6.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 67/1

1.1.1

Zasebni sektor ima lahko bistveno vlogo v boju proti revščini v svetu, saj ustvarja delovna mesta, proizvaja blago in zagotavlja storitve, ustvarja prihodke in koristi ter s plačevanjem davkov prispeva h kritju javnih izdatkov, pod pogojem, da spoštuje mednarodno priznana načela razvojnega sodelovanja ter da ustvarja dostojna delovna mesta v skladu z agendo za dostojno delo, ki jo je sprejela Mednarodna organizacija dela.

1.1.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poziva, naj zasebni sektor veliko bolj prispeva k programu razvoja za obdobje po letu 2015 in k novemu globalnemu partnerstvu. Sodelovanje zasebnega sektorja pri določanju ciljev za izkoreninjenje revščine in doseganje trajnostnega razvoja ter za pravično in vključujočo rast, ki upošteva tako količino kot tudi kakovost, bo omogočilo, da bo sektor prevzel svoj delež odgovornosti za izpolnitev teh ciljev.

1.1.3

Organizacije civilne družbe ne opozarjajo samo na prednosti, temveč tudi na tveganja, povezana z delovanjem zasebnega sektorja. Zato mora podpora zasebnemu sektorju v državah v razvoju temeljiti na načelih transparentnosti, odprtega dodeljevanja javnih naročil, učinkovitosti, uspešnosti vloženih sredstev in odgovornosti javnih akterjev do vseh akterjev, zainteresiranih za izvajanje sprejete razvojne strategije. Zaradi vse večjega skupnega deleža uradne razvojne pomoči, namenjenega za razvoj zasebnega sektorja, se ne bi smela zmanjšati finančna sredstva, ki so v okviru te pomoči dodeljena najmanj razvitim državam.

1.2.1

V tem mnenju zasebni sektor, ki vključuje tudi socialni sektor, tvorijo samozaposleni delavci, mikropodjetja, mala in srednje velika podjetja, velike multinacionalne družbe, zadruge in druga podjetja socialne ekonomije. Vključuje zaposlene v zasebnih podjetjih in njihovih sindikalnih organizacijah ter nevladne organizacije, ki sodelujejo pri zasebnih projektih. Pri podpori zasebnega sektorja in sodelovanju z njim bi bilo treba upoštevati različno naravo vseh posameznih akterjev. V državah v razvoju obstaja tudi obsežen zasebni sektor v okviru sive ekonomije in pri razvojnem sodelovanju bi si bilo treba prizadevati za boj proti sivi ekonomiji in okoliščinam, ki jo spodbujajo.

1.2.2

Civilno družbo bi bilo treba aktivno vključiti v opredeljevanje vloge zasebnega sektorja in kazalnikov njegovega prispevka k mednarodnemu razvojnemu sodelovanju; k temu bi lahko prispevali z oblikovanjem široke evropske platforme v sodelovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi.

1.2.3

Uradno razvojno pomoč bi bilo treba uporabiti kot multiplikativni faktor za pridobitev zasebnega kapitala za naložbe v državah v razvoju z uporabo inovativnih finančnih instrumentov. Tako zagotovljeno pomoč morajo dopolnjevati jasno opredeljeni cilji, na primer ustvarjanje številčnejših in boljših delovnih mest, bolj kakovostna proizvodnja, prenos strokovnega znanja in izkušenj glede upravljanja v zasebnem sektorju itd.

1.2.4

Partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem lahko postanejo pomembno orodje za izvajanje razvojnih strategij, če sta predhodno zagotovljena ustrezna ureditev in učinkovito komuniciranje z udeleženimi stranmi.

1.3.1

Da bi zasebni sektor v državah v razvoju lahko prispeval k razvoju, mu je treba zagotoviti ugodno poslovno okolje, ki ob upoštevanju splošno sprejetih demokratičnih načel spodbuja ustanavljanje in razvoj podjetij, omejuje pretirane upravne ovire, povečuje transparentnost, omejuje nebrzdano korupcijo ter spodbuja tuje in domače vlagatelje.

1.3.2

Družbeno odgovornost podjetij je treba obravnavati kot prostovoljno pobudo podjetij in njihovo zavezanost poštenemu podjetništvu. Predlagati bi bilo treba okvir za družbeno odgovornost podjetij na področju razvoja v skladu s Smernicami OECD za večnacionalne družbe in drugimi svetovno priznanimi načeli.

1.3.3

Pri ustvarjanju delovnih mest bi moral zasebni sektor spoštovati temeljne ekonomske in socialne pravice, zlasti glavne konvencije Mednarodne organizacije dela (MOD). Nova delovna mesta bi bilo treba ustvarjati v skladu z agendo MOD za dostojno delo.

1.4.1

Treba je oblikovati programe za razvoj institucionalnih zmogljivosti državne uprave v državah v razvoju v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z razvojno pomočjo, in treba je izboljšati razmere za poslovanje zlasti malih in srednje velikih podjetij, saj imajo te največji potencial za ustvarjanje delovnih mest in zmanjševanje revščine.

1.4.2

Podjetniške organizacije v državah v razvoju morajo pridobiti znanje in usposobljenost, da bodo lahko izboljšale svojo sposobnost pozitivnega vplivanja na poslovno okolje. Treba je podpirati krepitev njihovih zmogljivosti in izkoristiti dejaven prispevek partnerskih organizacij iz razvitih držav. Z evropskimi programi zunanje pomoči bi bilo treba torej financirati tudi tehnično pomoč, ki jo evropske podjetniške organizacije zagotavljajo svojim partnerjem v državah v razvoju, in krepiti njihovo motiviranost.

1.4.3

Razvojna pomoč bi morala bolj podpirati inovativne projekte in poslovne modele, ki spodbujajo vključevanje, vključno s podporo družbi brez ovir, s čimer bi prispevali k odpravljanju revščine ogroženih skupin prebivalstva, kot so invalidi, ženske, starejši itd.

1.4.4

Treba je podpirati sodelovanje zasebnega sektorja z nevladnimi organizacijami, na primer s pomočjo prostovoljcev za prenos strokovnega znanja s področij upravljanja in tehnologij na domača podjetja itd. Z uspešnimi inovativnimi poslovnimi projekti je treba bolj in tudi sistematično seznanjati javnost.

1.4.5

Razvoj zasebnega sektorja zahteva, da je treba bolj podpreti usposabljanje in pridobivanje znanja za ključne tehnologije, zlasti v korist manj kvalificiranih delavcev.

1.4.6

Odbor priporoča, da se program Erasmus za mlade podjetnike razširi tudi na zainteresirane mlade podjetnike iz držav v razvoju, ali pa, da se pripravi program s podobnimi cilji in zanj zagotovijo potrebna finančna sredstva.

1.4.7

Posebno pozornost je treba nameniti rudarstvu in industriji surovin, kjer je treba dosledno uveljavljati zahteve glede varstva okolja, socialnih razmer delavcev in vzdržnosti gospodarskega razvoja države.

1.4.8

Države v razvoju pogosto nimajo strategij na področju razvoja MSP; to pomanjkljivost bi lahko odpravili v okviru razvojnega sodelovanja. Evropske izkušnje pri pomoči malim in srednje velikim podjetjem je treba usmerjeno in ustrezno prenašati v države v razvoju.

2.1

Evropski komisar Maroš ŠEFČOVIČ je predsedniku EESO poslal dopis, v katerem je Odbor obvestil, da Komisija pripravlja predloge za bolj učinkovito sodelovanje zasebnega sektorja v svetovnem partnerstvu za razvoj po letu 2015, zato Odbor prosi za pripravo raziskovalnega mnenja o vlogi zasebnega sektorja pri spodbujanju pametnega, trajnostnega in vključujočega razvoja v tem obdobju, o čemer se trenutno razpravlja v Združenih narodih.

2.2

Odbor je v mnenju REX/372 (1) o sporočilu Komisije Dostojno življenje za vse: izkoreninjenje revščine in zagotavljanje trajnostne prihodnosti sveta dal številna priporočila za vključitev civilne družbe v pripravo, izvajanje in spremljanje ciljev trajnostnega razvoja v obdobju po letu 2015 na svetovni ravni.

2.3

Odbor se v okviru svojih mnenj (2) že dolgo in intenzivno posveča razvojnemu in zunanjemu sodelovanju in je pridobil veliko izkušenj in praktičnega znanja na podlagi lastnih dejavnosti v zvezi z državami AKP, Euromedom, vzhodnim partnerstvom, mednarodnimi trgovinskimi pogajanji in drugimi področji, ki so povezana s problematiko razvoja. Te izkušnje in znanje je uporabil pri pripravi tega mnenja.

3.1

Zasebni sektor ima lahko bistveno vlogo v boju proti revščini v svetu, saj ustvarja delovna mesta, proizvaja blago in storitve, ustvarja prihodke in koristi ter s plačevanjem davkov prispeva h kritju javnih stroškov, pod pogojem, da spoštuje mednarodno priznana načela razvojnega sodelovanja. Uradna razvojna pomoč bo tudi po letu 2015 pomembno prispevala k razvoju, vendar sama po sebi ne bo dovolj za izkoreninjenje revščine (3).

3.2

Pri razvojnih ciljih tisočletja za izkoreninjenje revščine ni bilo jasno opredeljeno, kako te cilje doseči, prav tako niso bile predvidene vzajemne povezave in ni bila upoštevana vloga zasebnega sektorja na področju razvoja (4). Zasebni sektor bi bilo treba veliko močneje vključiti v prihodnji razvojni okvir za obdobje po letu 2015 kot strateškega partnerja in motor trajnostne rasti, ki sloni na treh stebrih – ekonomskem, socialnem in okoljskem, ki ne temeljijo samo na količinskih, temveč tudi na kvalitativnih kazalnikih.

3.3

Organizacije civilne družbe (5) so opozorile tako na prednosti kot na tveganja pri udeležbi zasebnega sektorja v razvojnem sodelovanju. Za odpravo teh tveganj je nujno, da podpora zasebnemu sektorju s pomočjo sredstev, namenjenih za razvoj, temelji na načelih transparentnosti, učinkovitosti, uspešnosti vloženih sredstev, odprtega dodeljevanja javnih naročil in odgovornosti javnih akterjev do vseh akterjev, zainteresiranih za izvajanje sprejete razvojne strategije.

3.4

Zasebni sektor tvorijo samozaposleni delavci, mikropodjetja, mala in srednje velika podjetja, velike multinacionalne družbe, zadruge in druga podjetja socialne ekonomije ter finančne institucije. V širšem smislu v ta sektor sodijo tudi zaposleni v zasebnih družbah in njihovih sindikalnih organizacijah ter nevladnih organizacijah, ki sodelujejo pri zasebnih projektih. V državah v razvoju poleg zasebnih podjetij, ki svoje dejavnosti opravljajo zakonito, obstaja tudi obsežen zasebni sektor v okviru sive ekonomije. Pri dodeljevanju razvojne pomoči je treba razlikovati med vsemi temi zasebnimi subjekti in vplivi njihovih dejavnosti na razvoj, kar je odvisno od njihove velikosti, področja njihove dejavnosti in razvojne stopnje zadevne države (manj razvite države, srednje razvite države, države v razvoju in ogrožene države).

3.5

Zasebni sektor bi moral skupaj s predstavniki civilne družbe sodelovati pri opredeljevanju potreb na področju razvoja v vsaki posamezni državi in prispevati k določitvi novih ciljev trajnostnega razvoja za obdobje po letu 2015, da prevzame svoj delež odgovornosti pri njihovem uresničevanju. Ti cilji bi morali biti konkretni in merljivi ter nadgrajevati razvojne cilje tisočletja. Nanašati bi se morali na področja vode, kmetijstva, prehranske varnosti, energije, prometne infrastrukture, izobraževanja, zdravstva, digitalnega gospodarstva, enakosti spolov in družbene enakopravnosti.

3.6

Zasebni sektor bi bilo treba priznati kot bistven sestavni del novega svetovnega partnerstva za razvoj. Zaželeno bi bilo ustvariti platformo, v okviru katere bi s predstavniki evropskih in finančnih institucij razpravljali o udeležbi zasebnega sektorja pri mednarodnem razvojnem sodelovanju. Platforma bi združevala predstavnike evropskih podjetnikov in delodajalcev ter bi bila odprta tudi za druge zainteresirane strani, vključno s predstavniki civilne družbe.

3.7

Zasebni sektor držav donatork sodeluje pri razvojnem sodelovanju kot ponudnik storitev in opreme, ki se financira iz sredstev uradne razvojne pomoči, kot neposredni donator razvojne pomoči iz človekoljubnih razlogov ali v okviru skupnih projektov z zasebnim sektorjem in nevladnimi organizacijami ter kot vlagatelj v projekte, ki imajo poleg koristi za podjetje tudi znaten učinek za razvoj. Treba bi bilo prednostno podpirati projekte, usmerjene v inovacije z uvajanjem inovativnih zmogljivosti, svetovalnih storitev, podjetniških inkubatorjev in grozdov podjetij v državah prejemnicah pomoči. Javna naročila za razvojne projekte morajo biti transparentna in odprta.

3.8

Prispevek zasebnega sektorja k razvoju bi moral vključevati tudi podporo družbi brez ovir, s čimer bi prispevali k izkoreninjenju revščine med ogroženimi skupinami državljanov, kot so invalidi, ženske, starejši ali ljudje z začasnimi poškodbami. To zahtevo bi bilo treba vključiti v prihodnji razvojni okvir, pri čemer bi lahko kot zgled služil okvirni sporazum o vključujočem trgu dela, ki so ga evropski socialni partnerji sklenili marca 2010.

3.9

Zasebnemu sektorju v državah v razvoju je treba sistematično zagotavljati pomoč, da bo lahko prispeval k razvoju. Zato se delež uradne razvojne pomoči, namenjen za razvoj zasebnega sektorja, povečuje. Zaradi tega pa se ne sme zmanjšati delež uradne razvojne pomoči, ki se zagotavlja najmanj razvitim državam in brez katerega ne bi bile zmožne obravnavati svojih najbolj perečih problemov.

3.10

Zasebne naložbe velikih večnacionalnih družb v projekte, ki so pomembni za razvoj, obstoječim ali novim lokalnim malim in srednje velikim podjetjem zagotavljajo možnost, da pridobijo naročila, kar jim omogoča, da v sodelovanju s partnerji iz razvitih držav pridobijo strokovno znanje in izkušnje ter dostop do ustreznih naprednih tehnologij. Multinacionalna podjetja morajo spoštovati načela, ki so jih sprejeli Združeni narodi, OECD in druge mednarodne organizacije (6).

3.11

Mala in srednje velika podjetja v državah v razvoju tako kot povsod po svetu ponujajo največji razvojni potencial, k sproščanju katerega naj bi prispevala predvsem mikroposojila in ugodna posojila evropskih in mednarodnih institucij za financiranje razvoja. Poleg tega so nakazila prihrankov in drugih finančnih sredstev izseljencev pomemben vir naložb in treba jih je – s spodbudami – bolj usmerjati k razvojnim potrebam zadevne države.

3.12

Odbor izraža zadovoljstvo z zamislimi, ki jih predstavlja Komisija v svojem sporočilu Razvojni program po letu 2015: celosten in integriran pristop k financiranju ukrepov za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj  (7), ter poziva, da se zasebni sektor in organizirana civilna družba vključita v predlagano razpravo o celostnem pristopu k financiranju.

3.13

Uradno razvojno pomoč bi bilo treba uporabiti kot glavni multiplikativni dejavnik za pridobivanje zasebnega kapitala za naložbe v državah v razvoju. K temu bi morali prispevati inovativni instrumenti, zlasti blending (kombiniranje virov), različni jamstveni mehanizmi in nižje obrestne mere. Pri izračunu zneska uradne razvojne pomoči bi bilo treba upoštevati državna jamstva za naložbe v državah v razvoju. Pomoč, ki se zagotavlja za zasebni sektor, morajo dopolnjevati jasno opredeljeni pogoji in kazalniki, pri čemer se upoštevajo trajnostni vidik razvoja, varstvo okolja, zeleno gospodarstvo, ustvarjanje delovnih mest, povečevanje kakovosti proizvodnje, prenos strokovnega znanja in izkušenj glede upravljanja v zasebnem sektorju itd.

3.14

Naložbe je treba bolj usmerjati h krepitvi storitvenega sektorja, kot so bančništvo, zavarovalništvo, telekomunikacije, prevoz in druge podporne storitve za podjetja, brez katerih se industrija in kmetijstvo ne moreta zdravo razvijati. V tem okviru mora država zagotoviti spoštovanje konkurenčnega okolja in ustrezno zaščito za naložbe.

3.15

Partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem so lahko pomemben instrument za oblikovanje razvojnih strategij, saj združujejo subvencijski mehanizem javnih sredstev in zasebne naložbene pobude, da zadovoljujejo razvojne potrebe končnih upravičencev. Za uspešnost teh projektov sta potrebna transparentno obveščanje in odprto komuniciranje z zainteresiranimi stranmi.

4.1

V državah v razvoju, ki so prejemnice pomoči, je treba zagotoviti nekaj osnovnih pogojev za obstoj in ustrezno izvajanje dejavnosti zasebnega sektorja, da bo lahko prispeval k razvoju. Razvojno sodelovanje bi se moralo torej bolj usmeriti k stalnemu izboljševanju poslovnega okolja, kar bi olajševalo ustanavljanje in rast podjetij, zmanjševalo širjenje birokracije, krepilo transparentnost in tako brzdalo povsod prisotno korupcijo. Uveljavljanje pravne države spodbuja tuje in domače investitorje ter prispeva k diverzifikaciji domačih gospodarstev.

4.2

Ustvarjanje zdravega poslovnega okolja mora temeljiti na tržnih mehanizmih, vključno z gospodarsko konkurenco, učinkovitih finančnih trgih, neodvisnih sodiščih, splošni uporabi veljavnih zakonov, zlasti z gospodarskega področja, ter upoštevanju pravil mednarodne trgovine in pravic intelektualne lastnine. Treba je spoštovati tudi lokalne kulturne navade, če to ne ogroža gospodarske konkurence ali povzroča korupcije in sterilne porazdelitve sredstev.

4.3

Družbeno odgovornost podjetij v okviru razvojnega sodelovanja je treba obravnavati kot prostovoljno pobudo podjetij in njihovo zavezanost poštenemu podjetništvu. Podjetja v osnovnem okviru in med svetovno priznanimi načeli (8) sama izberejo določbe, ki so prilagojene njihovi gospodarski dejavnosti. Z opredelitvijo takšnega okvira bo mogoče zagotoviti pošteno konkurenco z drugimi podjetji v sektorju.

4.4

Zasebni sektor ustvarja delovna mesta in tako lahko pomaga odpravljati revščino; vendar pa mora obenem spoštovati temeljne ekonomske in socialne pravice. Dosledno je treba uporabljati štiri glavne konvencije MOD (svoboda sindikalnega združevanja in pravica do kolektivnih pogajanj, prepoved prisilnega dela, dela otrok in vsakršne diskriminacije pri zaposlovanju).

4.5

Novoustvarjena delovna mesta morajo biti v skladu z agendo MOD za dostojno delo; to pomeni, da je treba zagotoviti možnost svobodne izbire dela, da se zaposlenim zagotavlja socialno varstvo, da mora delodajalec spoštovati temeljne pravice zaposlenih in da je treba vzpostaviti socialni dialog. Hkrati je treba zagotoviti, da vsi vlagatelji, zlasti pa vlagatelji, ki uporabljajo uradno razvojno pomoč, dosledno spoštujejo ta načela pri izvajanju svojih projektov in da v tem smislu pozitivno vplivajo na svoje partnerje.

4.6

Programi za krepitev institucionalnih zmogljivosti državne uprave v državah v razvoju bi morali krepiti načela pravne države ter prispevati k izboljševanju poslovnega okolja in povečevati sposobnost domačih podjetij za črpanje sredstev pomoči. Te programe bi bilo treba snovati v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami, ki delujejo na področju razvojne pomoči.

5.1

Podjetniške organizacije v državah donatorkah, kot so gospodarske zbornice, poklicna združenja, združenja delodajalcev in organizacije socialne ekonomije bi morale biti dejavno vključene v programe pomoči za zasebni sektor v državah v razvoju v vseh fazah izvajanja projekta. Za to je treba pripraviti program, ki bi podprl domače organizacije, odgovorne za zastopanje malih in srednje velikih podjetij, ter bi slednjim omogočal, da pridobijo izkušnje, predvsem na področju trženja, povezovanja v dobavne verige, certificiranja, logistike itd.

5.2

Podjetniške organizacije iz držav v razvoju morajo pridobiti znanje in usposobljenost za izboljšanje poslovnega okolja, krepitev demokratične usmerjenosti svojih organov, pridobivanje novih članov in dejavno komuniciranje z njimi. Treba je podpirati krepitev njihovih zmogljivosti in izkoristiti dejaven prispevek podobnih partnerskih organizacij EU. Z evropskimi programi zunanje pomoči bi bilo treba torej financirati tudi tehnično pomoč, ki jo evropske podjetniške organizacije zagotavljajo svojim partnerjem.

5.3

V okviru razvoja zasebnega sektorja bi bilo treba predvideti programe usposabljanja za podjetnike, vključno s pripravništvi v razvitih državah. Odbor priporoča, naj se prouči možnost razširitve programa Erasmus za mlade podjetnike tudi na zainteresirane podjetnike iz držav v razvoju, ali pa, da se pripravi program s podobnimi cilji in zanj zagotovijo potrebna finančna sredstva.

5.4

Treba je bolj podpreti usposabljanje in pridobivanje znanja za ključne tehnologije, zlasti v korist manj kvalificiranih delavcev. Že nekaj časa ni dovolj programov za poklicno usposabljanje, saj države donatorke dodeljujejo predvsem štipendije za visokošolski študij. Vendar pa zasebni sektor v industriji in drugih sektorjih potrebuje zaposlene s sodobnim znanjem in usposobljenostjo, ki so ju pridobili v okviru tradicionalnega poklicnega izobraževanja, pa tudi z določenimi delovnimi navadami, ki so potrebne pri delu za tujega vlagatelja ali mešano industrijsko podjetje.

5.5

Z razvojno pomočjo bi bilo treba bolj podpirati inovativne projekte in nove poslovne modele, ki spodbujajo vključevanje in zagotavljajo veliko prostora za sodelovanje zasebnega sektorja z nevladnimi organizacijami. Eden od primerov za to je napotitev strokovnjakov prostovoljcev, ki nudijo pomoč pri razvoju podjetništva v državah v razvoju (9). Z boljšim obveščanjem javnosti o inovativnih podjetniških projektih v prid razvoju, ki so bili uspešni, bi lahko prispevali k medsebojni izmenjavi izkušenj držav članic.

5.6

Posebno pozornost je treba nameniti rudarstvu in industriji surovin. Investicijski projekti morajo upoštevati vprašanja, kot so varstvo okolja, socialne razmere delavcev in trajnosti razvoj. Državni organi in organi lokalnih oblasti države prejemnice pomoči morajo opredeliti ustrezen okvir za vse sektorje dejavnosti in zagotoviti, da se upošteva, med drugim glede izpolnjevanja davčnih obveznosti. Pomoč bi morala omogočiti oblikovanje tega sistemskega pristopa z opredelitvijo optimalnih pravil, ki omejujejo pretirano upravno obremenitev in preprečujejo širjenje korupcije.

5.7

Razvojna pomoč bi morala podpirati trajnostno kmetijstvo ter domačo predelovalno industrijo, da bi izboljšali predelavo živil in surovin. Spodbujati bi bilo treba ustanavljanje združenj kmetov in malih proizvajalcev, ki predelujejo kmetijske proizvode, in jih vključiti v oskrbovalne verige.

6.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 67/6

1.1

EU, njene države članice in civilne družbe so izjemno bogat vir tranzicijskih izkušenj. Te izkušnje je treba bolje izkoristiti, da se v Evropi, v sosednjih državah in povsod po svetu s spremembami doseže stabilnost.

1.2

EU prevzema vodilno vlogo v sedanjih razpravah ZN o razvojnem načrtu po letu 2015, v katerih se mora zavzeti za konkretne korake naprej, ki temeljijo na solidarnosti in usklajenih politikah. Pri tem je treba upoštevati to mnenje in prejšnja mnenja EESO o tej temi (1).

1.3

Tranzicijske izkušnje iz EU in od drugod je treba uporabiti v praksi. EU mora bolje sistematizirati svoje pozitivne in negativne tranzicijske izkušnje, razpoložljive instrumente podpore in podatke o ustreznih akterjih. Pripraviti bi bilo treba akcijski načrt za uporabo tranzicijskih izkušenj v postopku programskega načrtovanja. Brez odlašanja je treba uresničiti predlog o Evropskem zborniku o tranziciji ter druge predloge, podane v zadnjih dokumentih EU.

1.4

Zunanja politika EU mora postati močnejša, bolj participativna ter odprta, učinkovita in skladna. Usmerjena mora biti v spodbujanje človekovih pravic, temeljnih svoboščin (tudi svobode združevanja in mirnega zbiranja) in pravne države ter pomagati ustvariti spodbujajoče in demokratično okolje, ki posameznikom ter organizacijam civilne družbe omogoča sodelovanje pri pripravi politik in spremljanju njihovega izvajanja. Nujen je dolgoročni pristop.

1.5

Civilna in politična družba EU in njenih partnerskih držav mora imeti ključno vlogo. Sporazumi o partnerstvu, programi pomoči in subvencije ne smejo biti potrjeni brez strukturiranega dialoga s civilno družbo, še posebej organizirano civilno družbo, kar je v skladu z načelom partnerstva EU. Posebno pozornost je treba posvetiti dialogu z različnimi družbenimi skupinami v partnerskih državah in vključenosti teh skupin, tudi manjšin in prebivalcev odročnih regij.

1.6

Dandanes veliko potencialnih spodbujevalcev trajnostnega razvoja ne more prejemati podpore EU zaradi diskriminatornih upravnih in drugih pravil. Potrebni sta pozitivna diskriminacija (ki ne omogoča manipulacije) in zahteva, da je treba partnerje z nedavnimi tranzicijskimi izkušnjami vključiti v razvojne projekte, s čimer bo akterjem, ki trenutno prejemajo nižje ocene, zagotovljen enakovreden položaj. Na prvem mestu mora biti kakovost projektov in rezultatov.

1.7

Treba je uvesti nove mehanizme sodelovanja in razširiti stare (glej zlasti točke 3.3.4, 3.3.6, 3.3.7 in 3.3.8), kot so program Twinning na svetovni ravni, Taiex, Erasmus+, nova platforma za izmenjave ipd.

1.8

Akterje, povezane z avtoritarnimi režimi in/ali nedemokratičnimi praksami (npr. vladne nevladne organizacije (GoNGOs), t. i. rumeni sindikati ipd.), je treba izključiti iz podpore.

1.9

Na splošno bi moral dobiti širok presek družbe v partnerskih državah obsežno pomoč.

1.10

Demokratične spremembe, trajnostni razvoj, vključujoča gospodarska rast in stabilen trg ter izboljšanje socialnih storitev in zaposlovanja je mogoče najbolje podpreti z dobrim upravljanjem in odločnim pristopom, ki temelji na pravicah. Praksa nas uči, da je močna civilna družba, zlasti organizirana, najboljše zagotovilo za uspeh.

2.1

EESO podpira širok pogled na trajnostni razvoj. Kot je zapisal Svet EU, to vključuje vidike, kot so "demokratično upravljanje, človekove pravice in pravna država, gospodarska blaginja in socialno varstvo ter mir in stabilnost" (2).

2.2

Tranzicijo je mogoče na kratko opredeliti kot stabilizacijo, podporo demokraciji, vzpostavljanje institucij, krepitev zmogljivosti, izmenjavo najboljših praks in utrjevanje reform za doseganje trajnostnih sprememb. Temelji na solidarnosti in ukrepanju posameznikov, organizacij civilne družbe, vlade in drugih akterjev.

2.3

EESO je že obravnaval številne vidike sodelovanja s tranzicijskimi družbami (3). Namen tega mnenja je seči dlje od obstoječih virov in tudi izraziti posebne interese litovskega predsedstva Sveta EU in splošni interes evropske civilne družbe (tudi kot prispevek k vrhu vzhodnega partnerstva, ki bo v Vilni novembra 2013, in k evropskim razvojnim dnevom).

2.4

Še eden od razlogov za posodobitev sedanje politike so najnovejši dogodki v partnerskih državah EU. EESO znova izraža zaskrbljenost zaradi trajnosti razvoja v številnih vzhodnih sosedah EU, državah evro-sredozemskega partnerstva in drugih partnerskih državah. Na Zahodnem Balkanu je mogoče opaziti vrsto pozitivnih sprememb (omeniti je treba pomen pristopa Hrvaške k EU).

3.1.1

Da bo mogoče doseči trajnostne spremembe, bo treba bolje uskladiti različne politike, programe in dejavnosti EU, usmerjene v iste regije ali področja politike, s čimer bo ustvarjenih več sinergij in ohranjena doslednost. Zmogljivost EU za zunanje delovanje je še vedno treba dodatno razviti do stopnje, na kateri bo mogoče na resnično evropski ravni učinkovito podpirati skupne evropske vrednote in cilje (4).

3.1.2

"Skladnost politik za razvoj" je treba zagotavljati in spremljati bolj pozorno. Zaveza za skladnost politik za razvoj iz člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije (kot je bila spremenjena z Lizbonsko pogodbo) bi morala biti v središču priprave politik in izvajanja vseh uredb o instrumentih zunanjega delovanja, zato jo je treba izrecno uporabljati v vseh politikah, programih in dejavnostih EU. Treba je oceniti skladnost popolnoma vseh pobud EU. Vsi programi (tudi njihovo ocenjevanje in proračunska sredstva zanje) bi morali odražati mednarodne zaveze in obveznosti EU na področju človekovih pravic in razvoja (vključno s skupnim sporazumom ZN o pristopu, ki temelji na človekovih pravicah), največ pozornosti pa bi bilo treba posvetiti najbolj marginaliziranim in ranljivim skupinam. Pomembno je tudi nadzorovati, ali pozitivnega razvoja v procesu tranzicije in povezovanja z EU, ki je zabeležen na enem področju, ne spremlja negativen razvoj na drugih.

3.1.3

Potrebna je skupna platforma za uporabniku prijazen pregled obstoječih instrumentov (kot so subvencije, javni razpisi, programi itd.), ki jih upravljajo EU ali države članice ter imajo neposreden ali posreden zunanji učinek. Treba je predvideti navezavo na portal Tvoja Evropa oz. sodelovanje z njim. Treba si je tudi prizadevati za vključitev informacij za manjše (tudi podregionalne) organizacije. Dodatne ciljne skupine bi morale biti institucije v državah članicah EU in tranzicijskih družbah. Platformo bi morale na primer dopolnjevati e-novice ali objave s Tweeterja.

3.1.4

EU bi si morala prizadevati za zbiranje in usklajevanje dejavnosti EU in držav članic v partnerskih državah ter ustvarjanje sinergij med njimi in se izogibati pretirani notranji konkurenci. Države članice bi lahko razmislile o delitvi odgovornosti tako, da razvijejo oblike zunanjega sodelovanja (koordinatorje tranzicije, prevajalske centre, centre za pravno pomoč, izobraževalne ustanove itd.) na lastnem ozemlju ali v partnerskih državah.

3.2.1

Mehanizmi EU za zunanje delovanje morajo postati čim bolj vključujoči, pregledni in participativni, da se zagotovi skupna odgovornost za razvoj in sodelovanje. Trenutno je opaziti pomanjkljivosti. Treba je preučiti potencial načela partnerstva za sodelovanje civilne družbe in javnih organov, npr. kot predpogoj za prejemanje subvencij.

3.2.2

Tesna in po možnosti strukturirana vključenost predstavnikov civilne in politične družbe je pogoj za dolgoročno zavezanost reformam. Glej tudi točko 1.5. Za načrtovanje in uresničevanje vseh dejavnosti razvoja in sodelovanja je potrebna zainteresiranost organizacij civilne družbe, vključno s socialnimi partnerji iz EU in partnerskih držav. Obstoječa partnerstva je treba okrepiti, nova partnerstva pa spodbujati.

3.2.3

EESO želi prispevati k temu, njegovi partnerji iz vsega sveta pa so dragocen vir, podobno kot forumi, ki jih redno organizira.

3.2.4

EU mora okrepiti prizadevanje za razvoj zmogljivosti akterjev tako v EU kot v partnerskih državah. To lahko doseže s finančno podporo, izmenjavo izkušenj, ponudbo izobraževanja oz. usposabljanja ter z drugimi sredstvi ali programi.

3.2.5

Različnim vladnim in nevladnim akterjem je treba zagotoviti enake možnosti za sodelovanje, in sicer v EU in partnerskih državah. Treba je odpraviti vse vrste trdovratne neposredne ali posredne diskriminacije, med drugim preveč omejujoča pravila o upravičenosti, pravila o velikosti projekta in tehnične zahteve, diskriminacijo v upravnih pravilih, vključno z razlikami v nadomestilih za strokovnjake, ki delajo za isti projekt, in/ali obdavčitvi teh strokovnjakov, zahteve o sofinanciranju (težave pri sprejemanju prispevkov v naravi), nacionalno lobiranje, ki vodi v izkrivljanje rezultatov, itd. (5) Glej točko 1.6.

3.2.6

Tehnološke priložnosti 21. stoletja, kot je e-uprava, je treba v večjem obsegu uporabljati in spodbujati za dialog in vključevanje. Lahko bi razvili poseben program za spodbujanje demokracije 2.0.

3.3.1

Sedanji sistem financiranja in podpore, ki ju nudi EU ali sta z njo povezana, je pogosto kritiziran, češ da je po nepotrebnem zapleten. EESO pozdravlja napovedane načrte o poenostavitvi in poenotenju instrumentov EU za financiranje zunanjega delovanja, tudi evropskega sosedskega instrumenta začenši z letom 2014 in podpira združevanje sredstev.

3.3.2

Na prvem mestu je kakovost. Posebno tranzicijsko strokovno znanje in sposobnost razumeti potrebe partnerske države ter se jim prilagoditi je treba objektivno oceniti, imeti pa morata višjo vrednost kot dosedanje izkušnje z izvajanjem projektov EU.

3.3.3

EU mora pri razvoju zunanjih (tudi razvojnih) politik bolje uporabiti svoje obstoječe tranzicijsko strokovno znanje (6). Uspehe in pridobljene izkušnje je treba v celoti sistematizirati in podrobno analizirati. Ugotovitve je treba uporabiti, v celoti operacionalizirati in jih vključiti v cikel programskega načrtovanja. Potrebno je konkretno spremljanje, ki se mora med drugim opreti na to znanje pri oblikovanju operativnih programov, ocenjevanju in dodeljevanju projektnih subvencij in obsega itd.

3.3.4

Treba je pripraviti evropski zbornik o tranziciji (European Transition Compendium), tudi za namene programskega načrtovanja, in ga razširiti s podatkovno bazo strokovnjakov (tako iz vladnega kot nevladnega sektorja) s tranzicijskimi izkušnjami. Treba ga je oblikovati tako, da bo partnerje pritegnil k iskanju strokovnjakov, in ga obširno promovirati, zlasti v partnerskih državah. Evropska komisija in Evropska služba za zunanje delovanje bi morali pripraviti kontrolni seznam za delegacije EU za uporabo zbornika v programskem načrtovanju (zbornik bi lahko bil med drugim obvezen vir informacij za strokovnjake, ki se udeležujejo dejavnosti EU).

3.3.5

Evropska komisija bi morala pripraviti akcijski načrt za boljšo uporabo bogatih tranzicijskih izkušenj EU v programskem načrtovanju. To bi zagotovilo njihovo sistematično uporabo na področjih, kjer so pomembne. Ravno tako bi morala zagotoviti zadostne upravne vire za izvajanje takšnega načrta.

3.3.6

Glede na to, da je na voljo že veliko orodij za seznanjanje s tranzicijskimi izkušnjami, bi bilo smiselno, da Komisija poskrbi za presečno strukturo njihovega upravljanja, s ciljem te izkušnje zbirati in jih predstavljati na enem mestu, na primer v krovni platformi ali strukturi.

3.3.7

Razmisliti bi bilo treba o dodatnem razširjanju instrumentov tehnične pomoči, ki temeljijo na povpraševanju, kot sta SOCIEUX ali MIEUX. Tovrstni instrumenti so odlični za hiter odziv na potrebe partnerskih držav. Geografsko območje sedanjih v potrebe usmerjenih mehanizmov za izmenjavo izkušenj in drugih programov, zlasti TAIEX, Twinning in Erasmus+, je treba razširiti na ves svet (zlasti države AKP), pri čemer se ne smejo zmanjšati predvidena sredstva za projekte sedanjih programov.

3.3.8

Treba je vzpostaviti koncept dvostranskega oz. tristranskega partnerskega sodelovanja NVO, ki bo vključeval vsaj enega partnerja iz EU-15, enega iz EU-13 in enega iz razvijajoče se ali tranzicijske države (7). Treba je podpirati tudi izmenjavo izkušenj med predstavniki zasebnega sektorja.

3.3.9

Evropski razvojni sklad mora postati prijaznejši za izmenjavo nedavnih tranzicijskih izkušenj držav članic EU.

3.3.10

EU in njene države članice morajo zagotoviti ustrezna finančna sredstva in javno podporo, da bodo svoje izkušnje pretvorile v učinkovito tranzicijsko podporo. EESO poleg tega ponavlja, da morata biti tranzicija in vloga posameznikov, civilne družbe in države med vidiki evropskega leta za razvoj 2015.

4.1.1

Trajnostni razvoj je odvisen od čim širšega soglasja v partnerskih družbah. Podpora demokracije, dobrega upravljanja, temeljnih svoboščin (tudi svobode združevanja in mirnega zbiranja, svobode govora, neodvisnost medijev ipd.), državljanske vzgoje, neformalnega in priložnostnega učenja ter pravice in socialne pravičnosti na vseh področjih in na vseh ravneh je ključna.

4.1.2

Bolj je treba poudarjati učinkovitost in rezultate politike in projektov. Projekte morajo spremljati upravni in operativni programi ter podporni ukrepi za posameznike. Učinkovitosti ni mogoče doseči brez izboljšanja usklajevanja v partnerskih državah. Treba je ponuditi podporo in svetovanje pri načrtovanju.

4.1.3

Nediskriminacija, enaka obravnava in proaktivna angažiranost partnerjev EU in vsakega člana njihovih družb (tudi skupin, kot so ženske, manjšine itd.) so načeloma ključnega pomena in predpogoj za verodostojnost EU. Diferenciacija politike glede na zahteve partnerske države je seveda nujna in jo je treba izboljšati. Hkrati pa EU ne bi smela biti bolj popustljiva do "strateško pomembnih" držav samo zaradi omejenega števila interesov, ki niso povezani s trajnostnim razvojem. Spoštovanje človekovih pravic je področje, na katerem morajo EU in njeni partnerji delovati skupaj.

4.1.4

Predstavniki EU morajo biti hkrati moderatorji oz. posredniki (ki analizirajo lokalne potrebe in podpirajo oz. spodbujajo dialog med lokalnimi vpletenimi stranmi) in strokovnjaki (ki delijo svoje pretekle izkušnje in zbirajo nove tranzicijske izkušnje).

4.1.5

Širok presek družbe v partnerskih državah bi moral dobiti obsežno pomoč. Trenutno veljajo vladne institucije in v nekaterih primerih organizacije civilne družbe (vključno s socialnimi partnerji), mladi in raziskovalci za ključne ciljne skupine pomoči EU. Trajnostni razvoj in demokratične spremembe zahtevajo obsežno podporo in tesno sodelovanje z "ambasadorji", "gonili oz. upravitelji" ali "nosilci trajnih sprememb" iz civilne družbe ter njenimi voditelji in mrežami, vendar je potrebno še več kot to. Potrebna je univerzalna, splošno dostopna in široko poznana podpora partnerjem in njihovim družbam. Približevanje sosednjih držav Evropski uniji in podpora zanje ne smeta veljati kot nagrada samo za izbrane posameznice. Vidne izboljšave na področjih, kot so izobraževanje in znanost (med drugim reforme poklicnega izobraževanja in usposabljanja, dejavnosti za otroke itd. (8)), gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika, infrastruktura ter javne in socialne službe (med drugim IKT, zdravstvo, igrišča za otroke itd.), dostojno delo in priložnosti za kakovostno zaposlitev, enakost med spoloma, podpora socialno in ekonomsko ranljivim skupinam ter avtohtonemu prebivalstvu, družbena gibanja ter pogoji, ki omogočajo razvoj podjetij (med drugim krepitev in vključevanje socialnih partnerjev (9)), itd., bodo spodbudile spremembe in večje soglasje o proevropski usmerjenosti.

4.1.6

V državah z demokratičnim primanjkljajem se lahko zgodi, da se finančna sredstva, zagotovljena uradnim institucijam ali prek njih, ne porabijo za socialne namene, temveč za podpiranje režima, in da lokalne organizacije civilne družbe, ki resnično zastopajo demokratične vrednote, ne dobijo priložnosti, da bi zaprosile za ta sredstva. Vzpostavitev Evropske ustanove za demokracijo je nedvomno pomemben in že dolgo potreben korak. Vendar ta ustanova sama teh obsežnih problemov ne more rešiti. Delno lahko pomaga "celovit popis organizacij civilne družbe" in drugih prejemnikov pomoči v regiji (10). Tudi prebivalcem najbližjo oz. neformalno civilno družbo in pobude je treba močneje podpreti; številne države članice EU že imajo izkušnje s prilagodljivim financiranjem projektov. Hkrati je treba povečati delež pomoči, ki se dodeljuje prek civilne družbe, še posebej v avtoritarnih režimih.

4.1.7

Posebno pozornost je treba nameniti tranzicijskim razmeram v državah južnega in vzhodnega Sredozemlja, kjer so demokracija, človekove pravice in pravice žensk resno ogrožene, pa tudi potrebnemu zagotavljanju večje podpore EU za organizacije civilne družbe in združenja žensk.

4.1.8

Na splošno mora EU skrbno analizirati različne absorpcijske sposobnosti in posebne značilnosti partnerskih držav ter se jim prilagoditi.

4.1.9

Ko so prve faze tranzicije zaključene in je dosežena sorazmerna blaginja, mora EU deliti svoje izkušnje z zagotavljanjem neprekinjene zunanje in notranje podpore za razvoj, med drugim civilne družbe.

4.2.1

Vključujoča gospodarska rast in stabilen trg morata imeti skupaj z izboljšanjem socialnih storitev in zaposlovanja ter pametno gospodarsko liberalizacijo ključno vlogo pri razvoju tranzicijskih družb (v skladu s konceptom gospodarskega preoblikovanja v okviru razprav o obdobju po letu 2015). Z mednarodnimi sporazumi v večstranskih okvirih, kot sta STO in OECD, je treba negovati in zaščititi varno in privlačno okolje za naložbe.

4.2.2

Ključ do trajnosti je pravna država, neodvisno sodstvo, ki ga ne moreta spodkopati korupcija ali diktatorstvo. Neodvisne organizacije civilne družbe, ki jih nihče ne ustrahuje, dostop do informacij, socialno varstvo in možnosti za dostojno zaposlitev, znanstveno in strokovno sodelovanje, energetska učinkovitost in neodvisnost ter varstvo okolja so ključnega pomena.

4.2.3

Treba je izboljšati trgovinske pogoje ter, kjer je mogoče, uporabiti poglobljene in celovite sporazume o prosti trgovini, katerih cilj je preseči meje, da se spodbudi stalno približevanje pravilom, načelom in standardom v tehničnih predpisih EU ter v njihovem izvajanju. Cilj partnerjev EU bi morala biti močna in vključujoča gospodarstva, ki nenehno zmanjšujejo svojo odvisnost od zunanje pomoči, kar je še eno od področij, na katerem je izjemno pomembna izmenjava izkušenj.

4.2.4

Kadar gre za avtoritaren režim, je treba dati prednosten pomen dialogu z neodvisnimi podjetji (in tudi s sindikati in drugimi organizacijami civilne družbe) ter pomoči zanje. V vseh primerih pa je treba MSP priznati pomembnejšo vlogo, ki jo imajo kot gonilo trajnosti, pravne države in razvoja v gospodarstvu. Dodatno vlogo lahko prevzamejo sveti tujih vlagateljev in drugi partnerji organizacij civilne družbe.

4.3.1

EESO in druge ustanove so že opozorili na potrebo po tesnem in učinkovitem sodelovanju med EU, ZN in drugimi mednarodnimi ustanovami pri načrtu za razvoj po letu 2015.

4.3.2

EU mora upoštevati tudi drugo nedavno dogajanje, med drugim vzpostavitev partnerstva za odprto vlado (pobuda, ki je za EESO še posebej pomembna in ki odraža prej omenjeno načelo partnerstva). Učinek načrtovanega čezatlantskega partnerstva na področju trgovine in naložb ter drugih podobnih sporazumov je treba skrbno načrtovati in spremljati glede na to, kakšen vpliv imajo na razvojno sodelovanje in tranzicijo.

4.3.3

Bolje je treba izkoristiti in podpirati vlogo in potencial globalnih zasebnih podjetij ter tujih vlagateljev, ki imajo enake vrednote kot EU, tudi z vidika spoštovanja temeljnih ekonomskih in socialnih pravic.

4.3.4

Pripraviti je treba celovito študijo najboljših praks globalnih ustanov in organizacij civilne družbe ter orodij, ki jih uporabljajo v tranzicijskih državah.

6.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 67/11

1.1

EESO pozitivno ocenjuje ustanovitev Evropske prostovoljske enote za humanitarno pomoč oz. EU Aid Volunteers, saj lahko prispeva k spodbujanju sodelovanja evropskih državljanov na humanitarnem področju, zlasti prek organizacij civilne družbe, kot so specializirane nevladne organizacije.

1.2

Evropska prostovoljska enota za humanitarno pomoč mora biti instrument spodbujanja vključevanja držav članic s tradicionalno manjšo dejavnostjo na humanitarnem področju. V ta namen EESO predlaga razmislek o uvedbi posebnih ukrepov za okrepitev sodelovanja prostovoljcev teh držav in spodbujanje njihovih socialnih in humanitarnih organizacij.

1.3

Da bi spodbujali podporo državljanov humanitarni dejavnosti in njihovo priznavanje vloge prostovoljstva, EESO priporoča razmislek tudi o ukrepih razširjanja in ozaveščanja o teh temah, ki bi bili namenjeni širši publiki.

1.4

EESO potrjuje in podpira cilje in sredstva humanitarne pomoči, izražene v okviru Evropskega soglasja o humanitarni pomoči, ter izraža prepričanje, da humanitarna pomoč zajema zaščito žrtev humanitarnih kriz, varstvo njihovega dostojanstva in spoštovanje njihovih pravic.

1.5

EESO poudarja široko pojmovanje humanitarne dejavnosti, ki presega golo pomoč, in spominja na bistveno potrebo po spoštovanju humanitarnih načel humanosti, nepristranskosti, nevtralnosti in neodvisnosti ter pravnih norm, ki narekujejo humanitarno delovanje.

1.6

EESO želi opozoriti na svojevrstnost humanitarne dejavnosti in na nevarnost, da bi jo pomešali z drugo vrsto poklicnih dejavnosti. V času sedanje gospodarske krize je to še posebej pomemben vidik tako znotraj EU kot tudi pri njenem zunanjem delovanju.

1.7

EESO poudarja, da obstoj različnih zakonodaj na področju prostovoljstva v različnih državah članicah utegne negativno vplivati na pobudo EU Aid Volunteers.

1.8

Prostovoljce je vedno treba vključevati na podlagi potreb ter po analizi in oceni situacije in potreb prebivalstva, prizadetega zaradi naravnih nesreč ali zapletenih kriz.

1.9

V predlogu uredbe (1) je poudarjena potreba po razvoju standardov za vse dele procesa sodelovanja prostovoljcev. EESO deli to skrb in predlaga, da bi ti standardi temeljili na dobrih praksah humanitarnega sektorja in že obstoječih kakovostnih pobudah.

1.10

Prostovoljci običajno delujejo prek socialnih organizacij, v manjši meri pa tudi prek javnih institucij civilnega značaja. Kakovost institucij je še posebej pomembna za uspeh dela. EESO soglaša s potrebo po napredovanju v smeri mehanizmov certificiranja organizacij, ki bi temeljili na izkušnji in dosežkih humanitarnega sektorja. Merila certificiranja bi morala veljati – vendar jih je treba prilagoditi – za organizacije gostiteljice pomoči v prizadetih državah.

1.11

EESO želi izraziti prepričanje, da je mehanizem certificiranja treba razviti na podlagi vseh teh izkušenj in da je pri njegovem uresničevanju treba vključiti bistvena merila transparentnosti, svobodne konkurence, enakih možnosti in polaganja računov. Pobuda bi morala omogočiti sodelovanje nevladnih organizacij držav z manjšo tradicijo na tem področju.

1.12

EESO izraža prepričanje, da je poleg tehnično-strokovnega usposabljanja – ki je vsekakor pomembno – potrebno nameniti večjo pozornost usposabljanju na področju vrednot, usposabljanju glede prizadetega prebivalstva, medkulturni razsežnosti, spoštovanju, psihosocialnim vidikom pomoči … skratka, številnim vprašanjem, ki so značilna za humanitarno delovanje in presegajo tehnični vidik.

1.13

Glede sodelovanja podjetij z izkušnjami na področju prostovoljstva v podjetjih ali drugimi izkušnjami EESO meni, da je vprašanje treba poglobljeno proučiti in pri tem ovrednotiti tudi vlogo malih in srednje velikih podjetij.

2.1

Čeprav sta bila prostovoljstvo in delovanje prostovoljcev vedno del pravnega reda EU in so se evropske institucije že pred desetletji lotile različnih tovrstnih projektov in programov, Pogodba o delovanju Evropske unije prostovoljstvo izrecno omenja samo enkrat, in sicer v členu 214(5) v poglavju o humanitarni pomoči. V njem je za prispevek mladih Evropejcev k humanitarnim dejavnostim predlagana ustanovitev Evropske prostovoljske enote za humanitarno pomoč.

2.2

Vključitev te omembe je bila iz različnih razlogov presenetljiva; prostovoljstvo je bilo v Pogodbi omenjeno samo na tem mestu. Čeprav je humanitarna dejavnost eno najbolj profesionaliziranih področij sodelovanja, ni omenjeno prostovoljstvo v drugih sektorjih, na katerih so v Evropi že obstajale izkušnje, na primer na področju mladih, sociale itd. Institucije EU so se izvajanja te direktive lotile šele po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe. Komisija je tako začela več študij o izvedljivosti in možnem učinku pobude, začeli pa so se tudi izvajati različni pilotni projekti, s pomočjo katerih naj bi izluščili nauke in jih spravili v življenje. (2) Med spremembe, do katerih je sčasoma prišlo, štejeta preimenovanje pobude v Aid Volunteers in napredek razprave o uredbi, ki ureja izvajanje te pobude.

2.3

EESO želi spomniti, da je bilo prostovoljstvo vedno zajeto v delovanje mnogih evropskih socialnih organizacij in da je zato EESO v svojem delu vedno posvečal pozornost njegovemu spodbujanju in razširjanju.

2.4

Hkrati se je v več mnenjih izrekel o različnih vidikih razvojnega sodelovanja in zunanjega delovanja Unije, posebno pozornost pa je posvečal področjem, povezanim z njegovim poslanstvom, med drugim vlogi civilne družbe ter delavskim in socialnim pravicam.

2.5

Humanitarna pomoč je eden izmed sestavnih delov zunanjega delovanja Unije in je tudi eno od področij, na katerih sta sodelovanje in osrednja vloga civilne družbe najočitnejša. Več kot 47 % humanitarne pomoči Evropske komisije se odvija prek nevladnih organizacij (3) in nekaj podobnega se dogaja v večini držav članic. Poleg tega je to ena izmed politik EU, ki je, kot kažejo raziskave Eurobarometer, (4) deležna velike podpore evropskih državljanov.

2.6

Od leta 1996 ima Evropska komisija z Uredbo (ES) št. 1275/1996 trdno podlago za svoje humanitarno delo, ki je bila še okrepljena s sprejetjem Evropskega soglasja o humanitarnega delovanja, ki so ga leta 2007 podpisale vse tri institucije (Svet, Komisija in Parlament) in ki vzpostavlja splošni okvir na področju humanitarne pomoči. Dokument vsebuje skupno vizijo, politične cilje in načela humanitarne pomoči EU ter predstavlja vizijo EU, ki se enoglasno in učinkoviteje odziva na humanitarne potrebe. Prav tako opredeljuje vlogo držav članic in skupnih institucij. Poleg tega člen 214 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) opredeljuje humanitarno pomoč kot samostojno politiko.

2.7

EESO soglaša in podpira stališče, izraženo v okviru Evropskega soglasja o humanitarni pomoči, da je cilj humanitarne pomoči EU "zagotoviti ukrepanje ob nesreči na osnovi potreb, katerega namen je obvarovati življenje, preprečiti in olajšati človeško trpljenje ter ohraniti človekovo dostojanstvo, kadar koli je to potrebno, če so vlade in lokalni akterji preobremenjeni, nezmožni ali nepripravljeni ukrepati. Humanitarna pomoč EU vključuje operacije za pomoč, ublažitev in zaščito, da se obvaruje in ohrani življenja v humanitarnih krizah ali takoj po njih, pa tudi ukrepe za olajšanje ali zagotovitev dostopa do ljudi v stiski in prostega pretoka pomoči. Humanitarna pomoč EU se zagotavlja kot odziv na krize, ki jih je povzročil človek (tudi na zahtevne izredne razmere), in naravne katastrofe, in sicer glede na potrebe." (5) EESO zelo pozitivno ocenjuje omembo žrtev in varovanje človeškega dostojanstva, saj se tako presega zgolj podporni vidik pomoči.

2.8

Zato EESO poleg opredelitev pravic žrtev v mednarodnem in zgoraj omenjenih evropskih pravnih instrumentov opozarja na to, da nekatere priznane humanitarne organizacije, kot so Zdravniki brez meja, menijo, da je "humanitarna pomoč dejanje civilne družbe civilni družbi, človeka človeku, njen cilj pa je zaščititi življenje in olajšati trpljenje. Za razliko od drugih vrst pomoči njen cilj ni spreminjati družbo, temveč premagati začasno krizo. Namenjena je ljudem in ne državam." Vloga civilne družbe na humanitarnem področju je temeljna.

2.9

EESO želi pripomniti, da se je koncept humanitarne pomoči v zadnjih desetletjih razvijal in zajema preventivne vidike in zmanjševanje tveganja, pomoči, zaščite ter okrevanja po naravni nesreči ali vojni. Evropska unija je bila prek Evropskega soglasja o humanitarni pomoči vodilna na tem področju. Vendar humanitarna pomoč ni usmerjena samo v odzivanje na potrebe, marveč vključuje elemente pristopa, "temelječega na pravicah", in prizadevanj za obnovo dostojanstva oseb. V okviru pristopa, temelječega na pravicah, EESO lahko da svoj poseben prispevek.

2.10

EESO poudarja tudi, da Evropsko soglasje o humanitarni pomoči in pobuda EU Aid Volunteers lahko prispevata k temu, da se bodo tem vprašanjem posvetili v nekaterih državah, ki imajo sicer manjšo tradicijo, vendar tudi velik potencial v novih vizijah, dinamičnosti in prostovoljcih. Ena od možnosti za pobudo EU Aid Volunteers bi morala biti tudi spodbujanje prostovoljstvo državljanov na humanitarnem področju v vsej EU.

2.11

EESO zato pozdravlja pobudo EU Aid Volunteers in želi prispevati svoje zamisli k pripravi uredbe o tej pobudi, pri tem pa se dotakniti zlasti vidikov, ki so najbolj povezani s poslanstvom in izkušnjo posvetovalnega organa evropske civilne družbe.

3.1

EESO soglaša z opredelitvami prostovoljstva, podanih v predlogu uredbe, ki so bile vključene v druga mnenja. EESO želi opozoriti na svojevrstnost humanitarnega delovanja in na nevarnost, da bi ga pomešali z drugo vrsto poklicnih dejavnosti. V času sedanje gospodarske krize je to še posebej pomemben vidik tako znotraj EU kot tudi pri njenem zunanjem delovanju. Zato EESO v nekaterih primerih predlaga oceno možnega gospodarskega učinka evropskega prostovoljstva v državah gostiteljicah.

3.2

EESO želi spomniti, da morajo zakonodaje o prostovoljstvu v Evropski uniji in zlasti o mednarodnem delovanju prostovoljcev biti skladne. Poudarja, da obstoj različnih zakonodaj na področju prostovoljstva v različnih državah članicah utegne negativno vplivati na pobudo EU Aid Volunteers. (6)

3.3

EESO obenem izraža prepričanje, da tovrstna pobuda mora prispevati k temu, da bodo ta vprašanja upoštevali v državah z manjšo tradicijo na tem področju. V okviru te pobude bo treba paziti, da se bo organizacijam teh držav omogočilo spodbujati vključevanje prostovoljcev vse Unije na podlagi načela enakih možnosti. EESO predlaga izvajanje posebnih ukrepov za spodbujanje sodelovanje tako organizacij kot tudi prostovoljcev držav članic, ki so doslej manj sodelovale pri humanitarnih nalogah.

3.4

Čeprav je sprva predlog PDEU delo prostovoljcev omejeval na humanitarno pomoč, dejansko velik del financiranih pilotnih projektov in velik del nalog, dodeljenih prostovoljcem, bolj sodi na področja razvojne pomoči, zmanjševanja tveganj nesreč, sanacije in obnove, blažitve, odpornosti … EESO se zdi ta prilagoditev razumljiva in predlaga, da se prouči, kako se prostovoljstvo v prihodnje lahko razvija v okviru razvojnega sodelovanja EU.

3.5

Prostovoljno delo v okviru evropske humanitarne pomoči in nasploh razvojno sodelovanje mora biti skladno s preostalimi dejavnostmi evropskih institucij, se z njimi dopolnjevati in se vključevati vanje. EESO meni, da je prostovoljstvo lahko koristno na drugih področjih mednarodnega razvojnega sodelovanja, vendar mora temeljiti na razumnosti in previdnosti ("do no harm"), okoliščine, v katerih sodelujejo prostovoljci, pa morajo biti omejene.

3.6

Zato EESO odobrava, da je Evropski parlament omejil možno sodelovanje prostovoljcev v primeru sporov, varnostnih groženj ali zahtevnih izrednih razmer. Varnost prejemnikov pomoči, prostovoljcev in osebja nasploh, zlasti v razmerah, v katerih se odvija humanitarna dejavnost, mora imeti prednost.

3.7

Zato EESO predlaga, da se napreduje pri opredelitvi vrst projektov, ki so najbolj primerni za sodelovanje prostovoljcev ali da se vsaj natančneje opredelijo vrste ukrepov, pri katerih naj prostovoljci v okviru pobude ne bi sodelovali. Področje humanitarne dejavnosti je zelo široko in raznoliko, zato je treba določiti okvire, v katerih je prostovoljno delo najbolj primerno.

3.8

EESO prav tako pozdravlja to, da je bil koncept prostovoljstva mladih, ki je izhajal iz Pogodbe, nadomeščen z bolj realističnim konceptom, ki zajema različne vrste prostovoljstva, potrebne lastnosti za prostovoljstvo, prepoznavne vrednote itd. EESO meni, da so še potrebna prizadevanja za dosego ustreznega ravnovesja med spoloma pri tem projektu.

4.1

K uresničevanju pobude Aid Volunteers institucije EU pristopajo preudarno. Ocena pilotnih projektov in doslej izvedenih projektov bi morala biti temelj pristopanja k prihodnjim izzivom in spoprijemanja z njimi. Izsledke teh ocen bi bilo treba dati na voljo vsem zainteresiranim stranem in razpravljati o nauku, ki ga je mogoče potegniti iz njih.

4.2

Prostovoljce je vedno treba vključevati na podlagi potreb ter prošenj po analizi in oceni situacije in potreb prebivalstva, prizadetega zaradi naravnih nesreč ali zapletenih kriz. Temeljnega pomena je povezovanje z mehanizmi usklajevanja tako na evropski ravni (Delovna skupina za humanitarno pomoč in pomoč v hrani (COHAFA), mehanizmi GD ECHO) kot tudi na mednarodni ravni (OCHA).

4.3

Prav tako je treba vzpostaviti jasne mehanizme s specializiranimi mrežami v humanitarnem sektorju, kot so (trenutno) med drugim Mednarodna federacija Rdečega križa in Rdečega polmeseca, VOICE (prostovoljske organizacije za sodelovanje v izrednih razmerah) ali Mednarodni svet prostovoljskih organizacij (ICVA).

4.4

V predlogu uredbe je poudarjena potreba po razvoju standardov za vse dele procesa sodelovanja prostovoljcev iz tretjih držav. EESO deli to skrb in predlaga, da bi ti standardi temeljili na dobrih praksah humanitarnega sektorja in že obstoječih kakovostnih pobudah. (7)

4.5

V teh standardih je treba posebno pozornost nameniti vprašanjem varnosti in zagotovitvi pogojev, ki omogočajo izvajanje dejavnosti prostovoljcev in njihovo dodano vrednost v humanitarnih projektih.

4.6

Prostovoljci običajno delujejo prek socialnih organizacij, v manjši meri pa tudi prek javnih institucij civilnega značaja. Kakovost institucij je še posebej pomembna za uspeh dejavnosti. EESO soglaša s potrebo po napredovanju v smeri mehanizmov certificiranja organizacij, ki bi temeljili na izkušnji in dediščini humanitarnega sektorja. Zato EESO predlaga analizo in ovrednotenje izkušenj, ki jih je GD ECHO pridobil prek okvirnih sporazumov o partnerstvu z nevladnimi organizacijami in agencijami OZN. (8)

4.7

EESO želi izraziti prepričanje, da je mehanizem certificiranja treba razviti na podlagi vseh teh izkušenj in da je pri njegovem uresničevanju treba vključiti bistvena merila transparentnosti, svobodne konkurence, enakih možnosti in prevzemanja odgovornosti. Pobuda bi morala omogočiti sodelovanje nevladnih organizacij držav s krajšo tradicijo na tem področju. V ta namen EESO predlaga pripravo posebnih ukrepov za razširjanje pobude EU Aid Volunteers in humanitarne dejavnosti, zlasti v teh državah članicah.

4.8

Merila certificiranja bi morala veljati – vendar jih je treba prilagoditi – za organizacije gostiteljice pomoči v prizadetih državah. Ukrepi krepitve zmožnosti organizacij gostiteljic bi morali biti prednostna naloga, ki bi ji bilo v okviru projekta treba nameniti tehnično, logistično in finančno podporo. Pobuda je lahko instrument za podporo partnerjem na jugu in prispevek h krepitvi družb gostiteljic. EESO je glede tega vprašanja izkazal še posebno občutljivost in je na tem področju sprejel različna mnenja. (9)

4.9

EESO poudarja, da morajo institucije, ki pošiljajo in sprejemajo prostovoljce, biti civilne, saj je to način zagotavljanja humanitarnih načel in vrednot, pa tudi sprejetosti v prizadetih skupnostih.

4.10

Glede sodelovanja podjetij z izkušnjami na področju prostovoljstva v podjetjih ali drugimi izkušnjami EESO meni, da je vprašanje treba poglobljeno proučiti, da se predlagajo nekateri mehanizmi za to sodelovanje. EESO meni, da je v vsakem primeru treba spodbujati vlogo malih in srednje velikih podjetij in ne le, kot se je zgodilo v nekaterih primerih, velikih korporacij z oddelki za družbeno odgovornost podjetij in podobnimi oddelki.

4.11

Usposabljanje kandidatov za sodelovanje pri pobudi EU Aid Volunteers je bistvenega pomena za zagotavljanje dobrega poteka dejavnosti. EESO izraža prepričanje, da je poleg tehnično-strokovnega usposabljanja – ki je vsekakor pomembno – potrebno nameniti večjo pozornost usposabljanju na področju vrednot, usposabljanju glede prizadetega prebivalstva, medkulturni razsežnosti, spoštovanju, psihosocialnim vidikom pomoči … skratka, številnim vprašanjem, ki so značilna za humanitarno delovanje in presegajo tehnični vidik. Če je kaj, po čemer se humanitarno delovanje razlikuje od drugih, je to prav poudarek na načelih in vrednotah, kar mora biti bistvenega pomena pri usposabljanju prostovoljcev.

4.12

Zato se je treba opreti na enote, ki imajo v različnih državah članicah že izkušnje, in na vseevropske mreže usposabljanja – ne le na univerzitetne mreže, marveč tudi druge, ki delujejo v okviru nepridobitnih ustanov. Posebno pozornost je treba nameniti ukrepom usposabljanja, ki so bili vključeni v že uresničene pilotne projekte. EESO priporoča, da se čim prej zberejo dobre prakse na tem področju, da bodo služile kot referenčna merila za prihodnje predloge.

4.13

Predlog uredbe vsebuje razmislek o vzpostavitvi baze podatkov, v katero je mogoče vključiti morebitne prostovoljce, ki jih bo kasneje mogoče pritegniti prek različnih pooblaščenih organizacij ali morda prek služb Komisije. EESO želi opozoriti na to, da vključitev prostovoljca v neko organizacijo ni odvisna samo od tehničnih zahtev, marveč med drugim tudi od naklonjenosti skupnim vrednotam, sprejemanja nalog in poslanstva ustanove. Zato ne glede na končne rešitve, ki jih bo za podatkovne baze opredelila Evropska komisija, EESO izraža prepričanje, da morajo upoštevati ta vidik.

4.14

Uresničevanje pobude EU Aid Volunteers pomeni priložnost za razširjanje ukrepov ozaveščanja in izobraževanja evropskih državljanov o solidarnosti, o potrebi po tem, da se tokovi pomoči nadaljujejo tudi v kriznih časih, in za spodbujanje splošnih vrednot. EESO ne gre le za "prepoznavnost" ukrepov, marveč tako kot v drugih mnenjih želi poudariti potrebo po okrepitvi vezi z državljani. Pri tej nalogi imajo organizacije civilne družbe, od katerih so mnoge zastopane v EESO, temeljno vlogo. EESO meni, da bi ukrepi ozaveščanja morali biti usmerjeni v države, ki imajo doslej le manjšo tradicijo na humanitarnem področju.

6.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 67/16

1.1

EESO ugotavlja, da je EU v zadnjih desetih letih naredila veliko za zagotavljanje enakosti pravic, svoboščin in jamstev, povezanih s statusom evropskega državljanstva, tako da je okrepila merilo stalnega prebivališča v razmerju do merila nacionalnosti. Evropsko državljanstvo se razvija v smeri državljanstva na podlagi prebivališča, ki je povezano z Listino EU o temeljnih pravicah ter vrednotami in načeli Pogodbe (PDEU).

1.2

EESO meni, da je zdaj čas za oceno in analizo nedokončanih nalog in obstoječih ovir za zagotavljanje evropskega državljanstva, ki bo bolj vključujoče, participativno in civilno ter odprto za vse osebe, ki imajo v EU stalno prebivališče.

1.3

Evropejci se moramo v 21. stoletju soočati s pomembnim izzivom: razširiti podlago naših demokracij z vključitvijo novih državljanov, ki imajo enake pravice in obveznosti, zaradi česar mora pravica do državljanstva držav članic in evropskega državljanstva vključevati vse osebe priseljenskega porekla, ki prispevajo k veliki nacionalni, etnični, verski in kulturni raznolikosti. Odbor meni, da so evropske demokracije svobodne in odprte družbe in da morajo temeljiti na vključevanju vseh državljanov, ne glede na njihovo poreklo in referenčni okvir.

1.4

EESO predlaga, da se spodbudi razmislek o tem, ali sedanje zakonodajne in politične podlage, na katerih temelji evropska politika priseljevanja, državljanstva in vključevanja, zadoščajo za današnje evropske družbe, ki so vse bolj pluralne in izjemno raznolike.

1.5

Gospodarska kriza je s političnega dnevnega reda umaknila varstvo temeljnih pravic, vključevanje in boj proti diskriminaciji. EESO opozarja na tveganje porasta nestrpnosti, rasizma in ksenofobije v odnosu do priseljencev in manjšin. Politiki, družbeni voditelji in mediji morajo ravnati odgovorno in postati pomemben družbeni in politični zgled, da bi preprečili takšna ravnanja, institucije EU pa morajo ukrepati odločno pri zaščiti temeljnih pravic.

1.6

Odbor želi poslati jasno sporočilo tistim, ki na podlagi izključujočega nacionalizma opredeljujejo nacionalno in evropsko identiteto na način, ki milijonom oseb zaradi njihovega nacionalnega porekla zanika državljansko pravico, zaradi česar je njihov pravni status šibek. Kakovost evropske demokracije je treba izboljšati tako, da se razširi dostop do državljanstva držav članic in evropskega državljanstva.

1.7

Glede na to, da so številne države članice sprejele omejujočo zakonodajo, kar zadeva dostop do državljanstva, EESO priporoča, da se sprejmejo bolj prožna zakonodaja in upravni postopki, da bodo lahko državljani tretjih držav, ki imajo status rezidenta za daljši čas (1), imeli dostop do državljanstva.

1.8

Odbor poziva države članice, naj podpišejo sporazume z matičnimi državami priseljencev, da bi slednji lahko pridobili dvojno državljanstvo.

1.9

Države članice morajo podpisati in ratificirati Evropsko konvencijo o državljanstvu iz leta 1997 in Konvencijo o sodelovanju tujcev v javnem življenju na lokalni ravni iz leta 1992 ter v svojih politikah pridobitve in izgube državljanstva spoštovati načela sorazmernosti, učinkovitega pravnega sredstva in nediskriminacije.

1.10

EESO opozarja na ovire, ki so jih uvedle različne države članice na področju političnih pravic, kot so volilna pravica, pravica združevanja, pravica do politične udeležbe, ter državam članicam priporoča, da spremenijo svojo zakonodajo in tako državljanom tretjih držav s stalnim prebivališčem zagotovijo politične pravice.

1.11

EESO Evropski uniji predlaga, naj v prihodnosti ob uvedbi novega procesa reforme Pogodbe (PDEU) spremeni člen 20, da bodo lahko državljani Unije postale tudi osebe, ki so državljani tretjih držav in v EU prebivajo stalno ter imajo status rezidenta za daljši čas.

1.12

Pri dodeljevanju državljanstva Unije je treba upoštevati merilo stalnega prebivališča oseb. Kot je EESO navedel v predhodnem mnenju (2), je v evropskem pravu stalno prebivališče že merilo za dodelitev različnih ekonomskih, socialnih, kulturnih in državljanskih pravic in svoboščin državljanom tretjih držav. Številne od teh pravic so po naravi podobne evropski državljanski pravici. Vendar so trenutno izključene nekatere politične pravice, kot je volilna pravica. EESO želi znova poudariti, da "mora biti zakonito stalno prebivališče prav tako način za pridobitev državljanstva Evropske unije" (3).

1.13

Listina EU o temeljnih pravicah je zavezujoča in pomeni nov okvir za evropske politike priseljevanja, vključevanja in državljanstva. Komisija mora analizirati, kako Listina vpliva na status in pravice državljanov tretjih držav, da bi uvedla nove pobude, s katerimi bi zakonodajo o priseljevanju prilagodila jamstvom iz Listine.

1.14

Listina določa splošne temelje novega koncepta civilnega državljanstva (sklop skupnih temeljnih pravic in obveznosti) za državljane tretjih držav. Odbor meni, da bi moral biti razvoj tega civilnega državljanstva ena od prednostnih nalog novega političnega programa, ki bo nasledil stockholmski program od leta 2014.

1.15

EU mora sprejeti Zakonik o priseljevanju, ki bo zagotovil večjo preglednost in pravno jasnost glede pravic in svoboščin državljanov tretjih držav, ki prebivajo v EU. Odbor meni, da mora evropska zakonodaja o priseljevanju zagotoviti enako obravnavo in načelo nediskriminacije.

1.16

Komisija mora analizirati težave v praksi držav članic, kar zadeva varstvo temeljnih pravic državljanov tretjih držav, zlasti v zvezi s socialnimi pravicami, mobilnostjo in dostopom do učinkovitega pravnega sredstva.

1.17

Komisija mora preučiti ovire, ki jih uvajajo nekatere države članice pri uresničevanju statusa rezidentov za daljši čas in uporabi modre karte (4), ter na učinkovit način dokončati postopke za ugotavljanje kršitev proti tistim državam članicam, ki ne spoštujejo zakonodaje Unije.

1.18

Komisija mora v okviru programa za vključevanje izvesti oceno postopkov in ovir v državah članicah, kar zadeva pridobitev in izgubo državljanstva, ter njihov vpliv na državljanstvo Unije.

1.19

Odbor poziva Evropsko komisijo, naj pripravi poročilo o stanju razprav v EU, kar zadeva Konvencijo Združenih narodov o zaščiti delavcev migrantov in njihovih družin (5). Komisija mora zagotoviti pogoje za njeno ratifikacijo.

2.1

Leto 2013 je bilo razglašeno za "Evropsko leto državljanstva". Državljanstvo Unije je eden od najučinkovitejših instrumentov za ustvarjanje skupne identitete vseh Evropejcev. Odbor meni, da je še kako aktualna politična filozofija, na kateri EU temelji že od vsega začetka, in sicer izjava Jeana Monneta: "Ne povezujemo držav, temveč združujemo ljudi".

2.2

Evropsko državljanstvo ni koncept brez vsebine, ampak predstavlja konkreten pravni in politični status, ki ga sestavljajo pravice in svoboščine. Demokracija, svoboda, pravna država, enakost in človekove pravice so v skladu s členom 2 Pogodbe o Evropski uniji temeljne vrednote Unije.

2.3

EESO meni, da je treba v sedanjih težkih časih, ko v Evropi vlada resna gospodarska, socialna in politična kriza, uvesti inovativne strategije za spodbujanje bolj odprtega in vključujočega državljanstva ter povečati zaupanje vseh ljudi, ki prebivajo v Evropski uniji.

2.4

Evropska komisija je objavila drugo poročilo o evropskem državljanstvu Evropski državljani: vaše pravice, vaša prihodnost, v katerem analizira nekatere obstoječe ovire in težave. EESO pozdravlja poročilo Komisije, vendar opozarja na pomanjkanje političnih ukrepov v zvezi z državljani tretjih držav, ki imajo podobne evropske pravice in svoboščine, vendar nimajo polnega državljanstva.

2.5

Odbor uvaja številne pobude za spodbujanje bolj aktivnega evropskega državljanstva, vendar opozarja na resen problem, ko so številni mladi priseljenskega porekla druge ali tretje generacije žrtev diskriminacije in izključevanja, ki znatno zmanjšujeta občutek pripadnosti družbi, ki jih obravnava kot "drugorazredne državljane".

3.1

EESO je že pred 10 leti predlagal, da mora biti vključevanje temeljni del skupne politike priseljevanja, ter pozval k uvedbi evropskega programa. Svet je leta 2004 potrdil skupna temeljna načela vključevanja, med drugim naslednje: "Z nacionalnimi državljani enakopraven in nediskriminatoren dostop priseljencev do institucij ter javnega in zasebnega blaga in storitev je bistveni pogoj za boljše vključevanje". Ter "Udeležba priseljencev v demokratičnem procesu in pri oblikovanju politik ter ukrepov vključevanja, zlasti na lokalni ravni, pospešuje njihovo vključevanje".

3.2

Evropska komisija v sodelovanju z EESO razvija evropski program za vključevanje ter spodbuja številne dejavnosti za podporo državam članicam. EESO in Komisija sta ustanovila Evropski forum za vključevanje (6), da se olajša sodelovanje priseljencev in organizacij civilne družbe.

3.3

Odbor je k programu za vključevanje prispeval s pripravo različnih mnenj (7).

3.4

Forum je preučil pomen, ki ga ima za vključevanje sodelovanje priseljencev v demokratičnem procesu, ter izrazil stališče, da tiste države članice, ki spodbujajo dostop priseljencev do državljanskih pravic, povečujejo vključenost. EESO zato državam članicam priporoča, naj v okviru svojih nacionalnih zakonodaj sprejemajo bolj prožno zakonodajo, da bodo lahko državljani tretjih držav, ki imajo status rezidenta za daljši čas, imeli dostop do državljanstva.

3.5

Odbor pozdravlja vključujočo vlogo sindikatov, organizacij delodajalcev in nevladnih organizacij, ki lajšajo sodelovanje priseljencev v demokratičnem življenju svojih organizacij. Civilna družba je usmerjena v državljane tretjih držav, da bi le-ti postali aktivni člani organizacij.

3.6

Vključevanje je dvosmerni družbeni proces vzajemnega prilagajanja med priseljenci in družbo gostiteljico, ki ga je treba podpirati prek dobrega upravljanja v Evropski uniji ter na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Skupni evropski pristop ima veliko dodano vrednost, saj povezuje vključevanje z vrednotami in načeli Pogodbe, z enakostjo obravnave in nediskriminacijo, z Listino EU o temeljnih pravicah, z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah ter strategijo Evropa 2020.

3.7

Evropska zakonodaja o priseljevanju mora zagotoviti enako obravnavo in načelo nediskriminacije. V zvezi s tem je primerno, da se navede vprašanje pravic ter možnosti na jezikovnem in kulturnem področju. Odbor meni, da je zelo pozitivno, da je Komisija predložila direktivo (8) za lažje uresničevanje pravic, podeljenih delavcem v okviru prostega gibanja.

3.8

Vendar je EESO predlagal, da se vse osebe s prebivališčem v EU obravnavajo pravično, ne glede na njihov migracijski status ali nacionalnost, zaradi česar je treba preseči nekatere omejitve, ki so zdaj povezane s statusom državljanstva Unije.

4.1

Odbor želi dopolniti razmišljanje o naravi evropskega državljanstva, kar zadeva državljane tretjih držav, ki zakonito in stalno prebivajo v EU. Vrniti se je treba k pristopu, ki je bil prvotno vzpostavljen s sklepi z zasedanja Sveta v Tampereju (9). Pravična in enaka obravnava evropskih državljanov in državljanov tretjih držav, ki je bila določena v sklepih iz Tampereja (10), je še vedno ena od političnih prednostnih nalog, saj v 14 letih razvoja skupne politike priseljevanja cilji niso bili doseženi.

4.2

Države članice podelijo državljanstvo na podlagi lastne zakonodaje, saj Pogodba trenutno ne zagotavlja EU nobene pristojnosti za usklajevanje zakonodaj, zaradi česar je to vprašanje nacionalne suverenosti.

4.3

Vendar v vseh državah članicah organizacije priseljencev, sindikati in nevladne organizacije razvijajo pobude in organizirajo razprave, da bi skrajšale roke ter povečale prožnost postopkov naturalizacije in dostopa do državljanstva za priseljence ter olajšale vključevanje, ob upoštevanju, da družba in država, ki zavračata enako obravnavo ter pravice do sodelovanja številnih oseb, ki stalno prebivajo v EU, nista vključujoči.

4.4

Koncept evropskega državljanstva je trdno zasidran v Pogodbah, pravu Unije ter Listini o temeljnih pravicah. V Pogodbi (PDEU) ter zlasti njenem členu 20 je navedeno: "Državljani Unije so vse osebe z državljanstvom ene od držav članic. Državljanstvo Unije se doda nacionalnemu državljanstvu in ga ne nadomešča". Državljanstvo ter njegova pridobitev in izguba, kakor je opredeljeno v posameznih nacionalnih zakonodajah, je tako "univerzalni ključ" za dostop do državljanstva EU (11).

4.5

Vse od vzpostavitve evropskega državljanstva z Maastrichtsko pogodbo leta 1992 je bila tesna povezava med statusom evropskega državljanstva ter državljanstvom držav članic predmet številnih razprav in kritik. Navedena povezava načeloma pomeni formalno zanikanje državljanstva Unije državljanom tretjih držav z zakonitim prebivališčem v EU, zaradi česar so bile te osebe "nevidne" v evropskih razpravah o državljanstvu ter pri sodelovanju v politiki in demokratičnem življenju.

4.6

Omejena razlaga državljanstva Unije trdi, da obstaja določena homogena in jasno prepoznavna skupina oseb, imenovanih evropski državljani, ter druga skupina oseb, opredeljenih kot državljani tretjih držav, ki ne veljajo za državljane Evrope.

4.7

Vendar kdo so ti evropski "državljani"? Ali je primerno, da se področje uporabe državljanstva Unije omeji na osebe, ki imajo državljanstvo države članice? Ali imajo državljani tretjih držav že nekatere pravice in svoboščine, ki so podobne tistim, ki jih imajo evropski državljani, ter z njimi primerljive? Katere so sedanje omejitve in izzivi, povezani z državljanstvom Unije? Kakšna je v tem kontekstu vloga političnega sodelovanja in volilne pravice? Zakaj so številni mladi priseljenskega porekla še vedno "drugorazredni državljani"? Če udeležba priseljencev v demokratičnem procesu olajša njihovo vključevanje, zakaj so potem iz tega procesa izključeni?

4.8

Do danes so države članice posredno odločale o tem, kdo je ali kdo ni državljan Unije. To je treba spremeniti, da bi državljanstvo Unije postalo središče evropskega vključevanja.

5.1

Listina EU o temeljnih pravicah določa splošne temelje novega koncepta civilnega, vključujočega in participativnega državljanstva, ki ga je po mnenju Odbora treba razviti.

5.2

Komisija je navedla, da je lahko Listina EU o temeljnih pravicah referenca za razvoj koncepta "civilnega državljanstva" za državljane tretjih držav (s sklopom skupnih temeljnih pravic in obveznosti).

5.3

Listina EU o temeljnih pravicah je zavezujoča in ima pravno veljavnost, podobno Pogodbam. Listina je preoblikovala in utrdila sestavne dele statusa državljanstva Unije. Njeno področje uporabe vključuje tako evropske državljane kot tudi državljane tretjih držav. Naslov V zajema "pravice državljanov", vendar v tem naslovu člen 41 (temeljna pravica do dobrega upravljanja ali uprave) in člen 45(2) (temeljna pravica do prostega gibanja in prebivanja) vključujeta tudi državljane tretjih držav.

5.4

EESO ugotavlja, da se preostale določbe Listine uporabljajo za vse osebe ne glede na njihovo nacionalnost. Listina omejuje diskrecijsko pravico držav članic glede vprašanj, povezanih z varnostjo bivanja, ponovno združitvijo družine, izgonom ter tudi pridobitvijo in izgubo državljanstva. Eden od temeljnih vidikov je poglavje VI o pravosodju, ki vključuje pravico do učinkovitega sodstva in učinkovitega pravnega sredstva v primeru, ko so bile kršene nekatere temeljne in državljanske pravice.

5.5

EESO meni, da lahko ima kombinacija državljanstva Unije in Listine znatne učinke pri razširitvi obsega statusa evropskega državljanstva. Eden od glavnih še nerešenih izzivov je zagotoviti dostop do učinkovitega pravnega sredstva za državljane tretjih držav, katerih pravice in temeljne svoboščine so države članice in njihovi organi na področju evropskega prava kršili ali v zvezi z njimi uporabili izjeme (12).

5.6

V času priprav Evropske konvencije je EESO sprejel resolucijo, v kateri je predlagal naslednje:"… Izboljšati je treba politike vključevanja priseljencev. Odbor Konvencijo poziva, naj preuči možnost dodelitve državljanstva Unije državljanom tretjih držav, ki imajo status rezidenta za daljši čas…" (13).

5.7

Komisija je v sporočilu o politiki Skupnosti o priseljevanju (14) določila cilj oblikovati evropski zakonodajni okvir za sprejem in prebivanje državljanov tretjih držav ter enotni pravni status, ki bo temeljil na načelu dodelitve pravic in obveznosti, kot veljajo za evropske državljane, ki pa se bodo razlikovale glede na trajanje bivanja.

5.8

Omogočiti izseljencem, da pridobijo državljanstvo po preteku minimalnega obdobja 5 let, je lahko zadostno jamstvo, da se številni od njih uspešno uveljavijo v družbi, ali prvi korak k pridobitvi državljanstva države članice.

5.9

EESO je v mnenju o dostopu do državljanstva Evropske unije navedel, da obsežen pojem evropskega državljanstva ustreza pojmu, ki ga je Evropska komisija sprejela pod imenom "civilno državljanstvo".

5.10

Odbor se je tudi strinjal, da bi bilo treba "civilno državljanstvo" na evropski ravni razumeti kot "participativno in vključujoče državljanstvo" za vse osebe s stalnim prebivališčem na ozemlju Unije, pri katerem je eno od osrednjih vodil načelo enakosti vseh oseb pred zakonom. EESO je v mnenju o dostopu do državljanstva Evropske unije že opozoril, da bo na ta način dosežena "zaveza k pravični obravnavi za spodbujanje in olajšanje civilnega vključevanja državljanov tretjih držav, ki stalno in zakonito prebivajo v eni od držav članic Evropske unije (enakost pred zakonom)", poleg tega pa se bo mogoče soočiti s sedanjo diskriminacijo državljanov tretjih držav.

6.1

V zadnjih desetih letih je Evropa uvedla politike, sprejela zakone in izrekla sodbe, ki so zelo pomembni tako za državljanstvo Unije kot tudi za status državljanov tretjih držav. Ti procesi so pomenili postopno širjenje pravic, svoboščin in jamstev evropskega državljanstva na podlagi stalnega prebivališča. Vendar EESO meni, da ta razširitev ni popolna, saj vključuje preveč omejitev.

6.2

Eden od najpomembnejših ukrepov na zakonodajnem področju je bilo sprejetje Direktive o državljanstvu 2004/38, ki je v enem samem pravnem instrumentu uskladila prej razpršen in razdrobljen evropski zakonodajni okvir o prostem gibanju in bivanju. EU je bila zlasti dejavna pri priznavanju pravic in protidiskriminacijskih določb za državljane tretjih držav, ki so družinski člani evropskih državljanov. Direktiva tem družinskim članom, ki so državljani tretjih držav, izrecno priznava različne pravice in svoboščine, ki so zelo podobne tistim, ki so dodeljene evropskim državljanom.

6.2.1

EESO se strinja s Komisijo, da je eden od glavnih izzivov zagotoviti vsem osebam v njihovem vsakodnevnem življenju dostop do pravic iz direktive, pri čemer je treba odpraviti nekatere slabe nacionalne prakse ter zagotoviti učinkovita pravna sredstva za tiste, katerih državljanske svoboščine so bile kršene.

6.2.2

Medtem ko te "državljanske pravice" izhajajo neposredno iz družinskih razmerij, pa je dostop do njih mogoč šele takrat, ko evropski državljani in njihove družine uveljavijo pravico do prostega gibanja ali se preselijo v drugo državo članico. Mobilnost znotraj Evrope je še vedno eden od pogojev, da se v okviru evropskega državljanstva zagotovi zaščita družinskih članov (15). Direktiva navedenim družinskim članom prav tako priznava pravico do stalnega prebivališča po petletnem obdobju stalnega bivanja.

6.2.3

Vendar EESO meni, da nacionalni organi še vedno ohranjajo zakonodaje in prakse, ki ovirajo prosto gibanje in bivanje družinskih članov evropskih državljanov. Prav tako obstajajo primeri nasprotne diskriminacije, katere žrtve so tujci, ki so družinski člani evropskih državljanov, in te težave je treba odpraviti (16).

6.3

Sodišče Evropske unije je bilo zelo dejavno in je imelo pozitivno vlogo pri zaščiti in proaktivni razlagi zakonodajnih osnutkov/predpisov in individualnih pravic v okviru evropskega državljanstva (17). Sodišče Evropske unije je potrdilo, da naj bi evropsko državljanstvo postalo temeljni statut evropskih državljanov (18).

6.3.1

EESO pozdravlja sodno prakso, ki je rezultat delovanja sodišča v Luksemburgu na področju državljanstva, in opozarja, da se je s sprejetjem direktive upošteval večji del sodne prakse Sodišča Evropske unije, saj so v njej zbrane najpomembnejše sodbe v zvezi z vprašanji, povezanimi s prostim gibanjem in evropskim državljanstvom, ki so bile izrečene do leta 2004.

6.3.2

Sodišče Evropske unije je razvilo tudi obsežno sodno prakso na področju splošnih načel evropskega prava (19), kot sta načeli sorazmernosti in nediskriminacije, ki morajo veljati za vse osebe ne glede na njihovo nacionalnost ali migracijski status, ki jih zadevajo ukrepi ali pravo Unije. Sodna praksa je zajela tudi pristojnosti držav članic na področju pridobitve in izgube državljanstva ter njunih posledic za evropsko državljanstvo in z njim povezane pravice.

6.3.3

Sodišče je večkrat poudarilo, da morajo države članice pri izvajanju svojih pristojnosti na področju državljanstva posebno pozornost nameniti posledicam svojih zakonodaj in odločitev v okviru evropskega prava na področju državljanstva in prostega gibanja, zlasti polnemu uveljavljanju pravic in svoboščin, ki izhajajo iz državljanstva Unije (20).

6.4

Od leta 2003 je v veljavi sveženj evropskega prava na področju priseljevanja, ki vsebuje pravne instrumente, povezane s pogoji vstopa in bivanja državljanov tretjih držav, ki zagotavljajo pravice in jamstva, od katerih so nekateri podobni tistim, ki se zagotavljajo v okviru evropskega državljanstva. Z Direktivo 2003/109  (21) o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, je bil vzpostavljen enotni pravni status za državljane tretjih držav, ki zakonito in neprekinjeno bivajo na ozemlju določene države članice za dobo petih let.

6.4.1

EESO poudarja, da je bil namen direktive približati statusa evropskih državljanov in državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, ter zagotoviti varnost njihovega bivanja v Uniji. Vendar enotni status še ne zagotavlja enakosti in polnega državljanstva teh oseb, temveč pomeni "navidezno enakost" ali "navidezno tretjerazredno državljanstvo", za katero veljajo številni pogoji (22). Kakor je Evropska komisija opozorila v poročilu o uporabi direktive (23), člen 11 direktive sicer predvideva "navidezno enako obravnavo" rezidentov za daljši čas in državljanov, vendar obstaja resno pomanjkanje informacij o načinu njegove uporabe, kar ustvarja težave pri njegovem dejanskem izvajanju v praksi.

6.4.2

Poleg tega je v direktivi kot eden od vidikov njene dodane vrednosti predvidena možnost "prostega gibanja" ali premika v drugo državo članico ter pridobitve "navidezno enakopravne" obravnave. Vključitev razsežnosti mobilnosti znotraj Evrope ali prostega gibanja nas spominja na enak model državljanstva Unije, ki mu sledi evropsko pravo na področju državljanstva pri spodbujanju mobilnosti znotraj Evrope.

6.5

Druge direktive, ki spadajo v evropsko pravo na področju priseljevanja, prav tako vključujejo pristop in razsežnost "mobilnosti znotraj Evrope", ki je podobna tisti, ki velja za status rezidentov za daljši čas, da bi se povečala privlačnost evropskih trgov dela, kot je Direktiva 2009/50 o modri karti za visoko kvalificirane priseljence.

6.6

Vendar EESO meni, da zaradi pomanjkljivega izvajanja direktiv v nekaterih državah članicah pogojev in meril, ki se uporabljajo za državljane tretjih držav in njihove družinske člane za bivanje in delo v državi članici, ki ni država članica, ki jim je izdala evropsko dovoljenje, še zdaleč ni mogoče primerjati s svobodo čezmejnega gibanja evropskih državljanov.

6.7

Poleg tega razdrobljenost in sektorska narava zakonodajnega okvira na področju zakonitega priseljevanja ne spodbujata enake obravnave in enotnega okvira pravic za državljane tretjih držav, ki bivajo in želijo uveljaviti pravico do prostega gibanja v EU (24).

7.1

Odbor je v drugih mnenjih predlagal, da je treba izboljšati politični in socialni dialog z matičnimi državami priseljencev, ki prihajajo v Evropo. EESO pozdravlja podpis različnih sporazumov.

7.2

Ta dialog mora vključevati tudi državljanske pravice. Odbor meni, da so sporazumi med državami, ki omogočajo dvojno državljanstvo, zelo pozitivni, saj lahko imajo tako državljani tretjih držav državljanske, socialne in politične pravice.

7.3

Vendar nekatere države članice politične pravice pogojujejo z vzajemnostjo. Odbor opozarja, da gre sicer za pozitiven instrument, vendar v nekaterih primerih pomeni omejitev pravic oseb, kadar se matične države ne strinjajo z merilom vzajemnosti.

7.4

EESO želi, da bi si zunanja politika EU močno prizadevala za globalno upravljanje mednarodnih migracij v okviru Združenih narodov na podlagi – poleg drugih mednarodnih pravnih izvedbenih instrumentov – Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Mednarodne konvencije OZN o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin (Odbor je EU predlagal (25), naj jo ratificira), Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter konvencij Mednarodne organizacije dela (MOD).

6.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 67/23

1.1

Načrtovana zastarelost se nanaša na način industrijske proizvodnje, ki zahteva minimalno stopnjo zamenjave svojih proizvodov. Čeprav se morda zdi zamenjava proizvodov nujna, je treba odpraviti nekatere zlorabe. Evropski ekonomsko-socialni odbor jasno ločuje med namerno vgrajenimi napakami in pospešitvijo naših vzorcev potrošnje. Čeprav bi bilo treba na splošno preveriti prakse trženja, ki oglašujejo velike novosti, za katere se pogosto izkaže, da so zgolj postranskega pomena, to mnenje obravnava le nadzor nad najbolj očitnimi primeri in izboljšanje jamstev za potrošnike. Namen mnenja je prispevati k večjemu zaupanju v evropska podjetja. Predlogi se nanašajo na tehnologijo, trženje, zakonodajo, izobraževanje in obveščanje. So del strateškega okvira za boljše ravnotežje v verigi proizvodnje, distribucije in potrošnje, ki mora biti pravično in pošteno.

1.2

Odbor se zavzema za popolno prepoved proizvodov z načrtno vgrajenimi napakami, namenjenimi predčasnemu poteku življenjske dobe proizvoda. Ti redki, vendar očitni primeri, kot je odmeven primer nekaterih tiskalnikov, ki so bili zasnovani tako, da so se pokvarili po določenem številu uporab, lahko vodijo le v nezaupanje državljanov do podjetij.

1.3

Odbor podjetjem priporoča, naj omogočijo lažje popravilo svojih proizvodov. To bi bilo treba doseči na treh področjih, in sicer na ravni tehničnih možnosti (primer tabličnih računalnikov, pri katerih je baterija privarjena na ohišje, tako da računalnika ni mogoče popraviti in ga je treba zamenjati), nato z možnostjo, da potrošnik v petih letih po nakupu pridobi nadomestne dele, in nazadnje z zagotovitvijo, da kupljeni proizvod spremljajo informacije o možnostih popravila in ustrezna navodila. Na splošno EESO v tem mnenju poziva k močni podpori socialnega vidika in servisnih podjetij. Prizadevanja za izboljšanje zaupanja med podjetji in njihovimi strankami je treba obravnavati zlasti v povezavi s potencialom takšnih prizadevanj za spodbujanje zaposlovanja.

1.4

Odbor ni naklonjen splošno zavezujočim predpisom, zato spodbuja prostovoljne postopke certificiranja. Tako je bila na primer v sektorju gospodinjskih aparatov 10- ali 20-letna garancija dobave nadomestnih delov vsekakor dejavnik prodaje. Ta garancija bi lahko postala evropski standard, ki bi veljal za vse proizvode, kupljene na ozemlju 28 držav članic EU, tako da ne bi bil v škodo evropskih podjetij. Podobno bi se lahko proizvajalci zavezali k objavi podatkov o najpogostejših okvarah, saj vedo, katere se največkrat pojavljajo. Lahko bi zgolj hranili zadevne sestavne dele, se zavezali k njihovi proizvodnji na zahtevo ali poiskali dobavitelje te blagovne znamke, ki bi jih proizvajali namesto njih. Na ta način bi se nekatera podjetja močno zavezala k zagotavljanju zanesljivosti svojih proizvodov, zunaj okvira tega odnosa do potrošnika pa bi bil ta ukrep tudi v skladu z idejo o prostovoljnem certificiranju, v okviru katerega se podjetja zavežejo k zagotavljanju potrebnih orodij za vzdrževanje proizvodov in povečanje njihove trajnosti.

1.5

EESO spodbuja države članice, naj dejavnike boja proti načrtovani zastarelosti upoštevajo v svoji politiki javnega naročanja. Zaradi pomena javnih naročil v državah Evropske unije (16 % BDP) imajo javni organi na tem področju pomembno vlogo in morajo služiti za zgled.

1.6

EESO je prepričan, da bo izboljšanje kakovosti in trajnosti proizvodov ustvarilo trajna delovna mesta v Evropi, zato je treba takšna prizadevanja spodbujati. Skupaj z ustreznim usposabljanjem bi to pripomoglo k izhodu iz krize, ki je močno prizadela evropske delavce.

1.7

EESO poziva k označevanju ocenjene življenjske dobe ali števila uporab proizvodov, tako da se lahko potrošniki ob poznavanju vseh dejstev premišljeno odločijo za nakup. Odbor priporoča prostovoljno poskusno označevanje cene na posamezno leto ocenjene življenjske dobe, s čimer bi potrošnike spodbudili k nakupu trajnostnih proizvodov. Navedeno življenjsko dobo bi bilo treba preveriti, da se preprečijo zlorabe, ki bi lahko zavedle potrošnika. Tako bi lahko potrošnik kupil proizvod, ki je sicer dražji ob nakupu, vendar v daljšem časovnem obdobju prinaša večjo korist. Naša podjetja pa bi to vsekakor spodbudilo k proizvodnji bolj trajnostnih proizvodov. To označevanje bi moralo biti osredotočeno na pomembne informacije, ki jih potrošnik potrebuje, in se razlikovati glede na kategorijo proizvodov, da bi se izognili preveliki količini informacij na nekaterih vrstah embalaže.

1.8

EESO meni, da bi bilo koristno vzpostaviti sistem, ki bi zagotavljal minimalno življenjsko dobo kupljenih proizvodov. Trenutno ni nikakršne zakonodaje o minimalni življenjski dobi proizvodov niti evropskih standardov za izračun življenjske dobe. Vendar so se začele v zvezi s tem pojavljati pobude v okviru okoljskega označevanja. Podjetja, ki proizvajajo ali tržijo proizvode, katerih pričakovana življenjska doba je manj kot pet let, morajo internalizirati zunanje stroške za recikliranje, zlasti če je proizvod sestavljen iz snovi, ki so škodljive za okolje.

1.9

EESO predlaga, da se v mehanizem garancij ob nakupu vključi tudi garancija za minimalno obdobje delovanja, v katerem stroške popravil krije proizvajalec.

1.10

Potrošnik nosi največje breme skrajšane življenjske dobe proizvodov in težav zaradi omejenih možnosti njihovega popravila. Poleg tega ravno potrošnika najbolj zadeva politika podjetij in tudi nekaterih distributerjev, ki poskušajo včasih prodati podaljšano garancijo po prvem letu, čeprav je obvezna dvoletna garancija. Zdi se, da so potrošniki pogosto premalo obveščeni o svojih pravicah. Z boljšo komunikacijo, zlasti prek spletnih strani in socialnih omrežij, bi lahko povečali ozaveščenost potrošnikov. Evropski center za spremljanje načrtovane zastarelosti bi potrošnikom omogočil boljši pregled nad praksami in boljše usmerjanje njihove izbire.

1.11

Potrošniki imajo pogosto vtis, da so izgubljeni v resničnem zakonodajnem labirintu. Čeprav obstajajo številne direktive o načrtovani zastarelosti (poslovne prakse, odpadki itd.), se zdi, da so vsa besedila na to temo zelo neusklajena in bi jih bilo treba zato uskladiti v okviru zakonodajnega svežnja.

1.12

Ozaveščenost potrošnikov je predpogoj za ustrezno in trajnostno uporabo proizvodov. Poleg tega je treba potrošnike ustrezno obveščati o minimalni življenjski dobi proizvodov, saj je to pomembno pri odločanju o nakupu. V zvezi s tem bi bile dobrodošle prostovoljne komercialne in poslovne pobude in dejavnosti.

1.13

EESO državam članicam priporoča, naj zlasti v okviru izobraževalnega sistema spodbujajo odgovorno potrošnjo, tako da bi se potrošniki zavedali okoljskega vpliva proizvodov z vidika njihovega življenjskega cikla, ekološkega odtisa in tudi kakovosti. Odbor močno priporoča, naj se potrošniške organizacije bolj vključijo v trenutno razpravo o tej pomembni in občutljivi temi, saj se bo z njihovim sodelovanjem zagotovil bolj celosten pristop.

1.14

EESO Evropski komisiji priporoča, naj opravi študije o tej temi, da bi pojasnila številne pogosto nasprotujoče si podatke, ki so v obtoku. To bo omogočilo objektivno oceno učinka načrtovane zastarelosti, zlasti na družbo in gospodarstvo, in sicer ne le z vidika njenih domnevnih koristi zaradi prihodka od prodaje proizvodov temveč tudi z vidika zaposlovanja in trgovinske bilance.

1.15

EESO namerava leta 2014 organizirati obsežno evropsko okroglo mizo na to temo. Na njej bodo sodelovale vse zainteresirane strani: proizvajalci, finančniki, distributerji, sindikati, združenja potrošnikov, nevladne organizacije, agencije za standardizacijo, strokovnjaki itd. Prav tako je treba zagotoviti, da bo okrogla miza večsektorska, tako da se ne bi osredotočila le na nekatere panoge. Poleg tega bo treba v povezavi z okroglo mizo vzpostaviti odprti forum, namenjen državljanom Evropske unije, da bi spodbudili čim širšo udeležbo javnosti; socialna omrežja bodo eden od načinov za spodbujanje takšne udeležbe.

1.16

Na splošno EESO priporoča, da se pospešijo raziskave in razvoj na treh področjih, ki preprečujejo načrtovano zastarelost:

1.17

EESO s tem sporočilom na evropski ravni izraža upanje, da bo Evropa vstopila v novo fazo ekonomske tranzicije, tako da bo prešla iz razsipne v trajnostno družbo in spodbujala rast, ki je v interesu državljanov usmerjena v zadovoljevanje potreb potrošnikov in nikdar ni le cilj sam po sebi.

2.1

Načrtovana zastarelost je zaskrbljujoča iz več razlogov: s skrajšanjem življenjske dobe potrošniških proizvodov se povečujeta poraba virov in količina odpadkov, ki jih je treba obdelati ob koncu življenjske dobe proizvoda. Načrtovana zastarelost se pojavlja v različnih oblikah in je namenjena povečevanju prodaje in spodbujanju gospodarske rasti, saj nenehno ustvarja nove potrebe in potrošniške dobrine, ki so namenoma nepopravljive.

2.2

Razsipna raba virov in nezaslišano onesnaževanje sta posledično privedla do tega, da so civilna družba in nekateri izvoljeni predstavniki, ki tem praksam nasprotujejo, začeli opozarjati na sistemske nedoslednosti in se proti njim boriti (skupinske tožbe v ZDA proti družbi Apple, pritožba v Braziliji, vložitev zakonodajnih predlogov v Belgiji in Franciji v začetku leta 2013).

2.3

Običajno razlikujemo med več vrstami "načrtnega zastaranja", ki ga lahko opredelimo kot "razvrednotenje materiala ali opreme pred njegovo oziroma njeno fizično obrabo" (slovar Le Petit Larousse), pri čemer to razvrednotenje in zastarelost nista posledica fizične obrabe, temveč tehničnega napredka, sprememb vedenjskih vzorcev, modnih trendov itd.

2.4

Obstaja več oblik zastarelosti:

2.5

Glede te problematike še ni dokončnega soglasja. Vsi ti pomenski odtenki pri zgornjih opredelitvah so dokaz, da je treba najti splošno opredelitev tega pojava in sprejeti prilagojene ukrepe glede na objektivne (tehnične) dejavnike in subjektivne dejavnike zastarelosti (modni trendi, trženje novih izdelkov). V nekaterih primerih ima lahko kratkotrajna narava proizvoda prednosti za okolje. Poleg tega je zastarelost odvisna tudi od vedenja potrošnikov.

2.6

EESO podpira diferenciran pristop. Cilj ni splošno podaljšanje življenjske dobe vseh proizvodov, temveč presoja tega vprašanja glede na uporabo proizvoda. Podobno se Odbor zavzema za pristop po načelu spodbujanja optimalne uporabe, pri čemer pa je treba upoštevati, da optimizacija ne pomeni samodejno daljše življenjske dobe. EESO želi prispevati k boljšemu dojemanju zanesljivosti proizvodov evropskih podjetij.

2.7

Evropska unija bi morala vprašanje načrtovane zastarelosti obravnavati zaradi številnih razlogov, ki so povezani z okoljem, družbo, javnim zdravjem, kulturo, pa tudi gospodarstvom. Po mnenju Odbora je treba upoštevati tudi druge, manj otipljive, a prav tako pomembne vidike, ki zadevajo simbolno in etično raven.

2.8

Kar zadeva okolje, danes z letno porabo surovin v višini okrog 60 milijard ton porabimo približno 50 % več naravnih virov kot pred 30 leti. Tako vsak Evropejec porabi 43 kilogramov virov na dan v primerjavi z 10 kilogrami, ki jih porabi Afričan. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je na podlagi ravni iz leta 1999 ocenila, da bodo ob letni stopnji rasti primarne proizvodnje v višini 2 % rezerve bakra, svinca, niklja, srebra, kositra in cinka izčrpane v 30 letih, rezerve aluminija in železa pa v 60 do 80 letih. Za vse večje število surovin se torej napoveduje obdobje pomanjkanja. Poleg tega se vsako leto v Evropi proizvede 10 milijonov ton odpadne električne in elektronske opreme (OEEO) (podatek iz leta 2012); ta količina naj bi po pričakovanjih leta 2020 dosegla 12 milijonov ton. Poleg politike recikliranja in inovacijske politike je treba vzporedno z bojem proti načrtovani zastarelosti podpirati tudi politiko predelave odpadkov, kot je opredeljena v novi direktivi EU, ki je začela veljati 13. avgusta 2012.

2.9

Z družbenega vidika načrtovana zastarelost predstavlja tri vrste težav. V prvi vrsti v času krize miselnost, ki jo povzroča načrtna zastarelost potrošniškega blaga, prispeva k nakupom na kredit in največji javni zadolženosti doslej. Načrtna zastarelost najbolj prizadene pripadnike socialno ogroženih skupin, ki si ne morejo privoščiti dragih trajnostnih proizvodov in se pogosto zadovoljijo z manj trpežnimi proizvodi nižjega razreda. Poleg tega negativne posledice načrtovane zastarelosti nosijo tudi zaposleni v celotnem servisnem sektorju. To potrjujejo podatki poročila ADEME (1) (2007): popravi se namreč le 44 % vseh pokvarjenih naprav. Delež popravil pri napravah, ki jim je potekla garancija, pa po ocenah distributerjev znaša le 20 %. Iz študije ADEME (2010) je prav tako razvidno, da je v Franciji med letoma 2006 in 2009 število popravil znatno upadlo, še posebej pri gospodinjskih aparatih. Servisni sektor ima to prednost, da ga ni mogoče preseliti in večinoma zagotavlja stabilna delovna mesta.

2.10

Podcenjevati ne gre niti posledic za javno zdravje, ki se pojavljajo v dveh oblikah. Na eni strani ima sežiganje neposredne posledice za lokalne prebivalce zaradi strupenosti elektronskih sestavnih delov, na drugi strani pa obstajajo tudi posledice na mednarodni ravni. Pomanjkanje infrastrukture za ravnanje z elektronskimi odpadki je takšno, da se veliko neuporabnih proizvodov nezakonito izvozi na geografska območja, kjer so stroški odlaganja najnižji, pri čemer so posledice za lokalno prebivalstvo številne (primer je Gana, kjer se iz odpadkov pridobiva staro železo, ki se pošlje v Dubaj ali na Kitajsko. Velik delež teh odpadkov pristane v južnih državah, ki se zato soočajo s težavami na področju zdravja okolja).

2.11

Posledice so tudi kulturološke. V skladu z nekaterimi študijami je povprečna življenjska doba gospodinjskih aparatov 6 do 8 let, medtem ko je bila pred 20 leti 10 do 12 let. Potrošniki se lahko upravičeno sprašujejo, zakaj se življenjska doba proizvodov zmanjšuje, če pa se povsod spodbujajo inovacije. Gradnja zaupanja evropskih državljanov v evropska podjetja je dolgotrajen proces, ki pa ga ogroža načrtna zastarelost. V času, ko skoraj vse javnomnenjske raziskave kažejo na ogromno vrzel med Evropejci in evropsko industrijo, je očitno, da prezgodnje okvare ali nezmožnosti popravil ne bodo pripomogle k ponovni pridobitvi zaupanja evropskih potrošnikov v evropska podjetja. Tudi to pojasnjuje, zakaj si 92 % Evropejcev (2) želi prikaz informacij o življenjski dobi proizvodov (ali dolžini njihove uporabe). Večje zaupanje potrošnikov v podjetja prispeva tudi h konkurenčnosti evropskih podjetij.

2.12

Na koncu velja omeniti tudi gospodarske posledice. Velika večina domnevno spornih podjetij je iz visokotehnoloških sektorjev, katerih proizvodi se pogosto uvažajo v Evropo. Če bi Evropska unija obravnavala to vprašanje, bi evropskim podjetjem ponudila priložnost, da izstopajo od ostalih po svojih trajnostnih praksah.

2.13

Evropski ekonomsko-socialni odbor opozarja tudi na bolj neoprijemljive, vendar morda prav tako pomembne vidike. Na simbolni ravni je treba priznati, da čeprav vsa naša prizadevanja v okviru konference Rio+20 odražajo pomen, ki ga pripisujemo trajnostnemu razvoju, je vprašanje načrtovane zastarelosti samo bistvo trajnostnega razvoja, kot ga spodbujamo. Z vidika našega razumevanja vloge, ki jo ima etika v družbi, se nam zdi zaskrbljujoče, da lahko inženirji razvijajo proizvode z načrtovano krajšo življenjsko dobo ali da oglaševalci vodijo kampanje, ki potrošnike spodbujajo k nakupovanju, čeprav vedo, da to ne bo povečalo njihovega zadovoljstva.

6.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 67/27

1.1

Pivo je pijača, ki jo ljudje v različnih skupnostih v Evropi uživajo že več tisoč let. Pivska kultura, za katero so značilne različne vrste piva in potrošniške navade, se v Evropi zelo razlikuje, hkrati pa ima pivo pomembno vlogo v vseh državah članicah Evropske unije, saj je sestavni del kulture, dediščine in prehrane. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poudarja, da se pivovarstvo nenehno razvija, prilagaja in vztraja tudi v sedanjih težkih razmerah. Ugotavlja tudi, da pivovarski sektor prispeva k ciljem strategije Evropa 2020 na različnih prednostnih področjih, kot so zaposlovanje, trajnostni razvoj, inovacije, izobraževanje in socialna vključenost.

1.2

EESO želi pozornost Evropske komisije, Evropskega parlamenta, Sveta in držav članic usmeriti v ključne ukrepe, s katerimi bi bilo treba podpreti evropsko pivovarstvo, da se čim bolj izkoristi njegov potencial rasti. Konkretneje EESO želi, da nosilci odločanja:

1.3

EESO prav tako spodbuja ukrepanje na ravni držav članic ter na regionalni in lokalni ravni za:

1.4

Po mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora bi morale pivovarske družbe:

2.1

Evropska unija kot celota se uvršča med regije, ki proizvajajo največ piva v svetu. Leta 2011 je obseg proizvodnje znašal 380 milijonov hektolitrov (1), pridelanih v 4 000 pivovarnah po vsej Evropi. Te svoje proizvode izvažajo po vsem svetu. EU je po obsegu proizvodnje v samem svetovnem vrhu, saj prispeva več kot četrtino celotne svetovne proizvodnje, s čimer se uvršča za Kitajsko, vendar še vedno pred ZDA, Rusijo, Brazilijo in Mehiko (2).

2.2

Struktura evropske pivovarske industrije je zelo raznolika. Sestavljena je v glavnem iz malih in srednje velikih podjetij, vključno z mikropivovarnami, pivovarnami, ki delujejo na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, vključuje pa tudi štiri velike pivovarje (3) s sedežem v Evropi, ki se uvrščajo v sam vrh svetovnega pivovarstva. Porast števila novih manjših pivovarn in mikropivovarn je pomemben dokaz, da ima sektor inovacijski potencial in prispeva k cilju trajnostnega razvoja.

2.3

V dobavni verigi, povezani s pivovarskim sektorjem, je mogoče najti tako lokalne akterje kot najpomembnejša svetovna podjetja na področju pivskih sladov, proizvodnje opreme in izvajalcev tehničnih storitev. Poleg tega evropske pivovarske ustanove razširjajo svoje znanje po vsem svetu. Dogodki, kot so kongres Evropske pivovarske konvencije ali posamezne pivovarske konference, pritegnejo obiskovalce z vsega sveta.

2.4

Pivo je med najpomembnejšimi predelanimi kmetijski proizvodi, katerega izvoz znaša več kot dve milijardi EUR (4). Zajeto je tudi v politiki kakovosti kmetijskih proizvodov EU (5) v okviru sistemov ZOP/ZGO (6), ki zagotavljata prodajo več kot 2,3 milijarde EUR prek 23 geografskih označb (7). Kljub temu je geografska raznolikost piv znotraj teh sistemov omejena, saj vsa ta piva prihajajo iz manj kot ene tretjine držav članic EU.

2.5

Ključne sestavine piva so naravnega izvora in zajemajo vodo, žitarice, hmelj in kvas. Voda je najpomembnejša surovina, ki se uporablja v pivovarstvu, saj v povprečju tvori 92 % piva. Zato je varstvo podzemne vode bistvenega pomena. Zaradi potrebe po žitaricah (kot so ječmen, pšenica in druge), ki so ključen vir škroba za pivo, je odnos s kmetijsko skupnostjo izjemno pomemben za pivovarje in sladarje.

2.6

Evropska unija je v svetovnem vrhu tudi v proizvodnji hmelja, ki se proizvaja v štirinajstih državah članicah EU (8) na ozemlju, ki obsega okrog tretjino svetovne površine, na kateri se prideluje hmelj (9), pri čemer je pivovarstvo glavna stranka evropskih hmeljarjev. O konkurenci med proizvajalci hmelja in različni obravnavi v kmetijskih politikah v posameznih državah članicah EU bi morali vnovič razpravljati, če želimo preprečiti tržna izkrivljanja, ki bi lahko dolgoročno imela škodljive posledice za pivovarje.

2.7

Odvisnost pivovarjev od kmetijskega sektorja in njegovih surovin pomeni, da se je moralo pivovarstvo v zadnjih letih zaradi spremenljive kakovosti žetev in nestanovitnosti cen soočiti z višjimi cenami kmetijskih surovin, potrebnih za proizvodnjo piva. Njihov odnos bi moral po potrebi in po možnostih temeljiti na trajnostnem in dolgoročnem razmerju med dobavitelji surovin in pivovarji.

2.8

Skupna prodaja piva v letu 2010 je znašala 106 milijard EUR, vključno z DDV, kar predstavlja 0,42 % BDP EU. Po ocenah se več kot 63 % evropske proizvodnje piva kupi v supermarketih in drugih maloprodajnih trgovinah ("domača potrošnja"). Preostalih 37 % je prodanih v gostinskem sektorju (npr. barih, točilnicah, restavracijah; "gostinska ponudba").

3.1

V zadnjih 15 letih je evropski trg piva doživel različne spremembe na področju tehničnega razvoja, vlaganj, združitev podjetij, ustanavljanja novih podjetij in potrošniških vedenjskih vzorcev. Močan upad potrošnje, ki traja že od leta 2007, ima neposredne učinke na pivovarske dejavnosti. Po letih rasti v Evropski uniji se je proizvodnja piva močno zmanjšala, s 420 milijonov hektolitrov na 377 milijonov hektolitrov v letu 2011. V prihodnjih letih je vendarle pričakovati oživitev in potencial za rast, če bodo gospodarske in zakonodajne razmere postale ugodnejše.

3.2

Gospodarska kriza in padec potrošnje sta privedla do prestrukturiranja evropskega pivovarskega sektorja, ki so ga povzročili konsolidacija dejavnosti v Evropi in vlaganja večjih mednarodnih in nacionalnih družb zunaj EU. Hkrati se je v vseh državah povečalo število manjših pivovarn, s čimer se je povečala raznolikost ponudbe za potrošnika in potrdila podjetniška miselnost pivovarjev skladno z Akcijskim načrtom za podjetništvo 2020 (10). To je ugoden razvoj dogodkov tudi z vidika trajnosti, saj ima običajno pozitiven učinek na regionalni turizem in je pogosto povezano z manjšim krogom proizvodnje in potrošnje, kar je koristno za okolje.

3.3

Zaradi gospodarskih razmer se namesto v barih ali restavracijah več piva užije doma, kar pomeni, da se število delovnih mest zmanjšuje, dodana vrednost pada, v državno blagajno pa se steka manj prihodkov iz potrošnje piva v EU (11). Na ta trend so vplivali tudi večji pritiski na cene v maloprodajnem sektorju.

3.4

Naraščajoče število pivovarjev in proizvodne inovacije so privedli tudi do nastanka novih proizvodov, kar je prineslo koristi potrošnikom, družbi in okolju. Pojavile so se priložnosti za pivovarje vseh velikosti zaradi diverzifikacije na področje piv z nizko vsebnostjo alkohola in brezalkoholnih piv, kar je privedlo do večje prodaje, medtem ko razpoložljivost organskih piv vztrajno narašča.

3.5

Pivovarstvo prinaša nacionalnim vladam znatne koristi v fiskalnem smislu. Na račun proizvodnje in prodaje piva imajo vlade znatne dohodke od trošarin, DDV, davkov, povezanih z dohodnino, in prispevkov za socialno varnost, ki jih delavci in njihovi delodajalci plačujejo tako znotraj pivovarskega sektorja kot tudi v drugih povezanih sektorjih, kjer delovna mesta posredno izhajajo iz pivovarske dejavnosti. Leta 2010 so ti dohodki znašali približno 50,6 milijarde EUR (12).

3.6

Odpornost pivovarstva na sedanje gospodarske težave se sooča z izzivi, kot je čedalje velja davčna obremenitev, predvsem v obliki trošarin, pa tudi v obliki stopnje DDV, zlasti v gostinskem sektorju. Te okrepljene obremenitve so dodatno poslabšale neugodne gospodarske razmere v pivovarnah v nekaterih državah, kot so Madžarska, Finska, Francija, Nizozemska in Združeno kraljestvo (13). Skupna dodana vrednost, ki jo ustvarita proizvodnja in prodaja piva v EU, je v obdobju 2008-2010 padla za 10 % (14), skupni znesek davkov, pobranih iz pivovarskega sektorja EU, pa se je zmanjšal za 3,4 milijarde EUR.

3.7

V okviru sistema trošarin na ravni EU in na nacionalni ravni bi bilo treba priznati edinstvene lastnosti piva, vključno z razmeroma nizko vsebnostjo alkohola, postopkom varjenja in lokalnim prispevkom pivovarstva k družbi, ustvarjanju delovnih mest in širšemu gospodarstvu. V ta namen bi bilo treba za pivo kot fermentirano pijačo zagotoviti enake konkurenčne pogoje, kar pomeni, da bi bilo treba v trošarinski zakonodaji EU tudi za pivo določiti ničelno stopnjo, ki se že uporablja za vino in druge fermentirane pijače (15).

3.8

Uravnotežena trošarinska politika na nacionalni ravni in boljša uporaba obstoječih mehanizmov sodelovanja znotraj fiskalne uprave bi lahko postali instrument za preprečevanje davčno motivirane trgovine in z njo povezanih škodljivih praks, kar bi pomagalo ohraniti konkurenčnost pivovarskega sektorja, zlasti na obmejnih območjih.

3.9

Zaradi pomena, ki ga ima gostinski sektor za prodajo piva (16), bi lahko davčno politiko uporabili kot ukrep za izboljšanje rasti v gostinskem in pivovarskem sektorju, kar bi pozitivno vplivalo na zaposlovanje na lokalni ravni.

3.10

Navkljub neugodnim razmeram evropsko pivovarstvo še naprej izkazuje odpornost in konkurenčnost. Lokalni pivovarji še vedno ohranjajo svoj položaj na trgih onkraj nacionalnih in evropskih meja. Čeprav se večina proizvedenega piva prodaja znotraj enotnega trga EU, izvoz v različne dele sveta vztrajno raste že od leta 2000, od leta 2007 je stopnja rasti 30-odstotna. Največji izvozni trgi so ZDA, Kanada, Angola, Kitajska, Švica, Tajvan, Rusija in Avstralija (17). Poleg tega so evropski pivovarji pomembni vlagatelji na vseh celinah in udeleženi v različnih pobudah za sodelovanje z lokalnimi pivovarji in distributerji.

3.11

Potencial evropskega pivovarstva, da ohranja in širi svojo prisotnost v tretjih državah, pa bi lahko ogrozili lokalni predpisi v obliki trgovinske ovire, ki zavira izvoz piva in vlaganja. Poleg tarif so te ovire lahko v obliki ukrepov, povezanih z zakonodajo, kot so opredelitve proizvodov (npr. Rusija), ali v obliki fiskalnih upravnih postopkov (npr. Albanija, Turčija). Pri odpravljanju teh in drugih težav, ki od časa do časa nastanejo na tujih trgih, imajo Evropska komisija in države članice v sodelovanju s pivovarskim sektorjem ključno vlogo.

3.12

Medtem ko Evropska unija uporablja ničelno carinsko stopnjo za uvoz piva v okviru ustreznih trgovinskih sporazumov, več držav ohranja carine kot sredstvo za odvračanje uvoza konkurenčnih proizvodov iz držav članic EU. Aktualna pogajanja o prostotrgovinskih sporazumih zajemajo tudi ta vidik, pri čemer najnovejši sporazumi (npr. EU-Južna Koreja) predvidevajo postopno zmanjševanje carin, kar je podlaga, na kateri je treba dalje graditi.

3.13

Prihodnje obete evropskih blagovnih znamk piva na tujih trgih dodatno izboljšujejo promocijski dogodki, kot so razstave in sejmi, ter različna posvetovanja, ki jih v tretjih državah izvaja Evropska komisija. Doslejšnja udeležba pivovarjev v teh dejavnostih na kraju samem je bila precej nizka zaradi nezadostne ozaveščenosti o potencialnih koristih in premajhne publicitete.

4.1

Pivovarski sektor je precej več kot samo proizvodnja piva. Zajema namreč več dejavnosti, od dejavnosti, povezanih s kmetijskimi surovinami, ki so osrednjega pomena za varjenje piva, do gostinsko-hotelirske in maloprodajne dejavnosti. Pivovarne v Evropski uniji prispevajo več kot 128 800 neposrednih delovnih mest. Poleg tega je na takšen ali drugačen način s proizvodnjo in prodajo piva povezanih še dva milijona delovnih mest, kar predstavlja 1 % vseh delovnih mest v EU (18).

4.2

Cilji EU, ki se nanašajo na pametno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo iz strategije za rast Evropa 2020, so razvidni tudi iz značilnosti pivovarskega sektorja. Pivovarji so prisotni v vseh evropskih državah in prispevajo k več kot 2 milijonoma delovnih mest zaradi visoke porabe za proizvode in storitve ter znatnih prihodkov od prodaje v gostinskem in maloprodajnem sektorju. Več kot 73 % delovnih mest, ki jih ustvari pivovarstvo, je v gostinsko-hotelirski panogi.

4.3

Ker je gostinski sektor temeljnega pomena za zagotavljanje delovnih mest in rasti, ne samo neposredno znotraj povezanih podjetij, temveč tudi posredno v velikih delih gospodarstva, so ukrepi za njegov razvoj bistveni za zaposlovanje, kar velja zlasti za mlade in nekvalificirane delavce, pri čemer se ne sme uporabljati negotovih oblik zaposlitve in prakse nizkih plač.

4.4

Ta svojevrstna raznolikost povezuje dediščino, kulturo in sodobnost ter ponuja različne možnosti za izkoriščanje delovnih spretnosti v pivovarnah in okrog njih. Poleg delovnih mest, ki jih zagotavlja v verigi dobave in dostave, bi bilo treba nadalje razvijati potencial za gastronomske izkušnje in turizem, da bi zvišali zaposlenost v okviru lastnih dejavnosti pivovarjev ter evropskih in nacionalnih programov financiranja.

4.5

Pivovarstvo čuti učinke svetovnih gospodarskih razmer, saj je zmanjšanje potrošnje piva povzročilo upad neposrednega zaposlovanja za 9 % med letoma 2008 in 2010. Kljub zmanjšanju potrošnje zaradi neugodnih gospodarskih razmer v Evropi, je bilo število pivovarn (vključno z mikropivovarnami) v Evropi leta 2010 (3 638 pivovarn) višje kot leta 2008 (3 071 pivovarn), in tudi nenehno raste ter tako odpira dodaten zaposlitveni potencial. Ta potencial ne bi smeli ogrožati ukrepi, ki bi omejevali prodajo, ali škodljivi davčni ukrepi, temveč bi ga bilo treba nadalje krepiti s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem ter zagotavljanjem celo višjih stopenj izobraževanja za ustvarjanje visokokakovostnih delovnih mest v tem sektorju.

5.1

Evropsko pivovarstvo se mora izpolniti različne cilje, povezane z energetsko učinkovitostjo, zmanjšanjem emisij CO2 in uporabo virov v okviru svojega delovanja na področju trajnostnega razvoja. Vlaganja, ki so bila opravljena v zadnjih letih, spodbujajo manjšo uporabo naravnih virov in zmanjšano proizvodnjo odpadkov ter dosledno ponovno uporabo sekundarnih materialov iz postopka varjenja piva.

5.2

Pivovarji so pokazali svojo odgovornost do okolja s sprejetjem ukrepov in vlaganji, ki so privedli do zmanjšane porabe energije in manjše količine emisij CO2, manjše proizvodnje odpadne vode in sprememb v embalaži. Pivovarstvo je tudi pripravilo smernice za najboljšo razpoložljivo tehnologijo (Best Available Techniques, BAT), ki poudarjajo vlogo trajnostnega upravljanja in lahko služijo kot referenčni okvir za zaveze, sprejete v zvezi z okoljskimi cilji. Uporabo ocene življenjskega cikla v pivovarstvu kot orodja za samoanalizo bi bilo treba spodbujati, da zajame čim večji spekter pivovarjev, hkrati pa je treba v zvezi s tem upoštevati omejitve malih družinskih pivovarjev zaradi premajhnih zmogljivosti.

5.3

Med letoma 2008 in 2010 je pivovarski sektor kljub čedalje slabšim poslovnim razmeram in rezultatom nadaljeval svoja prizadevanja za zmanjšanje porabe vode za 4,5 %, porabe energije pa za 3,8 % na hektoliter proizvedenega piva. Po ocenah so se tudi emisije CO2 zmanjšale za 7,1 % (19).

5.4

Kakovost vode in njena uporaba sta pomembna dejavnika v procesu varjenja piva. Zato morajo dobavitelji vode in pivovarji za trajnost proizvodnje piva nujno zagotoviti ustrezno upravljanje vode. V zvezi s tem je treba sprejeti ustrezne previdnostne ukrepe, ki bodo zagotovili, da pridobivanje plina iz skrilavca ne ogroža oskrbe potrošnikov (vključno z industrijskimi uporabniki) s podtalnico. V primeru pivovarstva EESO ugotavlja, da nizozemski in nemški pivovarji že spremljajo razvoj dogodkov na tem področju z veliko zaskrbljenostjo.

5.5

Iz pivskih surovin kot rezultat postopka varjenja piva nastane tudi več drugih koristnih proizvodov (imenovanih stranski proizvodi). Ti proizvodi so zelo cenjeni kot surovine za druge industrijske procese ali kot materiali za posebne končne uporabe, npr. za farmacevtske proizvode, živila za zdravo prehrano, obnovljive vire energije, industrijske rabe, živalske krme in kmetijske proizvode (20), kozmetične ali zdraviliščne proizvode. Ti materiali izpolnjujejo natančno določene standarde kakovosti in so skladni s strogo zakonodajo na področju varnosti živil/živalske krme in drugo zakonodajo. Pomen in uporabnost teh stranskih materialov je pivovarje spodbudila k sklenitvi zdaj že uveljavljenih dobavnih sporazumov s trgovci in končnimi uporabniki.

6.1

Skozi leta so pivovarniške družbe in združenja v vseh evropskih državah sprejemali pobude, usmerjene v ozaveščanje o odgovorni potrošnji, izboljšanje ozaveščenosti potrošnikov, zagotavljanje odgovornega oglaševanja in trženja, posredovanja preventivnih sporočil in odvračanja potrošnikov od neodgovornega vedenja. Kar nekaj teh lokalnih pobud je bilo izvedenih v okviru partnerstev, ki so jih nacionalne vlade priznale kot pomemben prispevek k družbi, in ki so bila prenesena na evropsko raven v okviru Evropskega foruma za alkohol in zdravje (21).

6.2

Na podlagi teh dejavnosti bi morali vlade, pivovarji, drugi gospodarski subjekti in skupine civilne družbe sodelovati v kampanjah za spodbujanje odgovornega uživanja piva, ki je lahko povsem združljivo z zdravim življenjskim slogom človeka, in za odvračanje od zlorabe alkohola.

6.3

Zaradi lokalnega značaja piva so evropski pivovarji zelo dobro umeščeni v svoje lokalne skupnosti in podpirajo vrsto lokalnih dejavnosti. Pivovarski sektor porabi v Evropski uniji več kot 900 milijonov EUR za podporo lokalnim skupnostim (22), in sicer v obliki vrste različnih dejavnosti, ki prejemajo podporo na lokalni in regionalni ravni.

6.4

Pivovarska industrija in širši deležniki v njej so se trdno zavezali, da bodo podpirali izvajanje pobud družbene odgovornosti podjetij in institucij pri odpravljanju negativnih učinkov škodljivega uživanja alkohola. To angažiranost bi bilo treba priznati v uravnoteženem okviru na področju trženja in komercialnih sporočil, ki jih izvajajo pivovarji (23).

6.5

Glede na pomen, ki ga ima pivo za kulturo, tradicijo in potrošnjo, bi bilo treba razmisliti o pobudi EU, da se namenijo finančna sredstva za organizacijo strokovnega usposabljanja učiteljev in vzgojiteljev na vseh šolah, na katerem bi obravnavali zdravstveni, družbeni in kulturni vidik uživanja fermentiranih pijač.

7.1

Vloga izobraževanja in raziskav je ključnega pomena za ohranitev angažiranosti tega sektorja tudi v prihodnosti. Te dejavnosti potekajo na univerzah, v pivovarskih šolah, v zavodih za živilsko tehnologijo in prek drugih mrež. Organizacija forumov za izmenjavo znanja bi se morala nadaljevati, da Evropa ohrani svoj položaj vodilnega središča raziskav, ki jih izvajajo pivovarji, njihovi partnerji, raziskovalci in zainteresirani posamezniki.

7.2

Spodbujati je treba raziskovalno zmogljivost in potencial, saj imajo pivovarji kot industrijski partnerji pomembno vlogo na vrsti področij, povezanih z živilsko in pivovarsko tehnologijo, zdravstvenimi vidiki ali okoljsko uspešnostjo. Obstoječi potencial bi dodatno okrepilo sodelovanje v evropskem raziskovalnem prostoru, pobudi Obzorje 2020 in drugih tehnoloških platformah (24).

7.3

K izboljšanju obveščenosti in izobraženosti na tem pomembnem področju lahko prispeva tudi podpora prizadevanjem pivovarstva, da spodbuja odličnost skladno z najvišjimi znanstvenimi standardi v zvezi z značilnostmi piva in njegovimi učinki na zdravje in vedenje. Vse aktivne strani bi lahko razmislile o okrepitvi udeležbe v programih financiranja in sodelovanja, ki jih ponuja EU.

6.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 67/32

1.1

Tematiko nedovoljenega priseljevanja je EESO že večkrat preučil in to z različnih vidikov (1). Nedovoljeno priseljevanje je zelo zapleten in večplasten pojav, ki zahteva kratkoročne in dolgoročne ukrepe. Mnenje se osredotoča na naslednje točke:

1.2

Odbor pri tem izraža globoko žalost zaradi smrti najmanj 311 afriških migrantov, verjetno pa še veliko več, v dveh nedavnih primerih potopitve ladje ob obali Lampeduse. Tragedija sicer nima enega samega vzroka, vendar pa je Odbor prepričan, da dogodka kažeta na širši problem nedovoljenega priseljevanja po morju v EU in da obstaja vzročna povezava med tema dogodkoma in nezmožnostjo EU, da vzpostavi zadovoljive in skladne politike glede nedovoljenega priseljevanja, ki temeljijo na solidarnosti, vključno s politikami glede iskanja in reševanja ter izkrcanja. Odbor poziva EU in države članice, naj jim bosta ta dogodka v opozorilo in naj takoj ukrepajo v povezavi s priporočili tega mnenja, preden se zgodi še ena tragedija. Tragediji pri Lampedusi sta še dodatno potrdili, kako absolutno nujno je, da EU nedovoljeno priseljevanje in nadzor mej obravnava kot evropsko vprašanje.

1.3

Človekove pravice: EESO z zaskrbljenostjo opaža, da v Evropi naraščajo nestrpnost, rasizem in ksenofobija, uperjeni proti priseljencem in "drugačnim", in se boji, da bodo družbene posledice finančne krize tak odnos samo še okrepile. Politiki, nosilci družbenega vpliva in mediji morajo ravnati čim bolj odgovorno in dati jasen političen in družbeni zgled, da bi preprečili takšna ravnanja. Človekove pravice priseljencev brez dovoljenja je treba vedno spoštovati, ko so rešeni ali pridržani, ko dobijo zaščito, ko imajo neurejen status brez dokumentov ali ko se jih vrne v domovino.

1.4

Reševanje življenj na morju: treba je rešiti vse, ki so na morju v nevarnosti ali ogroženi, tudi priseljence brez dovoljenja.

1.5

Izkrcanje: EU mora sprejeti politiko izkrcanja, s katero se ne bo povečalo breme držav članic, ki so že deležne nesorazmernega priliva. Vprašanje izkrcanja je treba rešiti na podlagi načela izkrcanja na najbližjem varnem kraju, če ta država v celoti spoštuje vse mednarodne konvencije o človekovih pravicah in jo nadzirajo organizacije za človekove pravice.

1.6

Pravica do zatočišča in odobritev azila: na meji je treba zagotoviti načelo nevračanja in vsi ljudje, ki potrebujejo mednarodno zaščito, morajo imeti možnost, da v EU vložijo prošnjo, ki jo nato obravnavajo pristojni nacionalni organi. V tem okviru bi bilo treba ustvariti učinkovitejši sistem za obravnavo prošenj za azil. EESO podpira sodelovanje s tretjimi državami, da bi se okrepili njihovi azilni sistemi in spoštovanje mednarodnih standardov.

1.7

Vračanje priseljencev brez dovoljenja v domovino: Direktiva o vračanju (2) nudi evropski okvir pravnih in postopkovnih jamstev zaščite (3), kar EESO pozdravlja, kot npr. dejansko pravico do pritožbe na sklep o vračilu pred pristojnim sodiščem, upravnim organom ali drugim pristojnim neodvisnim organom, ter brezplačno pravno pomoč in zastopanje, nekatera jamstva glede vračanja in pogojev zadržanja. Odbor predlaga, da bi morala evropska politika o vračanju spodbujati prostovoljni pristop in v čim večji meri temeljiti na upoštevanju človekoljubnih vrednot. Od tega bosta odvisni legitimnost in verodostojnost evropske politike o priseljevanju drugod po svetu. Člen 19 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah izrecno prepoveduje kolektivni izgon in določa, da nihče ne sme biti odstranjen, izgnan ali izročen državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju – načelo nevračanja (člena 4 in 19 Listine).

1.8

Celostna evropska politika glede nedovoljenega priseljevanja, ki temelji na solidarnosti: po mnenju EESO bi bilo treba zaradi zagotavljanja spoštovanja temeljnih pravic povečati solidarnost EU z državami članicami, ki se zaradi svojega geografskega položaja soočajo z velikim številom oseb, ki prispejo na nedovoljen način in so žrtve kriminalnih mrež tihotapcev ljudi. Meje EU, vključno z morskimi mejami držav članic EU v Sredozemlju, so meje vseh držav članic EU, zato bi si morale odgovornost za njihovo ustrezno varovanje deliti vse države članice, v skladu s Pogodbami. Pri tem ne gre samo za izražanje solidarnosti, ampak tudi zato, da države članice prevzamejo svojo odgovornost z ustreznimi mehanizmi za porazdelitev bremena, ki ga prinaša nedovoljeno priseljevanje. Zato je treba pokazati solidarnost z državami članicami, katerih meje so zunanje meje EU, in jih podpreti, to pa tudi z mehanizmi za porazdelitev bremena, ki bodo omogočili naselitev prosilcev za azil drugod znotraj EU. EESO odločno podpira uporabo evropskega delitvenega ključa, ki ga je Evropski parlament opisal v poročilu Okrepljena solidarnost znotraj EU na področju azila (2012/2032 INI).

1.9

Priprava sporazumov s tretjimi državami: glavni cilj dialogov EU o migracijah in mobilnosti s tretjimi državami morajo biti prizadevanja, da bodo migracije lažje potekale zakonito in urejeno, spoštovanje mednarodne pravice do azila, zmanjšanje nedovoljenega priseljevanja ter boj proti kriminalnim združbam, ki se ukvarjajo s trgovino z ljudmi. Sodelovanje s tretjimi državami je pogosto bistven predpogoj za učinkovito izvajanje postopkov vračanja v domovino. Tovrstno sodelovanje bi bilo treba povečati in tako doseči boljše rezultate. Obenem je treba pomagati določenim tranzitnim državam, da bodo lahko bolje upravljale svoje meje in ustvarile zmogljivosti za to, da nudijo zaščito tistim, ki jo potrebujejo.

1.10

Evropska agencija za zunanje meje – Frontex: treba bi bilo nadaljevati prestrukturiranje agencije Frontex v dejansko evropsko agencijo za zunanje meje, s širšo vlogo usklajevanja skupnega ukrepanja EU na zunanjih mejah njenih držav članic. Pri tem bi bilo treba več dela vložiti v izvajanje koncepta evropskih mejnih patrulj, kot je to poudaril Evropski parlament v poročilu o agenciji Frontex (A7-0278/2011). Razširiti bi bilo treba tudi njen obseg delovanja, da bi lahko povečala prizadevanja na področju preprečevanja. Jasno je, da bo potrebnih več, ne pa manj sredstev, če naj ima ta agencija učinkovitejšo vlogo. Parlament in Agencija EU za temeljne pravice morata izvajati demokratični nadzor nad potekom skupnih operacij, ki jih usklajuje agencija, ter njihovimi posledicami za temeljne pravice in upravna jamstva, ki jih določa Zakonik o schengenskih mejah.

1.11

EASO: Evropski azilni podporni urad je začel delovati razmeroma nedavno. Zato je pričakovati, da bo naglo začel izvajati svoje obveznosti v celotnem obsegu, zlasti tiste glede njegove vloge pri iskanju trajnostnih rešitev in proaktivnosti pri solidarnosti znotraj EU v skladu z njegovimi nalogami, opredeljenimi v uredbi o EASO. EASO mora imeti možnost za jasno ugotavljanje razlik pri azilnih postopkih med državami članicami in v njihovih zakonodajah ter možnost predlagati potrebne spremembe.

1.12

Preprečevanje tihotapljenja ljudi in boj proti njemu: EESO poudarja, da je za odločen boj proti organiziranemu kriminalu treba storiti vse, kar je mogoče. Za iskanje tistih, ki "omogočajo" tihotapljenje ljudi, in za to, da se znajdejo v rokah pravice, je treba uporabiti vse razpoložljive vire. Zato je bistvenega pomena, da se prosi za pomoč vlade tretjih držav.

1.13

Financiranje: EESO poudarja, da celotno vprašanje zaviranja in upravljanja tokov priseljevanja zadeva Evropsko unijo, kar bi se moralo odraziti tudi v porazdelitvi finančnih stroškov orodij, ki so potrebna za izvajanje učinkovite politike. Odbor je podprl predlog Komisije, da se z letom 2014 zagotovi bolj prilagodljivo upravljanje Sklada za migracije in azil ter Sklada za notranjo varnost.

2.1

Skupna politika glede priseljevanja mora imeti skupno usmeritev, ki upošteva različne vidike, kot so demografski položaj in razmere na trgih dela, spoštovanje človekovih pravic, enaka obravnava in nediskriminacija, zakonodaja v zvezi s sprejemanjem novih priseljencev, položaj priseljencev brez dovoljenja, sprejem in zaščita prosilcev za azil, boj proti kriminalnim združbam, ki se ukvarjajo s trgovino z ljudmi, sodelovanje s tretjimi državami, evropska solidarnost ter socialna politika in vključevanje.

2.2

V zadnjih letih je prišlo do dogodkov, izjav in političnih odločitev, ki jih Odbor ugotavlja z vse večjo zaskrbljenostjo. Med Evropejci se namreč širi staro, dobro znano zlo: ksenofobija in nacionalizem, ki izključuje druge. Manjšine in priseljenci postajajo tarče diskvalifikacij, žalitev ter agresivnih in diskriminatornih politik.

2.3

Problematika nedovoljenega priseljevanja je izjemno resna in zapletena, kar razkrivajo preglednice v prilogi na koncu dokumenta. Poleg tega gre za vprašanje, ki v celoti zadeva Evropsko unijo, zato se ga je treba tako tudi lotiti. Priseljenci brez dovoljenja, ki prečkajo južno mejo, si vedno prizadevajo za naselitev v drugih državah EU.

2.4

Ker na schengenskem območju ni notranjih meja, ima vprašanje nedovoljenega priseljevanja posledice za celotno Evropo in treba ga je obravnavati z učinkovito skupno evropsko politiko.

2.5

EESO je vprašanje nedovoljenega priseljevanja podrobno preučil in svoja stališča izrazil v vrsti mnenj, ki so bila sprejeta z veliko večino.

2.6

Ta mnenja vsebujejo analizo vzrokov nedovoljenega priseljevanja v EU in obenem opozarjajo na pomanjkanje obsežne politike EU o nedovoljenem priseljevanju – da je razvoj v smeri skupne politike glede priseljevanja in azila ter močno usklajene zakonodaje zelo počasen. V njih so obravnavane tudi posledice tega problema, predlagana pa je vrsta rešitev.

2.7

Na tisoče priseljencev brez dovoljenja v EU vstopi po morju. To pomeni, da je treba vprašanje nedovoljenega priseljevanja po morju, do katerega po podatkih agencije Frontex zlasti prihaja v evro-sredozemski regiji, preučiti posebej.

2.8

Glavni cilj tega mnenja je preučiti pojav nedovoljenega priseljevanja po morju, hkrati pa se omenjajo tudi nekatera od velikih vprašanj, povezanih z nedovoljenim priseljevanjem na splošno, da bi našli celostne rešitve, ki bodo omogočile vzpostaviti učinkovito, humano in stroškovno izvedljivo politiko priseljevanja.

3.1.1

Človekove pravice priseljencev brez dovoljenja je treba vedno spoštovati: od trenutka njihove rešitve ali prijetja do trenutka, ko dobijo zaščito, ali ko jih oblasti vrnejo v njihovo državo porekla. Nedovoljene migracije po morju se pogosto končajo s smrtnimi primeri. Zato EESO poudarja pomen spoštovanja temeljnih človekovih pravic v vseh trenutkih. Predlagal je, naj Agencija EU za temeljne pravice spremlja tudi ukrepe mejnega nadzora in dejavnosti nadzora agencije Frontex. Odbor podpira dejavnosti posvetovalnega foruma Frontexa in poudarja zanimanje za sodelovanje.

3.2.1

Države članice in posadke zasebnih plovil morajo rešiti vse, ki so se znašli v nevarnosti na morju. To vključuje priseljence in tihotapce, ki so se v nevarnost podali namenoma. V mnogih primerih kriminalne združbe, ki tihotapijo prosilce za azil ali priseljence brez dovoljenja, te ljudi izpostavljajo velikim nevarnostim. Agencije in nevladne organizacije so opozorile, da v Sredozemlju v takih okoliščinah vsako leto umre na tisoče ljudi, in v nekaterih primerih jim plovila, ki so se znašla v bližini, niso pomagala ali jih rešila.

3.3.1

Ob primerih reševanja v mednarodnih vodah v Sredozemlju je v zadnjih letih prišlo do pravnih in političnih polemik, saj so bila po nepotrebnem ogrožena življenja številnih ljudi. EESO poudarja, da je vprašanje izkrcanja treba rešiti na podlagi načela izkrcanja na najbližjem varnem kraju, če je ta država podpisnica vseh mednarodnih konvencij o človekovih pravicah in jo nadzirajo organizacije za človekove pravice. V primeru misij agencije Frontex se EESO nikakor ne strinja, da je treba migrante vedno odpeljati v države članice, v katerih te misije potekajo. S takšno politiko se ustvarjata najmanj dve težavi: (i) pritisk priseljevanja se še bolj usmeri na države članice, ki že zdaj nosijo veliko breme, in na koncu države članice, ki Frontex najbolj potrebujejo, ne bodo več mogle gostiti misij te agencije; (ii) otežuje se položaj rešenih ljudi, saj jih bo treba prepeljati vse do države, ki gosti misijo agencije Frontex, namesto do kraja, ki bi bil v danih okoliščinah najbolj primeren (običajno najbližji varni kraj).

3.4.1

EESO poziva EU, naj nadaljuje z vzpostavljanjem skupnega azilnega sistema z visoko ravnjo usklajenosti zakonodaje. Dublinska uredba določa odgovornosti vsake države članice, odgovorne za preverjanje prošenj za azil. Odbor je že opozoril, da ta sistem povzroča številne težave. Prosilca za azil bi bilo treba vprašati, katera država naj preuči njegovo prošnjo. Odbor v mnenju o zeleni knjigi (4) priporoča, "da se prosilcu za azil omogoči, da se prosto odloči, v kateri državi bo vložil svojo prošnjo, in da se s tega vidika države članice že zdaj spodbuja k izvajanju humanitarne določbe iz člena 15(1) Uredbe".

3.4.2

V okviru sodelovanja med državami članicami se je začela vrsta dejavnosti, ki jih izvaja EURASIL, skupina nacionalnih strokovnjakov, ki jo vodi Komisija. Z oblikovanjem Evropskega sklada za begunce je bil vzpostavljen tudi instrument finančne solidarnosti. Po letu 2014 bo Sklad za migracije in azil imel več sredstev in tudi večjo prilagodljivost za izredne primere.

3.4.3

Prošnje za zatočišče, ki jih vložijo prosilci za azil, je treba obravnavati v skladu z evropsko zakonodajo s področja azila in upravičenosti do mednarodne zaščite. Tisti, ki zatočišče resnično potrebujejo, bi ga morali dobiti.

3.4.4

EESO znova opozarja, da morajo biti ravnanje s prosilci za azil in jamstva, ki jih dobijo na mejah, enaki tistim, ki jih dobijo prosilci za azil, ki vložijo prošnjo na ozemlju posamezne države članice.

3.4.5

Odbor poziva EU, naj pokaže več zavezanosti v boju proti kriminalnim združbam, ki tihotapijo ljudi; meni pa, da nekatere politike za "boj proti nedovoljenemu priseljevanju" v Evropi povzročajo resne krize v zvezi z azilom. EESO je že v več mnenjih (5) predlagal, da boj proti nezakonitemu priseljevanju ne bi smel povzročati novih težav v zvezi z azilom in da bi morali biti uradniki, ki so pristojni za mejno kontrolo, primerno usposobljeni, da bi zajamčili pravico do azila.

3.4.6

EESO podpira predloge Urada visokega komisarja OZN za begunce (UNHCR) za ustanovitev skupin strokovnjakov za azil, ki bi pomagali pri vseh dejavnostih mejne kontrole v EU.

3.4.7

Zlasti je pomembno poudariti, da več kot na tisoče posameznikov, ki vstopijo v EU, ne zaprosi za azil, ker so ekonomski migranti, njihov glavni razlog za vstop v EU pa je nadaljevati pot v druge evropske države in ne ostati v državi, v katero so najprej vstopili.

3.4.8

Partnerstva za mobilnost ne smejo pomeniti, da so partnerskim državam naloženi vsi stroški azilnih postopkov za osebe, ki prehajajo prek njihovega ozemlja. EU bi morala pokazati svojo podporo s Skladom za azil. Ta bi moral pomagati pri vzpostavitvi mehanizmov in struktur, ki bodo omogočili obravnavo prošenj za azil in sprejetje odločitev o njih v razumnem roku, v okviru jamstev mednarodnega prava.

3.4.9

EESO poziva EU, naj še naprej vzpostavlja skupni azilni sistem z visoko ravnjo usklajenosti zakonodaje. Prošnje za azil bi bilo treba obravnavati ne samo v vstopnih državah, ampak tudi v drugih državah članicah. Prosilca bi bilo treba vprašati, katera država naj preuči njegovo prošnjo. Odbor je v mnenju o zeleni knjigi o prihodnjem skupnem evropskem azilnem sistemu (6) priporočil, "da se prosilcu za azil omogoči, da se prosto odloči, v kateri državi bo vložil svojo prošnjo, in da se s tega vidika države članice že zdaj spodbuja k izvajanju humanitarne določbe iz člena 15(1) Uredbe". S tem bi pospešili obravnavo prošenj in zmanjšali birokratske zastoje v državah vstopa. EESO je naklonjen sodelovanju EU s tretjimi državami pri izboljšanju njihovih azilnih sistemov in njihove uskladitve z mednarodnimi standardi. Pri zunanji razsežnosti azila je bil dosežen napredek na področjih, kot sta podpora tretjim državam, v katerih je veliko beguncev (regionalni programi zaščite so še posebej pomembni), in ponovna naselitev beguncev v EU.

3.5.1

K vračanju migrantov, ki so v EU vstopili na nedovoljen način, je treba pristopati zelo preudarno. Pri tem so bistveni sporazumi s tretjimi državami o vračanju, da bi zagotovili polno spoštovanje pravic vračajočih se migrantov.

3.5.2

Partnerstva za mobilnost bi morala zagotoviti možnost postopkov vračanja, ki bi temeljili predvsem na prostovoljnem vračanju ob vzpostavitvi sistemov podpore (7). Postopke prisilnega vračanja je v skladu s priporočili Sveta Evrope (8) treba opraviti s kar največjim spoštovanjem človekovih pravic posameznikov, ki se vračajo v domovino.

3.5.3

Odbor poziva k večji transparentnosti v zvezi s centri za pridržanje tako znotraj kot zunaj EU, in k temu, da se zagotovi obveščanje UNHCR o stanju pridržanih oseb, tem osebam pa omogoči ustrezno pomoč nevladnih organizacij. Po mnenju EESO bi bilo treba nosečnice in otroke še posebno zaščititi in jih namestiti v ustrezne prostore, vzpostavljene s finančno podporo EU.

3.6.1

EESO poudarja, da gre za evropski problem in ne samo problem sredozemskih držav; nenazadnje mora biti priseljevanje v Sredozemlju že zaradi obstoja schengenskega sporazuma predmet skupnih evropskih prizadevanj. Pri tem ne gre samo za izraz solidarnosti Skupnosti, ampak za to, da vse države članice EU prevzamejo svoje odgovornosti s skupno evropsko politiko, ki jo na predlog Komisije sprejmeta Svet in Parlament.

3.6.2

Meje držav članic Evropske unije, vključno z morskimi mejami držav članic EU, ki se nahajajo na obalah Sredozemskega morja, so meje vseh držav članic EU in vse države članice bi si morale deliti odgovornost za njihovo ustrezno upravljanje.

3.6.3

V tem oziru bi morale vse države članice pomagati in sodelovati pri (i) zagotavljanju potrebnih sredstev za učinkovito reševanje na morju in nadzor meja, (ii) obravnavi prošenj za azil v okviru svojih pristojnosti, (iii) v izrednih primerih pri izvajanju postopkov vračanja v domovino in izgona, (iv) premestitvi migrantov znotraj EU iz majhnih sredozemskih držav članic ter (v) boju proti organiziranemu kriminalu in tihotapljenju.

3.6.4

Premestitev bi morala potekati prek mehanizma, vzpostavljenega na trajni osnovi. V tem okviru bi morala Komisija predstaviti zakonodajni predlog za trajen in učinkovit mehanizem za premestitve znotraj EU na podlagi delitvenega ključa EU za premestitev prosilcev za azil, kot je opisal Evropski parlament v poročilu Okrepljena solidarnost znotraj EU na področju azila – (2012/2032 INI). Da bi zajamčili najboljše delovanje tega mehanizma, bi bilo treba v tem zakonodajnem predlogu upoštevati tudi praktične izkušnje, pridobljene s pilotnim projektom EUREMA za Malto (9).

3.7.1

Evropska unija bi morala uporabiti ves svoj politični in gospodarski vpliv, zlasti v državah, ki prejemajo precejšnja sredstva EU, da bi jih prepričala v sodelovanje pri vprašanjih priseljevanja. Odbor meni, da morajo partnerstva za mobilnost vključevati štiri stebre globalnega pristopa: organizacijo in lajšanje zakonitih migracij in mobilnosti; preprečevanje in zmanjševanje nedovoljenih migracij in trgovine z ljudmi; spodbujanje mednarodne zaščite in krepitev zunanje razsežnosti azilne politike ter maksimiranje razvojnega učinka migracij in mobilnosti.

3.7.2

Rešitev problema mora preseči policijske ukrepe in zajeti preventivne ukrepe, ki se izvajajo v tretjih državah, pri čemer bi dali večji poudarek razvoju programov sodelovanja v podporo poljedelstva in živinoreje, malih in srednjih podjetij ipd. EU mora dokazati, da ima politično moč, da deluje skupaj z državami, s katerimi naj bi sodelovala in ki prejemajo obsežna finančna sredstva za skupno delovanje pri vprašanjih varnosti, organiziranega kriminala in nedovoljenega priseljevanja. EESO pozdravlja nedavni sporazum s Kraljevino Maroko in pobudo za oblikovanje partnerstev za mobilnost med EU ter Tunizijo, Egiptom in Libijo. Vendar bi bilo treba izvesti neodvisno študijo o učinkovitosti in vplivu obstoječih partnerstev za mobilnost. EESO podpira pobudo Komisije, da je treba zagotoviti, da bodo imela partnerstva za mobilnost učinkovit mehanizem ocenjevanja. Poleg tega bi bilo treba partnerstva za mobilnost, ki so skupne politične izjave in za države partnerice pravno niso zavezujoče, preoblikovati v mednarodne sporazume. Odbor meni, da morajo EU in države članice skleniti nove sporazume z drugimi državami v regiji. Zaradi posebnega odnosa med EU in Turčijo je treba nameniti več pozornosti migracijskim vprašanjem, ki zadevajo obe strani, zlasti v zvezi z bojem proti kriminalnim združbam.

3.7.3

Za zagotovitev nemotenega poteka upravnih in pravnih postopkov je bistveno, da EU države izvora migrantov brez dovoljenja zaprosi, da hitro zagotovijo potne listine.

3.7.4

To vprašanje bi bilo treba obravnavati v okviru evro-sredozemske konference, saj precejšnje število priseljencev brez dovoljenja v EU vstopi prek tretjih držav v Sredozemlju.

3.7.5

Pomagati bi bilo treba določenim tranzitnim državam, da bodo lahko bolje upravljale svoje meje ter vzpostavile azilne strukture in zmogljivosti za to, da same nudijo zaščito tistim, ki jo potrebujejo.

3.8.1

Treba bi bilo nadaljevati prestrukturiranje agencije Frontex v dejansko evropsko agencijo za zunanje meje, s širšo vlogo usklajevanja in preprečevanja. V ta namen jo je treba podpreti z ustreznimi finančnimi sredstvi, ki ji bodo omogočila, da nudi potrebno pomoč južnim državam članicam, ki komaj obvladujejo tok priseljevanja. Hkrati je treba povečati število zaposlenih (vključno s pripadniki mejne straže) ter sredstva za elektronski nadzor in beleženje. Pri tem bi bilo treba narediti več za okrepitev izvajanja koncepta evropskih mejnih patrulj, kot je to poudaril Evropski parlament v poročilu o Frontexu (A7-0278/2011). Resno bi bilo treba preučiti tudi uporabo novih zmogljivosti, ki jih ima Frontex (kot je nakup opreme).

3.8.2

Okrepiti bi bilo treba Evropsko mrežo obalnih patrulj, ki skrbi za regionalno mejno varnost, s tem pa omogočiti usklajevanje nacionalnih virov in evropskih ukrepov ter spodbuditi sodelovanje na nacionalni in evropski ravni.

3.9.1

Evropski azilni podporni urad (EASO) mora imeti možnost za jasno ugotavljanje razlik pri azilnih postopkih med državami članicami in v njihovih zakonodajah ter možnost predlagati potrebne spremembe. Pristojen mora biti tudi za oblikovanje skupnih smernic za razlago in uporabo različnih postopkovnih in vsebinskih vidikov pravnega reda EU v zvezi z azilom, kot je v zeleni knjigi predlagala Komisija.

3.9.2

EASO bi lahko postal pomembno središče za izmenjavo dobrih praks in razvoj dejavnosti usposabljanja na področju azila, zlasti za mejne uradnike. To bi lahko bilo tudi središče za spremljanje in analizo rezultatov novih ukrepov, ki jih v zvezi z azilom pripravlja EU. Poleg tega bi lahko to bil tudi prostor, kjer bi lahko bile ustanovljene in vodene mešane skupine strokovnjakov za azil.

3.9.3

EASO bo moral vzpostavljati mreže, sodelovati z Eurasilom in vzdrževati tesne povezave z UNHCR in specializiranimi nevladnimi organizacijami.

3.9.4

EASO je začel delovati razmeroma nedavno. Pričakovati je, da bo brez nadaljnjih zamud začel izvajati svoje obveznosti v celotnem obsegu, zlasti tiste, povezane z njegovo vlogo pri iskanju trajnostnih rešitev in zagotavljanju, da so stroški porazdeljeni med državami članicami, kot to določa uredba o EASO. EASO mora biti hkrati proaktiven glede solidarnosti znotraj EU v skladu s svojimi nalogami, opredeljenimi v uredbi o EASO.

3.10.1

Nedovoljeno priseljevanje po morju je lahko smrtno nevarno. Med prečkanjem Sredozemskega morja na neprimernih plovilih je življenje izgubilo že na tisoče ljudi. Ta nevarna potovanja organizirajo kriminalne združbe, ki na stotine ljudi (tudi ženske in otroke) natrpajo v čolne brez ustrezne opreme ali pripomočkov (niti za reševanje); velika večina teh čolnov ni primernih za plovbo po morju. Resolucija, ki jo je sprejela parlamentarna skupščina Sveta Evrope (Resolucija 1872 (2012)) z naslovom Izguba življenj v Sredozemskem morju: kdo je odgovoren? zelo podrobno opisuje vlogo, ki jo imajo tihotapci migrantov pri organizaciji nevarnega prečkanja Sredozemskega morja, in za boljše razumevanje resnosti zadeve jo je treba upoštevati.

3.10.2

Države članice morajo določiti kar najstrožje kazenske postopke in kaznovanje za tihotapce ljudi, s kaznimi, ki vključujejo tudi dosmrtno zaporno kazen. Posameznike, ki jih izkoriščajo trgovci z ljudmi, je treba vedno obravnavati kot nedolžne žrtve.

3.10.3

Tihotapljenje ljudi spodbuja kriminal, saj kriminalne združbe, ki organizirajo potovanja, od vsakega potnika poberejo voznino, pogosto z izsiljevanjem in nehumanimi prijemi. EESO poudarja, da bi morala EU sodelovati z državami odhoda in tranzitnimi državami, da bi razbili vpletene kriminalne združbe. Po mnenju EESO mora EU ukrepati kar najbolj odločno ter tihotapcem ljudi preprečiti njihovo delovanje in ogrožanje življenj.

3.10.4

EU bi morala razmisliti tudi o sklenitvi dogovorov s tretjimi državami o oblikovanju sprejemnih centrov za migrante in o zagotavljanju finančne podpore za njihovo ustanovitev in delovanje. Centri, ustanovljeni v teh državah, bi lahko delovali skupaj z drugimi sprejemnimi centri za namene identifikacije in oskrbe. Delovanje teh centrov morajo spremljati Mednarodna organizacija za migracije, UNHCR, Agencija EU za temeljne pravice in specializirane nevladne organizacije.

3.10.5

Poleg tega bi morala EU pripraviti informativne kampanje, s katerimi bi potencialne priseljence brez dovoljenja odvrnili od nezakonitega vstopa v EU z ozaveščanjem o nevarnostih in težavah, ki spremljajo nezakonito priseljevanje. Potencialne priseljence brez dovoljenja bi bilo treba seznaniti tudi s tem, kako izjemno težko bodo našli delo v Evropi, ko bodo vanjo vstopili brez dovoljenja.

3.10.6

Organizacije, ki si prizadevajo za večjo ozaveščenost javnosti v državah odhoda o omenjenih vprašanjih in skušajo tako potencialne migrante odvrniti od podajanja na nevarna potovanja, bi morale dobiti moralno in finančno podporo.

3.10.7

EESO tudi opozarja, da je treba pozornost posvetiti obravnavi globljih razlogov za ta problem, ki so povezani z življenjskim standardom v državah odhoda. V ta namen bi bilo treba pripraviti posebne programe, celotno tematiko pa bi bilo treba uvrstiti na dnevni red evro-sredozemske konference.

3.11.1

Za preprečevanje in zaviranje tokov nedovoljenega priseljevanja so potrebna finančna sredstva. Pri načrtovanju centrov za pridržanje je treba paziti, da so migranti brez dovoljenja ločeni od beguncev, ki prosijo za azil. V 15 dneh je treba tudi poskrbeti za ločeno nastanitev mladoletnikov in ranljivih oseb. Po navedbah italijanske študije, ki jo je posredovala agencija Frontex, je dnevni strošek priseljenca brez dovoljenja v povprečju 48 EUR. Če se ta znesek pomnoži s številom 100 000, tj. številom priseljencev, ki pridejo vsako leto (po podatkih agencije Frontex (10)), in s številom 365 za vsak dan v letu, je skupni strošek 1,752 milijarde na leto.

3.11.2

EESO pozdravlja prizadevanja Komisije za poenostavitev finančnih instrumentov prek oblikovanja obeh skladov, za migracije in azil (11) ter za notranjo varnost (12), skupaj s horizontalno uredbo s skupnimi določbami o načrtovanju, poročanju, finančnem poslovodenju, nadzoru in ocenjevanju (13). EESO podpira predlog Komisije za določitev osnovnega zneska in variabilnega ali prilagodljivega zneska pri razporejanju finančnih sredstev med državami članicami. V zvezi s prilagodljivim zneskom EESO meni, da je bistveno, da vsaka država članica pripravi letni program, ki bo povezan s prednostnimi nalogami EU in bo vključeval sodelovanje z drugimi državami članicami. Odbor podpira, da bo po letu 2014 Sklad za migracije in azil imel več sredstev in tudi večjo prilagodljivost za izredne primere.

3.11.3

S predvidenimi spremembami bodo premagane sedanje težave, ker se programi EU za upravljanje migracijskih tokov in vzpostavitev centrov za pridržanje izvajajo na letni osnovi in podobno velja za financiranje in ukrepe. Objekte za sprejem in nastanitev pa je praktično nemogoče dokončati na podlagi letnega razporeda. Zato bi bilo treba takšne programe organizirati bolj prilagodljivo.

3.11.4

Tretje države, ki se nahajajo na poti migracij iz držav prvotnega odhoda, bi morale prejeti finančna sredstva za vzpostavitev centrov za sprejem in nastanitev.

Ob upoštevanju zgornjega finančnega primera bi bilo treba v proračunu EU posebej določiti sredstva za okrepitev ukrepov nadzora in preprečevanja (patruljni čolni, postaje obalne straže, helikopterji) in zagotoviti, da imata Frontex in EASO letno na voljo dovolj sredstev, da lahko svoje naloge v celoti opravita. Treba je zagotoviti finančna sredstva, da bi se države vstopa lahko učinkovito borile proti vpletenim kriminalnim mrežam, obenem pa zagotovile tudi ustrezne pogoje za prihajajoče migrante.

—

z dne 25.4.2002 o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o skupni politiki za nezakonito priseljevanje, poročevalec: g. Pariza Castaños, UL C 221, 17.9.2002(op. prev.: mnenje ni na voljo v slovenskem jeziku);

—

z dne 29.1.2004 o predlogu uredbe Sveta o ustanovitvi Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah, glavni poročevalec: g. Pariza Castaños), UL C 108, 30.4.2004(op. prev.: mnenje ni na voljo v slovenskem jeziku);

—

z dne 27.10.2004 o predlogu za odločbo Sveta za spremembo Odločbe 2002/463/ES o akcijskem programu za upravno sodelovanje na področju zunanjih meja, vizumov, azila in priseljevanja (program ARGO), poročevalec: g. Pariza Castaños, UL C 120, 20.5.2005;

—

z dne 12.3.2008 o zeleni knjigi o prihodnjem skupnem evropskem azilnem sistemu, poročevalka: ga. Le Nouail-Marlière, UL C 204, 9.8.2008.