8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/1

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/2

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/3

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/3

1.

Pojem „referenčno zdravilo“ v smislu člena 10(2)(a) Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1394/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007, je treba razlagati tako, da zajema zdravilo, za katero je bilo dovoljenje za promet izdano na podlagi člena 10a te direktive.

2.

Člen 10 Direktive 2001/83, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1394/2007, v povezavi s členom 47 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije je treba razlagati tako, da ima imetnik dovoljenja za promet z zdravilom, ki se uporablja kot referenčno zdravilo v okviru vloge za dovoljenje za promet z generičnim zdravilom drugega proizvajalca, vložene na podlagi tega člena 10, pravico do pravnega sredstva zoper odločbo pristojnega organa, ki je izdal dovoljenje za promet s tem zadnjenavedenim zdravilom, če je njegov namen uveljavljanje sodnega varstva pravice, ki mu jo daje ta člen 10. Taka pravica do pravnega sredstva med drugim obstaja, če navedeni imetnik ugovarja temu, da se njegovo zdravilo uporabi za pridobitev – na podlagi tega člena 10 – dovoljenja za promet z zdravilom, v zvezi s katerim se njegovo zdravilo ne more šteti za referenčno zdravilo v smislu istega člena 10(2)(a).

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/4

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/5

1.

Tožba se zavrže.

2.

Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov.

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/5

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/6

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/7

1.

Člen 1(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da je tožba za povračilo škode, nastale zaradi domnevnih kršitev konkurenčnega prava Unije, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, zajeta s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu te določbe in zato spada na področje uporabe te uredbe.

2.

Člen 22, točka 2, Uredbe št. 44/2001 je treba razlagati tako, da tožba za povračilo škode, nastale zaradi domnevnih kršitev konkurenčnega prava Unije, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ni spor o veljavnosti odločitev organov družb v smislu te določbe.

3.

Člen 34, točka 1, Uredbe št. 44/2001 je treba razlagati tako, da niti metoda določitve višine zneskov, na katere se nanašajo začasni ukrepi zavarovanja, izrečeni s sodno odločbo, za katero se zahteva priznanje – če je mogoče slediti razlogovanju, na podlagi katerega je bila višina navedenih zneskov določena, in tudi če je bilo mogoče vložiti pritožbo, s katero so se take metode izračunavanja izpodbijale – niti zgolj sklicevanje na hude gospodarske posledice nista razloga, ki pomenita kršitev javnega reda države članice, v kateri se zahteva priznanje, zaradi katere bi bilo mogoče v tej državi članici zavrniti priznanje in izvršitev take sodne odločbe, izdane v drugi državi članici.

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/8

1.

Člen 4(4), zadnji stavek, Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu, je treba razlagati tako, da se ta določba uporablja za špedicijsko pogodbo samo, če je glavni namen pogodbe prav prevoz zadevnega blaga, kar preveri predložitveno sodišče.

2.

Člen 4(4) navedene konvencije je treba razlagati tako, da je treba pravo, ki se uporabi za pogodbo o prevozu blaga, če ga ni mogoče določiti v skladu z drugim stavkom te določbe, določiti v skladu s splošnim pravilom iz odstavka 1 tega člena, kar pomeni, da je pravo, ki ureja to pogodbo, pravo države, s katero je pogodba najtesneje povezana.

3.

Člen 4(2) te konvencije je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, če se zatrjuje, da je pogodba tesneje povezana z drugo državo od tiste, katere pravo se določi na podlagi domneve iz navedenega odstavka, primerjati povezave med to pogodbo ter po eni strani državo, katere pravo se določi na podlagi domneve, in po drugi strani drugo zadevno državo. Nacionalno sodišče mora zato upoštevati vse okoliščine, vključno z obstojem drugih pogodb, povezanih z zadevno pogodbo.

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/8

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/9

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/10

1.

Sodba Splošnega sodišča Evropske unije Španija/Komisija (T-384/10, EU:T:2013:277) se razveljavi.

2.

Sklep Komisije C(2010) 4147 z dne 30. junija 2010 o znižanju finančne pomoči, ki je bila v okviru Kohezijskega sklada dodeljena za te projekte (skupine projektov): „Oskrba prebivalstva v povodju reke Guadiana z vodo: okraj Andévalo“ (2000.ES.16.C.PE.133), „Sanacija in čiščenje porečja reke Guadalquivir: Guadaira, Aljarafe in EE NN PP Guadalquivir“ (2000.ES.16.C.PE.066) in „Oskrba nadobčinskih sistemov z vodo v provincah Granada in Malaga“ (2002.ES.16.C.PE.061) se razglasi za ničen.

3.

Evropska komisija nosi svoje stroške in stroške Kraljevine Španije, ki so nastali v postopku na prvi stopnji in v okviru te pritožbe.

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/10

1.

Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se dokaz o izvoru uvoženega blaga, ki so ga na podlagi nacionalnih procesnih predpisov predložili carinski organi, opira na izide preiskav, ki jih je opravila tretja oseba in glede katerih ta tretja oseba noče predložiti dodatnih informacij ne carinskim organom, ne carinskemu deklarantu, zaradi česar je oteženo ali onemogočeno preverjanje ali izpodbijanje pravilnosti uporabljenih ugotovitev, pod pogojem, da sta bili spoštovani načeli učinkovitosti in enakovrednosti. Nacionalno sodišče mora preveriti, ali gre v zadevi v glavni stvari za tak primer.

2.

V primeru, kot je ta, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, ter ob domnevi, da carinski organi ne morejo dati dodatnih informacij glede zadevnih preiskav, je treba vprašanje, ali morajo carinski organi ugoditi prošnji zadevne osebe, da se na njene stroške opravijo preiskave zadevnega blaga v državi, ki je v deklaraciji navedena kot država izvora, ter vprašanje, ali je pomembno, da so bili za določen čas shranjeni deli vzorcev blaga, s katerimi bi zadevna oseba lahko razpolagala zato, da bi jih preveril drug laboratorij, in v primeru pritrdilnega odgovora vprašanje, ali morajo carinski organi zadevno osebo obvestiti, da obstajajo shranjeni kontrolni vzorci blaga in da lahko uveljavlja pravico z njimi razpolagati za namene omenjenega preverjanja, presojati na podlagi nacionalnega procesnega prava.

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/11

1.

Člena 138(1) in 139(1), drugi pododstavek, Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2010/88/EU z dne 7. decembra 2010, je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, davčna uprava države članice ne prizna pravice do oprostitve davka na dodano vrednost iz naslova dobave znotraj Skupnosti, ker pridobitelj ni bil identificiran za ta davek v drugi državi članici in ker dobavitelj ni dokazal avtentičnosti podpisa na dokumentih, ki jih je predložil v utemeljitev svojega obračuna v zvezi z domnevno oproščeno dobavo, niti tega, da je bila oseba, ki je podpisala te dokumente v pridobiteljevem imenu, pooblaščena za njegovo zastopanje, čeprav so bila dokazila, ki utemeljujejo pravico do oprostitve, ki jih je dobavitelj predložil v utemeljitev svojega obračuna, skladna s seznamom dokumentov, ki jih je treba predložiti tej upravi, določenim z nacionalnim pravom, in jih je ta uprava sprva sprejela kot dokazila, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

2.

Člen 138(1) Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2010/88, je treba razlagati tako, da ima neposredni učinek, tako da se lahko davčni zavezanci sklicujejo nanj pred nacionalnimi sodišči proti državi, da bi dosegli oprostitev davka na dodano vrednost iz naslova dobave znotraj Skupnosti.

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/12

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/12

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/13

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/13

1.

Pritožba se zavrne.

2.

British Telecommunications plc in BT Pension Scheme Trustees Ltd se naloži plačilo stroškov.

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/14

1.

Pritožba se zavrne.

2.

Kraljevini Španiji se naloži plačilo stroškov.

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/14

1.

Člena 2(11) in 11 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 je treba razlagati tako, da mora v okoliščini, ko je bila premestitev otroka izvedena v skladu z začasno izvršljivo sodno odločbo, ki je bila nato razveljavljena s sodno odločbo, v kateri je bilo za otrokovo prebivališče določeno prebivališče tistega od staršev, ki živi v državi članici izvora, sodišče države članice, v katero je bil otrok premeščen in ki odloča o zahtevku za vrnitev otroka, ob preučitvi vseh posebnih okoliščin posameznega primera preveriti, ali je imel otrok neposredno pred domnevno neupravičenim zadržanjem svoje običajno prebivališče še vedno v državi članici izvora. V okviru te presoje je treba upoštevati dejstvo, da je bilo sodno odločbo, s katero je bila dovoljena premestitev, mogoče izvršiti začasno in da je bila zoper njo vložena pritožba.

2.

Uredbo št. 2201/2003 je treba razlagati tako, da je v okoliščini, ko je bila premestitev otroka opravljena v skladu z začasno izvršljivo sodno odločbo, ki je bila nato razveljavljena s sodno odločbo, v kateri je bilo za otrokovo prebivališče določeno prebivališče tistega od staršev, ki živi v državi članici izvora, zavrnitev vrnitve otroka v to državo članico po izdaji te druge odločbe neupravičeno in je treba uporabiti člen 11 te uredbe, če se ugotovi, da je imel otrok neposredno pred to zavrnitvijo vrnitve svoje običajno prebivališče še vedno v navedeni državi članici. Če se ugotovi, nasprotno, da otrok takrat svojega običajnega prebivališča ni več imel v državi članici izvora, se odločba o zavrnitvi zahtevka za vrnitev na podlagi te določbe sprejme brez poseganja v uporabo pravil o priznavanju in izvrševanju odločb, izdanih v državi članici, ki so določena v poglavju III te uredbe.

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/15

1)

Ali je treba člena 2(1) in 3(a) ter prilogi IA in IB k Direktivi 2002/96/ES (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 2003 o odpadni električni in elektronski opremi in/ali člena 2(1)(a) in 3(1)(a) ter prilogi I in II k Direktivi 2012/19/EU (2) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o odpadni električni in elektronski opremi razlagati tako, da pogoni za odpiranje (garažnih) vrat, ki jih poganjajo električne napetosti približno od 220 V do 240 V, ki so namenjeni za vgradnjo v stavbno opremo skupaj z (garažnimi) vrati, sodijo pod pojem električne in elektronske opreme, zlasti pod pojem električnih in elektronskih orodij?

2)

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:

Ali je treba Prilogo IA, točka 6, in Prilogo IB, točka 6, Direktive 2002/96/ES in/ali člen 3(1)(b), Prilogo I, točka 6, in Prilogo II, točka 6, Direktive 2012/19/EU razlagati tako, da je treba pogone (za odpiranje garažnih vrat) v skladu s prvim vprašanjem obravnavati kot sestavni del velikih nepremičnih industrijskih orodij v smislu teh določb?

3)

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen in odgovor na drugo vprašanje nikalen:

Ali je treba člen 2(1) Direktive 2002/96/ES in/ali člen 2(3)(b) Direktive 2012/19/EU razlagati tako, da je treba pogone (za odpiranje garažnih vrat) v skladu s prvim vprašanjem obravnavati kot del druge vrste opreme, ki ne sodi na področje uporabe teh direktiv?

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/16

1.

Ali se morajo izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (1) nanašati neposredno na rezervirani let?

2.

Če je treba na prvo vprašanje odgovoriti nikalno, koliko predhodnih letov letala, določenega za predvideni let, je upoštevnih za izredne razmere? Ali obstaja časovna omejitev glede upoštevanja izrednih razmer med predhodnimi leti? In če obstaja, kako jo je treba izračunati?

3.

Če so za poznejši let upoštevne tudi izredne razmere, ki nastopijo med predhodnimi leti, ali se morajo vsi ustrezni ukrepi, ki jih mora sprejeti dejanski letalski prevoznik v skladu s členom 5(3) Uredbe, nanašati le na preprečitev izrednih razmer ali tudi na preprečitev večje zamude?

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/16

1.

Ali je treba opis proizvodov, zajetih s poimenovanjem „lahki zračno sušeni tobak“ iz tarifne podštevilke 2401 10 35 KN v poglavju 24 „Tobak in izdelani tobačni nadomestki“ Uredbe Komisije (EU) št. 861/2010 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (1), razlagati tako, da zajema le zračno sušeni tobak, ne razpecljan:

2.

Ali je treba pojem „carinski odložni postopek ali režim“ iz člena 4, točka 6, Direktive Sveta 2008/118/ES o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS razlagati tako, da zajema tudi blago (trošarinsko blago), če so mu med postopkom zunanjega tranzita, med začasno hrambo ali med carinskim skladiščenjem priloženi spremni dokumenti, v katerih je navedena napačna tarifna številka (2403 10 9000 KN namesto 2401 10 35 KN [sic]), vendar pravilno poglavje (poglavje 24 – Tobak), poleg tega pa so vsi ostali podatki v teh dokumentih (številka zabojnika, količina, neto teža) pravilni in pečati nedotaknjeni?

(Z drugimi besedami, treba je razjasniti, ali je neko blago lahko v carinskem odložnem postopku ali režimu, če je v njegovih spremnih dokumentih navedeno pravilno poglavje skupne carinske tarife, vendar napačna konkretna tarifna številka.)

3.

Ali je treba pojem „uvoz“ iz člena 2(b) Direktive Sveta 2008/118/ES o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS (2) in pojem „uvoz trošarinskega blaga“ iz člena 4, točka 8, iste direktive razlagati tako, da zajemata tudi primer, ko se tarifna številka dejanskega blaga v zunanjem prevozu in tarifna številka, ki je navedena v spremnih dokumentih, razlikujeta, medtem ko je razen te razlike navedba poglavja (v obravnavanem primeru poglavje 24 – Tobak), količine in neto teže dejanskega blaga skladna s podatki v spremnih dokumentih?

4.

Ali nepravilnosti, na katere se nanaša člen 38 Direktive Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino [in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS], zajemajo tudi dejstvo, da je blago sprejeto v carinski odložni postopek ali režim, kadar je v njegovih spremnih dokumentih navedena napačna tarifna številka KN glede na Prilogo I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 861/2010?

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/17

1.

Ali je v okviru identifikacije osebe, ki opravlja storitev, za namene DDV –kadar se ugotavlja, ali je transakcija fiktivna, brez dejanske ekonomske in trgovinske vsebine in namenjena izključno pridobitvi davčne ugodnosti – za razlago členov 2(1)(c), 24(1) in 43 Direktive Sveta 2006/112/ES (1) z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: Direktiva o DDV) pomembno dejstvo, da je v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, upravitelj in 100 odstotni lastnik gospodarske družbe, ki izda licenco, fizična oseba, ki je izumila strokovno znanje, ki se prenese na podlagi licenčne pogodbe?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je pri uporabi členov 2(1)(c), 24(1) in 43 Direktive o DDV in presoji obstoja zlorabe pomembno dejstvo, da ta fizična oseba neformalno vpliva oziroma bi lahko vplivala na način upravljanja gospodarske družbe, ki je pridobila licenco, in na odločitve te družbe? Ali je pri tej razlagi lahko upoštevna okoliščina, da izumitelj strokovnega znanja neposredno ali posredno sodeluje ali bi lahko sodeloval – tako da poklicno svetuje ali daje nasvete za razvoj in uporabo strokovnega znanja – pri sprejemanju poslovnih odločitev, povezanih z opravljanjem storitve na podlagi tega strokovnega znanja?

3.

Ali je v okoliščinah postopka v glavni stvari in ob upoštevanju navedenega v drugem vprašanju za identifikacijo osebe, ki opravlja storitev, za namene DDV poleg analiz osnovne pogodbene transakcije upoštevno dejstvo, da izumitelj strokovnega znanja, kot fizična oseba, vpliva, natančneje, odločilno vpliva, ali določa smernice glede načina opravljanja storitve, ki temelji na tem strokovnega znanju?

4.

Če je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen, katere okoliščine se lahko pri ugotavljanju obsega tega vpliva in teh smernic upoštevajo, oziroma podrobneje, na podlagi katerih meril je mogoče ugotoviti, da se odločilno vpliva na opravljanje storitve in da se je izvršila dejanska ekonomska vsebina osnovne transakcije v korist družbe, ki izda licenco?

5.

Ali se v okoliščinah postopka v glavni stvari pri preučitvi pridobitve davčne ugodnosti pri analizi razmerij gospodarskih subjektov in oseb, ki so udeležene v transakciji, upošteva dejstvo, da so davčni zavezanci, ki so sodelovali pri sporni pogodbeni transakciji, namenjeni davčni utaji, pravne osebe, kadar davčni organi države članice fizični osebi naloži sprejetje strateških in operativnih odločitev družbe? Če je tako, ali je treba upoštevati, v kateri državi članici je fizična oseba sprejela te odločitve? Če je mogoče ugotoviti, da pogodbeni položaj strank ni odločilen, ali je v okoliščinah, kakršne so v obravnavani zadevi, za razlago pomembno dejstvo, da podizvajalci upravljajo tehnična orodja, kadre in finančne transakcije, ki so potrebne za opravljanje obravnavane storitve, ki temelji na internetu?

6.

Če je mogoče ugotoviti, da določbe licenčne pogodbe ne odražajo dejanske ekonomske vsebine, ali sprememba pogodbenih določb in vzpostavitev položaja, ki bi obstajal, če transakcije, v kateri je prišlo do zlorabe, ne bi bilo, pomenita, da lahko davčni organ države članice drugače določi državo članico, kjer se opravlja storitev, in s tem kraj, kjer nastane obveznost obračuna davka, čeprav je družba, ki je pridobila licenco, plačala davek, ki se lahko zahteva v državi članici, kjer ima sedež, in v skladu z zakonskimi zahtevami, določenimi v tej državi članici?

7.

Ali je treba člena 49 PDEU in 56 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta pogodbenemu razmerju, kakršno je predmet postopka v glavni stvari – v skladu s katerim družba, ki je davčna zavezanka v neki državi članici, na podlagi licenčne pogodbe prenese na drugo družbo, davčno zavezanko v drugi državi članici, strokovno znanje za opravljanje storitev z vsebino za odrasle z interaktivno telekomunikacijsko tehnologijo, ki temelji na internetu, in pravico do njegove uporabe v okoliščinah, za katere je značilno dejstvo, da je obdavčitev z DDV države članice, kjer je sedež družbe, ki je pridobila licenco, ugodnejšo glede prenesene storitve – in da lahko to razmerje pomeni zlorabo svobode ustanavljanja in opravljanja storitev?

8.

Kakšen pomen je treba v okoliščinah, kakršne so v obravnavani zadevi, ne glede na davčno ugodnost, ki naj bi se lahko pridobila, dati poslovnim interesom družbe, ki izda licenco? Ali je v zvezi s tem – in podrobneje – za razlago pomembno dejstvo, da je 100 odstotni lastnik in upravitelj trgovske družbe, ki izda licenco, fizična oseba, ki je prvotno izumila strokovno znanje?

9.

Ali je pri analizi zlorab mogoče upoštevati okoliščine, ki so podobne tem v sporu o glavni stvari, kot so tehnični podatki in infrastruktura v zvezi z uvedbo in opravljanjem storitve, ki je predmet sporne transakcije in priprav in kadrov, s katerimi razpolaga družba, ki izda licenco za opravljanje zadevne storitve, in če je odgovor pritrdilen, kakšne je njihov pomen?

10.

Ali je treba v položaju, ki se analizira v obravnavani zadevi, člene 2(1)(c), 24(1), 43 in 273 Direktive o DDV v povezavi s členom 4(3) PEU in členom 325 PDEU razlagati tako, da lahko davčni organ države članice – z namenom učinkovitega izvrševanja obveznosti držav članic Unije, da učinkovito in pravočasno poberejo celotni znesek DDV in da se izognejo izgubi davčnega dohodka zaradi davčnih goljufij in utaj zunaj meja držav članic, v primeru transakcije opravljanja storitve in s ciljem identifikacije osebe, ki opravlja storitev – v dokaznem delu davčnega upravnega postopka in s ciljem pojasniti dejstva sprejme podatke, informacije in dokaze ter torej evidence o komunikacijah, ki jih je preiskovalni organ davčnega organa brez vednosti davčnega zavezanca pridobil v okviru kazenskega postopka, in na njihovi podlagi izvede presojo v zvezi z davčnimi posledicami, in tako, da lahko upravno sodišče, ki obravnava tožbo, vloženo zoper upravno odločbo davčnega organa države članice, pri preverjanju zakonitosti te odločbe presoja navedene elemente v okviru dokazov?

11.

Ali je treba v položaju, analiziranem v obravnavani zadevi, člene 2(1)(c), 24(1), 43 in 273 Direktive o DDV v povezavi s členom 4(3) PEU in členom 325 PDEU razlagati tako, da z namenom učinkovitega izvrševanja obveznosti držav članic Unije, da učinkovito in pravočasno poberejo celotni znesek DDV, in izvrševanja obveznosti držav članic zagotavljati izpolnjevanje obveznosti, naloženih davčnemu zavezancu, diskrecija, ki je priznana v zvezi z uporabo sredstev, ki jih ima na voljo davčni organ države članice, zajema možnost, da naveden organ dokaze, ki jih je prvotno pridobil s kaznovalnim namenom, uporabi za preprečevanje davčnih utaj, tudi kadar samo nacionalno pravo v okviru upravnega postopka za preprečevanje davčnih utaj ne dovoljuje pridobivanja informacij brez vednosti zadevne osebe ali zanj v kazenskem postopku predpisuje garancije, ki v davčnem upravnem postopku niso predvidene, pri čemer se davčnemu organu hkrati da možnost, da deluje v skladu z načelom proste presoje dokazov?

12.

Ali člen 8(2) EKČP v povezavi s členom 52(2) Listine nasprotuje temu, da se davčnemu organu države članice prizna pristojnost, na katero se nanašata deseto in enajsto vprašanje, oziroma ali je mogoče v okoliščinah, kakršne so v obravnavani zadevi, za boj proti davčnim utajam v okviru davčnega upravnega postopka uporabo ugotovitev na podlagi informacij, pridobljenih brez vednosti zadevne osebe, zaradi dejanskega pobiranja davka in „ekonomske blaginje države“ šteti za utemeljeno?

13.

Če je iz odgovorov na deseto in enajsto vprašanje razvidno, da lahko davčni organ države članice uporabi take dokaze v upravnem postopku, ali ima davčni organ države članice, da se zagotovi učinkovitost pravice do dobrega upravljanja in pravice do obrambe v skladu z določbami členov 7, 8, 41 in 48 Listine v povezavi s členom 51(1) Listine, nepogojno obveznost, da davčnega zavezanca v upravnem postopku zasliši, da mu zagotovi dostop do ugotovitev, ki so razvidne iz informacij, pridobljenih brez njegove vednosti, in da spoštuje cilj, zaradi katerega so bili pridobljeni podatki, ki so vsebovani v teh dokazih, oziroma ali v okviru zadnjenavedenega okoliščina, da je informacija, zbrana brez vednosti zadevne osebe, namenjena izključno kazenski preiskavi, vnaprej izključuje uporabo takih dokazov?

14.

Ali nacionalna določba, na podlagi katere je sodno izpodbijanje postopkovne zakonitosti odločb, izdanih v davčnih zadevah, lahko uspešno in vodi do razglasitve ničnosti odločbe le, če ob upoštevanju okoliščin primera obstaja dejanska možnost, da bi bila izpodbijana odločba drugačna, če postopek ne bi bil kršen, in če bi poleg tega navedena kršitev bistveno vplivala na pravni položaj tožeče stranke oziroma bi bilo treba kršitve postopka, storjene na ta način, upoštevati v širšem kontekstu, ne glede na vpliv, ki bi ga kršitev postopka, s katero se krši Listina, imela na izid postopka, spoštuje pravico do učinkovitega pravnega sredstva, če se dokazi pridobijo in uporabijo v nasprotju z določbami členov 7, 8, 41 in 48 Listine v povezavi s členom 47 Listine?

15.

Ali se zaradi učinkovitosti člena 47 Listine zahteva, da lahko v okoliščinah postopka, kakršne so v obravnavani zadevi, upravno sodišče, ki obravnava tožbo zoper upravno odločbo davčnega organa države članice, nadzoruje zakonitost pridobitve dokazov, zbranih s kaznovalnim namenom in brez vednosti zadevne osebe v okviru kazenskega postopka, zlasti kadar davčni zavezanec, proti katerem je bil hkrati uveden kazenski postopek, s to dokumentacijo niti ni seznanjen niti ne more izpodbijati njene zakonitosti pri sodišču?

16.

Če se upošteva tudi šesto vprašanje, ali je treba Uredbo Sveta (EU) št. 904/2010 (2) o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost zlasti ob upoštevanju njene sedme uvodne izjave, v skladu s katero bi za namene pobiranja dolgovanega davka države članice morale sodelovati in tako zagotoviti pravilno odmero DDV in morajo zato ne samo nadzorovati pravilno uporabo dolgovanega davka na svojem ozemlju, temveč bi morale tudi ponuditi pomoč drugim državam članicam za zagotovitev pravilne uporabe davka v zvezi z dejavnostjo, ki se opravlja na njihovem ozemlju, dolgovan pa je v drugi državi članici, razlagati tako, da mora v okoliščinah, kakršne so v obravnavani zadevi, davčni organ države članice, ki je ugotovil obstoj davčnega dolga, podati zahtevo davčnemu organu države članice, v kateri je davčni zavezanec, nad katerim je bil opravljen davčni nadzor, že izpolnil svojo obveznost plačila davka?

17.

Če je odgovor na šestnajsto vprašanje pritrdilen in se odločbe davčnega organa države članice iz tega razloga izpodbijajo pri sodišču in se ugotovi njihova nezakonitost zaradi postopkovnih napak, ker informacije niso bile pridobljene informacije in ker zahteva ni bila vložena, kakšen ukrep mora ob upoštevanju navedenega v štirinajstem vprašanju sprejeti sodišče, ki obravnava tožbo zoper upravno odločbo davčnega organa države članice?

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/20

1.

Ali pravo Unije, zlasti določbe člena 78(a) Direktive 2006/112/ES (1), nasprotuje temu, da se […] dajatev za uporabo podtalja, ki jo plača distributer plina, prevali na končnega potrošnika, brez dodatnih zneskov in neodvisno od cene, ki jo ta plača za porabljen plin, to pomeni brez vključitve te dajatve v to ceno?

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, se postavlja še to vprašanje:

2.

Ali pravo Unije, zlasti določbe členov 73 in 79 Direktive 2006/112/ES, nasprotuje temu, da se […] dajatev za uporabo podtalja, ki jo plača distributer plina, ob prevalitvi na končnega potrošnika, brez dodatnih zneskov in neodvisno od cene, ki jo ta plača za porabljen plin, ne všteje v davčno osnovo?

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/21

1.

Ali je madžarska nacionalna praksa, po kateri se zahteva, da fizične osebe, ki – v mejah davčne oprostitve od DDV – ne želijo opravljati dejavnosti, ki je obdavčena z DDV, prijavijo to dejavnost, v skladu z obveznostjo prijave dejavnosti, določeno v členih 213(1) in 214(1) Direktive o DDV (1)?

2.

Ali lahko davčni organ pri nadzoru a posteriori sankcionira opustitev prijave dejavnosti, če meja davčne oprostitve ni bila presežena?

3.

Ali lahko davčni organ pri nadzoru a posteriori vstopi v pravico fizične osebe do odločitve in ob neupoštevanju načela poštenega postopka izključi možnost fizične osebe, da se odloči za davčno oprostitev?

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/21

1.

Ali je zahteva za prenos stalnega prebivališča na krajevno omejeno ozemlje (občina, okrožje, pokrajina) države članice omejitev prostega gibanja v smislu člena 33 Direktive 2011/95/EU, če se lahko tujec sicer prosto giblje in zadržuje na ozemlju države članice?

2.

Ali je zahteva glede prebivališča za osebe s statusom subsidiarne zaščite združljiva s členom 33 in/ali členom 29 Direktive 2011/95/EU (1), če temelji na tem, da naj bi dosegla primerno porazdelitev javnih bremen socialne pomoči med njihovimi upoštevnimi nosilci na ozemlju države?

3.

Ali je zahteva glede prebivališča za osebe s statusom subsidiarne zaščite združljiva s členom 33 in/ali členom 29 Direktive 2011/95/EU, če temelji na razlogih migracijske ali integracijske politike, na primer da bi preprečila nastanek socialnih žarišč, ki bi bila posledica množične naselitve tujcev, v nekaterih občinah ali okrožjih? Ali v tem delu zadostujejo abstraktni razlogi migracijske ali integracijske politike ali pa je treba take razloge konkretno ugotoviti?

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/22

1.

Ali je zahteva za prenos stalnega prebivališča na prostorsko omejeno ozemlje (občina, okrožje, pokrajina) države članice, omejitev prostega gibanja v smislu člena 33 Direktive 2011/95/EU (1), če se lahko tujec sicer prosto giblje in zadržuje na ozemlju države članice?

2.

Ali je zahteva glede prebivališča za osebe s statusom subsidiarne zaščite združljiva s členom 33 in/ali členom 29 Direktive 2011/95/EU, če temelji na tem, da naj bi dosegla primerno porazdelitev javnih bremen socialne pomoči med njihovimi upoštevnimi nosilci na ozemlju države?

3.

Ali je zahteva glede prebivališča za osebe s statusom subsidiarne zaščite združljiva s členom 33 in/ali členom 29 Direktive 2011/95/EU, če temelji na razlogih migracijske ali integracijske politike, na primer da bi preprečila nastanek socialnih žarišč, ki bi bila posledica množične naselitve tujcev, v nekaterih občinah ali okrožjih? Ali v tem delu zadostujejo abstraktni razlogi migracijske ali integracijske politike ali pa je treba take razloge konkretno ugotoviti?

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/23

1.

Ali je zahteva za prenos stalnega prebivališča na prostorsko omejeno ozemlje (občina, okrožje, pokrajina) države članice, omejitev prostega gibanja v smislu člena 33 Direktive 2011/95/EU (1), če se lahko tujec sicer prosto giblje in zadržuje na ozemlju države članice?

2.

Ali je zahteva glede prebivališča za osebe s statusom subsidiarne zaščite združljiva s členom 33 in/ali členom 29 Direktive 2011/95/EU, če temelji na tem, da naj bi dosegla primerno porazdelitev javnih bremen socialne pomoči med njihovimi upoštevnimi nosilci na ozemlju države?

3.

Ali je zahteva glede prebivališča za osebe s statusom subsidiarne zaščite združljiva s členom 33 in/ali členom 29 Direktive 2011/95/EU, če temelji na razlogih migracijske ali integracijske politike, na primer da bi preprečila nastanek socialnih žarišč, ki bi bila posledica množične naselitve tujcev, v nekaterih občinah ali okrožjih? Ali v tem delu zadostujejo abstraktni razlogi migracijske ali integracijske politike ali pa je treba take razloge konkretno ugotoviti?

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/23

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/24

1.

Ali je treba člen 49 PDEU in naslednje ter člen 56 PDEU in naslednje ter načela, ki jih je Sodišče Evropske unije potrdilo v sodbi z dne 16. februarja 2012 [združeni zadevi C 72/10 in C 77/10], razlagati tako, da nasprotujejo temu, da se opravi javni razpis za podelitev koncesij s trajanjem, ki je krajše od trajanja v preteklosti podeljenih koncesij, če je bil navedeni razpis opravljen z namenom odprave posledic, nastalih zaradi nezakonite izključitve določenega števila gospodarskih subjektov iz razpisa?

2.

Ali je treba člen 49 PDEU in naslednje ter člen 56 PDEU in naslednje ter načela, ki jih je Sodišče Evropske unije potrdilo v sodbi z dne 16. februarja 2012 [združeni zadevi C 72/10 in C 77/10], razlagati tako, da nasprotujejo temu, da bi potreba po preureditvi sistema s časovnim usklajevanjem izteka veljavnosti koncesij pomenila ustrezno utemeljitev krajšega trajanja koncesij, ki so predmet razpisa, od trajanja v preteklosti podeljenih koncesij?

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/24

1.

Ali je treba člena 24(1) in 25(b) Direktive 2006/112 (1) razlagati tako, da so v pojmu „opravljanje storitev“ zajeti tudi primeri pavšalnih pogodb o opravljanju svetovalnih storitev, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, pri katerih se je izvajalec, ki razpolaga z osebjem, usposobljenim za opravljanje storitev, obvezal, da bo naročniku za čas trajanja pogodbe na razpolago in da s konkurenti naročnika ne bo sklepal pogodb s primerljivo vsebino?

2.

Ali je treba člena 64(1) in 63 Direktive 2006/112 razlagati tako, da pri svetovalnih storitvah, izvajanih v okviru pavšalne pogodbe, obdavčljivi dogodek nastane ob izteku obdobja, za katerega je bilo dogovorjeno plačilo, ne da bi bilo upoštevno, ali in kako pogosto je naročnik uporabil storitve, za opravljanje katerih mu je bil svetovalec na razpolago?

3.

Ali je treba člen 62(2) Direktive 2006/112 razlagati tako, da mora tisti, ki v okviru pavšalne pogodbe o zagotavljanju oskrbe opravlja storitve, DDV za opravljanje storitev obračunati ob izteku obdobja, za katerega je bilo dogovorjeno plačilo pavšala, ali pa obveznost obračuna nastane le, če je naročnik v ustreznem davčnem obdobju uporabil storitve svetovalca?

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/25

—

Ugotovi naj se, da Kraljevina Danska ni izpolnila obveznosti iz Direktive 2001/37/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2001 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o izdelavi, predstavitvi in prodaji tobačnih izdelkov (1), s tem ko je ohranila pravni položaj, v skladu s katerim je dovoljena prodaja tobaka za žvečenje, v nasprotju s členom 8, v povezavi s členom 2(4) te direktive.

—

Kraljevini Danski naj se naloži plačilo stroškov.

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/26

1.

Stroški zaposlenih za H. v višini 56,76 EUR, stroški prevoza v višini 1  354,08 EUR in stroški opravljenih storitev v višini 351,82 EUR, ki so Technische Universität Dresden nastali v okviru izvrševanja pogodbe z referenčno oznako 2003114 (SI2.377438), ki se nanaša na financiranje projekta „Collection of European Data on Lifestyle Health Determinants – Coordinating Party (LiS)“, ki se je izvajal na podlagi Programa ukrepov Skupnosti na področju javnega zdravja (2003-2008), so upravičeni, zato je terjatev Evropske komisije, ki se nanaša na te zneske in je navedena v opominu št. 3241011712 z dne 4. novembra 2010, neutemeljena.

2.

V preostalem se tožba zavrne.

3.

Technische Universität Dresden se naloži plačilo stroškov.

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/27

1.

Odločba četrtega odbora za pritožbe pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 11. oktobra 2012 (združeni zadevi R 274/2011-4 in R 520/2011-4) se razveljavi.

2.

UUNT nosi svoje stroške in stroške Xaviera Graua Ferrera.

3.

Juan Cándido Rubio Ferrer in Alberto Rubio Ferrer nosita svoje stroške.

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/27

1.

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

2.

Odločitev o stroških se pridrži.

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/28

—

Ugotovi, da tožene stranke niso sprejele predpisov za celostno izvedbo splošnih načel prava Unije, zlasti direktive o delu za določen čas, potem ko jim je nekdanja Olympiaki Aeroporia odpovedala pogodbe o zaposlitvi, kar ji je bilo naloženo s sklepom Evropske komisije, ki je bil v grški pravni red prenesena z zakonom št. 3717/2008;

—

Toženim strankam in vsem odpuščenim delavcem nekdanje družbe Olympiaki Aeroporia, z neposredno veljavnim pravnim aktom Unije – direktivo, uredbo ali drugim pravnim instrumentom Unije – dodeli možnost zahtevati nadomestilo škode, do katere bi bili kot redno zaposleni delavci upravičeni zaradi nujne odpustitve iz družbe Olympiaki Aeroporia, in

—

vsaki tožeči stranki na podlagi neposredno veljavnega pravnega akta – direktive, uredbe ali drugega pravnega instrumenta Evropske unije – dodeli nadomestilo škode v višini 3 00  000 EUR zaradi skrbi, hudih kršitev temeljnih pravic in predčasno prekinitev delovnega življenja, ki so jih utrpeli.

1.

Prvi tožbeni razlog: zakon št. 3717/2008, ki določa zaprtje Olympiaki Aeroporia ter odpoved pogodbe o zaposlitvi vsem začasnim delavcem, je akt Unije in so njegovo sprejetje v bistvu naložile institucije Unije, zlasti EIB in Evropska komisija, in vsi zakonodajni ukrepi, ki jih je sprejela grška vlada, so bil uvedeni na poziv in natančneje po odločitvi Eurogroup, ECOFIN, EIB in Evropske komisije.

2.

Drugi tožbeni razlog: neenačenje odpuščenih začasno zaposlenih delavcev, ki so bili zaposleni pri nekdanji družbi Olympiaki Aeroporia z drugimi delavci, ki so v družbi Olympiaki Aeroporia zaposleni za nedoločen čas in to, da niso dobili izrecnega nadomestila, jim je povzročilo neposredno, osebno in resno škodo ter preprečilo uživanje temeljnih pravic.

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/29

—

ugotovi, da tožene stranke niso sprejele zakonodajnih ukrepov, potrebnih za izrecno oprostitev obveznic, ki so jih kupile tožeče stranke, iz obveznega sodelovanja (v javnem dolgu), določenega v načrtu PSI za imetnike grških dolžniških vrednostnih papirjev;

—

tožečim strankam prek kateregakoli akta, direktive, uredbe ali drugega zakonodajnega akta Skupnosti, ki se neposredno uporablja, prizna povrnitev celotne vrednosti obveznic, vključenih v program PSI, ne da bi se o tem z njimi posvetovalo ali da bi dali privolitev v to; in

—

prek kateregakoli akta, direktive, uredbe ali drugega zakonodajnega akta Skupnosti, ki se neposredno uporablja, vsaki od tožečih strank prizna odškodnino v višini 5 00  000 EUR za težave, škodo in hude kršitve temeljnih pravic, ki so jih utrpeli.

1.

Prvi razlog: zakonodajni in drugi akti, na podlagi katerih v Grčiji imetniki grških dolžniških vrednostnih papirjev nujno sodelujejo v programu PSI, so akti Unije.

2.

Drugi razlog: ukrepi, ki jih je sprejela grška vlada v zvezi z grškim dolgom, so v bistvu ukrepi, ki so jih določile institucije Evropske unije, zlasti ECB in Evropska komisija.

3.

Tretji razlog: tožene stranke niso sprejele zakonodajnih ukrepov, potrebnih za to, da se grške obveznice tožečih strank izrecno oprostijo z akti grškega sveta ministrov, s katerimi so bili opredeljeni pogoji za uporabo PSI v Grčiji.

4.

Četrti razlog: neobstoj izrecne oprostitve sodelovanja v PSI je tožečim strankam povzročil neposredno in osebno škodo ter jim preprečil uživanje temeljnih pravic.

5.

Peti razlog: vsi zakonodajni ukrepi grške vlade so bili sprejeti po priporočilih ali, pravilneje, na podlagi odločitev Evroskupine, ECOFIN, ECB in Evropske komisije.

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/29

—

razglasi ničnost Sklepa C(2014) 3192 final z dne 26. maja 2014 v zadevi Državna pomoč SA.38517 (2014/NN) – Izvajanje arbitražne odločbe ICSD v zadevi Micula proti Romuniji, s katerim je bilo Romuniji naloženo, naj ustavi vse ukrepe, ki bi lahko vodili k izvrševanju ali izvajanju arbitražne odločbe z dne 11. decembra 2013, ki jo je izdalo Arbitražno sodišče, ustanovljeno pod okriljem Mednarodnega centra za reševanje investicijskih sporov, v zadevi Ioan Micula, Viorel Micula in drugi proti Romuniji (ICSID zadeva št. ARB/05/20), ker Komisija meni, da izvršitev arbitražne odločbe pomeni nezakonito pravno pomoč, dokler Komisija ne bo sprejela dokončnega sklepa o združljivosti te državne pomoči z notranjim trgom;

—

odredi, naj se tožečim strankam plača stroške postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: nepristojnost

2.

Drugi tožbeni razlog: očitna napačna uporaba prava in očitna napaka pri presoji

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/30

—

na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU razglasi ničnost sklepa tožeče stranke, ki je bil sprejet 9. julija 2014 v zadevi SA.32009 (2011/C), v delu, v katerem je z njim ugotovljena neskladnost zneska 2 8 2 57  273 EUR, ki ustreza delu zaprošene pomoči v višini 4 5 2 57  273 EUR, ki presega 17 milijonov EUR, z notranjim trgom;

—

podredno, na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU razglasi ničnost sklepa tožeče stranke, ki je bil sprejet 9. julija 2014 v zadevi SA.32009 (2011/C), v delu, v katerem je z njim ugotovljena neskladnost zneska 22,5 milijona EUR, ki je na podlagi člena 6(2) Uredbe (ES) št. 800/2008 (1) oproščen obveznosti priglasitve, z notranjim trgom;

—

na podlagi člena 87 Poslovnika Splošnega sodišča naloži plačilo stroškov toženi stranki.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 108(3) PDEU

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 107(3)(c) PDEU

3.

Podredni tožbeni razlog: kršitev člena 108(3) PDEU in Uredbe št. 800/2008

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/31

—

naj Izvedbeni sklep Evropske komisije C(2014) 6030 final z dne 19. avgusta 2014 o dovoljenjih za promet s topičnimi zdravili z visoko koncentracijo estradiola za uporabo v humani medicini na podlagi člena 31 Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta razglasi za ničen v delu, v katerem so države članice zavezane, da za zdravila za topično uporabo z 0,01-odstotnim masnim deležem estradiola, ki so in ki niso navedena v Prilogi I k Izvedbenem sklepu, spoštujejo zahteve iz Izvedbenega sklepa razen omejitve, da je mogoče zdravila za topično uporabo z 0,01-odstotnim masnim deležem estradiola, navedena v Prilogi I k Izvedbenem sklepu, uporabljati le še intravaginalno;

—

naj Evropski komisiji naloži stroške postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 31 in naslednjih Direktive 2001/83/ES (1)

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev členov 116, prvi stavek, in 126, prvi stavek, Direktive 2001/83/ES

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja

8.12.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 439/33

—

Sklep v delu, v katerem je ugotovljeno, da je družba Lupin kršila člen 101 PDEU, razglasi za ničen, in/ali

—

razveljavi ali zniža globo, naloženo družbi Lupin, in

—

Komisiji naloži, da mora plačati stroške družbe Lupin v tem postopku.

1.

Prvi tožbeni razlog, s katerim se zatrjuje, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je ugotovila, da je tožeča stranka storila kršitev člena 101 PDEU zaradi cilja. Tožeča stranka navaja, da:

2.

Drugi tožbeni razlog, s katerim se zatrjuje, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je ugotovila, da je tožeča stranka storila kršitev člena 101 PDEU zaradi učinka. Tožeča stranka meni, da je pristop Komisije za ugotovitev, ali je patentna poravnava pomenila kršitev zaradi učinka, enako napačen kot njen pristop do kršitev zaradi cilja.

3.

Tretji tožbeni razlog, s katerim se zatrjuje, da je Komisija napačno ravnala, ko je tožeči stranki naložila globo, oziroma podredno, da je naložena globa previsoka in bi jo bilo treba znižati. Tožeča stranka trdi, da: