29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/1

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/2

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/2

1

Ali je treba člen 48(3) v povezavi s členom 2 Direktive 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (1) (v nadaljevanju: Direktiva 2004/18/ES) razlagati tako, da s tem, če je tam določeno, da se lahko gospodarski subjekt, „če je to primerno“, sklicuje na zmogljivosti drugih subjektov, mišljen vsak primer, v katerem posamezen gospodarski subjekt ni usposobljen tako, kot zahteva naročnik, in se želi sklicevati na zmogljivosti drugih podjetij? Ali pa je napotek, da se lahko gospodarski subjekt, „če je to primerno“, sklicuje na zmogljivosti drugih subjektov, treba obravnavati kot omejitev v tem smislu, da je tako sklicevanje v okviru dokazovanja usposobljenosti gospodarskega subjekta v postopku oddaje naročila dopustno samo izjemoma, in ne kot pravilo?

2

Ali je treba člen 48(3) v povezavi s členom 2 Direktive 2004/18/ES razlagati tako, da sklicevanje gospodarskega subjekta na zmogljivosti drugih podjetij, „ne glede na pravno naravo povezave z njimi“, in to, da „bo imel na voljo potrebna sredstva“ teh podjetij, pomeni, da lahko gospodarski subjekt pri izvedbi naročila nima nobenih ali pa ima lahko zgolj ohlapne in nedoločne povezave s temi podjetji, z drugimi besedami, da lahko naročilo izvede samostojno (brez sodelovanja drugih podjetij) oziroma da se med drugim „svetovanje“, „posvetovanje“, „izobraževanje“ lahko šteje za tako sodelovanje? Ali pa je treba člen 48(3) Direktive 2004/18/ES razlagati tako, da mora podjetje, na katerega zmogljivosti se sklicuje gospodarski subjekt, dejansko in osebno izvesti naročilo v obsegu, v katerem so bile njegove zmogljivosti navedene?

3

Ali je treba člen 48(3) v povezavi s členom 2 Direktive 2004/18/ES razlagati tako, da se lahko gospodarski subjekt, ki sicer ima svoje izkušnje, čeprav v manjšem obsegu, kot bi želel predstaviti naročniku (na primer ne zadostujejo, da bi lahko oddal ponudbo za izvedbo celotnega naročila), dodatno sklicuje na zmogljivosti drugih podjetij, da bi izboljšal svoje možnosti v postopku oddaje naročila?

4

Ali je treba člen 48(3) v povezavi s členom 2 Direktive 2004/18/ES razlagati tako, da lahko naročnik v obvestilu o naročilu ali v razpisni dokumentaciji določi načela (ali jih celo mora določiti), v skladu s katerimi se lahko gospodarski subjekt sklicuje na zmogljivosti drugih podjetij, na primer kako mora drugo podjetje sodelovati pri izvedbi naročila, kako so lahko usposobljenosti gospodarskega subjekta in drugega podjetja povezane, ali drugo podjetje solidarno odgovarja skupaj z gospodarskim subjektom za pravilno izvedbo naročila v obsegu, v katerem se gospodarski subjekt sklicuje na zmogljivosti drugega podjetja?

5

Ali načelo enakopravnega in nediskriminacijskega obravnavanja gospodarskih subjektov, določeno v členu 2 Direktive 2004/18/ES, dopušča sklicevanje na zmogljivosti drugega podjetja v skladu s členom 48(3) Direktive, v okviru katerega so združene zmogljivosti dveh ali več podjetij, ki z vidika znanja in izkušenj nimajo zmogljivosti, ki jih zahteva naročnik?

6

Ali torej načelo enakopravnega in nediskriminacijskega obravnavanja gospodarskih subjektov, določeno v členu 2 Direktive 2004/18/ES, dopušča razlago členov 44 in 48(3) Direktive 2004/18/ES v tem smislu, da morajo biti pogoji za sodelovanje v postopku oddaje naročila, ki jih naročnik določi za sodelovanje v navedenem postopku, izpolnjeni le formalno, ne glede na dejansko usposobljenost gospodarskega subjekta?

7

Ali načelo enakopravnega in nediskriminacijskega obravnavanja gospodarskih subjektov, določeno v členu 2 Direktive 2004/18/ES, dopušča, da gospodarski subjekt, če je predložitev ponudbe za en del naročila dopustna, po oddaji ponudbe, na primer v okviru dopolnitve ali pojasnila dokazil, navede, na kateri del naročila se nanašajo zmogljivosti, navedene kot dokaz o izpolnjevanju pogojev za sodelovanje v postopku?

8

Ali načelo enakopravnega in nediskriminacijskega obravnavanja gospodarskih subjektov, določeno v členu 2 Direktive 2004/18/ES, ter načelo transparentnosti dopuščata, da se izvedeno dražbo razveljavi in se ponovi elektronsko dražbo, če v bistvu ni bila izvedena pravilno, ker na primer niso bili vsi gospodarski subjekti, ki so predložili sprejemljive ponudbe, povabljeni k sodelovanju?

9

Ali načelo enakopravnega in nediskriminacijskega obravnavanja gospodarskih subjektov, določeno v členu 2 Direktive 2004/18/ES, ter načelo transparentnosti dopuščata, da se naročilo odda gospodarskemu subjektu, čigar ponudba je bila uspešna na taki dražbi, ne da bi se dražbo ponovilo, če ni mogoče ugotoviti, ali bi sodelovanje neupoštevanih gospodarskih subjektov spremenilo izid dražbe?

10

Ali je mogoče pri razlagi določb Direktive 2004/18/ES uporabiti vsebino določb in uvodnih izjav Direktive 2014/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnih naročilih in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES – čeprav rok za njen prenos še ni iztekel – kot vodilo za razlago, kolikor osvetli določene domneve in namene zakonodajalca Unije in ni v nasprotju z določbami Direktive 2004/18/ES?

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/4

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/4

1.

Ali je ob pravilni razlagi prava Unije, ki upošteva skupno ureditev trga za vino, zlasti Uredbo EU št. 1308/2013 (1), zakonito, da država članica sprejme nacionalni ukrep, s katerim se predpiše najnižja maloprodajna cena za vino glede na količino alkohola v prodajanem proizvodu in ki se tako oddaljuje od podlage prostega oblikovanja cene prek tržnih sil, ki je sicer značilno za trg za vino?

2.

Ali je v okviru iskanja upravičenja v smislu člena 36 PDEU, če je država članica ugotovila, da je primerno in v interesu varovanja zdravja ljudi zvišati strošek uživanja nekega proizvoda – v obravnavanem primeru alkoholnih pijač – za potrošnike ali za skupino teh potrošnikov, in država članica sme ta proizvod obdavčiti s trošarino ali drugim davki (vključno z davki ali dajatvami, ki temeljijo na vsebnosti alkohola ali prostornini ali vrednosti ali kombinaciji takih fiskalnih ukrepov), na podlagi prava Unije dovoljeno, in če, v kakih okoliščinah, da država članica namesto takih fiskalnih metod zvišanja cene za potrošnika raje uporabi zakonodajne ukrepe, s katerimi se določijo najnižje maloprodajne cene, s katerimi se izkrivljata trgovina in konkurenca znotraj Unije?

3.

Kadar mora sodišče v državi članici odločiti, ali je mogoče zakonodajni ukrep, ki pomeni količinsko omejitev trgovine, ki ni skladen s členom 34 PDEU, zaradi varovanja zdravja ljudi vendarle upravičiti z odstopanjem iz člena 36 PDEU, ali mora to nacionalno sodišče presojati le podatke, dokaze in druga gradiva, ki so bili na voljo zakonodajalcu in ki jih je ta upošteval v času sprejetja zakona? Če je odgovor nikalen, katere druge omejitve se lahko nanašajo na pristojnost nacionalnega sodišča, da presoja vse gradivo ali dokaze, ki so na voljo in ki jih predložijo stranke v času odločanja nacionalnega sodišča?

4.

Kadar mora sodišče v državi članici pri razlagi in uporabi prava Unije presojati trditev nacionalnih organov, da je ukrep, ki sicer pomeni količinsko omejitev v smislu člena 34 PDEU, upravičen na podlagi člena 36 PDEU kot odstopanje v interesu varovanja zdravja ljudi, v kakšni meri si mora ali sme nacionalno sodišče na podlagi gradiv, ki jih ima na voljo, izoblikovati objektivno stališče o učinkovitosti ukrepa za doseganje zatrjevanega cilja, o dostopnosti vsaj enakovrednih ukrepov, ki manj škodljivo vplivajo na konkurenco znotraj Unije, in o splošni sorazmernosti ukrepa?

5.

Ali je (v okviru spora o tem, ali je ukrep upravičen na podlagi člena 36 PDEU iz razloga varovanja zdravja ljudi) pri presoji obstoja alternativnega ukrepa, ki ne škoduje ali vsaj manj škoduje trgovini in konkurenci znotraj Unije, legitimno, da se ta alternativni ukrep zavrne, češ da učinki tega alternativnega ukrepa morda niso popolnoma enakovredni ukrepu, ki se izpodbija na podlagi člena 34 PDEU, vendar pa lahko imajo druge dodatne koristi in ustrezajo širšemu splošnemu cilju?

6.

V kolikšni meri sme pri presoji, ali se za nacionalni ukrep spozna ali ugotovi, da pomeni količinsko omejitev v smislu člena 34 PDEU, za katero se skuša dokazati upravičenje iz člena 36 PDEU, in zlasti pri presoji sorazmernosti tega ukrepa, sodišče, ki mora o tem odločiti, upoštevati naravo in obseg, do katerih je ukrep škodljiv kot količinska omejitev, ki krši člen 34?

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/5

1.

Ali so oskrbovana stanovanja v smislu dekreta sveta Valonske regije z dne 5. junija 1997 o domovih za starejše, oskrbovanih stanovanjih in centrih za dnevno oskrbo oseb, starih najmanj šestdeset let, [v okviru katerih se ponuja] profitna individualna stanovanja za eno ali dve osebi z opremljeno kuhinjo, dnevno sobo, spalnico in opremljeno kopalnico, ki tem osebam omogočajo neodvisno življenje, ter različne neobvezne plačljive profitne storitve, ki niso namenjene samo stanovalcem oskrbovanih stanovanj ([…] (ni prevedeno) bar-restavracija, […] (ni prevedeno) frizerski in kozmetični salon, […] (ni prevedeno) dvorana za fizioterapijo, […] (ni prevedeno) dejavnosti delovne terapije, […] (ni prevedeno) avtomatska pralnica, […] (ni prevedeno) dispanzer in odvzem krvi, […] (ni prevedeno) zdravstvena služba), v bistvu organizacija socialnega pomena, ki zagotavlja „opravljanje storitev in dobavo blaga, ki je tesno povezana s socialnim skrbstvom in socialnovarstvenim delom“ v smislu člena 13(A)(1)(g) Šeste direktive sveta z dne 17. maja 1977„o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (1)“ (77/388/EGS) (postal člen 132(1)(g) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (2))?

2.

Ali je odgovor na to vprašanje drugačen, če se za zadevna oskrbovana stanovanja za opravljanje zadevnih storitev od javnih organov prejme subvencije ali katero koli drugačno ugodnost ali finančno pomoč?

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/6

1 a)

Ali je treba člen 56 PDEU razlagati tako, da organi pregona ne smejo izreči kazni osebi, ki je brez nemškega dovoljenja posredovala športne stave prireditelju stav z dovoljenjem druge države članice, če je za posredovanje potrebno tudi nemško dovoljenje za prirejanje, nacionalni organi pa na podlagi veljavne zakonodaje, ki je v nasprotju s pravom Unije („monopol na področju športnih stav“), ne smejo izdati dovoljenja tujim prirediteljem stav?

1 b)

Ali je odgovor na vprašanje 1 a) drugačen, če v eni od 15 nemških zveznih dežel, ki so skupaj vzpostavile javni monopol na področju športnih stav in ga skupaj izvajajo, državni organi v postopkih izrekanja prepovedi ali kazenskih postopkih zatrjujejo, da se zakonska prepoved izdaje dovoljenja zasebnim ponudnikom ob morebitni vložitvi vloge za pridobitev dovoljenja za prirejanje ali posredovanje v tej zvezni deželi ne uporablja?

1 c)

Ali je treba načela prava Unije, zlasti svobodo opravljanja storitev, in sodbo Sodišča v zadevi C-186/11 razlagati tako, da nasprotujejo trajni „preventivni“ prepovedi ali kaznovanju čezmejnega posredovanja športnih stav, če sta obrazložena s tem, da za organ, ki izreka prepovedi, v času odločitve ni „bilo očitno oz. ni mogel brez nadaljnjega preverjanja ugotoviti“, da dejavnost posredovanja izpolnjuje vse materialne pogoje za izdajo dovoljenja, z izjemo predpisov o javnem monopolu?

2)

Ali je treba Direktivo 98/34/ES (1) razlagati tako, da nasprotuje izreku kazni osebi, ki je prek avtomata za stave brez nemškega dovoljenja posredovala športne stave prireditelju stav z dovoljenjem druge države članice, če posegi državnih organov temeljijo na zakonu ene same zvezne dežele, ki ni bil priglašen Komisiji EU in ima enako vsebino kot neveljavna Državna pogodba o igrah na srečo („GlüStV“)?

3)

Ali je treba člen 56 PDEU, zahtevo po preglednosti, načelo enakosti in prepoved favoriziranja, ki jo določa pravo Unije, razlagati tako, da nasprotujejo izreku kazni osebi, ki je brez nemškega dovoljenja posredovala športne stave prireditelju stav z dovoljenjem druge države članice v primeru, ki ga zaznamuje Prva državna pogodba o spremembi Državne pogodbe o igrah na srečo v Nemčiji (v nadaljevanju: GlüÄndStV) z obdobjem veljavnosti devet let in „eksperimentalno klavzulo za športne stave“, ki za sedem let določa teoretično možnost dodelitve največ 20 koncesij tudi zasebnim prirediteljem stav, pri čemer koncesije pomenijo legalizacijo v vseh nemških zveznih deželah in so pogoj za pridobitev dovoljenja za posredovanje, če

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/8

1.

Ali je treba člen 17 Direktive Sveta 86/653/EGS z dne 18. decembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih (1) razlagati tako, da ta nacionalnemu zakonodajalcu dovoljuje, da določi, da je ob prenehanju veljavnosti pogodbe trgovski zastopnik upravičen do nadomestila za stranke, katerega višina ne sme presegati zneska enoletnega plačila, in, če znesek tega nadomestila dejansko nastale škode ne pokriva v celoti, do odškodnine v višini razlike med zneskom dejansko nastale škode in zneskom tega nadomestila?

2.

Natančneje, ali je treba člen 17[odstavek](2)[točka](c) Direktive razlagati tako, da je dodelitev odškodnine poleg nadomestila za stranke pogojena z obstojem kršitve pogodbe ali kvazidelikta s strani naročitelja, ki je vzročno povezan z zahtevano odškodnino, in z obstojem škode, ki ni enaka škodi, za katero je bilo izplačano pavšalno nadomestilo za stranke?

3.

Če je odgovor na zadnje vprašanje pritrdilen, ali mora biti kršitev drugačna od enostranske odpovedi pogodbe, na primer zagotovitev prekratkega odpovednega roka, dodelitev prenizkega nadomestila namesto odpovednega roka in nadomestila za stranke, obstoj resnih razlogov na strani naročitelja, kršitev zakonodaje o odpovedi pogodbe ali katere koli druge kršitve, zlasti kršitve tržnih praks?

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/8

1.

Ali je prevoz potnikov v odprti šalupi po kopenskih vodah mesta Amsterdam, zlasti nudenje krožnih voženj in dajanje v najem za zabave za plačilo, o kakršnih je govora v postopku v glavni stvari, storitev, za katero veljajo določbe Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL L 376, str. 36) ob upoštevanju izjeme za storitve na področju prevoza iz člena 2(2)(d) te direktive?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: Ali se Poglavje III Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL L 376, str. 36) uporablja v zadevah povsem nacionalnega značaja ali pa velja pri presoji vprašanja o uporabi tega poglavja sodna praksa Sodišča glede določil Pogodbe o svobodi ustanavljanja in prostem pretoku storitev v zadevah povsem nacionalnega značaja?

3.

Če je odgovor na drugo vprašanje tak, da pri presoji vprašanja, ali se uporablja Poglavje III Direktive 2006/123/EG Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL L 376, str. 36), velja sodna praksa Sodišča glede določil Pogodbe o svobodi ustanavljanja in prostem pretoku storitev v zadevi povsem nacionalnega značaja:

4.

Ali iz člena 11(1)(b) Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL L 376, str. 36) izhaja, da je treba takrat, ko je število dovoljenj omejeno zaradi nujnih razlogov splošnega interesa, glede na cilj te direktive, da skrbi za prost dostop do trga storitev, omejiti tudi čas veljavnosti dovoljenj, ali pa spada to v diskrecijsko pravico pristojnega organa države članice?

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/9

1.

Ali se poglavje III Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL L 376, str. 36) uporablja v povsem nacionalnih položajih ali pa velja pri presoji vprašanja o uporabi tega poglavja sodna praksa Sodišča glede določb Pogodbe o svobodi ustanavljanja in prostem pretoku storitev v povsem nacionalnih položajih?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje, da pri presoji vprašanja, ali se uporablja poglavje III Direktive 2006/123, velja sodna praksa Sodišča glede določb Pogodbe o svobodi ustanavljanja in prostem pretoku storitev v povsem nacionalnih položajih:

3.

V delu, v katerem se lahko ponudnik sklicuje na določbe iz poglavja III Direktive 2006/123: ali člen 10(2)(c) te direktive nasprotuje pogoju, kakršen je v obravnavanem sporu, po katerem je imetniku lokalov za izložbeno prostitucijo dovoljeno oddajati sobe po urah samo prostitutkam, ki se lahko z upravljavcem sporazumevajo v njemu razumljivem jeziku?

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/10

1.

Ali gre v primeru mešanic aminokislin, kot so te v obravnavanem primeru (RM0630 oziroma RM0789), iz katerih se (v povezavi z ogljikovimi hidrati in maščobami) proizvaja živilo, s katerim se nadomešča načeloma življenjsko pomembna sestavina, ki je prisotna v normalni prehrani, vendar je lahko v posameznem primeru alergen, s čemer se preprečujejo z alergijo povezane zdravstvene težave in blažijo ali celo ozdravijo že nastala bolezenska stanja, za zdravilo iz mešanice več sestavin za terapevtsko ali profilaktično uporabo v smislu tarifne številke 3003 kombinirane nomenklature (1)?

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:

2.

Ali gre pri mešanici aminokislin za prehrambne pripravke iz tarifne številke 2106 kombinirane nomenklature, za katere se v skladu z opombo 1(a) k poglavju 30 kombinirane nomenklature to poglavje ne uporablja, ker razen hranilnih nimajo terapevtskih ali profilaktičnih učinkov?

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/11

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/11

1.

Ali razmerje delavke-članice zadružnega združenja delavcev, kot je urejeno v členu 80 španskega Ley 27/99 de Cooperativas in členu 89 Ley 8/2003 de Cooperativas de la Comunidad Valenciana ter ki ga je – čeprav je z notranjimi predpisi in sodno prakso opredeljeno kot „s področja prava družb“ – mogoče v okviru prava Skupnosti šteti za „pogodbo o zaposlitvi“, spada na področje uporabe Direktive 2010/18 (1) o „revidiranem okvirnem sporazumu o starševskem dopustu“, opredeljenem v njegovi klavzuli 1(2)?

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, se postavlja drugo, podredno vprašanje.

2.

Ali je treba klavzulo 8(2) „revidiranega okvirnega sporazuma o starševskem dopustu“ (Direktiva 2010/18) in, konkretneje, določbo, [po kateri] „[i]zvajanje določb tega sporazuma ni veljavna podlaga za zmanjševanje splošne ravni varstva, ki jo imajo delavci na področju, ki ga zajema ta sporazum“, razlagati tako, da če država članica ni izrecno prenesla Direktive 2010/18, ni mogoče zmanjšati področja varstva, ki ga je sama opredelila ob prenosu prejšnje Direktive 96/34 (2)?

Samo če je odgovor na katero od prejšnjih vprašanj pritrdilen in se šteje, da se Direktiva 2010/18 uporabi za zadružno delovno razmerje, kakršno je razmerje tožeče stranke, sta iz v nadaljevanju navedenih razlogov utemeljeni ti vprašanji.

3.

Ali je treba klavzulo 6 novega „revidiranega okvirnega sporazuma o starševskem dopustu“, zajetega v Direktivi 2010/18, razlagati tako, da se zahteva, da so z notranjim nacionalnim predpisom ali sporazumom za prenos zajete in izrecno naštete obveznosti delodajalcev, da v skladu s svojimi potrebami in potrebami delavcev „preučijo“ in „se odzovejo“ na zahteve njihovih delavcev/delavk, ki se vračajo s starševskega dopusta, po „spremembah delovnega časa in/ali vzorcev“, pri čemer ni mogoče šteti za izpolnjen nalog za prenos z notranjim zakonom ali predpisom s področja prava družb, v skladu s katerim je učinkovitost take pravice izključno v diskreciji delodajalca, da ugodi ali ne ugodi navedenim zahtevam?

4.

Ali je treba šteti, [da] ima klavzula 6 „revidiranega okvirnega sporazuma o starševskem dopustu“ – ob upoštevanju člena 3 Direktive [2010/18] in „končnih določb“ iz klavzule 8 Sporazuma – če prenos ni opravljen, „neposredni horizontalni“ učinek, ker je minimalni predpis Skupnosti?

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/12

1.

Ali so člen 56 zakona o delovnih razmerjih (kraljeva zakonska uredba 1/995 z dne 24. marca 1995), peta prehodna določba zakona 3/2012 z dne 6. julija 2012 o nujnih ukrepih za reformo trga dela in člena 123 ter 124.13 Ley Reguladora de la Jurisdicción Social (zakon o socialnih sodiščih) (zakon 36/2011 z dne 10. oktobra 2011) (zaradi implicitnega sklicevanja na prejšnje določbe), ker materialno zvišujejo odpravnine, dovoljene z Odločbo Evropske komisije v postopku „State aid SA.35253 (2012/N) Spain. Restructuring and Recapitalisation of the BFA Group“, v nasprotju s členoma 107 PDEU in 108 PDEU (v prečiščeni različici)?

2.

Ali bi bila v nasprotju z navedenim pravom Unije in Odločbo Evropske komisije v postopku „State aid SA.35253 (2012/N) Spain. Restructuring and Recapitalisation of the BFA Group“ razlaga navedenih določb, ki bi sodišču dopuščala, da v primeru razglasitve zakonitosti odpusta odpravnine prilagodi na zakonski minimum, določen v nacionalni zakonodaji?

3.

Ali bi bila v nasprotju z navedenim pravom Unije in Odločbo Evropske komisije v postopku „State aid SA.35253 (2012/N) Spain. Restructuring and Recapitalisation of the BFA Group“ razlaga navedenih določb, ki bi sodišču dopuščala, da v primeru razglasitve nezakonitosti odpusta odpravnine prilagodi na zneske, dogovorjene v dogovoru, doseženem v obdobju posvetovanja, pod pogojem, da so ti zneski višji od zakonskega minimuma, a manjši od zakonskega maksimuma?

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/13

1.

Ali so člen 56 zakona o delovnih razmerjih (kraljeva zakonska uredba 1/995 z dne 24. marca 1995), peta prehodna določba zakona 3/2012 z dne 6. julija 2012 o nujnih ukrepih za reformo trga dela in člena 123 ter 124.13 Ley Reguladora de la Jurisdicción Social (zakon o socialnih sodiščih) (zakon 36/2011 z dne 10. oktobra 2011) (zaradi implicitnega sklicevanja na prejšnje določbe), ker materialno zvišujejo odpravnine, dovoljene z Odločbo Evropske komisije v postopku „State aid SA.35253 (2012/N) Spain. Restructuring and Recapitalisation of the BFA Group“, v nasprotju s členoma 107 PDEU in 108 PDEU (v prečiščeni različici)?

2.

Ali bi bila v nasprotju z navedenim pravom Unije in Odločbo Evropske komisije v postopku „State aid SA.35253 (2012/N) Spain. Restructuring and Recapitalisation of the BFA Group“ razlaga navedenih določb, ki bi sodišču dopuščala, da v primeru razglasitve zakonitosti odpusta odpravnine prilagodi na zakonski minimum, določen v nacionalni zakonodaji?

3.

Ali bi bila v nasprotju z navedenim pravom Unije in Odločbo Evropske komisije v postopku „State aid SA.35253 (2012/N) Spain. Restructuring and Recapitalisation of the BFA Group“ razlaga navedenih določb, ki bi sodišču dopuščala, da v primeru razglasitve nezakonitosti odpusta odpravnine prilagodi na zneske, dogovorjene v dogovoru, doseženem v obdobju posvetovanja, pod pogojem, da so ti zneski višji od zakonskega minimuma, a manjši od zakonskega maksimuma?

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/14

—

sodbo Splošnega sodišča Evropske unije (sedmi senat) z dne 13. maja 2014 v združenih zadevah od T-458/10 do T-467/10 in T-471/10, Peter McBride in drugi proti Evropski komisiji, razveljavi;

—

zavrne ničnostno tožbo, vsekakor pa prvi tožbeni razlog

—

podredno, zadevo vrne v odločanje Splošnemu sodišču Evropske unije, da to razsodi o tožbenih razlogih, ki so mu bili predloženi in o ni razsodilo katerih Sodišče Evropske unije, in

—

tožečim strankam na prvi stopnji naloži plačilo stroškov pritožbe in postopka pred Splošnim sodiščem.

Prvič, Splošno sodišče je napačno razlagalo člen 266 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU ali Pogodba) v povezavi s členom 263 PDEU in načelom učinkovitosti, načelom dodelitve pristojnosti, načelom pravne varnosti, načelom kontinuitete pravnega reda, načelom začasne uporabe prava, načelom legitimnih pričakovanj in načeli nasledstva pravnih pravil, ker je nekatere odločbe Komisije za izvedbo obveznosti Komisije na podlagi sodb v združenih zadevah od T-218/03 do T-241/03, Boyle in drugi proti Komisiji, in združenih zadevah C-373/06 P, C-379/06 P in C-382/06 P, Flaherty in drugi proti Komisiji, razglasilo za nične. V izpodbijani sodbi je navedeno, da je imela Komisija dolžnost sprejeti ustrezne ukrepe za uskladitev s temi sodbami, da pa za to ni bila pristojna.

Drugič, Splošno sodišče sodbe ni ustrezno obrazložilo in ni odgovorilo na osredji argument Lomisije (niti na vprašanje dopustnosti tožbe). S tem je kršilo člen 36 Statuta Sodišča in člen 81 Poslovnika Splošnega sodišča.

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/14

1.

Ali se morajo izredne razmere v smislu člena 5(3) Uredbe (1) nanašati neposredno na rezervirani let?

2.

Če je treba na prvo vprašanje odgovoriti nikalno, koliko predhodnih letov letala, določenega za predvideni let, je upoštevnih za izredne razmere? Ali obstaja časovna omejitev glede upoštevanja izrednih razmer med predhodnimi leti? In če obstaja, kako jo je treba izračunati?

3.

Če so za poznejši let upoštevne tudi izredne razmere, ki nastopijo med predhodnimi leti, ali se morajo vsi ustrezni ukrepi, ki jih mora sprejeti dejanski letalski prevoznik v skladu s členom 5(3) Uredbe, nanašati le na preprečitev izrednih razmer ali tudi na preprečitev večje zamude?

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/15

—

sodbo Splošnega sodišča z dne 21. maja 2014 v zadevi T-519/09, Toshiba Corporation proti Evropski komisiji, razveljavi v delu, v katerem je to zavrnilo predlog družbe Toshiba za razglasitev ničnosti členov 1 in 2 Odločbe Evropske komisije v zadevi COMP/39.129 – Transformatorji, in Odločbo razglasi za nično;

—

podredno, zadevo vrne Splošnemu sodišču, da odloči v skladu s pravnimi ugotovitvami iz sodbe Sodišča, in, vsekakor

—

družbi Toshiba dodeli stroške, vključno s stroški postopka pred Splošnim sodiščem.

—

Prvi razlog: družba Toshiba navaja, da je Splošno sodišče uporabilo napačno pravno merilo, ko je menilo, da so japonski proizvajalci transformatorjev potencialni konkurenti na trgu EGP (1) na podlagi tega, da ovire za vstop na trg EGP niso nepremostljive, in (2) na podlagi obstoja neformalnega prijateljskega sporazuma, namesto tega pa bi moralo preveriti, ali imajo japonski proizvajalci resnične možnosti za vstop na trg EGP in ali je tak vstop ekonomsko uspešna strategija. Glede na neobstoj potencialne konkurence med japonskimi in evropskimi proizvajalci naj neformalni prijateljski sporazum ne bi mogel kršiti člena 81 ES, Komisija pa naj ne bi imela pristojnosti za sprožitev postopka. Po mnenju družbe Toshiba bi bilo torej treba izpodbijano sodbo razveljaviti, izpodbijano odločbo pa razglasiti za nično.

—

Drugi razlog: družba Toshiba navaja, da je Splošno sodišče izkrivilo vsebino dopisa, v katerem je druga stranka v postopku navedla, da ne bo izpodbijala ugotovitev Komisije. Komisija je menila, da dopis nadomešča prejšnje izjave te stranke, v katerih je potrdila, da ni opravila nobenih prodaj v EGP. Vendar to pomeni izkrivljenje dokaza, na katerega se opira Splošno sodišče pri ugotovitvi, da ovire za vstop na trg EGP niso nepremostljive. Družba Toshiba zato navaja, da bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti, izpodbijano odločbo pa razglasiti za nično.

—

Tretji razlog: družba Toshiba navaja, da je Splošno sodišče podalo protislovno obrazložitev, uporabilo napačno pravno merilo za javno distanciranje in kršilo načelo osebne odgovornosti, ker je menilo, da je argument družbe Toshiba v zvezi z neudeležbo na sestanku leta 2003 v Zurichu „neučinkovit“. Izpodbijano sodbo bi bilo torej treba razveljaviti, izpodbijano odločbo pa razglasiti za nično v delu, v katerem je ugotovljeno, da je družba Toshiba še naprej sodelovala pri neformalnem prijateljskem sporazumu do maja 2003.

—

Četrti razlog: družba Toshiba navaja, da je Splošno sodišče napačno razlagalo točko 18 Smernic za določanje glob, ker je deleže globalnega trga uporabilo kot izhodišče za določitev teže udeležbe strank pri kršitvi. Izpodbijano sodbo bi bilo torej treba razveljaviti in izpodbijano odločbo razglasiti za nično v delu, v katerem je globa družbe Toshiba izračunana na podlagi svetovnega tržnega deleža družbe Toshiba, globo družbe Toshiba pa bi bilo treba ustrezno znižati.

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/17

1.

Postopek se ustavi.

2.

Tožeča stranka in intervenientka nosita svoje stroške in vsaka polovico stroškov tožene stranke.

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/17

1.

Postopek se ustavi.

2.

Tožeči stranki se naloži plačilo njenih stroškov in stroškov tožene stranke.

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/18

1.

Postopek se ustavi.

2.

Tožeča stranka in intervenientka nosita svoje stroške in vsaka polovico stroškov tožene stranke.

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/19

1.

Postopek s tožbo se ustavi.

2.

Tožeča stranka nosi svoje stroške ter stroške tožene stranke in intervenientke.

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/19

1.

Postopek se ustavi.

2.

Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov, vključno s stroški tožene stranke in intervenientke.

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/20

—

odločbo petega odbora za pritožbe pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 30. aprila 2014 v združenih zadevah R 240/2013-5 in R 303/2013-5 razveljavi;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/21

—

odločbo četrtega odbora Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 19. maja 2014 v zadevi R 1911/2013 4 razveljavi, ker ni v skladu s pravom in ne spoštuje veljavnih zakonskih določb o znamki Skupnosti, in izda sodbo v skladu s predlogi iz te tožbe, bodisi zaradi lastne različnosti prijavljene tridimenzionalne znamke, bodisi zaradi različnosti, pridobljene z uporabo, tako da tej tožbi ugodi in odredi registracijo prijave tridimenzionalne znamke Skupnosti št. 1 1 7 47  987 v razredu 30 Mednarodne klasifikacije, saj je v skladu s pravom in dopustna;

—

po ugoditvi tej tožbi in vpisu navedene znamke stranki, ki nasprotuje temu zahtevku, naloži plačilo stroškov in vračilo takse za pritožbo, plačane UUNT.

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/21

—

odločbo drugega odbora za pritožbe pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 13. maja 2014 v zadevi R 1859/2013-2 v zvezi z mednarodno znamko št. 0962191 v Evropski uniji razveljavi in spremeni, tako da se pritožba šteje za utemeljeno in da je treba zahtevi za ugotovitev ničnosti ugoditi;

—

toženi stranki in po potrebi drugi stranki v postopku pred odborom za pritožbe naloži plačilo stroškov postopka, vključno s stroški, ki so nastali v postopku s pritožbo.

—

kršitev člena 158 Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 52(1)(a) te uredbe v povezavi s členom 7(1)(c) navedene uredbe

—

kršitev člena 158 Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 52(1)(a) te uredbe v povezavi s členom 7(1)(b) navedene uredbe

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/22

—

razveljavi odločbo četrtega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 19. maja 2014 v zadevi R 1128/2013-4 naj se spremeni tako, da se ugovor zavrne;

—

podredno, razveljavi odločbo četrtega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 19. maja 2014 v zadevi R 1128/2013-4;

—

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) naloži stroške postopka.

—

kršitev člena 8(1)(b) Uredbe Sveta št. 207/2009

—

kršitev člena 63 v povezavi s pravilom 20(7)(c) Uredbe št. 2868/95

—

kršitev členov 63(2), 75 in 76 Uredbe Sveta št. 207/2009

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/23

—

odločbo prvega odbora za pritožbe pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 2. junija 2014 v zadevi R 303/2014-4 razveljavi;

—

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) naloži plačilo stroškov.

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/24

—

odločbo prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 23. aprila 2014 v zadevi R 1553/2013 1 razveljavi v delu, v katerem ob zavrnitvi pritožbe tožeče stranke potrjuje odločbo oddelka za ugovore, s katero je bilo ugodeno ugovoru B 1 9 38  458 in delno zavrnjena prijava znamke Skupnosti št. 1 0 1 81  154„MESSI“ (figurativna);

—

nasprotni stranki oziroma strankam, ki nasprotujejo pritožbi, naloži plačilo stroškov.

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/25

—

Odločbo prvega odbora za pritožbe pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 15. maja 2014 v zadevi R 941/2013-1 razveljavi;

—

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) in Brauerei S. Riegele, Inh. Riegele KG naloži plačilo stroškov.

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/26

—

ugotovi, da Komisija od 1. avgusta 2014 nezakonito ni sprožila ocene zdravstvenih trditev glede botaničnih snovi prek Evropske agencije za varnost hrane v skladu s postopkom, predvidenim v členu 13(3) Uredbe (ES) 1924/2006 (1); in

—

podredno, za nično razglasi odločbo, v dopisu Komisije z dne 29. junija 2014, da ne sproži ocene zdravstvih trditev o botaničnih snoveh prek EFSA v skladu s postopkom iz prej navedenega člena 13 pred 1. avgustom 2014.

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/27

—

odločbo drugega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 19. maja 2014 v zadevi R 1118/2013-2 razveljavi v delu, v katerem je ta potrdil razveljavitev zaradi neuporabe znamke Skupnosti „ZARA“ št. 1 12  755 za te storitve iz razreda 39: „storitve prevoza, distribucija (dostava) blaga, zlasti oblačil, obutve in dodatkov ter parfumerijskih in kozmetičnih izdelkov“, saj je odbor za pritožbe kršil člen 51(1)(a) Uredbe št. 207/2009, ker je storil ti napaki:

—

odbor za pritožbe je napačno uporabil pravo, ker je štel, da so franšize družbe Inditex subjekti, ki so del notranje organizacije podjetja, medtem ko gre v resnici za subjekte, ki so pravno neodvisni od skupine Inditex,

—

napačna presoja dokaza, saj odbor za pritožbe pritožnici očita, da ni predložila dokaza o prometu, ustvarjenem z nudenjem prevoznih storitev, da bi dokazala zunanjo uporabo znamke, kljub temu, da je bil navedeni dokaz predložen v postopku,

—

UUNT in, če je primerno, intervenientki naloži plačilo stroškov.

29.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 339/27

—

odločbo prvega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 7. maja 2014 v zadevi R 1735/2012 1 razveljavi in posledično zavrne ugovor, ki ga je vložila družba Aucar Trailer S.L., in razglasi zakonitost podelitve znamke Skupnosti št. 9 6 90  314„Polycart A Whole Cart Full of Benefits“ za zaprošene proizvode v skladu z omejitvijo z dne 16. novembra 2012, tako da zavrne ugovor zoper navedeno prijavo;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.