21.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 19/1

1.

odobrava dejstvo, da je nova Komisija naložbam v rast in delovna mesta v svojem programu namenila osrednje mesto, in poudarja svojo pripravljenost za sodelovanje z institucijami Evropske unije, zlasti z Evropsko komisijo in Evropsko investicijsko banko, da se zagotovi potrebna politična odgovornost za uspeh načrta, ki združuje večje naložbe s strukturnimi reformami;

2.

odobrava vlogo, ki jo predlagani naložbeni načrt priznava lokalnim in regionalnim oblastem pri spodbujanju naložb v delovna mesta in rast, saj so podnacionalne oblasti v letu 2013 izvedle okrog 55 % vseh javnih naložb v EU-28 (1);

3.

odobrava dejstvo, da Evropska komisija priznava, da je raven naložb občutno premajhna, saj trenutna naložbena raven znaša od 230 do 370 milijard EUR pod letnim povprečjem;

4.

poudarja, da bi moral biti naložbeni načrt začetek širše naložbene strategije EU, ki bi bila tesno povezana s pregledom strategije Evropa 2020 v povezavi z odpravo upravnih obremenitev;

5.

predlaga, naj se kot merilo makroekonomskega nadzora uporablja raven naložb v posamezni državi članici;

6.

priznava, da morajo javne naložbe izpolnjevati merilo vzdržnosti javnega dolga; poudarja, da so kakovostne javne naložbe spodbuda in pogosto nujen pogoj za zasebne naložbe in da bi si bilo treba pri njihovi oživitvi prizadevati za rezultate, ki bi prispevali k zmanjšanju zadolženosti glede na BDP;

7.

poziva države članice ter regionalne in lokalne oblasti, naj se pozitivno odzovejo na poziv k prostovoljni vključitvi v evropski sklad za strateške naložbe;

8.

podpira predlog Komisije za izvzetje javnih naložb v podporo projektov v okviru evropskega sklada za strateške naložbe iz izračunov primanjkljaja v okviru Pakta za stabilnost in rast;

9.

meni, da je to izvzetje skladno s pozivom Odbora regij, naj bo nacionalno sofinanciranje evropskih strukturnih in investicijskih skladov izvzeto iz izračunov primanjkljaja v okviru Pakta za stabilnost in rast, in zato Komisijo prosi, naj oceni izvedljivost tega poziva;

10.

podpira oceno Komisije, da brez finančne in projektne udeležbe regionalnih oblasti naložbeni načrt ne bo imel ustreznih učinkov vzvoda na realno gospodarstvo;

11.

se sprašuje, ali je mogoče predvideno stopnjo finančnega vzvoda 1: 15 doseči po vsej EU, saj nekatere manj razvite regije nimajo trdnega zasebnega sektorja, ki bi lahko poskrbel za dodatno financiranje projektov;

12.

odobrava napoved Komisije, da bo poleg evropskih strukturnih in investicijskih skladov ustanovljen še evropski sklad za strateške naložbe; poudarja, da se je treba izogniti prekrivanju med temi naložbenimi skladi, in zahteva pojasnilo o potrebnem dopolnjevanju med njimi, tudi glede uporabe finančnih instrumentov;

13.

poziva k dostopnosti projektov manjšega obsega, ki prispevajo k ustvarjanju delovnih mest na lokalni ravni, in poudarja potrebo po uravnoteženem naložbenem načrtu med mestom in podeželjem;

14.

poudarja, da ta sveženj ne sme negativno vplivati na začete ali načrtovane projekte v okviru obstoječih programov COSME in Obzorje 2020;

15.

meni, da kapitalske injekcije ne bi smele biti usmerjene le na obseg vzvoda na splošno, temveč tudi na kakovostne naložbe na področjih, kot so izobraževanje, usposabljanje, raziskave, promet, infrastruktura, zdravje, energetska učinkovitost in trajnostni razvoj, ki spodbujajo potencial rasti;

16.

odobrava namen Komisije glede sodelovanja z vsemi javnimi in zasebnimi deležniki na regionalni ravni, da bi prispevali k izvedbi najpomembnejših naložbenih projektov in zagotovili njihov dostop do ustreznih virov financiranja; poudarja, da bi lahko javno-zasebna partnerstva zagotovila konkurenčnost, vendar morajo imeti natančno opredeljena področja in dogovorjene cilje; poziva Komisijo, da od držav članic zahteva preglednost pri izboru projektov, pri čemer naj sodelujejo z lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

17.

poudarja, da je potrebno večje vključevanje nacionalnih in regionalnih razvojnih bank pri izvajanju naložbenega svežnja;

18.

predlaga, naj se pri oceni predvidenih naložbenih projektov upoštevajo načela OECD o javnih naložbah;

19.

podpira zamisel o enotnem svetovalnem „vozlišču“, s čimer bi zagotovili določanje prednostnih nalog na evropski ravni; poudarja, da lahko lokalne in regionalne oblasti služijo kot most med spodbujevalci projektov, vlagatelji in javnimi organi upravljanja, da se bodo najpomembnejši naložbeni projekti lažje izvajali in bodo pravi projekti imeli dostop do ustreznih virov financiranja;

20.

odobrava pobudo v načrtu glede financiranja tveganja za MSP; ker pa so to najbolj občutljiva podjetja v obdobjih gospodarske in finančne negotovosti, bi morala podporo v celoti zagotoviti EIB, ne pa da bi bila ta odvisna od tržnih pogojev; poudarja, da mora biti podpora financiranja tveganja na voljo tudi malim podjetjem in mikropodjetjem, in izraža zaskrbljenost, da bi lahko široka opredelitev podjetij s srednje veliko tržno kapitalizacijo vodila v to, da bi podpora koristila zlasti večjim podjetjem s srednje veliko tržno kapitalizacijo;

21.

podpira pobudo o organizaciji delavnic o vlaganju v Evropo na regionalni ravni in potrjuje svojo pripravljenost, da k njihovemu uspehu prispeva s svojim strokovnim znanjem;

22.

poudarja, da je zmogljivost in kakovost lokalnih in regionalnih uprav pri opredeljevanju in pripravi primernih projektov pogosto največje ozko grlo pri obsegu zasebnih naložb; poudarja, da lahko lokalne in regionalne oblasti v fazi izvajanja načrta nosijo še dodatno finančno in upravno breme; poudarja pomen sodelovanja z lokalnimi in regionalnimi oblastmi pri opredeljevanju regulativnih in neregulativnih ovir, saj te izvajajo približno 70 % vseh odločitev EU;

23.

zato poudarja, da je potrebna bolj usmerjena tehnična pomoč za podporo upravnih zmogljivosti podnacionalnih javnih uprav, da se bodo te učinkoviteje spopadle s strukturnimi reformami za izboljšanje naložbenega okolja;

24.

poziva k uvedbi poenostavljenih postopkov, ki bi omogočali pravočasne odobritve projektov, da bi se izognili morebitnim zamudam pri izvajanju načrta;

25.

se strinja, da je učinkovit in pravočasen prenos pravil EU o javnih naročilih, tudi o inovativnih partnerstvih ter spodbujanju orodij za e-javno naročanje, prispeval k boljšim naložbenim pogojem; v zvezi s tem poudarja, da mnogi organi javnega naročanja trenutno nimajo zmogljivosti za obdelavo elektronskih računov in bi zato različne države članice morale ukrepe usmeriti v razvoj ustreznih informacijskih sistemov in rešitev za ta razkorak;

26.

se zavezuje, da bo dal prispevek k osnutku uredbe o izvajanju naložbenega načrta, ki naj bi jo Komisija sprejela januarja 2015;

27.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropski komisiji ter predsedniku Evropskega sveta.

21.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 19/4

1.

poudarja, da je sedanja finančna, gospodarska in socialna kriza temeljito spremenila pogoje za financiranje realnega gospodarstva. Zato je vedno bolj pomembna podpora za dolgoročne javne in zasebne naložbe. Javne naložbe so namreč lahko spodbuda za zasebne naložbe, pa tudi predpogoj zanje, saj lahko pripomorejo k vzpostavitvi ustreznih strukturnih pogojev, ki omogočajo delovanje gospodarstva na določenem območju, hkrati pa v času slabih gospodarskih razmer lahko delujejo proticiklično. Javne naložbe pa niso zgolj dopolnilo zasebnim naložbam, saj lahko prispevajo k izvajanju ciljev splošnega interesa na področjih (kot so izobraževanje, usposabljanje, raziskave, infrastruktura, zdravstvo, okolje itd.), kjer je potrebno javno posredovanje, saj se širše koristi za družbo ne skladajo z modeli zasebnih naložb;

2.

ugotavlja, da se obseg zasebnih naložb v Evropski uniji zmanjšuje, medtem ko neposredne naložbe na mednarodni ravni rastejo po skoraj dvomestni stopnji (1). Trenutno izjemno nizke obrestne mere poleg tega ne spodbujajo zasebnega sektorja k podpiranju kratkoročnih javnih naložb. Zato je pomembno ustvariti ugodne pogoje, ki spodbujajo zasebne naložbe, hkrati pa povečujejo kakovost in učinkovitost javnih naložb, da bi premajhno zasebno povpraševanje nadomestili z javnim povpraševanjem;

3.

opozarja, da glede na publikacijo Mednarodnega denarnega sklada World Economic Outlook za oktober 2014 (2) za gospodarstva z jasno opredeljenimi infrastrukturnimi potrebami in učinkovitimi postopki za javna naročila ter v katerih rast upada oziroma kjer je ponudba na trgu denarja zmanjšana obstajajo dobri razlogi za povečanje naložb v javno infrastrukturo;

4.

poudarja, da se je obseg javnih naložb v Evropski uniji med leti 2008 in 2013 realno znižal za 20 %; ugotavlja, da se je poraba na področju javnih naložb začela zmanjševati že pred krizo, nato pa se je še poslabšala. Med krizo je javne naložbe še dodatno omejilo javno posredovanje za dokapitalizacijo bank, zaradi česar se je bilo treba še zlasti soočiti s posledicami prekomernih zasebnih naložb v nepremičnine v nekaterih državah euroobmočja. Glede na zadnje napovedi Komisije za leti 2013 in 2014 bodo javne naložbe v EU-27 leta 2014 dosegle zgodovinsko nizko raven, kar se je leta 2013 zgodilo v zasebnem sektorju (3);

5.

zato podpira vse bolj prevladujoče mnenje, da brez spodbujanja naložb za večjo rast v EU ne bo mogoče ponovno vzpostaviti trajnostne rasti (4). Spodbujanje naložb za večjo rast je izjemno pomembno, saj ima v primerjavi z drugimi vrstami izdatkov – kot so javna poraba, socialni transferji, nižje stopnje DDV ali višji prispevki zaposlenih za socialno varnost –, največji fiskalni multiplikacijski učinek, tj. največji učinek na rast realnega BDP (5);

6.

opozarja na tveganje, da bi se lahko zaradi trdovratno nizke ravni kakovostnih javnih naložb še poglobile ločnice z vidika kohezije in konvergence, analizirane v šestem kohezijskem poročilu Evropske komisije;

7.

vendar opozarja na dejstvo, da velika zadolženost nekaterih držav članic ter povečanje izdatkov za socialne storitve in prenosi kapitala v podjetja zaradi krize zmanjšujejo manevrski prostor za fiskalne ukrepe v povezavi z javnimi naložbami;

8.

ugotavlja, da se je sestava javnih izdatkov v več državah članicah občutno spremenila zaradi poslabšanja javnofinančnega stanja in ukrepov fiskalne konsolidacije, ki so se začeli izvajati konec leta 2010. V okviru ukrepanja za konsolidacijo javnih financ so se zlasti nesorazmerno zmanjšali rasti prijazni izdatki: v EU-27 so med leti 2008 in 2012 s 36,7 % upadli na 35,6 % (6);

9.

ponovno opozarja, da imajo oblasti na lokalni in regionalni ravni pri tem odločilno vlogo, saj so leta 2013 v EU-28 izvedle približno 55 % vseh javnih naložb. Vendar pa je se delež naložb podnacionalnih oblasti v EU-27 z 2,2 % BDP leta 1995 znižal na 1,8 % v letu 2013, pri čemer so se naložbe realno zniževale vse od leta 2010 (7). Razlog za ta upad so predvsem vedno slabši pogoji za najemanje posojil. Številne države članice OECD so uvedle pravila glede izposojanja za podnacionalne oblasti oziroma poostrila pravila, ki so bila že v uporabi kot del ukrepanja za fiskalno konsolidacijo, kar je v mnogih primerih nujno zaradi zmanjšanja javnega dolga, vendar pa so tako še bolj omejile svoje zmogljivosti za naložbe;

10.

poudarja, da so države članice v skladu s Protokolom št. 12 k Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU) odgovorne za primanjkljaj sektorja države v širšem smislu, kar vključuje vse ravni upravljanja. Toda učinki fiskalnih pravil EU na lokalne in regionalne oblasti v Evropi se močno razlikujejo. Odvisni so od i) tega, kako so države članice prenesle fiskalna pravila EU v nacionalno zakonodajo, ii) ravni fiskalne decentralizacije v posameznih državah članicah, iii) ravni pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti ter iv) finančnega stanja lokalnih in regionalnih oblasti, ki je lahko celo znotraj posameznih držav članic izjemno različno;

11.

poudarja, da so javne naložbe posredno urejene v okviru makroekonomskih zahtev v Paktu za stabilnost in rast o tem, da morata biti raven primanjkljaja in javnega dolga nižja od 3 oziroma 60 % BDP, medtem ko so tovrstne naložbe v Pogodbah EU posebej omenjene zgolj v okviru postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem, v katerem se ne razlikuje med različnimi vrstami izdatkov. V členu 126(3) PDEU je namreč zapisano, da se v poročilu, ki se pripravi pred začetkom postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem, „upošteva tudi, ali javnofinančni primanjkljaj presega javne investicijske odhodke in vse druge ‚pomembne dejavnike‘“. Na seznamu pomembnih dejavnikov, povezanih z navedenim postopkom, so tudi „gibanje tekočih in kapitalskih primarnih odhodkov ... izvajanje ukrepov v okviru skupne strategije Unije za rast in izboljšanje splošne kakovosti javnih financ“;

12.

ugotavlja, da EU še vedno ni oblikovala nobene strategije za javne naložbe in da se je Evropska komisija večinoma omejila na izdajanje nezavezujočih priporočil državam članicam: „Verodostojna konsolidacija, ki je naklonjena rasti ter izboljšuje učinkovitost davčne strukture in kakovost javne porabe, bo prispevala k spodbujanju rasti. […] države članice [si morajo] zlasti prizadevati, da nadaljujejo z ustrezno hitrostjo fiskalne konsolidacije, obenem pa ohranijo naložbe, namenjene doseganju ciljev strategije Evropa 2020 za rast in delovna mesta (8)". To priporočilo je Komisija še podrobneje pojasnila v Letnem pregledu rasti za leto 2013, v katerem je poudarjeno, da „je treba naložbam v izobraževanje, raziskave, inovacije in energijo dati prednost in jih po možnosti okrepiti, hkrati pa zagotoviti učinkovitost takih odhodkov“; opozarja, da je treba v vseh evropskih strategijah dosledno upoštevati načelo subsidiarnosti;

13.

kljub temu pozitivno ocenjuje dejstvo, da so bili v priporočilih za posamezne države za leto 2014 še bolj izpostavljeni dolgoročni ukrepi za spodbujanje rasti, obenem pa je bilo v njih ugotovljeno, da je treba kratkoročne ukrepe za fiskalno konsolidacijo z na novo uravnoteženo kombinacijo politik dopolniti z dolgoročnimi naložbami v rast in delovna mesta. V navedenih priporočilih so pogosto omenjeni raziskave in inovacije, znanje, izobraževanje, dostop do trga za MSP (13 držav), energetski sektor (12 držav) ter prometna in širokopasovna infrastruktura (8 držav) (9);

14.

opozarja, da je v Paktu za rast in delovna mesta, ki so ga voditelji držav ali vlad sprejeli na zasedanju 28. in 29. junija 2012, zapisano, da je treba „posebno pozornost […] nameniti naložbam na področjih, ki so usmerjena v prihodnost in neposredno povezana z možnostmi gospodarstva za rast, ter zagotavljanju vzdržnosti pokojninskih sistemov. Komisija spremlja učinke strogih proračunskih omejitev na javnofinančne odhodke za spodbujanje rasti in na javne naložbe. Poročala bo o kakovosti javne porabe in obsegu morebitnih ukrepov znotraj meja EU in nacionalnih fiskalnih okvirov“. Evropska komisija se je na to nalogo odzvala s precej akademskim prispevkom, ki ni imel niti pravega pravnega statusa niti ni vseboval nobenih političnih priporočil (10);

15.

je mnenja, da na podlagi priporočila iz sklepov Evropskega sveta iz decembra 2012 o „[izkoriščanju] možnosti, ki jih ponuja obstoječi fiskalni okvir EU, da se uravnotežijo produktivne potrebe po javnih naložbah in cilji na področju fiskalne discipline ... v preventivnem delu Pakta za stabilnost in rast (11)“, niso bili sprejeti nobeni nadaljnji ukrepi, čeprav je to priporočilo še vedno izjemno pomembno, kot je 22. avgusta 2014 poudaril predsednik Evropske centralne banke, ki je izjavil, da je euroobmočje po letu 2010 trpelo za posledicami manj primerne in učinkovite fiskalne politike, zlasti v primerjavi z drugimi velikimi razvitimi gospodarstvi. Dejal je, da bi bilo za splošno politično usmeritev dobro, če bi imela fiskalna politika večjo vlogo ob monetarni politiki, ter poudaril, da je to izvedljivo, pri čemer pa je treba upoštevati naše specifične osnovne pogoje in pravne omejitve;

16.

opozarja, da Pakt za stabilnost in rast omogoča prožno uporabo v izrednih in začasnih okoliščinah, opredeljenih v Uredbi Sveta (EU) št. 1177/2011, in na to, da po ocenah Komisije fiskalni okvir EU nudi dovolj možnosti, da se potrebe po produktivnih javnih naložbah uskladijo s cilji fiskalne discipline (12);

17.

ob sklicevanju na sklepe Evropskega sveta z dne 27. junija 2014, v katerih je potrjeno, da „mora Unija sprejeti drzne ukrepe za okrepitev rasti, povečanje naložb, ustvarjanje novih in boljših delovnih mest ter spodbujanje reform na področju konkurenčnosti“ in ker to „zahteva tudi čim večje izkoriščanje prožnosti, vpisane v obstoječa pravila Pakta za stabilnost in rast“, poziva Komisijo, naj objavi sporočilo o tem, kako namerava uporabljati obstoječe določbe o prožnosti iz pakta in s tem spodbuditi potrebne javne naložbe za gospodarsko rast;

18.

opozarja, da je treba za zagotavljanje ustrezne in vzdržne ravni neto javnih naložb preprečiti vladam, da bi pri izpolnjevanju zahtev za fiskalno prilagajanje začele omejevati porabo za naložbe. Izkušnje namreč kažejo, da so se vlade na vrhuncu krize odločile, da namesto tekoče porabe omejijo naložbe; vendar je znano, da so naložbe ključni vzvod za učinkovite strukturne ukrepe v vseh evropskih regijah in mestih, ki koristijo sredstva skladov ESI, in da brez takega vzvoda ne bi bilo mogoče zagotoviti njihove dejavne vloge in udeležbe v strategiji Evropa 2020;

19.

ponovno poudarja, da podpira poziv Evropskega parlamenta o izključitvi nacionalnega sofinanciranja naložb, ki jih sofinancira Evropska unija na podlagi sporazumov o partnerstvu, ter v tem kontekstu poziva, da se naložbe lokalnih in regionalnih oblasti v okviru strukturnih skladov in Kohezijskega sklada izključijo iz pravil Pakta za stabilnost in rast; hkrati poudarja, da si morajo vse ravni oblasti prizadevati za omejitev svojega javnega dolga, s tem pa zmanjšati breme za prihodnje generacije, povezano z vračilom tega dolga;

20.

izraža zaskrbljenost, ker se v novem računovodskem standardu Eurostat ESA 2010, ki naj bi se začel uporabljati septembra 2014, ne razlikuje med izdatki in naložbami. V nekaterih državah članicah poleg tega prenos teh standardov v nacionalno zakonodajo pomeni, da morajo lokalne in regionalne oblasti določiti najvišji znesek naložb na leto in na prebivalca. Ti najvišji zneski zlasti ovirajo lokalne in regionalne oblasti v določenih državah članicah pri zagotavljanju potrebnega sofinanciranja za projekte v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov. Obenem ti zneski pomenijo oviro tudi za tiste lokalne in regionalne oblasti, ki imajo rezervirana finančna sredstva za uvedbo pomembnih naložbenih projektov, ki niso povezani s strukturnimi in investicijskimi skladi; zato poziva Evropsko komisijo, naj predloži poročilo o izvajanju standardov ESA 2010;

21.

opozarja, da bi bila izključitev sofinanciranja iz izračuna proračunskega primanjkljaja še zlasti pomembna za pospešitev in olajšanje izvajanja evropskih programov. Poleg tega poudarja, da bi bilo to pomembno tudi za države članice, ki jih je kriza najbolj prizadela in so prejele finančno pomoč v okviru programa iz mehanizma za plačilne bilance za države nečlanice euroobmočja (Romunija, Latvija in Madžarska) ali iz Evropskega mehanizma za finančno stabilizacijo za države članice euroobmočja (Grčija, Irska in Portugalska) in v katerih se je stopnja nacionalnega sofinanciranja za projekte v okviru strukturnih skladov po letu 2011 znižala. Izključitev deleža sofinanciranja iz izračuna primanjkljaja bi poleg tega lokalnim in regionalnim oblastem omogočila lažji dostop do obsežnejšega sofinanciranja, s čimer bi lahko sredstva EU razdelili na več projektov ter tako povečali njihov učinek finančnega vzvoda in spodbudili kakovostne javne naložbe;

22.

glede na to, da so javne naložbe EU v okviru kohezijske politike že opredeljene ob upoštevanju razlik v kakovosti javnih naložb v skladu z načelom tematske osredotočenosti (namenska poraba v okviru strategije Evropa 2020), poziva Evropsko komisijo, naj odgovori na vprašanje, zakaj ne bi EU preučila možnosti, da se podobna merila ocenjevanja uporabijo tudi pri obravnavanju nacionalne javne porabe;

23.

poziva Evropsko komisijo, naj pripravi belo knjigo ter na ravni EU določi tipologijo kakovosti javnih naložb za račune javnih izdatkov glede na njihove dolgoročne učinke. Sčasoma bi taka tipologija omogočila ponderirano oceno kakovosti javnih naložb pri izračunu proračunskega primanjkljaja in/ali boljše upoštevanje dejanskega makroekonomskega cikla oziroma makroekonomskih razmer, katere končni cilj bi bila uvedba „zlatega pravila“, to pa bi pri javnem računovodenju omogočilo ločevanje med tekočo porabo in naložbami, s čimer bi se izognili temu, da bi bile javne naložbe z dolgoročnim neto donosom obravnavane zgolj kot naložbe, ki na kratki rok povzročajo negativne „stroške“;

24.

poleg tega znova izraža podporo priporočilom, ki jih je Evropski parlament sprejel novembra 2012 v resoluciji o paktu za socialne naložbe – odgovor na krizo (13). EP je v dokumentu priznal, da se zaveda dolgotrajnih posledic sedanje gospodarske in finančne krize, tj. za količino in kakovost socialnih naložb v Evropi, ter pozval k sprejetju prenovljenega pristopa k socialnim naložbam v Evropi. Evropski parlament je celo predlagal, da bi morale države članice po zgledu Pakta „evro plus“ razmisliti o sprejetju pakta za socialne naložbe, s katerim bi določili s tem povezane cilje, da se izpolnijo cilji glede zaposlovanja, socialne politike in izobraževanja iz strategije Evropa 2020; zato Odbor poziva, da se strategija za javne naložbe usmeri v ekološke in socialne cilje;

25.

poziva k pregledu metodologije za izračun „strukturnega primanjkljaja“, da bi se pri tem upoštevale posebne značilnosti nacionalnih gospodarstev in strukturne razlike med javnimi izdatki (14);

26.

poziva Evropsko komisijo, naj v vsakoletno poročilo o javnih financah v EMU vključi poglavje o kakovosti javnih naložb, tudi na podnacionalni ravni;

27.

opozarja na dejstvo, da na kakovost porabe v veliki meri vpliva dobro upravljanje. Zato se strinja, da se zdi, da je pregled porabe ustrezen instrument za prikaz njene učinkovitosti. Pregledi naj bi omogočili „pametnejše“ odobravanje izdatkov v okviru nacionalnih političnih prednostnih nalog, ki bi temeljilo na selektivni in vzdržni konsolidaciji izdatkov; to naj bi bili poglobljeni in usklajeni pregledi osnovnih izdatkov ob upoštevanju pričakovanih rezultatov politik. V primerjavi z bolj linearnim, splošnim zmanjšanjem izdatkov, ki ima lahko na srednji in dolgi rok določene negativne gospodarske in socialne posledice, je to načeloma bolj vzdržen pristop (15);

28.

predlaga, da Evropska komisija uradno odobri priporočilo Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o oblikovanju sklopa načel v zvezi z javnimi naložbami (16) (marec 2014), in pozitivno ocenjuje dejstvo, da je v tem priporočilu priznana pomembna in vse večja vloga lokalnih in regionalnih oblasti pri načrtovanju in izvajanju javnih naložb na vseh področjih političnega ukrepanja (usklajevanje javnih naložb, krepitev zmogljivosti, določanje okvirnih pogojev);

29.

pozdravlja napovedani „Junckerjev sveženj“, na podlagi katerega naj bi bilo mogoče zbrati 300 milijard EUR za naložbe na različnih področjih, kot so širokopasovne povezave, energija, infrastruktura na industrijskih območjih in komunikacija, ter v zvezi s tem zahteva več informacij o izvoru teh sredstev in njihovi dejanski dodani vrednosti ter znesku zasebnih sredstev, ki naj bi bila zbrana, pri čemer poziva k ustrezni vključitvi lokalnih in regionalnih oblasti v načrtovanje in izvajanje teh ukrepov;

30.

v okviru vmesnega pregleda strategije Evropa 2020 predlaga, da se v makroekonomsko preglednico vključi kazalnik v zvezi z obrestnimi merami;

31.

poudarja, da bi z evropsko strategijo, s katero bi okrepili boj proti davčnim utajam in omejili izogibanje plačilu davkov, sprostili tudi prihodke za ponovni zagon kakovostnih javnih naložb ter zagotovili boljše in pravičnejše pogoje, kar zadeva konkurenco med podjetji;

32.

je mnenja, da bi lahko z vzpostavitvijo evropskega varčevalnega računa prispevali k financiranju 300 milijard EUR vrednega svežnja naložb;

33.

pričakuje, da bodo prihodki iz naslova davka na finančne transakcije, ki ga namerava na podlagi okrepljenega sodelovanja uvesti 11 držav članic, usklajeni z naložbenim svežnjem v višini 300 milijard EUR;

34.

se zavzema za boljše usklajevanje med EIB in nacionalnimi investicijskimi bankami ter morebitno združevanje finančnih zmogljivosti pri skupnih projektih, s čimer bi ustvarili čezmejne učinke prelivanja.

35.

pozdravlja prvo evropsko projektno obveznico za izjemno hitro širokopasovno povezavo, ki sta jo Evropska komisija in Evropska investicijska banka (EIB) izdali 23. julija 2014, ter poziva k izdaji drugih čezmejnih oziroma evropskih projektnih obveznic v podporo razvoju infrastrukture;

36.

podpira nadaljnje povečanje vplačanega kapitala EIB za 10 milijard EUR po zgledu podobnega uspešnega povečanja v sredini leta 2012, s katerim se je obseg posojil za MSP skoraj podvojil. Z dodatnim povečanjem za nadaljnjih 10 milijard EUR bi se obseg posojil EIB povečal na 80 milijard EUR, če to spada v okvir mandata EIB v posamezni državi članici;

37.

zato poziva Evropsko komisijo, naj preuči možnost, da bi majhen del proračuna EU, morda približno 5 milijard EUR letno, uporabili kot blažilnik za tveganja, s čimer bi EIB omogočili, da bi lahko posojala dodatna sredstva za financiranje infrastrukturnih projektov (projektne obveznice) in spodbujala inovacije, ki bi lahko pomenile tudi do 40 milijard EUR naložb.

21.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 19/9

1.

meni, da je kohezijska politika med tistimi, ki evropski model najbolje označujejo, s svojo zmožnostjo za reformiranje gospodarstev in uprav ter razširjenim vplivom na več ravneh pa lahko tudi najbolj pripomore k ureditvi, ki bo Uniji in njenim regijam omogočila odzivanje na velike izzive našega časa, od globalizacije in podnebnih sprememb do oskrbe z energijo in trajnostnega razvoja;

2.

poudarja, da je kohezijska politika med gospodarsko krizo prispevala k ohranjanju ravni javnih naložb v različnih državah članicah, tako z vidika njihove količine kot kakovosti, to pa po zaslugi izbirnih mehanizmov, ki zagotavljajo njeno skladnost z evropskimi strategijami;

3.

meni, da imajo lokalne in regionalne oblasti pogosto glavno upravno pristojnost za javno porabo za naložbe in da bi morala kohezijska politika, ki je bistvena za zagotavljanje njihove ključne vloge v EU, povečati njihovo zmožnost za to, da javnosti nudijo kakovostne storitve;

4.

meni, da se je zaradi posledic finančne in gospodarske krize za javne finance v vsej Evropi še povečala potreba po vnovični oživitvi javnih in zasebnih trajnostnih naložb in po večji pozornosti do postopkov porabe, da se zagotovi njihova učinkovitost, pravilnost in hitrost;

5.

poudarja, da je treba bolje uskladiti kohezijsko politiko in strategijo Evropa 2020, ki bo leta 2015 doživela vmesni pregled. Konkretno bi to lahko pomenilo, da se v letni pregled rasti, ki ga vsak september predstavijo na začetku evropskega semestra, vključi poglavje o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji, ki bi zamenjalo poročila o napredku pri koheziji, ki so bila prej objavljena med dvema poročiloma o koheziji;

6.

meni, da ima kohezijska politika osrednjo vlogo v času, ko sta glavni vprašanji evropske agende ravnotežje med varčevalnimi ukrepi in ukrepi za rast ter opredelitev novega razvojnega modela, ki je odziv na pritisk globalizacije. V tem okviru – in v času pritiska na javne finance – morajo evropski ukrepi še naprej podpirati rast, usmerjati prizadevanja v strateške cilje za posamezna območja in za evropsko gospodarstvo ter vzpostaviti učinkovit upravni sistem za soočenje z izzivi globalizacije. V ta namen – in ravno v začetku programskega obdobja 2014–2020 – bi bilo koristno razmisliti o tem, kako bi kohezijski politiki zagotovili čim večjo vlogo, izkoristili sinergije z drugimi instrumenti in izboljšali zavedanje o njej med evropskimi državljani;

7.

pozitivno sprejema Šesto poročilo, ki je po njegovem mnenju pomemben vir informacij o stanju kohezijske politike, njenih rezultatih in operativnih težavah, problemih, ki jih bo morala obravnavati v prihodnjih letih, in o možnostih, ki jih ponuja njena učinkovita uporaba;

8.

poudarja, da je za izboljšanje učinka kohezijske politike bistveno učinkovito izvajanje upravljanja na več ravneh, skupaj z ureditvijo, ki se uspešno odziva na zahteve državljanov in podjetij, ter s preglednim in inovativnim sistemom javnih naročil. V ta namen Odbor v skladu s Šestim poročilom priporoča, da se z uporabo virov in znanja, ki jih nudi kohezijska politika, močno okrepijo upravne zmogljivosti, tudi z večjo uporabo novih tehnologij in s poenostavitvijo upravnih postopkov;

9.

meni, da je treba za večjo kakovost javne porabe poleg vidika učinkovitosti pri dodeljevanju virov upoštevati tudi teritorialne razlike in posebne značilnosti, ki bi lahko ovirale rast, analizirati njihov vpliv na porabo ter poiskati način za prilagoditev in povečanje učinka kohezijske politike (1);

10.

poudarja, da bi se morale javne politike glede na posebno ranljivost številnih gospodarstev v sedanji krizi osredotočiti na zmožnost naglega in učinkovitega odziva na gospodarske pretrese. Odbor meni, da bi morali strukturnim skladom, katerih namen je dolgoročno strukturno in gospodarsko prilagajanje, dodati ukrepe za spodbuditev v kratkoročnem obdobju;

11.

poudarja, kakor je navedeno v Šestem poročilu, da je razvoj novega podjetništva odvisen tudi od tega, kako lahko je poslovati, in da se pri tem razmere znotraj držav članic močno razlikujejo. Pri tem je po mnenju Odbora potrebno nadaljnje ukrepanje za poenostavitev pravil in instrumentov, zmanjšanje upravnega bremena, izboljšanje okvirnih pogojev za naložbe ter spodbujanje podjetniških sposobnosti v okviru usposabljanja in izobraževanja;

12.

se strinja glede pomena „pametne“ rasti kot priložnosti za spodbujanje bolj konkurenčnih regionalnih gospodarstev, ki so tudi manj občutljiva za zunanje pretrese. Zato Odbor spodbuja regije in mesta, naj celostno in stalno razvijajo pobude za spodbujanje podjetništva v inovativnih sektorjih in svoje naložbe usmerijo predvsem v sektorje prihodnosti, kot so kmetijsko-živilski sektor (kmetijske, veterinarske in prehrambene tehnologije), zeleno gospodarstvo, ustvarjalne industrije, pobude e-zdravja, turizem, socialne storitve in t. i. gospodarstvo sivolasih. Zato Odbor poziva Komisijo, naj podpre regionalne oblasti, da se bodo strategije pametne specializacije, ki jih pripravijo v skladu s pravili EU, učinkovito uresničevale na regionalni ravni;

13.

meni, da imajo spremembe, povezane z globaliziranim gospodarstvom, daljnosežen vpliv na področje dela, zato bi bilo treba pozornost usmeriti v posodobitev trga dela, da se državljanom pomaga pri iskanju zaposlitve, in v usposabljanje, katerega namen je zagotoviti znanje, ki je potrebno za nove gospodarske izzive. Odbor želi pri tem poudariti osrednjo vlogo, ki jo ima Evropski socialni sklad (v nadaljevanju ESS) pri podpiranju aktivnih politik in zlasti politik, namenjenih izboljšanju znanja zaposlenih in njihovemu prilagajanju družbenim, tehnološkim in kulturnim spremembam;

14.

poudarja, da kohezijska politika del svojega financiranja namenja tudi pobudam s področja usposabljanja in izobraževanja, ter opozarja, da je med posledicami krize tudi veliko povečanje brezposelnosti mladih. Odbor poudarja ključno vlogo, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti na tem področju, ter meni, da je treba okrepiti povezave med pobudo za zaposlovanje mladih (2) in dejavnostmi, ki se financirajo iz ESS, zlasti jamstvom za mlade in instrumenti za dostop do dela;

15.

meni, da morajo zaradi povečanja revščine in socialne izključenosti v evropskih družbah javne politike okrepiti instrumente v korist ogroženih, tudi z uporabo pobud na evropski ravni in kohezijskih sredstev;

16.

se strinja, da je glede na pomembnost velikih mest v globaliziranem gospodarstvu in možne učinke z vidika trajnosti v analizi Šestega poročila o koheziji vprašanjem urbanih območij posvečena posebna pozornost, vendar obžaluje, da niso bolje obdelane velike razlike v razvoju med podeželskimi in urbanimi območji; zato vztraja pri tem, da je treba spodbujati policentrično rast, ki je geografsko uravnotežena med različnimi območji. Spodbujati jo je treba tudi z ukrepanjem, ki odločno rešuje vprašanje digitalnega razkoraka, in s politiko trajnostnega prometa, ki temelji na strategiji, ki upošteva teritorialne posebnosti;

17.

opozarja na pomen rasti, ki prinaša nove gospodarske priložnosti z razvojem čiste in učinkovite energije. Odbor pozitivno ocenjuje dejstvo, da so lokalne in regionalne oblasti v zadnjih letih povečale javne naložbe v sektor okolja, ter se zaveda zavezanosti evropskih regij in mest prehodu v bolj zeleno rast. V tem okviru se Odbor zavzema za večji pomen konvencije županov, da se povečajo in izboljšajo prizadevanja lokalnih in regionalnih uprav v boju proti podnebnim spremembam;

18.

se zavzema za to, da kohezijska politika EU, katere cilj je ekonomska, socialna in teritorialna kohezija, tudi v prihodnje bistveno prispeva k doseganju ciljev strategije Evropa 2020. S tesnejšo povezavo med cilji glede rasti in konvergenčnimi cilji lahko pomaga zmanjšati razlike v Evropski uniji pri doseganju temeljnih ciljev ter s tem trajno povečati blaginjo v vsej Evropi. Ta potencial je treba stalno izkoriščati, tako da se s partnerskim pristopom v kohezijski politiki zagotovi, da strategije, prilagojene posameznim regijam, konkretno obravnavajo razmere in možnosti na posameznih območjih;

19.

ponavlja svoj poziv, da se javna poraba držav članic ter lokalnih in regionalnih oblasti, namenjena sofinanciranju strukturnih in investicijskih skladov, ne bi smela vključiti v javne ali druge ustrezne strukturne izdatke, opredeljene v paktu za stabilnost in rast. S takšno spremembo bi se sprostila sredstva za naložbe, izbrane na podlagi evropskega interesa, in pospešili postopki porabe;

20.

poudarja, da je v smernicah za razvoj vseevropskega prometnega omrežja, kakor je navedeno v Šestem poročilu, določen cilj, da se prek oblikovanja nove in tudi nadgraditve obstoječe infrastrukture doseže resnično večmodalno omrežje na ravni EU, vključno z železniškim prometom. Odbor v zvezi s tem meni, da so potrebna trajnostna, konkurenčna, energetsko učinkovita in okolju bolj prijazna prevozna sredstva, da je treba spodbuditi intermodalnost ter dopolnilno uporabo različnih načinov prevoza ter da so potrebni infrastrukturni projekti v manj razvitih regijah (kot so najbolj oddaljene in gorske regije), ki se soočajo s fizičnimi ovirami na notranjem trgu in ki imajo težave na področju teritorialne kohezije;

21.

za povečanje in izboljšanje obsega naložb, usmerjenih v rast, se zavzema za večje sinergije med proračunskimi instrumenti različnih nacionalnih ravni upravljanja in finančnimi instrumenti EU. V tem okviru je po mnenju Odbora prednostnega pomena poglobiti razmislek o vlogi Evropske investicijske banke (EIB) in Evropskega investicijskega sklada, da se razširi njun mandat in okrepi njun kapital. Odbor meni, da je začetek programskega obdobja morda primeren za določitev finančnih sredstev EIB, namenjenih posebej za regionalni razvoj, z roki in pogoji, opredeljenimi glede na potrebe uprav, pristojnih za porabo. Poleg tega je treba preučiti tudi možnost, da se EIB zaupa nadzor nad določenimi naložbami lokalnih in regionalnih oblasti. Finančna institucija EU bi lahko zlasti ocenjevala njihovo kakovost in skladnost z velikimi evropskimi strateškimi odločitvami, tudi za to, da se zagotovi privilegirana obravnava posojil, potrebnih za njihovo izvajanje v okviru pakta za stabilnost;

22.

ponovno izraža zaskrbljenost zaradi nevarnosti, da bosta z makroekonomskim pogojevanjem zaradi makroekonomskih politik držav članic ogrožena učinkovitost in koristni učinek strukturnih in investicijskih skladov (skladov ESI);

23.

poziva Komisijo, naj oceni, v kolikšni meri so zahteve glede predhodne pogojenosti prispevale k precejšnjim zamudam pri sklepanju sporazumov o partnerstvu in operativnih programov;

24.

opozarja, da imajo kazalniki, ki se uporabljajo pri postopku v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem v okviru t. i. zakonodajnega svežnja „šesterčka“, izključno gospodarski značaj. Odbor se zavzema za to, da se v ocenjevalnem sistemu, ki ga Komisija uporablja za odločanje o sprejetju preventivnega priporočila posamezni državi članici ali, v hujših primerih, o začetku postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem, upoštevajo tudi socialni, okoljski in teritorialni kazalniki v skladu z glavnimi cilji strategije Evropa 2020. Odbor meni, da bi lahko tesna povezava med finančnimi in fiskalnimi cilji ter kohezijsko politiko oslabila izvajanje ukrepov teritorialne kohezije;

25.

poziva k večjemu spoštovanju določb člena 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) o teritorialni koheziji, zlasti na podeželju, na območjih, ki jih je prizadela industrijska tranzicija, in v regijah, ki so hudo in stalno prizadete zaradi neugodnih naravnih ali demografskih razmer, kot so najsevernejše regije z zelo nizko gostoto prebivalstva, ter v otoških, čezmejnih in gorskih regijah. Poleg tega je treba upoštevati tudi druge demografske izzive, ki pomembno vplivajo na regije, kot so odseljevanje, staranje in visoka stopnja razpršenosti prebivalstva. Odbor regij poziva Komisijo, naj pri izvajanju kohezijske politike posebno pozornost posveti regijam, ki imajo zaradi geografskih in demografskih značilnosti najbolj omejene možnosti;

26.

poudarja ključno podporo, ki jo kohezijska politika kot dejavnik rasti in sprememb zagotavlja najmanj razvitim regijam, ki potrebujejo stalno dolgoročno pomoč;

27.

poleg tega poziva, da se pri pripravi in izvajanju kohezijske politike večja pozornost nameni posebnostim in omejitvam najbolj oddaljenih regij, kakor je določeno v členu 349 PDEU;

28.

meni, da je treba teritorialno razsežnost tudi zaradi razlik, ki so se pojavile z vidika inovativnosti, v celoti upoštevati v opredeljevanju in izvajanju strategije Evropa 2020. Zato izraža prepričanje, da bi dodelitev večje vloge lokalnim in regionalnim oblastem povečala raven njihove odgovornosti, s čimer bi se spodbudilo bolj učinkovito odločanje glede prednostnih naložb, ter predlaga oblikovanje regionalnih kazalnikov za spremljanje doseženega napredka;

29.

obžaluje, da Šesto poročilo o koheziji ne vsebuje jasne ocene teritorialnega učinka evropskih sektorskih politik na kohezijsko politiko. Glede na medsebojno povezanost kohezijske politike z drugimi sektorskimi politikami Odbor predlaga Komisiji, naj tako kot v preteklosti v poročilo vključi posebno poglavje o tej tematiki, v skladu z določbo PDEU, ki evropskim politikam nalaga obveznost, da spodbujajo kohezijo v Evropi;

30.

opozarja na pomen uvedbe instrumentov za ocenjevanje teritorialnega učinka politik, katerih glavni namen je preučiti teritorialne učinke evropskih politik na lokalne in regionalne oblasti in povečati vidnost takšnih učinkov v zakonodajnem procesu;

31.

zato se zavzema za to, da se v operativnih programih opredeli prednostni teritorialni vidik, ki vključuje vprašanja, povezana s strategijo Evropa 2020, da bo teritorialna kohezija lahko zagotovila uravnoteženo teritorialno strukturo, ki bo lahko zajamčila medsebojno odvisnost med regijami;

32.

želi Evropsko komisijo spomniti na svoje prejšnje mnenje BDP in več in na to, da je treba regionalne izzive obravnavati bolj usmerjeno (npr. kako bi lahko ESRR uporabili za podporo projektov IKT in hitrih širokopasovnih povezav); meni, da ima zanašanje na BDP posamezne regije več pomanjkljivosti, ki ogrožajo verodostojnost kohezijske politike, zlasti glede razvrščanja regij in dodeljevanja sredstev iz skladov ESI;

33.

spodbuja, da se za zagotovitev naglega izvajanja programov sprejmejo ukrepi za poenostavitev in racionalizacijo postopkov za dostop do evropskih sredstev, vodenja projektov in nadzornih mehanizmov, da se poveča učinkovitost;

34.

poziva pristojne organe, da sprejmejo posebne ukrepe za poenotenje in ustrezen prenos temeljnih horizontalnih pravil, ki so podlaga za upravljanje virov kohezijske politike, zlasti kar zadeva postopke javnega naročanja (3);

35.

meni, da bi morala Komisija preprečiti, da pretirane birokratske zahteve zavirajo učinkovitost ukrepov. Komisijo poziva, naj pregleda prakso, da za učinkovitejše operativne programe veljajo iste administrativne obremenitve kot za programe z visoko stopnjo napak ali prevar. Odbor regij hkrati poziva Komisijo, naj sprejme potrebne ukrepe za naglo odobravanje operativnih programov, da se čim prej začne izvajati novo programsko obdobje;

36.

se strinja s poročilom, da je treba strukturne in investicijske sklade osredotočiti na omejeno število ciljev, da je njihov učinek na terenu čim večji. Vendar izraža zaskrbljenost zaradi pomanjkanja prožnosti pri izbiri tematskih ciljev, ki bi jih bilo treba namesto tega opredeliti na podlagi posebnosti in potreb različnih regij;

37.

izraža zaskrbljenost zaradi oslabitve načela dodatnosti v obdobju 2014–2020, saj se preverjanje zahteva samo v 14 državah članicah, zato Komisijo poziva, naj preuči izvajanje tega načela po vsej EU, da bi se izognili uporabi skladov ESI namesto naložb držav članic;

38.

ne soglaša z oblikovanjem rezerve za uspešnost EU na nacionalni ravni, saj meni, da bi takšen mehanizem lahko pripeljal do zastavitve zlahka dosegljivih ciljev s skromnimi rezultati. Po mnenju Odbora je eden največjih izzivov glede okvira uspešnosti oblikovanje uresničljivih količinsko opredeljenih ciljev in ambicioznih kazalnikov;

39.

opozarja, da so se v zadnjih letih javne in zasebne naložbe zmanjšale in v nekaterih državah članicah dosegle celo negativen predznak. Proračunske omejitve in krčenje porabe so resno ogrozili naložbe v sektorje, ki lahko spodbudijo gospodarsko rast. Zato Odbor poziva Evropsko komisijo, naj pozorno oceni primere, za katere se bodo sprejeli finančni popravki ali začasna ustavitev plačil, pri čemer naj upošteva morebitne posledice, ki bi jih to imelo za zaposlovanje in rast;

40.

poziva Komisijo in države članice, naj pospešijo pogajanja in postopke za odobritev partnerskih sporazumov in operativnih programov, ter poudarja, da so sredstva iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov izredno pomembna za naložbene zmogljivosti lokalnih in regionalnih oblasti. Zato Komisijo in države članice poziva k tesnemu sodelovanju, da se zagotovi kakovost postopkov in omejijo negativne posledice dodatnih zamud na začetku novega obdobja financiranja;

41.

poziva Komisijo, naj opredeli oblike upravne pomoči pri ključnih vprašanjih, kot so določanje ciljev pobud, ocena njihovih rezultatov, opravljena na podlagi ustreznih kazalnikov, in opredelitev nadaljnjega ukrepanja. Cilj je zagotoviti enotno izvajanje teh dejavnosti pri različnih vpletenih upravah in pripomoči k uveljavljanju upravne kulture na evropski ravni, ki bi temeljila na spremljanju izvajanih dejavnosti in njihovem ocenjevanju. Poleg tega je po mnenju Odbora pomembno zagotoviti pomoč lokalnim in regionalnim upravam za pobude s področja finančnega inženiringa, ki so ključne za povečevanje sredstev in naložb, ter s področja javnih naročil, ki bi morala vse bolj veljati za instrument javne uprave za spodbujanje inovacij in ustvarjalnosti;

42.

je prepričan, da kodeks ravnanja glede partnerstva – z vidika metode in koristi – krepi sodelovanje v dejavnostih načrtovanja programov na terenu in je bistvenega pomena za povečanje učinka kohezijske politike in utrditev njenega vpliva. Odbor poziva Evropsko komisijo, naj preveri načine izvajanja kodeksa v posameznih pravnih sistemih, da se zagotovi široko in pregledno sodelovanje lokalnih zainteresiranih strani, saj bo brez njihove polne vključitve v pripravo programskih dokumentov njihovo sodelovanje v fazi izvajanja manj učinkovito, zlasti pri instrumentih, pri katerih se predvideva participativno načrtovanje, v katerega so vključene različne ravni upravljanja;

43.

v času, ko je treba državljane za polno legitimnost politike in poglobitev evropske integracije ozaveščati in seznanjati z rezultati projektov, financiranih s sredstvi iz strukturnih skladov, ter z učinki politik EU na njihovem območju, Odbor opozarja na to, da Šesto poročilo ne posveča posebne pozornosti komuniciranju in obveščanju. S tem v zvezi Odbor poziva Evropsko komisijo in države članice, naj za čim večje razširjanje zavesti o kohezijski politiki med državljani poskrbijo za večje sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti v komunikacijskih kampanjah. Odbor hkrati izraža potrebo po zagotavljanju učinkovitosti določb, ki narekujejo preglednost opravljenih dodelitev in pričakovanih rezultatov ukrepov – tudi s polno uporabo informacijskih sredstev – in po večji uporabi zbranih informacij (odprti podatki) v namene, ki so za državljane najbolj koristni in učinkoviti;

44.

ker je evropsko teritorialno sodelovanje že od programskega obdobja 2007–2013 samostojen cilj kohezijske politike, ocenjuje, da mu poročilo o koheziji namenja premalo pozornosti. Na kohezijo čezmejnih regij vpliva predvsem njegovo ožje področje čezmejnega sodelovanja. Odbor zato predlaga, da poročilo o koheziji v prihodnje vsebuje tudi oceno kohezije čezmejnih regij v Evropi, ki vključuje analizo njihovih glavnih težav, ter tudi oceno učinkov operativnih programov čezmejnega sodelovanja. Temu instrumentu bi bilo treba posvetiti več pozornosti, saj spodbuja sodelovanje in izmenjave izkušenj med upravami različnih držav članic, usmerjen pa je v upravni sistem, ki ga vse bolj navdihujejo skupne vrednote in načini dela;

45.

obžaluje, da bistveni vlogi kohezijske politike pri podpori makroregionalnih strategij v Šestem poročilu o koheziji ni bilo posvečene še več pozornosti;

46.

se zavzema za tesnejše usklajevanje med kohezijsko politiko in sosedsko politiko Evropske unije ter boljše ocenjevanje in razširjanje rezultatov projektov;

47.

priporoča oblikovanje Sveta za kohezijsko politiko, ki bi ga sestavljali ministri za kohezijsko politiko na ustrezni ravni upravljanja v državi članici. Po mnenju Odbora bi se s tem lahko zagotovila večja prepoznavnost kohezijske politike in zajamčila stalna politična razprava na to temo. Zato Odbor izraža pripravljenost dejavno sodelovati v političnih razpravah o oblikovanju takšne strukture, da bi v njej zagotovili polno upoštevanje stališč lokalnih in regionalnih oblasti (4).

21.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 19/15

1.

Od leta 2010 dalje Odbor regij obravnava industrijsko politiko zlasti z vidika vodilnih pobud na to temo v strategiji Evropa 2020, ki jo je ocenil v več anketah in konferencah (1). Na tej podlagi je pripravil obsežno splošno oceno strategije, ki je bila 7. marca 2014 predstavljena v Atenski izjavi (2) o teritorialni viziji za rast in delovna mesta ter v poročilu o vmesni oceni (3). OR se v grobem zavzema za:

2.

ugotavlja, da bo EU s tesnejšim vključevanjem mest v vse faze priprave politike lahko bolje obvladala spremembe, s katerimi se soočajo državljani po vsej Evropi. To zahteva pristop, ki temelji na upravljanju na več ravneh in pri katerem sodelujejo vse ravni upravljanja (vertikalno partnerstvo), v različnem obsegu pa medsebojno sodelujejo tudi vse zainteresirane strani (horizontalno partnerstvo);

3.

predlaga, naj Komisija okrepi svoje dejavnosti na področju regionalnih in lokalnih primerjalnih analiz, izmenjave izkušenj in vzajemnega učenja, saj so vsa ta področja ključnega pomena za povečanje inovativnosti industrije in s tem tudi za strategijo Evropa 2020. Okrepiti je treba upravno zmogljivost lokalnih in regionalnih oblasti na teh področjih, da bodo lahko prevzele usklajevalno vlogo in partnerjem ponudile platformo za iskanje rešitev;

4.

OR je analiziral teritorialno razsežnost svežnja za industrijsko politiko in ugotovil, da se lokalne in regionalne oblasti pri izvajanju industrijske politike soočajo z naslednjimi glavnimi vprašanji in problemi: (1) vloga lokalnih in regionalnih območij v globalni vrednostni verigi, (2) neenake in še vedno trajajoče posledice krize za teritorialno, ekonomsko in socialno kohezijo, (3) upravljanje na več ravneh in politično usklajevanje, (4) institucionalna zmogljivost in strateško upravljanje industrijskih politik ter (5) zmožnost spodbujanja podjetniškega duha ter zmožnost poštene in učinkovite regulacije trga;

5.

opaža, da analiza vključuje tudi oceno povezav med temi težavami in potrebami ter sporočiloma iz svežnja o industrijski politiki, pa tudi primerjavo nekaterih primerov najboljše prakse. Rezultat so med drugim predlogi za lokalne in regionalne oblasti, kako naj podprejo in spodbujajo industrijsko dejavnost;

6.

na podlagi analize OR priporoča lokalnim in regionalnim oblastem, naj posebno pozornost v raziskovalnih in inovacijskih strategijah za pametno specializacijo (RIS3) namenijo naslednjim nalogam, pri katerih bodo v mnogih primerih potrebni ukrepi Komisije:

7.

se strinja z Evropsko komisijo, da je močna industrijska baza bistvenega pomena za konkurenčnost Evrope in nenehno rast, in poudarja, da je industrija veliko več kot le tradicionalna proizvodna panoga, kakor se jo običajno dojema, ter da industrijski procesi ter ekosistemi zelo močno vplivajo na celotno družbo, zato poziva k hitremu izvajanju ukrepov, ki jih predlaga v tem mnenju;

8.

poudarja, da konkurenčna prednost Evrope v svetovnem gospodarstvu temelji zlasti na njenih trajnostnih proizvodih in storitvah, ki imajo tudi visoko dodano vrednost, zato zmanjšanje naložb v inovacije, ki so nujne za sanacijo industrije, v času gospodarske krize pomeni resno grožnjo za prihodnost Evrope;

9.

poziva Evropo, naj spozna, da si mora nujno prizadevati za vodilni položaj na svetu v strateških sektorjih z delovnimi mesti visoke vrednosti. V ta namen je treba industrijo spodbuditi z naložbami v nove tehnologije, z boljšim poslovnim okoljem, z lažjim dostopom do trga in financiranja ter z zagotavljanjem ustreznega strokovnega znanja in usposobljenosti delavcev;

10.

poudarja, da je najdaljša kriza v zgodovini EU jasno pokazala, kako pomembna je močna, konkurenčna in trajnostna industrija kot podlaga za blaginjo državljanov. Industrija predstavlja več kot 80 % evropskega izvoza ter 80 % raziskav in inovacij zasebnega sektorja. Skoraj vsako četrto delovno mesto v zasebnem sektorju je v industriji, s pogosto visokimi zahtevami glede poklicnih kvalifikacij. Vsako novo delovno mesto v proizvodnji pomeni od 0,5 do 2 delovni mesti v drugih sektorjih;

11.

Odbor poudarja, da so poleg ukrepov, ki jih sprejme družba, tudi odzivnost in ukrepi vsake posamezne industrijske panoge ključnega pomena za konkurenčni razvoj industrije, ki je hrbtenica realnega gospodarstva in blaginje;

12.

opozarja na sposobnost upravljanja sprememb na lokalni ravni v vsej Evropi. Industrijske in tudi politične sposobnosti danes bolj kot kdaj prej vključujejo razumevanje poslovnih procesov, upravljanje znanja in tehnologij ter sposobnost človeške interakcije. Industrijska dejavnost znotraj vrednostnih verig in mrež postaja vse obsežnejša in vse bolj kompleksna: v njih so med seboj povezana velika podjetja ter MSP iz različnih sektorjev in držav. Potrebna je resnična povezava politik velikih podjetij in MSP v industrijski panogi ter konkretnih industrijskih politik držav in regij, v katerih se ta podjetja nahajajo;

13.

poudarja, da tradicionalni koncept proizvodne verige z nespremenljivimi fazami in proizvodnimi dejavniki izginja, saj so realnost zapletene interakcije v globalno povezanih ekosistemih. Tehnologija je ključ do novih in trajnostnih pristopov;

14.

poudarja, kako pomembno je posodobiti tradicionalne industrije EU, zlasti tiste, pri katerih je bila konkurenčnost predvsem odvisna od stroškov delovne sile in pri katerih obstaja visoka raven znanja, ki ga je mogoče izkoristiti;

15.

priznava najnovejši industrijski razvoj, pri katerem se industrijski proizvodi in storitve dopolnjujejo. Storitve predstavljajo okrog 40 % dodane vrednosti izvoza evropske proizvodnje. Okoli tretjina delovnih mest, ustvarjenih na podlagi tega izvoza, je v podjetjih, ki opravljajo pomožne storitve za izvoznike blaga. Storitve, kot sta vzdrževanje in usposabljanje, so ključni elementi v ponudbi kompleksnih industrijskih proizvodov. Strokovne storitve, na primer na področju financiranja, komunikacij in zavarovanja ter na znanju temelječe poslovne storitve, imajo vse pomembnejšo vlogo v proizvodnji industrijskega blaga. To je eden od razlogov za vse večji prispevek storitev k celotnemu družbenemu proizvodu;

16.

želi opozoriti na posledice spremembe vzorcev na področju IKT. Danes so mobilna omrežja bolj razširjena v avtomobilih, potrošniški elektroniki, industrijski proizvodnji in zdravstveni oskrbi kot pri vsakodnevnih dejavnostih. V sodobnem podjetju za strojegradnjo se pogosto uporablja več kot desetkrat toliko računalnikov in omrežnih naprav kot v pisarniškem okolju. Za mrežno delovanje je potrebno učinkovito upravljanje znanja: informacijsko modeliranje za sisteme ter dejavnosti za odprte inovacije in sodelovanje, kar prinaša koristi vsem vpletenim. Informacijsko modeliranje na področju urbanističnega načrtovanja je nujno potrebno na regionalni ravni, na tej in na občinski ravni pa še upravljanje procesov;

17.

želi spodbuditi vključitev pojmov družbene odgovornosti podjetij v evropsko industrijsko politiko, kar je osnova za bolj produktivno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo.

18.

se strinja s Komisijo, ki poziva države članice k obravnavi vprašanja oživitve industrije in iskanja skupnih rešitev za krepitev evropske konkurenčnosti in trajnostne rasti; meni, da mora Evropska komisija bolje izkoristiti celoten potencial na področju industrijske politike v skladu s členom 173 Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti možnost, da „da kakršno koli koristno pobudo za pospeševanje takšnega usklajevanja [med državami članicami na področju industrijske politike], zlasti pobude, namenjene oblikovanju smernic in kazalcev, organizaciji izmenjave najboljših praks ter pripravi elementov, potrebnih za redno spremljanje in presojo“;

19.

poudarja, da se industrijska strategija zaradi prepletenosti s številnimi drugimi političnimi področji ne more izvajati samostojno. Industrijska strategija mora biti tesno povezana s politikami na področju energije, usposabljanja, raziskav, razvoja in inovacij, trgovine, infrastrukture, socialne odgovornosti ter zdravja in varnosti; zato se zavzema za bolj integriran in interdisciplinaren pristop k industrijski politiki;

20.

priznati je treba, da so MSP strateški element evropske industrijske politike, ter dejansko izvajati ukrepe iz Akta za mala podjetja;

21.

opozarja na pomembno vlogo težke primarne industrije v razvijajočih se biotehnoloških panogah v Evropi in priporoča, da EU uvede nove mehanizme sodelovanja in financiranja za uporabo najnovejše evropske tehnologije in drugega strokovnega znanja v velikih in kompleksnih projektih za sanacijo primarne industrije, zlasti na območjih s trdovratno brezposelnostjo;

22.

želi opozoriti na prednostne naloge, ki jih predlaga Komisija za povečanje konkurenčnosti evropske industrije. Vendar pa poudarja, da so to temeljne zahteve, ki jih je treba še razviti in izvajati v praksi;

23.

pozdravlja pomembne sklepe v zvezi s povečanjem konkurenčnosti industrije, ki jih je sprejel Evropski svet 20. in 21. marca 2014. Svet je izrazil stališče, da je treba ključne omogočitvene tehnologije utrditi tako, da se čim prej opredelijo projekti v evropskem interesu, ter namenil posebno pozornost pomenu čiste tehnologije kot povezovalnega elementa za povečanje konkurenčnosti industrije;

24.

meni, da je treba pri uporabi Uredbe št. 1260/2012 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva ciljati na zlato sredino med zaščito intelektualne lastnine, s katero bi spodbujali inovativnost, ter največjim možnim razširjanjem znanj, ki so lahko vir prihodnjega tehnološkega napredka. Na evropski ravni je treba preprečiti uporabo patentov kot strateškega orožja, na primer z zlorabljanjem patentnih goščav („patent thickets“) ali z drobljenjem patentov, ter spodbujati zelo stroga merila za pridobitev patentov, da bi se izognili monopolnim pravicam patentov z zelo majhno dodano vrednostjo;

25.

ugotavlja, da je Evropski svet poleg tega pozval Komisijo in države članice, naj se prednostno posvetijo pomanjkljivostim na področju znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike (t. i. področje STEM) in v reševanje tega problema tesneje vključijo industrijo. Za uresničitev tega so nujno potrebni ukrepi, ki naj bi po priporočilu Odbora vključevali tudi ukrepe za izboljšanje jezikovnega znanja ter s tem delovanja notranjega trga;

26.

poziva Komisijo, naj na podlagi programa Obzorje 2020 sprejme ukrepe za ponovno industrializacijo, usmerjene v odličnost in spodbujanje odličnosti v evropskih industrijsko razvitih regijah. Programi INTERREG so gotovo instrumenti, ki so potrebni za krepitev mrežnega povezovanja univerz uporabnih znanosti v industrijskih regijah; vendar pa z vidika večje interakcije med znanostjo in industrijo OR iskreno obžaluje, da je v programskem obdobju 2014–2020 programa Obzorje 2020 manjkal instrument „regije znanja“, ki se je v preteklih skoraj desetih letih v okvirnih programih dobro izkazal pri usklajevanju raziskovalnih programov regijskih grozdov; poudarja, da je prvo leto izvajanja programa Obzorje 2020 pokazalo, da ni bilo razvito nobeno dovolj učinkovito orodje, ki bi izpolnjevalo to zahtevo. Instrument „regije znanja“ bi bilo treba hitro ponovno razviti in izvajati;

27.

spodbuja Komisijo, naj poudari odnos med znanostjo, podjetji, družbo, javnostjo in oblikovanjem politik ter podpre pomembno vlogo regij pri povezovanju vseh ustreznih zainteresiranih strani na podlagi modelov trojne in četverne vijačnice;

28.

opozarja, da je Evropski svet poleg tega poudaril, da je treba za uresničitev ciljev glede konkurenčnosti in trajnostne rasti v Evropi uporabiti vse razpoložljive instrumente, med drugim strukturna sklada in investicijske sklade EU;

29.

poudarja, da si Evropska komisija, države članice ter lokalne in regionalne oblasti delijo odgovornost za oblikovanje in izvajanje svežnja naložb za rast in delovna mesta v višini 300 milijard EUR, saj se na tem področju njihove zakonske in proračunske pristojnosti dopolnjujejo. Nove rešitve s kratko- in dolgoročnim učinkom bi lahko temeljile na naslednjih načelih:

30.

podpira iskanje alternativnih virov financiranja za krepitev ekosistemov; ti viri so množično financiranje, tvegani kapital in drugi inovativni instrumenti, s katerimi bi se rešili tradicionalne odvisnosti od bančnih posojil.

31.

priznava, da so trajnostno blago in storitve – zaradi visoke dodane vrednosti, učinkovitega upravljanja vrednostnih verig in dostopa do trgov po vsem svetu – konkurenčna prednost Evrope v svetovnem gospodarstvu;

32.

poudarja, da je stabilno in predvidljivo regulativno okolje pogoj za naložbe v industrijo v EU. To stabilnost in predvidljivost je treba doseči tako na lokalni in regionalni ravni kot tudi na ravni držav članic in EU; stabilnost in predvidljivost kot jamstvo za pravno varnost podjetij je treba spodbujati z zakonodajo EU, po možnosti z direktivami;

33.

podpira politiko Komisije, v skladu s katero je razvoj enotnega trga temelj konkurenčne in trajnostne industrije. OR poleg tega poudarja, da je zakonodaja na področju enotnega trga za produkte in storitve ključna ne le za konkurenčnost evropske industrije, temveč tudi za zaščito potrošnikov in varstvo okolja;

34.

podpira stališče Komisije, da evropski trg z industrijskimi proizvodi in storitvami za ohranitev konkurenčnosti potrebuje regulativni okvir, ki spodbuja inovacije ter ne ustvarja nepotrebnih ovir za pravočasno prevzemanje novih tehnologij in uvajanje inovacij na trg. Zakonodaja in standardi EU morajo omogočiti hitro dostopnost novih proizvodov, storitev in tehnologij na trgu, tako da lahko Evropa izkoristi prednosti pionirja na svetovnem trgu;

35.

poudarja, da morajo biti regije sposobne opredeliti lasten potencial za rast ter spodbuditi inovacije, pri čemer je treba v to opredelitev vključiti lokalne in regionalne organe v okviru mešanega pristopa od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor;

36.

ponavlja svoj predlog za teritorialne pakte, s katerimi bi organizirali sodelovanje na različnih ravneh, ki so vključene v projekte regionalnega razvoja, in spodbujali sodelovanje med regijami; predlaga, da bi ta proces kril enotni programski dokument, s katerim bi na regionalni ravni zagotavljali, da nacionalne in lokalne politike odražajo sektorsko in kohezijsko politiko EU;

37.

poziva, naj bodo naložbe, povezane s temi enotnimi programskimi dokumenti, upravičene do posebnih posojil Evropske investicijske banke, s ciljem oblikovati nove teritorialne ekosisteme za gospodarske in družbene inovacije. To bi bil lahko odličen način za spodbujanje inovativnih rešitev, zagotavljanje zgledov za podjetja in spodbujanje konzorcijev na področjih, ki zahtevajo novo partnerstvo med podjetji. Ti ekosistemi, ki bi bili javno-zasebna partnerstva, morajo izpolniti dvojni cilj, namreč prispevati k večji konkurenčnosti podjetij in k učinkovitosti javnih služb (torej k racionalizaciji javne porabe);

38.

izraža prepričanje, da je ključni element podpore industrijskim ambicijam EU regionalna politika pametne specializacije RIS3, ki temelji na sistematični analizi regionalnih posebnosti in potenciala za inovacije in rast;

39.

meni, da morajo države članice sprejeti politike prostorskega načrtovanja, ki jim bodo omogočile, da se pravočasno odločijo o vzpostavitvi industrijskih con, in ne bodo ustvarjale nepotrebnih ovir za postavitev podjetij;

40.

poziva regije, naj ocenijo potrebe po tehnologiji, da bodo lahko spodbujale načrtovan razvoj v svojih strategijah za pametno specializacijo RIS3 in sprejele potrebne ukrepe za podporo industrijski politiki kot enemu ključnih prednostnih področij financiranja ter ukrepe za spodbujanje partnerstev po vsej EU, da bi tako dosegle svoje cilje;

41.

poziva Komisijo, naj podpre medregionalne mreže ter zlasti sodelovanje med njimi in vzajemno učenje. Primer tega je pobuda Vanguard, pri kateri je v okviru dejavnosti za pametno specializacijo (S3) v ospredju industrijski preporod, da se spodbudi izmenjava izkušenj, poišče pot do odličnosti in se skupno obravnavajo projektne prijave;

42.

poziva EU, naj regijam zagotovi financiranje in jim tako pomaga pri ustvarjanju učinkovitih inovacijskih ekosistemov ter uvajanju skupnih evropskih pobud. OR poudarja, da so decentralizirane inovacijske dejavnosti, ki jih podpira EU, edini način za dosego ciljev iz raziskovalnih in inovacijskih strategij za pametno specializacijo po vsej Evropi;

43.

poudarja, da bi bilo treba v primerjavi s prejšnjim programskim obdobjem 2007–2013 obnoviti veljavnost pravil in prakse, ki jih opredelijo države članice in regionalne oblasti, da se poudarijo in ocenijo rezultati in učinek. V ta namen je načeloma potrebno tesnejše sodelovanje vseh ključnih akterjev na področju raziskav, razvoja in inovacij v regiji pri izvajanju raziskovalnih in inovacijskih strategij regije za pametno specializacijo ter učinkovito mrežno povezovanje na ravni EU;

44.

deli zaskrbljenost, ki so jo izrazili mnogi akterji iz vse Evrope, ker države članice in regionalne oblasti niso upoštevale smernic Komisije glede zmanjšanja upravnega bremena, zagotavljanja financiranja na podlagi raziskovalnih in inovacijskih strategij za pametno specializacijo ter vzpostavitve prilagodljivega sistema financiranja iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, ki je usmerjen v porabnike;

45.

poziva države članice k oceni lokalnega poslovnega okolja, da bi povečali učinkovitost upravnih postopkov in zmanjšali upravno breme za podjetja. To bo omogočilo primerjavo različnih upravnih postopkov in regulativnih mehanizmov in njihov učinek na lokalno poslovno okolje;

46.

poziva regije, naj skupaj s Komisijo pregledajo svoje raziskovalne in inovacijske strategije za pametno specializacijo ter načrte za evropsko partnerstvo z vidika ključnih omogočitvenih tehnologij. V skladu s poročilom platforme S3 imajo regionalni oblikovalci politike veliko vprašanj o državni pomoči in financiranju teh tehnologij, tudi o pravilih za financiranje predstavitvenih projektov in infrastrukture;

47.

poudarja, da je treba razviti tudi nacionalne instrumente, zlasti tržne in druge inovativne instrumente financiranja. Nova prednostna področja financiranja, o katerih sta se dogovorili Komisija in Evropska investicijska banka, ponujajo najnaprednejšim podjetjem odlične priložnosti za naložbe v ključne omogočitvene tehnologije;

48.

poudarja pomen evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter programa Obzorje 2020 za krepitev industrijske konkurenčnosti EU. Zlasti je pomembno, da se okrepijo večdisciplinarne raziskave na najvišji ravni in uporaba rezultatov v praksi na regionalni ravni. Nujni so svežnji ukrepov, ki se financirajo iz več skladov in uporabljajo najnovejše ugotovitve raziskav na področju IKT in ključnih omogočitvenih tehnologij za posodobitev različnih industrijskih sektorjev in za uvajanje novih praks, potrebnih za trajne socialne rezultate;

49.

pri tem je še vedno pomembna podpora iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, ki kot praktični instrument ljudem in regijam pomaga pri obvladovanju posledic gospodarske krize in učinkov globalizacije, tako da tistim, ki so izgubili službo, pomaga pri iskanju ponovne zaposlitve;

50.

opozarja tudi, da sta človeški kapital in ter prvovrstno znanje in spretnosti ključnega pomena pri obravnavi industrijskih sprememb. Neskladja med ponudbo znanj in spretnosti ter povpraševanjem na trgu dela in težave pri usposabljanju bodo v prihodnjih letih ključni izziv za industrijo EU, predvsem zato, ker napredek v proizvodnih tehnologijah veča povpraševanje po posebnih spretnostih in usposabljanjih; izraža prepričanje, da je treba oblikovati multidisciplinarne in medsektorske programe informiranja, usposabljanja in izobraževanja, da bo izsledke raziskav in inovacij mogoče razviti, narediti trajne in jih uporabiti v praksi;

51.

izziva mlado digitalno generacijo in njena zagonska podjetja, naj prispevajo k pripravi in izvajanju regionalnih strategij za pametno specializacijo, tako da pomagajo iskati vrzeli in izboljšati postopke v potrebnih vrednostnih verigah v regijah. Nove inovativne rešitve bi se morale osredotočiti na javne in zasebne industrijske procese in obnašanje državljanov kot strank;

52.

poziva EU, države članice in regije, naj kohezijska sredstva in sredstva iz programa Obzorje 2020 usmerijo v naložbe za večjo konkurenčnost, ki odpirajo priložnosti za industrijo, ki presega regije, meje in sektorje. Posebno pozornost je treba posvetiti energetski, prometni in digitalni infrastrukturi, ki omogoča sodelovanje med državami, povezovanje dobavne verige in razširitev notranje trgovine v EU.

53.

v mnenjih poziva k strukturnim reformam industrije in poudarja pomen odzivnosti družbe in podjetij v konkurenčnem okolju, ki ga ustvarjata globalizacija in digitalizacija. Ta priporočila so povezana tudi z ukrepi za večjo raven zahtevanega znanja in spretnosti ter s pristopom na podlagi življenjskega cikla, ki izpostavlja splošni učinek in cilje glede podnebnih sprememb. Med drugimi je navedel tudi naslednja priporočila:

54.

je že opredelil nujne ključne spremembe v industrijski politiki, naložbe, potrebne za posodobitev poslovnih dejavnosti ter sredstva, ki so potrebna za njihovo uresničitev. Naslednje navedbe iz mnenja, ki ga je OR sprejel pred tremi leti, kažejo, da so iste smernice še vedno v pripravi in da so ukrepi EU prepočasni za hiter odziv na spreminjajoče se ekonomske in poslovne potrebe. Odbor regij (6):

55.

poudarja, da je mogoče spremembe pospešiti tako, da se lokalnim in regionalnim oblastem dodeli več virov. Potrebujemo inovativne in visoko kakovostne pionirske dejavnosti ter uporabo rezultatov v vsej Evropi. Regije so pripravljene, da začnejo eksperimentirati in naglo izdelovati prototipe, kar je ključno za uspeh;

56.

je že v številnih mnenjih poudaril, na kaj je treba paziti pri izvajanju. Za izvajanje svežnja o industrijski politiki so med drugimi pomembni tudi spodaj navedeni primeri iz mnenja o programu Obzorje 2020 (7), ki ga je OR sprejel pred dvema letoma. Odbor regij:

57.

priznava, da se je globalno konkurenčno okolje korenito spremenilo in da se je treba ne le prilagoditi novim razmeram, temveč v mnogih pogledih postati celo njihovo gibalo. Dolgoročni konkurenčnosti podjetij EU na svetovni ravni je treba pripisati večjo težo pri ocenjevanju predpisov EU ter odločanju o usmeritvi sredstev za raziskave, razvoj in inovacije;

58.

poudarja, da zakonodaja EU o industrijskih proizvodih določa glavne zahteve za podjetja v zvezi z varnostjo, zdravjem in drugimi zadevami javnega interesa. Bistveno je, da industrija ni preveč obremenjena zaradi nesmiselno pogostega spreminjanja predpisov, temveč da ima konkretne mehanizme, katerih namen je lajšanje in podpora naložb podjetij. Nadzorovano odpravljanje regulativnih ovir je pomembno zaradi vse hitrejšega tehnološkega razvoja in vse bolj povezanih svetovnih dobavnih verig;

59.

spodbuja evropske regije in mesta, naj ustvarijo in izvajajo regulativni okvir, ki bo spodbudil inovacije in naložbe v IKT v vsem gospodarstvu na njihovem ozemlju. Znova potrjena vloga EU kot svetovnega inovatorja bo sprožila pozitiven cikel večje produktivnosti, rasti in ustvarjanja delovnih mest;

60.

poudarja, da je Komisija obljubila, da bo poskrbela za daljšo stabilnost predpisov in bistveno poenostavitev pravil. Ta cilj zahteva prednostno in takojšnje uresničevanje. Za nove določbe je treba opraviti temeljite ocene učinka. Standardi EU se v praksi uporabljajo kot model po vsem svetu in Komisija se bo še naprej zavzemala za sistem mednarodnih standardov;

61.

ponovno poziva Komisijo, naj izboljša svoje analitične zmožnosti in možnosti za podporo podjetjem, in sicer tako, da preuči možnost oblikovanja – kot je to že storila za agroživilstvo – nove kategorije srednje velikih podjetij med MSP in velikimi podjetji, ki imajo od 250 do 750 zaposlenih, promet pa manjši od 200 milijonov EUR. Podjetja v tej kategoriji bi lahko uživala prilagojeno stopnjo podpore, višjo od podpore za velika podjetja in manjšo od podpore za mala in srednje velika podjetja (8);

62.

poudarja, da so julija 2014 (9) začela veljati nova pravila o državni pomoči v zvezi z uredbo o splošnih skupinskih izjemah in raziskavami, razvojem in inovacijami. Nova pravila omogočajo večje naložbe v raziskave in inovacije, zlasti v obsežne in kompleksne projektne grozde, s ciljem bistveno vplivati na obnovo industrije;

63.

ugotavlja, da poenostavljeno izvajanje strukturnih in investicijskih skladov EU, ki ga je omogočila razširitev področja uporabe uredbe o splošnih skupinskih izjemah, prinaša precejšnje izboljšanje;

64.

ugotavlja, da uredba o splošnih skupinskih izjemah določa pogoje, pod katerimi je državna pomoč izvzeta iz obveznosti predhodne priglasitve pri Komisiji. Poleg tega določa višje pragove za priglasitev in večjo intenzivnost pomoči ter uvaja dodatne nove kategorije izvzete pomoči, kot je pomoč za inovacijske grozde in pomoč za inovacije v raziskovalni infrastrukturi;

65.

ugotavlja, da okvir za državno pomoč za raziskave, razvoj in inovacije vključuje tudi podporo eksperimentalnega razvoja in industrijskih raziskav ter da je zdaj maksimalna intenzivnost pomoči za uporabne raziskave višja;

66.

poudarja, da ima instrument za pomembne projekte v skupnem evropskem interesu razširjeno področje uporabe, ki presega raziskave in razvoj ter vključuje tudi prvo uvajanje. Uporaba tega instrumenta pogosto zahteva obsežno udeležbo javnih oblasti, saj trg tovrstnih projektov sicer ne bi financiral;

67.

ponavlja, da lahko instrument za pomembne projekte v skupnem evropskem interesu bistveno prispeva h gospodarski rasti, odpiranju delovnih mest in konkurenčnosti gospodarstva ter industrije EU, saj ima pozitivne učinke prelivanja za notranji trg in družbo EU;

68.

poudarja, da bi morale države članice in industrija pri spodbujanju poslovnih dejavnosti, industrijski prenovi in ustvarjanju delovnih mest v Evropi v celoti izkoristiti možnosti, ki jih ponujajo nova pravila o državni pomoči;

69.

poudarja, da bi morala evropska podjetja – čeprav zanje na ključnih razvijajočih se trgih veljajo nepravični pogoji – izboljšati svojo inovacijsko zmogljivost ter postati pomembni akterji v povezanih vrednostnih verigah, ki se hitro širijo.

21.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 19/24

1.

meni, da je izkoriščanje potenciala za modro rast priložnost za spodbuditev lokalnega gospodarstva in ustvarjanje visokokakovostnih delovnih mest v gospodarskih panogah, ki temeljijo na znanju in naložbah;

2.

meni, da bi varstvo okolja moralo postati eden glavnih ciljev evropske strategije za modro rast;

3.

meni, da lahko ocena znanstvenih podatkov znatno prispeva k uspešni reformi skupne ribiške politike in je glavni pogoj izvajanja tistega vidika te politike, ki se nanaša na regionalizacijo;

4.

ponovno izraža prepričanje, da razvoj in podpora evropske akvakulture pomeni ključni element ustvarjanja delovnih mest na strukturno šibkih območjih in evropskim potrošnikom zagotavlja preskrbo z visokokakovostnimi morskimi sadeži;

5.

podpira pobude Evropske komisije za spodbujanje rasti modrega gospodarstva;

6.

poudarja potrebo po uporabi horizontalnega, celovitega pristopa k usklajevanju raziskovalne, gospodarske, skupne ribiške in prometne politike. Če želimo povečati učinkovitost ukrepov Evropske unije na področju modrega gospodarstva, teh politik ni mogoče obravnavati samo in izključno kot ločenih področij. Z zagotavljanjem sinergij med njimi se bo povečala učinkovitost sprejetih pobud in zagotovila večja dodana vrednost;

7.

opozarja na potrebo po uporabi znanstvenih raziskav pri izvajanju skupne ribiške politike, pri zaščiti morskih ekosistemov, pa tudi pri upravljanju tveganj v kriznih situacijah. Vendar poudarja, da morata biti uporaba znanstvenih raziskav in izvajanje inovacij predvsem usmerjena v modro rast, razumljeno ne le kot gospodarska rast na področju pomorskega gospodarstva, marveč tudi kot rast, ki pozitivno vpliva na druge dele gospodarstva;

8.

opozarja, da je izkoriščanje potenciala morij in oceanov za gospodarsko rast in ustvarjanje novih delovnih mest sicer potrebno in zaželeno, vendar ne sme voditi v degradacijo okolja in uničevanje morskih ekosistemov;

9.

poziva k širšemu upoštevanju sektorja akvakulture ter pomorskega, obalnega in potniškega prometa pri uvajanju inovacij, da se zagotovi večja gospodarska rast in ustvarijo nova delovna mesta;

10.

poziva k širšemu in učinkovitejšemu usklajevanju strategije za modro rast ter drugih strategij in programov Evropske unije, zlasti strategije Evropa 2020;

11.

poudarja, da mora izvajanje znanstvenih raziskav in inovacij – čeprav je namenjeno modri rasti – učinkovati ne le na pomorsko gospodarstvo, marveč tudi na druge dele gospodarstva;

12.

poziva k oblikovanju posebne skupnosti znanja in inovacij za modro gospodarstvo kot nadaljnjemu ukrepu za razvoj spretnosti in prenos zamisli iz pomorskih raziskav v zasebni sektor;

13.

soglaša, da so vrzeli v znanju in podatkih o stanju naših morij in oceanov, virih morskega dna, morskih organizmih ter tveganjih za habitate in ekosisteme med ključnimi problemi, ki zavirajo razvoj modrega gospodarstva. Boljše znanje o naših morjih, in sicer boljše poznavanje njihovih virov in boljše razumevanje načinov njihove uporabe, bo spodbudilo rast v modrem gospodarstvu in prispevalo k doseganju zastavljenih okoljskih ciljev;

14.

poudarja vlogo dostopnosti podatkov o stanju naših morij in oceanov za razvoj modrega gospodarstva. Večja razpoložljivost podatkov in njihova dostopnost bosta spodbudila inovacije in konkurenčnost, omogočila ustrezno obvladovanje tveganj v kriznih situacijah ter zmanjšala negotovost, povezano z morskimi območji;

15.

ugotavlja, da dostopnosti podatkov o stanju naših morij in oceanov ne bi smeli omejiti na splošne informacije, ki so pomembne samo za raven Evropske unije ali posameznih držav članic. Ključno je namreč upoštevati potrebe posameznih regij in jim zagotoviti znanje na omenjenem področju, ki ga bodo lahko učinkovito uporabile tako v javnem kot zasebnem sektorju;

16.

opozarja, da je sicer pomembno zagotavljanje podatkov o naših morjih in oceanih na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, vendar je ta proces treba usklajevati na ravni EU. To bo prispevalo k učinkovitosti uporabljenih podatkov in omogočilo ustrezno izmenjavo informacij med zainteresiranimi stranmi;

17.

poziva, naj Evropska komisija pri svojih prizadevanjih za regionalizacijo v skupni ribiški politiki razširi uporabo znanstvenih raziskav. Njihova širša uporaba bo po eni strani odražala načelo horizontalnega pristopa v modrem gospodarstvu in po drugi prispevala k bolj racionalnemu upravljanju ribolovnih virov;

18.

poudarja, da mora Evropska unija še naprej podpirati akvakulturo kot enega od najhitreje razvijajočih se sektorjev proizvodnje hrane. Ustrezno izvedene znanstvene raziskave, ki podjetnikom omogočajo novo, obsežnejše znanje o stanju morij in oceanov, lahko prispevajo k večji konkurenčnosti podjetij, kar se bo navsezadnje odrazilo v večji zaposlenosti, zlasti na strukturno šibkih območjih;

19.

poudarja, da zbiranje in izmenjava informacij o stanju morij in oceanov lokalnim in regionalnim oblastem ter gospodarskim akterjem ne bi smela povzročiti nevšečnosti ali dodatnih upravnih obremenitev;

20.

meni, da ustrezen dostop do informacij o stanju morij in oceanov ni pomemben le za izvajanje inovativnih rešitev, varstvo okolja ter upravljanje ribolovnih virov in akvakulturo, marveč je lahko bistveni dejavnik, ki omogoča obvladovanje tveganj in sprejetje ustreznih ukrepov pomoči v kriznih situacijah. V zvezi s tem Odbor regij poziva k sprejetju korakov za pripravo mehanizma uporabe podatkov s satelitskih slik, ki se pridobivajo s satelitskimi storitvami programa Copernicus, da bi jih bilo mogoče uporabljati za potrebe prvega odziva lokalnih in regionalnih oblasti v primeru naravnih nesreč;

21.

poudarja, da je treba redno spremljati uvajanje inovacij in rast modrega gospodarstva, da bi tako čim bolj povečali učinkovitost sprejetih ukrepov. Zato Odbor regij priporoča pripravo natančno opredeljenih kazalnikov uspešnosti za rast in inovacije v modrem gospodarstvu. Tako opredeljeni kazalniki ne bodo koristni samo za Komisijo, marveč bodo tudi državam članicam in regijam pomagali opredeliti ustrezne cilje;

22.

opozarja, da temeljno vprašanje za modro gospodarstvo ni uporaba znanja o morju le za večji gospodarski razvoj, marveč predvsem za ohranitev kakovosti morskega okolja. Zaščita in varstvo morskih ekosistemov morata biti ključni element evropske pomorske politike;

23.

poudarja, da mora biti morsko okolje čisto in zdravo. Zato bi bilo treba uradno proučiti zamisel o pripravi načrtov odstranitve ostankov vojaškega materiala in kemikalij, odvrženih v morje, ki je bila predstavljena v prejšnjem mnenju Odbora regij (1), znanje o morjih in oceanih pa je treba uporabiti tudi za čiščenje in obnavljanje morskega okolja, s pomočjo katerega bo mogoče ohraniti biotsko raznovrstnost in rodovitnost;

24.

poudarja, da je čisto in zdravo morsko okolje, ki temelji na delovanju zaščitenih morskih območij, prav tako pomembno za razvoj turistične dejavnosti, med drugim za trajnostno potapljanje, ki je strateško pomemben instrument pridobivanja znanja o morskem okolju in ozaveščanja državljanov na tem področju;

25.

ugotavlja, da bo večja konkurenčnost in zaposlenost v sektorju akvakulture prispevala k večji dinamičnosti razvoja tega sektorja. Vendar to ne sme voditi v zmanjšanje kakovosti morskih proizvodov na račun večje količine. Pri tem je še naprej treba sprejemati vse potrebne ukrepe za zagotovitev visoko kakovostnih proizvodov evropskim potrošnikom. To še zlasti pomeni odsotnost soglasja za dobavo gensko spremenjenih organizmov (GSO);

26.

ceni pomen pobud Evropske komisije za širšo uporabo znanstvenih raziskav in inovacij v strategiji za modro rast. Vendar ne gre pozabiti, da bi temeljni in najbolj zaželeni učinek strategije za modro rast moral biti razvoj podjetništva, ki temelji na neizkoriščenem potencialu morij in oceanov;

27.

ugotavlja, da v sporočilu niso upoštevana nekatera področja, ki imajo največji delež v modrem gospodarstvu, kot so ladjedelništvo, pomorski promet in modra energija. Ni dvoma, da sporočilo pripravlja pot prihodnjim inovacijam in znanstvenim pobudam, vendar bodo omenjeni gospodarski sektorji dolgoročno imelo vlogo gonil modrega gospodarstva;

28.

meni, da je pri analizi možnosti uvajanja inovacij v modrem gospodarstvu treba še posebno pozornost nameniti razvoju pomorskega prometa in pomorskega turizma, ki skrivata v sebi izjemen potencial za rast zaposlovanja;

29.

poudarja, da imajo lahko podjetniki zasebnega sektorja ključno vlogo pri ustvarjanju inovacij, pa tudi pri njihovi uporabi za večjo gospodarsko rast in ustvarjanje novih, boljših delovnih mest. Pomembno vlogo na tem področju imajo lahko zlasti podjetniki iz sektorja MSP;

30.

opozarja, da mora načrte Komisije o širši udeležbi podjetnikov iz sektorja MSP v modrem gospodarstvu spremljati ustrezna finančna pomoč v okviru že obstoječih, pa tudi prihodnjih programov. Potreba po pomoči je zlasti opazna v sektorju akvakulture, v katerem imajo 90-odstotni delež mikro podjetniki, ki so zmožni ustvariti zaželeno raven inovacij;

31.

meni, da je treba sprejeti okrepljen politični okvir za vključitev zasebnih podjetnikov v modro gospodarstvo. Za čim večjo sinergijo med javnim sektorjem in potrebami zasebnega sektorja morajo podjetniki imeti možnost opredelitve potreb na področju znanstvenih raziskav, pa tudi opredelitve predpisov, standardov in podjetnikom prijaznih rešitev;

32.

opozarja, da mora priti do širše vključitve zasebnih podjetnikov v modro gospodarstvo brez nepotrebnih obremenitev zasebnega sektorja;

33.

poziva Komisijo in države članice k ukrepom za izboljšanje konkurenčnosti evropskih gospodarskih subjektov v pomorskem sektorju. Če poznamo potrebe zasebnega sektorja na področju vključitve podjetnikov v modro gospodarstvo, jim laže prilagodimo ukrepe in politike na regionalni in nacionalni ravni ter na ravni EU;

34.

poudarja, da se podjetništvo, povezano z modrim gospodarstvom, ne nanaša samo na dejavnosti v morjih in oceanih. Pomembno je načrtovati ustrezno podporo podjetjem, povezanim z morskim gospodarstvom, ki delujejo na kopnem, kot so lokalni obrati za predelavo rib, da se ustvari trajnostno poslovno okolje za lokalne ribiče;

35.

opozarja, da je za uvajanje inovacij v modrem gospodarstvu za gospodarsko rast in delovna mesta potrebna izbira ustrezno usposobljenih človeških virov. Za večjo priljubljenost in privlačnost delovnih mest na morju je potrebno tesno usklajevanje med politiko, šolstvom in podjetji;

36.

poudarja, da bo koristi modrega gospodarstva občutiti tako v javnem kot v zasebnem sektorju. Vendar so vsa javna sredstva omejena. Zato je bistvenega pomena najti tudi zasebni kapital za financiranje ukrepov na tem področju. Treba je torej spodbujati široko sodelovanje javnega in zasebnega sektorja, med drugim z javno-zasebnimi partnerstvi, v katerih javni sektor za ustvarjanje in izvajanje inovativnih rešitev v modrem gospodarstvu lahko izkoristi ne le finančne možnosti zasebnega sektorja, marveč tudi njegovo znanje, poslovne izkušnje, upravljavske sposobnosti in intelektualni potencial;

37.

poudarja, da je zaradi različnih rešitev glede javno-zasebnih partnerstev v posameznih državah članicah Evropske unije posebej pomembna vloga Evropske komisije pri spodbujanju dobrih praks in rešitev na področju uporabe teh partnerstev v sektorju modrega gospodarstva. Zaradi morebitnega ustvarjanja novih delovnih mest je posebno pozornost treba nameniti možnosti izvajanja institucionaliziranega javno-zasebnega partnerstva;

38.

meni, da predstavnikov zasebnega sektorja, med drugim malih in srednjih podjetij, ne bo mogoče pritegniti k sodelovanju z javnim sektorjem brez spodbujanja takšnega sodelovanja na lokalni in regionalni ravni. Treba je omogočati in spodbujati dejavnosti lokalnih in regionalnih oblasti, katerih cilj je vključitev predstavnikov zasebnega sektorja v projekte, ki se izvajajo v obliki javno-zasebnih partnerstev;

39.

opozarja, da javno-zasebnih partnerstev na področju modrega gospodarstva ni mogoče uporabljati le za pridobivanje velikih podjetij kot zasebnih partnerjev. Da bi bilo izvajanje javno-zasebnih partnerstev ustrezno, mora upoštevati finančni potencial in zmogljivosti obvladovanja tveganj v sektorju malih in srednjih podjetij, kar bo omogočilo uporabo sredstev takšnih subjektov tudi manjšim lokalnim in regionalnim oblastem;

40.

izraža zadovoljstvo, ker je sporočilo skladno z načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, kot sta opredeljeni v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji ter členih 3 in 4 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

21.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 19/28

1.

pozdravlja sporočilo Evropske komisije, v katerem je med nalogami zdravstvenih sistemov navedeno, da morajo omogočati ne le daljše, temveč tudi boljše življenje ter s tem prispevati k izboljšanju zdravja državljanov. Za zdravje posameznika – če ga razumemo kot fizično in psihično dobro počutje – so poleg storitev zdravstvenega sistem ključni tudi drugi dejavniki;

2.

poziva, naj se zdravju samemu pripiše status vrednote, izdatki za zdravstvene sisteme pa naj se dojemajo kot naložbe v zdravje prebivalstva, katerih pozitivni vpliv se lahko kaže v višji produktivnosti, večji ponudbi delovne sile in trdnih javnih financah;

3.

ugotavlja, da se podnacionalne oblasti po vsej EU soočajo z enakimi izzivi: zdravstveni stroški naraščajo, prebivalstvo se stara ter vse bolj oboleva za kroničnimi boleznimi in več boleznimi hkrati (t. i. multimorbidnost), zaradi česar še bolj narašča povpraševanje po ponudbi zdravstvenih storitev. Odbor regij poudarja, da so za obvladovanje teh izzivov odgovorne nacionalne, regionalne in lokalne oblasti;

4.

pozdravlja in podpira pravico, da imajo državljani EU dostop do učinkovitega in visokokakovostnega zdravljenja ter da želi Evropska komisija na podlagi izkušenj preteklih let podpreti države članice pri razvoju strategij, s pomočjo katerih bodo zdravstveni sistemi postali učinkovitejši in prožnejši ter olajšali dostop do zdravstvenega varstva;

5.

poziva k upoštevanju člena 168 PDEU, v skladu s katerim je zdravstvo načeloma v pristojnosti posameznih držav, in spoštovanju načela subsidiarnosti. V zvezi s tem opozarja, da so za zdravstveno politiko pristojne države članice, v večini primerov pa imajo glavnino pristojnosti v zdravstvu lokalne in regionalne oblasti;

6.

je seznanjen s tem, da je leta 2013 v okviru evropskega semestra enajst držav članic prejelo priporočilo, naj reformirajo svoj zdravstveni sistem. Odbor regij želi v zvezi s tem spomniti, da razlike v zdravstvenih sistemih držav članic odražajo različne družbene odločitve, in opozarja na člen 168 PDEU, v skladu s katerim je vloga EU v zdravstvu omejena na dopolnjevanje nacionalne politike;

7.

se strinja, da na zdravstvo še posebej vplivajo inovacije, in priznava velik gospodarski pomen tega sektorja. Vendar priporoča, da se pred trenutnimi gospodarski razmerami daje prednost temeljnim vrednotam, ki jih je leta 2006 priznal Svet (za zdravje) – univerzalnosti zdravstvenih sistemov v EU, dostopu do kakovostnega zdravstvenega varstva, enakosti in solidarnosti;

8.

se zaveda, da so zaradi gospodarske krize v državah članicah nastale finančne omejitve, vendar hkrati opominja, da morajo biti zdravstveni sistemi tako trajnostni, da bodo ustrezali temeljnim skupnim vrednotam v prihodnosti in tudi že danes;

9.

je zadovoljen, da namerava Evropska komisija v prizadevanju, da podpre države članice pri ocenjevanju učinkovitosti njihovih zdravstvenih sistemov, tesneje sodelovati z organizacijami, kot sta SZO in OECD;

10.

priporoča Komisiji, naj bo preudarna pri oblikovanju celostnega sistema poročanja za ocenjevanje rezultatov zdravstvenih sistemov, in opozarja, da je mogoče s tesnejšim sodelovanjem s SZO in OECD uporabiti že zdaj razpoložljive podatke;

11.

poziva države članice, naj okrepijo in po potrebi tudi razširijo obstoječe zmogljivosti, da zagotovijo neprekinjeno in samodejno zbiranje zdravstvenih podatkov, saj bo to pripomoglo k visoki kakovosti mednarodnih podatkovnih zbirk v organizacijah, kot sta SZO in OECD;

12.

opozarja, da je treba za ocenjevanje rezultatov zdravstvenih sistemov uporabljati razširjene in enostavno dostopne kazalnike, kot so stopnja preživetja pri nekaterih boleznih in čakalne dobe; pozdravlja okvir za vrsto skupnih evropskih meril za ocenjevanje rezultatov zdravstvenih sistemov, ki naj bi podprl politično razpravo in prednostno razvrščanje v državah članicah;

13.

se strinja, da je medsebojni vpliv zdravstvenih sistemov držav članic večji zaradi naraščajoče mobilnosti pacientov in zdravstvenih delavcev, in opozarja, da je treba pri tesnejšem sodelovanju zdravstvenih sistemov, ki je odziv na ta pojav, upoštevati tudi znanje z lokalne in regionalne ravni;

14.

opaža, da so razpoložljivost dobro izobražene delovne sile z možnostjo nadaljnjega usposabljanja, zagotavljanje sposobnosti, dobro upravljanje in ustrezen pretok informacij v sistemu zlasti značilni za zdravstvene sisteme, v katerih so pristojnosti prenesene na lokalno in regionalno raven;

15.

opozarja, da je treba povezovanje zdravstvenega varstva opraviti hkrati z okrepljenim vključevanjem pacientov ter z večjo osredotočenostjo na kakovost oskrbe, ter meni, da bi bilo treba o delu skupine strokovnjakov Evropske komisije na tem in na drugih področjih razpravljati z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, na primer v obliki javnih posvetovanj o ugotovitvah te skupine strokovnjakov;

16.

priznava, da morajo biti zdravstveni sistemi prožni, se morajo znati prilagajati različnim danostim in pomembne izzive obvladovati tudi z omejenimi viri, ter meni, da je treba te značilnosti zagotavljati na podlagi lokalne in regionalne odgovornosti za zdravje državljanov;

17.

je zadovoljen, da Evropska komisija priznava pomen zdravstva pri odpravljanju socialnih posledic gospodarske krize, vendar poudarja, da je treba pri sprejemanju odločitev o obvladovanju resnejših gospodarskih kriz in problemov analizirati morebitne negativne posledice teh odločitev za zdravje prebivalstva, da jih bo mogoče preprečiti;

18.

pozdravlja in podpira pripravo strategije za socialno vključenost, v okviru katere se bo zagotavljal obsežen dostop do dobrega in cenovno dostopnega zdravstvenega varstva s ciljem, da se odpravi vse večja zdravstvena neenakost v državah članicah;

19.

pozdravlja in podpira tekoče delo za varnost pacientov na ravni EU ter poziva, da se izkušnje pacientov in vključevanje pacientov ter tudi nadaljnje usposabljanje zaposlenih kot ključna področja prednostno vključijo v prihodnje pobude EU v zdravstvu;

20.

opozarja, da je težko opredeliti rezultate zdravstva, kar otežuje primerjave med državami članicami, se pa strinja, da so meritve in primerjave učinkovitosti zdravstvenih sistemov pomemben cilj;

21.

je vendarle prepričan, da je treba primerjave med državami članicami izključno za namene učenja in izmenjave izkušenj opravljati z zanesljivimi postopki. Na ta način dobijo države članice priložnost za spremljanje napredka lastnih prizadevanj za izboljšanje z mednarodnega vidika;

22.

se strinja, da je na posebnih področjih, za katera mednarodne organizacije (na primer SZO in OECD) ne morejo dati na voljo zadostnih podatkov, morda treba ustvariti evropsko podatkovno bazo;

23.

je zadovoljen, da Evropska komisija v sporočilu opominja na načela evropskega socialnega pakta ter opozarja na to, kako pomembni so pregledna merila za dostop do zdravstvenega varstva in zaveza, da nobeni skupini prebivalstva ni onemogočen dostop do zdravstvenega varstva;

24.

se strinja z ugotovitvijo, da je dostop zelo težko izmeriti, vendar poudarja, da so kazalniki, v katere se stekajo poročila o izkušnjah državljanov, ključni indic za mnenje državljanov o dostopu do zdravstvenega varstva;

25.

se strinja, da bi se bilo treba pri ocenjevanju dostopa do zdravstvenega varstva osredotočiti tako na delež prebivalstva, ki je oskrbljen z zdravstvenimi storitvami, kot na obseg teh storitev, vendar opozarja, da so razlike v oskrbi in obsegu oskrbe odraz različnih družbenih odločitev na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

26.

se strinja, da je dostopnost pogoj za dostop do zdravstvenih storitev, kar se nanaša na čakalne dobe, oddaljenost in delovno silo v zdravstvu. Vendar opozarja, da se včasih ni mogoče izogniti temu, da so specialistične zdravstvene storitve zbrane na enem kraju, čeprav to pomeni daljša potovanja, če namreč želimo zagotoviti zadostno strokovno znanje na posameznih področjih zdravljenja. Treba pa je vendarle poskrbeti, da bodo imeli tudi ljudje v demografsko in geografsko prikrajšanih regijah dostop do takšnih specialističnih zdravstvenih storitev;

27.

poudarja, da se v odročnih krajih in krajih z neugodno demografsko strukturo (močno razpršena poseljenost, nizka gostota prebivalstva, izrazito staranje prebivalstva, otoki in gorska območja) srečujejo s posebnimi izzivi, ki so še posebej očitni v zdravstvu;

28.

priznava, da so celostni modeli oskrbe in rešitve e-zdravja možni odgovori na problem dostopnosti do zdravstvenih sistemov v državah članicah, ki lahko zlasti v geografsko in demografsko prikrajšanih regijah ponudijo rešitve;

29.

v zvezi s tem pogreša omembo dejstva, da imajo zlasti invalidi včasih omejen dostop do zdravstvenih storitev, in ob upoštevanju člena 9 Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov Evropsko komisijo opozarja na njeno zavezo [COM(2010) 636 final], da bo pri izvajanju politik za reševanje neenakosti v zdravstvu posebno pozornost namenila invalidom;

30.

pozdravlja, da je direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu pozornost močneje preusmerila na vprašanje odgovornosti zdravstvenih sistemov za dostop do zdravstvenega varstva;

31.

je zadovoljen, da je eden osrednjih namenov Evropske komisije zdravstvenim delavcem tudi v prihodnje priznati pomembno posvetovalno vlogo ter da bo to lahko potekalo v sodelovanju z drugimi sektorji; opozarja, da je pri prihodnjem delu mogoče uporabiti obsežno lokalno in regionalno strokovno znanje v zvezi s takšnimi oblikami sodelovanja;

32.

podpira izmenjavo informacij o izboljšanju dostopa do zdravil, vendar opozarja, da so odločitve o določanju cen in povračil pacientom rezultat družbenih odločitev ter usmeritev na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Poudarja pa, da bi večja preglednost pri določanju cen medicinskih proizvodov vodila v učinkovitejšo uporabo virov;

33.

je seznanjen, da namerava Evropska komisija tudi v prihodnje podpreti države članice pri načrtovanju delovne sile v zdravstvu, s čimer bo pripomogla k obvladovanju izzivov, povezanih z mobilnostjo zdravstvenih delavcev;

34.

se strinja, da morajo države članice poskrbeti za ustrezno izvajanje direktive Evropskega parlamenta in Sveta o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu;

35.

je seznanjen, da je Evropska komisija v okviru evropskega semestra priporočila reformo zdravstvenih sistemov v državah članicah, in v zvezi s tem navaja člen 168 PDEU, v skladu s katerim je vloga EU v zdravstvu omejena na dopolnjevanje politike posameznih držav;

36.

je zadovoljen, da Evropska komisija podpira države članice pri reformi njihovih zdravstvenih sistemov, tako da daje pobude za učenje in izmenjavo najboljših praks z drugimi državami članicami in regijami;

37.

opozarja, da so lahko zadostne in dolgoročne naložbe v zdravstvene sisteme dolgoročno ugodnejše kot kratkoročni in od gospodarske rasti odvisni finančni vidiki, ter meni, da bi bilo treba v prihodnosti dati prednost ugotavljanju tako kratkoročnih kot dolgoročnih učinkov naložb v zdravstvu;

38.

priznava, da morajo biti zdravstveni sistemi finančno trdni, vendar meni, da kratkoročni in od gospodarske rasti odvisni finančni vidiki ne smejo imeti prednosti pred zdravjem kot vrednoto, varnostjo in udeležbo pacientov ter nadaljnjim usposabljanjem zaposlenih;

39.

ceni in pozdravlja delo Evropske komisije, ki je opredelila šest dejavnikov prožnosti, ki lahko pripomorejo k temu, da zdravstveni sistemi prebivalstvu zagotavljajo dostopno in učinkovito zdravstveno varstvo;

40.

je zadovoljen, da Evropska komisija podpira visoko zastavljen cilj glede mreže za ocenjevanje zdravstvene tehnologije, ki je bila vzpostavljena z direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu, ter se strinja, da bo s tem zmanjšano podvajanje dela organov;

41.

je seznanjen, da je Evropska komisija osredotočena na pošiljanje informacij o pacientih zadevnim izvajalcem zdravstvenega varstva, in ji priporoča, naj države članice podpre pri tej nalogi, tako da spodbuja širjenje znanja in izmenjavo najboljših praks pri uporabi informacijskih tokov;

42.

opozarja na precejšnje znanje o zdravstvu z vidika državljanov na lokalni in regionalni ravni ter meni, da je aktivno vključevanje tega znanja pomembnejše od preučevanja možnosti za celovit Konzorcij evropske raziskovalne infrastrukture;

43.

meni, da morebitne sinergije zdravstvenih sistemov v obmejnih regijah niso v celoti izkoriščene. Lahko bi namreč izboljšale dostopnost zdravstvenih sistemov in koristile pacientom. Odbor poziva ustrezne organe držav članic, naj spodbudijo sprejetje sporazumov o sodelovanju na tem področju;

44.

meni, da bi bilo mogoče s tesnejšim sodelovanjem s SZO in OECD izkoristiti že obstoječe podatke tudi za raziskovalno infrastrukturo.

21.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 19/32

1.

pozdravlja sklepe Evropskega sveta z zasedanja decembra 2013, v katerih je bila Evropska komisija pozvana, da v sodelovanju z državami članicami do junija 2015 pripravi strategijo EU za Alpsko regijo (EUSALP);

2.

poudarja, da bo s tem znatno okrepljena tudi vloga regij v procesu priprave in izvajanja strategije EUSALP, zato mora Evropa za spodbuditev nadaljnjega razvoja prepoznati svojo raznovrstnost in izpostaviti njen pomen, ne pa težiti k uniformnosti. Makroregionalne strategije so instrument, ki lahko konkretno prispeva k poudarjanju posebnosti razvoja na različnih ozemljih, saj upošteva njihov naravni potencial in značilnosti;

3.

pozdravlja koncept makroregionalne strategije kot celovitega okvira, ki ga je odobril Evropski svet in podprl Evropski parlament ter je namenjen državam članicam EU in državam zunaj EU na istem geografskem območju, ter služi obravnavanju skupnih izzivov in okrepljenemu sodelovanju za ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo (1);

4.

potrjuje, da še vedno podpira razvoj in izvajanje makroregionalnih strategij, kar je izrazil že v mnenju o dodani vrednosti makroregionalnih strategij (2), ter poudarja, da je dodana vrednost obstoječih makroregionalnih strategij priznana tako s političnega kot strateškega vidika (3);

5.

ugotavlja, da bo EUSALP četrta makroregionalna strategija poleg strategij EU za regijo Baltskega morja, Podonavje in Jadransko-jonsko regijo, ter glede na izzive, s katerimi se srečujejo druge makroregije, podpira oblikovanje dodatnih makroregionalnih strategij;

6.

pozdravlja, da pod okriljem EUSALP sodeluje pet držav članic EU (Avstrija, Francija, Italija, Nemčija in Slovenija) in dve državi zunaj EU (Lihtenštajn in Švica), s čimer ključno prispevajo k vseevropskemu povezovanju. Vidik povezovanja daje tej makroregionalni strategiji posebno dodano vrednost (4);

7.

poudarja, da so bile regije iz alpskega prostora tiste, ki so dale pobudo za skupno strateško umestitev alpskega prostora na ravni EU, in da so nato te regije pri oblikovanju EUSALP uporabile resnični pristop od spodaj navzgor prek nacionalne ravni alpskih držav vse do evropske ravni;

8.

odobrava, da Evropska komisija v dogovoru z državami in regijami alpskega prostora v usmerjevalnem odboru EUSALP razvija poseben akcijski načrt za izvajanje strategije;

9.

pozdravlja obsežno javno posvetovanje o doslej opredeljenih osrednjih temah EUSALP, ki je vsem zainteresiranim stranem in državljanom dalo priložnost, da te teme ocenijo, predlagajo druge ali dodatne teme ter najdejo zainteresirane akterje, da se opredelijo cilji in najprimernejši instrumenti, s katerimi bo dosežena visoka raven razvoja in blaginje, za katero si prizadevajo vse lokalne in regionalne oblasti v alpskem prostoru;

10.

opozarja, da ima čezmejno sodelovanje v alpskem prostoru že dolgo tradicijo in da je od 70. let naprej nastalo več instrumentov sodelovanja, kot so delovna skupnost alpskih dežel Arge-Alp, zveza Alpe-Adria, Alpska konvencija, program EU za alpski prostor, dvostranske in večstranske strukture sodelovanja, na primer Eurorégion Alpes-Méditerranée, evropska združenja za teritorialno sodelovanje Senza Confini in evroregija Tirolska-Zgornje Poadižje-Trento, ter različne organizacije civilne družbe;

11.

poudarja, da temelji strategija EUSALP na izrazitem pristopu od spodaj navzgor in da naj bi vključila obsežno delo obstoječih instrumentov čezmejnega sodelovanja v alpskem prostoru, da bi bili številni projekti sodelovanja pod enotnim okriljem zastavljeni še učinkoviteje in uspešneje;

12.

spominja, da je bistvena dodana vrednost makroregionalnih strategij v tem, da se skupnih izzivov lotevajo s ciljno usmerjenimi dejavnostmi zainteresiranih akterjev in čim boljšo uporabo ustreznih finančnih instrumentov, kot so javno-zasebna partnerstva;

13.

poudarja, da bo strategija EUSALP ponudila skupne odgovore na izzive, s katerimi se sooča alpski prostor. Med temi izzivi so ohranjanje kakovosti življenja, visoke ravni okoljevarstva in uspešnosti gospodarskega razvoja v kontekstu globalizacije, podnebnih sprememb, demografskih sprememb, zlasti temeljnih strukturnih sprememb v kmetijstvu in turizmu, deindustrializacija, digitalni razkorak ter omejen dostop do storitev splošnega gospodarskega pomena na nekaterih območjih;

14.

poudarja, da je povezovalni element strategije alpski gorski masiv in da alpski prostor sestavljata gorato območje v samem osrčju, kakor je določeno v področju uporabe Alpske konvencije, in njegova okolica z vrsto velikih mest. Ta območja povezujejo intenzivno medsebojno učinkovanje in funkcionalni odnosi, ki vplivajo na gospodarski, socialni in ekološki razvoj;

15.

se zaveda, da imajo gorska območja in okolica z mesti pogosto različne želje in prednostne naloge, zato poudarja, da je treba okrepiti dialog med osrčjem Alp in okolico, da bi se v enaki meri upoštevali interesi prebivalcev z obeh območij;

16.

podpira fleksibilno obravnavo področja uporabe EUSALP, da bo domet strateškega sodelovanja določen za vsak primer posebej glede na specifične potrebe področja delovanja in upoštevajoč funkcionalne odnose med osrednjim osrčjem Alp in njegovo okolico;

17.

se strinja, da mora strategija EUSALP ponuditi alpskemu prostoru prilagojen prispevek k izvajanju strategije Evropa 2020 ter s tem k pametni, trajnostni in vključujoči rasti, kar bo pospešilo ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo Evrope;

18.

se zavzema za to, da bi se pri določanju strateških prednostnih nalog EUSALP prednostno upoštevali interesi gorskih območij v osrčju Alp, interesom okoliškega območja in njihovih mest pa namenila ustrezna pozornost, da bo medsebojno vplivanje med tema področjema v obojestransko korist;

19.

je prepričan, da so inovativni pristopi, ki omogočajo usklajevanje v razvoj usmerjenih elementov strategije z nujnim varstvom okolja, ključni za uspeh EUSALP, saj je le tako mogoče ohraniti alpski prostor kot življenjsko, gospodarsko in naravno okolje v osrčju Evrope in mu trajno priznati vrednost;

20.

se sklicuje na sklep Evropskega parlamenta z dne 23. maja 2013 o makroregionalni strategiji za Alpe (2013/2549 (RSP)) in opozarja tudi na to, da se mora vsebina strategije ujemati z Alpsko konvencijo;

21.

poudarja pomen partnerskega sodelovanja vseh teritorialnih akterjev pri pripravi in izvajanju EUSALP ter pozdravlja vsebine, ki jih je doslej pripravil usmerjevalni odbor EUSALP ob enakovrednem sodelovanju regij, mest in Evropske komisije ter so razdeljene v tri stebre: „zagotavljanje trajnostne rasti in spodbujanje polne zaposlenosti, konkurenčnosti in inovativnosti z utrjevanjem in diverzifikacijo gospodarskih dejavnosti z namenom, da se okrepi medsebojna solidarnost med gorskimi in mestnimi območji“, „spodbujanje teritorialnega razvoja s poudarkom na okolju prijazni mobilnosti, okrepljenem akademskem sodelovanju, razvoju storitev ter politiki prometne in komunikacijske infrastrukture“ in „spodbujanje trajnostnega upravljanja z energijo ter naravnimi in kulturnimi viri, okoljevarstvo ter ohranjanje biotske raznovrstnosti in življenjskih okolij“;

22.

poziva, da se z ozirom na celovit nadaljnji razvoj teh vsebin v akcijskem načrtu posebna pozornost nameni naslednjim temam: oživitvi zaposlovanja, razvoju alpskih vrednostnih verig in turizma ter vzpostavitvi alpske mreže podjetij na makroregionalni ravni, krepitvi storitev splošnega gospodarskega pomena in vzajemne solidarnosti med ljudmi, ki živijo v različnih predelih alpskega prostora, izboljšanju mrežnega povezovanja, s čimer bi odpravili digitalni razkorak na območjih z omejenimi možnostmi, krepitvi intermodalnosti in interoperabilnosti v prometu, kot je povezovanje lokalnih in regionalnih prometnih mrež z večjimi evropskimi prometnimi potmi, prizadevanju za preusmeritev tovornega prometa s cest na železnice, povečanju energetske učinkovitosti in trajnostne proizvodnje energije iz obnovljivih virov, zlasti uporabe vodne energije, trajnostnemu in učinkovitemu ravnanju z naravnimi in kulturnimi viri ter nadaljnjemu razvoju obvladovanja naravnih nesreč spričo podnebnih sprememb, pri čemer bi bila posebna pozornost namenjena varstvu hidrogeoloških struktur in okolja;

23.

pričakuje, da bo akcijski načrt ustvaril sinergije med različnimi že obstoječimi programi ter bo osredotočen na omejeno število prednostnih nalog, s čimer bo omogočena skoncentriranost sredstev;

24.

se je z zanimanjem seznanil s poročilom Evropske komisije o upravljanju makroregionalnih strategij (5), vendar ugotavlja, da poročilo nezadostno upošteva vlogo regij kot nosilk odločanja;

25.

opozarja na vlogo lokalnih in regionalnih oblasti, ki oblikovanju EUSALP zagotavlja prizemljenost, ki jo pričakujejo državljani. Meni, da je treba ustvariti pogoje za to, da bodo lahko tudi lokalne in regionalne oblasti izvajale vodilne projekte;

26.

meni, da je uspeh EUSALP odvisen od tega, da ostanejo politični akterji lokalne in regionalne ravni, h katerim sodijo tudi evropska združenja za teritorialno sodelovanje, vključeni v politično vodenje tega procesa na več ravneh in da se upošteva načelo subsidiarnosti, določeno v zakonodaji EU. V tej zvezi se zdi smiselno spodbujanje sodelovanja družbenih, gospodarskih in kulturnih akterjev na udeleženih območjih;

27.

poziva, naj se načini izvajanja strategije opredelijo v skladu s temeljnim načelom upravljanja na več ravneh, ki ga določa listina Odbora regij (6), pri tem pa se zagotovi, da bo regionalna raven v skladu s svojimi pristojnostmi vanje enakovredno vključena kot nacionalna raven;

28.

poudarja, da je medregionalna skupina OR za alpsko makroregijo, ustanovljena junija 2014, namenjena temu, da Evropski komisiji in alpskim državam prek njihovih nacionalnih kontaktnih točk pomaga pri pripravi in spremljanju strategije za Alpe, podpira pripravo akcijskega načrta, povečuje prepoznavnost širšega območja na regionalni, nacionalni in evropski ravni s krepitvijo njegove skupne identitete ter s tem udejanja velik potencial te regije;

29.

se zavzema za menjajoče se predsedovanje EUSALP pod vodstvom držav članic ali regij vsake od držav članic, v sklopu katerega bi se določale glavne smernice strategije. Vsaka država članica strategije EUSALP bi prevzela predsedovanje za eno leto v skladu z dogovorom o načelu kroženja, kar bi udeleženim državam in regijam dalo možnost uravnoteženega sooblikovanja in enakomerne porazdelitve dela, povezanega z vodenjem EUSALP. S predsedovanjem bi lahko povezali tudi usmeritev in organizacijo strateškega foruma;

30.

se strinja, da regije in države članice EUSALP po zgledu evropskih koordinatorjev za TEN-T določijo koordinatorja za EUSALP, ki v tem času ne bi imel nobene politične ali izvršilne funkcije. Koordinator bi nudil podporo Evropski komisiji in predsedstvu ter prispeval k močnejši zasidranosti strategije v evropskih institucijah;

31.

se zavzema za to, da bi funkcijo koordinatorja za EUSALP opravljala oseba z izkušnjami na področju medregionalnega in čezmejnega sodelovanja v alpskem prostoru, ki bi prihajala iz ene od regij. To je izjemno pomembno zlasti z vidika usmeritve strategije od spodaj navzgor;

32.

meni, da bi bilo treba pri uravnoteženem oblikovanju političnih vodstvenih struktur poskrbeti tudi za to, da se enakovredno upoštevajo interesi držav in regij ter Evropske komisije;

33.

se zavzema za pomembno vlogo Evropske komisije pri strateškem vodenju EUSALP, zlasti tako da zagotavlja usklajenost s politikami in stališči EU ter skrbi za upoštevanje makroregionalnega koncepta v ukrepih EU, zlasti v evropskih programih in instrumentih financiranja;

34.

meni, da mora upravljanje izvajanja strateških prednostnih nalog temeljiti na posameznih osrednjih temah znotraj „stebrov“, da bi se razpršila odgovornost, in da je treba zlasti za horizontalne teme, kot so podnebne spremembe, razviti posebne organizacijske oblike;

35.

je prepričan, da evropskih strategij ni mogoče učinkovito izvajati brez upravljanja na več ravneh, in predlaga tudi razmislek o tem, da bi evropska združenja za teritorialno sodelovanje na svojih področjih pristojnosti delovala kot instrumenti izvajanja strategij;

36.

se sklicuje na sklep Evropskega parlamenta z dne 23. maja 2013 o makroregionalni strategiji za Alpe (2013/2549 (RSP)) in opozarja tudi na to, da je treba v izvajanje EUSALP vključiti obstoječe čezmejno sodelovanje in mreže;

37.

se zaveda, da je rezultate, ki so oprijemljivi za državljane, mogoče doseči le s konkretnimi projekti, ki udejanjajo akcijski načrt EUSALP, zato poziva k odpravi pravnih in upravnih ovir, ki otežujejo izvajanje;

38.

poudarja, da so makroregionalne strategije ustrezen okvir za vključevanje civilnodružbenih partnerjev v politično odločanje, s čimer se dosegajo sinergije med obstoječimi pobudami in optimizirajo viri. V tej zvezi se zdi smiselno s temi civilnodružbenimi partnerji, kot so denimo poklicna združenja, gospodarske zbornice, univerze ter drugi ekonomsko-socialni subjekti z obravnavanih območij, skleniti sporazume in protokole o sodelovanju, da bi bilo tovrstno sodelovanje bolj konkretno, dostop do razpoložljivih finančnih sredstev in njihova uporaba pa bolj učinkovita;

39.

se zavzema za to, da se Svet Evrope, še posebej Kongres lokalnih in regionalnih oblasti, vključi v makroregionalno strategijo za Alpe, saj dve državi, ki sta del te makroregionalne strategije, Švica in Liechtenstein, nista članici EU, sta pa članici Sveta Evrope;

40.

je zadovoljen, da uredba o skupnih določbah in evropsko teritorialno sodelovanje omogočata podpiranje makroregionalnih prednostnih nalog s pomočjo vseh strukturnih skladov, ter poziva Evropsko komisijo, naj določi, kako se lahko ti skladi uporabljajo v skladu s sporazumi o partnerstvu in regionalnimi operativnimi programi v alpskem prostoru;

41.

priznava, da je pravilo „trikratnega ne“ (brez novih pravnih predpisov, brez novih institucij EU in brez dodatnih sredstev) pomagalo zagotoviti, da se finančna sredstva za evropsko teritorialno sodelovanje učinkoviteje uporabljajo v regijah, za katere že obstaja makroregionalna strategija, vendar opozarja na pomen dolgoročnejšega financiranja. Dolgoročno financiranje potrebujejo zlasti ustanove, ki so pristojne za usklajevanje izvajanja strategije. Udeležene države članice ter njihove lokalne in regionalne oblasti morajo v skladu z upravljanjem na več ravneh prevzeti več odgovornosti in dati na voljo zadostna sredstva za izvajanje makroregionalne strategije za Alpe;

42.

v skladu s svojimi mnenji o obstoječih makroregionalnih strategijah (7) potrjuje, da bi moralo hkrati veljati pravilo „trikratnega da“ (več usklajevanja pri uporabi razpoložljivih finančnih virov, več institucionalnega usklajevanja in več novih zamisli in projektov), ter se zavzema za to, da se lokalne in regionalne oblasti dejansko vključijo v usklajevanje;

43.

izraža zadovoljstvo, da program sodelovanja „Alpski prostor 2014–2020“ predvideva prednostno področje, s katerim je mogoče podpreti inovativne modele upravljanja;

44.

od EUSALP pričakuje boljše usklajevanje sredstev, ki so na voljo na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni, zato poziva zlasti Evropsko komisijo in njene službe, pristojne tako za operativne programe, ki izhajajo iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, kot za programe, ki se upravljajo neposredno, da v skladu s svojimi pristojnostmi zagotovijo izvajanje ciljev in ukrepov EUSALP v okviru teh instrumentov in politik.

21.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 19/36

1.

ugotavlja, da je ažuren in po vsej Evropi delujoč sistem obveščanja za voznike in potnike, ki pokriva vse načine prevoza, ključen instrument za prosto gibanje oseb, ki je ena od temeljnih svoboščin EU. To pa ne pomeni le, da se prostega gibanja oseb ne sme ovirati, temveč ga je treba državljanom tudi olajšati. Zato bi bilo treba obvezno objavljati informacije o voznih redih in druge informacije o potovanjih ter dati vsem državljanom EU brez razlike popoln dostop do njih, in sicer v obliki, ki bi vsakomur od njih omogočala, da jih čim preprosteje in učinkoviteje uporablja. EU in vse države članice bi morale v primeru takšnega sistema poskrbeti tudi za to, da nobeden od ponudnikov javnega prevoza ne bi imel prednosti na škodo drugih. Poleg tega bi morale vsem ponudnikom potovanj in prevoza zagotoviti enak dostop do tovrstnih sistemov. Pri pripravi evropske zakonodaje, ki bo pozneje prenesena v različne nacionalne zakonodaje, je treba upoštevati tudi ta celostni vidik. Takšen pristop bi moral veljati ne le za „statične“ informacije o prevozu, tj. stalne vozne rede, temveč tudi „dinamične“, kot so denimo sprotno ažurirani podatki o točnem položaju vozila javnega prevoza na progi. Zahteva po sprotnem zbiranju podatkov o položaju vozil za javni prevoz potnikov bo obenem spodbudila rabo že vzpostavljenega vesoljskega dela sistema Galileo;

2.

zato pozdravlja pozornost, ki jo Evropska komisija namenja problematiki večmodalnih informacij na področju prevoza in storitev evidentiranja potovanj (storitve izdajanja vozovnic), in meni, da je objava delovnega dokumenta umesten korak, ki bo spodbudil nadaljnjo razpravo, iskanje rešitev in izvajanje;

3.

se zaveda zapletenosti problema kot celote. Čeprav pozdravlja dejstvo, da Evropska komisija išče rešitev ne le za javni, temveč tudi individualni prevoz, meni, da dodatna razširitev področja uporabe sicer ponuja prednost v smislu celovitosti, vendar v tej fazi občutno zapleta problematiko kot celoto, njeno reševanje pa se zato odmika in otežuje. Zato priporoča ukrepanje po etapah, ki bi se začelo z javnim prevozom potnikov, šele pozneje pa bi se vzpostavljenim sistemom javnega prevoza dodali individualni načini prevoza. Hitrost vključevanja različnih individualnih načinov prevoza se utegne po regijah EU razlikovati glede na delež, ki ga ima posamezen individualni način prevoza;

4.

opozarja, da je treba na daljši rok celovito obravnavati tudi individualni prevoz ter v ta namen poiskati učinkovite pravne in tehnične rešitve. Za zagotovitev zadostne učinkovitosti ukrepov priporoča pripravo časovnega načrta;

5.

poudarja, da je iz obravnavanega dokumenta popolnoma jasno, da je z vidika informacij o potovanjih in njihovem evidentiranju najzahtevnejša etapa „prvi in zadnji kilometer“, torej del poti, na katerem je prevoz navadno v pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti. Prav tako je treba lokalne in regionalne oblasti nujno vključiti tako v izvajanje vseh rešitev kot v spremljanje njihove uspešnosti, da bo sistem kot celota dobro deloval;

6.

ugotavlja, da se reševanje problematike sistemov obveščanja in evidentiranja potovanj v javnem prevozu (vključno s storitvami izdajanja vozovnic) nanaša na več etap: 1) iskanje ustreznih povezav, 2) rezervacija sedeža, 3) plačilo vozovnice, 4) evidentiranje z vozovnico v času potovanja. Zato je treba najti rešitve za vse etape, pri čemer je rešitev za prvo (iskanje ustreznih povezav) temeljnega pomena, saj je od nje odvisno reševanje vseh ostalih;

7.

ugotavlja, da večina držav članic EU zaenkrat nima vzpostavljenega niti nacionalnega sistema stalnih voznih redov, ki bi povezoval vse vozne rede v državi ter omogočal iskanje in rezervacijo povezav z javnim prevozom v njej. Zato je po mnenju Odbora treba za začetek v vseh državah članicah nujno vzpostaviti takšen sistem, saj se lahko na nacionalni ravni sprejme zakonodaja, ki bi tako javne kot zasebne prevoznike zavezala k temu, da državi posredujejo informacije o svojih voznih redih. Vsaka država bi morala vzpostaviti nacionalni sistem voznih redov, v katerega bi bili vključeni vsi regionalni vozni redi javnih in zasebnih podjetij. Nadalje bi bilo treba zagotoviti, da se takšen sistem redno posodablja in vzdržuje, zlasti v primeru sprememb voznega reda. To je prvi korak k oblikovanju takšnega sistema za vso Evropo. Vsaka država članica bi morala prav tako zagotoviti natančne informacije v svojem nacionalnem sistemu, ki bi moral omogočati celovito spletno storitev rezervacije in plačila vozovnic. To pomeni, da morajo biti poleg informacij o voznih redih na voljo tudi ceniki vseh ponudnikov;

8.

meni, da je treba na podlagi posvetovanja z zainteresiranimi stranmi in strokovnjaki iz panoge ter rezultatov preizkusov in pilotne faze pridobiti najosnovnejši nabor informacij za zagotovitev kakovosti sistema;

9.

glede na to, da se podatki o voznih redih najpogosteje zbirajo in obdelujejo na regionalni in ne na nacionalni ravni ter da celo obstaja kopica regionalnih sistemov obveščanja, bi bilo treba te sisteme med seboj povezati, zlasti čezmejno. Odbor regij pozdravlja dejstvo, da je obveščanje o večmodalnem prevozu del tematskega cilja 7 „spodbujanje trajnostnega prevoza in odprava ozkih grl v ključnih omrežnih infrastrukturah“, vendar poudarja, da je treba instrument bolje uskladiti in osredotočiti znotraj posameznega operativnega programa evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter med temi programi, da bo mogoče doseči zlasti čezmejno medsebojno povezanost;

10.

meni, da je treba sredstva iz skladov ESI, predvsem iz ustreznih posameznih operativnih programov, nameniti ne le raziskavam in razvoju ali drugim s tem povezanim ukrepom, temveč tudi konkretni vpeljavi sistemov, da bo mogoč dejanski napredek na področju storitev obveščanja in izdajanja vozovnic za vse načine prevoza;

11.

v zvezi s tem poudarja, da je treba celotno problematiko začeti reševati pri nekaterih manj zahtevnih, a konkretnih izzivih. Gre predvsem za uskladitev obstoječe terminologije in simbolov v EU, zbiranje stalnih voznih redov v vseh državah in zagotavljanje njihove čezmejne rabe. Za izdajanje vozovnic bi bilo treba oblikovati referenčni model za ves sektor, na podlagi katerega bi bilo mogoče izpostaviti pomanjkljivosti in možnosti sistema, obenem pa poiskati načine za odpiranje sistemov rezervacij vsem prevoznikom in ponudnikom na osnovi vzajemnosti;

12.

opozarja, da moderni elektronski sistemi izdajanja vozovnic, v katerih se uporabljajo pametne kartice z naloženim dobroimetjem, ki pa niso združljive s sistemi sosednjih držav, ustvarjajo nove meje in dodatno otežujejo čezmejni prevoz. Zato se zavzema za razvoj novega evropskega sistema izdajanja vozovnic za javni prevoz, ki bi deloval v vseh državah članicah in bi se lahko uporabljal za čezmejna potovanja;

13.

meni, da ni realistično pričakovati, da bi za to področje v kratkem lahko pripravili obvezne standarde za vso Evropo, treba pa je zagotoviti medsebojno združljivost, tj. poskrbeti, da lahko različni sistemi med seboj komunicirajo. V ta namen bi bilo treba pripraviti skupno specifikacijo za različne medregionalne in čezmejne povezave, ki bi jo preverili v pilotni fazi delovanja. To pa bi bilo smiselno uporabiti za „skupno tehnično specifikacijo“, s katero bi poskrbeli, da lahko obstoječi ali novi sistemi na nekem območju med seboj komunicirajo. Zato bi bilo treba tudi paziti, da spoštovanje „skupne tehnične specifikacije“ pri javnih naročilih ne bi veljalo za razlikovalno merilo;

14.

meni tudi, da bi bilo treba pri povezovanju različnih sistemov obveščanja uporabiti ne le statične informacije iz stalnih voznih redov, ampak tudi izjemne možnosti pridobivanja informacij iz sistemov GNSS, vključno z evropskim navigacijskim sistemom Galileo. Tako bi lahko iz sistemov, ki obdelujejo zgolj statične podatke, ustvarili pametne sisteme, ki se odzivajo na trenutno stanje prometnih tokov in na zmogljivosti prevoznikov. Nadalje bi lahko ti sistemi potnikom zagotavljali sprotne informacije o prometnih razmerah in jim predlagali druge možnosti, ponudnike javnega in individualnega prevoza pa pravočasno oskrbovali z obširnejšimi informacijami ter jim s tem omogočali hitro odzivanje. Prav preobrazba obstoječih lokalnih in regionalnih sistemov z namenom, da se izkoristijo dinamične informacije o prevozu, ter s tem njihovo znatno izboljšanje, bi morala biti glavna spodbuda za medsebojno povezovanje sistemov obveščanja. Za pridobivanje dinamičnih informacij o prevozu je smiselno uporabiti obstoječi evropski navigacijski sistem Galileo, ki za razliko od drugih podobnih sistemov ponuja celo storitev z ustrezno določeno kakovostjo signala za določanje položaja. Te informacije, ki so nujne za sodobno upravljanje prevoza, lahko uporabijo ne le ponudniki prevoza, ampak tudi sistemi obveščanja o večmodalnem prevozu ter nacionalne, lokalne in regionalne oblasti. Slednje lahko podatke, pridobljene s pomočjo različnih aplikacij, uporabijo za dolgoročno načrtovanje (npr. voznih redov, načrtov poti itd.), strateško odločanje in krizno upravljanje;

15.

predlaga, da se za obravnavo različnih razmer, zlasti kriznih, in hitro odzivanje ponudnikov javnega prevoza, ki so povečini lokalne in regionalne oblasti, povežejo tudi sistemi, ki dajejo informacije o večmodalnem prevozu, in evropski program Copernicus za spremljanje okolja in varnosti (prej program GMES). Različne aplikacije, ki bi uporabljale omenjena vira, bi omogočale ne le ugotavljanje možnih kriznih razmer, ampak bi lahko denimo tudi predlagale potrebne ukrepe iskanja ne le nadomestnih poti, ampak tudi nadomestnih prevoznih zmogljivosti, ki jih je treba uporabiti, nato pa bi vsakemu potniku predlagale nadomestno pot;

16.

nadalje opozarja, da je nujno poskrbeti, da imajo potniki možnost povezovanja s širokopasovnim omrežjem v javnih prevoznih sredstvih, čakalnicah, mestih za evidentiranje potovanj in vkrcanje, da lahko v celoti in dejavno uporabljajo sistem obveščanja o večmodalnem prevozu. Stalna in kakovostna omrežna povezava je predpogoj, da bo lahko sistem deloval pametno in bodo lahko potniki izkoristili prednosti, ki jih prinašajo obdelane dinamične informacije o trenutnem stanju prevoza;

17.

ugotavlja, da pravice potnikov v Evropi veljajo le za vsako pogodbo o prevozu posebej. Ker za številna čezmejna ali večmodalna potovanja ni mogoče kupiti enotne vozovnice, se potniki ne morejo zanašati na običajne pravice potnikov. Zato poziva k pripravi zakonodaje, ki bi vzpostavila evropski sistem pravic potnikov v večmodalnem prevozu;

18.

ugotavlja, da morajo biti sistemi, ki dajejo informacije o večmodalnem prevozu, uporabnikom čim bolj prijazni, zato jih je treba povezati s posodobljenimi kartografskimi in geografskimi podlagami. Ravno tako bi bilo primerno in za uporabnike zanimivo, če bi bili ti sistemi povezani z aplikacijami, ki nudijo lokalne in regionalne turistične informacije, npr. o ponudbi nastanitev, turističnih točkah, kulturnih in drugih prireditvah;

19.

poudarja, da medsebojna povezanost kompleksnih sistemov obveščanja o večmodalnem prevozu ter sistemov GNSS, zlasti Galilea, kartografskih in geografskih podlag, programa Copernicus ter drugih virov informacij in podatkov omogoča nastanek velikega nabora aplikacij. Te odpirajo možnosti za učinkovito načrtovanje prevoznih poti, hitro odzivanje na nove potrebe, učinkovito kosanje z različnimi nevsakdanjimi in kriznimi razmerami, občutno izboljšanje učinkovitosti prevoza, s čimer je mogoče prihraniti energijo ter znatno prispevati k zmanjšanju emisij CO2 in boljšemu okolju na splošno, izboljšati mobilnost državljanov, ki nato lažje sprejemajo ponujene zaposlitve itd. Predvsem pa bo nastal popolnoma nov industrijski sektor in s tem tudi veliko število novih delovnih mest na področju obdelave teh podatkov, ustvarjanja in upravljanja aplikacij ter uporabe njihovih rezultatov. Ta dela bodo pogosto imela to prednost, da jih ne bo treba opravljati na točno določenem mestu, zato bodo lahko ponudila možnosti za delo tudi v obrobnih in najmanj razvitih regijah;

20.

ugotavlja, da je na voljo vse več mobilnih aplikacij za storitve načrtovanja in obveščanja pri večmodalnih potovanjih, ki jih pogosto pripravljajo ustvarjalni zasebni razvijalci. Zato ustrezne ponudnike in organe poziva k sodelovanju in zagotavljanju razpoložljivosti podatkov na odprti osnovi;

21.

na koncu poudarja, da je treba zaradi ključne vloge lokalnih in regionalnih oblasti pri oblikovanju tega celovitega sistema razrešiti naslednja vprašanja, da bi lahko te oblasti ter njihovi organi precej bolj dejavno sodelovali v celotnem procesu in postali gonilo njegovega napredka:

21.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 19/40

1.

opozarja, da so nezaupanje v institucije in v politiko na splošno, povečanje števila glasov za protievropske stranke na evropskih volitvah od 22. do 25. maja 2014 in zgodovinsko nizka volilna udeležba nov opomin, na podlagi katerega je treba takoj ukrepati;

2.

poudarja, da sta povečanje podpore Evropski uniji v javnosti in spodbuditev udeležbe državljanov pri evropskem povezovanju politični in demokratični ter komunikacijski izziv, ki ga je treba skupaj reševati na vseh ravneh upravljanja v Uniji, tudi na lokalni ravni;

3.

izpostavlja, da morajo evropske institucije predlagati nov način komuniciranja v povezavi z evropskim projektom ter tako okrepiti državljansko pripadnost EU. Institucije se morajo v okviru tega decentraliziranega in ustvarjalnega procesa dogovoriti o povezovalnem konceptu komuniciranja, ki poudarja prednosti Evropske unije, njeno identiteto, upravičenost do njenega obstoja, njene vrednote in konkretne rezultate njenih politik v življenju državljanov, pri čemer je treba prisluhniti njihovim pomislekom;

4.

poudarja, da imajo regije in mesta že dolgo tradicijo in preverjeno strokovno znanje, kar zadeva posvetovanje in dialog z državljani, in sicer na temelju mehanizmov sodelovanja, ti pa so glavna prednost komuniciranja institucij EU;

5.

znova poudarja, da je treba za zbližanje Evropske unije z njenimi državljani vzpostaviti pogoje za izboljšanje postopka odločanja in bolj demokratičen in pregleden dialog med državljani in institucijami na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ter na ravni EU;

6.

pozdravlja pobude, s katerimi bi izboljšali pogoje za državljansko udeležbo in demokratično sodelovanje na ravni EU, kot je evropska državljanska pobuda, ter obžaluje krčenje proračuna za program „Evropa za državljane“ v novem večletnem finančnem okviru;

7.

poudarja, da bi bilo treba v skladu z načeloma sorazmernosti in subsidiarnosti pri ukrepanju EU v večji meri upoštevati pomisleke državljanov ter poskrbeti, da bodo imeli ti ukrepi resnično dodano vrednost, kot je opozoril že v resoluciji ob svoji 20. obletnici in v Listini o upravljanju na več ravneh v Evropi;

8.

je prepričan, da bi morale imeti lokalne in regionalne oblasti več pristojnosti kot glavni partnerji pri komuniciranju za zbližanje EU z njenimi državljani. Člani OR si morajo v svojih volilnih enotah skupaj z regionalnimi in lokalnimi političnimi predstavniki dejavno prizadevati za spodbujanje evropskega povezovanja ter evropske institucije seznanjati s stališči javnosti na svoji, lokalni ravni. Obenem pa morajo tudi lokalne in regionalne oblasti, zlasti njihovi izvoljeni predstavniki, skrbeti za obveščanje vseh državljanov z obširnimi dejavnostmi za večjo ozaveščenost o delovanju EU na njihovem ozemlju, kot je že sicer predvideno v pravilih o sporočanju v zvezi s strukturnimi skladi. Da bi lahko v celoti prevzeli te skupne obveznosti, bi bilo zaželeno, da sodelujejo na lokalnih in evropskih prireditvah;

9.

meni, da bi strategije in komunikacijske ukrepe institucij in organov Evropske unije lahko bolje uskladili, če bi se izognili razdrobljenosti in podvajanju komunikacijskih kanalov, prednostnih nalog, virov in načinov komuniciranja;

10.

ugotavlja tudi, da je treba uskladiti specifične politike ustvarjanja javne podobe posameznih evropskih institucij ter tako državljanom omogočiti splošni pregled nad evropskim projektom, obenem pa specifičen jezik in terminologijo, ki se uporabljata v besedilih EU, „prevesti“ za državljane, ter uporabiti jasno informativno gradivo, ki bo pripomoglo k razumevanju institucionalnih struktur EU med ljudmi;

11.

meni, da bi si morale institucije EU še naprej prizadevati za bolj profesionalne in natančneje opredeljene politike na področju komuniciranja in sodelovanja. Komuniciranje mora biti skladno z interesi državljanov in ne sme biti omejeno zgolj na uradne kampanje in akcije tik pred evropskimi volitvami. Delo v Evropskem parlamentu ob podpori političnih strank v času kampanje za evropske volitve bi na primer moralo veljati za zgled za vsakdanje komuniciranje EU;

12.

poziva institucije EU, naj se v zvezi z naslednjimi evropskimi volitvami zavežejo k skupnemu izvajanju „Načrta komuniciranja za obdobje 2015–2019: ponovno približevanje Evrope državljanom“ in na podlagi strateških smernic ter usklajenih in decentraliziranih komunikacijskih pobud v zvezi z evropskim projektom določijo cilje za angažiranje javnosti in povečanje javne ozaveščenosti, ki jih je mogoče količinsko določiti in izmeriti;

13.

poudarja, da bi morali v tem načrtu opustiti običajni pristop od „zgoraj navzdol“, tj. pojasnjevanje in „prodajanje“ Evrope. Vzpostavitev dialoga z in med državljani bo omogočila dvosmerno komuniciranje in povratne informacije z lokalne ravni;

14.

meni, da bi morali do maja 2019 doseči, da bi večina anketirancev iz standardnih raziskav Eurobarometer menila, da njihov glas v Evropi nekaj šteje, da razumejo glavni postopek odločanja in najpomembnejše politike EU, da so dobro seznanjeni z evropskimi vprašanji in da imajo o EU pozitivno mnenje (1);

15.

meni, da bi bilo treba vsebino komuniciranja EU prilagoditi lokalnim kulturnim, socialnim in gospodarskim okoliščinam in upoštevati nacionalna vprašanja; ocenjuje, da bi bilo bolj primerno in funkcionalno „evropeizirati“ obstoječo javno sfero na lokalni, regionalni in nacionalni ravni kot pa si prizadevati za vzpostavitev enotne evropske javne sfere;

16.

priporoča, da je komuniciranje usmerjeno v in prilagojeno glede na državljane, predvsem mlade, vse večjo skupino starejših, pa tudi prebivalce podeželskih in primestnih območij;

17.

izrecno poudarja, da so mladi ciljna skupina, ki je enako pomembna v vseh regijah. Mladi, ki se dejavno udeležujejo programov EU na področju mobilnosti, šolskih izmenjav, semestrov v tujini ali mednarodnih srečanj mladih ter partnerstev med šolami, so jutrišnji ambasadorji Evropske unije; zato poziva, da se čim več mladim omogoči sodelovanje pri evropskih programih in partnerstvih, na primer v okviru programa Erasmus+, o katerem je treba regije še bolj seznaniti;

18.

meni, da je za uspeh Načrta komuniciranja za obdobje 2015–2019 nujno, da se oblikujejo instrumenti ozaveščanja, ki bodo namenjeni vključevanju, motiviranju in krepitvi občutka „biti in počutiti se Evropejec“. V ta namen imajo številne lokalne in regionalne uprave spletne/socialne platforme, ki so lahko zelo koristne za približevanje državljanom in za njihovo vključevanje v evropski projekt;

19.

znova poudarja, da se je treba osredotočiti na dejanske podatke o pomenu politik EU in njihovem vplivu na vsakdanje življenje državljanov;

20.

ponovno opozarja na pomen večjezičnosti in zato poziva, da morajo biti informacije na voljo v vseh uradnih jezikih EU;

21.

poziva institucije EU, naj zagotovijo informacije za zajezitev govoric in napačnih informacij, ki izkrivljajo dejstva in s tem diskreditirajo Evropo; poziva politične predstavnike na vseh ravneh, naj se vzdržijo blatenja Bruslja, zlasti kadar to zaradi domačih političnih razmer počnejo nacionalne vlade in politične stranke; želi opozoriti na ljudi, ki vsak dan prispevajo k oblikovanju Evrope, ter si prizadeva za razpravo o evropskih vprašanjih na podlagi objektivnih in točnih informacij;

22.

podpira prizadevanja za spodbujanje evropske zgodbe, ki bi omogočila javno evropsko razpravo o zgodovinskih, kulturnih, filozofskih in socioloških temeljih evropskega povezovanja, vključno s stroški „ne-Evrope“, ne da bi bilo to zaukazano od „zgoraj navzdol“ ali ne da bi to postal izgovor za naknadno upravičevanje politik EU;

23.

v zvezi s tem poudarja, da je treba na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni uveljaviti inovativne, evropeizirane ter še vedno podcenjene in premalo izkoriščene dejavnosti, kot je šport, da se okrepi „evropska zgodba“ na podlagi skupne pripovedi in pedagoškega pristopa;

24.

predlaga, da se ta evropska zgodba z uporabo komunikacijskih sredstev, kot so video posnetki, stripi in aplikacije za mobilne naprave, podkrepi s pripovedjo o tem, kako je določena družina doživljala velike evropske dogodke, ter da se na evrskih bankovcih upodobijo osebe, ki poosebljajo vrednote EU; predlaga tudi, da se za kulturne ustvarjalce in intelektualce, ki prispevajo k taki „novi zgodbi“, vzpostavijo platforme in okvirni pogoji, ki spodbujajo njihovo povezovanje v mreže in izmenjavo;

25.

poziva medinstitucionalno skupino za informiranje, ki ji sopredsedujejo Evropski parlament, Svet EU in Komisija, naj se sestane vsako četrtletje in na podlagi jasnega mandata opredeli, izvaja in ocenjuje skupne strateške prednostne naloge ter se bolje odziva na komunikacijske potrebe vsake institucije; obenem priporoča, naj Delovna skupina Sveta za informiranje v vsaki državi članici vzpostavi sisteme za usklajevanje med pristojnimi za komuniciranje o EU na nacionalni in podnacionalni ravni;

26.

meni, da je Evropski parlament v času evropskih volitev leta 2014 dokazal, kako pomembna je centralizirana kampanja obveščanja, pri kateri je bil Odbor regij izjemno dejaven, vendar pa ugotavlja, da je za vseevropske dejavnosti komuniciranja treba vzpostaviti decentralizirano sodelovanje z regijami in občinami, civilno družbo in mediji; v tem pogledu opozarja na prestrukturiranje komunikacijske politike Evropske komisije, ki naj bi po pričakovanjih pripomogla k temu sodelovanju;

27.

predlaga, da bi institucije EU v obdobju petih let organizirale 500 „dialogov z državljani“, pri čemer bi bilo treba sistematično obiskati celotno Evropo in se izogniti temu, da bi srečanja potekala zgolj v velikih mestih; poudarja, da bi bilo treba v ta srečanja z državljani sistematično vključevati informacijske pisarne Evropskega parlamenta, predstavništva Komisije, Odbor regij ter lokalne in regionalne oblasti z ustreznimi sredstvi, izkušnjami in poznavanjem lokalnih posebnosti; ti dialogi z državljani bi morali potekati na krajih s simbolnim pomenom, obravnavati pa bi morali sektorske politike EU oziroma pereča vprašanja, ki so povezana z določeno skupino prebivalstva ali regijo. K vodenju takih dogodkov in zagotavljanju nadaljnjega konkretnega ukrepanja bi povabili politike na lokalni in regionalni ravni, zlasti člane OR in poslance EP; bilo bi dobro, če bi to pobudo usklajevala mreža informacijskih središč Europe Direct, ki jo podpira Evropska komisija in ki je prisotna v vseh državah članicah ter ima izkušnje s širjenjem evropskega projekta na regionalni in lokalni ravni;

28.

se zavzema, da bi vsako leto organizirali obisk enega od evropskih komisarjev v vsako od 277 regij Evrope, da bi prisluhnil svojim sodržavljanom in izboljšal prepoznavnost delovanja EU;

29.

dobro bi bilo, če bi člani Evropskega parlamenta in Odbora regij vsako leto sodelovali pri pobudi „Nazaj v šolo“, pri kateri vsako leto že sodelujejo uradniki Evropske unije;

30.

pozdravlja „pilotne“ kampanje obveščanja, s katerimi je Evropska komisija začela v drugi polovici leta 2014 v šestih državah članicah in ki bi bile lahko še en steber Načrta komuniciranja za obdobje 2015–2019, saj bi kot lokalne kampanje prikazale konkretne rezultate evropskih politik in zakonodaje; predlaga, da se ta pobuda razširi tudi na druge države članice, da se vanjo vključijo tudi regije in mesta ter da postane interaktivna;

31.

poziva uradne organe EU za komuniciranje v državah članicah (predstavništva Evropske komisije, informacijske pisarne Evropskega parlamenta, informacijske točke „Europe Direct“, organe upravljanja, ki so na splošno odgovorni za uporabo evropskih sredstev), naj bolj dejavno sodelujejo z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter njihovimi nacionalnimi združenji ter vključijo ustrezne informacije o delu Odbora regij na področju zakonodaje EU in pri postopku sprejemanja odločitev in tako opozorijo na pomen in vpliv evropskih politik na lokalni ravni ter podprejo dejavnosti za upoštevanje dvomov in pomislekov državljanov in za pomoč pri izražanju teh pomislekov;

32.

poziva te organe za komuniciranje v državah članicah, naj pripravijo seznam javnih in zasebnih pobud za udeležbo državljanov, da se prek njih posredujejo sporočila ter s tem dosežeta večja interaktivnost komuniciranja in večji vpliv na lokalni ravni. Zato se priporoča, da se vzpostavijo mreže, ki naj se vključijo v načrt komuniciranja kot temeljni instrument širjenja informacij;

33.

opozarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti pogosto na voljo svoje medije s širokim dosegom, ki jih je mogoče uporabiti za komuniciranje in spodbujanje razprave o evropskih novicah na lokalni ravni. EU bi lahko tem približno 1 00  000 lokalnim oblastem poslala komunikacijsko gradivo, v katerem ni žargonskega jezika in je primerno za takojšnjo uporabo (članki za informativne brošure, diagrami, video posnetki itd.). Nacionalna združenja lokalnih in regionalni oblasti ter nacionalne delegacije OR so dobra izhodiščna točka za navezavo stika s to ciljno skupino podnacionalnih oblasti;

34.

opozarja, da so lokalne oblasti odgovorne za izvajanje pomembnega dela evropske zakonodaje, zato je bistvenega pomena, da imajo na voljo čim boljše možnosti za sodelovanje v evropskem zakonodajnem procesu. Vendar pa nedavni skupni predlog Evropske komisije in Evropskega parlamenta o obveznosti lokalnih in regionalnih oblasti ter njihovih združenj, da se vpišejo v register lobistov, znatno omejuje njihove možnosti sodelovanja. Odbor regij zato poziva, da se ta vidik predloga znova preuči in da se lokalne in regionalne oblasti ter njihova združenja tako kot regije izvzame od zahteve za registracijo;

35.

poziva Komisijo, naj okrepi zaveze glede komuniciranja v zvezi z dodeljevanjem evropskih sredstev evropskim lokalnim in regionalnim oblastem (velikost reklamnih panojev, kraj postavitve, logotip EU na komunikacijskem gradivu itd.). Okrajšave, kot so ESRR, EKSRP in ESS, ki jih splošna javnost ne razume, bi bilo treba nadomestiti z izrazom „sofinancirala Evropska unija“; meni, da bi morale biti za vzor nekatere regije, ki so se odločile, da združijo proračune za komuniciranje iz različnih programov evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter tako izboljšajo učinkovitost kampanj; priporoča tudi zavzemanje za sinergije (prek portala „europa.eu“) med različnimi spletnimi projekti (2) Evropske komisije, držav članic, Evropskega parlamenta in OR, ki jih EU podpira na lokalni ravni in so na spletu predstavljeni z interaktivnimi zemljevidi;

36.

priporoča boljšo in večjo uporabo orodij za komuniciranje prek spleta in družbenih medijev kot ključnih orodij Načrta komuniciranja za obdobje 2015–2019; pozdravlja pobude za razvoj inovativnih metod spletnega sodelovanja in zbiranja prispevkov državljanov v več državah članicah ter opozarja na velikansko zmožnost pomnoževalnega učinka, ki jo imajo politiki na lokalni in regionalni ravni zaradi dosega na družbenih omrežjih;

37.

nasprotuje krčenju virov za komuniciranje, ki jih imajo evropske institucije trenutno na voljo za obdobje 2014–2020;

38.

predlaga, da se 20 % osrednjega proračuna EU za komuniciranje preusmeri na nacionalno in lokalno raven, tj. na informacijske točke, kot sta „Europe Direct“ in „Evropska hiša“, tako da se ti organi okrepijo ter da se vzpostavijo mehanizmi praktičnega sodelovanja z lokalnimi ali regionalnimi partnerji in doseže širša javnost;

39.

predlaga okrepitev oglaševalskih kampanj za večjo prepoznavnost dejavnosti EU in boljše razumevanje njenih mehanizmov sprejemanja odločitev; zavzema se za sklenitev sporazumov o partnerstvu s 500 lokalnimi časopisnimi in televizijskimi hišami ter radijskimi postajami, s katerimi bi organizirali razprave in besedo dali ljudem, ki v Evropi živijo in jo gradijo iz dneva v dan; poudarja, da mora biti v teh partnerskih sporazumih določeno, da imajo uredniki in radiotelevizijske hiše popolno uredniško svobodo; meni, da bi morale evropske institucije podpirati prizadevanja Odbora regij za ozaveščanje lokalnih in regionalnih novinarjev in zanje organizirati redne dejavnosti;

40.

priporoča, da se za sofinanciranje komunikacijskih strategij EU pripravijo novi modeli, s čimer bi nadomestili program partnerstva za upravljanje, ki se je iztekel leta 2013; poudarja, da bi moral ta sistem omogočati tudi neposredna partnerstva z lokalnimi in regionalnimi oblastmi v državah članicah; ugotavlja, da bi bili lahko za zgled nedavno začeti pilotni projekti za strateško partnerstvo med predstavništvi Komisije in regionalnimi oblastmi, ki bi jih uporabili v širšem obsegu, seveda pod pogojem, da bodo vključevali vzajemne finančne obveznosti;

41.

predlaga, da predstavništva Komisije v okviru „Načrta komuniciranja za obdobje 2015–2019: ponovno približevanje Evrope državljanom“ z lokalnimi in regionalnimi oblastmi sklenejo 500 strateških partnerstev, ki jih bo sofinancirala EU;

42.

opozarja na koristnost strukturiranih omrežij, kot je letna konferenca OR EuroPCom v Bruslju, na kateri se vsako leto zbere prek 700 strokovnjakov s področja komuniciranja, ter na pomen podpornih ukrepov za okrepitev komunikacijskih zmogljivosti lokalnih, regionalnih in nacionalnih oblasti. Predlaga, da se do leta 2019 v mrežo „Prijatelji Evrope“ poveže vsaj 5  000 občin, mest in regij, s čimer bi angažirali in usposobili pristojne za komuniciranje v državah članicah in jim nudili pomoč;

43.

spodbuja predstavništva Komisije in Parlamenta v državah članicah, naj na regionalni ravni, v Bruslju in Strasbourgu organizirajo srečanja s strokovnjaki za komuniciranje z javnostjo ter uslužbenci javnih uprav na lokalni in regionalni ravni;

44.

priporoča oceno učinka Načrta za komuniciranje za obdobje 2015–2019 ter izvedbo še več regionalnih raziskav Eurobarometer na lokalni in regionalni ravni, pa tudi vzpostavitev skupne metodologije za merjenje učinka komuniciranja EU na lokalni ravni, ob upoštevanju izkušenj lokalnih oblasti in njihovega razumevanja javnega mnenja.

21.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 19/45

1.

želi poudariti pomen evropske sosedske politike (ESP) kot instrumenta zunanje politike Evropske unije, namenjenega državam južno in vzhodno od Unije, katerega cilj je poglobitev njihovih odnosov z EU;

2.

poudarja kompleksnost in večplastnost odnosov, pa tudi upravljanje na več ravneh v okviru ESP. Zato je potrebna podpora lokalni in regionalni razsežnosti ESP, ki dopolnjuje sodelovanje na ravni nacionalnih vlad;

3.

zato novoimenovano visoko predstavnico poziva, naj lokalno in regionalno raven EU in držav ESP vključi v nadaljnji razvoj politike in tesno sodeluje z OR, da se okrepijo oblikovanje, izvajanje in podpora ESP na terenu;

4.

opozarja tudi na potrebo po bolj prožnem delovanju in individualiziranem pristopu „po meri“ k podpori demokratičnim spremembam in gospodarskim reformam v posameznih državah upravičenkah;

5.

poudarja pomen dveh pobud, vzhodnega partnerstva in Unije za Sredozemlje, ki pomenita regionalno razsežnost ESP in nista le tematska vidika politike EU, marveč odražata tudi prednostno smer zunanje politike držav članic EU na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

6.

poziva k aktivnejšemu sodelovanju in večji vključenosti podnacionalnih oblasti v proces izvajanja ESP. Odbor regij z vzpostavitvijo dveh vzporednih platform dialoga in sodelovanja, Evro-sredozemske skupščine lokalnih in regionalnih oblasti (ARLEM) in konference regionalnih in lokalnih oblasti za vzhodno partnerstvo (CORLEAP), zagotavlja priložnosti za nadaljnji razvoj tega vidika ESP s konkretnim sodelovanjem in neposrednim dialogom na lokalni in regionalni ravni;

7.

ceni prizadevanja Evropske unije za podporo procesom ustavnih in gospodarskih reform z dodelitvijo ustrezne finančne in tehnične podpore državam upravičenkam ESP; pri teh prizadevanjih pa so potrebne še nadaljnje poenostavitve in organizacija. Povečanje pomoči EU sosednjim državam bi moralo biti odvisno od napredka pri ustavnih spremembah, demokratizaciji, spoštovanju načela pravne države in enakosti med spoloma. Tak napredek je še nujnejši z vidika nedavnih tragičnih dogodkov ter ga je treba doseči ob polnem spoštovanju človekovih pravic in tako, da zadevne države podeljujejo polne državljanske pravice državljanom vseh verskih in etničnih manjšin;

8.

opozarja na temeljno vlogo lokalne in regionalne ravni v procesu ustreznega predvidevanja, načrtovanja, izvajanja in spremljanja programov in instrumentov pomoči, zavzema pa se tudi za olajšanje dostopa lokalnih in regionalnih oblasti do finančnih sredstev in za poenostavitev s tem povezanih mehanizmov in postopkov;

9.

poudarja potrebo po spodbujanju močnega in demokratičnega upravljanja na podnacionalni ravni; opozarja na vprašanje lokalne demokracije v partnerskih državah in na probleme, ki se nanašajo na delovanje lokalnih in regionalnih oblasti. Zato se zavzema za proces decentralizacije, zlasti na področju davkov, za podporo pobudam od spodaj navzgor in priznavanje vloge lokalnih in regionalnih oblasti v procesu izvajanja nujnih domačih reform;

10.

poudarja, da je v letu 2013 prišlo do velikih sprememb na območju, ki ga zajema evropska sosedska politika. Cilj ESP je razvoj posebnih odnosov med EU in posameznimi sosedskimi državami za krepitev varnosti, blaginje in dobrososedskih odnosov. Ta je bil lani deloma dosežen, vendar pa je prišlo tudi do precejšnjega nazadovanja. Treba je kritično preučiti ESP kot celoto, da se oceni, če je njena sedanja oblika primerna;

11.

pozitivno je, da so se pospešile zahtevne demokratične spremembe v nekaterih državah na jugu sosedstva, na primer v Tuniziji, Maroku in do določene mere v Egiptu. Poleg tega sta bila novembra 2013 parafirana pridružitvena sporazuma (vključno z dokumenti o poglobljenih in celovitih območjih proste trgovine) z državama vzhodnega sosedstva, Gruzijo in Moldavijo, leta 2014 pa z Ukrajino. Podpis sporazumov v prvih dveh državah je bil vrhunec dolgega procesa pogajanj, z njim pa se je oblikovala podlaga za pripravo načrtov izvajanja obvez iz sporazumov;

12.

ugotavlja pa, da je bilo leto 2013 tudi obdobje velikih političnih pretresov ter socialnih in gospodarskih kriz v številnih državah ESP. Varnostne grožnje na nacionalni in regionalni ravni (tako v južnih kot v vzhodnih državah ESP) so vse pogostejše. Dramatični dogodki v Ukrajini, državljanska vojna v Siriji in zaostrovanje izraelsko-palestinskega spora so privedli k temu, da izziv izvajanja dosledne evropske politike za spodbujanje stabilnosti z močno lokalno in regionalno razsežnostjo postaja vse večji;

13.

poziva k sprejetju ustreznih ukrepov za pomoč lokalnim oblastem pri spoprijemanju s humanitarnimi krizami, zlasti z valovi beguncev kot posledico nestabilnosti v številnih državah ESP, trenutno predvsem v Siriji in Ukrajini. Migracijske tokove, zlasti na sredozemskem območju, je treba obravnavati dolgoročno in celovito, pri tem pa bi morale dejavno sodelovati vse države članice, med drugim tudi lokalne in regionalne oblasti, in ne zgolj tiste, ki jih to zadeva zaradi geografskega položaja. Države ter regionalne in lokalne oblasti na zunanjih mejah Unije je treba ustrezno podpreti pri nadzoru zunanjih meja in pri obvladovanju izrednih razmer, povezanih s priseljevanjem, vključno na področju zdravstva;

14.

ugotavlja, da se agende in politična volja za izvedbo potrebnih političnih, socialnih in gospodarskih reform v posameznih državah ESP med seboj močno razlikujejo. Pobude v okviru ESP je treba zato prilagoditi ob upoštevanju dejanske pripravljenosti posameznih vlad za uvedbo ustreznih sprememb in poglobitev odnosov z EU ter tudi od njihove odločenosti za spodbujanje reform in pridobitev splošne družbene podpore zanje. Pri tem imajo lokalne in regionalne oblasti osrednjo vlogo, vendar so pogosto odvisne od nacionalnih vlad – kljub temu jih je treba obravnavati kot ključne sogovornike;

15.

soglaša, da je v partnerskih državah ključnega pomena vzpostavljanje demokracije. Demokratizacija in decentralizacija sta nujno potrebni za socialni in gospodarski razvoj in sta temeljnega pomena za tranzicijske procese v regiji vzhodnega partnerstva in Sredozemlju. ESP je odlična pobuda za podporo tem procesom, CORLEAP in ARLEM pa ustrezni platformi za spodbujanje partnerstva in odprtosti v procesu demokratizacije ter vzpostavljanja civilne družbe;

16.

v celoti podpira zamisel, ki jo vsebuje skupno sporočilo, da bi ESP morala ostati privlačna pobuda sodelovanja, ki se bo odzivala na potrebe svojih partnerjev. EU bi v resnici morala biti strateški partner za države ESP, jih podpirati pri usmerjanju gospodarskega razvoja in tudi pri prizadevanju za boljše upravljanje, hkrati pa spoštovati njihovo suverenost;

17.

opozarja, da je prihodnje članstvo v Uniji ena od ključnih spodbud, ki jih lahko EU uporabi za spodbuditev partnerskih držav k uvedbi reform. Zato je bistvenega pomena, da se ta instrument ob upoštevanju specifičnih razmer v zadevni državi uporablja ustrezno, pregledno in stvarno;

18.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo pri spodbujanju in oblikovanju demokratičnih procesov, da so strateški partnerji pri procesu dobrega upravljanja in doseganja pozitivnih učinkov razvoja, pa tudi ključni akterji v zunanji politiki EU;

19.

obenem poudarja, da mora izvajanje ESP v prihodnje temeljiti na obsegu, v katerem so lokalne in regionalne oblasti ter njihovi predstavniki vključeni v nadnacionalno raven – to v sporočilu manjka;

20.

poudarja potrebo po obogatitvi dvostranske ESP s pobudami regionalnega in večstranskega sodelovanja, ki temeljijo na uvedbi mehanizmov podpore sodelovanju med EU in sosedskimi državami, pa tudi med posameznimi državami. To bi bilo mogoče doseči z nadgradnjo in povečanjem možnosti sodelovanja v okviru že obstoječih pobud EU, med regijami in mrežami evropskih regij znotraj in zunaj EU;

21.

ugotavlja, da je evropska sosedska politika interaktivna pobuda in da sta za njeno učinkovito izvajanje potrebna vključenost in sodelovanje vseh strani na različnih ravneh upravljanja. Šele v tem primeru so države ESP, ki so pripravljene izvesti notranje reforme, sposobne učinkovitega sodelovanja z EU in od nje lahko pričakujejo politično podporo, sklenitev celovitih trgovinskih sporazumov, sprejetje ukrepov v smeri liberalizacije vizumskega režima ter tehnično in finančno pomoč;

22.

ugotavlja, da so različne poti pri sprejemanju reform v sosedskih državah, razlike v prizadevanjih po poglobitvi odnosov z EU, pa tudi raznovrstnost izzivov, pred katerimi so se znašle posamezne države ESP, privedle k temu, da je EU morala sprejeti individualiziran pristop „po meri“ v zvezi z ESP, ne le geografsko gledano (na jugu in vzhodu), pač pa predvsem z vidika pričakovanj, možnosti in zastavljenih nalog za konkretne partnerske države;

23.

soglaša, da mora EU vlagati v sektorske, tematsko strukturirane finančne instrumente. Takšen pristop bo spodbudil k širši izmenjavi dobrih praks in pripravi strategij razvoja na izbranih prednostnih političnih področjih, npr. pri reformi javne uprave, davčni decentralizaciji in teritorialnem sodelovanju;

24.

želi poudariti pomen podpore prizadevanjem za vzpostavitev globlje demokracije in doseganje političnih reform v partnerskih državah. Sosedska politika, ki jo na svojih območjih izvajajo regije same, je brez dvoma lahko učinkovit instrument spodbujanja temeljnih vrednot EU: spoštovanja človeškega dostojanstva, svobode, demokracije, enakopravnosti, pravne države, pa tudi spoštovanja človekovih pravic, vključno z manjšinami;

25.

meni, da je posebno pozornost treba nameniti pomenu in koristim vključenosti lokalnih in regionalnih oblasti v konkretne projekte sodelovanja EU in držav ESP. Doseganje zastavljenih ciljev je namreč v veliki meri odvisno od stopnje regionalnega razvoja in zmogljivosti posameznih držav za učinkovito upravljanje na centralni, regionalni in lokalni ravni;

26.

poziva Evropsko komisijo in države članice, naj upoštevajo priporočila in izkušnje članov OR pri zagotavljanju podpore procesom političnih in gospodarskih sprememb v partnerskih državah ter učinkovitejšemu sodelovanju na vseh ravneh upravljanja;

27.

poudarja, da je prav tako pomembno izvajanje nacionalnih zunanjih politik na več ravneh. Temeljni izziv na tem področju je ustvarjanje sinergij med nacionalno in podnacionalno razsežnostjo zunanje politike posameznih držav. Na tem področju sta CORLEAP in ARLEM idealna mehanizma za opredeljevanje potreb in izmenjavo izkušenj;

28.

želi poudariti, da lokalne in regionalne oblasti prek mednarodnih stikov in aktivnega sodelovanja v gospodarskem življenju uresničujejo enega temeljnih ciljev evropske povezave: spodbujanje socialnega in gospodarskega razvoja. Če to upoštevamo, bi lokalne in regionalne oblasti morale sodelovati v procesih načrtovanja, izvedbe, spremljanja in ocenjevanja ESP, zlasti na tistih področjih, na katerih imajo neposredne pristojnosti in izkušnje;

29.

se zaveda, da je razvoj institucionalnih in upravnih zmogljivosti temeljnega pomena za večino držav ESP. Bistveni element te razsežnosti politike se nanaša prav na lokalne in regionalne oblasti. OR ter lokalne in regionalne oblasti bi morali odigrati aktivno vlogo pri pripravi in izvajanju programov celovitega vzpostavljanja institucij, ki so jih Evropska komisija in države članice začele za krepitev institucionalnih in upravnih zmogljivosti držav vzhodnega partnerstva;

30.

spodbuja lokalne in regionalne oblasti, naj poleg vlad sodelujejo pri pripravi in izvajanju pridružitvenih sporazumov, strateških dokumentov in akcijskih načrtov, o katerih je doseženo soglasje med EU in partnerskimi državami;

31.

poudarja pomen delovanja dobro usklajenih pobud od spodaj navzgor, pa tudi podpore sodelovanju med lokalnimi in regionalnimi oblastmi držav EU in ESP, kar prispeva k oblikovanju struktur lokalne demokracije in civilne družbe;

32.

meni, da je smotrno podpirati takšne pobude, za katera imajo mesta in regije iz držav ESP oprijemljiv interes in ki jih lahko izvajajo oblasti na nižji ravni, kot so sodelovanje partnerskih mest, čezmejno, kulturno, gospodarsko sodelovanje itd.;

33.

meni, da je demokratične upravne reforme na nacionalni ravni treba dopolniti z ukrepi na regionalni in lokalni ravni. To je bistvenega pomena za krepitev institucionalnih zmogljivosti in sklepanje prihodnjih sporazumov z EU, kot so celoviti pridružitveni sporazumi in oblikovanje celovitih območij proste trgovine;

34.

poudarja, da mora biti regionalni razvoj partnerskih držav pomemben cilj skladov EU, z jasno opredeljenimi merili za njihovo uporabo na podlagi opredeljenih in usklajenih strategij regionalnega razvoja, konkretnih ciljev in rezultatov. Lokalne in regionalne oblasti morajo biti ustrezno zastopane v organih, ki spremljajo uporabo teh sredstev;

35.

poziva k vzpostavitvi mehanizmov za spodbujanje neposrednega dialoga v obeh razsežnostih ESP ter k izmenjavi informacij in prenosu strokovnega znanja na lokalno in regionalno raven držav ESP (npr. na podlagi obstoječega instrumenta za lokalno upravo);

36.

se zavzema za učinkovitejšo uporabo instrumentov pomoči med lokalnimi in regionalnimi oblastmi v EU ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi v državah ESP, kot sta tesno medinstitucionalno sodelovanje (twinning) in TAIEX, da se podprejo države ESP pri razvoju učinkovitih in sodobnih upravnih struktur, tudi prek tesnega sodelovanja med upravami, katerega ključni element je napotitev uradnikov iz javne uprave države članice v javno upravo države ESP. Poleg tega bi lahko tudi regije EU okrepile svojo vlogo pri podpori potencialnim udeležencem v programih EU za obdobje 2014–2020, ki so osredotočeni na tretje države, kot so IPA II (instrument za predpristopno pomoč), poglavje programa Obzorje 2020, ki se nanaša na mednarodne odnose, pa tudi programi EU z udeležbo držav članic in tretjih držav, kakršen je bil program Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva (ENPI) za čezmejno sodelovanje CBCMED za obdobje 2007–2013; čezmejno sodelovanje se v okviru ENPI CBCMED financira tudi v programskem obdobju 2014–2020;

37.

izraža prepričanje, da bo večje sodelovanje OR pri delu t. i. tematskih platform lokalnim in regionalnim oblastem omogočilo učinkovitejše in kakovostnejše delovanje. OR ima na tem področju zaradi svoje dopolnilne narave in podpore odločitvam, ki jih sprejemata CORLEAP in ARLEM, zares pomembno vlogo;

38.

poudarja pripravljenost OR, da svetuje Evropski komisiji in njenim službam pri oblikovanju meril o upravičenosti do finančne pomoči EU in o postopkih za pridobitev takšne pomoči, tako da bila dostopna in koristna lokalnim in regionalnim oblastem iz držav, vključenih v ESP. Vendar je treba pri teh merilih upoštevati, da morajo lokalne in regionalne oblasti držav ESP prevzeti večjo odgovornost z vidika organizacije in rezultatov;

39.

meni, da bi prizadevanja EU za vzpostavitev trajnih političnih in upravnih struktur morala zajemati tudi programe usposabljanja (učenje na kraju samem ali na daljavo) za predstavnike lokalnih in regionalnih oblasti, da bi izboljšali njihovo poklicno usposobljenost in spretnosti ter zagotovili učinkovito porabo sredstev;

40.

opozarja na projekte, ki že potekajo v OR na področju spremljanja in ocenjevanja prenosa pristojnosti v državah sosedstva. Ta orodja, vključno z e-platformo, bi lahko v prihodnje postala ne samo vir informacij, ampak tudi osnova za pripravo novih in spremembo dosedanjih smernic za ukrepanje;

41.

meni, da morajo informacije o dostopnih programih pomoči in postopkih za pridobitev finančnih sredstev EU priti do vseh zainteresiranih strani v regiji ESP. Lokalne in regionalne oblasti bi ustreznim nacionalnim in nadnacionalnim organom morale sporočati svoje potrebe po usposabljanju in sprejetju drugih ukrepov v podporo „dobremu upravljanju“ na lokalni in regionalni ravni. Učinkovita komunikacija in dialog med partnerji morata biti poglavitno vezivo evropske sosedske politike;

42.

priporoča oblikovanje e-vodiča po državah ESP in po dostopnih finančnih instrumentih, ki so namenjeni ter na voljo lokalnim in regionalnim oblastem držav ESP, in sicer po zgledu sedanje spletne strani regionalne politike „Inforegio“. S tem bi lokalnim in regionalnim oblastem ter EU in državam članicam zagotovili pregledne in aktualne informacije;

43.

na koncu poziva Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) k imenovanju „kontaktnih oseb“ v vseh predstavništvih EU v državah ESP, ki bi po eni strani lokalnim organizacijam ter lokalnim in regionalnim oblastem v državah gostiteljicah zagotavljale informacije o načrtovanih in obstoječih pobudah na podnacionalni ravni ter bi po drugi strani lahko posredovale sporočila OR akterjem v državah ESP.

21.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 19/50

1.

poudarja, da so prestrukturiranje in strukturne spremembe sestavni del naravnega razvoja gospodarstva;

2.

opozarja, da je posledice prestrukturiranja močno čutiti na regionalni ravni. Vplivajo lahko na strukturni razvoj regij ter njihovo srednjeročno in tudi dolgoročno konkurenčnost. Zato je potreben regionalni pristop (decentralizirane politike, prilagojene lokalnim potrebam, ki jih izvajajo združenja glavnih partnerjev) (1);

3.

opozarja, da prestrukturiranje močno prizadene manj razvite regije, ki imajo pogosto manj konkurenčno in manj inovativno industrijsko strukturo ter visoko stopnjo brezposelnosti, zato je treba takšnim regijam posvetiti posebno pozornost;

4.

zato izraža zadovoljstvo, da okvir kakovosti priznava skupno odgovornost vseh zainteresiranih strani, vključno z regionalnimi skupnostmi. Odbor opozarja, da ta problematika zadeva tudi lokalne oblasti, še zlasti velika mesta, kjer je največ delodajalcev in ki imajo odločilno vlogo za gospodarski položaj manjših mestnih središč v njihovih gravitacijskih območjih;

5.

poudarja, da je skupno upravljanje ključni predpogoj za uspeh predlaganih ukrepov. Tudi EU bi morala spodbujati krepitev partnerstev med vsemi glavnimi akterji. Bistvena je tudi vloga države ter regionalnih in lokalnih oblasti na področju usklajevanja, saj imajo delojemalci in delodajalci pogosto različne poglede na procese prestrukturiranja;

6.

ocenjuje, da je za uspeh strategije Evropa 2020 glede na sedanje socialne in gospodarske razmere vsa prizadevanja nujno usmeriti v spodbujanje zaposlovanja (ustvarjanje in ohranitev delovnih mest);

7.

namenja velik poudarek predvidevanju sprememb in sposobnosti vseh zainteresiranih strani, da se nanje prilagodijo. Ta prizadevanja sestavljajo tri vidiki:

8.

odobrava pobude Komisije, kot sta na primer Evropski center za spremljanje sprememb (European Monitoring Centre on Change – EMCC) in Evropski center za spremljanje prestrukturiranja (European Restructuring Monitor – ERM) (2), ter predlaga, da se ju še naprej krepi, na primer z nasveti po meri za lokalne in regionalne oblasti v specifičnih situacijah;

9.

prav tako izraža zadovoljstvo, da fundacija Eurofound svoje raziskovalne dejavnosti usmerja v posledice prestrukturiranja na regionalni ravni in se tako v zadnjih letih učinkovito odziva na pomanjkanje informacij na tem področju;

10.

z odobravanjem sprejema, da Komisija v sporočilu navaja dobre prakse in predlaga njihov sprejem na prostovoljno podlagi. Poleg tega priporoča, da se Komisija odzove na poziv Evropskega parlamenta in Odbora regij (3), naj pregleda zakonodajni okvir o obveščanju zaposlenih in posvetovanju z njimi ter predvidevanju in upravljanju prestrukturiranja, ki po navedbah Komisije same v tem sporočilu trenutno vsebuje pomanjkljivosti;

11.

priporoča, da Komisija pri oceni izvajanja okvira kakovosti sodeluje z vsemi zainteresiranimi stranmi in da v okviru procesa upošteva obstoječe postopke ali sporazume med partnerji v vseh državah članicah;

12.

opozarja, da okvir kakovosti, ki ga predlaga Komisija ter ga sestavljajo priporočila in dobre prakse, njegov sprejem pa Komisija priporoča na prostovoljni osnovi, ne navaja nobene posebne pravne osnove v pogodbah in je pravni instrument sui generis, ki ni izrecno predviden v pogodbah. Zato takšno ravnanje Komisije Evropskemu parlamentu ne omogoča ustreznega sprejetja stališča v tej zadevi. Vendar je glede na to, da sodi predlog Komisije v okvir deljenih pristojnosti med Unijo in državami članicami na področju socialne politike, opredeljenih v členih 151 in 152 PDEU, in glede na to, da pomeni izmenjava izkušenj in primerov dobrih praks očitno dodano vrednost, predlog Komisije skladen z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti;

13.

poudarja vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri predvidevanju potreb po spretnostih in znanjih ter njihovem usklajevanju s potrebami trga dela (4), in sicer zlasti z ukrepi na področjih izobraževanja in usposabljanja. Države članice bi se morale zavedati te vloge ter lokalnim in regionalnim oblastem zagotoviti ustrezne vire za lažji prehod mladih iz izobraževanja v poklicno življenje, saj imajo zlasti lokalne in regionalne oblasti vlogo zagotavljanja storitev na področju izobraževanja, usposabljanja in zaposlovanja (5);

14.

znova poudarja, da so vprašanja, povezana na primer s poklicno mobilnostjo ali uravnoteženo ponudbo in povpraševanjem na lokalnem trgu dela, odločilnega pomena za uspešnost mehanizmov prestrukturiranja. Mobilnost delavcev bi bilo treba spodbujati prek zagotavljanja individualiziranih storitev na področju iskanja dela, delovnih izkušenj in tečajev usposabljanja, tako da bi lahko ti delavci svoja znanja in spretnosti prilagodili zahtevam trga dela (6). To se zlasti nanaša na specifične skupine, ki jih tare dolgoročnejša brezposelnost (mlade, nizko kvalificirane osebe, starejše, priseljence in invalide);

15.

kar zadeva mejne regije, OR poudarja pomen spodbujanja resnične čezmejne mobilnosti delovne sile z odstranitvijo ovir, povezanih z delovnim pravom in socialno varnostjo (odpravo davčnih ovir, izvozom nadomestil za brezposelnost in prenosljivostjo pokojninskih pravic) (7). Lokalne in regionalne oblasti imajo lahko pomembno vlogo tudi na področju svetovalnic za vozače z uporabo storitev mreže EURES ali obstoječih čezmejnih struktur (8);

16.

spodbuja lokalne in regionalne oblasti k večjemu sodelovanju pri izmenjavi informacij za delo na določenem lokalnem in regionalnem trgu. S skupnimi ukrepi za spodbujanje mobilnosti oseb in izmenjavo informacij o trgih dela bi bilo mogoče povečati zaposlenost v iskanih poklicih, za katere na lokalnem ali regionalnem trgu ni usposabljanja;

17.

pozdravlja sporočilo Evropske komisije o oživitvi evropske industrije (COM(2014)14), ki je bilo objavljeno januarja 2014, ter poziva Komisijo, naj predvidevanje sprememb in upravljanje prestrukturiranja vključi kot dejavni ukrep za podporo širši evropski industrijski politiki. Strukturne spremembe vplivajo na industrijo v regijah in mestih. Zato meni, da je treba v razpravah o strukturnih spremembah obravnavati vlogo industrijske in regionalne politike pri predvidevanju teh sprememb;

18.

poudarja vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri uporabi strukturnih skladov EU, kot sta ESS in ESRR, ter evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji v ustreznih regijah, da se spodbudijo ustvarjanje kakovostnih delovnih mest in vključujoča prehajanja. Ukrepe, povezane s predvidevanjem sprememb in prestrukturiranjem, je treba financirati iz različnih virov, da se tako zagotovi trajnost;

19.

poudarja pomen raziskovalnih in inovacijskih strategij na podlagi pametne specializacije (RIS3) za omogočanje sprememb, ki so v regijah prednostnega pomena. RIS3 je sam po sebi proces, namenjen doseganju sprememb zlasti v poslovnem okolju, in regijam omogoča dostop do najboljših inovacijskih znanj in spretnosti ter najboljših partnerjev. Evropsko sodelovanje, ki se kaže v procesih RIS3, zagotavlja znatno dodano vrednost izvajanju strukturnih sprememb;

20.

meni, da je najpomembnejša vloga lokalnih in regionalnih oblasti pri prestrukturiranju usklajevanje vseh vpletenih zainteresiranih strani. V praksi so se stalne strukture usklajevanja izkazale za ključne za hiter in učinkovit odziv na regionalni ravni;

21.

soglaša s pozivom EESO, da se „na evropski ravni zagotovi tesnejše usklajevanje in sodelovanje politik in služb Komisije, agencij in številnih opazovalnih skupin, da bi lahko enoglasno in skladno podprli odločitve podjetij pri prestrukturiranju. Ustrezni in posebni mehanizmi podpore in mentorstva morajo biti v pomoč mikro-, malim in srednje velikim podjetjem pri predvidevanju prestrukturiranja“ (9).

21.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 19/54

1.

poudarja, da je treba nameniti več pozornosti zavezi EU za zagotavljanje načel solidarnosti in delitve odgovornosti, da bi oblikovali celovito migracijsko politiko, ki bi obravnavala vsa vprašanja, s katerimi se soočajo lokalne in regionalne oblasti. V zvezi s tem OR izraža zadovoljstvo, da je italijansko predsedstvo namenilo prednostno pozornost vseobsegajoči strategiji na področju migracij in poudarilo spodbujanje resnične solidarnosti – s pomočjo prave evropske politike – za migrante, tretje države izvora in tranzita pa tudi namembne države, regije in mesta ter med različnimi ravnmi upravljanja;

2.

pozdravlja, da si je italijansko predsedstvo med jasnimi prednostnimi nalogami zadalo tudi pripravo skupne evropske migracijske politike, ki temelji na polnem spoštovanju človekovih pravic, solidarnosti, vzajemnem zaupanju, mednarodnih obveznostih ter deljeni odgovornosti med državami članicami ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter ki je zmožna prispevati k agendi EU za rast in je povezana s strategijo spodbujanja gospodarske rasti v državah izvora migrantov;

3.

meni, da je upravljanje na več ravneh ključni instrument in pogoj za doseganje optimalnih rezultatov pri vključevanju migrantov in njihove naslednje generacije. Vse ravni upravljanja v Uniji bi morale deliti odgovornost za sprejemanje in vključevanje beguncev in migrantov ter za izboljševanje medregionalnega sodelovanja, usklajevanja in solidarnosti, in sicer z uvedbo mehanizma za delitev odgovornosti med Evropsko unijo, državami članicami, regijami in lokalnimi oblastmi, ki bi upošteval strukturne omejitve, vire, potrebe trga dela, demografske razmere in druge pomembne dejavnike (kot je združitev družine). V tem okviru je bistvenega pomena, da EU, nacionalne in podnacionalne oblasti tesno sodelujejo s civilno družbo, združenji migrantov, domačimi in tranzitnimi državami migrantov zunaj EU in lokalnimi oblastmi ter so odprte za njihov prispevek;

4.

želi izraziti priznanje Italiji za dejavnosti v okviru operacije Mare Nostrum za reševanje življenj v Sredozemskem morju; vendar obžaluje odločitev EU o njeni nadomestitvi z operacijo Frontex, ki ni jasno usmerjena v reševanje življenj in oseb v stiski; poziva Evropsko unijo in države članice, naj zagotovijo potrebna sredstva za preprečitev smrti na morju;

5.

meni, da morajo Evropska unija in njene glavne institucije pri tako občutljivi in strateški tematiki oblikovati pravo migracijsko politiko in prevzeti politično odgovornost za njeno izvajanje. Te naloge ne bi smeli prepustiti posameznim državam, zlasti ne mejnim državam, temveč je treba države skupaj z lokalnimi oblastmi vključiti v skupno strategijo za migracije, ki jo bodo spremljali ustrezni operativni ukrepi;

6.

spominja, da je 15 let po prvih poskusih za pripravo skupne migracijske politike še vedno velik razkorak med prakso ter načeli in opredeljenimi vrednotami. Pri sprejemanju ukrepov za izvajanje načela solidarnosti in pravične delitve odgovornosti na področju mobilnosti med državami članicami, vključno s finančnimi posledicami, se ni dovolj sklicevalo na člen 80 PDEU. Zaveze glede vstopa in repatriacije so popolnoma prostovoljne – v mnogih primerih lokalne oblasti celo same prevzamejo pobudo in te zaveze uresničijo;

7.

pozdravlja strateške smernice Evropskega sveta za zakonodajno in politično načrtovanje, ki določajo celovit in učinkovit prenos in izvajanje skupnega evropskega azilnega sistema (CEAS) kot poglavitno prednostno nalogo;

8.

spominja, da Evropska unija potrebuje migracijo kot prosto gibanje svojih državljanov med državami članicami in kot priseljevanje iz tretjih držav, da bi lahko odgovorila na demografske spremembe in morebitne primanjkljaje na trgu dela; spodbuja Evropski svet, naj nadaljuje z ukrepi, pri tem pa tudi upošteva potrebo po reševanju vprašanj pomanjkanja solidarnosti in pravične delitve odgovornosti. Vendar pozornost v prihodnji zakonodajni fazi ne sme biti posvečena samo utrjevanju in uresničevanju obstoječih predpisov, saj še ni natančne opredelitve, kako je mogoče spodbujati načelo solidarnosti, ni pa tudi prave in celovite evropske migracijske politike;

9.

poudarja, da je za zagotavljanje učinkovitega izvajanja strateških smernic na vseh ravneh vključenost lokalnih in regionalnih oblasti ključnega pomena. Odbor regij je pripravljen tesno sodelovati pri pripravi akcijskega načrta. Z letom 2015 se bo področje delovanja Evropskega foruma za vključevanje, ki sta ga ustanovila Komisija in Evropski ekonomsko-socialni odbor, razširilo in bo zajemalo področje priseljevanja in azilske politike. Za ta akcijski načrt bi bilo mogoče izkoristiti strokovno znanje širšega foruma, h kateremu prispeva OR. Zato OR ponavlja svojo željo, da bi poleg Evropske komisije in Evropskega ekonomsko-socialnega odbora postal član predsedstva prihodnjega Evropskega foruma za migracije;

10.

ugotavlja, da lokalne in regionalne oblasti trenutno zaradi sprejemanja migrantov nosijo veliko finančno breme. Dejansko se število sprejetih beguncev razlikuje tako po posameznih državah kot tudi znotraj njihovih meja. Tako nekatere lokalne in regionalne oblasti nosijo večjo odgovornost od drugih, saj sprejmejo večji delež novih priseljencev, ki pogosto presega zmogljivosti posamezne regije;

11.

meni, da sta neenakomerna razporeditev prosilcev za azil in beguncev med državami in regijami ter znotraj regij velik izziv za lokalne in regionalne oblasti. Probleme povzroča tudi dejstvo, da je predhodno načrtovanje težko izvedljivo in da se ni mogoče vnaprej pripraviti na sprejem. Zasilne rešitve imajo pogosto negativne socialne posledice, kar spet zmanjšuje možnosti vpletenih, da se opremijo z vsem potrebnim za začetek procesa vključevanja;

12.

zato meni, da je čas za natančnejšo in bolj realistično opredelitev, kaj bi lahko pomenila solidarnost na področju azila in migracij v EU in državah članicah. Jasno je, da imajo države, regije in občine – odvisno od svojih posebnih razmer in želja – različne predstave o tem, kako primerno porazdeliti breme oziroma kaj je solidarnost;

13.

poudarja, da je solidarnost gonilno načelo pri odločitvah lokalnih in regionalnih oblasti, ki morajo sprejeti veliko število migrantov. Kraji, kot so Lampedusa v Italiji, Ceuta in Melilla v Španiji ter Calais v Franciji, so le nekatere od vstopnih in tranzitnih točk prosilcev za azil in migrantov v EU, vendar so pokazatelj, s kako velikimi težavami se morajo soočati nekatere lokalne oblasti pri sprejemanju migrantov, spremljanju migrantov, ki bežijo iz domačih držav, in humanitarnem odzivanju;

14.

meni, da sta učinkovito sodelovanje in zaupanje med lokalno, regionalno in nacionalno ravnjo ter ravnjo EU nujno potrebni za vzdržen in pravičen sprejem prosilcev za azil in migrantov;

15.

meni, da obstoječe strukture skupaj tvorijo orodja in prostor za dialog o politikah med EU, državami članicami in organizacijami civilne družbe, vendar je dialog o politikah med lokalno in regionalno ravnjo ter ravnjo EU razdrobljen ali pa se izvaja le občasno;

16.

predlaga, da se preverita razpoložljivost finančnih virov, ki naj bi lokalnim in regionalnim oblastem omogočili izpolnitev obveznosti glede migracij in vključevanja, in zagotavljanje njihovega dostopa do nacionalnih sredstev in sredstev EU (kot so Sklad za migracije in azil, Evropski instrument sosedstva in partnerstva ter Sklad za zunanje meje);

17.

poudarja, da je krepitev mejnih kontrol in ukrepov za odpravo nezakonitih migracij bistvenega pomena, vendar ne more imeti prednosti pred mednarodnimi obveznostmi glede reševanja življenj in spoštovanja človekovih pravic (na primer tistimi, ki jih opredeljujejo konvencije UNCLOS, SOLAS in SAR) ali pred pravico do iskanja azila v EU, ki mora ostati zatočišče za vse, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Odbor želi tudi poudariti, da je treba pri sprejemu mladoletnih prosilcev za azil, beguncev, migrantov in mladoletnih beguncev brez spremstva vedno spoštovati konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah;

18.

poziva h krepitvi Frontex-a za učinkovitejše in uspešnejše izvajanje in poenostavitev sodelovanja med nacionalnimi mejnimi oblastmi in za zaščito migrantov ter zunanjih meja EU, pa tudi sodelovanje v boju proti trgovini z ljudmi;

19.

podpira prizadevanja za nadaljevanje spremljanja in izvajanja strategij, predstavljenih v dokumentu Ukrepanje EU v zvezi z migracijskimi pritiski, ki Evropsko unijo poziva, naj pozornost usmeri v potrebo po usklajevanju ukrepov, ki jih sprejemajo države članice, s središčno vlogo ustreznih agencij EU, kot so Evropska agencija za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex), Europol in Evropski azilni podporni urad (EASO);

20.

meni, da je bistvenega pomena nadaljevati s prizadevanji za nadaljnji razvoj celovitega in uravnoteženega upravljanja mej, da se izboljša nadzor zunanjih meja in učinkoviteje spoprijema z nezakonitim priseljevanjem, tihotapljenjem migrantov, trgovino z ljudmi in drugimi oblikami čezmejnega in čeznacionalnega kriminala, povezanega s trgovino z ljudmi;

21.

podpira „sveženj o pametnih mejah“, katerega cilj je pospeševanje, olajševanje in krepitev postopkov mejne kontrole za tujce, ki potujejo v EU, vključno s programom za registrirane potnike in sistemom vstopa/izstopa, vendar opozarja na pomisleke glede varstva zasebnosti in stroškovne učinkovitosti predlogov, ki jih je izrazil leta 2013. OR se seznanja z rezultati tehnične študije Evropske komisije in agencije eu-LISA, ki ponuja dolgoročno rešitev za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov, ki so poglavitni instrumenti za izvajanje politik EU na področju azila, upravljanja meja in migracij;

22.

predlaga, da se na podlagi njihove posebne pristojnosti in področja delovanja posebna pozornost nameni krepitvi sinergij med različnimi doslej vzpostavljenimi organi in sistemi, kot so Frontex, SIS II in EUROSUR, na področju varnosti pa Europol in Eurojust, katerih cilj je preprečevanje in izkoreninjenje kaznivih dejanj, povezanih z nezakonitim tranzitom;

23.

spodbuja – zlasti kar zadeva EUROSUR – polno izvajanje nedavno sprejete uredbe, da se zmanjša tveganje izgube življenj na morju;

24.

spodbuja prizadevanja za proučitev ukrepov za preprečevanje nezakonite migracije, vzpostavljanje varnih in alternativnih poti v Evropo, da bi se izognili nadaljnjim izgubam človeških življenj na nevarnih poteh. K tem prizadevanjem bi lahko sodili vzpostavitev „humanitarnega koridorja“, izdajanje več vizumov iz humanitarnih razlogov, povečanje kvot in postavitev sprejemnih centrov v tranzitnih državah za obravnavo prošenj za azil ali odločitev o upravičenosti do zakonitega vstopa v države EU (1). Lokalne in regionalne oblasti bi pri tem lahko odigrale zelo koristno vlogo;

25.

pozitivno sprejema Projektno skupino za Sredozemlje (2), ki je bila za zagotovitev odziva Evropske unije na to situacijo ustanovljena po seji Sveta za pravosodje in notranje zadeve 7. in 8. oktobra 2013. Njen prvenstveni cilj je opredeliti ustrezna orodja za preprečevanje ponovitve tragičnih dogodkov, ki so se zgodili v bližini obale Lampeduse, in razviti bolj strateški, celovit in dolgoročni pristop do razmer na področju migracij v Sredozemlju. OR v tem okviru spominja na svoje delo v okviru ARLEM in zlasti na priporočila, ki jih vsebuje poročilo o vlogi regionalnih in lokalnih oblasti pri upravljanju migracij v Sredozemlju, ki ga je nedavno sprejela komisija ECOTER v okviru ARLEM;

26.

želi poudariti, da operacija Frontex Plus, ki se je začela 27. avgusta 2014 in za katero je predvideno, da bo nadomestila Mare Nostrum, ne zajema dejavnosti, ki se trenutno izvajajo v okviru Mare Nostrum. Proračunska sredstva za Frontex so se zmanjšala pod večletni finančni okvir. Frontex Plus bo moral biti odvisen od prispevkov držav članic. Če finančni vidik pustimo ob strani, je poleg tega duh obeh operacij različen – Mare Nostrum zajema humanitarni pristop, Frontex pa je predvsem odziv na zaskrbljenost zaradi nadzora meja;

27.

spodbuja nadaljnji razvoj dialoga in sodelovanja s tretjimi državami izvora in tranzita migracijskih tokov – v skladu z globalnim pristopom k vprašanju migracij in mobilnosti, prek instrumenta partnerstev za mobilnost, kot je rabatski proces;

28.

podpira prizadevanja Frontex-a za sklepanje sporazumov o operativnem sodelovanju s tretjimi državami na področju nadzora meje in nezakonitega priseljevanja, s čimer naj bi krepili občutek soodgovornosti v vpletenih tretjih državah;

29.

pozdravlja pobudo za vzpostavitev podobnega dialoga z državami vzhodne Afrike, ki jo je začelo italijansko predsedstvo. Namen spodbujanja zakonitih migracij je prispevati k prizadevanjem EU za rast in s tem preprečiti možno zlorabo zakonitih migracijskih kanalov, ki bi utegnila načeti verodostojnost celotnega evropskega migracijskega sistema;

30.

poudarja pomen koncepta krožnih migracij, ki bi pomagal uravnotežiti učinek migracij na domače regije in regije gostiteljice ter prispeval k razvoju obojih. To vključuje potrebo po učinkoviti in vzdržni politiki vračanja, ki docela spoštuje pravice migrantov in upošteva posebne značilnosti držav izvora. V ta namen je treba izboljšati praktično sodelovanje med lokalnimi oblastmi in ustreznimi tretjimi državami ter tako spodbujati in oblikovati čim učinkovitejše sisteme prostovoljnega vračanja;

31.

meni, da se morajo oblasti na vseh ravneh zavezati k zaščiti ter spodbujanju dialoga in sodelovanja s tretjimi državami, da bodo konkretno podprle zakonite kanale vstopa na politični in gospodarski ravni ter preprečevale in obravnavale nezakonito priseljevanje in vse povezane oblike kriminala z izboljšanjem institucionalnih in operativnih zmogljivosti pristojnih oblasti teh držav;

32.

poudarja, da bi lahko lokalne in regionalne oblasti skupaj z EU, nacionalno ravnjo in tretjimi državami obravnavale vprašanje nezakonitih migracij in njihovega preprečevanja z dejavnostmi v državah izvora (na primer s kampanjami ozaveščanja, obveščanjem o nevarnostih čezmejnega prečkanja meje, ukrepi, ki ljudi pripravljajo na vključevanje, usposabljanjem, pomočjo pri združevanju družin, jezikovnimi tečaji in ukrepi za boljši medkulturni dialog) ter v namembnih državah (z vzpostavitvijo lokalnih izbirnih sistemov v skladu z lokalnimi potrebami, sprejemom in podpornimi ukrepi itd.). Pomagajo lahko tudi pri opredelitvi in zaščiti žrtev trgovine z ljudmi in pri ponovnem vključevanju nezakonitih migrantov, ki se vrnejo v svoje države. Hkrati so učinkovite politike zakonitih migracij in vključevanja na lokalni in regionalni ravni sredstvo boja proti rasizmu in ksenofobiji;

33.

meni, da mora biti pospeševanje preselitve beguncev v EU sestavni del prizadevanj EU za podporo državam v južnem in vzhodnem Sredozemlju, ki se soočajo s pritokom velikega števila beguncev (3). Na tem področju imajo evropska mesta in regije pomembno vlogo, saj spodbujajo vključevanje beguncev v lokalne skupnosti in sprejemajo ukrepe za krepitev socialne kohezije;

34.

poziva k spodbujanju „partnerstev za migracije in vključevanje“ med mesti in regijami držav izvora in namembnih držav, da se poveča sodelovanje in medsebojno zaupanje ter se tako zagotovi bolj decentralizirano upravljanje migracij. Odbor regij ponavlja tudi svoj predlog (4), da se lokalne in regionalne oblasti vključijo v razvoj „partnerstev za migracije in vključevanje“ s tretjimi državami;

35.

poudarja, da je Komisija v sporočilu o prenovljenem programu EU za vključevanje (5) pozvala k dodatnim ukrepom na lokalni ravni, in opozarja na pomen pravega pristopa „od spodaj navzgor“ za razvoj politik vključevanja;

36.

meni, da bi morale lokalne in regionalne oblasti imeti pomembnejšo vlogo pri vzpostavljanju širšega okvira za obravnavo migracijske politike;

37.

poudarja, da si morajo lokalne in regionalne oblasti ter države članice izmenjevati primere najboljše prakse pri obravnavi vlog prosilcev za azil in beguncev, pri politikah vključevanja in spoprijemanju z nezakonitimi migracijami. Odbor lahko v skladu z načelom upravljanja na več ravneh in načelom subsidiarnosti v tem procesu pomaga zagotoviti učinkovitejše sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti pri oblikovanju in izvajanju politik priseljevanja in vključevanja; to bi tudi prispevalo k odpravi razlik med državami članicami in regijami glede pogojev, v katerih so sprejeti in nastanjeni iskalci azila, begunci ali migranti;

38.

predlaga, da Evropska agencija za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov, eu-LISA, v bližnji prihodnosti na podlagi sistema VIS razvije celovit sistem za izmenjavo o vprašanju migracij in lokalnih oblasti. Takšen sistem bi bil z izmenjavo strokovnega znanja in izkušenj lahko zelo koristen pri upravljanju nastanitve, obravnavanju vlog prosilcev za azil in beguncev, politikah vključevanja in obravnavi nezakonitega priseljevanja, ponudil pa bi praktične rešitve za spodbujanje načela solidarnosti med lokalnimi oblastmi;

39.

predlaga oblikovanje baze podatkov, na podlagi katere bi bilo mogoče spremljati migracijske tokove med državami članicami. V njej bi bile informacije o tokovih oseb med državo izvora in namembno državo. Poznavanje teh tokov bi olajšalo sprejemanje odločitev na lokalni, regionalni in evropski ravni;

40.

meni, da bi bila sodelovanje in solidarnost veliko lažja, če bi bilo več storjenega na področju praktičnih in pragmatičnih rešitev. Lokalnih in regionalnih oblasti ne bi smeli prezreti pri poskusih opredelitve glavnih vprašanj;

41.

meni, da bi EU morala izkoristiti vsakršno priložnost za sodelovanje z institucionalnimi partnerji in spodbujanje razprave v vseh ustreznih okvirih. Organizacije, kot je Mednarodna organizacija za migracije (IOM), in skupščine, kot je Evro-sredozemska skupščina lokalnih in regionalnih oblasti (ARLEM), so pri tem pomembni partnerji;

42.

izraža zadovoljstvo, da bo naslednja ministrska konferenca Mednarodne organizacije za migracije, ki bo oktobra 2015, pozornost posvetila temu, kako lahko mesta prispevajo k upravljanju migracij, in bo odlična platforma za svetovni dialog med mesti. Izraža željo po vključenosti v to konferenco in si želi prispevati k razpravam.

21.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 19/59

1.

Odbor regij na zaprosilo italijanskega predsedstva Sveta EU pripravlja utemeljene predloge o tem, kako lahko povezana Evropa izkoristi velik potencial, ki ga ponuja sektor IKT za rast in nova delovna mesta, zlasti v naslednjih petih letih.

2.

V času nove industrijske revolucije lahko Evropa izkoristi digitalizacijo za spodbuditev družbenega razvoja in gospodarske rasti v skladu s strategijo Evropa 2020. Pomembno je razumeti, kakšno storitev zahtevajo stranke in kako razviti ustrezno tehnologijo. Poleg tega se je treba zavedati, da stranke ne želijo kupiti zgolj produkta, temveč tudi produktivnost, varnost pri delu in svoje zadovoljstvo. Vse to je mogoče doseči tako, da se izkoristi digitalizacija. Krožno gospodarstvo, digitalizacija in storitve je mogoče uporabiti za ustvarjanje novih, okolju prijaznih delovnih mest, ter oživitev tradicionalne industrije. Študije Komisije so pokazale, da bi lahko Evropa s spodbuditvijo rasti digitalnega notranjega trga do leta 2020 povečala BDP za 4 %, stroški javne uprave pa bi se lahko z digitalizacijo javnih storitev zmanjšali za 15–20 % (1). Celo v obdobjih velike brezposelnosti internet ustvari pet novih delovnih mest na vsaki dve izgubljeni. Ocenjuje se, da bi lahko s skupnimi ukrepi EU v okviru strategije za digitalizacijo v vseh gospodarskih panogah na dolgi rok ustvarili celo 3,8 milijona delovnih mest.

3.

Vendar pa zmogljivosti Evrope za ustvarjanje rasti in odpiranje delovnih mest z digitalizacijo ne zadoščajo v vseh pogledih. Znanje in spretnosti prebivalcev na področju IKT je treba razvijati, saj ima kar polovica državljanov zelo slabo znanje na tem področju ali pa sploh nobenega. V globalnem okolju se storitve razvijajo ob uporabi IT, zato je treba izboljšati konkurenčni položaj Evrope kot proizvajalke in razvijalke storitev. Tudi podjetja poslujejo v okolju, polnem izzivov: med desetimi podjetji na področju IKT, ki vodijo z vidika prodaje, ni nobenega evropskega.

—

Spodbujati je treba sinergije med različnimi mehanizmi financiranja ter med javnim in zasebnim sektorjem, ki morajo biti dobro načrtovane, da se vzpostavi visokokakovostna in cenovno dostopna infrastruktura, ki lahko podpre računalništvo v oblaku, masovne podatke in visokohitrostne širokopasovne povezave.

—

Prednostna naloga EU ter nacionalnih, regionalnih in lokalnih oblasti bi morala biti, da ljudem pomagajo pridobiti digitalne in podjetniške spretnosti ter znanje, ki jim omogočajo, da v celoti izkoristijo nove tehnologije, analizirajo masovne podatke, razumejo vprašanja kibernetske varnosti, povečajo svojo zaposljivost ter ustvarjajo nove podjetniške priložnosti.

—

Cilj EU ter nacionalnih in podnacionalnih oblasti bi morala biti uvedba prilagodljivega regulativnega okvira, ki zmanjšuje stroške in spodbuja ustanavljanje ter delovanje podjetij IKT. Hkrati je treba omogočiti enostaven dostop do financiranja in spodbujati inovacije, tudi s političnimi mehanizmi za ocenjevanje in nagrajevanje.

—

V vseh prihodnjih zakonodajnih aktih za dokončanje enotnega digitalnega trga je treba upoštevati ključno vlogo in potencial lokalnih in regionalnih oblasti v digitalnem izobraževanju državljanov, uvajanju in upravljanju digitalne infrastrukture – pogosto s čezmejnim ali medregionalnim sodelovanjem –, v inovacijah, procesu podjetniškega odkrivanja ter uvajanju e-uprave.

4.

pozdravlja predloge za ukrepe v zvezi z notranjim trgom za elektronske komunikacije, ki naj bi spodbudili dinamično in trajnostno rast v vseh sektorjih gospodarstva, ustvarili delovna mesta in zagotovili visoko raven varstva potrošnikov. V vsej prihodnji zakonodaji za dokončanje enotnega digitalnega trga je treba upoštevati ključno vlogo in potencial lokalnih in regionalnih oblasti pri uvajanju e-uprave;

5.

opozarja na osrednji pomen vodilnih pobud, tudi digitalne agende, kot orodij za rast. Vodilne pobude morajo služiti kot vzvod za okrepitev političnega usklajevanja na vseh ravneh za dosego ciljev strategije Evropa 2020. Uporabiti jih je treba v ključnih dokumentih. Lokalne in regionalne oblasti bi jih morale poleg tega še naprej uporabljati kot referenčni okvir, ne le za politično načrtovanje, temveč tudi pri sodelovanju z višjimi ravnmi uprave in drugimi akterji. Te oblasti (in javne ustanove, kot so knjižnice, bolnišnice ali šole) bi lahko tudi imele večjo vlogo pri seznanjanju z rezultati programa Obzorje 2020 in njihovi uporabi;

6.

poudarja, da gospodarske rasti in odpiranja delovnih mest ni mogoče doseči z delnimi izboljšavami, temveč je potrebno celostno razmišljanje, vodstvo in ukrepanje. Tako lahko na primer lokalne in regionalne oblasti bolje izkoristijo digitalizacijo na svojem področju delovanja, če njihova proračunska praksa in kazalniki izkazujejo dober splošen rezultat in spodbujajo sodelovanje med panogami. Za razvoj novih inovativnih upravnih postopkov je pomembno tudi ohranjati ravnovesje med vlogo javnih oblasti in novim inovativnim razvojem. Dobre izkušnje je prineslo eksperimentalno financiranje za namene predhodnega reševanja problemov ali razvoja in preskušanja socialnih inovacij;

7.

se zavzema za združevanje ukrepov od spodaj navzgor s strateškim vodstvom od zgoraj navzdol. Lokalni in regionalni akterji so gonilna sila pri razvoju in uporabi digitalizacije. Nosilci odločanja na lokalni in regionalni ravni, delavci in navadni ljudje so lahko spodbujevalna sila, pod pogojem, da imajo potrebno znanje in spretnosti ter pozitivno stališče do digitalizacije. Za razvoj teh spretnosti so odgovorni lokalni in regionalni akterji. Lokalna in regionalna raven bi morala izvajati samonadzor in zagotoviti, da lokalni in regionalni akterji ne postanejo ovira za lasten razvoj;

8.

opozarja, da digitalizacija v Evropi državljanov omogoča vzpostavljanje mrež in ohranjanje stikov, tako da ljudje lahko razpravljajo, se učijo drug od drugega, oblikujejo skupna stališča ter na podlagi lastnih želja in ciljev vplivajo na odločanje in krepitev skupne evropske identitete. Brez trgov ni novih delovnih mest, trgi pa bodo lažje nastajali, če bo imela Evropa močno digitalno identiteto ter če si bodo ljudje želeli digitalizacijo in celo zahtevali nove digitalne rešitve;

9.

poudarja, da so s spremembo delovnih metod zaradi digitalizacije nekatera delovna mesta neizogibno postala zastarela, kar pomeni, da morajo biti podjetja in javni sektor zmožni povečati in razvijati usposobljenost delovne sile, ki ustvarja več dodane vrednosti. Digitalizacija tudi omogoča ljudem, da se poskušajo preživljati z mikropodjetništvom. Poleg tega bi jo bilo treba uporabiti za spodbujanje podjetništva, ki je usmerjeno v visoko rast, saj omogoča ustvarjanje in zagotavljanje izdelkov in storitev brez časovnih ali prostorskih omejitev. Digitalizacija omogoča enake koristi celo akterjem v oddaljenih regijah;

10.

poudarja, da je na ravni Evropske unije in držav članic potrebna strategija za rast, ki bo izkoristila možnosti, ki jih ponuja digitalna strategija za podporo ustvarjanja boljših in stalnejših delovnih mest, zlasti za mlade. Zaposljivost ni zgolj odgovornost posameznika: vpleteni morajo biti vsi akterji – podjetja, univerze, šole, visokošolske ustanove, lokalne oblasti in mladi;

11.

ugotavlja, da sta zagotavljanje oskrbe z naravnimi viri in zmanjšanje ogljičnega odtisa glavna vidika trajnostnega razvoja. Gospodarska rast v Evropi zato ne bi smela temeljiti zgolj na povečevanju proizvodnje potrošniškega blaga. Rast je mogoče spodbuditi tudi s proizvodnjo izdelkov in izvajanjem storitev v digitalni obliki ter njihovo prodajo, pri čemer so naravni viri manj obremenjeni (2);

12.

poziva lokalne in regionalne oblasti, naj ocenijo možnosti za uporabo IKT, modeliranja informacij in javno-zasebnih partnerstev za večjo trajnost življenjskega cikla, ki ga imajo sredstva v javni lasti, zlasti grajeno okolje in zgradbe;

13.

ugotavlja, da se je treba poleg tehnološkega razvoja izdelkov osredotočiti tudi na razvoj postopkov, storitev in izdelkov, kjer je v ospredju človek, vključno z uporabniku prilagojenim oblikovanjem, soustvarjanjem in naglim razvojem prototipov. Odbor podpira instrument za povezovanje Evrope, ki ga je mogoče uporabiti za razvoj nove infrastrukture za digitalne javne storitve in za boljše usklajevanje problemov različnih regij s predlaganimi rešitvami iz različnih delov Evrope. S temi ukrepi bodo digitalni proizvodi hitreje in učinkoviteje zadovoljili resnične potrebe trga, tudi potrebe javnega sektorja, in povečala pa se bo tudi konkurenčnost evropskih izdelkov in podjetij;

14.

priporoča, da se ugotovi, ali bi bilo mogoče vrzel med IKT in poslovnimi dejavnostmi premostiti tako, da se storitve informacijskega sistema upravljajo z arhitekturo organizacije (Enterprise Architecture), kar pomeni celostni pristop in ne le upravljanje informacij ali delovanja. Ključno za arhitekturo organizacije je dobro vodeno in sistematično prilagajanje želenega informacijskega in tehnološkega okolja strateškim ter operativnim potrebam glavne dejavnosti;

15.

pri tem ugotavlja, da imajo lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo pri zagotavljanju enakega in cenovno dostopnega širokopasovnega dostopa na območjih, na katerih trg ne deluje, in poziva k temu, naj se projekti za digitalni razvoj na podeželskih in redko poseljenih območjih priznajo kot storitve splošnega gospodarskega pomena (3);

16.

poudarja, da je mogoče z uporabo IKT pri inovacijah ukrepati proti perečim družbeno-gospodarskim problemom, ter predlaga nov politični okvir, s katerim bi Evropska unija spodbujala podjetja, ki poslujejo na temelju IKT, k obravnavi velikih družbenih problemov, kot so podnebne spremembe, vprašanja energije ali starajoča se družba. Aktivno in zdravo staranje je eno od ključnih evropskih partnerstev za inovacije, digitalne storitve pa bi lahko podpirale aktivno staranje („digitalno aktivno staranje“). Z vlaganjem v digitalne storitve za izboljšanje zdravja in vključevanja starejših v družbo bi Evropa lahko prevzela pionirsko vlogo na tem področju in postavila temelje za nov izvozni trg v svetovnem merilu, hkrati pa zmanjšala stroške, povezane s staranjem prebivalstva;

17.

meni, da je povezovanje digitalizacije z močnimi tradicionalnimi evropskimi panogami, kot sta turizem in kultura, priložnost, da se na nov in inovativen način spodbudita rast in zaposlovanje. Ponudniki in uporabniki storitev bi se lahko na primer povezali prek novih inovativnih digitalnih platform in pristopov. Lokalni in regionalni akterji lahko pomagajo ponudnikom v turizmu in kulturi, da najdejo podobne ponudnike storitev v drugih delih Evrope ter se povežejo v mreže in z uporabo digitalnih pristopov skupaj večajo svojo prepoznavnost. Porabniki turističnih in kulturnih storitev lahko črpajo podatke iz množic za uporabo in za ustvarjanje vsebin. Javne zbirke podatkov, kot so digitalni viri v muzejih, arhivih in knjižnicah, so lahko vir novih turističnih in kulturnih storitev;

18.

priporoča, da se za spodbujanje digitalizacije sprejmejo poslovni modeli, ki se medsebojno dopolnjujejo in jih na primer socialna podjetja ter akterji v tretjem sektorju uporabljajo za storitve, ki jih javni sektor ne ponuja, zasebni pa v njih še ne vidi poslovne priložnosti;

19.

opozarja na ugotovitev, da lahko naložbe v IKT več prispevajo k regionalni rasti kot druge kapitalske naložbe. Zato priporoča, da se da prednost dokončanju enotnega digitalnega trga do leta 2015 in obravnavi potreb po naložbah v telekomunikacijsko infrastrukturo ter da se v ta namen v celoti izkoristijo strukturni skladi EU, spodbuja pravilna mešanica javnih in zasebnih naložb, uporabijo še drugi viri financiranja, kot je Evropska investicijska banka, ter določi ustrezen regulativni okvir. Zelo gosto naseljene regije je mogoče podpreti z zasebnimi naložbami v infrastrukturo, medtem ko druge za izboljšanje infrastrukture potrebujejo dostop do javnega financiranja;

20.

pozdravlja pobudo Evropske komisije Connected Communities (povezane skupnosti), ki naj bi občinam, udeležencem v lokalnih širokopasovnih partnerstvih in operaterjem dala smernice za to, kako pridobiti finančna sredstva in razviti prilagojene poslovne modele za zagotavljanje visokohitrostnih širokopasovnih povezav v njihovih skupnostih. Odbor spodbuja lokalne in regionalne akterje, naj izkoristijo nove možnosti financiranja in podpore za širokopasovne povezave, ki jih ponuja EU;

21.

meni, da bosta namestitev dostopnih visokohitrostnih omrežij in znižanje njihovih stroškov ustvarila posle za evropska podjetja, okrepila razvoj sodobnih storitev, spodbudila elektronsko poslovanje ter dala poslovne priložnosti na področju interneta stvari (IoT) in tehnologije stroj-stroj (M2M). Odbor je zaskrbljen zaradi trenda, da tehnologija prihodnje generacije (računalništvo v oblaku, 3D-tisk, e-zdravje, e-uprava, pametna mesta, razvedrilne storitve, prisotnost na daljavo, masovni podatki, internet v avtomobilu itd.) zahteva še večjo pasovno širino in nemoteno delovanje storitev povsod v Evropi, poslovni modeli, ki se razvijajo za uvedbo te tehnologije, pa ustvarjajo nevzdržne stroške lokalnim in regionalnim oblastem. Pri celotnih stroških širokopasovnih projektov je treba upoštevati ne le stroške zagona, temveč tudi prihodnje stroške, ki bodo nastali zaradi hitrega tehnološkega razvoja;

22.

poudarja, da je Evropsko partnerstvo za inovacije na področju pametnih mest in skupnosti platforma (4), ki dejansko spodbuja trajnostno rast na podlagi digitalizacije. To bo ustrezno delovalo le, če bodo tudi razvoj proizvodov in testne platforme imeli dobro delujoč inovacijski in poslovni ekosistem. Sodelovanje med medsebojno povezanimi pametnimi mesti omogoča lokalnim in regionalnim akterjem, da čim bolj učinkovito spodbujajo razširjanje rešitev, ki jih razvijajo podjetja, in s tem krepijo njihovo konkurenčnost na svetovnem poslovnem prizorišču;

23.

priporoča, da regije pri oblikovanju strategije pametne specializacije (RIS3) izhajajo iz digitalizacije v svoji izbrani strategiji, da bodo ustvarile več dodane vrednosti in hitrejšo rast v regiji. Odbor spodbuja lokalne in regionalne oblasti, naj razvijejo inovativne in podjetniške postopke odkrivanja in mehanizme upravljanja, da bodo optimizirale sinergije med različnimi javnimi in zasebnimi mehanizmi financiranja, uskladile sinergije med različnimi regionalnimi in lokalnimi katalogi projektov ter osredotočile pozornost na ustanavljanje evropskih partnerstev na podlagi programov Obzorja 2020, INTERREG, v okviru makroregij itd.;

24.

poziva Komisijo, naj ukrepa, da bodo regije dobile jasne smernice, kako naj uresničijo strategije pametne specializacije (RIS3) z mega projekti in projektnimi portfelji, ki se financirajo iz več skladov in organizirajo na temelju sodelovanja, ki ustvarja sinergijo, namesto da upravljajo posamezne projekte. Digitalna orodja za upravljanje projektov in virtualna delovna okolja bodo odločilna za takšen razvoj delovne kulture;

25.

opozarja, da je že v preteklosti zagovarjal stališče, da se „instrumenti za povezavo med raziskavami, inovacijami in strategijami pametne specializacije […] izvajajo v programu Obzorje 2020 in strukturnih skladih, da bi oblikovali objektivne kazalnike za pot do odličnosti in vzpostavili evropski raziskovalni prostor“ (5). Razvite kazalnike bi lahko prilagodili za ocenjevanje koristi raziskovalnih projektov, ki se izvajajo z javnimi finančnimi sredstvi. Ocenjevanje mora biti osredotočeno na rezultate in učinke, kot so koristi za lokalne in regionalne oblasti, nove poslovne priložnosti in delovna mesta, izboljšanje oblikovanja, delovanja, uporabnosti in učinkovitosti storitev, splošna kakovost proizvodov in storitev ter splošen prispevek k inovacijskim sistemom;

26.

je že v prejšnjih mnenjih opozoril na aktivno uporabo inovativnih javnih naročil in poenostavitev postopkov ter spodbuja lokalne in regionalne uradnike, naj uporabljajo ti načeli, da bodo pospešili širitev digitalnih pristopov;

27.

meni, da je treba pri iskanju digitalnih storitev združiti strani, ki prispevajo k vrednostni mreži – ustvarjalce vsebin, tržnike, distribucijske kanale, trgovce v elektronskem poslovanju, programerska podjetja, operaterje in financerje telekomunikacij ter strokovnjake za raziskave in inovacije, izobraževanje in pravice intelektualne lastnine – saj je to pomembno za delovanje notranjega trga in konkurenčnost digitalnega gospodarstva. Odbor priporoča večjo vključenost lokalnih in regionalnih oblasti v oblikovanje in vodenje vseevropskih in medregionalnih vrednostnih mrež;

28.

ugotavlja, da je mogoče spodbuditi rast in ustvarjanje delovnih mest z odpiranjem dostopa do znanja, procesov, javnih prostorov in inovacij, kot stranskih proizvodov projektov raziskav in razvoja, ki se financirajo iz javnih sredstev. Občine lahko na primer dajo na voljo javne prostore z dostopom do interneta in opremo za individualno določeno tarifo ter s tem podprejo mikro-podjetnike in omogočijo mobilnost različnim skupinam prebivalstva;

29.

opozarja, da po podatkih Komisijinih študij prosti dostop do podatkov javnega sektorja in javno financiranih ustanov krepita gospodarsko rast in ustvarjata nove poslovne priložnosti, in sicer tudi za mala podjetja, ne glede na njihovo lokacijo. Odprti javni podatki prispevajo k izboljšanju pogojev za učinkovit digitalni notranji trg, ki potrošnikom nudi enostaven, varen in prilagodljiv dostop do zakonitih digitalnih vsebin in storitev (6);

30.

opozarja, da je tehnologija, potrebna za odprte javne podatke, že napredovala, da pa je na lokalni in regionalni ravni morda še ne obvladajo dovolj ter da morda ni na voljo potrebnih orodij za iskanje informacij, ki jih je mogoče ponovno uporabiti (7). Metapodatki so pomemben vidik ponovne uporabe informacij, njihovo objavljanje v standardizirani obliki pa bi izboljšalo predvsem čezmejni prenos, dostopnost in komercializacijo znanja;

31.

ugotavlja, da količina informacij, ki so na voljo na internetu, naglo narašča. Uporaba „masovnih podatkov“, oziroma velike količine informacij, naj bi v prihodnjih nekaj letih ustvarila nove poslovne priložnosti in delovna mesta, vendar se takšni podatki šele začenjajo uporabljati v javnem sektorju, na primer v zdravstvu, prometu in zavodih za zaposlovanje. Še vedno pa je neizkoriščen ogromen potencial povezovanja odprtih podatkov in masovnih podatkov ter javnih in zasebnih podatkovnih baz. Zakonodaja Evropske unije bi morala omogočati ustrezno uporabo masovnih podatkov brez kršenja posameznikove pravice do varstva podatkov;

32.

se zavzema za to, da internetno okolje EU postane najvarnejše na vsem svetu, in priporoča, da se Evropa na svetovnem trgu uveljavi kot varno in stabilno poslovno okolje z dobro telekomunikacijsko infrastrukturo, na podlagi česar bi lahko privabila na znanju temelječa podjetja k naložbam in razširitvi njihovih dejavnosti v evropskih regijah. Hude okvare na omrežjih, napade in kriminal je treba čim bolj omejiti, saj škodijo ugledu podjetij, znižujejo produktivnost dela in škodijo znanju, ki je ključno za podjetja;

33.

se zavzema za oblikovanje tehnoloških platform v Evropi in želi pojasnilo, ali je treba zaradi kibernetske varnosti hkrati s sedanjim internetom razviti bolj omejeno internetno omrežje, ki bi dalo konkurenčno prednost poslovanju, storitvam računalništva v oblaku in raziskavam, ki temeljijo na zaupanju. Evropska unija bi lahko poleg tega usmerjala prejemnike finančnih sredstev EU k tem platformam in tako spodbujala komercialni uspeh novih rešitev;

34.

opozarja, da je ključnega pomena na vseh ravneh izpolnjevati varnostne zahteve, da se zagotovi ustrezna zaščita zasebnosti in osebnih podatkov ter preprečita nepooblaščeno sledenje osebnim informacijam in njihovo profiliranje, vključno z nakupovalnimi navadami, zdravstvenimi podatki, zdravstvenimi kartotekami itd. Zaščito zasebnosti bi bilo treba obravnavati tudi z vidika možnosti samodejnega združevanja podatkov iz različnih datotek, s čimer bi nastali izjemno osebni profili posameznikov (8);

35.

se zaveda, da digitalizacija, vključno s prosto dostopnimi spletnimi učnimi programi za vse (MOOC), v visoko šolstvo vnaša enako vrsto sprememb, kot smo je že bili priča na primer v medijskem sektorju. Visoko šolstvo v Evropi tvega, da bo zaostalo za drugimi deli sveta, ki vlagajo v strategije za posodobitev izobraževanja, ki temeljijo na IKT. Vendar lahko tudi lokalni in regionalni akterji uporabijo digitalizacijo za posodobitev izobraževanja v sodelovanju z univerzami. To bi izboljšalo pogoje za evropske ponudnike, ki bi tako lahko uspeli na rastočem svetovnem trgu izobraževanja, in poleg tega dalo možnosti za ustvarjanje delovnih mest v visokem šolstvu. Univerze, ki so uvedle digitalizacijo, lahko z večjo verjetnostjo posodobijo druge sektorje v svoji regiji na podlagi načela trikotnika znanja (izobraževanje, raziskave in inovacije) ter tako pomagajo podjetjem ustvariti delovna mesta, javnemu sektorju pa razviti e-upravo in e-storitve;

36.

je zadovoljen s prizadevanji, da se v partnerstvu z industrijo, in sicer prek Velike koalicije za digitalna delovna mesta (9), spodbujajo spretnosti, ki jih potrebujejo strokovnjaki za IKT. Tako organizacije kot posamezniki se morajo vse pogosteje prilagajati – pridobivati nove spretnosti in znanja ter se več učiti – da ostanejo v koraku z razvojem. Zaradi tega je toliko pomembneje, da podjetja in javna uprava razvijejo inovativne načine za ohranjanje razpoložljivosti znanja in spretnosti v prihodnosti. Pomanjkanje pravega znanja in spretnosti velja za največjo oviro pri tem. Še posebej je treba izboljšati digitalne spretnosti brezposelnih, osebam s poklicno ali univerzitetno izobrazbo pa je treba dati priložnost, da se naučijo elektronskega poslovanja. Odbor regij podpira pobude za razvoj evropskega spletnega podjetništva;

37.

se je izrekel za predlog Komisije, da se nova izobraževalna programa Erasmus+ in Obzorje 2020 uporabita za podpiranje izobraževalnih ustanov pri razvoju novih poslovnih in izobraževalnih modelov ter za izvedbo dejavnosti za testiranje inovativnih pedagoških pristopov, učnih načrtov in ocenjevanja spretnosti (10). Odbor spodbuja lokalne in regionalne akterje, da izobraževalne ustanove, ki jih vzdržujejo in financirajo, spremenijo v okolje za razvoj, testiranje in poskusno izvajanje novih načinov digitalnega učenja (živi laboratoriji);