30.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 351/1

(1)

Z Uredbo Sveta (ES) št. 2371/2002 (4) je bil vzpostavljen sistem Skupnosti za ohranjanje in trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike.

(2)

Področje uporabe skupne ribiške politike vključuje ohranjanje morskih bioloških virov in upravljanje ribištva, ki je usmerjeno k tem virom. Poleg tega v zvezi s tržnimi in finančnimi ukrepi za podporo njenim ciljem vključuje sladkovodne biološke vire in dejavnosti ribogojstva ter predelavo in trženje ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva, kadar te dejavnosti potekajo na ozemlju držav članic ali v vodah Unije, tudi kadar jih izvajajo ribiška plovila, ki plujejo pod zastavo tretjih držav in so registrirana v njih, ribiška plovila Unije ali državljanov držav članic, brez poseganja v primarno odgovornost države zastave in ob upoštevanju določb člena 117 Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982 (5) (UNCLOS).

(3)

Rekreacijski ribolov ima lahko znaten vpliv na ribolovne vire in države članice bi morale zagotoviti, da se opravlja v skladu s cilji skupne ribiške politike.

(4)

Skupna ribiška politika bi morala zagotoviti, da ribolovne dejavnosti in dejavnosti ribogojstva prispevajo k dolgoročni okoljski, gospodarski in socialni trajnosti. Morala bi vključevati pravila, ki zagotavljajo sledljivost, varnost in kakovost proizvodov, ki se tržijo v Uniji. Poleg tega bi morala skupna ribiška politika prispevati k večji produktivnosti, primernemu življenjskemu standardu za ribiški sektor, vključno z malim ribolovom, in stabilnim trgom, ter zagotavljati razpoložljivost preskrbe s hrano in dostopnost preskrbe za potrošnike po primernih cenah. Skupna ribiška politika bi morala prispevati k Strategiji za pametno, trajnostno in vključujočo rast „Evropa 2020“ ter prispevati k doseganju ciljev te strategije.

(5)

Unija je pogodbenica UNCLOS (6) in, na podlagi Sklepa Sveta 98/414/ES, (7) Sporazuma Združenih narodov z dne 4. decembra 1995 o uporabi določb Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982 glede ohranjanja in upravljanja čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib (8) (sporazum ZN o staležih rib) ter, na podlagi Sklepa Sveta 96/428/ES (9), Sporazuma Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo o pospeševanju usklajevanja ribiških plovil na odprtem morju z mednarodnimi ukrepi za ohranjanje in upravljanje z dne 24. novembra 1993 (10).

(6)

V teh mednarodnih instrumentih so predvidene predvsem obveznosti ohranjanja, tudi obveznosti sprejetja ukrepov za ohranjanje in upravljanje za ohranitev ali obnovitev morskih virov na ravneh, ki omogočajo največji trajnostni donos, tako na morskih območjih pod nacionalno jurisdikcijo kot tudi na odprtem morju, obveznosti sodelovanja z drugimi državami za dosego tega cilja, obveznosti široke uporabe previdnostnega pristopa pri ohranjanju, upravljanju in izkoriščanju staležev rib, obveznosti zagotovitve skladnosti ukrepov za ohranjanje in upravljanje, kadar se morski viri pojavljajo na morskih območjih z različnim statusom jurisdikcije, in obveznosti upoštevanja drugih legitimnih uporab morij. Skupna ribiška politika bi morala zato prispevati k izvajanju mednarodnih obveznosti Unije na podlagi teh mednarodnih instrumentov. Kadar države članice sprejemajo ukrepe za ohranjanje in upravljanje, ki jih lahko sprejmejo v okviru skupne ribiške politike, bi morale dosledno ravnati tudi v skladu z mednarodnimi obveznostmi glede ohranjanja in sodelovanja, ki izhajajo iz navedenih mednarodnih instrumentov.

(7)

Unija in njene države članice so se leta 2002 na svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju v Johannesburgu zavezale, da bodo ukrepale proti stalnemu upadanju številnih staležev rib. Zato bi morala Unija izboljšati svojo skupno ribiško politiko in tako zagotoviti, da se z izkoriščanjem morskih bioloških virov v razumnem roku obnovijo in ohranijo populacije lovljenih staležev rib nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni donos. Ravni izkoriščanja bi morale biti dosežene do leta 2015. Doseganje teh ravni izkoriščanja po letu 2015 bi moralo biti dovoljeno le, če bi bila sicer resno ogrožena socialna in gospodarska trajnost zadevnih ribiških flot. Po letu 2015, bi bilo treba te ravni doseči čim prej, v nobenem primeru pa ne pozneje kot leta 2020. Kadar za določitev navedenih ravni ni na voljo dovolj znanstvenih informacij, se lahko proučijo približni parametri.

(8)

Pri odločitvah o upravljanju, ki se nanašajo na največji trajnostni donos v mešanem ribištvu, bi bilo treba upoštevati težave pri ribolovu vseh staležev hkrati v mešanem ribištvu z največjim trajnostnim donosom, zlasti kadar znanstveno mnenje kaže, da je s povečanjem selektivnosti uporabljenega ribolovnega orodja zelo težko preprečiti pojav vrst, ki omejujejo ribolov. Ustrezne znanstvene organe bi bilo treba zaprositi za mnenje o ustreznih ravneh ribolovne umrljivosti v takih primerih.

(9)

Skupna ribiška politika bi morala zagotoviti skladnost s cilji ribištva, določenimi v sklepu Konference pogodbenic h Konvenciji o biotski raznovrstnosti o Strateškem načrtu za biotsko raznovrstnost 2011–2020, in cilji biotske raznovrstnosti, ki jih je sprejel Evropski svet dne 25. in 26. marca 2010.

(10)

Trajnostno izkoriščanje morskih bioloških virov bi moralo temeljiti na previdnostnem pristopu, ki izhaja iz previdnostnega načela iz prvega pododstavka člena 191(2) Pogodbe, ob upoštevanju razpoložljivih znanstvenih podatkov.

(11)

Skupna ribiška politika bi morala prispevati k varstvu morskega okolja, trajnostnemu upravljanju vseh komercialno izkoriščanih vrst in zlasti k doseganju dobrega okoljskega stanja do leta 2020, kot je določeno v členu 1(1) Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(12)

Skupna ribiška politika bi morala tudi prispevati k oskrbi trga Unije s hrano z visoko hranljivo vrednostjo in zmanjšanju odvisnosti trga Unije od uvoza hrane. Spodbujati bi morala tudi k neposrednemu in posrednemu ustvarjanju delovnih mest in gospodarskemu razvoju v obalnih območjih.

(13)

Izvajati je treba ekosistemski pristop k upravljanju ribištva, omejiti bi bilo treba okoljske vplive ribolovnih dejavnosti ter preprečiti in čim bolj zmanjšati neželen ulov.

(14)

Pomembno je, da upravljanje skupne ribiške politike temelji na načelih dobrega upravljanja. Ta načela vključujejo odločanje na podlagi najboljšega razpoložljivega znanstvenega mnenja, široko vključitev zainteresiranih strani in dolgoročno perspektivo. Uspešno upravljanje skupne ribiške politike je odvisno tudi od jasne opredelitve odgovornosti na ravni Unije ter na regionalni, nacionalni in lokalni ravni, pa tudi od medsebojne združljivosti sprejetih ukrepov in njihove skladnosti z drugimi politikami Unije.

(15)

Skupna ribiška politika bi morala prispevati k izboljšanju varnosti in delovnih pogojev za gospodarske subjekte v ribiškem sektorju.

(16)

Skupna ribiška politika bi po potrebi morala v celoti upoštevati zdravje in dobro počutje živali ter varnost hrane in krme.

(17)

Skupno ribiško politiko bi bilo treba izvajati na način, ki je skladen z drugimi politikami Unije in zlasti upošteva medsebojno vplivanje z dejavnostmi Unije na drugih področjih pomorske politike. Pri upravljanju različnih sektorskih politik v bazenih Baltskega morja, Severnega morja, Keltskega morja, Biskajskega zaliva in iberske obale, Sredozemskega morja ter Črnega morja bi bilo treba zagotoviti skladnost.

(18)

Ribiška plovila Unije bi morala imeti enak dostop do voda in virov Unije, in sicer ob upoštevanju predpisov skupne ribiške politike.

(19)

Veljavni predpisi, ki omejujejo dostop do virov znotraj con12 navtičnih milj držav članic zadovoljivo prispevajo k ohranjanju z omejevanjem ribolovnega napora v najbolj občutljivem delu voda Unije. Navedeni predpisi prispevajo tudi k ohranjanju tradicionalnih ribolovnih dejavnosti, od katerih je zelo odvisen socialni in gospodarski razvoj nekaterih obalnih skupnosti. Zato bi se ti predpisi morali še naprej uporabljati. Države članice bi si morale prizadevati, da bi malim ali priobalnim ribičem oziroma ribičem obrtnikom zagotovile prednostni dostop.

(20)

Po potrebi bi bilo treba posebej obravnavati in podpreti majhne otoke na odprtem morju, ki so odvisni od ribištva, ter jim tako omogočiti preživetje in blaginjo.

(21)

Morski biološki viri okoli najbolj oddaljenih regij Unije iz prvega odstavka člena 349 Pogodbe bi morali biti posebej zaščiteni, ker z vidika strukturnega, socialnega in gospodarskega položaja teh ozemelj prispevajo k ohranjanju njihovega lokalnega gospodarstva. Zato bi bilo treba nekatere ribolovne dejavnosti v teh vodah omejiti na ribiška plovila, registrirana v pristaniščih na teh ozemljih.

(22)

Da bi prispevala k ohranjanju živih vodnih virov in morskih ekosistemov, bi si morala Unija prizadevati za zaščito biološko občutljivih območij, tako da bi jih imenovala za zaščitena območja. Na takih območjih bi moralo biti možno omejiti ali prepovedati ribolovne dejavnosti. Pri odločanju o tem, katera območja naj se imenujejo, bi bilo treba posebno pozornost nameniti tistim, kjer obstajajo jasni dokazi o visoki koncentraciji rib, manjših od najmanjše referenčne velikosti ohranjanja, in drstitvenim območjem ter območjem, ki veljajo za biogeografsko občutljiva. Upoštevati bi bilo treba tudi obstoječa ohranitvena območja. Da bi olajšale proces imenovanja, bi morale države članice identificirati ustrezna območja, vključno z območji, ki so del skladne mreže, in po potrebi pri tem sodelovati ter pripraviti in Komisiji predložiti skupna priporočila. Da bi bila vzpostavitev zaščitenih območij učinkovitejša, bi moralo biti možno, da se na Komisijo prenese pooblastilo za njihovo vključitev v okviru večletnega načrta. Komisija bi morala o delovanju teh zaščitenih območij redno poročati Evropskemu parlamentu in Svetu, da se tako zagotovi zadostna raven demokratične odgovornosti in nadzora.

(23)

Cilj trajnostnega izkoriščanja morskih bioloških virov je mogoče učinkoviteje doseči z večletnim pristopom k upravljanju ribištva, in sicer s prednostnim oblikovanjem večletnih načrtov, ki odražajo posebnosti različnih ribištev.

(24)

Večletni načrti bi morali po možnosti zajemati več staležev, kadar se ti staleži izkoriščajo skupaj. Z večletnimi načrti bi bilo treba vzpostaviti okvir za trajnostno izkoriščanje zadevnih staležev in morskih ekosistemov, pri čemer bi bilo treba določiti jasne časovne okvire in varnostne mehanizme za ravnanje ob nepredvidenih dogodkih. Za večletne načrte bi morali veljati tudi jasno določeni cilji upravljanja, da bi se prispevalo k trajnostnemu izkoriščanju staležev in zaščiti zadevnih morskih ekosistemov. Te načrte bi bilo treba sprejeti v posvetovanju s svetovalnimi sveti, gospodarskimi subjekti v ribiškem sektorju, znanstveniki in drugimi zainteresiranimi stranmi, ki imajo interes za upravljanje ribištva.

(25)

Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12), Direktiva Sveta 92/43/EGS (13) in Direktiva 2008/56/ES državam članicam nalagajo nekatere obveznosti v zvezi s posebnimi območji varstva, posebnimi ohranitvenimi območji oziroma zaščitenimi morskimi območji. Zaradi takšnih ukrepov bi bilo morda treba sprejeti ukrepe v okviru skupne ribiške politike. Zato bi bilo države članice ustrezno pooblastiti, da za vode pod svojo suverenostjo ali jurisdikcijo sprejmejo ohranitvene ukrepe, ki so potrebni za izpolnitev obveznosti, ki jih imajo v skladu z navedenimi akti Unije, če takšni ukrepi ne posegajo v ribiške interese drugih držav članic. Kadar bi lahko takšni ukrepi posegali v ribiške interese drugih držav članic, bi bilo treba pooblastila za sprejemanje takšnih ukrepov podeliti Komisiji, poleg tega pa bi morale zadevne države članice sodelovati na regionalni ravni.

(26)

Potrebni so ukrepi za zmanjšanje sedanjih visokih ravni neželenega ulova in za postopno odpravo zavržkov. Neželen ulov in zavržki dejansko pomenijo veliko odpadkov, pri čemer negativno vplivajo na trajnostno izkoriščanje morskih bioloških virov in morskih ekosistemov ter finančno vzdržnost ribištva. Uvesti in postopno izvajati bi bilo treba obveznost iztovarjanja celotnega ulova (v nadaljnjem besedilu: obveznost raztovarjanja) vrst, za katere veljajo omejitve ulova, v Sredozemskem morju poleg ulova vrst, za katere velja najmanjša velikost, med ribolovnimi dejavnostmi v vodah Unije ali z ribiškimi plovili Unije, pravila, ki so ribiče doslej zavezovala k zavržkom, pa bi bilo treba razveljaviti.

(27)

Obveznost iztovarjanja bi bilo treba uvesti glede na posamezno ribištvo. Ribičem bi morali še naprej dovoljevati zavržke vrst, ki imajo po najboljšem razpoložljivem znanstvenem mnenju visoko stopnjo preživetja, če se spustijo nazaj v morje.

(28)

Da bi obveznost iztovarjanja delovala in da bi se omilili učinki nihanja sestave letnega ulova, bi morale države članice imeti možnost, da do določenega odstotka prenesejo kvote med leti.

(29)

Pri izvajanju obveznosti iztovarjanja si morajo države članice čim bolj prizadevati, da bi zmanjšale neželen ulov. V ta namen je treba prednost nameniti izboljšavam selektivnih ribolovnih tehnik, da se prepreči in čim bolj zmanjša neželen ulov. Pomembno je, da države članice razdelijo kvote med plovila v taki kombinaciji, ki čim bolj odraža pričakovano sestavo vrst v ribolovu. V primeru neskladja med razpoložljivimi kvotami in dejanskim ribolovnim vzorcem bi države članice lahko upoštevale prilagoditve z zamenjavo kvot z drugimi državami članicami, ki se lahko izvaja tudi redno. Države članice bi lahko razmislile tudi o tem, da bi lastnikom plovil olajšale združevanje posameznih kvot, na primer znotraj organizacij proizvajalcev ali skupin lastnikov plovil. Na koncu bi morale države članice pretehtati možnost, da se vrste prilova odštejejo od kvote ciljnih vrst, odvisno od statusa ohranjenosti vrst prilova.

(30)

Omejiti bi bilo treba namen iztovarjanja ulovljenih rib, manjših od najmanjše referenčne velikosti ohranjanja, in izključiti prodajo teh rib za prehrano ljudi.

(31)

Da bi upoštevali neželen ulov, ki ga ni mogoče preprečiti tudi z uporabo vseh ukrepov za njegovo zmanjšanje, bi bilo treba uvesti nekatere izjeme de minimis od obveznosti iztovarjanja za ribištva, za katera velja obveznost iztovarjanja, zlasti z večletnimi načrti.

(32)

Kadar se uporablja obveznost iztovarjanja, vključno z obveznostjo dokumentiranja ulova, bi moralo ob upoštevanju znanstvenega mnenja ter ne da bi se ogrozili cilji največjega trajnostnega donosa in ne da bi se povečala ribolovna umrljivost, biti možno, da se povečajo povezane ribolovne možnosti, da bi se upoštevalo iztovarjanje rib, ki so bile prej zavržene.

(33)

Dostop do ribištva bi moral temeljiti na preglednih in objektivnih merilih, vključno z okoljskimi, socialnimi in ekonomskimi. Države članice bi morale spodbujati odgovoren ribolov, tako da bi zagotavljale spodbude za tiste gospodarske subjekte, ki lovijo na okolju najmanj škodljiv način in ki družbi zagotavljajo največje koristi.

(34)

Za staleže, za katere ni bil pripravljen večletni načrt, bi bilo treba z določitvijo omejitev ulova ali ribolovnega napora zagotoviti ravni izkoriščanja, ki omogočajo največji trajnostni donos. Če na voljo ni dovolj podatkov, bi bilo treba ribištvo upravljati z uporabo približnih parametrov.

(35)

Glede na negotovo gospodarsko stanje ribiškega sektorja in odvisnost nekaterih obalnih skupnosti od ribolova je treba zagotoviti relativno stabilnost ribolovnih dejavnosti z dodelitvijo ribolovnih možnosti državam članicam na podlagi napovedljivega deleža staležev za vsako državo članico.

(36)

Ta relativna stabilnost ribolovnih dejavnosti bi morala ob upoštevanju začasnega biološkega stanja staležev ščititi in v celoti upoštevati posebne potrebe regij, katerih lokalno prebivalstvo je še posebno odvisno od ribolova in z njim povezanih dejavnosti, kot je odločil Svet v svoji resoluciji z dne 3. novembra 1976 (14), in zlasti v Prilogi VII k resoluciji.

(37)

Zato bi bilo treba koncept relativne stabilnosti razumeti v tem smislu.

(38)

Komisijo bilo treba pooblastiti za sprejetje začasnih ukrepov, če bi ribolovne dejavnosti resno ogrožale ohranjanje morskih bioloških virov ali morski ekosistem in bi se bilo treba na to grožnjo takoj odzvati. Te ukrepe bi bilo treba sprejeti v določenih rokih in bi morali veljati za določen čas.

(39)

Države članice bi morale z regionalnim sodelovanjem sprejeti skupna priporočila in druge instrumente za razvoj in izvajanje ohranitvenih ukrepov ter ukrepov, ki vplivajo na ribolovne dejavnosti na območjih, zaščitenih v skladu z okoljsko zakonodajo. V okviru regionalnega sodelovanja bi morala Komisija ohranitvene ukrepe sprejemati le z izvedbenimi ali delegiranimi akti, kadar vse zadevne države članice v regiji dosežejo dogovor o skupnem priporočilu. Kadar skupnega priporočila ni, bi morala Komisija predložiti predlog za ustrezne ukrepe, na podlagi Pogodbe.

(40)

Države članice bi bilo treba pooblastiti, da sprejmejo ohranitvene ukrepe in ukrepe upravljanja za staleže v vodah Unije, ki se uporabljajo izključno za ribiška plovila, ki plujejo pod njihovo zastavo.

(41)

Države članice bi bilo treba pooblastiti, da v svojih conah 12 navtičnih milj sprejmejo ohranitvene ukrepe in ukrepe upravljanja, ki se uporabljajo za vsa ribiška plovila Unije, pod pogojem, da so ti sprejeti ukrepi, kadar se uporabljajo za ribiška plovila Unije iz drugih držav članic, nediskriminatorni, da je bilo opravljeno posvetovanje z drugimi zadevnimi državami članicami ter da Unija ni sprejela ukrepov, ki izrecno zadevajo ohranjanje in upravljanje znotraj zadevne cone 12 navtičnih milj.

(42)

Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da uvedejo sistem prenosljivih ribolovnih koncesij.

(43)

Države članice bi morale sprejeti posebne ukrepe za prilagoditev števila ribiških plovil Unije razpoložljivim virom, in sicer na podlagi svojih ocen o ravnovesju med ribolovno zmogljivostjo svoje flote in razpoložljivimi ribolovnimi možnostmi. Ocene bi morale biti pripravljene v skladu s smernicami Komisije in predstavljene v letnem, ki se posreduje Komisiji. Ta letna poročila bi morala biti objavljena. Vsaka država članica bi morala imeti možnost, da izbere ukrepe in instrumente, ki jih želi sprejeti za zmanjševanje presežne ribolovne zmogljivosti.

(44)

Poleg tega bi bilo treba zaradi upravljanja in prilagoditve ribolovne zmogljivosti ohraniti obvezne zgornje meje za največjo zmogljivost flote in nacionalne sisteme vstopa/izstopa v zvezi s finančnimi sredstvi za umik plovil iz obratovanja.

(45)

Države članice bi morale evidentirati minimalne informacije o značilnostih in dejavnostih ribiških plovil Unije, ki plujejo pod njihovo zastavo. Te evidence bi morale biti Komisiji na voljo za namene spremljanja velikosti flot držav članic.

(46)

Za upravljanje ribištva na podlagi najboljšega razpoložljivega znanstvenega mnenja so potrebni usklajeni, zanesljivi in točni sklopi podatkov. Zato bi morale države članice zbirati podatke o flotah in njihovih ribolovnih dejavnostih, zlasti biološke podatke o ulovu, vključno z zavržki, ter informacije iz raziskav o staležih rib in morebitnih okoljskih vplivih ribolovnih dejavnosti na morski ekosistem. Države članice bi morale upravljati zbrane podatke ter jih dati na voljo končnim uporabnikom in drugim zainteresiranim stranem. Države članice bi morale sodelovati med seboj in s Komisijo, da se uskladijo dejavnosti zbiranja podatkov. Kar zadeva zbiranje podatkov, bi morale države članice po potrebi sodelovati tudi s tretjimi državami. Države članice bi morale Komisiji predložiti letno poročilo o svojih dejavnostih zbiranja podatkov, ki se objavi.

(47)

Zbiranje podatkov bi moralo vključevati podatke, ki olajšujejo ekonomsko oceno podjetij, dejavnih v ribiškem sektorju, ribogojstvu ter predelavi ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva, ter oceno zaposlitvenih trendov v teh sektorjih.

(48)

Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor za ribištvo (STECF), ustanovljen s Sklepom Komisije 93/619/ES (15), je lahko zaprošen za mnenje o zadevah, ki se nanašajo na ohranjanje in upravljanje morskih bioloških virov, da se zagotovi potrebna pomoč visoko usposobljenega znanstvenega osebja, zlasti na bioloških, gospodarskih, okoljskih, socialnih in tehničnih področjih.

(49)

Raziskave na področju ribolova, usmerjene v politiko, bi bilo treba podpreti s programi zbiranja znanstvenih podatkov o ribištvu ter programi raziskav in inovacij, sprejetimi na nacionalni ravni in izvedenimi skladno z drugimi državami članicami ter v okvirih Unije za raziskave in inovacije. Spodbujati pa bi bilo treba tudi boljše sodelovanje med industrijo in znanostjo.

(50)

Unija bi morala na mednarodni ravni spodbujati cilje skupne ribiške politike, da bi ribolovne dejavnosti Unije zunaj njenih voda temeljile na istih načelih in standardih, kot se uporabljajo v pravu Unije, hkrati pa si prizadevati za enake konkurenčne pogoje za gospodarske subjekte Unije in gospodarske subjekte iz tretjih držav. Zato bi morala Unija prevzeti vodilno vlogo pri izboljševanju uspešnosti regionalnih in mednarodnih organizacij, da bi lahko bolje ohranjale in upravljale žive morske vire v okviru svoje pristojnosti, vključno z bojem proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu. Unija bi morala sodelovati s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, da bi se izboljšalo izpolnjevanje mednarodnih ukrepov, vključno z bojem proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu. Stališče Unije bi moralo temeljiti na najboljšem razpoložljivem znanstvenem mnenju.

(51)

Sporazumi o partnerstvu o trajnostnem ribištvu s tretjimi državami bi morali zagotoviti, da ribolovne dejavnosti Unije v vodah tretjih držav temeljijo na najboljšem razpoložljivem znanstvenem mnenju in izmenjavi ustreznih informacij, s čimer bi se zagotovilo trajnostno izkoriščanje morskih bioloških virov, preglednost pri določanju presežkov in posledično upravljanje virov, ki je skladno s cilji skupne ribiške politike. Ti sporazumi, ki določajo finančni prispevek Unije v zameno za dostop do virov, ki je skladen z interesi flote Unije, naj bi pripomogli k vzpostavitvi visokokakovostnega okvira upravljanja ter s tem zlasti učinkovitih ukrepov za zbiranje podatkov, spremljanje, kontrolo in nadzor.

(52)

Spoštovanje demokratičnih načel in človekovih pravic, kot so določene v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in drugih pomembnih mednarodnih instrumentih o človekovih pravicah, ter načela pravne države bi moralo biti bistven element sporazumov o partnerstvu o trajnostnem ribištvu, ki bi morali vsebovati posebno klavzulo o človekovih pravicah. Vključitev klavzule o človekovih pravicah v sporazume o partnerstvu o trajnostnem ribištvu bi morala biti popolnoma skladna s splošnimi cilji razvojne politike Unije.

(53)

Ribogojstvo bi moralo po vsej Uniji prispevati k ohranjevanju potenciala proizvodnje hrane na trajnostni osnovi, da bi bila tako dolgoročno zagotovljena zanesljiva preskrba s hrano, vključno z dobavo hrane, kakor tudi rast in delovna mesta za državljane Unije ter da bi lahko zadostili vse večjemu svetovnemu povpraševanju po morski hrani.

(54)

V strategiji Komisije za trajnostni razvoj evropskega ribogojstva, sprejeti leta 2009, ki jo je podprl in potrdil Svet ter podprl Evropski parlament, je bila izražena potreba po tem, da se ustvarijo in spodbujajo enaki konkurenčni pogoji za ribogojstvo, ki so osnova za njegov trajnostni razvoj.

(55)

Na dejavnosti ribogojstva v Uniji vplivajo razmere, ki se med državami članicami razlikujejo, tudi kar zadeva dovoljenja za gospodarske subjekte. Zato bi bilo treba oblikovati strateške smernice Unije za nacionalne strateške načrte, da bi izboljšali konkurenčnost sektorja ribogojstva ter obenem podprli njegov razvoj in inovacije, spodbudili gospodarsko dejavnost in razvejenost ter izboljšali kakovost življenja na obalnih in celinskih območjih. Prav tako bi bilo treba med državami članicami vzpostaviti mehanizme za izmenjavo informacij in najboljših praks med državami članicami na podlagi odprte metode koordinacije nacionalnih ukrepov v zvezi z varnostjo poslovanja, dostopom do voda in prostora Unije ter poenostavitvijo postopkov izdaje dovoljenj.

(56)

Zaradi posebnega značaja ribogojstva je potreben svetovalni svet za posvetovanje z zainteresiranimi stranmi o elementih politik Unije, ki bi lahko vplivali na ribogojstvo.

(57)

Okrepiti je treba konkurenčnost sektorja ribištva in ribogojstva Unije in ga poenostaviti v podporo boljšemu upravljanju proizvodnje in tržnih dejavnosti.. Skupna ureditev trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva bi morala zagotoviti enake konkurenčne pogoje za vse ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva, ki se tržijo v Uniji, ne glede na njihovo poreklo, potrošnikom bi morala omogočiti bolj ozaveščeno odločanje, podpirati bi morala odgovorno potrošnjo ter izboljšati gospodarsko znanje in razumevanje trgov Unije v celotni dobavni verigi.

(58)

Skupna ureditev trgov bi se morala izvajati ob spoštovanju mednarodnih zavez Unije, zlasti določb Svetovne trgovinske organizacije.

(59)

Da bi zagotovili skladnost s predpisi skupne ribiške politike, bi bilo treba vzpostaviti učinkovit sistem nadzora, inšpekcije in izvrševanja, vključno z bojem proti nezakonitim, neprijavljenim in nereguliranim ribolovnim dejavnostim.

(60)

V okviru sistema Unije za nadzor, inšpekcijo in izvrševanje bi bilo treba spodbujati uporabo sodobnih in učinkovitih tehnologij. Države članice in Komisija bi morale imeti možnost izvajanja pilotnih projektov o novih tehnologijah nadzora in sistemih upravljanja podatkov.

(61)

Da bi zagotovili primerljivost pogojev uporabe predpisov o nadzoru in izvrševanju v različnih državah članicah, bi bilo treba slednje spodbujati, naj pri določanju učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni medsebojno sodelujejo.

(62)

Da bi se zagotovila vključitev gospodarskih subjektov v sistem Unije za zbiranje podatkov in sistem Unije za nadzor, inšpekcijo in izvrševanje, bi morale države članice imeti možnost, da od svojih gospodarskih subjektov zahtevajo, naj sorazmerno prispevajo k zadevnim operativnim stroškom.

(63)

Države članice zaradi težav, s katerimi se srečujejo pri razvoju ribiškega sektorja in njegovem upravljanju, ter omejenih finančnih virov same ne morejo zadovoljivo doseči ciljev skupne ribiške politike. Zato bi bilo treba za doseganje teh ciljev odobriti večletno finančno pomoč Unije, ki je namenjena zlasti prednostnim nalogam skupne ribiške politike in prilagojena posebnostim ribiškega sektorja v posameznih državah članicah.

(64)

Finančna pomoč Unije bi morala biti pogojena s tem, da države članice in gospodarski subjekti, vključno z lastniki plovil, spoštujejo pravila skupne ribiške politike. V skladu s posebnimi predpisi, ki jih je treba sprejeti, bi bilo treba finančno pomoč Unije prekiniti, začasno ustavitvi ali popraviti, če država članica ne izpolnjuje določene obveznosti skupne ribiške politike, ali v primeru hujše kršitve teh pravil s strani gospodarskega subjekta.

(65)

Za doseganje ciljev skupne ribiške politike je nujen dialog z zainteresiranimi stranmi. Ob upoštevanju različnih pogojev v vodah Unije in povečane regionalizacije skupne ribiške politike bi morali svetovalni sveti omogočiti, da skupna ribiška politika uporabi znanje in izkušnje vseh zainteresiranih strani.

(66)

Zaradi posebnosti najbolj oddaljenih regij, ribogojstva, trgov in Črnega morja je primerno, da se za vsako zadevno področje ustanovi nov svetovalni svet.

(67)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo, da sprejme akte v skladu s členom 290 Pogodbe v zvezi s sprejetjem ohranitvenih ukrepov, ki spremljajo določene okoljske obveznosti držav članic, prilagoditvijo obveznosti iztovarjanja, da bi izpolnili mednarodne obveznosti Unije, razširitvijo obveznosti iztovarjanja na druge vrste z uporabo procesa regionalizacije, sprejetjem posebnih načrtov za zavržke z uporabo procesa regionalizacije, sprejetjem izjem de minimis za obveznost iztovarjanja, če ni bil sprejet noben drug izvedbeni ukrep glede te obveznosti, in podrobnostmi delovanja svetovalnih svetov.

(68)

Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov.

(69)

Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(70)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja določb te uredbe v zvezi z začasnimi ukrepi za zmanjšanje resne grožnje ohranjanju morskih bioloških virov, sistemom vstopa/izstopa pri upravljanju flote ter beleženjem, obliko in pošiljanjem podatkov za register ribiške flote Unije bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (16).

(71)

V skladu z načelom sorazmernosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje njenih ciljev.

(72)

Sklep Sveta 2004/585/ES (17) bi bilo treba razveljaviti od začetka veljavnosti ustreznih pravil v skladu s to uredbo.

(73)

Zaradi števila in pomembnosti sprememb, ki jih je treba izvesti, bi bilo treba Uredbo (ES) št. 2371/2002 razveljaviti –

(a)

ohranjanje morskih bioloških virov in upravljanje ribištev in flot, ki izkoriščajo te vire;

(b)

kar zadeva tržne in finančne ukrepe za podporo izvajanju skupne ribiške politike, sladkovodne biološke vire, ribogojstvo ter predelavo in trženje ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva.

(a)

se izvajajo na ozemlju držav članic, za katere se uporablja Pogodba;

(b)

se izvajajo v vodah Unije, tudi kadar jih izvajajo ribiška plovila, ki plujejo pod zastavo tretjih držav in so registrirana v njih;

(c)

jih izvajajo ribiška plovila Unije zunaj voda Unije ali

(d)

jih izvajajo državljani držav članic brez poseganja v primarno odgovornost države zastave.

(a)

postopno odpravlja zavržke za vsak primer posebej in ob upoštevanju najboljšega razpoložljivega znanstvenega mnenja, pri čemer preprečuje in čim bolj zmanjšuje neželen ulov in postopno zagotavlja iztovarjanje ulova;

(b)

po potrebi zagotavlja najboljšo uporabo neželenega ulova, ne da bi pri tem ustvarila trg za tak ulov, ki je pod najmanjšo referenčno velikostjo ohranjanja;

(c)

zagotavlja pogoje za gospodarsko donosen in konkurenčen sektor ribolova in predelave rib ter z ribolovom povezane dejavnosti na kopnem;

(d)

zagotavlja ukrepe, s katerimi se ribolovna zmogljivost flot prilagodi ravnem ribolovnih možnosti, skladnih z odstavkom 2, da se zagotovi gospodarska donosnost flot brez prekomernega izkoriščanja morskih bioloških virov;

(e)

spodbuja razvoj dejavnosti trajnostnega ribogojstva v Uniji ter tako prispeva k preskrbi s hrano, varnosti in zaposlovanju;

(f)

prispeva k primernemu življenjskemu standardu tistih, ki so odvisni od ribolovnih dejavnosti, pri čemer upošteva obalno ribištvo in socio-ekonomske vidike;

(g)

prispeva k učinkovitemu in preglednemu notranjemu trgu za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva ter k zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva, ki se tržijo v Uniji;

(h)

upošteva interese tako potrošnikov kot proizvajalcev;

(i)

spodbuja dejavnosti priobalnega ribolova, pri čemer upošteva socio-ekonomske vidike;

(j)

je skladna z okoljsko zakonodajo Unije, zlasti s ciljem doseganja dobrega okoljskega stanja do leta 2020, kot je določen v členu 1(1) Direktive 2008/56/ES, in z drugimi politikami Unije.

(a)

jasna opredelitev odgovornosti na ravni Unije ter na regionalni, nacionalni in lokalni ravni;

(b)

upoštevanje regionalnih posebnosti na podlagi regionaliziranega pristopa;

(c)

vzpostavitev ukrepov v skladu z najboljšim razpoložljivim znanstvenim mnenjem;

(d)

dolgoročna perspektiva;

(e)

upravna stroškovna učinkovitost;

(f)

ustrezna vključenost zainteresiranih strani, zlasti svetovalnih svetov, v vseh fazah ukrepov, tj. od njihove zasnove do izvajanja;

(g)

primarna odgovornost države zastave;

(h)

skladnost z drugimi politikami Unije;

(i)

po potrebi uporaba ocen učinka;

(j)

usklajenost notranje in zunanje razsežnosti skupne ribiške politike;

(k)

pregledno ravnaje s podatki v skladu z veljavnimi pravnimi zahtevami, ob ustreznem upoštevanju zasebnosti, varstva osebnih podatkov in pravil o zaupnosti; dajanje podatkov na voljo ustreznim znanstvenim organom, drugim organom z raziskovalnim ali upravljalnim interesom in drugim določenim končnim uporabnikom.

(1)

„vode Unije“ pomeni vode pod suverenostjo ali jurisdikcijo držav članic, razen voda, ki so sosednje ozemljem iz Priloge II k Pogodbi;

(2)

„morski biološki viri“ pomeni razpoložljive in dostopne žive morske vodne vrste, vključno z anadromnimi in katadromnimi vrstami med njihovim življenjem v morju;

(3)

„sladkovodni biološki viri“ pomeni razpoložljive in dostopne žive sladkovodne vrste;

(4)

„ribiško plovilo“ pomeni katero koli plovilo, ki je opremljeno za gospodarsko izkoriščanje morskih bioloških virov, ali past za modroplavutega tuna;

(5)

„ribiško plovilo Unije“ pomeni ribiško plovilo, ki pluje pod zastavo države članice in je registrirano v Uniji;

(6)

„vstop v ribiško floto“ pomeni registracijo ribiškega plovila v registru ribiških plovil države članice;

(7)

„največji trajnostni donos“ pomeni največji donos v teoretičnem ravnovesju, ki se lahko v povprečju stalno ulovi v staležu v obstoječih povprečnih okoljskih razmerah, ne da bi bistveno vplivali na proces razmnoževanja;

(8)

„previdnostni pristop k upravljanju ribištva“ iz člena 6 Sporazuma Združenih narodov o staležih rib pomeni pristop, v skladu s katerim pomanjkanje ustreznih znanstvenih informacij ne sme upravičiti odložitve ali nesprejetja ukrepov upravljanja za ohranitev ciljnih vrst, z njimi povezanih ali od njih odvisnih vrst in neciljnih vrst ter njihovega okolja;

(9)

„ekosistemski pristop k upravljanju ribištva“ pomeni celosten pristop k upravljanju ribištva, ki je znotraj ekološko smiselnih meja in katerega namen je upravljati uporabo naravnih virov, ob upoštevanju ribolova in drugih človekovih dejavnosti, in hkrati ohranjati tako biološko bogastvo kot biološke procese, potrebne za zaščito sestave, strukture in delovanja habitatov zadevnega ekosistema, pri tem pa upoštevati znane in neznane biotske, nebiotske in človeške dejavnike v ekosistemih;

(10)

„zavržki“ pomeni ulov, ki se vrne v morje;

(11)

„ribolov z majhnim vplivom“ pomeni uporabo selektivnih ribolovnih tehnik, ki imajo majhen negativen vpliv na morski ekosistem ali imajo lahko nizke emisije goriva ali oboje;

(12)

„selektivni ribolov“ pomeni ribolov z ribolovnimi metodami ali orodji, ki so med ribolovom ciljno usmerjena in ulovijo le organizme določene vrste in velikosti, neciljnim organizmom pa se lahko izogne ali se jih izpusti nepoškodovane;

(13)

„raven ribolovne umrljivosti“ pomeni stopnjo, pri kateri se biomasa in posamezni primerki izločijo iz staleža z ribolovnimi dejavnostmi v določenem obdobju;

(14)

„stalež“ pomeni morski biološki vir, ki je prisoten na zadevnem območju upravljanja;

(15)

„omejitev ulova“ pomeni, kot je ustrezno, bodisi količinsko omejitev ulova staleža rib ali skupine staležev rib v danem obdobju, kadar za te staleže rib ali skupine staležev rib velja obveznost iztovarjanja, bodisi količinsko omejitev za iztovarjanje staleža rib ali skupine staležev rib v danem obdobju, za katere obveznost iztovarjanja ne velja;

(16)

„referenčna točka ohranjanja“ pomeni vrednosti parametrov populacij staležev rib (kot je biomasa ali raven ribolovne umrljivosti), ki se uporabljajo pri upravljanju ribištva, na primer glede na sprejemljivo raven biološkega tveganja ali želeno raven donosa;

(17)

„najmanjša referenčna velikost ohranjanja“ pomeni velikost živih morskih vodnih vrst, ob upoštevanju zrelosti, določeno v pravu Unije, pod katero se uporabljajo omejitve ali spodbude, s katerimi se preprečuje ulov v okviru ribolovnih dejavnosti; te velikosti po potrebi nadomeščajo najmanjšo velikost iztovarjanja;

(18)

„stalež znotraj varnih bioloških mej“ pomeni veliko verjetnost, da je ocenjena biomasa drstitvenega staleža ob koncu prejšnjega leta višja od mejne referenčne točke za biomaso (Blim) in je njena ocenjena raven ribolovne umrljivosti v prejšnjem letu nižja od mejne referenčne točke za raven ribolovne umrljivosti (Flim);

(19)

„zaščitni ukrep“ pomeni previdnostni ukrep, namenjen izogibanju neželenim dogodkom;

(20)

„tehnični ukrep“ pomeni ukrep, ki ureja sestavo ulovov po vrstah in velikosti ter vplive na sestavne dele ekosistema, ki so posledica ribolovnih dejavnosti, prek vzpostavitve pogojev uporabe in strukture ribolovnega orodja ter omejevanjem dostopa do ribolovnih območij;

(21)

„ribolovni napor“ pomeni produkt zmogljivosti in dejavnosti ribiškega plovila; za skupino ribiških plovil je to vsota ribolovnih naporov vseh plovil v skupini;

(22)

„država članica z neposrednim upravljalnim interesom“ pomeni državo članico z interesom, ki ga sestavljajo bodisi ribolovne možnosti bodisi ribištvo v izključni ekonomski coni zadevne države članice, ali – v Sredozemskem morju – tradicionalni ribolov na odprtem morju;

(23)

„prenosljive ribolovne koncesije“ pomenijo preklicljive pravice uporabnika do določenega dela ribolovnih možnosti, dodeljenih državi članici ali določenih v načrtih upravljanja, ki jih država članica sprejme v skladu s členom 19 Uredbe Sveta (ES) št. 1967/2006 (18), ki jih imetnik lahko prenese;

(24)

„ribolovna zmogljivost“ pomeni tonažo plovila v BT (bruto tonaža) in njegovo moč v kW (kilovati), kakor je opredeljena v členih 4 in 5 Uredbe Sveta (EGS) št. 2930/86 (19);

(25)

„ribogojstvo“ pomeni rejo ali gojenje vodnih organizmov z uporabo metod, ki so namenjene povečanju proizvodnje zadevnih organizmov prek naravnih zmogljivosti okolja, pri čemer organizmi ves čas vzreje ali gojenja vse do pobiranja in vključno z njim ostanejo v lasti fizične ali pravne osebe;

(26)

„dovoljenje za gospodarski ribolov“ pomeni dovoljenje, kot je opredeljeno v točki 9 člena 4 Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 (20);

(27)

„dovoljenje za ribolov“ pomeni dovoljenje, kot je opredeljeno v točki 10 člena 4 Uredbe (ES) št. 1224/2009;

(28)

„ribolovna dejavnost“ pomeni iskanje rib, metanje, namestitev, vlečenje in izvleko ribolovnega orodja, prenos ulova na krov, pretovarjanje, obdržanje na krovu, predelavo na krovu, premestitev, rejo v mrežastih kletkah, pitanje in iztovarjanje rib in ribiških proizvodov;

(29)

„ribiški proizvodi“ pomeni vodne organizme, pridobljene s kakršno koli ribolovno dejavnostjo, ali proizvode iz njih;

(30)

„gospodarski subjekt“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki vodi ali ima kakršno koli podjetje, ki izvaja katero koli od dejavnosti, povezanih s katero koli stopnjo proizvodnje, predelave, trženja, distribucije in maloprodaje ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva;

(31)

„hujša kršitev“ pomeni kršitev, ki je kot taka opredeljena v zadevnem pravu Unije, med drugim v členu 42(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1005/2008 (21) in členu 90(1) Uredbe (ES) št. 1224/2009;

(32)

„končni uporabnik znanstvenih podatkov“ pomeni organ, ki ima z raziskovalnega ali upravljalnega vidika interes za znanstveno analizo podatkov o ribiškem sektorju;

(33)

„presežek dovoljenega ulova“ pomeni del dovoljenega ulova, ki ga obalna država ne izkoristi, zato se skupna stopnja izkoriščanja za posamezne staleže ohrani pod ravnmi, pri katerih se lahko ti staleži obnovijo, in se lahko ohranijo populacije lovljenih vrst nad želenimi ravnmi na podlagi najboljšega razpoložljivega znanstvenega mnenja;

(34)

„proizvodi iz ribogojstva“ pomeni vodne organizme v kateri koli fazi njihovega življenjskega cikla, pridobljene s kakršno koli dejavnostjo ribogojstva, ali proizvode iz njih;

(35)

„biomasa drstitvenega staleža“ pomeni oceno mase rib iz posameznega vira, ki se razmnožujejo v določenem obdobju, in vključuje samce in samice ter ribe, ki se razmnožujejo živorodno;

(36)

„mešani ribolov“ pomeni ribolov, pri katerem je prisotna več kot ena vrsta rib, in pri katerem bodo pri isti ribolovni dejavnosti verjetno ulovljene različne vrste;

(37)

„sporazumi o partnerstvu o trajnostnem ribištvu“ pomeni mednarodne sporazume, sklenjene s tretjo državo za pridobitev dostopa do voda in virov za trajnostno izkoriščanje deleža presežka morskih bioloških virov v zameno za finančno nadomestilo Unije, ki lahko vključuje podporo sektorju.

(a)

„Severno morje“ pomeni območja ICES (22) IIIa in IV;

(b)

„Baltsko morje“ pomeni območja ICES IIIb, IIIc in IIId;

(c)

„severozahodne vode“ pomeni območja ICES V (razen Va in samo vode Unije območja Vb), VI in VII;

(d)

„jugozahodne vode“ pomeni območja ICES VIII, IX in X (vode okoli Azorov) in območja CECAF (23) 34.1.1, 34.1.2 in 34.2.0 (vode okoli Madeire in Kanarskih otokov);

(e)

„Sredozemsko morje“ pomeni morske vode Sredozemlja vzhodno od črte 5° 36′ zahodno;

(f)

„Črno morje“ pomeni zemljepisno podobmočje GFCM, kot je opredeljeno v Resoluciji GFCM/33/2009/2.

(a)

večletne načrte iz členov 9 in 10;

(b)

cilje za ohranjanje in trajnostno izkoriščanje staležev in povezane ukrepe, da bi se čim bolj zmanjšal vpliv ribolova na morsko okolje;

(c)

ukrepe za prilagoditev ribolovne zmogljivosti ribiških plovil razpoložljivim ribolovnim možnostim;

(d)

spodbude, tudi ekonomske, kot so ribolovne možnosti, ki pospešujejo ribolovne metode, ki prispevajo k bolj selektivnemu ribolovu, preprečevanju in zmanjševanju neželenega ulova v čim večji meri ter ribolovu z majhnim vplivom na morski ekosistem in ribolovne vire;

(e)

ukrepe za določanje in dodeljevanje ribolovnih možnosti;

(f)

ukrepe za dosego ciljev iz člena 15;

(g)

najmanjše referenčne velikosti ohranjanja;

(h)

izvajanje pilotnih projektov o nadomestnih tehnikah upravljanja ribolova in orodjih, ki povečujejo selektivnost ali zmanjšujejo negativni vpliv ribolovnih dejavnosti na morsko okolje;

(i)

ukrepe, potrebne za izpolnjevanje obveznosti na podlagi okoljske zakonodaje Unije, sprejete v skladu s členom 11;

(j)

tehnične ukrepe iz odstavka 2.

(a)

lastnosti ribolovnega orodja in predpise o njegovi uporabi;

(b)

specifikacije v zvezi z izdelavo ribolovnega orodja, vključno s:

(c)

omejitve ali prepovedi uporabe nekaterih vrst ribolovnega orodja ter ribolovnih dejavnosti na določenih območjih ali v določenih obdobjih;

(d)

zahteve, da ribiška plovila za določeno minimalno obdobje prenehajo opravljati dejavnost na določenem območju zaradi zaščite začasnih koncentracij ogroženih vrst, drstečih se rib, rib pod najmanjšo referenčno velikostjo ohranjanja in drugih občutljivih morskih virov;

(e)

posebne ukrepe, da bi se čim bolj zmanjšal negativen vpliv ribolovnih dejavnosti na biotsko raznovrstnost v morjih in morske ekosisteme, vključno z ukrepi, da se čim bolj prepreči in zmanjša neželen ulov.

(a)

posamezne vrste ali

(b)

v primeru mešanega ribolova ali če je dinamika staležev medsebojno povezana, ribištvo, ki izkorišča več staležev na ustreznem geografskem območju, ob upoštevanju znanja o medsebojnih vplivih med staleži rib, ribištvom in morskimi ekosistemi.

(a)

področje uporabe v smislu staležev, ribištva in območja, za katere se večletni načrt uporablja;

(b)

cilje, ki so skladni s cilji iz člena 2 in z ustreznimi določbami členov 6 in 9;

(c)

merljive cilje, kot so ravni ribolovne umrljivosti in/ali biomasa drstitvenega staleža;

(d)

jasno določene roke za dosego merljivih ciljev;

(e)

referenčne točke ohranjanja, skladne s cilji iz člena 2;

(f)

cilje za ohranitvene in tehnične ukrepe, ki se sprejmejo za dosego ciljev iz člena 15, ter ukrepe, s katerimi se prepreči ali čim bolj zmanjša neželen ulov;

(g)

zaščitne ukrepe za zagotavljanje uresničevanja merljivih ciljev in po potrebi sanacijske ukrepe, vključno s primeri, pri katerih je trajnost staleža ogrožena zaradi vse slabše razpoložljivosti ali kakovosti podatkov.

(a)

druge ohranitvene ukrepe, zlasti ukrepe za postopno odpravo zavržkov, ob upoštevanju najboljšega razpoložljivega znanstvenega mnenja, ali za čim večje zmanjšanje negativnega vpliva ribolova na ekosistem, ki se po potrebi nadalje opredeli v skladu s členom 18;

(b)

merljive kazalnike za redno spremljanje in ocenjevanje napredka pri doseganju ciljev iz večletnega načrta;

(c)

po potrebi posebne cilje za sladkovodni del življenjskega cikla anadromnih in katadromnih vrst.

(a)

najpozneje od 1. januarja 2015:

(b)

najpozneje od 1. januarja 2015 za vrste, ki opredeljujejo ribištvo, in najpozneje 1. januarja 2017 za vse druge vrste v ribištvih v vodah Unije v Baltskem morju za vrste, za katere veljajo omejitve ulova, ki niso zajete v točki (a);

(c)

najpozneje od 1. januarja 2016 za vrste, ki opredeljujejo ribištvo, in najpozneje 1. januarja 2019 za vse druge vrste v:

(d)

najpozneje od 1. januarja 2017 za vrste, ki opredeljujejo ribištvo, in najpozneje 1. januarja 2019 za vse druge vrste v ribištvih, ki niso zajeta v točki (a), v Sredozemskem morju, Črnem morju ter v vseh drugih vodah Unije in vodah zunaj voda Unije, ki niso pod suverenostjo ali jurisdikcijo tretjih držav.

(a)

vrste, katerih ulov je prepovedan in ki so kot take opredeljene v pravnem aktu Unije, sprejetem na področju skupne ribiške politike;

(b)

vrste, za katere znanstveni dokazi, v katerih so upoštevane lastnosti orodja, ribolovnih praks in ekosistemov, kažejo visoko stopnjo preživetja;

(c)

ulovi, za katere veljajo izjeme de minimis.

(a)

posebne določbe o ribolovu ali vrstah, za katere velja obveznost iztovarjanja iz odstavka 1;

(b)

opredelitev izjem od obveznosti iztovarjanja za vrste iz točke (b) odstavka 2;

(c)

določbe za izjeme de minimis v višini do 5 % celotnega letnega ulova vseh vrst, za katere velja obveznost iztovarjanja iz odstavka 1. Izjema de minimis se uporablja v naslednjih primerih:

Ulovi iz te določbe iz te točke se ne odštejejo od zadevnih kvot, vendar pa so vsi ti ulovi v celoti evidentirani.

V prehodnem obdobju štirih let se odstotek celotnega letnega ulova iz te točke poveča:

(d)

določbe o dokumentiranju ulova;

(e)

po potrebi, določitev najmanjših referenčnih velikosti ohranjanja v skladu s členom 10.

(a)

so skladna s cilji iz člena 2;

(b)

so skladna s področjem uporabe in cilji zadevnega ohranitvenega ukrepa;

(c)

so skladna s področjem uporabe ter učinkovito izpolnjujejo cilje in merljive cilje, določene v zadevnem večletnem načrtu,

(d)

so vsaj tako stroga kot ukrepi iz prava Unije.

(a)

se uporabljajo le za ribiška plovila, ki plujejo pod zastavo te države članice, ali v primeru ribolovnih dejavnosti, ki jih ne izvaja ribiško plovilo, za osebe s stalnim prebivališčem ali sedežem na delu ozemlju, za katerega se uporablja Pogodba;

(b)

so skladni s cilji iz člena 2;

(c)

so vsaj tako strogi kot ukrepi iz prava Unije.

(a)

stanja izkoriščenih morskih bioloških virov;

(b)

ravni ribolova in vpliva, ki ga imajo ribolovne dejavnosti na morske biološke vire in morske ekosisteme, ter

(c)

socio-ekonomske uspešnosti sektorjev ribištva, ribogojstva in predelave v vodah Unije in zunaj njenih voda.

(a)

natančnost in zanesljivost ter pravočasno zbiranje;

(b)

uporaba mehanizmov usklajevanja, da se prepreči podvajanje zbiranja podatkov za različne namene;

(c)

varno shranjevanje in zaščita zbranih podatkov v računalniško podprtih zbirkah podatkov ter po potrebi javni dostop do teh podatkov, tudi v agregatni obliki, ob zagotavljanju zaupnosti;

(d)

dostop Komisije ali organov, ki jih imenuje, do nacionalnih zbirk podatkov in sistemov, ki se uporabljajo za obdelavo zbranih podatkov za namene preverjanja obstoja in kakovosti podatkov;

(e)

pravočasno dajanje ustreznih podatkov in pripadajočih metodologij, na podlagi katerih se pridobivajo, na voljo organom, ki imajo z raziskovalnega ali upravljalnega vidika interes za znanstveno analizo podatkov v ribiškem sektorju, in vsem drugim zainteresiranim stranem, razen v okoliščinah, ko se v skladu z veljavnim pravom Unije zahtevata varstvo in zaupnost.

(a)

dejavno podpira razvoj znanstvenega znanja in svetovanja ter k njemu prispeva;

(b)

izboljšuje skladnost pobud Unije z vidika politike, pri čemer posebno pozornost namenja okolju, trgovini in razvoju, pa tudi doslednost ukrepov, sprejetih v okviru razvojnega sodelovanja ter znanstvenega, tehničnega in gospodarskega sodelovanja;

(c)

prispeva k trajnostnim, gospodarsko donosnim ribolovnim dejavnostim in spodbuja zaposlovanje v Uniji;

(d)

zagotavlja, da ribolovne dejavnosti Unije izven njenih voda temeljijo na istih načelih in standardih, kot so tisti v veljavnem pravu Unije na področju skupne ribiške politike, ob hkratnem spodbujanju konkurenčnih pogojev, ki so enaki za vse gospodarske subjekte Unije in za gospodarske subjekte iz tretjih držav;

(e)

v vseh mednarodnih sferah spodbuja in podpira potrebne ukrepe za izkoreninjenje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova;

(f)

spodbuja tudi vzpostavitev in okrepitev odborov o skladnosti regionalnih organizacij za upravljanje ribištva, redne neodvisne preglede uspešnosti in ustrezne ukrepe za izboljšanje, tudi odvračilne in učinkovite kazni, ki se uporabljajo na pregleden in nediskriminatoren način.

(a)

razvijanje in podpiranje potrebnih znanstvenih in raziskovalnih ustanov;

(b)

zmogljivosti za spremljanje, kontrole in nadzor;

(c)

druge elemente krepitve zmogljivosti, povezane z razvojem trajnostne ribiške politike tretje države.

(a)

klavzulo o prepovedi določanja pogojev za druge flote v teh vodah, ki so ugodnejši od pogojev za gospodarske subjekte Unije, vključno s pogoji ohranjanja, razvoja in upravljanja virov, finančnih ureditev ter pristojbin in pravic, povezanih z izdajanjem dovoljenj za ribolov;

(b)

klavzulo o izključnosti v zvezi s pravilom iz odstavka 5.

(a)

se krije del stroškov dostopa do ribolovnih virov v vodah tretje države; del stroškov dostopa do ribolovnih virov, ki jih krijejo lastniki plovil Unije, se oceni za vsak sporazum o partnerstvu o trajnostnem ribištvu posebej ali protokol k njemu; ta del je pravičen, nediskriminatoren in skladen s koristmi, pridobljenih na podlagi pogojev dostopa;

(b)

se vzpostavi okvir upravljanja, ki vključuje razvoj in vzdrževanje potrebnih znanstvenih in raziskovalnih institucij, spodbujanje dejavnosti posvetovanja z zainteresiranimi stranmi ter zmogljivost spremljanja in nadzora ter druge elemente krepitve zmogljivosti, ki se nanašajo na razvoj politike trajnostnega ribištva tretje države. Takšna finančna pomoč je odvisna od doseganja specifičnih rezultatov ter dopolnjuje razvojne projekte in programe, ki se izvajajo v zadevni tretji državi, in je skladna z njimi.

(a)

izboljšanje konkurenčnosti sektorja ribogojstva ter podpora razvoju in inovacijam v sektorju;

(b)

zmanjšanje upravnega bremena ter povečanje učinkovitosti izvajanja zakonodaje Unije, ki se odziva na potrebe zainteresiranih strani;

(c)

spodbujanje gospodarske dejavnosti;

(d)

diverzifikacija in izboljšanje kakovosti življenja na obalnih in celinskih območjih;

(e)

vključitev dejavnosti ribogojstva v pomorsko, obalno in celinsko prostorsko načrtovanje.

(a)

upravna poenostavitev, zlasti kar zadeva ocene, študije učinka in dovoljenja;

(b)

razumna gotovost gospodarskih subjektov na področju ribogojstva v zvezi z dostopom do voda in prostora;

(c)

kazalniki okoljske, ekonomske in socialne trajnosti;

(d)

ocena drugih možnih čezmejnih učinkov, zlasti na morske biološke vire in morske ekosisteme v sosednjih državah članicah;

(e)

ustvarjanje sinergije med nacionalnimi raziskovalnimi programi ter sodelovanje med industrijo in znanstveniki;

(f)

spodbujanje konkurenčne prednosti trajnostne in visoko kakovostne hrane;

(g)

spodbujanje ribogojnih dejavnosti in raziskav z namenom okrepitve pozitivnih vplivov na okolje in ribolovne vire ter zmanjšanja negativnih vplivov, vključno z zmanjšanjem pritiska na staleže rib, ki se uporabljajo za proizvodnjo krme, in povečanjem učinkovitosti rabe virov.

(a)

prispeva k doseganju ciljev iz člena 2 in zlasti k trajnostnem izkoriščanju živih morskih bioloških virov;

(b)

ribiškemu sektorju in sektorju ribogojstva omogoči uporaba skupne ribiške politike na ustrezni ravni;

(c)

poveča konkurenčnost ribiškega sektorja in sektorja ribogojstva Unije, zlasti konkurenčnost proizvajalcev;

(d)

izboljšata preglednost in stabilnost trgov, zlasti kar zadeva ekonomsko znanje in poznavanje trgov Unije za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva v celotni dobavni verigi, zagotovi bolj uravnotežena razporeditev dodane vrednosti po celotni oskrbovalni verigi sektorja, izboljša, obveščenost potrošnikov in poveča ozaveščenost prek obveščanja in označevanja, ki zagotovi razumljive informacije;

(e)

s spodbujanjem trajnostnega izkoriščanja ribolovnih virov prispeva k zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev za vse proizvode, ki se tržijo v Uniji;

(f)

prispeva k zagotavljanju, da imajo potrošniki raznoliko ponudbo ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva;

(g)

potrošnikom zagotovijo preverljive in točne informacije o izvoru proizvoda in načinu njegove proizvodnje, zlasti z označevanjem in etiketiranjem.

(a)

organizacijo sektorja, vključno z ukrepi za stabilizacijo trga;

(b)

načrte proizvodnje in trženja organizacij proizvajalcev ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva;

(c)

skupne tržne standarde;

(d)

obveščanje potrošnikov.

(a)

globalni, celostni in skupni pristop;

(b)

sodelovanje in usklajevanje med državami članicami, Komisijo in agencijo;

(c)

stroškovno učinkovitost in sorazmernost;

(d)

uporabo učinkovitih tehnologij nadzora za razpoložljivost in kakovost podatkov o ribolovu;

(e)

okvir Unije za nadzor, inšpekcijo in izvrševanje;

(f)

strategijo, ki temelji na oceni tveganja in ki je osredotočena na sistematično in avtomatizirano navzkrižno preverjanje vseh ustreznih razpoložljivih podatkov;

(g)

razvoj kulture spoštovanja predpisov in sodelovanja med vsemi gospodarskimi subjekti in ribiči.

(a)

redno pregledovanje skladnosti in izvajanja v okviru sistema Unije za nadzor ribištva ter ugotavljanje morebitnih težav v skupnem interesu pri izvajanju pravil skupne ribiške politike;

(b)

svetovanje v zvezi z izvajanjem predpisov skupne ribiške politike, vključno s prednostnim razvrščanjem dodeljevanja finančne pomoči Unije, ter

(c)

izmenjava informacij o nadzornih in inšpekcijskih dejavnostih, vključno z bojem proti nezakonitim, neprijavljenim in nereguliranim ribolovnim dejavnostim.

(a)

svetovalni svet za najbolj oddaljene regije, razdeljen v tri oddelke za vsakega od naslednjih morskih bazenov: zahodni Atlantik, vzhodni Atlantik in Indijski ocean;

(b)

svetovalni svet za ribogojstvo;

(c)

svetovalni svet za trge;

(d)

svetovalni svet za Črno morje.

(a)

Komisiji in zadevni državi članici predložijo priporočila in predloge glede zadev v zvezi z upravljanjem ribištva ter soco-ekonomskimi in ohranitvenimi vidiki ribištva in ribogojstva in zlasti lahko predložijo priporočila o možnostih za poenostavitev pravil o upravljanju ribištva;

(b)

Komisijo in države članice obvestijo o težavah v zvezi z upravljanjem ter socio-ekonomskimi in ohranitvenimi vidiki ribištva in, kadar je primerno, ribogojstva na svojem geografskem območju ali področju pristojnosti ter predlagajo rešitve za premostitev teh težav;

(c)

v tesnem sodelovanju z znanstveniki prispevajo k zbiranju, preskrbi in analizi podatkov, potrebnih za razvoj ohranitvenih ukrepov.

(a)

organizacije, ki zastopajo gospodarske subjekte v sektorju ribištva in po potrebi ribogojstva, ter predstavniki sektorjev predelave in trženja;

(b)

druge interesne skupine, ki jih zadeva skupna ribiška politika, na primer okoljske organizacije in skupine potrošnikov.

30.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 351/46

(1)

Področje uporabe skupne ribiške politike zajema ukrepe, povezane s trgi za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva v Uniji. Skupna ureditev trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva (v nadaljnjem besedilu: SUT) je sestavni del skupne ribiške politike in bi morala prispevati k doseganju njenih ciljev. Ker je skupna ribiška politika v postopku pregleda, bi bilo treba SUT ustrezno prilagoditi.

(2)

Uredbo Sveta (ES) št. 104/2000 (4) je treba pregledati, da bi se upoštevale pomanjkljivosti, ugotovljene pri izvajanju trenutno veljavnih določb, nedavne spremembe na trgih Unije in svetovnih trgih ter razvoj ribolovnih dejavnosti in dejavnosti ribogojstva.

(3)

Ribolov je izjemno pomemben za gospodarstva obalnih regij Unije, vključno z najbolj oddaljenimi regijami. Ta dejavnost ribičem iz teh regij zagotavlja preživetje, zato bi bilo treba sprejeti ukrepe za krepitev stabilnosti trga ter tesnejšo korelacijo med ponudbo in povpraševanjem.

(4)

Določbe SUT bi bilo treba izvajati v skladu z mednarodnimi zavezami Unije, zlasti kar zadeva njene zaveze v okviru določb Svetovne trgovinske organizacije. Pri trgovanju z ribiškimi proizvodi in proizvodi iz ribogojstva s tretjimi državami bi bilo treba zagotoviti pogoje za pošteno konkurenco, zlasti s spoštovanjem trajnosti in uporabe socialnih standardov, enakovrednih tistim, ki se uporabljajo za proizvode Unije.

(5)

Pomembno je, da vodenje SUT temelji na načelih dobrega upravljanja skupne ribiške politike.

(6)

Da bi bila SUT uspešna, je bistveno s trženjskimi in izobraževalnimi kampanjami potrošnike obveščati o prednostih uživanja rib in številnih vrstah, ki so na voljo, ter jih seznanjati s tem, kako pomembno je razumevanje informacij na oznakah.

(7)

Organizacije proizvajalcev ribiških proizvodov in organizacije proizvajalcev proizvodov iz ribogojstva (v nadaljnjem besedilu: organizacije proizvajalcev) so ključni pri doseganju ciljev skupne ribiške politike in za zagotovitev ustreznega upravljanja SUT. Zato je treba povečati njihove odgovornosti in zagotoviti ustrezno finančno pomoč, da lahko odigrajo pomembnejšo vlogo v vsakodnevnem upravljanju ribištva in hkrati upoštevajo okvir, ki ga določajo cilji skupne ribiške politike. Prav tako je treba zagotoviti, da njihovi člani opravljajo ribolovne dejavnosti in dejavnosti ribogojstva na trajnosten način, izboljšajo dajanje proizvodov na trg ter zbirajo informacije o ribogojstvu, in si prizadevati za povečanje njihovih prihodkov. Organizacije proizvajalcev bi morale pri uresničevanju teh ciljev upoštevati različne razmere v sektorjih ribištva in ribogojstva, ki prevladujejo v Uniji, tudi v najbolj oddaljenih regijah, zlasti posebne značilnosti malega ribištva in ekstenzivnega ribogojstva. Pristojni nacionalni organi bi morali imeti možnost, da prevzamejo odgovornost za uresničevanje teh ciljev in pri tem z organizacijami proizvajalcev tesno sodelujejo pri vprašanjih upravljanja, tudi pri dodeljevanju kvot in upravljanju ribolovnega napora, glede na potrebe vsakega posameznega ribištva, kadar je to ustrezno.

(8)

Sprejeti bi bilo treba ukrepe, da se spodbudi ustrezna in reprezentativna udeležba malih proizvajalcev.

(9)

Da bi okrepili konkurenčnost in donosnost organizacij proizvajalcev, bi bilo treba jasno opredeliti ustrezna merila za njihovo ustanavljanje.

(10)

Medpanožne organizacije, ki združujejo različne kategorije gospodarskih subjektov v sektorju ribištva in ribogojstva, imajo možnost prispevati k izboljšanju usklajevanja dejavnosti trženja v okviru oskrbovalne verige in k oblikovanju ukrepov, ki so v interesu celotnega sektorja.

(11)

Ustrezno je, da se določijo skupni pogoji za priznavanje organizacij proizvajalcev in medpanožnih organizacij s strani držav članic, za razširitev pravil, ki jih sprejmejo organizacije proizvajalcev in medpanožne organizacije, ter za delitev stroškov takšne razširitve. Razširitev pravil bi morala odobriti Komisija.

(12)

Ker so staleži rib skupni viri, se lahko v nekaterih primerih njihovo trajnostno in učinkovito izkoriščanje bolje doseže z organizacijami proizvajalcev, ki jih sestavljajo člani iz različnih držav članic in različnih regij. Zato je treba spodbujati tudi možnost ustanovitve organizacij proizvajalcev in združenj organizacij proizvajalcev na nacionalni ali nadnacionalni ravni, ki temeljijo, kadar je to ustrezno, na biogeografskih regijah. Takšne organizacije bi morala biti partnerstva, ki si prizadevajo določiti skupna in zavezujoča pravila ter zagotoviti enake konkurenčne pogoje za vse zainteresirane strani v ribištvu. Pri ustanovitvi takšnih organizacij je treba zagotoviti, da zanje še vedno veljajo pravila o konkurenci, predvidena v tej uredbi, ter da se upošteva potreba po ohranitvi povezave med posameznimi obalnimi skupnostmi ter ribištvom in vodami, ki so jih izkoriščali v preteklosti.

(13)

Komisija bi morala spodbujati podporne ukrepe za spodbujanje udeležbe žensk v organizacijah proizvajalcev proizvodov iz ribogojstva.

(14)

Da bi lahko organizacije proizvajalcev svoje člane usmerile v dejavnosti trajnostnega ribištva in ribogojstva, bi morale določiti in pristojnim organom držav članic predložiti načrt proizvodnje in trženja, ki bi vseboval ukrepe, potrebne za izpolnitev svojih ciljev.

(15)

Za doseganje ciljev skupne ribiške politike v zvezi z zavržki je treba razširiti uporabo selektivnega ribolovnega orodja, da se prepreči ulov rib pod najmanjšo velikostjo.

(16)

Zaradi nepredvidljivosti ribolovnih dejavnosti je ustrezno, da se vzpostavi mehanizem za skladiščenje ribiških proizvodov za prehrano ljudi z namenom spodbujanja večje stabilnosti trga in povečanja donosnosti proizvodov, zlasti z ustvarjanjem dodane vrednosti. Ta mehanizem bi moral prispevati k stabilizaciji in konvergenci lokalnih trgov v Uniji, z namenom uresničiti cilje notranjega trga.

(17)

Zaradi upoštevanja raznolikosti cen v Uniji bi morale biti vse ribiške organizacije proizvajalcev upravičene, da podajo predlog cene za sprožitev mehanizma skladiščenja. Ta sprožitvena cena bi morala biti določena tako, da se ohrani poštena konkurenca med gospodarskimi subjekti.

(18)

Ustanovitev in uporaba skupnih tržnih standardov bi morala omogočiti oskrbo trga s trajnostnimi proizvodi in izkoriščanje celotnega potenciala notranjega trga z ribiškimi proizvodi in proizvodi iz ribogojstva ter spodbujati tržne dejavnosti, ki temeljijo na pošteni konkurenci, kar bi prispevalo k večji donosnosti proizvodnje. V ta namen bi bilo treba še naprej uporabljati veljavne tržne standarde.

(19)

Zagotoviti je treba, da uvoženi proizvodi, ki vstopajo na trg Unije, izpolnjujejo enake zahteve in tržne standarde, kot jih morajo izpolnjevati proizvajalci Unije.

(20)

Da bi zagotovili visoko raven varstva zdravja ljudi, bi morali ribiški proizvodi in proizvodi iz ribogojstva, ki se dajejo na trg Unije, ne glede na izvor izpolnjevati veljavne predpise o varnosti hrane in higieni.

(21)

Da se potrošnikom omogoči premišljena odločitev, bi jim bilo treba zagotoviti jasne in razumljive informacije, med drugim o izvoru in načinu proizvodnje proizvodov.

(22)

Z uporabo znaka za okolje za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva, ne glede na to, ali izvirajo iz Unije ali zunaj nje, bi lahko zagotovili jasne informacije o ekološki trajnosti takih proizvodov. Zato bi morala Komisija preučiti možnost za pripravo in določitev minimalnih meril za uvedbo znaka za okolje za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva za celotno Unijo.

(23)

Pristojni nacionalni organi, odgovorni za spremljanje in uveljavljanje izpolnjevanja obveznosti iz te uredbe, bi zaradi varstva potrošnikov morali izkoristiti vso razpoložljivo tehnologijo, tudi preverjanje DNK, da bi gospodarske subjekte odvrnili od lažnega označevanja ulova.

(24)

Pravila o konkurenci, ki se nanašajo na sporazume, sklepe in ravnanja iz člena 101(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), bi se morala uporabljati za proizvodnjo ali trženje ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva, če njihova uporaba ne ovira delovanja SUT ali ogroža doseganja ciljev iz člena 39 PDEU.

(25)

Primerno je določiti pravila o konkurenci, ki veljajo za proizvodnjo in trženje ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva, ob upoštevanju posebnih značilnosti sektorja ribištva in ribogojstva, vključno z razdrobljenostjo sektorja, dejstvom, da so ribe skupna dobrina, in velikim obsegom uvoza, za katerega bi morala veljati enaka pravila kot za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva Unije. Zaradi poenostavitve bi bilo treba ustrezne določbe Uredbe Sveta (ES) št. 1184/2006 (5) vstaviti v to uredbo. Uredba (ES) št. 1184/2006 se zato ne bi smela več uporabljati za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva.

(26)

Izboljšati je treba zbiranje, obdelavo in razširjanje ekonomskih informacij o trgih z ribiškimi proizvodi in proizvodi iz ribogojstva v Uniji.

(27)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja določb te uredbe glede rokov in postopkov ter oblike zahtevkov za priznanje organizacij proizvajalcev in medpanožnih organizacij in za preklic takšnega priznanja; oblik, rokov in postopkov držav članic za sporočanje odločitev o podelitvi ali preklicu priznanj; oblike in postopka uradnega obveščanja s strani držav članic glede zavezujočih pravil za proizvajalce ali izvajalce; oblike in strukture načrtov proizvodnje in trženja, ter postopka in rokov za njihovo predložitev in odobritev; oblike, v kateri države članice objavijo sprožitvene cene, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(28)

Uredbo (ES) št. 104/2000 bi bilo treba razveljaviti. Vendar bi se moral člen 4 navedene uredbe zaradi zagotovitve neprekinjene informiranosti potrošnikov uporabljati do 12. decembra 2014.

(29)

Ker cilja te uredbe, in sicer vzpostavitve SUT za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva, države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi skupne narave trga za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva in ker je ta cilj zaradi svojega obsega in učinkov ter potrebe po skupnem ukrepanju lažje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(30)

Uredbi (ES) št. 1184/2006 in 1224/2009 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(a)

poklicne organizacije,

(b)

tržne standarde,

(c)

informacije za potrošnike,

(d)

pravila o konkurenci in

(e)

tržne informacije.

(a)

„ribiški proizvodi“ pomeni vodne organizme, ki so rezultat kakršne koli ribolovne dejavnosti, ali proizvode, ki so pridobljeni iz njih, kot je navedeno v Prilogi I;

(b)

„proizvodi iz ribogojstva“ pomeni vodne organizme v kateri koli fazi njihovega življenjskega cikla, ki so rezultat kakršne koli dejavnosti ribogojstva, ali proizvode, ki so pridobljeni iz njih, kot je navedeno v Prilogi I;

(c)

„proizvajalec“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki uporablja proizvodna sredstva za pridobivanje ribiških proizvodov ali proizvodov iz ribogojstva za dajanje teh proizvodov na trg;

(d)

„sektor ribištva in ribogojstva“ pomeni gospodarski sektor, ki vključuje vse dejavnosti proizvodnje, predelave in trženja ribiških proizvodov ali proizvodov iz ribogojstva;

(e)

„omogočanje dostopnosti na trgu“ pomeni vsako dobavo ribiškega proizvoda ali proizvoda iz ribogojstva za distribucijo, potrošnjo ali uporabo na trgu Unije v okviru komercialne dejavnosti odplačno ali neodplačno;

(f)

„dajanje na trg“ pomeni, da je ribiški proizvod ali proizvod iz ribogojstva prvič dan na trg Unije;

(g)

„prodaja na drobno“ pomeni ravnanje z živili in/ali predelavo živil in njihovo skladiščenje na kraju prodaje ali dostave končnemu potrošniku, ki vključuje distribucijske službe, preskrbo s pripravljeno hrano, tovarniške menze, obrate javne prehrane v institucijah, restavracije in druge podobne prehrambne storitvene dejavnosti, trgovine, distribucijske centre supermarketov in prodajna mesta v trgovini na veliko;

(h)

„predpakirani ribiški proizvod in proizvod iz ribogojstva“ pomeni ribiški proizvod in proizvod iz ribogojstva, ki je „predpakirano živilo“, kot je določeno v točki (e) člena 2(2) Uredbe (ES) št. 1169/2011.

(a)

spodbujanje donosnih in trajnostnih ribolovnih dejavnosti njihovih članov, ki so v celoti skladne z ohranitveno politiko, kot je določena zlasti v Uredbi (EU) št. …/2013 in v okoljski zakonodaji, ob upoštevanju socialne politike in, če zadevna država članica tako določi, sodelovanju pri upravljanju morskih bioloških virov;

(b)

čim boljše preprečevanje in zmanjševanje neželenega ulova staležev komercialnih vrst ter po potrebi čim koristnejša uporaba takšnega ulova, ne da bi se ustvaril trg za ulov rib, manjših od najmanjše referenčne velikosti ohranjanja, v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. …/2013;

(c)

prispevanje k sledljivosti ribiških proizvodov ter dostopu potrošnikov do jasnih in razumljivih informacij;

(d)

prispevanje k odpravljanju nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova.

(a)

spodbujanje trajnostnih dejavnosti ribogojstva pri svojih članih, in sicer z zagotavljanjem možnosti za njihov razvoj ob celovitem upoštevanju zlasti Uredbe (EU) št. …/2013 in okoljske zakonodaje ter socialne politike;

(b)

zagotavljanje, da so dejavnosti njihovih članov skladne s nacionalnimi strateškimi načrti iz člena 34 Uredbe (EU) št. …/2013;

(c)

prizadevanje za zagotovitev, da ribja krma za ribogojstvo izvira iz trajnostno upravljanega ribištva.

(a)

izboljšanje pogojev za dajanje ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva svojih članov na trg;

(b)

povečanje gospodarskih dobičkov;

(c)

stabilizacija trgov;

(d)

prispevanje k preskrbi s hrano in spodbujanje izpolnjevanja visokih meril o kakovosti in varnosti hrane ter hkrati k zaposlovanju na obalnih in podeželskih območjih;

(e)

zmanjševanje vpliva ribolova na okolje, vključno z ukrepi za izboljšanje selektivnosti ribolovnega orodja.

(a)

prilagoditev proizvodnje tržnim zahtevam;

(b)

usmerjanje oskrbe s proizvodi svojih članov in trženje teh proizvodov;

(c)

nediskriminatorno spodbujanje uvajanja ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva njihovih članov iz Unije, npr. s certificiranjem, predvsem preko označbe porekla, žigov kakovosti, geografskih označb, zajamčenih tradicionalnih posebnosti in prednosti v smislu trajnosti;

(d)

nadzor za zagotovljanje skladnosti dejavnosti njihovih članov s pravili, ki jih je uvedla zadevna organizacija proizvajalcev, in sprejemanje ukrepov za navedeno zagotovljanje;

(e)

promocija programov poklicnega usposabljanja in sodelovanja za spodbujanje mladih, naj vstopijo v ribiški sektor;

(f)

zmanjševanje vpliva ribolova na okolje, vključno z ukrepi za izboljšanje selektivnosti ribolovnega orodja;

(g)

spodbujanje uporabe informacijske in komunikacijske tehnologije za izboljšanje trženja in cen;

(h)

izboljšanje dostopa potrošnikov do informacij o ribiških proizvodih in proizvodih iz ribogojstva.

(a)

skupno načrtovanje in upravljanje ribolovnih dejavnosti svojih članov, in sicer ob upoštevanju ureditev upravljanja morskih bioloških virov v posamezni državi članici, vključno z razvojem in izvajanjem ukrepov za izboljšanje selektivnosti ribolovnih dejavnosti ter svetovanjem pristojnim organom;

(b)

preprečevanje in čim večje zmanjšanje neželenega ulova z vključitvijo v razvoj in uporabo tehničnih ukrepov ter čim učinkovitejša uporaba neželenega ulova staležev komercialnih vrst rib, ne da bi se ustvaril trg za ulov rib, manjših od najmanjše referenčne velikosti ohranjanja, v skladu s členom 15(11) Uredbe (EU) št. …/2013 in členom 34(2) te uredbe, kot je ustrezno;

(c)

upravljanje začasnega skladišča za ribiške proizvode v skladu s členoma 30 in 31 te uredbe.

(a)

spodbujanje dejavnosti trajnostnega ribogojstva, zlasti v zvezi z varstvom okolja ter zdravjem in dobrim počutjem živali;

(b)

zbiranje informacij o trženih proizvodih, vključno z ekonomskimi informacijami o prvi prodaji, in o predvidevanjih glede proizvodnje;

(c)

zbiranje okoljskih informacij;

(d)

načrtovanje upravljanja ribogojnih dejavnosti svojih članov;

(e)

podpiranje programov za strokovnjake za promocijo trajnostnih proizvodov iz ribogojstva.

(a)

učinkovitejše in trajnostnejše uresničevanje ciljev organizacije proizvajalcev, ki so članice, iz člena 7;

(b)

usklajevanje in razvoj dejavnosti skupnega interesa za organizacije proizvajalcev, ki so članice.

(a)

priprava standardnih pogodb v skladu z zakonodajo Unije;

(b)

promocija ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva Unije na nediskriminatoren način, npr. s certificiranjem, predvsem preko označb porekla, žigov kakovosti, geografskih označb, zajamčenih tradicionalnih posebnosti in prednosti v smislu trajnosti;

(c)

določitev pravil o proizvodnji in trženju ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva, ki so strožja od pravil iz zakonodaje Unije ali nacionalne zakonodaje;

(d)

izboljševanje kakovosti, poznavanja in preglednosti proizvodnje in trga, pa tudi izvajanje dejavnosti strokovnega in poklicnega usposabljanja, na primer glede vprašanj kakovosti in sledljivosti ter varnosti hrane, da bi se spodbudilo raziskovalne pobude;

(e)

opravljanje raziskovalnega dela in tržnih raziskav ter razvijanje tehnik za čim boljše delovanje trga, vključno z uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij, ter zbiranje socialno-ekonomskih podatkov;

(f)

predložitev informacij in izvajanje raziskav, potrebnih za zagotovitev trajnostne oskrbe, tako da količina, kakovost in cena ustreza tržnim zahtevam in pričakovanjem potrošnikov;

(g)

promocija vrst iz ribjih staležev, ki se trajnostno izkoriščajo, imajo veliko hranilno vrednost in se ne uživajo pogosto, pri potrošnikih;

(h)

nadzor skladnosti dejavnosti svojih članov s pravili, ki jih je uvedla zadevna medpanožna organizacija, in sprejemanje ukrepov za takšno skladnost.

(a)

upoštevajo načela iz člena 17 in pravila, sprejeta za njihovo izvajanje;

(b)

so na ozemlju zadevne države članice ali njegovem delu dovolj gospodarsko aktivne, zlasti kar zadeva število članov ali obseg tržljive proizvodnje;

(c)

imajo pravno osebnost v skladu z nacionalnim pravom zadevne države članice ter so ustanovljene in imajo uradni sedež na njenem ozemlju;

(d)

lahko dosegajo cilje iz člena 7;

(e)

spoštujejo pravila o konkurenci iz poglavja V;

(f)

ne zlorabljajo prevladujočega položaja na zadevnem trgu; in

(g)

zagotavljajo ustrezne informacije o svojem članstvu, upravljanju in virih financiranja.

(a)

upoštevajo načela iz člena 17 in pravila, sprejeta za njihovo izvajanje;

(b)

predstavljajo bistveni delež dejavnosti proizvodnje ter bodisi dejavnosti predelave bodisi trženja oziroma obeh teh dejavnosti, ki zadevajo ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva ali izdelke iz ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva;

(c)

se same ne ukvarjajo s proizvodnjo, predelavo ali trženjem ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva ali izdelkov iz ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva;

(d)

imajo pravno osebnost v skladu z nacionalnim pravom države članice, so ustanovljene in imajo uradni sedež na njenem ozemlju;

(e)

so sposobne prispevati k doseganju ciljev iz člena 12;

(f)

upoštevajo interese potrošnikov;

(g)

ne ovirajo pravilnega delovanja SUT in

(h)

spoštujejo veljavna pravila o konkurenci iz poglavja V.

(a)

njihovi člani izpolnjujejo pravila, ki jih je sprejela organizacija glede izkoriščanja, proizvodnje in trženja v ribiškem sektorju;

(b)

med člani ni diskriminacije, zlasti na podlagi državljanstva ali sedeža;

(c)

pobiranje finančnih prispevkov članov za financiranje organizacije;

(d)

demokratično delovanje, ki članom omogoča nadzor nad organizacijo in njenimi odločitvami;

(e)

naložitev učinkovitih, odvračilnih in sorazmernih kazni za kršitve obveznosti iz notranjih pravil zadevne organizacije, zlasti v primeru neplačevanja finančnih prispevkov;

(f)

opredelitev pravil o pristopu novih članov in o preklicu članstva;

(g)

določitev računovodskih in proračunskih pravil, potrebnih za upravljanje organizacije.

(a)

roki in postopki ter obliko zahtevka za priznanje organizacij proizvajalcev in medpanožnih organizacij v skladu s členoma 14 oziroma 16 ali za preklic takšnega priznanja v skladu s členom 18;

(b)

obliko, roki in postopki, ki jih morajo države članice upoštevati pri obveščanju Komisije o vseh odločitvah glede podelitve ali preklica priznanja v skladu s členom 20(2).

(a)

je organizacija proizvajalcev ustanovljena najmanj leto dni in šteje za reprezentativno za proizvodnjo in trženje, vključno po potrebi z dejavnostmi manjšega obsega in obrtniškimi dejavnostmi, v eni državi članici ter pristojnim nacionalnim organom predloži vlogo;

(b)

pravila, ki naj bi se razširila, zadevajo katere koli od ukrepov za organizacije proizvajalcev iz točk (a), (b) in (c) člena 8(1), točk (a) in (b) člena 8(2) in točk (a) do (e) člena 8(3);

(c)

se upoštevajo pravila o konkurenci iz poglavja V.

(a)

medpanožna organizacija zajema vsaj 65 % vsake od vsaj dveh od naslednjih dejavnosti: proizvodnja, predelava ali trženje zadevnega proizvoda v predhodnem letu na zadevnem območju ali zadevnih območjih države članice, ter pristojnim nacionalnim organom predloži vlogo in

(b)

pravila, ki naj bi se razširila na druge gospodarske subjekte, zadevajo katere koli od ukrepov za medpanožne organizacije iz točk (a) do (g) člena 13 ter ne povzročajo škode drugim gospodarskim subjektom v zadevni državi članici ali Uniji.

(a)

so upoštevane določbe členov 22 oziroma 23;

(b)

so upoštevana pravila o konkurenci iz poglavja V;

(c)

razširitev ne ogroža proste trgovine in

(d)

doseganje ciljev iz člena 39 Pogodbe ni ogroženo.

(a)

načrt proizvodnje za ujete ali gojene vrste;

(b)

strategijo trženja, da bi kakovost, količina in predstavitev ponudbe ustrezale zahtevam trga;

(c)

ukrepe, ki jih sprejme organizacija proizvajalcev, da bi prispevala k doseganju ciljev iz člena 7;

(d)

posebne predhodne ukrepe za uravnavanje ponudbe vrst, ki so med letom običajno težavne z vidika trženja;

(e)

kazni za člane, ki kršijo sklepe, sprejete za izvajanje zadevnega načrta.

(a)

obliko in strukturo načrta proizvodnje in trženja iz člena 28;

(b)

postopki in roki za predložitev načrtov proizvodnje in trženja iz člena 28 s strani organizacij proizvajalcev ter za njegovo odobritev s strani držav članic.

(a)

so izpolnjeni pogoji za pomoč za skladiščenje iz bodočega pravnega akta Unije, ki bo določil pogoje finančne podpore politikam za pomorstvo in ribištvo za obdobje 2014 - 2020;

(b)

so organizacije proizvajalcev za ribištvo proizvode dale na trg in zanje ni bilo kupca, ki bi jih kupil po sprožitveni ceni iz člena 31;

(c)

so proizvodi skladni s skupnimi tržnimi standardi, določenimi v skladu s členom 33, in primerne kakovosti za prehrano ljudi;

(d)

so proizvodi stabilizirani ali predelani in skladiščeni v bazenih ali kletkah, z zamrzovanjem na krovu plovil ali v kopenskih obratih, soljenjem, sušenjem, mariniranjem ali po potrebi prekuhavanjem in pasterizacijo, ne glede na to, ali so filetirani, razkosani ali se jim je po potrebi odstranila glava;

(e)

so proizvodi iz skladišč pozneje ponovno dani na trg za prehrano ljudi;

(f)

se proizvodi skladiščijo najmanj pet let.

(a)

gibanje proizvodnje in povpraševanja;

(b)

stabilizacija tržnih cen;

(c)

konvergenca trgov;

(d)

prihodki proizvajalcev;

(e)

interesi potrošnikov.

(a)

najmanjše velikosti za trženje, ob upoštevanju najboljšega razpoložljivega znanstvenega mnenja; take najmanjše velikosti za trženje po potrebi ustrezajo najmanjšim referenčnim velikostim ohranjanja v skladu s členom 15(10) Uredbe (EU) št. …/2013;

(b)

specifikacije za konzervirane proizvode v skladu z zahtevami glede ohranjanja in mednarodnimi obveznostmi.

(a)

Uredbo (ES) št. 178/2002;

(b)

Uredbo (ES) št. 852/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (15);

(c)

Uredbo (ES) št. 853/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (16);

(d)

Uredbo (ES) št. 854/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (17);

(e)

Uredbo (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (18);

(f)

Uredbo Sveta (ES) št. 1005/2008 (19) in

(g)

Uredbo (ES) št. 1224/2009.

(a)

trgovsko ime vrste in njeno znanstveno ime;

(b)

način proizvodnje, zlasti z naslednjimi besedami: „… ulovljeno …“ ali „… ulovljeno v sladki vodi …“ ali „… gojeno …“;

(c)

območje, na katerem je bil izdelek ulovljen ali gojen, ter kategorija ribolovnega orodja, uporabljena pri ribištvu, kakor je določeno v prvem stolpcu v Prilogi III k tej uredbi;

(d)

ali je proizvod odmrznjen;

(e)

najkrajši rok trajanja, kadar je to primerno.

(a)

sestavine, prisotne v končnem izdelku;

(b)

živila, za katera je zamrzovanje tehnološko nujen korak v proizvodnem procesu;

(c)

ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva, ki so bili predhodno zamrznjeni zaradi zagotavljanja zdravstvene varnosti v skladu z oddelkom VIII Priloge III k Uredbi (ES) št. 853/2004;

(d)

ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva, ki so bili odmrznjeni pred prekajevanjem, soljenjem, kuhanjem, vlaganjem, sušenjem ali kombinacijo teh postopkov.

(a)

znanstveno ime posamezne vrste, v skladu z informacijskim sistemom FishBase ali podatkovno zbirko ASFIS Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), kadar je to ustrezno;

(b)

trgovsko ime: