavajo davčne olajšave, s katerimi javnost ni seznanjena, in v zvezi s tem poziva Evropsko komisijo k sprejetju vseh mogočih ukrepov za odpravo takšne prakse. To stanje povzroča izkrivljanje konkurence, ki ni združljivo z namenom enotnega trga.

3.3.1.1

Eden od prvih in najpomembnejših ukrepov v zvezi z davkom na podjetja bi se moral osredotočiti na oblikovanje skupne konsolidirane davčne osnove. Za to se je EESO uradno zavzel že leta 2006 (30) in to je kasneje (31) tudi potrdil. Že v Rudingovem poročilu iz leta 1992 je bilo poudarjeno, da so potrebna skupna pravila za določanje davčne osnove, začenši z najnižjo in najvišjo stopnjo.

3.3.1.2

EESO predlaga, naj po vzoru „valutne kače“, ki je bila uvedena zaradi valutnih nihanj pred uvedbo eura, pristojni organi skupaj določijo najvišjo in najnižjo stopnjo davka na podjetja. Usklajeno bi bilo treba odpraviti tudi tiste oprostitve davka na podjetja, ki najmanj prispevajo k večji zaposlenosti ali produktivnosti.

3.3.2

EESO pozdravlja predlog direktive o matičnih in hčerinskih podjetjih v različnih državah članicah kot enega od 34 ukrepov, ki so del Akcijskega načrta za okrepljeni boj proti davčnim goljufijam in davčnim utajam  (32), ki ga je Komisija predstavila konec leta 2012, vendar želi, da bi bilo to v obliki uredbe.

3.3.3

Glede trgovine z blagom in storitvami znotraj EU je bilo doseženega več napredka pri usklajevanju DDV, kjer se je povečala usklajenost davčnih osnov, vendar so med različnimi vrstami davkov še vedno velike razlike.

3.3.4

EESO zaradi strateškega pomena priporoča, da se nameni prednost davčnim spodbudam za raziskave in razvoj (33).

3.3.5

Pri vseh načrtovanih ukrepih je treba paziti, da ne bodo škodili konkurenčnosti evropskih podjetij.

3.4.1

Za fizične osebe veljajo tako neposredni kot posredni davki. Upoštevati je treba, da so neposredni davki po naravi regresivni in da je zlasti usklajevanje navzgor za neposredne davke regresivno, kar lahko močno prizadene sloj z nižjimi dohodki, če ni dohodkovne podpore.

3.4.2

Usklajevanje neposredne obdavčitve fizičnih oseb je omejeno na nekaj posamičnih primerov in prilagajanja z vidika davčnih bremen ni več.

3.4.3

Vsaj znotraj euroobmočja bi bilo treba pregledati številna poglavja dohodnine in prispevkov za socialno varnost, da bi preprečili socialni damping, uskladili t. i. davčno breme stroškov dela in s tem olajšali njegovo mobilnost (34). Progresivnost takšne obdavčitve bi bilo treba uporabiti tudi za davek na kapital in premoženje, ki iz tega izhaja, s čimer bi davki na imetje, dediščino in darila postali nadzorni mehanizem. Poleg tega takšni davki manj slabijo povpraševanje kot davki na delo.

3.4.4

Ker je treba več pozornosti nameniti naložbam in ne potrošnji, je treba uskladiti in oblikovati konvergenčne kače pri obdavčevanju dohodka od prihrankov (35) in dividend fizičnih oseb ter v zvezi s pokojninami iz drugih držav.

3.4.5

EESO podpira prizadevanja Komisije, da bi bile davčne strukture bolj prijazne za rast in da bi preučila vlogo obdavčenja pri doseganju konsolidacije v zvezi z razširitvijo davčnih osnov, kot je davek na nepremičnine. Zato je Evropska komisija državam članicam v okviru evropskega semestra priporočila, naj dodatno izkoristijo možnost periodičnih davkov na imetje z vidika konsolidacije ali v okviru davčne razbremenitve dela (36).

3.4.6

EESO poleg tega predlaga sprejetje dodatnih ukrepov za usklajevanje okoljskih davkov, pri čemer kot izhodišče navaja poročilo Komisije Okvir za podnebno in energetsko politiko za leto 2030.

3.4.7

Državljani bodo sodelovali v boju proti davčnim goljufijam in delu na črno, ki sta velik problem, če bodo obstajale ustrezne spodbude za to. Okrepiti je treba instrumente, kot so vrednostnice za storitve ter oprostitve plačila davkov in davčne olajšave za druge storitve osebne oskrbe, ki združujejo spodbujanje socialne blaginje in odkrivanje sive ekonomije.

3.4.8

EESO v zvezi z bojem proti sivi ekonomiji predlaga, da se uvedejo davčne spodbude za uporabo sledljivih načinov plačila, ki spodbujajo finančno in digitalno vključenost, kot so plačilne kartice in mobilni telefoni, na podlagi usklajenih davčnih oprostitev ali olajšav za posameznike in podjetja, ki manj uporabljajo gotovino.

3.4.9

Poleg tega je sodelovanje državljanov mogoče okrepiti z ekonomskimi spodbudami za odkrivanje malverzacij po vzoru ustaljene prakse v ZDA.

3.5.1

Velike razlike v načinu obdavčenja spodbujajo goljufije, korupcijo in sivo ekonomijo. EESO poziva države članice euroobmočja, naj sprejmejo večje pristojnosti pri naslednjih štirih pomembnih davkih: neposredna obdavčitev fizičnih in pravnih oseb (vključno z davkom na dohodek od kapitala in imetja ter ostalimi davki na premoženje), ter DDV in posebne takse, kar zadeva posredne davke.

3.5.2

Napredek na področju fiskalnega upravljanja nedvomno pomeni postopno izgubo suverenosti držav članic. Tako bi pobiranje davkov še naprej ostalo v pristojnosti posamezne države, medtem ko bi bile za nadzor, pregled in razporejanje prihodkov pristojne tako EU kot države članice. EESO zato predlaga oblikovanje davčnega organa EU, in sicer najprej za euroobmočje.

3.5.3

V skladu z načelom subsidiarnosti je treba upoštevati lokalne davke, vendar EESO priporoča poenostavitev s tem, da se zmanjša njihovo število ter da se združijo po skupinah in uskladijo med seboj.

3.6.1

Nadnacionalna fiskalna politika (37) bi bila učinkovit instrument za uresničevanje ciljev ustanovnih pogodb, zlasti v zvezi s kohezijo in trajnostjo.

3.6.2

EESO se zavzema za oblikovanje dodatnega zveznega proračuna, vsaj znotraj euroobmočja, ki bi omogočal pobiranje davkov in postopno uvajanje politik, katerih skupno izvajanje bi dalo boljše rezultate, npr. zavarovanja za primer brezposelnosti v povezavi z ukrepi aktivne politike zaposlovanja (38), raziskav in razvoja, obrambe, skupnega mehanizma za soočanje z bremenom obresti za dolg (39) itd.

3.6.3

EESO trdno podpira pobude OECD in G-20 v zvezi z mednarodnim sodelovanjem na področju davčne politike in boja proti davčnim goljufijam ter se zavzema za to, da bi avtomatična izmenjava davčnih informacij postala mednarodni standard.

14.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 230/33

Poročevalec:

Gonçalo LOBO XAVIER

Soporočevalec:

Nicola KONSTANTINOU

1.1

Evropski sektor embaliranja je pred več izzivi. V več drugih sektorjih ima odločilno vlogo, kar ga postavlja v osrednji položaj, kar zadeva konkurenčnost evropskega gospodarstva. Evropa mora ostati na čelu tega sektorja ter vztrajati pri reševanju vprašanj okoljske trajnosti, varnostnih vprašanj ter vprašanj v zvezi z znamčenjem na področju embaliranja. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da mora ta vodilni položaj temeljiti na petih ključnih stebrih: učinkovitem izkoriščanju virov, raziskavah in razvoju ter inovacijah, socialnem dialogu, trajnosti in prilagajanju.

2.1

Proizvodi sektorja embaliranja se v našem vsakodnevnem življenju uporabljajo v številne različne namene, kot so zaščita proizvodov (preprečevanje loma, kvarjenja in kontaminacije, podaljšanje roka uporabnosti), promocija (sestavine proizvodov, značilnosti, promocijska sporočila in znamčenje), obveščanje (identifikacija proizvodov, priprava in uporaba, podatki o hranilni vrednosti in hrambi, varnostna opozorila, kontaktni podatki, navodila za odpiranje, ravnanje ob preteku uporabnosti), priročnost (priprava proizvoda, način serviranja, hramba in podatki o porciji), utilizacija (preskrbovanje potrošnikov, maloprodaja, transportne enote), manipulacija (transport od proizvajalca do prodajalca, prikaz na prodajnem mestu) in zmanjševanje nastajanja odpadkov (predelovanje, ponovna uporaba stranskih proizvodov ter energija za skladiščenje in transport).

2.2

Glede na to, da je sektor embaliranja nadvse raznolik, je nujno potreben širok in variiran pristop. Sektor je izjemno koristen, zato je treba ravnati previdno in upoštevati njegovo raznoterost, potrebo po spoštovanju pravil in zakonodaje ter seveda njegovo konkurenčnost.

2.3

Večina sektorjev ima določene ključne probleme, ki so skupni vsem, posamezni podsektorji pa imajo seveda tudi lastne specifične probleme. Razlog za to je, da za specifične proizvode veljajo različne zahteve, zlasti glede standardov in certificiranja.

2.4

Za Evropo uporaba embalaže kot medija za inovacije in kakovost pomeni priložnost. V tem mnenju je zato predlaganih več ukrepov, katerih cilj je jasno opredeliti kakovost in inovativnost proizvodov v določeni embalaži. To je stalen izziv, ki je odločilnega pomena za razlikovanje proizvodov iz EU od proizvodov iz drugih delov sveta.

2.5

EESO je mnenja, da sta za to razpravo pomembni še dve drugi vprašanji: logistični vidik sektorja embaliranja in dostop do surovin, ki se uporabljajo v sektorju.

Ob upoštevanju teh dveh vprašanj je jasno, zakaj se evropski sektor embaliranja sooča s tako velikanskimi izzivi.

Glavni cilj tega dokumenta je opozoriti institucije EU na več priporočil, za katera EESO in komisija CCMI menita, da so bistvenega pomena za spodbujanje evropskega gospodarstva na splošno, predvsem pa tudi sektorja embaliranja. Evropa mora tako kot na drugih področjih tudi tu spet prevzeti vodilni položaj in pozvati k spoštovanju pravil in zakonodaje, ki so resnično v pomoč gospodarstvu in se izvajajo na trajnosten način; s tem bi spodbudili notranji trg. Namesto na protekcionizem bi se bilo treba osredotočiti predvsem na zaupanje in spoštovanje pravnih zahtev.

2.6

Specifični primer uporabljenih materialov je izjemno pomembno vprašanje, ki ga je treba natančno preučiti ter tako spoštovati zahteve odprtega trga in poskrbeti za enake pogoje za vse akterje na trgu.

2.7

EESO meni, da bo vzpostavitev usklajenega in vključujočega dialoga med deležniki v sektorju omogočila, da bo sektor tudi v prihodnje trajnosten, da bo zagotavljal dostojno zaposlitev na dolgi rok, lažje obvladoval spremembe ter se prilagajal potrebam potrošnikom in širšim družbenim zahtevam. V tem pogledu potencial socialnega dialoga za okrepitev tega sektorja še ni v celoti izkoriščen, čemur se je treba nemudoma posvetiti.

2.8

Če se mora sektor za izpolnjevanje zahtev trga prilagoditi spremembam in se preoblikovati, je edini način za doseganje trajnosti in pravičnih rešitev večstranski pristop k sodelovanju deležnikov. Za obvladovanje vprašanj v zvezi s sektorjem, njegovo strukturo in konkurenčnostjo ter s tem povezanih zadev, kot so zaposlenost, znanja in spretnosti, prilagajanje in zmožnosti tega sektorja in delavcev v njem za preživetje v prihodnje, bi morala Komisija spodbuditi primerno strukturiran in organiziran socialni dialog. Da bi poleg tega imela širša javnost (tj. družba in potrošniki, delavci, delodajalci, vlade idr.) na voljo platformo za izražanje svojih interesov, bi bilo treba vzpostaviti dvosmerno komunikacijo med različnimi akterji in institucijami. Na ta način so lahko vse zadevne strani dejavne v sektorju in širše pri njegovi osrednji vlogi v družbi.

3.1

Evropski sektor embaliranja zajema vrsto dejavnosti; čeprav ima podobne probleme kot druge panoge, se trenutno ter v kratko- in srednjeročnem obdobju sooča s številnimi edinstvenimi in pomembnimi izzivi. V sektorju embaliranja so podjetja, ki proizvajajo stekleno, kovinsko, plastično, leseno in papirno embalažo in v katerih je v Evropi zaposlenih prek 6,5 milijona ljudi (3) (Eurostat).

3.2

Za sektor embaliranja niso značilni zgolj vrsta raznolikih proizvodov, temveč tudi številni različni postopki za proizvodnjo izdelkov za specifične trge in posebne vrste rabe. Za vsakega od njih je potrebno drugačno okolje, kar pomeni vrsto posebnih značilnosti in izzivov.

Za podjetja, ki proizvajajo stekleno embalažo, je na primer poraba energije pomemben stroškovni dejavnik. Glede na to, da je mogoče reciklirati tudi do 80 % odpadne embalaže iz stekla, to pomeni, da recikliranje stekla pomembno prispeva k doseganju ciljev EU v zvezi z recikliranjem in zniževanjem ogljičnega odtisa regije.

3.3

Pomemben vidik je tudi povezava med materiali za embaliranje, saj so povečani stroški transporta za prevoz takih materialov, kot so na primer valoviti karton in cevi, negativno vplivali na sektor embaliranja. Učinek stroškov energije v celotni dobavni verigi sektorja – opozoriti je treba na razdaljo, ki jo proizvodi, kot je tiskani material, prepotujejo, preden jih embalažna podjetja uporabijo – se tako prenese na sektor embaliranja.

3.4

Kovino je mogoče nenehno reciklirati, saj ostane enako kakovostna, kar daje dodatno vrednost prispevku tega sektorja k ciljem EU glede recikliranja.

3.5

Embalažno steklo se uporablja za proizvodnjo steklenic in kozarcev za vlaganje in drugih proizvodov za embaliranje; to je največji sektor v steklarski industriji EU, ki k celotni proizvodnji stekla v EU prispeva okrog 60 %, v njem pa je zaposlenih 90  000 ljudi (Eurostat). Zaradi vedno večje avtomatizacije, združevanja industrije in nizkocenovne konkurence se je število delovnih mest v celotnem steklarskem sektorju zmanjšalo. Konkurenca je zaradi uvoza iz držav izven EU vedno večja, v državah blizu EU ali na meji z njo pa se je povečalo tudi število proizvodnih obratov, v katerih so stroški dela nižji, predpisi pa ohlapnejši, kar ustvarja kratkoročno presežno zmogljivost in pritiska na cene.

Francija, Nemčija in Italija so največji proizvajalci v EU. Steklo je z viri gospodaren material, ki ga je mogoče nenehno reciklirati. Za podjetja, ki proizvajajo stekleno embalažo, je na primer poraba energije pomemben stroškovni dejavnik, medtem ko za druga podjetja to ne velja. Glede na to, da je mogoče reciklirati tudi do 80 % odpadne embalaže iz stekla, recikliranje stekla pomembno prispeva k doseganju ciljev EU v zvezi z recikliranjem in zniževanjem ogljičnega odtisa regije. V drugih segmentih tega sektorja je – glede na materiale, ki jih uporabljajo, in proizvode, ki jih proizvajajo –, poraba energije manjša.

3.6

Dobavna veriga v sektorju papirja in podobnih materialov je zapletena, saj podjetja, ki predelujejo papir in lepenko v proizvode za embalažo (kot so različne vrste kartona, valoviti karton, karton za pakiranje in karton za embalažo), ta papir običajno proizvajajo sama in so del krožnega procesa, v katerem se med drugim iz rabljenih materialov pridobiva papirna kaša in se z njih odstranjuje tiskarska barva, zajema pa tudi uporabo lesnih surovin.

3.7

Vendar pa ima tudi plastična embalaža posebne značilnosti, saj nimajo vsi podsektorji embaliranja toliko panožnih organizacij. Sektor embalaže iz plastike oskrbuje drugačne trge kot prej naštete; njihovi končni uporabniki so proizvajalci avtomobilov, kozmetična podjetja in podjetja, ki proizvajajo medicinske izdelke in embalažo za predpakirana živila. Kljub temu pa ima ta podsektor zgolj eno panožno organizacijo. Plastična embalaža je povezana tudi z okoljskimi vprašanji, kot so proizvodnja plastičnih nakupovalnih vrečk in težave, povezane z njihovim odstranjevanjem in razgradnjo njihovih sestavin.

3.8

Po tem scenariju so zaradi različnih proizvodnih procesov nastala številna predstavniška telesa podjetij, kar že samo po sebi ovira sodelovanje med podjetji in predstavniki delavcev pri tako pomembnih vprašanjih, kot sta okoljska trajnost in obvladovanje sprememb. Številna panožna predstavniška telesa so dokaz, kako zelo so podsektorji embaliranja, kot so proizvajalci kovinske embalaže, segmentirani. Proizvajalci aluminija so na primer pogosto ista podjetja, ki proizvajajo aluminijasto embalažo in imajo svojo panožno organizacijo, Evropsko združenje za aluminij (European Aluminium Association). Toda specialisti za kovinsko embalažo, ki proizvajajo pločevinke za pijače (narejene so iz jekla in aluminija), imajo lastno panožno organizacijo, svojo organizacijo pa imajo tudi embalažna podjetja, ki so specializirana za proizvode iz jekla.

3.9

Sektor je izjemno pomemben tako z vidika prispevka k BDP kot z vidika zaposlovanja, zato je treba tem vprašanjem, ki so specifična za ta sektor, nameniti posebno pozornost. Vendar pa kot tako segmentiran sektor skrbi za potrebe podjetij višje v verigi v celotnem gospodarstvu, daleč preko meja svojih običajnih trgov.

3.10

Embaliranje proizvodov izpolnjuje številne potrebe in med drugim zajema zaščito proizvodov (preprečevanje loma, kvarjenja in kontaminacije), promocijske informacije (identifikacija proizvoda, znamčenje, priprava, uporaba, podatki o hranilni vrednosti, varnostne informacije), informacije o manipulaciji (prevoz in prikaz na prodajnih mestih) in zmanjševanje nastajanja odpadkov (energija za predelovanje, hrambo in prevoz). V okviru prizadevanj za zmanjšanje emisij CO2 je poleg tega izjemno pomembno tudi oblikovanje embalaže za čim boljši izkoristek razpoložljivega prostora pri transportu blaga. Pri zmanjševanju količine odpadkov se je povečala tudi vloga embalaže same, saj so spletna podjetja, kot je Amazon, postala izjemno veliki uporabniki embalaže, zato je treba odgovoriti na vprašanje o tem, kdo je „odgovorna stranka“.

Amazon na primer uporablja certificirani sistem embaliranja za enostavno odpiranje. Od leta 2008 je z ukinitvijo plastike in plastičnih trakov radikalno spremenil svoj pristop glede embaliranja 2 00  000 proizvodov 2  000 proizvajalcev, s čimer je zmanjšal porabo kartona za 5,4 milijona m2, omejil porabo generičnih materialov za 11  203,7 ton in zmanjšal celotno količino škatel za 4 10  000 m3. Za odpadno embalažo je v resnici odgovoren potrošnik, vendar pa bi moralo tudi proizvajalca oziroma vmesnega porabnika zanimati, kakšen del embalaže na koncu pristane v smeteh.

3.11

V nadaljevanju navedena vprašanja je treba temeljito preučiti, kar bo omogočilo splošno razumevanje sedanjega stanja in prispevalo k morebitnim rešitvam, da bo lahko evropski sektor embaliranja z okoljskega vidika še naprej ostal konkurenčen in trajnosten ter tisočem delavcev, ki so od njega odvisni, zagotavljal dostojno delo.

3.12

Kakršne koli spremembe glede razpoložljivosti surovin bodo vplivale tako na ceno in dostopnost končnih embalažnih proizvodov, lahko pa tudi resno ogrozijo dejavnosti sektorja. Zato je treba preučiti dejavnike in trende na področju surovin ter s tem sektorju omogočiti predvidevanje prihodnjih sprememb, vendar brez s tem povezanih morebitnih motenj. Zaradi velikega povečanja stroškov surovin in zvišanja cen energije je na primer še zlasti pod pritiskom sektor proizvajalcev kovinske embalaže.

3.13

Leta 2012 je Komisija predstavila pobudo za evropsko partnerstvo za inovacije glede surovin, katere cilj je reševanje izzivov, povezanih z dobavo lesnih in mineralnih surovin.

3.14

Zlasti povpraševanje iz Azije je povzročilo zvišanje cen sekundarnih surovin za papirno embalažo, saj proizvajalci s tem povezanih dodatnih stroškov ne morejo preprosto prenesti na svoje stranke. Povpraševanje s Kitajske je v veliki meri prispevalo k dvigu cene recikliranih materialov za embalažo iz papirja (cena odpadnega papirja se je od leta 2006 skoraj podvojila, medtem ko se je cena recikliranega papirja v istem obdobju zvišala za skoraj 50 %). Te cene se bodo verjetno povečevale tudi v prihodnje.

4.1

Po podatkih Eurostat podjetja, ki proizvajajo kovinsko embalažo (vključno z embalažo iz jekla in aluminija), v sektorju embaliranja v Evropi zaposlujejo okoli 60  000 ljudi od skupaj 3 55  000 zaposlenih v širši evropski jeklarski industriji. Po ocenah organizacije Metal Packaging Europe naj bi bilo v sektorju aluminija zaposlenih 80  000 ljudi, medtem ko je zaposlenih v celotni evropski vrednostni verigi aluminija 2 55  000. Toda število delovnih mest v sektorju se je zmanjšalo in se še naprej zmanjšuje, razlogi za to pa so združevanje v sektorju oziroma tuja konkurenca (4).

4.2

Izziv, pred katerim so delodajalci in delavci v tem sektorju v Evropi, je poskrbeti, da bo sektor še naprej konkurenčen, da bo v celoti izkoriščal tehnološke inovacije in da bo na okoljsko trajnosten način proizvajal blago visoke kakovosti.

4.3

Tuja konkurenca še vedno povzroča slabšanje delovnih pogojev za delavce v tem sektorju, tj. ljudi, ki naj bi po naših pričakovanjih ustvarjali bogastvo, uporabljali inovativne tehnologije, predvsem pa skrbeli za nadaljnje delovanje sektorja in trajnostno prihodnost za prihodnje generacije.

4.4

Evropski sektor embaliranja ima še vedno težave zaradi presežne zmogljivosti, to pa še povečuje vpliv tuje konkurence in negativno vpliva na plače in delovne pogoje. Trend upadanja zaposlovanja v sektorju ponazarja učinek konkurence in presežne zmogljivosti.

4.5

Sektor embaliranja ima lahko zaradi svojih zmogljivosti recikliranja materialov dodatne prednosti za evropska gospodarstva. Vse več embalaže se reciklira ali pa je že proizvedena iz recikliranih materialov iz drugih proizvodnih sektorjev. Okoljske prednosti recikliranja so seveda očitne in se redno pojavljajo v dokumentih Komisije. Toda sektor embaliranja lahko še izboljša stopnjo recikliranja v državah članicah. Obenem lahko s preprečevanjem izvoza odpadnega materiala sumljivega izvora in odrekanjem dostopa na evropske trge za uvoznike embalaže, ki ni v skladu z okoljsko dobro prakso, zapre zanko krožnega gospodarstva (5). Podjetja, ki proizvajajo kovinsko in aluminijasto embalažo in katerih proizvodi predstavljajo 16 % celotne količine aluminijastih proizvodov v Evropi, so odvisna tako od pridobivanja surovin (boksit) kot recikliranja odpadnih kovin.

4.6

Značilen in pomemben vidik evropskega sektorja embaliranja je tudi zaščita potrošnikov z zagotavljanjem ključnih podatkov o proizvodih oziroma nasvetov o njihovi uporabi. Potrošniki upravičeno pričakujejo, da bo blago, ki ga kupijo, v embalaži zaščiteno, oziroma da bosta hrana in pijača shranjena v embalaži ter da bo embalaža preprečila zdravstvena tveganja, povezana s kontaminiranimi živili. Podobna pričakovanja imajo tudi trgovci na drobno, poleg tega pa bi morala embalaža blaga, ki ga prodajajo, kar najbolj podaljšati rok uporabnosti proizvodov.

4.7

Prihodnja oblika in struktura panoge je bolj ali manj odvisna od inovacij in naložb na področju tehnologije: tiskanje v 3D je na primer priložnost tako za sektor kot za potrošnike, vendar pa bo to, ali bosta njegova uvedba v tem sektorju in nadaljnja uporaba uspešna, odvisno predvsem od sodelovanja znotraj sektorja ter od pričakovanj potrošnikov. Panoga mora izkoristiti prednosti razpoložljive tehnologije in se v pripravah na prihodnost prilagoditi dejanskemu stanju.

4.8

Dobra praksa za preoblikovanje sektorja in prilagoditev na spremembe se sicer stalno razvija, vendar je za to potrebna pomoč Evropskih institucij, da bi lahko te možnosti kar najbolj izkoristili. EU lahko ponudi podporo v obliki finančne pomoči ali z vzpostavitvijo foruma za nadaljnje razprave med socialnimi partnerji, sektor pa bi moral v tem procesu sodelovati z EU.

4.9

Trajnostne in izvedljive rešitve bo mogoče najti le, če bosta obe strani panoge sodelovali in če bo socialni dialog na nacionalni in evropski ravni omogočil takšno priložnost. Ustanovitev odbora sektorskega socialnega dialoga za sektor embaliranja je zato bistvenega pomena za začetek reševanja številnih vprašanj iz tega dokumenta.

14.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 230/39

Poročevalec:

Ludvík JÍROVEC

Soporočevalec:

Patrizio PESCI

1.1

Da bi kar najbolj povečali koristi, ki jih lesni izdelki prinašajo za ravnotežje ogljika, in okrepili konkurenčnost evropske lesnopredelovalne industrije (1) in njenih zmogljivosti za spodbujanje inovacij, je Evropski ekonomsko-socialni odbor pripravil naslednja priporočila.

1.2

EESO se zaveda, da evropska in nacionalna zakonodaja močno vplivata na lesnopredelovalno industrijo. Zato poziva države članice, naj proučijo možnosti za uporabo lesa kot okolju prijaznega materiala in s tem spodbudijo konkurenčnost sektorja, zaposlovanje in naložbe v raziskave in inovacije.

1.3

EESO poziva Evropsko komisijo, naj v posvetovanju z zainteresiranimi stranmi pripravi evropske smernice o oskrbi z lesom, da se poveča dobava lesa in spodbudi trajnostna uporaba lesnih virov. Vanje bi bilo treba vključiti tudi načela o gospodarni rabi virov. Upoštevati bi bilo treba priporočila iz smernic o dobrih praksah pri trajnostnem pridobivanju lesa v Evropi (2010) ter jih po potrebi nadalje razviti.

1.4

EESO opozarja na pomen črtanja palet in predelanega lesa, ki so ga zavrgli potrošniki, iz opredelitve terciarne biomase.

1.5

Kot je EESO poudaril že v mnenju na lastno pobudo o možnostih in izzivih za bolj konkurenčen evropski lesnopredelovalni in pohištveni sektor, ki je bilo sprejeto oktobra 2011 (2) in v skladu z načeli, ki jih je Komisija opredelila v nedavnem sporočilu z naslovom Na poti h krožnemu gospodarstvu: Program za Evropo brez odpadkov, bo načelo „kaskadne uporabe“ (uporaba, ponovna uporaba, reciklaža, pridobivanje energije) – če je to izvedljivo z gospodarskega in tehničnega vidika ob upoštevanju posebnih nacionalnih in regionalnih značilnosti – predstavljalo najboljši način za uporabo lesa, ki je čim bolj gospodarna z viri. EESO izraža zadovoljstvo, da je na podlagi njegovega poziva k priznanju pomena kaskadnega načela pri uporabi lesa to načelo bilo vključeno v več dokumentov EU, kot so sporočilo za oživitev evropske industrije, sporočilo o novi gozdarski strategiji EU, delovni dokument služb Komisije A Blueprint for the EU forest-based industries (woodworking, furniture, pulp & paper manufacturing and converting, printing) (Načrt za industrijo EU, ki temelji na gozdarstvu (obdelava lesa, proizvodnja in predelava pohištva, celuloze in papirja, tiskanje)), ki spremlja sporočilo o novi gozdarski strategiji EU: za gozdove in gozdarski sektor. Vendar EESO ne more podpreti zamisli o pravno zavezujočih predpisih ter se zavzema za pristop, ki temelji na načelih odprtega trga, in svobodo tržnih udeležencev.

1.6

Med možnostmi upravljanja z gradbenimi materiali bi morali biti tudi ukrepi, s katerimi bi preprečevali, da material, ki ga je mogoče reciklirati, kot na primer les, pristane na odpadu. Komisijo in zainteresirane deležnike zato poziva, naj oblikujejo smernice in priporočila o zbiranju lesnih odpadkov ter rešitve za ravnanje z lesom, ki ga potrošniki zavržejo.

1.7

EESO poziva Komisijo, naj uvede standard, ki bo ustrezno odražal zvočne značilnosti zaprtih prostorov, glede na to da ima les lahko pomembno vlogo pri zvočni izolaciji. Z lesom se lahko prostori izolirajo pred zunanjim hrupom in zmanjša odmevni čas. Treba bi bilo raziskati nadaljnje možnosti za uporabo lesa.

1.8

EESO poziva države članice in zainteresirane deležnike, naj oblikujejo nacionalne akcijske načrte za povečanje uporabe lesa v stavbah in zeleni infrastrukturi. V izvajanje teh akcijskih načrtov je treba neposredno vključiti lokalne oblasti.

1.9

Ker gradbeniki in arhitekti niso tako dobro seznanjeni z lesom kot z drugimi materiali, EESO poziva države članice, naj oblikujejo pobude za spodbujanje uporabe lesa. Prav tako poziva predstavnike evropske lesnopredelovalne industrije in evropske socialne partnerje, naj oblikujejo usklajene nacionalne kampanje, da bi izboljšali privlačnost te industrije.

2.1

Evropska lesnopredelovalna industrija ustvari letno okoli 122 milijard EUR prometa, pri čemer znaša vrednost njene proizvodnje več kot 115 milijard EUR. Po podatkih Eurostata je bilo leta 2012 na področju predelave lesa dejavnih več kot 3 11  000 podjetij. Okoli 1 26  000 podjetij je delovalo tudi v pohištveni industriji. Med lesnopredelovalnimi panogami v ožjem smislu se je kakih 40  000 podjetij ukvarjalo z žaganjem, medtem ko so ostali podsektorji predelave lesa šteli približno 1 45  000 podjetij. Kljub izboljšavam te številke morda ne odražajo dejanskih razmer, saj mala podjetja zaradi različnih meril, ki jih imajo države članice pri poročanju, včasih niso upoštevana. V pohištvenem sektorju in sektorju gradbenih elementov namreč deluje precej malih podjetij in ocenimo lahko, da se s predelavo lesa pravzaprav ukvarja več kot 3 75  000 podjetij.

2.2

Leta 2012 se je število delovnih mest v lesnopredelovalni industriji močno zmanjšalo po vsej EU. Povprečni padec je znašal 4,4 %, vendar so se vrednosti gibale od –3,2 % v Nemčiji pa do kar –13,7 % v Španiji. Na Hrvaškem in Danskem je število delovnih mest najbolj poraslo, medtem ko so v Španiji (–13,7 %), na Cipru (–13,1 %) in Slovaškem (–11,5 %) zabeležili največje padce v letu 2012.

Evropske in nacionalne politike močno vplivajo na konkurenčnost lesnopredelovalne industrije. Kot je poudarjeno v Poročilu o evropski konkurenčnosti za leto 2014, so stroški proizvodnje, dela in surovin v Evropi znatno višji kot v mnogih drugih regijah, kar za večino sektorja pomeni veliko tveganje selitve. Evropa bi zato morala zahtevati, da za izdelke, ki vstopajo na trg EU, veljajo enaki socialni, okoljski in varnostni standardi kot za tiste, ki so proizvedeni v Evropi. EESO poleg tega poudarja dejstvo, da se evropska lesnopredelovalna industrija še vedno sooča s pomembnim porastom stroškov proizvodnje, zlasti zaradi smole in energije. Stroški energije so trikrat višji kot v ZDA.

2.3

Razvoj energije iz obnovljivih virov in s tem povezane subvencije zmanjšujejo razpoložljivost lesnih surovin in zvišujejo njihovo ceno. Leta 2012 je bilo po ocenah okoli 15 % ali 182 milijonov m3 vsega lesa, posekanega v državah članicah Ekonomske komisije ZN za Evropo (ECE), porabljenega za kurjavo. Iz najnovejšega skupnega poročila o energiji iz lesa, ki sta ga skupaj pripravili omenjena komisija in Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (JWEE 2011), je razbrati, da je energija iz lesa poglavitni element pri energiji iz obnovljivih virov, saj predstavlja kar 38,4 % vseh obnovljivih virov. Po navedbah nedavne evropske študije o ponudbi lesnih surovin v evropskih lesnopredelovalnih panogah in povpraševanju po njih, ki jo je za Evropsko komisijo opravilo podjetje Indufor (3), „bo – če naj bi dosegli cilj glede energije iz obnovljivih virov do leta 2020 – količina lesa, porabljena v EU za energetske namene, enaka današnji skupni količini posekanega lesa. Do leta 2016 bo nastal primanjkljaj 63 mio. m3 lesa v primerjavi s potrebami po lesu, ki jih države članice EU pričakujejo glede na nacionalne akcijske načrte za energijo iz obnovljivih virov.“

2.4

Ob upoštevanju novega evropskega sporočila o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030 ter zahtev po povečanju deleža energije iz obnovljivih virov na vsaj 27 % do leta 2030 EESO meni, da je bistveno preučiti različne načine za izboljšanje pridobivanja lesa v EU na primer z upoštevanjem priporočil v smernicah o dobri praksi pri trajnostnem pridobivanju lesa v Evropi, ki so bile objavljene leta 2010, in opredelili rešitve, s katerimi bi se izognili morebitnemu izkrivljanju konkurence med različnimi uporabniki virov biomase.

2.5

EESO zato poziva države članice, naj ocenijo količino lesne biomase v državi ali regiji, ki je zagotovo na voljo za uporabo v energetske namene, in količine biomase, ki jo lesnopredelovalna industrija že uporablja kot surovino.

2.6

EESO poleg tega obžaluje nadaljnji obstoj določb v številnih državah članicah, ki omejujejo uporabo lesa v večnadstropnih stavbah, kot tudi diskriminatorne predpise o požarni varnosti. Predpisi o požarni varnosti so v mnogih državah glavna ovira za uporabo lesa v stavbah. Sicer so oblikovani evropski standardi za požarno varnost v stavbah, vendar to področje ostaja v nacionalni pristojnosti. Te predpise bi bilo treba nemudoma odpraviti, saj očitno predstavljajo tržne ovire za širjenje lesnih izdelkov v gradbeništvu (4).

2.7

EESO tudi obžaluje, da sta bila evropski sektor lesnih plošč in žagarski sektor umaknjena s seznama sektorjev, ki jih ogroža selitev virov ogljika. To bo v omenjenih proizvodnih sektorjih najverjetneje še okrepilo selitev v države zunaj EU. Bistveno je, da zadevna sektorja ohranimo na seznamu, saj bi tako zmanjšali negativni učinek pritiska konkurence, pod katerim so se zaradi izjemnega povišanja stroškov lesa, do katerega je prišlo zaradi tekmovanja s sektorjem energije iz biomase, znašla vsa podjetja. Od leta 2008 do 2013 je samo evropska industrija lesnih plošč zaprla 51 obratov, zaradi česar je prišlo do zmanjšanja zmogljivosti za 10  386 mio. m3. Nekatere od proizvodnih linij, ki so jih zaprli, so nato razstavili in jih ponovno sestavili zunaj Evropske unije. Ohranitev proizvodnih panog znotraj evropskih meja mora biti prednostna naloga za vse oblikovalce politik, še zlasti za Evropsko komisijo. Zadevne generalne direktorate Evropske komisije zato pozivamo, naj sprejmejo ukrepe za zagotavljanje konkurenčnosti evropske industrije in preprečevanje selitev proizvodnih podjetij.

2.8

Učinkovit ukrep za zagotavljanje konkurenčnosti evropskih industrijskih panog in preprečevanje selitev proizvodnje bi bil lahko nov energetsko-ogljični davek, ki bi odpravil diskriminacijo evropskih proizvajalcev.

3.1

Globalno segrevanje je pomembna politična tema, saj močno vpliva na zdravje ljudi in naravne vire. Izbira materialov, ki jih uporabljamo, lahko močno vpliva na emisije ogljikovega dioksida, ki so eden od glavnih krivcev za globalno segrevanje. Izdelki, ki so označeni z izrazi, kot so „zeleno“ in/ali „okolju prijazno“, so pri proizvajalcih in potrošnikih vse bolje sprejeti, podpirajo pa jih tudi nacionalne in evropske politike. EESO meni, da so ocene življenjskega cikla (5) ustrezno orodje za prihodnje ravnanje z okoljem.

3.2

Evropa lahko znatno zmanjša emisije CO2, tako da poveča ponore ogljika, ki jih ustvarjajo gozdovi (z izboljšanjem njihovega upravljanja), in uporabo trajnostno proizvedenih lesnih izdelkov. Znanstveno je dokazano, da uporaba lesnih izdelkov v gradbeništvu in vsakdanjem življenju pozitivno učinkuje na podnebje. Količina ogljika, shranjenega v drevesih in lesnih izdelkih, je odvisna od drevesne vrste, pogojev rasti (okolje), starosti drevesa in gostote sosednjih dreves. Kakor koli že, dokazano je bilo, da z uporabo lesa namesto drugega gradbenega materiala v povprečju prihranimo kar 0,75 do 1 t CO2 na kubični meter. Poleg tega se v 1 m3 lesa shrani še 0,9 t CO2.

3.3

V nedavni študiji z naslovom Ogljik, fosilna goriva in blažitev izgube biotske raznovrstnosti z lesom in gozdovi  (6), ki so jo izvedli na univerzi Yale, so ugotovili, da bi večja uporaba lesa pri gradnji stavb in mostov močno zmanjšala svetovne emisije ogljikovega dioksida in porabo fosilnih goriv. Po navedbah raziskovalcev bi povečanje uporabe lesnih izdelkov na 34 % imelo korenite in pozitivne učinke. S shranjevanjem CO2 v celulozo in lignin v lesnih izdelkih bi se bilo mogoče izogniti od 14 do 31 % svetovnih emisij CO2.

3.4

EESO poziva Evropsko komisijo, naj podpre države članice in evropsko gozdarstvo pri določanju in uvajanju ukrepov in morebitnih spodbud za uporabo pridelanih lesnih proizvodov z dolgim življenjskim ciklom (7). Dlje ko se les uporablja in ponovno uporablja, dlje je v njem ujet ogljikov dioksid. Odpadni lesni material (v ožjem smislu) je mogoče zmanjšati na minimum, saj je vse dele lesa mogoče učinkovito (ponovno) uporabiti, konec koncev pa ga je v vsakem trenutku mogoče s kurjenjem porabiti za energijo (8). Če se želimo v Evropi učinkovito spopasti s podnebnimi spremembami, bi morale države članice in evropske institucije spodbujati uporabo lesnih izdelkov in oblikovati ugoden politični okvir, v katerem bo življenjski cikel lesa čim daljši.

4.1

Gradnja in uporaba stavb močno vplivata na okolje. V svetovnem merilu gre stavbam pripisati 20 % vse porabe vode, 25 do 40 % vse porabe energije ter 30 do 40 % vseh emisij toplogrednih plinov. Ker izbira proizvodov za njihovo gradnjo ali obnovo močno vpliva tudi na okolje, EESO priznava, da ima les pomembno vlogo pri razvoju trajnostnih in okolju prijaznih stavb. Priložnosti, povezane z uporabo lesa v gradbeništvu, ne izkoriščamo v celoti, zaradi česar je prizadeta konkurenčnost lesnopredelovalne industrije. EESO želi analizirati, kako je mogoče izboljšati te razmere, ne da bi to negativno vplivalo na druge materiale.

4.2

Les je že dolgo uveljavljen kot okolju prijazen material široke palete izdelkov. Ocene življenjskega cikla po vsem svetu so pokazale, da lesni izdelki prinašajo velike okoljske koristi. Les je edini popolnoma obnovljiv gradbeni material, poleg tega pa shranjuje CO2 in deluje kot naravna izolacija zaradi zračnih žepkov v svoji celični strukturi. Je varen, trpežen in zanesljiv material, tudi v zelo stresnih pogojih, kot so hurikani in potresi, pa tudi pri požarih.

4.3

Možnosti upravljanja z izrabljenimi gradbenimi materiali vključujejo ponovno uporabo, recikliranje in predelavo. Trenutne razmere kažejo, da se veliko gradbenih odpadkov še vedno odpelje na odlagališča, zaradi česar se povečuje breme, povezano z odlaganjem odpadkov in upravljanjem odlagališč. Materiale, kot je les, je mogoče neposredno predelati v enak izdelek za ponovno uporabo ali iz njih izdelati kak drug uporaben izdelek. EESO opozarja, da recikliranje zahteva predelavo, ki običajno ni ekonomsko upravičena, razen če je v bližini vira materiala organizirano učinkovito zbiranje. Komisijo EU in vključene deležnike zato poziva, naj na nacionalni ravni popišejo vse obstoječe primere dobre prakse, da bi oblikovali smernice in priporočila o zbiranju lesnih odpadkov ter rešitve za ravnanje z lesom, ki ga potrošniki zavržejo. Z zmanjšanjem in recikliranjem gradbenih materialov in materialov, nastalih pri rušenju, lahko zmanjšamo tudi celotne stroške gradnje in odstranitve.

4.4

Gradbeništvo je največji porabnik lesnih izdelkov. Na Finskem se na primer 70 do 80 % domačih lesnih izdelkov uporabi v gradbeništvu. Skeletna gradnja se je okrepila v številnih evropskih državah, zlasti v Združenem kraljestvu, na Irskem in v Franciji. EESO priznava, da uporaba lesa lahko prispeva k razvoju zelenega gospodarstva, in meni, da jo je treba zato spodbujati.

4.5

EESO priznava, da je poznavanje prednosti uporabe lesa v gradbeništvu dokaj omejeno. To ne velja zgolj za arhitekte, temveč tudi za končne uporabnike, ki pogosto niso dovolj seznanjeni z lastnostmi lesa. Zaradi omejenega znanja o lesu se ta uporablja le v omejeni meri, kar slabo vpliva tudi na predstave o lesu. Tudi pomanjkanje usposobljenih delavcev na področju skeletne gradnje stavb ovira razvoj te gradbene metode v številnih evropskih državah.

4.6

EESO poziva evropske lesnopredelovalne panoge in zadevne socialne partnerje, naj oblikujejo usklajene kampanje obveščanja, da bi izboljšali privlačnost tega sektorja. Mlade bi bilo treba spodbuditi, da se usmerijo v programe izobraževanja in usposabljanja, ki jih bodo ustrezno pripravili na poklicno pot v lesnopredelovalni industriji.

5.1

EESO poudarja, da se večina lesarskih delavcev usposablja na delovnem mestu, kjer se spretnosti in znanja učijo neformalno od izkušenih delavcev. Večina lesarskih delavcev se osnovnih strojnih opravil in delovnih nalog nauči v nekaj mesecih, zato da postanejo izkušeni lesarski delavci, pa je sta pogosto potrebni najmanj dve leti. Delovna mesta se ustvarjajo tudi z zagotavljanjem izobraževanja in usposabljanja, prilagojenega potrebam in zahtevam trga dela. EESO poleg tega znova poudarja, da bodo programi za raziskave in inovacije spodbudili zaposlovanje in rast v EU. Zato se lesnopredelovalno industrijo spodbuja k izkoriščanju možnosti, ki so na voljo v okviru programa Obzorje 2020.

5.2

Države članice bi morale ambiciozno uresničevati nedavno sporočilo Komisije o gospodarni uporabi virov v stavbarstvu, da se zagotovijo naložbe v prenovo stavb in ustvarijo delovna mesta.

5.3

EESO se zaveda, da hrup na javnih mestih resno vpliva na zdravje ljudi (10). Les je ne le pomemben okolju prijazen material, ampak ima kot izolacijski material lahko tudi številne družbene in zdravstvene koristi. Les ima lahko pomembno vlogo pri zvočni izolaciji in kot absorpcijski material. Z lesom se lahko prostori izolirajo pred zunanjim hrupom in zmanjša odmevni čas. EESO poziva Komisijo, naj uvede standard, ki bo ustrezno odražal zvočne značilnosti zaprtih prostorov. Z udarjanjem na les nastaja hrup, prav tako pa les lahko okrepi ali absorbira zvočne valove drugih teles. Glede na to, bi bilo treba raziskati nadaljnje možnosti za uporabo lesa. Les ima prav tako znanstveno dokazano pozitiven učinek na kakovost zraka in udobje v zaprtih prostorih.

5.4

Na nacionalni ravni sicer obstaja nekaj pobud za izobraževanje ljudi o priložnostih, ki jih ponuja uporaba lesa kot okolju prijaznega materiala, vendar te niso dovolj usklajene. Naraščajoča poraba lesnih izdelkov je jasno povezana s kampanjami obveščanja, ki bi jih bilo treba izvajati na nacionalni ravni. Glavni cilj izobraževalnih kampanj o lesu je oblikovanje pozitivnih predstav – na tehničnem in kulturnem področju –, ki bodo krepile uporabo lesa.

5.5

EESO bi kot zanimiv primer dobre prakse izpostavil pobudo z naslovom WOODDAYS. Ta dogodek (11) je zaživel 21. marca 2014 v Milanu. V desetdnevnem programu so se osredotočili na rastoča mesta ter pametno, z viri gospodarno zgostitev poselitve v mestih ob uporabi lesa. Dogodek je bil namenjen umestitvi lesa kot gradbenega materiala z doslej neodkritim potencialom v okolje, kjer bo gradnja z lesom v prihodnosti imela veliko vlogo – prav v središča naših mest. Potekal bo tudi v drugih evropskih mestih: Bratislavi, Ljubljani in Bruslju.

5.6

EESO poudarja, da glavni programi okolju prijazne gradnje uporabe lesnih izdelkov ne obravnavajo enako. Medtem ko se nekateri bolj kot na uporabljeni material osredotočajo na zmogljivost, pa drugi „omejujejo“ uporabo lesa kot sprejemljivega materiala (brez kakršnih koli „omejitev“ za druge gradbene materiale). Večja uporaba lesa bi imela tudi vrsto pozitivnih učinkov na gospodarstvo EU. EESO priporoča, da se po vzoru Francije določijo zavezujoči cilji za uporabo lesa v gradbeništvu.

6.1

Povečanje uporabe lesa v gradbeništvu in v vsakdanjem življenju zahteva rešitve in ukrepe za okrepitev mobilizacije lesa (vključno z rešitvami za predelavo večjih količin lesa, lesnih izdelkov in ostankov iz industrijskih odpadkov in odpadkov, ki jih zavržejo potrošniki, za namene ponovne uporabe in reciklaže) ter podaljšanje življenjskega cikla lesnih izdelkov.

6.2

Trajnostna in stalna dobava lesnih surovin je bistvena za ohranjanje konkurenčne industrije lesnih izdelkov. Treba je proučiti priporočila v smernicah o dobri praksi pri trajnostnem pridobivanju lesa v Evropi in jih po potrebi nadalje razviti.

6.3

V zadnjih letih je dobava lesa pod močnim pritiskom, predvsem zaradi evropskih in nacionalnih ukrepov, ki spodbujajo uporabo obnovljivih virov energije in so deloma privedli do kurjenja lesa. EESO opozarja na pomen črtanja palet in predelanega lesa, ki so ga zavrgli potrošniki, iz opredelitve terciarne biomase. Tovrstni materiali so bistvena vhodna surovina za nekatere vrste izdelkov, ki jih izdelujejo proizvajalci lesnih plošč, in v nekaterih primerih predstavljajo do 95 % vhodnega lesa (12).

6.4

EESO poudarja, da bo načelo „kaskadne uporabe“ (uporaba, ponovna uporaba, reciklaža, pridobivanje energije) – če je to izvedljivo z gospodarskega in tehničnega vidika ob upoštevanju posebnih nacionalnih in regionalnih značilnosti ter uravnoteženosti povpraševanja in dobave lesa – predstavljalo najboljši način za z viri kar najbolj gospodarno uporabo lesa, naravne surovine. Vendar EESO ne more podpreti zamisli o pravno zavezujočih predpisih ter se zavzema za pristop, ki temelji na načelih odprtega trga, in svobodo tržnih udeležencev. Pristop „kaskadne uporabe“ lesa zagotavlja ne le najboljšo ekonomsko izrabo surovine, temveč tudi pomembne podnebne koristi s stalnim učinkom shranjevanja in nadomeščanja ogljika, preden se les uporabi kot vir energije.

14.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 230/47

Poročevalka:

Anna Maria DARMANIN

1.1

EESO pozdravlja sporočilo Komisije „Evropski film v digitalni dobi – Povezovanje kulturne raznolikosti in konkurenčnosti“ (COM(2014) 272 final), ki pravilno predstavlja nekatere točke za razpravo in v razmislek o tem zelo pomembnem evropskem sektorju.

1.2

EESO poudarja, da je treba vzpostaviti ustrezno ravnovesje med poslovno in tržno vrednostjo avdiovizualnega sektorja ter njegovim pomenom za Evropo z vidika kulturne dediščine. Teh dveh vidikov ni mogoče obravnavati ločeno.

1.3

Skrajni čas je za odprto razpravo o enem ali več inovativnih in novih poslovnih modelih za ta sektor, da se izkoristijo priložnosti, ki jih nudi digitalni svet. Zato Odbor spodbuja filmski sektor, Komisijo in tudi nacionalne vlade, naj bodo odprti za takšne poslovne modele ter pripravljeni o njih razpravljati in jih podpreti.

1.4

Preučiti je treba tudi področje financiranja. Treba si je prizadevati za konkurenčnost, a ne na račun kulturne razsežnosti filma v Evropi. Financiranje je v glavnem naloga držav članic. Kljub temu je treba odprto razpravljati o metodologijah za zagotavljanje optimizacije financiranja in razmisliti o alternativnih načinih financiranja. To vključuje javno financiranje za privabljanje zasebnega kapitala; bolj racionalno uporabo javnih sredstev; komplementarnost med financiranjem iz EU in držav članic; ter zasebno financiranje s strani novih akterjev, kot so ponudniki interneta in telekomunikacijska podjetja.

1.5

Tudi krepitev ustvarjalnega okolja bi morala biti ključna prednostna naloga v strategiji za ta sektor. Komisija bi morala v sporočilu obravnavati takšen pristop in vključiti naslednja področja: izobraževanje, delovne pogoje zaposlenih v filmskem sektorju, razvoj talentov, ustvarjalno izražanje, ustvarjanje dodane vrednosti ter evropsko filmsko pismenost in jezik.

1.6

EESO podpira zamisel, da mora biti občinstvo v središču razprav o avdiovizualnem sektorju, saj ni samo uporabnik, temveč pogosto tudi dejavnik, ki narekuje trende in s tem vodi razvoj.

1.7

EESO meni, da je treba več pozornosti nameniti zbiranju podatkov na evropski ravni, da se izboljša poznavanje sektorja.

1.8

EESO poudarja, da bi morala Komisija v sporočilu kot enega ključnih izzivov izpostaviti sedanje delovne pogoje v tem sektorju, tako za zaposlene, samozaposlene kot tudi MSP, saj se nekateri od njih na različne načine soočajo z negotovimi oblikami zaposlitve, kar je deloma posledica posebnih značilnosti tega sektorja, a tudi posledica premalo konkurenčnosti tam, kjer se poskušajo doseči prihranki pri izplačilu honorarjev.

1.9

EESO meni, da je filmska pismenost pomemben vidik za to, da bo večje število Evropejcev začelo ceniti evropske filme in se zanimati zanje. Zato priporoča, da se filmska pismenost spodbuja na evropski in tudi nacionalni ravni.

1.10

Dostopnost je še eno od področij, kjer so po mnenju EESO potrebna večja prizadevanja, zaradi česar morajo biti raziskave in inovacije usmerjene v premagovanje ovir, kot so jezikovne ovire in invalidnost.

1.11

Evropska komisija predlaga ustanovitev evropskega filmskega foruma, ki mora vključiti in povezati vse zainteresirane strani in akterje v avdiovizualnem sektorju, da se obravnavajo ključni problemi, s katerimi se ta sektor sooča. EESO podpira ustanovitev tega dolgo pričakovanega posvetovalnega foruma in poudarja, da je ključno, da v njem enakovredno sodelujejo vse zainteresirane strani iz sektorja; to velja tudi za manjše skupine zainteresiranih strani, vključno s predstavniki potrošnikov in delavcev.

1.12

Forum mora biti osredotočen na ključne izzive in priložnosti digitalne dobe ter usmerjati politiko in strategijo v posebne ukrepe v sektorju.

1.13

EESO poleg tega poudarja, da digitalni svet (vključno z obeti na področju satelitskih komunikacij v skladu z načrtom EU za leto 2020), kljub temu da se hitro spreminja in se morda dojema kot izziv za ta sektor, filmski industriji nudi številne priložnosti.

2.1

Filmska industrija v Evropi, ki je eden od instrumentov naše kulturne raznolikosti, ima izjemen značaj in je zelo ustvarjalna. Je močan adut celotnega kulturnega izročila v Evropi, a vendar jo številni izzivi močno ogrožajo.

2.2

Komisija je v preteklosti objavila vrsto direktiv, povezanih s specifičnimi področji filmske industrije, kot je intelektualna lastnina. Obravnavano sporočilo pa je prvi novejši dokument, ki se osredotoča na celotno panogo.

2.3

Izpostavlja posebnosti evropskega filmskega sektorja, kot so:

2.4

Namen Komisije je zato opredeliti in obravnavati te izzive, kar je osnova za razpravo. Obravnavana področja so:

3.1

EESO pozdravlja pobudo Komisije, da opredeli osnovo za razpravo med vsemi zainteresiranimi stranmi in drugimi akterji v evropskem avdiovizualnem sektorju. Ta dialog je izjemno pomemben in že dolgo potreben, ne le zato, da se izkoristijo prednosti spreminjajočega se digitalnega sveta in porajajočih se tehnologij, temveč tudi zato, da se dodatno okrepi ta raznolik in kompleksen sektor.

3.2

EESO se strinja s Komisijo glede specifičnih izzivov, ki so izpostavljeni v sporočilu. Rad pa bi dodal še en izziv, ki ni bil omenjen, in sicer trenutno delovno okolje, s katerim se soočajo delavci, samozaposleni in podjetniki v tem sektorju.

3.3

Odbor se tudi strinja s področji, ki jih Komisija v sporočilu navaja za obravnavo. Tudi tukaj pa bi dodal naslednja nujna področja, o katerih je treba razpravljati in jih obravnavati:

3.4

EESO poleg tega poudarja, da digitalni svet, kljub temu da se hitro spreminja in se morda dojema kot izziv za ta sektor, filmski industriji nudi številne priložnosti. To vključuje možnosti satelitskega komuniciranja v skladu z načrti EU na področju satelitske infrastrukture za leto 2020 ter uporabo satelitov za bolj prožno, okolju prijazno in stroškovno učinkovito distribucijo filmov kinematografom.

4.1

EESO podpira zamisel, da javnih sredstev ni treba nujno povečati znotraj sektorja, temveč jih optimizirati, da bodo sektorju dala dodano vrednost. Za javno financiranje so pristojne države članice, finančna sredstva EU pa bi morala dodatno okrepiti učinkovitost lokalnih sredstev. Vendar bi bilo treba javno financiranje izkoristiti za privabljanje več zasebnih sredstev.

4.2

Model financiranja avdiovizualne industrije mora temeljiti na podpori za različne vrste proizvodov ter na mešanici neposrednih nepovratnih sredstev in financiranja z vzvodom, da se spodbudi vstop zasebnih vlagateljev na trg. Izkoriščanje javnega financiranja je ključno za zagotovitev bolj racionalne uporabe javnih sredstev in za osredotočenje na kulturno produkcijo.

4.3

EESO poudarja, da je ravnovesje med doseganjem konkurenčnosti in ustvarjalnim izražanjem občutljivo, zato javna sredstva ne smejo biti namenjena samo eni ali drugi plati, temveč morajo biti ustrezno uravnotežena.

4.4

Poleg vprašanj, ki jih Komisija odpira v zvezi z javnim financiranjem, EESO dodaja še naslednja:

4.5

Komisija v sporočilu omenja zasebne naložbe kot način za financiranje obravnavanega sektorja. EESO meni, da morajo novi akterji v digitalnem sektorju, kot so telekomunikacijska podjetja in ponudniki vsebin, prispevati k financiranju filmske industrije.

4.6

Samostojne pobude niso dovolj, temveč morajo vlade in EU za avdiovizualno industrijo oblikovati finančno infrastrukturo, ki bo usmerjena v izvajanje in spodbujanje večjega števila finančnih in nefinančnih storitev, vključno s storitvami za krepitev zmogljivosti, ki bodo namenjene celotni proizvodni verigi sektorja: razvoju, produkciji in distribuciji.

4.7

EESO sodeluje v razpravi o pravicah intelektualne lastnine, enotnem digitalnem trgu in direktivi o avdiovizualnih medijskih storitvah, vendar se zavzema tudi za preskušanje nekonvencionalnih poslovnih modelov, ki bodo smiselni v sedanjem tehnološkem preobratu digitalne dobe. Poleg tega poudarja, da je treba vse sedanje politike, ki zadevajo ta sektor, bolj racionalizirati.

4.8

Treba je razmišljati o novih poslovnih modelih in podpirati odločenost za sprejemanje drznih odločitev. Da pa bo to mogoče doseči, morajo biti vse zainteresirane strani odprto in celovito vključene v razprave o spremembah poslovnih modelov. Poleg tega bi moral razprave spodbujati sektor sam.

4.9

EESO je prepričan, da je ta vidik ključen za uspeh sektorja, zato poziva vse zainteresirane strani, naj bodo odprte za takšne nove poslovne modele, da bodo ne le izkoristile vse prednosti, ki jih nudi digitalna doba, temveč se bodo tudi prilagajale hitro spreminjajočim se potrošniškim vedenjskim vzorcem.

4.10

V mišljenju producentov in radiodifuzijskih hiš mora priti do kulturne spremembe: v prihodnosti bodo proizvodi, namenjeni kinematografom in televiziji, soobstajali s proizvodi kombiniranih medijev. Producenti in radiodifuzijske hiše morajo razviti različne poslovne modele glede na različno naravno proizvodov ter proračune in strategije distribucije prilagoditi naravi in tržnemu potencialu posebnih proizvodov. Vlade pa morajo ponovno razmisliti o modelu javnega financiranja in si prizadevati za bolj uravnoteženo kombinacijo pomoči.

4.11

Odbor svari pred golim prilagajanjem sedanjih poslovnih praks, ne da bi o njih razmislili s popolnoma inovativnega zornega kota. Na primer: zgolj večja prožnost faz medijskega predvajanja morda ne bo prinesla poslovnih rešitev, ki jih zahteva digitalna doba.

4.12

EESO meni, da je sodelovanje med filmskimi šolami ključno za dodatno izboljšanje sektorja. Poleg tega poudarja, da bi moral biti tudi ta vidik sektorja, torej filmske šole, vključen v razprave zainteresiranih strani na evropski ravni.

4.13

Dodatno pozornost je treba posvetiti posebnim izzivom filmskih šol, saj mnoge od njih ob tako hitro spreminjajoči se tehnologiji za usposabljanje svojih študentov uporabljajo zastarelo tehnologijo. Zato se pogosto zgodi, da strokovnjaki za filmsko produkcijo niso pripravljeni na tehnološko okolje, s katerim se soočajo v samem sektorju.

4.14

EESO podpira zamisel, da mora biti tudi občinstvo med gonilnimi silami v sektorju. Zato je treba na evropski ravni zbrati ustrezne podatke, potrošniške organizacije pa vključiti v razprave zainteresiranih strani, na primer v evropski filmski forum.

4.15

EESO meni, da je treba več pozornosti nameniti zbiranju podatkov na evropski ravni, da se izboljša poznavanje sektorja. Zbirati je treba ne le podatke o občinstvu, temveč tudi o uporabi finančnih sredstev na različnih ravneh, konkurenčnosti sektorja ter delovnem okolju in pogojih.

4.16

Odbor tudi priznava, da je treba poiskati vir podatkov na nacionalni ravni in ravni EU, ki bo vključeval tudi podatke, ki jih uporabljajo finančni posredniki za ocenjevanje in obvladovanje naložbenih tveganj.

4.17

EESO je prepričan, da bi morali biti delovni pogoji in delovno okolje v sektorju posebno področje, o katerem je treba razpravljati in se mu posvetiti. Trenutno je sektor tako raznolik, da temu področju zaradi pomanjkljivih podatkov o delovnih pogojih pogosto ni namenjena ustrezna pozornost.

4.18

Na žalost je v sektorju vse več negotovih zaposlitev, kar je deloma posledica posebnih značilnosti tega sektorja (produkcija je na primer opravljena v kratkem časovnem obdobju), a tudi posledica premalo konkurenčnosti tam, kjer se poskušajo doseči prihranki pri izplačilu honorarjev.

4.19

Zato EESO poziva Komisijo, naj ta izziv vključi v sporočilo in ga tudi obravnava v razpravah. Zastopniki delavcev v filmskem sektorju morajo biti vključeni v razprave zainteresiranih strani in v evropski filmski forum.

4.20

EESO podpira pobudo Komisije za ustanovitev evropskega filmskega foruma. Skrajni čas je, da se sektor poveže in razpravlja o vprašanjih, ki so pomembna za njegovo konkurenčnost v današnji digitalni dobi.

4.21

Pri tem je ključno, da v razpravi enakovredno sodelujejo vse zainteresirane strani iz sektorja. To velja tudi za manjše zainteresirane skupine, manj „močne“ ter tudi predstavnike potrošnikov in delavcev.

4.22

Čeprav digitalna doba sektor televizije ni prizadela tako močno kot filmsko industrijo, je pomembno, da se obravnava tudi navedeni sektor in da se o njem širše razpravlja, saj je pomemben del avdiovizualnega sektorja.

4.23

EESO meni, da je filmska pismenost pomemben vidik za to, da bo večje število Evropejcev začelo ceniti evropske filme in se zanimati zanje. Zato priporoča, da se filmska pismenost spodbuja na evropski in tudi nacionalni ravni. To bi ne le koristilo samemu filmskemu sektorju, temveč bi poudarilo tudi kulturno raznolikost Evrope. Sedanji model filmske vzgoje v šolah morda ne deluje, zato EESO meni, da bi bilo treba ustvariti modele in kampanje, ki bi poudarile uspeh, lepoto in umetnost evropskega filmskega sektorja.

4.24

Jezik velja za eno od ovir pri sprejemanju filmov pri evropskem in svetovnem občinstvu. Je sicer fizična ovira, a tudi del kulturne raznolikosti. Poleg tega so filmi dober pripomoček za učenje tujih jezikov. Kljub temu bi bilo treba po mnenju EESO sredstva Obzorja 2020 nameniti tudi inovativnemu pristopu k stroškovno učinkoviti sinhronizaciji z vodilnimi in prihodnjimi tehnologijami.

4.25

EESO poleg tega močno spodbuja avdiovizualni sektor k uporabi razpoložljivih instrumentov, da se tudi slabovidnim in/ali naglušnim osebam omogoči uživanje proizvodov sektorja. Raziskave bi morale biti usmerjene tudi v zagotavljanje bolj stroškovno učinkovitih orodij za dostop.

14.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 230/52

Poročevalka:

Mall HELLAM

1.1

Vzpostavljanje vzajemnega zaupanja in svobodnih medsebojnih odnosov med civilnima družbama Rusije in EU ter zagotavljanje čim večje pomoči neodvisnim organizacijam civilne družbe v Rusiji še nikoli ni bilo tako pomembno, kot je zdaj.

1.2

Dejavneje je treba spodbujati okvir za človekove pravice in demokracijo ter povečati politično vlogo posebnega predstavnika EU za človekove pravice. Civilna družba in vprašanja človekovih pravic bi morala biti sestavni del vseh dvostranskih in večstranskih dialogov z Rusijo. Ohraniti je treba dialog o človekovih pravicah ter se vselej, kadar je mogoče, posvetovati z zainteresiranimi stranmi civilne družbe, ki imajo ustrezno znanje na tem področju. Visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko bi se moral ob vsakem obisku Rusije sestati s civilno družbo in njenimi organizacijami.

1.3

EU bi morala usklajevati svoja stališča in nastopati enotno ter pri tem obravnavati politične težave in zatiranje nevladnih organizacij (NVO) in medijev v Rusiji. EESO spodbuja EU, naj natančno spremlja različne vidike položaja civilne družbe v Rusiji ter o tem redno izraža svoja stališča.

1.4

Vendar bi bilo treba za doseganje napredka v pogovorih z Rusijo upoštevati tudi dvostranski pristop. EU bi morala imeti jasno stališče o sankcijah in odgovornosti za zatiranje civilne družbe. Vendar bo potrebno veliko prožnosti, da bi se odnosi med EU in Rusijo, ki so na zelo nizki ravni, izboljšali. Dvostranski pristop bi bil lahko učinkovit pri ponovni vzpostavitvi odnosov.

1.5

Obravnavanje sodelovanja med civilnima družbama EU in Rusije kot možnega dela prihodnjih sporazumov o partnerstvu in sodelovanju (1) in uvedba ločene postavke za financiranje neodvisne platforme za dialog med obema civilnima družbama bi prav tako lahko bila dragocena strateška naložba. Kljub izrednim političnim razmeram bi si morala EU še naprej prizadevati za „mehke in pametne ukrepe“ (2), da bi prispevala k normalizaciji razmer in preprečila drsenje Rusije v (samo-) izolacijo. S tega vidika bi bilo treba upoštevati priporočila iz prejšnjih mnenj EESO o severni dimenziji (3) (vključno s politiko za Arktiko (4)), o strategiji za Baltsko morje (5), o sinergiji Črnega morja (6), o vzhodnem partnerstvu (7) in o strategiji za Podonavje.

1.6

EU bi morala natančno spremljati demokratične procese in izzive, s katerimi se soočajo udeleženci dialoga. Hitro poslabšanje razmer na področju pravic in svoboščin – do česar prihaja v Rusiji v zadnjih dveh letih – je treba priznati in čim prej ustaviti. Institucije EU in države članice, zlasti tiste, ki v to niso vpletene, bi morale finančno in drugače podpreti programe izmenjav in programe za sodelovanje s civilno družbo Rusije ter podpreti demokratično usmerjene specializirane NVO v Rusiji, kot so zagovorniki človekovih pravic, okoljevarstveniki, združenja potrošnikov, različni socialni partnerji, druge neodvisne poklicne organizacije itd. Ob upoštevanju nekaterih pogojev bi bilo treba sprejeti ustrezne ukrepe za lajšanje in liberalizacijo vizumskih postopkov.

1.7

Raznolikost je ključnega pomena za zdravo evropsko civilno družbo. EU bi morala sodelovati z različnimi specializiranimi in regionalnimi zainteresiranimi stranmi civilne družbe, in sicer kljub temu – in zlasti z vidika dejstva –, da se Rusija vse bolj monopolizira in izolira, ko sprejema avtoritarne načine ravnanja. EESO poziva k intenzivnejšim stikom med ljudmi ter zlasti k širšim povezavam na področju izobraževanja in medkulturnega dialoga, ki je orodje za izboljšanje medsebojnega razumevanja in zaupanja. Med organizacijami civilne družbe EU in Rusije bi bilo treba vzpostaviti nove platforme in oblike sodelovanja. Forum civilne družbe EU-Rusija (podoben forumu za vzhodno partnerstvo) bi lahko bil ena od obstoječih platform za razvoj, ki so za to primerne. V to ali podobno platformo bi bilo treba vključiti tudi socialne partnerje.

1.8

EU bi morala pregledati postopke za finančno podporo NVO prek Evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice (EIDHR). Zaradi stalnega zatiranja in preganjanja bi sorazmerno velik delež sofinanciranja pomenil veliko breme za številne ruske NVO in njihove partnerje. Zato je treba povečati možnosti financiranja ter ruskim NVO ali koalicijam NVO omogočiti varen način izkoriščanja teh sredstev. Priporoča se, da se proračun EIDHR za Rusko federacijo poveča s treh na devet milijonov EUR letno. Za večjo prožnost in dostopnost mehanizmov pomoči bi bilo treba razmisliti o mehanizmih za prenos že dodeljenih nepovratnih sredstev.

1.9

Dostop ruskih partnerjev do instrumenta evropske sosedske politike (ENI) kot del čezmejnih in večstranskih programov, ki se izvajajo v sodelovanju s partnerji iz EU in držav vzhodnega partnerstva, je lahko dragocena priložnost. EESO poleg tega priporoča razširitev instrumenta partnerstva, v okviru katerega se za sodelovanje z Rusijo trenutno dodeljujejo sredstva v višini 10 milijonov EUR letno, s čimer bodo lahko vloge za ta sredstva vložile tudi institucije civilne družbe. Poleg tega bi se lahko mandat Evropske ustanove za demokracijo razširil na Rusijo. V okviru ustreznih regionalnih in čezmejnih programov sodelovanja bi bilo treba povečati podporo civilni družbi.

1.10

Sedanje politike EU na področju financiranja ne smejo temeljiti izključno na projektih pomoči. Institucionalna podpora in večja strokovna usposobljenost sta ključni za vzdržnost civilne družbe v gospodarstvih v prehodu, kot je Rusija. Da bi ruska civilna družba dosegla napredek pri svojem razvoju, je treba okrepiti zmogljivosti organizacij civilne družbe, tudi socialnih partnerjev, podpreti razvoj tehničnega/IT in vodstvenega znanja in spretnosti znotraj NVO ter spodbuditi sodelovanje s partnerji v EU.

1.11

EESO poziva k pripravi takojšnjih ukrepov/sistema za opozarjanje za skupine in posameznike, ki so v nevarnosti ali potrebujejo nujno pomoč. To bi moralo vključevati na primer boljši dostop do azila, dodelitev in podaljšanje vizumov, odobritev štipendij itd. Poleg tega je izjemno pomembno, da se zagotovita pomoč in podpora aktivistom civilne družbe, ki so morali zapustiti Rusijo zaradi političnih razlogov.

1.12

EESO poziva k intenzivnejšim izmenjavam in povezavam med zainteresiranimi stranmi ruske in ukrajinske civilne družbe, pri čemer mora EU zagotoviti strukturno vodstvo in podporo. Poleg tega meni, da je treba poiskati možnosti za sodelovanje ruskih partnerjev pri velikih regionalnih projektih v okviru držav vzhodnega partnerstva, zlasti na področju demokracije, okolja, javnega zdravja, prometa, energetske učinkovitosti itd.

1.13

EU bi si morala prizadevati za bolj strukturirano sodelovanje neodvisnih predstavnikov civilne družbe v dialogu EU-Rusija, tudi na vzajemno tako pomembnih projektih, kot so migracije, medkulturni odnosi, podnebne spremembe, varnost podatkov, mednarodna varnost itd. Poleg tega bi morala vzpostaviti tudi nove interaktivne in pregledne načine sodelovanja za državljane v Evropi in Rusiji. Srečanje visokega predstavnika EU z zainteresiranimi stranmi civilne družbe, ki so dejavni zunaj EU, bi bil lahko korak k doseganju tega cilja.

2.1

EESO in neodvisne organizacije ruske civilne družbe bi morali preučiti možnosti za bolj ploden dialog med EU in Rusijo na področju človekovih pravic ter poiskati nove načine za stalen dialog.

2.2

Da bi se okrepilo vzajemno sodelovanje med evropsko in rusko civilno družbo, bi bilo treba sprejeti ukrepe, navedene v nadaljevanju besedila.

2.2.1

Razmisliti bi bilo treba o razširitvi spremljevalnega odbora EESO za Rusijo, da se več članom omogoči sodelovanje v izmenjavah z ruskimi partnerji.

2.2.2

Okrepiti bi bilo treba sodelovanje med EESO ter forumom civilne družbe EU-Rusija, da se spremlja razvoj dogodkov v ruski civilni družbi ter preučijo načini za spodbujanje dialoga med neodvisnimi organizacijami civilne družbe v EU in Rusiji (vključno z okoljevarstvenimi organizacijami, združenji potrošnikov, organizacijami s področja kmetijstva in sociale, drugimi poklicnimi in specializiranimi organizacijami itd.).

2.2.3

Vzpostaviti in razvijati bi bilo treba stike s široko paleto neodvisnih socialnih partnerjev (npr. združenji delodajalcev in sindikati) v Rusiji.

2.2.4

Podpreti, razširiti in prednostno razvrstiti bi bilo treba prizadevanja na področju spodbujanja sodelovanja ter civilne družbe v Rusiji in Ukrajini ter na preostalem območju vzhodnega partnerstva, tudi na področju delovnih razmerij; razmisliti bi bilo treba o posebni vlogi EESO pri organizaciji sodelovanja med civilnima družbama Rusije in Ukrajine.

2.2.5

Zaradi politične situacije je EESO začasno prekinil organizacijo skupnih delavnic z državljansko zbornico Ruske federacije (CCRF). Vseeno pa Odbor ohranja stike s CCRF pri posameznih vprašanjih ter bo vzpostavil stike tudi z ruskim varuhom človekovih pravic in drugimi ustreznimi institucijami in strokovnjaki.

3.1

Ruska federacija si je v začetku marca 2014 začela dejavno prizadevati za priključitev avtonomne pokrajine Krim v Ukrajini. Od aprila 2014 naj bi Rusija vodila nadomestno vojno na vzhodu Ukrajine, in sicer prek vse bolj intenzivne pomoči proruskim separatistom v republikah Doneck in Luhansk ter neposrednega vdora na ukrajinsko ozemlje. To je preizkus za sedanji evropski varnostni sistem, ki je v veljavi že desetletja, ter za širše mednarodne sporazume, sklenjene po 2. svetovni vojni. EU in ZDA sta od poletja 2014 kot odziv na priključitev Krima in krizo na vzhodu Ukrajine uvedli vrsto sankcij za nekatere ruske državljane in podjetja. 21. septembra 2014 so bile v Moskvi in drugih večjih mestih organizirane najverjetneje največje protivojne demonstracije v mnogih letih (ocene se gibljejo med 25 in 50 tisoč udeleženci).

3.2

Predsednik Vladimir Putin in ruska vlada sta leti 2013 in 2014 namenila utrditvi svoje oblasti in marginalizaciji kakršne koli morebitne opozicije. Ruska vlada je v zadnjih letih kot odziv na množične proteste med decembrom 2011 in sredino leta 2012 sprejela vrsto strogih zakonov. Na podlagi zakonov se je med drugim povečal nadzor nad NVO in internetom, močno so se zvišale kazni za udeležbo v nezakonitih uličnih protestih, poleg tega pa se je razširila opredelitev pojma izdaje.

3.3

Stanje na področju človekovih pravic in civilne družbe v Ruski federaciji se slabša. Spremembe zakonodaje o nekomercialnih organizacijah (t. i. zakonodaja o tujih agentih) v povezavi z drugimi zakonodajnimi novostmi uvajajo kazni za dejavnosti osveščanja, v javnosti demonizirajo nevladne organizacije ter zato preprečujejo razvoj civilne družbe. Naraščajoče število sodnih procesov, ki so bili nedavno sproženi proti organizacijam civilne družbe, je zaskrbljujoče. Splošno družbeno in politično ozračje je vse bolj sovražno do NVO in neodvisnih mnenj.

3.4

Drugi omejevalni zakoni, kot je prepoved propagande „neobičajnih spolnih odnosov“ med mladoletniki, so povzročili stigmatizacijo ter povečali diskriminacijo in nasilje na podlagi homofobije. Poleg tega so številni nedavni zakonodajni in upravni ukrepi privedli do omejevanja delovanja neodvisnih ruskih medijev.

3.5

Evropski svet je v sklepih z dne 16. julija 2014 pozval Komisijo, naj ponovno preuči programe sodelovanja med EU in Rusijo, da bi za vsak primer posebej odločali o začasni ustavitvi izvajanja dvostranskih in regionalnih programov sodelovanja EU. Projekti, ki se nanašajo izključno na čezmejno sodelovanje in civilno družbo, pa bodo ohranjeni. V takih okoliščinah je treba razmisliti, kako lahko institucije in civilna družba EU pomagajo izboljšati razmere civilnodružbenih skupin v Rusiji ter okrepijo resničen civilni in socialni dialog.

4.1

V zadnjih letih so ključne mednarodne zainteresirane strani v ZN, EU, Evropskem parlamentu, Svetu Evrope in OVSE večkrat izrazile zaskrbljenost zaradi omejevanja prostora civilne družbe v Rusiji.

4.2

Ruska civilna družba – v širšem pomenu besede, ki vključuje vse vrste nepridobitnih združenj – se je od začetka 90. let prejšnjega stoletja izjemno spremenila. Nedavno so se NVO pridružile številne ohlapno organizirane koalicije in skupine državljanov, ki sodelujejo pri projektih v dobrodelne namene, izobraževanju, „poznavanju pravic“ itd., čeprav se sedanja ruska civilna družba v primerjavi z obdobjem njenega oblikovanja pred približno 20 leti sooča z neugodnimi razmerami, kar zadeva individualne pobude in družbeni aktivizem.

4.3

Od vrnitve Vladimirja Putina v Kremelj maja 2012 je bila sprejeta vrsta represivnih zakonov, javni organi pa so pridobili zelo široka pooblastila za omejevanje ključnih svoboščin. Rusija je na primer spremenila opredelitev pojma izdaje, ki zdaj omogoča kaznovanje mednarodnih skupin zagovornikov človekovih pravic. Uvedene so bile visoke kazni za sodelovanje v „nezakonitih“ protestih. Zakon o prepovedi „propagande homoseksualnosti“ močno diskriminira pripadnike LGBT. Vodje NVO so lahko osebno kazensko odgovorni, če ne spoštujejo novosti na področju zakonodaje o NVO.

4.4

Dejstvo je, da je obstoj civilne družbe v Rusiji ogrožen (8). Nekateri opazovalci za človekove pravice menijo, da je takšno zatiranje civilne družbe „v posovjetski zgodovini Rusije brez primere“ in da se je ta proces „z začetkom krize v Ukrajini še okrepil“ (9). Sočasno je država namenila veliko finančnih sredstev za tako imenovane „socialno usmerjene“ skupine, s čimer je še povečala razkol znotraj skupnosti nevladnih organizacij.

4.5

Še naprej se izvajata politično motiviran pregon aktivistov ter neprizanesljiva obravnava nasprotnikov in kritikov vladajočega režima. Treba je poudariti, da je bilo pred olimpijskimi igrami v Sočiju leta 2014 pomiloščenih in izpuščenih več političnih zapornikov, med njimi Mikhail Khodorkovsky in članici pankovske skupine „Pussy Riot“. Vendar se je moralo v istem obdobju veliko udeležencev protesta, ki je bil 6. maja 2012 organiziran na moskovskem Blatnem trgu, zagovarjati na sodišču, ker so bili obtoženi „organizacije množičnih izgredov“ in uporabe sile proti policistom (10). Lokalne in mednarodne organizacije za človekove pravice so nenehno izpodbijale sorazmernost in ustreznost obtožb.

4.6

Spremembe sedanje zakonodaje o NVO (t. i. zakonodaje o tujih agentih), ki je bila sprejeta novembra 2012 (11), so eden od osrednjih elementov za zatiranje civilne družbe v Rusiji in so pomenile začetek kampanje, usmerjene v marginalizacijo ruskih NVO.

4.7

Skrb zbujajoče je, da zakonodaja o „tujih agentih“ ter številni poznejši represivni zakoni v Rusiji negativno vplivajo na razvoj civilne družbe v širši regiji (12). S tem konceptom „tujih agentov“ sta se znova uveljavila močno zavajajoča in sovražna retorika iz obdobja Sovjetske zveze ter jasno poimenovanje nevladnih organizacij kot „vohunov“ (agentov).

4.8

Prvotno so se morale v skladu z novim zakonom vse NVO, ki prejemajo tujo finančno pomoč in so „politično dejavne“ (ali sodelujejo v dejavnosti osveščanja), pri organih registrirati kot „tuji agenti“. V nasprotnem primeru jim je bila izrečena kazen začasne opustitve izvajanja dejavnosti (brez sodne odločbe). Zakon se je začel izvajati februarja 2013 z organizacijo kampanje na nacionalni ravni, v okviru katere se je opravil pregled več kot 1  000 NVO (13) (Vladimir Putin je v poznejših komentarjih na izražene kritike priznal, da je pri izvajanju zakonodaje prišlo do določenih „skrajnosti“).

4.9

Več kot 60 skupin zagovornikov človekovih pravic in drugih skupin civilne družbe – številne od njih zelo pomembne – je bilo obtoženih „upravnih prekrškov“, njihove pritožbe zoper obtožbe in kazni, ki so bile posledica pregledov, pa niso bile enako uspešne. Moskovska NVO „Golos“, ki je najbolj dejavna skupina za spremljanje volitev, ter nekatere druge NVO so morale začasno ustaviti svoje delovanje. 13 nevladnih organizacij je v zvezi s sodnimi postopki, ki še trajajo, vložilo pritožbo pri Evropskem sodišču za človekove pravice. Nobena nevladna organizacija se ni registrirala sama (14).

4.10

Junija 2014 je bil zakon znova spremenjen, s čimer je ministrstvo za pravosodje pridobilo pooblastila, da po lastni presoji, brez kakršnega koli posredovanja sodne veje oblasti, označi NVO za „tuje agente“. Skoraj takoj po začetku veljavnosti zakona se je prvih šest skupin pojavilo na spletni strani ministrstva (15). S 1. oktobrom 2014 je bilo na seznam vključenih 15 NVO, od katerih se številne ukvarjajo s strateškim delom pravnih sporov in pravno pomočjo (16).

4.11

V Rusiji se zelo malo državnih institucij ukvarja z vprašanji civilne družbe in človekovih pravic: varuh človekovih pravic, predsedniški svet za civilno družbo ter do neke mere državljanska zbornica (17). Slednja je partnerska organizacija EESO za uradne stike z Rusijo (18). Vendar te institucije nimajo dovolj zmogljivosti za soočanje z nedavnimi negativnimi dogodki, povezanimi z NVO in skupinami civilne družbe v Rusiji.

5.1

Tristranski odbor je uradni ruski organ, pristojen za odnose med delojemalci in delodajalci (na podlagi koncepta ILO). Odbor sestavlja 30 predstavnikov vsake od treh strank: vseevropskih ruskih sindikatov, ruske vlade in združenj delodajalcev. Odbor trenutno deluje na podlagi splošnega sporazuma za obdobje 2014–2016 (19). Pogajanja o kolektivnih pogodbah in njihov podpis potekajo na ravni konkretnega subjekta.

5.2

Delodajalce in sindikate v odboru zastopata veliki združenji. Ruska zveza gospodarstvenikov in podjetnikov (RSPP) (20) je vodilno združenje s 361 delodajalci iz pomembnih panog. Predstavniki RSPP sodelujejo na sejah tristranskega odbora na strani delodajalcev. RSPP posreduje v sporih svojih članov ter spodbuja poslovno sodelovanje s podjetji iz EU. Člani RSPP so skupaj odgovorni za približno 6 milijonov delojemalcev, zveza pa je podpisala socialno listino ruskih podjetij ter je članica pobude za globalni dogovor in splošne pobude za poročanje. Zavezništva podjetnikov vključujejo gospodarsko zbornico (21) in organizacijo „Opora Rossii“ (za mala in srednje velika podjetja) itd.

5.3

Čeprav sindikalno gibanje v današnji Rusiji nikoli ni imelo močne neodvisne vloge, obstaja nekaj obetavnih primerov večinoma iz avtomobilske industrije, ki kažejo drugače.

5.4

Prevladujoči akter na tem področju je Federacija neodvisnih ruskih sindikatov (FNPR), naslednica podobnega modela „zveze sindikatov“ iz obdobja Sovjetske zveze (VTsSPS). FNPR si je prizadevala, da bi postala most med sindikati in javnimi organi; sočasno je bila tarča kritik zaradi jasne provladne naravnanosti ter zaradi splošnega nesodelovanja v stavkah in uličnih protestih itd. Drugo vodilno zavezništvo sindikatov je Ruska konfederacija dela (KTR) (22). Obstajajo tudi manjše organizacije, kot so „Sotsprof“, Zveza sindikatov Rusije itd.

5.5

Čeprav je Rusija podpisnica vseh pomembnih konvencij ILO, je spoštovanje socialno-ekonomskih in delavskih pravic v Rusiji še vedno zaskrbljujoče, s čimer soglaša tudi EESO.

5.6

Svoboda zbiranja kot pravica delavcev je zelo problematično področje – po mnenju aktivistov je skoraj nemogoče stavkati, ne da bi se kršila zakonodaja (23). Poleg tega v ruski zakonodaji ni jasne opredelitve diskriminacije, zaradi česar lahko delodajalci lažje diskriminirajo potencialne prihodnje in sedanje delojemalce na podlagi spola, starosti in članstva v sindikatu. Prikrajšane skupine delojemalcev, kot so zaporniki ali manjšine, so še posebej ranljive, sindikalni aktivisti pa nimajo učinkovitih pravnih sredstev za zaščito pred pritiski in pregonom (24).

5.7

Center za socialne in delavske pravice, ki je edini specializiran možganski trust v Rusiji, je poročal o približno 1  395 primerih protestov, povezanih z delom, v obdobju 2007–2013, njihovo število pa vsako leto narašča (25).

6.1

Svoboda obveščanja in medijev je v Rusiji ogrožena. Po ponovni kriminalizaciji razžalitve je bila leta 2014 sprejeta vrsta novih zakonov, namenjenih omejevanju medijev in interneta. Več neodvisnih medijskih hiš s področja tiska, radia in interneta je moralo ustaviti poslovanje ali pa so morale zamenjati lastnika, osebje in uredniško politiko. Ti zadnji ukrepi so nedvomno v nasprotju s črko in duhom mednarodnih obveznosti Rusije.

6.2

Zakon o informacijah in informacijski tehnologiji (spremenjen februarja 2014) zdaj omogoča, da se na zahtevo generalnega tožilca uvede blokada spletnih strani, ki domnevno vsebujejo „ekstremistično“ vsebino ali pozivajo k množičnim izgredom ali k nezakonitemu zbiranju.

6.3

Protiteroristična zakonodaja je bila spremenjena maja, s čimer so bili uvedeni novi predpisi za blogerje, katerih spletno stran na dan obišče več kot 3  000 bralcev. Taki blogerji se morajo zdaj registrirati pri Roskomnadzoru in bodo morali pozneje spoštovati rusko zakonodajo o množičnih medijih v zvezi z blogi (vključno z omejitvami med volitvami itd.). Od njih se lahko tudi zahteva, da razkrijejo svoje pravo ime in druge informacije ter da odgovarjajo za komentarje tretjih oseb na svojem blogu. Neregistracija se kaznuje z globo.

6.4

EU in mednarodna skupnost izražata resno zaskrbljenost zaradi še ene zakonodajne pobude, v skladu s katero naj bi se delež tujega kapitala v ruskih medijskih družbah z januarjem 2016 omejil na 20 %.

14.7.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 230/59

Poročevalec:

Gerd WOLF

1.1

Odbor izrecno podpira cilj Komisije in tudi ukrepe, ki jih Komisija predlaga v ta namen, vendar pa so za njihovo izvajanje pristojne in odgovorne predvsem države članice.

1.2

Komisija na tem področju ne more dovolj vplivati na politiko držav članic, zato Odbor poziva vse udeležene akterje, naj pokažejo dobro voljo in konstruktiven odnos ter izkoristijo svoje pristojnosti odločanja za to, da tej nujni, vendar težavni nalogi dajo prednost ter jo z vztrajnostjo in brez dodatnih birokratskih ukrepov uspešno uresničijo.

1.3

Odbor meni, da je pri tem najpomembneje:

1.4

Ta vprašanja so podrobneje predstavljena v naslednjih poglavjih.

2.1

Sporočilo obravnava vprašanje, kako bistveno povečati potencial, ki ga imajo raziskave in inovacije kot nujno gonilo ponovne rasti. To naj bi dosegli s kakovostnejšimi naložbami, ki so potrebne za fiskalno konsolidacijo in ki jih je treba izvesti v okviru strategij držav članic za spodbuditev rasti.

2.2

Komisija v ta namen predlaga naslednje:

2.3

Komisija želi države članice pri tem podpreti na podlagi izkušenj, pridobljenih z vodilno pobudo (1) Unija inovacij in evropskim raziskovalnim prostorom.

2.4

Poleg tega je neizogibno, da se okrepi širši inovacijski ekosistem in v ta namen uvedejo ustrezni okvirni pogoji za evropska podjetja.

2.5

Od začetka Unije inovacij je bil sicer dosežen velik napredek, vendar so potrebna nadaljnja prizadevanja za:

2.6

Komisija poziva Svet, naj v smislu tega sporočila in predlogov začne razpravljati o tej temi.

3.1

Raziskave in inovacije, ki so tesno povezane z zgodovinskim obdobjem razsvetljenstva (2), so človeštvu v kratkem času prinesle največji porast znanja, zdravja, tehničnih sposobnosti in blaginje, kar je bilo kadar koli doseženo, in so gonilo nadaljnje gospodarske rasti ter družbenega napredka.

3.2

Ker so to spoznale tudi države, ki niso v Evropi, se svetovna konkurenca na področju znanja in inovacij vse bolj zaostruje. Predvsem v Aziji nastajajo pomembna znanstveno-tehnološka središča, izdatki za raziskave in inovacijske zmogljivosti pa zelo hitro naraščajo.

3.3

Odbor izrecno podpira cilj, ki ga Komisija navaja v sporočilu, in v ta namen predlagane ukrepe, saj so v skladu s priporočili, ki jih je že velikokrat izrekel (3).

3.4

Zato je še toliko bolj aktualno vprašanje, kako se bodo izvajali predlagani ukrepi in kakšna sredstva bodo v ta namen na voljo. Kot navaja Komisija, so ti problemi in naloge, ki jih je treba opraviti, pristojnost predvsem držav članic.

3.5

Komisija lahko finančno in namensko vpliva na politike držav članic za raziskave in inovacije zlasti s sredstvi programa HORIZONT 2020. Odbor je že večkrat opomnil, da imajo lahko ta sredstva le šibek učinek vzvoda.

3.6

Zato poziva vse udeležene akterje, naj pokažejo dobro voljo in konstruktiven odnos ter izkoristijo svoje pristojnosti odločanja za to, da tej nujni nalogi dajo prednost ter jo postopoma, z vztrajnostjo in brez dodatnih birokratskih ukrepov uspešno uresničijo.

3.7

V ta namen je treba doseči napredek v vseh državah članicah. V vseh, zlasti pa v tistih, ki so na tem področju najmanj razvite, je treba postaviti na noge in krepiti sodobne in odlične raziskovalne in razvojne zmogljivosti ter inovacijska središča, univerzitetno izobraževanje in zmogljivosti pa je treba prilagoditi temu cilju. Evropa potrebuje univerze svetovnega merila, zato je treba prednostno spodbujati univerze in raziskovalna središča, saj so vir inovativnih ljudi in zamisli.

3.8

Predvsem je treba tam izvesti ustrezne strukturne reforme (tudi oceno kakovosti na mednarodni ravni), za kar je treba ciljno dodeliti in uporabiti tudi sredstva iz strukturnih in kohezijskega sklada EU. Komisija mora to spodbujati in spremljati. Tako lahko nastanejo sinergije, inovacijski prepad znotraj Evrope pa se lahko zmanjša.

3.9

Tam, kjer še ni sodobnega in uspešnega znanstveno-raziskovalnega sistema, ga je treba razviti z izmenjavo izkušenj in učenjem iz primerov najboljše prakse, za kar se je treba obrniti na odlične in izkušene izvajalce storitev, ki jim je treba dati manevrski prostor, jim prepustiti odgovornost in jim zagotoviti financiranje. Pri tem je lahko koristna tudi partnerska zasnova Twinning for Excellence (povezovanje za odličnost), pri kateri že ustanovljeni grozdi odličnosti (Exzellenz-Cluster) delujejo kot partnerji.

3.9.1

Vendar pa Odbor svari pred prevelikim poenotenjem in s tem povezano izgubo sistemske konkurence, saj je ta nujna za prihodnje inovacije. Hkrati opozarja tudi, da merila ocenjevanja ne smejo biti preveč formalizirana. Mednarodni strokovni pregled pa je, nasprotno, najboljši razpoložljiv in nujen ukrep za oceno in zagotovitev potrebne kakovosti raziskav in razvoja v vsej Evropi, čeprav ima lahko šibke točke pri ocenjevanju revolucionarnih zamisli.

3.10

Obdobje od trenutka, ko so izvedene naložbe v raziskave in inovacije, pa do takrat, ko nastale inovacije prinesejo uspeh, je včasih izredno dolgo, zato je posebej težko predvideti in oceniti vzročno povezanost med obema.

3.11

Vendar pa je že dolgo znano, da sta gospodarska moč in blaginja države – v kolikor ne temeljita predvsem na bogastvu s surovinami – močno povezana z njenimi naložbami v raziskave in inovacije ter inovativnostjo, ki iz tega izhaja.

3.12

Zato Evropa potrebuje učinkovit in odprt skupen raziskovalni prostor, privlačen za najbolj nadarjene iz vsega sveta, s politiko priseljevanja, ki to upošteva, in v okviru katerega gospodarski sistemi, ki ga sestavljajo, učinkoviteje sodelujejo na evropski ravni in se še tesneje povezujejo z najuspešnejšimi mednarodnimi ustanovami.

3.13

Ravno tako so v Evropi potrebna politična prizadevanja in ozračje v družbi, ki je naklonjeno spodbujanju, sprejemanju in nagrajevanju inovacij ter ustvarja dobre pogoje za angažirano podjetništvo. V ta namen je treba med drugim opredeliti, oceniti, in, če je to smiselno, zmanjšati ali popolnoma odpraviti upravne, gospodarske in družbene ovire, torej izboljšati in okrepiti inovacijski ekosistem.

3.14

Države članice EU morajo zato imeti raziskovalne in inovacijske politike, ki njihove dejavnosti povezujejo z evropskimi in mednarodnimi pobudami ter vodijo k skupnemu učinkovanju politike, znanosti, gospodarstva in civilne družbe, tudi na evropski ravni, hkrati pa jih prepletajo tudi z lokalnimi ali regionalnimi pobudami.

3.15

Poleg raziskav in inovacij, ki se financirajo z javnimi sredstvi, so namreč z novimi proizvodi, storitvami in postopki na trgu uspešna predvsem podjetja, ki obsežno vlagajo v raziskave in razvoj. Ta podjetja, tudi podjetja socialnega gospodarstva, z inovacijami odločilno prispevajo k utrjevanju položaja Evrope na svetovnih trgih ter ustvarjanju oz. ohranjanju delovnih mest v Evropi.

3.16

To sicer ne velja za vsa velika podjetja; eden od razlogov je lahko sistemsko pogojen strah vodstva pred tržnimi tveganji (4), ki so povezana z „revolucionarnimi tehnologijami“. Letalo pač ni iznajdba ladijske ali železniške industrije, in ta ga tudi ne razvija, ravno tako kot inovacije, ki so jih razvila podjetja MICROSOFT in APPLE, niso plod raziskav velikih podjetij s področja elektrike in elektronike, ki so pred tem obvladovala trg.

3.17

Nove zamisli se pogosto porodijo posameznim podjetnikom in meddisciplinarnim ekipam ali pa celo pridejo od zunaj oz. se tam tržijo. MSP, novoustanovljena podjetja in podjetja socialnega gospodarstva so tako še posebej pomembna. Zadostno spodbujanje in zaščita teh podjetij mora zato biti glavni steber vsake učinkovite inovacijske politike.

3.18

Kot je bilo že izčrpno opisano v mnenju o Uniji inovacij (5), se velik potencial za inovacije skriva tudi v medčloveških odnosih in različnih oblikah organizacij, vključno s podjetji socialnega gospodarstva. Ta zajemajo celotno paleto znanstvenih, gospodarskih in socialnih dejavnosti, ki se obravnavajo v preostalih poglavjih. Inovacije niso nujno rezultat sistematičnih raziskav in razvoja, temveč lahko nastanejo tudi pri terenskem delu in na podlagi praktičnih izkušenj. Tovrstne inovacije se nanašajo predvsem na:

Odbor se je znova (6) zavzel za cilj Evropske komisije, da tovrstne inovacije obsežno podpre.

4.1

Odbor ponavlja, da so raziskave in inovacije močno medsebojno povezane, vendar imajo različne značilnosti in uspevajo pod različnimi delovnimi pogoji (7). Te različne pogoje je treba priznati in jih hkrati čim bolje medsebojno preplesti.

4.2

Glede uporabe javnih sredstev, torej denarja, ki se zbira z davčnimi prispevki fizičnih in pravnih oseb, usmerja pa se z demokratičnimi procesi, je Odbor pred kratkim (8) izrazil mnenje, da bi morala biti vsakršna podpora Komisije (ki ravno tako prihaja iz javnih sredstev) namenjena za pokritje izdatkov, za katere je manj verjetno, da jih bo mogoče plačati z zasebnimi sredstvi. Pogosti razlogi za to so lahko:

4.3

Glede podpore raziskav in razvoja Odbor povzema svoje stališče tako: pri podpori je treba

4.3.1

Odbor ponavlja opozorila (10), da je treba končno odpraviti socialna tveganja in pomanjkljivosti poklica raziskovalca, do katerih prihaja zaradi nujne in zaželene čezmejne mobilnosti raziskovalcev ter pomanjkanja stabilnih delovnih mest. Zato pozdravlja najnovejšo pobudo Komisije (RESAVER) (11), da raziskovalcem v Evropi z novo, vseevropsko pokojninsko ureditvijo omogoči lažjo mobilnost. Pobuda naj bi raziskovalcem dala možnost, da se selijo iz ene države v drugo, ne da bi jim bilo treba pri tem skrbeti, ali bodo njihove pokojninske pravice prenesene ali ne. Po mnenju Odbora gre za korak v pravo smer, čeprav še ni mogel oceniti, ali je izbrani pristop primeren.

4.3.2

Odbor v tem mnenju ne obravnava posebnih raziskovalnih tem, saj je to izčrpno storil v mnenju o programu OBZORJE 2020, vendar ponavlja, da je tudi pri tem potreben zadosten učinek vzvoda na programske cilje držav članic.

4.4

Glede podpore inovacij Odbor povzema svoje stališče tako: inovacije praviloma nastanejo –