7.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 174/1

—

ob upoštevanju svoje izjave o poslanstvu (1), v kateri spodbuja k upravljanju na več ravneh v Evropski uniji in zunaj nje;

—

ob upoštevanju Bele knjige Odbora regij o upravljanju na več ravneh (2), v kateri je predlagana priprava listine o upravljanju na več ravneh, da bi med temeljne vrednote Evropske unije vključili tudi skupno in deljeno razumevanje evropskega upravljanja;

—

ob upoštevanju pomena, ki so ga voditelji držav in vlad v berlinski izjavi (3) pripisali upravljanju na več ravneh v procesu evropskega povezovanja;

—

ker je upravljanje na več ravneh določeno kot osnovno načelo pri izvajanju kohezijske politike v povezavi z novimi skupnimi določbami o strukturnih skladih (4);

—

na podlagi Evropske listine lokalne samouprave Sveta Evrope (5) in ob upoštevanju podpore Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti temu procesu, da bi zlasti prenesli to listino v pravni red Sveta Evrope;

—

ker bo ta listina, ki sicer ni pravno zavezujoča, podpisnike zavezala k temu, da pojasnjujejo in spodbujajo načelo upravljanja na več ravneh;

—

ker bi lahko listina prispevala h konsolidaciji javnih financ in zato pri ukrepih in dejavnostih, ki izhajajo iz nje, ne smejo nastati dodatne administrativne ovire in finančne obremenitve;

—

ker je treba vključiti vse ravni upravljanja, da bi povečali demokratično odgovornost v Evropi ter zagotovili učinkovitost, usklajenost in komplementarnost njihovih ukrepov;

1.

sprejema osnutek listine o upravljanju na več ravneh v Evropi;

2.

priporoča vsem lokalnim in regionalnim oblastem v Evropski uniji ter predstavnikom drugih ravni upravljanja (nacionalne, evropske, mednarodne) naj sprejmejo načela te listine že ob samem začetku podpisovanja listine;

3.

poziva države članice in ustrezne nacionalne organe, naj na podlagi te listine uresničijo predvidena načela in mehanizme, da bi bolje upoštevali legitimnost in odgovornost lokalnih in regionalnih oblasti;

4.

poziva institucije Evropske unije, naj sistematično uporabljajo načela te listine pri pripravi, izvajanju in ocenjevanju evropskih strategij in politik; Evropski komisiji ponovno priporoča, naj sprejme potrebne ukrepe, s katerimi bi ključne vrednote in načela iz te nove listine (6) prenesli v bolj pregledne in participativne postopke;

5.

poziva združenja in mreže lokalnih in regionalnih oblasti ter politične osebnosti, ki želijo podpreti ta proces, naj uradno izrazijo svojo podporo;

6.

vse ustrezne strani poziva, naj si prizadevajo, da pri izvajanju predlaganih načel in mehanizmov ne bi preobremenili postopkov odločanja ter povečali upravnih ali finančnih bremen ustreznih lokalnih in regionalnih oblasti;

7.

se zavezuje, da bo prispeval k zbiranju dobrih praks v postopkih odločanja v Evropi, spodbujal mreženje lokalnih in regionalnih oblasti, ki bodo podpisale to listino, ter aktivno spodbujal in podpiral konkretne projekte sodelovanja na več ravneh;

8.

pooblašča svojega predsednika, da to resolucijo preda državam članicam, predsednikom Evropske komisije, Evropskega parlamenta in Evropskega sveta ter Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope.

7.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 174/5

1.

priznava, da prihodnost Ukrajine zadeva celotno ukrajinsko ljudstvo. O prihodnji usmeritvi Ukrajine se lahko demokratično odloča samo ukrajinsko ljudstvo brez pritiska ali vmešavanja katerekoli tuje države;

2.

ponovno izraža (1) svojo solidarnost z Ukrajino in njenimi prebivalci in poudarja, da je treba sedanjo krizo rešiti po miroljubni poti;

3.

obsoja nezakonito kršenje ukrajinske suverenosti in teritorialne celovitosti s strani Ruske federacije in smatra, da je bil „referendum“ o pridružitvi Ruski federaciji, ki so ga 16. marca 2014 pripravili na Krimu, popolnoma nezakonit in nelegitimen ter da so bile z njim očitno kršene ukrajinska ustava in mednarodne pogodbe; poziva Rusko federacijo in Ukrajino, naj čim prej začneta pogovore za umiritev razmer, da se v regiji spet vzpostavi prejšnje stanje in se zagotovi popolno spoštovanje ustreznih mednarodnih sporazumov o Krimu;

4.

poziva Rusko federacijo, naj se vzdrži kakršnih koli vojaških, političnih ali gospodarskih zastraševalnih ukrepov, ki bi vplivali na integriteto njenih sosed, in naj preneha kopičiti vojaške sile ob ukrajinski meji in v pridnestrski regiji kot tudi ob meji z baltskimi državami; je zaskrbljen nad najnovejšim dogajanjem v Moldaviji, zlasti nad referendumom v regiji Gagavzija, ki je bil organiziran na zunanjo pobudo, kjer tuje sile podobno kot v Ukrajini skušajo blokirati približevanje Moldavije Evropski uniji; poziva Rusijo, naj zajamči spoštovanje pravic in lastnine vseh državljanov na Krimu, zlasti manjšinskih skupin Ukrajincev in krimskih Tatarov;

5.

obsoja nenehno, nevzdržno zastraševanje civilne družbe ter predstavnikov medijev na Krimu;

6.

podpira pozive za začetek učinkovitih pogajanj za iskanje miroljubne rešitve pod okriljem kontaktne skupine OVSE in podpira namestitev opazovalne misije OVSE z vsemi ustreznimi pooblastili na Krimu;

7.

pozdravlja podpis političnih poglavij pridružitvenega sporazuma med Ukrajino in Evropsko unijo 21. marca 2014; podpira naglo odločitev o začasni odpravi carin na ukrajinsko blago, ki se izvaža v Evropsko unijo;

8.

podpira sklep, ki ga je Svet EU sprejel marca, da se pospeši podpis pridružitvenih sporazumov z Moldavijo in Gruzijo; poudarja, da bi morali z razpoložljivimi finančnimi instrumenti EU za Moldavijo hitreje doseči rezultate in podpreti njeno evropsko pot;

9.

ponavlja svoj poziv lokalnim in regionalnim oblastem v partnerskih državah konference regionalnih in lokalnih oblasti za vzhodno partnerstvo (CORLEAP), naj podprejo in prevzamejo evropske vrednote in perspektive;

10.

odločno podpira zahteve ukrajinskega ljudstva za demokracijo, svobodo, spoštovanje človekovih pravic in pravne države;

11.

poziva ukrajinsko vlado, naj še naprej zagotavlja dosledno spoštovanje manjšin v okviru svojih mednarodnih zavez, v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, Helsinško sklepno listino in Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih;

12.

predlaga, da se spoštovanje načel subsidiarnosti in sorazmernosti ter lokalne avtonomije skupaj z Evropsko listino lokalne samouprave vključi v novo ustavo, ki bo pripravljena po predsedniških volitvah maja 2014;

13.

ukrajinsko vlado spodbuja, naj sproži obsežen program upravnih in strukturnih reform, ki bodo zajele politične, gospodarske in socialne spremembe, vključno s trajnostnim procesom decentralizacije in prenosom pristojnosti in virov na lokalne in regionalne oblasti;

14.

poudarja, da imata Krim in mesto Sevastopol znotraj ukrajinske države poseben avtonomni status. Zagotavljanje tega posebnega avtonomnega statusa mora biti ena od osnov za reševanje sedanjega konflikta;

15.

ponavlja svojo polno zavezanost sodelovanju v okviru pomoči EU regionalnim in lokalnim oblastem, da se najdejo ustrezne rešitve za krizo ter da se z ukrajinskimi oblastmi izmenjujejo najboljše prakse in strokovno znanje na področju decentralizacije; se zavezuje k hitremu razvoju novih odnosov in širšemu državljanskemu sodelovanju z ukrajinskimi kraji, mesti in regionalnimi organi, pa tudi državljanskimi organizacijami in društvi, ki so zavezani načeloma lokalne demokracije in odgovornosti;

16.

poziva Ukrajino, naj zagotovi, da bodo predsedniške volitve 25. maja 2014 demokratične in pregledne, in pričakuje, da bodo razpisane predčasne parlamentarne volitve;

17.

nalaga predsedniku Odbora regij, naj to resolucijo predloži predsednikom Evropskega parlamenta, Evropskega sveta in Evropske komisije, grškemu predsedstvu Sveta EU ter visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.

7.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 174/7

Poročevalec

Arnoldas Abramavičius (LT/EPP), župan Zarasai in član mestnega sveta

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije – Širitvena strategija in glavni izzivi za obdobje 2013–2014

COM(2013) 700 final

1.

izjavlja, da to mnenje poudarja njegovo zavezo procesu širitve ter opozarja na ključno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri pripravi tako EU kot držav kandidatk, njihovih uprav na različnih ravneh in njihovih državljanov na širitev; v nadaljevanju predstavlja njegovo oceno doseženega napredka in specifične predloge za države Zahodnega Balkana (Črno goro, Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, Srbijo, Albanijo, Bosno in Hercegovino ter Kosovo (1)), Turčijo in Islandijo ter tudi njegove ugotovitve o nadaljnjem razvoju na tem področju;

2.

opozarja, da je leta 2014 predviden začetek uporabe drugega instrumenta za predpristopno pomoč (IPA II), katerega viri financiranja naj bi po ocenah znašali 11,7 milijarde EUR za obdobje 2014–2020;

3.

ponavlja, kako pomembno je izboljšati gospodarsko upravljanje in konkurenčnost v predpristopnem procesu (2), da se izpolni gospodarsko merilo za pristop, tj. vzpostavitev delujočega tržnega gospodarstva; Odbor v zvezi s tem opozarja, da je treba poskrbeti, da bodo mala in srednja podjetja v državah kandidatkah ustrezno pripravljena, zlasti tista, ki delujejo na nemestnih območjih. Ta tema je še toliko bolj pereča, ker nobena država Zahodnega Balkana trenutno še ni vzpostavila delujočega tržnega gospodarstva;

4.

znova opozarja na pomen spodbujanja enakosti moških in žensk v državah kandidatkah ter poudarja vlogo lokalnih in regionalnih skupnosti pri ozaveščanju državljanov o tem vprašanju;

5.

obžaluje načrt islandske vlade, da umakne prošnjo za članstvo, in meni, da bi pristop Islandije koristil obema stranema;

6.

ponovno poziva Evropsko komisijo, naj upošteva stanje lokalne in regionalne samouprave v državah kandidatkah in potencialnih kandidatkah kot ključni element za ocenjevanje napredka decentralizacije in pogoj za dobro delujoč sistem upravljanja na več ravneh;

7.

še posebej pozdravlja nova pristopa k pogajanjem, ki sta bila nedavno vpeljana: 1) pristop, ki ga je Svet sprejel leta 2011 in po katerem se poglavja o sodstvu in temeljnih pravicah ter pravici, svobodi in varnosti odprejo v zgodnji fazi pristopnih pogajanj, s čimer se zagotovi, da sta dobro delujoč sodni sistem ter učinkovit boj proti organiziranemu kriminalu in korupciji ključna pogoja za pristop, ter 2) pristop, ki ga je Svet sprejel leta 2013 in po katerem se najprej obravnavajo gospodarski temelji in izpolnjevanje gospodarskih meril kot ključni elementi gospodarskega razvoja in ustvarjanja ugodnega poslovnega in naložbenega okolja;

8.

opozarja na izkušnje iz prejšnjih širitev, ki kažejo, da je bil obet članstva za države kandidatke ključna spodbuda za izvajanje potrebnih političnih in gospodarskih reform;

9.

poudarja, da je širitev EU dvosmeren proces, kar pomeni, da morajo biti države kandidatke primerno pripravljene, in tudi, da mora biti Evropska unija zmožna sprejeti nove države članice in se mora zavezati, da bo te države podpirala pri premagovanju izzivov, s katerimi se bodo soočile;

10.

je trdno prepričan, da je treba spoštovati načelo dobrososedskih odnosov med državami članicami EU, državami kandidatkami in drugimi državami ter vlogo in pomen oblikovanja čezmejnega in regionalnega sodelovanja med temi državami;

11.

poziva Evropsko komisijo, naj stori vse, da bi vsem državam kandidatkam zagotovila, da bodo zmožne izkoristiti drugi instrument za predpristopno pomoč med pripravami na pristop k EU;

12.

ugotavlja, kako pomembne so energija in prometne povezave za trajnostni razvoj regij, ter pozdravlja pozornost, ki jo Komisija posveča tej temi v nedavnem sporočilu o strategiji širitve;

13.

ponovno izpostavlja pomen učinkovite lokalne in regionalne ravni upravljanja ter ob tem opozarja na priporočila o krepitvi lokalne samouprave v državah v predpristopnem procesu in prednostni obravnavi reforme javne uprave;

14.

pozdravlja načrte Komisije za ukrepanje v obliki spodbujanja svobode govora v državah v predpristopnem procesu ter ob tem opozarja, da imajo lokalni in regionalni mediji običajno manj finančnih virov in so veliko bolj občutljivi za zunanje pritiske, zato potrebujejo več podpore in usposabljanja;

15.

ugotavlja, da je uspešno vključevanje Romov v glavnem odvisno od lokalnih oblasti, zato poziva, naj se več pozornosti posveti zmožnosti lokalnih oblasti v ustreznih državah v predpristopnem procesu za ukrepanje na tem področju;

16.

ponovno poudarja, kako pomembno je, da državljani podpirajo širitveni proces, ter izpostavlja vlogo lokalnih in regionalnih oblasti ter civilne družbe pri pritegnitvi državljanov k tej razpravi ter pri zagotavljanju dvosmerne komunikacije med državami članicami in institucijami EU ter državljani;

17.

meni, da so makroregionalne strategije koristen instrument sodelovanja za spopadanje z izzivi, ki so skupni več kot eni regiji, in za uvedbo konkretnega sodelovanja med državami članicami EU, državami kandidatkami in potencialnimi kandidatkami prek kolektivnih prizadevanj, ki bi omogočila učinkovito izkoriščanje razpoložljivih sredstev in njihovo uporabo za skupne projekte;

18.

poziva zlasti partnerje iz držav članic EU, ki mejijo na države v predpristopnem procesu, naj možnosti za čezmejno in decentralizirano sodelovanje izkoristijo za zagotovitev okrepljenega in širšega sodelovanja z lokalnimi in regionalnimi oblastmi držav v predpristopnem procesu, ob upoštevanju novega načrtovanja programov Unije za obdobje 2014–2020 ter novih instrumentov financiranja pomoči;

19.

izraža željo za nadaljnje sodelovanje z Evropsko komisijo pri programu instrumenta za lokalno upravo (LAF), ki je namenjen lokalnim in regionalnim oblastem v državah Zahodnega Balkana, Turčiji in Islandiji za izboljšanje njihovega razumevanja tega, kaj zlasti na regionalni in lokalni ravni pomeni EU. Predlaga razširitev programa LAF na vse zainteresirane države vzhodnega partnerstva;

20.

meni, da se mora Evropska komisija jasno opredeliti glede prizadevanj nekaterih držav vzhodnega partnerstva za članstvo v EU;

21.

ugotavlja, da Islandija, ki je uveljavljena in delujoča demokracija z zrelim tržnim gospodarstvom, v celoti izpolnjuje politična in gospodarska merila za članstvo v EU;

22.

spominja, da je bilo do danes v okviru pristopnih pogajanj odprtih 27 pogajalskih poglavij, od tega pa jih je bilo 11 začasno zaprtih;

23.

navaja odločitev islandske vlade, da začasno prekine pristopna pogajanja, in upa, da se bo o nadaljevanju pristopnih pogajanj odločalo na nacionalnem referendumu;

24.

poudarja, da bo OR tudi v prihodnje v celoti zavezan nadaljevanju sodelovanja z islandskim združenjem lokalnih oblasti, da jih pripravi na pristop, in sicer s pomočjo že ustanovljenega skupnega posvetovalnega odbora, če se bo Islandija odločila nadaljevati pristopna pogajanja;

25.

poudarja tudi, da bo še naprej podpiral krepitev zmogljivosti na lokalni ravni, na primer v okviru programa instrumenta za lokalno upravo;

26.

ugotavlja, da je bila Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija prva država, ki je podpisala stabilizacijsko-pridružitveni sporazum (SAA) z EU, in da je že leta 2005 dobila status države kandidatke. Glede na uspešnost države pri izpolnjevanju političnih meril članstva v EU in priporočil Komisije o začetku pristopnih pogajanj v petih letih po podpisu SAA obžaluje, da je Svet preložil ta sklep, in ga poziva, naj leta 2014 sprejme pozitivni sklep;

27.

podpira prizadevanje Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije za izboljšanje zmožnosti, da prevzame obveznosti članstva, ter poudarja, da so potrebna dodatna prizadevanja na področju pravne države (vključno z neodvisnostjo sodstva in protikorupcijskimi ukrepi), svobode izražanja in medijske svobode. Poudarja tudi, da je pomembno vzdrževati dobrososedske odnose, in sicer tudi z rešitvijo vprašanja imena, ki bo sprejemljiva za obe strani;

28.

pozdravlja napredek pri doseganju decentralizacije upravljanja, ki je ključni element Ohridskega okvirnega sporazuma, in poziva k nadaljnjemu napredku na področju upravne in finančne decentralizacije, ki mora biti v glavnem osredotočena na popolno izvedbo ustreznega pravnega okvira ter zagotavljati zadostna sredstva in stalno posvetovanje med osrednjimi in lokalnimi oblastmi;

29.

poudarja pomen krepitve upravnih zmogljivosti države, da se zagotovita učinkovita uporaba in upravljanje finančnih sredstev EU. Meni, da se je treba bolj posvetiti omejenim nacionalnim zmogljivostim za načrtovanje in črpanje sredstev IPA v okviru decentraliziranega izvajalskega sistema, ter priporoča okrepitev nacionalnih sistemov upravljanja in nadzora;

30.

ponovno ugotavlja, da financiranje na občinski ravni še vedno ni ustrezno, čeprav je to predpogoj za zagotavljanje finančne vzdržnosti. Na tem področju bi se lahko izvajali ukrepi, kot je prenos večjega deleža prihodkov od DDV in dohodnine občinam;

31.

ponovno poudarja, da je treba uskladiti regionalni razvoj, ter obžaluje, da ustrezni zakoni o regionalnem razvoju niso bili v celoti izvedeni in da se organom, pristojnim za regionalni gospodarski razvoj, dodatno zmanjšujejo že zdaj nezadostna proračunska sredstva;

32.

pozdravlja znatno delo združenja enot lokalne samouprave ZELS pri uvajanju pobud za e-upravo v občinski javni upravi ter meni, da je treba te izkušnje deliti; poziva osrednjo oblast, naj podpre dejavnosti centra za usposabljanje ZELS, da se povečajo zmogljivosti lokalnih uprav;

33.

pozdravlja dosežke Črne gore pri izgradnji državne uprave in lokalne samouprave od razglasitve neodvisnosti leta 2006;

34.

opozarja na napredek v pristopnih pogajanjih, ki so se začela junija 2012, in pozdravlja začetek pogajanj za poglavja 23 – sodstvo in temeljne pravice, 24 – pravosodje, svoboda in varnost, 20 – podjetniška in industrijska politika, 6 – pravo gospodarskih družb in 5 – javna naročila, po tem ko sta bili dve poglavji začasno zaprti (znanost in raziskave; izobraževanje in kultura);

35.

izraža zadovoljstvo, da so bile vzpostavljene strukture za pristopna pogajanja, med katere sodijo predstavniki civilne družbe, in da obstaja dodatno prizadevanje za izboljšanje preglednosti in udeležbe državljanov v procesu oblikovanja politike;

36.

poziva črnogorsko vlado, naj nadaljuje reforme za vzpostavitev pregledne, učinkovite in odgovorne uprave, in spodbuja k hitremu izvajanju novega zakona o javnih in državnih uslužbencih na lokalni ravni;

37.

opozarja, da je IPA ključni preskus zmožnosti države kandidatke za upravljanje tekočih predpristopnih sredstev in strukturnih skladov po pristopu, ter poziva Črno goro, naj okrepi svoje upravne zmogljivosti v vzpostavljenih strukturah IPA in jih ustrezno pripravi, da bo povečala spodobnost črpanja predpristopnih sredstev;

38.

meni, da mora Črna gora nadaljevati delo, da bo dosegla gospodarska merila za članstvo ter tako zagotovila, da bodo njena mala in srednja podjetja ustrezno pripravljena, da bodo vzdržala konkurenčne pritiske članstva;

39.

pozdravlja sklep o začetku pristopnih pogajanj s Srbijo januarja 2014, ki je potrdil pot Srbije v smeri pristopa k EU; pozdravlja tudi tekoče priprave pogajanj o članstvu, in sicer začetek analitičnega pregleda pravnega reda EU (t.i. screening) septembra 2013, potem ko je 1. septembra začel veljati stabilizacijsko-pridružitveni sporazum;

40.

poudarja pomen mirnega in temeljitega reševanja sporov za normalizacijo odnosov s Kosovom (1) ter pozdravlja napredek, dosežen leta 2013 v izpolnjevanju meril stabilizacijsko-pridružitvenega procesa;

41.

upoštevajoč pomen regionalne ravni za trajnostni razvoj, izpostavlja pomen deklaracije, ki jo je sprejela regionalna skupščina Vojvodine (3) o zaščiti svojih zakonskih pravic, in opozarja, da zakon o lastnih virih za Vojvodino, kakor je določeno v srbski ustavi, še ni sprejet;

42.

poziva k nadaljevanju procesa decentralizacije, da se dodatno okrepijo pristojnosti lokalnih oblasti. Obžaluje omejeno vključitev nacionalnega sveta za decentralizacijo in vztrajno pomanjkanje posvetovanja z lokalnimi oblastmi v procesu odločanja za razvoj zakonodaje, ki vpliva na lokalno raven;

43.

poziva, naj se nemudoma reši neurejen status avtonomne pokrajine Vojvodine, saj je srbsko ustavno sodišče presodilo, da so nekatere določbe statuta avtonomne pokrajine Vojvodine protiustavne;

44.

opozarja, da izvajanje obstoječega pravnega okvira za lokalne uprave ostaja zelo omejeno in da se pristojnosti na lokalni ravni izvajajo brez ustrezne analize zmogljivosti in potrebnih virov. Pravni okvir lokalne samouprave je še treba jasno opredeliti in ustrezno izvajati;

45.

pozdravlja napredek na področju regionalne politike in uskladitev strukturnih instrumentov ter poudarja, da je treba še naprej zagotavljati primerne zmogljivosti za izvajanje na lokalni ravni, zlasti v obliki trdne zasnove projektov na podlagi ustreznih strategij;

46.

podpira poziv Komisije, da mora Srbija še naprej krepiti načelo pravne države, se boriti proti korupciji in organiziranemu kriminalu ter zagotavljati medijsko svobodo, prepoved diskriminacije in varstvo manjšin;

47.

predlaga oblikovanje skupnega posvetovalnega odbora s Srbijo, ko bo začel veljati SAA;

48.

meni, da si morata Turčija in Evropska unija posebej prizadevati, da premagata sedanje medsebojne napetosti, tako da nadaljujeta pogajanja v duhu sodelovanja, ki odraža pozitivno dvostransko dogajanje v zadnjem času. Perspektivo turškega pristopa morajo spremljati reforme, ki bodo utrdile pravno državo in zagotovile pluralnost, kar je v interesu obeh strani;

49.

pozdravlja nedavno reformo, ki uvaja krepitev pristojnosti guvernerjev provinc, vendar poziva k izvedbi te reforme, ki bo pripomogla k regionalizaciji Turčije in krepitvi regionalne demokracije z demokratičnimi volitvami guvernerjev;

50.

pozdravlja nedavni začetek pogajanj o poglavju 22 – regionalna politika in usklajevanje strukturnih instrumentov in nacionalno strategijo za regionalni razvoj ter upa, da bo to prispevalo k zmanjšanju regionalnih razlik ter razlik med mesti in podeželjem;

51.

izraža zaskrbljenost zaradi težav, s katerimi se soočajo nekateri izvoljeni predstavniki v Turčiji pri opravljanju svoje funkcije predstavnikov okrožij, in poziva, da jih je treba obravnavati ob spoštovanju zakonodaje in v ozračju zaupanja, kar je v skladu s priporočili Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope (4).

52.

se pridružuje stališču Komisije, da so potrebne dodatne reforme turškega pravosodja, da se zaščitijo svoboda izražanja mnenja, medijska svoboda ter svoboda veroizpovedi, svoboda zbiranja in združevanja ter s tem zagotovi trajnost sedanjih v reforme usmerjenih politik;

53.

poziva k ustanovitvi regionalnih pritožbenih sodišč, ki bi po zakonu morala začeti delovati do junija 2007, in k nadaljnjemu usposabljanju sodnikov in tožilcev, ki naj bo prednostno za regionalna pritožbena sodišča; poudarja tudi, da so regionalna pritožbena sodišča pomembna za učinkovitost sodnega sistema in zmanjševanje trenutnih sodnih zaostankov;

54.

ponovno izraža nezadovoljstvo, ker Turčija ne spoštuje v celoti svojih zavez iz dodatnega protokola k pridružitvenemu sporazumu med EU in Turčijo, ter poziva Turčijo k doslednemu izvajanju teh obveznosti, hkrati pa poudarja, da bi vsako nadaljnje odlašanje utegnilo imeti nove posledice za pristopni postopek;

55.

opozarja tudi, da so dobrososedski odnosi ključni element priprav na pristop, zato je vsaka grožnja ali ukrep, uperjen proti državi članici in njenim suverenim pravicam, huda kršitev skupnih evropskih vrednot;

56.

je zaskrbljen zaradi nedavnega dogajanja v Turčiji in poudarja, kako pomembna je neodvisnost sodstva. Ponavlja, da je Turčija država kandidatka za članstvo v EU, zato se je zavezala, da bo v celoti izpolnila københavnska politična merila;

57.

opozarja na izražene skrbi nekaterih, da se turška vlada vedno ne posvetuje zadostno z lokalnimi oblastmi in z njimi ne opravlja ocen učinka, in sicer niti v zvezi s ključno zakonodajo, kot je nedavni zakon o velemestnih občinah, pri čemer bi lahko bila obsežna razprava o njem pozitiven korak v to smer in bi lahko resnično pomagala izvajati načelo upravljanja na več ravneh;

58.

pozdravlja nedavni napredek pri prenosu pristojnosti na lokalne uprave, ki ga je deloma mogoče opaziti v novem zakonu o velemestnih občinah, ki je razširil obseg občinskih pristojnosti in delno odgovarja na kritiko Kongresa Sveta Evrope (5) glede slabe zmogljivosti manjših občin za izvajanje javnih služb. Vendar Odbor obžaluje, da priporočila Kongresa o okrepitvi občin niso bila izvedena tako, da se jim omogoči pridobivanje lastnega dohodka;

59.

izraža zadovoljstvo, da se je v okviru priprav nove ustave, nedavno sprejetega svežnja za demokratizacijo in v povezavi s pravicami Kurdov in drugih manjšin razpravljalo o decentralizaciji in prenosu pristojnosti na lokalno upravo, ter opozarja na vse večje soglasje o tem, da je treba preseči zadržke Turčije glede Evropske listine o lokalni samoupravi Sveta Evrope;

60.

še posebej pozdravlja določbe iz svežnja o demokratizaciji, s katerimi so bili decentralizirani izobraževalni sistem in pravice političnih strank do promocije, zaradi česar je postala možna uporaba narečij in jezikov, ki niso zgolj turški; zadovoljen je, da bo zaradi svežnja mogoče znova uporabiti stara naselbinska imena, ki niso bila v turščini ali so bila zapisana v pisavi, ki ni bila turška;

61.

poziva turške oblasti, naj v tesnem sodelovanju z Evropsko komisijo ocenijo, katere programe iz instrumenta za predpristopno pomoč bi bilo mogoče uporabiti za spodbujanje trajnostnega razvoja na jugovzhodu Turčije v okviru pogajanj o poglavju 22;

62.

izraža zaskrbljenost nad zelo nizko udeleženostjo žensk v lokalni politiki in poziva vse politične stranke, naj za prihodnje lokalne volitve imenujejo več kandidatk;

63.

pozdravlja krepitev institucij, vključenih v izvajanje predpristopne pomoči, s pomočjo usposabljanja in strokovne pomoči ter priporoča dodatno prizadevanje za povečanje upravnih zmogljivosti lokalnih oblasti;

64.

podpira nadaljnje ukrepe, namenjene izboljšanju preglednosti, in vztrajen boj proti korupciji, zlasti na občinski ravni, ter ukrepe za povečanje preglednosti, odgovornosti in udeležbe;

65.

Turčijo in druge vpletene strani poziva, naj v skladu z ustreznimi sklepi varnostnega sveta OZN in ob spoštovanju načel, na katerih temelji EU, dejavno podpirajo tekoča pogajanja OZN za pravično, celovito in trajno rešitev ciprskega vprašanja, Turčijo pa poziva, naj k mirovnemu procesu pripomore tako, da začne umikati svoje vojaške sile s Cipra ter vrne zaprto območje Famaguste zakonitim prebivalcem;

66.

upoštevajoč tekoča pogajanja, ponovno poziva, da se delovna skupina OR in Turčije povzdigne v skupni posvetovalni odbor;

67.

upoštevajoč želje potencialnih držav kandidatk za napredek v smeri članstva in vse intenzivnejše stike z lokalnimi in regionalnimi akterji, z veseljem pričakuje oblikovanje skupnih posvetovalnih odborov z vsako potencialno državo kandidatko z Zahodnega Balkana;

68.

opozarja na napredek pri zagotavljanju svobodnih in poštenih nacionalnih (6) in lokalnih volitev (2011) (7) ter na splošni napredek pri izpolnjevanju političnih pogojev za začetek pogajanj o članstvu v EU;

69.

ponovno opozarja na priporočilo Komisije iz oktobra 2012 in 2013, da se Albaniji podeli status kandidatke pod pogojem, da izvede vrsto strukturnih reform, ter poziva Albanijo, naj poskrbi za napredek v reformi javne uprave, neodvisnosti sodstva, boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu ter varstvu človekovih pravic;

70.

meni, da je bil na področju regionalne politike in usklajevanja strukturnih instrumentov dosežen zmeren napredek. Z vidika IPA je treba dodatno okrepiti sisteme akreditacije, upravljanja in nadzora, da se čim bolj zmanjšajo tveganja in prenehanja obveznosti. Poleg tega je treba izboljšati zmogljivosti načrtovanja, še posebej v zvezi s pripravo trdne zasnove projektov;

71.

je seznanjen z načrti Albanije za zmanjšanje števila lokalnih upravnih enot in ponovno poudarja, da je treba v tem procesu vzpostaviti ravnovesje med upravno zmogljivostjo in demokratično legitimnostjo ter dostopnostjo za državljane;

72.

pozdravlja sprejetje zakona o urbanističnem načrtovanju aprila 2013 kot korak naprej v oblikovanju učinkovite in sodobne lokalne samouprave ter obžaluje, da se ta zakon izvaja zelo počasi;

73.

obžaluje, da imajo lokalne oblasti kljub tekočim upravnim izboljšavam še vedno izjemno omejene finančne in upravne vire za razvoj infrastrukture in storitev ter da so se njihovi dohodki znižali za 21 %;

74.

obžaluje tudi, da so njihovo upravljanje človeških virov in finančni nadzorni sistemi še vedno šibki ter da to ovira njihovo učinkovitost in omejuje vlogo lokalnih oblasti in njihovih združenj pri izboljšanju usklajevanja lokalne in osrednje uprave. Zaradi tega poziva k temeljitejšemu usklajevanju med osrednjo in lokalno upravo ter k okrepitvi vloge združenj lokalnih oblasti;

75.

opozarja na resne vrzeli, ki tudi na lokalni ravni še vedno obstajajo pri spremljanju korupcije, ter poziva k imenovanju protikorupcijskega koordinatorja z obsežnimi pooblastili za ocenjevanje splošne protikorupcijske ureditve;

76.

pozdravlja nacionalno strategijo za izboljšanje življenjskih pogojev Romov in z njo povezan nacionalni akcijski načrt ter pri tem poudarja, da je treba te zaveze tudi izvesti;

77.

obžaluje, da je Bosna in Hercegovina zelo malo napredovala pri izboljšanju delovanja in učinkovitosti vseh ravni upravljanja. Odbor je zaskrbljen, da se je proces približevanja EU ustavil, in meni, da je še vedno potrebno znatno prizadevanje za izpolnitev pogojev, ki so potrebni za verodostojno prošnjo za članstvo;

78.

opozarja, da oblasti Bosne in Hercegovine tudi niso dosegle napredka pri vzpostavljanju strukture, potrebne za decentralizirano upravljanje sredstev EU, kar ogroža finančno pomoč EU (IPA) in je letos že privedlo do izgube takšnih sredstev za Bosno in Hercegovino;

79.

izpostavlja pomanjkanje jasnosti glede razdelitve pristojnosti med entitetami, kantoni in občinami; slednje imajo razmeroma nizko stopnjo finančne avtonomije;

80.

poudarja, da sedanje politične razmere v Bosni in Hercegovini negativno vplivajo na sposobnost države, da zagovarja enotno stališče o zadevah v zvezi z EU. Meni, da je treba okrepiti vlogo Direkcije za evropsko integracijo za usklajevanje zadev EU med vsemi ravnmi oblasti ali pa za to uporabiti drug podoben mehanizem. Ugotavlja, da je bila Komisija prisiljena odložiti nadaljnje razprave o instrumentu za predpristopno pomoč (IPA II), saj takega mehanizma ni;

81.

obžaluje, da je parlamentarna skupščina Bosne in Hercegovine dosegla le zelo omejen napredek pri sprejemanju zakonodaje, povezane z EU. Politična nesoglasja še vedno negativno vplivajo na delovanje skupščine;

82.

poziva k upoštevanju ugotovitev strokovne delovne skupine, ki je nastala s pomočjo ZDA in EU ter je pripravila priporočila o ustavni reformi Federacije BiH, katere cilj je preoblikovati drage in kompleksne strukture upravljanja v državi, saj prihaja do prekrivanj pristojnosti federacije, kantonov in občin. Zadovoljen je, da priporočila strokovne delovne skupine temeljijo na obsežnem procesu posvetovanja z vsemi ravnmi upravljanja, tudi z lokalno ravnjo, in sicer prek vključevanja občin in mest ter civilne družbe;

83.

opozarja tudi, da je treba okrepiti varstvo človekovih pravic vključno z izvajanjem že sprejetih ciljnih strategij;

84.

poziva vse entitete federacije, naj vzdržujejo konstruktiven politični dialog med seboj in s federativnimi oblastmi;

85.

pozdravlja sklep Sveta o začetku pogajanj o stabilizacijsko-pridružitvenem sporazumu s Kosovom;

86.

pozdravlja tudi sklep Sveta za regionalno sodelovanje (SRS) o spremembi svojega statuta, da bi omogočil polnopravno sodelovanje Kosova. Formula za udeležbo Kosova v SRS je zanj dobra osnova, da okrepi in razširi svojo udeležbo tudi v drugih regionalnih forumih;

87.

je zadovoljen z aktivno in konstruktivno udeležbo Kosova in Srbije v dialogu, ki ga podpira EU, ter poudarja pomen mirnega in temeljitega reševanja sporov med Srbijo in Kosovom za razvoj celotne regije;

88.

ugotavlja, da so temeljne strukture upravljanja na osrednji in lokalni ravni sicer vzpostavljene, vendar občinska raven kljub temu ostaja šibka ter potrebuje ustrezne finančne in upravne zmogljivosti. Poziva k dodatnemu prizadevanju za izboljšanje zakonodaje, odgovornosti in preglednosti uprave, tudi na občinski ravni, in k podpori lokalnim oblastem pri nadaljevanju procesa decentralizacije;

89.

je zadovoljen, da so lokalne uprave izboljšale svoje zmogljivosti, med drugim za vračanje in ponovno vključevanje beguncev in razseljenih oseb, glede preglednosti upravljanja in proračunskih informacij ter v zvezi s poročanjem o občinskem sprejemanju odločitev;

90.

ponovno opozarja na pomen pregledne in učinkovite uprave ter poziva kosovsko vlado, naj posveti vso pozornost priporočilom Komisije o boju proti organiziranemu kriminalu in korupciji ter vzpostavi primerno sodstvo in javno upravo;

91.

opozarja, da se sodelovanje organizacij civilne družbe in vladnih institucij na Kosovu še vedno v glavnem vzpostavlja za vsak primer posebej, zato bi ga bilo treba izboljšati zlasti v zvezi z opredelitvijo in izvajanjem javnih politik;

92.

ponovno poudarja, da je treba dodatno spodbujati pravno državo, ki je temelj stabilizacijsko-pridružitvenega procesa. V zvezi s tem je zelo dobrodošel strukturirani dialog o pravni državi, saj še naprej podpira in vodi Kosovo na tem področju, med drugim prek razprav o prihodnosti EULEX, misije EU za krepitev pravne države na Kosovu.

93.

predlaga dodatna pogajanja o posebnem statusu lokalne samouprave za regionalno enklavo z večinsko srbskim prebivalstvom v okolici Mitrovice na severu Kosova.

7.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 174/15

Poročevalec

Christian Illedits (AT/PES), poslanec deželnega zbora dežele Gradiščanske

Referenčni dokument

Dopis grškega predsedstva Sveta EU z dne 4. novembra 2013

1.

ugotavlja, da energetska revščina že danes pesti velik del evropskega prebivalstva, in poudarja, da so potrebni kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni ukrepi, da se ta pojav, ki neposredno vpliva na javno zdravje in kakovost življenja ljudi, ublaži in omeji;

2.

opozarja, da se razkorak med rastjo cen energije in rastjo dohodkov vse bolj povečuje in da zaradi tega nastaja tveganje, da bo energetska revščina v vseh državah EU nenehoma naraščala;

3.

zato poziva k ukrepom, ki so namenjeni doseganju tako kratkoročnih (npr. takojšnja pomoč v izjemnih situacijah) kot tudi srednje- in dolgoročnih ciljev, kot so med drugim ukrepi za večjo energetsko učinkovitost, ukrepi za varčevanje z energijo, uvedba trajnostnih energetskih sistemov, lokalna proizvodnja energije iz obnovljivih virov in optimizacija potreb po mobilnosti;

4.

ugotavlja, da se v razpravah v EU energetsko revščino pogosto razume kot „pomanjkanje ogrevanja“, kar pa je ožji pojem od energetske revščine, saj mora tudi energija, potrebna za komunikacijo, mobilnost in higieno, ki so nujne za udeležbo v družbi, ostati dostopna. Energetska revščina pomeni, da družine in gospodinjstva zaradi vse nižjih dohodkov vedno težje plačujejo vse višje račune za energijo. Zato stanovanj ne morejo več dovolj ogrevati ali pa uporabljajo manj kakovostne energetske vire, ki so pogosto škodljivi za zdravje ali okolje, ali pa se morajo v ta namen zadolžiti. Poleg tega je omejena njihova mobilnost;

5.

meni, da je treba energetsko revščino obravnavati kot enega od vidikov revščine v širšem pomenu besede ter predvsem v okviru nacionalne in evropske politike na področjih zaposlovanja, socialnih zadev, konkurence, regionalnega razvoja in kohezije ter da je treba ustrezne ukrepe načrtovati v sodelovanju z ravnjo EU. Ker pa si EU na področju energije deli pristojnosti z državami članicami in sprejema ukrepe tudi na drugih področjih (enotni trg, podnebne spremembe itd.), ki vplivajo na cene energije in dostop do nje, obstaja veliko argumentov za to, da se tudi energetska revščina obravnava v okviru energetske politike.

6.

meni, da je zato treba pripraviti opredelitev energetske revščine na evropski ravni, da se po eni strani prizna problem na politični ravni, po drugi pa zagotovi pravna varnost ukrepov za boj proti temu pojavu. Opredelitev bi morala biti prožna in upoštevati različne razmere v državah članicah in njihovih regijah, da bi lahko veljala za različne energetske sisteme, ravni dohodka in socialne strukture v različnih delih EU;

7.

kot podlago za razpravo predlaga uvedbo kvantitativne opredelitve energetske revščine, ki bi temeljila na zgornji meji za delež dohodka v gospodinjstvu, porabljenega za stroške energije, in bi veljala v vsej EU. V opredelitev bi lahko vključili tudi druga merila, kot je pravica do dostopa do ustreznih energetskih storitev ali merilo dostojnega stanovanja;

8.

ugotavlja, da Evropska komisija kljub pritiskom Evropskega parlamenta, Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in drugih zainteresiranih akterjev energetske revščine doslej še ni dovolj obravnavala kot pomembnega političnega izziva;

9.

poudarja, da so dejavniki, ki pomenijo neposredno tveganje za energetsko revščino, na eni strani nizek dohodek in nizka socialna varnost (zlasti v novih državah članicah), na drugi pa varčevalni ukrepi (med drugim v južnoevropskih državah). Neposredno tveganje za povečanje energetske revščine je iskati tudi v dejstvu, da cene energije v povprečju naraščajo bolj kot pa dohodki gospodinjstev, zato energetska revščina ogroža vse več ljudi;

10.

zato EU poziva, naj nujno sprejme ukrepe, s katerimi bo najbolj ranljiva regionalna gospodarstva, predvsem v konvergenčnih regijah, podprla pri premagovanju težav, ki so posledica vse višjih cen energije v primerjavi z dohodki mnogih skupin prebivalstva, ki naraščajo le počasi, stagnirajo ali se celo znižujejo;

11.

zato poziva k dokončanju notranjega trga EU, katerega cilj je varna in trajnostna dobava energije po najnižjih možnih cenah; več je treba vlagati v distribucijska omrežja, infrastrukturo za prenos, medomrežno povezovanje in razvoj pametnih omrežij;

12.

glede na navedeno ugotavlja, da je treba obnovljive vire energije razvijati in tržiti čim bolj stroškovno učinkovito. Ponudniki energije, za katere veljajo zavezujoče kvote za obnovljive vire energije, bi morali sami odločati o tem, kako bodo vlagali v energijo vetra in sonca ter biomaso ali druge vire. Lokalni dobavitelji morajo torej imeti možnost, da po lastni oceni izberejo najugodnejšo rešitev za čisto energijo. Tudi z ustanavljanjem zadrug ali podobnih organizacij za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov ali za izboljšanje energetske učinkovitosti se lahko zagotovi, da bodo potrebe potrošnikov v središču;

13.

meni, da je treba pri prihodnjem financiranju iz strukturnih skladov EU na področju energije dati prednost projektom za zmanjšanje uporabe fosilnih in jedrskih goriv in za prehod na druge vire energije ter odpravi energetske revščine; poziva Evropsko komisijo, naj pri pripravi programov na tem področju te cilje upošteva;

14.

zato poziva k politiki, ki bo izboljšala energetsko učinkovitost ter preusmerila oskrbo z energijo na bolj decentralne energetske vire, s tem pa prispevala k znižanju stroškov energije;

15.

meni, da je treba pri načrtovanju dodelitve sredstev iz strukturnih skladov upoštevati ne samo gospodinjstva, ampak tudi najbolj ranljive skupine potrošnikov;

16.

poudarja, da je cenovno dostopna energija tema, ki ne glede na posledice za podnebje postaja nova politična prednostna naloga. Trenutno obstaja navidezno navzkrižje med finančnimi sredstvi, ki so potrebna za razvoj obnovljivih virov, ter povpraševanjem po energiji, ki je cenovno dostopna;

17.

vendar pa opozarja, da družbeni in okoljski (posredni) stroški fosilnih goriv in jedrske energije močno presegajo vse ostale stroške energije in večinoma niso razvidni na trgih in iz cen;

18.

opozarja, da politika EU in držav članic še vedno premalo priznava številne prednosti pametnih distribucijskih sistemov, ki kombinirajo različne obnovljive vire energije, upravljanje povpraševanja po obnovljivi energiji ter naložbe v energetsko učinkovitost;

19.

poudarja, da ni nobenega razloga za konfrontacijo med ljudmi, ki jih pesti energetska revščina, in drugimi potrošniki. Med podporo obnovljivih virov energije in ukrepi za boj proti energetski revščini ni nepremagljivega nasprotja, ravno nasprotno: obe vrsti ukrepov se dopolnjujeta;

20.

se seznanja z razmislekom Evropske komisije glede elementov, ki vplivajo na cene energije, in poudarja, da problem cenovne dostopnosti energije povzroča vrsta dejavnikov. V vsakem primeru drži, da lahko naložbe v energetsko učinkovitost in energijo iz obnovljivih virov na lokalni in regionalni ravni ustvarijo delovna mesta ter vsaj srednjeročno ublažijo energetsko revščino;

21.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so cene elektrike v EU za gospodinjstva in industrijo med letoma 2005 in 2011 v povprečju narasle za 29 %. V istem obdobju so se cene elektrike v ZDA povišale za samo 5 %, na Japonskem pa celo samo za 1 %; hkrati ugotavlja, da se je v istem obdobju cena za sod nafte na mednarodnem trgu podvojila, med letoma 2010 in 2011 pa povečala za štirikrat;

22.

želi poudariti, da energetska revščina vse bolj ogroža zlasti nove države članice in južnoevropske države, ki jih pesti kriza. Ker se še naprej povečuje razkorak med rastjo dohodka in rastjo cen energije, ker revščina na splošno narašča in ker na začetku ni bilo ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti stavb, ki naglo propadajo, in energetske infrastrukture, je problem energetske revščine medtem že zajel velik del prebivalstva;

23.

zatorej opozarja, da energetska revščina pesti od 50 do 125 milijonov ljudi v Evropi. V Bolgariji, na Portugalskem, v Litvi, Romuniji, na Cipru, v Latviji in na Malti že 30 % ljudi ne more primerno ogrevati svojih stanovanj in plačuje nesorazmerno visoke stroške energije. Medtem se tudi 20 % prebivalcev Grčije, Poljske, Italije, Madžarske in Španije sooča z istimi problemi. Zaradi močno naraščajočih cen energije (v primerjavi z rastjo dohodka) obstaja bojazen, da bo energetska revščina zajela še več prebivalstva, in sicer v vseh državah Evropske unije;

24.

zato se strinja, da je energetska revščina kazalnik materialne prikrajšanosti, ki ga je mogoče meriti z vprašalniki o dohodku, socialni vključenosti in življenjskih pogojih ali pa z vprašanji, kot sta „Ali si lahko privoščite zadostno ogrevanje stanovanja, kadar je to potrebno?“ (Eurostat, 2012) in „Ali lahko izpolnite vaše potrebe po mobilnosti?“

25.

zato pozdravlja dejstvo, da Evropski parlament in Svet v direktivah 2009/72/ES in 2009/73/ES o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo oz. z zemeljskim plinom države članice med drugim pozivata k opredelitvi pojma „ranljivi odjemalci“. Za čim boljšo oceno stanja glede energetske revščine v Evropi je tudi Evropski ekonomsko-socialni odbor predlagal enotno opredelitev tega pojma, ki bi veljala v vsej EU, in uskladitev razpoložljivih statistik;

26.

se strinja tudi z ugotovitvijo, da bi lahko število gospodinjstev, ki trpijo zaradi energetske revščine, naraslo, in predlaga, da se države članice spodbudi, naj izpolnijo svojo obveznost in opredelijo pojem „ranljivi odjemalci“;

27.

želi spomniti, da je naloga lokalnih in regionalnih oblasti med drugim stanovalcem ponuditi nepristransko svetovanje o tem, kako lahko izboljšajo energetsko učinkovitost svojih hiš in stanovanj. S tem se spodbuja ustvarjanje delovnih mest v sektorjih, povezanih z gradbeništvom, ki svoje dejavnosti usmerjajo v energetsko prenovo obstoječega stanovanjskega fonda in tako zmanjšujejo energetsko revščino in emisije CO2 ter spodbujajo tehnološke inovacije;

28.

ugotavlja, da je zaradi velikih socialnih in geografskih razlik v zvezi z energetsko revščino v EU najbolje, da se konkretni ukrepi izvajajo na lokalni ravni;

29.

opozarja, da raziskave o tveganju za energetsko revščino, ki se izvajajo na regionalni ravni, dajejo veliko bolj zgovorno sliko o socialnih neenakostih v Evropi kot pa raziskave na nacionalni ravni. Merjeno v standardu kupne moči, ki upošteva različne ravni cen, Bolgari za 100 kW elektrike plačujejo povprečno 17,07 enot standarda, Britanci pa 15,37. Razlike med jugom in severom oz. vzhodom in zahodom so v Evropski uniji obstajale že pred krizo leta 2005, vendar so se od takrat še povečale;

30.

poudarja, da je torej podpora za večjo energetsko učinkovitost hiš in stanovanj temeljnega pomena tako za odpravo revščine na splošno kot tudi za boj proti podnebnih spremembam. Poleg tega bi bila gospodinjstva v energetsko učinkovitejših domovih bolje pripravljena na prihodnjo rast cen energije;

31.

meni, da je treba na lokalni in regionalni ravni spodbujati kampanje obveščanja in ozaveščanja, ki jih morajo evropske institucije ustrezno podpreti, da se državljane spodbudi k prevzemanju navad, ki pomagajo varčevati z energijo;

32.

opozarja na pomen stroškov energije, ki je potrebna za mobilnost, kar je ravno tako dejavnik energetske revščine, zato bi bilo treba glede tega izvajati dolgoročno politiko prostorskega načrtovanja, da se zmanjšajo potrebe po mobilnosti in po možnosti zagotovijo energetsko manj intenzivni načini prevoza;

33.

zato EU poziva, naj si prizadeva za to, da bodo tržno usmerjene pobude, pri katerih obstaja nevarnost, da bi lahko povzročile izkoriščanje ranljivih odjemalcev energije, dopolnjene s socialnimi ukrepi na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, ki bodo v celotni vrednostni verigi – od proizvajalcev energije pa do končnih uporabnikov – zagotovili, da bodo davki, prispevki in pristojbine, s tem pa tudi cene energije, čim nižji;

34.

poleg tega poziva k temu, naj se potrošnikom ne zaračunavajo neprimerne cene, ki npr. vključujejo višje prispevke za energijo iz obnovljivih virov, zlasti ker se v mrežo pogosto sploh ne dovaja energije iz teh virov. Ravno tako potrošniki ne bi smeli plačevati za izgubo dobička v energetsko intenzivnih panogah, do katerega med drugim pride tudi zato, ker je treba za zaščito mrežne infrastrukture zmanjšati proizvodnjo;

35.

zato predlaga izvajanje programov za izboljšanje energetske učinkovitosti stavb za ranljive odjemalce, s čimer se trajno znižajo stroški energije (npr. s pripravo načrta financiranja za posodobitev tehnologij v sistemih daljinskega ogrevanja in vseh obratov, ki proizvajajo energijo ali ki uporabljajo energijo za proizvodnjo toplote, ali za boljšo izolacijo stavb). Hkrati z izvajanjem teh programov bi bilo treba podpreti obrate za proizvodnjo energije pretežno za lastne potrebe (topla voda iz termičnih sončnih kolektorjev, električna energija iz majhnih fotonapetostnih elektrarn). S tem bi ne le zmanjšali potrebe po energiji, temveč tudi spodbudili proizvodnjo iz obnovljivih virov, ki zmanjšuje odvisnost od večinoma uvoženih fosilnih goriv;

36.

priporoča hitro izvajanje programov za svetovanje na področju energije in za spodbujanje ukrepov za večjo energetsko učinkovitost, ki niso dragi, vendar imajo velik učinek (spremembe v vedenju, energetsko učinkovite naprave ali zatesnitev oken in vrat); priporoča tudi, da se predvidijo posebni podporni ukrepi za gospodinjstva, ki jih pesti energetska revščina;

37.

poudarja, da bi bilo treba zagotoviti, da bi bila energija iz obnovljivih virov iz lastne – individualne, kolektivne ali regionalne – proizvodnje lažje dostopna in cenejša kot uvožena energija. Potreben je splošen pravni okvir, ki bi potrošnikom omogočil, da izkoristijo lokalne projekte za proizvodnjo energije, ki jih uvajajo in izvajajo prebivalci posamezne regije;

38.

poziva k socialni pomoči gospodinjstvom, ki jih pesti energetska revščina (to so gospodinjstva, ki morajo več kot 10 % dohodka porabiti za plačilo stroškov elektrike in ogrevanja), ki pa jo je treba združiti s podporo za povečanje energetske učinkovitosti;

39.

poleg tega predlaga izvajanje dodatnih ukrepov za podporo (kot je „tarifa za preživetje“ – angl. lifeline tariff), ki bi zagotovili, da revnejši in manjši porabniki energije ne bi bili s finančnega vidika prikrajšani vsaj pri nujnih in temeljnih energetskih potrebah;

40.

podpira prizadevanja za omejitev povišanj cen energije, da se prepreči energetska revščina in se lahko cene za ogrevanje obdržijo pod ravnjo cen fosilnih goriv. To bo spodbudilo hitrejši prehod od ogrevanja s plinom, nafto ali grelniki na premog na ogrevanje na podlagi soproizvodnje energije in toplote ali z lokalnimi obrati za sežiganje biomase ali visokoučinkovitimi toplotnimi črpalkami; vse te naprave obratujejo ob uporabi obnovljivih virov energije, ki so na voljo na regionalni ravni;

41.

meni, da bi morale države članice sprejeti ukrepe, ki bi zagotovili, da bi bili potrošniki z manjšimi dohodki oproščeni davka na energijo ali bi bili obdavčeni po nižji stopnji, podobno kot velja pri davčnih olajšavah za delo.

7.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 174/19

Poročevalec

Gusty Graas (LU/ALDE), član izvršilnega sveta občine Bettembourg

Referenčni dokument

Mnenje na lastno pobudo

1.

opozarja, da se bo po napovedih Mednarodne agencije za energijo poraba energije v svetu do leta 2035 povečala za tretjino, kar bo predvsem posledica večjega povpraševanja v na novo industrializiranih državah;

2.

poudarja, da se energetski trg močno spreminja, saj se na trgu pojavljajo novi proizvajalci zemeljskega plina, v številnih državah članicah pa se močno povečuje proizvodnja energije iz obnovljivih virov. Zato je potrebna prilagoditev smernic za državno pomoč, da bodo imele države članice Evropske unije od leta 2014 na voljo natančna pravila glede politike subvencij na področju energije. Ta jasnost je nujna, da bi vlagatelji lahko pripravili svoje projekte;

3.

opozarja, da je treba v Evropski uniji cilje, ki jih je Komisija predlagala v Okviru podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030, uskladiti z različnimi viri in včasih razhajajočimi se interesi posameznih držav članic;

4.

opozarja, da konkurenca in obstoj prostega trga z energijo nista sama sebi namen, temveč sta sredstvi, namenjeni doseganju višjih ciljev Evropske unije, kot jih opredeljuje člen 3 Pogodbe o Evropski uniji;

5.

predlaga, da ob upoštevanju sklepnih predlogov generalnega pravobranilca z dne 28. januarja 2014 v zadevi C-573/12 Ålands Vindkraft Evropska komisija odloži predstavitev svojih novih smernic, dokler ne bo sprejeta sodba Sodišča. Generalni pravobranilec namreč Sodišču predlaga, da za neveljavnega razglasi člen 3(3) Direktive 2009/28/ES, ki v okviru nacionalnega režima za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije dopušča, da se certifikati za električno energijo izdajajo proizvajalcem zelene energije s sedežem v zadevni državi članici. Razveljavitev te določbe bi vzbudila dvome o sami zasnovi režimov pomoči za razvoj obnovljivih virov energije v številnih državah članicah, zaradi česar bi smernice verjetno zastarele, če bi jih predstavili pred izrekom sodbe, kar bi povzročilo pravno negotovost;

6.

podpira cilje na področju podnebne in energetske politike EU, ki so med drugim zapisani v Direktivi o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov 2009/28/ES. Države članice ter lokalne in regionalne oblasti so razvile ureditve in ukrepe za uresničitev teh ciljev podnebne in energetske politike do leta 2020. Nove smernice za državno pomoč na področju okolja in energije ne smejo biti v nasprotju s temi trdno določenimi cilji in uvedenimi ureditvami in ukrepi za dosego teh ciljev;

7.

v tej zvezi opozarja, da je treba najti ravnotežje med raznolikostjo virov energije in mehanizmi podpore za energijo iz obnovljivih virov na eni strani ter skupnimi pravili na ravni EU za izogibanje motnjam na trgu na drugi; zato izraža zaskrbljenost, da bi lahko predlogi Komisije iz posvetovalnega dokumenta preveč omejili možnosti razlikovanja, zlasti kar zadeva možnost podpore trajnostni proizvodnji energije iz obnovljivih virov;

8.

se je seznanil s posvetovalnim dokumentom za projekt novih smernic iz decembra 2013 glede državne pomoči na področju okolja in energetike za obdobje 2014–2020; obžaluje, da je bil ta dokument pripravljen samo v enem uradnem jeziku EU in da je bil rok za odziv na posvetovanje v praksi skrajšan z običajnih osmih tednov na šest tednov. Zato izraža zaskrbljenost, da bo v takšnih razmerah reprezentativnost odzivov na posvetovanje precej manjša;

9.

obžaluje, da v posvetovalnem dokumentu Komisije nikjer ni omenjena evropska listina o pravicah odjemalcev energije;

10.

poudarja, da bi bilo treba sprejeti integriran pristop energetske in okoljske politike na ravni Evropske unije;

11.

ocenjuje, da podnebnih sprememb in energetske politike ni mogoče dojemati in obravnavati ločeno;

12.

poudarja, da je Direktiva 2003/87/ES z dne 13. oktobra 2003 vzpostavila sistem EU za trgovanje z emisijami (EU ETS), „da bi pospešila zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na stroškovno in ekonomsko učinkovit način“. Tretja faza (2013–2020) bi morala biti okrepitev sistema, da bi se do leta 2020 emisije toplogrednih plinov zmanjšale za 20 % (v primerjavi z letom 1990), vendar ugotavlja, da sistem zaradi presežka dodeljenih emisij izgublja določeno učinkovitost;

13.

izraža upanje, da se v smernicah za državno pomoč na področju energetike upoštevajo tudi cilji, določeni za leto 2030, in cilj, da se do leta 2050 doseže večinski delež uporabe energije iz obnovljivih virov;

14.

je prepričan, da so boj proti podnebnim spremembam, večja energetska učinkovitost, spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov in zmanjšanje okoljskega odtisa že sami po sebi cilji, ki so v skupnem interesu;

15.

meni, da razvoj proizvodnje energije iz obnovljivih virov odpira dejanske priložnosti za spodbujanje zelene rasti in ustvarjanje novih stabilnih delovnih mest;

16.

izraža zadovoljstvo, da se v evropskih strukturnih in investicijskih skladih vse bolj upoštevajo energetika, podnebje in okoljski cilji;

17.

opozarja na željo Evropske komisije, da se 20 % sredstev iz Evropskega sklada za regionalni razvoj v razvitih regijah in 6 % sredstev v manj razvitih regijah vloži v energetsko učinkovitost in energijo iz obnovljivih virov;

18.

podpira prizadevanja EU na mednarodni ravni za ohranitev njene vodilne vloge v boju proti podnebnim spremembam;

19.

odobrava načelo, da je državna pomoč upravičena samo, če trg sam ne more doseči občutnega izboljšanja na področju varstva okolja; se strinja s Komisijo, da je državna pomoč lahko ustrezen instrument za uresničitev ambicioznih ciljev glede zmanjšanja CO2;

20.

ker visok strošek proizvodnje energije iz nekaterih vrst obnovljivih virov podjetjem ne omogoča, da to energijo na trgu ponudijo po konkurenčnih cenah, ocenjuje, da je v teh primerih državna pomoč utemeljena, če se v doglednem času predvideva zrelost uporabljene tehnologije in njenega trga; kljub temu bi bilo treba to pomoč po možnosti usklajevati na ravni Evropske unije in med državami članicami, odražati pa bi morala posebnosti različnih regij;

21.

načeloma podpira Komisijo v prizadevanjih, da se v dodeljevanje pomoči vnese več tržnih mehanizmov, in priporoča, da se k temu pritegnejo lokalne in regionalne agencije za energijo;

22.

meni, da je treba pri državni pomoči na področju energetike upoštevati, da ima gospodarske in družbene posledice tudi na regionalni in lokalni ravni. Pozitivne in negativne kratko-, srednje- in dolgoročne zunanje učinke je treba čim bolj internalizirati in vključiti v dejanski strošek energije, da bi se izkrivljanje konkurence čim bolj zmanjšalo;

23.

znova opozarja, da mora Evropska komisija spodbuditi vzpostavitev režima, v katerem si na energetskem trgu konkurirajo različne tehnologije, če želi zagotoviti vrhunsko inovativno zmogljivost;

24.

meni, da mora dodeljevanje državne pomoči postati transparentno, da bi lahko države članice, Komisija, gospodarski akterji, lokalne in regionalne oblasti ter državljani imeli dostop do potrebnih informacij;

25.

ugotavlja, da bi bilo treba kratkoročno odpraviti subvencije za energijo iz fosilnih goriv, saj povzročajo izkrivljanje konkurence in precejšnje okoljske stroške;

26.

se zaveda, da je pridobivanje plina in nafte iz skrilavca s hidravličnim lomljenjem sicer sporno, vendar pa nekatere države že v tem letu začenjajo s prvim komercialnim pridobivanjem, zato ocenjuje, da se ne moremo izogniti razmišljanju o državni pomoči na tem področju;

27.

meni, da smernice za državno pomoč na energetskem področju ne bi smele vključevati posebnih določb, ki bi omogočale državno pomoč za jedrsko energijo, in da bi morala tudi za to tehnologijo veljati tržna načela;

28.

želi poudariti, da je treba posebno pozornost nameniti vsem obnovljivim virom energije, kot so vetrna, sončna in geotermalna energija, hidroenergija, biomasa, deponijski plini, plini iz naprav za čiščenje odpadnih voda in bioplini, ki jih uporabljajo lokalne in regionalne oblasti. Proizvodnjo biogoriv bi bilo mogoče podpreti, če spoštuje merila okoljske trajnosti, kot jih predvidevajo določbe EU;

29.

poudarja, da proizvodnja električne energije v hidroelektrarnah lahko prispeva k shranjevanju in uravnoteženosti omrežij ter se lahko spodbuja, če se zagotovi izpolnjevanje ustreznih meril trajnosti;

30.

se sprašuje, ali je posebna omemba tehnologij za zajemanje in shranjevanje CO2 dejansko skladna z načelom tehnološke nevtralnosti, ki ga sicer zagovarja Komisija;

31.

meni, da bi morala EU oblikovati skupni pravni okvir za racionalnejšo rabo energije in podporo energiji iz obnovljivih virov;

32.

na ravni EU poziva k večji energetski učinkovitosti, večjemu deležu energije iz obnovljivih virov, boljši mešanici energije ter regulativnemu okviru, ki bo akterjem lahko ponudil bolj pravične pogoje;

33.

opozarja na težavno usklajevanje zakonodajnega okvira EU na področju konkurence, za katerega ima EU izključno pristojnost, s temeljnimi načeli energetske politike EU, zlasti tistimi, določenimi v členu 194 PDEU, ki predvidevajo deljeno pristojnost med EU in državami članicami ob upoštevanju načela subsidiarnosti in pomembne vloge, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti, zlasti lokalne in regionalne agencije za energijo;

34.

se zaveda, da nevarnost prekinitev dobave električne energije še vedno obstaja. Zato ne more prezreti dejstva, da mora biti javna pomoč v nekaterih primerih dovoljena, če želimo zagotoviti neprekinjeno dobavo električne energije, in to predvsem za postavitev inteligentnih energetskih omrežij, ki bodo omogočila prožnost proizvodnje in decentralizirane porabe energije, pa tudi za postavitev energetsko učinkovitega sistema shranjevanja in izgradnjo prožnih, okolju in podnebju prijaznih elektrarn, ki so namenjene uravnoteženju. Te t. i. „rezervne“ elektrarne, za katere je lahko potrebna pomoč v obliki državnih nadomestil, pa ne bi smele konkurirati energiji iz obnovljivih virov, morale bi uporabljati najnovejšo tehnologijo, da bi bile njihove emisije CO2 čim manjše. Nasprotno pa OR ocenjuje, da za gradnjo novih termoelektrarn na premog ne bi smeli več dodeljevati državne pomoči. Preden se predvidijo rezervne zmogljivosti, bi bilo treba po mnenju OR odjemalce bolj spodbujati k uporabi električne energije izven obdobij največje obremenitve. Komisija ocenjuje, da je manevrskega prostora za 10 %;

35.

z uporabo pametnih električnih števcev in povezavo terminalske opreme z internetom se lahko še bolj uskladita ponudba in povpraševanje na trgu električne energije. Tako zmanjšani stroški shranjevanja na strani ponudnika lahko prispevajo k znižanju stroškov električne energije za končnega odjemalca;

36.

ugotavlja, da so ekološki davki načeloma lahko primeren instrument za zmanjšanje emisij CO2; vendar meni, da lahko ti davki v določenih primerih tudi ogrozijo konkurenčnost nekaterih podjetij, njihovo izvzetje iz teh davkov pa lahko njihov položaj okrepi. Vendar se je treba izogniti izvzetjem, ki bi lahko povzročila izkrivljanje konkurence med državami in regijami, zlasti če pomenijo večjo obremenitev določenih skupin odjemalcev ali vseh državljanov. Namesto davkov oziroma izvzetij iz obdavčenja so zato potrebni predpisi ali največje mejne vrednosti, ki veljajo za vse udeležence na trgu in bi lahko pripomogli k večjemu ozaveščanju o okoljskih vprašanjih, dolgoročno pa bi zmanjšali negativne posledice za ekološki odtis;

37.

priznava, da je uvedba okoljskih davkov na določene proizvode mogoča zlasti, če so na trgu tudi alternativni proizvodi, ki manj negativno vplivajo na okolje, tako da ima odjemalec nekaj izbire;

38.

poziva države članice, naj pri dodeljevanju državne pomoči bolj upoštevajo posebnosti svojih regij, kot so podnebne, demografske in kulturne posebnosti, zlasti v najmanj razvitih regijah, zato da ne bi zavrli njihovega razvoja na področju energetike. Treba je zagotoviti obsežno varstvo pridobljenih pravic za že uresničene projekte. Treba je upoštevati tudi poseben položaj zadrug, ki so jih za proizvodnjo energije ustanovili državljani, in malih zasebnih vlagateljev pri razpisih in neposrednem trženju. Pri tem morajo države članice ohraniti ustrezen manevrski prostor;

39.

zato izraža zaskrbljenost, da bi predlogi Komisije sistem zagotovljene odkupne cene za obnovljive vire energije, ki se v mnogih državah članicah uporablja za spodbujanje obnovljivih virov energije in za doseganje podnebnih ciljev, omejili na zelo majhne obrate oziroma količine energije in da Komisija poleg tega uporablja togo opredelitev tehnologij, pripravljenih za trg, glede na njihov tržni delež v Evropi; ta opredelitev ni primerna za različne razmere v državah članicah in njihovih regijah ter ogroža razvoj ustreznih možnosti za trajnostno energijo;

40.

ugotavlja, da je za vzpostavitev pravilno delujočega trga nujno zajamčiti raznolikost ponudnikov energije, saj dejstvo, da se uporablja več ponudnikov energije, ne zagotavlja samo stalnosti proizvodnje in porabe energije, ampak po zaslugi tržne konkurence spodbuja tudi uporabo novih tehnologij;

41.

podpira pristop Komisije, da morajo vlade, preden razmislijo o mehanizmu javne pomoči, analizirati vzroke za neustreznost proizvodnje energije in izključiti morebitne primere izkrivljanja, ki trgu onemogočajo spodbujanje naložb v proizvodne zmogljivosti;

42.

opozarja, da načelo tehnološke nevtralnosti ne glede na izbrano metodo nikakor ne sme ogroziti doseganja ciljev glede okolja in energije;

43.

ocenjuje, da bi morale imeti občine in regije določen manevrski prostor, da bi lahko finančno podpirale projekte, katerih trženje kratkoročno ni zanesljivo, vendar imajo zanimivo tehnologijo, ki bi lahko v prihodnosti omogočila energetsko učinkovitost ter višjo raven varstva okolja;

44.

meni, da si zadruge na lokalni in regionalni ravni, ki so jih oblikovali državljani za nadaljnje spodbujanje energije iz obnovljivih virov, zaslužijo posebno pozornost, predvsem zato, ker so obenem tudi dodatni ponudniki energije, pa tudi zato, ker s precejšnjim izobraževalnim učinkom utrjujejo zavedanje o razumni rabi energije. Ta spodbujevalni učinek bi bilo torej treba šteti za pozitivni zunanji učinek, ki bi ga trg moral upoštevati; nove smernice za državno pomoč morajo zato dopuščati razvojno perspektivo za zadružno organizirane energetske obrate;

45.

predlaga, da se upoštevajo socialno-ekonomske posebnosti malih omrežij, za katere metoda javnih razpisov, ki jih objavljajo države članice, ni ustrezna, saj udeležencem ne jamči enakih pogojev dostopa;

46.

z zadovoljstvom ugotavlja predlagano razširitev izjem (uredba o splošnih skupinskih izjemah) glede pomoči za pobude s področja daljinskega ogrevanja in večje energetske učinkovitosti stavb;

47.

se zavzema tudi za posebne pogoje glede pomoči za usposabljanje osebja, ki zagotavlja tehnično podporo in svetuje lokalnim in regionalnim oblastem;

48.

spodbuja vključevanje civilne družbe ne samo v razpravo o okoljskih in energetskih vprašanjih, ampak tudi v konkretne pobude za proizvodnjo, zlasti prek zadrug;

49.

izraža zadržanost do namere Komisije, da tarifo za dobavo električne energije iz obnovljivih virov, ki proizvajalcem zelene električne energije zagotavlja fiksno ceno na kWh, nadomesti s premijami za dobavo energije. Treba je spoštovati legitimno pričakovanje vlagateljev glede dobičkonosnosti obstoječih naložb, da se dolgoročno zagotovi njihovo sodelovanje. Zato poziva k možnosti, da se v 19 državah članicah lahko ohrani preverjen model zagotovljene odkupne cene;

50.

poziva, da se zgornja meja upravičenosti do pomoči za obrate za proizvodnjo električne energije iz alternativnih virov, ki začenjajo s komercialnim obratovanjem, in za male obrate določi pri 5 MW, za vetrne elektrarne pa zviša na 15 MW;

51.

opozarja, da bi zapleten upravni postopek za oceno primernosti državne pomoči lahko pomenil dodatne stroške, zlasti za pobude manjšega obsega;

52.

pozdravlja namen Komisije, da tudi v prihodnje podpre uporabo biomase, toliko bolj zato, ker številne lokalne in regionalne skupnosti uporabljajo takšne obrate in ker ti ustvarijo določena delovna mesta v skladu z zmogljivostmi v MW. Poleg tega predlaga, da se razmisli o pravni in finančni podpori javnim in zasebnim podjetniškim pobudam za trajnostno rabo gozdov s ciljem, da bi imeli na voljo kakovostno biomaso;

53.

se strinja z mnenjem CEDEC (European Federation of Local Energy Companies), da se olajšajo naložbe v tehnologije pametne distribucije v električnih omrežjih, saj te spodbujajo učinkovito rabo energije pri končnem odjemalcu. Te naložbe v energetsko infrastrukturo obenem zagotavljajo zanesljivost oskrbe z energijo;

54.

ocenjuje, da bi morale države članice, občine in regije uvesti ali izboljšati režim za spodbujanje naložb v večjo energetsko učinkovitost, npr. s subvencijami za izolacijo zunanjih sten bivališč, termično izolacijo sten ob tleh ali delu stavbe, ki ni ogrevan, termično izolacijo nagnjene ali ravne strehe bivališča, termično izolacijo plošče pod neogrevanim podstrešjem bivališča, zamenjavo oken in vrat bivališča, montažo sončnih kolektorjev in fotonapetostnih panelov, montažo centralnega ogrevanja na pelete ali drva, montažo sistema nadzorovanega prezračevanja z rekuperacijo toplote, uvajanje energetskih rešitev, ki temeljijo na geotermalnosti, in montažo toplotne črpalke;

55.

opozarja, da je soproizvodnja toplote in električne energije najbolj učinkovito sredstvo za hkratno proizvodnjo električne energije in toplote. Zato poziva občine, naj namestijo „soproizvodne obrate“. Lokalne skupnosti, ki vlagajo v visoko zmogljive naprave za soproizvodnjo, bi morale imeti možnost dobiti pomoč;

56.

pozdravlja, da se bo v smernicah odslej spodbujala uporaba javnih subvencij za čezmejno energetsko infrastrukturo ali za projekte, ki prispevajo k regionalni koheziji;

57.

ocenjuje, da je treba pomoč dodeliti tudi za okoljske študije, ki jih lokalne in regionalne skupnosti opravijo na naslednjih področjih: preseganje pravil EU ali povečanje ravni varstva okolja v odsotnosti takšnih pravil; poziva, da se v nekaterih primerih pomoč dodeli za študije, ki niso neposredno vezane na naložbe, kot so študije o podpori pri ekološki gradnji ali ekološki zasnovi. Ta pomoč bi se lahko dodelila v okviru režima de minimis. Komisija mora uvesti tudi posebne programe za spodbujanje uporabnih raziskav in tehnološkega razvoja, v katerih bi sodelovala podjetja s področja energetike, univerze in raziskovalna središča;

58.

opozarja na pomembno vlogo, ki jo morajo imeti univerze in raziskovalni inštituti ter tehnološka središča in agencije za energijo glede uporabe nove tehnologije na področju energetike. Zato je treba poskrbeti za zadostna sredstva, da bi dosegli te cilje;

59.

zaradi visokih stroškov za raziskave in razvoj pri še relativno mladih obnovljivih virih energije in tehnologijah visoke energetske učinkovitosti ter neizvedene internalizacije zunanjih stroškov proizvodnje uporabne energije iz fosilnih virov zaradi trenutnih cen za pravice do emisij toplogrednih plinov je za spodbujanje naložb v te tehnologije potreben sistem, ki temelji na mehanizmu vzajemnosti.

60.

poziva, da se lokalni in regionalni upravičenci vključijo v pripravo režima pomoči;

61.

se zavzema za upravno poenostavitev pri dodeljevanju državnih subvencij;

62.

priporoča, da se zajamči transparentnost vseh odločitev, ki se sprejmejo glede državne pomoči na področju energetike, in ocenijo večkratne prednosti, ki bi jih lahko imela uporaba opredeljenih ukrepov za dodeljevanje državne pomoči. Poleg tega je treba preveriti, da ne bo prišlo do prekrivanja ukrepov, ki se financirajo iz različnih okvirov.

7.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 174/25

Poročevalec

Pedro SANZ ALONSO (ES/EPP), predsednik avtonomne skupnosti La Rioja

Referenčni dokument

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo na notranjem trgu in v tretjih državah

COM(2013) 812 final

1.

z zadovoljstvom pozdravlja predlog uredbe Evropske komisije, ki je tako pokazala interes za ukrepe za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo na notranjem trgu in v tretjih državah, zlasti pa pozdravlja njen predlog novega okvira za podporo in spodbujanje ukrepov za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo tako znotraj kot zunaj meja EU;

2.

meni, da so ukrepi za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo na notranjem trgu in v tretjih državah še posebej pomembni za to, da se bo lahko kmetijski sektor odzval na številne izzive zaradi vse večje konkurence, in da bo z okrepitvijo prisotnosti svojih proizvodov lažje prodiral na trge, saj sta za evropske kmetijske proizvajalce odpiranje mej in globalizacija trgov izziv;

3.

meni, da bo ta predlog ukrepov za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo potrošnikom v Evropi in po svetu omogočil, da bodo bolje seznanjeni s kakovostjo in visokimi standardi proizvodnje v EU, s katerimi se zagotavljata prehranska varnost in varstvo okolja ter vzbuja zaupanje v proizvode, ki jih potrošniki kupujejo in uživajo. Večja prepoznavnost evropske kmetijske proizvodnje bo tako proizvajalcem zagotovila večjo donosnost;

4.

meni, da je evropski kmetijski sektor ključnega pomena za gospodarski razvoj na lokalni in regionalni ravni in da bistveno prispeva k ustvarjanju delovnih mest ter ohranjanju in rasti prebivalstva na teh območjih, saj sta proizvodnja in predelava tesno povezani z lokalno in regionalno ravnjo. Ta regionalni vidik mora biti še naprej ključni element pri zagotavljanju uravnoteženega razvoja evropskih regij;

5.

znova poudarja, da regije potrebujejo ambiciozno in učinkovito politiko na področju promocije, ki opozarja na kakovost in posebnost kmetijskih proizvodov. Ti so kulturna in gastronomska dediščina Evropske unije in tudi bistveni element gospodarskega in družbenega življenja številnih evropskih regij, saj zlasti na podeželju zagotavljajo dejavnosti, ki so neposredno povezane z ozemlji;

6.

priporoča, da se posebna pozornost nameni skupini kmetijskih proizvodov, ki so proizvedeni predvsem iz tradicionalnih sestavin in v skladu s postopki, značilnimi za določeno regijo;

7.

meni, da je povečanje proračunskih sredstev za te ukrepe nujno potrebno, saj je Komisija predlagala povečanje števila upravičencev in razširitev seznama upravičenih proizvodov, kakor tudi svoj finančni prispevek za multiprograme;

8.

iz dvostranskih sporazumov, ki se trenutno v okviru pogajanj sklepajo s Kanado, Združenimi državami in državami Mercosurja, ter drugih pridružitvenih sporazumov je razvidno, da bodo zato, da evropski proizvodi ostanejo konkurenčni, vse bolj potrebni ukrepi za informiranje in promocijo tako na notranjem trgu kot v tretjih državah;

9.

poudarja, da bi bilo mogoče tudi v prihodnje financirati ukrepe za promocijo in informiranje na notranjem trgu, da bi bili vsaj proizvodi, ki so proizvedeni v okviru uveljavljenih sistemov ali z ekološkim kmetovanjem, še naprej konkurenčni;

10.

opozarja, da je nedavno sprejeta reforma SKP v skladu z evropsko trgovinsko politiko in da mora Evropska unija tudi v okviru mednarodne trgovinske politike na globalni ravni prispevati k prehranski varnosti ter v okviru STO zagotavljati, da bodo za kmetijsko proizvodnjo v EU veljali enaki konkurenčni pogoji;

11.

meni, da bi lahko z dodelitvijo 75 % predvidenih proračunskih sredstev za ukrepe za informiranje in promocijo v tretjih državah tvegali, da se zanemari notranji trg, ki je glavni trg za evropske proizvode in na katerem si morajo proizvajalci zaradi dotoka proizvodov iz tretjih držav močno prizadevati, da ostanejo konkurenčni;

12.

Komisijo poziva, naj nobenega cilja glede deleža predvidenih sredstev za ukrepe za informiranje o kmetijskih proizvodih Unije in njihovo promocijo v tretjih državah ne določa vnaprej, saj je treba notranjemu trgu in trgom v tretjih državah pripisovati enak pomen;

13.

podpira pobudo za navajanje blagovnih znamk in porekla proizvodov, saj meni, da se bodo s prepoznavnostjo blagovnih znamk v okviru splošne promocije izboljšale možnosti za financiranje in se povečal interes upravičencev, pod pogojem, da se ohrani ravnotežje, zlasti na notranjem trgu Evropske unije;

14.

podpira predlog Komisije o shemah kakovosti, ki uporabljajo uradne logotipe EU, hkrati pa meni, da bi moralo biti ime regije tesno povezano s splošnim sporočilom, ki mora izpostavljati posebne lastnosti proizvodov, zato je treba odločno spodbujati navajanje geografskega porekla proizvoda;

15.

poudarja, da je v EU vse več shem kakovosti, ki se vse bolj priznavajo na evropski ravni, kar je odziv na naraščajoče potrebe evropskih potrošnikov po hrani, ki še zlasti povprašujejo po kakovostnih lokalnih proizvodih, ki izpolnjujejo stroge standarde EU na področju prehranske varnosti in varstva okolja. Izpostaviti je treba, da so proizvodi v okviru uveljavljenih shem kakovosti zelo pomembni za notranji trg, zato je treba še naprej spodbujati njihovo uporabo;

16.

Komisijo poziva, naj načine izvajanja določi z izvedbenim aktom. Poleg tega meni, da bi lahko agencije za promocijo usklajevale in celo izvajale kolektivne ukrepe skupin proizvajalcev v njihovih regijah;

17.

meni, da bi lahko pozitivne sinergije med različnimi regionalnimi proizvodi povečale blaginjo vseh evropskih regij. Zato so pomembni regionalni viri prihodkov in zelo kakovostne storitve, povezane z identiteto ozemelj in dediščino. Tako bi prispevali k izboljšanju kakovosti na območjih, povezanih z regionalnimi kmetijskimi proizvodi, kar bi pozitivno vplivalo na ustvarjanje delovnih mest, zlasti na občutljivih območjih, in pomenilo nove priložnosti tako na lokalnih kot mednarodnih trgih;

18.

se strinja, da je treba organizacijam proizvajalcev iz vseh sektorjev nameniti pomembno vlogo in natančno opredeliti zahteve glede njihove reprezentativnosti, da se zagotovi zastopanost vseh sektorjev;

19.

poziva, naj se v okviru organizacij proizvajalcev posebna pozornost nameni MSP, pod pogojem, da se pri promociji osredotočajo na uveljavljene sheme kakovosti. MSP so najbolj razširjena podjetja v evropskih regijah in predstavljajo velik delež evropskega kmetijsko-živilskega sektorja;

20.

se strinja, da bi bili vsi proizvodi s poreklom iz EU, razen tobaka, upravičeni do ukrepov za informiranje in promocijo na notranjem trgu in v tretjih državah, pri čemer je treba prednost dati predlaganim ukrepom za proizvode, ki prispevajo k uravnoteženemu prehranjevalnemu režimu, in ukrepom glede drugih proizvodov z jasno oznako kakovosti in poreklom iz EU;

21.

pozdravlja predlog Komisije, da pripravi delovni program, ki bo omogočal, da se za politiko promocije pripravijo jasne in dobro zasnovane strategije;

22.

poziva Komisijo, naj pojasni, kako bo upoštevala prednostne naloge držav članic in kako jih bo vključila v delovni program;

23.

predlaga, da se sprejme delovni program za obdobje treh let, tako kot v primeru sedanjih promocijskih kampanj, da bi upoštevali razvoj trgov in možnost letnih prilagoditev;

24.

meni, da ocenjevanje in izbor programov ne bi smela biti samo v pristojnosti Komisije, ampak bi morale pri tem sodelovati tudi države članice, s čimer bi omogočili tudi prispevek evropskih regij, saj regije sofinancirajo ukrepe za promocijo, ki so bili nenazadnje ohranjeni v okviru EKSRP za obdobje 2014–2020 (člen 17) pod dokaj podobnimi pogoji kot pri ukrepu 133 v obdobju 2007–2013;

25.

Komisijo poziva, naj razmisli o možnosti, da v programu promocije, ki ga financira Evropska unija, sodelujejo države članice in regije, ne da bi s tem preveč obremenili sam proces, pri čemer bi bili ukrepi, ki se financirajo v okviru tega programa, v skladu z regionalnimi strategijami za promocijo;

26.

se zavzema tudi za to, da se v tej uredbi ohrani možnost objave dveh razpisov, saj tako kandidatom ne bi bilo treba toliko časa čakati na ponovni razpis v primeru, ko njihovi programi na prvem razpisu niso bili izbrani;

27.

se strinja s stopnjami sofinanciranja, ki jih je predlagala Komisija, in meni, da so v skladu s ciljem, da se spodbujata predložitev programov v tretjih državah in priprava multiprogramov, vendar pa predlaga, naj stopnja sofinanciranja za izvajanje multiprogramov v tretjih državah znaša 75 %. Enak delež bi lahko veljal tudi za MSP v primeru programov posebnega pomena;

28.

se zaveda, da je politika promocije, ki se je izvajala do zdaj, prispevala k povrnitvi zaupanja potrošnikov v času krize, vendar pa bi bilo treba v prihodnje predvideti veliko bolj prožne in učinkovite instrumente informiranja in ukrepe za promocijo;

29.

predlaga, da se razmisli o povečanju stopnje sofinanciranja EU, zlasti za izvajanje ukrepov za promocijo in informiranje med krizami v kmetijstvu, da ne bi povzročili diskriminacije med proizvajalci;

30.

meni, da je treba v predlogu uredbe pojasniti, kako naj bi izboljšali zmogljivosti za odzivanje v času krize, da bi zagotovili hitro in učinkovito ukrepanje;

31.

poziva, naj imajo poleg Komisije tudi države članice možnost prostovoljno sofinancirati programe, saj bi to lahko bilo potrebno v manj razvitih proizvodnih sektorjih ali sektorjih z manjšo ekonomsko sposobnostjo;

32.

priporoča, naj Komisija v večji meri prizna pomen evropskih regij in njihovo ključno vlogo pri proizvodnji kakovostnih kmetijskih in kmetijsko-živilskih proizvodov ter omogoči njihovo sodelovanje pri izbiri programov;

33.

Komisiji priporoča, naj zagotovi financiranje ukrepov za promocijo na notranjem trgu, da bi povečali prodajo kmetijskih in živilskih proizvodov s poreklom iz Evropske unije, ki so proizvedeni v okviru uveljavljenih shem kakovosti ali tradicionalnega in regionalnega ekološkega kmetovanja. Z razširjanjem in promocijo tradicionalnih proizvodov bi prispevali k spremembi vzorcev potrošnje, ki so nastali zaradi globalizacije evropskega trga.

7.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 174/36

Poročevalec

Andrius Kupčinskas (LT/EPP), župan Kaunasa

Referenčni dokument

Predlog priporočila Sveta o okviru za kakovost pripravništev

COM(2013) 857 final

1.

pozdravlja priporočilo o okviru za kakovost pripravništev, ki ga je sprejel Svet EU, saj je to podprl že v svojih prejšnjih mnenjih, vendar močno obžaluje, da se je Komisija ta okvir odločila predstaviti v obliki priporočila Sveta in ne v obliki direktive;

2.

glede na to, da je bilo obdobje med predstavitvijo predloga Komisije (4. december 2013) in sprejetjem priporočila Sveta (10. marec 2014) prekratko, da bi lahko Odbor regij v skladu z običajnim postopkom pripravil mnenje, z začudenjem ugotavlja, da se niti Evropska komisija pri pripravi priporočila o okviru za kakovost pripravništev niti Svet EU pri sprejemanju tega priporočila ni posvetoval s skupščino predstavnikov lokalnih in regionalnih oblasti v EU – Odborom regij;

3.

izraža obžalovanje, da je brezposelnost mladih v EU še vedno zelo visoka, zlasti v nekaterih regijah, in poudarja, kako pomembni so ukrepi za aktivno zmanjševanje brezposelnosti pri mladih. Če želimo doseči cilje iz strategije Evropa 2020 glede 75-odstotne zaposlenosti v starostni skupini 20–64 let do leta 2020, je treba izboljšati izobrazbo mladih, tj. jo usmerjati bolj glede na potrebe trga dela, in ustvariti ugodnejše pogoje za prehod na trg dela;

4.

meni, da bi bilo treba tako na nacionalni kot na evropski ravni storiti več, da bi v mladih vzbudili željo po poklicih prihodnosti. Zato je treba pripraviti študije, ki omogočajo hitro prepoznavanje in usmerjanje trendov ter napovedovanje sprememb v povpraševanju po delovni sili v posameznih panogah in poklicnih skupinah, števila delavcev, ki jih je treba usposobiti za določene poklice in novo nastajajoča delovna mesta, ter potreb po usposabljanju mladih;

5.

ob dejstvu, da so obdobja pripravništva bistvena prvina jamstva za mlade, ponovno izraža svojo podporo priporočilu Sveta z dne 22. aprila 2013 (1) o vzpostavitvi jamstva za mlade (2), s katerim se želi zagotoviti, „da vsi mladi do 25. leta v štirih mesecih po tem, ko postanejo brezposelni ali prenehajo s formalnim izobraževanjem, prejmejo kakovostno ponudbo za zaposlitev, nadaljnje izobraževanje, vajeništvo ali pripravništvo“. Lokalne in regionalne oblasti morajo imeti pomembno vlogo pri izvajanju programov jamstva za mlade;

6.

pozdravlja okvir za kakovost pripravništev, ki je smiseln ukrep, s katerim naj bi zagotovili, da se s pripravništvom učinkovito olajša prehod od izobraževanja k zaposlitvi in s tem poveča zaposljivost mladih;

7.

meni, da bi bilo treba pri pripravništvih spodbujati prenos strokovnega znanja z ene generacije na drugo, t. i. model „mojster–vajenec“;

8.

podpira novosti, navedene v okviru za kakovost pripravništev, saj bo s tem zagotovljena transparentnost pripravništev in osredotočenost na učne cilje; hkrati obžaluje, da v okviru za kakovost pripravništev ni nikakršnih priporočil državam članicam v zvezi s tako pomembnima vprašanjema, kot sta socialna varnost in plačilo pripravništva; obžaluje, da okvir za kakovost pripravništev nima enakega obsega kot jamstvo za mlade, saj zajema zgolj pripravništva na odprtem trgu in izključuje pripravništva v okviru študija, formalnega izobraževanja ali poklicnega usposabljanja;

9.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti pomembno vlogo pri določanju in izvajanju ukrepov za boj proti brezposelnosti mladih, tudi na področju splošnega in poklicnega izobraževanja. Države članice bi morale to vlogo upoštevati in izkoristiti s tem povezane možnosti, da bi olajšali prehod mladih strokovnjakov iz izobraževalnih ustanov v zaposlitev, saj imajo ravno lokalne in regionalne oblasti vlogo ponudnikov storitev na področju izobraževanja, usposabljanja in zaposlovanja; zato obžaluje, da Svet v svojem priporočilu ne obravnava vloge lokalnih in regionalnih oblasti pri izvajanju okvira za kakovost pripravništev;

10.

poziva države članice, naj zagotovijo aktivno sodelovanje socialnih partnerjev ter lokalnih in regionalnih oblasti ter s tem uspešno izvajanje sistema;

11.

poleg tega naj temeljito preučijo, pod katerimi pravnimi in ostalimi pogoji lahko okvir za kakovost pripravništev uvedejo v nacionalno prakso in/ali prenesejo v zakonodajo;

12.

izraža zaskrbljenost nad visoko brezposelnostjo mladih v EU, ki vodi v revščino mladih, kar je omenjeno tudi v Letnem poročilu Evropske komisije o zaposlovanju in družbenem razvoju za leto 2012 (3);

13.

poudarja pomen učinkovitih ukrepov za rešitev vse večjega problema v Evropi, ko mladi niso niti zaposleni niti se ne šolajo, in opozarja na socialne, ekonomske in demografske posledice in nevarnosti pomanjkanja samostojnosti teh mladih;

14.

se strinja s Komisijo glede pomena pripravništva in poudarja, da kakovostna pripravništva mladim omogočajo, da si pridobijo dragocene poklicne izkušnje, znanje in spretnosti ter si s tem izboljšajo možnosti pri iskanju službe in si hitro zagotovijo trajno mesto na trgu dela;

15.

se strinja z zaskrbljeno ugotovitvijo Komisije, da se pripravništva pogosto zlorabljajo kot način za pridobivanje poceni in celo neplačane delovne sile. Zato je treba pripravništva predvsem časovno omejiti in povečati njihovo kakovost s ciljem, da izkušnje postanejo orodje, ki pomaga pri vključevanju na trg dela;

16.

opozarja, da je najmanj brezposelnosti med mladimi v državah in regijah, kjer obstajajo kakovostna pripravništva oz. vajeništva za mlade in kjer sta pripravništvo in delovna praksa sestavni del šolskega sistema in zaposlovanja; pomembno je, da izobraževalne ustanove sodelujejo s podjetji, da bi uresničili vzajemne koristi programa pripravništva;

17.

soglaša z osnovnim pristopom okvira za kakovost pripravništev in ugotavlja, da je učni proces, ki omogoča, da se oseba seznani z delovnim mestom, enako pomemben kot jasni učni cilji in izbira ustreznega mentorja pripravnika;

18.

se strinja s pozivom, izraženim v okviru za kakovost pripravništev, da bi ponudniki pripravništva v obliki potrdila o opravljenem pripravništvu uradno potrdili znanje, spretnosti in usposobljenost, ki jo je pripravnik pridobil pri opravljanju pripravništva; to je nujno, če želimo zagotoviti, da bo vrednost pripravništva formalno priznana kot instrument, ki lajša vključevanje mladih in jim omogoča dostop do kakovostnih zaposlitev;

19.

obžaluje, da priporočilo Sveta ne omenja pripravništev v okviru študija, formalnega izobraževanja ali poklicnega usposabljanja, zato poziva Komisijo, naj pripravi ločen predlog o okviru za kakovost tovrstnih pripravništev;

20.

se zavzema za podporo, ki je predvidena za ukrepe držav članic na podlagi okvira za kakovost pripravništev iz sredstev Unije (financiranje pripravništev s sredstvi iz Evropskega socialnega sklada, Evropskega sklada za regionalni razvoj in pobude za zaposlovanje mladih), izmenjavo primerov dobre prakse in ukrepe spremljanja; vendar poziva, da je treba zagotoviti, da evropska sredstva ne bodo nadomestila zasebnega financiranja;

21.

za zagotovitev kakovosti pripravništev poziva k spodbujanju razprave o izmenjavi dobrih praks v Evropi s pogostejšo uporabo odprte metode usklajevanja, ki bi državam članicam pomagala pri določanju skupnih minimalnih zahtev za pripravništva, ki temeljijo na teh postopkih;

22.

pozdravlja zahtevo v okviru za kakovost pripravništev po transparentnosti v objavah o pripravniških mestih, vendar poudarja, da je transparentnost sicer pomembna, vendar ni dovolj, da bi zagotovili kakovostna pripravništva;

23.

v zvezi s tem obžaluje, da okvir za kakovost pripravništev ne priporoča, da bi ponudniki pripravništev morali zagotavljati ustrezno socialno zaščito in zdravstveno zavarovanje, pač pa jih zgolj poziva, da v objavi o pripravniškem mestu navedejo, ali bo to zavarovanje krito;

24.

pozdravlja stališče v okviru za kakovost pripravništev, da se v objavi pripravniškega mesta navede, ali je za opravljanje pripravništva predvideno plačilo in/ali nadomestilo, in je zadovoljen z določbo v priporočilu Sveta, da mora biti v objavah pripravniških mest navedena višina plačila in/ali nadomestila. Po mnenju Odbora je treba tudi poskrbeti, da ta obveznost ponudnikom pripravništev ne povzroča upravnega bremena in da vsaka ureditev na tem področju spodbuja uvedbo pripravništva v vseh sektorjih na trgu dela, ne pa da jo ovira;

25.

poudarja, da v okviru za kakovost pripravništev ni obravnavano vprašanje neplačanega ali samo delno plačanega pripravništva. Rezultati nedavno opravljene raziskave Eurobarometra (4) kažejo, da tri petine pripravnikov prejmejo zelo majhno plačilo, če sploh, in da to v več kot polovici primerov ne zadostuje za pokritje osnovnih življenjskih stroškov. To pa lahko pomeni, da ostane pripravništvo na voljo samo tistim, ki si ga lahko privoščijo, kar bi povzročilo zmanjšanje števila pripravništev in njihove gospodarske koristnosti, hkrati pa povečanje neenakosti;

26.

načrt, da se zagotovijo kakovostna pripravništva, s tem da se zahteva ustrezno zavarovanje ter plačilo oz. nadomestilo za vse pripravnike, bi lahko – zaradi velikega finančnega bremena tako za lokalne in regionalne oblasti kot za podjetja – privedel do zmanjšanja števila pripravniških mest. Glede na to, da zaradi razlik v Evropi verjetno ne bo mogoče oblikovati enega modela za vse, OR pozdravlja prizadevanja za vzpostavitev učinkovitih sistemov za delno ali polno financiranje pripravništev iz različnih virov;

27.

ugotavlja, da v priporočilu Sveta ni ustrezno opredeljena vloga mentorja pripravnika, zato glede na to, da so za ta vprašanja dokončno pristojne države članice, poziva države članice ter socialne in gospodarske partnerje k izmenjavi primerov dobre prakse v zvezi z urejanjem vloge, nalog in odgovornosti mentorjev pripravnikov ter drugih s tem povezanih vprašanj, da bi oblikovali skupno razumevanje najboljše evropske prakse in načelo upravljanja na več ravneh prenesli v prakso;

28.

pozdravlja pozitivni učinek okvira za kakovost pripravništev, ki olajšuje še vedno preredka nadnacionalna pripravništva in izboljšuje dostop do informacij;

29.

glede na to, da je pravna podlaga za okvir za kakovost pripravništev člen 153 PDEU, ki določa, da Evropska unija podpira in dopolnjuje dejavnosti držav članic, predlaga, da si na ravni EU prizadevamo za zbiranje in širjenje informacij o predpisih o pripravništvih, da bi spodbudili mobilnost pripravnikov, saj bo mladim lažje opravljati pripravništvo v tujini, če bodo imeli dostop do informacij, kaj lahko pripravnik pričakuje;

30.

vendar poudarja, da lahko dejstvo, da stroški niso kriti ali vsaj ne v zadostni meri in da bivanje ni zagotovljeno, ovira nadnacionalna pripravništva, saj potencialni kandidati zaradi težavne finančne situacije pogosto ne morejo opravljati pripravništva v drugi državi članici;

31.

poudarja, da bi lahko imeli ugodnejši pogoji za nadnacionalna pripravništva več pozitivnih učinkov: na primer večje možnosti pripravnikov za zaposlitev in boljše vključevanje na trg dela;

32.

pozdravlja, da je v okviru za kakovost pripravništev izraženo mnenje, da bi se lahko EURES razširil tudi na pripravništva, kakor je bilo zahtevano v Sklepih Evropskega sveta (5) iz junija 2012, in pozdravlja predlog, da se ta portal uporabi za izmenjavo informacij o pripravništvih;

33.

se strinja, da se EURES uporabi za zagotovitev informacij o prostih pripravniških mestih, in priporoča, da se uporabi tudi kot instrument za povratne informacije, s pomočjo katerega bi lahko pripravniki ocenili svoje izkušnje s pripravništvi;

34.

opozarja, da je primerov nadnacionalnih pripravništev zelo malo, kljub zelo visoki mobilnosti med študenti, npr. v okviru programa Erasmus (6). Gre za zamujeno priložnost za zmanjšanje brezposelnosti mladih s pomočjo mobilnosti, saj bi lahko bilo pripravništvo v tujini odločilno v primeru, da se želijo mladi zaposliti v tujini. Zato pozdravlja uvedbo programa Erasmus+, ki bi lahko prispeval k večjemu številu pripravništev v tujini;

35.

možnost za pridobitev izkušenj pod drugačnimi pogoji mladim omogoča neprecenljivo priložnost, da si povečajo število morebitnih delodajalcev v različnih državah članicah. Zato si je treba prizadevati za učinkovito podporo pripravništvu v drugi državi članici z iskanjem rešitev za zmanjšanje stroškov, ki jih imajo pripravniki s selitvijo v drugo državo, in omogočanjem ustreznih informacij, da pripravniki ne bi bili finančno ogroženi, pri čemer je treba upoštevati življenjske stroške in upravne postopke (npr. dovoljenje za delo in bivanje, prijava itd.) v državi pripravništva;

36.

opozarja, da bi bilo dobro v pripravo in izvajanje nove pobude vključiti lokalne in regionalne oblasti ter za to izvajanje predvideti potrebna finančna sredstva, saj lahko te oblasti najbolje ocenijo različne pogoje in potrebe na lokalni ravni;

37.

obžaluje, da priporočilo Sveta ne predlaga, najse pri pripravi in izboljševanju učnih načrtov posvetuje z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter podjetji, da bi upoštevali potrebe trga dela in usposobili strokovnjake za poklice, po katerih je povpraševanje;

38.

prav tako opozarja, da so lokalne in regionalne oblasti pogosto pristojne za izvajanje ukrepov na področju zaposlovanja ter za splošno in poklicno izobraževanje in da je teritorialni vidik tega političnega področja zelo pomemben;

39.

pozdravlja, da se spodbuja „aktivno vključevanje zavodov za zaposlovanje, izobraževalnih ustanov in ponudnikov usposabljanj v izvajanje okvira za kakovost pripravništev“, in poudarja pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti na vseh treh področjih;

40.

opozarja, da morajo biti lokalne in regionalne oblasti kot delodajalci vključene v uspešno izvajanje okvira za kakovost pripravništev, in hkrati izraža obžalovanje, da v navedenem priporočilu Komisije ni konkretne omembe njihovih pristojnosti ali izkušenj; meni, da je pomembno vzpostaviti pravni okvir, ki bo javnim institucijam omogočil sprejeti pripravnike, in razširjati primere najboljše prakse javnih oblasti;

41.

poziva Komisijo k dodatnim ukrepom za zbiranje in širjenje informacij ter k spodbujanju držav članic k prilagoditvi njihovih predpisov tako, da bodo pogoji pripravništva še bolj odražali pričakovanja vseh zainteresiranih strani;

42.

opozarja, da bi morale lokalne in regionalne oblasti kot pomembni delodajalci in ponudniki pripravništev dajati dober zgled pri izvajanju predpisov za kakovostno pripravništvo, zato jih poziva, naj ponujajo čim več kakovostnih pripravništev;

43.

poudarja, kako pomembno je, da se zainteresirane strani civilne družbe, zlasti organizacije mladih, lahko vključijo v izvajanje okvira za kakovost pripravništev, med drugim s pomočjo evropske koalicije za vajeništva, platforme, namenjene sodelovanju, ki jo je Komisija ustanovila julija 2013;

44.

prav tako poudarja, kako pomemben je zasebni sektor, zlasti MSP, za uspešno izvedbo okvira za kakovost pripravništev;

45.

poziva lokalne in regionalne oblasti, naj pri pripravi programov za spodbujanje usposobljenosti študentov tesneje sodelujejo z lokalnimi izobraževalnimi ustanovami in delodajalci ter za najboljše študente oblikujejo štipendije in ponudijo plačana pripravništva; poleg tega opozarja, da je treba primere dobre prakse, ki so se izoblikovali v posameznih državah članicah, razširiti na celotno EU;

46.

pozdravlja priporočila Komisije za tesnejše sodelovanje z zainteresiranimi stranmi, da bi zagotovili hitro izvedbo okvira za kakovost pripravništev, in ponovno opozarja na pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri tem;

47.

poziva države članice, naj upoštevajo priporočila Komisije in pri izvajanju okvira za kakovost pripravništev v praksi preverijo in izboljšajo učinkovitost pri doseganju ciljev nacionalnih politik zaposlovanja mladih.

7.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 174/43

Poročevalka

Linda Gillham (UK/EA), članica okrožnega sveta Runneymede

Referenčni dokument

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži za zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk

COM(2013) 761 final – 2013/0371 (COD)

1.

priznava, da so prav lastnosti, zaradi katerih so plastične nosilne vrečke postale komercialno uspešne (lahkost, čvrstost in odpornost na razgradnjo), prispevale k njihovi razširjeni uporabi. Ocenjuje se, da je leta 2010 vsak državljan EU uporabil 198 plastičnih nosilnih vrečk, od tega naj bi bilo približno 90 % lahkih vrečk. Te se v primerjavi z debelejšimi vrečkami manj pogosto ponovno uporabijo in zato bolj smetijo okolje;

2.

ugotavlja, da so prednosti, ki jih imajo s tržnega vidika plastične nosilne vrečke, tanjše od 50 mikronov (lahkost, čvrstost in odpornost na razgradnjo), bile in so še vzrok za omejeno stopnjo ponovne uporabe teh vrečk in za onesnaževanje vode in tal po vsem svetu;

3.

ugotavlja, da zaradi odvrženih plastičnih vrečk v vodnih ekosistemih niso prizadete le države z morsko obalo, temveč tudi države z velikimi jezeri, saj veliko količino odpadkov s kopnega prinesejo reke. Ko se plastične vrečke odvržejo, se lahko ohranijo stotine let, večinoma v razdrobljeni obliki, kumulativno število plastičnih vrečk pa se skozi čas povečuje, kar se priznava kot velik svetovni izziv;

4.

ugotavlja, da v EU plastične nosilne vrečke štejejo za embalažo v skladu z direktivo o embalaži in odpadni embalaži (Direktiva 94/62/ES). Plastične nosilne vrečke se lahko dajo na trg zgolj, če izpolnjujejo bistvene zahteve za zmanjšanje pakiranja, omejevanje škodljivih snovi in primernost za uporabo in predelavo, vključno z recikliranjem, energetsko predelavo, kompostiranjem in biorazgradnjo. Vendar na ravni EU ni zakonodaje ali politike, ki bi posebej obravnavali plastične nosilne vrečke;

5.

pozdravlja, da so države članice izvedle različne ukrepe za zmanjšanje uporabe plastičnih nosilnih vrečk, ki segajo od prostovoljnih dogovorov in davčnih ukrepov (Belgija, Irska, Danska) do izrecne prepovedi biološko nerazgradljivih nosilnih vrečk, kakor je storila Italija. Nekatere države članice so že dosegle izjemne rezultate pri zmanjšanju uporabe plastičnih vrečk. Na Danskem in Finskem uporabijo 4 plastične vrečke na državljana, na Poljskem, Portugalskem in Slovaškem pa kar okoli 466 vrečk;

6.

izraža priznanje tistim državam članicam, ki so zmanjšale svojo letno porabo lahkih plastičnih nosilnih vrečk na prebivalca. Seveda se je mogoče še česa naučiti iz uspešnih ukrepov, ki so bili sprejeti v več državah članicah, in Odbor spodbuja nacionalne, regionalne in lokalne vlade po svetu, da te ukrepe upoštevajo;

7.

poudarja, da je treba z vsemi plastičnimi odpadki ravnati kot z viri, kakor je predvideno v časovnem okviru za Evropo, gospodarno z viri, da se dosežejo cilji strategije Evropa 2020;

8.

meni, da glede na nedavni mnenji OR (1) predlog Evropske komisije ni dovolj velikopotezen za preprečevanje lahkih plastičnih vrečk, in Evropski parlament in Svet poziva, naj razmislita o:

9.

verjame, da je kombinacija teh ukrepov, tudi predlagana možnost, da države članice lahko uporabijo tržne omejitve z odstopanjem od člena 18, bolj učinkovit pristop. Ukrepi bi se vzajemno podpirali, saj se ekonomski instrumenti najustrezneje izvajajo na nacionalni in regionalni ravni, ambiciozni cilj na ravni EU pa pomembno pripomore k zagotavljanju izvajanja in ozaveščanju (2);

10.

podpira predlagano opredelitev, ki temelji na debelini sten pod 50 mikronov kot pravemu parametru za odvračanje od uporabe lahkih plastičnih nosilnih vrečk, ne da bi pri tem škodljivo vplivali na plastične nosilne vrečke za večkratno uporabo, t. i. „vrečke za vse življenje“. Plastične nosilne vrečke z debelino do 50 mikronov, ki naj bi po ocenah predstavljale 90 % vseh plastičnih nosilnih vrečk, ki se uporabljajo v Uniji, se redkeje ponovno uporabijo in zato bolj smetijo okolje (3);

11.

poudarja pomen opredelitve/področja uporabe predlagane direktive v izogib neželenim posledicam, kot je prehod na druge materiale, na debelejše plastične vrečke, ki so vseeno namenjene enkratni uporabi, in na druge oblike plastičnih vrečk s podobno funkcijo, kar ne bo nujno imelo želenih okoljskih učinkov in bo potencialno povečalo obseg proizvedene embalaže;

12.

podpira izključitev nosilnih vrečk za večkratno uporabo iz ciljev za zmanjšanje uporabe in morebitnih prepovedi, vendar verjame, da bi se morali ekonomski instrumenti uporabljati tudi v primeru nosilnih vrečk za večkratno uporabo, in poziva k njihovi vključitvi v opredelitev/področje uporabe direktive za ta poseben namen;

13.

ugotavlja, da trgovci na drobno „vrečke za vse življenje“ pogosto nadomestijo brezplačno, in to je treba spodbujati. Ta ukrep lahko pripomore k ovrednotenju naravnih virov in spremeni obnašanje, tako da vrečk ne bi več jemali za odpadke;

14.

si želi pojasnila glede tega, ali bodo zelo lahke plastične vrečke (z debelino do 10 mikronov), ki se uporabljajo za svežo ali surovo hrano za ljudi ali živali, spadale v okvir predlagane opredelitve. Te so na splošno izključene iz politik o plastičnih nosilnih vrečkah zaradi praktičnosti, higiene ali varnosti hrane (zlasti če se uporabljajo za surovo meso). Vendar bi jih moral morda cilj EU za preprečevanje oz. zmanjšanje uporabe vključiti, da se preprečijo neželene spremembe v obnašanju potrošnikov (4);

15.

si želi tudi pojasnila, zakaj je bila opredelitev lahkih plastičnih nosilnih vrečk omejena na plastične vrečke in ni zajemala vrečk nedoločenih materialov, torej tudi nosilnih vrečk za enkratno uporabo iz papirja, materiala iz rastlin ali škroba, s čimer bi se spoprijeli z netrajnostnimi vzorci potrošnje in spodbujali učinkovitost virov;

16.

v zvezi s tem ugotavlja, da bodo ljudje v skladu z oceno učinka, ki jo je pripravila Evropska komisija, za vsakih 1000 plastičnih vrečk za enkratno uporabo, ki se jim bodo izognili, uporabili povprečno 127 papirnatih vrečk. Na podlagi ocene se predvideva, da bo 50 % plastičnih vrečk, uporabljenih v sektorjih izven supermarketov, nadomeščenih s papirnatimi vrečkami, če te ne bodo predmet politike, kar se je na primer zgodilo na Irskem (5);

17.

pozdravlja revizijo politik ravnanja z odpadki, ki jo trenutno opravlja Evropska komisija, in z zanimanjem pričakuje več pojasnil o pozitivnih in negativnih okoljskih lastnostih, ki jih prinašajo nove tehnologije, s katerimi naj bi se proizvajale oksorazgradljive, biorazgradljive vrečke ali vrečke, ki jih je mogoče kompostirati. Treba je tudi razumeti vpliv teh mikroskopskih delcev na morsko življenje;

18.

odločno zavrača vsakršno izključitev biorazgradljivih plastičnih nosilnih vrečk in plastičnih nosilnih vrečk, ki jih je mogoče kompostirati, iz opredelitve/obsega uporabe te direktive. OR ponovno izraža bojazni glede zavajajočega označevanja in opredelitev ter delno verodostojnih podatkov o okoljski prijaznosti takšnih vrečk (6). Poleg tega prehod na biorazgradljive vrečke ne bi zmanjšal števila zavrženih vrečk med odpadki. Obstaja tudi možnost, da bi povzročil težave občinam v procesih recikliranja plastike in pripeljal do zmešnjave glede kompostiranja doma ali komercialnega kompostiranja;

19.

ponovno poziva k prepovedi oksorazgradljive plastike, dokler raziskave ne pokažejo, da imajo tovrstni proizvodi dodano vrednost;

20.

meni, da je zasnova proizvoda ključnega pomena za zmanjševanje količine odpadkov. Čeprav meni, da se sedanja direktiva o okoljsko primerni zasnovi izdelkov osredotoča na porabo vode in energije, bi njena revizija zdaj lahko vključila pripravo za ponovno uporabo, popravilo in recikliranje s svetovanjem potrošniku o trajnosti nosilne vrečke;

21.

zagovarja minimalni delež recikliranega materiala v prihodnjih revizijah zasnove, ob čemer razume, da določeni načini uporabe hrane in izdelkov za osebno zdravje zahtevajo posebne standarde za material;

22.

podpira minimalni cilj 35 uporabljenih vrečk na prebivalca letno po vsej EU, kar bi bilo treba doseči v prehodni fazi po začetku veljavnosti te direktive. To pomeni 80-odstotno zmanjšanje uporabe plastičnih vrečk za enkratno uporabo glede na povprečje v EU v letu 2010, kar pa so nekatere države članice že dosegle ali presegle;

23.

pozdravlja predlagano določbo, ki državam članicam omogoča, da prepovejo lahke plastične nosilne vrečke na svojem ozemlju, z odstopanjem od člena 18 Direktive 94/62/ES. Ta nova določba je odraz tega, da vse več držav, regij in mest prepoveduje lahke plastične vrečke ali razmišljajo o uvedbi prepovedi, njihovo število pa se še naprej povečuje;

24.

priznava, da so takšne nacionalne tržne omejitve predmet zahtev, določenih v členih 34 do 36 Pogodbe o delovanju Evropske unije. To pomeni, da morajo biti izpolnjeni določeni pogoji – prepoved ne sme diskriminirati nekaterih vrst lahkih plastičnih vrečk v odnosu do drugih in ne sme biti prikrita omejitev trgovine med državami članicami. V zvezi s tem meni, da bi morale biti do leta 2020 prepovedane vse lahke vrečke, ki so trenutno na voljo;

25.

poziva Evropsko komisijo, naj preuči načine, kako do leta 2020 na ravni EU uvesti prepoved lahkih plastičnih nosilnih vrečk v maloprodaji (7). Evropsko komisijo tudi poziva, naj preuči možna neskladja s pravili notranjega trga in mednarodnega trgovinskega prava ter opredeli, ali je potrebna sprememba pravne podlage direktive o embalaži in odpadni embalaži ter njenih vplivih na okolje in delovanje notranjega trga, in kako dolgo naj bi bilo prehodno obdobje. Treba je tudi preučiti, ali so za preprečitev neželenih posledic poleg prepovedi potrebni še zaračunavanje plastičnih vrečk za večkratno uporabo in drugi ukrepi;

26.

državam članicam priporoča, naj v vsakršen premislek o uvedbi tovrstne prepovedi vključijo predstavnike lokalnih in regionalnih oblasti;

27.

poziva k popolnemu izvajanju načela „onesnaževalec plača“ (8) in ugotavlja, da so države članice, ki so uspešno zmanjšale potrošnjo plastičnih vrečk, uvedle ekonomske instrumente (dajatve oz. davke). To je razvidno na primer pri spodbudnih rezultatih uvedbe irske dajatve ali danskega davka na plastične vrečke (9);

28.

ponovno poudarja, da prepoved brezplačnega dajanja lahkih plastičnih in drugih nosilnih vrečk kaže pozitivne rezultate v številnih regijah in bi zato bilo treba o njej razmisliti (10);

29.

meni, da predlagana spodbuda uporabe tovrstnih instrumentov ni zadostna in poziva k spremembi predlagane direktive, tako da uporaba ekonomskih instrumentov za zmanjšanje potrošnje plastičnih vrečk in zagotavljanje, da lahke plastične nosilne vrečke niso na voljo brezplačno, postane obveznost za države članice. Ta obveznost bi lahko temeljila na členu 15 direktive o embalaži in odpadni embalaži ter njenih vplivih na okolje in delovanje notranjega trga, ki že spodbuja uporabo ekonomskih instrumentov na splošno;

30.

poudarja, da bi bilo treba izvajanje ekonomskih instrumentov prepustiti državam članicam ali regijam z ustreznimi zakonodajnimi pooblastili;

31.

izpostavlja, da so nekateri dejavniki pri zasnovi ključni za učinkovitost ekonomskih instrumentov:

32.

meni, da bi morala obveznost uvedbe ekonomskih instrumentov veljati za vse plastične nosilne vrečke in ne zgolj za lahke vrečke, da se spodbudi ponovna uporaba plastičnih nosilnih vrečk na splošno in ker se v praksi plastične nosilne vrečke za večkratno uporabo sploh redko delijo brezplačno. Vendar pa vrečke za večkratno uporabo trgovci na drobno lahko brezplačno nadomestijo;

33.

meni, da bi lahko prostovoljne pobude na nacionalni ravni, vključno s sistemom vračanja, ki obvezuje trgovce na drobno, pripomogle k prenosu stroškov ravnanja z nekaterimi plastičnimi odpadki z organov, pristojnih za odpadke in okolje, na celotno vrednostno verigo;

34.

poudarja potencial ekonomskih instrumentov za ustvarjanje prihodkov za lokalne in regionalne oblasti, ki bi se lahko uporabili za nadomestitev upravnih stroškov v zvezi z izvajanjem in uveljavljanjem, s čimer bi se tudi omejila sredstva za dejavnosti čistilnih akcij in okoljske projekte;

35.

ponovno poziva Evropsko komisijo, naj preuči najboljši način za uporabo razširjene odgovornosti proizvajalca v EU pri preprečevanju plastičnih odpadkov in ravnanju z njimi (11);

36.

poziva, naj Evropska komisija preuči sklicevanje na razširjeno odgovornost proizvajalca, da vključi popolno internalizacijo stroškov in prenos stroškov za ravnanje s tovrstno plastiko, vključno s stroški odpadkov, z lokalnih in regionalnih oblasti na proizvajalce;

37.

pozdravlja predlog pobude komisarja za okolje za „evropski čistilni dan“ v začetku letošnjega leta;

38.

ponovno izraža podporo tej pobudi in podobnim pobudam, s katerimi se povečuje ozaveščenost glede smetenja okolja, ki je izziv za lokalne in regionalne oblasti. To je predpogoj za spremembo obnašanja v prid zmanjšanju okoljskega vpliva povečanega nastajanja odpadkov in ohranjanju naravnih virov;

39.

priznava, da kljub temu, da je vse večje kopičenje plastičnih odpadkov v globalnem morskem okolju opozorilni znak, vemo, da večina tega nekontroliranega odlaganja odpadkov izhaja s kopnega. Odpadne plastične vrečke ne sodijo v nobeno okolje!

7.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 174/50

Poročevalec

Paul Lindquist (SE/EPP), župan mesta Lidingö

Referenčni dokument

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv 2008/94/ES, 2009/38/ES, 2002/14/ES, 98/59/ES in 2001/23/ES, v zvezi s pomorščaki

COM(2013) 798 final

1.

pozdravlja pobudo Komisije, da se preverijo posebne ureditve, ki veljajo glede uporabe nekaterih direktiv delovnega prava za pomorščake, in na splošno podpira obravnavani predlog direktive;

2.

opozarja, da sta dobro delujoča pomorski sektor in trg dela za pomorščake izredno pomembna, zlasti za regije v bližini obal in njihove prebivalce;

3.

poudarja, da bi morale določbe o zaščiti, ki izhajajo iz člena 151 PDEU, v čim bolj enaki meri veljati za vse kategorije delojemalcev v državah članicah in da bi morala ista pravila veljati tudi za celotni pomorski sektor v EU, ne glede na to, v kateri državi posluje podjetje;

4.

meni, da mora biti za države članice možno, da izjeme od pravil za zaščito delojemalcev, ki temeljijo na zakonodajnem aktu EU, prepričljivo in konkretno utemeljijo na podlagi posebnih značilnosti obravnavane dejavnosti;

5.

meni, da mora načelo enake obravnave delojemalcev veljati še posebej v primeru, ko gre za pravice, določene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Kot ugotavlja Komisija, sem sodita pravica do obveščenosti in posvetovanja v podjetju ter pravica do poštenih in pravičnih delovnih pogojev;

6.

meni, da je za oceno, ali je izjema v skladu z veljavnimi pravili upravičena, pomembno ugotoviti, v kolikšni meri so države članice izkoristile različne možnosti in kakšen je bil njihov učinek, med drugim z vidika konkurence, na pomorski sektor v državah članicah, ki so se odločile za izvajanje direktive in so torej pravila uporabljale tudi za pomorščake;

7.

ugotavlja, da očitno nobena država članica ni poročala o negativnih učinkih, npr. glede spremembe zastave in splošnih stroškov, kadar so za pomorščake veljala enaka pravila kot za delojemalce na kopnem. Ravno tako nobena od držav članic, ki pomorščake niso izključile iz uporabe pravil o obveščanju in posvetovanju ter drugih pravil za zaščito delojemalcev v skladu z veljavnimi direktivami, ni opozorila na slabši konkurenčni položaj v primerjavi z državami članicami EU, ki so uporabile eno ali več izjem;

8.

opozarja, da zato, ker so le nekatere države članice izkoristile možnost za izjeme ali odstopanja od pravil o obveščanju in posvetovanju v skladu z veljavnimi direktivami, za delodajalce v pomorskem sektorju veljajo različna pravila, odvisno od države, pod katere zastavo pluje plovilo;

9.

meni, da je treba še vedno upoštevati posebne okoliščine, ki so značilne za pomorski promet v primerjavi s kopenskimi dejavnostmi, zlasti če obsežna uporaba zavezujoče določbe o zaščiti delojemalca zaradi posebnih značilnosti teh dejavnosti povzroča težave, ki so zgolj praktične narave, pa tudi, če ima uporaba negativne posledice za konkurenčnost podjetij EU;

10.

opozarja na Konvencijo MOD o delovnih standardih v pomorstvu iz leta 2006, ki je začela veljati 30. avgusta 2013 in jo je ratificiralo že veliko držav. EU je z Direktivo 2009/13/ES začela izvajati sporazum o Konvenciji, ki so ga sklenili socialni partnerji v pomorskem sektorju na ravni EU. Direktiva določa najnižji standard glede pogojev dela in zaposlovanja pomorščakov, veljaven na mednarodni ravni, in ustvarja podlago za enake izhodiščne pogoje v celotnem pomorskem prometu. Direktive, za katere zdaj Komisija predlaga spremembe, pa gredo dlje in vsebujejo dodatna pravila o zaščiti delojemalcev, povezana s Konvencijo;

11.

ugotavlja, da možnost izključitve ribičev, plačanih po deležu ulova, iz določb o zaščiti v skladu z Direktivo 2008/94/ES pomeni, da ta kategorija delojemalcev nima pravice do zajamčene plače kot drugi delavci v državah članicah; meni, da posebne značilnosti te dejavnosti ne utemeljujejo takšne neenake obravnave, zato bi bilo treba to možnost odpraviti;

12.

meni, da je pravica delojemalcev do obveščanja in posvetovanja temeljna pravica, ki jo opredeljuje Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Zato meni, da morajo veljati strožje zahteve glede utemeljevanja izključitve nekaterih kategorij delojemalcev iz pravic, ki jih imajo v skladu s predpisi EU drugi delavci na tem področju;

13.

se strinja s Komisijo, da – med drugim zaradi razvoja komunikacijske tehnologije – ne moremo domnevati, da je izključitev pomorščakov iz uporabe enakih pravil o obveščanju in posvetovanju utemeljena zaradi praktičnih ovir;

14.

se ravno tako strinja s Komisijo, da je treba v zdaj veljavnih direktivah odpraviti možnost za izjeme oz. posebna pravila za pomorščake, povezana s pravico do obveščanja in posvetovanja;

15.

meni, da gre pri zaščiti delojemalcev v primeru prenosa podjetja ali kolektivnih odpustov za izredne okoliščine, ki izhajajo iz posebnih značilnosti pomorskega prometa. Trgovanje s plovili je pogosto sestavni del teh dejavnosti in običajna praksa na mednarodnem trgu je, da se plovila kupujejo oz. prodajajo brez posadke;

16.

ugotavlja, da so delodajalci in več držav članic opozorili na višje stroške in slabši konkurenčni položaj v pomorskem prevozu v primerjavi s podjetji iz tretjih držav, ki so posledica obvezne uporabe določb o zaščiti v skladu z direktivama 2001/23/ES in 98/59/ES; to zlasti velja pri trgovanju s plovili, ki je del poslovnih dejavnosti. Poleg tega je bilo omenjeno, da uporaba določb o zaščiti povzroča precejšnje težave iz čisto praktičnih razlogov;

17.

meni, da je treba zadržke zaradi tveganja za slabši konkurenčni položaj podjetij EU jemati resno, pa čeprav države članice, ki uporabljajo določbe o zaščiti iz direktiv tudi za pomorščake, niso poročale o očitnih negativnih posledicah za konkurenčnost; posledice obvezne uporabe predpisa lahko glede na prakso in tradicijo, ki velja v nacionalnem pomorskem sektorju, najbolje oceni vsaka država članica;

18.

meni, da je treba državam članicam še vedno dopustiti možnost, da se glede na regionalne posebnosti odločijo, ali in v kakšnem obsegu bodo za pomorščake uporabljale določbe o zaščiti, ki veljajo poleg pravice do obveščanja in posvetovanja v primeru prenosa podjetja ali kolektivnega odpusta;

19.

se strinja s Komisijo, da bi morale biti izjeme od določb direktiv 2001/23/ES in 98/59/ES možne samo v primerih, ko prenos podjetja pomeni zgolj prodajo plovila ali ko je kolektivni odpust zaradi prodaje enega ali več plovil utemeljen; se glede direktive o kolektivnih odpustih ravno tako strinja s Komisijo, da bi morala biti dovoljena samo izjema v zvezi s trajanjem „obdobja za razmislek“ (cooling-off period);

20.

izraža dvom glede predloga za spremembo Direktive 98/59/ES tako, da se pojem „prenos“ razlaga v smislu Direktive 2001/23/ES; ne vidi razloga za to, da bi bila odobritev odstopanja od „obdobja za razmislek“, ki je predvideno v Direktivi 98/59/ES, odvisna od tega, ali prodaja plovila pomeni prenos podjetja v smislu Direktive 2001/23/ES. Izvajanje pravil na ta način bi privedlo do precejšnje pravne negotovosti, saj je težko vnaprej oceniti, ali gre za prenos podjetja v smislu Direktive 2001/23/ES ali ne;

21.

opozarja, da je prehodno obdobje iz člena 8 predloga razmeroma dolgo. Glede na to, da predlog obravnava zahteve glede zaščite delojemalcev, ki so zapisane v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, bi bilo treba med prihodnjim delom v zvezi s predlogom razmisliti o tem, ali se lahko to prehodno obdobje skrajša;

22.

ugotavlja, da želi Komisija s predlogom o spremembi navedenih direktiv poenotiti nekatera pravila o zaščiti delojemalcev v EU ter vzpostaviti podlago za enake konkurenčne pogoje za podjetja v EU. Spremembe direktiv so možne samo na ravni EU in po mnenju Odbora so predlagane spremembe v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti.