11.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 72/1

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom "Enotni trg v očeh ljudi: pregled 20 glavnih težav, s katerimi se soočajo državljani in podjetja" (SEC(2011)1003),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Akt za enotni trg – Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja: Skupaj za novo rast" (COM(2011)0206),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "K aktu za enotni trg – za visokokonkurenčno socialno tržno gospodarstvo: 50 predlogov za izboljšanje skupnega dela, poslovanja in izmenjav" (COM(2010)0608),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast" (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Enotni trg za Evropo 21. stoletja" (COM(2007)0724) in delovnega dokumenta služb Komisije, ki je priložen temu sporočilu, z naslovom "Enotni trg: pregled dosežkov" (SEC(2007)1521),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. septembra 2007 o pregledu enotnega trga (1) in delovnega dokumenta služb Komisije "Pregled enotnega trga: eno leto kasneje" (SEC(2008)3064),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Pametna pravna ureditev v Evropski uniji" (COM(2010)0543),

—

ob upoštevanju 27. letnega poročila Komisije o spremljanju uporabe zakonodaje EU (2009) (COM(2010)0538) in delovnega dokumenta služb Komisije, ki je priložen temu poročilu, z naslovom "Stanje v različnih sektorjih" (SEC(2010)1143),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Evropa rezultatov – uporaba prava Skupnosti" (COM(2007)0502),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 29. junija 2009 o ukrepih za izboljšanje delovanja enotnega trga (2),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 10. decembra 2010 o Aktu za enotni trg,

—

ob upoštevanju poročila o ponovni oživitvi enotnega trga, ki ga je za Komisijo pripravil profesor Mario Monti,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane (3),

—

ob upoštevanju pregleda stanja notranjega trga št. 21 (2010) in svojih resolucij z dne 9. marca 2010 (4) in 23. septembra 2008 (5) o pregledu stanja notranjega trga,

—

ob upoštevanju členov 258 in 260 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju členov 7, 10 in 15 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, Odbora za promet in turizem, Odbora za pravne zadeve ter Odbora za peticije (A7-0310/2012),

A.

ker dokument z naslovom "Enotni trg v očeh ljudi: pregled 20 glavnih težav, s katerimi se soočajo državljani in podjetja" potrjuje, da obstaja glede notranjega trga razkorak med pričakovanji in dejanskim stanjem;

B.

ker še vedno obstaja preveč ovir, zaradi katerih Evropejci ne morejo polno uživati prednosti enotnega trga, kar onemogoča razvoj občutka pripadnosti isti skupnosti; ker je nujno treba odpraviti te težave, da se Evropejcem omogoči, da polno izkoristijo pravico do prostega gibanja in druge prednosti, ki izhajajo iz pripadnosti Evropski uniji;

C.

ker je v okviru sedanje gospodarske, finančne in socialne krize v Evropi ključnega pomena odpraviti ovire in oživiti enotni trg ter tako prispevati k inovacijam, rasti, spodbujanju konkurenčnosti, ustvarjanju novih delovnih mest in povečanemu zaupanju v trg; ker bo poglabljanje enotnega trga koristilo vsem evropskim državljanom in s tem prispevalo k teritorialni, ekonomski in socialni koheziji v Uniji;

D.

ker je enotni trg bistven element za doseganje ciljev strategije Evropa 2020 ter ciljev pametne, trajnostne in vključujoče rasti; ker bi se moral novi model politične misli za oživitev enotnega trga osredotočiti na državljane, potrošnike ter zlasti mala in srednja podjetja;

E.

ker se evropski državljani pri odpiranju bančnih računov soočajo z različnimi težavami ter zapletenimi in diskriminatornimi zahtevami bank, zaradi česar 30 milijonov evropskih državljanov nima bančnega računa, mobilnost pa je zato omejena; ker ima sodeč po podatkih Evrobarometra 29 % vprašanih potrošnikov težave pri primerjanju različnih ponudb tekočih računov in zato niso zmožni izbrati računa, ki bi najbolj ustrezal njihovim zahtevam;

F.

ker približno 30 % evropskih državljanov ne ve, da imajo pravico do zdravstvenih storitev v tujini in povračila stroškov za te storitve; ker samo eden od treh evropskih državljanov ve, da je na potovanjih v tujino potrebna evropska kartica zdravstvenega zavarovanja in da je ta kartica nepogrešljiva med krajšimi bivanji, na primer na počitnicah, poslovnih potovanjih ali med študijskim bivanjem v tujini;

G.

ker je prosti pretok blaga eden od temeljev EU in je Unija uvedla enotni sistem homologacije ter uskladila potrdila o registraciji za motorna vozila; ker je zato lažje kupiti osebno vozilo v drugih državah članicah ali ga vanje uvoziti; ker se evropski državljani, ki se preselijo v drugo državo članico in želijo s seboj vzeti tudi osebno vozilo, soočajo z težkimi in zapletenimi postopki, saj morajo predložiti dokumente, ki v njihovi državi članici ne obstajajo, in plačati dodatne dajatve; ker se evropski državljani, ki želijo kupiti vozilo v drugi državi članici, soočajo s podobnimi težavami; ker Parlament prejema številne pritožbe državljanov, ki se soočajo obremenjujočimi formalnostmi, pogosto pri ponovni registraciji vozil v drugih državah članicah, in s tem povezanimi dodatnimi stroški; ker morajo Unija in države članice obenem zagotoviti, da ne bo prihajalo do ponovne registracije ukradenih vozil s ponarejenimi potrdili o registraciji;

H.

ker predpisi EU o pravicah potnikov zagotavljajo minimalno raven zaščite državljanov, s čimer se spodbujata mobilnost in vključevanje v družbo; ker ti predpisi prispevajo k zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev za prevoznike znotraj posamezne vrste prevoznega sredstva ter na ravni različnih vrst prevoznih sredstev; ker mora zakonodajni okvir EU za zaščito pravic potnikov zagotavljati minimalne standarde za zaščito potrošnikov, ki bodo kos spreminjajočim se poslovnim praksam, kot so dodatne pristojbine, in bodo zajemali primere stečaja ali plačilne nesposobnosti letalskih družb; ker se mora Unija odzvati na nove večmodalne vzorce mobilnosti;

I.

ker bi odprava regulativnih in fizičnih ovir za vzpostavitev enotnega evropskega železniškega območja, zlasti kar zadeva tovorni promet, pripomogla k povečanju rasti znotraj enotnega trga;

J.

ker bi 62 % evropskih potrošnikov želelo zamenjati dobavitelja in energijo kupovati ceneje, vendar je njihova svobodna izbira omejena zaradi pomanjkanja jasnih in primerljivih informacij ter ovir za prekinitev obstoječih pogodb o oskrbi z energijo; opozarja, da bi taka zamenjava pomenila prihranek 100 EUR na stranko oziroma 13 milijard EUR v vsej Evropi;

K.

ker bi bili evropski državljani krepitvi enotnega trga na področju mobilnih telekomunikacij, zlasti kar zadeva gostovanje, močno naklonjeni;

L.

ker je 26 % vprašanih evropskih uporabnikov imelo težave z oskrbo z internetnimi storitvami; ker je zamenjava ponudnika internetnih storitev zapleten in drag postopek, uporabniki pa se pogosto srečujejo s slabo kakovostjo storitve in neenakomernim izvrševanjem nacionalnih predpisov;

M.

ker potrošniki zaradi pomanjkanja informacij o pravicah potrošnikov, napačnega izvajanja zakonodaje in težav pri reševanju sporov glede čezmejnih nakupov ne zaupajo spletnemu nakupovanju, tako da v EU sploh ni dejanskega digitalnega trga, ki bi deloval v prid državljanom in podjetjem; ker so glede na podatke evropskih združenj potrošnikov spletni nakupi vzrok večine pritožb, ki jih vložijo potrošniki (59 %);

N.

ker imajo podjetja še vedno težave pri dostopanju do javnih naročil v drugih državah članicah, tako v vlogi glavnega izvajalca kot v vlogi podizvajalca, in sicer zlasti zaradi različne nacionalne prakse glede javnih naročil, zapletenih upravnih zahtev, ki so prisotne v nekaterih državah članicah, ter jezikovnih ovir;

O.

ker je boljši dostop malih in srednjih podjetij do virov v sedanjih gospodarskih razmerah zelo pomemben tako za preživetje in razvoj podjetij kot za krepitev podjetništva in razvoja v Evropi na splošno;

P.

ker bo treba nameniti posebno pozornost invalidnim osebam, da bodo lahko v celoti izkoristile prednosti enotnega trga, z izvajanjem ukrepov za zagotovitev, da bo nova elektronska vsebina v celoti dostopna invalidom v skladu z mednarodnimi smernicami za dostopnost spletnih vsebin (6) in Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov, v kateri so opredeljene obveznosti glede dostopnosti (7);

1.

pozdravlja predstavitev dokumenta Komisije z naslovom "Enotni trg v očeh ljudi: pregled 20 glavnih težav, s katerimi se soočajo državljani in podjetja", ki je sledil resoluciji EP z dne 20. maja 2010 o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane;

2.

pozdravlja to pomembno pobudo Komisije kot odgovor na težave in pomisleke, s katerimi se državljani in podjetja soočajo pri uveljavljanju pravic, ki jim jih podeljuje EU; vendar meni, da bi lahko bil delovni dokument temeljitejši;

3.

je prepričan, da je vzpostavitev notranjega trga potrebna za ekonomsko in socialno blaginjo državljanov EU; poziva Komisijo, naj predstavi konkretne ukrepe in izvedljive predloge za obravnavo vprašanj, opredeljenih kot 20 glavnih pomislekov državljanov;

4.

meni, da mora EU v tem času hude finančne krize okrepiti svoja prizadevanja za odpravo ovir za nemoteno delovanje enotnega trga, zlasti v sektorjih, ki so lahko gonilna sila trajnostne rasti, kot so čezmejno poslovanje in podjetniške dejavnosti, opravljanje storitev, mobilnost, dostop do finančnih sredstev in finančna pismenost;

5.

priznava, da lahko večja mobilnost kvalificirane delovne sile prispeva k oblikovanju konkurenčnejše Evrope; meni, da je treba za to sprejeti sodoben okvir priznavanja poklicnih kvalifikacij z uporabo mehanizma opozarjanja informacijskega sistema za notranji trg;

6.

pozdravlja uvedbo evropske poklicne izkaznice, podprte z informacijskim sistemom za notranji trg, v okviru katerega se trenutno ocenjujejo merila za tako izkaznico, da bi poenostavili upravne postopke in prostovoljno čezmejno mobilnost v EU; je tudi prepričan, da bo lahko informacijski sistem za notranji trg dosegel hitrejše sodelovanje med državo članico izvora in državo gostiteljico, kar bo pomagalo odpravljati dolgotrajna neskladja na trgu dela EU;

7.

poudarja, da mora biti mobilnost delavcev v različnih državah članicah prostovoljno dejanje in ga mora vedno spremljati spoštovanje vseh delavskih pravic;

8.

izraža zaskrbljenost zaradi goljufivih agencij za zaposlovanje, ki izkoriščajo delavce po vsej EU in s tem škodijo pravilnemu izvajanju prostega gibanja delavcev, ter poziva Komisijo in Svet, naj pripravita akcijski načrt za odpravo te težave, na primer s tesnejšim sodelovanjem med nacionalnimi inšpektorati za delo;

9.

poudarja, da je nujno treba izboljšati seznanjenost državljanov z davki v EU ter zmanjšati davčne ovire za čezmejne delavce in delodajalce, da bi olajšali mobilnost in podprli pobude čezmejnega poslovanja, obenem pa preprečevali priložnosti za utajo davkov in davčne goljufije;

10.

skladno s tem poudarja potrebo po socialno upravičljivi fiskalni politiki, ki bi imela prerazporeditveno vlogo, bila usmerjena k rasti in sposobna obravnavati resne probleme davčne konkurence, učinkovitega nadzora, obdavčitve "offshore" podjetij in izkoreninjenja davčnih oaz, ki trenutno cvetijo v EU;

11.

poziva Komisijo, naj okrepi programe, ki prispevajo k izboljšanju podjetništva, internacionalizacije in konkurenčnosti evropskih malih in srednjih podjetij, ki so hrbtenica evropskega gospodarstva;

12.

poziva Komisijo, naj mala in srednja podjetja spodbuja k zaposlovanju mladih in okrepi programe mobilnosti, ki mlade spodbujajo h krepitvi znanj in veščin, s čimer bodo bolj zaposljivi in bodo lahko vstopili na trg dela;

13.

pozdravlja dodatne zakonodajne pobude, namenjene vzpostavljanju popolnoma povezanega enotnega trga, da bi povečali konkurenco in učinkovitost ter evropskim potrošnikom zagotovili večjo izbiro;

14.

poudarja vlogo interneta pri poslovni učinkovitosti in hitro rastočo vlogo e-trgovine pri ustvarjanju novih trgov, rasti in novih poslovnih priložnosti; poudarja potrebo po zagotavljanju popolnoma operativnih sistemov alternativnega reševanja sporov in spletnega reševanja sporov, ki krepijo zaupanje potrošnikov in podjetij v digitalni trg; poziva k poenostavitvi sistemov za izdajanje dovoljenj, oblikovanju učinkovitega okvira za avtorske pravice in ukrepom za preprečevanje piratstva in ponarejanja blagovnih znamk in izdelkov;

15.

opominja, da člen 194 PDEU določa, da politika Unije o energiji temelji na duhu solidarnosti med državami članicami; poudarja, da je treba pri dokončanju notranjega energetskega trga upoštevati strukturne socialnoekonomske razlike med evropskimi regijami, pri čemer dokončanje ne sme obremeniti držav članic;

16.

ugotavlja, da je Unija s sprejetjem zakonodaje o pravicah potnikov v avtobusnem prometu leta 2011 dobila celovit in integriran sveženj pravil o osnovnih pravicah potnikov, ki pokrivajo vse vrste prevoznih sredstev;

17.

meni, da bi moral biti glavni cilj bančnega sektorja EU zagotoviti kapital realnemu gospodarstvu, kar je eden od predpogojev za razvoj na znanju temelječega enotnega trga, ki spodbuja rast, konkurenčnost in delovna mesta;

18.

pozdravlja reformo javnih razpisov, ki jo je predlagala Komisija, in meni, da bi oblikovanje skupnih načel na ravni EU ter prožnih, jasnih in preprostih pravil za javna naročila omogočilo podjetjem, zlasti malim in srednjim, da bolje izkoristijo priložnosti, ki jih nudijo čezmejna javna naročila; poudarja, da je ključno vzpostaviti sistem e-javnih naročil v vsej EU, ki bi zagotovil večjo preglednost in konkurenčnost ter omogočil učinkovitejšo porabo javnega denarja;

19.

obžaluje, da je bil zakonodajni predlog za zagotovitev popolne dostopnosti spletnih strani javnega sektorja do leta 2015 odložen; pozdravlja načrt za digitalno vključevanje in poziva k izvajanju pobude za dostopnost spleta in smernic za dostopnost spletnih vsebin za portale e-uprave;

20.

opozarja, da je pomembno pripraviti evropske standarde, ki so nujni tako za uresničitev enotnega trga kot povečanje mednarodne konkurenčnosti EU; poziva Komisijo, naj malim, srednjim in mikro podjetjem zagotovi lažji dostop do evropskih standardov;

21.

poudarja, da razlike na področju ureditve e-podpisov v državah članicah ostajajo velika ovira za pravilno delovanje enotnega trga EU, zlasti na področju zagotavljanja storitev; meni, da je bistveno vzpostaviti enoten sistem za priznavanje e-podpisov po vsej EU;

22.

poudarja, da je za e-izdajanje računov pomembno zagotoviti pravno varnost, pregledno tehnično okolje ter odprte in združljive rešitve, ki temeljijo na pravnih zahtevah, poslovnih dejavnosti in skupnih tehničnih standardih, da bi olajšali splošno sprejetje te prakse;

23.

poudarja, da bi morali imeti vsi državljani EU, ki še nimajo bančnega računa v državi članici, v kateri so zaprosili zanj, dostop do osnovnih bančnih storitev; v zvezi s tem meni, da osnovne bančne storitve olajšujejo dostop potrošnikov z nizkimi dohodki do osnovnih plačilnih instrumentov za polog, prenos in dvig gotovine na enotnem trgu, zlasti ob upoštevanju vsakodnevnih čezmejnih migracij; zato poziva Komisijo, naj poda zakonodajni predlog, da bi zagotovili potrošniku prijazne postopke za odprtje bančnih računov po vsej Uniji;

24.

je zaskrbljen, ker se državljani EU, ki dedujejo v tujini, se tam upokojijo ali tja prenesejo kapital, pogosto soočajo z dvojnim obdavčenjem; poziva k okrepitvi prizadevanj za izboljšanje tega stanja; obžaluje, da je Komisija pripravila le priporočilo na področju obdavčitve dedovanja;

25.

ponovno poziva Komisijo, naj oceni različna pravila o pokojninskih skladih in ali bi bilo treba izboljšati prenosljivost pokojnin, zlasti poklicnih, pri menjavi delodajalca in selitvi iz ene države članice v drugo; nujno poziva k pregledu direktive o pokojninskih skladih;

26.

poudarja, da morajo institucije EU in države članice okrepiti prizadevanja za zagotovitev pravičnejšega, operativnejšega, konkurenčnejšega in učinkovitejšega enotnega trga;

27.

poudarja, da je treba razviti celovit pristop k enotnemu trgu, ki bo v ospredje postavil iskanje praktičnih in uporabnih rešitev za državljane, potrošnike ter mala in srednja podjetja, da bi lahko v celoti izkoristili njegove prednosti, hkrati pa ne bo povzročil prekomerne regulacije;

28.

ponovno poudarja, da je treba okrepiti sodelovanje in interakcijo med Parlamentom, Svetom, Komisijo in državami članicami, da se bodo državljani čutili bolj udeležene v glavnih projektih in vsakodnevnih dejavnostih Evropske unije in da bodo ukrepi EU, če so potrebni, ciljni in uporabni; poudarja, da je za obnovo zaupanja v enotni trg bistven dialog s civilno družbo;

29.

priznava, da je za nemoteno delovanje notranjega trga pomembno tudi varstvo socialnih pravic, in opozarja na priporočilo prof. Montija v njegovem poročilu Komisiji, da mora biti "socialna razsežnost /…/ deležna večje pozornosti z uresničevanjem zavezanosti resničnim "ocenam socialnega učinka", ki bodo temeljile na izdelavi bolj izpopolnjenih metodologij in nadgrajenih statističnih informacijah";

30.

spodbuja države članice, naj posodobijo svojo javno upravo, tako da poenostavijo zakonski okvir, ter naj spodbujajo izvajanje elektronskih storitev, kot je denimo e-uprava;

31.

spodbuja države članice, naj izmenjujejo dobro prakso, da se zagotovi enotno izvajanje evropske zakonodaje;

32.

pozdravlja odločitev Evropske komisije, da nadaljuje razvoj podatkovnih zbirk o upravljanju dokumentacije glede izvajanja zakonodaje EU (8);

33.

poziva Komisijo, naj preoblikuje spletni portal "Tvoja Evropa", tako da bo dejansko postal digitalna enotna vstopna točka, kjer bodo lahko državljani in podjetja dobili informacije o enotnem trgu; poziva države članice, naj čim prej dopolnijo manjkajoče nacionalne informacije na tem portalu, zagotovijo več povezav do svojih vladnih portalov, ki se nanašajo na različne rubrike na spletni strani, ter pripravijo napotitve na portal "Tvoja Evropa" z ustreznih portalov nacionalnih in lokalnih uprav, da bi državljanom olajšali dostop do tega portala;

34.

poudarja koristnost storitve "Tvoja Evropa – nasveti", ki državljanom omogoča brezplačen dostop do prilagojenih informacij; poziva Komisijo in države članice, naj ukrepajo, da bi se znatno povečalo poznavanje telefonske storitve "Europe Direct" med državljani;

35.

pozdravlja pozitivno vlogo, ki jo imajo mreža SOLVIT, pobuda Tvoja Evropa – nasveti, Evropska podjetniška mreža, evropski potrošniški centri, center za stike Europe Direct in Evropske službe za zaposlovanje pri zagotavljanju informacij in pomoči državljanom, potrošnikom in podjetnikom na notranjem trgu; poziva Komisijo, naj najde načine za boljše usklajevanje med temi službami ter prepreči podvajanje prizadevanj in virov;

36.

poziva Komisijo, naj se čim bolj osredotoči na zagotavljanje enotne spletne kontaktne osebe v živo državljanom in potrošnikom na predstavništvih Komisije v vseh državah članicah; je prepričan, da bi morale te točke delovati v tesnem sodelovanju z informacijskimi pisarnami Evropskega parlamenta, da bi zagotovili celostno točko "vse na enem mestu", ki bi bila na voljo vsakemu državljanu; meni, da bi odprtje take točke v vsaki državi članici resnično pripomoglo, da bi bil notranji trg dostopnejši, da bi zagotovili uporabnikom prijazno in učinkovitejšo storitev, ki ne bi le podajala golih informacij, temveč bi ljudem tudi na zlahka razumljiv način razložila, katere dejanske priložnosti ponuja notranji trg; meni, da bi to pomagalo odpraviti zmedo pri povprečnem državljanu, potrošniku in podjetju;

37.

poziva Komisijo, naj v okviru strategije za razširitev informacijskega sistema za notranji trg preuči sodelovanje lokalnih in regionalnih organov; poziva države članice, naj poskrbijo, da bodo različne uprave poznale svoje obveznosti glede uporabe tega sistema, in zagotovijo, da bodo njihovi uslužbenci deležni ustreznega usposabljanja;

38.

poudarja, da so te pomanjkljivosti osnovni pomislek državljanov v zvezi z delovanjem enotnega trga, torej pomanjkljive informacije, vrzeli v uporabi in zakonodajna praznina; je prepričan, da je treba za odpravo teh treh pomanjkljivosti ukrepati hkrati, če želimo racionalizirati enotni trg;

39.

opozarja na pomen malih in srednjih podjetij za evropsko gospodarstvo in poziva Evropsko komisijo, naj z državami članicami izboljša test za mala in srednja podjetja (oceno učinka na mala in srednja podjetja) in tako zagotovi, da se bo dosledno in skladno uporabljal na vseh zadevnih področjih politike ter da se ne objavi kot samostojna dodatna informacija, temveč vključi v celovito oceno predloga, da se za ta podjetja zmanjšajo birokracija in upravna bremena; poziva Komisijo, naj pregleda vse direktive in uredbe, ki negativno vplivajo na mala in srednja podjetja, ter do junija 2013 predloži poročilo s priporočili;

40.

opozarja na svoj sklep, v katerem poziva vse parlamentarne odbore, naj načela testa za mala in srednja podjetja uporabijo pri zakonodajnih poročilih, o katerih je pristojni odbor že glasoval in ki bodo predložena v odobritev na plenarnem zasedanju, in poudarja, da je treba ta sklep začeti čim prej izvajati;

41.

meni, da bi dosledno spoštovanje načela "najprej pomisli na male" zagotovilo, da nova zakonodaja državljanom in podjetjem na enotnem trgu ne bi povzročala dodatnih težav in nezadovoljstva;

42.

poudarja, da bi morala Komisija okrepiti svoja prizadevanja in se osredotočiti na učinek uredb in direktiv na industrijo, mala in srednja ter mikropodjetja ter stremeti k boljši pravni ureditvi; zlasti želi podčrtati, da bi se moral program zmanjševanja bremen nadaljevati tudi po letu 2012 z bolj ambicioznim in razširjenim področjem uporabe in da bi bilo treba uvesti izravnavanje regulativnega bremena;

43.

poziva Komisijo, naj okrepi svojo zavezo ocenjevanju, če obstaja dejanska dodana vrednost ukrepov na ravni EU, preden se začne delo z osnutki predlogov;

44.

pozdravlja, da je Komisija napovedala program za odpravo stroškovnih bremen za mala in srednja podjetja s predpostavko, da bodo mikropodjetja izvzeta iz obremenjujočih pravil, razen če se njihova vključitev izrecno utemelji;

45.

ponavlja, da je obveščanje o enotnem trgu pomanjkljivo, zaradi česar državljani in podjetja pogosto ne poznajo ali razumejo svojih pravic in dolžnosti ter ne vedo, kako naj pridobijo potrebne odgovore ali pomoč; poudarja, da je treba oblikovati informacije, ki bodo upoštevale posebnosti ranljivih skupin potrošnikov;

46.

poudarja, da je enako pomembno, da imajo državljani možnost izraziti svoje pomisleke glede notranjega trga in da lahko posredujejo svoje predloge tako, da bo njihovo mnenje v Evropski komisiji in Evropskem parlamentu bolj upoštevano;

47.

poziva Komisijo, naj izkoristi vse razpoložljive tehnološke vire in z državljani začne dialog o enotnem trgu, in sicer z organizacijo kampanj obveščanja na osnovi 20 glavnih pomislekov, v katerih bi državljane in podjetja seznanjali s prednostmi enotnega trga, praktičnimi in oprijemljivimi rešitvami njihovih vsakodnevnih težav in njihovimi pravicami, obenem pa bi jih spodbujali k ustvarjanju konkurenčnega, pravičnega in uravnoteženega trga in namenili posebno pozornost okrepitvi enotnih kontaktnih točk;

48.

pozdravlja dejavnost enotnih kontaktnih točk, ki poenostavljajo dostop do informacij o izvajanju poslovanja v državah članicah in v okviru enotne nacionalne kontaktne točke združujejo vse formalnosti in upravne zahteve, potrebne za ustanovitev podjetja in njegovo širitev čez meje;

49.

poziva Komisijo in države članice, naj se kolikor mogoče osredotočijo na dragocene komunikacijske strategije in mehanizme obveščanja v zvezi z uporabo socialnovarstvenih pravic in prejemkov državljanov po vsej EU;

50.

poudarja, da je v kampanje obveščanja pomembno vključiti lokalne in regionalne organe in organizacije ter civilno družbo, ter vztraja zlasti pri tem, da je treba te kampanje izvajati v šolah in na univerzah, da nove generacije pripravimo na dejavnejše evropsko državljanstvo;

51.

je prepričan, da zaupanje potrošnikov v dobro delujoč trg za finančne storitve dolgoročno spodbuja finančno stabilnost, rast, učinkovitost in inovacije; zato poudarja, da je treba potrošnikom zagotoviti boljši dostop do informacij in neodvisno svetovanje v tem sektorju ter preprečevati navzkrižja interesov;

52.

poudarja, da obstajajo velike razlike med računi za energijo različnih dobaviteljev, in sicer glede količine in kakovosti informacij, posredovanih evropskim odjemalcem energije, ter poudarja, da je potrošnikom bistveno zagotoviti pravočasne in ustrezne informacije o porabi in cenah, da lahko izberejo dobavitelja po želji;

53.

spodbuja oblikovanje skupne metodologije ter skupne, celostne in enostavne oblike računov za energijo z minimalno količino informacij, ki bi jih morali dobavitelji vključiti v izpis računov, da bi lahko potrošniki povsod v EU razumeli vsebino svojih računov za energijo, s čimer bi omogočili gospodarnejšo in učinkovitejšo rabo energije;

54.

poziva države članice, naj nacionalnim regulativnim organom zagotovijo pooblastila in sredstva, potrebna za opravljanje njihovih dolžnosti, na primer s spremljanjem ali ustreznim obravnavanjem pritožb potrošnikov; poziva Komisijo in Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev, naj podata predloge glede možnosti za izboljšanje nadzornih pristojnosti nacionalnih regulativnih organov; poziva Komisijo, naj spodbuja izboljšave pri usklajevanju in izmenjavi najboljše prakse in informacij med nacionalnimi regulativnimi organi ter nacionalnimi in evropskimi pristojnimi organi;

55.

poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami razvije dejanski konkurenčen digitalni enotni trg za evropske potrošnike in podjetja, predvsem mala in srednja; želi opomniti, da bo imel obstoj resničnega evropskega enotnega digitalnega trga družbeno-gospodarske koristi za evropske potrošnike na splošno ter posebej za prebivalce manj dostopnih odročnih regij in invalide, pa tudi za podjetja EU, zlasti mala in srednja, ki bodo tako imela dostop do novih trgov;

56.

poudarja, da je treba za oblikovanje resničnega evropskega enotnega digitalnega trga okrepiti zaupanje in varnost potrošnikov, tako da se zagotovita varstvo osebnih podatkov potrošnikov in zanesljivost digitalnega podpisa ter okrepijo mehanizmi reševanja sporov ter zaupanje in varnost pri uporabljenih plačilnih sredstvih;

57.

opozarja, da je treba zapolniti pravne praznine in sprejeti učinkovite instrumente za odpravo ovir, povezanih z razlikami v pogodbenem pravu, ki so vzrok za trgovinske ovire, dodatne transakcijske stroške in pravno negotovost za podjetja, zaradi česar potrošniki enotnemu trgu ne zaupajo;

58.

poziva Komisijo in države članice, naj z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da bodo vsi državljani popolnoma obveščeni o pravicah, ki jih imajo na podlagi evropske kartice zdravstvenega zavarovanja, ter o svojih finančnih obveznostih pri uporabi zdravstvenih storitev in oskrbe v različnih državah članicah; poudarja, da morajo biti informacije razumljive in zlahka dostopne, tudi po elektronski poti, ter dostopne invalidnim državljanom;

59.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vsi državljani, ki imajo pravico do evropske kartice zdravstvenega zavarovanja, to na zahtevo prejeli, in da se bodo takoj odpravile vse nepravilnosti pri uporabi pravil; poziva države članice, naj zagotovijo informacije o vseh dodatnih zavarovanjih ali drugih ukrepih, ki bi jih utegnili državljani v tujini potrebovati, da bi bili upravičeni do enakega zdravstvenega varstva kot doma;

60.

poziva države članice, naj poenostavijo in pospešijo upravne postopke za povračilo stroškov zdravljenja v tujini in zagotovijo, da bodo njihovi sistemi socialnega in zdravstvenega zavarovanja zagotavljali zadostno varstvo mobilnih državljanov;

61.

poudarja pomanjkljivo obveščenost uradnikov in drugih uslužbencev regionalnih in lokalnih uprav o možnostih evropske in mednarodne mobilnosti; poudarja, da bo evropska in mednarodna mobilnost teh uradnikov in drugih uslužbencev prispevala k oblikovanju sodobnejših in učinkovitejših uprav v državah članicah, kar je bistveno za izvajanje pravnega reda EU, hkrati pa bo omogočalo izmenjavo dobre prakse;

62.

poudarja, da je uspešnost zakonodaje EU vedno odvisna od njene uporabe in prenosa v nacionalno zakonodajo držav članic v razumnem času; meni, da je bistven reden, temeljit in učinkovit nadzor na tem področju, ter poziva Komisijo, naj v primeru nedoslednega prenosa ukrepa in pri tem še naprej tesno sodeluje s Parlamentom;

63.

priznava, da je bilo konec leta 2010 kljub zmanjšanju števila postopkov za ugotavljanje kršitev, ki jih je sprožila Evropska komisija, še vedno odprtih okrog 2100 tovrstnih postopkov;

64.

opozarja na številne peticije, ki jih je prejel odbor Parlamenta za peticije in se nanašajo na težave državljanov na notranjem trgu, zlasti glede nepravilnega prenosa ali izvajanja prava EU; poziva Komisijo, naj v svoje poročilo vključi ugotovitve in rezultate peticij, predloženih Odboru za peticije; poudarja, da bi bilo treba bolje izkoristiti postopek za peticije, da bi izboljšali zakonodajne postopke EU, med drugim z boljšim ozaveščanjem državljanov o njihovi pravici do vložitve peticije, zlasti kar zadeva zakonodajna sredstva za odpravo ovir pri čezmejnem trgovanju in spoštovanje pravic potrošnikov;

65.

poziva države članice, naj prednostno zagotovijo pravilen in pravočasen prenos zakonodaje o enotnem trgu in zmanjšanje nepravilnosti; poziva države članice, naj vzpostavijo "test enotnega trga" v okviru priprave nacionalne zakonodaje ob upoštevanju učinka svojih predpisov na državljane in podjetja v okviru notranjega trga;

66.

poudarja, da morajo postopki za vračilo DDV pri čezmejnem poslovanju podjetij postati manj birokratski in zapleteni; poudarja, da je treba povečati dostop do financiranja s čezmejnim tveganim kapitalom; poziva Komisijo in države članice, naj glede na to, da so bile v zakonodaji o enotnem trgu ugotovljene vrzeli na področju zakonodaje in izvajanja, okrepijo prizadevanja za učinkovito izvajanje ustrezne zakonodaje, zlasti o vprašanjih v zvezi s socialno zaščito;

67.

poziva Komisijo, naj v postopkih za ugotavljanje kršitev zaradi nepravilnega prenosa ali neprenosa zakonodaje EU upošteva zadevni sektor dejavnosti in učinek na enotni trg;

68.

poziva Komisijo, naj pri postopkih za ugotavljanje kršitev dodobra izkoristi spremembe, ki jih prinaša člen 260 PDEU;

69.

podpira prizadevanja Komisije za poenostavitev čezmejne prenosljivosti osebnih vozil ter poziva države članice, naj dosledno izvajajo načela zakonodaje EU o registraciji osebnih vozil v drugih državah članicah; v zvezi s tem opozarja, da je treba v državah članicah dovoliti registracijo vseh osebnih vozil (tudi tistih z volanom na desni strani), ki so v skladu z ustreznim sistemom EU-homologacije, in poziva Komisijo, naj poveča varnost usklajenih potrdil o registraciji, da se bo čim bolj zmanjšala nevarnost ponovne registracije ukradenih vozil s ponarejenimi potrdili o registraciji;

70.

poziva Komisijo, naj uporablja ničelno toleranco do vseh diskriminatornih pravil in praks v državah članicah na področju zaposlovanja, ki so v nasprotju s pravom Evropske unije, in naj v primeru kršitve nemudoma sproži ustrezne postopke; poziva jo tudi, naj ne bo prizanesljiva do drugih oblik diskriminacijskega ali neupravičenega ravnanja, nadzora ali zahtev, ki bi onemogočali evropske delavce in delodajalce pri izvajanju njihovih pravic po pravu EU;

71.

želi spomniti, da je prosti pretok delavcev temeljna pravica, ki jim mora biti omogočena brez vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom ter drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji; je prepričan, da je treba za zagotovitev te svoboščine delavce ustrezno obveščati, vzpostaviti ustrezna pravna sredstva in zagotoviti strogo izvajanje s tem povezanih predpisov v vseh državah članicah;

72.

poziva Komisijo, naj pozorno spremlja prenos in dejansko uporabo Direktive 2000/78/ES v državah članicah ter v primeru ugotovljenih pomanjkljivosti posreduje; poziva države članice in Svet, naj nujno sprejetje predloga direktive o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost obravnavajo prednostno;

73.

poudarja, da je treba izboljšati delovne pogoje delavcev, napotenih v EU, in jim zagotoviti ustrezno varstvo brez diskriminacije; poziva k boljšemu izvajanju in uporabi direktive o napotitvi delavcev v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji; ob tem pozdravlja sklepe foruma o enotnem trgu;

74.

opozarja, da veljavna zakonodaja EU ščiti pravice potrošnikov in zagotavlja trdno podlago za konkurenčen evropski energetski trg, vendar v številnih državah članicah še ni ustrezno prenesena v nacionalno zakonodajo;

75.

poziva države članice, naj začnejo v celoti izvajati tretji energetski sveženj in ostalo s tem povezano zakonodajo EU ter pri tem upoštevajo dogovorjene roke; poziva Komisijo, naj začne intenzivno spremljati prenos teh pravil;

76.

spodbuja Komisijo, naj še naprej spodbuja primere najboljše prakse na področju prenosa zakonodaje o enotnem trgu;

77.

poudarja, da je dosledno in usklajeno izvajanje ter izvrševanje varstva potnikov povsod v Uniji bistveno za državljane, ki potujejo, vključno z osebami z omejeno mobilnostjo, ter za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev za vse prevoznike; ugotavlja, da se invalidi na potovanjih zelo pogosto srečujejo z ovirami, ki jim zapirajo številne možnosti enotnega trga, in poziva Komisijo, naj pri pravicah potnikov bolj upošteva ta vidik;

78.

poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo za pravilno izvajanje zakonodaje o pravicah potnikov, za ozaveščenost evropskih državljanov glede pravic potnikov v EU in zlasti za spoštovanje teh pravic;

79.

poudarja, da je treba reševati težave, s katerimi se srečujejo državljani in podjetja; ugotavlja, da so bila kljub minimalnim dokazom, vključenim v delovni dokument, za številna opredeljena problematična področja nedavno izvedene ocene učinka in so bila vključena v predloge Komisije; je trdno prepričan, da mora Komisija na področjih, na katerih so predlagani ukrepi, predložiti neposredne in trdne dokaze v podporo možnosti politike, ki jo je izbrala v osnutku zakonodaje; poziva Parlament, naj ob obravnavanju osnutkov predlogov veliko pozornost nameni natančnosti in prepričljivosti ocen učinka Komisije, da bo sprejeta zakonodaja enako zadovoljila potrebe državljanov in podjetij;

80.

meni, da so izmenjave informacij in spodbujanje sodelovanja med nacionalnimi sistemi ter v zvezi s tem pozdravlja nedavno doseženo medsebojno povezanost poslovnih registrov (9); še naprej spodbuja k čezmejnemu upravnemu sodelovanju in k boljšemu mrežnemu povezovanju prek osrednjih platform; v zvezi s tem pozdravlja pobude Komisije, na primer za razvoj sistema za elektronsko prenašanje podatkov o socialni varnosti med nacionalnimi sistemi socialne varnosti;

81.

poudarja, da sta čezmejno izvrševanje ter priznavanje odločb in pravnih učinkov listin osrednjega pomena za mobilnost na notranjem trgu; upa, da se bo uredba o pravicah dedovanja kmalu uporabljala v vseh državah članicah EU; na podlagi zelene knjige iz leta 2010 (10) in posvetovanj iz leta 2011 poziva Komisijo, naj nadaljuje delo v zvezi s priznavanjem pravnih učinkov listin o osebnem stanju, in z zanimanjem pričakuje zakonodajne predloge, predvidene za leto 2013;

82.

opozarja na cilj izboljšanja pravne ureditve in meni, da bi morali Komisija, Parlament in Svet okrepiti prizadevanja za izboljšanje strategije, da bi zagotovili pametno pravno ureditev;

83.

podpira izkazano zavezanost obravnavanju vprašanja zakonodajnih bremen; v zvezi s tem opozarja na preteklo zavezo Parlamenta, da bo zahteval od Komisije, naj ob predlaganju nove zakonodaje opredeli enakovredne izravnave stroškov; poleg tega opominja, da je Parlament zahteval podaljšanje in razširitev programa za zmanjševanje upravnega bremena, zato se veseli predlogov za zmanjšanje upravnih bremen in zakonodajnih neprijetnosti, s katerimi bi odpravili mnoge glavne pomisleke državljanov in podjetij v zvezi z enotnim trgom;

84.

poudarja, da je treba na splošno kljub poenostavitvi zakonodaje in zmanjšanju upravnih bremen za podjetja v zvezi z uveljavljanjem svoboščin notranjega trga zagotoviti spoštovanje varnostnih in zdravstvenih predpisov, ki ščitijo potrošnike in delavce;

85.

poziva Komisijo, naj za vse nove evropske predpise izvede test "e-trgovine";

86.

poziva Evropsko komisijo, naj po dveh letih pregleda in posodobi dvajset glavnih pomislekov evropskih državljanov in podjetij v zvezi z delovanjem notranjega trga; prav tako jo poziva, naj za vsak izpostavljeni pomislek pripravi preglednico, ki bo navajala akterje, pristojne za reševanje vsakega ugotovljenega osnovnega vzroka;

87.

poziva Komisijo, naj v prihodnjih poročilih izpostavi ustrezne dejavnosti, za katere je nedvomno pristojna, kot je pravočasno in primerno ukrepanje v primeru, da države članice napačno prenesejo zakonodajo EU, zagotavljanje ustreznega izvajanja prava EU in pregledovanje neprimerne zakonodaje;

88.

spodbuja Komisijo, naj v drugem polletju 2012 predloži novi akt za enotni trg "Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja – Skupaj za novo rast";

89.

spodbuja Komisijo in države članice, naj svoje kampanje obveščanja javnosti v okviru evropskega leta državljanov 2013 usmerijo na področja pomislekov, ki se nanašajo na pravice na podlagi državljanstva EU, saj ti pomisleki, glede na metodologijo izbora iz poročila, resnično odražajo, kaj je za državljane EU najpomembnejše v njihovem vsakdanjem življenju na notranjem trgu;

90.

poziva Komisijo, naj v prihodnje najde načine za združevanje poročila o državljanstvu EU s poročilom "Enotni trg z vidika ljudi", da bi se izognili podvajanju in zmedi ter preprečili tveganje pomanjkanja povezave med težavami in rešitvami.

91.

spodbuja Komisijo, naj z državami članicami, regionalnimi in lokalnimi organi ter predstavniki civilne družbe redno pripravlja evropske kampanje obveščanja v nacionalnih, regionalnih in lokalnih medijih ter interaktivne kampanje, ki krepijo dialog z državljani o prednostih enotnega trga, njihovih pravicah in dolžnostih ter o tem, kje lahko dobijo dodatne informacije ali pomoč za rešitev svojih težav; poziva Evropsko komisijo, naj spremlja in nadzira učinkovitost in uspešnost teh kampanj obveščanja;

92.

poziva Komisijo, naj zagotovi učinkovito povezavo med obstoječimi instrumenti, kot so SOLVIT, pregled notranjega trga, informacijski sistem za notranji trg, Tvoja Evropa – nasveti in Tvoja Evropa, da bo lahko spremljala pravilen in pravočasen prenos evropskih direktiv;

93.

poudarja, da je treba podpirati sistem EURES in njegovo učinkovito medsebojno povezanost z nacionalnimi sistemi za iskanje zaposlitve kot enega od načinov za boj proti brezposelnosti v EU in reševanje pojava, da prostega delovnega mesta ni mogoče zapolniti zaradi pomanjkanja ustrezno usposobljenih kandidatov;

94.

poziva Komisijo, naj oceni področja, na katerih pravna ureditev Skupnosti hkrati izpolnjuje cilj poenostavitve in neposrednega izvajanja držav članic ter cilje enotnega trga;

95.

poziva Komisijo, naj spodbuja nujne ukrepe za premagovanje neravnovesij na področju obstoječe energetske infrastrukture v Evropski uniji, ki ovirajo dokončanje notranjega energetskega trga in uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020;

96.

poziva države članice, naj uporabljajo orodja IKT, da bi izboljšale preglednost in odgovornost, zmanjšale upravno breme, izboljšale upravne procese, zmanjšale emisije CO2, prihranile javna sredstva in prispevale k bolj participativni demokraciji ter hkrati okrepile stopnjo zaupanja;

97.

poziva Komisijo in države članice, naj ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 883/2004 in člena 153 PDEU pripravijo študije za zagotovitev neprekinjenega socialnega varstva mobilnim državljanom v EU in enakega obravnavanja, kot so ga deležni domači državljani, pri tem pa naj razmislijo tudi o neobveznem, prostovoljnem in prenosljivem sistemu socialnega varstva na evropski ravni, ki bo dopolnjeval splošni sistem, tako da bi zagotovili tesnejše sodelovanje na področju socialne politike; pretekle zamisli o 28. režimu sistemov socialnega varstva bi bilo treba posodobiti in vključiti v te študije;

98.

poziva države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za poenostavitev zapletenih nacionalnih upravnih postopkov, in naj zagotovijo, da bodo delavcem, delodajalcem in drugim, ki sodelujejo v čezmejnem zaposlovanju, na voljo vse potrebne informacije o pravicah in dolžnostih v zvezi z zaposlitvijo, kot so socialno varstvo, vključno s pomočjo za primer brezposelnosti, zdravstvo in davčni predpisi; meni, da morajo biti te informacije na voljo pred mobilnostjo, med njo in po njej, po možnosti v elektronski obliki;

99.

poziva Komisijo, naj vzpostavi osrednjo koordinacijsko točko na ravni EU, katere namen bo evidentiranje pomislekov mobilnih delavcev, delodajalcev in drugih zainteresiranih strani, da bi poiskali rešitve med državami članicami in preprečili težave, ki so posledica mobilnih zaposlitvenih razmerij, vključno z napotitvijo delavcev;

100.

poziva države članice, naj družinske člane državljanov EU, ki niso iz EU, v vsem upravnem postopku, ki ga morajo opraviti, obravnavajo kot poštene stranke;

101.

poziva države članice, naj za vse mobilne osebe v EU vzpostavijo točko "vse na enem mestu", ki jim bo omogočila urejanje vseh postopkov v zvezi z delom in bivanjem na eni lokaciji v državi gostiteljici, vključno z izvajanjem in upravljanjem spletnih upravnih postopkov, da bi izboljšali učinkovito uveljavljanje pravic s strani državljanov, ki se gibljejo znotraj EU;

102.

poziva Komisijo, naj vsem državljanom Evropske unije zagotovi dostop do osnovnega plačilnega računa po sprejemljivi ceni, da se poveča mobilnost;

103.

pozdravlja predloge Komisije za omogočanje boljšega dostopa do čezmejnega zdravstvenega varstva; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo hitro in učinkovito izvajanje Direktive 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov na področju čezmejnega zdravstvenega varstva, pri čemer naj ustrezno upoštevajo načela univerzalnosti, dostopa do dobre oskrbe, enakosti in solidarnosti; nadalje poziva Komisijo in države članice, naj si še naprej prizadevajo doseči cilj široke uvedbe storitev telemedicine in e-zdravstva do leta 2020; poleg tega podpira pilotne projekte, katerih namen je državljanom EU omogočiti varen spletni dostop do njihovih podatkov o zdravstvenem stanju ter zagotoviti medobratovalnost bolniških kartotek, da bo pacientom zagotovljena neprekinjenost zdravstvenega varstva;

104.

poziva Komisijo, naj predstavi zakonodajni predlog o tehničnem pregledovanju motornih vozil, da bi zmanjšali upravno breme za državljane in sektor ter zagotovili dinamičen razvoj preizkusnih metod in vsebin ter najvišjo možno raven varnosti v cestnem prometu;

105.

poziva k vzajemnemu priznavanju tehničnih pregledov med državami članicami v primeru prenosa osebnega vozila iz ene države članice v drugo na podlagi skupnih opredelitev in primerljivih standardov preverjanja; predlaga ustanovitev evropske podatkovne zbirke, ki bi združevala tehnične podatke vseh vozil, da bi tako omogočili primerljivost na evropski ravni in olajšali čezmejno registracijo vozil; poziva države članice, naj čim bolj zmanjšajo stroške registracije osebnega vozila v drugih državah članicah, tako da s skupnim pristopom preprečijo nepotrebne stroške;

106.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo doslednejše izvajanje interoperabilnosti med nacionalnimi prevoznimi storitvami in storitvami mobilnosti, proizvodi in sistemi, kot so tisti, za katere veljajo pravila EU, ki se nanašajo na cestninske sisteme ali ERTMS, vzporedno s celovitim informiranjem, oblikovanjem cen in prodajo vozovnic na področju javne in intermodalne mobilnosti na evropski ravni;

107.

poziva Komisijo, naj olajša dostop do mikro finančnih instrumentov za ustanovitev in razvoj malih podjetij, zlasti tistih, ki nameravajo delovati čezmejno;

108.

poziva države članice in Komisijo, naj izboljšajo naložbene priložnosti za inovativna nova podjetja, tako da odpravijo ovire, ki onemogočajo vzpostavitev vseevropskega trga tveganega kapitala;

109.

poziva države članice, naj uporabijo že obstoječe strukture in oblikujejo orodja "vse na enem mestu", da bi poenostavile in omogočile dostop do informacij, s pomočjo katerih se lahko mala in srednja podjetja potegujejo za evropska, nacionalna in lokalna sredstva, pri čemer naj upoštevajo, da imajo tovrstna orodja večjo dodano vrednost, če so ustvarjena na račun obstoječih uprav in ne povečajo stroškov davkoplačevalcev; poudarja pomen orodij "vse na enem mestu" kot temeljnih izhodiščnih točk za privabljanje in omogočanje zasebnih naložb na področju raziskav in energije, ter poziva Komisijo, naj okrepi ukrepe za nadaljnjo poenostavitev in preglednost evropskih, nacionalnih in lokalnih okvirov financiranja; poziva države članice, naj olajšajo dostop malim in srednjim podjetjem do sredstev, tako da poenostavijo pravila za prijavo in spodbujajo spletne registre za potrdila in druga dokazila;

110.

poziva države članice in Komisijo, naj dosežejo dogovore, s katerimi bo malim in srednjim podjetjem omogočeno delovanje po vsej EU in trženje njihovih zamisli, tako da jim zagotovijo boljši dostop do trgov in zmanjšajo birokracijo;

111.

poziva Komisijo, naj predloži zakonodajni predlog za boljšo zaščito potnikov v primeru stečaja letalskih družb, na primer z uvedbo obveznega zavarovanja za letalske družbe ali oblikovanjem jamstvenega sklada;

112.

opozarja, da potniki še vedno težko rezervirajo in kupijo vozovnice za multimodalna potovanja znotraj EU, ter poziva Komisijo, države članice in prevoznike, naj poskrbijo za uvedbo celovitega in multimodalnega sistema za izdajo vozovnic;

113.

poziva Komisijo, naj predloži predlog o pravicah potnikov pri uporabi več kot enega načina prevoza, da bi bila zakonodaja v skladu s spreminjajočimi se multimodalnimi vzorci mobilnosti.

114.

poziva Komisijo, naj preoblikuje informacijski sistem za notranji trg (IMI), tako da razširi njegovo področje delovanja in izboljša delovanje upravnega sodelovanja, ter prenovi program SOLVIT, tako da mu zagotovi nov okvir in ustrezna sredstva, zlasti na področju človeških virov, da bi zagotovila, da bodo imeli vsi centri izkušeno in dovolj številčno osebje, s katerim bodo lahko popolnoma zadovoljivo obravnavali zahtevke, ki jih bodo prejeli;

115.

ponovno poziva države članice, naj izboljšajo zgodnje učenje jezikov, vzpostavijo sistem priznavanja formalnega in neformalnega izobraževanja, vključno z vseživljenjskim učenjem, ter znanj, pridobljenih v drugih državah članicah, in zagotovijo boljšo usklajenost s potrebami trga dela, da bi ustvarile delovno silo prihodnosti s primerljivimi kvalifikacijami, ki bo v korist skupnemu evropskemu trgu dela in bo povečala stopnjo produktivnosti; poleg tega poudarja potrebo po nadaljevanju prizadevanj za enakovrednost nacionalnih sistemov kvalifikacij na podlagi evropskega kvalifikacijskega okvira;

116.

meni, da bi morale izobraževalne ustanove v dodatku k podeljenim diplomam navesti, kako se lahko njihove nacionalne diplome primerjajo z diplomami v drugih državah članicah, zlasti v sosednjih državah, in kako jih je treba vrednotiti;

117.

pozdravlja uspeh sistema avtomatičnega priznavanja iz Direktive 2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij in poziva, naj se oceni možnost razširitve tudi na druge poklice;

118.

poziva države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za dostop do strukturnih skladov in kohezijskega sklada ter naj uporabijo pridobljene zneske za programe, povezane s poklicnim usposabljanjem, da bi zagotovile dodatno podporo za mala in srednja podjetja;

119.

poudarja pozitivne rezultate, ki so bili doseženi v nekaterih državah članicah, kjer so zahteve glede varčevanja z energijo, uvedene za energetska podjetja, prinesle različne pozitivne rezultate, vključno z bolj razširjeno uporabo pametnih električnih števcev, kar je v korist potrošnikom;

120.

poziva Komisijo, naj oceni možnost izvajanja evropskega programa izmenjave uradnikov in drugih uslužbencev regionalnih in lokalnih organov;

121.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

11.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 72/16

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o človekovih pravicah ter o socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o mednarodni trgovinski politiki v okviru zahtev glede podnebnih sprememb (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. aprila 2011 o prihodnji evropski politiki mednarodnih naložb (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2011 o novi trgovinski politiki za Evropo v okviru strategije Evropa 2020 (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2011 o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe (6),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Trgovina, rast in svetovne zadeve – Trgovinska politika je temeljna sestavina strategije EU 2020" (COM(2010)0612),

—

ob upoštevanju poročila Komisije o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe, objavljenega 21. februarja 2012 (COM(2012)0070),

—

ob upoštevanju sporazuma iz leta 2001 o vzajemnem priznavanju med EU in Japonsko,

—

ob upoštevanju sporazuma med EU in Japonsko o sodelovanju na področju protikonkurenčnih dejavnosti, sklenjenega leta 2003,

—

ob upoštevanju sporazuma med Evropsko skupnostjo in Japonsko o sodelovanju in medsebojni upravni pomoči pri carinskih zadevah, sklenjenega leta 2008,

—

ob upoštevanju poročila svetovalne družbe Copenhagen Economics z naslovom "Assessment of barriers to trade and investment between the EU and Japan" (Ocena trgovinskih ovir in ovir za naložbe med EU in Japonsko), objavljenega 30. novembra 2009,

—

ob upoštevanju rezultatov javnega posvetovanja Komisije o trgovinskih odnosih med EU in Japonsko, objavljenih 21. februarja 2011,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 24. in 25. marca 2011,

—

ob upoštevanju skupne izjave, sprejete na 20. vrhunskem srečanju EU-Japonska 28. maja 2011 v Bruslju,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. maja 2011 o trgovinskih odnosih med EU in Japonsko (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. februarja 2009 o ukrepih Skupnosti v zvezi s kitolovom (8),

—

ob upoštevanju Protokola o zaščiti in dobrem počutju živali k Amsterdamski pogodbi iz leta 1997, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju sporazuma med Evropsko skupnostjo in vlado Japonske o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju, ki je bil podpisan 2. julija 2012,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2012 o trgovinskih pogajanjih EU z Japonsko,

—

ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.

ker EU in Japonska skupaj ustvarjata več kot tretjino svetovnega BDP in več kot 20 % svetovne trgovine;

B.

ker je skupna vrednost dvostranske trgovine v blagu med EU in Japonsko v letu 2011 znašala zgolj 116,4 milijard EUR za razliko od 444,7 milijard EUR med EU in ZDA, 428,3 EUR milijard med EU ter Kitajsko ter 306,6 milijard EUR med EU in Rusijo;

C.

ker je leta 2011 japonski presežek pri trgovanju z Evropsko unijo znašal 18,5 milijard EUR, od tega kar 30 % v avtomobilskem sektorju;

D.

ker se Japonska na lestvici držav indeksa Svetovne banke o enostavnosti poslovanja z vidika čezmejnega trgovanja uvršča na 16. mesto, tj. pred 18 državami članicami EU;

E.

ker sta Svet in Komisija dejala, da je odločitev Japonske o odpravi netarifnih ovir in ovir za dostop do trga javnih naročil pogoj za začetek pogajanj o sporazumu o prosti trgovini med EU in Japonsko;

F.

ker je svetovalna družba Copenhagen Economics v svoji študiji iz novembra 2009 ocenila, da bi se izvoz izdelkov EU na Japonsko lahko povečal za 71 %, uvoz japonskih izdelkov v EU pa za 61 %, če bi se tarifne in netarifne ovire zmanjšale na najmanjšo možno mero;

G.

ker sta se Evropska unija in Japonska na skupnem vrhu 28. maja 2011 dogovorili, da bosta izvedli predhodno študijo za preučitev izvedljivosti, ter izrazili obojestransko pripravljenost za začetek pogajanj o sporazumu o prosti trgovini; ker se je prehodna študija zaključila;

H.

ker Komisija, Svet in Parlament podpirajo ohranitev svetovnega moratorija na komercialni kitolov ter prepoved mednarodne komercialne trgovine z izdelki iz kitov ter si prizadevajo za ukinitev tako imenovanega kitolova v znanstvene namene in podpirajo določitev znatnih območij oceanov in morja za zaščitena območja, v katerih je kitolov prepovedan za nedoločen čas;

I.

ker se je uspešno zaključila tudi vzporedna politična predhodna študija o političnem okvirnem sporazumu;

1.

meni, da bi bilo treba upoštevati pomen Japonske kot politične zaveznice, ki se z novimi izzivi v globaliziranem svetu spopada s podobnim pristopom kakor EU;

2.

meni, da je za EU zelo pomembno, da celovito poglobi svoje ekonomske in trgovinske odnose z večjimi svetovnimi gospodarstvi, kot je Japonska, da bi čim bolj povečala zmogljivosti za zaposlovanje in rast v skladu s strategijo EU 2020; meni, da je to izredno pomembno zlasti glede na današnjo gospodarsko krizo, visoko stopnjo brezposelnosti in slabe napovedi za rast v EU;

3.

je pri tem zaskrbljen, ker je dvostranski obseg trgovine EU z Japonsko bistveno manjši od tistega z drugimi partnerji, kot so ZDA, Kitajska in Rusija; ugotavlja, da se ogromen potencial trgovinskega odnosa med EU in Japonsko še ni uresničil v korist podjetij, delavcev in potrošnikov EU, zlasti zaradi vpliva japonskih netarifnih ovir na priložnosti za evropska podjetja, povezane z dostopom do trga;

4.

je seznanjen, da Japonska svoje interese uveljavlja v drugih večjih sporazumih o prosti trgovini, kot sta potencialni tovrstni sporazum med Japonsko, Kitajsko in Južno Korejo ter čezpacifiško partnerstvo, pogaja pa se tudi o več drugih dvostranskih sporazumih; meni, da bi morala EU črpati iz lastnih izkušenj iz sporazuma o prosti trgovini z Južno Korejo, da bi v pogajanjih z Japonsko dosegla primerljiv obseg dostopa do trga;

5.

je seznanjen, da sta bili z rezultati zaključene predhodne študije EU-Japonska zadovoljni tako Komisija kot japonska vlada;

6.

pozdravlja poudarek na odpravi netarifnih ovir in ovir za dostop do trga javnih naročil pri pogajanjih v okviru predhodne študije, kot je zahteval Parlament;

7.

opozarja, da so načrti sicer del koraka bliže, vendar so nekateri premalo natančni, kar ustvarja manevrski prostor za interpretacijo (denimo določbe o javnih naročilih v železniškem prometu); zato meni, da mora Japonska od začetka pogajanj izkazati večjo pripravljenost; poudarja, da je uresničevanje teh zavez bistveno, zato poziva k čimprejšnjem doseganju konkretnih rezultatov, po možnosti še pred določenimi roki;

8.

poziva japonsko vlado, naj na začetku formalnih pogajanj o sporazumu o prosti trgovini med EU in Japonsko ponovno potrdi zaveze, sprejete v okviru predhodne študije, zlasti v zvezi z odpravo netarifnih ovir za trgovino;

9.

zato poziva Svet, naj kot pogoj za sprejetje pogajalskih smernic za sporazum o prosti trgovini z Japonsko vztraja pri zavezujoči revizijski klavzuli, ki bo aktivirana v enem letu po začetku pogajanj, da bi ocenili, ali je Japonska dosegla jasne rezultate pri odpravo netarifnih ovir, zlasti tistih, ki zadevajo avtomobilski sektor EU, kot tudi ovir na trgu javnih naročil na področju železniškega in mestnega prevoza, kakor je bilo dogovorjeno v predhodni študiji;

10.

poziva Svet, naj dovoli Komisiji, da na podlagi izida predhodne študije in jasnih ciljev začne pogajanja o sporazumu o prosti trgovini z Japonsko;

11.

poziva Komisijo, naj enega od prvih krogov pogajanj za sporazum o prosti trgovini med EU in Japonsko nameni odpravi netarifnih ovir in zato v okviru revizijske klavzule zagotovi, da bo mogoče eno leto po začetku pogajanj izvesti neodvisno oceno učinka, na podlagi katere bo objektivno ocenjen napredek, dosežen glede tega ključnega vprašanja, ki skrbi Parlament;

12.

poudarja, da mora biti takšen sporazum o prosti trgovini celovit, ambiciozen in v celoti zavezujoč v vseh trgovinskih določbah; poudarja, da mora sporazum o prosti trgovini privesti do odprtosti trga in resničnega spodbujanja trgovine in ne zgolj hipotetične, pravne odprtosti; poziva Komisijo, naj formalno in redno obvešča Parlament in Svet o stanju pogajanj in o napredku, doseženem na področju odpravljanja netarifnih ovir; meni, da bi morala Komisija po posvetovanju s Parlamentom in Svetom prekiniti pogajanja, če Japonska med pogajanji ne bo izkazala ustrezne pripravljenosti za uresničitev prednostnih zahtev EU;

13.

ugotavlja, da je precej težje nadzorovati in izvajati odpravo netarifnih ovir kot pa odpravo uvoznih tarif; poziva Komisijo, naj v celoti upošteva priporočila Parlamenta iz njegove resolucije z dne 13. decembra 2011 o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe, in oblikuje zaključke iz zavez o netarifnih ovirah v okviru sporazuma o prosti trgovini med EU in Južno Korejo, da bi razvila izvajanje najboljše prakse in mehanizme nadzora;

14.

poudarja, da bi moral Svet oblikovati jasen časovni načrt in v pogajalske smernice Komisije vključiti naslednje vidike, če naj bi bil sporazum o prosti trgovini resnično koristen za gospodarstvo EU:

15.

ponovno izraža prepričanje, da ima prihodnji trgovinski sporazum med EU in Japonsko možnosti za uspeh v korist obeh gospodarstev, če bodo izpolnjeni ti pogoji, ter da se bodo z večjim povezovanjem na podlagi sporazuma o gospodarskem povezovanju bistveno povečale koristi za obe gospodarstvi;

16.

ugotavlja, da se EU in Japonska še vedno zelo razhajata glede vprašanj, povezanih z upravljanjem ribištva in kitolova, zlasti glede japonskega kitolova pod pretvezo kitolova v znanstvene namene, ter poziva k razširitvi razprav v zvezi z odpravo kitolova in trgovine z izdelki iz kitov.

17.

če bodo pogajanja uspešna, Komisijo poziva, naj izvede drugo oceno učinka, da bi ocenila pričakovane prednosti in slabosti sporazuma za zaposlovanje in rast v EU, tudi analizo o učinku za občutljive sektorje, na primer avtomobilski in elektronski sektor, ter koristi za ofenzivne interese EU;

18.

opominja, da bo Parlament v skladu z Lizbonsko pogodbo pozvan, naj odobri morebitni sporazum o prosti trgovini med EU in Japonsko;

19.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in parlamentu Japonske.

11.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 72/21

—

ob upoštevanju členov 9 in 35 Skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic v okviru Sveta ter Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije: "Evropsko soglasje" (1),

—

ob upoštevanju Naslova V Pogodbe o Evropski uniji in zlasti člena 21(2), ki določa načela in cilje zunanjega delovanja EU, ter člena 208(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Konvencije ZN o biološki raznovrstnosti iz leta 1992 in Konvencije iz Stockholma o obstojnih organskih onesnaževalih,

—

ob upoštevanju člena 12 Sporazuma o partnerstvu AKP-EU (sporazum iz Cotonouja),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom "Poročilo EU za leto 2011 o usklajenosti politik za razvoj" (SEC(2011)1627),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije "EU kot globalni partner za razvoj - Pospeševanje napredka na poti k uresničitvi razvojnih ciljev tisočletja" (SEC(2008)0434),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o delovnem programu za usklajenost politik za razvoj 2010–2013" (SEC(2010)0421),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Usklajenost politik za razvoj – vzpostavitev okvira politik za pristop celotne Unije" (COM(2009)0458),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. maja 2010 o usklajenosti politik EU za razvoj in novi zasnovi uradne razvojne pomoči plus (ODA+) (2),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 14. maja 2012 o usklajenosti politik za razvoj (dok. 09317/2012),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 14. maja 2012 o povečanju učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe (dok. 09369/2012),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. marca 2012 o pristopu EU k trgovini, rasti in razvoju v naslednjem desetletju (dok. 07412/2012),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 3. maja 2012 o globalnem pristopu k vprašanju migracij in mobilnosti (dok. 09417/2012),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 18. novembra 2009 o usklajenosti politik za razvoj (dok. 16079/2009),

—

ob upoštevanju medsebojnega strokovnega pregleda Evropske unije v Odboru za razvojno pomoč pri OECD (OECD-DAC) iz leta 2012,

—

ob upoštevanju poročila EU o odgovornosti pri pregledu napredka EU in njenih držav članic pri financiranju razvoja z dne 9. julija 2012,

—

ob upoštevanju študije organizacije Evert Vermeer Foundation iz februarja 2012 o politiki EU na področju surovin in rudarstvu v Ruandi – usklajenost politik za razvoj v praksi,

—

ob upoštevanju Deklaracije A(2010)21584 z dne 28. septembra 2010 z 21. seje Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj ter mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za ribištvo in mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0302/2012),

A.

ker člen 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije določa zmanjšanje in na dolgi rok izkoreninjenje revščine, kot je opredeljena v Evropskem soglasju o razvoju, kot glavni cilj razvojne politike EU in ker Unija upošteva cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju;

B.

ker je Evropska unija v skladu s sklepi Evropskega sveta iz leta 2005 v zaključkih za usklajenost politik za razvoj ponovno potrdila, da bo zagotovila usklajenost politik za razvoj;

C.

ker obstajajo očitni primeri neskladnosti v politikah EU na področju trgovine, kmetijstva, ribištva, podnebja, pravic intelektualne lastnine, migracij, financ, orožja in surovin, kar vpliva na razvojne cilje; ker lahko usklajenost politik za razvoj z vzpostavljanjem temeljnih sinergij med politikami EU prispeva k zmanjšanju revščine;

D.

ker novi okvir razvojne politike, predstavljen v agendi za spremembe, teži k usklajenosti politik ne samo znotraj Unije, ampak tudi v povezavi z Unijo in njenimi državami članicami, in sicer prek podpiranja skupnih programov in poudarjanja vloge EU, ki usklajuje, sklicuje sestanke in sprejema odločitve;

E.

ker je možno, da bi mednarodni okvir za razvojno sodelovanje v obdobju po letu 2015 igral spodbujevalno vlogo pri reševanju pomembnih razvojnih in drugih svetovnih izzivov in bi lahko pomagal pri izpolnjevanju pravic in potreb posameznikov;

F.

ker posredne ali neposredne subvencije za evropske kmetijske izdelke kljub izboljšavam v EU še naprej negativno vplivajo na prehransko varnost in razvoj donosnega kmetijskega sektorja v državah v razvoju;

G.

ker se je EU obvezala, da bo do leta 2015 dosegla cilj ZN in torej za uradno razvojno pomoč namenila 0,7 % bruto nacionalnega dohodka (BND);

H.

ker je Sodišče Evropske unije novembra 2008 odločilo, da morajo biti postopki Evropske investicijske banke v državah v razvoju prednostno usmerjeni v razvoj pred drugimi gospodarskimi ali političnimi cilji;

I.

ker je veliko študij pokazalo, da iz držav v razvoju vsako leto odteče med 850 milijardami USD in 1 bilijonom USD nezakonitih finančnih odlivov, kar resno ogroža fiskalne prihodke držav v razvoju in posledično njihovo sposobnost samorazvoja;

J.

ker agenda za spremembo (COM(2011)0637) teži k povečanju vpliva razvojne pomoči EU in pri tem ponovno poudarja, da so cilji razvoja, demokracije, človekovih pravic, dobrega upravljanja in varnosti prepleteni med seboj;

K.

ker javna naročila predstavljajo 19 % svetovnega BDP ali skoraj štiridesetkrat toliko kot v uradno razvojno pomoč vložijo EU in njene države članice; ker imajo kot takšna ogromen potencial, da se uporabijo kot orodje za izvajanje trajnostnih vladnih politik tako v EU kot državah, ki prejemajo uradno razvojno pomoč;

L.

ker podhranjenost po ocenah letno povzroči smrt 2,6 milijona otrok in bi lahko, če se je ne zaustavi, v prihodnjih 15 letih povzročila nepopravljivo škodo pri skoraj pol milijarde otrok; ker ima približno ena tretjina predšolskih otrok po svetu premajhno težo (premajhna teža za njihovo starost) ali zaostajajo v rasti (so prenizki za svojo starost); ker podhranjenost države stane med 2 in 4 % njihovega BDP, posameznika pa po ocenah do 11 % njegovih življenjskih prihodkov, hkrati pa za podhranjenost obstaja preizkušena in stroškovno učinkovita pomoč, ki bi predstavljala smotrno naložbo;

M.

ker se pričakuje, da se bo do leta 2030 povpraševanje po energiji in vodi povečalo za 40 %, povpraševanje po hrani pa za 50 %, in ker bo rast prebivalstva skupaj z rastjo srednjega razreda v državah v razvoju in vzponu močno obremenila naravne vire, zlasti vodo, energijo in zemljo, ter okolje;

N.

ker si pojma človekovega razvoja in človekove varnosti delita štiri osnovne vidike: sta usmerjena v ljudi, sta večdimenzionalna, imata široke poglede na dolgoročno človekovo izpolnitev in obravnavata kronično revščino (3);

O.

ker zunanja razsežnost dveh novih skladov GD za notranje zadeve ter komponenta o migracijah in azilu tematskega programa instrumenta za razvojno sodelovanje o svetovnih javnih dobrinah in izzivih pokrivata, po pričakovanjih iz prednostnih nalog, podobna tematska področja, a z drugih vidikov;

P.

ker lokalni odbori za etiko v državah, kot so Indija, Kitajska, Argentina in Rusija, še vedno odobravajo klinična preskušanja, ki jih odbori za etiko v zahodni Evropi ne odobravajo več; ker se podjetja in upravni organi ne zmenijo predvsem za etična načela, ki so za države v razvoju izjemnega pomena, kot se kaže tudi v Helsinški deklaraciji (4);

Q.

ker je kultura, v vseh svojih oblikah, osnovni sestavni del trajnostnega razvoja, ker prek materialne in nematerialne dediščine, ustvarjalnih sektorjev in različnih oblik umetniškega izražanja občutno prispeva h gospodarskemu razvoju, družbeni stabilnosti in zaščiti okolja;

R.

ker študije kažejo, da če so ženske izobražene in lahko služijo in nadzirajo dohodek, ima to kar nekaj dobrih posledic: stopnja smrtnosti mater in otrok se zniža, izboljša se zdravje matere in otroka, pa tudi prehranjevanje, poveča se kmetijska produktivnost, mogoče je ublažiti podnebne spremembe, upočasni se naraščanje prebivalstva, gospodarstva se razširijo in prekinejo se začarani krogi revščine (5);

S.

ker lahko informacijske in komunikacijske tehnologije pomagajo pri blažitvi podnebnih sprememb, ne samo prek znižanja lastnega deleža emisij toplogrednih plinov, ampak tudi, da se jih uporabi za znižanje emisij v drugih sektorjih in za obravnavo sistematičnih sprememb in stranskih učinkov, na primer prek dematerializacije in opravljanja storitev dostave, prevoza in potovanja prek spleta, aplikacij za spremljanje in upravljanje, večje energetske učinkovitosti pri proizvodnji in uporabi ter upravljanju z izdelki in reciklaži;

T.

ker se je v medsebojnem pregledu Odborov za razvojno pomoč Evropskih skupnosti iz leta 2007 ugotovilo, da je "dobro razumevanje ustreznosti proračunske podpore v lokalnem kontekstu pomembno";

U.

ker izobrazba lahko igra pomembno vlogo pri okoljski trajnosti, zdravju in gospodarski rasti, pri splošnem doseganju razvojnih ciljev tisočletja, pa tudi pri vzpostavljanju miru; ker lahko izobrazba verjetno bolje od drugih sektorjev zagotovi zelo očitne takojšnje koristi, ki jih prinaša mir, in so bistvenega pomena za mirovne sporazume v primeru, če so izobraževalni sistemi vključujoči in se nagibajo k podpiranju odnosa, ki bo prispeval k medsebojnemu razumevanju, strpnosti in spoštovanju, zaradi česar bodo družbe manj dovzetne za nasilne konflikte;

1.

pozdravlja prizadevanja EU za usklajenost politik za razvoj; poudarja, da usklajenost politik za razvoj ni le pravna obveznost, temveč da je oblikovanje odgovornih, preglednih in vključujočih politik, ki temeljijo na človekovih pravicah, za EU priložnost, da vzpostavi enakopravna in trajnostna partnerstva z državami v razvoju, ki presegajo zgolj razvojno sodelovanje; poudarja tudi, da politike, ki so organizirane prek usklajenosti politik za razvoj, nudijo vladam in državam v razvoju priložnost in odgovornost, da same dosežejo uspeh;

2.

meni, da mora usklajenost politik za razvoj temeljiti na prepoznavanju pravice države ali regije, da demokratično določi lastne politike, prednostne naloge in strategije za zaščito preživetja prebivalstva v skladu z Mednarodnim paktom Združenih narodov o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah;

3.

pozdravlja osem področij ukrepov za leta 2011–2014, ki jih je v svojem predlogu za nove politike na področju družbene odgovornosti gospodarskih družb predlagala Komisija; poudarja pomembnost zavezujočih obveznosti v skladu z družbeno odgovornostjo gospodarskih družb in spodbujanja delodajalcev k uveljavljanju socialnih standardov, ki so ambicioznejši od sedanjih predpisov, vključno z možnostjo, da se oblikujejo in pridobijo oznake, kot je socialna oznaka; poziva Komisijo, naj podpre države članice pri natančnem spremljanju izvajanja in zagotavljanju pravnega izvrševanja teh obveznosti, in vztraja pri tem, da mora prihodnja pobuda o družbeni odgovornosti gospodarskih družb odražati obveze do usklajenosti politik za razvoj in si prizadevati za zavezujoče standarde na področju družbene odgovornosti gospodarskih družb;

4.

poudarja, da usklajenost politik za razvoj ni le tehnična zadeva, temveč zlasti politična odgovornost, in da je glavna odgovornost Evropskega parlamenta kot sozakonodajalca in demokratično izvoljene institucije, da zaveze preoblikuje v konkretne politike;

5.

vztraja, da Evropsko soglasje o razvoju, vključno z opredelitvijo usklajenosti politik za razvoj, ostaja pravni okvir za razvojno politiko EU ter da bi kakršen koli poskus njegove revizije ali zamenjave v okviru "agende za spremembe" moral vključevati institucije, ki so omogočile njegov nastanek;

6.

opozarja, da mora biti vsaka nova politična usmeritev v okviru enajstega ERS, ki izvira iz agende za spremembo, združljiva z bistvom in besedilom sporazuma iz Cotonouja;

7.

poudarja, da je preglednost na vseh področjih bistvenega pomena za usklajenost politik za razvoj, saj lahko prepreči nezaželene neskladnosti, je pa tudi učinkovita, ko pride do nesoglasij;

8.

poziva k uvedbi strukturiranih letnih sestankov med predstavniki državnih parlamentov držav članic EU in Evropskega parlamenta, da se zagotovi doslednost pri porabi razvojne pomoči;

9.

poudarja pomembnost oblikovanja znanja in strokovnosti v povezavi z zapletenimi vprašanji usklajenosti politik za razvoj; zato prosi Komisijo, naj zagotovi, da se sestavijo določbe, ki bodo programe GD za raziskave osredotočile na vprašanja, pomembna za usklajenost politik za razvoj; priporoča tudi izdelavo in promocijo strategije o razvojni raziskavi, da se sproži sodelovanje z GD za raziskave in inovacije, pa tudi z drugimi pomembnimi organi zunaj Komisije, kot sta Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter Svetovna banka;

10.

vztraja, da morajo biti vprašanja v povezavi z ekonomskimi, okoljskimi in socialnimi učinki politik znotraj in zunaj EU, navedenimi v smernicah za presojo učinka iz leta 2009, odgovorjena v oceni učinka Komisije in v oceni učinka, ki jo bo sestavil Parlament; Komisijo tudi naproša, naj opravi oceno učinka še pred ustreznim političnim predlogom, da se zagotovi, da organizacije civilne družbe in druge interesne skupine lahko sodelujejo v postopku in tako ustvarjajo dodano vrednost v povezavi z zmogljivostjo;

11.

poudarja, da odbor Komisije za oceno učinka in podobna ustanova, ki jo bo ustanovil Parlament, potrebujeta zadostno strokovno znanje pri oblikovanju politik, da bosta lahko izpolnjevala svoje odgovornosti in preverjala kakovost ocene učinka v povezavi z usklajenostjo politik za razvoj;

12.

predlaga, da se v preglede in naknadno ocenjevanje politik EU po potrebi vključi sklicevanje na usklajenost politik za razvoj; meni, da bi moralo vsako ocenjevanje programov, ki se izvajajo v okviru Evropskega razvojnega sklada ali instrumenta za razvojno sodelovanje, vključevati oceno lastnih posledic za usklajenost politik za razvoj;

13.

pozdravlja vključitev določenih obvez usklajenosti politik za razvoj v delovni program danskega predsedstva in poziva prihodnja predsedstva, naj sledijo temu primeru;

14.

pozdravlja tretje dveletno poročilo Komisije o usklajenosti politik za razvoj 2011, a se strinja s Svetom, da je treba v prihodnja poročila vključiti neodvisno oceno napredka, vključno s kakovostnimi in količinskimi posledicami in stroški nedoslednosti politike; predlaga, da bi prihodnja poročila vključevala tudi obsežen pregled izidov dialogov na državni ravni, ki so povezani z usklajenostjo politik za razvoj, da bi se prisluhnilo državljanom držav v razvoju;

15.

poziva države članice in njihove nacionalne parlamente, naj spodbujajo usklajenost politik za razvoj s posebnim delovnim programom z zavezujočimi časovnimi razporedi, da se izboljša evropski delovni program za usklajenost politik za razvoj;

16.

se strinja s Komisijo, da je pri pripravi naslednjega delovnega programa za usklajenost politik za razvoj potrebna širša razprava z Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), državami članicami in vsemi pomembnimi zainteresiranimi stranmi, na primer nevladne organizacije in organizacije civilne družbe; se strinja, da lahko z manj kazalniki ter natančnejšim in boljšim spremljanjem zagotovimo operativnejši okvir in olajšamo spremljanje;

17.

poziva visoko predstavnico in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), naj potrdita svoji pomembni vlogi pri uresničevanju usklajenosti politik za razvoj;

18.

predlaga, da se usklajenost politik za razvoj opredeli kot jasna prednostna naloga za Evropsko službo za zunanje delovanje in delegacije, in sicer z nadaljnjo krepitvijo političnega dialoga EU z organizacijami civilne družbe, lokalnimi parlamenti in drugimi zainteresiranimi stranmi, in sicer s pozivom, naj zberejo dokaze o pomanjkanju doslednosti ali usklajenosti, z izboljšanjem referenc usklajenosti politik za razvoj v programskih dokumentih in zagotavljanjem njihove operativnosti ter z razvojem programa usposabljanja v sodelovanju z GD DEVCO, za vse nove uslužbence Evropske službe za zunanje delovanje, da bi tako zagotovili njihovo zmožnost razumevanja in izvajanja usklajenosti politik za razvoj; poudarja, da je treba delegacijam in uradnim sedežem za izpolnjevanje te naloge nameniti ustrezna sredstva;

19.

poudarja, da imajo delegacije EU osrednjo vlogo pri oblikovanju in upravljanju proračunske podpore in da jim je treba temu ustrezno zagotoviti sredstva;

20.

opozarja na izjemno pomembnost člena 12 Sporazuma o partnerstvu AKP–ES in obvezo Komisije, da bo sekretariat skupine držav AKP redno obveščala o načrtovanih predlogih, ki bi lahko vplivali na interese skupine držav AKP; poziva Komisijo, naj obvesti Parlament, kadar se izvajajo takšni postopki;

21.

pozdravlja predlog Komisije za poglobitev sodelovanja z Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti v zvezi z usklajenostjo politike za razvoj, in sicer prek pogostejših izmenjav z njimi na to temo ter s spremljanjem parlamentov pri pridobivanju določene analitične zmožnosti, da bodo prispevali k spodbujanju usklajenosti politik za razvoj v EU; predlaga, da imele te izmenjave med nacionalnimi parlamenti, Evropskim parlamentom in Komisijo obliko strukturiranih letnih sestankov, ki bi zajemali jasne cilje in spremljanje dejavnosti z namenom, da se okrepi usklajenost politik za razvoj v EU;

22.

meni, da je treba javna naročila učinkovito uporabiti za dosego splošnih ciljev EU glede trajnostnega razvoja, zato morajo prihodnje direktive o javnih naročilih omogočati vključitev merila trajnosti v celotnem postopku naročanja;

23.

pozdravlja dejstvo, da se je sporočilo Komisije "Trgovina, rast in razvoj: prilagoditev trgovinskih in naložbenih politik državam, ki najbolj potrebujejo pomoč" obvezalo podpori malim proizvajalcem ter poštenim, ekološkim in etičnim trgovinskim pobudam, a obžaluje pomanjkanje predanosti ustaljenim oblikam načel pravične trgovine v politikah EU;

24.

obžaluje objavo dveh ločenih poročil Komisije o trgovini na splošno in o trgovini in razvoju, ki sta bili z vidika usklajenosti politik za razvoj kontraproduktivni;

25.

obžaluje, da je BDP na prebivalca edino merilo za upravičenost do splošnega sistema preferencialov, saj bi to utegnilo biti v nasprotju z razvojnimi cilji EU; opozarja na svojo resolucijo z dne 8. junija 2011 "BDP in več – merjenje napredka v svetu, ki se spreminja" (6), ki se sklicuje na indeks človeškega razvoja;

26.

opozarja na neskladnosti v okviru evropskih sporazumov o partnerstvu, in sicer: (a) nekatere države se poziva k podpisu sporazuma še pred medsebojnim dogovorom o njegovih natančnih pogojih (b) Komisija predlaga črtanje 18 držav v Prilogi I k uredbi o dostopu do trga in (c) na pogajanjih se vprašanja človekovih pravic ne obravnavajo v zadostni meri;

27.

meni, da morajo smernice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj za večnacionalna podjetja postati zavezujoči standardi v pogodbah EU za naložbe v podjetjih in industriji in da je treba zagotoviti, da bodo naložbene pogodbe vključevale klavzule o preglednosti in boju proti nezakonitim kapitalskim tokovom, pa tudi obveznost poročanja podjetij o okoljskih in socialnih vprašanjih; poudarja tudi, da morajo naložbene pogodbe izboljšati pravice in dolžnosti vlad glede urejanja gospodarskih dejavnosti na občutljivih političnih področjih, kot je okolje, in spodbujanja dostojnega dela v širšem javnem interesu in bolj dolgoročno v interesu prihodnjih generacij;

28.

obžaluje, da se je delež pomoči EU za trgovino za najmanj razvite države v letu 2010 znižal na 16 % (1,7 milijarde EUR v primerjavi z 8,7 milijarde EUR za druge države), medtem ko je v letu 2009 znašal 22 % (7); poziva Komisijo, naj obvesti Parlament o letnem in/ali večletnem deležu sredstev ERS, ki se porabijo za pomoč trgovini;

29.

predlaga Komisiji, naj ustvari nov zagon za trajnostna javna naročila na mednarodni ravni, posledični okvir pregleda direktiv o javnih naročilih pa naj naročnikom zagotovi politični manevrski prostor, da bodo lahko sprejeli obveščene izbire, ki bodo omogočale razvoj;

30.

poziva Komisijo, naj znotraj Svetovne trgovinske organizacije aktivno spodbuja predlog nekaterih donatorjev o zmanjšanju obsega pomoči za trgovino, da bo bolj pregledna, učinkovita in osredotočena na pomembne elemente povezave med trgovino in razvojem, zaradi česar bo povezava učinkovitejša in bo lahko varovala sredstva donatorjev;

31.

opozarja na izdajo pregledane strategije za varstvo pravic intelektualne lastnine v razmerju do tretjih držav, ki bi morale iz stališča razvoja zagotoviti primeren dostop do zdravil in zagotoviti učinkovite spodbude za farmacevtske raziskave, in sicer z uporabo prožnosti trgovinskih vidikov pravic intelektualne lastnine v ustreznih primerih, na primer v izrednih zdravstvenih razmerah, in z zagotovitvijo združljivosti z vzporedno agendo za "cenovno ugoden dostop do zdravil"; poudarja tudi, da je povezava s prehransko varnostjo v tem okviru zelo pomembna, denimo da se zagotovi raznolikost rastlinskih vrst in prizna pomembnost raznolikih kmetijskih sistemov in tradicionalnih sistemov dobave semen;

32.

predlaga izvajanje preferencialnih trgovinskih pravil, ki povečujejo prenose zelene kmetijske tehnologije v Svetovni trgovinski organizaciji in v dvostranskih trgovinskih sporazumih z državami v razvoju;

33.

pozdravlja ustanovitev informacijske točke za pravično trgovino znotraj skupine za trajnostni razvoj v GD za trgovino v letu 2010, ki služi usklajevanju dejavnosti, povezanih s trgovino, ki so pomemben primer, kako se trgovinska in razvojna politika EU lahko prilagodita, da bosta bolj jasni in medsebojno podporni;

34.

poudarja, da pravična trgovina med EU in državami v razvoju pomeni pravično ceno za vire in kmetijske proizvode teh držav, torej ceno, ki bi odražala notranje in zunanje stroške, obenem pa bi morali biti zagotovljeni temeljni delovni standardi ILO ter mednarodni standardi za varstvo okolja;

35.

ponovno poziva k učinkovitemu reševanju problema krvavih rudnin in drugih virov, povezanih s konflikti v državah v razvoju, zaradi katerih je umrlo ali bilo razseljenih na milijone ljudi;

36.

meni, da morajo države v razvoju ščititi svoja gospodarstva in si prizadevati za odprtje selektivnih trgov, kot se je zgodilo v Evropi;

37.

prosi Komisijo, naj učinkoviteje vključi mednarodno dogovorjene standarde o delu in okolju v instrumente, kot sta sporazum o gospodarskem partnerstvu in sporazum o prosti trgovini;

38.

pozdravlja dejstvo, da EU priznava pomen malih kmetij v boju proti lakoti in da imajo ukrepi za prilagoditev prednostno mesto v agendi o varnosti preskrbe s hrano; poudarja, da je podpora malim kmeticam posebej pomembna;

39.

ponovno poudarja, da bi morala biti razvojna vprašanja vključena v celoten proces odločanja na področju kmetijske politike EU, in zahteva, da se po potrebi oblikujejo spremljajoči ukrepi, podobnih tistim k protokolu za sladkor;

40.

ponovno poziva k rednim in neodvisnim ocenam kmetijskih in trgovinskih politik EU, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti učinkom za lokalne in male proizvajalce in graditi na dokazih, ki so jih predložile vlade, kmetijske organizacije, organizacije civilne družbe in druge interesne skupine iz držav v razvoju, ki so trgovinske partnerice EU;

41.

poziva EU, naj okrepi dobavne verige med EU in AKP ter spodbuja krepitev dobavnih verig znotraj samih držav AKP, saj sta se oba trga razvila v medsebojni odvisnosti; predlaga spodbujanje uporabe sodobnih instrumentov za upravljanje trga v državah v razvoju, kot so določbe o preglednosti, krepitev zmogljivosti, tehnični predpisi ali podpora pri pogajanjih o pogodbah, npr. v okviru skupne strategije EU-Afrika;

42.

predlaga vzpostavitev nadnacionalnih partnerstev za povezovanje med območji Natura 2000 ter podobnimi območji kmetijsko-ekološkega upravljanja držav v razvoju z namenom, da se (a) izmenjujejo tehnično znanje in izkušnje lokalnih oblasti, voditeljev in kmetijskih skupnosti o upravljanju takšnih območij, da se zagotovi, da bo prihodnje upravljanje ekološko in ekonomsko trajnostno in uporabno, (b) oblikuje storilnost prek povezovanja ekonomskih sposobnosti poslovnih verig v teh območjih, kar bo prispevalo k trajnostni prehranski varnosti, in (c) izvedejo raziskave, ki bodo v pomoč pri varstvu kmetijske in biološke raznolikosti, kar bo zagotovilo dolgoročno preživetje dragocenih in ogroženih vrst in habitata; predlaga tudi vzpostavitev nadnacionalnega povezovalnega centra za učenje in razvoj tehničnega znanja in izkušenj med območji omrežja Natura 2000 in podobnimi območji v tretjih državah;

43.

poudarja, da so pravočasne informacije o spremembah v standardih, ki se uporabljajo za kmetijske proizvode, ali uporaba nadomestnih enakovrednih standardov za uvoze EU bistvenega pomena za prizadevanja držav v razvoju, saj bodo olajšale dolgoročno načrtovanje in zagotovile konkurenčnost na podlagi kakovosti;

44.

poziva Komisijo, naj razvije celovit pristop k prehranjevanju in ustanovi namenski sklad, ki bo obravnaval težave, povezane s podhranjenostjo v državah v razvoju, in mobiliziral potrebne vire za izvajanje osnovnih ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče preprečiti velik delež podhranjenosti, zlasti v kritičnem 1 000-dnevnem obdobju od spočetja do dveh let, kar vključuje spodbujanje optimalnih praks oskrbe in hranjenja, kot je dojenje za preprečevanje uporabe onesnažene vode, pravilno uvajanje raznolike hrane za mlajše otroke, obogatitev osnovnih živil in dodajanje vitaminov; meni, da bi tak sklad omogočil učinek vzvoda ter združevanje virov Komisije in držav članic in morebitnih drugih donatorjev, kar bi izboljšalo prepoznavnost ukrepov EU za reševanje življenj;

45.

obsoja, da je le okrog 418 milijonov EUR ali približno 3,4 % skupnega proračuna Komisije za razvojno pomoč v višini 12 milijard EUR na leto dodeljenih za neposredne prehranske ukrepe; meni, da morajo biti prizadevanja za spoprijemanje s podhranjenostjo večdisciplinarna, vključevati več zainteresiranih strani in biti v skladu z nacionalnimi prednostnimi nalogami prizadetih držav;

46.

meni, da velikost trga EU za ribiške proizvode in geografska razsežnost dejavnosti, ki jih opravljajo plovila pod zastavo oziroma v lasti EU, nalagata Uniji veliko odgovornost, da zagotovi, da te dejavnosti temeljijo na istih standardih ekološke in družbene trajnosti in preglednosti v vodah Unije in zunaj njih; ugotavlja, da je za ta namen treba usklajevati delo znotraj same Komisije ter med Komisijo in vladami posameznih držav članic;

47.

Ponovno poudarja, da je treba za boljšo usklajenost politik za razvoj pri pogajanjih o sporazumih o ribištvu upoštevati prednostne naloge držav pogodbenic za ustrezen razvoj njihovih ribiških sektorjev; poudarja, da morajo biti plačila tretjim državam v sklopu sporazumov o partnerstvu v ribiškem sektorju skladna z razvojnimi cilji in da mora EU natančno spremljati vpliv teh sporazumov;

48.

meni, da bi bilo treba skladnost politik za razvoj okrepiti, in sicer (a) tako, da GD za pomorske zadeve in ribištvo ter GD za razvoj skupaj postaneta odgovorna za sporazume o partnerstvu v ribiškem sektorju, (b) z uporabo ustreznih načel, navedenih v kodeksu odgovornega ribištva FAO, obvez EU do skladnosti politike za razvoj ter Sporazuma iz Cotonouja o sodelovanju med EU in skupino AKP, (c) z vključitvijo človekovih pravic, boja proti korupciji in dolžnosti glede odgovornosti v vse sporazume o partnerstvu v ribiškem sektorju in (d) z zagotovitvijo, da so sporazumi o partnerstvu v ribiškem sektorju skladni s cilji zmanjševanja revščine in človeškega razvoja, ki so navedeni v nacionalnih in regionalnih strateških dokumentih EU, oz. prispevajo k tem ciljem;

49.

poudarja, da je treba pri dostopu do ribolovnih virov v tretjih državah spoštovati Konvencijo Združenih narodov o pomorskem pravu (UNCLOS), in sicer ne le člen 62 o presežku staležev, pač pa tudi člena 69 in 70 o pravicah držav brez dostopa do morja in geografsko prikrajšanih držav v regiji, obenem pa upoštevati prehranske in družbenoekonomske potrebe lokalnega prebivalstva;

50.

predlaga, da se Komisiji da nepreklicni pogajalski mandat za vse regionalne organizacije za upravljanje ribištva (RMFO) za spodbujanje ohranitve morja in trajnostnega ribolova v skladu z resolucijo generalne skupščine ZN o regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva iz leta 2006;

51.

meni, da mora vsak sistem pripisovanja ribolovnih možnosti državam, ki so članice regionalnih organizacij za upravljanje ribištva, vsebovati upravičene pravice in težnje držav v razvoju, da razvijejo lastno ribištvo; vztraja pri tem, da mora EU nasprotovati vpeljavi sistemov prenosljivih ribolovnih koncesij v regionalne organizacije za upravljanje ribištva, saj bi ogrozili preživljanje in blaginjo odvisnih skupnosti v državah v razvoju;

52.

poudarja, da se mora razvojna politika Unije izvajati v okviru zavez, sprejetih v Združenih narodih in drugih pristojnih mednarodnih organizacijah, in da je treba prispevek ribištva k razvoju uresničevati v okviru načel in ciljev zunanjega delovanja Unije, ki mora prispevati h glavnemu cilju razvojne politike Unije, ki je zmanjšanje in v končni fazi izkoreninjenje revščine v državah v razvoju;

53.

meni, da bi morala Unija prispevati k razvoju na področju ribištva, in sicer s podpiranjem načela glede presežnega ribolovnega staleža in drugih pravil, določenih v Konvenciji Združenih narodov o pomorskem pravu, ter izvajanjem smernic Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) za odgovorno ribištvo in sporazuma FAO o izpolnjevanju ukrepov za ohranjanje in upravljanja ribolovnih virov na svetovni ravni;

54.

poudarja, da je treba cilje ribiške politike uresničevati na pregleden način in skladno z drugimi cilji Unije ter da je treba redno in sistematično načrtovati, meriti in ocenjevati njihov vpliv na razvoj in ga demokratično nadzirati;

55.

želi pojasniti, da morajo sporazumi o sodelovanju na področju ribištva in ribiški vidiki sporazumov o razvojnem sodelovanju in trgovinskih sporazumov Evropske unije prispevati k družbeni, gospodarski in okoljski trajnosti ribištva za Evropsko unijo in njene partnerje;

56.

obžaluje dejstvo, da precejšnje število ciljev sporazumov o partnerstvu v ribiškem sektorju ni bilo uresničenih; še zlasti obžaluje, da so rezultati na področju znanstvenega in tehničnega sodelovanja ter podpore trajnostnemu razvoju ribiškega sektorja (in sorodnih panog) v državah v razvoju slabi; meni, da se s skladnostjo politik in upravljanjem mednarodnega ribolova ti vidiki lahko izboljšajo;

57.

poudarja, da mora EU zagotoviti, da bo sedanja reforma skupne ribiške politike skladna z zavezo EU do držav v razvoju o podpori za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja in za spoštovanje temeljne človekove pravice do hrane, razglašene v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah;

58.

poziva Komisijo, naj njeno zunanje delovanje na splošno in še zlasti sporazumi o partnerstvu v ribiškem sektorju spodbujajo dobro upravljanje in preglednost ter ustvarijo dobre pogoje, da bodo tretje države razvoj svoje ribiške politike lahko zasnovale na istih smernicah in standardih trajnosti, kot veljajo za skupno ribiško politiko, in vključujejo: sprejemanje odločitev na podlagi znanstvenih poročil in študij vpliva ter oblikovanje večletnih načrtov za izkoriščanje ob upoštevanju največjega trajnostnega donosa staležev; posebna pomoč dejavnostim malega ribolova in ribogojstva ter pomoč skupnostim, ki so od teh dejavnosti odvisne; spodbujanje selektivnega ribolova, prilagoditve zmogljivosti flote virom in odgovornejše ribolovne prakse; postopno zmanjševanje zavržkov, dokler se jih popolnoma ne odpravi; boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu; izboljšanje varnostnih pogojev in dobrega počutja na delovnem mestu, varovanje biotske raznovrstnosti in okolja ter spopadanje s podnebnimi spremembami; kakovost izdelkov in boljše trženje; ter spodbujanje raziskav in inovacij za bolj trajnostno delovanje ribištva, ribogojstva in sorodnih panog;

59.

poudarja, da sporazumi in panoge, ki se razvijajo okrog njih, prispevajo k razvoju tretjih držav in spodbujajo sposobnosti, ki jim bodo v prihodnosti omogočile izkoriščanje lastnih virov;

60.

poudarja, da morajo Unija in njene države članice s svojimi odnosi s tretjimi državami in s svojim delovanjem v mednarodnih organizacijah prispevati k zmožnosti družb in vlad v državah v razvoju, da oblikujejo, izvajajo in nadzorujejo trajnostne ribiške politike, ki bodo okrepile njihovo prehransko varnost in prispevale k njihovemu razvoju;

61.

se zavzema za skupno oblikovanje modelov s cilji, ukrepi in kazalniki, da se zagotovi učinkovitejše spremljanje porabe sredstev v duhu partnerstva; poudarja, da mora takšno spremljanje zajemati tudi sprejetje korektivnih ukrepov, ki se opredelijo skupaj z državo nečlanico, če se ugotovi odstopanje ene od strani od začrtanih ciljev;

62.

pozdravlja zgled za preglednost, ki ga je dala EU v svetovnem kontekstu s tem, ko je objavila pogoje sporazumov o partnerstvu v ribiškem sektorju; poziva Komisijo, naj bo še naprej odprta, in sicer tako, da zagotovi, da bodo tudi ocene teh sporazumov, ob upoštevanju načel Aarhuške konvencije, na voljo javnosti, da bodo lokalni parlamenti, civilna družba in druge zainteresirane strani lahko učinkovito nadzirali izvajanje in učinek sporazumov;

63.

opozarja na pomen najnovejših in preglednih znanstvenih podatkov o ribjih staležih, o vseh sporazumih o ribolovu, ki obstajajo poleg sporazumov Evropske unije, in o skupnem ribolovnem naporu v vodah posameznih držav; meni, da je treba pred podpisom sporazumov opraviti znanstveno oceno ali vsaj zagotoviti, da sporazumi prispevajo k preučitvi podatkov;

64.

opozarja na problematiko nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova; spominja, da številna plovila ne prijavljajo ustrezno svojega ulova in da jih nihče ne nadzira, da podatkov, ki jih posredujejo flote, nihče ne preverja in da ni jasnega pregleda nad vrstami rib, ki so ujete; meni, da bi lahko EU bolj učinkovito prispevala k premagovanju teh težav; poziva Komisijo, naj v vseh svojih mednarodnih odnosih podpira načelo odgovornosti države zastave, ki je podlaga za mednarodno pravo in je ključnega pomena za učinkovito izvajanje uredbe o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu;

65.

se zavzema za večjo usklajenost med sporazumi o partnerstvu v ribiškem sektorju in obstoječimi instrumenti razvojne politike, zlasti z Evropskim razvojnim skladom, pa tudi s pogoji za dostop držav v razvoju do trgov EU;

66.

poudarja, da lahko sodelovanje na področju ribolova neposredno koristi 150 milijonom ljudi, ki so za preživetje odvisni od ribolova in z njim povezanih dejavnosti;

67.

ponovno poudarja, da je treba več pozornosti nameniti povečanju sinergij med politikami EU na področju podnebnih sprememb in razvojnimi cilji EU, zlasti v smislu uporabljenih orodij in instrumentov ter koristi vzporednega razvoja in/ali prilagajanja podnebnim spremembam;

68.

poudarja, da je vlaganje v izobraževanje za trajnostni razvoj, vključno s spopadanjem s podnebnimi spremembami, področje, na katerem lahko razvojna pomoč uresniči več ciljev hkrati, zlasti pri ženskah kot ciljni skupini;

69.

meni, da je treba izziv podnebnih sprememb obravnavati s strukturnimi reformami, in poziva k sistematični oceni tveganja podnebnih sprememb pri vseh vidikih načrtovanja politike in odločanja EU, vključno s trgovino, kmetijstvom, varno preskrbo s hrano itd.; zahteva, da se rezultati te ocene uporabijo pri oblikovanju jasnih in skladnih nacionalnih in regionalnih strateških dokumentov, pa tudi vseh razvojnih programov in projektov;

70.

zahteva, da se posebna pozornost nameni posebnim potrebam malih poljedelskih in živinorejskih kmetovalcev, ki se soočajo s posledicami podnebnih sprememb, v vsaki politiki in sporazumu, ki ima za posledico možna zmanjšanja ali omejitve dostopa do virov za proizvodnjo hrane, kot so med drugim zemlja, voda, mobilnost;

71.

ponovno poziva Komisijo in države članice, naj pri načrtovanju, izvajanju in ocenjevanju politik, programov in projektov v zvezi s podnebnimi spremembami zbirajo podatke, razčlenjene po državah in spolu, da bodo lahko učinkovito ocenile različne posledice podnebnih sprememb na posamezni spol in ustrezno ukrepale; pripravijo naj tudi navodila za prilagajanje podnebnim spremembam, v katerih bodo opredeljene politike za zaščito žensk in krepitev njihove vloge pri soočanju s posledicami podnebnih sprememb;

72.

pozdravlja predloge v evropskem poročilu o razvoju za leto 2011/2012 o celostnem upravljanju voda, energije in zemljišč, ki bi temeljilo na ekosistemih, ti trije viri so namreč najpomembnejši za razvoj; poziva Komisijo, naj se odzove na podlagi predlogov iz poročila; zlasti poudarja obstoj velikih vrzeli v svetovnem in evropskem upravljanju in poudarja potrebo po spremembi v smeri večje vzdržnosti pri vzorcih potrošnje in porabe znotraj Unije;

73.

predlaga, naj EU v državah v razvoju podpira vlaganja, inovativne pristope in visoke standarde podjetniške prakse pri vključujoči in trajnostni uporabi voda, energije in zemljišč; predlaga tudi, naj poudarek na trajnostni energiji in kmetijstvu v agendi za spremembo dopolnijo ukrepi na področju vode;

74.

poziva Komisijo, naj do konca leta 2012 objavi poročilo o družbeni trajnosti biogoriv in se pri njegovi pripravi vnaprej posvetuje s prizadetimi skupnostmi in lokalnimi nevladnimi organizacijami; poudarja, da je to priložnost, da se predlaga ustrezno metodologijo in zajame celotne učinke, ki ga imajo evropski cilji na področju biogoriv na zanesljivo preskrbo s hrano, zemljiške pravice in druga razvojna vprašanja; opozarja, da nadziranje in poročanje Komisije, predvideno v predlagani direktivi, nudi priložnost, če je to primerno, da se predlagajo popravni ukrepi, ki bi temeljili na izkušnjah;

75.

poudarja, kako pomembno je zagotoviti, da je uvožena bioenergija proizvedena na podlagi sprejemljivega delovnega okolja ter standarda zaposlovanja in da spoštuje lokalne skupnosti;

76.

spodbuja nadaljnji razvoj druge in tretje generacije bioenergije iz stranskih proizvodov biomase ter odpadkov in ostankov;

77.

poziva Komisijo, naj ponovno razmisli o ciljnem 10-odstotnem deležu za biogoriva iz obnovljivih virov do leta 2020 iz direktive o obnovljivih virih energije, razen v primeru uporabe strogih trajnostnih meril;

78.

poziva države članice, naj od leta 2013 naprej znaten delež prihodkov licitiranja iz evropskega sistema trgovanja z emisijami namenijo dejavnostim, ki so povezane s podnebnimi spremembami v državah v razvoju;

79.

poziva Komisijo, naj predlaga ustrezno metodologijo za izračun učinkov posrednih sprememb rabe zemljišč, ki bo v skladu z usklajenostjo politik za razvoj in ki bi morala biti pripravljena že konec leta 2010;

80.

poudarja, da mora pregled izvoza orožja EU v letu 2012 temeljiti na celovitih informacijah, da bi tako zagotovili skladnost z razvojnimi cilji; opozarja, da je objava trinajstega letnega poročila Sveta o izvozu vojaške tehnologije in opreme vzbudila vprašanja glede zanesljivosti in uporabnosti predloženih podatkov;

81.

opozarja na zaveze EU o demokraciji in človekovih pravicah ter pogojevanjih, kot so tista, zapisana v pristopu "več za več" glede sosedske politike v neposredni soseščini EU; poudarja, da je njihovo pomembnost mogoče zagotoviti samo, če nobeno drugo politično področje ali medsebojno sodelovanje s partnerskimi državami ne preprečuje pobud, ki so bile podane za človekove pravice, človekovo varnost in demokracijo v partnerskih državah;

82.

opozarja na dejstvo, da so izvozi orožja medvladno vprašanje in da bi bilo treba v zvezi s tem upoštevati usklajenost politik za razvoj; zaključuje, da se je težko odločiti glede odobritve izvoza orožja v države v razvoju v povezavi z merilom "trajnostnega razvoja", na primer merilom 8 prečiščenega besedila za nacionalna in evropska merila pri postopkih za pridobivanje dovoljenj za izvoz orožja, saj lahko upoštevanje drugih politik razveljavi to odločitev; priporoča, da države članice zagotovijo celovito izjavo o metodologiji, ki se uporablja v povezavi s tem merilom;

83.

priznava vzajemno odvisnost razvoja, demokracije, človekovih pravic, dobrega upravljanja in varnosti, kar mora upoštevati vsaka razprava o usklajenosti politik za razvoj;

84.

meni, da bi pojmi človekove varnosti in razvoja morali biti obravnavani kot temeljni elementi v povezavi med varnostjo in razvojem, saj se osredotočajo na posameznika;

85.

opozarja, da bi bilo treba v skladu s strateškim okvirom o "povezovanju nujne pomoči, sanacije in razvoja" (LRRD) izboljšati usklajevanje med vzpostavljanjem miru, humanitarno pomočjo in razvojnimi dejavnostmi v razmerah po konfliktih, da bi tako zagotovili skladnost z načeli usklajenosti politik za razvoj in varnosti ljudi, pri čemer se slednja še vedno podcenjuje; spominja Komisijo, da jo je Svet leta 2009 pozval, naj pripravi akcijski načrt EU za nestabilne razmere in konflikte, in da je EU odobrila novi dogovor za delovanje v nestabilnih državah, ki je bil sprejet na forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči v Busanu;

86.

poudarja, da je glede na to, da je delovna skupina Sveta za izvoz konvencionalnega orožja glavni odbor, odgovoren za kodeks ravnanja EU glede izvoza orožja, nujno, da se v okviru tega foruma upoštevajo razvojni cilji; poziva Svet, naj poskrbi, da bo kodeks ravnanja EU glede izvoza orožja pravno zavezujoč;

87.

poudarja, da lahko "beg možganov" v državah v razvoju povzroči resne težave, zlasti v zdravstvenem sektorju; priznava, da je beg možganov, ki se pojavlja v državah v razvoju, posledica kombinacije strukturnih vzrokov in dejavnikov odbijanja in privlačevanja; zato poziva Komisijo, naj spremlja učinke sistema modre karte na države v razvoju in po potrebi sprejme popravne ukrepe; prav tako poziva Komisijo, naj spodbuja uporabo "kodeksa prakse Svetovne zdravstvene organizacije" v povezavi z mednarodnim zaposlovanjem zdravstvenega osebja v javnem in zasebnem sektorju;

88.

poudarja, da je treba zagotoviti skladnost partnerstev o mobilnosti z mednarodnim pravnim okvirom o človekovih pravicah; poziva EU, naj odpravi pogojevanje za razvojno pomoč, ki se nanaša na zmanjšanje migracij, pri dvostranskih in večstranskih pogajanjih EU in njenih držav članic;

89.

vztraja, da je poglavje o zunanji razsežnosti v Skladu za migracije in azil v celoti skladno z instrumenti zunanje pomoči in razvojnimi cilji EU; predlaga vzpostavitev zaščitnih ukrepov, ki bodo državam članicam preprečevali, da bi ta niz financiranj uporabile le za omejevanje priseljevanja iz držav v razvoju;

90.

podpira pristop k migracijski politiki EU, ki temelji na človekovih pravicah in se osredotoča na migrante ter omogoča državam članicam in partnerskim državam, da spoštujejo, varujejo in izpolnjujejo človekove pravice vseh migrantov in jim omogočajo, da zahtevajo spoštovanje svojih pravic med migracijskim potovanjem; poudarja, da bodo pristopi, ki temeljijo na človekovih pravicah in se osredotočajo na migrante, pomagali pri ustrezni analizi osnovnih vzrokov za prisilne migracije, zlasti konfliktov, podnebnih sprememb, nezaposlenosti in revščine, ter zagotovili, da se EU na te vzroke primerno odzove, v skladu z usklajenostjo politik za razvoj;

91.

poudarja, da bi bilo koristno vključiti diaspore in povratnike iz diaspor kot gonilne sile razvoja, pri čemer so slednji še posebej pomembni v kontekstu evropske finančne krize;

92.

poudarja potrebo po nadaljnji obrazložitvi parametrov dopolnjevanja in po vzpostavitvi skladnega in celovitega institucionalnega dialoga za načrtovanje in upravljanje zunanjih in notranjih skladov, ki obravnavajo vprašanja, povezana z migracijami, z vidika usklajenosti politik za razvoj in človekovih pravic;

93.

poziva Komisijo in države AKP, naj ob pregledu sporazuma AKP-EU o migracijah, ki še traja, v člen 13 vključijo načela krožne migracije in njeno spodbujanje z dodeljevanjem krožnih vizumov; vztraja pri tem, da ta člen poudarja spoštovanje človekovih pravic in pravično obravnavanje državljanov držav AKP, vendar meni, da je obseg teh načel resno ogrožen zaradi dvostranskih sporazumov o ponovnem sprejemu, ki so sklenjeni z državami tranzita ter skupaj povzročajo eksternalizacijo upravljanja migracijskih tokov s strani Evrope ter ne zagotavljajo spoštovanja pravic migrantov, to pa lahko vodi k množičnemu ponovnemu sprejemu, ki ogroža njihovo varnost in življenje;

94.

ponovno poudarja, kako pomembno je sofinanciranje nevladnih organizacij kot načelo, ki upravičenke do pomoči spodbuja k večji odgovornosti in učinkovitosti razvoja ter izboljšuje sodelovanje vseh zainteresiranih strani, kot priporočajo istanbulska načela (8);

95.

poziva k poudarku splošnega okvira dobrega upravljanja in spoštovanja človekovih pravic in njegove spodbujevalne vloge pri razvoju v partnerskih državah pri vseh dialogih o politikah, ne glede na pet osnovnih vprašanj, določenih za namene ocenitve usklajenosti politik za razvoj;

96.

predlaga dopolnitev pojma "učinkovitost pomoči" s pojmom "učinkovitost razvoja", saj je ta bolj primeren za merjenje usklajenosti politik za razvoj in bolj ustrezen za izboljšanje dialoga s skupino hitro razvijajočih se držav (BRICS) na področju razvojne politike;

97.

opozarja na medsektorsko naravo programov dobrega upravljanja v državah v razvoju in Komisijo spodbuja pri nadaljnjih prizadevanjih v tej smeri; opozarja tudi na potrebo po boljšem svetovnem upravljanju v sedanjem obdobju več kriz, saj je osnovnega pomena za uresničevanje svetovnega razvoja; obžaluje, da v končnemu dokumentu konference ZN Rio+20 ni predanosti na področjih ohranjanja virov, blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje ter gospodarske trajnosti, h kateri je pozvala EU; kljub temu poziva EU, naj še naprej tesno sodeluje pri oblikovanju ciljev trajnostnega razvoja in naj poskrbi, da bodo do leta 2015 postali izvedljivi;

98.

podpira predlog Komisije, da se sestavi celovit pregled stroškov politik, ki niso v skladu z usklajenostjo politik za razvoj, ter koristi ali obojestransko ugodnih rešitev, ki so posledica politik, ki so skladne z usklajenostjo politik razvoja in se lahko uporabijo za nadaljnje ozaveščanje in usposabljanje ter kot osnova za razpravo z evropskimi državljani in drugimi interesnimi skupinami, da se odpravijo še vedno prevladujoče napačne predstave glede stroškov in koristi usklajenosti politik za razvoj; takšna analiza bi bila v pomoč zlasti na področju trajnostne energije in migracij, kjer bi EU morala poudariti povezave med migracijami in razvojnimi politikami in ljudem stalno zagotavljati informacije o koristi teh povezav;

99.

poziva Komisijo in Svet, naj razvijeta dolgoročno medsektorsko strategijo EU za izobraževanje o razvoju, ozaveščanje in dejavno globalno državljanstvo;

100.

poziva države članice, naj razvijejo ali okrepijo nacionalne razvojne strategije in programe na področju izobraževanja o trajnostnem razvoju ter naj vključijo usklajenost politik za razvoj v ustrezne programe;

101.

poudarja, da lahko tekoča pobuda o Direktivi o trgih finančnih instrumentov občutno pripomore k izpolnjevanju poglavitnih ciljev razvojnega sodelovanja Unije, in sicer prek vključitve pozicijskih limitov, stroge omejitve izvzetij iz področja uporabe Direktive o trgih finančnih instrumentov in prek okrepitve regulativnih organov, da bodo lahko posredovali pri določenih proizvodih ali ukrepih;

102.

ponovno poudarja, da bi morala Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) in GD DEVCO v interesu preglednosti in prevzemanja odgovornosti nadzirati, kako delitev odgovornosti, dogovorjena med Komisijo in ESZD, deluje v praksi in jo izboljšati na načine, ki bi preprečevali prekrivanje in zagotavljali sinergije;

103.

poudarja dejstvo, da je Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) predstavila pojem "akterstvo EU", da bi izboljšala prepoznavnost ukrepov EU; meni, da je pomen usklajenosti politik za razvoj še večji, saj bo javnost vsak negativen učinek še bolj povezovala z EU; poziva Komisijo, naj se prepriča, da ta pojem ni v nasprotju z drugimi cilji razvojne politike, ki jih je oblikovala EU, zlasti cilji lastništva in političnega prostora za države v razvoju;

104.

predlaga, da morajo delegacije EU v skladu s sporazumom iz Cotonouja in referenčnim dokumentom "Udeležba nedržavnih akterjev pri novih načrtih pomoči" (9) izvesti obsežno kartiranje nevladnih organizacij, organizacij civilne družbe in lokalnih oblasti, ki so pomembne za njihovo delo v posamezni državi, zlasti lokalnih organizacij in organizacij, ki temeljijo na skupnosti;

105.

ponovno poudarja, da bi določitev stalnega poročevalca za usklajenost politik za razvoj iz držav AKP v okviru skupne parlamentarne skupščine olajšala uskladitev s stalnim poročevalcem Evropskega parlamenta za usklajenost politik za razvoj in ustreznega oddelka Komisije in Sveta ter njihovo delo, pomagala pa bi tudi odstraniti ovire za usklajenost politik za razvoj znotraj držav v razvoju;

106.

opozarja, da je Komisija junija 2011 v svojem sporočilu o večletnem finančnem okviru predlagala, da se pooblastila za nadzor nad Evropskim razvojnim skladom razširijo na Evropski parlament; obžaluje, da ta predlog ni vključen v zakonodajni predlog za enajsti Evropski razvojni sklad;

107.

poudarja, da mora mednarodni okvir za razvojno sodelovanje v obdobju po letu 2015 preseči ustaljeno razumevanje razvojnega sodelovanja in tako zagotoviti obširnejši pristop k izkoreninjenju revščine in trajnostnemu razvoju, izboljšati usklajenost politik za razvoj kot pomembnega mehanizma in spodbujati pristope, ki temeljijo na pravicah; poudarja, da mora takšen okvir preseči sedanji pojem javnih ukrepov in državne pomoči in vključiti vse države (razvite, v razvoju, v vzponu) in vse subjekte (tradicionalni in novi donatorji, vlade razvitih držav in držav v razvoju ter lokalne oblasti, zasebni sektor, nevladne organizacije, socialni partnerji itd.) v celovit in vključujoč postopek;

108.

pozdravlja dejstvo, da socialna določba v členu 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) velja znotraj meja Evropske unije in zunaj njih;

109.

poudarja, da je treba zagotoviti izvajanje in ustrezno spremljanje socialnih določb, vključenih v trgovinske sporazume Evropske unije; meni, da je treba zagotoviti razpoložljivost mehanizmov za pregledovanje in izvrševanje;

110.

poziva Komisijo, naj v vse trgovinske sporazume Evropske unije vključi določbe o socialnih standardih in ciljih polne in produktivne zaposlitve, upoštevajoč enakost spolov in mladih, dostojno delo, spoštovanje pravic delavcev, tudi delavcev migrantov, in enakost spolov;

111.

poudarja, da je treba podpirati in širiti kolektivna pogajanja kot orodje za zmanjševanje neenakosti na trgu dela, ki zagotavlja dostojno delo in plače, preprečuje socialni damping, neprijavljeno delo ter zagotavlja pošteno konkurenco;

112.

poudarja, da je treba spoštovati pogoje iz pogodb o delu, pri čemer opozarja, da delo, ki ga opravljajo mladi in ženske, ne bi smelo pomeniti kakršnega koli izkoriščanja, tudi spolnega izkoriščanja, prisilnega dela ali storitev, suženjstva ali podobnih praks;

113.

poudarja pomembnost obveznosti v skladu z družbeno odgovornostjo gospodarskih družb in spodbujanja delodajalcev k uveljavljanju socialnih standardov, ki so ambicioznejši od sedanjih predpisov, vključno z možnostjo, da se oblikujejo in pridobijo oznake, kot je socialna oznaka; poziva Komisijo, naj podpre države članice pri natančnem spremljanju izvajanja in zagotavljanju pravnega izvrševanja teh obveznosti;

114.

poudarja, kako pomembno je tudi v državah v razvoju vzpostaviti kontaktne točke za usklajenost politik za razvoj, da bi se izboljšala izmenjava informacij, med drugim tudi o vprašanjih, ki presegajo pristojnosti EU, kot so socialno vključujoča uporaba prihodkov iz virov ali obdavčitev in nakazil, ter o učinku tako imenovanega "bega možganov" na države izvora; poziva Komisijo, naj vključi socialno politiko v delo Evropske službe za zunanje delovanje; meni, da je bistvenega pomena, da tudi države s srednje visokim dohodkom vedno večji del prihodkov namenijo socialnim vprašanjem, zlasti z razvijanjem sistema obdavčitve in socialnega varstva;

115.

poziva Komisijo in države članice, naj več pozornosti namenijo sodelovanju in vključevanju priseljencev, zlasti žensk in otrok, v državah gostiteljicah ter prenosljivosti socialnih pravic;

116.

poziva Komisijo, naj z delavskimi organizacijami in sindikati, ki niso iz EU, vzpostavi socialni dialog o izvajanju socialnih standardov v njihovih državah in poskrbi za ustreznejšo tehnično pomoč za izvajanje socialne in fiskalne politike.

117.

poziva Komisijo, naj razmisli o povečanju svoje podpore za programe ali projekte sodelovanja, ki so povezani s kulturo, s partnerji iz držav v razvoju zaradi njihove medsektorske narave v povezavi s razvojnimi cilji EU;

118.

poudarja, da se mora načrtovanje za zagotavljanje osnovnih storitev, kot je osnovnošolsko izobraževanje, bolj osredotočiti na tiste posebne značilnosti posebej marginaliziranih skupin, ki ovirajo zagotavljanje teh storitev ter omejujejo zmožnost skupin, da bi izkoristile, kar je na voljo;

119.

poudarja, da je nujno treba spremeniti humanitarno miselnost in prepoznati odločilno vlogo izobraževanja, zlasti izobraževanja med izrednimi razmerami, ki nastanejo zaradi konfliktov, in po končanih konfliktih; obžaluje, da je izobraževanje še vedno eno najbolj podfinanciranih področij humanitarne pomoči;

120.

poziva Komisijo, naj razmisli o medsektorski naravi informacijskih in komunikacijskih tehnologij v razvojnih politikah, zlasti o pozitivnih vplivih, ki bi jih lahko imele na izobraževalni sistem, in poudarja, da pravice intelektualne lastnine, prenos tehnologije in lokalno oblikovanje zmožnosti v tem okviru potrebujejo posebno pozornost;

121.

poudarja, da je treba prave bančne posle z uporabo mobilne tehnologije (m-bančništvo) razlikovati od osnovnih denarnih nakazil (m-plačila) in da je treba uskladiti potrebo po regulaciji mednarodnih denarnih transakcij (na primer preprečiti pranje denarja ali financiranje terorizma) s potrebo po spodbujanju uporabe mobilnih telefonov za cenovno ugoden dostop do denarja za revne; meni, da je zbiranje obstoječih najboljših praks najuporabnejši način za deljenje znanja in obravnavo teh izzivov;

122.

obžaluje, da dogovore o proračunski podpori še vedno zaznamuje pomanjkanje državljanskega in parlamentarnega nadzora nad sporazumi, njihovim izvajanjem in spremljanjem;

123.

ponovno poudarja, da proračunska podpora sicer mora biti v skladu s spodbujanjem demokratičnega upravljanja, krepitvijo lastnih gospodarskih virov držav v razvoju, bojem proti korupciji in odgovorno porabo javnih sredstev, a predvsem se mora osredotočiti na zmanjševanje revščine;

124.

ponovno poudarja, da prizadevanja EU za zagotovitev dostopa do surovin iz držav v razvoju ne smejo ogrožati lokalnega razvoja in izkoreninjenja revščine, temveč morajo podpirati države v razvoju pri pretvorbi njihovih mineralnih bogastev v pravi razvoj; poudarja, da mora EU podpirati dobro upravljanje, postopke dodajanja vrednosti in finančno preglednost vlad in komercialnih podjetij, tako da lahko lokalni rudarski sektorji delujejo kot katalizatorji razvoja;

125.

poudarja, da je finančna preglednost osnovnega pomena pri podpiranju uporabe domačih prihodkov in boja proti davčnim goljufijam; poudarja, da mora sedanja reforma direktiv EU o računovodstvu in preglednosti vsebovati zahtevo, da velika podjetja, ki opravljajo dejavnosti pridobivanja surovin in lesne industrije ter kotirajo na borzi, razkrijejo plačila vladam za posamezne projekte skupaj s pragi poročanja, ki odražajo velikost plačila s stališča revnih skupnosti;

126.

meni, da lahko donatorska pomoč le do določene meje pomaga pri krepitvi domače odgovornosti, saj imajo različne oblike pomoči različne vplive, od tega da "ne škodujejo", pa do dejanskih koristi za obstoječe sisteme domače odgovornosti, na primer prek vključitve lokalnih civilnih strateških opcij in parlamentov držav v razvoju v okviru sektorskih pristopov;

127.

obžaluje, da je financiranje in posredovanje na področju zdravja v svetu usmerjeno v dobro vidne dogodke, kot je bil cunami v Aziji, in določene nalezljive bolezni, ki so izpostavljene v medijih (kot je HIV/AIDS), čeprav nenalezljive bolezni povzročijo 63 % vseh smrti po svetu, poškodbe predstavljajo 17 % svetovnega bremena obolevnosti, ženske in otroci pa umirajo, ker se jim med nosečnostjo, porodom in v zgodnjem otroštvu ne zagotovi osnovne oskrbe;

128.

poudarja, da lahko Parlament v sklopu svoje odgovornosti za zaščito pravic udeležencev kliničnih preskušanj v državah v razvoju in zaščito zdravja državljanov EU uporabi pravico do sprožitve preiskav; predlaga spremljanje dejavnosti Evropske agencije za zdravila v zvezi s določenimi vprašanji, na primer kakšne ukrepe agencija sprejema za razjasnitev praktične uporabe etičnih standardov pri kliničnih preskusih, poleg tega je treba zagotoviti, da se agencija trudi uskladiti uporabo etičnih standardov odgovornih oblasti;

129.

poziva Komisijo, naj podpira lokalne skupine civilne družbe, posebej skupine žensk in tiste skupine, katerih delo upošteva potrebe žensk, in sicer prek dostopnega financiranja in oblikovanja zmogljivosti, da bodo skupine lahko izpolnile svojo vlogo učinkovitih razvojnih akterjev ter skrbnikov miru in dobrega upravljanja, zlasti v nestabilnih in konfliktnih razmerah;

130.

pozdravlja akcijski načrt EU o enakosti spolov in krepitvi vloge žensk v razvojnem sodelovanju ter spodbuja nadziranje in izvajanje vključevanja vprašanja enakosti spolov v projekte na državni ravni, ki jih financira EU; poziva visoko predstavnico EU, naj sprejme vse potrebne ukrepe, da se zagotovi ustrezno in učinkovito usposabljanje osebja delegacij EU v povezavi s pristopi, ki upoštevajo spol, k ohranjanju miru, preprečevanju konfliktov in oblikovanju miru;

131.

pozdravlja aktivno delo Komisije, ki si prizadeva na politični ravni in prek različnih instrumentov financiranja ter mehanizmov proračunske podpore povečati svoje zaveze do spodbujanja krepitve vloge žensk, zlasti s prizadevanjem, da bi prednostne naloge in potrebe žensk vključila v vsa glavna področja usklajenosti politik za razvoj;

132.

poudarja potrebo po vzdrževanju zanesljivih statističnih podatkov ter dokumentiranju vzrokov smrti mater v skladu s kodiranjem umrljivosti mater po MKB SZO, kar lahko usmerja države in jim pomaga izboljšati pripisovanje in presojo vzrokov za umrljivost mater;

133.

potrjuje svojo izjavo A(2010)21584 s parlamentarne skupščine AKP-EU;

134.

poziva, naj se pri usklajenosti politik za razvoj daje prednost pristopu s soudeležbo, ki spodbuja avtonomnost in samoodločanje prebivalstva ter predvsem žensk;

135.

ponovno poudarja, da je pomembno upoštevati položaj žensk, ne samo kot ranljive skupine prebivalstva, ampak tudi kot aktivnih pospeševalcev razvojne politike; pri tem opozarja, da se v Afriki z 80 % kmetijstva ukvarjajo ženske, čeprav so še vedno le redko lastnice zemljišča, ki ga obdelujejo; zato zahteva, da se kmetijske in ribiške politike v usklajenost politik za razvoj ne vključi samo zaradi njunega učinka na razvoj, pač pa da se ju ocenjuje na podlagi njunega različnega učinka na ženske in moške;

136.

poudarja, da je pomembno upoštevati najbolj prikrajšane in ranljive skupine, zlasti ženske in dekleta, ter jim nameniti posebno pozornost, da bi se izognili povečanju čedalje večje neenakosti; meni, da so izkušnje pokazale, da "nevtralni" ukrepi krepijo obstoječo porazdelitev moči ter da je treba izvajati pozitivne, zavestne in sistematične ukrepe za izboljšanje položaja žensk, s čimer bi zagotovili, da taki ukrepi koristijo najbolj prikrajšanim;

137.

poudarja, da mora biti politika spodbujanja enakosti med ženskami in moškimi vključena kot posebna proračunska postavka v okviru razvojnih politik in da jo je treba obravnavati kot medsektorsko vprašanje, saj vse politike z učinkom na družbo različno vplivajo na ženske in moške, zaradi ukoreninjenosti družbenih vlog na podlagi spola, pa je usklajenost politik za razvoj konkreten instrument za preprečevanje negativnih zunanjih učinkov na enakost med ženskami in moškimi;

138.

poudarja pomen vključitve globalnega pristopa v usklajenost politik za razvoj, ki presega družinski in mikrodružbeni okvir ter upošteva odnose med spoloma; je prepričan, da gre za medsektorski pristop k spoloma, ki je nujen za vse razvojne projekte in vse analize določene družbe; vztraja pri tem, da pristop ne sme veljati samo za vse sektorje, ampak tudi na političnem, gospodarskem, socialnem, okoljskem, kulturnem področju ipd.; poudarja, da je tak pristop, ki sistematično upošteva položaj in vlogo žensk ter odnose med spoloma v družbi, celovitejši ter bolj humanističen in demokratičen kot tisti, ki ločuje ženske, predvsem ker preprečuje potiskanje žensk v ozadje v "projekte za ženske" ali v projekte, ki povečujejo delovno obremenitev ali odgovornosti žensk, ne da bi se povečala njihova moč ali nadzor nad koristmi, ki jih prinašajo ti projekti;

139.

poudarja, da se uspeha razvojnih politik in posledično usklajenosti politik za razvoj ne da ocenjevati zgolj s splošnimi kazalniki, ki so se izkazali za nezadostne, kot denimo rast BDP na prebivalca, dodatni kazalniki, na primer kazalniki enakosti med ženskami in moškimi, pa morajo omogočati popolnejšo oceno učinkov razvojnih politik v celoti; poudarja, da je za oceno in izboljšanje učinkov usklajenosti politik za razvoj potrebno terensko zbiranje podatkov, ločenih po spolu;

140.

vztraja, da bi vloga žensk morala delovati kot vzvod za razvojne politike v smislu sodelovanja pri njihovem oblikovanju in izvajanju, saj lahko le ženske zagovarjajo svoje interese v političnih in gospodarskih pogajanjih, kar pa vključuje vzpostavitev učinkovitega razvojnega kroga, v katerem so ženske gonilo razvojnih politik, ki uvajajo ukrepe, potrebne za pomembnejšo vlogo žensk; hkrati poudarja pomen podpore organizacijam in skupinam civilne družbe, ki spodbujajo enakost med spoloma ter krepitev vloge žensk;

141.

ugotavlja, da so vloge žensk bistvenega pomena za razvoj, saj v svojo vlogo mater in skrbnic za otroke ter druge odvisne družinske člane prevzemajo odgovornost za splošno dobro počutje; poudarja, da imajo na primer osrednjo vlogo na področju prehrane in zanesljive preskrbe s hrano, predvsem ko je govora o pridelavi hrane;

142.

poudarja, da se položaj žensk relativno in absolutno poslabšuje hitreje od položaja moških; zaskrbljeno ugotavlja, da je v zadnjih dvajsetih letih opaziti porast revščine, ki prizadene zlasti ženske;

143.

poudarja, da so kljub široko priznani pomembni vlogi žensk v razvojnih politikah in razvojnem sodelovanju statistični in kvantitativni podatki o ženskah pomanjkljivi in ne odražajo položaja žensk v državah v razvoju, predvsem na področju zdravja, izobraževanja, preventive ter zadovoljevanja osnovnih potreb; zato poudarja, da mora usklajenost politik za razvoj zagotoviti, da so kvantitativni podatki v vseh njenih ciljih, analizah, dokumentih in ocenah ločeni po spolu ter da se vanjo vključijo kazalniki, specifični glede na spol, da bi rezultati odražali dejanske življenjske razmere žensk;

144.

poudarja, da ima vsak otrok ne glede na spol pravico do življenja, preživetja ter razvoja, in ponovno zatrjuje, da imajo deklice po Konvenciji ZN o otrokovih pravicah (KOP) enakopraven status; poziva delegacije EU v državah v razvoju, naj v sodelovanju z vladami teh držav zagotovijo, da bodo deklice svoje pravice uživale brez diskriminacije, med drugim tudi tako, da zahtevajo takojšnjo registracijo vseh otrok ob rojstvu ter dekletom in fantom dodelijo enake pravice glede izobraževanja in šolanja, da se borijo proti stereotipom, s čimer bi končali neetično in diskriminatorno prakso prenatalne izbire spola, splavitve ženskih zarodkov, detomora deklic, zgodnjih prisilnih porok, pohabljanja ženskih spolovil in predvsem otroške prostitucije in spolnega turizma; potrjuje svojo resolucijo z dne 5. julija 2012 o škandalu s prisilnim splavom na Kitajskem (10);

145.

poudarja, da je treba zagotoviti spoštovanje pravice deklic, da izražajo mnenje in da se ga upošteva v zadevah, ki vplivajo na njihovo zdravje in človekovo dostojanstvo, pri čemer poudarja, da morajo biti glavna skrb koristi otroka; izpostavlja potrebo vseh otrok in zlasti deklic, da se jih vzgaja v družinskem okolju miru, dostojanstva, strpnosti, svobode, nediskriminacije, enakosti med spoloma in solidarnosti; poziva k doslednemu izvajanju Ženevske deklaracije o otrokovih pravicah in Pekinške deklaracije o ženskah;

146.

opominja, da morajo EU in države članice upoštevati pravice in dolžnosti staršev, zakonitih skrbnikov ali drugih posameznikov, ki so zakonsko odgovorni za otroka, ko gre za otrokove pravice v okviru razvojne pomoči; poziva pristojne institucije, naj odnosom med starši in otroki namenijo posebno pozornost, na primer s programi konkretnih ukrepov, posebej prilagojenih nacionalnim potrebam, da se omogoči največja in kar najboljša pomoč staršem ali skrbnikom pri izpolnjevanju njihovih starševskih dolžnosti, da bi preprečili razpad družine, slabo ravnanje z otroki ter njihovo nameščanje v socialne ustanove zaradi velike revščine oziroma da bi zagotovili, da se tak ukrep uporabi le v skrajni sili;

147.

zatrjuje, da pri izvajanju posebnih klavzul o prepovedi prisilnega ravnanja na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, sprejetih na mednarodni konferenci o prebivalstvu in razvoju v Kairu (MKPR) in ob upoštevanju pravno zavezujočih mednarodnih instrumentov človekovih pravic, pravnega reda Evropske unije in političnih pristojnosti Unije na tem področju, Unija ne bi smela zagotavljati pomoči nobeni vladi, organizaciji ali programu, ki spodbuja, podpira ali sodeluje pri dejanjih, ki vključujejo kršenje človekovih pravic, kot so prisilna prekinitev nosečnosti, prisilna sterilizacija žensk in moških, določanje spola zarodka za izbiro spola pred rojstvom ali detomor, predvsem ko je pri takšnih dejanjih uporabljen psihološki, družbeni, gospodarski ali pravni pritisk; poziva Komisijo, naj predstavi poročilo o izvajanju zunanje pomoči EU, ki vključuje ta program;

148.

izraža veliko zaskrbljenost zaradi dejstva, da je v številnih delih sveta, zlasti v državah v razvoju, tako razširjeno nasilje na podlagi spola, predvsem spolno nasilje, izkoriščanje in umori žensk; poudarja, da je spoštovanje pravic žensk, vključno z njihovimi spolnimi in reproduktivnimi pravicami ter varovanjem spoštovanja njihovega človeškega dostojanstva, bistvenega pomena za preprečevanje nasilja na podlagi spola in boj proti njemu, zagotavljanje varovanja in ustreznega svetovanja žrtvam ter kaznovanje storilcev; poziva Komisijo, naj boj proti nekaznovanosti storilcev teh zločinov uvrsti med prednostne naloge politike razvojne pomoči;

149.

poudarja, da so ženske pogosto diskriminirane pri priznanju njihovih prizadevanj za mir ter da morajo kot ženske prestajati hudo trpljenje v državah v vojni; vztraja pri tem, da so tovrstna dejanja, tudi posilstva deklic s strani vojakov, prisilna prostitucija, prisilna nosečnost, spolno suženjstvo, posilstvo in spolno nadlegovanje ter sporazumna ugrabitev (z zapeljevanjem) kazniva dejanja, ki se jih ne sme prezreti; meni, da jih mora Evropska unija obravnavati kot temeljne probleme, ki jih je treba upoštevati;

150.

poudarja, da je treba posebno pozornost posvetiti izobraževanju obeh spolov o enakosti med spoloma že v zgodnjem šolskem obdobju, da bi postopoma usmerili družbena stališča in stereotipe k enakopravnosti moških in žensk;

151.

meni, da morajo ukrepi pomoči upoštevati značilnosti kriz ali nujnih razmer ter držav ali razmer, v katerih so resno ogrožene temeljne svoboščine, v katerih je varnost ljudi najbolj ogrožena ali v katerih organizacije za človekove pravice in zagovorniki človekovih pravic delujejo v najtežjih pogojih; poudarja, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti razmeram, v katerih so ženske izpostavljene telesnemu ali psihičnemu nasilju;

152.

poudarja pomen spodbujanja človekovih pravic žensk in vključevanja enakosti med spoloma v civilno, politično, družbeno, gospodarsko in kulturno sfero ter v nacionalno zakonodajo;

153.

poudarja pomen krepitve vloge žensk pri spodbujanju človekovih pravic in demokratičnih sprememb, podpiranju preprečevanja konfliktov ter utrjevanju političnega sodelovanja in zastopanosti;

154.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

11.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 72/40

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2011 (1) o odnosih EU s Svetom za sodelovanje v Zalivu,

—

ob upoštevanju obiska delegacija za odnose z Arabskim polotokom v Združenih arabskih emiratih od 29. aprila do 3. maja 2012,

—

ob upoštevanju člena 30 ustave Združenih arabskih emiratov,

—

ob upoštevanju arabske listine o človekovih pravicah, ki so jo podpisali tudi Združeni arabski emirati,

—

ob upoštevanju svojih letnih poročil o človekovih pravicah,

—

ob upoštevanju Strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijskega načrta za njegovo izvajanje,

—

ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic iz leta 2004, posodobljenih leta 2008,

—

ob upoštevanju izjave sopredsedujočega na 22. seji skupnega sveta in ministrskem srečanju med EU in Svetom za sodelovanje v Zalivu 25. junija 2012 v Luksemburgu,

—

ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice po skupnem svetu in ministrskem srečanju med EU in Svetom za sodelovanje v Zalivu z dne 20. aprila 2011 in njenih pripomb po 22. seji skupnega sveta in ministrskega srečanja med EU in Svetom za sodelovanje v Zalivu 25. junija 2012,

—

ob upoštevanju sporazuma o sodelovanju med Evropsko unijo in Svetom za sodelovanje v Zalivu z dne 25. februarja 1989,

—

ob upoštevanju skupnega akcijskega programa (2010–2013) za izvajanje sporazuma o sodelovanju med Evropsko unijo in Svetom za sodelovanje v Zalivu iz leta 1989,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

—

ob upoštevanju Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

—

ob upoštevanju Protokola za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki (Palermski protokol) in Konvencije ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk ter Konvencije o otrokovih pravicah,

—

ob upoštevanju priporočil posebnega poročevalca ZN o trgovini z ljudmi, zlasti ženskami in otroki z dne 12. aprila 2012,

—

ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.

ker je vlada Združenih arabskih emiratov v letu 2012 povečala pritisk na zagovornike človekovih pravic in aktiviste civilne družbe, tako da se je število političnih zapornikov povečalo na 64,

B.

ker jih je večina pridržanih v izolaciji in obstajajo domneve o mučenju in ker jim je onemogočena pravna pomoč,

C.

ker so med zaporniki podpredsednik študentske zveze Združenih arabskih emiratov Mansur al Ahmadi, sodnik Mohamed al Abduli, dva nekdanja sodnika Khamis al Zjudiand in Ahmed al Za’abi ter dva ugledna odvetnika za človekove pravice Mohamed al Mansuri, nekdanji predsednik združenja pravnikov, in Mohamed al Roken,

D.

ker naj bi proti zaposlenim emiratskega odvetnika, ki zapornikom nudi pravno pomoč, potekala sistematična kampanja nadlegovanja in zastraševanja, vključno z izgonom treh neemiratskih delavcev zaradi nacionalne varnosti; ker so nadlegovali tudi odvetnike, ki so pripotovali v Združene arabske emirate, da bi zapornikom nudili pravno pomoč,

E.

ker zagovornike človekovih pravic in demokracije nadlegujejo, jim prepovedujejo potovati, omejujejo svobodo izražanja in zbiranja, jih samovoljno zapirajo, preklicujejo državljanstvo, izganjajo iz države in nezakonito zapirajo,

F.

ker organi Združenih arabskih emiratov vztrajajo, da je njihov pritisk odgovor na islamistično zaroto, ki prihaja iz tujine in katere namen je strmoglaviti vlado; ker so vsi zaporniki povezani z al Islah, miroljubno islamistično skupino, ki v Združenih arabskih emiratih deluje že od leta 1974; ker je na podlagi dokazov mogoče sklepati, da je nacionalna varnost samo izgovor za pritisk na miroljubni aktivizem, da bi zadušili pozive k reformi ustave in vprašanj človekovih pravic, kot so osebe brez državljanstva,

G.

ker je ugledni zagovornik človekovih pravic in pisec blogov Ahmed Mansur v zadnjih nekaj tednih doživel dva napada in ga stalno zastrašujejo in mu grozijo; ker je leta 2011 sedem mesecev preživel v zaporu, preden so ga novembra obtožili žalitve najvišjih državnih uradnikov; ker so oblasti zadržale njegov potni list in mu samovoljno prepovedale potovati,

H.

ker je bil Mansur s preostalimi aktivisti obtožen, da je žalil politične osebe v državi, potem ko je organiziral in podpisal peticijo, ki je pozivala k večjemu političnemu sodelovanju preko izvoljenega parlamenta z vsemi zakonodajnimi in regulativnimi pooblastili,

I.

ker je državni tožilec v svoji izjavi z dne 15. julija 2012 objavil, da bodo proti pridržani skupini političnih nasprotnikov opravili preiskavo o tem, ali so načrtovali zločine proti državni varnosti in dejanja, ki nasprotujejo ustavi Združenih arabskih emiratov in vladnemu sistemu, in ali so povezani s tujimi organizacijami in načrti,

J.

ker kljub temu, da je svoboda govora in medijev v Združenih arabskih emiratih ustavno zaščitena, kazenski zakonik organom omogoča pregon ljudi, katerih govor je kritičen do vlade; ker je bil zaprt vsaj en spletni forum in blokiran dostop iz Združenih arabskih emiratov do več političnih spletnih strani,

K.

ker so organi Združenih arabskih emiratov leta 2012 zaprli pomembne nevladne organizacije, ki spodbujajo demokracijo v tej regiji in uživajo mednarodni ugled, kot je urad Nacionalnega demokratičnega inštituta v Dubaju in nemškega možganskega trusta Konrad Adenauer Stiftung v Abu Dabiju,

L.

ker je iz poročila posebnega poročevalca o trgovini z ljudmi razvidno, da je trgovina z ljudmi za izkoriščanje delovne sile v Združenih arabskih emiratih še vedno zelo razširjena in da žrtev te trgovine ne odkrijejo,

M.

ker je napredek vlade pri izvajanju priporočil, ki jih je odbor za odpravo diskriminacije žensk pripravil na začetku leta 2010, zanemarljiv,

N.

ker se v Združenih arabskih emiratih še vedno izvaja smrtna kazen,

1.

je zelo zaskrbljen zaradi napadov, zatiranja in zastraševanja, uperjenega proti zagovornikom človekovih pravic, političnim aktivistom in akterjem civilne družbe v Združenih arabskih emiratih, ki miroljubno izvajajo svoje temeljne pravice, povezane s svobodo govora, mnenja in združevanja; poziva oblasti Združenih arabskih emiratov, naj tako ustavijo sedanje zatiranje;

2.

poziva k brezpogojnemu izpustu vseh zapornikov vesti in aktivistov, tudi zagovornikov človekovih pravic, in oblasti Združenih arabskih emiratov poziva, naj poskrbijo, da bodo pripornike, za katere je bilo ugotovljeno, da so kršili zakon, pripeljali pred sodišče, jih obtožili zločina in jim zagotovili pravno pomoč, ki si jo bodo sami izbrali;

3.

poziva oblasti Združenih arabskih emiratov, naj temeljito in nepristransko raziščejo napade in javne grožnje proti Ahmedu Mansurju in vse preostale primere nadlegovanja in napadov;

4.

poziva k spoštovanju vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin, med njimi svobodo izražanja, preko spleta in preko tradicionalnih medijev, svobodo združevanja, pravice žensk in enakopravnost med spoloma, boj proti diskriminaciji in pravico do poštenega sojenja;

5.

pozdravlja dejstvo, da so Združeni arabski emirati 19. julija 2012 podpisali Konvencijo Združenih narodov proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, in oblasti Združenih arabskih emiratov poziva, naj potrdijo svojo zavezanost k izpolnjevanju obvez, prevzetih s to konvencijo, in opravijo temeljite, nepristranske in neodvisne raziskave navedb o mučenju in navedb, da so posamezniki prisilno izginili;

6.

poziva Združene arabske emirate, naj z ratifikacijo Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodnega pakta o gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah in njihovih izbirnih protokolov ter z izdajo stalnega vabila za obisk vsem pooblaščencem ZN za posebni postopek, potrdijo svojo namero glede izpolnjevanja najvišjih standardov spodbujanja in varstva človekovih pravic v skladu s svojo prošnjo za članstvo v Svetu ZN za človekove pravice za obdobje 2013–2015;

7.

obsoja uporabo smrtne kazni v vseh okoliščinah;

8.

pozdravlja sprejetje novega svežnja EU za človekove pravice in poziva evropske institucije, vključno s posebnim predstavnikom EU, naj skupaj s 27 državami članicami sprejmejo konkretne ukrepe, ki bodo zagotovili jasno in načelno politiko EU do Združenih arabskih emiratov. ki bo obravnavala resne kršitve človekovih pravic z demaršami, izjavami za javnost in pobudami Sveta za človekove pravice;

9.

poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije in evropske institucije, naj v odnosih z vsemi tretjimi državami, vključno s svojimi strateškimi partnericami, človekovim pravicam nameni osrednjo pozornost s posebnim poudarkom na naslednjem ministrskem srečanju med EU in Svetom za sodelovanje v Zalivu;

10.

meni, da je ključnega pomena nadaljevati prizadevanja za tesnejše sodelovanje med EU in Zalivom in spodbujati medsebojno razumevanje in zaupanje; meni, da so redna medparlamentarna srečanja med Parlamentom in njegovimi državami partnericami v tej regiji pomemben forum za oblikovanje konstruktivnega in odprtega dialoga o skupnih vprašanjih;

11.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje vladi in parlamentu Združenih arabskih emiratov, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, visoki komisarki Združenih narodov za človekove pravice in vladam držav članic Sveta za sodelovanje v Zalivu.

11.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 72/43

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2011 o položaju žensk v Afganistanu in Pakistanu (1),

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o človekovih pravicah in demokraciji v Pakistanu, zlasti tistih z dne 20. januarja 2011 (2) in 20. maja 2010 (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. aprila 2012 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu in politiki Evropske unije na tem področju, vključno s posledicami za strateško politiko EU o človekovih pravicah (4),

—

ob upoštevanju izjave osebe za stike z javnostjo visoke predstavnice z dne 10. oktobra 2012 o streljanju na mlado zagovornico človekovih pravic v Pakistanu,

—

ob upoštevanju izjave izvršne direktorice organa ZN za ženske z dne 10. oktobra 2012 v kateri obsoja napad na Malalo Jusafzaj,

—

ob upoštevanju sklepov o nestrpnosti, diskriminaciji in nasilju na podlagi veroizpovedi ali prepričanja, ki jih je Svet sprejel 21. februarja 2011,

—

ob upoštevanju petletnega načrta sodelovanja med EU in Pakistanom iz marca 2012, ki vključuje prednostne naloge, kot so dobro upravljanje, sodelovanje na področju krepitve vloge žensk in dialog o človekovih pravicah,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o Pakistanu z dne 25. junija 2012, v katerih ta ponovno poudarja pričakovanja EU glede podpore človekovim pravicam in njihovega spoštovanja,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Otroci na posebnem mestu v zunanjepolitičnih dejavnostih EU“ (COM(2008)0055),

—

ob upoštevanju člena 26 Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

—

ob upoštevanju konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) z dne 18. decembra 1979 in deklaracije Združenih narodov o odpravi nasilja nad ženskami z dne 20. decembra 1993,

—

ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta OZN št. 1325 (2000) in št. 1820 (2008) o ženskah, miru in varnosti ter njegove resolucije št. 1888 (2009) o spolnem nasilju nad ženskami in otroki v oboroženih spopadih, v katerih je poudarjena odgovornost vseh držav, da končajo nekaznovanje in kazensko preganjajo povzročitelje zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov, vključno s tistimi, ki so povezani s spolnim ali drugim nasiljem nad ženskami in dekleti,

—

ob upoštevanju člena 122(5)in 110(4) Poslovnika,

A.

ker so 9. oktobra 2012 Malala Jusafzaj, 14-letno deklico iz doline Svat, na poti domov na šolskem avtobusu ločili od drugih potnikov ter ustrelili v glavo in vrat in težko ranili, v napadu pa sta bili ranjeni tudi dve drugi dekleti;

B.

ker je Malala Jusafzaj s spletnimi dnevniki, ki jih je pisala od svojega 11. leta, postala nacionalni simbol upora proti prizadevanjem talibanov, da bi deklicam preprečili izobraževanje, ter je decembra 2011 prejela državno mirovno nagrado za mlade, ki je bila v njeno čast preimenovana v državno mirovno nagrado Malala;

C.

ker je odgovornost za napad prevzelo Pakistansko študentsko gibanje (Tehrik-i-Taliban Pakistan – TTP), ki je po napadu objavilo izjavo, v kateri pravi, da je treba ubiti vsakogar, ki vodi kampanjo proti islamskim zakonom, in napoveduje, da bo Malalo Jusafzaj ponovno poskušalo ubiti, če bo okrevala;

D.

ker je prišlo v Pakistanu in številnih drugih muslimanskih državah do protestov, ki so izražali občudovanje Malale Jusafzaj in solidarnost z njo ter obsojali brutalni napad talibanov;

E.

ker so se varnostne sile odzvale tako, da so priprle številne osumljence za ta zločin, in ker je pakistanski parlament razpravljal o predlogu, s katerim bi obsodil ta zločin, a je temu nasprotovala največja opozicijska stranka, Pakistanska muslimanska liga;

F.

ker sta bili v zadnjih dvanajstih mesecih pred napadom na Malalo Jusafzaj ubiti zagovornici človekovih pravic Farida Afridi in Zartef Afridi, domnevno zaradi svojih prizadevanj za blaginjo in izobraževanje žensk;

G.

ker je v zadnjih mesecih v Pakistanu še naprej prihajalo do napadov oboroženih skupin, ki uporabljajo taktiko terorja ter so pod vplivom talibanov ali Al Kajde oziroma povezane z njimi, vključno s Pakistanskim študentskim gibanjem, ti napadi pa so bili pogosto usmerjeni proti vladnim poslopjem, šolam in civilistom, tudi otrokom, v pokrajini Hajber Pahtunhva, na območjih plemen, ki so pod zvezno upravo, in v mestnih središčih;

H.

ker je bilo leta 2011 zabeleženih 11 primerov, v katerih so oborožene skupine kot samomorilske napadalce uporabile otroke, in so otroki še naprej žrtve neselektivnih napadov, tudi z improviziranimi eksplozivnimi napravami in v samomorilskih bombni napadih, v tem obdobju je bilo zaradi kopenskih min, eksplozivnih ostankov vojne in improviziranih eksplozivnih naprav, bombnih eksplozij, obstreljevanja in usmerjenih napadov skupaj ubitih 57 otrok, 13. septembra 2011 pa je Pakistansko študentsko gibanje domnevno napadlo šolski avtobus v Hajber Pahtunhvi in pri tem ubilo štiri otroke;

I.

ker je bilo po podatkih vlade v tej pokrajini zaradi konflikta s talibani v letu 2012 v uničenih 246 šol (59 šol za deklice in 187 za dečke) in poškodovanih 763 šol (244 šol za deklice in 519 za dečke), zaradi česar je bil več tisoč otrokom onemogočeno izobraževanje;

J.

ker so od leta 2009 šole za deklice nenehno neposredna tarča napadov oboroženih skupin, in sicer z bombnimi napadi in z napadi z improviziranimi eksplozivnimi sredstvi, kar se je v letu 2011 v 152 primerih končalo z delnim ali popolnim uničenjem šolskih poslopij v pokrajini Hajber Pahtunhva in na območjih plemen, ki so pod zvezno upravo; ker poročila navajajo, da je bil namen napadov maščevanje za vojaške operacije v tej regiji ter nasprotovanje sekularnemu izobraževanju in izobraževanju deklic; ker je nazadnje prišlo do napada na šolo za deklice 25. septembra 2012 v okrožju Čarsada;

K.

ker razmere za številne ženske in deklice v Pakistanu ostajajo skrajno resne in ker je po kazalniku razlik med spoloma po svetu (Global Gender Gap Index) Pakistan tretji najnevarnejši kraj na svetu za ženske;

L.

ker Unesco v svojem globalnem spremljevalnem poročilu Izobraževanje za vse z dne 16. oktobra 2012 razkriva, da je Pakistan zmanjšal znesek, ki ga porabi za izobraževanje, na manj kot 2,3 % bruto domačega proizvoda, čeprav je država druga na svetu po številu deklic, ki ne obiskujejo šole;

M.

ker so deklice še naprej pogoste žrtve nasilja v družini, trgovine z ljudmi in prisilnih porok ali se z njimi trguje pri reševanju sporov;

N.

ker se v večini primerov storilcev nasilja nad ženskami in deklicami kazensko ne preganja;

O.

ker je pakistanska vlada, kljub številnim zakonom, ki diskriminirajo ženske v tej državi, v letih 2011 in 2012 sprejela novo zakonodajo za učinkovitejši boj proti diskriminaciji žensk in nasilju nad njimi, vključno z zakonom proti prisilnim porokam, proti nadlegovanju žensk na delovnem mestu in doma ter proti napadom s kislino; ker se ti zakoni še vedno ne izvajajo in ne uveljavljajo;

P.

ker ima krepitev talibanskega nadzora nad nekaterimi ozemlji negativne posledice za ženske in deklice ter jih ovira pri uveljavljanju njihovih pravic;

Q.

ker je EU v svojem petletnem načrtu sodelovanja iz marca 2012 ponovno potrdila zavezanost, da bo s Pakistanom gradila trdno in dolgotrajno partnerstvo na podlagi vzajemnih interesov in skupnih vrednot, pri tem pa podpirala pakistanske demokratične institucije in civilno vlado, pa tudi civilno družbo;

R.

ker si je EU pripravljena prizadevati za sodelovanje, vendar pričakuje, da bo Pakistan spoštoval svoje mednarodne zaveze, zlasti na področju varnosti in človekovih pravic, vključno s pravicami žensk;

S.

ker sta 5. junija 2012 EU in Pakistan napovedala ustanovitev usmerjevalnega odbora za boj proti terorizmu z namenom tesnejšega sodelovanja v boju proti terorizmu;

T.

ker člen 3(5) Pogodbe o Evropski uniji določa, da sta spodbujanje demokracije in spoštovanje človekovih pravic in civilnih svoboščin temeljni načeli in cilja Evropske unije ter pomenita skupno podlago za njene odnose s tretjimi državami; ker je spoštovanje človekovih pravic in pravic manjšin pogoj za pomoč EU pri trgovini in razvoju;

1.

odločno obsoja nasilni napad na Malalo Jusafzaj in resno poškodovanje njenih dveh sošolk, pri čemer ugotavlja, da je ta napad resna kršitev pravic otroka, pa tudi napad na osnovne človeške vrednote in na vse zagovornike človekovih pravic v Pakistanu;

2.

izraža občudovanje Malale Jusafzaj in ji izreka priznanje za njen pogum in njeno odločnost, s katerima se od zelo mladih let bojuje za pravico deklic do izobraževanja, postala pa je tudi vzor za številna dekleta njene starosti; pozdravlja hitro zdravniško posredovanje pakistanskih vojaških zdravnikov in zdravnikov v Združenem kraljestvu in iskreno upa, da bo lahko popolnoma okrevala po resnih poškodbah;

3.

pozdravlja široko obsojanje napadov v velikem delu pakistanske družbe, med islamskimi izobraženci in v večini večjih političnih strank; poziva vse politične stranke, naj jasno obsodijo Pakistansko študentsko gibanje, saj je to prevzelo odgovornost za napad;

4.

izraža podporo vsem pakistanskim družinam, ki spodbujajo izobraževanje svojih hčera;

5.

poziva pakistansko vlado, naj zagotovi varnost Malale Jusafzaj in njene družine ter naj sodi odgovornim za napad; poziva pakistansko vlado, naj zagotovi varnost drugih aktivistov, ki zagovarjajo človekove pravice – zlasti žensk in deklic, ki postajajo dejavne v družbi in politiki – in katerim so grozili talibani in druge skupine skrajnežev; izraža svojo zaskrbljenost glede prijavljenih groženj 17-letni Hinni Khan in njeni družini;

6.

je zelo zaskrbljen zaradi položaja žensk in deklic ter nenehnih poročil o kršitvah pravic otrok in žensk v Pakistanu, vključno s poročili o otrocih, ki jih oborožene skupine uporabljajo za izvajanje samomorilskih napadov; poudarja, da je treba na mednarodni ravni nujno nameniti več pozornosti položaju žensk in deklic v Pakistanu;

7.

je globoko zaskrbljen zaradi trenda zaostrovanja nasilnega ekstremizma, ki predstavlja resno grožnjo za ženske in deklice, ter zaradi uporabe ustrahovanja in nasilja, kar je že privedlo do razstreljevanja šol za deklice in bičanja žensk na območjih plemen, ki so pod zvezno upravo, in v pokrajini Hajber Pahtunhva;

8.

poziva pakistanske oblasti, naj kazensko preganjajo posameznike in skupine, ki podžigajo nasilje, predvsem tiste, ki pozivajo k umorom posameznikov in skupin, s katerimi se ne strinjajo;

9.

zahteva, naj pakistanska vlada stori več, da bi izsledila več sto, če ne več tisoč žrtev prisilnih izginotij v Pakistanu, tudi otrok, med katerimi so bile tudi deklice v starosti devet in deset let; poziva k objavi rezultatov interne vladne preiskave o obsežnosti tega problema;

10.

pozdravlja politiko varovanja otrok na območjih plemen pod upravo zveznih oblasti, ki se je začela 10. januarja 2012 in s katero se poskuša izvajati načrt za storitve varovanja in za enote za varovanje otrok v vseh agencijah na območjih plemen pod upravo zveznih oblasti;

11.

pozdravlja, da naj bi bil zakon o zaščiti otrok iz leta 2010, ki že velja v pokrajini Hajber Pahtunhva, razširjen na območja plemen pod regionalno upravo, vključno z dolino Svat, ter začel veljati takoj; upa, da bo učinkovita uporaba tega zakona pripomogla k uveljavitvi pravnega reda na območjih plemen, ki so pod regionalno upravo;

12.

poziva pakistansko vlado, naj izkoristi sedanji zagon za resnično izboljšanje položaja pravic žensk in deklic, naj revidira in reformira dele hududskih odlokov in zakon o dokazovanju, zakon o omejevanju porok otrok ter dele druge zakonodaje, ki kršijo status in pravice žensk in zaradi katerih so te po pravu v podrejenem položaju;

13.

pozdravlja, da je pakistanska vlada v letih 2011 in 2012 uvedla novo zakonodajo za učinkovitejše odpravljanje diskriminacije žensk in nasilja nad njimi, in poziva vlado, naj zagotovi dejansko izvajanje in uveljavljanje teh novih zakonov;

14.

poziva pakistansko vlado, naj tesno sodeluje z ZN in EU pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, zlasti cilja 2, ki pravi, da bodo do leta 2015 otroci ne glede na spol lahko zaključili celoten ciklus osnovnega izobraževanja; poziva pakistansko vlado, naj si postavi za prednostno nalogo povečanje števila deklic, ki se izobražujejo v šolah, in naj jim med izobraževanjem zagotovi varnost;

15.

poziva pakistansko vlado, naj poveča financiranje javnih šol in sprejme učinkovite ukrepe za uveljavitev obveznega standardnega učnega načrta za osnovno izobraževanje in režima pregledov na vseh zasebnih ali javnih verskih šolah, ki so pogosto edini vir izobraževanja, zlasti na podeželju;

16.

poziva Komisijo, naj kot del svoje politike razvojne pomoči skupaj s pakistansko vlado razvije izobraževalne programe, usmerjene v izboljšanje pismenosti in izobraženosti žensk v Pakistanu;

17.

poziva Komisijo in Svet, pa tudi mednarodno skupnost, naj občutno povečajo sredstva, namenjena prizadevanjem za zaščito žensk in deklic pred posilstvi, zlorabami in nasiljem v družini, ter naj podpirajo ukrepe za okrepitev gibanj civilne družbe, ki se borijo proti diskriminaciji žensk in deklic;

18.

poziva Komisijo, naj ukrepa na podlagi svojih zavez glede otrok iz sporočila „Otroci na posebnem mestu v zunanjepolitičnih dejavnostih EU“ ter naj zagotovi, da EU stori vse, kar je v njeni moči, za spodbujanje in zaščito pravic otrok;

19.

vztraja, da je treba v vseh dialogih o človekovih pravicah izrecno obravnavati pravice žensk in otrok, predvsem vprašanje boja za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk in deklic ter nasilja nad njimi, zlasti prisilnih porok, nasilja v družini in umorov žensk; vztraja tudi, da je treba zavrniti vsako sklicevanje na običaje, tradicijo ali vero kot utemeljitev za izogibanje dolžnosti za odpravo teh brutalnosti; je prepričan, da je preprečevanje običaja porok otrok bistveno za zagotavljanje spoštovanja temeljnih pravic mladostnic v Pakistanu;

20.

poziva pristojne institucije EU, naj v svojem političnem dialogu s Pakistanom še naprej poudarjajo vprašanje verske strpnosti v družbi, saj je to vprašanje osrednjega pomena za dolgoročen boj proti islamskemu ekstremizmu;

21.

poziva pristojne institucije EU, naj vztrajajo, da mora pakistanska vlada spoštovati klavzulo o demokraciji in človekovih pravicah, ki je zapisana v sporazumu o sodelovanju med Evropsko unijo in Islamsko republiko Pakistan; ponavlja svoj poziv Evropski službi za zunanje delovanje in še posebej posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, naj redno poročata o izvajanju sporazuma o sodelovanju ter klavzule o demokraciji in človekovih pravicah, vključno z izvajanjem pravic žensk in otrok;

22.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Evropski službi za zunanje delovanje, podpredsednici Evropske komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, organu ZN za ženske, svetu OZN za človekove pravice ter pakistanski vladi in parlamentu.

11.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 72/48

—

ob upoštevanju poročil posebnega poročevalca OZN z dne 16. julija in 24. septembra 2012 o razmerah na področju človekovih pravic v Kambodži,

—

ob upoštevanju 21. seje Sveta Združenih narodov za človekove pravice 24. septembra 2012,

—

ob upoštevanju izjave tiskovnega predstavnika visoke predstavnice EU Catherine Ashton z dne 1. oktobra 2012 o obsodbah zagovornikov človekovih pravic v Kambodži,

—

ob upoštevanju priporočil iz poročila misije EU za spremljanje volitev o volitvah v nacionalno skupščino Kambodže, ki so bile 27. julija 2008,

—

ob upoštevanju skupnega pisma desetih nevladnih organizacij komisarju EU za trgovino Karlu De Guchtu z dne 1. oktobra 2012,

—

ob upoštevanju sistema EU za trgovanje "vse razen orožja", ki vsem najmanj razvitim državam, tudi Kambodži, dovoljuje neoviran izvoz vseh njihovih izdelkov, razen orožja, v EU,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ju je podpisala tudi Kambodža,

—

ob upoštevanju Deklaracije OZN o zagovornikih človekovih pravic iz leta 1998,

—

ob upoštevanju Sporazuma o sodelovanju med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Kambodžo iz leta 1997 (1), zlasti člena 1 (spoštovanje človekovih pravic), člena 19 (neizvajanje sporazuma) in Priloge I glede člena 19 (prenehanje izvajanja sporazuma, če katera od pogodbenic krši člen 1),

—

ob upoštevanju deklaracije OZN o pravicah avtohtonega prebivalstva, ki jo je Generalna skupščina OZN sprejela na svoji 62. seji dne 13. septembra 2007,

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Kambodži, zlasti resolucije z dne 21. oktobra 2010 (2),

—

ob upoštevanju členov 122(5) in 110(4) Poslovnika,

A.

ker posebni poročevalec OZN v najnovejšem poročilu o razmerah na področju človekovih pravic v Kambodži priznava, da je država po dveh desetletjih spopadov in po pariškem mirovnem sporazumu leta 1991 naredila napredek pri krepitvi demokracije, človekovih pravic in pravne države;

B.

ker je občinsko sodišče v Phnom Penhu 1. oktobra 2012 obsodilo štiri zagovornike človekovih pravic, obtožene zločina proti državi (Moma Sonanda, vodjo Zveze demokratov Kambodže in direktorja radia Beehive ter njegove soobtožene Phorna Sreouna, Toucha Reama in Kanna Sovanna);

C.

ker varnostne sile še naprej uporabljajo pretirano silo proti protestnikom; ker je 26. aprila 2012 policija streljala na Chuta Wuttyja, vodilnega okoljskega aktivista, ki je raziskoval nezakonito sečnjo gozdov, in ga ubila; ker so 22. maja 2012 samovoljno pridržali 13 aktivistk z območja Boeung Kak in jih obsodili na dolge zaporne kazni, ker so sodelovale v miroljubnem protestu na gradbišču, ki vpliva na njihovo skupnost; ker so bile izpuščene zaradi mednarodnega pritiska, vendar njihove obsodbe niso bile odpravljene; ker so varnostne sile 16. maja 2012 ustrelile in ubile 14-letno deklico Heng Chantha, o njeni smrti pa ne poteka nikakršna preiskava;

D.

ker so javni organi in podjetja zaradi vladne politike koncesij za gospodarsko uporabo zemljišč v preteklem desetletju razselili vsaj 400 000 ljudi in jih razlastili njihove zemlje, domov in preživetja, kar je povzročilo nasilne spopade s skupnostmi in kar vpliva na zaostrovanje revščine;

E.

ker je vlada Kambodže avgusta 2012 več kot 200 podjetjem podelila koncesije za gospodarsko uporabo 2 157 744 hektarjev zemljišč, pri tem pa v mnogih primerih kršila določbe zakona o zemljiščih iz leta 2001 in se izognila pravnim varovalom, kot so obveznosti preprečevanja koncesij na zaščitenih območjih, izvajanja ocen družbenega vpliva ter pridobitve prostovoljnega in predhodnega soglasja po predhodnem obveščanju avtohtonih skupnosti;

F.

ker je predsednik vlade Hun Sen maja 2012 izdal direktivo o uvedbi moratorija na nove koncesije za gospodarsko uporabo zemljišč ter določitvi pregleda obstoječih koncesij; ker je bilo kljub direktivi podeljenih vsaj 12 novih koncesij, saj vrzel v direktivi dopušča sklenitve novih koncesij za uporabo zemljišč, pri katerih so pogajanja že zelo daleč ali pa je o njih načeloma že bil dosežen dogovor; ker ni bilo dejanskega pregleda obstoječih koncesij za uporabo zemljišč, nobena od težavnih pa ni bila preklicana;

G.

ker glede na glavne ugotovitve poročila posebnega poročevalca OZN obstajajo velike pomanjkljivosti pri vodenju volitev v Kambodži, potrebne pa so nujne reforme, s katerimi bi Kambodžani dobili zaupanje v volilni proces, medtem ko se država bliža splošnim volitvam v juliju 2013;

H.

ker je po zadnjih nacionalnih volitvah misija EU za opazovanje volitev v Kambodži sklenila, da volitve niso dosegale mednarodnih standardov za demokratične volitve, in je vlado Kambodže pozvala, naj izvede številne temeljne volilne reforme;

I.

ker je EU največja donatorica Kambodži;

1.

obsoja vse politično motivirane obsodbe političnih kritikov, politikov parlamentarne opozicije, zlasti Sama Rainsyja, zagovornikov človekovih pravic in aktivistov za pravice do zemljišč, ter obžaluje smrt Chuta Wuttyja in Heng Chanthe, ki sta bila ubita med uveljavljanjem svoje pravice do miroljubnega protesta;

2.

poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi Moma Sonanda ter drugih vladnih kritikov in aktivistov za pravice do zemljišč, ki so pridržani zgolj iz političnih razlogov;

3.

poudarja, da bi bilo treba prepoznati vse tiste, ki so odgovorni za kršitve človekovih pravic, ter zagotoviti, da bodo za svoja dejanja odgovarjali;

4.

poudarja pomen ugotovitev posebnega poročevalca OZN, da je treba obravnavati in odpraviti resne in razširjene kršitve človekovih pravic, povezane s koncesijami za uporabo zemljišč;

5.

poziva vlado Kambodže, naj preneha s prisilnimi izselitvami, pregleda direktivo iz maja 2012 ter uvede in izvaja moratorij na izselitve v državi, dokler ne bodo vzpostavljeni pregleden in odgovoren pravni okvir ter ustrezne politike, ki bodo zagotovili, da se bodo koncesije za gospodarsko uporabo zemljišč v prihodnje podeljevale v skladu z mednarodnim pravom o človekovih pravicah ter da bodo imeli vsi, ki so bili prisilno izseljeni, zagotovljeno primerno nadomestilo in ustrezno nadomestno namestitev;

6.

poziva Komisijo, naj preuči naraščanje kršitev človekovih pravic v Kambodži kot posledico podelitev koncesij za gospodarsko uporabo zemljišč za kmetijsko-industrijski razvoj, povezan z izvozom kmetijskih dobrin v Evropsko unijo, ter začasno zamrzne preference po načelu "vse razen orožja" za kmetijske proizvode iz Kambodže v primerih kršitev človekovih pravic; je seznanjen z odločitvijo predsednika vlade Kambodže o zaustavitvi podeljevanja novih koncesij za gospodarsko uporabo zemljišč ter z njegovo zavezo za pregled obstoječih koncesij;

7.

poziva vlado Kambodže, nacionalno volilno komisijo in volilno komisijo provinc, naj izvedejo nedavna priporočila OZN o reformi volilnega sistema, da bi zagotovile njegovo skladnost z mednarodnimi standardi pred, med in po oddaji glasov; poziva Komisijo, naj pozorno spremlja, kako kamboški organi izvajajo priporočila OZN;

8.

je zaskrbljen zaradi položaja Sama Rainsyja, vodje Stranke Sama Rainsyja, ki je bil obsojen zaradi domnevno politično motiviranih obtožb; poziva vlado Kambodže in opozicijske stranke, naj si prizadevajo za spravo, da bi opoziciji omogočile sodelovanje v kamboški politiki in na prihodnjih volitvah v celoti ter zagotovile verodostojnost volilnega procesa;

9.

spodbuja vlado Kambodže, naj okrepi demokracijo, pravno državo, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti medijske svobode ter svobode izražanja in združevanja, saj so te vrednote bistven element sporazuma o sodelovanju med EU in Kambodžo, kot je opredeljeno v členu 1 tega sporazuma;

10.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje vladi in nacionalni skupščini Kraljevine Kambodže, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, visokemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic EU, vladam držav članic združenja ASEAN. generalnemu sekretarju OZN in visoki komisarki OZN za človekove pravice.

11.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 72/51

—

ob upoštevanju sporočil Komisije z naslovi "Proračun za strategijo Evropa 2020" (COM(2011)0500), "Okvir za naslednjo generacijo inovativnih finančnih instrumentov – platformi EU za lastniški kapital in dolg" (COM(2011)0662) ("sporočilo o finančnih instrumentih"), "Paket rasti za integrirane evropske infrastrukture" (COM(2011)0676), "Akcijski načrt za boljši dostop do finančnih sredstev za MSP" (COM(2011)0870), ter "Pilotna faza pobude za projektne obveznice Evropa 2020" (COM(2011)0660),

—

ob upoštevanju predlogov Komisije, zlasti predloga uredbe Sveta o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 (COM(2011)0398), predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za letni proračun Unije (COM(2010)0815), predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Sklepa št. 1639/2006/ES o ustanovitvi Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013) ter Uredbe (ES) št. 680/2007 o določitvi splošnih pravil za dodelitev finančne pomoči Skupnosti na področju vseevropskih prometnih in energetskih omrežij (COM(2011)0659), predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o okvirnem programu za raziskave in inovacije (2014–2020) Obzorje 2020 (COM(2011)0809), predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi Programa za konkurenčnost podjetij ter mala in srednja podjetja (2014–2020) (COM(2011)0834), predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi programa Ustvarjalna Evropa (COM(2011)0785), predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi programa "ERASMUS ZA VSE" Program Unije za izobraževanje, usposabljanje, mlade in šport (COM(2011)0788), predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za povezovanje Evrope (COM(2011)0665), predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Programu Evropske unije za socialne spremembe in inovacije (COM(2011)0609), predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, ki jih zajema splošni strateški okvir, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (COM(2011)0615/2),

—

ob upoštevanju delovnih dokumentov služb Komisije z naslovom "Finančni instrumenti v kohezijski politiki" (SWD(2012)0036) in "Elementi za skupni strateški okvir za obdobje 2014–2020 za Evropski sklad za regionalni razvoj, Evropski socialni sklad, Kohezijski sklad, Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja in Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo" (SWD(2012)0061) ("skupni strateški okvir za strukturne sklade in Kohezijski sklad"),

—

ob upoštevanju posebnih poročil Evropskega računskega sodišča št. 4/2011 o reviziji garancijske sheme za MSP in št. 2/2012 o finančnih instrumentih za MSP, ki jih sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj, ter mnenja Računskega sodišče št. 7/2011 o predlogu uredbe o strukturnih skladih in Kohezijskem skladu,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. junija 2011 z naslovom "Vlaganje v prihodnost: novi večletni finančni okvir za konkurenčno, trajnostno in vključujočo Evropo" (1) in svoje resolucije z dne 6. julija 2011 o finančni, gospodarski in socialni krizi: priporočila za ukrepe in pobude, ki naj bi jih sprožili (2),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračun ter mnenj Odbora za proračunski nadzor, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za regionalni razvoj (A7-0270/2012),

A.

ker so institucije Unije od začetka novega tisočletja dalje razvile vrsto inovativnih finančnih instrumentov (finančni instrumenti), temelječih na mehanizmih, ki na dopolnilen način združujejo subvencije iz proračuna Unije ter javna in/ali zasebna finančna sredstva, da bi povečale obseg razpoložljivih naložb za uresničevanje strateških ciljev Unije;

B.

ker je bilo v točki 49 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju določeno, da se "Institucije […] strinjajo, da je uvedba mehanizmov za sofinanciranje potrebna, da se okrepi učinek finančnega vzvoda, ki ga ima proračun Evropske unije, s povečanjem spodbude k financiranju. Strinjajo se, da je treba spodbujati razvoj ustreznih večletnih finančnih instrumentov, ki delujejo kot pobudniki za javne in zasebne vlagatelje";

C.

ker se ocenjuje, da Unija danes finančnim instrumentom nameni približno 1,3 % svojega proračuna, pri čemer je upoštevano, da je Unija v večletnem finančnema okviru 2007–2013 razvila 14 takih instrumentov na področju notranje politike (3 milijarde EUR v razdelku 1a, kar je 3,4 % razpoložljivega proračuna, in približno 5,9 milijarde EUR za regionalno in kohezijsko politiko) in 11 finančnih instrumentov na področju zunanje politike (1,2 milijarde EUR oziroma 2,2 % proračuna razdelka 4, brez upoštevanja finančnih instrumentov, razvitih v okviru Evropskega razvojnega sklada);

D.

ker je treba upoštevati izkušnje, ki jih je Unija že pridobila pri upravljanju finančnih instrumentov, ter številne doslej objavljene ustrezne presoje in študije učinka;

E.

ker se v skladu s svojo resolucijo z dne 8. junija 2011 o vlaganju v prihodnost: novi večletni finančni okvir za konkurenčno, trajnostno in vključujočo Evropo, okvir izvajanja inovativnih finančnih instrumentov določi po običajnem zakonodajnem postopku, da se zagotovi stalen pretok informacij in sodelovanje proračunskega organa glede uporabe teh instrumentov v Uniji in se tako omogoči Parlamentu, da preveri izpolnjevanje svojih političnih prednostnih nalog, ter okrepljen nadzor Evropskega računskega sodišča nad takimi instrumenti;

1.

opozarja, da je bila uvedba finančnih instrumentov na evropski ravni zamišljena kot sredstvo, s katerim naj bi Unija spodbudila naložbe v realno evropsko gospodarstvo v skladu s svojimi cilji, v času, ko so se sredstva, dodeljena proračunu Unije, stalno zmanjševala, njene politične ambicije in zato potrebe, pa so se stalno večale;

2.

poudarja, da je končni cilj in namen finančnih instrumentov v primeru nedelovanja trga ali prenizke ravni naložb njihov spodbujevalni učinek, saj na podlagi prispevka iz proračuna Unije omogočajo porabo javnih in/ali zasebnih finančnih sredstev za projekte na področjih, kjer je trg pomanjkljiv ali nepopoln; ugotavlja, da javno posredovanje torej pripomore k znižanju stroškov, povezanih s tveganjem, in sicer tako, da jih delno krije, s čimer olajša izvedbo teh projektov;

3.

ugotavlja, da so doslej razviti finančni instrumenti pokrivali izredno raznolike vrste posredovanj, ki segajo od udeležbe v skladih lastniškega/tveganega kapitala do shem jamstva/posrednega osebnega jamstva pri finančnih posrednikih (zlasti bankah) in instrumentov na osnovi delitve tveganja s finančnimi ustanovami, z namenom pospešiti naložbe, inovacije in raziskave;

4.

ugotavlja, da to raznolikost upravičuje raznovrstnost področij, ki jih zajemajo ti instrumenti (podpora MSP, energija, podnebne spremembe, zaposlovanje in mikrokredit, raziskave in inovacije, prometna infrastruktura, informacijske tehnologije);

5.

poudarja, da uporabo finančnih instrumentov urejajo stroga zakonodajna (zahteva se soglasje zakonodajnega organa) in proračunska pravila; ugotavlja, da uporaba finančnih instrumentov za proračun Unije nima nepredvidenih odhodkov, če je za odgovornost proračuna Unije določena zgornja meja prispevka Unije, dodeljenega zadevnemu finančnemu instrumentu na osnovi letnih proračunskih dodelitev, kakor je dogovorjeno s proračunskim organom, in ne povečuje pogojnih obveznosti za proračun Unije; opozarja, da finančni instrumenti prispevajo k dobremu in učinkovitemu finančnemu upravljanju javnih sredstev, v kolikor lahko proračunski prispevek ustvari prihodke, ki se lahko ponovno vložijo (vrnjena sredstva) v finančne instrumente ter s tem pripomorejo h krepitvi njihovih sposobnosti posredovanja in povečanju učinkovitosti delovanja javnega sektorja; zato poudarja, da mora operacije, ki jih financirajo finančni instrumenti, ustrezno revidirati Evropsko računsko sodišče, sozakonodajalca pa morata biti v celoti obveščena o ugotovitvah;

6.

opozarja, da obstajajo tri vrste naložbenih razmer: 1. optimalne, kjer je donos jasno pozitiven in omogoča tržno financiranje, 2. neoptimalne, kjer donos sicer obstaja, vendar ne zadostuje za zagotavljanje tržnega financiranja in upravičuje uporabo finančnih instrumentov, in 3. naložbene razmere, za katere je značilen majhen donos ali pa ga sploh ni, zaradi česar mora Unija posredovati z nepovratnimi sredstvi, ki jih je mogoče kombinirati s finančnimi instrumenti, če projekt to dopušča;

7.

ponovno poudarja, da povečana uporaba finančnih instrumentov ne sme postati strategija za zmanjševanje proračuna Unije, temveč mora služiti za optimizacijo njegove uporabe, in pozdravlja dejstvo, da Komisija v svojem predhodno omenjenem sporočilu o finančnih instrumentih priznava, da "namen večje uporabe inovativnih finančnih instrumentov ni nadomestitev financiranja z nepovratnimi sredstvi s finančnimi instrumenti";

8.

poudarja, da so dosedanje izkušnje s finančnimi instrumenti na splošno zadovoljive, čeprav se njihovi multiplikacijski učinki precej razlikujejo glede na področje posredovanja, sektorske cilje, ki bi naj bili doseženi s finančnimi instrumenti, vrsto predlaganega finančnega instrumenta in pogoje za njegovo izvajanje;

9.

opaža, da se finančni instrumenti na področju notranje politike Unije izvajajo bodisi na evropski ravni (upravlja jih Komisija sama ali pa se upravljajo na podlagi njenega pooblastila) bodisi na nacionalni ravni v okviru regionalne in kohezijske politike (deljeno upravljanje z državami članicami);

10.

poudarja, da pri izvajanju finančnih instrumentov torej sodeluje veriga različnih udeležencev, ki sega od Komisije kot pristojnega organa za razdeljevanje sredstev iz proračuna Unije do skupine EIB (Evropska investicijska banka in Evropski investicijski sklad) prek nacionalnih ali lokalnih bank, komercialnih ali specializiranih za naložbe oziroma razvoj, ter zasebnih in javnih vlagateljev; poudarja, da je na splošno njihov uspeh odvisen od pritegnitve javnih, pol-javnih in zasebnih finančnih posrednikov, katerih cilji se razlikujejo glede na področja posredovanja (mikrokreditne institucije, jamstveni skladi za MSP, regionalne organizacije za razvoj, skladi v podporo raziskavam itd.);

11.

še zlasti opaža bistvene razlike med finančnimi instrumenti, ki se upravljajo na centraliziran način na ravni Unije, in tistimi, ki se izvajajo z deljenim upravljanjem na področju regionalne in kohezijske politike ali na področju zunanjih odnosov;

12.

ugotavlja, da se finančni instrumenti kohezijske politike med seboj razlikujejo glede na državo članico in vrsto finančnega instrumenta; priznava, da so na delovanje finančnih instrumentov v okviru kohezijske politike negativno vplivali slab pravni okvir, ki je povzročil zamude pri izvajanju ter težave pri doseganju kritične mase in pomembnega multiplikacijskega učinka, ter pomanjkljiva nadzor in usklajevanje; v zvezi s tem pozdravlja predlog Komisije za okrepitev zakonodajnega okvira in s tem povečanje uporabe finančnih instrumentov v kohezijski politiki v naslednjem programskem obdobju (2014-2020);

13.

ugotavlja, da je v finančne instrumente za zunanjo politiko vključeno veliko število mednarodnih finančnih institucij in da je velik tudi multiplikacijski učinek prispevka Unije, vendar pa so razlike med instrumenti, katerih število je zlasti v zadnjih letih naraslo (skupno jih je sedaj trinajst), prevelike;

14.

ugotavlja, da se ti finančni instrumenti izvajajo na osnovi še bolj zapletenih sporazumov, kot so tisti na področju notranje politike, saj vključujejo različne postopke upravljanja in različne akterje (Evropska banka za obnovo in razvoj, mednarodne organizacije);

15.

ugotavlja, da v teh pogojih finančna pomoč iz proračuna Unije včasih za gospodarske subjekte in državljane ni dovolj vidna;

16.

ugotavlja, da na področju zunanje politike velika večina finančnih instrumentov omogoča ponovno vlaganje donosa naložb, medtem ko je na področju notranje politike stanje obratno;

17.

ugotavlja, da so se finančni instrumenti glede na potrebe doslej razvijali v skladu z različnimi strateškimi cilji in sredstvi ter ne vedno usklajeno, kar je povzročilo težave prekrivanja;

18.

ugotavlja, da je za izvajanje finančnih instrumentov sicer potreben določen čas, in zahteva uporabo izpopolnjenega strokovnega znanja na področju naložb, skrbno pripravo projektov in poglobljeno poznavanje tržnih mehanizmov, vendar pa potencialno taki instrumenti lahko izboljšajo upravljanje in uspešnost projektov, podprtih s kombinacijo posebnih spretnosti in znanj zadevnih akterjev; ugotavlja, da finančni instrumenti ponujajo spodbudo za združevanje finančnih in človeških virov za uresničevanje skupnih in strateških evropskih ciljev;

19.

ugotavlja, da Komisija za obdobje 2014–2020 za področje notranje politike predlaga omejeno število finančnih instrumentov s širšim področjem uporabe; pozdravlja to spremembo, ki bi s portfeljskim pristopom lahko izboljšala prepoznavnost teh instrumentov za akterje, dosegla kritično maso ter izboljšala način porazdelitve in diverzifikacije tveganja, povezanega s temi instrumenti;

20.

pozdravlja namero Komisije, da ustvari platformi za lastniške in dolžniške instrumente; ugotavlja, da bo namen teh platform poenostaviti in standardizirati finančne instrumente, ki se izvajajo v okviru proračuna Unije, in na splošno izboljšati njihovo usklajenost; poudarja, da bi bilo za delovanje platform in njihovo uspešnost pri izvajanju treba pravočasno in vsekakor pred začetkom naslednjega programskega obdobja 2014-2020 predstaviti okvir za uporabo in druge tehnične podrobnosti;

21.

v zvezi s tem želi opozoriti na bližnjo ustanovitev platforme Unije za zunanje sodelovanje in razvoj, da se izboljšata kakovost in učinkovitost mehanizmov kombiniranja nepovratnih sredstev in posojil ("blending"), ki se uporabljajo v okviru teh politik ob strogem upoštevanju regionalnih okvirov, ki urejajo odnose Unije z različnimi partnerskimi državami; ugotavlja, da bi bila naloga te platforme pomagati tako pri oceni obstoječih instrumentov zunanje politike kot pri snovanju novih za obdobje 2014–2020;

22.

pozdravlja razširitev uporabe finančnih instrumentov v okviru kohezijske politike v naslednjem programskem obdobju na vse tematske cilje in vse sklade skupnega strateškega okvira (SSO) oziroma na tiste projekte, skupine projektov ali dele projektnih programov, ki bodo ustvarjali prihodke in dobiček ter so torej primerni za finančne instrumente; kljub temu poudarja, da je nujen boljši pregled nad uporabljenimi finančnimi instrumenti za zmanjšanje tveganja glede pomanjkljive usklajenosti in prekrivanja različnih shem;

23.

ugotavlja, da bodo nacionalnim organom upravljanja dani na razpolago enotni modeli instrumentov (standardni instrumenti); meni, da so za njihov uspeh potrebne pravočasna uvedba tehničnih podrobnosti in okrepljene prehodne izmenjave informacij med Komisijo in lokalnimi organi;

24.

pozdravlja dejstvo, da je Uredba (EU, Euratom) št. 966/2012 [nova finančna uredba] odslej referenčni zakonodajni okvir za opredelitev, načrtovanje in uporabo finančnih instrumentov, s čimer se zagotavlja njihova skladnost s cilji in interesi Unije;

25.

meni, da bi oblikovanje zgoraj omenjenih platform lahko spremljalo stalno centralno usklajevanje finančnih instrumentov znotraj Komisije; ugotavlja, da je bila ustanovljena medresorska skupina strokovnjakov za finančne instrumente, katere naloga bi morala biti okrepitev institucionalne zmogljivosti Komisije pri spremljanju finančnih instrumentov;

26.

meni, da bo uvedba inovativnih finančnih instrumentov pod okriljem Unije prispevala k temu, da bodo pri projektih z evropsko dodano vrednostjo finance služile realnemu gospodarstvu;

27.

poudarja, da se javne naložbe v Uniji od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja nenehno zmanjšujejo in da se je ta trend od začetka finančne krize leta 2008 še okrepil; poleg tega ugotavlja, da se nosilci projektov soočajo s strožjimi kreditnimi pogoji in težjim dostopom do kapitalskih trgov; je zato prepričan, da bi nadaljnji razvoj finančnih instrumentov na nacionalni ravni in na ravni Unije lahko postal prispevajoči dejavnik, če naj si Unija zagotovi usklajeno vrnitev k pametni, trajnostni in vključujoči rasti;

28.

poudarja, da bi bilo po oceni Komisije za uresničitev strategije Evropa 2020 in njenih 7 vodilnih pobud do leta 2020 potrebnih 1 600 milijard EUR skupnih naložb na celotnem evropskem ozemlju; ugotavlja, da te naložbe zajemajo različne cilje, ki segajo od uresničevanja velikih infrastrukturnih projektov do podpore manjšim projektom, ki pa imajo velik potencial za rast na lokalni in regionalni ravni, med katerimi so tudi ukrepi za spodbujanje socialne kohezije;

29.

znova poudarja, da so finančni instrumenti namenjeni lajšanju ali omogočanju projektov, ki naj bi bili temeljni za doseganje strateških ciljev Unije, in morajo zato bolje upoštevati časovni razpored programov ter se mu prilagajati;

30.

je trdno prepričan, da morajo finančni instrumenti obravnavati enega ali več posebnih ciljev politike Unije, zlasti tiste iz strategije Evropa 2020, delovati nediskriminacijsko, imeti točno določen končni datum, spoštovati načela dobrega finančnega poslovodenja in dopolnjevati tradicionalne instrumente, kot so nepovratna sredstva, in tako izboljšati kakovost porabe ter prispevati k usmerjevalnim načelom zagotavljanja optimalne uporabe finančnih virov;

31.

meni, da lahko inovativni finančni instrumenti olajšajo izvajanje javno-zasebnih partnerstev, in sicer tako, da pritegnejo več zasebnega kapitala za javne infrastrukturne projekte;

32.

poudarja pomen predhodnega vrednotenja pri ugotavljanju nedelovanja trga ali neoptimalnih naložbenih razmer, potreb po naložbah, možnosti udeležbe zasebnega sektorja, možnosti za ekonomije obsega in vprašanj glede kritične mase in pomen preverjanja, da instrument ne povzroča izkrivljanja konkurence na notranjem trgu in ne krši pravil o državni pomoči; poziva Komisijo, naj predlaga objektivna, večtematska in ustrezna merila glede vloge in uporabe predhodnega vrednotenja; trdno verjame v načelo oblikovanja politik na podlagi dokazov in meni, da bo takšno vrednotenje prispevalo k učinkovitemu in uspešnemu delovanju finančnih instrumentov;

33.

meni, da je treba v predhodna in naknadna vrednotenja v okviru pristopa, usmerjenega v rezultate, obvezno vključiti primerno število enostavnih kakovostnih in/ali količinskih kazalnikov za finančno učinkovitost instrumenta in za oceno prispevka instrumenta k doseganju ciljev Unije; meni, da mora biti ta zahteva združljiva z razumnim upravnim bremenom za upravljavce projektov; ob tej priložnosti poudarja, da lahko potrebna naknadna ocena inovativnega finančnega instrumenta prekine njegovo uporabo;

34.

vseeno ugotavlja, da večanje števila finančnih instrumentov prinaša številne izzive na področju zakonske ureditve, upravljanja in nadzora njihove učinkovitosti ter da je treba poiskati pravo ravnotežje med prizadevanji za preglednost in nadzor na eni strani ter zadostno ravnjo učinkovitosti in hitrosti izvajanja na drugi; meni, da bi se z zmanjšanjem števila finančnih instrumentov lahko zmanjšala neskladja in zagotovila zadostna kritična masa;

35.

zato poudarja pomen karseda enostavnega, jasnega in preglednega pravnega okvira, ki ne povečuje upravnega bremena posrednikov in upravičencev ter je privlačen za javne in zasebne vlagatelje;

36.

zlasti meni, da bi bilo treba pravila o poročanju izboljšati, da bi bila jasna in, kolikor je mogoče, enotna, da se omogoči primerno ravnotežje med zanesljivostjo informacij in privlačnostjo finančnih instrumentov; poziva Komisijo, naj uvede ustrezne sisteme upravljanja in nadzora, ki bodo zagotovili izvrševanje obstoječih pravil o reviziji;

37.

poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu predloži enotno, ločeno zbirno letno poročilo o finančnih instrumentih, ki zajema namene njihove uporabe in njihovo učinkovitost po vrstah sredstev, tematskih ciljih in državah članicah;

38.

glede neločljive premajhne prepoznavnosti teh finančnih instrumentov poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe, ki bodo zagotovili ustrezno obveščanje o tovrstnem financiranju iz evropskega proračuna, ki ni namenjeno samo potencialnim vlagateljem, ampak tudi evropskim državljanom; poudarja pomen obsežne informacijske kampanje na ravni EU o novih finančnih instrumentih, da bi tako zagotovili dostop vsem vlagateljem, ne glede na velikost ustanove, ki jo zastopajo;

39.

poudarja, da se učinek vzvoda in multiplikacijski učinek znatno razlikujeta od enega področja posredovanja do drugega; meni, da evropski zakonodajalec na tem področju ne sme vnaprej določiti preveč enotnih ciljev, saj sta ta učinka po naravi močno odvisna od gospodarskih razmer in značilnosti zadevnih sektorjev posredovanja;

40.

poudarja, da je področje izvajanja finančnih instrumentov še vedno nedoločeno in nagnjeno k hitrim spremembam; zato meni, da mora biti sposobnost vzpostavljanja ali prožnosti in prilagajanja lokalnim razmeram čim večja; v ta namen predlaga, naj ima proračunski organ možnost, da letni znesek, ki se dodeli posameznemu instrumentu, prilagodi, če se izkaže, da to izboljša doseganje ciljev, zaradi katerih je bil ustvarjen;

41.

poudarja, da mora biti ponovno vlaganje obresti in drugih prihodkov, ki jih je ustvaril dani instrument, v ta isti instrument ("reflows") načelo vsakega finančnega instrumenta, vsako izjemo pa je treba ustrezno utemeljiti; pozdravlja napredek, dosežen na področju nove finančne uredbe, ki bo začela veljati naslednje leto;

42.

meni, da je treba razviti sposobnosti in tehnične zmogljivosti v zvezi z uporabo in upravljanjem finančnih instrumentov na ravni organov upravljanja, finančnih posrednikov in bank ter lokalnih organov; priporoča, da se, preden Komisija sprejme izvedbeni akt o določitvi standardiziranih instrumentov, ki se dajo na razpolago državam članicam, izvede okrepljena izmenjava strokovnega znanja med vsemi akterji, zlasti tistimi, ki se spoznajo na zadevni nacionalni trg; meni, da je ta pravočasna izmenjava nujno potrebna za premagovanje kulturnih ovir, zagotavljanje prevzemanja odgovornosti za finančne instrumente in ustvarjanje vseh možnosti za njihov uspeh;

43.

meni, da je treba priznati vlogo različnih nacionalnih in regionalnih bančnih institucij, ki imajo potrebne izkušnje in znanje glede lokalnih in regionalnih posebnosti, pri razvoju in izvajanju finančnih instrumentov;

44.

meni, da inovativna narava finančnih instrumentov zahteva vzpostavitev okvira za usklajevanje javnih finančnih institucij, ki bodo pooblaščene za izvrševanje proračuna za finančne instrumente, v njem pa bodo sodelovali predstavniki Komisije, Sveta in Parlamenta;

45.

pozdravlja hitro sklenitev sporazuma med Parlamentom in Svetom o izvajanju pilotne faze (2012–2013) za projektne obveznice na področju prometa, energetike in informacijskih tehnologij (3); izraža svojo pripravljenost, da na podlagi celotne neodvisne ocene te pilotne faze presodi o prihodnjih korakih za izboljšanje učinkovitosti porabe Unije in povečanje obsega naložb za prednostne projekte;

46.

zato zahteva, naj se začne nujno izvajati pobuda o projektnih obveznicah in podrobno oceni možnost nove, ločene pobude za izdajo evropskih obveznic za infrastrukturo, z neposredno udeležbo kapitala EU pri infrastrukturnih projektov v skupnem interesu z veliko evropsko dodano vrednostjo prek javne izdaje projektnih obveznic Unije;

47.

meni, da bi morala Evropska unija, sama ali skupaj z državami članicami, z neposredno udeležbo pri kapitalizaciji infrastrukturnih projektov (za katere je značilna dolgoročna donosnost naložb) poslati močan signal javnim in zasebnim vlagateljem ter finančnim trgom; meni, da bi udeležba EU kot vlagateljice morala zagotoviti skladnost z dolgoročnimi političnimi cilji Unije in bi pomenila zagotovilo za uresničitev projekta, imela pa bi tudi pomembne učinke katalizatorja in vzvoda;

48.

pozdravlja tudi sporazum, dosežen na seji Evropskega sveta 28. in 29. junija 2012, o povečanju kapitala EIB za 10 milijard EUR, kar bo skupini EIB omogočilo, da svojo posojilno zmogljivost znotraj Unije za prihodnja leta poveča za približno 60 milijard EUR ter tako odigra dobrodošlo proticiklično vlogo v okviru usklajenih prizadevanj za ponovno oživitev evropskega gospodarstva; opozarja, da je splošno znano, da imajo posojila EIB trikratni multiplikacijski učinek; zato odločno poudarja, da ta nova zaveza ne sme škoditi vzporedni okrepitvi in izboljšanju skupnih instrumentov EIB in proračuna Unije na področju delitve tveganja ali soudeležbe v kapitalu, ki omogočajo podpiranje projektov in ukrepov drugačne vrste od tistih, ki jih zajemajo posojila EIB, ter imajo lahko večji multiplikacijski učinek kot posojila EIB;

49.

opozarja na dejstvo, da bodo finančni instrumenti, ne glede na njihove rezultate, svoj polni učinek lahko dosegli le, če je splošno pravno in regulativno okolje ugodno za njihov razvoj, na primer z vidika obravnave dolgoročnih naložb v okviru bonitetnih pravil, ki so trenutno predmet pregleda (Basel III, Solventnost II);

50.

je prepričan, da bo večja uporaba finančnih instrumentov več kot pozitivno vplivala na evropsko gospodarstvo, vendar hkrati izraža bojazen, da bo ta vpliv v praksi omejen na projekte s kratkoročnimi in srednjeročnimi rezultati; se boji, da naložb v projekte, ki so prav tako potrebni za doseganje strateških ciljev EU za pametno, trajnostno in vključujočo rast, morda ne bo mogoče izvesti, ker jih bodo vlagatelji šteli za preveč tvegane in zaradi pomanjkanja javnih sredstev; zato poziva Komisijo, naj čim prej poda predloge za olajšanje mobilizacije prihrankov, ki se sedaj premalo uporabljajo, v korist srednjeročnih in dolgoročnih projektov, ki ustvarjajo trajnostno rast v Uniji;

51.

meni, da bi ob zadostni kritični masi nekega finančnega instrumenta ta lahko bil zelo privlačen za zasebni kapitalski trg, saj bi se zahvaljujoč širokemu portfelju projektov zmanjšalo tveganje, hkrati pa bi bila z možnostjo izmenjave na trgih zagotovljena likvidnost;

52.

poudarja, da je treba zagotoviti, da morebitni pojav "mešanega finančnega gospodarstva" ne bo imel za posledico inovativnih finančnih instrumentov, ki bodo postali kompleksni izvedeni produkti, ki so listninjeni ali odvrnjeni od prvotnega cilja;

53.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

11.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 72/59

—

ob upoštevanju letnega poročila o dejavnostih Evropskega varuha človekovih pravic za leto 2011,

—

ob upoštevanju tretjega odstavka člena 24, člena 228 in člena 298 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju členov 41 in 43 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. junija 2008 (1) o sprejetju Sklepa Evropskega parlamenta, ki spreminja Sklep 94/262/ESPJ (ES, Euratom) Evropskega parlamenta z dne 9. marca 1994 o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic (2),

—

ob upoštevanju okvirnega sporazuma o sodelovanju, ki sta ga Evropski parlament in evropski varuh človekovih pravic sklenila 15. marca 2006 in je začel veljati 1. aprila 2006,

—

ob upoštevanju izvedbenih določb statuta evropskega varuha človekovih pravic z dne 1. januarja 2009 (3),

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o dejavnostih evropskega varuha človekovih pravic,

—

ob upoštevanju drugega in tretjega stavka člena 205(2) Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za peticije (A7-0297/2012),

A.

ker je bilo letno poročilo o dejavnostih evropskega varuha človekovih pravic za leto 2011 dne 22. maja 2012 uradno predloženo predsedniku Evropskega parlamenta in ker je varuh človekovih pravic Nikiforos Diamandouros dne 19. junija 2012 v Bruslju predstavil svoje poročilo Odboru za peticije;

B.

ker člen 24 PDEU določa, da se ima vsak državljan Unije "pravico pritožiti pri varuhu človekovih pravic, imenovanem v skladu s členom 228";

C.

ker člen 228 PDEU pooblašča evropskega varuha človekovih pravic, da sprejema pritožbe glede nepravilnosti pri dejavnostih institucij, organov, uradov ali agencij Unije razen Sodišča Evropske unije pri opravljanju njegove sodne funkcije;

D.

ker v skladu s členom 298 PDEU institucije, organe, urade in agencije Unije "pri izvajanju njihovih nalog podpira odprta, učinkovita in neodvisna evropska uprava", in ker je mogoče po istem členu v ta namen vključiti z uredbami v sekundarno pravo EU konkretne predpise, ki se nanašajo na celotno upravo Evropske unije;

E.

ker člen 41 Listine o temeljnih pravicah določa, da ima vsakdo "pravico, da institucije in organi Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku";

F.

ker se nepravilnost ne pojavi samo takrat, ko javno telo ne deluje v skladu s zanj zavezujočimi pravili ali načeli, in ker načela dobrega upravljanja zahtevajo, da so evropske institucije storilnostno naravnane in da zagotovijo, da so posamezniki primerno obravnavani, in da lahko v celoti uživajo svoje pravice;

G.

ker se po tej opredelitvi nepravilnost ne nanaša samo na primere, ko je kršeno pravilo ali načelo pravno zavezujoče; ker načela dobrega upravljanja presegajo pravo, saj od institucij EU poleg spoštovanja pravnih zavez zahtevajo tudi, da so storilnostno naravnane in da zagotovijo, da so posamezniki primerno obravnavani, in da lahko v celoti uživajo svoje pravice;

H.

ker je varuh človekovih pravic v letu 2011 prejel 2 510 pritožb (2 667 v letu 2010), sprožil 396 preiskav (335 v letu 2010) in zaključil 318 preiskav (326 v letu 2010); ker je bilo od 2 544 pritožb, ki jih je varuh človekovih pravic obravnaval v letu 2011, 698 (27 %) v njegovi pristojnosti (744 v letu 2010);

I.

ker je bilo 1 321 prejetih pritožb v pristojnosti enega od članov evropske mreže varuhov človekovih pravic; ker ta mreža vključuje nacionalne in regionalne varuhe človekovih pravic; ker je odbor Parlamenta za peticije polnopraven član evropske mreže varuhov človekovih pravic;

J.

ker je varuh človekovih pravic v letu 2011 posredoval 59 pritožb Odboru za peticije; ker je varuh človekovih pravic v letu 2011 posredoval 147 pritožb Komisiji, 591 pritožb pa drugim institucijam in organom, vključno z mrežo SOLVIT in službo Tvoja Evropa - nasveti, pa tudi specializiranim varuhom človekovih pravic ali drugim organom za pritožbe v državah članicah;

K.

ker je bilo skoraj 61 % pritožb, prejetih v letu 2011, vloženih prek spleta; ker je bila več kot polovica (53 %) teh pritožb prejetih prek elektronskega obrazca za pritožbe, ki se nahaja na spletnem mestu varuha za človekove pravice;

L.

ker znatno zmanjšanje števila zahtev za informacije v zadnjih nekaj letih kaže na uspeh interaktivnega vodiča varuha človekovih pravic, ki je na voljo na njegovem spletnem mestu od januarja 2009;

M.

ker se je število pritožb, ki niso v pristojnosti varuha človekovih pravic, v letu 2011 zmanjšalo na 1 846, kar je najnižje zabeleženo število od leta 2003;

N.

ker so, kot ponavadi, največje število pritožb vložili pritožniki iz Nemčije in Španije; ker se je v letu 2011 Španija povzpela na prvo mesto po številu pritožb, sledile so ji Nemčija, Poljska in Belgija; ker je glede na število prebivalcev največ pritožb prišlo iz Luksemburga, Cipra, Belgije, Malte in Slovenije;

O.

ker je varuh človekovih pravic sprožil 396 preiskav, od katerih jih je 382 temeljilo na pritožbah, 14 pa jih je sprožil na lastno pobudo; ker je bilo število preiskav, sproženih v letu 2011, najvišje do sedaj;

P.

ker se je večina preiskav nanašala na Komisijo (231), sledil je urad EPSO (42); ker je število preiskav o Parlamentu, ki jih je sprožil varuh človekovih pravic, v primerjavi z letom 2010 upadlo za več kot polovico; ker je število preiskav o Svetu naraslo za eno tretjino,

Q.

ker je varuh človekovih pravic v letu 2011 zaključil 318 raziskav; ker je bila večina teh raziskav (68 %) zaključena v enem letu, ena tretjina raziskav pa v treh mesecih; ker so raziskave v povprečju trajale deset mesecev;

R.

ker varuh človekovih pravic v 64 primerih ni ugotovil nepravilnosti; ker ugotovitev, da do nepravilnosti ni prišlo, ne pomeni negativnega izida, saj pritožnik prejme celovito razlago od zadevne institucije, izid preiskave pa služi kot dokaz, da je institucija delovala v skladu z načeli dobrega upravljanja,

S.

ker je bil v 84 zaključenih raziskavah z zadevno institucijo dosežen pozitiven izid, bodisi s sporazumno rešitvijo ali pa z rešitvijo spora; ker si varuh človekovih pravic vedno prizadeva za sporazumno rešitev; ker je sodelovanje institucij EU bistvenega pomena za sporazumno rešitev;

T.

ker je varuh človekovih pravic v 47 primerih ugotovil nepravilnosti, od katerih je v 13 primerih zadevna institucija v celoti ali deloma sprejela osnutek priporočila;

U.

ker je bilo 35 primerov zaključenih s kritično pripombo, 39 primerov pa z nadaljnjimi pripombami, ki naj bi zadevnim institucijam pomagale izboljšati kakovost njihovega upravljanja;

V.

ker varuh človekovih pravic vsako leto objavi svoje ugotovitve v povezavi z ukrepi institucij glede kritičnih in nadaljnjih pripomb;

W.

ker je splošna stopnja zadovoljivih ukrepov glede kritičnih in nadaljnjih pripomb v letu 2010 znašala 78 %; ker so bili ukrepi glede nadaljnjih pripomb zadovoljivi v 95 % primerov, ukrepi glede kritičnih pripomb pa le v 68 % primerov;

X.

ker je varuh človekovih pravic v letu 2011 izdal 25 osnutkov priporočil in zaključil 13 primerov, pri katerih je zadevna institucija v celoti ali deloma sprejela osnutek priporočila;

Y.

ker v letu 2011 varuh Parlamentu ni poslal nobenega posebnega poročila;

Z.

ker je proračun varuha človekovih pravic neodvisen del proračuna Evropske unije in je razdeljen v tri proračunske naslove; naslov 1 glede plač, nadomestil in drugih izdatkov za osebje; naslov 2 glede nepremičnin, pohištva, opreme in raznih stroškov poslovanja; naslov 3 glede stroškov za splošne naloge, ki jih izvaja institucija;

1.

odobri letno poročilo za leto 2011, ki ga je predložil Evropski varuh človekovih pravic;

2.

ugotavlja, da je varuh človekov pravic v letu 2011 pomagal več kot 22 000 državljanom, od teh jih je 2 510 vložilo pritožbe, 1 284 jih je prosilo za informacije, 18 274 državljanov pa je prejelo nasvete iz interaktivnega vodiča na spletnem mestu varuha človekovih pravic;

3.

ugotavlja, da v zadnjih letih celotno število pritožb, predloženih varuhu človekovih pravic, postopoma upada, še posebej število pritožb, ki niso v njegovi pristojnosti; z zanimanjem spremlja ta pojav, da bi ugotovil, ali obstaja neposredna povezava med tem upadom in uvedbo interaktivnega vodiča;

4.

ugotavlja, da je pri več kot 65 % pritožb, ki jih je obravnaval, varuh človekovih pravic sprožil preiskavo ali posredoval pritožbo ustreznemu organu, na primer članu evropske mreže varuhov človekovih pravic, med katere spada tudi Odbor Evropskega parlamenta za peticije, Komisiji ali kakšnemu drugemu organu, ki se ukvarja z reševanjem pritožb (npr. SOLVIT); ugotavlja, da je Odbor za peticije od varuha človekovih pravic v letu 2011 prejel 59 pritožb;

5.

ugotavlja, da so se glavne vrste domnevnih nepravilnosti, ki jih je varuh človekovih pravic preiskoval leta 2011, nanašale na zakonitost (28 % preiskav), zahteve za informacije (16,2 %), poštenost (13,6 %), razloge za odločitve in možnosti pritožbe (8,1 %), razumne roke za sprejetje odločitev (7,3 %), zahteve za javni dostop do dokumentov (7,1 %), odsotnost diskriminacije (86,8 %) ter na obvezo za odgovarjanje na pisma v jeziku državljanov in navedbo pristojnega uradnika (5,8 %);

6.

ugotavlja, da se je večina raziskav, ki jih je varuh človekovih pravic sprožil v letu 2011, nanašala na Komisijo (231), na drugem mestu ji je sledil EPSO (42); meni, da je logično, da je največ pritožb v povezavi s Komisijo, saj imajo odločitve Komisije neposredne učinke na državljane;

7.

z veseljem ugotavlja, da je število preiskav, ki jih je varuh človekovih pravic sprožil v povezavi s Parlamentom, upadlo za več kot polovico v primerjavi z letom 2010; ugotavlja, da je varuh človekovih pravic glede Sveta EU sprožil eno tretjino več preiskav;

8.

ugotavlja, da je varuh človekovih pravic v letu 2011 spremenil svoje postopke zato, da bi bili državljanom prijaznejši, uvedel pa je tudi novo vrsto raziskave – "raziskavo s pojasnilom" – ki pritožnikom omogoča, da razjasnijo svojo pritožbo, če varuh človekovih pravic ob prvem pregledu pritožbe meni, da ni osnove, da bi se institucijo prosilo za njeno mnenje o zadevi;

9.

poudarja, da varuh človekovih pravic sedaj aktivno poziva pritožnike, naj podajo pripombe, če niso zadovoljni z odgovorom institucije, pred tem so pritožniki morali vložiti novo pritožbo, če niso bili zadovoljni z vsebino odgovora;

10.

izraža zadovoljstvo, da je s tem novim pristopom varuh človekovih pravic zaključil manj preiskav z ugotovitvijo, da je zadevo "razrešila institucija", in več preiskav z ugotovitvami "brez nepravilnosti" in "nadaljnja preiskava ni utemeljena";

11.

ugotavlja, da je varuh človekovih pravic pregledal tudi obravnavo pritožb, ki niso v njegovi pristojnosti in jih sedaj obravnava služba za vodenje registra v uradu varuha človekovih pravic, kar zagotavlja, da so pritožniki kar se da hitro obveščeni, da varuh človekovih pravic ne more obravnavati njihove pritožbe in da se jim svetuje, na koga naj se obrnejo;

12.

poudarja, da je posebno poročilo Evrobarometra iz leta 2011 o pravicah državljanov in delovanju uprave EU (4) pokazalo, da državljani visoko cenijo svojo pravico do pritožbe varuhu človekovih pravic in da sta zanje pomembnejši le še pravica do prostega gibanja in prebivanja v Uniji ter pravica do dobrega upravljanja;

13.

čestita varuhu človekovih pravic za izdajo knjižice z naslov Težave z EU? Kdo vam lahko pomaga, ki je na voljo tudi v avdio formatu in formatu s širokim tiskom in ki vsebuje izčrpne informacije o mehanizmih za reševanje težav za državljane, ki imajo težave z EU;

14.

poudarja, da kljub uspehom v preteklih letih delež obravnavanih pritožb, ki tudi dejansko sodijo v pristojnost varuha, v letu 2011 znova ostaja relativno skromen (približno 27 %), in bi zato morali razmisliti o obsežnejšem in proaktivnejšem ozaveščanju državljanov o področju pristojnosti varuha, predvsem v tesnem sodelovanju z nacionalnimi in regionalnimi varuhi, Parlamentom in Komisijo;

15.

se strinja z varuhom človekovih pravic, da lahko enostavna in natančna izjava o temeljnih vrednotah, ki naj bi jih zrcalilo vedenje javnih uslužbencev EU, učinkovito spodbuja zaupanje državljanov v evropsko javno službo in v evropske institucije;

16.

odobrava vidik varuha človekovih pravic, da institucija, ki temelji na kulturi storitev, pritožb ne vidi kot groženj, ampak kot priložnost za bolj učinkovito sporazumevanje in, v primeru napake, za razjasnitev zadeve ter za učenje za prihodnost;

17.

opozarja, da Listina o temeljnih pravicah (člen 41) vključuje pravico do dobrega upravljanja kot temeljno pravico državljanov Unije;

18.

poziva vse institucije, organe, urade in agencije Evropske unije, naj delujejo v skladu z Evropskim kodeksom dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki ga je Parlament sprejel v svoji resoluciji z dne 6. septembra 2001 (5);

19.

pozdravlja stalna prizadevanja varuha človekovih pravic, da, denimo s pripravo ustreznih publikacij, konstruktivno prispeva k ustvarjanju boljših pogojev za pripravo uredbe o splošnih upravnih postopkih Evropske unije; poudarja, da bi tak zakon, ki naj bi poskrbel za pravno obvezujoče minimalne standarde kakovosti in postopkovnih jamstev v vsej neposredni upravi EU, lahko temeljil na členu 298 PDEU in bi njegovo konkretno oblikovanje zahtevalo tesno posvetovanje z varuhom človekovih pravic;

20.

odobrava stališče varuha človekovih pravic, da načela dobrega upravljanja presegajo pravo, in od institucij, organov, uradov ter agencij EU poleg spoštovanja pravnih zavez zahtevajo tudi, da so storilnostno naravnane in da zagotovijo, da so posamezniki primerno obravnavani in da lahko v celoti uživajo svoje pravice;

21.

čestita varuhu človekovih pravic, da je izdal in osebju vseh institucij, organov, uradov in agencij EU razdelil Vodič evropskega varuha človekovih pravic za pritožbe, ki vzpodbuja upravo EU, da izboljša svoje delovanje s poglobitvijo svoje predanosti do načel kulture storitev za državljane;

22.

pozdravlja sodelovanje varuha človekovih pravic z evropsko mrežo varuhov človekovih pravic in poziva, da bi se to sodelovanje okrepilo tudi s širjenjem informacij o evropski državljanski pobudi kot novem instrumentu za neposredno udeležbo državljanov pri pripravi nove zakonodaje EU ter z zagotavljanjem, da novi instrument ne bi bil tehnično preveč zahteven za državljane;

23.

opozarja, da je bil osmi nacionalni seminar evropske mreže varuhov človekovih pravic v Københavnu v oktobru 2011; opominja, da je Odbor za peticije polnopravni član mreže in da je bil zastopan na seminarju; opozarja, da so se člani mreže na seminarju dogovorili, da bodo našli boljše načine za obveščanje državljanov Evrope o njihovih pravicah;

24.

opozarja, da je varuh človekovih pravic na seminarju predstavil osnutek besedila o načelih javne službe za javne uslužbence EU, v katerem je predstavil pet načel, in sicer predanost EU in njenim državljanom, poštenost, nepristranskost, spoštovanje do drugih in preglednost; ugotavlja, da je varuh človekovih pravic pripravil javno posvetovanje o teh načelih in da je bila končna različica besedila objavljena dne 19. junija 2012;

25.

z veseljem ugotavlja, da je varuh človekovih pravic v obdobju, ki ga zajema poročilo, svoja pooblastila izvajal na dejaven in uravnotežen način ter v kritični sporazumnosti in tesnem sodelovanju z drugimi organi EU;

26.

vztraja, da naj varuh človekovih pravic še naprej zagotavlja najboljšo možno rabo sredstev, da se izogiba nepotrebnemu podvajanju osebja in da nadaljuje sodelovanje z ostalimi delujočimi institucijami EU in tako zagotovi učinkovito varčevanje za proračun EU;

27.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in poročilo Odbora za peticije posreduje Svetu, Komisiji, evropskemu varuhu človekovih pravic, vladam in parlamentom držav članic ter njihovim varuhom človekovih pravic oziroma podobnim pristojnim organom.

11.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 72/64

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. decembra 2011 o evropskem semestru za usklajevanje gospodarskih politik (1),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 28. in 29. junija 2012,

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 136 v povezavi s členom 121(2) Pogodbe,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1175/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 o spremembi Uredbe (ES) št. 1466/97 o okrepitvi nadzora nad proračunskim stanjem ter o nadzoru in usklajevanju gospodarskih politik (2),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2011/85/EU z dne 8. novembra 2011 o zahtevah v zvezi s proračunskimi okviri držav članic (3),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1174/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 o izvršilnih ukrepih za odpravljanje čezmernih makroekonomskih neravnotežij v euroobmočju (4),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 1177/2011 z dne 8. novembra 2011 o spremembi Uredbe (ES) št. 1467/97 o pospešitvi in razjasnitvi izvajanja postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem (5),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1176/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 o preprečevanju in odpravljanju makroekonomskih neravnotežij (6),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1173/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 o učinkovitem izvrševanju proračunskega nadzora v euroobmočju (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2011 o preglednici dosežkov za nadzor makroekonomskih neravnovesij: predvidena začetna zasnova (8),

—

ob upoštevanju Priloge I k sklepom Evropskega Sveta z dni 24. in 25. marca 2011, z naslovom "Pakt "evro plus": temeljitejše usklajevanje gospodarskih politik za konkurenčnost in konvergenco" (9),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. novembra 2011 z naslovom Letni pregled rasti 2012 (COM(2011)0815),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. februarja 2012 o prispevku k letnemu pregledu rasti 2012 (10),

—

ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 10. julija 2012 o izvajanju širših smernic ekonomskih politik držav članic, katerih valuta je euro (11),

—

ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 10. julija 2012 v zvezi z nacionalnim programom reform Avstrije za leto 2012 in mnenje Sveta o programu Avstrije za stabilnost za obdobje 2011–2016 (12),